Simpozij Intelektualci in sedanjost/preteklost Musek, Rus, Vostry, Gosar, Nečak, Grmič, Čeme, Jogan, Paternu, Zadravee, Masaryk, Ramovš, Sler, Rizman, Cajnko, Merhar, Gantar Godina, Godeša, Medveš, Divjak, Turinski, Novak, Velko S. Rus, Peršič, Osolnik, Lukšič, Lešnik, Kocmur, Ošlaj, Štern, Šmitek, Bahič, Tušak, Štcvančce, Zupančič, Likič, Lavrenčič, Pančur, Hameršak, Barhek
j lilo/otlja
| Muhovič, Toth, Ošlaj, Zore, Potrč
Družboslovje Jerman, Zidan
Psihologija
Kohal Palčič, Zalokar Divjak, Korošak, Kovačev
Aktualno I Pleterski, Osolnik, Smole, Lukšič, Tome, Toth, Rus
časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved
240776
Anthropos
leto 1997 letnik 29 številka 1-3
Simpozij intelektualci in sodobnost/preteklost
Filozofija Družboslovje Psihologija Aktualno Povzetki
ČASOPIS ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO TER ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH VED
Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev.
Izdajateljski svet:
dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki. dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cvetka Mlakar, dr. Janek Musek. dr. Borut Pihler. dr. Marko Polič, dr. Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule. dr. Slavoj Žižek.
Člani redakcije:
dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bcrgant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. France Čeme (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majcr (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija). Stane Saksida (sociologija).
Odgovorni urednik: dr. Vojan Rus, dr. Janek Musek, dr. Frane Jerman
Tehnična urednica in tajnica uredništva: Janja Rebolj
Lektor: Mihael Hvastija
Angleške povzetke prevedel: AMIDAS
Članki so recenzirani.
Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija:
Anthropos, Filozofska fakulteta. Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 2; telefon: 17 69 200
Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun
50100-678-46236
Cena tc številke je 1500 tolarjev.
Oblikovanje ovitka: d.i.a. Metka Žcrovnik Računalniški prelom: MEDIT d.o.o.. Notranje Gorice Tisk: SKUŠEK
Naklada: 1000 izvodov
Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo
Časopis izhaja s podporo Ministrstva za znanost in tehnologijo, Ministstva za kulturo in
Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani.
Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-222/92 mb z. dne 4. 3. 1992 šteje časopis ANTHROPOS za proizvod od katerega se plačuje 5% davek od prometa proizvodov na osnovi 13. točke tarifne št. 3 davka od prometa proizvodov in storitev.
VSEBINA (Anlhropos št. 1-3/1997)
I. SIMPOZIJ INTELEKTUALCI IN SODOBNOST/PRETEKLOST
7	Simpozij
Intelektualci in sodobnost/preteklost
I. a. OTVORITEV
8	Vojan Rus: Otvoritev
9	Janek M usek
10	Tomaš Vostry
11	Vojan Rus
12-13	Anton Gosar: Intelektualci, samozavest in suverenost
14	Dušan Nečak
15-18	Janek Musek: Kratek pregled znanstvenega opusa Antona Trstenjaka
19	Vojan Rus
20-21	Vekoslav Grmič: Izobraženci in vera
22-26	France Čeme: Slovenec kot intelektualec in družba (teze za razpravo)
27-36	Maca Jogan: Intelektualna produkcija in seksizem
37-40	Boris Paternu: Prešeren in konstituiranje slovenskega naroda
41-42	Dušan Nečak: Slovenski izobraženci in slovenska narodna identiteta
(skica)
43-44	Zvonko Cajnko: Humanizem dr. Jožeta Potrča (teze)
45-46	Viljem Mcrhar: Kaj je kritična misel danes?
47-52	T. G. Masaryk: Palacky - oče češkega naroda in demokracija
53-62	Irena Gantar Godina: Zakaj so slovenski realisti (Masarykovci) leta
1907 vstopili v Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko? 63-64	Jože Štcr: Komunikativna etika
65-66	Bojan Godeša: Druga svetovna vojna in slovenski izobraženci
67-71	Zdenko Medveš: Zakaj Komenski med Slovenci velja le za pedagoga ?
72-74	Milan Divjak: Sodobni učitelj razumnik
75-78	Zvonko Turinski: Ko se intelektualcem rušijo temelji - apostol Pavel
79-80	Bogomir Novak: S kakšno politično kulturo vstopamo v Evropo?
(teze)
81-83	Velko S. Rus: Inštitut za psihologijo ter interdisciplinarne študije kot
intelektualni izziv razvoja znanosti v Sloveniji 84	Janez Peršič: Združena Evropa Carla Sforze
85-87	Vladimir Osolnik: Prezrte družbenokritične misli v Baladah Petrice
Kerempuha Miroslava Krleže 88-92	Igor Lukšič: Gramscijcvo pojmovanje intelektualcev
93-99	Avgust Lešnik: Ruski "oktober" v očeh Karla Kautskega, Rose
Luxemburg in Tomaša Masaryka 100-102 Marga Kocmur, Velko S. Rus: Stališča do samomora: kako se izražajo v različnih študentskih skupinah, kakšen je njihov odnos do drugih stališč in do različnih kognitivnih stilov 103-104 Borut Ošlaj: Gnosis in pistis 105-106	Artur Štern: Tretja vrsta sodobnih intelektualcev
107-108 Zmago Šmitek: Nekatera metodološka izhodišča sodobne antropologije 109-110 Matjaž Babič: Pomen klasične izobrazbe v sodobni družbi
111-113 Matej Tušak: Intelektualci in šport
114-115 Darko Števančcc: Vpliv elektronskih medijev na emocionalna
doživljanja otrok - vloga intelektualcev pri preprečevanju zlorab 116-117 Agata Zupančič: Primerjalna analiza zaznav strukturalnih in
procesualnih značilnosti sodobne slovenske družbe kot intelektualni raziskovalni izziv
118-119 Milan Likič: T. G. Masaryk in njegova narodnostna filozofija 120-121 Aleksander Lavrenčič: Ljubezen, ki giblje sonce z milijon zvezdami (O
Dantejevem bivanju v Tolminu) 122-124 Andrej Pančur: Intelektualci in prihodnost 125-127 Marija Hameršak: Etnološki pristop v Rostoharjevem delu 128-134 Tomaž Barbek: Pojav intelektualcev in univerz v zahodni Evropi 135-138 Vojan Rus: Napredni intelektualci v (možnem) posttotalitarnem obdobju
I. b. DISKUSIJA
139	Janez Peršič
140	Viljem Mcrhar
140	Janez Peršič
141	Aleksander Lavrenčič
142	Vladimir Osolnik
143	Zvonko Cajnko
143	Borut Ošlaj
144	Vel ko S. Rus
144	Bogomir Novak
145	Janez Peršič
145	Milan Divjak
145	Viljem Mcrhar
146	Veiko S. Rus
146	Bogomir Novak
146-150	Vojan Rus
150	Janez Peršič
151	Vojan Rus
151	Bogomir Novak
151	Vojan Rus
152	Viljem Merhar
152	Janez Peršič
153	Viljem Mcrhar
153-154	Vojan Rus
155	Viljem Mcrhar
155	Vojan Rus
155	Viljem Mcrhar
155	Janez Peršič
156	Viljem Mcrhar
156	Vojan Rus
157	Bogomir Novak
158	Vojan Rus
I. c. PRISPEVKI
159-166 France Černe: Sodobni intelektualec - funkcija, čas in družba (teze iz daljše študije)
167-171 Franc Zadravec: Cankarjeva človekotvorna in narodotvorna umetniška ironija
172-179 Vekoslav Grmič: Kocbekova odločitev za OF in (njegov) krščanski etos
180-188 Jože Ramovš: Anton Trstenjak kol intelektualec 189-191 Vojan Rus: Trstenjakovo mesto v celotnem toku filozofske
antropologije (teze) 192-194 Viljem Merhar: J. M. Keynes in Sayev zakon trga 195-198 Rudi Rizman: Problematičnost govora o politični odgovornosti intelektualcev
199-214 Bogomir Novak: S kakšno politično kulturo vstopamo v Evropo?
II.	FILOZOFIJA
215-241	Jožef Muhovič: O semantiki likovnega. Nekaj analitičnih primerov
242-251 Cvetka Toth: Rene Descartes (1596-1650) spectator vitae et mundi 252-262 Borut Ošlaj: Osnove dialorične etike II. 263-271 Franci Zore: Grška sofistika kot motivacija za filozofiranje 272-276 Matjaž Potrč: Fenomenologija in kognitivna znanost
III.	DRUŽBOSLOVJE
277-285 Igor Jerman: Kontinuiteta živih bitnosti glede na tradicionalno in kvantno biologijo
286-289 Alojzija Židan: O učenčevem razvoju samoizobraževalne kulture v družboslovju
IV.	PSIHOLOGIJA
290-301 Darja Kobal Palčič: Poskus razlage dejavnikov učne uspešnosti skozi
Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja 302-320 Zdenka Zalokar Divjak: Osebnost vzgojitelja z vidika logoterapije 321-341 Andrej Korošak: Geneza osebnostne kulture 342-353 Asja Nina Kovačev: Zametki sebstva v najzgodnejših življenjskih obdobjih
V.	AKTUALNO
354	Žive vrednote antifašizma
355	Janko Pletcrski: Misli ob knjigi Vojana Rusa
356-357 Bogdan Osolnik: O knjigi dr. Vojana Rusa "Žive vrednote antifašizma" 358	Jože Smole
359-360 Igor Lukšič: Ovencli antifašizem? Nekaj misli ob knjižici dr. Vojana
Rusa: Žive vrednote antifašizma, Delavska enotnost, 1996 361	Gregor Tome: Fašizem mrtev, nestrpnost ostaja
362	Cvetka Toth: Zapis k delu Vojana Rusa: Žive vrednote antifašizma,
Ljubljana 1995
363-368 Vojan Rus: Nove izjemne možnosti človeštva 369	Popravek
VI. POVZETKI
PRI NASTAJANJU TE ŠTEVILKE SMO SI POMAGALI Z BESANO PODJETJA AMEBIS
ANTHROPOS 1-3 1997
Simpozij
Intelektualci in sodobnost/preteklost
V	letu 1996 sta bila dva velika simpozija na lenw MASARYK IN SODOBNOST.
V	maju je bil simpozij Etika in morala v sodobni družbi, dne 12. decembra 1996 pa je bil v Ljubljani simpozij Intelektualci in sodobnost/preteklost, ki na objavljamo v tej številki. Oba simpozija so skupaj organizirali: Znanstveno društvo 7". C. Masaryk, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in časopis Anthropos.
Oba simpozija sta bila gotovo najuspešnejša interdisciplinarna sestanka v vsej Zgodovini slovenske in 'jugoslovanske" znanosti, bila pa sta izjemna v mednarodnem merilu.
Na obeli simpozijih je 51 pripadnikov 14 fundamentidnili znanosti podalo čez HO prispevkov iz. sociologije, teologije, ekonomije, filozofije, literarne teorije, pedagogije. politologije, zgodovine, prava, psihologije, psihiatrije, slavistike. komunikologije in naravoslovja (etični vidiki). S kvalitetnimi prispevki so sodelovali predstavniki mlajše, srednje in starejše generacije ter predstavniki vseh različnih nazorov.
Simpozija sta izrazila veliko duhovno bogastvo slovenskih humanističnih in družbenih ved in nesebični idealizem najbolj kvalitetnih slovenskih strokovnjakov, da brez materialnih nagrad prispevajo k znanstvenem in humanem družbenem napredku Slovenije, saj so poleg neplačanih dragocenih prispevkov obakrat vztrajali 9-10 ur v zavzeti razpravi skoraj brez prekinitve.
Objavljamo po vrsti otvoritvene pozdrave, potem pripravljene referate in razprave, na koncu pa zelo kvalitetno diskusijo na simpoziju ter študije več znanstvenikov, ki se iz. objektivnih vzrokov niso mogli udeležiti simpozija, so pa želeli prispevati k obogatitvi njegove tematike (ali pa so dali zanjo več prispevkov).
Simpozij sta sofinancirala podjetje KRKA. Tovarna zdravil, Novo mesto in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Otvoritev
VOJAN RUS predsednik Pripravljalnega odbora
Če dovolite, bi otvoril današnji simpozij in prisrčno pozdravil vse aktivne udeležence simpozija.. Vi ste s svojimi dragocenimi prispevki zagotovili, da bodo vsi naši simpoziji prav zagotovo uspešni.
Časopis Anthropos je že skoraj 30 let čvrst in ploden otok izrazite avtonomije znanosti. Ta otok je ostal 30 let ponosno neomajen in neomajan v vseh političnih orkanih.
Obenem je bil Anthropos najbolj izrazita interdisciplinarna in pluralistična znanstvena revija v vsej bivši Jugoslaviji, saj so njegovo neomajno avtonomno držo in delovanje zvesto in zavestno gradili s kvalitetnimi prispevki pisci vseh različnih nazorov.
Ta živeta koncepcija znanstvene avtonomije ter znanstvenega in filozofskega pluralizma se je pokazala še posebej življenjska in plodna v mučni in dolgotrajni "tranziciji" vseh vzhodnoevropskih dežel.
Zato smo s to koncepcijo, čeprav smo posedovali samo star pisalni stroj, bliskovito uspeli v Srednji Evropi in še dosti širše v svetu, zlasti z ustanovitvijo in z uspešnim delom Mednarodnega društva T. G. Masaryk. Očitno se iz sedanje povsem nenormalne politike in povsem nenormalne "demokracije" ne bomo prebili do normalne demokracije, vse dokler nc bomo zgradili čvrste avtonomije znanosti, avtonomije medijev in sodstva.
Časopis Anthropos in naši simpoziji so med protagonisti le avtonomije. Zato so bili ti simpoziji moje najlepše doživetje v 50 letnem znanstvenem delu. Vaše idealno, plodno in požrtvovalno sodelovanje pa dokazuje, da jih podobno doživljate tudi vi!
Dovolite, da iskreno pozdravim tudi predstavnike institucij, ki so že na začetku ocenile dobronamernost naših prizadevanj: prorektorja Univerze v Ljubljani dr. Janeka Muska, konzula Češke Republike gospoda Tomaša Voslry-a in prodekana Filozofske fakultete dr. Aniona Gosarja. Pozdravno pismo je poslal tudi predsednik sveta Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete dr. Dušan Nečak, ki pa je zadržan. Se enkrat hvala na vaši udeležbi.
JANEK MUSEK prorektor Univerze v Ljubljani
Spoštovani gospod dekan, spoštovani predsednik ZIFF, spoštovani organizatorji, prireditelji in udeleženci okrogle mize, spoštovane gospe in gospodje!
Zelo me veseli, da lahko v imenu Univerze v Ljubljani in njenega rektorja pozdravim znanstveni zbor okrogle mize o temi "Intelektualci in sodobnost (ter preteklost)".
Malokateri narod je svojo istovetnost in samobitnost oblikoval tako skladno s svojim kulturnim in prosvetnim razvojem, kot Slovenci. Vloga izobraženstva je bila zato pri nas še morda bolj pomembna in morebiti celo usodna, kot pri drugih - izobraženci so pri nas izpolnjevali tudi listo poslanstvo, ki so ga pri drugih narodih izpolnjevali vladarji, politiki in generali. Zalo se mi zdi dragoceno, da posvečamo svoja razmišljanja in razprave vlogi tako pomembnih ljudi v našem intelektualnem prostoru, kot sla Kocbek in Trstenjak.
Spoštovani, pojem izobraženstva se že zelo dolgo dobo lesno povezuje s prostorom univerze, akademskega duha in akademskih vrednot. To je tradicija univerze, tradicija universilalis studiorum, ustanove z najstarejšim neprekinjenim demokratičnim izročilom, kar jih pozna svet. To je tradicija ustanove, ki je eden stebrov civilne družbe, družbe, ki predstavlja alternativo tako barbarstvu kot totalitarizmu, edino alternativo, ki je vredna velikih vrednot človeškega duha. vrednot, ki so tudi bile in bodo akademske vrednote. Gojiti jo in slediti tej tradiciji pa danes ne pomeni le, da jo skušamo ohranjati kot dragoceno relikvijo. Danes živimo v času, ko postaja Baconov rek "v znanju je moč" ("scicntia est potentia") živa resnica in eden od paradoksov moderne dobe je to, da postaja vloga univerze vse močnejša, čim bolj prestopa posest znanja akademske zidove. Znanje, ki je že postalo prva sila sveta, je in bo ostalo intimno povezano z univerzo. Zavedati se moramo, da bodo univerze še bolj kot v preteklosti tista mesta, kjer so bodo oblikovali duhovi, s tem pa tudi življenja vedno širših generacij.
Zelo dobro in ustrezno se mi zdi, da je na iniciativo Društva T. G. Masaryk, Časopisa Anthropos in ZIFF-a gostitelj okrogle mize prav Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da je FF največji koncentrat humanistične znanosti na Univerzi v Ljubljani in tudi v Sloveniji. Premalo se zavedamo, da je ljubljanska Filozofska fakulteta med največjimi humanističnimi fakultetami naše celine nasploh, tako kol je Univerza v Ljubljani med večjimi univerzami le celine. Primerno je torej, da je FF prizorišče tako pomembnih znanstvenih dejavnosti kot je današnja in prepričan sem, da bo ta fakulteta s svojim humanističnim znanstvenim zaledjem v najširšem pomenu besede to obliko svojega poslanstva tudi vnaprej uspešno izpolnjevala in poglabljala.
V tem duhu ludi želim vsem udeležencem okrogle mize kar največ uspeha in odmeva.
Hvala lepa.
TO MAŠ VOSTRY konzul Češke Republike v Ljubljani
Čast mi je, da smem v imenu Veleposlaništva Češke Republike prav lepo pozdraviti simpozij. Določene teme današnje okrogle mize so namreč izrazito povezane s češkim okoljem. Naše Veleposlaništvo sledi predvsem dejavnostim Društva T. G. Masaryka. Visoko ocenjujemo zlasti prizadevanje tega društva za predstavljanje idej češkega in evropskega filozofa ter državnika v slovenskem prostoru. Določeni vidiki filozofije T. G. Masaryka gotovo niso izgubili svoje sporočilne vrednosti in so aktualni tudi v današnjem času. Narodnostna filozofija T. G. Masaryka, o kateri bomo danes še slišali, je lahko zelo uporabna tema tudi za današnji svet.
VOJAN RUS
Moram omeniti, da naše sodelovanje s češkimi znanstveniki in tudi predstavniki Češke Republike v Ljubljani, z ambasadorjem Kyprom in z gospodom konzulom Vostryem sijajno poteka, ker se vsi globoko strinjamo glede avtonomije znanosti, glede pomena interdisciplinarnosti in vsi se gotovo spomnite globokega in vsebinskega pisma, ki nam ga je poslal že ob prvem simpoziju gospod ambasador Kypr.
Intelektualci, samozavest in suverenost
ANTON GOSAR prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani
K razmišljanju o tej lomi me je vzpodbudil članek v današnjem časopisu Delo o spravi med Nemci in Čehi. Dve naciji, skregani zaradi krivic, ki sta povzročili druga drugi, sta našli formulo za akt sprave in zakoličenje prihodnjega sožitja. Toda - in to je pomembno - nobena stran ni zavrgla (svoje) zgodovine, se ni odpovedala suverenosti nad kulturo in ozemljem nacije in države. Obe sta pogumno priznali stvarnost, ki je izključno zgodovina ne sme in ne more krojiti, še manj pa vplivati na prihodnost generacij, ki prihajajo. Obe naciji sta dokazali svojo zrelost.
Biti v geopolitičnem srcu Evrope - tako sta Češka in Slovenija - pomeni pozabiti na zamere, ki jih gojimo do sosednjih narodov in držav oziroma zgodovine in z njo povezanih skupin ljudi. Celo več: ponosni moramo biti na sobivanjc z ljudmi v preteklosti in na nekatere izjemne rezultate obdobij, ki smo jim kot nacija (in prej) bili priča oziroma smo jih sooblikovali. Le tako bomo intelektualci črpali moč za samozavestno delovanje v prihodnje. Torej: priznali bi morali zgodovinsko realnost in vztrajati v narodovi in državni suverenosti. Toda - ali bomo znali mi, slovenski intelektualci, pozabiti na neljube dogodke in videti le dobre strani polpreteklih povezav s Srbi in Jugoslovani, partizani in domobranci, Avstrijci in Nemci. Madžari in Italijani, plemiči in grunlarji, komunisti in klerikalci? Ali smo že samozavestni graditelji naše prihodnosti? Za vstop v maastrichtsko Evropo bomo res zreli šele takrat, ko bomo ne le preskočili historične zamere, ampak bomo ponosno izpostavljali rezultate medkulturnih in medsocialnih povezav določenih, pravzaprav vseh obdobij narodove zgodovine. Ko bomo priznali, da nam je sobivanje in konfrontiranje v Avstroogrski dalo - tudi zaradi nemšlva v naših mestih - denimo umetniško nadpovprečne spomenike in oblikovalo in utrdilo narodovo hrbtenico. Historična sobivanja bi lahko bila celo naš državniški adut, saj smo iz kulturnega prepletanja, ki si ga je za cilj zastavil tudi Maastricht, že v preteklosti gradili našo kulturo, bogatili našo geografijo in utrjevali narodovo samobitnost, ki je lahko Evropi - državi regij (če drugače ne vsaj iz turističnega vidika!) - le v ponos.
Bojim pa se, da v nas intelektualcih zavedanje tega še ni (dovolj) zrelo! Sramujemo se denimo tudi polpreteklega komunizma. Podobni smo nemškim intelektualcem, med katerimi sem živel pet let. ki so se pogovora o nacizmu izogibali na veliko, če pa je beseda že nanesla na to obdobje, so se ga sramovali. Prav! Pa vendar, če smo pragmatični: ta prostor in to obdobje je Evropi dalo avtoceste in hrošča, reaktivne motorje in rakete (v nadaljevanju tudi za polete na luno) in... tudi opozorilo na nevarnosti pojava nacionalizma oziroma na nacionalistično evforijo. Izkušnja grozot je. med drugim, rodila humano Evropo.
Rezultati komunizma pri nas so - temu sosledno - tudi Nova Gorica in Velenje, Koper in Portorož, prva slovenska avtocesta in karavanški tunel, Pomurka in Gorenje, Lek in Krka itd. Na nekatere teh stvarnih pridobitev na s slovensko nacijo poseljenem ozemlju smo in moramo biti ponosni. Podobno kot na sodobno oblikovanje družbe, ki se je odražalo v procesih deagrarizacije, urbanizacije, policentrične zasnove podeželskega razvoja itd. Obenem pa se moramo zamisliti nad grozotami, ki jih je povzročila cvforija zmagovalcev - ter iz tega povleči nauk za prihodnost! Vse to naj nas utrjuje, nam daje moč in samozavest! Le suvereno ocenjevanje preteklosti, kritičen odnos do zgodovine, brez zanikanja kulturnega in stvarnega sožitja v preteklosti, skupaj z izpo-
stavljanjcm dobrega v tem nam intelektualcem daje tisto samozavest, ki odseva navzven in utrjuje ne le kulturno samozavest, temveč tudi državno suverenost Republike Slovenije.
DUŠAN NEČAK
predsednik Sveta Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete
Spoštovani gospd predsednik, cenjeni zbor!
Zal se je že drugič zgodilo, da zaradi drugih neodložljivih obveznosti ne morem osebno sodelovati pri delu okrogle mize "Intelektualci in sodobnost (ter preteklost)". Zato mi dovolile, da vas, udcležencc okrogle najprej lepo pozdravim v imenu Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete in vam zaželim obilo uspeha.
Pokojni akademik Janez Milčinski je rad rekel, da nas v znanosti vzpodbuja in nas v njej ohranja "čar spoznanja in radost odkritja". Tudi cilji te okrogle mize zagotovo niso drugačni. Ukvarja se s pomembnim, za mnoge celo najpomembnejšim segmentom družbe - z izobraženci, "soljo družbe". To kaže na lo, da so vsebinski načrtovalci okrogle mize znali prisluhniti potrebam časa in zato ni čudno, da se je vabilu neutrudnega kolega prof. dr. Vojana Rusa in Pripravljalnega odbora, odzvalo toliko udeležencev.
ZIFF je bil v vsem času obstoja trdno ob strani tistim našim raziskovalcem, ki so želeli rezultate svojega dela predstavili javnosti tako v govorjeni, kot tudi v pisani besedi. Zato je tudi njegova soorganizacijska vloga pri današn ji okrogli mizi sama po sebi umevna. Pravzaprav je današnja okrogla miza na nek način odraz dela ZIFF. Zbrala se je namreč cela vrsta strokovnjakov iz vseh mogočih humanističnih in družboslovnih strok, s čimer je poudarjen interdisciplinarni znanstveni pristop, kar je tudi eden od osnovnih ciljev delovanja ZIFF. Ko bomo zmogli povabiti še udeležence iz tujine, bomo lahko dodali le še piko na i.
Prepričan sem, da intcrdiciplinarni pristop k naslovni tematiki zagotavlja najmanj celovitejše videnje prablematike, zagotovo pa tudi globje. Upam tudi, da tema vendarle ne bo do te mere dorečena, da bi ne bilo potrebe po še kakšnem znanstvenem srečanju. Poleg pisne komunikacije sta namreč dialog in razprava tista, ki najbolj bistrita duha in spoznanja. Zato bo ZIFF tudi v bodoče podpiral in vzpodbujal vsakovrstna znanstvena srečanja.
Udeležencem današnjega srečanja želim, da bi z njega odšli z novimi spoznanji in prepričanjem, da njihov trud ni bil zaman.
Kratek pregled znanstvenega opusa Antona Trstenjaka
JANEK MUSEK
Povzetek
V	enkratnem znanstvenem opusu Antona Trstenjaka najdemo dela s psihološko, teološko, filozofsko in antropološko vsebino. Ta dela bi lahko razdelili v nekaj pomembnih skupin: 1. dela. ki govorijo o rezultatih specialnih psiholoških raziskav (npr. s področja psihologije barv, s področja osebnostne diagnostike, osebnostnega razvoja in njegovih motenj, osebnostne zrelosti in medosebnih odnosov), 2. dela s širšo osebnostno tematiko; 3. sinte/.na dela s posameznih področij psihologije in sorodnih ved (pastoralne psihologije, psihologije dela, ekološke psihologije, ekonomske psihologije, kognitivne psihologije, psihologije ustvarjalnost in psiholingvistikc), 4. filozofska dela, 5. teološka dela, 6. integralna psihološko - filozofsko - antropološka dela (antropološke sinteze, ki pomenijo vrhunec Trstenjakovcga dela), 7. dela o psiholoških značilnostih Slovencev in 8. poljudna dela s psihološko, teološko in antropološko vsebino.
V	letu 1996 umrli akademik prof. dr. Anton Trstenjak bo zagotovo zapisan v zgodovini svetovne in slovenske znanosti kot eden najpomembnejših ustvarjalcev 20. stoletja. V svojem 65 let trajajočem, torej izjemno dolgem in plodnem ustvarjalnem znanstvenem delovanju je objavil preko 500 enot, od tega preko 70 knjižnih izdaj, 325 člankov in 45 recenzij. Veliko tega dela je bilo objavljeno tudi zunaj meja domovine in to v različnih jezikih ter okoljih (nemško, italijansko, angleško, francosko, češko, hrvaško, srbsko). Zanimivo je, da je več kot polovica tega impozantnega opusa nastala v zadn jih tridesetih letih, torej v času. ko je pokojni akademik že prestopil šestdeset let. Bil pa je delaven dobesedno do zadnjih dni.
Trstenjakovo psihološko, teološko, filozofsko in antropološko delo je izredno razvejano. Daleč največji del Trstcnjakove bibliografije gotovo zavzemajo psihološki prispevki, ki jih je začel pisati in objavljati kmalu po dokončanem drugem doktoratu v letu 1933. Toda mnoga njegova dela. ki so morda prvenstveno psihološka, presegajo prostor določene znanosti in se lotevajo vprašanj, ki so transdisciplinarne narave. To pa ni nič presenetljivega, saj je njihova osrednja tematika človek. Vendar je tudi njegov ožji psihološki opus, tudi če ne upoštevamo psihološko antropološko ali psihološko filozofsko usmerjenih del, izjemen. Skoraj ni psihološkega področja ne discipline, ki jc Trstenjak v svojih delih ne bi zajel. Mnogo je psiholoških panog in področij, kjer jc opravil ne le vodilno, temveč tudi pionirsko delo pri nas, v Sloveniji, ponekod pa imamo lahko njegove prispevke za pionirske in vodilne tudi v svetovnem merilu.
Trstenjakovo psihološko delo lahko razčlenjujemo po več kriterijih in merilih. Pisal je znanstvene monografije, znanstvene članke in znanstvene recenzije, a mnogi ga morda bolj poznajo po številnih poljudnih delih. Po vsebini zajema njegov psihološki znanstveni opus razprave in druga dela s področja psihologije zaznavanja, psiho-diagnostikc, psihologije osebnosti, klinične psihologije, socialne psihologije, psihologije dela, vzgojne psihologije, psiholingvistikc, psihologije ustvarjalnosti, ekonomske psihologije, ekološke psihologije, politične psihologije in psihološke antropolog ijc. Če bi skušal kljub nevarnosti, da poenostavljam, razvrstiti Trstenjakovo psihološko in
znanstveno delo v nekaj najpomembnejših kategorij, bi bile to predvsem naslednje kategorije:
1.	raziskovalna dela s specialno psihološko tematiko,
2.	dela s širšo osebnostno tematiko,
3.	sintezna dela o posebnih psiholoških disciplinah,
4.	filozofska dela,
5.	teološka dela,
6.	dela z integrirano psihološko, filozofsko, teološko in antropološko tematiko, 7. dela o narodnostnih značilnosti in narodnostnem značaju Slovencev in 8. poljudna dela s psihološko, teološko in antropološko tematiko.
V nadaljevanju bom skušal podati kratek in seveda nujno nepopoln pregled omenjenih kategorij Trstcnjakovih del.
Raziskovalna dela s specialno psihološko tematiko. V prvo kategorijo sodijo Trstcnjakova specialna raziskovanja, kjer je relativno zgodaj ustvaril dosežke, ki so pomembni v svetovnem merilu. To so zlasti raziskave na področju psihologije barv, kjer je prav kmalu dosegel vrhunske in v strokovnem znanstvenem svetu zelo odmevne dosežke. Objavljal jih je v povojnih letih, pretežno v obdobju med 1945 in 1952, pozneje pa jih je združeno objavil v knjigi Človek in barve (izšlo v letu 1978). Nadaljnja specialna področja Trstenjakovega dela predstavljajo raziskovanja emocij: tu je napisal več knjig in člankov, zlasti v petdesetih in šestdesetih letih.
Še obsežnejše je Trstenjakovo delo na področju raziskovanja osebnosti: osebnostne diagnostike, osebnostnega razvoja in njegovih motenj, osebnostne zrelosti in medosebnih odnosov. To delo pomeni nekako drugo veliko kategorijo Trstcnjakovih psiholoških del. O psihodiagnostični tematiki je začel pisati pravzaprav že v predvojnih člankih v Mladiki, ostala pa mu je prav intimno blizu tudi naprej. Pri nas so posebno znane Trstcnjakovc razprave o gralologiji; to tematiko je pregledno strnil v knjigi Človek in njegova pisava (1985). Zanimiva je npr. raziskava Szondijcvega testa in mnoge observacije o psihodiagnostiki v številnih drugih delih.
Dela s širšo osebnostno tematiko. Sploh je bila Trstcnjaku zelo blizu problematika ugotavljanja in razreševanja psihičnih problemov, težav in motenj, torej problematika, ki je nekako v ospredju psihološkega svetovanja, klinične psihologije, psihoterapije in psihiatrije. Prav tem vprašanjem je posvetil številna dela od zgodnjih petdesetih let dalje (npr. odmevno delo Človek v stiski, 1960). Z njimi pa se seveda tesno povezujejo širša vprašanja, ki zadevajo problematiko oblikovanja človeka in njegove osebnosti, problematiko duševnega, duhovnega in osebnostnega razvoja, problematiko vzgoje, moralnega in etičnega oblikovanja. Ta vprašanja in problemi predstavljajo nekako prvo izhodišče za antropološko kategorijo Trstenjakovega znanstvenega opusa, ki je morda sploh najpomembnejša in najbol j značilna.
Sintezna dela o posebnih psiholoških disciplinah. Tu najdemo številna dela. v katerih se zrcalijo avtorjeve težnje po celostnem obravnavanju in povezovanju ustreznega področja ali panoge psihologije. Tako je Trslenjak z vpeljavo novih, aktualnih in ustvarjalno dodelanih psiholoških pogledov opravil pionirsko delo za celotno slovensko psihologijo na vrsti področij: poleg že omenjene in v ločene kategorije razvrščenih psihologije zaznavanja, osebnostne in klinične psihologije tudi na področju pastoralne psihologije, psihologije dela, ekološke psihologije, ekonomske psihologije, kognitivne psihologije, psihologije ustvarjalnost in psiholingvistike. Na vsakem izmed teh področij je prispeval tako podrobnejše analize in razprave kot temeljna in povezovalna dela (med njimi npr. Pastoralna psihologija, 1946; Psihologija dela, 1951; Psihologija ustvarjalnosti, 1981; Temelji ekonomske psihologije, 1982; Ekološkapsihologija. 1984; Skozi prizmo besede. 1989).
Psihološko filozofska, teološka dela in integracije psihološke, teološke, filozofske ter antropološke tematike. Vrhunski domet Trstenjakovcga delaje prav gotovo zanj posebno značilna integracija psiholoških vprašanj na obče psihološki, filozofsko psihološki, teološki, antropološki in personološki ravni. Tudi s lega vidika je Trstenjakovo izjemno bogato, o čemer pričajo številne publikacije iz nekoliko poznejšega obdobja, zlasti od izida obeh delov Orisa sodobne psihologije (1969 in 1970). Oba dela te obsežne publikacije sodila v sam vrh prikazov sislemalike celotne psihološke znanosti in predstavljata po vseh merilih enkratno delo. Med omenjenimi deli jc vrsta člankov, ki govorijo o temeljnih vprašanjih človekove eksistence in ki povezujejo psihološke, teološke, antropološke in filozofske poglede na to problematiko, seveda pa podaja avtor v njih predvsem svoja kritična dognanja ter zaključke. Vrhunec teh zastavkov psihološke in medznanstvene ter metaznanstvene integracije spoznanj o človeku predstavljajo velika dela Problemi psihologije (1976), Človek bitje prihodnosti (1985) in Človek končno in neskončno bitje (1988). Lahko jih označimo kot poskuse psihološko-antro-pološko-lilozofsko-teološke sinteze spoznanj o človeku in ponovno ugotovimo, da jim komaj najdemo par v sodobni znanstveni literaturi. Pogojno bi lahko ta dela primerjali recimo z znanim delom Teilharda de Chardina in drugih vodilnih antropološko raz-mišljajočih mislecev našega in preteklega časa.
V novejšem času jc ponovno uredil in preoblikoval svoje poglede na več pomembnih področjih človekove dejavnosti, o katerih je napisal več publikacij v zadnjih desetletjih; te poglede je sintetično prikazal v knjigah, kot sta npr. Skozi prizmo besede (1989) in Za človeka gre (1991). Lotil se jc tudi znanstveno morda najzahtevnejših in najmanj oprijemljivih, duhovnih in celo transcendentnih vidikov človekove eksistence. Glede prvih se je v številnih delih, v nekaterih najnovejših pa še posebej zelo približal Frankovcmu. logoterapevlskemu pogledu na vrednost in smiselnost življenja (Ljubezen, žarišče družine, 1995), v delu Umrjcš. da živiš (1995) pa je psihološko razčlenil razsežnosti verskih in transcendentnih opcij človeške bili.
Posebej je treba omeniti tudi pomembno transdisciplinarno delo Meje spoznanja (1974), v katerem je akad. prof. dr. Anton Trstenjak kot iniciator in urednik s sodelavci z zelo različnih znanstvenih področij razpravljal o dometu in omejitvah človekovih znanstvenih prizadevanj v ključnih znanostih od matematike do psihologije.
Dela o značilnostih in nacionalnem značaja Slovencev. V pomembno kategorijo Trstenjakovcga psihološkega ustvarjanja bi uvrstil dela, ki zadevajo nacionalne in regionalne značilnosti Slovencev. Nacionalne značilnosti in nacionalni značaj rojakov jc Trstenjak raziskoval in opisoval s posebnim zanimanjem in naklonjenostjo. S svojimi raziskavami in ugotovitvami jc tako opravil pionirsko delo tudi na področju psihološkega opisovanja Slovencev in njihovih narodnostnih ter regionalnih osebnostnih značilnosti (npr. Misli o slovenskem človeku, 1991; Slovenska poštenost. 1995).
Poljudno znanstvena dela. Širokem krogu bralcev so znana številna Trstcnjakova poljudna in poljudno znanstvena dela, ki jih je napisal v svojem enkratnem in neponovljivem razpoznavnem slogu. Znal je na sebi svojstven način poljudno in privlačno prikazali psihološke, antropološke in teološko-filozofske poglede na pomembna življenjska in bivanjska vprašanja (Med ljudmi, 1954; Pota do človeka, 1956; Če bi še enkrat živel ali psihologija življenjske modrosti. 1965; Hoja za človekom. 1968; Človek samemu sebi. 1971; V znamenju človeka. 1973 ; Stara in nova podoba družine, 1974; Človek in sreča, 1974, Bili človek, 1989 idr.). Kljub poljudnosti imajo tudi la dela veliko strokovno vrednost, in nikakor tudi ne gre prezreti njihovega prosvctljcvalncga učinka na velik krog bralstva pri nas in na tujem. In čeprav zveni kakemu znanstveniku oznaka poljudnosti kar nekam pejorativno, imam vtis, da pri Trstenjakovih delih te kategorije ne gre za drugorazredno čtivo. tudi če jih presojamo z znanstvenega vidika.
Bolj gre za genialno zmožnost prikazati temeljna vprašanja človekovega bivanja na način, ki je splošno razumljiv in na enako vrhunsko zmožnost, podati v tem duhu tudi odgovore in komentarje na ta vprašanja.
V svojih najpomembnejših delih je Anton Trstenjak posegel v razsežja, ki vsekakor presegajo meje monodisciplinarnega znanstvenega pristopa. Že psihologijo je zato pojmoval širše, kot jo običajno opredeljujemo: pomeni mu znanost o človeku v njegovi bivanjski, osebnostni in duhovni razsežnosti, v razsežnosti, ki je skoraj noben od sodobnikov pri nas in v svetu ni znal tako vsestransko in obenem globoko prikazati. Zato je danes težko in seveda tudi veliko prezgodaj ocenjevati Trstenjakovo delo, ki je izjemno kompleksno, bogato in ustvarjalno. Saj nam kaže več kol polstoletni razvoj evolucijo avtorjevih pogledov, pogledov, ki temeljijo na polihistorični izobraženosti ter razgledanosti, na globoki strokovnosti, na izjemnem daru za znanstveno opažanje, na dosežkih in ugotovitvah lastnega in tujega znanstveno raziskovalnega dela. zlasti pa na izrednemu čutu za človeka in dragocenih življenjskih izkušnjah. A prav nazadnje povezuje vse Trstenjakovo delo predvsem iskanje resnice o človeku, ki jo avtor vidi kot nekaj globokega, nedokončnega in tudi znanosti ne povsem doumljivega - pa je prav zato in prav za znanost, psihološko pa še posebno, toliko večji izziv in loliko večja uganka.
Literatura
Musck, J. Psihološka veda na Slovenskem. V: Informativni kulturološki zbornik. Ljubljana, Univerza v
Ljubljani - Filozofska fakulteta, 1995, 185-195. Trstenjak, A. Pastoralna psihologija. Ljubljana, 1946 (izpopolnjena izdaja Celje, 1986). Trstenjak, A. Psihologija dela. Ljubljana, 1951. Trstenjak, A. Med ljudmi. Celje, 1954. Trstenjak, A. Pola do človeka. Celje. 1956. Trstenjak, A. Človek v stiski. Celje, I960.
Trstenjak. A. Če bi še enkrat živel ali psihologija življenjske modrosti. Celje. 1965.
Trstenjak. A. Hoja za človekom. Celje, 1968.
Trstenjak, A. Oris sodobne psihologije. I. del. Maribor, 1969.
Trstenjak, A. Oris sodobne psihologije. II. del, Maribor. 1971.
Trstenjak, A. Človek samemu sebi. Celje, 1971.
Trstenjak, A. V znamenju človeka. Celje, 1973.
Trstenjak, A. Stara in nova podoba družine. Celje, 1974.
Trstenjak, A. Človek in sreča. Celje, 1974.
Trstenjak. A. Problemi psihologije. Ljubljana. 1976.
Trstenjak, A. Človek in barve. Ljubljana, 1978.
Trstenjak, A. Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana, 1981.
Trstenjak, A. Temelji ekonomske psihologije. Ljubljana, 1982.
Trstenjak, A. Ekološka psihologija. Ljubljana, 1984.
Trstenjak. A. Človek, bitje prihodnosti. Ljubljana. 1985.
Trstenjak. A. Človek in njegova pisava. Ljubljana, 1985.
Trstenjak, A Človek, končno in neskončno bitje. Celje, 1988.
Trstenjak, A. Skozi prizmo besede. Ljubljana, 1989.
Trstenjak. A. Biti človek. Ljubljana, 1989.
Trstenjak, A. Za človeka gre, Maribor, 1991.
Trstenjak, A. Misli o slovenskem človeku. Ljubljana, 1991.
Trstenjak, A. Umrješ, da živiš. Ljubljana, 1995.
Trstenjak, A Slovenska poštenost. Ljubljana, 1995.
Trstenjak, A. Ljubezen, žarišče družine. Ljubljana, 1995.
Trstenjak, A. (ur.). Meje spoznanja. Ljubljana, 1974.
VOJAN RUS
Dovolite, da oh temeljiti znanstveni oceni velikega znanstvenega prispevka akademika Trstenjaka, ki jo je pravkar povedal kolega Musek. najkrajše osvetlim posebno dragoceno in svetlo izkustvo doslednega pluralističnega sodelovanja različnih filozofskih, družbenih in svetovnih nazorov, ki neprekinjeno traja že trideset let samo v Anthroposu in ki je bilo zelo plodno tudi s Trstenjakom že v času. ko je bil še dvostransko odrinjen, prav od prvih številk Anthroposa.
Med tem, ko so na drugih področjih slovenske družbe v zadnjih 30 letih stalno divjali ostri in pogosti nekvalitetni "boji" med nasprotnimi političnimi strujami in frakcijami, ideologijami in lobiji, je bil Anthropos ves čas plodna zelena oaza sodelovanja različnih evropskih in slovenskih kulturnih krogov, med katerimi so najznačilnejši krščanski, svobodomiselni in socialistični in ki bodo še dolgo živeli.
Najdragocenejše v Anthroposu je bilo, da naše lepo sodelovanje ni niti najmanj zahtevalo, da se kdorkoli od nas odreka posebnih vrednot svojih krogov, ampak so s sodelovanjem vsi ti krogi samo pridobivali. V Anthroposu se je torej porajal skupni napredni slovenski duh, ki je s skupnimi humanimi vrednotami povezoval našo plodno različnost.
Kot prispevek k nadaljevanju te skupne poti smo zaprosili več kolegov, da za ta simpozij napišejo svoje poglede na veliki Trstenjakov opus. Bilo je več odzivov, vendar ne povsod.
Izobraženci in vera
VEKOSLA V GRMIČ
Danes si nehote zastavljamo vprašanje, ali je lahko izobražen človek še sploh veren. Pri tem seveda mislimo na vero v ožjem pomenu ali kognitivni pomen vere. kolikor nam nudi posebno spoznanje, kolikor vključuje dogmatično izražene resnice ali dejstva, ki jih ni mogoče preveriti, kakor izkustvena znanost preverja svoja spoznanja. In prav tako je treba posebej povedati, da gre za izobraženega človeka, ki ni samo strokovnjak na nekem ozkem področju znanosti, temveč ima širše obzorje modrosti, ki mu omogoča tudi nek splošen življenjski nazor, in je odprt za vedno širša in globlja spoznanja o svetu in življenju. Nikakor pa ne izključujemo pravtako praktične razsežnosti vere kot oblikovalca človekovega življenja, njegovih življenjsko pomembnih odločitev in dela.
Že površni premislek o vprašanju, kakor smo si ga zastavili, nam vsiljuje odgovor, da mislečemu človeku danes ni tako lahko biti veren, kakor jc bilo nekoč. Znanost jc namreč odgovorila na marsikatero vprašanje, na katero je nekoč odgovarjala na svoj način le vera, odgovarjala v podobah, ki pa jih je človek razumel tudi dobesedno kot sporočila o resničnih, objektivnih dejstvih. V tej smeri jc šla večkrat tudi uradna cerkvena in teološko znanstvena interpretacija metaforičnih sporočil svetih knjig, knjig verskega razodetja. Razvoj znanosti je torej nujno prinesel pretres v versko držo človeka, ki jc resno jemal "kopernikansko revolucijo" na področju znanosti, da se izrazimo v podobi, ki jasno diha iz razmišljanja francoskega filozofa BI. Pascala, iz. njegovega dvoma, obupa in upanja "proti upanju", iz njegovega iskanja in izkustva skrivnostnega Boga, kakor se razodeva v Kristusovem križu.
Drugi problem, s katerim se človek danes srečuje, ki mu nedvomno zbuja pomisleke glede vere, jc kriza, v katero je človeštvo zašlo zaradi enostranskih, redukcio-nističnih pogledov na svet pod vplivom njutnovsko-kartezijanske paradigme. Tako smo se znašli v slepi ulici ekoloških nevarnosti za življenje sploh na zemlji, ne da bi se teh nevarnosti dobro zavedali in resno iskali izhod iz njih. Da, znašli smo se v položaju, ki ga določata posebno jedrska energija in genetski inženiring ter nas nujno potiskata v vedno večje nevarnosti tveganja, vedno novega tveganja in s tem uveljavljanje miselnosti tako imenovane "rizične družbe". To družbo pa hkrati določajo individualizem, pluralizem in sekularizacija.
Tretji problem, ki nikakor ni naklonjen verskim pogledom, temveč zbuja v mislečem človeku dvom, je vprašanje zla, ki ga je še posebej zaostrilo dogajanje, kakršno so spričevala koncentracijska taborišča v času nacizma, fašizma in boljševizma, zadnja svetovna vojna in vojne grozote v Bosni, kakršno spričujejo najrazličnejše oblike terorizma in sploh nasilja tudi danes. Človek se ob vsem tem sprašuje, kako lahko Bog to dopusti, ali vsaj kako jc mogoče, da je lahko človek tako hudoben. Kaj je z Božjo vsemogočnostjo, kaj je z Božjo ljubeznijo? Jc šc sploh mogoče "po Auschwitzu" verovati v Boga?
Človek je danes takorekoč obsojen na dvom in hkrati prisiljen iskali smisel kljub tolikšnim pojavom nesmisla, morda tudi občudovati smotrnost kljub navidezni nesmotrnosti in zgolj slučaju. Menda res ni mogoče drugače, saj je prav lo bistveno za človeka, da nenehno in brezmejno presega sebe. In res se danes uveljavlja nova paradigma na vseh področjih znanosti in pogledov na svet in življenje. To je tako imenovana holi-
stična paradigma, ki nas spodbuja k celostnemu gledanju, k celostnemu vrednotenju, k celostnim sodbam in budi v nas čut za življenjsko pomembne vrednote, za biolilne vrednote in sploh zanimanje za duhovno stran resničnosti, tako da smemo govoriti neposredno o renesansi različnih oblik duhovnosti in nemirnem iskanju človeškega duha v tem pogledu. .Seveda to pomeni tudi rast zanimanja za različne oblike vere, čeprav ne navduševanja za institucionalizirano vero ali konfesijo v ožjem pomenu. Prostor, v katerem se je izobraženi, resnično razmišljujoči človek znašel, kar zadeva vero, ni prazen, temveč je prostor neštetih ponudb in hkrati problemov, kakor tudi dvomov v sebi in zunaj sebe. A človek je bitje, ki neprestano išče in brezmejno presega sebe. kakor pravi BI. Pascal, tudi danes.
Slovenec kot intelektualec in družba
(teze za razpravo)
FRANCE ČERNE
V moji ra/pravi so pomembni sledeči analitični pojmi: intelekt, inteligenl, inteligenca (inteligentnost), intelektualce (intelcktualnost) in intelektualizacija. Vsi imajo enak etimološki (lat.) izvor: intelligerc, inleligcns, intellectualis.
Inteligenca (izobraženstvo) sestoji iz inlcligcntov, to je ljudi razumnikov z višjo stopnjo razumevanja ali uporabe (raz)uma, kar je pomen inteligence kol naravne sposobnosti: inteligenca kot sposobnost pa je tudi pridobljena z višjim ali visokim izobraževanjem. Inteligenca so torej strokovnjaki (eksperti), tudi umski ustvarjalci ("delavci"), ki ustvarjajo ali poustvarjajo dobrine - storitve višje vrste. To so npr. raziskovalna - znanstvena, konstrukcijska - inženirsko tehnična, arhitekturna, pedagoška, konsiliarna, umetniška, upravljalsko-organizacijska itd. dejavnost.
Inteligenca kot družbena struktura (segment) je tudi sloj, izraščen iz sistema oziroma etabliran v celotni sistem, ki pa se razslojujc; s tem en del le-lc prehaja v višji sloj, drugi del pa ostane bližji dolnjim slojem.
Inteligenca se širi in krepi svojo vlogo s I.i. intelcktualizacijo "ekonomske (produkcijske) funkcije" (vseh dejavnosti), s t.i. krepitvijo vloge "človeškega kapitala". Nekaj nasprotnega se dogaja z vlogo fizičnega, rutinskega (nekvalificiranega in kvalificiranega) dela, pa tudi z delom fizičnega kapitala.
Intelektualci siccr izraščajo, so posredno del inteligence, so pa tudi njeno nasprotje (funkcionalno in socialno). Niso sloj, niso neposredno etablirani v sistem; so kot posamezniki ali kot skupine "somišljenikov". Intelektualci mislijo drugače kol strokovna inteligenca. Delujejo na temelju kritičnega - ustvarjalnega (pretežno abstraktnega) uma (uradno so za družbo njeno nekakšno konkavno ogledalo, tudi nekakšna avantgarda - v revolucionarni dikciji - naprednega dela inteligence).
Posebne značilnosti intelektualcev par excellence, zlasti visoke vrste: da niso "vseznalci", ampak najprej strokovnjaki - znanstveniki, mojstri v svojem temeljnem poklicu (stroki), tudi umetniki, filozofi itd., ki prekoračujejo meje svoje discipline -stroke, prehajajoč zlasti na socialno filozofsko področje, to je konkretno, na področje človeka in družbe (so humanisti). Intelektualci se kritično in angažirano vključujejo v reševanje človekovih in družbenih problemov; so nekakšna "nesrečna zavest" (Sartre) svojih protislovij, ki so odraz družbenih protislovij; so po značaju eruptivno ustvarjalni, z bogatim, prefinjenim, metaforično duhovitim izražanjem oziroma jezikom: ne prevzemajo nekritično idej drugih in se neradi podrejajo "avtoritetam" ali hierarhiji; se težko vežejo trajno, še manj vključujejo v politične slrankc: nočejo imeti ideologov in ne biti ideologi, ker je njihova dejavnost delo kritičnega uma: so večinoma bolj levi kot desni, nasprotniki kapitala, tudi večinoma v spopadu z oblastjo (režimom); večinoma tudi izolirani in celo preganjani v avtokratskih režimih (glej fašizem in stalinizem); so vsekakor velike zgodovinske osebnosti nekega naroda, čeprav vsaka velika osebnost še ni dejanski intelektualec (primer de Gaulla).
Intelektualci niso statistična kategorija, dobesedno jih ne moremo preštevati; ne morejo pa tudi biti predmet načrtovalne politike. Čeprav so bili slavni žc za časa življenja, je praviloma njihovo končno vrednotenje šele "post mortem", to je po zgodovini (glej primer Malraux)...
Nekateri intelektualci so oziroma so bili prav gotovo preveč destruktivni - kritični (glej Schumpeterjcv izraz "konstruktivna destrukcija"), črnogledi, pa tudi kritikastri -kot ustvarjalci novih paradigem. Zaradi lega jih nekateri imenujejo čudaki, drugi destruktivni elementi, prekocuhi, njihovo dejavnost pa večkrat "intelektualščino". Čeprav pravi intelektualci so in ostajajo tako glasniki (ambasadorji) duha dobe in narobe, dajejo pečat temu duhu kol soustvarjalci velikih dogodkov zgodovine oziroma prihodnosti. So sicer v statističnem pomenu neproduktivni, v razvojnem, zgodovinskem - za narod - pa veliki "produklivci".
Zaradi tega jih reakcionarni režimi ne morejo utišali s preganjanji, aretacijami itd. De Gaulle je upravičeno dejal: "Pustite intelektualce, da delujejo... Voltaira se ne aretira..."
II
Napraviti inventuro, koliko jc imel ali ima neki narod ali družba, na primer slovenska, intelektualcev, čeprav manjšega formata, recimo polinleleklualcev, vendar za narod, za njegovo zgodovino nedvomno velikih, pomembnih osebnosti, je izredno težko, če že ne nemogoče dejanje.
Četudi bi trdil, da nimamo, da celo nc moremo imeti intelektualcev evropskega (še ožje, npr. francoskega) formata, se moram vprašati nekaj drugega - trojnega: 1) ali je to naša zakonita genetska slabost (kot naroda), 2) ali je to posledica majhnosti naroda, ki nima dovolj intelektualnega energetskega naboja v okolju, ali pa jc 3) vzrok potrebno iskati v zgodovinskih razmerah oziroma v samem razvoju slovenskega naroda, ki (realno) v neki dobi ni potreboval takšnih umov.
Moramo pa razlikovati posamezne dobe v katerih so se npr. osebnosti našega naroda (kot neki intelektualci) pojavljale in tudi razlikovale zaradi lega. S tega vidika bi razdelil našo ne lako davno preteklost, poenostavljeno, v tri dobe: 1) prehodna (pro-svetljenska, buditeljna) doba iz tipično ruralnc. tradicionalne, tudi fevdalne družbe v industrijsko, 2) doba prvotne industrializacije in krepitve meščanstva kot vodilnega segmenta družbe ter 3) doba uveljavljanja meščanskega - demokratičnega političnega in kulturnega sistema, a gospodarsko kapitalističnega sistema, ki se nadaljuje z inter-mezzom t i. epizodne meddobc (1945-1990), s poskusom razvijanja nekega utopičnega delavsko samoupravnega sistema, tudi po letu 1990.
Tako bom samo za ponazoritev poskušal navesti nekaj osebnosti, ki naj bi bile značilne za vsako od teh treh dob. Za prvo dobo navajam dve osebnosti: P. Trubarja in J. Dalmatina; za drugo dobo navajam kot zelo zgodnjo osebnost F. Prešerna, za njim pa recimo F. Levstika, J. Jurčiča, J. Stritarja; med duhovniki lahko navedem buditelja vzgojitelja M. Slomška. Za tretjo dobo bi omenil osebnosti, zlasti književnike, ki so že socialno zelo kritično sistemsko nastrojeni. kot npr. I. Cankar, J. Murn, S. Kosovel, nadalje tudi O. Zupančič, M. Kranjec. Prežihov Voranc. E. Kocbck. morda tudi J. Vidmar; kot predstavnik intelektualcev bolj francoskega lipa po vojni npr. D. Pirjevec; med duhovniki naj omenim S. Gregorčiča. F. Finžgarja in J. E. Kreka (vse s klavzulo le "post mortem").
Zanimiva je ugotovitev, da nc moremo najti kol veliko osebnost intelektualca med imeni pretekle dobe nobenega strokovnjaka - naravoslovnega ali tudi humanističnega družboslovnega znastvenika, morda z izjemo nekaterih slavistov.
Opomba: kot sem že ugotovil, ne štejem poklicnih politikov med t.i. neodvisne intelektualne osebnosti, zaradi tega jih v tej razpravi ne omenjam.
Pač pa jc pomembna ugotovitev, da je večino velikih osebnosti slovenskega naroda (nc prav vseh) že zgodaj razdelila pregrada v obliki pripadnosti različnemu sve-
tovnemu nazoru, različnim religioznostim pa tudi različna politično-strankarska pripadnost, kar je delovalo prav gotovo zaviralno pri uresničevanju že davnega projekta zedinjene in svobodne Slovenije. Ta razdelitev je ostala prav do današnjih dni, kar je gotovo velik problem za enotnost naroda pri vstopanju v združeno Evropo.
III
Po šolski logiki sledi inventarizaciji stanja vprašanje, zakaj zaostajanje v inte-lcktualizaciji. ali zakaj celo nekakšna negativna intclektualizacija naše družbe. Možnih je več odgovorov in še ti so v več različicah. Najprej bi skušal pojasniti fenomen s tremi idejami.
Prva je ideja o odvisnosti, o podrejanju, to je o nesamostojnosti slovenskega naroda in neobstajanju državotvorne oblike družbe vse do današnjih dni (1000 let pod frankovsko-germansko kolonizacijsko oblastjo, oziroma ožje, 500 let pod avstroogrsko habsburško monarhi jo, 20 let pod jugoslovansko monarhijo, 45 let v SFRJ).
Druga ideja je o majhnosti, nepomembnosti, o nemožnosti karkoli spremeniti, kol manjvrednostni kompleks naroda oziroma ljudstva; nekakšno usodno prepričanje, da lahko majhen narod rodi samo majhne "reči", majhne poslušne ljudi. Kot da slišim govoriti Cankarja: za hlapce rojeni - za hlapce vzgojeni. Problem, ki je prav gotovo primeren celo za "psihoanalitsko " obdelavo.
Poleg teh temeljnih analitskih kategorij pa so pomembne za razumevanje našega intelektualnega razvoja še druge:
1)	najprej dokaj velik in ves čas prisoten konservatizem v naši družbi. Najboljši primer je geslo gibanj za zedinjeno Slovenijo, kot boj za staro pravdo, kot nekakšno tradicionalno srečno stanje v preteklosti, ki ga nikoli ni bilo;
2)	nesrečno strankarstvo, ki je prav tako ostalo do današnjih dni;
3)	zaostajanje razvoja slovenskega jezika za potrebami in neprestani prepiri o njegovi reformi (prav tako do današnjih dni);
4)	zelo slaba lastna, nacionalno institucionalizirana vgojnoizobražcvalna baza, vključno z univerzo;
5)	intelektualnost naroda oziroma posameznih krogov je bila zlasti za mnoge višje sloje nekakšna nedelavnost, puntarija itd.; za delavsko-kmečke množice pa čudaštvo;
6)	za t.i. še večjo majhnost slovenskega naroda je poskrbelo dodatno geografsko, gospodarsko-upravno drobljenje slovenskega prostora - kol "prefrigan" način oblasti, da mirno upravljajo s slovenskim narodom - nekdaj v obliki kronovin, pokrajin, v Jugoslaviji v obliki banovin in v SFRJ v obliki republik;
7)	proti intelektualizaciji se je "fraku in talarju" pridružil še "pisar", to je biro-kratizem, ki še danes razjeda ustvarjalnost slovenskega človeka;
8)	kot nekakšna posledica značaja slovenskega človeka in njegove težnje po "osrednjačenju" družbe, je bila prisotna - celo kot ideal - mediokriteta družbe, dejansko kot temeljni interes srednjega sloja, ki je seveda tipično nasprotje mišljenja in delovanja intelektualca.
IV
Napočil je torej čas za razumevanje današnjega časa, v katerem živimo, čas resnih pretehtanih in tveganih odločitev, skoraj kot "ali - ali". In je naša dolžnost, da najprej spoznamo, da brez prave, ne kvazi intelcktualizacije, ki pomeni v bistvu vsesplošni razvoj ustvarjalnosti, ki je obča zgodovinska svetovna usmeritev (v obeh pomenih, glej razlago), ne moremo uspešno naprej - združeni kot narod, kol družba - država v 21.
stoletje, niti v združeno Evropo - kakršnakoli že ho. Zaradi lega moramo hiti aktivni in ne pasivni; preteklosti se zaradi tega ni treba sramovati, ne pa tudi za njo jokati. Pogled je potrebno usmeriti naprej, za naše prihodnje rodove. Namesto za staro pravdo, naj bo geslo: za napredek ustvarjalnosti vseh in na vseh področjih.
Seveda takšen dvojni usodni korak ne sme biti, če nekoliko dramatiziram, narejen s preveč napakami, brez strategije, brez neke temel jne enotnosti, brez prepričanja v našo skupno sposobnost in prihodnost (glej mnenje o slovenskem značaju). Najslabša možnost bi bila, nedvomno predvsem po naši zaslugi, če bi prešli izpod enega B(eograd) pod drugi B(ruselj), kot neko nadaljnje služenje "hlapcev".
Evropa je že in bo še bolj visoko lehnologizirana, inlormatizirana itd., pa tudi oligopolizirana. Namreč asimetrija med Litvo ali Slovenijo ter Nemčijo ali Francijo je prevelika, da ne bi imela takšna neenaka moč tudi v okviru demokratične Evrope asimetričnih vplivov na narode, združene sedaj in v prihodnosti v Evropo.
Iz tega ra/.loga moramo vedeti in se zavedati, s čim vstopamo v 21. stoletje, v Evropo in naprej v svet. S kakšnim kapitalom? Samo s slovenskim, s slovensko tehnologijo? Jc šibek oziroma šibka. Samo s polkvalificirano industrijsko ali kmetijsko delovno silo? S še tako pridnostjo in nizko ceno nam nc bo prinesla kompetitivnih prednosti - ne relativnih ne absolutnih. Kaj pa naše celotno naravno in akumulirano bogastvo? Premalo ga je še za nas. In če ga razprodamo, bomo razprodali narod. Kaj nam še ostane? To, kar se v svetu neprestano že dogaja: zamenjava primarnega, sekundarnega sektorja s terciarnim in kvartarnim sektorjem. Ali drugače rečeno, z vsesplošnim procesom intelektualizacije (o čemer je že bil govor), kot proces indivi-dualizacijc ustvarjalnosti za kolektivni napredek ("small is beautiful", pravi Schumacher, tudi vse bolj koristno). To pomeni, da mora slovenska družba omogočiti takšen razvoj intelektualizacije naroda, da bi narod kot celota, v skladu z racionalno družbeno delitvijo dela postal dejansko nc paradni, ampak vlečni konj po cesti v Evropo. Po drugi strani pa institucionalizirati razmere tako. da bodo omogočile inteligenci, intelektualcem. da delujejo v skladu s svojo intelektualno funkcijo, ne kot neka privilegirana elita rentnikov, ampak v funkciji paradigmatične ustvarjalnosti in njihove upravičene kritičnosti. Moja teza je, da vsi skupaj ustvarimo razmere za raznoliko intelektualno ustvarjalnost in ustvarjalno kritičnost v vseh potrebnih smereh, pa bomo razvili v nas Slovencih vse več "ustvarjalnih" oziroma vse manj Davvkinsonovih "egoističnih" genov.
Torej vstop z našo inteligenco v Evropo - da. Čeprav selekcionirano, prav gotovo ne s tisto, ki bi kaj kmalu pozabila na slovenstvo, ampak z zavedno slovensko inteligenco.
Seveda je inteligenca sestavljen sloj; različna jc po ravni izobrazbe, po interesih, hotenjih, razdeljena na materialno in nematerialno področje.
Po mojem mnenju jc in bo še največ tradicionalnega slovenstva v ožjem pomenu branil kmet. kar je razumljivo, ker je njegova zemlja kot del našega prostora neogibno produkcijsko sredstvo. Toda kmetov ni več kot morda 6 odstotkov in njihova moč upada. Mnogo manj slovenstva pričakujem od klasičnega delavstva. Ostane nam torej inteligenca v širšem pomenu oziroma intelektualci, ki so na razpotju. Zopet čisto moje osebno prepričanje je, da bo od inteligence prav gotovo v ospredju obrambe slovenstva tudi v Evropi pretežni del umetniške inteligence, raziskovalne-znanstvene, pedagoške tudi publicistično-novinarske. Težje je reči kaj določenega o inteligenci v administraciji, v državni upravi pa tudi o politični inteligenci. Podjetniška lastniška inteligenca je dvojna. Ena bo svojo dejavnost temeljila na slovenskem kapitalu in trgu in ho že zaradi lega mnogo bolj navezana na Slovenijo; druga, ki bo v službi tujega kapitala; bivajoča celo zunaj Slovenije, bo verjetno v večini vedno bolj polinacionalna oziroma anaci-onalna. Seveda nc smemo pri tem pozabiti naših intelektualcev (kot smo jih definirali).
ki bodo že po značaju, kot pravi Sartre, na strani tistih, ki bodo najbolj prikrajšani z vstopanjem Slovenije v Evropo. Bodo pa zaradi tega prav gotovo mnogo bolj kritično usmerjeni do ukrepov oblasti, malomarnosti, napak in bodo tako opozarjali, kako ne v Evropo.
Seveda ta proces t.i. intelcktualizacije ne samo narodov, ki so že in ki bodo stopili v Evropo, temveč tudi drugih v svetu prav gotovo ne bo potekal premočrtno; potekal bo z zaokreti. tudi odstopanji, z koraki nazaj. Tudi različno od sedanjega gledanja nanjo kol na neko možnost - alternativo drugačnega razvoja. Zaradi lega nc smemo biti pristaši determinizma, da je vse kar je sedaj predloženo, neogibno in da tako bo.
Drugo, kar bi še rad poudaril, je, da je - da bo proces cvropeizacije narodov v Evropi spremljal drugod enak proces; kot amerikanizacija Amerike, azializacija Azije, oceanizacije Avstralije, afrikanizacija Alrikc. Upajmo, da bo to le vmesna pot ali postaja do t.i. obče, višje hominizacije vsega človeškega roda. Če bi namreč ostali pri teh parcialnih "- cijah," se lahko zgodi, da vstopamo v še večje medcelinske spore in celo vojne. Kar gotovo ne bi bil napredek za človeštvo.
Vprašljivo je tudi prehitro ali postopno izumiranje narodov zaradi integracije v širše skupnosti in morda ostajanje le še npr. pri različnih rasah ter na koncu pri človeštvu kot enotnem rodu. Kajti različnost - diferenciacija človeškega roda v narode je bila med drugim vzrok za evolucijo in vzvod za napredek. Zaradi le-tega osebno vidim proces združevanja narodov v Evropo bolj kot proces povezovanja narodov in nacionalnih manjšin v nekakšno enakopravnejšo skupnost - recimo temu: dom narodov, ne pa v nekakšno močno federativno državo klasičnega tipa.
Gre torej predvsem za to, da ne bi s samim aktom vstopanja v neko Evropo črtali slovenskega naroda z geopolitičnega zemljevida Evrope. Formula mojega bivanja je: Slovenec - Evropejec - človek: za mene, za nas. Človek brez naroda bi bil namreč danes in jutri le tavajoči in zagrenjeni Zemljan (glej Žide). Evropa naj bi bila po mojem mnenju samo vmesna postaja na poti do človeka, to je do samega sebe kot pristne človeškosti in človečnosti. Takšnega človeka - mene ne bo brez neke nove prevladujoče generične človeške zavesti, ki zahteva ludi novo generično človeško etniko, etiko in ekologijo. Kdaj bo seveda lako, to nc ve nihče.
Prav gotovo je moja vizija Evrope, svela in slovenskega človeka, bivajočega v Sloveniji in v Evropi in v Svetu, le ena od mnogih vizij, vsekakor so še druge. Kol npr. orvvcllovska kot čisto tehnokratsko-avtokralska, kjer bi izginil tudi človek - v svetu vsesplošne kompjuterizirane, robotiziranc. informatizirane itd. tehnologije. Naša "sreča" kot naravnih bitij bi bila ledaj "popolna": Ne bilo bi potrebno delati, le biti popolen, pokoren sužnej kot uživalec storitev naših "artifaktov"...
Osebno sem prepričan, da je prihodnost za človeka le nadaljevanje pravega človeškega bivanja, ali pa, kol alternativa, nebivanje oziroma kot ne-biti kot človek. In s tega vidika menim, da bo pravi intelektualec - kot glasnik tega človeškega v človeku, kot kritični realni humanist - še kako potreben.
Intelektualna produkcija in seksizem
M AC A JOGAN
Spodbujena z mogočnimi spevi o posebnostih (post)modcrne družbe bom v tem prispevku poskusila odgovoriti na vprašanje, ali je razmišljanje o medsebojni povezanosti intelektualne produkcije in seksizma konee 20. stoletja sploh (še) upravičeno in smiselno. Odgovor na to vprašanje zahteva najprej pojasnilo o tem, kaj je seksizem in ali so znaki tega pojava še navzoči v sodobnosti. V nadaljevanju pa je treba odgovorili še na nekalera druga vprašanja, ki so bila v preteklosti v imenu "človeka", "tradicije" večinoma zamolčcvana. kot so: kdo je razpolagal z znanjem; kakšnega spola so (bili) ključni ustvarjalci intelektualnih dobrin, duhovne dediščine, s katero razpolagamo v sodobnosti; kakšna (čigava) bivanjska izkušnja je predstavljala empirično podlago za teoretsko pojasnjevanje urejenosti družbe in sveta; kakšni so bili vodilni principi ustvarjanja razlag in njihovega razširjanja ter utrjevanja; kako je (bila) ta dejavnost institucionalno ureje(va)na in varovana.
Seksizem - androcentrizem
Seksizem jc oznaka za celoto prepričanj, stališč, vzorcev delovanj in praktičnih vsakdanjih delovanj, ki temeljijo na strogem ločevanju dejavnosti po spolu ter podeljujejo posameznikom posebne neenake lastnosti glede na spol (Jogan 1992, 1141-1142). V znanih zgodovinskih družbah jc bila delitev dela in osebnostnih lastnosti po spolu strogo zamejena, utrjevana in nadzorovana tako, da je bila moškim dodeljena javna sfera in hierarhično višje mesto ter nadrejen položaj ne lc v javni temveč tudi v zasebni sferi. Družbeno nujne in neprekinjene dejavnosti pri zagotavljanju obstoja posameznika in vrste so bile določene kot ženska dela in nižje vrednotene v primerjavi z javnimi (moškimi). Ženski je bila določena vloga (u)domače(ne)ga bitja, ki jc primarno ("po naravi") mali in gospodinja ter prenašalka (spolno neenakih) vzgojnih vzorcev.
Gre torej za moškosrediščno ali androcentrično kulturo, ki je prežemala vse sfere človeškega delovanja in bila neločljiva sestavina strukture družbe oziroma njenega institucionalnega reda. Čeprav je v sodobnosti vrsta zunanjih izrazov te usmeritve manj vidna ali jih več ni, pa to še ne pomeni, da bi bil androcentrizem - kot sestavina vsakdanjega, pretežno rutiniziranega delovanja - izkoreninjen. Govorimo lahko lc o določeni stopnji erozije te vrste seksizma (Jogan, 1994), ki pa nikakor ni posledica neke "naravne" evolucije ali samodejnega moralnega spreobračanja nosilcev prednostnih položajev, temveč plod dolgotrajnega in napornega organiziranega delovanja podrejenega spola. Kljub nekaterim spremembam - zlasti v 20. stoletju - jc za raumevanje repro-duciranja moškosrediščne kulture in androarhalne organizacije življenja in delovanja pripadnikov družbe uporabna naslednja shema (št. 1), v kateri sta upoštevana oba spola in mikro ter makro raven delovanja.
Shema št. !: Reprodukci ja spolno specifičnih vlog in vzorcev delovanja v javni in zasebni sferi v androcentrizmu
Sestavine pomenskega ovoja, znotraj katerega vselej poteka vse delovanje ljudi, so spolno enostransko oblikovane tako, da je očitna hierarhija in prednosten položaj moških: kot nosilci razuma moški ustvarjajo razlage o pravilnem redu, določajo pravila in vzorce delovanja vseh pripadnikov, zarisujejo in utrjujejo meje smiselnosti in ra-zumskosti. določajo merila različnega obremenjevanja z življenjsko potrebnimi dejavnostmi ter (materialnega in moralnega) nagrajevanja oziroma udeležbe pri uporabi (uživanju) ustvarjenih dobrin. Linije pretoka definicij pravilnosti (individualnih osebnostnih lastnosti) in nadzora v delitvi dela po spolu kažejo, da so ženske (bile) praktično izključene iz javnega, umnega delovanja, da jim je (bil) dodeljen podrejen in margi-nalen položaj v družbi (kljub njihovi koristnosti in sklucujoč se prav na to koristno vlogo). V glavnem je bilo zaželeno in obvezno, da so ženske nastopale kot instrumenti -"govoreča orodja", vendar tudi v vlogi orodja zelo omejeno govoreča.
Odgovor na vprašanje, kakšnega spola so bili ustvarjalci takšnih razlag, ki so (bile) ženskam neprijazne, je brez dvoma zelo preprost: niso bili ženskega spola. Vendar pa ni pomemben le spol ustvarjalcev sam po sebi, temveč z njim povezane možnosti, ki vplivajo na sam postopek ustvarjanja znanj, torej zamejitev predmeta in načina analiziranja ter pojasnjevanja medsebojne povezanosti in (so)učinkovanja sestavin celote, družbe. "Problem je. ker to vedno delajo moški z. moške perspektive. To pomeni, da je vse znanje o ženskah filtrirano skozi odnose moči in podrejenosti, ki prevladujejo med moškimi in ženskami." ugotavlja npr. A. Saarinen (1988, 38).
Pojasnjevanje družbene urejenosti in spolno specifičnih vlog se je vselej navzven kazalo kot nevtralno, kot zgolj pojasnjevanje "objektivnega sveta", pri tem pa je ostajalo v ozadju spoznanje, ki ga je (1911) zapisal G. Simmel: objektivno=moško. V razlagah o družbi je človek nastopal kot človek nasploh, vendar je šlo za posploševanje njega
(moškega) in ne nje (ženske). Torej sta moško videnje medčloveških razmeri j in moška možnost izključevanja iz nekaterih (neprijetnih, a za obstoj posameznika in celote konstitutivnih) praktičnih dejavnosti omogočala oženje izkustvenega empiričnega polja kot podlage za teoretsko posploševanje. Redukcionistično znanje pa je imelo per defini-tionem status integralnega znanja in jc kot hierarhično višje predstavljalo tudi podlago za praktično regulacijo in utrjevanje (obstoječe) asimetrične razporeditve moči (po spolu in socialnem statusu, Jogan 1990. 49-62).
Da bi zakrili hierarhijo med spoloma kot človeški (= moški) produkt, so se pro-ducenti razlag posluževali posebnega postopka krčenja predmeta na empirični ravni in hkratnega razširjanja predmeta na zunajempirični (transcendentni, presežni) ravni. Kot zgled lahko navedemo pojasnjevanje družine, ki jc v razlagah nastopala kol otok harmonije, same ljubezni, svobode, itd. - skratka nasprotje racionalni, tekmovalni, hladni družbi. Krčenje je pomenilo izključevanje ženskih izkušenj ("senčnih" strani), potiskanje takšnih izkušenj v nevidnost in nepomembnost za razumevanje in pojasnjevanje celote. Širilo se je moško videnje, ki pa je v vsakdanjem delovanju bilo obvezno kot podlaga za "smiselno" delovanje podrejenih in po definiciji odvisnih (kar ponazarja shema št. 2).
Shema št. 2: Androcentriena pristranskost ("androcentric bias") v ustvarjanju in uporabi znanja
Ravni predmeta	Kontinuum bivanjskih izkušenj
+
Transcendentna raven ++++++++++++++++ (razširitev) Empirična raven	+++++	(zožitev)
Uporaba (priročni recepti) ++++++++++++++++
Primanjkljaj v zajemanju predmeta so odpravljali z naturalizacijskimi razlagami, ki so se pogosto za množično rabo dopolnjevale s teološkimi razlagami, s čimer se je njihova prepričljivost še povečala. Tako je zemska (moška) nadrejenost nastopala le kot posledica "naravnih zakonov" ali/in božje volje - skratka avtoritet, ki so zunaj možnosti omejenega zaznavanja in preverjanja ter (kar je ključno) radikalnega spreminjanja. V tem okviru jc kot pogoj za ustvarjanje nencvtralnih (torej moško pristranskih) razlag mogoče razumeti tudi cpistemološko načelo distance do celostne resničnosti (v sociologiji nedvoumno izraženo zlasti pri M. Wcbru - Jogan 1978,66).
Seveda pa razlage same po sebi nc bi mogle skozi stoletja predstavljati pomembne določilnicc "prave narave" enega in drugega spola ter njunih neenakih vlog. če jih ne bi podpiral (in se z njimi utemeljeval ter opravičeval) celoten institucionalni red, oziroma če androcentrizem ne bi bil "podprt" z vsemi možnimi materialnimi in duhovnimi sredstvi za obvladovanje in organiziranje življenja. Gotovo nc bo odveč, če nekoliko ponazorimo, kako so nekateri zgodovinsko znameniti produccnti definicij razumskosti in smiselnosti utemeljevali in opravičevali izključevanje žensk iz te sfere človeške dejavnosti.
Zgodovinska stalnica: izključevanje žensk iz razumskosti
Že v stari Grčiji (za časa Perikleja) je npr. veljalo, da je dolžnost ženske, "da bi čimmanj videla, čimntanj slišala in čimmanj spraševala" (Smiljanič. Mijuškovič 1968. 119), oziroma da je "molk za žensko nakit", kot je nedvoumno poudaril Sofokles (Coole 1988. 45). Izključenost žensk iz območja javnega in razumskega delovanja pa je natančno in sistematično opredeljeval (in opravičeval) Aristotel s funkcionalistično teleološko razlago narave ter lastnosti in funkcije človeških bitij. Tako je (svoboden) moški v skladu z "naravnim redom" ustvarjen kot nosilec uma in določen, da gospoduje, vlada, ženska pa sodi v listo kategorijo bitij (podobno kol sužnji), ki so podrejena in morajo (v gospodinjstvu, zasebni sferi) skrbeti za blaginjo gospodujočih, da se ti lahko predajajo hierarhično višjim in pomembnejšim ter častnejšim dejavnostim.
Glede na naravno neenakost in različno funkcijo morajo bili tudi vrline (osebnostne lastnosti) spolno specifične in prilagojene vladanju oziroma pokoravanju. "Tako je pogum moškega drugačen kot pogum ženske; moški bi bil izdajalec, če bi bil tako hraber, kot je ženska, ženska pa hi bila predrzna, nesramna, če ne bi bila bolj skromna, kot je dober moški" (Aristotel 1970, 78 - 1277b). Ker pač ženske niso ustvarjene za gospodovanje in ker nikoli ne bodo vladale, ni potrebno, da bi imele tak razum in takšne vrline kot (svobodni) moški. Za ženske je dovolj, da razpolagajo s "pravim mišljenjem" in z "ustreznim čustvovanjem", kot jim to določajo nosilci razuma in akterji v javnem razpravljanju (diskurzu) in določanju pravil. Zato je po Aristotelu (kot jasno pove v Nikomahovi etiki, po Coole 1988, 46) tudi razumljivo, edino pravilno in pravično. da mora npr. (poročena ženska) žena bolj ljubiti svojega moža, kot on ljubi njo.
"Tvoj mož. te bo ob pravem času o vsem poučil", je približno dva tisoč let kasneje zagotavljal znameniti J.J. Rousseau, ki je v Emilu (1762) med drugimi umnimi nasveti in priporočili glede obikovanja "prave" ženske narave poudarjal: "Deklice morajo biti skrbne in pridne; to pa še ni vse; ž.e zgodaj jih je treba začeti brzdati. Ta nesreča, če zanje to sploh je nesreča, je neločljivo povezana z. njihovim spolom in če se je že bodo kdaj otresle, bodo zato trpele samo še večje zlo. Vse življenje se morajo podrejati nenehnemu in strogemu obvladovanju, ki ga zahteva spodobnost: najprej se morajo vaditi v omejevanju, v brzdanju svojih kapric, da bi se tako laže podredile volji drugih in da bi jih pozneje to ne stalo preveč truda...Posledica tega. z. navado pridobljenega omejevanja je ubogljivost, ki jo ženske potrebujejo vse življenje, saj so vedno podrejene bodisi moškemu, bodisi moškim sodbam in jim ni nikoli dovoljeno, da bi se povzdignile nad te sodbe...Vsak spol mora ohraniti značilno vedenje svojega spola; ob preveč popustljivem možu ženska zlahka postane predrzna...Prav z.ato. ker je vedenje ženske podrejeno javnemu mnenju, mora biti njena vera podrejena avtoriteti. Vsaka hči mora biti iste vere kot njena nuiti, vsaka žena pa mora biti iste vere kot njen mož....Ker niso sposobne razsojati same, morajo odločitev svojih očetov in mož. sprejemati enako zaupljivo kot odločitev Cerkve" (po Wollstonecraft 1993, 91-97).
Podobno je družbena vloga ženske definirana pri utemeljitelju pozitivizma v sociologiji A. Comlu in končno pri najbolj vplivnem sociologu v sredini 20. stoletja T. Parsonsu (Parsons 1956: Jogan 1990, 62-68), ki nadrejenost moških opravičuje z. njihovo "instrumentalno" vlogo v "poklicnem sistemu". Besednjak se je nekoliko spremenil in posodobil, vsebina pa je ostala nespremenjena in tudi uporabnost razlag ni v nasprotju s potrebami po ohranjevanju androcentričnc kulture in na njej temelječega reda (androarhalizma). V takšen red je (bila) vključena tudi najpomembnejša (vsestranska) institucija za ustvarjanje in razširjanje znanj - univerza.
Univerza - moška trdnjava
Glede na prevladujoče zapovedi o strogem spoštovanju "naravnega reda" jc tedaj razumljivo, da jc hil dostop žensk do izobraževanja, zlasti do produkcije vseh vrst znanj, vselej posebej strogo nadzorovan in onemogočan. Ker je v novem veku - v procesih postopne sekularizacije in deteologizacije razlag reda in smiselnosti človeškega delovanja - vlogo ključnega producenta znanj prevzemala znanost, so tudi ustanove, kjer je potekal ta proces, dosledno izključevale ženske z "znanstvenimi" utemeljitvami o izraziti drugačnosti, neprimernosti za tako resne dejavnosti, s poudarjanji primarne "naravne vloge", itd. Ko so se začenjale pojavljati (konce 18. stoletja in kasneje) prve zahteve po vstopu v svet osvajanja, kasneje tudi produkcije in diseminacije znanosti, ni manjkalo svaril o potencialnem neredu, cclo razkroju družbe, če bi se to res zgodilo. Tako so se tudi posvetne ("znanstvene") razlage posluževale vzorcev, ki so jih v preteklosti vključevale mitske in religijske razlage, da bi pomagale utrjevati (enospolni) red.
In vendar je po intenzivnih in dolgotrajnih bojih organiziranih žensk - zlasti v 19. stoletju - obrambna moč univerze kol moške trdnjave začela popuščati. Koliko časa je bilo potrebno, da so ženske v različnih okoljih bile pripuščene na univerzo, kot najpomembnejšo ustanovo za ustvarjanje novih znanj, kaže naslednja preglednica (št.3).
Preglednica št. 3: Vstopanje žensk na univerzo
Država	leto ustanovitve prve univerze	leto dovolitve študija ženskam
VB	12. stoletje	1876
Francija	1257	1862
Nemčija	1338	1908
Poljska	1364	1897
Nizozemska	1575	1871
ZDA	1636	1833
Rusija	1755	1917
Norveška	1813	1882
Grčija	1837	1890
Avstralija	1851	1881
Pakistan	1882	1920
Kitajska	1895	1905
Očitno je, da je npr. v evropskem prostoru preteklo več stoletij od ustanovitve univerz do časa, ko so smele na njih študirati tudi ženske. V večini evropskih držav se je to zgodilo v obdobju po 1870. seveda po dolgotrajnih prizadevanjih in bojih ženskih organizacij. Najkasneje in ob močnem nasprotovanju nosilcev moči in pomembnih akademskih krogov sta se v ta proccs vključili takratna avstroogrska monarhija in Nemčija.
V obrambo "naravnega reda" so se v času boja za pravico žensk do akademskega izobraževanja odločno postavili tudi vrli lučenosci razuma na Slovenskem. V zasmehovanju žensk in podcenjevanju njihovih zahtev branilci naravnega stanja skorajda niso poznali meja. Glavni vzrok za žensko "nravno sprijenost" in prej neznano predrznost so videli v slabitvi verske vzgoje, kajti "vera je podlaga nravnosti. Vera je takorekoč teorija in nravnost nje praksa." kot je poudarjal npr. J. Ciperle (1883. 183). Ta varuh nravnosti je svaril pred strahotnimi negativnimi posledicami ženskega izobraževanja, v katerem se dekleta namesto verskih resnic učijo "fiz.ikaličnih hipotez", zaradi česar
postanejo "predrzne, nevedne in sploh malopridne". Prepričljivost svojih trditev je oprl na verižno stopnjevanje lastnosti izobražene ženske v naslednjem zaporedju: učena ženska (prej ali slej postane) - neverna ženska (ki je tudi hudobna, zalo postane) -nesramnica (ki ni sposobna za telesno delo, zato postane) - ženska, ki se peča s "horicontalnim rokodelstvom": vlačuga, kurba (ibid., 145,146).
V aristotelovskih mejah opredeljevanja pravega mesta in izmejevanja žensk iz sveta akademskega izobraževanja in znanosti je čvrsto stal tudi A. Mahnič, ki je v Rimskem katoliku (1894, 56, 59, 62) med drugim tako pojasnjeval "naravne zakone": "Moškega je hog odličil z. razumom, žensko se srcem. S tem je odgovorjeno na vaše vprašanje. Znanost je predmet, s katerim se hetvi razum; torej je moški pred žensko poklican gojiti znanost, v tem ko ženski pripada pred možem izvrševat drugo vlogo v človeškem društvu,... Mladeniči si morajo pridobiti vednosti za moško dobo, ko bodo morali v državi, v družini, v cerkvi opravljati javne posle. Za te posle, za javnost ni ženska! Ženska bodi dobra, in ubogljiva hči, zvesta in sramežljiva nevesta, pobožna, vestna mati. V to ji je dal Stvarnik blago rahlo srce. Srce torej se mora izobraževati in Žlahtniti v ženskih šolah pred razumom. Ne učenih, ampak blagih, pobožnih sramežljivih žensk nam je treba... Ne delajmo pač žensk vsegavednih! ... Poslušajmo glas narave! Videli smo: narava sama ne dovoljuje ženski, da bi se toliko in tako vztrajno ha vila z. resnimi vedami kot moški, prikrajšujoči čas učenja ter nekako opominjajoči, da ninui moškemu z.avidati učenjaške slave, ampak da si išče slave drugod... Ako se tedaj zahteva, da se ženska uči matematike, naravoslovja ali kemije, prav - a uči naj se kot ženska, to je kot bodoča mati in gospodinja...".
Podobno so razmišljali tudi člani senata dunajske univerze, ki so morali leta 1873 ministru za kulluro in šolstvo sporočiti izvedensko mnenje glede možnosti, da bi ženske študirale na univerzi. To zahtevo so namreč rektorju univerze v Gradcu naslovile ruske študentke, ki jim je ruska vlada prepovedala študij v Zuerichu (zaradi povezovanja s socialističnimi in anarhističnimi krogi). Dunajski profesorji so v svoji ekspertizi med drugim poudarjali težave, ki bi nastopile z vstopom žensk v predavalnice, ker bi učitelji morali "preobraziti znanstveno stran predavanj" in tisto, "kar je primerno z.a moško uho. šele prilagoditi ušesu žensk, namreč spodobnih devic ..."; ker bi stiki različnih spolov predstavljali tudi "veliko nevarnost z.a znanstveno in nravstveno resnost"-, ... in končno, ker "je univerza še in ho še dolgo predvsem iz.obraž.evališče z.a različne poklicne dejavnosti moškega spola, in dokler nima družba potrebe po tem, da bi sprejemala ženske kot duhovnike, sodnike, odvetnike, zdravnike, učitelje, vojskovodje in vojake, to pomeni, dokler je težišče vodenja družbenega reda še na moškem spolu, tudi ni nikakršne nuje, da bi ženskam priznali prostor na univerzi, ki bi ga kasneje bilo nemogoče omejiti" (Heindl 1993,19). Opravičevanje izključenosti žensk iz univerze kaže, daje bila ustavno določena pravica do "svobode izobraževanja" (18. člen Ustave iz 21. decembra 1867) v "zdravorazumskem" razlaganju in moško vodeni družbi takratne Avstrije dejansko in samoumevno le pravica moških.
Prva neposredna peticija, s katero so ženske zahtevale vstop na univerzo, je bila predložena poslanski zbornici 29. aprila 1890. Glavna spodbuda za to pa je prišla iz ženskega izobraževalnega društva Minerva iz Prage, kar ni bilo naključje, ker je bilo češko žensko meščansko gibanje najbolj napredno v takratni Avstriji. Tej peticiji je sledilo še več peticij, ki so jih vladi naslavljale organizirane ženske, zlasti v okviru Združenja za razširjeno izobraževanje žensk (Verein fuer erweiterte Frauenhildung, ustanovljenem 1888) in Splošnega avstrijskega ženskega združenja (Allgemeine Oester-reichische Frauenverein, ki je bilo ustanovljeno 1893) (Bandhauer-Schocffmann 1993, 49-65). Kljub antifeminizmu, ki se je izražal v javnem razpravljanju, so bili pritiski, da bi odprli vrata univerze tudi ženskam, vedno močnejši. Leta 1895 je namreč na ženski
gimnaziji v Pragi maluriralo prvih 18 maturantk, ki jim pa v maturitetno spričevalo niso smeli napisati, da so "zrele za obisk univerze". Kljub temu so se te maturantke prijavile za vpis na univerzo kot izredne slušateljicc, dovoljen pa jim je bil le status hospitantk.
Po skoraj četrt stoletja so v Avstriji končno le dovolili ženskam vpis na univerzo, vendar v začetku samo na eno fakulteto. 23. marca 1897 je bilo namreč z odlokom ministra za kulturo in šolstvo dovoljeno, da so se smele v zimskem semestru študijskega leta 1897/98 vpisati na filozofsko fakulteto kot redne slušateljice tudi ženske z avstrijskim državljanstvom in opravljeno gimnazijsko maturo (Heindl 1993, 18). Čeprav je zahteva po vstopu vključevala tudi medicinski študij, so se na medicinske fakultete smele ženske vpisati šele leta 1900, na pravno fakulteto pa celo šele 1919 - po koncu prve svetovne vojne.
Ker pa ob spolni segrcgaciji na ravni srednje šole ni bilo (dovolj) posebnih ženskih gimnazij, so se v prvem letu vpisale na filozofsko fakulteto na dunajski univerzi le tri slušateljice. Ženske javne gimnazije so se razširile šele v prvem desetletju 20. stoletja: leta 1903 jc bila npr. ena sama javna gimnazija na Dunaju (s 45 dijakinjami), leta 1912/13 pa jc bilo v takratni Avstriji že 32 ženskih gimnazij (s 4997 dijakin jami).
Razumljivo je, da so se ženske ob vstopanju na univerzo srečevale z najrazličnejšimi ovirami - najprej kol študentke, kasneje kol pripadnice akademskega osebja. Kljub močni feminizaciji univerzitetno študirajočih na dodiplomskem študiju in kljub postopnemu večjemu vključevanju žensk v različne stopnje podiplomskega izobraževanja (zlasti v drugi polovici 20. stoletja v večini industrijsko razvitejših držav), sestava učnega osebja na univerzah v mnogih deželah kaže. da so ženske malo ali zelo malo navzoče, zlasti na višjih ravneh (o čemer govori naslednja preglednica - št. 4).
Preglednica št. 4: Delež žensk med univerzitetnimi učitelji (1990)
Država	% red. prof.	% izr. prof.	% doc.	skupaj
Francija	11,4	32.7	36,7	27.1
Nemčija	5,2	14.2	20,2	18,6
Poljska	16,9	17.0	34,0	31.7
ZDA	14,0	26,0	38,1	26,0
Rusija	17,5	38,6	22,3	24,3
Norveška	9,3	16,0	29,0	24.2
Grčija	6,3	14.3	23.6	20,5
Avstralija	7,3	10,3	17,2	18,6
Kitajska	11,0	19,0	29.0	23,8
Spričo trdovratnosti ženskam neprijaznih vzorcev vsakdanjega obnašanja in glede na počasno in neenakomerno spreminjanje strukturnih določilnic, ne preseneča, če različne raziskovalke v sodobnosti (npr. Noordenbos 1995) odkrivajo posebne značilnosti položaja akademsko delujočih žensk. Tako sta značilni horizontalna (kopičenje žensk v "ženskih" strokah) in vertikalna segrcgacija (z upadanjem višine položaja narašča delež žensk, in narobe; najmanj jih je na najvišjih ravneh). V okoljih, kjer obstaja očitna hierarhija med univerzami, so ženske bolj navzoče v nižje rangiranih ustanovah, manj pa jih je na vrhunskih (npr. v ZDA - Billard. 1996).
Ob pravni izenačenosti se akademsko delujoče ženske srečujejo zlasti s prikrilo diskriminacijo, ki se kaže npr. v podcenjevanju dela žensk, v manjših možnostih objavljanja, v manjši udeležbi v podeljevanju nagrad (Billard, 1996), v neenakomerni obremenjenosti žensk v primerjavi z moškimi (Sicmienska, 1992), itd., kar vse vpliva
na to, da je njihova akademska kariera otežena. Preprosto in jedrnato, ženske so pretežno v vlogi "služkinj razreda producentov znanj", kot je z metaforo označila vlogo akademskih žensk npr. na Finskem (vendar drugje ni bistveno drugače) V. Stolte-Heiskanen (1991,35).
Razmere na Slovenskem niso bistveno drugačne kot v drugih okoljih v svetu. Tudi tu je prišlo po letu 1945 do množičnejšega vključevanja žensk v univerzo kot najvišjo izobraževalno ustanovo in do (počasnejšega) povečevanja deleža žensk med univerzitetnimi učitelji (in asistenti). Delež, žensk med študirajočimi na univerzi se je npr. povečal od dobre peline pred drugo svetovno vojno (v študijskem letu 1938/39 je bil delež žensk 22.3%) do 56,3% v sredini devetdesetih let (1994/95, o čemer govori preglednica št. 5), z močno feminizacijo v nekaterih strokah (kar kaže preglednica št. 6). Pokazalo se je tudi, da so ženske na ravni dodiplomskega študija bolj učinkovite kol moški (kar je vidno iz preglednice št. 7) in da se povečuje delež žensk na podiplomskem magistrskem in doktorskem študiju (kar kaže preglednica št.8 - op. 1).
Preglednica št. 5: Delež študentk od celotne študentske populacije
Leto	vpis	anih študentk (od vseh vpisanih)	
1945/46		1,2	(2.575)
1950/51		2,3	(6.232)
1955/56		0,7	(6.671)
1960/61		8,9	(13.492)
1965/66		8,3	(15.082)
1970/71		2,4	(21.632)
1975/76		4,5	(28.028)
1980/81		3,9	(27.707)
1985/86		2,8	(29.601)
1990/91		5,6	(33.565)
1994/95		6,3	(43.249)
Preglednica št. 6: Delež študentk na posameznih fakultetah Univerze v Ljubljani (1990/91)
Fakulteta	% študentk (od vseh)
Filozofska fakulteta	84.7 (2.263)
Fakulteta za farmacijo	83.5 (347)
Ekonomska fakulteta	78,3 (2.102)
Pravna fakulteta	72,8 (785)
Fakulteta za družbene vede	72,0 (906)
Fakulteta za kemijo in kem. tehnologijo	64.9 (998)
Medicinska fakulteta	63,9(1.069)
Biotehniška fakulteta	64.6(1.441)
Fakulteta za arhitekturo	47.2 (587)
Fakulteta za elektrotehniko in račun.	9.3 (2.319)
Fakulteta za strojništvo	5.1 (1.697)
Preglednica št. 7: Delež žensk glede na skupno število diplomantov
Leto	% žensk (vsi diplomanti)
1946	28.9 (69)
1950	30,6 (379)
1955	37,0 (759)
1960	36,0(1.319)
1965	32,8 (2.951)
1970	42,1 (2.663)
1975	46,7 (4.501)
1980	49,8 (5.967)
1985	58,8 (5.621)
1990	59,6(5.951)
1994	59,6(5.812)
Preglednica št. 8: Delež žensk z magisterijem in doktoratom (od vseh)
Leto	% žensk (vsi magistri)	% žensk (vsi doktorji)
1975	18,2(165)	17,7 (79)
1980	19,8 (176)	20,0 (65)
1986	19,1 (178)	21,3 (89)
1990	35,6 (466)	26,4(121)
1994	38,7 (377)	36,2 (160)
Očiten pa je tudi sorazmerno nizek delež žensk v različnih stopnjah univerzitetnih učiteljev (npr. leta 1990 je hilo na ljubljanski univerzi od vseh rednih profesorjev 10,6% žensk, od izrednih profesorjev 15,8% in od vseh docentov 18,4% žensk; ustrezni deleži za mariborsko univerzo pa so: 7.6%, 11,9% in 15,5%). Večji so deleži žensk na prvi stopnički v akademski karieri, čeprav so tudi tu očitne razlike med strokami. Po podatkih za leto 1990 je npr. na ljubljanski univerzi od vseh asistentov na področju elektrotehnike 14.0% žensk, 36,9% žensk na medicini, 50.0% na Filozofski fakulteti in 52.6% na področju naravoslovja in tehnologije.
Odpravljanje seksizma - kopernikanski preobrat?
Vprašanje seksizma v intelektualni produkciji je torej pereče tudi še sedaj tako z vidika sestave samega akademskega osebja, kot z. vidika vsebnosti moškosrediščne kulture na vseh ravneh. Dosedanja zgodovina, tudi zgodovina intelektualne produkcije, je še vedno pretežno "njegova zgodba" ("his story" - kot to označuje S. Benhabib. 1994), njena najpomembnejša sestavina - znanost - pa naj bi po nekaterih ocenah (npr. H. Rose. 1994) bila del kulture smrti. Zato naj bi opuščanje androcentrične pristranskosti (moške optike) imelo podoben učinek na zavest kot Kopernikovo odkritje, poudarja npr. G. Lerncr (1986). Seveda pa ta proces ne bo končan v drugem tisočletju.
Opomba
1) Vir za preglednici št. 5 in 8: Rezultati raziskovanj. Zavod RS za statistiko, Ljubljana 1995, št. 644; za preglednici št. 6 in 7: ibid. št. 646. Vir za preglednici št. 3 in 4: Noordcnbos Greta (1995).
Literatura
Aristotel (1970). Politika. Beograd: Kultura
Bandahucr-Schocffntann, Irene (1993). "Zum Engagement der oesterreichischen Frauenvereine luer das Frauenstudium". V: Heindl. W. in Tichy. M. "Durcli Erkenntnis zur Freiheit unit Glueck...". Wicn: WUV (49-78).
Bcnhabib, Seyla (1994). "Feminism and Question of Postmodernism". V zborniku The Polity Header in Gender Studies. Cambridge: Polity Press (76-92).
Billard, Lynne (1996). "Twenty Years Later: Is There Parity for Academic Women?". The Neu Higher Education Journal, I 15-144.
Cipcrle. Josip (1883). "Ženska vzgoja".Učiteljski /ovarii, (nadaljevanje v celem letniku). Ljubljana.
Coole. Diana (1988). Women in Political Theory. Sussex: Wheatsheaf Books Ltd.
Heindl. W. in Tichy, M. (1993). "l)urch Erkenntnis zur Freiheit und Glueck...". Wicn: WUV.
Jogan, Maca (1978). Sociologija reda Maribor: Obzorja.
Jogan, Maca (1990). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Jogan, Maca (1992). "Seksizem, politika in politična kultura". TiP XXIX, I 1-12:1 141-1150.
Jogan, Maca (1994) "Erozija androcentrizma v vsakdanji kulturi." TiP XXXI. 7-8: 647-654.
Lerner, Gerda (1986) The Creation oj Patriarchy. New York: Oxford University Press.
Noordenbos, Greta (1995). "Explanations for the Marginal Position of Women in Academe: from Exclusion to Integration". Referat na 2. evropski sociološki konferenci (2nd European Conference of Sociology), Budapest: 30.8.-2.9.1995, 16 sir.
Parsons, Talcolt (1956). Family. Socialization ami Interaction Process. London: Routlcdge&Kegan Paul Ltd.
Rose, Hilary (1994). hive. Power and Knowledge. Cambridge: Polity Press.
Saarinen, A. (1988). "Feminist Research: In Search of a New Paradigm'.'" Ada Sociologica, 31.1:35-50.
Siemienska, Renata (1992). "Academic Careers in Poland: Docs Gender make a Difference'.'". Higher Education in Europe, XVII. št. 2: 60-84
Smiljanič, Dragoslav in Mijuškovič, Milisav (1968). Zakon in druiina \» zgodovini. Ljubljana: DZS.
Stolte-Hciskancn. Veronica (1991) cd. Women in Science. Oxford, New York: Berg Publishers Limited.
Wollstonecraft, Mary (1993). Zagovor pravic ženske. Ljubl jana: Krt.
Prešeren in konstituiranje slovenskega naroda
BORIS PATERNU
Na stoletja dolgi zgodovinski poti narodnega osamosvajanja Slovencev, ki so do svoje države prišli šele v današnjem času, zavzema Prešeren pomembno in ključno mesto. Njegovo pesniško delo, nastalo v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja, danes presojamo nc le kot prelomni pojav, saj pomeni prvo zanesljivo uveljavitev estetsko razvite in umetniško suverene slovenske poezije, temveč tudi kol naš prvi dokument dozorele, lahko bi rekli moderne narodne zavesti. Če marčno revolucijo leta 1848 in "pomlad narodov" pogledamo skozi Prešernovo pesniško delo, pridemo do spoznanja, da so bile stvari na slovenski strani duhovno pripravljene, tako rekoč na tekočem žc pred samim zgodovinskim prelomom, ki je pomenil odločilni premik na poli k osamosvojitvi avstrijskih narodov.
Novodobno narodno zavest jc Prešeren razvil na njenih treh temeljnih območjih: v jezikovnem, političnem in bivanjskem mišljenju. Vse tri skupaj in v notranji soodvisnosti pa so njegovi vezanosti z. narodovo skupnostjo določale smer, globino in moč.
Naj bo na prvem mestu našega opazovanja jezik. Leta 1837. ko je imel Prešeren glavni del svojega pesniškega opusa že za seboj, jc Stanku Vrazu dne 5. julija pisal naslednje: "Namen naših pesmi in siccršnjc literarne dejavnosti ni nič drugega kot kultivirati naš materni jezik." Trditev jc sicer nekoliko zaostrena, ker je polemično namenjena Vrazu, ki je zapuščal slovenski knjižni jezik in se odločil za "ilirščino" in njeno zagrebško središče, vendar je v njej zaobsežen zelo bistveni del Prešernovega in Čopovega programa. V jedru njunega programa je namreč delovala misel: razviti in kultivirati slovenski jezik čez meje njegovih vsakdanje praktičnih in versko poučnih potreb in ga usposobiti tudi za višje in najvišje potrebe, to se pravi za visoko poezijo po zgledu in merilih razvitih evropskih literatur. Slo je seveda za velik korak čez Kopitarjevo purislično zamejevanje knjižnega jezika v kmečki idiom in zamejevanje slovenske književnosti v književnost za herderjansko "miroljubne poljedelce". Prešeren je jezikovno polemiko, ki pa ni bila samo jezikovna, začel s satirično Novo Pisarijo leta 1830 in ob njem Čop s svojo znanstveno argumentacijo v pismih in javnih spisih. Leta 1830 je zapisal: "Dokler jc namreč jezik omejen samo na pojmovni svet preprostega kmeta, dokler še ne more izražati višjega življenja in znanstva, pač nc more zase zahtevati označbe kultiviranega jezika." In dokler so književna dela nekega naroda omejena samo na verska in poučna dela, na tako imenovano "kmečko literaturo", jc to v bistvu revna stvar, jc menil in zapisal Čop. Oba s Prešernom sta uzrla trenutek, ko morajo Slovenci priti do visoke in svobodne literature, ki bo pritegnila tudi izobražence. Zato jc glavna smer razvoja jezikovno kultivirana in estetsko zahtevna poezija, laka pa bo, če se bo preizkusila ob reprezentativnih oblikah in žanrih evropske poezije od antike do sodobnosti, predvsem pa ob njenih romanskih zgledih, med katerimi je na prvem mestu sonet kot preizkusni kamen jezikovne in pesniške kulture sploh, kot sredstvo zoper izrazito preproščino. Čop je bil med Slovenci prvi. ki je (v pismu prijatelju Saviu 1. junija 1828) postavil načelo literature kot avtonomne umetnosti, ki ni podrejena niti pravilom morale niti pravilom dejanske resničnosti, temveč ima svoja lastna merila. Prešernova poezija, kot jo poznamo danes, postane historično in estetsko razvidna prav v danem programskem okviru, kjer sta se pesnikova praksa in kritikova teorija ujemali, njuno glavno stičišče pa jc bilo v pojmovanju jezika in usmerjenosti k njegovem visokem
kultiviranju. Seveda jc imel njun program tudi politično vsebino. Nastajal jc po meri kompletnega in ne rcduciranega naroda. Prestopal je kon/.crvativno predstavo o Slovencih kot "miroljubnih poljedelcih", sc pravi kot nekem politično še problematičnem kmečkem ljudstvu. Njun jezikovni nazor, in o tem sc jc takrat lahko v javnosti pisalo, je v svojih temeljih nosil tudi novo politično opredelitev.
Prešernov in Čopov jezikovni nazor jc imel široko evropsko zaledje in močno oporo jc med drugim našel v zgodnji schlcglovski varianti romantike. Še posebej pri Friedrichu Schleglu in njegovi filozofiji jezika, zapisani v znamenitem delu Geschichte eler alten unci neuen Literatur (1X12), primerjalni zgodovini evropskih književnosti od antike do sodobnosti. V tem deluje Friedrich Schlcgel postavil težišče v kulturo jezika kot merila ne le za nastanek in obstoj pomembne književnosti, temveč tudi dokaza o obstoju naroda sploh. Če na najkrajši način povzamemo notranje sosledje schleglovskc filozofije jezika, ki je za Prešerna in Čopa takrat postala zelo aktualna, lahko njene misli razporedimo takole: jezik je najdragocenejši dar narave; po govorjenju sklepamo o njegovem nosilcu, se pravi o človeku in njegovem duhu; po doseženi kulturi jezika pa sklepamo o narodu in njegovi moči; najvišje uresničenje jezika predstavlja poezija, in ta dokazuje resnični obstoj in moč naroda; kajti dejanja lepote in duha so nad dejanji vojaške in politične moči - Homer in Platon sta Grkom dala več kot osvajalec Aleksander in zakonodajalec Solon; zgodovina narodov je torej predvsem zgodovina njihove zavesti, jezika in poezije. August W. Schlcgel je zapisal, daje "za zdaj svobodni dejavnosti odprto samo duhovno področje" in Čop je zapisal podobno, da jc poezija v danem položaju (Metternichovega absolutizma) za narodovo uveljavitev najbolj primerna, ker "je najmanj odvisna od zunanjih razmer". V omenjenem Friedrichovem delu so bile tudi misli, ki so morale še posebej pritegnili Čopa in Prešerna. Na primer: da ima vsak narod "pravico do posebne literature, do svoje lastne jezikovne omike, brez katere tudi ne more biti lastne, splošno učinkovite nacionalne duhovne omike, temveč v nekem tujem jeziku priučena in privajena omika, ki v sebi ohranja zmeraj nekaj barbarskega /.../ Narod, kateremu jezik podivja ali ostane v surovem stanju, mora ostati sam barbarski in surov. Narod, ki si pusti oropati jezik, izgubi zadnjo oporo svoje duhovne, notranje samostojnosti in v resnici preneha obstajati." Sonet jc med drugim tudi sredstvo zoper barbarizacijo jezika. In tako dalje. V tem kontekstu je laže razumeti Čopov in Prešernov kult sonetizma s Sonetnim vencem vred. In laže jc razumeti, zakaj se je Prešeren - ki je bil osebno toliko svoboden, da ni prenesel verige niti pri žepni uri - tako do kraja podredil tistemu, kar je Tinjanov nekoč imenoval "grandioz.cn in trd boj za formo", in naravnost neverjetne moči vgradil v kulturo pesniškega jezika. Ljudje, ki gledajo od daleč, morda danes to bolj vidijo, kol vidimo mi. Ameriški slavist H. R. Cooper je na primer v Prešernu odkril najprej in predvsem "lingvističnega genija" (v monologiji France Prešeren, Boston 1981).
Toda Prešernova narodnouveljavitvena misel ni ostala samo znotraj jezikovne in literarne "prebuje", ki jo jc na Slovenskem na nekoliko nižji ravni razvilo že razsvetljenstvo, v prvih zarodkih pa celo že reformacija 16. stoletja. Pognal jo je tudi v območje njene neposrednosti, v območje političnega mišljenja in nastopanja. Njegova Zdravljica, ki ob nastanku leta 1844 zaradi posebne cenzure ni mogla iziti in jc bila natisnjena šele aprila 1848, pomeni prelomno mesto v zgodovini slovenske osamosvojitvene misli. V njej jc zelo radikalno izražena ideja narodne samostojnosti in neodvisnosti v okviru enakopravnosti, spoštovanja in prijateljstva vseh narodov, ideja, ki druži v sebi tolikšno mero politične razumnosti in humanega ulopizma, da jc preživela čas in jc aktualna še danes. Pri Prešernu jc nastala kot prenos idej francoske revolucije -o enakosti, svobodi in bralstvu - na temeljno slovensko vprašanje, ki je bilo vprašanje narodnega obstoja. To vprašanje je Prešeren z vso odločnostjo postavil v domači prostor
in obenem v široka mednarodna razmerja. In naposled na globljo etično podlago, saj se njegova marseljeza ne konča s kretnjo moči ali sile. temveč se izteka v misel o dobrih ljudeh kot temelju dobrega in razumnega sveta, s tem pa v personalistično razsežnost političnega osvobajanja človeštva. V Zdravljici tudi ni mogoče prezreti odmevov idej G. Mazzinija, ustanovitelja gibanja za osvoboditev in združitev Italije (Mlada Italija, 1831). ki je postavil v ospredje republikanska, 1'edcrativna in demokratična merila v urejanju odnosov med narodi. Računal je s Slovani pri razbitju avstrijske "ječe narodov" in bil hkrati odločen nasprotnik ruskega despotizma. Tudi Prešeren je na slovansko solidarnost, ki ji je dal v Zdravljici nekaj, vendar ne preveč prostora, v resnici gledal podobno, to se pravi z odporom do avstroslavizma pa tudi do ruskega carizma in juž-noslovanskcga ilirizma, obenem pa s simpatijami do poljske revolucije. Zdravljica seje v slovensko zgodovino zasadila zelo močno in je vsaj trikral odigrala pomembno vlogo. Prvič takoj po objavi leta 1848, ko je dajala pobudo in samozavest pri nastajanju ter uveljavljanju prvega slovenskega političnega programa. Drugič nato med drugo svetovno vojno in okupacijo na strani narodnoosvobodilnega upora. Ob stoletnici nastanka je doživela svojo znamenito in izredno lepo partizansko izdajo, nastalo v gorenjskih gorah, v Davči pod Blegošcm decembra 1944 in je nekakšen bibliofilski čudež ilegalnega tiska evropskega odpora zoper nacizem. Tretjič pa je pesem znova močno zaživela ob nastanku samostojne slovenske države in najprej spontano, zatem pa tudi uradno postala državna himna.
Toda pričevanja Prešernove pokončne politične volje segajo tudi če/, meje njegovih pesniških besedil in so bila del njegove življenjske resničnosti. Ni samo naključje, da so prav na območju mesta Kranja, kjer je leta 1848 živci in delal, volitve za frank-furtski parlament doživele tako hud poraz. Marsikaj kaže na to. da sta bila Prešeren in njegov prijatelj, preddvorski kaplan Luka Pinlar (ki je bil pozneje osumljen, da snuje slovensko državo) učinkovita agitatorja zoper Frankfurt. Prešeren je spomladi 1848 kol odvetnik vodil tudi kolektivno pravdo 106 kmetov in meščanov zoper dajatve desetine dekanu Jožefu Dagarinu. Pozornost lahko prav tako vzbuja znamenita peticija mesta Kranja, ki jo je na zadnjem zasedanju stanovskega deželnega zbora v Ljubljani dne 6. aprila 1848 predložil pesnikov kranjski prijatelj, jurist Karel Florian. Govori o mestni samoupravi, o podržavljanju cerkvenega premoženja, o slovenskem šolstvu, o slovenski univerzi in o odpravi telesne kazni. Skoraj ni mogoče dvomili, da je bil zadaj Prešeren. Vsekakor so ta dejanja, ki pričajo o tem, da so se znotraj Prešernovega pojmovanja naroda in njegove osamosvojitve odpirala tudi že globinska socialna vprašanja in se pojavljale opredelitve, ki so kazale daleč naprej.
Tretje mišljenjsko območje, ki je iz osebnih globin spremljalo in po svoje tudi določalo Prešernovo politično voljo, je bilo območje njegove bivanjske, da ne rečemo filozofske zavesti. Navzven je Prešeren, tudi za površne oči. veljal za "frajgasta", torej za človeka, ki se ne drži veljavnih družbenih konvencij in norm, vse od zasebnega življenja pa do utrjenih političnih in verskih pravil. Šef ljubljanske policije, birokrat dr. Franz Uhrer je pesnikovo četrto prošnjo za samostojno odvetništvo leta 1844 zavrnil z naslednjimi pisnimi ugotovitvami: daje sicer pošten in sposoben jurist, vendar živi neurejeno, sc drži "nelinih manir", je brezobzirno kritičen in grajav, njegova verska načela pa so "slabotna in zaradi hudega racionalizma zmešana". Sklep se je glasil: za odvetnika bi bil primeren, "le če bi spremenil načela in svoj način življenja". Tak je bil pač Prešeren v očeh provincialncga uradnika Mctternichove dobe. Resnejše zaledje lega pesnikovega civilnega in površinskega videza je bilo duhovno mnogo zahtevnejše in se pokaže iz njegovega opusa. Zelo na kratko bi pot njegove bivanjske zavesti zarisali takole: izstop iz mitičnega mišljenja, iz varne "vere staršev": prestop v kritično zavest evropskega svobodoumja, šolanega ob antiki, renesansi, razsvetljenstvu in sodobni ro-
mantiki, pri čemer je še posebej opazna črta verskega skepticizma, na primer pozornosti do avtorjev, kol so T. Lukrecij, Francois Depuis. David F. Strauss in podobna izzivalna imena tistega časa. Tudi filozofijo razsvetljenstva jc dojemal zunaj naivnega optimizma in njene vodilne pojme, kot sta na primer "razum" in "sreča", sprejemal skozi paradoksne obrale ("strup spoznanja", "sreče jeza"). Šc več. V Slovesu <xl mladosti in v Sonetih nesreče sc je odprl položajem eksistencialnega absurda, problematiziral vrednost bivanja sploh ("življenja gnus") in prispel do stanj skrajne resignacijc. Vendar sc prav v konicah Prešernove resignacijc zmeraj znova pojavlja kljubovanje in vztrajanje, tudi ne glede na smisel takega ravnanja. Ta eksistencialni kontrapunkt, ki delu je v samem jedru pesnikovega bivanja, je preverljiv celo v njegovi metaforiki. Tako na primer v sklepu mračnih Sonetov nesreče stojita stiha: naprej me sreča gladi ali tepi./ me tnalo najdla boš neočutljivo." Tnalo jc nekaj nemočnega in trpnega, hkrati pa nekaj, ob čemer sc vse razkolje. V metafori se srečuje dvoje pomenov: poraženost in odpornost, resignacija in kljubovanje. Prešeren je razumljiv samo. če ga gledamo z obeh strani. Dvojnost pod-leganja in pokončnosti zavzema vse vidnejše in usodnejše položaje njegove bivanjske zgodbe, povedane v Poezijah. Kretnje vztrajanja pa so pripele na različne idealitete: od panteizma do vere v poezijo in ljubezen, pa mimo razdrtja vseh idealilet z metafizično vred do sprejemanja docela nezavarovane, k človeškemu peklu in nebu odprte eksistence, kakršno je upesnil po razpadu svojih poslednjih laičnih mitov v Pevcu. Toda tisto, k čemur sc spet in spet vrača, je v resnici notranje nepristajanje na rcsignacijo, tudi kadar je sredi nje same, je razdalja od obupa tudi takrat, kadar scela pada vanj. Celo do svoje nevernosti jc naposled zavzel razdaljo globokega premisleka, ko jc sestavljal nagrobni napis: "Tukaj počiva Franc Prešeren./ nejeveren in vendar veren." In če si kje Prešeren ni dovolil obupa, se je to zgodilo tedaj, ko je šlo za razmislek o obstoju ali izginotju njegovega naroda. Sem se je obračala njegova jezikovna in poetološka misel, sem se je stekala njegova politična volja in sem se je navsezadnje naravnala tudi njegova zavest, nihajoča iz porazov k pokončnosti. In narobe, njegova narodna ozaveščenost jc dozorevala pod silovitimi izkušnjami odprte, nezavarovane in skrajno dinamične eksistencialne zavesti. Ta mu tudi v politiki ni dovoljevala naivnih pogledov in ver pa tudi provincialnc omejenosti ne. Nemška kritika je to opazila. Ko jc Vinzenz Rizzi leta 1849 ocenjeval Poezije, je zaznal ne le odločnost, temveč tudi svetovljansko širino in kulturo pesnikove nacionalne zavesti. Zapisal jc, da "Prešeren pri vsej svoji goreči ljubezni do domovine spričo svoje univerzalne in resnično humane omike ostaja zunaj tiste grobe enostranosti, ki v domovini hoče najti vse ..."
Prešernov prispevek h konstituiranju slovenskega naroda jc resnično velik in posebno močan v dozorevanju nacionalne zavesti. Vse tri njene glavne sestavine - jezikovno, politično in bivanjsko zavest, brez katerih zrele narodne zavesti biti ne more. tudi danes ne - je razvil do vrhnjih ravni svojega in niti nc samo svojega časa.
Slovenski izobraženci in slovenska narodna identiteta
(skica)
DUŠAN NEČAK
Slovcnci smo postali moderen politični narod pred približno 150 leti, nekako v času prvega narodnopoličnega programa "Zjedinjena Slovenija" leta 1848. V tem času smo živeli v več državah: habsburški monarhiji, južnoslovanskih državah (Državi SHS, Kraljevini SHS/Kraljevini Jugoslaviji, avnojski Jugoslaviji) in v samostojni slovenski državi. Popolna slovenska narodna identiteta se je oblikovala v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so Slovenci živeli v okvirih Avstro-Ogrske. Nanjo so v mno-gočem vplivali slovenski izobraženci, nemajhen delež pri tem je imela slovenska duhovščina. Nastala je času hudih nacionalnih bojev, ko se je slovenskemu narodnemu programu "Zjedinjene Slovenije" postavil po robu vsenemški nacionalni program. Njegov glavni avtorje bil slovenski koroški duhovnik Matija Majar Ziljski. sočasno pa so podobni programi nastajali v slovenskih izobraženskih krogih v Gradcu in na Dunaju. To je obenem čas iskanja individualne slovenske narodne pa tudi nacionalne identitete oziroma čas narodnostne diferenciacije med prebivalstvom na Slovenskem.
Oblikovanje slovenske narodne identitete je ves čas na travmatski način spremljal problem državnosti. Ker je glavna kohezijska sila pri nastanku slovenskega naroda bil jezik, ki so ga posebej pazljivo gojili slovenski izobraženci, in ne država ali dinastija, je prav zahteva/želja po lastnih državnih okvirih karakterizirala pot k suvereni slovenski državi in potrjevanju narodne identitete. Predvsem zunanjim dejavnikom in nevarnostim gre pripisati dejstvo, da se je ta osnovna identifikacijska želja morala skrili v širša, multinacionalna, državna povezovanja. Eno takih je bila ustanovitev Države SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov, 29. oktober 1918), v kateri je bila realizirana predstava slovenskih politikov/izobražencev o slovenski državi v danih okoliščinah. Vendar pa je z njo in še bolj s kasneje nastalo jugoslovansko državno tvorbo prišlo do nekakšnega identifikacijskega šoka. Slovenci so se iz. srednjeevropske, katoliške civilizacijsko-kul-turnc povezanosti, znašli v balkansko, pravoslavno-muslimanski skupnosti. Če je bil ta šok lasten v prvi vrsti širokim krogom prebivalstva na Slovenskem, pa je bila za slovenske izobražence taka odločitev zaradi zunanjih in notranjih okoliščinah, ki realno niso dopuščale druge možnosti, zagotovo zavestna. Ali pa je prav to odločilno vplivalo na trdno vztrajanje pri slovenski narodni identiteti kljub močnim trendom centralnih oblasti in nekaterih slovenskih političnih usmeritev ter slovenskih izobražencev (npr.: dela liberalnega tabora) v smeri stapljanja v neko novo jugoslovansko nacijo, je eno od pomembnih vprašanj, na katere bi bilo treba dati znanstveni odgovor. Slovencem je prva Jugoslavija sicer prinesla boljši položaj, kol so ga imeli kdajkoli prej, in še zlasti boljši položaj, kol so ga imeli deli slovenskega naroda, ki so ostali v sosednjih državah llaliji, Avstriji in na Madžarskem. Med pomembne dosežke Slovencev v prvi Jugoslaviji zagotovo sodi ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919. kjer so rastli slovenski izobraženci, utrjevalci slovenske narodne identitete. Toda kljub temu je prav nezadovoljstvo z nacionalnim položajem večine narodov v jugoslovanski državi najpomembneje pogojevalo hiter razpad države oh nacifašistični agresiji.
Poseben sklop identifikacijskih problemov sestavljajo takšni procesi pri slovenskih narodnih manjšinah v sosednjih državah. Še posebej zanimivo je vprašanje narodne identifikacije pri Slovencih v Avstriji, saj se je tu vzporedno rojevala tudi avstrijska
nacija, kar je neposredno, včasih shizofrcno vplivalo na narodno identiteto. Toda tudi tu so bili nosilci slovenske narodne identitete izobraženci, ohranjcvalci pa po pravilu socialno in ekonomsko neodvisni sloji slovenskega prebivalstva, pri katerem so v ospredju kmetje.
Uničenje države, v kateri so Slovenci živeli, in genocidna naravnanost nacifa-šističnega okupatorja sta pomenila novo preskušnjo pri ohranjanju in utrjevanju narodne identitete in to na obeh straneh slovenskega političnega življenja: tistega, ki so ga vodili komunisti in se je odločil za oborožen odpor, in tistega, ki je antikomunizem postavil pred boj zoper okupatorja. Zanimivo pa je, da sta obe strani sicer vztrajali pri slovenski narodni identiteti in stremeli k uresničenju slovenske državnosti, vendar sta perspektivo uresničevanja teh ciljev videli spel v jugoslovanski državi. Le obrobne politične skupine in zgodovinske epizode iz tega časa nam ponujajo "samoslovcnsko" rešitev teh vprašanj. Je spel bila zunanja nevarnost tista, ki je determinirala pot? V mnogočem! Toda spel so bili slovenski izobraženci listi, ki so ponujali v presojo take rešitve.
Zadnjo Jugoslavijo so ustvarili komunisti. Na načelih, ki so bila sprejemljiva za vse jugoslovanske narode. Toda v praksi seje uresničila centralistična država, ki jc sicer dajala sestavnim enotam več avtonomije in suverenosti, kol so jo imele kdajkoli prej, vendar je tudi ponudila novo dilemo: Jc narodna identiteta v socialističnem družbenem redu sploh še potrebna? V ideološki sinlagmi razredno: nacionalno jc država preferirala razredno. In kl jub temu so se Slovenci odločili za nacionalno. Tokrat jc del slovenskega izobražanstva odigral drugačno vlogo kot doslej. Mnogi so prisegali na teorijo, ki je govorila, da so narodna vprašanja in narodnostni spori stvar preživelega meščanskega družbenega reda, ki bodo z nastopom "pravičnega družbenega reda" sami po sebi izginili. Na ta način so bistveno prispevali k dejstvu, daje tudi zadnja jugoslovanska država razpadla zaradi nerešenega narodnega vprašanja v najširšem pomenu.
Samostojna Slovenija pomeni uresničitev temeljnega zgodovinskega narodnopoli-tičnega cilja Slovencev. Spel so bili slovenski izobraženci tisli. ki so prvi ponudili takšno alternativo reševanja slovenskega narodnega vprašanja in utrjevanja slovenske narodne zavesti. Državni okvir je prvič v zgodovini postala slovenska država, vendar v času. ko se svet integrira, povezuje in jc smisel narodnih držav že prešel zenit svoje pomembnosti. Slovenska narodna identiteta ni več ogrožena z enako zunanjo nevarnostjo kot v preteklih stopetdesetih letih in ni več notranjepolitičnih groženj sinhronemu narodnemu razvoju Slovencev. Slovenci in njihovo izobraženstvo so soočeni s hotenjem in možnostjo vstopa v združeno Evropo, ki zanje pomeni neznani izziv in morda idealizirano podobo sožitja. Priča so pojavu svojega lastnega nacionalizma in razpeti med evropskim kozmopolitizmom ter slovenstvom odrivajo zgodovinska spoznanja in izkušnje. Slovenska narodna identiteta sc zdi na eni strani dokončno potrjena, na drugi strani pa se odpira popolnoma nova dimenzija odnosa do narodne identitete - evropska integracija. Skupaj s politiko so razdvojeni tudi slovenski izobraženci in že se pojavljajo tudi izobraženski glasovi, ki postavljajo Evropo pred Slovenijo in evropsko identiteto pred slovensko identiteto. Živimo torej v vsestransko prelomnih časih.
Humanizem dr. Jožeta Potrča
(Teze)
ZVONKO CAJNKO
Temeljna značilnost življenja in dela dr. Jožeta Potrča je bila njegov globoki, pristni humanizem. Pokojni dr. Janez Milčinski je dr. Jožeta Potrča označil za "zrelo humanistično osebnost, osveščeno o različnih etičnih problemih".
Potrčevo življenjsko vodilo (kot zdravnika in človeka) je bilo - skrb za človeka in razvijanje humanih medčloveških odnosov. Njegov humanizem se izraža tako v njegovi strokovni (zdravstveni) kot v širši družbeni dejavnosti.
Njegovo življenjsko pot označuje njegova nesebična pomoč ljudem, potrebnim te pomoči, kritika družbenih krivic in njegovo "zanesenjaško" prizadevanje za boljše, humane družbene odnose v bližnjem in širšem družbenem okolju. To svojo življenjsko vlogo in nalogo je odigraval od individualne strokovne dejavnosti do organizirane /tudi politične/ dejavnosti.
Kriterij za ocenjevanje družbenih pojavov sta bili pri Potrču dve načeli: znanstvena resničnost in etične vrednote, med katerima pa ni videl protislovij. Tako je pri Potrču humanistično vrednotenje sestavina znanstvenega obravnavanja družbenih odnosov in medsebojna pogojenost teh načel.
Potrčevo življenjsko strokovno vodilo je - poleg vsakodnevne skrbi in pomoči bolnemu človeku - oblikovanje zdravniške etike. Tako je bil kot rezultat njegovega dolgoletnega prizadevanja leta 1963 (po njegovi smrti) v glavnem sprejet njegov predlog Kodeksa zdravniške etike, v katerem je poleg etičnih načel in moralnih norm razvil tudi vizijo razvoja zdravstva in lik zdravstvenega delavca. Potrčev prispevek h kodeksu označuje dr. Janez Milčinski za "vrhunsko stvaritev".
Potrčeva misel (v kodeksu), daje temeljno načelo vsakega zdravstvenega delavca brezpogojno spoštovanje osebnosti človeškega življenja in iz tega izhajajoča potrebna skrb za bolnega človeka, preveva vso Potrčevo miselno in praktično dejavnost.
V Potrčev širok in pester obseg znanja in njegove interesne dejavnosti (teoretične in praktične) sodijo predvsem: etika in znanost, etika in politika, osebnost, svoboda in morala, marksizem in religija, socialistični humanizem, moralna vzgoja in izobrazba, otrok in zdravo življenje, mladostniki in njihovi medsebojni odnosi, družina, socialni problemi, mednarodni odnosi itd. O teh in drugih etično moralnih problemih je Potrčeva bibliografija zelo obširna.
Na področju etike je Potrč odpiral nove poglede zlasti glede pojmovanja etike in oblikovanja moralnih odnosov. Značilno zanj je, da je obravnaval etiko kot znanost, moralnost je povezoval s svobodo, moralno vzgojo pa z moralnim poukom. Znan-stvenost etike mu pomeni že etični odnos. Etično vprašanje humanizma, po Potrču, ni več toliko filozofsko vprašanje, kot "konkretna praktična zgodovinska naloga". Zalo je od znanosti in še posebej od etike terjal, naj bi oplajala prakso, omogočala spreminjanje sveta (po Marxu) in dajala oporo pri vzgoji novih generacij. V tem smislu je pripravljal tudi učbenik etike, ki naj bi postal temelj moralne vzgoje v naših šolah.
Temeljni pogoj za razvoj etične znanosti in za njen družbeni vpliv je Potrč videl v svobodi znanosti (polemika z ždanovščino). Kol vnet iskalec resnice veruje v vse večjo človekovo zavest o njenem pomenu, zakaj "le rcsnica lahko osvobodi človeka". Poudarjanje pomena resnice pa mu ne pomeni vztrajanje na "resnici" kot stanju ali abso-
lutncm spoznanju, ki hi ju bilo trcha doseči, marveč mu resnica pomeni dosegljivo znanstveno spoznanje, njen kriterij pa nc dnevnopolitična oportunost, marveč njena moč, da mobilizira vse človeške ustvarjalne sile.
Potrč jc ugotavljal, da postaja vprašanje osebnosti in svobode po vsem svetu vse bolj zaostren in aktualnen problem, da ne obstaja le v sferah teorije, marveč da se pojavlja čedalje bolj tudi v vsakdanji praksi.
Svoja kritična razmišljanja je Potrč razvijal tako za kapitalistične (izkoriščevalske) kakor tudi za birokratsko socialistične odnose. Za socializem namreč pravi, da ga je treba pojmovati nc lc politično, marveč tudi etično.
Potrč jc bil kritičen tudi do vloge etike v šolstvu. Zahteval je, da morajo šole posvečati etiki in moralni vzgoji mnogo več pozornosti, saj šola "vse preveč reducira etiko na patriotizem, na etiko vojne dobe ali samo na politiko".
Med družbenimi problemi, katerim je Potrč posvečal veliko pozornosti, jc tudi mladina, vzgoja in družina. C) teh vprašanjih je napisal tehtna dela prav zato, ker jc dobro poznal resnično življenje in n jene socialne probleme. Pri obravnavanju družine je odklanjal kvazisocialistična (Buharinova) teoretična in praktična izhodišča o procesnem zmanjševanju vloge družine v socializmu. Problematiko družine je povezoval s položajem žene. njene (nc)enakopravnosti in njeno osvoboditvijo, še posebej pa z odnosi med zakoncema. Z njemu lastno čustvenostjo in zanesenostjo je posvetil najlepše misli ljubezenskim čustvom in odnosom med zakoncema.
Posebno pozornost jc posvetil tudi odnosom med spoloma pri mladih. Pri tem je obsojal pojave materializma in komcrcializma, dvojne morale ter druge negativne družbene vplive na mlade /alkoholizem in dr./.
Poleg domačih družbenih dogajanj jc Potrč vneto spremljal tudi dogajanje v mednarodnih odnosih, v mednarodnem delavskem gibanju ter dal svoj kritični ustvarjalni prispevek tudi na tem področju. Birokratsko boljševistični in hegemonistični napadi Informbiroja in Sovjetske zveze na Jugoslavijo so Potrča močno prizadeli. Z ogorčenjem sc jc vključil v (publicistično) kritiko in polemiko z dogmatizmom in hc-gemonizmom stalinizma. Kot član Mednarodne organizacije dela pri Združenih narodih je aktivno sodeloval pri prizadevanju le organizacije za humanizacijo mednarodnih in medčloveških odnosov.
Potrč jc svojo aktivnost izražal in razvijal tudi v domačih družbenih, političnih in oblastvenih organizacijah in organih. Tako je bil npr. soustanovitelj in predsednik Društva za združene narode, član vodstvenih organov Rdečega križa, večkratni narodni poslanec in minister kakor tudi član vodilnih političnih organizacij. Kol tak si jc tudi na teh področjih in mestih prizadeval reševati in pomembno vplivati na reševanje družbenih. socialnih, vzgojnoizobražcvalnih, kulturnih in drugih vprašanj v prvem povojnem razvoju Slovenije.
S svojo vsestransko humano dejavnostjo se dr. Jože Potrč upravičeno uvršča med vidne in zaslužne družbeno pomembne osebnosti našega življenja.
Kaj je kritična misel danes?
V1L1EM MERHAR
Za naše današnje posvetovanje sem predložil prispevek, ki sem ga objavil pod naslovom "Kaj je kritična misel danes?" (Teorija in praksa, let. 32, št. 11-12/1995. sir. 1045-1049). V lem prispevku sem posredno razmišljal tudi o vlogi intelektualcev na ekonomskem področju. In to v procesih preobrazbe socialistične v kapitalistično etatizacijo. Zavestno uporabljam te pojme, ker menim, da realnost zahteva uporabo relevantnih pojmov in kategorij. Neupoštevanje tega načela nas namreč lahko zavede, ker vodi v nekritično uveljavljanje novega sistema. Prav s tem dejstvom smo soočeni v naši sedanji družbi.
Populistično stališče, da namreč prehajamo iz planskega v tržni sistem - iz planskega v tržno gospodarstvo -, nas lahko zavede. Zato sem izhajal iz teze, da smo pri prehodu iz enega v drugi sistem z negacijo administrativnega enopartijskega sistema nekritično afirmirali meščanski liberalistični teoretični sistem. To je, da smo eno enoumje zamenjali z drugim. Pri tem pa smo zaradi opuščanja kritične misli naredili tudi nekaj napak, ker smo nerealistično verovali v učinkovitost tržnega mehanizma pri reševanju vseh družbenoekonomskih problemov. Tem napakam, o katerih bom spregovoril v nadaljevanju, bi se lahko izognili, če bi prehod pojmovali kol prehod iz. socialistične v kapitalistično etatizacijo. To je, če hi izhajali iz zgodovinske nujnosti kombiniranega ekonomskega sistema, ki poleg tržnega uporablja še zavestno planski mehanizem na področjih, kjer je tržni mehanizem neučinkovit.
Zaradi tega jc treba izhajati iz zgoraj opredeljenega prehoda, v katerem je treba socialistično etatizacijo nadomestili s kapitalistično etatizacijo - z državnim kapitalizmom kot reformiranim liberalnim kapitalizmom. Ta pa uporablja mešani gospodarski sistem, ki smo ga v drugi Jugoslaviji začeli uveljavljati že s Kidričem, čeprav ga po Kidriču nismo razvijali s pretežno ekonomskimi sredstvi ekonomske politike, ampak smo neopravičeno ostali pri pretežno administrativnih sredstvih ekonomske politike. S tem je ohranjena socialistična ctatizacija, ki je preprečevala J. M. Kcyncsovo državno kapitalistično etatizacijo in po J. K. Galbraithu napovedano konvergenco sistemov. To pa moramo uresničili v sedanjih tranzicijskih procesih s prehodom v sodobno državno kapitalistično tržno-socialno gospodarstvo.
Državni kapitalizem uporablja torej mešani tržno-planski sistem pri razreševanju svojih družbenoekonomskih problemov. S to realnostjo računajo tudi meščanski ekonomisti. ki sploh ne pristajajo več samo na liberalislično pojmovano tržno gospodarstvo, ampak pojasnjujejo ekonomska dogajanja s takoimenovano ncoklasično sintezo, ki smiselno nadgrajuje liberalislično mikroteorijo trga in cen s kcynesiansko makroteorijo, ki zaradi neučinkovitosti tržnega mehanizma zahteva družbeno intervencijo - poudarjeno vlogo države v procesih družbene reprodukcije.
Družbeno intervencijo v procesih družbene reprodukcije jc torej teoretično opredelil Keynes, kot avtoriteta 20. stoletja, ki se je z. deli svoje teorije približal Marxu kol avtoriteti 19. stoletja. To teoretično približevanje pa je ostalo samo na področju ekonomske politike, ne pa hkrati tudi na področju politične ekonomije. Zaradi tega je neoklasična sinteza obremenjena s funkcionalizmom in pragmatizmom, ki ga skušajo premagovali sodobne alternativne ekonomske teorije. To je ekonomika ponudbe, mone-larizcm, teorija racionalnih pričakovanj in predvsem poslkcjnesianizcm, ki s poudar-
janjcm delitvenih zakonitosti - družbenoekonomskih odnosov - vrača ekonomsko teorijo v njeno bit in izhodišče - politično ekonomijo. S tem pa se ob razvitejših produktivnih silah dela začenja priznavali, da se je nosilstvo v razvoju produktivnih sil dela preneslo od lastnikov kapitala na lastnike znanja.
Vseh teh dejstev pa v naših procesih tranzicije, zaradi njenega pretežno libcra-lističncga pojmovanja, nismo ustrezno upoštevali, ker smo enostransko poudarjali, da bomo zgolj z lastninjenjem naše družbene lastnine in z ekonomskim liberalizmom povečevali učinkovitost gospodarjenja. To jc treba v sodobnosti povezovati neprimerno bolj z znanjem in delom kol s kapitalom. To jc z družbeno celovitimi inovacijskimi procesi, ki jih vodijo le z znanjem opremljeni kadri v gospodarstvu in družbeni nadgradnji. Slednja pa mora s konsistentno ekonomsko politiko opredeljevati okvire gospodarjenja. ki naj zagotavljajo stabilno gospodarjenje ob polni zaposlitvi razpoložljivih produkcijskih faktorjev.
Liberalistično pojmovanje tranzicijskih procesov je na področju ekonomske politike sicer vodilo do relativno stabilne valute, toda ob hkratni čezmerni brezposelnosti. Takšen rezultat, ki jc deloma povezan z izpadom trga za naše proizvode, odpira vprašanje occnjcvanja našega gospodarskega stanja: ali so naše težave povezane z defla-cijsko ali z inflacijsko vrzeljo.
Nosilci naše ekonomske politike so naše gospodarsko stanje ocenjevali kot stanje inflacijske vrzeli. Zato so se usmerjali v njeno odpravljanje s pretežno monetarnimi sredstvi ekonomske politike, ki jc zaostrila zaposlitveno problematiko - povzročila čezmerno brezposelnost, ki šteje in se ohranja na ravni 120.000 brezposelnih. Bolje bi bilo, če bi naše gospodarsko stanje ocenjevali kot stanje dcflacijske vrzeli, katerega odpravljanje bi s spodbujanjem povpraševanja ohranjalo in povečevalo zaposlitev naših proizvodnih dejavnikov.
Ekonomska politika jc torej vztrajala na inflacijski vrzeli - na monetarnem vidiku naših gospodarskih težav. S tem pa je spregledala realno plat našega gospodarjenja in zaposlitve. Zato sc zastavlja vprašanje, zakaj na kejnesianski način iz 30. let našega stoletja nismo reševali naših gospodarskih težav oziroma zakaj v ekonomski politiki nismo našli vsaj kompromisa med inflacijsko in dcfiacijsko vrzeljo, ki bi zahteval manjše žrtve na področju zaposlovanja. To odpira vprašanje konsistentne ekonomske politike.
Uporaba konsistentne ekonomske politike zahteva tudi naše vključevanje v mednarodno delitev dela in kapitala. Liberalizem na tem področju namreč lahko tudi povzroča brezposelnost, ker seli produkcijo k cenejši delovni sili - "ceni dela", ki daje v naših razmerah z vidika kapitala - profitnega motiva previsoka. Ali bomo potemlakem postali periferija razvitejših držav s ceneno delovno silo in strukturo produkcije, ki jc s to delovno silo povezana? Zahtevana celovita družbena inovativnost kot pogoj gospodarskega razvoja se v takšnih razmerah pač ne more uveljaviti, čeprav se zanjo verbalno tako zelo zavzemamo. Zaradi vsega tega jc kritičnost intelektualcev v današnjih razmerah neizogibna in spodbudna za razvoj.
Palacky - oče češkega naroda in demokracija
T. G. MASARYK
V	teku svojega poročila in svojih premišljevanj sem navedel najvažnejša politična načela, po katerih sem se ravnal v svoji inozemski akciji; po njih se hočem ravnali tudi kot predsednik. Seveda jc to le okvirni program, podrobnejša pravila in praktična izvedba bodo odvisna od razmer in oseb, s katerimi sem poklican sodelovati; in teh oseb je v demokratični republiki zelo mnogo, vsi. Resnična demokracija, ljudovlada, vlada l judstva, ljudstvu, za ljudstvo, to je splošno pravilo iniciativo; v demokraciji je poklican vsak državljan, vsak je odgovoren. Toda tudi v demokraciji jc seveda mnogo poklicanih, a malo izvoljenih...
Prehod iz aristokratizma in monarhizma je povsod težak, ker se državljani v monarhistični aristokraciji niso navadili na odgovornost in odločanje; v mnogih je iz časa monarhizma in carizma ostal še kos aristokrala in absolutista. Zapovedovati ne pomeni zmeraj voditi. Po drugi strani hoče biti človek po svoji naravi ne le gospodar, pač pa hoče poslušali, hoče biti voden in hkrati bili voditelj - na vsak način je naloga naše republike, da si vzgoji svoje demokrate.
Za vso bodočnost bo važno, da se takoj od vsega početka določi v glavnih področjih notranje in zunanje uprave in politike smer, v kateri naj se naša država razvija - to je važnejše, kakor posameznosti. Smer: v naših najvažnejših vprašanjih se je treba odločiti glede načel in taktike, da bi se v nadaljnjem razvoju ustvarjala pravilna tradicija, da bi se nc opotekali po tej široki zlati srednji poti, marveč da bi trdno in sigurno korakali proti svojemu narodnemu smotru.
Moja načela in program so organično zrasla iz naše zgodovine, v katero sem se poglobil in iz katere sem zajel svoj politični in kulturni program.
V	tem pogledu je bil moj učitelj oče naroda; Palacky nam je dal filozofsko zgodovino našega naroda, doumel je naš svetovni in zgodovinski položaj in s tem določil naš narodni program.
Palacky je pojmil, da tvorimo po svojem zemljepisnem položaju in po svojem dosedanjem razvoju del svetovne celote in da je torej naša naloga, zavedati se lega svojega položaja in si v njem in zanj določiti svoje politično ravnanje. Palacky je videl, da se Evropa in človeštvo zedinjata in svetovno organizirata, in nam je povedal, kakšna naloga nastaja za nas v tej "svetovni centralizaciji". "S čudežno silo pare in elektrike jc svetovnim razmeram dana nova mera, stare meje med deželami in narodi izginjajo zmeraj bolj, vsi rodovi, vsa plemena ljudskega pokolenja so se zbližala med seboj, dotikajo se in tarejo drug drugega, in samoživci vsakega rodu spadajo poslej v kraljestvo bajk. S tem se je vzbudila med narodi ljubosumnost v doslej še nepoznani meri. In rasla bo in naraščala bo zmeraj bolj; kdor ne bo poslej tekmoval s svojimi sosedi, bo hiral in končno in neizogibno poginil. In vprašam se. ali naj ravno naš narod, s prelestnimi darovi duha bolj od vseh ostalih od boga obdarovan, radi nemarnosti in nepremišljenosti svojih voditeljev ostane ob strani in naj se ne udeleži tekme, ki mu edina more zagotoviti življenje bodočnosti?
Toda. stopimo iz kraljestva idej in splošnih podob v golo, konkretno resničnost; smisel naših besed bo morda s tem postal svetlejši in jasnejši. Čas jc, da se naš narod znova prebudi in orientira v duhu novega veka; da dvigne svoj pogled preko ozkih mej svoje domovine in da postane, ne da bi prenehal biti z.vcsl domoljub, čuječ in oprezen
državljan sveta. Tudi mi sc moramo udeležiti svetovne trgovine in se okoristiti s splošnim napredkom; otresti se moramo, ne svoje stare vere in poštenosti, pač pa one stare in zakrknjene nemarnosti, one davne slabosti in lenobe, ki sta vzrok našega siromaštva in malodušnosti; kreniti moramo na nova pota in si opomoči z. industrijo, a nc samo tovarnarji, trgovci in obrtniki, pač pa tudi kmečki gospodarji, učenjaki in uradniki. Nekdanja udobna ecnota jc za zmeraj vzela slovo od nas, hkrati s sirovostjo in nepoznavanjem potreb in poslastic civiliziranega veka; v bodočnosti nc more biti in tudi ne bo manj javnih davkov, pa naj bo vlada naše države kakršnakoli. Ako nočemo shirati in priti ob vse, moramo potrojiti svojo marljivost in se kar najbolj zenačiti z drugimi narodi, ki so s svojo podjetnostjo zavladali nad kraji sveta."
Za to svojo svetovno politiko nam Palacky, kakor tudi drugače biti ne more, priporoča načelo humanitetnega ideala. "Moja zadnja beseda je prisrčna in vroča želja, da bi moji dragi sonarodnjaki na Češkem in Moravskem. pa naj se znajdejo v kakršnemkoli položaju, nc prenehali biti zvesti sebi. rcsnici in pravičnosti!" "Husova doba jc slavna doba, takrat jc češki narod po svoji duševni izobrazbi prednjačil vsem ostalim narodom Evrope ... sedaj jc potrebno, da bi sc izobraževali in sc po izobraženem razumu ravnali. To jc edina oporoka, ki jo. takorekoč umirajoč, dajem svojemu narodu." "Kadarkoli smo zmagovali, smo vsakikrat zmagovali bolj radi premoči duha, kakor radi fizične sile, in kadarkoli smo bili premagani ... jc bil tega zmeraj kriv nedostatek duhovne aktivnosti, moralne hrabrosti in poguma. Zelo sc motijo tisti, ki domnevajo, da so bila ona vojna čuda, ki so jih izvršili naši predniki za časa husitskih nemirov, nekakšno pobesnelo divjanje, udrihanjc in razbijanje brezumnih divjakov (kakor se jc, na žalost, tako prikazovanje udomačilo), ne pa svetlo navdušenje duha za idejo, nravna nepokvarjenost in višja prosvetljcnost našega naroda. Nasprotno, ko smo dvesto let pozneje, v podobni borbi, padli skoraj v grob, smo zakrivili to sami, ker smo sc. ko nismo več nadkriljevali sovražnikov z izobrazbo duha, pač pa smo jim bili ravni bolj po nravni gnilobi kakor zadostni moči, oprli tudi na meč in nasilje ..." "Samo takrat si bomo trajno zagotovili svojo bodočnost, ko bomo v boju, ki nam ga je božja previdnost namenila, zmagovali in vladali z. duhom."
Palacky je često razmišljal o naših nravnih napakah in nedostatkih; v odstavku o vzrokih ponemčevanja nas primerja z našimi sosedi, s katerimi se moremo naravno neprestano meriti, in prihaja do zaključka, da smo v neki meri sami svoj narodni propad. Palacky nc verjame, da so Nemci po naravi, po svoji rasi in krvi višji narod in da imajo višjega duha in razum, toda pri njih ne najdemo v toliki meri liste napake, kakor pri nas, ki jo Palcky takole označa; "Slabosti in nravne napake našega naroda so različne: toda ena izmed najvažnejših in najbolj škodljivih jc gotovo la. ki jo češki skoraj imenovati ne znamo, čeprav že od vekov razjeda korenine našega družbenega življenja: mislim luksus v najširšem smislu besede ... Čeh in sploh Slovan sc zna mnogo bolje ponašati v nesreči kakor pa v sreči. Je nežen in sposoben, marljiv in domiseln, prizadeven in nezlomljiv: vendar tudi čuten in ničemuren, brezbrižen za bodočnost in nestalen in objesten, pohlepen. Mnogo lažje sc mu posreči, pridobiti si ime in blago, kakor pa lo, kar jc pridobil, obdržati in ohraniti. Današnji zaslužek še danes zapravi; in če nc danes, tedaj jutri ... Zlasti pa ne more naš lepi spol brzdati svoje prazne gizdavosti: morda ni na vsem svetu dežele, kjer bi boginji Modi tako goreče služili in toliko žrtvovali, kakor na Češkem; kdorkoli jc odprtih oči potoval po Evropi, ni mogel tega prezreti. In te stvari se ne dogajajo samo v našem stoletju ... Prvi Dalcmil in poslednji Komensky sta smatrala za vzrok propada svojega naroda to ničemurnost in to objest; to so zaman pobijali kralj Jurij s svojimi zakoni in drugi očetje domovine z. gorečnostjo in opomini ... Čehov sc je že pred šeststo leti pričel prijemati in so, na žalost, zaslužili vzdevek "opičji narod", ki sc lovi za vsem in vse posnema, kar vidi pri svojih sosedih.
Pri Nemcih ni tako. oni so mnogo bolj hladni, premišljeni in bolj oprezni; Nemec si ne zna imena le pridobiti, pač pa tudi s pridobljenim gospodariti; ni ga sram. kadar se iz tujine vrne na Češko, prijeti doma za plug, čeprav je bil v Kadixu in si je gosposko imetje pridobil; čeprav rad dobro je in pije, ne hlepi po poslasticah, po razkošju in nakitu, in skrbi bolj za bodočnost ... so pa še drugi vzroki našega neuspeha, kakor na primer med nami od nekdaj že zatrto narodovo čustvo; slepa navezanost na rodno grudo in z njo nepodjelnost, kar se tiče tujine: bolj pasivna kakor aktivna želja po novotarijah, ki vodi bolj k uživanju kakor k ustvarjanju: pa tudi ta naša krotkost in potrpežljivost, ki se izogibata vsakemu nasilju proti bližnjemu in ki rajši krivico trpita, kakor bi jo delala drugim ... kdor se hoče otresli stare bolezni, jo mora najprej poznati in priznati, zlasti kadar mu gre za življenje; šele tedaj mu bo mogoče, okleniti se pravih sredstev, da si reši življenje. Za oboje jc treba energične volje, toda takšne, ki se ne toliko z ognjem kakor rajši s trdnostjo in vztrajnostjo odlikuje. S kričanjem in truščem ne bomo nič dosegli, marveč le s tihim, zaupnim, iskrenim in stalnim prizadevanjem, ki se ne da niti s prijetnostmi odvrniti niti z. grozami oplašiti. - Razumna moralna izobrazba našega naroda se mora dvigniti na višjo stopnjo, da bi predvsem sam sebe razumel in po tem poskrbel za svojo bodočnost. Vsa druga sredstva bi bila navadni bedni paliativi ... Vsi domoljubi, prizadevajte se, da boste svojim rojakom nudili in položili predvsem prebavljivo duševno in nravno hrano; ti pa imajo toliko zdravega smisla, da se bodo potem sami čuvali strupenega okuženja!" ...
Obnovitev naše politične samostojnosti v obliki demokratične republike je naravna posledica in nadaljevanje našega razvoja.
Izguba naše samostojnosti, podrejenost tuji dinastiji in njenemu protičeškemu režimu sta nas pripravljali za republiko in demokracijo: tuja dinastija, tuja vojska, odtujeno plemstvo in vsiljena cerkev so nas odtujile monarhizmu in njegovim najvažnejšim ustanovam. Poudaril sem. kako nas jc na ta način naš historični razvoj privedel do republike in demokracije.
Toda naš razvoj nas jc tudi pozitivno pripravil za demokracijo in republiko; naša reformacija je ustvarila temelje za moderno humaniteto in s tem za demokracijo. Polacky je glede reformacije poudaril pomen naše Bratske ccrkve, da jc s svojo nravno vrednoto nadkrilila vse ostale cerkve in poskuse reforme. Utemel jitel j Bralstva je odklanjal sleherno nasilje in uztrezajoče danemu položaju ne le državo, pač pa tudi cerkev; tako je dobro pojmil bistvo srednjeveške teokracije, te intimne zveze med cerkvijo in državo. Ekstrcmnost Chelčickcga so njegovi nasledniki kmalu ublažili, prav tako ekstremnost Taboritov, katerih komunizem se ni obdržal: kralj Jurij je postavil ideal večnega miru - v tem se jc strinjal s temeljno idejo Čeških bratov - čeprav je bil njih nasprotnik; Komcnsky, zadnji škof Bratske cerkve, je s pomočjo šole in vzgoje gradil človečnost, z izobrazbo težil po uresničitvi narodnega in hkrati vsečlovečkega programa. Komcnsky - to je krasno povedal Denis - nam govori potem po Lcibnizu in Herdcrju v Dobrovskem in Kollarju; za njima so Palacky. Šalarik in Havliček formulirali na temelju zahtev svojega časa naš narodni humanitetni ideal.
V opoziciji proti avstrijskemu protircformacijskemu absolutizmu smo se v XVIII. stoletju ogreli za ideale prosvetljcnstva in francoske revolucije; napredne ideje zapada so postale vodilne misli našega narodnega preporoda. To se je zgodilo tem lažje, ker je duhovni vodja revolucije, Rousseau, ki jc odrastel v švicarskem republikaniznui in kal-vinizmu. izšel iz. reformacijskih idej; kakor pravilno podčrtava Marx, so možje revolucije nadaljevali delo reformatorjev. Prosvctljcnstvo, humanitizem in vodilne ideje XVIII. stoletja sploh nadaljujejo v smeri reformacije in s tem naše češke reformacije.
Velikemu /Ju političnega antropomorfi/ma nasproti postavlja demokracija zahtevo po politični izobrazbi državljanov in volilcev.
Ne zahtevam učenosti - bog varuj, gotovo ne enostranske in izključno šolske učenosti. Šolanje in šola sta potrebna, vendar sama ne dajeta pameti, nadarjenosti in političnega smisla; lepa spričevala so dobra stvar, toda boljši so zdravi in močni možgani. Večkrat sem se izjavil proti - kakor ji jaz pravim - učiteljski politiki: nc lc profesorji in učitelji, pač pa tudi duhovniki, uradniki in vsi tisti, ki imajo posla z mladino in z nesamostojnimi, eo ipso poslušnimi in pokornimi ljudmi, se često nagibajo, ko postanejo poslanci, uradniki in ministri, k absolutistični, trdoglavi in čudno otroški politiki (zopet politični antropomorfizem)!
Z demokratičnega zrelišča je važen političen problem inteligence in njenega razmerja do strank, ki so gospodarsko in stanovsko opredeljene in ki ovladujcjo množice. V programatičnem pogledu je to v znatni meri problem buržoazije in liberalizma, problem njunega razmerja do socializma in agrarizma.
Inteligenca je stanovsko neorganiziran razred, produkt višje in najvišje izobrazbe; danes dajejo to izobrazbo šole, zlasti visoke; inteligenca jc predstavnik znanstvene stroke, filozofije, in tako imenovane splošne izobrazbe; radi tega je imela in ima velik politični pomen, posebno njen publicistični del. Inteligenca jc bila s svojimi najinteli-gentnejšimi predstavniki povsod nasprotnica absolutizma in teokratizma, čeprav nc vedno v ospredju javnosti, ker je vodstvo inteligence bolj vzgojno kol politično. Večji del inteligence, zlasti akademske, je precej konservativen, vajen mirnega in nemotenega poklica. Značaj inteligence jc seveda odvisen od zemlje in časa.
V	vseh demokratičnih državah in zlasti republikah, ki so nastale iz aristokratizma (monarhizma), prodirajo v politiko in upravo države in javnega življenja sploh na vodilna mesta ljudje brez višje šolske izobrazbe. Kako naj se zagotovi potrebno strokovno znanje, strokovnjaštvo v vladi, upravi in parlamentu, je problem vsake demokracije, čim se težišče politične moči prenese v parlament in s tem, na temelju načela večine, v stranke, zlasti v velike stranke množic. Pri tem se ne sme pozabljati, na kar sem že opozoril. da se politični smisel, smisel za državo in državništvo, ne pridobi z administrativno vajo in šolami; akademski izobražence in dober uradnik velikokrat zaostaja za izkušenim organizatorjem in voditeljem stranke, kar se tiče neobhodno potrebnega poznavanja ljudi in praktične sposobnosti pogajanja s strankami, parlamentom in vlado. V enem in drugem primeru preti nevarnost, da sc država ne pojmuje preveč (antropo-morfično) tam sub spccie bureau, tu stranke. V praksi se vprašanje glasi: kako naj se za parlamentarne vlade zasigura vladi in upravi potrebno število izobraženih strokovnjakov.
Problem inteligence vsebuje tudi problem poluinleligencc in poluizobraz.be sploh. Poluizobrazba kot predhodno stanje naše prehodne dobe, prehoda tcokracije v demokracijo, je pravi bič časa in družbe. Tudi v poliliki in zlasti v demokraciji. (Opozoril sem na ta problem, ko sem poročal o Rusiji). Radi tega je ravno problem demokracije, kako naj sc poluizobrazba nadomesti z izobrazbo.
V	teoriji in v praksi se ljudje kaj radi zadovoljujejo z besedami, namesto s pojmi in stvarmi. To je splošno pravilo, ki velja povsod in tudi v politiki; Havliček sc jc po pravici boril proti dvoumnim besedam v politiki.
Od te dvoumnosti jc treba ločiti prirodno nagnjenost k splošnim pojmom, pogojeno z. razvojem mišljenja; zato imajo tudi v politiki zlasti cilji strank in sploh programi vsesplošen, abstrakten in radi tega v znatni meri nejasen značaj. Konkretnega mišljenja jc povsod in posebno v politiki še malo. Predvsem so kolektivni pojmi kakor: narod, človeštvo, država, cerkev, množica, stranka, inteligenca, buržoazija, proletariat in podobni pojmi večini ljudi zelo nejasni, nerazčlenjeni. Ne preostane drugega, kakor
stremeti po konkretnosti, poskušati, da si kar najkonkretneje zamislimo kompliciranost splošnega pojma. Radi tega moramo biti, kar se gesel tiče. oprezni; ne smemo pa pozabiti, da se geslom v politiki in v praktičnem življenju sploh nc moremo izogniti.
Zato so tudi zakoni vsesplošni, abstraktni in okvirni, ki se konkretizirajo šele s prakso in izkušnjami. Odtod važna naloga administrative in problem, v koliki meri jc izvršilna in sodna moč konkretizujoča. oziroma, v koliki meri je neposredno tudi zakonodajna moč poleg zakonodajnih ustanov. In tu smo zopet in znova pri zahtevi po izobrazbi, po pravni, politični in socialni izobrazbi sociološkega mišljenja.
Iz tega vzroka je vprašanje vsega šolstva, izobrazbe ljudi, izobrazbe in reforme publicistike, izobrazbe birokracije in last not least: izobrazbe političnih voditeljev tako važen problem demokracije. Vprašanje aristokratizma in demokratizma sc že dolgo javlja v srednji šoli kol spor glede klasicizma in znanosti; proli klasicizmu se zahteva bolj praktična, delovna, gospodarsko koristna šola. (Dotaknil sem sc tako imenovane amerikanizacije). Pri tem sc pretirava pomen praktičnosti za mladino: ni treba, da bi šola nudila stvarno izobrazbo in kar največ znanstvenega gradiva, pač pa mora tudi učili misliti, mora navajati na metodo in znanstveni duh. Radi tega ni važno, čc učenec pozneje marsikaj pozabi, kar sc jc naučil; v dobi strokovnega študija in prakse ne pozablja samo latinščine in grščine, pač pa tudi matematiko in drugo, zelo potrebno in praktično znanje. Gre za to, da se v posebni stroki z lahkoto orientira. Razume se, da mora srednja šola nuditi tudi splošno in še filozofsko izobrazbo: to je za zaželeno enotnost družbe in ravno z demokratičnega zrelišča zelo važno. Sodobna in popolnoma demokratična zahteva jc enotna srednja šola.
Velik nedostatek našega šolstva izvira iz prehodnosti dobe. Vse, kar sem poudaril kot enotnost, razdvojenost in polovičarstvo, kot duhovno anarhijo modernega časa. najdemo povsod že v nižji šoli pa do višje. Že davno, in opravičeno, se raziskuje vpliv šole na zdravje in na živce; toda tu ne gre samo za fizične vplive, marveč tudi za duhovne in nravstvene. Posebno področje te šolske patologije jc tudi problem samomora učencev. V šoli, to sc pravi, v naših otrocih sc odraža, in nc lc odraža, marveč tudi resnično vodi boj med državo in cerkvijo, boj med filozofi in teologijo, borba otrok in očetov, borba za nazor o svetu in življenju.
S tega zrelišča moramo presojati zahtevo našega učiteljstva, naj se da narodnemu učitelju višja akademska izobrazba; učitelj, ki sc poleg svojega napornega dela prizadeva, da bi sc višje izobrazil, sam najbolj mučno občuti pomanjkljivost svoje izobrazbe ...
Demokracija temelji na javnosti, kar je posledica načela o svobodi in enakosti: v tem se razlikuje od aristokracije. Radi tega jc postalo tako imenovano javno mnenje v novi dobi tako važno; svoboda javnega mnenja je politična svoboda, nedvomno pa je njen pogoj. Ker parlament ne zboruje stalno, pomeni svobodno javno mnenje, v praksi žurnalistika in zlasti dnevni tisk. nadaljevanje in nadomestilo za parlamentarno kontrolo. (To navajajo tudi kot argument proti parlamentarizmu!)
S svobodo tiska se zavaruje pravica kritike vsega državnega in javnega aparata sploh in seveda tudi kritike oseb. Kritika je pogoj in metoda znanosti in znanstvenosti; kritika jc pogoj in metoda demokratične politike.
Pravica do kritike, kritike v vseh področjih, jc pravica politične iniciativc - dnevni tisk ima resnično veliko, čeprav nc kodificirano pravico vsesplošne iniciativc in referenda. Odtod tudi njegova velika odgovornost.
Razmerje med politiko in žurnalizmom jc tako intimno, da se obe stroki skoraj spajala v eno: vendar ni v interesu politike, čc se dobro ne zavedamo razlike med obema. Lisli, posebni dnevniki, postajajo kristalizacijska središča smeri, frakcij in strank, poleg lega pa imajo svoje posebne gospodarske interese; vprašanje je. ali in v koliki
meri ustreza korist stranke, smeri in frakcije tudi koristi države. Težnja po povečanju lastnega lista kaj lahko zavaja v demagogijo in strankarstvo; k temu se pridružuje še to, da hitrost dela za vsak dan in često za minuto škoduje točnosti sodbe in poročanja. Danes radi tega povsod pomišljajo na reformo in organizacijo žurnalistike in izobrazbe žurnalistov.
Dolžnost in pravica demokratične javnosti odstranjujeta tajnost in prikrivanje, augurstvo v najširšem pomenu besede: razvoj in napredek nravnosti in vsega javnega in zasebnega življenja pomenita, odvajati se laži in lažnivosti. Bilo bi dolgo poglavje, če bi analiziral lažnivost, s čim je pogojena, kako se je zakoreninila in kako jo postopoma zamenjuje resničnost: tu gre za ves razvoj nravnosti, za razvoj znanosti, filozofije in umetnosti. Geslo literarnega in umetniškega realizma: resnica, resničnost, je tudi geslo politike in konec konca raste iz iste duhovne in kulturne potrebe.
Resničnost, dejal bi, intelektualna čistost politike in vsega življenja je različna; ravna se po dobah in narodih, po cerkvi, stanovih in tako dalje.
Stari aristokratski režim ni poznal resničnosti, čeprav se ravno aristokraciji prisoja poseben smisel za čast. Državni in cerkveni absolutizem je temeljil na avtoriteti, na tajnosti in prikrivanju in je pomenil zatiranje ljudstva; z besedami "edino orožje suženjstva je izdajstvo" je Mickiewicz označil vvallcnrodščino kot sredstvo proti absolutizmu. Toda vvallenrod.ščina pomeni izganjanje hudiča z belccbubom: pravilno sredstvo proti svetovnemu in duhovnemu absolutizmu je svoboda demokracije, demokratična javnost in resničnost. Znana jc izkušnja, da se Turki, če se jih primerja s kristjani v Orientu. odlikujejo z večjim poštenjem in iskrenostjo; zatiralec, gospodar, nasilnik nc potrebuje laži, tega orožja, slabotnega, zatiranega sužnja.
Značilno jc, kako sc pojmuje politika skoraj še povsod kol politikantstvo, kol umetnost varanja, laži in prekanjenosti; tudi pri nas je razširjeno to mnenje.
Od demokracije sc nadejam nravnega preporoda ne le v politiki, pač pa tudi v šoli in v vsem javnem in zasebnem življenju. In zopet ponavl jam: olresimo se avstrijanstva! Politik Bcaconsfield jc kot pisatelj (Disraeli) našel v Angliji dva naroda, enega socialno brezpravnega, drugega vladajočega: ali v vsakem narodu se uporablja dva jezika, jezik resnice in jezik laži - Dostojcvskij jc mislil za Rusijo, da sc more skozi laž pronikniti do resnice - tega ne verjamem niti za Rusijo niti za nas.
Zakaj so slovenski realisti (Masarykovci) leta 1907 vstopili v Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko?
IRENA GANTAR GODI NA
Spoznanje, da jc "drobno delo med ljudstvoma le ena od možnosti slovenskega izobraženca, da bi spreminjal razmere in miselnost na Slovenskem, jc bilo tisti vzvod, ki je slovenske realiste usmeril med slovenske socialne demokrate oziroma v Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko. O svojem vstopu v JSDS realisti javno niso govorili ali pisali. Ohranjeno pismo Antona Dermotc Zofki Kvedrovi, z dne 7. 1. 1906, objavljeno v Loških razgledih.1 priča, da je postal Dermota član stranke žc pred letom 1906. Kvedrovi piše: "Med tiste 'mlade', ki sc zbirajo okoli 'Našega lista', se ne mešam preveč; z njimi se sicer nisem razšel, vendar o kakšni izrecni kooperaciji z njimi ne morem govoriti. Tudi Lončar, Prepeluh in Schweiger ne. Smo sc bolj oklenili 'Naših zapiskov. 'Rdečega praporja'. Jaz npr. sem se dal organizirali in plačujem strankarski davek..."2 Uradno se je Dermota pokazal kot socialist leta 1907, ko je sprejel kandidaturo socialnodcmokratskcga poslanca.
O vstopu v JSDS in vzrokih so realisti spregovorili predvsem ob smrti Antona Dermotc oziroma v spominski številki "Naših zapiskov".-1 Leta 1910 jc Josip Fcrfolja v uvodu v "Masarykovo praktično filozofijo"4 poudaril, da politično sicer ni več Masa-rykov privrženec, "vendar smatram Masaryka za svojega učitelja....", ki jc slovenske študente v Pragi seznanjal tudi s socializmom. Poudaril jc. da se je "Masarykov realizem kril praktično s socializmom, le da ni priznaval njegove znanstvene podlage, Marxovega historičnega materializma. in da jc svoje delovanje namenil bolj slojem, stoječim nad proletariatom". To naj bi bil eden od vzrokov, da so počasi "vsi realisti našli svojo pot v socializem, ali bolje rečeno, v socialistično stranko. Prišlo jc to samo od sebe; vsak zase. brez kakega dogovora, kar naenkrat smo sc videli v stranki in niti se nismo potem vprašali, kako in zakaj."-'
Tudi Lončar je v svoji poslovilni besedi'1 ugotovil, da jc bila pot Dermotc socialista edina poštena in v tedanjih razmerah edino sprejemljiva. O vstopu realistov v socialistično stranko pa je Lončar spregovoril v odgovoru Vinku Zupanu "Masaryk in Marx",7 ki jc v zapisu "Dr. Anton Dermota - konvcrtit"x izjemno kritično ovrednotil Dcrmotovo idejno pot. Zupan jc tako Dermotu kot ostalim masarikovccm očital "nedoslednost". ker so kol Masarykovi "učenci" šli v socialno demokracijo in to predvsem zato, ker "stoji idealistična filozofija Masarykova v direktnem nasprotju z načeli in končnimi cilji socialne demokracije". Toda Dermoti je očital še drugo "nedoslednost".
Branko Berčič, Prezrti jubilej dr. Aniona Dermotc (K K()-lctnici njegovega rojstva), loški razgledi, Škofja Loka 1956. sir. 183-203.
Pisma Aniona Dermotc Zofki Kvedrovi z dne 7. I. 1906. NUK, Ljubljana, objavljeno v B. Berčič,
Prezrti jubilej...
