Učiteljski
TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja 1. in 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List 24. V Ljubljani, 15. decembra 1879. Tečaj XIX.
Vabilo na naročbo za I. 1880.
Ij današnjim listom doveršuje „Učit. Tov." svoj XIX. tečaj, ter vabi svoje prijatelje in znance v naročbo za prihodnje 1.1880. Vsaki dan ima svoje delo, žalostno pa tudi veselo; vsako leto nam donaša veliko dobrega pa tudi dosti britkega sploh, a posebej v šolstvu, kar naznanjajo razni časopisi. Med njimi je tudi „Učit. Tovariš", kteri se je pa že precej postaral. — Sedaj dobimo novih, celo slovenskih listov šolskih na izbiranje; kaj nam tedaj obeta „Učit. Tovariš", da ga ne pustimo, ampak naročimo še v prihodnje?— Odgovor njegov je ob kratkem ta-le: Kakor je dosihmal, tako hoče tudi v prihodnje pisati za odgojo v kerščanskem smislu, za povzdigo šolstva na podlagi maternega jezika; prinašati če, kaj dobrega, kaj zanimivega se je tu in tam zgodilo za šolo in odgojo. Ker pa tako delo preseza moči posameznega, in bi bil list, kateri bi ne imel dopisovalcev, enoteren, pomagali bodo „Tovarišu" stari podporniki in prijatelji učiteljskega stanu. Zaupaje na božjo pomoč, ter nanašaje se na skušeno domoljubje in na uterjeno znanost teh sodelavcev, podverže se podpisani zopet težavnemu, toda potrebnemu poslu, namreč vredovanju slovenskega šolskega časopisa v konservativnem duhu. Ako tedaj slovenski učitelji in značajni rodoljubje po Kranjskem, Primorskem, Koroškem in Štajarskem hočete, da bode stari šolski list vstregal Vašim
željam in tirjatvam, podpirajte ga duhovno in telovno, to je, dopisujte pridno vanj, borite se v njem s svojim duhom za šolsko pravico in resnico, ter pošiljajte mu zvesto svojo naročnino, plačujte založniku stroške, da ne onemaga. Klic na boj za kerščan-sko šolo zoper pogansko, razlega se po vseh zgodbah svetovnih, pojmi in nazori so se zbistrili, bojevniki že vverstili, in nihče ne more sedaj reči, da ne ve, komu bi v tem boju, v tem prepiru priterdil, v ktero versto, na ktero stran bi se vstopil. Podvizajte se tedaj, dragi sobratje, spoštovani rodoljubje po slovenskih deželah, na naročilo za prihodnje leto! Cena je „Učit. Tov." za celo leto 3 gl.; za pol leta 1 gl. 50 kr. Spise in dopise prejema vredni-štvo M. Močnik, mestni učitelj, st. terg h. št. 13., naročnino in naznanila pa založnik R. M i 1 i c, na st. tergu h. št. 19.
Nekaj v tolažilo in spodbujo!
A. Vranski.
Čeravno živimo v devetnajstem stoletji, v dobi obče izobraženosti in inteligence, vendar se našemu stanu — narodnemu učiteljstvu — ne priznava ali vsaj priznati neče tista veljavnost, ki bi jo zbog svoje vele-važne stopnje, ki jo zavzema v družbi človečanstva, opravičeno zaslužil! — Da je temu tako, razvidimo iz tega, da se naš stan ne spoštuje zadosti in če se to tudi kje zgodi, vendar le premalo. Ljudski učitelj velja v obče za človeka male izobraženosti, za individuum, ki opravlja lahek, neznaten posel, — kajti ljudem — in žalibože da je mej temi dosti takih, ki se smatrajo za izobražene — veljata pouk in odgoja v ljudskej šoli kot malenkost. Brati, pisati in računiti — to ima učitelj učiti in še malo iz zemljepisja, natoroznanstva! — Za to je pač kmalu kdo sposoben!
Takih izrekov se mora čestokrat slišati iz ust možev, ki veljajo za naobražene, ki so na klicu, da so vneti za „napredek". Seveda ne pomislijo ti ljudje, da je treba tudi za „malenkost" temeljitega znanja, kajti le to, česar se je človek sam do dobrega naučil, česar si je sam temeljito privadil, zamore on drugim po umnih potih podariti. A pota, po katerih se more podajati drugim — imamo v mislih tu otroke narodne šole — sebi pridobljeno, so skrivna in težavna, so pa tudi umetna, treba je hoditi po njih le rahlih stopinj naprej, tudi preveč s tovori obložen ne sme biti! Blago t. j. uk podaja se le v malih porcijah, učitelj svojo robo le na drobno in počasi prodaja! On mora biti zmeren, a ne strasten; on mora pri svojej kupčiji t. j. pri pouku z malim zadovolen biti,
on mora znati svoje delovanje omejiti in če to zamore, potem se kaže mojstra! „In der Beschränkung zeigt sich der Meister!" pravi Goethe.
Pota, po katerih se pride do uspešnega pouka — rekli smo poprej — so umetna, treba jih je torej s trudom iskati ter se vstrajno vaditi, po njih hoditi, kajti pouk v „malenkostih" je umetnost in to ne mala, a do umetnosti se ne da takoj dospeti, treba je vstrajne vaje, dosti učenja ter obilo truda! — Če si je narodni učitelj te resnice v svesti, če sam ve po lastni izkušnji ceniti težavo in važnost svojega poklica, se bode li potem kaj zmenil za enake izjave, kakor smo jih početkoma naveli? Gotovo ne, on se bo tolažil sam sabo ter se k večim smijal brezumnim izrekom teh „izobražencev".
Učitelj pa ni le učenik, on je tudi odgojitelj. Njemu se izroči deca ne le zato, da ji ucepi v glavo najpotrebnejših ved, ampak tudi za to, da v srca otrok zasadi kal, iz katerega naj bi vzrastle pozneje kerščanske kreposti in deržavljanske čednosti. Nedolžnih, nepopačenih src pride deca učitelju v last. On ima težavni nalog, otroke po njenih svojstvih vzgojiti, pripeljati jih do pravih potov, do resničnih nazorov, kakor mu to njegov psihologičen pogled veleva. — Ti nazori morajo biti resnični, plemeniti, kajti ž njimi v oprsji naj se podajo šoli odrasli otroci v dejansko živenje. Tu se jim bode dostikrat pokazala priložnost, da te nazore uresničijo, da jih praktično izvrše. — Po tem takem bo vsakdo, ki ima le količkaj pojma o duševnem stanu otrok, lahko uvidel, da zamore učitelj, ki je vendar toliko časa v neposrednej dotiki z otroci, prav dosti uplivati na vse notranje življenje otrokovo, da se ta upliv, če hoče biti sadonosen, mora kazati tudi potlej, ko otroci šole več ne obiskujejo, kar se bo večinoma tudi zgodilo, če je v to svrho učitelj — odgojitelj le vporabljeval pravih sredstev. A znanost teh sredstev ter njih raba — to je zopet nekaj, česar si je treba privaditi tako po učenju kakor po izkustvu. To je umetnost odgoje in za to „malenkost" vendar ni kar kmalu kedo sposoben!
