Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 11234499 i mi Leto XXXVII. - Štev. 48 (1879) Gorica - četrtek, 12. decembra 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 CiirkBV il svoboda Obveščanja Konec izredne škofovske sinode V uvodniku dne 21. novembra 1985 sem poudaril, kako se je Cerkev na zadnjem koncilu odrekla neposredni podpori svetne oblasti kot jo je uživala ves srednji vek do zadnjih časov. Zase zahteva le potrebno svobodo, da more neovirano oznanjati evangelij. Danes bi pa rad podčrtal neko drugo potezo, ki jo je Cerkev napravila na II. vatikanskem cerkvenem zboru, in sicer odpoved cenzuri. Starejši se dobro spominjamo, kako je bilo še po zadnji svetovni vojni, ko so papež in škofje prepovedali pod cerkvenimi kaznimi branje glasil komunistične partije: tudi slovenskih. Tako je npr. poročal »Slovenski Primorec«, da je škof A. Santin prepovedal branje »Primorskega dnevnika«. Sv. Oficij pa je dne 28. junija 1949 s posebnim dekretom prepovedal branje marksistične literature zato, ker v temeljih ruši vero in krščansko moralo. ZAKAJ INDEKS PREPOVEDANIH KNJIG Danes so vse to le spomini na čase, ko je obstajal poseben »Index librorum prohibitorum«, seznam prepovedanih knjig. Šlo je za spise, ki jih je Cerkev imela za nevarne pravi veri ali božjim zapovedim ter jih zato postavila na poseben seznam »prepovedanih knjig«. To je delala zaradi tega, da bi vernike čuvala pred verskimi zmotami in nravnimi zablodami. Namen je bil dober, uspeh pa pičel ali nobeden. Laiki pa tudi duhovniki smo občutili ta seznam ne samo kot omejevanje svobode, temveč tudi kot nezaupnico v zrelost človekove osebe, zlasti intelektualcev, ki naj bi ostali vedno »otroci«, potrebni materinega varstva Cerkve. Index je nastal za časa protestantske reformacije. Protestantizem se je namreč širil posebno s pomočjo knjig. Da bi njegovo širjenje omejili, so papeži sestavili seznam knjig, ki so protestantizem širile, in prepovedali njih branje, širjenje in tiskanje. Tak seznam prepovedanih knjig je sestavil papež Pavel IV. leta 1557. Njegov naslednik Pij IV. ga je na priporočilo tridentinskega koncila izpopolnil leta 1564. Pij V. pa je leta 1571 ustanovil posebno kongregacijo indeksa, ki je bila ukinjena šele po zadnjem koncilu. Od nekdanjih prepovedi je v novem cerkvenem zakoniku ostalo samo določilo kanona 831, ki pravi: »V dnevnike, liste in periodične publikacije, ki navadno očitno napadajo katoliško vero ali nravnost, naj verniki ne pišejo, razen iz upravičenega in pametnega razloga.« ZAKAJ SE JE CERKEV ODREKLA INDEKSU Zato, kakor se je sodobna Cerkev odrekla zaščiti in odvisnosti od svetne oblasti, tako se je odrekla tudi vsiljeni zaščiti verskih resnic in krščanske morale s pomočjo indeksa prepovedanih knjig. Vključila se je v sodobno demokratično mišljenje, da imajo ljudje vso pravico, da so informirani in da imajo ideje pravico svobodnega kroženja. V »Odloku o sredstvih obveščanja« (In-ter mirifica) beremo: »Jasno je, da je obveščanje danes postalo zelo koristno in največkrat potrebno zaradi napredka današnje človeške družbe in zaradi tesnejše povezanosti njenih članov. Javno in pravočasno sporočanje dogodkov in dejstev omogoča polnejše in trajno spoznanje vsakemu posamezniku, ki more tako uspešneje prispevati k skupnemu blagru in sodelovati pri napredku celotne družbe. V človeški družbi obstaja torej pravica zvedeti, kar je na poseben način položaja vsakogar primerno bodisi posameznikom ali skupnostim.