“Zakoljimo prasca!” sem zavpila.
In tu je bil začetek.
Kajti baraba se ne rodiš. Baraba postaneš. Ne rečem, da ni potrebnega 
nekaj genskega materiala, vsaj kakšno nagnjenje do ekstremne klepetavosti 
recimo, a najpomembnejše so okoliščine. Kriza. Lakota. Vojna. Ali kombi­
nacija vsega tega. Pravi raj za razcvetanje določenih potencialov. 
Zahteve po zakolu si nisem jaz izmislila. Ponovila sem jo za dedkom. Kaj 
pa naj reče drugega dvanajstletni otrok, ki na začetku vojne skupaj z drugi­
mi člani družine že tri dni jé juho iz prekuhanega lubja in zemlje z dodatki 
posušene trave. Moja sestra Mija me je ozmerjala z barabo, ja, točno ta 
izraz je uporabila, meni pa je ob tem kar kri zaplala po žilah. To! Baraba! In 
sploh sem mislila samo na to, kako bo blagodejni občutek polnega želodca 
s toploto napolnil telo. Pa četudi bo za to zaslužen Mijin pujsi Manci.
Tu je treba povedati, da je bil pujsi tako rekoč družinski član. Če smem 
pripomniti – to je bilo veliko pred tem, preden so si ga kakšne filmske 
zvezde omislile kot hišnega ljubljenčka. Pa saj so to zelo čiste živali. In 
skrajno krivično je, da se ljudje vsepovprek zmerjajo s prasci. Naš pujsi bi 
to resnično postal, če bi seveda dočakal primerno starost.
Pravzaprav ga je že ob rojstvu posvojila moja sestra. Bil je slaboten, 
primeren za odpis, a ga je rešila, ga hranila po steklenički, kot dojenček 
je spal v njeni postelji, pozneje pa zraven nje. Vodila ga je na sprehode, se 
Fo
to
:  
©
 M
ur
r 
Cvetka Bevc
Baraba
Sodobnost 2018 573
Sodobna 
slovenska 
proza
pretepala z vaško otročadjo, kadar se je kdo hotel norčevati iz tega. Pozne­
je je ob obiskih enih in drugih vojakov, ki so stikali za živežem, skupaj 
z Mancijem čepela na podstrešju in mu v gobček tlačila cunjo, namočeno 
v žganje. Če pri dojenčkih pomaga, da utihnejo, zakaj pri pujsiju ne bi. 
Kruljenje je bilo zadušeno, vojaki so odšli in Manci je obhode vojske srečno 
preživel, naše lakote pa ne. 
Natančno sem opazovala dedka, ko mu je odrl kožo, kot da bi vedela, 
da mi bo to nekoč še prav prišlo. Kakšne dobrote so nastale iz Mancija. 
Še najboljše je bilo nekaj, kar je bilo podobno golažu, saj je mama v lonec 
poleg kosov mesa nasekljala še čebulo, ki sem jo morala izmakniti s sose­
dovega vrta.
Ko smo hlastno použivali nesrečneža, so jokali vsi razen mene. Mama 
je zmajala z glavo, ker nisem pokazala znakov solza niti takrat, ko smo na 
vrtu pokopali njegove trikrat prekuhane kosti. Prepevala sem mu pesmico 
o angel cih in potem novico o pokopu raznosila po okolici. Moja klepeta­
vost je bila takrat že legendarna. Prinesla mi je celo status božjega otroka, 
kot da sem malo čez les, a to je daleč od resnice, kot boste spoznali. Bara­
be smo samo na moč iznajdljive. Če je treba, vključimo tudi naš govorni 
aparat. Še najmanjše zlo. Kadar smo otroci, se znajo s tem okoristiti tudi 
odrasli. Vsaj moja mama in dedek sta se. Očeta je odnesla bela garda, a 
zagotovo bi tudi on izrekel kako pohvalno na ta račun. Kje sem že ostala? 
Oh, včasih me odnese v kakšna razglabljanja in potem izgubim nit pripo­
vedi. Aha, že vem. 
Naša hiša je stala na vrhu hriba. S krasnim razgledom daleč naokoli. 
Nemški vojaki so prav zato v njej hoteli narediti opazovalnico. Nekaj voja­
kov naj bi noč in dan strmelo skozi okno moje sobe in čakalo na sovražnika.
