EVANGELIČANSKI KALENDARI na 1936. préstopno leto. XV. LETNI TEKÁJ. Vödáni po PREKMURSKOJ EVANGELIČANSKOJ SINJORIJI. Čisti dobiček se na cerkvene dobre cíle obrné. Štampano v Prekmurski Tiskarni, odgovoren Hahn Izidor v Murski Soboti. DR. LUTHER MÁRTON Potrêbna znánja na 1936. leto. Od račùnanja vrêmena. Krstšanskoga vrêmena račùnanja tekôče 1936. leto od Kristušovoga rodjenjá račúnamo. To je préstopno leto, štero z-366 dnévov, ali z-52 tjédna i z-2 dnéva stoji. Začne se z-srêdov i dokonca se z-četrtkom. — Cérkevno leto se začne z 1. adventskov nedelov. Stároverskoga kalendarija 1936. januàra l.dén na naš januára 14. dén spádne. Židovje lêta od stvorjenja svêta mao račúnajo. Svoje 5696. leto màjo od 28. septembra 1935 do 16. septembra 1936. T ö r k i i Mohamedánskoga vadlüvànja drűgi naslednici vrêmen od Mohameda pobêga z-Mekke v-Medino začnejo, ka za Hedsra imenűjejo i njihovo 1354. leto trpi od 1935. apr. 5. do 1936. márca 23. Lêtni čas : Sprotolêtje se začne márca 20-ga ob 19 vöri 58 min. Nôč i dén sta toga časa ednáko dűgiva, Leto se začne junija 21-ga ob 15 vöri 22 min. Prinás je toga časa nájdugši dén. Jesén se začne septembra 23-toga ob 6 vöri 26 min. Nôč i dén sta zdâ pà ednáko dúgiva. Zíma se začne decembra 22-ga ob 1 vöri 27 min. Prinás je toga časa nájkračiši dén. Préstopni svétki: Vel. pétek apr. 10, Vüzem aprila 12, Krist. v nébo zastoplênje máj. 21, Risálska nedela máj. 31, Sv. Trojstva nedela jun. 7, 1. adventska nedela nov. 29. Fašenski tekáj: Fašensko vrêmen se začne po Trê králi na drűgi dén, tô je jan. 7-ga i trpelo bode do febr. 25-ga, vsevküp 50 dni. Preminjávanje mêseca se znamenüje : mlád, mladanič, pun starič. Sunce z svojimi planetami: Na srêdi svoji planet je naše sunce. Glàvne planete so : Merkur: skoron 8 milijon mil od sunca; leto na njem trpi 88 dní. Venus : 15 milijon mil od sunca; leto na njê trpi 225 dni. Zemla: 20 milijon mil od sunca ; leto na njê trpi 366 dni. Mars : 32 milijon mil od sunca; leto na njem trpi 687 dni. 1204 máli planêt do 1925. leta; ali zvêzdzbrodjávci ji ešče vsáko leto naj- dejo več na tistom táli pod nébov. Jupiter : 107 milijon mil od sunca: okôli sunca obhodi svojo pôt v 12 lêtaj ednôk, záto na njem 12 naši lêt trpi edno leto. Saturnus : 194 milijon mil od sunca; svojo pôt okôli sunca obhodi v 29 leti i 116 dnévi, záto na njem edno leto tak dugo trpi. Neptun: 621 milijon mil od sunca; okôli pride ednôk v 164 lêtaj i 216 dnévi, leto na njem záto tak dugo trpi. Uranus : 396½ milijon mil od sunca ; okôli sunca obhodi svojo pôt v 84 lêtaj. Planet-planete, štere se náimre okôli vékši planet vrtijo i z-vékšimi vréd pa okôli sunca, se za mêsece zovéjo. Zemla má 1, Mars 2, jupiter 8,. Saturnus 10, Uranus 4 i Neptun 1 mêsec. Národni svétki : 28. junija: Vidov dan ; 6. septembra : Rojstni dén Njegovoga Veličanstva Kralá Petra II. 1. decembra : Ousvetek národnoga vjedinjenja Srbov, Hrvatov i Slovencov. Planet znamejnje : Sprotolêtje: Koš Bik Dvojki Leto : Rak Oroslán Devojka Jesén : Vága Rogláč Strêla Zíma : Bak Deždžev. Ribe POŠTNA TARIFA : Za návadna pisma : Za pisma do téže 20 gr. po vsê držávi pristojbina 1·50 D ; za 20—50 gr. 2 D ; za 50—250 gr. 3 50 D; za 250- 500 gr. 5 D ; za 500—1000 gr. PO Din. — Vu zvönske države do téže 20 gr. 3·50 D ; za vsáki nadalni 20 gr. pa 1·50 Din več. Dopisnice (kárte): Znamka za 75 par; dopisnica z odgovorom znanka 1·50 ; — vu zvönske držáve dopisnica 1·75 Din. Tiskovine: Poštnina za vsáki 50 gr. je 25 par. — Vu zvönske držáve 50 par. (Téža samo do 2 kg.) Vzorci blága: Pristojbina za téžo do 100 gr. je 50 par. Za zvönstvo 1 D. Priporôčeno: Za „priporočeno“ je ešče posebna pristojbina 3 Din. Za zvönstvo 4 Din. Ekspresne pošiljátve : Pristojbina za pisma i dopisnice 3 Din ; vu zvönske držáve 6 Din. Za vrêdnostna pisma: Pristojbina do 100 Din je 5 Din; vu zvönske orságe 11 Din. Póštne nakáznice (Utalvány): Pristojbina do 50 Din 2 Din ; do 100 Din 3 Din; do 300 Din je 4 Din itn. — Do 5000 Din se lehko pošle po nakáznici. — V inozemsívo do 100 Din 3 Din ; za vsaki nadaljni 100 Din 50 par i 1% za ážio. Za vozno poštne pošiljátve (zàvoje-vreče, pakete) se pláča do 1 kg. 3 Din, do 5 kg (v daljávi 100 kilometrov) 8 Din, do 10 kg. 10 Din, do 15 kg. 15 Din, do 20 kg. 20 Din. Telegram : vsàka rêč 60 par; na Vogrsko 2-32 Din, v Austrijo 2-61 Din, v Francijo 3·91 Din, v Nemajo 4·06 Din. Telefon : v lokalnom prest. 3 min. 1 Din, do 25 km. 5 Din, do 50 km 9 Din, do 100 km. 14 Din, do 200 km. 18 D, do 400 km. 22 Din. Krstšanskoga vrêmena račúnanja nájznamenitêší časi. Tek, leto je od Jezuš Kristušovoga rojstva mao....................... 1936. Od I. krst. rim. casara Vel. Konštantina povrnênja mao............... 1624. „ grüntanja rimpápeštva ........................... 1234. „ razlôčenja záhodne i zhodne cérkvi.......................................................... 882. „ gorinájdenja pükšenoga práha...................................... 594. „ „ knigštampanja............................................. 496. „ Dr. Luther Mártona rodstva ....................................... 453. „ gorinájdenja Amerike.....................................................443. „ začétka reformácije .............................................. 419. „ notriprinešenjá krumpišov v Europo................................ 351. „ dokončanja 30 lêtne bojne......................................... 288. „ gorinájdenja lokomotive . 237. „ grüntanja Amerikanske republike................................... 160. „ potrplivosti zapôvedi II. Jóžefa . 155. „ gorinájdenja obrambnoga ceplenjá.................................. 146. „ nücanja Iokomotivnoga hajôva ..................................... 133. „ prvoga probanja železnice lokomotiva.............................. 130. „ gorinájdenja telegráfa ........................................... 88. „ začétka svetovne bojne............................................. 22. Vladárska hiža kràlevčine Jugoslávije. Njegovo Veličanstvo Král Peter II. rojen v Beogradi 6. septembra 1923. — Proglášen za kralá 9 oktobra 1934. zavolo smrti Vitéznoga krála Aleksandra I. Zedinitela 9. okt. 1934. v Marseillu. — Po čl. 41. in 42. ustáve Králjevine Jugoslavije vršijo králjevsko namestniško oblást: Nj. Kralj. Visočanstvo knez Pavle Karadjordjevič, dr. Radenko Stankovič in dr. Ivo Perovič. Njéno Veličanstvo Kralica Marija, rojena v Gothi 27. dec. 1899. Brat Nj. Vel. kralja Nj Vis. kraljevič Tomisláv, rojen 19. januára 1928, v Beogradi. Brat Nj. Vel. kralja Nj. Visoč. kraljevič Andrej, roj. 28. junija 1929. v Bledi. Stric: Princ Juri, rojen v Cetinji 27. augusta 1887. Princesa Jeléna rojena na Reki (Fiume) 23. oktobra 1884. zdána 21 aug. 1911. z Konštantinom Konšantinovičom, kotrigov bivše rusoske casarske rodbine. Rodovnica dinastije Karadjordjevičev. Peter, spadno v boji z Törkami 1733 —1784, njegova žena Marica, vmrla 1811. Sin: Karadjordje Juri Petrovič, rojen leta 1762 v Viševci. Vmorjen v noči 12 na 13. junija 1817 v Radovani pri Smederovci, vrhovni srbski vojskovodja od februárja 1804 do septembra 1813; žena Jeléna, hči kneza Nikole Jovanoviča v Maslovševa, rojena leta 1765, vmrla 11. februarja 1842 v Beogradi. Toga sin: Aleksander Karadjordjevič, rojen 26. septembra 1806 v Topoli. Njegov prvi vučitel je bio Dositej Obradovič. Leta 1814 je šou z očom v Austrijo, odkéc je v jesén tistoga leta odišao v Rusijo, gde se je vöosnouvo. Leta 1839 se je vrno v Srbijo, leta 1840 je postao kotriga beográdske okrožne sodnije, leta 1841 adjutant knéza Mihala, leta 1842 pa je bio izbráni za kneza Srbije. Leta 1858 je po zaprtji Národne skupščine odstopo, šou je v Austrijo in živo do smrti 22. aprila 1885 v Temešvári. Pokopan je na Dunaju. Njegova žena Persida, hčl Jevréma Nenadoviča, rojena 1813 v Valjevi, vmrla je 26. márca 1873 na Dunaju Njegov sin: Peter, rojen dne 29 julija 1844 v Beográdi, od 2. junija 1903 kral Srbije, od 1. decembra 1918 kral Srbov, Hrvatov i Slovencev, vmrou je 26. augusta 1921. Njegova žena Zorka, hči črnogorskoga knéza Nikola I., rojena 11. decembra 1864 v Cetinji, vmrla 4. márca 1890 ravnotam. Deca: Jelena, rojena 23. oktobra 1884 na Reki, poročena z ruskim velikim knezom Jovanom Konstantinovičem Romanovim, vmorjeni leta 1918 od bolševikov; sin Vsevolod Jovanovič, rojen leta 1914 v Petrogradi Gjorgje, rojen 27. aug, 1887, se odpovedao stolonasledništva 27. marca 1909 Aleksander 1., rojen v Cetinji 17. decembra 1888. leta. Prestolonaslednik od 27. marca 1909. Králevsko oblást je vršo od 24. junija 1914. leta kak namestnik. Po ustàvi je naslednik kralá Petra 1. Velikega Osloboditela od 16. aug. 1921 do 1929 oktobra 3 kak král SHS i od 3. oktobra 1929. kak 1. král Jugoslavije. Vmro 9. sept. 1934 v Marseillu. Jelena, žena bivšega srbskoga poslanika na Dunaju Gjeorgje Simiča. Arsen, rojen 4. aprila 1859 v Temešvári, poročen z Auroro, knézinjov Demidovov di. S. Donato, razporočena 1896, vmrla 1905. Sin: princ Pavel rojen 15. apria 1893 v Petrogradi. Sunca i mêseca potemnênja v 1936-tom leti: V 1936. leti bode 2 sunca i 3 meseca potemnenje, od šteri de se vu Srêdnjoj Europi prvo sunčno i prvo mesečno potemnenje vidilo. 1. Cêlo mesečno potemnenje 8. januára. Začne se ob 17 vöri 28 minutaj, skonča se ob 20 vöri 51 minutaj. Vidilo se bô na zhôdnom táli Atlantskoga oceána, v Europi, Afriki, Ažiji, na Indiškom oceáni, v Australiji i Polineziji, na zàhodnom táli Tihoga oceána, na severozáhodi Severne Amerike i na severnom Ledenom morji. 2. Cêlo sunčno potemnenje 19. junija. Začne se ob 3 vöri 45 minutaj, skonča se ob 8 vöri 55 minutaj. Vidilo se bô v severozhodnoj Afriki, v Europi, zvön Portugalije i južnozáhodne Špánije, v Ažiji zvön prêdnje i zádnje Indije, na Grönlandi, na severni tàlaj Severne Amerike, na severnom Ledenom morji i na zàhodnom táli Tihoga oceána. 3. Tálno mesečno potemnenje 4. julija. Začne se ob 17 vöri 27 minutaj, skonča se ob 19 vöri 24 minutaj. Vidilo se bô na zàhodnom táli Tihoga oceána, v Australiji, v Ažiji zvön njéni severni i severozhodni talov, na Indiškom oceáni, na južnom Ledenom morji, na južni tálaj Atlantnoga oceána, v Afriki zvön severozáhodnoga tála i na zhodi Europi. 4. Obrôčno sunčno potemnenje 13. i 14. decembra. Začne se 13-ga ob 21 vöri 27 minutaj, skonča se 14-ga ob 3 vöri 29 minutaj. Vidilo se bô na zhodni Sunda-zâtonaj, na južni Filippinaj, v Australiji i Polyneziji, na južnom táli Tihoga oceána, na jugi Chile i na južnom Ledenom morji. Cêlo mesečno potemnenje 16. julija. Začne se ob 4 vöri 12 minutaj, skonča se ob 7 vöri 47 minutaj. Vidilo se bô na južnom-záhodi Europe, v Afriki zvön severozhodni tálov, na Atlantnom oceáni, vu Severnoj i južnoj Ameriki i na zhodni tálaj Tihoga oceána. PREDGOVOR. Lübléni evangeličanski verebratje! Gda naš kalendari petnájstikrát püstímo na njegovo pôt, té predvsem pozdrávlamo vás, katerim je vu pretečeni lêtaj naš evangeličanski kalendari veren pôtni pajdáš, döstakrát pomoč bio vu tom, naj pri vaš močí evangelioma májo valánost. Vu tom nôvom leti rávnotak, kak vu príšestnosti tüdi dosta blagoslova bode ponüdjávao onim, kateri ga notrivzemejo vu svojo hižo. Naš kalendari, vu svoji lêpi pripovêstaj, žitka kêpaj, veršušaj, našega cérkevnoga žitka fontošnêše zgodbe, naše cérkvi zgodovino, naše vere vitézov blagoslovleni žitek, vidme evangelioma dáva i s svojimi glásmi vse proteštante vküperprikapčüje enzdrűgimi. Zevsém ščé včiti, evangeliomski karakter osnâvlati i razveseljávauje vedrnoga žitka prinesti. Našoj evangeličanskoj cérkvi edna velka môč je pošteni, čisti, zidajôči evangeličanski štamp. Ete štamp krepiti trbê, naj potom té krepi vsáko naše dobro dugovánje. Záto naj nebode nikomi vseedno tô, ka kakši kalendari má, nego naj vsaki evangeličánec pomága ete evangeličanski kalendari razširjávati med poznánci svojimi. Gledéč na težke pênezne razmere je cêna našega bogatoga zdržétka i z vnôgimi kêpami ilustriranoga kalendarija samo 8 dinárov. Širitelom pa ešče 10%-ov popüstka dámo. Primte tak zdâ tüdi z lübéznostjov, z prijaznívostjov naš kalendari, naj nájde notriidênje vu kêm več evangeličanski hiž i naj spunjávle svojo blagoslovleno slűžbo vu srdci, vu familiji i vu cérkvi ! Puconci i M. Sobota, 1935. oktobra mêseca. FLISÁR JÁNOS LUTHÁR ÁDÁM vp. vučitel, pomožni reditel. ev. dühovnik, glávni reditel. Od regulov vrêmena. Regule telko valájo, Kelko blôdni na njé dájo. Či nede tak, te de ovak, Či de ovak, te neo etak. Bog te gléda doli z nébe, Ka on ščé ; dene pred tébe. Ravnanje on vu roki mà, Ka smo vrêdni, tisto nam dá. Človek nemre prebroditi, Cíle njegve vözbroditi . . . Neprevidjene so poti, Po šteroj on vodi lűdi. Delo, skrbnost, previdênje Ino čedno prerazmênje. Naj bô naše nakanênje, Nê pa pred njega idênje. Na brezpametno činênje, Što zná na kakše znamênje ? Na blodnikov šatrüvanje I norčekov modrüvanje : Nika več nê trbê dati, Témbole čedno delati ; Vu Bôgi se prav vüpati, Z šoršom vrêlo bojüvati. Nigdár nê vnemar vcagati, Nego vsigdár krepko státi : Tak vse mámo obládati I sebé gor’ ob držati. F. Za zimo — kratke „TIVAR“ kapute Din 270·— Január má 31, dnì Sečén Vrêmena höd: Stàlen mraz do 11-ga, od 12 do 18-ga obláčno i mlàčno; 19-ga mrzlo, potom vedrno i mrzlo, od 24 do 26-ga deždž, 27-ga ploha, do konca obláčno i süho. Na konci meseca je dén 9 vör 26 min. dùgi. Prirasték 1 vör. 1 m. REGULE VREJMENA: Či se na Trikrálovo strêhe snêg topí, ali v kolotečnici snegá voda tečé, rodno leto bode- Či je sunce na dén Vince, Pune bodo peovnice; Z-siljem pun škedjen i párma, K-Mihály’vomi dobra brátva. Na Pavlovo vrêmen čísto Nam káže obilno leto. Či pa vetrno i zvirno, Prinesti má pomor, bojno. Či bô megla, de nezdravo, Človeki, stvári škodlívo. Či de pa snêžen i moker, Bode krűh vžéli i dober. K tebi pozdigàvam Gospodne, düšo mojo ! Bog moj, vu tebi se vüpam. (Žolt. 25, 1-2.) Vi, ki liibite Gospodna, mête v návisti hüdôbo. (Žolt. 97, 10.) Ne zamüdi ponoviti naprejplačilo na Düševni List! JANUÁR Mejseca premenjávanje : 1-ga ob 16 vöri 15 min., 8-ga ob 19 vöri 15. min., 16-ga ob 20 vöri 41 min., 24-ga ob 8 vöri 18 min., 31-ga ob 0 vöri 36 min. Kmeta ôpravice v-januári: Vu dvorišči: snêg i léd tá čistiti; škéri popravek i rédjenjé. — Na njivaj: gnojá vožnja, skórnatni snêg z svinjámi sklačiti dati, grmovje, trnje trêbiti. — V-štali: štale vetrti i tople držati, jasli, kopanje čiste meti, božnêšo i slabšo krmo polagati- — Kürečnjekov dveri, obloke, mostnice z slámov podmetati. — Pri sadovenom drevji: gosanic gnejzd preprávlanje, za cepjé vejčic branjé, sűho drevje vökopati, ža sadjenje cepik jame kopati i za ceplenjé potrêbno kojno se skrbeti. — Vu künjskom ogradceki: prahšiti, gnoj podkapati, topli gréd rédjenje. — V-goricaj: gnojiti, kolje priprávlati, vino pretákati, lagve žveplati, naj nespisnivijo, peovnice tople držati i vötriti. Za mladožence — , T I V A R “ obleke Din 290 - Február má 29 dní, Süšec Vrêmena hôd: i 1-ga vetrovno, 2-ga i 3-ga deždž, od 5 ga do 10-ga zmêšano i vöter, 12-ga i 13-ga močen viher, 14-ga snêg, 15-ga i 16-ga vöter i deždž, od 17-ga do 19-ga zmêšano i deždž, od 20-ga do konca meseca lepo, vedrno, mìlo. Na konci meseca je dén 10 vör 58 mjn dùgi. Prirasték 1 vör. 32 m. REGULE VREJMENA: Či na svečnico (2 ga) sunce sija i lejpi topel dén je, teda za njim mrzli dnévi pridejo. Kem toplejši je sühšec, tém mrzlejši de málitráven i vüzem. Na svečnico medved vöpride z-svoje lüknje (brloge) i okôli poglédne, či je lejpo vrejmen, nazáj se povrné spát, či je pa mrzlo vrejmen, vönej ostáne. Či je na Majkešovo mrzlo (24), te de ešče 40 ni mrzlo. Záto: Či nájde léd, spotere ga, Či nenájde, rédo de ga. Nišče nás sebi ne živé . . . (Riml 14, 7 9) Gde je kinč vaš, tam je i srce vaše. (Mat. 6, 21.) „Zemelski človek se z malim zadovoli, či nehodi želenji svojim po voli.“ FEBRUÁR Mejseca premenjávanje : 7-ga ob 12 vöri 15 min., 15-ga ob 16 vöri 45 min., 22-ga ob 19 vöri 42 min., 29-ga 10 vöri 28 min Kmeta ôpravice v-februári: Silje premejšati, semensko zrnje čistiti, ž njiv snegá vodo doli püstšat, slabo sejtvo z žveplenim ammoniakom gnojiti, od srena pozd gnjeno sejtvo zvalékati, trávn ke čistiti vláčiti, — oves, ječmen, gtoko, léčo, grajhščič sejati — V-štali bougšo krmo polagati, ob ino nastilati. — Sadovenoga drevja stéblovje čistiti, sühe vejke odstraniti, gnojiti V künjskom ogradčeki: v tople gredé sejati, na slobodnom grahšič, mrkvečno, petriša, šalátno semen, mak sejati, lük, česnek, šőško, sprotolejšnji kel saditi. Za delo — „TIVAR“ obleke od Din 120 — Màrc má 31 dní, Málitráven Vrejmena houd: Od 1. do 5. mrzlo, od 6 do 10. toplo, 11. deždž, od 14. do 16. lepo, od 17 do 19. vsáko gojdno mrzlo,22 mrzeo vihér, šteri de do 29. trpo, 31. deždž Na konci meseca je dén 12 vör 48 min. dùgi. Prirasték 1 vöra 50 m. Začétek sprotolejtja je 20-ga ob 19 v. 58 min. REGULE VREJMENA: Máloga trávna snejg je škodlivi sejanji. Ešče i teškoče, či ga samo v-žákli neséjo prejk po njivaj. Či je máli tráven sühi, vélki pa moker i risálšček hladen: obilna žétva i brátva bode. Kelko meglé bode v etom mejseci, telko plohé pride v-leti; kelko rosé pred vüzmom, telko sláne po vüzmi. Či je Gregor čisti, vedrni Šándor, Jóžef pa Benedek, Mraz, vöter, snejg de gedrni. Na klìn vejsita köpenjek. Dolidénte láž i gúčte istino (Efez. 4 25) Hüdoga kâ trpi što med vami? Naj moli Dobre voule je što? Naj popejva (Jakab 5, 13) Či pa što Dühá Kristušovoga nema; té je nej njegov. (Riml 8, 9) MÁRC Mejseca premenjávanje : 8-ga ob 6 vöri 13 min., 16-ga ob 9 vöri 35 min., 23-ga ob 5 vöri 13 min., 29-ga ob 22 vöri 22 min. Kmeta ôpravice v-márciuší: Orànje, práhšenje, prahe, sejtve, trávnike vlàčiti i poravnati. — Prèznoj máhri dobro dvoriti; vötrenje, kobile püščati, svinjé prouti ognjoperi vcepiti dati. Kokvače nasájati i obravnávati. — Cepike saditi, obrezávati, cepiti, okápati, pečjé sejati. — Tople gredé odprávlati, vötrti; gredé réditi: petreželem, mrkevčno, erdéče repe, mejsečne retkvi semen sejati. — Trstje odkriti, rezati, z koljom obravnati, mládo trstje saditi, groubati; bejlo vino obdrügim, erdéče obprvim pretočiti. Za deždževne dni — „TIVAR“ hubertusi Din 320·— April má 30 dní, Velikitráven Vrejmena houd; Od 1. do 9. vetrovno, oblàčno i deždževno, od 10 do 13. močen deždž, od 14. do 18. mrzlo, 22. lepo, od 26. do konca deždz Na konci meseca je dén 14 vör 28 min. dùgi. Prirasték 1 vöra 40 min REGULE VREJMENA: Či je na vüzemsko nedelo deždž, do risál de vsáko nedelo deždž i vrejmen de premenjávno. Či na Tiborca dén (14) se trávnici ne zelenijo — nemremo rodnoga ieta čakati. Či je té mejsec vlažen — obilno leto de. — Či breza obzeleni, nej se trbej bojati mraza. Či se pa Margarejtica pokáze: Či črešnje cvetéjo — cvelo bode i trstje. — Po Gjürgjavom telkokràt bode slána, kelkokrát je pred preminoučim Mihaljovom bila. Či v etom mejseci grmi — rodno leto včini. Kelko dni pred Markovom (25) žabe brekajo, telko dni do po njem mučale. Či na Markovo slaviček muči — premenjávno vrejmen znamenüje; či či pa füčka, vugodno sprotoletje glàsi. Či Gjürgjavo cvetje v obilnosti jeste, de — obilno leto, Či ga je pa malo — sükešino i drágočo nam znamenüje. Neniháš düše moje vu pekli. (Žolt. 16, 10.) Osloubodi me, Gospodne, od hüdoga človeka. (140 Žolt. 2.) Jedini evangeličanski slovenski list je Düševni List. Prihája mejsečno na 12 stráni. Napreplačilo 20 Din. ÁPRIL Mejseca premenjávanje : 6-ga ob 23 vöri 46 min., 14-ga ob 22 vöri 21 min., 21-ga ob 13 vöri 32 min., 28-ga ob 12 vori 16 min. Kmeta ôpravice v-àpriliši: Hramouv poprávlanje. Za semen krumpiše i kukorco pripraviti. — Drouvno máhro na pašo püstiti. Na zeléne krme poláganje se premeniti, mláde máhre varvanje od deždža. Kokvač i piščanec obravnàvanje. — Gingavi cepik privežüvanje, okápanje, oučenje, obrezávanje, klestšenje i sadjenje. — Kapüste, karfiol, kalarábi, lük, čestnek, šaláto, zeller saditi; dinje i ougorke v-tople gredé saditi; na slobodnom grajhšič, špinot, retkvi i šaláto sejati. Trsje saditi, groubati. Za sprotoletje — „ TI VAR “ ogrtáči Máj má 31 dní, Risàlšček Vrejmena houd: Od 1 do 7. toplo, od 10. do 19 vrouče, od 20 do 23. mrzlo, deždž ; 24. mrzlo, léd, od 25. do 27. oblàčno, neprijétno, 28. i 29. mrzlo, 30. i 31. toplo. Na konci meseca je dén 15 vör 45 min. dúgi. Prirasték 1 vöra 17 min. Regule vrejmena: Či je na Filipovo hìadno i vlažno: srêdnji pôv čákajmo; či je toplo i čisto, teda obilnêšega. Či je na Križavo čisto vremen, je na hasek, Či pa deždževno, je na kvár. Risálske nedele deždž je hasnoviti, Na Vrbanovo (25) či je čisto vremen — bode sladko vino, či je pa deždževno — de kisilo. Pongrácov deždž je njivam dober, ali goricam škodlivi. Či je Risalšček premoker, Ivanšček de sűhi. Radűjem se vu govoréči meni: pojdmo vu hižo Gospodnom (Žolt. 122, 1.) Pozábi velka benüvanja, ali mála dobročinenja nigdár! (Konficius.) Vsa záto, šterakoii ščéíe, naj vam včm jo lüdjé, tak i vi činte njim. Ár je eta právda i prorocke. (Màt. 7, 12) MÁJUŠ Mejseca premenjávanje : 6-ga ob 16 vöri 1 min„ 14-ga ob 7 vöri 12 min., 20-ga ob 21 vöri 34 min., 28-ga ob 3 vöri 46 min. Kmeta oupravice v-mâjuši: Práhšenje, setvéo vláčenje, pšenično sejtvo obžeti; lucerno, detelco kositi; čalamádo, proso, bér sejatí. — Na zeléno poláganje paziti trbej, prasce ostaviti. Svinjé obravnávati, naj májo priliko za kališanje i dobijo zadosta zeléne krme i zdravo vodô za pitvino. Žrebeta, teoci se vsáki dén na sprehodjenje gonijo. Lôšo máhro vöpodkrmiti Perotnino čisto držati, máhro z zelénov krmiti. — Künjske ogradčeke pletí, okápati, polevati. — V-goricaj pràzna mesta zasájati, zeléno ceplenjé; šprickanje. Ženski „TIVAR“ ogrtáči od Din 190·— Juni má 30 dní, Ivanšček Vrêmena houd: Od 1. do 3. toplo i lepo, 4. i 5. obláčno i megleno, 7. deždž, od 8. do 26-ga toplo i süho, od 27. do 29. deždž, 30-ga preveč mrzla nôč bode Na konci meseca je dén 16 vör 3 min. dúgi. Prirasték 18 minut. — Leto se začne 21-ga ob 15 v. 22 min. Regule vrejmena: Či je na Medárovo čisto, prijétno vrejmen: — dobro leto de; či pa na té dén deždži, 40 dni de deždževno. Či kukujca pred Ivanovim kukùče, de fál silje, — ali či po Ivanovom záča kukúkati, de drágoča. Či pred Ivanovim dnévom deždži, te de 4 dni deždžilo. Záto dolidente láž i gúčte istino vsákši z-bližnjim svojim, ár smo eden drűgoga kotrige. (Efez. 4, 25.) Hvâlo bodem Gospodna, dokeč bom živo, žoltáre bom spejvao Bôgi mojemi, kak dugo jestem. (Žolt. 146, 2.) Dnes Či glás njegov čüli bodte, ne obtrdite srdcá vaša. (Žid, 3, 7—8.) JUNI Mejseca premenjávanje : 5-ga ob 6 vöri 22 min„ 12-ga ob 13 vöri 5 min., 19-ga ob 6 vöri 14 min., 26-ga ob 20 vöri 23 min. Kmeta oupravice v-juniuši: Škegjen, gümno vréd vzéti, mostnic mázanje popraviti. — Kukorco, krumpiše okápatì, osipávati. Kositev, krme správlanje. Detelčne grinte preprávlati. Konje z-zelénov krmov krmiti; z-dobroy vodôv napájati. Cepike čiste držati, cepičnjeke okápati; črešnjove i marul koščice saditi; gosance preprávlati, pouvrsla sükati kžétvi. Zimski ougork i lejtešnji retkev semen sejati. Ougorčno i dinj bilja groubanje, razprávlanje. K-trstjí kolje vsaditi, vézati, obdrűgim kopati i šprickatì. Za sport — „TIVAR“ obleke od Din 340·— Juli mà 31 dní, Jakobešček Vrejmena houd: 1. močna megla, 3. i 4. stálno, potom deždž ; od 7 do 13. vetrovno, zatém deždž, od 14. do konca lepo. Na konci meseca je dén 15 vör 5. min. dúgi, Poménšanje 58. min. Regule vrejmena: Či na Srpno Marjo deždžì, de dugo, 40 dni deždžilo, Či je Margye dén vedrni — dobro, Či je Jakoba nouč (25) vedrna: obilnost de v-ogradčekaj, či je pa deždževna: na kvàr de orehom i lešnjekom. — Či mravlé velke mravlinjeke nanosijo: trdo zímo čákajmo. — Jakobeščeka 20 ga je Eliáš, od šteroga pripovedka právi, ka sejena žerjàvi koulaj pelao v-nébo. On rejtkogda zná za svoj dén i či zvej za njega, ka gda spádne, veliko grumlanco, bliskanje, slápov vdérjanje, točo narédi vu srditosti!. Sreča ka malogda zvej za njega. Tou právi od njega pripovedka. Ne bode zamán delo vaše vu Gospodni (I. Kor. 15, 58.) Či što nešče delati, naj ni ne jej. (II. Thess. 3, 10.) Stvárstvo je brez molitvi živeti. (Balzac) JULI Mejseca premenjávanje: Či je deždževen : škodlivo znamenüje. Margya se oblákov boji, Grmlanca, deždž se ji mrzi. 4-ga ob 18 vori 34 min., 11-pa ob 17 vöri 28 min., 18-ga ob 16 vöri 19 min., 26-ga ob 13 vöri 36 min, Kmeta ôpravice v-juliuší: Granár, nasipárnic vrédvzétje. — Žétva; práhšenje; hajdino i repno sejati. Konje koupati dati. Prasic pűščanje k-jesénskomi kotenji. — Živázen po strnjišči pásti. Belice za zimo stráni devati — Sád pobérati; črvivi sád polagati; pune vejke podlagati. Vlomlene vejke z-kolomázom omazati — V-ogradčeki: okápati, pleti, pozvati. Za semen ougorčno bilje vöprebrati Trsje pleti, čistiti, vríhke vkrâ rezati, obtrétjim kopati. Vu velikoj hici lagve šprickati. Za lepo vremen — „ T I V A R “ hlače Din 80 ·- Augustuš mà 31 dnì, Méšnjek Vrejmena houd: Do 3. toplo, od 10. do 13, mrzlo, 14. deždž, 15 , 16. lepo,. 