Naši zapiski, letnik XI, 1914.
Josip Fcrfolja, Masarykova praktična filozofija. Naši zapiski 1910. str. 7-15, 83-88, 110-113, 134-140.
Josip Ferlblja, Spomini na Antona Dcrmoto, Naši zapiski 1914
Dragotin Lončar, Dr. Anton Dermota, Naši zapiski 1914, str. 179-185.
Dragotin Lončar, Masaryk in Marx, Naši zapiski 1914, str. 233-240.
Slovan, let. XII, 1914. št. 8. str. 255-256.
da jc namreč "umrl kot katolik, daje hodil v cerkev in sprejemal zakramente..." Zdelo sc mu je "čudno in neverjetno", kako se more človek, ki je v ccloti sprejel Masarykovo filozofijo religije oziroma se zavzema za svobodno, osebno verovanje, kako se je mogel kot lak. "ki je vse to res v sebi predelal, tako da je poslalo njegova duševna lastnina, še kdaj vrniti h katolicizmu..." Zupan jc bil prepričan, da je bila tega kriva bolezen, ki je Dermoti "oslabila voljo in kritični bistri duh".y
V odgovoru Zupanu jc Lončar orisal razmere, ki so slovenske realiste privedle v socialistično stranko, ter hkrati opredelil tudi svoj odnos do Marxa in Engelsa, s tem pa tudi do socialističnega gibanja sploh.
Zapisal je. da če so se hoteli slovenski realisti "udejstvovati ne samo kulturno, ampak tudi praktično", so morali najti stranko, v kateri bodo lahko izvajali svoj narod-nostno-kullurno-izobraževalni program. Skliccval se jc na Dermotovo izjavo, da za "dve antiklerikalni stranki ni tal na Slovenskem, ker jc premalo meščanstva, pač pa je tu glavno delavstvo in kmetslvo, ki ima istega nasprotnika: veliki kapital in veliko podjetništvo".10
Tudi Albin Prepcluh11 jc ob isti priložnosti omenil vstop Dermote v JSDS. pa tudi Dermotovo pismo z dne 10. 9. 1906, v katerem mu je lc-ta pojasnil, zakaj jc sprejel socialistično kandidaturo na Gorenjskem: "Včeraj popoldne sem se slučajno sešel v naših hribih z. dr. Krekom (Evangelistom). Govorila sva dobre 1/2 ure in skoro o sami politiki. Priznal je, da klerikalcem za bodoče volitve v državni zbor, ki se bodo vršile po novem reccptu, manjka mož. Radi bi imeli zlasti enega uradnika med kandidati. Saj razumete zakaj! Da si pridobe meščanstvo! V Ljubljani bi na vsak način klerikalci radi izpodbili liberalcem tla. Iskali bodo kompromisa pri volitvah - s socialno demokratično stranko, češ, da bi dobili vsaj resnega nasprotnika zoper sebe. kateri bi silil klerikalno stranko, da bi ostala konsolidirana in kompaktna. Namen seveda pa je: ubiti liberalce tudi v Ljubljani.
Kompromis od liberalne stranke je bil tudi ponuden... Ker sem vedel, kam pes taco moli. sem čakal, kdaj da pride na dan s 'kompromisnim kandidatom'. In istina: bil sem jaz.
Zanimljivo sc mi je zdelo, kako je to opisoval in si prizadeval, da bi me pregovoril, ali spravil iz mene celo kakšno izjavo!..."12
Zanimivo je, da Prepcluh niti ob tej priložnosti niti kasneje, v svojih spominih, '-1 ni navedel, kdo je Dermoto "snubil za kompromisnega kandidata". Poudaril pa jc, da je bilo prav dejstvo, da je SLS izbrala Dermoto za svojega kandidata, zanj odločilno, da je sprejel leta 1907 socialistično kandidaturo na Gorenjskem.14
Leta 1907 se je torej Dermota pojavil kot kandidat JSDS za volilni okraj Kranjska Gora-Radovljica-Tržič. V tem letu jc začel sodelovati tudi z Ivanom Cankarjem. Podrobneje je o volilnih shodih vseh takratnih slovenskih strank na Gorenjskem pisal Dušan Kermavncr v delu "Politični boji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesc-nicah-Javorniku od začetkov do leta 1918". Kermavncr jc podrobno in kritično obdelal politična dogajanja na tem območju, navedel odmeve v regionalnem tisku ter ocenil tudi delo nekaterih politikov. Antona Dermoto je predstavil kot "masarykovca (ali realista, po imenu masarykovskc stranke na Češkem), ki sicer sodeluje s socialno demokracijo zlasti kot uradnik Naših zapiskov, a stoji nazorsko in politično na lcvolibc-
9 Prav lam. Mr. 255.
D. Lončar, Masaryk in Marx, Naši zapiski 1914. str. 234.
'' Abditus. Anion Dermota - človek in bojevnik. Naši zapiski 1914, sir. 186-193.
Dermotovo pismo 1'repeluhu / dne 10. 9. 1906.
'1 Albin Prepcluh. Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 193X.
Abditus. Anion Dermota - človek in bojevnik, NZ 1914, str. 1X9.
ralncm stališču 'mladih'"!.15 in kot tak naj bi veljal tudi v očeh javnosti. Toda prav pripadnost "mladim" je Dermota vseskozi zanikal tako javno kot v pismih Zofki Kvedrovi ali Ivanu Prijatelju; zato se zdi Kermavncrjeva nazorska opredelitev Dermole kot levoliberalea preveč pavšalna in lahko velja predvsem za realistične nazore celotne praške skupine in nc za Dermoto kol člana JSDS. Kermavner je zapisal, da se Dermota z vstopom v socialnodemokratsko stranko sicer ni "tresel" realističnega nazora, toda odslej je ta nazor pomenil le še "socialnodemokratsko nianso".
Kljub temu da so bili volilni izidi leta 1907 za socialno demokracijo v monarhiji zelo ugodni, saj je bilo izvoljenih 87 ali 16% vseh poslancev,16 pa od slovenskih socialističnih poslancev ni bil izvoljen nihče. Toda Dermota je bil v svojem uvodniku optimist in je izrazil v delo in cilje stranke veliko zaupanje, zlasti ko je zapisal, da glede na razmere, kakršne so na Slovenskem, stranka sploh ni bila poražena. Razmere so lake. je pisal, da na Slovenskem šc ni čistih proletarccv in "dokler nimamo proletariziranih delavcev, tako dolgo nimamo čiste socialdcmokratične stranke".17
Optimizem je vel tudi iz uvodnika "Na pot",'s ki ga je po enoletni odsotnosti ponovno napisal Dermota. Tu jc govoril o nalogah, ki v novem obdobju čakajo sodelavce Naših zapiskov oziroma socialiste. Med najpomembnejše naloge je uvrstil potrebo dokazati slovenski javnosti, da je "naš socializem - in ta ima isti končni cil j in ista temeljna načela kakor socializem po vsem svetu - vzklil iz naše rodne grude, iz naših slovenskih, političnih, gospodarskih in kulturnih razmer, iz naših ljudi, iz naše slovenske zgodovine, katere imamo več in večje, nego si priznavamo sami... Tako sc nam dozdeva, daje problem pokazati svetu, domačemu in tujemu, slovenski tip socializma, vreden mladih, kvišku stremečih ljudi!"ly
Kljub temu da je posebej poudaril "slovenski tip socializma", pa glavnih značilnosti ni navedel ali o njem kako drugače razpravljal. Med prvimi jc začel razpravo o tem Albin Prepeluh, ki jc že leta 1903 izdal knjižico "Občina in socializem - Kaj zahtevamo od občine",20 v kateri je že v uvodu poudaril, da je socializem že "davno preživel dobo, ko jc nastopal čisto v kozmopolitski obliki", kar je bilo za širitev socialistične misli sprva sicer nujno; ko pa se je socializem "ukoreninil pri različnih narodih, se jc pa moral prilagoditi razmeram dotičnega naroda".21 Prepeluh je poudaril, da je prva naloga socializma na Slovenskem tako na kulturnem kot na gospodarskem področju izvajanje revolucije v "občinski upravi". Ne glede na teritorialno razmejitev je Prepeluh ostal na razrednih pozicijah, saj je v Sklepu poudaril, da "socializem ne more in nc sme izgubiti svojega razrednega značaja, ker v svojem temelju je zastopnik razlaščencev, ki sc bojujejo za nov svet in novo življenje, ustvarjajoč s tem tudi nov nazor o svetu in življenju... Proletariat si mora pripravili tla povsod, kamorkoli sega njegov vpliv, da izvojuje boj proli suženjstvu in reakciji... Historična naloga prolelariata je, da odstrani to politiško moč, ki jc, kakor pravi Marks, oficielni izraz razredne razlike, v državi, deželi in občini..."22
Tudi v nadaljnjih prispevkih Dermota ni opredelil ali določneje izrazil svojega
Dušan Kermavner. Politični hoji na Gorenjskem in delavsko gibanje na Jesenieah-Javorniku od začetkov do leta 1918.1, in II.. DZŠ 1975. Ljubl jana, str. 289-290
Vasilij Melik. Demokratizacija volilnega sistema (1907) in njeni učinki. Zgodovinski časopis, let. .13,
1979. št. 2. str. 225.
17 Anton Dermota, Poraz, NZ 1907, str. 66.
lx Anton Dermota. Na pot. NZ 1909, str. 1-3.
19 Prav tam, str. 2-3. 9(1
Abditus. Občina in socializem - Kaj zahtevamo od občine, Ljubljana 1903.
21	Prav lam, str. 1.
22	Prav tam, str. 51.
pojmovanja slovenskega tipa socializma. Zato se zdi dovolj verjetno, da je začel o tem razmišljati šele pod vplivom Prcpcluha, s katerim sta bila sicer neprestano v stikih. Po letu 1906 se o tem niso spraševali ne Dermota nc drugi realisti, ki so sicer že v Poslanici natančno pojasnili svoje pojmovanje marksizma in socialne demokracije, ki je temel jilo predvsem na Masarykovem razumevanju marksizma in socialne demokracije: tako kot Masaryk so sprejeli večino praktičnih zahtev in ciljcv. za katere se je zavzemala socialna demokracija, brez zadržkov, historični materializem pa je ostal kot idejni temelj nesprejemljiv.
Iz. najrazličnejših zapisov o idejnih vprašanjih jc razvidno, da so slovenski realisti spoznavali dela in misli Marxa in Engclsa predvsem skozi Masarykovo kritiko in presojo, zlasti iz dela "Socialno vprašanje", katerega kritične misli so nekritično povzemali. Pri obravnavi najpomembnejših teoretičnih problemov so se realisti ustavili pri opredelitvi za evolucijo, proti revolucionarni taktiki ter pri ugotovitvi, da jc marksizem v krizi, kar naj bi dokazovalo njegovo nezadostnost in nepravilna predvidevanja oziroma napovedovanja. Razmerje do marksizma jc ostalo pravzaprav do konca nespremenjeno, kljub tesnemu sodelovanju s Prepcluhom in ostalimi pravimi socialisti v stranki.
Masaryk je v svojem delu "Socialno vprašanje" obravnaval poleg drugih problemov tudi problem odmiranja države, ukinitev razredov, diktaturo proletariata ipd., o čemer realisti niso veliko razpravl jali. Le tu in tam jc mogoče, sicer posredno, v kakem zapisu zaslediti določena mnenja, ki pa niso bila nikoli povsem jasno in določno izražena. Dober primer jc razprava o problemu ukinitve razredov, v kateri Dermota ni zanikal ali oporekal obstoja razredov, marveč se je zavzel za ustanovitev nove, moderne buržoazne stranke, seveda šele takrat, ko bo sposobna ustvariti nov enoten svetovni nazor; poudaril je, da bodo on in njegovi somišljeniki tako stranko z veseljem pozdravili, "kajti ta stranka bo šla vzporedno z nami".2-1 Tudi Masaryk se je zavzemal za vzporeden razvoj/obstoj razredov, ki jih je opredelil kot "naraven produkt družbe", kar naj sicer ne bi povzročilo nadvlade enega razreda nad drugim, marveč naj bi razredi sodelovali in bili en z drugim solidarni: seveda naj bi, po Masaryku. vsi razredi, drug poleg drugega, ustvarjali in sodelovali pri narodni politiki in narodni kulturi.24
Kljub takemu naziranju in zalo, ker jc bil pravi Masarykov učenec, je Dermota kmalu pokazal zanimanje za konkretne probleme delavcev. Zc leta 1904 je poročal o stavkah v ljubljanski tobačni tovarni in o "gorenjski stavki" na Javorniku;^ o tem poročila je Dušan Kermavncr kritično zapisal, da je kot ocena stavkovnega gibanja značilna za "meščanskoreformislična in delavskoreformistična pojmovanja družbenega dogajanja", saj sploh niso "ccnila v množicah nenehno navzoče bojevite ali revolucionarne sile".2fl Kermavncr trdi. da jc prav sodelovanje z realisti eden od vzrokov socialno-demokratskega premika v desno, "namreč proč od težnje, da bi sc delavska stranka z razvijanjem množičnih stavk ip. učinkoviteje udeležila družbenopolitičnega gibanja".
Kermavncrjcva occna Dcrmotovih poročil jc vsekakor prestroga in krivična. Kermavner ni upošteval dejstva, daje bil Dermota leta 1904 svetovnonazorsko še povsem realist ter zato prepričan v pomen kulturnoizobraževalnega dela med delavstvom. Kljub temu jc bil že takrat prepričan, tako kol ostali socialisti, da je socialistična stranka edina, ki ji lahko prizna poštenost in pozitivno delo.
Najpomembnejše in zanimivo jc Dermotovo razmišljanje o slovenski inteligenci
T-3
Anion Dermota, Slovenska buržoazna stranka, NZ 1907, str. XI-X2.
24	Češko vprašanje in Socialno vprašanje.
25	Anton Dermota, Pregled (Dva štrajka). NZ 1903-04, str. 92.
26	Dušan Kcrniavner. Politični boji... od I904-I90X, II. knjiga, str. X9.
in proletariatu27 oziroma o odnosu slovenskega izobraženca do slovenskega proletariata in s tem tudi do socializma. Bil je prepričan, da slovenski izobraženci in "posiliburžuji" precenjujejo svojo vlogo in pomen za slovensko kulturno in politično delo, medtem ko proletariat in socialistično gibanje podcenjujejo. V članku je navedel statistične podatke, po katerih je v slovenskih deželah 95% ljudi, ki "po svojem gospodarskem in socialnem položaju nc sodijo v buržoazijo. Če pa jih ne moremo uvrstiti sem, jih moramo prištevati med proletariat. Torej skoro ves slovenski narod je proletarski." Izhajajoč iz teh podatkov je Dermota postavil tezo, da je na Slovenskem "slovenske buržoazije, ki se more opirati na denar in njegovo oblast, kakšnih 5% ali manj. Vse drugo, kar šele hoče postati buržoazija ali kar samo posnema življenjski način naše 5% buržoazije, je le posili buržoazija."28 Glede na to, da so si slovenski realisti vseskozi prizadevali vzpostaviti tesnejši odnos tako s slovenskim kmetom kot delavcem, jc razumljivo, da se je tudi v tem prispevku Dermota zavzel za čim tesnejše sodelovanje slovenskega izobra-ženstva s proletariatom: "Zdravo in pravilno bi pa bilo razmerje med slovenskim inte-ligentom in proletariatom tedaj, če bi inleligcnt spoznal, da nima pravice, tvoriti posebno kasto v našem socialnem, političnem, kulturnem in gospodarskem življenju, marveč da so njuni interesi v vsakem oziru identični."29
V uvodniku "Buržoazija in proletariat"3" se jc Dermota lotil natančnejše opredelitve buržoazije kot razreda oziroma tretjega stanu. Bralcu je ponudil Lassallovo opredelitev tretjega stanu, pa tudi Komunistični manifest, Engclsov "Položaj delavskega razreda v Angliji", Beblovo "Žensko in socializem", kar med drugim kaže na to, da so masarikovski socialisti prešli s posrednega spoznavanja marksizma oziroma marksistične teorije k neposrednemu, kar je opazno tudi v preccj radikalnejši sodbi o bur-žoaziji: "... če hočemo imeti slovenski narod popoln, če naj bodo zastopani v njem vsi sloji in razredi ekonomski in socialni, potem nc moremo biti brez podjetnikov. Podjetniki pa so jedro buržoazi je v vsakem narodu. Torej ne moremo biti brez buržoazije.
Odgovarjam: ni rcsnica, da bi podjetništvo moralo in moglo biti samo v rokah buržoazije; ni resnica, da bi bil mogoč samo kapitalistični način produkcije in distribucije..." Ob koncu je postavil svojo tezo, kaj jc buržoazija: "Buržoaz postaneš, kadar hočeš svoje materialno stališče, s katerim se odlikuješ pred drugimi izrabiti tako, da vsled in zaradi njega zahtevaš v družbi prcdpravic, bodisi političnih, gospodarskih ali socialnih, na škodo drugih, ki so materialno slabejši.
In kdo je proletarec? Če veš, kdo je buržoaz, veš tudi kdo je proletarec!"31
O problemu revolucije in evolucijc je Dermota razpravljal šele leta 1913, ko jc skušal v prispevku "Revolucija - evolucija - reformacija"32 opredeliti in pojasniti vse tri pojme ter v zvezi s tem tudi taktiko, ki naj bi jo izvajala slovenska socialistična stranka. Orisu Marxove koncepcije revolucije, ki naj bi vzpostavila diktaturo proletariata, je dodal takrat razširjeno mnenje, da je začel tudi Marx dvomiti v učinkovitost revolucionarne taktike, kakor je kasneje podvomil tudi Engels. V članku je Dermota povzel oceno Engclsovih naziranj po letu 1895, to jc da so delavci po letu 1870, ko se je težišče delavskega gibanja preselilo v Nemčijo, že dobili svoje najučinkovitejše politično orožje, splošno volilno pravico, ki jim je omogočila sodelovanje v parlamentu.
Tako kot Masaryk je tudi Dermota pripisoval revolucijam v prejšnjih obdobjih velik pomen ter dodal, da so barikade v tem času izgubile svoj prvotni smisel, saj "listih
27	Anion Dermota, Slovenska inteligenca in proletariat, NZ 1909; str. 265-268.
2X	Prav tam, str. 168.
29	Prav lam, sir. 268.
311	Anton Dermota. Buržoazija in proletariat, NZ 1910, str. 65-70.
31	Prav tam, str. 69-70.
32	Anton Dermota, Revolucija-evolucija-reformacija, NZ 1913. št. .3-4 in 5-6. str. 109-1 I I in 165-169.
časov, ko so pripravljene in zavedne manjšine na čelu nezavednih mas uprizarjale svoje revolucije z naglimi presenečenji, ni več. Zato ima tudi socializem novo taktiko... Taktika revolucije sc umika taktiki pozitivnega dela...
... Večjega pomena jc revolucija in reformacija glav in src - brez te ni mogoča uspešna politična revolucija, pravi Masaryk. In socialna še manj... Revolucija je uspešna, dokler sc more upravičeno sklicevali na etiko... To sc pravi, revolucija se mora presojati z etičnega stališča. Revolucijski problem velja prav tako za vsakdanje življenje, kakor za velike historične dogodke: ti brez onega niso možni. In v praktičnem, vsakdanjem življenju odločuje drobno, konkretno delo; s tem se premaguje utopizem in revolucionizcm."33
Pod besedilom lahko preberemo opombo uredništva, da "pisatelj stoji vsaj deloma na stališču revizijonizma".
Dermota jc torej kljub dolgoletnemu in tesnemu sodelovanju s Prepcluhom in drugimi socialisti ostal ob tem vprašanju pri temeljnih in prvotnih, že v Poslanici opredeljenih, Masarykovih nazorih, namreč: revolucija v glavah je prva in najpomembnejša, vsaka drugačna revolucija je izvajanje nasilja enega razreda nad drugim, je, kot je trdil Masaryk, malomeščansko dejanje.34
Tudi prispevek "Masaryk in Marx"35 je kratek, a jasen prikaz Lončarjevega razumevanja Marxa oziroma historičnega materializma. Očitno tudi Lončar ni uporabil izvirnih del Marxa in Engelsa, marveč Masarykova in dela drugih čeških kritikov marksizma, pa tudi Bcrnsteinova in druga. Tudi Lončar je Marxovo koncepcijo spoznaval posredno; toda v obrambi pred kritičnimi ocenami Vinka Zupana jc pozitivne strani marksizma pojasnjeval s pomočjo Bernstcinovcga dela "Die Voraussetzungen des Sozialismus",36 v katerem je iskal - in tudi našel - pritrditev Masarykovim kritičnim pripombam. Lončar je sicer nasprotoval Zupanovi trditvi, da jc Masarykova filozofija idealistična in zato v nasprotju s historičnim materializmom. toda trditve mu ni uspelo izpodbiti, saj sc je omejil predvsem na prikaz misli in ocen drugih interpretov marksizma, zlasti Bernstcina in Herknerja. Tako v tej polemiki Lončar ni razkril svojega, zasebnega razumevanja oziroma odnosa do historičnega materializma; kol je že omenjeno, je poudaril le dejstvo, da jc bila za slovenske masarykovee pot v socialistično stranko naravna in edino pozitivna, kljub nesprejemljivim svetovno-nazorskim temeljem, ter dodal, da so ravno "slovenski masarikovci širili v naši socialistični javnosti revizionistično mišljenje, ki se kaže v realnejšem pojmovanju verskega in narodnega vprašanja, gospodarskega (zadružnega) in socialnega življenja".37
Tako Dermota kot Lončar torej nista mogla preseči prvotnega, predvsem od Masaryka spoznanega in prevzetega razumevanja marksizma; morda tudi zalo nc. ker je že sam realizem ponujal dovolj radikalne reforme obstoječih razmer, ki pa še vedno ne bi spodkopavale samega družbenega reda; realizem kot nazor jc priznaval in upošteval vse razrede oziroma skušal pridobiti tako meščanstvo kot delavski razred. Tudi realistom je šlo predvsem za kratkoročne cilje in za zadovoljitev konkretnih, praktičnih zahtev delavstva, kol je izboljšanje delovnih razmer, osemurni delavnik ipd., medtem ko so možnosti revolucije in po njej vzpostavitev diktature proletariata zavračali. Tako sta sc v teh točkah našla realizem in revizionizem na istih pozicijah. Dušan Kermavncr je našel stično točko v vprašanju priznavanja delavskega razreda kot samostojnega dc-
33	Prav tam, str. 167-168.
34	F Čapek, Pogovori / Masarykoni, Ljubljana 1937, str. 114
35	Dragotin Lončar. Masaryk in Marx, NZ 1914, str. 233-240.
' Eduard Bernstein, Die Vorausset/ungen des So/ialismus und die Aulgaben der Socialdcmokralic, Berlin 1899; Hcinrich Herkncr, Die Arbeiter Frage Berlin 1894.
37 Dragotin Lončar. Masaryk in Marx, NZ 1914 sir. 238.
javnika ter skušal dokazati, da je tudi realizem, tako kot revizionizem, delavstvu odrekel značaj "samostojnega činitelja, ki hoče namesto meščanstva upravljati družbo in jo preurediti... Razumljivo je tedaj, da je Masarykova kritika Marxovega sistema identična z revizionistično".3x S tem je realistom - predvsem slovenskim - odrekel vsakršno socialistično naravnanost in jih obravnaval kot levo meščanskodemokratično krilo JSDS.
S tem, da je bila popolna naslonitev slovenskih realistov na Masaryka tudi pri tem vprašanju tako očitna, jc morda umestno vprašanje, kako bi slovenski realisti sprejemali takratno socialistično misel oziroma njeno "posodobitev" z revizionizmom, če tudi Bernstein nc bi Masarykovi kritiki marksizma pripisoval takega pomena, kakor so ga oni sami. Med drugim je pomembna tudi Bernstcinova ocena Masarykovega dela "Socialno vprašanje", ki jc izšla v listu "Die Zcit" in jo je v NZ objavil D. Lončar, v kateri jc Bernstein poudaril, da to delo "prednjači v vsej dosedanji literaturi o marksizmu in da ne le najobsežnejše, ampak tudi najgloblje prodira v Marx-Engelsove nauke".Lahko so v tej occni našli slovenski realisti pozitivno potrditev in odobravanje pa tudi določeno izhodišče za svoja naziranja in delo. Deloma pa je lahko na rcvizionistično stališče, ki je bilo med realisti dejansko prevladujoče, vplivala že leta 1901 dana izjava Albina Prepeluha o bernstcinovcih,40 s katero je skušal dokazati in pokazati pozitivne in sprejemljive strani Bernsteinovc kritike marksizma ter Bcrnsteinovega reformizma.
Prav tako je umestno vprašanje, ali bi JSDS sprejela v svoje vrste tako "marksistično" naravnane realiste, če ne bi tudi v njenem praktičnem pa tudi teoretičnem delovanju prevladala avstromarksistična koncepcija,41 ki se je v tistem času izkazala za slovenske socialne demokrate kol najbolj sprejemljiva.
Glavna teoretika avstromarksizma Otto Bauer in Kari Renner sta za rešitev nacionalnega vprašanja v Avstriji predvidela t.i. "kulturno-nacionalno avtonomijo", kar je bilo sprejeto na Brnskem kongresu 1899. To opredelitev so sprejeli tudi slovenski socialni demokrati pa tudi realisti leta 1900 oziroma 1901.
Tudi avstromarksizem jc tako kot revizionizem izhajal iz nekaterih revidiranih filozofskih osnov historičnega materializma. kar ga v temelju ločuje od realizma, ki filozofskih temeljev marksizma sploh ni priznaval. Masarykova kritika marksizma je imela nasproti avstromarksizmu povsem druga izhodišča. Pri vprašanju države oziroma njenega odmiranja pa sc realizem in avstromarksizem spel najdeta, čeprav sta tudi tu izhodišči povsem drugačni. Medtem ko je Masaryku država predvsem zagotovilo, da se ohranijo red, pravičnost in zakonitost, pa na primer Bauer pojmuje državo kot "naravni produkt zgodovine" (kar tudi ni daleč od Masarykovc definicije), Renner pa kot "zvezo avstrijskih narodov". V okviru te države naj bi socialna demokracija skušala v največji meri organizirati proletariat v razna politična, prosvetna in druga društva in organizacije ter jih na ta način vkl jučila v politično delo. To naj bi bila vzgoja in priprava na čas, ko bo kapitalistični družbeni red že tako razvit, da bo mogoč miren prehod v socialistični družbeni red. S tem v zvezi je bil tudi boj socialnih demokratov za splošno in enako volilno pravico, za demokratizacijo države in za socialne reforme.
lu
■ Dušan Kermavner, Albin Prepeluh-Abdilus, Njegovo življenje in tlelo, v Pripombe k naši prevratni dobi. Ljubljana 193«, str. 314.
Dragotin Lončar, nav. d., str. 238. Die Zcit, Wochcnschril't I'Ur Polilik, Volkswirtschal't, Wissenschafl und Kunst. Wicn 1894-1904.
40 Abditus, Bcrnsteinavci, ZA KPJ, Tam V. Socialistično gibanje v Sloveniji od 1X69-1920, str. 96-98 in 102-104.
4' Pomembnejša literatura o avstromarksi/ntu: Dušan Kermavner. Albin Prepeluh-Abditus, Njegov idejni razvoj in delo, v Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 1938, str. 295-562; isti. Urednikove dopolnitve, v Henrik Turna, Iz mojega življenja, Ljubljana 1937, sir. 419-473; isli, Ivan Cankar in slovenska politika 1918, Ljubljana 1968; Fran Zwitter, Zloma avstromarksizma pri Slovencih, Zgodovinski časopis, letnik XXVI, zvezek 1-2, 1972.
Masaryk oziroma realistična doktrina nista predvidevala propada kapitalizma in uvedbe socializma. Masaryk je bil prepričan, da je mogoče v obstoječem družbenem redu ustvariti "socialno državo", ki bi bila sposobna zagotoviti vsem slojem enakomerno porazdeljene družbene in materialne dobrine, pravicc in dolžnosti, ki bi izhajale iz demokratične ustave. Tudi Masaryk sc je zavzemal za splošno in enako volilno pravico; toda pri vzgoji naroda se ni omejil le na delavstvo in osveščanjc le-tega, marveč se je zavzemal za splošno osveščenost. Tako kot avstromarksisti jc tudi on odklanjal revolucijo kot obliko boja in sc zavzemal za legalne, parlamentarne poti, ki naj bi privedle do demokratizacije na vseh ravneh.
Kar na Hrvaškem ni uspelo do leta 1904 nobeni stranki, namreč postati množična, tudi zaradi omejene volilne pravicc, jc na Slovenskem uspelo SLS, ki jc pod svojim okriljem zbrala večino kmečkega prebivalstva. Po prihodu dr. Janeza Evangelista Kreka, ki je v program stranke vključil tudi rešitev socialnega vprašanja, pa je pridobila tudi delavstvo. Pomembno se zdi tudi dejstvo, da - za razliko od Hrvatov - Slovenci še niso imeli svoje univerze, zato jc bil boj za slovensko univerzo zapisan v programih obeh meščanskih strank. Prav tako je pomembno dejstvo, da je bila liberalna stranka sicer intelektualno in finančno močnejša, toda manj množična in manj vplivna, medtem ko jc imela klerikalna stranka večji smisel za kulturno in vzgojno-izobraževalno delo. Zato sc zdi, da sta kriza liberalizma in vedno večji pomen socialnega vprašanja ustvarila ugodno ozračje in prostor za nove, drugačne ideje in nazore, še posebej ker jc veljala tedaj JSDS, tudi po 1899. še vedno tudi za izobraženstvo za tujo in preveč radikalno; zaradi priznavanja načela mednarodnosti pa od klerikalcev in liberalcev označena tudi kot "protinarodna".
Vmesna stopnja, ki jo jc bilo slovensko izobraženstvo še pripravljeno sprejeti, je bila Masarykova realistična smer ali metoda.
Realizem jc bil za večino nezadovoljnih in strankarsko neopredeljenih izobražencev sprejemljiv in primeren predvsem zaradi odklanjanja romantičnega in od naroda odtujenega načina reševanja nacionalnega vprašanja, zaradi konkretne skrbi za narod, predvsem v smeri političnega, kulturnega in gospodarskega osveščanja. Ta skrb jc bila pri liberalni stranki samo v programih, v delovanju ali politiki stranke pa ne. Za tedanje slovensko izobraženstvo jc bil realizem primeren kot smer tudi zato, ker kot cilj ni postavljal kakega radikalnega preobrata ali cclo revolucije, kar je vseboval program socialne demokracije. Realizem se jc zavzemal predvsem za drobno delo, za evolucijo in reformno delovanje, kar vse se je zdelo še sprejemljivo in skladno z veljavnimi načeli in normami.
Prcccjšnje število mlajših slovenskih izobražencev je pozdravilo iniciativo praških študentov, ki so leta 1901 v Ljubljani izdali Poslanico slovenski mladini in v njej izrazili svoje nezadovoljstvo z obstoječimi razmerami ter nakazali možne poti preseganja oziroma spreminjanja nezdravega stanja. Še posebej aklivni so postali po letu 1902, ko so začeli sodelovati pri novoustanovljeni reviji Naši zapiski, v okviru katere so lahko seznanjali širši krog s smerjo, nalogami in cilji realizma. In čeprav si slovenski realisti sprva niso prizadevali - tako kot Radič in drugi na Hrvaškem - prilagoditi programa realistov slovenskim razmeram, marveč so skušali v največji meri prenesti idejo "narodne rešitve" s čeških na slovenska tla, je bila njihova dejavnost vseskozi zelo pozitivna in tudi dokaj odmevna. Med drugim tudi zato. ker je bila drugačna, ker so imeli drugačen program - za katerega so sicer trdili, da to ni -, ker so nakazali rešitev temeljnih problemov s povsem drugih izhodišč, zlasti rešitev nacionalnega in socialnega vprašanja. Do leta 1906 in 1907 so sc slovenski realisti zavzemali predvsem za kul-turno-izobražcvalnc akcije v okviru izobraževalnega društva Akademija, ki je bilo tudi ustanovljeno po češkem vzoru, ter na ta način skušali uresničiti načelo "kulturo in
vzgojo narodu". Toda prav ta način se je v tistem času izkazal glede na relativne uspehe kot dokaj neprimeren.
Tako so ostali realisti vsa do leta 1907, ko so postali uradno člani JSDS, vmesni člen - kot smer ali skupina - med meščanskima strankama in JSDS; to je bilo mogoče, ker ni bilo malo tistih, ki sicer niso bili zadovoljni s politiko obeh meščanskih strank, za politiko in program JSDS pa se tudi niso mogli odločiti.
Kljub temu da so bili Naši zapiski neuradno glasilo JSDS, so slovenski realisti zelo aktivno sodelovali s svojimi prispevki, kar je vsekakor prispevalo k večji razgibanosti kulturnega in političnega življenja na Slovenskem. Prav tako jc sodelovanje v veliki meri pripomoglo k boljšemu poznavanju reformističnih in tudi socialističnih idej in socialističnega gibanja.
Z vstopom v JSDS se je prej namerno nepolitična smer oziroma skupina politizirala, čeprav so nekateri, kot na primer Dragotin Lončar, vztrajali pri znanstvenem delu. kar je bilo sicer sestavni del programa "znanost in kultura med ljudstvo".
Minimalni oziroma praktični program JSDS, ki so ga slovenski realisti sprejeli v bistvu že pred 1907, jim je tudi po tem letu omogočal dovolj široko zasnovano delovanje, zlasti ker so vztrajali pri široko zasnovani uredniški politiki Naših zapiskov. Slovenski realisti so kljub svoji povsem intimni odklonitvi historičnega materializma kot temeljnega nazora socialne demokracije vseeno pristopili v strankine vrste ter s tem presegli svoja in od Masaryka spoznana in prevzeta pojmovanja marksizma in socialističnega gibanja - prav zato. da bi lahko ali lažje uresničevali svoje cilje. Izkazalo se je namreč, da delo zunaj stranke ali ustanovitev lastne stranke ne bi bilo mogoče ali vsaj nc tako učinkovito. Zaradi premajhnega števila izobraženstva na Slovenskem pa tudi niso razmišljali o ustanovitvi lastne stranke po vzoru Masaryka.
V takem kontekstu je bila ena najpomembnejših točk njihovih razmišljanj predvsem boj za avtonomijo, za vzpostavitev slovenskega tipa socializma - po zgledu Abditusa -, ter boj za realizacijo praktičnih zahtev, ki jih je postavljala socialistična stranka, medtem ko so si taktiko boja za uresničitev zahtev zastavljali drugače. Niso predvideli ne ukinitve države ne razredov ter niso priznavali revolucije kot legitimnega dejanja delavskega razreda. Slovenski tip socializma so si predstavljali predvsem kot obrtniško-kmetski način gospodarjenja, nasprotovali so velikemu kapitalu in veliki industriji ter se zavzeli za večjo gospodarsko avtonomijo.
K odločitvi realistov za relormistično socialdemokratsko ideologijo jc veliko pripomogel tudi takratni razvoj socialistične misli in delavskega gibanja v Evropi, predvsem v Nemčiji in Avstriji, saj je bil to čas vzpona revizionizma in njegove do-kajšnjc uveljavitve. Kot tak je revizionizem v najpomembnejših točkah nudil tej skupini dovolj možnosti za odločanje in delovanje, zlasti morda, ker ti nazori niso bili v popolnem nasprotju z izvirnimi načeli realizma, Masaryka pa tudi ne z njihovo opredelitvijo v Poslanici.
JSDS je bila torej stranka, katere program in cilji so bili v najmanjši meri nasprotni temeljnim težnjam in nazorom realistov, v okviru katere so lc-li najlažje uveljavljali svoj način mišljenja oziroma so se lahko s svojimi nazori najlažje prilagajali njenim.
Zato so po letu 1907 povsem lojalno sodelovali pri programu in akcijah JSDS, aktivno sodelovali kot volilni kandidati na volilnih shodih in kol na primer Dermota dosegli relativno dobre uspehe. Nesoglasja s stranko, ki sprva niso bila pomembna, in različna izhodišča, ki jih ne stranka ne realisti niso posebej poudarjali, sprva niso bila tako pomembna, da bi ovirala sodelovanje. Zalo so z vstopom v JSDS realisti najverjetneje lc potrdili svoje nezadovoljstvo s splošnimi političnimi in kulturnimi razmerami in v tem smislu niso v stranki iskali novih ali drugačnih rešitev na primer nacio-
nalnega vprašanja, saj so nacionalni program JSDS iz leta 1899 sprejeli brez zadržkov, kar se je obdržalo do leta 1909. S sprejetjem Tivolske resolucijc. o kateri so se izrazili prej negativno kot pozitivno, pa so se razhajanja poglobila.
Po letu 1917 jc prišlo do dokončnega razkola med "pravimi" socialnimi demokrati in realisti zato, ker so se le-ti pridružili zahtevi "socialistične omladine", naj JSDS opusti internalistično razumevanje nacionalnega vprašanja.
Kljub navidez neuspelemu sodelovanju socialistov z realisti, kot sc je kasneje izkazalo, pa je bilo članstvo realistov v stranki tudi za socialiste zelo koristno in pozitivno. Na ta način so lahko nezaupljivi javnosti dokazali, da niso le prevratniška in protinarodna stranka, na drugi strani pa so s pridobitvijo inteligentov dobili v svoje vrste tudi teoretično dobro podkovane sodelavce.
Zato ni mogoče reči. da jc bilo sodelovanje realistov in socialistov povsem neuspela in zgrešena poteza, sam prispevek slovenskih realistov pri popularizaciji oziroma približevanju socialistične in sploh napredne misli med Slovenci pa gotovo nc tako ničen, kakor o tem sodi Dušan Kermavner. Kermavnerjcva negativna ocena "zapis-karjev" pa tudi "socialistične omladine" je preostra in gotovo prestroga. Njihove nazore in delovanje jc presojal predvsem s stališča in razmer po letu 1918 oziroma s stališča ozko razumljene politike Komunistične partije, ne upoštevajoč vse rezultate in uspehe, ki so jih nedvomno dosegli.
Dejstvo je, da je bila prisotna zadržanost do marksističnih koncepcij, ali bolje, omahljivost med levim liberalizmom in reformističnim socializmom. Toda kljub temu so imeli svoj koncept in svojo vizijo socializma. Predvsem pa so - v okviru socialistične stranke - pokazali večjo mero razumevanja in smisla za reševanje nacionalnega vprašanja, kar jc vneslo v socialistično stranko, ki jc do 1918 vztrajala, z dr. Turno na čelu, pri opredelitvi iz leta 1909, nova, drugačna razpravljanja tako o socializmu kot o nacionalnem vprašanju, s tem pa tudi o jugoslovanski ideji, ki je postala po aneksijski krizi eno osrednjih razglabl janj slovenskih političnih strank.
Komunikativna etika
JOŽE ŠTER
Habcrmas skuša narediti sintezo iz zelo različnih, če nc cclo nezdružljivih koncepcij. Tako iz filozofije poudarja Kanta. Hegla, Marxa. pa pozitivizem, vse do filozofije jezika in hermenevtike. Pri teoriji družbe pa skuša združiti - kot pravi, klasike -Webra, Meada, Durkheima in Parsona. Skratka Habcrmas najde vredne sestavine, ki jih skuša vklopiti v svoj koncept od kantovstva in marksizma do pozitivizma, eksistencializma, funkcionalizma, strukturalizma, do behaviorizma in freudizma.
Zdi sc, da je njegova etika izraz "duha časa", ki koncem 20. stoletja skuša pozabiti ostre spopade z začetka stoletja, spopade med razredi, med bogatimi in revnimi, med razvitimi in nerazvitimi, med metropolami in kolonijami, ter vse te spore odpraviti z dogovarjanjem, z vsklajevanjem, s konsenzom; končno pa vse to narediti za splošno veljavno normo.
Toda. ali jc ta prvi vtis točen'?
Za 20. stoletje naj bi bil značilen scicntizem. Ta ima vsaj dve značilnosti: prvič, ukinitev filozofije ali - kot pri analitični filozofiji - njeno omejitev na logično in metodološko problematiko, ter drugič, izločitev praktičnih vprašanj, tj. problemov vrednot, odločanja iz znanosti, ker da so iracionalna. Tc težnje pa za Habcrmasa niso sprejemljive.
Razvoj jc v moderni pripeljal do diferenciacije treh sfer racionalnosti oziroma treh aspektov veljavnosti:
-	znanosti, kjer gre za vprašanje resnicc.
-	morale in prava, kjer gre za vprašanje pravičnosti.
-	estetike, kjer gre za vprašanje okusa.
V znanosti gre za resničnost, v morali za normativno pravilnost, v estetiki za avtentičnost.
Kognitivističnc etike so izločile iz etike problem dobrega življenja in sc omejile le na strogo deontološka vprašanja, tako da je od moralnih dober ostala samo šc pravičnost.
"Šele komunikativna etika jc zagotovila splošnost norm in avtonomnost delujočega subjekta z diskurzivno zamenljivostjo zahtev za veljavnost, s katerimi nastopajo norme, tj. s tem, da sme zahtevati veljavnost le tista norma, za katero se zedinijo vsi prizadeti kot udeleženci diskurza."
Ta komunikativna etika torej ni le nekaj zgolj posebnega, ampak vrh v razvoju etične teorije in moralne zavesti, torej etika, ki se je dvignila - kot pravi Habcrmas - nad razredno moralo, torej jc prva resnično neideološka etika.
Ali jc med različnimi normativnimi sistemi mogoče racionalno izbrati? Za razliko od Webra, Habcrmas misli da. Šc več, prav v možnosti in potrebnosti argumentaciji oziroma navajanju razlogov vidi enotnost racionalnosti. "Norme sicer teoretično ne morejo biti resnične ali napačne, lahko pa so umne ali ne-umne v smislu diskurzivne utemeljenosti; njihovo sprejetje ali zavrnitev sc utemeljuje s praktičnim diskurzom."
Kaj jc tedaj praktični diskurs? V neki razpravi o legitimnosti Habcrmas zavrača teorijo, daje legitimnost soglašanje. Pri tem se sklicuje na čas, ko so množice drvele na ulicc, da bi aklamirale cn narod, en Reich, en Ftihrcr. Torej splošno soglasje ne more biti znak legitimnosti, saj ima tudi nelegitimen sistem lahko soglasje. Splošna soglas-
nost jc seveda lahko dokaz veljavnosti neke norme, toda nc tudi njene moralne vrednosti. To pa je ravno tisto vprašanje, ki sc ga pozitivizem - in tudi Habermas - izogiba kot iracionalno vprašanje. Vse zagotavljanje, da je pozitivistično ločevanje dejstev in vrednot neutemeljeno, tako postaja prazno, saj se - s kognitivnim ali nekognitivnim -konsenzom pač ni mogoče izogniti subjektivizmu vrednot. Obče soglasje nc more biti garant niti resnice niti vrednote. Soglasje sc sliši zelo demokratično, cclo zelo moralno vredno, saj vsakogar postavlja v vlogo subjekta in s tem že kot avtonomno bitje, torej res človeka. .Šele s tem je morala morala v polnem in pravem pomenu besede, saj jc bistvena predpostavka morale svoboda. Toda, ali ni tu - četudi nehote - svoboda razumljena anarhistično? Temeljne meje svobode so v zakonitostih sveta in vsak konsenz, ki jc v nasprotju z njimi, sc bo nujno izkazal kot nesvoboda. Torej ni mogoče udejaniti kakršen koli konsenz, pa naj se to zdi še tako nesvobodno in nemoralno.
Poleg tega se z intersubjcktivnosljo pa tudi univerzalnostjo neke norme ni mogoče izogniti subjektivizmu in, kar je še bolj pogubno, ncmoralnosti. To so dokazali mnogi kritiki Kanta. Nameni hudiča pač niso nič manj sistematični od namenov boga. Tudi nemoralno jc mogoče izpeljati v univerzalno normo; za to ni nobene logične ovire. Habermas ni pristal na nedialektično razdvajanje vrednot in resnice, racionalnega in iracionalnega, toda ali se je izognil nemorali? Schcller jc imel prav, formalizem logično nc more preprečiti, da nemorala postane obča norma. To jc mogoče preprečiti le, če sc določi tudi vsebina norme oziroma določi kriterij vrednega.
Čudno je, da Habermas tega ni uvidcl, saj jc prav v občem nemškem navdušenju nad fašizmom videl, da soglasje ni nikakršen argument za vredno.
Temeljni problem te konccpcijc konsenza pa je poleg tega tudi: kaj storiti, če ni soglasja? In to jc realnost. Realno življenje nc pozna soglasja. Realnost je vedno kon-fliktnost! In tu se dejansko šele začno etični problemi in dileme.
Toda Habermas zavrača etiko dober in etiko vrednot. Torej pomembno je, da gre za sporazumevanje - kar je vsekakor bolje kot nasilje - ni pa pomembna vsebina. Je to strah pred odprtjem novega konflikta, konflikta med smiselnostjo in nesmiselnostjo, med pridobitništvom in entropijo na eni ter ohranitvijo in človečnostjo na drugi strani?
Druga svetovna vojna in slovenski izobraženci
ROJ AN GODEŠA
Namen tega prispevka je pojasniti, kako so izredne vojne razmere vplivale na slovenske izobražence in kako so sc na medvojne izzive lc-ti odzivali. Poleg okupatorjev sta pomembno vplivala na medvojno delovanje in opredeljevanje slovenskih izobražencev predvsem najpomembnejša domača politična dejavnika, tj. Osvobodilna fronta in protirevolucionarni tabor.
V obeh taborih lahko prepoznamo skupine izobražencev, ki so sc že na začetku pridružili oziroma celo oblikovali politiko sprtih taborov. Ti so predstavljali njihova intelektualna jedra. Na eni strani jc šlo za levičarsko, deloma revolucionarno, deloma pa za demokratično usmerjene izobražence (komunisti in njihovi simpatizerji iz vrst iz-obraženstva, Kocbekov krog revije "Dejanje", velik del Zarjanov ter kulturni delavci -predvsem sodelavci "Sodobnosti" in "Ljubljanskega zvona"), na drugi pa za skupine mlajših katoliških izobražencev zbranih okrog glasila "Straža v viharju", ter članov Katoliške akcije ("mladci"), ki so bili vzgojeni v duhu katoliške prenove. Vsi so imeli, čeprav so stali na nasprotnih bregovih, preccj skupnih značilnosti. Predvsem pri komunistih. "stražarjih" ter "mladcih" lahko opazimo precej podobnosti, saj je šlo pri vseh za maloštevilne, a elitne skupine družbeno angažiranih mlajših izobražencev, ki so bili zlasti zavezani Ideji. Njihov na moč podoben način mišljenja jc preveval nestrpen in izključujoč odnos do drugače mislečih ter nekoliko pretirano poudarjena želja po uveljavljanju. Skrajna pola slovenske družbe sta bila izoblikovana že pred vojno; med zasedbo je prišlo le še do zaostritve njunih stališč, ni pa medvojno dogajanje vplivalo na njihovo opredelitev. Ti izobraženci so bili značilen plod dogajanja v slovenski družbi v drugi polovici tridesetih let.
Za množično odločanje v korist enega ali drugega tabora je bilo odločilno opredeljevanje najštevilnejše skupine izobražencev, ki niso bili idejno ali strankarsko tako izključujoče opredeljeni. Ti so predstavljali tisti ključni element, ki jc lahko tehtnico obrnil na stran OF. Pri opredeljevanju izobražencev za ali proti OF pa niso bile pomembne le nazorske razlike in njihove korenine, temveč tudi različen položaj pod okupatorji in drugačen zgodovinski razvoj pokrajin, kjer je bilo zaradi narodne ogroženosti nazorsko opredeljevanje marsikdaj potisnjeno v ozadje.
Slovenski izobraženci so sc znašli v precejšnjem precepu, saj sta obe sprti strani vztrajali zgolj pri opredeljevanju za ali proti, pri čemer so bile ostale skupine, ki so zastopale drugačna stališča (z današnjega vidika morda celo najbolj sprejemljiva!), ki jih sicer ni bilo tako malo. odločno prešibke, da bi lahko resno posegle v spopad. Tem nista v celoti ustrezali usmeritvi obeh prevladujočih taborov, zato so se v začetku težko odločali za sodelovanje s katerim od njih. kasneje po kapitulaciji Italije pa jih jc neusmiljena logika diferenciacije silila k opredelitvi za enega od prevladujočih taborov. Uspešnejšo politiko OF v primerjavi s protirevolucionarnim taborom pri pridobivanju izobražencev lahko razdelimo na razloge, ki so plod splošne dejavnosti obeh taborov, in na nekatere posebne značilnosti, ki so vplivale na to, da jc bil delež izobražencev, aktivnih podpornikov OF, sorazmerno velik.
Načelno zagovarjanje takojšnjega oboroženega odpora proti okupatorju jc OF pripomoglo k nagli in po svoje tudi nepričakovani razširitvi vpliva, tako da jc kmalu poslala pomemben politični dejavnik in to predvsem zato, ker ji je ob odsotnosti pred-
vojnih meščanskih strank v odporu uspelo izkoristiti praznino v političnem prostoru. Kljub tej začetni pobudi je bilo za medvojno dogajanje usodno obdobje jeseni 1942, ko je vanj aktivno posegel protirevolueionarni tabor. OF je uspelo politično prostor začrtati tako, da je zasedla celotno področje osvobodilnega boja, kajti protirevoluciji kljub nekaterim poskusom tega v oboroženi obliki ni uspelo organizirati. Hkrati pa je bil del protirevolucionarncga tabora obremenjen s sodelovanjem z okupatorjem.
Specifična okoliščina, ki jc pripomogla k sorazmerno velikemu deležu izobražencev v vrstah OF v primerjavi s protirevolucionarnim taborom, je bila pogojena tudi z nastankom in razvojem obeh gibanj. OF seje v začetnem obdobju najgloblje zasidrala v Ljubljani, kjer je bila zbrana večina slovenskega izobraženstva, medtem ko se jc pro-tirevolucionarna akcija najprej razširila predvsem v kmečkem okolju, to je na podeželju Ljubljanske pokrajine. Poleg tega je med delom izobražencev bolj kol med drugimi sloji prebivalstva že pred vojno obstajalo določeno nezaupanje do politike meščanskih strank.
Zaradi naštetega jc prišlo v slovenski družbi do določenega preoblikovanja, kjer so sc pojavljale mnoge, na videz protislovne opredelitve. Značilno je, da so bili razlogi za opredelitev za OF zelo raznovrstni ter v tem času pogojeni z izrazito neidejnimi motivi.
V takih razmerah se je OF odprla možnost, da pritegne v svoje vrste ne lc tiste, ki so ji bili idejno sorodni in so po predvojnem političnem razvoju nekako vanjo "naravno" sodili, temveč tudi tiste, ki so bili nazorsko in politično od komunistov precej oddaljeni, nemalokrat pa so komunizem kot tak načeloma cclo povsem odklanjali.
Zakaj Komenski med Slovenci velja le za pedagoga?
ZDENKO MEDVEŠ
Večina Slovencev pozna Komcnskega lc kot pedagoga. Lc redki vedo, da jc hil pravzaprav eden največjih filozofskih duhov svojega časa. V našem prostoru se je doslej bolj poudarjal pomen njegovih jezikovnih učbenikov in s tem povezane reforme jezikovnega pouka ter pomen Velike didaktike, iz katere govori Komenski kol tvorec nazornega pouka in oče osnovne šole. Več ali manj neznano pa je njegovo filozofsko in reformatorsko delo Splošni posvet o holjšanju reči človeških (De rerum humanarum emendatione consultatio catholica). ki v slovenščino ni bilo prevedeno niti v celoti niti v posameznih odlomkih, ob tem pa imamo že štiri izdaje Velike didaktike, toda tudi te brez prvega izrazito filozofsko-teološkega poglavja.
To kaže, kako imamo Slovenci do Komcnskega protisloven odnos in lo iz ideoloških razlogov. Do konca 19. stoletja je bil pravzaprav zamolčan in to že zaradi tega, ker je bil češki protestant, čigar nauk jc prežet z idejami "Čeških bratov". Kot tak jc znotraj Avstrije veljal hkrati za "sovražnika" katoliške cerkvc in Habsburžanov. To sta tudi glavna razloga, zaradi katerih smo se Slovenci v Avstriji srečali s Komcnskim pozneje in drugače kot drugi narodi. Šele in samo med liberalnim učiteljstvom ob koncu 19. stoletja ter v razpravah duhoslovnih pedagogov med obema vojnama zaživi Komenski na Slovenskem v pravi podobi. V času po drugi svetovni vojni namreč prav tako ni razumevanja za celotno delo Komcnskega. Glavni razlog za to je bilo njegovo versko prepričanje, upanje v odrešilno vlogo prvobitnega krščanstva, najbolj pa evangeličanski vzor popolnosti posameznika, kar vse je nasprotovalo kolektivisličnemu vzgojnemu smotru v socialistični pedagogiki. Tako tudi povojna slovenska pedagogika priznava Komenskemu zgodovinski pomen in naprednost predvsem njegovi didaktiki (zlasti didaktičnemu realizmu v pouku, posebej še jezikovnem) ter demokratični ideji osnovne šole; skratka sprejemljiva jc predvsem n jegova teorija izobraževanja. Na drugi strani pa sc del njegovih nazorov karakterizira kot zgodovinsko konservativen in srednjeveški: to je njegovo razumevanje vzgoje, naslonjeno na versko-filozofske nazore.
Analitiki Lah (1919 in 1921), Ostanek (1970) in Medvcš (1992) govorijo o dveh fazah spoznavanja Slovencev s Komcnskim:
a)	Za prvo fazo do 70-ih let 19. stoletja je značilno prevajanje oziroma predelava njegovih filološko-pedagoških spisov (zlasti Odprta vrata v jezike in Svet v slikah -Orhis sensualium pietus). kar je pripomoglo k nastajanju slovenskega abecednika. Za ta čas je značilno, da sc z izročilom Komcnskega ukvarjajo zlasti jezikoslovci, ki zamol-či jo pedagoško in filozofsko tvornost Komcnskega.
b)	V drugi fazi, na katero sc bomo osredotočili v tem prispevku, pa spoznavamo Slovenci pedagoške in deloma filozofske nazore Komcnskega ter nekatera njegova tovrstna izvirna dela.
1. Spor o Komenskem kot pedagogu, teologu in filozofu
Popularizacija pedagoške misli Komcnskega doseže na Slovenskem vrhunec leta 1892, ob 300-letnici rojstva. V ta čas sodijo tudi prvi zapisi o Komenskem kot pedagogu praktiku. Njihovi avtorji so bili Čehi, ki so na Slovenskem začeli pisati o življenju Komcnskega ter njegovi Veliki didaktiki, prvič pa so prevedena tudi nekatera njegova
pedagoška besedila: "Informatorium šole materinske" (1875 in 1876 v Slovenskem učitelju, prevedel Kryl), "Šola v igri" (leta 1891 v Pedagogiškcm letniku, 1892 pa v samostojni izdaji, prevedel jo je Gaberšek), 1893 izide prvič v slovenskem jeziku tudi celotna Velika didaktika v prevodu Ravnikarja. V slovenskem tisku je od takrat do danes izšlo okoli 130 prispevkov, ki so v celoti posvečeni Komcnskemu. Zadnji celovit prikaz Komcnskega pa je prevod knjige Jana Paneka: Jan Amos Komenski (1993). Več kot tretjina teh razprav je izšla pred 100 leti, torej ob praznovanju 300-letnice rojstva. Ugotovimo lahko, daje bil tisti čas Komenski med slovenskim liberalnim učiteljstvom izvor nacionalne identitete, simbol nacionalnega ponosa in upora proti okosteneli avstrijski šolski doktrini.
Med avtorji izpred 100 let, ki so obsežneje predstavili pedagoške ideje Komcnskega na Slovenskem in ki so tudi oblikovali prvo podobo o njem v slovenskem prostoru, je treba omeniti vsaj Lapajneta (1871, 1887), Kryla (1885), Hrašcja (1892), Ravnikarja (1892, 1896).
Zasluga teh avtorjev liberalnega krila je. da dokaj popolno in korektno predstavijo življenje in delo Komcnskega. Prispevki Lapajneta, Kryla. Hrašcja in Ravnikarja odkrivajo slovenskemu učiteljstvu Komcnskega kot očeta moderne šole, pri čemer ga predstavljajo z idejami, ki ostajajo tudi po 300 letih aktualne. Poudarja sc zgodovinski in humanistični pomen pansofije predvsem v zvezi z zahtevo Komcnskega po splošnem osnovnem izobraževanju vseh o vsem. Očitno pa tem piscem ni šlo le za golo poročanje o Komcnskem, temveč uporabljajo njegove ideje kot nekakšen ščit za kritiko avstrijske šolske politike. Komenski je tem piscem simbol boja proti programsko konservativni in didaktično formalistični avstroogrski šoli, predstavljajo ga kot pedagoga nove. prijazne šole. Kryl (1885) razvija med opisovanjem njegovih pedagoških nazorov za tiste čase dokaj liberalislično poglede na učenje in pouk. Iz idej Komcnskega izpeljuje zahteve o lažjem, prijetnejšem, plodnejšem poučevanje, o pouku brez nasilnega in hrupnega zmerjanja, brez tepeža in nestrpne strogosti ler o učenju brez strahu pred kaznijo. Kryl v svoje razmišljanje vključi tudi zahtevo, naj ima šola prostor za igro. Bolje jc. čc otrokovo igro v šoli izkoristimo z.a učenje, kol da jo preganjamo i/, učilnice.
Popularizacija pedagoških nazorov naj bi prebujala med učiteljstvom zavest, da je tedanja šola potrebna prenove. Zlasti jc treba odpravili didaktični formalizem, ki je bil uradni didaktični koncept avstrijske šole in pedagogike.
2. Kako se začne oblikovati negativen odnos do pansofijc
Našo pozornost iz istega obdobja pa prilegnela dve razpravi Mahniča (1892a in 1892b). ravnatelja semenišča in škofa. Mahnič si namreč prizadeva zmanjšati izvirnost in cclo izničiti aktualnost pedagoških nazorov Komcnskega za ledanjo šolo. Hkrati pa v razpravi skuša ustvariti v bralcu vtis, da so filozofski, versko-filozofski in socialno-politični nazori Komcnskega pregrešni in nevarni, ker naj bi jih rodila herezija in sovraštvo "do katoliške cerkve in rimskega papeža" (Mahnič, 1892a, str. 68). Naj-ostrejšo kritiko jc Mahnič usmeril v filozofske in socialne nazore Komcnskega. Pri ocenjevanju le-teh Mahnič nc uporablja izvirnih besedil, temveč citira Lindncrjevo razpravo o Komcnskem, zlasti njen del, kjer govori o lem. kako so prostozidarske lože uporabile Komcnskega za svojega duhovnega očeta. Na to poročilo je naravnana prva razprava (1892a), v kateri pride Mahnič do sklepa, da jc bil Komenski "nevede predhodnik masonstva" (str. 71) ter da je njegova filozofija "seme poznejšega socializma in komunizma" (sir. 77). Tisto, kar očita Komcnskemu, niti ni tedaj splošno znana mistična usmeritev prostozidarstva. temveč ob tem kritizira nazore, ki so se pojavljali med liberalno usmerjeno prostozidarsko inteligenco in jih obeležujejo izrazito antiklcrikalne
ter kozmopolitskc ideje. Tako sc zdi. da je bil Mahničev spis bolj usmerjen v kritiko liberalizma, ki se je širil v delu slovenskih šolnikov, kol pa predstavljanju Komcnskega.
Tisto, kar Mahnič Komenskemu najbolj zameri, je "versko-lcoretična tolerancija in indiferentnost" (str. 77) ter razglašanje enakosti med ljudmi po veri, stanu, imetju in dostojanstvu (ib). Moli ga zavzemanje za svobodo subjektivnega pojmovanja v verskih stvareh, namesto priznavanja cerkvene avtoritete, nasprotovanje dogmam in simbolom ter težnje po svobodnem raziskovanju in svobodi prepričanja. Komenski se po Mahniču zavzema za skeptični racionalizem, ki ne priznava pozitivnega krščanstva.
Mahničevo kritiko Komcnskega predstavljam podrobneje zato, ker je z n jo prvič v intepretacijah na Slovenskem izpostavljen negativen odnos do pansofije. Pansofija naj bi bila nekakšna "posebna verska filozofija", nazor, ki leži k združitvi vseh kristjanov in drugih vernikov ler celo verujočih in neverujočih na načelih "čiste občečlovečnosti" (ib., str. 74-75). Pansofije ne razlaga kot celotne modrosti, temveč kol "vse obsegajočo vero..., v kateri izgubi svoj individualni obstanek kristjan. Žid. pogan itd." (ib.. 75).
Učinek Mahničevih prispevkov je bil že v istem letu večstranski. Interpreti Komcnskega so se takoj distancirali do analemiziranih filozofskih naukov in poudarjali, da se slovenski učitelji pridružujejo spoštovanju Komcnskega, nc da bi se odrekali katoliški veri svojih očetov in avstrijskemu patriotizmu, da ga ne slavijo niti kot škofa "skupnosti čeških bratov" niti kol protestantskega teologa ali filozofa, temveč kot pedagoga in utemeljitelja ljudske šole.
Razprave o Komenskem pred 100 leti ilustrirajo, kako sc je postopoma razvilo pojmovanje, ki omalovažuje pomen njegovega pansofičnega stremljenja in njegove filozofije. Iz pedagoške misli Komcnskega jc bil s tem amputiran njegov vzgojni koncept, ki je v neposredni duhovni resonanci z njegovo filozofijo.
3. Pansofijo je kot temel j vzgojnega sistema rehabilitirala kulturna pedagogika
Problem vseh sodobnih interpretacij Komcnskega je razmerje med pansofijo in didaktiko, to je drugače rečeno razmerje med vsebinsko-vzgojno in formalno-didak-lično optiko pouka. Šele po razpadu Avstroogrske jc čutiti tudi na Slovenskem obrat v razumevanju Komcnskega. ki razume pansofijo kol tisto točko, iz katere se osmisli cclotcn njegov pedagoški sistem in zamisel o prosvetljevanju človeštva... Deloma je to značilno za Lahove komentarje k Orb i s pietusu (1915-1919), še bolj za Lahov e razprave o Komenskem iz leta 1921, zelo izrecno pa je to v Oz.valdovih razpravah iz. leta 1920 in 1932. Lah v svoji razpravi komaj omenja Veliko didaktiko. Kot osrednji spis Komcnskega razlaga preroško pesem "Oporoka češkobratske enote". Lah v razpravi odmeri pomembna mesta pansofiji. Pansofija naj bi služila predvsem posvetnim ciljem poučevanja vseh o vsem. Iz. nje izpeljuje zahteve, naj bo znanje dostopno vsem. tudi najubožnejšim. kar je pogoj za splošno ljudsko duhovno blagin jo in širjenje znanosti po svetu. Lahovo gledanje je bilo rehabilitacija pansofije, če pomislimo na spise Mahniča.
Tudi za Ozvaldovo predstavitev Komcnskega bi lahko rekli, da se opira na tedaj najmodernejša spoznanja o Komenskem. Kot zastopnik duhoslovne (kulturne) pedagogike in pod močnim vplivom čeških komeniologov (citira spise Kvačale in Kad-nerja). razlaga pedagogiko Komcnskega z izpeljavo njegovih filozofskih nazorov, zlasti pansofije. Ozvald Komcnskega poimenuje začetnika moderne pedagogike, pri čemer njegov največji pomen vidi prav v "spočetju velike misli o prenovitvi človeštva, ki naj bi jo uresničil ogromen duhovni opus z. imenom Pansophia (vsemodrost)" (Ozvald. 1920, str. 3). Na tem mestu jc prvič na Slovenskem predstavljena tudi celotna zgradba načrta za pripravo pansofije. V svojem drugem spisu o Komenskem se je Ozvald (1932) v naslovu sicer omejil na predstavitev Velike didaktike, ki pa v svojem duhu izhaja iz
pansofijc. Sem sodi poudarjanje pomena humanistične izobrazbe, pritrjevanje "total-nostnemu" razumevanju človeka in življenja ter razkrivanje vloge vzgojitelja.
Ob koncu razprave pa odpira Ozvald ključno vprašanje, češ da sodobniki Velike didaktike nikoli niso razumeli v njeni celovitosti, ker so iz nje iztrgali le tisti del, ki je namenjen intelektualnemu pouku. V sklepnem delu razprave (1932), ki izzveni v nekako pesimistični ugotovitvi, da vzgoja izginja iz. moderne šole, navaja Sprangerjev spis o Komcnskem iz leta 1920.
4. Kako se utrdi interpretacija o progresivnosti izobraževalnega in konservativnosti vzgojnega koncepta Komenskega
Toda tovrstnih raziskovanj versko-filozofskih nazorov Komcnskega v naslednjih letih ni bilo več. Okrepijo pa se interpretacije, ki Komcnskega predstavljajo le kot utemeljitelja modernega izobraževanja. To vidimo že iz Bezjakovc "Občne zgodovine vzgoje in pouka" (1920), kjer izraža navdušenje do Komcnskega vendar le kot utemeljitelja "splošne ljudske šole", "naravnega poučevanja", "ponazorovanja". Ob tem kar vzneseno zapiše, da moderna "didaktika v tem pogledu ni prišla niti za korak naprej" (ib. str. 102).
Podobno, le veliko bolj izrecno, sodbo daje o Komcnskem pol stoletja kasneje Strmčnik (1970) v razpravi, ki obravnava poglede Komenskega na šolsko kazen. Strm-čnik pravi, da moramo pri Komcnskem razlikovati dve smeri pogledov na kazen. Prva sc nanaša na kazen v izobraževanju, kjer Komenski kritizira staro šolo in se zavzema za odpravo surovih metod, zastraševanja ter le redko soglaša s strogostjo ali uporabo kazni. Drugačni pa so pogledi Komenskega na vlogo kazni v moralnem in verskem vzgajanju, kjer naj bi Komenski sprejemal "stare metode, ki jih je pri izobraževanju ožigosal in zavrgel" (Strmčnik. 1970, str. 93). Iz. tega Strmčnik izpelje sklep, da je "na področju moralnega vzgajanja Komenski daleč zaostajal za humanistično pedagogiko"... in je v tem pogledu "ostajal zvest težnjam fevdalnega vzgajanja" (ib., str. 94). Tako se v interpretacijah Komcnskega poglablja razpoka v oceni pogledov Komcnskega na vzgajanje in izobraževanje.
• To nasprotje v Komcnskem ugotavlja tudi najpomembnejša razprava o Komcnskem v povojni pedagogiki na Slovenskem, ki jo je napisal Schmidt (1958). Osrednji sporni problem jc tudi v tej interpretaciji pansofija. Schmidtu se zdi. da jc Komenski nekako neupravičeno ali cclo nespametno pripisoval pansofiji večji pomen kot didaktiki. Pansofijo razume kot poskus opredelitve vsebine splošne izobrazbe, zato vidi njen pomen izključno v izobraževalni, nikakor pa ne v vzgojni funkciji šole (Schmidt. 1958). To stališče ni nič drugega kot posledica Schmidtovc predpostavke, da je vzgojni koncept Komenskega v svoji osnovi konservativen. To Schmidt izrecno pove, ko pravi, da jc "pri določanju vzgojnega smotra (Komenski, op. ZM) plačal davek srednjemu veku", ker jc zanj "glavni smoter človeka življenje na onem svetu" (ib. str. 12), končni cilj šolanja pa pobožnost. Takšen očitek jc gotovo plod odnosa tedanje družbe in zlasti socialistične pedagogike v petdesetih letih do cerkve in religije.
Sam sem prepričan, da vzgojnega konccpta Komenskega ni mogoče razumeti samo iz Velike didaktike. Njegov vzgojni koncept izhaja iz njegovih univerzalističnih idej, ki jih je v smislu "vse o vsem" razvil v številnih delih posebej pa v delili "Gledališče (kasneje Amfitcater) univerzalnosti stvari". "Labirint sveta in paradiž srca". "Globina varnosti" (Centrum securitatis), "Informatorij materinske šole", "Informalorij latinske šole", "Unum ncccssarium". Najbolj pa so tc ideje razvite v njegovem sintez-nem spisu "Splošni posvet". V njem jc Komenski razvil svoje univerzalistične poglede
na različnih področjih človeškega delovanja. V zadnjem poglavju tega dela (pannut-hesia) Komenski razvija tudi svoje socialno politične poglede. Tu prihaja do izraza njegov deloma naivni socialni optimizem, zlasti v tem. da jc mogoča reforma države, vere ter celotne svetovne skupnosti, ki naj hi zagotovila razvoj svetovnega šolstva na enotnih temeljih kot osnovo za odpravo moralne in duhovne bede vseh ljudi ter mirno reševanje sporov med vsemi državami, narodi in verstvi. Tu razvije svoje poglede na družbeno pravičnost, izreče se za princip enakosti vseh ljudi, za ukinitev kolonialne nadvlade med narodi in za vero v možnost večnega miru. Vsi ti cilji pa sc povezujejo z njegovim pedagoškim naukom, z vero namreč, da je vse to mogoče doseči s pravilno vzgojo. Zato tvori prav Pampaedia osrednji steber njegovega spisa Splošni posvet.
Na tej viziji Komenski gradi svoj koncept vzgoje, posebej še moralne vzgoje, ki integrira vase vrednostni sistem in mnogotere moderne vrednote povsem posvetnega pomena: toleranco, svobodo prepričanja, mir. medsebojno spoštovanje, enakost med verami, narodi, državami in ljudmi, odpravo verskega in nacionalnega kolonializma, odpravo vojske in vojne, odklanjanje verskih dogem. Objektivno jc mogoče dokazati, da jc Komenski tudi v tem pogledu dejansko vplival na formiranje antidogmatske, antiklerikalne in kozmopolitske misli v nadaljnji zgodovini. Prav po tem, kako definira vzgojo, njen pomen z.a človeka in človeštvo ter kaj sprejme za svoj vrednostni kodeks in vzgojni smoter lahko štejemo Komenskega med lucidnc napovedovalce oziroma začetnike razsvetljenstva, razsvetljenske pedagogike in šole.
Uporabljeni viri:
Dr. Janko Bczjak: Občna zgodovina vzgoje in pouka, Kr. zaloga šolskih knjig in učil. Ljubljana 1921. Hraše. J. K.: Jan Amos Komcnsky. Na proslavo 300-letniee preložil R(adoslav) K(nallič). V: Popotnik 13/1X92, str. 83-88.
Kryl, J.: Jana Amosa Komenskega življenje in delovanje, V Popotnik 6/1X85, str. 210-212, 225-227. 241-
244, 257-260. Lah, 1.: J. A. Komcnsky, V: Popotnik 1921, str. 9-21.
Lah, I.: Pater Hipolit in njegov "Orbis pietus", V: Popotnik, 40/1919, str. 4X-56, X1-X4.
Lapajnc, I : Ivan Komenski in njegova didaktika. V: Učiteljski tovariš 1X71, str. 322-324. 338-342.
Lapajnc, Ivan.: Ivan Komenski. V: Učiteljski tovariš IXX7. str. 195-197. kasneje tudi razširjeni ponatis v
Kratka zgodovina pedagogijc. Medveš. Z.: Interpretacije nazorov Jana Amosa Komenskega pri Slovencih, V: Sodobna pedagogika, leto
1992, štev. 3-4, str. I IX-134 Mahnič, A.: Internacionalna slavnasl Jana Amosa Komenskega, Rimski katolik, IX92a. str. 65-7X. Mahnič, A.: Bodi luč! - slaviteljem Komeskega! V: Rimski katolik, IX92b. str. 136-147. Ozvald, K.: Jan Amos Komcnsky, Pedagoški letopis za leto 1920. Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1920, str 1-10.
Ozvald, K.: Didactica Magna. Pedagoški zbornik. Slovenska šolska matica, Ljubljana 1932. Ravnikar, J : Tristoletnica J. A. Komcnskega. V: Učiteljski tovariš. 32/1X92, str. 17-18, 33-36. 51-53, 65-67, 81-82 in 97-99.
Ravnikar, J.: Važni spisi Jana Amosa Komcnskega. v: Pedagoški letnik 1X96/6, str. 47-75.
Schmidt, v.: Jan Amos Komcnsky. predgovor v: Komenski, J. A.: Velika didaktika. Zveza pedagoških
društev LR Slovenije, Ljubljana 1958. Strmčnik, F.: Pogledi Jana A. Komenskog na školsku kaznu, V: Pcdagogija, Beograd 1970/1, str. 91-94.
Sodobni učitelj razumnik
MILAN DIVJAK
Program posveta omogoča neomejeno i/.hiro tematike, ki zadeva vprašanja intelektualcev ali razumnikov. Možno jc poseči v preteklost, zajeti sodobnost ter prihodnost. Ker jc to področje vseobsežno, zapleteno in v mnogih vedah podrobno obdelano, se bi omejil na drobno, toda sedaj vedno bolj zanimivo vprašanje o učitelju razumniku, kot o posamezniku in članu svoje poklicne skupine. Ker bodo verjetno drugi podrobno opredelili intelektualca razumnika, zadostuje, če v ožjem in strogem pomenu besede štejemo med razumnike ljudi, ki ustvarjalno prispevajo k stroki pa tudi k družbenemu razvoju, torej razmišljajo nc lc o svojih ožjih strokovnih, temveč tudi o širših družbenih, kulturnih, etičnih, političnih vprašanjih. Zaradi tega spadajo sem znanstveniki, umetniki, tehniki, učitelji, državniki, zdravniki, novinarji in drugi. Pri vseh gre za resnično obvladanje področij, s katerimi sc ukvarjajo, za njihovo razvijanje pa tudi za njihovo globlje idejno, etično, socialno osmišljanjc. Taki ljudje razumniki so lahko različnega spola, socialnega porekla, izobrazbe, lahko izhajajo iz različnih družbenih slojev. Značilno jc, da se neprestano razvijajo, vendar ohranjajo bistvene osnove svetovnega nazora in sistema vrednot. Ta ni odvisen od javnega mnenja, dnevnih političnih in drugih sprememb in pritiskov.
Primere za ustvarjalne in družbeno angažirane razumnike bi lahko iskali v zgodovini vseh vrst znanosti, literature, filozofije, gospodarstva, tehnike, umetnosti, pa tudi v sodobnosti. Lahko bi iskati njihov družbeni, idejni, strokovni izvor in sledili njihov individualni osebnostni, socialni, moralni razvoj. Ustvarjalnost lahko preučujejo razne znanosti, zlasti psihologija, sociologija, pedagogika in druge. Ni nujno, da bi bili vsi, ki jih štejemo k razumnikom, tudi genialni ustvarjalci, odkritelji, izumitelji ali idejni voditelji, vendar mora biti njihovo delo in življenje plodno in za družbeni napredek relevantno vsaj na nacionalnem območju, če nc seže v regionalne in širše prostore. Resnični razumnik ni le oster mislec, temveč tudi plemenit človek. Zato svoje talente, sposobnosti in znanje daje v službo sočloveka, svoji nacionalni in tudi mednarodni skupnosti.
Najtežjo, najbolj poniževalno in negotovo pol jc imel učiteljski poklic. V naših krščanskih okoljih izhaja iz mežnarskega poklica. Zato je bilo učiteljevo glavno opravilo oskrbovanje cerkve in hlapčevanjc duhovniku, srenji, pozneje strankam in birokraciji. Pouk je bil postranski, zato sc zanj ni bilo potrebno temeljito izobraževati. Učitelji so imeli izmed vseh poklicev najskromnejšo izobrazbo, najslabšo plačo in najnižji ugled v družbi. Skrbno seje pazilo s strani cerkve, plemstva in državne birokracije, da učitelji niso dobili boljše izobrazbe, da nc bi mislili s svojo glavo, da ne bi bili ustvarjalni. Zato so bili učitelji tudi po letu 1869, ko so dobivali srednjo izobrazbo, še vedno daleč za duhovnikom, zdravnikom, veterinarjem ali pravnikom. Tako je ostalo pri nas tudi med obema vojnama in še veliko let po drugi svetovni vojni. Vedno so bolj ali manj podcenjevali učiteljevo delo, obenem pa od njega pričakovali in zahtevali čudeže. So bila obdobja, ko so učitelji in njihove družine dobesedno stradali, če sc niso dosledno podrejali tem ali onim, predvsem pa klerikalnim strankam. Režimi in zlasli cerkev so se bali svobodomiselnih in naprednih učiteljev, zato so jih preganjali in izstradali. Tudi profesorski poklic, ki je sicer imel boljši status, sc je moral osvobajati cerkvenega nadzora, podrejenosti, odvisnosti. Zaradi visoke izobrazbe so profesorje srednjih šol že prištevali med razumnike, da nc govorimo o visokošolskih učiteljih.
Zgodovina šolstva, pedagogike in učiteljskega poklica kaže, kako so sc učitelji
stoletja bojevali za višjo izobrazbo, za socialno, politično in kulturno emancipacijo. Zavedali so sc, da brez višje izobrazbe ne bodo izboljšali šole, zlasti pa ne družbenega položaja in gmotnega stanja. Zato zasledimo zahteve po višji in cclo univerzitetni izobrazbi že pred prvo vojno. Še bolj odločno pa so tako izobrazbo zahtevali med vojnama in po drugi vojni. Ne le klerikalni režimi in meščanske stranke, temveč tudi nova ljudska oblast po vojni ni takoj uresničila teh zahtev. Spričo pomanjkanja učiteljev in razdrtih šol je bilo potrebno ustvarjati najnujnejše pogoje za šolan je otrok. Kljub temu so takoj po vojni ustanovili Višjo pedagoško šolo v Ljubljani, v Mariboru pa celo Visoko pedagoško šolo, ki jc zaradi pomanjkanja visokošolskih učiteljev delovala le na prvi stopnji. Šele leta 1984 smo začeli izobraževati tudi učitelje osnovnih šol na akademski stopnji.
Učitelji z visokošolsko izobrazbo se v svetu in pri nas še vedno čutijo manjvredne. Na eni strani gre verjetno za manj kvalitetno izobrazbo, na drugi pa vpliva značaj dela. Raziskave kažejo, da učiteljski poklic kljub akademski stopnji nima ustreznega družbenega ugleda, zato je tudi slabše nagrajen, zato se zanj odločajo manj ambiciozni študenti oziroma študentke, ki so v večini. Ker je to množičen poklic, katerega uspešnost jc močno odvisna od dejavnikov, ki so zunaj dosega učiteljev, ni tako ccnjcn. obenem pa jc izpostavljen družbeni kritiki. Zaradi nadpovprečnega napora, ki ga zahteva učiteljevo delo, ostane premalo sil za sproščeno ustvarjalno delo, za inovacije, za široko izpopolnjevanje. Očitno je tudi. da pedagoško delo nc daje občutka zaključenosti, zato se učitelji čutijo negotove in nezadovoljne. Zaradi številnih dejavnikov jc ogroženo učiteljevo telesno in duševno zdravje. Vse to večino učiteljev ovira, da bi si razvili višje aspiracijc, da bi se strokovno poglabljali, da bi iskali nova pota in da bi si prizadevali za globlje osmišljanjc svojega dela. To v večini primerov velja tudi za druge akademske poklice, saj recimo nekateri tehniki, ekonomisti, pravniki, zdravniki ali profesorji in drugi delo opravljajo rutinsko, brez višjih socialnih, etičnih, kulturnih in drugih aspiracij. brez globokega doživljanja in s tem ustvarjalnosti, ponekod celo brez spoštovanja poklicne etike.
V tem zapisu ni mogoče pojasniti, zakaj imamo med velikim številom akademskih izobražencev premalo resničnih razumnikov. Morali bi se vprašati, s kakšnimi motivi, aspiracijami, pričakovanji in ambicijami se vpisujejo mladi na določene fakultete, kakšne so njihove sposobnosti in nagnjenja, kako so sc oblikovali v osnovni in srednji šoli. Vprašanje je tudi, kako poteka izobraževan je na visokih šolah, kako si mladi lahko razvijajo ustvarjalnost, kritičnost in odnos do kulture, vrednot, do stroke, do določenega dela in vlog, ki jih bodo igrali v družbi kot strokovnjaki in državljani. O tem bi morali razmišljati visokošolski učitelji. Ti bi morali biti v najboljšem smislu razumniki, strokovno, znanstveno, družbeno in kulturno angažirani. Njihovo znanstveno in pedagoško delo bi moralo spodbujati mlade - bodoče akademske izobražence k ustvarjalnosti, kritičnosti, h globljemu vrednotenju znanja, izobrazbe, umskega dela. Spodbujali bi jih morali h globini in širini stalnega izobraževanja, k osmišljanju dela, k spoštovanju širših vrednot, k višjim aspiracijam.
Govorimo o svobodnih poklicih, čeprav ne vemo. v koliki meri so ljudje, ki si morajo služiti kruh, svobodni, ustvarjalni, miselno neodvisni. Še manj velja taka "svoboda" za izobražence, ki se morajo udinjati kapitalu, ki so zanimivi le toliko časa. dokler lahko koristijo, ki živijo v stalni odvisnosti od dobre volje delodajalca in v strahu in negotovosti za eksistenco. Podobno velja za uradnike, ki se morajo udinjati strankarskim ustanovam, uradom, javni upravi, ki spreminja kadrovsko sestavo po zmagi te ali druge stranke. Vemo tudi, da so takozvani intelektualci bili ob družbenih spremembah vedno na udaru, da so vladajoče sile z njimi manipulirale. Tudi umetniki in kulturniki so boleče odvisni od družbenih razmer, od političnih in idejnih tokov in sprememb. Množice znanstvenikov so danes angažirane v oboroževalni tekmi, zato z višjega etičnega stališča opravljajo nehumano delo. Njihovi rezultati so namenjeni ubijanju človeka, čeprav se
skrivajo za "obrambo domovine". Mnogi menežerji so v službi kapitala in izkoriščajo delavce. Vprašanje je, ali smemo vse te, ki hlapčujejo, zlasti pa so izkoriščani in ponižani in morajo igrati sramotne vlage, imenovati razumnike.
Čeprav učitelji osnovne šole tudi pri nas dobivajo visokošolsko izobrazbo, ima ta vrsto slabosti, pomanjkljivosti. Razredni učitelji sc pripravljajo za pouk mnogih predmetov, zato sc v nobenega ne morejo poglobili. Tudi predmetni učitelji, kol kaže praksa, za kvalitetno delo niso dovolj pripravljeni, zlasti jim manjka poglobljena družboslovna. psihološka, pedagoška in metodična izobrazba. Pogrešajo prav tiste razsežnosti izobrazbe, ki jim dajejo profesionalnost, ki zagotavljajo, da se lahko dvignejo nad vsakdanjo rutinsko delo, da globlje razumejo svoje strokovno, kulturno, družbeno in humanistično poslanstvo. Učitelj je po naravi svojega dela nc le pedagog, temveč tudi kulturni delavec. To pa je lahko le, če jc njegovo delo v šoli sproščeno, uspešno, plodno in če ima odziv in vpliv tudi v okolju. Družbeno, psihološko in pedagoško ter etično slabo pripravljen in razgledan učitelj jc težko kos problemom v šoli, zato jc preveč obremenjen, zavrl in nezadovoljen, da bi lahko še izžareval v okolje, da bi lahko dojemal in razčlenjeval družbene, kulturne in druge probleme in sc kje plodno udejstvoval.
In vendar bi želeli, da bi učitelji kot množičen poklic, ki lahko znatno vpliva na mlade rodove, na starše, na politično in kulturno javnost ter življenje, imeli med seboj kar največ ustvarjalnih, širokih, kulturnih stanovskih tovarišev, ki bi jih lahko šteli med razumnike v pravem pomenu besede. Učitelji, ki so nekoč imeli skromno izobrazbo, so v najtežjih razmerah revščine, političnih preganjanj in delovnih obremenitev skrbeli za sa-moizobražcvanjc. Skrbno so sledili dosežkom pedagogike, psihologije, družbenih in drugih ved in dosegli široko in temeljito razgledanost. Mnogi so zato sodelovali v strokovnih in političnih ter drugih glasilih, pisali so učbenike, poslali so pesniki, pisatelji, komponisti, družbeni, politični in kulturni delavci. Mnogi so izobrazbo dopolnili na visokih šolah, ko so jim lo dovolili, in poslali profesorji učiteljišč, univerz. V najtežjih razmerah so se razvili v razumnike, v ustvarjalec, ki so veliko prispevali v strokah pa tudi h kulturnemu življenju določenih obdobij. Trajno so sc zapisali v zgodovino šolstva, pedagogike in kulture.
Danes je spričo visokošolskega izobraževanja učiteljev več možnosti, da bi sc razvili v razumnike, v ustvarjalne in visoko kulturne delavce in državljane. Čeprav jc to. kot smo poudarili, odvisno od mnogih okoliščin in dejavnikov, od predhodnega razvoja, sposobnosti, dispozicij in družbenih spodbud, bi morale visoke pedagoške šole več prispevati k takemu razvoju. Na eni strani gre z.a poglobljeno znanstveno izobrazbo, ki mora biti povezana z. življenjem in zgrajena na solidni splošni razgledanosti, na drugi strani pa za cclo vrsto pedagoških, družboslovnih, filozofskih, psiholoških in drugih ved, ki dajejo poklicni profil učitelju. Od znanja in izobrazbe jc treba mlade voditi k pedagoški, psihološki. filozofski, jezikovni kulturi. Bodoči učitelji naj bi bili družbeno kritični. Kljub pristni povezanosti z družbo naj bi imeli do nje kritično dislanco. miselno in čustveno naj bi presegali družbena navzkrižja in lokalne ter strankarske, verske in druge interese. Globok vpogled in tudi realen odnos naj bi si pridobili do pojavov v domači in svetovni skupnosti. Le tako bi lahko kot razumniki delali v korist mladih rodov in naprednih teženj doma in v svetu.
Literatura
Hargreavcs Andy: Changing Teachers, Changing Times: Teachers' work and Culture in the Postmodern Age.
Cassel. London 1994 (272). Pearson Allen T.: The Tcahcr. Theory and Practice in Teacher Education. Routlcgc. New York - London, 1989(168).
Divjak Milan: Oblikovanje učiteljev osnovne šole. Učiteljeva poklicna podoba V Mariboru. Pedagoška akademija 1973 (311).
Ko se intelektualcem rušijo temelji - apostol Pavel
ZVONKO TURINSKI
Govoriti o tako veliki osebnosti, intelektualcu, eni od najvplivnejših krščanskih osebnosti vseh časov, je zame velika čast, hkrati pa zelo težka in odgovorna naloga, posebej zaradi tako kratkega časa, ki mi je na razpolago. Apostol Pavel jc živel v prvem stoletju našega štetja. Rojen je v Tarzu, rimski pokrajini Ciliciji med petim in desetim letom. Umrl jc nasilne smrti, bil obglavljen leta 67 v Rimu. Rodil sc jc v mešanem zakonu očetu Rimljanu in materi Judinji. V veliko čast in blagor vsakemu narodu jc, če se lahko ponaša s svojimi razumniki, kajti razumnost in modrost, ki zapuščata neuničljivo dediščino, sta neprecenljivo bogastvo, neizčrpen vir življenja nc samo lastnemu narodu, temveč vsem narodom in vsem časom. Enako velja za krščanstvo. Cerkev, ki ji jc zapustil svojo dediščino genij krščanstva apostol Pavel, ki jc po božji volji in vodstvu Svetega duha napisal več kot polovico novozaveznih knjig Svetega pisma. Ker sc moja tema, sicer teološka, nanaša na intelektualce, mi je žal, da o apostolu Pavlu ne morem povedati tistega, kar mu pripada, temveč sc bom omejil samo na del njegovega razmišljanja o intelektualcih. To je zelo tehten razlog, da moje razmišljanje o apostolu Pavlu temelji izključno na Svetem pismu kol najbolj izvirnem dokumentu o življenju in delu nenadomestljivega velikana Cerkve, ki sam o sebi pravi, da je najmanjši izmed apostolov, ki ni vreden, da bi sc imenoval apostol, ker je preganjal božjo cerkev (1. Korinčanom 15:9). Zaradi lega se je še bolj trudil oznanjati evangelij Jezusa Kristusa, evangelij božje moči in zveličanja vsem ljudem, narodom tistega časa, o čemer zelo natančno priča Sveto pismo v knjigi, ki se imenuje Dejanja apostolov. V svojih spisih, listih namenja zelo veliko prostora intelektualcem, katere deli v dve skupini:
Prva skupina so intelektualci s človeško modrostjo oziroma pod vplivom človeške modrosti.
Druga skupina so intelektualci z božjo modrostjo oziroma pod vplivom božje modrosti.
Za obe skupini inlelektualcev ali kakor to imenuje apostol Pavel obe "vrsti modrosti" pravi: "Bratje, tudi ko sem jaz prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z izbranimi besedami ali z modrostjo oznanjal božjo skrivnost. Sklenil sem, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. K vam sem prišel slaboten, v strahu in velikem trepetu. Nisem govoril in nisem oznanjal s prepričevalnimi besedami modrosti, temveč sla se izkazala Duh in moč. da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti ampak na božji moči. In vendar oznanjamo modrost med zrelimi; pa nc modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti so minljivi. Oznanjamo pa skrivnostno božjo modrost, tisto prikrito, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil za naše zveličanje. Te ni spoznal noben mogočnik lega sveta. Zakaj ko bi jo bili spoznali. Gospoda veličastva pač nc bi križali" (1. Korinčanom 2:1-8). Takoj v tretjem poglavju nadaljuje: "Nihče naj se ne vara! Če kdo izmed vas misli, da je moder na tem svetu, naj postane nespameten, da bo moder, zakaj modrost tega sveta jc v božjih očeh nespamet. Zapisano jc namreč: 'Modre ujame v njihovo lastno zvijačnost.' in zopet 'Gospod ve, da so misli modrih prazne.' Zato naj sc nihče ne ponaša s tem ali onim človekom!" (1. Korinčanom 3:18-21) Apostol Pavel jc bil na začetku svojega življenja, kot vsak človek, del prve skupine intelektualcev. Ti dve skupini opisuje kot med seboj popolnoma ločeni skupini. Prehod iz prve v drugo skupino intelektualcev je nemogoč z
lastnimi prizadevanji, temveč samo v primeru božjega nadnaravnega posega, ki ga jc tudi apostol Pavel sam doživel.
Življenje in učenje, verovanje in modrost apostola Pavla po prehodu iz. prve v drugo skupino je bilo popolnoma spremenjeno. Življenje pred spreobrnitvijo, ponovnim rojstvom ali kakor to Jezus imenuje "rojstvo od zgoraj" se je v času osebnega srečanja z živim Bogom, Jezusom Kristusom, močno zamajalo, zrušilo. Prehod iz ene v drugo skupino brez tako radikalne spremembe ali "časa, ko sc intelektualcem rušijo temelji" jc nemogoč brez doživetja popolnega zloma. Take izkušnje niso edini primer v življenju apostola Pavla, temveč primer vseh intelektualcev, ki so v času božjega posega doživeli spreobrnitev oziroma zamenjavo prve z drugo skupino. Takšno doživetje, usoda sc listini, ki niso doživeli česa podobnega, zdi nerazumljivo in odvečno. Apostol Pavel govori o svojem življenju v prvi skupini, da je vredno spoštovanja, hvale, časti, zaupanja. visokih dosežkov samo do takrat, dokler ga nc primerjamo z vrednostjo življenja druge skupine. Daje temu res tako, sam apostol pravi: "Obrezanci smo namreč mi. ki služimo Bogu v njegovem duhu in se ponašamo v Kristusu Jezusu, pri tem pa nc zaupamo sami vase, čeprav bi jaz lahko zaupal sam vase. Če kdo drug misli, da lahko zaupa vase, smem jaz to šc bolj: obrezan sem bil osmi dan, sem iz Izraelskega l judstva, iz Benjaminovega rodu, Hebrejcc izmed Hebrcjccv, po postavi farizej, po gorečnosti pregan jalec Cerkve, neoporečen v pravičnosti, ki jo terja postava. Toda kar jc bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Se več. za izgubo imam vse v primerjavi z. vzvišenostjo spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa" (Filipljanom 3:3-8). Apostol Pavel je bil intelektualce kot vsi ostali. Postal jc inlclcktualec, ker se je šolal pri Gamalielu. učitelju postave, ki jc med vsemi ljudmi užival velik ugled (Dejanja apostolov 5:34). Šolanje pri Gamalielu mu je tako koristilo, da jc postal vrhunski poznavalec judovskih predpisov, neoporočen v pravičnosti, ki jo zahteva postava. Doseženo znanje, ki ga jc povezal z gorečnostjo za izvrševanjem natančno vsega, kar nalaga judovska vera, ga jc pripeljalo tako daleč, da je postajal eden od najbolj vplivnih, pomembnih in perspektivnih oseb tistega časa. Ne glede na to, da jc imel za nas popolno življenje, jc bil del prve skupine intelektualcev. Biti religiozen in natančno izpolnjevati vse. kar zahteva zakon in predpisi, jc samo del tradicije, šeg, ljudskega izročila, sad človeških prizadevanj, kar v božjih očeh nič ne koristi. Zato jc sebe in vse tiste, ki tako razmišljajo in delajo, razvrščal v prvo skupino. Za njih pravi, da so ljudje samo z zunanjim videzom pobožnosti, vera pa jim jc nezanesljiva in so brez uspeha (2. Timoteju 2:9). Druga skupina intelektualcev so vsi tisti, ki so doživeli osebno srečanje z Jezusom Kristusom, so ljudje, katerih življenje temelji na božji moči in ne na lastni modrosti, lastnem prizadevanju. Doživljajo notranjo moč, ki sc kaže v pobožnosti, ki ima vir v Bogu in je sad božjega dela v človeku (1. Timoteju 4:8). V to drugo skupino intelektualcev apostol Pavel razvršča vse tiste, ki so sprejeli milost po veri v Jezusa Kristusa: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar nc iz svoje moči, ampak jc to božji dar. Tudi niste odrešeni iz del, da se ne bi nihče hvalil" (Efežanom 2:8-9). To so tisti, ki so sprejeli božjo moč: "Beseda o križu jc namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, nespamet; nam, ki smo na poti zveličanja, pa jc božja moč. Pisano je: 'Uničil bom modrost modrih in spodnesel razumnost razumnih. Kje je modrijan, kje je pismouk. kje je učenjak tega sveta'.' Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v nespamet? Ker pač svet s svojo modrostjo ni spoznal Boga v Njegovi modrosti, jc Bog sklenil rešiti tiste, ki verujejo po nespameti oznanila. Judje namreč zahtevajo znamenja. Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, ki je Judom v spotiko, poganom nespamet. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, oznanjamo Kristusa, božjo moč in božjo modrost. Zakaj to. kar jc nespametno pri Bogu, jc modrejše od ljudi, in kar je pri
Bogu slabotno, jc močnejše od ljudi. Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani! Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je i/bral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar jc močno. Bog si je izbral listo, kar je v svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi osramotil tisto, kar je, da si pred Bogom ne bi ponašal noben človek. Iz Njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki jc za nas poslal božja modrost, pravičnost, posvečenje in odrešenje, kakor je zapisano: Kdor se ponaša, naj sc ponaša v Gospodu" (1. Korinčanom 1:18-30). Tako nam apostol Pavel daje svojo definicijo intelektualca, modrijana, ki je popolnoma drugačna od vseh definicij, ki jih pozna ta svet. Po apostolu Pavlu jc intelektualec samo tisti, ki se ponaša z. Gospodom in priznava božjo moč. Takšno definicijo intelektualca je dala oseba, ki sc jc v polni meri srečala z Bogom. Tako so prejšnji temelji in prejšnja usmeritev doživeli korenite spremembe. Tako je apostol Pavel namesto predvidene najvišje duhovne oblasti sprejel mesto, ki pripada služabnikom. Take zamenjave verjetno nc bi sprejel nihče izmed modrijanov tega sveta. Čeprav jc zaradi tega zelo trpel: "Bil sem v hujših naporih, večkrat v ječah, neizmerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj ko štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnovali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan prebil na globokem morju. Pogosto sem bil v nevarnostih na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnosti pred rojaki, v nevarnosti pred neverniki, v nevarnosti v mestu, v nevarnosti v samoti, v nevarnosti na morju, v nevarnosti med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti" (2. Korinčanom 11:23-27). Vendar zelo srečen in zadovoljen, človek oznanjcvalec evangelija, ki: "se ni sramoval evangelija, saj jc vendar božja moč. dana v rešitev vsakomur, ki veruje" (Rimljanom 1:16). Tako apostol Pavel ne želi vedeti nič drugega, razen kakor sam pravi: "Sklenil sem. da med vami nc bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer za križanega" (1. Korinčanom 2:2). Vse znanje, ki ga jc imel, vse poznavanje rimsko-grške in judovske kulture, odlično znanje orientalskih jezikov, vsa sposobnost in avtoriteta za apostola Pavla ni nobena vrednost v primerjavi z vrednostjo, ki jo je dobil v osebi Jezusa Kristusa. Doživel jc tudi takšno čast. ki je ni od ljudi še nihče, da je bil vzet v tretje nebo in da je tam slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dano govoriti (2. Korinčanom 12:2-4), razen v primeru: "Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo" (1. Korinčanom 2:9). Zaradi lega se ne želi hvaliti, rajši sc vzdrži, da ne bi kdo mislil o njem več. kakor to. kar na njem vidi (2. Korinčanom 12:6). Nedvomno jc. da je apostol Pavel eden od največjih osebnosti krščanstva, zgodovine, oseba, ki je zaradi božjih razodetij udarila temelje in pečate krščanstvu in zahodni kulturi, veri v absolutno resnico, ki osvobaja, veri v boljši svet, svet ljubezni, svobode in miru, ki jc v Jezusu Kristusu. Evangelij odrešitve, ki je v Jezusu Kristusu, jc ponesel v ves tedanji svet, svet rimskega kraljestva. Objavil je način trganja okov suženjstva grehu, egoizmu, krivici. Oznanja svobodo v Jezusu Kristusu vsem, nc glede na družbeni položaj, vero, narodnost, in jih vse poistoveti v enak položaj v odnosu do Boga. Boga imenuje za našega očeta. Verujoče pa za člane božje družine. Jezus Kristus je naš brat. tako smo vsi eno v Kristusu (Kološanom 3:11). Ljudem, ki tavajo in iščejo pot. ponuja pot modrosti, prinaša upanje, ki jc v Jezusu Kristusu, upanje v večno, drugačno, pravično in boljše življenje. Svoje življenje jc v polni veri podredil Bogu.
ZAKLJUČNA MISEL:
Svoje predavanje o apostolu Pavlu želim zaključiti z njegovimi besedami, ki so postale tudi moja last: "Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu sinu temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega? Kdo bo obtoževal božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, je vstal od mrtvih in sedi na božji desnici ter prosi za nas? Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo. Imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem. ki nas jc vzljubil. Zakaj prepričan sem: ne smrt nc življenje, nc angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, nc globokost nc kakršnakoli druga stvar nas nc bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusi, našem Gospodu" (Rimljanom 8:31-39). To so tudi besede vseh drugih intelektualcev do današnjih dni, ki so doživeli zlom svojih temeljev življenja in sprejeli božjo modrost.
Literatura
Sveto pismo stare in nove zaveze. Ekumenska izdaja. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1994.
S kakšno politično kulturo vstopamo v Evropo?
(teze)
BOGOMIR NOVAK
Evropske države sc razlikujejo po ravni (politično) kulturnega kapitala. Povpraševanje po njem narekuje ta zapis. Slovenci smo ohranili dvom in kritično distanco tudi do lastne države, kot smo ju imeli do prejšnjih državnih tvorh: Avstroogrskc in Jugoslavije. Proces dezintegracije se je globje zasidral v narodno dušo kot proces nove integracije. Izkušnje za upravljanje z državo smo si pridobili posredno (z opazovanjem in sodelovanjem) pri soupravljanju Jugoslavije. Prve elemente modeme državnosti smo oblikovali žc po prvi svetovni vojni. Obstajajo tudi notranji družbeni razcepi v Sloveniji med staro (politične, ekonomske, kulturne) elito in novimi, ki so nastale neposredno pred tranzicijo in po njej, med tistimi, ki dobivajo, in tistimi, ki izgubljajo, med seku-lariziranim in nesekulariziranim, med mestom in vasjo.
Danes živimo v vmesnem, zmedenem, hipokritskem času tranzicije. v katerem 'maske niso padle'. Participativna politična kultura jc v Sloveni ji šc nerazvita. Nekaj več elementov te kulture razvijajo mladi s projektnim pogledom na politiko. Starejši v državah tranzicije ohranjajo pretežno še podaniško - avtokratsko kulturo, ki jc hkrati kultura nezaupanja, pogojena s prevelikimi pričakovanji, hitro marginalizacijo prebivalstva, zapiranjem ustanov vase, avtokratskimi vrednotami in pasivnostjo.
Slovenska država jc decentraliziran subjekt odločanja o političnih zadevah. Naša politična kultura je šc vedno dualistična, kar jc posledica ločitve duhov že pred prvo svetovno vojno in neuspešne homogenizacijc znotraj monopolne ideologije nekdanje Jugoslavije, v kateri se demokratična politična kultura zaradi nerešenega nacionalnega vprašanja ni mogla razviti v ccloti. ampak lc pa nekaterih elementih, ki so bili v relativno avtonomnem položaju Republike Slovenije. V tranziciji je raven politične kulture celo nazadovala zaradi neizkušenosti z večstrankarskim sistemom in drugih otroških bolezni demokracije in šc neurejene pravne države. Pri vključevanju v evropske integracijske proccse bi bilo za nas spodbudno, če bi se veliki začeli učiti od majhnih narodov.
Nova demokratična kultura lahko nastaja na osnovi osvobajanja in premagovanja strahu pred samoodgovornostjo in normalnostjo v smeri neustrašenosti. Vprašanje jc, ali bo dnevna politika pri tem upoštevala tudi mitične in literarne like Črtomira, Klepca, Kralja Matjaža, Čcdcrmaca. Za nas doseganje kakovosti posredne, participativne demokracije z gospodarskega vidika ni težje breme, kot jc za vzhodnoevropske države. S kulturnega vidika je težje, ker Madžari ali Čehi niso tako razcepljeni kot mi.
Za razvoj kakovosti demokracije, živl jenja in dela nam manjka strategija nacionalnega razvoja. Od tega subjektivnega zaupanja jc odvisno, ali bomo znali razlikovati med avtokratskimi in demokratičnimi elementi politične kulture, selekcionirati druge od prvih in se orientirati po demokratičnih.
Avtokratska kultura je z mehanizmi izključujočnosti (mi in oni), podrejanja (več-vrednostni in manjvrednostni kompleks) in nadomeščanja (kult osebnosti, nacionalna religija) posledica neenake delitve ekonomske in politične moči. Dejavniki ohranjanja avtokratske kulture iz polpreteklega obdobja še delujejo.
Kol pozna evropska nacija moramo preboleti naslednje 'otroške bolezni demokracije'. ki so zakonit pojav njene začetne faze:
1.	pretežno strankarska in premalo skupinska politika
2.	premalo razvita moderna instrumentalna racionalnost
3.	utrujenost od uresničevanja utopičnih ciljev
4.	pomanjkanje osebne odgovornosti
5.	pomanjkanje samospoštovanja in spoštovanja drugih
6.	pomanjkanje dialoga, kritičnega mišljenja in konsenza
7.	nove družbene cepitve
8.	prevladovanje kratkoročnih, pragmatičnih odločitev pred daljnoročnimi
Kakovost naše politične kulture je odvisna od razvi jan ja nove zgodovinske samozavesti. Nasproti običajnemu obsojanju drugih (motiv ogroženosti) ali sebe (nevrotici-stično-dionizične vrednote), zaradi česar se nahajamo na robu bolne družbe, razvijamo tretji, bolj realni model cvalvacijc politične kulture. Smo na križišču poli med vzhodno in zahodno, amerikanizirano kulturo, kot tudi med evropskim severom in balkanskim jugom. Želimo se razvijati kulturno in civilizacijsko konkurenčno do zunanjih vplivov, čeprav ne vemo, ali bomo kos temu zgodovinskemu izzivu.
Odprto vprašanje jc, ali smo sposobni realizirati takšen sistem spodbud in sankcij, ki bi omogočal razcvet družbe. Vprašanje stopnje razvitosti določene nacionalne kulture je vprašanje preobrata od posttotalitarizma k postdemokratičnosti. Tak način razmišljanja poznamo kot 'literarni humanizem'.
Slovenci nismo samoidentificirana ciljna kategorija: vzgojeni smo razredno, hlapčevsko, butalsko, vojaško, nc pa tako, da bi si sami pomagali. Čc je spreminjanje družbe treba začeti z vzgojo posameznikov, je treba pri tem misliti na pravo razmerje med dovoljenim in prepovedanim, predpisanim in spontanim. Demokracija nc pomeni uslo-ličevanja samovolje v imenu vsega dovoljenega.
Majhni narodi niso tako neodporni na zunanje pritiske, kot sc zdi. Prav zato, ker se zavedajo pomena smisla življenja za preživetje, sc razvijajo 'simbolno kulturno' nasproti velikim narodom, ki sc razvijajo predvsem tehnološko (vojaško). Zato so mali narodi bližje skupnosti, medtem ko imajo veliki anomično, brezosebno skupnost. Veliki lc počasi spoznavajo, da so jim majhni narodi lahko zgled. Naša demokratična politična kultura, ki postaja tudi strankarskopolitokratska. jc bolj razvita kot na drugih delih nekdanje Jugoslavije. Dokaz za to tezo je, da bomo prvi med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami sprejeti v Evropsko skupnost. Sele postindustrijska moderna prinaša občutek mrežne povezanosti.
Inštitut za psihologijo ter interdisciplinarne študije kot intelektualni izziv razvoja znanosti v Sloveniji
VELKO S. RUS
Oh 30-letnici smrti je bil od 27. do 28. septembra 1996 v Ljubljani simpozij z naslovom življenje in delo Mihajla Rostoharja.
Sekcija za psihologijo ter interdisciplinarno družboslovje Društva T. G. Masaryk za filozofsko antropologijo, etiko ter za socialne in humanistične znanosti je omenjeno priložnost izrabila za predlog, ki jc morda velikega pomena za (nove) možnosti interdisciplinarnega znanstvenega razvoja.
Gre za predlog, ki izhaja iz zamisli in velikih začetnih uspehov Društva T. G. Masaryk za filozofsko antropologijo, etiko ter socialne in humanistične znanosti. Predlog pa izhaja tudi iz dela sekcije za psihologijo ter interdisciplinarne študije ravnokar omenjenega društva. V okviru omenjene sckcije, ki je bila sicer zelo kratek čas (od konca simpozija o Rostoharju pa nekje do srede meseca novembra) poimenovana po M. Rostoharju, obstaja in je žc približno leto in pol dejavna tudi delovna skupina, ki se ukvarja z "Rostoharjevimi študijami" (M. Rostohar se je poleg psihologije ukvarjal šc s sociologijo, filozofijo, logiko, lingvistiko, zgodovino, nacionalnim vprašanjem in s politiko). Na simpoziju z mednarodno udeležbo ob 30-letnici Rostoharjeve smrti so bili tudi od nekaterih eminentnih udeležencev srečanja izraženi predlogi, naj se tovrstni Rostoharjevi simpoziji nadaljujejo ter naj se omogoči nadaljevanje raziskav, povezanih z Rostoharjevim življenjem in delom oziroma s področji, s katerimi sc je Rostohar ukvarjal.
Zakaj tak predlog in kakšna je vsebina predloga sekcije Društva T. G. Masaryk? Ime T. G. Masaryk jc "skupni imenovalec" večjega števila ljudi, organizacij in dogodkov, ki so povezani s slovensko znanostjo, kulturo in drugimi vsebinami nacionalnega pomena, hkrati pa je bilo n jihovo življenje in delo (nc)posrcdno povezano z življenjem in delom T. G. Masaryka. Lahko celo rečemo, da brez T. G. Masaryka njihovo delo ne bi bilo tako uspešno. Drznem si reči oceno, da med take osebnosti poleg ostalih spadajo tudi ROSTOHAR. PLEČNIK in še drugi.
Hkrati je T. G. Masaryk društvo, ki si kot prvo v Sloveniji zastavlja interdisciplinarno povezovanje različnih družboslovnih in humanističnih področij, filozofije in psihologije. To je eden od razlogov, da ravno Društvo T. G. Masaryk oziroma njegova sekcija za psihologijo ter interdisciplinarne (družboslovne) študije predlaga ustanovitev inštituta za psihologijo ter interdisciplinarne študije. Šlo naj bi za vsa interdisciplinarna področja, ki so povezana s psihologijo, s posebnim poudarkom na družbenih in humanističnih vedah ter na filozofski antropologiji in etiki. Poleg tega naj bi bilo interdisciplinarno povezovanje tudi popolnoma samostojno področje dela.
Zato naj bi inštitut združeval delo psihologov, sociologov, filozofov, zgodovinarjev, lingvistov, ekonomistov, etnologov, antropologov, pravnikov in še koga.
Ker se M. Rostohar prišteva tako k češkim kol k slovenskim znanstvenikom, predlagamo, da ima tudi tovrstni inštitut mednarodni značaj (češko - slovenski), s ležnjo sodelovanja in povezovanja ne le znanstvenega področja češke in slovenske znanosti, ampak tudi njunega vključevanja v druge srednjeevropske (M. Rostohar je deloval tudi v Gradcu, Leipzigu, na Dunaju) in širše povezave.
Razlogi Z.a oblikovanje inštituta:
-	V Sloveniji še ni inštituta, ki hi pokrival psihologijo kot teoretično, eksperimentalno in uporabno vedo (v vseh sodobnih vidikih). Ker je bil ravno M. Rostohar ustanovitelj oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, naj sc novi inštitut imenuje po njem. Inštitut naj bi sc ukvarjal tudi z doslej zanemarjenimi področji, kot so npr. conflict management, tehnike pogajanj in posredovanj itd. Inštitut bo dostojen imena M. Rostoharja, čc sc bo na moderen način soočal s sodobnimi teoretičnimi, eksperimentalnimi in uporabnimi izzivi psihološke stroke.
Kot poseben izziv za inštitut naj bi bilo oblikovanje nove "paradigme" znanja: sociopsihologijc, ki naj bi predstavljala sintezo psiholoških in različnih družboslovnih vsebin in metodoloških pristopov.
-	Prav tako m inštituta ali raziskovalne organizacije (z izjemo Društva T. G. Masaryk), ki bi si za svoj delovni cilj zastavljala ravno interdisciplinarno sodelovanje različnih strok.
-	M. Rostohar jc bil znanstvenik, ki sc prišteva tako k češki kot k slovenski znanosti, zato je najbolj primerna personifikacija znanstvenega sodelovanja med obema državama.
-	Bil je ustanovitelj Univerze v Ljubljani, (današnje slovenske univerze), ustanovitelj oddelka za psihologijo na FF v Ljubljani, prvi predsednik Društva psihologov Slovenije pa tudi ustanovitelj oddelka za psihologijo na univerzi T. G. Masaryka v Brnu ter ustanovitelj prvega psihološkega eksperimentalnega laboratorija v Pragi.
-	Kljub zaslugam, ki jih je imel Rostohar za ustanovitev slovenske univerze, v Sloveniji šc ni univerzitetne institucije, ki bi bila poimenovana po njem. Hkrati bi bil inštitut za interdisciplinarno povezovanje strok sinteza tega, kar v okviru posamičnih strok ponuja Univerza v Ljubljani, katere ustanovitelj je ravno M. Rostohar.
-	Je eden od pomembnih simbolov sodelovanja ne lc med Češko in Slovenijo: je tudi simbol srednjeevropskega in širšega evropskega sodelovanja, znanstvenega in kulturnega povezovanja. ("Jedro inštituta" naj bi pomenilo osnovo za nadaljnja srednjeevropska in evropska in širša znanstvena sodelovanja in povezovanja.)
Če pa hi obstajali resni zadržki, da se inštitut poimenuje po M. Rostoharja, jc problem zelo enolično rešljiv: imenuje naj sc INŠTITUT ZA PSIHOLOGIJO TER INTERDISCIPLINARNE ŠTUDIJE, v njegovem okviru pa bo vsekakor delovala močna skupina za Rostoharjcvc študije, ki bo kot taka skušala vzpostavljati tudi mednarodno sodelovanje na različnih ravneh.
Cilji inštituta:
-	Študije Rostoharjcvcga življenja in dela ter študije, ki so povezane z Rosto-harjem, zlasti vloga in pomen T. G. Masaryka za Rostoharjcvo delo.
-	Razvijanje in povezovanje vseh tistih posamičnih ved, s katerimi se je ukvarjal tudi Rostohar: psihologija, sociologija, filozofija, logika, lingvistika, narodno vprašanje itd.
-	Razvijanje vseh obstoječih področij psihologije kot teoretične, eksperimentalne in uporabne vede. Soočanje s sodobnimi vprašanji sodobne psihologije.
-	Razvijanje novih interdisciplinarnih znanj, metod in paradigem, ki so povezani s psihologijo, tudi socialno antropoloških pristopov. Oblikovanje sociopsihologijc kot sinteze različnih psiholoških in družboslovnih vsebin ter metodoloških pristopov.
-	Razvijanje različnih interdisciplinarnih znanj, izhajajoč iz filozofije, sociologije, zgodovine, lingvistikc, logike, ekonomije, antropologije in drugih pristopov.
-	Razvijanje različnih vrst in oblik češko-slovcnskega, srednjeevropskega, evropskega in širšega sodelovanja na področju psiholoških ter interdisciplinarnih študij. Po-
vezovanje in razvijanje sodelovanja z že obstoječimi slovenskimi, češkimi, srednjeevropskimi in evropskimi organizacijami, ki imajo podobna področja dela.
- Evropska usmeritev inštituta naj bi pomenila povezovanje z evropskimi organizacijami že omenjenega značaja ter izvajanje študij, ki so povezane s socialnimi, kulturnimi, ekonomskimi in drugimi vprašanji duhovne kulture srednjeevropskega in evropskega prostora.
Združena Evropa Carla Sforze
JANEZ PERŠIČ
V zgodovini je živelo nekaj osebnosti, za katere bi lahko z nesmiselno frazo rekli, da so bili "daleč pred svojim časom". Bolj zanimivo jc vprašanje, v koliko so te osebnosti "svoj čas" tudi pripravljale.
Grof Karlo Sforza (1872-1952) jc izviral iz. stranske veje znamenite rodbine milanskih vojvod. Nenavadni zvezdi na nebu družbene realnosti 14. in 15. stoletja sta bila najprej Muzio Attcndolo iz Cotignole (+1424), kmečki sin, vojak, in njegov sin Francesco Sforza, ki jc kot uspešni vojskovodja leta 1450 postal vojvoda bogate lom-bardijske države Milano.
Carlo Sforza, diplomat, minister za zunanje zadeve (po prvi in drugi svetovni vojni), predsednik državnega sveta, jc tudi bil zvezda rcpatica, ki je v prvi polovici dvajsetega stoletja kazala pot v naslednje stoletje. V času raznovrstnih totalitarizmov (nacionalizmov, fašizma, komunizma) je vztrajno propagiral idejo združene Evrope.
Izhodišče tc ideje jc pri Carlu Sforzi etičnega značaja. Uskladitev in sodelovanje bi preprečilo nadaljnje vojne, kamor egoistični nacionalizmi vsekakor vodijo. Evropa bi se politično, gospodarsko in duhovno povezala, vendar ne bi šla v ekspanzijo, ampak bi sodelovala s svetom, tudi v okviru Društva narodov. Evropa in planet bi sc bližala uresničitvi idealov miru, blagostanja in sreče.
Italija je že v srednjem veku dala več vizionarjev te vrste. Danteje dopolnil ideje sv. Avguština v Božji državi na Zemlji, v kateri bi moralo obstajati smiselno sodelovanje svetne in cerkvene oblasti; boj med imperijem in sacerdocijcm na škodo Evrope bi se končal. Sv. Katarina Sicnska je kazala ljudem svoje in kasnejših dob pot duhovnega razvoja in sc zavzemala za združitev razcepljene Cerkve. Tomasso Campanclla je bil "utopični" prerok miru, pravičnosti, enakosti, sreče. Kaj jc utopija in kaj realna politika združene Evrope?
Kakšna jc vloga etičnosti in kakšna pragmatične utilitarnosti? "Realni" politiki nas skušajo pripeljali v Evropo prevladujočih interesov kapitalistične produkcije in naraščajoče potrošnje. Tudi taka Evropa bi vsaj začasno služila idealom miru, nekakšne povezanosti med ljudmi in pravne varnosti. Vendar bi evropski intelektualci, duhovna gibanja in človekoljubne organizacije morali misliti še "daleč v prihodnost", kot pravi Carlo Sforza.
Prezrte družbenokritične misli v Baladah Petrice
Kerempuha Miroslava Krleže
VLADIMIR OSOLNIK
V okviru naše teme in zlasti podteme Odnos intelektualcev v jugovzhodni Evropi do politike, v paleti razmišljanj o drži intelektualcev v preteklosti, ob pobudah za premislek o drži intelektualcev v sedanjosti, v odnosu sodobnih intelektualcev do lastnih narodov oziroma nacij in nacionalnosti, naš zbor nc more mimo dela in osebe pisatelja Miroslava Krleže.
"MIROSLAV KRLEŽA (1893-1981) spada med tiste pomembne ustvarjalec, ki so pustili globoke sledi na vseh področjih literarnega ustvarjanja. Pesem, roman, novela, drama, književna kritika in polemika, politična esejistika; v vseh naštetih zvrsteh je ustvaril dela izjemne umetniške in socialne vrednosti. S kritiko različnih umetniških in družbenih pojavov je posegal v politično, socialno in kulturno življenje v času med dvema vojnama, bil pobudnik in soustvarjalec naprednih družbenih programov v smeri socialistično demokratične levice, svoje nazore je uveljavljal v številnih esejih, polemikah. razpravah."
Tej misli literarnega zgodovinarja, komparativista Janka Kosa /Kos. 1989:464/ bi lahko dodali še nekaj ncliterarnih funkcij in aktivnosti Miroslava Krleže, družbeni angažma, ki ga jc kol pobudnika, urednika, misleca in razumnika oporečnika pomikal v ospredje prav v času med svetovnima vojnama, ko so zaostrena nasprotja in nato boj med polariziranimi interesi nacionalnih in političnih elit na južnoslovanskem ozemlju ter Krleževa kritična in umetniška beseda sočasno dosegli svoj vrh.
Silovitost njegove osebnosti, prepričljivost umetniškega jezikovnega izraza, univerzalnost njegovih humanističnih idej so več desetletij odmevale med hrvaškimi, slovenskimi in drugimi južnoslovanskimi avtorji. Kot poznavalec svetovnih klasikov in tcndenc v literarnih tokovih 20. stoletja je v svoje pisanje - oh lastni nadarjenosti in bogati erudiciji - sprejel dediščino tako ruskih pisateljev kot evropskih, zlasti francoskih pesnikov; v svojih literarnih, izvirnih delih ju je preoblikoval tako, da sta izražali aktualno problematiko v njegovi domovini in univerzalne tendcncc občih civilizacijskih, demokratičnih tokov v Evropi.
"Veliki meštar Krleža" v svojih znanih delih: dramskem ciklu Glembajevi (1932), romanih Povratak Filipa Latinovicza (1932). Na rubu pameti. Banket u Blitvi (1938), v socialno in vsebinsko revolucionarnih književnih časopisih Plamen, Književna republika, Danas in v zbirki pretresljivih pesmi Balade Petrice Kerempuha, zapisanih v prezrti kajkavščini, torej v delih, ki so nastala v obdobju njegove umetniške zrelosti in ki predstavljajo vrh njegovega umetniškega pisanja, obravnava pereče družbeno dogajanje, jugoslovansko hegemonijo monarhistične, kraljevske oblasti in buržoazije, nacionalno in socialno zatiranje, bedo množic, nerazrešena nacionalna vprašanja, preganjanje svobodoljubnih idej ter nemoč intelektualca in posameznika. S tem potrjuje, daje bilo v njegovi literarni ontologiji pomembno mesto namenjeno družbeni kritiki in sicer kritiki vsakršnega totalitarizma, unitarizma, podrejanja posameznikove volje tiraniji in namišljenim, ti. višjim interesom nacije, države, religije ali socialnega razreda oziroma "klase", stvarnosti ali umetnosti.
Njegovo literararno delo ter nenehno nasprotovanje političnim manipulacijam, izkoriščanju in nasilju, hegemoniji oblasti, vsakršni neumnosti in strankarski zaplanka-
nosti jc v Sloveniji dohro znano: njegove poezije in drame so bile del kulturnega življenja v Mariboru in Ljubljani; o njem so razmeroma zgodaj in veliko pisali številni kritiki, literarni zgodovinarji in drugi ugledni avtorji, poznavalci evropskega in južno-slovanskcga sveta; število prispevkov o njem v domačem in tujem tisku ga uvršča med najpomembnejše južnoslovanske pisatelje, med nobelovca Iva Andriča in Petra II. Petroviča Njegoša, ki šc vedno, kljub preteku desetletij, ostaja na prvem mestu, in ob Danila Kisa, ki s svojimi deli danes odmeva v literarni Evropi.
Za predmet današnjega pogovora in diskusije o intelektualcih in demokraciji sem iz. več razlogov izbral Krlcžcve Balade Petrice Kcrempuha, natisnjene 1936. leta v Viru pri Domžalah in izdane napol ilegalno v Ljubljani istega leta, kot poroča Juš Kozak /Kozak. Republika, Zagreb 1953/. Balad si nisem izbral zaradi kraja natisa, niti zaradi Krležcvega slovenščini najbližjega jezikovnega idioma (o tem jc nedavno pisal Janez Rotar v Književnih listih časopisa Delo), temveč zaradi doslej popolnoma zanemarjene motivno-vsebinske resničnosti, zajete in poudarjene v tem specifičnem besedilu, zgrajenem na brezkompromisni družbeni kritičnosti hrvaškega pesnika.
Menim, da je ta zbirka pesmi očiten primer, ko sodobniki, predvsem pa hrvaška literarna kritika in njeni tedanji in poznejši kompetentni nosilci niso prepoznali, spoznali in razložili temeljnih, vitalnih družbenopolitičnih, pa tudi kulturnih določnic, ki so v Krležcvem pristopu do navidezno zgodovinskega, a vsekakor mračnega stanja prišle do izraza kljub površinskemu videzu, humorno-satiričnemu diskurzu, zastavljenem v (prav tako spregledani) kontekstualni kontinuiteti, navezavi na zanemarjeno starejše kajkavsko ljudsko, prav tako dramatizirano pesništvo (npr. izpod peresa Tiluša Brezovačkega). in na mediteransko vedro vzdušje komedije zmešnjav, ti. novelo dubrovniških starih mojstrov pesniške in gledališke besede (npr. znanega in preganjanega Marina Držiča).
Prav neverjetno jc. kako v več desetletjih pisanja o BALADAH PETRICE KE-REMPUHA predvsem domači hrvaški literarni kritiki ni uspelo narediti koraka od prve, površne in stranske, torej nepopolne ugotovitve o luimoreskni avtorjevi pisavi, jezikovni nadarjenosti, posebnosti šegavega in s tem superiornega - vendar hkrati tudi družbeno nerelevantnega odnosa do preteklosti in "hrvaške" zgodovine, jezika starejše pisane besede, itd. Kot je splošno znano. Krleža v Baladah obravnava krvavo 16. stoletje na vsem ozemlju kneževine celjskih (zlasti Koroška, Prckmurje, Hrvaško Zagorje), čase hrva.ško-slovenskcga kmečkega punta in nenehnih protiturških bojev, kar jc postalo literarna motivna stalnica v mnogih retrospektivah in popularnih zgodovinskih povestih na tej strani namišljenega in pogosto zlorabljenega termina antemurale kristianitutis. V ta oddaljeni, a usodni čas (ki je bil po zgodovinskem naključju skupen slovenskemu in hrvaškemu, predvsem ckavsko-kajkavskemu prebivalstvu) avtor projc-cira troje: politično podrejenost Zagorja in Hrvaške tujcu; socialno izkoriščanje preprostega poljedelca in rojaka ter človeka po človeku nasploh; in podaja to namišljeno oziroma rekonstruirano lokalno in hkrati univerzalno družbeno stanje v jeziku, ki je bil kljub nekdanji visoki kulturi in dosežkom kajkavščine (tiskanje knjig, uporaba v krajevni cerkvi in upravi od 16. stoletja do 1850) iz javnosti oblastniško kratkomalo izobčen, saj ga je z uradnim odlokom v starem imperiju in tudi pozneje v novi državi, jugoslovanski monarhiji, že drugič v njegovi zgodovini nadomestil soroden, bližnji, slovanski, a kljub temu tuj jezik - štokavski srbohrvaški državni knjižni jezik.
Iz. nakazanega in povedanega ni težko razbrati, da je razmišljujoči in neuklonljivi Miroslav Krleža v tem besedilu, čeprav v humorno intonirani, zakriti obliki in tudi v zgodovinski odmaknjenosti, predstavil svoja lastna stališča do aktualne hrvaške in južnoslovanske stvarnosti, kot tudi da jih je predstavil v izbrani slrukturirani literarni obliki in vsebini, ki usmerja oziroma terja negativen odnos bralca do vsakega izmed treh zaobseženih pojavov:
1.	Nesrečni kajkavski pisateljevi rojaki služijo tujemu fevdalnemu gospodu in se zanj, za njim neznane in tuje cilje, nc po svoji volji, vojskujejo in trpijo - tudi takratni zagorski, hrvaški in Krležcv kralj jc bil tujega rodu, tujerodni so bili njihovi takratni vojaški poveljniki, tuji so bili cilji državne vojske.
2.	Zagorski in hrvaški kmetje. Kerempuh in njegovi "pajdaši", so bili podložniki tujcu in bogatinu, tlačanili so zanj in mu dajali različne dajatve; gospoda in drugi izkoriščevalci so sc valjali v obilju, njihovi podložniki pa so živeli - in v aktualnem času še živijo - v pomanjkanju in lakoti, bedi in nesreči: življenje, usoda, zgodovina se zanje kljub preteku stoletij niso spremenili.
3.	Literarno delo je bilo napisano in natisnjeno v jezikovni obliki, kakršne ni bilo mogoče objaviti nikjer na srbohrvaškem področju tedanje trodclne monarhije - pod-dialektna koine prepovedane kajkavščine izpod Krlcževega peresa je subverzivno izrinila uradno predpisano inačico knjižnega, novega ekavsko-štokavskega srbo-hrvaškega državnega jezika in ponovno zaživela v umetniški besedi.
Skratka, uporniški Krleža je z BALADAMI PETRICE KEREMPUHA hote sprožil trikratno politično nacionalno, socialno in jezikovno provokacijo proti etabliranim takratnim oblastem.
To njegovo zavestno dejanje, njegova umetniška in intelektualna provokacija, morda celo nekoliko pretirano glede na prejšnje mračne zgodovinske izkušnje na nacionalnem, socialnem in tudi jezikovnem torišču v obravnavanem prostoru, jc izviralo iz njegove osebne čustvene prizadetosti in želje po spremembi nacionalnega civilizacijskega razvoja v humanistično smer ter hkrati iz racionalne, načrtne opredelitve, da bo kot umetnik in mislec dajal nove spodbude svojim bralcem in rojakom ali drugačne motivacije posegom, premisleku in drugačnim razlagam zgodovinskega razvoja ali civilizacijskega trenutka ter oporo temu ustreznim opredelitvam v spopadih nasprotnih političnih in strankarskih problemov ali nasprotujočih si posameznih socialnih in skupinskih, individualnih, lokalnih in nacionalnih, ne nazadnje kulturnih, jezikovnih in občih, kompleksnih, konkretnih interesov.
Natančen pregled njegovega besedila nedvomno pokaže, da je Miroslav Krleža s svojim umetniškim besedilom ter s predstavljenim (in drugim) pogumnim razkrivanjem pomanjkljivosti, napak in zablod oblastne monarhije, družbene in politične stvarnosti svojega časa potrdil za umetnika in pisatelja nujni neodvisni, distancirani in kritični položaj, položaj izobraženega humanista in daljnovidnega intelektualca.
Pogled na sočasno slovensko družbeno in literarno prizorišče nam pokaže, da so tudi na Slovenskem pisali o istih temah; znani so npr. prispevki Josipa Vidmarja, Edvarda Kardelja. Vladimirja Levstika o nacionalnem vprašanju, o nenadomestljivi vlogi jezika in umetnosti za usodo naroda. Slovenski avtorji so svoje misli izražali v racionalni poljudnoznanstveni obliki, v obliki znanstvenega diskurza, in ne v umetniški besedi, v žlahtni obliki poezije ali v kompleksni ironični, satirično-kritični Krleževi vo-kaciji. kakršne siccr v bogati hrvaški književnosti v obliki večplastnih humorno-sati-ričnih literarnih stilizacij umetniškega besedila - kot smo videli - ni manjkalo.
Gramscijevo pojmovanje intelektualcev
IGOR LUKŠIČ
Problem intelektualcev jc Gramsci zastavil žc v Nekaterih temah južnega vprašanja1 tako skozi obravnavo vloge Croceja in Fortunata kot Gobettija in skupine okrog Ordinc Nuovo (Gramsci, 1971). V prvem načrtu teoretskega dela v zaporu, ki ga je zapisal v pismu Tanji,2 je na prvem mestu izrazil željo po preučevanju oblikovanja italijanskega duhovnega življenja, z drugo besedo italijanskih intelektualcev, njihovega izvora, kako so se združevali po kulturnih tokovih itd." (Gramsci, 1955:44). V podrobnejšem programu intelektualnega dela v zaporu z 8. februarja 1929 jc Gramsci na tretje mesto uvrstil temo: "oblikovanje italijanskih intelektualnih skupin: razvoj, drža" (Gramsci 1977:4). Problematiko intelektualcev jc Gramsci vključil tudi v vse ostale teme. Preučevanje intelektualcev je bilo glavno zanimanje Gramscijevega študija v zaporu.
Potem ko jc Gramsci žc dve leti pisal zapiske, je v pismu Tanji zapisal, da ga je "zadnja leta najbolj zanimalo to, da bi ugotovil značilne vidike v zgodovini italijanskih intelektualcev. To zanimanje sc mi je porodilo z ene plali iz želje, da bi poglobil pojem o državi, z druge plati pa, da bi si predočil nekatere poglede o zgodovinskem razvoju italijanskega naroda" (Gramsci, 1955:184-85). V naslednjem pismu je Gramsci Tanji pojasnil, daje pojem intelektualcev zelo razširil in se ni omejil le na vprični pomen, ki sc nanaša samo na velike intelektualec. Intelektualci so "funkcionarji superstruktur" (Gramsci, 1977:1518), superstrukturc pa so posrednik med intelektualci in svetom proizvodnje. Politična in civilna družba predstavljata glavni ravni superstruktur. "Intelektualci imajo funkcijo v hegemoniji, ki jo vladajoča skupina izvaja v celotni družbi, in v 'gospostvu' nad njo, ki jc inkarnirana v državi, in la funkcija je ravno 'organizacijska' in povezovalna" (Gramsci. 1977:476).
Intelektualci imajo vlogo organizatorja hegemonije določene družbene skupine in hkrati organizatorja gospostva, kar pomeni, da so organizatorji družbenega in političnega soglasja,3 ki je dano s prestižem vloge v produktivnem svetu, in aparat nasilja za tiste skupine, ki na obstoječo hegemonijo ne privolijo niti pasivno niti aktivno, ali za trenutke krize ukazovanja in vodenja, v kateri spontano soglasje prestaja krizo. V predelavi te beležke je Gramsci še zaostril formulacijo, ko pravi, da so "intelektualci 'nameščenci' (commesi) vladajoče skupine za izvajanje podrejenih funkcij družbene hegemonije in politične vlade..." (Gramsci. 1977:1519).
Na pomembnost vloge intelektualcev je opozoril pri obravnavi srednjeveških občin. Eden od glavnih razlogov za njihov propad je bila. po Gramscijevi sodbi, nesposobnost vladajočega razreda, da bi si izoblikoval svoje lastne intelcktualcc in tako izvajal hegemonijo poleg diktature.
Pri razširitvi pojma intelektualcev se Gramsci sklicuje na Platona in Hegla. Gram-
Ta icksl jc Gramsci pripravljal za idejni časopis KPI v mesecih neposredno predno jc bil aretiran (X. november 1926). O vprašanjih, ki jih jc obravnaval v tem zapisu, je nameraval objaviti vrsto člankov, ki jih je žc pripravil Od vseh pa je poznan le Icksl, ki ga jc z naslovom "Nekatere teme južnega vprašanja" objavilo teoretsko glasilo KPI "Lo Stato Operaio" v Parizu leta 1930.
Tanja Schucht je bila seslra Gramscijcve žene Julije, ki jo jc Gramsci spoznal v Moskvi. Tanja se je preselila v Italijo in je Gramscija večkrat obiskala. Večino pisem iz ječe jc Gramsci pisal Tanji, v njih pa je obravnaval ludi teoretska vprašanja.
Na drugem mestu Gramsci (1977:1519) pojasnjuje, da se soglasje zgodovinsko rodi i/ ugleda in zato iz zaupanja, ki ga uživa vladajoča skupina zaradi njenega položaja in funkcije v svelu proizvodnje.
sci trdi, da jc treba pri Platonovi "republiki filozofov" razumeti termin "filozof" zgodovinsko. Danes ga jc treba prevesti s terminom "intelektualci". Platon je namreč mislil tradicionalne intelektualce svojega časa. kljub temu pa je poudaril specifično vsebino intelektualnosti, v konkretnem primeru, religioznost. Vladni intelektualci so bili najbližji religiji in njihova dejavnost je imela značaj religioznosti, razumljene v splošnem pomenu časa in še posebej v Platonovem pomenu. Zato jc bila njihova dejavnost v določenem smislu "'družbena' dejavnost, dviganje in vzgajanje (in intelektualno vodenje, zatorej z vlogo hegemonije) polis" (Gramsci, 1977:954).
Odpor Platona do umetnikov jc razumeti predvsem kot njegov odpor do "individualistične" duhovne dejavnosti, ki teži k posebnemu, zatorej areligioznemu, asocialnemu. Na tej osnovi je po Gramscijevem prepričanju že pri Platonu najti osnovo za razširjeno koncepcijo intelektualcev.
Glede Hegla pa Gramsci ugotavlja, da se z njim začne mišljenje ne le glede na kaste in na sloje, temveč tudi glede na državo, "katere aristokracija so ravno intelektualci" (Gramsci, 1977:1054). Brc/, tega vrednotenja intelektualcev, ki ga je opravil Hegel, se zgodovinsko nc more razumeti nič od modernega idealizma in njegovih družbenih korenin. To Heglovo stališče do intelektualcev ima "ogromen pomen ne samo v pojmovanju politične znanosti, temveč v celotnem pojmovanju kulturnega in duhovnega življenja" (Gramsci, 1977:1054). Iz tc analize izhaja "zelo obsežna razširitev pojma intelektualcev" in po Gramscijevem mnenju "je samo tako mogoče doseči konkretno približevanje realnosti" (Gramsci, 1977:1054).
Gramsci je pojem intelektualcev razširil tudi v drugi smeri. Izhodišče je v tem, da moramo za pojem intelektualcev iskati merila ne znotraj intelektualne dejavnosti, temveč v celotncm sistemu družbenih odnosov. Tako lahko vidimo, da je v kateremkoli fizičnem delu vsebovan vsaj minimum ustvarjalne intelektualne dejavnosti.4 Od tu je Gramsci izpeljal tezo, ki ga menda v splošnem mnenju najbolj legitimira: "vsi ljudje so intelektualci", "toda vsi ljudje ne opravljajo v družbi funkcije intelektualcev" (Gramsci, 1977:1516). Ncintelcktualcev sploh ni. Nasprotno pa jc mogoče govoriti o intelektualcih v ožjem smislu, to jc tistih, ki opravljajo družbeno funkcijo intelektualcev. Pri tem je treba razlikovati različne stopnje specifične intelektualne dejavnosti. Nenazadnje "vsak človek razvija zunaj svojega poklica kakšno intelektualno dejavnost, je torej filozof, umetnik, človek z okusom, deležen je svetovnega nazora, ima zavestno linijo moralnega obnašanja, torej prispeva k ohranjanju ali spreminjanju pojmovanja sveta, sc pravi k zbujanju novih načinov mišljenja" (Gramsci, 1977:1550-51).
Te Gramscijcve ugotovitve so pomembne predvsem s stališča načrtovanja nove družbe. Ker so vsi ljudje intelektualci, jc mogoče koncipirati njihov moralni, intelektualni. kulturni, politični dvig na višjo stopnjo. Šele od tu je mogoče misliti intelektualno in moralno reformo kot družbeni program, šele od tu naprej se zastavljajo naloge za revolucionarno delovanje na področju mišljenja, šele od tu sc kot kapitalen zastavi problem razmerja med strukturo in superstrukturami - šele ko je razvidno, da so vsi ljudje intelektualci. Izvajanje hegemonije ima svojo globoko utemeljitev ravno v spoznanju, da so vsi ljudje intelektualci, ker so s tem intelektualno, moralno in politično vodljivi in hkrati konstituirajo vodilno moč. Takšno razširjeno pojmovanje intelektualcev pa ima daljnosežne posledice na oblikovanje in vodenje strategije "kontrahe-gcmonije" podrejenih družbenih razredov, ki jc naperjena proti hegemoniji vladajočih družbenih razredov.
Zaradi tc te/.c, ki jo je Gramsci ponovil tudi v obravnavi tcjlori/ma, ki kljub avtomatični perfektnosti v prikovanju delavca na stroj nc more ubiti minimum duha delavca, se L. Veljak razburja, da Gramsci "podcenjuje posledice avtomatiziranega dela" (Veljak, 19X3:169).
Vprašanje o intelektualcih in njihovi vlogi pri izvajanju hegemonije je Gramsci postavil v razmerje teorije in praktike (pratica). Problem enotnosti teorije in praktike je postavil zgodovinsko, to jc kot vidik vprašanja o intelektualcih, kot problem, ki sc veže na odnos intelektualcev do množic in množic do intelektualcev. "Množica sc nc more 'razlikovati' in postati 'neodvisna', ne da bi se organizirala, organizirati pa sc nc more brez intelektualcev, to jc brez organizatorjev in voditeljev" (Gramsci, 1977:1042). Pri tem niti intelektualci niso mehanični fakt, ki je že takoj tu, niti množica šc ni tista množica, ki žc kar čaka, da jo bodo intelektualci pregnetli, združili in povedli. Gramsci opozarja, da je oblikovanje intelektualcev dolg in težaven proces. Prav tako pa sc mora množica razviti do določene stopnje, da sc lahko odnos med intelektualci in množico sploh udejanji. Dokler sta obe strukturi še v elementarni fazi, jc povsem pravilen vtis o nasprotnosti in ločitvi množic od intelektualcev.
Takšna zastavitev problema gotovo niti v temelju niti v razviti obliki nc vsebuje teze o vnašanju zavesti v revolucionarni razred od zunaj,- šc posebej če preberemo tudi predelavo te beležke, kjer je Gramsci zapisal, kaj razume pod "brez voditeljev". Takole pravi: "... brez organizatorjev in voditeljev, torej brez, konkretne ločitve teoretskega aspekta zveze teorija-praktika v enem sloju individuov, ki so 'specializirani' za pojmovno in filozofsko elaboracijo" (Gramsci, 1977:1385).
Koncepcija enotnosti teorije in praktike jc v najnovejših razvojih historičnega materializma šc v začetni fazi. Zato še vsebuje ostanke mchanicizma, "o teoriji se govori kot o dodatku" (Gramsci, 1977:1042). Zato jc razvoj pojma in dejstva hegemonije predstavljal poleg političnopraktičnega tudi velik flozofski napredek. Kol jc že bilo rečeno, jc v kapitalizmu "neposredni intelektualec" industrijalec, organizator produkcije. Individualna selekcija v množici pa se dogaja "na intelektualnem področju in nc na ekonomskem", čeprav je "ekonomski individualizem" tudi fenomen strukture. To pa zato, "ker sc stara struktura razvija z individualnimi prispevki". Pri poenotenju teorije in praktike gre za organizacijo družbene produkcije ljudi in stvari ali kot pravi Gramsci, z.a "vodenje cclotne ekonomske aktivne množice" (Gramsci, 1977:1042). To vodenje pa je v začetku nujno individualno.
Dejanski zgodovinski proces jc izoblikoval različne kategorije intelektualcev. Gramsci razlikuje dve poglavitni kategoriji:
1.	organske intelektualce in
2.	tradicionalne intelektualec.
Organske intelektualec oblikuje hkrati s seboj vsaka družbena skupina, ki nastane na področju kake bistvene funkcije v svetu ekonomske proizvodnje. Oblikuje jih v svojem postopnem razvoju. Organsko ustvari enega ali več intelektualnih slojev, ki ji dajo homogenost ter zavest o lastni vlogi na ekonomskem, družbenem in političnem področju. Fevdalni gospodje so bili nosilci vojaške sposobnosti. Kriza fevdalizma sc
Ta očitek je Graniseiju naslovil L. Veljak in sicer s "poka/oni na dejstvo, da jc v temelju teorije o intelektualcih vsebovana koncepcija vnašanja zavesti v revolucionarno gibanje od zunaj in lo preko vzpostavitve organizacije, ki jo vodi profesionalni sloj voditeljev" (Veljak, 1983:97). Kritika, ki velja za Kautskcga, Lenina in Lukacsa, "v polni meri zadeva ludi Gramscijcvo teorijo o inlclcklualcih" (Veljak, 19X3:97). Iz lega očilka sc dobro vidi, da Veljak baranla s pojmi kot z rečmi. Kautskyjeva postavitev delavske stranke sc sliši resda zelo podobno kot Leninova, vendar obstaja med njima majhna razlika: Kautsky jc pisal svoje teze v Avstriji, kjer je bilo razmerje intelektualcev in stranke do delavskega gibanja povsem drugačno kol v Rusiji, o čemer je v "Kaj storili .'" pisal Lenin. Tudi Lenin sam je Icla 1907 pogledal, kako je z veljavnostjo njegove relleksije iz razburkanih let in ugolovil, da v sodobnih razmerah tudi razred sam razvija elemente revolucionarne zavcsli ild. Kako pa je mogoče Gramscija strpati v Kautskyjcvo formulo, je še manj jasno. Partija jc za Gramscija zgodovinski produkt oblikovanja razreda, ki nastopa kol "kolektivni intelektualce" (Togliatti o Gramscijcvi koncepciji partije) in kol "moderni knez", ne pa kol ilegalna centralizirana skupina profesionalnih revolucionarjev.
začne v trenutku, ko fevdalni gospodje začnejo izgubljati monopol nad vojaško stroko. Kmečka množica si ne ustvari lastnih organskih intelektualcev, čeprav ima v proizvodnji bistveno funkcijo, ne vsrka nobenega sloja tradicionalnih intelektualcev, čeprav jc večji del tradicionalnih intelektualcev kmečkega porekla.
Kapitalistični podjetnik si ustvari industrijskega tehnika, znanstvenika politične ekonomije, organizatorja nove kulture in novega vodenja itd. Pri tem pa mora podjetnik obvladati nekatere vodileljske in tehnične, torej intelektualne sposobnosti: "biti mora organizator ljudskih množic, organizator 'zaupanja' v njegovo podjetje, organizator kupcev njegovega blaga itd" (Gramsci, 1977:1513). Dejansko je bil "neposredni intelektualce kapitalizma 'industrijalec', organizator produkcije" (Gramsci, 1977:1042). To je Gramsci pokazal tudi v analizi amerikanizma. V ZDA, kjer ni bilo tradicionalnih intelektualcev, ni bilo superstruktur, je hegemonija izraščala neposredno iz tovarne.
Z razvojem kapitalizma so se organizacijske in vodilne funkcije vse bolj prenašale s podjetnikov na posredne intelektualce, elito, ki je vse bolj sprejemala vlogo organizatorja družbe vse do državnega organizma.
Gramsci ugotavlja, da jc demokratsko birokratski sistem izoblikoval velike množice intelektualcev, ki jih vseh nc opravičuje družbena nujnost produkcije, temveč jih opravičujejo potrebe osnovne vladajoče skupine.
Tradicionalni intclcktualci6 sestavljajo družbeno kategorijo, za katero se zdi. da predstavlja zgodovinsko trajnost, saj je niso izkoreninile niti najradikalnejše spremembe družbe in političnih oblik. Med njimi je najbolj značilno duhovništvo. Hkrati pa je duhovništvo intelektualna kategorija, ki je organsko povezana s plemstvom. Tradicionalni intclcktualci so produkt zemeljske lastnine in zagotavljajo hegemonijo zemljiškim veleposestnikom. V boju z monopolom duhovništva nad superstrukturami so sc oblikovali še drugi sloji tradicionalnih intelektualcev: administracija, znanstveniki, teoretiki, posvetni filozofi, lilerati. Te skupine intelektualcev oblikujejo lasten zgodovinski spomin, ki je vezan na lasten stan, in se razglašajo za neodvisne od vladajoče družbene skupine, kar ima usodne posledice za ideološko in politično področje. Gramsci pripominja, da se papež čuti tesneje povezanega s Kristusom, kot s senatorjem Agnicllijem in Beninijem, Gentile in Crocc pa ne skrivata vezanosti na njiju, čeprav se zlasti Croce čuti vezanega na Aristotela in Platona.
Razred, ki stopi na zgodovinsko prizorišče s trdno zavestjo, da bo postal vodilen v družbi, mora računati na pestro strukturo intelektualcev v družbi, saj ravno ti izvajajo hegemonijo vodilnega razreda. Ob tem ko proizvaja lastne organske intelektualce, lastne voditelje, organizatorje, teoretike itd., mora posrkali, preoblikovati in navdušiti za lastne zgodovinske cilje tudi tradicionalne intelektualce in organske intelektualce vodilnega razreda.
Z utrjevanjem kapitalizma se oblikujejo stranke, ki so "elaboratorji nove integralne in totalne intelektualnosli" (Gramsci, 1977:1042), hkrati pa izpodrivajo tradicionalne intelektualce, ki ali izginjajo ali pa se v dolgem procesu prilagajajo.
Gramsci si kot eno izhodiščnih vprašanj zastavlja problem oblikovanja intelektualca novega tipa v Italiji. Do odgovora na to vprašanje jc lahko prišel šele skozi preučevanje italijanskih intelektualcev v zgodovini, od Rima do Ordine Nuovo in usta-
Za Gramscija je oblikovanje tradicionalnih intelektualcev eden od najzanimivejših zgodovinskih problemov. Nastanek te kategorije je povezan s Cezarjem, kije nameraval stalno naseliti intelektualce v Rimu in ustvarili trajno kategorijo intelektualcev s tem, da je omogočil nastanek kulturne organizacije in v Kini privabljal najboljše intelcktualcc iz vsega ccsarstva. Tako jc začel daljnosežno centralizacijo. V Rimu se je začela oblikovati kategorija cesarskih intelektualcev, ki sc jc nadaljevala v katoliškem kleni in zapustila sledove v vsej zgodovini italijanskih intelektualcev z njihovo kozmopolilsko značilnostjo vse do IX. stoletja.
novitvc KPI. Pri tem je ugotovil, da vsak nov zgodovinski organizem, nov tip družbe ustvari "novo superstrukturo, katere specializirane predstavnike in zastavonoše (intelektualce) si je mogoče zamisliti samo kot 'nove' intelektualce, zrasle iz novega položaja, ne pa kot nadaljevalce prejšnje intelektualnosti" (Gramsci. 1977:1407). Samo novi intelektualci so organsko povezani z novo družbeno skupino, ki oblikuje državo in prevzame vodilno vlogo v družbi. Če se novi intelektualci predstavljajo kot neposredno nadaljevanje prejšnje inteligence, so konservativni in okosteneli ostanek premagane družbene skupine. Po Gramscijevem prepričanju mora v modernem svetu temelj novega intelektualca ustvariti tehnična vzgoja, tesno povezana z industrijskim delom, tudi z najprimitivnejšim in najmanj kvalificiranim. Na tej osnovi je deloval tudi Online Nuovo, tednik za razvoj določenih oblik novega intelcklualizma in za določanje novih pojmov. Bil je uspešen, ker je njegovo stališče ustrezalo latentnim težnjam množic in bilo primerno za razvoj realnih življenjskih oblik. Zagrabil je delavske množice in jih vodil v revolucionarnem vrenju 1919-21.
Bit novega intelektualca je v tem, pravi Gramsci, da "se dejavno vmešava v praktično življenje kot konstruktor, organizator, 'permanentni prcpričcvalec', zato ni čisti govornik in vendar je vzvišen nad abstraktnim matematičnim duhom; od tehnike dela dospe do tehnikc-znanosti in do zgodovinskega humanističnega pojmovanja, brez katerega bi ostal 'specialist' in ne bi postal voditelj (specialist + politik)" (Gramsci, 1977:1551).
Novi tip intelektualca, ki ga bo morala proizvesti nova družba, bo moral obvladati hkrati svet produkcije stvari in ljudi, v eni osebi združiti dve glavni družbeni funkciji, ki sta sc razcepili z nastankom civilne in politične družbe ob rojevanju kapitalistične družbe in države.
Citirana literatura:
Antonio Gramsci (1977): Quadcrni det carccrc, edi/ione critica deli Instituti) Gramsci, Einaudi, druga i/daja, Torino.
Antonio Gramsci (1955): Pisma i/ječe, Cankarjeva /alo/ba, Ljubljana. Antonio Gramsci, (1971): Scrili politici 1921-2fi, Editori Riuniti, Rim. Lino Veljak (1983): Filozofija prakse Antonija Gramscija, SIC UK SSO, Beograd.
Ruski "oktober" v očeh Karla Kautskega, Rose Luxemburg in Tomaša Masaryka
AVGUST LEŠNIK
Trije prelomni "dogodki" so še posebej zaznamovali razvoj evropskega družbenega prostora v iztekajočem sc burnem stoletju, stoletju velikega optimizma in hkrati hude negotovosti: prva svetovna vojna z ruskim oktobrom, druga svetovna vojna z železno zaveso ter padec berlinskega zidu 200 let po francoski revoluciji, ki je simbolično napovedal začetek proccsa moderne demokratizacije tudi onkraj usihajoče železne zavese. Nedvomno imajo vsi trije ključni "dogodki" z vsemi svojimi vzroki, procesi in posledicami, tako v praksi kot v teoriji, svoje zagovornike in nasprotnike. Toda navkljub različnim in največkrat nasprotujočim si pogledom in interpretacijam bi večina zagotovo pritrdila, da je (bil) boj zo svobodo in demokracijo listi mobilizacijski dejavnik. ki (je) prežema(-l) milijonske množice po vsej Evropi (in svetu).
Nič drugače ni bilo z ruskim "oktobrom". To je bil čas, zapolnjen z "upanjem"1, pa tudi "strahom" pred svetovno proletarsko revolucijo. obenem pa obogaten z izvirnimi teoretičnimi prispevki protagonistov tako socialdemokratskega kot komunističnega gibanja. V pričujočem prispevku predstavljam lc nekaj (pogojno rečeno) nasprotujočih si pogledov2 treh markantnih osebnosti tedanjega časa, ki so si bili nazorsko blizu in daleč, na problem svobode in demokracije v kontekstu ruskega "oktobra": Karla Kautskega, Rose Luxemburg in Tomaša Masaryka.
I.
"Tu ni prostora, da bi razpravljal o boljševizmu; o njem povem le toliko...", ker je "radi mojega stališča do boljševikov mnogo ljudi bolela glava...," piše Tomaš Masaryk v svojem delu Svetovna revolucija\ in nadaljuje: "Zame jc bil boljševizem v tem času predvsem vojaški problem, to jc, kakšen bo njegov odnos do naše (op. češkoslovaške) armade; toda razume sc, da sem zasledoval boljševiško gibanje tudi s sociološkim zanimanjem. Že davno sem opazoval delavsko in socialistično gibanje po vsej Evropi in pri nas doma in tako jc nastala moja kritika marksizma4... Pod boljševiškim režimom sem preživel potem skoraj pol leta, videl sem ga v zarodkih in ga zasledoval, ko se je razvijal... Kar sc principa tiče, nc smatram komunizma za socialni in socialistični ideal, čc se pod komunizmom razume popolna gospodarska in socialna enakost. Normalno stanje
Na prisotnost nacionalizma opozarja francoski socialist Ludovic-Oscar Frossard v svojih spominih: "Ruski socialisti, ki jih jc vodila neukrotljiva volja, so dosegli tisto, kar so socialisti vseh drugih dežel želeli, hoteli, pripravljali, pričakovali... Vse je tako pomagalo k temu, da jc Sovjetska Rusija postala središče socialističnega sveta. Vse se jc vrtelo okoli nje... Njeno čudovito izžarevanje jc ogrevalo socialistična srca. Naprej! Človeštvo ni bilo obsojeno, saj sc je v Rusiji zaril nov dan. Tako kot v vseh velikih zgodovinskih krizah so mučene duše tudi tokrat iskale svojo mistiko, ki so jo zdaj našle. Poslej je bila Moskva zanje 'branik vere'." (L. O. Frossard, De Juures a Lenine. Notes el souvenirs d'un militant, Paris 1930, str. 34-36.)
O dani problematiki cclovilcjc razpravljam v svoji študiji: Razcep v mednarodnem socializmu (1914-1923), Koper/Capodistria 1994.
T. G. Masaryk, Svetovna revolucija za vojne in v vojni I9I4-I9IX. Spomini in razmišljanja, Ljubljana 19.36, str. 173.
T. G. Masaryk, Die philosophischcn und soziologischcn Grundlagcn des Marxismus, Wicn 1X99.
družbe se v političnem in socialnem pogledu ne da uresničiti brez močnega individualizira, to je brez svobodne iniciative posameznikov, in to pomeni praktično tak režim, ki omogoča razvoj različnih, fizično in duhovno po naravi neenako nadarjenih individualnosti. Neenak je položaj vsakega individua v družbi, neenaka jc njegova družbena okolica; posameznik zna najbolje, po lastnem spoznanju, uporabiti svoje lastne sile in sile svoje okolicc; če odloča o človeku drug človek in ga vodi, nastane nevarnost, da ne bo temeljito in v polni meri izkoristil vseh sil tistega, ki ga vodi. To se vidi povsod, tudi politično v vseh oblikah vlade, kjer se je razvil močnejši centralizem; in komunizem jc ravno centralističen. Zlasti boljševiški centralizem je zelo strumen...; boljševizem je absolutistična diktatura..., boljševizem je nezmotljiv in inkvizitorski in prav radi tega nima z znanostjo in z znanstveno filozofijo nič skupnega; znanost je kakor demokracija brez svobode nemogoča. Jaz smatram dosledno in pravilno izvajano demokracijo, ne le politično pač pa tudi gospodarsko in socialno demokracijo, z.a stanje družbe, ki je v našem času in precej dolgi bodočnosti primerno in zaželeno,"5 razmišlja in trdi češkoslovaški državnik, filozof in sociolog T. Masaryk v času, ko je vsa njegova dejavnost usmerjena in podrejena enemu samemu cilju - ustanovitvi samostojne češkoslovaške države.
II.
Stališča Karla Kautskega do ključnih teoretičnih in praktičnih vprašanj razvoja socializma, ki so sc odprla z. ruskim "oktobrom", so pomembna predvsem zato, ker jc z njimi podal teoretično platformo socialdemokracije nasploh.
V spisu Diktatura proletariata6 jc Kautsky sicer priznal, da jc "prvič v svetovni zgodovini neka socialistična partija postala vladar velikega carstva", vendar je ta "socialistična partija, ki danes upravlja v Rusiji, prišla na oblast, boreč se proti drugim socialističnim partijam... Nasprotje med obema socialističnima smerema (op. boljšc-viške in menjševiške) ne temelji na osebni ljubosumnosti, temveč je to nasprotje dveh v temelju nasprotnih metod: demokratske in diktatorske. Obe smeri hočeta isto: proletariat in s tem človeštvo osvoboditi po poti socializma... Zato želimo preučiti naslednje: kakšen pomen ima demokracija za proletariat, kaj razumemo pod diktaturo proletariata in kakšne pogoje ustvarja diktatura kol oblika vladavine za osvoboditev proletariata."7
Kautsky jc v nadaljevanju dokazoval nezmožnost dolgotrajnejšega obstoja diktature proletariata v zaostali kmečki Rusiji: "Tisto, kar sc nam prikazuje kot diktatura proletariata, čc bi se seveda dosledno izpeljalo - in če bi en razred sploh lahko izvajal diktaturo neposredno, kar pa lahko sama partija - bi sc oblikovalo v kmečko diktaturo."x Kautsky je zato rešitev videl v vrnitvi na meščansko demokracijo, čeprav v Rusiji - v pravem smislu besede - ni nikdar obstajala. Zakaj na meščansko demokracijo? Vprašal sc je, ali res drži trditev, da jc socializem samo cilj in demokracija samo sredstvo za dosego tega cilja. In odgovoril: "Socializem pravzaprav ni naš končni cilj, temveč ta cilj pomeni 'ukinitev vsake vrste izkoriščanja in tlačenja, pa naj bo naravnano proti razredu, partiji, spolu, rasi' (Erfurtski program). Ta cilj želimo doseči s prolc-tarskim razrednim bojem, ker sc proletariat kol najnižji razred nc more osvoboditi, čc ne ukine vseh vzrokov izkoriščanja in tlačenja... Demokracija in socializem sc potemtakem
T. G. Masaryk, Svetovna revolucija, str. 172-173.
K Kautsky, Die Diktatur (les Proletariats, Wicn 1918; isti. Diktatura prolctarijata, v: 'Ortodoksni mark-si/anV i rcforniizani (l/bor spisov), Zagreb 1979.
Ibidem, str. 109-110. Ibidem, str. 150.
nc razlikujeta v tem, da je ona sredstvo in on cilj. Oboje je sredstvo za isti cilj... Mi si socializma brez demokracije ne moremo predstavljati. Pod izrazom moderni socializem ne razumemo le družbeno organizirane produkcije, temveč tudi demokratično organizirano družbo. Zato je za nas socializem nujno povezan z demokracijo. Ni socializma brez demokracije. Oboje pa se razlikuje v nečem drugem: Demokracija jc in še kako možna brez socializma. Celo čisto demokracijo si lahko zamislimo brez socializma, npr. v majhnih vaških skupnostih, v katerih obstaja popolna enakost ekonomskih pogojev za vsakogar, na podlagi privatnega lastništva nad sredstvi za proizvodnjo. V vsakem slučaju lahko rečemo, da je demokracija možna brez socializma in pred njim...9 V demokraciji, v kateri vlada večina ljudstva, se lahko uvede socializem šele takrat, ko se zanj pridobi večina. To je dolga in mučna pol. Mnogo hitreje pridemo do cilja, če se energična in cilja zavedajoča manjšina dokoplje do državne oblasti in jo izkoristi za uresničitev socialističnih ukrepov. Njeni uspehi bi takoj delovali prepričljivo in hitro bi usmerili večino, ki seje do zdaj upirala, v socializem. To zveni zelo mamljivo in tako je zvenelo tudi iz ust starega Weitlinga. Ima pa eno napako - da predpostavlja tisto, kar jc treba šele dokazati...'" Vsebino socializma lahko popularno strnemo v stavek: 'Svobodo in kruh z.a vse.' To je listo, kar množice od njega pričakujejo, zalo se za njega zavzemajo. Svoboda ni nič manj pomembna kot kruh. Tudi dobro situirani, celo bogati razredi so se borili za svojo svobodo. Potreba po svobodi, po samoopredelitvi, jc v človekovi naravi prav tako kol potreba po hrani. Do zdaj jc bila socialdemokracija najvztrajnejši zaščitnik svobode vseh tlačenih, nc samo mezdnih delavcev, temveč tudi žena, preganjanih religij in ras, Židov, črnccv, Kitajcev itd. S tem si jc pridobila pristaše daleč zunaj kroga mezdnih delavcev... Čim jim je diktatura proletariata vzela pravno varnost, so se vsi ti drobni trgovci, obrtniki, srednji in veliki kmetje, večina intelektualcev prelevili v sovražnike socializma in diktature proletariata, čeprav so sc pred-tem zavzemali za socializem, ker se je boril za svobodo vseh. S tem ni mogoče nikogar pridobiti, razen tistega, ki je že socialist. Lahko sc samo pomnoži sovražnike socializma... Niso najboljše liste množice, ki za kruh in igre žrtvujejo svobodo. Nedvomno bi materialno blagostanje privedlo h komunizmu mnoge, ki so se do njega vedli nezaupljivo ali se odtujili od njega zaradi njegove politike brezpravnosti. Toda to blagostanje mora resnično priti, in to hitro, ne kot obljuba prihodnosti, če hoče diktatura proletariata pokazati svoje učinke. In s čim naj se doseže to blagostanje... v deželi (op. Rusiji), ki je ekonomsko še tako malo razvita, kjer je proletariat samo manjšina... Socializem - to pomeni obče blagostanje znotraj moderne kulture - postane možnost samo s hitrim razvojem produktivnih sil... Samo lam, kjer se jc proletariat šolal v zadružni, sindikalni, mestni samoupravi in s sodelovanjem v državni zakonodaji in nadzoru vlade in kjer so številni intelektualci pripravljeni nudili svoje usluge socialistični produkciji, se lahko takoj, brez. ovir, zamenja kapitalizem... Že od vsega začetka sc mora zato predpostaviti, da bodo povsod tam, kjer se lahko proletariat obdrži na državni oblasti samo z diktaturo nasproti demokraciji, težave, s katerimi jc socializem konlrontiran, tako velike, da izgleda pravzaprav izključeno, da lahko diktatura prinese blagostanje ter na la način pomiri - z nasilniškim režimom - ljudske množicc potem, ko jim jc vzela politične svoboščine."11 Kautsky jc zaključil, da v Rusiji ne vlada diktatura proletariata, temveč diktatura boljševiške partije. Rešitev revolucionarnih pridobitev je videl v pravočasni zamenjavi diktature z demokracijo.12
9	Ibidem, str. 110-112.
10	Ibidem, str. 156.
11	Ibidem, str. 156-158.
12	Ibidem, str. 188.
Lenin se je na Kautskijeva izvajanja odzval s polemičnim spisom Proletarska revolucija in renewal Kautsky13 ter s člankom O 'demokraciji' in diktaturi.14 Kautskcmu je očital, da je celotno vprašanje skrčil na političnopravno vprašanje; namesto da hi marksistično analiziral pojem socializma in šc zlasti demokracije (njeno razredno vsebino), je ostal pri navadnem formalizmu, formalnopravni opredelitvi tega pojma, kar ga je privedlo do povsem ncrcvolucionarnih sklepov. Če jc Kautsky v Diktaturi proletariata opredelil še nekoliko nejasno "demokracijo" kot "oblast večine, pa tudi zaščito manjšine", se je v naslednjem spisu Demokracija ali diktatura15 izrecno postavil proti diktaturi. Menil jc, da ta v Nemčiji ni potrebna; moramo pa "na demokracijo budno paziti in se bojevati za splošno, enako, tajno volilno pravico, za kar sc bojujemo že več kot pol stoletja".16 Diktaturo jc identificiral s "stanjem", čc pa bi postala "oblika oblasti", bi to pomenilo brezpravnost opozicije, odpravo volilne pravice, svobode zborovanja in dogovarjanja, potem nc bi bila več diktatura proletariata, temveč posameznika ali stranke.17 S takšnim stališčem je Kautsky nedvoumno zavrnil revolucionarni boj in diktaturo proletariata ter razglasil parlamentarni boj za edino možnega in pravilnega. Ker si socializma ni mogoče predstavljati brez demokracije, demokracija pa je "oblast večine", delavski razred ne more osvojiti in obdržati oblasti, čc tc večine nima. Če pa to večino ima, potem jo bo dobil tudi na volilnih lističih. Ko bi proletariat oblast osvojil, je ne bi lc obdržal, temveč tudi razširil, saj - nevarnosti ni, večina je z njim. Tako je oborožena revolucija ad acta.1x
V istem obdobju je izdal Kautsky še tretji spis proti boljševikom Terorizem in komunizem.19 Osnovni greh boljševikov. poudarja Kautsky, je njihova diktatura, kar pomeni, da v Rusiji še ni bilo pogojev, da bi se socializem uresničil, ter jc zato državljanska vojna nujna poslcdica tega stanja. "Ker obstaja le alternativa: demokracija ali državljanska vojna, sklepam, da tam, kjer šc ni mogoč socializem na demokratičnih osnovah, kjer ga odklanja večina prebivalstva, šc ni čas zanj, medtem ko boljševizem misli, da bo manjšina morala povsod vsiliti socializcm. to pa sc lahko zgodi le z diktaturo in državljansko vojno...20 Demokracija je nemogoča brez l judskega predstavništva, ki izhaja iz splošne, enake volilne pravice."21 S Kautskijevim najnovejšim delom jc ostro polemiziral Lev Trocki v spisu Teroriz.em in komunizem. Anti-Kuutsky22 (1920), v katerem je branil ruski "oktober". Kautskcmu jc očital nedialektičnost in formalizem v njegovem razumevanju demokracije ter njegovo pomanjkljivo razumevanje revolucionarnega toka v Sovjetski Rusiji, ki ga ocenjuje zgolj z liberalističnih in formalističnih pozicij, obenem pa prikriva resnico, da številnih vprašanj ni bilo in ni mogoče reševati prav zato, ker je tu imperializem vsilil državl jansko vojno, strahovlado in blokado. "On (op. Kautsky) odklanja boljševiško melodijo, ki mu para ušesa, vendar ne išče druge. Uganka je enostavna: stari glasbenik sploh nc želi več igrati na instrument revolucije."23 Trockemu jc Kautsky odgovoril s knjigo Od demokracije do državnega
13	Lenin, I/hrana dela, IV, Ljubl jana 1950, sir. 24-129.
14	Lcnjin, Izabrana dela, XII, Beograd I960, str. 454-458.
K. Kautsky, Demokratie oder Diktatur, Berlin 1919.
16	Ibidem, sir. 46.
17
K. Kautsky. v: 'Ortodoksni marksizam' i reformizam, str. 132-133. 1X K. Kautsky, Der Wcg zur Maehl, Berlin 1920, str. 13.
K. Kautsky, Terrorismus und Kommunismus. Ein Beitrag zur Naturgesehiehte der Revolution, Berlin 1919.
20	Ibidem, str. 145.
21	Ibidem, str. 150.
22	L. Trocki, Iz revolucije, Rijcka 1971, str. 127-296 (Terori/am i komunizam).
23	Ibidem, sir. 293.
suženjstva,2'* v kateri je dosledno zagovarjal svoja stališča in zapisal, da je "državno suženjstvo - skrajna točka boljševiškega komunizma".25 Ker ima boljševizem v "teoriji in praksi izrazilo reakcionaren značaj, bo ostal temen madež, v zgodovini socializma"26, zaključuje Karl Kautsky, voditelj tiste (op. centrističnc) strujc socialističnega gibanja, ki socializma in (parlamentarne) demokracije ni izključevala.
III.
