5VERA IN RAZUM od 21. do 26. septembra 1987 je bil papež pokrovitelj študijskega tedna o znanosti in religiji v Castel Grandolfu. 1. junija 1988, ko je premišljeval o rezultatih konference, je poslal jasno in vzpodbudno pismo direktorju vatikanskega observatorija, naj krmari po sre- dnji poti med ločitvijo in spojitvijo obeh ved. Predlagal je program dialoga in sodelovanja, v katerem si znanost in religija ne bi prizadeva- la niti za to, da bi izpodrinila druga drugo, niti za to, da bi druga drugo prezirali. Skupaj bi morali iskati boljše razumevanje pristojnosti in omejitev druga druge, predvsem pa bi morali iskati skupen temelj. znanost si ne bi smela prizadevati za to, da bi postala religija, in religija ne bi smela poskušati zavzeti mesta znanosti. znanost namreč lahko očisti religijo zmot in praznoverja, medtem ko religija avery dUlleS1 Bog in evolucija2 v drugi polovici devetnajstega stoletja je postalo govorjenje o vojni med znanostjo in religijo nekaj običajnega. toda v času dvajsetega stoletja je to sovraštvo postopoma splahnelo. Janez Pavel ii. je sledil drugemu vatikanskemu koncilu in na začetku svojega pontifikata ustanovil komisijo, da bi pregledala in revidirala obsodbo Galilea iz leta 1633. leta 1983 je gostil konfe- renco ob 350. obletnici izida Galilejevih Dialogov o dveh novih znanostih, na kateri je opozoril, da je izkušnja primera Galileo Cerkev pripeljala "k zrelejši drži in k natančnejšemu razumevanju avtoritete, ki ji pripada", saj ji je ta primer omogočil, da lahko bolje razlikuje med "bistvenimi sestavinami vere" in "znanstvenimi sistemi posamezne dobe". znanost očiščuje malikovanja in lažnih abso- lutnosti. vsaka veda mora torej ohraniti svojo celostnost in biti odprta za poglede in odkritja druge. v zelo znanem govoru o evoluciji, ki ga je 22. oktobra 1996 Janez Pavel ii. namenil Papeški akademiji znanosti, je papež zapisal, da sicer obstajajo različne teorije o evoluciji, vendar je dejstvo evolucije človeškega telesa iz nižjih oblik življenja "več kot le hipoteza". toda človeško življenje, je dejal, je od vsega, kar je manj kot človeško, "ontološko različno". duhovna duša, je dejal papež, ne izhaja preprosto iz sil žive snovi, niti ni zgolj stranski pojav materije. vera nam omogoča trditi, da je človeško dušo neposredno ustvaril Bog. v nekaterih krogih so to razlagali, kot da je papež sprejel neodarvinistični pogled, da 6 TRETJI DAN 2013 1/2 je evolucijo mogoče zadovoljivo razložiti z naključnimi mutacijami in naravno selekcijo (ali 'bojem za obstanek'), ki ga ne vodi noben namen ali smoter. to nerazumevanje je poskušal pojasniti dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, ki je 7. julija 2005 v New York Timesu objavil kolumno, v kateri je navedel vrsto izjav Janeza Pavla ii., ki temu nasprotujejo. na primer, papež je na splošni avdienci 19. julija 1985 izjavil: "evolucija človeških bitij, ki ji znanost poskuša določiti stopnje in ugotoviti njen mehanizem, ima no- tranjo smotrnost, ki vzbuja občudovanje. ta smotrnost, ki usmerja bitja v smer, za katero sama niso odgovorna, posameznika obvezuje k sprejemanju razuma, ki je njegov izumitelj, njegov stvarnik." v povezavi s tem je papež še dejal, da bi se s tem, če bi človeško evolucijo pripisovali golemu naključju, odpovedali človeški razumnosti. kardinal Schönborn je prav tako navedel izjave papeža Benedikta Xvi., ki je 24. aprila 2005 pri maši ob svojem ustoličenju dejal: "nismo neki slučajen in nesmiseln izdelek evolucije. vsak izmed nas je plod Božjega pre- misleka. vsak izmed nas je hoten, vsak izmed nas je ljubljen, vsak izmed nas je potreben." Članek kardinala Schönborna so mnogi bralci razumeli kot zavračanje evolucije. nekatera pisma bralcev so ga obtoževala, da podpira nazadnjaško obliko kreacionizma in da nasprotuje