« NAČELA IN NAGIBI OSTAJAJO Ko je Cerkev priznala pravico do obveščanja in odpravila indeks prepovedanih knjig, se s tem ni odrekla tistim načelom in nagibom, ki so prej narekovala izrecno prepoved določenih knjig in spisov. Načela in nagibi so ostali, le praksa se je spremenila. Ostaja namreč še naprej res, da se človek in zlasti še kristjan mora varovati vsega, kar ga utegne moralno kvariti ali mu izpodkopavati temelje njegove vere, samo da se sedaj Cerkev sklicuje na vest posameznikov in na odgovornost vzgojiteljev ter vseh, ki pišejo in ustvarjajo javno mnenje. Ni več zakonska prepoved, ki danes človeka varuje, temveč naj ga k temu navaja njegova vest in njegov čut odgovornosti. DIKTATURE SO OHRANILE CENZURO Tako gleda danes na svobodo obveščanja katoliška Cerkev. Pogumno je stopila v areno življenja, da se svobodno sooča z idejami sodobne družbe, z izsledki in iznajdbami tehnike. Od svetne družbe hoče in zahteva le eno: da svobodno uči evangelij in da se njeni člani lahko svobodno zbirajo in javno izpovedujejo svojo vero. Toda v delu sveta prav tega ni. Diktature raznih barv, zlasti še marksističnega navdiha, se najbolj bojijo ravno svobode javnega mnenja in obveščanja. Zato je v takih državah še vedno v veljavi državna cenzura, ki se uveljavlja ne samo glede na širjenje političnih in filozofskih skih idej, ampak omejuje tudi oznanjevanje evangelija in svobodno izpovedovanje verske pripadnosti. Večina teh diktatur se same razglašajo za »napredno demokratično in socialistično družbo«. Če je državna cenzura in omejevanje svoboščin državljanov nekaj naprednega, potem so to napredne družbe in je katoliška Cerkev nazadnjaška; če pa je državna cenzura in omejevanje človekovih svoboščin ostanek preteklosti, ostanek srednjega veka, potem so take družbe nazadnjaške in reakcionarne, Cerkev pa je napredna, ker se ne boji svobodne izmenjave idej in mnenj ter z veseljem gleda na napredek znanosti in na tehnične pridobitve človeštva. To velja tudi za sosednjo Jugoslavijo, ki prek »najbolj odprte meje« ne dovoli, da bi se javno širil in prodajal niti Slovenski primorski biografski leksikon, ki ga v Gorici izdaja Goriška Mohorjeva družba. K. HUMAR Smrt furlanskega kardinala V starosti 84 let je umrl v Firencah kardinal Ermenagildo Fioriit, po rodu iz Fagagne blizu Vidma. Preden je postal pomožni škof v Firencah {leta 1954), je poučeval sv. pismo na lateranski univerzi v Rimu. Za časa II. vatikanskega koncila je bil član komisije za verski nauk, zavzemal se je za zborno škofovsko vodstvo Cerkve, za versko svobodo in za uvedbo diakonata. V Firencah je bil najprej škof in nato nadškof do leta 1977. iLeta 1965 je postal kardinal. V času svojega škofovanja je doživel spoipad z župnikom Mazzijem v obrobni firenški župniji LTsolotto, ki je potem ustanovil lastno cerkveno občestvo, ločeno od uradne Cerkve. Ta razkol še vedno traja. Po smrti Fiorita šteje kardinalski zbor 149 članov, a le 116 bi trenutno lahko volilo novega papeža. Vsi ostali imajo že nad 80 let. Po dveh tednih zavzetega dela se je na praznik Brezmadežne ob somaševanju papeža in udeležencev izredne škofovske sinode zaključilo to pomembno zasedanje, ki ga je papež Sklical ob 20-letnici zadnjega koncila z namenom, da se pregleda opravljeno delo in se dajo smernice za naprej. Že v petek 6. decembra so udeleženci sinode odobrili z ogromno večino »Poslanico božjemu ljudstvu«, naslednji dan pa so glasovali o poročilu, ki ga je o delu zasedanja sestavil glavni poročevalec na sinodi belgijski kardinal Danneels. Dokument ima 18 poglavij in je bil izdelan na podlagi štirih osnov: pripravljalna poročila posameznih škofovskih konferenc; razprave prvega tedna na sinodi v dvorani »Pavla VI.«, delo jezikovnih skupin in pripombe, ki so jih sinodalni očetje izdelali ob predložitvi osnutka. Glasovanje o Dan-neelsovem poročilu je pokazalo veliko enotnost vseh nastopajočih: 147 se jih je izreklo »za«, štirje proti, dva glasova pa sta bila neveljavna. PAPEŽEV ZAKLJUČNI GOVOR Takoj po razglasitvi rezultata glasovanja je vstopil v dvorano sv. oče ter v govoru, ki ga je imel v latinščini in je trajal 33 minut, označil izredno sinodo škofov »za zelo koristno izmenjavo izkušenj«. Dva tedna razpravljanj sta bila dovolj za razkritje »veselja, upov, težav in teženj človeka današnjega časa«. Poudaril je, da se je 20 let po zadnjem koncilu pokazala nujna potreba po sklicanju te sinode, zlasti »da bi se odstranile napačne razlage.