Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni • Videm MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI d. in »fab. poslale II. pppt - l.P.l.Ifl % NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir • letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Leto XX - N. 18 (443) Udine, 15. novembra 1970 Izhaja vsakih 15 dni Nerazumen odnos do mrtvih Mirno lahko zapišemo, da je ob aferi s slovenskim nagrobnim iiapisom v Št. Lenartu toliko opevana italijanska in republikanska demokracija spet padla na izpitu. Vse je bilo nared, da se končno po skoraj treh desetletjih dostojno uredi grob tri-najstimpadlim slovenskim partizanom v Št. Lenartu, ko je iznenada prišla prepoved, da se slovenskim partizanom ne sme postaviti še spominske plošče v njihovem materinem jeziku. Ne bi tukaj naštevali nešteto primerov, ko imajo tuji vojaki v Sloveniji, pa spet slovenski in jugoslovanski vojaki drugod v tujini napise v svojem jeziku, kar je normalno in tudi v skladu s pieteto, ki smo jo dolžni do slehernega mrtvega, ne glede na kateri strani je padel in v kateri vojni je žrtvoval svoje življenje. Ta, če hočete pietetna praksa, stara vsaj toliko kot civilizirano človeštvo, pa je nenadoma odpovedala v naših krajih, konkretno v Št. Lenartu. Preostane nam samo torej, da ogorčeno protestiramo in se še naprej vztrajno in nepopustljivo borimo, da bodo slovenski borci v Št. Lenartu dobili napis v svojem materinem jeziku, ki je bil, mimogrede povedano, tudi že izdelan. Če pa prepoved slovenskega napisa v Benečiji trenutno škoduje interesom nekaterih, ki bi radi tudi na ta način znova hoteli dokazovati, da tod ni Slovencev, je vse to kaj klavern poskus, še posebej, če pomislimo, da gre na rovaš mrtvih, kar je še tem bolj obžalovanja in pomilovanja vredno. Če so morali slovenski partizani v naši mali, skromni in revni deželici skoraj tridest let čakati, da so končno dočakali človeka dostojen grob, potem bodo vsekakor še počakali, da bodo končno dobili nagrobno ploščo tudi v svojem materinem jeziku. Kajti zavedati se moramo, da čas končno dela le za nas in odločno proti vsem tistim mračnim silam, ki se na vse načine trudijo, da bi prikrile očitno resnico, da prebivajo na teh tleh beneški Slovenci. Zgodovina bo dala nam prav, kot nam daje že vsa leta po koncu vojne. Tudi v primeru slovenskega nagrobnega napisa v. St. Lenartu. VLADNA DELEGACIJA SR SLOVENIJE V VIDMU POUDARJENA SKRB MATIČNE DEŽELE ZA SLOVENCE V NAŠI POKRAJINI Sporazum za ustanovitev tehničnih dvostranskih komisij za proučevanje specifičnih področij kot so kultura, gospodarstvo, turizem itd. Slovenija se zavzema tudi za skupne industrijske naložbe v nerazvitih področjih videmske pokrajine V petek, 6. t.m. se je v Vidmu mudila kot gost videmskega pokrajinskega odbora delegacija izvršnega sveta (vlade) SR Slovenije. Po delovnem in zelo zgoščenem sestanku, ki je potekal v toplem in prijateljskem vzdušju, sta se delegaciji sporazumeli za ustanovitev nekaj tehničnih dvostranskih komisij, katerih naloga bo preučevanje specifičnih področij ( kultura, prosveta, turizem, gospodarstvo, skupne naložbe itd), in za formulacijo predlogov ustreznim organom, da bi prišlo čim prej do praktičnih uresničitev želja. V razgovoru s predstavniki videmske pokrajinske uprave so člani delegacije Izvršnega sveta SR Slovenije posvetili kar največjo pozornost vprašanjem beneških Slovencev in njihovemu kulturnemu, družbenemu in gospodarskemu razvoju ter vprašanju izpolnitve njihovih zahtev po narodnostni enakopravnosti in zaščiti njihovega nemotenega narodnostnega razvoja. Tudi v pogovorih gospodarskega in finančnega značaja je skrb za nerazvita obmejna področja odsevala stali- šče slovenske vlade do svojih sorojakov za mejo. V delegaciji izvršnega sveta so bili poleg člana IS Jožka štruklja, ki je delegacijo tudi vodil, še podsekretar v IS SRS Stane Kolman, republiški sekretar za prosveto in kulturo Slavko Boha-nec, predsednik tolminske občinske skupščine ing. Ferdo Papič in predsednik gospodarske zbornice SRS Leopold Krese. Videmsko pokrajinsko upravo pa so zastopali njen predsednik dv. Vinicio Turello, podpredsednik in odbornik za javna dela Stella, odbornik za kmetijstvo Zardi, načelniki svetovalskih skupin Francovig (KPI), Gioffrè (PSI), Marpilero (PSIUP), posl. de Micheli Vitturi (M. S.I.) ter ravnatelj odseka za zunanjo trgovino pri videmski trgovinski zbornici dr. Ferruccio Job. Srečanje je potekalo v glavnem na sedežu videmske pokrajinske uprave, po obisku mednarodnega centra za mehanske raziskave in industrijskega zavoda, pa delno tudi v hotelu pod Kaninom, v Reziji, kjer je bilo delovno kosilo. Zvečer pa so si gostje iz Slovenije ogle- dali še tovarno pohištva «Snaidero». Predsednik videmske pokrajine odv. Turello je najprej posvetil precejšnjo pozornost turizmu. V videmski pokrajini nastajata s pomočjo dežele dve veliki turistični središči, pod Kaninom v Reziji in pod Matajurjem v Beneški Sloveniji. V teh dveh primerih bi Slovenija in Furlanija lahko najtesneje sodelovali, v prvi vrsti pri urejanju infrastruktur, to je cest in mejnih prehodov, za katere bi bilo treba doseči pri pristojnih vladh, da se ponovno kategorizirajo kot medna- iimiiiiiiiiiiimimiimnHmiiiiimiiimiiimiiiiiimiimiiHiiiiiiiMiiiiiinmiiimiiiiimiimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiii SLOVENSKA PARTIZANSKA ZDRAVNICA DR. FRANJA NA 0RISKII V IEDADII Prisrčni stiki med italijanskimi kulturniki iz Čedada, predvsem pa slovenskim prosvetnim društvom Ivan Trinko iz Čedada in jeseniškimi Svobodaši, se je razširilo tudi na sodelovanje z nekdanjimi partizani iz Čedada in videmske pokrajine. Prek tega sodelovanja se je organiziranih v A. N. P. I. tudi italijanski slikar iz Čedada Luigi Bront z oljno sliko zahvalil dr. Franji Bojc-Bidovec za njeno izredno humano, požrtvovalno in junaško dejavnost pri zdravljenju ranjenih in bolnih partizanov v grapi Pasice, zraven primorske vasi Novaki pri Cerknem v partizanski bolnici, ki je po njej dobila tudi svoje ime in v kateri se je zdravilo tudi več italijanskih partizanov. Na osnovi teh stikov je sekcija italijanskih partizanov A.N.P.I. iz Čedada povabila dr. Frnjo Bojc Bidovec, predsednika občinske organizacije ZZB NOV Jesenice Franca Konoblja — Slovenka in predsednika občinskega sveta Zveze kultur-no-prosvetnih organizacij Jesenice Joža Varla, da obiščejo Čedad. Sprejem in srečanje s partizani in kulturnimi delavci Čedada v rodni mejni prehodi. Poleg tega bi bilo treba urediti pri Stupici tudi carinski prehod za blago, kar bi spodbudilo gospodarski razvoj obmejnih področij. Videmska pokrajina je dalje zainteresirana za sodelovanje SR Slovenije v mednarodnem centru za mehanske raziskave, morda tudi s finančnim in tehniškim prispevkom. V imenu IS Slovenije je prvi spregovoril član IS Jožko štrukelj, ki je menil, da je «povabilo videmske pokrajine posrečena oblika dobrih odnosov. To podpira obisk predsednika Tita de- cembra v Rimu», je še dodal. Glede vprašanja Slovencev v videmski pokrajini, pa je nadaljeval: «Z zadovoljstvom spremljamo naklonjenost pokrajine do vprašanj tega prebivalstva. Mislim, da lahko rečem, da so tudi napori predsednika dežele Berzantija in vlade Furlanije-Julijske Krajine bili dobro sprejeti v Sloveniji. Vemo za obisk v Sloveniji in obisk slovenske manjšine pri dr. Berzantiju, kjer je bil govor o njenih pravicah, da enakopravno živi. Z zadovoljstvom spremljamo skrb glede sloven-(Se nadaljuje na 3. strani) soboto, 24. oktobra, je bilo nadvse prisrčno. Ganljiv sprejem, na katerem je mati v bolnici umrlega, težko ranjenega edinega sina gari-baldinca Blažiča, s solzami v očeh dr. Franji izročila šopek rdečih vrtnic v zahvalo za njen trud, da bi ga, čeprav smrtno ranjenega, ohranila pri življenju, je tudi mnogim navzočim ovlažil oči. Sledil je sprejem pri županu mesta Čedad in ogled številnih kulturnih spomenikov in mestnega muzeja. Zvečer je bila v čast gostom prirejena večerja, katere so se udeležili številni nekdanji italijanski partizani in kulturni delavci iz videmske pokrajine oziroma Čedada. V pozdravnih govorih so bile izrečene obojestranske želje po še tesnejšem sodelovanju med kulturnimi organizacijami in nekdanjimi partizani iz Čedada in okolice z jeseniško občino. Srečanje, ki je bilo sicer posvečeno dr. Franji, pa je hkrati poglobilo sodelovanje med jeseniško občino in Čedadom, saj so ravno kulturni delavci Jesenic in Čedada ustvarili ta most vsestranskega sodelovanja in srečanja nekdanjih italijanskih partizanov z dr. Franjo. «P** f Slovenska delegacija s člani videmske pokrajinske uprave na sedežu pokrajine v palači Belgrado Prisrčen sprejem slovenske delegacije v Mednarodnem centru za mehanske raziskave (CISM) v Vidmu PARTIZANSKI GROB V SV. LENARTU temu prepoved napisa v slovenskem jeziku na grobu slovenskih partizanskih borcev ? Svečanosti so se udeležili predstavniki ANPI in slovenske organizacije iz Trsta, Gorice in Čedada ter Zveze borcev iz Kopra in Nove Gorice Ko smo se pred leti mudili v Št. Lenartu, smo obiskali tudi tamkajšnje pokopališče, ker smo vedeli, da na njem pločiva trinajst neznanih slovenskih partizanov, ki so padli 30. maja 1943. v bližini Št. Lenarta. Zapisali smo, da gre za trinajst neznanih partizanov, kar pa ni res, čeprav tako danes priča o tem plošča na njihovem novem grobu in še to samo v italijanskem jeziku. Kajti precej podroben opis, kako in zakaj so ti partizani, ki so bili iz Gregorčičeve brigade, padli prav v tej beneški dolini, lahko najdemo v dnevniku znanega duhovnika Antona Cuffola iz Podbonesca, ki je bil zapisal, da je maja 1943 leta prišla v Benečijo skupina 18 partizanov. Neko dekle je partizane izdalo in v zasedi so jih pričakali alpinci. 