Janezu Pavlu ii. zdelo se je, da pisci teh pisem niso sposobni dojeti dejstva, da je kardinal govoril jezik klasične filozofije in da se ni opredelil za nobeno določeno znan- stveno stališče. njegova kritika je bila namreč usmerjena proti tistim neodarvinistom, ki so svoje stališče glede filozofskih in teoloških vprašanj izražali z metodami naravoslovnih znanosti. mnogi, ki veljajo avtoritete na področju tovrstnih vprašanj – taka sta kenneth r. miller in Stephen m. Barr – so v svojih odgo- vorih Schönbornu trdili, da je človek lahko neodarvinist, kar se tiče znanosti, in obenem pravoveren kristjan. razlikovali so različne ravni spoznanja in zagovarjali idejo, da je to, kar je z znanstvenega stališča naključno, vključeno v večni Božji načrt. Bog tako rekoč meče kocko, toda zaradi svojega neizmernega védenja je sposoben predvideti izid s stališča večnosti. ta skladnost darvinizma v znanosti in teizma v teologiji sicer morda drži, vendar pa to ni stališče, ki ga je Schönborn hotel spod- kopati. kot je pojasnil v kasnejšem prispevku v reviji First Things (januar 2006), je oporekal samo tistim neodarvinistom – in mnogi so taki – ki trdijo, da ni mogoče izpeljati nobene prave raziskave narave, razen če uporabimo reduktivno metodo mehanizma, ki poskuša vse razložiti s količino, snovjo in gibanjem, izključuje pa razlike med posamezniki in namen v naravi. navedel je enega izmed takih neodarvinistov: "Sodobna znanost neposredno predpostavlja, da je svet orga- niziran strogo v skladu z determinističnimi načeli in naključjem. v naravi ni nobenih smotrnih načel. nobenih bogov ni in nobenih ustvarjalnih sil, ki bi jih bilo mogoče zaznati z razumom." kardinal Schönborn pronicljivo ugotavlja, da so pozitivistični znanstveniki začeli metodično izključevati oblikovne in smotrne vzroke. ker so naravne procese opisali zgolj s pomočjo gibalne in snovne vzročnosti, so si zatisnili oči in zavrnili vsakršno drugačno razlago. Preprosto so prepovedali vprašanja, zakaj vse (vključno s človeškim življenjem) obstaja, kako se po naravi razlikujemo od nerazumnih živali in kako naj bi živeli svoje življenje. v zadnjih nekaj letih je izšlo ogromno nove ateistične literature, ki trdi, da avtoriteta znanosti, še posebej darvinističnih teorij o evoluciji, kaže, da je nerazumno verovati v Boga. naslovi nekaterih knjig so pomenljivi: Sam Harris: Konec vere [The End of Faith], daniel dennett: Premagati urok: Religija kot naraven pojav [Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon], richard dawkins: Bog kot zabloda [The God Delusion] in victor J. Stenger: Spodletela hipoteza [The Failed Hypothesis]. novi ateisti pišejo z navdušenjem 7 evangelistov in propagirajo evangelij ateizma in brezbožnosti. ti pisci se na splošno strinjajo s trditvijo, da je dokaz, če ga razumemo v znanstvenem smislu, edini veljavni temelj za verovanje. znanost opravlja objektivna opazovanja z očmi in instrumenti; razvija modele in hipoteze na podlagi opazovanih pojavov. nato pa preizkuša hipoteze s tem, da izvaja posledice iz njih in s poskusom preverja, ali jih lahko potrdimo ali ovržemo. za vse pojave v svetu se predpostavlja, da jih je mogoče razložiti z naslanjanjem na tosvetna telesa in sile. Pravijo, da religiozno verovanje nima nobene osnove, saj Bog ni hipoteza, ki bi jo bilo mogoče preveriti z znanstveno metodo. richarda dawkinsa, vodilnega zagovor- nika te nove protireligije, imamo lahko za predstavnika te vrste. dokazi za obstoj Boga, je prepričan, so neveljavni, saj poleg drugih napak ne odgovarjajo na vprašanje: "kdo je napravil Boga?" "vera," zapiše dawkins, "je en velik izgovor, veliko opravičilo za izogibanje razmišljanju in vrednotenju dokazov. /.../ vera je prepričanje, ki ne temelji na dokazih, in je glavni greh vsake religije." ker ga