%
m

ANGELČEK'
Štev. 7.-8. V Ljubljani, 1. julija 1923 XXXI. tečaj
ZuDnimit :
D gorski oasi.
Pod goroujem, pod uisokim,	Ualčki nagajiučki šumno
pa dolinica leži,	padajo, se duigajo,
u tej dolinici zeleni	rdečepikašte postrui
bela nas stoji.	gorindoli šuigajo.
Pd dolinici zeleni	Od nekod brnijo zuonci,
urna Bistrica šumlja,	urna Bistrica šumi,
u dueh čolničkih pa uesela	pesem uaške se mladine
ribiča ueslata dua.	s traunikou glasi.
<l7
Ivan Langerholz:
v
Sola lepega vedenja.
4. V družbi z odrastlimi.
Ali ste bili že kdaj skupaj z Janezom Kimavcem ali z Minko Majavčevo? Z nobenim tujim človekom ne marata govoriti. Samo kimata ali pa odmajujeta. Beseda jima je konj, govorjenje nadloga, muka, strah. Če bi bila stara po tri ali po štiri leta, saj bi ju pustili na miru, vsaj v naši šoli; a ker imata že po osem in devet let, pa že morata vedeti, da tako trdovratno molčanje ni ne pravo in ne lepo.
Tone Trobčev ima pa med otroki vedno prvo besedo. Tega mu sicer nihče ni nevoščljiv, a da hoče celò med odrastlimi prodajati svojo puhlo modrost, to pa ne more biti prav. Nak, nak, Tone! Kjer od-rastli govoré, tam naj mladina molči. Tvoja molčečnost bo ljudem všeč, tvoja modrost jim pa ni. Kadar te bo kdo kaj vprašal, takrat govori. Nič hiijšega ni, kakor poslušati take nedorastle učenjake.
Ivanka Šepetavec — kaj bo pa s teboj? Pravili so, da si vpričo svoje tete, ki je prišla iz mesta, nekaj šepetala s sosedovo Malko in se pri tem polglasno posmehovala. To je pa grdo. Vpričo tujih ljudi skrivnostno šepetati in se posmehovati, je med dostojnimi ljudmi povsod strogo prepovedano. To ni dostojno. Vsak tujec se čuti užaljenega, če naleti na kaj podobnega.
Jaka Mevželj pa govori tako nerazločno, da ga ni mogoče razumeti. Kadar govoriš sam sebi, takrat govori, kakor hočeš. Če pa govoriš z drugimi, takrat
pa le pazi, kako boš govoril: primerno glasno in razločno. Vpitje je grdo, mevžanje pa ni lepo.
Ce s kom govoriš, stoj pred njim v primerni razdalji, ne tik pred njim. Glej mu v obraz, ne pa v tla ali pa kdo ve kam, morebiti celo s hrbtom proti njemu obrnjen, kakor to dela France Stranšek. Kakšen križ imamo z njim! Kar dopovedati si ne da, da je to grdo. Ni čudno potem, če mu kdo pravi, da je štor ali teslo ali še kaj hujšega.
Franca Počkaj pa ne more počakati, da bi kdo povedal, kar misli povedati. Kar v besedo mu pada. Če potem še Marica, njena sestra, začne pritrkavati, nastane cela zmešnjava. Vsaka poje svojo; revež pa je, kdor mora poslušati. Počakaj, otrok, da izgovori, kdor govori, potem pa ti povej, kar veš. Tako ravnajo olikani ljudje. Živali pa pojejo in vpijejo druga čez drugo.
Še dokaj grje pa ravna Tončka Srdinova. Kar kdo pove, vse mu prestriže s prav neprimernimi besedami: »Lažeš!« — »Ni res!« — »Saj ti nič ne veš« in s takim. Počakaj, otrok, da ljudje povedo svoje, potem pa ti povej svoje, kakor veš. Začni pa na ta način: »Pri nas pa so takole povedali« ali pa: »Jaz sem pa malo drugače slišala« ali tako podobno. Ni pa lepo, če vpričo drugih svojega bližnjega postavljaš na laž.