30. maja 1943. so partizane obkolili na nekem bližnjem vrhu. Trinajst borcev je padlo, pet pa so jih alpinci odpeljali proti Čedadu in usoda, ki jih je kasneje doletela, nam ni znana. Trupla padlih so alpinci takrat vrgli v jamo in prepovedali vsakomur, da bi jih pokopal. Kljub temu pa jih je takratni šentlenartski župnik Kračina pokopal prepovedi navklub na pokopališču pod pokopališko stezo. Še več, župnik Kračina si je drznil, da jim je postavil celo skromen lesen križ. Ko smo torej pred leti obiskali to pokopališče, nas je zbodel v oči zapuščen in zanemarjen grob brez napisa in kakršnegakoli vidnejšega znamenja, da gre za grob trinajstih slovenskih par tizanov, čeprav je sleherni vedel, kdo je bil tam pokopan. Še več. Trditev, da gre za trinajst neznanih partizanov, ne drži. Za devet izmed njih danes vemo imena in naj jih ob tej priložnosti ponovno naštejemo: komandir Jože Maj- IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIHIIIII Interpelacija poslanca Albina Škerka Poslanca Albin Škerk in Mario Lizzerò sta vložila pri notranjem ministrstvu intervencijo, «da bi zvedela, če mu je znano o nezaslišani diskriminaciji v škodo slovenske narodne manjšine v deželi Furlaniji-Julijski krajini, do katere je prišlo v Sv. Lenartu v videmski pokrajini, kjer sta ANPI in občina sklenili počastiti s ploščo z dvojezičnim napisom, italijanskim in slovenskim, spomin 13 slovenskih padlih partizanov in katerih posmrtne ostanke so pred nedavnim prenesli na lokalno pokopališče. Nekaj dni pred slovesnim obredom je videmska prefektura ukazala, naj se s plošče zbriše napis v slovenskem jeziku. Prosita, da bi zvedela, kdo je izdal odlok in na ukaz koga in če ne smatra za dolžnost, da pozove funkcionarja in o-blasti, da se vsaj spoštuje pravica padlih, da se jih spominja v materinem jeziku in da se prekliče to neupravičeno odredbo». Iz «Interrogazioni a risposta scritta». movine pa je na celotno svečanost padla črna senca nerazumne odločitve višjih italijanskih oblasti, da slovenski partizani na šentlenartskem pokopališču ne smejo imeti napisa tudi v svojem materinem jeziku. Zato za konec vsaj navedimo slovenski napis, ki so ga bili v Sežani že izklesali, a ga zdaj, žal, na plošči ni: «V borbi za svobodo je padlo leta 1943 trinajst neznanih slovenskih partizanov, ki so tukaj pokopani». cen-Nanos, Pavla Rupnik-Ja-sna, Franc Čufer, Franc Bizjak, Anton Furlan, Štefan Kržišnik, Stanko Jež, Jože Fornazarič in Stanko Cigoj. Tistega neznanega, zapuščenega partizanskega groba na pokoplišču v Št. Lenartu torej ni več. V nedeljo, 25. oktobra, so svečano odkrili na njihovem novem grobu spominsko ploščo in tako vsaj po skoraj tridesetih letih končno priznali, da zaslužijo tudi ti slovenski borci človeka dostojen grob. Kljub vsej lepi svečanosti na pokopališču v Št. Lenartu ki so se je udeležili številni domačini, predstavniki ANPI iz videmske pokrajine (tako ANPI kot šentlenartska občina imata zagotovo zasluge za prekop slovenskih borcev in ureditev novega groba) in številni Slovenci iz matične do- Cerkev v Sv. Lenartu, kjer je tudi pokopališče mimili iiiittiiiiiittiiiiiiiMiiiiiitiiiitiiiiiiiiiiiitiiiitiiiittiiiiitiiitittu tumuli iiiiiiiiiititiiHiiiiiiitiiiiiiiiiiifiiiciiiiHiiitiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiii nnimmmn MATIČNA DEŽELA 0 ZAMEJSKIH SLOVENCIH Pomoč mora biti smotrnejša učinkovitejša Čestitke M za dvajsetletnico Tovariškemu uredništvu «Matajurja», odgovornemu uredniku Vojmirju Tedoldiju Videm Dragi Vojmir! Ob dvajsetletnici «Matajurja», glasila Slovencev videmske pokrajine Ti tudi podpisani odgovorni urednik edinega dnevnega glasila za vse Slovence v Italiji skupaj z njegovimi uredniki najprisrčneje čestitam; Tebi, ki ga že vseh dvajset let urejaš in zanj odgovarjaš, kakor tudi Tvoji prizadevni ženi, ki Ti pri tem požrtvovalno pomaga, in vsem Vajinim sodelavcem. Primorski dnevnik se skupaj z Vami in vsemi Slovenci videmske pokrajine veseli ob tem velikem zgodovinskem uspehu, saj beneški Slovenci v vsej svoji zgodovini niso imeli svojega tiskanega glasila, če izvzamemo kratko dobo enega samega leta (april 1944 - maj 1945), ko je med NOB izhajal skromen borbeni list istega imena, razmnoževan na ciklostil v istoimenski tehniki v dolini Idarje (pri Zapotoku), ki pa je šele po petih letih v Tvojem štirinajstdnevniku dobil svojega nadaljevalca. Zdi se mi potrebno pri tem ugotoviti, da je «Matajur» v teh dvajsetih letih zvesto izpolnil obljubo, ki jo je dal svojim bralcem, da bo namreč redno «izhajal dvakrat na mesec» in «na kratko prinašal zlasti tiste novice, ki zadevajo življenje Beneške Slovenije», da je njenim prebivalcem na zanimiv in preprost način povedal, «od kje so njih predniki prišli, kaj so doživeli po naselitvi», kot je obljubil. Prav tako «Matajur» ni nikoli pozabil dajati «vseh tistih nasvetov in navodil, ki so bili koristni pri delu» teh prebivalcev in redno ter preprosto poročal «o življenju posameznih vasi, o njihovih potrebah in o načinu, kako jim pomagati». Zato lahko ugotovimo tudi, da je svojem ljudstvu stal vedno ob strani kot dober prijatelj. Pred menoj leži vseh dvajset letnikov tega edinstvenega slavljenca in prepričan sem, da nanj s ponosom gleda ob tem lepem jubileju, skupaj z vsemi Slovenci iz Italije, tudi ves slovenski narod. Zato izražam željo in voščila, da bi «Matajur» svojo zgodovinsko pot in poslanstvo nadaljeval ter na njej dosegal še večje uspehe pri izpolnjevanju nalog, ki si jih je zastavil v tistem oktobru leta 1950, kar bo v zgodovini slovenskega časnikarstva zapisano s prav posebnim poudarkom. S prisrčnimi pozdravi V Trstu, oktobra 1970. Tvoj Narodnostne manjšine so most med narodi in deželami - Manjšinam zagotoviti status in njihove pravice kot manjšine, da se bodo bolj ---------- enakopravno vključevale v vse družbeno, politično, gospodarsko in Spoštovano uredništvo in uprava! kulturno življenje v državah, kjer živijo Stanislav Renko Odgovorni Urednik Primorskega Dnevnika Pred kratkim sta predsedstvo in izvršni odbor republiške konference socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije razpravljala o vprašanjih slovenskih narodnih skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Ker so na seji sprejeli tudi zelo pomembne sklepe glede odnosov matičnega naroda do lastnih manjšin v tujini, bomo škušali na kratko posredovati nekatere ugotovitve in sklepe o tem vprašanju. Ugotovljeno je bilo, da je mogoče opaziti delen napredek pri izboljšanju položaja slovenskih narodnih manjšin v tujini. Ta napredek pa je vsekakor posledica naporov zamejskih Slovencev v samih, temelječih na dejstvu, da so narodnostne manjšine most med narodi in deželami. Ne glede na ta napredek pa ob sedanji stopnji urejenosti življenjskih problemov zamejskih Slovencev sodimo, da ni mogoče zmanjšati naporov vseh družbenih sil ne v zamejstvu in ne v Sloveniji. Mnoga bistvena vprašanja Slovencev v zamejstvu namreč še niso zadovoljivo rešena. V ospredju je zlasti hitreje uresničenje mednarodno dogovorjenih pravic, hitrejša zagotovitev stvarnih jamstev, ki bi preprečevala narodnostno odtujevanje. Tu je šele v zadnjem obdobju zaznati ugodnejše vzdušje za urejanje teh vprašanj. Zavoljo tega mora biti v nadalje podpora narodne matice kakor tudi slovenskega državnega telesa za- mejskim Slovencem pri uresničevanju njihovih pravic še bolj intenzivna. Položaj zamejskih Slovencev je treba izboljševati po vseh poteh, ki jih v okviru vsestranskega sodelovanja na osnovah enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja, neodvisnosti in nevmešavanja odpirajo sodobni odnosi v svetu in