20. velika hica, od 22. do 26. deždž, od 28. do 31. Iepo. Na konci meseca je dén 13 vör 28 min. dúgi. Poménšanje 1 vöra 37 min. Regule vrejmena: Či je na Lovrencovo (!0) lejpo vrejmen, dobro vino i lejpa jesén bode. Kakše vrejmen je na Bertalanovo (24), takše de cejlo jesén. Ivan (Jànoš) krstitela odglávlenja dén (29) či je trnok deždževen, je na škodo ogradčekom. Delajte, nej samo za jestvino, štera preide; nego za jestvino, štera ostáne na žitek vekivečni (Jan. 6, 27.) Podpérajte z naturáliami i z penezmi „Diački Dom“. — „Čtite „Düševni LiSt“ ! Správlajte njemi nouve napreplačnike! Blâženi so oni, ki so čistoga srdcá, ár oni bodo Bogá vidili. (Mát 5, 8.) AUGUSTUŠ Mejseca premenjávanje: 3-ga ob 4 von 47 min., 9-ga ob 21 vöri 59 min., 17-ga ob 4 vöri 21 min., 25-ga ob 6 vöri 49 min. Kmeta ôpravice v-augustuši: Plüg, bráno, sejanja mašin popraviti. Koré voziti, mlatidev; repcije i za poláganje žito sejati. — Mühé z štale vöpreprávlati z okmičenjem i vötrenjem. V-štali držéčo márho večkrát vöpüstiti. Na slepo oučenje; lejtašnjega sáda pečjé pobéranje. — Seménja správlanje. Šaláte, kel i repnoga semena sejanje. Zelja osipávanje, goric kopanje. Za šolsko deco — „ TI V AR “ obleke Din 60·— September mà 30 dní Mihàlšček Vrejmena houd : Od 1. do 6 lepo i toplo, 8. slána, 9. oblácno i mrzlo, od 13. do 16 lepo, potom oblácno i deždž do konca. Na konci meseca je dén 11 vör 45 min. dúgi. Poménšanje 1 vöra 43 min. Jesén se zacne 23 ga ob 6 vöri 26 min. Regule vrejmena: Či je njega prvi déa „Egyed“ lejpo vrejmen, za njim de 4 dni lejpo i či té dén grmi — pri- šestno leto se trôštajmo obilnosti. Na sv. Mátaja evangelista (21) či je lejpo vrejmen i potrpéče, teda na prišestne leto dosta sadü bode. Na Mihaljov dén či grmi (29) — dobro jesén i trdo zimo znamenüje. Či te že dosta žalodi jeste — dosta snega bode pred koledi. Či se po Mihaljovom v šküvkaj žüževke nájdejo: obilnost, či pa mühé: bojno, či pávuci : kügo znamenüjejo. Či so té šküvke ešče zeléne: obilno leto, či so vlažne: mokro; či so sühe: süho leto znamenüjejo. Či štrki, lastvice, divje gosi, žerjávje na hitroma odidejo: ránoga mraza se lehko trôštamo. Verostűjte i molte, da vu sküšávanje nepridete. Düh je istina gotov, ali tejlo je slabo. (Mat. 26, 41 ) Naj se ne zburka srcé vaše, verte vu Bôgi i vu meni verte. (Jan. 14, 1.) Krstšenika ročno delo je molitev. (Luther.) SEPTEMBER Mejseca premenjávanje : 1-ga ob 13 vöri 37 min„ 8-ga ob 4 vöri 14 min., 15-ga ob 18 vöri 41 mm., 23-ga ob 13 vöri 53 min., 30-ga ob 6 vöri 22 min. Kmeta ôpravice v septembri: Za sejanje semen pripraviti. Zrnje veškrát premešati. Poti, stüdenec poprávlati i čistiti. Obráčanje, sejanje, krumpiše kopati, kukorco trgati i tá spraviti. Svinjépod krmo vzéti (notri zaprejti). Jesénski i zimski sád pobérati. Seménja správlati i tásranjüvati .Zimsko šaláto i flanco saditì. Za plemen perotnino vöprebrati. Na zímo belice tá srániti. Nerodno trstje oznameniti. Vino obtrétjim pretočiti. Za slabo vremen — „TIVAR“ hubertus Din 320· Oktober mà 31 dní, Svestvinšček Vrejmena Houd: Do 14. nestálno vrejmen; 23. nevajeno mrzlo; 26. nikaj deždža, 29. i 30. mrzlo, 31. deždž. Na konci meseca je dén 9 vör 59 min. dúgi. Poménšanje 1 vöra 46 min. Regule vrejmena: Či drevja lístje dugo káple doli: velko zimo : či hitro: ráni mraz i na prišestno leto obìlnost znamenűje. Či dosta listja ostáne na drevji: dosta gosenic bode v leti. Gda prfde že Šimeon Judáš, V plateni lačaj mrzlo máš. Ne bloudíte: Boug se ne dá osmejávati. Ár kakoli seja človik, tisto bode i žeo. Záto, kí seja na tejlo svoje, z tejla bode žeo skvarjenje; ki pa seja naDüh,. z dühá bode žeo žitek vekivečni (Gal. 6, 7—8.) Za drágo ceno ste küpleni, nebojte slugi lűdi. (I. Kor. 7, 23.) Hvála pa Bôgi za nezgovorjeni dár njegov. (II Kor. 9, 15.) OKTOBER Mejseca premenjávanje : 7-ga ob 13 vöri 28 min., 15-ga ob 11 vöri 20 min., 23-ga ob 13 vöri 53 min., 30-ga ob 6 vöri 58 min. Kmeta ôpravice v-oktobri: Mlatidev. Hramov popravek. Hajdino žeti, kukorco trgati, repo brati; práhšenje, poti poprávlati ; trávnik vláčiti, z pepélom posipàvati, v-mokroči po nji nej pásti. Na sűho krmo se predjáti. Svinjé po strnjišči pásti. Prasice püščati na sprotolešnje kotenje. Kanžáre z-ovsom krmiti. Gjaram dobro polagati. Drevje okápati i gnojiti. Zelje notri devanje, kolje vküp pobéranje, brátva, grobanje, gnojenje, notri pokrivanje, kolje vréd sklásti. Za zimo ženski „ T I V A R “ kaputi Din 290·— November má 30 dnì, Andrejšček Vrejmena houd Od 1. do 9. nepretrgnjeno deždž, potom zadosta dobro, 15. i 16 páli deždž, 23. vedrno i mrzlo, 24 milo, 29. i 30. zimiti se začne Na konci meseca je dén 8 vör 41 min. dúgi. Poménšanje 1 vöra 18 min. Regule vrejmena: Na vsejsvecov aen vsejci doj z cera (drovnič rást) edno vejko, či je od znotra süha: de trda; či je vlažna: de mokra ziraa či je té dén moker: zima bode rnláčna; či je pa vedrni: močno snežno zimo znamenüje. či je Mártona (11) gousi prsčonta erdéča; velki mraz, či je bejia: dosta snegá; či je čarna: deždževna jesén i zburkana zima bode. Kakše vremen je na Ožébetovo i Katalenovo, tákši bode celi december. Vsáko tejlo je, kak tráva. (Ežaiáš 49, 6.) Známo pa, ka onim, ki Bogá lübijo, vsa na dobro slüžijo. (Riml. 8, 28) Gospod je pečina moja, gràd moj i Osloboditel moj. (18. Žolt. 3) NOVEMBER Mejseca premenjávanje : 6-ga ob 2 vöri 28 min., 14-ga ob 5 vöri 42 min,, 22-ga ob 2 vöri 19 min., 28-ga ob 17 vöri 12 min. Kmeta ôpravice v-novembri: Silja rešétanje. Mlenje na zimou. Krumpiše i kukorico prebérati. Globoko pràhšenje. Gnojitev. Vötrenje. Samo dvojega poláganja začétek. Krmlenko dobro krmiti i obilno nastiíati. Perotnino dobro krmiti i napájati. Sadovnjàka kopanje. Cepik sadjenje i notri povijanje. Rib zlina šibja bránje. Sadovenoga drevja stéblovja čiščenje. Petriž i špenot osipati i z listjom pokriti. Za gorice grünt rigolerivati. Mošt spuniti. Belo vino ob štrtim, to erdéčo pa ob drúgim pretočiti. Za Božič „ T I V A R “■ obleke ! December má 31 dni, Prosinec Vrejmena houd: 1. mrzlo, 4. sneg, od 5. do 10. močno deždžovje i povodni, od 11. do 14. páli deždž, 21. sneg, od 22. do konca navékše mrzlo. Na konci meseca je dén 9 vör 25 min. dúgi. Poménšanje 16 min. — Zima se zacne 22-ga ob 1 vöri 27 minutaj. Regule vrejmena: Či na sveto noč zdouc (od zhoda veter) piše: kügo; či vedrnjek (od zàhoda): pomor; či jüg: beteg; či sever: dobro leto znamenűje. — či na stáro leto deždž ide, na gojdno pa sunce sija, te se troštajmo dobroga pouva. Ali či je nouč i dén glihno vrejmen, teda lehko govorimo ; Silvester je dobro spuno, Leto bede dobro puno! Či je prosinec zeléni, Vüzem bode snežéni; Či na svéto nouč snejg ide, Teda dobro leto pride. Či prvoga sunce sija, V leti de velka vročina ; Te drügi pa či de svekli, Drágoča od toga visi. Ovo stojim pred dverami i trüplem, (Ozn. 3, 20) Tak je lübo Boug ete svejt, da je siná svojega jedinorodjenoga dao, da vsáki, ki vu njem verje, se neskvari, nego má žitek vnkivečen. (jan. 3, 16) Jas sem Alfa i Omega, začétek i konec, te prvi i te slednji. (Ozn 22, 13.) DECEMBER Mejseca premenjávanje : 5-ga ob 19 vöri 20 min., 14-ga ob 0 vöri 25 min., 21-ga ob 12 vöri 30 min., 28-ga ob 5 vöri 0 min. Kmeta ôpravice v-decembri! Snejg odmetávati. Léd voziti. Drva voziti. Gnojiti, Skornati snejg z-svinjámi spotreti. Trávnike z-gnojšnicov polevati. Konje podkovati dati; mláde žrebce, žrebice, teočice voziti včiti. Prásce z-ječménom krmiti. Perotnine na toplom držánje. V-jesén posadjeni cepik zemlou z gnojom pokriti. Seménje vötriti, pobérati. Rigoleranje. Kolje réditi za gorice i. t. v. Najcenejše je samo NAJBOLŠE BLAGO ! Za to kupujte samo v specialni trgovini, kje je največja zaloga in blago ne samo najcenejše, ampak tudi najboljše. Na zalogi imamo vedno kolesa najboljših svetskih znamk: PUCH, STYRIA-DÜRKOPP, VICTORIA, kakor tudi najnovejši OPEL model 1936. zboljšani dvojni gitter okvir, z navadno in balonsko gumo. Razen teh tudi druge znamke v cenejši izvedbi. PISALNE STROJE velike za pisarne kakor tudi manjše za trgovce in privatnike TRIUMPH nove in tudi rabljene. Fotografski aparati od 75 Din naprej, kakor tudi ves pribor za fotografe. Šivalni stroji raznih znamk, z 15 letno garancijo. Radio aparati: HQRNYPHON, PHILIPS, HIS MASTER VOIS i. t. d. na električen tok kakor tudi na baterije. Lastna velika delavnica. Vsa popravila najboljše in poceni. Zamenjava in polnjenje akumulatorjev !!! NAJNIŽJE CENE ! STALNE CENE ! Največja tehnična trgovina ŠTIVAN ERNEST, M. SOBOTA Zvezna ulica, Prek od stare apoteke. 33 34 Iméndnévi. Abel, január 2. Ábrahám, aug. 16. Adalbert, sept. 27. Ádám, sept. 9. Ádám, Éva, dec; 24. Adél, január 26. Aurél, oktober 5. Aurélia, december 2. Ável, Andráš, nov. 10. Baláž, február 3. Elemér, február 28. Eleonóra, február 21. Ella, február 10. Előd, oktober 22. Elvira, február 10. Gábor, márciuš 24. Gabriella, dec. 12. (Gál) Gallus, okt. 16. Gàšpár, január 6. Gedeon, márciuš 28., oktober 10. 35 Gellért, september 24. Genoveva, január 3. Gergor, márciuš 12., nov. 17. (Čod.) Gertrud, márciuš 17. Géza, február 25. Gizella, májuš 3. Gottlieb, márciuš 6. Gottfried, nov. 8. Guidó, september 12. Gustav, jan. 16. márc29. Gyöngyike, okt. 5. Győző, november 3. Gyüri, ápriliš 24. Gyula, apriliš 12. Hedvig, oktober 17. Helga, oktober 3. Helén, oktober 14. Henrik, juliuš 15. Hermin, ápriliš 13. Hilda, september 3. Hubert, márciuš 20. Hugo, ápriliš 1. Ibolya, augustuš 7. Ida, ápriliš 13. Ignác, febr. 1., juliuš 31., oktober 23. Iléš, juliuš 20. Ilma, ápriliš 18. Ilona, augustuš 18. Imre, november 5. Ince, juliuš 28. Ipoly, augustuš 13. Irén, oktober 20. Irma, májuš 3. Iván, juniuš 24. Izabella, juliuš 12. Izidor, márciuš 30., ápriliš 4. Ižó, augustuš 26. Jakab, máj. 1., jul. 25. Janka, màjuš 24. Jánoš, november 24., december 27. Jenő, juliuš 13. Jeromos, septemb. 30. Jób, september 27. Johanna, dec. 15. Jolán, november 20. Jónáš, november 12. Jonathán, májuš 10. Jóžef, február 4., márc. 19., aug. 27., sept. 18. Judit, jul. 30., dec. 10. Julia, Juliána, febr. 16., májuš 22. Julián, január 9. Justin, juniuš 16. Justina, sept. 16. Kajetán, ápriliš 22. Kalist, oktober 14. Kálmán, oktober 13. Kamil, Kamilla, dec. 28. Károly, jan. 28., nov. 4. Karolin, február 2. Katalin, febr. 13., ápr. 30., november 25. Kázmer, márciuš 4. Kelemen, nov. 23. Kerestély, ápriliš 3. Klára, augustuš 12. Klementina, nov. 14. Kleofáš, sept. 25. Klotilt, juniuš 3. Kočárd, ápriliš 19. Kolož, oktober 30. Konrád, február 18. Konštantin, február 1. Kornél, juliuš 3. Kornélia, márciuš 3. Krištòf, márciuš 15. Kristián, márciuš 13. Kristina, juliuš 24. Lajoš, aug. 19. i 25. Lampert, sept. 17. Laslo, juniuš 27., augustuš 8. Lázár, december 7. Laura, juniuš 17. Leander, február 28. Lehel, augustuš 2. Leo, ápriliš 11. Leókadia, december 9. Leona, Leontine, jan. 4. Lenárd, november 6. Lenke, ápriliš 29. Lidia, ápriliš 8. Lilli, juliuš 11. Lipot, november 15. Livia, ápriliš 6. Lóránt, január 15. Lothár, január 27. Lőrinc, augustuš 10. Luca, december 13. Lujza, márciuš 2. Lujzi, juniuš 21. Ludovika, sept. 14. Lukáč, oktober 18. Lukrécia, juliuš 9. Makár, január 2. Mada, májuš 27. Magdolna, juliuš 22., augustuš 3. Malvin, oktober 1. Manó, márciuš 26. Marcel, január 9. Marcion, ápriliš 26. Margit, jun. 10., jul. 20. Mária, augustuš 15., sept. 8.,. dec. 8. Mária-Magdolna, jul. 22. Marianna, nov. 1. Marko, ápriliš 25., juniuš 18., oktober 17. Márta, juliuš 29. Márton, nov. 10. i 11. Mártonka, január 30. Máté, september 21. Matild, márciuš 14. Mátyáš, február 24. Medárd, juniuš 8. Melánia, január 10. Menyhért, aug. 22. Metod, juliuš 17. Mihály, sept. 29. 36 Miklóš, december 6. Mikša, oktober 12. Miloš, november 26. Móric, september 22. Mòzeš, májuš 16. Nándor, májuš 30. Napoleon, màjuš 7. Nikódém, sept. 15. Nóé, november 29. Norbert, juniuš 6. Odó, november 18. Oktávián, márc. 22. Olga, juliuš 27. Olivér, november 21. Olimpia, márciuš 10. Oršóla, oktober 21. Oskár, juliuš 31. Osváld, augustuš 5. Ottó, márciuš 23. Ottmár, november 16. Ottokár, jul. 2., nov. 4. Ottilia, december 16. Ödön, november 16. Öžéb, augustuš 14. Pál, jan. 25., márc. 7., juniuš 26., 29. i 30. Paula, márc. 22., jun 3. Paulina, juniuš 22. Péter, Pál, juniuš 29. Péter, jan. 31., febr. 22., ápr. 29., máj 19., aug. 1., okt. 19., dec. 5. Petra, oktober 3. Petronella, májuš 31. Piroška, jan. 18., november 28. Pius, máj. 5., jul. 11. Pongrác, mjuš 12. Rafael, jun. 20. okt. 24. Ráhel, február 4. Rajner, juniuš 17.. Rebeka, septemer 2. Regina, september 7. Režő (Rudolf), ápr. 1., november 7. Rihárd, ápriliš 3. Róbert, juniuš 7. Rókuš augustuš 16. Róland, májuš 29. Roman, augustuš 9. Roza, augustuš 29. Rozália, september 4. Šalamon, oktober 24. Šamu, augustuš 21. Šándor, február 26., márciuš 18. Šara, január 19. Sarolta, májuš 19. Sebeščén, január 20. Šimeon, február 18. Šimon, jan. 5., okt. 28. Štefània, nov. 28. Štefan, aug. 20., dec. 26. Sabjana, február 20., oktober 27. Sanisló, nov. 13. Servác, májuš 13. Severin, január 8. Severian, február 21. Sidonia, juniuš 1. Silárd, ápriliš 22. Silvester, dec. 31. Sinér, december 12. Sylvia, november 26. Tomáš, márciuš 7., december 21. i 29. Tacián, január 21. Tádé, január 24. Terézia, juliuš 8., oktober 15. Tekla, september 23. Teodora, sept. 11. Teofil, december 20. Tibold, juliuš 1. Timon, ápriliš 19. Tibor, ápr. 14., aug. 11, Titus, jan. 4., sept. 18. Tivadar, ápriliš 20., november 9. Tóbiáš, juniuš 13. Tódor, február 7. Trikráli, (Gášpàr, Menyhért, Boltižár) jan. 6. Ubul, màjuš 17. Valér, december 15. Valéria, ápriliš, 28. Valter, juliuš 14. Vazul, juniuš 14. Vendel, oktober 20. Vencel, sept. 28. Veronika, juliuš 9. Vid, juniuš 15. Vidor, január 13. Viktor, september 5. Viktoria, dec. 23. Vilmoš, január 10. Vilma, december 5. Vince, ápriliš 5., jul. 19. Viola, december 19. Virgil, november 27. Virgilia, január 31. Vrban, májuš 25. Vouri, juliuš 4. Vladimir, juliuš 24. Xavér, (Ferenc) dec. 3. Zakariáš, sept. 6. Zita, ápriliš 27. Zoárd, december 30. Zoltán, juniuš 23. Žigmond, májuš 2. Žofia, májuš 15. Žolt, ápriliš 10. Žužánna, február 19. 37 Sto lêt staroga očo proroküvanje. Pojdte esi k-meni, drági moji bratje, Ka vam bodem pravo, dobro poslűhšajte, Slab je bár že moj glás, več sto lêt ga teži, Dosta brige, znánja mi vu glávi leží. Tak vzemte moj tanáč, šteroga vam právim, Prišestna i zdávnja jas poznam, dobro vém, Vu príšestnosti mrák znam posvêt vužgáti, Pred menom tak skrovnost nemre zaostáti. SPROTOLÊTJE. V-etom leti prìde sprotolêtje kesnej, Bojdi krédi vsigdár, da naj ideš naprej; Ár či nezamüdíš vu vsem krédi bidti, Gjeríni zorati, sêjati, saditi, Blagoslov od Bogà v-obilnosti dobíš, Pazi, da za vse tô njemi hválo moliš. 38 LETO. Sprotolêtja mláčno vrêmen gráta toplo, Vu deli se trűdi, vu znášanji krotko. Grumlance, blískanja letos bode dosta, Vihér, toča ségne, vdári nìka mesta. Žétva de obilna, krme de povôli, Komaj do folgali jo voziti z-kôli Bô zadosta sadű: jábok, slív, lekvára, Vrêhovje nam dájo vrêloga nektára. JESÉN. Tak, da jesén príde, puna bode kámra, Nebode nikoga pisker, sklêca prázna. Dugo bode bábje leto, lêpo, toplo, Vrêmen nê megleno, čísto ino sveklo. Pečì, káhle dugo nebodo kürjene, Drva, obüteli bodo prišparane. Peovnice pune z-reznim močnim vìnom, Štero dá vesélje debelim kolinam. Traktálivao bodeš rodbino, botríno, Nišče nebode so prázen kre té’ mìmo. Z í M A . Na dùgo jesén zdâ trda zíma prìde, Topla bunda, bekeč dobra bô, či zide, Pri pèči na klôpi máš fájno kaditi, Prhke pogače, krűh jesti, víno piti. Hôd vrêmena i svêt vu glávi broditi, Vu príšestno leto z-vüpaznostjov idti. Popolna ženska lepota se nemre doségnoti v 3 dnévaj, nego samo z rednim obravnávanjem kôže, lìs, vüst i zob. K tomi je potrêbno, ka se obravnávamo sistemátično stálno z istimi, medicinsko zaneslivimi mazali, ár se z večnim menjávanjem mazal kožni orgáni lêko drážijo. Zato dobro včinijo oni, šteri ostánejo pri medicinsko zaneslivi Fellerovi Elsa-izdelkai: Fellerova kavkasta Elsa-pomada za varvanje lica i kože, Fellerova močna Elsá-pomada za rást lás (2 glažka ednoga mazala, ali eden glažek obej mazal franko 45 Din), Fellerova Elsa-žájfa za zdrávje i lepoto (7 vrst: lilijeva-mlečna, krém-žájfa, glicerinova, žumanjak, boraksova i za britje) 5 falátov rázločnì Elsa-žájf franko 52 Din, Elsa-Schampon, Elsadont kréma itd. Po pošti pošila apotekár Eugen V. Feller, Stubica Donja br. 110. (Savska banovina.) 39 Na mejej leta. Preminjenost i Prišestnost. — Igra, ali pripovedávanje na stáro leto. OSOBE: Starec : Preminjenost obrázi. Mladénec : Prišestnost obrázi. Preminjenosti troje decé : a) Vera, 15—17 lêt star mladénec. b) Trôšt: 14—16 lêt stara čí. c) Lübézen : 13—15 lêt stara čí. Satan, eden mladénec. (Godí se vu prôstoj páverskoi hiži. Hiže správo: što, dvá poslonjàtiva méhkiva i trijé ménši prôsti stolci: Obleka: starca dúga bunda, vunatua hôba; Vere: obri gvanta rôznate dlake, pri, ali pokriv; Trôšta: zeléni, ali sívi pokriv; Lübézni: bêli gvant ali pokriv; Šatana: čaren, ali sploj erdéči gvant, v-rokaj má na tri roglé železne rasoje i na obrázi lárfo. Pridôčega, tô je mladénca; prôsti svétešnji gvant) I. PREDJÁNJE. 1. pokáz. (Potrêto, püklavo, v-rokaj z-palicov, komaj lázi notri Preminjenost: na hrbti z-naklajenim žaklom. Doli si séde, zadrgávajôč začne gúčati.) Preminjenost: Bogme sem jáko trűden. Tak čűtim, ka se mi približáva slêdnja vöra. Tákši je žítek, ne stáne niti na edno minuto. Mládi, veséli i z-ocelnimi kotrigami sem se vzéo na pôt. Krepkost mi je ládala vu žilaj, goridánja, vnôga doprinesti sem želo. I dokeč sem do etega mao prišao, vidite, ka je grátalo z-méne ! Niti sem nê vzéo napamet, ka mi je ôči posvêt vgasno, ka sem vu hrbti opüklao, ka so mi vlasjé osêrili i gláva mi je pišlíva grátala. Pa je jelibár tak ? Ví te tüdi vsi tàkši. Dobro znam, ka si radi nezmíslite na tô, tô tüdi znam, ka me ne glédate z-dobre vôle. Mrzim se vam, ár vas na preminjenost opomínam. Ali záto nika nedene. Jas sem to Preminôče, štero nigdár več nazâ nepríde. Jas slobodno gučim k-vam. Vnôgim sem sa- mo skuzé i žalost prinesao v-preminôčem leti. Dosta trôšta i želênja sem zníčo. Keliko namenjávanja sem prekrížo. Bojíte se me ? Tak míslite, ka sem hűdi bio k-vam. Pa bogmesamo nemočen. Obtrűdo sem, záto odhájam. Ali tü vam niham nika velkoga i lêpoga. Trôje moje decé i moje vnôgo skušenje. Ne želém od vás, ka bi me radi meli. Dobro znam, ka vaša pamet na pridôča mísli, očí vaše na ta prišestna glédajo, li samo to vzemite od méne z-dobroga srdcá, štera vam dam. Pozábte vi tüdi vašega; žitka ta pretekôča i neprijétna dugovánja. Ár sem jas ta žalostna Preminjenost, to težko pozàbleno Preminôče ! (Preminjenost z-težkim tálom odhája.) Prišestnost: (vesélo, nábrsno, posmehávajôč stôpi notri.) No lüdjé, prijátelje, prišao sem. Znam, ka me čákate! Oči so mi žerjáve, têlo mi je puno môči, žile nábrsne, kak ocel. Jas sem tisti, koga vsáki lűbi. Jas sem Prišesnost. Jas namàlani devojk blájženstvo. Jas dam môč mladézni očam. Jas včinim vedrne 40 i lêpe omračene megléne dní. Jas zastávim glás ti jočéči i na istino preobrném, spunim želênja. Jas darűjem tomi vmérajôčemi z-moje dobre vôle ešče eden-eden dén žitka. Prišestnost sem ! Toga vekivečnoga, ütrášnjega smehéči tündér. Vsi me lübite, dobro vém. Ár sem jas cio, odméne čákate vašega zburkanoga žítka mir i pokoj. Lepši de vam žítek, či na méne glédate. Vse od méne čákate, od koj se vam senja, kí na koj, ali od koga kaj čákate, kí se kaj trôštate. Lübte me i vűpajte se vu meni. (Nanízi se i odhája.) Šatan : (je vsepovsédik nalečeni, gde to dobro zničiti, gatiti trbê. Vesélo stôpi nostri. Guč njegov je do konca špotáren.) Lêpi dober večér vam bojdi, žénke, gospé, možki, gospôdje, mládi, stári vsém navküp. Jas sem tüdi tü, indašnji poznanec vsê eti bodôči. Ka što sem ? . . . Vse felé. Jas jako dosta iménov mam. Mojo zmožnost, vsi dobro znáte, ka jo nemre prebroditi i razložiti. —- Što sem ? — Tak me zovéte : Šatan, te hűdi, zlo, vrág, Hojdič, Lucifer i Bog vê, kak ešče ? Ali dönok sem vam Bog. Ali dnes se me záto nika nebojte. Veseliti se ščém z-vami i tô ščém, da se i ví veselíte z-menom navküpe. Tô stáro leto pokopajmo z-vesélov mužikov, z-dobrim vínom i ômutnostjov. Dnes bom jas diktálivao nôto, ár sem jàko dobre vôle. Moje ôpravice, štere sem v etom pretekôčem leti doségno, so više trôšta i računanja velike. Vu pekla kalandariji poduploma bodo oznaménjene. (Vesélo se smehé.) Tak míslim, ka vsi dobro znáte. Zaman se dêvate! Dobro znáte vsi (z-monotnim glásom je naprê nosi) : Trônuše sem sporúšo, králov, poglavárov žítek sem vuspao ; povôdni, sühočo, mraz sem prinesao, skoron bi se mi pá posrečilo bojno, vmorstvo na národe prinesti, z-sükešínov, krízov cêli svêt osipati. Opüščávanje, famílijov mantre, sirotíc, vdovíc jávkanje, nevola sprevája poti moje. (Pá se smehé.) Pá je več nezadovolni, brez posla lűdi ; vékši račun je ti strádajôči, starajôči i jočéči nevolákov. Več je samovmorcov, kôdišov, vu težki betegê bodôči. Povnôžali so se hüdodelci, tatvia, hamičija, tühotapstvo. Sejao sem nesreče, odürnosti, sebičnosti, svaje, nelübéznosti semen, štero se lepô osnávla i zbogatov žétvov trôšta svêt. — Vidite, vse tô je moje oblàsti delo. Tô sem, vídite jas, vaš dober tanáčnik, vaš dober prijátel, te Šatan. (Naglás se smehéč i poplesâvajôč odhája.) 2. pokáz. Preminjenost: (Notri prilázi i doli séde.) Čűtim, ka mi je tü slêdnja vöra. Z-radostjôv odhájam, àr mir i počinek želém. Kak dobro mi bede že počívati, ár sem preveč obtrűdo. Kamči bár mi nebode skúz i trplênja viditi. Li samo edna težka misel mi trápi srdcé: Na koga naj zavüpam te moje lübléne — deco mojo ? Što bode na njé skrb noso, ár ešče nebode mogli obsebi ostáti. Slobôd vzemem odnjíh. (Z-težkim glásom zové.) Vera, sin moj, hodi notri ! Vera: Tü sem, drági oča ! Preminjenost: Doli si sedí eti primeni, sin moj i poslühni očé tvojega slêdnje rečí. (Vera si doli séde k-očé petam.) Vadlűjem ti, moj sínek, ka si mi ti bio nájprijétnêši med mojov decôv. Znábidti záto, ár si nájstarêši. Či si pri meni bio, sem se vsigdâr za krepkoga čűto. Či me je kaj bolelo, za tvojo roko sem se prijao, Či sem te v- 41 Svetlonositelica. 42 nároče vzéo, včasi mi je ležê grátalo, ešče i med skuzami sem blâjženi bio. Moj sin, zdâ odhájam, eti vaš povržem. (Küšne ga.) Od vaše príšestnosti se bodem paščo skrbeti. (Zaskuzí se). Idi, moj sin, zezovi notri Trôšt sestrico (Vera notri zové sestro). Trôšt, notri hodi ! Trôšt: Eti sem, oča. Preminjenost: Sedi si doli i slihšaj me edno malo.(Doli si séde.) Viš, moja či, obstarao sem, vsedugonê odhàjati mam. Jelibár tô znaš, ka sem te lúbo ? Ali tô nevêš, ka kelko mam tebi hvaliti. Gda me je caglost obvzéla, nôvi cil se mi je skazao, či sem se na tébe zgledno, kakšté sem se prepêkao, kakšté sem dvojio, ti si mi vsigdar môč znala podeliti, z-trôštom si me napunila. Tí si mi bíla vu kmičnoj nôči vodéči posvêt. Tak je ! morem vadlüvati, Trôšt, brezi tébe bi neznošeni bio žítek moj. Ti si mi razvedrila megléne dní moje z-onov miseljov, ka de vütro vse jakše i prijetnêše. Či bi tebé nebi bilô, trplênje, mantra bi bio žítek moj. Zahvalim ti, drago dête. (Küšne jo. Trôšt se zajôče i Vera žnjôv vréd.) Zezovta notri to nájménšo sestro : Lübézen. (Trôšt jo zezové.) Lübézen: Eti sem, âjtek, lehko kâj želête? Preminjenost: Doli si sedi, drâgo moje, na ete stolec i pazi na moje rečí. (Lübézen si doli séde). Tí si to nájménše med mojov decôv, rávno te tak lűbím, kak tiva starêšiva, tvojega brato i sestro. Tí si dosta bíla meni vrêdna. Či sem te z-sebom vzéo na pôt mojo vsepovsod so se obéselili lüdjé. Žalost njihova se je na radost obrnôla; srditost na lübézen ; protivínstvo na dobro volo. Z-famíl vűst je pa čüti vesélnost. Tak siromáci, kak bogátci so se veselíli, či so tebé vidili. Tí si dála vrêdnost onomi cvêti, štero je pojbár deklini ponűdo. Ti si zmirila i mir, lübézen je grátala med protivníkmi. Z-tebom je vsigdár vedrni bio žítek. Brez tébe bi prázen bio moj žítek i dosta bi mi falílo žnjega. Zdâ pa, čí moja, odhájam, obstarao sem. Ali nika se ne boj, dête moje, nebodeš ostávleno, za tébe še tüdi poskrbim. (Lübézen se zajôče.) Deca moja, brezi vas moj žítek nebi bio popolen, vsigdár bi falíla žnjega ta práva vrêdnost, te pravi kinč. Zdâ sem že celô obtrüdjeni, odhàjati mi je. Idite tak zdâ že lepô vu méri vö, nihâjte me na samoga. (Odhájajo.) 3. pokáz. Preminjenost: (Sam vu sebi) Tak je ! odhàjati mi je, ali ka mi bode z-otrokmi. Na koga je naj zavüpam ? Ka bode žnji, či menénede ? Da bi nikak bio, što bi . . . (Nanàgli se od zvőna eden glás čűje.) Eti sem jas . . . (Na té glás Vera, Trôšt, Lübézen se stráhšijo i notri hítijo i doli si sédejo pri oči.) Šatan: (Notri stôpi, šálno po štároga pléčaj zdlâncov namali vdári.) Dober večér, stári cucko. Kak vídim, si že nakonci. Bogme, bogme de dobro se ti za dráge tvoje kak nájhitrê poskrbeti, ar ti kratki naide bidti čas. Viš, jas sem vsigdar Prijaznivi bio k-tebi, či si se ti ravno nê Prispodobno znášao k-meni. Gotov sem v-skrb vzéti tvoje trôje decé. Oblűbim ti, ka njim veren oča bodem. Tákšo zgojo njim dam, ka de se vsàki čüdüvao nad njimi. Tak bogme, otroki. (Smehéč je po pléčaj stecka.) Preminjenost: Jas se nevűpam vu tebi, àr si ti vsigdár vsa- 43 koga vkano. Svojo deco jas nebi vűpao na tébe zavüpati. Na kogašté drűgoga ráj, ali na tébe ne! Šatan: (Šatan neposlűhša dosta starca, samo deco mújštrá.) Ka mísliš ? Meli do vse, ka do samo želeli. Tak bom je lűbo, či bi lasno moji bilí. Preminjenost: To verjem, na krívo pôt bi je spreobrno! Š a t a n : Jas ? A tô pa juši nê! Bôgšo zgojo bi njim zagvüšno dao od tébe. Ka njim je imé? Preminjenost: Nebojte se, moja deca. Odgovárjajte batrivno. Vera: Moje imé je Vera. T r ô š t: Moje pa Trôšt. Lübézen: Moje je Lübézen. Satan : Lêpa iména si njim darüvao. No, ka bi radi bilí, deca ? Vera: (Batrivno) Jas krepkost ščém bidti, štera zoceliva človeče dobro naminjávanje i želênje. Môč, štera toga spádnjenoga gori pomore, pokrepí. Môč, štera junáke, bojüvnike, mantrníke dá svêti. Satan: Kak čűjem, deklamálivati že znáš, ali neverjem, ka bi tí krepkost bio, bole slabost. T r ô š t : Jas bi okô rada bíla, štero bi ešče tam vidlo, gde je kmica, rama, štera bi i tam prijéti znála, gde se tak vidi, ka nika nega ; nôga, štera z-gvüšnostjov stàple po jedínoj semtá se gíbajôčoj deskê tüdi. Šatan: Hm . . . Hm ... lêpoga trôšta deklina si, tô je gvüšno. Ka pa ti nájménša ? Ka pa ti za svêta premetávajôči predpravk nosiš vu svojoj glávi ? Lübézen: Jas ogen ščém bidti, šteri nežgé, ne práži, nego rávnotežno toplôčo dáva. Tam bi rada bila vü vsákom krôži famíliji, vu vsákom srdci. Šatan: (Smehéč) Ha-ha-ha, tô. je nika prvovrstnoga. Zaistino sem se vu cêlom mojem živlênji tak velkoga trôšta plemenom ešče nê naišao. Ali, či k-meni prídete v-šôlo,. nika malo se vam vuvsem premení vaše štímanje. Preminjenost: Ka bi pa tí tak činio žnjimi ? Satan: Obprvim bi njim drű- ga iména dao. Vezdášnja so jáko prôsta i nikšega pojema nê, z-rečjôv nê so prípravna. Preminjenost: I kakša iména bi njim darüvo ? Šatan : (špotárno) Za volo tebé velkoga poštüvanja bi samo nika malo premémbe činio pri vsákoga iméni. Li samo nika malo bi prikapčo. k-vsakšega iméni. Preminjenost: Zagvüšno me radovêdnoga činíš? Satan : Neveren bi bilô Vereimé. Viš, samo malo nači. Preminjenost: Pôleg tébe mišlênja nê, ali pôleg mojega pa dosta. Šatan: Glédaj bár, preci ti posvedoči. Vera môč ščé bidti, jelibár? Na viš, práva môč bi li tak znála bidti, či bi njemi neverà bilô imé. Zmožnost bi bio (k-veri se obrné) Ti bi bio svêta ta edna velka zmožnost, štero bi lüdjé vu tebi poznali, díčili (navdüšeno). Lüdjé bi na tô imé od tébe trepetali. Tí bi bio svêta gíbnik, nájvékša môč, štera, jeste. Preminjenost: Vídim té môči posledice. Žnjé skuzé, dresélnost,. tožbé shájajo. Šatan: (Niti tá nepázi, káže na Trôšt.) Jeli bár, ti si Trôšt? Tí bi bíla Potrôštna. Štera že nepotrebűje več trôšta, doségnola je to nájvišišo 44 želênje, kralíca bi bila, zdâ pa etak ostáneš samo eden pisnívi cvêtek. Na trônuš bi prišla, milio i milio vernikov bi mêla, dokeč zdâ samo ništerni živlêneč gléda na tébe i tüdi samo brez trôšta. Odíčena kralíca bi bila. Prêdnja med mojimi zmožnimi. Preminjenje: Jaj bi bilô te lüdém, či bi pôleg tvojega recepta zrásla gori moja čí. Šatan: (Na Lübézen káže.) Jelibár, ti Lübézen bi ogen rada bíla? Lübézen: Tak je. Šatan : Tvoje imé bi se tüdi samo edno malo premênilo: Nelübéznost bi se zvála. Pôleg moje zgoje bi ti uprav ogen bila. (Navdüšeno) Ogen, šteri žgé i opüščáva. Ogen, od šteroga trepeče svêt. Vsepovséd je tam, gde človek živé. Ogen bi bíla, šteri bi lüdí eden na drügoga gnao. Preminjenost: No, tô si uprav stanovito povedao. Ogen bi bíla, za šterim samo opüščenost i níčes ostàne. Šatan: Z-tvojov trôjov decôv bi cêli svêt podzájao, oni bi bilí svêta gospôdje. Preminjenost: Viš, viš, pá me vkaniti ščéš. Ali ne posreči se ti, vu dúgom mojem žítki sem povôli prílik meo skűšenosti si spraviti. Vídiš eti ete. napunjeni Žakel? Z-kűšenjom je napunjeni. Li samo edno málo rêčko prideneš k-vsákoga iméni, njihove cíle tüdi sprímleš i dönok bi je vkano i znoro ete cêli svêt. Nedam ti je prêk, nezavűpam ji na tébe, bráno je bodem do slêdnjega mojega píhanja. Zadosta je bilô z-tvojega vladárstva, šteroga sád je mantra i jávkanje. Nôvi svêt more naprê prídti na eto mantrepuno zemlô. Tebé ku- ném vu vsamogôčega Bogá svétom iméni. (Šatan se na kunênja glás vküper skrči i názdrit proti dveram samlá, kak Bože imé rêč čűje, med špotárnim smêhom nesrámno vö šajdra. Grnjalo (povís) se doli püstí.) II. PREDJÁNJE. (Med prvim i drűgim predjánjem pauze nega.) 1. pokáz. Preminjenost: (Preminjenost sam vu sebi, sledi Príšestnost. Deca spíjo.) Ka naj činim, na koga je naj zavűpam? Paščiti se morem, ár de vöra včasi bila, i teda de že vse kesno. (Pri têj rečáj túžno z-doj povišnjenov glavôv Príšestnost ide vdiljek po hiži.) Preminjenost: Jelibár, tí si Príšestnost! Príšestnost: Ti si pa Preminjenost? Preminjenost: Jas sem. Veselí me, ka sva se naišla. Doli si sedi eti edno malo, ka va si kaj zgovárjala. Vêm se midva tak narêci náideva, komaj kak si v-rôke ségneva, že se lôčiti moreva. (Med dokončétka i začétkom leta malo časa jeste.) Príšestnost: (Površnobodôči) bogme je tak (doli si séde). Preminjenost: Povê mi zdâ, ka ti tali, ár te vídim, ka si jàko túžen i doli pobiti. Znábidti bi ti mogao zmočti, ali konči bár ništerni tanáč dati. Dosta sem probao i skűso vu mojem žítki, dosta tákšega znam, od šteroga se tebi niti nezdí. Príšestnost: Bogme je jàko težka moja stàva, velko bremen mi teží srdcé. Vsáki človik je blâženi. Vsáki se veselí nôvomi leti, nôvi dêl se začne žítki. Vsáki od méne čáka svojega trôšta spunenje, svo- 45 Za čiščenje krvi nücajte PLANINKA Čaj-BAHOVEC“. Že je vnogim celo poznáno i nemre se nigdár zadosta toplo priporáčati, naj se človečemi teli morejo od časa do časa, ali nájbole spomládi, i v jeseni s pomočjov naturnoga vráčenja dovájati takše snovi, štere telo očistijo od naloženi snovi i obnávlajo krv. Náj to vráčenje za obnávlanje i čiščenje krvi zaistino nájbole zdravo oprávite, to je z nájbole natűrnov snovjov, pijte po apotekári Mr. L. Bahovec v Ljubljani sestávíeni krv obnávlajoči i čisteči „PLANINKA“-čaj, šteri je nájbole sprobani. Kak se že iz iména vzeme, je „PLANINKA“-čaj sestávleni vékšega tála s planinski zdravilni rastlin. Z osebnov pažnjov i skrbjov je odebráno vremen za pobéranje poedini rastlin, ár je nej vseedno, v šterom letnom časi se poberé rastlina. Zdravilne rastline, ki se nücajo za sestávo krv obnávlajoči čistéči „PLANINKA“-čaj, se rávno v onom vremeni beréjo, gda so v nájvéšoj meri napunjene z zdravilnimi soki. Kak se iz spodnjega vidi, se nika „PLANINKA“-čaj zavolo svoje sestavine i zdravilni snovov rastlin z dobrim náshajom pri naslednji bolečinaj : pri začeplenosti, pri slaboj prebávi, pri napetosti tejla zavolo črevesni plinov, pri slabom deli črejva, pri betežni jétraj i žuči i pri žučnom kamni, pri zlátoj žili (hemoroidi), pri ugojenosti prekomerne debelosti, pri rázločni kožni bolečinaj (moral, koprivasti osip, prištvo, sujedica itd.) pri ovapnenji ž i l (arterioskleroze). Ka se ognete vsej tej bolezni i náj se morete radüvati potrpéčemi zdrávji, je dobro i se vsakšemi more preporáčati vsákšelejtno 6—12 tedensko vráčenje s „PLANINKA ‘ čajem BAHOVEC, sestavlenim z vékšega tála z najbogši zdravilni planinski rastlin. Proste v apotekaj izrečeno samo „PLANINKA čaj BAHOVEC v plombirani paketaj i z adresov izdelátela Mr. L. BAHOVEC, LJUBLJANA Reg. Sp. br. 2834 od 23. I. 1935. 