Miha Kladnik se je pa navadil, da vedno ponavlja v razgovoru nekatere besede: »Aha, no torej — veš, da —, mhm,« ali pa stoka, da je joj. Lepo to ni, zanimivo pa še manj.
Peter Potisek pa često ne razume, kar mu kdo pove. Potem pa prav neotesano vpraša: »Kogä? — Kogä ste rekli?« 2e marsikdo je rekel, in po pravici: »Iz katerih hribov se je pa ta priklatil?« Pa se res
hribovci dandanes že marsikje dostojneje vprašujejo; tak-le pa, iz Ravnega dola doma, pa hribovcem dobro ime jemlje. Hribčeva Anica prav dobro ve, kako je treba vprašati, če ni kaj razumela. »No, Anica, kako?«
»Prosim, kaj ste rekli?«
Vidite, takó je prav. Tako se razgovarjajo olikani ljudje.
Paziti moramo tudi na to, kako naj odgovorimo imenitnejšim osebam, če nas o čem vprašajo.
Anica! Kako bi ti odgovorila na vprašanje gospoda učitelja: »Ali so mama še bolni?«
»Hvala za vprašanje, gospod učitelj! Mama so še vedno slabi.«
Dobro. Lahko bi pa tudi rekla: »Zahvalim; danes so že boljši« ali podobno. Ne pa kar tako, kakor govorijo v Divjakiji: »Kvaaa?!«
Lep odgovor je zlata vreden.
V družbi se šele človeka spozna. Tega ne pozabite, otroci! Ljudje opazujejo vaše vedenje bolj, kakor si vi mislite. V pričo drugih vaših nerodnosti sicer ne bodo grajali, ker bi to ne bilo primerno; a zapomnili si bodo vaše vedenje. Z grdim vedenjem si človek nikjer ne koristi.
Miladin :
Prevzvišenemu nadpastirju
dr. Antonu Bon. Jegliču
za zlati dan. (1873 — 27. jul. — 1923).
Pozdravljen o slavnostni dan ! Kakó so srečne duše naše, da smo s prevzvišenim pastirjem dočakali dan zlate maše !
Desetkrat po petero let: vsak dan Gospodova daritev, pred njo, za njo nebroj molitev skipelo je v nadzemski svet.
O kdo bi pač ob misli le j na škofov zlati jubilej ne spomnil se dobrot neštetih, ki jih delil je v dolgih letih?
Prevzvišeni !
Kakšen pač naj dar damo na oltar Vam za zlati dan, da bo z zlatom Ikan?
Nimamo zlata nimamo srebra, kakor le srcé — gorke v njem zeljé :
Mnogo let Vas živi, Bog še v dobi sivi, da Vaš mili glas bi privedel nas po krepostni poti Jezusu naproti !
Lovro Trpin:
Knezoškof ljubljanski
dr. ANT. BON. JEGLIČ
zlatomašnik, prijatelj mladine.
L
»Kaj pa našega škofa — — ali jih kaj poznale?« sem vprašal nedavno v šoli, ko smo se ravno učili, da so škofje poleg rimskega papeža pravi nasledniki apostolov. — In glejte! Ne ena, kar več rok se je dvignilo ob tem vprašanju. Bil sem kar v zadregi, koga naj najprej vprašam.
»No, Blaž, povej pa ti, kje si jih videl!« pravim Vovčevemu, iisiemu, ki vselej vse po resnici pové. In Blaž pove. »Zadnjič sem šel z očetom v Kamnik na semenj, pa so se ravno pripeljali s kolodvora.«
»Morda si se pa zmoiil?« ga prekinem. »Kaj pa, če so bili kak drug gospod?!«
»O nič!« hiti Blaž ugovarjati. »Saj so oče rekli, da so škof, in oba sva obstala in se odkrila.«
»Kaj pa so škof naredili?« ga nato vprašam.
»Kaj?! Z roko so mahali, pa smejali so se.« —
»Vikica, kje pa si jih ii videla?« se obrnem potem do Krzove Vike, do tiste, ki tako lepo piše, da sta jo oče in mali bolj vesela, kol če bi jima slale zlale gore na vrlu za hišo.