različni sodobni tokovi medsebojnega gospodarskega, kulturnega, turističnega povezovanja itd. Zato morajo iti z vidika meddržavnih odnosov vsa prizadevanja v končno ureditev vseh odprtih temeljnih problemov zamejskih Slovencev in v izpolnitev vseh določb, ki izhajajo iz mednarodno pravnih dogovorov. Interes Slovenije, oziroma Jugoslavije je prav tak kot interes Italije, da dokončno uredimo vsa odprta vprašanja iz meddržavnih odnosov. Tudi to bo ugodno delovalo ne samo na nadaljni razvoj sosedskih odnosov, temveč tudi na položaj manjšin. Z istimi meddržavnimi dogovori je potrebno namreč zagotoviti tudi njihov status in njihove pravice kot manjšine, da se bodo lahko bolj kot doslej enakopravno vključevale v vse družbeno, politično, gospodarsko in kulturno življenje v državah, kjer žive. Med matično deželo in zamejskimi Slovenci se u-godno razvijajo odnosi ne samo v okviru živega obmejnega sodelovanja, temveč tudi širše, v celotnem prostoru slovenske skupnosti. V prihodnje je treba še načrtneje razvijati medse- bojne odnose na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem, znanstvenem, športnem, turističnem in drugih področjih med posameznimi organizacijami in društvi. Pretekli razvoj je jasno pokazal, da zamejske slovenske skupnosti mnogo laže in hitreje izboljšujejo svoj položaj, če so sposobne, ne glede na različno nazorsko ali politično usmerjenost, nastopati enotno v vseh temeljnih vprašanjih. Njihova neenotnost in nesposobnost, da bi se združili vsaj ob temeljnih točkah nacionalnega programa, slabi njihova prizadevanja. Hkrati otežuje iskanje rešitev v okviru držav, kjer žive ter povezovanje s tistimi naprednimi silami v teh državah, ki bi bile njihov zaveznik pri urejanju problemov. Takšen politični boj zamejskih Slovencev znotraj dežel, kjer žive, je najučinkovitejša pot za uresničevanje njihovih interesov. V tem smislu naj bi zato matična dežela nadalje preučevala razvoj med zamejskimi Slovenci, pomagala pri uresničevanju že zgoraj omenjenih smernic in sodelovala pri izdelavi konkretnejših programov za nadaljni razvoj slovenskih skupnosti v zamejstvu. Zato je vsekakor potrebno, da bo sodelovanje matične dežele pri rasti modernejših družbenih tvorb zamejskih Slovencev in njihovem vključevanju v družbeno skupnost sosednih dežel smotrnejše, učinkovitejše in izdatnejše. Sprejmite ob jubilejnem praznovanju Matajurja moje prisrčne čestitke za pomembno delo, ki ste ga opravili v narodnostno in socialno korist vseh beneških Slovencev. Začeli ste v izredno težkih časih, zato je lahko danes Vaš pogled na opravljeno delo še toliko bolj osrečujoč. Matajurju želim, da bi tudi v bodoče opravljal svoje važno poslanstvo z nezmanjšano zavzetostjo za pravično rešitev vseh problemov. V prepričanju, da ni več tako daleč ta dan, Vam iz srca kličem: na mnoga uspešna leta! Trst, 19. oktobra 1970. Dr. DRAGO ŠTOKA Deželni svetovalec Tudi uredništvo ljubljanskega Dnevnika se z iskrenimi čestitkami pridružuje našim kolegom pri Matajurju ob njihovi dvajesetletnioi izhajanja. Popolnoma se zavedamo, koliko pomeni Vaš list za beneške Slovence, ki so šele z Vašim listom, dobili svoje glasilo v materinem jeziku. V tem smislu zagotovo opravlja Matajur pomembno narodno vzgojno in buditeljsko nalogo med svojimi rojaki. To pa je vsekakor lepa naloga, sicer težavna, a vendar plemenita in takšna, da bi bil nanjo lahko ponosen marsikateri večji in tradicionalni časnik. Ko Vam, kolegi od Matajurja, še enkrat iskreno čestitamo ob Vaši dvajsetletnici, Vam želimo, da bi še naprej uspešno delovali med našimi rojaki v Beneški Sloveniji, Vaš visoki jubilej pa nedvomno priča, da ste uspešno opravljali doslej svoje poslanstvo in v celoti potrdili upravičenost svojega obstoja in izhajanja. Glavni urednik Dnevnika Slavko Beznik Ob pomembni obletnici «Matajurja» tudi uredništvo našega lista iskreno čestita njegovim sodelavcem ter njim in preko njih vsem beneškim Slovencem želi mnogo uspehov v njihovem borbenem prizadevanju za dosego narodnih pravic in enokopravnosti, s tem pa za obstoj in nadaljnji vsestranski razvoj! Slovenski vestnik Ob dvajsetletnici izhajanja «Matajurja» se z radostjc hvaležnostjo spominjamo Vas in Vašega vztrajnega deh prid naših Benečanov. Čestitamo Vam k doseženim uspeh in trdno verujemo, da bo naše ljudstvo končno le dose tiste pravice, ki mu pripadajo. Udani Ivan Stanič (sledijo številni podpisi) UMETNOST V BENEŠKI SLOVENIJI v Cerkev sv. Kvirina pri Spetru Živi dokazi9 da so že v srednjem veku vladale med Beneško Slovenijo in nekdanjo Kranjsko živahne kulturne vezi Stojimo pred cerkvico sv. Kvirina pri Špetru ob Nadiži. Oko nam obstane na vzidani plošči zunaj na prezbiteriju, kjer je vzidana plošča. Na njej beremo: «Anno domi(ni) 1945 M(a)g(iste)r Marti(n)us Petr(ich)». Čeprav je napis latinski, nam vendarle sporoča ime stavbarja slovenskega rodu. Mojster Martin Petrič je bil torej, ki je leta 1945. sezidal to cerkev na kraju, kjer je v rimski dobi baje stalo svetišče boginje Diane in kjer se je zbiral «parlament» beneških Slovencev. Tudi cerkev sv. Kvirina kaše slične značilnosti kot prezbiterij Sv. Ivana v Čele v Landarski jami. Pravokolni podolžni ladji je prizidan prezbiterij, zaključen s tremi stranicami osmerokotnika ter obokan z rebrastim svodom, ki sloni na mnogokotnih pol-stebrih — slušnikih. Kapiteli teh služnikov so okrašeni z reliefnimi maskami, z listi in s počeznimi vrezi, le v kotih ob slavoloku sta zamenjali slušnike dve konzoli v podobi bradate maske in moža, ki se z rokami opira na kolena spodvihanih nog — torej motiv, ki ga tudi na Kranjskem pogosto srečujemo. In spet so stiki reber okrašeni z reliefno okrašenimi sklepniki s podobo Marije, sv. Kvirina kot cerkvenega patrona in Kristusovo glavo, na ostalih pa so poznogotski cvetovi. Delo mojstra Martina Petriča je torej tako sorodno stavbam Andreja iz Loke ter preko tega primorsko-gorenj-ski arhitekturni delavnici, da ožjih zvez med njimi ne moremo zanikati. Podrobnejši pregled številnih cerkvic Beneške Slovenije bi nam gotovo odkril še nove priče te stavbarske delavnosti, toda omenimo naj le še bogato kamnoseško okrašeni obok cerkvice v Lipi pri Špetru in pa napis na stopnicah v Landarski jami iz leta 1477. Kamni torej kriče in na ves glas pričajo, da je nekoč Beneška Slovenija živela v nenehnem stiku z ostalim slovenskim ozemljem. Tedaj, ko v Italiji slavi renesančna umetnost že zdavnaj največje zmagoslavje, se tu pod skega jezika na šolah in za stolico slovenščine na videmski fakulteti za moderne jezike. Istočasno je to obveza slovenskega naroda in izvršnega sveta, da materialno, politično in moralno skrbi, da se italijanska manjšina v SR Slovenji počuti dobro in da uživa vso podporo v enakopravnosti in ob jamstvu družbenega, gospodarskega, kulturnega in nacionalnega razvoja». Predloge o kulturnem sodelovanju je orisal republiški sekretar za kulturo Slavko Bohanec, ki se je zavzel za trojezično skupno revijo s Koroško in Furlanijo, večer furlanske umet- gorami še v polni meri uveljavlja severna gotika. Kakor po vsem slovenskem ozemlju se tudi tu tradicija trdovratno upira duhovno tujim, čeprav naprednim vplivom Italije. Z lepoto sijajnih Benetk ali ponosne Florence se naša skromna umetnost res ne more meriti, toda našemu človeku mora biti ljuba, ker je zrasla ob domačih vzorih. Toda nekaj sredozemskih vplivov je vendarle zašlo tudi v to «severnjaško» umetnost. Pri sv. Kvirinu in v Lipi se namesto stolpa dviga nad cerkvenim pročeljem le nekak nadzidek, podaljšek fasadne stene, v katerem so line za zvonove. Tu so delovali italijanski vzori, ki so v tem kulturnem pasu med Alpami in Mediteranom svojstveno dopolnili alpski tip cerkve. Take odprte line srečujemo povsod, do koder sega vpliv obmorske kulture — tja do Ljubljane in Vrhnike ter do roba Bele Krajine in Kočevskega v Jugoslaviji. Tudi vhodna lopa pred cerkvijo je značilna za mediteranski kulturni krog — poglejmo le cerkev v Lipi! — Naša Slovenci živimo več kot tisoč let na tej prelepi zemlji po gorah in dolinah pod Matajurjem, pod Muzci in pod Kaninom. Proti soncu gledajo naše vasi in naše hiše. Naša domača beseda — če «guori-mo», «čekeramo» ali «rumu-nimo» — je živa veja slovenskega jezika in ne «lengač baštard», kakor pravijo nevedni in hudobni ljudje. Pet sto let bo kmalu, odkar našo domačo slovensko besedo tudi pišemo. Bratovščina sv. Marije v Črneji pri Ne-mah si ni mogla dosti pomagati z latinskimi in italijanskimi zapiski v svojih knjigah, zato je poiskala človeka, ki je te zapiske leta 1497. prestavil v naš vsakdanji jezik — «lingua sclabonica». To je bil notar Johanes — «publicus notarius Johanes q. Nicolai». nosti v