144
Kako me bo strah? Česa? Molila bom." Segla je v žep po molek in zazvenčkale so svetinje ob njem. Zopet se je zabliskalo.
„Tam-le je smreka, je že prav, le tja."
Starica je šla tipaje s palico.
„Češčena Marija ..."
Prestopala se je varno.
„Kar tu je, deset korakov imam še donje."
„Sveta Marija ..."
„Da bi se vsaj zabliskalo ..."
„Tukaj je grm. Tebe se ognem!"
„Cešcena Marija ..."
„Na, sedaj pa moram biti kar pri smreki."
Desno nogo je postavila na nekaj trdega.
„Saj je cela steza tole, kali; le dalje."
„ Sveta Marija..."
Brezskrbno je prestavila levico.
Blisk od vzhoda do zahoda.
Starici se je zavrtelo. Smrtni strah jo je pretresel.   Pred   njo je   zijal   prepad,   vrhu
njega je stala smreka. Hotela je umakniti nogo — prepozno. — —
„— tvojega telesa — Jezus ..."
Vzkliknila je in izginila . . .
Zagrmelo je votlo in žalostno. Po vejah je škropil dež - ploha je ponehavala. Na vzhodu so se že pretrgali oblaki, večernica je prižgala mrtvaško svečo starici, ki je počivala v skalnatem grobu .. .
V jutro so jo našli. Šel sem tudi jaz in stopil k njej. Ciklamni so cveteli tam, kjer je ležala njena glava. Na čelu je bila majhna rana. Ustnice so se ji pa smehljale tako srečno, po licu je ležal en edini izraz — večnega, blaženega miru .. .
In tedaj sem ti zavidal, starica, zavidal ta mir, katerega si našla, katerega pa išče v svetu zastonj nepokojna duša . . . Blagor — blagor tebi!
MARIJAN:
IN ZOPET . ..
In zopet, kakor iz davnih dni, prihajajo k meni veseli smehljaji in vabijo me in prosijo me in zde se mi vedno mehkejši in slajši.
In zopet, kakor iz davnih dalj, zavele v obraz so mi sapice lahne, spet v duši mi klije nebroj cvetov, kot v vrtu, ko vesna cvetoča vanj dahne.
In zopet v veselju mi duša drhti, ko koplje narava v pomladi se jasni! Daj, plamen življenja, spet z novo močjo, visoko vsplapoli,  nikar ne ugasni!
In zopet bom vriskal veselo in pel kot fant, kadar gre črez zeleno poljano; vso žalost bom pustil v visokih gorah, veselje in smeh pa naj gresta za mano...