46 jega namenjávanja, teški pítanj razprávlanje. Milion oči gléda na méne, milion srdc k-meni zdüháva i jas (premišlàva si) jas . . . tak čútim, ka se vkanijo vu meni. Preminjenost: Radűjem se odkritosti tvojoj, vse si mi stanovito vadlüvao, nê si opojeni od zmožnosti, od oblàsti tvoje i neiščeš, nezgànjaš lűdi díke i vdànosti. Príšestnost: (Premišlàva si globoko.) Tak čűtim, ka mi nika talí, nê sem vu vsem pripràvleni, knjega pozvánji i lűdi čàkanja popolnomi spunjenji. Pomenkáva mi môč, tali mi voditel (hênja, tak da bi na koj drűgo šteo zgovárjanje preobrnôti). Eto so tvoja deca? Preminjenost: Vsi trijé so moji! (k-deci!) Deca, stanite gori! Vera — Trôšt — Lübézen: Jelibár, nê je nazâ prišao on grdi človek? Preminjenost: Tisti je odíšao i več ga nede nazâ. Ali màmo drûgoga gosta. Lübézen : (ga gléda i k-njemi ide) To je nê hűdi človek. (Doli si séde pri njem, Vera i Trôšt se tüdi k-njemi pridrűžita.) Príšestnost: Ka vam je imé? Lübézen: Jas sem Lübézen. . Trôšt: Jas sem Trôšt. Vera : Jas pa Vera. Príšestnost: (K-Lübézni) Ka ščéš bidti, či gori zrastéš? Lübézen: Jas ogen ščém bidti. Človeči srdc toplôča ... Nê zgajôči i opüščávajôči ogen, nego topel. Nestanoma goréči, familij kotríg segrêvajôčé toplôče ogen. Príšestnost: (strsnovši se) Zrečjôv, ti srdc toplôča ščéš bidti ? Kapa ti? (na Trôšt kàže.) Trôšt: Jas bi palica rada bíla, na štero bi se tí obtrüdjeni lêhko naslánjali, žnjôv se podpérali. Zvêzda, štera bi tém zablôdjenim pôt kàzala. Príšestnost: (z-radostjov) Z- rečjôv, tí poti kazáč ščéš bidti tim zablôdjenim? Kapa ti? (nemirovno na Vero káže.) Vera: Môč, krepkost ščém bidti, z-šterov je li obládati mogôče. Príšestnost: (gori skričéč) Ti môč, krepkost ščéš bidti ? (Deca neščejo duže poslühšati, vöidejo kPreminjenosti.) Díčim eto minuto, štera je mené esi pripelala. Naišao sem, ka sem iskao. Tê so falíli meni. Zdâ že gvüšno znam. Preminjenost: Znao sem, ka so ti tá falíla. Vűpao sem se, ka i sam vu sebi gori prídeš na tô, kâ brezi vere, trôšta i lübézni nebodeš vüpao začnoti nôvoga leta potüvanja. Brezi tê bi tak nebi mogao blagoslova prinesti, nebi mogao nikomi zadovolščine i sreče darüvati. Tí si samo bliščéči posvêt, šteroga je nemogôče prijéti. Brezi vere, trôšta i lübézni nega príšestnosti. Tô trôje dá li samo právo blâženstvo. Príšestnost: Oh, kak, kak blâženo se čűtim, ka sem se toga včakao, àr etak z-gvüšnimi stopáji lehko začnem zdâ že moje dugo potüvanje. Preminjenost: Jas se tüdi veselim, ka si tak naišao to právo pôt. I z-ednim bi meo k-tebi edno prošnjo. Že samo ništerno minuto mam odzajaj z-mojega zemelskoga žitka. Rad bi moje decé šorš vu gvüšni rokáj, vido, teda bi mirovno doli zâpro na vekivečen sen očí moje. Jeli ščéš mojo deco vu tvojo skrbnost vzéti ? Príšestnost: (z-radostjov) Tô je jedino moje želênje. 47 Preminjenost: Jeli boš je lűbo nateliko, kak je jas lűbim ? Príšestnost : Bole bom je lűbo, kak sam sebé. Preiminjenost: Zovi tak notri mojo drâgo deco! (Deca notri prídejo, pred očom doj pokleknejo.) Preminjenost: Drága moja deca! Tü je slobôdjemánja vöra. Oblűbo sem vam, ka se skrbo bodem za vas. Eti je on môž, ki vas vu skrb vzeme (káže na Príšestnost). Bojdite krepki, lűbte se med sebom. Príšestnost, tebi pa ete žakel darűjem. Moje sküšenjâ so v-njem, šterim velki hasek máš vzéti. (Vöra dvanajset záča biti, Preminjenost znák nagne glavô, med kucanjem ti nazôci se grnjalo doli püstí.) Preminjenost dűšo püstí. 2. pokáz. (Príšestnost, Vera, Trôšt, Lübézen pred grnjalo stànejo.) Príšestnost gučí: Blâženo nôvo leto želém vsém, mládim i stârim! Blâženêše i lepše, kak je to preminôče bilô. Dobro znam, ka kí ste trpeli, kí ste žalost meli, od nôvoga leta čákate na svoje rane vrástva balžam. Dobro znam, ka ste želni znati, ka vam má prinesti tô nôvo leto? Jeli vaši senj, želênj spunenje, ali pa ešče vékša vardêvanja čákajo na vás ? Príšestnosti pokriva nemrem pred vami odkriti, ár je tô Stvoritela môdrost tak zravnaia. Ali tô edno vam lehko ovádim i naznanim: Tákša má bidti vaša príšestnost, kakša je vaša vera, trôšt i lübézen. Li teda vas nede bantüvala mantra, trplênje; li teda vâs neobláda težkôča, kríž žitka, či te vervali vu Vsamogôčem, či nebodete vu drűgom trôšta iskali, li samo vu Kristuši, vu vsê nás Odküpiteli; či te eden toga ovoga z-čístoga srdcá lűbili. Našega žitka skrovnost, štero nesmimo pozábiti je : vera, trôšt i lübézen. (Konec.) F. J. Bogà lübézen. Bôga lűbiti! ti náj bode pozvánje! Tô se rano navči, oh vandrar zemelski! Da blâženi bodes ednôk tam odzgora, Vu vekvečnoj dìki, kak pörgar nebeski. Z-perôtmi dühovnimi se gor pozdigávaj, Gde ti čáka dűšo oča milostivni. Mìlo te zové on, verno dête svoje: „Hodi, počíni si z-menom i vu meni“! Lűbi Bogá tvojga! tô ti velí Jezuš I naj tô popolno moreš doprinesti, Je z-svétov lübéznov té nebeski virtus Vu példi pokázao že vu žítki eti. 48 Nê samo vu rêči, nego z-djánjem, z-žítkom, Z-svétim svojim dűhom goréč navdüšenim; Tak je posvedočo, ka je eden z očom Z-lübéznostjov Božov v-srdci napunjenim. Lübi tvojga Bôga, kak Kristuša verník, Da se žnjim vjedínaš že eti vu žítki! „Z-cêle tvoje dűše ino zevse môči“ Li njega, nê drűgoga máš ti iskati! Či si njega naišao ober zvêzd v-visíni, Vužgána ti v-srdci tá svéta občűtnost: Križ mirovno nosiš, dűša njega želej, Tak že eti nájdeš pokoj i mirovnost! Lűbi tvojga Bôga! Ár je on lübézen ! On vse blagoslovi napuni i posvetí. K njemi prispodoben li samo tak bodeš, Či se žnjim vjedínaš v-srdci i pámeti. Svêta toga márnost je nigdár nê stálna, Kak megla razìde, je zvodna, čalárna. Ali v njem živeti, vu njem prebívati Ti na dobro slűži, öročína stálna. i übi tvojga Bôga ! On ti boj bogástvo, Štero ti nevzeme toga svêta jálnost. Či te bár tak doide: krìž, mantra, nevola, Žitka pogübel, smrt, kakšté velka žukost: Či si njega lűbo više ober vsega, Se nemaš strahšiti, bojati nikoga ! F. J. Muzika naprávi lüdi srečnêše i sposobnêše. S pomočjov praktični navodil svetsko znáne muzikálne firme Meinel & Herold se lejko odraččeni kak deca z nájvékšov lehkotov navčìjo igrati na vsakši inštrument. Firma dá navodila vsakšemi küpci brezpláčno, inštrument sam se pa dobi pri njej po zvünrédnoi niskoj cejni za toga volo, ár eti küpite včasi s fabrike, ali v fabriškom skladišči. Tej inštrumenti májo prednost po cejlom svejti zavolo čistoče glása i dobre kvalitete. Jugosl. odávna centrála fabrike muzikálni inštrumentov MEINEL & HEROLD V MARIBORI št. 242. razpošila na prošnjo svoje krasne slikane cenike sploj brezpláčno. 49 Jezuš v pripovêdkaj. Od Jezuša ešče i pripovêdke dosta fabulnoga gučijo, štere njegovo božíčno zmožnost, čüdačinênja i k-lüdém dobrovoinost svedočijo. 1. Erjáva níčestna podkôv vu práhi. Jezuš je z-Peter vučeníkom potüvao, dúga práhšnatna pôt je bila pred njima i daleč je nê bilô ni vési, ni vretine, z-šterov bi si žéden pôtnik žíj potihšao. Nê je bilô nindri ni ednoga drêva, v-šteroga sénci bi se otavo i počinek naišao, pa je goréča hica bila, sunce je pečéč síjalo, kak je tô vu poldnéšnji krajinaj návadno. Peter je od hice i žíja grozno mantrao, že komaj nogé zdigáva, malo falí, ka tá nepohája. Kak tak ideta, ideta, Jezuš na cesti vu pràhi edno erjávo podkôv zaglédne i velí Petri: gori jo vzemi, što zná na koj de tô ešče dobro ! — Peter se tá zglednovši, nemáratno erčé: nê se je vrêdno za njô doli prignoti, erjàvo štero blágo je, nema nikše vrêdnosti. Nebôga vučitela. — Jezuš skrivomá gori vzeme podkôv, v-žebko jo dene i dale potűjeta. Peter se záča tôžiti, ka ga žíj vraorí. Za màli čas ôzdaléč zaglédneta edno malo vés, štera se bliže vídi, kak je pa v-resnici bíla. Trpi edno malo, vse dugo nê-tá prídeva, erčé Jezuš. Uprav sta tá prišla po pôldrűgoj vöri potüvanji. Dokeč je Peter pri hižaj vodô iskao, ár je tam nê bilô pri vsákoj hiži stüdenca, z daleča so nosili za pitjé vodô, Jezuš je v-starinskoj bôti podkôv ôdao, dôbo je za njô tri cêle krajcare i kűpo je za njé na pláci skrivomá črešnje, potom sta dale potüvala. Peter se pa záča tôžiti, ka je grozno žéden. — Hja tü je bogme tak, Bog zná gda prideva pá k-vodi ! Erčé njemi Jezuš. — Zdá je vö vzéo z-žebke edno zrno črešnje i tak jo je tá pűsto, ka je Peter nê vido, ali kak jo na tle vpamet vzeme, se hitro doj prigne i radüvajôč pravi: nikák je eti edno zrno črešnje zgűbo, kak dobro de tô proti žíji i friško si jo je v-lampe djao, proti žíji njemi je uprav otávlajôč spádnola. Dale potüvajôč Jezuš pá edno zrno tá püstí. Peter jo pá gori popádne i v-lampe vrže erkoči: Tü se je nesao nikák črešnje, da je eti pá edno storo. Jezuš se vu sebi smejéči, nestanoma tori črešnje, Peter je gori pobéra i troši. Rávno što zrn je dôbo za one tri krajcare i vse je tak po ednom tá spűsto, Peter je pa gori spôbrao i žéj si žnjim potihšao. Jezuš ga píta: ešče itak žíjaš? — Hvála Bôgi poménkao mi je. Blájženi človek, ki je je storo! Otavo me je žíja i gláda. No viš! erčé njemi Jezuš. — Za štero podkôv si se nê šteo doli prignoti, àr si jo za ničes držao, zdâ si se pa stôkràt prigno za njô küplene črešnje. Tak, kí je vtraglívi, kelko več more delati! — Nê je vsigdár tiste práva vrêdnost, štero človek za tákšo mísli, dostakrát njemi i to zavrženo k-haski príde. Zdá njemi je povedao črêsen hištorijo, z-šteroga je Peter sam od sébo prevido, na kak velki hasek njemi je slűžila ona v-práhi ležéča, erjáva, níčestna podkôv. 2. Brátva. Jezuš i Peter med potüvanjem v edno tákšo vés prídete, gde so se rávno k-brátvi pripelali. Peter prosi Jezuša, naj njemi , ka on 50 tüdi poglédne, kak tečé doli brátva, ár je ešče nigdar nê vido brátve. Proso ga je nadale, naj nede čemeren, či večér tüdi nepride včasi domô, ár bi rad prêšanje tüdi glédao, ali vráta naj nezaklene doli, da ga nede trbelo gori goniti, ka bi ga notri püščao. — Jezuš je privolo. Veščarje so z-velkov parádiov šli vu vrêhe, kôla za kôli so se pelala z-naklajenimi delavci, kí so vesélo popêvali, juvkali, z pištolami strêlali, banda je igrala, tak da bi cêla vés gostüvanje slűžila. Cêli dén je vesélo tekla brátva. — Edna tákša bràtva je bíla, kakše je že dávno nê bilô. Trstje se je z-koljom vréd ta obračalo pod bogatim grozdjom. Letina je za gorice že dávno nê tak vugodna bíla, kak zdâ. Orozdje se je lepô vőosnôvilo i dozórilo, jagode brezi vse falinge bodôče so se lüšno ponüjale na jesti; veliki grôzdeki, liki mâčke so vísili na trstji. Tak obilne brátve je več nê pômnilo lüdstvo. Pred Petrom se je eden nôvi svêt pokázao, ár je zdâ vido obprvim brátvo i vžívao njé násladnost. Mošt je sladši bio od cukra i medű. Z toga bode ešče víno, nâ zavré, iskrilo de se, džündžalo med natákanjem, tak da do se zvêzde blíščale ponjem. Tô de ešče metalo z-pét te nâjkrepše glavé i vinske brátce, — so si zgvárjaii vrêški vértovje. Peter je bogme pozábo domô idti. Večér je tüdi tam ostano, proti gojdni je prišao domô. Jezuš njemi erčé : Kak je tô, ka si tak dugo vönê ostao, gda si rano obečao domô prídti ? - Gospodne, odpüsti mi, nê sem mogo tam niháti veseléče lűdi i tüdi so me nê pűstili. — Tak je velko veseljé bilô i zadovolnost? — pita Jezuš. — Oh Gospodne, tô je z-rečjôv niti nemogôče vöpovedati, pravi Peter. — Z-rečjov zado- volni so bili lüdjé? — píta nadale Jezuš. — Jáko zadovolni, pravi Peter. Kapa, kaj so se spomínali z-Bôga?—Pri velikom veseljê njim kaj tákšega nê prišlo na pamet, odgovori Peter. Jas sem bár nê čüo. — Ali čüo sem dosta neprípravnoga, gnűsnoga guča, ešče i kunenje. — Potom sta si več nê zgovárjala. Jezuš je žalosten grátao, Peter je pa záspao. Na drűgo jesén sta Jezuš i Peter pá v-tisto vés prišla, gda so se kbrátvi priprávlali. Peter se je pá na brátvo proso, erkoči Jezuši, naj vráta doli zaklene, ár on mogôče samo vgojdno príde domô. Jezuš je privolo. Ali, kak se je zadrezno Peter, komi je ešče i zdâ v-glávi štrmêla lajnska brátva. Brezi vse parádije, z túžnimi obràzmi so šli v-vrêhe, vu srdcáj pobiti vrêški vértovje. Nê je bilô čüti popêvanja, strêlanja, nê mužike glás, tak da bi na sprévod šli lüdjé k-kákšemi siromáki. Vu vrêh pridôč je Peter včasi prerazmo túge vzrok. Trstje je sűho bilô brezi grozdja, li gder, gder je sirotüvao eden-eden pišklavi, nevolen grôzdek z-nezrêlimi, falinčnimi, rêtkimi jagodami. Človek je nê naišao za jesti grôzdeka. Či si je edno, ali drűgo jagodo v-lampe djao, je jo včasi vö plüno, ár je trda i kak pelin britka bila. Skomino je dôbo i neščejôč se njemi je jezik na kunejnje Noéa zgláso, zakâ je gájo trstje? Nikše nepoznane kuke (stvoričice) so oblegle trstje, štere so posűšile lístje, pôv je vse osipao i ešče je trstje vösposêhnolo, so se lüdjé tôžili. Cêli vrêh je eden plačen dôl grátao. Velko staranje, jávkanje je obselo cêlo občino. Peter je že preci pred večéra mrákom žalosten, vu dűši pobiti prišao domô. Vráta je zaprêta naišao, ali Jezuš je ešče nê spao. — No, ka je, 51 ka si tak rano prišao domô ? — ga píta Jezuš, ešče sem te nê čakao. — Oh Gospodne, velka nevola je! Vse njemi je spovedao, kak se lüdjé tôžijo, ceknejo i. t. v . . . Kapa Bogá kaj nosijo naprê vu toj nevôli ? — ga píta. Oh Gospodne, zevsâkov drűgov rečjôv se molijo i Bôga zezávajo, zakâ je je nateliko ostavo i obôžao? — Ka do činíli vu toj velikoj sükešini ? — Jezuš pa erčé : Nê je je Bog ostavo, oni so ostavili Bogá, gda so se v-obilnosti žnjega spozábili ! ... 3. Nezahválnosti nájem. Jezuš z-Petrom prêk po ednoj vési potüvajôč, že ôzdaléč vídita, ka se pri ednoj kovačnici dosta lűdi grôža, kak bliže prídeta, se hrabuka, lárma i. t. v. čűje. Ednoga konja so šteli podkovati, ali té se je nikak nê dao, brsao, grízao je i nikak so ga nê mogli prisiliti, k-koncovi je sploh divji grátao. — Jezuš i Peter tá prideta i kak zaglédneta delo, Jezuš kkonji stôpi, malo ga spošláta i zapovê njemi nogô gori zdignoti, i konja kopito vkraj vrêže, notri nesé v-kovačnico, gori zglíha podkôv, podkové je, nazâ nesé i k-odrêzanoj nôgi je pritisne, vse tô je konj mirovno držao, niti se je nê geno, z-zdravov nogov ga domô ženéjo. Vsi, ki so tô vidili, so z-lampami i gombami zíjali, kovàč pa potüljeno, brezi rêči, nesràmno v-kovačnico mandiga. Jezuš i Peter dale potűjeta. Na edno leto pá tamtà màta pôt. Pà pred tistov kovačnicov velko grôžanje, làrma, krič, preklinjanje čűjeta, kovàča nikáki bijejo. Kak Jezuš k-coj príde, záča pítati zakâ je tô zburkanje? — Te njemi naznanijo, ka je kovâč, konji, šteri se je nê dao podkovati, kopito vkraj vrezao, v-kovačnico odnesao i dokeč je podkôv gori prebio, konj je na po skrvavio i zdâ jo proba k-coj priteknoti, ali kopito i noga se nikak nezgrábita eden k-tomi ovomi. Konja je zapravo, zdâ ga pa nešče pláčati. Jezuš njim erčé: mir vam bojdi! Kováča pa pred vsêmi pokára govoréči : Zmisli si nazâ, dnes leto sem te vö zmogao z-nevôle, rávno v-tô formo sem mesto tébe konja podkôvo, tí si podkávanja pláčo gori vzéo i v-žebko djao i niti z-ednov rečjov, ali z-poglédom si mi nê zahválo. Viš, tô ti je tvoje nezahválnosti plačilo. Tô si zamerkaj i vči se sam z-svojega kvára zahválnost. 4. Jezuš med veščari, Sühoča je bila, prevelika sühoča! Lüdjé so se starali: ka de z-nás, či nede deždža? Jèzuš je vu vés prišao i kak drűgoga hípa vsigdár povséd, si je zdâ tüdi rad v-guč stano z-lüdmí. Samo se od sébe razmi, ka so se lüdjé tôžili za sühoče volo. To je bila nájbole aktuálišna thêma na zgovárjanje. Med dugšim zgovárjanjem, i da so se že nika malo sômnili z-kém si zgovárjajo, ár so od Jezuša že telko čüli, ka je on prorok i božíčno môč má, so tô príliko hítili popádnoti i záčali so njemi nagovárjati, ka bi njemi mogôče bilô zmočti naj bi deždž prišao. Jezuš kak vsigdár, tak ràvnó zdâ tüdi je nê šteo vtajiti svoje pomôči, ali nê se je tüdi, šteo z-svojov zmožnostjov preštimávati, nego njim je navolo pűsto, naj si zvolijo, gda naj tak ide deždž, gda nišče nebode vu svojem deli zastávleni? Té prvi, koga je pítao, njemi je erkao: naj samo ešče dnes bode lêpo vrèmen, ka se njemi senô posühši i pod strêho je správi. 52 Te drűgi právi: vütro mi k-zídanji vápno pripelajo, štero morem dati pogasiti, odlášati toga dela nemorem, ár se mi na prâh spüstí i dosta mo kváren, záto naj vütro ešče neide. Te trétji pa erčé: bogme po ütri naj neide, ár jas z-dômi morem odídti i prvle morem proso posêjati, ár me sledi dugši čas nede domô. Te štrti pa pá ràvno na po tistom dnévi za mladítev mašin čáka i či de deždž šô, teda njemi tô neugodno bode, zvön toga lehko ide šterikoli dén, či de eden za drűgim trí-štiri dní šô, on nemára. Te péti pri mlíni gát dá podivati,, k-tistomi pa uprav sűhi cajt trbê, ár či povôden zná prídti prvle, kak dokončajo, njemi cêlo delo zná pokvariti. I tak je vsáki meo nikše neodlášeno delo, štero bi pred deždžom rad odpravo. Jezuš je prevido, ka se veščarje nikak nemrejo vjedínati, gda naj ide deždž, záto njim je tanáčivao: Da vídim, ka je vaše ravnanje li sebično i nikak nepridete na ednorazmênje, de nájbôgše tô na Bôga zaniháti! F. J. Prêkmurski dijáki. Tô pa naj nišče neprávi, Ka bi prêkmurski dečáki Bili preslabi dijáki ; Vu šterojšté srednjoj šôli, V-Universe vsákoj dôbi So, kak ,,materiál zbráni“ Poznani i dobro znáni. Gde publice, gde privátim Moremo tô spoznati njim, Kaj ednôk per istum cursum Smo se tak brigali sursum, Njim lehko dámo calculuš; Prekmurjus bacalaureus Vu vsáke dôbi znanosti Eminens, eminentissimus. Imprimis vu jezičnici So hvále vrêdni vučenici, Példo denem gramatiko : Májo vu njê velko praxo, Declinálni. conjugálni, Praelegálni, allegálni, Jo zná do giáve doj do pét Z-devét diákov vsê desét. Eden je nê takši bibas. Ki nê znao, ka je derdiedas. Lehko záto tak batrivno Dámo vsákomi calculuš : Prekmurjus baccalaureus Vu jezičnice znanosti Eminenš, eminentissimus. Ob drügim, vu justiciji Májo velki nágib se včiti; Navči se vsák‘ nôvi coudex„ Vu vsem je veliki znánec Bori se z-paragraphuši Šteri jesto v-kontraktuši, Náimre pa v concertáciji So obhodni popravici, Ka i professora tüdi Prehitijo, Fuit fortis ! Záto, kak pretečé cursuš, Včasi vö dámo calculuš : Prekmurjus baccalaureus. So z jurikuma tüdi Eminens eminentissimus 53 Zdâ pride aritmeiica, Nedoségne ji kritica, V-mál‘ prsti májó algebro, Nepotrebno kathedro. Vküpdávanje, vöjemánje, Povnožávanje, tálanje, Proportio ino vlomke i te višiše premere, Pa detri zláte regule. So se vse návčili z-prakse. Záto z-dobre naše dűše Njim tak vödámo calculuš: Prekmurjus baccalaureus So z-arethmetike tüdi Eminenš, eminentissimus. Náimre pa geográfio Se radi včijo nesmerno : Nigdár se je nê odalo, Teliko map — ne trbelo. Vu kitájskom vsákí váraš Tak znájo vsi, da bi bio naš; Lehko pitaš vsáko babo, Pové ti, ka gde jeste Po? Gde gyé váraš? Gde nika ne? Gdetá idti dale ne smé! Gde i ka je metropolis ? Ergo: stêt hic a calculuš: Prekmurjus baccalaureus Z-geográfie so tűdi Eminenš, eminentissimus. Hodimo k-nummismatiki : I tô nepüstijo k-kvári, Včijo se vnoge mumuše. Ka jé bilo inda, ka dnes ? Ménše, vékše, kufre, srebra, Kakda so vküp, kakda samna ? Gda je bilô novo, gda stáro ? Ka je vrêdno zdâ tak nebo ? Vse to se zlehka navčijo, Pa niti nepoglédno v knigo. Záto v-tom tüdi ponovno Z-lehka calculuš vö dámo: Prekmurijus baccalaureus V-pênez, kovin znanosti je Eminenš, eminentissimus. Nasledüje zdâ chemia, Ka je ? — tô vse dobro znájo, Kakda amalgamizáini? Dissolválni, condensálni ? Zrák al‘ lüft consolidálni, Medine spreobrnôti, Ka je ta neutrálna so ? Sühi grumm je na koj valón? Kaj obrnôti na vedo Ino ničes pá na onô ? Da naj nepride nemeziš, Gor zamerkano calculuš: Prekmurjus baccalaureus Z-Chenije dobijo imprimis Eminens, eminentissimus. K-koncovi — philozophia Je uprav njim popisana : Sokráta, Aristotela Modrost je nê tak popolna, I pokoj Diagenesa, Epicura tela zgoja, Plátoja senj videnja, Vsa tá so pri nji naidena. Nji morál je poprávleni: (Non risátor cum sociis) Vö povêmo tak in fine Fináli: vivát domine Prêkmurjus sedule discipule Numeris nempe omnibus Eminens solutissimus. F. J. 54 Križevske (Prêktnurje) evang. verske občine hištôria od 1783 do 1934. Po začétki reformácie se je li hitro razširilo eti med vendslovenskim národom evangeličansko vadlüvánje. Ka kak hitro se je razširila vu našoj krajini evang. vera, nam svedoči v Boreči vési vezdášnja r. kath. kapêla, štero so evang. vero nasledüvajôči verníci v-1535 leti v-gôstom lôgi pozdignoli záto, naj skrita bode pred katholičanski vernikov očámi. Z-nájstarêši napísani podátkov, v-1627 leti gori vzéti püšpekove vizitácie napiskov je viditi, ka so vetoj krajini v-onom vrêmeni nasledüjôče cvetéče evang. gmajne i cerkvé bilé: Sv. Jurij, Pertoča, Tišina, Murska Sobota, Martjanci, Sv. Benedek, (Ivanovci), Selo, Veliki Dolenci, Gornji Petrôvci (Nedela), G. Lendava, G. Siník, Čepinci, Petanjci. Ka z-eti k-šteroj se je držála Križevska vés, je nekonštatêrano, verjétno_k-Sv. Benedìki. pod iménom Sv. Kríž i filialna ekležia je bíla. Ete filialne ekležie lást je mogla bidti v-Križevci edna stára kapêla na tak zvánom stárom brűtivi. Pri Monosíri v-1664-tom leti zbitoga törskoga šerega eden dêl je tü se bêžao i tedà se je zgodilo, ka je eden oficêr na konji se neséč pôleg kapêle v tekôčem potôki konja napájao, v-kapêle törmi bodôči strážar ga doli strêlo. Toga officêra ščit (páncél, železni gvant) je na kapêle dveri bio dugo lêt prebiti na spomenek, ali da je kapêlo nišče nê poprávlao i záčala se je rűšiti, je jo G. Petrôvske fare plébánoš dao razmetati i cigel pri farofa zídanji gori ponücati, törskoga vitéza páncél je tüdi odpelati dao i na štale dveri prebiti, šteri se je tam pred 60—70-tim lêti ešče dao viditi. Vu prôtireformacie vrêmeni so naši verníci edenzadrűgim zgűbili cerkví ino šolé. Znôva katholizêrani zemelski gospôdje so vojsko poslali od gmajne do gmajne, dühovnike i vučitele so pregnali, cerkvi i šolé so sílov vkrajvzéli. Nájduže je Sv. benedička cérkev obstála vu evangeličánov lastnosti. To cérkev so v-1732-tom leti vkrâ vzéli. Od toga vrêmena mao so naši verníci brez cérkvi, dühovnika i vučitela bilí, ali vere so dönok nê ostavili. Pôleg zravnanja so evangeličánje samo vu ártikuláriški mêstaj smeli cérkvi i šolé držati. K-nam nájbliže so tàkše bilé: v-Nemeščói, v-Nemešdömölki (vu Vašvármegyövi) ino v-Surdi (Somogyvárm.), kama so čeres leta, da so od nàs na dvà do štiri dní hôda bilé, naši verníki ednôk, ali dvakrat rômarivali, naj tàl vzemejo vu božoj slűžbi i vživajo Kristušovo večérjo. V-Nemeščoi i v-Surdi na vendslovenov račun so slovenski znajôče dühovnike držali,, ki so našim verníkom v-maternom jezíki držali bože slűžbe. Ti prémočnêši so svojo deco tá pošílali šolárivat. Ništerne famílie so se za pregànjanja vere volo v-Somogyvármegyöv: v-Lisó, Porok, Sand, Iharošberény i v-Surd vesnice zoselile, gde se ešče i dnes dén nájdejo slovenskoga iména: Hári, Novák, Dervarics, Kühár, Ošvatics, Kološa familie, štere so se po vrêmeni povogrščiie, ali vero so obarvale. Da je boži slűžb držánje prepovêdano bilô, so verníci mrtelne prílike ponücali gori na cérkevno, versko vküpprihájanja cíle. Pri tákši prílikaj so cêle nočí vörostüvali, vküper ostanoli, popêvali so pobož- 55 ne verske pesmi i Bogá molili, vajajôči i potrdjávali se vu verski pobožnostaj. Tá návada i dnesdén gori stoji. Domá pri hižaj so hižne bože slűžbe držali po nedelaj, tak da se je evangeličanske vadlüvánje vu našoj krajini nigdár nê pretrgnolo. Ka je vend-slovenskoga národa eden trétjitao evangeličanski ostao, vu velkoj meri mámo hváliti vu našoj krajini nagôsti živôčim málim nemeškim familiam, štere je za vere volo nišče nê bantüvao i k-šterim so se tak ti ovi evangeličanci, kak k-sredici pridrűžili. Tákši nemešnjáci so bilí: Krčmár v-Kükečkom i v-Pánovci, v-Ivanovci Terplán, v-Kánčevci Malačičje, v-Kríževci Gergárje, v-Küštanovci Berke, Panker, v-Seli Lippaj familie i t. v. Tomi se má hváliti, ka gda je v 1781 leti po 11. Jožefa casari vödáni »etidiktum tolerancie« (vere slobodščine zapoved), pôleg šteroga je evangeličancom dopüščeno bilô cerkvi i šolé postaviti, dühovnike i vučitele prizvati, so v-našoj krajini včasi grüntane evangeličanske gmajne. V-našoj krajini v-1783 so osnovlene: Püconska, Križevska i Hodoška gmâna. V-1783 leti so dàli prošnjo križevski verníci pred Požonski králevski Tanáč za gmâne osnávlanja volo. Na štero prošnjo je imenü- vani Tanáč nasledüvajôči odgovor poslao: Visiko poštüvani gospôdje! Gledéč na ete Vašvármegyöva vu vn rázločni vesnicaj, z-tála agoštinskoga, z-tála pa helvétskoga vadlüvánja se držéči stančarov, za svoje vadlüvánje slobodnoga odpràvlanja notri dáne prošnjé — na desét varmegyövski preiskav, preglédanj i naznanênj — ober všê tej tekôčega augustuš mêseca 4-toga notri poslane i tü preglédnjene i dovoljene, Ev. cérkev v Belojcrkvi (Banat). 56 je králevski Tanáč za prípravne najšao. Na štere ete odgovor dá, kakti: Vu Križevci občini i okôli njé bodôči (tótsági) slovenske krajine vesnicam: kakti: Kuštanovci, Prosenjakovci, Pordašinci, Selo, Fokovci, Neràdnovci, Žanavla, Boreča, Adrianci, Peskôvci, Pánovci, Ratkovci, Berkevči, Stánjovci, G. Petrôvci, Sülinci, Mačkôvci, Dankôvci, Proséčkavés, Pečarovci, Ottovei, Lücova i Cekéčkavés i agoštinskoga vadlüvánja nasledníkom, tak zadosta famílijmi, kak pôleg prepísov mogôčim vernikov na vödržanje dühovnika i na bože slüžbe držánja molitvene hiže gori postavlanje se dovoli; samo od sébe se razmi, brezi rim. katholičanskoga dühovnika juša i pomenkanja dohodkov. Šolski vučitelov pozvánje — poprêk — gde ji nega — ali tam tüdi, gde že katkoličanski vučitelje jestejo, se nedovoli na vodjenja popêvanja k dühovniki, či tákšega meti želêjo, se tim prošnjo notri dánim tüdi dovoli, ali li samo tak, ka on svoje pozvánje samo vu cérkvi má spunjávati; evangeličanskej deci pri prílikaj zadržávanoga dühovnika, koga dűžnost je vu prvoj vrsti na verske ártikuloše deco navčiti — dühovnika namestüje. Više imenüvanim poštüvanim gospôdom králevski tanáč za dúžnost zravna, da naj vu imenüvani vesnicaj stojéčim evangeličancom naznanijo, ka se pôleg prepísanoga dovoljenja morejo držati i njé prestôpiti ne smêjo. Písano v-vogrskoga králevskoga Tanáča gyülêši v-Požoni 1783 aug. 25-ga: Nicky Krištof 1. r. Škerlec Ferenc 1. r. Preszeker Mihály š. k. Vármegyöva skončanje: (dekrêt) Više imenüvano milostivnoga kràlevskoga zravnanja v-žítek postávlanje se mestne krajine szolgabiroviji dá vö, na príšestni vármegyővski gjülêš more od obhoda naznanílo notri dati. Vö je dao Boroš Ferenc vármegyövski veritni notároš.