« Na začetku govora je papež pozdravil vse, ki so to zasedanje pripravili, na njem sodelovali, prisotne goste, še posebej je omenil preklic medsebojnega izobčenja, ki sta si ga leta 1054 izrekli rimska in bizantinska Cerkev druga nad drugo ter ponovil trdno voljo, da »se nadaljuje, razširi in poveča skupne napore za obnovo edinosti med kristjani«. Z veseljem je opozoril na nekatere značilnosti te sinode: vsi udeleženci so mogli svobodno izraziti svojo misel; na najbolj izrazit način se je pokazala vesolj stvenost Cerkve: člani sinode so prišli z različnih celin, govorijo različne jezike, pripadajo različnim kulturam, vsi pa izpovedujejo isto vero; do veljave je v polni meri prišla zbornost škofov. Ti niso bili posvečeni le za eno škofijo, ampak za vso Cer- kev; na tej sinodi je bila zelo poudarjena narava Cerkve, v kolikor je skrivnost in občestvo. Zlasti je prišla do izraza misel: »Cerkev obhaja Kristusove skrivnosti v luči božje besede za rešenje ljudi.« Posebej je poudaril tri priporočila, ki so se porodila na zasedanju: izdal naj bi se splošen katoliški katekizem, ki naj bi upošteval obenem katekizme krajevnih Cerkva; poglobil naj bi se študij o naravi škofovskih konferenc in čimprej naj bi se razglasil zakonik vzhodnih Cerkva na podlagi njihovega lastnega izročila in določil zadnjega koncila. Papež je bil zadnje sinode vesel. Prepričan je, da je opravila dobro delo in bila v veliko oporo II. vatikanskega cerkvenega zbora. Ta je bil pričevanje Sv. Duha za naše čase in pričevanje o Kristusu, v katerem je »Oče ljubil svet«; o Kristusu, ki je človeku razodel njegovo lastno poslanstvo. To pričevanje hoče tudi papež vršiti tako, da bo nadaljeval z delom koncila. Janez Pavel II. tudi to pot ni mogel iti mimo Matere božje kot to vedno stori: omenil je, da se je zadnji cerkveni zbor zaključil na praznik Brezmadežne in zato povabil vse navzoče, da se v nedeljo 8. decembra udeležijo v njeno počeščenje slovesnih večernic v cerkvi Marije Velike. »Z velikim veseljem in globoko hvaležnostjo,« je nato dejal papež »sprejemam iz vaših rok "Poslanico božjemu ljudstvu” in "Zaključno poročilo”, ki pričata o vašem čutu za občestvenost. Naj Gospod pomaga, da bosta obrodila obilne sadove! Vaša naloga pa je, da v Cerkvi uveljavite veliko moč in pomembnost zadnjega koncila.« Po tem srečanju je papež povabil vse navzoče h kosilu v gostišču sv. Marte znotraj Vatikana, popoldne pa so sinodalni očetje prisostvovali filmu o delu Misijonark ljubezni, ki jih je ustanovila m. Terezija iz Kalkute v Indiji. Sama redovnica je bila kot gost ves čas navzoča na sinodi. POSLANICA BOŽJEMU LJUDSTVU V soboto 7. decembra je bila tudi objavljena poslanica sinodalnih očetov, naslovljena na božje ljudstvo. V njej pravijo škofje, da je bil II. vatikanski cerkveni zbor velik božji dar za Cerkev in svet ter bogat studenec, dan od Sv. Duha za danes in jutri. Nudi nam neizčrpno bogastvo Kristusove skrivnosti. Po Cerkvi, Obsojeni argentinski generali Nestrpnost do vere Nikaragovska policija je dva dni po obisku domačega kardinala Miguela Obanda Brava 12. novembra v mestu Chinandega, kakšnih 120 km severozahodno od prestolnice Manague, preiskala nekaj hiš in prijela tri ženske in pet mož. Očitala jim je, da so priredili zborovanje v čast kardinalu in s tem prekršili jasno določila izrednega stanja v državi. Kardinal Oban-do Bravo je teden za tednom obiskoval prebivalce v posameznih predelih države in povsod so ga navdušeno sprejemali. V Chinandegi ga je pozdravilo okrog 5.000 ljudi. Zanje je tudi maševal. Zvezno prizivno sodišče v Buenos Airesu je po skoro osem mesecev trajajočem procesu zoper člane vojaških vlad — začel se je 2. aprila letos — izreklo svojo razsodbo, ki naj bi nekako zaključila obdobje nasilja in kršitev človekovih pravic, kateri so se dogajali v Argentini v obdobju 1976-83. Sodišče je poudarilo, da ne obsoja vojakov zaradi borbe proti levičarskemu terorizmu, ampak ker so se posluževali ugrabitev, umorov, mučenj in drugih kaznivih