Rosa Luxemburg, ki je dočakala oktobrsko revolucijo v zaporu, je v njej videla začetek svetovne socialistične revolucije, ki sc bo uspešno končala, čc jo bo podprl in nadaljeval proletariat drugih dežel, ter obenem izrekla nekaj kritičnih pripomb na sam potek revolucije, vendar sc lc-te v mnogočem razlikujejo od kritičnih pripomb Kaut-skega. Svojo oceno in kritiko ruske revolucije je napisala jeseni 1918 v spisu Ruska revolucija,21 brez. vsakršnih dokumentov ali stikov, ki bi ji bili nujno potrebni. V tem delu, ki so ga nasprotniki Lenina in Komunistične internacionale često zlorabljali, v komunističnem gibanju pa neredko a priori odklanjali, jc R. Luxemburg po eni strani oktobrsko revolucijo navdušeno pozdravila kot dogodek svetovnozgodovinskega pomena, kot začetek svetovne socialistične revolucije; po drugi pa je dokaj ostro kritizirala Leninovo reševanje kmečkega in nacionalnega vprašanja, razpust ustavodajne skupščine in sploh pojmovanje odnosa med demokraci jo in diktaturo pri Leninu in Trockem. Njen namen ni bil s kritičnimi pripombami zanikati tega zgodovinskega dogodka, ki jc bil, kot piše, neposredno nadaljevanje revolucije iz let 1905-1907, ne pa darilo nemških "osvoboditeljev" (kot so govorili v SPD2S), temveč jc razumela rusko revolucijo predvsem kol negacijo Kautskyjcvih stališč, pa tudi njegovih somišljenikov, ki so bili prepričani, da Rusija za socialno revolucijo še ni zrela in cia jc naredilo rusko delavsko gibanje veliko napako, ko je buržoazno revolucijo nadaljevalo s socialistično: "Kautsky. uradni tempeljski čuvar marksizma, si prizadeva od izbruha vojne sem... za: 1. inler-nacionalo kot instrument miru, 2. razorožitev in Društvo narodov, nacionalizem, in 3. demokracijo, ne pa za socializem... V tem položaju jc pripadla boljševiški smeri zgodovinska zasluga, da jc od vsega začetka razglašala in se z železno doslednostjo držala tiste taktike, ki je edina lahko rešila demokracijo in odprla revoluciji nadaljnjo pot. Vso oblast izključno v roke delavskim in kmečkim množicam, v roke sovjelom - to je bil dejansko edini izhod iz težav, v katere jc zašla revolucija, to jc bil zamah, ki je presekal gordijski vozel, izpeljal revolucijo iz zagate in ji očistil pot za nadaljnji neovirani razvoj. Leninska stranka jc bila tako v Rusiji edina, ki jc dojela v tistem prvem razdobju prave interese revolucije, bila je njen gonilni element, v tem pomenu torej edina stranka, ki je uresničevala resnično socialistično politiko...29 Boljšcviki so kot namen prevzema oblasti takoj objavili revolucionarni program: ne zagotovitev meščanske demokracije, pač pa diktaturo (=oblast) proletariata, ki vodi k uresničenju socializma."30
K. Kautsky, Von tier Demokratic /ur Staatsklavcrci. Einc Auseinandcrsetzung mit Trolzki, Berlin 1921.
25	Ibidem, sir. 122.
26	Ibidem, str. 127-12S.
21 R Luxemburg, Izbrani spisi, sir. 741-7X2: K ruski revoluciji /uredniški naslov/.
Desnica je zmago oktobrske revolucije pripisala sebi - "čc ne bi bilo glasovanja za vojne kredite in zmag nemške vojske nad ruskimi armadami, bi boljšcviki prišli v Sibirijo in ne na oblast".
29 R. Luxemburg, Izbrani spisi. str. 748-750.
Ibidem, sir. 75.1. "S tem so boljšcviki rešili sloveče vprašanje o 'ljudski večini', vprašanje, ki leži nemškim socialnim demokratom že od nekdaj na prsih kot mora. Kol pridni učenci parlamentarnega krctc-niz.ma so preprosto prenašali na revolucijo pogrošno modrost parlamentarnega otroškega igrišča: Čc hočeš kaj doseči, moraš imeti večino. Torej moramo bili ludi v revoluciji najprej 'večina'. Resnična dialektika revolucije pa postavlja to parlamentarno modrost na glavo: nc s pomočjo večine do revolu-
"Temeljna napaka v teoriji Lenina in Trockega," zaključuje R. Luxemburg, "je v tem. da natanko tako kot Kautsky postavljata demokracijo proti diktaturi. 'Diktatura ali demokracija', tako zastavljajo vprašanje boljševiki in Kautsky. Slednji sc odloči seveda za demokracijo, in sicer za meščansko demokracijo, ker mu pač pomeni nasprotje socialističnega prevrata. Lenin in Trocki se, nasprotno, odločita z.a diktaturo v nasprotju z demokracijo in s tem za diktaturo peščice ljudi, to je za diktaturo po meščanskem vzoru. Gre za dva nasprotna pola, ki sta oba daleč proč od resnično socialistične politike. Ko prevzame proletariat oblast, se ne more ravnati po nasvetu Kautskcga in sc s pretvezo o 'nezrelosti dežele' odreči socialističnemu prevratu ter se posvetili izključno demokraciji, ne da bi pri tem izdal samega sebe, Intcrnacionalo in revolucijo... Ko pride proletariat na oblast, jc njegova zgodovinska naloga, poudarja Rosa. da ustvari namesto meščanske socialistično demokracijo, nc pa da odpravi sleherno demokracijo... Socialistična demokracija ni torej nič drugega kot diktatura proletariata. Da. diktatura! Toda ta diktatura jc v načinu, kako sc uporablja demokracija, ne pa v njeni odpravi... Vendar mora biti to diktatura razreda, ne pa kake vodilne manjšine v imenu razreda..."31
Kritika Rose Luxemburg je bila vedno izredno ostra, saj je bila zanjo kritika osnova naprednemu socialističnemu gibanju; bila jc prepričana, da bi boljševiki ravnali drugače - v duhu njene kritike, čc ne bi bili v tako težkih pogojih ter pod pritiskom vojne in nemške okupacije (op. vrednost in realnost njene kritike jc v upoštevanju objektivnih zgodovinskih okoliščin v Rusiji!). Kljub napakam je boljševikom pripisala zgodovinsko zaslugo, da so z osvojitvijo politične oblasti in s praktičnim zastavljanjem vprašanja o uresničenju socializma stopili na čelo mednarodnega proletariata: "Naj nemški vladni socialisti le kriči jo, kako jc boljševiška oblast v Rusiji le spačena podoba diktature proletariata. Če je to bila in če je. potem je zalo, ker jc pač sad obnašanja nemškega proletariata, ki jc bilo spačena podoba socialističnega razrednega boja. Nad nami vsemi jc zakon zgodovine. Socialistični družbeni sistem je mogoče uresničiti lc v mednarodnem merilu... V Rusiji so vprašanje lahko lc zastavili; niso pa ga mogli rešiti v Rusiji, ker je rešljivo le v mednarodnem okviru... V tem zadnjem razdobju, ko stojimo po vsem svetu pred odločilnimi končnimi boji, je bil in je najpomembnejši problem socializma pravzaprav akutno vprašanje epohe, nc to ali ono podrobno vprašanje taktike, ampak: akcijska sposobnost proletariata, dejavnost množic, volja po oblasti socializma sploh. V tem pogledu so bili Lenin, Trocki in tovariši prvi, ki so dali svetovnemu proletariatu zgled, in doslej so šc zmerom edini, ki lahko vzkliknejo s Huttnom:32 Jaz sem si upal!"33
Aktualnost Rosincga dela je v njenih splošnih pogledih na demokracijo, v poudarjanju zgodovinsko primarne vloge ljudskih množic, v opozarjanju na nevarnost birokratizma v družbi, v potrebi po nadzoru oblasti, zlasti pa v nujnosti, da se socialistična demokracija razvija nc samo na političnem, marveč tudi na socialnem in ekonomskem področju (op. socialna država!). Če vemo, da sta bila tako Kaulsky kot Lenin v vlogi, ko sta "morala" zagovarjati oziroma hraniti stališča dveh nasprotujočih si socialističnih usmeritev, in so bila njuna stališča največkrat vpeta v dnevno politiko ter
cionarne taktike, pač pa s pomočjo revolucionarne taktike do večine. Samo stranka, ki /na voditi, to jc poganjati stvar naprej, si v revolucionarni vihri pridobi privržence. Zaradi odločnosti, s katero so Lenin in tovariši v odločilnem trenutku izdali edino revolucionarno geslo: Vso oblast delavcem in kmetom!, so se prelevili če/ noč i/ preganjane, obrekovane, 'ilegalne' manjšine, katere voditelji so se morali kot Marat skrivati po kleteh, v popolnega gospodarja položaja."
31	Ibidem, str. 773-775.
32	Ulrich von Huttcn (1488-1523), nemški humanist in bojevnik /a reformacijo, domnevni soavtor "Pisem mračn jakov" lEpistolue obscurorum virorum, 1515-1II.
33	R. Luxemburg, l/brani spisi, str. 776-777.
medsebojno obtoževanje, potem se zdi, da so bila stališča in opozorila "neobremenjene" R. Luxemburg teoretični prispevek, ki je v konkretnem problemu prekašal teorijo prvih dveh. Še več. njeno stališče, da sc "socialistična demokracija razvija nc samo na političnem, marveč tudi na socialnem in ekonomskem področju," je dejansko istovetno z Masarykovim: "Jaz. smatram dosledno in pravilno izvajano demokracijo, ne le politično pač pa tudi gospodarsko in socialno demokracijo, za stanje družbe, ki je v našem času in precej dolgi bodočnosti primerno in zaželeno
T. G. Masaryk, Svetovna revoluci ja, str. 173.
Stališča do samomora: kako se izražajo v različnih študentskih skupinah, kakšen je njihov odnos do drugih stališč in do različnih kognitivnih stilov
M ARC, A KOCMUR, V ELK O S. RUS
PROBLEM
Osnovni problem raziskave lahko formuliramo z naslednjimi vprašanji: Ali sc stališča do samomora pomembno razlikujejo glede na različne študijske usmeritve oziroma glede na skupine študentov psihologije, sociologije in medicine? Gre za tri skupine "aktualnih" oziroma bodočih intelektualcev, predstavnikov različnih vrst inteligence, tistih, ki jim bo zdravje in "duševno zdravje naroda" cclo ena od poklicnih skrbi. Ali obstajajo pomembne povezave med stališči do samomora na eni strani ter nekaterimi drugimi socialno relevantnimi stališči in kognitivnimi stili na drugi strani?
CILJI
Cilj je analiza strukture stališč do samomora in sicer na vzorcu izbranega segmenta populacijc mladih (študentov). Lc-ti predstavljajo pomemben del aktualnih in bodočih INTELEKTUALCEV. Odnos intelektualcev do SAMOMORA pa je hkrati del njihove vrednotno - življenjske usmeritve in kot tak izjemno pomembno vprašanje v zvezi z "zdravjem naroda ".
METODA IN POSTOPEK
Skupaj je bilo preizkušanih 270 respondentov, od tega 108 študentov mcdicinc (1. letnik). 71 študentov psihologije (3. in 4. letnik) in 91 študentov sociologije (1. letnik).
Povprečna starost (X) preizkušanih študentov medicine je znašala 19.9 let (SD=0.74), študentov psihologije 21.6 let (SD=1.3) in študentov sociologije 20 let (SD=1).
Preizkušanje je bilo skupinsko, študentje vsake študijske usmeritve so bili preizkušani posebej.
V	2. delu raziskave je bilo preizkušanih 81 študentov psihologije (3. in 4. letnik). Preizkus je potekal kot skupinski preizkus.
V	1. delu raziskave jc bil apliciran slovenski prevod vprašalnika SUIAT (iz kra-ticc suicidc - attitudes/avtor Diekstra).
Prevod je bil narejen na osnovi predloge vprašalnika v angleškem jeziku, ki pa sc nc sklada popolnoma z verzijo vprašalnika, ki jc opisana v priročniku. Pri prevodu in urejanju vprašalnika je sodelovala dr. Marga Kocmur.
V	2. delu raziskave je bil poleg SUATT-a uporabljen tudi vzorec postavk iz Adornovc skale avtoritarnih tendenc (povzeto po Triandisu.1975) ler lestvici stališč, ki ju jc konstruiral in metrično preizkusil Vclko S. Rus. Gre za stališča do: - sprejemljivosti socialne (družbene) hierarhije - vrednostnega simbolizma. Uporabljene so bile tudi naslednje lestvice stališč, ki so jih konstruirali študentje psihologije v šolskem letu
1993/4, in siccr s pomočjo Vclka S. Rusa. Gre za naslednje lestvice stališč do: - samomora - natalitctc pri Slovcncih - uresničenosti etike v slovenski družbi - spolnosti - evia-na/.ije - mešanih zakonov - partnerskih konfliktov - rekreacije - eksperimentov v zoo-psihologiji - lastne telesne sheme - lastne (osebnostne) neodvisnosti - restavracije Mc Donalds - do mladinskih skupin (na splošno ter do: skinheadov, Yuppijcv in do mladih fizikov) - konfliktov v industriji.
PRIČAKOVANJA
V raziskavi sva preverjala nasledn ja pričakovanja:
Splošne in specifične (stališčne) orientacije v zvezi s samomorom se ne razlikujejo pomembno glede na: - spol (moški /ženski) - študijsko usmeritev (medicina/psihologija/sociologija) - starost (starostne skupine preizkušancev v intervalu enega leta) -zaznavo tega, kdo naj bi naredil samomor (KDO: respondent sam/oseba, ki jo ima respondent rad/ ljudje nasploh) - zaznavo tega, kako bi respondent storil morebitni samomor.
Med različnimi (specifičnimi) stališči do samomora obstajajo značilne povezanosti.
Faktorske strukture odgovorov sc nc razlikujejo glede na to, KDO je zaznan kot listi, ki naj bi naredil samomor (respondent sam/ oseba, ki mu je blizu/ ljudje nasploh).
Studijska smer pomembno diskriminira različne komplekse odvisnih spremenljivk, ki predstavl jajo stališča do samomora z vidika različnih referentov.
Ne obstaja pomemben posamičen niti interaktiven vpliv spola in študijske usmeritve na stališča do samomora.
Stališča do samomora (lcstvica/SUIATT) so pomembno povezana s spremenljivkami, ki jih merijo različne lestvice stališč, ki so navedene pri navedbi uporabljenih instrumentov v 2. delu raziskave.
Različni kompleksi stališčnih lestvic in (samo)cvaluacij, uporabljenih v drugem delu raziskave (neodvisne spremenljivke), so pomembno povezani z izbranim vidikom stališč do samomora (odvisna spremenljivka: lestvica /SUIATT)).
Preizkus faktorske strukture, kjer so spremenljivke zbiri na različnih stališčnih lestvicah, uporabljenih v 2. delu preizkusa, in trije podzbiri SUATT lestvice (stališča do samomora, ko je referent respondent sam. njemu najl jubša oseba ali ljudje nasploh).
NEKATERI REZULTATI
Navedli bomo samo nekatere rezultate: Tako na ravni univariatnih (oneway) kot na ravni multivariatnih diskriminantnih analiz (vsi trije podzbiri in sumarni zbir lestvice stališč do samomora SUIATT) sva odkrila, da imajo študenti psihologije relativno najbolj pozitivna stališča do samomora. Nisva odkrila pomembnih razlik med moškimi in ženskimi preizkušanci glede na njihova splošnejša stališča do samomora na ravni treh podzbirov in končnega zbira SUATT lestvice. Značilne razlike med spoloma sva ugotovila le glede na nekatere aspekle stališč do samomora. Kot ilustracijo navajava samo nekatere:
Moški preizkušanci se značilno bolj (p < 0.05) kot ženske preizkušanke nagibajo k strinjanju s stališčem, da nekdo, ki napravi samomor, skuša stvari obrniti, zmanipulirati sebi v prid. Moški preizkušanci se bolj kol ženske preizkušanke strinjajo s tem, da je nekdo, ki naredi poskus samomora, tudi namenjen umreti, bolj bi bili prizadeti, če bi samomor naredila njim najdražja oziroma najbližja oseba, značilno manj intenzivno sc nagibajo k stališču, da mora biti človek bolan, da poskuša samomor. Sicer pa sc oboji
bolj nagibajo stališču, da je temu tako (duševna bolezen kot vzrok samomora). Posledico svojega dejanja (morebitni samomor) moški ocenjujejo pomembno (na ravni intenzitete) bolj negativno kot ženske (čeprav sc oboji nagibajo k stališču, da bi bile posledice negativne). Ženske bi prej kot moški posegle po samomoru zaradi izgube zaposlitve.
Moški pripisujejo samo nekaj, vendar pomembno več pomena dednosti (pri pogojevanju samomora), bol j kol ženske se nagibajo k stališču, da je samomor premišljeno dejanje in da jc izvedba samomora izraz duševne bolezni. Koliko jc verjetno, da oseba, ki vam je najbližja in najdražja, naredi samomor zaradi pohabljenega otroka? Moški pomembno več možnosti za samomor pripisujejo omenjeni osebi (v omenjeni situaciji). Moškim se "zdi" pomembno bolj kot ženskam verjetno, da bi njim najljubša oseba naredila samomor, čc ne bi mogla imeti otrok. (Rezultat je lahko zelo zanimiv tudi z. vidika študija spolov.) Koliko je verjetno, da najbližja in najdražja oseba naredi samomor, čc bi koga ubila? Moški sprejemajo omenjeno dejanje kot (značilno) bolj verjetno kot pa ženske (razlika jc pomembna na nivoju intenzitete, ne pa v smislu valence). Za vse primere, ko smo zavrnili ničelno hipotezo, pa jc značilno, da smo značilne razlike odkrili na nivoju intenzitete, nikjer pa tudi v smislu valence.
Spremenljivka, ki pomembno razločuje vse tri podzbire in končni zbir lestvice stališč do samomora SUATT pa je prednosten način izvedbe samomora (relativno najbolj pozitivna stališča do samomora imajo osebe, ki bi kot način izbrale skok z višine). To pa velja samo za primer, ko jc referent respondent sam, ne pa tudi v primeru, ko sta referenta njemu najljubša oseba ali "ljudje splošno".
Odnosi med različnimi, že omenjenimi spremenljivkami so bili analizirani na hivariatni. multivariate in kvaz.icksperimcntalni način, kjer so spremenljivke iz vprašalnika SUATT večinoma odvisne spremenljivke.
Niti posamičnega niti interaktivnega učinka spola in starosti (v razmiku enega leta) nisva odkrila na stališča do samomora, ko je referent rcspondcnlu najljubša oseba oziroma "ljudje sploh". V primeru pa, ko odvisno spremenljivko predstavljajo stališča do samomora, ki jih izraža respondcnl(ka) sam(a), jc bila zavrnjena ničelna hipoteza v zvezi z interaktivnim učinkom. Dekleta, mlajša od 19 let, imajo pozitivnejša stališča do samomora kot tista, ki so presegla to starostno mejo.
Faktorizacija zbirov posamičnih stališčnih lestvic, ki smo jih aplicirali poleg SUATT-a oziroma njegovih treh podzbirov, pokaže, da so z enakim faktorjem nasičeni samo vsi trije SUATT podzbiri in lcstvica stališč do evtanazijc.
Rezultati multiplih regresij s kognitivnimi stili Kolbovega tipa kot neodvisnimi spremenljivkami pokažejo, da jc stil tipa "konkretne izkušnje" tisti, ki najbolj pomembno prispeva h korelaciji s posameznimi SUA1T podzbiri.
Ta kratek pregled raziskave je lc del širšega projekta v zvezi z raziskovanjem samomora, v katerem sodelujejo še številni drugi raziskovalci (dr. Maja Rus - Makovcc, mag. Matjaž Malcvžič, dr. Jože Šler, skupina študentov psihologije in sociologije itd.) in ki vprašanje samomora povezuje tudi z. vrednotami, samopodobo, sociokognitivnimi značilnostmi itd.. Predvsem pa gre za poskus analize nečesa, kar poleg alkoholizma in prometnih nesreč predstavlja "koso slovenskega naroda". Posebno odgovornost za poskuse razreševanja tega vprašanja pa imajo ravno intclcklualci. Zato naj bodo intelektualci "subjekt in objekt" tovrstnih raziskav.
Gnosis in pistis
BORUT OŠIAJ
V čem je skrivnost Trstcnjakove misli? V čem je veličina misleca, za katerega zdaj žc lahko trdimo, in to brez pretiravanja, da je najpomembnejši slovenski humanist 20. stoletja, celo klasik; ki ga poslej nc bo moglo zaobiti nobeno resno in poglobljeno vpraševanje o tem, kaj in kdo je človek. Trstenjak je vso svojo neizčrpno ustvarjalno energijo posvetil prav iskanju odgovorov na to vprašanje, kajti eno je vedel zagotovo: najskrivnostnejši, najvzncmirljivejši in najbolj kompleksen človekov predmet je lahko le človek sam. Odgovor, ki je vezan na lak predmet, pa ne more biti en sam, ne more biti enoznačen in dokončen, odgovorov je lahko lc več in samo njihova ustrezna kritična povezava vliva upanje, da jc mogoče vsaj približno uzreti Ircmendum el fasci-nosum človekove enkratnosti. In prav tej sc Trstenjak ni nehal nikoli čuditi.
Da bi vsaj približno odgovorili na uvodno vprašanje, bomo izhajali iz dveh pojmov, za katera menimo, da predstavljata ključ za razumevanje Trstcnjakove filozofske misli: to sta pojma gnosis in pistis, spoznanje in vera. Komaj bi lahko našli še kak pojmovni par, ki bi s takšno intenziteto izražal ambivalentnost človekovega odnosa do cclote bivajočega, ki bi s takšno izključujočnostjo označeval razklanost njegove narave. Ta razklanost jc tista, ki kaže na človekovo simboličnost, ki kaže na njegovo ontološko potrebo po dopolnitvi v drugem oziroma drugačnem. Dve temeljni dejavnosti človekove simbolične narave, njegovega iskanja in hrepenenja po nečem dokončnem in nespremenljivem pa predstavljata religija in znanost, ki pravzaprav ne pomenita nič drugega kot kompleksno sistematiziran izraz človekove težnje po spoznanju in veri.
Kolikor gnosis v zgodovinskem smislu povezujemo z grško filozofijo, toliko je pistis vsekakor dediščina religije starih Hebrejccv. V obeh primerih imamo opraviti z načinoma premoščanja človekove nesamozadostnosti, ki sc v osnovi, kot rečeno, radikalno razlikujeta. Toda kljub izključujočnosti sta lc načina enega in istega fundamcntalnega ontološkega pojma, to jc diaforc kot tiste strukturne postavitve, ki v dveh različnih formah njenega udejanjanja stopa na prizorišče zahodne zgodovine najprej pri Hebrejcih in ne veliko pozneje pri Grkih. Dialora pomeni razliko, ontološki prelom zavesti, ki se izraža v človekovem občutju izvrženosti iz celote bivajočega, izgnanosli iz raja. ki v predhebrejskih religijah nikoli ni imelo tako stalne in dominantne vloge. Izhajajoč iz pojma diaforc pomenita gnosis in pistis dva temeljna simbolična načina, kako dialora je, oziroma poskusa njene samoodpravitve, kolikor jo tukaj postavljamo v vlogo subjekta.
Znanost si prizadeva odpraviti dialoro, kolikor je njen končni cilj spoznanje osnovnih zakonitosti sveta in človeka, religija pa, kolikor lahko s pomočjo vere vzpostavlja virtualno enotnost med človekom, svetom in bogom. Da bi sploh razumeli temeljno razliko med njima, nam Trstenjak ponudi zelo povedno interpretativno izhodišče. Izhaja namreč iz razlike med grškim in hebrejskim pojmovanjem resnice. Grkom jc resnica - aletheia to, kar je odkrito, kar ni zakrito. "Grki so resnico odkrivali. Resnica je to, kar je odkrito, vidno, razvidno" (Človek končno in neskončno bitje. str. 82). Nasprotno temu pa uporabljajo Hebrejci z.a pojem resnice besedo emet, "ki prihaja od glagola aman, utrditi, podpreti. Emet pomeni oporo ali steber, na kateri sloni stavba. Hebrejcu je resnica isto kol zanesljivost" (str. 83). On resnice ne gleda, ta mu ni theoria, on resnico posluša. Hebrejcu zato ni bilo dovoljeno, da bi si delal podobo Boga. Hebrcjcc posluša, Grk gleda. "Zato jc miselnost Hebrejccv časovna, v tem ko jc mi-
selnost Grka in Latinca prostorninska, saj so podobe možne samo v prostoru" (str. 84). "Kar je Grku znanost, je Hebrejcu razodetje. Grk raziskuje, išče Boga in o njem razpravlja, modruje; Hebrcjcu pa se Bog razodeva, mu govori, tako da stopa z. njim v pogovor, v dialog" (str. 84). Grk si podobo Boga ustvari sam, zato se znajde v vlogi ustvarjalca. Pri Hebrejcu pa jc ravno nasprotno, tam je stvarnik edino Bog. Ker Grku i/, transccndencc ne govori nobeno osebno bitje, mu preti nevarnost, "da sc zmeraj bolj razoseblja, popredmeti in končno mehanizira, industrializira" (str. 85). Aletheia in cmet, vizualni in avditivni način, sta dve stopnji, v katerih se človek dviga nad bitne meje. Ta dva načina jc mogoče tudi zamenjati z dvema splošnejšima izrazoma, "gnosis in pistis" (str. 30), spoznavanjem in verovanjem ali kar znanostjo in vero.
Znanost razume Trstenjak kot tisto človekovo dejavnost, ki sc "suče v okviru izkustvenega, po času in prostoru določenega spoznavanja, vera pa sega v nadčutni svet, ki ga ne moremo dojeti predmetno in izkustveno overiti v prostoru in času" (str. 316). Znanost in vera sc tako gibljcta na dveh bistveno različnih ravneh. Prva je dediščina grške tradicije, kjer človek kot demiurg urejuje svet, drugo smo pa prevzeli iz hebrejskega kulturnega območja. Trstenjak razume človeka kot bit je, ki jc usmerjeno v trans-eendenco; toliko je zanj vera bližje človekovemu bistvu, vendar pa sc izogne temu, da bi zapostavljal znanost. Tako pravi, "da lahko imata oba procesa in obe drži hkrati v istem subjektu prostor, seveda na različni ravni" (str. 318).
Velika Trstcnjakova odlika jc bila v tem, da med mislimi, ki jih je mislil, med idejami, ki jih je zastopal, in dejanji, ki jih je živel, ni bilo preloma. S tem je živo dokazoval. da se znanost in vera nc izključujeta že vnaprej; kajti če kdo v slovenskem prostoru, potem je bil prav Trstenjak listi, ki je v sebi na originalen način posredoval oba izvora evropske kulture, tako hebrejskega kot grškega, tako avditivnega kot vizualnega, tako religijo kol znanost. Da poskus združevanja obeh tradicij ni nekaj samo po sebi umevnega, dokazuje večina intelektualcev, ki obeh izročil v glavnem še vedno ni sposobna oziroma pripravljena mislili skupaj, čc pa že, potem vero največkrat sramežljivo potiskajo v privatno sfero kol neko predznanstveno spoznavno formo, ki naj bi s prevlado grškega epistemc izgubila svojo verodostojnost in prepričljivost.
Spoznavanje in verovanje, gnosis in pistis, siccr nista eno in isto. tako kot nista eno in isto hebrejsko in grško izročilo, toda oba. vsak na svoj način, zaznamujeta neko elementarno prizadevanje, neko elementarno naperjenost k drugemu in drugačnemu, v želji, da bi sc ta razlika, če že ne odpravila, vsaj zmanjšala. Če je znanost kot desakra-lizirana oblika religioznega prizadevanja omejena predvsem na čut vida in na moč uma, s tem lahko premaguje razlike zgolj do tistega, kar je neposredno dano. kar jc vidno, in ne do tistega, kar jc skrito. Nasprotno pa vera, ki jc vezana predvsem na bolj kontemplativen čut sluha ter aracionalno. sinhrono intuitivnost, lahko zajame celoto ncempiričnega sveta in prav preko tc vzvratno osmišlja dejstveno, partikularnosl. Če znanost ostaja zgolj znanstvena, potem partikularnosl lahko razume samo z vidika parlikularnega, čc pa ima v svojem ozadju vero, potem jc partikularno mogoče do jemati tudi celovito, to je v prepletu smislov in pomenov, ki transcendirajo tislo, kar je znano in razvidno.
V tem smislu jc človek, kot pravi Trstenjak, končno in neskončno bitje, je bitje, ki je vezano, a hkrati tudi samega sebe in okolni svet presegajoče, jc bitje, ki jc vraščeno, a tudi izraščajoče v smeri nedefinirane drugačnosti. Zato sta gnosis in pistis dve temeljni formi človekovega celovitega odnosa do sočloveka, sveta in njegovega končnega smisla, dve formi, skozi kateri se hkrati izraža kot racionalno in spoznavajoče bitje ter bitje, ki hrepeni, upa in veruje, da ima njegova partikularnosl in minljivost svoj smisel tudi z vidika večnosti. Gnosis in pistis tako odlikujeta človeka kot celovito teoretično in praktično bitje, oba načina sc prepletata tako na ravni misli kot na ravni dejanj. Trstenjak pa o tem ni samo pisal, on ja lak tudi bil.
Tretja vrsta sodobnih intelektualcev
A RTURŠTERN
V tem in preteklem stoletju je med običajnimi protagonisti znanosti prevladovalo stališče, daje resen in priznanja vreden predvsem tisti, ki se do potankosti, torej bolj kot kdorkoli drug spozna na neko svoje področje. Iz tega seveda nujno izhaja silovita parcializacija vedenj, ki se v današnjem času iz trenutka v trenutek še povečuje, saj je na svetu čedalje več ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z. znanostjo. Tako smo lahko še pred kratkim naleteli na primer na kemika, ki se vse svoje življenje ukvarja s kloniranjem DNA, pri tem pa ni šc nikoli slišal, da klonirajo tudi žabe, kunce in celo človeka. Nekdo drug na primer laboratorijsko uspešen fiziolog sc na primer nikoli ne vpraša, še manj pa si odgovarja na vprašanje, kako to, daje človek skozi evolucijo lahko prišel do lc svoje silne inteligence, ki med drugim omogoča tudi takšno visoko raziskovalno dejavnost, kot je njegova. Stranski pojav specializacije je torej nesposobnost pogleda iz, vsaj malce bolj oddaljene perspektive tudi na sebe samega, in to pelje v naravnost grozovito za-telcbanost na vseh drugih področjih razen svojega, ozkega. Za številne predstavnike naravoslovno-tchnične inteligence je značilna velikanska ignoranca, pogosto celo prezir zlasti do literature, humanističnih ved in filozofije.
Spričo vsega tega predstavniki te druge strani do neke mere celo upravičeno zase trdijo, da so oni sami edini pravi intelektualci. Čc je nekdo prebral večino literarnih klasikov, z nehlinjenim zanimanjem hodi v gledališče in na koncerte ter se pri tem spozna še na osnove filozofije in psihologije ter se literarno okretno izraža: mar mu sploh še kaj manjka, da bi se ne mogel samovšečno počutiti mnogo bolj izobraženega od zgoraj navedenih? Če nek zgodovinar ali filozof pri tem ne vc. kako delujejo njegova lastna jetra ali zakaj mu raste brada, ga to seveda niti najmanj ne moti. In ravno slednje je šele pravi problem te druge, tradicionalne skupine intelektualcev.
Klasično gledano imamo torej v grobem dve kulturi: scientistično in humanistično. In nobena od njiju ni univerzalno sprejemljiva. Posamezniki (šc bolje - po Kierkegaardu: posamičniki) pa gledajo na svet tudi celostno, povezujoč ne le segmente spoznanj znotraj svoje matične vede, marveč med seboj tudi najširša področja človekove duhovne dejavnosti - znanosti, umetnosti, religije in filozofije. Pri tem je značilno in pomembno, tla, v čistem nasprotju s sprva omenjenimi docela drugačnimi tokovnicami povprečnosti, med omenjene uvrščamo vse največje doslej znane mislece in ustvarjalce. Seveda nc gre za naključje, temveč za tavtološko zanko: šele tisti, ki je pokazal svojo tovrstno univerzalnost, si zasluži omenjeni naziv. Celo nekateri najuglednejši naravoslovni znanstveniki našega stoletja, katerega značilnost je bila velikanska usmerjenost v tehnologijo in redukcionizem, so tej sili v nekem pomembnem smislu kljubovali, čeprav so bili po drugi strani prav njeni najpomembnejši nosilci. Pomislimo na primer na Schrodingerja, ki sc je poleg svoje stroge specialnosti, kvantnega subatomskega sveta, izdatno ukvarjal z, vprašanjem, kaj jc življenje, in s svojimi uvidi z.a več desetletij prehitel večino biologov. Ali pa Einstein - ki jc ustvaril znamenito fizikalno teorijo o vesolju, hkrati pa jc po drugi strani pisal tehtne razprave tudi o moralnostnih razsežnostih sodobnih znanstvenih odkritij. Tu je potem na primer tudi Jung s svojo dejavnostjo na področju eksaktne psihologije, ki pa jc v okrožje znanosti zanesel celo mistiko Daljnega vzhoda.
Mit o titanskih poliglotih, ki da so enkrat za vselej izginili z zemeljskega površja -zadnji med njimi naj bi bil Goethe - se je sicer dobro prijel, v resnici pa gre vendarle za popolnoma arbitrarno krilatico. Tudi če sežemo prav do Aristotela, ko bi hipotetično morda še najbolj gotovo lahko veljalo, da ve omenjeni o sleherni stvari več kot kdorkoli drug - že po kratkem razmisleku uvidimo, da tudi tedaj kaj takega ni držalo. Če torej nikoli ni obstajala absolutna vsevednost, jc ves ta fenomen univerzalnosti ncko-garšnjega znanja samo vprašanje dogovorne mere. Cyranojeva izjava o sebi - qui fut tout et t/ui ne fut rien - tako označuje neskončni in hkrati nikoli dosegljivi obseg možnosti za vsakega iskalca ob vsakem času.
In v današnjem - sc oblikuje še posebej zanimiva kombinacija obeh doslej obstoječih ločenih intelektualnih kultur. Njeni predstavniki so vrhunski naravoslovno-tco-retski znanstveniki z različnih področij - od kozmologije in kvantne fizike skozi evolucijsko teorijo do umetne inteligence. Zanje so značilna tudi siceršnja široka razgledanost, vseskozišnje zrenje na druga področja splošne kulture, intelektualna odprtost - in pa, kot nadvse pomembno, sposobnost komuniciranja med seboj, torej na ravni splošne intcligcncc in izobrazbe, ki jo dosegajo tudi nestrokovnjaki za specifično področje razprave. Elitizma ni, kajti nihče se nc skriva za utrdbami psevdosofisticiranih puhlic. Poleg tc širine in jasnosti v izražanju pa je odlika največjih med njimi tudi poseben literarni talent, ki sc kaže na primer v nepatetični poetičnosti, hudomušnosti in duhovitosti. Nič čudnega ni, da postajajo avtorji, intelektualni pripadniki le takoimc-novane tretje kulture, popotniku skozi sedanjost že lako pomembni, da sc zadnje čase na lestvici uspešnosti, med sicer obvezno vsakovrstno plažo, pogosto znajde tudi njihova knjiga.
Nekatera metodološka izhodišča sodobne antropologije*
ZMAGO ŠMITEK
Teoretični potencial socialne in kulturne antropologije (v nadaljnjem tekstu: antropologija) predstavlja množica različnih pristopov, metod in teoretičnih perspektiv, ki so se izoblikovale glede na praktične potrebe zelo razvejanih raziskovanj. Eno od najzanimivejših metodoloških vprašanj je vključevanje časovne dimenzije, saj so bili v antropologiji občasno zelo močni in celo prevladujoči nehistorični koncepti. Do povečanega interesa antropologije za zgodovinopisje jc pripeljala po eni strani kritika "statičnih" antropoloških metod, po drugi strani pa jc k temu prispevalo tudi povečano zanimanje zgodovinarjev za antropologijo.1 Bolj kot nek izdelan metodološki ali teoretični program je bilo za zgodovinarje zanimivo avtentično človekovo in človeško izkustvo v zgodovini, kakršnega preučujeta antropologija in etnologija.
Vendar v trenutku, ko se zgodovinarji navdušujejo za takšen pristop (nekateri ga imenujejo "retrospektivna etnografija" in drugi "antropološka zgodovina"), med antropologi že poteka iskanje poti iz oklepa takšne klasične "etnografijc". Zato jc treba razlikovati med antropološko zgodovino in zgodovinsko antropologijo: razdvaja ju metodologija študija mikrookolja. ki jo je Clifford Gcertz strnil v izrek: "Antropologi ne preučujejo vasi, ... (ampak) raziskujejo v vaseh."2 Pri tem ne gre le za dobro znano dejstvo, da antropologi zbirajo podatke večinoma na "terenu", zgodovinarji pa v arhivih, temveč za nujnost dinamizirati okostenele polarnosti, ki nam otežujejo vpogled v družbo in zgodovino. Zgodovinska antropologija skuša prevladati polarnost strukture in akcije ter povezati dva doslej nezdružljiva modela raziskovanja.
Čc današnjega antropologa zanima zgodovina, ga zanima predvsem to, kako posamezniki ali skupine aktualizirajo pretekle dogodke v sedanjosti, kako zgodovino rcin-terpretirajo, manipulirajo z njo, ali pa si jo celo na novo izmišljajo za današnjo rabo.3 Pomembno mu jc npr., katere podatke posamezniki ali kolektivi pri tem izberejo in uporabijo, katere prepuste pozabi in kakšni so vzroki za tako selekcijo. Zanimivo, da časovni vidik pri tem niti ni najbolj pomemben, saj so "vzorci" (re(konstrukcij (metafore, metonimi in alegorije) sorazmerno obstojni v dolgih časovnih obdobjih. Antropolog torej pogosto razkriva zgodovino, ki poteka počasneje in globlje od zgodovine dogodkov. Prav zato pa so antropologija, etnologija in folkloristika zanimive za liste zgodovinarje, ki preučujejo dolga časovna obdobja.4 Da bi spoznal proccsc doživljanja in kreiranja zgodovine v mentalnem svetu svojih informatorjev, antropolog uporablja drugačne analitične metode, ki so bližje psihologiji ali literarni teoriji kol pa zgodovinopisju.
Resničen predmcl raziskovanja jc lahko lc oseba in ne nekakšna iluzorna skupnost. Človek se vselej opredeljuje kol posameznik tako do okolja kot do soljudi in to daje privid družbe. Zalo družbe ni mogoče preučevati kol namišljene enole, temveč le
Tekst je del širše celote, ki jc v pripravi za natis v Kamniškem sociološkem zborniku.
Don Kalb, Hans Marks, Herman Tak, Historical anthropology and anthropological history: two distinct
programs, Focaal, Tijdschrift voor anthropologic 19%, No. 26/27, 6.
Clifford Gcertz. The Interpretation of Cultures, New York : Basic Books 1973, 22.
Christian Giordano, The past in the present: actualized history in the swial construction of reality,
Focaal. Tijdschrift voor anthropologic 1996, No. 26/27.100.
Jacques Le Goff, Time. Work & Culture in the Middle Ages, Univ. ol Chicago Press. Chicago-London 19X2. IX-X
kot množico oseh in odnosov med njimi. Res jc, da človek v praksi vedno pripada drugim posameznikom in skupinam, vendar je nedvomno tudi, da brez posameznika ni empiričnega kraja nastanka vedenja, nastanka vrednot in nastanka kulture. Po tej razlagi jc "individum ... nepogrešljiv iz. spoznavno-teoretskih. moralnih, političnih razlogov" in ga ni mogoče žrtvovati kakšni višji vrednoti.5 Zato je resnica vse, kar obstaja v sferi družbenega življenja, nc glede na odstopanja in tu ne more odločati kvantitativni kriterij "vsakdanjosti" ali "tipičnosti". V skladu s tem jc tudi izhodišče postmoderne antropologije, da dejstva niso samokonstitutivna, temveč nastopajo znotraj subjektivnih sistemov. Sočasno torej obstajajo različne konstrukcije realnosti in "naša" jc vedno lc ena izmed njih.
Vprašanje avtentičnosti in povednosti etnografskih podatkov pa sc zastavlja šc drugače. V klasični etnologiji in antropologiji (bolje rečeno, v etnografskem pristopu, ki je obema skupen) je bilo marsikdaj težko ugotoviti, ali temeljijo raziskave na dovolj preverjenih in pretehtanih dejstvih. Prepričljivost posameznih strokovnih besedil je bila občasno odvisna bolj od retorične spretnosti avtorja kot pa od njegove zanesljivosti pri terenskem delu. To jc opozorilo na potrebo po višji ravni rcfleksivnosti. Nc gre toliko za spreminjanje uveljavljenih metod terenskega dela, temveč prej za upoštevanje in omejevanje vplivov zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na "obarvanost" podatkov. Le na takšen način jc mogoče pravilno analizirati obliko, strukturo in pomen sporočila.
Nekateri teoretiki so šli v svoji kritičnosti tako daleč, da so predlagali, naj bi bralcem preprosto nanizali "surove" podatke, iz katerih naj bi si sami ustvarili lastne sodbe. Vendar bi bili takšni teksti seveda vsem nestrokovnjakom premalo povedni. Drugi avtorji so si pomagali tako, da so v svoje etnološke/anropološke študije vpletali citate iz pripovedi svojih informatorjev. Opozarjali so tudi na nasprotja v miselnosti in družbeni moči med etnologom/antropologom in domačim ali tujim kulturnim okoljem. Kol eno od možnih rešitev so izoblikovali tudi metodo "primerjalne dogodkovne zgodovine" [comparative event - history). Z njo ugotavljajo tipologijo dogodkov, strukturo njihove povezanosti in medsebojno primerljivost in uporabnost takšnih struktur. Razvili so nove statistične metode, s katerimi je mogoče analizirati tudi tako težko merljive in kompleksne pojave, kot so čustva, koncepti ipd.6 Ugotovljeno pa jc bilo, da noben pristop ne zadovoljuje v celoti in da jc najboljša kombinacija dveh komplementarnih postopkov, od katerih jc eden primerjalen in drugi refleksivno-analitičen. Prvi temelji na intuitivnem razumevanju določene kulture v njeni celovitosti in vzročnosti, drugi pa na pozitivistični razlagi posameznih kulturnih zakonitosti.
Pri uvajanju teoretičnih novosti jc bila antropologija vsaj v zadnjih desetletjih dejavnejša od etnologije. Slednja se je v dobršni meri ukvarjala z zbiranjem empiričnih terenskih podatkov in nc toliko z njihovo poglobljeno analizo. Zato sta antropologija in etnologija v metodološkem smislu dopolnjujoči in prav bi bilo, da šc naprej potekajo procesi zbliževanja med obema, kakor tudi z drugimi sorodnimi znanostmi.
Neva Šlibar, Siegfried J. Schmidt: "Vse izgublja svojo drugačnost", Razgledi 3. 4. 1995, K.
Robert Aunger. On Ethnography: Storytelling or Science'.', Current Anthropology 1995, Vol. 36, No. I,
9X-114.
Pomen klasične izobrazbe v sodobni družbi
MATJAŽ BABIČ
I.	Živimo v času, ko pridobljeno znanje zastari hitreje kot kadarkoli prej. Vedno znova ga je treba dopolnjevati in spreminjati. Prav zato so danes vse nujnejši skupni temelji izobrazbe, ki lahko omejijo vse hujšo parcializacijo znanja. Že del katere izmed ved je danes preobsežen celo za skupino l judi, kaj šele za enega samega človeka.
II.	Pri zavesti o antiki nc gre za eno izmed strok, ki bi jo prepustili strokovnjakom; če storimo tako, izgubi smisel. Je sestavina splošne izobrazbe; takšna splošna izobrazba je nujna, če naj v družbi med pripadniki različnih strok sploh obstaja možnost sporazumevanja in sodelovanja. Vedenje o antiki ne sme biti razdrobljeno na posamezne stroke, saj ga tako nc moremo occniti podrobno, kol si zasluži. Znanje, zbrano in uskladiščeno v obliki leksikona, nam pri ustvarjalnem razmišljanju manj koristi, saj ni notranje povezano.
III.	Poleg začetnikov svoje posebne vede pozna današnji izobraženec zelo malo antičnih osebnosti: Spartak. Cezar, Ciccro, Vergilij iz. Rima; iz Grčije Solokles, Homer, Herodot, Aleksander Veliki, tu in tam Plutarh. Bojimo sc, da bi zlasti med mlajšimi izobraženci našli cclo koga, ki hi o naštetih osebnostih ne vedel niti, katere izmed njih so živele pred našim štetjem.
IV.	Sledi antike se danes kažejo najprej v površinski plasti, v besedišču. A za klasično izobrazbo ni dovolj prepoznavati grške in latinske tujke; treba jc vedeti, kako in čemu so nastale. Čc nc znamo več latinsko in grško, sc latinske in grške tujke v mednarodnem znanstvenem izrazju izrodijo v svoje nasprotje: namesto da bi premagovale jezikovne meje in delale znanje za skupno lastnino človeštva, postanejo sredstvo, ki naredi znanje dostopno samo ozkemu krogu posvečenih strokovnjakov.
V.	Tudi grško-rimska mitologija ni samo knjiga pravljic. Kaže način razmišljanja o svetu. Poznati grško mitologijo nc pomeni samo poznati imena, ampak tudi odnose med njihovimi nosilci. Znanje grške mitologije nas pripelje od golega poimenovanja k pomenu in razumevanju sveta. Prav tako danes brez klasične izobrazbe teže presojamo delo in pomen zgodovine znanosti: po eni strani vemo več, a po drugi manj od svojih predhodnikov.
VI.	Brez klasične izobrazbe postaja pogled na svet dvodimenzionalen: znanost vrednotimo samo po bol j ali manj oprijemljivi uporabnosti.
VII.	Danes nc gre samo za klasično izobrazbo, gre z.a odnos do preteklosti nasploh. Seveda je sedanjost pomembnejša od preteklosti - saj živimo v njej. A odpovedati se preteklosti pomeni odpovedati se vsemu, kar so ljudje storili pred nami, če se tisto ni ravno obneslo in ohranilo kot temelj katere izmed strok. Lahko se zgodi, da moramo znova prehoditi pot, ki so jo prehodili že drugi pred nami. Nevarna posledica lakšnega odnosa do preteklosti je presojanje antike in preteklosti v celoti z današnjimi merili; takšno presojanje nam preteklost sicer približa, a jo hkrati popači.
VIII.	Zlasti humanistična znanost je neločljivo povezana s študijem virov v izvirniku. Znanstvenik, ki preučuje antiko s prevodom v roki, lahko kaj hitro zablodi: misleč, da govori o antičnem pogledu na svet. ho govoril o prevajalčevem pogledu na antični pogled na svet. Zlasti starogrški jezik je besedilo gradil tako, da jc bilo sodobniku (tedanjemu bralcu) razumljivo brez težav, bilo jc cclo ravno prav dvoumno. Današnji bralcc je v težjem položaju, saj se sproščenega grškega izraza ne da doccla
ustrezno prevesti; zato moramo v prevod vnašati tudi zunajbcscdilne informacije, vendar s stališča prevajalca, nc s stališča izvirnika. Zato jc za humanistične znanosti nujno vsaj poznavanje, čc že nc znanje klasičnih jezikov. Kljub tcnui nas mnogokrat preseneti dejstvo, da ogromna večina (tudi izobraženih) sodobnikov npr. nc vc niti, da sta stara in nova grščina ločena jezika.
IX.	Žal moramo ugotoviti, da nista bili latinščina in grščina med šolskimi reformami nikjer v nekdanji Jugoslaviji tako s koreninami vred izruvani iz šole kot v Sloveniji. Zato jc danes (in bo tudi v prihodnosti) potreben velikanski napor tako učiteljev latinščine in grščine kot študentov Oddelka za klasično filologijo FF, saj latinisti in grccisti poleg rednega dela in študija z veliko odrekanja v prostemu času pišejo učbenike in prevajajo vsaj temeljna dela, sestavljajo šolske programe in si prizadevajo loviti korak z reformami, ki jih vodijo šolske oblasti.
X.	Klasična izobrazba je danes potrebna tako za splošno izobrazbo kol za napredek posameznih strok. Zanašati se pri klasični izobrazbi na posebno vedo o klasiki bi bilo tvegano, saj ta posebna veda (najsi mislimo klasično filologijo. klasično arheologijo ali katero drugo) posameznega strokovnega problema nc more dovolj poglobljeno obdelati brez interdisciplinarne povezave s sorodnimi strokami. Tudi če se pri preučevanju družbe, zgodovine ali jezika držimo sinhronega preučevanja strukture, nam celo pri tovrstnem pristopu izsledki koristijo veliko bolj, čc jih moremo primerjati s strukturo (ali strukturami), katerih naslednik jc današnja. Le tako dobimo podobo o spreminjajočem se ravnotežju, koristno pri predvidevanju sprememb, ki jih bo gotovo doživela sedanjost.
Intelektualci in šport
MATEJ TUŠAK
Zgodovina športa sega daleč nazaj, tja v obdobje začetka človeštva. Stara je toliko, kot je stara prva igra človeka. Pojavna oblika športa se je sicer skozi čas spreminjala in dopolnjevala od najelementarnejših oblik telesnih vaj v praskupnosti do modernih športnih panog v sodobnosti. Razloge za spreminjanje lahko pripisujemo v največji meri karakteristikam takratne obstoječe družbe, načinu produkcije materialnega življenja in produkcijskih odnosov, ki so seveda pogojevali tudi samo politično nad-stavbo. Različni avtorji športu pripisujejo različne pomene. Opredelitve sc spreminjajo z razvojem družbe in njenih potreb. Zato je šport družbeni pojav, ki ga jc pravzaprav nemogoče opredeliti vnaprej.
Etimološki izvor pojma "šport" največkrat iščejo v latinskih besedah "desport", "disport" ali "disportarc", kar pomeni odnesti proč. oditi z dela. Največkrat izvor besede tolmačijo v smislu "oditi ven skozi mestna vrata". Beseda je nastala verjetno zaradi preprostega dejstva, da so imeli Rimljani terene za vadbo športnih veščin običajno zunaj mestnega obzidja. Sport jc nosil šc v času srednjega veka pomen zabave in razvedrila. Šele v začetku 19. stoletju pa dobiva šport tudi dodatni pomen tekmovanja oziroma tekme. Kot domovina modernega športa slovi Velika Britanija.
Spori v preteklosti
Človek jc na začetku svojega obstoja ves svoj čas namenil izključno aktivnostim za preživetje. Predvsem ukvarjanje z lovom je pomenilo tudi začetek prve diferenciacije ljudi med seboj. Boljše elementarne telesne sposobnosti (hitrost, moč, natančnost) lovcev so omogočale večjo družbeno afirmacijo. Vsa motorika jc služila namenu dela. Razvoj orodij in orožij jc omogočil nastanek prostega časa, ki ga jc človek zapolnil z igro. Ločitev na poljedclce in živinorejce pa jc vodila k nujnim nasprotjem med plemeni pri preseljevanjih zaradi potreb po pašnikih. Spopadi med njimi so zahtevali dobro telesno pripravljenost in nove sposobnosti pri rokovanju z orožjem. Čeprav seveda šc nc moremo govoriti o nikakršnih intelektualcih, pa je intenzivnejše ukvarjanje s športnimi vsebinami (lov, borba, igra in ples) počasi pridobivalo značaj privilegijev nastajajočega višjega razreda.
V starodavnih civilizacijah jc bil šport povezan s kastami. Najbolj znane so bile razne gimnastične vaje. O njih lahko najdemo zapise predvsem v Indiji in na Kitajskem, pa tudi v Grčiji, na Japonskem, v Egiptu in pri Pcrzijcih. Šport jc bil tam povezan z vladajočim razredom, vodili so ga svečeniki, vojaki in drugi pripadniki kast. V starodavnih civilizacijah jc žc prihajalo do širokega razvoja športnih panog oziroma bolje rečeno spretnosti (igre z žogo, borilne veščine, plavanje, tek. jahanje, streljanje, ples), hkrati pa jc imel šport ponekod tudi funkcijo izboljšanja kvalitete življenja (sprostitev, pomirjanje in koncentracija).
Posebno Grki in Rimljani tudi s pomočjo športa vzgajajo vladajoči razred s ciljem zagotoviti dominantni položaj vladajočemu razredu z vzgojo spretnega in vzdržljivega vojaka. V Šparti in kasneje v Rimu jc športna vzgoja slonela predvsem na vojaških veščinah, v Atenah pa jc pomen športa dobil širše razsežnosti. Šport postane del izobraževanja, telesnih sposobnosti in spretnosti sc Atcnci naučijo v šolah, njihovo čaščenje
bogov pa vedno bolj dobiva značaj tekmovanja v raznih igrah, predvsem športnih. Grški filozofi so bili prvi, ki so o pomenu športne vadbe in vzgoje tudi razmišljali in pisali. Šport so povezovali z ohranjanjem zdravja, Platon se med drugim zavzema za skladnost umske in telesne vzgoje. Športna tekmovanja in tekmovalni duh so stari Grki prenašali na umetnost, znanost in politiko. Grčija je športu torej dodala vidik tekmovanja.
Če jc bil antični šport aristokratski, je bil srednjeveški in novoveški gotovo gen-tlcmenski. V srednjem veku športu res ni bilo posvečeno toliko pozornosti kol prej in kasneje, vendar bi bilo napačno trditi, da ga ni bilo. Šport fevdalcev jc slonel na vojaški in razvedrilni funkciji (ples, druženje, razne igre). Porajajoče meščanstvo pa je s potrebo po obrambi mest ter prevzemanjem in posnemanjem navad plemstva zahtevalo podobno izobrazbo, vzgojo in zabavo. Intelektualci in misleci takratnega obdobja izvirajo iz meščanstva in poudarjajo pomen telesne vzgoje kot sestavnega dela vzgojnega sistema (H. Mcrcurialis, J. A. Komenski, J. Locke, J. J. Rousseau), ki pripomore k oblikovanju zdrave človekove osebnosti in predstavlja pogoj za človekov intelektualni razvoj.
Zgodnje obdobje kapitalizma jc uveljavilo drugačno obliko športa - moderni šport. Nastal jc v Angliji, kjer je funkcijo zabave in razvedrila dopolnila funkcija športa kot prostočasne dejavnosti. Šport postane sredstvo, vzgojna metoda. V začetku 19. stoletja sc oblikujejo sistemi tekmovanj in treniranj, hkrati pa prihaja do razvoja novih športnih panog, ki so pomešale plemiške z ljudskimi oblikami športa. Ob koncu 19. stoletja dobimo prve povezave športnih panog v športne organizacije. Šport iz aristokratskega in gcntlcmcnskega postaja profesionalen, v njem vladajo profesionalni odnosi. Namenjen jc vsem, posebej mladim. Ncvladajoči razred vidi pogosto v ukvarjanju z. njim možnost zabave ali pa tudi zaslužka. Sčasoma se šport preoblikuje v industrijsko panogo. Začetek olimpijskih iger moderne dobe poskuša povezati športno dejavnost z. družbeno in ji dodaja pomen vplivanja na človekov vsestranski in harmonični razvoj.
Sodobni šport
Korenine sodobnega športa lahko iščemo v prvih letih po drugi svetovni vojni, posebno v zadnjih dvajsetih letih pa šport postaja izrazito raznovrsten. Danes v športu lahko najdemo predvsem :
-	vzgojni vidik (šport jc sredstvo vzgoje),
-	rekreacijski vidik (poudarek jc na funkciji razvedrila, zabave oziroma rekreacije)
in
-	tekmovalni vidik (poudarek jc na tekmovanju, nekje žc zajema vidik športa kot oblike dela). Tekmovalni vidik športa jc zaznamovan z. izrazito profesionalnimi odnosi in ponovno prevzema funkcijo dela in produktivnosti. Zaradi izredno obsežnih treningov zahteva tak šport "cclcga" človeka in pušča le malo možnosti za celosten razvoj osebnosti. Vrhunski športniki pogosto ne dokončajo šol oziroma nc pridobijo ustrezne izobrazbe. V teh vidikih jc šport poslal popolnoma nekaj drugega, kol pa so to predvidevali humanisti ob vstopu v novi vek. Vrhunski šport jc na la način pogosto človeku škodljiv, v želji po dosežkih pa transformira človeka v pogoltnega sebičneža, ki pogosto žrtvuje svoja moralna in ostala prepričanja za uresničitev športnega cilja. Rekreacijski in šolski šport sta veliko bližje vzgojnim vidikom športa, hkrati pa poudarjata tudi zdravstvene oziroma preventivne vidike.
Intelektualce bi danes lahko delili med tiste:
-	ki se s športom na kakršenkoli način aktivno ukvarjajo (tekmovalni in rekreativni šport).
-	na pasivne (ki samo spremljajo športne dogodke in aktivnosti kot gledalci),
-	na tiste, ki jih šport nc zanima.
Njihova vloga v odnosu na šport je danes zelo velika. V vrhunskem športu nekateri specialni profili intelektualcev nastopajo kol zunanji strokovnjaki, ki prispevajo svoje znanje k doseganju vrhunskih dosežkov, ki z razvojem teoretičnih in strokovnih spoznanj dajejo trenerjem osnovo za delo s športniki. V vlogi športnikov je intelektualcev sorazmerno malo, saj športnik slej ko prej postaja poklic, za katerega sc človek specializira že zelo zgodaj. Vloga intelektualcev jc izredno pomembna tudi na ravni vzgojnega vidika športa, kjer naj bi bili njegovi nosilci. Pomen športa naj bi intclcktualci našli predvsem v njegovem rekreacijskem vidiku, ki izpostavlja motive sprostitve, zabave in razvedrila ter omogoča zasuk stran od vsakodnevnih napetosti in stresa. Danes vrsta raziskav govori o pomenu športne aktivnosti na psihično počutje in fizično zdravje, na zdravje kardiovaskularnega sistema, moči. vztrajnosti in uravnavanja telesne teže. Telesna aktivnost prispeva k zdravju in kvaliteti življenja ter morda zmanjšuje smrtnost oziroma prispeva k podaljšanju življenja, vpliva na zmanjšanje anksioznosti, povečuje pa tudi samovrcdnotenjc. Morda jc zanimivo vprašanje, kako pospešiti oziroma izboljšati udeležbo ljudi, predvsem intelektualcev, v vsakodnevnih telesnih aktivnostih, rekreaciji oziroma športu, še posebej ob ugotovitvah, da sc sorazmerno malo ljudi ukvarja z organiziranim športom oziroma telesno aktivnostjo in rekreacijo ter da se mnogi sčasoma prenehajo vključevati v organizirane oblike športne aktivnosti.
Vpliv elektronskih medijev na emocionalna doživljanja otrok - vloga intelektualcev pri preprečevanju zlorab
DARKO ŠTEVANČEC
V današnji družbi, ki jc povsem determinirana s komunikacijskimi sredstvi elektronske narave - predvsem sta to televizija in v zadnjem času tudi najmočnejše orodje globalnega komuniciranja - računalniške mreže (www) ali Internet -, je toliko bolj pomemben dosleden nadzor predvsem humanistične in tehnične inteligcncc nad vsakovrstnimi zlorabami tehnologije v neetične ali cclo kriminalne namene. Danes, ko je televizijski sprejemnik tako rekoč nadomestil starše (po vseli raziskavah, tujih in tistih, ki smo jih sami izvedli v slovenskem prostoru), jc televizija kot način preživljanja prostega časa otrok na žalost postavljena v sam vrh. Arhitekti računalniških omrežij, kot Nicholas Ncgroponte z inštituta MIT, predvidevajo, da bodo otroci tisti, ki bodo v veliki večini uporabniki globalnih računalniških mrež. To je mogoče verjeti, kajti žc danes predstavljajo 30 odstotokov uporabnikov Intcnneta otroci in ta odstotek dnevno raste. Prav tako sc podaljšuje povprečni čas, porabljen z.a komuniciranje po mreži.
Televizija s svojo omejenostjo na raven enosmerne komunikacije otroka gledalca navidezno pasivizira. Otrok lc sedi in bolj ali manj pozorno spremlja tv program. Vendar je že pred dolgim časom znanost (psihologija, medicina, fiziologija) ugotovila, da se v človeku, ki spremlja določena avdiovizualna sporočila, sprožajo različni psihofizični procesi. Tako pod vplivom različnih sporočil lahko prihaja do stresnih situacij, ki sprožajo vsem znane neugodne psihosomatske učinke. Sc posebej je to navzoče pri oddajah, ki so prežete z vsebinami agresivne narave in situacijami, ki pri glcdalcu sprožajo določena stanja strahu.
Predvsem dva segmenta zvrsti sporočil v elektronskih medijih, ki sc neposredno dotikata tako kognitivnega kakor tudi emocionalnega vidika otrokovega razvoja, sta:
-	animirani filmi (risanke)
-	reklamna sporočila
Na žalost opažam, da sc v obeh kategorijah pojavljajo tako vizualna kakor tudi avdio sporočila, ki v mnogo primerih funkcionirajo tudi "podpražno". S pojmom pod-pražno pojmujemo vse tiste elemente, ki vplivajo preko senzornih procesov tako na miselna kakor tudi na emocionalna doživljanja otrok in sicer na tako imenovani neposredni način, kar pomeni, da se otrok določenih vsebin sporočil, ki vplivajo na njegova doživljanja in reagiranja, ne zaveda. Ta način sporočanja jc v civiliziranih državah žc več kot 50 let zakonsko prepovedan.
Kot primer, ki sc v naši družbi nc bi smel zgoditi, bom navedel reklamno sporočilo (spot) za določeno vrsto igrače, ki sc jc krajši čas pojavljal na obeh osrednjih slovenskih televizijah. Reklamno sporočilo je funkcioniralo tipično "podpražno", saj jc koncept sporočila izključno to predvideval. Tekst jc bil predvajan tako hitro, da se ga ni bilo mogoče razumeti, čc poslušalcc ni bil popolno pozoren oziroma če niso uporabili tehnike upočasnjenega predvajanja. Stavek, ki jc dopolnjeval slikovno predstavitev igrače, seje glasil: Igrajte to in to igro in starši bodo v trenutku izginili! Mislim, da ni potrebno opozarjati na grozljivost sporočilnosti tega stavka. Prav zaradi vsebine in pa zaradi večje prepričljive moči sporočila jc bilo lc-to predvajano na podpražen način.
Po poizvedbah sem ugotovil, da jc reklamno sporočilo izdelala znana slovenska reklamna agcncija za slovenskega prodajalca igrač. Lc vprašamo sc lahko, kakšni so bili
motivi agencije in prodajalca. Poleg tega me zanima, kje je t.i. kodeks združenja oglaševalskih agencij, morala vodstva marketinških služb televizij in ne nazadnje, kaj počne slovenska kriminalistika, ki dopušča take zlorabe. Prav zaradi dejstev, da oh morebitnem finančnem dobičku zataji morala trgovcev in državnih institucij, je toliko bolj pomembno, da sc slovenski intelektualci aktivno vključujejo tudi v posamezne primere osnovnih kršitev etičnih in moralnih norm.
Drug primer so risanke s tujega specializiranega tv kanala, ki jc prisoten v vseh kabelskih sistemih po vsej Sloveniji in tako celodnevno dosegljiv takorekoč vsem otrokom. Čc so klasika risanih filmov Walta Disneyja obtoževali rasizma in mačizma, verjetno nc obstaja adekvaten izraz za večino kreatorjev današnjih fulurističnih risank, katerih edina zgodba jc popolno uničenje vsega živega in neživega.
Animirani "junaki", pol ljudje - pol stroji s tehniciziranim glasom, ki v nekajminutnih kadrih uporabijo arzenal vseh mogočih in nemogočih laserskih in drugih fulurističnih orožjih, sc siccr bojujejo za dobro, vendar se moramo vprašati, ali je vizija, ki jo režiserji risank ponujajo našim najmlajšim otrokom, res prava podoba bodočega sveta. Ali jih res čaka totalna (večinoma atomska) vojna z "norimi znanstveniki" in njihovimi produkti - mutagenimi nestvori.
Računalniško omrežje, ki jc nekaj zelo novega tudi v svetu in ne samo pri nas, pa vseh pasti, ki jih ob svoji nedvomno izjemni koristnosti ima, šc niti ni pokazalo. Kljub temu jc znano, da se z neverjetno hitrostjo širijo po mreži razne otrokom neprimerne vsebine, od trde pornografije npr. naprej.
Naloga nas vseh tukaj jc. da na takšne anomalije in zlorabe opozarjamo in jih skupaj s tehničnimi strokovnjaki onemogočamo.
Primerjalna analiza zaznav strukturalnih in procesualnih
značilnosti sodobne slovenske družbe kot intelektualni raziskovalni izziv
AGATA ZUPANČIČ
PROBLEM
Kakšna jc relativna pogostost različnih "pogledov" na različne strukturalne in pro-cesualne vidike sodobne slovenske družbe, v kakšnem medsebojnem odnosu se nahajajo omenjeni "pogledi", v kolikšni meri sc razlikujejo oziroma so si podobni glede na različne značilnosti demografskega, socioekonomskcga in sociokulturncga statusa?
Omenjena vprašanja si lahko zastavimo tako za leto 1994 kot za leto 1996.
Poleg tega pa si lahko kot problem zastavimo tudi naslednje vprašanje: Ali so istovrstni "pogledi" leta 1996 približno enaki kot leta 1994?
PRIČAKOVANJA
Pričakovanja so formulirana "znotraj" vsake faze preizkusa (leta 1994 posebej in leta 1996 posebej) ter primerjalno za leti 1994 in 1996.
Alternativna pričakovanja primerjalnega dela študije lahko formuliramo kol hipoteze, da se različne zaznave strukturalnih in procesualnih značilnosti sodobne slovenske družbe, kot sc izražajo pri preizkušanih osebah kvotnega vzorca mesta Ljubljane v letih 1994 in 1996. medsebojno pomembno razlikujejo. - Prav tako pričakujemo, da se razlikujejo različni odnosi med istovrstnimi spremenljivkami v letu 1994 in v letu 1996.
METODA IN POSTOPEK
Reprezentativni kvotni vzorec prebivalcev Ljubljane je bil preizkušan leta 1994 in leta 1996. Oba kvotna vzorca sta bila izenačena glede na različne demografske, sociografskc in statusne značilnosti. V obeh primerih je velikost vzorca znašala 100 oseb. V obeh primerih jc zahtevne individualne preizkuse opravila Agata Zupančič.
V raziskavi jc bil uporabljen sorazmerno zelo obsežen vprašalnik, ki ga je sestavila Agata Zupančič s pomočjo dr. Velka S. Rusa. Vprašalnik zajema različne demografske in druge statusne značilnosti: avtoperccpcija sloja (na 9-stopcnjski Icstvici od 1 = nižji - nižji sloj, ..., 9 = višji - višji sloj), identifikacija z različnimi socialnimi skupinami (18 skupin), zaznava meril, na osnovi katerih se nekdo uvršča v določen sloj (od 11 možnih se izbere 4 najpomembnejše in sc jih znova razvršča po pomembnosti), zaznava razlik z. drugimi socialnimi skupinami, evaluacije (II dimezij ocenjevanja) naslednjih skupin v Sloveniji - podjetniki, politiki, delavci, kmetje -, zaznava tega, kdaj in v kolikšni meri so sc razvili današnji sloji v Sloveniji, zaznava tega, na kakšen način so sc oblikovali, zaznava različnih možnih vzrokov za revščino v Sloveniji (15 možnih vzrokov), zaznava vzrokov za bogastvo (15 možnih vzrokov tako kol prej, lc da gre za njihova nasprotja; če jc bila prej naveden kol vzrok revščine "lenoba", jc v tem primeru kot eden od možnih vzrokov navedena "delavnost"), zaznava aktualnega odnosa med delojemalci in delodajalci, zaznava in occna nevarnosti različnih konfliktov v Sloveniji,
ocenjevanje različnih aktualnih proccsov (lastninjenje), obstoječe socialne razlike, zaznava lastnega vpliva na proccsc odločanja v različnih skupinah, katerih član je respondent, zaznava socialne mobilnosti, način preživljanja prostega časa (šport, kultura), zaznava zadovoljenosti lastnih potreb v življenju ter evaluacija prijateljev, s katerimi se rcspondcnt(ka) družbi.
NEKATERI REZULTATI
V	številnih primerih so bile alternativne hipoteze zavrnjene. To pomeni, da med letoma 1994 in 1996 niso bile odkrite pomembne razlike v zvezi z zaznavo določenih strukturalnih in proccsualnih aspektov sodobne slovenske družbe.
Tako gre predvsem za naslednje značilnosti, ki so podobne tako v letu 1996 kot v preizkusu dve leti prej:
Na splošno lahko rečemo, da so socialno-egalitarne vrednote približno enako izražene, predvsem pa manj poudarjene kot prej.
Za poskusne osebe je tako v letu 1994 kol v letu 1996 značilno, da imajo v zvezi z večino strukturalnih (socialno razlikovanje, vzroki bogastva ali revščine) in proccsualnih (konflikti oziroma sodelovanje) v slovenski družbi značilnosti.
V	nobenem primeru ne moremo govoriti o tem, da obstajajo jasni kriteri ji statusne diferenciacije. Za veliko večino prcizkušancev velja, da sebe, svojih prijateljev in lastne družine (še) nc zmorejo kategorizirati v nobeno slojno skupino.
Eden od zanimivih rezultatov, ki ga kažejo rezultati, je ta, da so politiki kot socialna skupina v letu 1996 ocenjevani značilno bolj pozitivno kot v letu 1994. Značilno pozitivnejša evaluacija slovenskih politikov se izkaže tako v okviru univariatnih, kol dvofaktorielnih kvazieksperimentalnih analiz, kjer jc eden od faktorjev razlika v obdobju 1994 proti 1996.
T. G. Masaryk in njegova narodnostna filozofija
MILAN UKIČ
Naj se vprašam že takoj na začetku; kaj je narodnostna filozofija oziroma, kaj si je pod tem pojmom predstavljal Masaryk?
Takoj na začetku sc lahko vprašamo, kaj jc Masaryku pomenil pojem narodnostne filozofije. (T. G. Masaryk se je tudi sicer veliko ukvarjal z vprašanjem naroda. Podohno kot on, se je s tem vprašanjem veliko ukvarjal tudi Rostohar. Poudariti velja, da je Masaryk tudi vprašanje samomora povezoval z vprašanjem naroda: eden od dejavnikov, ki po njegovem mnenju vpliva na izraženost samomora, jc tudi t.i. nacionalni karakter.)
Ta veliki češki znanstvenik, filozof in politik je menil, da je narodnostna filozofija znanost o življenjskem in svetovnem nazoru človeka.
Že v času. v katerem je živel, je ugotovil, da poleg številnih integracijskih procesov, ki potekajo med različnimi narodi, vseeno obstaja neka želja po samobitnosti, neodvisnosti. To naj bi veljalo tako za velike kot za majhne narode. Pri majhnih narodih naj bi bila ta težnja še močneje izražena. (Poglejmo le naš primer oziroma skepso, ki jc vseskozi prisotna pri našem vključevanju v evropske in širše integracije.)
In vendar, že takrat je T. G. Masaryk pravilno trdil: narod, naj si bo velik ali majhen, sc lahko razvijala lc v sodelovanju z drugimi narodi, v socialni izmenjavi različnih vrednot.
Bil jc prepričan, da jc včasih različne evropske narode povezoval močen faktor: krščanska religija. (Tudi sicer jc bil Masaryk veren kristjan, institucionalno protestantsko orientiran. Šc točneje: pri njem je šlo za obujanje husitske tradicije in ne gre pozabiti, da se je Jan Hus pojavil skoraj 100 let pred Lutrom.)
Krščansko religijo so narodi sprejeli v svoji "mladosti", prvič pa so svojo individualnost pokazali v času reformacije in renesanse. Tako jc npr. Hus poudarjal svoje češtvo, Luthcr nemštvo, pa tudi Trubar govori o bogoslužju v narodnem jeziku. Renesančni individualizem se pokaže v vsakem narodu (quidquid sumiva ac pmprium).
Ko latinščina kot skupni jezik pade, jo nadomesti narodni jezik. Prebuja se lastna kultura in literatura. Narodnostna filozofija naj bi po Masaryku imela nalogo spoznati, kaj je v narodu narodovega, njegovega ter mu v tem pokazati pot in cilj življenja.
Narodnostna filozofija jc del praktične filozofi je, ki se v praksi izvaja kot politika. Zato Masaryk zahteva od politikov, da niso diletanli. od učenjakov pa, da se ukvarjajo tudi s praktičnimi vprašanji.
Srednjeveški človek po njegovem mnenju ni poznal narodnosti; njegov jezik je bil univerzalen: to jc bila srednjeveška latinščina. Univerzalna so bila tudi vprašanja, ki jih jc želel rešiti (pojem univerzalizma).
V renesansi in reformaciji sc pojavi osebni in narodni individualizem, ki kmalu izgine. Vera postane pomembnejša od naroda.
Narodnostni problem sc nato pojavi kasneje. Takrat, ko temu ali onemu narodu grozi poguba. Lep primer za to jc Nemčija pod Napoleonovim škornjem. Takrat sc pri Nemcih zbudi narodna samozavest. Kasneje pripelje do združitve. (Kljub temu je morda nerazčiščen podatek, da je bila Nemčija združena skupaj manj kot 80 let.)
Boj za obstanek jc po njegovem mnenju nekaj instinktivnega, čustvenega, ko pa jc samostojnost dosežena, mora čustva zamenjali razum.
Masarykova misel je za Čehe pomembna, ker podaja rešitev narodnega problema. Zavedal seje, daje razvoj nekega naroda nemogoč brez upoštevanja zunanjih vplivov. Pri tem pa sc jc včasih težko odločiti, kaj sprejeti in kaj zavrniti, težko jc določiti natančno mejo med odprtostjo v svet in ksenofobijo.
Najpomembnejšo vlogo pri razvoju vsakega naroda ima kultura oziroma kulturni razvoj.
Masarykova narodnostna filozofija sc je lahko razvila šele takrat, ko so evropski narodi vstopili v moderno dobo. Ta njegov "nauk" pa je pomemben tudi za nas. Loteva se namreč problemov majhnih narodov.
Masaryk se je žc od vsega začetka ukvarjal z, narodnostnim vprašanjem, vero in kulturo. Žc 1876 izide njegova razprava "Platon kot rodoljub". Grškega filozofa brani pred napadi prof. Nicbuhra. Ta namreč v Platonu vidi lc odpadnika in brezdomca.
Leto dni kasneje izide v Šemberovem almanahu naslednja Masarykova študija: "O napredku, razvoju in prosveti". Konča se z naslednjim odstavkom:
"Če sc želimo torej v resnici izpopolnjevati in napredovati, se nc smemo izogibati dela, s katerim se napredek lahko doseže. Delati moramo to, kar jc tudi v resnici dobro. In pravi cilj lahko najde le znanost."
Masaryk jc opozoril, da je pri vsej naglici, ki jc spremljala češki kulturni preporod. češka kultura sprejela tudi mnogo tujega. To se jc najbolj kazalo na literarnem področju pa tudi pri političnih strankah.
Kmalu proglasi politiko za vedo, oziroma za to, "čemur se pravi politično filo-zolirati".
V	začetku 80. let 19. st. se začne ukvarjati tudi z versko skepso, pojavom samomora in verskim vprašanjem nasploh.
Leta 1883 pa se prične njegov znameniti "rokopisni boj". Šlo je za vprašanje avtentičnosti staročeških rokopisov. .Skoraj vsi znanstveniki so namreč dvomili v pristnost kraljedvorskega in zelenodvorskega rokopisa. Toda češko ljudstvo jc podpiralo tezo o njihovi pristnosti. Rokopisi so namreč vplivali na narodno samozavest. Pričali so o staročeški kulturi in državnosti.
Masaryk je menil, da so bili ti ponaredki nekoč morda res potrebni, vendar pa jc rcsnica pomembnejša. Treba si jc torej priznati, da gre za lalsifikate, pa če jc to šc tako boleče za narodni ponos.
Seveda je v rodoljubnem laboru takoj nastal "vik in krik". Masaryka so obsodili izdaje nacionalnih interesov. Vendar to ni spremenilo njegovega mišljenja: "Voditi nas mora resnica in ne lažni maliki."
Namesto izmišljene staročeške zgodovine je Masaijk l judem predstavil resnično češko zgodovino: Jana Husa in tabore. Češke brate. Jana Žižka. Komcnskega...
V	nekaj svojih delih je Masaryk skušal pojasniti aktualne probleme naroda. Poleg lega je o tem ludi precej predaval na različnih univerzah.
Ljubezen, ki giblje sonce z milijon zvezdami (O Dantejevem bivanju v Tolminu)
ALEKSANDER LAVRENČIČ
Jacopo Valvasonc di Maniago se je sredi 15. stoletja navduševal nad Tolminom in njegovo okolico. V tem po njegovem mnenju "čudežnem okolju" je kot gost oglejskega patriarha Pagana della Torre llorentinski hcguncc bival in tu ustvaril del svojih pesnitev. Nekateri opisi narave v Božanski komediji so po Jacopovem mnenju podobni naravnim krasotam tolminske dcžclice. Še bolj kot visoki vrhovi in krasen čist zrak ga je v to prepričalo ime neke skale nad Tolminko, "Sedia di Dante", tudi najmanjši dvomi pa so se mu razblinili, ko se mu jc zazdelo, da je na nekem kamnu pri jami, ki se še dandanes imenuje Dantejeva jama, razbral pesnikovo ime.1
Človeško jc razumeti Jacopa, verjetno Dantejevega oboževalca, ki je morda znal njegove stihe na pamet. Poskusimo sc zato vživeti v njegovo kožo (ali pa dušo), ko je iz. jame prišel na svetlo. Spomnil seje Dantejevih verzov, ko pesnik opisuje svoj prihod i/, pekla (Pekel. 34.133-139).
Po stezi tej sva jaz in vodja zvesti krenila zopet v svet, kjer sonce sije, hodeč, ne da hi kdaj hotela sesti on pravi, jaz. za njim, kot pot se vije, dokler tam zgoraj skozi luknjo v jami ne uzrem neha in njega lepotije: tam šla sva ven in stala pod zvezdami.
Vsakdo, ki je kdaj bil v podzemeljski jami, jc spoznal ta občutek, ko jc prišel na piano. Jacopo je bil tako navdušen, da se mu je celotna pokrajina zazdela takšna, kol jo je opisoval Dante.
Temu poročilu je poskušal dati zgodovinsko podlago furlanski zgodovinar Joannes Candidus (1521). Ta je prelevil mesto Forli v Romagni v Friuli2 (Čedad), tradicija je tako dobila zgodovinsko ozadje, pred zgodovinsko kritiko pa ni vzdržala. '
Tradicijo so nato različni avtorji še bolj razpletli (ali zapletli?), Danteja so postavljali v Dcvin, v Postojno... Vzhičeni Jacopo, ki jc razbral njegovo ime na kamnu pred jamo nad Tolminom, ni pomislil, da bi bilo tako podpisovanje barbarsko uničevanje naravnega okolja. Dejanje torej, ki ne bi bilo vredno velikega pesnika.
Firence in druga toskanska mesta so v drugi polovici 13. stoletja pretresali boji med gibelini in gvelfi ("belimi" in "črnimi"), zaradi katerih jc moralo veliko ljudi zapustiti domača tla in sc podati sirom po svetu. Furlanija in sosednje dežele so mnogim poslale drugi dom. Ob prelomu stoletja pa se jc kot povsod po Evropi tudi k nam širil gospodarski vpliv florentinskih trgovecv in bankirjev, uradnikov in obrtnikov. Flo-rentinci so postali upniki vrslc vladarjev, kot posojevalci denarja so tako prišli do po-
Milko Kos. Srednjeveška kulturna in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave, Ljubljana 1985, str. 108.
Antično ime za Forli je bilo Forum Livii. Čedad pa je bil v antiki Forum lulii M Kos. o d., str. 109
sesti mnogih krajev v Posočju, Bohinju in drugod.4 Zgodovinsko in miselno podlago za izvor tradicije o Dantejevem bivanju v Tolminu lahko iščemo v lesnih stikih, ki so državo oglejskega patriarha vezali s Firencami in Florentinci.5
Bianchi jc dokazal, da patriarh Pagano della Torre leta 1319 ni bil v Tolminu, in da takrat tudi Dante ni tam prebival. Govoril jc prccej zaničljivo o "tolminskih barbarih", češ da oni niso bili niti vredni tako velikega pesnika, kol jc Dante, med seboj imeti in gledati ga/1
Če lahko za kralja Riharda Levjcsrčnega7 še domnevamo, da jc jezdil po Nadiški dolini, moramo to za Danteja zanikati. Motijo pa Bianchijevc besede, "da si ti ljudje takšnega pesnika niso zaslužili niti gledati". Kdo pa si je zaslužil? Morda mesto ob Arnu, ki ga jc izgnalo, papež, ki ga je razžalil? Sam je dejal, da lahko vsepovsod po širnem svetu opazuje gibanje sonca in zvezd ter pod svobodo neba modruje o milih mu resnicah. Zato se mu ni treba vračati v Firence, kjer bi celo mesto kot za zločincem kazalo za njim. Nad našim preprostim ljudstvom vzvišeni Bianchi je morda pozabil, da so sc "civilizirani" Florentinci svojega velikega sina spomnili šele čez skoraj sto let. Pesnikovo truplo so takrat želeli pokopati v baziliki Santa Croce, toda pesnikov grob v Ravenni je bil prazen. "Kaj hočete," se je namuznil samostanski predstojnik, "verjetno se potika kje po onostranstvu, saj jc bil tudi za živega večji del tam..."x
In v rojstno mesto, ki mu je pripravljalo grmado oziroma grozilo z rabljevo sekiro, sc ni več vrnil. Niti kot mrlič ne. Danteje že vedel, kdo ni vreden koga. Visoko omikana florentinska drhal je leta 1498 na glavnem trgu obesila Girolama Savanarolo, njegovo truplo pa sežgala...
Prav tam, str. 110.
Florcntinske bankirje v Ljubljani so v 14 stoletju nasledili člani trgovske in bančne rodbine Porgcrjev. po izvoru iz Furlanije. ki so več četrt stoletja povsem obvladovali bančne in denarne posle na Kranjskem. Po tem času so te posle prevzeli čedajski in goriški Židje, katerih banke so poleg v Ljubljani bile še v Slovenj Gradcu, Celju. Radgoni, Mariboru in na Ptuju. Te banke - tudi židovska v Ljubljani, ki jc prenehala po letu 1335 - so se ukvarjale s posojili na zastavo (lombardni posli), menjavo novcev, depoz.itnimi posli in so prevzemale ludi kovanje novcev (Porgerji za patriarha Pagana della Torre). S temi bankami se jc tudi v slovenskih deželah uveljavljalo mednarodno, italijansko pravo posojevalcev denarja.
Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV, Ljubljana, št. 508. Ob robu slovenskega etničnega ozemlja jc še v 12. stoletju omenjena posesl toskanskega mejnega grofa. Vasi Brcginj in Logje sta skupaj z. zahodnoheneškimi vasmi Porčinj, Čereneja, Subid, Prosnid, Krnice, Tipana, Vižont in drugimi v zaledju Ahlna (Attimis) in Tarčcnta (Tarcento) spadali v gastaldijo s sedežem v Ahlnu. To ozemlje jc oglejska cerkev I I 170 dobila od toskanskega mejnega grofa Ulrika in njegove žene. Še okoli Icla 1400 seje ozemlje imenovalo fevd mejnega grofa iz. Ahtna, Fcrdo Gcstrin, Italijani v slovenskih deželah od 13. do 17. stoletja, ZC 35. 1981, str. 224. Simon Rular, Zgodovina Tolminskega, to je; zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin. Boleč in Cerkno ž njih prirodoz.nanskim in statističnim opisom, Gorica 1892, sir. 82
Franc Kos, Gradivo z.a zgodovino Slovencev v srednjem veku II, Ljubljana, št. 817, 818 Ladjo angleškega kralja Riharda Plantagcneta, imenovanega Lcvjesrčni. je ob vračanju s tretje križarske vojne domov (I. I 192) mrzel decembrski vihar zanesel k obrežju. Kralj jc s svojimi tovariši stopil na suho nekje v bližini Ogleja in preoblečen v navadnega trgovca nadaljeval pot. ki pa je nc moremo natančno ugotovili, saj jc moral bežati pred goriškim grofom in njegovim bratom, ki sta ga hotela ujeti Ko se je hotel prebiti čez Koroško proti deželi njegovega zeta Henrika Leva. saškega kneza, jc padel v kremplje svojega zakletega sovražnika avstrijskega vojvode Leopolda.
Dante Alighieri, Božanska komedija, Ljubljana 1994, spremna beseda dr. Andreja Capudra, sir. 659.
Intelektualci in prihodnost
ANDREJ PANČUR
Nezadržno se bliža magično leto 2000, leto. ki nc označuje samo prihoda novega stoletja, temveč tudi novega tisočletja, zaradi česar jc postalo idealna iztočnica za obračun z minulim časom, predvsem pa za zastavitev vedno perečega vprašanja: kam gremo? Nič ni težjega, obenem pa nič ne buri človekovega duha bolj, kot želja po spoznanju lastne prihodnosti. Dandanes posli različnim prerokovalcem, modernim Nostradamusom in najrazličnejšim futurologom naravnost idealno cvetijo, saj ljudje v kaosu modernega življenjskega ritma vse bolj besno iščejo neko trdno oporo, s pomočjo katere bi lahko uravnavali svoja bodoča dejanja; vendar koliko se sploh lahko zanesemo na takšna ali drugačna napovedovanja prihodnosti. Prerokovanja iz kart, kavnih usedlin in podobnih "znanstvenih" pripomočkov bom pustil ob strani, prav tako se ne bom dotikal nebesnih teles, temveč bom svoj pogled usmeril proti zanesljivosti ali nezanesljivosti futurologijc, znanstvene discipline, ki doživlja vse večji razmah in vse bolj buri intelektualnega duha.
Pred nekako tremi desetletji si je Scrvan-Schrcibcr v svoji knjigi "Ameriško izzivanje" nekako takole zamislil svet okoli leta 2000, torej svet, ki ga danes mi že živimo: "Na obzorju je popolnoma nova civilizacija, ki se bo pojavila, še preden bodo šli današnji tridesetletniki v pokoj. To nc bo samo mnogo bogatejša družba. Onstran neke določene stopnje sc bogastvo nc kaže samo v višji življenjski ravni, temveč v drugačnem načinu življenja. Postindustrijsko družbo bo označevala svoboda človeka, ki ji doslej ni primere, kar zadeva fizične, ekonomske in biološke ovire; telesno delo bo skorajda odpravljeno, prosti čas bo daljši kakor delovni čas, razdalj nc bo, čudovit bo razvoj kulture ter informacijskih sredstev, postoterjena bo moč nad naravo, življenjem itn."1 Ne moremo reči. da v nekaterih pogledih ni pravilno napovedal današnjega časa. vsaj glede čudovitega razvoja tehnike, zlasti informacijske. Vendar, ali sc v tem zapisu res lahko povsem prepoznamo, ali jc npr. prosti čas res postal daljši kakor delavni? Nili največji mojstri futurologijc (ako nc morejo povsem točno napovedati, kaj se bo zgodilo žc čez nekaj desetletij, temveč lahko lc predvidevajo, kateri trenutni trendi se bodo nadaljevali tudi v prihodnosti, kateri bodo zamrli in kateri bodo ostali na bolj ali manj isti stopnji, lc težko pa napovedo, kaj bo prihodnost prinesla povsem novega.
Različna razmišljanja o prihodnosti zlasti burijo duha, ko sc okoli ljudi dogajajo vsem očem vidne dramatične spremembe, bodisi politične, kulturne, družbene ali gospodarske v najrazličnejših kombinacijah. Dramatične spremembe seveda poleg mnogih pravilnih ugotovitev zaradi prevelikega duha optimizma prinašajo tudi dramatično napačne napovedi, kakršna se jc npr. med industrijsko revolucijo leta 1842 zapisala uredniku "Notranjc-avstrijskcga industrijskega in obrtnega lista", ki je "napovedal, da se bodo z 'industrijo' uresničile 'utopične sanje', da bo postala vojna nekaj nemogočega in bo nastopil večni mir, čas materialnega izobilja in celo socialne pomiritve".2 Takšne, žc povsem naivne napovedi pa niso povsem osamljene, saj so se ljudje molili nc le pri prihodnjem razvoju celotne družbe, temveč cclo posameznega izuma in so tako nekateri izumitelji v prejšnjem stoletju s strojnico hoteli izumili tako strašno učinkovito orožje,
J. .1. Servan-Schreibcr: Ameriško izzivanje, Državna založba Slovenije, Ljubljana l%y, sir. 66. Vodopivcc Peter: Socialni in gospodarski nazori v slovenskih in sosednjih pokrajinah v predmarčni dobi. Doktorska disertacija, I. del. Ljubljana, I97X, str. 161.
ki bi pri narodih zaradi strahu po uporabi za vekomaj odpravila potrebo po vojskovanju.1
Dramatično propadanje in še hitrejši propad blokovske delitve in komunističnega sveta je tako nujno prinesel na površje futurologc, ki so zmedenim ljudem pripovedovali, kaj jim bo prihodnost prinesla dobrega ali slabega. Najbolj znani med njimi je bil vsekakor do takrat neznani politični analitik Francis Fukuyama, ki je doktoriral na Harvardski univerzi in ki je nekaj pred zaposlitvijo v Ameriškem sekretariatu za zunanje zadeve razburil občinstvo s provokativno temo o koncu zgodovine. Z objavo predavanja Konec zgodovine? (The End of History) v časopisu o ameriški zunanji politiki The National Interes pa je povzročil nikoli končano razpravo o možnosti ali nemožnosti konca zgodovinskega proccsa.
V svojem članku jc takrat zapisal, da danes "nismo priče le koncu hladne vojne ali minevanju posebnega obdobja povojne zgodovine, temveč koncu zgodovine kol take, torej sklepni točki ideološkega razvoja človeštva in univcrzalizaciji zahodnjaške liberalne demokracije kot končne oblike človeškega vladanja".4 Čc so druge družbene ureditve. zlasti komunizem in fašizem, propadle zaradi globokih notranjih protislovij, jc tako liberalna demokracija ostala edina, za vse ljudi na svetu sprejemljiva prihodnost. To seveda ne pomeni, da v liberalnih demokracijah ni družbenih napetostih, temveč pomeni lc to, da je na ideološki ravni liberalna demokracija ostala brez konkurentov in da dandanes nc moremo spoznali nobenega morebitnega novega konkurenta. Do družbenih napetosti ne prihaja zaradi napak v samem sistemu liberalne demokracije, temveč zaradi nepopolne uresničitve principov svobode in enakosti, ki sta temelj moderne demokracije. Gre preprosto za to, da ideala lincralnc demokracije ni mogoče izboljšati.
Vsej množici kritikov, ki so se odzvali na njegove provokativne teze. je v nauk in poduk in sebi v knjižni uspeh razširil svoj članek ter napisal knjigo z naslovom The End of History and the Last Man,5 V njej spoznajmo večno človekovo borbo za pripoznanje njegove vrednosti in dostojanstva, borbo, ki zgodovino neprestano žene naprej, dokler poslednji človek v univerzalni in homogeni državi, torej v liberalni demokraciji, svojo željo po pripoznanju povsem ne poteši, s čimer je dosežen konec zgodovine.
Ne bom se ustavljal pri različnih nedoslednostih Fukuyaminega nauka, katerih sc zaveda tudi sam avtor, kajti s stališča te razprave nas zanima predvsem, ali bo bodočnost potrdila ta njegova predvidevanja. Fukuyama nam tako pušča vtis, da je človekovo iskanje svobode in enakosti, človekova želja po pripoznanju, vedno in povsod bila in jc bistvo njegove človeškosti. Potemtakem družbe in civilizacije, ki se temu ne pokoravajo, niso zgodovinsko napredne, temveč so zašle na stranpot in jim je zalo usojeno, da bodo slej ali prej našle pravo pot, pot v nezgodovinski raj.
Za nas še zanimivejše pa je, da jc Fukuyama v zgodovini našel večno stalnico -borbo za pripoznanje - zaradi katere jc človek in njegova zgodovina to. kar je. Vendar, ali ni to le iskanje sedanjih dilem in problemov v preteklosti? Zgodovine namreč nc moremo spoznati v njeni zaokroženi celoti, temveč nujno in vedno le v njeni delnosti. Zato v njej iščemo listo, kar nas kol bit ja sedanjosti zanima, kar se nam za sedanjost zdi zanimivo in poučno. Iskati zgodovinske in sedanje stalnice in s pomočjo njih napovedovati prihodnost jc zelo težko, vendar pa vseeno ne povsem brezupno opravilo. Res je, da zgodovina ni ubogljiva zgodovinarjeva igračka, temveč prej spolzka živa riba, katero je nemogoče trdno držali v rokah in se bo zato vedno znova in znova pisala.
Glej John Ellis: The Social History of the Machine Gun, Pinilico, London, 1993. Francis Fukuyama. Konec zgodovine'.', Nova revija, 9, št. 101-102, 1990. str. 1275. Francis Fukuyama: The End of History and the Last Man. Penguin Group. London. New York, Ringwood, Toronto, Auckland, 1992, 418 str.
Vendar lahko kljub temu v njej spoznavamo nekatere dolgotrajnejše procese, torej nekakšne stalnice. In prav s pomočjo te dolgotrajne zgodovine lahko prepričljivo spoznavamo ne lc preteklost in sedanjost, temveč tudi prihodnost, čeprav spoznavali tu šc ne pomeni dokončno spoznati. Preteklost in prihodnost lahko tako le poskusimo pojasniti, vendar vsekakor ne na Fukuyamin način, ki v neskončnem morju zgodovine najde samo en, večno zveličan kos dolge zgodovine - borbo za pripoznanjc.
Kot vse futuristične napovedi jc tudi Fukuyamina tako odraz konkretnih zgodovinskih razmer, v katerih je nastala, torej konca blokovske delitve in propada komunističnega sveta, s čimer je po svetu zavel močan vihar optimizma o novem svetovnem redu, seveda veliko boljšem in lepšem kakor tisti, ki smo ga zapustili. Kljub viharni kritiki so Fukuyaminc napovedi zato lahko padle na plodna, sveže zorana tla, na katera pa seje sčasoma z novimi zgodovinskimi dogodki (vojne, terorizem in podobna čudesa) prikradel tudi plevel negotovosti, ki zopet preveva današnjo družbo. In prav ta negotovost potiska ob rob stare futuristične napovedi in zahteva hkrati nove. In prav tu morajo današnji intelektualci najti svoj prostor pod soncem, torej ne le pri razlaganju zaplclcne in negotove sedanjosti, temveč tudi pri napovedovanju poti. na katero se podajamo. Ne prepustimo lega opravila le kartam in zvezdam.
Etnološki pristop v Rostoharjevem delu
MARIJA HAMERŠAK
Dr. Mihajlo Rostohar, ki se je s svojim znanstvenim delom odlikoval predvsem na področju psihologije, jc žc zaradi široke zasnove te, sebi najbolj domače znanstvene discipline posegal drugam, tudi na področje sociologije, antropologije in etnologije. Največ tovrstnih navezav lahko zasledimo v njegovih delih s področja socialne psihologije. To jc navsezadnje razumljivo, saj to področje poleg prvenstveno psiholoških prvin zajema tudi velik del socioloških. V svoji razpravi bom obravnavala Rostoharjcv prispevek k etnologiji. V naslovu zadnjega poglavja knjige "Osnove socialne psihologije"' sc tja tudi neposredno podaja. Naslov poglavja sc namreč glasi "Družbotvornc sile v luči etnologije".
Vsaj delno učbeniška narava cclolncga dela jc pustila svoj pečat tudi v njegovem zadnjem in na tem mestu obravnavanem prispevku s področja etnologi je. Njegov prvotni namen je bil zato najbrž okvirno seznanjenje bralcev z nekaterimi področji razvoja človeških skupnosti v luči etnologije. Pisan je v dokaj arhaičnem jeziku. Tekst pa ima vendarle svoje odlike in zanimivosti v metodološkem in metodičnem smislu ter je vreden umestitve v zgodovino etnološko-antropoloških tekstov. Izdan je bil leta 1965.
Avtor ga sam naziva kot etnološkega, vendar nam že njegov bežen pregled zapelje misli tudi na antropološko področje.2 Zastopani sta tako socialna kot kulturna antropologija. Njuno zastopanost potrjuje tudi literatura, ki jo je Rostohar uporabljal pri pisanju prispevka. V njenem seznamu so našla svoje mesto nekatera, v antropologiji zelo "zveneča" imena, kot so F. Boas, R. Benedict, B. Malinovski, L. Lcvy-Bruhl in drugi. Tcksl želim enakovredno obravnavati v etnološkem in antropološkem pogledu.
Avtor nam na samem začetku teksta podaja lasten pogled na etnologijo kot znanost oziroma definicijo le-te. Glasi sc takole: "Etnologija nam izpričuje, kako sc jc človeška družba oblikovala in spreminjala pod vplivom razvoja družbotvornih sil." Definicija je vsekakor zasnovana zelo široko. Zgol j zaradi lažjega razumevanja jo lahko razdelimo na dva dela. V okviru etnologije Rostoharja zanima človeška družba. Slednjo je obravnaval v določenem zgodovinskem obdobju, oziroma natančneje, na določenih stopnjah zgodovinskega razvoja. V drugem delu ga zanimajo družbotvornc sile, katerih razvoj sočasno oblikuje in spreminja to družbo. Te sile pojmuje predvsem psihološko. Kot zelo pomembni družbotvorni sili navaja namreč zavest krvnega sorodstva, iz katere izvirajo čustva simpatije, solidarnosti in požrtvovalnosti, ter zmožnost posameznikov, da svojo voljo in ideje uspejo sugestivno vsiliti množici. Ti pojmi so lažje razumljivi in smisclncjši znotraj Rostoharjevcga teksta, saj v njem človeško družbo obravnava v zelo zgodnjih fazah razvoja.
Pot, ki jo je moralo prehodili človeštvo, da so si njegovi predstavniki uspeli ustvariti in pridobiti zavest krvnega sorodstva, jc zelo dolga. Ta vrsta zavesti se jc krepila z družbenim reguliranjem človekovega spolnega življenja in temu sledi dolga zgodba. Rostohar namreč pravi, da jc prvotne človeške skupnosti oblikoval spolni nagon. Bratje in sestre, ki so sc nevezano med seboj spolno združevali, so živeli v
Mihajlo Rostohar, Osnove socialne psihologije. Ljubljana 1965, str. 162-1X3.
Antropologija kot zelo obširna veda o človeku bo na tem mestu obravnavana v socialnem in kulturnem smislu. Sicer to vedo zaznamuje tudi obravnavanje človekove biološke narave in pogojenosti (fizična antropologija), vendar v obravnavanem tekstu ta ni v ospredju.
gospodinjski skupnosti. Ti spolni odnosi so imeli le relativno trajnost. Ta živalski način spolnega življenja med človeškimi posamezniki je vladal na prvotni stopnji divjaštva. Prvo obliko spolnega izživljanja v zakonski zvezi predstavlja skupinski zakon.
Drugo razvojno obliko predstavlja punalua zakon, ki je obstajal med skupino mož in žena zunaj lastne družine. Na tej razvojni stopnji sc zakonska zveza med krvnimi brati in sestrami izključuje, ne pa med bratranci in sestričnami. Tu se začenja prehod iz, sorodstvene rodbine v krvno mešano rodbino, kajti v zakonsko zvezo so sc sprejemale tudi žene tujega rodu.
Tretjo razvojno obliko predstavlja sindiazmični zakon in navsezadnje četrto monogamni zakon. V sindiazmičnem zakonu velja žena možu več, kol je veljala v punalua zakonu na višji stopnji barbarstva.
Ker se pri mnogostranskem spolnem občevanju niso mogle razviti jasne predstave o krvnih odnosih družine, zlasti nejasno je bilo očetovstvo otroka, so bili šele z nastankom monogamije dani pogoji za nastanek vsestranskih rodbinskih čustev. Zavest krvnega edinstva rodbine je postala jasna in tako so se lahko tudi pri očetu razvila rodbinska čustva, kot jc cmocija simpatije, cmocija solidarnosti in skrb za zarod. S tem se je samoohranitveni gon preoblikoval v rodoohranitveni gon, ki je psihična osnova rodbine.
Vprašanje družine jc vsekakor neločljivo povezano s problematiko sorodstva in vrst zakonskih skupnosti. Ob tem Rostohar poudarja, da je bila prvotna rodbina skupnost matere in otrok. Kasneje navaja tudi druge oblike te skupnosti, ki so bile uveljavljene v dobi barbarstva, in se s leni hkrati poda na področje razpravljanj o matri-arhatu in patriarhatu.
Večji del teksta o zgodnejših človeških skupnosti pa jc posvečen problematiki roda. Opisuje ga kot večjo človeško skupnost, ki jc nastala iz. rodbine. Nosi šc druge nazive, kot so gens, klan ali hiša očetova.
Gcns ali rod je bila splošna družbena oblika pri ljudstvih v njihovi barbarski dobi. Ne lc pri starih Grkih in Rimljanih, najdemo jo tudi pri azijskih, ameriških in avstralskih ljudstvih. Rostohar sc jc ob tem podrobneje ustavil pri Rimljanih in Irokczih ter opisal njihovo rodovno ureditev (prostorsko in politično ureditev, gospodarstvo, lastnino, šege in običaje ...).
Ko je stara rodovna organizacija propadla, je njeno mesto zasedla plemenska organizacija. Slednjo jc vodila oseba, ki sc jc odlikovala ne samo po izrednih zmožnostih, ampak tudi po izredni vladoželjnosti in pohlepnosti po premoženju. Primer lakih družbenih sprememb zasledimo šc dandanes pri indijanskih plemenih. Po združenju klanov so nastale fratrije kot zveza sorodnih klanov. ki so sc združili zaradi skupne obrambe in zaradi pridobivanja hrane. Zaradi istih razlogov so se rodovi združili v plemena. To so organizacije, ki večinoma temeljijo na skupnih interesih in so prototip države.
Zgornje pisanje predstavlja lc osnovno ogrodje, izvzeto iz. obravnavanega teksta. Temu je dodanih še precej raznovrstnih etnografskih podatkov iz različnih delov sveta in kultur, ki poskušajo to ogrodje podkrepiti in obogatiti. Ti etnografski podatki so si kljub raznovrstnosti vendarle edini v skupnem določevalcu; nanašajo sc na človeške skupnosti ali natančneje ljudstva, ki jih z ne najbolj posrečenim izrazom imenuje primitivna ali pa vsaj naravna ljudstva. Za Rostoharja so lo ljudstva, ki šc živijo na stopnji barbarstva oziroma šc niso dosegla stopnje civilizacije. To je navsezadnje ključ do razkritja njegovega metodološkega pristopa v pričujočem delu.
Čc se ozremo po Rostoharjevi metodološki konccptualizaciji v širšem pomenu, tj. kako vidi, razume in preiskuje človeka in njegov svet, lahko opazimo, da ga vidi predvsem kol družbeno in kulturno.
Vse skupaj pa močno spominja na Morganov model razvoja človeštva. Tudi Lewis Morgan je s svojim legendarnim delom "Ancient Society" (Starodavna družba) našel svoje mesto v seznamu literature, ki je bila Rostoharju v pomoč pri pisanju obravnavanega teksta. Prav tako sc jc oprl na Engelsovo razpravo o izvoru družine, privatne lastnine in države.
Čc so socialne koncepcije prejšnjega stoletja danes vendarle že nekoliko preživeta in zastarela stvar, jc Rostoharjev tovrsten prispevek k zgodovini etnologije iz leta 1965 dobrodošel. Vanj jc vnesel množino zanimivih etnografskih podatkov, kar obrodi svoj uspeh v primerjalnem metodičnem pristopu. Kot psiholog jc tekst opremil tudi s psihološko terminologijo.
Literatura
Mihajlo Rotohar, Osnove socialno psihologije, Ljubljana 1965. Bo/o Škerlj, Splošna antropologija, Ljubljana 1959.
Fricdrich Engcl, Izvor družine, privatne lastnine in države, MEID. V. zvezek, Ljubl jana 1979. Ingrid Slavce Gradišnik, Med narodopisjem in antropologijo. O ra/daljah in bližinah. Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24. - 27. oktober 1995.
Pojav intelektualcev in univerz v zahodni Evropi
TOMAŽ BARBEK
Pojav univerz v srednjeveški Evropi je proces, ki je neposredno vezan z nastankom srednjeveških mest. Eden najpomembnejših dejavnikov za razvoj mest jc trgovina in z njo povezana dejavnost, ki ob koncu antičnega obdobja oziroma v zgodnjem srednjem veku skoraj izgine. Na ponoven razcvet trgovine je srednjeveška Evropa, z izjemo Bizantinske države, morala počakati vse do križarskih vojn, katere srednjeveški Evropi prinesejo med ostalim tudi množično gibanje ljudi in blaga, do tedaj skoraj nepoznanega večinskemu ruralnemu prebivalstvu evropskega dela zemeljske obie.
Prav razvoj in razcvet srednjeveških mest prinese družbeni strukturi srednjeveških družb poleg treh obstoječih redov:1
-	tisti, ki molijo (oratores),
-	tisti, ki sc vojskujejo (bcllatores),
-	tisti, ki delajo (laboratores),
neko novo družbeno skupino, kakršna jc bila v tem času sodobni srednjeveški Evropj neznana - rodi se intelektualec in z njim povezana družbena instituci ja, univerza.
Šolske instituci je antičnega obdobja s propadom Rimskega cesarstva skoraj povsod izginejo. Edina izjema je morda Bizantinska država, ki kot dedič hclcnistične kulture in tradicijc tudi ob nastopu krščanstva zadrži svojo visoko organiziranost, ki jc v svoji tristopenjski obliki lahko primerljiva z, današnjim šolskim sistemom: osnovna, srednja in visoka stopnja. Drugje v Evropi obstaja med antično in srednjeveško šolo radikalen prelom.2
Srednjeveško šolstvo je v svojih začetkih služilo izključno potrebam cerkve. Duhovščina je za svojo reprodukcijo morala zagotoviti pouk za mlade klerike, ki so morali z.a opravljanje duhovniške službe poznavati vsaj minimum znanj, tako literarnih - besedila kakor znanstvenih - izračun velikonočnih praznikov in umetniških - ccrkvcno petje. Vsa ta znanja so mladi regruti duhovniškega slanu pridobili v cerkvi, večinoma v oralni obliki na osnovi pomnjenja in seveda v latinskem jeziku. Prav iz duhovniških in meniških vrst se povzpnejo ljudje, kot ALKUIN. minister Karla Velikega, v katerem lahko prepoznamo prednika intelektualcev, ki sc pojavijo v prihodnjih stoletjih.
S pojavom trgovskih vezi z vzhodom sc poleg eksotičnih tkanin, začimb, dišav in ostalih materialnih dobrin uvaža tudi intelektualno znanje v obliki grško-arabske kulture. Preganjani heretični kristijani - monofiziti in nestorjanci ter židje so dela klasičnih grških filozofov predali v nasledstvo muslimanskim bibliotekam, katere so jih z veseljem sprejele. Sedaj sc vračajo, a predvsem na mirnih, nevojaških stičnih točkah na jugu Italije in v Španiji. S pomočjo prevajalcev, ki so neredko španski muslimani, sc arabska ali grška dela znova vračajo evropskemu prebivalstvu in mu odpirajo nova obzorja.
Prav tako ne moremo in nc smemo prezreti samostanskih prepisovalcev, ki so v slogu svojega vodila MOLI IN DELAJ naredili veliko pionirsko delo in omogočili razcvet intelektualne misli na osnovi znanj in dognanj starih antičnih avtorjev.
Človek, katerega delo je, da piše in uči; največkrat oboje hkrati; človek, ki profe-
Georges Duby; Trije redi ali imaginary fevdalizma, Studia Humanilatis, Ljubljana 19X5.
Philippe Aries; Otrok in družinsko življenje v starem režimu, Studia Humanilatis, Ljubljana 1990, str.
175-195.
sionalno deluje kot profesor in učenjak, skratka intelektualec, se torej pojavi z nastankom mest.
Intelektualec, ki sc pojavi v 12. stoletju, je že profesionalec. Ima svoj vir znanja -stare avtorje, ima tudi svojo tehniko - posnemanje starih avtorjev. Zada pa si težko nalogo - narediti nekaj novega. In prav na osnovi ohranjenih besedil antičnega sveta lahko naredi korak naprej, ali kot nam jc zapustil svoje razmišljanje Bernard iz Chartresa:-'
"Mi smo palčki, ki smo sc povzpeli velikanom na ramena. Zato vidimo dlje in več od njih, a ne zaradi boljšega vida oziroma višje rasti, temveč zato, ker nas oni nosijo in povzdigujejo s svojo veličino."
Čeprav so stičišča med grško-arabsko in evropsko srednjeveško kulturo predvsem južna Italija in Španija, postane središče krščanske kulture Francija. Eni najpomembnejših središč sta nedvomno Chartrcs in Pariz, ki sc nahajata v preseku dveh svetov: severa in juga. Pariz postaja eno najboljših novonastajajočih intelektualnih središč tudi zaradi vse večje moči KAPETINGOV. od 987 nove francoske vladarske rodbine, katerih dedna posest je prav Pariz z okolico. Učitelji in učenci drvijo v katcdralno šolo ali na levo obalo Sicnc, kjer uživajo večjo neodvisnost.
Učitelji profesorji so od cerkvenega šolskega vikarja pridobili pravico do poučevanja. S tem privlačijo študente v svoje domove ali v klavstre Svetega Viktorja in Svete Genovefe.
Pariz dolguje svoj ugled predvsem teološkemu pouku, ki ostaja osnova v hierarhiji šolskih predmetov. Vendar jc na vidiku nova smer. filozofija, podprta z anstotclskim doprinosom srednjeveški intelektualni misli: SHOLASTIKA.
V sholastiki skušajo učenjaki predstaviti izročilo in celotno sodobno znanje v obsežnih sintezah. Sholastična metoda hoče z uporabo razuma in filozofije doseči kar se da temeljito razumevanje verske vsebine, da bi tako približala nadnaravno resnico mislečemu človekovemu duhu in tako omogočila sistematičen prikaz, vseh verskih resnic. Filozofi torej nc iščejo resnice, ker ta trdno obstaja že od vsega začetka. Za sintezo sholastičnc misli lahko povzamemo besede ANSELMA IZ CANTERBURY.!A:4
"Verujem, da bi bolje razumel".
Pojav študentskega življenja v novih šolskih strukturah ni bil vsem povšeči. Medtem ko je za študente Pariz izvir vseh intelektualnih užitkov, kar nam slikovito opiše John iz Salisburyja v pismu Thomasu Beckctu 1164 leta:5 "Srečno je izgnanstvo, kateremu jc to mesto ponudilo gostoljubje", jc za Svetega Bernarda Pariz, mesto, kjer sc znanje prepleta z najbolj nemoralnim načinom življenja: kockanjem, vinom in ženskami. Zalo Sveti Bernard enači Pariz z Babilonom in pravi: "Pobegnite iz lega Babilona, bežite in se rešile, sebe in svoje duše."6
Samostanski šoli daje prednost pred mestno.
Kakšen pa je uraden odnos cerkve do novonastajajoče inteligence, katera izpodbija ccrkvcnim oblastem njihov absoluten monopol nad znanjem? V tem razmerju sc pojavlja podoben problem kot v primeru nastajanja trgovine in trgovskega slanu. ki da kuje dobiček na račun časa. Kopičenje zalog v pričakovanju lakot, nakup in preprodaja v ugodnem trenutku ter ostalim trgovskim malvcrzacijam nasprotuje čas cerkve, ki pripada le Bogu in z njim ni mogoče kovati dobička. Podoben problem sc izpostavi v zvezi z izobraževanjem na tem pomembnem zasuku zgodovine Zahoda: Ali je mogoče prodajali znanost, ki prav tako pripada le Bogu?
Jacques Lc Golf; Intclcktualci u srednjem vijeku, GZG Zagreb 19X2. str. 19. Več avtorjev; Zgodovina v slikah 9, DZS, Ljubljana 1977, str. 427X. Jacques Lc Goff; Intelektualci u srednjem vijeku, GZH Zagreb 19X2. str. 30. Jacques Le Goff; Intelektualci u srednjem vijeku, GZH Zagreb 19X2, str. 27.
Srednjeveška zgodovina, ki jo lahko skoraj enačimo z zgodovino cerkve, na svoji razvojni poti izoblikuje hierarhijo rokodelstev oziroma poklicev, ki se do družbenih sprememb v zvezi z razvojem mestnega življenja lc malo spremeni.
Tabu krvi - zdravniki, tabu nečistosti - kuharji in oh prehodu v denarno gospodarstvo tabu denarja - trgovci predstavljajo cerkvi poklice, ki čc žc niso prepovedani, so deležni vsaj silne nečastnosti. Siccr sc ta indeks rokodelstev spreminja v času in prostoru. a ostane nekje do gospodarskih in družbenih sprememb med 11. in 13. stoletjem skorajda nespremenjen. Prav v tem obdobju sc izvrši revizija stališč v zvezi z poklici, največ na osnovi sholastike. ki kot razločevalna metoda spreobrne grobo, manihejsko klasifikacijo predsholastične miselnosti.
Skrb z.a javno dobro, ki narašča z nastajanjem urbane uprave, ter splošni dvig življenjske ravni sta že posledica spremenjene mentalitetc sodobnega človeka in državne uprave nasploh. Delo in garanje nista več razlog za prezir. Uporabljen trud ne opravičuje zgolj izvajanja poklica, temveč tudi prinešeni zaslužek. Tako si profesorji novih mestnih šol, ki sc v 13. stoletju preobražujejo v univerze, že izplačujejo mezde v različnih oblikah, bodisi od javne uprave bodisi od študentov samih. Plačilo je poslej upravičeno z. delom samim, nc pa s prodajanjem znanja. Vendar cerkev v praksi dopušča to novo hierarhijo pokliccv, v teoriji pa le stežka popušča tem družbenim spremembam. V tem smislu lahko razumemo tudi REIMSKI KONCIL 1131 leta, ki preprečuje menihom zdravljenje zunaj samostanov. S tem sc odpre prostor in možnost za Hipokrata.
V	tem času teoloških razhajanj med javnimi šolami in ccrkveno oblastjo se v Parizu iz množice prihajajočih študentov izdvaja poseben glas: GOLIARDI.
Mistika, ki zakriva njihov izvor, legende, katerih avtorji so nemalokrat sami. in pa anonimnost večine nam vzbuja zaniman je, da jih kot nenavadne intelektualce bolje spoznamo.
Goliardi so ne glede na njihov izvor predvsem klateži, tipični predstavniki mar-ginalccv kot plod družbenih sprememb in proccsov 12. stoletja. So bcgunci, brez. materialnih sredstev, ki živijo od beračenja.
Da bi zaslužili za golo preživetje, so včasih tudi burkeži, klovni in komedijanti. Kol takšni se vpletajo v intelektualno pustolovščino. Sledijo učitelju, kateri jim je všeč, menjavajo mesta in s tem sodelujejo v šolskem klateštvu. tako značilnem za 12. stoletje.
Čeprav so hudi kritiki sodobne družbe, ki so si namesto vojaških spretnosti za cilj raje postavili učenje, vsi sanjajo o nekem velikodušnem mecenu, ki bi jim omogočil srečno in brezbrižno življenje. Verjetno bi kljub hudim kritikam raje postali uporabniki družbenega sistema kot n jihovi sprcminjcvalci.
Kockanjc, pijančevanje in ljubezenske pustolovščine so najbolj priljubljena tema njihovih besedil. Tudi ccrkveni dostojanstveniki, plemiči in cclo kmetje, vsi so deležni posmeha in prezira teh marginalcev sodobnega intelektualnega dogajanja.
V	13. stoletju goliardi izginejo. Preganjani in kaznovani zaradi svojih družbenih kritik ob neuspešnem iskanju svojega prostora na univerzi ali morda zgrabljena priložnost ob kakšnem mecenu so vzroki za njihovo postopno izginjanje iz. intelektualnih krogov. Ob tem nc smemo pozabiti, da jc vzrok njihovega izginajnja tudi ta, da univerza postane organizirano fiktivno središče intelektualnih ljudi. Prav iz vrsl goliardov sc dvigne eden najpomembnejših zgodnjih sholastikov, Peter Abclard, ki ob Petru Lombardu predstavlja prvi lik modernega intelektualca - profesorja. Abelardovo delo SIC ET NON in Lombardovc SENTENCE predstavljajo temeljno delo srednjeveške sholastike. Na osnovi Abelardovcga življenja lahko vsaj nekoliko spoznamo družbena razmerja oziroma odnos med cerkvijo in neodvisnimi intelektualci. Življenjska pot Abclarda, polna nepredvidljivih dogodkov, ga končno pripelje do dvoboja s Svetim
Bernardom. Posledica je Ahelardova izolacija v samostanu, kjer pa se počuti kot v neki tuji. nepoznani deželi. Intelektualno raziskovanje in samostansko okolje, tako tradicionalno kot tudi novo mcnišlvo, postajata poslej nezdružljiva. Vse bolj sc v mentaliteli teh novih intelektualnih krogov ustvarja zavest: "Nisem delavec z rokami."
Abclard se o svoji karieri izraža s pomočjo vojaškega besednjaka. Zanj je dialektika arzcnal. argumenti orožje. Intelektualni boji so zanj turnirji.
Abelardu, ki sc zalo. da se opredeli, ne loči le od viteškega okolja zaradi nestanovitnosti svojega življenja, temveč še globje, od klerikalnega stanu svojega časa. delno spodleti, da bi sc diferenciral glede na neko drugo okolje: glede na samostansko okolje.
V samostanih, v katere se mora zapreti, ga nc greni samo samostansko življenje, temveč nezmožnost živeli v intelektualnem raziskovanju in učenju, ki sta poslej nezdružljiva s samostanskim učenjem. Okolje intelektualca je mestno okolje. To je smer, kamor njega, učence in posnemovalce nenehno vleče. Ozavcščanjc bodočih univerzi-tetnikov je zgolj vidik ozaveščanja nove mestne družbe.
Ta nova družbena skupina ob tem, da sc loči od samostanskega okolja, bolj na splošno potrjuje, da ni zmožna in da se ji upira živeti od česa drugega kakor od svojega posebnega poklica, od svoje lastne vrste dela. Odklonitev ročnega dela in beračenja pa oznanja velike spopade in izbire 13. stoletja.
Prav spopad med beraškimi redovi in posvetnimi duhovniki v 13. stoletju sproži med univerzitetniki zavest o njihovem obstoju. Prepričanje, da ni mogoče pripadati meniškemu redu in univerzitetni korporaciji hkrati, ki ga kot eden prvih nakazuje že Abclard, poslej zaživi v polnem zamahu. Lc-to se najbolj pokaže ob prihodu beraških menihov na univerze.
Vprašanje znanosti pri frančiškanih ni izzvalo rezkih prepirov in za red ni bilo tako središčno kakor vprašanje revščine. A vseeno jc bila znanost - šolanje na univerzah - eden izmed ključnih problemov reda po smrti svetega Frančiška.
Svctnikovo stališče je znano. Dopušča sicer poglobljeno poznavanje Svetega pisma, zato pa pri minoritih obsoja znanost. Njegovo stališče temelji na prepričanju, da je znanost nezdružljiva z revščino. Ta nezdružljivost izhaja predvsem iz tega. da sveti Frančišek vidi v znanosti posest, lastnino, zaklad. V tem prepričanju so ga šc okrepili novi videzi, ki si jih jc znanost v njegovem času nadela: šolati sc na univerzah, imeti knjige jc v nasprotju s prakticiranjcm uboštva. Utemeljevanje znanosti, nc da bi zanikali duha svojega ustanovitelja, postane dramatično prizadevanje njegovih učencev.
Tako sc šele s svetim Tomažem Akvinskim uveljavi odprava ugovora zoper ročno delo tako v prakticiranju beraštva kakor v zvezi z intelektualnim delom. Poslej sc brez ovinkov uveljavi potrebna specializacija intelektualnega dela. Univcrzilctnik ima svoje rokodelstvo. Drugim naj prepusti skrb za ročno delo - kar ima tudi svojo duhovno vrednost - in naj ne trati časa s tistim, kar ni njegov posel.
Tako jc tudi na teoretski ravni legitimiran najpomembnejši pojav delitve dela -utemeljitev specifičnosti univerzitetnika.
Tudi posvetnim učiteljem je pripadlo, da poskusijo ozaveščanju univerzitetnikov dati najbolj nepopustljivo formulacijo.
Dela Sigerja Brabantskega in Boctija iz. Dakije postavljajo univerzitetnikovo ozavcščanjc v opredelitev posebne vrline, postavljene na vrh etične hierarhije, služi pa za podlago pri razglašanju višjega mesta univerzitetnega statusa. Univerzitetniki, ki jih seveda krepijo razum in njihove intelektualne vrline, povzdigujejo svoj stan nad druge.
Tudi samostanski svet preveva razprava o ročnem delu, in sicer tako staro kot novo meništvo. Menihu - bojevniku starega kova. ki pride v Pariz in poskuša odvrniti študente od javnega šolstva na račun samostanske SCHOLA CHRISTI, se postavi nasproti razsvetljeni opat, ki ob prizadevanju, da bi pobotal samostan in šolo, priznava
koristnost, potrebnost in specifičnost šole in pozdravlja sveto mesto znanosti - Pariz.
Sredi 13. stoletja proccs ozaveščanja univerzitetnikov že doseže stopnjo, da smo priča trditvam kot: "Ni boljšega stanu, kot je filozofov stan"7 ali "edini modreci sveta so filozofi".x Takšno pojmovanje in razmišljanje seveda vzbuja zgražanje in obsodbo cerkvenih oblasti. Le-te sc ne spotikajo več ob nasprotovanju šolski organizaciji sami, temveč jih moti previsoko mesto novih poklicev v hierarhiji družbenih struktur. Prav zato poskuša univerzo podrediti oziroma imeli nad njo vsaj jurisdikcijo tako svetna kot posvetna oblast.
Primer Pariza nam kaže, da je cerkev oziroma škofov pomočnik kanonik-sholastik 1231 leta izgubil pravico nad podeljevanjem licence za učenje.
Lc-ta postane poslej stvar univerze in s tem jc cerkev izgubila eno temeljnih orožij, s katerim je lahko disciplinirala univerze. Približno sočasno je v primeru Pariza suspendirana tudi svetna, predvsem kraljeva oblast. Komunalne oblasti so tretji nasprotnik univerzitetnim korporacijam. Univerzitetniki so v okrilju mestnega prebivalstva sestavljali moško skupino s krepko skupino samcev in mladih. Duhovniška narava tc skupine je bila precej ohlapna, zato igre na srečo, obiskovanje prostitutk, pijančevanje in pretepanje moti prebivalce mestne komune. V primeru Pariza so nasprotja med univerzitetniki in meščani tako silovita, da je morala 1229. leta posredovati celo kraljeva policija.
Edini zaveznik univerz zato postane papež. Papež priznava pomembnost intelektualne dejavnosti, vendar hkrati računa predvsem na svoje interese in koristi. S svojo avtoriteto papež sicer dokončno suspendira lokalno in ccrkveno oblast, univerze pa sc vključujejo v politiko papeža.
V svojem boju za avtonomijo pa imajo univerze šc eno močno orožje. Grožnje s stavko ali celo odcepitev postaja spričo ugleda univerz močan atribut proti možnim nasprotnikom.
Z doseženo stopnjo avtonomije univerz se prične odnos med univerzitetniki ter študenti močno krhati. Univerzitetni predavatelji s svojo pridobljeno samozavestjo zahtevajo za svoje delo plačilo tudi od študentov. Neredko se zgodi, da sami posojajo študentom denar, za katerega morajo lc-ti zastaviti svoje največje imetje - knjige. Prične se vsesplošni trend izrivanja najrevnejših slojev družbe iz univerz. Ob tem se finančna sposobnost in imetje univerzitetnih predavateljev močno dvigne. Na račun tako dobljenih privilegijev neredko postanejo pripadniki tistih družbenih skupin, ki živijo od prihodkov fevdalnega ali prihajajočega kapitalističnega reda.
S takšnim načinom življenja in dela sc univerzitetniki zapirajo v neke vrste svojo kasto. Položaj nasledstva, eno bistvenih obeležij plemstva, poslane obenem tudi zaščitni znak univerzitetnikov. Primera Bologne ali Padovc nam prikazujeta prioriteto in privilegije tako pri študiju kot pri zasedanju izpraznjenih kateder za tiste študente, katerih predniki so bili univerzitetni predavatelji.
Turška nevarnost prinese iz Bizanca ponoven razcvet helinizma. Univerze postajajo dovzetne za nova spoznanja.
Ob krizi srednjeveške sholaslikc, kljub naporom Nikolc Kuzanskega, avtorja zadnjega velikega sholastičnega dela,9 sc na površje prebija novo obdobje. Humanizem sc širi po vseh univerzah Evrope, v tem času že večinoma nacionalno homogenih. Ob pravi poplavi univerz v 13. in 14. stoletju (tabela 1) v Evropi ter ob političnih dogodkih jc internacionalizcm, tako značilen za obdobje nastajanja univerz, takorekoč izginil.
Jacques Lc Goff; Za drugačen srednji vek, Sludia Humanitatis, Ljubljana 19X5, str. 213 Jacques Lc Goff; Za drugačen srednji vek, Studia Humanitatis, Ljubljana 19X5. str. 213. Zadnje veliko sholastično delo sc imenuje Apologija učnega neznanja.
V teh novih razmerah se pojavi nasprotje med srednjeveškim intelektualcem in renesančnim humanistom. Dialektiko in sholastiko nadomeščajo filologija - retorika. Platon in platonski dialog, ki postane temeljna smernica humanistom. Humanisti zanemarjajo stik z masami, saj so večinoma usluž.hcnci bogatih mecenov.
S tem pravzaprav naredijo v prvem hipu korak nazaj, s časom pa seveda renesansa prinese človeštvu plodove svojega ponosnega dela. S spoznanji, idejami ter veličastnimi deli humanizma sc bo odslej napajal ljudski razvoj in napredek.
SKLEP:
Zgodovinsko pomemben tip izvedenca jc intelektualec: definirati ga je mogoče kot izvcdcnca, katerega raziskava v širši družbi ni zaželena (videli smo. da jc imel novonastajajoči "sloj" ob svoji prczentaciji nemalo težav nasproti uradnim srednjeveškim institucijam).
Nova definicija znanja se zoperstavlja "uradnemu" znanju, vsebuje več kot lc njegovo deviantno razlago. Intelektualec tako postane marginalni družbeni lip kot neposreden rezultat intelektualnih odklonov oziroma "miselne drugačnosti". Družbena marginalnost intelektualcev se izraža v pomanjkanju njihove teoretske vključitve v realni družbeni svet. Pri definiranju realnosti sc zato pojavlja kot protiizvedenec. ki prav tako kot uradni izvedenci jemlje z.a model družbo kot celoto.
Toda medlem ko je model "uradnega" izvedenca uglašen z institucionalnimi programi in služi njihovi legilimizaciji, sc intelektualčev model nahaja v "institucionalnem" vakumu, ki ga družba objektivizira poddružba intelektualcev. Od strukturalne konfiguracije družbe pa je odvisno, do katere mere sc laka poddružba sploh lahko obdrži.
Družbene spremembe, ki so sc pričele vil. stoletju pod vplivom mobilnosti do tedaj relativno zaprtega Zahoda, omogočijo določeno stopnjo "pluralnosti", ki je pogoj za obstoj poddružbe intelektualcev.
Z dosegom zavesti o svojem "posebnem sloju", ki ga srednjeveškemu intelektualcu omogoči družba oziroma sc za te "privilegije" sam izbori, sc lc-ta pod vplivom "zgodovinskih dogodkov" umakne v intelektualno poddružbo, ki mu daje čustveno zavetje. V poddružbi sc počuti "doma", kar za širšo družbo nc drži. zato sc tudi zapira v neke vrste sorazmerno zaprto družbeno kasto. Pojmovanje intelektualca širša družba zato zanika poddružba oziroma "kasta" pa jemlje kot realnost. V tej situaciji intelektualec razvije različne postopke za zaščito negotove poddružbenc realnosti pred zunanjimi grožnjami zanikanja/odklanjanja.
Z zatonom srednjega veka in hkrati spremenjenimi družbenimi razmerami se spremeni tudi vloga intelektualcev v družbi. Tako se s pojavom renesančnih humanistov šc bolj zanemarja stik z. masami in porazdelitev znanja navzven pade na minimum. Preteči jc moralo kar nekaj časa, da so sc plodovi renesanse in humanizma pokazali v družbi in napajajo nadali ljudski razvoj in napredek.
Literatura:
Jacques Lc Golf; Za drugačen srednji vek, Studia Humanilatis, Ljubljana 19X5.
Jacques Lc Goff; Intelektualci u srednjem vijeku, Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 19X2
Georges Duby; Trije redi ali imaginarij fevdalizma, Studia Humanilatis, Ljubljana 19X5.
Philippe Aries; Olrok in družinsko življenje v starem režimu, Studia Humanilatis, Ljubljana 1990.
Več avtorjev; Zgodovina v slikah 10, Državna Založha Slovenije, Ljubljana 1977.
P. L. Bcrge.Th Luckmann; Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana I9XX
TABELA 1:
1 Salerno	9. stol.	16	Cambridge	1284	31	Pcrpignan	1349
2 Bologna	1088	17	Montpellicr 1289		32	Huesca	1354
3 Pariz	1213	18	Lizbona	1290	33	Pavia	1361
4 Oxford	1200	19	Arezzo	13. stol. 34		Krakov	1364
5 Rcggio	1200	20	Lcrida	1300	35	Orange	1365
6 Vicenza	1204	21	Avignon	1303	36	Dunaj	1365
7 Palencia	1209	22	Rim	1303	37	Pccs	1367
8 Padova	1222	23	Coimbra	1307	38	Heidelberg	1385
9 Neapclj	1225	24	Orleans	1309	39	Koln	1388
10 Vcrcelli	1228	25	Trcviso	1318	40	Budim	1388
11 Toulouse	1229	26	Pcrugija	1320	41	Ferrara	1391
12 Siena	1246	27	Cahors	1332	42	Erturt	1392
13 Valencia	1245	28	Valladolid	1346	43	Angers	1398
14 Salamanka	1239	29	Praga	1348	44	Piaccnza	1248
15 Sevilla	1256	30	Fircncc	1349	45	Grenoble	1339
VIR: Zgodovina v slikah 10, DZS, Ljubljana 1977, stolpec 477
Napredni intelektualci v (možnem) posttotalitarnem
obdobju
VOJAN RUS
V svojem referatu in te/ah ugotavljam, da je sedaj morda nastal največji preobrat v človeški zgodovini v zadnjem desettisočletju, ker so največje in velike države trenutno zamenjale politiko sile s politiko miru, ker jc sedaj v svetu več pluralizma kot totalitarizma (čeprav imamo še močne avtoritarnosti) in ker so vzroki za to veliko spremembo čisto realni: velike sile so uvidele, da politika sile lahko najprej uniči njih same in da politika totalitarizma vodi do takih katastrofalnih posledic kot so bile posledice hitlerizma za samo Nemčijo ali stalinizma z.a samo Rusijo ali maoizma za samo Kitajsko. Zato je sedaj morda nastopilo razdobje, v katerem bo, grobo rečeno, morda v človeštvu malo več pozitivnega kot negativnega, malo več življenja kot smrti.
Sedaj sc zastavlja vprašanje, kakšna je vloga in mesto intelektualcev, potem ko se je zrušil zadnji veliki totalitarizem? Potem, ko se je zrušil berlinski zid in ko je padel stalinizem v vsej vzhodni Evropi, je pred nami naenkrat zelo zanimiv pojav: skoraj nikjer ni totalitarizma, ki bi surovo preganjal intelektualce, obenem pa jc glas samostojnih in izvirnih ustvarjalnih intelektualcev danes v celem svetu bistveno manj prisoten in viden kol v 19. in 20. stoletju. Zakaj tako? Ali je sedaj, ko morda nastopa doba postopne evolucije, namesto raznih silovitih prelomov, ali jc sedaj intelektualec nepotreben'.' Ali pa je sedaj del intelektualcev napačno razumel odnos z novo politiko in je zato izgubil svoj intelektualni status? In v zvezi s tem: ali intelektualec, ki želi to ostati, lahko aktivno vsakodnevno deluje v politiki, v politični stranki in v državnih organih? In podobno vprašanje: ali danes intelektualce nujno preneha biti intelektualec, če je religiozen?
Nadalje se zastavlja vprašanje: ali ima v današnjih bolj mirnih časih delovanje intelektualca še kakšen smisel, kot gaje nedvomno imelo za časa velikih totalitarizmov, za časa stalinizma in fašizma? Ali jc šc vedno glavna vloga intelektualca, da z junaško plemenito potezo izzove totalitarizem in s svojo žrtvijo priča, da jc svobodni duh še možen: ali je sedaj način dela intelektualca bistveno drugačen? Življenjsko usodno bo v naslednjem stoletju vprašanje: kakšna jc vloga intelektualca v spreminjanju potrošniške družbe v družbo z novo urbano kulturo, ki jo sedaj zahod šc nima in tudi Evopa še ne? Ali ima intelektualec še kakšne pomembne naloge pri nastajanju le nove kulturne družbe? Brez nje (in ujeti v potrošništvo) lahko spremenimo južno Evropo kmalu v puščavo. Če nc zamenjamo potrošniškega modela, Evropa ne bo več svetovno konkurenčna, ker imamo zelo drago delovno silo: z novo kulturo pa postanemo bolj varčni, bolj konkurenčni in lahko lepše živimo kot danes.
TEZE
1
Prav pred letom 2000 sc je prebila na površje človeštva morda največja sve-tovnozgodovinska novost v zadnjih 10.000 letih: premoč svetovnega miru nad vojno, svetovnega pluralizma nad totalitarizmom.
Čeprav ta zgodovinska sprememba šc ni prav nič zagotovljena (in so še možnosti
krepitve totalitarizma), je vendarle možna zaradi: a) spoznanja velikih držav, daje politika vojne in skrajnega totalitarizma za njih same najbolj uničujoča; b) propada vseh največjih totalitarizmov ob koncu 20. stoletja; in c) odsotnosti cclovitcga notranjega totalitarizma (so še elementi avtoritarnosti) v vseh sodobnih velikih in večjih državah.
2
Družbeni razvoj človeštva bo vedno - in tudi po možnem padcu svetovnega totalitarizma - vseboval večplastna nasprotja, bo vedno izrazito neenakomeren in večdimenzionalen, z zapletenimi in težko razvidnimi problemi. Zato bodo intelektualci človeštvu vedno potrebni kot intenzivni soustvarjalci kritične in ustvarjalne družbene zavesti.
Kot vedno v zgodovini, so danes in bodo jutri možni in potrebni intelektualci na vseh področjih: v znanosti, šolstvu, umetnosti, religiji, gospodarstvu, politiki in medijih; intelektualci so vedno in bodo vedno povezovali svoja specialistična področja s širšo družbeno problematiko.
3
Vloga intelektualcev jc danes v krizi v vseh delih človeštva.
Zlasti očitna je sedanja nenadna, skoraj popolna izginitev žive dejavnosti kritičnih intelektualcev v "deželah tranzicije", v bivših "socialističnih" deželah Vzhodne, Srednje in Jugovzhodne Evrope (Balkana).
Očitni so pojavi razočaranja, umika iz javnega življenja in pasivizacijc številnih intelektualcev v teh deželah.
4
Eden od očitnih razlogov krize dela intelektualcev v "deželah tranzicije" je podrejanje dela intelektualcev ozkim, banalnim interesom političnih strank in drugim ozkim interesom (zlasti nacionalizmu, novemu etatizmu in populizmu).
Prevlada teh ozkih interesov ima na vseh področjih "tranzicije" očitne zaviralne posledice.
Za uspešen družbeni razvoj bo zato tudi v bodoče nujna družbeno priznana in realizirana avtonomija znanosti, umetnosti, šolstva, religije in medijev. Intelektualna kritičnost in ustvarjalnost lahko deluje v družbenem razvoju optimalno le v okviru take zagotovljene avtonomije.
Intelektualci lahko uspešno delujejo tudi v političnih strankah ali v oblasti ali v religiji ali v medijih. Toda samo tedaj, če so sposobni odločno obdržati avtonomno odklonilno stališče do ožjih interesov v svojih okoljih, če v ta okolja vnašajo praktično etiko in kvalitetno metodologijo in če samostojno povezujejo svoja specialistična področja s širšo družbeno problematiko (pri nas Slomšek, Janez Evangelist Krek, Canjkar v religiji; Cankar, Krleža in Masaryk v političnem gibanju).
5
S propadom vseh velikih totalitarizmov in z možnim (še nc gotovim) nastopom dolgega obdobja sorazmerno mirnega razvoja v večini človeštva sc bistvo avtonomne in kritične vloge intelektualcev ne bo spremenilo.
Zelo pa se v teh novih pogojih spreminjajo oblike in smeri delovanja intelektualcev.
V soočanju z najstrašnejšimi totalitarizmi v 20. stoletju - s fašizmom, hitlcrizmom, stalinizmom in z maoizmom - je hila posebno plodna protestniška in pogosto celo junaška drža intelektualcev in večkrat je bilo možno samo individualno delo v žigosanju totalitarizmov (samizdat ipd.).
5	propadom vseh velikih totalitarizmov so sc bistveno spremenili pogoji, načini in smeri delovanja intelektualcev.
Glavni današnji vzrok krize dela intelektualcev (apatija, eskapizem, pasivizem) je: lc redki so izgradili nove načine delovanja, ki ustrezajo novim pogojem, ker niso bili pripravljeni na te nove razmere.
6
Novi pogoji možnega (šc negotovega) sorazmerno mirnega, dolgoročnega svetovnega in evropskega razvoja zahtevajo tudi nove načine delovanja intelektualcev.
Sedaj niso več glavna spodbuda zgodovinskega napredka posamična junaška in mučeniška dejanja intelektualcev (Hus, antilašistični intelektualci, disidenti v času stalinizma, Alicndc in dr.), ki so v soočanju s totalitarizmi bliskovito osvetlila temačno nebo in vlila drobec upanja, da je z.a obzorji popolnega mraka še svetloba.
Sedaj so najbolj učinkoviti drugačni načini delovanja kot v času totalitarizma. Ti so podobni (samo podobni, ne enaki) delovanju intelektualcev v času sorazmerno stabilnega razvoja Evrope, Slovenije in sveta med leti 1860-1914 (seveda morajo biti sodobni intelektualci povsem izvirni in ne morejo kopirati tega preteklega obdobja).
Novi načini delovanja intelektualcev zahtevajo šc vedno dosledno avtonomno, dosledno pokončno držo in določeno pripravljenost za odrekanje. Vendar jc danes zlasti potrebno šc več dolgoročne temeljitosti kot v soočanju z velikimi totalitarizmi.
Verjetno so med sestavinami učinkovite vloge intelektualcev v možnem post-totalitarnem obdobju tudi:
A - Intenzivno delo na sintezi razvojnih smeri več družbenih področij (pri nas: Zois, Prešeren, Cankar, Krleža, Kocbek, Trstenjak idr.).
Filozofski abstrakcionizmi vseh vrst ("marksistični" in "nemarksistični") onemogočajo tako intelektualno sintezo, brez katere jc intelektualec zelo nemočen, brez kompasa v zapleteni, večplastni in večbarvni posttotalitarni družbi.
Seveda: prav nobena intelektualna sinteza ni bila in nikoli ne bo absolutna resnica. Toda težnja k sintezi je danes in bo jutri bolj nujna kot kdajkoli v preteklosti.
B - Graditeljsko, evolucijsko "drobno" delo (pri nas: Vodnik, Levstik, Slomšek, Janez Evangelist Krek idr.). Masarykov izraz "drobno delo" terminološko ni najboljši. Je pa vsebinsko točen kot označitev vztrajnega, dolgoročnega in sistematičnega kulturnega dela več generacij, ki gradijo nove kulturne kvalitete: predvsem z ustvarjalnim delom in ne na način trenutnih pretresljivih žrtev, niti z ambicijo hitrih političnih rešitev.
C - Družbenokulturni napredek v možnem, novem postlotalilarncm obdobju zahteva več intelektualne kreativnosti kol kdajkoli prej.
Dejansko "stanje duha" med znatnim delom deklariranih intelektualcev v "deželah tranzicije" pa je prav nasprotno kreativnosti. Po uspešnem in zgodovinskem pomembnem rušenju vseh glavnih totalitarizmov, številni intelektualci po letu 1990 ne gradijo nove družbe s kreativnostjo, ampak jo poskušajo nadomestiti z. neplodnim prenašanjem osiromašenih in dogmaliziranih formul iz 19. stoletja (ali cclo iz 17. ali 18. stoletja).
Eden od glavnih (šc odsotnih) dokazov z.a oživljanje ustvarjalnosti intelektualcev
v "deželah tranzicije" hi bila: uresničena sposobnost dialoške sinteze med najnovejšimi vrednotami Zahoda in človeštva z zelo različnimi konkretnimi pogoji vsake dežele. Na žalost pa je na tem zgodovinskem izpitu padlo precej intelektualcev.
Tovrstna kreativnost - ustvarjalno spajanje najnovejših vrednot človeštva in zelo različnih konkretnih razmer - pa jc tudi odsotna naloga intelektualcev v tako pomembnih področjih, kot so veliki muslimanski kulturni prostor. Azija in Latinska Amerika.
Vzroki za precej splošno krizo intelektualcev v sodobnem svetu so torej precej razpoznavni.
7
Potrošniška družba v razvitih deželah, ki množično otopi osebnostni razvoj in razmah kreativnih moči, ni totalitarizem, ki bi ga morali rušiti z velikimi junaškimi dejanji, ampak jo je možno prerasli samo s prevratom duha v vodečih slojih Evrope in Zahoda, samo z družbenim konsenzom in samo z. množičnim kulturnim delom (ki bi bilo podobno množični amaterski duhovni in telesni kulturi v Sloveniji in Češki v drugi polovici 19. stoletja, vendar v zelo novih vsebinah in oblikah, ki ustrezajo novim tehničnim sredstvom in novim oblikam družbe.).
Ta možna kulturna evolucija-rcvolucija pa danes šc bolj potrebuje pomoč kvalitetne intelektualne sinteze (znanj, zamisli in vrednot) kot v prejšnjih časih.
8
Preraščanje potrošniške družbe z novo urbano in posturbano kulturo se lahko izvrši samo kot mirna evolucija-rcvolucija duha in vrednot; le-to lahko izvede samo veliko novega kvalitetnega kulturnega dela, najlažje v okvirih parlamentarnega političnega sistema in v okviru socialno-tržncga gospodarstva, ki jc značilno za del Evrope.
Zato ta duhovna evolucija-rcvolucija sploh ni možna kot boj na barikadah ali kot gverila v gorah in v mestih.
9
Brez odločnega preraščanja potrošniške družbe z, novo urbano in posturbano kulturo, ki je bolj ekonomična kot vladajoče potrošništvo in okolju bolj prijazna ter bolj spodbudna za množični razvoj duhovnih sil in osebnosti, bo Evropa lahko kmalu zelo življenjsko ogrožena z raznimi krizami: z. nepovratnim uničevanjem naravnega okolja, s prevlado puščav v Južni Evropi, še nadaljnje upadanje konkurenčne sposobnosti Evrope v tekmovanju z drugimi deli sveta in z velikim zastojem sposobnosti evropskega prebivalstva ter sintetična posledica vsega tega: padec standarda in vpliva Evrope v svetu.
Diskusija
JANEZ PERŠIČ
Začel bom z Marxom. Kot je znano, je Marx rekel, da so filozofi svet samo razlagali, treba pa ga je spremeniti. S tem bi tudi pokazal: kar sem začel s temi Marxo-vimi besedami, je popolnoma iz mode. Še pred desetimi leti in več so intelektualci na svojih predavanjih v nekakšno zaščito pred politiko in pred politično doktrino, ki je bila marksistična, vedno začenjali: Marx jc rekel... Sedaj pa začenjajo popolnoma drugače: perspektive slovenskega naroda so take in take... Hočem reči, da je to seveda sindrom neke provincialnosti, ki jc bila značilna že od nekdaj za intelektualce v Sloveniji in je bila razumljiva: kvantiteta jc majhna in tako tudi kvaliteta nc more biti močna. Imamo sindrom intelektualcev, ki dejansko svet razlagajo potem, ko jc politika ta svet že spremenila. In ga potem vedno razlagajo tako, kol da je ta svet sedaj lajbnicevsko najboljši med možnimi. To se dogaja na splošno, ne govorim, da to velja za vsakogar pri nas.
Zalo sem skušal, in te teze ste dobili na mizo, prikazali osebnost, mišljenje in politično doktrino Carla Sforzc, ki jc bil popolnoma drugačen od večine provincialnih intelektualcev, ki jih poznamo danes in v preteklosti v Sloveniji. Pa tudi v Evropi jih ni bilo veliko takih, kot jc bil Carlo Sforza, ki jc črpal iz. italijanskega kulturnega in civilizacijskega miselnega kroga, kateri je bil bogat z preteklimi etičnimi idejami. Rccimo pomemben jc Joachim iz Fiorc s konca 12. in začetka 13. stoletja, ki jc sanjal, vendar je sanjal o kraljestvu svetega duha, ki bo vsak hip prišlo na zemljo. Danes lahko na to gledamo s posmehom, saj boga ni, svetega duha ni, vendar je kot neka združevalna visoka etična ideja to le bilo nekaj zanimivega. Pomembna je sveta Katarina Sienska, ki sc jc v svojem času bojevala za združitev ccrkvc in jc imela tudi mistične vizije. Torej jc visoka duhovnost prisotna v evropski in ožji italijanski duhovni tradiciji. Pomembna sta Dante, znameniti Mazzini v 19. stoletju in Carlo Sforza jc macinianec in liberalec. Tako kot mnogi žc našteti in šc drugi, je bil Sforza izrazito združevalni duh. bil jc vizionar in bil je etično visoka osebnost, pri njem lahko govorimo o politični etiki.
V času med volitvami sem večkrat slišal nekakšen posmeh politični etiki na raznih okroglih mizah v smislu: prav tiransko so skušali dopovedati ljudem, da so politika zgolj interesi z bog ne daj kakšne etike zraven. Vendar zagotovo obstaja tudi politična etika. Carlo Sforza jc bil intelektualno zelo širok in v prvi vrsti politik. Bil je minister po I. svetovni vojni in italijanski zunanji minister po 2. svetovni vojni. Vmes jc bil večino časa fašizma v emigraciji, kar jc vendar konkretno in zelo pozitivno politično delovanje. Saj se ni kar skril, kaj šele, da bi se le priliznil marksizmu, poleni pa bi s cinično distanco rekel: to sem delal zato, da bi preživel, kar smo slišali od nekaterih naših inteleklualčkov.
Navedem naj samo nekaj njegovih idej o Evropi, o njegovi združeni Evropi. O tem je pisal v letih 1920 do 1948 in je vztrajal pri tej ideji v času stalinizma in fašizma; pri popolni razdeljenosti Evrope je vztrajal pri ideji združene Evrope, lahko rečemo vse svoje zrelo življenje. Pravi zgodovinar lahko ugotavlja nujnosti in prazno je pričakovanje, da jim bomo ubežali, čakajoč na sončno prihodnost. Pač pa je treba znati usmerjati interese lastne dežele v smeri naprednega toka. Mi lahko razpravljamo, ali res obstaja določen tok zgodovine; vemo, da Marx pravi, da smo mi tisti, ki lok ustvarjamo. Sforza misli, da vodi zgodovinska pol nujno v združitev Evrope, samo nc smemo biti proti temu loku, torej subjektivno delovali proti temu in v korist nekih ozkih interesov. Prav združena Evropa se bo zgodila z nami ali proti nam. Če se bo zgodila, bomo tistim,
ki bodo prišli za nami, delovali kot svetle bakle intelektualnega bogastva, ki tvorijo najbolj čisto dediščino naše moralne tradicijo. Če ne, bomo podobni pastirjem svete alianse iz 19. stoletja, torej bomo zopet ohranjcvalci, ki so bili dejansko zavezniki uničevalcev Evrope.
Vil JEM MERHAR
Ko govorimo o odgovornosti intelektualcev, soglašam, da moramo ločiti med odgovornostjo do lastnega naroda, ki mora biti v prvem planu, ter globalno svetovno odgovornostjo, ki se povečuje s hitro razvijajočimi se integracijskimi procesi. O tej zvezi smo v 60. letih brali knjigo S. Schreibcrja Ameriško izzivanje, ki jc aktualna še danes. Brali pa smo tudi deli ameriškega institucionalista J. K. Galbrailha - Družba, ki živi v izobilju in Industrijska družbo. Galbraith je opozoril na logiko protislovnega delovanja industrijskega sistema. Ta deluje na temelju indoktrinacije potreb - potrošnje tako nacijc kot posameznika. Metode indoktriniranja. ki jih uporabljajo seveda intelektualci v prepričevanju potrošnikov - vzbujanju njihovih potreb, pa spregledujejo nekatere pomembne negativne posledicc - odtujevanje ljudi med seboj in emisije industrijskega sistema. Nosilci industrijskega sistema vztrajajo tudi na predolgih dnevnih, letnih in življenjskih delovnikih, ki bi jih lahko na temelju visoko razvitih produktivnih sil dela že radikalno krčile v vseh treh oblikah. Odgovornost intelektualcev jc, da vplivajo na spreminjanje vrednot in to na nacionalni kakor tudi na nadnacionalni globalni ravni. Zakon kapitalistične akumulacije kapitala deluje namreč na globalni ravni - "razvili in bogati sever in nerazviti in revni jug", ki nudi cencno delovno silo in s tem seli zaposlitev. Na ta način se povečuje sodobna nezaposlenost razvitejših držav. Na tovrstne izzive, ki kličejo po prevrednotenju vrednot - kritiko kapitalističnega profitno motiviranega gospodarskega sistema -, pa inteligenca reagira prepočasi ali pa sploh nc.
JANEZ PERŠIČ
Imel bi nekaj kritičnih pripomb in želel bi slišati tudi odgovore. Veste, nadvse pomembno je. da človek zastavlja sebi ali pa drugim vprašanja. Ni dovolj, da vsakdo pove nekaj svojega, potem drugi govorijo nekaj podobnega ali popolnoma drugega in so na koncu nametana neka mnenja brez kritike. Predlagam, da skušamo biti kritični. Ni nujno, da smo advocatus diaboli in da skušamo namenoma podreti določeno tezo. Vendar jc tudi to način sodelovanja, da skušaš najti nasprotnikove šibke točke, ne pa ga samo pohvaliti. Meni sc zdi to zelo uspešen simpozij in še enkrat predlagam, da se nekoliko bolj na široko odpremo javnosti. Vendar je prav, da na začetku v ožjem krogu stvari pretehtamo, kajti intelektualci dostikrat navržejo visoke misli in sploh nc odgovarjajo na kritiko in le vztrajajo.
Najprej bi skušal dopolniti naslednje. Rekli ste: odgovornost intelektualca pred narodom in pred svetom. Jaz bi rekel takole: evropska intelektualistična tradicija je polna duhovnosti, zato naj intelektualec najprej reši sam pri sebi svoje probleme, naj skuša biti etično čim boljši; ni pa intelektualec človek, ki seje trudil ter postal scientist,
ki ogromno ve in ki sedaj misli, da ho lahko drugim trobil nekakšno etiko. Torej naj intelektualci najprej postanejo tudi etične osebnosti, res pravi intelektualci. Kot nista vera in znanost v nasprotju, kar smo slišali pri Trstcnjaku, tudi nista v nasprotju etika in intelektualizem. Neetični intelektualec jc skoraj že kontradikcija.
Kot sem napovedal, bom izrekel ludi nekaj kritičnih pripomb na predhodne razprave. Kolega Cajnko je govoril o Jožetu Potrču. Po tistem, kar je povedal, je bil Jože Potrč aktiven udeleženec samoupravnega humanizma. Kolega Cajnko je tako poudaril, da jc bil antistalinist. To je bila takrat obrnjena doktrina, saj so vsi bili proti stalinizmu po letu 1948, pred tem pa si niso upali, niso mogli. Zato sc mi nc zdi njegova drža, da je bil takrat antistalinist, izjemna.
Zmotilo meje tudi, zakaj je treba reči, daje bil Trstenjak največji slovenski humanist 20. stoletja; lahko bi pa vprašal, kdo je bil potem največji humanist v 19. stoletju? Kje je merilo, da je bil Trstenjak prav to? Podobno sc dogaja, da vsi vemo. da je Prešeren največji slovenski pesnik; če pa boš vprašal, zakaj prav on, bodo vsi odgovorili, saj smo sc tako učili v šoli. Imam šc dve kritični pripombi, ob tem ko moji zapiski pravzaprav pozitivno ocenjujejo stvari. Kolegi Babiču sem hotel reči: zakaj pa moramo prav antiko preučevati kot pomemben del študija, zakaj ravno antiko? Lahko vzamemo marsikaj drugega, lahko vzamemo Indijo in Kitajsko. Kolega Lavrenčič. preveč tc jc razburil Bianchi, ki jc bil povprečen italijanski nacionalist. Sami moramo paziti, da ne bomo upravičeno takšni v očeh Italijanov, ker po drugi strani nisi navedel, da je bila pred leti huda polemika, ali sme Dantejev kip stati v Tolminu in v tem je bila skrita pro-tiitalijanska nota. Prva teza: postavil ga je fašizem, potem so ga umaknili in sedaj bi ga spet dali nazaj; jaz mislim, da Dante nima nič s fašizmom. Drugi ugovor pa je scien-tistične vrste v tem smislu: Dante ni bil nikdar v Tolminu, kar jc trdno dokazano; resnica, da ni bil, jc prišla na dan in sedaj mora Dante iti. Jaz pa mislim, da smo lahko samo veseli, če tako velik pesnik in njegov kip stoji kjerkoli, nc glede na to, ali je bil tam ali ne. Ali smo res laki barbari, da se gremo nekakšne antiitalijanske igre. kar nam že Bianchi očita. Rekel bi še naslednje. Nekaj podobnega sem bral že pri Rotarju v okviru lingvistikc in začudilo me jc, ko si dejal, da kajkavci niso imeli svojih vojskovodij in gospodov, najprej so imeli Nemce, potem srbske kralje. Mislim, da se s takim razmišljanjem pravzaprav nikamor ne pride, ker bi potem lahko kdo rekel: Primorci nimamo svojih predsednikov, ker sla Drnovšek Zasavec in Kučan Prckmurcc; tako se lahko pride v neko dezintegracijo, vsakdo hoče le svojega nad sabo. Nekaj drugega jc. da se uveljavi jezik. Vendar jc to v tem trenutku zelo pretirano in nevarno za Hrvaško, s stališča nacionalnega preporoda pa je logično, da hočejo imeti en knjižni jezik. Švica ima res celo štiri uradne jezike, vendar jc Hrvaška šla po drugi poli. Po eni strani bi hoteli imeti enotni knjižni jezik, po drugi strani pa od daleč slišim, da bi bilo popolnoma ustrezno, če bi bila to kajkavščina. Dobro, potem pa naj bo šc čakavščina, pa naj bo štokavščina, bo pa Hrvaška kot Švica s tremi jeziki. Po tej poti pridemo do nevarnih sil, do nevarnih v tem smislu, da to pomeni dezintegracijo naroda.
ALEKSANDER LAVRENČIČ
Najprej o Dantejevem kipu. Kip Danteja jc ostal v Tolminu, jc pri gostilničarju. Drugo, Dante ima nekaj skupnega s fašizmom. Kot prvo, dvakrat je bil žrtev fašizma. Najprej ga jc izkoristila fašistična propaganda. Med obema vojnama oziroma pod italijansko oblastjo so v Tolminu zelo poudarjali Danteja, izdajali so razglednice, kako
sedi pred Dantejevo jamo itd. Drugič pa je bil po letu 1947 spet žrtev po drugi strani, zato ker Italijan, pač mora biti fašist. Drugo glede Bianchija in glede označbe Tolmincev kot barbarskega ljudstva. To je iz moje diplomske naloge in tam sem bil zelo pozoren na to, kako so posamezniki obravnavali to ljudstvo in njegovo menlaliteto. in med temi sem zasledil pač tudi Bianchijcvo označbo. Ti pisci so Tolmince hvalili kot preprosto ljudstvo, da so radodarni, zelo pobožni, močno vraževerni itd. Tudi to sc vključuje v kontekst poudarjanja razlike med preprostim ljudstvom na vasi in z nekaterimi, ki živijo v mestih in se imajo zato za bolj prefinjene. V tem smislu sem podal tudi primerjavo z legendo o sv. Hilariju. Sicer je na Slovenskem slabo poznan kol svetnik iz naše bližine. Tam je cerkev in tam se je legenda pomešala z ljudsko domišljijo, kako je pregnal velikane iz teh krajev, nato so sc mu ti velikani maščevali tako, da so ga vrgli v Nadižo. In ta kazen seje preprostemu ljudstvu zdela zelo huda. saj so bili velikani visoki skoraj 100 m; glede na to. da so lahko stopili s hriba na hrib, bi ga lahko zmleli kot črvička, vendar tega niso storili. Medtem pa po legendi, ki je nastala v Ogleju, potencialnemu središču mučeništev strtega Hilarija. meščanom ni bilo dovolj, da so ga mučili, morali so ga tako tolči. da so mu izstopila čreva. V tem je razlika v mentaliteti. Zato sem tudi to uporabil, da primerjam preproste ljudi s Florentinci, kaj so pač oni počeli.
VLADIMIR OSOLNIK
Na kratko:
Glede mojega prispevka so pripombe kolege Peršiča točne in pronicljive; sprejemam jih z dopolnitvijo, da profesor Rotar teh vprašanj, ki jih jaz. vidim pri Krleži, ni odkrival. On je pisal o poliglosiji, ker jc želel opozoriti na to, da se na našem slavističnem področju pojavlja vrsta razmišljanj o usodi hrvaščine v soodnosu z južnimi ali jugovzhodnimi jezikovno štokavskimi sosedi in zamolčujejo hrvaška prevzemanja, sorodnosti ali stiki na jezikovno slovenski kajkavski severozahodni meji - ki je tudi naša slovenska najdaljša meja. V tem ima gotovo prav. Tudi on sc je zelo veliko ukvarjal s Krležo in med drugim pisal, da je Krleža doživel več gledaliških uprizoritev v Ljubljani in Mariboru kot po vsej Hrvaški, da so bila njegova dela prej premierno izvedena v slovenskih gledališčih kol v Zagrebu, itd. A pustimo to.
Glede lokalne domoljubnosti kajkavccv in zaupanja nadrejenemu tujerodnemu vojskovodji Kevcnhilerju je bila moja izjava morda nekoliko nedorečena: samoumevna globoka privrženost rojstnemu kraju pa je bila večkratno potrjena tudi v slovenski literaturi.
Glede tretjega vprašanja o jezikih Južnih Slovanov samo tole: tu so odprta številna vprašanja. Žc Jernej Kopitar jc nekoč imenoval čakovski, štokavski in kajkavski nc za dialekte, ampak z.a jezike. Sam menim, da se jezik nenehno razvija in da so vsi južno-slovanski - z najbolj ugodnim položajem slovenščine in bolgarščine - na poti v konstituiranje v neko dovršeno in trajno obliko. Nekateri do sedaj na tej poti niso še prehodili niti polovice poti.
ZVONKO CAJNKO
Iz mojega prispevka jc razvidno, daje hil dr. Jože Potrč široka, celovita in razvita humanistična osebnost /akademik dr. Janez Milčinski/.
Ni slučaj, da jc dr. Potrč kot etik, dosleden humanist in demokrat kritično obravnaval tako doma kot v svetu tudi razne negativne pojave, kot npr. alkoholizem, narkomanijo, nezdrave odnose med spoloma, žensko neenakopravnost, izkoriščanje, nasilje in širše, vojno hujskaštvo in ogrožanje miru, rasno diskriminacijo, vclikodržavni hegemo-nizem, avtokratizem, diktaturo in dr. V tem smislu je razumljivo, da sc je Potre uprl tudi takim negativnim pojavom, kot so bili fašizem, nacizem, stalinizem in podobno. Stalinizmu sc Potrč ni uprl zaradi "takratne splošne drže", temveč predvsem zaradi svoje globoke in načelne etike in doslednega humanizma. Zaradi takšne njegove načelnosti jc Potrč, kot jc znano, prihajal v nasprotja in celo v nemilost pri takratni domači politiki z oznakami njegovega humanizma z.a iluzionizem, zanesenjaštvo, abstraktno nerealnost in podobno. Čc pa je Potrč živel in deloval v samoupravnem socializmu in zaostrenih mednarodnih odnosih, menim, da to ne zmanjšuje vrednosti njegovega humanizma, prej obratno.
BORUT OŠLAJ
Misel, daje Trstenjak največji humanist 20. stoletja, seveda ni in ludi ne more biti znanstvena sodba, temveč moje osebno mnenje, ki Trstcnjaku in njegovemu delu, po skrbnem preudarku, pripisuje določeno častno mesto v novejši slovenski zgodovini na področju humanistike. Kljub temu pa la misel ni prazna, vljudnostna fraza, v smislu "o mrtvih vse najboljše", kot to želi razumeti gospod Peršič, temveč izraz mojega globokega prepričanja, ki sloni na vsaj treh argumentih. Prvi je zgolj kvantitativen in to na dveh ravneh. Trstenjak jc bil sopotnik 20. stoletja, takorekoč od njegovega začetka do konca, pri čemer jc z rezultati svojega dela zaznamoval dve tretjini tega časa (prva raven) ter pri tem na področju humanizma izdal več izvirnih del kot kdor koli drug v tem obdobju (druga raven). Drugi argument je seveda pomembnejši od prvega, kajti temelji na vsebini njegovih del. Tudi tega je mogoče razdelili na dve prcsojcvalni ravni. Prva je splošnejša in posredno zadeva pojem humanizma. Ne glede na to. kako široko razumemo ta pojem, dejstvo je, da predstavlja raziskovanje človeka kol človeka njegovo jedro, njegov najsvetejši del. Druga raven zadeva način Trstcnjakove obravnave človeka, ki je interdisciplinarna v najžlahtnejšem pomenu te besede; združuje teologijo, psihologijo ter filozofijo. Tudi v tem aspektu Trstenjak nima enakovrednega "tekmeca". Tretji in zadnji argument ni manj pomemben od drugega, v mislih imam Trstenjakov praktični, z globokim spoštovanjem prežet odnos do pomoči potrebnega sočloveka, ki mu jc vsakodnevno nesebično poklanjal ure in ure svojega prenapoln jenega delavnika.
Prav gotovo je mogoče najti koga, ki jc na eni od navedenih ravni naredil več in bolje kol Trstenjak. toda gotovo ni bilo v tem obdobju nikogar, ki bi lako dolgo, predano in celovito hil Človek, premišljeval o Človeku ter Človeku pomagal. V tem smislu se mi nc zdi nikakršno pretiravanje, če Trstcnjaku pripišemo mesto vodilnega slovenskega humanista v 20. stoletju.
VELKO S. RUS
Opozoril bi na nekaj, kar se danes zdi znanstvena fantastika s pogledom v preteklost. Morda se nekateri med vami tega spominjajo. Obstajala je izjemno močna nevarnost, bolj politična kot znanstvena, ki sc imenuje marksistični ckonomicizem. Vsi tisti, ki so hoteli o samoupravljanju govoriti tudi z vidika duhovnega gibanja, z vidika etike in z vidika vrednot, so bili na najbolj brutalen način obtoževani kot nosilci nečesa, kar je v popolnem nasprotju "z duhom časa". Nosilci tovrstnih socialnih orientacij so bili nekateri današnji izredno renomirani profesorji marksizma. In ti izjemno renomirani današnji profesorji seveda tudi glasno govore o etiki. Vem, da ste nekateri etiko vedno poudarjali. Mogoče pa se spomnite, da so bili tudi taki, ki danes poudarjajo etiko in ki so govorili nekdaj popolnoma drugače. Danes se bodo vsi strinjali, da je etika potrebna. Uradno mnenje takrat je bilo, da jc ne samo odveč, ampak je etika taka deviacija, ki jc lahko hudo nevarna. Vendar so danes taisti ljudje profesorji demokracije in etike.
BOGOMIR NOVAK
Imam repliko na tvoje vprašanje, zakaj nismo začeli razmišljati o politični kulturi pred nastankom samostojne države Slovenije. Ta pojem se jc v svetu oblikoval v tem stoletju z namenom odkrivanja lastnosti narodnih značajev in narodne duše. V Sloveni ji pa postane popularen po osamosvojitvi. Menim, da bi z natančnejšo obdelavo tega pojma odkrili pomembne zakonitosti in z njimi napotek, kako naj jih upoštevajo politiki. Čeprav gre na tem področju medsebojnih relacij za mehke zakonitosti, s katerimi sc ukvarjajo antropologija, politologija itd., bi jih kazalo čim prej upoštevali.
Naj omenim še to, daje geslo "vstopa Slovenije v Evropo" postavila Zveza komunistov kot odkup za svoj sestop z oblasti. S tem jc dosegla, da je postalo Leninovo geslo "en korak nazaj, dva koraka naprej" nekakšen dokaz avantgardnosli tudi danes pri vstopanju v Evropsko skupnost. Evropo sc vidi z različnih geografskih smeri: sever, jug, vzhod in zahod drugače. Na Evropo šc vedno gledamo preveč nacionalno kol na vzor.
Opozoriti velja, da sc je z razpadom obeh vojaških blokov pojem Evrope spremenil. Odpravljena je stroga delitev na Vzhodno in Zahodno Evropo. Evropa je z. vseh vidikov hkrati coinciclentiu oppositorum, ki kaže na cklckliko ali nekakšen morda napačen poskus sinteze nasprotij vseh nacionalnih kultur. Danes prevladuje še neuresničen in popravljen mastrichtski projekt Evropske skupnosti.
V tem smislu dvomim, da jc Evropa jasna zgodovinska tcndenca. Dostavil bi. da gre za ambivalentno tendenco, ker omenjeni projekt lahko navsezadnje tudi propade. Mnenje, da imamo Slovenci dovolj izkušenj s prilagajanjem tujim imperijem, je hipotetično, ni pa gotovost, ki bi jo potrjevala nacionalna zavest.
JANEZ PERŠIČ
Nenehno slišimo izraz nacionalna kultura. Ali je nacionalna kultura neka res močna stvarnost ali pa je zgolj precej fiktiven pojem? Nedvomno lahko govorimo o literaturi v nacionalnih jezikih, vendar ali to nujno pomeni neko povsem posebno nacionalno kulturo, ki jo ločujejo samo jeziki. Sem pristaš nacionalne kulture tam, kjer lahko rečemo: ta literatura ali ta smer ali to slikarstvo ali ta dramatika ali arhitektura je res produkt nacionalnega duha tega naroda in je to jasno prepoznavno. Na primer, za Plečnika, s katerim sc nenehno hvalimo, bi težko rekli, da je v nekaterih njegovih delih karkoli izrazito slovenskega. Bil je Slovenec, ampak kar je napravil, sploh ne more biti tako označeno, vsaj ne po logični poti razmišljanja; lahko sc gremo mistiko in ugotavljamo pri njem slovenske elemente, ampak jc to že mistika. Res je jezik v literaturi nedvomno ločnica, vendar lahko govorimo o evropski kulturi, ne da bi napravili vsaj logično napako, o evropski kulturi, ki se piše kot umetnost v mnogih jezikih.
MILAN DIVJAK
Dotaknil bi sc pojma politična kultura na Slovenskem. Tisti, ki poznate dela prof. Južniča in drugih s Fakultete za družbene vede, veste, da se s temi vprašanji že dolgo ukvarjajo. Žc po letu 1970 so izdali knjigo, ki podrobno obravnava problem politične socializacije in kulture. Ta pojem so uporabljali žc takoj po drugi vojni po Evropi in drugod, pa žc tudi prej. Ne smemo trditi, da smo politično kulturo odkrili šele sedaj, prej pa o tem nismo razmišljali. Tudi o človekovih pravicah in podobnih problemih smo že prej pogosto govorili.
Narobe je tudi, če govorimo, da smo sedaj iznašli poklicno ali profesionalno etiko. Vsi dobro veste, da se je na tem žc prej veliko delalo. Prej ste omenili dr. Jožeta Potrča, ki se je posvetil medicinski etiki. Pravični moramo biti tudi do prejšnjih časov. O etiki so naši filozofi napisali vrsto knjig, ki so ohranile svojo vrednost tudi v novem času.
VILJEM MERHAR
Kakor prihaja v obtok politična kultura, prihajajo v obtok tudi druge, na primer organizacijske in podjetniške kulture. To jc pač moderen trend, da smo o teh kulturah sploh začeli govoriti, čeprav jih večkrat ne znamo jasno definirati. Kaj je na primer organizacijska kultura v odnosu do podjetniške kulture?
V ELKO S. RUS
Omenil hi zelo praktičen problem: kakšna je morala, pa nc samo morala, ampak tudi kompenzacija mladih ljudi, ki delajo ustvarjalno, ki proizvajajo veliko in kakovostno znanje, pa morda niso ustrezno vključeni v distribucijo moči, da ne rečem lo-bijev, raznih skupin, ki so nastale z novim sistemom na univerzi. Poznam množico mladih ljudi, ki delajo veliko, ki delajo kakovostno in ki jim univerza sama reže peruti ne samo s tem, ker jih ne kompenzira moralno, ampak ker jih preprosto degradira s svojimi ocenami na popolnoma neobjektiven in neustrezen način. To se mi zdi. prvič, vprašanje poklicne etike na univerzi, na drugi strani pa se mi zdi sistemsko vprašanje, kako sc naj motivira proizvajalce znanja. So mladi ljudje, manjše skupine, ki so pro-težirani do maksimuma. To so ponavadi tisti ne krivi ne dolžni, ki so etablirani v strukturi moči in distribuciji interesov, ki obstajajo tukaj in zdaj. So pa tisti, ki delajo resno, ki veliko pokažejo in ki nc samo obetajo, ampak so sc žc dokazali, ki so pa za to, kar naredijo, včasih cclo pcnalizirani, nc samo da niso honorirani. To jc bistveno vprašanje, ki ga na tej univerzi ne moreš sprožiti.