Narodni učitelj je vendar, kakor se njega važnost tudi prezira in nanj zaničljivo gleda — v kar pač dosti pripomore njegovo ne ravno dobro materijalno stanje — jedna najvažnejših osob v državi. On položi der-žavljanom temelj, tako v vednostnem, kakor v duševnem obziru, na katerem ti pozneje naprej delajo v dosego svojih namenov, svojega poklica. Ali pa ima naroden učitelj kaj hvale, kaj priznanja za to? Njegova muka se mu pač — plača, a hvale bo učitelj le malokje i redkoma si pridobil! Hvala, dejali bi, je učiteljstvu skorej da „res incognita!"
Ali naj ta nehvaležnost učitelja žalosti? Ne. Samosvest mu je največja hvala. Učitelj ki si je svest svojega poklica in svojih dolžnosti, ki tudi ve ceniti potrebnost svojega stanu—ne bo se potožil o ne-hvaležnosti sveta. — Jaki duhovi se kažejo vedno v svojih ciljih, ki jih
24*
nameravajo doseči. Ta, ki si želi posvetnih darov, je zmirom le prvotna natura, a vendar našega štovanja vredna, če mu je geslo poštenost. Večji je že tisti, ki za to dela, da bi si pridobil slavno ime; najboljši in naj plemenitnejši pa so oni, ki, ne brigaje se za priznavanje sveta, vse svoje moči ter sposobnosti žrtvujejo v dobro naroda, omike in človekoljubja in k tej vrsti ljudi spada tudi narodni učitelj. Ta resnica naj nas spodbuja, naj nas tolaži!
(Namen je poglavitna stvar pri vsem dejanji in nehanji; terpeti in delati mora vsak na svetu, zato smo vstvarjeni, a največa razlika je v tem zakaj in kako človek dela in terpi. Vr.)
Dr. Leon Vončina.
Prijatelj poštenim družbam je dr. Vončina 1. 1863 vstopil v narodno Čitalnico ter je v odboru njenem marljivo deloval vse leta. — Tedaj se je osnovala naša Matica, in dr. Vončina je bil koj v pervem začasnem odboru, potem v opravilnem odseku, v kterem sta bila i dr. Bleiweis i dr. Costa, s kterima je Leon živel vedno v prijateljskih, malo da ne pobratimskih razmerah. V stalnem odboru je bil pervosednikov pervi namestnik in je razun več odborovih sej vodil celo dva občna zbora (I. IV.) slovenske Matice. V I. — 11. maj. 1865 —je v slovesnem ogovoru na pr. tudi omenil: „Danes je v rokah občnega zbora, da Matico spravi na pot, po kterem bode mogla delati slovenskemu narodu na korist in blagost. Matica doseže ta namen, če ne bode trpela v ulnjaku kvarljivih trotov; če nje ogenj ne bode požigal, ampak ogreval in svetil; če se bode ogibala vsega, kar bi utegnilo žaliti slovensko ljudstvo, ki je vdano katoliški cerkvi itd." (Letopis 1867 str. 9). — V IV. — 5. avg. 1868 — je nagovoril zbor blizo tako-le:
„Slavni zbor! Gotovo upanje, ki smo ga smeli gojiti, da bode današnjemu občnemu Matičnemu zboru predsedoval naš društveni prvosednik gosp. dr. L. To man, splavalo je po vodi, kajti naznanil nam je včeraj popoldne brzojavno, da mu brani bolezen, pričnemu biti pri današnjem velikem shodu. Moram se tedaj nenadoma jaz podvreči nalogi, da Vas, častna gospoda! prav priserčno pozdravim, in s svojimi slabimi močmi vodim pretresovanje reči, ki pridejo na dnevni red v ta namen, da se množi telo in pospešuje življenje našega Matičnega društva. Društveno življenje sicer štiriletni čas svojega dozdanjega obstanka nikakor ni hiralo, temuč širilo se je in rastlo bodi-si gledč denarstvenih moči, bodi-si glede udov, kterih se od leta do leta več pridružuje, bodi-si glede knjig, ktere ima društvo po svojem prvem namenu dajati na svitlo. Vendar kdo bi hotel tajiti, da je popolnoma pravična naša in vseh rodoljubov goreča želja, da se Matica naša v prihodnje še krepkejše razvija in še obilnejši
sad prinaša? Kako to doseči, to ravno je namen naših skupnih letnih shodov; v ta namen smo se tudi danes tukaj zbrali. — Kar mene tiče, opominja me vest, da tajništvu, vsem odborovim odsekom in blagajniku očitno zahvalo izrečem za neutrudljivo in vspešno delovanje njihovo, o sebi pa moram odkritoserčno reči, da nisem kos mestu, kteremu se do-sihmal nisem mogel odpovedati". (Klici: „Ni res, Ni res!) Predsednik sklepa govor svoj s tem, da zboru na serce polaga sv. Avguština opomin: „In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus charitas", po tem načelu — pravi — bodemo v duhu rodoljubne edinosti nalogo, ki jo nam dnevni red ponuja, gotovo rešili v pospčh naše slovenske Matice in v dušni posel slovenskega naroda". (Klici: Slava! gl. Letopis 1869 str. 33, 34.) —
Napredoval je ranjki Leon tudi v cerkvenem delovanji in dostojanstvu p. 1. 1856 je postal v škofijski zakonski sodniji namestnik, 1. 1861 sodnijski, 1. 1865 konzistorijski sovetnik. — L. 1864 so ga domačini v Novem Vinodolskem izbrali za častnega svojega Čitalničarja. — V ta namen, da bi pospeševal vedo domovinsko, vstopil je v društvo Zgodovinsko, in služil mu za blagajnika od 1. 1865 do 1. 1868. — L. 1867 je postal ud družbe Kmetijske, in za obilne zasluge vzlasti po katoliški družbi Rokodelski častni mestničan Ljubljanski; tudi se ni bal koristno delovati v političnih društvih ter javno vstopiti v narodni volilni odbor za vojvodstvo Kranjsko (gl. Novic. 1867 str. 17. 34..), dasiravno se mu je protilo v brezimennih pismih, v živih psovkah, zanikarnih časnikih itd., in glede na vse to prav poje Resnicoljub:
„Trud vsestranski dovolj nam kaže, za narod slovenski
Da mu je bilo serce, čiste ljubezni gorko. Niso plašili ga zbirajoči na nebu se oblaki,
Varno čolniček je plul, če je grozilo morje. Kazal dejanski je vsim, kako se nam je boriti, Svetovati je znal, kakor oče ljubeč."