dejanj, čeprav so imeli na voljo zakonita sredstva. Tudi sodišče ne namerava iskati in kaznovati tistih, ki so povelja izvrševali. To naj bi sedaj storila vojaška sodišča. Ne gre torej za neko maščevanje, ampak za zadoščenje pravici, ki ga narod zahteva, sedaj pa naj sledi čas sprave med ljudstvom in vojsko, kajti le tako bo država lahko kos težkim nalogam, ki jo še čakajo. Najhujšo kazen — dosmrtno ječo — je sodišče izreklo generalu kopenske vojske in izvršitelju vojaškega udara Jorgeju Rafaelu Videli in admiralu Emiliu Mas-seri. General Roberto Viola, prvi Videlov naslednik, je prejel 17 let, letalski general Orlando Agosti 8 in admiral Armando Lambruschini štiri leta in pol. Vsi ti so bili tudi izbrisani iz vojaških vrst. Oproščeni pa so bili člani zadnje vojaške vla- de Galtieri (ki je nasledil v vodstvu države Violo), admiral Anava in letalski brigadir Lami Dozo. Vendar bodo tudi ti ostali naprej v ječi, ker teče zoper nje drug proces v zvezi z nesrečno vojno za osvojitev Malvinskega otočja, ki se je, kot znano, končala z argentinskim porazom. ★ ■ Zunanji minister Andreotti je obiskal Prago in Bratislavo na Češkoslovaškem. Bil je to prvi obisk kakega italijanskega ministra po 20 letih in so mu tamkajšnja sredstva javnega obveščanja dala precejšen poudarek. Andreottija je predstavila kot »nosilca pomiritve in odjuge med Vzhodom in Zahodom«. V Pragi se je pogovarjal tako z državnim predsednikom Husakom kot vladnim šefom Strougalom in zunanjim ministrom Chnoupekom, v Bratislavi pa s predsednikom slovaške vlade Colotko in s tamkajšnjim županom. ★ ■ Italijanski senat je odobril ob sprejetju nekaterih komunističnih popravkov novi finančni zakon. Za našo slovensko manjšino je najvažnejši tisti del, ki določa prispevek 35 milijard lir za izvedbo zaščitnega zakona, če bo v tem času sprejet. Za ta prispevek sta se zavzela senatorka Grbčeva iz Trsta in senator Ba-tello iz Gorice, oba člana PCI. ki je njegovo delo, je On ves čas navzoč med ljudmi. Nujno je zato potrebno razumeti globoko resničnost Cerkve in se tako izogniti napačnim sociološkim in političnim razlagam o njeni naravi. Sinodalni očetje vabijo vse vernike, da se v celoti seznanijo z naukom zadnjega koncila, ga intenzivno študirajo in v sebi poglabljajo. Le tako bodo lahko doumeli neizmerno bogastvo listin, dekretov in izjav ter jih v življenju uveljavili. Gre predvsem za listino »Luč narodo«v {Lu-tnen gentium), v kateri je predstavljen Kristus v svoji Cerkvi, listino »Božja beseda« (Dei Verbum), listino o svetem bogoslužju (Sacrum Concilium) ter »Radost in upanje« (Gaudium et spes), ki govori o služenju človeku, zlasti revežem. Pričujoči poslanici naj bi vsi prisluhnili s pripravljenim in odprtim srcem. Najprej duhovniki, ki jih je hkrati s škofi Gospod poklical k služenju božjemu ljudstvu, nato pa tudi vsakdo, ki je krščen, saj mu je bilo dano poslanstvo oznanjati veselo novico v Jezusu Kristusu. Ta danes bolj kot kdaj prej razsvetljuje bodočnost in smisel človekovega obstoja, saj se povsod, zlasti še med mladimi pojavlja žeja po Bogu. Vsi doživljamo sedanjo krizo človeštva z njegovimi dramami in izzivi, bodisi družbene, bodisi gospodarske, bodisi politične vrste. Manjka spoštovanje do človekovega življenja, do verskih in državljanskih svoboščin, prezirajo se družinske pravice, v veljavi je rasno zapostavljanje, gospodarstvo je v neredu, žgoči so problemi mednarodne varnosti, neustavljiva oboroževalna tekma. Zadnji koncil nudi ob vsem tem radost in upanje, ki prihajata od Boga in moreta pomagati ljudem, da premagajo sleherno žalost in strah. Po vsakem škofu so sinodalni očetje solidarni z vsakim narodom in vsakim posameznikom. Vsem izrekajo zagotovilo: »Nismo bili ustvarjeni za smrt, temveč za življenje, ne za vojne in razprtije, ampak za bratstvo in mir, ne za sovraštvo in nezaupanje, marveč za ljubezen. To je resnična pot za civilizacijo, edina vredna človeka.