»Z mamo sva bili na predstavi v Kamniku, pa so bili zraven,« se odreže Vikica.
»Kakšni pa so bili tedaj?« poizvedujem dalje.
»Zlat križ so imeli, pa spredaj so sedeli, pa veseli so bili. Posebno jim je bilo všeč, ko so Orliči in Orličice nastopale. Kar z glavo so kimali, pa smejali so se.«
»Jaz sem pa že z njimi govoril!« se naenkrat vtakne vmes Fuflarjev Francelj, tisti nestrpni možiček, ki najrajši takrat govori, kadar treba ni.
»Govoril si z njimi?« ga vprašam zateglo.
»1 ja, zadnjič, ko so bili prišli k nam birmo vezat.« Vsi v šoli se mu zasmejejo.
»Lej ga no! Birmo — vezat?« mu popravljam.
»Ne, birmo delit,« popravi brž.
»Takrat ste pa tako vsi govorili z
njimi, ko ste bili vprašani v soli,« ga zavrnem.
»Pa jaz sem še posebe sam govoril z njimi,« poudarja Franeelj glasneje. »Tam pri .štantih' sva stala z botrom, ko so prišli mimo, pa so me kar za glavo prijeli...«
»Morebili pa misliš reči: za ušesa?-< mu ponagajam.
»O, ne! Saj jim nisem nič naredil! Pa, če bi jim bil ludi bil, našega škofa se jaz že nič ne bojim. Saj so tako prijazni, da nobeden tako! Mene so vse izprašali, kje sem doma, koliko sem slar, pa kaj so mi boter kupili... pa tudi lakrat so se ves čas smejali, ko so z menoj govorili!«
»Pa naj bo dosli!« ga ustavim. »2e vidim, da jih vsaj nekaleri dobro poznate. Čudno se mi pa zdi, da ste jih videli vsi tako zadovoljne in vesele. Blažu so se smejali, Vikico jih je videla smejoče se, pa tudi Franceljnu so se smehljali. Navsezadnje boste že mislili, da se škof samo smejejo? Oj, otroci, to pa ni tàko; škof tudi mnogo trpijo, večkrat žalujejo, morda kdaj celo jokajo. »Kako pa to?« boste vprašali.
Le pomislite, otroci, koliko so mo-
Knezoškof-zlatomašnik dr. A. B. Jeglič.
rali škof pretrpeti, preden so se izšolali za duhovnika. Saj so bili revni z doma. In kol revnim jim je najbrže že za časa dijaških lei marsikaj manjkalo, naj si bo že denar ali obleka ali kruh ali knjige. In koliko so morali študira 1 i 1 Saj niso študirali samo v Ljubljani celo dolgo vrslo lei, ampak ludi na Dunaju, pa na Nemškem v Monakovem, Vircburgu, Kolinu, Friburgu, Tibingi iid. In koliko grenkega so morda doživeli že kol mlad duhovnik, ko so bili dušni pastir v ženski kaznilnici doma v svoji rojslni župniji! Ali pa pozneje, ko so za-pusiili za nekaj let domačo zemljo, pa so se naselili kot pravi apostol med tujim, četudi bratskim narodom hrvalskim. Kolikokrat jih je žgalo solnce in pral dež, ko so iskali ob Drini in Goraždi in Foči, od Bjeline do Zvornika pa tja do Srebr-nice in Višegrada revnih in zapu-ščenih Bosancev, da so jih kršče-vali, izpovedovali, jim pridigali, jih tolažili in delili z njimi vse, kar so imeli Kaj pa šele v zadnjih pelindvajselih Ie-lih (1898—19231, odkar so škof v domači ljubljanski škofiji! Kako jim je že srce zakrvavelo, ko so uvideli kmalu po nastopu svoje službe, da so tudi v domovini nekateri, sicer izobraženi možje,
ki se pa ne zmenijo ne za Boga in ne za sveto Cerkev, pa so se bali ludi za mladino, da ne bi zašla na napačna pota. O, kako grenke so bile te misli za iako bogoljubnega in rodoljubnega moža! Toda zaupali so v preyidnost božjo.