zapelje njegova lastna ideologija, govori o "slabo- umnosti z religijo prežetega uma". Ponaša se s tem, da je v iskanju razlage za naravo človeškega življenja in sveta, v katerem se nahajamo, "znanost danes popolnoma presegla" religijo. dawkinsovo razumevanje religiozne vere kot iracionalne obveznosti pa je katoličanom tuje. Prvi vatikanski koncil je namreč obsodil fideizem, nauk, da je vera iracionalna. trdil je, da vera je in mora biti v skladu z razumom. Janez Pavel ii. je isto idejo razvil v svoji okrožnici Vera in razum, Benedikt Xvi. pa v svojem akademskem predavanju v regensburgu 12. septembra 2006, v katerem trdi, da je skladnost med vero in razumom potrebna. v tem smislu je zahteval, da se razum spet razvije v svojem polnem obsegu in zavračal težnjo sodobne znanosti, ki hoče omejiti razum samo na to, kar je empirično preverljivo. katoličani, ki so strokovnjaki za biološke znanosti, zavzemajo glede evolucije mnoga različna stališča. kot sem že nakazal, ena skupina sicer razlaga evolucijo s pomočjo naključnih mutacij in boja za obstanek ter sprejema darvinistično stališče kot veljavno na znanstveni ravni, toda zavrača darvinizem kot filozofski sistem. ta, prva skupina trdi, da Bog, ki je z vidika večnosti predvidel vse izide evolucije, uporablja naravni proces evolucije, da bi z njim izpeljal svoj ustvarjalni načrt. Po Fredu Hoylu nekateri pripadniki te skupine govorijo o 'antropičnem načelu', ki pomeni, da je bilo vesolje od prvega trenutka stvarjenja 'uglašeno' tako, da omogoča pojav človeškega življenja. novejši primer takega stališča lahko zasledimo v knjigi Francisa S. Collinsa iz leta 2006 Jezik Boga [The Language of God]. Collins, svetovno znan strokovnjak na področju genetike in mikrobiologije, v mladosti ni prejel verske vzgoje in je postal kristjan šele po študiju kemije, biologije in medicine. Strokovno znanje s teh področij ga je namreč prepričalo, da lepota in skladnost človeških genov in genomov močno podpirata tezo o obstoju modrega in ljubečega Stvarnika. toda prepričan je, da Bogu ni potrebno posegati v proces telesne evolucije. Collins torej zagovarja teorijo teističnega evolucionizma, ki ga označuje z imenom Biologos. Čeprav Collins ni katoličan, pa odobra- vajoče sprejema stališča Janeza Pavla ii. o evoluciji, ki jih je leta 1996 izrazil v govoru Papeški akademiji za znanost. Gradi na delu anglikanskega duhovnika arthurja Peacocka, ki je napisal knjigo z naslovom Evolucija: prikriti prijatelj vere [Evolution: The Disguised Friend of Faith]. z zadovoljstvom navaja tudi besede predsednika Billa Clintona, ki je ob praznovanju Projekta Človeški genom junija 2000 v Beli hiši izjavil: "danes spoznavamo jezik, v katerem je Bog ustvaril življenje. z vse večjim spoštovanjem gledamo na komple- ksnost, lepoto in čudovitost Božjega najbolj božanskega in svetega daru." VERA IN RAZUM 8 TRETJI DAN 2013 1/2 teistični evolucionizem, tako kot klasični darvinizem, torej ne zagovarja nobenega bo- žanskega poseganja v proces evolucije. trdi, da je pojav živih bitij, vključno s človekom, možno razložiti na empirični ravni z naključ- nimi mutacijami in bojem za obstanek. vendar pa teistični evolucionizem zavrača ateistične zaključke dawkinsa in njegovih čet. naravoslovne znanosti, pravi, niso edini sprejemljivi vir resnice in gotovosti. znanost ima namreč resnične, toda omejene kompe- tence. Pove nam lahko veliko o procesih, ki jih lahko opazujemo ali nadziramo s čuti in z instrumenti, toda na noben način ne more odgovoriti na globlja vprašanja, ki zadevajo resničnost kot celoto. na noben način torej ne more nadomestiti religije, saj ne more pojasniti tega, kaj je povzročilo nastanek sveta, zakaj svet obstaja, kaj je naša končna usoda, in niti tega, kako moramo ravnati, da bomo postali taki, kakršni bi morali