« Škofje že upirajo svoj pogled v leto 1987, ko bo prihodnja redna sinoda razpravljala o laikih v Cerkvi. Ta problem zadeva vse, škofe, duhovnike, redovnice in redovnike, laike vseh vrst. Na ta način bomo vsi deležni življenjske moči koncila in živeli svoj krščanski poklic in poslanstvo. Na koncu se sinodalni očetje Bogu zahvaljujejo za veliki dar II. vatikanskega koncila, za doživetje te sinode in se usmerjajo pod vodstvom božjega Duha ob Mariji v tretje tisočletje. ZAHVALNA SLOVESNOST PRI SV. PETRU Na praznik Brezmadežne, v nedeljo 8. decembra, je sv. oče skupaj s sinodalnimi škofi opravil slovesno mašo. S tem je bila sinoda uradno zaključena. V pridigi je dejal, da je sedanja sinoda uresničila cilje, ki si jih je zastavila: proslaviti zadnji koncil, ga preveriti in mu dati nadaljnjega zagona. »Želimo,« je dejal, »okrepiti naše dušnopastirske napore, da bodo koncilske smernice splošno znane, prežele našo notranjost in se uveljavile z doslednostjo in ljubeznijo v članih božjega ljudstva. Ob koncu 2. tisočletja želi Cerkev goreče eno samo stvar: da bo taka kot je izšla iz Sv. Duha, da bo Cerkev sedanjega časa, da bo z vsemi močmi vsem služila in pripomogla k življenju, ki bo vedno bolj vredno človeka. Se pa istočasno, danes bolj kot kdaj prej, zaveda, da bo to zmogla le v tesni povezavi s Kristusom.« Tudi v opoldanskem nagovoru se je papež dotaknil končane sinode. Zahvalil se je vsem, ki so kakorkoli pri njej sodelovali, zlasti z molitvijo. Naj bi se Cerkev neutrudno prizadevala za boljši svet, človeštvo pa zorelo za večne cilje, ki jih ima v Bogu. -Jk Letošnja Mala Cecilijanka OKNO V DANAŠNJI SVET Lepa tradicija je že, da »Cecilijanki« kmalu nato sledi »Mala Cecilijanka«, ki je že vrsto let zborovska revija naših otrok in mladine. In prav v tem je nedvomno pomembno dejstvo, da se posveča vso skrb pevskemu naraščaju, ki bo nekoč nujno zasedel mesta v odraslih zlborih. Poleg tega pa še velik pomen, ki ga ima sama pevska in s tem umetniška vzgoja ipri otroku in mladem človeku, saj se- prav tu navduši za svet pravih vrednot in za plemenitost v vsakdanjem življenju. V nedeljo 8. decembra, na praznik Brezmadežne, se je odvijala pevska revija mladih v dvorani Katoliškega doma. Skupno je nastopilo osem pevskih zborov s cele Goriške. Uvodno besedo je imela ga. Adela Ferietič-Podveršič, ki je poudarila nekaj misli ob tem pevskem prazniku. Posebej je podčrtala pomen, ki ga imajo otroški in mladinski zbori, ki se udejstvujejo tako pri cerkvenem kot pri prosvetnem delu. Med drugim je dejala: Mladi rod živi v drugačnih, deloma bolj-ših okoliščinah, kot smo mi nekdaj živeli. S tem pa ni rečeno, da je bilo nekoč vse zgrešeno, danes pa vse dobro ali obratno. Vedno smo imeli neke pomanjkljivosti, kot je tako vsako človeško delo in življenje. Živeli smo včasih bolj skromno, zato pa smo bili bolj pripravljeni na odpovedi. Če smo nekaj začeli, smo v tem zvesto vztrajali in šli prek vseh težav, ki niso bile vedno majhne. Zapeli smo, pa če nas je bilo 30 ali le nekaj oseb, morda celo sam organist z dvema pevcema. Zdaj boste pa rekli, da so danes drugi časi, drugačne razmere. Gotovo, da smo imeli mi več prostega časa, toda brez sredstev in glasbene podlage in če smo hoteli nekaj doseči, nas je stalo veliko truda in odpovedi. Danes pa imate mlajši organisti možnosti do višje izobrazbe. Glasbene šole delujejo v vseh mestih in vaseh naše slovenske zamejske dežele. Glejte, tudi mi smo bili mladi in čeprav drži pregovor: »Mladost je norost«, nam ni bilo in nam ne bo ne meni ne mojim starejšim kolegom žal časa, ki smo ga posvetili glasbi in petju bodisi pri službi božji ali pa z nastopi na prosvetnem polju. NASTOPAJOČI ZBORI Kot rečeno, je nastopilo osem zborov. Prvi se je predstavil cerkveni mladinski zbor iz Štandreža, ki je pod vodstvom Elvire Chiabai odpel M. Debenjaka O Štan-drež, naša ljuba vas, I. Polanca Pomladno in Troštovo Svetogorski kraljici. Sledil je cerkveni mladinski zbor Rupa-Peč, ki ga vodi Nadja Kovic. Predstavil je Bolčinovo Vse je rumeno, koroško Tam, kjer