Ljubljani in podoben večer v Vidmu. Zavzel se je tudi za prehod od elitnih gostovanj v prestolnicah na razširitiv sodelovanja na prosvetnem področju tudi z obiski krajevnih kulturnih skupin v manjših mestih in vaseh videmske pokrajine. Predlagal je ustanovitev dvostranske komisije za sodelovanje na kulturnem in šolskem področju. Obe delegaciji sta se podrobno in na široko tudi pogovarjali o gospodarskem sodelovanju, ki še zdaleč ni izčrpano in nudi številne načine in možnosti uresničevanja. in prav tako cerkvena ladja brez stropa, v katerih se nam pogled odpira naravnost v ogrodje strehe. Kot zadnji odmev italske-ga vpliva pa naj omenimo še okna pri Sv. Kvirinu ali pri Sv. Ivanu v Čele: šilasta so in visoka, res gotska. Toda kamnoseški okras v njih za- Nesrečo pa smo imeli, da se v času od prvih pisanih dokumentov in vse do 19. stoletja pri nas ni rodil mož, ki bi bil mogel dati pravo veljavo naši pisani besedi. A zato moramo še bolj občudovati naše ljudstvo, ki je znalo obvarovati pred močnim pritiskom živo slovensko besedo. Komaj 19. stoletje nam je prineslo vrsto kulturnih delavcev, ki so prijeli za pero in začeli zopet pisati tudi v našem slovenskem jeziku: pesnik Peter Podreka, A. Klo-dič, J. Vogrič, Blazutič, Škur, Gorenjščak in drugi mlajši; nad vsemi se seveda dviga osebnost Ivana Trinka. Naši očetje in naše matere niso sedeli v šolah, delali so, trpeli in upali v boljše dni. Ko so po delu počivali, ob nedeljah in praznikih, ko so bedeli ob svojih rajnih, ko so obhajali «snube» in «ženitke», pozimi v dolgih večerih, kjer so le mogli, so obnavljali stare spomine, pripovedovali pravljice in peli pesmi. Naši dedje in naše babice bi nam lahko povedali še dosti več. Brez dvoma bo vsakogar zanimalo, kakšna je bila naša govorica približno pred pol tisočletjem. K sreči poznamo pisca — to je že prej omenjeni notar Janez sin Nikolaja — in letnico nastanka — 1497. V rokopisni knjižnici ustanovnih maš je naš odlomek na listu 8 v. Ce ta odlomek prenesemo v današnji slovenski pravopis, bomo brali takole: «Mihela rajnika Marina s Črnjeu jest ostavila jednu zemlju za sfoju dušu bratine sfete Marije s Črnjeu da se jima storiti fsako leto jednu mašu. Miklau rajnika Paula s Črnjeu jest ostavil bratine sfete Marije s Črnjeu jedno dobro, za ko dobro se plača fita bratine solad trideset inu dua, da se jima stuoriti fsa- ključku, tako imenovano krogovičje, je tu zamenjala kar gladka kamenita plošča, izrezana v obliki sulice. To priča, da so se stavbeniki, izšolani v severnem okolju, tu prilagodili nekaterim mediteranskim lokalnim posebnostim. ko leto jednu mašu za sfoju dušu. Maur i Stefana, nje gospodinja, su ostavili bratine sfete Marije zlatih duanist, s kih zlatih jest kupljeno fita bratine sfete Marije jedan star pšenice da se ima stuoriti jednu mašu fsako leto za sfoju dušu». IIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII fojda Novi člani komunskih komisij Na zadnjem zasedanju komunskega sveta so imenovali zastopnike raznih komunskih komisij. V komisijo za revizijo volilnih Ust so bili imenovani: Francesco Zani, Giuseppe Basso, Renzo Boezio in Bruno Sgiaro-vello; v upravni odbor ECA (komunska podporna usta-nova): Ugo Roiatti, Arrigo Bertossi, Romano Perabò, Paride Fioritto in Dario Pe-ressutti; v odbor patronata ONMI ( Opera nazionale maternità infanzia): Albino Galvani, Roberto Celledoni, Leo Iacobuzio, Franceschi-no Grimaz, Enzo Ursella in Luciano Croatto; v gradbeniško komisijo: Roberto Celledoni, Luigi Gaudio, Delfo Benati, Aldo Marchiol, Sergio Cos in Paride Fioritto; v komisijo revizorjev računov pa: Leo Iacobuzio, Giovanni Saffigna in Bruno Sgiarovello. ■iiiiiiitiiiiiiiiiiititittfttiiMttiimfmiiiiiiiiiiiiitiiiiiiii ■»POD KOLOVRATA Nesreča ne počiva Dva meseca se bo moral zdraviti 17-letni Gianni To-masettig iz Dreke, ker si je zlomil nogo. Ko se je vračal iz Manzana, kjer je zaposlen, mu je spodrsnilo in fant je tako nerodno padel, da je prišlo do nesreče. Tudi 12-letni Bruno Bordon je moral v bolnico, ker je padel z bicikla in se močno udaril v glavo. minimumi Vladna delegacija SR Slovenije v Vidmu (s prve strani) Znameniti oltar sv. Ivana v Čele v Landarski jami «HIIIIIIIIIMIIIIIIIUIIIIIIIIIIIHMIIIIIHaHIIIIIHIMHIIIIIMIIIIIIIUIIMIIIIIIIIUMMIHUlMIUHIIMIDIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIllllIlllllHllllllllllllllllilllilllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIlIlll živa Čestitke Matajurju za dvajsetletnico Cenjeno uredništvo «MATAJUR» Ob priliki 20. obletnice ustanovitve vašega lista vam iskreno čestitamo z željo, da bi se uspešno nadaljevalo dosedanje plodno delovanje, ki je za beneške Slovence izredno pomembno. KOLEKTIV GENERALNEGA KONZULATA SFRJ V TRSTU Trst, 20. oktobra 1970. Spoštovani gospod glavni urednik Vojmir Tedoldi! Dovolite, da Vam osebno kot Vašemu cenjenemu uredništvu ob pomembni obletnici izhajanja Vašega cenjenega in toliko branega časnika iskreno čestitam z željo, da bi tudi v prihodnje bilo Vaše zahtevno in odgovorno delo tako plodno in s tem tudi vnaprej poglabljalo našo lepo slovensko besedo in vcepljalo zlasti mladini ljubezen do materinega jezika med vašimi čvrstimi beneškimi Slovenci. Še enkrat iskrene čestitke in še veliko uspeha. Vaš Vlado Firm pisatelj Cenjeni tovariš urednik MATAJURJA! Najlepše pozdravljam vse beneške Slovence — in seveda tudi Vas — ter jim želimo čimveč uspeha pri trudu za enakopravne pravice s pomočjo naprednih italijanskih sil. Rad čitam Vaše glasilo. Prav lepo pozdravljamo Vas in vse Slovence v Italiji. Janez Kambič ravnatelj gimnazije v Črnomlju z 20. maturanti gimnazije v Črnomlju Za gornje pismene čestitke in za številne ustne ob 20 letnici izhajanja «Matajurja» se uredništvo in uprava vsem najlepše zahvaljujeta. Obiščite alpinski turistični center na Veliki Planini (1.666 m) Velika planina je 38 km oddaljena od Ljubljane v predgorju Kamniških Alp. Dostop iz Ljubljane preko Kamnika do spodnje postaje gondolske vzpenjače. Ob urejenih smučiščih stojijo štiri vlečnice in sedežnica. Hotel Šimnovec in gostišče Zeleni rob nudita bivanje in odlično hrano. In formacije : Turistična Agencija “ LJUBLJANA - TRANSPORT,, Ljubljana, Trdinova 3 tel. 310.933 s poslovalnicami Sprehod skozi slovensko književnost PRIMOŽ TRUBAR Primož Trubar stoji na začetku slovenske književnosti. Rodil se je 1508. leta v mlinarski družini na Rašici na Dolenjskem ob tedanji živahni trgovinski cesti med Ljubljano in Reko. Kot dvajsetleten je odšel na Reko v hrvaško ali glagoli j ansko šolo, toda že čez leto dni kasneje ga najdemo v Salzburgu. Leta 1523. je prišel Trubar, najbrž na Dunaju, v stik s tržaškim škofom Bonomom, ki ga je povabil v Trst. Po štiriletnem služboranju pri njem mu je škof Bonomo podelil 1527. leta dohodke župnije Loka pri Zidanem mostu. Bonomo ga je 1530. leta posvetil v mašnika in ga poslal kot namestnika v Laško pri Celju. Leta 1535. so voditelji no-voverskega krožka v Ljubljani poklicali Trubarja za slovenskega pridigarja v Ljubljano, toda 1540, si je spet poiskal zatočišče v Trstu, ker mu je v Ljubljani grozilo preganjanje dežel- ☆ OSNOVNA sola CEAKNO SPOMENIK NOB BIVŠI PARTIZANI, AKTIVISTI, VSI DEMOKRATIČNI SLOVENCI IN ITALIJANI! Prispevajte v sklad za izgradnjo šole-spomenika NOB v Cerknem! Prispevki se nabirajo v Vidmu: V uredništvu Matajurja, Via San Daniele 88-1; pri ANPI, Via Del Pozzo 36, in na sedežu Prosvetnega društva «Ivan Trin-ko» v Čedadu, Via Monastero 20. V Gorici se nabirajo prispevki na sedežu SPZ, ul. Ascoli 1 in na sedežih vseh prosvetnih društev na Goriškem. nega glavarja zaradi lute-ranstva. Toda dve leti kasneje se spet vrne v Ljubljano, kjer postane celo kanonik. Tu se je Trubar še bolj zbližal z ljubljanskimi luteranci. Po začetku tridentinskega cerkvenega zbora in po zmagi gorečega katoličana cesarja Ferdinanda nad zvezo protestantskih knezov (1547) so tudi v Ljubljani sklenili streti ljubljanski protestantski krog.Trubarje moral bežati iz Ljubljane in se je rešil na Nemško v Nii-renberg. Zdaj se je moral končno odločiti za lute-rantstvo, potem ko so ga doma izobčili in mu zaplenili vse imetje. Prisiljena ločitev od domovine je zdaj pospešila Trubarjev sklep, da poskusi s slovensko tiskano besedo. V knjižici Katechismus, ki je izšla leta 1551 in je torej prva slovenska tiskana knjiga, je Trubar zbral in uredil najnujnejša slovenska liturgična besedila za novi način bogoslužja ter dodal polemične in informativne članke v prozi in verzih o boju med staro cerkvijo in novim verskim gi- banjem. V drugi knjižici, ki jo je imenoval Abesedarium in je izšla prav tako leta 1551, pa je podal kratko navodilo za slovensko branje in pisanje. Obe