BOGOMIR NOVAK
Nisem trdil, da debate o politični kulturi pred osamosvojitvijo Slovenije sploh ni bilo. Želim povedati, daje prof. dr. S. Južnič žc leta 1973 izdal knjigo Politična kultura, ki jc doživela ponovno izdajo leta '89. Sam jc po osamosvojitvi, leta '94 znotraj raziskovalnega projekta Kultura v politiki, politika v kulturi v Teoriji in praksi odprl razpravo s prispevkom, ki mu jc sledila vrsta prispevkov drugih avtorjev. D. Rupel je pisal o kulturi Slovenccv pred in po osamosvojitvi.
Na vprašanje, ali jc narodna kultura realen ali imaginaren pojem, bi se odločil za prvo pod pogojem, da ima kultura v smislu ustvarjanja nacionalnega bogastva realno funkcijo, ki jc pomembna za naše sprva nezavedno, kasneje pa zavestno osamosvajanje. Človek (intcr)nacionalno izraža svoje ustvarjalne sposobnosti v takšnih ali drugačnih jezikih: slikarji v jeziku slikarjev, kiparji v jeziku kiparjev, arhitekti kot Plečnik v jeziku arhitektov... Jezik jc tedaj najširše izrazno sredstvo kulture, ki prehaja nacionalne meje. Doslej jc v Sloveniji prevladovalo prepričanje, ki sodi v okvir Adlerjcvc teorije kompenzacije, da je naša kultura lc obrambna reakcija na zunanje pritiske in občutek ogroženosti. Nadaljnja diskusija bi pokazala, čc je bilo res tako, ali pa je omenjeno prepričanje, kot ga razumem, enostransko.
VOJAN RUS
Razprava, ki je na visoki ravni, jc krenila na tista področja, ki jih sploh nisem pričakoval, zlasti glede odnosa intelektualcev, etike in politike.
Vendar se je bom udeležil, zlasti ker mi jc dolžnost povedali izkušnje, ki jih imam in ki jih niti najsposobnejši med vami ne morejo dobiti samo iz knjig. Zato mi nihče med vami ne bo zameril, čc bom k vaši razpravi o politični kulturi in o odgovornosti intelektualca dodal nekatere empirične in antropološke vidike, ki sem jih doživljal 60 let
v živo. Zelo neposredno poznam celotno družbeno znanost v Sloveniji in v Jugoslavi ji v zadnjih 50 letih in prav tako slovensko in jugoslovansko politiko v zadnjih 60 letih. Poznam stališča in zadržanje skoraj vseh vidnih slovenskih in jugoslovanskih družboslovcev in politikov v teh šestih desetletjih.
Teoretična stališča kolega Novaka o politični kulturi so kvalitetna in se z njimi strinjam. Moram pa dodali nekaj o svojih izkustvih in o antropološko-etičnih vidikih politične kulture, ki so usodno povezani z velikimi sodobnimi razpotji slovenskega naroda: ali bo ta narod imel v naslednjih dveh stoletjih skandinavsko politiko in duhovno atmosfero ali južnoevropsko-latinskoameriško politiko in družbeno atmosfero.
Strinjam se, da so bile pri nas napisane lepe knjige o politični kulturi. Vendar se je treba bolj zadržati pri odločilnih razpotjih te kulture, ta pa so zlasti antropološko-etična. Predvsem gre za odnos med ozkimi osebnimi in naprednimi družbenimi interesi v politiki.
Politika je odločanje o bistvenih narodnih zadevah in zato ima politika zdaleč največ koncentriranih oblastno-upravnih kompetenc. Zato je - zlasti v nestabiliziranih mladih narodih, kot jc slovenski - politika neverjetno privlačna za ozke osebne in ozke skupinske interese. Ko se polastiš močne politične pozicije, veliko lažje prideš do sredstev in družbene moči. kot čc si šef velike in uspešne kapitalistične firme. Zato so s politiko povezane posebno močne osebne strasti polaščanja oblasti, polaščanja drugih l judi in denarja, zlasti v novopečenih nacijah kot jc slovenska. Tu šc ni stabilnih bogatih in srednjih slojev, ki pridejo do vpliva in denarja tudi po drugih poteh in ne samo preko političnih strank kot pri nas.
Ker pa imajo prav v politiki podivjani osebni in skupinski interesi daleč najbolj katastrofalne posledicc, jc za zdrav družbeni napredek odločilna tista politična kultura in etika, ki reši najtežje vprašanje: vskladitev osebnih in družbenih interesov v politiki. To dokazuje nezmotljivo 450-letno izkustvo razvitih kapitalističnih dežel, ki pa je bilo precej odsotno pri sedanji tranziciji Vzhodne Evrope in Slovenije, čeprav vsi govorijo, da se zgledujejo po gospodarski in politični kulturi Zahoda.
Osrednji delež v novi politični in ekonomski kulturi, ki je bila temeljita priprava za uspešno tržno gospodarstvo in za večstrankarski parlamentarizem Zahoda, ima prote-slantizem. Ta teza seveda ni izvirno moja, je zelo znana in priznana ter dokazana teza Maxa Webra.
Ne morem pa se dovolj načuditi. zakaj te velike izkušnje svojim precej zmedenim kolegom v Vzhodni Evropi in na Balkanu sploh niso poskušali dopovedati zahodni družboslovci. Zlasti je bil tak pouk nujen po stoletju slabih izkušenj z. modelom divjega, kaotičnega kapitalizma v Vzhodni Evropi (pred drugo svetovno vojno), v Južni Evropi, v Latinski Ameriki in v Afriki.
Gre za to, da je protestantizem (že zdavnaj preden sta začela uspešno funkcionirati koncem 18. stoletja kapitalistično gospodarstvo in v 19. stoletju parlamentarizem) 200 -300 let z raznimi simboli dosledno prepričeval in vzgajal svoje vernike, da morajo povezati svoj osebni in družbeni interes. Težnja protestantizma ni bila asketsko uničiti osebne interese, ampak: najprej varčuj in trdo delaj, organiziraj dobro produkcijo v obrtniški delavnici in tovarni in dokler ne steče, nikakor nc razmetavaj z luksuzom; vsekakor poskušaj pridobiti bogastvo, toda vedno tako, da jc rezultat družbene funkcije in da je samo bogastvo obenem osebna in družbena funkcija. To jc bila sijajna etično-antropološka priprava Zahodne, Severne Evrope in Združenih držav Amerike na sorazmerno uspešni kapitalizem in parlamentarizem. In samo zato te dve stvari tam nekako funkcionirajo, ker je protestantska praktična etika žc zdavnaj tako introventirana v način življenja, da sc tega skoraj ne opazi.
Seveda so tudi protestanti grešni in nepopolni ljudje. Odločilno pa jc, daje pri njih delež pokvarjenosti manjši in delež odgovornega dela bistveno večji kot v deželah divjega kapitalizma in divjega večstrankarstva.
Ko so pri nas pripravljali kapitalizem in večstrankarstvo, so zavrgli očitno zgodovinsko izkustvo, da je morala kot praksa najbolj potrebna v politiki in da je bistveni del uspešnega gospodarstva poslovna etika. Čc hočeš dolgo prodajati z dobičkom, moraš dostavljati pravočasno dobro blago na pravo mesto; seveda je koristno tudi za vso družbo, čc tako proizvajaš in posluješ. Tako funkcioniranje tržišča pa nikakor ni možno brez introventiranega novega življenjskega stila, brez inkarnirane nove praktične etike.
Sedaj pa k našemu slovenskemu izkustvu! Pri nas so bili ljudje, ki so se desetletja in desetletja predano ukvarjali z. razvojem take realnohumanistične praksološke etike, ki jc bila vedno koristna družbenemu napredku, ne glede na spremembe političnega režima. ki je bila nujna včeraj, ki jc danes in bo jutri. Ti kvalitetni etični prispevki, ki so imeli izredno pozitivne družbene in politične rezultate v letih 1949-75, niso mogli zaradi ozkih skupinskih interesov vplivati niti na kaotično krizo slovensko-jugoslovanskega socializma po letu 1975 niti na kaotično tranzicijo po letu 1980, ker so v vsem tem času prevladovali ozki interesi. Izostanek etike vse do danes jc imel očitne zelo težke posledice.
V tistem trenutku, ko se je začela druga Jugoslavija majati - takoj po smrti Tita in Kardelja -. so se apetiti znanih posameznikov in skupinic po prisvajanju politične in ekonomske oblasti ogromno povečali. V tem trenutku pa ni delovala protestantska ali janzenistična etika, ki bi ambiciozne intimno usmerjala takole; lahko si politik z veliko plačo ali kapitalist s krepkim dobičkom, vendar samo tako, da svoj osebni interes tesno povežeš z družbenim. Take moderne morale, ki bi politiko spremenila v upravljanje, kateremu je oblast podrejena, je bilo po letu 1975 kvečjemu za ščepce. Zato je bila politika predvsem borba za oblast. Šele v zadnjem času imamo v Sloveniji manjše zboljšave.
Take družbene poslcdice in zelo negotov razvoj Slovenije v naslednjem stoletju so neposredno povezani z naslednjim negativnim razpotjem v zadnjih tridesetih letih. Na eni strani jc bila povsem avtonomna realno humanistična etika, ki je seveda vsebovala tudi racionalizirane protestantsko-krščanske vsebine. Na drugi strani pa so bili poli-tično-strankarsko vplivni ideologi, ki so vladali samo s političnostrankarskim pritiskom. Le-ti so z vso ihto zastopali katastrofalni etični nihilizem, da moderna družba ne potrebuje nikakršne moderne etike in morale ter da jc zlasti politika po svojem bistvu popolnoma neetična in nemoralna. Ti oblastno močni in teoretično nemočni družboslovci so med leti 1975-1990 odločilno vplivali na oblikovanje politike.
Zaradi borbe za oblast, ki se jc razvnela zlasti po letu 1980, smo bili poklicno uničeni filozofi in družboslovci, ki smo zastopali organsko zvezo med etiko in poliliko (kot upravljanjem) in uspešnim tržiščem in ki smo zato v praktičnem političnem boju za napredek slovenske demokracije v letih 1967-1972 dosegli veliko več kot vsa podobna politična gibanja v vseh "socialističnih" deželah. V pripravi kaotične slovenske tranzicije smo bili iz vseh slovenskih visokih šol vrženi tisti, ki smo napisali daleč največ izvirnih, kvalitetnih knjig o etiki in vse do danes so nam odvzete vse možnosti, da bi sodelovali v oblikovanju družbene in pedagoške etike. Strankarsko politični ideologi so začeli govoriti o etiki šele sedaj, ko so očitne posledice njihovega tridesetletnega etičnega nihilizma.
Sedaj je seveda povsem jasen odgovor, zakaj jc tako malo dosegel listi manjši del inteligence, ki jc imel v Sloveniji in v Jugoslaviji žc zdavnaj pred začetkom tranzicije, žc pred 35 leti in vse do danes izjemno močne strankarske politične pozicije. Zaradi svoje polne vključitve v dirko za osvajanje oblastnih pozicij jc manjši, vendar najbolj
vpliven del inteligence po/.ahil na svojo zgodovinsko odgovornost kritičnega stališča do laslnc stranke in naroda, kakršnega sta vedno zmogla Cankar in Krleža.
Ta majhen, miselno leni del strankarske inteligence je v vsej Vzhodni Evropi ocenil, da je za zamegl jevanje nenačelne horhe za oblast najbol j preprosto uvažati iz tujine čimbolj osiromašene abstrakcionistične formule. Te formule so delno resnične. Zaradi osiromašenosti pa so delno neresnične, predvsem pa so povsem brezplodne z.a kreiranje optimalnega konkretnega nacionalnega upravljanja konkretnih zgodovinskih proccsov tranzicije.
Uvožene abstraktne formule tržišča, večstrankarske demokracije in nacionalnega razvoja so seveda delno resnične. Vendar so bile v skrajno osiromašeni obliki samo zamegljevanje stihijne horbe za oblast in v popolnem nasprotju z metodologijo naprednih intelektualcev v 19. in 20. stoletju, kot so bili Masaryk. Cankar. Svetozar Markovič in Krleža. Ti so obče vrednote časa - naprimer humani napredek nacij -uspešno povezovali s konkretnimi pogoji svojih dežel in vse. zlasti novejše evropske zgodovine. Odločilno je vprašanje: kakšni so konkretni pogoji za prehod Slovenije v socialno tržno gospodarstvo in v vsebinsko demokracijo? Tu so povsem nemočni abstrakcionistični ekonomski modeli: v ekonomsko razvojno analizo je treba vključiti temeljito preštudirane konkretne ekonomske pogoje, konkretne socialne in politične pogoje in konkretne mednarodne pogoje; konkretne slovenske pogoje je treba povezati z novimi konkretnimi pogoji Evrope in sveta koncem 20. stoletja.
Šc majhna pripomba. Nimam nikakršne, niti najmanjše nostalgije, ker sem bil vedno realist. Vendar moram zaradi zelo poučne komparacije spomniti: tisti slovenski in jugoslovanski antifašisti, ki smo se prvi v svetu spopadli s stalinizmom, smo številni že pred 50 leti začeli bolj samostojno razmišljati, kot so razmišljali v sedanji tranziciji. Mi smo bili takrat sami na svetu, morali smo misliti s svojo glavo. Značilna nosilca samostojne misli sta bila na primer Bakarič in Kidrič. Za razliko od socialistov, ki so. začenjajoč od samega Marxa, verovali samo v planiranje, so Kidrič in drugi že leta 1948 naredili izviren miselni preskok, ki je združeval tržišče in plan, blagovno proizvodnjo in socializem.
Tako izvirni in temeljiti prelomi z vso svetovno miselno tradicijo so bili tedaj narejeni tudi na drugih področjih, ker smo zavestno iskali svojo optimalno slovensko in jugoslovansko pot, ki ne bo slepa kopija niti vzhoda niti zahoda.
Za današnji čas je skrajno poučno, da jc bilo nedvomno prav takratno izvirno mišljenje najpomembnejši temelj in najmočnejši impulz, ki je spodbudil vse napredne sile Slovenije in Jugoslavije, da sta do leta 1975 dosegli največji ekonomski in socialni vzpon v vsej svoji zgodovini. Program zveze komunistov iz leta 1957 pa jc bil v tistem trenutku najbolj izviren med vsemi političnimi programi v tedanjem svetu, saj je popolnoma opustil vsako nakladanje o črnem kapitalizmu in belem socializmu, ampak je povsem znanstveno analitično govoril o novih družbenih pojavih v svetu, ki jih drugi programi še niso opazili. S kolegom Lešnikom se oba strinjava, da ni v sedanjem trenutku nikjer v svetu močnih, izjemnih intelektualcev, ki bi bili zelo odmevni. Seveda ni potrebna nobena nervoza, če jih ni prav v tem trenutku. Gre za bolj temeljno vprašanje naslednjega stoletja: ali sploh šc potrebujemo ali pa ne bomo nikoli več potrebovali lakih intelektualcev, ki gradijo humano sintezo vseh področij, kot je bil na primer Masaryk, ki je znal biti tudi veliki graditelj, in nc samo opozicionar in rušitelj.
Menim, da bomo take intelektualce vedno potrebovali, saj je zmoten trenutni videz, da je človeštvo na pragu stalne harmonične svetovne ureditve. V človeštvu nc bo nikoli absolutno enakomernega razvoja, ker bo človeštvo vedno zelo večplastno in zelo dinamično zaradi neenakomerne dinamike vsake plasti. Sistemska teorija, ki včasih človeško družbo zamišlja kot precej skladen sistem, nc greši s svojim poudarjanjem siste-
ma, vendar ker nc vidi, da so vsi človeški sistemi v vsem (znanem) neskončnem svetli daleč najbolj nestabilni. Vsi živalski sistemi so bolj stabilni in bolj urejeni od človeških sistemov. Človeški sistemi so bistveno manj urejeni zaradi izjemnih nihanj njihovega glavnega izvora, zaradi nestalne človeške ustvarjalnosti in ogromnega kaosa človeških potreb in interesov. Zato bodo intelektualci vedno potrebni, saj bo s samostojno mislijo in avtonomno držo vedno potrebno iskati izhode iz človeškega neenakomernega družbenega in osebnega razvoja, iz človeških številnih nasprotij, večplastnosti, zaostankov, kriz in nihanj.
To dokazuje najbolj neposredno izkustvo: čc bi se mi in vsa Vzhodna Evropa in Balkan podali v sedanjo tranzicijo z nekaj več intelektualne sistematične priprave, bi bili rezultati bistveno drugačni in boljši. Na vso Vzhodno Evropo so iluzionistično poskušali aplicirali miselno najbolj osiromašeni kapitalizem 17.. 18. in 19. stoletja. Bili so tako mitično iluzionistično zasanjani, da niso videli niti tistega ogromnega novega dejstva, ki sta ga Vzhodna Evropa in Balkan imela pred nosom: da Severna in Zahodna Evropa nista več kapitalizem 19. stoletja, ampak je lam sedaj socialno tržno gospodarstvo.
Če bi v Sloveniji vse slrankc na začetku dojele bistvo tega novega zahodnoevropskega modela, nc bi Slovenija zgubila toliko razvojnega zamaha. Povsod v Vzhodni Evropi so velike izgube, ker tranzicije nikjer ni pripravilo sintetično intelektualno delo. To delo v tranziciji ni več protestniško delo za razkrinkavanje totalitarizmov, ampak je težavno sintetično delo na povezovanju zelo razdrobljenih specializiranih znanj, ki jih je treba združiti, saj drugače ni mogoče optimalno voditi družbe, vodili s čim manj napakami. Samo s lakim sintetičnim delom je mogoče vnesli v Evropo novo. bolj učinkovito in lepšo kulturo, kolje nižjevrstno potrošništvo.
To je pokazal žc razvoj Češke in Slovenije pred prvo svetovno vojno, ko so bili materialni pogoji veliko bolj skromni. Tedaj smo gradili moderno in poceni slovensko kulturo s pevskimi zbori, z dramskimi krožki v vsakem majhnem trgu in v večji vasi, s planinskimi in gimnastičnimi društvi v vsakem majhnem kraju. Seveda bodo sedaj nekatere oblike nove kulture zelo drugačne zaradi novih tehnik in večje urbanizacije. Vendar bodo te nove kulture gotovo lepše, ekonomsko bolj racionalne in učinkovite spodbude ustvarjalnemu duhu, kot jc sedanje evropsko in slovensko prevladujoče potrošništvo.
JANEZ PERŠIČ
Še ena dimenzija v evropski tradiciji sc mi zdi zelo pozitivna, duhovnost. Sedaj govorijo: ponudimo nove vrednote človeštvu. Nisem nek pristaš skrajnih alternativnih ekstremistov. Ne gre za to. Neka duhovnost, ni nujno, tla bi bila vera v boga. neka duhovnost je nujna. Vendar ne tako preprosto: namesto da se vozimo z avtom, bomo hodili v gore. To enim nc bo ustrezalo. Toda če bo nekaj več duhovnosti in več širokih obzorij, bodo lake stvari, kot jc planinstvo, in vse podobno pravzaprav le stranski produkt, siccr zelo pozitiven produkt, in konzumizem bo premagan na drugem velikem potu. Čc pa bomo otroku vsiljevali, da gremo v planine, bo rekel: raje sc grem igral in z motorji vozit. Če pa bo neko splošno stanje v družbi prispevalo nenasilno duhovnost, bo manj teh materialnih grabljenj. Šel sem nekoliko v drugo smer, ampak se v glavnem z vami popolnoma strinjam.
VOJAN RUS
Nekdaj niso bili novi duhovni pojavi samo pevski /bori. čitalnice in gledališki odri, ampak so bila v nekdanji Sloveniji tudi gimnastična in planinska društva močan izraz slovenskega duha in močno napredovanje nacionalnega in naprednega duha. V Sloveniji so imeli preprosti ljudje tudi v nekaterih drugih pogledih bolj živo duhovno življenje žc pred drugo svetovno vojno, kol ga imajo danes. Pred drugo svetovno vojno je množica gospodinj in preprostih ljudi, seveda nc vsi, brala najboljšo literaturo vse večere, ker ni bilo televizije. Tudi po slovenskih vaseh so že od 19. stoletja naprej vse večere brali knjige Mohorjeve družbe, kar je vsekakor duhovno bolj aktivno, kot je zijanje v televizijo. In nihče ne more reči, da jc bila to politična ideologija, temveč jc bila lc prijetna zabava, ki je hkrati gojila duhovnost. Podobno amatersko kulturo je mogoče razvijati tudi danes, seveda v zelo drugačnih oblikah zaradi novih tehničnih sredstev in novih načinov življenja. Bodočega sposobnega umetnika, kot je bil Ivan Pregelj, jc lahko naslutil samo vaški učitelj ali duhovnik, ki je v tolminski vasici sam razmišljal, kaj je samostojno mišljenje in živa fantazija. Samo ta je lahko opazil v zadnji klopi Ivana Preglja, ki jc bil duhovit malček, in ga poslal naprej v šole.
ROGOMIR NOVAK
Opazil sem. da ne gre le za krizo intelektualcev, ampak tudi filozofije. Kljub temu, da kol "nečisti" filozof nimam imanentnega vpogleda, sodim, da smo preplavljeni z literaturo anglosaksonske analitične filozofije in ameriške filozofije pragmatizma.
Pogrešam filozofijo celotc. Pcdičck je v Anthroposu leta 1985 prvi pisal o Novi paradigmi teorije in prakse vzgoje in izobraževanja, ne da bi naletel na odziv v filozofij.
Zanimivo jc, da potrebujejo holizem sociologi zdravja v Nemčiji in psihologi učenja, ki so ugotovili, da brez signitifikativnega učenja, ki izhaja iz obeh polovic možganov, ni mogoč daljnoročni spomin. Tako F. Vester v "Krizi prenaseljenih območij" ugotavlja, da so neurejena urbana okolja posledica enodimenzionalnega mišljenja, ki ni več primerno za reševanje današnjih mnogostranskih svetovnih in nacionalnih problemov.
Takšna logika nccclega jc brez večdimenzionalnega in interdisciplinarnega mišljenja privedla do krize intelektualcev, ki se kaže tako v znanosti kot v šoli.
VOJAN RUS
V slovenski filozofiji imamo čudovite holistične knjige, kot jc Trstenjakovo delo Človek končno in neskončno bitje. Trstenjak tu izvirno filozofsko in empirično dokazuje. kako se v človeku prepletajo temeljna nasprotja v izjemno kozmično bitje. Zanimivo je, da jc ta knjiga kljub Trstcnjakovi slavi skoraj popolnoma neznana in v slovenski filozofiji odrinjena, ker pač ne ustreza vladavini abstrakcionističnih smeri.
VIUEM MERHAR
Vprašanje je: ali bo Evropska unija (EU) unija držav ali unija regij? Več dejstev govori, da bo EU unija regij. Na to kaže na primer žc regionalna delitev Nemčije, v kateri se regijske tendence cclo krepijo. Pridobljene kompetcncc pa si na primer Bavarska nikakor nc bo dopustila odtujiti v integracijskih procesih. V tej zvezi gre za vsakokratno vprašanje razmejitve med regionalnimi pristojnostmi in državnimi oziroma unijskimi pristojnostmi. Nekatere pristojnosti bodo pač morale prehajati na višjo raven -na raven države oziroma unije. Sicer pa moramo ugotoviti, da sodobne integracijske proccse zahteva sodobna raven razvitosti produktivnih sil dela, ki z ekonomizacijo produkcije v velikem merilu čedalje bolj zahtevajo globalizacijo trga. V tem smislu se nadaljuje proces zaokroževanja trgov, ki sc jc pričel že z meščanskimi revolucijami. Te so odpravile fevdalno tcritorializacijo (fevdalne meje) in izoblikovale nacionalne državne trge. Slednji pa so postali preozki za sodobno množično produkcijo, ki nc prenaša več državnih ekonomskih mej, ki produkte dražijo ali pa onemogočajo realizacijo prednosti produkcije v velikem merilu. Poleg teh pozitivnih vidikov, ki seveda podpirajo sodobne integracijske procese, kaže opozoriti tudi na negativne vidike teh procesov. Gre predvsem za selitev produkcije k ceneni delovni sili in s tem ohranjanje razkoraka med razvitejšim centrom po eni strani ter nerazvito periferijo po drugi strani. Libcralistični, po profitnem motivu stimulirani integracijski procesi vodijo lahko tudi do "sovražnih" prevzemov podjetij, ki s tem izgubijo svojo ekonomsko avtonomijo na razvojnem področju, tako da delujejo zgolj na temelju receptur in tujega znanja. Na ta način pa se lahko začne spreminjati značaj nacijc, ki se začenja utapljati v univerzalizmu nadnacionalne integracije. Vloga inteligence na tem področju jc zato izjemno pomembna, ker mora prav ona opredeliti pogoje vključevanja v mednarodna združenja in organizacije.
JANEZ PERŠIČ
Nc razumite narobe, če bom nekoliko izzival. Vendar je povsem logičen sklep, kar bom rekel. Ves čas se poudarja tudi v ekonomskih krogih, ni samo preprosta publicistika. češ sedaj nam gre slabše, ker smo izgubili jugoslovanski trg. Torej nam je prej šlo bolje. Sedaj pa pravite vi, da gremo v Evropo in da nam bo šlo še slabše. Logičen sklep je, daje bila Jugoslavija najboljša rešitev za Slovenijo. Mnogi pa so trdili, da ni tako. Govorim zelo distančno, nimam nikakršnih političnih subverzivnih namenov, ker sem Jugoslavijo imel rad in me ta Slovenija ni zelo navdušila. Sem jo pa sprejel kot dejstvo in bom sprejel tudi kaj drugega kot dejstvo, npr. pot v Evropo, ki me spet ne navdušuje tako zelo. To sem hotel povedati. So bile kritike, češ Jugoslavija drvi v ekonomski propad in če sc mi nc odccpimo, bomo prej ali slej na hujšem kot če za kratek čas dobimo neka tržišča. Kot ekonomistu vam zastavljam vprašanje, kaj bi bilo po vašem mnenju najbolje: ali da bi Jugoslavija ostala ali da je neka zelo protckcionistično zavarovana Slovenija, ki pazi na kapital in na uvoz itd., ali tretje, da gremo nekoliko romantično v neko Evropo in upamo, da bo dobro.
VIIJEM MER H AR
Menim, da v svojih predhodnih razpravah nisem negiral osamosvojitve, ki gre v smer regionalnega povezovanja v sodobnih integracijskih procesih. Tudi druge države nekdanje Jugoslavije bodo slej ali prej postale regije nadnacionalnih združb. To jc ekonomska zakonitost, ki sc je pričela z meščanskimi revolucijami in se danes nadaljuje, kakor sem ugotovil.
Vprašanje nadnacionalnega povezovanja bi utegnil kdo zastaviti tudi tako: zakaj dezintegracija, na primer Jugoslavije, SZ, če pa tej dezintegraciji sledi zakonita integracija, na primer v EU? To vprašanje moramo povezati z ekonomsko neučinkovitostjo socialističnih etatizacij, ki sc kljub večkratnim reformam niso uspele sanirali, ampak so drvele v čedalje večjo inflacijo in nestabilnost. Relativna uspešnost socialističnih etatizacij je bila le v razmerah aplikacije dosežkov prvih dveh industrijskih revolucij. V Jugoslaviji jc bilo to obdobje do leta 1965. Tedaj smo z družbenoekonomsko reformo želeli premagati negativne trende, ki so preprečevali samodejno konvergenco sistemov in bi vodili v državno kapitalistično etatizacijo, ki jc bila uspešnejša od državnosocia-listične ctatizacije. Ta je z birokratizacijo države in gospodarstva onemogočala zahtevne inovacijske procese, ki so edini solidni temelj gospodarskega razvoja. Zaradi teh blokad državne in gospodarske birokratizacije so izostali inovacijski procesi, ki so povečevali nestabilnost in zaostrovali strukturno problematiko našega gospodarstva. Zbirokra-tizirani državni aparat si je z administrativnimi sredstvi ekonomske politike ohranjal politično in gospodarsko moč, s tem pa ni dovoljeval, da bi prišli do inovativnih no-silccv gospodarskega razvoja, ker je iz teh procesov takorekoč izkl jučil cele gcncracije intclcktualccv. tako družboslovnih kot tehničnih. Razvojno zaostajanje seje zato čedalje bolj poglabljalo, ob ničelnih stopnjah gospodarske rasli pa jc inflacija galopirala. To so ekonomski razlogi, zaradi katerih jc prišlo do zloma socialistične ctatizacije v Jugoslaviji in z njim tudi do osamosvojitve Slovenije, ki se sedaj mora vključiti v evropske integracijske proccse. S tem pa bo izgubila del svoje državnosti, ker bo hočeš nočeš v teh proccsih dobila lastnost regije.
VOJAN RUS
Res ima Kardelj pomembne zasluge za izdelavo in za sprejem jugoslovanske ustave iz leta 1975, ki je bistveno povečala in zagotovila samostojnost republik in ki je tudi Sloveniji leta 1990 omogočila, daje tako lahko dosegla svojo polno državnopravno samostojnost.
Zaradi zgodovinske točnosti pa moram povedati, da je leta 1970 prvi predlog, da se izdela nova, celovita ustava prišel od mene, ki sem bil tedaj politično aktiven v vodenju velikega demokratičnega vala v Sloveniji. V tem smislu sem tedaj pisal Titu, ker so prejšnjo ustavo hoteli samo dopolnili z nekaj amandmaji. Bakarič jc v osemdesetih letih med odmorom simpozija na Bledu dejal, da je bilo tedaj veliko presenečenje, ker se je kot predlagatelj nove ustave pojavil nekdo izven običajnega kroga.
Ta nova ustava iz leta 1975 je prinesla republikam veliko samostojnost, na primer pravico veta, ki je bila žc pomemben element konfederativnosti. Veto je dejansko deloval. republike so ga večkrat uporabile. Ustava iz leta 1975 nam je prinesla tudi republiško teritorialno obrambo, ki je bila seveda močnejše orožje samostojnosti kot kakšen plebiscit, kar so dokazale številne izkušnje v Vzhodni Evropi in v prostoru
Jugoslavije po letu 1989, saj so propadli številni uspešni plebisciti, ki niso imeli podpore lastne oborožene sile. Tako smo žc pred enaindvajsetimi leti dosegli visoko stopnjo državne samostojnosti in suverenosti, ker smo sc žc tedaj zavestno borili za večjo državno samostojnost republik.
Povsem in zelo opravičeno in zgodovinsko nujno je bilo. da si je slovenska politika v osemdesetih letih intenzivno prizadevala za še večjo državnopravno samostojnost Slovenije. Prvi v Sloveniji sem že leta 1982 javno in glasno opozarjal, da so znana šolska "predmetna jedra", ki so jih tedaj skuhali v Beogradu, in podobne težnje v centru nekdanje Jugoslavije pokazale, da se po smrti Tita in Kardelja primitivni centralizem in unitarizem zaganja v politično ofenzivo. Edini možni obrambni odgovor jc bila tedaj šc večja državna samostojnost republik, na primer še več konfederalivnosli. Leta 1988 se je pojavil šc posebej agresiven centralizem, ki smo ga sicer tedaj premagali v zveznih političnih organih z ostrim, javnim soočenjem in dobro taktiko. Ta okrepljena ofenzivnost centralizma je seveda zahtevala kot nujno obrambo še odločnejšo krepitev državnosti ogroženih manjših republik.
Že zdavnaj pred letom 1990 jc bilo torej razvidno, da je slovenska politika povsem upravičeno leta 1990 stremela k šc večji samostojnosti. Pomanjkljivost pa jc bila, da ni bila žc prcccj pred letom 1990 izdelana precizna in temeljita nacionalna strategija, ustrezna konkretnim zgodovinskim pogojem. Ni bilo kvalitetnih nacionalnih projekcij, ki bi tranzicijo znanstveno utemeljile s precizno in temeljito sintetično-večplastno analizo tedanjih konkretnih ekonomskih, konkretnih socialnih, političnih in konkretnih mednarodnih pogojev v Sloveniji, v Jugoslavi ji in v svetu, zlasti v Evropi. Zalo nismo v sami Sloveniji mogli odkriti prisotnih optimalnih pogojev za slovensko nacionalno strategijo in tranzicijo. niti nismo mogli v Jugoslaviji, v Evropi in v svetovni politiki poiskati in izkoristiti vseh faktorjev, ki so bili na razpolago za optimalno premontažo mednacionalnih odnosov v nekdanji Jugoslaviji.
Slovenci smo bili maksimalno zainteresirani, da bi bila premontaža dosledna in da se obenem izvrši mirno, organizirano in ne kot kaos. V kaosu bi namreč, kot sem predvideval že leta 1982 na simpoziju v Zagrebu, skoraj zagotovo zgubili našo žc doseženo zelo ugodno, vsestransko posredovalno (in delno arbitrarno) pozicijo med Zahodom in Balkanom. Ker pa je na žalost prišlo res do velikega jugokaosa, sta nas seveda dva najmočnejša nacionalna etatizma vrgla iz te osrednje posredovalnosti, dosežene po letu 1945, v precej stranski zgodovinski kol. Po letu 1980 se jc pozabilo, da je žc od Trubarja naprej očiten naš kar največji nacionalni interes, da smo Slovenci vsestranski posredovalci napredka med Zahodom in Balkanom. To je bilo očitno številnim slovenskim politikom in kulturnikom v 400 Iclih pred letom 1980.
Takšen posredovalni položaj je optimalno izboljšal naše gospodarstvo, trgovino, naš politični in vsak položaj.
Pri mirni in odločni premontaži nacionalnih odnosov v Jugoslaviji bi nam morala biti najbližji zaveznici Bosna in Makedonija, ki sla bili kol mi zainteresirani, da ju ne podredita omenjena dva nacionalna etatizma.
Še veliko pomembnejši zaveznik za mirno in odločno mednacionalno premontažo Jugoslavije pa bi nam morala biti že veliko pred letom 1990 popolnoma spremenjena svetovna politika, ker so sedaj velike države prvič v svetovni zgodovini složno želele mir in seveda tudi mir na Balkanu in v Vzhodni Evropi. Zato bi Slovenci lahko šc okrepili svojo že obstoječo (po letu 1945) posredovalno in arbitrarno vlogo v prostoru Jugoslavije, če bi pravočasno precej pred letom 1991 izdelali realističen in pravičen načrt za premontažo mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, za katerega bi gotovo lahko prepričali in pridobili velike države zaradi njihove zgodovinsko nove, skupne želje po miru.
VILJEM MER H AR
S tem v zvezi lahko spregovorim o mojih izkušnjah v Zboru republik in pokrajin skupščine SFRJ. Jugoslavija je bila interesno razdeljena na razvitejši zahodni in severni del (Slovenija, Hrvaška, Vojvodina) ter manj razviti osrednji in južni del države (Bosna, Srbija, Kosovo, Črna Gora, Makedonija). Ta interesna razdvojenost sc je čedalje bolj protislovno izražala pri sprejemanju prav vseh ukrepov s področja gospodarstva. Tovrstna protislovja so sc torej z zmanjševanjem učinkovitosti gospodarjenja poglabljala, ostajala pa so za skupščinskimi zidovi, ker jih mediji pač zaradi avtocenzure niso ali so jih v manjši meri obravnavali.
VOJAN RUS
Toda v 80-ih letih so se ta razmerja temeljito spremenila. Izkazalo sc jc, da ima Bosna podoben močan politični interes kot mi, da se nc podredi nobenemu od obeh centralizmov. Makedonija se tudi ni želela podrediti nobenemu centralizmu in v drugi polovici 80-ih let so oboji lahko bili naši najboljši zavezniki. Morali bi skupaj z njimi že precej pred letom 1991 predstaviti Zahodu najbolj moder načrt demontaže in pre-montaže jugoslovanskega prostora. Ta strategija in taktika pa bi gotovo dobila podporo vseh naprednih sil vseh republik.
VI LIE M MERHAR
Znano je, da so prav srbski intelektualci v Srbski akademiji znanosti in umetnosti sproducirali znani Memorandum o Srbiji in srbskem narodu, ki ga je začel uresničevati Milošcvič in ki jc povzročil vse, kar se jc dogajalo po letu 1990. Gre za izrazito negativno konotacijo vloge intelektualcev.
JANEZ PERŠIČ
To, o čemer govorite zadnjih pet minul, sem pred tremi leti bral vsak dan v časopisih. Intclcktualci ponavljamo, kar so novinarji pisali že pred tremi leti. Mene pa vendar včasih spodbudi stanje Jugoslavije neposredno pred razpadom do nekaj vprašanj. Veste, če bi bili računi v tej Jugoslaviji čisti, bi morda stvari potekale drugače. Morda pa je ustava iz. leta 1974 tudi kaj kriva za ta razvoj. Kako imaš lahko učinkovito državo, ki jc postala že kar konfederacija, čc sc potem v parlamentu v Beogradu pravzaprav ne počne nič drugega, kot da sc posamezne republike in pokrajine prepirajo med seboj, katera bo kaj dobila in katera ne. Trdim, da je bil ta ekonomski sistem, pogojen s političnim sistemom, glavni krivec, da se je stvar razvijala v to smer. Bolje bi bilo, če bi takrat šli v ekonomske reforme in šc naprej kol Kavčič, v določene liberalizme, ki so bili tako obsojeni. Ta ustava pa je bila sprejeta, da bi podkupili separatiste, vendar je ta
ustava naredila velike baricre v državi. Razprava v zadnjih petih minutah mi ni bila preveč všeč, ker naj bi šlo samo zato, kako se Slovenci znajdemo in čimveč potegnemo zase. Vendar.čc kdo tako dela, gre stvar nujno v dezintegracijo. Leta 1974 bi bilo bolje misliti na nek boljši ekonomski sistem, nc pa na avtonomijo republik.
VILJEM MERI L AR
Glavni mehanizem prerazdelitve dohodka v Jugoslaviji jc bila inflacija - izsiljena primarna emisija, ki se ji jugoslovanska birokraci ja kl jub načelnemu zavračanju nikoli ni želela odreči. Zaradi tega je zahtevala od vsakokratnih guvernerjev centralne banke lojalnost, ki jc onemogočala avtonomijo monetarne oblasti.
VOJAN RUS
Tudi sedaj, ko se je razprava podala v analizo vzrokov razpada Jugoslavije, bom moral precej improvizirati, ker je ta tema zame zelo nepričakovana. Vendar se je bom udeležil, ker gre za vprašanje intelektualne sinteze. Zdi sc mi, da je v zgodovinski analizi vsakega kompleksnega vprašanja treba raziskati vse specifične dimenzije družbe in njihovo realno sintezo.
Ko zastopa kolega Pcršič tezo, da bi bila rešitev za drugo Jugoslavijo uspešen ekonomski sistem, je ta teza lepa in dobra. Vendar je bila neurcsničljiva, če ne bi preje oblikovali ustrezne politične, socialne in mednarodne predpostavke novega gospodarstva. To so tudi v letih 1990-1992 potrdila začetna negativna izkustva s slovensko tranzicijo v še bolj tržno gospodarstvo.
To potrjuje vsa ostala prejšnja zgodovina, pa tudi naša. Tržno gospodarstvo smo Slovenci v drugi Jugoslaviji neprestano predlagali vse od začetka 60-ih let. Vendar so ti predlogi vedno znova zadeli na nepremostljive politične ovire zlasti v centralističnih in uravnilovskih težnjah v zveznih organih. Ti so bili večinsko proti ekonomski reformi. To večino pa so podpirali vsi retardirani, neučinkoviti višji, srednji in nižji sloji druge Jugoslavije.
Da bi utrli pot bolj tržnemu sistemu, smo morali Hrvati in Slovenci predvsem preprečiti grozeči centralizem in socialno-ekonomski egalitariz.cm v obliki popolne albanske "uravnilovke". Ta politični centralizem bi bil popolnoma enak sedanjemu centralizmu v Beogradu. Samo in šele, če bi bili Slovenija in Hrvaška trajno osvobojeni centralistične grožnje z uvajanjem elementov konfederativnosti (kol je pravica veta republik), bi imeli nekaj realnih možnosti, da dolgoročno uspeta kot pobudnici nadaljnje ekonomske reforme v drugi Jugoslaviji. Če smo želeli ohranili Jugoslavijo pred 30. leti kot napredno deželo in razviti socialno tržno gospodarstvo, smo morali v letih 1974/75 okrepiti samostojnost republik. Po tej ustavi se tržišče Slovenije v Jugoslaviji ni nič zmanjšalo in Slovenija jc pravtako šc naprej delovala s svojimi 6 milijardami mark investicij v vsej Jugoslaviji.
V Sloveniji smo tedaj demokrati organizirali velik in močan demokratičen val. Ta je bil metodološko in politično daleč pred vsemi demokratično-reformnimi gibanji v drugih "socialističnih" deželah in jugoslovanskih republikah, ker smo sc voditelji lega vala zavedali, da je v družbenem progresu povezano vse: ekonomsko, socialno, politično in mednarodno.
Za razliko od slovenskega in jugoslovanskega partijskega vodstva smo se slovenski demokrati zavedali: če v Sloveniji ne uvedemo bistveno več politične demokracije -zlasti neposredne volitve, več kandidatov za vsako mesto, odločno preraščanje monopola partije -, ne moremo zagotoviti stalnih političnih pogojev za krepitev tržnega gospodarstva. Ker je bila taka politična reforma zatrta, je bil že vnaprej onemogočen vsak poskus nadaljevanja ekonomske reforme. To velja tudi za Dolgoročni program ekonomske stabilizacije okrog leta 1980, ki sploh ni bil slab, vendar jc ostal na papirju, ker ni imel stabilnih političnih predpogojev.
Nikakor pa niti danes ne smemo podcenjevati predpostavk za slovensko nacionalno sedanjost, ki smo jo Slovenci uspeli oblikovati žc v drugi Jugoslaviji z novo ustavo leta 1975. Z izborjeno večjo samostojnostjo republik smo že tedaj zgradili najpomembnejše predpostavke za to, daje šc danes Slovenija glede tržnosti, demokracije in glede lahkote prehoda v polno državno samostojnost daleč pred vsemi drugimi "socialističnimi" deželami.
Seveda ne želim zanikali določenega deleža Demosa v državnopravnem dokončnem osamosvajanju. Vendar je zgodovinsko dejstvo, da Demos še na oblasti ni imel notranje moči, zgraditi novo ustavo v letih 1990 in 1991. niti zgraditi nove oblastne strukture.
Državna in politična sprememba Slovenije v teh letih je potekala mirno in uspešno samo zato, ker jc Slovenija imela žc z jugoslovansko ustavo iz leta 1975 zagotovljeno veliko državno samostojnost. Slovenska osamosvojitev v letu 1991 se je izvršila v okviru ustav iz leta 1974 in 1975. Ohranili smo celotno strukturo dvajset let stare slovenske teritorialne obrambe in milice. Lc-ta je ostala glavna garancija osamosvajanja leta 1990 in 1991, ker centralisti niso uspeli zrušiti ustave iz leta 1975 s tistimi amandmaji, ki so jih izsiljevali v letu 1988.
Proti temu sc je tedaj odšla v Beograd borit številna delegacija slovenske Socialistične zveze. Bogdan Osolnik in jaz sva na seji zvezne Socialistične zveze sedla v prve vrste in sc ostro in uspešno polemično tolkla z Miloševičevimi predstavniki, ki so hoteli izsiliti centralistične amandmaje. Čc bi takrat iz Beograda organizirali v Sloveniji centralistično policijo, ki bi bila podrejena neposredno Beogradu, ne bi bil leta 1990 v Sloveniji mogoč noben organiziran oborožen odpor, ker bi policija, vodena iz Beograda. tak odpor žc prej preprečila.
Rezultati ustave iz leta 1975 so bili torej za vse manjše republike pozitivni in so v Sloveniji še danes živi.
BOGOMIR NOVAK
Opazil sem, da je vsebina simpozija glede na naslov Intelektualci in sodobnost/preteklost precej pestra in široka. Tudi moj prispevek o politični kulturi implicitno zadeva intelektualce, kajti kdo je nosilec nacionalnc in razredne zavesti, če nc intclcktualci.
VOJAN RUS
Ob koncu simpozija bi poudaril uspešnost izvirne sintetične metode, ki jo jc omenil kolega Novak, sc pravi, da smo inovativno zajeli široko družbeno problematiko: sodobne vloge intelektualca ne moremo dojeti, če jc nc vidimo v večplastni konkretni celovitosti sodobnih družbenih razmer.
Zato je tudi naš drugi simpozij vnovična zmagovita potrditev - kot je bil v polni meri že prvi simpozij - antropološke in sociološke holistične metode, ki interdisciplinarno združuje vse družbene vede.
Očitno je bil tudi naš drugi simpozij zelo uspešen in zelo koristen. Kot vsi prisotni tudi sam iskreno ugotavljam, da sem se tu, čeprav že 50 let intenzivno raziskovalno delam v nekako petih fundamcntalnih družbenih vedah, na tem simpoziju vnovič veliko naučil od ostalih udeležencev.
Ta simpozij jc ponovno odkril in potrdil, da se jc v Sloveniji v preteklih 50 letih razvil velik intelektualni potencial, ki pa je prav sedaj preccj odrinjen vstran, čeprav bi vsi mi očitno lahko prispevali, da bi bilo v tej družbi bolje.
Zato sta oba simpozija v okviru teme MASARYK IN SODOBNOST dokazala polno živl jenjsko upravičenost takih simpozijev in našega obstoja kot intelektualcev.
Mnogim napakam bi se v Sloveniji lahko izognili, čc bi neodvisno in izvirno intelektualno delo imelo ustrezno družbeno mesto in če nekateri intelektualci nc bi zapustili svoje intelektualne vloge.
To in vse, kar sem danes dejal, izražam seveda samo kot osebno mnenje, ki ne obvezuje prav nikogar.
S tem bi lahko zaključili. Se enkrat najlepša hvala za zelo kvalitetne prispevke in za lepo znanstveno doživetje!
Prispevki
Sodobni intelektualec - funkcija, čas in družba
(teze iz daljše študije)
FRANCE ČERNE
Kakšno mnenje ali stališče imamo o intclcktualcu(-cih), jc v mnogočem odvisno od tega, ali jc "on" tudi "v nas", ali se tudi mi čutimo vsaj deloma intelektualci.
I
Kot je znano, jc etimološko beseda intelektualec (nadalje I) latinskega izvora: inlel-ligere. intelleclus. intellectualis. V slovarju najdemo za 1 prevod: umski (umni) človek, človek (raz)uma. razumnik. Toda latinska beseda intelligere jc tudi izvor besede inteli-gent(-nost), ki jo slovcnimo podobno: pameten človek, razumnik, izobraženec in inteligenca. ki jo prevajamo kot umnost, bistroumnost... pa tudi kot poseben sloj visoko izobraženih - kot umskih (intelektualnih) delavcev oziroma ustvarjalcev (izobraženstvo).
Ali sta potem intelektualec in intcligent enopomenska termina? Čeprav v kar precej primerih ljudje ti dve besedi zamenjujejo oziroma po vsebini enačijo (npr. tudi Kautsky, Lenin), pa se po mojem mnenju nimajo prav.
Za takšno mojo trditev navajam naslednje dokaze: intcligent jc a) ali zaposleni ali v samostojnem poklicu, b) visokoizobraženi strokovnjak (ekspert) v različnih vejah dejavnosti (poklicno kot inženir, ekonomist, zdravnik, pravnik itd.); nadalje tudi umetnik različne vrste ali tudi duhovnik itd.; c) inteligenca je tudi sloj, ki je del t.i. srednjega razreda in se po funkciji nahaja bliže višjim kot spodnjim slojem družbe. Za intelektualca pa je značilno, da se ukvarja, razen s svojo morebitno strokovno in poklicno dejavnostjo, šc z neko javnodružbeno - socialno, kulturno politično gospodarsko, pravno itd. problematiko in da uporablja svoj ustvarjalni, kritično analitični razum za kritično razmišljanje in razlago nekih pojavov oziroma temeljnih problemov sveta, lastne družbe, družbenega razvoja in človeka v njej. S tem se mora rizično soočati z etabliranimi družbenimi strukturami.
Tako sem zelo preprosto žc podal clifferentjci specificci za ožjo opredelitev intelektualca, zlasti sodobnega.
Intclcktualcc je po mojem mnenju 1) inteligent-cn, vendar nc samo to. Jc prav tisto, kar sem dokazoval, da nekdo ni, če je samo pripadnik inteligence, ki jc cclo pogosto v spopadu zlasti z vidnimi predstavniki inteligence, ki je (intcligent) praviloma elabliran v strukturo sistema. 2) I je posebna osebnost - jaz, ki ne pripada tako rekoč nikomur - nc sloju, nc razredu, ne državi; nekateri pravijo, da nima mandata za funkcijo in ne slalusa v družbi, katerega bi mu dodelila neka avtoriteta (Sartre). 3) I naj bi bil tako rekoč predstavnik "generičnega človeka" v človeku, kot specie sni generis. 4) Jc tudi neke vrste "univerzah,st". ki jc po eni strani znani strokovnjak (ekspert) v svoji stroki, pa naj gre za naravoslovne ali socialne-humanistične vede, za inženirsko-teh-nično stroko ali pa za umetnost, filozofijo itd. Razen s tem strokovnim področjem pa sc ukvarja tudi z vsemi
Weltratsel kot s konkretnimi družbenimi - javnimi problemi doma in v svetu. 5) I je vsakdo, ki praviloma ni na oblasti in tudi ni ožji svetovalce oblasti oziroma vlade. Nasprotno, praviloma se z oblastjo spopada. 6) I je nadalje (vsaj praviloma) v javnosti znana, tudi že pomembna osebnost - s široko razgledanostjo in radijem delovanja, ki 7) uporablja svoj ekspertni in kritično analitični um za nakazovanje pravilne diagnoze pa tudi terapije za obolelo družbo. 8) Za intelektualca, zlasti visoke vrste, so značilne lastnosti, kot: vitalnost, ognjevitost, inventivna ustvarjalnost, lahek prehod od ene na drugo temo - razpravo itd. 9) Pravimo tudi. da so 1 glasniki in zaznamovalci dobe. predstavniki kulture, predstavniki (kritične) ustvarjalnosti naroda, tudi da je v njih "naseljen duh dobe", da vidijo stvari - procese globlje in dalje vnaprej, tudi prej kot nekateri pripadniki inteligence. 10) Da sc 1 zaveda, da deluje univerzalno, da bi služil posamezniku, kar je protislovje, kar pomeni, da je I "nesrečna zavesi" (Sartre, o tem več kasneje).
II
Le sem tako skušal najsplošneje, razlikovalno opredeliti I nasploh, ga je še vedno potrebno predstaviti podrobneje s pomočjo njegovega značaja, načina vzpostavljanja razmerij z okoljem, to je z drugimi ljudmi, z družbo oziroma z. njenimi institucijami, ne na koncu z znanostjo in z znanstvenim raziskovanjem, šc posebno če gre za strokovnjaka znanstvenika.
I nekako pozna predvsem svoj red, zunanji mu jc vsiljen, zato sc kaže navzven neredko v nekem boemskem obnašanju - kot neredoljuben, kot nediscipliniran, celo anarhičen, čeprav I ni anarhist v klasičnem pomenu, kot sta bila npr. Bakunin ali Kropotkin. Iz. tega razloga tudi ne more biti strankar (partijec), ali vsaj nc dober. Ali če že vstopi v neko stranko, jo kmalu zapusti ali zamenja; lahko jo samo podpira v samo nekih, zanj pravilnih akcijah (glede na njegovo presojo).
Vsak I ima nekako svojo filozofijo; to je, nc pristaja dobesedno na nobeno drugo -tujo. Celo kritizira filozofe - kolege ali tudi druge, ki sc ukvarjajo s filozofijo. Zaradi tega, prvič, njegovih intelektualnih razmišljan j nc sprejema v celoti nobena stranka, še manj jih vključi v svoj ideološki program. Njegova "ideologija" jc zanj dejansko njegov sistem idej; čeprav stvarno nc priznava nobene (uradne) ideologije, sc nobeni ne podreja. Nnc more živeti - ustvarjati v okviru utesnjenih kanonov neke ideologije, ki veže, ki zahteva hierarhično disciplino podrejanja itd. Njegove ideje so vendar kritika vsake ideologije.
Tako njegov cilj kot metoda mišljenja je kritika - kritika kritičnega duha, ki trga celoto v protislovne dele, kritika, ki ruši, oziroma odpravlja stare paradigme in oblikuje nove, anti-... Čeprav pa pri tem I večkrat pozablja na samokritiko. Navzven, nasproti uradni politiki, oblasti-vladi, vladajočim strankam zveni kritika I kot oporečništvo, ki ga dodatno izolira od "uradne družbe"; spreminjajoč se tako v individualnega "strelca", I nc pomeni uspeh prodor njegovih idej v vsakodnevno prakso, ampak je zanj že sam uspeh izvedba nečesa na poseben način. To jc njegova kultura. S tega vidika ne govori, nc piše razprav, knjig... zaradi honorarja - denarja, tudi nc zaradi javnega priznanja ali slave. Njegov produkt je konstrukt kritičnega uma in ni blago, ki ima neko menjalno vrednost, in kot tak ima zanj prav v trenutku rojevanja največjo vrednost; morda še, kakšno jc javno reagiranje, zlasti med drugimi I, pa tudi spodnjimi sloji (o čemer bom šc govoril). Prisotnost v družbi, ki jo kot I iritira z novimi idejami kot paradigmami, spreminjajoč tako status quo starih, odživetih paradigem - kol prime mover, kot keytrigger, jc zanj največje zadovoljstvo oziroma ima za njega največjo vrednost. Čeprav moram takoj dodati, da večina znanih, velikih I ni bilo zaradi tega proletariat d'esprit.
In kako jc s trditvijo, da so veliki I na strani eksploatiranih množic, delavskega razreda..., kar tudi oblasti I večkrat očitajo (da so hujskači, revolucionarji..., ki netijo
nemire, spodbujajo nezadovoljstvo, pripravljajo tla revoluciji itd.)?
Sartre to na poseben način zanika. In morda ima celo prav. Sklicuje sc na to, da je I univerzalist, ki skuša razumeti celoto. Da bi torej razumel družbo kot celoto (kaj je, s kakšnimi protislovji jc obremenjena itd.), mora zavzeti nek zorni kot. Ta pa naj bi bil pravilen, če sovpada z zornim kotom in z interesi tistih, katerim je v neki družbi največ prikrajšano. Le tako se I s kritično metodo dokoplje do t.i. objektivne stvarnosti-resnice. S čimer pa se nekako tudi poistoveti s tem razredom ali s temi spodnjimi sloji in postane - hote ali nehote - čc nc revolucionar, pa vsaj radikalni reformist. Nekateri pravijo temu ne več revolucionar, ampak prosvetitelj (nemško Aujklarer), npr. Habermas.
Ali je I s tem dejansko na strani "ponižanih in razžaljenih", je že drugo vprašanje.
Mnogokrat slišimo vprašanje, zakaj so I nekako le pristaši negativne dialektike; poglavitna jim jc namreč anti-teza, nc sinteza (ki je po svoje tudi kompromis). Ali je takšen fanatizem v skladu s kritičnim umom tudi anti-intelektualist, kot nekateri imenujejo npr. Rousseauja (ki ga imenujejo antiintelektualističnega intelektualca)? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Prvič, ta "anti" izvira najprej iz njegovega specifičnega človeškega značaja. Kaže. da jc v njem močno razvit Dawkinsov "egoistični gen". Drugič, ta antitezna metoda je zanj sprejeta metoda, ki je zanj uspešnejša kot t.i. klasična, empirična, formalizirana znanstvena metoda (a o tem kasneje). Čeprav tudi ni izključeno, da je del njegove "intelektualščine". ki pa žc intelektualizem oziroma intelektualnost predstavl ja v pejorativnem pomenu.
I ni praviloma nacionalist. Čeprav to ne pomeni, da ni borec recimo proti zatiralcem - okupatorju, v boju za domovino in svobodno družbo (primer: večina francoskih I je bila v odporniškem gibanju, to jc v boju proti fašizmu najprej v Španiji, zatem pa v domovini - Franciji). Vendar jc njegova domovina šc nekaj drugega, ne le nacionalna družba oziroma ožje država. Za večino naprednih I jc prva domovina domovina človeka, to je človeška - svetovna družba ali človeški rod. Prav iz tega razloga so I sistemsko kritično analitični holisti in humanisti. Tudi ideje, teorije za njih ne poznajo meja. Ne glede na to, da so bile tudi izjeme med I. kot jc npr. veliki nemški filozof M. Heidegger, ki jc leta 1933 podprl Hitlerjevo deklaracijo.
V tem kontekstu je tudi razumljivo, da jc večina I predanih svobodi v vsakem pogledu. Za njih je svoboda edino zagotovilo za nekaj drugačnega - možnega, na temelju propadanja stanj status quo. To pa je za njih, kol smo žc slišali, glavno zadovoljstvo in spodbuda za nadaljne I delovanje. Sartre pravi, da je "človek zasužnjen s svobodo".
I živijo kot ljudje lastno življenje. Nc poznajo togih pravil, kar jc povezano z njihovim razboritim kritičnim duhom. Bolj so ekstravagantni. kot so posebneži. Ne iščejo samo drugačne družbe, ampak tudi drugačen stil življenja. Tako bomo lahko naleteli na I, ki živi boemsko, drugje pa zopet na nekoga, ki živi samostansko. Zlasti velja za mnoge francoske I, da so menjali večkrat svoje ideje, pripadnost stranki ali gibanju (kol primer navajam zopet Sartra).
I se proglašajo za borce za resnico. To pa iščejo drugače, kol to počno oni sami, kot morda eksperti ali njihovi kolegi, lo je kot samo formalizirano znanstveno resnico (o tem več kasneje).
Posebna značilnost za I jc njihov poseben jezik. Prihaja do semantičnih razprav, ali naj tako rekoč preko načina konstruiranja stavkov zvemo za stopnjo intelektualnosti nekega I. In res, jezik I je, zlasti če jc izpod peresa pisatelja, izreden, duhovit, poln metafor in aforizmov, vsestranski, globok, pogosto tudi jedek, celo ciničen. Tako so upravičeni tisti, ki imenujejo I ihomme de lettres. Čeprav 111 malo tudi listih, ki dvomijo v eksaktnost besednega izražanja I, obtožujoč jih literarizma in verbalizma. Tako Wittgenstein razume I kol "posebni govorni sloj, ki igra posebno govorno igro"; Duke of Wellington pa jih imenuje scrihling set (prevod: škripala s peresom). Mnogim I tudi
očitajo, da spretno uporabljajo eristiko oziroma majevtiko pa tudi sofistiko. Vse to vodi kdaj pa kdaj do pravih jezikovnih vojn med I (zlasti v Franciji).
Žc nekaj navedenih različnosti ali izjem v značaju in delovanju I nam budi pomisleke, da I ni lahko tipsko določiti. Ker niso statistična kategorija, ampak dinamično družbena. Torej za to. kdo jc I. ni enotnih mer. Tako ne bodo I tisti, ki sodelujejo v množičnih demonstracijah proti ukrepom vlade, in ne nekdo, ki samo podpiše manifest proti zatiranju Kurdov. Kar gotovo ni prav. Drugo, kar bi rad poudaril pa je, da pride do prave occne, ali jc bil in koliko jc bil nekdo pravi I, šele praviloma post mortem - šele z vsestransko analizo in oceno njegove vsestranske osebnosti in dejavnosti. Zaradi tega ni na mestu noben epitaf v časv življenja nekega I.
S takšnega vidika jc vsaka najsplošnejša opredelitev I vedno preveč abstraktna, da bi bila resnična. Potrebna nam jc njegova celotna biografija in bibliografija, da bi lahko vrednotili, koliko jc kdo bil ali ni bil I.
Morda je splošna opredelitev česarkoli primerna in priročniško poučna za ljudi, ki potrebujejo kratko, slovarsko opredeljevanje različnih kategorij ljudi oziroma osebnosti. Proti njej pa bodo prav gotovo najprej intelektualci. Dejansko so oni tisto, kar so...
Žaradi tega smo priča poskusom t.i. posebne klasifikacije I v različne podvrste. Če jih nekaj samo naštejem: klasični in sodobni, pravi in nepravi, levi in desni, napredni in konservativni, revolucionarni in ncrevolucionarni. humanistični in nehumanistični, veliki in manjši intelektualci. Prav s temi pridevniki pa potem nadalje klasificirajo na podoben dvojni način kategorije: inteleklualnost. intelektualizem (ne kot filozofska smer), intelcktualizacija.
Javno mnenje o I jc prccej pestro. Se posebej pa jc zaostren odnos različnih režimov, strank oziroma vlad do njihovega pisanja in delovanja. Tako menijo o njih, da so duh časa, dobe, tudi velikani duha, pa zopet čudaki, zmede, ničvredneži, duhovni prckucuhi, rdečkarji in še kaj. Zaradi njihove velike moči oziroma vpliva na javnost so jih zlasti v totalitarnih državah preganjali, jim sodili (tako v Hitlerjevi Nemčiji kol v Stalinovi SZ), uprizarjajoč pravo sodobno inkvizicijo. Pa tudi meščanski demokratični režimi niso ravno navdušeni nad I oziroma prijazni z I. šikanirajo jih na različne načine, zlasti z omejevanjem njihovega statusa v družbi, z. izolacijo v medijski javnosti itd. (glej obdobje maccarthizma v ZDA).
Lc malo jc bilo voditeljev držav, kot jc bil de Gaulle, ki jc na zahtevo nekaterih, da aretacijo Sartra zaradi podpisa manifesta 121-tih kot obsodbe eskalacije alžirske vojne, menda dejal:
"Pustite intelektualce naj delujejo... Voltaire se ne aretira...".
III
O vprašanju, kdaj seje pojavil termin intelektualec (I) v razvoju družbe, veljajoj različna mnenja. V glavnem lahko ločimo tri:
Eno mnenje zastopa, da se je pojavil I kot družbena kategorija žc zdavnaj, kol nek zarodek ali prototip sodobnega I, to jc z delitvijo dela na fizično in maloštevilno "umsko" delo, ali tudi s prvimi oblikami civilizacije oziroma s prvo kulturno stopnjo.
Drugi pravijo, da so to bili šamani, magi, vrači, kasneje svečeniki-duhovni oziroma še kasneje misleci-modrcci, prvi filozofi v Aziji, s tem pa v stari Grčiji in Rimu. Tem naj bi zgodovinsko sledil srednjeveški tip I, ki naj bi se v glavnem rekrutiral iz vrst sholastikov (npr. T. Akvinski). na koncu srednjega veka pa tudi iz vrst reformatorjev.
Tretji pa povezujejo pojav I šele z rojstvom industrijskega, kapitalističnega, tržnega sistema, ki temelji na šc podrobnejši delitvi dela tako v gospodarstvu kot v družbi sploh. Tako naj bi bili nekakšni prvi intelektualci renesančni humanisti kot ostri
nasprotniki mračnega srednjega veka. Še vedno pa v glavnem kot filozofi, skupaj žc z nekaterimi laiki kol pisatelji ali kot komunarji. Znanost je bila namreč tedaj šele v povojih, zato šc nc moremo govorili o znanstvenikih intelektualcih.
Tako se dejansko poraja sodobni I šele z drugo in deloma šele s tretjo znanstveno, tehnično - tehnološko revolucijo, ki pa že zahteva tudi 1 z novo vsebino z, novo funkcijo (o tem kasneje).
Formalno pa seje uradno pričel uporabljati naziv intelektualec najprej v Evropi in kasneje v svetu po t.i. Drcyfussovi aferi (1898), kjer je bilo obtoženih veliko razumnikov kot "intelektualcev".
IV
Ko tako govorimo o sodobnem intelektualen (I), naj takoj dodam, da je ta sodobnost a) širša, ki pričenja s t.i. zahodno (evropsko) civilizacijo, to je z renesanso oziroma s prosvetiteljstvom in zopet b) ožja - sedanja, recimo v zadnji polovici 20. stoletja, ki pa ima že močne poganjke precej drugačne prihodnosti, kot je sedan jost; ki ima šele provizorične nazive: po(st)industrijska družba (sistem), informacijska družba itd. (o tem več kasneje).
Čc je sodobni I "otrok" le dobe - civilizacije, potem jc njegov univerzalni kritični duh (mišljenje) dejansko sinteza vseh novih elementov tega, sedaj prevladujočega družbenega sistema, a to je: a) novega splošnega strokovnega, na izkustvu temelječega znanja, b) znanost na sploh in ožje posameznih ved. ki je I ekspertna podlaga, c) drugačna kultura v širšem pomenu kot načinu življenja - delovanja, ožje v žlahtnem pomenu pa kot nova umetnost vseh zvrsti, predvsem tiste, ki določa intelektualca kot posebnega sodobnega I (recimo, da jc pisatelj ali pesnik), in na koncu č) sodobna, zlasti socialna filozofija, točneje neke svetovne nazorske filozofske smeri, ki naj bi mu pomagale oblikovali zorni kot gledanja, videnja, vrednotenja sveta, kot ga celovito kritično pcrccpira.
Vse to moramo upoštevati, ko poskušamo okarakterizirali "lik" sodobnega I konec 20. stoletja.
Čeprav sem že v začetnih tezah poskušal podali neko splošno opredelitev I. bi sedaj dodal še nekaj lastnost t.i. sodobnega intelektualca ("zahodnega lipa"). To je:
1)	da sc mora sodobni I glede na vse ožjo delitev "dela" oziroma opravil oziroma funkcij - kot strokovnjak (ekspert) v svoji stroki pa tudi preko njenih meja - neprestano izobraževati - z novimi (spo)znanji, ki segajo tudi v oddaljena področja, kot jc npr. sodobna filozofija, tudi umetnost.... iz katerih potem črpa relevantna znanja za vseobsežno, poglobljeno kritično analiziranje in oblikovanje sodb;
2)	da se poglablja nekako "nesrečna zavest" (glej razlago prej) sodobnega I. glede na poglabljanje družbenih razvojnih protislovij. Kar se kaže v nadaljnji alienaciji 1 od uradne družbe, pa tudi v njegovi fruslraciji, zaradi česar sc njegova kritika širi in krepi;
3)	da postaja njegov produkt glede na njegovo specifičnost kot miselnega kon-strukla oziroma kot rezultat kritičnega intelekta in kot misel (ideja) s kritičnim nabojem kot nekakšna prosta dobrina, katere redkost raste, ki pa jc vse slabše cenjena in subvencionirana v uradni družbi; komercialno večkrat bagalelizirana, čeprav njena "vrednost", ne tržna, ampak razvojna - zgodovinsko rasle. Kar je dodaten razlog za povečanje frustracije sodobnega I.
Pomeni, da sta se spremenila kol posledica takšnega razvoja materialnih-tehničnih in duhovnih-kullumih "produktivnih sil" tudi značaj in vloga (funkcija) sodobnega 1. Pri čemer imam v mislih mogočen, hiter razvoj znanja in znanosti in njegovo (njeno) vsestransko aplikacijo v obliki nove tehnike, tehnologije, komunikacijsko-informacijskega
sistema. T.i. produkcijska funkcija se je tako nadalje intelektuali/.irala, kaže sc v zamenjavi (pretežno) fizičnega-rutinskega dela z (vse bolj) umskim (intelektualnim) delom. Tako so dobili: umsko delo, znanje, know how. neutelešeni tehnični in tehnološki napredek prvo mesto, to jc največjo utež v produkciji večine produktov in storitev.
Povečala pa se je prav tako vloga umetnosti, zlasti uporabne oziroma širše, kulture različne zvrsti v produkciji blaga in storitev (npr. v stilizaciji, v promoviranju (oglaševanju) produktov itd.). Celo vloga filozofije, spoznavne teorije in logike sc jc povečala predvsem v podjetniški funkciji odločanja in v splošni ekonomski politiki. Tako postaja t.i. kritična dialektična metoda kot zgoščena kombinacija vseh teh elementov pomemben sestavni del analiziranja stanj v (nacionalni, svetovni) družbi in mikrostanj v podjetjih - organizacijah (kot družbenih enotah).
Vsa ta dejstva nekateri sodobni I vse bolj upoštevajo in se tem dejstvom tudi prilagajajo. Za druge pa jc danes v svetu prevladujoči ekonomski sistem šc vedno klasičen sistem kapitala in dela, ki sta v antagonističnem razmerju (v obliki razredne borbe pa, da je torej glavna naloga sodobnega I, da ta nasprotja odkriva in jih biča ter sc postavi v prednje vrste kritikov oziroma revolucionarjev). Vprašanje je, s katero teorijo se strinjamo. Moja teza je, da danes neke podobne pojave protestov delavcev oziroma sindikatov zlasti v Evropi proti zmanjševanju njihovih pravic ne gre enačiti z razredno borbo v 19. stoletju. Gre za spremenjeni značaj tako dclavccv kot predstavnikov kapitala, tudi za drugačne vzroke teh protestih in morebitnih posledic. Zlasti pa jc potrebno gledati ta nasprotja z vidika hitrega, toda protislovnega sodobnega tehnično-tchnološkega in znanstvenega razvoja. Skratka, protislovna situacija-kriza... razvile sodobne socialnc družbe je po vzrokih, po vsebini pa tudi po posledicah precej drugačna, kot jc bila na primer kriza v 19. stoletju, ko je Marx pisal "Kapital". Opozarjajoč pa. da tem protislovjem t.i. sodobne, "zahodne", tudi zrele industrijske družbe sekundi-rajo šc druga lokalna ali svetovna protislovja, o katerih beremo vsak dan v časopisju.
Tako ne morejo mirno gledati ali poslušati o tej krizi samo delovni ljudje in podjetniki ter politiki, ampak šc posebej sodobni I. analizirajoč, od kod ta kriza ali krize, kako se tc akumulirajo, ogrožajoč na koncu žc neko normalno sožitje slojev, razredov pa tudi držav.
Površinsko gledano bi kazalo na to, da jc s takšnim znanstvenim in tehničnim napredkom takorekoč koncc s t.i. kritičnim intelektualiziranjem v ožjem pomenu. To jc, vse bolj znanstveni način urejanja gospodarskih, socialnih, političnih, kulturnih itd. problemov naj bi izničil kakršenkoli pomen intelektualca. Sodobnemu intelektualcu naj bi tako odzvonilo.
Nekateri kritiki I so šli tako daleč, da so I proglasili za nasprotnike, čc žc nc za sovražnike znanosti, ki da so proti znanstvenemu načinu raziskovanja; da jc danes njihov način razmišljanja o problemih sveta, družbe in človeka bolj podoben nekemu mitološko-filozofskemu razmišljanju, kar jc bila značilnost razmišljan ja modrecev pred nekaj tisočletji itd.
Toda pokazalo sc je, da resnica ni tako preprosta; da tudi to novo obdobje (era) "poznanstvenovanja vsega" ne more odgovoriti na mnoga človekova vprašanja. Mnogi so mnenja, da več kot človek vc, prav po zaslugi znanosti, bolj je zbegan - zmeden zaradi mnogih vprašanji svoje cksistencc in ne samo zaradi končnega ali začetnega vprašanja - od kod smo in zakaj smo. Dokaz za takšno trditev jc hiter razmah novih in novih mitoloških, mističnih-astroloških. kozmoloških itd. veščin meditiranja. katerim se predaja vse več ljudi, celo izobražencev. Dokaz, torej, da t.i. eksaktna znanost kot matematizirana empirična-eksperimcntalna znanost nc more odgovoriti na mnoga cksencialna vprašanja na podlagi praktičnega eksperimentalnega razuma; da bomo morali še vedno upoštevati tudi t.i. kritični (imaginacijski) razum, ki misli s pomočjo
izoblikovanja paradigem - predelanih v hipoteze in teoreme na temelju nekih izhodiščnih postulatov.
Pa zato kritika znanosti sodobnega I ni v tem, da jo v celoti odklanja, ampak v nečem drugem: 1) da bomo morali upoštevati oba načina razmišljanja o svetu, o človeku itd., 2) da čisto formalizirani način empiričnega znanstvenega raziskovanja ne vodi do odgovorov na vsa. zlasti csencialna vprašanja za človeka; 3) da je celo prednost metode razmišljanja (analiziranja) I - pred dolgimi, zahtevnimi in formaliziranimi raziskovalnimi postopki t.i. raziskovalnih projektov, vsaj v nekaterih primerih. Primer. Ekonomist empirično raziskuje brezposelnost na temelju statistike, to jc kvantitativnega izračunavanja v številkah in odstotkih, pri čemer izračunava tako statistične sredine, korelacijc, regresije itd. Pa vendar ne bo zadel bistva oziroma sploh ne bo odgovoril, zakaj brezposelnost sploh je, zakaj in z.a koga jc zlo: ali jc morda posledica naravne populacijske zakonitosti, ali pa jo jc mogoče razumeti kot napačno urejeni sistem ali napačno vodenje gospodarske in splošne politike razvoja itd. Kar pomeni, da potrebujemo šc drugačen pristop, drugačno metodo proučevanja zlasti fenomenov z družbenega humanističnega področja, ki jo osebno imenujem postulatna. paradigmatična, tudi imaginacijska-dcduktivna metoda spoznavanja rcsnicc.
Pomeni, da sodobni I uporablja takorekoč obe metodi, ki jih razlikuje med seboj. Druga sc razlikuje od prve kot metode konvencionalnih raziskovalnih skupnosti, ki raziskujejo po pravilih in kanonih, po katerih sc ravna samo formalizirano raziskovanje. I se s tem ne spušča na raven kritike teh konvencionalnih spoznanj in institucij, ki jih ta spoznanja sporočajo. To pomeni, da sprejema le tista spoznanja, ki pomenijo zanj tudi paradigme. Po mnenju I t.i. čisti, to je empirični raziskovalci počno to kot intelektualci (I), čeprav tega nočejo priznati ali pa ne vedo. To pomeni, da sprejemajo postopek ali metodo I kot način razkrajanja starih idej - paradigem in vzpostavljanja novih.
To pomeni, da so 1 tako le proti čisto formaliziranemu, nekritičnemu raziskovanju, le preko t.i. "raziskovalnih projektov" (Th. Kuhn), kot edino "normalno znanstveno" raziskovanje.
V tem pa jc tudi po mnenju sodobnih I razlika med pozitivistično-tehnično in intelektualno inteligenco. Prva raziskuje podrobno le. kot pravijo, notranji prostor obstoječe paradigme in morda še nova polja njene aplikacije; druga išče. nasprotno, rešitev - resnico tudi zunaj neke obstoječe paradigme, tudi preko njenih meja, v novi paradigmi. Tako so prvi v očeh I žanjci-rentniki. ne da bi sejali (Nietsche pravi, da je žetev dekadcnca, setev pa ne...). Torej naj bi bil I raziskovalec sejalec. Ali če je za t i. tehnično raziskovalno inteligenco "apolinski" prolesionalizem (ki ga Gouldner, sočnsno imenuje "komunizem skromnih"), je z.a raziskovanje I značilen "bolj romantičeni idiom krcativizma" (tudi Gouldner).
I prihaja tako s svojim "raziskovanjem" (razmišljanjem) pred javnost z novimi paradigmami kot novo resnico (Schumpetcr je ta postopek imenoval "kreativno dcslruk-cijo"); kot nekakšno novo (za)vcst družbe, kot relativno resnico - kot "hubris racionalizma". Vedno z neko (vsaj v ozadju) cshatološko, mesijansko zastavljeno "končno resnico" - teorijo (Franki), kot drugačno, idealno stanje, kot neka zamišljena potreba (o kateri vsi sanjamo) o popolni odrešitvi ali osvoboditvi (kar je tudi nekaj religioznega, saj imajo to idejo lako rekoč vsajeno v svoj nauk vse vere).
To protislovje, ki se ga prvi zaveda I. je v njegovi zavesti odprojicirano kot globoko protislovje, ki nujno dela iz nekega I "nesrečno zavest" (Sartre, ta po Heglu), v kateri naj bi I užival kot v svoji "srečni zavesti" (zopet Sartre).
Seveda so vse te konsidcracijc o I izoblikovane na primeru t.i. "zahodnega sveta". Potrebne bi bile nove študije, da bi zvedeli, koliko ti teoremi veljajo za t.i. "vzhodni svet", ki v eni - meditacijski mitološki - obliki že poplavlja tudi naš knjižni trg.
V
In na koncu se vprašanje, ali je sodobni tip I za vedno, tudi za prihodnost - bližnjo in daljno? Ali nismo na velikem križpolju; vse bolj priča takšnim spremembam (pozitivnim in negativnim) v načinu materialnega in duhovnega produciranja, ki človeški rod ne približuje trajnemu napredku in blaginji, kot šc vedno zatrjujejo določeni politiki. Ampak prej in bliže kataklizmi ali apokalipsi - čc ta ne bo ničesar bistvenega spremenil.
Glede same usode t.i. sodobnega intelektualca (I) obstajata dve nasprotni lezi in ena vmesna. Ena teza je, da takšnega I, kot jc bil do sedaj, v prihodnosti nc bo več. Doživlja neke vrste evtanazijo. Saj takšnega tipa človeka izobraženca nc potrebuje novi, recimo mu: avtomatski (kibernetizirani). visoko tehnologizirani in racionalizirani sistem. Nekateri takšno družbo imenujejo po(st)industrijsko. Tudi informacijsko, elektronsko komunikacijsko itd. družbo. Druga teza jc, da bi morali spremeniti ves sistem tako. da bi postali vsi ljudje intelektualci, s tem pa tudi bratje med seboj (Gouldner); torej neki svet, ki ga je žc Marx izoblikoval v t i. asociacijah svobodnih in enakih ljudi.
Obstaja pa tudi vmesna teza (Morino): da bi morali opustili misel o nekem mitu o I, ki meni. da je mogoče rešili vse s koncentracijo problemov v kritičnem umu. To pa je mitologizacija. Zaradi tega jc on za neko dcmitologizacijo t.i. sodobnega I kot pogoj za vzpostavitev in uveljavljanje neke intelektualnosti v nekem novem, pravilnem pomenu. Toda prav poudarek na "novem" je problem tc leze.
Prva možnost je, da bi sc nova intelektualnost usmerila (kot se že) k novi mitologizaciji, ki se kaže v novi mistifikaciji vseh vprašanj sveta oziroma življenja. Se posebej z. močnim sodelovanjem t.i. vzhodnjaške "prenovljene" mistične miselnosti. Za takšno novo intelektualnost Morino prav gotovo ni.
Druga možnost jc. da sc bo z zmanjševanjem primarnega in sekundarnega pa tudi žc terciarnega sektorja hitreje pričel razvijati kvartarni ali kvintarni sektor, ki predstavljata nekako neposredni spoj človekovega praktičnega in kritičnega idejnega-paradigmatičnega uma, kar bi pripeljalo do nekega obnavljanja panog ali vej dejavnosti, ki delujejo na temelju mikrovalovnega mišljenja komuniciranja (glej Schumachcrjevo delo: Small is beautiful, temelječe na budističnem nauku o individualnem delu). Kar bi pomenilo z ene strani novo delitev dela ter obenem ustvarilo možnost za trdnejše, bolj človeško integracijo v svetu, kot smo ji danes priča.
Čeprav so še druge možnosti; ena je npr. "samouničenje" človeka samega.
Osebno sem mnenja, da postajajo intelektualci, ko se produkcija intelektualizira (postaja primarna umska dejavnost) in kapital scientizira, tehnokratizira 111 birokratizira (če se izrazim v klasični revolucionarni dikciji), "avantgarda" sodobne napredne inteligence (oziroma njen vodilni del) kot najpomembnejša sila proti prevladi (oblasti) birokracije in tehnokracijc.
J. Prcvcrt pravi, da "intelektualcem ne smemo dovoliti, da bi sc igrali z vžigalicami" (verjetno so zanj vžigalice v rokah intelektualcev: kritično angažirani um in delovanje). To pa bi bilo tako, kot da boksar nc sme boksati z rokavicami, da izurjeni pilot nc sme pilotirati najhitrejših letal; torej, da človeški rod ne bi smel imeti ljudi -oseb intelektualcev, ki posedujejo globlje, prodorne, kritične vsestransko angažirane, tudi izzivalne misli. Moj plaidoyer za intelektualce je v tem pomenu; nikakor ne kot njihova apologetika.
Cankarjeva človekotvorna in narodotvorna
umetniška ironija
FRANC ZA DRAVEC
Ivan Cankar spada v prvo trojko mojstrov slovenske književne besede. V njej so prvi slovenski pisatelj Primož Trubar iz 16. stoletja, drugi je veličastni sonetist in baladist France Prešeren iz obdobja romantike, tretji je Cankar iz obdobja moderne in simbolizma. Trubar jc povzdignil slovenščino iz govorjene besede med evropske književne jezike, Prešeren je estetska tehtnica vsega, kar hoče biti umetniška pesem na Slovenskem, Cankar pa estetska tehtnica za slovensko pripovedno prozo in dramatiko. Vsak zase predstavljajo tudi najvišjo stopnjo tega. kar imenujemo svobodni, avtentični pa tudi uporni in samozavestni ustvarjalni subjekt. Za držo svobodnega ustvarjalnega subjekta so vsi trije doživeli ovire: Trubar seje moral zatekati v Ttibingen in biti knjižni tihotapec. Prešeren jc veljal za nevarnega freigeista/svobodoumnika pa ob odličnem pravoznanstvu dolgo ni mogel dobiti advokature, Cankarja so proglasili za tihotapca nevarnega tujega duha, neki kritik si ga je drznil primerjati tudi z gnusno gosenico, ki jo je treba vreči z narodnega telesa. Žal - ničesar ne pretiravam in ničesar ne dramatiziram.
Cankar se je ob prekletstvu svoje pesniške zbirke Erotika (1899) dokončno odločil, da ho pisal reformno in napadalno literaturo. To je obenem pomenilo, da bo pisal predvsem pripovedno prozo in dramatiko. Volja in moč za ti dve zvrsti sta v njem naglo zoreli, in žc leta 1898 ju je opisal takole: "A povem Ti (=Otonu Župančiču) šc enkrat, -v pesmih ni mene; moja stvar jc novcleta. morda drama ... pesem ne! To prepuščam Tebi in Ketteju. Jaz sem častiželjen človek. Vse ali nič."
Se jc ta samozavestni odstop od pesmi tudi zares zgodil le zaradi častihlepja? Nikakor nc! Vzrok je bil poetiški in obenem literarnoideološki, je bila Cankarjeva presoja lastnega prihodnjega obveznega deleža v slovenski besedni umetnosti in kulturi. Ta svoj prihodnji delež je posredno opisal v pismu Zofki Kvedrovi z. besedami: "Mogoča in smiselna sc mi zdi samo ali tista tendcnciozna umetnost Gogolja, Tolstega itd., ki hoče uveljaviti socialne, politične ali filozofske ideje s silnimi sredstvi lepote. - ali pa umetnost starih Grkov. Shakespeara. Goetheja itd., ki ima samo estetične in etične smotre ... Pri nas tam doli je treba reformacije in revolucije v političnem, socialnem, v vsem javnem življenju, in tej reformaciji mora literatura delati pot." (1900)
V naslednjem desetletju uravna Cankar velik del svoje proze in dramatike po načelu reformne/napadalne literature, in ta del leta 1911 motivira in osmisli tudi z. izrazito nacionalno, s tole mislijo: "Jaz upam v bodočnost našega naroda; to upanje izraža Župančič jasno in veselo, jaz pa v satiri, tragiki in paradoksu."
Tukaj smo pri nedvoumno usmerjeni umetnostni misli k jasno izbranemu cilju in pri poetiško estetski naravni poti do cilja, tukaj smo pri žarišču Cankarjeve literarne ironije in satire. Njun cilj jc narodna bodočnost, sta posameznik in narod, ki bosta osebno in kolektivno svobodna in si bosta svobodno pisala postave oziroma jima postav ne bo pisal nc tujce pa tudi ne frak in ne talar.
Ko nam ni treba zdaj čisto nič ugibati, zakaj sc je odločil za nič blago ironijo, za satiro in paradoks, sc lahko brž odpravimo med nekatere epske in dramske junake in antijunakc njegove umetniške reformne literature.
Ze v devetdesetih letih se Cankar z obliko ankete poroga iz kaj pogostega pojava moderne dobe: da sprelnjakovič usklajuje svojo duhovno pripadnost po koristih, ki jih
mu usklajevanje prinaša. V noveli O človeku, ki je izgubil prepričanje (1899) gre za zgodbo uradnika, ki izgubi svojo nazorsko legitimacijo. A ker nc vc, kaj je izgubil, sc odpravi vpraševat intelektualce različnih poklicev, naj mu razložijo, kaj je prepričanje, kaj je pravzaprav izgubil. Med obiski osmeši sebe ter vrsto kulturnih in političnih poklicev.
Najprej potrka pri nekem dramatiku. Ta sc mu čudi, kako sploh vprašuje po prepričanju, po nazoru, saj pri njem šc nikoli ni opazil kakšnega prepričanja. To seveda ni dobro: prepričanje je siccr res predsodek, toda pogled na družbo in svet ali svetovni nazor jc tudi priznano sredstvo za uspešno kariero. Sicer pa bi mož žc lahko videl in vedel, da ugledni in častivredni ljudje živijo brez prepričanja, lopovi pa nosijo s seboj "eieganlcn zvezek javnega mnenja, namesto svoje prepričanje. In godi sc jim dobro ... Sploh pa je stvar že zastarela; svet napreduje neprestano in sčasoma bo vrgel v kot vse tc smešne fosilije." Drugi anketiranec je besedoslovec ali etimolog; ta sc ponorčujc iz prepričanja na prav znanstven način. Navidez nesrečnemu uradniku pravi, da jc beseda prepričanje skovanka, da je namreč "pre-pričanje" zgolj "iiber-zcugung". Slovenec nima s to nečedno tujko ničesar početi, in še manj s stvarjo, ki jo skovanka označuje. Dramatik in etimolog nesrečnika torej poučita, da prepričanje/nazor ni duhovno jedro, iz katerega človek ureja svoja razmerja do sebe, do bližnjega, do družbe, saj je zgolj skovanka, slepilo, prazen zvok.
Tretji anketiranec in razglcdanec prepričan ja jc državni poslanec. Ta pravi, da ima ugled in moč samo "eleganten zvezek javnega mnenja", osebno prepričan je pa je zgolj prostitucijsko blago. Zato zbeganega anketnika najprej provocira, češ da mogoče ni tudi on prišel prodajat prepričanja, se pravi, da ni tudi on prišel prodajal samega sebe. Našemu antijunaku pa takoj pomiri vest: prizna mu namreč, da kot politik prepričanje tudi sam rabi le na volilnih shodih kot tržno blago.
Anketniška ironija pa je nemara najostrejša v trenutku, ko tudi urednik časnika "Resnica" prizna, da ne ve, kaj neki pomeni hudo "nenavadna beseda" prepričanje, in ko zaprosi zbeganega uradnika, naj mu on razloži pomen, smisel te "nenavadne besede". Ta se zdaj do kraja zmede in zajeclja: "Prepričanje? ... Prepričanje?! ... To jc tako neka stvar ... ljudje jo imajo pri sebi, kadar jo rabijo ... Nekateri imajo samo platnice, jako krasne platnice." Skratka, anketniška tehnika razkrije, da jc nazor/prepričanje lc smešno "ono", le semanje blago, le orodje prekanjenega kulturnika, ideologa, politika, znanstvenika, časnikarja, "maga".
Ker je prepričanje potemtakem ničvredna stvar, upravičeno pričakujemo da bo občutljivi etik Cankar opisoval dve vrsti epskih in dramskih oseb: take, ki nimajo za-resnega prepričanja, svojega duhovnega in moralnega kompasa, in take. katerim jc prepričanje duhovno in moralno gibalo zasebnega ravnanja. Z estetskega pogleda bodo prvi komične in farsne figure, drugi tragikomične in tragične. Na eni strani učitelja Komar in Šviligoj, na drugi Martin Kačur in Jerman.
Poleg anketniške ironije rabi Cankar tudi tako imenovano sokratično ironijo. Oseba zavede drugo osebo v spreten pogovor, da kaj zavrača ali nečemu pritrjuje, pa se ne zaveda, da ko zavrača, v resnici pritrjuje, in ko pritrjuje, ali pa ko opisuje napako drugega, v resnici opisuje svojo napako. Mestoma uporabi tudi hudiča, pa popotnika, razbojnika, goslača Kurenta. Hudič testira epske in dramske osebe, mogočno in predrzno stopa med njimi, jih zaplete v prepir in v medsebojno posmehovanje, v razmerja, v katerih izčrpno pokažejo duhovne in moralne slabosti, in ko sc popolnoma razvrednotijo, sc jim umakne s posmehom.
V desetletju 1900-1910 je ustvaril dva obsežna ironična scenarija: v prvem upodablja mimohod rodoljubov, filistrov, duhovnih hlapcev in nacionalnih renegatov, v drugem pa se umetnik sooča z moralisti in tiholazci "doline šentflorjanske", z njihovim
odporom do umetnosti, ki ji je prav resnica najvišji moralni ukaz.
Slovenci na prelomu stoletja nismo imeli univerze, pa je v tujini izšolani izobražence pogosto izgubil svoj ljudski in svoj narodni značaj. Nastajali so zmaličcnci štirih vrst: rodoljubi, lilistri in hlapci, pri čemer sc rodoljubi delijo še na podvrste: eni skrbijo za svoj blagor, drugi so zgolj patetični, abstraktni rodoljubi, posebej šc časnikarji in literati, tretji so cinični odtujcnci. četrti pa so že kar sovražni renegati.
V komediji Za narodov blagor uveljavlja rodoljub načelo Ludvika XIV. Letat, c'est moi! ali po slovensko "Narod sem jaz ... prvo jc meni moj blagor." Ima se za narodnega heroja in rešitelja domovine, svoj politični program za "narodno svetinjo". Obkroža ga duhovna služinčad, ki koti rodoljubarske fraze, kot so "naš mili narod", "v imenu vsega naroda" in druge. Med hvalisavce spada tudi salonski literal, ki ljubi mehke, sentimentalne besede, caplja za to ali za drugo politično stranko in hlapčuje njenim veljakom.
Ankctnik v komediji narodnega lažiherojstva je časnikar s simboličnim imenom Ščuka. V polemičnem dialogu dokazuje popoln razdor med herojevimi besedami in njegovimi dejanji in pokaže, da besede vest, prepričanje, resnica in človečnost rodoljubu ne pomenijo nič. da zlorablja pomembne pojme slovenskega klasičnega liberalizma: narod, napredek, delovanje, nesebičnost, da le besede v njegovih ustih odmevajo lc še kot zvočne spake.
Drugi junak prvega scenarija jc filistcr. Ta nc mara bili izvirna, samosvoja osebnost, ampak hoče biti le korekten, trezen in nespremenljiv, imeti hoče izbrušen čut za videz, za zunanje obnašanje, zlasti pa sposobnost, ravnati se po zapovedih in postavah. Filistcr se ludi ne ženi po slepi naravi, ampak glede na kariero, saj jc prepričan, da narodu koristi le. kdor najprej dobro poskrbi zase. Jc ludi neoporečni državljan. Slovenski filistcr fin de sietia ničesar nc terja od avstro-ogrske države, ne terja narodne svobode; narodno svobodo šteje za "zeleni ideal" mladine. Njegove ljubezni so red, mir, ugled, odlikovanja, dvorno svčtništvo. Zalo sc brezpogojno pokorava posvetnim in cerkvenim avtoritetam ter brez ugovora izpolnjuje "kaj", in sc nič nc vprašuje "zakaj". Filistcr zato sovraži tudi subjektivizem v umetnosti, ker estetski subjektivizem menda odpravlja smisel za red in za celoto umetniškega dela, odpravlja poetiška pravila, odpravlja eno samo ali večno lepoto. Ta subjektivizem grmadi ob koncu stoletja "sanjavc" epske in dramske osebe, razne Francke in Ninice, igra se z razdrobljeno zavestjo, namesto da bi postavljal zgledne in monumentalne narodne heroje.
Filistcr jc nadalje brez sanj in domišljije in je popolnoma ravnodušen do pomembnih idej, ki razgibavajo človeštvo. V novcleti Spomladanska noč je na primer junak -antijunak ali zvarek revolucionarja in policista, policijska substanca v njem sproti duši hrepenenja in upanja ter ga zadolžuje za kesanjc, za surovo ukinitev vsega, kar se v njem za hip prebudi in bi hotelo bili rodovitno. Slovenec je toliko bol j razdvojen, ker ga jc stoletja koval katolicizcm/janzenizcm, postal je plah, pohleven, ponižen, skromen -, sklonjena glava in upogljivo koleno sta zunanji znamenji njegove duhovne nesvobode, in nič ni čudnega, čc nazadnje verjame, da je "človek ustvarjen za hlapca", in če ostaja Hamlet, namesto da bi bil Koriolan.
Prvi veliki ironični scenarij se končuje z novclcto, v kateri odkrivajo spomenik "najdragocenejši svetinji" Anastasiusu von Schiwitz.it, se pravi slovenskemu nacionalnemu renegatu Antonu Šivcu. Tone Šivce se na dunajskem dvoru povzpne do perorcz.ca pisarja von Dummlerja - tepca. Navznoter sc zmaliči do stopnje, da poklekne pred cesarico in obžaluje svoje nacionalno poreklo. Ko ga cesarica vpraša: "Od kod ste, korenjak?" ji odgovori: "Vcrzeihung! Aus Krain ... Ich, Majestat, ich kann nichts daftir!" S samozatajo si prisluži vzdevek "von". Renegatova podoba se izostri še v poudarek, da slavljcni Tone Šivec, Anastasius von Schiwitz, s svoje slike na steni zaničljivo zakriči v
zbrane patetične rodoljube: "Wie komm' ich in die Gcsellschai't? Dies Volk kann mir gestohlcn wcrden!"
Sivčeva zgodba jc sijajen model rcnegatstva pri manjših evropskih in drugih nedržavnih narodih, pa tudi za komplekse, ki včasih nastanejo pri izobražencih/kulturnih delavcih, ki so potomci dveh nacionalnosti (Avstrijski pisatelj Peter Handkc na primer ne more razumeti, kako smo si Slovenci mogli želeti lastno državo, pa čeprav je sin koroške Slovenke).
Cankarjev prvi ironični scenarij jc vsaj deloma soroden scenariju Velikega Inkvi-zitorja v romanu Bratje Karamazovi: kakor v paraboli Dostojevskega stradajoče ljudstvo zamenja svobodo za kruh. češ: "Naredite nas, čc ne gre drugače, za svoje hlapcc, le nasitite nas!", tako zamenjajo rodoljub, filistcr, hlapcc in renegat svoj življenjski in svetovni nazor za udobje in oblast, izobraženci sc pohlapčijo in počredijo za kruh, državni uradnik zamenja narodnost za prilastek "von". Skratka, po prvem scenariju sc v imenu nekakšnih javnih vrednot in v imenu kruha dogaja četverna desubjcktivizacija in razčlovečcnjc. Ker gre vsakič za razpad subjekta, obenem pa za umetnikovo voljo, da bi preprečil razpad in oblikoval pokončni subjekt, rabi Cankar poleg različnih odtenkov ironije tudi radikalnejši estetski obliki, namreč karikaturo in grotesko. Teh dveh je veliko več v drugem tematskem scenariju, vendar o njih tukaj in zdaj nc bomo govorili.
Drugi ironični scenarij sc ukvarja s farizejskim kristjanom v prostoru, ki ga Cankar imenuje z abstraktnim simbolom "dolina šentflorjanska". Ta dolina jc v času poimenovanja sicer predvsem Cankarjeva domovina, toda po naravi spopada v farsi. Pohujšanje v dolini šentjlorjanski (1908) gre za katerokoli evropsko dolino in ravnino. Kajti kje ne živi človek, ki ni razdrt na dobro in zlo, na sveto in na demonično?
V scenariju o farizejskem kristjanu je anketniška ironija šc posebej ostra - farizej se v njeni luči pretvarja na tako baročen način, da jc komično grotesken. Ankctnika v tem scenariju sta umetnik in hudič, farizejev advokat pa je učitelj. Za ta scenarij in za njegovo izdelavo v obliki farse se jc Cankar odločil v trenutku, ko mu je kritika roman Hiša Marije Pomočnice (1904) proglasila za nemoralno dejanje, ko je prelomila palico nad umetnino z močnim etičnim nabojem. Katoliški kritik Lenard ga jc proglasil za tujca v domovini in za gosenico, ki s prodajo svojih zmazkov žre denar revnega naroda.
Cankarjev hudič v farsi prihaja po tiste šentflorjanskc duše. ki naj bi jih umetnik po pogodbi pohujšal s svojo umetnostjo. Kmalu pa ugotovi, da ga je umetnik prevaral, saj so šentflorjanci že pohujšani, pohujšana jc tudi prva dama. mati županja, saj mu kar sama plane v naročje in ga hinavsko nagovori z. obrazcem: "O gospod, saj nisem vredna ..." Čista jc in bo ostala le umetnikova spremljevalka Jacinta. Res bo pred šentflorjanci zaplesala omamljivi ples, toda ona ni kriva, če jih njen ples pohujšuje, nasprotno: ona je moralna zato, ker s svojim plesom razkriva šentflorjansko resničnost, tj. moralno farizejstvo, svetohlinstvo in drugačno zlo. Trditi smemo, da Jacinta simbolizira umetnost, umetnost pa je v službi resnice, pa čc je resnica šc tako grda. Cankarjev hudič postane torej ugledna priča, da je šentflorjanec dekadenten, umetnik pa s svojo umetnostjo služi etičnemu ukazu, razkriva resnico nekega življenja.
Cankarjeva dramska besedila o rodoljubju, hlapčevstvu in moralnem farizejstvu so trajno rodoviten del slovenskega gledališkega repertoarja. Farsa Pohujšanje v dolini šentjlorjanski pa se v novi demokraciji šc ni prebila v teater. To seveda ne pomeni nič dobrega. A takoj velja povedati, da jo je napovedal repertoar mariborskega gledališča za sezono 1996/1997 - kakor da hoče Maribor nadaljevati svojo dosedanjo gledališko vznemirljivost/revolucijo.
Sicer pa je kritika žc Cankarju ugovarjala, da jc farsa le prostaško norčevanje iz. človeka in domovine. Prav s prstom jc kazala na n jegov značaj, češ: Cankar sc zateka k ostri ironiji in žalitvam lc zaradi sebe. ne pa zaradi kakšne višje ideje, kajti visoko idejo
lahko ironično oblikuje le umelnik. ki je resnično svoboden in z nikomer ne sklepa polovičnih dogovorov. Cankar pa ni svoboden, saj hodi skupaj s socialnimi demokrati. Vrednost njegove umetnosti so zmanjševali tudi s pogledi na njegovo snov: Cankar smeši lc vaške župane, nižje uradnike, dacarje. roga se povprečnosti, tepe lapa-lije/malenkosti in zelo očitne primere. Predvsem pa si njegove ponižujoče ironije ne zaslužijo javni rodoljubi, nc zasluži si jc "narod", saj ne dela nič takega, za kar ga tepe. Skratka, Cankar piše umetniško brezpomembno satiro.
Jc Cankarjeva ironija umetniško res vprašljiva, mar zares plava po površini in ne prodre v nič bistvenega, v nič dekadentnega? Ali Cankar z. ironijo zares uničuje le tisto, kar si je sam izmislil, kar jc sam obudil v navidezno življenje? Je kol literarni ironik zares lc nekakšen fichtejevski subjeklivist, njegovi rodoljubi, filistri, hlapci, rcnegati, nravni farizeji pa so zgolj prividi, le njegova na nič stvarnega oslonjena fikcija, lc abstraktni, izmišljeni sadež narcisoidnega Jaza? Skratka, mar njegova ironija v novelah in dramah zares ni umetniška, laka pa ni in nc more biti. ker nc izvira iz velike ideje, ne zadeva bistva resnih slvari, jc kratkomalo brezciljna? Predvsem in zato tudi krivična, krivična posamezniku in domovini?
Ne. ravno nasprotno: ni krivična ne človeku ne narodu. Kajti Cankar smeši osebno in družbeno substanco, ki seje zmaličila v frazo, v lepo laž in sofistiko. Umetniški plodovi te ironije so aktualni in učinkoviti danes, kakor so bili aktualni in učinkoviti včeraj. Njihov stvarnik trdo in neizprosno udarja po zmaličenostih. Zakaj trdo in neusmiljeno? Zato. da človek ne bi klonil pred notranjimi in zunanjimi napadi, da nc izgubi svoje identitete. Iztrgati ga iz vsakršne počrednosti, i/, duhovne lenobe in nravne laži, in pridobiti za pozitivno svobodno dejavnost - to je višja, to je človečanska in počlovečcvalna ideja Cankarjeve ironije.
Če pravi Friedrich Nietzsche: "Dober Nemce biti, sc pravi raznemčiti se", pravi Cankar: "Dober Slovenec biti, se pravi ra/.slovcnčiti" - ali razhlapčiti se. bili suvereni subjekt in se takšen vgrajevati v narodno skupnost, in sicer v narodno skupnost, kakor jo razume Cankarjev Kurent leta 1909: "Močan si, o slovenski narod! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, šc sveče bi 11111 ne žgali. šc bilj bi mu ne peli - ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: "Nikarte! Ta burka je slara že tisoč let!'"
Po vsem povedanem smem in moram skupaj s Kurentom končati s prav nič patetično, torej z objektivno, s tole mislijo: v temelje evropske države, ki sc imenuje Republika Slovenija, jc globoko vgrajena rodovitna emancipacijska, človckotvorna in naro-dotvorna moč Cankarjeve umetniške ironije.
In čc si nekateri politiki Cankarja danes prisvajajo z.a politične potrebe in na strankarskih plakatih pišejo citate iz njegovih del. bi pač morali vedeti, da jim pisatelj s klanca pod sv. Trojico tega ni dovolil. Ni pisal za njihove potrebe, pisal je za tisti narod s klanca, ki mu na nobeni prelomni zgodovinski točki sodbe niso in tudi ne bodo pisali: ne tujec nc frak in nc talar.
Kocbekova odločitev za OF in (njegov) krščanski etos
VEKOSIAV GRMIČ
Edvard Kocbek se jc odločil za OF iz notranje nuje, zato ker mu jc tako narekovala njegova vest, narekoval njegov krščanski etos. Po dolgem razmišljanju kratko malo kot kristalno čist značaj, kakršen jc bil Kocbek, ni mogel drugače ravnati.
Med krščanstvom in komunizmom jc videl moralno sorodnost, ki mu jc opravičevala sodelovanje s komunisti. Takole pravi: "Pač pa plediram za približevanje osnovnih razpoloženj komunista in kristjana, saj sla si sorodni. Skupno protiidealistično stališče, tveganje kot nujno skupno življenjsko izhodišče, skupno doživljcnjc bližnjega kot samega sebe in enako intenzivno teženje po človekovi svobodi so pomembni clcmcnli v skupnem moralnem razpoloženju komunistov in kristjanov. Štejemo za svojo veliko dolžnost, da opozorimo na to moralno sorodnost."1
Res pa jc seveda, da to njegovo spoznanje lahko bolje razumemo samo. ko upoštevamo dejstvo, da jc izšel iz križarskega gibanja, ki jc bilo predvsem religiozno obnovitveno gibanje v cvangcljskcm duhu, vendar tudi družbeno, kulturno in socialno gibanje. Bilo je del takratnega mladinskega gibanja s posebnim poudarkom na življenjski pristnosti in neposrednosti človeške osebe, ki jc hotelo preroditi vse javno življenje in ga prežeti z duhovnostjo, etosom, humanizmom.2 Dalje moramo kljub Kocbekovi izvirnosti priznati, daje nanj močno vplival E. Mounier. In naposled ne smemo prezreti, da seje križarstvo od začetka naslonilo na izročilo J. Ev. Kreka, ki je živelo in sc tudi prilagajalo novim časom v krščanskosocialističncm gibanju.
Kocbck jc odločno odklanjal vsak pretiran dualiz.cm. ki bi nasprotoval skladnosti in harmoniji med telesom in dušo, med človekom in Bogom, med posameznim človekom in občestvom, med tostranstvom in onstranstvom, med imanenco in transcendenco.
Takšna jc bila njegova "biocentrična metafizika", ki razume življenje v njegovi celovitosti in harmoniji. Vsako reduciranje stvarnosti ji jc tuje, posebno šc reduciranje življenja ali samo na skrb za tostranstvo ali za onstranstvo. Takšni pogledi so v Kocbeku nujno prebudili kritičen odnos do katoliške ideologije kakor tudi do marksizma z ene strani, z druge pa so spodbujali v njem rast v poglobljenem krščanstvu in čut za razumevanje socializma v duhu evangelija ter iskreno priznavanje proletarskega razrednega boja v službi osvoboditve v družbenopolitičnem in gospodarskem pogledu. Gre za "obupen boj življenja zaradi življenja", kakor naravnost pove.1
Res pa je, da nc smemo pozabiti, da je bil Kocbek "vizionar", intuitivni mislec in je zato pri njegovi odločitvi igrala njegova vizija osvobodilnega boja odločilno vlogo, kar je gotovo imelo tako pozitivne kot negativne posledice. V pogovoru z. B. Pahorjem leta 1975 pravi med drugim: "Napočila je ura obiskanja in mi smo jo razumeli. Niti pogled na zasedeno in pokorjeno Evropo nas ni mogel zadržati v razvijanju upanja na veliko prihodnost /.../. Vedel sem, da tvegamo usodno igro /.../. Skoraj dva meseca je trajal v meni nevidni boj med mojo osvobodilno ekstazo in med treznim pogledom v prihodnost /.../. Na koncu jc v meni zmagalo spoznanje, da je treba tako razgibane zgodovine udeležiti se tam, k jer je najbolj vroča in odločujoča, najbolj preoblikujoča sc
E. Kocbek: Pred viharjem. Ljubljana (Slovenska malica) 19X0. I4(i.
Prim. F. Vodnik: Spremna beseda, v: E Kocbck, Svoboda in nujnost, Celje (Mohorjeva družba) 19X9, 9. Prim. E. Kocbek: Svoboda in nujnost, 25.
in neposredna."4 Priznava pa tudi, da takrat v resnici še ni dobro vedel, da se je prav odločil, da jc do tega spoznanja prišel nekoč pozneje "v nočnem razmišljanju", ko je "zagledal svojo vlogo medi ja", kol pravi.5
Kakor koli žc, videli bomo. kako odgovorno jc Kocbck jemal svojo odločitev, saj se je nenehno v vesti soočal z njo in z vsem, kar jc doživljal v osvobodilnem boju. Skušal si jc vedno odgovoriti na žgoča vprašanja in dileme, s katerimi sc je kol zvesti bojevnik za svobodo in pričevalce za evangeljsko krščanstvo srečeval. Zato so njegova razmišljanja naravnost religiozno mistična osvetlitev osvobodilnega boja.
Sodelovanje s komunisti v osvobodilnem boju
Nedvomno si jc Kocbek hotel s svojega krščanskega stališča jasno odgovoriti na vprašanje o sodelovanju s komunisti v osvobodilnem boju, zato sc jc znova in znova v svojih razmišljanjih vračal k njemu. Žc v pozni jeseni leta 1941 jc jasno izrazil na skupnem sestanku med predstavniki CK KPS in krščanske skupine trojni namen krščanskih socialistov v osvobodilnem gibanju takole: "Prvič, s sodelovanjem v slovenski osvobodilni skupnosti pomagati izvesti slovensko narodno in družbeno osvoboditev, drugič, prispevati k dokončni življenjski afirmaciji Slovencev ler soustvarjati sintezo novega slovenstva, tretjič, iniciativno vplivati na reformo slovenske Cerkve in izoblikovati nov tip slovenskega kristjana."6 Pogoj za sodelovanje s komunisti je lc. da nc postavljamo v ospredje filozofskih koncepcij različnih nazorov, temveč družbenopolitična spoznanja in skupno aktivistično moralo.7 Sicer pa v pismu A. Trslenjaku pravi: "Vprašanje sodelovanja s komunizmom je torej poslalo nekaj več kakor sodelovanje kristjana z dialektičnim materializmom, postalo je zahteva narodove in človekove rešitve in celo krščanstva. Danes imam v slovenskega komunista mirno zaupanje, priznam mu človeško kvaliteto in družbeno vodstvo. Ž vso zvestobo izpolnjuje svojo zgodovinsko nalogo /.../. Ne bojim sc njegovega ateizma, kajti njegova vdanost neznanemu Bogu jc sil-nejša od konvencionalne vere mnogih kristjanov."x In če jc "krščansko življenje neprestana navzočnost, neprestano odgovarjanje na klicc. da je dejanska pomoč in bližina človeku", potem jc sodelovanje s komunisti v osvobodilnem boju za kristjana dolžnost.9
Kocbek se je tako približal navodilom 2. vatikanskega cerkvencga zbora, ki pravi, da "morajo vsi ljudje, verni in neverni, sodelovati pri pravilni graditvi lega sveta" (CS 21,6). Razen tega pa žc papež Janez XXIII. opozarja, da je treba razlikovati med filozofskimi nazori in zgodovinskimi gibanji, "ustanovljenimi z gospodarskim, socialnim, kulturnim ali političnim namenom". Zato izjavlja: "Kolikor sc ta gibanja skladajo z načeli zdrave pameti in se ujemajo z upravičenimi zahtevami človeške osebe, kdo bi ne hotel v tem spoznati pozitivnih prvin, vrednih odobravanja."10 In prav te sestavine vidi v komunizmu Kocbck, ko govori o njegovi moralni sorodnosti s krščanstvom, o njegovem "velikem moralnem pomenu za vse človeštvo". Tako ugotavlja: "Čeprav vidi na primer napreden kristjan v komunizmu svojega duhovnega nasprotnika, mora v obsegu zgodovinskega gibanja priznati njegov splošni pozitivni moralni pomen. Komunizem namreč ustvarja v ljudeh razpoloženje za resničnost in resnico /.../ danes vem, da
4 Nav. B. Pahor - A. Rebula: Edvard Kocbck, Pričcvavec našega časa. Trsi (Zaliv) 1975, 139-140.
^ Prim, prav tam, 140.
E. Kocbek: Pred viharjem, 140.
Prim, prav lam, 145.
(8 E. Kocbek: Osvobodilni spisi I, Ljubljana (Društvo 2000) 1991, 2X5.
9	Prim, prav tam. 2Xfi.
10	Papež Jane/ XXIII: Mir na zemlji, t. 157.
je njegova glavna resnica moralna."1'
Te misli so zelo blizu teološkim pogledom K. Rahncrja o "anonimnih kristjanih" ali .S, Weil o "implicitni božanski ljubezni". Imele pa so gotovo vrednost predvsem za svoj čas.
Krščansko občestvo naj bi postalo "zaradi slabega in nezvestega verskega življenja zgodovinsko tako obremenjeno, da jc njegova moč v kristjanih skrčena na žalosten minimum človečnosti in ne more nastopiti kot vodilna življenjska sila".12 Zato pa je treba prepustiti vodstvo drugim - komunistom in / njimi sodelovati. Priznati moramo po Kocbekovem prepričanju, daje "komunizem odrešujoča vsebina svetovnega delovnega ljudstva in najjasnejših osvobodilnih naporov v človeštvu /.../ tista sila, ki ji jc dana naloga, da s pomočjo delovnega človeštva ustvari družbene pogoje za svobodno in pravično življenje slehernika".13
Takšni pogledi na komunizem so torej bili odločilni za Kocbekovo odločitev za sodelovanje v osvobodilnem boju ob sodelovanju s komunisti in priznavanju njihove vodilne vloge. Izkazalo pa sc je, da jc Kocbek pri tem vse preveč zaupal in veroval v svojo vizijo osvobodilnega boja. premalo pa trezno presojal, premalo resno jemal drugače misleče in njihove interese ter zamisli. Lahko bi tudi rekli, da jc precenjeval svoje poslanstvo v osvobodilnem boju in svoj vpliv na komunistične sobojevnike, ki so iz političnih razlogov delno tudi prikrivali vso resnico. Gledal je na vse dogajanje skozi prizmo svoje vizije.
Trojni pomen osvobodilnega boja
Osvobodilni boj ali oboroženi odpor zoper okupatorje in njihovo fašistično ideologijo jc bil boj. ki jc mogel edini zaustaviti moralno in fizično uničenje slovenskega naroda. "Druga pot nas bi pripeljala do moralnega razkroja, fizične ohromelosti in nazadnje do popolnega uničenja."14 O tem jc bil Kocbek popolnoma prepričan. In znova in znova je razmišljal o globljem pomenu, o trojnem pomenu osvobodilnega boja: za novo slovenstvo, nove družbene odnose in prečiščeno krščanstvo.
Slovenski narod si je z osvobodilnim bojem žc zaradi tega izbral pravo pot. ker se jc uprl okupatorjem, ki so ga kratko malo obsodili na smrt. Bil jc torej prisil jen sprejeti boj na življenje in smrt. Bila jc to samoobramba, ki jc zakoreninjena v temeljih krščanske etike in izhaja torej iz žive krščanske vernosti.15 Zato jc kristjan po svoji vesti dolžan v tem boju sodelovati, kakor ugotavlja Kocbek. Gotovo pa nadrobnosti v zvezi z oboroženim odporom niso tako jasne in preproste, čeprav je res. da tudi katoliška mo-ralka opravičuje boj zoper nasilno in nelegitimno oblast in uporabo sile v samoobrambi. Vsekakor pa je teologija osvoboditve marsikaj v tem pogledu razjasnila.
Položaj, v katerem se je znašel slovenski narod, je tak, da gre za njegov obstoj, "za biti ali nc biti, za življenje in smrt", pravi upravičeno Kocbek.Ifl Zgodovinska usoda nas naravnost sili, naj odgovorimo na njen klic in združimo vse svoje sile v odporu zoper okupatorja in njegove namere. Tako nam jc dana tudi priložnost, da na poseben način izpričamo svojo narodno zavest in zvestobo. Gre pa za "celotno narodno osvobojenje, ki naj nas tudi notranje sprosti in osvobodi ter podeli pravo zavest o življenjski sarno-
1 1 E. Kocbek: Pred viharjem, 16X.
12	E. Kocbek: Osvobodilni spisi I, 2X2.
13	Prav tam, 332.
14	Prav tam. 435.
15	Prim, prav tam, 370.
Prim, prav tam. 37.
stojnosti", tako da bomo res postali gospodarji svoje usode.17 Z aktivnostjo dokažemo lahko, da smo politično ustvarjajoč narod in tako postanemo političen, politično zre! narod. "Taka aktivnost bo dokončno in odločilno preoblikovala slovenski značaj," pravi Kocbek.18
Kristjani, ki moramo v narodu videti življenjski pogoj, pogoj z.a obstanek slehernega človeka in n jegove duhovne biti. ludi krščanske, kakor je to poudarjal že Slomšek, smo dolžni sodelovati za takšno osvoboditev ludi v skupnem boju z vsemi drugimi člani narodne skupnosti. Narod ne sme biti usužnjen veri in vera ne narodu. "Narod jc največja življenjska vrednota."19
Krščanstvo je po Kocbekovem prepričanju združljivo z načelom družbene revolucionarnosti, zato jc treba povezovati "čisto krščanstvo, dosledno slovenstvo in novi socialistični red", gre pač za "novega človeka v novih razmerah".20 Do novega slovenstva bomo prišli preko rušenja dosedanjih družbenih odnosov in preko čiščenja slovenskih ljudi, predvsem kristjanov."21 Socialistični družbeni red je pač zelo blizu krščanskemu pojmovanju človeka in življenja. Kocbek sicer ve. da komunisti mislijo na novi življenjski red. ki naj bi bil "sovjetsko demokratičen", vendar tudi misli, da se bo mogel v njem uveljaviti vpliv kristjanov.22
Prečiščeno krščanstvo je za Kocbcka pristno evangeljsko krščanstvo, ki vidi in priznava vrednost in potrebo po novem slovenstvu in novih družbenih odnosih, ki si za te vrednote tudi iskreno prizadeva. Predvsem pa ima v mislih dcklerikalizacijo krščanstva v duhu evangelija ljubezni, aktivne ljubezenske službe človeku in človeštvu. "Čc hočemo kristjane privesti v OF. jih moramo obenem izvesti iz dosedanjega moralnega stanja, to se pravi iz klerikalizma in iz njegove nepristne kulture. Opravili moramo naravnost versko preoblikovalno nalogo. Čc hočemo torej pri nas doseči politično preobrazbo v smislu OF. ji moramo predpostavljati versko preobrazbo v smeri dcklcri-kalizacije in povratka k evangeljskemu krščanstvu. Ta krščanska preoblikovalna naloga pa ni slučajna. Zdi sc mi, da moramo skozi očiščevanje krščanstva tudi zato. da lažje pridemo na višjo ravnino, na humanistično. Kajti osnovni problem slovenskega krščanstva jc problem morale slovenskega človeka."2-1 Kocbek je trdno prepričan o kairosu za krščanstvo, ki je v aktivnem vključevanju kristjanov v OF in osvobodilni boj, prepričan pa je tudi o velikem poslanstvu kristjanov v OF, seveda pod pogojem, da sc bo samo vedno bolj preoblikovalo in res življenjsko reševalo življenjske probleme. Kocbekova vizija krščanstva je v marsičem podobna viziji 2. vatikanskega koncila in novejšim teološkim pogledom K. Rahnerja, Schillcbeeckxa, H. Kiinga in drugih, ki v krščanstvu gledajo predvsem (popoln) humanizem in v skladu z 2. vatikanskim koncilom izpovedujejo sporočilo, evangeljsko sporočilo, da krščanstvu ne sme hiti nič tuje, kar jc res človeško. Žal pa bi danes morali priznati, da se Kocbekova vizija v slovenskem krščanstvu v marsičem ni uresničila. Gotovo tudi po krivdi njegovih drugače mislečih sobojevnikov, ki so se bali vpliva takega krščanstva. Institucionalizirano krščanstvo pa je bilo tako do takšnega krščanstva, kol si ga je zamišljal Kocbek, vedno nezaupljivo.
Razumljivo pa je, da Kocbek na domobranstvo z ozirom na svoje poglede ni mogel drugače gledati kot na izdajstvo, kar je ponovno in jasno povedal. Zato naravnost očita celo "sredincem", posebno duhovnikom, da so kot "ljudje in kristjani odpovedali".
17
Prim, prav lam, 34. Prav tam.
Iy Prav lam. 46
20	Prim, prav tam. 116.
21	Prav lam, 329.
Prim, prav lam, 353.
*" Prav lam. 161.
Da, naravnost obsoja "narodno, moralno in versko izdajstvo slovenskih katoličanov".24 Problem likvidacij
Priznati moramo na podlagi Kocbekovih razmišljanj in zapisov, da ga jc problem likvidacij, zavratnih umorov političnih nasprotnikov, posebej vznemirjal, pa naj ga je kdaj skušal še tako opravičevati in si pomiriti vest. Vedno znova se vrača k tem vprašanjem in siccr tako, da izraža v svojem razmišljanju izredno prizadetost.
Maja 1. 1942 omeni v svojem dnevnem zapisu pogovor z U., ki nasprotuje likvidacijam. češ da povzročajo "moralni nemir, celo negotovost" v množicah, in pravi: "Zdi se mi. da je v njegovem gledanju zdrava misel, vendar je formulirana preveč individualistično. Zato ne upošteva dovolj posebnih okoliščin osvobodilnega boja, in tudi nc vidi kolektivne odgovornosti v vsem njenem obsegu."25
Ob justifikaciji dr. Ehrlicha pa skuša likvidacije naravnost utemeljiti z moralnega vidika. Takole pravi: "V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Menja se v tem smislu, da sc posameznikova blaginja zelo ostro podredi blaginji človeške skupnosti /.../. To sc pravi, da sme določena človeška skupnost z vso pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar jc njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj na življenje in smrt. Kdor jc v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene."26
Ob likvidaciji Natlačena govori Kocbck žc o svojem doživljanju zakonitega porajanja "novega prava, revolucionarnega prava in občutka za novo pravico". In šc pove: "Revolucionarna silovitost ima zgodovinsko nalogo, da uniči kontrarevo-lucionarno silovitost /.../. Zato je naša današnja silovitost v pravem pomenu moralna."2, A kljub temu vedno znova začuti Kocbck negotovost in nemir. O nekem pogovoru pravi: "Potem smo govorili o klavcih nasploh in sc spraševali: Kako je mogoče verovati v prihodnost in biti hkrati nihilist."2X Zato ob justifikaciji zajetih na Turjaku pravi: "Bolečina prihaja iz neznane globine /.../. Tako mi jc kakor tistemu, ki izgublja razum. Toda kdor izgubi razum, mu pred tem najbrž poči srcc /.../"29
Lahko bi šc navajali mesta, iz katerih je razvidno, da se Kocbck ni in ni mogel sprijazniti pred svojo vestjo z likvidacijami, čeprav jc šc tako poskušal pomiriti svojo vest. In tako jc popolnoma razumljivo, kar je zapisal globoko notranje pretresen: "Eno-inpolmilijonski narod ima svoje sinove na vseh bojiščih, v nemški in italijanski vojski, kot prebežnike v zavezniških vojskah, doma pa se bojujejo prav tako razdvojeni, pri nas, pri partizanih in belih /.../. Prej ali slej bomo morali izkazati spoštovanje tudi tistemu trpljenju, ki si ga je morala skoraj polovica mladih Slovencev proti svoji volji naložiti na rame in na dušo. Krvaveli so od Narvika do afriških puščav, od Rokavskega preliva do Finske, Moskve in Povolžja. Koliko tihe, neznane in globoke tragike jc skrite in pokopane po vsej Evropi in koliko zapletenega in podivjanega nesmisla nosi marsi-kak fant v sebi, ki se bojuje proti nam z. zmogljivostjo, ki bi med nami dobila vse drugačno vrednost."-"' Tukaj je spregovoril Kocbek, mislec, humanist, Slovenec in kristjan pa tudi prerok.
24	Prim, prav tam, 2X6 in 437.
25	E. Kocbek: Pred viharjem, 17X.
26	E. Kocbck: Tovarišija, Maribor (Obzorja) l%7. 30-31
27	Prav lam. 210-21 I.
E. Kocbek: Listina, Ljubljana (Slovenska matica) 1967, 367.
29	Prav tam, 374.
30	Prav tam, 154-155.
Mislim, da nam takšno razmišljanje potrjuje resničnost njegove izpovedi: "Sprejel sem nase riziko večjih in višjih stvari, kakor je moje življenje, s svoji osebnim rizikom sem nujno prevzel riziko slovenskega krščanskega mladinstva v vseh oblikah, riziko mladega humanizma in celo slovenskega krščanstva. Vsega tega se vsak dan zavedam. Nc mine dan, da bi si nc izprašal vesti, da bi nc ugotovil vedno nove muke in tesnobe, da bi zaupno ne molil za Božjo pomoč /.../. Bil sem večkrat v smrtni nevarnosti, bil sem mnogokrat v težkih telesnih in duhovnih preizkušnjah, toda nikoli nisem klonil ali izgubil vere v pravilnost svoje odločitve."31
Eno jc gotovo, ko bi tudi drugi odgovorni v vodstvu OF tako razmišljali o likvidacijah, bi jih bilo vsekakor manj, čeprav se najbrž vsem nc bi mogli izognili. Nedvomno pa bi nc prihajalo do njih še po končani vojni. In bili bi sposobni priznati tudi svojo krivdo ter lako doživeti svojo katarzo. Kocbck jc vsekakor tudi o likvidacijah razmišljal tako. kol mu je narekovala njegova zvestoba samemu sebi. vesli in poslanstvu v osvobodilnem boju, čeprav končno tudi po hudih notranjih bojih, porazih in zmagah.
Kocbekovo razumevanje krščanstva
Že iz doslej podane razprave smo mogli spoznati temeljne sestavine Kocbekovih pogledov na krščanstvo. Ker pa smo že v začetku poudarili, da sc jc Kocbek iz etičnih razlogov, iz svojega krščanskega prepričanja odločil za OF, za osvobodilni boj, je prav, da si na kratko ogledamo vprašanje, kaj jc bilo še posebej značilno za njegovo pojmovanje krščanstva.
Kocbekova vernost jc bila močno osebno doživeto versko izkustvo v duhu evangelija, iz katerega so izhajale vse njegove odločitve. Slo jc pravzaprav za vizijo krščanstva, ki je bila hkrati izvir njegovega angažmaja v sedanjosti in upanja v prihodnost. Ker pa je bil razočaran nad pasivnim in prav tako klerikalnim krščanstvom, je tembolj poudarjal potrebo po očiščenju krščanstva, v katerega se je preroško zazrl v zvezi z osvobodilnim bojem. Ko jc govoril o temeljih osvobodilnega delovanja, jc npr. dejal: "Ostati hočemo celi in nedeljivi ljudje. V tem smislu nc moremo priznati nikake načelne in taktične omejitve. To zahteva od nas celostnost krščanskega nazora pa tudi osvobodilna etika novega slovenstva. Naš nazor se nc da omejili na pasivnost čustva in misli ali na tako imenovano zasebno versko življenje, ker jc krščanstvo aktiven nazor, ki hrani človeka v vseh položajih in zahteva od njega v slehernem trenutku neposrednega ali posrednega izraza /.../. Krščanstvo hočemo osvobodili varušlva družbenih in političnih sil, zrušiti hočemo cezaropapistično avtoriteto katolištva na Slovenskem, napraviti iz duhovnikov in vernikov zgolj evangeljske vernike ter jim dati vso svobodo izpovedovanja."32
Med akcijo in kontemplacijo vidi Kocbck nujno zvezo. Zalo iz pristne evangeljske vernosti izhaja tudi zahtevo po akci ji v službi ljubezni do človeka in človeštva, kakor so naglašali prav tako mnogi mistiki, kot npr. mojster Eckeharl. Kristjan sc mora angažirati aktivno v boju za spreminjanje družbenega reda v smeri pravičnosti, resničnega humanizma. Ustrezno takšni vernosti mora biti tudi poslanstvo duhovnika, ki mora delovati "predvsem med tistimi, ki najbol j hrepenijo po svobodi, pravici in rcsnici", v čemer je prisotno hrepenenje po odrešenju. Takole pravi: "Njegova naloga je. da odrešuje, ute-lešuje, ostvarja in pomaga ostvarjati človeka vredno življenje. Njegova naloga je, da oznanjevanje evangelija krepko združuje s človeškimi prizadevanji."33 Tako se Kocbek
31	E. Kocbek: Osvobodilni spisi I. 2X0.
32	E. Kocbek: Pred viharjem, 141.
33	E. Kocbck: Osvobodilni spisi 1, 330.
približa žc v tistem času teologiji osvoboditve, kakršna jc nastala pozneje v Latinski Ameriki.
Za Kocbeka je in mora biti "stvaritcljski trenutek najvišji trenutek človekovega življenja in mora ga sprejeti za temelj življenja vsakdo, ki hoče biti zvest svoji človečnosti".14 Prav ta trenutek pa je Slovencem bil dan z. osvobodilnim bojem in tako sc druži s politično revolucijo slovenstva krščanska revolucija v OF, kakor izrccno pove.35 Kristjan nc sme mimo klica, ki mu prihaja po zgodovinskem dogajanju. Mora sc odzvati. tvegati, odločiti sc z.a silovito dejanje revolucije, za sodelovanje z drugimi, biti res aktivno navzoč.
Vsekakor pa jc bila odločilna za njegovo razumevanje krščanstva, in zato tudi za njegove naravnost religiozne poglede na osvobodilno gibanje, njegova vizionarska narava. ki jc bila vsa zazrta v "svetlo prihodnost". Zato tudi ni nič nenavadna izjava, da sta človeku potrebna za odločitev z.a osvobodilni boj lc "eno samo zaupanje" in "Božja milost".36
Sklepna misel
V svoji razpravi sem pustil predvsem Kocbeku samemu, da nam je spregovoril, kajti prepričan sem, da je lc tako mogla stopiti pred nas njegova avtentična podoba.
Kocbck je bil, kot smo razbrali iz njegovega razmišljanja, naravnost mistično navdihnjen vernik, intuitivno naravnan mislec, videč in umetnik, pesnik, kar je razvidno vseskozi iz njegovega izražanja. Kot takšen se jc odločil za osvobodilni boj. v njem sodeloval in mu ostal ves čas popolnoma predan. Njegov "kari/matični optimizem" jc izhajal iz njegove vizije evangeljskega krščanstva in s to lučjo osvetljenega osvobodilnega boja v službi slovenskega naroda, posameznika in človeštva, v službi odrešenjske krščanske ideje. "Svetlo prihodnost" je imel vedno tako živo pred očmi, da je tudi zaradi tega marsikaj spregledal, marsikaj precenjeval, drugo pa zopet podcenjeval. Zato ima prav J. Gradišnik, ko pravi: "Za premagovanje težav (v življenjski praksi) so potrebne neke druge človeške lastnosti, nc toliko bistra in globoko segajoča misel kolikor trezna presoja, kaj je uresničljivo, po kakšni poti se da kaj doseči, kaj ostaja v mejah človekove zmogljivosti in spremenljivosti. Te lastnosti bi moral imeti dober politik, pa ludi vsak dober javni delavec v širokem pomenu te besede. Nekaterih od teh lastnosti jc Kocbeku gotovo primanjkovalo, saj se tudi lc poredko združujejo z lastnostmi vidca 111 misleca."37 Tako je žal potekalo osvobodilno gibanje, se razvijalo v drugo smer in so mu vodilni v OF vtisnili vedno izraziteje drugačen pečat, kakor je Kocbek upal in veroval; da, ludi upravičeno pričakoval glede na dogovore in zagotovila od začetka. To se je dogajalo že med osvobodilnim bojem, šc bol j pa sc je pokazalo po končanem boju.
A kljub temu ostane Kocbek "hraber in zvest bojevnik za slovensko svobodo, pa tudi izviren, evangeljsko zavzet pričevalec sodobne krščanske omike", kot pravi F. Vodnik.38 Da. Kocbck jc in ostane idejno in literarno nedosegljiv krščanski pričevalec osvobodilnega boja v lelih 1941-1945 in prav tako neustrašen pričevalec evangeljskega krščanstva, evangeljskega aktivizma in humanizma ali krščanskega ctosa kot temeljne scslavnicc svojega življenja in dela. Bil je izreden Slovenec, mislec in mojster besede.
Njegove poglede je sicer treba razumeti v kontekstu usodnih razmer in boja na
ij
Prim, prav tam. 332.
35	Prim, prav tam 1X7.
36	Prim. E. Kocbck: Osvobodilni spisi 11, Ljubljana (Društvo 2000) 1993, 63.
37	J. Gradišnik: Časovni pregled in sklepna beseda, v: E. Kocbek: Svoboda in nujnost, .344.
38	Prim. F. Vodnik, n.d., 7.
življenje in smrt kol iskreno izpoved notranjih doživetij in bojev, zmag in porazov, pa tudi kot izraz izredne zavzetosti za uresničenje svetlih ciljev osvobodilnega boja in neomajne vere v lepšo prihodnost slovenskega naroda in sploh človeštva. Vsekakor pa se ludi Kocbck ni mogel izogniti nevarnosti, ko namen posvečuje sredstvo, zavzetost za prihodnost žrtvuje sedanjost, utopija otopi čut za realnost, precenjevanje skupnosti prezira posameznika, silovitost akcije zamori ljubezen, "modrost" zmagoslavja zametu jc "nespamet križa" in sc mistika približa "hereziji". Vendar sc bomo k njemu šc in še vračali in črpali iz. zakladnice njegovih pobud in misli.
Anton Trstenjak kot intelektualec
JOŽE RAMOVŠ
Povzetek
Članek prikaže v prvem delu Trstenjakovo življenje in delo, i/, česar so vidni formalno količinski rezultati Antona Tstcnjaka kot enega najbolj znanih slovenskih humanističnih intelektualcev 20. stoletja. V drugem delu pa avtor izlušči pet značilnih razsežnosti Trstcnjaka kot intelektualca: vzgojno doto iz rodne družine, lastno družbo, bister intelckt, garaško delavnost in pošten odnos do življenjskih nalog, samostojno pot in kritičen odnos do skrajnosti ter značilno posredniško vlogo - graditeljstvo mostov.
Uvod
Razprava o intelektualcih ali razumnikih jc vedno znova živa. Je namreč ena od osnovnih intelektualnih tematik, ob kateri inlclcktualci oblikujejo svojo identiteto. Razmislek o razumništvu stopi posebej v ospredje duhovnega snovanja intelektualcev, ko v močno spremenjenih družbenih razmerah iščejo nove paradigme za človeško sožitje in seveda tudi svojo vlogo v družbi. Znano jc na primer Sartrovo razpravljanje o intelektualcih, ki jc postalo del današnjega pojma intcleklualcc. ali pa Kocbekovo pri nas.
Razmislek o Trstcnjaku kot intelektualcu postavljamo v okvir stalnega samozavedanja intelektualcev ter samoovedanja inlclektualčcvih možnosti in nalog. Včasih je to samozavedanje in samoovedanje bolje početi z analiziranjem fotografije družbene resničnosti, drugič v osebni intirni s kritičnim pogledom vase pred ogledalom lastnega življenja in dela, tretjič ob spominjanju na živ zgled intelektualca - prijatelja, znanca, kolega od blizu ali z druge strani zemeljske oble.
Moj prispevek jc spominjanje na učitelja in sodelavca, predvsem pa bližnjega prijatelja. Najprej bom povzel njegovo življenje in delo. iz. česar sc - vsaj formalno -lahko seštevajo točke Trstcnjakovih intelektualnih rezultatov, nato pa bom nanizal nekaj poudarkov, kjer sc zdi, da zaživijo specifične kvalitete Trstcnjaka kol intelektualca.
Trstenjakovo življenje in delo
Anton Trstenjak sc jc rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in srčno dobri materi Mariji, umrl pa 29. septembra 1996 v Ljubljani.
Osnovno šolo jc končal v Ncgovi. klasično gimnazijo pa v Mariboru, kjer je leta 1926 z odliko maturiral. Leta 1926/27 jc študiral teologijo v Mariboru, od 1927 do 1933 pa filozofijo in teologijo v Innsbrucku: tam jc leta 1929 doktoriral iz filozofije, leta 1933 pa iz teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 19.31. V Iclih 1935 in 1937 se je strokovno izpopolnjeval v Parizu, v letih 1941/42 pa sc je specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemclliju v Milanu.
Po končanem študiju je v letih 1934 do 1939 služboval kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru, v letu 1939/40 pa kot profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru. Leta 1939 se je habilitiral ter bil od leta 1940 do upokojitve leta 1973 profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. V letu 1945 so mu
ponudili doccnturo na psihološkem inštitutu milanske univerze, leta 1955 pa redno profesuro na graški univerzi, toda prednost je dal službi svojemu narodu. Strokovno in znanstveno je ustvarjalno delal do zadnjega dne življenja, čc bi pa šteli izdane knjige, sta bili prav zadnji desetletji najbolj plodni.
Bil jc član več kakor desetih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Od 1979 je bil dopisni in od 1983 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1993 ga jc imenovala za svojega rednega člana tudi Evropska akademija znanosti in umetnosti.
Za svoje strokovno delo je dobil več visokih ccrkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj, med drugim jc bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata in odlikovan z jugoslovanskim redom dela, dobil 1988 nagrado AVNOJ. 1995 mu je predsednik Slovenije podelil najvišje slovensko državno odklikovanjc, leta 1993 jc postal ambasador znanosti Republike Slovenije, dobil 1983 zlati doktorat univerze v Inns-brucku, 1990 častni doktorat Univerze v Mariboru in 1994 Univerze v Ljubljani.
Trsten jak je napisal 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih, skoraj šc toliko naslovov štejejo prevodi in ponatisi njegovih knjig. V domačih in tujih revijah in zbornikih je izšlo čez 500 njegovih strokovnih razprav in člankov, samo v švicarski znanstveni reviji za psihologijo (Schweizerische Zeitschrift fiir Psychologic) jih jc objavil skoraj 70.
Trstenjakove knjige in članke lahko razvrstimo v pet glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka in narodnostna dela. Preleteli jih bomo tako, da se bomo omejili le na naštevanje glavnih knjig.
V znanosti je poslal Trstenjak znan z odkritjem zakona o percepciji valovnih dolžin barv. Eksperimentalnim raziskavam v psihologiji barv se je posvečal od specializacije v Milanu naprej, zlasti v prvih dveh desetletjih po vojni, ko sc zaradi družbenih razmer čemu drugemu, kar je znal in hotel, ne bi niti mogel niti smel. Ob seri ji znanstvenih člankov v tujih revijah je dosežke predstavil tudi doma v knjižni obliki (Trstenjak. 1948) in v obširni razpravi (Trstenjak. 1950). Barvni psihologiji je ostal vse življenje zvest v teoriji in praksi, 1978 je izšla obširna knjiga Človek in barve (Trstenjak. 1978). Pravkar je Inštitut Antona Trstenjaka izdal Psihologijo barv (Trstenjak. 1996) v okviru Izbranih del Aniona Trstenjaka.
Sicer pa je s področja psihologije dobra polovica vseh njegovih knjig. Nekaj izjemnega je, da jc uspel enako z deli življenjske psihologije za vsakdanjo rabo slehernega človeka, ki so v stotisočih izvodov izšle zadnjih 40 let pri Mohorjevi družbi, in v specialnih znanstvenih monografijah različnih psiholoških panog. Nič manj izjemen ni njegov enciklopedičen pregled na celoto psihologije njegovega časa. Tretja značilna posebnost in odlika Trstenjakovcga obširnega psihološkega opusa jc personalislična usmerjenost, ko posamezna specialna psihološka vprašanja in smeri vedno obravnava v okviru podobe osebnega človeka, zato jc vsako njegovo psihološko delo že bolj ali man j tudi antropološko. Naštejmo glavna psihološka dela.
Poljudno strokovna dela življenjske psihologije, čc uporabimo njegov priljubljen izraz, so zlasti: Med ljudmi (Trstenjak. 1954), Pota do človeka (Trstenjak. 1956), Človek v ravnotežju (Trstenjak. 1957), Človek v stiski (Trstenjak, I960), Če bi šc enkrat živel (Trstenjak. 1964), Človek samemu sebi (Trstenjak, 1971a). Človek in sreča (Trstenjak, 1974a).
Med Trstenjakovimi psihološkimi strokovnimi in znanstvenimi deli ima verjetno največji pomen enciklopedični Oris sodobne psihologije v dveh knjigah (Trstenjak. 1969 in 1971). Pod kritičnim vidikom je celoto psihologije obdelal v Problemih psihologije (Trstenjak, 1976). Veliko monografsko sintetično delo je tudi Psihologija ustvarjalnosti (Trstenjak. 1981). Ukvarjal se je z več psihološkimi vejami, kjer je pisal stro-
kovne članke, prej ali slej pa i/dal tudi večje knjižno delo. Na teh področjih velja večinoma za začetnika veje pri nas. Poleg psihologije barv so to zlasti pastoralna psihologija (Trstenjak, 1941 in 1946) - na tem področju je svetovni pionir, psihologija dela (Trstenjak, 1951 in 1979), teorije zaznav (Trstenjak. 1983), ekonomska psihologija (Trstenjak, 1982). ekološka psihologija (Trstenjak, 1984) in gralologija (Trstenjak. I985a).
Druga skupina Trstcnjakovih del je s področja integralne filozofske antropologije. To velja, če gledamo količinsko na število knjig in člankov, medtem ko jc vsebinsko Trstenjakov prispevek verjetno največji prav v antropologiji. Vsa njegova pisna dela, svetovalna pomoč ljudem v stiskah in pedagoško delo so pri Trstcnjaku odraz iskanja celostnega sodobnega odgovora na večno vprašanje: Kdo in kaj jc človek?
Tudi pri antropoloških delili imamo vzporednico poljudnoznanstvenih knjig v razumljivem jeziku z.a široke množice ljudi: Hoja za človekom (Trstenjak, 1968). V znamenju človeka (Trstenjak. 1973), Biti človek (Trstenjak. 1989a). Dobro jc biti človek (Trstenjak, 1990), Po sledeh človeka (Trstenjak. 1993), Človek simbolično bitje (Trstenjak, I993a) in Umrjcš, da živiš (Trstenjak, 1993b). Veliki monografski znanstveni deli s lega področja pa sta Človek bilje prihodnosti (Trstenjak, 1985) ter Človek končno in neskončno bitje (Trstenjak. 1988). Omeniti moramo še knjigo izbranih razprav Za človeka gre (Trstenjak. 1991 a).
Med Trstcnjakovimi filozofskimi deli prednjačijo nemške razprave o slovenskem filozofu in njegovem rojaku Francetu Vcbru (Trstenjak, 1972). Tedaj povsem sveži Vebrovi filozofiji jc namenil ludi svojo filozofsko disertacijo. Za Vcbrovo filozofijo, ki je psihološko usmerjena v človekove doživljaje, pa je imel Trstenjak čut že od svojega prvega srečanja s filozofijo v gimnaziji. Ko je postal Vcber profesor filozofije na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi in so začele izhajali njegove knjige, so gimnazijski profesorji očitno dobili od šolskih oblasti program, da poučujejo svoje dijake (ludi) predmetno teori jo. Trstenjak sc jc spominjal, kako se je njihov profesor mesec dni mučil z razlago po Vebrovi knjigi, ki jc tudi sam ni razumel. Potem jc dijakom dal kontrolno nalogo in poudaril, da preverja sebe in da le ocene ne bodo nič vplivale na uspeh. Ko je naloge vrnil, jc dajal: "Tako jc. kakor sem predvideval: nihče ni razumel ničesar. Razen enega: la pa pozna Vebra veliko bolje kakor jaz." In pogledal je Trstcnjaka. ki jc sproti v polah kupoval vsako Vcbrovo knjigo in jo študiral. Do konca gimnazije mu jc ta profesor dajal odlično oceno iz filozofije, vprašal pa ga ni nikoli več ničesar.
Trstenjak jc kot profesor filozofi je na Teološki fakulteti ves čas predaval ludi zgodovino filozofije. Vse življenje je dopolnjeval obširna in pregledna skripta, ki so jih izdali po zapiskih slušatelji, sam pa pregledal in popravil. Mnogi so ga nagovarjali, naj delo izda v knjigi, saj so ga nekateri profesorji filozofije cclo v tujini uporabljali za svoja predavanja. Za izdajo lc Zgodovine filozofije se jc odločil šele zadnja leta v okviru Izbranih del (Trstenjak, 1996a). V tej zbirki so že po njegovi smrti izšli glavni spisi o Vcbru in del drugih filozofskih spisov (Trstenjak. 1996b).
Čc je kultura vse, kar je ustavil človeški duh, potem drži, da lahko o njej plodno razmišlja človek, ki jc sam širokega in ustvarjalnega duha. Trstenjak je bil gotovo kvalificiran za to in plodno jc posegel s svojim pisanjem tudi na področ je kulture. Sem sodi žc njegov prvi objavljeni strokovni članek (Trstenjak. 1928), če ne štejemo člankov v dijaških in študentskih časopisih. Izvirno jc raziskoval vilrc umetniškega ustvarjanja (Trsienjak, 1953), razčlenjeval razmerja med krščanstvom in kulturo (Trstenjak, 1975), /lasti pa ga je vedno privlačevalo raziskovanje besede, skozi prizmo katere se izraža človeški duh najbolj neposredno in obenem najbolj simbolično skrito (Trstenjak. 1989). V obširni knjigi jc prikazal tudi pet velikih mislecev lega stoletja, ki so mu bili vsak po svoje blizu (Trstenjak, 1992).
Trstenjak je veliko raziskoval in pisal tudi o slovenskem narodu. Žc njegova dela o družini lahko razumemo v okviru zanimanja in ljubezni do družine lastnega naroda (Trstenjak, 1974 in 1994). Posebej je raziskoval značaj Slovencev v posameznih pokrajinah, vprašanje narodnih manjšin ter vzgibe za preživetje in napredek številčno majhnih narodov - na tem področju je med drugim napisal skupaj z, znanim dunajskim psihiatrom Erwinom Ringlom knjigo O koroški duši (Ringl, Trstenjak, 1992). Največje delo s tega področja jc knjiga Misli o slovenskem človeku (Trstenjak, 1991), ki je izšla med osamosvajanjem Slovenije. Tudi Trstcnjakova zadnja knjiga jc s tega področja: monografija o slovenski poštenosti (Trstenjak, 1995).
Morda bi bilo treba govoriti tudi o šesti, teološki skupini njegovih del, saj je bil tudi doktor teologije, profesor na teološki fakulteti in duhovnik. Na tem področju jc po briljantni disertaciji ostal v glavnem pri priložnostnih člankih. Edino večje povsem teološko delo jc natis njegovih duhovnih vaj za duhovnike (Trstenjak, 1975a). Vsekakor se v Trstenjakovih delih izražata skupaj z. vsemi drugimi značilnostmi njegove osebnosti tudi religiozna dimenzija in njegovo verovanje; tega nikoli in nikjer ni skrival, nikoli in nikjer pa ni prestopil meje. kjer bi drugemu ponujal svoja prepričanja in stališča. Takšno duhovniško držo je utemeljeval že v svoji pastoralni psihologiji, po več kakor dveh desetletjih pa je razvoj v katoliški Cerkvi potrdil to smer tudi javno in formalno.
Trstcnjakova pisna dela so berljiva in odsevajo močan osebnostni eros avtorja. Ta je sestavljen iz več komponent. Ena je avtorjevo gigantsko znanstveno-raziskovalno delo, ki mu jc posvetil vse življenje, čeprav je ironija, da jc šele tri leta pred smrtjo bil prvič v življenju financiran pri manjšem raziskovalnem projektu, ki ga je prijavil Inštitut Antona Trstenjaka; vse dotedaj je vse raziskovalno delo financiral sam. Temeljna komponenta lega erosa jc najbrž njegova značilna topla človeška, socialna in nevsiljivo krščanska osebnostna drža. Razločno razpoznavni sta vsaj še dve komponenti Trstenjakovcga erosa v njegovih delih: profesorsko-pedagoška in svetovalno-tcrapevtska.
Kol dober pedagog se je izkazal že v začetku poklicnega delovanja: bil je gimnazijski katehel v razredih, ki so bili zelo liberalni in komunistični. Toda dijakinje in dijaki, ki jih je tedaj učil verouka, so ga ohranili v največjem spoštovanju: vse do smrti so ga mnogi obiskovali. Tudi kot univerzitetni profesor jc bil priljubljen, saj so njegova predavanja na Teološki fakulteti prostovoljno obiskovali študentje iz drugih fakultet, kar jim je v tedanjih razmerah lahko zelo škodilo pri poznejšem iskanju službe. Podobno so žela uspeh njegova številna predavanja in referati na strokovnih srečanjih doma in po svetu, kjer jc presenečal tu jce s svojo gladko nemško, pa tudi italijansko, francosko in angleško govorico - praviloma na pamet. Bil je tudi iskan poljudno strokovni govornik za široke množice, pridigar v cerkvah ali slavnostni predavatelj na prireditvah. Vsa njegova pisna dela odsevajo nekaj značilnega Trstenjakovcga erosa živega odnosa s človekom, ki se je seveda najbolje kazal v neposrednem živem stiku s poslušalci.
Več kakor petdeset let jc Trstcnjakova soba v Ljubljani bila najbolj obiskana neformalna psihološka ordinacija za svetovalno in lerapcvsko pomoč ljudem v osebnih in družinskih stiskah. Kadar je bil doma, se je tudi po deset in več l judi dnevno zvrstilo pri njem; pisal jc večinoma drugod. Za svetovanje in terapevtsko pomoč ni nikoli maral plačila; vedno ga je zavrnil z. besedami:
"Če je treba človeku za dobro besedo v stiski plačali z denarjem, je blizu konec sveta!" Brez poznanja Trstenjakovcga svetovalnega dela ni mogoče v celoti razumeti njegovega pisnega opusa, kajti življenjski realizem njegove besede sc je v veliki meri napajal v čutečem poslušanju težkih človeških usod.
Nekatere značilne razsežnosti Trstenjakovega razumništva
Specifične razsežnosti Trstenjakovega razumništva hi iskal v petih smereh.
1.	Vzgojna dota iz rodne družine
Njegov oče je bil samostojen mali kmet; ne najemnik-viničar niti veleposestnik, pač pa kmet, ki je svoje dobro vino moral pridelati sam v potu svojega obraza, toda pridelal jc kvalitetnega, tako daje "vino šolalo" njegovega edinega sina, kakor seje rad pošalil Trstenjak. Oče je ostal v očeh Trstcnjaka vse življenje vzor skromnega in ponosnega, delavnega in poštenega človeka. To pa so tudi nenadomestljive sestavine intelektualca. Res je Trstcnjakov oče v svojem okolju veljal za razumnika. Bil je župan skupine okoliških vasi. Vsak kmet ga je vzel s seboj, ko je moral za kako pomembno stvar "k oblastem", saj je oče vedel na pamet vse katastrske številke parcel v občini. Tudi po nasvete in za poravnavo sosedskih sporov so se ljudje obračali k njemu, saj je imel zrelo in samostojno mišljenje ter razsojanje v problemih, vendar na način, ki ljudi ni ogrožal. Vse te poteze najdemo tudi v Trstcnjaku in so značilnost njegovega razumništva.
Emocionalno barvo svojega razumništva je Trstenjak imel po svoji materi. Njena slika je vedno visela nad njegovo posteljo. V Trstenjakovi zavesti je bila njegova mati predvsem dober človek z veliko čuta za lepoto in skladnost, za kulturo in dobre medčloveške odnose. Med drugim je zelo lepo in rada pela, kar je odlikovalo tudi Trstcnjaka.
2.	Osebna družba
Ena od skrivnosti modrega življenja je gotovo družba, ki si jo človek izbere za svojo. V gimnazijskih in študentskih letih si jc Trstenjak izbral družbo v duhovnem okolju mladinskega gibanja, katerega duhovni oče v Evropi je bil Romano Guardini -miselni predhodnik drugega vatikanskega koncila. V tem krogu so bili njegovi somišljeniki in prijatelji mnogi, ki so pozneje pustili odločilne sledi na raznih področjih v našem narodu, na primer pedagog Josip Jcraj, pesnik Edvard Kocbck, nadškof Jože Pogačnik, slavist Jakob Šolar, pesnika Tone in France Vodnik, "oče" naše telesne kulture Drago Ulaga, znani pljučni zdravnik Tomaž. Furlan, pedagog Stanko Gogala, balet-nik Pino Mlakar in drugi. Po prihodu v Ljubljano jc Trstcnjaka takoj vzel v svoj prijateljski krog pisatelj in vodilni kulturnik Finžgar. Poleg tega jc Trstenjak vzdrževal redne prijateljske stike tudi z nekaj strokovnjaki slovenskega rodu in tujci po svetu, zlasti pa z. nekaterimi koroškimi in tržaškimi Slovenci.
Kot razumnik si je Trstenjak razumno iskal krog prijateljev širokega in globokega duha. V redni komunikaciji z. njimi je nenehno širil in poglabl jal svoje razumništvo, njegovi prijatelji pa svoje ob njem.
3.	Bister intelekt, garaška delavnost in pošten odnos do življenjskih nalog
Pojem intelektualec jc izpeljanka iz pojma intelekt, razum; brez razuma ni razumnika, neinteligenten intelektualec jc klavrn, čc vzamemo pozitivno jedro vsebine tega pojma, ki je sicer lahko večumen in sporen v sodobni psihologiji.
Še tako briljanlcn razum pa sam po sebi še nc naredi razumnika. Pomislimo samo, da so med mladimi zasvojenci z. mamili zvečine skoraj sami nadpoprečno inteligentni dekleta in fantje. Razum terja od človeka toliko več delavnosti, kolikor bolj je bister. Za intelektualca sc pričakuje, da ima po naravi vrhunsko bistrino razuma, ki jo neprestano oblikuje in uporablja z lastnim marljivim delom.
In šc tretja lastnost je nepogrešljiva za intelektualca: intelektualna poštenost. Intelektualec mora realistično dojemali naravo in biti pošten do nje, soljudi in družbo ter
biti pošten do njiju, samega sebe in svoje življenjske naloge ter biti pošten do njihove uresničitve.
Trstenjak je bil v tej točki vrhunski vzor intelektualca. Bistrino razuma, logičnega sklepanja in spominske zmožnosti mu je narava naklonila v izjemni količini. Rodna družina in vzgojitelji v mladosti so ga naučili velike delavnosti, sistematičnosli, reda in vztrajnosti. Sam pa se je od mladosti naprej odločal pošteno po vesti za to, da je opravil v sleherni življenjski situaciji nalogo, ki jo je spoznal za možno in smiselno.
4. Samostojna pot in kritičen odnos do skrajnosti
Trstenjak je bil po naravi miren, nebojevit. Po značaju in prepričanju je bil zagovornik zmerne zlate sredine in medčloveške sloge. To samo po sebi ni posebna značilnost intelektualca; prej si ga predstavljamo kot revolucionarnega bojevnika za uresničitev pomembnih ciljev v družbi. Med Trstenjakovimi prijatelji so bili tudi intelektualci takega kova. Odobraval jc njihovo držo, saj jc vedel, da je to njihov slog, skladen z. njihovimi zmožnostmi, sam pa je gojil svojega, mirnega in sredinskega, kjer sc življenjske cilje dosega počasi in z veliko vztrajnosti.
Žc celo stoletje je v slovenskem narodu družbena klima, ko jc "v modi" kolekti-vistična delitev ljudi na "naše in one", tako katoliška "delitev duhov" kakor marksistična "razredna diferenciacija". Viktor E. Franki (1987: 115) razčlenjuje psihološko patologijo našega časa in ugotavlja, da jc kolektivizem, to jc neosebno doživljanje, presojanje in ravnanje po nekem skupinskem stereotipu, ena od štirih množičnih patologij ali "kolektivnih nevroz" našega časa, ki zajeda duševno zdravje mnogih v skupnosti in se kaj hitro kombinira z naslednjo od patologij, fanatizmom: ta pa negira človeško dostojanstvo osebe drugega, drugače mislečega. Take razmere niso naklonjene "zlati sredini". V njih ostaja miroljuben človek in učitelj složnega sožitja med ljudmi "nikogaršnji" - na tanki ločnici med obema taboroma, kamor letijo strele z obeh strani. V potrebi pa seveda obe strani radi uporabila takega človeka za svojo korist.
Vse to je doživljal Trstenjak vse življenje. Naj povem ob koncu nekaj anekdot iz njegovega življenja kol ponazorilo.
Pred vojno je imel v gimnazijskem razredu v Mariboru dijaka, ki jc bil sin veleposestnika in se je iz objestnosti napol javno hvalil s tem. da je komunist. Med vojno se je Trsten jak z njim srečal na ljubljanski ulici, ko je bil ta fant tajni domobranski policist v civilu. Fant ga je z enako objestnostjo, kakor nekaj let prej v gimnaziji, ogovoril: "Glejte gospod, kako se spreminjajo časi! V gimnaziji sem jaz veljal za komunista in bi me vi kot katehet lahko izključili iz. šole. Zdaj veljate vi kol socialist za nevarnega in jaz vas lahko takoj pošljem v Dachau. Pa vas ne bom." Tako jc milostno sklenil pozdrav svojega nekdanjega učitelja verouka.
V povojnih letih jc bil Trstenjak kot duhovnik sumljiva osebnost, ki jo je bilo treba špijonirali. Nekoč jc potožil uradnici na Univerzi - bil je zadnji dekan Teološke fakultete pred njeno izključitvijo iz Univerze -. da ga menda pet ljudi špijonira. Skrivaj ga je vprašala: "Ali štejete tudi mene mednje? " Ko jc začudeno zanikal, mu je zaupala: "Odslej vedite, da vas šest!"
Včasih nam je resno povedal, kako ga je v tistih časih "angel varuh" rešil desetletnega zapora. Nekega dne je šel iz. univerze domov in neznana dama, ki jc šla neposredno mimo njega, mu je rekla: "Ničesar ne verjemite nikomur!" To čudno sporočilo mu je odmevalo v glavi, ko je nekaj trenutkov za tem vstopil v svoje stanovanje, kjer sta ga čakali dve ljubeznivi dami in mu hoteli izročili samo pozdrave od nekega duhovnika iz. Trsta, od koder sta prišli. Proti svoji naravi ju jc ostro prijel, kdo sla in kaj ima on z vsem tem; takoj da ju gre naznanit policiji, ki je bila v isti hiši v sosednjem stanovanju. Res jc odšel, ženski pa tudi. Naslednje jutro so brali v časopisih, kako jc ta duhovnik
največji izdajalec, in nekaj duhovnikov. Trstcnjakovih kolegov, ki sc damama na prinesen pozdrav niso odzvali tako nekulturno, jc dobilo vsak po deset let zapora.
Pri vsem tem pa jc zanimiva ugotovitev, da Trsten jak ni utrpel usodnih udarcev nc z leve ne z. desne skrajnosti kljub temu, da je bil vedno samostojnega prepričanja in je na blag način povedal tudi kritično besedo do skrajnih pozicij. Mnogi, ki se ludi niso izpostavljali, so hudo "nastradali". Kako naj si to razložimo? Poglejmo še katero njegovo življenjsko anekdoto te vrste.
Ko so leta 1939 v Beogradu po dvajsetih letih "nenadoma" rešili ljubljanski univerzi prošnjo za drugega profesorja filozofije na Teološki fakulteti, so prijatelji, ki so bili tam profesorji, Trstcnjaku sporočili, naj hitro kandidira. To jc rad storil, saj si je zelo želel na Univerzo. Vedel pa jc tudi, da mu mnogi v Ljubljani niso naklonjeni zaradi pripadnosti mladinskemu gibanju. Imel jc enega protikandidata, ki so ga ti krogi očitno šteli za svojega. Toda izvolili so soglasno Trstcnjaka in eden od vodilnih profesorjev fakultete, ki je bil sicer proti njemu, jc dejal: "Trstenjak jc imel preveč pokazati!"
Med vojno so v Ljubl jani na neki duhovniški konferenci, k jer se jc zbralo več sto duhovnikov, povabili Trstcnjaka, daje predaval o pastoralni psihologiji. V tistem času so prihajale proti njemu na škofijo ovadbe, da bi ga spravili s fakultete. Tudi to predavanje jc bilo na nek način past, kajti v razpravi se je po predavanju takoj javil prvi, češ da je to. kar smo pravkar slišali, čisti modernizem (proti modernizmu so morali tedaj duhovniki opravili posebno prisego), mešanje psihologije v teologijo in če nekdo lak predava bodočim duhovnikom na Teološki fakulteti, bomo daleč zašli... Nato se je oglasil v enakem tonu drugi in še tretji. Vsi so vedeli, da ludi škof Rožman. ki jc sedel v prvi vrsti, ni naklonjen Trstcnjaku. Tedaj jc škof vstal, se obrnil proti občinstvu in rekel: "Gospodje, nihče naj ne reče več besede proli predavanju prof. Trstcnjaka! Tega. kar je predaval, smo zelo potrebni jaz in mi vsi. Vas, gospod prof. Trstenjak. pa tukaj pred vsemi duhovniki prosim, da nam napišete o tem celo knjigo." To je bila pobuda za pisanje Pastoralne psihologije, ki jo je takoj med vojno napisal, sam škof pa prebral in dal potrebno cerkveno dovoljenje za izdajo.
Po vojni so bili vsi Trstcnjakovi kolegi brez. potnih listov. Trslcnjak jc zanj takoj zaprosil. Potreboval ga je zaradi tesnih znanstvenih stikov / Milanom in drugimi središči barvne psihologije, pa tudi siccr jc bil svetovljan, ki ni dolgo strpcl doma: vse življenje jc imel polni list pri sebi v žepu suknjiča. Udbovci so nui potni list takoj prinesli in mu ga dali z besedami: "Pojdite v tujino, da bodo zunaj videli, da pri nas nc preganjamo duhovnikov. Pazite pa, kaj boste govorili!"
Menim, da lahko na zastavljeno vprašanje, zakaj Trstenjak v primerjavi z mnogimi kolegi ni z nobene strani utrpel usodnih udarcev, odgovorimo z njegovo osnovno usmeritvijo v človeka. Človek je bil zanj pred idejami. Tudi skrajno ideološko zamra-čeni ljudje, ki doživljajo sebe kolcktivistično, svoj odnos do drugih pa fanatično, čutijo, da jc resnica življenja drugačna. Ob nekom, ki mu v resnici "gre za človeka", se za trenutek človeško prebudijo in ustavijo v samorazdiralnosti in razdiralnosti do drugih.
Za Trstcnjaka kot intelektualca je torej posebej značilna samostojna pot zunaj skupin, nebojevito ostajanje v zlati sredini in nenasilno kritičen odnos do skrajnosti.
5. Graditelj mostov
Če jc v intimnem osebnem pogovoru s Trslenjakom beseda nanesla na dejstvo, da je duhovnik, sc je rad poimenoval poniifex - graditelj mostov, po-srednik; pontifex maximus jc službeni naziv za papeža. Trstcnjaku jc bilo povsem tuje. da bi sc potegoval za nazive in časti v hierarhiji duhovniškega stanu, izraz poniifex pa mu je ugajal najbrž zaradi pojmovne vsebine.
Danes bi morda najbolje označili bistvo njegove usmerjenosti, če bi rekli, da je
bila ekološka, sistemska ali zelena na socialnem in duhovnem področju. Trstenjak je verjel, da jc resničnost smiselna celota, sistem, v katerem ima vsaka stvar svoje smiselno mesto in vrednost: vsak človek s svojim značajem, vsaka človekova življenjska izkušnja, vsaka posamezna znanstvena smer. vsaka človeška potreba in energija pa tudi vsaka človeška težava, stiska, zmota in krivda. Glavni problem je, da ljudje nc odkrijemo smisla posamezne stvari, da je ne postavimo na pravo mesto, da ne vidimo njene vrednosti tam, kjer jo v smiselni celoti resnično ima, pač pa pogosto tam, kjer je nima. Življenjska modrost jc, da človek vidi smiselno celoto in pravo mesto vsake stvari v tej celoti, da pomaga graditi mostove med posameznimi deli celote. Tak človek je pontifex.
Zato sem s prepričanjem v trenutku slovesa od pokojnega prijatelja in predstojnika na Plečnikovih Žalah v Ljubljani (Ramovš, 1996) dejal:
"Trstenjak jc vsaj sedem desetletij - od svojega prvega tiskanega članka 1926 -gradil mostove:
-	v znanosti mostove do novih spoznanj in odkritij človeškega razuma,
-	v antropologiji mostove med različnimi strokami in znotraj njih med različnimi teorijami.
-	pri strtih ljudeh mostove do novega upanja,
-	pri sprtih ljudeh mostove med možem in ženo, med starši in otroci, med "sovražniki" vseh barv in nazorov v vojnem in mirnem času,
-	delavnim ljudem je pomagal premoščati psihološke prepade med človeškimi željami in resničnostjo,
-	pri zaprtih in preganjanih, zlasti med vojno, most do prostosti.
-	pri odprtih iskalcih zadnjih skrivnosti most proti obzorjem Duha,
-	pri nadarjenih most do polne ustvarjalnosti,
-	pri sleherniku most za nenehno hojo za človekom, za človeškim dostojanstvom, za trdno voljo do smiselnega človeškega življenja."
Ena od posebnih značilnosti Trstenjakovcga razumništva je posredništvo, graditeljstvo mostov.
Literatura in viri
Franki E. Viktor (19X7). Logotherapic umi Existenzanalyse. MUnchen-Zlirich: Piper. Ramovš Jože. Pogovori s Trstenjakom. Neobjavljeni magnetogrami.
Ramovš Jože 11996). Nagrobni govor na žalni komemoraeiji ob Anionu Trslcnjaku v Ljubljani na Žalah. Ringl Erwin. Trstenjak Anion (1992). O slovenskem človeku in koroški duši Cclovcc-Ljubljana-Dunai. Trstenjak Anton (I92X). V luči slolelij. V: Križ I: 5-X
Trsienjak Anion (1941). Mclodika verouka. Očrt versko pedagoške psihologije. Ljubljana. Prevodi v
italijanščino (2 izdaji) in španščino Trstenjak Anton (1946). Pastoralna psihologija. Ljubljana. Dopolnjen ponatis 19X7. prevod v hrvaščino Trsienjak Anion (I94X). Zlivanje in ločevanje barvnih vtisov. Celje: Mohorjeva družba. Trsienjak Anion (1950). Fenomenološka razčlenitev barv. Razprave SAZU. I. razred. Ljubljana: SAZU. Trsienjak Anion (1951). Psihologija dela. Ljubljana.
Trstenjak Anion (1953). Psihologija umetniškega ustvarjanja. Ljubljana: SAZU
Trsienjak Anion (1954). Med ljudmi. Celje: Mohorjeva družba. Ponatisi: 19X0 in 1991 ter 1971 pri
Mohorjevi družbi v Celovcu, prevod v italijanščino, češčino in hrvaščino. Trstenjak Anion (1956). Pola do človeka. Celje: Mohorjeva družba. Ponatisi 19X0 in 1991, prevod v hrvaščino.
Trsienjak Anion (1957). Človek v ravnotežju. Celje: Mohorjeva družba. Ponatisi 19X1 in 1993. prevod v hrvaščino
Trsienjak Anion (1960). Človek v stisk i. Celje: Mohorjeva družba. Ponatisi 19X1 in 1993. prevod v hrvaščino.
Trstenjak Anton (1964). Če hi šc enkrat živel. Celje: Mohorjeva družba. Ponatis 19X6, prevod v hrvaščino. Trstenjak Anion (I96X). Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba. Ponatis 19X4, prevoda v italijanščino in hrvaščino.
Trstenjak Anton (1969). Oris sodobne psihologije. I. del: Teoretična psihologija. Maribor: Obzorja.
Izpopolnjeni izdaji 1971 in 1974. Trstenjak Anton (1971). Oris sodobne psihologije. II. del: Uporabna psihologija. Maribor: Obzorja Izpopolnjena izdaja 1974.
Trstenjak Anton (197la). Človek samemu sebi. Celje: Mohorjeva družba. Ponatis 1984, prevod v hrvaščino. Trstenjak Anton (1972). Voni Gegcnstand /um Sein. In honorem Franeisei Weber oetogenarii. Miinchcn: Dr R. Trofenik.
Trstenjak Anton (1973). V znamenju človeka. Tinje: Dom prosvete. Trstenjak Anton (1974). Stara in nova podoba družine. Tinje: Dom prosvete.
Trstenjak Anton (I974a). Človek in sreča. Celje: Mohorjeva družba. Ponatis 19X6, prevod v hrvaščino.
Trstenjak Anton (1975) Krščanstvom in kultura. Tinje: Dom prosvete.
Trstenjak Anton (I975a). Da bi bili z njim. Tinje: Dom prosvete.
Trstenjak Anton (1976). Problemi psihologije. Ljubljana: Slovenska matica.
Trstenjak Anton (197X). Človek in barve. Ljubljana: Univer/.um. Prevod v srbščino.
Trstenjak Anton (1979). Psihologija dela in organizacije. Ljubljana: Univer/.um.
Trstenjak Anton (1981). Psihologija ustvarjalnosti. Ljubl jana: Slovenska matica.
Trstenjak Anton (19X2). Temelji ekonomske psihologije. Ljubljana: Gospodarski vestnik. Ponatis 19X3.
Trstenjak Anton (19X3). Teorije zaznav. Ljubljana: SAZU.
Trstenjak Anton (19X4) Ekološka psihologija. Ljubljana: Gospodarski vestnik.
Trstenjak Anton (19X5). Človek bitje prihodnosti. Okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica. Trstenjak Anton (I985a). Človek in njegova pisava. Ljubljana: Center /a pospeševanje gospodinjstva Prevod v srbščino.
Trstenjak Anton (I9XX). Človek končno in neskončno bilje. O/nanjevalna antropologija. Celje: Mohorjeva družba.
Trstenjak Anton (19X9). Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica.
Trstenjak Anton (19X9a). Uiti človek Ljubljana: Cankarjeva založba.
Trstenjak Anton (1990). Dobro je biti človek. Ljubl jana: Katehctski ecnler.
Trstenjak Anton (1991). Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.
Trstenjak Anton (I99la). Za človeka gre. Izbrana razmišljanja. Maribor: Obzorja.
