Tihe noči.
i.
2-»akaj li pojem ? Morda da gospem se laskam, svoji ljubi morebiti? Hm, morda hočem kam visoko priti ? Hm, menda pa še sam tega ne vem ?
O vem, da pojem le zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti, kar bi ne smel drugače sporočiti ni ljubici kedaj in ne ljudem.
»Kar poješ, to je vse lepo in dično«
vi govorite —- »ali ni resnično!
To sladke, gladke so laži vse skupaj!'
No, kaj vi pravite, ni mar mi dosti! Če ti ne ver ješ, pa ti Bog  oprosti, o ljubica, a srce, ti obupaj.
%
II.
t\aj more biti bolj  resničnega, kot naše duše glasni zdihi so ? Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega sveta gredo, da vsi menihi so ?
Kaj veš, da blizu res kaj mičnega glasovi iz daljave tihi so ? Lahko, da modreci sveta odličnega doma sorodniki Pavlihi so . . .
»Ljubljanski Zvon« 2. XIX. 1899.
66                                      Dragotin Kette: Tihe noči.
A duša naša — ta nikdar ne laže. In če se v govoru drugačna kaže, pove ti vso resnico en zdihljaj!
In pesmi moje niso ne besede, zdihljaj i so iz srca tajne srede, kipeči k luči tja v visoki raj.
III.
2-,dihljaji so samotne duše cveti, ki se odpro tedaj, kedar zasveti nebeško solnce v čašo tenkozorno, oko nebeško v moje srce  borno.
Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti, približaj rožicam obraz razvneti! Oko približaj svoje čudotvorno, da solncu nagnejo se mu pokorno,
in spleti liste nade zeleneče in rožice ljubezni pregoreče in lilije srca očitega ...
Dve rožici pa ti daruj mi tudi
obraza ljubega, zakritega,
dve liliji pa svojih belih grudi . . .
IV.
J^edar zagledam tvoje zorno lice, se moje duše čuden strah poloti; podobe se spominjam mučenice, ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.
Bile so vse krvave ji nožice,
in lice bledo je bilo siroti,
ki sta po trnju v noči brez zvezdice
ob brezdnih po brezkončni, strmi poti
sama . . . Ah, kaj! Saj to so puhle sanje in fantazije. Kdo se meni zanje! In brez pomena  je podoba taka.
Mogoče je, mogoče tudi ni.
Ej, kolikrat samotna duša plaka,
Ko v strastnih radostih telo drhti.
Dragotin Kette: Tihe noči.
67
V.
. IVj, kolikrat samotna duša plaka, ko v burnih radostih telo drhti, In čaka reva, vse življenje čaka, telesnih radosti le konca ni . . .
Ob Bramaputri Ganga se pretaka, a večni Himalaja ju deli, in šele v morju drugo drug namaka; v nji on in ona v njem se izgubi . . .
Tako se hrepene zediniti duhovi, skoz in skoz prešiniti in v drugem drug žele izginiti!
A kdaj živita dobri duši skupno ? Ah, zamori ju to življenje hrupno, in duši sami plakata obupno.
VI.
^-,ato veruj, ni strastno poželjenje, o draga, ki mi v duši  zdaj gori! To je le moje duše hrepenenje, Da s tvojo se kedaj  združila bi.
Kako tvoj  duh je blag, kako iskren je,
pokazale so mehke mi oči.
Ah, ljubica, če loči naj' življenje,
po smrti nama več ločitve ni . . .
Tako si ljuba dva živela sta, V deželi naši rada se imela sta; nemili stariši so ju ločili.
Umrla sta. Iz ločenih grobov
sta roža, lilija črez sveti krov
vzkipeli, vzcveteli in se tam združili . . .
Dragotin Kette.