Dejanski pokazal je to res — opisavši življenje in delovanje slavnega rojaka slovenskega, kar je na svitlo dala družba sv. Mohora pod naslovom: „Friderik Baraga, pervi kranjski apostoljski misijonar in škof med Indijani v Ameriki". Spisal Dr. Leon Von-čina, profesor bogoslovja v Ljubljani. Natisnil J. Blaznik 1. 1869 v m. 8°. str. 198. — „Slovi med nami sedaj Vodnik, slovi Prešern; ali vendar — sem dejal jaz v pristavku str. 197: „Baraga, svetla zvezda na slovstvenem nebu kranjsko-slovenskem inočipve-indijanskem" — koliko Vodnikovih pesen, koliko Prešernovih poezij je razobčenih med prostim slovenskim ljudstvom; koliko pa je „Dušne Paše", „Zlatih Jabelk", „Nebeških Rož" itd., po kterih slovi in koristil bode Baraga slovenskemu narodu?!" — Vončina sam pa sklepa svoje opisovanje str. 184—5:
„Tako je tedaj umeri mož preblage čiste duše — mož ravnega serca, v kterem ni bilo ne ovinkov, ne zvijače; šel je v večni počitek
mož neutrudljive delavnosti, mnozega terpljenja, mnozih britkosti in težav v vinogradu Gospodovem; zaspal je v Gospodu mož po volji Božji, mož po Kristusovem duhu, mož ljubezni, ki je vse svoje izverstne zmožnosti obračal Bogu v čast in ljudem v zveličanje, zlasti svojim ljubljenim divjakom; njegova dela ga bodo vedno hvalila ter v slavnem, hvaležnem spominu ohranila zlasti pri Indijanih v severnih krajih, kjer počiva njegovo truplo, dokler ga ne zbudi trobentni glas; in takrat — naj od svoje strani samo to še pristavimo — takrat se bo popolnoma vresničilo tisto tolaživno upanje in hrepenenje, ki je vedno navdajalo preblazega apo-steljna Indijanov, in ktero je 23 let pred svojo smertjo kaj lepo in milo razodel z besedami" itd. itd. — „Preobširna pisava preveč kroži in se z besedami in z izreki preobloži ter razum temni; prepočasna in dolgočasna svojo reč kroži in ongavi tako, da beseda poprej opeša, kakor konča", piše Slomšek (Drobt. 1862 str. 25); in iz tega vzroka smo na kakem radostnem potovanji smejali se ranjkemu Leonu, češ, da je besedo ali pisavo svojo vméril preveč sam po sebi — prenadolgo, da bi trebalo jej škarij; ab ore Leonis libera me Domine (cf. ps. 21, 22); ali čestitali mu vselej brez zamere, kar je na pr. Göthe čestital prijatelju za god:
„Möge dein Lebensfaden sich spinnen, wie in der Prosa Dein Periode, bey dem leider die Lachesis schläft."
Kar je v nekterih narodnih društvih utihovati jel duh katoliški, prevpivan po Mladoslovencih, umikal se je dr. Leon bolj v dobrodelne naprave, v katoliško društvo politiško, v katoliško družbo za Kranjsko itd., v kterih je delaven ud in odbornik nekterikrat govoril po nemški ali po slovenski (p. o zboru Vatikanskem; o Barbari Ubrikovi. .gl. Danic. 1869.) V katoliški družbi je sostavljal največ on latinske pa tudi nemške prošnje, čestitke ali hvalnice na pr. do deržavnega zbora o brezverskih postavah, do ministerstva za nauk in bogočastje, do papeževega nuncija (o Jezuitih v Repnjah), do bratov Čehov o Vaclavovi svečanosti, najrajši do ranjkega ljubeznjivega papeža Pi|a IX., čegar sloveči „Non possumus" ga je vedno navduševal (gl. Triglav IV. 11.) — Oj kako bi se bil ranjki vzra-doval tudi njegovega dostojnega naslednika, češ, mojega imena, Leona XIII!
Po pervi vzgoji Hrovat je znal Vončina še pozneje dokaj dobro hro-vaško govoriti in pisati, kar spričujejo mnogi njegovi prijateljski dopisi. — Neko dobo, kedar se mu pri nas na Kranjskem ni vedlo prav po godu, hotel je celo prestopiti v biskupijo Senjsko, kar so mu pa odsvetovali iskreno vdani prijatelji, tedaj jedva sluteči, da ga po rani smerti Bog če utegniti nezgodam še vekšim! — Sam blaga duša je imel vdanih prijateljev nebrojno v vseh stanovih; vzlasti svoji so si bili že tudi ranjki kanonik Janez Novak (r. 1798, u. 1871), profesor in kanonik Janez Po ki uk ar (r. 1802, u. 1867), gimnazijski ravnatelj Janez Nečdsek (r. 1813, u. 1866), kteri mi je o dr. L. Vončinu nekdaj sam dejal: „Nisem
še našel doslej človeka, da bi se ga bil mogel tako priserčno okleniti; pri njem nahajam vse svoje misli in želje, kakor jih celo pri svojem bratu ne najdem". — V družbi tacih resničnih in blagih prijateljev bil je o kaki domači veselici veliki Lev — otrok. — Bil pa je do prijateljev svojih tudi resničen, kedar je pri njih opazil kake nepravosti ali napačnosti, o čemur svedočijo lahko njegovi še sedaj živoči predstojniki in nekdanji prijatelji, in nam očitno kažejo nektere njegove poslanice, post. „Offenes Schreiben an die Lübl. Redaction der Laibacher Ztg." 1. 1860; „Odprto pismo gospodu dr. Razlagu" v Slovencu 1. 1873. I. 6. itd., kar je po pravici vzbujalo tedaj pozornost in občudovanje. — Prijatelj je bil vzlasti samostanom, redovom ženskim in moškim, o kterih se je vedno rad razgovarjal. — Prijatelj je bil ljubim součencem, s kterimi je 4. avg. 1874 — le tri mesece pred smertjo — v dekanijski cerkvi Loški veselo obhajal petindvajsetletnico svojega mašništva ali sreberno sv. mašo.
—	Sploh velja o njem o pravih prijateljih stari rek:
Amore, more, ore, re — Probantur amicitiae: Durch Lieb, Sitte, That und Mund — Wird erst die rechte Freundschaft kund.
Po tem takem se ni čuditi, da je vest o njegovi nevarni bolezni in prerani smerti z bridkostjo prešinila vse in da se je ta bridkost očitno razodevala o njegovem sprelepem pogrebu. „Koliko spoštovan bil je ranjki, pišejo Novice (1874 str. 359), sijajno je svetu pričal pogreb njegov, ki je bil tako velikansk, da je res le malo tacih. Ne le veliko število mest-janov in mestjank vdeležilo se je sprevoda, ki ga je vodil stolni dekan Zupan, temuč tudi iz bližnjih in daljnih krajev domovine naše prihitelo je mnogo čestiteljev in prijateljev njegovih, ljubljencu svojemu zadnjo čast skazat. Le birokracija ni bila zastopana pri pokopu, se vč da: kaj hoče ona pri pogrebu moža naroda, pri Slovanu z dušo in telesom?! Narodna čitalnica Ljubljanska, katoliško društvo, društvo rokodelskih pomočnikov in učencev so spremili sprevod s svojimi zastavami črno prepetimi, trugo pa so kinčali: krasni venec gospa Ljubljanskih, katerim iskren pomočnik je vsa leta bil pri obdarovanji ubozih šolskih otrok z zimsko obleko, — venec bogoslovcev, prehvaležnih mu učencev njegovih, venca rokodelskih pomočnikov in učencev, ki so v njem očeta svojega ljubili, — venec Matice slovenske, kateri podpredsednik je od prvega začetka bil, in venec narodne Čitalnice, ki ga je visoko cenila kot mnogoletnega odbornika, ki nikdar nikoli ni skrival srca svojega do majke Slave; hvaležen za to mu je pevski zbor njen pred hišo in na pokopališču zapel milo nagrobnico."