Sklenili so že leta 1898., da bodo sezidali velik katoliški zavod, kjer naj bi se šolali najboljši učenci ne-le iz ljubljanske škofije, ampak po možnosti tudi iz drugih slovenskih pokrajin, da se v tem zavodu pod sprelnim vodslvom jako vzornih in učenih duhovnikov izobrazijo za dobre duhovnike, pa ludi za druge veljake, kakršne zahtevajo različni omikani stanovi.
In glejte! Posrečilo se jim je, da so mogli že dne 16. julija lela 1901 slovesno blagosloviti in položiti vogelni kamen velikanskemu poslopju. To je bilo potem dodelano in opremljeno lela 1905. Na sredi šentviškega polja, ob vznožju svele Smarne gore, pred vrali bele Ljubljane, v srcu Slovenije stoji to poslopje in nosi ime: Zavod sv. Stanislava. Nad pročeljem le palače pa se blesti napis: Kristusu, Zveličarju sveta.
Velikansko delo je ta zavod. Velikanske so bile pa ludi skrbi in žrlve, s katerimi so ga škof postavili. Sami pri-
znajo, da so ga mogli dovršiti in ga še vzdržujejo le s pomočjo božjo. Koliko potov so morali naredili, koliko prošenj sestaviti, koliko nasprotovanj prenesli, koliko posvetovanj imeli, koliko ur pre-bedeti, koliko molitev opravili, preden so sploh mogli sprejeti v zavod prve dijake. Seslindevetdeset jih je bilo sprejeiih prvič, a to število je do danes iekom 18 let narastlo na stotine. Koliko bridkih novic — zlasti ob vojskinem času, pa še tudi pozneje, in morda še danes tudi — sp morali škof radi zavodov že čuti in sprejeli, to vedo le sami in dobri Bog, ki jim bo enkrat za vse te lrude, žrtve in skrbi velik plačnik.
Dne 22. majnika tega leta obhajajo knezoškof Jeglič 25 lelnico, odkar vodijo ljubljansko škofijo, dne 27. julija letos pa bodo obhajali svojo zlato mašo. Petdeset let duhovnik! In tak apostolski duhovnik, ki hoče bili in dali vsem vse, ki mu je noč in dan samo skrb za ljudstvo na mari! Zavodi namreč niso edina skrb škofova. Prestati morajo še marsikaj drugega težkega. Kdo naj opiše ves napor, ki ga prenašajo lelo za letom že
Škofijski dijaški zavod sv. Stanislava.
celih 25 lei, ko obiskujejo vsako pefb leio vse župne in dostikrat tudi najod-daljenejše podružne cerkve po škofiji? Kdo ne ve, kako so včasih do smrti izmučeni, ko sedijo od ranega jutra do poznega večera kar po cele ure in pa dneve, če treba, v spovednici? In spet — koliko potrpljenja treba, ko morajo toli-krat tešč, potem ko so včasih po trikrat in večkrat govorili in pridigali, maševati šele proti poldnevu ali pa celo čez! Res, čudež je, da so še tako krepki v svojem 73. letu. Pa še hujši od telesnega je njih duševni napor, bridkosti in vsakovrstne skrbi! Koliko truda so jim dale in jim še dado neštete knjige, spisi in pisma, ki so jih spisali in jih še pišejo dan za dne- • vom! Pomislile: samó knjig — in med njimi takih, ki so debele in obsežne, kot jih vi izlepa ne vidite — so napisali ž e nad dvajset... PrevzviŠeni nad-pastir se namreč povsod zavedajo misli, da bodo morali kot škof dati enkrat odgovor Bogu samemu za toliko očetov in mater, mladeničev in deklet in otrok, ki so živeli tekom vseh teh let v njihovi škofiji. Kako jih boli in peče, Če slišijo, da se tu in tam po škofiji godijo grehi, celò veliki grehi, kljub temu, da oni vse storijo, kar znajo in morejo, da
bi grehe zabranili! Kako jih žali, ko slišijo in vidijo, da so tudi v naši škofiji nekateri ljudje iako zaslepljeni kot Judje ob Jezusovem času, da nočejo in ne marajo nič slišati o ljubem Bogu in o Jezusu, o svetih nebesih in o večnih kaznih! Koliko imajo neprespanih ur ponoči, ko mislijo in preudarjajo, kako bi izpeljali še to in ono reč, da bi mogla bili v čast božjo, v korist vernikov in svele Cerkve!