“ To je vu Križevske ev. gmâne nájstarêši krstni materni knigaj I. zvéz 1784—1834, v-latinščini zapísano. Uprav tam nadaljávajôč tüdi v-latinščini nasledüvajôč je ovekivečeni gmâne grüntanja ništerni znamenitêši podátek: 1783. nov. 15. so tá prikapčoni ešče Ivanovci, Kükeč i Košaráz, 1786 pa Küzdôblan. Vu onom istom 1783 leti se je začnola prva Boža slűžba v-Kríževci oktobra 19-ga vu Gergár Miklóša hiži. Prvo božo svéto predgo so držali Bakoš Mihàly (v Šálovci rodjen) dühovnik. Kí so z-Surda bilí pozváni v-Križevce za prvoga dühovnika. To drúgo Božo slűžbo so pa držali Berke Baláž, tüdi tistoga hipa osnovlene püconske gmâne dühovnik i prêk čeres zíme so Berke Baláž obslüžávali vu obema gmânama vKriževci i v-Püconci bože slűžbe, ár so Bakoš ešče po zími v-Šurdi ostali i za slabe poti volo so se samo 1784 aprila 11-ga zoselili vKriževce. Boža slűžba je vu Gergárovom gümni do 1784 nov. 14. držána. Vu tom vrêmeni Je začnjeno na vezdášnjem brêgi stojéče cérkvi zídanje, štera dokeč je ne zgotovlena, tečas je k-zhodnoj njénoj stêni v gori postávlenom šatori držána Boža slűžba do 1785-ga okt. 30-ga, na šteri dén je na Božo díko pozdignjena cérkev posvetšena i prêkdána svojemi nebeskomi pozvánji po Bakoš Mihálji mêstnom, Berke Baláži püconskom i Laky Števani hdoškom dühovniki. Pri toj príliki so domànji dühovnik na podlági Mat. 22, 21 : „Dajte záto, štera so casarava, casari, ino štera so Boža, Bôgi“ predgali, naprê so pűstili z-27. žol- 57 tára 4 veršuš: »Edno sem proso od Gospodna i zdâ tüdi tô prosim, da bi mogao vu Gospodna Hiži osíánoti vse dní žitka mojega i glédati násladno čést Božo i hoditi vu cérkev njegovo.“ Visiko poštüvani Berke Baláž dühovnik so vu vogrskom jeziki držali predgo, rávno na podlagi tê isti sv. rêči. Gosp. Laky dühovnik so pa Kristušovo večérjo obslüžávali vő verníkom vu vogrskom jeziki. V-1785. leti okt. 30-ga z-ôsvetnim tálom na gori postávlene cérkvi zhodnom kráji z-lesá je začasno tüdi goripostávleni zvonôv rušt po vrêli kríževski gmajnari, na šteroga je te vékši 4 cente (180kg) žmeten v-Grázi v-1790-tom zlejáni, i 1795-tom sept. 30-ga goripotégnjeni, šteri je z-kríževske r. kath. spôdnje kapêle doj vzéti i esi prinešeni i tü do 1811-ga, gda je kcerkvi z-krepke materie törem postávleni, djáni gori. Te ménši zvon 2 centa (90 kg) je tüdi v 1790tom dála gmajna zlejáti v Grázi. Gmajne prvi vučitel je bio, kí je z-šopronske višje šôle bio pozváni, Síjjáríó Števan, kí je tüdi z Gergára sôsednoj v Kerčmár Miklóša hiži začno i nadaljávao duže decé včenjé. Pôleg právde, gda je gmajna cérkvi zídânja dovolênje dobíla, je vármegyővska komisija prišla na líčno mesto, vő pokázati cérkvi plac, ár je samo na tákšem mesti bilô slobodno zídati, gde evang. cérkev katholičánov verske občütnosti ne kvarí. Dvê tákšivi mesti je pokázala vö komissija na prebránje. To edno je bilô Kükeč—Páuovci—Kančevci trê vesníc vezdášnji brűtiv, štero je vu onom vrêmeni jáko zavrženo, pűstno mesto bilô; to drűgo pa vKríževci nájkrekraja zavrženo mesto, vu vrêha i logôv sôsedstvi. Gmajna si je eto poslêdnje zebrála, tü je zozídati dála cérkev. Vu napiski je ovekivečeno, ka sta se vu Kríževske gmajne grüntanji nájbole Novák Ferenc bákovski i Gergár Ferenc kősegski fiškáliša trűdila. Da je po vrêmeni cérkev premála bíla, v-1885 so jo 4 metre podúžali i nafeob dáli napraviti, predtém v 1876-tom je törma rušt znôva, z trdoga lesa narejeni i z-bádogom pokriti. Te stáre 180 i 90 kg žmetne zvoné je gmajna v 1911-tom leti odála Kosárház vési, mesto teva je Seltenhofer Frigyeša šopronska tvrdka ednoga 800 i ednoga 400 kg žmetniva zvoná zlejála. Pri svetovnoj bojni je te ménši rekvirêrani, mesto njega je v-1924 od marburgske Bühl firme 400 kg žmeten zvon dála gmajna zlejáti. Zvonôvje so F i A glása. Gmajne prvi dühovnik je v Sálovci rodjen Bokoš Mihálj bio od 1783 okt. 19-ga do 1790. septembra. Te drűgi Berke Xaver Ferenc 1790— 1805. Trétji toga brat Berke Jòžef, od 1805 okt. 20 do 1833. Od Znamenje slabosti i nezadostnoj cirkuláciji krvi, či se pokàžejo pri človeki, či so oslabili živci i mišice, preveč se zahváli ribanje z Fellerovim Elsafluidom. Pri reomatični betegaj, razhlajenja, za masiranje, pri trganji vu sklepaj, bolečina križa, lica, tak i na celom tejli je dobro, či se stálno drži pri hiši. Gda je človek düševno i telovno trüden, té edno pàr kaplic dišéčega Elsafluida okrepüje i hladi. Nüca se več prejk 37 lejt kak nájbôgše domáče hišno vrástvo. Dobi se v apotekaj i bautaj po 6— Din, 9— Din i 26— Din. Po pošti nájménje 1 pak (9 posküsni, ali 6 dvojni, ali dvá velkiva špecialna glaža) 58 — Din, dvà tákšiva paka za 102. Din pri apotekári EUGEN V. FELLER, Stubica Donja, št. 110. (Savska banovina). 58 1833-ga do 1836 je gmajna nêmêla rédnoga dühovnika, nego samo začasnoga Tóth Jánoša. Gmajna je Berke Jóžefa lüblénoga dühovnika siná želêla za dühovnika, te ešče theologuša, záto dokeč se je té vö nê návčo, je začasnoga dühovnika držála. Gmajna je tô velko dűšnovêstno delo z-več kotrig po smrtnom vdárci obôžano siromaško famílio milüvala i zâto je na víšje oblásti dopűščenjem čákala prvêšega dühovnika vu šôli bodočega siná. Famíliji je cêlo pláčo i stanovánje dàla i posebno začasnoga dühovnika plačüvala. Te 4-ti dühovnik je tak Berke Jánoš bio, kí je od l836-ga leta juliuš 16-ga do 1908-ga, májuša 9-ga, 72 leti bio dühovnik. Vu njegovom vrêmeni i po njegovoj vrêlosti je pozdignjena nôva cérkev, farov, vučitela stanovánje, dvárazréda šôla, gmajne árendna hiža i správlene so gmajne vse zemlé. Nájveč njemi má hváliti gmajna. Vu 94 lêt starosti je vu Bôgi vöpremíno. Za njim je Kalmár Pavel navdüšeni administrátor nasledüvao. Znôva je za dühovnika Darvaš Aladár ednoglásno zvoljeni. Vu čést je v 1909tom april 4-ga spelani po Kund Šamuel šinjôri. Gmajne prvi vučitel je Sijjártó Števan bio od 1784—1787, te drűgi Kerčmár, po drűgom iméni Fejčer Jánoš, od 1787- 1798. Trétji Bejek Jánoš 1809—1812, štrti Cár Števan 1813 -1822, 5-ti Ziško Tomáš 1823—1876, 6-ti Flisár Jánoš 1876- 1911 okt. 1., 7-mi gmajne vezdášnji kántorvučitel Džubàn Jóžef, šteri od 1911 nov. 26-ga spunjáva cérkevno kántorsko pozvànje. Vu 1896-tom je toga drűgoga vučitela slűžba nastàvlena, ta prva vučitelkinja je bila Joób Margit 1897—1898, te drűgi Nagy Vil- moš 1898—1903, 3-tji Nagy Jenő 1903— 1904, 4-ti Farkaš Kálmán 1904— 1906, 5-ti Ferency Jóžef 1906—1907, 6-ti Dávid Jánoš 1907 1909, Dšubán Jóžef 1909—1911, 8-mi Plechl Gyula 1913—1914, kí je vu bojni junàško mrô; 9-ti Gergorec Lajoš 1915—1916, 10-ta Lacner Elvira 1917—1919, štera je po premembi imperiuma odhájala, Potom je šôla 4 zlôčna i držàvna postánola. Materne i računske knige gmajna od začétka mao má; protokolne od 1805. leta. Vu vezdášnjem vrêmeni ešče nücana svéta oltárska posôda je v1870—1871 leti spràvlena z áldovov za 233 râhnški. Oštíje sklêčiča i kehely sta srebrniva i z-zlátom pozlačeniva, jeste ešče kufreni vinski vrč i eden máli kehli za betežnikov spôved. Inšpektorov je gmâna nê mêla ; te prvi inšpektor je Cár Šándor dankôvski mlínar i posestník, odebráni je bio v-1927. leti i v-čést spelani. Zvön cérkvi mà gmâna ešče farov, šteri z-5 híž, kűnje i z-pristranni prestorov stoji, v-1838-tom je pozdignjeni; z-3 híž, künje i zprestrani prestorov kántora stanora stanovánje, pozdignjene je v1845. Pôleg toga je pozdignjena z dvê vučilnic i pisárne šôla v 1889tom, štera zdâ občinske šolske cíle slűži. V 1865-tom leti je edno árendno prebiválišče tüdi dála gmajna postaviti, štero stojí z-3 híž, kűnje i z-pristrani prestorov, štera je dugo lêt krčma bíla, dnesdén jo držáva má z-najemnine za žandársko kasárno. Ka se dostája gmanjskoga imánja: Vu grüntanji gmajne je zvön dühovnika i vučitela máloga künjskoga ogradčeka gmajna zemlišča 59 ne mêla. Pôleg hramôv stojéče grünte je gmajna v-1846 kűpila; v-1852. leti pri veščine deljenji se je gmajno 22 katast. plűgov logá dostájalo, pôleg njé zemlišča, z-šteroga polojno dühovnik, ¼ kántor, ¼ pa gmajna vžíva. Zvön toga v1866-tom je dühovnik v-Mačkôvci pri víšenje gospodske zemlé deljenji i vrédjemanji, kak tolmáč bio, za štero delo je od lasnika (Belga banka) gmajna 60,000 kvadràt klávtrov logá za honoràrium dobila, z-toga ¼ tála dühovnik, ½ tál pa kántor vžíva. Gmajne cêloga grünta jeste 83 katast. plűgov, z-toga 45 kat. plűgov dühovnik, 25 plűgov kántor i 13 plűgov gmajna vžíva. V 1822-tom lêti so okôli Petrôvske vési bòdôče vesnice skončao, ka v-Petrôvci nôvo gmajno grüntajo, te so se od Kríževske gmajne odtrgnole: Petrôvci, Stánjovci, Boreča, Ženavlja, Nerádnovci, Šűlinci, Lűcova i Adrianci vesnice. V 1877-mom leti so se k-znôva fundàlivanoj Domanjševkoj gmajni prikapčile,: Proserijakovci i Čekéčka vés, v-1878 k-znôva grüntanój kGornjoj Slávečkoj gmajni se je prikapčila Küzdôbla, Dolič i Vidonska vés, tak da dnesdén z-17 vesnic je stojéča Križevska gmajna kakti: Križevci, Peskôvci, Proséčka vés, Mačkôvci, Dankôvci, Küštanovci, Košarovci, Kükeč, Pánovci, Ivanovci, Fokovci, Pordašinci, Selo, Berkovci, Ratkovci, Kančevci i Otovci. Ka kelko je bilô vu začétki vernikov je neznáno, pôleg 1910 leta lüdstva štetja je bilô 6036 dűš, všteri račun so se notri računali vAmeriki živôči verníki tüdi, v 1920 tom je ji že samo 4820 düš, v 1931-tom čteíji pa, ár se je po vrêmeni vu Jüžno Ameriko, v-Francuško na delo zoselilo žnji dosta, je samo 4200 dűš zneslo vö. Gmajna je drüštv nê mêla, i dnes tüdi nêma. Od vrêmena do vrêmena se je nastávila možka dalárda, ali po krátkom obstoji se je vsigdár razpűstila, štero je z-toga shájalo, ka z-naši mladéncov velki; račun v-daleč krajine hodi na sezonsko delo, z-šteri ji dosta li po več lêt vrêmeni príde nazâ domô. Vrêdno je ešče gori prinesti tô, ka je gmâna vu začétki ešče mogla rim. kath. plebánuša plačüvati, náimre od krsta, mrtelnosti, od zdávanja štolo njemi notri obslüžàvati, od toga so samo od 1787-ga nov., 18-ga oslobodjeni. Da je znaše križevske gmajne več vesnic k sv. Benediki slišilo, tam gori vzéti püšpekove vizitácije protokulum z 1627 leta eti doli spišem, šteri se etak glási : Vizitácija Sv. Benedika gmajne 13-ga julija 1627. Dühovnik je Rakicsàni Mihâly. Slíhši k-gmajni trí falate orátje zemlé blűzik k-cérkvi, v-štere v-ednoga 6 keblôv, vtoga drűgoga 5 keblôv, v-trétjega 3 keble semena trbê posêjati. Jesteta dvá trávnika, na ednom se nakosí eden vôz sená, šteroga zdâ Prosenjákove gospé gospočinár Malačič Andráš drží. Na tom drűgom se štiri vozé nakosí, šteroga eden tál, gde za eden vôz zrasté Prosenjákove gospočinár Toldi Baláž drži, te drűgi tál, gde za trí vozé zrasté v-Petrôvci stojéči Ezpetci Farkaš nemešnják držijo. Jeste tüdi eden lôg, šteri od cérkvi do kančevski trávnikov ségne, šteroga hasek, sád pobéra i drva si dá sekati. Ešče jesto pri cérkvi edne gorice, štere 30 kopáčov potrebűjejo. Eščejestejo edne gmajnske gorice dvá gyáma, štere 8 kopáčov potrebűjejo té ešče i zdâ prediger drží. Tô cêla fara, tak selíščarje, kak žálárje morejo vse delo odpraviti. 60 Ešče: z-Ivanovec, Andrêjec, zKrnci, z-Bokraveč, z-Kančevec, zRatkovec, z-Moščánec, z-Kükečkoga, z Pánovee, z Doline vsaki pôseliščar more pláčati predgari edeneden kebel pšenice z-štríhoma, ali žita z-vrêhkom. Fertao selíščar na polojno v-tô dôb. Ešče: žalárje so inda drűgo nê plačüvali, samo gda so po Nádašdiovi odtűhene gorice predikátora bilé, v-tê so mogli eden-eden dén okápati. Zdâ pa da so gorice v-drűgoga rokâj, plàčajo vsàko leto predikàtori 6 pintov vína, vsáki po ednom. Či se pa gorice nazáj püs- tijo parôkhiji, teda se predikátor more skrbeti za obdelanje. Eščê: od krsta hodi edna kokôš i eden cípot. Mesto kokôši eden groš, či ga predikátor ščé vzéti, či pa nê, so kokôš dúžni dati. Ešče: od spelávanja hodi 1 din. ali cípot krűha. Od cérkevnoga spôveda ho- di 1 beč, či pa k-hiži ide spovedávat 8 d. i eden pint vína. Od ozávanja d. 4. Onim pa, kí se zdávajo din. 4, eden pint vína, eden cípot krűha i od snehé eden rôbčec. Od sprévoda Ivanoščarje i Pánovčarje pláčajo, či predga, ali nê ednáko d. 25. Ti ovi vesničarje Dvá oskrbovániva Diakonishiže v Novom Vrbasi. 61 pa pláčajo poprêk eden tallêr, ali eden kebel pšenice, či predga, ali nê. Gda samo ober groba popêva 12 d. Z-vsáke vési naglih vsàki selíščar, kí marho má je dúžen dati eden vôz drv i ednoga oràča vsàko leto. Gda pametivo pobéra predikát pri vsákoj hiži, njemi morejo dati eden cípot krűha, edno svinjsko nogô, edno skledo ovsa, edno prgiščo prediva, i eden pênez. Cérkvena oltárska posôda : Cérkev má eden srebrni pozlačeni kehelj brezi tanjêra, eden srebrni kríž tüdi. Gda je senje eti pri benediki, od vsákoga odávca je zrendelüvano pobrati nika váme, štero je cêhmešter dužen vküp pobrati i kelko pênez je vküp prišlo, se na cérkvi popravek more dati, ka je pa drűgo dáno: meso, pisker, sád i ka šté drűgoga, štero so nê v-pênezaj dáli, tiste si predikátor i cehmešter razdelíta. Ali ete dohodtek je Prosenják pred ôsmimi leti osvojo i on ga drži. Či de mogôče, nazáj ga k-cérkvi trbê spraviti. Jeste edno oštije pečéče železo. Pri Kodila Martini jeste devét râhnški, z-šteri od sedem râhnškov intereš dáva, od vsákoga râhnška d. 10. Zdâ že jeste z-interešom prinjem Rf. 11 d. 10. — Pri ovom cêhmeštri pri Filo Števani Rf. 12, štere je prvêši cêhmešter Glavenko György dao njemi prêk. Té more od deseti râhnškov, od vsákoga râhnška vsáko leto 10-10 pênez dati. Visitátia Sv. Križa filialne ekležie. Zdâ k Sv. Benediki sliši. Na preglédanje ostali cerkveo je nê bilo časa N. B. Dnesdén k-Križevskoj gmajni se držéčoj Selo vési bodôčo evang. gmajne so püšpek 1627 julija 14-ga priglednoli. Ete gmajne imé je bilô S. Nicolai in Laak. (Svetoga Miklôša gmâjna v Seli.) Njé dühov- nik je bio Boššany György. Esi sose držale: Prosenjakovci, Čekéčka vés, Selo, Fokovci, Habronak i Vuča Gomila. Tá gmajna je vogrskoslovenska bila. Po znôva grüntanji ta prva püšpekova vizitácia vu vendslovenski gmajnaj, v-Križevci je 1786 nov. 27. bila, po visikopoštüvanom gosp. Hrabovsky Samuela superintendenši, to drügo so tüdi oni držali v-1794 julia 31-ga. to trétjo Nagy Števan superintendenš v-1798 julia 19-ga, to štrto Kiss Jánoš sup. v-1825 aug. 3-ga. To péto Karsay Sándor 1871 april. 30-ga, to slêdnjo pa Visiko poštüv. Prezvišeni g. Gyuràtz Ferenc püšpek 1900 máj. 12-ga. Pôleg bečinske vláde prisiljávanja 1859—1868 je pravdenoga pűšpeka nê bilô i gyűlêšov držanje je prepovedano bilô; naša šinjoríja je v-1858 skrivoma, pod obiska imenom, šinjôrski gyülêš držála v-Kolti, gde da je že telko lêt ni püšpekove, ni seniorátne visitácie nê bilô, senioràtni inšpektor Radó Lajoš in Ráhner Matješ senior so oprošeni, naj kak naj prvle vu iméni pűšpeka držíjo cérkevno vizitacio vu gmajnaj. Tá vizitacia je v-1859 májuša 31-ga včinjena v Križevci. V-1933. leti je svetila gmajna 150 letnico. Pri tej príliki so odtrgnjeni vesníc P. petrôvske i Domanjševske gmajne verníci pod vodjenjem dühovnikov tüdi z nami vréd svetíli pri Materi cérkvi. Mestni dühovnik so gori prečteli gmajne hištôrijo. Godina Števan petrovski dühovnik so vu slovenskom, Hári Lipót domanjševski pa vu vogrskom jeziki držali slűžbo božo i razlagali lêtnice znamenitost. Vsi trijé na podlagi one svéte rêči, štera je pred 150 lêtmi, pri prve cérkvi gori posvečüvanji z-XXVIl. žoltára 4-ga veršuša bila vzéta. 62 Na gmâne prestori zvön Kríževec trí državne šolé jestejo, v-Fôkôvci z-trêmi vučitelmi, med šterimi evangeličanski Hári Déneš včí verenàvuk, v-Kančevci eden vučitel, v-Mačkovci dvá vučitela. V-obê mesti dűhovnik včí verenàvuk. VKríževci Džuban jóžef šols. upravitel i kantor včí verenàvuk. Dühovnika pláča zvön stanovànja v-Kríževci i v-Mačkovci határi 45 kat. plügov i 1523 kvadr. klav. zemlé, pênez 182 zláti koron, vu vezdášnjoj vrêdnosti 1820 din., 60 köb. klaft. drv, 37 hl. i 52 I. žita, 15 keblôv, tô je 9 hl. i 38 1. pšenice, na spôved 2 akôva (113 litrov) vína, 10 akôvov (566 1.) vína, 10 kláftrov (40 köb. m.) drv, 80 füntov, tô 45 kg. predíva (predívo i víno v-pênezaj plačűje gmajna vu 640 din vrêdnosti), za kosítev i grajenje dá gmajna delavce i v-mlin foringo; na dühovnikov spôved, gjülêše zvön foringe dnévnice, na nôvo leto, na vüzem, na risále, božíča prví svétek mošnjé dohotek; pri betežníkov spôvedi, mrtvecov sprevajanji v-Kríževci 50—50 fillêrov, vu filiaj 60—60 i foringo. Pri mrtvecaj za predgo dvê korôni, od krsta 1 kor. 20 fill. Od materni knig za izvleček 4 kor., od zároka i od zdávanja 20—20 din. Kántora pláča zvön stanovànja vKríževskom i Mačkôvskom határi 25 kat. plügov 240 kvadr. klaft. zemlé, 1 öl tô je 4 köbm. drv, 2500 liter silja, na božíč, vüzem, risále drűgi svétek mošnjé dohotek, Za vsákim sprévodom 1 korôna. Gmajna má ešče zvonára, cérkevnoga slugo (céhmeštra). Vsàka vés kurátora, glavnoga kurátora i blagájnika. Gmajne verníki so vu vékšem táli vendslàvi, bože slűžbe jezik je vu vékšem táli tüdi vendski, vu glavni svétkaj vogrska slűžba tüdi jeste. Vsáko trétje nedelo je tüdi vu vogrskom jeziki boža slüžba, ár je Sela vési eden tàl vernikov i. Pordasenec verníkov jezik vogrski. Na gmajne prestori nega na zamerkanje vrêdne verske návade. DARVAS ALÀDÁR evang. dűhovnik. Najlepši dár vzeme človek v starosti, če si je tejlo za časa pokrejpo proti slabosti starosti i pri dobrom zdrávji more opazüvati, kak se morejo drügi bojüvati proti slabosti, tesnobi srcá, vrtoglávici, glavoboli, šümlenja v vühaj, nesposobnosti za delo, reumatizmi, gihta i preránoga ovapnenja žil. Edno prav doprinešeno vsakšeletno 6—12 tedensko vràčenje s pomočjov sokov odgovárajoče zdravilne rastline osveži cejlí organizem, oživáva obtok krvi, drži prebávne orgáne v rédi, i varva proti preránomi staranji. Z tákšega sprobanoga zdravilnoga bilja se izdeláva tüdi dobro poznáni PLANINKA-čaj BAHOVEC, šteri se za to dnesdén že obče nüca, ali zosebno za čiščenje krvi i celoga organizma. 63 Samo sebičen nema trôšta na zemli. Pri tom mládom dr. Š. Gézi je edna ne velka drűžba bíla na večérji. Té dén je dôbo fiškáliško diplomo i záto je pôzvo vküper svoje prijátele. Tiidi slobôdjemánja večér je bio, ár že vütro nameráva hrbet obrnôti tomi váraši, gde je svoje višiše šolé spuno. K starišam de šô, gde oča v ednom velikom váraši dobro fiškáliško pisárno má. Prijátelje pozdrávlajo pri obilnom máli toga nôvoga gosp. doktora. G. Peter, té teologuš, gda. vídi, ka dobra vola že više mere séga za volo gôstoga zdiganja kúpic, je nê möo več vôle duže ostáti. Kak bodôčemi dühovniki se ne šika lumpanje — si je mislo. No, pa tüdi je težko glédo, kak mrzlo gučí te njegov priátel S. Géza z svojov tájnov zaročnicov, B. Irénkov i z njénimi stariši. G. Peter je na sküpnom stanovánji bio z tem S. Gézom pri Bjovi. Vido, opazo je, ka je njegov priátel zalübleni v Irenko i ona tüdi v njega. Lüdem je tak bilô znâno, ka S. Géza samo na fiškáliško diplomo čâka i te pred svêt stôpi i pred svoje stariše z svojov zaročenicöv. Visikoga zrâsa, lêpoga obráza diák je bio. Lüdjé so se nê čűdivali, da je ta prílična, rôžasti líc mláda deklina zalűblena bíla v njega. Pod pazkov materé so njidva večkrát vidli vkűper sprevájati se po vilici. Ali či so ženske spitávale Irénko, právla je, ka sta ešče nê zarôčeniva. On je pa pravo, gda so ga priátelje sakêrali, ka je tô njidva dvâ delo, drűgi se naj ne briga z tem. Ženske so tô začnole šepetati, ka Géza ščé Irenko za ženo, ali tak se vídi, ka je starišom nê po vôli, ár se za velko gospodo držíjo. Irénkin oča je pa samo prôsti česník na biroviji i nê je bogat. Irénka je nê bíla takša „gospodičina — dàma“, štera samo knige čté i se vsako vöro v drűgi gvant oblači. Ona je mogla materi pomágati kűhati, na trí mále brate prati i drűgo hížno delo oprávlali. Ali tak prílična, zdravogâ obráza, žaréči oči deklina je bíla, ka se je nišče nê čűdivo, či je té zcártlani, gospodski sin, Š Géza nê premêno štiri lêta svojega diaškoga stanovánja. Nâjbole se je nê čűdivo nad tem G. Peter, ki je nikâ mlâši bio od Gézö, kméčki štarišov sin, ali ràvno tak zalűblen v Irénko, kak Géza. Žalostna, brezi vűpanja bodôča, tiha lübézen je bíla tô. Ali záto je nê bio nevoščéni Gézi. Samo tô je proso od Bogá, naj ta prílična, vrla deklina blâžena bode, naj se ne vkani v svojem živlênji nigdar. Zdâ, té večér je opazo, ka je Irénka nikša žalosna. Težko njemi je bilô tô glédati, odíšo je z drűžbe. V ogračeki okôli hiže so rôže cvele i bêli liliom. Friški večerni lád je njih dober dijék prineso k njemi. Bliže ide k ednomi lêpomi cvetéčemi grmê, da si tűdi oči napuno z sprotolêšnjov lepotov. I ka vídi? Na klôpi med dvema oleandrama edna deklina sedí v bêlom gvanti i jôče. Kak bliže stôpi, vídi, ka je Irénka. Ka pa išče ona zdâ tű, gda bi se tam notri mogla veselio ?! — mísli si i bliže k njoj stôpi. Zakaj se pa jôčete? Što vás je bantűvo? — píta tiho. — Odíde — stonjala je Irénka — jas pa merjém. G. Peter je na drűgi den na odgovornost pôzvo svojega prijátela. 64 Š. Géza dr. je samo migo z plečom i je erko: — Pravo sem njej jas, ka jo zemem ? Nê sem njej gűčo od ženítvi! Lêpa, vrla deklina je bíla, vidla se mi je. Ali ona je nê za méne žena i jas nê za njô mož. Dosta jih je obhodilo tak, ka so si tákši sladtek járem djáli na šinjek i nê so mogli naprê pridti. Jas ščem veliki karier, napreidenje, bodočnost. Jas sem zdaj ešče nikaj. Či jo zemem, te va dvá nikaj. Za desét lêt mi vôči vrže, zakaj sem jo vzeo. Tak de se pa malo jôkala, potem se potrôšta i k môži de šla k nikákomi, ki de se šiko k njej. Jas bom pa šô po svojoj poti . .. Sčéš ešče kaj ? G. Petri je tô zadosta bilô, razmo je z toga vse. Skloncko je té večér po dveraj Irénkine sobe. Ona je ešče ednoga máloga brata gvant poprávlala. Glavô je zvézano mêla, âr jo je bolêla. Irenka začno je G. Peter odkrito — neščem, ka bi vás lűdjé šajnálivali i se z vás smeháli. Za edno leto sem jas tűdi gotov i fara me gotova čáka. Bojte moja zaročenica i lehko te me mogôče po vrêmeni lűbili, kak jas vás lúbim. Irenka se je zajôkala. Peter njê je poglado mehke vlasé i jo je ščeo trôštati. Ali té joč je nê bio zdaj jôč žalosti, nego radosti za volo spoznanja té prâve lűbézni. On njej je niti roko nê vűpo kűšnoti, ali Irenka ga je z kuznatimi očmi, ali z smehom na vűstaj prek obinola za šinjek i na licaj ga je kűšnola. Za leto dní je bilô gostűvanje. Irenka je te že smehéč poslűšala novino, ka se je tűdi S. Géza dr. oženo. Ednoga preveč bogatoga trgovca čér si je vzeo. Irenki je najmenje nê bilô žao, ka je Peter dűhovnika žena postanola. Zdrave dűše, toploga srca stvorjenje je bíla. Z tak velkov lűbéznostjov je lűbila Petra, kak da bi nigdar nê bíla prvle v drűgoga zalűblena. Bog jo je nê stvôro na žalûvanje. Takša je bíla, da bi vedno pune nároča blâženstva mêla, kak eden veliki šôpek rôž, štere njej nišče nemre zéti, samo ona lehko dá z njih. Na farofi je tűdi bilô vesélje. Trí lêta: troje decé. Dva pojba, edna deklina. Gospon farar so predge nabérali vö v pisarni, Irenka, ta ešče deklinske postave, smehéčega obraza fararca — pa je zdaj že na svojo deco krpala, kak pred ništernimi lêti na brate. Edno dêtece je v zíbeli spalô smehéč (gotovo si je „z angeli zgučavalo“), têva vékšiva sta pa v ogračeki z pêska hižo zídala. Okoli njidva je cvetéče oleandrove vêke i lêpi bêli liliom nagíbo lűft semta . . . Ali je vse tô nê blajženstvo ? ! Gde je od toga lepše živlênje ?! Mela sta lêpo familijo, vsakdenéšnji krűh i zadovolniva sta bila. Ednôk je Š Géza tűdi prêk šô po tom ogračeki. Te, gda so követa odebérali i on je tűdi gori stôpo. Irénka je rávno nê domá bíla. Dvê vékšivi deteti sta somareči kašeo meli, záto je k materi odišla ž njima za volo preminjávanja lűfta. Toga mlájšega je Petra mati zéla v skrb. Š. Géza je pogledno na Irenkerì kêp, šteri je na stêni víso i je pravo : — Povem ti, Peter, ka bi itak zvedo od drűgi. Z ženôv se ne razmiva, razločiti se ščéva. Tô je vájno delo, neščem se notri mêšati prâvi Peter dûhovnik ali telko bi opomno, da se vsáko nesporazmenje dá vözglíhati. Mogôče si tí nê dober bio k ženi. 65 Š. Géza se je nervozno zasmeho: — Vídi se, ka tí ne poznaš mojo nagyšágo, ár ne bi me píto kaj takšega. Dobromi biti k Jolánki? Tak míslim, če bi takšega možá dobíla, ka bi jo na den sedemkrát zbüo, te bi vendar verna ostála k njemi. Peter dühovnik je z šajnálivanjem pogledno na svojega nigdašnjega dobroga priátela. S. Géza je blêdi büo, nervozen. Cigaretlin za cigaretlinom je nážgo. Roké so njemi trepetale, vlasjé so njemi sêri i retki gračüvali . . . Lêta so prišla i odíšla. Pri fararovi je té vékši dečko že v gimnázijo hodo i v zíbelki se je že štrto dêtece, edna deklina smehala v sne. Sêri vlási, čarni oči je bíla, kak mati. Irenka se je nê dosta spremeníla. Vsako dête jo je omladílo. Prílična, lêpa ženska je ostála. Z možom sta se lűbila, kak prvo leto. Irenka je tüdi s ponosom glédala na svojega že hérešnoga možá, kí je več lêpi, pobožni kníg spíso, če tüdi je ona té knige ešče nê prečtêla. Komi na štiri decé trbê prati, pêglati, skrb nositi, nema jáko časa knige čteti, nájmre tákše môdre, gde dosta trbê premišlávati. Z vési sta se jáko nê genola vö. Ednôk je pa Peter dühovnik itak mogo v P idti za volo nikšega velikoga gyülêša. Peter je nê ščeo sam idti, ár se boji na tak dúgo pôt sam. Ali tô je samo záto trdo, naj žena tüdi nikaj vídi na potüvanji i v onom lêpom, velkom váraši. Tak se je nê genola vö z té vési kam dale od zdávanja mao. Pa stára mati de tüdi vesélje mêla, ár de v tom vrêmeni lehko po vôli šla i cártlala vnüke i vnükice, kak je tô že slaba navàda stári materov... Té dühovnik i žena sta v orsačko tožo tüdi šla okôli glédat. Ed- nôk samo zavárata, ka eden pišlíve glavé, sűhoga têla gospôd njima z rokôv vedno bole kíva. Nê sta ga včasi spoznala. Gda sta ga spoznala, te je že za njima stao. S. Géza követ je büo tô. Velike očále je möo i líca so njemi nagôsto zmigale od nervoznosti. Po pozdrávlanji njima je trikrát ponôvo: — Dnes pri meni moreta obed meti! Moreta poglednoti moje stárodávnišnjega vrêmena dráge kêpe i pohištvo. Irenka — obrno se je k toj fararci — ali ste ešče nê čüli kaj od mojega drágoga pohištva? Nê. Irenka je od toga nê čűla nikaj tá v tô málo vés. Pa je tô pohištvo z svojov précimbov i z stárodávnišnjimi formami stôjezerke vrêdnost melo, tak ka je ednôk eden drűge stranke poslánec pitanje stavo, odkec je mogo Š. Géza, poslánec vládne stranke telko vrêdnošče vküperspraviti . . . Jas tomi živém — pravo je Š. Géza poslanec, gda njidva je po svojoj vili vdiljek sprevájo. Kakši desét sob je bilô. Lecajôč je skáko po stubaj gori-doli, tak njima je tolmačo dráge kêpe i drűgo pohištvo. I vedno je gúčo, tak da bi sam sebé ščeo — bole kakpa goste — ogvüšati obri toga, ka on vse má ka njemi očí i vűsta želêjo. Vse má ! Obed je obilen i dober büo, samo ka je inaš noso gori. Vertinje je nê bilô. Že dávno sta ločena bila — môž i žena. Po obedi je Š. Géza priporáčo, da bi šli v sobo, v šteroj so za kaditev priprávleni vsakeféle cigaretlinje i cigárje. Ali kak se je zdigno z stôca, je nazáj spadno v njega ves blêdi. Zgrabo se je za prsa obri srcá erkavši : — Vkraj sem — mrêti morem. — Ka pa ešče nê?! — skríčo je na njega dühovnik. — Gotovo 66 si dnes že stô cigaretlinov skádo, záto ti je pa slabo. Ostre i trôštajôče rečí priátela so njemi nazáj dále môč. Nê obprvim njemi je grátalo tak slabo pôleg vnôgi cigaretlinov (nikotina). Ali ka naj dela človek, ki nema v drűgom vžívanje, kak v pohíštvi i v cigaretlinaj ? Na diváni je počívo že tiho, samo njemi je têlo drgetalo. Irenka njemi je v mrzloj vodê zmočani rôbček poprávlala na čeli i čűto je njéno toplo, mehko, matersko rokô. Tak si je djála ž njim, kak z betežnim detetom. — Dobro bi bilô vedno betežnomi deteti bidti — si je mislo — i vedno čűtiti tô blagoslovleno roko na čeli. — V ovoj sobi sem vido telefon — pravi g. dühovnik. — Ka je imé tvojemi doktori, da ga goripozovém ? Tam njidva je njao: Ženo i priátela. Mérno njidva je pűsto samá i tüdi je lehko včino tô brezi skrbi, ár v oči njegove žené je samo milüvanje bilô, kak je na Š. Gézo glédala. Na drűgi den sta domo potüvala. Na železnico njidva je Š. G. poslánec pelo z svojim précimbnim automobilom. V ednoj lêpoj, máloj košari so rôže bilé. — Oh, v zími rôže ! — právla je čüdüvajôč Irenka i na stanici jih je tak zéla na roko, kak kakše málo dêtece. V sramežlívosti je njéni obráz gráto tákše fàrbe, kak so rôže mele. Š. Géza je na vagonski stubaj za edno minuto stavo svojega prijátela. Líca so njemi zdaj bole migale, kak inači. Po tihoma je gúčo, naj fararca ne čűje: — Jeli Peter, znàš tiste ešče ? — Samo sem Irénko lűbo zaistino. Ali tak je prišlo tô. Zaistino sem ti zdâ nevoščéni. Ti si srečen človek, lehko se radűješ! Zdaj idi! — Krepko njemi je stisno roko i hitro se je nazáj obrno proti autoi, naj dühovnik ne vídi njegovo mantránje. Vê on vse má . . . Lêpo vilo . . . drágo pohištvo . . . Hérešen človek je. Samo tô nájdragše, nájlepše na svêti nema — düševen mér i lübléno familijo. Té dühovnik i žena sta samá sedela v ednom kupei. Obà sta si tiho premišlávala. Žena je z toplim, zadovolnim poglédom glédala na svojega možá méren, pošteni obráz i pítala ga je: — Od koj si premišlávaš? — Od toga — pravo je — ka samo sebičen nema trôšta na zemli. — Biblija pravi tô ? — píta dale žena. — Biblija rávno ne pravi z têmi rečámi, nego eden pesnik. Ali záto v nedelo tô bode glavna miseo moje predge. Posl. JUVENTUS. Slatinske tablete za mršavlènje (slôkost) sestávlene iz naturni minerálni sôli i rastlinski ekstraktov. Zgotàvla apoteka Mr. BAHOVEC Ljubljana. V vsej apotekaj 100 tabl. Din 46.