—	Vsem tem je jako vgodna bila iskrena javna zahvala, ktero je slavno-znani brat njegov, gosp. Ivan Vončina, župan Zagrebški, ginjen tolike ljubavi in tolikega spoštovanja, do umerlega brata Leona, priobčil tedaj v slovenskih časnikih; kakor tudi solzica, ktero je v imenu součencev
na grob preblazega součenca dr. Leona Vončina potočil (Zgod. Danica
1874 št. 46 str. 3G8) verli Janez Volčič, v kteri tuguje na pr.:
Naš Leon! kje si, ti značaj preblagi, Ponos in slava, součencem dragi, Naj mlajši, naš preljubljeni voditelj ? Kje si, mladosti blaženi učitelj ? Prijatlov tvojih trumi serce poka ; Slovenija za taboj milo joka!
f
Pedagogični pogovori.
(Spisuje J o s. Ciper le.)
(3. del.)
20.
Že pred dvema letoma sem pisal obširneje v tem listu o ljubezni do domovine. Ta pogovor sem slišal precej hvaliti, in „Slovenski Narod" ga je tudi ponatisnil. Takrat sem govoril o tem predmetu bolj splošno; a danes naj ga opišem le z ozirom na ženski spol.
Ljubezen do domovine, ljubezen do materinega jezika ima jako slabe korenine med tako imenovanim slabim spolom. Ložje, kot mož, pozabi ženska na svoj dom, svoj jezik. Ravna se ona navadno po možu. Kar je mož, to je tudi njegova zakonska polovica.
Nekteri možje, — to so seveda neoženjenci, — imajo posebno veselje vnemati serca „lepega spola" za narodnost. In kako lepo se glasi nekterim ušesom vsklik: „Jaz sem narotlna!" Za mene to nima nobenega mika, kajti jaz sodim \se tako, kakor je. Le poslušajte, kako vnemajo ti možje, ali bolje rečeno babjeki, „lepi spol" za narodnost? Napravljajo veselice s slovenskim značajem, plese, tombole in Bog zna, kaj še vse. Na te povabijo ves lepi spol cele okolice, da bi se tam vnel in navdušil za našo domovino. — Na teh veselicah se pač vname serce marsiktere devojke, — a ne za našo narodno stvar, — ampak marsiktera se vname za marsikterega; in če je ta marsikteri tudi nemškutar, ki je zašel na to veselico, to je vse eno. — Kaj se hoče. To je že tako in ni drugače. Ženska je vstvarjena za moža, ona je navezana na-nj, in domovina moževa, je tudi njena.
Tedaj kaj se doseže s temi veselicami? Ne bom se jezil, da so ženske take, da se tako rade „izneverijo". Ali smejati se moram onim telebanom, ki vnemajo serca naših deklet za našo narodno stvar. Narodna ženska ni nič bolja, nego učena ženska. Učenjakinje sem pa že davno obsodil.
Ženski se ni treba brigati za blagor domovine; ampak le za blagor domače hiše. Če bodo vse hiše v naši domovini v redu, bo cela domo-
vina v redu. Nji ni treba vediti, kaj se piše in govori o naši domovini; posluša naj raje, kaj se govori o nji, o njenem gospodinjstvu. Ona naj ne preiskuje, za ktere pravice se borimo mi, kaj želimo, kaj tirjamo; ona naj se raje bavi s tem, kaj tirjajo njeni otroci od nje. Nji se ni treba prav nič veseliti naših političnih zmag; one naj se vesele le takrat, kedar so premagale ktero-koli otroško nečednost. Ona naj ne ve, kakov vpliv je imel ta ali oni govor v tej ali oni zbornici; ampak skerbi naj, kako je teknila jed, ktero je skuhala, svojemu možu. Za take in enake stvari naj se briga.
In lepo vas prosim možje, kaj nam koristi ženska narodnost. Ali potrebujemo mari kje pri naših delih ženske podpore? Saj smo vendar možje, močni spol. Cemú bi se neki opirali na ženstvo?
Ne mislimo, da bodo otroci tudi narodni, ako ^o matere navdušene za domovino. Skušnja nas uči dostikrat ravno nasprotno.
N. pr. naš pesnik Vodnik je bil gotovo goreč Slovenec. Ali je bila njegova mati tudi goreča Slovenka? Za celo življenje bi se osmešil oni, ki bi terdil kaj tacega. Vodnikova mati je bila preprosta kmetica, ki je znala žeti žito in kopati krompir in zraven še kuhati. Ne z gorečnostjo slovensko, ne z navduševanjem za naš jezik se je odredil naš Vodnik, ampak edino slovenska kaša in pšenica ste ga poganjale k višku, da je rastel in se dopolnjeval od dne do dne. Bog zna, če bi bil Vodnik kedaj tak postal, ako bi ga bila pitala mati z ljubeznijo do domovine. A v prid vsemu slovenskemu svetu mu je dajala le krompir in druga jedila, ktera so ga redila.
Vnemajte ženstvo raje za šivanje in za blagor moževega želodca. S tem bodete več koristili domovini.
Imamo tudi nekaj pesni, ki opevajo žensko navdušenje za narodnost. Naj omenim neke prav znane, ki se glasi: „Sem Slovenska deklica, — Minka mi je ime, — Sem obraza bistrega, — Hrabro 'mam sercé". — Lepo od tebe, draga Minka, da si Slovenka; lepo od tebe, da imaš lep, bister obrazek, če se tudi sama hvališ ž njim; lepo od tebe, da imaš hrabro serce, če ravno se dostikrat vstrašiš drobne miške, ki se je vsta-novila pod tvojo posteljo. Navdušen sem za te, lepa slovenska Minka, ali navdušen sem le toliko časa, dokler berem one štiri verstice, da si slovenska deklica, da si obraza bistrega, in da imaš hrabro sercé. Samo do tu sem navdušen za te.
„In v peti verstici začneš peti: „Ljubi moj je Slave sin" — oj, zdaj pa takoj vem, kam pes taco moli. Ti lepa Minka si Slovenka le zato, ker je tvoj ljubi Slave sin. Molči, molči, Minka o tvoji narodnosti. Vse navdušenje si mi razgnala s temi besedami. Ko bi bil tvoj ljubi nemčur, bi bila ti nemčurska deklica z imenom „Fräulein Mini".
Ravno taka je tudi ona pesen, v kteri pojo navdušeni kranjski fantje ta dva verza: „Si kranjske ljub'ce zbiramo, — Se v tuje ne oziramo". — To je laž. Ravno tako radi se zagledamo v lepe Italijanke, Nemke, kakor v naše „mile slovenske krasotice". Kaj se bi neki hvalili s tem, kar ne storimo. In omenjenema verzoma se pridruži še tretji: „Naj gorše so Slovenke", — če je res?