knjižici pa nista bili samo odraz njegovega trenutnega položaja kot izgnanca v tujini, temveč tudi izraz nove, humanistične in stvarne ljubezni do slovenskega jezika in njegovega ljudstva. Za podlago svojega knjižnega jezika si je Trubar izbral, kar je seveda razumljivo, glasoslovne, slovniške in slovarske elemente rodnega narečja. Literarno o-bliko pa jim je dajal s pomočjo tedanjega ljubljanskega pridigarskega govora. Vendar Trubar ni ostal samo pri svojih prvih dveh knjižicah, izdanih leta 1551. Potem so se dolgo vrsto let vrstile nove in nove knjige, sicer nabožne vsebine, a vendar z imenitnimi uvodi, v katerih je Trubar bodisi iz Nemčije, kjer je živel v pregnanstvu, bodisi iz Ljubljane, kamor se je vrnil za nekaj časa, potem pa spet iz Nemčije, kjer je živel, tiskal knjige, odločno poudarjal, da mora slovenščina postati knjižni jezik, enakovreden jezikom velikih narodov. S tem je opravil pred dobrimi štiristotimi leti zares pionirsko in izredno delo, saj se z njegovim imenom v bistvu začenja resnična in prava, tiskana slovenska književnost. Trubarjev pomen za Slovence je neprecenljiv in izreden. Ne samo, da nam je podaril našo prvo natisnjeno knjigo, temveč je hkrati med Slovenci vzbudil tudi narodno zavest in ponos ter tako vključil Slovence in njihov jezik v takratni kulturni krog drugih narodov in jezikov. Od njega naprej je slovenščina zaživela v knjigah in od takrat dalje lahko govorimo o slovenščini kot literarnem in književnem jeziku. Za vse to pa je bil poleg izredne ljubezni potreben tudi talent, veliko prizadevanje, delo in ne navsezadnje materialni stroški. Trubar je vse to zmogel in prav zavoljo vsega tega stoji z zlatimi črkami zapisano na začetku slovenske književnosti prav njegovo ime. in izdajal svoje slovenske IZ REZIJANSKE DOLINE Koliko šol in šolskih otrok je v Reziji Letos se je v srednjo šolo v Ravenci vpisalo 57 učencev in sicer 26 v prvi razred, 19 v drugi in 12 v tretji razred. Učence iz okoliških vasi in zaselkov vozijo v šolo s posebnim šolskim avtobusom, ki ga vzdržuje dežela. Osnovnošolskih učencev je v rezijanski občini 150 in 13 učiteljev, ki so tako-le razdeljeni; v Ravenci 41 učencev in 3 učitelji,vOsoja-nih 34 učencev in 3 učitelji, v Stolbici 32 učencev in 3 učitelji, v Sv. Juriju 25 učencev in 2 učitelja, v Učeji pa je 18 učencev in 2 učitelja. Učenci iz vasi Njiva in iz Li-ščec obiskujejo osnovno šolo v Ravenci in se vozijo z avtobusom, medtem ko so šolo v Koritih zaprli, ker je bilo premalo otrok; sta namreč samo dva šoloob- vezna učenca in sta se zato preselila k sorodnikom v Osojane in tam obiskujeta šolo. Tako so sedaj zaprte v rezijanski občini tri osnovne šole. V treh otroških vrtcih, ki so pod upravo ONAIRC je vsega skupaj vpisanih 50 otrok, od teh 23 v Ravenci, 20 v Osojanih in 7 v Učeji. Otroški vrtec v Stolbici, ki je bil več let v župnijskih rokah, je sedaj zaprt in čaka, da pride pod upravo ONAIRC. Sto milijonov lir za ureditev Barmana Pred nedavnim so prišli v Rezijo funkcionarji videmske šumske uprave oddelka za bonifikacijo hribovskih področij in se podali skupaj z našim županom Enzom Lettigem na lice mesta k hudourniku Barmanu, katerega bodo sedaj uredili. Voda tu namreč večkrat prestopa in razjeda obrežje in dela vedno, posebno ob večjem dežju, velikansko škodo, župan je že prejel sporočilo, da je deželno od-borništvo za kmetijstvo in hribovsko gospodarstvo določilo za leto 1971 sto milijonov lir za ureditev hudournika Barman in za dokončno bonifikacijo tega področja. Lesna mimm mini «LIKO» VRHNIKA proizvaja in nudi kosovno pohištvo, stavbno pohištvo vseh vrst vrat, vse vrste parketov ter žagan les iglavcev in listavcev. «JUB» kemična industrija - DOL pri LJUBLJANI - Slovenija se vsern cenjenim kupcem priporoča s svojimi izdelki. Za naše delo Kako zasadimo oreh? Oreh sadimo v rodovitno, globoko, propustno, srednje težko zemljo. V plitvih, suhih zemljah oreh ne uspeva dobro, prav tako ne tam, kjer so nepropustni sloji zemlje blizu površine ali pa je podtalna voda visoka. Oreh potrebuje vlago v zemlji in prisojno, sončno lego. Izkopljemo 1,5 do 2 m široko sadilno jamo, globoko 40 cm ter na dnu zrahljamo še za 20 cm. Ko kopljemo jame, vržemo rodovitno plast zemlje na e-no stran jame, mrtvico pa na drugo stran. V odprto jamo zabijemo drevesni kol, dolg 1,5 m in širok 8 do 10 cm. Na izkopano mrtvico potrosimo 2 kg kalijeve soli in 1 kg fosfornega gnojila. Gnojila pomešamo z zemljo ter jamo zasujemo najmanj dva tedna pred sajenjem, da se zemlja pred saditvijo uleže. Gnojilo naj bo porazdeljeno po vsej drevesni jami, ne smemo pa ga spraviti neposredno h koreninam, posebno ne kalijevo gnojilo, ker zažge korenine. Korenine obdamo z zrelim kompostom (50 kg) in plodno zemljo, na vrhu kolobarja pa plitvo zakopljemo 50 kg hlevskega gnoja. Pred sajenjem gladko odrežemo z ostrim no- žem vse poškodovane in bolne korenine. Pri tem pazimo, da odstranimo čim manj korenin. Drevesce posadimo nekaj centimetrov nad površino zemljišča, ker se bo zemlja v kolobarju kasneje z drevescem sesedla. Drevesni kol naj stoji z zahodne strani, da zaščiti deblo pred soncem pozno pozimi, ko skorja pri orehu rada poči vzdolž debla. Po saditvi drevesce zalijemo in ga privežemo na drevesni kol, tako da ga kol in vez ne bosta drgnila in poškodovala. Orehove rane se zelo težko celijo. Drevesce ob saditvi v kroni ne režemo. Če je potrebno odstraniti kakšno strto vejo, rano takoj gladko obrežemo in zamažemo s cepilno smolo ali oljno barvo. Presajen oreh se počasi prime, močno začne rasti šele drugo leto po saditvi. Pomagajmo mu razvijati nove korenine in redno okopavamo drevesni kolobar ali pa ga zastrimo z debelim slojem slame, trave itd. Saditev uspe pri orehu tem bolje, čim krajši čas je potekel od izkopa drevesca do ponovnega zakopa v zemljo. Orehove korenine so zelo občutljive, zato jih ne izpostavljajmo dalj časa soncu, suši, vetru in mrazu. iiiiiiiiiitiiiiiiimiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiii ........ France Bevk Kaplan Martin Čedermac 12 Poleg nje je sedela njena nečakinja, na pol bebasta Mjutka. Dolgoraslo, bledolično dekle z gožo, podolgovatega, pegastega obraza. Gledala je, kakor da se venomer nečemu čudi. Ves čas je nategovala vrat in preko tetine glave strmela v kaplana. Razen topega strmenja in odkrite radosti nad nepričakovano novostjo, ki prevzema v isti meri bebce in otroke, niso izražale njene oči nobenega določenega občutka. Toda ko se je ozrla po teti in zagledala solze, se je zdelo, da se je nenadoma prebudila njena dremajoča duša. Ni mogla videti tujega smeha, da bi se ne bila tudi ona na ves glas smejala; ni zagledala solz, da bi se tudi ona ne bila razjokala. Nenadoma se ji je krčevito skremžil obraz, zajokala je z visokim, piskajočim, nečloveškim glasom, da se je strahotno razlegnilo po cerkvi. Če bi se bilo to zgodilo kadarkoli, bi se bili ljudje spogledovali in se nasmihali; stara Breškonka bi se bila dvignila in jo odvedla iz cerkve. Nastalo bi bilo nekaj minut nemirnega prerivanja, a nato bi bila stvar pozabljena. Zdaj pa nihče niti majčkeno malo ni pomislil na to, da joče norica. Kazno je bilo, da jim je šele njen jok do konca razbičal občutke. Preplašeni, negotovi in zmedeni v svojih čustvih so se nenadoma zavedali svoje bridkosti, zavijanje norice jih je kot plaz potegnilo za seboj. Zajokale so vse ženske; nekatere tiho, pridržano, a druge glasno, s sklonje- nimi glavami, kakor da so jim obtežene od solza. Neka bledična deklica pred obhajilno mizo je ostro zavreščala in se z rdečim, solznim obrazom obrnila po cerkvi. Tudi nekateri možje so imeli solze v očeh, krčevito so stiskali ustnice. Gospodu Martinu je vzelo besedo; pobledel je slonel na prižnici in gledal po cerkvi. Zgodilo se je, kar je najmanj pričakoval. Da bi dalje govoril, na to še mislil ni. In če bi bil tudi hotel govoriti, bi ne bil mogel; tako krčevito se mu je zadrgnilo grlo, da je težko sopel. Sprva ga je bilo čudno preplašilo, že v naslednjem trenutku mu je tiho zadovoljstvo zalilo srce. Kaj bodo storili? Zdaj je vedel; ležalo mu je kot na dlani. Bal se je', da bodo vdano sklonili glave in molčali. Tega niso storili. Zahvaljen bodi Bog! Zadelo jih je v dno duše, njihov upor se je izražal v joku, v mrkih pogledih. Kljub razburljivosti trenutka mu je tiha hvaležnost napolnila dušo. Pa ga je že v naslednjem hipu prepla-šla neka misel. Kaj se bo morda zgodilo že čez trenutek? Kdo pozna skrivnost in nedoumljivost množice? Kdo? Ali se ne bo iz joka nenadoma utrgal surov glas, se dvignila kletev? Ob tej misli ga je mrščavica spreletela do nog. To se ne sme zgoditi! Moj Bog, to se ne sme zgoditi! Dva