biti. Če na darvinizem gledamo kot na znanstveni sistem, ima nekaj privlačnih lastnosti. njegova velika prednost je namreč preprostost. Če prezremo vse razlike med posameznimi vrstami bitij in namene, s katerimi delujejo, darvinizem te vrste zoži celoten proces evolucije na snov in gibanje. na svoji ravni ustvarja verjetne razlage, za katere se zdi, da zadovoljijo mnoge običajne znanstvenike. kljub tem prednostim pa darvinizem ni povsem prevladal, tudi na znanstvenem področju ne. Pomembna šola znanstvenikov namreč podpira teorijo, ki je znana pod imenom inteligentni načrt. michael Behe, profesor na Univerzi v lehighu, trdi, da so nekateri organi živih bitij tako zapleteni, da se jih ne da razložiti z evolucijo. njihovo obliko- vanje ni moglo potekati z majhnimi naključ- nimi mutacijami, saj nekaj, kar bi imelo samo nekatere, ne pa vseh lastnosti novega organa, ne bi imelo nobenega razloga za obstoj in nobene prednosti pri preživetju. nobenega smisla torej ne bi imelo, na primer, da bi se v očesu razvila zenica, če ne bi bilo mrežnice, in nobenega smisla ne bi bilo, če bi obstajala mrežnica brez zenice. kot tipičen primer zapletenega organa, čigar deli so medsebojno odvisni, Behe navaja biček, izjemno plavalno napravo, ki jo uporabljajo nekatere bakterije. na tej točki zaidemo v tehnično razpravo med mikrobiologi, v katero se ne bom spuščal. v prid Beheju in njegovi šoli lahko rečemo le, da možnosti nenadnih velikih sprememb, ki jih je povzročil višji razum, ne bi smeli vnaprej odpisati. toda kot trdno načelo bi lahko sprejeli, da Bog ne posega v ustvarje- ni red brez potrebe. Če je torej razvoj organa, kot je biček bakterije, mogoče razložiti s postopnim kopičenjem majhnih naključnih sprememb, potem je potrebno dati prednost darvinistični razlagi. kar se tiče taktike, je namreč nespametno graditi zagovor vere na tem, česar znanost še ni razložila, saj bo morda jutri sposobna razložiti to, česar danes še ne more. zgodovina nas uči, da se 'Bog vrzeli' pogosto izkaže za privid. darvinizem pa kritizira tudi tretja šola kritikov, med katerimi so tudi filozofi, kot je michael Polanyi, ki gradi na delu Henrija Bergsona in teilharda de Chardina. Filozofi te usmeritve se kljub medsebojnim razlikam strinjajo, da bioloških organizmov ni mogoče pojasniti samo z zakoni mehanike. zakoni biologije so, ne da bi na kakršenkoli način nasprotovali zakonom fizike ali kemije, bolj zapleteni. vedenja živih organizmov namreč ni mogoče razložiti, ne da bi upoštevali njiho- vo prizadevanje za življenje in rast. rastline s seganjem po sončni svetlobi in hrani kažejo svoje notranje prizadevanje po življenju in rasti. ta notranja smotrnost jim daje prilož- nost za uspeh ali poraz na način, ki ga kamni in minerali nimajo. zaradi ontološke vrzeli, ki ločuje živo od neživega, pojava življenja torej ne moremo pojasniti zgolj s pomočjo mehanskih načel. v prid tej šoli mišljenja angleški matema- tični fizik John Polkinghorne trdi, da je darvi- nizem nezmožen pojasniti, zakaj so se pojavile večcelične rastline in živali, ko pa se zdi, da se enocelični organizmi precej uspešno kosajo z okoljem. v vesolju mora torej obstajati sila, 9 ki vodi k višjim in kompleksnejšim oblikam. Profesor na Georgetownu John F. Haught je v nedavnem zagovoru tega stališča poudaril, da naravoslovna znanost dosega natančne rezultate zato, ker se omejuje na merljive pojave, prezira pa globlja vprašanja o smislu in namenu. na ta način izloča subjektivnost, občutke in stremljenje, vse to pa je bistveno za popolno teorijo znanja. materialistični darvinizem je namreč nezmožen razložiti, zakaj je vesolje omogočilo subjektivnost, občutek in prizadevanje. tomistični filozof etienne Gilson je v svoji knjigi iz leta 1971 Od Aristotela do Darwina in še nazaj [From Aristotle