Drevesa
svoje poti
vsebolj
v podzemne poljane
umikajo.
Drevje
Mimo gredo
razdalje
v pretrganih kroznicah,
venomer v kroznicah
skozi
očesni pretok.
Rast.
Protirast.
Piščal razsejana..
•
Skoraj
ni več čutil
za zaupni odpev.
666
Bojan Pisk
I.
S hrbtom, oprtim na noč, ki mladi se, te čakam.
Najini debli
sta daleč narazen.
Zato še ne čutiš,
zato še ne čutiš
v visokih,
razvejanih rokah,
kako ti pod težko,
vrtinčasto skorjo prsti
pritekam vse bliže
in polnim tvoja najtanjša,
pobegla ožilja
z divjim semenjem
za skrivno gaz.
Prebivam v nihanju in v nihanju si merim čas od brstja do kaleče, neminljive smrti.
In diham slutnjo zbližanja med njima kot topel zrak iz stisnjenih dn razslojenih barv.
Včasih zadiham reko, včasih razkopljem sonce, vmes poležim ves tvoj izziv: to grlo medeno, ta trebuh pelodni in strune preleknjenih nog.
667
Drevje
II.
III.
IV.
Potem te privzdignem tesno ob sebi in deblo ob deblu razpreva se rečnim kadilom in sončnemu soku do korenin.
Drevje
z naličjem v davnini
in s sluhom
prihodnjim.
Drevje
čez ostre pragove ozar
pognano
in v celice
skritih obredov
priklicano.
Drevje
z živalsko krvjo
in s kožo bogov
v soteskah človeških.
Ti veš,
ti veš,
zakaj se ti veje
vraščajo
v moje meso;
jaz vem,
jaz vem,
zakaj se mi krošnje
sklanjajo
k tvojim deročim lasem.
Ti veš,
jaz vem,
zakaj se prepletata
najini rasti,
668
Bojan Pisk
VI.
v.
669                                                                                                                      Drevje
najini žeji v zračnih studencih in Zemljinih škrgah do mejnih svetlobnih robov, in v najinem tihem, nerazodetem spoznanju sva srečna, sva srečna.
VII.    Klic je predrt: je beg, postanek in vrnitev.
Iztrgan
iz piščali razsejane trohni zaraslost v mlado protirast.