teče bistra Zila in narodno Veselja dom. Kot tretji je bil na vrsti mladinski zbor Krmin-Plešivo, ki ga vodi Anka Černič; zapel je Kramolčevo Dve narodni, Bachovo Rad imam ter Kupperjevo Radovedneži. Prvi del sporeda je zaključil cerkveni mladinski zbor Podgora, ki ga vodi Elvira Chiabai. Predstavil je J. Trošta Ave Marijo, Z. Hareja Pomladno pesem otrok in narodno Po Koroškem. V drugem delu so nastopili ostali štirje zbori. Najprej je cerkveni mladinski zbor Jamlje pod vodstvom Mariegrazie Radetič zapel Liparjevo Lastovičko, nato pa narodni Luna sije in 'Ljub'ca povej. Sle- dil je cerkveni mešani zbor Števerjan, ki ga vodi Anka Černič, ki je najprej predstavil J. S. Bacha Dudaš, Gillerja Pesem mlinskega kolesa in Kupperja »Fiki« Kapelski. Iz Gorice je nato zapel mladinski zbor Kekec, iki je pod vodstvom Franke Žgavec predstavil Handlovo Čudež jutra, Liparjevo Uspavanko in Pahorjevo Zlato ptičko. Kot zadnji je bil na vrsti cerkveni mladinski zbor Sovodnje, ki ga vodi Alenka Černič. Na sporedu je imel pesmi: M. Voglerja Jaz sem mala miška, Kuharjevo Naš muc in Bitenčevo Ciciban in potoček. Za zaključek pa so vsi zbori zapeli skupno pesem Veš, o Marija; vodila je Alenka Černič, pri klavirju pa je spremljal Hi-larij Lavrenčič. POMEN TE REVIJE Mladinska pevska revija v Gorici je nedvomno pokazala lep prerez zborovske Maks Debenjak, prvi na levi, je letošnji odlikovanec na Cecilijanki. Zveza kulturnih organizacij Slovenije mu je podelila Gallusovo značko za njegovo življenjsko delo na področju glasbe. Odlikovanje mu je izročil prof. Mirko Cuderman, ki ga vidimo na sliki, kako z zadoščenjem ploska odlikovancu. Maks Debenjak je doma iz Kozane v Brdih, kjer se je rodil leta 1909. Osnovno šolo je dokončal v Kozani, potem je opravil kmetijsko šolo, obenem pa tudi študiral glasbo pri organistu Ignacu Kož-linu in pri prof. E. Komelu. Komaj 16-le-ten je že vodil zbor v Kozani in z njim nastopal na prosvetnih veselicah v Brdih (1926-27). Ko je fašizem slovensko prosvetno delo onemogočil, se je Maks Debenjak posvetil cerkvenemu petju. Med zadnjo vojno je bil mobiliziran v »posebne bataljone« v Aquili (Abruci), kjer je takoj organiziral pevski zbor in z njim nastopal s slovenskimi in italijanskimi pesmimi pred italijansko publiko. Vrnil se je v domača Brda. Leta 1947 se je preselil v Gorico. Tu je sodeloval s prof. M. Filejem, vodil žbor v Podgori (1947-50), nato pa v štandrežu do pred kratkim. Poleg tega je prepisoval note za goriške zbore, uglasbil spevoigro »Zvesto dekle«, ki so jo predvajali v dvorani na Placuti. Zelo rad igra pri slovenskih mašah v Gorici, posebno pri Sv. Ivanu. Tih in skromen si je odličje gotovo zaslužil. kulture in pevskega delovanja v svetu naših otrok in mladih. Letošnja izbira manjšega števila zborov tudi ni motila, oz. je prav primerno tudi v časovnem obsegu lahko podala dovolj izrazito sliko naše mladinske Zborovske dejavnosti. Tudi krajevna slika nastopajočih je bila pestra in je zajela skoraj celo Goriško, čeprav je kak večji kraj manjkal. Program je pokazal precejšnjo pestrost mladinskih avtorjev. Prav je, da sta bila vključena tudi velika mojstra Bach in Handel ob tristoletnici njunega rojstva. Pozna pa se, da pevovodje morda manj segajo po domačem gradivu, ki bi ga sicer imeli na voljo. Ali je to prav? Naj še dodamo, da marsikje izbira pesmi ne odgovarja dejanski zmogljivosti zbora, kar potom ne učinkuje pozitivno. Vsekakor pa je mladinska pevska revija pokazala, da imamo na Goriškem dovolj zadovoljivo pripravljenih skupin, ki bodo s petjem gotovo nadaljevale. Prepričani smo tudi, da bodo sedaj mali oz. mladi pevci kasneje navdušeno poprijeli tudi v odraslih zborih. ab ■ Ministrski predsednik Craxi je sprejel v palači Chigi ženo sovjetskega oporečnika Saharova Jeleno Bonner, ki jo je osebno povalbil. Bonnerjeva se je z jim srečala že leta 197;1 v Milanu. »Od tedaj,« je po razgovoru s Craxijem jedko dejala časnikarjem, »se je spremenilo le to, da je on postal vladni predsednik, jaz pa zločinka.