—, 200 tabl. Din. 74.—. Reg. br. 142/3 od 10. VII. 1934. Proti DEBELOSTI nücajte neškodlive 67 JELI SE PLÜČNI BETEGI DÀJO ZVRÁČITI ? Z tém vážnim pítanjom se brigajo vsi na nadüšlivosti trpéči jetični, oni, ki trpijo na plüčnom katári, zastarenim kašlom, slinavosti, dugotrpéči hripavosti i gripi i so do zdaj nê najšli vrástva. Vsi tákši betežniki dobijo od nás sploj kšenki knigo z kejpami štero je spíso dr. med. Guttmann, bivši šef-zdravnik „Finsenkuranstalt“-a z naslovom „Jeli se plűčni betegi dàjo zvràčiti“ Da omogočimo vsákomi tákšemi betežniki spoznati njegov beteg, smo se odločili v interesi splošnoga blágora odposlati to knigo na zahtêvo sploj kšenki i poštnine prôsto. — Napísati je samo dopisnico, frankêrano z Din 1·75 i jo poslati na BERLIN 420. Müggelstr. 25-25a PUHLMANN & Co. Reg. pod Sp. br. 2416 od 12. XII. 1933. Te môder Kalifa. Poslov. F. J. Daleč, v zhodnom orsági Je živo e’n môder král; Po iméni so ga zváli : Kalifa, môder vladâr. Kí je z dármi i tanáčom Vsakoga rad pomágao ; Dobrim ino hüdobnjákom Pravico obdeljávao. Ednôk je eden nevolák Prignàni tá pred njega, Vu očáj se skozio sirmák, Bio obráza blêdoga. Eden krepek sakáč trden Ga privlêkao za roké, Preklinjao i trôbo nad njem, Vláčo, skúbao za vlasé. „Môder ino pravičen král, Velki Kalifa vladàr, Po jálni, hamišni potáj Me okradno té pojbár. V-slobodnom mesti mam gori Jas kűnjo postávleno; Z-žmâbne Hráne se díš kadi, Šteroga je on vžívao. Jas pa pečénj díša k-šenki Nedam bogme nikomi; Da ga vžívao, — po pravici — Ga on more pláčati.“ Kalifa si premišlàva, — Dugo keco si gládi; — Odpošle slugo, šeptáva, — Po eden pênez zláti. Na srebrnoj tálci zláti Pênez kak lêpo cinka, — Sakáč ga že ščé tá djâti, Za njega želno míka. Kalifa ostro gor’ skričí: „Ni e’n’ga stopája nê! Njegov je bio tvo’ hráne díh, — Tí pa zlát cinkanje mê!“ 68 Navolim se. (Párno zgovârjanje.) G y ü r k o: Ka si delao včeraj, Miška pajdáš? M i š k a: Ka ? jas sem se bogme na smrt navolo. G y ü r k o : Navolo si se ? — za božo volo, kakda se more človek navoliti ? Miška: Tak, ka sem sam jedíni bio domá. Gyürko: Tak ti zamalo moreš preštímati pajdášivanje, či se preci navoliš, gdare si sam z-sebom vu lübeznívom pajdášivanji ? Miška: Ka morem, gda sem celô na sébe zaniháni, da vrêmen zaman trošim ? G y ü r k o: Ah ! što bi šteo zaman trošiti vrêmen, tô tak drágo vrêmen. Vêm z-vrêmenom i žítek odíde. Vrêmen za kečko moremo popádnoti, močno je držati i skrbno nücati. Zvön toga je žítek tak prekrátki. Miška: Toti, toti; ali dönok gdate nešče idti vrêmen ! G y ü r k o : Uprav, či ga neznámo nücati. Miška: Ali povê mi, ka naj činim, či domá sam jedíni sedim i. glédam štiri stené hiže i k-níčemi nemam vôle ? Gyürko: Vzemi si nikše delo naprê. Miška: Toti, ali da nikše vôle nemam k-njemi. G y ür k o : Li začni je srdčno, kak da bi tomi ravno tak trbelo bidti. Zaprva de toti težko šlo; ali hajda, li hajda, li hajda ! Kêm duže boš delao, têm bole de ti šlo. Po malom časi de ti vugodno, ešče i želno delo ; âr nega plemenitêše radosti od dobro dokončanoga dela. — Dűša se ti razveselí i volo dobí; po verno spunjenoj ôpravici de ti sladki počinek; počinek ti nôvo môč podeli k-nôvomi deli. Vzemi si naprê dobre knige: evangeliom, pesmene, molitvene knige, čti žnjí, tam povôli nâideš lêpoga, božíčnoga, dűšo podigávajôčega čtenjá, k-šteromi či se k-coj navádiš, se ji nigdar nenavoliš, kém bole boš je čteo, tém bole de ti dűša skumnêla za njé. Jas példo denem jako rad čtém pesmene knige. V njí pesmaj kak lêpe mísli, k-vsákoj príliki žitka návučnosti jestejo pred nás postávlene, šterimi si človek dűšo nasitšáva, radost, trôšt, pokoj zajímle. Večkrát prečtém edno-edno pesem i nigdar se je nenavolim — znôva i znôva jo naprê vzemem i vsigdár jo bole želém čteti. Rávno tak evangelioma svéte veršuše i rázločne molítvi. Tô so moja dühovna hrána, za štero moja dűša nestanoma hrepenê. Náideš ešče veséla návučna čtenjá v-Dűševnom lísti, vu Evang. kalendari, v-evang. časopísi, samo je naprê vzemi i či ji nemaš, sprosi si je na pôsodo — ali narôči si je. Za krátki čas boš že vido, ka te vözadovolíjo i nede te na nevoljenja Šatan mantrao i vido boš, ka na njé potrošeno vrêmen i stroški so nê na kvàr vrženi talentomi, nego neprecenjeni kinčov kapitál. Miška: Zahvàlim ti, moj prijátel, tvoj dober tanáč vardenoti mam. Gyürko : Navolenje je právi hűdi dűh, šteri se li po deli i vaji dá pregnati; i či se ti delo v-začétki taki trűdavno bidti vídi, li boj stálen i naslêdnje ti lehko bidti má. 69 Inda i zdâ. Pri vezdášnjoj težkoj krízi i brezposelnosti si dvá kameráda od žítka skűšenosti nasledüvajôč zgovárjata i čedno distingvalívata: 1. živeti je inda z-malo pênez mogôče bilô. Inda je fal delao derár, ali vsig- dâr je dôbo delo. Malo je zaslűžo, ali za potrêbne stvarí je dönok dôbo pokrítje. Fal je bio žíviš, gvant, obütel, potüvanje i vse potrêbčine... Zdâ pa samo tôhje fráze čűjemo i mámo. Mogôče je bilô z-krajcarov živeti i rajnške si priskrbeti. Zdâ se je pa z-dinârov nemogôče kak tak ta kučáriti i niti par nê priskrbeti. Inda je več lűdi potüvalo z-menje skrbmí, zdâ ji menje potűje z-dosta skrbmí. Zdâ je skrbi kvőta dosta vékša, kak je v-indašnjem vrêmeni bíla. Ka je zdâ tüdi mogôče pêneze slűžiti, tô je istina, ali inda je je tûdi mogôče bilô prislűžiti. Inda je vsáki človek fal živo, zâto je vsakoga človeka žítek drága vrêdnost bíla. Teda so lüdjé delali, nastáviali, grüntali zbrodjávali i bio je tüdi obračáj, i bíla tüdi dobra bodôčnost, zdâ tüdi jeste bodôčnost, samo ka vezdášnje pokolênje, pr- Winchesterski glávni püšpek. 70 vêšega pokolênja správišče zaprávla. Na példo: pošta je inda nê mêla tak velkoga obračája, tô je tô nê je prinášala telko nevrêdni papérni opominov, práznoga obečanja, ponűjanja, protéčega, mantránje i prošnje puni písem. Telefon, rádio je nê gúčao teliko, kak zdâ, ár so menje lagali lüdjé v njega i telegrafa vsáki drűgi glás se je nê začno: „Pošli pêneze“, teda so lüdjé menje telegrafêrali od pênez i tem več so ji pošilali. I da so ji več poslali, več je ji tüdi dôbilo. Novin je nê telko shájalo, kak dnesdén — ali več pravice so tüdi písalè, nê telko làži, telko nezadovolnosti, krivi glásov i hüdôbe. Trgovine je nê trbelo ob šéstoj vöri doj zaprêti, ár je ji več ešše ob ôsmoj vöri nemogôče bilô od kűpcov i lűdi zapérati. Nedelni počinki so inda samo na tjédna eden dén, v nedelo i nê vsáki dén, na tjédna sedem dni bilí. Falošča je ládala. Dobre stvarí je fal bilô dobiti i dönok je delo cêno melo. Te je vrêmen uprav pêneze znamenüvalo i nê teško mísel, esi i ta klantivanje i brezposelnost. Istina, ka dnesdén tüdi včási jeste lêpo vrêmen. Ali teda je nê samo vrêmen bilô včási-včási dobro, nego dobra so bilá tüdi vrêmena i zláti časi. F. J. Vsáki má svoj kríž, svojo nevolo. (Pripovêdka.) Ednôk, jáko, jáko dávno je stvári král, oroslán vse stvâré k-sebi zapovedao, náj vsáka naprêdá svojo mantra i želênje. Nájprvle se je ovca záčala tôžiti, govoréča: „jas sem na svêti ta nájbole nesrečna stvár ; moj šorš je najteškêši. Mené vsáki lêhko bíje, mantrá, ár se z-nikim nemorem brániti.“ „Pravico máš ! Ti si uprav milüvanja vrêdna ! Záto de ti pravê, , či se z-závcom premeníta. Toga nišče nemre zbantüvati, ár vujde — odbeží.“ — Tô njej je poráčao král oroslán. „Prezmožen gospôd král ! Teda ráj ovca ostánem. Závec ni vudné, ni vu nôči nema pokoja; vsigdár je vu velikoj bojazni, jas pa proti njemi vu miri živém,“ — je ovca odgovoríla orosláni. Za ovcôv je naprê stôpo vuk erkoči : „Jas bi zadovolen bio z-svojim šoršom, — da bi se mi samo štoj skrbo za moje živlênje „ Dobro je; odgovorí oroslán ; meníta se z-psom ; za njegovo živlênje se njemi vért skrbí.“ „Ka ? — Jas se náj z-psom menim ? Tô pa pač nê ! Zdâ sem Sloboden ; vsáki se me boji, ešče i človek ; ˝či bi pa pes grátao, ešče bi me i deca šálila, brsala. Ráj vúk ostánem !“ — Tô je bio vukà odgovor. Zdâ je naprê stôpo závec, šteri je nasledüvajôč dao naprê svoje želênje : „Zmožen král ! Mí závci v-vekivečnoj bojaznosti i trepetanji živémo. Mí smo ta nájnesrečnêša stvorjênja. Nigdár nemamo nikšega pokoja. Nam boj na pomôč !“ „Dobro je ! Ví se z-žabami meníte!“ — Njemi je pravo oroslán. 71 „Ka je ? z-žabami ? Vê se one ešče i nás bojijo; žaba niti odbê-žati nemore; njô ešče i dête vkûp skláči! Tedâ rájši závci ostánemo.“ — je odgovora závec. Tak se je vő skázalo z-naprê dáni tožb, kaj nega tak nesrečnoga, od koga se nesrečnêši i pozadnjêši nebi naišao. Či je meo te eden zrok se tôžiti, te drűgi je več zrokov meo. K-koncovi je etak pravo oroslán tim tožéčim i z-šoršom svojim ne-zadovoinêčim : Drága moja deea! Morete previditi, ka nega nikoga na svêti, ki bi brezi križa, brezi nevôle bio i nebi meo zroka se vu kom táli tôžiti. Vsáki má svoj kríž, svojo nevolo ; záto jo náj vsáki ž-mirov-nostjov znáša. Ne odsébe na te srečnêše, nego na te nesrečnêše trbê glédati, àr je tê dosta več, kak ti ovi. F. J. Kak ftice nebeske. Kak ftice nebeske V-jesénskom vrêmeni Vu tople krajíne Odhájo v-šeregi, Odkud v-sprotolêtji Vsáka s svojim párom Nazáj príde esi Pá de v mesti stárom : Tak sem i jas tüdi Pred níšternmi lêti Vu orság francuški Odíšla po svêti. Či ni! je bár teško Bilô vu tühíni, Bolelo me britko Srdce v-toj dom’vini : V-Bôgi se vűpavša I v-Njeg’voj milošča, So tekla vrêmena, Tekla lêta, dnévi. Bog me je pomogao, Pár mi je darüvao, Z-šterim vu blájženstvi Zivéva vu méri. — Nazáj prídem k-dômi, Kak ftica v-sprot’lêtji, Šteri je pred menom V-sladkoj senji zmérom. Pá mo vídla cérkev, Drágo hižo Božo, Molila molítev Vnjê, z-srdcá pobožno Ah, da bom blájžena Vu srdci i dűši, V-radosti bívala Z-mojimi drágimí ! * Písala z-Francie Septembra drűgoga, Flisár Vilma z-svojim Vrlim tüvárišom, Z-Fartêly Jánošom. 72 Silja vláti začétek. (Pripovêdka.) Kak so lüdjé záčali silje pôvati, štero je prvle po divjem samo od sébe raslo, bar nê vu veliki tálaj, nego po samnom bétovji eti i tam. — Bog je zapovedao samo edno brázdo vrezati i v-njô potoriti semen i nateliko je je blagoslovo, ka je bétovje od zemlé mao do vrêhka zrnje melo. Vse je vlát bíla. Tomi prvomi človeki, dokeč se je z-ednov brázdov zadovolo, njemi je telko zraslo, kelko njemi je na živlênje zadosta bilô. Ali te hűdi njemi je naznano, ka či več brázd vrêže, de tüdi več meo; na njé ga je vzéo, naj Bogá sküšáva i več brázd vrêže! Ali Gospodin Bog je britko pokaštigao toga nedopunjenoga človeka. Vu žétve vrêmeni, gda se je te človek radüvao obilnomi pôvi, je prišao Bog, préjao je nebôgatnoga človeka silja bétovje, od zémle gori do vrêka je je doj počomühao, li samo na vrêki je na eden prst dugo vlát nihao i etak je pravo : No človek, da vídim, ka si tí nedopunjeni, nê si bôgao moje zapoved!, zdâ te pokaštigam. Vidi tak: po etom ôri teliko, keliko se tebi vídi, jas ti pa dam teliko, kelko de se meni vidlo. Od onoga hípa mao človek dosta dela, ali Bog njemi pa dönok li samo teliko dá, kelko on ščé. Te hűdi se pa veselí, ka se njemi je posrečilo človeka vu svoje mreže zaplesti i od Bogá odtűhiti i vu svoj tábor zagrnôti. F. J. BERGLES LUDVIK trgovina z mešanim blagom v GORNJI LENDAVI (pri cérkvi) Odáva po nájfalejšoj cejni manufakturno i špecerijsko blàgo ! Pridite i posküsite ! 73 Mati. (Po H. Ch. Andersenu - K. Küčan.) To se je zgôdilo že dávno, dávno. Ednôk je sedela mati pri zibelki svojega betežnoga deteta. Vu stráhi i žalosti je zibala svojega črvička, àr se je bojáìa, ka vmerjé. Dêtece pa je dojzáprlo svoje lêpe oči. Odijávalo si je težko i redko. Z žalostni materni oči pa se je zdâ pa zdâ otrnola svekla skuza, se zablisketala po blêdom maternom lici i spádnola na blêdi prt zibelke, liki spádne jűtránja rosa na gingavo cvetje. Naednok je nikák sklonckao na dveri i vu málo bižico je stopila edna stára ženska. Vu kusti zimski robec je bila zasűkana, tak ka jo je v obráz niti nê vido. Niti rêči je nê právla, nego si je dojsêla pri zibelki, drgetajôč od mraza, âr je bila mrzla zima. Mrzeo veter je tak nesmileno brio, ka se je tak vidlo, tak da bi štoj z drovnimi iglicami bodo v lice, či se je človek z hiže prikazao. Materi se je starica mílila i ár je dête rávno malo mirnêši sen dobilo, je šla, ka bi segrela piskrič kűhanoga vina za njo. Starica je začnola zibati to dete i od njénoga zibanja si je máli betežnik sigdár pomalê odijávao. Mati boječe pogládi detece po rosnom čeli i pita: - Za božo volo, babica, povejte mi, jeli mi ne merjé moje málo detece? jeli, ka mi gospodo Bog ne vzeme mojga najdragšega kinča ? Starica je samo z glavov čűdno skumala, tak ka je mati nê znála, znamenűje li tô dobro ali slabo. Od velke bolečine v srci zapré mati oči, s šteri njê vrejo skuze, liki lêpi bleskéči džündži. Glava se njê nagne globoko na prsi. Kak bi tüdi nê ? Že tri dni i tri nôči je nê zaprla oči. Zaspála je. Ali samo za kràtek híp ! Naednôk se zdramfa s sna i zatrepeče od mraza. Ali ka je tô ? Nega ni starice ni deteta. Nezahválna starica njê je vkrádnola dete. Vu kôti je zaškripala stára vöra. Žmeten rjávi máceo se je zmrso i spűsto se je do zemlé. Vöra je stánola. Nesrečna mati skoči s kuče i začne zvati i iskati svoje dete. Srečala je edno žensko, čarno oblečeno i pita jo, či je nê vidla gde njénoga deteta. Ta pa njê erčé: „Žena! Vu tvojoj hiži je bila Smrt. Vidlá sem jo, kak je švignola tü mimo s tvojim detetom. Ona je hitra. Hitrêša je od vetra, i ka vzeme, ne vrné nigdár !“ „Prosim te, liki se Bogá prosi, povê mi, gdetá je šla ?“ jo prosi mati. „Pokáži mi pot, jas jo morem nájti!“ „Znam, gde tá je šla !“ pravi tá črnooblečena žena. „Ali prvle, kak ti pokàžem pot, mi moreš spopevati vse pesmi, štere si popevala svojemi deteti. Prelepe so mi tvoje pesmi. jas sem Noč. Čűla sem vsako tvojo pesem, štero si med skuzami spevala svojmi deteti !“ „Vsakšo ti spopevam, vsakšo od prve do zádnje“, erčé mati, „ali ne zadržàvli me, za božo volo, ármorem kak najprvo zgrabiti smrt, naj mi nazáj dá moj nájdragši kinč, moje vse, moje dete!“ Ali Noč je sedela mirno i nemo. Mati pa je roké vküp devala, začnola spevati, spevala i med popevanjem jôkala. Dosta je bilo pesmi, ešče več je bilo skuz. Teda erčé Nôč: „Idi na pravo roko vu tisti 74 veliki gáj. Tamtá je šla Smrt s tvojim detetom!“ Daleč, daleč sredi temnoga gàja so se križale poti. Nesrečna mati je ne znála več ne naprê, nê nazaj. Pri ednoj stezi je ràso trnjov grm brezi listja i cvetja. Bio je čisto goli. Kak tüdi ne bi, ár je bila ostra zima i gosto inje se je držalo od mraza razpokanoga drevja. „Si vido mogôče, goli trnjov grm, gdetà je šla Smrt z mojim detetom ?“ „Bogme sem vido,“ je odgovora grm, ali ne povem ti, dokeč me ne segreješ s svojimi prsmi, ár vídiš, ka me pokriva léd i mantre strašna zima!“ Nesrečna mati pritisne mrzlo trnje močno na svoje prsi. Ostro trnje se ji je globoko vsádilo vu méhke materinske prsi, i topla krv je vu gosti kaplicaj kápala na bêli snêg, gde so se vidile té kaplice liki prelepe erdéče rože vu pűngradi. Trnje pa je zazelenelo i zacvelo sredi mrzle zime, telko topline je bilo vu srcê nesrečne lűbéče materé! No zdâ ji je grm povedo, ka kama je šla Smrt z njénim detetom. Mati beži dale i pride do edne velike vode, do velikoga jezera, na šterom je nikše ládje i ni ednoga čuna nê bilô. Léd je nê bio zadosta močen, ka bi zadržo nad vodov nesrečno mater, voda pa je bilá pregloboka za tô, ka bi mogo človek prêk idti. Ali ona je dőnok štêla prêk priti, ár je tam mêla svoj nàjdragši kinč. Doj si je légla na zemlo, ka bi vö plála vodo i tak prêk šla. Sirôta je nê premislila, ka je tô človečemi práhi nemogôče. Ali mati je zavüpala vu Bogá i njegovo milost. „Nê tak, ár tak nede šlo !“ ji erčé jezero. „Pogodive se! Znaš, nesrečna mati, meni se preveč Dečakov biblijski krôž pri igri. 75 džűndží (biseri). Ali od svojega začétka sem nê vidla lepši od tvoji oči. Jôči se záto, jôči, naj ti skuzé rastopijo oči, da stečéjo vu mojo vodô, pa te té odnesem na drűgi kraj. Tam se nahája prečüden ograček, vu šterom pôva Smrt nezračunano rôžic. Vsáka rôža pa je po eden človeči žitek! „Te pa jeste takši kinč, šteroga ne bi tá dála za najdragši kinč svojega srca, za svoje dête ?“ erčé med skuzami mati. Jôče mati, jôče, i prelêpe oči ji stečéjo na dno jezere, gde se spremenijo vu dvá prelêpa kamna. Zdâ je zašumelo jezero, voda se zdigne, i eden val odnesé slepo mater na drűgi kraj vôde. Tü je stála prečűdna, tristo milj dúga hiža. Mati je nê znála, ali je tô gnűsna jama puna strahov ali pa lepo pôlje, posejano s cvetjem. Nika je nê vidla sirôta, ár so ji vő stekle oči. „Gde nájdem Smrt, štera mi je odnesla dête?“ pita mati. „Ešče zdâ je nega eti!“ je odgovorila edna sera baba, štera je pázila na té velki ograček. „Povê mi, nepoznàna žena, kak si prišla esi, što ti je pomágao naiti té ograček ?“ Mati pa njê erčé: „Pomágao mi je dober Bog! Bog je smileni od vsê vekov veke, i vűpam se tüdi jas nesrečna, ka de smileni i meni — materi! Povê mi, gde bi naišla svoje detece?“ „Tvojega deteta ne poznam !“ erčé baba. „Ti ga brezi oči etak ali tak nemreš videti. Tô noč je povênolo dosta cvetja, štero presadi zdâ Smrt inam. Znáj, nesrešna mati, ka má eti vsaki človek svoj cvêt, svoje stéblo žitka, ali i cvêt i stéblo je ravno takše kak on. Vidiš té rôže tü naokôli so rávno takše kak drűge, samo ka té rôže májo srcé, štero bije, kak živomi lüdstvi. Tüdi deteca srca bijejo. Idi, probaj, mogoče boš mogla po tom spoznati svoje dête. Ali ka mi dáš, če ti ešče povem, ka ka ti trbê delati ?“ „Ka naj ti dam, če pa sáma nika nemam ?!“ erčé žalostno mati. „Ali či ščéš, šla bodem za tébe ešče na ovkraj svêta!“ „Na ovom kraj! svêta nemam nikšega iskanja!“ právi baba. „Nego dáj mi se tvoje črne vlasé, ár itak sáma znáš, kak so lêpi. Meni se preveč vidijo. Ti pa vzemi moje stáre sêre, tê so záto tüdi nika vredni!“ „Nika drűgo me ne prosiš ?“ se začűdi mati. Dam ti je srcâ rada. To je máš, vzemi je i mati njê je tá dála svoje lêpe dúge vlasé, baba pa njê svoje sêre. Obedvê sta šle zdâ vu lêpi ograček Smrti. Tü je rásla rôža pri rőži. Lêpe vijolice,. dišéče šmarnice, žalostne máčice, bêle lilije i prelêpo písani tulipáni. Ešče so bilé tüdi vodene rastline : edne lêpe i veséle, drűge pa so žalostno povešávale glavé. Vodne kuče so se zvijale okoli nji i vodni raki so njim z škârjami ščipali gingavo korenjé. Tüdi visike pàlme, močno rastovje, košnate bükvi, rožmarin i šáfran, vse je raslo vu tom prečűdnom ogračeki. Sakši cvêt, sakše stéblo je bilo po en človeči žitek i lüdjé pa so živeü Bog zná gde vse,: edni vu Kini, drűgi pôleg ledenoga môrja. 1 prečűdno: tô velko drevje je raslo vu máli črepnjaj, i človek bi mislo, ka se črepnje razpočijo od silnoga korenja, Mále rôžice pa so rasle vu širnoj črnoj zemli i bole so je skrbno gàjili. Zalostna mati se je pri vsákom cvêti doj prignola i poslűšala, kak vu vsákom bije človeče srcé. Med jezermi i jezermi cvêti je štêla spoznati i nájti srcé svojega deteta... 76 „Eti je, eti je !“ skriči i raztégne roké proti gingavomi šáfranovomi cvêti, šteri je povešávao žalostno svojo trűdno glávico. „Ne dotikaj se cvêta !“ erčé baba, „nego lepo štoj pri njem, dokeč ne pri de Smrt. Vse nede dugo, ka pride i te njê ne dopűsti, ka bi vö vtrgnola tô rôžico. Postraši jo, ka vö strgaš vse rôže tű naokôli ! Smrt se zboji, ár je odgovorna za vsako rôžico, šteroj se ni list ne sme geniti, či je tô nê boža vola!“ Nato je zatulo strašno mrzeo veter po püngradi i slepa mati spozna, ka je prišla Smrt. „Kak si naišla pôt ?“ jo pita „i kak je tô, ka si bila hitrejša od méne ?“ „Te sem pa lêko nê mati ? !“ odgovorí tá. Smrt se nagne nad šáfranov cvêt, ka bi ga vövtrgnola, ali mati bráni tô svojo nájdragšo rôžo s svojimi sűjimi, trepetajôčimi rokami. Ali smrt njê sopne na roke, štere njê brezi moči povísnejo, ár je bila tá sapa dosta mrzlêša od zime. „Vidiš, ka mi nika nemreš !“ erčé Smrt. „ Istina! Jas ti nika nemrem, ali more ti Bog!“ „Jas niti drűgo ne delam, kak spunjàvam njegovo svéto volo. Jas sem boža dekla i presájam njegove rôžice s toga zemelskoga ogračeka v dosta lepši nebeski püngrad. Ali ne smem ti tô povedati, ka kak té rôže tô rastéjo !“ „Vrni mi moje dete !“ jo lepo prosi tá mati. Zgrábi za dvê najbližanjivi rôži i zakriči s vcagajôčim glásom : „Vse rože bom po- trgala, ár ne morem več trpeti svoji veliki srčni bolečin. Vcagala sem „Bôg te vari toga. Nesrečna si, o mati i ščéš, ka naj bi bila nesrečna i štera drűga mati !“ „Drűga mati ?“ právi zamišleno mati i spűsti tô cvetje, štero je malo prvle štêla dojvtrgnoti. „Tü màš svoje oči!“ právi Smrt. „Vö sem je vzéla z vôde. Joj, da so lêpe. Nê sem znála, ka so tvoje. Vzemi je. Dosta so lepše kak prvle, ár so zapráne vu skuzaj. Vzemi je pa se zgledni vu on globoki stüdenec! Vu njem boš vidla cêli zemelski žítek, cêlo príšestnost têva dvá cvêta, šteriva si malo prvo štêla vövtrgnoti. I poglédne mati vu stüdenec. Pokáže se njê prvi kêp, te zemelski žitek toga prvoga cvêta: povsédi blagoslov, Sreča, radost. Nato pa vídi drűgi kêp; zemelski žitek toga drűgoga cvêta : siromaško, glàd, nevola i nesreča — I edno i drűgo je boža vola !“ erčé Smrt. „ Šteri od têva cvêta je srečen i šteri nesrečen ?“ pita mati. „Tô ti nesmem povedati. Ali znáj, ka je eden od têva cvêta cvêt žitka tvojga deteta ! Vidla si zemelski žitek, osojeni tvojemi deteti!“ Teda je mati nê mogla več prestáti. Od žalosti i vcáglosti je skričao z boléčim srcom : „ Štero je cvêt mojga ? O povej mi, povej ! Obvari mi nedužno detece! Obvari mi nedužni cvêtek moj i rêši ga vse nesreče ! Bôgše de, Či je odneséš! Odnesi je vu králestvo bože i ne pitaj za moje skuze ! Nê za skuze i nê za moje boléče prošnje!“ 77 „Ne razmim te, nesrečna mati!“ erčé smrt na tô. „Ne vem, jeli ščéš, naj ti nazáj dam dête, ali pa naj je odnesem vu nebeski püngrad?“ Mati zdâ spádne na kôlina, vküp dene roké i skriči na ves glás : „Smileni Oča nebeski, ne poslűšaj me, ne poslűni me, ka sem te prosim proti tvojoj vôli. Tvoja svéta i môdra vola naj se zgodi ! Ne poslűni me !“ Gláva njê se nagne na prsi, skuze, prelepe svekle skuze njê tečéjo po lici — Smrt pa odnesé detece ... Zakaj je grátao somár somár? Gda je Bog ete svêt stvôro, je vse stvaré vküper pozvao i vsákoj je dao imé: — Tvoje imé de „konj“, tvoje „oroslán“, tvoje „vúk“, tvoje „medved“, tvoje pa „lesica“ itd. i tak je vsákoj dao imé. Potom njim je zapovedao, naj na drűgi den pá k-njemi prídejo, ka je vö opíta, či je šteri žnji nêpozábo svojega iména. Somár je te ešče jáko lêpa, prijétna stvár bila; tüdi je ne meo tak veliki dúgi vűh i edno lêpo imé njemi je Bog darüvao ino z-timi ovimi ga je odpűsto, naj se te drűgi dén zglási pri njem, ali iména naj nepozábi. Gda so se na drűgi dén pá vse stvaré pred Bogá postavile, je vsáka znála svoje imé povedati, ràvno li nebôže somár je nê znao svojega povedati. Pozábo je je. Bog se je razdrasto nad njim, popadno ga je za vűha i na teliko ga je strafuno za njé, ka so se njemi na dugo vtégnola, govoréči njemi: „No ti somár, tak hitro si pozábo tebi dàno imé!“ Od onoga hípa mao je na njem ostalo tô špotárno imé „somàr“ i vűha so njemi tüdi naveke dúga ostala. F. J. Nájfalejše i nájbole trpéče klepàrstvo je vd. MARIJE JUG V M SOBOTI ALEKSANOROVA CESTA (v Nemešovoj hiši) Zgotávla vsákovrstno gradbeno špenglarsko delo, kak žlibé na hižo, pokrivanje törme i pokrivanje z palami. Izdeláva strelovode (villámháritó). Poprávla vsákovrstno posôdo hitro i dobro. 78 Ágneška. Vilma je že osem lêt bila pri môži, ali zopston sta hrepenela z možom za deco. V šorša knigi je tak bilô spísano, ka ni ednoga neta mela. Gda je Vilmi doktor tô odkrito povedo, te je z hitrov odločnostjov šla v ono velko hižo tam na konci vàraša, gde so osnávlali one mále nesrečne, ki so pred cajtom zgűbili tak očo kak mater. Vilmin pogléd se je zadrgno na oni sêri vlási deklini, ki je slaboga têla bila i bojazno je glédala, kak srna. Doktor jo je opomno: „Gospá, tá deklina je slab stvor.“ „je betežasta?“ — píta ona. „Tô nemrem praviti, ali nikak pomali rasté.“ Vučitelica, ki pázi na deco, velí: „Vedno je nikša žalostna, ne špila se rada, ne vem, ka je žnjôv. Naj poglédnejo okôli. Eti, tá rdéčega, punoga obráza. Radost je na njô poglédnoti.“ Vilmo je nikša neznána žalost stísnola za srcé, gda so edno dête hválili pred njôv, Ovo pa nê. Tak, da bi od kakšega blàga bio guč, si je míslila. Prijéla je za roko tô slabotno deklino: „Tô ščém z sebov zéti.“ V bogáto, gospodsko hižo je prišla tá màla deklina, ali zàto je dale nikša žalostna, tiha bíla. Môž Vilmin si je večkrát mislo, ka bi žena pametnêše včiníla, či bi kakšega jedrnoga dečka pripela. Ali záto je nê pravo nikaj, àr je ženo nê ščeo žalosti. Ali se bole glasno je povêdala njê svoje mišlênje njéna žnjimi vküp živôča mati: „Zakaj je tá komédija! Ali nega zadosta decé med rodbinov? Sestré deco rávno tak lehko lûbiš, da bi tvoji bilí. Niti ne vêš, kakšo krv, kakši nakanenj klico nosi v svojem srcê tô tühinsko dête. Što znà, kakši so njemi bilí starišje?... Ali vendar neščeš tô deklino v örok zéti?!“ Vilma je pa rávno tô nakanênje mêla. I zdaj, ka je njéna mati tak nesmileno gučala od té nevolne deklíčke, ešče tem bole. Istina, ka se je tá deklička, Ágneška nê znála mítiti i v ednom dnévi koga za sébe pridobiti. Ali njéne oči so bilé, kak zbojéne srné oči. Nikša tožba, ali žalost je síjala žnjij v svêt. Tô je smilüvanje zbűdilo v Vilminom srcê. Večkrát jo je k sebi zazvála z krotkim glásom : „Ágneška !“ I Ágneška je bôgajôča pred njô stôpila, ali nê jo je prêk obínola, nê jo je küšnola od sébe. Samo tak, či njoj je Vilma tô velêla. Tákši hip je Vilma žalostna grátala, míslivša: „Nigdár nemo znála, ka je matersko čütênje“. Spomnila se je sestrini rêči: „Znáš, gda se mi Lacko obêsi za šinjek i mi právi: „mama, rad sem vam“, te nikšo čűdno toplôto čűtim pri srcê i rada bi se jôkala od radosti“. „Oh da bi jas ednôk v živlênji čűtila tákšo toplôčo i radost!“ — míslila si je Vilma. Zgôdilo se je, ka je Ágneška betežna grátala. Doktor jo je pregledno i je pravo: „V začétki sem že mislo tô, ka de nevola žnjôv, ár je slabi čont. Nájbôgše de jo nazáj odpelati. Dobro, ka ste jo ešče nê v örok zéli. Lehko prosile drűgo.