“Bolje, da tega ne naredite. Moja hčerka se rada potepa naokoli. Ne 
samo, da se potepa, tudi strašna klepetulja je. Lahko jo ubijete, pa bo še iz 
groba sipala naokoli novico, da je naša hiša zastražena. Veste, ona je božji 
otrok,” je mama razložila tipu, ki so ga vojaki privlekli s sabo za prevajalca. 
“Ein gotes Kind,” je zaskrbljeno ponovil nemški oficir. Pa so se spokali iz 
hiše, kot da jo bo vsak hip sam hudič pognal v zrak.
Čez nekaj tednov je bila vas osvobojena, zdaj so si hoteli partizani 
narediti opazovalnico. Mama je ponovila zgodbo. Partizanski oficir jo je 
najprej nahrulil, z božjim imenom je prepovedano opletati, jo je podučil 
in se skupaj z mano zaprl v sobo. Začel je preverjati, ali se v meni skriva 
kakšna čudežna moč napovedovanja prihodnosti, božji otroci naj bi to 
vendar obvladali. Obračala sem oči navzgor, kot sem videla sosedo Ančko, 
kadar je vedeževala ali pa se samo pretvarjala, da obvlada posel. Mojega 
574 Sodobnost 2018
Cvetka Bevc Baraba
oficirja je zanimalo, ali se bo bolničarka Neža vnela zanj. Majala sem se 
naprej in nazaj, molela jezik iz ust, se nenadoma ustavila in mu napovedala 
srečno prihodnost in pet otrok. Fantje so odbrzeli kot za stavo, oficir se je 
spomnil, da morajo zaščititi skrito bolnišnico in bolničarko Nežo. V našo 
hišo se je spet naselil mir, kolikor je pač v vojnem času to mogoče. Takrat 
sem si zapomnila, da se barabam v božjem naročju dobro piše.
Po vojni je bila druga pesem. Oče se ni vrnil, z mamo, dedkom in sestro, 
ki še vedno ni govorila z mano, smo se preselili v mesto. Teta Julka nam 
je na smrtni postelji zapustila hišo. Hiša je bila dovolj velika, da se nam 
je pridružil nekdanji politkomisar, meni so zrasli joški, kar ni ušlo njego­
vim očem. A tudi jaz znam dobro gledati, pretaknila sem njegovo sobo in 
odkrila kopico čudnih pisem. Pisma imajo moč. Zlasti če so anonimna. Z 
idejo o izdajalcu sem okužila sestro.
Če je treba, barabe znamo celiti rane. Najlonske nogavice, ki sem jih 
izmaknila politkomisarju iz njegove skrite zaloge, so omehčale sestrino 
srce. Skupaj sva sestavili pismo o hudodelstvih našega sostanovalca. Rešili 
smo se enega, a dobili drugega.
S tem je bilo drugače. Tovariš Ferdo je bil narodni heroj. Heroji so bili 
pravi junaki. Ne pa ti izmišljeni Batmani, možje v pajkicah in kaj vem kdo 
še vse. Kadar si je naš Ferdo oblekel uniformo, so se na njegovih prsih za­
bleščala odlikovanja, da te je njihov lesk kar zaslepil. Z veseljem sem mu 
kakšno leto loščila škornje in čakala, da bo opazil moj trud. Mimogrede – 
barabe znamo biti potrpežljive, če je treba. Za narodnega heroja še posebej. 
Zlasti ker so heroja od mojega ta starega menda na skrivaj častili beli. Vsaj 
tako mi je zaskrbljeno zaupal dedek. Potrebujemo politično kritje, je kar 
naprej ponavljal.
Zloščeni čevlji, mamin golaž in moji večji joški so naredili svoje. Pa da 
nam ne bi kdo očital konformizma. Kaj potem, če je mama še vedno hodila 
v cerkev, dedek slavil Stalina, ko se ga ni smelo več, sestra pa se je dobivala 
z nekdanjim lastnikom tovarne. Bila sem edina rešitev za družino. Tudi 
barabe imamo pravico preživeti, mar ne. In sploh je imel Ferdi lepo telo, 
kar je moja naraščajoča ženskost nedvomno opazila. Žrtev ne bo prehuda. 