moža sta se zganila in se prerila do Mjutke, da bi jo odvedla iz cerkve. Ko je dekle spoznalo njuno namero, je še huje zavreščalo. «Pustita jo!» se je oglasil kaplan z drhtečim glasom. «Pustita jo, da se izjoče in se sama pomiri! Potem bomo molili...». In se je tudi njemu utrnila solza po licih. Obrisal jo je v rokav; ni se je sramoval, a ga je žgala. Zdaj je vedel, da se nič hudega ne bo zgodilo; nič težkega, bogokletnega, nepopravljivega. Besede, ki jih je izgovoril v domačem jeziku, so bile ko veliko olajšanje; zaupanje in vera sta se zopet rahlo dotaknila njihovih duš. Moj Bog, ali je mar on kriv? Ali ni trpel ves prejšnji dan in dve noči? Minila ga je vsaka neodločnost, do konca se mu je zjasnilo v duši. «Nikoli več!» je ponavljal pri sebi. «Naj se zgodi karkoli, nikoli več!». Molitev! «Ta še ni prepovedana», je bil rekel don Jeremija. Še ni? Jezus! Cerkev se še ni bila docela pomirila, polnilo jo je pritajeno hlipanje, ko je pokleknil in začel moliti žalostni del rožnega venca. Verniki so razumeli; na očenaše in češčena-marije so odgovarjali glasno, vroče, z vzdihi, kakor da iz globočine svoje stiske vpijejo k Bogu. V glasove, ki so bučno trepetali pod obokom, so zlivali vse, kar jim je težilo srca. Slovenski očenaš, slovenska češčenamarija! Tudi kaplan Čedermac ju še nikoli ni doživljal tako globoko, tako iz dna svoje duše kot takrat. Od ganjenosti mu je jemalo glas, ki mu je zdaj pa zdaj popolnoma potišal... Preko cerkvene ladje so ležali široki sončni prameni in slikali svetle kvadrate na stene. Čedermacu je srce pelo od zadovoljstva, a hkrati ga je navdajala tesnoba. Prizor v cerkvi mu je ves čas plaval pred očmi in mu z ganjenostjo vrhal dušo. Po maši se možje niso takoj razšli, v burnem razgovoru so stali pred lopo; ko je stopil iz zakristije, so utihnili. V zadregi mu je zastala noga, omenil je vreme in bodočo trgatev; možje so bili redkih besed. Obedoval je zamišljen; zdaj se je zresnil in se zopet nasmehnil, kakor da so se mu naglo menjavali občutki. Pogledal je Katino, ki je stopila v izbo; imela je miloben izraz na obrazu in objokane oči, a se je nasmihala. sa imun s IZ KANALSKE DOLINE IZ NADIŠKE DOLINE Trbiško strokovno šolo obiskuje 100 učencev Mujno potrebno bi bilo ustanoviti strokovno šolo tudi za dekleta, ker ostajajo brez poklica Župani iz Beneške Slovenije in Furlanije v Kobaridu Letošnje šolsko leto obiskuje strokovno šolo za zidarje, mizarje in mehanike 101 učencev, od teh jih stanuje v zavodu 35, kjer imajo brezplačno stanovanje in hrano. Učenci, ki uspešno končajo po dveh oziroma treh letih to šolo, lahko po sprejemnem izpitu nadaljujejo študije na višjih šolah (tudi na univerzi). Prav ta novost je vzpodbudila več staršev, ki so doslej podcenjevali strokovno šolo, da so letos vpisali več otrok in zato je število vpisanih učencev znatno naraslo, šolske avle so dovolj prostorne, da lahko sprejmejo vse in tudi za praktičen pouk sedaj gradijo nove paviljone, kjer bosta dobili prostor tudi dve risalnici. Sedaj proučujejo, da bi se ustanovila podobna strokovna šola tudi za žensko mladino, katere je tudi dosti, ki ostaja brez poklica, ker jim je nemogoče obiskovati šole, ki so predaleč od doma. Še letos začetek gradnje superceste Pred nedavnim so se sestali v Trbižu podtajnik za javna dela Attilio Zanier, deželni odbornik za javna dela De Carli, glavni direktor za urbanistiko inž. Gentili, inž. Torossi, inž. Mazzon, pokrajinski svetovalec Vespasiano, trbiški župan Stoffie, občinski odbornik za javna dela Rosenwirth ter drugi, da so razpravljali o super-cesti Žabnice - Dunja. Stroški za gradnjo tega kosa ceste bodo znašali okoli pol milijarde lir in če bodo dana na razpolago potrebna sredstva v kratkem, kakor je bilo to na sestanku obljubljeno, bodo pričeli z deli še letos. Dobro uspela razstava goveje živine v Naborjetu Letošnja razstava goveje živine v Naborjetu, ki jo je vseskozi spremljalo izredno lepo vreme, je zelo dobro uspela. Komisijo, ki je oce-liu Rimediottiju iz Ukev, njevala razstavljeno govedo, so sestavljali direktor Zveze živinorejcev iz Vidma dr. Occhialini, zastopnik pokrajinskega inšpektorata dr. Vecchi, agrarni perit Vazzaz od Ersa in drugi. Na splošno so ocenili vso živino zelo dobro in ob zaključku podelili prvo nagrado inž. Emi- drugo nagrado Vincenzu Filatemi iz Naborjeta, tretjo nagrado pa Luigiju Copet-tiju iz Ukev. Podelili so še 15 nagrad najboljšim rejcem, da so s tem priznali njihov trud in jih s tem vzpodbudili k še boljši volji za razvoj živinoreje v Kanalski dolini. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHi n iphi.imžb: polise Iz seje komunskega sveta komunski proračun predvideva več javnih del Medkomunalni regulacijski plan Pred nedavnim se je se- Svet je tudi sklenil, da pristal komunski svet za izred- stopi prapotniški komun k no zasedanje, da so razpravljali o nekaterih važnih in nujnih problemih. Najprvo so sprejeli proračun za leto 1971, ki predvideva več javnih del. Nadalje so imenovali dr. Enza La Spino za komunskega zdravnika na mesto dr. Umberta Piva, ki je prevzel službo v drugem komunu. Povišali so tudi in-tegrativne doklade komunskim uslužbencem s prvim januarjem. Dali so nadalje nalogo za izdelavo načrtov za ureditev komunskih cest Cala-Mezzomonte in razpotje Podrskije - Salamant, za kar je deželna administracija nakazala prispevek, ki je predviden po zakonu. tehnično urbanističnemu konzorciju s komuni Nadi-ške doline, da bodo mogli pripraviti medkomunalni regulacijski plan. Ob zaključku zasedanja pa so še dali prispevke šolskemu patronatu, otroškemu vrtcu in pokrajinskemu konzorciju za boj proti raku. Nova javna razsvetljava Te dni so pričeli z deli, da bodo modernizirali javno razsvetljavo v Ibani, Bodi-goju, Cali in v Oborči. Sedanje žarnice bodo zamenjali z neon lučmi. Stroški za to delo bodo znašali 12 milijonov lir in jih bodo krili z deželno in državno podporo. nimhhhhhhhhhhhh hiiiih iiniintHiittHitittiHHHtMtHHitiHtHWMHii untimi iiiiiiiih ninnili nana nini inaia IZ KRNAHTSKE DOLINE Gradnja novega komunskega sedeža Komunski svet v Tipani je sklenil, da bo nova zgradba komuna stala na istem mestu kot je stal sedanji sedež. Na glasovanju sicer niso bili vsi za to, a odločila je večina. Na istem zasedanju so tudi sklenili, da bodo zaprosili za posojilo, da bodo mogli uravnovesiti komunsko bilanco, ki je pasivna. S pr- mi,,,,..,.....M...H.'» ...K.. IZ TERSKE DOLINE Mladenič obupal nad življenjem, ker ni našel dela Globoko nas je ganila vest, ko smo zvedeli, da je komaj 24 letni Alfredo Lo-vo, ki je doma iz Zavrha v Terski dolini obupal, ker ni našel dela, se polil z bencinom in zažgal. Na srečo so ga rešili strašne smrti v plamenih, a na njegovem o-brazu bodo za večno ostale brazgotine strašnih opeklin. Mladi Alfredo, ki je po poklicu mizar, se je z družino pred časom izselil iz rodne vasi v Segnacco pri Centi, a ker v okolici ni mogel najti nobenega dela, ga je šel iskat v Milan, kjer ga pa tudi ni našel. Neizkušeni fant je kmalu obupal in hotel končati življenje. Upajmo, da bo lonalu oz- dravil in da se bo našla dobra duša, ki bo fantu pomagala priti do kruha na domačih tleh in mu tudi vlila poguma za življenje, ki je na žalost za neštete naše mlade ljudi grenko, ko si iščejo kruha po svetu. Smrtna kosa K zadnjemu počitku smo spremili Guglielma Lova iz Zavrha, ki je umrl po kratki bolezni v starosti 80 let. Pogreba so se udeležili tudi zastopniki komunskih oblasti, kajti rajnki Lovo je bil vojaški invalid in odlikovan. Med vaščani je bil zelo priljubljen zato ga bodo vsi ohranili v najlepšem spominu. vim januarjem 1971 bodo tudi povišali komunskim uradnikom integrativne doklade in podražili tarifo za vodarino. Srebrna medalja krvodajalcem tipanskega komuna Pred kratkim je skupina krvodajalcev, ki je bila ustanovljena lani, prejela srebrno medaljo. Podelili so jim jo v Vidmu ob prisotnosti deželnega odbornika za zdravstvo Devetaga, predsednika deželnega sveta prof. Ribezzija in drugih. Cerimonije so se udeležili skoraj vsi vpisani krvodajalci. Priredili so tudi skupen izlet v Cortino d’Ampezzo. Smrt zaradi neprevidnega ravnanja z orožjem Ne samo Neme, ampak vso Krnahtsko dolino je globoko pretresla novica, da se je smrtno ponesrečil 30 letni Mario Filippig, oče dveh otrok. Vzrok smrti je bilo neprevidno ravnanje s pištolo, ki se je nenadoma sprožila in zadela Maria naravnost v srce. Rajnki je bil zelo poznan po vsej okolici, ker je bil sin pokojnega didaktičnega ravnatelja in dolgoletnega učitelja v Viskor-ši ter župana v Tipani Filip-piga in matere učiteljice. Do nesreče je prišlo v Ne-mah, kjer je Mario stanoval z družino. Kakor vsako leto, so tudi