« Spremljala sta jo sin Aleksej Se-rrtjonov in zet Efrem Jankelevič, pogovor pa je trajal pol ure. Saharovova žena je še dodala: »Želela bi, da bi moj mož v SZ užival isti ugled, ki ga ima v Italiji in drugod po svetu.« Bonnerjevo je pred odhodom v ZDA sprejel tudi sv. oče, a se kaj več o tem ni zvedelo. ■ Ker je Craxi ostro kritiziral milanske sodnike, ker da so bili krivični do časnikarjev socialističnega dnevnika »Avanti!«, ki so kritizirali blage sodbe v zvezi z umorom časnikarja Tobagija, žrtve levičarskih teroristov, so prizadeti sodniki zoper Craxija odločno nastopili, češ da omejuje njihovo avtonomijo in neodvisnost. Predsednik države Cossiga jih je nato »poučil«, da je Craxi za svoje izjave odgovoren parlamentu, ne pa njim, kar Pronuncij Colasuonno v Sloveniji Štiri dni (od 22. do 25. novembra) se je apostolski pronuncij v Beogradu nadškof Francesco Colasuonno mudil v Sloveniji, kjer je bil ves čas gost ljubljanskega nadškofa Šuštarja, s katerim je bil sošolec, ko sta študirala na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Poleg dolžnostnih uradnih obiskov pri predstavnikih slovenskih republiških oblasti je pronuncij obiskal knjižni sejem v Cankarjevem domu, samostan v Stični, Brezje, karmeličanke v Mengšu, pri katerih je tudi maševal, usmiljenke in šolske sestre, eden glavnih obiskov pa je bilo srečanje in pogovor s profesorji teološke fakultete v Ljubljani ter obisk semenišča, kjer je večerjal z bogoslovci. Ti so mu podarili lepo izdelan rožni venec. Nadalje je nadškof Colasuonno pozdravil upokojene in bolehne duhovnike v novem Duhovniškem domu ter si ogledal novo cerkev v Dravljah ter cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, ki te dni praznuje visoko obletnico. Na praznik Kristusa Kralja 24. novembra pa je v ljubljanski stolnici vodil somaševanje in tudi pridigal v kar dobri slovenščini. Vse, ki so se s pronuncijem srečali, je osvojil s svojo vedrino, sproščenostjo in toplo pozornostjo. Posvetitev diakonov V nedeljo 22. decembra ob 10. uri bosta v župnijski cerkvi sv. Jožefa delavca v Idriji posvečena v diakona bogoslovca Silvo Čibej iz Idrije in Primož 'Krečič iz Vrhpolja. Diakonsko posvečenje bodočih novomaš-nikov bo tudi v ljubljanski stolnici v nedeljo 22. decembra ob 15.30. Pomoč graške škofije med zadnjo vojno V Brestanici je bilo v nedeljo 3. novembra zahvalno bogoslužje izgnancev iz Posavja, o čemer smo že poročali. Nismo pa omenili, da se je ob koncu mariborski škof Kramberger zahvalil tudi graški škofiji, ki je poslala med slovenske vernike mariborske škofije okoli sto dušnih pastirjev. Vsi so se večinoma dobro naučili slovensko, da so lahko spovedovali in delili druge zakramente. Za to pastoralno pomoč smo doslej malo ali nič vedeli. ■ V Bolgariji so 4. decembra začeli popis prebivalstva in stanovanj, ki bo trajal do 12. tega meseca. To je peti popis v socialistični Bolgariji in bi ne bil nič posebnega, če ne ;bi na popisovalnih polah manjkala točka o narodni pripadnosti. Za sedanji komunistični režim so namreč vsi prebivalci Bolgari, čeprav je znano, da živi v mejah države en milijon Turkov in 200.000 Makedoncev, ki pa ne smejo imeti nobenih svojih šol, časopisov ali organizacij. Pravi fašizem, to pot v rdeči obleki. Na Cecilijanki podeljujejo odličja zborovodjem in zborom, ki so nastopili na tej pevski reviji 25 krat. Letos je to priznanje dobil Herman Srebemič, ki je nastopil s števerjanskim zborom, mešanim ali moškim, 25 krat. Na sliki je Srebemič s šte-verjanskim mešanim zborom, ko mu v imenu ZSKP izroča častno plaketo dr. Kazimir Humar, bivši predsednik ZSKP in začasni župnik v Števerjanu. Ta se je Hermanu Srebemiču zato zahvalil tudi za dolgoletno vodstvo cerkvenega zbora v Števerjanu, saj je Istočasno zelo požrtvovalen cerkveni organist. V »Števerjanskem vestniku« med drugim o njem takole pričajo: »Zahvaljujemo se mu tudi za njegovo delo v cerkvi ob orglah, saj je Herman naš organist in mu ni vseeno, kako bo v cerkvi za ta ali oni praznik ali cerkveno slovesnost. Vedno skrbi, da cerkvena pesem popestri naše bogoslužje.