Četudi sem na njegovo zahtevo morala čakati na poročno noč, da se od­
rešim nadležnega devištva.
Mama me je natanko podučila, kaj me čaka. Ni hotela, da bi bila taka 
nevednica kot ona, ki je v vseh letih zakona le mižala in preštevala ovce, 
dokler se zadeva ni končala. Pa saj mi je bilo tudi brez nje jasno, da ima 
ženska pravico do užitka. Pa da se ne bi smejali, če vam to pripoveduje 
starka, lepo vas prosim.
575Sodobnost 2018
Baraba Cvetka Bevc
A z mojim užitkom je na začetku slabo kazalo. Ferdiju je granata odnesla 
nekatere zelo pomembne dele, ki jih je čez nekaj časa nadomestil Ferdijev 
bratranec Jože, postavni učitelj telesne vzgoje. Njegovi obiski niso ostali 
brez sledu. Povedala sem Ferdiju, da sem noseča, čeprav njegovi prsti in 
ustnice niso proizvajali dragocenega semena. Ne, ni se mi zmešalo, nisem 
se odpovedala svoji karieri barabe. Ob tem dejanju je ta kvečjemu zrasla 
do neslutenih višin.
Jasno, da sem vedela, v kaj se podajam. Toda – ali ni bilo čudno, da je 
bil narodni heroj po treh letih brez potomca? Ugled njegove partije je bil 
omajan, še partijski sekretar ga je menda opomnil na to zadrego. Moj Ferdi 
se je novice razveselil, nikoli ni povprašal, kdo je oče, onemu pa tudi nisem 
ničesar zinila. Tako je narodni heroj postal oče malemu Simonu. Mama ga 
je odnesla h krstu, niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi jo v skladu s svojim 
prepričanjem ustavila. Nasprotno. Moje prepričanje je, da mora biti človek 
pripravljen na vse. In sploh, komunizem je bil novodobna izmišljotina, cer­
kev je večna. Če že ne sebi, sem vsaj sinu hotela zagotoviti pot v nebeško 
kraljestvo. Tako nekako. A pustimo to.
Ko si je telovadni učitelj našel ženo, sem poskusila srečo pri mesarju. 
Kakšne karmenatelce je sekal s svojimi čvrstimi mišicami. Ne pa tako kot 
moj dedek, ki je nespretno mrcvaril truplo našega Mancija. Sicer pa – mesa 
sem imela, kolikor sem hotela. Pravi meseni raj. Pa da ne boste mislili, da 
sta me moja moška vzdrževala. 
Jaz nisem ponaredila svojih dokumentov, da sem dobila delo v kadrov­
ski službi. Moja izobrazba je bila zaradi vojnih razmer sicer okrnjena, a 
saj to se razume, ne. Po pravici povedano, me šola ni kaj dosti zanimala. 
Ne vem, zakaj delajo takšen cirkus zaradi zmanjševanja izobraževalnih 
programov. Saj nas življenje nauči čisto dovolj. Vsi se učimo na lastnih 
napakah, barabe še posebej.
So bila lepa tista leta. Z možem sva potovala, z mesarjem sva potovala, 
mama je bdela nad sinovo vzgojo, dedek pa je po Stalinovi smrti umrl 
zaradi žalosti. Kmalu za tem je v glavo udarila kap tudi mojega moža. Ne 
vem, ali sem ga s težkim srcem predala v dom za ostarele. Tako breme bi 
težko prenašala. Na sina ni bilo računati. Ferdo mu je uredil študij v tujini, 
kjer je tudi ostal. Mislim, da ni podedoval mojih genov, kajti iz samo njemu 
znanih razlogov ni bilo priporočljivo, da se vrne v domovino.
Bila sem sama, a svobodna. Povem vam, svoboda je nevarna. Nenehno 
terja vedno večje ugodnosti. Več svobode daš ljudem, več bodo hoteli 
imeti. Zatiranci nikoli ne zahtevajo potice. Oni hočejo le kruh. Le barabe 
vemo, da lahko dobimo več.