Le nikari ne rogovilimo preveč! Jaz sam sem nekdaj v „Zori" pel slavo slovenskim dekletom. Takrat sem vzel tudi vsako stvar tako, kakor ni bila; a zdaj jo tako, kakor je v resnici. Takrat sem še pesmaril, in „pesniku" se odpusti marsikaj, kar se prozajistu ne more. Človek se vedno uči, a nikdar ne izuči.
Kako pride ta predmet v te pogovore? Tako te slišim vpraševati, dragi bralec. Čudno se ti dozdeva morda. Ali meni se je zdelo potrebno opisati tudi to in dokazati nepotrebnost, navduševati ženski spol za domovino. Ženska naj ostane v domači hiši, in dokler se ne poda iz nje, se ne bode podala tudi iz domovine.
Ne mislimo, da zamore ženska kaj vplivati na moževo mišljenje, da bi po ženskih koga privlekli na našo stran. Slab mož bi bil oni, ki bi se dal preobračati svoji ženi, — slab mož bi bil, še slabeji, nego njegova slaba polovica. Sram bi nas moralo biti, ako bi šteli take sla-botneže med svoje. Ne opirajmo se nikdar in nikjer na ženstvo, kjer smo se operli, tam smo vselej padli. Ženska se mora opirati na nas, in to tudi stori vselej, če ravno o tem noče dostikrat vedeti ničesa.
Sploh bodimo možje! —
Dopisi in novice.
— Iz seje c. k. dež. šl. sveta dne 30. oktobra 1879.
Na dnevnem redu je bilo:
N a č e r t, koliko se ima potrošiti za namestnino in za nadmerno (nadvišje) podučevanje, ki je bil na novo sestavljen z ozirom na postavo 9. sušca 1879. št. 13. d. z. ima se poslati deželnemu odboru, da mu priterdi; prepis tega ima se poslati tudi srenji v Ljubljani.
Šolska občina je prosila po dopisu kranjskega deželnega odbora za posojilo po obrokih, da postavi šolsko poslopje, mnenje zaradi tega se pošilja deželnemu odboru.
Eekurs bivšega ljudskega učitelja zoper razsodbo c. k. okraj. šl. svžta, katera je napotila tožnika na pravno pot, ni bil sprejet.
Dva učitelja sta postala nadučitelja, štirje drugi pa stalni.
Na dopis kranjske c. k. deželne vlade, ki se tiče prošnje centralnega odbora c. k. kmetijske družbe za razširjenje poduka v kmetijstvu, oddana je bila odločba.
Razrešene so bile pritožbe zastran kazni o šolskih zamudah, potem prošnje za nagrado in denarno pripomoč.
— Dr. Močnik in profesor Lavtar-jeva metoda pri poučevanji v aritmetiki. (Dalje.) V vvodu govori L. o substitovanji števil. Ta pojem je jako važen, zato nahajamo v vsaki aritmetiki med vajami naloge za substitovanje, katere osvetljujejo tvarino, o kateri se govori. Taka priložnost se nam ponudi že pri seštevanji; tu imamo n. pr. nalogo, da seštevamo števila a, b, c, d, ter dobim izraz:
a + b + c + d — [(a + b) + c] -f- d.
Ako v njem substitujemo za a — 3, 6 = 2, c = 5, d = 8, kakor zahteva L. v svoji aritmetiki, osvetljujemo seštevanje več števil in osobito pomen oklep. Podobne vaje ima dr. Moč., vendar še ne na tem mestu, ampak pozneje po nauku o seštevanji istoimenskih števil, kjer jih ima L. tudi. — Pred v prejšnjem omenjeno vajo za substitovanje nahajamo v L. aritmetiki še bolj pri-prosto. Namesti v jednačbi:
a b = (a + b)
a m b s temi-le števili: a = 5, & r= 2; a = 7, b — 3; a = 4, & = a = m, b = n.
Jednake vaje ima L. pri odštevanji, množenji (vsote jedn. sumand.), in deljenji, iz česar je razvidna bojazna skrb, da bi učenci gotovo vsak občni izraz in osobito pomen občnih števil do dobrega razumeli. Zahtevajo pa te naloge najpred substitovanje posebnih in na zadnje občnih števil, torej prehajanje iz posebnega na obče, čeear važnost za ljudske šole smo že omenili.
Vaj, kakor so: 1.) Seštevaj sledeča števila: a) 3, 4 in 7, b) 4, 8, 9 in 2 itd. 2.) a) Prištevaj začenši pri 1, toliko časa po 2, da prideš do 101 itd. Dr. M. nima; L. jih je zato sprejel, da se učenci v hitrem računanji urijo, in ker so take vaje že znane, da se učenci nekoliko oddahnejo in dobljene pojme prebavijo, predenj preidejo na novo tvarino, t. j. k izrekom o vsotah. Za temi izreki ima L. aritmetika priproste vaje, katere te izreke osvetljujo koj, ko so jih učenci izpoznali, predenj jih seznani z novo tvarino n. pr. o vsotah jednakih sumandov. Lahke vaje; vendar utrdijo, kar si učil. Na teh vajah izpoznajo tudi učenci, kedaj morajo števila prištevati k pervemu ali k drugemu sumandu, oziroma pervi sumand k številu potem drugi ali pa narobe; kar pa tudi za vaje v dr. M. aritmetiki velja, samo, da v njih tudi nahajamo vaje za seštevanje istoimenskih števil. Isto velja za vaje pri odštevanji, množenji in deljenji. Dr. M. ima pa naloge še-le po vsakej versti računanja zbrane in sicer take, da je razvidno, on hoče na tem mestu izverševanje teh nalog.
Za izreki o vsotah nahajamo v L. aritmetiki tudi vaje na pamet (dr. M. aritmetika jih ima pozneje), katere so jako važne, ker tudi osvetljujejo prejšne izreke, osobito pa gojence urijo v računanji, katero bodo pozneje sami rabili. Na pr. 37 + 20 = (30 + 7) + 20 =r 50 + 7 = 57. Isto velja za vaje na pamet pri odštevanji, množenji in deljenji.
L. odloči računanju z imenastimi števili poseben prostor, kakor to stori dr. Frischauf v svoji aritmetiki, da s tem bolj povdarja to posebno versto števil in da računanje z dekadičnimi števili, katero koj za računanjem z imenastimi števili sledi, s tem še bolj osvetljuje.