letos župani čedadskega okraja, ki jih je vodil čedad-ski župan, obiskali Kobarid in počastili spomin padlih vojakov v prvi svetovni vojni ob veliki kostnici na Antonovem griču ter padlih partizanov na kobariškem pokopališču. Po komemoraciji pa so se v Tolminu sestali s predstavniki občinske skupščine. Na sestanku je predsednik skupščine inž. Ferdo Papič orisal različne oblike sodelovanja, ki se uveljavljajo med mejnima območjema tako na gospodarskem kot na kulturnem področju. Omenil je tudi nekatere pobude tolminske občine pred bližnjim obiskom predsednika Tita v Italiji za nadaljnje sprostitve ob meji. Predsednik tolminske občine je hkrati obžaloval, da pristojne oblasti niso dovolile slovenskega napisa na pred kratkim odkriti plošči trinajstim partizanom slovenske narodnosti v Sv. Lenartu. Na Kobariškem, kjer so na primer postavili dvojezične napise ob kostnici na Antonovem griču ter na smerokazih ob cestah, ki vodijo iz Soške doline v Italijo, je ta sklep povročil razočaranje. Pokrajinski odbornik Speco-gna in špeterski župan v Trstu Pretekli teden je predsednik deželnega odbora Alfredo Berzanti sprejel v Trstu našega pokrajinskega odbornika Specogno Romana in špeterskega župana Cirila Jusso, da sta mu ob tej priliki orisala sedanje ekonomsko stanje posameznih vasi Nadiške doline. Obrazložila sta mu tudi najnujnejše potrebe, med temi gradnjo novega vodovoda, ki posebno v poletnih časih ne daje zadosti pitne vode in nastajajo v zvezi s tem vsako leto velike težave. V štupci, kjer je obmejni prehod prve kategorije, bi morali postaviti carinske urade in bi tako razbremenili carino v Gorici, tu pa bi se promet oživil. Govorili so tudi o možnem razvoju turizma v teh krajih in o industrializaciji, ki je sedaj ni in se domača delovna sila odteka v tujino. Predsednik deželnega odbora je obljubil, da se bo zanimal pri pristojnih odborništvih, da se bodo mogli ti problemi rešiti v najkrajšem času. Žena iz Petjaha padla v prepad, k« je iskala gobe Romilda Jussa, stara 69 let, doma iz Pete j aha je šla letos že večkrat zdoma po gobe v bližnji gozd, a pred dnevi se je prav pri tem priljubljenem delu zelo hudo ponesrečila. Ob robu ceste ji je spodrsnelo in padla je kakšnih deset metrov globoko v prepad. Ker je ni bilo dolgo domov, so jo domači s pomočjo vaščanov začeli iskati po vsej okolici, kamor so vedeli, da je bila namenjena. Na srečo so jo našli že čez nekaj ur in jo hudo poškodovano prepeljali v čedadsko bolnico. Ce ne nastopijo komplikacije, bo žena ozdravila v enem mesecu. ČEDAD Dober živinski sejem živinski sejem v Čedadu, ki ga prireja enkrat na mesec Zveza živinorejcev, je bil zadnjikrat zelo živahen, saj je bilo od 72 glav prodanih kar 60. Cene so bile dobre tako za prodajalce kot za kupce. SV. LENART Važni sklepi komunskega sveta Komunski svet, ki se je sestal koncem preteklega meseca, je obravnaval več zelo važnih argumentov. Najprvo je odobril komunski proračun (consuntivo) za leto 1971 in imenoval revizorje računov za letošnje leto. Sklenili so dati posebne doklade komunskim uslužencem in ponovno dali v zakup čiščenje lokalov osnovne šole v Sv. Lenartu in didaktične direkcije. Razpravljali so tudi o regulacijskem medkomunalnem planu in sklenili vzeti 30 milijonov lir posojila za ureditev in razširitev ceste v Kravarju. Vzeli bodo tudi 60 milijonov lir posojila pri «Cassa di risparmio» za infrastrukture, med temi tudi razširitev opekarne v Ce-murju. Dobro obiskovana nižja srednja šola V nižjo srednjo šolo v Sv. Lenartu, katero obiskujejo tudi učenci iz srednjskega, grmeškega in dreškega komuna, se je letos vpisalo 130 učencev. Pred dvema letoma je bilo vpisanih 108 učencev, lani pa 128. Vsak razred je razdeljen v dve sekciji. Prevozne stroške iz posameznih vasi do Sv. Lenarta je v celoti vzel v breme konzorcij zgoraj omenjenih komunov. Poroke Pred kratkim sta se poročili dve naši vaščanki: Luigia Nuvoloso, ki je poročila Enza Cinija iz Pise in Emilija Bledig, ki je vzela za moža Nataleja Podrecco iz Ri- ma. Obema paroma želijo vaščani mnogo sreče in zadovoljstva v zakonskem stanu. PODBONESEC Popravilo vodovoda Deželno prisedništvo za kmetijstvo je izdalo dekret, s katerim pooblašča ureditev vodovoda v zaselku Dor-bolò. Delo bo dala izvesti Furlanska ustanova za hribovsko gospodarstvo (Ente Friulano economia montana). Predvidevajo okoli pet milijonov lir stroškov. SREDNJE Gradnja panoramske ceste Stara gora-Trbilj-Dreka dobro napreduje Nova cesta, ki bo povezovala Staro goro nad Čedadom s Trbiljem in Dreko, bo ena najlepših panoramskih cest naše dežele. Gradnja dobro napreduje in sedaj čakajo samo še na dovoljenje vojaških oblasti za prvi kos ceste, ki je podvržena vojaškim služnostim. Ta cesta je nujno potrebna, saj prihaja v naše kraje vedno več ljudi in to z motornimi vozili in so naše uboge ceste postale zato v dostih krajih zelo nevarne. Nova cesta pa bo lahko razbremenila nekaj ozkih cest in bo ustvarjala tudi krožno pot ki bo pomagala k turističnemu razvoju naših vasi. še vedno primanjkuje vode Po eni strani so kmetje zadovoljni, da imamo letos tako lepo jesen, ker so tako dozoreli vsi pridelki, ki so zaradi zapoznele pomladi zaostali v rasti, a suša in sončno vreme jim dela sedaj druge preglavice. V dostih vaseh Nadiške doline, posebno pa še v vaseh sre-denjskega in šenlenarškega komuna, primanjkuje pitne vode in tudi za napajanje je ni vedno pri rokah. Sicer jim jo vozijo vojaki v velikih cisternah, a to le malo zaleže. Ljudje zato komaj čakajo deževnih dni, da jim ne bo treba več prinašati vode iz oddaljenih studencev. Na vsak način bi bilo tudi nujno potrebno, da bi ojačili vodovod, saj pri nas dostikrat primanjkuje vode tudi v drugih letnih časih. IIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIlIllIlllllHlllllllliattllllHIIIIHIIMHHIHliaHaHIIIHIIIIHIIIIItlHIHIIHIHHIIIIIM AHTEN Smrtna prometna nesreča Vso našo okolico je zelo pretresla smrtna nesreča, ki se je dogodila v Raščaku, pri kateri je izgubil življenje 15-letni Egidio Belligoi. Fant je obiskoval strokovno šolo v Čedadu in ko se je popoldne vračal z motorjem proti domu, se je z vso brzino zaletel pri mostu čez Bistrico (Chiaro) predno je zavil proti Tojanu v nek ustavljen traktor. Pri trčenju je dobil tako hude poškodbe, da je kmalu po prevozu v bolnico umrl. Nesreča je še toliko bolj vzbudila žalost, ker je družina pred kratkim izgubila očeta in je bil Egidio edini sin. iiiiiiiiHiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiHiiiiiaiiaiiiaiiiiiaiiaiiHiiaiiii IZPOD KOLOVRATA Ureditev ceste v Solarjih Deželno odborništvo za turizem je s posebnim dekretom odredilo, da se uredi in izpopolni turistična cesta v Solarjih in je v ta namen dodelilo 24 milijonov lir prispevka. Cesta, kot znano, vodi proti obmejnemu prehodu in je zato nujno potrebna popravila, da se bo lažje vršil po njej promet. m wm 1Bfe Poslanica Tudi jaz se pogosto zamislim nad tem, zakaj so na svetu vojne, ki sejejo smrt in siromaštvo. Zakaj bi ljudje ne živeli v miru, kot nedolžni otročiči, se veselili življenja in miru in uživali sadove naše dobre zemlje? Tudi meni včasih pride na misel, da bi morali to spoznati v prvi vrsti odrasli ljudje in da so glasovi otrok, naj bodo še tako plemeniti, le nemočno jecljanje. Pa ni res tako! Če otroci dvignejo glas obtožbe, jim prisluhnejo vsi ljudje. Če ne danes pa jutri. Če so otroci za ljubezen med narodi in proti vojni, bodo istih plemenitih misli tudi, ko dorastejo. In prišel bo dan, ko mir in ljubezen na svetu ne bosta samo naša vroča želja, ampak resnica. V ta čas verujem — verujte tudi vi — in želim, da bi se kmalu uresničil! FRANCE BEVK, pisatelj za nate ttìZclcU Deček in palica Nekega jutra se je mali Klaudio igral pred vrati. Po ulici je prišel starček z zlatimi naočniki in se opiral na palico. Prav tedaj, ko je šel mimo vrat, je izpustil palico. Klaudio jo je pobral s tal in jo ponudil starčku. Ta pa se je nasmejal in rekel. «Hvala. Ampak ne potrebujem je več, veš. Tudi brez palice lahko dobro hodim. Vzemi jo, če hočeš!». Odšel je in ni čakal odgovora. Klaudio je ostal s palico v rokah in ni vedel, kaj naj bi z njo. Bila je lesena palica z ukrivljenim držajem in železno konico. Nič posebnega ni bilo na njej. Klaudio je dvakrat, trikrat udaril s palico ob tla in jo potlej, ne da bi bil mislil kaj posebnega, zajahal. In glej, to ni bila več palica, ampak konj, čudovit črn žre-________________________________________________________________ bec z belo liso na čelu. Zre- niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiNiiiiKiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiniii,,,,,,,,,,,,,, Janko in Poslanico, v kateri izpričuje