576 Sodobnost 2018
Cvetka Bevc Baraba
Zato sem sama še naprej hodila na potovanja. Italija je božanska dežela 
za kockarje vseh vrst. Ja, saj je tudi to, a v času moje odtekajoče mladosti 
sem hodila vrtet kolesa sreče v tujino. Oboževala sem igre na srečo. Četudi 
sem zakockala naš vikend na morju. Potem sem se ustavila. Pravzaprav 
sem se morala ustaviti.
Neki norec, nekakšna visoka politična živina, za katerega se je izkazalo, 
da je bil nekdanji možev tovariš, si je zaželel naše nove hiše, prekrasne 
stare vile, ki so jo renovirali najboljši mojstri. Spremembe zakonodaje so 
tistemu norcu podale roko, jaz pa sem šele takrat izvedela zgodbo o mojem 
prestižnem domovanju. Vsako barabo bi bilo sram. Da smo lahko prišli do 
nje, je moral moj Ferdo izgnati neko židovsko družino, njihovi potomci so 
hoteli svoje nazaj, stare zamere so stare zamere, tu smo tudi barabe brez 
moči, zato se tudi v krvna maščevanja nikoli ne mešamo. 
Mene je doletelo nekaj prisilni izselitvi podobnega. Nazadnje so me 
vtaknili v  tole luknjo. Sem si rekla, da je to samo začasno, Medtem pa 
sem brskala po drugih rešitvenih kanalih. V skladu s samoosvoboditveno 
ideologijo so se oblikovale tudi moje obveznosti v službi. Nič več podalj­
šanega časa za malice, ko sem lahko opravila vse prepotrebne nakupe in 
skočila na obisk k mesarju. Treba je bilo pošteno delati. Kar bledlo se mi 
je od številk in izpolnjevanja obrazcev. Pa kaj jim nihče ni povedal, kam je 
pripeljal napis Delo osvobaja? 
Pomoč sem poiskala pri stari zdravnici. Nežka se je v svoji spretnosti 
kalila še kot bolničarka, imela je srce kot avtobus, jaz pa sem bila ženska, 
ki je kot otrok napovedala srečno usodo njenemu možu, da je zbral pogum 
in jo zasnubil. To sva že pred časom odkrili v pogovoru, ko so mi zaradi 
nesrečnega padca morali zamenjati kolke. Nežka je pokazala polno razu­
mevanje. Najprej mi je uredila polovičen delovni čas, potem upokojitev. 
A na zvišano penzijo, ki bi jo lahko prejemala po pokojnem možu, zaradi 
birokratskih zapletov nisem mogla računati. Moj penzion je pokril polož­
nice in nekaj obrokov, stare denarne zaloge so kopnele, ker tu in tam sem 
vendarle skočila kar v domače loge zavrtet ruleto, a se ni dobro končalo. 
Tisti Edo, ki se je rad sprehajal z mojim Ferdom in je nekoč skoval misli 
o sreči, se je motil. Ni res, da si srečo človek gradi sam. Rabimo državo, 
sistem, politično stranko. Če še to odpove, mora baraba do zadnjih kon­
čičev prebuditi svoje bistvo. Barabe želimo preživeti. Vsaj približno. Vsaj 
malo bolje, kot naši prijatelji. Njihova zavist postane hranilo naših novih 
podvigov.
Saj bi lahko za pomoč prosila sina. A od njega sem lahko pričakovala le 
novoletno voščilnico in, kadar se je spomnil, kakšen klic za rojstni dan. 
577Sodobnost 2018
Baraba Cvetka Bevc
Mesar ni več prodajal mesa, zelenjava pa ni po mojem okusu. Časi, ko bi 
lahko v kadrovski izpeljala kaj denarja na svoj račun ali v finančne oaze, 
so minili. Pa še starost s sabo lahko prinese mrtvilo. Dolgčas. Brskanje 
po spominih. Nekaj časa sem dvigovala svojega revolucionarnega duha 
s podobo telovadnega učitelja iz mladih let, si vrtala po češplji in se šla 
virtualno resničnost. Ne vem, kako si mladi lahko z  njo pomagajo. Jaz 
sem začela lesti v depresijo, ki je do tedaj nisem poznala. Ja, saj ne rečem, 
rešitev pridobivanja dodatnih sredstev bi lahko bila prodaja doma nareje­
nih jopic (plesti in kvačkati nikoli nisem znala) ali pa bi kot dobrodušna 
babica iz soseske lahko varovala majhne otroke (še moj mi je šel na živce, 
kaj mi tuji ne bi šli). Zato sem v trgovini nekajkrat odigrala slabost. Kdo 
bi brskal po zajetni torbici onemogle starke, ki se je nenadoma zrušila na 
tla in ječala, da se ji blede od lakote. Dobri ljudje so me spravili pokonci, 
me dodatno založili s hrano in odpeljali domov. A ko sem podoben prizor 
videla v nekem ameriškem filmu, sem se temu odpovedala. Gnili kapitalisti 
bodo kopirali moje zvijače, ali kaj?! Odpade. Pa še na beračenje me je vse 
skupaj spominjalo. 