« Hermanu Srebemiču tudi naše čestitke in voščila k nadaljnjemu delu. Ura obračuna za poslanca Fortuno V starosti 61 let je umrl v Rimu za rakom socialistični poslanec Loris Fortuna, ki se je »proslavil« zlasti s tem, da je bil pobudnik razporake in splava, sedaj pa se je zavzemal še za evtanazijo, tj. prekinitev življenja zaradi starosti ali tripljenja ob dovoljenju sorodnikov ali samih prizadetih. Vse to je imenoval boj za človekove pravice. Istočasno kot v socialistično je bil vpisan tudi v radikalno stranko, do vdora sovjetske vojske na Madžarsko leta 1956 pa komunist. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je zavzemal kot borec za človekove pravice tudi za globalno zaščito slovenske manjšine v Italiji in celo predložil socialistični zakonski osnutek v rimsketm parlamentu. Kot piše katoliški dnevnik »L’Avve-nire«, je umrl v sanatoriju »Villa del Ro-sario«, ki ga upravljajo sestre palotinke (imenovane po sv. Vincenciju Pallottiju, ki jih je ustanovil). Pred smrtjo je ob polni zavesti molil s sestrami in poljubil križ. Res, kdo naj doume globine človekove duše, ko stoji pred zaveso smrti! Novi predsednik Gvatemale je demokristjan Po 35 letih vojaških režimov bo imela srednjeameriška država Gvatemala spet predsednika civilista, ki je izšel iz demokratičnih volitev. Je to 43-letni Vinicio Cerezo (izg. Sereso) iz vrst Krščanske demokracije, ki je preteklo nedeljo prepričljivo premagal kandidata desničarskih strank Jorgeja Canpia Nicolle. Cerezo je prejel kar 68,5 % glasov, njegov nasprotnik pa komaj 31,5. Novi predsednik, oče štirih otrok, je po poklicu odvetnik, doktor prava, a svojega poklica že dalj časa ne vrši, ker se je popolnoma posvetil politiki. Trdno je odločen izvesti socialne reforme, ki jih država tako zalo potrebuje. Pri tem pa bo moral premagati odpor bogatih slojev, zlasti veleposestnikov in vojaških krogov. Državne blagajne so skoraj prazne, gverila močna, družbene razlike zelo velike. Najbolj so zapostavljeni Indijanci, ki sestavljajo večino prebivalstva. Cerezo bo prevzel vodstvo države prihodnje leto 14. januarja iz rok sedanjega predsednika generala Mejia Victores, ki ima glavno zaslugo, da je prišlo do tega demokratičnega preobrata. Atentat na škofijsko stavbo V mestu Avellaneda, v bližini argentinske prestolnice, so 'neznanci izvedli atentat na stavbo, kjer živi škof Antonio Ouarracino, ki je predsednik CELAM-a, konference škofov Latinske Amerike. Poslopje je eksplozija močno poškodovala, človeških žrtev pa ni bilo. Sam škof je bil tedaj odsoten, ker se je udeležil zasedanja omenjene konference v Medellinu v Kolumbiji. Enomesečni tečaj za duhovnike v Rimu Kot znano slavi letos papeški zavod Slo-venik v Rimu 25-letnico svojega obstoja. Ob tej priložnosti je vodstvo zavoda z ravnateljem in prelatom dr. M. Jezernikom sklenilo, da duhovnikom slovenskih škofij nudi štiritedensko bivanje v Slove-niku. Bivanje v Rimu bo povezano s študijskim teološko-pastoralnim tečajem, spoznavanjem Rima kot središčem katoliške Cerkve, osrednjih cerkvenih ustanov in tamkajšnjega verskega življenja kakor tudi z oddihom in pogovorom v prijateljskem krogu. Prvi tak tečaj bo od 7. januarja prihodnjega leta do 1. februarja. Siovenik za tečaj lahko sprejme iz vse Slovenije 15 duhovnikov, po 6 iz ljubljanske in mariborske in 3 iz koprske škofije. Upamo, da se bo lahko tudi kak slovenski duhovnik s Koroške in iz Italije poslužil te ugodnosti. je sodnike Višjega sodnega sveta tako razkačilo, da so najavili svoj odstop, pa ga na oseben Cossigov poziv spet umaknili. ■ Predsednik italijanske republike Cossiga je sklenil vzpostaviti osebne stike z vsemi sosednjimi državnimi poglavarji. Tako je bil od preteklega petka popoldne do sobote dopoldne njegov gost avstrijski predsednik Kirchschlager, ki je prispel v Benetke s posebnim vlakom. Drug drugega sta v pogovorih