to Darwin and Back Again] krčevito zagovarjal tezo, da so Francis Bacon in drugi zakrivili filozofsko napako, ko so s področja znanosti izločili dva izmed aristo- telovih štirih vzrokov. vse so namreč hoteli razložiti na mehanicističen način, zato so se naslanjali samo na snovni in gibalni vzrok, zavrgli pa so oblikovni in smotrni vzrok. Brez oblike ali oblikovnega vzroka, bi bilo nemogoče razložiti enost in posamično isto- vetnost katerekoli snovi. ko gre za človeka, je oblika duhovna duša, ki daje organizmu lastno bistvo in človeški značaj. Če pa je oblika izgubljena, snovne prvine razpadejo in telo ni več človek. Prazno bi bilo torej, če bi poskušali človeško bitje opredeliti samo na podlagi njegovih telesnih sestavnih delov. Smotrna vzročnost je na področju živih organizmov še posebej pomembna. organov živalskega ali človeškega telesa ni mogoče razumeti, razen s pomočjo njihovega namena ali smotra. možganov ni mogoče razumeti brez sposobnosti mišljenja, kar je njihov namen, in očesa ne brez funkcije vida. te tri šole mišljenja pa je vse mogoče sprejeti v okviru krščanske filozofije narave. Čeprav se sam nagibam k tretji, pa priznavam, da nekateri veliki strokovnjaki zagovarjajo teistični darvinizem ali pa inteligentni načrt. vsi trije krščanski pogledi na evolucijo sicer potrjujejo, da Bog igra bistveno vlogo v procesu, toda Božjo vlogo razumejo na različne načine. v skladu z teističnim darvinizmom je Bog začel proces, ko je v prvem trenutku stvarjenja (véliki pok) ustvaril snov in energijo, ki sta se postopoma razvila v rastlinsko, živalsko in končno človeško življenje na zemlji in morda še kje. v skladu z inteligentnim načrtom se razvoj ne odvija brez Božjega poseganja na določenih točkah, saj je Bog oblikoval tiste zapletene organe, ki jih ni mogoče razložiti s pomočjo naključnih mutacij. v skladu s teleološkim pogledom pa je stremljenje k napredku v evoluciji in preboj v višje oblike življenja odvisen od dinamične navzočnosti Boga v stvarstvu. mnogi zago- vorniki te šole bi namreč rekli, da prehod od fiziokemičnega obstoja v biološko življenje, pa tudi nadaljnji prehodi v živalsko in človeško življenje zahtevajo dodaten doprinos Božje ustvarjalne energije. za velik del znanstvene skupnosti se zdi, da silovito nasprotuje kakršnikoli teoriji, ki bi v proces evolucije vključevala dejavnega Boga, tako kot to delata druga in tretja teorija. krščanski darvinisti torej tvegajo, da bi se preveč podredili svojim ateističnim kolegom. lahko bi namreč postali preveč naklonjeni tezi, da se celoten proces odvija brez vpletanja kakršnekoli višje sile. teologi se morajo zato vprašati, ali je sprejemljivo pregnati Boga iz njegovega stvarstva na tak način. Pred nekaj stoletji je skupina filozofov, ki so bili znani kot deisti, zagovarjala teorijo, da je Bog ustvaril vesolje in da nanj od takrat naprej nima več nobenega vpliva. večina kristjanov je temu močno nasprotovala, saj so trdili, da je Bog še naprej navzoč v zgodovini. v teku stoletij se je namreč razodel prerokom; delal je čudeže; poslal je svojega Sina, da je ta postal človek; Jezusa je obudil od mrtvih. Če je Bog torej tako dejaven v nadnaravnem redu in če povzroča učinke, ki so povsem očitni, je težko načelno izključiti vse posege v proces evolucije. zakaj naj bi bil namreč Bog zmožen ustvariti svet iz nič, ne bi pa bil zmožen delo- vati v svetu, ki ga je sam ustvaril? danes zato obstaja ideja, da stvarjenje ni bilo končano na začetku sveta, ampak da se še nadaljuje s tem, ko se svet razvija v vse bolj zapletenega. VERA IN RAZUM 10 TRETJI DAN 2013 1/2 Phillip e. Johnson, vodilni član gibanja inteligentnega načrta, je krščanske darviniste obtožil, da so zapadli v napredni deizem in da so pregnali Boga "v temačno območje pred velikim pokom", kjer "ne sme početi