Otroci! Škof se ne znajo samo smejati, škof ludi mnogo, mnogo trpijo. Nam se še ne sanja ne, koliko bridkih ur so že imeli in jih še vedno imajo v svojem življenju. Zakaj, če bi holeli poznali vse njih trpljenje, bi morali vedeti ludi za vse njih velike skrbi, ki so jih imeli in jih še imajo kot brezprimerno goreč škof za svojo škofijo.	(Konec).
J. E. Bogomil:
Zamera.
Boij ko je naraščala toplota, več je bilo življenja na Jezernikovem kurjem gnezdu. In čez par dni je pripeljala čopka na dvorišče svojo družinico. Za njo pa račka Blatopacka ravnotako in še bolj ponosna na svoj račji rod, Razkazovala ga je po jezeru in po dvorišču,
Solnčni žarki so privabili na dvorišče tudi Jezer-nikovo Pavlo. Stopa po vrtu in skoro ne ve, kaj bi počela. Pri cvetkah je res lepo, kdo bi ne duhal njih sladkega vonja? In kako dehte vrtnice in se belijo lilije.' In življenje po cvetkah; tam metulj, tu hrošč, tu čebela! Ravno zdaj je pribrenčal še čmrlj, da bo družba večja. Oj, kako je lepo!
Pavlo je zdaj premotila koklja. Ali mar ni lepo, gledati to mlado življenje in vrvenje, poslušati čivka-nje in pivkanje drobne družinice? Koga bi to ne prevzelo? Vse brska, vse išče hrane, poredno skače okrog koklje, se zaletava vanjo. Koklja pa tako skrbi za svojo družinico! Enemu poišče črviča, drugemu najde hrošča, tretjega zebe in ga koklja sprejme pod svoje peruti, četrti razposajenec — gotovo bo petelinček — je pa junaško zlezel koklji na hrbet. Ona pa vse potrpi. In spet: kako lepe kožuščke ima mladi kurji rod! Kdo bi ne ljubil teh ljubkih piščet! Pavla bi bila najrajši cel dan pri njih. Igrala bi se z njimi, božala jih, brskala bi zanje — prav kakor koklja.
Le škoda, da koklja ne pozna blagih namenov Jezernikove Pavlice! Kako se šopiri! Glejte! Prav zdaj je skočila v Pavlo. Zgrabila je njeno punčko. Kar
za lase jo je povlekla po tleh! In kako se grdo dere! Na! Pravkar je odtrgala punčki vse lase. Ti uboga punčka! Ti grda koklja!
Pavlica zajoka. Hlapec pride, odpodi kokljo in reši punčko. — Ta grda koklja! — Pavlica ne mara več zanjo. Piške bi že še rada imela, piške! Kako so pa milo čivkale, ko je mesarila koklja njeno punčko! Za kokljo pa ne mara nič več. Ko bi ji mogla piške vzeti! Pa ne more, ne upa, ne sme!
Ali, čemu so pa račke pri hiši? Gre jih iskat. Saj so račke ravno tako lepe! Kmalu jih najde. Počasi stopa za njimi. A bolj oddaleč. Skušnja pri koklji jo je izučila.
Pri jezeru so račke. Vse gredo v vodo. Škoda! Morda bodo potonile? Pa tako lepe so!
A v vodi so račke šele prav živahne! Na suhem so preveč okorne. Tako čudno se zibljejo: racajo. Ej, pa v vodi! Plavajo, potapljajo kljunčke v vodo, okrog sebe se ozirajo, ščebetajo. To je lepo! Jej, kako je lepo!
Pavla gleda in gleda. Po vseh štirih se pomika po mostičku, da od bližje vidi, kaj delajo račke. Samo račke vidi, prav nič drugega. Čmok! Že ji je padla punčka v vodo. Sama jo je pahnila. Nevedoma seveda. A kaj punčka! Saj ni živa. In še las nima več. Račke so pa žive. Račke, račke!