“ Vilma je nikaj nê právla na tô. Doktor je mislo, ka si tak mísli, kak on, záto ne právi nikaj. Šô je k možej, da njemi nesé té dober glàs. Za edno vöro je prišo k njê môž i pravo je ženi, ki je ešče itak pri betežníka posteli sedêla: 79 „Viš, jas sem že prvle mislo, ka de jo dobro nazáj dati prvle, kak bi ešče kakša vékša nevola bila.“ Žena je malo zgrbala čelo, ali nikaj njemi je nê odgovora. Deklíčka se je nikaj gíbala, ali nê se je predrámila. Môž je edno minuto čako, če dobí kakši odgovor. Nê ga je dôbo i odíšo je. Tak za po vöre príde slüžkinja, ka stára gospá zovéjo mládo. Mati se je z ostrimi rečámi zagnála v njô: „Tô je že preveč, kakše mihé máš. Ka pa ne dáš nazáj odnesti tô dête? Gde je, jas sàma je nazàj odpelam!“ Mama, Agneška spí i rada bi bíla, Či bi mér njáli njê í meni“ — bio je odgovor. Z tem se je obrnôla i tam je nihála čemerno mater. Nê je ščêla nešmilena bidti proti tomi deteti, ali zàto si je premišlàvala žalostno od toga, ka je zopston ščêla kaj tákšega zadobiti, ka je Bog zatájo od njé. Z tákšov míslov je stôpila notri k tomi málomi betežníki. Deklíčka je sedêla na posteli, oči so njê skuznáte bilé i roké si je trla: „Bôg moj . . . nazáj me ščéjo odnesti .. . tá me ščéjo nazáj dati .. . “ Ka žalosti, bolezni, vcaganja i i trplênja samo zamore človöče srcé, vse tô je tam trepetalo, jôkalo v tej splašeni očáj. Edno štiri lêt staro dête, štero že pozna globočino žalosti i trplênja i tere si roké .. . Vilmi so se prepűstile skuzé i tak je právla: „Nê, mála Ágneška, ne boj se, tü ostáneš.“ „Tü ostànem? Istina je tô? . . . „Tü, pri meni.“ „Té mo jas jáko dobra i ozdravo.“ Hitro je prêk obrnola Vilmin šinjek i jo je küšnola. Zdaj ob prvim, sama od sébe i od radosti je začnola na glás jôkati i nê je püstíla od sébe tô — že svojo „mater“. I Vilma je zdaj čűtila miloščo Božo, čűtila je tisto toplôčo pri srcê, štero samo matere poznajo; V toj vöri trplênja je najšla deklíčka svojo mater i mati svoje dête. Agneška je ešče párkrát pràvla „Ozdravim“. Tak je právla, kak drűgo dête tô: „Dober bom“. Vilma njej je pripovedávala vnogo lêpoga, trôštala, batrivila jo je, kak tô samo ednoga plemenitoga srcá ženska i mati zná. Deklíčka njê je v náročaj zaspála. Doj jo je djàla na postelo,. lepô odenola i na molitev si je sklüčila roké. Nê samo smilenostjov, nego z skrbnov materskov lübéznostjov je verostüvala obri svojega máloga betežníka, Gospodin Bog je pa rad poslűhno njéno molitev, v šteroj se je za zdrávje Ágneške molila, kak lübléna mati za svojo lübléno čér. Posl. JUVENTUS. JANEZ CVETIČ MURSKA SOBOTA TVORNICA P E R I L A Prodaja samo na veliko! 80 Kleptomània (Tatvíje beteg). Žitka kêp. Pred velikov varaškov drágočin trgovinov eden lêpi, luksusni automobil stáne. Žnjega eden aristokrátne postáve, visikoga zrása, od sunca spečeni, elegántno oblečeni, mládi gospôd stôpi doli i z-nábrsnimi stopáji híti vu trgovino. — Trgovine lastnika iščem. jas sem, — odgovorí od zglažojnov pokritoga pulta eden punoga zrása, okôli pétdesét lêt starosti môž. — Z-kém njim mam slűžiti ? — naj zapovejo ! — Jas sem Niečkievič Ivaneka grofa tájnik se je prijaznivo pokázao notri. - Naj si zvolijo doli sesti, njemi trgovec ponüdí stolec . . . — Zahválim. Nemam vrêmena sedeti, morem se paščiti, li samo záto sem prišao, da vam notri zglásim mojega milostivnoga gospôda prišestjé. — Jeli poznajo oni Njih ekscelenca ? Žalostno, bogme samo po iméni. Osobno sem ešče nê meo sreče k-njim. — No nika nedene ! . . . Milostiven grof za ništerno minuto že tü bodejo ... — Oh, prosim ... od toga vaš ogvüšam, ka do z-nájprijaznivêšim tàlom vö obslüženi, kak se tô tákšega imenitoga gospôda pristája. — Oni se, gospon, môtijo . . . milostiven grof nenamênijo pri njih kaj kűpiti . . . — Kapa ? . . . Te mlàdi gospôd se pazlívo okôli zglédne i li teda, gda se že ogvüša, ka njidva guča nišče neposlűhša, záča praviti: — Krádnot prídejo . . . Trgovec se je zadrezno: — Krádnot ? ? . . . Krádnoti namênijo ? ! . . . — Tak je, odgovoríte mlàdi môž. Žalostno — milostiven gospôd kleptománie beteg màjo. Rávno záto jas vsigdár že naprê poiščem gori one trgovine, kama se námênijo napôtiti i naprê vöpláčam tô, ka namênijo vkrádnoti. Dnes példo denem vu zlàte vöre küpčije posli namênijo Vaš goripoiskati, tak da zagvüšno edno, dvê vöri namênijo včeknoti ... Ka košta privás ta nájdragša zláta vöra ? . . . — Štiri sto râhnški eden-eden falat — odgovorí z-radostjôv trgovec. Prosim jas naprê vöpláčam dvê vöri ... eto májo 800 râhnški. Prosim jih, gospon tájnik . . , milostiven grof so tak trnok bojati, meni pa jáko slabo ide trštvo . . . nebi bilí tak dobri, ka bi njim poráčali, naj nê samo dvê, nego več falátov vkrádnejo. Tákšega kvaliteta tak nindri nedobíjo vkrádnoti. Tájnik je na tô nevugodno odgôvoro : — Ali kakda morejo tákše mišliti ? Milostiven gospôd vsigdár samo edno-dvá falata màjo šegô potégnoti . . . Gda oni odídejo, jas nazá prídem i račun poravnava. Či bi znábidti od dvê več odnesli, tak vam rázloček poravnam, Či pa samo edno vkrádnejo, teda mi ví nazâ dáte 400 râhnškov. — Oh, da bi mi bàr cêlo trgovino vkradnoli '—si je tržec vesélo meno roké, — jas bom že na tom, da do meli príliko, kak nájveč vkrádnoti. 81 Komaj, kak je te mládi gospôd odišao, je eden zvönrédno prebráni, narêtci sêri vlàsi môž prišao vbôto. Nê ga je bilô teško spoznali. Grof je bio. Grof je zláte vöre proso i tržec je cêli vršáj sklao pred njega na pult. Grof si je prebérao i med tém vu tak zvánoj, ne pazéčoj minuti si je edno vu žebko potisno. Za ništerno minuto pà drűgo i na tržea veliko radost to trétjo, štrío je že včekno. Tržec je z-nazâzadržávajôčov sapov vživao tô interesántno situácio, grof je pa ešče bole vživao i popadno tô ponűjajôčo priliko, ka tak nalehci lehko krádne. Pri sédmoj vöri je držao že grof, gda se je že navolo toga dela. Zagvüšno je že kam nê vedo dêvati poroba ! — Ali, da jas nemam časa duže prebérati. Po poldnévi nazáj prídem i teda si končno zvolim, tečas je tá dente. Škoda, ka se morem paščiti. Moj náklon ! je pravo i z nervoznov hitrostjov odhájao z-bôte. Tržec se je prijaznívo naklono i z-posmehéčov zadovolnostjôv obajani, zápro za njim dveri. Nê je preteklo po minute, trsca prijátel, sôsedne trgovine lastnik, brez düške nanàgli gori vdári dveri, razburjeni notri drapne: — Šándor, za Božo volo, véndar si nê včino z-tém gospôdom, ki je z-bôte odišao, kakšega gšefta ? — Oh, ja í odgovor! z-vedrnim obrázom trgovec. — Viš ! tô ti je eden nesrámen zapelávec. Na gaoge vajon falôt! Preminôči tjeden je siromàka Vuketiča sklepao. - - Eden mládi zbiksani fičur je prišao k-njemi, eden brilliantni prstanik je naprê vöpláčao z-tôv jálnostjôv, ka z njim pride grof, ki kleptománski beteg mà, naj ga nihájo mirovno si pre-braíi i vkrádnoti. Grof je pét prstankov počurno i Vuketič ešče itak čáka tájnika prišestjé. Hitro idi na policijo. Tržec je mirovno odgôvoro : — Bogme nebom šô, prijátel. — Zakaj neboš šô ? — Záto, ár dobro poznani teva švindlera i nemisli, ka bi one vöre, štere je odnesao, zláte vöre bilé?! Vsegavêč se nâidejo kleptománijo, tatvíje beteg majôči liidjé, ešče i vu gospodskom, visikom nàstaji, ki se nemrejo za držati od toga, ka nebi vkradnoli kakšega blága, či se njim prilika ponüdí. Istina, kaj takši nesrečni familia tim kvárvadlüvajôčim nájvečkrát nazâ dá, ali povrné kvár, či zvejo od koga je odnešeno. Sam jas sem poznao v-moji mládi lêtaj vu našoj kraj i n i ednoga, zadosta prémočnoga gospôda, ki je na slêdnje že od vsê poznani bio od toga zménkanja. Či je kama pozváni bio na mao, je srebrno žlico, rašoško med jêstvinov z-stolà potégno. Či je gder, kak gôst spao, eden prt, salveto, ali brsačo je potégno, okôli sébe jo zasűkavši i tak gori oblečeni je odišao. Vu oštarijaj so pivnàrje že dobro znali njegovo návado i nê so djáli pred njega kaj vrêdne škéri. Ednôk je v-ednom mesti, mogôče rávno v-gràdi (?), več gostév, prednjêši pozadnjêši bilô na mao pozváni. Eden pun šàlnosti gospôd, ki je dobro poznao imenüvanoga, si je zôči, (vizavi) žnjim seo doli k-stoli. Gda so že gostjé zadosta v dobroj vôli biii, té šálen gospôd je pazo na njega. Kak so slêdnjo hráno potrošili, srebrno žlico, rašoško 82 si je v-rokáv s-žanžêrao i zôči sedéčega šàlnoga gospôda škér pred sébe potégno. Gostjé so dosta tákšega pripovedávali, ki odsébe, ki od drűgi, štero je vse brez fundamentoma bilô, či je bar dosta srnêha, ploskanja i glasne hahote sprêšalo vö z-lehko vercov vűst. — Zdâ ednôk samo gori stàne on šálepun môž i erčé : Vse tô, ka smo eti čüli je navékše šálnost, štero se je nigdár nê moglo zgoditi, ali jas bom vam pravo edno, štero se je dnes eti zgôdilo, bár se neverjétno vídi, ali či te svojimi očmí vidili, te vervali. Zdâ večér pri slêdnjoj hráni sem jas mojo žlico i rašoške doj pôžro, doj mi je vujšlo v-gút i či ejnoga gospôda strôsimo, njim z-rokáva vöspádnejo. Probajte ! — Jas nebom šô k-coj. Uprav so probali, malo so ga strôsili i žlica, rašoške so vö z-rokáva spadnole. — Bilo je velko čüdüvanje i hahotanje. Takši kunst narédte ví ! — Vsáki gôst je prevido, kak je tá škér v-onoga gospôda rokáve prišla. — Te šàlen gospôd je z-tém hecom kleptomániuša uprav osramoto. F. J. Kristuš vu fabriki. Pisao: Kozma Andor. — Kristuš po zemli hodéči, Delavcov gvant na sé’vzévši, Notri ide vu fabriko, Da poglédne tisto delo, Da vídi vse, kak jeste tam, Svojimi očámi on sam ; Kak se kapitál i delo Borita med sebom vrêlo! — Ar njidva dvá li navküpno Včíníta môč tak veliko, Štera séga gor’ do nébe I vse zagrné vu sébe. Od štere že ti nebeski Trepečejo za zemelski Volo, ka se vsi skvarijo, Vu pogübel pogrozijo. Záto je on, kí je ednôk Že za nàrod smrti môk’ Trpo, pá doj z nébe prídôč, So vu fabriko na pomôč. V-fabriki je delo teklo, Tak da bi v-pékli gorelo, Strahšni ognji so goreli, Makšinje brnéč frneli. Velki dími se zdigali Poslovenčo : Flisár Jánoš. Tak, da so sunce zakrili. Nevolne jezerke lűdi Mantrajôči se vu trűdi: Eden, dvà žnjíh brodi, mísli, Što ji kové, — dvê stô pili. Tekôče vrêlo železo Vu žlebáj dale pelajo, Gde drűgi tô vrêlo kojno Z-môdlami krédi čákajo. Desét, dvajsti, — napô nági Môžov kűri, z-velkími plánmi, Odkud, či vö iskra skôči, Njim na gôlo kôžo pôči, Kak žerjáva kača beží Po têli i v-pazdjaj zaspí. Vu skladárnic’ redáj dúgi Dosta žensek, deklin blêdi, — Dale z-kunenjom tirana Medlôvna deca slečena. Vu toj velikoj zidíni So vsi kak nezadovolni ? Vsáki pogléd je smogoren, Ni eden je nê miroven. Vsáke lampe se tôžijo, Vsi jezicke preklinjajo, 83 Ka je velika dràgoča, Nikak njim nedojde pláča. Láni, gda so v-strájk stôpili, So jo malo podignoli. Pláča je bogme műdna stvár, Neide z-cênov ona nigdàr. „Tô je kapitàla šega, To delavcov briga velka“ ! Po márnom včinjeno delo Je ognja záto nê vgásilo. Stára energia stoji, Makšin, koteo nemüdi, Ropás naednôk nestáne Na nezad’volno mrmránje. Kristuš v-delavcov oblêki Z-velkim klepáčom vu roki Je rávno tákši, kak ovi, Tam med želizári hodi. Vu njih sahjavi réd ide, Z-pune môči kové, bíje . . . Pod njegovov božičnov rokôv Ide delo z-dobrov volôv. Vršáj reje je grátalo, Od rôk njegvi naprávleno. Dokeč ti ovi sto i stô Vadlári, — dela sam’ napô. Zdâ eden fabrični čestník, Kí je delavcov opazník, Kak odnikec príde naprê, Kí vse vídi, vse dobro vê : Vára nôvoga delavca, Dobro poglédne Kristuša. „Dön’k, en delavec gedrnì!“ Ali zdâ delavci ovi, Kí so kárani, krêgani, Do ednoga so čemerni, Na Kristuša razdrastšeni, Kí je železo fêst kovao Od što drűgi vrlê delao. „Hej“! — e’n sôsed njemi erčé: „Tí ščéš štímati z-tém sebé ?“ Organizêrani kováč Nezdiga tak friško klepáč ! „Nê je organizêrani, Právijo vsi drűgi ovi, Nê ga bilô več mednami, Nepoznáni je pred nami!“ „Nê je organizêrani !“ Dájo dale en’drűgomi . .. Tà zlűčajo kalapáče, Nafücnejo se kováčje ; Nôv’ga delavca krivijo I vsi se njemi protíjo: — Delo tá moreš niháti, Bole idi v-pekel k-vrági, Vídi se, ka si odávec . . . Odídi od nás, sküšávec; Ár te ovak völüčímo, Vrêden si, da te vmorímo ! Pesnice gor’zdigávajo, Tak Kristuša pozdrávlajo. Šteri, gda tô čüje, vidi, Vse prerazmi ino právi: „Zaistino vam tak velim, Pôleg düšnevêsti míslim. Brez dűha delati je grêh, Pošten’ delavec tô nesmê ; Kakšešté delo gor’ vzeme, Nesmi delati z-polojne, Či štoj kapitan slűži, Kêm bole se rúži, drűži, Têm vékši bode dobíček, Vékši tüdi njega slűžek. Što pa samo, kak, tak dela, Z-polojne, bodikaj spela: Gospôd njega pokaštiga I on je ničesen sluga. „Nêga gospôda, nê sluga“ ! Kričíjo z-gúta punoga, Tak da se zidína trôsi Od njúvi odürni glási. jeste gospôd ! Kristuš skričí, Šteromi cêli svêt slűži! Nê je več mogao gúčati, Vsi so záčali brúmbrati : „Nêga Bôga ! nê gospôda, Tisti mantrà, šteri láda !“ Trôbi rúžno protivinstvo 84 Proti Kristuši občinstvo : Odávec, norc, mula, doj žnjim ! Vo z-tém špionom nesrámnim ! Grôžajo se, liki mravlé, Lúti, kak v-košári včelé. Že v-cêloj fabriki znájo, Ka za mantre, bríge májo ? — Zevsê híž se not´stiskajo Delavci, i prekünjajo, Ka je pravo eden kováč, Kí je gvüšno naglejüváč. Eden podrépar vozgrívi, Po glávi ešče pišlívi, V-edno kričí : „vmoriti“ ga Trbê hitro, nesrámnoga. Ali Kristuš močno stojí, Mantrníkstva se nebojí! Kí je že ednôk smrt strpo, Se je tak že k njê privado. Ali níke ženske, deca, Z-táljemájôčega srdca Se okôl njega správijo: „Milűjte ga“, se molijo. K-coj prídejo opazníci, Ti prestrahšeni čestníci I rávno on, kí ga prvle Pohválo tak zdobre vôle, Njemi erčé preštímani: „Z-fabrike si odpüstšeni“ ! Ár se je posvedočilo, Delo tvoje je níčesíno. Z-vöntoga si pa spoznali, Nê si organizêrani. Zdâ pa gospodje vsi k-deli, Vsaki nazáj k-svojmi mesti. Kristuši pa erčé z-dobrom : „Tí pa idi od nás z-Bôgom“ ! Kristuš odíde nevidôč, Fabrike vérta iskajôč. Šteroga je z-ovkrâ naišao, Nê v-nájbôgšoj vôli zaišao. Tam je že vse dosta jakše : Ogradček, gredé i rôžé, Z-skákajôčega stüdenca Voda bzeka žnjega zdénca. Lêpa zidína, dvorána, Z-nárasi sploj prevlečena, Štera má velke obloke, Gor’, doj vlečéče rolette. Dveri, da se naj nečűje Rüm i šümlênje z-fabrike, Podmetane poduploma. Ober dvér tábla kufrena Na njô spísano : pisárna. — Kristuš je tá notri stôpo, Prijaznívo se poklôno. Pri ednom stôli velikom Je en’ gospôd v-stolci méhkom Sedo i z-plajbásom písao; K-račúni je račún dêvao, Z-velki kníg kalkulálivao, Tak da je niti nê várao, Ka je Kristuš pri dveraj stao. V-edno račúna, brumbra tam : Té velke pláče neládam ! Gospodne! — Kristuš govorí, Z-té pláče ešče živéš tí. Fabrikár se gori zglédne : — Što si ? kakda si prišao se ? Kak smêš tí z-menom gúčati, Esi notri se tiskati ? Zdâ Kristuš etak govori, Toli ga, naj se pomirí: Ka sem jas se notri prišao, Tebé tü goripoiskao, Stràžara nesmêš krviti, Bole znam, kak štošté drűgi„ Dosta hodim jas nevidno, Vídim tvo’ delo hamišno, Na štero račun postávlaš, Bár, kakšté ga tí sklenjávaš„ Neščeš znati, ka so oni, Kí so pri tebi na deli, Nê tvoja dojéča márha, Nego tebi sestre, brátja, Kí svoj nájem zaslüžijo, Za njega se fêjst trüdijo Mísliš, si zadosta včíno, Gda si v-štrájki plàčo zdigno ? Pri šterom si tak tí gvinao, Sam za sebi dobro gšeftao. Cêna je z-kelkim podignjena Više, kak je prvle bíla ? 85 Zakâ bi tak tí té pláče Nebi ládao ino dáče ? Ár je tô bojdikaj govor: „Cêne nemre víšati gor.“ Tô edno ti v-očí povém, Pred tébe postaviti smem, Ka so küpci tüdi lüdjé I nê zagüljenje stvaré, Tak cêno gor povíšati, Je nê slobodno probati. Ali plàča, tô je drűgo : Fabrikár živé bogato, Ali delavec sirmaško — Tô je, — ka je nevugodno. Potrêbno je fabrikári Bidti jáko bogatomi ? . . . Naj bode samo prémočen, Tak delavec tű neo lačen ! Fabrikár: nebrbraj blôdno, Tô je i misliti nôro. Gde jeste pod sívov nébov, — Išči ga z-goréčov svêčov, Delavec zdâ zadovolen, Prémočen ino nê lačen ? Nê je bio, — tüdi ga nega, Ár či bi bio, — nej bio sluga. Kristuš erčé: tô je tak nê, — Zdâ je tű nê sluga, tô vê ! I či vré vu njem tožba, So kapitalistje vzrok toga, Velki rázlok je med njimi, Šteri natúro prelomi. Ár viš brezi kapitála Nikši hasek shája z-dela, . . . Ali kapitál brez dela, Je bogme nê vrêden nika. Ino tí kapitalista, Velke vrêdnosti bankista, Ali delaš, al’ nedelaš, Dönok vu dobrôti plavaš. Vsê delavcov pláča navküp Je dohodki samo nazlük Ino dokeč tej strádajo, Tebé pênezi zdigajo. Tí se žnjimi preštimávaš, Nadűvaš ino zgizdávaš. Delavce pa zametávaš I zvíšeno odürjávaš. Zaistino velim tebi, Na hasek je cécaš sebi, Ešče i strájk tebi valá, Delavca brez haska nihá. Na hűdo je nadigàvaš Zle slűžiti pobüdjávaš, Da vse svéto zavržejo ; Vere, poníznost’ nemajo ! Na ete guč tak batriven Gori skoči on razdrastšen, Vu glávi se njemi vrtí, Od čemerôv etak kričí: Idi od etec, šküšávec I delavcov zapelávec ! — Kristuš nej de, nego stoji, Fabrikár k-tel’foni beží I tá etak notri trôbi: Halló! . . . pomôč ! tü en’ nôri ! Halló! . . . friško se tirajte, Silni zvézek pripelajte ! Dokeč štirje pomočníci Prídejo tá lecajôči, Kristuša že nindri nega, Nenáido v-fabriki njega. Nihá kapitál, fabriko I tô nevervano lüdstvo. Z-túžnim srdcom je prevido, Ka je zobston z-nébe prišo, Zaman je z-têlom postano, Stan pobôgšati nakano. Nema iskanja pri lűdi, Gde v-srdcáj láda te hüdi. našega kalendaríja navse opozorimo na poznáne i lüblene zdravstvene proizvode „THIERRY- BALZAM„ ino „THIERRY-jeva Centifolijska mást“, z apoteke Angela Čuvara, Adolf-a pl. THIERRY-a nasled, Pregrada št. 61, via Zagreb, Jugoslavija. Naténcí se vid jo kliširani oglási (oglási z zákonom zaščileniml znáki) v našem kalendariji! Poštüvane čtitele 86 Náloga na odstranjenje vérstvene kríze : Kak je tô te stári Jankó Oča sam vu sebi vözmonfondêrivao, z-koga se bár ti mládi norčárijo, ka njemi je praj že pamet v-peté odvandrala. Ti mládi se nalehci norčárijo, ár njim je pamet ešče dostim niti v-glavé nê prišla i tim stârim je tüdi nê vsem v-peté odíšla. Zakâ tak ne zbrodijo vö i neodvrnéjo kríze, štera nás vse teží i vsi jo trpímo, či tak ka njim je pamet nê v-petàj. Tô vídimo, nakeliko se trüdíjo nârodov velikášje, pa oni zadosta pune glavé. májo (?), naj bi stan svêta zbôgšati mogli. Vnôgo se tanáčivajo, konferencie držíjo i dönok nevolnoga razoroženja nemrejo na ednôk doprinesti, pa bi tô pôleg Jankó očo morfondêranja z-edno malo dobrovolnostjov kak lehko doprinesli. Či je oroženje nepotrêbno : v môrje žnjim, kak z-višešnjov kávov i pšenícov! I vse de vrédi. Kak mísli stári Jankó oča vérstveno krízo odvrnôti ? Sam k-sebi: Drâgi moj brátček Jankó ! Edna prijétna misel se mi je zbüdíla- No ali ne vsêči mi v-rêč! Dopüsti mi, naj ti jo do konca dopovém. Vsém na hasek i dobrôto, návučna i daleč obhodna je ta misel ! Zdâ mi je že žao, ka sem jo esi vu ete kalendari dao, vu kákši vékši časopís bi jo bôgše bilo notri djàti, ár jo eti ešče za šálo znájo vzéti i smeháti se nájdejo, tak si misléči, ka se špájsam, ali mi je pa uprav pamet v-peté odvandrala. Povém ti, kakda sem prišao jas na tô dobro mísel ? Nájprvle tak z-tém začnem, da je vezdášnjega vrêmena vodilna rêč: »šparati i intenzivno vértivati«. — Neščem naši bratov »gospodárivati« — rêč praviti, ár bi se tô po našem tak naišlo razmiti : gospodstvo špilati, štero je pa odšparanja daleč. »Šparati i intenzivno vértivati« so jáko lêpe, zláte vodilne rêčí! — Bár bi je i oni pred očmi meli i zdržali, kim so nateliko potrêbne! Jeli bár dobro znáš tô dobro návado, kaj példo denem knige i novine na čtenjé li te kűpi človek, či ji na pôsodo dobiti nemre i či eden človek vu vési kákši román kûpi i tô Vidi njegov dober prijâtel, na pôsodo ga sprosi na čtenjé te dober prijátel, či je je vöprečto, nemre strpeti, ka bi ji z-svojov lüblénov nebi spoznao, ona je tüdi prečté i nazvêsti je svojoj dobroj prijàtelkinji, tá či je je dokonca sprečtêla, je k-strini, vűni i tetici odnesé, z-tê edna je zagvüšno naglási gospon pénzionêranomi kapitáni, z-kim se dnévno vküp máriášivata, kapitan je pokáže vu sôsednoj vési stojéčemi dvorskomi, kí ga je rávno, kak gôst zdâ poiskao gori, té je z-sebom vu sôsedno vés odnesé i tam porédi obhodijo vse zčrêpompokrite hiže; gde je obpríliki svétkov Vidi legátuš, na pôsodo je sprosi, tá njemi je dájo ; obhodi žnjimi prêk i vdiljek sedem vármegyővov, med potüvanjem je vsêm goriprečté, pri kom nanôč ostáne, na slêdnjem stanovánji je tam po- 87 zábi, nájde je oštarjáš i z-vsákim pridôčim gôstom je porédi dá prečteli, dokeč se te dosta vandrajôče i trpéče knige na šaláto nesprečtéjo, prêdjen i zádjen tál se ji nezgübí, ostánjena, na cote raztrgana sredína, vu slűžkinj roké pride, štere se žnji šylabizálivati včíjo. To je dalô meni ono krasno ideo, misel, štero zdâ tebi namênim povedati. jeli nebi mogôče bilo eto knigvértivanja nálogo vu vezdášnjem šparanja vrêmeni na vse žítka potrêbčine vörazprestrêti ino tak vértivati ? Példo denem : Či se človek v-bál priprávla, zakâ bi si dao nôvi gvant naréditi dati, da si sôsedovoga lehko napôsodo sprosi ? Vê ga nazâ dá, či se je vönaplésao. jeli nebi zadosta bilô, či bi dvá sôseda samo eden zimski kapút mela. Či bi eden vö šô, te drűgi bi domá ostao, ár ga v-hiži tak nê trbê. Nebi mogôče bilô se vu vesnici deklinam z ednov cicov, ali míderom, krščàkom zadovoliti ? Porédi bi ga lehko gospé i gospodičine nosile, od rôk do rôk ga dávale: dnes sem jas bila lepô oblečena, vütro pa ti boj tákša. Kak lepô bi mogôče bilô té textuš na vsáke féle dôb variváliva-ti: »Lepô vaš prosim, posôdte mi té knige, vê gda je vöprečtém, vam je nazáj dam.« Lepô vaš prosim, poštüvani stríc, posôdte mi dvápára gjüncév, plüge, kôla i bráne, vê kak sem odpravo žnjimi delo, vam je pošteno nazá dam. Stára evangeličanska molitvárnica v Beográdi, štero pred 75 letami so darüvali srbi evangeličanskoj gmâni. Fara zdâ nôvo cérkev i farof za 2 dühovnika namenjáva zídati na stroški 3 niti. dinárov- 88 Prosim vás, gospá N. N. dajte mi vašo švájcarsko kravo, kak jo vöpodojim, vam jo brezi vse falinge nazâ priženém. — Lepô te prosim, Miška sôsed, posôdi mi konja i kôla, v-Čakovec bi se rad na senje pelao, gda obhodo, ti je nazâ dam. — Lepô vaš prosim kuma, posôdte mi ostrôgavne črêvle, vê gda se poplatje prelűknjajo, vam je nazâ dam. Prosim vás moj gospôd, posôdte mi vaš ledreni bundaš, kak toplo gráta, vam ga nazâ dam. — Prosim vaš, gospon Benko, eto skledo véršlinov mi dajte na pôsodo, gda je prečtém, vam nazâ dam (skledo). — Prosim vaš lepô gospá, dajte mi sakačico, gda mi je obed skűhala, vam jo domô pošlem. — Poštüvana botra, posôdte mi té fünt žájfe, či sem si gvant vözeprála, vam jo nazâ dam. — Prosim vaš mati sôsedkinja, posôdte mi edno láboško mastí, Či fanke vöocvrém, vam jo nazâ dam. — Prosim vás, milostiven gospôd, posôdte mi eden plüg zemlé, vê gda sem doj žnjé vzéo pôv, vam jo nazâ püstim. — Lepô ji prosim, milostiven gospon, dajte mi v-pôsodo vašo hižo, gda že nemo se duže v njê držao, vam jo nazâ püstim. — Lepô vás prosimo, gospon plebánuš, dajte nam na pôsodo vašiva dvá zvoná, vê gda njidva vörazvonimo, njidva vam nazâ dámo. — Drági prijátel, dájmi v-Győri tam stojéči hajôvov ednoga na pôsodo, gda silje v-Zimonj zvozim, ti ga ta nazâ dam. — Lepô ji prosim, gospon Nemec, pôsodte mi edno prešo, vê kak vősprêšam, vam jo nazâ dam. - Gospoo Háhn, lepô vaš prosim dajte mi eden Jezušovo srdcé, Evangeliški kalendari i Dober Pajdàš, gda je vöprečtém k-nôvomi leti, vam vse nazâ dam. — Lepô vaš prosim gospon Tivar, eden nepremočani Hubertus köpenjek mi posôdte, kak hênja deždž, vam ga nazâ dam. — Prosim vaš gospon Brumen, dajte mi na pôsodo edne snežke, vê da snêg miné, vam je nazâ dam. — Prosim vaš, gospon Šiftar, posôdte mi vašo žago na dvá dni, gda moje ploje na njê dam zrezati, vam jo nazâ püstim. — Prosim vas, gospon Heklič, posôdte mi eden kotel za krmlenkov hráne kűhanje, kak krmlenke doli spomesàrimo, vam ga nazâ domô dam. — Prosim vas, lêpa gospodičina, posôdte mi nikelko vrêli küšov, gda sem je prečteo, vam je nazâ vrném! 1 tak nadale. Jeli tak tô nebi bila praktična vérstvena nâloga, ali načrt ? Kak je dnesdén nê potrêbno vu ednoj vési večim, kak ednomi človeki držati knige i novine, naj cêle vési dühovna potrêbčina vö bode zadovoljena ; Prispodobno bi tak tiidi lehko narédili, ka bi kapút, plášč, konje, gjünce, krave i drűge vékše vérst-vene potrêbčine tüdi samo vu primêrnom račúni meli, od kê bi ti ovi na nüc napôsodo jemàli. Kelko bi z tém prišparano bilô ? I z kelkim bi vsáko dugovànje pri nücanji bole popolnoma spuniio svoje pozvánje, ár Či stoji té theziš, ka je knig pozvánje tô, ka ji kak nájveč lűdi náj čté, Prispodobno stoji te drűgi tüdi : ka je „bunde pozvánje tüdi tô, naj jo, kak nájveč lüdi nosi“. I etak duplex libelli dos esi Kapa Či bi ešče on nájvékši luksušni ártikuluš: — žensko tüdi 89 mogôče bilô na pôsodo prositi ! ! „Lepô ji prosim moj drâgi gospon, posôdte mi edno ženo; vê gda de njê nôvi gvant trbelo, vam jo lepô nazâ dam.“ — To bi bio ešče profit! ! Što ete vérstveni načrt prečtéš, či ti je pamet nê vu peté odvandrala, prerazmiš, ka je te stan' Jankó oča dobro (?) vözmorfondêrivao vérstvene kríze odvrnênja nàlogo i uprav je njegova pamet ešče vrédi, nê njemi je vu peté odvandrala (? !) Krv se z krvjôv odkűpi. Stára i lagva návada je bila v D-koj vési, ka je malo štera nedela minôla brezi toga, ka bi se dečki v krčmej nê zkukli, ali zosmícali. Tiste štiri buče na leto so pa ja nê mogle minôti brezi tákšega skázanja „virtuša“, šteroga náshaj so bilé trí-štiri notriskučene glavé i telko, ali ešče več gorizvézani rôk. Pa so stančarje ovak pošteni i skrbni lüdjé bilí, v cerkev so tiidi radi hodili. Pred ednov bučov na risálski pondêlek, so že dobri pár dni hodili po vési žandárje. Tri i tam so se lesketali njihovi bajoneti, tak da bi opomínajoči, svekli prsti bilí. Ali „virtuš“ je nê zàto „virtuš“, ka bi se strsno na tákše opomínanje, nego vse bole je skáko, tak da bi ga té železne spice ščegétale. Tak je prišo den buče. Lepi den je büo, dosta šatorov i vnôgo lűdi. Pri božoj slűžbi jih je nájveč tao vzélo, tak ka je cérkev nabito puna bila. Ešče so vöni stàli. D. Mihál je — kak vedno — na cerkvenom pragi stao i pobožno poslüšo predgo, kak se tô ednomi veškomi pastéri i stáromi dečki (sam je pravo tô večkrát) tüdi šika. D. Mihál je malo tühi, sam svoj človek büo, že starêši dečko. V drűžbo je nê rad hodo, ali záto so ga radi meli i vidli med sebov tüdi mlàdi dečki. Z bičom je cêle nôte znao pokati. Vê ga je vedno v rôk möo. Po božoj slűžbi je vsáki šô, da kakši šenk küpi za svoje lübléne, ali pa kaj drúgo pri hiži potrêbno. Deca i dekline pa ja ne smejo z práznov rokov domo pridti. Füčkanje, trombitálivanje, igranje, smeh, rabuka je okôli šatorov. Starêši lüdjé so si od toga zgučávali, kak je bilô inda. Ka je vse bole fal bilô, bôgše blàgo i tak dale. Dečki so deklinam pri lecitari srcé küpüvali. Šteri vékše i ciírasto, šteri ménše i bole prôsno. Bötivali so se, nê kak je šteroga lübézen bila, nego kak je žebka ládala. Ali záto je vse vrédi i niéri šlo naprej tak do poldnéva. Žandárje, starêši lüdjé i ženske so si gorizdehnoli, gda se je ogláso opoldnéšnji zvon. No, Bog nás té den lekar prêk pomore brezi vsakoga nepotrêbnoga „virtuša“. Ali záto so si od toga nê gučali, àr so se spomínali na stáro pripovêst, ka z záhodom díči den. Tak okôli edne vöre je okôli šatorov že malo lűdi bilô, ali od tistec, kakši desét minôt, doli v vési pri krčmej pa vedno več. Na dvorišči pod drevjom je tüdi več stolov bilô. Kí so pa ne meli mesta niti tam, so v škegnji i tüdi na trati poiskali mesto i tam so si močali gút, ka je nê čüda bila, ár sunceje jáko segrêvalo. Ništerni so pa samo 90 tak poslüšali mužiko. Dečki i dekline so plésale i od ednoga i drûgoga kraja se je tüdi popêvanje čülo. Bíla je dobra vola, kak je tô že po buči na vesnici. Ali šatan nigdar ne spí. On si nikákoga vedno zaberé, potom koga poseja svoje semen, štero hitro požené klico i prinesé svoj hűdi sâd. Zdaj tüdi z prôšne norije eden šprintastoga obráza fretasti dečko prinesé samo glás k-ednoj čupori : „Čüli ste, D. Mihál je naednôk trí srcé kűpo i kak cifraste!