ničesar, kar bi lahko povzročilo težave v odnosu med teisti in znanstvenimi naturalisti". katoliška Cerkev je ves čas trdila, da človeška duša ni posledica nobenega bio- loškega vzroka, ampak da jo je neposredno ustvaril Bog. ta nauk pa odpira vprašanje, ali ni Bog nujno vključen tudi v oblikovanje človeškega telesa, saj človeško telo nastane šele takrat, ko je vanj vdihnjena duša. Prihod človeške duše torej povzroča, da je telo in s tem tudi človek odvisen od nje. Čeprav je znanstveniku nemara težko določiti točko, na kateri razvijajoče se telo preide iz antropoida v človeka, pa bi bilo absurdno, če bi navadna žival – na primer, šimpanz – imela telo, ki bi bilo popolnoma enako človeškemu. ateistični znanstveniki pogosto pišejo tako, kot da bi bil edini veljavni način uteme- ljevanja ta, ki ga trenutno uporablja sodobna znanost: da je potrebno napraviti natančna opazovanja in meritve pojavov, da je potrebno oblikovati hipoteze, ki jih bomo podprli z dokazi, in da je potrebno hipoteze potrditi ali ovreči s poskusi. težko pa si predstavljam, da bi kdo po tej poti prišel do vere v Boga. res je seveda, da je lepota in urejenost narave mnogokrat vzpodbudila ljudi k temu, da so verovali v Boga stvarnika. večna moč in veličastno Boga, pravi sv. Pavel, je vsem očitna iz stvari, ki jih je Bog naredil. ljudem v listri je Pavel oznanil, da Bog ni nikoli pustil sebe brez pričevanja, "saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal hrano in vam srca napolnjeval z veseljem" (apd 14,17). krščanski filozofi so oblikovali tudi jasne dokaze, ki temeljijo na takih spontanih uvidih. toda ti deduktivni dokazi se ne zanašajo na sodobno znanstveno metodo. zanimivo je, da Francis Collins ni začel ve- rovati v Boga toliko zaradi občudovanja lepote in urejenosti stvarstva – pa čeprav je to zelo prepričljivo – ampak zaradi moralne in religi- ozne izkušnje. njegovo branje C. S. lewisa ga je prepričalo, da obstaja višji moralni zakon, ki smo mu brezpogojno podrejeni, in da je edini mogoč vir tega zakona osebni Bog. lewis ga je tudi naučil zaupati naravnemu nagonu, zaradi katerega človeško srce neizbežno sega po neskončnem in božanskem. vsako drugo naravno poželenje – po hrani, spolnosti ali znanju – ima namreč objekt, ki je resničen. toda, zakaj bi moralo biti hrepenenje po Bogu izjema? verovati v Boga je torej naravno in vero je mogoče potrditi s filozofskimi dokazi. vseeno pa mislim, da kristjani na splošno ne verujejo v Boga zaradi teh dokazov, ampak zato, ker občudujejo osebo Jezusa, ki nas uči o Bogu s svojimi besedami in dejanji. ne bi pa bilo mogoče, da bi bil nekdo Jezusov učenec in hkrati ateist. za znanstvenike, kakršni so dawkins, Harris in Stenger, se zdi, da o duhovni izkušnji vernikov vedo zelo malo. kot je zapisal terry eagelton v svoji oceni dawkin- sove knjige Bog kot zabloda: "Predstavljajte si nekoga, ki bi govoričil o biologiji, njegovo edino znanje pa bi bilo iz Knjige o pticah Velike Britanije, in dobili boste približen občutek, kako je brati richarda dawkinsa, ko piše o teologiji. /.../ Če bi zapriseženi racionalisti, kakršen je dawkins, [morali] izreči sodbo o geopolitiki Južne afrike, bi vprašanje brez dvoma preučili kar najbolj temeljito. ko pa gre za teologijo, je zanje sprejemljiva vsaka stara oguljena karikatura." nekateri sodobni znanstveni ateisti so tako močno ujeti v metodologijo svoje vede, da si predstavljajo, da je to edini način za rešitev kateregakoli problema. toda za spoprijemanje z vprašanji drugih vrst so potrebne drugačne metode. znanost in tehnologija (ki je potomka znanosti) sta povsem neustrezni za področje morale. medtem ko znanost in tehnologija izjemno povečujeta človekovo moč, pa je ta moč dvosmerna. dosega namreč lahko dobro ali zlo; isti izumi so lahko ustvarjalni ali rušilni. 