In------
»Ti nesrečni otrok ti!«
Ravno še o pravem času je prihitela mama. Če ne, bi bila šla še Pavla za punčko. In Pavla bi tudi ne bila več živa ...
Blagoje :
Pavlica v šoli.
a bi vi, otroci tnali, našo Pàvlieo poznali, kak lepo se v šoli vedel V šolo pride v pravem Saši, mirno na svoj prostor sede, tiho v klopici ostane, ko učiteljica Vstopi. jVIed poukom v svoji klopi se ne smeje, pogovarja, glasno, toSno odgovarja, kar jo uSiteljiea vpraša. Pa se nikdar ne ponaSa, èe vež zna, kot druge znajo, in ne baha se nikoli. R ko spet zapoje zvonee, kadar je pouka konec, mirno vstane, zbrano moli, • skrbno knjige v košek spravi, ko poslavlja se. pozdravi, pa vesela odhiti, k svoji dobri mamici!
imRiJinisuancEKi
DOPISI.
m Celje.
Iz mestne osnovne šole.nas je mnogo dečkov v Marijinem vrtcu. Lani je bil prvi slovesni sprejem. Samo najboljši so bili sprejeti. Jaz sem bil tudi tako srečen. Dobili smo svetinjice; te nosimo zdaj pri vsakem sestanku. Nekateri člani Marijinega vrtca gremo večkrat na mesec k svetemu obhajilu. Sveto obhajilo darujemo na tisti namen, ki ga nam priporoči naš gospod katehet. V postnem času smo posebno prosili Jezusa pri svetem obhajilu, da bi opravili vsi od-rastli prebivalci celjskega mesta dobro velikonočno spoved. — »Angelčka« imamo zelo radi. Škoda, da ne izhaja vsak mesec! V našem Marijinem vrtcu ima »Angelček« 100 naročnikov.
Učenec petega razreda. VIII. Vič.
Naj tudi nie povemo svojim sestricam, kako je v našem Marijinem vrtcu. Okolu 120 deklic se udeležuje shodov, ki jih imamo ob nedeljah popoldne Shod vodi gospod katehet. Pri shodih molimo, pojemo, deklamujemo. Gospod katehet pa nam pripove -duje o Mariji. K svetemu obhajilu gremo vsak mesec, včasih še vsak teden. Ob sobotah zvečer pa pojemo na koru pri litanijah. Rade beremo tudi »Angelček« in »Vrtec«. Težko čakamo vsake nove šte-
vilke in pogosto povprašujemo, kdaj bo izšel. Lepo je v Marijinem vrtcu, in veselimo se, kadar imamo shod. Saj to je najlepše, kar imamo.
Dorica Kos, učenka IV. b razreda na Viču pri Ljubljani.
IX. Kran).
Umrli součenki Anici v spomin.
Na gorenjskih tleh si vzrastla, ti nežna cvetka. Razcvitala si se prečudno lepo, svojcem v srečo, nam v veselje in ponos.
Pa padla je mrzla slana in te je umorila. Nedolžno tvojo dušico je odvedel angel v boljšo domovino. Zate je to sreča; a nas, ki smo te tako globoko ljubile, ostavljaš v globoki, srčni boli. Preveč smo te ljubile, da bi te mogle z mirnim srcem pozabiti. V obilih solzah po tebi nam je edina tolažba sladki spomin na tvoje nedolžno življenje. Zato pa, Anica, vzor učenke, ostaneš nam v neizbrisnem spominu. Naj ti bo lahka zemljica!
Šorli Elza, učenka V. razreda v Kranju.
R. Čebular
Mrtva mucka.
Bingale, bongale — mucka je mrfkala! Dajte na ramo škatljico meni, da jo ponesem v ložec zeleni, potlej pa v jamo!
Miška svetila bo, ptičice pele bodo pogrebne pesmi vesele: vodica biserna, dobro kosilce poslej pri teti bo za plačilce.
A. Čebular:
Zvon vabi.
Plinka, plenka,
vstani, vstani, pridna Lenka,
solnce zalo
izza gor je priveslalo.