Trstenjak Anton (1992). Pet velikih Ljubljana: Slovenska matica.
Trstenjak Anton (1993). Po sledeh človeka. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Trstenjak Anton (1993a). Človek simbolično bitje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Trstenjak Anton (1993b). Unirješ. da živiš. Celje: Mohorjeva družba.
Trstenjak Anton (1994). O družini. Izbrana dela I. Ljubljana: Inštitut Antona Trstcnjaka.
Trstenjak Anton (1995). Slovenska poštenost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstcnjaka.
Trstenjak Anton (1996). Psihologija barv. 1/brana dela 5. Ljubljana: Inštitut Antona Trstcnjaka.
Trstenjak Anton (I996a). Zgodovina filozofije. Izbrana dela 2. Ljubljana: Inštitut Aniona Trstcnjaka.
Trstenjak Anion (1996b). Filozofski spisi I. l/brana dela 3. Ljubljana: Institut Aniona Trstcnjaka.
Trstenjakovo mesto v celotnem toku filozofske
antropologije
(teze)
VOJAN RUS
1
Slovenska filozofija doslej ni niti približno raziskala Trstcnjakove vloge v razvoju filozofije.
Trstenjak ima izvirno mesto v celotnem toku realne filozofske antropologije, ki jo napajajo zlasti ti močni viri: predsokratska filozofija, Aristotel, evangeljsko krščanstvo, Kantova Kritika presojevalnc moči, Marx, Masaryk, Scheler, personalisti in Fromm. Vsi ti duhovni izvori realne antropologije so vsak zase tako samostojno duhovno kreativni ter individualno bogati, da jih sploh ne moremo uvrščali v običajne filozofske šole ali filozofske smeri.
Pa vendar: kljub bogastvu njihove različnosti, le izvirne filozofije povezuje najbolj realna antropologija, ki seveda ni površni, vulgarni materializem, ampak nedog-matično utemeljevanje vseh teh filozofij v dejanskem (realnem) zgodovinskem izkustvu človeštva s samim seboj, v dejanskem izkustvu vsakega človeka s samim seboj (samo-spoznanje) icr v aristotclovski in izvirni krščanski težnji po realizaciji filozofije v življenju človeštva in posameznika: občega v posamičnem.
V tem skupnem zgodovinskem izkustvu človeštva pa odkrivajo na zelo različne načine vse lc antropologije, daje človek: izjemno nepopolno in odprto, izjemno večplastno in v sebi nasprotno ter zato izjemno nihajoče bitje.
2
Ker so vse lc velike filozofske misli prišle do omenjenega podobnega antropološkega izhodišča o izraziti človeški večplastnosti, se sploh niso mogle združiti na temelju tc ali one abstrakcije. Saj se zaradi izhodišča o človeški večplastnosti niso mogle siromašno zožiti na absolutizacijo enega ali drugega abstrahiranega dela človeka in sveta (misli ali čustva, duhovnega ali telesnega, imanentnega ali transcendentnega, subjekta ali objekta, posamičnega ali občega itd.), ampak so sc na srečo vsaka s svoje, posebne strani lotile temeljitega raziskovanja zapletene, nikoli dokončane in izredno dinamične človeške cclotc.
3
Trstcnjakova izvirnost jc v tem, da je odkril velik poseben izsek tc neskončne človeške cclotc in številne njegove notranje strukturalne zveze.
Za filozofsko antropologijo so zlasti pomembna nasprotja in plasti, ki jih Trstenjak analizira v prvem poglavju knjige Človek končno in neskončno bitje in ki jih zajema z izvirnimi oznakami človeka: človek metafizično mejno bitje, človek numi-nozno bitje in človek ezoterično bilje. Posebne plasti izjemne človeške dialektičnosti Trstenjak razišče s tem, da izvirno analizira plasti človeka, ki sc izrazijo, ko človek
intenzivno prehaja meje med človeškim in nadčloveškim območjem, med človeško odprtostjo in zaprtostjo, med posebno človeško končnostjo in človeško neskončnostjo. Trstenjak odkrije posebne vidike/stališča človeške dialcktičnosti, ki se oblikujejo, ker je človek nihajoče bitje med duhom in telesom, med nujnostjo in svobodnosljo, med spoznanjem in zmoto, med dobroto in zlobo, med nesrečo in srečo in ker je človek presežno bitje v mnogih razsežnostih.
Izvirni in izrazito filozofsko in družboslovno so vredni tudi tisti deli Trstenjakove knjige Človek končno in neskončno bilje, ki obravnavajo sodobne realne socialno psihološke in sociološke okvire sodobne vernosti. Velika prednost teh Trstcnjakovih raziskav pred sodobnimi abstrakcionističnimi filozofskimi in družboslovnimi pristopi je v tem. da Trstenjak svoja temeljna teoretična antropološka dognanja sooča objektivno z realno in bistveno (družbeno, duhovno in vrednostno) problematiko sodobnega človeštva, zlasti v razvitih deželah (kot je tudi Slovenija).
S tem Trstenjak prepričljivo dokazuje - na svoj, izviren način - nekatere izjemne trajne lastnosti človeka: človek kot neznansko bitje, človek kot odprto bitje, človek kot razdvojeno bitje, kot dobro bitje, kot obdano bitje, kot ogroženo bitje, človek kol bilje srečanja.
4
V	razliki od prevladujočega filozofskega abstrakcionizma jc Trstcnjakova metoda zavestno realno dialektična, saj realna dialektična metoda edina ustreza človekovemu večplastnemu, odprtemu in nihajočemu bistvu. To jc še en velik zgodovinski dokaz, da ni mogoče zgraditi plodne filozofske antropologije, niti plodnega filozofskega humanizma, niti plodne življenjske filozofije na ozkih, absolutiziranih teoretičnih in metodoloških izhodiščih, saj Ic-ta nc morejo zajeti človekove izjemne večplastnosti in dinamičnosti, ampak ju teoretično duši jo.
Enak izviren realni dialektični pristop, kot pri Trstcnjaku. sc jc žc pokazal kot edini ploden v antropologiji tudi: v predsokralski misli o človeku (zlasti pri Heraklitu), v Aristotelovi Metafiziki in Nikomahovi etiki, v krščanskih evangelijih, v Kantovi Kritiki prcsojcvalne moči. v Masarykovi teoriji in praksi, v Schclcrjcvi antropologiji, pri personalistih in pri Frommu.
Trstenjak se odločno izreka proti vsaki abstrakcionistični metodi, ki pozna samo aut-aut. tertium non deitur, citiram: "Modrost pa je večstranska: nikoli |i ne gre za ali-ali; modrost jc prav v tem, da pozna in mora poznali več poti do rešitve, do cilja."
Seveda jc lak metodološki pristop še zlasti nujen pri soočanju humanističnih in družbenih ved s človekovo izjemno večplastnostjo. Dialektična antropologija, ki dojema človeka kot bilje izrednih razsežnosti, nasprotij in nihanj, edina odkriva načelno brezkončnost človekovih možnosti in zato raznovrstno mnoštvo človeških vrednot ter mnoge sinteze in prehode teh vrednot. Zlasti ta posredovanja je na svoj izviren način odkrival tudi Trstenjak.
V	tem jc modrost dialektične, realne filozofske antropologije nasproti vsem filozofskim abstrakcionizmom. ki teoretično absolutizirajo in včasih celo poskušajo živeti samo eno stran človeka, vse drugo pa zavreči in zatreti.
5
Filozofska antropologija se zaradi svojega odkritja človeške nepopolnosti in pluralizma načelno odreka vsaki lastni prelenziji po filozofskem prestolu. Zaveda sc, da imajo in da bodo imele trajno samostojno in bistveno vlogo tudi druge filozofske
discipline in druge humanistične in družbene vede. Toda v sedanjem obdobju dolgotrajne vladavine abstrakcionizmov jc vloga filozofske antropologije lahko odločilna pri preraščanju globokih prepadov, ki so jih abstrakcionistične absolutizacije izkopale med mislijo in čustvom: med naravo, imancnco in transccndcnco; med obliko in vsebino; med duhom in telesom itd. Vsi veliki filozofski antropologi so v vsej zgodovini filozofije največ prispevali, vsak po svoje, k premoščanju leh propadov, ki zlasti danes hromijo filozofijo in njeno vlogo v človeštvu.
Tudi Trstenjak je prispeval pomemben in izviren prispevek k temu produktivnemu premoščanju na smrt sprtih abstrakcionizmov.
6
Filozofija v Sloveniji bo sčasoma gotovo še opazila, da Trstcnjakova Psihologija ustvarjalnosti ni samo psihologija, ampak tudi izviren in pomemben prispevek k filozofski antropologiji in k celotni filozofiji.
7
Prav omenjene velike filozofske antropologije so največ prispevale h graditvi take življenjske filozofije, ki plodno sodeluje v kultiviranju individualnega in družbenega življenja.
To velja tudi za Trstenjakovo filozofsko antropologijo, ki je v vsem 20. stoletju raslla iz. slovenskih in iz evropskih tal in veliko prispevala k njihovemu kultiviranju. Ni lepa fraza, ampak živeta resnica, ko Trstenjak označuje v uvodu svoje filozofske in pastoralne antropologije 20. stoletje skoraj dobesedno lakole: prej so utemeljevali vse civilno in vse versko od zgoraj navzdol, od Boga in vladarja, danes pa od spodaj navzgor, iz narave in iz. ljudstva.
Tako demokratično in polno jc Trstenjak tudi dejansko živci v svojem narodu in njegova antropologija jc bilo nujni sestavni del tega življenja.
Napredno katoliško mladinsko gibanje na začetku tega stoletja, ki mu je pripadal mladi Trstenjak in mu ostal zvest z drugimi naprednimi katoliki, jc že zdavnaj tedaj anlicipiralo drugi Vatikanski koncil - ta pomembni obrat katoliške cerkve k zgodovinskemu človeštvu.
Trstcnjakova filozofska antropologija jc bila integralna sestavina njegovega pomembnega prispevka h kultiviranju svojega naroda: od ogromnega Trstenjakovega brezplačnega humanega svetovalnega dela s širokim krogom ljudi, prek velikega znanstvenega opusa do plodnega prizadevanja z.a tako humaniziranjc katoliške vere in krščanstva na Slovenskem, da lahko tak koncept religije sprejme vsak dobronamerni, drugače misleči človek kot trajni in nujni del našega cclotncga naprednega narodnega življenja.
To pa jc bistven prispevek Trstcnjaka k trajnemu in plodnemu sožitju različnih evropskih zgodovinsko-kulturnih krogov v Sloveniji pa tudi k trajni graditvi narodne sprave.
J. M. Keynes in Sayev zakon trga
VII JEM MERHAR
Sodobna nevarnost liheralistične rehabilitacije Saycvcga zakona trga
(Ob 50-lctnici J. M. Keynesove smrti)
Keynes je v meščanski ekonomski teoriji obračunal z najbolj kritično predpostavko liberalističnega ekonomsko-teoretičnega izročila - s Saycvim zakonom trga. S Saycvim zakonom trga sc jc predpostavljalo, da sta ponudba in povpraševanje identična, ker da opravlja denar le funkcijo denarnega - menjalnega posrednika. Zaradi tega so možne le delne, nc pa splošne gospodarske krize. Delne krize pa bo samodejno odpravi! tržni mehanizem, ki bo hkrati poskrbel za polno zaposlitev vseh v družbi razpoložljivih produkcijskih dejavnikov. Zato sta po Sayovcm zakonu trga identična tudi tokova družbenega varčevanja in družbenih investicij, ki ju sproti uravnoveša obrestna mera. Ti s Saycvim zakonom trga povezani apriorizmi v ekonomski teoriji so sc kot stoletni tabu ohranjali v meščanski ekonomski teoriji, čeprav jc z. njim obračunal že Marx. Marxa pa meščanska ekonomska znanost iz. razrednih razlogov ni sprejemala.
Liberalistično ekonomsko teoretično izročilo vsebuje poleg predpostavljenega Saycvcga zakona trga šc predpostavko o popolni konkurenci. Ti dve kritični predpostavki pa dovoljujeta, da sc tržnemu mehanizmu pripisujejo sposobnosti za nekon-fliktno reševanje družbenoekonomskih problemov na ravni polne zaposlenosti. Teoretična posplošitev teh idej jc dana z neoklasično teorijo trga in ccn, ki so jo od osemdesetih let 19. stoletja posredovali študentom ekonomske teori je. V tej ekonomski teoriji jc bil vzgojen tudi Keynes, čeprav realna gospodarska stanja tc teorije ne potrjujejo. To nepotrjevanje neoklasične teorije trga in ccn sc jc šc posebej izrazilo ob veliki ekonomski krizi 1929/33. S to krizo, ki jc bila hkrati kriza kapitalizma kot sistema, so sc namreč izoblikovale okoliščine, ki so zahtevale praktično in teoretično pojasnitev in rešitev tc krize kapitalizma. Zahtevalo sc jc reformo kapitalizma. S to reformo kapitalizma - manedžersko revolucijo jc prišlo do poudarjene vloge države v procesih družbene rcprodukcijc. Prišlo je do državnega kapitalizma. Tega pa jc prav s teoretično negacijo Saycvcga zakona trga utemeljil za deflacijskc razmere razvitega monopolnega kapitalizma Keynes, ki jc s svojo rešitvijo postal teoretična avtoriteta našega stoletja.
Keyncsova teoretična rešitev zato sugerira odpravo deflacijskc vrzeli. Keynes namreč enostransko pojasnjuje krizna stanja v kapitalističnih gospodarstvih z deficitarnostjo skupnega efektivnega povpraševanja.
Deficitarnost skupnega povpraševanja jc po Keyncsovih priporočilih za ekonomsko politiko treba odpraviti. In to ali z. javnim investiranjem, ki naj odpravi razkorak med varčevanjem in investicijami, ali s transfernimi plačili, ki naj povečujejo potrošnjo manj premožnih potrošnikov, ali s kombinacijo javnega investiranja in transfernih plačil. Za tc naloge pa se mora usposobiti država, ki naj v večji meri posega s fiskalno in monetarno politiko v proccse v družbeni reprodukciji. Poudarjena ekonomska vloga države pa spremeni kapitalizem v sodobni državni kapitalizem.
S svojo rešitvijo je Keynes zato ognjevit zagovornik državnega kapitalizma - zagovornik državnega intcrvencionizma v procesc v družbeni reprodukciji. Država naj skratka z družbenopovprašcvalne strani vpliva na odpravljanje deflacijskc vrzeli - na odpravljanje deficitarnosti skupnega povpraševanja. Zaradi tc deficitarnosti se izobli-
kujejo ravnovesja stanja v ekonomiji, ki po Keynesovih spoznanjih sploh niso več stanja polne zaposlenosti, kakor je trdila teoretična posplošitev neoklasične teorije trga in cen.
Na povpraševalno stran usmerjena Keyncsova teoretična rešitev pa jc relativno uspešna lc za razmere dcflacijskc vrzeli, postaja pa neuspešna v razmerah inflacijske vrzeli, ki jih je sama povzročila.
V družbenoekonomski praksi sc je tako deflacijska vrzel spremenila v sodobno inflacijsko vrzel. Te pa ni več mogoče odpravljati na kcyncsianski način z restriktivno fiskalno in monetarno politiko. Zalo so sodobna gospodarstva, ki so sprejela kcyncsi-anska priporočila za ekonomsko politiko, soočena z inflacijo in stagnacijo - stagflacijo.
Ta, po Keyncsu nenapovedana slagflacijska stanja v kapitalističnih gospodarstvih opozarjajo na teoretične pomanjkljivosti keynesianizma, ki z enostranskim poudarjanjem družbenega povpraševanja zanemarja družbeno ponudbo in njeno strukturo. Tej teoretični nedoslednosti bi se Keynes lahko izognil, čc bi v celoti, ne pa samo delno, upošteval Marxovo rešitev družbenorealizacijskih in s tem družbenoreprodukcijskih problemov. Marxova rešitev namreč z zahtevanimi proporci skladnosti v družbeni reprodukciji smiselno povezuje družbeno ponudbeno ter družbeno povpraševalno stran. Keynes seje zato s svojo rešitvijo tako le približal Marxovi rešitvi. In to s svojo površinsko monetaristično zahtevo: da sc mora lok enostranskih prodaj, s katerimi sc oblikuje varčevanje, uskladiti s tokom enostranskih nakupov, s katerimi se privarčevani zneski pretvarjajo v dejanske naložbe! Pri tem pa jc Keynes prezrl druge bistvene notranje povezave med površinskimi pojavi v strukturi družbene ponudbe in družbenega povpraševanja.
Neuspešnost Keynesove rešitve za razmere inflacijske vrzeli je v sodobnosti začela usmerjati meščanske ekonomiste k novim alternativnim ekonomskoteoretičnim pogledom, k ponovnemu teoretičnemu spogledovanju s klasično politično ekonomijo in s tem z njenimi liberalističnimi pogledi. Pri tem teoretičnem oživljanju klasične politične ekonomije in z njo povezanega liberalizma pa se pojavlja realna nevarnost rehabilitacije Saycvega zakona trga, ki sta ga zavrnila Marx in Keynes v ekonomski teoriji. Da jc ta nevarnost realno navzoča, nas pouči na primer meščanski ekonomist Baranowsky. ki je na začetku našega stoletja na temelju dobrega poznavanja Marxove rešitve rehabilitiral Sayev zakon trga. Baranowsky jc z enostransko interpretacijo Marxove teorije družbene reprodukcije dokazoval, ob odpravi anarhije v kapitalistični proizvodnji, praktično neomejene družbenorealizacijske in s tem družbenoreprodukcijske možnosti - Sayev zakon trga na družbeni potenci.
S Kcynesovo rešitvijo sc jc namreč ponovilo izpuščanje ponudbe in povpraševanja po elementih konstantnega kapitala. Zaradi tega Keynes poudarja lc povpraševanje, ki ga utemeljuje dohodek, neupravičeno pa zanemarja povpraševanje, ki izhaja iz kapitala. Zato jc treba Keyncsovo rešitev opredeliti, za razliko od Marxove dolgoročne, kot kratkoročno. Keynesova rešitev namreč vodi do posledičnega opredeljevanja prisotnosti nezadostnega povpraševanja - potrošnje kol stalen pojav, ne pa kol občasen pojav, pojav ki prihaja do izraza ob izpadu kapitalističnega produktivnega povpraševanja (potrošnje).
Z vključitvijo konstantnega kapitala v teoretsko analizo jc namreč Marxu uspelo ovreči tezo o permanentni prisotnosti nezadostne potrošnje, ki jo teoretsko neustrezno ponavlja tudi Keynes.
Nezadostna potrošnja kot zadnji vzrok kapitalističnih gospodarskih kriz. po Marxu namreč nastopi le ob izpadu kapitalistične produktivne potrošnje. Z njo pa sc uresničujejo inovacije - uresničuje sc zgodovinska vloga in naloga kapitalizma pri nadaljnjem razvoju produktivnih sil dela.
Sodobno teoretično vračanje h klasičnim ekonomistom in njihovemu ekonomskemu liberalizmu zato ne bi smelo prezreti celotne Marxove kritike klasične ekonomije. Enostransko vračanje h klasičnemu liberalizmu je namreč soočeno z nevarnostjo rehabilitacije Saycvcga zakona trga. In to z vsemi njegovimi teoretičnimi in praktičnimi posledicami. Prav slednje pa poudarja sodobno aktualnost marksizma - aktualnost Mar-xovih ckononiskotcoretičnih rešitev, ki jih ne bi smeli zanemarjati tudi v procesih tran-zicijc naše družbe. Nekatere naše praktične rešitve nas namreč žc opozarjajo, da zagovarjanje ekonomskega liberalizma vodi v stanje, kakor jc ugotovil žc Keynes, ko "nimamo dovolj hiš" (čeprav imamo proizvodne možnosti za njihovo graditev) "in ko obstoječi stanovanjski sklad zaradi nezadostnega povpraševanja ostaja neizkoriščen". To pa ponovno opozarja, da liberalizem s Saycvim zakonom trga ne more bili zagotovilo za nadaljnji družbenoekonomski razvoj in vključevanje naše družbe v mednarodne integracijske tokove. Naše sedanje družbeno-ekonomske razmere so namreč bolj intcrvenistično-kcynesianskc, kot liberalistično-friedmanovske; bolj državnokapita-listične kot liberalističnokapitalistične - prostokonkurenčne.
Ali ta dejstva, ki kličejo po teoretični sintezi kcyncsianizma in marksizma, skupaj s spremembami nosilcev v razvoju produktivnih sil, ki niso več lastniki kapitala, tudi ustrezno upoštevamo v naši ekonomski praksi'.'
Problematičnost govora o politični odgovornosti
intelektualcev
RUDI R1ZMAN
"...an inlcllectual is anyone who takes a committed interest in the validity and truth of ideas for their own sake, ...everyone must he considered to some small extent at least to have something of the intellectual in them." (Alain Montefiore. Oxford)
Profesionalna samoreficksija jc pri nas še daleč od tistega stanja, ki ga poznamo v drugih, v tem pogledu bistveno bolj razvitih okoljih (čeprav lahko tudi tam slišimo, da so še daleč od optimalnega oziroma želenega stanja). Vzemimo take (intelektualne) poklice, kot so to zdravniki, univerzitetni učitelji, pravniki, nemara tudi duhovniki itn. Šc huje jc, čc se kdo od zunaj, zaradi storjene škode ali drugih nemarnosti, obregne (tj. kritizira na primer z neizpodbitnimi argumenti) vanje. Ni potrebno posebej podčrtati, da sta zaradi takšne minimalne tolerance na koncu v bistvu oškodovana tako ena kot druga stran. Ne bomo se spuščali v razloge, zakaj in od kod tako stanje, in da bomo prav gotovo še dolgo priča tako upravičenim kol tudi neupravičenim poskusom družbe (oziroma njenih posameznih delov), da po eni strani intervenira v dogajanje poklicnih podsistemov, kakor tudi, da sc ti po drugi strani zavarujejo s sklicevanjem na avtonomijo in to tako takrat, ko za to obstajajo dobri razlogi, kakor tudi takrat, ko teh razlogov ni ali jih vsaj ni mogoče upravičili.
Seveda o tem problemu ni mogoče govoriti nasploh in ne da bi kaj povedali o konkretnem družbenem kontekstu in političnih okoliščinah položaja intelektualnih profesij. V avtoritarni družbi dobijo ta vprašanja povsem drugačen predznak, kot pa na primer v odprti demokratični družbi. To, da so nekatera od omenjenih vprašanj prej tabu kot nc, priča o tem, da t.i. tranzicija sama po sebi šc nc pomeni, da bomo lahko naredili korak naprej v krepitvi samorefleksije intelektualnih profesij in njihovi družbeni izpostavljenosti (seveda samo preko legitimnih družbenih procedur in za vse enako veljavnih pravil igre). Spodbude, da bi lahko oba v tem kontekstu omenjena pola premagala svojo negativno zgodovinsko (in v marsičem politično) dediščino, bodo seveda morale priti tako od znotraj kot od zunaj. Pri tem pa bi težko uganili, koliko časa nam bo vzelo, da se bomo, poleg vsega drugega, tudi v tem pogledu namesto v neskončno ponavljajočem se stanju tranzicije znašli v stanju bolj ali manj transparentne normalnosti.
Naš nadaljnji sociološki premislek o vlogi in odgovornosti inteligence bomo oprli na zgoraj postavljeno in nekoliko aktualno (vendar upamo, da ne tudi preveč poenostavljeno) predstavitev problema te obravnave.
Odkar je prejšnje stoletje vrglo v javno uporabo pojem intelektualca oziroma intelektualcev, sta se njihovo število in družbena vloga neprenehoma povečevala. Seveda temelji njihova moč predvsem na prepričevanju in ne predvsem (posredno vendarle?) na zapovedovanju in prisili. Vendar ti učinki in moč niso vedno vidni tudi na prvi pogled, ker sc pokažejo časovno veliko pozneje in morda šc takrat prej v latcntni kol v manifestni obliki. Vzemimo njihovo prisotnost in vpliv na takih področjih družbe.
kot so izobraževanje oziroma šolstvo, v medijih, zdravstvu, zakonodaji, sodstvu, politiki, ekonomiji itn. V davni in ne samo davni preteklosti so služili vladarjem, od katerih so bili odvisni njihovo materialno preživetje in pogoji dela. medtem ko so si v novejšem času uspeli izboriti bolj avtonomen položaj. Ameriški analitik vloge intelektualcev Russell Jacoby na primer sodi. da jc njihov današnji prepoznavni znak "univerzitetni naslov". Fizična in materialna odmaknjenost (neodvisnost?) od vladarja jim daje danes več priložnosti za kritično držo, čeprav je po drugi strani res. da so moderni družbeni sistemi hkrati razvili tudi nove politične mehanizme njihovega podrejanja in nevtra-lizacije njihovih idej, če so tc postale preveč nevarne za določen režim.
Intelektualci so sc nemalokrat zatekali k uporabi znanih (Platonovih) "plemenitih laži". Jean-Paul Sartre je zamižal najmanj na eno oko pri nekaterih zločinih stalinizma, da to nc bi škodovalo interesom francoskega delavskega razreda. Pri tem ga seveda še zdaleč ne mislimo predstaviti kot izjemo med intclcklualci, šc manj kot prepoznavni slog samo t.i. "levih" intelektualcev. V takih primerih sc takoj zastavi vprašanje, ali določena politična zainteresiranost nc pomeni hkrati tudi resne blokade intelektualne drže, ki se praviloma sklicuje na resnico. Od koga drugega, če nc od intelektualcev, lahko pričakujemo, da bodo razgaljali laži vsakokratnih ideologij ali naskakovah ctabliranc Weltanschauungen? Ravno Karl Mannheim, eden najboljših opisovalcev sociološkega fenomena intelektualcev, jc v njihovi družbeni ncujetosti, predvsem pa v tem, da sc lahko postavijo na najširše stališče, videl njihov najbolj bistveni in opravičljivi razlog obstoja.
Pravi intelektualec jc večni popotnik in univerzalni tujec: ti dve najširši sociološko pojmovani determinanti mu odpirata možnosti široke kognitivne izbire in moralne neodvisnosti. To izbiro si mora vsak inlelcktualcc izboriti sam: čc nima možnosti izbire, potem nima kot intelektualec kaj početi. Vendar, kot je opozarjal Karl Mannheim, mora obstajati možnost izbire tudi šc potem, ko se je žc odločil. Intelektualci so v stalnem sporu s prevladujočim javnim (native) mnenjem, pogosto cclo predmet javnih moralnih pogromov in stigmatizacijc. Vendar tega ne gre jemati tragično: ameriški sociolog Erving Goffman se je v tej zvezi dobro pošalil in zadel bistvo, ko je stigmatizacijo (intelektualcev) ponazoril z. berglo, s katero bo znal pravi intelektualec preprosto zaigrati "golf". Po njegovem jc univerzalno mišljenje pri intelektualcih mogoče šele iz dveh ključnih kognitivnih determinant, tj. realnosti odtujitve in tujstva. Glavna nevarnost taki načelni drži intelektualca jc neotribalizem. ki priznava samo "naše", t.j. "plemenske" resnice in konsenze o tem. kaj je pravilno in kaj narobe oziroma kaj velja za lepo in kaj za grdo. V tem smislu med intelektualci, ki sc vidi jo v službi Napredka, in intelektualci, ki nastopajo izključno v imenu Naroda, ni posebne razlike.
Po mnenju francoskega sociologa Alaina Touraina pripadajo intelektualci, ki so na primer od Mcdičcjcev naprej služili ali bili pripravljeni služiti prosvetljenim vladarjem, preteklosti. Najpozneje od 20. stoletja naprej sta množični proizvodnja in potrošnja prispevali k zniževanju kulturnih meril in najrazličnejšim iracionalizmom. Številne intelektualce jc tako družbeno stanje pripeljalo do radikalne kritike modernosti in obenem do njihovega marginalnega položaja v družbi. Nadaljna konsckvcnca take kritične drže intelektualcev jc botrovala njihovemu spoznanju, da jc "delanje politike", t.j. organiziranje ljudi in stvari, nekaj povsem drugega kot "organiziranje idej". Gyiirgy Konrad govori v tej zvezi o dveh različnih svetovih: o svetu profesionalne politike na eni in svetu kulturne (anti)politike na drugi strani. Gre z.a odnos, ki ga je mogoče ponazoriti z dvema različnima "planinama": nobena od njiju ni zainteresirana z.a to, da bi zamenjala mesto druge ali da bi jo preprosto odstranila. George Orwell je imel morebiti v mislih nekaj podobnega, ko jc zapisal, da se pisatelj v politiki angažira kot državljan in kot človeško bitje, in ne v prvi vrsti kot pisatelj.
V	sociološki literaturi lahko o intelektualcih najdemo številne in med seboj nasprotujoče si definicije. Nič ne zaostajajo za njimi tipizacije, ki intelektualce razvrščajo po kriterijih, ki so jini ti pač naklonjeni. Med bolj prepričljivo, čeprav nekoliko poenostavljeno se uvršča delitev na politične in kulturne intelektualce. Tako bi v prvo skupino sodila na primer Jean-Paul Sartre in Noam Chomsky, v drugo pa Ortega Y Gasset. T. S. Eliot in Edmund Husserl. Nemalokrat pride med obema "taboroma" do napetosti ali celo do izlivov sovraštva. Prvi obtožujejo druge za hipokrizijo in "intelektualizem", medtem ko drugi očitajo prvini trahison des clerc (Julien Benda) in predvsem nelojalnost do njihovega intelektualnega poslanstva.
Na prvi pogled govori več argumentov v prid t.i. kulturnim intelektualcem: njihovo (sicer iluzorno) prepričanje v neodvisnost od politike in vera v skoraj absolutno suverenost literature, umetnosti, znanosti, filozofije itn. Služenje intelektualcev Razredu in Narodu oziroma Naciji, predvsem pa neprestano prevajanje idej v jezik prakse (politike) na koncu koncev zabrišeta nujno razliko med kulturo in politiko.
Na drugi strani sc političnim intelektualcem zastavljajo dileme, kako zapustiti "slonokoščeni stolp", kateremu političnemu taboru sc pridružiti in kako zastaviti svojo dejavnost, da bo imela ta kar največji učinek pri prepričevanju čim večjega števila ljudi. Politični intelektualci imajo večne težave pri vsklajevanju svojih lojalnosti do politike in do svoje osnovne (intelektualne) izbire. Tudi niso gotovi, ali so uspešni pri svojih političnih stremljenjih, in njihova politična kariera je prej kratka kot dolga. Tvegali bomo izzivalno misel, da so pri svojem delu bolj uspešni tisti intelektualci, ki se ne sklicujejo na železne "zakone narave" ali pa na reševanje "ugank zgodovine". Političnim intelektualcem pomeni ponavadi vplivanje na oblast ali participacija na njej več kot njihova intelektualna (profesionalna) usposobljenost. Ko vstopi tak intelektualce na politično tržišče, jc razumljivo, da se mora podrediti njegovim zakonom oziroma pravilom igre. Čc pri tem poskuša vseeno narediti politiko bolj "znanstveno", se ujame v novo past, t.j. v bistvu naredi znanost bolj politično, kot jc potrebno.
Hamlctovska dilema "podpisati ali ne podpisati" bo prav gotovo obstajala, dokler bodo obstajali intelektualci. Sam ne mislim, da morejo intelektualci povsem ubežati svetu politike, vendar to še tudi nc pomeni, da jim zaradi tega ni treba iskati "absolutnih" kulturnih in znanstvenih resnic. Vaclav Havcl jc prepričan, da se morajo intelektualci v družbi (oziroma politiki) angažirati za to, da ohranijo, oziroma šc več. da izboljšajo pogoje svojega delovanja. Ernest Gellncr deli intelektualce na "realiste" in na "romantike" in si nc zna preprosto odgovoriti na vprašanje, kateri imajo (bolj) prav. Edward Shils je na drugi strani prepričan, da se bodo intelektualci vedno delili na tiste, ki bodo stregli bodisi nekim posebnim političnim interesom bodisi bodo primarno vztrajali za okopi absolutno pojmovanih kulturnih vrednot in na tej podlagi zasnovane takšne ali drugačne resnice. Prav tako sodi, da se intelektualci ponavadi čutijo bolj odgovorne za ohranjanje tradicij intelektualnih dosežkov, kot pa da bi bili predvsem odgovorni za pospeševanje blaginje političnih in civilnih kolcktivitct.
V	zvezi z družbeno vlogo intelektualcev je pogosto v rabi sintagma o njihovi politični odgovornosti. Seveda ima laka raba različne učinke, če o njej govorijo bolj ali manj dobronamerni intelektualci, povsem drugače pa je, čc o njej govorijo apologeti avtoritarne oblasti. V zadnjem primeru je prej govor o grožnji, kot pa o čem drugem. Če že rabimo besedo "odgovornost", poleni je ne gre uporabljati preveč ozko oziroma enostransko. Z njo moremo ali moramo misliti ne le na subjektivno odgovornost intelektualcev za posredne in neposredne učinke njihovih idej, temveč tudi na legitimnost njihovega delovanja, ki meri bodisi na to, da vpliva na odločitve, ki jih sprejema neka konkretna oblast oziroma politika, in da v njej tudi sodelujejo.
O odgovornosti intelektualcev jc potrebno govoriti premišljeno in ne le previdno še zaradi nečesa drugega. Ko govorimo o njihovi odgovornosti ponavadi izhajamo bolj ali manj iz njihove povsem razvidne namere, kar pa ni skladno s spoznanjem, da kulturni in historični kontekst, s katerima intelektualci nc morejo poljubno razpolagati ali vplivati nanju v absolutnem smislu, podeljujeta uporabljenim besedam pomene, ki jih "konkretni intelektualci" (izraz, od katerega si je na primer veliko obetal Michel Foucault) sploh niso imeli v mislih. Čc to povežemo šc z momentom historičnih naključnosti, si lahko predstavljamo, kaj vse sc lahko i/.cimi iz tistega, kar jc bila "avtentična" namera posameznega intelektualca. Tedaj ni presenetljivo, da sc jc ljudska modrost oprla na spoznanje, da vodi pot v pekel (tudi) z najboljšimi nameni. Problem govora o odgovornosti je prav tako problematičen v primeru, čc se ta navezuje na njihovo statusno ali kolektivno pripadnost, tj. ko intelektualce kot posameznik ne pomeni nič. V preteklosti se je npr. na lake intelektualce gledalo v funkciji zgodovinskih razrednih interesov, medtem ko jc danes, še posebej v postkomunističnih družbah, prišel do izraza imperativ njihovega izključnega nacional(istič)ncga "lakmusovega testa".
Ali smemo pesimistično skleniti, da nimajo intelektualci veliko problemov samo z razumevanjem tistega, kar je predmet njihovega iskanja resnice, temveč tudi sami s seboj? Pri taki ugotovitvi, če jo seveda sprejmemo, bi se lahko oprli na neko Kantovo trditev, čc jo poenostavimo, češ da je tisto, kar sploh moremo razumeti v zvezi s svojimi lastnimi razmerami oziroma pogoji bivanja, omejeno kvečjemu na dojemanje parametrov njihove nedoumljivosti. Nc vem. kako in koliko bi si s tako mislijo lahko pomagal na primer Vaclav Havcl, če sc omejimo samo na tega izmed številnih disidentov iz totalitarnih režimov, ki ga šc danes očara naslednji paradoks. Gre z.a to. da so imeli totalitarni režimi na razpolago velikanska in dokaj učinkovita sredstva, s katerimi jim je dolgo uspevalo v kali zadušiti vsako znamenje upora in neposlušnosti, vendar so bili navkljub temu ves čas ranljivi, ko jc šlo za najbolj elementarne resnice iz. totalitarnega vsakdanjika. To je bila tista iskra, ki jc nenehno tlela in proti kateri še nobena oblast ni iznašla pravega sredstva, s katerim bi jo lahko dokončno zatrla. Moč in izziv inte-lcktualcev potemtakem resnično izhajata iz. takšne nemoči močnih, ki čc dobro premislimo, še zdaleč ni zanemarljiva.
S kakšno politično kulturo vstopamo v Evropo?
BOGOMIR NOVAK
1. Povezovanje Slovenije z Evropo
Ta zapis je nastal kot poskus odgovora na vprašanje, kakšen je odnos med našo državotvornostjo in politično kulturo. Politična kultura1 je podzavestni nacionalni potencial. iz katerega sc oblikujejo različne akcijske orientacije. Oblikuje se iz. individualne in nacionalne, kolektivne z.avcsli. Razlikujemo med politično kulturo nesamostojnega naroda in politično kulturo 'nacije-državc' (angl. nation-state) kot nacionalne države. Politična zgodovina Slovencev z vidika oblikovanja in spreminjanja politične kulture šc ni napisana.
Zgodovino Slovcnccv jc možno razumeti tudi kot zgodovino premalo izraženih in nezadovoljenih političnih potreb. Razlog za to je v prepričanju, da smo na zunanje izzive/pritiske pretežno obrambno reagirali, nc da bi jih razumeli kot zunanje spodbude in lako nanje tudi odgovarjali. Evropske države se razlikujejo po stopnji razvitosti demokratičnega (politično)kullurnega kapitala. Čeprav so vse države, ki so sprejete v Evropsko skupnost demokratične, tej skupnosti nc more biti vseeno, s kakšnim poli-tičnokullurnim kapitalom sprejema vase nove države, ker to vpliva na demokratično ali tehnobirokratsko upravljanje nje same. Med kandidatke za sprejem spada tudi Slovenija. Evropska skupnost jc vključuje razvite in man j razvite države. Države znotraj in izven nje so pred obsežnimi nalogami oblikovanja skupne demokratične kulture, omilitve prevelikih ekonomskih razlik z odpravljanjem brezposelnih, vzgoje novega evropskega človeka in preseganja nacionalnih konfliktov znotraj sebe. Cilj Evropske skupnosti in unije ni v tem, da bi bili nadnacionalna tvorba ali zaprt sistem nasproti drugim kontinentalnim sistemom. Nevarno jc, da sc bodo hkrati s procesi integracije zaostrovala tudi trenja med nacionalnimi državami. Zalo je mogoče, da Evropska skupnost ne bo preživela, ali pa bo morala bistveno spremeniti sedanjo podobo.
Zavedamo sc. da podobno kot pri drugih nacijah nastaja razlika med doseženim in zadanim. Vemo tudi, da pasivno učenje na tujih zgledih ne zadošča, saj celo aktivno učenje na lastnih nc da vedno spodbudnih rezultatov kol lahko vidimo na primerih agresije Nemčije v obeh svetovnih vojnah, Izraela od njegovega nastanka dalje ali Srbije ob in po razpadu druge Jugoslavije. Morda bi sc lahko oblikovali kot samostojna država žc prej, če bi dosledno in enotno zastopali program osamosvojitve. Očitno smo la program konkretno izoblikovali šele tedaj, ko jc bila ta naloga izvedljiva z najmanjšimi žrtvami.
Zgodovinsko vprašanje jc. ali je naša politična kultura pretežno avtokratična z določenimi demokratičnimi elementi ali pretežno demokratična z ostanki avtokratizma. Na to vprašanje lahko odgovorimo, čc vemo, kaj je vsebina naše politične kulture in še posebej
Razlikujemo med politično kulturo (zakladnico politične misli in političnih izkušenj, vrednot, stališč, prepričanj) kol I. idealnim nadomestkom ali kompenzacijo določene pomanjkljivosti (po Adlerjevi psihološki teoriji ustvarjalnosti). 2. načinom političnosocialnega učenja in 3. metodo političnega odločanja, ki določene strani politične kulture sprejema, druge pa selekcionira in s tem ustvarja drugo politično kulturo. Čc že govorimo o kristalizirancm jedru določene narodne politične kulture, tega jedra nc bi smeli razumeti v smislu predsodkov o poenostavljenih stereotipih, ki jih goji vsak narod o sebi in o drugih, ampak kot 'mehke' zakonitosti političnega dogajanja. Politična kultura jc hkrati potencialno ozadje, rc/ultal in proces oblikovanja političnih odločitev, stališč, vrednot in izkušenj.
demokratične politične kulture kot svetovne paradigme. Nedavna socialistična monopolna ideologija jc skušala nadzirali in zadušiti tradicionalno politično kulturo in s tem antagonistično bipolarno jedro politične kulture same, ki se izraža konfliktno. Prevladujoča potreba po enotnosti, ki seje lahko realizirala lc kot nadvlada (hegemonija) je vodila k opredelitvi brezkonfliktne družbe, ki je bila zaprta družba z zunanjim sovražnikom.
Nasprotje med vzhodno in zahodno politično kulturo jc privedlo po vojni do blokovske delitve sveta. Bloka sta bila le simptoma nasprotja med Vzhodom in Zahodom, ki jc ostalo tudi sedaj, ko obeh blokov ni več. Padec Berlinskega zidu (leta 1989), ki simbolizira konec hladne vojne, ni pomenil odstranitve notranjih političnokulturnih ovir za sožitje. Zato jc širitev NATO pakta na Vzhod omejena do ruskih meja. Obrambno povezovanje Slovenije (znotraj Jugoslavije z JLA) z gibanjem neuvrščenih kot zaščita pred blokoma ni temeljilo na specifičnosti naše kulture in zato ni bilo sestavni del trajne strategije. Večkrat v zgodovini sc jc pokazalo, da defenzivni motivi političnega odločanja podaljšujejo pot iskanja lastnih kulturnih razvojnih možnosti.
Svetovna zmaga demokracije sicer globalno odpira pota razvoja demokratične politične kulture. Ta se še ni mogla razviti do najvišje stopnje duha tudi zaradi močnih tehnobirokratskih in militarističnih sil. Demokratična kultura vsaj minimalno vključuje sistem človekovih pravic, avtonomne etike posameznikov in avtonomije ustanov kot družbenih podsistemov, pluralizma interesov in postmaterialnih vrednot kot so ljubezen, sožitje, sodelovanje, solidarnost hkrati z. njihovimi imanentnimi mejami.
Slovenci smo postopno postali civilizacijskokulturno mednarodno priznani subjekti.2 Tako ali drugače smo odločali o svoji usodi že od časa naselitve, obdobja obstoja Karantanije (628-745). življenja znotraj tujih imperijev, v katerih smo doživeli protestantizem, nacionalni preporod, zmagovitega odpora do okupatorja, naroda, do današnje samostojne države in v njej. Do začetka 20. stoletja je šlo za razvoj kulture slovenske knjige (literarni humanizem) ne pa še glasbe, likovne umetnosti, arhitekture kot kompenzacije za manko politične samostojnosti.
V kulturi nesamostojnega naroda je žc obstajala takšna in drugačna politična volja z implicitno politično kulturo, ki se je razvijala v delnem pristajanju narodnih predstavnikov na politične odločitve tujih vlad in delni kritiki kulturnikov slovenske politične nesposobnosti pri oblikovanju in zastopanju ciljev narodne avtonomije. Gre za delno upiranje proti poslušnosti, podrejanju, hlapčevanju. Slovenci smo hoteli bili subjekt na transsubjektni način, kar paradoksalno pomeni 'polovičarsko in drobtinčarsko politiko' s počasnim uveljavljanjem svojega položaja skozi jezik drugega. Izkušnje za upravljanje z. državo smo si pridobili posredno (z. opazovanjem in sodelovanjem) pri soupravljanju Jugoslavije zlasti po njeni zadnji ustavi iz leta 1974.
Slovenci imamo primerjalne prednosti pred bivšimi jugoslovanskimi republikami in vzhodnoevropskimi državami in primerjalne pomanjkljivosti v odnosu do zahodnih. Danes vemo, da socialistična doktrina o velikih skokih in prehitevanju zahoda ni bila utemeljena v stopnji razvitosti kulture. Morda bo postala slovenska država podobno parazitska kot so bile dosedanje, če ne bomo sledili imperativa razvijanja produktivnosti vsaj na ključnih področjih. S sodelovanjem v Evropski uniji se bo zaradi novega okolja
Subjekt lahko ra/umemo fundamentalistično v smislu vse ali nič ali pa relativno, decentralizirano. Genezo agresivnega subjekta opisujeta Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva in i/ nje izvajata avtoritarno osebnost. Latinski izraz za subjekt jc subjacere = podvreči izhaja iz starogrškega izraza hypokeimcnon - podstal. Heglova dialektika gospodarja in hlapca izhaja i/, pojma subslancc kot subjekta, ki pa jc današnji decentralizirani subjekt ne sprejema. Pojem političnega subjekta jc tesno povezan s pojmom suverenosti. O zgodovini tega pojma glej npr. Marilain (1992): čovjek i država. Zagreb, Globus, str 41-61.
Seveda je vsaka država lc relativno suverena zaradi zunanjepolitičnih vplivov drugih držav. 200
spreminjala tudi naša politična kultura, vendar je še bojazen pred neokolonialnimi odnosi z njo.
Mednarodno priznano suverenost bomo morali v okviru omejene racionalnosti osvajali vedno znova. Učenje za posredno, predstavniško, stabilno demokracijo na temelju disfunkcionalnosti neposredne in šele predstavlja učenje za samostojnost, s katero se decentralizirani subjekt oblikuje.
Cilj naše in evropske politike bi moral biti v vzdrževanju dinamičnega ravnotežja med protislovnimi notranjimi in zunanjimi interesi, da bi sc lahko človek - državljan razvijal v vseh svojih plasteh od telesne, racionalnc do duhovne in religiozne in da bi kot tak cclovito oblikoval kulturno okolje. Prav zato bi morala država spodbujati razvoj vseh potencialov. Suverenost naroda in svoboda posameznika pogojujeta in omejujeta druga drugo.
2. Razumevanje zgodovine Slovcnccv kot sosledje štirih političnih socializacij
Upanje s pogumom na eni strani in strah na drugi tvorita ambivalentno iracionalno konstanto naše politične kulture, ki je zgodovinsko nastala kot rezultat različnih političnih socializacij3 v raznih državah. Očitno postaja vedno bolj heterogena. Prešli smo vse družbene razvojne stopnje od plemena, ljudstva, naroda do nacijc. ki jih nekatere etnične skupnosti v svetu šc niso ali pa niso mogle, ker so že izumrle. Razlikovanje med temi etničnimi kategorijami jc bilo zgodovinsko sporno, ker ni šlo za linearnosukcesivni razvoj. Na prvi pogled bi lahko ugotovili, da smo bili pleme od naselitve, rimske zasedbe in stare Karantanije, ljudstvo do protestantizma, kot narod smo sc začeli oblikovati z domačo pisano besedo (nekateri mejniki: Brižinski spomeniki, Trubarjeva Abecednik in Katekizem. Dalmatinov prevod Biblije), ki jc pomenila razvoj slovenskega knjižnega jezika, nacija pa postajamo s samostojno državo. Zal smo jc pogosto zamenjevali ljudstvo in narod. Slovenci v 19. stoletju niso vedeli, kaj hočejo biti. V 20. stoletju jih je unitaristična Jugoslavija zvajala na pleme, socialistična pa na delovno ljudstvo.
Obdobja politične socializacije hipotetično delimo v štiri vrste. Zlasti na prve tri so kontekstualno posredno vplivali trije predmoderni ccntri politične moči: Rim, Carigrad in Dunaj. Prvič smo se političnosocialno oblikovali v plemenski zvezi od naselitve do konca stare Karantanije. Sem sodi črtomirovski prestop Protoslovenccv iz poganstva v krščansko vero, uveljavitev predmoderne dcmokracijc v 6. in 7. stoletju. Pod Franki so obdržali lokalno samoupravo v polvazalni kneževini z lastnini knezom. Nato so živeli v Svetem Rinisko-Nemškem ccsarstvu in pod Habshuržani v Avstriji. Drugo socializacijo označujejo kmečki upori, pisana beseda, humanizem in reformacija kot temelji za nastanek narodnega značaja. Za kratek čas (1809-13) so Slovenci dobili mesto v poldržavni tvorbi Ilirske province in nato v Avstriji do konca prve vojne. Avstro-Ogrska jc ob dominaciji nemškega jezika dopuščala deželno samozavest s priznavanjem večjezičnosti na svojem ozemlju. Drugi politični socializaciji z Germani je sledila tretja s Slovani. Grožnji pangermanstva se je pridružila grožnja panslovanstva najprej v duhu razširjene Srbije, potem pa od Sovjetske zveze. Spremenljiv mednarodni položaj Jugoslavije (1918-91) jc pomenil za Slovence nove preizkušnje in naloge. Slovenci so 31. 10. 1918 siccr organizirali narodno vlado in državno oblast, vendar je
Podobno kol ra/likujcnio med različnimi razvojnimi stopnjami osebnosti posameznika, lahko razlikujemo tudi med sotializaeijskimi stopnjami razvoja določene etnične skupnosti. Pri tem se odpira vprašanje izbire kriterija. Ali jc kriterij razlikovanje med plemenom, ljudstvom, narodom in nacijo, življenjem etične skupnosti v določenih tipih državnih tvorb ali pa bistveni dosežki v pridobivanju atributov samostojnosti'.' Odločil sem se za izbiro slednjega kriterija, tako da upoštevam ludi prejšnja dva.
niso mogli zavarovati in zadržati. V SHS so dobili smo kulturne znake naroda, kot so: slovenske šole, univerzo (urade, sodišča, pošto, železnico), pod notranjim unitarističnim in zunanjim imperialističnim pritiskom pa smo izgubljali politično avtonomijo. Kasneje se je izkazalo, da so šele v materinščini s šolanimi kadri lahko dosegali kulturno in politično avtonomijo. V stari Jugoslaviji sc je stopnjevala duhovna kriza in kulturno-polilični boj med klerikalci in liberali. V obeh Jugoslavijah so bili Slovenci najbolje gospodarsko razviti del skupne države. Nova jugoslovanska država jc obetala boljše življenje, pri čemer ni prešla starih vrednot patriarhalne družbe: kolektivizma, cgali-tarizma, avtarkije, karizmatičnosti vodje (Pirjevec, 1995:155).
V NOB so bila protislovja stare Jugoslavije delno presežena, prepotentne zahteve poznega nemškega imperializma, pa so bile zavrnjene. V NOB so sc Slovenci prvič zavedali potrebe po preoblikovanju nacionalnega značaja, hkrati pa so črpali iz preteklosti določene kulturne vsebine, tako da so to kulturo tudi razvijali hkrati s politično kulturo. Osvobodilna fronta je sprva vključevala vse prvine naše duhovnosti, tako družbenopolitične kot kulturne, od krščanstva do socializma. Omejena državljanska vojna med partizani in domobranci pa je poglobila razdor v politični kulturi, ki se jc nadaljeval tudi po vojni; bila jc posledica pritiska sil osi, ki so izvajale ctnocid. Iz tega katastrofičnega stanja' (Kos, 1996) smo sc rešili s pomočjo zaveznikov, ki pa so bili po vojni blokovsko razcepljeni v duhu hladne vojne. KPJ jc sicer s pomočjo marksistične doktrine blokirala spor med liberali in katoliki, vendar pa ji tc bipolarnosti ni uspelo odpraviti znotraj enotne monopolne, socialistične ideologije. Prej obratno: čim bolj nasilno sc je uveljavljala, tem bolj je izgubljala svojo duhovnokulturno moč in z njo moč socialne kohezivnosti. Z umikom komunistične stranke in marksistične doktrine jc postal politični prostor ponovno bipolaren. Čeprav ima elemente političnega pluralizma, ga bistveno določa spor med liberali in katoliki, ki bi se morali postmoderno orientirati. KPJ in katoliška cerkev sta bili navzven odbojni, od znotraj pa sta bili podobni. Ambi-valcntni odnos slovenske liberalne države do katoliške cerkve je hkrati ambivalentni odnos do enega dela naše narodne politične kulture.
Desni in levi ekstremizem izkušamo kot dve neuspešni zgodovinski izvedbi imperialistične (totalitarne, avtokratske, militantne. ekskluzivistične) frustracije. Vendar ima antifašistični komunizem prednost pred antikoniunističnim fašizmom ne kot vojaški zmagovalec nasproti poražencu, ampak kot poskus konstrukcije nacionalnega v internacionalnem. medtem ko je fašizem poskus destrukcije obojega v imenu nacionalizma. Pot k socializmu s človeškim obrazom jc ostala neprehojena in v praksi šc nciz.vedcna socialna pravičnost. Zato nekateri avtorji (Žcbot, 1969; Miheljak, 1995; Pirjevec, 1996) menijo, da je ostal jugoslovanski socializem v skrajni posledici stalinističen. Stalinizem s človeškim obrazom označuje apriornost komunistične stranke, ki ves povojni čas ni sprejela konkurenčnega političnega boja za oblast z. drugimi strankami, ki so bile v Sloveniji odpravljene z Dolomitsko izjavo (1. marec 1943). To jc eden izmed odločilnih primerov ponavljanja diholomnega načina mišljenja: mi in drugi, pozicijske in opozicijske stranke, matični in zamejski Slovenci.
Po končani drugi svetovni vojni smo Slovenci prvič spremenili družbeni red po zgledu sovjetske oktobrske revolucije z. elemenli stalinizma (nacionalizacija, likvidacije, čistke, stroga kadrovska kontrola). Drugo spremembo družbenega reda smo začeli delno po vzoru angleške meščanske revolucije s spremembo oblike države (parlament), nosilca lastnine (denacionalizacija), prelevijo bivših oblastnikov v nove nosilce premoženja, financ. Lordstvo jc postalo clitništvo, ograjevanje pa nevarna neenakost. Od germanske in slovanske nadvlade sc dcsocializiramo, da bi sc rcsocializirali z Zahodom, s katerim smo imeli že v 15. in 16. stoletja živahno trgovino. Vsaka socializacija jc prinesla tudi (nc)zdravo ločitev duhov, zato ni čudno, da tudi integracija/globalizacija cvocira nostal-
gijo po prvotni ljudski avtohtonosti, ki ni združljiva z cvropeizacijo. amerikanizacijo in japonizacijo. Osamosvojili smo se lahko le na način politične fragmentacijc, toda to ne bi smelo pomeniti življenja v provinci in izolaciji (Makarovič, 1995:209).
V	primerjavi s Cankarjem, ki jc leta 1918 ugotavljal, da smo zaradi separatne vzgoje po kulturi bližji tirolskim Nemcem in Furlanom kot južnim Slovanom, pa bi po 70 letih skupnega življenja vendarle našli nekaj skupnih značilnosti v jugoslovanski in slovenski politični kulturi, kol so pripisovanje krivde za svoje slabosti drugim, pomanjkanje duha zakonov, dajanje prednosti kratkoročnim ciljem pred daljnoročnimi, odpori proti spremembam, primat mita in z njim anliintclcklualizma pred racionalnim diskurzom. Skrajni domet tretje socializacije je bil pluralizem samoupravnih interesov, ki se zaradi dominacije birokracije niso mogli razviti. Kol je bila tretja politična socializacija znotraj SHS korak nazaj v primerjavi z drugo, tako tudi četrta vsebuje najprej korak nazaj k političnemu strankarskemu pluralizmu, ki se v predvojni Jugoslaviji nc le ni demokratično razvi jal, ampak je bil celo ukinjen.
Iz naše samostojnosti šc nc sledi, da smo izčrpali sposobnosti za življenje pod drugo državo. Ohranjanje navidezne sposobnosti za urejanje lastnih zadev nc bi bilo več smiselno. Slovenski izbor in začasno funkcioniranje obeh Jugoslavij je sicer pomenil političnokulturni napredek glede na dejstvo, da naši predniki niso mogli izbirati, ali bodo živeli v Svetem Rimsko-Nemškcm cesarstvu ali v Avstriji, vendar šc ni pomenil lastnega nacionalnega izbora. Slovenski politiki so neposredno pred razpadom Jugoslavije predlagali konfederativno ureditev države, kar je pomenilo zadnji poskus uporabe jezika drugega z.a izboljšanje lastnega položaja znotraj danega konteksta.
V	samostojni državi se od leta 1991 že četrtič političnosocialno oblikujemo. Državna samostojnost nam jc omogočila bistveno boljše spoznavanje samih sebe glede na prejšnja obdobja v vseh pogledih. Prvič vodimo tudi lastno zunanjo politiko. Naš položaj v Evropi sc v zadnjem času kulturnocivilizacijsko spreminja. Svet. ki ni več preprosto določen, ampak je multikullurno kompleksno soodvisen, nepredvidljiv in na novo nepregleden, se po ugotovitvah Delorsove komisije (1996) pogojuje, osmišlja in reflektira v novi organizaciji, ciljih in vsebinah vzgoje in izobraževanja.
Za četrto socialno rojstvo postajajo pomembne nove vrednote, skupinski občutek (common sense), medsebojna ljubezen, soupravljanje skupnega podjctjadržavc. Kot pri prejšnjih socialnih oblikovanjih tudi sedanja pomeni daljnoročni proces. Naša nacionalna zavest o nas in drugih je bila doslej pretežno zavest o naši majhnosti in sporih, ne pa samozavest o veličini naših sposobnosti. Poveča se z velikimi upi naroda pri vstopu v nove države (prve in druge Jugoslavije in v novo slovensko državo), usiha pa ob razočaranju nad njimi.
Socializem je spodrezal tradicijo, hkrati pa je postavl jal doseženo pred zadanim, da hi zadovoljil ljudske množice, in tako zanikal lastne razvojne zakonitosti. Dobil jc množično podporo za vrednote francoske revolucije svobode, enakosti, bratstva, vendar je kasneje prišel v konflikt s procesi industrijske modernizaci je, na katere se je sprva opiral. Lahko je sledil količinski, uniformirani proizvodnji, ne pa ludi intenzivni in kakovostni.
Po vojni smo imeli več restriktivnih in liberalnih obdobij. Že v 70. letih smo imeli liberalno obdobje Staneta Kavčiča. Zadn je obdobje od sredine osemdesetih let jc bilo obdobje liberalizma partije, ki je sestopala z. oblasti. Slovenska nacionalnost zato ni samo rezultat tradicionalne politične kulture in boja proti stalinizmu, ampak tudi demokratičnega vala, ki jc v 80. letih zajel srednje in vzhodnoevropske države. Šele ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let se je začel čas politike za samostojno Slovenijo (Rupel, 1994:101) in sc nadaljuje v političnem pragmatizmu z.a utrditev tc samostojnosti.
Že NOB, šc bolj pa slovenska pomlad 1991 sta pokazali, da naša kultura ni bila samo sredstvo oblikovanja države, ampak jc tudi način njene kritike. To jc mogoče, ker
Slovenci nismo izgubili kritične distance do sebe kljub hegemonističnim pritiskom od zunaj ali od znotraj. Po drugi svetovni vojni jc jugoslovanska partija politično nadzirala pogoje razvoja kulture in s tem vsaj do nastanka samoupravljanja, z določenimi elementi pa tudi kasneje uveljavljala totalitarni vzorec sovjetske politične kulture socializma, vendar je tudi naša večstrankarska politika v tranzici ji šc vedno bolj patološko obremenjena z manihejstvom boja proti nasprotnikom, kot z zavzemanjem za skupno stvar.
.3. Ocena dejavnikov razvoja slovenske samozavesti
Slovenska samozavest (Selbstbewusstsein) sc ne meri zgolj z izjavami politikov in empiričnim raziskovanjem javnega mnenja. Gre za točko kvalitativne samorefleksije, ki sojo pred nami žc opravili Francozi. Nemci in druge nacije-države, ki so prešle od besed k dejanjem. Teorijo svoje lastne politične prakse je treba nenehno konstituirati, saj naloga 'zajetja časa v mislih' ni nikoli dokončana. To nalogo izpolnjujemo tudi Slovenci.
Prav kritika desnega in levega ekstremizma demantira absolutizacijo parcialnih potreb kot osnovno zmoto. Politike ni mogoče delati zgol j na iracionalnih nasprotjih l jubezen - sovraštvo brez vsaj minimalne racionalne instrumentalnosti. V naraščajoči kompleksnosti tc dejavnosti in kompleksnosti mednarodnih razmerij bi morala tudi nacionalna samozavest preraščati poenostavljene dileme volje do moči ali pravice do nemoči, kompleksa manjvrednosti nasproti večvrednosti drugih, samobitnosti (avtohtonosti) ali nevarnost asimiliranja, prcpirljivosti ali spravaštva, za ali proti avtonomiji podsistemov.
Osnovno ideološko nasprotje, okrog katerega se strukturira postmoderno življenje, je nasprotje med transnacionalnim multikulturalizmom in vase zaprtim, etničnim fundamentalizmom. Vsak dan vidimo, kako sc oblikujeta dve nasprotujoči kulturi: na eni strani korporacije, mednarodni trg, permisiven življenjski slog, potrošnik, ki prosto izbira kot državljan sveta, na drugi strani pa izgubljanje identitete, zaprtost vase, strah pred tujci, iskanje korenin, zavračanje razkrojevalnega učinka, nova nacionalistična dcsnica, zavračanje univerzalne civilizacije kapitala. Zalo jc treba realizirati tretjo pot med fundamentalizmom. ki je poskus nasilnega vnašanja predmodernega načina delovanja in onemogočanje kulturnega dialoga, in univerzalizmom; jc v vključevanju v Evropo in hkrati v ohranitvi relativne samobitnosti (Žižek, 1996), kot tudi v uveljavljanju treznega sinteznega političnega mišljenja, k jer jc smiselno.
Ker živimo v vmesni, zmedeni, tranziciji, v kateri maske niso padle', se bomo še dolgo morali učiti življenja brez razrednih, nacionalnih in osebnih sovražnikov, ki jih pogojujemo od znotraj, od zunaj pa oni nas. Tranzicija jc tudi stanje dczorientacijc, ki kliče po novem svetovnem redu, h kateremu vodi globalizacija in po holističnih pristopih, ki bi upoštevali doslej zanemarjene strani razvoja človeka. Notranji družbeni raz.ccpi v Sloveni ji obstajajo med staro (politične, ekonomske, kulturne) elito in novimi, ki so nastale pred tranzicijo in v njej, med tistimi, ki dobivajo, in tistimi, ki izgubljajo, med sekulariziranim in nesekulariziranim, med mestom in vasjo, tehničnimi in humanističnimi intclcktualci, itd. Ti notranji spori, ki jih prepočasi razrešujemo, slabijo obrambno moč pred zunanjimi političnimi pritiski. Prvič občutimo Kantov razsvetljenski očitek nezrelosti po lastni krivdi,4 ki je v nostalgiji po starem in slabi anticipaciji
Krivda dat. culpa(bilis), fr. culpabilite), ki jc / religioznega vidika greh, pomeni z etičnega vidika zavestno kršitev moralne norme (adikema pri Aristotelu). Pri Anaksimandru sc dogaja plačevanje kazni za krivdo v časovnem zaporedju. V stan indijski filozofiji gre za zakon karmc. V stari nemščini sculd(a), 'Schultheiss' pomeni zadolževanje za določeno delo ali plačilo. "Krivda jc v tesni zvezi z najstvom -sollen in izvirno pomeni sodno zavezo k neki dajatvi" (Glej Dudcn: Etymologic, Mannheim. 19X7, str. 624). Kazalo hi razlikovati med eksistencialno in nezdravo, nevrotično preobremenjeno krivdo. Slovenci smo izrazito preobremenjeni s tem.
novega. Manjka nacionalna strategija.
S samostojno državo smo pridobili dostop na evropski trg, mednarodno priznanje Slovenije in njeno vključevanje v mednarodne organizacije, izvajanje zunanje politike do drugih držav, kar pomeni stik z drugimi političnimi kulturami. Nova nacionalna zavest podobno kot stara vključuje konkurenčno sposobnost preživetja, literaturo kol nacionalno samoizraznost, občutek lastne majhnosti in preseganje negativnih izkušenj v odnosih z večjimi državnimi tvorbami, pozitivne izkušnje postopnega državnega osamosvajanja in s tem realno kulturnopolitično moč.
Višja izobrazba, kulturna participacija, zadovoljene materialne potrebe prebivalstva in varen socialni položaj (Jambrck, 1992:72) omogočajo socialno vživljanje in politično tolcranco, ki sta nujni za razvoj mullikulturne družbe. Vživljanje, ki pomeni v Heglovem jeziku "spoznavanje drugobiti kot svoje", jc pri nas slabo prisotno zaradi nizke izobrazbene ravni prebivalstva, pasivnega ali negativnega odnosa večine do politike; manjše socialne varnosti in manjše enakosti. Šc nedavno smo bili pod močnim vplivom agrarne kulture, ki jc v nas pustila sledove ločenosti.
Ker smo v interakciji s svetom, smo na geostrateškem križišču poti5 med vzhodno in zahodno, amerikanizirano kulturo, kot tudi med evropskim severom in balkanskim jugom. Kot vemo, sinteza vzhodne in zahodne kulture, ki je bila že Goethejev ideal, šc ni uspela. Ker smo na križišču poti, moramo neprestano računati na kulturno in še katero drugo obliko imperializma. Želimo sc razvijati kulturno in civilizacijsko konkurenčno do zunanjih vplivov. Vprašanja, ki jih jc obravnaval Vidmar (1923) v delu Kulturni problem Slovenstva, se pojavljajo še danes kot vprašanja deblokade ustvarjalnih sil in kot program kulturnega razvoja Slovencev (Svetina, 1992). Razvoj kulture je bil, jc in bo ostal pomemben dejavnik krepitve samozavesti.
Gre pa tudi za ovire in spodbude razvoja demokratične politične kulture. V bivši Jugoslaviji se jc demokratična politična kultura komaj kaj lahko razvijala. Nekaj več prostora je formalno odpirala Ustava SFRJ 1974, zapirala pa ga je birokraci ja. V tran-ziciji je raven politične kulture celo nazadovala zaradi neizkušenosti z večstrankarskim sistemom, drugih otroških bolezni demokracije in še neurejene pravne države.
Pri vkl jučevanju v evropske integracijske proccse bi bilo za nas spodbudno, čc bi sc veliki začeli učiti od majhnih narodov. Žal politika mednarodnih odnosov še vedno temelji na neenaki delitvi politične moči (Morgenthau, 1995). Plemenita načela sožitja imajo podrejen pomen. Od tod izhaja stalni strah malih narodov pred etnocidom. Problem je, kako priti od nadvlade k enakopravnemu sodelovanju in s tem od principa izključujočnosti k vključevanju. S stališča slabe samopodobe naroda ni nenavadno, da je oslala napaka naše politike, da se ni dosledno zavzemala za projekt Zedinjene Slovenije (sprejet 1848) in da ga je cclo opustila, s čimer je dopustila možnost nadaljnjega oženja lastnega ozemlja (Kovačič-Pcršin, 1993).
Slovenska kultura nezaupanja v družbenopolitične ustanove, ki izhaja iz tretje menjave državnih okvirov v 20. stoletju in industrijskih ločnic, jc kultura negativnega pogojevanja. Poraja in ohranja sc z mehanizmi, ki bi jih lahko na kratko opisali takole: subjekt, ki manjka sam sebi, ker živi od nasprotja med večjim pričakovanim in manjšim doseženim, označuje kol zunanji objekt potrebe vse tisto, s čimer sc šc ni opredmetil.
Zveza med duhom, dihom in vetrom je žc etimološka. V stari indi jski filozofiji jc duh dih podobno kot v starogrški filozofiji (gr. anemos - veter (lat. anima), psychein - dihali, psycha - duša - glej Senc: Grčko-hrvatski rječnik, str. 6X in 1016). Po Jungu pomeni die Seelc. duša toliko kol starogrška beseda ailon -gibljiv, pisan. Prav zaradi političnokulturnih vetrov kot spremenljivih duhov časa (Zeitgeist), ki pihajo z vseh štirih smeri neba (v zadnjem času z zahodne), jc pomembno spoznati 'duhovno zgodovino Slovencev' (Kos, 1996) in stopnje njenega razvoja v: Novak Bogomir (1994): Die Gcistcskultur der Slowc-ncn. Anthropos (26) 1994, Spiritual culture and international relations. International issue, sir. 2X1-2X6.
Ker subjekt ni lc na ravni zamišljanja, ampak predvsem v akciji, spodbujanja in ino-viranja, morajo tisti, ki nc napravijo tega, kar bi želeli, pristati na determinizem, po katerem prvi izhaja šele iz strani, kjer naj bi po teoriji interakcije izhajal že povratni vpliv, na osnovi ki bi ga prvotni subjekt transformiral v novo sintezo.
Zamudništvo v politični kulturi sc pojavlja le primerjalno pri doseganju morm nekoga drugega subjekta in jc korelat zamudništva na drugih področjih kulture. Če bi vsakokrat vedeli, v čem pogojujemo druge politične subjekte in v čem smo pogojeni z njimi in lastnimi odločitvami, bi laže razvijali politično kulturo obojestranskih interesov. Dotlej bomo imeli preveč subjektivnih iluzij o subjektu, ki manjka sam sebi in zato išče pogojenosti tam, kjer bi lahko pogojeval in obratno. Upravičen ponos jc možen tam, kjer je pazljivo razločevanje med obema. Pravico do samoopredelitve s pravico do odcepitve lahko uveljavi določen narod le v posebnih, prelomnih obdobjih, ki pa niso vnaprej določeni kakor sc pokazalo tudi v primeru osamosvojitve Slovenije.
Slovcnci radi dvomimo v tuje in lastne etabliranc državne ustanove in ohranjamo do njih kritično distanco, ki prerašča žc v kulturo nezaupanja. Zato proces prilagajanja trenutnim razmeram danes in podrejanja politični volji večjih državnih tvorb (rajnke Avstrije in Jugoslavije), v katere smo bili vključeni v preteklosti, le redkokdaj razumemo kot skupno nacionalno in državno dobro. Proces dezintegracije sc je globje zasidral v narodno dušo. kot proces nove integracije. Vpričo nas sc oblikujeta dve izključujoči kulturi: na eni strani integraci ja z evropskim državljanstvom in na drugi kol reakci ja na to novi nacionalizmi in fundamentalizm!, pred katerimi svari tudi Brzezinsky (1995). To pomeni, da bo razdvojena, nesrečna zavest še nadalje veljala kol prevladujoča.
Negativna samopodoba jc ključni dejavnik nizke samozavesti. Zaradi gospostva tujcev in našega hlapčevanja nihamo med dvema skrajnostima pri vrednotenju nas samih. Vsak posameznik in narod ima v podzavesti vzorce, ki jih neprestano uporablja pri ocenjevanju različnih situacij. Z različnimi modeli samooccnjevanja pogojujemo načine obstoja samozavesti, kar jc pravzaprav Pygmalijonovo načelo. Realno samo-ocenjevanjc bi lahko razvili, če bi našli novo identiteto in težišče v sebi, da bi bili usposobljeni za odzivanje na zgodovinske preizkušnje. Modele teh ponavljajočih vzorcev bi lahko razdelili na:
1.	upravičevanjc uspehov
2.	upravičevanjc neuspehov
3.	obsojanje samega sebe in drugih
4.	kompromisno realni model.
Adl) Socializem je uveljavil sklicevanje na dosežke revolucije. Tudi naša liberalna vlada najraje poudarja pozitivne dosežke politike.
Ad2) Socializem jc uveljavil neodgovorno gledanje na dogajanje v smislu odvisnosti od t.i. objektivnih zakonitosti zgodovine, ki nam nudijo nekakšne alibije za neuspehe. V vsakodnevnem obtoku je
tudi pretirana zagledanost vase in zaskrbljenost za usodo, ki poraja depresivne občutke z. janzenistično nevrotiziranostjo, občutkom hlapčevstva in predstavo reda in discipline, pri čemer nam jc balkanska socializacija prej škodila kot koristila. Alibično mišljenje, ki išče vedno nove krivce: v bivši jugoslovanski federaciji, v Srbiji, Italiji, pretekli zgodovini in v svoji majhnosti, je šc vedno popularno.
Ad3) Slovence nas utegne še dolgo hromili nezrela, bolestna ocena lastnih razmer pri obsojanju drugih ali sebe zaradi ogroženosti in pritiskov, ki porajajo nevro-ticističnodionizične vrednote.
Ad4) V času normalizacije sc učimo realnejšega presojanja samih sebe. To nc pomeni, da so vse kritike le subjektivni privid. Gre za to, da ne jadikujemo za tistim, česar v določenem političnem trenutku nismo mogli in znali realizirati.
Ogroženi se lahko počutimo na ekonomskem, socialnem, političnem, nacionalnem, kulturnem in intelektualnem področju. S pridobitvijo samostojnosti se jc znižala kulturna raven zaradi novih razmer, ki so prinesle negotovost, nepreglednost in slabo obvladljivost zgodovinskega dogajanja. Nacionalizem sc ponovno ponuja kot možni odgovor na nastale probleme. Dejavnike ohranjanja avtokratske kulture, ki se manifestira v volji za težko dosegljivim življenjem (veliko število samomorov in prometnih nesreč), omejujejo dejavniki, ki vplivajo na razvoj demokratične politične kulture v vzhodnih in srednjeevropskih državah.
Sprava6 je še vedno mogoča le na simbolni ravni, ker prevladuje tripartitnost tržno liberalnih, socialističnih in krščanskih vrednot. Prevladovati bi moralo dejansko spoštovanje vseli strani človeka in njegovega družbenega delovanja. Država pa naj bi bila pri tem razvoju socialni partner. Slepa zanesenost. zaradi katere smo trosili utopične energije, bi se umaknila preudarni odgovornosti za lepo, dobro in resnično. Odnos do okolja naj bi bil vgrajen v vse političnokulturne odnose. Naša kultura bi morala vedno znova odgovarjati na izzive časa in sc nc svetoholjno predajati občutku ogroženosti, ki ga od znotraj ohranja vtis o vladavini nesposobnih. Verjetno ne bo sprave brez katarze.
Kot pozna evropska nacija prebolevamo naslednje 'otroške bolezni demokracije', ki so zakonit pojav njene začetne faze:
1.	pretežno strankarska in premalo skupinska politika
2.	premalo razvita moderna instrumentalna racionalnost
3.	utrujenost od uresničevanja utopičnih ciljev
4.	pomanjkanje osebne odgovornosti
5.	pomanjkanje samospoštovanja in spoštovan ja drugih
6.	pomanjkanje dialoga, kritičnega mišljenja in konsenza
7.	nove družbene cepitve v tranziciji ncspravljivosli
8.	prevladovanje kratkoročnih, pragmatičnih odločitev pred daljnoročnimi
9.	kult zaslužnosti vodilnih.
Tc bolezni so rezultat predhodnih političnih socializacij in zlasti razpada Jugoslavije, na katerega so vplivali številni družbeni vzroki:
1.	ameriška politika presojanja uspešnosti držav po upoštevanju človekovih pravic
2.	padec berlinskega zidu in z n jim obeli blokov
3.	tretji povojni val demokratizacije, tokrat v vzhodni Evropi sovpada z libertarnostjo oživljanja trga
4.	strukturna neskladja med političnimi kulturami v SFRJ do zadnje stopnje izklju-čnosli. zlasti med srbsko in slovensko
5.	odsotnost karizmatične osebnosti, ki bi združevala vse narode.
6.	različne religije/cerkve na istem teritoriju
7.	višja stopnja gospodarskega razvoja na severu kot na jugu jugoslovanske države
8.	JLA kot multinacionalna tvorba v službi velikosrbskega interesa
9.	pomanjkanje skupne politične volje za dialog pri sestopu ZKS z oblasti (Bennett. 1995).'
V samostojni državi Slovenci kol nacija prvič sami izbiramo, kaj smo in kaj bi želeli postati. Slovensko razredno in nacionalno samozavest so oblikovali in jo oblikujejo intelektualci pri preseganju nacionalne ogroženosti na težavni poli k avtonomiji. V tem boju sc je naš nacionalni značaj po drugi svetovni vojni delno že spremenil,
Spravo (pri Heglu Vcrsoehnung) si pri nas vsakdo predstavlja glede na pravilnost svojega mišljenja, pri čemer ostaja na sedanji stopnji duhovne kulture, v kateri prevladujejo razcepi, nekaj nedosegljivega Kljub temu. da imamo kar nekaj razmišljanj o njej, pa bi morali zlasti intelektualci spodbu jati k njej, da nc bi zvenela kol cilj moralistično.
delno pa se še bo, delno pa bodo ostali spoznavni stari socializacijski obrazci. Večji del naše demokratične politične kulture jc šc neracionalen in nerazvit. Slovcnci se zavedamo svoje politične ambivalence hlapčevstva, ki hoče biti gospostvo (psihocidnosti).
V krizi tranzicije so (s stališča nictzschejanskc klasifikacije) porasle dionizične (hedonske in polenčne) vrednote, upadle pa so apolonske (moralne in samoizpolnitvenc oziroma duhovne), čeprav bi bil v prid osebne in nacionalnc zrelosti obraten trend. Gre za krizo morale v postsocialističnih državah. Poleg kriminogcnih negativnih vrednot se je intenzivirala pozitivna vrednota storilnosti - marljivosti. Ohranili smo še nekaj tradicionalnih vrednot, kot so socialna enakost s socialno vlogo države, marljivost, individualizem, racionalno obnašanja (za razliko od iracionalnega pri drugih narodih nekdanje Jugoslavije), introvertnost in psihoticizem (Musek, 1993). Iz. janzenizma smo prevzeli občutljivost, naprtitev krivde sebi in drugim, vsiljeni red in tankovestnost. Zamerljivost, prepirljivost, nevoščljivost imamo iz stoletnega izoliranega vaškega načina življenja. Tem vrednotam so se pridružile klasične kapitalistične vrednote: privatna iniciativa, trg, podjetništvo, zasebni interesi. Z zastopanjem trga in socialne enakosti spodbujamo razvoj demokracije. Smo za hitrejšo uveljavitev pravne države, kar je nujna sestavina demokracije. Naša slabost jc nezaupanje, ki ga izkazujemo do demokratičnih ustanov, strank, drugih ljudi, tujih priseljencev, do večine in do sosednjih držav, ki nas lahko ogrožajo, kakor to kažejo empirične raziskave. Vemo, da politika ni visoko vrednotena, ker večina vidi v njej boj za oblast, nc pa urejanje n jihovih in skupnih zadev.
Potrebno jc nenehno ozaveščanje nezavednega delovanja norm političnega obnašanja. ki ga določajo stare in nove elite. Negativni iracionalni trend lahko blokira razvoj demokracije. Prav pomanjkanje subjektnega pri Slovencih vodi k sklicevanju na objektivne zakonitosti zgodovine. Počutimo se kot objekt raznih ustanov. Avtonomno politično kulturo lahko razvijajo le politične ustanove, ki so same relativno avtonomne, to pa pomeni, da so v medsebojni celoviti interakciji, nc pa v negativni ali enostranski, kar je podedovano stanje iz prejšnjega obdobja.
Za Slovence jc življenje v lastni državi utesnjujoče, streznitveno. Nova država ne spodbuja razvoja nacionalnc zavesti. K normalnemu razvoju naroda spada, da tudi kaj pozabi, npr. Nemci v odnosu do Francozov ali Slovaki do Nemcev. Ne manjkata nam lastna zemlja in jezik, ampak rast duhovne kulture. Samozavest zmanjšujejo sledovi totalitarnih ideologij.
Gospodarska razvitost je pomemben dejavnik nacionalne samozavesti in tudi stabilnosti demokracije. V nekdanji Jugoslaviji smo bili najbolj razvita republika, kar nam je dajalo samozavest. Kot majhna nacija se bojimo, da bomo drobiž v evropski skupnosti. Spor z Informbirojcm jc rešil vse jugoslovanske narode usode najbolj tegob-nega socializma, vendar so zlasti Srbi ostali v sporu z zahodno kulturo zaradi odvisnosti od ruske in so zato zapadli v tegobni posttotalitarizem. Kakovosti (ne(demokratične politične kulture nc določajo volilni rezultati, ampak način, kako se jih (ne) realizira.
Slovenska država je nastajala najprej v političnih diskusijah in nato splošnem soglasju. Razdvojena slovenska duša nc more postaviti enačaja človeka, uma in države, ki se je pojavil v nemški klasični filozofiji na prehodu 18. v 19. stoletje. Slovenci bi morali s pametjo prisvajati novo državo. Predlogov za takšno prisvajanje je več:
1.	da državljan, ki sc zaveda svojih pravic, tc zna tudi uveljaviti
2.	odpravljanje nezrelosti po lastni krivdi (Kant)
3.	racionalna organizacija državnih organov in družbenih institucij
4.	razvijanje demokratične politične kulture
5.	zastopanje stališča, daje avtonomnost državljana pogoj avtonomnosti države
6.	vključevanje žensk v politiko.
Na ta način bi država postala umna, državljani pa bi oblikovali samozavest od
spodaj navzgor po pomožnem (subsidiarnem) sislemu. Ni človek zaradi države, ampak je država zaradi človeka. Prvič v zgodovini smo pred nalogo, da pridobljeno samostojnost dograjujemo v samopostavitvi.
4. Pogoji razvoja demokratične politične kulture
Iz primerjav z vzhodnoevropskimi državami je videli, da doseganje kvalitetne posredne, participativne demokracije za nas z. gospodarskega vidika ni težje breme kol zanje. Morda pa jc težje breme s kulturnega vidika, ker Madžari ali Čehi niso tako razcepljeni. Od zaupanja v lastne sile in od politične zrelosti bo odvisno, ali bomo znali razlikovati med avtokratskimi in demokratičnimi elementi politične kulture, selekcionirati druge od prvih in sc orientirati po demokratičnih.
Naša demokracija nima specifičnih težav, ki jih ne bi imele tudi druge, zlasti vzhodnoevropske, pač pa lahko predstavlja naše prislovično zamudništvo cclo vsaj nekatere komparativne prednosti vsaj pred državami višegrajske skupine. Treba je stopiti vase, da bi zbrali in poenotili svoje sile in tako laže stopili v NATO IN EU. Vsaka nova politična situacija prinaša nevarnosti in priložnosti, negativne in pozitivne razvojne tendence in sili k neprestanemu iskanju ravnotežja z racionalnimi in iracionalnimi stranmi naše kulture.
Za krepitev stabilnosti demokracije sta potrebna tako zaupan je v politične subjekte kot kritika njihovih napačnih odločitev. Pri nas jc uveljavljeno predvsem slednje. Izboljšanje ekonomskih razmer je eden izmed pogojev stabilne demokracije v svetu in je vrednota tudi za nas. Pod različnimi gospodarji se (jc) zastavlja(lo) ključno vprašanje centralistične ali deccntralističnc ureditve. Decentralizem dopušča več avtonomije regijam in jc zato priporočljiv tudi kot slovenska notranja ureditev in ne le evropska. Na tej točki obstaja domneva, da se stabilna demokracija pri nas ne bo mogla razviti, ker Slovenija ni dovolj velika država, da hi se ohranila dlje časa.
Zaradi naše fizične majhnosti radi ustvarjamo psihološko majhnost, kar daljno-ročno zmanjšuje našo konkurenčno sposobnost.
Slovenska pomlad jc prinesla vrednote drznosti, domiselnosti in podjetnosti. V tej točki bi morala postati dejavna vzgoja sposobnosti za življenjsko odprtost. Slovenci na srečo nimamo čredne morale. Čc je spreminjanje družbe Ircba začeti z vzgojo posameznikov, jc treba pri tem misliti na pravo razmerje med dovoljenim in prepovedanim, predpisanim in spontanim. Demokracija ne pomeni ustoličevanja samovolje v imenu vsega dovoljenega, kar ni izrecno prepovedano. Potrebujemo čim več sposobnih. Cankarjeva predstava o preostali slabši polovici Slovencev, čeprav ni točna, je generator ideje o dominaciji manj sposobnih, ki vodi do iskanja rešitev v poganski preteklosti ali v utopični prihodnosti.
Zasnova za razvoj demokratične politične kulture obstaja že iz, stare Karantanije. lokalne samouprave pod večjimi imperiji, NOB, liberalnih obdobij socializma. V samostojni Sloveniji to pomeni prelom z. nadaljevanjem ali drugače: ponovno vračanje k samostojnosti na višji stopnji. Slovenija ima svojo mitično zakoreninjenost v zgodbah zmagovalcev (Kralj Matjaž kot odrešitelj. zmagovalci iz druge svetovne vojne in desetdnevne vojne), ekonomskega uspeha in prevladovanja materialnih vrednot, ki kažejo na vrednotne orientacije njenih prebivalcev in kratko- ali daljnovidnost politikov. Vprašanje je, kako so junaki tradicionalne politične kulture Črtomir, Klcpec, Čedermac šc zavezujoči in povezujoči. Z usmeritvami k demokraciji, denacionalizaciji in Evropi presega samostojna država politično kulturo socializma na treh ravneh. Izraz post-socialistična država označuje tudi nekatere skupne značilnosti naše sedanje in polpretekle politične kulture, kar je vidno v 'otroških boleznih demokracije'.
Nova kakovost jc posledica tekmovalnosti na individualni, institucionalni posebni in nacionalnodržavni ravni. Nc more se razvijati linearno, ampak ima svoja nihanja, krize, dvige in padec. Shizofrenija neomejene aktivnosti, ki jo terja potreba po nenehnem nesrečnem samopotrjevanju' navzven, pred tujino, jc tista samozaslcpljujoča točka, ki nas vedno znova izdaja in izpraznjuje. V času slovenske državnosti jc združitev kulture in politike videti izsiljena. Predvidevamo lahko daljši proces ponotranjanja žc obstoječe evropske demokratične kulture. Pri tem sc pojavljata tri ovire: I. zaradi slabe vesli zamujanja oziroma zaostajanja jc videti slabo vse, kar jc tradicionalno; 2. mit o brezkonfliktni družbi in 3. odsotnost dialoga še vedno ovira pot do sprave.
Danes Slovenci nismo niti zgolj kulturni narod niti nc opuščamo vse tradicionalne kulture zaradi politike. Ker je pri nas sicer razdvojena kultura oblikovalec naroda, ta začne slejkoprej prehajati v politično, saj se je tudi sama oblikovala kol kritika politične prakse podrejanja tujim državnim tvorbam. V helerogeni. fragmentirani, razdvojeni (ločitev duhov še danes preprečuje spravo) politični kulturi gre za prepletanje pogojev in meja demokracije in avtokratizma (antidcmokracije). Pogosto ocenjujemo že obstoječo polilično kulturo s stališča možne in zamišljene, spregledujemo pa tisto, ki živi v dialogu in medsebojni komunikaciji. Politiki slovensko nacionalno kulturo priznajo le po zunanji obliki, nc pa tudi po njeni notranji vsebini.7
Ambivalentni značaj (naše) politične kulture jc v tem. da jo vsakokratni politični sistem spreminja, tako da sc glede na aktualno dogajanje pojavljajo zdaj ene zdaj druge (nc)tradicionalne lastnosti. Slovenci nihamo med občutkom ogroženosti od zunanjih sovražnikov in zaupanjem v sposobnosti preživetja kol nacijc. Vključevanje v Evropsko skupnost in druge mednarodne ustanove bo žc odpravlja naše oscilacije med Rusi in Prusi (Germani) zadnjih sto let, vendar bo ustvarilo nove. Le družba, kjer sc ljudem ni treba bati za preživetje in sprejemati ponižujočega izkoriščanja, lahko uveljavi splošne vrednote človekovih pravic.
Zavedamo se, da smo pred dilemo balkanizacijc8 ali evropeizacije Slovenije. V evropsko postindustrijsko in postmoderno kulturo vstopamo tako da končujemo moderno. Hkrati s kulturo je nastajala nadomestna politična kultura, ki pa ostaja ločena od politike slovenske države, ki jc ne reflektira. Avtonomni položaj Slovenije v bivši Jugoslaviji jc bil spodbuda za nastajanje socialistične in relativno avtonomne politične kulture. Slovenska država se ni utemeljila na posebni veri, ampak na posebnem jeziku in kulturi (Rupel, 1995:196).
Slovenije kot države in z njo slovenske šole že zaradi naraščajoče kompleksnosti družbe ni mogoče več zvesti na kulturne spopade in ločitev duhov med klerikalci -konservativci in liberali, ki šc trajajo kot tudi nc na strankarske boje in kompromise.
Skorumpiranost ni lc posledica nravslvcne pokvarjenosti, ki se je povečala v času tranzicije. izginjanja slovenske poštenosti ali konca sanj in jc nastala leta 1991, ampak jc tudi posledica zgolj for-malnonačelnega, nc pa tudi vsebinskega pristajanja vladajoče elite na kulturo. Po drugi strani gre v uveljavljajoči rabi sintagme 'politična kultura' v smislu tavtologije - istorečja za ontološko ontično neraz-ločcvanjc med politiko elite oblasti in kulturo, ki izvirno pripada ireduktibilnemu človeku. Šc vedno jc slovenski narodnacijo treba misliti v razliki od države, čeprav to m več brc/državna ali protidržavna nacija. Stanje napačnega križanja je mogoče preseči. Politik bi moral biti toleranten, izobražen, moral bi znati prisluhniti potrebam ljudi. Kulturniki bodo morali prenehati nadomeščati politike, ti pa sc bodo morali prenehati vmešavati v kulturo.
Termin balkanizacija so izumili Angleži kot oznako zgodovinskega dogajanja na Balkanu. 'Balca-nization' pomeni drobljenje, razkrajanje, uveljavljanje fevdov, bojevanje za meje. Daytonski sporazum lega procesa ni mogel preprečiti. S lega vidika disjunkcija 'demokracija ali razkroj' lahko postane konjunkcija. Balkanizacija je povezana z avtokratsko kulluro in njenimi mehanizmi izključujočnosti (mi in oni i, podrejanja (večvrednostni in manjvrednostni kompleks) in nadomeščanja (kull osebnosti, nacionalna religija) posledica neenake delitve ekonomske in politične moči.
Vprašanje je, kako pritegniti vse strani k uresničevanju nalog skupnega pomena znotraj pluralizma interesov. Od medsebojnega sporazumevanja liberalne in krščanske strani bo odvisna prihodnost celotne Evrope (Scnčar, 1994:36)
Nova demokracija jc preizkušnja veljave starih komunističnih in novih, pomladnih strankarskih moči, vendar je ludi sama na preizkušnji. Doslej so zmagovale obnovljene stare strukture, zalo tranzicijo upravičeno lahko imenovali postsocialislična. V ta (dcz)intcgracijska vrenja sta zajeti tudi kultura in šola, ki lahko izkaže svoj smisel kot odprta, avtonomna ustanova.
Resnica osvobaja, toda ali tudi pomirja. Dilema revolucija ali sprava kaže na omejen domel družbene revolucije, ki ni takšna revoluci ja v človeku samem, ki bi omogočila življenje v resnici (Havcl. 1994). Odkrili smo novo antinomijo9 (nc)poprav-Ijivosti in (ne)odpustljivosti krivic. Sprava bi bila možna na najvišji stopnji duha v smislu Heglove odprave (Aufhcbung). Vendar pa danes nismo na višji stopnji duha, ampak še na nižji, ker sc zgodovina ponavlja na nižji, cclo predkantovski stopnji. Naša družba šc vedno ni asociacija, ampak jc organizacija parcializiranih skupin z cgocen-tričnimi interesi.
Med avtohtonim in politično instrumentalnim razumevanjem naroda jc treba dobro razlikovati. Odkar imamo lastno državo, si jo moramo vsak dan prisvajati, ker nam bo siccr oslala tuja. Sestop moralnopolitično neoporečnih jc pomenil vzpon ljudi z Ahilovo peto. Doslej smo sc Slovenci lahko konvertitsko1" prilagajali tujim državam (Avstro-Ogrski. stari in novi Jugoslaviji) (Rupel. 1990), tako da so postale kot nostalgija v naši podzavesti. Vprašanje pa jc. ali bo to veljalo tudi za NATO in Evropsko skupnost." Nuja konvertitstva izhaja iz destabilizacije srednjeevropskega prostora po razpadu Avstro-Ogrske, kar pa še nc pomeni sindroma Titanika,12 po katerem naj bi slejkoprej podlegli imperializmu velikih nacij-držav tudi zaradi ncozaveščenosti, da imajo le-te danes prav takšne težnje pod plaščem demokracije, kot so jih imele v polpreteklosti kol diktature. Proccs dezintegracije se je zasidral globje v narodno dušo kot proces nove integracije, ki ga prinaša šele postindustrijska moderna.
Slovenci imamo kot majhen narod dovolj veliko število sposobnih posameznikov, da konkuriramo z drugimi, večjimi državami. Nismo več predmoderni, ampak smo še nedovršeno moderna nacija. Vemo, da se (politična) kompetentnost nc more razvijati linearno napredno, ampak prek sprejemanja nekompelentnosti. česar pa ohranjanje pscvdokompctcntnosli nc dopušča.13 Vsak posameznik in narod, poznala tudi zastoje v
Antinomija jc znana žc v slari Grčiji (sofisti. Platon, Aristotel, Plutarh). Sislcmskofilo/.ofski pomen dobi v Kantovi filozofiji zaradi nespo/navnosti stvari po sebi. Danes so nastale šc nove antinomije npr. človeka kot moralnega ali nemoralnega bitja. Kantova antinomija nujnosti ali svoobde ima šc vedno vrednost zgodovinske alternative. Anomija je Durkheimov pojem, ki ga uporablja ludi za pojasnjevanje samomora. Medtem ko antinomija pomeni neodpravljiva protislovja, pa anomija pomeni slanjc brez veljavnih norm, kar navsezadnje pomeni anarhijo (gr. anarchc - nered).
Kovcrtit (gr. metanoia. lat. convertito - spreobrnenje) jc spreobrnjenec i/ ene vere v drugo. Problem sc začne tedaj, ko Savel postane Pavel. Seveda konvertitslo nima nujno negativnega pomena. Gre za razliko med kameleonskim spreobračanjem plašča po vclru in pravim spreobrnenjem. Rupel (1990) prenaša
lo vprašanje z religioznega področja na politično. Slovenci smo za kontinuiteto lastnega obstajanja zelo zaskrbljeni. Zdi sc nam, da se nam kar naprej dogajajo diskontinuitele in navidezno radikalni prelomi v novih državnih tvorbah.
' ' Za Evropsko skupnost in unijo nismo problem zaradi svoje kulture in jezika, ampak zaradi ekonomskih in političnih značilnosti (Jančar, 1996:153-218).
'2 Tilanikov sindrom pripisujejo ekologi prav tej (post)industrijski civilizaciji, v kateri vidi Fukuyanta 'konec zgodovine'.
Zbigniew Brzezinsky razmere po demokratičnem prevratu imenuje globalno vrenje z. mnogimi (nc(predvidljivimi konllikli. zapleti in možnostmi lokalnih vojn.
' 3 Problem (pscvdo)kompelcnc 'družba zarotnikov ali nevoščljivcev rešu je tako, da njeni člani drug druge-
razvoju. V 21. stoletju ho treba določene sposobnosti opuščati, ker so nas privedle v slepo ulico ekološkega onesnaženja, da bi lahko razvijali druge.
Mali narodi niso tako neodporni na zunanje politične pritiske, kot se zdi. Prav zato, ker se zavedajo pomena smisla življenja za preživetje, se razvijajo 'simbolno kulturno' nasproti velikim narodom, ki se razvijajo predvsem tehnološko (vojaško). Zato so mali narodi bližje skupnosti, medtem ko imajo veliki anomično, brezosebno skupnost. Veliki le počasi spoznavajo, da so jim majhni narodi lahko zgled. Veliki imperiji so delovali so zoper duha. omrtvičili vest človeštva s svojim uniformiranjem, zatirali so hrepenenje po pravici. Šele tedaj, ko sc velesile lotijo poraznega eksperimenta, velja teza: čim slabše, tem boljše, ker nastanejo ob njihovem razpadu, ugodne okoliščine. Njihovi pritiski prenehajo, zamudništvo postane prednost, živa predstava o dosedanjem ter strahu pred novim tlačenjem in reševanjem našega naroda od zunaj pa se začasno umakne enotnemu buju za nove upe.
Naša demokracija ni bistveno bolj razvita kot v sedanjih državnih tvorbah na tleh nekdanje Jugoslavije in tudi nc bolj kot v vzhodnoevropskih državah z izjemo Rusije (in drugih republik nekdanje SZ) je pa razvita manj kot v razvitih srednje in zahodnoevropskih državah in ZDA. kot kažejo primerjalni podatki (Vanhancn, 1997: 86-88). Iz razvojnega stanja izhajajo tudi perspektive. Videti je, da jc oboje pogojeno z razpiranjem ekonomskih škarij. Za hitrejši razvoj kakovosti demokracije, življenja in dela nam manjka več subjektivnega zaupanja v demokratične ustanove in uspešen gospodarski razvoj.
Dokler so duhovne potrebe pri nas še slabo razvite je tudi sedanjo samostojnost težko kulturno razvili v duhovni prostosti, ki jo Hribar (1989) vidi v odprtosti za svetost življenja. Duhovne prostosti šc ni. ker ni očiščenja in prerojenja, kakor tudi ni razlikovanja med nemočjo politične moči, na katero so naletele velike osvajalne države in močjo nemoči, ki naj bi bila naša tipična lastnost, ki jo lahko razumemo lc krščansko. Drugi razlog jc v še premalo celostno razumljenem znanju kot razvijanju filozofskih, religioznih. umetniških in znanstvenih vsebin. Doslej smo pokazali, da imamo dovol j vitalne sile, samozavesti in vere v prihodnost razvoja duhovne kulture. Nc le slovenska, tudi zahodna kultura bi sc morali od znotraj prenoviti v smeri antičnega ideala kalokagatije (gr. kalos kai agathos - skladnost lepega in dobrega), s čimer bi odpirali poti politiki kot umetnosti možnega razvoja. Pri integraciji duha in politike so desno - leve oscilacije nezadostne. Treba je povezati osebno odgovornost s socialno pravičnostjo. Večini je odgovornost za zgodovino, generiranjc družbenega in razvoj duhovnih potreb v njej šc neznanka. Seveda napredek zavesti ni samo stvar intelektualcev, vendar je to najprej njihova naloga.
Kakovosti demokracija ni mogoče doseči le s formalno voljo. Pravna država je lc nujni, ni pa zadostni pogoj zanjo. Nimamo izkušenj s povezovanjem politične kulture s političnimi odločitvami in z varovanjem šibke točke demokracijo, ki jc v paradoksu svobode in tolerance. Demokracija, ki uteleša komunikacijo in konsenz, je predvsem stanje duha, ki vključuje dialog in strpnost. Prebujanje duhovnega jedra demokracije pomeni prebujanje potreb po samouresničitvi z. uveljavljanjem vrednot ljubezni, solidarnosti, dobrote, spoznanja resnicc in doživljanja lepote.
Nova demokratična kultura lahko nastaja na osnovi osvobajanja in premagovanja strahu pred samoodgovornostjo in normalnostjo v smeri 'neustrašenosti' (izraz T. Hri-
mu pomagajo prikrivali nekompetentnosti (Clarkson, 1996). To so ljudje, ki se niso pripravljeni nenehno socialno učili. Pri nckalerih jc prepričanje o laslni kompetentnosli na lrhlih nogah in sc čutijo nenehno ogrožene. Problem psevdokompetentnosti sc je v tran/iciji aktualiziral z bojem stare in novih elil /a prevlado. Za h. Zupančiča je vladavina nesposobnih največja nevarnost za obstoj slovenske države.
barja). Za nas doseganje kakovosti posredne, participativnc demokracije z gospodarskega vidika ni težje breme kol za vzhodnoevropske države; s kulturnega vidika je težje, ker Madžari ali Čehi niso tako razcepljeni kol mi. Havcl (1994) ima koncept življenja v resnici, ki je pri nas še zamolčana in lc težko prodira na dan. .Slaba razvitost participativnc politične kulture se pokaže pri slarejših državljanih, ki v državah tranzicije ohranjajo pretežno podaniško - avtokratsko kulturo, kar izpričujejo s pomanjkljivo udeležbo na volitvah in prepuščanjem politike kot umazane zadeve politikom. Dejavniki ohranjanja avtokratske kulture i/ polpreteklega obdobja še delujejo, vendar bi se jih morali naučili presegati.
Nova demokracija "vseh enakih in različnih" vsebuje ludi materialno bedo. neracionalno organiziranost, družbeno neozaveščenost. nepoštenost znajdi sc', razočaranje nad socializmom z antiinteleklualističnim cnoumjem, ki grozi, da bi zavrgli pozitivne izkušnje. Čc ne upoštevamo zgodovinskih izkušenj, sc zgodba (o totalitarizmu) lahko ponovi. Šele na osnovi takšne izkušnje bi kazalo prevzeli i/, socializma solidarnost in iz zahodnih družb osebno odgovornost. Z odločitvijo za liberalno usmeritev namesto državnokapitalistične, smo prevzeli z. Zahoda grobo tekmovalnost. Če presojamo našo politično kulturo z zgodovinsko dokumentiranih vplivov, ugotavljamo, da nima enoznačnih lastnosti, ampak jc ambivalentna in vsebuje različne razvojne možnosti.
Državotvornost je bistvena sooblikovalka politične kulture. Brez samostojne države kol realne politične sile bi lahko govorili le o kulturi naroda v naslajanju, saj vemo. da so nas druge države večkrat skušale zadržati na razvojni stopnji ljudstva. Implicitna državotvornost pomeni tudi implicitno politično kulturo. Za bistven pogoj razvoja demokratične politične kulture pa veljajo kulturni politiki in humanizacija političnega dela (Požarnik. 1992:33). Ni namreč vseeno, za kakšen presek med kulturo in realno politiko gre in kakšna je njuna kakovost. Izhajati bi morali iz avtonomnih, demokratičnih osebnosti, ki so demokratično vzgojene, imajo kulturno transformacijsko vlogo, rešujejo ekološke probleme, spodbujajo in uporabljajo raziskovalne rezultate in sc zavzemajo za kritično neodvisno javnost in sredstva javnega obveščanja. Razvrednotenje moralnih vrednot in etične vzgoje zmanjšuje kakovost politične kulture.
Verjetno se bodo zaradi političnega pluralizma interesov politikov, političnih strank in drugih ustvarjalcev razvijale razne interpretacije oziroma cvalvacijc slovenske politične kulture. Razvitih jc tudi žc več pogledov nanjo.14 Zaradi novega položaja Slovenije v svetu bo treba ponovno osmišljati ne lc stara vprašanja, ampak tudi odpirati in iskati odgovore na nova. da bi bile odločilne politične odločitve čim bolj zakonite.
'4 Gre za ni/, prispevkov, ki jih je sprožil prof. dr. Južnič s študijskim projektom Politična kultura: Kultura v politiki in politika v kulturi. Sestavek s tent naslovom je i/šel v Teoriji in praksi (1994)/l-2. str. 33-47.
V naslednjih številkah tc revije so v okviru študijskega projekta še pisali: Pečar Jane/. (1994): Politična kultura nadzorovanja. Teorija in praksa (I994J/5-6, str. 510-518; Makarovič Jan (1994): Kje jc danes demokracija v deželah habsburške krone? Teorija in praksa 31. šl. 5-6. sir. 519-534; Makarovič Jan (1994): Za razločevanje med politiko in kulluro. Teorija in praksa, 31, šl. 7-X, sir. 641-646; Jogan Maca (1994): Erozija androcenlrizma v vsakdanji kulturi. Teorija in praksa, 7-X, str. 647-654; Miri«? Jovan
(1994):	Poslkomunistična demokracija ali novi totalitarizem. Teorija in praksa, št. 11-12, sir 1047-1062; Brc/.ovšck Janez. (1995): Fragmenti o strpnosti. Teorija in praksa, št. 1-2, str. 96-104; Kolenc Jane/. (1995): Politična kultura in avtentičnost. Teorija in praksa, št. 1-2, str. 105-1 IX; Novak Bogomir
(1995):	Demokracija in totalitarizem v politični kulturi Teorija in praksa, št. 3-4, sir. 299-310. Konec novembra 1995 jc bila v okviru Teori je in prakse tudi okrogla miza, ki je strnila rezultate imenovanega projekta in spodbudila k nadaljnjemu raziskovanju.
LITERATURA
Bennett. Christopher. 1995. Yugoslavia's Bloody Colapse. Causes, Course and Consequences. London: Hurl Company.
Bobio Norbcrto (1990): Budučnost demokralijc. Odbrana pravila igre. Beograd, Filip Višnjič.
Brze/insky Zigbicw (1995): Izven nadzora. Globalna vrenja na pragu 21. stoletja. Ljubljana, Consulting.
Clarkson Petruška (1996): Ahilov sindrom. Kako premagali skrivni strah pred neuspehom. Ljubljana, Pergar.
Čepic Zdenko (et al.>(1995): Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955. Ljubljana. Institut za novejšo zgodovino.
Dclors Jacques (ct al.) (1996): Učenje: skrili zaklad. Poročilo mednarodne komisije o izobraževanju za 21 stoletje, pripravljeno za UNESCO. Ljubljana, Ministrstvo za šolstvo in šport.
Dolenc Ervin (1995): Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v SHS od leta 1919 do I92X. Ljubljana, DZS.
Grafenauer Bogo (ured., cl al.) (1995): Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do I I. novembra 1994). Razprave. Disscrlationes 17. Ljubljana, SAZU.
Havel Vaclav (1994): Živeli v resnici. Moč brezmočnih. Celovec, Mohorjeva družba.
Horkhcimer Max, Adorno Theodor (19X9): Dijalcktika prosvetiteljstva. Filozofijski fragmenti. Sarajevo, Vesel in Maslcša.
Hribar Tine (19X9): Slovenska državnost, Ljubljana, CZ.
Jambrck Peter (1992): Ustavna demokracija. Ljubljana, DZS.
Jančar Maljaž (1996): Slovenska zunanjepolitična razpotja. Ljubljana, Društvo 2000.
Južnič Slane (19X9): Politična kullura. Ljubljana, DZS.
Kos Janko (1996): Duhovna zgodovina Slovencev. Ljubljana,
Kovačič Peršin Peter (199.1): Zaveza slovenstvu. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.
Makarovič Jan (1994): Kje jc danes demokracija v deželah habsburške krone'.' Teorija in praksa 31. št. 5-6, str. 519-534.
Malnar Brina (1996): Zaznava družbene neenakosti. Ljubljana, FDV
Maritain Jacqucs (1992): Čovjek i država. Zagreb. Globus.
Makarovič Jan (1995): Slovenska ustvarjalnost kol odgovor na evropski izziv. V: Mlinar Zdravko (ured.): Osamosvajanje in povezovanje v evropskem prostoru. Ljubljana, FDV, str. 207-251.
Miheljak Vlado (1995): Slovenci padajo v nebo. 99 razlag tisočletnih sanj. Ljubljana, Zbirka Speklcr 4/95.
Morgcnlhau Hans (1995): Politika med narodi. Ljubljana, DZS.
Pirjevec Jože (1995): Jugoslavija. Nastanek, razvoj ler razpad Karadjodjcvičcvc in Tilovc Jugoslavije. Koper, Lipa.
Požarnik Hubert (1992): Politična kullura v demokraciji. V: Stanič Janez (ured., et al.)(1991): Demokracija in politična kullura. Zbornik. Ljubljana. Enajsta Univerza, str. 27-36.
Prunk Janko (1996): A brief History of Slovenia. Ljubljana, Založba Grad.
Rupel Dimitrij (19X9): Slovenski intelektualci. Od vojaške do civilne družbe. Ljubljana, MK.
Rupel Dimitrij (1996): Edinost, sreča, sprava. Ljubljana, Mihclač.
Rupel Dimitrij (1996): Poročilo o Sloveniji. V: Crnkovič, M (ured.): Slovenska smer. Ljubljana, CZ, str. 67-X2.
Rus Vojan (1995): Žive vrednote antifašizma. Ljubljana, Enotnost.
Scnčar Igor (1994): Postkomunistični somrak - mrak ali zora'.' V: Vidclič Jernej (ured. cl al.): Slovenci, vrednote in prihodnost. Zbornik. Ljubljana. Slovenski akademski klub, sir. I 1-37.
Strgar Jože (ured.) (1996): Slovenija v novi Evropi. Celje, Mohorjeva družba.
Svetina Janez. (1992): Slovenci in prihodnost. Radovljica, Didakta.
Štrajn Darko (ed., 1996): Meje demokracije. Ljubljana. Društvo za preučevanje politične demokracije in liberalizma.
Vanhancn Tatu (1997): Prospects of Democracy. A Study of 172 Countries. London, New York, Roullcde.
Žakclj Viktor (ct al.)(1992): Slovenija proti Jugoslaviji. Ljubl jana. Mihclač.
Žebot Ciril (1967): Slovenija včeraj, danes, julri. I. knjiga. Celovec, Družba sv. Mohorja.
Žebol Ciril (1969): Slovenija včeraj, danes, julri. 2. knjiga. Celovec, Družba sv. Mohorja.
Žižek Slavoj (1996): Trcija pol med fundamentalizmom in univerzalizmom. V: Crnkovič, M. (ured.): Slovenska smer. Ljubljana, CZ, str. 95-100
ANTHROPOS 1997 1-3
O semantiki likovnega. Nekaj analitičnih primerov
JOŽEF MUHOV/Č
"Vision is the art of seeing things invisible."
(Jonathan Swift) "Man sieht nur, was man weiB"
(J. IV. Goethe)
"Das Kunslwerk ist keine Antwort. Das Kunstwerk ist cine Fragc."
(Parafraz.a L. Wittgensteina)
POVZETEK
Z ozirow na dejstvo, da izvira likovna umetnost iz. dveh povezanih predpostavk, tj. iz. likovnikove Želje, da izrazi določeno duhovno vsebino na likovni način (ekspre-sivno-informativni moment) in iz hkratne nuje, da to stori s produkcijo tej vsebini ekvivalentne čutne in prostorske likovne forme (produktivno-formativni moment), imajo likovne umetnine - grobo gledano - dva karakteristična semantična nivoja: referencialnega in (ob)likovnega oz., formalnega. S prvim usmerjajo pozornost na označevane (emocionalne, ikonografske, simbolične ipd.) vsebine, z. drugim na domiselnost in morfološko kompleksnost form, v katerih so likovno izražene. Ali preprosteje: referencialni nivo likovnega sporočila odgovarja na vprašanje "KAJ je likovno izraženo oz. predstavljeno?", formalni pa na vprašanje "KAKO likovno inventivno in kompleksno je to storjeno'/". Načelno danes ni sporno, da sta oba omenjena semantična nivoja, enako kot ontološki predpostavki, iz katerih izhajata, medsebojno povezana. S hermenevtičnega stališča manj jasno pa je, kakšna je narava njune povezanosti in kakšne (operacionalne in praktične) konsekvence ima ta narava z.a doživljanje in razumevanje likovnih umetnin.
Prav to vprašanje pa je tisto, ki se mu na temelju empiričnih primerov iz starejše in sodobne umetnosti prvenstveno posveča avtor pričujoče razprave. Z drugimi besedami to pomeni, da skuša avtor na novo in r preverljivi obliki premisliti staro in dozdevno že popolnoma iz.Ž.eto vprašanje odnosa med formo in vsebino v umetnosti. Razlog z.a ta ponovni premislek je dejstvo, da je od dveh ravni (refe-rencialne in formalne), na kateri lahko logično razdelimo likovno eksistenco, v likovni hermenevtiki - neglede na deklarativno izraženo pomembnost in povezanost obeh - še vedno daleč največji poudarek namenjen referencialni ravni. Znanosti, ki se ukvarjajo z. likovno umetnostjo, se z njo ukvarjajo predvsem kot z. informativno dejavnostjo (vsebina), veliko manj. če sploh, pa kol s formativno dejavnostjo (forma). V njej jih z.anima človek v prvi vrsti kot homo narrator oz., homo communicator, zelo malo in zgolj obrobno pa kot homo faber oz. homo poeticus (v izvirnem grškem pomenu; od glagola poiein = delati, proizvajati, ustvarjati). Avtor na konkretnih primerih pokaže, da je s stališča likovne stvarnosti taka raz.iskovalno-hermenevtična reduktihilnost ne le logično vprašljiva.
ampak predvsem fenomenološko docela neutemeljena, saj insuficienca poetičnega deformira ravno bistvo likovnega fenomena, in sicer tako bistvo likovnega uspeha kot bistvo osebnega likovnega doživetja. Bistvo likovne produkcije je namreč ravno v tem, da v njej homo faber (= poeticus) dopolnjuje homo sapiensa na ta način, da mu ničesar ne odvzema, ampak mu dodaja pomembno dimenzijo vstopanja v stvarni svet, se pravi dimenzijo neposredne praktične verifikacije duhovnih spoznanj in dimenzijo konstruktivnega (preoblikovanja tega sveta. V umetniški produkciji med tematskim in formalnim, dokazuje avtor, ne obstaja le neka. sicer nujna, a inertna kohabitacija. ampak neogibno funkcionalno sodelovanje in soodvisnost, ki bi jo na metaforični ravni bilo mogoče primerjati s konstrukcijo elipse, ki jo družno oblikujeta dve sodelujoči žarišči. Osrednje mesto v razpravi posveti avtor (s)likovno dokumentiranemu analitičnemu raziskovanju oblik tega funkcionalnega sodelovanja. Temeljne rezultate raziskovanja pa bi bilo mogoče strniti v naslednjih štirih ugotovitvah: /. da je formalni oz. poetski sloj - ne le eksistencialno ampak tudi funkcionalno - temeljni (čeprav ne edini NB!) sloj likovne semantike. zaradi česar je v likovno umetnost smotrno vstopiti samo skozi njega: 2. da v likovni umetnosti, ki iz.rašča iz. radikalne drug(ačn)osti signifikata in signifikanta, ne gre za preprosto oblikovno ponazarjanje "že izgotovljenih" duhovnih vsebin oz., izkustev, ampak za njihovo razvijanje in verifikacijo s pomočjo likovnih artikulacijskih postopkov in strategij: 3. da ima v skladu s tem umetniška artikulacija neizpodbitne semantične konse-kvence: in 4. da likovne forme niso samo zbirke ekscentričnih oblik in bolj ali manj atraktivnih barv, čeprav se nam velikokrat predstavljajo ravno na lak način, ampak sistemi takih oblik in barv s sebi lastno prostorsko gramatiko, torej možni modeli poetske organizacije in razumevanja prostora.
ABSTRACT
ON THE SEMANTICS OF THE ARTISTIC. SOME ANALYTICAL EXAMPLES
In view of the fact that fine art stems from two interlinked presuppositions, the artistic desire to express certain spiritual contents in tin artistic way (expressive-in-formative aspect) and the simultaneous necessity to do this through the production of sensual and spatial forms, being the artistic equivalent of such contents (productive-formative aspect), works of art have, generally speaking, two characteristic semantic levels: a referential and an artistic-formative or formal level. The first directs attention to the signified (emotional, iconographic, symbolic, etc.) contents, while the second reveals the imaginative powers of the artist and the morphological complexity of forms, which are the artistically articulated double of the signified. Or. to put it more simply: the referential level of an artistic message answers the question "WHAT is artistically expressed or presented'/", while the formal level answers the question "HOW inventively and complexly is this done?". Today it is generally not disputable that the said two semantic levels are interlinked in the same way as the ontological presuppositions from which they stem. However, from the hermeneutic viewpoint, the nature of their interconnect-edness and its consequences (operational and practical) for experiencing and understanding works of art is less clear.
The presented contribution is primarily focused on this very question, which is dealt with by the author on the basis of empirical examples from pre-contempo-rary and contemporary art. In other words, the author attempts to enlighten that
old and seemingly completely "exhausted" question of the relation between form and content in art in a new way and formulate a verifiable form of this relationship. The reason for such renewed contemplation is the fact that, of the two levels (referential and formal) into which artistic existence may be logically divided in artistic hermeneutics (irrespective of the declaratively recognized significance and interconnected/less of the two), the greatest emphasis is still laid on the referential level.
The sciences that deal with fine art usually treat it as an informative activity (content), and much less frequently, if at all. as a formative activity (form). In studying fine art. science is above all interested in the human being as a homo narrator or homo communicator, and to a very small extent and only marginally as a homo faher or homo poeticus (in the sense of the original meaning of the Creek verb poiein - to work, produce, create). On the basis of concrete examples, the author demonstrates that such scientific-hermeneutic reducibility is not only logically questionable from the viewpoint of artistic creativity, but indeed phe-nomenologically unfounded, as the insufficience of the poetic deforms the very essence of an artistic phenomenon (both the essence of artistic success fulness and the essence of personal artistic experience). The essence of artistic production lies precisely in the fact that homo faher (= poeticus) complements homo sapiens, in that it takes nothing from him but gives him a significant additional dimension -entry into the real world, i.e. the dimension of direct practical verification of spiritual discoveries and the dimension of the constructive (reformation of this world. The author proves that not only does a kind of inert, yet necessary, cohabitation exist between the thematic and the formal in artistic production, but also an unavoidable functional cooperation and interdependence which, on a metaphorical level, could be compared to the structure of an ellipse formed by the joint action of two cooperating focal points.
The author devotes the centra! part of his discussion to the artistically (pictoriully) documented analytical study of the forms of functional cooperation. The main findings in his study may be summarized as follows: I) the formal or poetic level is not only existentially, but that there is also functionally, the fundamental (though not the only!) level of artistic semantics, which means that fine art can only be reasonably approached through it; 2) fine art, which stems from the radical contrast between the signifier and the signified, is not merely the formative interpretation of "already established" spiritual contents or experiences it is their upgrading and verification with the help of artistic articulation processes anil strategies; 3) accordingly, artistic articulation has incontestable semantic consequences: and 4) artistic forms are not only collections of eccentric forms and more or less attractive colours, although many times they do present themselves precisely in that way. but systems of forms and colours with their own unique spatial grammar, and therefore possible models of poetic organization and understanding of space.
1
Mojc današnje predavanje* hi hotelo biti uvod v razumevanje likovne umetnosti. Zakaj v razumevanje? Ali je umetnost potrebno razumeti? Ali ni dovolj, da jo preprosto doživljamo in občutimo? Moje mnenje jc. da ne. Ali točneje: moje mnenje jc. da nam občutek (t.i. "feeling") za umetnost in sposobnost stabilnega (NB!) emocionalnega vživljanja vanjo nista dana direktno, ampak si ju moramo (neglede na našo nadarjenost za umetnost) šele pridobiti. Zakaj? Preprosto zato, ker jc umetnost nekaj umetnega, nekaj kar odstopa od našega vsakdanjega, privajenega, naravnega odnosa do stvari, za katerega je poskrbela narava. Med umetnikovim odnosom do sveta in odnosom do stvari v vsakdanjem življenju jc takšna ra/.lika kol med vrvohodčevo in navadno hojo. Navadno hojo obvladamo vsi, čc hočemo postati vrvohodci (artisti), pa sc moramo za to (z dolgotrajnimi vajami) potruditi.
2
Prvo dejstvo, ki ga torej velja opaziti, jc razlika med zaznavanjem in mišljenjem v vsakdanjem življenju in zaznavanjem in mišljenjem v umetnosti. Psihologi to razliko običajno opišejo kot razliko med t.i. vsakdanjo in produktivno prakso.
Vsakdanja praksa je skupna oznaka za vse dejavnosti in opravila, ki nam v vsakdanjem življenju služijo za razreševanje običajnih življenjskih situacij, s katerimi sc moramo ukvarjati, da lahko normalno živimo. Sestavljena je iz. navad, rutine, običajev in drugih podobnih stvari in jo omogoča ravno takim pogojem prilagojeno mišljenje. To mišljenje je posebno v tem, da jc avtomatično, nercflektirano, potrjeno in utrjeno v toliko uspešnih izvedbah, da ne zahteva več nobenega miselnega napora, razen takrat, ko sc okoliščine toliko spremenijo, da je za pravilno ravnanje potreben skrbnejši premislek. Vsakdanja praksa in njej lastno mišljenje torej ničesar ne vprašujeta, ker jc zanju že vse znano, ničesar ne odkrivata, ker je vse. kar je potrebno odkriti, žc odkrito, in sprejemata stvari in pojave takšne, kakršni se kažejo.
Čisto drugačna v tem oziru pa sta produktivna praksa in produktivno mišljenje. Njuna naloga jc ravno vpraševati, odkrivati, ne sprejemati sveta kot danega, dvomiti o vsem, vse analizirati in poiskati bistvo vsake stvari in pojava, da bi bilo nato mogoče oblikovati nove produkte, ki jih narava sama ni proizvedla, jih jc pa mogoče ustvariti na temelju poznavanja njenih (imanentnih) zakonitosti.1
Pomembna oblika vsakdanje prakse jc vsakdanje vizualno zaznavanje, katerega rezultat jc tisto, kar imenujemo "vsakdanji videz sveta", primer produktivne prakse pa je likovna umetnost, ki siccr temelji na vizualnem zaznavanju, vendar ni identična z. njim. V čem pa jc bistvo razlike?
Pričujoča razprava je nekoliko razširjeno in predelano predavanje, ki ga je pod naslovom Uher die (Nicht)Sprachlichkeil der Kunst. EinJVhrung z.um Verstiindnis des Hildnerischen imel avlor X. oktobra 1996 na Herdcr-lnstitutu Univcr/c v Leipzigu v okviru ciklusa predavanj na temo "Kunst und Sprache". Ker jc bilo predavanje namenjeno profesionalnim lingvistom in semiotikom, so nekatere likovnoteorct-ske vsebine zaradi lažjega razumevanja podane v skrajšani in bolj poljudni obliki. Cisto mogoče jc torej, da bo zaradi tega pozornejši bralec mestoma dobil občutek shematizma in preveč toge apodiktičnosti, ki naravnost kličeta po problcmatizaciji in dodatni argumentaciji Vse to je davek obliki predavanja in pa avtorjevi izraziti težnji k nazornosti na ravni osebnega doživetja. Toda kot kaže preverljivi način pridobivanja in logične interpretacije podatkov, ostaja ra/prava kljub temu vsebinsko vseskozi odprta, brez slehernih pretenzij po hermenevtičnem monopolu. Njena edina pretcnzija, če lahko tako rečem, jc zgolj skrajno resno upoštevanje in spoštovanje tega, kar je umetnik v obliki likovne forme postavil pred nas. Podrobneje cl. Milan Bulina, Slikarsko mišljenje. Od vizualnega k likovnemu, Ljubljana: Cankarjeva založba. -1996. str. 13-24.
Si I: Maurits Cornells Esther, Via k ve rde l in g studie Nr. 99 (Študija delitve ploskve št. 99), 1954, lavirana risba, 34x34 cm; skica za lesorez.no vinjeto "Ribe" (1954. 75x82 cm).
Zelo preprost odgovor hi bil. da v tem. da je naša pozornost v vizualnem zaznavanju enostavno drugače usmerjena kot v likovnem zaznavanju in da imata obe zaznavanji različni naravi in funkciji. Naj pojasnim. V vizualnem zaznavanju nastajajo zaznave spontano, takorekoč rutinsko. Proizvede jih sam vizualni aparat, ne da bi se mi tega sploh zavedali. V likovnem zaznavanju pa je potrebno zaznavo (narisanega, naslikanega...) šele proizvesti. Posledica tega je. da smo v vizualnem zaznavanju (lahko) pozorni v prvi vrsti na "vsebino" zaznanega (zanima nas predvsem, kaj vidimo), v likovnem zaznavanju pa moramo biti poleg tega pozorni tudi na obliko zaznanega. Kot umetniki zalo, ker moramo to obliko z likovnimi izraznimi sredstvi znati proizvesti (zanimati nas mora, kako je mogoče zaznave povzročati oz. kako so zaznave čutno in prostorsko organizirane, kar pomeni isto), kot gledalci pa zato. ker nam umetnik, kot bom poizkušal pokazati, veliko pove tudi z načinom, na katerega jc neko obliko oblikoval. V likovnem zaznavanju torej - nc za umetnika nc z.a gledalca - ni pomembno samo tisto, kar je v zaznavi predstavljeno (čeprav je pomembno!), ampak ludi kako (domiselno in izvirno) jc to storjeno.
3
Ker zna na besedni ravni razlikovanje med "kaj" in "kako", ki karakterizira likovno produkcijo, biti nerazumljivo ali razumljeno zgolj kol nekaj "teoretičnega", predlagam, da ga praktično doživimo. V ta namen napravimo manjši eksperiment.
Za začetek si pozorno oglejmo risbo nizozemskega grafika Eschcrja, ki nosi povsem nepoetični naslov "Študija delilve ploskve št. 99" (si. I).2
Prini. luili: M. C. Escher, Ref-elmcilif-e Vlakverdeling II, 19.^7. lesorez v rdeči barvi, 24 x 12 eni in isli, Quiiilrallimil, 1964, lesorez v rdeči in sivo/cicni barvi, 34 x 34 cm (v: J. L. Lochcr /ur./, Leben urni Werk M. C. Escher. Mit dem Gesumtveneichnis iles Graphischen Werks, Eltville am Rhein: Rhcingauer Verlagsgcsellschaft, 1984).
Vprašajmo sc, kaj vidimo, kakšne asociacije narisano v nas vzbuja, kaj bi utegnilo pomeniti ipd... Sedaj po tem samostojnem ogledu pa vas prosim, da skušate to. kar ste gledali in kar šc gledate, tudi narisati. Vzemite list papirja in poizkusite. Mnogi morda mislite, da niste dovolj spretni, da bi se vam to posrečilo. Videli pa boste, da to ni res. Kar se ročnih spretnosti tiče, lahko situacijo, ki jo imamo pred seboj, nariše takorekoč vsakdo. Razlog, da se zadeva zdi težavna, tiči drugje. In siccr v preusmeritvi pozornosti, o kateri sem govoril zgoraj.
Dokler sledimo le pomenom narisanih oblik, tj. dokler opazimo lc narisane "ribe-ptiče", obstaja v našem doživljanju določena zmeda, ki povzroča, da ne vemo, kje bi se naj stvari risarsko lotili. Ta zmeda izvira iz tega, da so "ribe-ptiči" ujeti v neke vrste težko pregledni vrtoglavi ples in da je slika nekako nestabilna: enkrat lahko opazimo ples belih, spet drugič ples črnih "rib-ptičev".
Da bi lahko začeli uspešno risati, bi sc morali znebiti ravno tc zmede. Zato predlagam, da za začetek sploh nc mislimo na "rihe-ptiče", ampak da raje opazujemo njihovo obliko. Kakšna je? Na prvi pogled dokaj komplicirana. Po daljšem opazovanju pa vendarle opazimo, da ima ta kompliciranost precej bolj enostavno osnovo: enakostranični trikotnik (cf. si. la). Če namesto "rib-ptičev" gledamo sedaj njihova trikotniška ogrodja, vidimo, da je temelj podobe enostavna mreža enakostraničnih trikotnikov. Nič presenetljivega, ali pač? To mrežo zna narisati vsakdo. A kako naprej? Osredotočimo sc sedaj na eno samo obliko, saj jc žc jasno, da čc znamo narisati eno, lahko po istem ključu narišemo vse.
Če obliki "ribe-ptiča" vrišemo trikotniško osnovo, opazimo zanimivo stvar: risar poljubno spreminja obliko trikotnika, pri tem pa skrbno pazi, da ostane ploščina novonastale oblike vedno enaka ploščini izhodiščnega trikotnika. Kar trikotniku na eni strani odvzame, mu na drugi strani doda (cf. si. Ib in c). Posledica tega je, da so v nastali risbi tako oblike kot prostori med njimi enaki, kar povzroča, da med oblikami praktično ni "praznega" prostora. To dejstvo pa risar izkoristi za to, da nam predstavi dinamično igro figur in ozadja (motiv belih in črnih "rib-ptičev").3
Če to - v osnovi zelo preprosto, v posledicah pa kar lepo kompleksno - logiko poznamo, lahko risbo brez težav narišemo oz. prerišemo. Hkrati pa spoznamo tudi še nekaj več, namreč to, da tisto, o čemer nam je hotel umetnik v predstavljeni risbi govoriti, pravzaprav niso toliko "ribe-ptiči" in asociacije, ki jih v nas vzbujajo, ampak daje to predvsem (nov) način, na katerega jc mogoče oblikovati oblike na ploskvi. In z mojega stališča lahko rečem, da bi mi brez vpogleda v ta "način", brez uvida v oblikotvorno zakulisje risbe, ostal prikrit bistveni del njenega šarma. Moje doživetje bi ostalo na pol poti, oropano za izkušnjo, ki bi jo mogoče z lastno fantazijo lahko celo sam uporabil.
Ta pojav jc v razpravi Regelmuiixe vlakverdelinu (Pravilna oz. sistematična delitev ploskve) iz. leta 1958 Esther tematiziral na naslednji način: "Dinamično ravnovesje med motivi: Ta najbolj faseinirajoč med zgoraj omenjenimi aspekli sistematične delitve ploskve je pripomogel k nastanku številnih slik. Likovna predstavitev nasprotij sc v njegovem okviru naravnost vsiljuje. Ali fenomena, kakršen jc na primer 'dan in noč', ni kar najbolj naravno predstavili s funkcijo podvajanja oz. podlaganja (Doppclfunktion), ki jc lastna lako belemu kot črnemu motivu? Noč jc, kadar sc belo kot objekt izrisuje na črnem. Dan, ko se črne figure odražajo na belini ozadja. Podobno sc na sliki lahko predstavi dualizcm 'zrak in voda', če sc za izhodišče izbere iz rib in ptičev zgrajeno sistematično delitev ploskve: voda so ptiči v odnosu do rib in ribe so zrak z ozimni na ptiče. Celo nebo in pekel jc na ta način mogoče simbolizirati z medsebojno igro angelov in vragov. Predstaviti jc mogoče šc mnoge druge dualizme, čeprav je res, da praktična realizacija v večini primerov zadene na nepremostljive težave" (v: J. L. Lochcr, hdten und Werk M. C. Escher, str. 170).
SI: la, b, c.
Primer torej pokaže, da obstaja znatna razlika med vizualnim in likovnim in v čem je ta razlika. Mnogo je vidnih stvari, ki jih ne moremo uvrstili v likovno umetnost. Zato izraz, "likovni" govori o tem. da je umetnik duhovno predelal vizualne vtise in jih tako presegel, ker jc z njimi zgradil neko novo, duhovno tvorbo. Likovna umetnost jc duhovno razvita in preobražena vizualnost; jc vidna in hkrati več kot vidna, saj jc na novo ustvarjena možnost bivanja oblik v človeškem prostoru. Umetnik svojim soljudem ustvarja možne modele prostora, Ij. modele razumevanja in (poetičnega) organiziranja prostora.
4
Poglejmo si šc enega takih modelov.
Pred seboj imamo nenavadno "umetno" obliko v naravnem okolju (si. 2). Ko se začnemo vpraševati po njenem pomenu, na hitro vznikne šop asociacij, kot so npr. labirint, stiliziranc gore, skupina nebotičnikov, orgle ipd. Kljub temu nas naslov skulpture - Spomenik J. S. Bachu (avtor Hcinrich Ncugeborcn /Hcnri Nouveau, študent in sodelavec Bauhausa; bron, pribl. 400 x 400 x 600 cm, 1976. park mestne bolnišnice v
Lcvcrkusnu)4 - preseneti. Zakaj ravno spomenik J. S. Bachu? Oblika sicer od daleč res spominja na vrste orgelskih piščali, na katere sc ob imenu Bach samodejno spomnimo, vendar bi oblika na temelju te asociacijc lahko bila spomenik kateremu koli skladatelju orgelske glasbe. Zakaj torej ravno spomenik J. S. Bachu? Kaj ima ta oblika z Bachom? Z njegovo telesno podobo očitno nič. Z njegovo glasbo pa očitno tudi nič. Lc kaj bi geometrijsko zapognjeno železje lahko imelo skupnega s čudovito glasbo Tokate in fuge v c-molu?
SI. 2: Heinrich Neugehoren /Henri Nouveau. Spomenik J. S. Bachu, park mestne bolnišnice v Leverkusnu.
Na prvi pogled nič, v resnici pa veliko več, kot bi si človek mislil. Pomislimo samo na ritem, na ritem glasbe in ritem železnih zavojev. Po oblikovnih karakteristikah si Bachova glasba in skulptura, s katero imamo opraviti, nista nujno tako tuji, kot se dozdeva. Pravzaprav si sploh nista tuji. Še več. Lahko rečem, da sta samo dve plati ali obraza cnc in iste realnosti.
Da bi pojasnil ta navidezni paradoks, moram povedati, kako jc skulptura pravzaprav nastala. Heinrich Neugeborcn je ob študiju glasbe in likovne umetnosti prišel na idejo, da bi bilo mogoče notni zapis glasbe oblikovati ludi prostorsko, stereometrično,5 V ta namen je vzel v roke notni zapis ene od Bachovih fug za temperirani klavir (Ev-
er. katalog UmetniSke zbirke Mestnega muzeja Morsbroich Leverkusen. Lcvcrkuscn - Ljubljana: Stadlmuseum Morsbroich & Moderna galerija Ljubljana, I9X.5 (poglavje Kunst un/I Hau), brc/ navedbe strani.
Stereometrija (i/ gr. stereo- to, kar sc nanaša na prostor; čvrsto prostorsko lelo; + -metrija merjenje = merjenje prostorskih teles), del elementarne geometrije, ki preuču je geometrijska telesa evklidskega prostora, posebej njihove površine, volumne in plašče (Brockhaus En/yklopiidic, Wiesbaden: Brockhaus Vcrlag, 1973, Bd. IX, str. 91).
mol Juga iz zbirke "Wohltemperierte Kiti vie r", št. 1) in ga poizkušal transformirati v obliko neke vrste ploskovnega grafikona (cf. si. 2a). Na levi strani papirja (na y-osi) si jc označil vrsto oz. višino tonov (oddaljenost nekega tona od tonikc; tonska lestvica), od subkontra c do petkrat črtanega dis, na x-osi pa v obliki ustreznih dolžinskih intervalov dolžino oz. trajanje tonov (šestnajstinka, osminka, četrtinka...) in takte. V to mrežo je začel nato vpisovati konkretne notne vrednosti. Dobil jc konfiguracijo linearnih ritmičnih tvorb, katerih segmenti so bili v enakem strukturnem razmerju kot note v notnem zapisu. Na podlagi le strukturne sheme je nato izdelal šc prostorski model z z-osjo (cf. si. 2b) in sicer tako, da jc - v tej verziji - frekvenco tonov (razliko med basovskimi, altovskimi, tenorskimi in sopranskimi toni) izrazil s prostorsko višino odsekov na z-osi. Model je obsegal štiri smiselno izbrane lakte iz Fuge (52-55),6 ki po avtorjevem mnenju predstavljajo njen višek.
Rezultat, ki gaje Ncugcborcn dobil, siccr ni bila Bachova glasba, bilo pa jc nekaj, kar jc bilo tej glasbi strukturno povsem podobno, analogno, nekaj, kar jc imelo enako (čeprav drugače izraženo) strukturo kot ona. Ko so leta pozneje v Leverkusnu ta stereometrični model ustrc/.no povečali in postavili v naravno okolje, jc dobil človek možnost (cf. 2a), da sc dobesedno sprehaja po Bachovi glasbi. Nc sicer med njenimi toni. ampak po njeni strukturi in jo tudi na ta, po moje čudoviti način, ki domišljiji šele zares da krila, doživi.
Ncugcborcn v "Bauhaus-Zeilschrifl" (1929. Heft I) svoj poizkus takole komentira: "Ilustraciji kažeta dele grafično (dvodimenzionalno) predstavljene Bachove Fuge in možnosti njene tridimenzionalne predstavitve (študija za Spomenik J. S. Bachu). V obeh primerih nc gre za subjektivno grafično ponazoritev glasbene situacije, ampak za njeno znanstveno natančno transkripcijo v nek drug sistem. Ploskovna predstavitev jc nastala iz želje, da bi časovnega in prostorskega poteka glasbe nc bilo le slišali, ampak bi ga bilo mogoče tudi videti, in to jasneje kol v običajnem notnem zapisu.. Različni notni ključi nepristranskemu očesu zapirajo smisel glasbe, enako kol prazne 111 polne notne glavice trajanje tonov zgolj pomenijo, ne da bi ga zares pokazale.. Iz, soočenja s temi pomanjkljivostmi, z navajanjem katerih naj bi se sicer načela najtežja in najbolj brezupna vprašanja novega in boljšega notiranja, jc na milimeterskem papirju nastala risarska predstavitev ene od fug iz zbirke 'Wohltemperierte Klavicr'... Grafikon ima v glavnem inslruktivni namen; konstrukcijo Bachovega dela želi prikazati brez naslanjanja na kakršne koli fikcijc. Brez ključev, brez vseh ligatur... je sedaj na širokem traku papirja potek vsakega glasu videti v obliki sklenjene, rastoče in padajoče barvne črte... Kot dopolnilo ploskovili predstavitvi je nastala tudi tridimenzionalna verzija, pri kateri jc bilo fiktivno naraščanje in padanje dopolnjeno z. realnim."
V treh soodvisnih prostorskih smereh je Ncugcborcn plastično prikazal tri najpomembnejše muzikalnc parametre: (I) v horizontalni smeri (x) trajanje tonov in konstruktivni potek glasbe, (2) v vertikalni smeri (y) višino tonov, se pravi oddaljenost vsakega Iona od tonikc (3) in v globinski smeri (z) -simbolizirano tako z višino baze kol z rastjo pod kotom 45 slopinj - realno oddaljenost basovskih, tenorskih, altskih in sopranskih glasov med seboj.
"Tak način predstavitve,' pojasnjuje Ncugcborcn, "predstavlja najprej nek eksperiment. V (tc|) obliki ima tudi neko pomanjkljivost: visoka frekvenca sopranskih tonov je sicer smiselno predstavljena z odgovarjajočo prostorsko višino ustrezne ploskve, vendar pa izjemna monumentalnost tako dobljene višinske razlike zatira basovske Ione."
Model uteleša štiri stereometrično predstavljene takle Bachove Es-mol luge. "V njih sc," trdi Ncugcborcn, "kaže muz.ikalni višek lc fuge, ki zlasti v modelu deluje lako arhitektonsko in monumcntalno, da sc jc ob tem povsem na mestu vprašali, čc bi takšna predslavilev nc bila zelo dostojna oblika Bachovcga spomenika... S tem bi bilo velikemu nemškemu ustvarjalcu mogoče postaviti spomenik, ki bi nc bil lc podobno monumentalem kol kakšna piramida, ampak bi poleg lega imel še svoj globlji smisel..." (cf. Hans Maria Winglcr (izd.). Das Hauluius. 1919-1933. Weimar - Dessau - Herlin, Bramschc: Rasch Verlag, 1962, sir. 397-9X).
SI. 2a: Heinrich Neugehoren. PUmimetrična predstavitev
petih aktov 9-14) Es-niol juge iz Bachove zbirke Wohlteniperierte Klavier (št. /J. Alt in has v črni. sopran in tenor v rdeči barvi. Na milimetrskem papirju. 1928. Bauhaus-Archiv, Darmstat.
Oba primera nakazujeta nekaj za nadaljevanje pomembnih stvari. Najprej, da likovne umetnine nc povejo vsega žc kar s svojim videzom, ampak da govorijo tudi z. načinom svoje oblikovanosti, do katerega sc jc mogoče prebiti s pomočjo oblikovno-prostorske analize tega, kar gledamo. Drugič, da sc likovno zaznavanje nc zadovoljuje s privajenim zunanjim videzom stvari, ampak poizkuša prodreti v njegovo zakulisje. In tretjič, da likovne forme niso samo zbirke nenavadnih oblik in bolj ali manj atraktivnih barv. ampak sistemi oblik in barv, ki so organizirani po določenih zakonitostih, brez odkritja katerih jih ne moremo doživeti na njim zares ustrezen, se pravi (ob)likovni način.
00801511
SI. 2b: Heinrich Neugeboren. Stereometrična predstavitev štirih taktov (52-55) Bachove Es-molfuge iz zbirke Wohltemperierte Klavier. Skica z.a Bachov spomenik. 1928. Replika iz. lesa in kartona po originalni maketi, ki jo je po avtorjevem naročilu izdelala Gerda Marx. Bauhaus-Archiv. Darmstadt.
Zadržimo sc nekoliko pri zadnjih dveh opazkah.
a) Pogled v morfološko z.akulisje vsakdanjosti. V vsakdanjem življenju se zdi. da so (lahko) stvari in pojavi samo to, kar so. da nam torej nimajo povedati ničesar drugega kol to, kar nam pripovedujeta njihov ustaljeni videz in funkcija. Umetnost, ki sc po definiciji izogiba rutini in strereotipom, pa na tako fenomenološko samoumevnost ne pristaja. V stvareh skuša vedno odkriti še kakšno drugo, šc nevideno in nepreizkušeno stran. Na svet in pojave v njem skuša gledati odprto, brez predsodkov, predvsem pa domiselno in sveže. Naj to ilustriram z dvema konkretnima primeroma. - Milijoni parov oči in rok so leta in leta dnevno opazovali in prijemali balanco in sedalo navadnega bicikla, pa v njima niso nikoli videli nič več kot dva banalna uporabna predmeta, dva anonimna, nccstetska sestavna dela neke uporabne cclotc. In to vse do trenutka, ko so ju neke konkretne oči pogledale na drugačen, svež in neobremenjen način in so ju neke konkretne roke povezale v novo ccloto - "bikovo glavo" ter s tem iztisnile iz njiju učinek nenavadno sugestivne poetične situacije (cf. si. 3). - Podobno seje dogajalo s pisoarjem z moškega javnega stranišča. Bil jc banalna, neugledna in anonimna uporabna oblika, ki izven in neodvisno od svoje uporabne funkcije ni imela ccnc in nc pravice stopiti v javnost. Vse dokler je neke oči niso pogledale drugače, jo iz javnega stranišča prenesle na podstavek v galerijski prostor, s tem povzročile škandal, hkrati pa nazorno pokazale, kako, prvič, srečevanje s čistimi (ob)likovnimi aspekti stvari za nas ni niti spontano niti prijetno,7 in drugič, kako zlahka uporabna funkcija prekrije estetsko stran stvari (cf. si. 4).
S tem v /ve/i postane ra/umljivcjša ludi na prvi pogled paradoksna opazka kuhistov Albertu Gleizesa in Jetrna Metzinuerja, ki v razpravi "O kubizmu" (Paris: Figuičre, 1912) pišeta, da je "zunanji svet ... v očeh večine ljudi brezobličen" (cf. Slikarji o slikarstvu Od Cezanna do 1'icassa /i/br. in ur. Toma/ Brejc/, Ljubljana: Mladinska knjiga, 19X4, str. 6X).
SI. 3: Pablo Picasso. Bikova glava, essemhlage iz sedeža in balance bicikla, 1943, Paris, Musee Picasso.
SI. 4: Marcel Duchamp, Fontana. 1964 /tretja verzija, ker je original iz leta 1917 izgubljen/, porcelan, Galleria Schwarz, Milano.
Tak odnos do stvari jc na prvi pogled morda videti nepomemben in ekscentričcn, a le dotlej, dokler sc ne zavemo, kaj nam v resnici dopoveduje. Ko ugotovimo, da nam pravzaprav nazorno kaže, da stvari niso nujno samo to, kar mislimo, da so, da niso uporabne samo za to, za kar jih običajno uporabljamo in na način, na kakršnega jih običajno uporabljamo, da torej same na sebi niso pohištvo naše ječe, ampak mnogo-stransko uporabna sredstva naše svobode, ki bi jih lahko bistveno bolj domiselno uporabljali, sc zavemo, da nas likovna umetnost tudi na tako cksccntričen in humoren način lahko vabi, da prekvasimo naš ustaljeni in neredko okoreli pogled na svet.
Si 5a.
SI. 5b.
h) Umetnost in gramatika. Zgoraj sem omenil, da likovne lorme niso samo zbirke ekscenlričnih oblik in bolj ali manj atraktivnih barv, čeprav sc nam velikokrat predstavljajo ravno na ta način, ampak sistemi takih oblik in barv.x Kaj to pomeni. Preprosto to, da so oblike in barve v njih med seboj povezane na zakonit način, po določenih
Na to dejstvo so nas umetniki vedno, včasih prav drastično in provokativno opozarjali. Zelo izzivalno na primer Igor Strawinsky, ko je v Chroniques de mu vie zapisal: "Fenomen glasbe nam je dan samo zato, da prinese zakonitost in red v stvari, še posebej red v odnose med človekom in časom Da bi bil ta red ustvarjen, jc nujno potrebna določena formalna konstrukcija. Ko jc ta vzpostavljena in jc red dosežen, jc vse rečeno. Zaman bi bilo iskati in pričakovati še kaj drugega. Prav ta konstrukcija in ta doseženi red pa sta tudi tista, ki vzbujala v nas čisto posebna občutja, ki nimajo nič skupnega z občutki in reakcijami vsakdanjega življenja" (Paris: Dcnoel et Steele. 1935, sir. I 17-1IX). Stawinskemu bi sicer pri leni lahko kdo očital, da jc izraz "konstrukcija" za opis kompleksne narave umetniških form nekoliko preveč tchnicističcn. na noben način pa ni mogoče zanikali, da jc skladatelj z njim zelo cksaklno lociral temeljni smisel umetniškega prizadevanja in realno bazo najbolj avtohtonih umetnostnih doživetij. Ta smisel in baza je formalna konstrukcija ali - kot bi danes rekli - formalna organizacija označevalne materije. S to organizacijo se umetnikov duh naseli v čutni materiji in prav z njo čutna materija postane znakovno-simbolični izraz (umetnikove) ideje.
Podobno - in podobno provokativno - misel je leta 191 I zapisal tudi francoski slikar Mauricc Denis (1X70-1X43): "Naj spomnim, da jc slika, preden postane bojni konj, gola ženska ali kakršna koli anekdota, površina, pokrita z barvami, razporejenimi v določenem redu" (cf. R. Goldwatcr & M Treves /izd /, Artists on Ari. from the XIV to the XX century. New York: Pantheon Books, 1943, sir. .3X0). S to mislijo nas Dents po eni strani opozarja na to, da pred figuralnimi kompozicijami velikokrat zares kar nekako samoumevno pozabljamo, da pred seboj nimamo realnih, ampak lc na lak ali drugačen način upodobljene (naslikane) objekte. Istočasno pa izpostavlja še drugo slran tc samoumevnosti, namreč dejstvo, da oblike tudi takrat, ko v naši glavi dobijo pomen bojnega konja, golega ženskega telesa ipd . ne prenehajo biti "površine, pokrite z barvami, razporejenimi v določenem redu", in da zalo njihovega pomena nc določa samo predmetna referenca, ampak tudi način, na katerega so v njih barve razporejene v določen red. V ikonografskem oz.iru predstavljajo lngrcsov, Cezannov, Modiglianijev, Malissov, Picassov, de Kooningov... akt isto stvar - namreč golo človeško (npr. žensko) telo. To, kar jc na njih zares originalno, pa jc način, na katerega jc predstava isle vizualne strukture (ob)likovno realizirana. Čc sledimo temu načinu, pomeni prehod od enega k drugemu delu toliko, kot bi pri tem zamenjali svet.
pravilih, da jih, če parafraziram L. Wittgenstcina, druži neka posebna "gramatika".9 In prav zato, ker tc zakonite povezanosti med oblikami in barvami, tc njihove gramatike oz. sintaktikc (ki je mnogokrat ni niti malo lahko odkriti) pogosto ne poznamo, sc nam umetniška dela velikokrat dozdevajo tako čudaška in nesmiselna.
Na kratko razložiti, kaj jc likovna gramatika oz. kaj so likovne gramatike, ker jih je več, ni mogoče. Prav tako ni mogoče, kar je za gramatiko dovolj nenavadno, navesti serije utrjenih pravil, ki bi nekomu, čc bi sc jih držal, zanesljivo pomagala razumeti vsako likovno umetnino ali jo cclo ustvariti. (Razlog za to leži v tem, da smisel umetnosti ni v uporabi, ampak v izgradnji oz. izumu (NB!) gramatike.10) Mogoče pa jc pokazati, kje je bistvo likovne gramatike oz. gramatik: namreč v ustvarjanju in razumevanju prostorskih odnosov.
SI. 5c.
V smislu sintakse in logike. Cf. Ludwig Wittgenstein, I'hilosnphhche Hemerkungen, S I7X: "... To, kar je razporejeno v vidnem prostoru (Gesichlsraum), se v tej ureditvi nahaja a priori, sc pravi po svoji logični naravi in geometrija jc tu enostavno gramatika." (L. W., Schriften 2, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1964, str. 217).
"Gramatika - to so poslovne knjige jezika, iz katerih mora hiti mogoče razbrati nc lc tisto, kar zadeva bežne občutke, ampak dejanske jezikovne transakcije." (Ludwig Wittgenstein, I'hilmophm-he Oram-matik, tj 44, v: L. W.. Schriften 4, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1969). 10 Cf. A. Kocstlcr. The Acl of Creation. London: Pan Books, 1970. str. 3X2.
6
Naj slvar spet ponazorim s primerom (SI. 3d).11,12
Smo v parku. Ko hodimo okrog, na nekem travniku naletimo na vrsto razmetanih različno dolgih (pribl. 30 x 30 x 150-300 cm) blokov iz obdelanega apnenca. Nekateri ležijo na tleh, spet drugi so po strani zapičeni v zemljo (cf. si. 5a in 5b). Zdi sc. kol bi jih nekdo preprosto pozabil pospraviti. Sprašujemo sc zakaj; in morda se ob takem neredu celo slabo počutimo. Zato odidemo dalje. Sprehajamo se naprej, povzpnemo se na griček in sedemo na klop. da bi se spočili. Skorajda smo že pozabili na apnenčeve bloke, ki smo jih prej videli, ko jih spet zagledamo (cf. si. 5c). A tokrat povsem drugače. Nič več kot kup razmetanega kamenja, ampak kot jasno prepoznavno shematično podobo človeškega obraza (si. 5d). To nas osupne. Podoba jc bila že vseskozi v tistem razmetanem kamenju, le opazili jc nismo. In sicer zato, ker nismo videli in razumeli odnosov med marmornimi bloki. Zdaj, na tej prostorsko priviligirani razgledni točki, na kateri smo se znašli skorajda po naključju, pa se jc stvar v hipu razjasnila: vidimo povezave. Vidimo smisel prejšnjega nereda. Kakšen čudovit občutek.
Razumeti estetsko vsebino likovne forme pomeni ravno razumeti n jej lastne odnose oz. povezave med njenimi sestavinami (oblikami, barvami), odnose, po katerih sc bistveno razlikuje od vsake druge likovne forme. V čem pa jc ta bistvena razlika? Nc v podobi shematičnega obraza, ki - odkrilo povedano - ni nič posebnega, ampak v izvirnem načinu, na katerega nam jc bila ta podoba prostorsko "uprizorjena". Ta način, ki se kaže v posebnem tipu prostorskih (sintaktičnih) odnosov med sestavnimi deli instalacije, je estetsko bistvo Raetzove (in nasploh vsake likovne) stvaritve. Tako da lahko pritrdimo Wittgcnstcinu, ki pravi, daje bistvo vedno izraženo v sebi ustrezni obliki gramatike.11
Doživeti estetsko14 vsebino neke likovne umetnine torej pomeni, doživeli njeno (imanentno) gramatiko, tip vizualno-prostorskih odnosov med njenimi deli. Teh odnosov pa seveda ni mogoče odkriti tako. da sc v gibanju po prostoru - kot v Raetzovem primeru, ki je v tem pogledu gotovo nekaj posebnega - skorajda slučajno znajdemo na razgledišču. s katerega sc nam stvari razjasnijo. Nasprotno. Pri večini likovnih umetnin takega raz.gledišča ni v realnem prostoru, ampak si ga moramo izgraditi v svoji notranjosti. In sicer na način, da analiziramo in dešifriramo diskretno vizualno-prostorsko organizacijo likovnih umetnin kot oblik v (realnem in družbenem) prostoru.
1 1 Anamorfoza (gr. anamorphosis = preoblikovanje), risarska, slikarska ali kiparska predstavitev nekega objekta, ki je za normalni pogled videti popačen, katerega oblika pa se - zaradi dejstva, da je njegova podoba izpeljana z doslednim upoštevanjem perspektivičnih zakonitosti -, / določenega /ornega kota (ali s pomočjo pripomočkov, kakršna sta npr. ogledalo ali steklena prizma) vendarle razodene v nepo-pačeni obliki. Anamorfozo dosežemo na ta način, da se perspektivično očišče določi daleč zunaj (slikovnega prostora, distančna točka pa sc vanj vključi. Najzgodnejše primere anamorfoz najdemo v Leo-nardovem "Codex Atlanticus", najbolj znana anamorfoza pa jc verjetno podoba popačene lobanje na Holbeinovi sliki "Poslanci" (1533, London. National Galcry) (cf. Wiirterbuch tier Kunst, Stuttgart: Alfred Kriincr Verlag, 1966. str. 26).
12	Cf. Kunstforum International, Bd. 73-74 (19X4), naslovnica in str. I2X. Cf. ibidem ludi članka: Markus BrUdcrlin, Fiiden durch den Skulpluremrald, sir. X9-I 16 in Lucius Burckhardt. Skulpluren in Park, str. I 17-141.
13	Ludwig Wittgenstein, I'hilosophische Untersuchungen, S 371. V: L.W.. Wcrkausgabc. Bd. 1, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 19X4, sir. 39X Cf. tudi Chris Bczzcl, Wittgenstein zur Einfulirung, Hamburg: Junius, 11996, str. 37-44.
14	Umetniška dela lahko namreč "nosijo" oz. izražajo tudi l.i. neestetske (ikonografske, narativne, simbolične, filozofske idr.) vsebine O njih na tem mestu kljub njihovi pomembnosti namerno nisem veliko govoril in sicer zato, da bi s tem prišle bolj do izraza - večinoma skrile oz. diskretne - estetske, (ob)likovnc vsebine.
Skušajmo to storiti na dveh konkretnih in zelo različnih primerih iz starejše in moderne umetnosti.
SI. 5cl: Markus Rent:. Anaformoza. 1984. apnenec, prostorska instalacija, 205 x 600 x 4200 cm, Merian-Park, Bruglingen /Švica/.
7
Po prvi primer stopimo v renesanso (si. 6).
Pred seboj imamo znano in razmeroma pogosto upodabljano tematiko križanja. Kot pripadniki kulture, ki ji je krščanstvo vtisnilo globok kognitivno-simbolični pečat, spontano prepoznavamo upodobljene osebe - tj. Jezusa Kristusa v sredini, njegova soobsojenca. popularno imenovana levi in desni razbojnik, Jezusovo mater Marijo, njegovega učenca Janeza, rimske legionarje v tretjem in četrtem planu - in z. večjo ali manjšo mero poznavanja sledimo smislu predstavljenega dogajanja, katerega vsakomur dostopni skupni imenovalec je drama skrajnega človeškega nasil ja in trpljenja. Toliko zna iz slike spontano razbrati laični gledalce.
Zgodovina, krščanska teologija in ikonografija vedo povedati več in bolj natančno: Slika prikazuje dogajanje, ki se je odigralo leta 30 na 14. dan judovskega meseca nisana15 okrog poldneva, ko so rimski legionarji na vzpetini Golgota16 v bližini Jeruzalema po predhodnem sodnem postopku s šc dvema drugima obsojencema juslilicirali Jezusa iz. Naz.arcta (okr. -7-6 - 30). imenovanega Kristus17 oziroma Mesija (= maziljcncc), ker so
'5 Po našem koledarju 7. april 1. 30.
'6 Kar pomeni "kraj lobanje" po eni razlagi je vzpetina dobila ime po lobanji podobni skali, po drugi pa po lobanjah obsojencev, saj jc bila vzpetina verjetno običajno mesto za cksckucije; latinsko izročilo je iz besede "ealva" (lobanja) izvedlo ime Kalvarija.
17 Gr. Christds, prečrkovano v lat. Christ us, ki pomeni isto kol hebr, izraz muSlah, ki sc jc prek grškega prečrkovanja v slovenščini udomačil kol mesija (cf. Sveto pismo stare in nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 1996. str. 1X69),
SI. 6: Antonello de Messina. Kristusovo križanje. 1475, olje na lesu, 59,7 x 42,5 cm, Musee Royal (les Beaux Arts Antwerpen; sign, levo sp.: 1475 Antonellus da Messaneus me Oo/oleo Y/pinxit.
nekateri Judje v njem prepoznali po prerokih napovedovanega od Boga obljubljenega nacionalnega, političnega, vojaškega in verskega voditelja, ki bo obnovil pravo čaščenje Boga, vladal v miru in pravičnosti in Izraelce osvobodil ter revitaliziral v velik narod. Ta jc kakšna iri leta pred tem hodil po Izraelski deželi, obdan z majhno skupino stalnih učcnccv in somišljenikov, na izviren način pridigal in samozavestno učil svoj nekonvencionalni religiozno-etični nauk ter na nerazložljive načine zdravil ljudi. Po njem seje, kot pravi novozavezna dikcija, godilo "mnogo znamenj in čudežev" (cf. Apd 2, 22), katerih skupni imenovalec je fenomenološka neverjetnost in dobro ljudi. Samega sebe jc odkrito imenoval Mesijo (Jn 4, 25-26) in božjega sina (Ml 16, 13-20, Mt 26, 63-64, Mr 14, 61-62), s čimer je prišel v spor z voditelji izraelskega ljudstva, ki so imeli o tem, kakšen bo Mesija in kaj bo storil, ko bo prišel, radikalno drugačne predstave. Obtožili so ga bogokletstva in pri rimskih zasedbenih oblasteh izposlovali njegovo smrtno obsodbo. Usmrtitev jc bila izvršena šc isti dan in sicer s križanjem, to naj-okrutnejšo in najsramotnejšo obliko kaznovanja, ki so jo Rimljani uporabljali zgolj za kaznovanje upornih ali pobeglih sužnjev in zločincev, ki niso bili rimski državljani.
Obsojenec je moral sam nositi prečni tram križa, medtem ko ga je v zeml jo zabit navpični že čakal na morišču. Obsojenca so pred cksekucijo slekli, kar je bilo zaradi judovske averzijc do golote šc posebej sramotno, mu zapestja privezali ali z žebl ji pribili na prečni tram, ki so ga nato dvignili in pritrdili na navpični del križa, na katerega so nad lesenim podstavkom na polovici pokončnega trama privezali oziroma pribili še njegove noge. Na križ pribili obsojcnci, ki so sc z nogami opirali na ta podstavek, so umirali v neznosnih bolečinah, ki so včasih trajale tudi po več dni. Smrt je običajno nastopila zaradi zadušitve, ko jc razpetemu zaradi strašnega pritiska izskočil prsni koš. Na križ so običajno pritrdili tudi napis (titulus) z imenom obsojenca, krajem njegovega bivališča in zločinom, zaradi katerega je bil kaznovan. V tem primeru jc v hebrejščini, latinščini in grščini pisalo: "Jezus Nazarečan, judovski kralj" (cf. npr. Jn 19, 19-221
Križanje je spremljala znatna množica zijal, nekateri voditelji ljudstva in nekateri svojci obsojencev. Ko so bili vsi trije obsojenci - Nazarečan na sredini, na njegovi levi (po apokrifnem izročilu) Gesta oz. Duma in na njegovi desni Dizma oz. Tit - na križu, so jih pričeli mnogi izmed prisotnih izzivati in sramotiti. Dialog se je, kot poroča Lukov Evangelij, razvil celo med križanimi samimi : "Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je (Jezusa, op. avt.) preklinjal in mu govoril: 'Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!' Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: 'Ali sc ti nc bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici (...) ta pa ni storil nič hudega.' In govoril jc: 'Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!' In on mu je rekel: 'Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.'" (Lk 23, 39-43)
Poleg Jezusovega križa pa jc stala tudi skupina žena z njegovo materjo. "Ko jc Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, 'katerega je ljubil', je rekel svoji materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem jc rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19 26-27).
Ob šesti uri (tj. opoldne) se jc po vsej deželi stemnilo do devete ure (tj. do treh popoldne). Okrog devete ure pa je Jezus zavpil z močnim glasom: "Eli. Eli. lemd sabahtdni" (Moj Bog, moj Bog. zakaj si me zapustil19) in izdihnil.
Ker pa je bila nasledn ji dan Pasha (velika noč), največji judovski praznik, so Judje prosili rimskega prokuratorja Poncija Pilata, da hi križanim noge štrli - kar pomeni, da bi pospešili njihovo smrt -, trupla pa sneli, da bi ne ostala na križu, kot zapoveduje starozavezna postava (5 Mz 21, 22-23). Prišli so torej vojaki in zlomili noge obema Jezusovima soobsojencema, ko so prišli do njega in videli, da je že mrtev, pa mu nog niso štrli, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prcbodcl srce (cf. Jn 19, 31-37).
Potem jc Jožef iz Arimatcjc, član Sincdrija in eden od Jezusovih skrivnih pristašev, prosil Pilata, da bi njegovo truplo pokopal in Pilat je dovolil. Truplo so po judovski navadi balzamirali (čeprav zaradi pomanjkanja časa bolj provizorično), povili s povoji in v vrtu, blizu kraja, kjer je bil križan, položili v nov grob, v katerega šc nihče ni bil položen (Jn 19, 41). pred vhod pa zavalili velik in težak kamen. Prvi dan po pashi. tj. prvi dan tedna so šle žene (cf. Lk 24), ki so Jezusa že prej spremljale, h grobu, da bi delo balzamiranja do konca opravile. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile, in se pomenkovale o tem, kako bodo odvalile kamen z groba. Na veliko presenečenje pa so našle kamen žc odvaljen in grob odprt - in to kljub temu, da so dali Judje grob zastražiti (cf. Mt 28, 62-66). Vstopile so, a trupla niso našle. "Ko so bile zaradi tega zbegane, sta
I K
Na lilulusu jc bilo navedeno, zaradi katerega hudodelstva je obsojenec umrl: sintagma "judovski kralj" tako po eni strani označuje političnega prevratnika. ki jc želel zavladali Judom, po drugi pa lahko pomeni tudi lo, da so z napisom Jezusovi sovražniki nehote priznali, kdo je Jezus v resnici (Jn 19, 22): Mesija (Izraelov eshatološki kralj) in Bog (ki je v Stari Zavezi edini "Kralj Izraela"), (cf. prav tam, str. 1575).
Prečrkovanje mešane hebrejsko-aramejske oblike Ps 22.
nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se... Onadva pa sta jim rekla: 'Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: <Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti križan in tretji dan vstati.>' Tedaj so se spomnile njegovih besed." (Lk 24. 4-8) Vrnile so se domov in vse sporočile Jezusovim učencem, ki pa jim niso hoteli verjeti vse dotlej, dokler sc, kot poročajo evangelisti, vstali Kristus ni prikazal tudi njim (cf.' Mt 28. 16-20; Mr 16, 14-18; Jn 20.' 19-23; Lk 24, 36-50; Apd 1, 6-8).
Ta historično dokumentirana ikonografska dejstva vnesejo v naš odnos do slike več oprijemljivih elementov. V tem oziru so nam v pomoč. Vendar pa leži v njih tudi nevarnost, da speljejo našo pozornost stran od slike. K temu, da nas bolj od slike začenjajo zanimati npr. politične razmere v okupirani Palestini z začetka našega štetja, življenjepisi protagonistov, podrobnosti eksekucijske tehnologije, religiozno-metafi-zični aspekti dogajanja ipd., za estetsko vsebino slike, tj. za njej imanentno (ob)likovno gramatiko pa sc nehamo zanimati. Preprost premislek pove, da tak pristop nc bi hil na mestu: če bi nam slikar o opisanem dogodku hotel govoriti kol politični analitik, biograf, zgodovinar ali teolog, bi lahko to storil na bistveno bolj priročen način (kar pomislimo, koliko bi o zgoraj omenjenih temah bilo mogoče povedali v nekaj stavkih), kot pa da je dneve in dneve v zahtevni oljni tehniki podslikoval, laziral (od. lazura = prosojni barvni namaz), modeliral in minuciozno detajliral podobo hipotetičnega prizora. Čc je torej dogodek slikal, potem lahko upravičeno sklepamo, da je to počoJ zato, da bi nam s tem povedal kaj, kar bi bilo npr. z besedami in stavki nemogoče povedati. Kaj?
Skušajmo - z vsem upoštevanjem ikonografskih dejstev - to ugotovili z oblikovno-prostorsko analizo naslikanega. Poglejmo, na kakšen način, tj. s pomočjo kakšne gramatike - v kateri jc, kot rečeno, izraženo bistvo - nam slikar govori o ikonografskih dejstvih. In zaslutili bomo to bistvo...
Ko opazujemo Messinovo Križanje, jc verjetno prvo. kar nas - vajene dinamike in krutosti modernega sveta - preseneti, neka nenaravna, skorajda idilična pohlevnost prizora. Običajnemu gledalcu jc ob njem potrebno precej namernega in samodejnega vživljanja, da občuti vsaj drobec tiste srhljive dramatičnosti, ki mu jo takorekoč sam od sebe pričara filmski posnetek (precej "lažje") usmrtitve na električnem stolu. S svojo neprikrito simetrijo deluje prizor za današnji okus preveč statično, nekam otrplo, podobno gledališki sceni pred idilično renesančno pokrajino, v kateri sc nič nc dogaja. Tudi upodobljene osebe so nekam nenaravno rezervirane in pogreznjene vase. Nobene pričakovane mimike, gestike in strasti ni v njih. Kristus in oba razbojnika cclo bolj spominjajo na lepo razvite atlete, ki so pravkar stopili iz grškega kopališča, kot pa na ljudi, ki ravnokar prestajajo eno najstrašnejših, če že ne najstrašnejšo torturo. kar si jih je kdaj izmislila človeška iustitia. V primerjavi s kakšnim Griincvvaldovim Kristusom je da Mcssinov naravnost galanten.
Utegnemo cclo pomisliti, da jc slikar napravil vrsto neodpustljivih ikonografskih napak, ko je na prizoru nekako ponotranjil ali zminimaliziral kopico ustaljenih predstav, ki po splošnem prepričanju neogibno sodijo k obravnavani tematiki.
Tako nam govori likovna zunanjost, tj. videz upodobljenih stvari in oseb. Kaj pa nam lahko pove (ob)likovna struktura lega videza?
Za temelj likovne organizacije celotne figuralne kompozicije je slikar izbral v njegovem času pogost kompozicijski princip zvračanja krajših stranic pravokotnika (le rabattement ties petits cotes sur les grands^), ki so ga slikarji, ker temelji na obliko-
Cf. Charles Bouleau, Charpentes. t m getmielrie secrete des peintres, Paris: Editions ilu Seuil, 1963, sir 44-49 (ef. ludi angl. prev. /The Painler's Secret Geometry. A Study of Composition in Ari/, ki je tela
vanju "presečne množice" dveh kvadratov, radi uporabljali takrat, ko so želeli upodobiti srečanje, medsebojni preplet, konflikt ali razhajanje dveh dogajanj. V pokončnem formatu ABCD (si. 6a) je stranico AD zvrnil na daljšo stranico AB in pri tem dobil točko A]. Iz nje je povlekel pravokotnico in na stranici CD dobil točko D]. Tako je v zgornjem delu formata oblikoval kvadrat AA|D]D. Isti postopek jc nato ponovil še v spodnjem delu formata, ko je spodnjo stranico BC zvrnil na levo pokončno stranico AB in s tem oblikoval spodnji kvadrat BB)C]C. Celoten format sta tako obvladovala dva delno prekrivajoča se kvadrata, ki jima je slikar včrtal šc pripadajoče diagonale. S tem je slikar oblikoval osnovno strukturno omrežje, v katerega je skušal ujeti smiselno in
SI. 6ci.
To pa je bil šele začetek. To prvo organizacijsko splošnost, ki jc bila sposobna nuditi (lc) globalno ogrodje za bodočo likovno dramo, je bilo potrebno sedaj nekako razgibati, še zlasti pa konkretizirati. V ta namen jc slikar nadaljnji gradnji dela postavil na pot dve temeljni odločitvi. Najprej to, da bo likovno in vsebinsko napetost gradil s pomočjo - z gledalčevega stališča že na prvi pogled močno izraženih - kompozicijskih silnic upodobljenih figur, tj. s pomočjo njihovih gibanjskih rc/.ultant. In nato, da bo dinamiko dogajanja, ki se izraža skozi stopnjevano eksistencialno stisko upodobljenih oseb, simboliziral s kotom, ki ga njihove gibanjske silnice oblikujejo z gibanjskimi silnicami drugih figur.
1963 izšel pri založbi Thames and Hudson v Londonu) in Malila C. Ghika, Esthetique des proportions. Duns la nature et duns les arts, Monaco: Lc Rochcr (Collection Gnosc), 19X7, str. 165-239.
SI. 6b.