Slednje je absolutno odpadlo. Ne bom z ličnim klobukom na glavi raz­
lagala mimoidočim, da že tri dni nisem jedla, iztegovala tresočih rok in 
sramežljivo sklanjala glavo, kot to počne sosed iz drugega nadstropja. Saj 
sem ga videla na trgu. Najhuje je bilo, ko je pleteničil nekaj o tem, kako 
ga je sram. Mene bi bilo tudi. Pa zaradi drugih razlogov kot njega. Ker bi 
odpovedala kot baraba. Mi ne končamo tako. Osamljenost vzamemo v za­
kup. Zamižimo na levo oko, ko podrsavamo do stranišča, ki je na hodniku. 
Pobožno gladimo bidermajersko omaro, ki v notranjosti skriva kristalne 
kozarce in srebrn pribor, dokaz naše nekdanje slave, ki ga niti za ceno živ­
ljenja ne bi prodali. A da bi se odpovedali svoji iznajdljivosti, prevejanosti 
in sposobnosti, da goljufamo na najbolj perfidne načine? 
Ne. Ličen klobuk sem zamenjala z ruto, vtaknila v torbo pločevinast krož­
nik in se odpravila na pohod po javnih lokalih. Saj vsi poznamo stranišča za 
javno uporabo. Čista so kot angelčkova ritka, saj jih drugače lahko zadane 
sulica sanitarne inšpekcije, ki nikoli ne zgreši cilja. Kaj pa me je stalo, če sem 
kakšno uro s svojo postavo zapirala pot ljudem, žejnim olajšanja? Stegnila 
sem predse krožnik, zamomljala Dva evra, prosim, in človeka spustila naprej. 
Nikoli nisem nosila iste obleke ali rute, lokale sem menjavala kot za stavo in 
se držala pravila, da nikoli ne obratujem dvakrat na istem mestu. 
Moj posel je kar nekaj časa lepo cvetel. Tako rekoč s človeškimi iztrebki 
sem zapolnila manko v  svojem penzionu. Potem je lokalov zmanjkalo. 
Pa tudi obiskovalcev je bilo vedno manj. Ali pa so nevidno delovno silo 
578 Sodobnost 2018
Cvetka Bevc Baraba
nadomestili avtomati. Na svoj zadnji delovni dan sem oskubila policaja. 
Čeprav sem že nehala delati, se nisem mogla premagati, ko sem ga videla, 
kako se drži za zadnjico in mi v roko tišči desetaka. Odkurila sem jo, še 
preden se je vrnil. Intuicija barabe je neverjetna. Tudi tokrat ni zatajila. 
Sosed, tisti, ki berači, mi je povedal, da je na straniščih opazil obvestilo, 
da stranke vljudno prosijo, naj ne zaupajo starki, ki od njih terja denar za 
uporabo stranišča.
Zdaj je šlo zares. Tisti mesec mi je zmanjkalo denarja za hrano že prvi 
teden. Le nekaj drobiža je ostalo. Za krompir in korenje. Sredi najbolj 
mračnih misli me je zmotilo mijavkanje. Še nikoli ga nisem tako jasno sli­
šala. A kadar nam gre za nohte, se najbrž vsi čuti izostrijo. Stopila sem na 
hodnik. Vrata ne verando so bila priprta. Mijavkanje je potihnilo. Namesto 
tega sem zaznala omamno vonjavo. 