neomajno vero v trajen mir, poštenost, odkritost in medsebojno ljubezen, je pisatelj France Bevk ob 25. obletnici Organizacije združenih narodov posvetil prav otrokom. Malo pred smrtjo jo je naslo- vil Klubu OZN osnovne šole «Oton Župančič» v Vinici pri Črnomlju, posvetil pa jo je vsem otrokom, ki jih je imel tako rad in katerim je za življenja podaril veliko število veselih in žalostnih zgodb in pripovedk. Na robu velikega gozda je v kočici živel ubog drvar. Imel je dva otroka, Janka in Metko. Žena mu je umrla. Imel je polne roke dela, zato ni utegnil paziti na otroka in skrbeti zanju, pa se je drugič poročil. Pa ni imel sreče. Mačeha je bila otrokoma vse dru go, samo ne mati. Zmerjala ju je in pretepala, očetu pa lagala, kako sta neubogljiva in lena. Nekega dne ju je peljala globoko v gozd in ju tam pustila. Uboga otroka sta tavala po gozdu in jokala. Poti domov nista našla in sta se popolnoma zgubila. Tretji dan, ko sta bila že skrajno izmučena in lačna, sta zagledala v daljavi majho kočo. Pohitela sta z zadnjimi močmi proti njej. Kako pa sta se začudila, videč, da je koča zgrajena iz medenega kruha in sladkorja. Janko je takoj odkrhnil kos strehe, Metka pa je odlomila košček sladkega okna. Takrat pa sta zaslišala iz koče glas: «Kdo ima taka usta, da mi kočo hrusta?». Po teh besedah je stopila iz koče stara, sključena žena z metlo v roki in požugala otrokoma. Janku in Metki sta padla iz rok koščka strehe in okna in preplašeno sta ostrmela. Žena je svoj grdi skremženi obraz nenadoma razpotegnila v prijazne gube in ju povabila v kočo. Postregla jima je s kolači in toplim mlekom. Potem jima je rekla, naj se odpočijeta v lepih belih posteljah. Otroka sta se ulegla in zdelo se jima je, da sta v deveti deželi. Starka pa ju je le na videz lepo sprejela. Kajti bila je zlobna čarovnica. Kočo iz medenih kruhkov in sladkorja je zgradila nalašč, da bi z njo privabljala otroke za svoje hudobne namene. Še prej ko se je zdanilo, je stopila k Jankovi posteljici, pograbila spečega dečka, ga odnesla v kurnik in zaprla. Potem se je vrnila v izbo k Metki, jo zbudila in ji naročila, naj skuha Janku njegovo najljubšo jed. Povedala je deklici, da ji bo bratca pojedla, samo prej naj se malo odebeli. Metka je jokala, toda solze niso nič pomagale. Ubogati je morala čarovnico in kuhati bratcu najboljše jedi. Vsak dan je moral pokazati Janko hudobni starki prst, kako je že debel. Janko pa ji je namesto prsta vselej pomolil košček trske. Čarovnici so od starosti že opešale oči, zato ni videla, da je trska, temveč je mislila, da res tiplje dečkov prst. Po treh tednih je čarovnica obupala, da bi se Janko sploh kdaj zredil. Sklenila je, da ga bo kar pojedla, čeprav je še suh. Metki je naročila, naj zakuri peč in umesi kruh. Potem ji je rekla, naj zleze v peč in pogleda, če je že dovolj razbeljena. Metka je zaslutila, kaj čarovnica misli, zato ji je odgovorila: « Saj ne znam zlesti v peč. Dajte, pokažite mi, kako se to naredi ». Hudobna starka se je razjezila, vendar ji je pokazala. Metka jo je urno porinila v peč in zaprla za njo železna vratca, čeznje pa dela še zapah. Stekla je k Janku in ga rešila iz kurnika. Medtem je čarovnica v peči že zgorela. Otroka sta pobrala v koči vse dragocenosti in zbežala. Dolgo sta blodila po gozdu, slednjič sta pa le našla pol do doma. Oče je bil nepopisno vesel, ko ju je zagledal. Ves čas, ko ju ni bilo doma, ni imel mirne ure. Mačeha je bila umrla medtem, ko sta bila Janko in Metka pri čarovnici. Sedaj so vsi trije lepo mirno živeli. Nič več niso trpeli pomanjkanja. Dragocenosti, ki sta jih otroka prinesla, so jim zadoščale za vse potrebe. S. am Bila je jesenska noč. V temnem gozdu si je bil mož nalovil polhov. Ker je bil lačen, je zanetil ogenj, da bi si enega spekel. Ko ga je obračal na ražnju nad žerjavico, se mu je približal hudobec, ki je iskal po gozdu krastač. «Kako ti je ime?» nagovori polharja. «Sam mi pravijo», odvrne mož. «Dovoli mi, Sam, da spečem nekaj krastač pri tvojem ognju. Zelo sem lačen». «Tega ti nikakor ne dovolim», se odreže polhar; «zakuri si, če hočeš večerjati!». «Ako mi zlepa ne dovoliš, mi boš dovolil shuda», zarenči hudič. «Pa se spoprimiva», odgovori jezno lovec, zgrabi, kot bi pihnil, goreče poleno ter neusmiljeno udriha hudiča po glavi in kosmatem licu. Ves osmojen in opečen se spusti hudobec v temni les ter kliče rjoveč in tuleč tovariše na pomoč. Kmalu se zbere okoli njega tolpa peklenščkov. «Kdo te je pa tako osmodil?» ga vprašajo prijatelji,- «Sam, Sam!» tuli opečeni zlodej. «če si se sam, pa sam trpi! čemu tedaj rjoveš in nas kličeš na pomoč?» rečejo vragci in se razidejo po temnem gozdu vsak na svojo stran. bec je zahrzal in začel skakati po dvorišču, da so se iskre kresale iz kamnitih plošč. Ko je Klaudio ves navdušen razjahal, se je konj spet spremenil v navadno palico. Na njej ni bilo več kopit in ne žametne grive, imela je samo železno konico in ukrivljen držaj. Če bi še enkrat poskusil, je pomislil Klaudio. Spet je zajahal palico. Ampak zdaj ni bila več konj, bila je veličastna dvogrb-na kamela in dvorišče se je spremenilo v golo puščavo. Klaudia ni bilo prav nič strah, odpravil se je iskat oazo. Saj to je čarobna palica, je spoznal Klaudio. V tretje jo je zajahal. Sedaj je drvel v rdečem avtomobilu po dirkalni stezi in prvi prišel na cilj. Palica se je spremenila tudi v motorni čoln in dvorišče v tiho zeleno jezero. Nazadnje pa se je Klaudio znašel v vesoljski ladji, ki je puščala za seboj zvezdnato sled. Vsakokrat, ko se je Klaudio spustil na zemljo, je palica spet dobila svojo obliko: imela je zavit držaj in železno konico. V igri mu je minilo popoldne. Zvečer je Klaudio spet pogledal na ulico in spet videl starčka z zlatimi naočniki. Radovedno ga je pogledal, a ni opazil na njem nič posebnega. Bil je navaden starček, nekoliko utrujen od dolgega sprehoda. «Ti je bila palica všeč?» je vprašal Klaudia in se mu nasmehnil. Deček je mislil, da bi starček rad svojo palico nazaj. Ponudil mu jo je, zardel in rekel: «Hvala». «Kar imej jo!» je rekel starček. «Kaj bi meni palica? Ti z njo lahko letaš, jaz se pa samo naslanjam nanjo». Odšel je z nasmeškom, kajti ni na svetu srečnejšega človeka, kot je starček, ki lahko kaj podari otroku. • VLAPO FIRM- 'RICEK IN MATIČEK A\A\s MaTU/VA^ £-A/-e/ZXVČk/l * 61. V trenutku je snežni možak odpihal zaklonišče. Sneg je letel po zraku kot perje. Nenadoma je stal pred Matičkom in njegovim stričkom ledeniški človek. Stric se je sesedel od strahu. Matiček pa je zbral ves svoj pogum in pristopil k čudnemu bitju, da bi ga ogovoril. Tedaj je velikan zagrmel: « Hoooj, zemljana! Kaj počenjata v mojem snežnem kraljestvu? Ali hočeta, da bi vaju odpihal? Poglejta temne in od večnega ledu blesteče prepade. Poglejta vrhove mogočnega pogorja. Zapomnita si: vse to je moje, moj svet! ». 62. Matiček je bil predrzen fant. Prijel je velikana za dolgo belo brado, na vso moč vlekel zanjo in vpil: « Hej, snežni stric, poslušajte vendar! Iz Slovenije sva prišla, iz Ljubljane. Rada bi splezala na Mount Everest. To je znanstveno potovanje. Dovolite nama, da se povzpneva na vrh. V zahvalo za to vas bova ovekovečla v knjigi, ki jo bova napisala o potovanju. V njej boste na posebno častnem mestu. Saj nama dovolite, ali ne? ». Matiček je nestrpno čakal, kako se bo odločil hudogledi velikan, gospodar zasneženih himalajskih vrhov. Kdo ve, ali jima bo dovolil plezanje ali pa ju bo pahnil v prepad? Stric Miha je momljal: •• Tega v načrtih za potovanje nisem predvidel ». ^W<:: : : 63. « Oho! » je zavpil velikan, nato pa dejal nekoliko tiše: «Ker sta me prosila, naj bo. Dovoljujem vama, da se povzpneta na najvišji vrh sveta ». Sklonil se je, prijel Matička za roke in ga dvignil kot majhno igračko. Matiček se je bal velikanove sape, ki bi ga lahko odpihnila. « No, malo bitje, si zadovoljno zdaj? » je vprašal velikan. Nato je pristavil: « Nisem tako strašen, kot je videti na prvi pogled. Vidim, da nista hudobna človeka, zato sem vama pripravljen pomagati. Le pridite bliže, stric Miha! » Stric je neznansko občudoval Matičkov pogum in premetenost, ki je vse zaobrnila na dobro. 64. Ko si je velikan ogledal debelušastega strica od blizu, je rekel: « Pomiril bom vetrove in ukazal burji, naj se zavleče v svoj brlog ». Že je dvignil mogočno roko in napel lica. Nastal je silen piš. Dolgolasa in razmršena snežna burja je švignila mimo in se skrila v svojo ledeno votlino. Za njo so se vetrovi, pretepajoč se med seboj, hitro spuščali v globoke prepade. Stric je strmel. Velikan se je dobrodušno smehljal. « Ustavil sem snežne plazove », je rekel. « Brezskrbno bomo nadaljeval pot proti vrhu. Ga vidita? ».