Pri računanji z dekadičnimi števili ima L. več vaj kakor dr. Moč. zarad zahtevanja Statuta, da je treba osobito na to misliti, da postane računanje s posebnimi števili razumljivo. Pri teh vajah prehaja iz najprostejega na zmiraj bolj sestavljeno in iz posebnega na obče. Zakaj? Učitelj v ljudskej šoli poučuje o seštevanji števil v raznih stopnjah. On prišteva jedinice k jedinicam, desetice
k deseticam, jedinice k deseticam in jedinicam, jedinice in desetice k jedinicam in deseticam itd. On mora ločiti slučaj, v katerem ne prehaja v višji red od onega, v katerem dobi pri seštevanji že višjo, oziroma višje jednote. In on na zadnje abstrahuje pravilo, torej stopa do občnega, akoravno tega ne izrazi z občnimi števili. — Vaje same niso težavne, zahtevajo tudi malo časa in vendar imajo dober vspeli, ako jih z učenci v omenjenem smislu izveršuješ. Kavno to je nameraval L. z obilnimi vajami o dekadičnih številih pri odštevanji, množenji deljenji celih števil in računanji z decimalnimi ulomki. Na 30. strani nahajamo vaje: 7.) Kakošne jednote dobiš, ako množiš? a) desetico, stotico, tisočico, de-settisočico z jedinico; b) desetico, stotico, tisočico itd. z desetico, stotico, tisočico itd. Na strani 78 §. 79 je vaja: Kakošno jednoto dobiš, ako množiš: a) desetico, stotico, tisočico, desetino, stotino, tisočino z jedinico itd. Na te vaje posebno opozorimo, ker one pripravljajo na osvetljevanje pravila za okrajšano množenje, ker L. ne navede le to pravilo, kakor to stori dr. M., ampak ga izvaja, kar zahteva vsaka metodika.
Na koncu vsake verste računanja nahajamo v obeh aritmetikah uporabne račune. L. namerava ž njimi, da uri gojence v sklepanji pri rešitvi nalog; a dr. M. vaje se odlikujejo od njih osobito s tem, da vežejo raznoverstne račune, kakoršne smo že imeli. Na pr. ima dr. M. pri odštevanji nalogo: Nek oče zapusti starejemu sinu 6840 gl. mlajšemu 1580 gl. manj; koliko dobita oba skupaj? — Bešitev:
Mlajši dobi 6840 gl.	oba skupaj 6840 gl.
manj 1580 „_t. j.	in 5260 „ t. j.
5260 gl.	12100 gl.
Odgovor: Oba skupaj dobita 12100 gl.	(Dalje prih.)
— Iz Železnikov, 19. nov. (Praznovanje imendana Nje Veličanstva presvitle cesarice Elizabete*). Kakor že od več let sem, smo tudi letos z našo šolsko mladino ta dan prav slovesno obhajali. Le par besedi treba je bilo, in z veseljem zvergli so otročiči pri posameznih soldkih potrebni denar, da so najeli sv. mašo v namen: »Da bi Bog dal naši presvitli cesarici na predprošnjo njene slavne patrone doživeti še mnogo mnogo let bla-goslova-polnih, po dolgem in srečnem življenji pa sveta nebesa«. — To sveto mašo so opravili naš verli g. kaplan in katehet A. E. danes zjutraj ob 7. uri, in šolska mladina se je je privatno v obilnem številu vdeležila. — Ob 3/4 8 odperla se je šolarjem primerno okinčana šolska dvorana, in ob 8. uri šli so paroma k slovesni sv. maši, katero so služili v. č. g. župnik J. M. Konec svetega obreda zapela sta se na koru pervi in zadnji oddelek cesarske himne. Po sveti maši vernila se je mladina zopet v šolo, kjer je bila po primerni molitvi obdarovana v spomin slovesnosti z raznoverstnim šolskim blagom, s katerim nas je tudi to leto »Narodna šola« prav obilno preskerbela. (Naj ji bo za to izrečena tu topla zahvala!) Poleg učnih stvarij dobil je tudi vsaki otrok še štruco belega kruha. K poslednjemu obdarovanju sta poleg dveh neimenovanih dobrotnikov pripomogla: naša blaga c. k. poštarica gospa Luiza Demšerjeva, in naš obče ljubljeni gosp. zdravnik Alb. Linhart.
Po skončanem obdarovanju smo opravili še enkrat vskupno molitev za blagor presvitle cesarice, odpeli pervi in zadnji oddelek cesarske pesme, potem pa so šli otročiči s svojimi darilci veselih sere na domovja; zakaj god presvitle
*) Zakasnjeno.--
cesarice iti deželne matere je dan, o katerem naj se mladini ne krati oddih od šolskih likov.
—	4. dec. Komaj je pretekel mesec, kar se je pričelo novo šolsko leto, ki je, — memogredé povedano, — privabilo nad 150 otrok v našo. prijazno šolo, in kmalo bi bili izmed teh danes že druzega otročeta poslali v večnost. Pred tednom smo spremili namreč k grobu vérlo učenko II. razreda M. Š. ; danes pa bi bil kmalu nesrečno smert storil učenec ponavljavne šole J. K. — Čez noč padlo je namreč na kupe novega snega, in o tacih časih je zlasti pot med srednjimi in zgornjimi Železniki zarad plazov silno nevaren. To poterdilo se je danes vnovič. Ko so namreč šli ljudje zjutraj od zorne maše, uterga se v gori nad cesto plaz, odnese zgoraj omenjenega fanta čez cestno škarpo, ter ga pokoplje v strahovit merzel snežen grob. Ljudje so sicer koj pritegnili skupaj, pa kdo vé kopati pri tolikanj sili snega na pravem mestu? K sreči je bil sneg zelo suh, da je šlo kidanje jaderno spod rok; delali so vendar ljudje okoli pol ure, predenj so k sreči vendar še živega fanteta izvlekli iz strašanske nevarnosti. Ko bi bil sneg južin, javaljne bi bil dečko kdaj več gledal svitli dan. Človek pač res ne ve, kje ga čaka nesreča; vidi se pa da čuje angelj varuh nad mladino.	J. Levičnik.
—	Krain. L. L, Verein, občni zbor in g. Lapajne. 6. t. m. je bil občni zbor krain. L. L. Vereiu-a. Odborniki so gg. : prof. Linhart (pervomestnik), pl. Gariboldi (namestnik), Andrej Žumer, m. učitelj, (blagajnik) in J. Zima, nadzornik in učitelj, (tajnik). V odboru so še gg. : Belar, Bele, Bazinger, Majer, mestni učitelji, in g. J. Lapajne, ravnajoči nadučitelj na meščanski šoli v Kerškem. Ta gospod se je dal voliti tudi za odbornika pri slov. učit. društvu, in se je meseca septembra pred občnim zborom in pri zboru pošteno (!) prizadeval, da bi bil razdvojil odbornike pri slov. učit. društvu, ali kakor je on rekel, da bi napravil »kompromis« z L. L. Verein-om. Kar v slovenskem taboru ni dosegel, najdel je tam, in tako se maščeval nad nami »terdovratneži«. Za danes toliko rečem: G. Lapajne mi še ni nikdar tako vstregel, kakor sedaj, ko je pristopil v »nemški Verein«; tam je dobro hranjen; nam sedaj ni več nevaren; tovariši v nasprotnem taboru : pridno ga poslušajte in varujte ga, da Vam ne uide ! M. M.