Meso! Po vonju je spominjalo na golaž, ki ga je mama pripravila iz ostan­
kov pujsa Mancija. Pa kaj je to?! Saj ne more biti, da bi mi spomin hotel 
prebuditi slabo vest. Odločno sem odprla vrata in zagledala mačka, ki je 
mlaskaje praznil posodico z mačjo hrano. Halo?! Ta debeli stvor je žrl tako 
rekoč mojo najljubšo hrano. Ne meneč se za njegovo pihanje in mijavkanje, 
sem mu izmaknila posodo, oddirjala v svojo sobo, izpraznila vsebino na 
krožnik in posodo hitro odnesla nazaj. Maček je polizal ostanke, jaz pa 
sem se spravila nad vse ostalo. Pa ne kar tako. Dodala sem malo česna in 
peteršilja … Tako slastne večerje že dolgo nisem imela.
Na tem mestu je treba nekaj povedati. V naši hiši živi kakih deset strank. 
Večinoma starejših. Ne bom rekla starih. Pač starejši občani. Penzionisti. 
Pa mlad par brez otrok na podstrešju. In v pritličju neka samohranilka 
s  polnoletnim otrokom. Ostalo je vse artritično, na pol pohabljeno in 
pozabljeno, nekateri pa vendarle še z dosti energije, da komu polepšajo 
dan. Gospa Minka je že ena takih. Že zaradi rednih dodatkov svoje hčerke. 
Ob sobotah pušča pred mojimi vrati potico, predvsem pa hrani potepuške 
mačke. Najprej si zaradi tega sploh nisem belila glave, toda nazadnje sem 
ugotovila, da na redne obiske prihaja le eden. Feliks. Srečko. Ob naslednji 
kraji njegove hrane sem si ga bolj natančno ogledala. Vsaj po videzu izrezan 
Garfield, tisti maček, čigar smešnice v stripu lahko odkriješ v dnevnem 
časopisju. Ampak tale ni bil nič lenoben. V naslednjih tednih sem se za 
svojo hrano (kako hitro nekaj postane naša lastnina) morala z  njim že 
pošteno boriti. 
Ne vem, ali je zaradi tega postajal vedno bolj mršav. Kar tudi ni ušlo 
sosedi Minki. Najbrž mu je zaradi tega zamenjala jedilnik. Mesne konzerve 
so nadomestili krekerji! Padla sem v odtegnitveno krizo.
579Sodobnost 2018
Baraba Cvetka Bevc
Nekaj morate razumeti. Lahko sem premagala odvisnost od spletk, pre­
var, seksa, kockanja, nakupovanja, samote ali družbe, kakor vam drago, a 
od mesa nikakor. Moje brbončice se že ob samem vonju mesa spremenijo 
v  razbohotene ščegetavčke, ki terjajo potešitev. Potrebovala sem meso. 
Prodala sem srebrnino in kristalne kozarce. Prodala bidermajersko oma­
ro in na bolšjem trgu zbirko klobukov, da sem se dokopala do poštenega 
svinjskega režnja. Začela sem se ozirati za golobi, a moj želodec stavi 
izključno na laznino.
“Zakoljimo mačka!” sem v sanjah zaslišala glas svojega deda. Ponovila 
sem za njim, nastavila Srečku ostanek svoje zadnje mesne večerje in čakala.
Ne bom opisovala poteka, treba je ohraniti mero dobrega okusa, a lahko 
rečem, da sem delo profesionalno opravila. Skoraj tako dobro, kot da bi 
odrla pujsija. Srečkovo kožo sem odvrgla v smeti, zraven pomešala nekaj 
svojih starih čipkastih kombinež, da bi zakrila sledi, in se lotila kuhe. Ravno 
ko sem skuhala mačji golaž, je na vrata potrkala soseda Minka. Pred nos 
mi je molela okrvavljeno mačjo kožo in moje kombineže, vreščala, da tiste 
čipke lahko pripadajo samo meni. 
“Baraba!” je zatulila. Kaj zatulila! Zavreščala je glasneje kot nekoč moja 
sestrica.
Saj veste, kaj je sledilo, gospod kriminalistični inšpektor. Ali mi je žal, 
ker sem jo zabodla? Kaj pa vem. Barabi nikoli ne smeš reči, da je baraba. To 
je naša najšibkejša točka. Nekam bledi se mi zdite. Ste lačni? Boste mogoče 
še en krožnik golaža?
580 Sodobnost 2018
Cvetka Bevc Baraba