“ Dečki so se smejáli i nê so za istino držali: „Ej, no, komi bi pa küpo Mihál srcé, pa naednôk trí! ?“ „Vej že vödobímo ž njega, či je istina“ — pravo je Jôži, rítarov sin. „Či nam pa z lêpa ne povê, ga prisilimo, kakšoj comprinci nesé srcé“, — je pravo eden drűgi. „Vö moremo dobiti ž njega“ potrdo je ešče ništerni i kupice so bole na gôsti práznili. Ednôk se samo oglási eden škrléči dečko : „Tak sem čüo, tak gučijo, ka prej .... ka je srcé N. juliški kűpo.“ „Komi? ! . . Mojoj Juliški ? ! — mrnjavo je S. Janči i čemerno je začno glédati okôli. Pravzaprav je tô eden nê vörvo, ali záto so ga . hujskali. Samo tak, za hec. Pomali se je zpráznilo krčmé dvorišče, ples je pohenjávo. Sunce je zahàjalo. Samo tista čupora dečkov je píla dale i ništerni, kí pred večerničov nemajo šegé etakšega hípa z krčmé domô idti. Že je lampaš svêto v krčmej i že so si dečki od toga zgučávali, ka nindri goripoiščejo D. Mihála, gda je té med njé stôpo. Z trêznim, krotkim poglédom je pogledno na njé i „dober večér“ se je poklono. Potem si je v eden kôt seo. Dečki so ga včasi začnoli sekêrati: „Čüjemo, ka si srcé ... pa trí kűpo, Mihál." „Dobro so vidli, ki so povedali“ — odgôvoro je, ár je nê vido njihove pijâne pogléde. „Lehko si je kakšoj deklini kűpo ?“ — píto je hitro S. Janči. „Deklini ? — zasmehao se je D. Mihál — nê deklini, nego deklinam!“ „No, to je že odkrita rêč! vdaro je po stôli K. Pali. Kupice so vse plésale na stôli. D. Mihál je zdâ na pamet vzeo, ka se z têmi píjánimi, dívjega obráza dečki nê vrêdno šengáriti. Gori je stano ì pravo je : „Ne bojte nôri no, tiste dekline, šterim sem je kűpo, so nê za vás!“ „Nê je tô tak !“ — stôpo je pred njega S. Janči — račun mam z tebov !“ . Mihál je mérno pravo : „Blôdiš,. Či mísliš tô. Kakše delo bi mêla midvá eden z drúgim ?“ Ali na tô je nekák že lampaš doli vdaro. Grôžanje, krič je postano v kmici. Pesnice, noži so skâkali obri gláv. Srmák D. Mihál je mrtev, z nožom v srcé smeknjen obležo v íoj brezpámetnoj bojni dečkov. Nê samo tisto nôč, nego tüdi dobri pár dni je velka tühoča bila v cêloj vesi. Lüdjé, nájmre dečki, so z povišenov glavôv hodili. Cêla vés je sprevájala D. Mihála. M. vučiteo je tüdi tam büo i ž njim tri mále dekline, njegove, štere so láni zgűbile mater. Vsaka je edno cifrasta srcé držâla v svoji máli, trepetajôči rokáj. Mihál báči njim je kűpo na 91 risálskoj buči. Z kuznátimi, zajôkanimi očámi so glédali starêši lüdjé, ženske i dekline na ta tri srce, samo so se dečki ne vüpali zglednoti na njé. Od toga vrêmena mao je v toj vési návada, ka dečki na nožove štíle srcé málajo, ali vözrêžejo í právijo tüho : „D. Mihála srcé“. I bitja, smícanja nega v toj vési več. Nê v nedelo, nê na bučo. Človöči šorš, ka se krv samo z krvjôv lehko odkűpi ! Poslov.: JUVENTUS. Kupujete najboljše in najcenejše ! To so ,PEKO´ čevlji in ,SOKO‘ obleke Oboje dobite v najlepših fazonah in največji izbiri v Murski Soboti na Cerkveni cesti (med sodiščem in Sres. načelstvom) pri tt Joško Brumen. Pri menibi je návada vsigdár na to zbožnêše gori pláčati. Eden vrêli katholičanski zemelski gospôd je nê jáko rad meo evangeličanske držiné. Ali ednôk se je dönok pripetilo, ka si je ednoga evangeličanskoga parádiškoga kočiša nájao, šteroga je zvönréda rad meo i vu vsem tali zadovolen bio žnjim. Ednôk njemi v-dobroj vôli pravi: „Janči, vu vsem tali sem zadovolen z-íebom, samo bi edno želo odtébe, tak míslim, ka bi zatébe dosta bôgše bilo, či bi ti prêk stôpo na našo jedino zveličitelno katholičansko vöro. Či prêk siôpiš, ta ti dam to lêpo písano telico. — Janči si je globoko premišlávao i da njemi je gospôd znôva naprê prinesao govoréči ; no ka si si zmislo ? — Janči je pokésnič etak odgôvoro: „Plemeniti gospôd, jas tak míslim, ka bogme ráj duže pri evangeličanske! veri ostánem“. Zakaj ? — ga píta gospod. Záto, odgovorí Janči, ka je evangeličanska več vrêdna. „Kak bi tô bilô ?“ — ga píta gospôd. — „Zàto, ár pri membi vsigdár na tô božnêše májo. šegô gori pláčati “ odgovorí Janči. 92 Pét füntov mesà. Gospon plebánuš pred svétim dnévom večér sakačico v-mesnico pošle naj, pét füntov mesá prinesé, ár de na svéti dén cêlidén zaprêta mesnica i brezi mesá ostánejo na svétke. Sakačica, gda je večerášnje delo, posôde i jedi škêri zeprála, pa ešče drűge silne pošle odprávila, ide v mesnico po mešo. Kak ta príde, eden poznáni glás začűje vö z oštarije hiže, tak da bi njéni Mišek pripovedávao. Notri poglédne i uprav je on. Na svétke je od soldačije domô pűstšeni i da je jáko žéden i lačen, se je notri povrno v oštarijo i tam pripovedáva prijátelom od soldačkoga žitka edno i drűgo, perse z-dosta kcoj pridjánjem, štero so poslühšávci vse za resnično vzéli i vervali. — Velka radost je obvzéla tak Mišeka i sakačico pávidênje. Dvê lübnivivi srdci je pávidênje sploj obajalo i doj prikapčilo. Sakačica je pozàbila na mešo. Mišek je ešče bole pripovedávao, tak da je sakačica v dobroj vôH plačüvati záčala víno, pečénje, štero je gláden Mišek z-velkim apetitom trošo. Vsê pét füntov mesá cêna je hitro doj otekla po gutáj. Mesnico je mesàrski dečko tüdi doj zàpro i odíšao domô spát, ár zdâ že tak nišče nepríde po mešo. Mišek i sakačica pa ešče drűgi so se dobro zamočali. Li proti polnôči so odhájali. Mišek je z-sakačicov so na plébànio spàt. Plebánuš je te že tüdi spao. V-gojdno z-žalostnim glásom naznani sakačica plébànuši, ka je mâčka pojêla mešo i ka de zdâ kűhala ? Plébànuš se je lékno, gda je tô nesrečo čüo. I ràvno na svéti dén nede meo poštenoga obeda i večér večérje ? — Tak da bi se njemi tô malo čüdno vidilo, ka je tá nesrečna màčka telko mesá mogla pojesti i sebi tak masne svétke správila. Glavô sem ta gíbavši, sproba máčko, da se ogvüša, Či je istina ? Sakačico je ne vüpao potvárjati, ár je ona vsigdar vu vsem istino mêla, zvága tak mačko. Mačka je rávno pét füntov vágala. Plébànuš erčé: Pét füntov mesá bi tü bilô, ali gde je pa zdaj máčka ? Odlikovan zlatnom kolajnom. MODNA ČEVLJARNA IN TRGOVINA LASTNEGA IZDELKA Karol Kisilak, Rogaševci podružnica Slatina Radenci. Priporoča cenj. občinstvu svojo prrovrstno izdela-no obutev, delavskih, športnih, gojzerc in vse fini izdelkov po modnem listu. Držàvnim uslužbencem tüdi na obroke. Za informacije zadostuje dopisnica. 93 Rabundija — pumparca. Márkišavske delavne ženske so daleč naokoli znâne, ka od nigda pôvajo na svoji gredáj nájdebelêšo rabundijo ali peso. Ali tô „strokovnjaško“ skrivnost tüdi ne ovádijo rade drűgim, ka bi si jo osvojili; májo tüdi sploj prav, ár praksa i šola koštata! Zgôdilo se je pa tak, ka so dávno-dávno živeti v Márkišavci plemiči — nemešnjáki, ki ne samo, ka so ekstra brütiv méli, nego so si znali tüdi ekstra pêneze delati, ekstra živeti i vsegaveč tüdi ekstra se obláčiti kak drűgi. Ka so se ekstra obláčili, so mogli méti tüdi ekstra krojáča, šteroga so si prištélali tam nindri z Oberndorfa v Nemčiji, gde je domovina rabundije. Pláčo je méo preveč dobro i jo tüdi zaslűžo, ár je bio preveč iznâdliv v tom, ka je nôvo môdo „vözgrüntao“ i za toga volo so se tüdi gospôdje v nošnji odükováli od drűgi, ka je večkrát nevoščljivost povzrôčiio. Krojáč, ki je žívo i slűžo tam z cêlov familijov, je drűgim ja riê smeo šívati; pláčo so njemi podignoli na eno dvajščico i mastin vina i zemié kelko ščé. On je bio prvi, ki je znao šivati „punparce“, t. j. takše hlače vrečaste forme, kakše dnesdén varaški gigerliji i ništerni tájniki nosijo pôleg táške. Nôva moda se njemi je pa rodíla tak, ka je na mesto lakéta nücao meter i tá diferencija je dála vékšo, — no kak bi pravo — dimenzijo oblêki, ki je cavunila. Kak je on znao meter i iglo obračati, ešče bole je znála ona gospodinjiti i gospodáriti. Nemci so pač nemci! Prinesla je tam iz Oberndorfa žuto rabundijino semen i jo je žačnola pôvati, kak domá. Ali zrâsla je grozno velka. Sosédojce so se poleg toga večkrát štiikale. Ništerne so bin dávale, ka prê nemeški masen gnoj valá, drűge, ka preveč plevé, okáple itd., trétje pa, ka znà bajati. Stvár je prišla pred sodnijo i se je skrivnost tüdi tam natenci zvedla,. ka kak pôva ona rabundijo. Med drügimi je právla : Rabundijo sejam v jeseni preveč pognojeno i globoko zoráno srednjetežko zemlo že meseca màrca ali áprila t. j. te, gda je zemla „zrela“. Semen že po zimi vösprobam, či má dobre klice. Vzemem 100 zrn-kroglic i na toplom mesti v 14 dnévaj morejo pognati nájmenje 150 klic. (Vsaka. kroglica má od 3 do 6 máli lilastí zrn !) Ce je semen dobro, te morem pred sejanjom impregnêraíi ali „pácati“ na žveplenom dimi, ka se vníči glivična bolezen „Phomabeta“ ki povzrôča gnilobo srdike i süšenje listja. Od 3—4 cm globše jo ne smem sejati i redi tüdi ne smejo bidti pod 40 cm eden od drűgoga. Po sejanji jo včasi morem zvalékati za volo površinske vlage, ki je v velkoj meri potrêbna, ka se trda i süha skorja zrne-kroglice raztopí. Približno za 7 dni, gda je že klica V2 cm dúga v zemli, povláčim cêlo sejatev i si s tem prišparam prvo okápanje i preci vlage. Pri prvom okápanji jo že pošíeno preskübém, ka ogviišam zadostno hráno vsakoj repi. junija mêseca se pojávijo buháči (kuke — földi bolha), če jo vrêmen sűhšno ; s prašenjom esturmitom (firma Mark— Darmštadt) vníčim vse buháče. Včási se na drôvnom korenjê pokážejo ½ mm dúgi črviči Nematodi, ki koreninice žréjo i silijo rastlino, ka vsigdár indri pogánja koreninice. 94 Brániti se je telko, a opomína me pa, ka morem gredo meniti. Dobro je včasi po prvom ali drűgom okápanji zemlô soliti s kalijovov soljov med redámi, ali polêvati z gnojšnicov po deždži. Slêdnje okápanje more biti preveč globoko. Náti preveč ne trgamo doli, ár je listje fabrika hranilni snovi. Gda jo vöposkübémo, jo tüdi včasi pokopamo, ka príde „iz zemle v zemlô“. Za semen stráni denem rabundijo z nátjov vréd i jo v vlažen pêsek posadim. „Tô je vsa moja comprnija — je djála. Sodník je razsôdo, ka nika ne baja, nego je silno pametna i ka 2 njéni rabundiji točno telko zaléžeíe, kak pumparica. Njéni zagovor so si pa njéne sôsedojce dobro zapômnile i tô je te skriven resept ešče dnes den naši delavni márkišavčark, ki znájo, ka je pamet žamaí. —n. Ali bi tí telko doprinesao? Kemik Wilson Aleks. je vözračúnao, ka včéla more 7 milijon cvetic obiskati, ka de mêla 1 kg méda. Za 1 kilo medú' je potrêbno 2 kg cvetličnoga nektárja i funkcija že-lôdca, ka se pretvori nektár v investni cuker, ki je mêšanica fruktose i glukose (sadni i grozdni cuker). Za toga volo má méd velko hranilno i zdravilno vrêdnost. V ednoj kili medü je 42% grozdnoga, 35% sádnoga i 2% trstnoga cukra. Méd ešče tô prêdnost má pred navádnim cukrom, ka ga želôdec nájležê predela. GASILCI POZOR! Na zalogi imam 4 kolno ročno brizgalno s popolno opremo ter z vsemi rezervnimi deli najmodernejše konstrukcije, pod želo ugodnimi plačiinimi pogoji izpod originalne tovarniške cene. * Za brizgalno se da šestletna garancija. * Nadalje imam vedno na zalogi: sesalne cevi vseh dimenzij, spojke vseh dimenzij, konopne cevi tuzemske, že od 18 Din meter naprej, konopne cevi holandske od Din 22 naprej, konopne cevi češke že od Din 25 naprej, konopne cevi japonske od Din 16 naprej. * Čepice za gasilce od Din 26,- komad naprej, pasovi za gasilce od Din 27 naprej, kakortudi veliko izbiro vseh ostalih gas. potrebščin po najnižji ceni. Preden se odločite za nakup bodisi brizgalne, orodja, cevi, opreme za gasilce po najnovejših predpisih, si OGLEJTE zalogo in cene pri: ČEH FRANC TRGOVINA Z MEŠ. BLAGOM MURSKA SOBOTA. 95 Od plűčnoga betega. (Pisao Dr. Kovačič Sándor krôžni doktor.) Med zgrablívimi betegi je nájbole nevaren plűčni beteg, šteri med všáke féle národom vu velikoj meri láda i pobéra svoje áldove. Vu svekli palačaj, pri veliki gospodski, z-drágimi tepikhi prestrêti stanovánjaj je rávno tak domá, kak vu siromaški lűdi zemleni srtélov prôsti kučaj. Či preračunamo áldovov vnožino, štere rázločne vrsti lüdí obôžáva; Či preračunamo tô, ka žnjí redôv kelko na delo krepki kotríg strêbi vö, z-šteroga nezračűnano materiálne, kulturne škode i zgübíčka shája: je neodlášano potrêbna dužnost toga betega spoznávanje med občinstvom širiti, da vsáki štančar spozna njega nevarnost i na keliko je mogôče, se njega hába ino ga sam od sébe odvrnjáva. Plűčni beteg se po tak zváni „Koch“ bacilluši pobüdí i gájí. Té bacilluš se v-plűčaj zgnêzdi i tam se osnávla, kama se po odühávanji z-zrákom potegűje notri; vu zràk pa od vetra z-pozdignjenoga práha príde. Vu plűčaj živé, tam se povékšáva i správi ono premenjávanje, štero navküp plűčni, sűhi, heptike beteg imenűjemo. Plűčni beteg so že vu štárom vrêmeni poznali, ali da so te ešče liidjé na rêtci raztorjeno, vu natúre slobodnom zráki prebivale je nê bio nateliko nevaren. Strahoviten je li po nagôsto naseljenji lűdi postao ino se razšíro. Kama se je kulturen človek zoselo, tá ga je i té beteg nasledüvao. Z-natúre živlênja tá nihánjem, z-vsákeféle prebráne, précimbne, po mešterskom zgotovlene hràne vžívanjem, v-nečístom stáui prebívanjem, z-slabov, z-nežirovnov hrànov, z-štrádanjem, vu nezdravi delavnicaj, z-više môči delanjem, alkoholne pítvine oblosühnim nücanjem, se človeče têlo od dnéva, do dnéva bole i bole priprávi, proti stojéča môč njemi poménka i nágibna gráta na toga nevarnoga bacilluša gori vzétje i gájanje. Za toga volo je potrêbno, da se človek kêm več v-slobodnom, čístom zráki, vönê, vu natúri, na njivaj zdržáva i vžíva sunca svekel trák, vretine čísto povrno, gde se njemi dűša i têlo otávi ino njega têlo priprávi, da proti nevarnomi bacilluši bole proti stánoti prípravno bode. Vu plűčnom betégi dosta več jezérk lűdi v-ednom leti preide, kak vu vsê drűgi betegaj. Z-štatistike je znáno, ka je vsáke 7-me mrtelnosti plűčni beteg zrok. Čeres leta vu Eurôpi poprêk vsáki dén 3000 lűdi spádne na porob tomi betegi. Vu plűča zgnêzdjeni bacillušje čemér gájijo, té čemér je zrok, ka se krv vu velikoj meri na belíno obrné, z-štere dosta drôvni, málički zrnčecov nastáne. Té zrmčece je zaprva nemogôče viditi, ali sledi na gombošnic mále kruglice narastéjo ino se zgnojijo. Či zdâ té gnoj, sôkrivíca vu odühávno cêv (vu gút) V hasek vsakoga bolnika, ki želej ozdraviti odnadühe, plűčni i spodobni betegov je, ka si prištela sploj brezpláčno i poštnine prosto návučno knigo s kejpami i ka ponüca ponüdbo povsod poznáne tvrdke PUHLMANN & CO., Berlin 420. Müggelstrasse 25—25a, ki obstoji že vnogo let. Pazte na ogolás v našem Kalendariji. 96 príde, prisiljáva človeka kašlati, plüvati, štero je že neprijétno dugovánje, potom človek medlôven, trűden, slab postanűje. Nema jedű (apetíta), kašel ga mantra, žmetno reklá, plűje, po noči se znôji, hico dobí, prst' ga bolijo, krv záča plüvati. Tá znamênja nenapádnejo človeka nanágli, nego namali vsigdár vu vékšoj i vékšoj med se skažűjejo, na štero človek zaprva kaj nedá, gda bi se tô po razmetom vráčenji nájležê dalô odstrano, ár gda se že povékša, teda so plűča že nateliko pokvarjena, prhláva, ka več nega človeče pomôči, ár nôvi plűč vezdášnje vrásfveno znánje dati nemre. Té nevaren bacilluš se vu človeka têlo ali z-zrákom, ali z-hránov priseli. Po skrhšenji kôže se zkrvjôv zná vjedínati. Vu zrák té bacilluš navékše z-posűhšenoga plűha príde. Na vilicaj, na prestoraj, vu pisárnicaj, v-šoláj, vu hižaj nájvečkràt na tla májo šegô lüdjé plüvati, štero je že nê samo nêpriprávno, nego tüdi gnűsno i nezdravo. Na vilici, na potáj se plűh na obütel zgrábi, pri ženskaj pa na dúgi gvant i tak se vu štanovánje nosi. Pri práhšenji (klopfanji) gvanta vzrák príde bacilluš, odnut pa po odühávanji v-plűča. Záto Či vu zdravoj spálnici štoj, na példo málp dête zná kašlati, ali ti odrašeni vêhnoti, lôši postanjüvati, se čüdûjemo, Odkud je tô? — Z-kašlajôčim človekom nestojmo blűzi zôči, ár žnjegovega odühávanja, plűha, ali kihanja, slin kaple, po nôsa i lamp posredüvanji tüdi vu plűča náide prídti. Po küšüvanji se té bacilluš tüdi širí. Plüčni beteg majôči roditelje naj neküšűjejo decé vűst. Širí tüdi té beteg žepni rôbček, perilo, náimre pri oni, ki pranjé odprávlajo. Po plűčni beteg majôči lüdê plűhi se vu 24 vöraj od 1½—4½ billio bacillušov plűhne vö. Tak vu nájvékšoj med plűh širí té beteg, záto na tom mámo bidti, da se tákši plűhi z-bacilluši vréd odstránijo i zníčijo. Nakeliko je li mogôče z-na polojno z-vodôv vlejáno posôdo plüvajmo i té zdržétek globoko vu zemlô pokopajmo i ono posôdo na gôsti vö spoparmo. Na očivesni mêstaj, vu železnici čakálnicaj, vagônaj, v-špitàlaj, v-šoláj, v-tanáčni dvoránaj dnesdén že povsud jestejo na tô prípravne vodô držéče plűvance. Za brísanje i sekűvanja robčeke nemêšajmo z-tim drűgim gvantom vküper. Posebno je trbê vőskűhati i prati, naj se bacillušje zníčijo. Hiže, gde se plűčni betežníci držíjo, dobro trbê ščístiti, pod ribati, stené večkrát obêliti, hížno spravo : stolec, klopi, stole, omáre z lügom prati. Plűčnico majôči človek, Či je mogôče, naj v posebnoj hiži, v posebnoj posteli spí, njegova hiža se nagòsti vetri, obloki, odprêtì bodejo, ár notri sijajôči sunca tráki nevarne baciluše prepràvlajo. Nevarni bacillušje vu človeka tüdi z-hránov znájo notri prídti. Betežne kravé mlêko tüdi zdržáva tájp še bacilluše, zato je njé mlêko i mešo vžívati nevarno, mlêko more zavreti prvle i mešo se skűhati. Vu kavarnaj, oštarijaj, sladčičarnicaj skladjena jedila, vu oštarijaj stolnjeki, salvêti, tüdi znajo bacilluše zdržávati. Cigári, cigaretlinje, od rôk do rôk na čtenjé dáne knige, novine vsi znájo širiti té bacilluše. Veliko pazko mêmo na kűhnjo, na hráno, plűčni beteg majôče küharice, držine nenajémlimo. Plűčni betežníci naj posebne kupice, jedilne škéri májo. Mešo se má skűhati ali spečti i tak jesti. Pri kníg, novin papérov obra- 97 čanji si nepolizavajmo prstôv. Na písme dêvani štemplinov neližmo z jezíkom, ár se po tákši máli dugovánjaj zná velki, teški beteg pobüditi. Či si kôžo skrhšimo, vrêžemo, škrabnemo, dobro jo moremo vözeprati i z-čístov capov zavézati., Pri vsém tom pa záto ne trbê mísliti, ka vsáki, ki té bacilus v-têlo dobí, tüdi betežen bode. Koga têlo je zdravo i zadosta proti stojéče môči má i nema nágiba k-bacillušom, on obláda njí môč, ali se preci, kak beteg občüti, vráčiti dá, on je zníči i nê njega bacillušje. Plűčni beteg se li vu onom têlí zgnêzdi, štero na tô nágibnost má. Té nâgib pa zná shájati z-prirodnosti, ali pa z-doblenja. Vu plűčnom betégi bodôči starišov deca ga redovno od starišov örokűjejo, ki se pa vu nezdravom stanovánji držíjo, ali se slabo hrànijo, više môči delajo, nemertüčlívo živéjo, dosta alkohola vživajo, si ga bogme sami správijo, ár je nerédnoga človeka têlo nespodobno proti stánoti. Na plűčnogo betega gori vzétje nágibnoga človeka obráz je naduzi dúgi i blêdi, na srêdi nevarnost kazéči erdéči. Šinjek, prst dugo ténki, v-prsaj fléknjeni, pogačásti, kôža brez máščave, žívci slabi, trűdavni i dosta se znôjí. Ka se té nàgibnosti naj ognemo, je potrêbno zdravo stanovánje, štero se more čeres dnéva večkrát vetriti, pod, hížna správa od práha očíštiti. Gvanta vu hiži neklopfajmo, ne kefájmo. Či naš je več prisiljeno v-ednoj hiži spati, prebívati, na nôč oblok odprêtoga mêmo. Vôščimo se dobro hrániti, ár je tô nájbole k-zdrávji potrêbno. Nê je zdravo zalkoholnov pítvinov hráno zadomeščávati, ár tà samo têlo žari i slabi. Proti stojéčo môč gatí i be- tega nágibnost pomága naprê. Inda je več v-ženskom spôli bilô toga betega, ali od onoga hípa mao, kak moški z-literskoga glaža mênijo pomenkano môč povékšávati, se je té stáliš tüdi preobrno. Nágibnost do toga betega tüdi gvantanje pomága naprê, náimre, či zastávla odühávanje, kakti prsnjeka stiskávanje, šteri prsi prêša vküper, zastávla odühávanje i tekáj krvi. Vu pisárnicaj, vu deiavnicaj je na tla plüvanje prepovêdano, tam má na vsákoga človeka nàjménje 10 kubikov zráka bidti. Či delo prâh zbüdí, delavci morejo z-nôsnovi vűstnov prâh odvrnjávajôčov nápravov obravnani bidti. Pred jêstvinov je potrêbno roké zeprati. Prvle kak si deca kákše pozvánje odeberéjo, naj roditelje njé z-vráčom dájo preglédnoti i šteri žnji li kak nàjménje nàgibnosti prikažűje kplűčnomi betegi, on si naj tákše pozvánje preberé, vu šterom de zvékšega strána vönê na zràki. Kak nam skűšenjá svedočijo, plúčni beteg se dá zvráčiti, bár samo vu začétnoj stávi, šteri tô vrêmen zamüdí, on se žalostnoga šorša včáka. Toga betega vráčenje nevisí Bog znà od kákšega čüdnoga vrâstva, štero se v reklámaj ponűja, tá samo njega odávcom hasnijo. Ozdrávlenja gordánje je v-prvoj vrsti čisti, brez práha zrâk, sunca trák, primerno hránenje (mlêko, smetana, zmôčaj, slanina, belice, mešo), mrzla voda i počinek. Ozdràvlanje se nezgodí hitro, ár kak je nemogôče eden hram tak hitro gori zozídati, kak porűšiti. Plűčni beteg se tüdi nê dvá trí dní osnové, nego dugše vrêmen, več íêt i rávno záto nesmimo nemirovno, nego írpiívo čakati vrêmen, do- 98 keč se zbôgšanje, ozdrávlanje spuni, pôleg zdravnika zrendelüvanja. Netrplívost mesto rédnoga vráčenja ozdrávlenje sáma nadale zastávla. Vnôgi tak míslijo, ka hitrê ozdrávijo, či vse vráče, ki jestejo vu krajini, sprobajo, tô je nespametnost i bole je na škodo, kak na hasek. Vu drági sanatôrijaj tüdi nevráčijo po čűdni potáj i vrástvom. Plűčni beteg tê rétkogda odvrnéjo, ár malo tákši betežnikov (za prestora volo) jemléjo gori. Či bi šteli poprêšno té cil doségnoti, bi mogli gori poiskati veliko vnožino betežni i vküp spraviti, šteri navékš? z-siromaške stáve lűdi shájajo, vnečísti stanovánjaj prebívajo, slabo se hránijo, v-lagovom zráki spunjá- vajo svoje pošle, malo počinka májo, neobčűtni so proti onoj nečistôči, štera okôli njí jeste, v-alkohola vžívanji iščejo i májo radost. Popraviti je tak potrêbno zdravstvénstva dugovànja, nê samo na papéri z-zrendelüvanjem, štero se nepostávi vu žítek, nego zistinom i činênjem z-odkritim tálom. Vötrbê spelati z-gnüsnoga močvara lűdi milione i pripomočti je k-človeka prispodobnomi živlênji. Navčiti je je potrêbno, kak se májo hábati toga betega : teda zagvüšno zdravêši bode národ i ménje bode pred vrêmenom povêhnjenoga človečega cvêtja. Indijansko žito ali kukorca. Med vsêmi sádežami, štere pôvamo po naši obširni poláj, je gvüšno kukorca tüdi tista, štera zaslüži, ka si od njé malo bole natenci premišlávamo, ár je fontošna lüdska i živinska hrána, pa tüdi industrijska. V tistom časi, t. j. v začétki 15. stoletja, gda so evropejci prvič stopili na amerikansko zemlo, najšli so tam različne rastline i med njimi tüdi „indijansko žito“, „lndian Corn“ i prinesli so je v Evropo. To je bila naša danéšnja kukorca. Velko redkost i novost je bila to v začétki i so jo pôvali samo po gosposki ogračekaj kak delikatesa. Skoron takšo prigodo má tüdi tobák, ki bi pa ščista lehko tam ostao. Dnesden je kukorca razširjena že po cêlom svêti i je nájfalêša i nàjbole izdátna hrána za lüdí i živino. Pri nás je že tak razširjena, ka je vsakši deséti plüg posejani s kukurcov. Po evropski držâvaj je nâjbole razširjena v Rusiji, jugosláviji, Madjárski, Bolgàriji i Romuniji. V Affiko so jo pa zanesli evropejci i je gvüšno nádragši kinč, ka so dáli belokožci čarnim dosegamao. Med vnogimi fajtami kukorce za nás samo tista pride v poštev, štera se pravočasno dozorí i to je domàča činkvantinka (čičerka), štera nam da žmajno melo. Konjski zob, zláti zubán so za naše klimatične razmere nê pripravne. Dobra fajta je rdečkasta, drobnozrnata pignoletto. Zláti zuban se selekcionera na veleposestvi Ruma v Savski banovini. Od dobre kukorce se zahteva, ka na drobriom stučki more meti gôsto, nabito i dúgo zrnje v rávni redáj, more se dozoriti septembra meseca i nájmenje po 2 vlàti more meti na krátkom kukuršči. Pri dobrom odbéranji za semen si lehko pôv na plüg za 2—3 q zvišamo. Bole je pôvati fajte, štere se gvüšno dozo- 99 rijo (činkvantin, pignoletto), a ménši pôv dájo, kak pa fajte, štere se težko zorijo pa vékši pôv obečávajo (konjski zob, zláti zuban). Kukorca se nájbole počűti v srednjetežkoj zemli, zrasté pa tüdi v lapornoj ali pesečnoj zemli. Glávno je, ka zemlo zvünrédno dobro priprávimo, močno pognojimo z dobrim gnojom i dozorenja vsa dela skrbno i pravočasno oprávimo. Gnoj z jesenskim globokim orànjom morejo podorati, ka bodo mele nitrifikácijske bakterije zadosta časa se razmnožiti. To prajo včasi po süšni postni vetraj nioremo povláčiti — Či mogoče dvakrat, — ka prihrànimo vlago i vničimo travino. Pred sajenjom jo ešče ednok globoko prebránamo; s sajenjom moremo počakati na toplejše vremen, ár se kukorca klica pri 18° C, ovak zdögne v zemli. Gda je posajena kukurca dobila drűgi-trétji líst, paščimo se s prvim okápanjom. Tü je nê potrêbno, ka bi kop globoki bio, ár je cio samo zráhlati površinsko zemlo i vničiti kilavo travino. Potom za 2—3 kedne jo moremo razredčiti i drügič globoko okopati. V dosta mêstaj ešče osipávlejo, ali tô ne samo, ka je ne potrêbno, nego naravnost škodlívo, ka se zemla vősüší, ár je površina vékša i tak sunčni žárki za vösüšiti vékšo môč màjo. Záto kukurce nigdár ne osipávajmo, nego jo ešče ednok okopajmo, dokeč ona do kolen séga ! Zapomlimo si, ka ona z dežjom nigdar ne dobi telko vlage, kelko jo pa v žítki faktično potrebűje! Tü se pa samo na podtálno vlago (altalaj viz) lehko naslánjamo ! Postranske pogánjke, pazdje kak nájprvle odstranimo i ne čákajmo, „ka za krave náj zrastéjo,“ ár vöpotégnejo dosta hráne i vlage iz zémle. Velko škodo dela na njivi črv (kukurčni mol), ki prevrtáva stéblo i vlát. Té črv se zabubi i prezími blűzi korenja, pa tüdi više v kukuršči. Edina obramba je: kukuršče zrezati za sečko pred 1. risàlščekom, palice zakopati v konjskom (toplom) gnoji i na njivi korenjé vküper pobrati i tüdi pred 1. risàlščekom žežgati. Vsi deli kukorce vsebűjejo preci mlečnoga cukra, zàto jo mára rada jê. Pri kvášenji kukorce (ensiláža) se mlečni cuker pretvori v mlečno kislino, ki vniči vse bakterije, štere bi gnitje zroküvale. —n. Fine švicarske vöre direktno z fabríčkoga skladišča ! Zakoj bi nosili slabe i falejše vöre, či zdâ že lêko dobite práve precizne TELLUS-KRONOMETRE (vöre) z 20 letnov garancijov po jáko nisiki cêni ; svečeníki, držàvni slüžbeníki, vučitelje, oflcêri, žandárje, financje itd. po želênji i na večmêsečno odplačilo, či zaprosijo ešče dnes brezpláčni ilustrováni katalog od: TELLUS, Zagreb, Karadžičeva la. Precizna TELLUS vöra, ele-gantnl model 1—211. Prva ràta Din 180.— ostalo po Din 80·— mêsečno. 100 KRONIKA EDNOGA LETA 1934. OKT. 1. — 1935. SEPT. 30. Od fontošnêši dogodtkov vu cerkvenom i svetskom žítki skôz ednoga leta v nasledüjoči dámo račun. Od nezgovornoga zgübička naše jugoslávske domovine i od spremembe na tronuši smo se že v našem pretečenoga leta spomínali. Jubileumi. 