—	Bosna-IIercegovina. (cf. 1.21). Serajevo. 6. m. m. otvorena je svečanim načinom realna gimnazija i vojnički penzionat. Sgrada realne gimnazije bila je okičena, mladeži sakupljeno 51. Zavod je otvorila govorom Nj. Visost vojvoda Wurtemberg, koju su dopratili generali, predstojnici odjelne vlade i činovnici, biskupi katolički i pravoslavni, te ga predala ravnatelju dr. Z o chu. Posije govora Nj. Visosti svirala je vojnička glasba, uz koju su i učenici pjevali.
Glede realnoga gimnazija, izdala je bosanska zemaljska vlada sliedeču naredbu :
§.1. II gradu Sarajevu ustrojava se realni gimnazij. Zadača ovoga jest, obučavati dječake u občenitih naukah i znanostih, koje su za životne odnošaje koristne i potrebne, omogučiti im tada u svrhu znanstvenog i tehničkog naobra-ženja polazak višeg gimnazija ili više realke a od ovijuh prelaz i dalnju nao-brazbu na sveučilištih i na tehničkih zavodih.
Ovaj zavod jest javni gimnazij sa 4razreda, te se iz zemaljskih sredstva uzdržaje.
§. 2. Učevni jezik jest bosanski zemaljski jezik sa latinskimi pismeni.
Na istom uče se sljedeči predmeti: a) religija za sva 4 vjeroizpovjedanja, b) zemaljski jezik, c) njemački jezik, d) zemljopis i povjest, e) mathematika,
f) naravoslovne znanosti, g) prostoročno risanje, h) gombanje, i) turški, arapski i perzijski jezik (neobligatno).
§. 3. Osim redovitih u predidučem paragrafu navedenih predmeta podu-čavati če se djaci, ako to roditelji zažele, počam od 1. razreda u latinskom jeziku, počam od 3. razreda u grčkom i francezkom jeziku, a takodjer u pjeva-nju. Ovi predmeti nepredavaju se obvezateljno.
§. 4. Učevne osnove i šolske knjige, kano in ostala učila, propisati če se po zemaljskoj, vladi, te se druga nesmiju upotrebljavati.
§. 5. Predavanja na realnom gimnaziju drže usposobljeni učitelji. Istim upravlja neposredno ravnatelj, koj je zajedno učitelj na realnom gimnaziju; uz istoga postoji učiteljski sbor stranom kao savjetujuče stranom kao zaključujuče tielo. Dužnosti i prava ravnatelja s jedne a učiteljskog sbor s druge strane urediti de se posebnom naredbom.
§. 6. Ravnatelj i učitelji na realnom gimnaziju jesu javni činovnici. Ravnatelja imenuje zajedničko ministarstvo na predlog zemaljske vlade, učitelje pako imenuje zemaljska vlada na trojni predlog ravnatelja. Činovni razred in beriva ravnatelja i učitelja označena su u priloženom izkazu A.
§. 7. Ravnatelj i učitelji, koji se na realnom gimnaziju namjestiti imadu, moraju biti austro-ugarski državljani ili pripadnici zemalja Bosne i Hercegovine, isti treba da su se podvrgli propisanom izpitu za učitelja srednjih škola pred kojim god izpitnim povjerenstvom u austro-ugarskoj monarkiji, te da su polučili svjedočbu usposobljenja za učitelja sriednjih škola.
§. 8. Vjeronauk predavati če se djakom svih 4 vjeroizpovjesti po posebnih u tu svrhu opredjeljenih učiteljih vjeronauka. Kao takovi namjestit če se samo oni, koje če dotična bogoslovna (crkvena) oblast sposobnimi naznačiti.
§. 9. U prvi razred realnoga gimnazija primaju se djaci, koji su pučke ili gradjanske škole svršili. Tečajem prvih 4 godina može se kod duševno i tjelesno razvijene djece ovozemnih roditelja učiniti iznimka od ovoga pravila.
§. 10. Redovito primanje djaka obavlja se u jeseni neposredno pred po-četkom školske godine. Školska godina započimlje 1. listopada, svršuje se 31. srpnja buduče godine. Osim petka, nedelje i ostalih svetaca traju školski prazniti svake godine dva mjeseca.
§. 11. Na koncu svake školske godine imadu se djaci podvreči izpitu.
§. 12. Na realnom gimnaziju ima se plačati školarina od 8 for. na go-dinu; ista ima se uplatiti u zemaljsku blagajnu. Djake siromašnih roditelja, koji se ponašanjem i marljivošču osobito odlikuju, te u naučili veoma napreduju, može zemaljska vlada na predlog ravnatelja od placanja školarine oprostiti.
§. 13. Ako bude potrebno, ustrojiti če se posebni privatni razred za one djake, koji nisu stekli dovoljnog predznanja potrebnog za obuku gimnazialnu.
§. 14. Prvi razred realnog gimnazija otvara se 3. studenoga 1879.
Ravnatelj ovoga zavoda postao je Zoch, profesor realke u Osieku.
Izašla i naredba vladina glede obče gradske djevojačke učione, što se je otvorila u Sarajevu, koja glasi:
§. 1. U gradu Serajevu ustrojava se 3. studenoga 1879. obča gradska djevojačka učiona. Učevni jezik na ovoj učioni jest »Zemaljski jezik«. §. 2. U ovu učionu primaju se djevojke svijuh izpoviesti počam od 6 — 12 god. §. 3. Na istoj imadu se po mogučnosti sliedeči predmeti podučavati: a) vjero-zakon, b) zemaljski jezik, čitanje, pisanje, slovnica, vježbanje u ustmenih i pismenih sastavcih; c) njemački jezik, d) računstvo, e) zemljopis, f) poviest, g) naj-nuždnije iz fizike i naravoslovja, (fig na temelju propisanih čitanka), h) kali-
grafija, i) geometrijsko oblikoslovje. §. 4. Učevna osnova i školske knjige propisati ce se po zem. vladi. Broj učevnih sati na tjedan propisuje se učevnom osnovom. §. 5. Vjerozakon predaje se djevojkam svake pojedine vjeroizpoviesti posebice. Obuku nauka vjere rukovode i nadziru pod vrhovnim nadgledom vlade dotične duhovne oblasti. — U nauči mogu se djevojke svake pojedine vjeroizpo-vjesti in na dotičnih konfesionalnih školah podučavati. §. 6. Predavanje na ovoj obcoj gradskoj djevojačkoj učioni obavlja učiteljica. Učiteljica mora se izkazati svjedočbom, da je na jednoj od javnih preparandija u austro- ugarskoj monarkiji za učiteljica usposobljena, te da je inače u čudorednom i državljan-skom smjeru neporočna. Učiteljicu imenuje zemaljska vlada. §. 7. Gradskoj učiteljici pripada godišnja plača od 800 for. i osim toga stanarina 200 for. Beriva svoja dobiva učiteljica mjesečno kod gradske blagajne u Sarajevu, jer se ova djevojačka učiona iz gradskih dohodaka uzdržava. §. 8. Učiteljica jest za upravu obče gradske djevojačke učione odgovorna zem. vladi. §. 9. Pobližu je ustanove i propisi glede djevojačke učione urediti, če se občenitom naredbom ob ustroju i uredjenju pučkih škola u ovih zemalja.