Skica nam kaže (si. 6b), kako se ta kot logično ostri od obeh prič križanja v spodnjem delu kompozicije - kjer navidezna diagonala spodnjega levega kvadranta formata Marijo dobesedno udarja po glavi in likovno simbolizira težo udarca, ki ga je preživela ob nasilni sinovi smrti - do obeh soobsojencev in do osrednje Kristusove figure z razpetimi rokami. V podobi trpečega Kristusa se silnicc žc tako približajo, da bi bil naslednji korak popolna sublimacija v simbolično idealiteto vertikale. Upodobitev jc torej v fazi, ko bo naraščajoče trpljenje zdaj zdaj prebilo okope nasilja in sc izmaknilo v nadzemeljsko in nadjuridično mistično poravnavo, kar je v idealnem soglasju z religiozno intenco tematike. Pred seboj imamo torej v vstajenje naravnanega Kristusa. Od tod tudi njegova elegantna polnoplastična upodobitev, ki nas je na začetku zbodla.21
? i
Oh (»vrstnih analizah se seveda redno zastavlja vprašanje, čc jc umetnik strukturno ogrodje dela zares načrtoval in zarisoval tako, kot jc bilo pokazano v analizi. Moj odgovor na to znamenito vprašanje jc: Tega nam preprosto ni treba vedeti. Formalna analiza, ki jo je mogoče vselej preveriti, zgolj odkriva, kakšni strukturni odnosi vladajo med oblikami v likovnem delu in kakšne hernienevtične obveze oz. posledice imajo, nc zanima pa jc, kako so ti odnosi nastajali v likovnikovi glavi in "prihajali" na platno. Ko si skuša predstavljati okoliščine gradnje slike, da bi na la način odkril njeno imanentno estetsko, (ob)likovno vsebino, jc analitiku povsem jasno, da sc jc žc iz razlogov najbolj navadnega logičnega nasprotovanja nemogoče postavljati na stališče opazovalca, ki bi neposredno spremljal predhodne gradilvene laze (čeprav obstajajo tudi - sicer redka - dela, pri katerih so te predhodne faze risarsko /skice, pripravljalne študije/ ali fotografsko dokumentirane). Zato nc pravim, da analiza lc faze opisuje take. kol so v resnici bile, lemvcč kot nam jih narekuje končno stan je forme, s katero imamo opravili: nc torej nastajanje samo na sebi, marveč tako, kot se prikazuje opazovalcu z vrha lestve, ki mu jo je zgradil sam kompozicijski razvoj forme (povzeto in prirejeno po: Pierre Tcilhard dc Chardin, Le phenomene humain, Paris: Editions du Seuil, 1965, str. 29-30). - Skromna in preverljiva metoda, ki pa je dovolj, da uvidimo, kako neka struktura formalno-semantičnih odnosov, ki jo jc iz. likovne umetnine mogoče
Zanimiva pri tem pa ni zgolj nenavadnost trenutka, ki ga slikar izbere iz kontinuitete motivnega dogajanja in ga skuša upodobiti. Zares presenetljiv jc - vsaj zame izjemno domiselni in v izrazu (cf. velikost formata) nenavadno monumentalni -način, na katerega je slikar ta metafizični trenutek uspel prevesti v fizične, prostorske ekvivalente, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega z logiko religiozne dinamike, jo pa -paradoksno - lahko nazorno predstavijo, doživljajsko izjemno približajo in v gledalcu na zelo intimen način duhovno "oživijo".
To, kar je na začetku dajalo vtis zgolj površinskega odslikovanja videza upodobljenih figur, se skozi oblikovno-prostorsko analizo razodene kot izredno premišljeno in logično komponiranje pojmovnih elementov vsebine in slike.
Drug primer sem izbral iz moderne umetnosti. Gre za sliko (si. 7) Kompozicija z. modro nizozemskega slikarja Pieta Mondriana.
SI. 7: Piet Mondrian, Kompozicija z modro. 1926. olje na platnu. H5, x H5 cm, Museum of Modem Art, New York; sign, in dat. PM 26.
Pred seboj imamo skorajda prazno, na eno od oglišč postavljeno belo platno, na tem platnu pa dve pravokotno prekrižani debeli črni liniji, katerih sečišče jc pomaknjeno močno navzdol in na levo od geometrijskega središča slike. Obe liniji v spodnjem levem kvadrantu koordinatnega sistema, ki ga oblikujeta, s stranico formata oklepata majhen trikotnik temne ultramarin modre barve. In to jc vse.
torej nastajanje samo na sebi, marveč tako, kot sc prikazuje opazovalcu z vrha lestve, ki mu jo jc zgradil sam kompozicijski razvoj forme (povzeto in prirejeno po: Pierre Tcilhard de Chardin, Le phenomene humain, Paris: Editions du Seuil, 1965, str. 29-30). - Skromna in preverljiva metoda, ki pa je dovolj, da uvidimo, kako neka struktura formalno-semantičnih odnosov, ki jo jc iz. likovne umetnine mogoče logični) in dokumentirano izpeljati, v njej zares eksislira in jo vsebinsko določa.
8
n
Treba je imeti žc kar razvito domišljijo, da situacija, ki jo imamo pred seboj, vzbudi v nas asociacijo na tloris vile ob morju ali na jambor in jadra Sindbadove ladje. Morda bi v njej še najlaže prepoznali sliko l"ug med keramičnimi ploščicami v kopalnici. A vse to nas nc bi pripeljalo bliže sliki.
Smisel slike očitno ni nc v asociacijah, ki naj bi jih v nas vzbujala, ne v upodabljanju izrezov iz realnega življenja. V čem pa potem? Najmanj, kar lahko na to odgovorimo, jc, da "v delanju slik", v veselju nad konstruiranjem slik.
Konstruiranje? Ali jc ta slika kako konstruirana? Ali nista obe liniji lam, kjer sta, po naključju? Ju ni slikar tja postavil "po občutku" - tako, kol bi to lahko storil kdorkoli od nas? Poglejmo. A začnimo od začetka.
Vživimo se v slikarjevo situacijo. V roke vzamemo lepo grundirano, prazno kvadratno belo platno, lepše od mnogih slik, kot pravi slikar W. Kandinsky.22 Podržimo ga v rokah in ga samodejno postavimo na slikarsko stojalo ... tako, da leži na eni svojih stranic, podobno kot običajno postavljamo predse liste papirja, na katere bomo pisali. Naš slikar pa nc ravna tako. Namesto da bi platno postavil v vodoravno lego in tako dobil stabilno prostorsko situacijo, ga postavi na eno od oglišč, in s tem ustvari zelo nestabilen prostor, ker prostorske osi (simctralc) tako postavljenega formata niso usklajene z našimi telesnimi osmi in s silo teže. Imamo (neprijeten) občutek, da se bo format (vizualno) prevrnil na eno ali na drugo stran (cf. si. 7a). Situacijo bi torej bilo potrebno uravnovesiti. A kako? Hitra, toda ne preveč domiselna rešitev bi bila, da bi v formatu poudarili njegove diagonale (cf. si. 7b). Na ta način bi sicer dobili stabilen, uravnovešen, ne pa tudi zanimiv in presenetljiv prostor. Naš slikar sc torej za to možnost ne more ogreti. On želi več: stabilnost na presenetljiv, dinamičen in kompleksen način.
Toda kaj bi to bilo? In šc posebej: Kako bi bilo to mogoče doseči z minimalnimi sredstvi in na nesuhoparen. človeku prilagojen način, s humanizacijo geometrije?
Slikar najprej poizkuša s tem, kar mu ponuja sam kvadratni format. To so njegove diagonale in simetrale. Z njimi sc orientira po prostoru, ki si ga jc izbral za likovno akcijo. Vendar ima ta risarska orientacija za posicdico samo čisto simetrijo: levo jc enako desnemu, zgornje spodnjemu itn. Vse skupaj pa je splošno znano in zato dolgočasno. Stabilnost jc s tem sicer dosežena, vendar na statičen in dolgočasen način. Iz simetrije je torej potrebno narediti nekaj več, treba jo jc napraviti bolj zanimivo. Odnosi med deli morajo postati dinamični.
Slikar se spomni na vedo o proporcih, ki jo jc študiral, in na neko v naravi in v človeškem telesu najbolj razširjeno sorazmerje, ki so ga renesančni likovni ustvarjalci prav zaradi tega imenovali tudi "božansko sorazmerje" (divina proportione) ali "zlati rez".
T)
Robert Goklwater & Marco Treves (ur ), Artists on Art, Jrom the XIV to the XX. century, New York: Pantheon books, 31945, str. 7.
V likovni umetnosti, kjer zlati rez služi predvsem za (raz)delitev ploskev in dolžin v estetske aranžmaje, se namesto izračunavanja zlatoreznih razmerij uporablja njihovo načrtovanje. Najpreprostejša oblika načrtovanja zlatega reza, ki pa za naš primer povsem zadostuje, je naslednja. Čc imamo dano krajšo razdaljo (m) in iščemo daljšo (M), ki bo z njo v razmerju zlatega reza, ravnamo takole: Nad krajšo razdaljo načrtamo kvadrat, ta kvadrat nato s simetralo razdelimo na dve polovici, za konec pa diagonalo polovice kvadrata s šestilom zvrnemo na podaljšano osnovnico. Razdalja, ki smo jo na ta način dobili, tvori z začetno (dano) razdaljo zlatorezno razmerje (si. 7c).
Kaj pa jc "zlati rez"? Kadar gledamo kakega človeka, spontano presodimo, ali jc vitek, debel, čokat, srednje postave ipd. To lahko storimo zato, ker nc da bi se tega zavedali, primerjamo njegovo višino z njegovo širino. Tako presojamo tudi vse ostale predmete, ki jih vidimo. Primerjave tega tipa so našemu gledanju tako rekoč "vrojene" in jih zato vid v obliki spontanih presoj izvršuje avtomatično. Seveda pa je relacije med dolžinami mogoče tudi eksaktno preučevati in jih izražati na matematični način. Študij sorazmerij ali proporcev - ki ga zasledimo v že zelo starih kulturah, kot sta egipčanska in grška, in traja do današnjih dni - jc pokazal, da v naravno nastalih oblikah nad vsemi drugimi vrstami proporcev prevladuje neko posebno sorazmerje, pri katerem jc manjša dolžina (minor) v odnosu do večje dolžine (Maior) v enakem razmerju kot večja v odnosu do vsote obeh [m : M = M : (m + M)]. To razmerje je enako 1:1. 61803... in se imenuje "zlati rez".
o
Kako jc to uporabil naš slikar? Naslonil se je dejstvo, da simetrale izbranega formata format razdelijo na štiri enake, osnovnemu skladne kvadrate (si. 7d). Izbral si je enega od njih (EDHZ) in ga (kot kaže si. 7e) v dveh smereh (na levo in navzdol) zlatorezno razširil. Dobil je na zlatorezni način dinamično razdeljen kvadrat. Sedaj pa mu ni bilo treba drugega, kot daje kvadrat osnovnega formata uskladil s tem novodobljenim kvadratom. In siccr tako, da jc notranjo zlatorezno delitev novonastalega kvadrata priredil diagonalam osnovnega kvadrata, pri čemer sla se središče formata (Z) in središče zlatorezne razširitve (G) enostavno pokrili (si. 71"). Na ta način jc dobil poziciji obeh črnih linij in (kar nakazujejo njuni prirezani konci) aktiviral tudi prostor zunaj formata.
S posebnimi oblikotvornimi "transakcijami" je torej slikar hkrati dosegel več stvari: (a) v izhodiščni ("karo") postavitvi formata je dosegel stabilnost, ker je vanjo na presenetljivo mesto vnesel gravitacijski koordinati, (b) ustvaril jc prostor, ki se ne končuje s fizičnimi mejami likovnega prostora, ampak se preko njih nadaljuje in jc dostopen naši imaginaciji, in (c) vse to je storil na izrazito human način, saj je zlatorezno razmerje, ki ga je uporabil, po eni strani - statistično gledano - za človeka najbolj privlačno, po drugi strani pa v umetnikovi rabi tudi izrazito kreativno izkoriščeno.
SI. 7e.
		—T~ /	
		^V/	
			
SI. 7f.
Primer je, upam, pokazal, da je v likovni umetnosti mogoče zelo veliko povedati tudi takrat, ko na zunaj ni veliko videti, in tudi taktrat, ko z likovnimi izraznimi sredstvi ničesar ne opisujemo, ampak zgolj "konstruiramo" nekaj, česar v odnosih med stvarmi še ni bilo.
9 (Zaključek)
To izkušnjo, ki meče posebno luč na doživljanje in "akcijski radij" likovne umetnosti, si po mojem mnenju velja zapomniti. Na tem mestu bi jo za konec rad podkrepil še z dvema citatoma.
Prvi, ki izpostavlja naš osebni angažma v srečevanju z umetnostjo, izvira od Ludwiga Wittgcnstcina in sc glasi: "Vse jc tako resno, kot se vzame. In vse jc tako pomembno, kot se dojame. (V tem je skrivnost vse umetnosti.)"23
Drugi, ki nam veliko pove o naravi in funkciji (likovnih) umetniških del, ki jih doživljamo, pa je iz znamenite Arnheimove monografije Kunst mul Sehen: "Umetniško delo jc izjava o bistvu sveta. (...) Umetniško delo jc nujna in dokončna rešitev problema, kakšno obliko naj privzame določena struktura resničnosti."24
Likovna umetnina je rešitev problema, katero obliko (NB!) naj privzame določena predstava o stvareh, določen pogled na svet, določena vizija. V tem oziru nas likovne umetnine bogatijo z novimi oblikami predstav, pogledov in vizij. Te so lahko tudi naše. če jih vzamemo resno. Namreč kot oblike...
"Allcs ist so ernst wic man es nimrnt. Unil allcs isl so wichtig wic man cs auffasst. (Das ist das Gcheimnis alter Kunst.)" (Ludwig Wittgenstein, Werkausgabe, Bd. I. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1984, str. 155; cf. tudi Chris Bc/zel, Aspektwechsel. Kunst nuch Wittgenstein, 1996, rokopis pred objavo v reviji "Semiotische Bcrichtc" /Wien/).
"Ein Kunstwcrk isl einc Aussagc tiber das Wcscn der Welt ... Ein Kunslwerk ist die notwendige und cndglilligc Liisung des Problems, welchc Form cine Wirklichkeitsstruktur von bestimmten Charaktcr annehmcn mull." (Rudolf Arnheim, Kunst unci Selien. Eine I'sycbologie ties schiipferischen Auges, Berlin. W. de Gruyler Vcrlag, 1965, str. 23).
ANTHROPOS 1997 1-3
Rene Descartes (1596-1650) spectator vitae et mundi
CVETKA TOTH
POVZETEK
Prispevek razpravlja o naravi Descartesovega racionalizma, ki je naravnan tako teoretično kot praktično. Vita cartesiana izraža suverenost uma. s katerim je mogoče usmerjati in določati prakso. Praktično delovanje človeka je Descartes skušal utemeljiti etično, najprej s svojo začasno, proviz.orično moralo. Pričujoči prispevek kaž.e na nekatere dileme med njegovo izdelano proviz.orično moralo in nameravano dokončno, definitivno moralo, ki je Descartes ni uspel izdelati.
ZUSA M M EN F A SSUNG
RENE DESCARTES (1596-1650) SPECTATOR VITAE ET MUNDI
Der Beitrag hefaj.it sich mit der Natur des Cartesianischen Rationalismus, der sowohl theoretisch als auch praktisch ausgerichtet ist. Vita cartesiana druckt die Souverdnitiit der Vernunft aus. mit der die Praxis gelenkt und hestimmt wild. Descartes hat versucht, das praktische Verlialten des Menschen ethisch z.u hegrunden. z.undchst mit seiner vorldufigen. provisorischen Moral. Der vorliegende Aufsatz we ist auf einige Dilemmas z.wischen seiner ausgearheiteten provisorischen Moral und der intendierten. endgiiltigen. definitive!! Moral hill, die Descartes jedoch nicht z.u Ende fiihren konnte.
Ena od maksim Dcscarlesovc1 drže "jc bila, da scni si zmeraj prizadeval bolj za obvladovanje samega sebe kakor za zmago nad usodo, bolj za prilagajanje lastnih želja kakor za spremembo vesoljnega reda".2 To obvladovanje je usmerjeno izrazito racionalno in z Dcscartesom stopamo najbolj neposredno v čist racionalizem, vendar tega omogoča tudi kaj povsem neracionalnega in cclo antiracionalncga.
Sredstva, ki jih Dcscartcs uporablja za izgradnjo svojega racionalizma, niso samo racionalnega izvora, kažejo namreč na omejenost racionalizma že v njegovem samem izhodišču tudi v tem smislu, ker ga nikakor nc moremo razložiti samo iz njega samega. Kot tak Dcscartcsov racionalizem, logic/ue de raison nehote deluje prepričljivo zaradi tega, ker razen pojmov in idej vključuje šc kaj povsem nepojmovnega, cclo doživ-
Pričujoči prispevek jc referat, posebej napisan za 2. slovenski filozofski kongres z naslovom "Dcscartcs -4(H) let (1596-1996)", ki jc potekal v Ljubljani, Cankarjev dom, 21. in 22. novembra 1996.
Renč Dcscartcs: Razprava o metodi, SM, Ljubljana 1957, str. 53. (nadalje Metoda)
ljajskega, po Pascaloveni vzoru morda kar logiko srca (logique dc cocur). Sredi njegovih najbolj intenzivnih razmišljanj o resnici in o tem, kako vednost utemeljevati strogo metodično, poroča o svojih sanjah in svetu svoje, samo njemu lastne notranjosti. "Odločil sem se, da ne bom več iskal druge znanosti mimo tiste, ki bi jo mogel najti v sebi samem ali pa v veliki knjigi sveta."3 Ne izhaja i/, kakšne šolske predodločitve in a priori določenega bistva filozofije, ampak iz tega, kar jc njegovo lastno, doživeto in reflektirano življenje. Zato ni odveč trditev, da tudi za njegov racionalizem, vsaj mestoma, velja pot napredovanja od doživljaja k pojmu, od ekspresije do ideje.
Dcscartcsu tako ni tuj filozofski esejizem - razumljen kot način razmišljanja in ne zgolj kot literarna zvrst - v najboljšem pomenu tega izročila. Zgodovina filozofije ga zato upravičeno primerja z nazori Mointaigna, Leibniza in Bacona. Morda je za oznako Descartesovcga načina razmišljanja in pisanja še najbolj primeren izraz meditacije, izraz, ki je postal popularen ravno zaradi njegovih znamenitih Meditacij (1641). Z njimi kaže na posrečeno sintezo med čim povsem čutnim in vse čute presegajočim umom. ki ga usmerja iskanje resnice, dobesedno na sintezo med doživljajem in pojmom. Čc so mu očitali, da njegova filozofija ni zadosti uspela razrešiti odnos med dušo in telesom, med tem, kar sc imenuje res cogitans in res extensa, pa njegov jezik dokazuje nekaj povsem nasprotnega.
Descartesov jezik jc lep primer Lessingovega "popolnočutncga govora" (voll-kommene sinnliche Rede),4 takega, kol ga v takratnem času dobimo šc s Pascalovimi fragmenti in Galilejevimi diskurzi. Po Maxu Benseju gre celo za prozo, ki je v "klasičnem smislu dosegla svojo najvišjo stopnjo jezikovne gostote".s Ta učinkuje na človeka cclo kot "del narave" in glede na poudarjene misli, še v smislu "dokončane dedukcije, ki nas zadeva kakor del platonske ideje".6 Kot da bi se v enkratni sintezi združevala narava in ideja, s tem da so med njima brisani vsi ostri prehodi in razlike. Esej med njima vzpostavlja ravnotežje, zdaj filozofu ni več potrebno, da bi preganjal kaj pesniškega.
Na področju filozofije esej znova daje pesništvu njegovo domovinsko pravico, ki je ne omogoča čisto nič drugega kot kritičnost človekovega duha, predvsem pa svoboda duha. Kot način dojemanja, razmišljanja ter pisanja povrhu esej vedno pomeni kritiko, obdobja, ki jim pripada so izrazito kritična obdobja, v marsičem šc prevratna. V njih popušča pojmovna strogost ledeno dokončnih in popolnih filozofskih sistemov, prihaja vsaj do delne svobode govora, tako da je zakonitost obstoja eseja praviloma duhovna in politična svoboda. Kot Bense upravičeno opozarja, esej vedno zelo mnogo eksperimentira, zato v bistvu ne more biti samo razprava. Ostaja to. kar jc njegova trajna drža, namreč način obnašanja duha in s tem najprej poskus,7 tudi ko gre šc za tako stroga Dcscartcsova metodična prizadevanja po odkrivanju resnice, samoutcmcljevanja mišljenja, ki je naravnano tako teoretsko kot praktično.
Slovenska filozofinja, zelo solidna poznavalka Dcscartcsove misli. Alma Sodnik (1896-1965) ugotavlja, da gre pri Dcscartcsu za osebnost, ki "izžareva poseben, v zgodovini filozofov redko dosežen čar", kar jc po njenem "globoka resnoba in skromnost človeka, ki hoče biti lc opazovalec sveta in življenja (spectator vitac et mundi), pa poseže do zadnjih, končnih temeljev in nam nakaže miselno pot iz lastne duše v
3	Ibidem, str. 3K.
4	Max Bcnsc: Obcr den Essay und scinc Prosa. Cil. i/ Deutsche Essays. Prosa aus zwei Jahrhundertcn
(Ausgcwahlt, eingeleilet und erlautcrt von Ludwig Rohncr). Band 1, DTV, Miinchcn 1972, sir. 4X. Ibidem.
6 Ibidem, sir. 54.
Tako ni naključje, da se jc glede na logiko eseja v slovenščini zanj uveljavil šc izraz poskus, s katerim avtor žc z naslovno formulacijo izraža, za kakšen pristop mu gre.
vesoljstvo pojavov".x Pri tem upravičeno poudarja, da ta misel ni dokončno sklenjena kot filozofska doktrina, kajti s potjo, ki jo je Dcscartcs prehodil, "mu jc bilo na tem, da pokaže, kako naj jo doživimo".9 Če jc v misli kakšnega filozofa razen stroge pojmovne izpeljave navzoča šc doživljajska prvina, potem gre za osebnost, ki uči razmišljati, kajti pred nami je namreč zgled, kako se filozofira. O tem je Dcscartcs sam prcccj poročal in sproti opisoval zgodovino nastajan ja svoje misli.
Vendar vse do danes ostaja predmet različnih in medsebojno zelo razhajajočih se razlag o pomenu Dcscartesovih sanj. Tako mu nekateri šc vedno oporekajo njegovo razlago sanj, namreč v tem smislu, da bi sanje mogle biti temelj z.a nastajanje določenega izkustva.10 Gre z.a Dcscartesovo lastno poročanje o sanjah v noči med 10. in 11. novembrom leta 1619, ko naj bi mu znamenite "tri sanje" odkrile "temelje čudovite znanosti".1 1 Seveda nc moremo z gotovostjo vedeti o tem. ali gre zares za njegove sanje ali prej za gotova spoznanja, ki jih jc, v času, ko deluje inkvizicija, in jc šc povsem svež spomin na grozljivo smrt Giordana Bruna leta 1600, zaradi taktičnih razlogov, imenoval sanje. Te sanje jc razumel kot svoj življenjski klic in potrebo po ukvarjanju s filozofijo, ki jo jc v predgovoru leta 1647 k francoski izdaji svojega dela Principi filozofije, prvič je izšlo že leta 1644, razlagal s tem, da beseda filozofija pomeni "proučevanje modrosti in da se pod modrostjo nc razume lc preudarnost v vsakdanjih poslih dnevnega življenja. marveč popolno znanje vseh reči. ki jih more človek spoznati, tako da sebe ravna v življenju, kakor tudi, da si ohrani zdravje in da odkrije vse veščine".12 Od zdaj naprej sledi njegova filozofska pot in znanstveno napredovanje, ki jo zgodovina filozofije glede na to, kako um bistveno in na vseh ravneh določa človekovo spoznanje in delovanje, označuje z izrazom vita cartesiana,13 kajti pri tem gre v bistvu z.a "praktičen racionalizem".14
Sodobni filozof Charles Taylor v svojem znanem delu Sources of the self označuje Dcscartesovo misel za "dezangažiran um" (disengaged reason).15 Pri tem ne presenečajo njegove pogoste primerjave s Scncko in stališči stoicizma, ki so povsem v Descar-tesovem duhu, vendar dezangažiranost - če vsaj deloma sprejmemo Taylorjcvo oznako -nc izključujejo uma kot praktično dejavnega, česar Taylor nc upošteva v zadostni meri. Um. ki jc na delu v Descartcsovem načinu filozofiranja, jc povsem drugačen kot pri Heglu, zato je Schopenhaucr, ki jc v prejšnjem stoletju na Univerzi v Berlinu predaval takrat kot Hegel, prav tako zelo pogosto opozarjal na Scncko in z njegovimi stališči zavračal Hegla kot prvega državnega filozofa; imenoval ga je cclo "duhovni Kaliban" in mu očital "šarlatanstvo".16 Z očitnim obratom k stoicizmu gre z.a odkrivanje svetosti
* Alma Sodnik: I/brani filozofski spisi, SM. Ljubljana 1975, sir. 87.
9	Ibidem.
10	Glej Bernard Williams: Descartes. Das Vorhabcn der rcincn philosophischen Unlcrsuchung, Athcniium Vcrlag, Frankfurt 1988. sir. 263-267. Na omenjenih slraneh sicer angleški filozof Williams v tem svojem delu o Dcscartc.su. ki se v originalu glasi Descartes: The Project of Pure Enquiry, opozarja na kar nekaj novejših imen. ki sc kritično soočajo z vsebino Dcscartesovih sanj. Med nje sodijo predvsem naslednja: Norman Malcolm (knjiga Dreaming, London 1959), Hilary Putnam ("Dreaming and 'Dcplh Grammar'", v knjigi Mind. Ijtnguage and Reality, Cambridge 1975, str. 304-324), D. C. Dcnnct (študija "Are Dreams Experiences'.'", v reviji Philosophical Review, LXXXV 1976, str. 151-171).
1 1 Opombe k Razpravi o metodi, str. 190.
12 Opombe k Pravilom, str. 302.
11
Wolfgang Rod: Dcscartcs. Die Genese des Cartesianischcn Ralionalismus, Vcrlag C. H. Beck. MUnchcn
1982, str. 34.
14	Ibidem, str. 37.
15	Charles Taylor: Sources of the Self. The Making of the Modern Identity, University Press, Cambridge 1989, str. 143.
16	Arthur Schopenhauer: Die Welt als Willc und Vorstcllung I, Samtliche Wcrkc, Band I, Suhrkamp, Frankfurt 1986, str. 18.
bivanja in sveta, ki ga je morda um s svojim zgodovinsko razvojnim optimizmom, ko je prisegal na spreminjanje sveta in razmer, v svetu prezrl. Kajti kot z gotovostjo smemo trdili danes: ta um ni jasno odgovoril, do kod sme sploh iti v svojem rušilno spre-minjevalnem zagonu, da ne bi na kakšni točki sam začel učinkovati samodestruktivno. Deseartesov um pri vsej svoji suverenosti ostaja znotraj mej d konstruktivnega delovanja, kajti njegova suverenost sc zaveda meja svoje moči. Vsekakor ni njegov um nič manj aktiven in angažiran kot tisti, ki izhaja iz kantovskega in pokantovskega sveta.
Kljub vsemu ostaja nesporno dejstvo, da je Hegel nadgradnja Descartcsovega miselnega sveta v najširšem kulturno zgodovinskem smislu. Gre za obdobje od leta 1500 do 1650, ki ga glede na njegovo nazorsko usmeritev označujemo za "'novoveško' ali 'moderno'".17 Ta čas je po Heglovi sodbi spel docela filozofski in Descartes "pravi začetnik moderne filozofije".18 s tem da je mišljenje povzdignil v njen princip. Iz lega smiselno sledi ugotovitev o emancipacijskcm značaju tega principa, ki strukture sveta dojema univerzalno, v medsebojni povezanosti in sovisnosli, univerzalnost pa, ki. v imenu zdaj popularnega pluralizma in njegovega sklicevanja na duha razlik, iz dela sodobne filozofske misli izginja. Vsaj postmoderna ukinja tradicionalno povezavo med teoretično in praktično filozofijo in s tem etike ne skuša več utemeljevati na metafizični podlagi, metafizično najprej v smislu refleksivne teorije zavesti. Kani ni po naključju imenoval svoja etična razmišljanja iz leta 1797 z naslovno formulacijo Metafizika nravstva, v nemščini Metaphysik eler Sitten.
Glede na svoja izdelana in teoretsko izgotovljena stališča Descartes seveda ne more biti izhodišče za poslmodernistična, v sebi izrazito postmetafizično zastavljena razmišljanja, ki zavestno opuščajo univerzalnost uma in prisegajo na partikularni um. S sklicevanjem na t.i. transverzalni um postmoderne smo nenadoma soočeni z. mišljenjskim vzorcem, po katerem naj bi bila svoboda samo za svobodne. Tudi nekdanje univerzalne zahteve uma, kot so: solidarnost, pravičnost, enakost so domala razveljavljene; to seveda ne ostaja brez. posledic za pojmovanje vloge intelektualnega dela in intelektualcev nasploh. Samo še v nedavni preteklosti, kot kaže Sartrovo pojmovanje, se jc dejavnost intelektualcev povsem identificirala s prizadevanjem za univerzalizacijo. Z odpovedjo univerzalizmu naj bi nastopila celo doba konca mojstrov mišljenja, torej tudi takih, kot jc Descartes.
Ne glede na vsa pričakovanja postmoderne, njene lastne nedorečenosti o koncu metafizike, ko filozofija hočeš nočeš mora ugotavljati, da jc kritika metafizike v bistvu pripeljala do njene produktivne obnove, nikakor pa ne do njenega konca, jc novoveška misel trajno aktualna glede na to. kako suverenost uma - pojmovana tudi kot skupna samozavest človeštva - dojema univerzalno. In ravno univerzalnost dojemanja umu omogoča njegovo vsestransko angažiranost, tudi ko gre za zelo občutljiva vprašanja iz področja etike, kajti kot nas nehote prepričuje Descartes, ravno področje morale jc tisto, kjer postanejo transparentne vse posledice prvih in najvišjih teoretskih resnic. Tudi v tem smislu je etika preizkusni kamen za um, ki sicer je in ostaja zakonodajalec za praktično delovanje.
Svet je v Descartesovcm času z odkritjem do takrat Evropi neznanih kontinentov postal neskončno velik in razsežen. tudi ko je šlo za povsem nove in neodkrite možnosti razvoja. Meje rasti napredka so bile v takratnem času še neomejene, povsem drugačne kot danes, ko znanost na vseh ravneh že ugotavlja, da so naravne danosti omejene, in to vsak dan bolj. Reforma znanosti v spremenjenem svetu, celo poskus "svet poznan-
17 Hans Heinz Holz: Descartes, Campus Vcrlag, Franklurt 1994, str. 9.
IX G. W. F. Hegel: Vorlcsungen Ubcr die Geschichte der Philosophic III. Werke, Band 20. Suhrkamp, Frankfurt 1971, str. 123.
stveniti" sta pomenila iskanje novih reformiranih temeljev za racionalno prakso in hkrati še za moralo; do vsega tega je bilo treba šele priti, bolje zgraditi. Nikakor ne zadošča samo podiranje starega, kajti tudi z izgradnjo novega ne moremo pričeti takoj. Krucialno vprašanje, ki ga Descartes mora rešiti, je vprašanje bivanja takrat, ko se staro sicer ruši. novo pa še sploh ni zgrajeno.
Kaj zahteva ta vmesni svet? Predvsem praktično naravnanost, ki naj bo globoko etične narave, zato vita cartesiaiui pomeni še konstruktivno oblikovanje posameznika. Kot angažirani um ob vzponu meščanstva skuša graditi na soglasju med človekovim individualnim in družbenim redom, ki sc zdaj povsem na novo poraja, vsaj v tem smislu, ker ga ne usmerja nič več zunajsvetega po vzoru Avguštinove Božje države. Ideal filozofa, ki ga ima Descartes pred očmi, jc ideal poznoantičnega filozofa, vsaj v tem smislu, ker mu gre za njegovo notranjo neodvisnost in nevezanost. Vendar za vsakim njegovim vprašan jem stoji v ozad ju etična naravnanost; to pa jc in ostaja značilnost tega. kar imenujemo vita cartesiaiui. Kakorkoli že danes ocenjujemo vsebino te drže, k njej sodi tudi taktiziranje kot preživetveni imperativ, ki vedno znova opozarja na danosti in omejitve svobode v svetu, kjer kakšen filozof živi in deluje.
Filozofiranje po Dcscartcsu ni proces, ki bi potekal pred publiko in bil izpostavljen intelektualnemu ekshibicionizmu. Paradoks te misli pa je v tem, ker jc bolj kot katera koli druga spet angažirala filozofijo tako, da po tej plati spominja na starogrško. V čem jc torej moč te misli, ki v bistvu gradi na angažiranem umu in hkrati apelu živi anonimno! Med drugim v tem, ker zavestno opušča mnenje množice in se pri tem potaplja v svojo lastno notranjost. Kot izhaja iz. začetnega dela prve meditacije, jc za znanstveno delo in za pol napredovanja razmišljanja k resnici potrebna samota zato, da bi proti vsakršni vnanji avtoriteti mišljenje samo sebe ponovno jemalo za svojo najvišjo in hkrati edino veljavno avtoriteto.
Ko gre za notranjost sklicevanje na Avguštinov vzor, ne zadošča, saj jc notranjost pri Dcscartcsu povsem drugače razumljena kot pri Avguštinu. Predvsem jc notranjost podlaga za avtonomijo mišljenja, ki je zdaj spet tako suvereno kot pri Grkih, kajti ena izmed Descartesovih primarnih nalog ostaja samoutemeljevanje mišljenja. Pri tem ni preprosto odgovoriti, zakaj je takšno utemeljevanje možno z notranjostjo, kar pomeni z idejami, bolje z. zavestnim obratom k idejam in nc s čim vnanjim, recimo z bitjo sveta, kot jc to skušal pred njim precejšen del srednjeveške filozofije. Dejstvo jc tudi, da je morala novoveška filozofija ontologijo in sliko sveta prepustiti teologiji. S tem si je v bistvu odkupila pravico, da se jc več ali manj neovirano razvijala na področju spoznavne teorije, ki se je ravno v tem času osamosvojila in dejansko izoblikovala kol samostojna filozofska disciplina.
Obrat k ideji jc zelo vplival na nadaljnji razvoj novoveške filozofije. Posledice vsega tega so vidne v filozofiji prejšnjega stoletja vsaj v tem smislu, ker sc jc med drugim začel očitno kazati tudi njihov negativen vpliv, namreč opuščanje objekta. Vendar filozofiji s to ugotovitvijo sploh ni šlo najprej za odpravo idealizma, ampak za novo pojmovanje odnosa med notranjim in vnanjim, med mislijo in predmetom. Kar šc danes kot kartezijanstvo učinkuje pozitivno v delu najnovejših filozofskih usmeritev, je predvsem njegova konstitutivna subjektivnost. Še tak poudarek na prednosti objekta - materialistični obrat - v spoznavnem procesu pomeni, da to prednost moramo misliti samo z malo več subjekta in nikakor nc z. malo manj.
Kot že rečeno, Descartes izhaja iz. univerzalnosti uma, predvsem njegove enotnosti. Prav vse znanosti pomenijo eno in isto človeško modrost oziroma presodnost. Ta "ostaja zmeraj ena in ista, pa naj jo uporabljamo na šc tako različnih predmetih, in nc dobiva od njih naposodo večjega različka nego sončna luč od mnogovrstnih predmetov, ki jih osvetljuje. Zategadelj (človekovega) uma ni treba vklepati v nikakc meje, saj
spoznanje ene resnice ne odvrača - kakor ukvarjanje z eno veščino - od iskanja druge, ampak nam jc celo v pomoč."19 Človekovemu umu oziroma duhu ne moremo predpisovati meja, ne s tem nc z onim, recimo danes smemo povsem suvereno dejali, da nc samo s čim teističnim ali ateističnim. Primerjava s sončno lučjo in umom je sicer Plotinova, kot ugotavlja Ernst Cassircr,20 vendar pomen, ki ji ga Dcscartcs pripisuje, je predvsem univerzalnost uma, ki je tako zelo suverene narave, da za vse, kar biva - po prvem aksiomu Meditacij - sprašuje po vzroku, zakaj biva. cclo po vzroku za bivanje Boga.21
Vedno znova je treba poudariti, da k univerzalnosti uma in samoutemeljevanju mišljenja bistveno sodi še etična razsežnost spoznanja; to pomeni, da gre za spoznanje, ki ni samo sebi namen, ampak prehaja v delovanje. Zalo v svoji Razpravi o metodi (1637), ki jc v marsičem avtobiografsko zastavljena, pove naslednje: "Zdelo sc je namreč, da mi bo dano odkriti več resnice v tistih razmišljanjih, po katerih vodijo ljudje svoja lastna opravila in kjer jih mora zmotna presoja kaj kmalu kaznovati, kakor v umovanjih, katerim se vdaja učenjak v svojem kabinclu, špekulacijam, ki nimajo nobenega praktičnega učinka in nima od njih ničesar pričakovati, razen da morda tem bolj laskajo njegovi ničemrnosti, čim bolj so oddaljene od resnice in splošno veljavnih naziranj, ker jc moral porabili toliko več duhovičenja in umetničenja, da bi jim ovesil videz, resnice. Jaz pa sem si zmeraj goreče želel, da bi sc bil naučil razlikovati resnico od neresnice in da bi si tako pridobil jasen pogled v svoja dejanja ter varno hodil po poti tega življenja."22 Tako se je Dcscartcs lotil sila občutljivega vprašanja odnosa med teorijo in prakso, ki ga po mnenju njegovih biografov kot izrazito etično vprašanje Dcscartcs postavlja žc od časov svojih znamenitih sanj z naslednjim: "Quod vitae seetabor iter? (Kateri poti življenja bom sledil?)21 Pri tem povsem sledi t.i. naravni luči razuma in njenim spoznavnim zmožnostim. "Ko pa sem sc tako učil nekaj let iz knjige sveta in si prizadeval, da razširim krog svojih izkustev, sem sc nekega dne odločil, da proučim sebe samega in zastavim vse sile svojega duha v to, da izberem pota, ki naj bi me vodila do spoznanja resnice. In to mi je uspelo, kol sc mi dozdeva, mnogo bolje, kakor čc bi sc nc bil nikoli ločil od svoje dežele ali od svojih knjig."24 Odgovor, ki ga Descartes ponuja, je samo globoko etično ozaveščena pot. Za kakšno etiko oziroma praktično filozofijo gre, kakšno resnico sporoča vita cartesiana !
Predvsem gre za suverenost uma, ki posega tudi na praktično področje, kajti tak poseg omogoča vera v um kot praktičen um, s katerim jc mogoče usmerjati in določati prakso. Odločno je treba poudariti, da vita cartesiana ne dopušča podlage za oceno, da je Dcscartesova misel opurtunistična, konlormistična, ali cclo pasivna, kot tudi ne tega. da jc neposredno navodilo za praktično delovanje. Ta tako zelo prevratna misel svoje prevratnosti nikakor ne izgovarja manifestativno ali cclo deklarativno, skratka, ne para-dira. Kol taka je seveda zgledna vsaj v tem smislu, ker preprečuje spreminjanje teorije v taktiko, kljub temu da zelo očitno taklizira samo zato, da teorijo kot teorijo sploh ohranja. Ponuja namreč zgled kako zdaj po sesutju marksistično boljševi.škcga socializma, na novo razmišljati o krucialnem odnosu med teorijo in prakso. Vsaj šc v tem smislu je mogoče razumeti zdajšnjo aktualnost vite cartesiane.
Ko gre za teorijo, Dcscartcs ugotavlja, da za znanost in teorijo mnenje in stališče večine nista odločilni, kajti večinsko mnenje ni dokaz, za resničnost. Da je kakšna misel
19	Rene Descartes: Pravila. Kako naravnati umske /možnosti, SM, Ljubljana 1957, sir. 105-106. (nadalje Pravila)
2(1	Ernst Cassircr: Das Erkcnntnisproblem, Erslcr Band, Vcrlag Bruno Cassircr, Berlin 1911, sir. 442.
21	Opombe k Ra/pravi o metodi, str. 215.
22	Metoda, sir. 38-39.
21	Slovenski prevod i/ Opomb k Ra/pravi o metodi, str. 186, se glasi: "Katero pol bom v življenju ubral'.'"
24	Metoda, str. 39.
resnična, tudi ne more hiti "le kompilacija, napihnjena po mnenjih mnogih oseb", kajti nič se resnici nc more tako zelo približati "kakor preprosto umovanje človeka zdrave pameti",25 saj je sinonim za misliti povsem samostojno, tj. za samodoločevanje in samouravnavanjc mišljenja. Zdaj prejme siccr kantovsko vprašanje, kaj pomeni v mišljenju se orientirati, svoj zelo očiten poudarek na zdravi pameti, ki jo del sodobne teorije ponovno aktualizira, kot to dokazuje s svojimi deli sodoben nemški filozof po imenu Herman Liibbe. Ta si izrecno prizadeva za rehabilitacijo common sense instance, čeprav moramo upoštevati, da se vsebina pojmov skozi zgodovino zelo spreminja, tudi pojem zdrave pameti, ki pri Descartesu nastopa z izrazom bon sens.
Obnova praktične filozofije in etike v najnovejši filozofiji ni možna več samo na historičnem umu. Pojem napredka jc zašel v krizo, izhod iz dczorientacije oziroma iz "krize orientacije" je možen s ponovno racionalizacijo common sense instance, ki po Liibbeju "zadošča za elementarno novo-orientacijo našega položaja"26 v sodobnih razmerah. V tem smislu jc vita cartesiaiui aktualna šc toliko, kolikor pomeni ponovni razmislek o zdaj aktualnem in konstruktivnem pojmu orientacije mišljenja v filozofiji, vendar nikakor ne v postmodernistični sopomenskosti.
Z zdravo pametjo, ki jo Descartes razume kot modrost, v kateri sta združena znanje in krepost oziroma volja in razum, sc loteva tudi moralnih vprašanj. Kakor izhaja iz njegovega III. dela Razprave o metodi si je ustvaril "začasno", tj. "provizorično moralo" (morale par provision),27 ki vsebuje troje pravil oziroma maksim njegove drže, ali. kot sam pravi, svojega "moralnega kodeksa".2X Kot take maksime pomenijo odnos uma do prakse, odnos, ki po njegovem nc temelji na laki gotovosti kot matematične resnice. S svojo prvo maksimo izraža lojalnost "postavam in običajem svoje dežele" ter poudarja, da se pri tem "trdno držim vere, v kateri sem bil po božji milosti vzgojen od svoje mladosti".29 Vsaj na prvi hip docela oportunistično in konformistično stališče do stvarnosti, vendar ta ni dana enkrat za vselej, ni nespremenljiva, kajti, kot ugotavlja: "Tako na svetu nisem našel ničesar, kar bi ostalo zmeraj neizpremenjeno v istem stanju."10 Zato šteje med skrajnosti "vse obveznosti in obljube, s katerimi sami sebi jemljemo svobodo, da bi kasneje spremenili voljo".31 Toda kje so jasne meje med človekovo individualno svobodo in zunanjimi okoliščinami, ki sc jim naj prilagajamo in pri tem sebe zatajujemo, morda samo zato, da ne bi po nepotrebnem bil moten red v svetu. Mnogo poznejša Adornova misel iz Negativne dialektike zato o naravi praktičnega uma, kolikor je ta povezan s pojmom svobode, ugotavl ja naslednje: "Ukaz biti zvest, ki ga daje družba, jc sredstvo za nesvobodo, toda samo s pomočjo zvestobe prinaša svoboda neposlušnost do zapovedi družbe."32 S tem prihaja do protislovja samoizkustva subjektov, ki so zdaj svobodni, zdaj nesvobodni in nehote takšno samoizkustvo ponuja prva maksima Descartesove provizorične morale.
Spreminjevalnc okoliščine je Descartes upošteval in to tudi naglas priznal. Pri tem se izrecno sklicuje na načelo zdrave pameti (bon sens), s katero nc sme biti nič v nasprotju. saj kako stvar, ki jo jc nekoč sprejemal za dobro, nc more "odobravati tudi
25	Ibidem, str. 41.
26	Hermann Liibbe: "Orientierung". Zur Kamere eines The mas. Cit. i/ Der Mensch als Orientierungs-waise'.' Ein interdiszipliniircr Erkundungsgang, Verlag Karl Alber, Freiburg 19X2, str. 2X-29.
27	Metoda, str. 51
2X Ibidem, str. 54.
29	Ibidem, str. 51.
30	Ibidem, sir. 52.
31	Ibidem.
Theodor W Adomo: Negative Dialektik. Gesammelte Schriften, Band 6, Suhrkamp, Frankfurt 1973, sir. 294.
pozneje, ko je morebiti prenehala bili dobra ali ko jc sani nisem imel več za dobro." " Kakor se da razumeti Descartcsa, ta s svojo zdravo pametjo v prvo maksimo provi-zoriene morale, kot sistema praktičnega racionalizma, nehote vključuje šc pojem tolerance. čeprav ga ne izgovarja na glas. Tudi ta mu omogoča, da živi anonimno, tako življenje pa omogoča samo trdnost in stanovitnost, kar jc sporočilo njegove druge moralne maksime.
Razmere v življenju od nas zahtevajo odločitve, ki naj bi ustrezale resnici in gotovosti, kot jc sam razlog, ki nas sili k odločitvi, resničen in gotov. Odločitev nc trpi polovičarstva, zato vita cartesiana kot praktična dejavnost apelira, da sc "moramo odločiti za eno od dveh možnosti in nc smemo izbrane poslej imeti več za dvomljivo".34 V tem smislu je vita cartesiana najprej drža. ki apelira na odločnost in stanovitnost, ki ji veljata za kreposti, tj. za vrednoti in ju kot taki razume kot nasprotje neodločnosti in trmoglavosti. Ti poslednji dve sta po njegovi presoji cclo greh. Izrecen poudarek na odločnosti in stanovitnosti je predvsem zaradi tega. ker nedvomljiva odločitev, tj. sposobnost za odločanje nc omogoča samo individualnost, ampak v marsičem še nastanek etike oziroma etične biti nasploh.
Kot etično bitje je človek najprej praktično in delujoče bitje. Mnogo pred Kantom je že Dcscartcs doumel izrazito etično držo človeka, ki vedno znova sprašuje, kaj storiti - sicer znano Kantovo drugo vprašanje. Takšno spraševanje sc poraja žc v človekovem vsakdanjem življenju in tudi od vsakega zahteva zelo konkreten odgovor pri odločanju za delovanje. Skratka, gre najbolj dobesedno za odločiti se je treba, čeprav to vprašanje še ničesar nc pove o tem, kako sc je treba odločili in kakšne posledice sledijo iz tega. Descartes pri tem posredno apelira na čut odgovornosti, s katerim naj posameznik svobodno oblikuje svoje življenje. Ravno v njegovi drugi maksimi provizorične morale začutimo potrebo po apriornosti, namreč, kol jc pojasnjeval mnogo pozneje Nicolai Hartmann, gre pri tem, kaj storiti za to, da ta kaj "moramo nujno zagledali a priori" in v tem vidi kar "avtonomijo apriorizma".35 S tem tudi zahtevani obrat k notranjosti kot zahteva po apriornosti, prejme svojo dodatno pomembno težo, ki. vsaj kar se Descartcsa tiče. pomeni eno najbolj značilnih teorij vrnjenih idej ali ideae innatae.
Že omenjena tretja maksima. pri kateri gre za "obvladovanje samega sebe" in manj za "spremembo vesoljnega reda", zaključuje celoto njegovih razmišljanj o tem, kakšne cilje si naj človek v življenju postavlja in čemu naj sledi v pomenu načela bivanja. Na kratko se to da povzeti z naslednjim: človek naj se ne žene za nedosegljivim in v tem je zadosten razlog, da biva srečno. Če je Dcscarlcsova tretja maksima svojevrsten stoičen ideal človeka, potem k temu idealu sodi šc cvdajmonizem, ki Descartcsa mnogo bolj, kot jc to morda sam želel, vsaj glede njegove etike, postavlja v bližino starogrške filozofije.
"Naša volja si namreč po svoji naravi želi le tisto, kar ji naš razum prikaže kot na neki način oslvarljivo."36 Gre za to. da po Dcscartcsu svojo voljo prilagodimo nujnosti. v tem pomenu je tudi sreča zanj spoznanje nujnosti. Z voljo se da odtegovati moči usode, opozarja Dcscartcs, in "po mojem prepričanju je prav v tem glavna skrivnost tistih filozofov, ki so sc za prejšnjih časov odtegovali moči usode ter kljub telesnim bolečinam in neugodnostim bede s svojimi bogovi merili v sreči".37 Samo še z. znanim rekom Sencke Ducunt volentem fata, nolentem traliunt (vodijo usode voljnega, vlečejo,
33	Ibidem.
34	Ibidem, sir. 53.
35	Nicolai Hartmann: Elhik, de Gruytcr, Berlin 1962, sir. (i.
36	Meloda, sir. 53-54.
37	Ibidem, sir. 54.
tistega brez volje) je mogoče nazorno demonstrirati eno najbolj privlačnih etičnih načel stoici/.ma nasploh. Takšno stoično gledanje na svet oziroma, kot poudarja Descartes, "na vse stvari" zahteva ogromno vloženega truda in miselnega urjenja in priznali je treba, da jc stoicizem vite cartesiane eden najbolj privlačnih vidikov kartezijanske konstitutivne subjektivnosti.
Provizorična, tj. začasna morala, kot izrazito praktično-dejaven odnos človeka do njegove stvarnosti, še ne vključuje metafizične utemeljitve in s tem tudi vita cartesiaiui pojmovana kot proces k sreči ni dokončno utemeljena vednost. Za to je potrebna izdelana metafizika in cclotcn sistem znanosti kot podlaga za najvišjo in najbolj popolno moralo, kakor jo imenuje Descartes sam, nekateri interpreti njegove misli pa, še posebej v primerjavi z začasno ali provizorično moralo, kar dokončna ali "definitivna morala".38
V predgovoru k francoski izdaji Principov filozofije iz leta 1647, kjer poudarja enotnost vsega znanja in vseh znanosti s svojo znano prispodobo o drevesu, velja podrobneje prisluhniti temu daljšemu zapisu: "Tako je vsa filozofija kakor drevo: korenine so mu metafizika, deblo fizika, veje pa, ki poganjajo iz tega debla, vse druge znanosti. Tc se reducirajo na tri glavne, namreč na mcdicino, mehaniko in moralo. Pod moralo pa razumem najvišjo in najbolj popolno vedo o etiki, ki jc najvišja stopnja modrosti, kar predpostavlja popolno znanje vseh drugih znanosti. - Toda, kakor ne pobiramo sadežev ne od korenin ne od debla dreves, marveč samo od koncev njihovih vej, prav tako je glavna korist, ki jo imamo od filozofije, odvisna od tistih njenih delov, ki jih moremo spoznati šele nazadnje."39 S tako določitvijo definitivne morale se seveda postavlja najprej vprašanje, čc je kaj takega sploh možno, namreč, da bi vedno in na vsakem koraku človekovo etičnost absolutno utemeljevali. Kajti to bi dejansko pomenilo, da na znano kantovsko vprašanje, kaj lahko veni, odgovarjam dokončno in sc vzpostavljam kot instanca absolutne vednosti, ki pa, kolikor um z njo operira, po znamenitem Heglovem uvidu pripelje cclo do ukinitve celotnega vedenja - eno najdragocenejših spoznanj konca Heglove Fenomenologije.
Kot prva aporija najvišje, dokončne in najbolj popolne vede o etiki jc že v tem, ker se na prvo etično vprašanje kaj storiti, sploh nc da odgovorjati mimo enkratnosti konkretne situacije, ki človeku zastavlja nalogo, da sc odgovorno odloča. Ravno morala kot praktičen racionalizem in kot izrazita praktična drža človeka, od njega zahteva, da predvidi posledice izkustva, ki sc šc sploh ni zgodilo, vendar pri tem ni absolutne vnaprejšnje gotovosti, ki bi jo naj dajala teorija. Descartes je moral ta problem zelo resno začutiti, kajti njegova dokončna morala v bistvu ostaja samo na ravni programa, zgolj nakazanega, npr. z razmišljanji o velikodušnosti, odgovornosti, sreči, svobodi itd., a v celoti neizdelanega. Prepričljiv jc v posamičnih detajlih, ki po eni strani učinkujejo kot ncizgotovljcni deli njegove načrtovane dokončne morale, po drugi pa z njimi razumemo smisel provizorične morale tudi šc s tem, da je vsaka morala glede na vprašanje, kaj storiti, vsaj po Descartesovem uvidu, samo provizorična, začasna. Tudi v tem smislu, ker je temelj človekovega odločanja in ravnanja v času njegovega, samo končnega življenja, tj. med rojstvom in smrtjo. Vendar ta končnost življenja, ki se vsak trenutek svoje končnosti tudi zaveda, spremlja nesporna vednost o tem, da o kvaliteti življenja bistveno odloča to, koliko jc ali ni etično oblikovano. Nobena znanost ni ta prava znanost in zares človeško vedenje, če ne izhaja iz etičnih temeljev. V tem so Dcscartesova razmišljanja o etiki dokončna in prepričljiva celo do te mere, da ta. ki bere
3X Wolfgang Rod: Descartes, Die Genesc des Cartesianischen Rationalismus, str. I5X in še posebej celotno VIII. poglavje.
Opombe k Ra/pravi o metodi, str. 302.
misli tega francoskega filozofa, začuti, da jc dejansko žc vsako prazačetno spraševanje etično, tudi tisto, ki kot sprašujoče čudenje, - ta trajni izvor filozofiranja, o katerem sicer govori v Traktatu o čustvih4(1 (53. paragraf) -sprašuje, kaj je to, kar je. Vsaj v tem ima Descartcsov idealizem podobnost s Platonovim, ki ga ravno etična vprašanja pripeljejo do vseh drugih, tudi teh povsem ontoloških.
Tako je etika za Platona in Descartcsa kot nekakšna ontologija človeka, vsaj za Descartcsa tudi njegova začasna morala, vir, da "bi živel kar moči srečno".41 In v čem jc vsebina sreče in kaj jc to srečno življenje? Predvsem v tem, da jc ni brez soglasja z umom, ki je vedno praktično naravnan. Kar ostaja trajna oporoka njegove provizorične morale, jc v tem, da iz uvida v nemožnost absolutne vednosti in potrebe po sreči vsaka morala črpa svoj trajni življenjski element. Ta bi ji bil odvzet tisti trenutek, ko bi povsem in dokončno razpolagala z absolutno rcsnico, kajti, pred to si lahko samo na kolenih. Dcscartcs kot filozof vc, da je o resnici bolje dvomiti kakor pa biti njen advokat ali cclo zaklinjalcc. Vsaj v tem smislu jc podal temelje za tisto pojmovanje resnice, na katerem gradi prcccjšnji del filozofije od prejšnjega stoletja naprej vse do danes, namreč, da je resnica samo nastajajoča konstelacija. Vsakršna pot iskanja resnice, pot napredovanja iz zablod sveta in mišljenja, sc smiselno najprej začne s pomočjo človekove notranjosti.
Med čem prvini in poslednjim jc samo človek, ki kot delujoče bitje vedno znova sprašuje, kaj storiti, v tem vprašanju - toda samo kot vprašanju - pa je in ostaja prvi, trajen in poslednji temelj vse etike in predvsem etično ozaveščenega bivanja in delovanja.
4" Dcscartesovo ilclo / naslovom l^e.i Passions de 1'Ame je Alma Sodnik prevajala kot Traktat o čustvih. Za ta svoj prevod dobi oporo v dejstvu, da je pri kartezijancih sedemnajstega stoletja "passion" imel "vedno trpni pomen", zato vztraja pri naslednji ugotovitvi: "'Passion'.' jc treba slovcniti s čustvom, čustvovanjem. čustvenim doživljanjem, nikakor pa ne z besedo 'strast'." Glej Opombe k Razpravi o metodi, str. 27 3.
41 Metoda, str. 51.
Osnove diaforične etike II.
BORUT OŠIAJ
POVZETEK
OSNOVE DIAFORIČNE ETIKE II.
V pričujoči študiji skušomo nadaljevati razvijanje osnov diaforične etike. Diaforo razumemo kot temeljno ontološko dejstvo (katere struktura pa ni samo ontološka) človekove eksistence, iz. katere je mogoče razviti diaforično etiko, etiko posredovanja med človekom in naravo. Povezave z naravo pa ta etika ne more omogočiti skozi eliminacijo pojma diafore (razlike); diafore ne moremo zaobiti, preloma v strukturi bivajočega ne moremo odmisliti, ne da bi hkrati prenehali biti to, kar smo. Cilj diaforične etike tako ne more biti neke vrste romantična vzpostavitev absolutne identitete človeka z naravo. Odnos do nje je mogoče iskati samo na višji ravni dialektičnega posredovanja kot etične odgovornosti. Ker človek "ni več" neposredni del narave, in ker diafore med njima ni mogoče odpraviti, je povezanost z. naravo mogoče doseči samo na sekundarni meta-ravni (primarni in neposredni odnos do narave je namreč že dolgo izgubljen in v svoji formi neponovljiv). Ta meta-raven, razen umetelno-retrospektivne, posredovane povezanosti z. naravo, pa je lahko samo etična. Diaforična etika je tako bistveno dialoška etika, ki za razliko od tradicionalne etike svojega Začetka nima v odnosu človek - človek, temveč v takšnem odnosu človeka do narave, ki je pogojen z. njegovo vednostjo o diafori.
ZUSA MM EN F A S S UNG
DIE GRUNDIAGEN EINER D!A P H O RISC H EN ETIIIK II.
In dieser Studie werden wir die Grundlagen einer diaphorischen Ethik z.u ent-wickeln versuchen. Diaphora verstehen wir als grundlegende ontologisehe Tat-sache der menschlichen Existenz., aus der sich eine diaphorische Ethik entwickeln laesst, eine Ethik der Vermittlung z.wischen dem Menschen uiul der Natur. Die Ver-bindung zur Natur kann alter tliese Ethik nicht durch die Eliminierung von Diaphora gewaehrleisten. Diaphora ist dabei nicht z.u umgehen, Der Bruch ist nicht wegz.udenken. Ziel der diaphorischen Ethik kann also nicht eine romantisehe Widerherstellung der absoluten Identitaet mit der Natur sein. Die Bez.iehung z.u ihr kann nur auf einer hoeheren Ebene der dialektisehen Vermittlung als ethischer Verantwortung fuer sie gesucht werden. Weil der Mensch "nicht mehr" unmittel-harer Teil der Nutur ist. uiul weil Diaphora nicht ahzMschaffen ist. kann die Bez.iehung zur Natur nur auf eine sekundaere. Meta-Ebene (die primaere und un-mittelbare Bez.iehung zur Nutur ist naemlich schon laengst verloren und in ihrer Form nicht wiederholbar), wiedererreicht werden. Und diese Meta-Ebene, Ebene der kuenstlich-retrospektiven, vermittelten Verbindung mit der Nutur, kann keine andere sein als eine ethische. Diaphorische Ethik ist so eine dialogisehe Ethik, die ihren Anfang nicht im Dialog Mensch - Mensch liat, sondern in soleher Bez.iehunng des Menschen zur Natur, die durch sein Wissen ueber Diaphora beding ist.
a) Diafora
Grški pojem diafora (lal. differentia, slov. razlika) je igral v dosedanji zgodovini filozofije komaj zaznavno vlogo. Prvi in takorekoč edini ga je uporabil Aristotel v svoji Metafiziki. Razumel ga je skoraj izključno (tako tudi Porfirios) kot "differentia spe-cifica". Kljub temu pa je pri Aristotelu mogoče opaziti tudi drug pomen pojma diaforc. "Z razliko (diafora) imenu jemo tisto, kar je drugačno, ima pa kl jub temu nekaj enakega, nc samo glede na število, temveč tudi glede na vrsto ali rod, ali glede na razmerje."1 Kljub različnosti imajo reči tudi marsikaj skupnega.
Pri Tomažu je ta dialektika med enakim in različnim izgubljena, pri čemer uporablja pojem differentia v vsaj treh različnih kontekstih:
1)	Kot "differentia accidentalis" (gre za razliko med različnimi, spremenljivimi stanji enega in istega individuuma).
2)	Kot "differentia numerica" (ki jc razumljena kot differentia accidentalis propria. t.j. ko obstaja razlika v akcidencah. ki so stalno povezane z individuumom - ljudje z različno barvo kože).
3)	Kot "differentia speciffica" (razlika vrst v istem rodu).2
V nemški klasični filozofiji je bil pojem diference obravnavan izključno kot neidentiteta. medtem ko se je v 20 stol. najprej pojavil v Heideggerjcvi sintagmi "ontološke diference", kol razlike med bitjo in bivajočim. Nazadnje pa ga je uporabljal Delcuze (Difference et repetition).
Očitno je, da je bil pojem diaforc v zgodovini filozofije tematiziran predvsem kot relacijski pojem, kot pojem, ki pravzaprav nima nobene samostojne vsebine. Samo Aristotel mu je pripisal relativno samostojnost, toda tako. da jc bila pri tem bolj poudarjena identiteta kot sama razlika. Nasprotno pa vztrajam na stališču, da pojmu diaforc pripada ontološka vloga, ki je predvsem za antropologijo in etiko fundamen-talncga pomena. Zaradi tega tudi uporabljam grški in nc bolj utečeni latinski pojem. Ker ima pojem "differentia" svojo lastno pomensko zgodovino, ki ni kompatibilna z mojo intenco, se raje obračam h komaj rabljenemu pojmu diaforc.
Meycr-Abich, ki je bil zadnje čase deležen precejšnje pozornosti, je o razmerju človeka in narave zapisal naslednje:
"Narava sc razvija z nami in tudi z vsemi ostalimi živimi bitji. Z nami se razvija tako, da pride v nas do jezika in umetnosti." "V bistvu človeka, v njegovi določitvi leži, da je lahko resnični človek, ne v človeški družbi, temveč le v naravni skupnosti z živalmi in rastlinami, vetrom in vodo, nebom in zemljo."3
Diafori se bom najprej približal per negationen, pri čemer se bom naslonil na omenjeni citat, ki predpostavlja prav to, česar v nobenem primeru nc morem sprejeti: to je nekritično identiteto med človekom in ostalimi naravnimi bitji, četudi je ta identiteta lc cilj, ki ga Meyer-Abich skuša doseči v svojih prizadevanjih. Delim sicer njegovo prepričanje, da pride narava v nas do jezika, toda ta jezik, se glede na svojo formo obrača zoper njo; kot reprezenlacijski fenomen jc jezik namreč od narave ločen, in samo skozi to ločitev je govor o naravi, imenovanje njenih bitij in vrst. sploh možno. Pridružujem sc tudi njegovemu mnenju, da je človek glede na svojo psihofizično enotnost neposredni del narave, jc brat živalim, rastlinam, vetru, vodu, nebu in zemlji. Po drugi strani pa nisem pripravljen sprejeti njegovega prepričanja, po katerem
Aristotel, Metafizika, V, 9, I018a.
Povzeto po: Historisches Woertcrbuch tier Philosophic, str 23.5
Mcyer-Abich Klaus Michael, Wcgc /um Frieden mit der Nalur, Carl Hauser Verlag, Mucnchen 19X4, sir. 100, 139.
psihofizična, ali kot pravi on "psihocentrična" enotnost, pomeni že celega človeka. Čc hi bilo temu tako, potem si ne on in ne jaz ne bi razbijala glave s temi problemi.
"En kai pan" grška misel, ki jo je v 18. stoletju reaktualiziral Hoelderlin in tako odločilno vplival na Hegla, ta misel o enem in vsem pozablja najpomembnejše, to je opazovalca. Romantika (h katere tradiciji v določenem smislu pripada tudi Meyer-Abich) sc nikoli ni mogla sprijazniti z, dejstvom, da jc občutek enotnosti z. univerzumom razložljiv lc skozi razdvojeno vlogo opazovalca, pri čemer subjekt tega občutja ne more nikoli postati eno z njegovim objektom (razen morda v kratkih mističnih stanjih, kjer pa je subjektiviteta v strogem smislu tako ali tako izgubljena, in torej o klasičnem pojmu zavesti nc more biti več govora. Šele post festum, ko jc stanje vznesenosti prešlo, se lahko o tem poroča, toda enotnost je tukaj spet postala lc objekt žel je in nc ona sama).
Opazovalec je prvi pričevalec diaforc. Pri opazovalcu jc diafora žc na delu. in to največkrat tako, da se človek tega ne zaveda. Toda to dejstvo v ničemer nc ogroža njenega obstoja. Diafora je tukaj kol nevidna in nepremagl jiva pregrada človekove biti, in hkrati kot ontološki hiatus v strukturi cclote bivajočega. Na kakšen način se izraža diafora v človekovem življenju, bom najprej pokazal na primeru religij.
Zelo splošno rečeno je mogoče v sleherni religiji zaznati nek primarni dualizcm, v katerega je ujet človek. Gre za diaforo, za prelom, ki ga človek čuti med seboj in obdajajočim svetom, neodvisno od lega, kako razume obdajajoči svet, in čc sc tc razlike zaveda. To jc lastnost vseh religij, tako arhaičnih (totemizem) kol tudi najbolj kompleksnih (krščanstvo). V najclcmcntarncjših religijah človek čuti, da mora samega sebe razložiti, da mora svoji nenavadni podobi priskrbeti določen smisel; čuti namreč, da je drugačen. V poznejših religijah postane to občutenje za zavesi; človek ve, da je izločen iz raja, da ni več eno z bogom, zato poskuša vse, da bi si izgubljeno enotnost spet povrnil. Ta "religarc" (nazaj navezati, privezati) njegove religije jc najuniverzalnejša zgodovinska forma, v kateri se kot njen poslednji temelj razkriva diafora, razlika med človekom in tistim Drugim.
Homo religiosus, ali profaneje rečeno homo simbolikus, je razumljiv le iz homo diaforicusa. V tem smislu je vsaka religija, ja, celo vsaka človekova dejavnost možna lc. ker obstaja nekaj takega kot elementarna dvojnost, diafora med človekom in tistim, kar on ni. kar ni neposredni del njega samega, oz. kar ne čuti da jc eno z njim; pri čemer la ne-bit lahko privzema različne oblike. Diafora kot takšna pa nc poseduje eksistence zunaj človeka, nasprotno, najti jo jc mogoče le v človeku. Tam kjer jc diafora, prihaja zato vedno do dejavnosti s katero sc jo - največkrat kol nezavedno formo - poskuša odpraviti. Ta dejavnost je bistvena dejavnost človeka kol simboličnega bitja.4
Znotraj zgodovine religije je mogoče zasledovati različne stopnje izražanja diaforc. V totemističnih religijah npr. jc bila diafora zgolj formalna. Kaj to pomeni? Pripadnik totemističnih religij nc razlikuje med seboj, totemom, totemsko živaljo oz. rastlino in prednikom, za katerega verjame, da je ustvaril svet. Za totemizem je značilno, da med človekom, kozmosom in naravo skorajda ni mogoče zaznati razlike, zakaj s posedovanjem totema totemistični človek verjame, da je on hkrati tudi stvarnik sveta. Hkrati jc tako človek in narava, stvarnik in ustvarjeni. Matcrializacija svete živali ali rastline v koščku kamna ali lesa, omogoča temu človeku permanentni stik z redom
svetih stvari. Totemistični človek je hkrati posameznik, medved ali volk.....dobri ali zli
duh in bog.
Toda kljub temu, da diafora tukaj celo za zunanjega opazovalca ni neposredno vidna, je vendarle mogoče trditi, da tudi arhaični človek zmore razlikovali, in sicer najprej med redom svetih in profanih reči. Totemistična celovitost je namreč možna šele
O tem obširneje v moji študiji "Uvod v antropologijo religije", Anthropos 1-2, 1996, Ljubljana.
po iniciaciji posamezniku, šele z njo poslane le-ta z. vsem eno. razen s (istim, kar ostane obsojeno na profanost, lo so bili otroci in ženske. Toda ludi ko jc iniciiran v "en-kai-pan univerzum", lo idilo malici njegovo prizadevanje, da bi ubežal svetu profanega in neobvladljivega, skratka njegova simbolična dejavnost, v kateri - čeprav o tem ničesar ne ve - ponovno sestavlja svet. V toliko jc diafora v totemističnih religijah zgolj formalna. Razlika med živaljo in totemom, med živaljo in njenim znakom, za tega človeka še ni realna. On sicer deli resničnost v različne dele, toda zanj ohrani vsak del celovitost v sebi, je hkrati njen reprezentant in ta celovitost sama.
Razlika med totemističnimi religijami in poznejšimi, kompleksnejšimi religioznimi sistemi, leži v načinu prezentacije diafore. Rekli smo. da je bila v totemizmu diafora zgolj formalna, po eni strani izražena v razmerju med totemom (znakom) in totemskim bitjem, po drugi strani pa med vsakokratnim posameznim pripadnikom religije in totemom; toda med temi formalno ločenimi deli vlada vsebinska enotnost. Spremembe v poznejših religijah pa gredo v smeri ukinjanja posredujoče funkcije znaka, to pomeni, da se stremi k bolj neposrednim odnosom do boga, oz. božanstev. Toda pogoj za odpravitev formalnega pojma diafore je nastanek vsebinskega, t.j. dejanskega pojma. S tem ko je bila formalno posredujoča vloga totema odpravljena, je postala diafora co ipso konkretna. V egiptovski religiji denimo nihče več ni verjel, da jc znak boga (slika ali kip) hkrati tudi ta bog sam. Znak je tukaj žc zavestno razumljen kot metafora. V tem "religioznem nominalizmu" poslane razlika med pojmom in njegovim objektom realna: jc eno, ki predstavlja nekaj drugega, je torej dvoje. Znak. ki stoji med človekom in bogom, tako postopoma izgubi na svojem pomenu; jc samo še posrednik, nek izginevajoči medij, ki vodi k bogu. Šele skozi izginotje znaka postane razlika med človekom in bogom konkretna. Diafora poslane vsebinska, človek pa ni več bog. Ta religiozna igra posredovanja najde svoj logični konec v judovski religiji, kjer posredujoča vloga znaka v celoti izostane, Bog pa postane absolutno Drugi. Človek zdaj ve, da je od Boga absolutno ločen; diafora postane absolutna. Pri tem pa jc treba poudariti, da so vsi ti pojmi "za nas" in ne sestavni del opisanih religij.5
Četudi človekovo življenje žc dolgo ni več religiozno v tradicionalnem pomenu besede, ostaja diafora vedno in povsod nevidna, toda fundamentally strukturna vzrok/ posledica človeškosti človeka. Sodobni človek ne išče samo odnosa do Boga, lemvcč do vsega, kar je lahko potencialni objekl njegovih interesov. Da je odnos lahko sploh možen, sta potrebni - kot že rečeno - vsaj dve entiteti, od katerih mora vsaj ena posedovati zavesi o tem, da jc druga nekaj Drugega; posedovati mora zavest o razliki, seveda ne brezpogojno zavesi o dialori (ta jc zaenkrat pomembna zgolj z vidika filozofske refleksije), temveč o razliki kot relacijskem pojmu.
Dejal sem. da naj hi bila diafora fundamentally strukturna vzrok/posledica človeškosti človeka. Da bi jo kot tako lahko razumeli, se moramo za nekaj časa osredotočiti na strukturno ozadje diaforc. Mnenja sem. da je Plessnerjev pojem ekscentrične pozicionalnosti doslej najplodnejši teoretski nastavek, s pomočjo katerega je mogoče razumeti in razložiti posebni položaj človeka znotraj organskega sveta. Ne samo zato, ker je kot noben drug pojem doslej, sposoben nakazati enotnost in različnost človeškega položaja znotraj narave in glede na njo, njegovo vpetost v svet bivajočega in hkrati njegovo izločenost, temveč tudi zato, ker je bil s tem najden "le" strukturni, regulativni princip, ki ga ni mogoče imeti za nekakšno metafizično bistvo človeka; po drugi strani pa ta princip omogoča razlago tudi za vse metafizične definicije človekovega bistva, ki so jih posamezni filozofi postavili na filozofski oder. s tem pa se kaže kol njihova skupna strukturna predpostavka.
O leni podrobneje v moji magistrski nalogi "Religija in filozofija filozofije", predvsem str. 5-60.
Vsa živa bilja so karakterizirana skozi svojo pozicionalnost, t.j. skozi samopo-sredovanje med notranjim in zunanjim. Vsako živo bitje je zato samoregulirajoč sistem. Kol poz.ieionalno bitje je tudi človek enak vsem drugim bitjem.
"Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je neki živi reči dan center njene pozicio-nalnosti. izhajajoč iz. katere živi in z močjo katere doživlja in učinkuje? Kot temeljni pogoj očitno ta, da ccnter pozicionalnosti, na katere distanci do lastnega telesa temeljijo vse danosti, do samega sebe zavzame distanco.""
S tem. da se ccnter pozicionalnosti distancira od samega sebe, je dosežena totalna refleksi vnost.7 Živo telo je s tem prispelo za svoj lastni hrbet.
"Se vedno sicer ostaja vezano na tukaj-zdaj", "toda od samega sebe se lahko distancira in med sabo in svoja doživetja postavi prepad. Potem je lostran in onstran prepada, vezano na telo, vezano na dušo in hkrati nikjer, brez doma, zunaj vseh vezi v prostoru in času, in takšen je človek."8
Na ta način uspe Plessncrju ohraniti kontinuum organskega sveta, ne da bi pri tem ponižal človeka na avtomatizem descendenčne teorije. Radikalni prelom s celoto biva-jočega vzpostavi človek retrospektivno. Ta prelom je delo njegove refleksivnosti, ki je postala totalna (postala sama sebi predmet). Tako jc mogoče trditi, da vlada med človekom in vsemi ostalimi živimi bitji prelom, ne da bi bil pri tem ta prelom sam označujoč in imanenten celotni strukturi bivajočega. Razlike med posameznimi formami so tako primarno stopenjske, prelom znotraj njih pa jc sekundaren, je delo človekove eks-ccntričnosti, njegove totalne refleksivnosti. Cel svet jc tako enoten, pa čeprav predstavlja človek glede nanj popolnoma drug svet; aii če parafraziramo Schellinga: Je nekaj v naravi, kar v njej sami ni ona sama.
Razlika med biti in imeti, med dejstvom, da sem kakršen sem in da hkrati ta quoditas posedujem, o njem vem, jc mesto na katerem se razkriva diafora. Dejal sem že, da jc mogoče to mesto najti le v človeku. Ta nekaj, v čemer sc človek bistveno razlikuje od vseh ostalih bitij, ni nič novega, ni nobena nova, vsebinsko ujcmljiva entiteta, kot denimo duh pri Schelerju, temveč je samo pogled, je prazna forma, ki si lahko naredi za predmet vse kar jo obdaja, vključno s samo seboj. In prav ta nevtralni pogled, ta repre-zentacijski fenomen brez lastne vsebine, je najbolj radikalni prelom, ki ga dopušča organski svet; jc diafora, strukturna vzrok/posledica cksccntrične pozicionalnosti. Tako kot ekscentrična pozicionalnost ni nobena pozitivna vsebina, tako jc tudi diafora zgolj forma, ki omogoča posredovanje med različnimi vsebinami. Kjer je posredovanje, tam jc tudi diafora in obratno. Nepremostljiva razlika znotraj narave je samo za zavest, kl jub temu pa ostaja narava na sebi, vključujoč človeka, bistveno enotna. Vsi filozofski dualizmi so brez eksplicirancga pojma dialore v končni fazi nerazumljivi9, pa tudi zgodovina človeka, njegova kultura, glede na katero se človek v primerjavi s preostalo naravo postavlja na višji vrednostni nivo, jc samo posledica tistega fenomena, kjer jc mogoče dejansko najti prelom, toda samo kot pogoj, samo kot regulativni princip.
Toda zakaj smo se odločili za pojem diaforc, ko pa uporablja Plessner, na katerega se tukaj sklicujem, pojem distance, ki načelno pomeni isto. Zato, ker jc distanca pri Plcssnerju relacijski pojem. Človek sc lahko distancira; v tem procesu distanciranja diafora ni nujno cilj tega procesa. Tudi višje razvite živali se lahko namreč v določeni meri distancirajo, toda o diafori, kot do konca pripeljanem procesu distanciranja, tu vendarle
Plessner Helmut. Die Stufen des organisehen und der Mcnsch, Walter de Gruyter. Berlin 1965, sir. 2X9. Totalna refleksi vnost pomeni pri Plcssnerju zadnjo stopnjo refleksivnosti in nc kot sc morda na prvi pogled zdi, izginotje objektivnega sveta v človekovih mentalnih stanjih.
Plessner, Stufcn, sir, 291.
Kol denimo problem duše in telesa, kjer je dvojno aspektivnost (pozicionalnost), posredovanje med notranjim in zunanjim, na temelju delovanja diaforc, mogoče razumeti kot vsebinsko-ontološki prelom.
nc more hiti govora. Diafora namreč ni brezpogojni rezultat distanciranja. Zato želim s pojmom diaforc zaznamovati neko dejstvo, ki ga je znotraj filozofske refleksije mogoče obravnavati kot ontološki pojem na sebi, pa čeprav diafora ni nič nasehnega, od človeka neodvisnega.
Vprašanje, ki si ga moramo zdaj zastaviti sc glasi: Kako pravzaprav sploh pride do nastanka diafore: kaj počne človek in kako to počne, da postane govor o diafori v filozofskem smislu upravičen? Odgovor na to vprašanje leži v človekovi zavesti.
Človek opazuje naravo, opazuje reči. ki vzbujajo njegov interes. Čeprav se človek tega postopka največkrat ne zaveda, pa je diafora kljub temu že locirana v njem, predstavlja bistveno strukturo tega postopka. Zavestno opazovanje predpostavlja ločtev opazovalca in opazovanega. Toda za dialorično etiko je ta ločitev manj pomembna, zato se bomo posvetili pojmu diafore, ki nastane v zavestnem procesu opazovanja samega in nc tistemu pojmu, kije že vselej kot predpostavka navzoč v ekscentrični poziciji človeka.
Čc opazujem drevo, bodisi kol umetnik ali gozdar, bodisi iz brezinteresnih. este-tičnih ali interesno pogojenih tehničnih razlogov, v obeh primerih naredim iz drevesa kol neke poljubne reči, t.j., dokler ni v nobenem razmerju z menoj, predmet svoje zavesti. Zdaj se lahko temu drevesu posvečam ludi takrat, ko ne sloji več v svoji resničnosti pred menoj in vpliva na moja zaveslna stanja. To pomeni, da je drevo s tem izgubilo del svoje samostojnosti.10 Drevo kol reč sicer še naprej eksislira zunaj mene, in lu ludi nc kaže, da bi se karkoli pripetilo, toda po drugi strani dobi to drevo kot prednici določeno mesto v zavestnih stanjih mojih možganov. S tem se je zgodila podvojitev izvorno od človeka neodvisnega drevesa na realno in ideclno drevo. To podvojitev pa |e mogoče razumeti kol možno grožnjo za njegovo nadaljnjo eksistenco. Človek se lahko ukvarja s poljubnim predmetom, ne da bi ga videl, ne da bi imel pred seboj njegovo realno podobo. Lahko kuje načrte, kaj in kako namerava storiti z njim kot realno rečjo. ne da bi imele v tem trenutku te mentalne igre za konkretno drevo kakršne koli realne konsckvcnce. Zunaj realnega drevesa eksislira njegova idcelna podoba kot njegova drugobit, ki stoji človeku, njegovim interesom, poljubno na razpologa, kadarkoli in kjerkoli. Med realnim in idcelnim drevesom stoji diafora kol nevidna stena med človekom in drevesom kol rečjo, med človekom in naravo na sploh.'1
Čeprav je diafora možna samo skozi refleksivno zavesi, pa ta pojem kljub temu ni samo mentalno dejstvo, temveč ludi konkretno, in sicer zaradi podvajanja sveta, pri čemer podvojitev nikoli ne gre na račun ideclnega, temveč vselej na račun realnega sveta. Mi podvajamo naravo, jo trgamo narazen, ne morda zato, ker hi bila narava na sebi že nekaj razdvojenega, temveč zalo, ker je diafora kot možnost dana že s strukturo eksccntrične pozicionalnosti. dejansko pa se udejanja skozi dejavnost naše refleksivne zavesti.12 Človek se od narave razlikuje, se od nje loči tako. da jo ponotranji. tla si jo naredi za predmet. Človek se z naravo igra četudi je zunaj nje, t.j.. ko se giblje izključno v mislili. Ona sicer še naprej ostaja pogoj njegove eksistence, njegovega preživetja, zakaj tudi on sam jc po vsebini le narava in nič drugega kol narava, toda la njegova
0 Da jc la postopek tipičen samo /a človeka, dokazuje dejstvo, da ludi višje razvili primati niso sposobni ponolranjili slik reči. Njihovo razmerje do reči jc omejeno na zaznavanje konkretno navzoče reči. Čc bi primati posedovali refleksivno zavesi o predmetih, potem hi lahko tvorili njihove idcclnc podobe, to pomeni, da bi lahko imeli abstraktne pojme.
1 ' Pojem narave uporabljam v zelo širokem pomenu skupnosti vseli aktualnih in potencialnih objektov človekove /avesli.
12
Način, kako jc Arislolel kriliziral Platonov nauk o idejah, jc mogoče v določeni meri označili za neumesten. Čc jc delitev sveta na realnega in idejnega nekaj dobrega ali slabega jc drugo vprašanje, toda dejstvo oslaja. da je to ločevanje univerzalni izraz naše lako-biti. V leni smislu je bila Platonova filozofija bolj realna od Aristotelove, ki jc skušala ločitev zabrisali.
naravnost ima paradoksalno lormo: človek je narava in človek ima naravo.
Na podoben način govori o tej problematiki tudi Heinz - Ulrich Nennen v svojem delu "Ekologija v diskurzu".
"Že en sam rudimentarni zavestni akt razbije enotnost doživljanja in delovanja. Oba momenta stopita narazen in se podvojita v refleksiji; v zavesti postane doživetje doživljeno in delovanje izkušeno, in ena najbolj preprostih zunanjih značilnosti refleksijskih procesov je poskusno delovanje, s tem se človek postavi v diskurzivno razmerje do sveta."13
Iz citata pa je vendarle moč razbrati, da Nennen problcmatizira samo ločitev, ki se kaže znotraj človeka, to je ločitev na doživljajoče in delujoče bitje. Tudi ta je sicer pogoj za vzpostavitev "diskurzivnega razmerja do sveta", toda to jc za Ncnnen-a dejstvo, ki ga naprej ne problcmatizira več. Za nas pa jc odnos do narave šele pravi začetek etike. Scle na podlagi dejstva o obstoju diaforc, ki kaže na ločitev človeka in narave, sc lahko njegov odnos do nje problcmatizira na ravni etike. Ta, na diafon temelječi odnos je že na sebi etične provenience. Toda najprej še poglejmo, kako je pravzaprav s pojmom odnosa?
b) Odnos
Čc jc diafora po eni strani rezultat človekove refleksivne zavesti, po drugi strani pa jc le-to kol modus ekscenlričnc pozicionalnosti tudi samo mogoče razumeti kot dia-foro, potem imamo pri človeku kot nosilcu te zavesti opravili z odnosom, v katerem jc narava postavljena nasproti narave. Čc je človek narava v katerem je ta postala za zavest, potem seveda ni mogoče govoriti o radikalni ločitvi človeka in narave, saj je tudi človek narava, hkrati pa je ta v formi okolncga sveta pogoj njegovega preživetja. Če jc človeka formalno mogoče označiti s formulo "narava + refleksivna zavest", pri čemer je ta zavest vselej zavest o naravi (razen pri samozavedan ju), to jc o tistem, v kar je postavljen, kar je njegov arhe, potem je mogoče problem diaforc poenostaviti tako, da mnogoplastni in problematični pojem človeka zamenjamo s pojmom refleksivne zavesti (vse drugo v človeku je namreč narava v različnih stopnjah). Pravo nasprotje jc potemtakem umeščeno med naravo in zavestjo. Toda zavest na sebi ni nič pozitivnega, ni nobena vsebina, temveč zgolj ckscentrični pogled, skozi katerega narava - rečeno s Heglom - vc za samo sebe. Težava človekovega razmerja do narave leži bistveno v tem, da si domišlja, da je njegova zavest (res cogitans, jaz, samozavedanje, duh. pogled...) več kot zgolj forma, da jc skratka nekaj pozitivnega, na sebi eksistirajočega, da zaseda nek določen prostor v njem, neko skrivnostno metafizično mesto, v katerem naj bi bila lokalizirana njegova differentia spccifica.14 V določenem smislu jc mogoče reči: človek, to je zgodovina postopne transformacije brezvsebinske zavesti v subjekt kot
3	Nennen Hein/, - Ulrich, Oekologie im Diskurs, Wcstdcutschcr Vcrlag, Opladcn 1991, str. 36.
4	Kot jc žc Plessner prepričljivo pokazal, zavest ni nobeno posebno mesto v nas, ni nobena samostojna sfera. "Zavest ni v nas, temveč smo mi v njej."
merodajno vsebinsko normo. Na koncu tega procesa se človek ne identificira več z naravo, temveč samo še z. lastnim pogledom, s to prazno nasebnostjo forme.
Diafora je dejavna, ustvarja vsebine le v nekem odnosu. Da bi to razložili, bomo najprej opravili krajši ekskurz v filozofijo Martina Bubra, točneje v njegov spis "Pradistanca in odnos", v katerem gre na prvi pogled za enako problematiko kot jo zasledujemo mi, toda s povsem drugačnimi akcenti.
V tem spisu gre Bubru predvsem za princip človeške biti (Prinzip des Mens-chseins). Etična zastavitev vprašanja ostaja tukaj v ozadju antropološke. V Plessncrjevi maniri tudi Buber nc izhaja iz trdnega pojma duha, temveč si prizadeva osvetliti njegove ontološke pogoje, ki jih najde v fenomenih pradistance in odnosa. Princip človeške biti tako ni enostavni, temveč sestavljeni, je dvojni princip, dvojno gibanje, pri čemer je prvi predpostavka drugega.
"Prvi jc pradistanciranje (Urdistanzierung), drugi jc vzpostavljanje odnosa (In-Beziehungtreten). Da je prvi predpostavka drugega sledi i/, tega, da je mogoče le z distanciranim bivajočim, točneje: s tistim, kar jc postalo samostojno nasproti-stoječe (sclbslaendigcs Gegcnuehcr), stopiti v odnos. Samostojno nasproti-stoječe pa obstaja samo za človeka."15
Buber siccr izrecno poudarja, da "prvi" in "drugi" ne kaže razumeti v smislu časovnega sosledja, kajti, "ni mogoče mislili nobenega biti-nasproti-svetu (Einer-Wclt-Gcgenucbersein)", "ki ne bi hkrati žc bil nek ravnati-se-do-njega-kot-sveta (Zu-ihr-als-Wclt-sich-Vcrhalten), t.j., ki ne bi bil hkrati že obris odnosnega razmerja". Toda Buber vztraja pri tem, da je prvi princip pogoj - ne izvor - drugega. To stopanje v odnos konstituira svet; brez odnosa, o katerem pri živalih, ki niso sposobne distanciranja, ne more biti govora, ni možen svet. Zaradi tega govori Buber o človeku kot "stanujočem gostu" v neizmerni zgradbi.
"Da pa to jc. leži v tem, da je bitje, katerega bit odriva od sebe bivajoče in ga prizna na sebi. Šele to odrinjeno, vzdignjeno nad golo prezenco, delno osvobojeno gonila potreb in nuj, distancirano in s tem samemu sebi dano območje (Bcreich), je več in drugačno kol zgolj območje. Šele ko je nekemu bivajočemu nek bitni sklop samostojno nasproti, ko mu postane samostojno nasproti-stoječe, je svet."16
To pa ima za Bubra naslednje konsekvence:
"Svet kot cel in en mi resnično daje le zrenje svetno prebivajočega. ki mi je nasproti v svoji polni prisotnosti, in s katerim sem se, sam prisoten kot celovita oseba, (Gesamtperson) postavil v odnos. Zakaj samo v takšnem nasprotistoječem je človekovo območje in vse. kar njegova območja dopolnjuje v duhu, končno eno."17
Ta svet, ki tako postane eno, se po Bubrovcm prepričanju zgodi na dveh ravneh: v odnosu človeka do reči, in v odnosu do soljudi. Reči. tako dolgo dokler niso v nobenem razmerju s človekom, so navzoče v tistem, kar Buber imenuje z besedo območje. Šele skozi človekov odnos do njih. dobijo reči svoje mesto v svetu.
"Samo človek kot človek distancira reči. na katere naleti v njihovem območju, in jih postavi v samostojnost kot nekaj, kar zdaj v svoji funkcijski pripravljenosti čakajoč nanj (funktionsbereit) obstaja naprej, da sc jih vedno znova polasti in jih aktualizira."18
S tem postanejo reči razpoložljive za človeka, služijo mu za izpolnitev njegovih smotrov. S tem. ko so reči postavljene v "za-sebnost" (Fuersichsein) - kot pravi Buber -. s tem ko jim jc podeljena "posebnost" (Sondersein), postanejo orodje. To jc clemen-
15	Buber Martin, Sehriften /ur Philosophic, Werke Bd. I, Koesel Vcrlag, Mucnchcn 1962, str. 412
16	Buber. Sehriften, str. 413.
17	Buber, Sehriften, str. 415.
18	Buber, Sehriften, str. 417.
larno izhodišče sleherne tehnike. Buher jc oh tem celo prepričan, da človek na ta način podeljuje rečem njihovo "samostojnost".19
Popoln pa postane odnos za Bubra šele v razmerju človeka do sočloveka, v katerem se osebe vzajemno potrjujejo.
"Temelj biti-človek-s-človekom (Mensch-mit-Mensch-sein) je to dvoje in eno: želja slehernega človeka, bili potrjevan od ljudi kot to, kar jc, ja. kar lahko postane, in človeku prirojena zmožnost, da pač na tak način potrjuje soljudi."20
Na la način pomeni odnos med ljudmi sprejem "drugosti" (Anderhcit). To pomeni, da je "elementarna drugosl drugega" nujno izhodišče za odnos do sočloveka.
Po tej predstavitvi sledi moje distanciranje, nc od Bubra kot sočloveka, temveč kot sofilozofa. Najpomembnejša razlika v najinih stališčih je v tem, da jaz zahtevam za reči natanko to, kar je Buber pripravljen sprejeti šele v razmerju do sočloveka, t. j. sprejetje (akceptiranje) drugosti. Kako lahko pride do tako kardinalnc razlike? Prvič. Buber izhaja i/, pojma distance, jaz. i/ pojma diafore. Ker jc distanca, kot sem že omenil, relacijski pojem, ki je tematiziran i/ človeka, t.j. antropocentrično, ima to neznanske posledice za reči. Toda svoje antropocentrične pozicije sc Buber ne zaveda, oz. je vsaj nc pro-blematizira. sicer ne bi mogel trdili, da postane bivajoče priznano v sebi šele skozi človekovo distanciranje. Povsem v duhu biblije razume Buber človeka kot podeljevalca imen. Šele s pomočjo imena, ki ga človek podeli neki reči. poslane le-ta "nekaj", človek pa njen gospodar. Skozi imenovanje človek podeljuje rečem njihovo "posebnost", hkrati pa Buber verjame, da reči s tem pridobijo svojo "samostojnost" in "zasebnost". Toda ta samostojnost nc more biti pristna, ker reči na sebi za Bubra niso možne. Samostojnost reči je pravzaprav samostojnost za človeka, "zase" je pravzaprav "zanj". Reči onstran človeka tako niso nič. nekaj postanejo šele takrat, ko jim človek dodeli smisel.
Človeškost človeka jc pri Bubru reducirana - v skladu z zahodno tradicijo - na prazno nasebnost njegove forme. Na ta način je vsaka identifikacija človeka s svetom narave že vnaprej izključena. Po drugi strani, izhajajoč iz pojma diaforc, iz podvojitve reči na realne in ideclne. pa smo mi prepričani o tem. da sc skozi ta akt samostojnost reči pravzaprav izgubi, saj postanejo s tem potencialno odvisne od človeka. Skozi odnos do reči lc-to namreč iztrgamo iz primarnega konteksta in si jo naredimo za predmet, ki mi je s tem vselej na voljo. Pri tem pa ni naravna reč tista, ki potrebuje odnos s človekom, temveč obratno, odnos jc interes človeka, jc primarni interes n jegove diaforične strukture.
Ker imamo pri Bubru opraviti z nelematiziranim, radikalnim antropoccntrizmom, se mu ob tem nc zastavljajo nobena vprašanja, nobeni problemi. Če pa anlropo-ccntrizem. ki se ga človek načelno ne more osvoboditi, postane zavestna predpostavka, potem postane na tem temelju vsaj naša agresivnost do reči očitna. S tem pa seveda reč nc postane zase, temveč za nas. To pa ima, kol bomo videli, pomembne elične kon-sckvcncc.
Ker Buber rečem ne pripisuje drugosti. sc zato zanj na tej ravni še ne pojavlja etika, ki jo on. lako kol celotna zahodna tradicija, omejuje samo na medčloveška razmerja. V tem smislu jc Buber tipični predstavnik 3000 letne tradicije, v kateri je narava reducirana na status golega sredstva.21 Toliko o Bubru.
Diafora, na sebi zgolj forma, je dejavna, vsebino podeljujoča samo v odnosu (vsebino podeljujoča tukaj pomeni hkrati vrednote poslavljajoča in znanje oblikujoča).
19	Buher, Schriften, sir. 4IX.
20	Buber, Schriften, str. 420.
21	Ta ista zgodovina premore seveda ludi nekaj izjem, kol so npr Frančišek Asiški. Jakob Boehmc in Albert Schweitzer.
in to nc šele v odnosu človeka do človeka, temveč primarno žc v odnosu do naravne reči. Rečeno z drugimi besedami: Odnos, ki temelji na pojmu diaforc, jc vselej žc etični, in to v dvojnem pomenu.
c) Odgovornost
Če vzpostavim z nekim poljubnim X odnos in ga naredim za del mentalnih vsebin mojih možganov, potem sem ta X oropal njegove samostojnosti in neodvisnosti; i/ njegove realne sfere sam ga prenesel v ideelno. Njegova ideelna podvojitev, oz. tisto, kar je vsebina tc podvojitve, poslane v celoti odvisna od osebne volje subjekta tega odnosa - X izgubi svojo samostojnost. Teza, ki jo tukaj zastopam, sc glasi, da predstavlja ta ideelna raven hkrati tudi mesto idcclne odgovornosti, kot predstopnjo realne odgovornosti. Če pridem z določenimi cilji, nameni iz idcclne ravni ponovno h konkretni, k dejanski reči, postane ideelna odgovornost samodejno realna, konkretna.
Tako dolgo, dokler z X-om nisem v nobenem odnosu, je le-ta reč. Zavestni odnos naredi iz te reči predmet; reč kol predmet poslane s tem zame. Toda z rečjo. ki jo naredim za predmet, ne morem hiti vedno v odnosu, zakaj človekovi odnosi - interesi so številni. Ta med-rečjo-in-predmetom je stvar. Skozi odnos sc reč na sebi (o kateri, tako kol pri Kantu, ni mogoča nobena pozitivna sodba, razen o dejstvu njene eksistence, njenega quoditasa) podvoji v stvar (realna reč) in predmet (ideelna reč). V tej podvojitvi je že vsebovana anticipirajoča (ideelna) odgovornost. Reč mi namreč te podvojitve ni dopustila, jaz sem si jo prilastil; v tem se kaže moj agresivni poseg v samostojnost reči.
Odgovoren sem zato, ker vem, da je moja zavesi napadalna in agresivna; prisvoji si vse, na kar naleti, je posesivna in preoblikuje samobit vsega in slehernega. Ne more dopustili, takšna jc njena "narava", da ostane nekaj tako kol je. na sebi in za sebe. Zavest trga reč iz. n jenega primarnega konteksta, in zaradi tega posega v intimnost drugega in drugačnega jc zavest eo ipso odgovorna.
Prisvojitev nekega X-a je dejstvo, ki kol tako nagovarja le formo lega postopka, toda konkretno je prisvojitev vselej tudi žc podeljevanje smisla. Reč (ki je kot taka za nas vselej brez. vsebine) si vedno prisvajamo kot "nekaj". Ta "nekaj" jc primarna forma vrednotenja. Najuniverzalnejša forma vrednotenja pa jc dajanje imen. Le-lo pomeni prisvajanje brezvsebinskega kol "nekaj", kar dobi v tem aktu vsebino in postane s tem za človeka; lo pripisovanje smisla pa je vrednotenje. Vrednotenje, skozi katero postane neka reč predmet, pomeni naprej integracijo ideelne forme reči (predmeta) s strukturo moje vednosti. Kol primarna vrednostna forma se predmet integrira v vednost vselej kontekstualno, lo pomeni, glede na ze obstoječo vednost. Ta obstoječa vednost konec koncev tudi odloča, kot kaj sc neka reč transformira v predmet: zato med rečjo in predmetom ni nujnega kontinuuma, ni istosmiselnosti.
V tem smislu poseduje vsak odnos določeno vrednostno strukturo, ki se nanaša na ideelno, t.j. predmetno raven podvojitve. To pa hkrati pomeni, da je sleherni odnos v bistvu etičen. Ker sc vrednost poslavljajoča etična raven nanaša samo na predmetno področje, to hkrati pomeni, da reč kol taka (na sebi) ne poseduje nobene vrednote; Narava kot vrednota na sebi jc zalo neutemeljena zahteva, saj ne upošteva antro-pomorfnosti odnosa. Vrednote so namreč možne le lam. kjer obstaja vrednotenje, tega pa je zmožen samo človek; vrednote so smiselne le kol antropomorfni pojmi.
Ker torej reč na sebi ni nobena vrednota, ne more bili del etike. Toda ko se iz ideelne sfere spet obrnemo k realni, pred menoj ne stoji več reč. lemveč realni predmet (stvar), torej nekaj vrednostnega. Toda vrednoslnost tega predmeta ne naredi celotne reči, saj jc vrednotenje antropomorfno limitirano; dejali smo namreč, da med rečjo in predmetom ni ckvivalence. To pa pomeni, da jc na ravni vrednot odgovornost možna
samo glede na predmet, ker pač reč ni nič vrednostnega. Pri tem pa je problematično to, da naša praksa ne spreminja predmeta, čeprav se zdi to človeku skorajda samoumevno, temveč reč na sebi; eksistenca predmeta je namreč zgolj ideelna. Zato odgovornosti za reč ni mogoče iskati na ravni vrednot, temveč v naši vednosti o tem, da nam jc zavest sko/i diaforo nastavila past.
Z ideelno, vrednostno, predmetno strukturo je povezana samo anticipirana odgovornost, t.j. odgovornost zaradi izvršene podvojitve in odgovornost pred možnimi posledicami konkretnih dejanj. Odgovoren sem namreč za to. kakšne cilje in namene imam z določenim predmetom, v kakšne kontekste ga postavljam in kako ga vrednotim. Realna, konkretna odgovornost pa ni na višji ravni le zato, ker gre tu za praktično dejavnost, temveč tudi zato, ker stojim zdaj nasproti reči, ki jc loto gencrc drugačna od mene in katere kajstvo mi ostaja principiclno skrito. Reč, to jc nekaj na stvari, kar mi, mojemu antropomorfizmu, ne more postati predmet. Po drugi strani pa stojim pred realnim predmetom (stvarjo). To je tista stran neke reči, ki jo razumem tako kot jo pač lahko razumem, t. j.. kot jo lahko transformiram zase. Ne stojim torej pred enim, temveč pred dvojim. Objekt mojega delovanja tako ni neka enost, temveč dvojnost; pred mano stojita reč in predmet hkrati. In eno v tem dvojem mi ostaja popolnoma tuje in neznano.22 S to diaforično vednostjo (vednostjo o diafori), s pomočjo katere postane drugost reči nekaj povsem očitnega (nc da bi lahko o vsebini drugosti posedovali kakršenkoli pojem), dobi odgovornost za naravne reči svojo zadnjo in odločilno utemeljitev. Diaforična vednost postane tukaj diaforična etika, splošni pojem odgovornosti pa diaforična odgovornost, t. j. odgovornost, ki jo označuje njena dvojna struktura: ideelna, anticipirajoča ter realna, konkretna.
S človekovo zavestjo jc diafora že tu, toda ne za zavest samo. Za zavest postane diafora šele skozi vednost o njej, t.j., v samozavedanju. Za aktualno odgovornost je ključnega pomena, da vem za diaforo in o njej, da mi najelementarnejša raven mojega kako-sem in kako-delujem, nc ostane tuja. Zato diaforične etike ni mogoče misliti mimo antropologije.
Neposrednost med človekom in naravo je nedosegljiva, ker diafore ni mogoče odpraviti; diafore med rečjo in predmetom ni mogoče odstranili. Razliko med obema je sicer možno s pomočjo razvijajoče se vednosti o rečeh teoretično zmanjšati, toda po drugi strani ostaja tukaj naša ekscentričnost kot forma fundamentalnega razlikovanja, ki nas ločuje od vsega bivajočega. Povezanost z naravo je tako lahko samo sekundarna, to je povezanost na temelju diaforične odgovornosti zanjo. S pomočjo diaforične odgovornosti je mogoče doseči posredovano enotnosl z naravo. Toda odgovornost, nc zato, da bi rešili sami sebe ali omogočili prihodnjim generacijam življenje, temveč zaradi narave same. in lo kljub lemu, da na sebi ni nič vrednoslnega.
11
Zgodovinsko gledano pomeni odnos arhaičnega človeka do narave, ki jo jc le-la občutil kol nekaj strašnega, tujega in neznanskega, cczuro, od katere naprej jc mogoče govoriti o etičnem odnosu. Upam si cclo trdili, da ima elika svoj izvor v človekovem odnosu do narave in nc do sočloveka, saj so bila vsa velika občutja kot so čudenje, slrah, strahospoštovanje, čaščenje..., najintenzivnejša prav v odnosu do narave. Za arhaičnega človeka je bila primarna Ibrnia drugosti narava in ne človek. Košček tega izginulega slrahospoštovanja si jc v |y. slolctju prizadeval ponovno obuditi A Schwcitzer, toda žal na času neprimeren, bolj mistični kol racionalni način Nasprotno pa mi verjamemo, daje to mogoče doseči ludi na racionalni način, in sicer z vednostjo o diafori in njenih posledicah.
Grška sofistika kot motivacija za filozofiranje
FRANCI ZORE
POVZETEK
Filozofija oziroma njen sofistični "duh" v drugi polovici 5. stoletja pr. Kr. pomeni odločilen preobrat in je pravzaprav motivacija z.a nastanek tako imenovane klasične atenske filozofije Sokrata, Platona in Aristotela. V tem času prehoda med arhaičnim in klasičnim grštvom delujejo tako imenovani pozni "predsokratiki" (kot nadaljevalci zgodnjih šol), sofisti in tudi že Sokrat, ki ga imamo ponavadi z.a začetnika klasičnega obdobja antične grške filozofije.
Čeprav obstajajo med posameznimi filozofi tudi precejšnje razlike pa je mogoče pokazati tisto točko spremembe, tisto KpiotQ iz. katere se je porodila klasična grška filozofija. Boj filozofije proti sofistiki je pa rad i g matično postavljen pri Platonu in rečemo lahko, da pomeni osnovo vsakega filozofiranja, ki noče samo Z.apadati v sofist i ko.
ABSTRACT
GREEK SOPHISTICS AS A MOTIVATION FOR PHILOSOPHISING
Philosophy, i.e. its Sophistic "spirit" in the second half of the 5th century BC. signifies a decisive turn and it was indeed the motivation for the appearance of the classical Athenian philosophy of Socrates, Plato and Aristotle. In this time of transition from the archaic to the classical Greek period, the late "pre-Socratics" (as continuers of early schools) and the Sophists were active, as well as Socrates, who is usually considered the beginner of the classical period of ancient Greek philosophy.
Even though philosophers differ among themselves to a degree, it is possible to identify that point of change, k. from which classical Greek philosophy was born. The struggle of philosophy against Sophism is paradigmatic in Plato and one could say that it represents the basis of every branch of philosophy that does not want to become Sophism.
V prispevku nameravam podati pogled na filozofijo druge polovice 5. stoletja ter na odločilen preobrat v tem času, ki pomeni motivacijo za nastanek tako imenovane klasične atenske filozofije Sokrata, Platona in Aristotela. Čeprav govorimo o solističnem "duhu" časa (gl. 1. pogl.), pa se moramo zavedali, da gre za čas, ki je v vsem nasproten duhu/umu (voue) in človeku kot duhovnemu/umnemu bitju, za doseganje
česar gre filozofiji v prvi vrsti. Gre za dobo, v kateri umanjka pristni agon prejšnjega časa,1 nadomestijo pa ga številne oblike medsebojnega obračunavanja.
V tem času gre za filozofe, ki se sieer v zgodovinah filozofije ponavadi pojavljajo v različnih obdobjih: za pozne "predsokratike" kol nadaljevalce zgodnjih šol (gl. 2. pogl.), sofiste (pri tem nas bo najbolj zanimal solistični logos, saj na tem gradi tudi sama sofistika; gl. 3. pogl.) in Sokrata, ki ga imamo ponavadi za začetnika klasičnega obdobja antične grške filozofije. Dejansko pa gre za sodobnike2 in za čas prehoda med arhaičnim in klasičnim grškim časom.
Čeprav obstajajo med posameznimi filozofi tudi precejšnje razlike (sicer večkrat bolj povezane s tem, ali delujejo v Atenah ali kje drugje), bom vendarle skušal pokazali, v čem skupaj predstavljajo tisto točko spremembe, tisto xpTaig, i/ katere se je porodila klasična grška filozofija na čelu s Sokratom, Platonom in Aristotelom (gl. 4. pogl.). Boj filozofije proti sofist i k i je paradigmatično postavljen pri Platonu in rečemo lahko, da pomeni osnovo vsakega filozofiranja, ki noče samo zapadati v sofisliko.
1. Solistični "duh" dobe
Čas 5. stoletja pomeni za Grke (in še prav posebej za Atencc) čas burnih sprememb, izjemno krizno obdobje, katerega rezultat je prevlada določenega načina mišljenja, ki hi ga lahko imenovali solistični duh. Iz tega pa jc i zrasla tako imenovana "klasična" grška filozofija.
Žc čas Periklove vladavine, ki ga običajno vidimo kol čas razcveta Aten, nosi v sebi vse nastavke za kasnejše dogajanje. Ta razcvet se namreč nanaša na zgolj določena področja življenja in na vrednote, ki so šc danes "na ceni", tako da o njem lahko prej govorimo z obzorja razvoja današnjih demokratičnih, mcrkantilisličnih in kulturnjaških vrednot, kol pa z obzorja filozofije.
Periklove Atene pomenijo "podružabljanjc" življenja, kar sc kaže v demokraciji in v 7rai6eia, ki postane dostopna vseni.^ Celotno življenje postane javno in se iz domov in palač preseli na ulico, kjer svoje mnenje množici zlahka vsili najglasnejši.'1 Platon pravi, da v demokraciji - sicer i/.rasi i i/, težnje množice po bogastvu - vsak "dela. kar kdo hoče" (rroieiv oti t\c, (3oi3AeTt/i, K. 557 B 5-6).5 "Umetnost" postane i/, sakralnega kulturni dogodek, namenjen zabavi in zanimanju (zanimivosti), "modrost" pa niha med pragmatičnostjo in eksccntričnosljo.
Smrt Perikla v začetku 6. stoletja pa pomeni dokončno zmago trgovcev in duha porabništva, svobodnjaštva. stremuštva in zarotništva. To pripelje v skoraj tridesetletno
^ O lent gl. F. Zore, Logos in vprašanje bili v grški filozofiji (doktorska disertacija), Ljubl jana 1996, S 4 Večina izmed njih jc štela leta 450 pr. Ki. nekje med 20 in 40 let, lc Anaksagora jih jc imel menda /c okoli 50. Gre /a Parmcnidovc naslednike in branilec (Zcnon. Melisos) ler za heraklilovca Kratila, za Anaksagoro in F.mpedokla, za soliste (Protagoras, Gorgias) in atomiste (Lcukipos, Dcmokritos) ter za Sokrata Izmed drugih pomembnejših grških avtorjev spadajo okvirno v la čas ludi Hcrodolos, Tukidides, Evripides in Hipokrales.
Seveda pa skupno število kakšnih 40.000 prebivalcev Aten in Pireja / vsemi "demokratskimi" pravicami predstavlja le kakšno desetino celotnega prebivalstva. Tisto, kar jc pri tem "demokratično", je dejstvo, daje človek ustreznega spola, starosti in rodu (nesuženj in ncpriscljencc) dobil pravico volili in vladali,
nc da bi mu bilo Ireba prej dokazovati svoje sposobnosti ali dobronamernost. Max Weber govori o zamenjavi stare aristokratske državne in družbene ureditve ("Adelspolis") z meščansko ("BUrgerpolis"); gl M. Weber. "Agrarverhalimssc im Allcrtum". v: Gesaminelle Aufsiilze zur Sozial- um! Wi rlschajis-geseliirlile, Tiibingen 1924, sir. 37-40.
4	Podobno ravna "demokratična duša": vsakič počne listo, kar jo ravno premami - včasih sc cclo ukvarja s "filozofijo" (gl. Pl. K. 561 C 6 - 1)7).
5	Kratice imen antičnih avtorjev in naslovov njihovih del po H. G. Lidell - K. Scolt - H. S. Jones, /t Greek-English Uxicon, Oxford 1977, sir. XVI-XXXVI1I.
peloponcško vojno in jo - kljub porazu Alencev in njihove demokracije6 - ludi preživi. V duhu lega časa prevladujejo relativizem in kritičnost ter racionalno spodkopavanje vrednot v religiji, pravu, morali in politiki; s problematiziranjem vsega omenjenega pa se vse to vzpostavi tudi kot teorija. V tem smislu bi lahko govorili o spreminjanju mitološkega načina mišljenja v racionalno mišljenje, vendar pa tega nc smemo - kakor je v navadi - neposredno prenašati ludi na filozofijo kot največjega nasprotnika sofistike.
Prav sofistika, ki se pojavi v tem času. odraža duha te dobe in njeno modrost (ne pa morda Sokrates ali Platon), zato so se sodobniki nad sofisti manj ali vsaj manj resno zgražali kot nad njihovimi kritiki. Tudi ime oocpirrrric; je dobilo slabšalen prizvok šele prek Sokratove in Platonove kritike sofistike. medtem ko so svoj čas med ljudmi dejansko veljali za spretne, vešče in izkušene. Ko so poučevali retoriko, politiko in filozofijo, so priučevali ljudem predvsem usposobljenost (apeiri) za politično življenje v razmerah demokracije.
Solisti se obračajo na vse. ki so pripravljeni za lastno usposabljanje plačati, in nc lc na izbrance. Tako jc postajala modrost tako rekoč množičen pojav, kakšna pa je bila ta modrost v Atenah, nam v svojem opisu peloponeške vojne opiše Tukidides: "To jc edino mesto, ki mu zaradi prevelike modrosti meščanov nihče nc more storiti dobrega, ne da bi ga prevaral." (3, 43) Ravno za politično modrost se zdi. kot da jo ima vsakdo, čeprav hkrati vsi vedo, da za vsako drugo opravilo lahko najdemo le omejeno število veščakov.7 Razumljivo jc, da jc v razmerah demokracije in relativnosti vrednot cvetela retorika in to predvsem eristična. Platon pravi o atenski TroXig, da in rada in veliko govori (cpiXoXoyot; te eoti kui rroXuXoyoc, Lf>. 641 E 5-6). Zgovornost, ki je kmalu postala predmet pouka, jc "črpala hkrati iz. demokracije in iz demagogije",8 pri tem pa je "izvirno povezana z lastninskim zahtevkom".9
Hkrati sc uveljavita spoznanji o relativnosti govora in o moči govora. V tej luči moramo razumeti tako grški ideal ev Xsyeiv ("dobro povedati") kot temeljno zahtevo Xoyov biftovMi ("podati logos"). Gre z.a borbo logosov, toda nc za agon v arhaičnem smislu, ampak bolj za epu;, prepir.10
Eu Xeyeiv. "dobro povedati", ne pomeni povedati resnice, ampak uspešno govoriti. Za Grke temeljna zahteva Xoyov fiiftovui. ki morda najbolje izraža grški odnos do predhodnikov in sodobnikov,11 nc pomeni pokazati resnico, ampak podati prepričljive argumente. Tudi dialektika je tu le veščina dvoumnega obračanja besed, ki ima morda le zunanjo podobnost s sokratsko-platonsko dialektiko. čeprav tudi la podobnost nakoplje filozofiji dovolj težav.12
Osnova, ki omogoča takšno razumevanje, leži v postavki o "dveh logosih" (buo Xoyoi)11 ali "dvojnih logosih" ({Sictctoi Xoyoi).1*1 kar pomeni, da jc o vsaki stvari
Po vojni zavlada tridesctcrica, v kateri najdemo ludi Platonove sorodnike. Zatem pride na oblast vlada, ki obsodi Sokrata na smrt.
7	Prim, lakšno Prolagorovo utemeljevanje demokraci je, izpričano pri Platonu, /V/. 322 D 5 - 323 A 4.
8	k. Barthes, Retorika Starih, Ljubljana 1990, sir. 18.
9	Isto, str. 19.
O ayiovFC Xoyiov (antilogijah) in ayiov rije boEr|c pri Tukididu gl. V. Kalan, Tukidides: logos zgodovine in razredni hoj, Ljubljana 19X3, str. 4X (tu ludi o nekaterih razlikah med antilogijami pri Tukididu in Protagoru) in X(). - Iz prepira med Xoyoi sc posmehuje Arislolancs v Oblakinjah, ko na oder postavi Pravični in Nepravični (afiiKog) logos (Nu. 9X f).
I	1 Prim. W K. C. Guthrie, A History oj Greek Philosophy I, Cambridge 1962, str. 38.
12 Del obtožnice proti Sokratu ga pravzaprav obtožuje, da je solist. Platon pa se še v dialogu Sojist trudi pokazati razliko med sofistiko in filozofijo.
II	Trditev, da o vsaki stvari obstajata dva nasprotna logosa, je Protagorova (gl DK [=Dicls, Hermann -
Kranz, Wallhcr, l)ie Fragmente det Vorsokratiker: Griechiscli und Deutsch 5. Aullage, Berlin 1934 (I
Band); 1935 (2. Band); prva izdaja 1903) 80 B 6a).
mogoče podati (vsaj) dve različni besedi, govoriti na dva različna načina, povedati dve resnici.15 Prevlada naj tisti logos, ki je močnejši, kar je utemeljeno tudi v sofistični teoriji prava: prav(o) jc prav(o) močnejšega. V tem obzorju sc pokaže pomen solistične zahteve tov t^ttco Xoyov Kpeimo ttoieiv, "narediti šibkejši logos močnejši", kot je izpričana pri Protagoru (DK 80 B 6h).
Burckhardt pa zavrača tezo, da je nauk o dveh logosih pospešil razpad grštva; ta nauk pravzaprav le konstatira dejansko stanje, prav tako, kot ga lc ugotavlja tudi nauk o pravici močnejšega.16 Tisto pa. kar je osnova vsega omenjenega, je kriza resnice; to dejansko krizo resnice sofisti lc teoretsko utemeljujejo, medtem ko predstavlja Sokra-tovo in kasneje Platonovo delovanje prav načelen boj za resnico.
Sofistika je v 5. stoletju veljala "le kot nekaj samorazumljivega"17 in kaže, da kljub nekaterim novostim, ki jih je prinašala, ni zbujala pretiranega zgražanja, ampak je postala cclo modna.18 Zdelo seje, da v času krize resnice ponuja prave odgovore, ki se jih večina sčasoma oprime. "Sofistična veščina se je pri tem razširila med ljudi kot modus vivendi, kot način, kako se prebiti skozi spremenljivi potek življenja."19
Tako lahko Buchheim sofistiko označi kot "avantgardo normalnega življenja",20 kar hkrati nakazuje, da sofistika ni le fenomen 5. stoletja pr. Kr. Prav tako pa lahko -seveda ne brez aluzij na novoveško razsvetljenstvo - upravičeno govorimo o razsvetljenski vlogi sofistov v družbenem in političnem življenju tistega časa.21
2. Nadaljevalci predsokratskih šol
Daljnosežne spremembe so sc zgodile tudi z razumevanjem zgodnjih grških mislecev, predvsem Parmenida in Heraklita. Lahko rečemo, da sc že v 5. stoletju zgodi tu nekaj bistvenih premikov, ki so osnova za vse kasnejše tradicionalne interpretacije. Prvi jc že ta, da kdo brani in zagovarja učiteljev nauk (kot se je to zgodilo pri eleatih), kot daje razkritje resnice bili nekaj, kar lahko branimo z dokaznimi postopki.
Poleg tega pa je značilen tudi postopek dokazovanja. Zcnonovc aporije, ki so pravzaprav antilogije - mimogrede: Zcnon je za svoje poučevanje zahteval plačilo! - (gl. DK 29 A 4). nam bolj izzvenijo kot duhovite domislice, primerne za očaranje poslušalcev, kot pa dejanska podpora Parmenidove misli, podobno pa bi lahko trdili ludi za Kratilovo "nadgradnjo" Heraklita, češ da v isto reko ni mogoče stopiti niti enkrat, sploh pa za njegovo miganje s prsti (gl. DK 65. 4 = Ar. Metaph. F 5. 1010 a 7 in naprej).
Če je sofist, kot ugotavlja Platon, "plačan lovec na mlade in bogate" ter "trgovce s stvarmi duše" (Sph. 231 D 3-6),22 potem spada takšno "zagovarjanje" Parmenida in
14	To je ludi naslov anonimnega spisa o solistični veščini, imenovanega tudi Dialekseis, napisanega oh koneu 5. stoletja (DK 90).
15	Tu se pravzaprav kar vsiljuje primerjava s teorijo o dveh resnicah poznosrednjeveškega nominalizma, ki je predstavljala enega od temeljev nastanka novoveške filozofije in s tem omejitve filozofske resnice na /nanosi kot močnejšo od dveh resnic.
16	Gl. J Burckhardt, Kulturgeschichte Grieclienlands, Berlin 1940. str. 694 in naprej (9 /III ). |Grc za delo / izvirnim naslovom Griechisclie Kulturgeschichte, ki ga navajam po izdaji i/ leta 1940, kjer so izdajatelji i/pustili opombe in nekatere ponavljajoče se odlomke, knjigi pa ludi spremenili naslov. Zaradi lažje orientacije v drugih izdajah poleg strani navajam še številko razdelka in poglavja.)
17	Isto, str. 694 (9./III ).
18	Prim, isto, str. 707 (9./I1I ).
19	Th. Buchheim. I)ie Sophistik als Avantgarde normalen Lebens. Hamburg 19X6. str. VIII.
20	Gl naslov njegovega dela, navedenega v prejšnji opombi. Buchheim ludi pravi, daje "solistična vzgoja proces asimilacije" (isto, str. 125).
21	Tako M. Emshach, Sophistik als Au/klarung, Wurzburg 19X0.
22	Prim, tudi Ar. SE 165 a 21-22: "Kajli sofistika je navidezna modrost, resnična pa ne, in sofist jc trgovec /. navidezno modrostjo, nc pa s pravo."
Hcraklita, osnovano na radikalnem skepticizmu, vsaj k slednjemu, saj sta njuna "nauka" v sofistični preobleki pri Zenonu in Kratilu postala roba za prodajo - pa če sta jo prodajala za denar ali le kot pravo modrost.
Celo sam Parmenides postane v obzorju solističnega duha mislec, na katerega sc sofisti sklicujejo: čc je samo resnica, potem je res, karkoli rečemo; če je samo bivajoče, nebivajočega pa ni, o slednjem tako ne moremo govoriti, čc pa govorimo o tem. kar je. je to nujno tudi res. Čc jc isto bili in misliti in govoriti, potem ni mogoče niti narobe misliti (pomeni: ne misliti) niti lažno govoriti - to je sklep, ki ga sofistika izpelje iz "predsokratske logike".
Tudi Heraklitovo mišljenje tu dobi novo podobo, ki se je še do danes ni povsem otreslo: vse se spreminja, "vse leče",torej ena resnica ni mogoča. Čeprav je to očitno nauk "heraklitovca" Kratila (ki ga je Platon dobro poznal, saj je bil njegov učitelj filozofije pred Sokratom), pa vpliva tudi na Platonov in Aristotelov negativen odnos do Hcraklita; Aristoteles ravno v kontekstu Kratilovega relativiziranja resnice pravi, da se v filozofiji ne sme "heraklitizirati" (npcxxXEiTi^Eiv; Metaph. Y 5, 1010 a 11).
Toda vprašanje ustreznega razumevanja Parmenidovc in Heraklitove misli sc v tistem času ne zastavlja. Že Sokrata (in za njim Platona) namreč zanima ravno na novo ("solistično") razumljena arhaika. saj ta takrat edinole obstaja. Vprašanju starega, izvornega razumevanja starih mislecev se izogne in zavzame odklonilno stališče do ocenjevanja božanskosti starih, to jc tistih, ki jih nekateri imenujejo "božanski". Gadamer pravi: "Ali 'božanski ljudje' govorijo resnico, ali so bili v časih, ki so bili bližji bogovom, v svoji resnici povsem razumljeni in lc danes niso več, tega Sokrates dejansko nc želi odločiti. On ve samo o svojem lastnem neznanju in nevednosti tistih, ki jih lahko vpraša."24 Šc več: neprestano čutimo Sokratov "dvom, ali modrost starejših pesnikov sploh še razumemo". Vprašanje razumevanja same izvorne misli je tako brezpredmetno i/, dveh razlogov: zaradi vprašljive možnosti razumevanja in zaradi dejanske neprisotnosti tc misli.
Pojavlja pa se problem, kaj jc z odmevi te misli v takratnem času. to pa je na primer tudi vloga, ki jo odigra Kratilos v istoimenskem Platonovem dialogu26 in ki ga torej ne moremo razumeti kol Platonovo polemiko s Hcraklitom kot takim. Glavna Sokratova sogovornika v Kratilu predstavljata ravno dva pola tedanjega grštva: Hermo-genes novo sofistiko, "heraklitovec" Kratilos pa razumevanje arhaične misli v novih razmerah.27
Na glavno vprašanje dialoga Kratilos, ali je pravilnost imen stvar dogovora ali pa jc ime pravilno po naravi, imata vsak svoji vlogi ustrezen odgovor. Hermogenes se nc more dati prepričati, "da jc pravilnost imena kaj drugega kot dogovor (cruv9r|Kr|) in soglasje (6|joXoYia)"(C/«. 384 D 1-2). trdi torej, da so imena dana "po postavi (vopco) in navadi (e8ei)" (Cra. 384 D 6-7). Pravilnost je lc še v pravilni uporabi dogovorjenega - kol vemo, pa sofistom ni tuja niti zloraba tega, čc je le dovolj prepričljiva, da uspe. Kratilos pa trdi. da so vsa imena pravilna po sebi. "da jc pravilnost imena vsakemu od bivajočih prirojena po naravi (cpuoEi 7TE(puKuiav)" (Cra. 383 A 4-5). Vsa imena so
l/.rck TTavTfx pri še danes pripisujejo Heraklilu in ga imajo /a temelj njegove misli; o leni in o 1110/111 prislni interpretaciji tega i/reka pri Hcraklitu gl. F. Zore, 11. 11. 111., S 20.
24	H -G. Gadamer, "Platon und die Dichtcr", v: Griechische Philosopliie I, Gesammelte Wcrke 5, Tubingen 19X5, str. 190.
25	Isto. str. 204.
26	Tu povzemam nekatere ugotovitve iz: F. Zore, "Resničnost imen in govora pri Platonu in Aristotelu" Phainomena, let. 5 (1996), št. 15-16, str. 90-102.
27	V leni dialogu sc soočita dva Platonova filozofska učitelja: Kratilos, ki ga je Platon poslušal v mladosti,
in Sokrates, čigar učence je postal nekako pri dvajsetih letih.
pravilna, saj so imena ravno, kolikor so pravilna (prim. Cra. 429 B), kdor pa nc govori pravilno, "takšen dela samo hrup (ipocpelv). ko se po nemarnem premika, kot če hi kdo s tolčenjem premikal bronasto posodo." (Cra. 430 A 5-7)
Hermogenes torej predstavlja in zagovarja novo. solistično tezo, da so imena (tako kot vse ostalo) Secret, po stavi, Kratilos pa, da so - v skladu z arhaično filozofijo -cpucrei, po naravi.28 Vendar pa stvar ni tako preprosta. Platon se dobro zaveda, da v novih razmerah arhaična filozofija ni več mogoča, da Kratilovo cpurrei ni in ne more biti več Heraklitovo cpurrei. saj tu ne gre več za izkušnjo cpuaic, ampak za "tezo" o njej.
Tako je jasno, da pristno nadaljevanje Parmenidove ali Heraklitovc misli ni bilo več mogoče, ampak da je njuno mišljenje kot zapisano lahko postalo le "material" za zasnovanje filozofije ter tudi vsega pod filozofskega, kar se jc kdaj sklicevalo nanju. Pravo vprašanje tistega časa, torej boj med sofistiko in filozofijo, jc svoje argumente sicer lahko črpalo iz zgodnjih mislecev, jasno pa jc. da sta takrat "|ju8oc in aocpiu arhaičnega grštva odpovedala".29 Izraz tega stanja razkroja je solistični "duh" in "iz te dekadence vznikne filozofija kot tisto zadnje, nujno, edino možno, zadnji izhod".30
3. Sofistični logos in solistična "filozofija"
Že v poglavju o solističnem duhu dobe je bilo povedano, kako je bila v tem okolju razumljena beseda Xoyoq. pri tem pa jc poslalo jasno, da je tu že izvršena redukcija izvornega pomena besede na Xoyoc; kot zbir zbiranja besed v govor, in sicer skoraj izključno izrečeni govor. Solistična "filozofija" tisto modrost vsakdanjega življenja, ki jc veljala v tem času. artikulira na ravni "teorije".
Rečeno jc bilo, da je osnova sofistike kriza rcsnice. Iz tega izhaja potreba, da se preverja tisto, kar ima kdo za resnično, temu nasproti pa je mogoče svobodno postaviti novo tezo oziroma novo resnico, ki jo zopet lahko utemeljujemo po postopku Xoyov ftifiovcn. Tako jc vsaka trditev, ki hoče biti resnična, status teze. postavke Oeoi^). Tudi ko se sprašujemo, ali je nekaj (na primer zakoni, verski običaji, moralne zahteve) po naravi (cpurrei) ali po stavi Oecrei). sta to zopet lc dve postavki, ki ju tehtamo. Na ta način je žc v izhodišču praktično nemogoče resno zagovarjati tezo o naravnosti.
Solistična razprava o naravnosti in postavljenosti torej postavi v novo luč tudi arhaični cpurrei: takoj ko se začne o tem na lak način razpravljati, postane stvar popolnoma drugačna nc glede na to, za kakšen odgovor se zavzemamo. Gadamer razlaga, kako je bilo videli to v času. ko je "sofistika določila duh vzgoje", na primeru prava (pravega, tistega, kar je prav in pravo): "Raznovrstnim variantam solističnih teori j prava jc skupno to, da podajajo neko 'utemeljitev' prava." Nc glede na to, kako ga utemeljujejo, so že s samim tem postopkom "v sebi zaobrnile smisel prava", "so ga zanikale, četudi mu "izrekajo oprostilno sodbo" ("freisprechen")".31 Pravo. to. kar jc prav. torej ni več nekaj samoumevno veljavnega, ampak postane nekaj, kar lahko postavimo pod vprašaj: kaj je prav(o) in na čem temelji, da je prav(o)? Solistično vprašanje seveda odkrito napeljuje na nekakšno zunanjo utemeljitev. Delanje pravega mora imeti svoj zunanji motiv in mora biti v interesu tistega, ki tako ravna.32
Tudi tisti pa, ki skušajo zagovarjati naravnost prava (in ostalih stvari, npr. pravilnosti imen) v maniri starih, so s tem žc vpleteni v sofistično utemeljevanje. Ne na-
Starejša antiteza je pravzaprav vopui : cpuoFi. loda ludi Semnje po pomenu analogna vopoug tiMvmi (gl. F. Heinimann, Nomas und 1'livsis. Basel 1965, str. 162, 163).
iii
-J I. Urbančič, Zaratustrovo izročilo I. Ljubljana 1993. sir. 44X.
30 Isto.
3' H.-G. Gadamer, n. n. m., sir. 195.
- Tako vidijo nekateri solisli v postavitvi prava (postavi) interes šibkih, drugi pa mo(goJenih.
vsezadnje je ludi Kratilova drža v istoimenskem Platonovem dialogu - da je namreč govorjenje vedno po naravi pravilno, kajti če ni, sploh ni govorjenje - značilen solizem. V solističnem času "nravnost in nravstvena vzgoja .... ki v nadaljnjem prenašanju starajočih sc oblik ne premoreta nobene odpornosti proti vpadu samovoljnega sprevračanja s pomočjo solističnega duha"." sami stopita v službo sofistikc ter tako postaneta stvar Platonove in kasneje Aristotelove filozofske kritike.
Teorija o resnici kol postavki ima namreč daljnosežne posledice: čc smo namreč danes postavili eno resnico, lako da smo jo uspeli z logosom ubraniti, lahko jutri postavimo drugo in ludi ta bo obveljala, če bomo le v njen bran lahko podali dovolj močan logos. Lahko bi rekli, da s tem sofisti utemeljijo logiko poljubnega spreminjanja tradicije in uvajanja novotari j, proti čemur se bori tudi Platon.34
Solistično ontologijo izraža znani Protagorov stavek, imenovan homo mensural ki se glasi: tt&vtlov xP'lM«Tt°v pei-pov ecttiv &v8pio7ro<;, Tiiv (.tev ovtiov cbc; ecttiv. twv bi ouk ovtwv loc, ouk ecttiv. (DK 80 B 1) V Sovretovcm prevodu: "Vseh stvari merilo jc človek, bivajočih, kako so, ne bivajočih, kako niso."16
Hcideggrov prevod lega Protagorovega besedila se glasi: "Vseh stvari (namreč listih, ki jih ima človek v uporabi [Gebrauch] in rabi [Brauchj ter potemtakem stalno okoli sebe, xpnMWTa XP^^aO jc mera (vsakokratni) človek, prisotnih, da prisostvujejo tako, kot prisostvujejo, tistih pa, katerim ni dano prisostvovati [versagt hlcibt an-zuwesen], da ne prisostvujejo."17
Ob in s takšnim prevodom Heidegger opozarja, da Protagorovega človeka ne smemo gledati iz. obzorja novoveške subjektivitete (Descartcsa). Človek oziroma njegov jaz se tu določa "z vsakokratno omejeno pripadnostjo v neskritost bivajočega".,x Glede na to. da je pri Protagoru bit šc vedno mišljena kot prisotnost, resnica pa kol neskritost, moramo iz lega tudi mero razumeli kot "omejitev in umerjenost na okoliš neskritega".-19 Tisto, kar je v tem izreku poudarjeno, jc prav omejenost spoznanja resnice bili bivajočega "na vsakokratni okoliš spoznanja in izkušnje sveta" 40
I/, te prevladujoče izkušnje skrilosti jc treba razumeti tudi zanikanje možnosti spoznanja, pri čemer Protagora predvsem opozarja na skritost bogov kot skritosl njihove prisotnosti, odsotnosti in izgleda (gl. DK 80 B 4). Radikalni skepticizem Gor-gija pa pomeni popolno zaprtje izkušnje neskritosti: vse je skrito, nič ni prisotno (gl. DK 82 B 1 in 3). S Parmenidovimi besedami bi lahko rekli, da gre tu za neprehodno pot Niča oziroma resnice zgolj v njeni skritosti in biti zgolj v njeni odsotnosti. Takšno radikalno umanjkanje resnice pa pomeni razpad nekega sveta, ko ni mogoče nič več (o čemer govori omenjeni Gorgijev fragment) in jc na la račun mogoče vse (o čemer priča tedanje življenje, tudi sofistov).
Sofistika lako vsili način filozofiranja, ki bi ga lahko označili kot hipotetično, problematično in svobodno, medtem ko je bilo zgodnje mišljenje apodiktično (v smislu
11 H.-G. Gadamer, n. n. m., sir. 203-204.
Zalo ni nenavadno, da jc navdusevanje za sol istiko ponavadi povezano / omalovaževan jem' Platona in
platonske filozofske tradicije. Najboljši primer za to je K. Popper, The Open Society ami Its Enemies I.
London 1957, sir. 169-201.
35	# .	,	•
' * S tent stavkom sc je menda začenjal njegov spis z naslovom ' AXndrtn p KuTafDaXXovTFC (sc. Xoyoi),
Resnica ali Rušilne (besede). 16 A. Sovič, 1'reilsokratiki, Ljubljana 219XX, sir 140, trg. 9.
M. Heidegger, "Die Zeil des Wcllbildes". v: Holzwege. Gcsamtausgabc 5. Frankfurt am Main 1977, sir.
103. Gl. ludi "Der europaischc Nihilismus", v: Nietzsche II. Pfullingen 1961, sir. 135; slov. pre v.
Evropski nihilizem. Ljubljana 1971, sir. I2X.
Isto, sir. 140; slov. prcv. sir. 133.
39
Isto, sir. 139; slov. prcv. str. 1.31. 4,1 Isto. sir 139; slov. prcv. sir. 132.
pokazovanja z obzorja aXr|9eia), dogmatsko in nujno: "Filozofski uvidi predsokratskih mislccev so dogmatski uvidi v najboljšem pomenu tc besede, niso podložni diskusiji niti mogočemu zavračanju, vsak od teh naukov je določen izraz razodetja rcsnicc biti."41 Naloga filozofije Sokrata in Platona je prav reševanje resnice, s tem pa tudi tedanje polis in človeka.
4. Sokratov in Platonov odgovor na sofisliko - izhodišča
Če hočemo razumeti Sokratovo in Platonovo motivacijo za filozofiranje, moramo izhajati prav iz stanja "sofističnega duha", ki tedaj prežema polis. Nič drugega ne pomeni tudi trditev, da je Platonova filozofija motivirana politično (kar pomeni "polisno" -skupaj z vsem, kar pomeni polis za Platona),42 saj je v polis umeščeno tudi oblikovanje človekove duše. Sokrata in Platona ne zanima močnejši logos (Xoyov kpeittu: ttoieiv), ampak boljša polis: (3eXtiou<; ttoieiv touc; TroXiTcxi; avri xe'Povcov, narediti boljše državljane iz slabših.
Toda odnos sofistike do prave politične modrosti filozofije jc po Platonu enak odnosu kozmetike do gimnastike (prim. Grg. 465 C): gre za zunanje okrasje, ki sc izogne bistvenemu in odločilnemu. Lahko bi rekli, da skuša Platon v lastnem kontekstu politično modrost dvigniti na Heraklitovo raven, ko ta ve, da "vse človeške zakone (vo).ioi) hrani eden božanski" (DK 22 B 114) ter da vlada človeških zakonov "avto-nomnih" ljudi (demokracija) pelje v propad, saj "izžcnc" najboljše (prim. DK 22 B 121).
Sokrates prvi odgovori na sofistično nevednost-vsevednost in hkrati sprevračanje vsakega vedenja, ko se množica polasti modrosti kot robe za prodajo. Pri tem pa se seveda ni mogel več opreti na tradicijo, saj jc bila ravno ta prva tarča sofistov, ali bolje: sofisti so bili rezultat padca tradicije. Odslej je tudi sklicevanje na tradicionalne vrednote le šc farsa, kot je bilo to primer v procesu proti Sokratu, ko je bila obtožnica osnovana prav na "uvajanju novih bogov", torej kršitvi tradicije. Po drugi strani ga namreč obtožujejo, da "raziskuje in tiste |stvari] pod zemljo in nebesne" (Ap. 19 A 5). S tem ga pravzaprav obtožujejo "arhaičnosti", saj bi bilo Sokratovo mladostno zanimanje za filozofijo "narave" komajda lahko povod za takšno obtožbo.
Sokrata med drugim obtožujejo, da je tov nrru) Xoyov kpeittw iroiwv, da je tisti, ki naredi šibkejši govor močnejši - in tega uči delati ludi druge (prim. Ap. 19 C 1-2). Z drugimi besedami - obtožujejo ga, da je sofist, saj pripada ta izrek Protagoru. Toda Sokrates zastavi svoj zagovor pred sodiščem prav protisolistično; če je šlo sofistom le za uspeh, moč govorjenega, Sokrates pravi, da bo govoril ne glede na izid samo resnico, nc pa olepšanih besed - tudi za ccno smrti. Izteče pa naj se vse tako, kot jc bogu ljubo, on mora biti lc poslušen zakonu in se zagovarjati (prim. Ap. 19 A 6-7).
Toda od kod Sokratu resnica, od kod zakon, ki zavezuje? Vse njegovo in kasneje Platonovo delo je pravzaprav zgrajeno na enem temeljnem premisleku: žc res, da nam je resnica prikrita, da nc vemo ničesar o bogovih, da nam manjka vsakršne modrosti, toda to ne pomeni, da rcsnicc in bogov in modrosti pri bogovih ni in da nam jc izkušnja tega vnaprej zaprta. Vzpostavitev filozofije kot erosa in težnje po tej modrosti pomeni poskus rešitve iz samoumevnosti sofističnega sveta in v tej službi je tudi poskus razvitja človekove noetičnosti.
Pri tem filozofijo od sofistike ločuje ponovna usmerjenost na eno in enotno, saj sc vedno znova z istim motivom vrača k istemu vprašanju v ponavljanju iste osnovne ideje
41	M. Cipra, Metamorfoze metafizike, Čakovet 197K. sir. I2X.
42	O polis pri Platonu gl. F. Zore, Logos in vprašanje biti v grški plozopji (doktorska disertacija), Ljubljana 1996, § 32.
- da vedno govori isto in o istem (aei toutc* Xeyeu; (...) kou rrepi twv auTwv; PI. Grg. 490 E 9-10). Filozofija je tako tudi iskanje izgubljenih Parmenidovih poti.
Osrednja in najvišja filozofska težnja je iskanje človeku skritega boga. Zato So-krates poslanstvo svoje 7rai6eia imenuje "moja služba bogu", Is) epe tčo 9e<i uTrepeaia (Ap. 30 A 7), in jo je osnoval na božanskem glasu, imenovanem ftaipoviov. Na ta način odgovarja tudi Protagoru: nc človek, bog jc najbolj mera vseh stvari, saj je le njemu odprta izkušnja neskritosti: 6 6r) 9eo<; qptv 7ravTtov xpr|M«TWV M^Tpov av e'ir| paXi-CTTO (Lg. 716 C 4-5).
Fenomenologija in kognitivna znanost
MATJAŽ POTRČ
POVZETEK
Fenomenologija kot znanost o pojavili se navezuje na Brentanovo razumevanje intencionalnosti. Intencioiuilni predmeti so dostopni s posredovanjem psiholoških stanj. Pojavoslovje in kognitivna znanost sta obe zavezani spoznanju. Predstave Brez. Pravil so primer kognitivnega posplošenja konekcionistične računalniške arhitekture. Teorija Dveh Ravni je predlog nadaljnje raz.delave te paradigme na fenomenoloških temeljih.
ABSTRACT
PHENOMENOLOGY AND COGNITIVE SCIENCE
Phenomenology as the science of phenomena originates in Brentanian inten-tionality. Intentional objects are accessible through psychological states. Both phenomenology and cognitive science have to do with knowledge. Representations Without Rules paradigm cognitively generalizes the connectionist computational architecture. Two levels Theory is the phenomenologically based elaboration of this paradigm.
I. Fenomenologija
Fenomenologijo pogosto razumejo kol znanost o idealnih bistvih. Sam pa gledam na fenomenologijo kol na znanost o pojavih. Razlikovali velja ožje in .širše dojemanje fenomenologije oziroma pojavoslovja. kol poimenujem to stroko.
Ožje razumevanje navezuje na Husserla, ki je fenomenologijo dejansko obravnaval kol znanost o idealnih bistvih. Širše razumevanje pa navezuje na Brentana, pri katerem je fenomenokigija zasnovana kot znanost o pojavih. Sam bi prislal na širše razumevanje fenomenologije.
a. Brentano: inlencionalnost
Brenlano je začetnik, včasih pa ga imenujejo tudi dedek fenomenologije. Pomemben je zlasti zato, ker je v modernem času v filozofsko razpravo prvi znova vnesel srednjeveško tematiko intencionalnosti.
Intcncionalnosl jc naperjenost, in sicer duševna naperjenost na predmete. Ko mislim na mačko, sem naperjen na mačko in jc torej mačka moj predmet.
Brcntano je svoje delo posvetil psihološkim raziskavam. Njegova najbolj znana knjiga nosi naslov Psihologija z empiričnega zornega kota. Sprva je skušal postati eksperimentalni psiholog, vendar se jc zavoljo spleta zunanjih okoliščin kmalu osredotočil na filozofijo.
Kol filozof jc Brentano proti prevladujočim smerem svojega časa (zlasti omalo-važevalen odnos je imel do nemške spekulativne filozofije) postavil program vrnitve k Aristotelu. Glede lega jc pomembno razlikovanje med živo in neživo naravo, ki ima svoj vrh v intencionalnosti: črv in človek imata predstave, denimo predstave svetlobe in teme, ki sc nanašajo na stvari v okolnem svetu. Bistvena razlika z Aristotelom jc Bren-tanovo poudarjanje zavestne osredotočenosti kot merila psihološkega. Na ta način seveda izključimo črva in ostanemo pri človeku, saj zgolj slednji ima zmožnost usmerjenosti ne le na okolni svet, ampak tudi na vsebine ali predstave, ki so same kol posredniki zopet usmerjene na stvari v tem svetu.
Brentano je imel prccej učenccv, med njimi ludi Meinonga in Husserla. Graški filozof Meinong jc za nas še zlasti pomemben zavoljo svojega učenca Franceta Vebra, saj jc slednji največji slovenski filozof. Brentanovi učenci so na različne načine pojasnjevali razmerje med intencionalnim dejem in predmetom, ki ga Brentano sam ni natančno določil.
Tako je Meinong trdil, da ni deja brez predmeta. Dopustil jc tudi obstoj takšnih predmetov, ki nc obstajajo. Mar ni takšna trditev protislovna? Ne nujno. Vkolikor res načelno izhajamo od stališča, da ima vsak duševni dej svoj predmet, potem morajo imeti predmete tudi moje misli in želje v zvezi z Martinom Krpanom, pa tudi one v zvezi z zlato goro in z okroglim kvadratom. Če so to že predmeti, potem so zagotovo takšne vrste predmeti, ki nc obstajajo v zunanjem svetu. Pripada pa jim morda kakšen drug način obstoja. Martin Krpan na primer obstaja kot literarni junak. Meinong je za svojo predmetnostno teorijo trdil, da raziskuje razmerja med takšnimi in podobnimi predmeti.
Drug Husscrlov učenec je bil Husserl. Ta je sprva želel biti matematik, potem pa jc slišal Brcntana in sc je odločil postali filozof. Podobno kot so za matematika pomembna števila v smislu idealnih bitnosti, je tudi Husserl svoj pogled usmerjal k področju predmetnosti idealnih bitnosti. Te bitnosti so zanj vsebine zavesti, vendar ne kakšne vsakdanje, pač pa posebno naravnane zavesti, ki ji pravi transcedcntalna zavest. Tak postopek lahko razumemo, če upoštevamo, da je tudi matematik na poseben način naravnan na matematične predmete, in sicer jc nanje naravnan drugače kol pa na običajne predmete v svojem svetu. Husserl se jc sicer šc največ ukvarjal z analizo zaznavanja. Zaznavanje je razumel kot sled pojavljan j idealnih predmetnosti.
b. Psihologija in predmet
Pojavoslovci Husserl, Brentano, Meinong in Veber so vsi nastopali proti psihologiji, vendar pa so od nje tudi izhajali. Kako naj to razumemo? Najprej velja upoštevati, da intencionalni predmeti niso dostopni drugače kol s posredovanjem psiholoških stanj. Veber lako razločuje predstave, misli, želje in stremljenja kol zvrsti med seboj enostransko odvisnih psiholoških doživljajev. Vendar pa so predmeti, na katere so ta stanja usmerjena, od psihologije neodvisni. Čc je tako, potem lahko obstaja posebna znanost, namenjena zgolj raziskovanju predmetov (Meinong, Veber) ali idealnih bistev (Husserl) ter preučevanju razmerij med le-temi.
Zanimivo si je ogledati že samo zgradbo Vebrovih del. V Očrtu psihologije najprej poda vrste psiholoških doživljajev, ki edini nudijo dostop do področja predmet-
nosti. Psihološkim doživljajem pa na predmetni strani ustrezajo posebne bitnosti. Prcd-melnostna teorija se posveča raziskovanju razmerij med posamičnimi hiinostmi na posebnem področju predmetnosti. Predmeti, ki jih je kot področje raziskovanja odkrila prav predmetnostna teori ja sama, so predpogoj n jenega znanstvenega raziskovanja.
Najlažje lo razumemo ob primerjavi s Husserlom, ki je bil po izobrazbi matematik. Matematik seveda sprva kot vsakdo drug psihološko doživlja števila ter razmerja med njimi. Vendar pa zanj kaj kmalu področje števil in preiskava njihovih medsebojnih razmerij ni prav nič več psihološko početje, ampak je posel posebne objektivno zasnovane znanosti, matematike. Podobno je s področjem predmetov višjega reda pri Mei-nongu in s področjem idealnih bistev pri Husserlu. Na ta način je tudi razrešen paradoksalni položaj, ko sicer izhajamo od psiholoških izkustev, vendar pa pri njih ne ostanemo. Slednja nas zgolj vodijo k novem predmetnoslncm področju.
c. Pojav
Fenomenologija je po mojem razumevanju pojavoslovje oziroma znanost o pojavih. Pojave razumem na Brcntanovi sledi kol akcidenčne oziroma pritične celote, kalcrc vsebujejo substanco kol svoj edini lastni del.
Mereologija oziroma nauk o razmerju delov in celote nas uči. da so običajne empirično obstoječe celote (tale miza) sestavljene iz več delov. Obstajajo pa tudi takšne celote, ki imajo zgolj en sam lastni del. To so pojavi. Pojav naj bo moja misel o mački. Takšen pojav je akcidenčcn oziroma naključen, saj ni nujno, da mislim na mačko. Vkolikor naj žc mislim na mačko, pa moja misel nujno vsebuje vtis mene samega kot mislečega. Ni pojava brc/, organizma. Edino pojavi so tak nc vrste bitnosti. ki imajo en sam lastni del, ta pa jc organizem oziroma substanca, na kateri so pojavi nujno udeleženi. Vkolikor ni organizma, ludi misli ne more bili
Splošni model pojava kol akcidenčne celote, ki ima substanco za svoj lastni del, jc mogoče uporabiti pri razlagi različnih smeri pojavoslovja oziroma fenomenologije. Tako je pri Hcideggru tu-bii substanca, ki jc lastni del okolja ali sveta kol pritične oziroma akcidenčne cclotc.
2. Kognitivna filozofija
Kognitivna filozofija nastopa kot del kognitivne znanosti. Slednjo tvori ni/, znanosti. ki se ukvarjajo s preučevanjem spoznavanja. Kajli kognicija jc zgolj drug izraz za spoznavanje. Nemudoma je mogoče opaziti, da obstajajo med pojavoslovjcm in med kognitivno znanostjo vzporednice ravno glede spoznanja. Kognitivno znanost tvorijo vede, kol so psihologija, računalništvo, jezikoslovje, pa tudi filozofija. Filozofija skuša pojmovno pojasniti vprašanja, ki se porajajo pri razlagi in pri modeliranju spoznavnih zmožnosti.
a. Predstave Brez. Pravil
Morda glavna razlika med fenomenologijo ter med kognitivno znanostjo je v Icm, da kognitivna znanost opusti introspekcijskc metode neposrednega zrenja z.avcsli in uvede modele duha.
1'rvi uspešni model duha je bil Von Neumannov računalnik, ki jc bil funkcionalno opredeljen kol naprava, katere bistveni opis vključuje simbole icr pravila preračunavanja nad temi simboli. Hipoteza jc bila, da obstaja funkcionalna ckvivalcnca med takšnim računalnikom ter med človeško dušcvnosl jo.
Pozneje se je pojavil model konekcionističnega računalnika, ki je bližje možganom in temelji na nevronom podobnih mrežnih podsimbolnih povezavah. Ker ne vsebuje pravil, hipotezi o obstoju simbolov pa se ni kaj preveč lahko odreči, nosi en širši predlog razumevanja duševnosti oziroma paradigme na podlagi konckcionistične arhitekture ime Predstave Brez Pravil (PBP).
V temelju paradigme PBP je najprej spoznanje, da ludi veščine sodijo v spisek inteligentnega obnašanja organizmov. Igranje košarke je že takšna zapletena in učinkovita. občudovanja vredna veščina. Premislek pa izkaže, da konec koncev tudi računanje ni nič drugega kol veščina, ki pravzaprav pri njej ni bistveno upravljanje s pravili. Dober matematik ne razmišlja toliko o pravilih, pač pa pravila vešče uporablja pri ustvarjalnem reševanju problemov. Vkolikor skušamo veščino ponazoriti s pravili, bo kmalu prišlo do eksplozije preračunavanja. V praktičnem kontekstu namreč kratko malo ni mogoče brez. izjeme s pravili zajeti vseh pomembnih dejstev.
b. Teorija Dveh Ravni
Sam predlagam Teorijo Dveh Ravni (TDR). ki jo jc mogoče razumeli kot nadaljnjo razdelavo paradigme PBP.
TDR skuša združiti sestavine simbolnega in konekcionističnega modela duha ter tako omogoča nov pogled na zasnovo spoznavnih zmožnosti.
Prva raven je psihofizična oziroma fizikalna raven obdelovanja informacije. Če naj organizem zaznava, jc najprej potreben njegov neposreden stik z zunanjim svetom na ravni občutkov, ki pravzaprav pomenijo podsimbolno zabeleženje fizikalne informacije iz. okolja.
Druga raven jc ustvarjanje lika. Ko vidno zaznavam mačko, se pojavi zaznava mačke na podlagi fizikalnega podsimbolncga ozadja. Podobno sc na temelju različnih Ionov pojavi lik določene melodije, denimo sklepni del Beethovnove devete simfonije. Pri tem ni potrebno, da hi en lip lika vselej pogojila ista kvaliteta ozadnih fizikalnih informacij. Interpretacije Beethovnove simfonije se ob izvedbi vselej malce razlikujejo, pesem pa prepoznamo tudi, čc jo na svoj način izvaja zabavni orkester.
Posebna predpostavka jc. da temeljita nižja fizikalna in višja likovna raven na podobnih mehanizmih, vendar pa je način njunega oprimerjenja docela drugačen. Med njima tudi ni zveznosti, ampak prej lahko govorimo o nekakšnem preskoku. Pri tem je naše zavestno dojemanje usmerjeno na lik. ne pa tudi na podlago. Vendar je podlaga nujni pogoj za nastop lika. Lik pa je izbran iz. ozadja na temelju usmerjene pozornosti organizma.
Prvo raven fizikalne podlage in drugo raven lika lahko razumemo kot dve ravni predstave, rcprezentacijc. Vendar pa to ni nujno.
Vkolikor smo v večji meri behavioristično nastrojeni, nam bosta fizikalna podlaga in na njej vznikli lik višje ravni zgolj dva načina odziva na okolje. Prva raven neposrednega odziva in beleženja informacij iz fizikalnega okolja daje podlago izbiri lika in odzivu nanj.
Lik ni rcprczentacija oziroma predstava, vkolikor ga razumemo kot dispozicijo, ki jc lastnost zapletene materije možgan, ko sc organizem z njihovo pomočjo sooča s svojim okolnim svetom.
Ekologizcm psihologa Gibsona jc združljiv s TDR. Gibson je zanimiv, ker ima njegova ekološka teorija podobno zgradbo kakor matrica fenomenološkega pojava, koder je organizem edini lastni del oziroma substanca pojava kot sebi lastnega okolja.
Gibson je na eni strani poudarjal fizikalno okolje, denimo fizikalne lastnosti medija. kot sla zrak ali pa zopet voda, po katerih sc prenaša informacija. Sama informacija
pa je zopet obeležena s pomenom, ki ga ima za določeni organizem. Informacija za organizem je po Gibsonu afordansa. To je tisto, kar se v okolju organizmu ponuja bodisi v njegovo dobro ali pa v njegovo slabo. Stol se na primer meni ponuja za sedenje. Avto pa te lahko bodisi vozi ali pa te na žalost zopet lahko tudi povozi. V vseh teh primerih bo za organizem koristno, če bo na podlagi fizikalnih ozadnih podatkov razbral lik simbolnega pomena ter se tako primerno odzval na vse, kar mu prijetnega ali neugodnega že ponuja okolje.
Ko enkrat žc razumemo TDR na primeru ckologizma in modelov duha, lahko nato razločimo denimo tudi fregejevski smisel in referenco kot kombinacijo ozadnih fizikalno pogojenih podatkov in zopet likovnih podatkov višjega reda. Uvidimo ludi bližino tega z. usmerjenostjo na bistva predmetov pri Husserlovih razlagah zaznavanja na podlagi okolnih zornih kotov. Zorni koti temelje na fizikalni informaciji, kakor na se organizmu avtomatično nudi v zabeleženje iz njegovega okolja, in tako tvorijo prvo temeljno raven informacije ali odziva. Takšna temeljna raven jc nato možna podlaga z.a nastop druge ravni oblikovanih likov.
LITERATURA
Brentano, F. (1973) Psychologic voni cnipirischcn Standpunkt I, Hamburg: Mcincr. Fregc, G. (19X0) "Sinn und Bedeutung" v Funktion, Begriff, Bcdculung. Gotlingcn.
Horgan, T. in Ticnson, J. (1996) Conncclionism and Ihc Philosophy of Psychology: Representational
Realism Without Rules. Cambridge, MA: MIT Press. Husscrl, E. (1900) Logischc Untersuchungen. Halle: Niemcycr.
Gibson. J. J. (1979) The Ecological Approach to Visual Perception. Boston: Houghton Mifflin.
Mcinong. A. (1977) Ucbcr Annahmen. Gra/,: Gcsamtausgabe.
Potrč. M. (1995) Pojavi in psihologija. Ljubljana: ZIFF.
Sajama, S. (1991) Misel in smisel. Ljubljana: PS.
Veber, F. (1924) Očrt psihologije. Ljubljana: ZTK.
Kontinuiteta živih bitnosti glede na tradicionalno in
kvantno biologijo
IGOR JERMAN
POVZETEK
Eden največjih problemov sodobne teoretične biologije je problem osnovne bitnosti, ki si .v svojim zmagovanjem v boju z.a obstanek zagotavlja kontinuiteto. V biologiji je praksa pokazala, da taki bitnosti priznavamo središčno mesto, medtem ko so druge bitnosti v njeni "službi". Organizem nima kontinuitete, zato ne more funkcionirati kot osnovna biološka bitnost. V uveljavljeni biologiji kot osrednja bitnost s potencialno neskončno kontinuiteto nastopa sebični gen. Ta koncept se zdi na površju povsem ustrezen, toda pri podrobnejšem pregledu pokaže vrsto semantičnih in celo logičnih pomanjkljivosti. Bolj primeren od njega je koncept organizmskega polja, ki so ga najprej predpostavili organicisti in kasneje dejansko odkrili biofiziki. Polje deluje v smislu formalnega aristotelskega vzroka in kaž.e značilnosti vrstne specifičnosti, dolgoročne kontinuitete, univerzalnosti v biosferi, avtonomnosti in življenja. S temi značilnostmi zelo dobro ustreza pogojem biološke bitnosti, ki dejansko preživi borbo z.a obstanek, kjer tudi uspešni organizmi na koncu neizbežno umrejo.
ABSTRACT
CONTINUITY OF LIVING ENTITIES ACCORDING TO TRADITIONAL AND QUANTUM BIOLOGY
One of the basic questions of modern theoretical biology is the problem of the continuity of living entities, namely who really survives the struggle for life. The notion concerning this entity is the crux or pivot of any theoretical biology. In orthodox biological theories the continuous entity is the (selfish) gene. The selfish gene concept is perfect at first glance but it has many logical and even ontological flaws. More suitable is the concept of the organismic field, first introduced as an idea by structuralists and then discovered by biophysici.its. This field works more as a formal than as an efficient cause and shows the characteristics of species specificity, long-term continuity, universality, autonomy and life. It thus corresponds most perfectly to the conditions for the biological entity that really survives the battle for life.
Uvod
Eden največjih problemov sodobne teoretične biologije je problem osnovne bitnosti, ki si s svojim zmagovanjem v boju za obstanek zagotavlja kontinuiteto. To
vprašanje bolj ali manj močno vznemirja biologe od Darvvina naprej (Lloyd, 1992). Bitnosti, ki ostaja, medtem ko druge minevajo, načeloma pripisujemo večjo težo in večji pomen, kol pa tistim bolj minljivim. V biologiji je praksa pokazala, da taki bitnosti priznavamo osrednje mesto, medtem ko so druge bitnosti v njeni "službi", nekakšni nemočni služabniki, ki prej ali slej zastarijo in jih je treba nadomestiti z novimi, svežimi. boljšimi. Bitnost, ki ji biologi priznavajo osrednje mesto, deluje kot osnovno izhodišče pojmovanja živega oziroma biološke paradigme. Če je ta bitnost naprimer gen. potem je biologija, zgrajena na njeni podlagi, gcnocenlrična (genetski redukcio-nizem). Če je taka bitnost kompleksno živo stanje, potem gre za strukturalistično biologijo. Pomembnost središčne biološke bitnosti je v tem, da ji pripisujemo vzročnostne moči za oblikovanje življenja in vseh ostalih spremljajočih bitnosti. Pripadniki Daw-kinsove gcnocentrične paradigme so naprimer prepričani, da o vseh glavnih potezah organizmov in tudi njihovih odnosov odločajo tako imenovani sebični geni. Za struk-luraliste pa je sestava genov le sopotnica ustreznega živega stanja.
Laiku sc bo lahko zdelo vprašanje osnovne bitnosti povsem odveč, češ pa saj je jasno, tla se organizmi borijo za svoj obstanek. Osnovna in vsem ljudem povsem razvidna biološka bitnost bi bili torej preprosto organizmi. Po modernem neodarvinizmu sc prav ti borijo za diferencialno preživetje oziroma reprodukcijo. Toda še vedno ni jasno, kdo preživi to borbo. Prav gotovo to nc bodo boreči se organizmi, ne glede na učinkovitost svoje borbe. Večinoma bodo prej ali slej umrli.1 Z drugimi besedami, borijo se za nekaj drugega, pa najsi bo to neki drugi organizem (potomec), lastni geni, ali karkoli drugega, kar se nanaša nanje v smislu kontinuitete. Kakršnakoli že jc osnovna bitnost borbe za obstanek, kontinuiteta mora bili njena poglavitna značilnost: hkrati mora bili lesno povezana s samim borečim se organizmom.
Z vidika klasične biologije je cilj borbe z.a obstanek pravzaprav organizmovo pokolenjc. Zmagovalna pokolenja so tedaj tisla z najvišjo sposobnostjo razmnoževanja. Toda vprašanje jc, ali je pokolenjc koherentna bitnost ali ne. Naslednja možnost osnovne biološke bitnosti jc gen: ta postavka jc dejansko bistvo Dawkinsovc teorije sebičnega gena (Dawkins 1976). To teorijo danes sprejema veliko biologov in medicinccv na ravni tako rekoč samoumevne paradigme, vendar obstajajo tu resni logični, semantični in cclo ontološki problemi. Ali je lahko sploh šc kaj poleg pokolenj in genov? Za bolj abstraktno razmišljujoče biologe in filozofe je to lahko informacija, ki sc širi iz generacije v generacijo. Pa to šc ni vse. Čc zapustimo področje neodarvinislične misli, sc lahko soočimo z drugačnimi bilnostmi, kot naprimer organicističnim živini stanjem (glej Goodwin, 1984,1985). To je sicer nekoliko nedefinirana bitnost, ki lahko obsega vse od viskozno elastične celične sredine do kvantnega polja, ki prežema materijo živih organizmov. Kakorkoli žc, osrednja biološka bitnost mora imeli naslednje lastnosti: kontinuiteto. avtonomnost, težnjo po lastnem preživetju, specifičnost ter univerzalnost r biosferi (Jerman. 1996).
Kontinuiteta je vsekakor prvi pogoj, saj vloge osrednje bitnosti ne more igrati nekaj, kar ni trajno; pogoj avtonomnosti sc nanaša na zahtevo, da je osrednja biološka bitnost nosilka vzročnih moči za življenje in da ima lastne zakonitosti. Nekaj, kar nima vzročnih moči in lastnih zakonitosti, je le epifenomen, podobno kol senca. Težnja po lastnem preživetju sc nanaša na zahtevo, da osrednja bitnost aktivno skrbi za svoje nadaljevanje; jc kombinacija prvega in drugega pogoja. Specifičnost pomeni, da ima bitnost
V primeru haklerij in mnogih prolislov lahko špekuliramo o pravi nesmrtnosti nekaterih organizmov do sedaj. Kasneje, lahko celo naslednji trenutek, pa /e lahko poginejo. Toda celo tako razmišljanje je precej svobodoljubno. Noben od organizmov, nastalih po delitvi, ni več islovelen s prednikom. Ob delitvah sc torej istovetnost izgublja, s tem pa ludi kontinuiteta enega in istega organizma
jasno določljivo istovetnost, podobno kot lahko človeku določimo istovetnost preko prstnih odtisov. Pogoj univerzalnosti pomeni dvoje: prvič zahtevo, da je kandidat za osrednjo vlogo v življenju navzoč r celotni biosferi, in drugič, da morajo bili tako navzoče tudi štiri prejšnje lastnosti. Linija pokolenja pri nespolnem razmnoževanju bi bila naprimer glede mnogih pogojev primeren kandidat, toda odsotna je pri vrstah s spolnim načinom razmnoževanja.
Osnovna bitnost živl jenja s klasičnega zornega kota
Relativno trajne bitnosti
Najprej se moramo osredotočiti na biološko vrsto, ki se vsaj na prvi pogled zdi najprimernejši kandidat za iskano bitnost. O njeni potencialni nesmrtnosti ni nikakršnega dvoma, vprašanje pa je, ali je borba za obstanek njenih individuov usmerjena k njenemu preživetju. Nedvomno sta boj za obstanek in selekcija - posledica borbe - zelo pomembna za preživetje vrste, saj bi brez nji ju prej ali slej degenerirala. Toda selekcija se v prvi vrsti nanaša prav na posameznike lastne vrste (govorimo o individualni selekciji) in sloni na tekmovanju med njimi. Pomemben delež organizmovc borbe za obstanek jc usmerjen proti ostalim članom iste vrste in torej v smeri njene redukcije. Vrsti torej težko pripišemo lastnost osrednje biološke bitnosti, vsaj čc jo gledamo s klasičnega zornega kota; po drugi strani pa vendarle ne moremo zanikali, da je slednja s prvo tesno povezana.
O organizmih smo že veliko povedali; jasno je, tla ne morejo predstavljali iskane bitnosti, ker nimajo kontinuitete. Pomembno pa jc poudarili, tla so vendarle neposredni dejavniki v borbi za obsianek in s leni nosilci tistega načela, ki bistveno prispeva k ohranitvi iskane bitnosti. Osrednja biološka bitnost torej ni tesno povezana le z biološko vrsto, temveč ludi s samim organizmom.
Morda pa se iskana bitnost skriva v pokolenjih. ki jim je vsaj posredno namenjen boj za obstanek. Žal vsaj pri spolno razmnožujočih se vrstah pokolenja nimajo jasne islovetnosli, saj sc stalno mešajo nove in nove linije, saj križanje načeloma ne poteka v najožjem sorodstvu. Drugače jc z ncspolno razmnožujočimi se organizmi, kjer ni mešanja in lahkt) povlečemo jasno nit med starši in potomci. Tu se nam prvič ponuja primerna bitnost, toda žal ni univerzalna, ker manjka - zaradi prej omenjenih težav z istovetnostjo - pri spolno razmnožujočih se vrstah.
Tako nam ostane le šc cn kandidat, namreč gen. Po že omenjeni Dawkinsovi teoriji so geni skrajni samorcproducirajoči se delci in so potomci prvih, v pramorju svobodno razmnožujočih se molekul - replikatorjev. Prav geni so bitnosli. ki kontinuirano prehajajo od staršev na potomce. Posamezni organizmi so po tej teoriji pravzaprav le primerno okolje, nekakšna začasna vozila pravih vzvodov življenja - genov. Ztli se. tla bi lahko geni dejansko igrali vlogo osrednje biološke bitnosti, saj je zmaga v borbi za obstanek pravzaprav namenjena njihovemu nadaljevanju - in lo vlogo v moderni biološki paradigmi tudi v veliki meri imajo. Geni so preveč rafinirani. da bi bili neposredno udeleženi v borbi za obstanek, to "delo" prepuščajo svojim suženjskim vozilom. Prav teorija sebičnega gena jc odličen dokaz, kako igra bitnost, ki dejansko zmaguje v borbi za obstanek, (v smislu nadaljevanja) osrednjo vlogo v teoriji življenja. V Dawkinsovi teoriji so geni tako učinkujoči kot formalni vzrok v aristolclovskem smislu. Vse preostalo v organizmih jc tu le še materialni vzrok.2
Delovanje tega načela lahko vidimo v moderni medicini, biotehnologiji, biologiji ipd., kjer sc skušajo vsi pojavi v končni lazi /reducirali na gene. V medicini so naprimer /elo pomirjeni, ko odkrijejo, kateri gen je povzročitelj te ali one bolezni. Povsem molekularne vzroke iščejo celo /a duševne bolezni.
Toda ta na videz popolna slika ima tudi svoje pomanjkljivosti. Prvič ni povsem jasno, kaj je gen. Geni namreč lahko predstavljajo funkcionalno zelo različne odseke na DNA; tako naprimer ločimo regulacijske, strukturne in segregacijske gene. Pri evka-riontih (organizmih z jedrom) so geni pogosto prekinjeni z introni in sledn ji imajo lahko različne načine svojega izstriženja, kar pomeni, da lahko enak DNA zapis predstavlja več po funckiji različnih genov (Li & Graur, 1991. str. 159). Podobno sc dogaja pri pre-knvajočih se genih, ki vsaj deloma obsegajo isto zaporedje DNA. Dejstvo, da je včasih težko identificirati gen glede na določeno zaporedje DNA, je vsaj implicitno v zavesti mnogih genetikov, ki gene raje imenujejo (in s tem poistovetijo) po njihovi funkciji. Toda tu je problem, da je funkcija lahko lc potencialna. Naprimer gen za rdečo barvo cvctov je lahko povsem ncizražen v zelenih listih in koreninah, kar gen zopet izmika jasni opredelitvi (glej tudi Štcrn & Jerman, 1994). In šc več. Gen sploh ni neka trdna bitnost; nenehno se spreminja, saj je podvržen različnim tipom mutacij. Lahko ga spremeni transpozicija (pri čemer tudi zamenja mesto na kromosomu), rckombinacija ali genska zamenjava. Njegova kontinuiteta je torej omejena, njihovo spreminjanje povzema koncept molekularne ure, to je enakomernega spreminjanja zaporedij DNA. Po novejših spoznanjih znanosti o molekularni evoluciji morda sploh ni najmanjša enota evolucije, saj ima veliko genov manjše podenole, imenovane moduli, ki sc izražajo predvsem kot eksoni. Toda ludi slednji niso primerni kandidati za našo osrednjo biološko bitnost; so le deli genov in mimo slednjih nimajo nobene funkcije, poleg tega pa so ludi oni podrejeni zobu časa.