11 težnja znanosti, ki je dobila moč, pa je, da bi napravila vse, kar je v njeni moči, ne oziraje se na moralne omejitve. kot smo izkusili v zadnjih generacijah, je tehnologija, ki je ne vodijo moralni standardi, svetu povzročila veliko gorja. da bi razlikovali med pravo in napačno rabo moči in da bi pripravili ljudi do tega, da bi delali tisto, kar je prav, pa tudi, če jim to ne ustreza, se moramo zateči k moralnim in religioznim normam. Glasovi vesti namreč pojasnjujejo, da smo brez dvoma podrejeni višjemu zakonu, ki od nas zahteva, da se vedemo na neki določen način, in ki nas bo obsodil, če ga ne bomo spoštovali. vendar pa se bomo zaman zanašali na znanstvenike, če bomo od njih pričakovali, da nas bodo poučili o tem višjem zakonu. nekateri evolucionisti sicer trdijo, da se tudi morala in religija pojavljata, razvijata in ohranjata po darvinističnih načelih. religija, pravijo, ima preživetveno vrednost za posameznike in skupnosti. toda ta domnevna preživetvena vrednost, četudi je resnična, nam nič ne pove o resničnosti ali napačnosti kateregakoli moralnega ali religioznega siste- ma. ker na vprašanja višjega reda ni mogoče odgovarjati z znanostjo, morata torej filozofija in teologija še vedno odigrati bistveno vlogo. Justin Barrett, evolucijski psiholog iz oxforda, je tudi praktičen kristjan. Prepričan je, da je vsevedni, vsemogočni in popolnoma dobri Bog ustvaril človeška bitja zato, da bi bila ta v ljubečem odnosu z njim in drug z drugim. "zakaj bi nas Bog ne ustvaril na tak način, da bi bila vera vanj za nas povsem naravna?" se sprašuje. toda, tudi če je te miselne pojave mogoče pojasniti na znanstve- ni način, pa psihološka razlaga ne pomeni, da ne bi smeli več verovati. "zamislimo si, da bi znanost razvila prepričljiv dokaz, zakaj me moja žena ljubi," zapiše. "Bi moral zato prenehati verjeti, da me ljubi?" metafizika spoznanja pa nas lahko v iskanju religiozne resnice pripelje še dlje. da nam lahko razloge, zakaj naravna težnja po verovanju v Boga, ki se kaže med ljudmi, ni prazna. Biologija in psihologija namreč lahko raziskujeta pojava od spodaj. toda teologija jih vidi od zgoraj, kot delo Boga, ki nas k sebi kliče v globini našega bitja. torej smo tako rekoč programirani za iskanje večnega življenja v skupnosti z Bogom, ki je osebni vir in cilj vsega, kar je resnično in dobro. to naravno željo, da bi zrli vanj, je sicer mogoče začasno zatreti, ni pa je mogoče izničiti. znanost lahko imenitno osvetli procese narave in izjemno poveča človekovo moč nad okoljem. Če jo pravilno uporabljamo, lahko znatno izboljša pogoje za življenje tu na zemlji. Prihodnja znanstvena odkritja o evoluciji bodo gotovo obogatila tudi religijo in teologijo, saj se Bog tako kot po odrešenjski zgodovini razkriva tudi po knjigi narave. znanost pa vseeno dela škodo, ko trdi, da je edina veljavna oblika spoznanja in s tem ukinja estetično, medosebno, filozofsko in religiozno obliko spoznanja. Sedanji izbruh ateističnega scientizma je zlovešče znamenje. Če je ne bomo obvladali, lahko ta ošabnost privede do ponovnega izbruha brezčutne vojne, ki je besnela že v devetnajstem stoletju, in s tem spodkoplje skladnost med različnimi ravnmi spoznanja, ki je temelj naše zahodne civilizacije. v nasprotju s tem pa lahko prijazen dialog med evolucijsko znanostjo in teologijo, ki ga je začel Janez Pavel ii., preseže to odtujitev in vodi v pristen napredek tako znanosti kot religije. Prevedel: leon Jagodic 1. Avery kard. Dulles, S. J. (1918 – 2008) je bil jezuitski duhovnik in kardinal. Bil je profesor na univerzi Fordham in mednarodno priznan avtor in predavatelj. 2. Avery Cardinal Dulles. God and Evolution. V: First Things. October 2007. Dostopno na URL: http://www.firstthings. com/article/2007/09/001-god-and-evolution-33. VERA IN RAZUM