Pogum šišenskih mladincev med okupacijo
Italijanski juriš na zastavo
30. aprila letosjeminilo polnih 40 let, karso < hrabri mladinci, samolniciativno, brez kakšnih konkretnih direktiv, izpeljali v izzi-vanje okupatorjev dve veliki drzni akciji. Prav je, da se teh sabotaž vsaj ob večjih obletnicah ponovno spomnimo — obu-dimo spomine. Prav bi bilo, da bi ob raznih priložnostih o tem spregovorili tudi po naših šolah.
Na predvečer 1. maja 1943 so v vedrih na-nesli z nafto namočeni pepel in pesek na po-seko, nekako na sredini med Bellevuejem in Vddnikovo 23, to je tisto zgodovinsko Bernar-dovo hišo, kjer je bilo 22.6.1941 ustanovljeno glavno poveljstvo narodnoosvobodilnih parti-zanskiti čet, zato ima šišenska občina vsa-kega 22. junija svoj občinski praznik, in to po-trosili v obliki velikega srpa in kladiva. Blizu zraven so nasuli še za kres. Ob mraku so vse skupaj zažgali. Zamisel srpa in kladiva je bila napredna, dokaz njihove usmerjenosti, toda ko je vse skupaj 2ačelo goreti, je iz vsega tega nastal en sam velik kres.
Pri Vojdovih na kmetiji v takratni Jernejevi, sedanji ulici Milana Majcna, so si sposodili (za zmeraj) nekakšno šestmetrsko žrd, jo zvlekli na poseko, nanjo obesili slovensko zastavo in zvlekli na najvišjo smreko na poseki, tako da je njeno plapolanje bilo vidno po vsej šiški. Žrd so z žico močno privezali. Kresovi na večer pred 1. majem so bili strogo prepovedani, ven-dar so goreli po vseh okoliških hribih, na To-škem čelu, na Katarini, na Šmarni gori in na Grmadi, na Golovcu, Rožniku, pa tudi na Ši-šenskem hribu.
Italijani so podvinjali, ko je zagorel kres na šišenski poseki in ko so razločno videli visoko na smreki obešeno plapolajočo slovensko za-stavo. Iz mitralješkega gnezda na strehi šole v
<¦  Gasilski 17 (sedanja Zvonka Runka) so slre-J'' Ijali v hrib kot ponoreli. Na šolo so pridrveli še Italijani, nameščeni v takratnem sokotekem, sedanjem Sercerjevem domu, vsi so se bali . neke revolucije za prvi maj. Po vseh šišenskih ulicah je mrgolelo avtomobilov z oboroženimi fašisti, ki so kar iz oklopnih avtomobilov stre-Ijali na okolico kresa, tramvaje so napotili v re-mizo.
Nekak občutek olajšanja so imeli naši Ijudje, kot pripravo na' prvomajski (takrat ie samo enodnevni) praznik. Menda ga ni bilo našega človeka, ki mu ne bi bilo toplo pri srcu, ko je videl med kresom visoko na smreki še sioven-sko zastavo. Hrabri mladinci so bili: Jože Nedog, Janez Nedog — poznejši šišenski župan, Melita Nedog, Miha Jazbinšek, Hugo Medvedšek in neustrašni Marko Medle, ki si je upal tvegati in splezati na vrh smreke, zvleči žrd s pritrjeno zastavo in jo kar se je dalo vi-soko privezati. Brž ko je- zagorelo, so se vsi mladinci prebili skozi Mostec nazaj v Šiško.
Janeza Nedoga je po tistem čakalaSe neka težka naloga, ki jo je uspešno opravil. Z velikim čopičem za beljenje in z vedrom rdeče barve je splezal na zvonik nove šišenske cerkve v Ve-rovškovi ulici. Italijanov je mrgoleio, vendar so bili najbolj pozorni na kres na Šišenskem hribu. Kolikor je mogel doseči, z velikimi čr-kami je visoko in Siroko napisal »OF«. Cerkev je bila takrat prazna. Zjutraj prvega maja, to je naslednjega dne, so Ijudje začudeno gledaii na zvonik. Vsi so bili nasmejanih obrazov in nekateri tiho, večina pa glasno zadovoljni. Precej besed je šlo od ust do ust, kdo si je to upaltakovidnonapisati. Precejjihjetudivede-lo, kdo je sodeloval, kdo so ti mladi »oefarji«, toda ker so vsi bili proti okupatorjem — so mol-čali. Molčali so tudi tisti, ki jim ni bilo prav, da je bil napis prav na cerkvi, vendar so razumeli, da je bilo to izvedeno na najvšjem, najvidnejšem in najbolj izpostavljenem mestu.
Istega večera — 30. aprila 1943 — so v ta-'" kratni Brejčevi, sedanji Kebetovi ulici (imeno-vani po narodnem heroju Lojzetu Kebetu) prav tako obesili slovensko zastavo. Na dvorišču Kebetove ulice 5, v hiši, ki je zdaj že porušena, še zmeraj rasteta dve, nekako 8 do 10 metrov visoki smreki. Pod temi smrekami so se med okupacijo sestajali pod krinko tamburaškega zbora okoliški mladinci. Tistega večera so bili zbrani Marjan Mohar, Darja Kernc, Hugo Med-vedšek in Darko Vičič.
"Moharjeva mama je sešila slovensko zasta-vo, ki so jo — pritrjeno na veliki in močni fižolovi prekli, obesili, ko se je zmračilo, na večjo smreko, kar se da na vrh, da je bila vidna vse-naokoli. šele zjutraj 1. maja so jo Italijani opa-zili s Celovške ceste. Takrat v vsej okolici še ni bilo noberiih blokov, zato je bila zfastava lepo vidna. Najbrž marsikateri stanovalec v blokih do danes tega ni vedel, naj se torej zamisli, ko bo šel mimo teh dveh smrek.
Zapisano ob 40. obletnici naj ponovno — v vedniost starim in zlasti mladim — obudmo spomine, v prepričanju, da se je za sedanjo svobodo in Nagostanje btto potrabno boriti na vse mogoče načine. In na šišensko mladino smo zmeraj bili krepko ponosni, ponosni smo tudi na današnjo, čeprav standardno že malce pomehkuženo, vendar pravilno usmerjeno.
Marjan Medvešček