Dingl, dongl,
dimka hoče že na pašo
v jaso našo —
klingl — klongl, dangl — dongl.
Tinka, tenka, koza prosi meketaje: „Skrbna pastirička Lenka, pusti me iz staje."
•Hitro vstala deklica je, odvezala dimko, kozo, in obé odgnala v lozo.
Rešitev uganke v 5.—6. štev-:
Bog nam je dal lani veliko gob.
ReSitev rebusa v 5.—6. štev.:
Veliki gospodje so kratkih besedi.
Naloga.
Iz sledečih imen in zaimkov sestavi znan slovenski pregovor: Vi, Karo, dimi, Karmač, šilo.

Rebus. h1
1
1 e = a
(Rešitev in imena rešilcev — ki se sprejemajo te tekom 14 dni po izidu lista v prihodnji številki.)
Imena rešilcev.
(Radi obilice rešilcev smo to pot imena bivališč izpustili.)
Uganko v 5.—6. štev. so prav rešili: Pahulje Fr., Lagner Andrejče, Perušič Anton, Šobar Matija, Pogačar Viktor, Če-mažar Jožef, Kumer Franca, Jeraša Ant., Tič Jožefa, Primožič Josipina, Osterman Jak., Natlačen Stanko.
Samo rebus so prav rešili: Kune Milenka in Drago, Bischof Heda in Rudolf, Osterman Karlo, Ciglarič Darinka in Pepi, Jožef Radšel, Ferdo Kac, Kastelic 'Lojzika, Serpan Martica, Faleskini Anica, Makarovič Danuška, Korsika Emica, Eržen Pavlica, Kosec Cevceka, Gorišek Rohca, Rebernik Anica, Koš-čak Angelica, Malalan Danica, Ogulin Ivica, Fajdiga Lojzika, Mundschütz Marica, Popovič Martica, Škrlj Rozinka, Novak Francka, Sinigajda Zofka, Fabjan Minka, Ivan in Fanči Vari, Ant. Dečman, Marko Pajnič, Stanko Natlačen, Novak Ant., Lanišek Jernej, Einspieler Jožef, Kralj Leon, Šitnik Ivan, Bodljaj Fr., Rebec Karel, Jožef Dernovšek, Kolenc Ign., Cuk Štefan, Marinko Janko, Komavle Stanko, Hanzlovski Slavko, Kemperle Anton, Babšek Karel, Saurin Alfred, Rožanec Al., Sadar Al., Černe Marjan, Vene Ant., Jevšek Vladko, Erti Ivan, Vitamvas Ferd., Esenko Fr., Maier Dionizij, Klemenčič AL, Janez Rakušček, Hvasti Fr., Verovšek Dimitrij, Mahnič Ivan, Janežič Stan., Cvenkel Jožef, Bergant Jožef, Južina Fr., Tomšič Ivan, Vladko in Anda Gajšek, Marcon Ivan, Kranjc Inocen-cij, Požar Ivan, Šitnik Hugo, Babuder Miroslav, Kocjan Jožef, Keber Pepi, Arko Metod, Klavžer Bogomir, Ogrin Alojzij, Krek Bogomil, Del' Linz Leopold, Agrež Boris, Kosmina Venceslav, Ravbar Miroslav, Brvar Ign., Čubej Mir., Pipan Rihard, Humer Hinko, Metelko Ivan, Bertoncelj Ivan, Trampuš Fr., Toraš Branko, Novak Jože, Mrzel Leop., Porenta Stan., Jenko Pet., Frank Ant., Štajger Jos., Prijatelj M., Srebot Dav., Bizilj Fr., Kveder Pav., Pečan Karel, Orel Val., Novak Mirko, Srebot Fr., Jankovič Vikt., Šmajdek Ladislav, Curk Vine., Klič Iv., Dujc Alb., Marinšek Iv., Kural Fr., Brazda Er., Hrast Mirko, Stanko in Marija Močnik, Ušeničnik Rajko, Kalan Fr-, Jazbec Ern., Maurinac Fr., Perič Cvetko, Mira Tomšič, Milka Zupančič,