Dok ovako vlada marno radi ob osnivanju škola, pomažu ju svojski mnogi rodoljubi, osobito Franjevci. Tako su župnici kotara Oraškoga mal ne po svih večih mjestih podigli škole. U Toliškoj župi podignute su četiri nove škole, koje polazi 352 djece, što je zasluga revnoga otca Dobroslava Nediča, župnika. I župnik Vidovica A. Mato Prgič podigao je školu, koja broji 96 djaka. Ot. Uija Lačič, župnik u Tišini, sagradio je školu, u kojoj podučaje 82 djece. U Domaljevcu obstojala je od prije škola, koju polazi sada 54 djece. Katolici ovoga kotara, kojih ima do 10.000, imadu 8 škola u četiri župe sa 584 djaka.
— Ant. Mart, Slomška zbrani spisi, tretja knjiga, leži pred nami. V tej knjigi nahajamo 21 životopisov raznih zaslužnih mož. Vis. čestiti gospod pisatelj, Mih. Lendovšek, ptujski vikar, se je mnogo potruditi moral, da je zbral toliko tvarine raznih slovenskih zaslužnih mož. Vsa čast neumorljivemu njegovemu delovanju, da je podal slovenskemu narodu toliko zdravega blaga. Ži-votopisi slavnih mož spodbudajo; bralec vidi v tretji knjigi, kako so se v neugodnih letih trudili naši predniki, orali so narodno ledino, katera je obilo dobrega sadu obrodila. Slovenci! sežite po knjigi, društva in premožneji gospodarji morali bi jo vsi imeti. Knjiga je lična, lep tisek, dobi se v tiskarni društva sv. Mohorja in pri drugih knjigarjih v vseh slovenskih mestih. Cena ji je broširan iztis 1 gl. 30 kr. terdo vezan 1 gl. 40 kr.
»Čete rt a knjiga Slomšekovih zbranih spisov obsegala bode njegovih raznih spisov pervi del: narodno-politične članke, popise, raznotere podučne drobtine, šolsko blago in pedagogične stvari.
Peta: raznih spisov drugi del: cirkveno - nabožno in katehetično blago.
Šesta: pastirske liste.
Sedma: pridige osnovane.
Osma in deveta: različne pridige.
Ce se nam posreči teh devetero knjig na svitlo spraviti, potem je perva težavniša polovica začetega dela storjena : to kar Slomšekovih spisov po mnogih knjigah raztepeno, ne- ali le malo-poznano okrog leži, bode zbrano in urejeno pred nami. — Potem šele znalo bi nasledovati:
Deseta in ednajsta knjiga: evangeljska hrana.
Dvanajsta in trinajsta knjiga: apostolska hrana.
Šti r n aj s t a: Življenja srečen pot za mladeniče in device. (To je Slomšekovi
knjižici: »Življenja srečen pot« in »Kerščansko devištvo« vkupaj v enem zvezku.)
t "
Petnajsta: Blaže in Nežica.
Vsaka knjiga poprek najmanje dvajset tiskanih pol. —
To bi bil potem celi Slomšek — u resnici velikan, kakoršnega doslej nijma naše slovensko slovstvo!
Ali bode mogoče, toliko delo srečno dokončati? Po svojih dosedanjih skušnjah bi skoraj rekel da težko!
Perve knjige Slomš. zbr. sp. leži po pretečenih blizu da četverih letih še okoli 400 iztisov v prahu; druge se še vedno nij razpečalo toliko, da bi se bili tiskarnici povernili vsi stroški. Časi so slabi; ljudstvu, po družbi sv. Mohora vajenemu po šestero knjižic dobivati za goldinar, je vsaka druga knjiga predraga.
Da, ko bi slavni odbor družbe sv. Mohora blagovolil prevzeti izdavanje četerte, pete, šeste, štirnajste in petnajste knjige!
Da bi Matica slov. hotela podpirati to početje na kakov si že bodi način!
\ Ali da bi se oglasilo kakih 800—900 naročnikov in zanesljivih plačnikov !
Toda upanja ne smemo izgubiti«, (g. L. v vvodu.)
Razpisi učiteljskih slnžeb.
1 Na Kranjskem. V šolskem okraji Kamniškem. Na lrazredni ljudski šoli v Tunjicah, učit. služba, 1. p. 400 gl. in stanovanje; do konca decembra t. 1.
V šolskem okraji Kranjskem. Na lrazredni ljudski šoli v Besnici, učit. služba, 1. p. 400 gl. in stanovanje; do konca decembra t. 1. Na 4razredni ljudski šoli v Škoiji loki, 4. učit. služba, 1. p. 400 gl.; do 7. januarja 1880.
Šolski okraj okolica Ljubljanska. Na lrazredni ljudski šoli v Pre-serji, učit. služba, 1. p. 500 gl in stanovanje; do 20. decembra t. 1.
Šolski okraj Kerški. Na 3razredni meščanski šoli na Kerškem z nemškim poučnim jezikom, učit. služba za naravoznansko (eventuelno matematiško-tehniško) stroko, 1. p. 800 gl. Prošnje do 20. decembra pri c. k. ok. šl. svetu v Kerškem.
Premembe pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. Na mestni dekliški šoli v Ljubljani je postala učiteljica gdč. Ernestine Kern, dosihmal podučit, tam. Nadučiteljica je začasno tam gospa Julija Moos. Na I. mestni šoli je pomožni učitelj g. Jožef Travnar. — Iz Litije v Leskovec odhaja nadučitelj gosp. Anton Žvokelj in iz Škofjeloke v Kranj, učitelj g. Edmund Lahajner. Začasni učitelj g. Avgust Hoger iz Šmartna p. Litiji v Višnjogoro; g. Jakob Dimnik iz Tunjic pri Kamniku v Šmarijo pri Ljubljani; gosp. Janez Terselič iz Čateža k Beli cerkvi; gdč. Marija Stuhly iz Ribnice v Šentvid p. Zatični; gdč. Neža Zupan, dosihmal v Ljublj. sirotišnici, v Bled; gdč. Franja Šetina iz Višnje gore k sv. Križu p. Turnu; gdč. J. Donati v Srednjo vas v Bohinu. — G. Rajmund Čuček, bivši namestni učitelj ha učiteljišču, je postal glavni učitelj na ž. učiteljišču v Gorici. — Pomožni učitelji umeščeni: G. France Kalan, iz Prečine, sedaj v Zgornji Sušici; g. Stanislaj Novak, bivši bogoslovec, v Čatež in F. Ambrožič v Hinah. — f Umerla sta: G. France Vrančič, bivši v Hotiču pri Litiji, učitelj stare šole a izgledne pridnosti, vsega skupaj je bil pri učiteljstvu nad 50 let; v Kerškem pa gsp. Vincenc Vidmar, bivši na meščanski šoli, star 26 let, ki je obhodil veliko sveta, a umeri v domači zemlji. N. v m. p.!
^¡^T" Današnjemu listu je pridjano kazalo in zavitek.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.
Tiskar in založnik: J. R. Millo.