Drug sklop problemov glede gena jc. da niso zares neodvisne bitnosti, pa če jih vzamemo posamično ali kol kolektiv (genom). Brez ustrezne celične vsebine niso sposobni zgraditi svojega "vozila" - organizma. Vzeti samostojno, zunaj celic oziroma organizmov, so geni mrtve bitnosti, podobno kot kristali ali organske molekule. Geni, pojmovani kot zaporedja DNA, torej ne morejo predstavljati naše iskane bitnosti, saj bi v tem primeru morali biti avtonomno živi. Teorija sebičnega gena ima lahko še vedno neko vrednost za razumevanje molekularnih vidikov evolucije, toda v bistvu je površna in omejena. Vsaka globlja teorija sebičnega gena bi morala upoštevati lesno soodvisnost med geni in preostalo vsebino celice.3
Informacija kot alternativa materiji
Če zapustimo področje molekul in se nekoliko dvignemo na abstraktno raven, potem postane ena prvih kandidatk za osrednjo biološko bitnost kar genetska informacija. Informacija je torej v materialnem smislu nedoločena (abstraktna) bitnost z. zmožnostjo preureditve nekaterih osnovnih elementov (kot naprimer nukleotidov, aminokislin). Genetska informacija torej ni omejena na gene, temveč biva v celični celovitosti -šele tu se namreč lahko izrazi. In dejansko celotna informacija za izoblikovanje organizma prebiva v vsaki cclici s celotnim naborom genov. Na prvi pogled je torej genetska informacija res primerna kandidatka. Problem pri genetski informaciji pa so ontološki. V prvi vrsti se ti problemi nanašajo na žc omenjeno abstraktnost. Informacija ni konkretna stvar v materialnem smislu; lahko je povsod ali nikjer. Ne moremo cclo reči, da imamo dva kosa iste informacije (kvečjemu dva nosilca iste informacije). Dva enaka gena imata isto informacijo v istem okolju - v drugem okolju pa lahko različno. Informacija jc po ontološkem statusu tako podobna pojmom; pojem stola vključuje vse stole v kozmosu. In šc več, vključuje cclo vse pretekle in prihodnje stole. Pri informaciji ravno tako lahko ugotovimo, da sc informacija gena A za protein a nanaša na vse proteine Ot v
Seveda pa ostane veliko vprašanje, če je to potem šc teorija sebičnega gena.
kozmosu in času. Čc smo nominalistično ustrojeni - in znanost se je v glavnem izoblikovala prav z zmago nominalizma nad realizmom, potem nam je skoraj nemogoče privzeti platoničnc bitnosti kot realne, kar naj bi osrednja biološka bitnost vsekakor bila.
Drugi problem, povezan s prvim, je v dejstvu, da informacija praktično nikoli ni nekaj aktualnega, temveč jc vedno potencialna bitnost. Ko naprimer trdimo, da ima neki gen informacijo za izgradnjo tega ali onega encima, je to potencial za izgradnjo in ne dejanska izgradnja. Dejanski proces izgradnje je le uresničitev, manifestacija oziroma izvršitev te informacije, a nc sama informacija. Ontologija potencialnih bitnosti je problematična tema in je begala že mnoge filozofe (Quine, 1963; Lycan. 1979). Podobno kot pri problemih abstraktnih bitnosti tudi tu ni povsem jasno, ali potenciali obstajajo mimo našega uma. V splošnem obstajajo štiri filozofska stališča do ontološkega statusa potencialov: a) obstajajo le v jeziku (nominalistični odnos), b) so v našem umu (konceptualisti), c) so v božjem umu (konceptualni realisti) in d) so resnični (realisti) (glej Chisholm. 1979; Rescher." 1979).
Taka in tem podobna stališča močno kažejo, da so različne filozofske misli preteklosti in sedanjosti povsem obšle biologijo. V biologiji je namreč jasno, da drevesa običajno izhajajo iz semen, pri čemer so zadnja potenciali za prva. V biologiji torej potenciali ne predstavljajo nujno nekaj meglenega in nedoločnega; seme je tako resnično kot drevo in prav v taki meri jc resnično kot potencial. Vsaj pri obravnavanju življenja bi morali opustiti konvcncionalne poti filozofskega razmišljanja, pa najsi gre za monizem ali dualizem, matcrializcm ali idealizem. Oblikovati bi morali posebno biološko ontologijo - morda bi jo imenovali bioontologija. Slednja bi morala biti prilagojena naravi življenja: njeni dinamiki, bitnostim in evoluciji. To dejansko ni nekaj novega; vsi biologi bolj ali manj implicitno že sedaj razmišljajo v bioontoloških terminih. Ne vidijo problema z obstojem bioloških potencialov; zanje je naprimer genetska informacija hkrati povsem potencialna in povsem realna: in hkrati jo vidijo kot abstraktno in zopet kot povsem realno. Z vidika ustaljene filozofije in ontologije je to lahko videti kol neko primitivno stanje, toda čc življenje zahteva sebi prilagojeno filozofsko obravnavanje, lahko pojmovanja biologov sprejmemo kot primitivno stopnjo predlagane bioontologije oziroma še širše - biofilozofije. Lahko zaključimo, da je informacija - in torej tudi genetska informacija - resnična bitnost, toda biološko resnična. V drugih filozofskih pogledih je njena ontološka nrav lahko še vedno predmet ostrih debat.
Tret ji problem v zvezi z informacijo je njena logosi. Informacija velja, vsaj po njeni normalni tehnični definiciji, za nespremenljivo bilnost - njena morebitna sprememba je tu videli kvečjemu kot napaka. Tak pogled temelji na abstraktnem pojmovanju informacije. Vsaka mala sprememba informacije pomeni vzpostavitev nove informacije. Informacija torej ne pozna evolucije v smislu kontinuirane spremembe, jc torej diskontinuirana bitnost. Za našo obravnavo to pomeni, da jo lahko pozabimo kot kandidatko za osrednjo biološko bitnost, ali pa jo redefiniramo v skladu z. dinamično naravo življenja. Gledano s slednjega zornega kota, informacija ni le abstraktna bitnost, temveč je še veliko več. Je celota potencialov - bližnjih in bolj oddaljenih - za neko spremembo oziroma prestrukturiranje. Informacijo kol potenco pojmujemo v tej biološki varianti kol povsem realno ali aktualno fazo nekega procesa, ki pelje (ali vsaj lahko pelje) proti neki kasnejši fazi. Gen kot struktura še ni genetska informacija, če ni vpet v pretanjen kompleks celičnih procesov. Šele ta nenehni lok snovi, elektronov ter nihanje ustreznih celičnih in molekularnih elektromagnetnih polj omogoča izražanje genetskega zapisa - aktualizacijo njegove informacije oziroma konkretno prestrukturiranje snovi. Pa tudi to se zgodi šele takrat, ko sc celični življenjski proces na ustrezen način dotakne molekularnega gena in do neke mere spremeni njegovo strukturo (razprtje dvojne vijačnice). Tako pojmovanje informacije je izrazito dinamično, v skladu z Whitchcadovim (Leclcrc. 1958), in zahteva
temeljil zasuk v našem običajnem, shemalskem razmišljanju. V tem klasičnem okviru smo namreč nagnjeni k temu. da v ospredje postavljamo relativno statične strukture -gibanje pa je sekundarno, se razvije kot odnos med sicer statičnimi strukturami. Toda dinamično pojmovanje genetske informacije zahteva kopernikanski preobrat; zahteva, da pojmujemo proces, gibanje, lok, kot primarno bitnost; kol nekaj, kar obstaja samo po sebi in na sebi; kot nekaj, kar ne potrebuje nič statičnega kot podlago z.a svoj obstoj. Tak preobrat v mišljenju, ki ga zahteva realna narava življenja, bi za svoje popolno razumevanje zahteval najbrž, zelo obsežno knjigo s posebno teorijo procesov ali tokov, ki si je tu ne moremo privoščiti (več o tem glej Jerman & Štcrn, 1996).
V skladu s tem pogledom informacija za protein Ot, katere nosilec je molekularni gen A, ni lc informacija za produkcijo proleina a.4 temveč tudi za podvojitev gena A in za vse bližnje in bol j oddal jene mutirane oblike lako gena A kol proteina Ot. Informacija slehernega gena je ledaj tesno povezana s svojimi mutiranimi oblikami. Lahko si jo predočimo kot oblak, ki nima nikjer povsem jasno začrtanega roba, v njegovem središču pa so potenciali za produkcijo Ot in reprodukcijo A. Bolj ko jc potencial odmaknjen od središča oblaka, manjša je verjetnost za njegovo uresničitev. Realizacija takega bolj oddaljenega potenciala pomeni v normalnem biološkem jeziku genetike mutacijo ali rckombinacijo.
Gledano z. vidika materialne (fizikalne) stvarnosti je informacija podobna, čeprav ne nujno identična valovni funkciji v kvantni mehaniki. Tako dinamično (biološko) pojmovanje informacije povezuje kvantno mehaniko in biologijo, seveda na povsem teoretsko-filozofski ravni.'1 Po drugi strani pa dinamičen pojem genetske informacije kot neke vrste verjetnostno polje (oblak) izpolnjuje vse formalne pogoje, da poslane naša iskana bitnost. Morda nima povsem jasne ontologije, vsaj s tradicionalnega filozofskega stališča, toda vseeno je povsem resnična po svojih učinkih. Z dinamičnim pojmovanjem genetske informacije kot realne biološke bilnosti smo tako končno dobili kontinuirano bitnost, ki lahko vsaj v načelu bije bilko z.a obstanek ter pri tem doživi poraz ali obstane. Ce obstane, tedaj ostane ista. čeprav sc spremeni, podobno kot ostane neka vrsta isla, čeprav se zaradi nujnega prilagajanja okoliščinam nenehno spreminja.
Polje kot temelj življenja
Uveljavljena biologija na organizme nc gleda kol na polja, temveč kot na bolj ali manj materialno kompaktne avtonomne (individualizirane) strukture. S takim pogledom na organizme bi bilo težko uskladiti koncept dinamične informacije. Toda uveljavljena, predvsem na molekularnih interakcijah utemeljena biologija ni edina; poleg nje sc živahno razvija sicer manj znana struktura!islična biologija, ki pojmuje organizme predvsem kot polja (glej Frankcl, 1982; Goodwin, 1984). V njenih razmišljanjih je več namigov o fizikalni realnosti organizmičnih polj, toda nc glede na še nc povsem razčiščeno fizikalno osnovo morajo biti ta polja sposobna oblikovali organizme, morajo bili morfogenetska polja. Po strukturalističnem pogledu mora imeli morfogenelsko polje kodo z.a oblikovanje organizmov, medtem ko so geni pri tem lc potreben a nc zadosten pogoj. Geni torej niso več osrednja biološka bitnost, temveč imajo podoben status kot znolrajcelični prote-mi. maščobe, organcli ipd. Morfogenelsko polje zaobjema vse to in samo skozi to celovitost zagotavlja vsklajen razvoj organizmovega razvoja (ontogeneze). Prav la celovitost in avtonomnost omogočala morfogcnclskemu polju, da deluje kot kontinuirana bilnosi. ki
Toje /a reslrukluriranje prosi o plavajočih aktiviranih aminokislin v prolein Ot.
V moderni biologiji oziroma bioliziki namreč obstajajo tudi struje, ki biologijo in kvantno mehaniko povezujejo tudi povsem konkretno; tedaj govorimo tudi o kvantni biologiji.
sc bori za življenje in reprodukcijo. V reprodukciji lahko polje doživi določene transformacije, loda vseeno se prenaša z generacije na generacijo. Polje ima vse potrebne informacije z.a organizacijo in vodenje življenjskega procesa v vsakem novem organizmu. Gledano z zornega kota informacije, polje ustreza našemu prej razvitemu pojmu dinamičnega informacijskega oblaka. Toda v resnici jc več od posamezne genetske informacije, saj ima za razliko od nje celotno genetsko informacijo za razvoj novega organizma. od biokemijskih in anatomsko morfoloških do vedenjskih posebnosti. In vse to lahko obstaja že v eni sami cclici.
Po do seda j povedanem jc težko presoditi, ali je morfogenetsko pol je le neka neovi-talistična ideja brez prave empirične podlage ali je dejansko nekaj substančnega. No. že nekaj časa v moderni biofiziki obstajajo tako teoretični modeli kot tudi posredni in neposredni emirični dokazi za obstoj neke vrste polja, ki bi lahko ustrezalo morfogenetskemu polju strukturalislov. To polje je po svoji naravi elektromagnetno in koherentno na širšem diapazonu valovnih dolžin. Teoretično je bilo to polje napovedano od Hu berta Frohlicha že v sedemdesetih letih (Frohlich, 1975. 1988). V sistemu, kjer membransko električno polje dosega osupljivo vrednost 107V/m. se po teoretičnih izračunih izoblikujejo koherentne oscilacije s frekvenco med 1011 in 10l2Hz in vzpostavljajo poseben nadmole-kularni red. Tako polje trenutno povezuje celotno celico in tudi širša območja od nje. To. od Frohlicha predpostavljeno polje jc nato obdelala še skupina iz Milana in je ugotovila, da kaže značilnosti kvantne koherence (Giudice in ostali. 1984. 1988). Poleg teh čisto teoretičnih predvidevanj, so drugi raziskovalci polje ludi poskušali empirično dokazati. Tako sta Pollock in Polil opazila oscilatorno polje okoli živih celic, pa čeprav pri nižjih frekvencah od napovedanih (4.2-9 Mhz: Pohl. 1980; Pollock. Pohl. 1988). Drugo, že precej raziskano področje se nanaša na raziskave tako imenovane ullrašibkc biolumini-scence. Rezultati teh raziskav kažejo, da so sicer redki iz organizmov izsevani fotoni pretežno enakomerno razporejeni po širokem pasu frekvenc od IR do UV (Popp. 1981, 1984: Popp in ostali. 1992). Svetloba je ultrašibka. ko jo skušamo detektirati s skrajno senzitivnimi fotopomnoževalkami, toda znanstveniki domnevajo, da jc zelo močna znotraj celic, ker je le malo uide na prosto. Ugotovili so. da je lesno povezana s fiziološkimi procesi, velika je tudi razlika med emisijo svetlobe pri normalnih in rakavih oziroma pri normalnih in zastrupljenih celicah. Svetloba naj bi bila koherentna (kot laser) pri vseh valovnih dolžinah; s tem naj bi omogočala daljnosežne korelacijc med molekulskimi procesi znotraj organizmov.
Vse te teoretične in empirične raziskave kažejo, da urejenost življenja ne temelji na neredu Brovvnovega gibanja neodvisnih molekul temveč koherentni red hioelektro-magnetnega polja (Vitiello, 1992). Tak koherenten red so odkrili tudi na področju vidne zaznave v izjemni hitrosti transformacije absorbiranega fotona v živčni impulz in na področju mišične skrčitve (Ho, 1989, 1993 str. 6-7). V obeh procesih je njihovo hitrost težko razložiti z relativno počasnim in nekoordiniranim Brownovim gibanjem vpletenih molekul, temveč skozi neposredni resonančni prenos energije, ki poteka skoraj brez izgub. Koncept koherentnega polja z naravo kvantne koherence ima daljnosežne posledice za razumevanje življenja in živih bitnosti.
Poljska narava organizmov in kontinuiteta življenja
Glede na raziskave in teoretične razmisleke, organizmi temelječi na koherentnih poljih, niso le špekulacije romantičnih organicistov. temveč so empirično dokazljiva resničnost, ki zahteva obsežno redefinicijo življenja in biologije tako s filozofskega kol s teoretičnega in znanstveno-melodološkega vidika. Ko se naprimer deli enoceličar, nastaneta v materialnem smislu dve cclici oziroma dva organizma, toda polje ostane
enako, saj oblikuje dva enaka organizma iste vrste. Podobno kol vsako elektromagnetno ali gravitacijsko polje, se tudi morfogenetsko polje potencialno širi v neskončnost; v organizmih iste vrste tako lahko gledamo njegove lokalne zgoščine.
Ker ima bioelcktromagenlno polje značilnosti kvantne koherence (glej Ho, 1993), to pomeni, da jc notranje usklajeno in povezano v zelo visoki meri. V njem zadobi biološko pojmovana informacija kot verjetnostno polje tudi svojo ontološko osnovo. Koherentno bioelektromagentno polje jc informativno (ima značaj informacije), saj je sposobno oblikovati oziroma dinamično strukturirati organizme v času in prostoru. Seveda jc potrebna tudi ustrezna materija, kot naprimer aminokisline, sladkorji, nukleotidi, toda vse to ima le status aristotelovskega materialnega vzroka. Energija, ki jo organizmi jemljejo okolju preko dihanja in hranjenja, je ravno tako potrebna in deluje predvsem v smislu učinkujočega vzroka. Morfogenetsko polje pa povezuje različne materialne komponente organizma v življenja zmožno celoto - v njem lahko tako gledamo formalni vzrok organizmov oziroma življenja.
To polje se v resnici ne loči v dve ali več povsem neodvisnih bitnosti ob delitvi organizma oziroma ob ločitvi potomcev od staršev. Skozi reprodukcijo ostane enako po specifičnosti in postane hkrati močnejše, če naraste število posameznikov iste vrste. Tako izpolni vse pogoje kontinuirane bitnosti. ki je zmožna samoreprodukcijc in borbe za obstanek, torej osrednje biološke bitnosti. Polje ima tudi vrstno specifičnost in je tako v harmoniji s postavko, da mora kontinuirana bitnost, ki se izraža skozi borbo za obstanek, tudi vzpostavljati biološko vrsto.
Povzetek in zakl juček
Skoraj nemogoče jc povsem zadovoljivo definirati univerzalno osrednjo biološko bitnost, ki se bori za svojo kontinuiteto, v okviru sodobne uveljavljene mehanistične biologije. Stvar bi bila relativno lahko določljiva pri nespolno razmnožujočih sc vrstah, kjer bi bil to kar klon oziroma pokolenjc, toda to nc bi bilo univerzalno, saj pri spolno razmnožujočih se vrstah pokolenjc nima jasno določljive istovetnosti. Organizmi, ki se zaradi očitne dejavnosti v smeri borbe za preživetje ponujajo kar sami, so žal preveč efemer-ni, njihovo uspešno borbo z.a obstanek vedno požanjc naslednji rod organizmov - sami prej ali slej umrejo. Tako so lahko lc bolj ali manj začasni nosilci neke globlje (manj neposredno razvidne) bitnosti, ki jc dejanska kontinuirana zmagovalka borbe za obstanek. Ali to pomeni, da so organizmi manipuliranj, zgolj nemočno orodje neke obskurne entitete? Mislim, da ne. Predvsem verjetno niso tako osrednji za proccs življenja, kot smo jih navajeni pojmovati. Nanje lahko gledamo kot na začasne in ločene oblike (dinamične strukture) bolj osnovnih bitnosti.6 Z vidika dveh najpomembnejših zasnov modeme biologije (mehanistične in organicistične) lahko izbiramo med genom oziroma gensko informacijo ali neko bolj holistično bitnostjo, kot naprimer živim stanjem ali morfogenetskim poljem. Gen jc z marsikaterega zornega kota primeren kandidat z.a vlogo osrednje biološke bitnosti in to vlogo v moderni rcdukcionistični biologiji tudi dejansko igra. Ima pa ta pogled določene pomanjkljivosti, saj gen kot materialni dclcc nima prave kontinuitete, genska informacija (kot bolj abstraktni nadomestek za gen) pa šc nima splošno sprejete biološke definicije, po kateri bi lahko bila zelo primerna osrednja biološka bitnost. Največji miselni preskok bi bilo potrebno tu narediti v smeri dinamičnega pojmovanja informacije.
Če pa se omejimo na cmergentističnc (organicistične) tokove v sodobni biologiji, potem imamo opraviti s teoretično predpostavljenim in na nekaterih področjih tudi
To jc ludi sporočilo Dawkinsove teori je sebičnega gena.
empirično dokazanim endogenim elektromagnetnim poljem organizmov, ki izkazuje klasično in kvantno koherenco. To polje ima vse potrebne značilnosti za vlogo osrednje biološke bitnosti. namreč kontinuiteto, univerzalnost, specifičnost in avtonomnost. Ne deluje toliko kot aristotelovski učinkujoči temveč kol veliko bolj kompleksen in rafiniran formalni vzrok življenja. Morebitni premik našega pojmovanja življenja iz molekularnega redukcionizma v moderni emergentizem bo tako nedvomno vzpostavil tudi novo osrednjo biološko bitnost, ki bo po vsej verjetnosti zelo različna od gena in njegove informacije, na katera prisega velika večina sodobnih biologov.
BIBLIOGRAFIJA
Chisholm R. M. 1979, The ontology of the possible, The possible antl the actual, Cornell University Press
Ithaca, London str. 1X0-1X7. Dawkins R. 1976, The selfish gene.. Oxford University Press, Oxford. Frankel J. 19X2, Global patterning in single cells, J. Thcor. Biol.: 99: I 19-134.
Frohlich H. 1975, The extraordinary dielectric properties of biological materials and the action of enzymes,
Proc.Natl, Acad.Sci. 72: str. 4211-4215. Frohlich H. I9XX, Theoretical physics and biology, in Biological Coherence and Response to External
Stimuli, Springer Verlag, Berlin, str. 1-24. Giudice E. Del., Doglia A., Milani M. 19X4 Order and structures in living systems, Nonlinear
Electrodynamics in Biological Systems, Plenum Publ. Corp., sir. 477-4X7. Giudice E. Del., Doglia A., Milani M., Viliello G. I9XX, Structures, correlations and electromagnetic interactions in living matter. Biological Coherence and Response to External Stimuli, Springer Verlag, Berlin, str. 49-64.
Goodwin B. C. 19X4. A relationla or field theory of reproduction and its evolutionary implications, in
Beyond Neo-Darwinism. str. 219-241. Academic Press, London. Goodwin B. C. 19X5, Developing organisms as self-organising fields, in Mathematical essays on growth and
the emergence of form, str. 1X5-200, The University of Alberta Press. Ho M. W. 1993, The Rainbow and the Worm, World Scientific, Singapore.
Ho M-W, 19X9, Coherent excitations and the physical foundation of life, Epigenetic and Evolutionary order,
Edinburgh University Press, Edinburgh. Jerman I., Stern A. 1996, Gen v valovih. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana Lecletc J , I95X. Whitehead's Metaphysics, George Allen & Unwin Ltd., London. 96. Li W. H., Graur D. 1991, Fundamelnals of molecular evolution, Sinauer Associates, inc.. Sunderland, Massachusetts.
Lloyd E.A, 1992, Unit of selection, v: Keywords in evolutionary biology (ur.: Keller EF, Lloyd EA),
Harward Univ. Press, Cambridge, 334-40. Lycan W. 1979, The trouble with possible worlds, The possible and the actual, Cornell University Press
Ithaca, London str. 274-316. Pohl H. A. 19X0, Oscillating fields about growing cells, Intcrnat.J.Quantum Chem.: Quantum Biology Symposium, 7:411 -431.
Pollock J. K., Pohl D. G. I9XX, Emission of Radiation of Active Cells, Biological Coherence and Response
lo External Stimuli, Springer Verlag, Berlin, str. 139-147. Popp F. A. ct all 19X1, Emission of Visible and Ultraviolet Radiation by Active Biological Systems,
Collective Phenomena 3: sir. 1X7-214. Popp F. A. el all 19X4, Biophoton Emission: New Evidence for Coherence and DNA as a Source, Cell Biophysics 6: sir. 33-52.
Popp F. A., Li K. H., Gu Q. 1992, Rccenl advances in Biophoton Research and its applications, (Editors),
World Scientific, Singapore. Quinc V. W. 1963, From a logical point of view, Harper and Row, New York, str.2-5. Rcscher N. 1979, The ontology of the possible, Cornell University Press Ithaca, London str. 166-XI. Štej n A., Jerman I. 1994, New Concepts of the gene, Anthropos 4-6. sir. IXX-213. Viticllo G. 1992, Coherence and electromagnetic fields in living mailer, Nanobiology: I (2) str. 221-X.
O učenčevem razvoju samoizobraževalne kulture
v družboslovju
ALOJZIJA ZIDAN
POVZETEK
Spreminjanje družbenih razmer zahteva pridobivanje novega znanja. Avtorica meni, da je spoznavanje družboslovnih vsebin z.a učenca smiselno le, če ga te spodbudijo k samoiz.obraž.evanju. ki se kaže predvsem v stalnem spreminjanju periodičnega tiska in drugih množičnih občil ter knjižnih novosti na tem področju. Prav tako meni. da morajo učitelji družboslovja nameniti večjo pozornost samo-iz.ohraž.evalni didaktiz.aciji. Učitelji družboslovja bi morali postati akcijski raziskovalci.
ABSTRACT
ON THE STUDENTS DEVELOPMENT OF A CULTURE OF SELF-EDUCATION IN THE SOCIAL SCIENCES
The changing social environment dictates acquisition of new knowledge. The author believes that familiarizing a student with the subject - matter in social sciences makes sense only if it stimulates the student to start educating himself independently. which means starting to keep up with periodicals, new book issues and other mass media related to this field. Social science teachers should become actionaresearchers.
Uvod
Takoj v uvodu izpostavimo, zakaj sc jc aktualno lotevati obravnave tematike: razvoj učenčeve samoizobraževalne kulture v družboslovju. Le-to lahko še natančneje opredelimo kot govor o razvoju učenčevega samoizobraževanja v (srednješolskem) družboslovju. Smiselnost obravnave takšne tematike pogojuje več pomembnih vzročnih dejavnikov. Izpostavimo nekatere izmed njih. Tiste, ki so morebiti najbolj bistveni.
Samoizobraževanje predstavlja sestavino človekovega ustvarjalnega spopolnjc-vanja njegove unikatne osebnosti. Po tej prvini človek mora, še bolj pa bo moral v bodoče posegati zaradi silovitega spreminjanja družbenih razmer. Prav (tudi) spreminjanje družbenih razmer nenehno zahteva od človeka pridobivanje novih spoznanj. Prav (tudi) nenehno spreminjanje družbenih razmer zahteva od človeka, da se ta zna le-lem učinkovito prilagajati. Značilnost izobražcvalno-edukativnih družboslovnih vsebin (ludi) jc, da sc le-te izredno hitro spreminjajo. Le-tc so vscbovalkc izrednega življenjskega dinamizma (Židan 1993, 34).
Nekatere družboslovne vsebine so (seveda zgolj relativno) bolj konstantnega, trajnejšega značaja. Poimenujmo jih kar strateške. Zopet druge so bolj fluidnega, spremenljivega značaja. To so družboslovne vsebine, ki jih proizvaja tekoče družbeno življenje. Spoznavanje lako strateških kol fluidnih družboslovnih vsebin je za učeči se subjekt smiselno le, če ga le-te ludi navajajo k samoizobraževanju. Oziroma če le-le tudi prispevajo k razvoju njegove samoizobraževalne pluralne kulture.
Učitelj družboslovja mora navajati učenca na samoizobraževanjc. V učcnca mora vsajati temelj, četudi institucionalni, samoizohraževanja. Po institucionalno vsajenem samoizobraževalnem temelju bo v učencu lahko tudi zaživelo njegovo dejansko, resnično potekajoče samoizobraževanjc. Oziroma učenčevo povsem samostojno samoizobraževanjc. Samoizobraževanjc, ki bo učencu omogočalo še globje, nadaljnje, bolj poglobljeno razumevanje družboslovnih tematik.
Samoizobraževanjc lahko še krepi učenčevo občutljivost za zaznavanje ter ocenjevanje družbenih problemov zakonitosti, procesov.
Povejmo, da danes posvečajo ludi izobraževalno-edukativni sistemi samoizobraževanju učeče se osebe zelo veliko pozornosti. Njihovo zapovcdovalno reklo "Vse manj predavati ter vse več samoizobraževati" postaja pri izvajanju pedagoškega procesa vse bolj aktualno. Omenjeno reklo bodo tudi morale vse bolj uresničevati naše specialne didaktike. Šc posebej družboslovna. Tudi la mora (bo v prihodnje morala) vse bolj nakazovati konkretno možne uporabne poti za uresničevanje rekla: "Predavali zgolj toliko, da sc z. njim lahko učeča sc oseba samoizobražuje!"
Izpostavimo, o čem bo govor v pričujočem prispevku. O tem. zakaj vse samoizobraževati učcnca v (srednješolskem) družboslovju.
Nekaj besed pa bomo tudi namenili didaktizaciji tega nadvse pomembnega ter izrazito aktualnega vprašanja.
2. Zakaj vse samoizobraževati učenca v družboslovju?
Odgovor na zastavljeno vprašanje je lahko ivorjen iz. več ulemeljitvenih segmentov. Med njimi jc zelo pomemben tisti, ki ga kar poimenujmo kol nujno uresničevanje zahteve: navajanje učcnca na stalno spremljanje vsakodnevnega tiska. Vsakodnevni tisk jc zlasti vsebovalec ("prinašalec") učencu fluidnih, tekočih družboslovnih informacij. Takšne pluralne informacije mora učenec neprestano spremljati, osmišljati, vrednotili. Takšne informacije imajo lahko zelo različno vplivno moč na razvoj učenčeve osebnosti. Le institucionalno navajanje učenca na slalno spremljanje vsakodnevnega tiska bo v njem razvilo potrebo po njenem stalnem življenjskem zadovoljevanju. Kajti lc v dejanskem želenem ter uresničevanem samoizobraževanju lahko dobijo šolska družboslovna znanja svojo resnično življenjsko moč.
Oziroma le tedaj se lahko preobrazi institucionalno vodeno samoizobraževanjc na družboslovnem področju v novo. višjo kvaliteto. V kvaliteto, (po)imcnovano življenjsko uresničevano, avtentično, resnično želeno družboslovno samoizobraževanjc.
Pravkar opozorjenemu segmentu je smiselno pridali ludi segment, ki ga poimenujmo kot: samoizobraževanjc učenca za vsakodnevno spremljanje množičnih medijev. Danes jc moč pluralne medijske vzgoje zelo velika. Seveda sc zastavlja vprašanje, kakšna jc njena kvalilela. Namreč, družboslovne, pluralne medijske vsebine, ki jih vsakodnevno tudi nudijo učencu številni mediji, niso vselej kakovostne. Za prodor do spoznanja kakovosti jc potreben učenčev samoizobraževalni napor.
V kompleksnem pedagoškem procesu (srednješolskih) družboslovnih predmetnih področij jc potrebno učenca usposabljati z.a spoznavanje medijske kakovosti. Učenec mora spoznati lako možno manipulativno kol ustvarjalno moč množičnih medijev.
Skratka to, da množični mediji lahko ustvarjalno razvijajo njegovo osebnost ali pa z njo tudi manipulirajo.
Posredovane pluralne vsebine množičnih medijev lahko učenca zaradi svoje izrazite neusklajenosti tudi zbegajo.
V tem kontekstu opozorimo na že znano dejstvo, daje oče permanentnega izobraževanja Paul Lengrad. Seveda pa ne gre pozabiti tudi, da je že Komcnsky v 17. stoletju opozarjal, da se mora človek (tudi ženski spol) nenehno samoizobraževati skozi svoje cclotno življenje. Danes je uresničevanje zahteve Komenskega, (tudi) na področju družboslovja zaradi njegove izjemne dinamizacije, še kako aktualno.
Učenca je tudi potrebno samoizobraževati za stalno spremljanje družboslovnih revij, časopisov. Skratka za to, da bo ludi osvojil tovrstno samoizobražcvalno kulturo.
In tudi za to, da bo postal stalni obiskovalce družboslovnih čitalnic, obstoječih na posameznih institucijah.
Vse to so lc nekatere možne samoizobraževalnc poti, ki naj bi jih učcnec že začel spoznavati v pedagoškem procesu (srednješolskega) družboslovja. Spoznavati za to, da jih bo v svojem celotnem življenju lahko večkrat sam resnično prehodil. Prehoditi pa jih bo moral, če bo želel, da bo njegovo življenje postalo boljše, kakovostnejše. Seveda mora spoznavanje takšnih možnih samoizobraževalnih poti pri slehernem učencu potekati sistematično nadgrajcvalno.
Vsi opisani segmenti tvorijo celoto. Izrečeno pomeni, da spoznava sleherni učenec kot edinstveni individuum enostavne in zapletene dele tc samoizobraževalnc celote edinstveno. Zgolj njemu lastno. Prav spričo navedenega dejstva mora posvečati učitelj družboslovja izjemno pozornost tudi tako imenovani samoizobražcvalni didaktizaciji. Skratka temu, da si bo sleherni učenec, četudi v institucionalnem družboslovnem samoizobra-ževanju, razvijal svoj tako imenovani edinstveni samoizobražcvalni slog. V njem seveda lahko učitelj nenehno spoznava, kako sleherni učenec spoznava samega sebe, svojo osebnost. Kako ambiciozno oblikuje svoj odnos do nje. Kako si razvija njeno avtonomnost in sploh gradi svojo osebno, edinstveno življenjsko samoizobražcvalno filozofijo.
3. Didaktizacija uresničevanja kulture samoizohraževanja učečega se subjekta v družboslovju
Učiteljevo izvajanje tako imenovane družboslovne samoizobraževalnc didakti-zacije predstavlja zanj vselej zelo zahtevno, toda ustvarjalno opravilo. Spričo tega, ker je vsak učenec za institucionalno družboslovno samoizobraževanje drugače motiviran. Zanj ima drugačna, potrebna predznanja, interese, odnos, učni stil. kognitivni stil itd. In tudi spričo tega, ker "mladi v šoli čutijo, da se kosajo z veliko zunanjo silo. Šolski sistem in šola sta nekaj zunanjega, močnejšega od njih in njihovega domačega okolja. Zato imajo občutek, da se zahtevam šole lahko samo vdajo in jim po najboljših močeh sledijo. Strah pred neuspehom in strah pred avtoriteto lc občasno izpodrivajo ludi svetlejši trenutki" (Krajnc 1994, 22).
Vsak didaktični pristop, tudi samoizobražcvalni. mora biti profesionalen, ustvarjalen. In kot tak lahko za učitelja družboslovja predstavlja vselej izziv. Izziv, katerega jc vedno potrebno zadovoljevali individualizirano, prožno.
Na vprašanje, kateri konkretni didaktični pristopi lahko koristijo učitelju družboslovja za izvajanje tako imenovane samoizobraževalnc didaktizacijc, lahko odgovorimo. Prav vsi, ki jih sploh uporablja na svojem didaktičnem področju za izvajanje kompleksnega pedagoškega procesa. Vsak didaktični pristop jc in mora tudi biti v funkciji posameznikovega samoizobraževanja. Vsak samoizobražcvalni didaktični pri-
stop, njegova uporaba, je seveda situacijsko pogojen.
Učitelj družboslovja naj bo razredni in akcijski raziskovalec. V tem kontekstu jc šc kako aktualna misel didaktikov, ki sodijo, da so danes pomembni lc tisti didaktični pristopi, ki učencem omogočajo učno samostojnost, inovativnost, sodelovanje, osvajanje kulture, samoizobraževanja. Takšni didaktični pristopi pa so lahko po svoji naravi, če so seveda izvedeni resnično profesionalno, bolj ali manj kar vsi.
4. Sklep
V pričujočem prispevku opozarjamo na zelo velik pomen, ki ga ima danes v postindustrijski informacijski družbi razvoj učenčevega samoizobraževanja v (srednješolskem) družboslovju za celovit razvoj njegove osebnosti. Sleherno (srednješolsko) družboslovno izobraževanje tudi mora bili v funkciji razvoja učenčevega samoizobraževanja. Samo lako jc lahko resnično celovito.
(Tudi) Družboslovno samoizobraževanje mora biti antropocentrično. Torej usmerjeno k posamezniku, k njegovemu razvoju.
Le tisti učitelj družboslovja, ki se sam nenehno samoizobražuje. si pridobiva kakovostno samoizobražcvalno kulturo, tudi lahko kakovostno samoizobražuje svoje učence. In lc učenci, ki sc znajo (se bodo še posebej znali v bodoče) samoizobraževati, lahko samoizobražujejo tudi osebe, s katerimi stopajo v zapletene komunikacijske, interakcijske odnose.
Naj sklenem predstavljena razmišljanja z mislijo: "Vrsta znakov kaže na upadanje hierarhije v procesu izobraževanja: pri tem gre za spremembe v odnosih med glavnimi akterji znotraj izobraževalnih institucij in tudi za širjenje samoizobraževanja. Nekdanje povsem določno razločevanje nadrejene (aktivne) in podrejene (pasivne) vloge ter prevladovanje enosmernih komunikacij, značilnih za lako imenovano frontalno poučevanje. se umika in prepušča mesto vse večji raznovrstnosti bolj fleksibilnih oblik izobraževanja. v katerih jc bolj ali manj odpravljena takšna delitev na subjekt in objekt poučevanja. V sodobno zasnovanem šolanju odraslih sc fond predavateljskega pouka zmanjšuje, predavanja so v glavnem uvod v samostojno delo. veča se vloga svetovanja, medtem ko se usmerja udeležence na samostojno delo doma" (Mlinar 1994, 96).
Samoizobraževanje je moč. Je orodje za doseganje kvalitete. To moč pa morata nenehno čutiti tako učitelj kot učenec. Slednji jo mora posebej začutili, začutiti njen izredno velik pomen. Kako vse opisano dosegati, jc nenehno aktualna preučevalna naloga družboslovne specialne didaktike. Prav ta mora popularizirati življenjsko moč družboslovne stroke.
LITERATURA
Erčulj, J. 1996. Učeča sc organizacija - teorija in praksa. Vzgoja in izobraževanje, 5. str. 6-12. Gardner. H. 1995. Razsežnosti uma. Teorija o več inteligencah. Ljubljana: Tangram. Glitckel, H. 1992. Vom untcrricht. Bad Hcilbrunn/obb.
Krajnc, A. 1994. Življenje v šoli, študentom na pot. Ljubljana: Delavska enotnost.
Mlinar, Z. 1994. Individualizacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Schilling. J. 19X2. Didaktik, methodik der sozialpiidagogik. Berlin: Ncuwicd. Kriflcl. Visokošolsko izobraževanje odraslih. 1995 Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije. Židan, A. 1993. Dinamično učenje v družboslovju, Ljubljana. Zavod RS za šolstvo in šport.
Poskus razlage dejavnikov učne uspešnosti skozi Eriksonovo teorijo psihosocialnega razvoja
DARJA KORAL PALČIČ'
POVZETEK
Članek poskuša osvetliti dinamiko povezanosti med učno uspešnostjo in samopodobo z. vidika Eriksonove teorije psihosocialnega razvoja. V uvodu se loteva razlage učne uspešnosti z. vidika objektivne in subjektivne oziroma psihološke dimenzije, nato pa prehaja na Eriksonovo razumevanje psihosocialnega razvoja. Pri tem posveča posebno pozornost razvojnim konfliktom in oblikovanju identitete. V nadaljevanju prikazuje raziskavo, v kateri je sodelovalo 230 različno uspešnih mladostnikov iz Slovenije in Francije, in odgovarjalo na vprašalnike r zvezi s samopodobo in njihovimi osebnostnimi lastnostmi. Rezultati kažejo, da je kar nekaj področij samopodobe. v katerih se nizko uspešni učenci - ne glede na nacionalnost - razlikujejo od srednje, še posebej pa od visoko uspešnih učencev. Na koncu skuša prispevek razložiti ali bolj špekulirati o morebitnih povez.avah učne uspešnosti in samopodobe z. vidika teorije psihosocialnega razvoja.
ABSTRACT
ATTEMPT SUSSESS AT SCHOOL WITH ERIKSON'S THEORY OF PSYCHO-SOCIAL DEVELOPEMENT
The article attempts to illuminate the dynamics of interrelation between success at school and self-image from the perspective of Erikson's theory of psycho-social development. The introduction explains success at school from the perspective of the objective and the subjective (i.e. the psychological dimension) and then proceeds with Erikson's understanding of psycho-social development. Special attention is paid to developmental conflicts and the shaping of identity. The next part presents the research in which 230 young people from Slovenia and France with different levels of success at school participated. Participants filled in the questionnaires relating to self-image and their personal characteristics. Results show that there are several areas of self-image ill which students with low levels of success at school - regardless of nationality - differ from medium successful and particularly highly successful students. Finally, the article attempts to explain, or rather speculate about, the possible relation between success at school and self-image from the perspective of the theory of psycho-social development.
*
Avtorica sc iskreno zahvaljuje prof.dr. Jancku Musku za pomoč pri raziskavi, iz katere je nastalo to besedilo.
UVOI)
UČNA USPEŠNOST
Učna uspešnost ima mnogo opredelitev. Razumeti jo je mogoče tudi kot vrednostno kategorijo, ki posameznika že od otroštva postavlja v razmeroma natančno določen družbeni položaj: tisti z višjimi šolskimi ocenami zaseda višji socialni položaj, oni z nižjimi ocenami pa nižji socialni položaj. Psihološki prerez takšne opredelitve.papo-luje na podmeno o dvojni razsežnosti učne uspešnosti. Prva je prav gotovo objektivna, saj se nanaša predvsem na occne osvojenega znanja, ki merijo stopnjo prilagojenosti učenca na šolsko delo (Gbati, 1988). Druga dimenzija pa jc subjektivna, ali bolje psihološka (Khadivi-Zand, 1982). Raziskovalci jo opredeljujejo kol samoobčutenje objektivnega uspeha in vanjo zajamejo tako stališča učenca do samega sebe oziroma do svojih uspehov, kot stališča drugih (staršev, vrstnikov, učiteljev itd.) do njega. Tako ni nujno, da denimo odličen uspeh v šoli dojame učenec kot uspeh tudi sam pri sebi. In obratno. Čc so pričakovanja staršev in učiteljev v zvezi z otrokovo učno uspešnostjo nižja, potem nemalokrat tudi otrok svoje nizke uspešnosti ne dojema kot neuspeh. Bolj pomembno mu je npr. šolo končati in zatem čim hitreje najti ustrezno zaposlitev.
Doživljanje uspeha je povezano tudi s starostjo (Nuttin, 1961, po Gbati, 1988) in osebnostnimi lastnostmi posameznika. Raziskave kažejo, da otrok, ki šc ni dosegel starosti 11 let, ob neuspešno opravljenih nalogah nazaduje na zgodnejšo razvojno raven in rešuje naloge, pri katerih je že doživljal uspehe. Z obrambnim mehanizmom regresije se tako uspešno - a seveda le začasno - izogne neuspehu. Ob ustrezni podpori iz okolja (tako družinskega kot šolskega) pa postopoma obvladuje tudi bolj zahtevne naloge.
Mladostništvo je obdobje, v katerem postaja posameznik vedno bolj občutljiv na neuspehe in pri tem doživlja določeno stopnjo tesnobe. V povsem normalni težnji, da bi se ji izognil, pa lahko izzove nastanek t.i. neustrezne polarizacije (Lcgoux, 1963, po Gbati. 1988). V tem kontekstu jc polarizacija vpliv učne uspešnosti pri povsem določenem predmetu na izbiro nadaljnjega študija in poklica. Problem pa nastopi, če mladostnik svoje tesnobe ne zmore ustrezno obvladovati, temveč se izogiba vsem nevarnejšim situacijam, ki bi jo utegnile izzvati, in sc tako odloči za poklic, ki ga v bistvu ne zadovoljuje. Cc pa se temu pridružijo šc neustrezne učiteljeve metode, denimo strogost, in morebitne osebnostne lastnosti, ki mu preprečujejo, da bi učencu nc vzbujal lc tesnobe, pač pa tudi zanimanje za predmet, potem jc učenčeva izbira poklica zagotovo zgrešena.
KRIZA IDENTITETE
V teoriji psihosocialnega razvoja osebnosti izhaja Erikson (Clacs, 1983; Erikson, 1959) iz psihoanalitične predpostavke o kritičnih trenutkih - razvojnih preobratih, ki zaznamujejo posameznikov nadaljnji razvoj. Pri tem ga ne zanimajo lc krize zgodnjega otroštva, pač pa celotnega življenjskega obdobja posameznika. Predpostavlja, da se posameznik v življenju sooči z osmimi temeljnimi psihosocialnimi krizami. Za vsako stopnjo, ki jo opredeljuje posamezna kriza, "/.../ je značilna samopodoba, ki sc oblikuje pod vplivom posameznikovih osebnih in medosebnih izkušenj/.../" (Musek, 11, 1994). Med najpomembnejšimi krizami pa jc t.i. kriza identitete.
To jc razvojni proccs, ki sc oblikuje v obdobju adolescence. V njem se mladostnik ponovno sooča z nerazrešenimi konflikti iz otroštva in se z njimi spopada na drugačen, zrelejši način. Če jih uspe odstraniti, vstopi v odraslost kot integrirana osebnost z zrelo
in pozitivno samopodobo. Nasprotno pa lahko razvije izkrivljeno in namišljeno samopodobo. kar vodi v t.i. identitetno zmedo.
Da bi poudaril pomen mladoslnikovcga soočanja s konflikti, vpelje avtor pojem "vrlina". Z njim označuje temeljne moči, s katerimi posameznikov jaz. razrešuje temeljne krize. Tudi teh jc osem: upanje, moč, intcncionalnost, tekmovalnost, zvestoba, ljubezen, odgovornost in razumnost. Naj dodamo, da je prav vrlina tisti element v Eriksonovi teoriji, ki neprestano doživlja ostre kritike. Zdi se namreč, da pisec - na eni strani - temu izrazu pripisuje znaten moralističen pomen, na drugi strani pa z njim vnaša v problematiko oblikovanja identitete več zmede kot jasnosti.
Zdi sc, da obstaja med prvimi petimi stadiji in freudovskimi psihoseksualnimi stadi ji nekakšna sorodnost. Ena glavnih razlik pa je seveda v tem, da Erikson poudarja psihosocialni vidik, Freud pa psihoseksualni vidik v razvoju osebnosti.
Tako sovpada zgodnje otroštvo (prvo življenjsko leto) z oralnim stadijem, prvo otroštvo (med 2. in 3. letom) z analnim stadijem, obdobje iger (med 3. in 5. ali 6. letom) s faličnim stadijem, zgodnja šolska leta (med 6. in 12. letom) z latentnim stadijem in adolescenca (med 12. in 19. letom) z genitalnim stadijem. To potrjujejo tudi mnoge empirične raziskave.
Mnogo bolj spekulativne pa so postulacije o psihosocialnih krizah v zgodnji odraslosti (med 19. in 25. letom), v zrelosti (med 25. in 50. letom) in v obdobju staranja (nad 50 let).
Kaj se dogaja v adolescenci?
RAZVOJNI KONFLIKTI
Na podlagi Eriksonovc hipoteze o oblikovanju identitete v mladostništvu sc zdi, da posameznik oblikuje svojo identiteto na dva načina hkrati. Prvi način jc retrospektiven: mladostnik ponovno razrešuje in podoživlja nerazrešene temeljne konflikte iz otroštva. V prikazanem modelu s tem načinom sovpadajo prvi štirje razvojni konflikti.
Drugi način oblikovanja identitete, ki poteka sočasno s prvim, pa jc prospektiv-nega značaja. To pomeni, da posameznik oblikuje svojo identiteto ludi tako, da nezavedno anticipira vse prihodnje temeljne krize, v katere bo zapadel kol odrasla oseba. Zdi se. da že sedaj (nezavedno seveda) razrešuje temeljne konflikte iz odraslosti. V prikazanem modelu s tem načinom sovpadajo zadnji trije razvojni konllikti.
Da bi lažje razumeli pomen identilelnc krize, ki jo po Eriksonu doživlja sleherni mladostnik, si oglejmo, kaleri so njeni razvojni konflikti.
(1)	Načrtovanje prihodnosti nasproti časovni zmedenosti. Načrti za prihodnost, ki sc v svoji negativni obliki izkazujejo kot časovna zmeda, ponovno oživijo temeljno problematiko zgodnjega otroštva. Če jc kot enoletni otrok posameznik uspel premagati prvo psihosocialno krizo temeljnega zaupanja proti nezaupanju, potem jc kot mladostnik sposoben načrtovati svojo prihodnost, ne da bi mu misel nanjo povzročala občutja tesnobe.
(2)	Gotovost vase nasproti negotovosti vase. Zaznavanje in doživljanje posameznika kot idiosinkraličnega subjekta zahtevata ustrezna občutja gotovosti in zaupanja vase, ki po avtorjevem mnenju niso težko dosegljiva. Kljub temu pa se ponovno pojavljajo nerazrešeni konflikti iz prvega otroštva, ki se tudi v mladostništvu izkazujejo v obliki dvomov in sramu. Tovrstne probleme občuti sleherni mladostnik, ki jih ob ustrezni podpori iz okolja povsem zadovoljivo odpravi.
(3)	Preizkušanje različnih vlog nasproti fiksaciji na eno samo vlogo. Tudi konflikt, ki nastane ob eksperimentiranju z najrazličnejšimi socialnimi vlogami, je retrospektivnega značaja, saj se vrača nazaj h kriznim vsebinam iz tretjega razvojnega stadija - obdobja iger. V takratnem obdobju uspešno razrešena kriza iniciativnosti mladostniku sedaj pomaga, da razumno preizkuša različne vloge in si s tem pridobiva potrebne izkušnje, s katerimi bo vstopil v odraslost. Strah pred neprijetnimi izkušnjami, ki so običajni in nujni del mladostnikovega življenja, pa lahko posameznika privede v takšno tesnobno stanje, iz. katerega bo lahko ubežal le v vlogi, s katero ne bo tvegal skoraj ničesar.
(4)	Učenje nasproti dejavni ohromelosti. S postavljanjem sebe v različne vloge sc mladostnik nauči mnogih novih dejavnosti, ki jih kot otrok šc ni poznal. Tudi želja po učenju novega izvira iz predhodnega obdobja - iz obdobja vstopa v šolo, ko je moral kol šolar pokazati svoje intelektualne, socialne in telesne sposobnosti. Če je v tistem obdobju doživljal občutja manjvrednosti in podrejenosti, se lahko zgodi, da kot mladostnik ne zmore leže, ki mu jo nalagajo nove, še nerazrešene naloge in problemi.
(5)	Seksualna polarizacija nasproti hiseksualni zmedi. (6) ustrezen odnos do avtoritet nasproti zmedenosti v odnosu do avtoritet in (7) oblikovanje avtonomnega vrednotnega sistema nasproti vrednotni zmedi pa so tista nasprotja pri oblikovanju identitete, ki jih mora posameznik ustrezno razrešiti, šc preden vstopi v odraslost. Spolne in seksualne izkušnje so temeljne razsežnosti mladostnikovega sveta, ki mu pripomorejo k učenju intimnosti in iskrenosti do partnerja. Oblikovanje ustreznega odnosa do staršev, učiteljev in drugih avtoritet mu omogoči, da tudi kasneje, v drugačnih socialnih odnosih ravna odgovorno in ne zapade v hierarhična razmerja z drugimi. Vrednote, ki jih mladostnik postopno razvija, pa mu pomagajo, da v odraslosti izoblikuje svoj lasten avtonomni vrednostni sistem.
SKLEP
Erikson je eden redkih raziskovalcev, ki sistematično preučuje razvoj posameznikove identitete od zgodnjega otroštva pa tja do obdobja starosti. Pri tem je šc posebej pozoren na mladostništvo, v katerem se posameznik znajde "/.../ na usodnem razpotju: ali bo ustvaril samopodobo, s katero se bo uspešno pojavil v vlogi odrasle osebe in s katero se bo prebijal skozi nadaljnje faze, ali pa bo prišlo do identitetne zmedenosti, ko posamezniku ne bo več čisto jasno, kdo jc in kaj hoče in se bo zaradi tega znašel v težavah, ko bo moral prevzemati vloge in naloge, ki jih pričakujemo od odrasle osebe" (Musck, 1994, 11).
Čeprav njegovo teorijo podpirajo danes mnoge empirične raziskave, pa je vendarle polna spekulativnih misli, za katere se zdi, da jih ni mogoče empirično preučevati. Mnogi raziskovalci mu denimo očitajo, daje avtor ostal le znotraj teoretskih konceptov in ni uspel izoblikovati ustrezne metodologije, s katero bi lahko hipoteze, ki so sc izkazale za sporne, tudi empirično preveril (Clacs, 1983).
V zadnjih desetletjih pa Eriksonova teorija doživlja revizije tudi na tem področju. Vse več je avtorjev, ki po različnih metodoloških postopkih preverjajo njegove temeljne hipoteze in v ta namen izdelujejo ustrezen instrumentarij z.a merjenje posameznikove identitete in samopodobe.
Namen naše raziskave je ugotoviti osebnostne značilnosti in izraženost določenih področij samopodobe pri različno uspešnih srednješolcih. Pri tem izhajamo iz predpostavke, po kateri je razvoj pozitivne in stabilne samopodobe ena temeljnih razvojnih nalog v psihosocialncm razvoju mladostnika (Collcman, 1978, po Claes, 1983).
METODOLOGIJA
Raziskovalni načrt. Raziskavo smo zasnovali kol klasično empirično raziskovanje, kjer smo obdelali podatke z ustreznimi analizami variance in drugimi statističnimi metodami.
Vzorec. Pri raziskavi jc sodelovalo 230 prcizkušanccv. V prvi skupini je bilo 169 ljubljanskih srednješolcev Ireh ljubljanskih gimnazij, od tega 88 fantov in 73 deklet (8 prcizkušanccv ni navedlo spola), v starosti 16 (16 preizkušancev), 17 (134 prcizkušanccv) in 18 let (9 preizkušancev); 10 prcizkušanccv ni navedlo svoje starosti. Drugo skupino pa je sestavljalo 61 francoskih srednješolcev enega strasbourskega liceja, povprečne starosti 16 let, od tega 18 fantov in 43 deklet. V času preizkušanja so vsi učenci obiskovali tretji letnik gimnazije.
Instrumentarij: SDQ III. - VPRAŠALNIK SAMOPODOBE ZA ADOLESCENTE (Marsh, O'Neill (1984)) obsega 136 postavk in meri 13 vidikov samopodobe: matematične sposobnosti (SDQ1), verbalno izražanje (SDQ2), akademsko samopodobo (SDQ3). reševanje problemov in ustvarjalnost (SDQ4), telesne sposobnosti in šport (SDQ5), zunanji videz (SDQ6). odnose z vrstniki istega spola (SDQ7), odnose z vrstniki nasprotnega spola (SDQ8). odnose s starši (SDQ9), religijo (SDQ10), iskrenost in zanesljivost (SDQ11), emocionalno stabilnost in varnost (SDQ12) ter splošno samopodobo (SDQ13). (2) Skrajšana različica OBOP - OMNI-BERKELEYEVEGA OSEBNOSTNEGA PROFILA (Harary. 1991) meri notranjo in zunanjo samooceno 5 osebnostnih slogov: ekspresivnega sloga (OR, OR2), medosebnega sloga (ZE, ZE2), delovnega sloga (RU, RU2), čustvenega sloga (RD, RD2) in intelektualnega sloga (MD, MD2). (3) Prcizkušanci so izpolnjevali tudi splošni vprašalnik, s katerim smo ugotavljali njihove splošne podatke. SAMOSPOŠTOVANJE smo merili z. Rosenbergovo lestvico samospoštovan ja (SS; Rosenberg, 1965, po Tkalčič, 1990). Lestvico točkujemo kot celoto.
Učna uspešnost. Glede na splošni učni uspeh, oceno iz matematike in oceno iz maternega jezika iz preteklega šolskega leta smo oblikovali tri skupine: (1) nizko uspešne učence, (2) srednje uspešne učence, in (3) visoko uspešne učence.
Postopek. Zbiranje podatkov jc potekalo skupinsko, anonimnost prcizkušanccv pa jc bila zagotovljena. Podatki so bili računalniško obdelani s statističnim programom SPSS.
PRIKAZ IN OPIS REZULTATOV
Tabela 1 prikazuje vrednosti multivariantnih testov pomembnosti za analizo variante glede na učno uspešnost. Vrednosti Pillaisovcga testa, Hotcllingovega testa in Wilksovega testa kažejo, da se skupine preizkušancev z. nizko, srednjo in visoko učno uspešnostjo med seboj statistično pomembno razlikujejo glede na spremenljivke (nivo pomembnosti je manjši od 0.05).
Tabela 1. Multivarianti testi pomembnosti (S = 2, M = 14, N = 60 1/2).
I me testa	Vrednosti	Hip.F	Hip.DF	Nap.DF	Nivo p.
Pillais	1,07041	4,60598	62,00	248,00	,000
Hotellings	3,34225	6,57668	62,00	244,00	,000
Wilks	.17401	5,54401	62,00	246,00	,000
Roys	,74021				
Tabela 2. Sumarni prikaz rezultatov analiz variance glede na učno uspešnost (ni/.ko, srednjo, visoko) prcizkušancev pri posameznih spremenljivkah: osebnostnih stilih na vprašalniku OBOP, področjih samopodobe na vprašalniku SDQ III, samospoštovanju na lestviei SS in posameznih področjih učne uspešnosti
Spremenljivke	Srednji kvadrat	Napaka sr. kvad.	F-tcst	nivo pomembn.
OR	29,07193	24,26424	1,19814	,305
ZE	28,78972	16,57512	1,73692	,180
RU	26,77033	15.71284	1.70372	,185
RD	49,60951	31,09366	1,59549	,206
MD	38,10736	19,03582	2,00188	,139
OR2	13,47540	27,03287	,49848	.608
ZE2	23.84389	17,10131	1.39427	,251
RZ2	84,85940	16,29433	5.20791	,006*
RD2	122.63651	24,20641	5.06628	,007*
MD2	11,54383	17,85655	.64648	,525
SDQ1	1351,16526	71.58816	18,87414	,000*
SDQ2	4.76732	45,13915	,10561	,900
SDQ3	221,55683	46.40978	4,77393	,010*
SDQ4	86.66146	43.09345	2,01101	.137
SDQ5	196,79059	113.36674	1,73588	,180
SDQ6	57,56919	72.74006	,79144	,455
SDQ7	32,56580	65,32953	,49849	,608
SDQ8	117.81944	93,53731	1,25960	,287
SDQ9	65,34934	66,97664	,97570	,379
SDQ10	429.41005	289,39239	1.48383	.230
SDQ11	28.25006	59,27348	,47661	,622
SDQ12	113.31236	99.54593	1.13829	,323
SDQ13	56.10707	98.93053	,56714	,568
S S	8,29245	42,02420	,19733	,821
IZOOCE	,73723	,42400	1,73872	,179
IZOMATI	1,98953	,41510	4,79289	,010*
USPEH	10.41707	,26615	39,13975	,000*
MATPRET	28,73966	.41743	68,84956	,000*
JEZIKPRET	5,42115	,36669	14,78394	,000*
MAT	20.17952	,52495	38,44100	,000*
JEZIK	2.51669	,44917	5,60296	,004*
* razlika med skupinami je statistično pomembna
Tabela 2 sumarno prikazuje rezultate analiz variance glede na skupine, razdeljene po nizki, srednji in visoki učni uspešnosti vseh preizkušaneev (nc glede na nacionalnost) pri posameznih spremenljivkah: osebnostnih slogih na vprašalniku OBOP, področjih samopodobe na vprašalniku SDQ III, samospoštovanja na lestvici SS in posameznih spremenljivkah učne uspešnosti. Na osebnostnem vprašalniku sta statistično pomembni razliki glede na skupine učne uspešnosti prcizkušancev na naslednjih dveh področjih: stopnja izraženosti zunanje samooCene delovnega sloga (ru 2) je pri učencih z visoko učno uspešnostjo višja, stopnja izraženosti zunanje samoocene čustvenega sloga (rd 2) jc pri učcncih z. nizko učno uspešnostjo bolj izrazita.
Na vprašalniku samopodobe SDQ III so statistično pomembne razlike glede na skupine učne uspešnosti prcizkušanccv na naslednjih področjih:
- stopnji izraženosli samopodobe na področju matematike (SI)Q 1) in akademske samopodobe (SDQ 3) sta pri učencih z visoko učno uspešnostjo višji.
Učenci, katerih matere imajo višjo izobrazbo in več, so visoko učno uspešni. Visoko učno uspešni učenci imajo višji učni uspeh v preteklem šolskem letu (uspeh), višji oceni iz matematike in maternega jezika v preteklem šolskem letu in višji zadnji skupni oceni i/, matematike in maternega jezika.
Tabela 3 prikazuje vrednosti multivariantnih testov pomembnosti za ugotavljanje vpliva učne uspešnosti in nacionalnosti na 31 odvisnih spremenljivk. Vrednosti Pillaisovega testa (0.6246), Hotellingovega testa (0.9617) in Wilksovega testa (0,4644) kažejo, da nacionalnost in učna uspešnost statistično pomembno vplivata na 31 odvisnih spremenljivk (nivo pomembnosti je manjši od 0.05). Vrednost Roysovcga testa je 0,4047. Wilksova lambda kaže. da se skupine preizkušancev glede na 31 spremenljivk statistično pomembno razlikujejo, kar pomeni, da jc upravičen nadaljnji postopek diskriminantne analize (tabela 38). Računalniški program SPSS je iz števila 230 preizkušancev zaradi manjkajočih podatkov izločil 71 primerov. Tako znaša numerus 159.
Tabela 3. Multivariantni testi pomembnosti (S = 2, M = 14 , N = 60 1/2)
Ime testa	Vrednosti	Približ.F	Hipotct.DF Napaka DF		Nivo poni.
Pillais	,62456	1,81631	62,00	248,00	,001
Hotcllings	.96167	1,89231	62,00	244,00	,001
Wilks	,46442	1,85450	62,00	246,00	,001
Roys	,40472				
Tabela 4 sumarno prikazuje rezultate analiz variance glede na nacionalnost pre-izkušanccv in skupine, razdeljene po nizki, srednji in visoki učni uspešnosti preizkušancev pri posameznih spremenljivkah: osebnostnih slogih na vprašalniku OBOP, področjih samopodobe na vprašalniku SDQ III. samospoštovanja na lestvici SS in posameznih spremenljivkah učne uspešnosti. Rezultati multivariantne analize variance prikazujejo interakcije med skupinami učne uspešnosti in nacionalnostjo. Na osebnostnem vprašalniku sta statistično pomembni razliki glede na nacionalnost in skupine učne uspešnosti prcizkušanccv na področjih notranje in zunanje samoocene čustvenega sloga (rd 1, rd 2). Pri francoskih učencih z nizko učno uspešnostjo jc ta slog bolj izražen.
Na vprašalniku samopodobe SDQ III je statistično pomembna razlika glede na nacionalnost in skupine učne uspešnosti preizkušancev na področju reševanja problemov in ustvarjalnosti (SDQ 4). Pri nizko uspešnih slovenskih preizkušancih jc to področje bolj izrazito. Visoko uspešni francoski učenci imajo najvišji učni uspeh v preteklem šolskem letu.
Tabela 4. Sumarni prikaz rezultatov analiz variance glede na nacionalnost in učno uspešnost (nizko, srednjo, visoko) preizkušancev pri posameznih spremenljivkah: osebnostnih stilih na vprašalniku OBOP, področjih samopodobe na vprašalniku SDQ III, samospoštovanju na lestvici SS in posameznih področjih učne uspešnosti (pomembnost korelacij)
Spremenljivke	Srednji kvadrat	Napaka sr.kvad.	F-test	nivo pomembn.
OR	1,36500	24,26424	,05626	.945
ZE	36,07887	16,57512	2,17669	,117
RU	16,99767	15,71284	1,08177	,342
RD	188,05710	31,09366	6,04808	,003*
MD	5,71314	19.03582	,30013	,741
OR2	6,73537	27,03287	,24915	,780
ZE2	16,09350	17,10131	,94107	.392
RD2	42.43269	16.29433	2,60414	,077+
RD2	313,63617	24,20641	12,95674	.000*
MD2	2.58315	17.85655	,14466	,865
SDQ1	160,30229	71.58816	2,23923	,110
SDQ2	90,62117	45,13915	2,00760	,138
SDQ3	81,24953	46,40978	1,75070	,177
SDQ4	151,74732	43,09345	3,52135	,032*
SDQ5	127,98248	113,36674	1,12892	,326
SDQ6	21,78673	72,74006	,29951	,742
SDQ7	5,00651	65,32953	,07663	,926
SDQ8	39,95224	93.53731	,42713	.653
SDQ9	146,51363	66,97664	2,18753	,116
SDQ10	273,38151	289,39239	,94467	,391
SDQ11	83.81827	59,27348	1,41409	,246
SDQ12	62,91044	99,54593	2,64110	,075+
SDQ13	74,63145	98,93053	,75438	,472
SS	7,24240	42,02420	,17234	.842
IZOOCE	,02286	,42400	.05391	.948
IZOMATI	,51540	,41510	1,24162	,292
USPEH	1,43239	,26615	5.38188	,006*
MATPRET	,98026	,41743	2.34835	,099+
JEZIKPRET	,16900	,36669	.46088	,632
MAT	1,59700	,52495	3,04221	,051 +
JEZIK	,28317	,44917	,63043	,534
* razlika med skupinami jc statistično pomembna + težnja k statistično pomembni razliki med skupinami
Legenda:
Samooccnjcvanjc na osebnostnem vprašalniku OBOI'		
OR ekspresivni slog pri notranjem samootenjevanju	OR2	ekspresivni slog pri zunanjem
		samootenjevanju
ZE medosebni slog pri notranjem samooeenjcvanju	ZE2	medosebni slog pri zunanjem
		samootenjevanju
RU delovni slog pri notranjem samootenjevanju	RU2	delovni slog pri zunanjem
		samoocenjvanju
RD čustveni slog pri notranjem samooeenjcvanju	RD2	čustveni slog pri zunanjem
		samoocenjvanju
MD intelektualni slog pri notranjem samooeenjcvanju	MD2	intelektualni slog pri zunanjem
		samoocenjvanju
1'odročja samopodobe na vprašalniku SDQ III		
SDQI matematične sposobnosti	SDQX	odnosi z vrstniki nasprotnega spola
SDQ2 verbalne sposobnosti	SDQ9	odnosi s starši
SDQ3 akademska samopodoba	SDQ10	religija
SDQ4 reševanje problemov in ustvarjalnost	SDQI 1	iskrenost in zanesljivost
SDQ5 telesne sposobnosti in šport	SDQ12	emocionalna stabilnost in varnost
SDQ6 zunanji videz	SDQ13	splošna samopodoba
SDQ7 odnosi z vrstniki istega spola		
Izooce - izobrazba očeta		
Izomati - izobrazba matere		
Uspeh - splošni učni uspeh v preteklem šolskem lelu		
Malprel - ocena iz. matematike v preteklem šolskem letu		
Jezikprct - ocena iz materenega jezka v preteklem šolskem lelu		
Mat - zadnja skupna ocena iz matematike		
Jezik - zadnja skupna ocena iz. inalernega jezika		
INTERPRETACIJA, ALI BOLJE - SPEKULIRANJE O REZULTATIH
Re/.ultali kažejo, da jc učna uspešnost povezana s čustvenim osebnostnim slogom (rd, rd 2) in nekaterimi vidiki samopodobe. Zdi se, da so tisti učenci, ki imajo nižjo učno uspešnost, manj čustveno stabilni kot ostali učcnci. Tako vidijo sami sebe (notranje samoocenjevanje: tabela 4), še pogosteje pa menijo, da jih drugi vidijo kot čustveno manj zrele osebe (zunanje samoocenjevanje; tabeli 2 in 4). Njihova akademska samopodoba (SDQ 3), samopodoba na področju verbalnih sposobnosti (SDQ 2) in samopodoba na področju matematičnih sposobnosti (SDQ 1) pa so manj izrazite kol pri njihovih učno uspešnejših sošolcih.
Jasno je. da uspeh na katerem koli storilnostncm področju zahteva določeno stopnjo čustvene zrelosti. Prav nič drugače ni z uspehom na šolskem področju. Naši rezultati sc ujemajo s Khadivi-Zandovo (1982) hipotezo o dejavnikih učne uspešnosti, ki predpostavlja, da je med psihičnimi dejavniki, ki utegnejo izzvati učno neuspešnost mladostnika, prav nezmožnost uravnavanja emocij.
Statistično pomembnih razlik med prcizkušanci v samospoštovanju, za katero jc značilna vrednostna ocena samega sebe. pozitivno ali negativno stališče do samega sebe, ni. To pomeni, da ni problematično njihovo vrednotenje samega sebe, ampak čustvena nezrelost kot njihova osebnostna poteza in poteza, za katero menijo, da jim jo
pripisujejo tudi drugi. Zakaj se pojavlja čustvena nezrelost ravno pri prcizkušancih z nizko učno uspešnostjo? Čustvo je po mnogih teorijah ena izmed socialnih vlog (Lamovec, 1984). Avcrill (1980) denimo opredeli cmocijo kot prehodno socialno vlogo, "... ki vključuje posameznikovo oceno situacije in ki jo tolmači kot nenamerno v nasprotju z namerno akcijo" (Lamovec, 1984, 158).
Zdi sc torej, da učenci z. nižjim učnim uspehom nezavedno ocenijo svojo lastno neuspešnost lako, da se čutijo čustveno nesposobni spoprijemati se z neuspešnostjo. Vprašanje, ali neuspeh pripisujejo zunanjim okoliščinam, denimo učiteljevi strogosti ali nepravičnosti, nezanimivim in "nekoristnim" predmetom itd. ali lastnim pomanjkljivostim v sposobnosti, znanju, motivaciji itd., v njihovih odzivih na situacijo preverjanja znanja ni pomembno. Možno je. da preizkušanci z nizko učno uspešnostjo uporabljajo svojo emocionalno nezrelost kot t.i. socialno obrambo (Avcrill), za katero je značilno, daje institucionalno povsem sprejemljiva. Učenec, ki je že vrsto let ocenjevan kot nizko uspešen, se na situacijo preverjanja znanja lahko odzove na več načinov. Pričujoča raziskava ponuja hipotezo dvojnega odziva: (1) pomanjkljivo podajanje naučenega znanja, ki pomeni nizko oceno, in (2) občutja nemira, zaskrbljenosti, malodušja, psihične napetosti itd., ki jih Harary (1991) postavlja pod skupni imenovalec - čustvena nezrelost ter nižje samopodobe na področju akademske uspešnosti. Na neuspeh se nizko uspešen učence torej nc odzove z reakcijami besa, agresije, sovražnosti do učiteljev, šolskih predmetov, šole itd., torej s čustvi, ki niso družbeno sprejemljiva oziroma so celo kazniva, marveč sc odzove s čustvi, ki nikogar ne motijo: zaskrbljenostjo, malo-dušnostjo, "nervoznostjo", nemirom itd.
Z razvojno psihoanalitičnega vidika sc pojavljajo nekoliko drugačni sklepi o čustveno manj zrelih prcizkušancih z nizko učno uspešnostjo. Mogoče je namreč, da ima čustvena nezrelost pri teh prcizkušancih globlje razvojne korenine, ki sc v obdobju srednjega šolanja izkazujejo tudi v obliki nizke uspešnosti na izobraževalnem področju. Mladostnik, ki nima trdnega čustvenega osebnostnega sloga, sc na stresno situacijo -preverjanje znanja - lahko odzove bodisi z. regresijo ali zastojem (Prapcr, 1992). Regresija pomeni, da nazaduje na nižjo razvojno stopnjo, v kateri je kot otrok lahko svobodno izkazoval vsa lista čustva, ki so mu kasneje prepovedana ali vsaj nezaželena. Občasni spusti v otroštvo so siccr nekaj povsem običajnega, pogosto pa tudi nujnega za vzpostavljanje zrelih socialnih odnosov (npr. odnos med materjo in otrokom, ljubezenski odnos med partnerjema itd.). Razvojni psihoanalitiki jih imenujejo konstruktivna regresija. Vendar se zdi, da pri prcizkušancih z nizko učno uspešnostjo nc gre z.a t.i. konstruktivno regresijo. temveč za obrambni mehanizem, ki jim omogoča, da so lahko tudi storilnostno mnogo manj dejavni in s tem manj uspešni v šoli. Verjetno pa jc, da večina mladostnikov z. učnimi težavami nc uporablja obrambnega mehanizma regresije, temveč zastoj oziroma fiksacijo. Zdi se namreč, da so sc ti mladostniki že od zgodnjega otroštva naprej razvijali v nevzpodbudnem okolju, ki jim ni omogočalo, da bi v njem lahko udejanjili svoje potenciale. Mogoče jc. da njihova ego-struktura ni tako trdna, da bi uporabljali mehanizem regresije, ki je - v razvojnem pomenu besede - bolj kompleksen mehanizem, saj nastopi v obdobju med drugim in tretjim letom otrokovega življenja po rojstvu, ampak se na stresne situacije odzivajo bolj preprosto - s fiksacijo. Zato njihovi man| zreli čustveni odzivi niso odraz nazadovanja na razvojno nižjo raven, temveč odraz zastoja na določeni razvojni ravni.
Namen tega članka seveda ni v preučevanju zgodnjega razvoja osebnostnih lastnosti in samopodobe prcizkušancev ter v iskanju morebitnih odklonov ali primanjkljajev v njihovi ego-strukturi. V raziskavi niti nismo uporabili ustreznega instrumen-tarija, s katerim bi lahko posegli v zgodnejša razvojna obdobja. O regresu ali liksaciji (Prapcr. 1992) na eno ali več zgodnjih starostno določenih faz (age-specific phase)
(Stern, 1985), ki se oblikujejo v otrokovem zgodnjem življenju po rojstvu (večina še pred drugim ali tretjim letom otrokovega življenja po rojstvu), lahko torej le špekuliramo.
Pogled na Eriksonovo teorijo pa se morebiti vendarle nekoliko bolj približa problemu naše raziskave in instrumentariju, s katerim ugotavljamo psihične posebnosti preizkušancev z nizko učno uspešnostjo. Zdi se, da gre pri teh preizkušancih za nekoliko bolj problematično oblikovanje identitete lako z retrospektivnega kot s pro-spektivnega vidika.
1. Omenili smo že, da s sintagmo retrospektivno oblikovanje identitete označuje Erikson mladostnikovo ponovno soočanje in podoživljanje štirih nerazrešenih temeljnih konfliktov iz otroštva: načrtovanja prihodnosti nasproti časovni zmedi, gotovosti vase nasproti negotovosti vase, preizkušanja različnih vlog nasproti fiksaciji na eno samo vlogo in učenja nasproti dejavni ohromelosti. S temi konflikti se srečuje sleherni mladostnik. V luči Eriksonovc teorije se zdi, da prcizkušanci z nizko učno uspešnostjo že v latentnem stadiju niso uspeli ustrezno razrešiti temeljnega konflikta - marljivosti in delavnosti nasproti podrejenosti in občutkom manjvrednosti -, zato ga neustrezno razrešujejo tudi sedaj, v stadiju adolescence. Na storilnostnem področju so vedno bolj pasivni, zato v učni uspešnosti pešajo.
Spričo dejstva, da jc učna uspešnost pojmovana zlasti kot vrednostna kategorija, ki postavlja posameznika žc od otroštva dalje v razmeroma natančno določen družbeni položaj: listi z višjimi šolskimi ocenami zaseda višji socialni položaj, oni z nižjimi ocenami pa nižji socialni položaj, ni presenetljivo, da so preizkušanci z nizko učno uspešnostjo zato zaskrbljeni, nemirni, nesproščeni ali pa vzkipljivi, "nervozni" in odreagirajo nenadno in silovito. Tako so ludi njihova akademska samopodoba (SDQ 3), samopodoba na področju verbalnih sposobnosti (SDQ 2) in samopodoba na področju matematičnih sposobnosti (SDQ 1) pričakovano nižje od njihovih uspešnejših sošolccv.
Naši rezultati se deloma ujemajo z Žagarjevo (1993) raziskavo o psihosocialncm položaju različno uspešnih učencev. Avtorje v študijo zajel 1600 zadostno, dobro, prav dobro in odlično uspešnih učencev 3., 5. in 7. razreda 21 slovenskih osnovnih šol. Prcizkušanci so odgovarjali na 52 vprašanj iz Vprašalnika z a učence (Questionnaire for pupils), ki zajema 8 različnih področij psihosocialnega položaja. Med njimi sta tudi področji samopodobe in čustvene preobčutljivosti (emotional hypersensitivity). Vzorčnim - zlasti starostnim - in metodološkim razlikam navkljub je opaziti skupno ugotovitev, da imajo nizko uspešni učenci nižjo samopodobo in so čustveno bolj občutljivi kot njihovi uspešnejši sošolci.
Kako pa je z delovnim osebnostnim slogom (ru, ru 2) različno uspešnih učencev? V skladu z Eriksonovo teorijo bi pričakovali, da so nizko uspešni učenci spričo zavrtega razreševanja konflikta marljivosti in delavnosti proti podrejenosti in občutjem manjvrednosti pri delu manj zanesljivi, manj natančni, manj temeljiti in manj učinkoviti. Rezultati enosmerne analize variance glede na nizko, srednjo in visoko učno uspešnost preizkušancev (tabeli 1 in 2) resda pokažejo, da se ti učenci v povprečju bolj pogosto ocenjujejo kot osebe, ki nimajo ustreznih delovnih navad (notranja samooccna delovnega sloga - ru), vendar razlike med njimi in uspešnejšimi učenci niso statistično pomembne. Nasprotno pa zasledimo statistično pomembne razlike v zunanji samooceni delovnega sloga (ru2). Visoko uspešni učenci menijo, da jih drugi ocenjujejo kol delavne ljudi, ki so pri delu zanesljivi, marljivi, natančni, učinkoviti in sistematični. Srednje in nizko uspešni učenci pa sc ocenjujejo skoraj povsem enako (aritmetična sredina preizkušancev z nizko učno uspešnostjo je 22.541, aritmetična sredina preizkušancev s srednjo učno uspešnostjo pa jc 22.528).
Sklepamo, da lako visoko uspešni učcnci kol nizko uspešni učenci razrešujejo
konflikt delavnosti in učenja nasproti dejavni ohromelosti tako, da ni okrnjen njihov delovni osebnostni slog, čeprav je res, da jc delovni slog visoko uspešnih učenccv v povprečju nekoliko višji od delovnega sloga nizko uspešnih učencev.
2. Drugi način oblikovanja identitete po Eriksonu je t.i. prospektivni način. Zanj je značilno, da sc odvija sočasno z retrospektivnim načinom oblikovanja identitete, pri čemer oblikuje mladostnik svojo identiteto tako, da nezavedno anticipira vse prihodnje temeljne krize, v katere bo zapadel kot odrasla oseba. To so: seksualna polarizacija nasproti biseksualni zmedi, prilagajanje avtoritetam nasproti avtoritetni zmedi in družbena dejavnost nasproti vrednostni zmedi.
SKLEP
Poskus razlage gornjih rezultatov je seveda lc eden možnih pristopov k interpretaciji povezanosti med samopodobo in učno uspešnostjo. Brali ga velja kot špekulacijo, nc pa kot tehtno in objektivno odslikavanje lastnosti mladostnikov s takšnim ali drugačnim učnim uspehom. Splošen sklep, ki bi ga lahko podali v luči Eriksonove teorije, je tak: nizko učno uspešni preizkušanci retrogradno oblikujejo svojo samopodobo kot podobo o osebah, ki v splošnem niso uspešne v šoli (SDQ 3), posebej pa nc pri matematiki (SDQ 1) in maternem jeziku (SDQ 2), ker že v latentnem stadiju niso uspeli razrešiti temeljnega konflikta marljivosti in delavnosti nasproti manjvrednosti in podrejenosti. V stadiju adolesccncc se jim ta konflikt zato izkazuje v obliki dejavne ohromelosti oziroma učne neuspešnosti.
Verjetno pa se z negativnima oblikama konfliktov, ki se izkazujeta kot nižja samopodoba na področju akademske uspešnosti in višja samopodoba na področju seksualnega vedenja, soočajo le na področju izobraževanja. Drugi vidiki samopodobe, zlasli splošna samopodoba (SDQ 13) in samospoštovanje (SS). namreč ne odstopajo pomembno od samopodobe njihovih uspešnejših sošolccv.
LITERATURA
Claes, M. (19X3). L'expericnce adolescente. Pierre Mardaga, Bruxellcs.
Erikson, E. (1959). Identity and life cycle. Psychological Issues. New York, International University Press. Ghali, K. (I9XX). Statut scolairc, cstinic de soi et representation dc I'avenir. (Nouvcau doctoral, Lille .3). Harary, K. (1991). The Omni-Bcrkclcy Personality profile. Omni magazine, 4X-59.
Khadivi-Zand. M M. (19X2). L'image dc soi ct les reactions a la frustration (chcz les bons ct les mauvais
(Sieves). Alclier National dc Reproduction des theses, Univcrsitd dc Lille III. Lamovec, T. (19X4). Emocijc. Filozofska fakulteta - Univerza E.K. v Ljubljani, Oddelek za psihologijo. Marsh, H.W., O'Neill, R. (19X4). Self description questionnaire III: The construct validity of multidimensional self-concept ratings by late adolescents. Journal of Educational Measurement. 21 (2), 153-174.
Musek.J. (1994). Mladostnistvo (adolescenca). Neobjavljeno.
Prapcr. P. (1992). Dinamično intcrpretativna ali tudi razvojna diagnoza v tretmanu nepsihotičnih pacicntov?
Psihološka obzorja. I (1), 73-77. Stern, D. (19X5) The interpersonal world of the infant. Basic Books, New York.
Tkalčič, M. (1990). Odnos med spolno orientacijo in nekaterimi vidiki samopodobe (magistrska naloga). Žagar, D. (1993). The psychosocial status of pupils in relation to age, sex and school success. III. Alps-Adria Symposium of Psychology. Department of Psychology, Faculty of Philosophy, University of Ljubljana, Ljubljana, 171-180.
Osebnost vzgojitelja z vidika Iogoterapije
ZDENKA ZALOKAR DIVJAK
POVZETEK
Raziskava temelji na teoretičnih izhodiščih eksistencialne analize oziroma Iogoterapije. katere avtor je Viktor E. Franki. V raziskavi smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri je življenje vzgojiteljic izpolnjeno z. življenjskim smislom in pomeni po tej strani dobro osnovo z.a duševno zdravje, pozitivni odnos do življenja in smiselno orientacijo, ki prinaša eksistencialno varnost, ali pa je na drugi strani ogroženo in vodi do eksistencialne frustracije, eksistencialnega vakuuma, vse do brezsmiselnega življenja.
V prvem delu empirične raziskave smo ugotavljali strukturo spremenljivk, ki merijo občutja življenjske smiselnosti in nekatere druge relevantne osebnostne spremenljivke. Poleg tega smo skušali s pomočjo ustreznih statističnih analiz ugotavljati tudi razlike, do katerih pride zaradi logoterapevtske obravnave. Naslednje vprašanje, ki nas je zanimalo, je bila povezava logo-testa in njegovih postavk s populacijo eksperimentalnih skupin, s starostjo in stopnjo izobrazbe. Vse omenjene povezave so statistično pomembne. Drugi del raziskave je prikazal petletno logoterapevtsko obravnavo.
Namen dela skupine - uresničiti možnosti smiselne preventivne obravnave v orientaciji življenjskega sloga - je gotovo dosežen. V mislih moramo imeti samo število otrok, ki gredo "skozi roke" vsake vzgojiteljice.
SUMMARY
PRE SCHOOL TEACHERS PERSONALITY FROM THE VIEWPOINT OF
LOGOTHERAPY
The research is based on the theoretical starting point of existential analysis, resp. logotherapy. the author of which is Viktor E. Franki. With this research we wanted to find out to what extent the meaning of the life of preschool teachers is fulfilled. The fulfilment of this meaning is a good basis for the mental health, positive relations towards life, and a meaningful orientation which brings existential security or, by contrast life is endangered, which leads to existential frustration, an "existential vacuum ", and in the end to a life without meaning. In the first part of the empirical research we tried to define the structure of variables that measure the feelings of the meaning of life, as well as some other relevant personality variables. We also tried, with the help of corresponding statistic analyses, to define the differences which appear due to the logotherapeutical treatment. The next question we were interested in was connection of the Logo-test and its items with the experimental population groups, their age and educational level. All these connections are statistically important, hi the second part of the research a five-year logotherapeutical treatment is described.
The intention of the group's work - to realize the possibilities of meaningful preventive treatment within life style - has certainly been achieved. We have to think only about the number of children that "go through the hands" of a teacher.
1. KAJ JE LOGOTERAPIJA? 1.1. UVOD
Logoterapija jc tretja dunajska psihoterapevtska šola, ki prihaja za Freudovo psihoanalizo in Adlerjevo individualno psihoterapijo. Viktor E. Franki se je že zelo zgodaj, že kot otrok in kot študent, vpraševal o smislu življenja.
S svojimi odgovori se je odzval na determinizem Freudove psihoanalitične teorije, ki pojmuje človekovo ravnanje predvsem kot rezultat nagonov, instinktov ter nezavednih iz njih izvirajočih motivov. Freud je odprl široko področje človekove podzavesti. Ugotovil je, da človek lahko zboli, kadar se mu zablokira psihična dimenzija (Fabry. 1979).
Franki imenuje svojo logolerapijo dopolnujoča psihoterapija, saj temelji na biofizi-kalni in psihični dimenziji, sama pa se posebej posveča specifično človeški, to je duhovni dimenziji. Na človeka torej gleda celostno, z vidika vseli treh dimenzij. Duhovno dimenzijo Franki poimenuje tudi noogeno po grški besedi noos = duh. Sem sodi vse, kar je specifično človeškega: volja do smisla, ideje in ideali, kreativnost, imaginacija, odgovornost, transcendenca, skratka celotno polje človekove svobode (Bulka, Reuvcn, 1979).
Logoterapija (Fabry, 1988) kol terapevtska tehnika jc urejanje motenj na področju človekove težnje po smiselnosti življenja. lj>gos (gr.) pomeni namreč tudi smisel. Po Franklu (1977) osnovna človekova motivacija ni težnja k užitku, moči, materialnim dobrinam in podobnem - jc težnja po smiselnosti.
Današnja logoterapevtska spoznanja (Fabry, 1988) zajemajo naslednja področja:
1.	antropološko teorijo gledanja na človeka
2.	vzgojno-preventivna spoznanja in tehnike
3.	terapevtske metode za urejanje motenj
4.	teorijo in metode za duhovno kljubovanje nespremenljivi tragiki v življenju (trpljenje, krivda, smrt)
Logoterapija (Franki, I985a) izhaja iz osnovne antropološke postavke, da je človek relativno svobodno in s tem odgovorno bitje. Usmerjena jc v pomoč človeku, da se tega zave in to v življenju tudi uresniči.
Eksistencialna analiza (Franki, 1985b) nc odgovarja na vprašanja, katera sc nanašajo na vrednostne skale ali stopnjevanje vrednot. Bistveno za eksistencialno analizo jc pripeljali človeka do radikalnega doživljanja odgovornosti. Njena naloga je privesti človeka do tega, da samostojno iz lastno osveščene odgovornosti prodre do svojih nalog in najde edinstven in neponovljiv smisel v svoji konkretni situaciji.
Danes pa je volja do smisla pogosto frustrirana. Logoterapija (Franki, 1971-1986) govori o eksistencialni frustraciji. Ljudje s to motnjo govorijo o občutkih brezsmisel-nosti in notranji praznini. Logoterapija imenuje to motnjo eksistencialni vakuum oziroma bivanjska praznina. V primerih, pri katerih se eksistencialna frustracija odraža v nevrotičnih simptomih, govorimo o tipu nevroze, ki jo je Franki poimenoval noogena nevroza. Crumbaugh in Maholick (1972), direktorja enega od logoterapevtskih centrov v ZDA, sla empirično verificirala noogeno nevrozo. Avtorja navajala rezultate statističnih raziskav, do katerih so prišli Werner v Londonu, Langcn in Volhard v Tiibin-genu (1985), Prilliv v Worccstru. Niebaucr na Dunaju, E. Lukas (1986b) v Mtinchnu,
Popielski v Luhlinu itd. Njihove ugotovitve sc ujemajo, da odpade na noogenc nevroze 20% vseh nevroz.
1.2. VOLJA DO SMISLA
Glavna človekova značilnost jc po Franklovcm mnenju (1981) torej volja do smisla. Ta ni niti potreba niti gon, ki bi ga človek poskušal zadovoljiti z namenom, da doseže homeostazo, temveč je trajno delujoča usmeritev. Človeku pomeni najvišjo izpolnitev življenja, v skrajnih razmerah pa pripomore k obstanku. To je izkusil tudi avtor sam, ko so ga nacisti odpeljali v Auschwitz in nato v Dachau. Opazil jc, da so grozote koncentracijskega taborišča preživeli predvsem tisti, ki so bili usmerjeni na nek smisel, na nekoga ali nekaj, kar je presegalo njih same. Človek ni popolnoma odvisen od okoliščin in determiniran, ampak sc bolj sam odloča, ali sc vda v okoliščine ali pa se jim postavi po robu. Človek določa samega sebe. Ni res, da človek kar preprosto obstaja, ampak vedno odloča, kakšen bo njegov obstoj, kaj bo sam postal v naslednjem trenutku. Ena od glavnih značilnosti človeškega obstoja je zmožnost, da se dvignemo nad te okoliščine in jih presežemo. Enako človek nazadnje preseže samega sebe; človeško bitje je samopresežno bitje. Smisel življenja je po Franklu nujno usmerjen v transcendenco, ki je lahko religiozna ali pa kake druge narave; npr. odgovornost do družbe, človeštva ali ljubljene osebe.
Ko govori o smislu življenja. Franki ne misli kake abstraktne filozofije, temveč ga obravnava kot doživljajsko kategorijo, ki pa ima ludi objektivne osnove.
Smisel življenja jc vedno konkreten in sc nanaša na specifično osebo v določenih življenjskih razmerah. Lahko govorimo o življenjskem poslanstvu, ki ga ima vsak človek. Vsak človek je edinstven in enkraten in živi v enkratnem zgodovinskem kontekstu, zato ima tudi posebne možnosti in zahteve, ki so namenjene ravno njemu. Tudi možnost, da nekaj storimo v zvezi z določeno situacijo, je edinstvena. Če jc ne izkoristimo za osmišljanje življenja, jo izgubimo za vedno. Smisel tudi ni dosežen enkrat za vselej, temveč se neprestano spreminja v skladu s situacijo. Ne moremo ga podeljevati stvarem po lastni izbiri ali si ga izmisliti, temveč ga lahko samo najdemo.
Franki pravi (1985b). da človek uspeva lc, čc odkriva svoje življenjske naloge, propada pa, če si postavlja cilje samovoljno in ločeno od celotne resničnosti. Resničnost postavlja pred človeka naloge in jc zanj izziv, medtem ko ima njegovo življenje značaj spoznavanja nalog in ustvarjalnih odgovorov. Za konkretnimi nalogami so vrednote, le pa vlečejo same s svojo objektivno vrednostjo, zato je človekova energija po naravi usmerjena navzven, ne sama nase. Človek uresničuje samega sebe lc, čc sc usmeri na nekoga in na nekaj, kar je njegova vest odkrila kot smisel. Ko se posveča temu, presega samega sebe, s tem pa se uresničuje sam kot človek in kulturno dograjuje resničnost.
2. METODA
2.1. DEFINICIJA PROBLEMA 2.1.1. Prvi del empirične raziskave
V raziskavi želimo ugotoviti, v kolikšni meri je življenje vzgojiteljic izpolnjeno z življenjskim smislom in pomeni po tej strani dobro osnovo za duševno zdravje, pozitiven odnos do življenja, smiselno orientacijo, ki prinaša eksistencialno varnost, ali pa jc na drugi strani ogroženo in vodi do eksistencialne frustracijc, bivanjske praznine, vse do brezsmiselnega življenja in noogenih nevroz.
a) V sklopu Franklovc eksistencialne analize želimo izmeriti strukturno-multivari-
antno analizo spremenljivk, ki merijo občutja življenjske smiselnosti in nekaterih drugih relevantnih osebnostnih spremenljivk. Od tega pričakujemo vpogled v notranjo struktu-riranost omenjenih spremenljivk in strukturo njihovih medsebojnih zvez. in odnosov.
b) S tem želimo še posebej ugotoviti odvisnost različnih vidikov življenjskega smisla od pomembnejših osebnostnih dejavnikov, kot so: starost, socialno-ekonomski položaj, osebnostne poteze itd. Odvisnosti od spola ni bilo mogoče ugotavljali, ker je vzorec sestavljen samo iz oseb ženskega spola.
2.1.2. Drugi del empirične raziskave
Drugi del raziskave sc nanaša na možnosti preventive v orientaciji življenjskega sloga in prikazu petletnega logoterapevtskega dela skupine vzgojiteljic z izdelano metodologijo biblioterapije.
Skupina je nastala iz potreb vzgojiteljic, ki niso bile zadovoljne s svojim poklicnim delom zaradi občutkov praznine, nezadovoljstva z osebnim življenjem, ali pa so želele napredovali v svoji osebnostni rasti.
a)	V drugem delu empirične raziskave želimo natančno določiti osebnostne vidike občutij življenjske smiselnosti pri skupini vzgojiteljic, ki jc bila vključena v logo-terapevtsko delo, v primerjavi s skupino, ki ni bila vključena v to obravnavo.
b)	Ker je za dosledno eksperimentalni načrt ta vzorec premajhen in bi prišli do premalo signifikantnih podatkov, bo v tej analizi uporabljen kvalitativno klinično-psi-hološki pristop.
2.2. INSTRUMENTI
V	raziskavi smo uporabili:
-	za merjenje občutij življenjskega smisla - Logo-test
-	za merjenje občutij smisla v danem trenutku - PIL test
-	spise in utrinke članov skupine ob prebranih knjigah
spise članov skupine, ki se nanašajo na osebno življenje in poklicno delo
-	lastne zapiske sestankov skupine
2.2.1. Logo-test 2.2.1.1. Naloga logo-testa:
Ko so logo-test razvijali na Inštitutu za eksperimentalno in uporabno psihologijo Univerze na Dunaju pod vodstvom Giselhera Gutlmanna. so postavili naslednje zahteve:
1)	Razlikoval naj bi med psihično zdravimi in psihično obolelimi osebami in omogočil zanesljive izjave o njihovih usmeritvah k smislu.
2)	Pri psihično bolnih osebah naj bi nastopila večja razpršitev testnih rezultatov kot pri psihično zdravih osebah. To bi pomenilo, da je variacijska širina pozitivnih in negativnih pristopov k bolezni dovolj velika, da kljub bolezni dopušča tudi dobro izpolnitev notranjega smisla.
3)	Na podlagi testnih rezultatov bi morali določiti Cut-Off točko, glede na katero bi lahko diagnosticirali intenziteto morebitne noogcne problematike.
4)	Test naj bi bil kljub njegovemu hctcrogcncmu podtestu enodimenzionalen in homogen glede na spol.
V	predloženi obliki logo-test odgovarja vsem tem zahtevnostnim kriterijem in ni postal le namensko orodje za logoterapevtsko prakso, temveč postopek, ki ga radi uporabljajo tudi logoterapevtsko nešolani svetovalci in diagnostiki, da lahko ocenijo, čc v
posameznem primeru zadoščajo navadne psihološke metode, ali je kljub temu potrebno biti dodatno pozoren na vprašanje smisla. Nihče, ki ima socialni poklic in nosi odgovornost za ostale, si ne more več privoščiti, da bi izvzel noogeno komponento.
2.2.1.2.	Nastanek logo-testa
Logo-test so razvili v okviru disertacije v letih 1969-1971 na Inštitutu za eksperimentalno in uporabno psihologijo Univerze na Dunaju pod vodstvom Giselhcra Gut-tmanna. Cilj disertacije je bila uveljavitev logoterapije s prinosom znanstvenega dokaza za veljavnost njenega glavnega izreka, ki pravi, da gre dobra izpolnitev notranjega smisla vzporedno z dobrim duševnim zdravjem in obratno.
Že leta 1972 jc bila izdana zgodovina razvoja logo-testa in njegovih znanstvenih stranskih produktov (verifikacija skupno 49 logoterapevtskih tez) v knjigi Der Wille zum Sinn (Volja do smisla) V. E. Frankla kot dopolnilen prispevek Elisabeth S. Lukas (1986, Hubcr Verlag, Bern, 3 naklade). V 80-ih letih se je vendar nakopičilo povpraševanje po logo-testu, da ga je bilo končno nujno objaviti.
2.2.1.3.	Povzetek
Štirje delovni cilji, ki so bili za logo-test žc v začetku postavljeni, so doseženi:
1)	Razlikuje (signilikanto na 1% ravni napak) med psihično zdravimi in psihično obolelimi osebami in omogoča veljavne izjave o njihovi usmeritvi smisla. Glede na to visoko korelira z zunanjim kriterijem splošna psihohigiena (r = 0,77), vendar nc s spremenljivko "zavest uspeha" (r = 0,10), ki podpira Franklovo shemo prekrižanih niti.
2)	Pri psihično obolelih osebah jc večja razpršitev kot pri psihično zdravih, kar ustreza teoriji logoterapije, da so tudi v situacijah trpljenja dane možnosti izpolnitve notranjega smisla preko pozitivnega pristopa.
3)	Ima tudi točko Cut-Off za vse starostne skupine, ki dopušča diagnozo eksistencialne frustracije oziroma noogeno nevroza, kar jc terapevtsko in prognostično ustrezno.
4)	Jc enodimenzionalen - zanesljiv in z ozirom na spole homogen.
2.3. OPIS SPREMENLJIVK
2.3.2.	Skupine
E1 - Prvo eksperimentalno skupino sestavlja 82 vzgojiteljic iz različnih vzgoj-novarstvenih ustanov po Sloveniji (Krško, Lcskovcc, Brcžice, Dobova, Kostanjevica, Tolmin, Most na Soči, Bovec).
E2 - Drugo eksperimentalno skupino sestavlja 12 vzgojiteljic, ki so žc peto leto vključene v "Skupino za izobraževanje in osebnostno rast".
2.3.3.	Izobrazba
Glede na izobrazbo smo vzgojiteljice razdelili na štiri skupine. Za opravljanje poklica vzgojitelj predšolskih otrok jc predpisana srednja izobrazba. V zadnjih letih pa je žc spremenjen izobraževalni program, ki predpisuje višjo izobrazbo. Tako imamo sedaj situacijo, ko jc le nekaj vzgojiteljic končalo višjo izobrazbo, ostale pa si jo pridobivajo ob delu. Izobrazbo smo razdelili na: 1. srednja izobrazba
2.	srednja, vpisana višja izobrazba
3.	višja izobrazba
4.	višja, vpisana visoka izobrazba
2.3.4.	Slarost
V	raziskavo so bile vključene vzgojiteljice v starosti od 22 lel do 54 let, torej od začetnic do vzgojiteljic neposredno pred upokojitvijo. Povprečna starost je znašala 32 let.
2.3.5.	"Skupina za izobraževanje in osebnostno rast" (E2)
2.3.5.1.	Namen skupine
Skupina jc nastala iz potreb vzgojiteljic, ki niso bile zadovoljne s svojim poklicnim delom zaradi občutkov praznine, nezadovoljstva z osebnim življenjem, ali pa so želele napredovati v svoji osebnostni rasti.
Namen dela skupine jc oblikovati in živeti smiselno življenje z ustvarjanjem ustvarjalnih in doživljajskih vrednot, ali pa zavzeli stališče v situacijah, ki jih ni mogoče spremenili.
2.3.5.2.	Teoretična izhodišča
Teoretično izhodišče predstavlja Franklova logoterapija s svojo tridimenzionalno razdelitvijo človekove osebnosti. Poleg telesne in duševne dimenzije je Franki dodal še duhovno dimenzijo, ki je po definiciji dimenzija človekove svobode in zaradi lega ne podleže determinističnim zakonitostim. Po Franklu pa svoboda ne pomeni svobode od različnih telesnih in duševnih okoliščin, ne gre torej za svobodo od nečesa, temveč za svobodo za nekaj, o svobodnem stališču nasproti vsem razmeram. Vsak človek je edinstven in nenadomestljiv in ima zato tudi posebne možnosti in zahteve, ki so namenjene samo njemu. Tudi možnost, da nekaj storimo v zvezi z določeno situacijo, je edinstvena - čc jc ne izkoristimo, je izgubljena za vedno.
2.3.5.3.	Sestava in potek dela skupine
Skupina je začela s svojim delom pred petimi leti. Ves čas jc polodprlega lipa. Prvi dve leti je bilo vključenih sedem vzgojiteljic, potem pa so se pridružile še štiri. Prvi dve leti je bilo tudi največ odhodov in novih prihodov v skupino. Sedaj šteje skupina 12 članov. Sestanek skupine je enkrat mesečno, po delu. Sestanki trajajo dve uri.
V	skupini je deset vzgojiteljic in dve specialni pedagoginji. Ena ima srednjo izobrazbo, dve sla vpisani na višjo vzgojiteljsko šolo, osem jih že ima višjo šolo in ena jc vpisana na visoko šolo.
2.3.5.4.	Oblika dela skupine
Dr. Lukasova jc v svoji psihoterapevtski praksi razvila novo obliko skupinske psihoterapije, ki jo je imenovala dcrefloktorna skupina. Pred sabo jc imela predstavo skupine ljudi, ki so bili obremenjeni s svojimi problemi, ki pa bi po skupinskem sestanku odšli veselih obrazov, kar bi bilo mogoče le na ta način, da predhodno niso neprestano in izključno brskali po svojih napakah in govorili samo o težavah, ampak bi v skupini morala prevladovati opogumljanjc in radost. Duhovno osredotočanje na
pozitivne elemente zunanjega sveta je praktično v nasprotju z nezdravo hiperrefleksijo nad samim seboj in svojo situacijo, ki lahko prinese samo strah in slabi afektivno stanje. Čim več v zunanjem svetu opazimo pozitivnih elementov, tem več doživljamo tudi pozitivnih afektov, organizmu pa ostane na razpolago več moči za telesno in duševno zdravje. Namen dereflektorne skupine je bilo tudi ohraniti prednosti skupinske psihoterapije in se izogniti njihovim slabostim.
Značilnosti skupinske psihoterapije v primerjavi z rezultati dereflektorne skupine:
1.	Člani skupine spoznajo, da imajo tudi drugi podobne probleme kot oni; člani dereflektorne skupine pa so sc naučili, da drugi ljudje obvladujejo probleme, da se navkljub problemom lahko smejijo, da v mračnih obdobjih obstajajo tudi trenutki radosti.
2.	Potreba, da pred drugimi nemoteno govorijo o lastnih težavah in sc tako osvobodijo zavrtosti; člani dereflektorne skupine so sc znašli pred potrebo, da pred drugimi govorijo o pozitivnem v svojem življenju, in se tako učili, da iščejo in najdejo pozitivno. Vzporedno s tem pa so seveda reducirali tudi zavrtosti.
3.	Vadenje reševanja problemov, kar dosežejo tako, da poskušajo ponuditi svoj predlog rešitve problema; v dereflcktorni skupini so prav tako vadili, in sicer neproblematična, nedotaknjena življenjska področja razširiti in jih napolniti s smislom. Da so se ob tem nekatere rešitve pojavile same od sebe je bil zopet vzporedni učinek, vsekakor pa niso bile ponujene nobene rešitve problemov. Če je do reševanja problemov prišlo, ga jc posameznik našel sam in s tem postal vzor drugim, da so svoje probleme prav tako reševali sami.
Vse omenjene značilnosti smo skušali upoštevati tudi pri našem delu skupine.
2.3.5.5. Program dela skupine
Poklici, v katerih strokovno delamo z ljudmi, gradijo svoje delo na človeških izkušnjah, ki jih ljudje prinašajo iz svojih temeljnih skupin: smo pripravljalci, dograjevala in popravljalci teh njihovih izkušenj. Nc moremo jim dati sreče, le njihovi sreči lahko pomagamo uspešneje rasti. Kolikor bolj prihaja pred nas prazen človek, brez trdnih družinskih, zakonskih, prijateljskih, tovariških in delovnih izkušenj in kolikor manj je jasnih predstav, kakšne so te izkušnje in kako se do njih pride, toliko bolj je naša strokovna in poklicna metodologija jalova (J.Ramovš, 1990a).
Bibliotcrapija jc uporabljena kot kažipot k smislu življenja. Branje se ne uporablja toliko v smislu intelektualnega razpravljanja, temveč kot odskočna deska za osebne uvide. Glede na to jc ludi izbor knjig takšen, da sc nanašajo na različna področja človekovega življenja in tako pripomorejo k uvidu na doživljajski in miselni ravni.
Človeški duh jc ustvarjalen na področju znanosti, umetnosti, religioznosti in medčloveških odnosov. V znanosti in umetnosti imamo objektiviranih in ohranjenih največ izjemnih človeških doživetij. V obeh primerih namreč neka bolj ali manj vsakdanja pobuda, ki prihaja iz okolja ali samega ustvarjalca, izzove izjemno doživetje. To doživetje pa jc bistvo ustvarjalnega dela.
Delo skupine poteka po naslednjem programu:
-	Vsak mesec je potrebno preštudirati eno strokovno knjigo in napisati svoja razmišljanja glede na lastno delo.
-	Seznanjamo se s tekočo novejšo literaturo, članki v strokovnih časopisih in revijah.
-	Čilanje knjig z. različnih področij - leposlovna, filozofska, sociološka literatura, za kultiviranjc duševnosti posameznika; pisanje utrinkov članov skupine ob prebranih knjigah.
-	V skupini sc učimo tudi intelektualno in socialno razpravljati; prvo je pridobivanje novih razumskih spoznanj in znanja, drugo pa sprejemanje celostnih življenjskih izkušenj ali spreminjanje svojega doživljanja in ravnanja. V ta namen pišejo člani spise, ki se nanašajo na osebno in poklicno delo.
-	Sestanek skupine jc povezan z logoterapevtskimi spoznanji, v obliki predavanj ali komentarjev ob posameznih delih, vodje skupine.
3. REZULTATI IN DISKUSIJA
3.1. STATISTIČNA ANALIZA REZULTATOV RAZISKAVE
Rezultati so obdelani na osebnem računalniku s pomočjo statističnega paketa CSS/3. Pomembni rezultati so v tabelah poudarjeni (odebeljeni). Prvo eksperimentalno skupino sestavlja 82 oseb, drugo eksperimentalno skupino pa 12 oseb (N=94).
Aritmetična sredina logo-testa znaša 12,17 s standardno deviacijo 3,51, kar kaže, da jc vzorce normalen. Pri PIL-testu pa je vrednost aritmetične sredine 118,83 in standardne deviacije 6,17, kar jc nekoliko nad povprečjem, vendar pričakovan rezultat, saj gre za skupino, ki je bila podvržena logoterapevtskemu tretmanu.
3.1.1. Struktura logo-testa
Strukturo logo-testa smo preverjali s faktorsko analizo. S faktorsko analizo ugotavljamo lalcntnc spremenljivke (faktorje), ki pojasnjujejo korclacije med manifestnimi spremenljivkami.
Tabela 3.1 kaže lastne vrednosti izločenih faktorjev, odstotek pojasnjene variance v korelacijski matriki manifestnih spremenljivk in komulativni odstotek pojasnjene variance. Faktorska analiza jc izločila osem faktorjev z lastnimi vrednostmi, višjimi od 1 (po Kaiserjevem kriteriju).
TABELA 3.1
css/3:			
Faktorska analiza	lastne vrednosti		(N oseb = 94)
faktorji	r; enostavne	r: relativne	r: kumul.
	vrednosti	vrednosti	vrednosti
FACTOROl	3.872540	.168371	.168371
FACTOR02	3.043314	.132318	.300689
FACTOR03	2.104895	.091517	.392206
FACTOR04	1.877982	.081651	.473858
FACTORO.5	1.562051	.067915	.541773
FACTORO6	1.358639	.059071	.600844
FACTOR07	1.144775	.049773	.650617
FACTOR()8	1.130654	.049159	.699776
FACTOR09	.982392	.042713	.742489
FACTOR 10	.928702	.040378	.782867
FACTOR11	.867665	.037725	.820592
FACTOR 12	.726475	.031586	.852177
FACTOR 13	.666390	.028973	.881151
FACTOR 14	.626867	.027255	.908406
FACTOR 15	.499347	.021711	.930117
V	celotni matriki 23 spremenljivk vseli osem izločenih faktorjev pojasnjuje 70% variance.
I/ tabele 3.1 je razvidno, da je znatnejša razlika v lastnih vrednostih in pojasnjeni varianci izločenih faktorjev med prvimi štirimi faktorji in ostalimi. Zato smo posebej izločili tudi prve štiri faktorje, ki pojasnjujejo 47% celotne variance. V nadaljnjem opisu rezultatov interpretacij se naslanjamo predvsem na te štiri faktorske dimenzi je. Podobno izstopata po lastnih vrednostih in pojasnjeni varianci prva dva faktorja, zato je smiselno upoštevati tudi dvofaktorske solucije faktorske analize. Ta dva faktorja pojasnjujeta 30% pojasnjene variance.
S faktorsko analizo smo ugotovili, da vseh osem faktorjev pojasnjuje 70% variance. Posebej smo izločili prve štiri faktorje, ki pojasnjujejo dobrih 47% celotne variance.
Omenjeni faktorji potrjujejo osnovno zgradbo logo-testa. kjer sc postavke prvega dela testa nanašajo na smiselne dejavnike človekovega življenja in katere je Lukasova razvrstila v devet vsebinskih kategorij:
1.	Lastno blagostanje	6. Interes
2.	Samouresničevanje	7. Doživetje
3.	Družina	8. Služenje prepričanju
4.	Glavna zaposlitev	9. Življenjska stiska
5.	Družabnost
V	naši raziskavi so bile postavke iz. prvega dela logo-testa, logol najbolj nasičene s faktorjem F2. ki smo ga imenovali življenjska angažiranost in opisuje smiselne dejavnike človekovega življenja.
Faktor F3. ki smo ga imenovali življenjska orientacija, pa je najbolj nasičeni drugi del logo3. ki sc prav tako nanaša na izpolnitev notranjega smisla ter pristopa k dobrini ali slabim življenjskim pogojem.
S faktorjem F4, ki smo ga imenovali preusmeritev pa jc nasičen tako logol kot logo2, saj gre v obeh primerih z.a preusmerjanje na bolj smiselne življenjske odločitve in ravnanja.
Faktor F1 smo imenovali življenjska neizpolnjenost. Z njim so najbolj nasičene postavke logo2. ki se nanašajo na eksistencialno frustracijo (agresijo, regresijo, nad-kompenzacijo. reakcijo bega, nevrozo, depresijo, pri čemer jc samo eden od teh frustracijskih učinkov enak pozitivnemu premagovanju, pripravljenosti, razumno sc sprijazniti z dano situacijo, oziroma popraviti na njej, kar je popraviti mogoče.) Tudi ta faktor je potrdil osnovno zgradbo logo-testa, v katerem postavke iz logo2 merijo eksistencialno frustracijo.
3.1.2 Korelacije logo-testa in njegovih postavk s skupino, starostjo in izobrazbo
Naslednje vprašanje, ki nas jc zanimalo, jc povezava logo-testa in njegovih postavk s populacijo eksperimentalnih skupin, s starostjo in stopnjo izobrazbe. Korelacije služijo za vpogled v povezavo med posameznimi podtesti logo-testa s skupinami, starostjo in izobrazbo vzgojiteljic (tabela 3.2).
TABELA 3.2
css/3:	Korelacije r(x,y) N. oseb = 94		
Spremenljivke	SKUPINE	STAROST	IZOBRAZ
VSOTA	-.0916	.0740	-.1903
LOGOl	-.0421	.0287	-.1374
LOGOl 1	.1986	-.1576	.2913
LOGO 12	-.1256	.1595	-.2074
LOGO 13	.2352	-.0829	.1123
LOGO 14	.1351	-.2371	.1062
LOGO 15	-.1102	-.0112	-.0981
LOGO 16	-.1054	.1319	-.2850
LOGO 17	-.0806	-.0139	-.0718
LOGO 18	-.1701	.2444	-.1875
LOGO 19	.0147	-.0308	-.0160
L0G02	-.1050	.0544	-.1213
L0G021	-.0311	.1522	-.0311
L0G022	-.0000	-.1909	-.0321
L0G023	-.0083	-.0659	.0351
L0G024	.0035	-.0009	-.0421
L0G025	.1238	.1354	-.0875
L0G026	-.1983	.1540	-.2120
L0G027	-.1452	.2336	-.1514
L0G032A	.1300	-.0152	.1756
L0G032B	.1172	. 1245	.2363
L0G033A	-.1870	-.0655	-.2662
L0G033B	-.2560	.0442	-.3497
N' tabelah so pomembni rezultati poudarjeni.
Korelacija je pomembna, če je r > 0,20 in to pomeni:
a)	Korelacija med skupinami in podtesli logo-testa je pomembna pri logo 13 in log633B: obe skupini sta na ti dve postavki odgovarjali homogeno. Pri logol3 je E2 odgovarjala v pozitivni smeri, pri 33B pa v negativni.
To pomeni, da so osebe v E2 v povprečju dobile več točk v postavki logo 13: V zavetju doma. v družinskem krogu se dobro počutim, rada bi pripomogla k temu, da bi tudi otrokom omogočila ustrezno podlago. Osebe v E2 na to postavko izražajo manjšo stopnjo smiselnosti. Nasprotno pa so te osebe po postavki logo33B, kjer gre za odkritje pozitivnih pristopov k dobrim ali slabim življenjskim pogojem, pokazale večjo stopnjo smiselnosti. Vendar so dobljene korelacije, čeprav statistično pomembne, nizke. Razlika med skupinama in postav kami logo-testa je torej majhna.
b)	Korelacija med starostjo in podtesti logo-testa pa je pomembna pri logo 14, logo 18 in logo27. kar pomeni, daje vsaka starostna skupina na ta vprašanja odgovarjala homogeno. Rezultat pri logo 14: V mojem poklicnem delu, ki ga trenutno opravljam ali si ga oblikujem, najdem resnično izpolnitev pomeni, da so starejše vzgojiteljice nagibale k nižjim odgov orom (odgovorom, bližjim 0), kar zopet pomeni pri starejših več smisla oziroma izpolnitv e v njihovem poklicu.
Pri logo 18 je ravno nasprotno. Starejše vzgojiteljice ne verjamejo ali pa so neodločene do religiozne ali politične volje v službi napredka. Rezultat pri logo27 pa lahko interpretiramo v smislu, da starejše vzgojiteljice nagibajo k misli, da bi pred obličjem smrti morale reči, da ni bilo vredno živeti.
c) Korclacija med izobrazbo in podtesti logo-testa je prav tako pomembna pri logol 1 in logo32B v pozitivni smeri, medtem ko je pri logol2, logol6, logo26, logo33A in logo33B negativna korclacija, kar pomeni, da pri vzgojiteljicah, ki imajo višjo izobrazbo, težijo odgovori k bolj smiselni orientaciji v življenju.
Iz. tabele 3.3 je razvidno, da obstaja visoka korclacija med skupino in izobrazbo in sicer ima druga skupina E2 višjo izobrazbo. Ob tem pa jc potrebno poudariti, da so si skoraj vse vzgojiteljice pridobile za eno stopnjo višjo izobrazbo v času obiskovanja Skupine z.a izobraževanje in osebnostno rast.
TABELA 3.3
css/3:	Korciacije r(x,y) N. oseb = 94		
Spremenljivke	STAROST	IZOBRAZ	SKUPINE
STAROST	1	-.0975	-.2964
IZOBRAZ	-.0975	1	.5378
SKUPINE	-.2964	.5378	1
Prav tako je pomembna korclacija med skupino in starostjo. V E2 so vzgojiteljice mlajše.
Obstaja tudi pomembna korclacija med postavkami logo-testa in obema skupinama. Dobljene korelacije pa so nizke, zato je razlika med skupinama majhna, kar lahko razložimo z majhnim številom oseb v E2; kakor jc razvidno iz. kvalitativnih podatkov, sc je skoraj polovica oseb odločila za delo v Skupini z.a izobraževanje in osebnostno rast tudi zaradi občutij praznine na osebnem in poklicnem področju. Kljub daljši obravnavi, je ta predhodna razlika vplivala in zmanjšuje razlike med skupinama.
3.1.3. Razlike med obema skupinama
Eno izmed glavnih vprašanj raziskave so razlike med obema skupinama. Prvo skupino (El) jc sestavljala skupina vzgojiteljic, ki ni opravila logoterapcvtske obravnave, drugo skupino (E2) pa je sestavljala skupina vzgojiteljic, ki je bila vključena v Iogoterapevtsko obravnavo v Skupini z.a izobraževanje in osebnostno rast. Razlike med obema skupinama smo ugotavljali z multivariantno analizo variance. S to metodo ugotavljamo pomembnost razlik med več skupinami pri več spremenljivkah.
Tabela 3.4 kaže razlike med obema skupinama (El in E2) in posameznimi postavkami prvega dela logo-testa.
TABELA 3.4
css/3:	GLAVNI UČINEK: SKUPINE 1-SKUPINE (N oseb = 82+12)			
Odvisne sprem.	Srednji kvadrat	Napaka	F(dl"l,2) 1,92	P
LOGO 12	.398547	.270414	1.473843	.227848
LOGO 13	.211901	.039325	5.388478	.022479
LOGOl 1	1.294283	.342546	3.778422	.054973
LOGO 14	1.012325	.591795	1.710602	.194166
LOGO 15	.224183	.198303	1.130503	.290451
LOGO 16	.591982	.573237	1.032701	.312190
LOGO 17	.099637	.165430	.602292	.439696
LOGO 18	2.017646	.735817	2.742049	.101147
LOGO 19	.017298	.865677	.019982	.887896
Najprej smo ugotavljali pomembnost razlik med dvema skupinama (El in E2) in posameznimi postavkami logo-testa.
Pri testnem delu logol obstajajo pomembne razlike pri logol3, na meji pomembnosti pri logol 1, tendenca k pomembnosti pa sc kaže tudi pri logo 18. Ti rezultati se ujemajo s korclacijskimi rezultati (glej tabelo 3.2 v prejšnjem poglavju).
V postavki logol 3: V zavetju doma. v družinskem krogu se dobro počutim, rada bi pripomogla k temu, da bi tudi otrokom omogočila ustrezno podlago pri E2 tudi več negativnih oziroma manj smiselnih odgovorov kot E1.
Prav tako v postavki logol 1: Če sem iskrena, imam najraje prijetno, mirno življenje brez velikih težav, z. zadostno finančno z.aslombo več negativnih odgovorov pri E2. Pri logol 8, ki se glasi: Verjamem v religiozno ali politično nalogo v službi napredka in sem ji na razpolago, pa jc več negativnih odgovorov pri El, kar pomeni več smiselnih odgovorov pri El.
Tabela 3.5 prikazuje, da je v celoti razlika med obema skupinama na meji pomembnosti, saj se El in E2 v prvem delu logo-testa (logol) med seboj pomembno razlikujeta samo v dveh postavkah.
TABELA 3.5
css/3:	GLAVNI UČINEK: SKUPINE
	1-SKUPINE (N oseb = 82+12)
Test	Vrednost p
Wilks' Lambda	.827993
Rao R Form 2 (9,84)	1.938906 .057176
Pillai-Bartlett Trace	.172007
V (9,84)	1.938905 .057176
Tabela 3.6 prikazuje pomembnost razlik med skupinama El in E2 in posameznimi postavkami logo2.
TABELA 3.6
css/3:	GLAVNI UČINEK: SKUPINE			
	1-SKUPINE (N oseb		= 82+12)	
			F(df1,2)	
Odvisne sprem.	Srednji kvadrat	Napaka	1,92	P
L0G02	2.878565	2.809252	1.024673	.314068
L0G021	.019071	.214409	.088947	.766192
L0G022	0.000000	.342391	0.000000	.000000
L0G023	.002119	.333002	.006363	.936593
L0G024	.000389	.346434	.001124	.973334
L0G025	.358113	.250155	1.431565	.234584
L0G026	.960084	.255059	3.764163	.055425
L0G027	.350285	.176697	1.982410	.162507
V testnem delu logo2 obstaja na meji pomembnosti razlika pri logo26. Postavka, ki se glasi: Impulz nemira, ki se vsiljuje proti vašemu preudarku in povzroča mučno nez.ainteresiranost do vsega, kar se vam ponuja, se pri E1 pojavi večkrat v pritrdilni obliki kot pri E2.
Tabela 3.7 kaže, da gledano logo2 v celoti, razlika med skupinama ni pomembna.
TABELA 3.7
css/3:	GLAVNI UČINEK: SKUPINE	
	1-SKUPINE (N oseb = 82+12)	
Test	Vrednost	P
Wilks' Lambda	.922453	
Rao R Form 2 (8,85)	.893197	525958
Pillai-Bartlctt Trace	.077562	
V (8,85)	.893391	525800
Tabela 3.8 prikazuje pomembnost razlik med skupinama El in E2 s posameznimi postavkami logo3.
TABELA 3.8
css/3:	GLAVNI UČINEK: SKUPINE			
	1-SKUPINE (N oseb =		82+12)	
			F(dfl,2)	
Odvisne sprem.	Srednji kvadrat	Napaka	1,92	P
L0G02	2.878565	2.809252	1.024673	.314068
L0G032A	.999134	.631716	1.581619	.211711
L0G032B	.432451	.337575	1.281052	.260645
L0G033A	1.729802	.518779	3.334374	.071090
L0G033B	2.169866	.336382	6.450597	.012769
V testnem delu logo3 obstaja pomembna razlika pri logo33B in kaže tendenco k pomembnosti pri logo33A. Postavki merita kontinuiteto smisla in pristop k dobrim ali
slabim življenjskim situacijam in pri E2, v obeh primerih težijo k bolj smiselni orientaciji in smisclncjšemu pristopu v življenju kot v EL
Tabela 3.9 kaže, da se glede na logo3 v celoti razlika med skupinama samo približuje pomembnosti.
TABELA 3.9
css/3:	GLAVNI UČINEK: SKUPINE	
	1-SKUPINE (N oseb =	82+12)
Test	Vrednost	P
Wilks' Lambda	.909851	
Rao R Form 2 (4,89)	2.204555	.074844
Pillai-Barllett Tracc	.090149	
V (4,89)	2.204541	.074845
3.1.4. Razlike glede na izobrazbo
Z drugim delom multivariantne analize pa smo ugotavljali pomembnost razlik posameznih postavk logo-testa glede na izobrazbo vzgojiteljic. Tabela 3.10 prikazuje pomembnost razlik med posameznimi postavkami logol in izobrazbo vzgojiteljic.
TABELA 3.10
css/3:	GLAVNI UČINEK: IZOBRAZ 1-1ZOBRAZ (N oseb = 94)			
			F(dl'l,2)	
Odvisne sprem.	Srednji kvadrat	Napaka	3,90	p-nivo
LOGOl 1	2.015652	.297350	6.778711	.000358
LOGO 12	.405019	.267350	1.514935	.216050
LOGO 13	.030442	.041538	.732861	.535078
LOGO 14	.856968	.587628	1.458351	.231266
LOGO 15	.060515	.203184	.297836	.826872
LOGO 16	1.531724	.541496	2.828690	.042934
LOGO 17	.124332	.166068	.748678	.525925
LOGO 18	2.4914.33	.691539	3.602740	.016459
LOGO 19	.273063	.876005	.311714	.816864
Obstajajo pomembne razlike med izobrazbo in logol 1, logol6 in logolS.
Pri postavki logol 1: Če sem iskrena, imam najraje prijetno, mirno življenje brez. velikih težav. z. zadostno finančno z.aslombo bi to pomenilo, da so bolj pritrdilne odgovore dajale vzgojiteljice s srednjo izobrazbo, nato /. višjo in potem s srednjo, vpisano višjo izobrazbo.
Pri postavki logo 18: Verjamem religiozno ali politično nalogo ali nalogo v službi napredka in sem ji na razpolago pa je največ pritrdilnih odgovorov pri vzgojiteljicah s sredn jo, vpisano višjo izobrazbo, nato z višjo in nazadnje s srednjo izobrazbo.
Pri postavki logo 16: Obstaja strokovno področje, ki me posebno zanima, na katerem bi vedno rada pridobivala znanje in s katerim se bom ukvarjala, kakor hitro bom imela čas pa je največ pozitivnih odgovorov pri vzgojiteljicah z višjo izobrazbo, nato s srednjo, vpisano višjo, in nazadnje s srednjo izobrazbo.
Tabela 3.11 kaže, da obstaja pomembna razlika med prvim delom logo-testa, logol v celoti in izobrazbo vzgojiteljic.
TABELA 3.11
css/3:	GLAVNI UČINEK: IZOBRAZ
	1- IZOBRAZ (N oseb = 94)
Test	Vrednost p
Wilks' Lambda	.575366
Rao R (24,241)	1.853051 .008183
Pillai-Bartlctt Trace	.495764
V (24,295)	1.847721 .008246
Tabela 3.12 prikazuje pomembnost razlik med postavkami logo2 in izobrazbo vzgojiteljic.
TABELA 3.12
css/3:	GLAVNI UČINEK: IZOBRAZ
_1 -IZOBRAZ (N oseb = 94)_
F(df1,2)
Odvisne sprem.	Srednji kvadrat	Napaka	3,90	P
L0G02	1.615053	2.849829	.566719	.638358
L0G021	.031560	.218333	.144551	.932921
L0G022	.267949	.341068	.785615	.505024
L0G023	.059561	.338440	.175986	.912403
L0G024	.945908	.322607	2.932077	.037767
L0G025	.112575	.255940	.439849	.725053
L0G026	.457228	.256154	1.784976	.155690
L0G027	.127128	.180278	.705176	.551.390
Obstaja pomembna razlika med izobrazbo in logo24.
Pri postavki logo24: Odpor do obremenjevanja, 7. globokimi in morebiti neprijetnimi mislimi o vašem početju in delovanju je največ pritrdilnih odgovorov pri vzgojiteljicah s srednjo, vpisano višjo izobrazbo, nato s srednjo izobrazbo in na koncu z višjo izobrazbo.
Tabela 3.13 kaže, da ne obstaja pomembna razlika med drugim delom logo-testa, logo2 v ccloti in izobrazbo vzgojiteljic.
TABELA 3.13
css/3:	GLAVNI UČINEK: IZOBRAZ
	1- IZOBRAZ (N oseb = 94)
Test	Vrednost p
Wilks' Lambda	.762813
Rao R (24,241)	.983865 .488270
Pillai-Bartlctt Trace	.254959
V (24,255)	.986849 .484073
Tabela 3.14 prikazuje pomembnost razlik med logo3 in izobrazbo vzgojiteljic.
TABELA 3.14
css/3:	GLAVNI UČINEK: IZOBRAZ 1-IZOBRAZ (N oseb = 94)			
			F(dfl,2)	
Odvisne sprem.	Srednji kvadrat	Napaka	3.90	P
L0G032A	.971058	.624487	1.554968	.205864
L0G032B	.951581	.318162	2.990866	.035111
L0G033A	3.062093	.447457	6.843320	.000332
L0G033B	1.967209	.302393	6.505469	.000493
Obstaja pomembna razlika med izobrazbo vzgojiteljic in logo.33B, logo33A ter logo32B.
Logo33B pomeni, da so glede pristopu k življenjskim situacijam, glede na dobre in slabe okoliščine najboljši pristop pokazale vzgojiteljice s srednjo, vpisano višjo izobrazbo, nato z višjo in nazadnje s srednjo izobrazbo.
Logo33A pa jc pokazal, da so na kontinuiteti smisla najbolj smiselno orientirane vzojiteljice s srednjo, vpisano višjo izobrazbo, nato vzgojiteljice z višjo in nazadnje s srednjo izobrazbo.
Pri logo32B jc bilo treba izmed treh primerov podati odgovor, katera ženska najbolj trpi. Rezultat, ki smo ga dobili v našem primeru, je pokazal, da so največ pravilnih odgovorov dale vzgojiteljice s srednjo izobrazbo, enako pa so odgovarjale vzgojiteljice s srednjo, vpisano višjo, in višjo izobrazbo.
Tabela 3.15 kaže, da obstaja pomembna razlika med tretjim delom logo-testa, logo3 v celoti in izobrazbo.
TABELA 3.15
css/3:	GLAVNI UČINEK: IZOBRAZ	
	1- IZOBRAZ (N oseb = 94)	
Test	Vrednost	P
Wtlks' Lambda	.674250	
Rao R (12,230)	3.085356	.000458
Pillai-Bartlctt Trace	.350478	
V (12,267)	2.943221	.000730
4. ZAKLJUČNA INTERPRETACIJA
4.1. POVZETEK FAKTORSKE ANALIZE LOGO-TESTA
S faktorsko analizo smo ugotovili, da vseh osem izločenih faktorjev pojasnjuje 70% variance. Posebej smo interpretirali štiri faktorje, ki pojasnjujejo 47% variance.
Z Fl, ki smo ga imenovali življenjska neizpolnjenost, so najbolj nasičene postavke logo2. ki se nanašajo na "eksistencialno frustracijo".
Z F2, ki smo ga imenovali življenjska angažiranost, pa so najbolj nasičene postavke iz logol, ki predstavljajo "smiselne dejavnike" človekovega življenja.
Z F3, ki smo ga imenovali življenjska orientacija, pa je najbolj nasičen drugi del logo3, ki razlikuje med zavestjo uspeha in izpolnitvijo notranjega smisla ter odkritjem pozitivnih pristopov k dobrim ali slabim življenjskim pogojem.
Z F4, ki smo ga imenovali preusmeritev, pa je nasičen tako logol kot logo2.
Omenjeni faktorji potrjujejo osnovno strukturo zgradbe logo-testa, kjer se postavke prvega dela testa nanašajo na smiselne dejavnike človekovega življenja in so tudi v povezavi s tretjim delom testa, ki se nanaša na izpolnitev življenjskega smisla in pristopa k dobrim ali slabim življenjskim pogojem.
Drugi del testa pa sestavljajo postavke, ki merijo eksistencialno frustracijo, in tudi tu se naši rezultati ujemajo z Lukasovo in drugimi avtorji, ki so uporabili logo-test kot zanesljiv meritveni instrument izpolnitve notranjega smisla ter na drugi strani njegovo ncgacijo eksistencialno frustracijo.
4.2. POVZETEK MULTIVARIANTNE ANALIZE ODNOSOV LOGO-TESTA DO OSEBNOSTNIH SPREMENLJIVK (skupine, izobrazbe, starosti)
Multivariantna analiza logo-testa je pokazala:
a)	Najprej smo ugotavljali razlike med obema skupinama (E1 - slučajno izbrane vzgojiteljice, E2 - vzgojiteljice, ki se izobražujejo v Skupini za izobraževanje in osebnostno rast) in prvim delom logo-testa, logol. Skupini se med seboj pomembno razlikujeta. Skupina E1 jc v tem delu dajala več smiselnih odgovorov k orientaciji v življenje kakor E2.V drugem delu logo-testa, logo2 v ccloti, razlika med skupinama ni pomembna. Glede na posamezni podtest logo2 pa jc E1 dajala več odgovorov, ki kažejo na eksistencialno frustracijo. Glede na tretji del logo-testa, logo.3 v ccloti, sc razlika med skupinama približuje pomembnosti. Skupina E2 teži k bolj smiselni orientaciji in smiselnejšemu pristopu glede na dobre in slabe življenjske okoliščine.
b)	Z drugim delom multivariantne analize pa smo ugotavljali pomembnost razlik glede na izobrazbo. Rezultat je pokazal, da obstaja pomembna razlika med prvim delom logo-testa, logol v celoti in izobrazbo. In sicer se vzgojiteljice z višjo in končano srednjo, vpisano višjo izobrazbo nagibajo k življenjskemu področju, ki bi jih angažiralo v smislu pridobivanja znanj in izpolnjevanja nalog v službi napredka, vzgojiteljice s srednjo izobrazbo pa nagibajo k življenju brez. velikih težav. Glede drugega dela logo-testa, logo2 v ccloti, ne obstaja pomembna razlika. Pri posameznem podtestu, kjer sc jc razlika pokazala statistično pomembna, so vzgojiteljice s srednjo, vpisano višjo izobrazbo izrazile večji odpor do obremenjevanja z. neprijetnimi mislimi o njihovem početju in delovanju kot vzgojiteljice z višjo izobrazbo. V tretjem delu logo-testa (logo.3) v celoti pa obstaja pomembna razlika med logo3 in izobrazbo vzgojitelja.
Najbolj smiselno orientacijo in pristop k reševanju življenjskih vprašanj imajo vzgojiteljice s srednjo, vpisano višjo izobrazbo (iz E2), enako z višjo in nazadnje s srednjo izobrazbo.
Tudi diskriminantna analiza je samo potrdila zgoraj navedene rezultate. Osnovni namen naloge, izmeriti strukturno multivariantno analizo spremenljivk, ki merijo občutja življenjske smiselnosti, jc s tem dosežen.
Ugotovili smo, da obstaja pomembna statistična razlika med obema skupinama (El in E2) glede na postavke logo-testa, in prav tako, da obstaja pomembna razlika glede na izobrazbo in občutja življenjske smiselnosti, kar je podkrepilo naše petletno delo v Skupini z.a izobraževanje in osebnostno rast, kjer so si vzgojiteljice pridobile tako izobrazbo kot smiselno orientacijo v njihovem življenju, kar pa je bolje interpretirano v kvalitativno-klinični analizi dela skupine. Ugotavljali smo tudi odvisnost različnih vidikov življenjskega smisla od osebnostnih dejavnikov. Ugotovili smo, da jc starost
pomemben dejavnik, saj so starejše vzgojiteljice našle bolj smiselno izpolnitev, kar je zopet v skladu z osnovno predpostavko logo-testa, da s starostjo naraščajo smiselne orientacije v življenje. Glede spola sta bili skupini homogeni, zato ni bilo smiselno ugotavljati odvisnosti.
4.3. POVZETEK KVALITATIVNE INTERPRETACIJE
Namesto zaključka bo tukaj prikazanih nekaj utrinkov članic skupine, kateri odražajo njihovo pozitivno naravnanost na življenje in delo. Osnovni namen skupine -izkoristiti človekove potenciale za opravljanje življenjskih nalog in si tako osmisliti življenje - je s tem dosežen. Z delom v skupini smo se tudi izognili nevarnosti, ki je pretila nekaterim članicam, in sicer eksistencialnemu vakuumu, katera osnovna značilnost je življenjska praznina posameznika. Kakšen daljnoročni pomen ima to za njihovo osebno in poklicno delo, lahko aproksimativno izračunamo. V obdobju tridesetletnega dela bi to pomenilo približno od 7000 do 9000 otrok, ki bi imeli predane, zadovoljne in izobražene vzgojiteljice.
Citati
Na kancu bi skupino primerjala z dispozicijami, ki jih človek prinese na svet, in če le-te naletijo na ugodno okolje, se razvijejo v sposobnosti. Ravno tako je delo v skupini razvilo pri meni tisto, kar je bilo skrito in se je ravno zaradi ugodnega vpliva okolje-skupina razvilo. Ne doživljam več brezciljnih popoldnevov, večerov. Življenje ima zame večji smisel. Vem. da nekaj delam, in čutim, da je prav tako. Ko odhajam iz. te majhne, a tople sobice, se počutim lažja, a potešena z. novim znanjem. V sebi sem bila trdno odločena, da bom zmogla vse, kar mi je naloženo, hotelu sem
ozdraviti. Nisem še zdrava, vendar me močna volja spremlja tudi doma. Začela se je moja nova pot, pot novih spoznanj, vrednot, drugačnih stališč, začela sem
razmišljati o sebi, o otrocih v vrtcu.. Vsako srečanje mi v moje življenje vtke novo moč, željo biti boljša, dobra... Hočem živeti polno življenje, se izobraževati, delati. To me osrečuje. Delaj dobro in dobro se ti vrača. Morda v nekoliko manjši obliki, kot ga daješ. Toda saj je vseeno.
Jaz. sem človek in jaz. človekujem. In koliko odgovornosti je v tem. Koliko možnosti, da
tudi jaz. nekaj dobrega prispevam. To, da najdeš svojo jato v življenju, kjer se dobro počutiš, si sprejet, lahko delaš in kjer
ne sovražijo nobene druge jate, to je tudi sreča. Koliko neizčrpnih virov, koliko misli, slutenj obstaja na svetu, z.a kar se mi še sanja ne. In vse to čaka. Tudi name. Tudi nate. In kakor pravijo: Samo pljuniti je treba v roke.
In mi vzgojitelji bi morali biti najž.lahtnejše seme, da bi skupaj z. otroki sejali cvetoče rože.
Ko bi ljudje vedeli, kako rada vas imam. In jaz živim tu, med vami. Mislim, da moraš imeti rad svoje delo in otroke, ki so ti z.aupani, in se veliko učiti, da lahko bolje razumeš otroško dušo. Vse je potem lažje-in tudi uspehi pridejo kar sami od sebe.
Tisto, kar sem mislila, občutila, lahko delim z. nekom in to je zame velika sreča.
LITERATURA
Crumbaugh, J.C.. Maholick L.T. (1972). Eine experinientelle Untersuchung im Bcrcich der Existenzanaly.se. Ein psychomctrischer Ansatz zu Viktor Frankls Konzepl der "noogcnen neuro.se." In N. Petrilowitsch (Eds.) Die Sinnfragc in der Psyehotherapie. Darmstadt, Wissenschaftlichc Buchgesellschaft.
Fabry, J.B. (19XX). Guideposts to meaning. Discovering What Really Matters. Oakland, New Harbinger Publications.
Fabry, J.B., Bulka, R.P., Sahakin, W.S. (1979). Logothcrpy in Action. New York, Jason Aronson.
Franki, V.E. (1977). The Doctor and the Soul: From Psychotherapy to Logothcrapy. New York, Vintage Books.
Franki, V.E. (1970). Reduetionism and Nihilism. In A. Kocstler & J R. Smythies (Eds.) Beyond Reductionism: New Perspectives in the Life Sciences. New York. Macmillan.
Franki, V.E. (19X5a). Man's Search for Meaning: An Introduction to Logolhcrapy. New York, Pocket Books.
Franki, V.E. (1985b). Psychotherapy and Existentialism: Selected papers on Logothcrapy. New York, Washington Square Press.
Franki, V.E. (19X1). The Will to Meaning: Foundations and Applications of Logotherapy, New York, New American Library.
Franki, V.E. (1971 - 19X6). Psychotherapy flir den Laiden. Rundlunkvortriigc iiber Scclcnheilkundc. Freiburg, Verlag Herder.
Laengle, A. (19X5). Wcge z.unt Sinn. Logothcrapie als Orientierungshilfe. Munchen, Seric Piper 2X9.
Lukas, E. (I9X5-19XX). Psychologischc Seelsorge. Logothcrapie- die Wendezu einer menschcn-wtirdigcn Psychologie. Freiburg, Verlag Herder.
Lukas, E. (l9X6b). Logo-Test. Test zur Messung von innerer Sinncrfiillung und istcnticllcr Frustration. Wicn, Verlag Deuticke.
Musck. J. (1977). Psihologija osebnosti. Ljubljana, Dopisna delavska univerza Univerzum.
Ramovš, J. (I990a). Doživljanje temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana, Založništvo slovenske knjige.
ANTHROPOS 1997 1-3
Geneza osebnostne kulture
ANDREJ KOROŠAK
POVZETEK
Zanimanje z.a raziskovanje osebnostne strukture ni imanentno le psihologiji. Zgodovina filozofije dokazuje, da so ta vprašanja vznemirjala mislece ž.e v Antiki. Pozneje so se z. njimi ukvarjali zlasti novoveški filozofi, aktualna pa so vse do današnjih dni. Nič čudnega torej, če tudi v psihologiji vse renomirane teorije in šole pričenjajo ravno s tovrstnimi tolmačenji. Krucialni sta dve vprašanji, ki zadevata epistemološke temelje psihološke znanosti: I) Ali lahko z. različnih teoretskih pozicij pojasnimo genezo osebnosti2) Ali sta struktura in dinamika dva vidika ene stvarnosti? Koncept pričujoče raziskave je odprt z.a obe podmeni. Pri raziskovanju vplivov starosti, spola in kraja bivanja na oblikovanje osebnosti smo sicer pojmovno izhajali iz osnovnih postulatov psihoanalitične metapsihologije - osebnostnih instanc Ega, Superego in Ida, ki pa jih lahko pojmujemo kot prototipe samopodobe, izvirajoče iz kognitivnih shem. Gre namreč z.a realne, idealizirane in z.anikovane vidike naše duševnosti. z.a najbolj splošne kategorije, ki jih dandanes odkrivamo s povsem drugačnimi metodološkimi procedurami, kot je to nekdaj počela psihoanaliza. Ob tem se ne moremo izogniti vtisu, da so tovrstne kategorije morda tesni zvezi Z vrednotami posameznika, da gre torej za preplet strukture in dinamike osebnosti. Zakonitosti genez.e osebnostne strukture smo skušali preučevati s pomočjo treh instrumentov - znanega testa IES, avtorjev Dombrosa in Slo-bina, in dveh preizkušenj, koncipiranih z. lastnimi močmi (IZBOR SIJKE, LOKA-LIZACIJA). Rezultate raziskave lahko strnemo v naslednjem stavku: osebnostna integriranost oziroma razvoj komponente Ega s starostjo evidentno narašča in je pri dečkih v primerjavi z. deklicami ter pri meščanih za razliko od vaščanov nekoliko bolj izražena. Če prvo univerzalno zakonitost razumemo kot posledico delovanja maturacije, je pri ostalih dveh NV prave vzroke sila težko identificirati. Dovolj razumna se zdi interpretacija v zvezi s kulturno naravnanostjo, ki hi bolj ustrezala osebnostni strukturi (in dinamiki!) le določenega dela populacije (prebivalci v mestih, osebe moškega spola). Govorimo seveda o postmoderni družbi, z neizbežnimi sledovi zastarele kartez.ijanske mehanicistične doktrine in z. njej pripadajočim spletom družbenih funkcij in institucij kot odločujočim oblikovalcem osebnosti.
ABSTRACT
THE GENESIS OF THE CULTURE OF PERSONALITY
Interest in the study of personality structure is not inherent to psychology alone. The history of philosophy proves that these issues intrigued the ancient philosophers. too. A fter that it was the post-medieval philosophers in the first place who studied these issues and they have remained topical. It is no wonder, then, that all
renowned psychological theories and schools begin with exactly this kind of interpretation. Two questions relating to the epistemological basis of psychology are crucial: 1) Can the genesis of personality be explained from various theoretical positions'/ 2) Are the structure and dynamics two aspects of one and the same reality'.' The concept of this research leaves the door open to both hypotheses. When studying the influence of age, sex and place on the shaping of personality we indeed proceed, that is to say conceptually, from the fundamental postulates of psychoanalytic meta-psychology - the personal instances of ego, superego and id, which can be understood as the prototypes of self-image which originate from cognitive schemes. These are the realistic, idealised and denied aspects of our spirituality, the most general categories which are nowadays exposed using quite different methodological procedures to those once used by psychoanalysis. In doing this, one cannot avoid the impression that these types of categories might be in close relation with the values of an individual, or in other words, that we are here dealing with the interlacing of the structure and dynamics of personality. We try to understand the laws of the genesis of personality structure using three instruments: the well-known IES test by Dombros and Slobin, and two tests that we conceptualised ourselves (THE CHOICE OF PICTURE, LOCALISATION). The results of the research can he summarised in one sentence: personal integrity, i.e. the development of the ego component, increases demonstrably with age and is somewhat more prominent in boys in comparison with girls and in city populations in comparison with village populations. If the first universal law is understood as the consequence of maturation, the reasons for the other two NVs are extremely difficult to identify. The explanation related to cultural attitudes which would more suit the personal structure (and dynamics!) of a certain part of the population (city population, male population) appear sufficiently rational. Of course, we speak here about postmodern society, which shows the unavoidable traces of outdated Cartesian mechanistic doctrine, and the accompanying network of social functions and institutions which play the crucial role in the shaping of personality.
I. UVOI)
Raziskovanje osebnostne strukture zaseda v zgodovini človeštva nedvomno zelo pomembno mesto. Ni naključje, da družbena delitev dela in organiziranost funkcij socialnega sistema temeljita ravno na opisovanju in prognoziranju vedenja posameznikov, ki siccr brez vpogleda v osebnostno strukturo nc bi bila mogoča. To dokazujejo žc primeri iz antičnih časov, ko so na Daljnjem vzhodu poznali prccej dobro izdelane selekcijske sisteme (mandarinski izpiti), pozneje pa seveda zametki strukturnih razlag v Stari Grčiji (Platonovo in Aristotelovo tripartitno tolmačenje strukture osebnosti).
Po obdobju srednjeveškega intelektualnega somraka so sc zlasti novoveški misleci pričeli zanimati za ustroj duševnosti; Dcscartcs z dokazovanjem substancialnosti človekovega jaza kot temelja razumskega delovanja, Spinoza in Leibnitz pa z iracionalnimi komponentami našega uma. Tovrstno dilemo so pozneje šc zaostrili zlasti Nietzsche, Schopcnhauer in Fichte, ki so tako utrli pot mnogo let pozneje vznikli psihoanalizi. Sočasno pretresa zahodno filozofijo še ena kontradikcija - razcep na subjektivno in objektivno podstat človeške psihc. Kant je s postuliranjem končnega subjekta zavrnil objektivizem angleških empiristov, šele Hegel pa jc presegel obe ekstremni
poziciji s pojmovanjem duševnosti kot produkta dolgotrajnega zgodovinskega razvoja, ki se vzpostavlja v dialektičnem procesu in vsebuje tako objektivne kot subjektivne atribute. Reči pa je treba, da tovrstni antagonizem še danes ni povsem presežen. Sub-jektivizem je vplival na nastanek personologije, duhoslovne psihologije, fenome-nologije in psihoanalize, objektivizem pa na pozitivizem, behaviorizem in reflekso-logijo. Morda bi sintezo nomotetične in idiografske doktrine lahko uzrli šele v današnjem času, ko Cattell v svoji faklorsko-analitični teoriji osebnosti združuje lako prečno multivariantno metodo, kakor tudi individualne longitudinalne analize.
Prvo uporabno psihološko koncepcijo osebnostne strukture je razdelal William James. Jaz kot subjekt je po njegovem nosilec delovanja, jaz kot objekt pa predstavlja podobo o sebi. Slednjo sestavljajo tri entitete: telesni, duhovni in socialni jaz. Jamesov prispevek je tako prvi večji odmik od filozofskih spckulacij, saj zarisuje konture vsem poznejšim socialnim koncepcijam osebnosti (Mcad, Fromm).
Zdaleč najbolj znana teorija osebnostne strukture, tudi zunaj polja psihološke znanosti, je seveda Freudova psihoanalitična globinska razlaga. Njegova slojna delitev duševnosti dovolj dobro korespondira z Aristotelovo tripartitno distinkcijo. Nekateri temeljni pojmi njegove teorije sicer niso nekaj povsem novega; tako je nezavedna topika na moč podobna prejšnjim iracionalističnim pojmovanjem, termin Ono si je npr. sposodil od Georga Groddecka, Nadjaz v nekoliko drugačnem kontekstu od Munsten-berga, pojem jaza pa je tako ali tako novoveška pojmovna kategorija. Vendar pa je Freudu vendarle treba priznati zaslugo, da jc prvi sistematično in na povsem originalen način sintetiziral znana dejstva in tako ustvaril monumentalno delo, imenovano psihoanaliza. Nekako po letu 1915 je revidiral zgolj topični model z vpeljavo treh osebnostnih instanc, Onega, Jaza in Nadjaza, s čimer pridobijo njegove razlage potrebno dinamiko in večplastnost. Ono bi naj bil nekakšna duševna energetska stalnica, sedež instinktov, ki deluje po principu ugodja (refleksne aktivnosti in t.i. primarni proces), psihosocialna tvorba Jaz se skozi t.i. sekundarni proces postopoma oblikuje z namenom usmerjanja organizma na adekvatne vire oziroma objekte zadovoljitve, ontogenetsko najmlajša osebnostna instanca Nadjaz pa predstavlja ponotranjene vplive primarnega socialncga okolja, vest kot posledico kaznovanja in ego-ideal kot učinek pozitivnih vzpodbud. Genezo osebnostne strukture sproži premeščanje nagonske energije na objekte, kar imenuje Freud kateksa, to pa omogoči nezavedni proces identifikacije.
Sicer pa spoznavno vrednost Freudove teorije lahko presojamo edinole z vidika analize njenih epistemoloških temeljev. Tega se je v svojih delih lotil znani filozof in fizik Fritjof Capra. Meni namreč, daje mogoče v končni instanci psihoanalitično teorijo zrcducirati na bazične zakone Ncvvtnove mehanike, kar je najbolj evidentno prav pri konccpciji strukture osebnosti. Njegov tripartitni sistem vsebuje vse lastnosti fizikalnih teles: psihološki prostor je analogen newtnovemu absolutnemu evklidskemu prostoru; psihične instance, kot nekakšni notranji objekti, umeščeni v ta prostor pa izkazujejo tipične karakteristike fizikalnih teles, saj dve instanci nc moreta hkrati zasedati istega prostora ("kjer je bil prej Id, naj bo sedaj Ego!"); nadalje obe teoriji dosledno ločujeta materijo od sile, pri čemer imajo sile točno določeno smer in vselej nastopajo v parih (Eros in Thanatos, impulzi Ida in Superego obrambe). Krono Freudove mehanicističnc doktrine pa nedvomno predstavlja naivni model osebnosti kot nekakšnega hidravličnega stroja, njegov decidirani determinizem in objektivna terapevtska praksa, izključena iz "psihološkega prostora" klienta. Capra zaključuje, da je Freudova teori ja v psihologiji, analogno Nevvtnovi v fiziki, uporabna lc za omejen obseg fenomenov. Širši pojasnjevalni okvir zahteva namreč akceptiranje drugačnega epistemološkega modela, moderne paradigme namreč, ki izhaja po eni strani iz spoznanj kvantne mehanike in relativnostne teorije, po drugi pa, presenetljivo, iz večtisočletne tradicije velikih vzhodnjaških filo-
zofsko-religioznih sistemov budizma, taoizma in hinduizma. Oba izvora namreč poudarjala primat relacij pred izoliranimi entitetami, odvisnost opazovanih pojavov od opazovalca oziroma metode merjenja in nesmiselnost iskanja kakršnihkoli osnovnih enot stvarnosti.
Za teorijo objektnih odnosov ustanoviteljice angleške šole psihoanalize, Mclanic Klein, pa žc lahko rečemo, da pomeni prvi resnejši odmik od mchanicistične doktrine. Objektni odnos ji namreč pomeni konstitutivno vez z.a oba člena diadne situacije, iz česar sledi, da entitete ne obstajajo pred tem odnosom, ampak da jih ta šele konstituira. Sc bolj radikalen jc Ronald Fairbairn. Njegova teorija predstavlja poskus nove kon-ceptualizacije psihoanalize, osnovane na sodobni paradigmi. Tako sedaj nagon ni več iniciator psihične aktivnosti, saj sam zapada zakonitostim dinamizma psihične strukture. Self je izvorno nedifcrcnciran, vendar poseduje energetske kapacitete in dispozicije za proces strukturalizacije. Nastaja zahvaljujoč nckompatibilnim doživljajskim kvalitetam, ki izvirajo iz objektnih diadnih odnosov. V očitni kontradikciji s freudovsko doktrino je Fairbairnovo tretiranje objekta kot cilja, h kateremu teži libido, in primat načela realnosti, katerega edinole neustrezni vplivi okolja nadomestijo s principom ugodja. Osebnostna struktura je v zadnji konsekvcnci poslcdica ambivalentnih občutij do prvih objektov, ki aktivirajo potlačevanjc.
Nekoliko drugače so sc kritike ortodoksne psihoanalize lotili egopsihologi na čelu s Hartmannom. Krisom in Locwcnsteinom. Hartmann govori o izvorno ncdiferencirani osnovi, iz katere se naknadno razvijeta Ono in Jaz. kol dva neodvisna sklopa, pozneje pa še Nadjaz. Bistveno je to, da so funkcije cga (zaznavanje, kognicija, motorika, inten-cionalnost itd.) deloma genetskega izvora, deloma pa so rezultat adaptacije. Avtor sicer priznava nujnost delnih restrikcij za pričelek razlikovanja Sella od zunanjega okolja, vendar takoj zatem dodaja, da jc za nastanek zametkov Jaza nujen določen napredek v zorenju spoznavne in perceptivnc organizacije, komunikacija v diadnem odnosu, mehanizma projekcije in introjekcijc ter zmožnost odlaganja zadovoljitve. Instanca Nadjaza ni antagonistična Jazu, prej nasprotno, prepletanje njunih funkcij pomeni osnovo za sinergično naravnanost. Naslednji pomembni avtor, ki kot izhodišče jemlje Hartman-novo tezo o ncdiferencirani matrici kot predhodnici osebnostnih struktur, je Rene Spitz. Vendar so zanj ncdifercncirani še psihološki in somatski procesi, nerazmejena pa je tudi topika (zavedno, nezavedno, predzavedno). Vse kar obstaja v najzgodnejšem obdobju življenja, so nekakšni fiziološki prototipi. Iz teh se postopoma zaradi psihičnih dejavnikov in zorenja razvijejo funkcije, sklop in osebnostna dinamika. Govorimo lahko o invariantnih razvojnih stadijih, katerim ustrezajo specifični procesi, t.i. organizatorji psihe. Prvi organizator psihe se pojavi okrog 3. meseca starosti kot socialni nasmeh otroka, drugi je anaklitični strah pred zapustitvijo v 8. mesecu, zadnji pa jc semantični "ne". S temi procesi otrok utrjuje distinkcijo med predstavo sebstva in objekta.
Zelo blizu ego-psihologiji so prav gotovo tudi sociodinamične razlage Erika F.rik-sona. Zanj jc Jaz zdaleč najpomembnejši razvojni dejavnik, pojmuje ga kot popolnoma avtonomno in kreativno strukturo, odgovorno z.a socialno adaptacijo. Po cm strani je odvisen od genetičnih, fizioloških in anatomskih vplivov, po drugi pa od faktorjev ožjega primarnega okolja in celo od širših kulturnih vplivov. Njegova funkcija je integracija notranjih dispozicij in dejavnikov okolja, kar daje široke možnosti pozitivnega razvoja. Navezanost na humanistično tradicijo razkriva Eriksonovo tolmačenje kriz, kot najočitnejših obeležij genetsko pogojenih, invariantno pojavljajočih sc psihosocialnih razvojnih stadijev. Analogno tisočletja staremu kitajskemu filozofskemu izročilu, ludi sam nc vidi v krizi lc pretnje razvoju, ampak prav lako možnost pozitivne solucije. Psihosocialni razvoj tako označuje osem univerzalnih etap (epigenetskih stadijev), ki pravzaprav pomenijo razvoj Ega in so z.a razliko od klasične psihoanalize lociranc vse
tja do obdobja starosti. Osebnostna integriranost izrašča postopoma iz. preseženih razvojnih kriz.
Videli smo, da je za preučevanje osebnostne strukturalizacije krueialnega pomena problem epistemoloških izhodišč. Ob tem se kaže vprašali, ali je edinole psihodina-mična misel kompelenlna za pojasnjevanje geneze mentalne strukture, ali pa imajo pravico do tega tudi ostale uveljavljene psihološke teoretske struje. Skratka, ali lahko v psihologiji pri interpretaciji tako kompleksnega fenomena izhajamo iz podobnega načela, kol je v moderni fiziki poznano Hciscnbergovo načelo nedoločenosti.
Kot vse kaže. ustreza temu kriteriju predvsem kognitivistična psihološka tradicija. Za Piageta dilema glede relevantnosti afektivnih ali kognitivnih procesov nc obstaja. Oboje jc conditio sine qua non individualnega razvoja, v prvem primeru gre za energetski potencial, v drugem pa za implementacijo posegov v zunanji svet. Afeklivni izbor objektov na podlagi privlačnosti in odbojnosti je v tesni povezavi s kognitivnim konstruiranjem objekta, kar so psihoanalitiki povsem spregledali, egopsihologi pa lc nakazali. Res pa je, da se je v svojih raziskavah morda preveč enostransko osredotočil ravno na slednje, kar jc bilo ves čas jabolko spora med njim in Valonom. Tezo o neraz-ločenosti Jaza od zunanjega sveta v najzgodnejšem obdobju Piagel sicer sprejema analogno kot psihoanaliza, vendar gredo njegove interpretacije v popolnoma drugo smer. Vzrok nezavednega egocentrizma tiči v nekoordiniranosti akcij oziroma posegih v zunanji svet. Sele ob koncu obdobja senzomotorične inteligence poslane distinkcija Jaza od zunanjega svela delinitivna. Predmetna konstantnost (shema objekta) postane skozi progresivno koordiniranje shem prva kognitivna invarianta, odgovorna za kasnejšo eiaboracijo praktičnih kategorij prostora, časa in vzročnosti. Obenem se z nastajanjem objektnih shem pojavlja zavest o sebi kot notranji, subjektivni pol nasproti zunanjemu, objektivnemu. Piaget je tako pokazal, daje strukturiranje osebnosti dosti kompleksnejši fenomen, kot to skuša prikazati psihoanaliza, in da do ozavedenja pride dosti pozneje.
Drugi takšen, psihodinamični koncepciji komplementaren model spoznavanja strukture osebnosti je faktorsko-analitični pristop Raymonda Caltella. Njegova psihologija potez ("trait psychology") sc ima v mnogočem zahvaliti Gordonu Allportu. ki osebnost opredeljuje kot enkraten celovit sistem, katerega konstituirajo osebnostne poteze ali personalne dispozicije. Zares velik Cattellov prispevek pa je v tem. da je začel sistematično uporabljati eksaktne statistične procedure (faktorsko analizo) pri raziskovanju osebnostnega univerzuma. Tovrstni postopki so iz množice manifestnih variabel (površinskih potez) omogočali izluščiti manjše število izvornih osebnostnih potez. Slednje opredeljuje kot realne, generaliziranc strukturalne determinante vedenja, ki pojasnjujejo konsistentnost vedenja posameznikov v različnih situacijah. Cattell je v odvisnosti od različnih virov informacij (vprašalniki, objektivni testi, življenjski podatki) dobil različno število izvornih potez ali faktorjev, ki pa se v glavnem prekrivajo in na ta način objektivno verificirajo osebnostno strukturo. Največ faktorjev jc odkril z objektivnimi testi, ki pa so še zmeraj bili nekoliko povezani med seboj. Z ckstrakcijo teh jc na naslednjem višjem nivoju dobil sedem šc bolj splošnih faktorjev drugega reda, ki pa ludi niso bili brez slehernih interkorelacij. Končni rezultat predstavljajo trije faktorji tretjega reda z največjo stopnjo gencralnosti:
1) nezreli, nase usmerjeni temperament, 2) striktno in disciplinirano sprejemanje zunanjih norm, 3) visoko samozavedanje.
Na ta način je dobil Cattell presenetljivo podobnost teh treh faktorjev s Freudovo strukturo mentalnega aparata (Id, Ego, Superego). Evidentno je torej, da popolnoma različni metodološki postopki odkrivajo v človeški psihi nekaj, kar najverjetneje predstavlja najsplošnejše strukturalne entitete.
II. PROBLEM RAZISKAVE
V raziskavi smo skušali odkriti zakonitosti osebnostnega strukturiranja glede različnih demografskih atributov vzorca (starost, spol, urbano oziroma ruralno okolje).
III. METODA
1)	VZOREC
Število respondentov, zajetih v raziskavi, jc 229. Vsi so pripadniki prekmurske populacije predšolskih in osnovnošolskih otrok. Od tega jc približno polovica (118 otrok) moškega spola, 111 pa ženskega. Variabla starosti jc bila razdeljena na štiri obdobja: v najzgodnejšem (3-4 leta) smo zajeli 40 otrok, v obdobju priprave na šolo (6-7 let), petega razreda OŠ (11 let) in osmega razreda OŠ (14 let) pa po 60 otrok. Otrok iz mesta Murska Sobota je bilo 127, iz približno srednje razvitih vasi pa 102. Vsi so bili izenačeni glede pripadnosti popolnim družinam s srednjo stopnjo izobrazbe. Prav tako smo se odločali le za tiste respondente, ki niso kazali znamenj podnormalnc inteligentnosti. Rcspondentc smo v posamezne stratume izbirali večinoma slučajno, razen v primeru najmlajših vaških otrok, katerih ni bilo dovolj in smo zato bili prisiljeni uporabiti metodo kvotnega vzorčenja. Za določanje srednje razvitosti prekmurskih vasi smo uporabili indeks števila prebivalcev, ostali pokazatelji razvitosti naselij (npr. migracija, % kmečkega prebivalstva) pa žal niso bili na voljo. Izkazalo pa sc je, da iz vasi, izločenih po tem kriteriju, ne bo mogoče dobiti zadostnega števila P.O., zato smo pristali na blažji kriterij in kot refcrenco vzeli nadpovprečni indeks (1 SD - 2 SD), to jc cca 700-1000 prebivalcev.
2)	GRADIVO
V raziskavi smo koncipirali in izdelali dve projektivni preizkušnji. Prvo smo poimenovali IZBOR SLIK, kjer smo za vsako starostno skupino in za vsak spol posebej pripravili set treh različnih likovnih predlog. Prva jc predstavljala sliko dečka ali deklice (odvisno od spola respondenta, pri katerem smo aplicirali preizkušnjo), ki izkazuje običajne (Ego) lastnosti. Naslednja likovna predloga jc prikazovala idealizirano (Superego) figuro, zadnja pa je poudarjala Id atribute narisane figure (agresivne in seksualne). Za drugo projektivno preizkušnjo, LOKALIZACIJO, smo uporabili velik kos belega kartona (A 1) in tri ploščice za označevanje lokalizacij. Tretja preizkušnja jc bila test IES avtorjev Dombrosa in Slobina, ki vključuje štiri podteste: Arrow-Dot, Photo Analysis, Picture Story Completion in Picture Title. Arow-Dot jc perccptivno-motorični test, ki zahteva rešitev 32 preprostih grafičnih problemov. Dosežki na tem testu bi naj nakazovali zlasti na pripravljenost slediti navodilom, pa tudi na značilnosti vedenja v vsakdanjem življenju, kar je odraz specifične konstelacije osebnostne strukture. Picturc Story Completion, ki je drugače takoj za prej opisanim podtestom najbolj veljaven prediktor v bateriji, bi naj opisoval subjektovo koncepcijo zunanjega sveta. Gre za to, da respondent z izborom zaključka neke zgodbe eksternalizira oziroma jc občutljiv za določene pojave v okolici, katerim lahko siccr pripišemo Id, Ego ali Superego značilnosti. Tretji podtest sc imenuje Photo Analysis in meri stopnjo projekcije zaželenih delov sebe (ego ideal). Naloga prcizkušanca jc pripisati značilnosti (I, E ali S) fotografiranim osebam. Zadnji podtest, Picturc Title, pa sestoji iz 12 slik, za katere si P.O.
izmisli naslove. Pri tem gre za vsaj delno zavestno sprejemanje in izražanje vsebin, razkrivajočih se v naslovih, torej za projekcijo dela samega sebe v sliko.
3)	POSTOPEK
Najprej smo na pilotskem vzorcu otrok (N=26, starost 6-7 let) preverili ustreznost testov IZBOR SLIK in LOKALIZACIJA. Temu je sledila izdelava definitivnih likovnih predlog (IZBOR SLIK) za oba spola in vse starostne skupine (skupaj 24 predlog) ter natančna cksplikacija vprašanj in priprava materialov za metodo LOKALIZACIJE. Obe projektivni preizkušnji smo aplicirali na celotncm vzorcu P.O., pri čemer je administracija potekala individualno. Pri preizkušnji IZBOR SLIK smo P.O. vzpodbudili k izbiranju s sledečimi vprašanji: 1) Katera slika je tebi najbolj podobna? 2) Kakšen (kakšna) bi moral (morala) biti? 3) Kakšen (kakšna) ne bi rad (rada) bil (bila)? Drugo projektivno preizkušnjo, LOKALIZACIJO, smo administrirali tako, da smo P.O. postavili pred velik kos kartona, ji ponudili ploščico in jo ustrezno vzpodbujali k lokaliziranju le-te z naslednjimi navodili: 1) To si ti. Kam bi se postavil (postavila)? 2) To si ti. ko si najbolj priden (pridna). Kam bi se postavil (postavila)? 3) To si ti, ko si najbolj poreden (poredna). Kam bi sc postavil (postavila)? Beležili smo vse postavitve ploščicc glede na levo oziroma desno stran kartona ter glede treh zamišljenih enako širokih vodoravnih pasov. Izmerili smo tudi vse razdalje med tremi pozicijami. Stratum 11-letnikov (5.r) je reševal tudi Arrow-Dot test, 14-lctniki (8.r) pa cclotno testno baterijo IES (Arrow-Dot, Pictore Story Completion, Photo Analysis, Picture Title).
4)	RAZISKOVALNI NAČRT
Raziskovalni načrt temelji na konstrukciji trofaktorskega eksperimentalnega designa. Prvi faktor predstavlja starost respondentov in zajema štiri ravni (3-4 leta, 6-7 let, 11 let, 14 let), drugi jc demografski faktor na dveh ravneh (mesto, vas), tretji pa je spol respondentov, prav tako na dveh ravneh (moški, ženski).
a)	variable v raziskovalnem načrtu:
neodvisne variable: starost, demografsko poreklo, spol
odvisne variable: rezultati na testih IZBOR SLIK, LOKALIZACIJA, IES
intervenirajoče variable: izobrazba staršev, intelektualne sposobnosti, socialnoekonomski status družine, idiomatičnost, različni pogoji testiranja.
b)	model eksperimenta: 2X2X4= 16 eksperimentalnih pogojev
	MOŠKI		ŽENSKE		X
starost	vas	mesto	vas	mesto	
14 let	15	15	15	15	60
11 let	15	15	15	15	60
6-7 let	15	15	15	15	60
3-4 leta	7	21	5	16	49
	52	66	50	61	229
I	1 1 8		1 1 1		
	2 2 9				
P 1: moški spol, 14 let, vas P 2: moški spol, 14 let, mesto P 3: ženski spol, 14 let, vas P 4: ženski spol, 14 let, mesto P 5: moški spol, 11 let, vas P 6: moški spol, 11 let, mesto P 7: ženski spol, 11 let, vas P 8: ženski spol, 11 let, mesto
P 9: moški spol, 6-7 let, vas P 10: moški spol, 6-7 let, mesto Pil: ženski spol, 6-7 let, vas P 12: ženski spol, 6-7 let, mesto P 13: moški spol, 3-4 leta, vas P 14: moški spol, 3-4 leta, mesto P 15: ženski spol, 3-4 leta, vas P 16: ženski spol, 3-4 leta, mesto
c) ničelne hipoteze:
*	ničelne hipoteze pri različni kronološki starosti glede izbire E, I ali S odgovorov na testih IZBOR SLIKE, LOKALIZACIJA in ARROW DOT (Ho 1 - Ho 15)
*	ničelne hipoteze pri različnem spolu glede izbire E, I ali S odgovorov na testih IZBOR SLIKE, LOKALIZACIJA, ARROW-DOT, PICTURE STORY COMPLETION, PHOTO ANALYSIS, PICTURE TITLE (Ho 16 - Ho 41)
*	ničelne hipoteze pri različnem demografskem poreklu glede izbire E, I ali S odgovorov na testih IZBOR SLIKE, LOKALIZACIJA, ARROW-DOT, PICTURE STORY COMPLETION, PHOTO ANALYSIS, PICTURE TITLE (Ho 42 - Ho 67)
IV. REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Prvi projektivni test IZBOR SLIKE ne razkriva ničesar novega. Potrjuje namreč tako čisto zdravorazumsko rezoniranje, kakor tudi izsledke številnih psiholoških teorij in koncepcij, da skladno s starostjo narašča kompleksnost osebnostne strukture. Ta tendenca je tako splošna, dajo lahko imamo za univerzalno zakonitost. Na zmeraj večjo strukturiranost sklepamo iz uspešnosti respondentov v pravilnem prepoznavanju E, I ali S atributov, ki so prezentni na testnih materialih. Na rezultate tc projektivne preizkušnje lahko potemtakem zremo kot na posledico funkcioniranja kognitivnih, torej ego mehanizmov. Ali kot pravi Rapaport, da ni mogoče motivacijsko-afektivnih procesov preučevati direktno, mimo ego funkcij, saj ravno pcrcepcija, prepoznavanje, diskriminacija dražljajev, asociacije, spomin in nenazadnje pojmovno interpretiranje stimulusa šele posredujejo t.i. projektivni odgovor. Rapaport govori v tej zvezi celo o eksploraciji nezavednega dela instance Jaza.
Nadalje lahko tovrstno evidentno naraščanje pravilnih prepoznav duševnih instanc pripišemo mehanizmu identifikacije, ki se pri starejših pojavlja najbrž bolj konsistentno in ki v končni fazi omogoča projekcijo. K vzpostavitvi identifikacije prispevajo navodila, katera usmerjajo respondente na dražljaj ("Katera slika je tebi najbolj podobna?", "Kakšen bi moral biti?". "Kakšen nc bi rad bil?"). Projektivno vedenje pomeni torej, kakor pravi Bergcr, vključenost Ega v interakcijo. Maturacija Ega pa nedvomno veliko prispeva k pravilnemu razpoznavanju dražljajev. Drugo vprašanje jc seveda, ali osebnostno dovolj zrele osebe kljub pravilni prepoznavi dajejo tudi pričakovane odgovore. Pri adolescentih bomo kmalu videli, da ni zmeraj tako.