Keršič Mira, Zorko Martina, Murn Gen., Kovačič Mar., Žura Angela, Vukadin Jurica, Žura Mihaela, Kovačič Irma, Zupane Herman, Varlec Ivan, Kovačič Ant., Kune Fr., Klene Jos., Veruška Stres, Milenka Kune, Ivana, Ludmila in Mara Čibej, Jožica Pečnikova, Leop. Winterleitner, Pretnar Jos. in Nuša, Cibič Danica, Donca, Slavica, Teodor in Edvard Höfler, Zora« Pesek, Gvido Čadež, Dušan Šlajpab, Cvetko Pepca, Šepetavc Anica, Petančič Martin, Varlec Darko, Pikelc Jože, Podgoršek Edo, Vera, Franci in Helena Legat, Viktor Hajtnik, Kasesnik Marija, Aleks. in Mira Hrastnik, Anica, Danica, Ljubica Voj, Cvetka Ferk, Zora Druškovič, Stanko Pišlar, Starec Francka, Marij Avčin, Jernej in Janez Kladenšek, Kalinšek Avg., Ivan Melanšek, Jožef in Franc Hribernik, Ivan Pušnik, Justina Mošej, Vegan Marica, Jos. Žilih, Pepica Paternošt, Micika Kandare, Vlasta in Bogomir Božič, Zofi Bregar, Mimica Šetina, Ljudmila in Marija Merhar, Cita Sitar, Brce Ludovik, Mozetič Albin, Bačar Jakob, Šoukal Majda in Marija, Pajk Pavla, Slokna Jak., Pepelnak Ivan, Jule Pavlin, Mihelec Vladko, Kač Franjo, Lo-parnik Vlado, Sotlar Bojan, Stifter Alojz, Steblovnik Stanko, Mandelc Franc, Slander Josip, Krasnik Virgil, Sorman Franc, Rems Bogomir, Hönigmann Avgust in Ivan, Štor Josip, Prinčič Alojz, Javornik Joža, Jan Branko in Milko, Žužek Pij, Bračko Zlatko, Vovk, Čretnik, Kovič, Kac,' Krulc, Fretze, Tovornik, Drofenik, Hude Vidka, Petrus Marica, Cuznar Albinca, Poto-čar Martinca.
Oboje so prav rešili; Vagaja Vera, Milan Žilic, Štefka in Marija Primožič, Ign. Vok, Marko, Samo, Vera Dosta), Anuša Verbič, Ljuban Zadnik, Novakovič Niko, Demeter Žebre, Vinko Šembov, Pavel Tepina, Bernik Bogica, Sem Franjo in Ciril, Hedviga Tumpej, Justina Dobrajc, Marija Povše, Klanšček Igor, Anica Berstovšek, Bizjak Danica, Marta Zupane, Bučar Ivan, Marij Hočevar, Minka Lovrač, Barbara Kobljar, Brigita Demšar, Bergant Jožef, Janzekovič Ana in Hedvika, Vrečko Jožefa, Mimica Otarepec, Mimica Lužar, Jožica in Francka Koščak, Vinčko Zuccato, Holešek Ant., Martinjak Ljud., Bizovičar St., Hudorovič Ant., Kopitar Oton, Slamnik Viktor, Čop Živko, Osojnak Milko, Tomkiewicz Simon, Palma Jos., Mestrov Zora, Koschier Hedvika, Baebler Damijana, Hribar Svetozar, Slavko in Maks Močivnik, Olga in Stanko Jenko, Štrovs in Pegan, Pfeifer Vekoslava, Leopold Marta, Kacur Zofi, Pfeifer Danica, Pograjc Marija, Valerija, Stanislava, Bogomila, Franci, Vladimir, Finžgar Desa, Moloh Jožefa, Jerič Dragica, Lešnik Justina Lopan Karolina, Serak Antonija, Podržaj Amalija in Justina, Ivan Korošec, Jože Jager, Šarlah Franja, Viktor, Marija, Henrik, Helen, Marica, Peternelj Mirko, Cvikl Adela, Veltavski Fani, Ciril Janežič, Vilko Podlesnik, Sparhakl Štefanija, Baebler Damijana, Repič Viktor, Marko Pajnič.
Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.