28 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije DLAKAVI NOSOROG V SLOVENIJI, KONČNO! Besedilo in foto: Matija Križnar Lansko poletje je v Prirodoslovni muzej Slovenije zašel betežen gospod in v roki držal večji zob. Že takoj ob pogledu na zob smo predvidevali, da pripada večjemu, verjetno ledenodobnemu se- salcu. Nismo se zmotili, toda še večje presenečenje nas je čakalo, ko smo ugotovili, da pripada dlakavemu nosorogu (Coelodonta antiquitatis (Blumenbach, 1799)). Ostanek zoba smo pripisali zgornjemu levemu četrtemu ličniku (premolarju) dokaj mladega nosoroga. Poleg te izjemne paleontološke vrednosti se je za zobom skrivala tudi osebna zgodba, ki se je dogajala že daljnega leta 1949. Ta- krat je bil najditelj v delovnem taborišču Strnišče pri Ptuju (da- nes del Kidričevega) in je med delom v bližnjem peskokopu zob odkril nekaj metrov globoko v dravskem produ. Tako smo dobrih sedem desetletij čakali še na zadnji ostanek hladnodobnih sesal- cev pri nas, kamor sodita še mamut in severni jelen. Zagotovo pa zob dlakavega nosoroga iz prodne jame sodi med dragoceno paleontološko dediščino na Slovenskem. ZBIRKA VELIKEGA LEŠČURJA: PRIČEVANJE O OGROŽENI VRSTI Besedilo in foto: Tea Knapič Veliki leščur (Pinna nobilis) je endemična školjka v Sredozem- skem morju. Čeprav je v preteklosti skoraj izumrl zaradi preko- mernega nabiranja za prehrano, športni ribolov in okras, se je po uvedbi varstvenih ukrepov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja njegova populacija občutno povečala. Vendar se je ta uspešna zgodba naravovarstva v zadnjih letih prelevila v tragi- čen primer množičnega pogina. Glavni povzročitelj je zajedavec Haplosporidium pinnae, ki je opustošil populacijo velikega le- ščurja po celotnem Sredozemskem morju, vključno s slovensko obalo, kjer smo množičen pogin začeli opažati v letu 2020. Prirodoslovni muzej Slovenije je prepoznal nujnost ohranjanja in dokumentiranja te ogrožene vrste ter pridobil dovoljenje za zbiranje lupin poginulih velikih leščurjev. Dragocena zbirka, ki je vključena v Študijsko zbirko konhilij, trenutno obsega 86 evi- dentiranih enot lupin, zbranih pri nas po pričetku množičnega pogina, ter vključuje primerke vseh starosti, nabrane vzdolž ce- lotne slovenske obale, in se še dopolnjuje. Pomen te zbirke je večplasten. Znanstvenikom omogoča razi- skovanje vzrokov in posledic masovnega pogina ter analizo bioloških in okoljskih dejavnikov, ki so prispevali k propadu vrste. Poleg tega služi kot neprecenljiv arhiv naravne dediščine, saj predstavlja dokumentacijo vrste, ki je na robu izumrtja. Del zbirke je v muzeju na ogled javnosti v okviru razstave Biološka vitrina četrtletja, kjer obiskovalce osvešča o usodi te vrste in po- menu njenega ohranjanja. Zbirka velikega leščurja ni zgolj zbirka lupin, temveč je pomem- ben opomin na krhkost naravnega sveta in pomen trajnostnega ravnanja z našimi naravnimi viri. Ali bomo velikega leščurja še lahko občudovali v njegovem naravnem okolju, bo pokazal čas, a ta zbirka bo zagotovo ostala priča njegovemu obstoju. Na terenu nabrane lupine poginulih velikih leščurjev je treba pripraviti za traj- no hranjenje v muzejskih zbirkah, kar vključuje spiranje, razsoljevanje in suše- nje. Prikazan je del zbirke, nabrane avgusta 2020 v Bernardinu, ki je v postopku razsoljevanja. Zob dlakavega nosoroga (Coelodonta antiquitatis) iz prodne jame pri dana- šnjem Kidričevem na Dravskem polju (pogled od zgoraj in s strani). Velikost četrtega ličnika je približno 42 x 47 x 48 mm.