1934. okt. 31. je svetila naša cérkev 400 lêtnico Lutherove Bibiije i tô z globokov zahválnostjov za tisti vnôgi blagoslov, šteri je z doliobračanja bibiije shájao, na verski i kulturni žítek celoga svetá. — 1934. dec. 22. i 23-ga je puconska fara pozdignjene posvetíla 150 lêtnico prvoga posvetšenja cerkve svoje. Na ôsvetnosti so tüdi aktiven tao vzéli Dr. Popp Filip püšpek. — Bethlehemska slovenska evang. fara je svetila 25 lêtnico svojega obstoja. — Vu tom leti je bilo 250 let, ka sta se narodíla dvá svetovnoga héra evangeličanskiva cérkevniva igrara, kakti Bach Jánoš Sebeštjen i Hándel Jurij Frigyeš. — Srbska pravoslavna cérkev je vu tom leti svetila 700 letnico svojega reíormatora Sv. Save. Naša orsačka cérkev je jan. 22. i 23-ga mela svoje rédno správišče vu Novoj Pazovi poleg Beograda. Med drűgim je tüdi skončano, ka se do 1937-ga odtanačűje mládim lüdém idti na íeologijo, àr vezdaj dosta teologušov mámo. — Nadale je skončano, ka se svétek hválodávanja za žétvo i dén pokôre morajo držati v istom časi, kako pri evaog. cerkváj zvönski orsàgov. — Na podpéranje cerkvenoga štampa gledéč je pa skončano, ka je vsaki presbiter dužen vdáblati cerkveni líst. Naša šinjoríja je svof réden lêtni gyülêš jul. 4-ga na Flodoši mela. Vu cêloj šinjoriji se je narôdilo 383 decé; mrlô je 354 oséb ; zdalô se 117 párov; konfirmiralo se je 407 dečkov i deklic; vu naša cérkev je prestopilo 10 oséb, z naše cerkve vöstopilo 4 oséb. Gustav Adolfa fil. drűšívo naše šinjoríje je tüdi jul. 4-ga melo,, z lêpov ôsvetnostjov vküpprikapčeno, svoje lêtno správišče. Notrijemánja je melo 12,418 Din. Podporo so dobile: Apačka raztorjenosi 2000 D, Lendavska diašpora 1100 D, Hodoš 753·75, G. Slaveči 400 D, Glagovac (Bosnija) 100 D. Goriostánjeno šumo je dôbilo glávno drűštvo. Nemecz Jánoš, sobočki tržec, mrô 1935. jun. 13-ga vu 54 let starosti. Za cerkvena dela je vsigdár veliko náležnost 101 skažűvao, záto si ga je za svetnoga predsednika zvolila naša senioratna G. A. podpornica. Obarmo ga vu našem dobrom spomíni! Nôvi delavci. Kühár Franc morávski kaplán so položili ekzámen za dühovnika; Jonaš Števan prediger so dobili katehetskö slüžbo vu puconskoj fari; Podlesek Jožef abiturient je imenovani za kateheto v Mačkovci, Oček Franc vuč. panaTišini. — Nôvo žensko drűštvo se je nastavo v Bodonskoj fari, štero že má 274 kotrig; predsednica drűštva so Bako Karolina, roj. Vratarič. — Novi podinšpektor v domanjševskoj fari je Bohar Karol, posestnik z Ivanjšovec. — Za doktora medicine je promoviran Pintarič janoš z Bogojine; diplomiran jurist je postao Vlaj Števan z Lemerja. — Matúro na vučitelišči so napravili: Lipai Angela, Bakoš Lajöš, Barbarič Karoìj Vučak Števan, —na gimnaziji: Čurman Lajoš i Lepoša Števan. veleindustnjalec, narodm poslanec, naše šinjoríje vrêli inšpektor, odlikováni z rédom jugoslovanske krone IV.stopnje. Nájsrčnê Ji pozdrávlamo! Lêtno správišče Gustav Adolfa drûštva v Nemčiji je bilo od 1. do 3-ga sept. v Münclieni. Naša beogradska fara je dobila 7000 mark na zidanje cérkve. Glàvni lübézni dár Gustáv Adolfa ženski drűštev 14,300 mark je dobila naša orsačka cérkev. Nàš Diački Dom je dôbo 500 mark. Cérkevna zídanja : Vranovac (Bosnija) nôvo molitvárnico; Bežánija (pri Zemuni) Gustav Adolfa dom; Velika Kikinda Luther Mártona dom; Novi Vrbas Luther dom i nôvo molitvárnico za zvöna vàraša živéče verebrate, — v Pečarovci na mesto dotešnjega lesenoga zvoníka so kameni törem zozídali. — Polana si je razšírila brűtiv, šteroga blagoslovitev je mája 26-ga bíla z genlívim ôsvetkom. Darüvanja. Puconskoj fari sta darüvale nôvi prelêpi prestret na oltár : Flisár Irena z Vaneča i Baler Ana z Gorice, vezdaj v Franciji bodočivi; Žibrik Irma z Polane je pa aldüvala dvá pulpitniva prestreta. — V Domanjkiševsko cérkev nôvi oltárski prestret z rdečoga žamata sta darüvale Vöröš Roza i Kránjec Vilma z Amerike. — Od nemške evang. cérkvi je dobila Apačka raztorjenost 150 Mark; Lendavska diaspora pa 100 Mark (1 Mark je 18·5 Din). Lendavska diaspora je dobila od naše or. cerkvi 2000 Din. podpore. — Od Bogá blagoslovleni naš rojàk, Weren Jožef veletrgovec v Celji so k-Božíči lêpe dâre poslali za siromáke v Puconskoj fari. Poglobítev verskoga žitka tüdi slűžijo v Puconskoj fari v Andreci od nov. do apr. mesečno enkrát držáne Bože slűžbe. V pokoj je stopo puconski roják, Czipott Áron, ev. dühovnik v Jagodnjáki (Baranja). BENKO JOŽEF, 102 Mrtelnost. Nov. 23. je mrô senioratni pràvdenik Dr. Skrlak Aladár, odvetnik v M. Soboti. Bog naj pláča njemi vso vernost, štero je našoj cérkvi i našemi štanipi ponűdo. — Máj. 14-ga je Koložvári Berta, roj. Škrlákj eta oglédna, lüdna, inteligentna gospá, dobra, delavna, skrbna vertinja, starosti niéne 72. leti vu vekivečnost domô pozvána. Reditelstvo evang. štampov i stanovito čtenjàre našega Kalendarija je njéno plačno odhájanje z boleznostjov doségnolo. Ar Koložvári Berta na pisatelstva pôli je tüdi vrêla delavkinja bila, za naš kalendari je več dosta vrêdni pripovêst písala. Zdâ je Bog, Gospôd žitka i smrti, eto pomožno delavkinjo našega Kalendarija odvzeo. Vu vernom spomíni bomo jo varvali. Zveličitel njéni naj dá njej viditi tiste, ka je vervala i naj podelí njénim lüblénim svoj trôšt ino svoj mér! Naša držáva. Za vládov Uzunoviča je prišla jevtičova vláda. Maja 5-ga so bilé volítve v parla- ment. Za národnoga poslanca vu našem sobočkom srezi so bilí nazáj zvoljeni naš senioratni inšpektor Benko Jožef, ki so povsédik i vsigdár veren i odločen zagovornik naše vere i našega lüdstva. Nôvo vládo je nastavo dotêšnji finančnì minister Dr. Milan Stojadinovič. Razmera naše cérkve k držávi je vu tom leti tüdi nezmêšana bila. Minister vojske je Hamm dühovnika vu Sarajevoji imenüvao za honorarnoga vojaškoga dühovnika. K reformovanoj (kalavinskoj) cérkvi naš prikapči bratinski čűt; srbska pravoslávna cérkev je z nàjvékšov potrplívostjov i dobrov volov do naše cérkve Vrêmena hôd. Jesén je vlažna, deždževna bíla. Zímà se je pravzaprav po trê krali začnola z mrazom i snegom. Nájvékši mraz je bio vu sredini februára. Márc i april je naváden bio. Mája prve dni je mraz i močna slána bíla, štera je dosta škode zroküvala. Cêli risálšček je hladen i vlažen bio, a leto pa sűho. Pôv. Vsákogá pôva je poprêkno zadovolé bilo; ednoga menje, drűgoga več ; vina telko, kak malogda. Hvála zàto višnjemi, ki je polá naša vu tom leti od vékši kaštig obarvao, trűde i delo oblônao. Svetovne zgodbe. Vérstvinska križa dale trpi na cêlom svêti ; nê je prehênjala tüdi tréšlika oborožűvanja pri vsê národaj. Drüštvo národov je objávilo, ka se je v zádnji 9 lêtaj potrošilo za vojsko 36 milijárd 168 milijonov zláti dolárov. Srcá páli so z kmičnimi nemirovnostami napunjena, ár že meseca februára začnjeni konflikt med Italijov i Abesinijov je na pokonci sepíembra v krvàvo bojno prevdaro, ka je pa bolezna svedočba toga, ka človeča srca neravna krščansko. Ménše-vékše nevôle, vládne krize, † Koložvári Berta. 103 rázločni konflikti so se naprêdáli pri vnôgi držávaj. V Grčiji márc meseca je bíla bratomorska revolucija. Vu franciji je v nevarnost prišao pênez frank, za šteroga volo je nastánola vládna križa. V Angliji je tüdi na mesto MacDonalda Baldwin postao ministerski predsednik. januára 13-ga posaarsko prebiválstvo z prevelikov večinov je vözglásilo, ka se nazájpovrné k Nemčiji. — Nemčija je zrendelüvala splošno obrambno dúžnost i z tem raztrgala Versaillesko mirovno pogodbo. — Mrli so: Barthou, francúzki zvünêšnji minister je áldov postao marsejskoga vmorstva; Poincare, bivši francužki ministrski predsednik je mrô vu 74 1. starosti; mrô je predsednik i prvi maršal Polske Josef Pilsudski; belgiska kralica Astrid je áldov postánola automobilske nesreče. :— Elementárni katastrof i nesreč je povôli bilô. Strahovitno zemlé gíbanje na japonskom zátoni Formozi je više 3000 lüdem smrt zrokiivalo i 30.000 híž porűšilo; po prispodobnoj katastrofi v Beludžistami više 50.000 lűdi je zgűbilo žítek. Velke povôdni so bilé na Kitajskom, gde 3000 lűdi je zgűbilo živlenje. V ednoj nemškoj fabriki se je eksplôzija pripetila i 45 lűdi je žítek zgűbilo, dosta pa je bilo ranjeni. Nájvékše rusko letalo „Maksim Gorki“, je treščilo na zemlo i 50 lüdi je zgűbilo žítek. Amerikanske Zdrűžene držéle sploh nemajo sreče z lüftnimi hajovi, ár páli Macon, na svêti nájvékši lüftni hajôv njihov, je spadno vu morje. Gda ete redí píšemo, té milio i milio src národov vküpbíje v etom želenji, bár bi dospelo šorš lüdstva ravnajočim zmožnostam zadržati dolispádnenjé obri svetá tam plahotajoče Damoklesove sáble. Mí pa ščémo dale delati vu razmênji evangelioma Jezuša Kristuša. Gospod národov i svéte matere cérkve bojdi milostiven k-nam ! Prebivalci cêloga sveta po veri v milijonaj : (Eto, štatistiko smo nindri čteli, objávimo jo eti, bár známo, ka so etakše štatistike daleč od točnosti. Red.) VERA Europa Azija Afrika Amerika Avstralija Vsega V% Proteštanti 125 4·8 5 83·6 5·6 224 11 Katoličani 220 17 6 152 2 397 20 Pravoslavni 135 5 5 1 0·4 146·4 7 Židovje 10·6 0·9 0·7 5·2 005 17·45 0·8 Mohamedanci 8·5 200 54 0·5 0·5 263·5 13 Budhisti — 235 01 002 235·12 11·5 Hindi — 246·4 — 0·04 246·44 12·2 Konfuzijevci — 328 — — 328 16 Fetešisti 48 73·2 2·5 1 124-7 7-2 Sintoisti — 19 — 19 09 Rázni 9 11 2 9 045 31 45 6-2 Vseh krščanov 480 26·7 16 236·6 8 767-2 38 Nekrščani 28 1,088 130 17-1 2 1,265·695 62 Zavolo Vašega staroga betega bo jáko koristno za Vaš, či prečtéte oglás v našem kalendariji od hérešno poznani zaravstveni sreűstev THIERRY-BALZAM i Thierry jeva Centifoiijska mást, za štere so prišle vnoge zahvále i priznánje o polnčenim uspehi. Prectite si záto ogláse Thierry v Vašem lástnom interesi. 104 Pesmar. Vu cêloj ekležii i mogôče vu cêloj velikoj šinjoriji je nê bilô tak močnoga glása pesmara, kak Moldoványi Števnn kuma. Od njega je bogme nišče nê gűčao, kak od njegovoga trétjega sôseda Forgošovoga Kolmana, štero je vu cêloj vési že vsáko dête znalo, ka ni glása, ni nôte nema. On je bogme meo nôto tákšo, ka njemi je pár trbelo iskati. I ka je ešče nájbole hvále vrêdno, ka je brezi kót vse napamet tak lepô brezi vse falinge znao spopêvati, da je ni edne makuláte hibe nê bilô, tak da i z kót nebi mogao človek bôgše spopêvati. Ali nâodíčenêše je pa bilô tô, ka so one nôte nê kakše zobstojnske svetske frlice bilé, nego od Boži, svéti dugovánj nôte. I Števan kuma je vsepovséd tá šô, gde je jé zmožen glás napüstiti trbelo Bôgi na díko. Pa nika malo (povêmo po pravici) na svojo díko tüdi. Bogme, gda se je pri mrtvečni prílikaj zglásila: „Oh žitka ino smrti Gospôd“ njegova lübléna, pesem, ešče so si katholičanski vernici klumali z glavámi i svedočili, ka njemi nega daleč pára i dober čas so nê vüpali lüíaránov poménšávati za toga volo', ka bi njúve pesmi nebi bilé lêpe záío, ár nemajo „ni árie, ni Márie.“ Te je občűto z-istinom te pesmar, ka je nê samo gmajni, nego i sebi tüdi poštenjé spravo, ali záto li tisti nâ lüčí te prvi kamen na njega, ki je nigdár nê iskao svoje díke. Števana kumo spêvanja pràvi prestor je cérkev bila. Gda je notri prišao, odspodi — na poldnéšnjem kráji je bilô njegovo mesto, na kôruši so tô znamenito delo vsi vpamet vzéli, nájbole pa te velki šolski regement pri orgolaj, Odkud so vsi glédali i ôpazili toga poštüvanoga očo vsáko gíbanje i drügačili z-zastávlajôčim kiketanjem njegove dobro znáne návade. Gda so té mladike napamet vzelé Stevan očo, kak je v-brezi rokávov bodôčoj, okrôgloj bundi notri stôpo, vedrni so njim grátali obrázje. Vu šôli so nê tak pazili na vučitela včenjé, kak na Števan očo činênja. Vište! Zdâ ide na mesto. Bunda se naprê odpré i vö se pokàžejo pesmene knige, štere z lêvov rokôv na stolico dene. Potom nasledűje edna z-birkeče vune hôba, štero z-právov rokôv pred obrázom drži. Nê záto, nâ njemi oči glédajo njê lêpo, bêlo föro, ali podmetálje ? — Oh nê! — Na gospodna misíi takšega hípa Stevan Oča, gda v-hôbo skrije obráz i stoječki právi on zdüháv, šteroga je v-cérkev pridôč šega praviti Potom hôbo na klin povêsi; malo bundo strôsi na sebi i doli si séde, gor poišče pesem, vküppotégne na têsno, toplo odêvko, i gda se je že dobro zmesto, odpré lampe Bôgi na díko. Tá vsa so pa do etiga mao ne smêha vrêdna. Nego, gda te poštüvani pesmar pri začétki redôv trnok 105 blűzi gléda litere, tak da bi je znôsom ráso (krátkoga pogléda je bio), potom oči doj zapré i zaprête proti nébi držéč, z-stárim, ali močnim glàsom vrêlo začne veršuš: „Gospodne Bože“ ali „z-nebés knam rêč Boža prihája“ i k-tomi na vékšo Pobožnost glavô gde na lêvo, gde na dêsno gíble: je nikše čüdo nê, či se toga màloga šerega lampice na smêh zaobrnéjo, náimre či presàmnamo ono vnôgo opornínajôče gôsto v-rébra dreganje, štero laktôvje odprávlajo i ono drügačenje, štero šôle te nâvékši cucko, Köntöš Mišek tam v-kôti tak gvüšno odprávla. Za vse tô pa Števan kuma nika nemára, vê niti nevê zdâ od toga nika. Na vrêlosti perôtaj se pozdigáva vu nebés visikost, med serate, no pa má bidti ono znánje, ka on spêva nâjakše, nâglasnê vu cêloj gmajn i. Tô zagvüšno zná, čűje vsáki — ešče i on sam! Od ednoga hípa ešče glasnê záča popêvati Moldoványi kuma te svéte pesmi. Ár je na pamet vzéo, ka Tóth Kesegi Dávid (kí njemi je nikša daléšnja žlâhta) tam doj zkôruša njegovo popêvanje doj namêni potéžiti. Prekričati ga ščé, (nevoščéni lüdjé so vsigdár bili na svêti). Samo, ka bi k tomi glás trbelo ! Dávid boter je bogme nê dugo ládao žnjim ! Tak si je šteo pomočti, ka ga je pri redôv začinjanji prehítiti probao. Té zaprva poslűhša, poslűhša, potom se okôli zglédne po cérkvi, či se na tô ne- pristojnost negíblejo cérkvi stené, malo zgíble glavô, eden krivi pogléd vrže na ov stran i tak da bi z-trompötao, nahitroma v-nôvi réd začne, no či je kántor ešče komaj v-slêdnjo strôfo prišao. Na tô so verníci hênjali z-popêvanjem, samo je orgol i Števan očo glás čüti. Dàvid boter je tüdi stiskávati záčao pesem, ali samo lamp odpéranje se je vidlo, glás je nê čüti ! Gospodna zmožnoga pesmara popêvanje je puno obládnost dôbilo, ali li hitro je dobro gori pláčao. Po slűžbi Božoj, kak je z-bunde spodínov snêg pometao, se je kántor na tô vüpao podati, ka ga je za slűžbe bože zburkanja volo naprê jemao, kárao. (Njega, ki je pri odebéranji njegov glávni podpornik bio, ki ga je popêvati včio, gda je se prišao, ár je pošteno edne pesmi nê znao popêvati!) Od toga hípa mao je pomalê popêvao. Náimre od onoga hípa mao, kak ga je te lêvi sôsed z-hüdôbe zapelao, drűgi račun pesmi njemi je pravo, kak je vö bilô djáno i on je zdaj drűgo popêvao, kak gmajnarje, ešče bole je tühê püstšávao glás. Lehko si premíslimo, ka je občűto, gda je na pamet vzéo, ka gmajna z-ednim srdcom i grlom popêva: „Gospôd je moj veren pastér“, on pa med njí trôbi: „Bojdi veren v-tvojoj veri“. Perse ti nevoščéni so se radüvali! Ali zaman, àr se je njegov glás i etak nâbole čüo, zaman se je krepio Dávid boter, (ki je pa, kak so 106 tô nevoščéni jezicke gučali, prê po nedelaj vsigdâr segô meo edno-edno jajce doj pognati po gúti na podpéranje glása.) Na tô je tüdi velko pazko meo te pobožen pesmar, nâ ga Dávid boter neprehíti pri v-cérkev hodbi. Záto je redovno tam bio skoron nâprvle. Njegov glás je pelao redovno začétno pesem: „Gospodne Bože“ ! Ali ednôk se je pa bogme začinjalo pomenkávanje. Nê 'pri glási, nego pri poglédi i slíhši se je vídla i skažüvala vsigdár bole i bole starost. Tô poménkávanje je bilô njegova nesreča. Od cérkvi je daleč bila njegova hiža, nê je jáko čüo zvoná glás i bogme se je pripetilo, ka je gda te kesno prišao. Istina, ka je popêvanje do onoga hípa nê dosta vrêdno bilô ! Štero bi nikša falinga nebi bila, Či bi tô Dávid boter nebi na svoj hasek hito ponücati i toga vodnoga pesmara vö z-sedla potisnoti. Tô je že pač nemogôče bilo pretrpeti i Moldovánji Oča je gori djao pri sebi — ka nájbode ka šté, — poetomíoga de vsigdár že tam, gda do notri záčali zvoniti. Ali dostakrát, „či je bár dűh gotov, têla je slabo“. Števan oča je ednôk pá késen bio. Kak je k-cérkvi prišao vido je, ka je eden tao lűdi že v-cérkvi. Záčao se je paščiti, bliže pridôč čűje vernikov spêvanje i med što i što glásmi je začűto Dávid kumo blejéči glás ! Poštenjé! Prvost! Kama bodo tá, či se nede paščo ? Tá misel ga je gnála proti cérkvi. Ešče i edno malo bêžati záča z-stárimi nogàmi, štera ga neščejo bôgati. Poštenjé, prêdnjost je nikša škoda nê doségnola, ali on je dönok gori plàčao. Sprotolêšnji čaláren dén je bio, med bêžanjem se je segreo, v-hladnoj cérkvi se je razhlàdo, obetežao je i več je nê čüta njegova pesem. Odhájao je konomi, koga díko je tak glasno gláso vu cêlom svojem žítki. Vse dngo nê ga je nasledüvao Dávid boter tüdi. More bidti záto, da se i tam vgánjata? Tô edno je gvüšno, ka de tam zgora tüdi Števan oča vodo. Zdâ že tak vu nebeski šeregê, vu ti odičeni dűš kôruši, bred Božim lícom spêva svojo lübléno pesem : „Svét, svét, svét vse šeregôv Bog!“ On je tak zdâ že zagvüšno blâženi. Ali vu toj ostávlenoj gmajni, náimre tak po božoj slűžbi vö zcérkvi pridôči lüdjé ga žalüvajôč spomínajo: „Siromák! Da je velika škoda! Vu cêloj ekležii i mogôče vu cêloj velikoj sinjoríi je nê bilô i znábidti dnesdén nega tak močnoga glása pesmara, kak je Moldoványi Števan kuma bio !“ FLISÁR JÁNOŠ. Podpèrajte „Düševni List“! 107 Kráte : Ednok edno je edno, V-pangrót idemo v-edno. Dvakrat dvê je štiri, Bogme smo na špili. Dvakrat trí je šést, Nedobìmo čést. Trikrát trí je devét, Májo nás za smét. Štirikrát pét je dvajseti, Coki! nê si k-haski. Štirikrát osem je dvátresti, Térjajo te obresti. Štirikrát devét je šéstresti, Zaprt boš namesti. Pétkrát osem je štiridesét, Zbožnják! spucaj se odtéc. Sedemkrát sedem je štirdesét- [devét, Ne si več vreden, kak nojét. Osemkrát sedem pédesétšést, Nepravičen se vrže s pét. Osemkrát osem šéstdesétštiri, Dáčo máš dati posili. Osemkrát devét je sedemde- [sèt dvê, Pravico povedati nesmê. Devétkrát devét je osemde[sét edno, Vse je po sveti nerédno. Desétkrát desét je sto, Bogše že nigdár nebo. Desétkrát sto je jezero, Svêt je smečeno predeno. 50% KURJAVE Sl PRIHRANITE če si nabavite BD toplodar Cena 96 Din, BO TOPLODAR se lahko tudi uporabi za segrevanje sosedne (druge) sobe, česenamestiBD toplodar v drugo sobo. BO TOPLODAR se pri čiščenju zelo lahko razstavi in sestavi. Dobiva se pri tvrdki BRATA DITTRICH proizvodnja kovinskih izdelkov TEL. ŠT. 40. Murska Sobota Pri naročilu prosimo premer cevi od peči. 108 ŠÁLNOSTI, SMEJŠNICE. Plemenitoga srdcá mladoženec. Mladozenec : Postüvani gospôd. Jeli mi dovolijo, kaj njihovo čér, té drági kinc, sebi za ženo vüpam prositi ? Oča: Zahválim ti mladénec, ka si me vu tom posli gori poiskao i mojo hižo počestío, brezi vsega odpovedávanja ti naznanim, ka srdcá privolim spuniti tvojo prošnjo; ali morem ti tüdi povedati,. kaj po nesrečnom pripetjê sem sploj na nikoj prisao i tak ti nikaj nemam znjôv dati. Mladozenec: Či tak stojí delo, teda odstôpim od moje prošnje, ár bi kameno srdcé mogao meti, či bi od njíh esce té jedino ostánjeni drági kinc odpelao i porobo njíh drágo, jedino čèr! V-kupéji na vláki. Na vlák stôpi eden pôtnik i notri poglédne v-eden kupé, šteri je pun bio pôtnikov. Okoli se zglédne i píta: — Jeli jeste tü mesto? jeste, — odgovorí eden fretaš. — Gde jeste, prosim ? — píta te tühínec. Hja, mí sedímo na njem. Ábel. Vučitel: Povê mi tí, máli Pišta, sto je bujo Ábela? Pišta: (Pišta je nê znao i mucao je.) Vučitel: Zaká ne odgovoríš ? Včasi te z-etov sibov vužgém ! No, što ga je bujo ? Pišta (vídi, ka vučitel že zdiga šibo, záča brécati): Jaj, jaj, jaj, gospon vučitel, nê sem jas bio! Kolombušovo jajce. Vučitel: Vütro vam bodem deca pripovedávao od Kolumbusovoga jajca, i ka naj bole zarazmite to delo, vsáki vás naj prinesé edno jajce, steri kelko premore . . . Eden pojeb: Gospon vučitel, mí že nemamo jajec, ali mámo na hiži ešče 4 falátov kolbási. Vučitel: Tisto de tüdi dobro, erčé školnik — samo prinesi. Luthera glás. Luther se je ednôk tôžo, ka slab glás má. Melanchton njemi je na tô odgôvoro: — Pa se dönok kak daleč čüo. Ka njim valá ? Gda so vu reíormàcie vrêmeni Luthera vnôge knige i pisátvi na pláci žéžgali, je z-občinstva edna stára ženska skríčala: Ka njim valá! Vê že tak vse na pamet známo ! Luthera návuk. „Gde je bilo vase evangelicansko vadlüvánje pred Lutherom?“ — je spotàrno pítao v-Rimi eden pop, ednoga nemškoga čestníka. „Gde? — Oh, tam -g odgovorí té, gde je od začétka mao nàjdeno : Vu božoj svétoj rêči. Luthera tanáč k-predgarom. Luther je ednomi mládomi predgari na predganje gledôč ete tanàč dao : Batrivno nastôpi, Lampe gori Odpri I dugo ne gúči. Ár je v ednom fertáli vöre več dobra mogôče predgati, kak kelko lüdjé v-deseti lêti včiníjo. I gda boš 109 vido, ka te nájráj poslűhšajo, te hênjaj, ár boš li tak drügôč pá zadosta poslühšávcov meo. Nê se vam je vrêdno hválitì. Bathánji Ferenc grof je jàko poštüvao Kirchknopf Matjaš evangeličanskoga dühovnika-šinjôra, dostakrát ga je k-sebi dao prizvati i tüdi na obedi tam staviti. Edhôk ga je med obêdivanjem, med zgovárjanjeni pítao: — Kak je tô, visiko poštüvani gospon šinjôr, ka se vu vašem vadlüvánji komaj nájde eden-eden gróf, ali baron ? — Na tô njim, milostiven grof, z-hištôrie nalehci dam odgovor, ali prvle bi jas rad nikaj pítao od milostivnoga grofa. Kakda je tô, ka so cigánji vsi katholičanske vere, vu proteštánskom vadlüvánji pa ni ednoga cigánja nega? Gospon grof je na tô nê dao odgovora, samo se je na drôvni zasmêjao. Šinjôr si je pa vsebi mislo : „Nê se vam je vrêdno hváliti“. Antisemita. Na orsačkom gjülêši je dosta debate bilô od antisemitov. Kak na počitnice poslánec domô príde, ga eden čednêši volilec píta: „Gosp. követ, ka vrág za stvári je tô: Antisemita ?“ Ka za stvár je Antisemita, je poslánec etak razložo: „Prijátel, Antisemita je on človek, ki je na židove bole čemeren, kak bi trbelo.“ Doktor: No prijátel, ka vam falí? Pácienš: Naj mi nika dájo, ka bom mogao spati. Cêle nočí ne megnem. Doktor: Prijátel, probajte moj tanáč, gda si v-postelo léžete, nika drűgo ne mislite, začnite namali do što čteti, teda vam zagvüšno príde sén. Toga se držte. Zdâ pa idte mirovno domô i prídte za ništerni dén nazâj i povêdte mi, jeli vam je valao moj tanáč? Na trétji dén nazâ príde. Doktor: No kakši náshaj se je skažüvao pôleg mojega tanáča ? Pácienš: Gospon doktor, nê se je tak zgôdilo, kak so mi pravli. Ví ste mi tak pravli, naj do sto čtém, ár potom zaspim i komaj sem do péttreseti prečteo i že sem záspao, kakda bi tak mogao do stô čteti ? — Kak se vídi v vezdášnjem hípi nikomi nemre človek prav vervati. V-ednom málom varašéki so stančarje jáko radi meli Plébánuša i Rabbinara i teva sta si tüdi dobriva prijátela bilá. Či je vu varašéki kákša skrb, gostüvanje, krstitje, koline bilé, so njidva vsigdár tá pôzvali i tüdi sta radiva šla. Vsigdár sta na nájprednjêše mesto posedjeniva bilá. Pri ednoj priliki kolinaj, kak gori prineséjo téčne braske pečénje, štere so se že z-svojim násladnim díšom ôzdaléč lüštale i ponüjale jesti, Plébánoš si vövzévši eden falat i šálno erčé Rabbinari, kí si je ji ne vzéo : „Gda te že ednôk jeli ví židovje svinjsko meso ?“ Rabbinar njemi nazâ vsečé : „Na vašem popôvskom gostüvanji.“ Nastanolo je perse velko hohotanje ! V-šoli : Profesor píta vučenika : Ka se zgodí z-zlátom, či ga vö na luft denemo ? Vučenik : Prêde. 110 Kríze vic. — Zdâ vaš obslêdnjim opomeném gori moj gospod, jeli dobim že ednôk oni dvêjezero dinárov, štere ste mi dűžni, ali pa ne ? — No hvála Bôgi, tak de že ednôk dönok konec tomi vekivečnomi térjanji ! Trôštanje. Ednoga v-pangrôt pridôčega bankára oberčé na vilici njegov prijátel : Ka se je zgôdilo z-tebom, ka si tak razburjeni v-obrázi ? — Ka je z menom ? — Cêlo svojo vrêdnost sem zgűbo. Na licitáciji so mi ôdali automobil i vse, ka sem meo, k-koncovi mi je i žena odskočila. Vékše nevôle mi že nê trbê ! — No, no — odgovorí prijátel — žena ti ešče nazáj zná pridti ! Pred sodiščem. Predsednik k-toženomi: — Ví ste štiri lüdi vmôrili, zkém mênite lêhšati svoj bin ? — Z-tém, ka bi ji lehko pét vmôro, ali ešče več. * * * Dvá klantoša pred sôdnikom. — Gde stanüješ ? píta prvoga. — Nemam stanovánja. — Ka pa tí ? píta toga drűgoga. — Jas tüdi tam, gde ejni. Právi te drűgi. ZALOGA VSAKOVRST. UR, ZLATNINE, SREBRNINE IN OČAL DITTRICH FRANJO. M. SOBOTA KOLODVORSKSA ULICA ŠTEV. 1. Stalna zaloga najmodernejšega nakita v zlatu in srebru Stenske ure, budilke (vekerce), žepne in zapestne ure, K RASNA DARILA iz srebra, cina srebra in kristala. Velika zaloga različnih optičnih predmetov, Strokovno izvršujem vsa v stroko spadajoča popravila. Pismena garancija pri urah 2 leti. Kupujem staro zlato in srebro po najvišji dnévni ceni. CENE SOLIDNE Jarnevič Peter v Murski Soboti Lendavska ulica Vsaki, šteri nüca pohištvo (butor) ali pri zidanji hramôv tišlarsko delo, kak tüdi vsa drűga, v tô stroko spádajôča dela, se naj napôti direktno k-tomi tišlari i bode zadovolen z delom, nájbole pa z cênov. — Zdrakšlá vsákovrsten les. — V zálogi má vsàkovrstna tišlarska i drakšlarska dela, kakti: škrinje, iz trdoga i méhkoga lesá, vsefelé stojala za korine, stôce, omáre, stole, postele i. t. d. stolar i drakšlar 111 Toženi. Sodec: Z-rečjôv, ví sebé za nedužnoga i sploj za poštenoga človeka držite? Toženi: Ka jas vém, či je mojega fiškáliša to trditev ! Pred sodcom : Sodec: Jeli ste ví samí vtrgnoli gori hrambo, ali ste pa meli koga za pajdáša? Tát: Ka mislijo gosp. sodec. Jeli pa jeste vu vezdášnjem vremeni, vu kom bi se človek mogao zavüpati? Deteče lampe. — Mama, či velka zrastém, dedek do moj mož. — Oh tì drobiš, tí bi mojega očo vzéla za možá ? — Vê ste pa ví tüdi kmojemi oči šli k-môži. Na pláci. Kofa: Gospá, té pênez je hamišen! Gospá: Kakda bi to bilo? Vé je pa v-1901. leti vdárjeni i nanjem je kralá imé, kí je kralüvao. Či bi hamišen bio, bi ga že dávno v-pamet vzéli. Nega zroka na staranje. Rebeka: Povête mi g. Kohn, jeli se nebojite, či stári junák ostánete i neoženite se, ka preide vaše imé ? Kohn: Kakda, ka preide? Kohn vsigdár bode! Zagovarjanje. Gost: Pivnár, eta káva je jáko gosta. Pivnár: Prosim zadosta čista je, samo se tak vídi, ár je sakačica z-mláke nedávno malo več vodé naišla v-njô vlejáti. Nači je Zarazmo. Sodnik : Obtoženec ! Vino, pivo pa žganico pijéte vi? Obtoženec: Gosp. sodnik, či to vse eti dobim, te svedoke nej trbé vöposlühšati, vse pripoznao!. Brezalkoholna RESTAVRACIJA PRI KEMÉNY MARKO V MURSKI SOBOTI na Glávnom trgi se priporoča vsákomi. Vsaki den friška jestvina, topla i mrzla pa brezalk. pitvina. Nadale naznanjam mojim Poštüvanim lüdem, da mam v mojoj mesnici vsaki den friško meso. 112 Očé túga. Stari Pinkeles Moric, koga oča se je tüdi tak zvao i kak siromaški židovje cote i čoníe pobérao, od hiže do hiže je püto noso, žájfo, spice i kitice je dávao za cote. Pôleg vsega toga je pa svojega siná Môrica, vödao včiti za fiškáliša. Stári Pinkeles je mrô i že njegov sin je tüdi stári grátao i kak fiškáliš se je jáko obogato, dosta zemelske gospodé je po velkom užorástom žoji vö zobrno z-őročine njihove i on je seo notri v indašnje kúrie, i štirami se je vozo, sledi si je baronstvo kűpo i követ je postao, vsigdár je ono partájo podpérao, štera je vlàdo v-rokaj mêla, ár je od njé tüdi podpéranje dôbo. Stári lüdjé so ešče pômnili i pravili : Eto je Inkaiov kaštel, êni mlin Véčeya. Ete lêpi lôg pa enišei Eniša Pišto bio, zdâ je pa vse Pinkeles Moric côtara siná, šteri je püto noso, oča je peški hodo, na konci vési v-ednoj podrêtoj galupi je stao i „cótar židov“ so se deca žnjega cônivali, sin se pa z-štirami v-hintôvi vozi, követ je, baron njemi gučijo i v-kašteli se drži. Té baron Pinkeles Móric je meo dvá siná. Kak velki gospôd i baron, je svojiva siná tak dao vövčiti, kak se tákši gospôdov dostája i uprav sta se za velkiva gospôda osnôvila. Gda je oča mrô, sta prêk vzelá veliko vrêdnost i po králevskom sta živela, ali tô njidva je dönok težilo na srdci, ka sta nê číste krvi — z židovske familie sta, za šteroga volo so njidva číste krvi gospòdje doli glédali. Bogástvo je nê zakrito njidva rodjênja zavrženo mesto z-rečjôv židova sta bilá ! — Ka se nâ toga bremena nákeliko teliko rêšita, sta prêk stôpila na krstšansko vöro — ali česneka, lüka sagé sta se li dönok ne mogla rêšiti. Famílie imé sta tak oskrúnila, tá sta nihála očákov vöro, istina, ka sta tüdi nê nadaljâvala njí meštríe (côtarijo). — Te stári Móric fiškáliš tam vu Ábraháma kríli edno ütro preveč túžen sedí. — Ka ti je Móži, ka si tak túžen — ga píta Bog. — Hê Oča Bog moj! — Jákoba i Ábraháma, očákov naši jedíni Bog i gospôd izraela. — Velika je moja žalost! — Nâ čűjem moj sin i — právì Bog. — Dvá siná sem meo i obá sta se dalá okrstiti — povrgla sta očákov vera. — Hja, viš sin moj, nê samo. očákov vero sta povrgla, nego njí meštrijo (côtpobéranje) tüdi. Tô so viš vrêmena znamênja. Nê si tí te prvi vu tom tàli i tüdi neboš te sièdnji. Vídiš jas sem samo ednoga meo i okrstiti se je dao, odstôpo je od trdnoga Jehova i pridrűžo se je k-mílomi Bôgi, ki je vsê národov milostiveh oča i nê samo ednoga (židovskoga) národa Bog.