Razlike v frekvencah izborov odgovorov E pri vprašanju "Katera slika je tebi najbolj podobna?" sc pri različni kronološki starosti statistično pomembno razlikujejo (X2 = 16,30; p<0,05). Rezultate prikazuje tabela 1 spodaj:
Tabela 1: Izbori odgovorov E pri NV starost
IZBOR	STAROST				
	3-4 1.	6-7 1.	11 1.	141.	I
E	22	34	42	44	142
S	18	20	16	14	68
I	9	6	2	2	19
X	49	60	60	60	229
S temi izsledki je konsistenten ludi korelacijski koeficient, izračunan med NV starost in OV (E) testa IZBOR SLIK, ki jc sicer nizek, a signifikanten (r = -0,24, p< 0,001) in vsebinsko pomeni upadanje nepravilnih prepoznav ob naraščanju kronološke starosti. Ničelno hipotezo bomo zavrnili in sprejeli alternativno, s katero konstatiramo obstoj razlik v vsoti pričakovanih odgovorov E pri različnih starostnih slratumih na tem testu.
Analogna tendcnca jc več kot očitna tudi pri stimulusu, ki nakazuje na S atribute. Obstoj razlik med starostnimi skupinami dokazuje X2 test (X2 = 68,10; p<0,001), srednjo verjetnost povezanosti NV z OV pa korclacija (r = -0,40, p<0,001). P.O. različnih starosti so različno uspešne v identifikaciji S instance in siccr 3-4-letni najmanj, 11-letni pa najbolj.
Tabela 2: Izbori odgovorov S pri NV starost
IZBOR	STAROST				
	3-4 1.	6-7 1.	11 1.	14 1.	X
S	14	33	50	45	142
E	24	27	10	15	76
I	11	0	0	0	11
I	49	60	60	60	229
Ničelna hipoteza Ho 3 ludi v tem primeru nc vzdrži empiričnih preverjanj. Zanimivo pri tem jc, da se 14-lctni v manjši meri identificirajo in nato projicirajo moralne standarde navzven od 11-letnih. To bi lahko pojasnili kol pojav adolesccntnega odpora do avtoritet in predpisanega moralnega vedenja. Ugotovitev se ujema s Cha-mesovo, ki jc analogen trend ugotavljal na vzorcu prcdadolcscentov, adolescentov in odraslih, pri katerih jc apliciral test IES. Zaključil je, da so ravno predadolescenti v svoji osebnostni strukturiranosti močno podobni odraslim, adolescenti pa opazno odstopajo v smeri povečanja nagonskih impulzov.
Tudi pri zadnjem vprašanju v preizkušnji IZBOR SLIKE ("Kakšen ne bi rad bil?") so se med starostmi pokazale statistično pomembne razlike (X2 = 74.57; p<(),001), verjetnost povezanosti pa jc žc bistvena, negativna in signilikantna (r = -0,44; p< 0,001), zato ničelno hipotezo Ho2 o neobstoju razlik v prepoznavanju I atributov med starostmi zavrnemo.
Tabela 3: Izbori odgovorov I pri NV starost
IZBOR	STAROST				
	3-4 1.	6-7 1.	11 1.	141.	I
1	21	52	59	56	188
S	14	7	1	3	25
E	14	1	0	1	16
I	49	60	60	60	229
Iz rezultatov zaključujemo na bistven napredek v osebnostni strukturiranosti, ki se zgodi nekako med 3.-4. letom in 6.-7. letom, starejši pa so seveda še toliko bolj uspešni glede identifikacije osebnostnih instanc. Na tc izsledke lahko zremo tudi v luči teoretičnega modela Hazel Marcus, katera govori o shemah Jaza kot o bistvenih determinantah samopodobe. Vidimo, da se tudi v našem primeru slabi, idealni in realni Jaz, ki so najverjetneje temeljni človekovi prototipi (vsebinski aspekti kognitivnih shem), razvijejo že zelo zgodaj, morda nekako po 4. letu starosti. Pozitivne predstave so namreč pri 7-letnih otrocih žc precej dobro razlikovanc od negativnih.
Naslednje pomembno vprašanje je pojavljanje razlik v osebnostni strukturiranosti med spoloma. Izkaže se, da dečki dosledneje razločujejo E atribute od dcklic, kar pomeni primat alternativne pred ničelno hipotezo Ho 16. Razlike so statistično pomembne (%2 = 6,63; p<0,05), korelacijski koeficient pa ne nakazuje na verjetnost povezanosti (r = 0,06; p>0,05). Zanimivo je še to, da deklice v tej situaciji ("Katera slika je tebi najbolj podobna?") dajejo več S odgovorov od dečkov. Že Freud je bil prepričan, da pri ženskah v večji meri prevladujejo katekse Jaza (višja stopnja narcizma), pri moških pa bolj objektne investicije. Ta podatek, dobljen v naši raziskavi, bi lahko podpiral ravno tovrstno Freudovo tezo. Pri izborih S in I atributov pa ne zasledimo nobenih pomembnih razlik med spoloma (S: X2 = 4,33; p>0,05 , I: X2 = 4,22; p>0,05), korelacijski koeficicnt pa le v slednjem primeru kaže na signilikantno, a neznatno verjetnost povezanosti (r = - 0,13; p<0,05), zato ničelni hipotezi Ho 17 in Ho 18 veljata. Rezultati izbir so prikazani v spodnjih tabelah:
Tabela 4: Izbori odg. E pri NV spol
IZBOR	SPOL		
	moški	ženski	I
E	78	64	142
S	27	41	68
I	13	6	19
I	118	111	229
Tabela 5: Izbori odg. S pri NV spol			
IZBOR	SPOL		
	moški	ženski	X
S	70	72	142
E	39	37	76
I	9	2	11
X	118	111	229
Tabela 6: Izbori odg. I pri NV spol
IZBOR	SPOL		
	moški	ženski	Z
I	91	97	188
S	17	8	25
E	10	6	16
Z	118	111	229
Tretja, demografska variabla (vas, mesto) pa nc pogojuje nobenih statistično signilikantnih razlik pri izboru atributov osebnostne strukture (E: X2 = 1,79, p>0,l; r = - 0,08, p>0,l ; S: X2 = 3,92, p>0,l; r = -0,10, p>0,l ; I: %2 = 1,58, p>0,l; r = -0,08, p >0,1). Ničelne hipoteze Ho 42, Ho 43, Ho 44 torej veljajo. Tabele s frekvencami izbir za NV kraj so sledeče:
Tabela 7: Izbori odg. E pri NV kraj
IZBOR	KRAJ		
	mesto	vas	Z
E	75	67	142
S	39	29	68
I	13	6	19
I	127	102	229
Tabela 8: Izbori odg. S pri NV kraj
IZBOR	KRAJ		
	mesto	vas	Z
S	74	68	142
E	44	32	76
I	9	2	11
Z	127	102	229
Tabela 9: Izbori odg. I pri NV kraj
IZBOR	KRAJ		
	mesto	vas	Z
I	101	87	188
S	15	10	25
E	11	5	16
Z	127	102	229
Druga projektivna preizkušnja, imenovana LOKALIZACIJA, razkriva prostorski simbolizem, torej kako respondenti v prostoru locirajo atribute osebnostne strukture. Ob tem so pomembne še razdalje med temi tremi entitetami. Naslednja tabela prikazuje korclacijc med NV in OV za celoten vzorec respondentov (*signifikantno na 0,05 ; ** signifikantno na 0,01):
Tabela 10: Korelacijski koeficienti pri LOKALIZACIJI (N = 229)
	star.	spol	kraj	EX	KY	IX	IY	SX	SY	E -1	E - S	I - S
star.	1	.04	.16**	-.07	,39**	-.02	.07	-.02	.11	.37**	.03	.36**
spol	,1)4	1	.01	-.09	-.03	,08	-.06	,01	,04	-.09	-.08	.03
kraj	,16*	,01	1	-.04	,03	.08	-.07	.04	-.05	-.01	.08	-,01
KX	-.07	-.09	-.04	1	-.03	-.34**	-.02	-.05	-.02	-.08	-.04	-.02
KY	,39**	-.03	.03	-.03	1	.10	.25**	-.06	.19**	.28**	,05	,25**
IX	-,02	,08	,08	-.34**	,10	1	-,01	-.25**	,04	,06	,06	,00
IV	,07	-.06	-.07	-.02	.25**	-.01	1	-.10	.15*	.18**	.18**	.16*
sx	-.02	.01	.04	-.05	-.06	-.25	-.10	1	.00	.(K)	,07	-,01
SY	.11	,04	-,05	-,02	,19**	.04	,15*	,00	1	.22**	.29**	24**
K-l	,37**	-.09	-.01	-.08	,28**	.06	.18**	.(K)	.22**	1	,34**	,58**
E -S	.03	-.08	.08	-.04	.05	.06	.18**	,07	.29**	.34**	1	,33**
I-S	.36**	.03	,01	-.02	,25**	,00	.16*	-.01	.24**	,58**	.33**	1
Pri NV starost ugotavljamo tri signifikantne in znatne stopnje povezanosti in siccr pri vertikalni pozicioniranosti instance E (EY; r = 0,39, p<0,001), nadalje pri distanci E od I (E-I; r = 0,37, p<0,001) ter pri distanci I od S (I-S; r = 0,36, p<0,001). NV kraj in spol ne korelirata s prostorskimi variablami. Ničelne hipoteze Ho 5. Ho 10 in Ho 12 zavrnemo in sprejmemo alternativne, kar pomeni, da čim starejše so P.O., tem bolj vertikalno razločujejo osebnostne instance (EY), poleg tega pa tudi zanesljiveje diskri-minirajo pozitivne od negativnih obeležij (E-I, I-S). Maturacija jc torej faktor, ki zelo diverzificira osebnostno strukturo.
Pomenljive so še signifikantne stopnje povezanosti med nekaterimi OV tc preizkušnje. Na tendenco k horizontalnemu razločevanju pozitivnih od negativnih atributov kažeta dve korelaciji (EX,IX: r = -0,34, p<0,01; IX,SX: r = -0,25, p<0,01). Pozitivno korclacijo vertikalne pozicioniranosti instance E z ostalimi variablami opazimo v štirih primerih (EY.IY: r = 0,25, p<0,01; EY,SY: r = 0,20, p<0,01; EY,E-I: r = 0,28, p<0,01; EY.I-S: r = 0,25, p<0,01), instance S pa v treh (SY.E-I; r = 0.22, p<0,01; SY.E-S: r = 0,29, p<0,01; SY,I-S: r = 0,24, p<0,01). Tudi razdalje med tremi entitetami so povezane (E-I,E-S: r = 0,34, p<0,01 ; E-I,I-S: r = 0,58, p<0,01 ; E-S,I-S: r = 0,33, p<0,01).
Še natančnejšo razčlenitev raziskovalnih podatkov bo omogočila analiza variance. Izkaže sc, da na nekatere OV močno vpliva NV starost (EY: F = 21,41, p<0,001; IY: F = 3,32, p<0,05; SY: F = 4,31, p<0,05 ; E-I: F = 17.38, p<0,001 ; I-S: F = 16,01. p< 0,001), s čimer dobimo potrditev prej opisanih korelacijskih zvez.
Tabela 11: Rezultati analize variance za NV starost pri LOKALIZACIJI
O V	GLAVNI EFEKT: STAROST			
	MSbg	MSwg	F-tcst	P
EX	0,975	0,777	1,25491	0,290875
EY	32,135	1,501	21.41063	0,000000
IX	2,087	1,422	1,46751	0,224387
IY	7,496	2,257	3,32046	0,020738
SX	0,796	1,161	0,68536	0,561886
SY	10,476	2,433	4,30659	0,005659
E-I	5747,462	330,702	17,37956	0,000000
E-S	527,62.3	399,263	1,32149	0,268324
I-S	6204,622	387,616	16,00714	0,000000
Tabela 12: Aritmetične sredine za NV starost pri LOKALIZACIJI
NV	ARITMETIČNE SREDINE								
	EX	EY	IX	IY	SX	SY	E-I	E-S	1 - S
3-4 1	3,036	2,605	3,004	2,733	3,071	3,088	18,74	26,36	22,33
6-7 1	2,6X3	3,767	3.367	3,700	2,750	4,183	38,00	34,12	39,69
11 1	2,867	4,383	2,9.33	3,550	2,900	4,100	41,68	33,61	49,19
14 1	2,800	4,517	3,083	3,467	2,917	4,050	45,45	31,23	47,10
V splošnem velja, da čim mlajši so otroci, tem niže (glede na vertikalno os) locirajo atribute osebnostne strukture. Žc Rostohar jc menil, da se predstave pri otrocih pričenjajo oblikovati nekako med 4. in 5. letom starosti. Obseg vidnega polja jc pri njih mnogo manjši kot pri starejših. Prvotna prostorska danost otrokove zaznave jc ploskev manjše razsežnosti. Tudi daljšo premico majhen otrok nc zaznava kot celoto, temveč po delih, kot da bi bila pretrgana. Prostorske lokacije zaznanih dražljajev bo urejal tako, da jih bo nizal eno poleg druge, šele pozneje uporabi kriterij časovnega zaporedja in podobnosti. V njegovi percepciji prevladujejo teksture, subjektivna organizacija gradiva, kjer posamezni elementi nimajo natančnih funkcij ali lege. Otrok v začetku šc nc zmore strukturirati dražljajev. Analitično dojemanje se pojavi šele okrog 3.-4. leta. Najbrž sta ravno funkciji Jaza, obseg pozornosti in perceptivncga polja, ključni za razlago drugačne vertikalne pozicioniranosti in razločevanja osebnostnih atributov.
Prav zanimivi so rezultati za NV spol, kjer najdemo statistično pomembno razliko le pri distanciranju E od I (E-I: F = 4,12, p<0,05). Ničelno hipotezo Ho 25 zatorej zavrnemo. Že prej smo pri testu IZBOR SLIK videli, da deklice manj preferirajo E izbire od dečkov, zlasti na račun večjega števila S odgovorov. Morda ravno zaradi tega, ker mnogo bolj favorizirajo S standarde, zanemarjajo razlike med E in I. Freudova teza o drugačnih libidnih investicijah obeh spolov bi se lako lahko znova potrdila. Horizontalnega simbolizma (L - ženski, D - moški princip) pa nismo našli.
Tabela 13: Rezultati analize variance za NV spol pri LOKALIZACIJI
O V	GLAVNI EFEKT: SPOL			
	MSbg	MSvvg	F - test	P
EX	0,778	0.7770	1,001619	0,318055
EY	1,257	1,5009	0,837213	0,361230
IX	1,278	1,4219	0,898841	0,344167
IY	3,292	2,2574	1,458296	0,228541
SX	0,010	1,1610	0,008979	0,924598
SY	0,009	2,4326	0,003519	0,952750
E-I	1.361,035	330,7024	4,115588	0,043734
E-S	1162,551	399,2631	2,911742	0,089394
I-S	14,818	387,6160	0,038229	0,845170
Tabela 14: Aritmetične sredine za NV spol pri LOKALIZACIJI
N V	ARITMETIČNE SREDINE								
	EX	EY	IX	IY	SX	SY	E-I	E-S	1 - S
moški	2,90X	3,X96	3,0 IX	3,4X9	2,902	3.X62	38,55	3.3,71	39,85
ženski	2,7X5	3,740	3,176	3,235	2,917	3.X49	33,39	28,94	39,31
Identične razlike se pojavijo še pri NV kraj. Distanciranje E od I je na meji signifikantnosti (E - I: F = 3,74, p = 0,05). Ničelna hipoteza Ho 51 torej ne vzdrži, obe instanci meščani bolj ločujejo od vaščanov. Kot vemo, sc ruralno okolje od urbanega razlikuje tudi glede vrednot, vrste socialne interakcije in osebnostnih lastnosti prebivalcev. Zdaleč največjega pomena so primarne skupine (družina, sorodstvo, sosedstvo), odgovorne za skupinsko identifikacijo, familiarizem, podložnost paternalistični avtoriteti. Gre za medije socialnc kontrole in zaščite ter moralnih nazorov. Posameznik je multiplo povezan s skupnostjo, pri čemer so individualne razlike zabrisane. Cooley poudarja visoko samospoštovanje, Bernard pa sugestibilnost, konzervativnost, čustvenost in sumničavost. Urbani stil cksistencc implicira seveda diametralno nasprotni vrednostni sistem. Poudarjajo se formalizirani odnosi profesionalne narave, intimni znotraj primarnih skupin pa slabijo. Avtorji Wirth, Lcfcbvrc, Ricsman, govore o pojavih izolacije in odtujenosti. Empiričnih raziskav na tem področju ni bilo dosti. Toličič in Zorman sta v okviru znane mednarodne študije našla nižje poklicne in izobrazbene aspiracije, nižjo inteligentnost in več socialnosti pri vaških otrocih. Butcher jc s Cat-tellovim vprašalnikom 16 PF odkril pri njih več parmičnosti in manj anksioznosti, sam pa večjo ciklotimnost, submisivnost, integriranost, močnejši superego in ego, nekaj več tesnobe in nižjo inteligentnost. V aktualni raziskavi ugotavljamo torej, da meščani dosledneje ločujejo zaželene od nezaželenih aspektov, kar bi lahko bilo v zvezi s pre-feriranjem individualizma, konkurenčnosti, kariere in profesionalnega uspeha kot temeljnih urbanih vrednot. To pa seveda implicira čim bolj pozitivno samopodobo ob zavračanju negativnih vsebin.
Tabela 15: Rezultati analize variance za NV kraj pri LOKALIZACIJI
0 V	GLAVNI EFEKT: KRAJ			
	MSbg	MSvvg	F - test	P
EX	0,036	0,777	0,046382	0,829689
EY	2,300	1,501	1,532476	0,217104
IX	1,283	1,422	0,902226	0,343262
IY	7,355	2,257	3,258130	0,072482
SX	0,724	1,161	0,623509	0,430624
SY	7,098	2,433	2,917687	0,089070
E-I	1237,703	330,702	3,742650	0,054365
E-S	77,762	399,263	0,194763	0,659430
I-S	1074,430	387,616	2,771892	0,097403
Tabela 16: Aritmetične sredine za NV kraj bivanja pri LOKALIZACIJI
N V	ARITMETIČNE SREDINE								
	EX	EY	IX	IY	SX	SY	E-I	E-S	I-S
mesto	2,860	3,924	3,018	3,552	2,850	4,042	38,43	30,71	41,87
vas	2,833	3,712	3,176	3,173	2,969	3,669	33,51	31,94	37,28
Naslednja metodološka procedura, diskriminantna analiza, določa tiste OV, ki povzročajo največje razlike med ravnemi NV. Tako pri NV starost obstajajo tri diskriminantne funkcije, pri čemer pa je lc prva signifikantna:
Tabela 17: Matrika faktorske strukture
OV	FUNKCIJA 1	FUNKCIJA 2	FUNKCIJA 3
EX	-0,148932	-0,510651	0,068979
EY	0,665846	-0,148366	-0,096104
IX	-0,007149	0,574802	-0,250975
IY	0,163475	0,433197	0,287272
SX	-0,058013	-0,350164	-0,127570
SY	0,217582	0,391913	0,230968
E-I	0,660798	0,274256	-0,296988
E-S	0,089379	0,256225	0,407571
I-S	0,667687	0,015309	0,510128
Tabela 18: Pomembnost diskr. funkcije za NV starost
f	eigen vrednost	kanon. R	Wilks Lambda	X2	df	P
1	0,4331	0,5497	0,6461	96,73	27	0,0000
2	0,0614	0,2405	0,9260	17,03	16	0,3839
3	0,0174	0,1309	0,9829	3,83	7	0,7992
Tabela 19: Aritmetične sredine kanon. variabcl
NV starost	f 1	f 2	f 3
3-4	-1,128	-0,189	-0,023
6-7	-0,137	0,408	0,019
11	0,471	-0,160	0,180
14	0,587	-0,093	-0,180
Prvo, edino signifikantno funkcijo pri NV starost lahko opišemo kot vertikalno prostorsko ločevanje pozitivnih (E, S) od negativnih (I) aspektov samopodobe (EY: 0,6658, E-I: 0,6608, I-S: 0,6677, SY: 0,2176), s čimer sc potrjujejo rezultati, dobljeni s prejšnjimi statističnimi postopki. Tc ugotovitve se ujemajo z Muskovimi, ko je na vzorcu odraslih odkril izrazito vertikalno prostorsko pozicioniranje pozitivnih in negativnih pojmov, in to tako v primeru verbalnih kot zgolj topografskih prczentacij. Pri ostalih dveh NV (spol, kraj) pa ne najdemo nobenih signifikantnih funkcij (NV spol: p = 0,3266 ; NV kraj: p = 0,6843).
Metoda faktorske analize pa z normalizirano varimax rotacijo omogoči ekstrakcijo šestih faktorjev, ki pojasnijo skoraj 66% variabilnosti. Prvi faktor pomeni zlasti medsebojno ločevanje osebnostnih instanc in njihovo vertikalno pozicioniranost (E-S: -0,795; E-I: -0,594; I-S: -0,579; SY: -0,586 IY: -0,344; SX: -0,199). Ker jc faktorska analiza tudi test ustreznosti merskih instrumentov, zaključujemo, da predstavlja LOKALIZACIJA adekvaten merski instrument. Drugi faktor kaže na več I izbir deklic in več E odgovorov dečkov na testu ARROW DOT (AD-E: 0,861; AD-I: -0,908; spol: -0,593). Pri tretjem faktorju opazimo horizontalno ločevanje pozicioniranosti (EX: 0,747; IX: -0,820; SX: 0,234) pri NV spol (-0,231) in kraj (-0,231), kar pomeni, da dečki in meščani locirajo E in S bolj v desno in I pretežno na levo stran pole, dekleta in vaščani pa ravno nasprotno. Analiza variance sicer ne pokaže signifikantnosti razlik,
vendar faktorska analiza vseeno nakazuje na tendenco v tej smeri. Četrti faktor jc precej heterogen (AD-E: -0,447; AD-S: 0,882; IY: 0,461; SY: -0,418; EY; 0,212; starost: -0,203). Gre za razlike med prcdadolesccnti in adolescenti, kjer prvi izbirajo siccr manj E (ARROW DOT), a je lociran višje glede na vertikalno os (EY), in več S (ARROW DOT), ki je nižje pozicioniran (SY) v primerjavi z drugimi. Adolescenti tudi nižje locirajo instanco I. Peti faktor potrjuje prejšnje izsledke; starejši otroci so bistveno uspešnejši pri razlikovanju instanc med seboj ter pri vertikalni postavitvi (EY: -0,689; E-I: -0,510; I-S: -0,504; starost: -0,848), enako pa v manjši meri velja še za vaščanc vis-a-vis meščanom, kar deluje nekako kontradiktorno (kraj: -0,247). Najbolj jc heterogen šesti faktor (SX: 0,738; IY: -0,301; IX: -0,248; EY: -0,209; kraj: 0,455; spol: 0,268), ki je nekakšna zrcalna slika tretjemu faktorju, saj je horizontalna simbolika pri vaščanih in dekletih sedaj identična tisti, ki smo jo prej zasledili pri meščanih in dečkih. Faktorske saturacije in eigen vrednosti faktorjev prikazujeta spodnji tabeli:
Tabela 20: Normalizirane faktorske saturacijc
NV, OV	faktor 1	faktor 2	faktor 3	faktor 4	faktor 5	faktor 6
starost	-0,0225	0,1360	-0,0153	-0,2031	-0,8483	0,1372
spol	0,1293	-0,5934	-0,2307	-0,1845	-0,0429	0,2679
kraj	0,1262	0,0510	-0,2314	0,0936	-0,2472	0,4550
EX	0,1051	-0,0421	0,7467	-0,0253	0,0027	-0,1693
EY	0,0923	-0,1468	-0,0171	0,2116	-0,6892	-0,2086
IX	-0,0096	-0,0392	-0,8196	0,0114	-0,0157	-0,2482
IY	-0,3443	0,0634	0,0497	0,4613	-0,1639	-0,3009
SX	-0,1995	0,0402	0,2343	0,0548	0,1476	0,7382
SY	-0,5863	-0,1027	-0,0208	-0,4185	-0,0814	-0,1923
E-I	-0,5939	0,0270	-0,0333	0,0406	-0,5100	0,0112
E-S	-0,7953	0,0628	-0,0973	0,0731	0,0831	0,0907
I-S	-0,5793	-0,1055	0,0311	0,0179	-0,5043	0,0597
AD -1	-0,0887	-0,9081	0,1181	-0,0132	0,0035	-0,1776
AD-E	0,0346	0,8614	-0,0644	-0,4472	-0,0111	0,0906
AD-S	0,0746	-0,1270	-0,7239	0,8815	0,0165	0,1306
Tabela 21: Eigen vrednosti
	EIGEN VREDNOSTI		
	nav. vr.	nav. rcl.	kum. rcl.
f 1	2,5581	0,1705	0,1705
f 2	2,2034	0,1470	0,3174
f 3	1,4413	0,0961	0,4135
f 4	1,3337	0,0889	0,5024
f 5	1,2065	0,0804	0,5829
V nadaljevanju si bomo ogledali še značilnosti, ki jih izkazuje samo subvzorcc adolcsccntov. Celovita analiza je namreč možna pri učencih 8.razredov, saj smo le pri tem vzorčnem stratumu lahko brez. kakršnihkoli omejitev uporabili ves razpoložljivi metodološki "arsenal" (IZBOR SLIKE, LOKALIZACIJA, ARROW DOT, PHOTO ANALYSIS, PICTURE STORY COMPLETION, PICTURE TITLE).
S testom IZBOR SLIKE nc najdemo nobenih pomembnih razlik pri NV spol (Median test; E: 12 = 3,068, p = 0,08; S: X2 = 0,089, p = 0,77) in NV kraj (Median test; E: X2 = 0,341, p = 0,56; S: X2 = 0,089, p = 0,77). Ker so frekvence izbora I popolnoma enake (dečki, dcklicc = 28; vaščani, meščani = 28), seveda ni smiselno izvajati testiranja razlik.
Korelacije med OV testa LOKALIZACIJE in IES v splošnem nakazujejo na razločevanje osebnostnih entitet med seboj, predvsem pozitivnih od negativnih. Vertikalna lociranost Ega (EY) začuda ni povezana z nobeno drugo variablo, jc pa zato horizontalna (EX) negativno povezana s horizontalno I postavitvijo (IX: r = -0,53), Picture Story Completion (PSC-I: r = -0,20), kontradiktorno s Photo Analysis (PA-E: r = -0,20), ter pozitivno z vertikalno lokacijo S (SY: r = 0,23), Picture Title (PT-E: r = 0,30), PA-S (r = 0,41) in PSC-E (r = 0,31). Horizontalna postavitev instance S (SX) ima naslednje pozitivne zveze: PT-S (r = 0,22), PA-S (r = 0,24), E-S (r = 0,24), vertikalna (SY) pa negativne: PT-I (r = -0,24), I-S (r = -0,27) in E-l (r = -0,24). Pri vodoravni pozicioniranosti I (IX) najdemo negativne zveze z SX (r = -0,27), PA-S (r = -0,32) in pozitivno s PT-D (r = 0,25), navpična lociranost (IY) pa negativno korelira s SY (r = -0,29), SX (r = -0,23), presenetljivo s PA-I (r = -0.23), PT-E (r = -0,20) in PT-D (r = -0,20) ter pozitivno s I-S (r = 0,29), kontradiktorno s PA-E (r = 0,25) in pričakovano z PT-I (r = 0,26). Distanciranje E od I (E-I) konsistentno korelira z I-S (r = 0,40), razen tega pa še s PA-I (r = -0,21) in PT-I (r = 0,21), ločevanje I od S (I-S) pa le s PT-S (r = -0,21). Korelacij ločevanja S od E (S-E) z ostalimi variablami ni opazili. Ugotavljamo torej, da gre pri korelacijah prostorskih variabel z ostalimi v glavnem za pričakovane rezultate. Izjema je lc podtest PHOTO ANALYSIS, ki kaže nasprotujoče tcndcnce, kar pa ni docela presenetljivo, saj se je žc v mnogih prejšnjih raziskavah izkazal kot precej nezanesljiv. Omeniti velja še zveze med posameznimi podtesti IES. Razločevanje instanc je še izrazitejše, kot pri prejšnjem projektivnem testu. Vsi podtesti izkazujejo visoko interno diskriminativnost: ARROW DOT (I,E: r = -0,86; E,S: r = -0,51), PHOTO ANALYSIS (I,E: r = -0,74; I,S: r = -0.27; E.S: r = -0,44),PICTURE STORY COMPLETION (I,E: r = -0,76; I,S: r = -0,24; E,S: r = -0.44) in PICTURE TITLE (I.E: r = -0,51; I.S: r = -0,36,1,D: r = -0,48; I.SD: r = -0,76; S.SD: r = 0,62; D,SD: r = 0.48; S,D: r = -0,40; E.S: r = -0,27). Razen lega najdemo tudi korelacije med podtesti: PSC-I je negativno povezan z AD-S (r = -0,23), PA-E (r = -0,33), PT-E (r = -0,28) in pozitivno z AD-I (r = 0,21), PA-I (r = 0,35), PT-I (r = 0,27). PSC-E pozitivno korelira s PA-E (r = 0,35) in negativno s PA-I (r = -0,33). PT-I pa ima še nizko nepričakovano zvezo z AD-S (r = 0,20).
Analiza variance pokaže pri testu ARROW DOT dve signifikantni razliki za spol (AD-I: p = 0,0524; AD-E: p = 0,0231) in eno za kraj (AD-S: p = 0,0496), kar pomeni, da imajo dečki več E in manj I od deklet, vaščani pa več S rešitev kakor meščani. PHOTO ANALYSIS ne pogojuje razlik, jih pa PICTURE STORY COMPLETION pri spolu (PSC-S: p = 0,0390; dekleta več od dečkov) in kraju (PSC-E: p = 0,0139; PSC-I: p = 0,0383; meščani več E in manj I od vaščanov) ter PICTURE TITLE pri spolu (PT-E: p = 0,0365; PT-S: p = 0,0072; PT-D: p = 0,0005; dekleta več E in D ter manj S kot dečki). Statistični signifikantnosti sc bliža šc PT-D za NV kraj (p = 0,0580; vaščani več od meščanov). Rezultate kažejo tabele:
Tabela 22: Anali/a variance za spol
O v	GLAVNI EFEKT - SPOL			
	MSbg	MSwg	F-tcst	P
AD-I	61,00	15,52	3,930	0,0524
AD-E	109,35	20,04	5,456	0,0231
AD-S	6,34	5,22	1,215	0,2750
PA-I	0,82	6,01	0,135	0,7139
PA-E	0,82	6,71	0,122	0,7284
PA-S	0,00	3,32	0,000	1,0000
PSC-I	0,02	5,63	0,003	0,9568
PSC-E	12,15	6,20	1,959	0.1671
PSC-S	13,07	2,92	4,469	0,0390
PTIT-I	15,00	5,83	2,573	0.1143
PTIT-E	11,22	2,46	4,590	0,0365
PTIT-S	29,34	3,78	7,771	0.0072
PTIT-D	35,27	2,56	13,766	0,0005
PTITsd	0,27	4,39	0,061	0,8063
Tabela 23: Analiza variance za kraj
O V	GLAVNI EFEKT-K RAJ			
	MSbg	MSwg	F- test	P
AD-I	0,20	15,52	0,013	0,9091
AD-E	26,67	20,04	1.331	0.2536
AD-S	21,00	5,22	4.027	0,0496
PA-I	1,35	6,01	0.224	0,6375
PA-E	6,02	6,71	0,897	0,3476
PA-S	1,67	3,32	0,502	0,4817
PSC-I	25,35	5,63	4,504	0,0383
PSC-E	40,02	6,20	6,452	0.0139
PSC-S	1.67	2,92	0,570	0.4534
PTIT-I	2,82	5.83	0,483	0,4899
PTIT-E	2.40	2,46	0,978	0.3270
PTIT-S	0,02	3,78	0,004	0,9473
PTIT-D	9,60	2,56	3,747	0,0580
PTITsd	10,42	4,39	2,371	0,1293
Tabela 24: Aritmetične sredine NV spola in kraja na testu IES
N V	AD-I	AD-I-	AD-S	PA-I	PA-I'	PA-S	PSC-I	psc-i;	PSC s	PTIT-I	PTIT-P.	PTIT-S	PTIT-D	PT1T-SD
moški	4 ?.?.	16,9	1,83	3.37	9,17	5,47	2,60	7,10	3,30	5,30	2.47	2,73	1,50	4.23
/cnske	6 23	14,2	2,48	3,60	8,93	5,47	2,57	6,20	4,23	4,30	3,33	1,33	3,03	4,37
mesto	S 17	16,2	1,57	3,33	9,37	5,30	1.93	7,47	3,60	5,02	3,1(1	2,02	1,87	3,88
vas	5,2X	14,9	2,75	3,63	8,73	5,63	3,23	5,83	3,93	4,58	2,70	2,05	2,67	4,72
V. SKLEPNE MISLI
Psihoanaliza sicer ni zastarela, je pa treba izvorno Freudovo konstrukcijo na novo opredelili. Zdi sc, da tej zahtevi najbolj ustreza Fairbairnova teorija, ki z naziranjem, da primarni odnosi šele konstituirajo tisto, kar sc prikazuje kot struktura, definitivno presega mchanicistična tolmačenja. Strukturo, katere izvor so po eni strani nagonske ten-zijc, po drugi pa vplivi okolja, razumemo kot na poseben način konsolidirane, kompleksno organizirane odnose. Gre namreč za progresivni razvoj, od čisto biološkega dinamizma. podobnega refleksnemu loku. do najkompleksnejše strukture v kozmosu, imenovane Jaz. V epislemološkem smislu sta struktura in dinamika dva aspekta iste stvarnosti - podobno kol jc v subatomski fiziki dognal Heiscnberg. V tej luči kaže zreti na naše raziskovalne podatke - razvojni lok od nečesa, kar še ni strukturirano, kar obstaja najprej kol dinamizem oziroma odnos, pa do formiranja organiziranih struktur, bi lahko imeli za primeren epistemološki model.
Najpomembnejše dognanje naše raziskave, drugače skladno s pričakovanji je, da strukturalizacija poteka postopoma, ego sc torej razvija progresivno. V najzgodnejšem obdobju (3-4 leta) sc šele začenja oblikovali, nato v prcdadolescenci doseže relativno stabilnost, ta pa se zaradi vpliva nagonskih impulzov v adolescenci poruši. Ti empirični podatki, dobljeni s testom IZBOR SLIK, so konsistentni z odkritji raziskovalca Cha-mesa. ki je analogne trende odkril s testom IFS. Goldberg pa jc našel pomembne razlike v strukturalizaciji psihičnega aparata v longitudinalni študiji pri pet in pozneje šest let starih otrocih. Adolcsccnlno psihično nestabilnost razkrivajo še Eysenckove raziskave, Erikson pa govori o krizi identitete. Geneza osebnostne strukture ima torej dva vrhova: prvi, imenujmo ga začasna stabilnost, se pojavi v prcdadolescenci. drugi pa se definitivno formira v odraslosti. Na progresivni razvoj Ega sklepamo še iz zmožnosti respondentov, da entitete tudi pravilno ovrednotijo in jih prostorsko razločijo drugo od druge. To dokazuje test LOKALIZACIJA. kjer najdemo kol funkcijo zorenja ravno distinkcijo realnih in idcaliziranih komponent ("dobri Jaz") od negativnih ("slabi Jaz"). Gre z.a univerzalno zakonitost, o čemer so govorili že mnogi drUgi avtorji.
Čc pri starosti kot dejavniku osebnostnega zorenja nismo odkrili ničesar novega, pa se pri NV spol pokažejo nekatere zanimive, celo presenetljive razlike. Tako pri celotnem vzorcu ugotavljamo večjo pozornost dečkov na Ego atribute (IZBOR SLIK) in uspešnejše ločevanje Ega od Ida (LOKALIZACIJA). Tudi subvzorec šolskih otrok kaže na analogno tendenco - dečki na testu ARROW DOT izbirajo več E. deklice pa več I rešitev, pri PICTURE STORY COMPLETION pa slednje šc več S izbir. Vendar pri zadnjem podtestu PICTURE TITLE dekleta sprejemajo več objektivnih presoj (višji E), se aktivneje izogibajo neprijetnim občutkom krivde (višji D), dečki pa se bolj zavedajo moralnih zahtev (višji S). Treba pa je priznali, da so se razlike med spoloma v dosedanjih raziskavah s testom IES (npr. Johnston, Roback) izkazale kot precej nekonsistentne. Kljub temu sc nc moremo izogniti interprctacijski konvergenci vseh treh preizkušenj, ki nakazujejo na večjo realitctno orientiranost pri dečkih. Pri tem jc seveda diskutabilno, kako bi sc obnesle odrasle osebe. So pa raziskave osebnostnih potez, pokazale trende, ki bi lahko podpirali naše ugotovitve. Medkulturne študije, izvedene s Caltellovim vprašalnikom 16 PF, namreč jasno profilifajo medspolne razlike. Ženske se npr. izkažejo kot bolj občutljive, submisivne, konservativne, nagnjene k občutkom krivde in depresivnosti, so bolj emocionalno tople in zaupljive ter bolj plahe, nesproščene in manj samoobvladane. Raziskave, dobljene z Eyscnckovim osebnostnim vprašalnikom, pa pokažejo več nevroticizma in samooicpšcvalnih teženj pri ženskah in več psihoticizma pri moških. Tako bi s kančkom špekulacije lahko dejali, da moški uspevajo razviti osebnostno strukturo, ki je dani družbeni stvarnosti, še zmeraj temelječi
na mehanicistični paradigmi, bolje prilagojena. Izjemno težavno vprašanje je, ali osebnostna struktura moških pogojuje takšen družbeni red ali pa ravno obratno. Najbrž gre pri tem za interakcijo obojega, v smislu delovanja osebnostno-kulturne konvergence, pri čemer biološki, psihološki in kulturni dejavniki oblikujejo značilne osebnostne vzorce obeh spolov. Ženska osebnost, ki je tradicionalno pojmovana kot bolj intuitivna, emotivna in manj racionalna, bi bila primernejša v kontekstu porajajoče se nove družbe, prihajajoče z. zatonom kartezijanske paradigme.
Najmanj trdnih dokazov imamo za razlike med vaščani in meščani. Test LOKA-LIZACIJE sicer kaže na doslednejše ločevanje E od I pri prebivalcih iz mesta, je pa statistična signifikantnost nižja kot v primeru drugih dveh NV. Zato pa na subvzorcu adolescentov odkrijemo uspešnejše Ego funkcioniranje meščanov in to kar pri treh podtestih, vaščani pa so bistveno bolj moralistični (S) in impulzivni (I). Pri slednjih smo našli še večjo prostorsko distinkcijo S od E, kar bi pomenilo, da sta zanje to dve in-kompatibilni strukturi. Hipostazirali bi kvalitativno drugačnost vaškega Superega, ki bi kot posledica kaznovalnega vzgojnega sloga lahko bil bolj rigiden, obremenjen z. občutki krivde in sramu. Meščanski Superego pa je morda bližje idealiziranim vsebinam. Drugače najdemo v literaturi bolj malo primerjav glede tovrstne demografske značilnosti. Aktualne izsledke podpira le podatek, dobljen v diplomski nalogi, kjer sem s 16 PF našel bistveno močnejši Superego vaških otrok. Kljub temu so razlike v naši raziskavi še kako relevantne, če vemo, da smo vključevali otroke iz prekmurskih vasi in tiste iz mesta Murske Sobote. Upravičeno lahko domnevamo, da bi bile razlike bistveno večje, če bi meščani pripadali šc bolj urbaniziranemu okolju (npr. Ljubljana, Maribor).
VI. LITERATURA
Aurobindo, S. Integralna juga. Ljubljana, Slovenska matica, 1990.
Baehr, M.E., Frocmel, E C. The Arrow-Dot test as a predictor of police officer performance. Perceptual and
Motor Skills, 1977. 15,683-693. Bcrger, J. Psihodijagnostika. Beograd, Nolit, 1979. Capra, F. Vrijcmc preokreta. Zagreb. Globus, 1987,
Dombrosc, L.A., Slobin, M.S. The IES test. Perceptual and Motor Skills, 1958, 8, 347-389.
Erikson, E.H. Childhood and society. Harmondsworth, Penguin Books Ltd, 1950.
Fairbairn. W.R. Psihoanalitike študije ličnosti. Zagreb, Naprijed, 1982.
Fcnichcl, O. Psihoanalitička teorija ncuroza Bcograd-Zagreb, Medicinska knjiga, 1961
Freud, S. Metapsihološki spisi. Ljubljana, Studia Humanilatis, 1987.
Fulgosi, A. Psihologija ličnosti: teorije i istraživanja. Zagreb, Školska knjiga, 1987.
Gardiner, H.W. Performance of student nurses on Ihc IES test: patterns of impulse, ego and superego
functioning. Perceptual and Motor Skills, 1976, 43, 254. Goldberg, L.S. IES Arrow-Dot longitudinal comparisons of personality development in preschool children.
Perceptual and Motor Skills, 1975, 40, 209-210. Goldberg, L.S. IES Arrow-Dot longitudinal comparisons of personality development in preschool children.
Perceptual and Motor Skills. 1976, 42, 929-930. Goldberg, L.S. Third year summary of IES Arrow - Dot longitudinal comparisons in preschool children.
Perceptual and Motor Skills, 1977, 44, 627-630. Golias, G.A., Roback.H B IES Arrow-Dot performance of institutionalized delinquents and adolescent
patients in a mental hospital. Perceptual and Motor Skills, 1965, 21, 561-562. Gudjonsson, G.H. Interrogative suggestibility and perceptual motor performance. Perceptual and Motor Skills. 1984,671-672.
Gudjonsson, G.H Relations between fluctuations in skin resistance and IES Arrow-Dot scores. Perceptual
and Motor Skills, 1980,51, 12. Gudjonsson, G.H. Transcultural validation of Arrow-Dot test. Perceptual and Molor Skills, 1979, 48, 394. Hcrron, W.G. The IES "experiment". Perceptual and Motor Skills, 1966, 23, 279-290. Hcrron, W.G. IES tesl patterns of accepted and rejected adolcsccnts. Perceptual and Motor Skills, 1962, 15, 435-438,
Klein, M. Zavist i zahvalnost. Zagreb, Naprijcd, 1983.
Kobal, D. Nekaleri zgodnejši obrambni mehanizmi ega v luči leorije objektnih odnosov, Anthropos, 1992, 5-6, 223-235.
Kobal. D. Opredelitve projektivne identifikacije od prvotnih kleinovskih do današnjih pojmovanj. Anthropos, 1991,6,91-98.
Kondie, K. Psihologija Ja. Beograd, Nolil, 1987.
Korošak, A. Razlike v osebnostnih lastnostih pri adolescentih glede na demografske in socioekonomske dejavnike. Ljubljana, diplomska naloga, 1987.
Lamovec, T., Musek, J., Pečjak, V. Teorije osebnosti. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1975.
Mangold, K.M. Comparison of delinquents and nondelinquents on the IES lest. Perceptual and Motor Skills, 1966, 22, 817-818.
Musek, J. Evaluativna topografija dvodimenzionalnega prostorskega polja. Anthropos, 1971, 3-4, 127-134.
Musek, J. Model referenčnega delovanja jaza. Ljubljana, Društvo psihologov Slovenije, 1985.
Muscle J. Osebnost. Ljubljana, Dopisna delavska univerza Univerzum, 1982.
Musek, J. Teorije osebnosti. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1988.
Musek. J. Struktura jaza in samopodobe. Anthropos, 1992, 3-4, 59-79.
Musek, J. Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana, Educy d.o.o., 1993.
Musek, J. Psihološki portret Slovencev. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče, 1994.
Ontololu, C.B., Ohwovoriolc, A.E. IES Arrow-Dot performance of Nigerian professionals, medical students and psychiatric in-patients. Perceptual and Motor Skills, 1984, 58, 566.
Omololu, C.B, IES Arrow - Dol performance of Nigerian juvenile delinquent and secondary school students. Perceptual and Motor Skills, 1985, 60, 18.
Piaget, J., Inhelder, B. Intelektualni razvoj deteta. Beograd, Zavod za udž.benike I nastavna sredstva, 1978,
Piagct, J. Psihologija intcligencije. Beograd, Nolil, 1977.
Pinckney, G.A. Relative strengths of impulse, ego and superego in female college students. Perceptual and Motor Skills, 1963, 17. 340.
Roback, H.B. Admission IES Arrow-Dol performance of mental patients presenting management problems at a.state hospital. Perceptual and Motor Skills, 1965, 21, 600-602.
Rostohar, M. Psihologija. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1966.
Russell, B. Modrost zahoda. Ljubljana, Mladinska knjiga, 1977
Russell, P. Sedaj. Ljubljana, Alpha centcr, 1993.
Selič, P. Bronhialna astma v luči teorije objektnih odnosov. Anthropos, 1991, 4-5, 254-277.
Signori, E.I., Smordin, M.M., Rcmpel, H.. Sampson, D.L.G. Comparison of impulse, ego and superego functions in better adjusted and more poorly adjusted delinquent adolescent girls.Perceptual and Motor Skills, 1964, 18,485-488.
Žlebnik, L. Psihologija otroka in mladostnika. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1969.
Winnicott, D.W Dijete, (»hitel j I vanjski svijet. Zagreb, Naprijcd, 1980.
Witlcnbcrg, I S. Psycho-Analytic insight and relationships: a Klcinian approach. London, Routlcdge Kcgan Paul, 1970.
Zametki sebstva v najzgodnejših življenjskih obdobjih
AS J A NINA KOVAČEV
POVZETEK
Zametek sebstva se oblikuje že zelo zgodaj. V prvi fazi zgodnjega otroštva ga nakazuje samoorganizirana biološka aktivnost novorojenca. Opazna je tudi precejšnja socialna občutljivost. V naslednji razvojni fazi otrok že občuti samega sebe kol subjekta lastne dejavnosti. Zelo pomembne so reakcije socialnega okolja na njegova dejanja. Odločilno vlogo imata predvsem komunikacija in sodelovanje Z. materjo. V tretji fazi zgodnjega otroštva začne otrok jasno razlikovati med seboj in drugimi. To je nujen pogoj Z.a samorefleksijo in pojav "sebstva kot objekta". V srednjem in poznem otroštvu se razvoj sebstva nadaljuje. V predšolskem obdobju se razvije neraz.členjeno impulz.ivno sebstvo. Sledi mu razvoj oporluni-stičnega sebstva. ki sovpada z. otrokovo socializacijo in akulturacijo. V tem obdobju je priznavanje otrokove samostojnosti in kompetence odločilnega pomena z.a nadaljnji razvoj sebstva.
ABSTRACT
SELF-ORIGINS IN THE EARLIEST LIFE PERIODS
The origin of the self is formed very early. In the first phase of early childhood it is determined by the self-organized biological activity of the newborn. A pretty considerable social sensitivity is noticable. as well. In the next developmental phase the child experiences himself as the subject of his own activity. The reactions of the social environment to his acts are very important. Communication and cooperation with the mother are of decisive importance. The third phase of early childhood is characterized by a clear differentiation between oneself and others. This is considered a necessary condition for self-reflection and the appearance of "self-as-object".
Self development is continued in middle and late childhood. In the preschool period the undifferentiated, impulsive self is formed. This is followed by the formation of the opportunistic self, which coincides with the child's socialization and acculturation. The acknowledgement of the child's autonomy and competence is decisive for further self-development.
RAZVOJ SKBSTVA V ZGODNJEM OTROŠTVU
Organizem jc organizator lastnega vedenja /e od svojega rojstva. Med takšne oblike kontroliranega vedenja umeščamo:
•	cirkularnc reakcije, s katerimi sc otrok pogosto od/.iva na vedenje drugih in jih lahko pojmujemo kot prcdimitacijc.
•	očesno spremljanje gibanja roke proti predmetu, ki se pojavlja pri 4-5 mesecih, in
•	cksploracijo čutnih lastnosti roke. ki se pojavlja pri (i-10 mesecih.
Pri tem jc treba upoštevati ludi dejstvo, da potekajo vse te dejavnosti po določenem genetskem programu. Dozorevajoči organizem namreč že od vsega začetka nezavedno spodbuja idcnlizacijo, vendar sam ne zadošča zanjo.
Na podlagi sodobnih psiholoških spoznanj lahko zanesljivo trdimo, da zmore majhen otrok precej več. kol so domnevali še pred kratkim. Veliko lastnosti, ki so jih prej umeščali v kasnejše razvojne laze. so danes dokazali že v zgodnjem otroštvu (do drugega leta starosti). To velja predvsem za analizo "samozavedanja" (Samuels, 1986). Toda še vedno ostaja odprlo vprašanje, ali so zgodnje motorične sposobnosti ter sposobnost imitiranja in izražanja afektov v zgodnjem otroštvu resnično neposredno primerljive / ustreznimi sposobnostmi na višjih razvojnih stopnjah.
Večina sodobnih razvojnopsiholoških teorij ločuje v zgodnjem otroštvu štiri do šest razvojnih faz. Za vsako od njih je značilno pojavljanje kakšne nove sposobnosti. Harter (1983) podaja preglednico različnih faz v razvoju sebstva, ki omogoča soočenje najpomembnejših sodobnih empirično utemeljenih teori j (Tabela 1).
Tabela 1: Razvoj sebstva v zgodnjem otroštvu (Harter. 1983)
	LEWIS	STERN	SANDER	TREVARTHEN		MAHLER
mesec				subjektivnost	intersub-jeklivnosl	
1	1. biološki	1. občutljivost	1. regulacija	1. izražanje		1 avtislično-
*)	dclerminizcm	za procese sa-	bioloških		1. primarni	simbiotična
		moorganizacije	procesov		interesi, proto-	laza
4	2. središče	2. korensko	2. vzajemna	2. raziskovanje	konvcrzacija	2. razlikovanje:
.S	aktivnosti	sebslvo -	izmenjava		2. igre med dvema	
(i	("agency")-	središče		(cksploraeija)	osebama	- mati-drugi
7	ni še "samo-	aktivnosti	3. otrokova	3. sirah pred		- mati-jaz.
X	s poznanja"	.3. subjektivno	iniciativa v	tujci		
y	3. razlikovan-	sebstvo/inler-	interakciji			
10	je med seboj	subjekiivnosi	4. lokalizacija		3 sekundarna	3. vaje
11	in drugimi		na zadovolje-		intcrsuhjcklna	spretnosti
i:	4. samo-		vanje potreb	4. neposluš-	kooperacija	materin
1.1	zavedanje			nost		nadzt >r
14			5, uveljavljanje			
15						
l(i		4. konceptual-			4. igre	4. kriza
17		no verbalno	(v samo-		izmenjave	približevanja
IX	5. sebslvo	sebslvo	spoznavanjc -			
iy	kot objekt		notranja stanja			
2(1 21						
22					5. igranje z	
2.3					vrstniki	5. ulrdilev in
24						rešitev
Zametki sebstva v samoorganizirani biološki dejavnosti novorojenca
Krewer in Eckensberger (1991) ugotavljata, da se vse novejše teorije razvoja sebstva začenjajo z analizo bioloških funkcionalnih sposobnosti otroka v prvih treh mesecih. Te teorije poudarjajo samoorganizacijo aktivnosti novorojenca v ciklih, ki se med seboj relativno jasno razlikujejo. Večina avtorjev prišteva med novorojenčeve bazične aktivnosti predvsem prve oblike pozornosti, orientacijo in nekatere najosnovnejše urejene gibe (npr. cirkularnc reakcije.) Trcvarthen (1986) dokazuje pri majhnem otroku celo socialno občutljivost, ki naj bi sc izražala predvsem kot povečana pozornost na socialne dražljaje in kot prve imitacije zvokov, izrazov obraza, telesnih gibov ipd. Poudarja tudi izredno emocionalno intenzivnost ter časovno in ritmično organiziranost "komunikacije" med materjo in otrokom (protokonverzacija) neposredno po otrokovem rojstvu (Trcvarthen, 1987). Vloga družbenega okolja naj bi bila tako že v najzgodnejših razvojnih fazah pomembna z.a razvoj sebstva in individualne identitete.
Začetki otrokovega učinkovitega delovanja in občutenje sebe kot subjekta lastne dejavnosti
V drugi razvojni fazi zgodnjega otroštva, ki jo večina avtorjev umešča med četrti in šesti mesec, se prične otrok zavedali učinkov lastne dejavnosti. Občutek, daje sam povzročitelj nekega dogajanja oziroma da jc ccnter lastne dejavnosti, mu omogoči doživljanje sebe kot subjekta. Vendar gre v tej fazi lc za nerazčlenjen občutek, saj otrok še ni sposoben samoreflcksijc. Zaradi nizke stopnje svojega spoznavnega razvoja, ki omejuje njegove psihične zmogljivosti, šc ni sposoben postaviti samega sebe na mesto objekta lastnega spoznavanja (tj. ni sposoben razmišljati o samem sebi oziroma o lastni osebnosti). Zato je lahko le "podlaga" lastne zaznave in ne njen "lik" (Bischof-Kochler, 1989).
Keller (1989) poudarja, da igrajo v tej razvojni fazi (tj. od četrtega do šestega meseca) posebno vlogo naključna izkustva. Pogojevale naj bi jih povratne informacije o lastni dejavnosti. Za otrokovo socializacijo, ki naj bi močno vplivala na njegov razvoj koncepta sebe, naj bi bila izredno pomembna točnost staršev (predvsem matere) ali drugih oseb, ki negujejo otroka, pri odzivanju na njegovo vedenje.
Trcvarthen (1986) poudarja izredno pomembnost koordinacije med materjo in otrokom pri igri. Predpostavlja celo obstoj vzporednic med otrokovimi psihičnimi strukturami ter strukturo njegove komunikacije in kooperacije z materjo ali drugo osebo, ki ga neguje. Keller (1989) dokazuje obstoj "komplementarnega programa" aktivnosti pri starših, medtem ko govori Stern (1979) o dejavnih starših kot o otrokovem biološkem ogledalu.
Odzivnost otrokovega družbenega okolja mu omogoči, da prične zgodaj razlikovati med fizičnimi in družbenimi dražljaji. Zaradi možnosti za vzpostavitev socialnc interakcije, ki mu jc pasivni materialni svet nc nudi, izraža otrok močno naklonjenost družbenim dražljajem.
Pojav razlikovanja med seboj in drugimi
Ob koncu prvega leta starosti pripelje otrokovo raziskovanje predmetov do praktičnega pojma permanentnosti objekta (tj. zavedanja, da se objekt ne spremeni, čc ga prestavimo ali pogledamo z druge šivani). Njegove emocionalne reakcije na druge ljudi mu omogočijo spoznanja o tujih odgovorih na njegove iniciativc. Vseeno bi tedaj še težko govorili o pojavu subjektivne identitete. Ta namreč vključuje:
•	sposobnost za vzpostavljanje miselne distance do lastnih aktivnosti,
•	povezavo posameznih aktivnosti v zaključeno serijo,
•	razumevanje časovnega toka (iz preteklosti prek sedanjosti v prihodnost),
•	oblikovanje lastnega mnenja o prihodnjih dogodkih in
•	povezavo nekega predmeta z drugim predmetom, da bi v njem lahko videli simbolični izraz neke druge realnosti (Malrieu. 1980).
Toda pri 12. mesecih pri otroku še ni razvita simbolična funkcija. Njegova motorična dejavnost vključuje vedenje, ki ga je usvojil s pogojevanjem, in eirkularne reakcije, ki mu kljub morebitni kompleksnosti nc omogočajo vpogleda v drugo realnost.
Malrieu (1980) poudarja, da zahteva identiteta beg od neprestanih preoblikovanj, ki povzročajo absorbcijo dejanja v primarno odtujitev. Zanjo so namreč značilne:
•	nesposobnost za usmerjanje giba proti predstavi,
•	odsotnost ločevanja med lastnim telesom in predmeti ter med lastnim telesom in telesom drugega,
•	nesposobnost za prepoznavanje lastne podobe v ogledalu.
Sebstvo ni "identično", saj je pogreznjeno v zaporedje lastnih reakcij. Mora se ločiti od njih.
Tretja faza otrokovega zgodnjega otroštva, ki jo navadno umeščamo v drugo leto starosti, je torej pomembna prelomnica v razvoju njegovega sebstva in njegove individualnosti. Otrok prične jasno razlikovati med seboj in drugimi (predvsem materjo). Naraščajoča sposobnost dolgoročnega spomina pripomore k njegovemu ločevanju lastne dejavnosti (in njenih učinkov) od tujih reakcij, tj. vedenjskih vzorcev njegovega družbenega okolja. To mu omogoči, da jasneje občuti sebe kot središče lastne dejavnosti in sc zave njenih učinkov (Coolcy. 1902).
Primarna separacija od matere se pojavi na začetku drugega leta, ko otrokovo vedenje ni več le naključno, ampak ludi namerno. To sposobnost usvoji med 10. in 12. mesecem starosti s pomočjo imitacije drugega. Toda sprva jc njegovo namerno vedenje zelo redko in ga hitro nadomestijo avtomatizmi.
Malrieu (1980) poudarja, da je otrokova sposobnost izvajanja namernega vedenja na podlagi imitacije rezultat njegove sposobnosti zavzemanja tuje perspektive, ki temelji na razlikovanju med seboj in drugim. Otrok tedaj uvidi tudi dvojno naravo realnosti. Ugotovi, da imajo predmeti poleg svoje fizične cksistcncc in neposredne uporabne vrednosti še znakovno vrednost. Nadomeščajo lahko druge predmete, kar jim daje določen pomen. Tako otrok usvoji simbolično funkcijo, ki mu omogoči, da vidi preko svoje senzorno-motorične dejavnosti in da zavzame pozicijo drugega, odraslega človeka. Ta vizija, ki sc razvije pod vplivom kulturnih determinant, mu razširi obzorje preko sedanjosti. Otrok sc identificira s tem, kar bo kasneje predstavljalo del njegove identitete.
Sposobnost učinkovitega delovanja in njegovega zavedanja vpliva tudi na razvoj oziroma prestrukturiranje otrokovega sistema motivov. Pojavi sc namreč nov motiv, ki ga nekateri avtorji (Heckhausen, 1980; White, 1959) imenujejo "zadovoljstvo zaradi učinka" ("effcctance motivation"). Ta sc kasneje preoblikuje v storilnostno motivacijo, tj. usmerjenost k dosežkom. Z vidika teorij sebstva predstavlja enega od vidikov samospoštovanja.
Otrokovo "zadovoljstvo zaradi učinka" sc pogosto izraža kol težnja, da bi sam naredil vse (Ocrtcr, 1987). Ta se pojavi ob koncu prvega leta starosti. Pojmovati jo je mogoče kot jasen znak otrokovega zavedanja samega sebe kot središča lastne dejavnosti. Stcrn (1985) poudarja, daje za to fazo značilen razvoj "subjektivnega sebstva", ki žc nakazuje sposobnost za "intersubjeklivnost".
Identiteta, ki sc oblikuje s prehodno vpeljavo imitiranih dejavnosti odraslih (od 1. do 2. leta), omogoča prestrukturiranje otrokovih zaznav, motorikc in komunikacije po
družinskem modelu. Otrok lahko tako pridobi različne oblike identitete: multiplo, prekrivajočo sc, omejeno, pasivno, odtujeno ipd. Te sc razvijajo pod vplivom otrokovih modelov, predvsem njegovih najbližjih sorodnikov. Zato bi lahko (nekoliko metaforično) dejali, da zametke otrokove identitete v zgodnjem otroštvu določi že njegov priimek.
Malrieu (1980) poudarja, da otrokova identifikacija z družinskim modelom ne omogoča le občutka varnosti, ampak tudi svojevrstno tesnobo, ki lahko vodi v nasprotovanje. Otrok namreč občuti jezo, ker nc more samostojno oblikovati lastnega sebstva in doseči identitete brez podrejanja modelu. To naj bi povzročilo pojav močne želje po avtonomiji.
Imitacija je ključnega pomena za razvoj identitete, vendar nc zadošča za njeno oblikovanje. Vse oblike imitacije niti nimajo identifikacijskih razsežnosti. Otrok namreč imitira odrasle žc v prvem letu svojega življenja, toda le oblike imitacije spadajo v kategorijo cirkularnih reakcij. Ne pojavljajo se kot posledica otrokovega prevzemanja iniciative. Za identifikacijske imitacije pa naj bi bilo značilno prav to. Otrok tedaj ohranja maksimalno aktivnost pri imiliranju odraslih in teži k prevzemanju njihovih vedenjskih vzorcev.
Identifikacijsko vedenje v zgodnjem otroštvu vključuje vedenjske vzorce, ki so nastali kot posledica instrumentalne dejavnosti. Pri njih gre za podrejanje sredstev cilju in upiranje proti odvisnosti od odraslih. Obe vedenjski obliki podpirata druga drugo, pospešuje pa ju začetek otrokove hoje in napredovanje njegove telesne sheme.
Grcenvvald (1988) pojmuje kol najzgodnejši pojav v razvoju sebstva prepoznavanje lastne podobe v ogledalu. Pojavi sc približno med 18. in 24. mesecem. Seveda je razvojna pot od prepoznavanja lastne zrcalne podobe do odraslega sebstva še zelo dolga, vendar njen pojav dokazuje jasno razlikovanje med seboj in drugimi ter začetno stopnjo claboracijc telesne sheme.
V obdobju otrokovega ločevanja sebe od drugih se okrepi "družbeno referiranje" (social referencing) (Stern. 1985) in "emocionalno referiranje" (emotional referencing) (Emdc. 1983), ki imata izreden pomen za otrokovo socializacijo. Otrok sc namreč v emocionalno negotovih situacijah prepriča o njihovem pomenu pri svoji materi. Kljub spoznavnemu razlikovanju med seboj in drugim, tj. materjo, je namreč čustveno šc vedno zelo navezan nanjo. Ta razvojna stopnja jc zelo pomembna z.a oblikovanje "temeljnega zaupanja" (Erikson. 1950), ki ga mora otrok usvojiti skozi interakcijo s fizičnim in z družbenim okoljem. Odločilno namreč vpliva na kasnejši razvoj vrednostnega vidika njegovega sebstva.
Če so prve otrokove izkušnje s socialnim okoljem negativne, sc namesto "temeljnega zaupanja" razvije "temeljno nezaupanje", ki odločilno vpliva na njegov kasnejši razvoj koncepta sebe in samovrednotenja.
Otrok v tej razvojni fazi žc razvije dve sposobnosti, ki sla odločilnega pomena za nadaljnji razvoj sebstva in identitete:
1.	sposobnost za ugotavljanje sorodnosti med seboj in drugim ter
2.	sposobnost za razlikovanje med seboj in drugimi.
Prva sposobnost sc najpogosteje izraža v usmerjanju pozornosti, potrebah in čustvih, ki jih deli z. drugimi, druga pa vključuje samozavedanje ter nekoliko grobo in nerazčlenjeno refleksijo drugih. Vendar otrok kljub temu še ni sposoben refleksije samega sebe kol objekta lastnega spoznavanja. Oblikujejo pa se zametki njegovega proprioceplivnega sebstva. Ta temelji na enačenju samega sebe s svojim telesom in svojo duševnostjo.
Že Pečjak (1977) poudarja čustveno komponento propriocepcije, Musek (1993) pa jo pojmuje cclo kot najgloblji temelj jaza in samopodobe. Proprioceptivnih informacij nam namreč nc more posredovati nihče drug. Nasprotno, cclo informacije, ki jih
dobivamo o sebi iz svojega družbenega okolja, tvorijo nadgradnjo, ki temelji na proprioeeptivnem sebstvu. To sebslvo kasneje omogoči tudi razvoj empaličnih sposobnosti s pomočjo projiciranja lastnega psihičnega dogajanja v duševnost drugih.
Sebstvo kot objekt
Sposobnost za refleksijo samega sebe sc pojavi šele med 15. in 18. mesecem in sovpada s četrto razvojno stopnjo Slernove teorije (Stern, 1985). Njeno pojavljanje naj bi bilo univerzalno (Priel, 1985: Priel, De Schoncn, 1986) in neodvisno od medkulturnih razlik. Krcwer in Eckensbcrger (1991) navajata kot temeljne pogoje za razvoj te sposobnosti:
•	sposobnost jezikovnega poimenovanja samega sebe,
•	ustrezno vedenje pred zrcalom,
•	prve igre z vrstniki in
•	prepoznavanje samega sebe na fotografijah.
Različni avtorji različno razlagajo izvor otrokove sposobnosti samorefleksijc. Po nekaterih pojmovanjih naj bi se razvila iz otrokove povečane samozavesti (Sander, 1975), po drugih pa iz. njegove okrepljene nepokorščine, ki naj bi sc izražala v tem, da hoče otrok sam narediti vse (Heckhausen, 1988). Toda tudi otrokovo neposlušnost in željo po samostojnem dokazovanju lastnih zmogljivosti bi lahko pojmovali kot svojevrstno obliko samozavesti. Otrok jc namreč med 20. in 24. mesecem starosti, ko je ta tendenca najočitnejša, močno ponosen na svoje rezultate.
Oblikovanje otrokovega samozaupanja je močno povezano z njegovo motivacijsko naravnanostjo. Erikson (1950) poudarja njegovo razpetost med "avtonomijo" na eni strani ter "sramom in dvomom" na drugi. Njegovo preizkušanje samega sebe (predvsem lastnih zmogljivosti) je lahko bolj ali manj uspešno. Prav uspešnost pri izpolnjevanju lastnih načrtov jc odločilen dejavnik, ki vpliva na to, ali bo otrok dosegel občutek avtonomije ali pa se bo sramoval svojih neuspehov in ho podvomil vase.
Harter (1983) pojasnjuje razvoj avtorefleksivnosti in sposobnosti za doživljanje samega sebe kot objekta lastnega spoznavanja kot logično posledico predhodnih oblik otrokove spoznavne diferenciacije v spoznavanju sebe in drugih. Poudarja namreč, da mora otrok najprej prepoznati samega sebe kot središče dejavnosti. Sclc potem lahko ugotovi, da ludi drugi ljudje delujejo in dosegajo učinke. Tako prične ločevati sebe od drugih, ki lahko postanejo objekti njegovega spoznavanja.
Sposobnost za doživljanje drugih kot objektov spoznavanja (oziroma sposobnost za refleksijo drugih) je nujen pogoj za razvoj otrokove sposobnosti za preoblikovanje lastnega sebstva, ki je bilo do sedaj le spoznavajoči subjekt, v objekt lastnega spoznavanja. Harter tako rešuje pomembno razvojnopsihološko dilemo, ki temel ji na spoznanju, da se sebslvo razvija na podlagi zrcaljenja drugih, da pa ne more spoznali drugega kol ločenega od sebe, dokler ne spozna samega sebe kol spoznavajočega subjekta.
Kognitivno usmerjene teorije razvoja otrokovega sebstva poudarjajo predstavo refleksivne abstrakcije. Piagel (1977) poudarja njeno splošno veljavnost pri rekonstrukciji spoznavnega razvoja, Kegan (1982) jo uporablja za razlago razvoja scbslva. Eckensbcrger (1986) pa poudarja njeno vlogo v razvoju moralnih standardov (ki predstavljajo normativne vidike sebstvenega razvoja). Ta predstava se ohranja v prehajanju med strukturo kognitivnih procesov in njihovo vsebino. Isti proces najprej deluje kot struktura, nato postane predmet problematiziranja zaradi subjektovih spoznanj o njegovi nekonsistentnosti ali nasprotjih, ki jih vključuje. Spremeni se v vsebino, pri tem pa sc nujno oblikuje nova struktura.
Zvezi med strukturo in vsebino kognitivnih procesov je mogoče najti vzporednice
tudi v razvoju sebstva. Sovpada namreč z ločevanjem med sebstvom kot subjektom (struktura) in sebstvom kot objektom (vsebina). Sebstvo se najprej oblikuje kot središče otrokove dejavnosti (struktura), potem pa postane predmet lastnega spoznavanja (vsebina). Toda tudi v procesu oblikovanja privatnega sebstva in individualne identitete jc treba upoštevati otrokovo socialno vpletenost, ki ne določa le njegovega vedenja do drugih članov skupnosti (tj. družine), ampak tudi njegov odnos do fizičnega sveta. Procesi konstruiranja sebstva namreč niso nikoli popolnoma individualni. Že od vsega začetka so intersubjektivni, tako da govorimo o njegovi "ko-konstrukciji".
RAZVOJ SEBSTVA PO ZAKLJUČKU OBDOBJA ZGODNJEGA OTROŠTVA
FAZE V RAZVOJU SEBSTVA KOT SUBJEKTA IN OBJEKTA LASTNEGA SPOZNAVANJA
Otroštvo in mladost sta najpomembnejši obdobji v razvoju sebstva in individualne identitete. Tedaj se namreč posameznikove spoznavne sposobnosti razvijejo do konca. Vse kasnejše pridobitve v razvoju identitete so rezultat življenjskih izkušenj in vplivov socialnega okolja.
Rosenberg (1985, 1986) seje na podlagi poglobljenega proučevanja razvoja sebstva in identitete v otroštvu in mladosti dokopal do spoznanja o petih razvojnih trendih, ki sc nanašajo na različne razvojno specifične spremembe v konceptu sebe. To so:
1.	odmik od uporabe svojih zunanjih značilnosti za samooznačevanje in njihovo nadomeščanje s psihičnimi procesi, oziroma premik pozornosti z zunanjih (fizičnih) na notranje (psihične) lastnosti,
2.	zmanjševanje pomena navezanosti na specifične osebe in pripisovanje večje teže vzajemnim, emocionalno utemeljenim socialnim odnosom,
3.	naraščanje naklonjenosti abstraktnim, pojmovnim sebstvenim kategorijam namesto konkretnim, specifičnim in materialnim lastnostim,
4.	povečevanje diferenciacije sebstva, ki se razvije iz globalnega, preprostega in nc-razčlenjencga koncepta v kompleksen objekt, in
5.	povečevanje logičnih, usklajenih in avtonomnih temeljev samozaznavanja in njihovo postopno nadomeščanje naključnih in zunanjih vidikov.
Faze v razvoju sebstva v otroštvu in adolescenci
V razvoju sebstva in identitete med tretjim in osemnajstim letom sc po mnenju večine avtorjev (Blasi, 1988; Damon in Hart, 1988; Erikson, 1950; Hartcr, 1983; Kegan, 1982) pojavljajo štiri stopnje ali faze. Damon in Hart (1988) izhajata pri njihovi razlagi iz Jamesove "multidimenzionalnc teorije sebstva" (James, 1890, 1892). Z njo skušata razložiti potek otrokovega razumevanja lastnega "sebstva kot subjekta" oziroma "spoznavajočega sebstva" (jaz) ter "sebstva kot objekta" oziroma "spoznanega sebstva" (mene). Pri tem se ne osredotočata lc na realni zavestni jaz. "Sebstvo kot subjekt" se namreč razteza daleč preko dometa posameznikovih spoznavnih kapacitet, ki omogočajo njegovo razumevan je. Vključuje celovito področje lastnega psihološkega delovanja.
Damon in Hart (1988) opredeljujeta samorazumevanje kot "kognitivno predstavo sebstva" oziroma "konccpt sebe in osebne identitete". Vendar sc nc omejujeta na individualno raven, saj jc sebstvo tudi temeljni organizator družbenega življenja. Tvori namreč kognitivno podlago za posameznikovo vlogo, njegov status in položaj v družbeni mreži.
Razvojne stopnje "sebstva kot objekta"
Otrokovo sebstvo se razvija vzporedno z njegovim odraščanjem. V razvoju njegovega razumevanja lastnega sebstva obstajajo štiri stopnje, ki mu omogočajo samo-zaznavanje v vedno bolj kompleksnih odnosih z elementi svojega družbenega okolja. Štiri -stopenjski model, ki sta ga oblikovala Damon in Hart (1988), se nanaša na "sebstvo kot objekt" in postulira pojavljanje naslednjih ravni v sebstvenem razvoju:
1.	raven nepovezanih kategoričnih identifikacij,
2.	raven primerjalnega ocenjevanja,
3.	raven medosebnih implikacij in
4.	raven sistematičnih prepričanj in načrtov.
Ad 1) Na prvi ravni samorazumevanja pojmuje otrok lastno sebstvo kot sklop ločenih kategoričnih identifikacij, ki imajo le laksonomsko vrednost.
Ad 2) Na naslednji ravni, tj. na ravni primerjalnega ocenjevanja prične otrok opredeljevati samega sebe v odnosu do drugih in do fizičnih ali družbenih normativnih standardov. Svoje dejavnosti, dosežke in sposobnosti primerja s sposobnostmi, z dejavnostmi in rezultati drugih. Modeli, na katere se nanaša njegovo samovrednotenje, so lahko realni ali imaginarni.
Ad 3) Na nivoju medosebnih implikacij usmerja otrok svojo pozornost predvsem na naravo ter na določila svojih odnosov s socialnim okoljem in socialnih interakcij. Najpogosteje se osredotoča na osebnostne lastnosti ali fizični izgled.
Ad 4) Na zadnji ravni razvoja sebstva jc težišče na posameznikovih sistematičnih prepričanjih in načrtih. Ti delujejo kot organizacijski principi tistih lastnosti, ki veljajo za relevantne pri opisovanju lastne identitete in samorazumevanja.
Ravni samorazumevanja tako pojasnjujejo štiri temeljne sheme "sebstva kot objekta":
•	fizično,
•	aktivnostno,
•	družbeno in
•	psihološko shemo (Oppenheimer, 1991).
Damon in Hart (1988) poudarjata, da se te sheme ne pojavljajo zaporedno na različnih fazah sebstvenega razvoja in da ob prehodu z enega nivoja na drugega ne nadomestijo druga druge. Sočasno so namreč prisotne na vsaki ravni razvoja "sebstva kot objekta", vendar na vsaki novi razvojni stopnji dobijo nov pomen.
Razvojne stopnje "sebstva kot subjekta"
Tudi razvoj "sebstva kot subjekta" poteka v sekvencah. Damon in Hart (1988) predpostavljata, da je "sebstvo kot subjekt" sestavljeno iz treh komponent:
•	dejavnostne (agency),
•	kontinuitetne (oziroma trajnostne) in
•	distinktivne (oziroma razlikovalne) komponente.
Njihovo proučevanje poteka preko različnih shem "sebstva kol objekta", tj. preko fizičnega, aktivnostnega, socialnega in psihološkega razumevanja scbslva. To velja predvsem za otrokovo razumevanje komponcnl kontinuitete in različnosti, medtem ko je komponenta aktivnosti kompleksnejša.
Damon in Hart (1988) opredeljujeta dejavnostno komponento sebstva (agency) kot "izkustvo alternative prostosti" ali kol "voljno kontrolo". Pri tem se osredotočata zlasti na enega od njenih vidikov, tj. na samooblikovanje (self-formation). V otrokovem razumevanju oblikovanja lastnega sebstva se pojavljajo štiri razvojne ravni:
1.	V zgodnjem otroštvu temelji formiranje sebstva na njegovem zunanjem oblikovanju (external shaping). Ta je posledica delovanja bioloških in družbenih sil.
2.	V srednjem otroštvu je mogoče opazili prehod z zunanjega na notranje oblikovanje sebstva. Njegov razvoj pričnejo namreč usmerjali njegove želje.
3.	V poznem otroštvu in zgodnji adolescenci postane oblikovanje sebstva proces, ki se pojavlja znotraj družbenega modela komunikacije.
4.	V pozni adolescenci temelji oblikovanje sebstva na globoko zakoreninjenih osebnih vrednotah in filozofiji.
Temeljni vidiki razlikovanja faz v razvoju sebstva in identitete
Pri vsaki od štirih razvojnih faz sebstva in identitete, ki sc pojavljajo v otroštvu in adolescenci, je treba upoštevati šest vidikov (Kegan, 1982). Ti namreč omogočajo njihovo jasno razlikovanje. Sem spadajo:
1.	"sebstvo kot struktura" ("sebstvo kot subjekt"), ki nujno vključuje tudi značilnosti samospoštovanja in samozaupanja,
2.	spoznavna zveza sebstva z. lastno notranjostjo ("sebstvo kot objekt"),
3.	zveza med sebstvom in drugim, tj. zveza med sebstvom in njegovim družbenim okoljem,
4.	kontinuiteta in konsistentnost struktur in vsebin sebstva,
5.	standardi sebstva (samovrednotenjc, samospoštovanje) in
6.	izbrani socializacijsko-tcorelični vidiki razvoja sebstva in vloga posredovanja kulture (Kegan, 1982).
SREDNJE IN POZNO OTROŠTVO
Impul/.ivno sebstvo predšolskega otroka
V novejšem času, tj. po Loevingerjevi (1966), opisujejo sebstvene strukture predšolskega otroka najpogosteje s pomočjo njegove impulzivnosti. "Telesno sebstvo", ki sc jc razvilo v zgodnjem otroštvu, postane v predšolskem obdobju objekt lastnega mišljenja (Broughton, 1981). Otrok že doživlja samega sebe kot središče lastne dejavnosti (Keller, Ford in Meacham, 1978). vendar šc nc razpolaga popolnoma z lastno notranjostjo (Blasi, 1988). Pravo spoznavno razlikovanje med seboj in drugimi, ki omogoča prevzemanje perspektive drugega ter njegovih čustev in namer, v tem obdobju še težko uspe (Eckcnsberger in Silberstein, 1980).
Kot eno od oblik nezadostne razčlenjenosti lastnega sebstva in njegovega razlikovanja od drugih lahko pojmujemo tudi egocentrizem predšolskega otroka. Piaget (1932) ga opredeljuje kot nujno sestavino miselne strukture lega starostnega obdobja. Otrokov doživljajski svel jc namreč šc izredno skromen. Rekonstrukcija emocionalnih stanj jc relativno nerazčlenjena. Otrok jc lahko lc vesel ali žalosten (Harler, 1982) in jc v tem obdobju emocionalno še zelo odvisen od drugih (Blasi, 1988). Nagiba se ludi k projekcijam. Tako še nc zmore prepoznati temeljnih značilnosti, ki omogočajo identifikacijo in kategorizacijo subjektov. Razporejanje ljudi v spolne kategorije mu sicer ne dela težav, vendar se pri tem opira predvsem na zunanje značilnosti obeh spolov (Lewis in Brooks-Gunn. 1979).
Moralna čustva oziroma standardi, ki se navezujejo na subjektovo družbeno okolje, kot so ponos, sram, ali krivda, sc pojavljajo v tem obdobju kot posledica zunanjih dejstev (Blasi, 1988; Piaget, 1932). Otrok jih doživlja globalno, kol dobra ali slaba.
Predšolski olrok še vedno ne razlikuje med lastnimi sposobnostmi in dosežki (Heckhauscn, 1980). Pri približno treh letih in pol prične izražati ponos zaradi uspešno opravljenega dela. pa tudi razočaranje zaradi neuspeha. Tedaj doume ludi bistvo tekmovanja in prične razvijati prve socialne standarde za oblikovanje odnosov z okoljem (Krewer in Eckensbcrger, 1991).
Kegan (1982) navaja kol sociokulturnc pogoje otrokovega vztrajanja na stopnji impulzivnega sebstva:
•	tesne stike z okoljem,
•	rivalstvo med vrstniki in
•	sprejemanje fantazijske dejavnosti.
Toda družbeni pritiski k neodvisnosti in sprejemanju odgovornosti silijo otroka k premagovanju močne vpletenosti v fantazijski svel in k nadaljnjemu razvoju sebslva.
Identiteta v obdobju elementarnih akultiiracij - oportunistično sebstvo
Impulzivni stopnji sebstvenega razvoja predšolskega otroka sledi faza oporlu-nizma (Kohlbcrg, 1986; Locvingcr. 1966), egoizma (Fromm, 1955) ter sposobnosti za uveljavljanje (Kegan, 1982) in samozaščito (Blasi, 1988). Privatni svet osnovnošolskega otroka jc bogatejši kot svet predšolskega otroka. Iz potreb se razvijejo zahteve. "Sebstvo kot subjekt" (agency) pridobi nadzor nad svojimi notranjimi impulzi in zunanjim svetom. Samopodoba ("sebstvo kol objekt") se oblikuje na podlagi refleksije impulzivnega sebstva, tj. "sebslva kot subjekta" iz. prejšnje razvojne faze. Zato so v središču samopodobe preproste želje in emocije.
Tuja perspektiva postane v tem razvojnem obdobju bolj razčlenjena in razvije se prvo razumevanje vlog (Kegan. 1982). Olrok jasno spozna, da druge osebe mislijo in čustvujejo drugače in da si ne želijo istih slvari (Sclmann, 1984). Toda le socialne kognicije še vedno niso popolnoma pravilne. Vključujejo namreč še veliko projektivnih elementov, ki jih določajo otrokove potrebe (Kegan, 1982).
Olrok išče gotovost v mnoštvu družbenih izkustev, zato usvoji relativno stabilne spolne stereotipe, ki temeljijo predvsem na zunanjem videzu. Ta je namreč pomembnejši od subjektovega realnega vedenja. Podobno je ludi z določanjem standardov za vrednotenje lastnih in tujih (tj. družbenih) dejanj. Otrok jih določi na podlagi zunanjih in instrumentalnih kriterijev (Kohlbcrg, 1986: Piagct, 1932).
V kasnem otroštvu otrok spozna, da so lahko drugi ponosni na njegova dejanja, ali pa sc jih sramujejo (Harter, 1982). Njegovi standardi za ovrednotenje lastnih sposobnosti se navezujejo na družbeno okolje in jih šc ni mogoče jasno ločili od standardov z.a določanje lastne uspešnosti pri delu. Tedaj lahko sprememba bivališča in izguba
družbenih vezi zunaj družine povzročila precej težav (Kegan, 1982).
***
Najpomembnejši socializacijski dejavnik, ki pogojuje oblikovanje različnih vidikov posameznikovega sebstva v najzgodnejših obdobjih njegovega razvoja (predvsem samospoštovanja in samozaupanja). je močan poudarek na njegovi samostojnosti in kompetcnci. Nadaljnji razvoj lahko olajšajo predvsem jasno izražena pričakovanja, upoštevanje medosebnih odnosov in zanesljivost v medosebni interakciji.
LITERATURA:
Bischof-Koehler, D. (19X9). Spiegelbild und Empathie: die Anfaenge der soz.ialen Kognition. Bern: lluber.
Blasi, A. (19X8). Identity and the development of the self. V: D. K. Lapsley, F. C. Power (Izd.). Self, Ego, and Identity: Integrative Approaches. New York: Springer-Verlag.
Broughton, J. M. (19X1). The divided self in adolescence. Human Development, 24, 13-32.
Cooley, H. C. (I9<)2). Human Nature and Social Order. New York: Charles Scribner's Sons.
Damon, W., Hart, D. (I9XX). Self-Understanding in Childhood and Adolescence. Cambridge: Cambridge University Press.
Eckcnsbcrgcr, L. H. (19X6). Handlung, Konflikt, Rcflcksion: Zur Dialektik von Struktur und Inhalt im moralischen Urteil. V: W. Edelslcin, G. Nunncr-Winklcr (Izd ). Zur Bcstimmung der Molar. Philosophische und soz.ialwissenschaftliche Bcitraegc zur Moralforschung. Frankfurt: Suhrkamp.
Eckensberger, L. H„ Silbcrcisen(l9X0). Sozialc Kognilionen. Stuttgart: Klett.
Emde, R. N. (19X3). The Prcrepresentational Self and its Affective Core. The Psychoanalytic Study of the Child, 38. Yale University Press.
Erikson, E. H. (1950). Childhood and Society. New York: Norton.
Greenwald, A. G. (1988). A social-cognitive account of the sell's development. V: D. K. Lapsley, F. C. Power (Izd.). Self, Ego, and Identity: Integrative Approaches. New York: Springer-Verlag.
Harter, S. (19X2). Children's understanding of multiple emotions: A cognitive-developmental approach. V: W. F. OVERTON (Izd.) The Relationship between Social and Cognitive Development. Hillsdale: Erlbaum.
Harter, S. (19X3). Developmental perspectives on the self-system. V: P. H. Musscn (Izd ). Handbook of Child Psychology. Vol. IV: Socialization, Personality and Social Development. New York: Wiley and Sons.
Heckhausen. H. (1980). Motivation und Handeln. Berlin: Springer.
Heckhausen, H. (19X8). Becoming aware of one's competence in the second year: Developmental progression within the mother - child dyad. International Journal of Behavioural Development, 11, 305-326.
Kegan, R. (19X2). The Evolving Self. Problem and Process in Human Development. Cambridge: Harward University Press.
Keller, H. (19X9). Sozial-emotionale Entwicklung im Klcinkindalter. V: M. Charlton, K. Neuman. Medienrezeption und Spracherwcrb.
Keller, A., Ford, L H , Mcachman, J. A. (I97X). Dimensions on self-concept in preschool children. Developmental Psychology, 14,4X3-4X9.
Kohlberg, L. (1986). A current statement of some theoretical issues. V: S Mogdil, C. Mogdil (Izd.). Lawrence Kohlberg, Consensus and Controversy. Philadelphia: Fainter Press.
Kovačev, A. N. (1994). Individualna in kolektivna identiteta ter njuno spreminjanje v osebnostnem razvoju posameznika in v družbenih spremembah. Doktorska disertacija. Ljubljana: samozaložba.
Krewer. B., Eckensberger, L. H. (1991). Selbslentwicklung und kulturcllc Identitact. Nr. 147. Arbciten der Fachrichtung Psychologic. Unitcrsitaet des Saarlandcs.
James. W. (1890). Principles of Psychology (2 vols.). New York: Holt.
James, W. (1892). Psychology: The Briefer Course. New York: Holt, Rinehart & Winston.
Lewis, M.. Brooks-Gunn, J. (1979). Social Cognition and the Acquisition of Self. New York: Plenum Press.
Locvinger, J (1966). The meaning and measurement of ego development. American psychologist, 21, 195-206.
Malrieu, P. (1980). Genese des conduites d identitč. V: Identitč individuelle et pcrsonnalisation. Colloque international, Toulouse: Privat
Musek, J. (1993). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.
Ocrtcr, R. (1987). Entwicklung dcr motivation und Handlungsstcuerung. V. R. Orter, L. Monada (Izd.). Entwicklungspsychologie. Mucnchcn: U & S.
Oppcnheimer, L. (1991). The self, the self-concept and self-understanding: A review of Self-Understanding in Childhood and Adolescente by William Damon and Daniel Hart. Human Development, 34 (2), 113-120.
Pečjak, V. (1977). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Piaget. J. (1932). Lc Jugement Moral chez 1'Enlanl. Paris: P. U. F.
Piaget. J. (1977). Rccherchcs sur 1'abstraction rčflčchissante. Eludes d'Epistemologie Gcnetiquc, 34/35. Paris: P. U. F.
Priel, B. (19X5). On mirror-image anxiety. The Psychoanalytic Study of the Child, 40, 183-193.
Priel, B., DE Schonen, S. (19X6). Self-recognition: A study of population without mirrors. Journal of Experimental Child Psychology, 41, 237-250.
Rosenberg, M. (1979). Conceiving the Sell'. New York; Basic Books.
Rosenberg, M. (1985). Self-concept and psychological well-being in adolescence. V. R. L. Leahly (Izd.).
The Development of the Self. New York: Academic Press. Rosenberg, M. (1986). Self concept from middle childhood through adolescence. V: J, Suls, A. G.
Grrendwald (Izd.). Psychological Perspectives on the Self. Vol. 3. Hillsdale: Erlbaum. Samuels, C. A. (1986). Bases for the infant's developing sclf-awarencss. Human Development, 29, 36-48. Sander, L. W. (1975). Infant and caretaking environment. Investigation and conceptualization of adaptive
behaviour in a system of increasing complexity. V: J. Anthony (Izd.). Explorations in Child Psychiatry. Selman, R. L. (1984). Die Entwiklung des sozialen Verstaehens. Frankfurt: Suhrkamp. Stern, D. N. (1979). Mutter und Kind. Die erste Bez.iehung. Stuttgart: Klett. Stern, D. N. (1985). The Interpersonal World of the Infant. New York: Basic Books.
Trevarthen, C. (1986). Development of intcrsubjective motor control in infants. V: M. G. Wade, H. T. A. Whiting (Izd ). Motor Development in Children: Aspects of Coordination and Control. Dordrecht: Martinus Nigh of Publishers. Trevarthen, C. (1987). Sharing makes sense: Intersubjectivity and the making of an infant's meaning. V: R.
Stele, T. Theadgold (Izd.). Language Topics. Amsterdam: J. Benjamins. White, R. W. (1959). Motivation reconsidered: The concept of competence. Psychological Review, 66, 297-333.
N/
Žive vrednote antifašizma
Objavljamo razpravo o knjigi Vojana Rusa Žive vrednote antifašizma, ki jo je organizirala založba Enotnost. Poleg tega so objavljeni še nekateri drugi pogledi na knjigo.
Ta objava sodi med aktualnosti, ker avtor povdarja zlasti sodobno in prihodno realno življenjskost antifašističnih vrednot.
Avtor zlasti izpostavlja teze:
-	da sodobno družboslovje in zgodovina nista zapazila največje in izjemne Zgodovinske posebnosti antifašistične zmage pred 50 leti,
-	daje to prva velika vojaško-politična zmaga v 10.000 letni zgodovini človeštva, ki je odločno ustvarila realno možnost (ne pa gotovost) boljšega človeštva,
-	da so višje realne vrednote antifašizma trajno povezale v boljšem, realnem sožitju vse: zmagovalce, premagance in nevtralce (v svetu, v Evropi in pri nas na Slovenskem) in
-	da so te nove in višje oblike in vsebine sožitja možne (ne pa gotove) tudi v naslednjih stoletjih.
Misli ob knjigi Vojana Rusa
JANKO PLETERSK1
Knjiga esejev in zapisov univ. prof. dr. Vojana Rusa "Žive vrednote antifašizma" je namenjena premisleku o kontinuiteti naprednih prizadevanj modernega človeštva, premisleku, ki je nujen v trenutku, ko sc na novem prelomu zgodovine odpira vprašanje, kaj in kateri so dosežki minule dobe, ki jih je treba spoznati kot trajno vrednoto in jih vložiti tudi v prihodnost, če se naj zmote in zlo ne ponovijo.
Uspešni zgodovinski spopad s fašizmom, in to na vseh ravneh in območjih človekovega obstoja, ne le v vojni sredi stoletja, je dejansko tisti temelj, ki je omogočil včeraj in ki njegove žive vrednote omogočajo danes, da človek lahko premišljuje o prihodnosti z upanjem.
Pol stoletja, ki je minilo po koncu druge svetovne vojne, jc nabito s tolikšno količino protislovij v razvoju vseh dežel, da je dosežek antifašizma kot tiste realne podlage, brez katere ne bi bilo današnjega svobodnejšega sveta, potreben nove identifikacije, takorekoč novega odkritja.
Profesor Vojan Rus sodi v vrsto najbolje kvalificiranih sodobnikov, živih členov svetovnega intelekta. znanstveno in etično upravičenih, da se lotijo takšnega premisleka z dobro možnostjo doseči rezultat, ki bo univerzalno pomemben. Ni le priznan učenjak, ki lastno znanje zida skozi dolga desetletja raziskovalnega iskanja in primerjanja v času in prostoru, filozof, je izviren mislec in ustvarjalec, družboslovec, ki uporablja in združuje metode različnih discipin od ekonomije, politologije, sociologije, zgodovine do teorije mednarodnih odnosov. Je mednarodno priznan.
Profesor Vojan Rus je tudi aktiven v razmerju do neposrednega okolja človekove eksistence. Ta aktivnost je njegovo življenje, to življenje je izkušnja, ki jo je sposoben tematizirati in znanstveno izraziti.
In kar je posebno pomembno ludi za značaj in aktualnost knjige, to je izkušnja Slovenca, izkušnja tiste humanitarnosti, ki je omogočena skozi obstoj malega naroda, ki mu jc prizadevanje za svobodo življenja med drugimi narodi in skupaj z njimi, način navzočnosti in način participacije v modernem svetu.
Način, kako Vojan Rus opravi samorefleksijo slovenskega naroda, dejanje, brez katerega danes ne more obstajati noben narod v skupnosti, če je še lako močan in ugleden, je lahko odkritje za misleče ljudi v Evropi, da ne govorimo posebej o tistih, ki žive v slovenski soseščini. Tu ne gre le za odkrivanje nečesa malega, zanimivega zato. ker je še malo znano. Gre za ugotavljanje neke splošne zakonitosti, ki jc sama po sebi ena živih vrednot antifašizma, da je namreč obstoj tudi malih narodov življenjsko nujen za stabilnost širših civilizacijskih skupnosti in da je to obenem dragocen dejavnik ustvarjanja humanitete v odnosih znotraj njih, v prvi vrsti gotovo evropske.
Pozitivnost zgodovinskega pojava antifašizma je tisti prvi pogoj ki danes soustvarja možnost pozitivne skupne eksistence Evrope, celo sveta. V njem so se na dejaven način združile in potrdile ideje človekove svobode in pravice, v končnem rezultatu cclo bolj poglobljeno kot pred dvema stoletjema. In ena med njimi je potrdila, da je za krepitev povezav in odnosov med narodi (državami) treba šc naprej storiti kar največ, a vedno z njimi, ne nad njimi.
Za bralca v Avstriji pa bo najbrž posebej zanimivo to, da je bil profesor Vojan Rus med drugo svetovno vojno dalj časa partizan na Koroškem, povezan z avstrijskimi antifašisti.
v
O knjigi dr. Vojana Rusa "Žive vrednote antifašizma"
BOGDAN OSOLNIK
Vrednost knjige dr. Vojana Rusa, uglednega znanstvenika in misleca, "Žive vrednote antifašizma", vidim predvsem v tem, da antifašizem obravnava v vsej širini, kot evropski in svetovni pojav ter da poudarja pomen njegovih vrednot tudi za sedanji
čas.
Kaj je v tem novega? Znano je, da smo se pri nas, kadar je bil govor o vrednotah antifašizma, zadrževali v glavnem na narodnoosvobodilnem boju v letih druge svetovne vojne. Vendar se protifašizem ne začne in ne konča z. NOB. Evropska in svetovna delitev med pristaši fašizma in protifašizma se je začela že mnogo prej, ko sta Musolini in Hitler uvedla v svojih državah fašistično diktaturo in z demagoškimi gesli napovedala boj za novo razdelitev sveta. Musolini je svojo imperialistično politiko začel uresničevati leta 1935 z napadom na Etiopijo, naslednje leto sc jc vnela vojna v Španiji, utrdila seje tim. os Rim-Berlin, leta 1938 jc Hitler zasedel Avstrijo in njegov kljukasti križ seje pojavil na Karavankah, naslednje leto pa jc zasedel Čehoslovaško. Po nemškem napadu na Poljsko septembra 1939 sc je začela druga svetovna vojna, Slovenci pa smo se znašli v njenem vrtincu spomladi leta 1941.
Vse to naštevam, ker jc zelo pomembno zgodovinsko dejstvo, da jc že v obdobju pred nacistično in fašistično okupacijo Slovenije bilo mogoče spoznati zločinsko naravo fašizma. Žc v tem obdobju se jc tudi na naših tleh začela delitev med pristaši in zagovorniki fašizma ter narodno zavednimi Slovenci, ki jim je usoda slovenskega naroda bila pomembnejša od strankarskih ali ideoloških interesov. Preseganje strankarskih okvirov jc bilo toliko lažje, ker je že sicer korumpirana in nesposobna strankarska politika izgubila ves ugled med ljudmi. (Danes nekateri raziskovalci družbenih pojavov z. začudenjem odkrivajo slabosti tim. partitokracije. Izkušnje iz. let pred drugo svetovno vojno pa so že razkrile njene slabe strani ne le pri nas, temveč tudi v nekaterih zahodnih državah. Ali se ni nacizem rodil na tleh tim. Wajmarske demokracije, ki ni imela dovolj lastnih obrambnih mehanizmov proti zlorabi oblasti?)
Žc v tistih letih se je začel tudi vzpon antifašizma. Spominjam sc kako globoko smo mladi sodoživljali trpljenje Slovencev pod fašističnim in nacističnim jarmom na Primorskem in Koroškem, kako smo ob nacističnih grožnjah Čehoslovaški bili cclo pripravljeni, da bi šli med prostovoljce, čc bi prišlo do hoja za njeno svobodo. Spominjam pa se tudi, kako ogorčeno so nekateri reakcionarni krogi to ocenjevali kot komunistično propagando in zablodo ter poskušali takšno razpoloženje za vsako ccno zatreti. Že v tem predvojnem obdobju so se utrdile korenine delitve, ki jc imela tako tragične posledice za naš narod v drugi svetovni vojni. Pozoren raziskovalec novejše zgodovine lahko že v takratnih dogajanjih odkrije kasnejše nosilce glavnih tokov v spopadu med fašizmom in antifašizmom. med bojem proti okupatorju in kolaboracijo. V okrilju obeh tokov so se poglobile ludi razlike glede vrednot ene in druge miselnosti. Uradna cerkev se je na slovenskem, žal, žc lakrat opredelila proli svobodoljubnim težnjam, in je bila še posebno neprizanesljiva do samostojno razmišljajočih ljudi v lastnih vrstah, kar seje pokazalo najočitneje v odnosu do Kocbeka in njegovega kroga.
V času vojne jc udeležba kristjanov v protifašističnem gibanju pozitivno vplivala na izoblikovanje njegovih vrednot. Ta vpliv bi bil zagotovo še znatno močnejši, če se nekateri cerkveni krogi med vojno ne bi tako globoko zapletli v kolaboracijo z okupatorjem.
Knjiga profesorja Vojana Rusa nas opozarja ludi na pomen vrednot protifašizma v obdobju po drugi svetovni vojni. Prispevale so k demokratičnemu razvoju v zahodni Evropi, ko se je v dolgem in mučnem procesu očiščevala nasledkov fašizma in nacizma. V nekdanjih kolonijah so sprožile proces protikolonijalne revolucije. Mnogim narodom so prinesle osvoboditev iz spon suženjstva, milijonom ljudi zagotovile osnovno varstvo človekovih pravic. Slovcnci smo - kot del jugoslovanske skupnosti - imeli veliko možnosti neposredno prispevati k tem procesom, saj so se mednarodni stiki Slovenije -zlasti gospodarski in kulturni - razširili v svet tako kot še nikoli poprej. Vrednote antifašizma so bile vgrajene tudi v politiko neuvrščenosti, ki je imela za cilj preseganja blokovske delitve sveta in ohranitev miru.
Tisti, ki sc danes na Slovenskem odpovedujejo antifašizmu, ne delajo usluge svoji državi, ker zametujejo bogastvo, ki ga predstavljajo vrednote protifašizma za milijone ljudi v Evropi in po vsem svetu, pa tudi prijateljske vezi, zgrajene na teh temeljih.
To jc lc nekaj misli, ki se mi vsiljujejo ob branju knjige dr. Vojana Rusa. Hkrati s priznanjem avtorju bi rad čestital tudi založbi, ki jc kljub znanim težavam z literaturo te vrste, pravilno ocenila pomen tega dela in omogočila njegov izid.
JOŽE SMOLE
Kot eden od recenzentov sem med prvimi predlagal, da sc objavi knjiga razprav dr. Vojana Rusa. Pri tem sem izhajal predvsem iz tega, ker se mi zdi, da je tema žive vrednote antifašizma zelo aktualna. Zlasti za slovenski narod in slovensko državo je dosledno upoštevanje vrednot antifašizma značilno za zaščito nacionalnih interesov.
Drug razlog je bila zelo zanimiva analiza o evropskih demokratičnih in združevalnih procesih, kot rezultat antifašizma. Mislim, da je to v teh delih in razpravah dr. Vojana Rusa zelo dobro obdelano.
Imel sem eno pripombo, ki bi jo ponovil, da se mi zdi, da na nekaterih mestih dr. Rus idealizira odnose v sedanji zahodni Evropi. V razpravi je opozoril tudi na slabosti v Evropi. To je pač obrobna pripomba, ki je stvar razprave.
Oveneli antifašizem?
N/
Nekaj misli ob knjižici dr. Vojana Rusa: Žive vrednote antifašizma, Delavska enotnost, 1996
IGOR LUKŠIČ
Knjižica profesorja Vojana Rusa naslavlja na nesprijaznjenega bralca številna nczastavljcna vprašanja ob proslavljaju pctdcsctletnicc zmage nad fašizmom. Prav lako razgrinja vrsto poudarkov, ki so bili spregledani in pometeni pod lepih, da bi nc kalili podobe sveta, ki se trudoma utrjuje v devetdesetih letih.
V	knjižici je rcvitaliziral nekatere svoje poglede, ki so kot ponatisi danes drugače aklualni, kot so bili ob prvih objavah, pa vendar tudi danes opozarjajo na nikoli dovolj izpostavljene dimenzije bivanja in vrednotenja.
Za moj okus je najbolj obetaven uvod. ki zadeva tudi nekaj mojih stališč. Profesor Rus ugotavlja, da je "antifašizem porodil žive in nove realne vrednote" in hkrati ugotavlja, da se je zmaga nad fašizmom praznovala predvsem kot "vsaka druga vojna zmaga", "precej rutinsko in formalno".
Antifašizem je imel in ima vedno v prvi vrsti ne proliberalni naboj, temveč socialistični.
V	petdesetih letih po drugi svetovni vojni in porazu vojaškem fašizma je liberalom uspelo izenačiti fašizem s socializmom (komunizmom) pod oznako totalitarizma. Socializem jc bil pač edina svetla točka, ki je koncentrirala upor zoper fašizem. To ni bil liberalizem. Liberalizem je s celokupnimi vrednotami v resnici zakuhal fašizem. Tako jc bil fašizem in z njim nacizem odgovor na miselni svet, ki ga je dirigiral liberalizem. Ta miselni svet se je po vzpostavitvi fašizma in po padcu fašizma potuhnil. V boju proti fašizmu jc bil liberalizem nemočen, zato tudi nima nobenih neposrednih zaslug znotraj antifašizma.
Današnji svet je spet prišel pod hegemonijo liberalizma, ki ni zainteresiran, da sc opeva zmaga nad fašizmom. Liberalizem doživlja fašizem kot dvakratni poraz: najprej jc fašizem premagal liberalizem, nato pa ga je premagal še antifašizem.
Velika vrednota svobode, ki je liberalizmu dala ime, je postala jalova. Svobodo kot vrednoto jc na zastavo obesil socializem. Pod to zastavo je bila osvobojena Evropa in nato veliki deli sveta.
Prav tako veliko geslo enakosti ni potegnilo ljudi v družbeni boj in antifašistični odpor skozi liberalistično interpretacijo, temveč šele skozi socialistično. Liberalizem je tudi povsem gluh za pravičnost, solidarnost, partnerstvo, ki so sc na novo oblikovale prav v protifašizmu. Socializem je namesto fašizma obljubil drugačno, boljšo demokracijo, demokracijo življenja, kar jc postalo vrednota in inspiracija za iskanje praktičnih rešitev. Socializem le svoje naloge še ni realiziral.
Za slovenska tla jc treba poudariti, da je podobno vlogo kot liberalizem igral politični katolicizem. V boju proti fašizmu ni imel kaj ponuditi, kar bi zagrabilo ljudi. Ponujal je svojo hegemonijo in cerkveno nadoblast, v obliki, ki jo je prakticiral v prvo polovici dvajsetega stoletja. Prav zato je bil glavni sovražnik tisto gibanje, ki jc oblikovalo nove vrednote svobode in sožitja, antilašistično, socialistično gibanje - torej neposredni konkurent v državi in ne tuj vojaški škorenj in ideologija, ki gaje nosila.
Proslave ob petdesetletnici zmage nad fašizmom so bile okleščene vrednotnega dela zato, ker sc je po novem treba sramovati socializma. Socializem pa jc vrednotno
najbolj neposredno prežemal antifašizem. Josip Broz ni bil samo vodja odporniškega gibanja, temveč je bil nosilec novih vrednot, ki so zagrabile ljudi. To ni bila manipulacija. Socializem je tedaj edini imel kaj ponuditi veliki večini Sloyencev in tudi zato so prešli na pozicije antifašizma.
Fašizem mrtev, nestrpnost ostaja
GREGOR TOMC
Ko govorimo o pojavu fašizma danes, velja biti previden. Pojavi, ki jih oblikujemo s svojim delovanjem in razumevanjem sveta so enkratni. Nikjer sc še niso pojavili pred tem in sc nikoli več tudi ne bodo. Zato lahko po hcraklitovsko rečemo, da jc vse v neprestanem gibanju in da se ne da dvakrat stopiti v isto reko. Obstaja skratka resna nevarnost, da v primeru, ko opazujemo svet z očali preteklosti, v sedanje odnose vnašamo preživela razumevanja. Vendar pa jc na drugi strani prav tako res tudi to, da kot človeška bitja vedno iščemo v sedanjih pojavih paralele s preteklimi in da za nas nič, kar se je zgodilo, nc more biti povsem drugačno od naše sedanje izkušnje sveta.
Fašizem jc zgodovinsko gibanje, ki danes ne obstaja nikjer več. Vezal se je na konkretne zgodovinske okoliščine in osebe, ki so bili žc pred pol stoletja vojaško poraženi, civilizacijsko delegitimirani in pravno izobčeni. Vendar pa to na drugi strani ne izključuje možnosti, da ludi danes obstajajo ekstremislična gibanja, ki spominjajo in se v nekaterih pogledih celo zgledujejo pri fašizmu (oz. nacizmu).
Recimo, da na abstraktno-analitičnem nivoju razločujemo desno fundamenta-listične ideološke orientacije. Za njih jc med drugim prav gotovo značilno tudi to, da povzdigujejo nacionalni status osebe do te mere, da dobi to žc rasistična obeležja. Fašizem je skratka le en zgodovinski primer desnega fundamentalizma. Zato iz dejstva, da je bil v drugi svetovni vojni poražen, šc nc moremo sklepati, da danes nc poznamo manifestacij desnega fundamentalizma.
Primeri nestrpnosti do tujcev (do pripadnikov drugih narodov ali ras) in nasploh do drugačnih (rockerjev, bikerjev, gayov, manjšinskih veroizpovedi itd.) so zelo prisotni tudi v sodobnem svetu. Spomnimo sc samo na izbruh zločinskega šovinizma v zadnji balkanski vojni. Pogosto sc te oblike nestrpnosti vežejo celo na politične stranke v demokratičnih državah (na primer v Italiji ali Franciji) in niso omejene le na avtoritarne politične kontekste (tretja Jugoslavija itd).
V	samostojni slovenski državi so prišli pojavi nestrpnosti bolj do izraza, saj smo kot narod prvič v položaju, da moramo vzpostavljati in ohranjevati meje do drugih narodov kot nacija. Rastoča nestrpnost sc kaže v odnosu do pripadnikov drugih narodov bivše Jugoslavije, kol tudi v odnosu do pripadnikov sosednjih držav. Ta stališča pa so našla svoje somišljenike tudi med (zaenkrat šc redkimi) skrajnimi desničarji v parlamentu.
V	tem vidim aktualnost zoperstavljanja tistim, ki delujejo s pozicij nestrpnosti do drugačnih. Nesmiselno sc mi jih zdi eliketirati s fašisti ali nacisti. Morda na ta način probleme celo prikrivamo oz. zamegljujemo. Pomembno sc mi zdi namreč to, da ni nestrpnost do drugačnih nič bolj sprejemljiva tudi, čc jo artikulira, na primer, Slovenska nacionalna desnica.
Zapis k delu Vojana Rusa: Žive vrednote antifašizma, Ljubljana 1995
CVETKA TOTH
Ta krajša knjižica nam žc s svojo naslovno obliko postavlja vprašanje, kaj so sploh vrednote in kaj določi njihovo bistvo. Kol avtor ugotavlja jc antifašizem pomenil novo razpotje čoveštva, saj je dal žrtve in nove realne vrednote cclo v tem smislu, da bi lahko pomenile tudi novo zgodovino čoveštva.
Že takoj na začetku je vrednote borcev proti fašizmu opredelil z motivi resnične svobode, resniče pravičnosti in človečnosti. Avtor zato kritično postavlja vprašanje, ali je čas po zmagovitem boju antifašizma s fašizmom s temi vrednotami zares nadaljeval in ali petdesetletno obdobje od konca vojne, vse do danes smemo opazovati kot dejansko nadaljevanje teh vrednot.
Podane so bile nove zgodovinske možnosti z.a prevlado tistih humanih vrednot, ki so v zavesti posameznikov že zelo dolgo učinkovale kot idealne, svetle točke duhov posameznikov, žal pa nc kot realizirana človeška skupnost.
S temi njegovimi stališči jc mogoče spremljati vse posamične prispevke, ki tematsko segajo od opisa in analize krščanskih temeljev Evrope, razmišljanj o odnosu med politiko in moralo, do pojma odgovornosti v prelomnih in usodnih trenutkih. Seveda sc avtor kritično sprašuje o soodgovornosti filozofije in teorije pri procesu oblikovanja koncepta, ko gre za pojem napredka in za razvoj moralno-vrednostnih stališč. Pri tem izrecno poudarja potrebo po dialoškosti, odprtosti, strokovnosti in pluralizmu. Če označujemo za bistvo duha pluralizma duh razlik, potem gre pri tem prvenstveno zato, da naj bo vse to živo in pristno živeto, tako kot je to skušala gcneracija pripadnikov OF.
Jezik v katerem piše dr. Rus jc zelo komunikativen, stil prijeten in prepričljiv. Prav vsaka tema daje čutiti in vedeti, da vse o čemer je pisal, ni zgolj teoretsko naravnano, ampak, da gre za živo in živeto življenje, ki jc avtorja vedno preverjalo v njegovi človečnosti, tudi takrat, ko je v določenih trenutkih zrl smrti naravnost v oči.
Iz tega soočanja izhaja njegovo trajno sporočilo, ki je po svoji vsebini pretresljivo, a tako zelo zgledno: sklenil jc, da nikdar in nikomur ne bo storil tega, kar so drugi njemu, v najbolj nečloveških razmerah, takrat v zaporu in koncentracijskem taborišču, z nečloveškim mučenjem, zatiranjem, poskusom kratenja najbolj osnovnega človeškega dostojanstva. Skratka, sprejmi z.a trajno vrednoto svojega življenja to, da nc boš počel krivic in hudega drugim, čeprav si sam vse to moral skusiti na lastni koži. Samo še z znanim latinskim rekom: "Neminem laede. imo omnes, quantum poles, iuva!" (Nikomur ne škoduj, temveč pomagaj vsem, kolikor moreš!), je mogoče opisati vsebino te moralne vrednote, ki jc in ostaja po mnenju zelo mnogih filozofov resnična in prava vsebina vse morale.
Na koncu tc knjižice si smemo spet postaviti vprašanje, kaj so torej vrednote?
Avtor nas prepričuje, da je njihova vsebina nam ljudem poznana zelo dolgo, saj je že Aristotelu jasno, da imeti vrednote pomeni imeti določeno držo. Vrednota je namreč nerazvezljiv spoj med kakšno idejo in delovanjem, kot taka pomeni spoznanje, ki prehaja v delovanje.
Vrednote so torej kaj delujočega, učinkujejo povezovalno, tvorijo pristno človeško skupnost. V prenesem smislu to delo apelira na potrebo po obnovi vrednot, zato da bi l judje zares razvili presežek dobrega v človeku in človeštvu ter zato da bi v tem našem svetu dejansko domovali in ga spremenili v nam vsem prijazno domovanje.
Nove izjemne možnosti človeštva
VOJAN RUS
Najprej bi rad spregovoril o pobudah /.a nastanek te knjige.
Moje osebno doživetje osvobodilnega boja 1941-1945 je bilo zelo močno v smislu, da sem čutil silovito moralno rast Slovencev na vseh bojiščih, kjer sem se boril: od Ljubljane preko Primorske, Gorenjske, Koroške, Štajerske in do zaporov.
Morda vas bo nekoliko presenetilo, da v knjigi lako zelo poudarjam sorodnost med osvobodilnimi, krščanskimi in socialističnimi vrednotami in da so tako poudarjene vrednote Združenih narodov, ker se v javnosti sistematična propaganda že 25 let ihtavo zaganja, da bi očrnila moj 60-lctni boj za demokracijo in humanost. Ta v moji knjigi močan poudarek sorodnosti osvobodilnih, krščanskih in vrednot OZN pa ni odraz mojega prilagajanja sedanjim političnim spremembam, do katerih je prišlo v Sloveniji okrog leta 1990; ni listo kameleonsko prilagajanje, ki je zajelo številne slovenske ideologe. To je moje stališče vse od mladosti in je v javnosti zelo izrazito prisotno vse od leta 1980.
Tako sem že v knjigi Nadaljevanje naše poti, ki sem jo napisal žc leta 1980, posebej poudarjal sorodnost teh vrednot, ker sem bil žc koncem 70-ih let in za začetku 80-ih let močno prepričan, da prihajata v silovito negotovo obdobje vsa nekdanja Slovenija in Jugoslavija ter da sc koli pri nas ogromna idejna zmeda. Čeprav sem zelo aktivno sodeloval v tistem velikem demokratičnem valu. ki je zrasel v Sloveniji med letom 1964 in 1975, čeprav sem tedaj nabral veliko političnih izkušenj in tudi precejšen političen kapital, se v 80-ih letih nisem odločil za strankarsko delo, ker sem menil, da bo nastala najbolj nevarna zmeda, če ne bodo razvidne skupne vrednote, na katerih bomo izvajali nujne reforme in nujne tranzicije. Še danes sem globoko prepričan: če bi zaživele pri nas po letu 1980, vsaj tako kot so že v Zahodni Evropi, skupne vrednote krščanskih demokratov, socialistov in liberalcev, če bi vsaj tako globoko prodrle v zavest in prakso Slovenije na začetku 80-ih let, hi bila slovenska tranzicija uspešnejša, nc bi bilo toliko nepotrebnih rušilnih sporov, ne bi bilo zelo velike izgube nacionalnih energij z raznimi ozkimi strankarskimi, ozkimi osebnimi in podobnimi pehanji in bi bilo danes naše celotno stanje veliko boljše.
Prav tako in v šc večji meri me je priganjala, da obdelujem skupne vrednote, velika idejna zmeda, ki jc bila tako izrazita od leta 1990 do danes v vsej Vzhodni Evropi, na Balkanu in pri nas. Iz te zmede nastajajo tudi ogromne deformacije v političnem, ekonomskem, moralnem in socialnem življenju. Nc bi želel, da bi o tej zmedi, ki jc povsem očitna mnogim ljudem, obširno spregovoril slovenski javnosti, saj je le-tcj povsem jasna precej nizka ccna slovenske politike. Zato sc mi je zdelo nesmiselno, da bi obširno razpredal o tej nizki ceni. Zdelo se mi je najbolj produktivno, čc začnem glasno govoriti o tem, kje je najustreznejši izhod iz te zmede v Vzhodni in Srednji Evropi, na Balkanu in pri nas.
Ta glavni izhod sem videl prav v vrednotah, ki so v svetu žc zelo zaživele, zlasti v Zahodni Evropi. Tam so postale v znatni meri del družbene zavesti, del družbene prakse. Pri vsem glasnem govorjenju slovenske politike, da gremo v Evropo, pa
vprašanje, katere so skupne evropske vrednote, sploh ni bilo jasno vsej slovenski politiki in so zato nastale izgube, o katerih sem govoril.
Nejasnost glede teh novih evropskih in svetovnih vrednot se je izrazito pokazala tudi ob proslavi petdesetletnice zmage nad fašizmom, ki je naravnost presenetljivo razkrila praznino svetovnega družboslovja in svetovne zgodovine. To družboslovje in ta zgodovina nista opazila, da sc leta 1945 ni zgodila samo velika vojaška zmaga, ampak da so bile družbene posledice zmage antifašistične koalicije nekaj povsem svetovno zgodovinsko novega, daje s tem nastala povsem nova svetovnozgodovinska situacija.
Prav to spoznanje me je še posebej spodbudilo, da knjigo izdam.
Zdaj pa na kratko o vsebini knjige in o nekaterih njenih najosnovnejših tezah.
Prva in osnovna teza knjige, ki jc po moje izrazito nova, jc, da so družbene posledice zmage antifašizma nekaj izjemnega v vsej preverljivi in pisani svetovni zgodovini zadnjih sedem ali osem tisoč let.
Potem je verjetno nova teza, da so skupne vrednote OF, ki so bile zelo globoke in podobne sedanjim novim vrednotam, o katerih govori knjiga, da so se te skupne vrednote vseh skupin OF že zdavnaj pred letom 1941 močno uveljavile kot njihova skupna duhovna usmeritev.
Nova jc tudi teza, da Masaryk predstavlja danes najbolj aktualnega misleca za današnje potrebe naprednega razvoja Srednje in Vzhodne Evrope in Balkana.
Ena od zanimivih družboslovnih in zgodovinskih tez jc lahko, da jc poraz češke pomladi leta 1968 bil najbolj temeljit in dokončni samomor stalinizma.
Morda bo zanimiva tudi teza, odkod izvira sedanja izrazita politična nemoč prav tistih intelektualcev, ki so spodbudili v Vzhodni in Srednji Evropi in na Balkanu sedanjo tranzicijo. Očiten jc poraz glavnih vladajočih intelektualcev na teh področjih, ki se razočarano umikajo iz politike ali pa se v njej vlapljajo. V knjigi dokazujem, daje idejni vzrok tega poraza izrazito abstrakcionislični način mišljenja v filozofiji in v družboslovju; Ic-ta je bil izredno in ostro nasproten tisti metodologiji, ki jo zahteva dialektična filozofska antropologija. Samo ona dojema, da sta človek in njegova družba izrazito večplastno bitje, izrazito bitje nasprotij in nihanj in da zaradi tega moramo o družbenih zadevah misliti sintetično dialektično ter zavreči katastrofalne enostranske formule, kol so: žc goli večstrankarski sistem bo prinesel popolno blagostanje, srečo in harmonijo; tržišče mora biti absolutno svobodno in bo samo s tem sijajno stekel gospodarski razvoj. Nič nimam proti večstrankarstvu niti proti tržišču, vendar je treba oboje analizirati večplastno. Popolno pomanjkanje te metodološke večplastnosti je, poleg etičnih vzrokov, glavni vzrok poraza vladajočih skupin inteligence v Vzhodni in Srednji Evropi, na Balkanu in drugod.
Še o glavni kvalitetni spremembi v svetovnem, mednarodnem in socialnem sistemu v drugi polovici 20. stoletja, ki je predvsem posledica zmage antifašizma. Lahko bi rekel, kol v knjigi, da je prvič v svetovni zgodovini nastala na ravni meddržavnih in socialnih odnosov rahla prevlada politike miru, politike pluralizma in realnega humanizma nad nasiljem in totalitarizmom. Vemo, da med številnimi družboslovci vlada pesimistična leza: 20. stoletje je stoletje totalitarizmov. Moja teza je precej drugačna ali cclo nasprotna. Res so v 20. stoletju vladali največji totalitarizmi, vendar je še bolj značilno in cclo zgodovinsko izjemno, da so doživeli tak poraz kot šc nikoli v svetovni zgodovini. To oboje - silovit vzpon in še globlji padec vseh totalitarizmov - je značilno za 20. stoletje. In zato so moji pogledi zgodovinsko utemeljeno nekoliko bolj optimistični, kot jc pesimistična teza o popolni vladavini totalitarizmov. Začetni (ne pa edini) vzrok te velike svetovno zgodovinske spremembe jc po moje zmaga antifašistične koalicije.
Katere so glavne sestavine tc kvalitetne novosti v svetovni zgodovini?
Prva: v drugi polovici 20. stoletja (in zlasti do konca druge polovice 20. stoletja) so padli vsi glavni stebri totalitarizma in politike sile: padla sta nacizem in fašizem, padel je japonski militarizem, padel je stalinizem, padel je maoizem. padel je svetovni kolonialni sistem, padel jc sistem blokov in padci jc brežnjevizem.
Naslednja sestavina le velike svetovnozgodovinske spremembe: obe največji super sili in druge velike države v tem zgodovinskem trenutku nimajo več za glavni cilj staro desettisočletno politiko sile, politiko teritorialnega osvajanja in državnopolitičnega podrejanja drugih ljudstev. Oborožena sila in vojna nista več glavni sredstvi svetovne politike. To je po moje velika zgodovinska novost tega trenutka. Skoraj vsi narodi sveta, ki so bili še nedavno v veliki večini objekt kolonializma, polkolonializma ali stalinizma, so sedaj samostojni državni subjekti. Združeni narodi imajo 185 članov samostojnih držav, ki skoraj pokrivajo vse kontinente. Tu je razvidna prelomna razlika v primerjavi s prvo polovico 20. stoletja, v kateri so držali skoraj celotno Azijo in Afriko v kolonialni podrejenosti, južno in vzhodno Evropo in Latinsko Ameriko v polkolonialnem položaju, in tako naprej. OZN je res prva svetovna meddržavna organizacija in je velik napredek nasproti Društvu narodov, ki je bilo pravi nedonošenček in je pravzaprav zbiralo samo nekaj evropskih in latinskoameriških držav, cela Azija in Afrika pa nista bili zastopani, razen z nekaj izjemami.
Nadaljnja svetovnozgodovinska sprememba: Splošna deklaracija o človeških pravicah, ki je postala skupna filozofija Združenih narodov, vsebuje vrednote, ki ustrezajo vsem glavnim človeškim potrebam. Pri nas sc pogosto govori o človeških pravicah. Pri tem pa ne vidijo, da vrednote OZN predstavljajo silovit napredek v primerjavi s tistimi človeškimi pravicami, ki so bile proglašene pred dvesto leti v znanih revolucijah. OZN poudarja kot svojo glavno vrednoto vsestranski razvoj človeške osebnosti, poudarja človeško pravico in vrednoto dela, česar prej ni bilo, poudarja pravico do socialnega varstva itn., itn. Vse to in podobno je zame preprosto lahko svetovni program vseh demokratičnih in humanih socialistov. Mi nc potrebujemo nobenega drugega programa, to je naš svetovni skupni program. In čc dobro pogledamo, jc ta program Združenih narodov - ali eksplicitno ali implicitno - sprejelo vse človeštvo. Nekatere države so ga izrecno sprejele in nobena država ni proti temu programu; velike religije so ga ali sprejele ali pa niso proti temu programu; enako velja za vse politične stranke in lako naprej. Torej je to res sprejeti svetovni in trajni program človeštva.
Še naslednja sprememba v svetovnem sistemu: v veliki večini dežel v svetu vlada politični pluralizem. Danes ni pravzaprav nobene velike države na svetu, ki bi imela kot sistem izrazit teroristični in militaristični totalitarizem. Res so šc zelo močni različni monopoli v posameznih državah in res so še številni elemenli avtoritarnosti. Vendar izrazitega ostrega in celovitega totalitarnega sistema ni nikjer, v večini dežel vlada politični pluralizem. Nc bom rekel, da jc ta pluralizem zadostna demokracija, vendar je velik svetovnozgodovinski napredek, da ima velika večina človeštva vsaj pluralizem namesto monolitizma.
Iz tega, kar sem do sedaj v najosnovnejših potezah nakazal, bi sklenil: sodobni mednarodni in meddržavni ter socialni sistem je boljši od vseh prejšnjih političnih in medetniških sistemov, kot so bili na primer rimski imperij, turško carstvo, avstroogrsko cesarstvo, rusko carstvo, prvobitni kapitalizem, novoveški kolonializem, absolutne monarhije, fašizem, stalinizem in podobni sistemi.
Toda ta novi svetovni sistem, ki se šele poraja, jc, kar moram posebej poudariti, veliko bolj labilen, veliko bolj negotov kot vsi prejšnji sistemi in se veliko lažje zruši kot prejšnji sistemi.
Po moje so vzroki za to naslednji: v sodobnem svetu se zaradi izredno hitrega razvoja industrije, tehnike in znanosti križajo zelo neusklajeni ogromni veletoki raznih
gospodarskih in tehniških dobrin, vojaških in informacijskih sredstev. In ti gigantski veletoki neprestano ustvarjajo nove odnose in nove situacije. Zato je novi, šc popolnoma začetni sistem zaradi velikanskih izbruhov človeške ustvarjalnosti, nc zaradi večje človeške pokvarjenosti, bolj negotov in nestabilen, kot so bili vsi prejšnji sistemi: rimsko cesarstvo, moderni 400-letni kolonializem itn. Vsi prejšnji sistemi so v glavnem sloneli na patriarhalni poljedelski proizvodnji, ki jc bila več tisočletij popolnoma stabilna, saj je bila to proizvodnja na osnovi pluga, vlečne živine in (ali samo) niotikc - in la prozvodnja sc ni spreminjala in z. njo družbeni odnosi skozi tisočletja. In naslednja razsežnost, zaradi katere jc sodobni svet bolj labilen kot vsi dosedan ji, je v tem, da imamo še vedno take kolosalne monopole v vseh velikih pa tudi manjših državah, kot jih ni bilo še nikoli prej, velikanske monopole vojaške in policijsko sile, gospodarske in informativne sile.
Ti monopoli so sc nekoliko pritajili, vendar niso še demontirani, niso še prišli pod demokratičen nadzor in sc lahko vsak trenutek zopet iztrgajo in podivjajo. In zato šc vedno lahko pride do tretje svetovne vojne, lahko oživlja neofašizem, kot to vidimo v Italiji, lahko se v določenem trenutku tudi nam dogodi, da določena sila zasede del našega teritorija v trenutku, ko bo svetovna politika nestabilna. Zato ne moremo imeti v sedanji svetovni sistem, ki jc res boljši od vseh dosedanjih, la trenutek nikakršnega slepega zaupanja. To pa zahteva še posebno intenzivno moralno politično in mene-džersko delovanje vseh naprednih sil v velikih in v malih narodih po vsem svetu.
Lahko bi upodobili celotne svetovne razmere približno takole: človeštvo je prvič po 10.000 letih prilezlo s težavo v prvi gorski bivak miru in svobode; toda do prvega pravega vrha zgodovine, kjer bodo demontirani ali vsaj nadzirani veliki monopoli, je še zelo daleč; nad nami so še številni preteči plazovi, ki nas lahko vsak trenutek zopet pokopljejo in potisnejo cclo pod izhodiščno točko.
Torej: človeštvo se nahaja na najbolj izrazitem svetovnozgodovinskem razpotju v vsej zgodovini. Prvič v dolgi zgodovini je res mogoče, da bi človeštvo živelo nekoliko boljše, da bi bil mir nekoliko močnejši nad vojno, normalno življenje nekoliko močnejše nad razdiralnostjo in destruktivnostjo. Toda la možnost je izrazito začetna, samo nekoliko prevladuje v tem trenutku in ogromne neobrzdane sile vsak trenutek čakajo, da bi jo zrušile. Zalo bi sc res splačalo borili z vsemi silami: za ohranitev novega trenutka. So realne možnosti, da bi bilo bolje, in te možnosti so ogrožene. Vladajoče skupine inteligence pa zaradi svojega abstrakcionizma, zaradi napačne filozofije in metodologije, ostajajo popolnoma nemočne v teh pretresljivih enkratnih svetovnih razmerah.
Nujno bi bilo reči tudi naslednje. V Evropi je prišlo do zelo pomembnih, skoraj najbolj pomembnih premikov. Namreč, v Evropi so bili najbolj zaostreni odnosi vse do druge polovicc 20. stoletja. Tu sta nastali dve svetovni vojni, tu je bil izvor stalinizma, tu jc bil izvor fašizma, tu je bil izvor kolonializma.
V Evropi pa so se tudi dogodile največje spremembe, ki se zlasti kažejo v novem odnosu med premaganci in zmagovalci. Med premaganci in zmagovalci jc prišlo do sprave, ki jc prinesla tako visoke kvalitete, kot še nikoli v zgodovini. Najpomembnejše v evropski spravi niso kakšne skupne deklaracije, niti ni glavna kakšna delitev interesnih sfer, kar je bila prejšnja politika, niti niso glavni nekdan ji skupni evropski pohodi v osvajanje sveta. Glavno v zahodnoevropski spravi med poraženci, nevtralci in zmagovalci so višje, obenem pa zelo realne vrednote, vrednote, ki živijo v znatni meri v družbeni zavesti, še bolj pa je pomembno, da živijo v družbenem življenju ljudi. To je lahko najboljši model za slovensko spravo. Nikoli ni glavno vprašanje sprave, ali bodo politični vrhovi ene in druge strani natančno določili, kakšna je bila na milimeter krivica enih ali drugih v drugi svetovni vojni, ampak je glavni uspeh sprave to, da že zelo dolgo v Sloveniji vsi nevtralci, zmagovalci in poraženci živijo v istih vrednotah, kot so
npr. preccjšen gospodarski napredek Slovenije, odprte meje, ki jih vsi uporabljamo, sistem socialnega varstva, ki ga vsi uporabljamo, sistem šolstva, ki ga vsi uporabljamo. S tem je že zdavnaj dosežena najbolj optimalna sprava v Sloveniji in v Evropi.
Te nove vrednote, ki v Evropi realno živijo, združujejo zmagovalcc in premagance kot enake udeležence v bistveno višji kvaliteti življenja kot kdajkoli v evropski tritisočletni zgodovini. To je 50 let popolnega miru v Evropi, to je evropska socialna in pravna država, to je evropski ekonomski napredek, to je enakopravnost narodov pri nastajanju nove zahodne Evrope. Vsi vemo, da ni bilo nobenega bombandiranja Beograda ali podobnega v graditvi sedanje zahodne Evrope, če manjši narodi niso hoteli tja. Ko ni hotela Norveška, ni bilo nobenih sankcij; enako, ko ni hotela Danska. To novo nastajanje Evrope doslej ni vsebovalo res nobenega mednacionalnega in socialncga nasilja. Res so v zahodni Evropi določena nacionalna trenja, vendar so prav vsa podedovana iz prejšnjega razvoja v Franciji, na Irskem in podobno, nc pa iz sedanjih časov. Pomembna nova evropska vrednota je ludi zgodovinski kompromis med delom in kapitalom v tem smislu, da je bil zlasti po letu 1950 v Evropi (in delno tudi drugje v svetu) kapital pripravljen zaradi svojih lastnih dolgoročnih interesov razumno odstopati od znatnega dela svojega prolita, kar je njegovo glavno bistvo. Znaten del profila zajema socialna država s progresivnimi in drugimi davki do 40 odstotkov in od tega sc potem približno 20-30 odstotkov deli v socialno državo in podobne namene. Ta zgodovinski kompromis popravlja položaj nižjih slojev. Zato so v Evropi v še večji meri uresničene človekove pravice.
Seveda pa s tem niti najmanj ne zanikam vseh sedanjih evropskih problemov; razmeroma velika nezaposlenost, v Evropi in v svetu še ni zgrajena nova urbana kultura, vlada zelo vulgarno potrošništvo, realna je nevarnost, da pride do uničenja okolja v južni Evropi morda že v naslednjih slo letih in v Evropi je prisotna enaka labilnost sistema, kot jc labilen ves novi svetovni sistem. Zato so potrebni izredni napori, da bi taka Evropa obstala. Vojna na Balkanu jc pokazala, da tudi Evropa lahko pade hitro nazaj, saj so nekateri vplivni politiki v Evropi v času balkanske vojne žc začeli zastopati tezo, da naj bi se priznala pravica agresorja na osvojitve. To pa je povratek na staro politiko sile, ki bi lahko spet zrušila svet in Evropo. Postopki nekaterih politikov proti Sloveniji, ki naj bi se kot prva majhna dežela odpovedala pravicam, da v Evropo vstopa po popolnoma enakih tirih kot vse druge dežele, so izrazito nevarni, ker oživljajo možnost ponovnega pritiska na majhne evropske države, možnost delitve sfer med velikimi evropskimi državami in podobno.
Lahko bi navajal še druge vzroke, ki so sc združili v rezultat, da je nastala nova svetovna zgodovinska situacija, pri katerih pa vas nc bom zadrževal.
Zahvalil bi se razpravljalcem za objektiven in resen pristop k mojemu delu. Tu ni šlo za nikakršno površno hvalo ali površno kritiko. Kratka, vendar kvalitetna razprava je pokazala, kako ogromne praznine so zijale v svetovnem družboslovju in svetovni filozofiji, ker sta se družboslovje in filozofija v veliki meri fragmenlizirala, ker sta bila v veliki meri samo abstrakcionistična in zato nesposobna zajeli te gigantske procese, o katerih je govoril tudi Osolnik, te zapletene svetovne vzročne povezave, ko prihajajo vrednote antifašizma do nas na zelo posredne načine, ko vrednote antifašizma dobivajo nove, zelo drugačne oblike in ko ne nosijo več na čelu rdeče zvezde, ampak sc pojavljajo pod drugimi imeni, ali kot socialna država, ali kot svetovni mir, ali kol vsebinska demokracija. Ta posredna vzročna zveza od daljne zmage antifašizma, la zapletena vzročna zveza velikih podzemnih tokov in velikih zgodovinskih ovinkov do sodobnih vrednot, ki pa ni prekinjena in ki res šele danes izrazito predstavlja nekaj oblikovano novega, ta vzročna zveza v svetovni zgodovini, filozofiji ter družboslovju sploh še ni obdelana. Res paradoksalno; tistega novega, ki se najbolj resnično dogaja in ki jc naj-
bolj opazno in veliko - tega ne vidijo, ker ni sintetičnega makro pogleda, ker ni sintetičnega pogleda na velika dogajanja. Nič ni narobe, če sociologija in druge vede delajo drobne empirične raziskave, ki jih potrebujejo gospodarstveniki, politiki in drugi. To je potrebno. Napaka pa je, da je odsotna temeljita in uspešna znanstvena makro raziskava, ki bi odkrila, na kakšen način se zelo različni gospodarski in socialni tokovi, idejni in politični tokovi ter mednarodni tokovi med seboj prepletajo, na kakšen način se združujejo in na kakšen način ustvarjajo ti veliki tokovi nove svetovne rezultate, ki so že kar veličastni pred nami. Zaradi teh znanstvenih praznin sodobno človeštvo sploh nima zavesti o samem sebi.
Zanimivo pa je, da človeštvo nima zavesti o samem sebi danes, ko je stanje sorazmerno boljše kot kdajkoli v vsej zgodovini, čeprav že jutri lahko zopet nizko pademo. Niti te zavesti nimamo, da smo prvič v pisani zgodovini pred izjemno možnostjo, ki bo morda izborjena in ki ni prav nič gotova, pa zato zahteva skrajno kvalitetni napor - pred možnostjo, da nastane boljše človeštvo. Nikakor nc bo to človeštvo brez notranjih nasprotij, brez nihanj, brez kriz, temveč samo človeštvo, v katerem bi sc lahko začela postopna stoletna, dvestoletna demontaža ali vsaj pluralističen nadzor ogromnih nasil-niških vojaških aparatov in ogromnih policijskih struktur v svetu - in tedaj ko bodo potrebni samo majhni vojaški in policijski odredi. Vsi ti, pa ludi ogromni gospodarski tajni potenciali naj pridejo pod nadzor ljudi; brez tega nadzora bo seveda svet še vedno ogrožen, ludi z možnostjo tretje svetovne vojne. Vsi mi se zavedamo, da v vsaki veliki državi na svetu obstajajo gigantski in nenadzorovani potenciali, ki lahko podivjajo. Nič čudnega ne bi bilo, če bi kdo začel čez nekaj desetletij s tretjo svetovno vojno. Vendar je danes izjemen realni trenutek, ko bi se lahko začela mednaroden demokratičen nadzor širiti. S "socializmom" ne razumemo, da moramo podržaviti vse majhne trgovinice ali ves privatni kapital, ampak gre za vprašanje; ali bomo v korist miru in eksistence človeštva ta realen nadzor, ki ga že imamo deloma v Združenih narodih in deloma v političnem pluralizmu, še naprej kvalitetno okrepili.
O tem res svetlem in skrajno napetem trenutku svetovne zgodovine svetovna znanost in filozofija skoraj nič nc vesta, ker se ukvarjata s popolnoma drugimi, drobnimi načini mišljenja, s takimi preprostimi formulami: če bomo imeli večstrankarski sistem, bo vse rešeno, rešeno bo vprašanje demokracije, gospodarskega razvoja, vprašanje svobod, nacionalno vprašanje in tako naprej. To pa je, kot jc povedal tovariš Osolnik, velika naivnost, že če bežno pogledamo vso dosedanjo evropsko in svetovno zgodovino.
Danes je res veliki zgodovinski trenutek, o katerem bi se kazalo skrajno zavzeto razpravljati in ob katerem bi se lahko napredni intelektualci sveta zavzeto in kvalitetno angažirali. Vendar številni intelektualci ob tem zgodovinskem razpotju drcmljejo, ker ga ne poznajo in ker se ne zavedajo, v čem jc bistvo tega trenutka. Nc zanikam, da imamo ogromno število zelo sposobnih in koristnih intelektualcev, ki vedo veliko več kot jaz o raznih specialnih področjih, kot so na primer finance, šolstvo in zdravstvo, ki so družbeno pomembna, vendar so to strokovnjaki za posamezna področja. Ni pa sinteze, ni združenega pogleda na vse tokove in na bistvo zgodovinskega trenutka, ki lahko nastane samo s takšno sintezo.
Zahvaljujem se za udeležbo.
Lahko bi rekli, da nas je bilo malo, bili pa smo kvalitetni.
Popravki:
V članku Vojana Rusa:
Ali se etika nujno spreminja z režimom,
ki jc bil objavljen v Anthroposu, št. 5-6, 1996, so naslednji popravki: Str. 220, vrsta 19. odzgoraj: namesto "ki so nastali" mora biti "ki niso nastali" Str. 226, 10. vrsta odspodaj: namesto "naštetih" mora biti "neštetih" Str. 226, 6. vrsta pdspodaj: namesto "nc bi bilo" mora biti "naj bi bilo"

UDK7.0I JOŽEF MUHOVIČ
O SEMANTIKI LIKOVNEGA. NEKAJ ANALITIČNIH PRIMEROV
Z o/ironi na dejstvo, da izvira likovna umetnost iz. dveh povezanih predpostavk, tj. iz. likovnikove želje, da izrazi določeno duhovno vsebino na likovni način (ekspresivno-informativni moment) in iz hkratne nuje. da to stori s produkcijo tej vsebini ekvivalentne čutne in prostorske likovne forme (produktivno-formativni moment), imajo likovne umetnine - grobo gledano -dva karakteristična semantična nivoja: referencialnega in (ob)likovnega oz. formalnega. S prvim usmerjajo pozornost na označevane (emocionalne, ikonografske, simbolične ipd.) vsebine, z drugim na domiselnost in morfološko kompleksnost form, v katerih so likovno izražene. Ali preprosteje: referencialni nivo likovnega sporočila odgovarja na vprašanje "KAJ je likovno izraženo oz. predstavljeno?", formalni pa na vprašanje "KAKO likovno inventivno in kompleksno je to storjeno?". Načelno danes ni sporno, da sta oba omenjena semantična nivoja, enako kot ontološki predpostavki, iz katerih izhajata, medsebojno povezana. S hermenevtičnega stališča manj jasno pa je, kakšna je narava njune povezanosti in kakšne (operacionalne in praktične) konsekvence ima ta narava za doživljanje in razumevanje likovnih umetnin.
_________________________________________i
Prav to vprašanje pa je tisto, ki se mu na temelju empiričnih primerov iz. starejše in sodobne umetnosti prvenstveno posveča avtor pričujoče razprave. Z drugimi besedami to pomeni, da skuša avtor na novo in v preverljivi obliki premisliti staro in dozdevno že popolnoma izžeto vprašanje odnosa med formo in vsebino v umetnosti. Razlog za ta ponovni premislek je dejstvo, da je od dveh ravni (referencialne in formalne), na kateri lahko logično razdelimo likovno eksistenco, v likovni hermenevtiki - neglede na deklarativno izraženo pomembnost in povezanost obeh - še vedno daleč največji poudarek namenjen referencialni ravni.
Znanosti, ki se ukvarjajo z likovno umetnostjo, se z njo ukvarjajo predvsem kot z informativno dejavnostjo (vsebina), veliko manj, če sploh, pa kot s formativno dejavnostjo (forma). V njej jih zanima človek v prvi vrsti kot homo narrator oz. homo communicator, zelo malo in zgolj obrobno pa kot homo faber oz. homo poeticus (v izvirnem grškem pomenu; od glagola poiein = delati, proizvajati, ustvarjati). Avtor na konkretnih primerih pokaže, da je s stališča likovne stvarnosti taka raziskovalno-hermenevtična reduktibilnost ne le logično vprašljiva, ampak predvsem fenomenološko docela neutemeljena, saj insufi-cienca poetičnega deformira ravno bistvo likovnega fenomena, in sicer tako bistvo likovnega uspeha kot bistvo osebnega likovnega doživetja. Bistvo likovne produkcije je namreč ravno v tem, da v njej homo faber (= poeticus) dopolnjuje homo sapiensa na ta način, da mu ničesar ne odvzema, ampak mu dodaja pomembno dimenzijo vstopanja v stvarni svet, se pravi dimenzijo nepo-
sredne praktične verifikacije duhovnih spoznanj in dimenzijo konstruktivnega (pre)oblikovanja tega sveta. V umetniški produkciji med tematskim in formalnim, dokazuje avtor, ne obstaja le neka, sicer nujna, a inertna kohabitacija, ampak neogibno funkcionalno sodelovanje in soodvisnost, ki bi jo na metaforični ravni bilo mogoče primerjati s konstrukcijo elipse, ki jo družno oblikujeta dve sodelujoči žarišči.
Osrednje mesto v razpravi posveti avtor (s)likovno dokumentiranemu analitičnemu raziskovanju oblik tega funkcionalnega sodelovanja. Temeljne rezultate raziskovanja pa bi bilo mogoče strniti v naslednjih štirih ugotovitvah: 1. da je formalni oz. poetski sloj - ne le eksistencialno ampak tudi funkcionalno -temeljni (čeprav ne edini NB!) sloj likovne semantike, zaradi česar je v likovno umetnost smotrno vstopiti samo skozi njega; 2. da v likovni umetnosti, ki izrašča iz radikalne drug(ačn)osti signiftkata in signifikanta, ne gre za preprosto oblikovno ponazarjanje "že izgotovljenih" duhovnih vsebin oz izkustev, ampak za njihovo razvijanje in verifikacijo s pomočjo likovnih artikulacijskih postopkov in strategij; 3. da ima v skladu s tem umetniška artikulacija neizpodbitne semantične konsekvence; in 4. da likovne forme niso samo zbirke ekscentričnih oblik in bolj ali manj atraktivnih barv, čeprav se nam velikokrat predstavljajo ravno na tak način, ampak sistemi lakih oblik in barv s sebi lastno prostorsko gramatiko, torej možni modeli poetske organizacije in razumevanja prostora.
UDC7.01
JOŽEF MUHOVIČ
ON THE SEMANTICS OF THE ARTISTIC. SOME ANALYTICAL
EXAMPLES
In view of the fact that fine art stems front two interlinked presuppositions, the artistic desire to express certain spiritual contents in an artistic way (expressive-informative aspect) and the simultaneous necessity to do this through the production of sensual and spatial forms, being the artistic equivalent of such contents (productive-formative aspect), works of art have, generally speaking, two characteristic semantic levels: a referential and an artistic-formative or formal level. The first directs attention to the signified (emotional, tomographic, symbolic, etc.) contents, while the second reveals the imaginative powers of the artist and the morphological complexity of forms, which are the artistically articulated double of the signified. Or, to put it more simply: the referential level of an artistic message answers the question "WHAT is artistically expressed or presented'.'", while the formal level answers the question "HOW inventively and complexly is this done?" Today it is generally not disputable that the said two semantic levels are interlinked in the same way as the onto-logical presuppositions front which they stem. However, from the herme-neutic
_________________________________________I
viewpoint, the nature of their interconnectedness and its consequences (operational and practical) for experiencing and understanding works of art is less clear.
The presented contribution is primarily focused on this very question, which is dealt w ith by the author on the basis of empirical examples from pre-contenporary and contemporary art. In other words, the author attempts to enlighten that old and seemingly completely "exhausted" question of the relation between form and content in art in a new way and formulate a verifiable form of this relationship. The reason for such renewed contemplation is the fact that, of the two levels (referential and formal) into which artistic existence may be logically divided in artistic hermeneutics (irrespective of the declaratively recognized significance and interconnectedness of the two), the greatest emphasises still laid on the referential level.
The sciences that deal with fine art usually treat it as an informative activity (content), and much less frequently, if at all. as a formative activity (form). In studying fine art. science is above all interested in the human being as a homo narrator or homo communicator, and to a very small extent and only marginally as a homo faber or homo poeticus (in the sense of the original meaning of the Greek verb poiein = to work, produce, create). On the basis of concrete examples, the author demonstrates that such scientific-hermeneutic re-ducibility is not only logically questionable from the viewpoint of artistic creativity, but indeed phenomenologically unfounded, as the insufficience the poetic
deforms the very essence of an artistic phenomenon (bolh the essence of artistic successfulness and the essence of personal artistic experience). The essence of artistic production lies precisely in the fact the homo faber (= poeticus) complements homo sapiens in that it takes nothing front him bul gives him a significant additional dimension - entry into the real world, i.e. the dimension of direct practical verification of spiritual discoveries and the dimension of the constructive (re(formation of this world. The author proves that not only does a kind of inert, yet necessary, cohabitation exist between the thematic and the formal in artistic production, but thai there is also an unavoidable functional cooperation and interdependence which, on a metaphorical level, could be compared to the structure of an ellipse formed by the joint action of two c(x>p-erating focal points.
The author devotes the central part of his discussion to the artistically (pictorially) documented analytical study of the forms of functional cooperation The main findings in his study may be summarized as follows: I) the formal or poetic level is not only existentially, but also functionally, the fundamental (though not the only!) level of artistic semantics, which means that fine art can only be reasonably approached through it; 2) fine art. which stems front the radical contrast between the signifier and the signified, is not merely the formative interpretation of "already established" spiritual contents or experiencesit is
________________________________________i
their upgrading and verification w ith the help of artistic articulation proc-cesses and strategies; 3) accordingly, artistic articulation has incontestable semantic-consequences; and 4) artistic forms are not only collections of eccentric forms and more or less attractive colours, although many times they do present themselves precisely in that way, but systems ot forms and colours with their own unique spatial grammar, and therefore possible models of poetic organization and understanding of space.
UDK 1 Descartes R.
CVETKA TOTH
RENE DESCARTES (1596-1650) SPECTATOR V1TAE ET MUND1
Prispevek razpravlja o naravi Descartesovega racionalizma, ki je naravnan tako teoretično kot praktično. Vita cartesiana izraža suverenost uma, s katerim je mogoče usmerjati in določati prakso. Praktično delovanje človeka je Descartes skušal utemeljiti etično, najprej s svojo začasno, provizorično moralo. Pričujoči prispevek kaže na nekatere dileme med njegovo izdelano provizorično moralo in nameravano dokončno, definitivno moralo, ki je Descartes ni uspel i/delati.
UDK 17:504.03
HORUTOŠLAJ
OSNOVE DIAFORIČNE ETIKE II.
V pričujoči študiji skušamo nadaljevati razvijanje osnove diaforične etike. Diaforo razumemo kot temeljno ontološko dejstvo (katere struktura pa ni samo ontološka) človekove eksistence, iz katere je mogoče razviti diaforično etiko, etiko posredovanja med človekom in naravo. Povezave z. naravo pa ta etika ne more omogočiti skozi eliminacijo pojma diafore (razlike); diafore ne moremo zaobiti, preloma v strukturi bivajočega ne moremo odmisliti, ne da bi hkrati prenehali biti to, kar smo. Cilj diaforične etike tako ne more biti neke vrste romantična vzpostavitev absolutne identitete človeka z. naravo. Odnos do nje je mogoče iskati samo na višji ravni dialektičnega posredovanja kot etične odgovornosti. Ker človek "ni več" neposredni del narave, in ker diafore med njima ni mogoče odpraviti, je povezanost z naravo mogoče doseči samo na sekundarni meta-ravni (primarni in neposredni odnos do narave je namreč že dolgo izgubljen in v svoji formi neponovljiv). Ta meta-raven, razen umetelno-retrospektivne, posredovane povezanosti z naravo, pa je lahko samo etična. Diaforična etika je tako bistveno dialoška etika, ki za ra/.liko od tradicionalne etike svojega Začetka nima v odnosu človek - človek, temveč v takšnem odnosu človeka do narave, ki je pogojen z njegovo vednostjo o diafori.
UDK l(38)"-04"
FRANCI ZORE
GRŠKA SOF1STIKA KOT MOTIVACIJA ZA FILOZOFIRANJE
Filozofija oziroma njen sofistični "duh" v drugi polovici 5. stoletja pr. Kr. pomeni odločilen preobrat in je pravzaprav motivacija za nastanek tako imenovane klasične atenske filozofije Sokrata, Platona in Aristotela. V tem času prehoda med arhaičnim in klasičnim grštvom delujejo tako imenovani pozni "predsokratiki" (kot nadaljevalci zgodnjih šol), sofisti in ludi že Sokrat, ki ga imamo ponavadi za začetnika klasičnega obdobja antične grške filozofije.
Čeprav obstajajo med posameznimi filozofi tudi precejšnje razlike pa je mogoče pokazati tisto točko spremembe, tisto ensoeo, iz. katere se je porodila klasična grška filozofija. Boj filozofije proti sofistiki je paradigmatično postavljen pri Platonu in rečemo lahko, da pomeni osnovo vsakega filozofiranja, ki noče samo zapadati v sofistiko.
UDK 159.955
MATJAŽ POTRČ
FENOMENOLOGU A IN KOGNITIVNA ZNANOST
Fenomenologija kot znanost o pojavih se navezuje na Brentanovo razumevanje intencionalnosti. Intencionalni predmeti so dostopni s posredovanjem psiholoških stanj. Pojavoslovje in kognitivna znanost sta obe zavezani spoznanju. Predstave Brez. Pravil so primer kognitivnega posplošenja konekcionistične računalniške arhitekture. Teorija Dveh Ravni je predlog nadaljnje razdelave te paradigme na fenomenoloških temeljih.
UDC l(38)"-04"
FRANCI ZORE
GREEK SOPHISTICS AS A MOTIVATION FOR PHILOSOPHISING
Philosophy, i.e. its Sophistic "spirit" in the second half of the 5th century BC, signifies a decisive turn and it was indeed the motivation for the appearance of the classical Athenian philosophy of Socrates, Plato and Aristotle In this time of transition from the archaic to the classical Greek period, Ihe late "pre-Socratics" (as continuers of early schools) and the Sophists were active, as well as Socrates, who is usually considered the beginner of the classical period of ancient Greek philosophy.
Even though philosophers differ among themselves to a degree, it is possible to identify that point of change, k. from which classical Greek philosophy was born. The struggle of philosophy against Sophism is paradigmatic in Plato and one could say that it represents the basis of every branch"of philosophy that does not w ant to become Sophism.
UDC 159.955
MATJAŽ POTRČ
PHENOMENOLOGY AND COGNITIVE SCIENCE
Phenomenology as the science of phenomena originates in Brentanian intentionality. Intentional objects are accessible through psychological states Both phenomenology and cognitive science have to do with knowledge. Representations Without Rules paradigm eognitively generalizes the con-nectionist computational architecture. Two Levels Theory is the phenomenologically based elaboration of this paradigm.
UDC 1 Descartes R.
CVETKA TOTH
RENE DESCARTES (1596-1650) SPECTATOR VITAE ET MUNDI
Der Beitrag befall! sich mit der Natur des Cartesianischen Rationalismus, der sowohl theoretisch als auch praktisch ausgerichtet ist. Vita cartesiana driickt die Souveranitiit der Vemunft aus, mit der die Praxis gelenkt und bestimmt wird. Descartes hat versucht, das praktische Verhalten des Menschen ethisch zu begriinden, z.unachst mit seiner vorlaufigen, provisorischen Moral Der vorliegende Aufsatz. weist auf einige Dilemmas zwischen seiner ausgearbeiteten provisorischen Moral und der intendierten. endgiiltigen, definitiven Moral hin, die Descartes jedixh nicht zu Ende fuhren konnte.
UDC 17:504.03
RORUT OŠLAJ
DIE GRUNDLAGEN EINER DIAPHORISCHEN ETHIK II.
In dieser Studie werden wir die Grundlagen einer diaphorischen Ethik zu entwickeln versuchen. Diaphora verstehen wir als grundlegende ontologische Tatsache der menschlichen Existenz, aus der sich eine diaphorische Ethik entwickeln laesst, eine Ethik der Vermittlung zwischen dent Menschen und der Natur. Die Verbindung zur Natur kann aber diese Ethik nicht durch die Eliminierung von Diaphora gewaehrleisten. Diaphora ist dabei nicht zu umgehen, Der Bruch ist nicht wegzudenken. Ziel der diaphorischen Ethik kann also nicht eine romantische Widerherstellung der absoluten Identitaet mit der Natur sein. Die Beziehung zu ihr kann nur auf einer hoeheren Ebene der dialektischen Vermittlung als ethischer Verantwortung fuer sie gesucht werden Weil der Mensch "nicht mehr" unmittelbarer Teil der Nutur ist, und weil Diaphora nicht abzuschaffen ist. kann die Beziehung zur Natur nur auf eine sekundaere, Meta-Ebene (die printaere und unmittelbare Beziehung zur Nutur ist naemlich schon laengst verloren und in ihrer Form nicht wiederholbar), wiedererreicht werden. Und diese Meta-Ebene, Ebene der kuenstlich-retrospektiven, vermitlelten Verbindung mit der Nutur. kann keine andere sein als eine ethische. Diaphorische Ethik ist so eine dialogische Ethik. die ihren Anfang nicht im Dialog Mensch - Mensch hat, sondem in solcher Beziehunng des Menschen zur Natur, die durch sein Wissen ueber Diaphora beding ist
UDK 573.2 IGOR JERMAN
KONTINUITETA ŽIVIH BITNOSTI GLEDE NA TRADICIONALNO IN KVANTNO BIOLOGIJO
Eden največjih problemov sodobne teoretične biologije je problem osnovne bitnosti, ki si s svojim zmagovanjem v boju za obstanek zagotavlja kontinuiteto. V biologiji je praksa pokazala, da taki bitnosti priznavamo središčno mesto, medtem ko so druge bitnosti v njeni "službi". Organizem nima kontinuitete, zato ne more funkcionirati kot osnovna biološka bitnost. V uveljavljeni biologiji kot osrednja bitnost s potencialno neskončno kontinuiteto nastopa sebični gen. Ta koncept se zdi na površju povsem ustrezen, toda pri podrobnejšem pregledu pokaže vrsto semantičnih in celo logičnih pomanjkljivosti. Bolj primeren od njega je koncept organizmskega polja, ki so ga najprej predpostavili organicisti in kasneje dejansko odkrili biofiziki. Polje deluje v smislu formalnega aristotelskega vzroka in kaže značilnosti vrstne specifičnosti, dolgoročne kontinuitete, univerzalnosti v biosferi, avtonomnosti in življenja. S temi značilnostmi zelo dobro ustreza pogojem biološke bitnosti, ki dejansko preživi borbo za obstanek, kjer tudi uspešni organizmi na koncu neizbežno umrejo.
UDK 373.5.035 ALOJZIJA ZIDAN
O UČENČEVEM RAZVOJU SAMOIZOBRAŽEVALNE KULTURE V DRUŽBOSLOVJU
Spreminjanje družbenih razmer zahteva pridobivanje novega znanja. Avtorica meni, da je spoznavanje družboslovnih vsebin za učenca smiselno le, če ga te spodbudijo k samoizobraževanju, ki se kaže predvsem v stalnem spreminjanju periodičnega tiska in drugih množičnih občil ter knjižnih novosti na tem področju. Prav tako meni, da morajo učitelji družboslovja nameniti večjo pozornost samoizobraževalni didaktizaciji. Učitelji družboslovja bi morali postati akcijski raziskovalci.
UDK 37.04:316.6 DARJA KOHAL PALČIČ
POSKUS RAZLAGE DEJAVNIKOV UČNE USPEŠNOSTI SKOZI ERIKSONOVO TEORIJO PSIHOSOCIALNEGA RAZVOJA
Članek poskuša osvetliti dinamiko povezanosti med učno uspešnostjo in samopodobo z vidika Eriksonove teorije psihosocialnega razvoja. V uvodu se loteva razlage učne uspešnosti z vidika objektivne in subjektivne oziroma psihološke dimenzije, nato pa prehaja na Eriksonovo razumevanje psihosocialnega razvoja. Pri tem posveča posebno pozornost razvojnim konfliktom in oblikovanju identitete. V nadaljevanju prikazuje raziskavo, v kateri je sodelovalo 230 različno uspešnih mladostnikov iz Slovenije in Francije, in odgovarjalo na vprašalnike v zvezi s samopodobo in njihovimi osebnostnimi lastnostmi. Rezultati kažejo, daje kar nekaj področij samopodobe, v katerih se nizko uspešni učenci - ne glede na nacionalnost - razlikujejo od srednje, še posebej pa od visoko uspešnih učencev. Na koncu skuša prispevek razložiti ali bolj špekulirati o morebitnih povezavah učne uspešnosti in samopodobe z. vidika teorije psihosocialnega razvoja.
UDK 159.98:373.2-051
ZDENKA ZA LOK AR DIVJAK
OSEBNOST VZGOJITELJA Z VIDIKA LOGOTER API J E
Raziskava temelji na teoretičnih izhodiščih eksistencialne analize oziroma logoterapije, katere avtor je Viktor E. Franki. V raziskavi smo želeli ugotoviti, v kolikšni meri je življenje vzgojiteljic izpolnjeno z življenjskim smislom in pomeni po tej strani dobro osnovo za duševno zdravje, pozitivni odnos do življenja in smiselno orientacijo, ki prinaša eksistencialno varnost, ali pa je na drugi strani ogroženo in vodi do eksistencialne frustracije, eksistencialnega vakuuma, vse do brezsmiselnega življenja.
V prvem delu empirične raziskave smo ugotavljali strukturo spremenljivk, ki merijo občutja življenjske smiselnosti in nekatere druge relevantne osebnostne spremenljivke. Poleg tega smo skušali s pomočjo ustreznih statističnih analiz ugotavljati tudi razlike, do katerih pride zaradi logoterapevtske obravnave. Naslednje vprašanje, ki nas je zanimalo, je bila povezava logo-testa in njegovih postavk s populacijo eksperimentalnih skupin, s starostjo in stopnjo izobrazbe. Vse omenjene povezave so statistično pomembne. Drugi del raziskave je prikazal petletno logoterapevtsko obravnavo.
Namen dela skupine - uresničiti možnosti smiselne preventivne obravnave v orientaciji življenjskega sloga - je gotovo dosežen. V mislih moramo imeti samo število otrok, ki gredo "skozi roke" vsake vzgojiteljice.
UDC 37.04:316.6 DARJA KOHAL PALČIČ
ATTEMPT SUSSESS AT SCHOOL WITH ERIKSON'S THEORY OF PSYCHO-SOCIAL DEVELOPEMENT
The article attempts to illuminate the dynamics of interrelation between success at school and self-image from the perspective of Erikson's theory of psycho-social development. The introduction explains success at school from the perspective of the objective and the subjective (i.e. the psychological dimension) and then proceeds with Erikson's understanding of psycho-social development Special attention is paid to developmental conflicts and the shaping of identity. The next part presents the research in which 230 young people from Slovenia and France with different levels of success at school participated. Participants filled in the questionnaires relating to self-image and their personal characteristics. Results show that there are several areas of self-image in which students with low levels of success at school - regardless of nationality - differ from medium successful and particularly highly successful students. Finally, the article attempts to explain, or rather speculate about, the possible relation between success at school and self-image from the perspective of the theory of psycho-social development.
UDC 159.98:373 2-051
ZDENKA ZALO K AR DIVJAK
PRE-SCHOOL TEACHERS PERSONALITY FROM THE VIEWPOINT
OF LOGOTHERAPY
The research is based on the theoretical starting point of existential analysis, resp. logotherapy, the author of which is Viktor E. Franki. With this research we w anted to find out to w hat extent the meaning of the life of pre-schw>I teachers is fulfilled The fulfilment of this meaning is a good basis for the mental health, positive relations towards life, and a meaningful orientation which brings existential security or, by contrast life is endangered, which leads to existential frustration, an "existential vacuum", and in the end to a life without meaning.
In the first part of the empirical research we tried to define the structure of variables that measure the feelinas of the meaning of life, as well as some other relevant personality variables, ^'e also tried, with the help of corresponding statistic analyses, to define the differences which appear due to the logotherapeutical treatment. The next question we were interested in was connection of the Logo-test and its items with the experimental population groups, their age and educational level. All these connections are statistically important. In the second part of the research a five-year logotherapeutical treatment is described.
The intention of the group's work - to realize the possibilities of meaningful preventive treatment within life style - has certainly been achieved. We have to think only about the number of children that "go through the hands" of a teacher.
UDC 573.2 IGOR JERMAN
CONTINUITY OF LIVING ENTITIES ACCORDING TO TRADITIONAL AND QUANTUM BIOLOGY
One of the basic questions of modem theoretical biology is the problem of the continuity of living entities, namely who really survives the struggle for life. The notion concerning this entity is the crux or pivot of any theoretical biology. In orthodox biological theories the continuous entity is the (selfish) gene. The selfish gene concept is perfect at first glance but it has many logical and even ontological flaw s. More suitable is the concept of the organismic field, first introduced as an idea by structuralists and then discovered by biophysicists. This field works more as a formal than as an efficient cause and shows the characteristics of species specificity, long-term continuity, universality, autonomy and life. It thus corresponds most perfectly to the conditions for the biological entity that really survives the battle for life.
UDC 373.5.035 ALOJZIJA ZIDAN
ON THE STUDENT'S DEVELOPMENT OF A CULTURE OF SELF-EDUCATION IN THE SOCIAL SCIENCES
The changing social environment dictates acquisition of new knowledge. The author believes that familiarising a student with the subject - matter in social sciences makes sense only if it stimulates the student to start educating himself independently, which means starting to keep up with periodicals, new book issues and other mass media related to this field. Social science teachers should become actionaresearchers.
UDK 159.922.0!
ANDREJ KOROŠAK
GENEZA OSEBNOSTNE KULTURE
Zanimanje za raziskovanje osebnostne strukture ni imanentno le psihologiji. Zgodovina filozofije dokazuje, da so ta vprašanja vznemirjala mislece že v Antiki. Pozneje so se z njimi ukvarjali zlasti novoveški filozofi, aktualna pa so vse do današnjih dni. Nič čudnega torej, če tudi v psihologiji vse renomirane teorije in šole pričenjajo ravno s tovrstnimi tolmačenji. Krucialni sta dve vprašanji, ki zadevata epistemološke temelje psihološke znanosti: 1) Ali lahko z različnih teoretskih pozicij pojasnimo genezo osebnosti? 2) Ali sta struktura in dinamika dva vidika ene stvarnosti? Koncept pričujoče raziskave je odprt za obe podmeni. Pri raziskovanju vplivov starosti, spola in kraja bivanja na oblikovanje osebnosti smo sicer pojmovno izhajali iz osnovnih postulatov psihoanalitične metapsihologije - osebnostnih instanc Ega, Superega in Ida, ki pa jih lahko pojmujemo kot prototipe samopodobe, izvirajoče iz kognitivnih shem. Gre namreč za realne, idealizirane in zanikovane vidike naše duševnosti, za najbolj splošne kategorije, ki jih dandanes odkrivamo s povsem drugačnimi metodološkimi procedurami, kot je to nekdaj počela psihoanaliza. Ob tem se ne moremo izogniti vtisu, da so tovrstne kategorije morda v tesni zvezi z vred-
_________________________________________I
notami posameznika, da gre torej za preplet strukture in dinamike osebnosti Zakonitosti geneze osebnostne strukture smo skušali preučevati s pomočjo treh instrumentov - znanega testa IES, avtorjev Dombrosa in Slobina, in dveh preizkušenj, koncipiranih z lastnimi močmi (IZBOR SLIKE, LOKALIZACIJA). Rezultate raziskave lahko strnemo v naslednjem stavku: osebnostna integriranost oziroma razvoj komponente Ega s starostjo evidentno narašča in je pri dečkih v primerjavi z deklicami ter pri meščanih za razliko od vaščanov nekoliko bolj izražena. Če prvo univerzalno zakonitost razumemo kot posledico delovanja maturacije. je pri ostalih dveh NV prave vzroke sila težko identificirati. Dovolj razumna se zdi interpretacija v zvezi s kulturno naravnanostjo, ki bi bolj ustrezala osebnostni strukturi (in dinamiki!) le določenega dela populacije (prebivalci v mestih, osebe moškega spola). Govorimo seveda o postmoderni družbi, z neizbežnimi sledovi zastarele kartezijanske mehanicistične doktrine in z njej pripadajočim spletom družbenih funkcij in institucij kot odločujočim oblikovalcem osebnosti.
UDK 159.922.7 ASJA NINA KOVAČEV
ZAMETKI SEBSTVA V NAJZGODNEJŠIH ŽIVLJENJSKIH OBDOBJIH
Zametek sebstva se oblikuje že zelo zgodaj. V prvi fazi zgodnjega otroštva ga nakazuje samoorganizirana biološka aktivnost novorojenca. Opazna je tudi precejšnja socialna občutljivost. V naslednji razvojni fazi otrok že občuti samega sebe kot subjekta lastne dejavnosti. Zelo pomembne so reakcije socialnega okolja na njegova dejanja. Odločilno vlogo imata predvsem komunikacija in sodelovanje z materjo. V tretji fazi zgodnjega otroštva začne otrok jasno razlikovati med seboj in drugimi. To je nujen pogoj za samorefleksijo in pojav "sebstva kot objekta"
V srednjem in poznem otroštvu se razvoj sebstva nadaljuje. V predšolskem obdobju se razvije nerazčlenjeno impulzivno sebstvo. Sledi mu razvoj oportunističnega sebstva, ki sovpada z otrokovo socializacijo in akulturacijo. V tem obdobju je priznavanje otrokove samostojnosti in kompetence odločilnega pomena za nadaljnji razvoj sebstva.
UDC 159.922.7
ASJA N/NA KOVAČEV
SELF-ORIGINS IN THE EARLIEST LIFE PERIODS
The origin of [he self is formed very early. In the first phase of early childhood il is determined by the self-organized biological activity of the newborn A pretty considerable social sensitivity is noticable, as well. In the next developmental phase the child experiences himself as the subject of his own activity. The reactions of the social environment to his acts are very important Communication and cooperation with the mother are of decisive importance. The third phase of early childhood is characterized by a clear differentiation between oneself and others. This is considered a necessary condition for self-reflection and the appearance of "self-as-object".
Self development is continued in middle and late childhood. In the preschool period the undifferentiated, impulsive self is formed. This is followed by the formation of the opportunistic self, which coincides with the child's socialization and acculturation. The acknow ledgement of the child's autonomy and competence is decisive for further self-development.
UDC 159.922.01
ANDREJ KOROŠAK
THE GENESISI OF THE CULTURE OF PERSONALITY
Interest in the study of personality structure is not inherent to psychology alone. The history of philosophy proves that these issues intrigued the ancient philosophers, loo. After that il was the post-medieval philosophers in the first place who studied these issues and they have remained topical. It is no wonder, then, thai all renowned psychological theories and schools begin with exactly this kind of interpretation Two questions relating to the epistemologica! basis of psychology are crucial: I) Can the genesis of personality be explained from various theoretical positions? 2) Are the structure and dynamics two aspects of one and the same reality? The concept of this research leaves the door open to both hypotheses. When studying the influence of age, sex and place on the shaping of personality we indeed proceed, that is lo say conceptually, from the fundamental postulates of psychoanalytic meta-psychology - the personal instances of ego, superego and id, w hich can be understood as the prototypes of self-image which originate from cognitive schemes. These are the realistic, idealised and denied aspects of our spirituality, the most general categories which are nowadays exposed using quite different methodological procedures to
________________________________________I
those once used by psychoanalysis. In doing this, one cannot avoid the impression that these types of categories might be in close relation w ith the values of an individual, or in other words, that we are here dealing with the interlacing of the structure and dynamics of personality. We try to understand the laws of the genesis of personality structure using three instruments: the well-known IES test by Dombros and Slobin. and two tests that we conceptualised ourselves (THE CHOICE OF PICTURE, LOCALISATION). The results of the research can be summarised in one sentence: personal integrity, i.e. the development of the ego component, increases demonstrably with age and is somewhat more prominent in boys in comparison with girls and in city populations in comparison with village populations If the first universal law is understood as the consequence of maturation, the reasons for the other two NVs are extremely difficult to identify. The explanation related to cultural attitudes which would more suit the personal structure (and dynamics!) of a certain part of the population (city population, male population) appear sufficiently rational Of course, we speak here about postmodern society, which shows the unavoidable traces of outdated Cartesian mechanistic doctrine, and the accompanying network of social functions and institutions which play the crucial role in the shaping of personality.