Spomini na domačo vas
Polica pri Višnji gori, kakor se je uradno imeno-vala do konca 2. svetovne vojne, od takrat pa Polica pri Grosupljem, je spadala prej pod okraj Litija, zdaj pa v občino Grosuplje.
Nanaravna povezava s teže dostopno Litijo je močno zavirala vsestranski razvoj te lepe »hribov-ske vasi«, kakršna naj bi bila v očeh bogatejših in »srečnejših« dolinskih Grosupeljčanov, Šmarcev in drugih.
Polica je dokaj raztresena vas. Njeno jedro je v Velikem (gruntarskem) koncu na vzpetini nad Loko, in Mali konec s srednjimi in majhnimi kmetijami, stoječimi na vzhodnem in zahodnem robu močvirske Loke in Ločja. Na skrajnem, se-vernem robu Ločja je Zabja vas s tremi domačija-mi. Precej višji, vzhodni del vasi se imenuje Gori-čane, nasproti tem, tnorda 200 m zračne črte. torej na zahodu, pa je Hrib, za nas-garaške kmete-spo-daj nekakšen gosposki del. Slab kilometer od Hriba gor proti severozahodu je Bliska vas nekdaj najrevnejši del Police, ki so ga, ne vem zakaj, imenovali tudi Kolešček. V moji mladosti je vsa Polica z naštetimi deli štela 45 hiš, po mojem odhodu od tam pa je zraslo še kakih pet, če me spomin ne vara, kajti ko sem postal dokončno (uradno) nepoličan, so se nekdanje trdnbe vezi z rojstno vasjo skoraj potrgale.
Po Erjavčevi povesti Huzarji na Polici in po ustnem izročilu vemo, da je stala nekdanja vas na Selih, to je vzpetina od današnjega gasilskega doma, Habjanove hiše in Zadružnega doma dol proti novi avtomobilski cesti. Ker pa je bila pre-več na prepihu. menim, so začeli tam živeči Poli-čani graditi hiše in gospodarska poslopja niže doli, v večjem zatišju pred burjo in mrzlimi sever-nimi vetrovi, ki so jih že dolgo naganjali v dolino, čeprav močvirno. Tako so prišli do vode, tekoče izpod Blečjega vrha oziroma Cerja. Razen teh dveh prednosti je bila še ena: travniki z nekaj njivami so jim postali bližji in pot do njih je bila v glavnem ravna. Od domačij do pašnikov, kjer so večji del leta pasli živino, so imeli »ulice«, kakor so jih imenovali: meter, dva široke poti, ob kate-rih so bili na obeh straneh zabiti koli, vse od vasi in posameznih kmetij do pasišč povezani z dolgi-mi vrhačami in drogovi listavcev ali iglavcev. Ker so te lesene ograje po večini pletli, so jih imenova-li plotove. Pasli so pa v poznejših Gabrovcih, na Ježi, v Zelencu in Mavrni duli, pa na Šotorcu. Strmcu, v Tratnici in drugje
Voda, ki teče po Loeju in Loki, je menda pre-majhna, da bi zaslužila lastno ime. Imenoval bi jo Poličica ali Ločica. To ime se mi zdi najbolj ustrezno, namreč Ločica, ker teče po Ločju in Loki. V spodnjem delu Loke se izgublja v manjši kraški jami, zeleni, porasli s travo, kjer je manjša odprtina.
Ta voda se potetn pojavlja v Spodnjih Dupli-cah, kar so dokazali poliški predniki, s tem da so vrgli v ponor žitne pleve, ki so jih opazili tisti, ki so tam spodaj, v Kačjaku čakali nanje. Razen tega podzemnega pojavaje na Polici še nekaj manjših, kraških, kot jim pravimo, kar bom opisoval poz-neje.
Polica utegne biti kaj stara vas, kar sodimo po njeni prvotni legi in nekdanjem gradu, katerega temlji so se v mojih mladih letih še videli. Dopuš-čam domnevo, da je bila to nekdaj jezerska vas in da je začela voda z Loke odtekati v podzemni rov sčasoma, tedaj ko se je malo žrelo ob velikih vodnih masah zaradi naglega taljenja snega ali po močnih nalivih tako razširilo. da je poslej lahko požiralo vso vsebino Ločice. Kamenine sestavlja
povečini apnenec, a pod močvirjem morajo biti še druge, neprepustne kamenine, sicer ga najbrž ne bi bilo. Možne so še drugačne razlage, a ostajam pri izrečeni domnevi. da je namreč na mestu da-našnjega močvirja stalo jezero ali vsaj ribnik
-  verjetno last stiških menihov, kakršen je bil v Spodnjih Duplicah, - ki ga je moj oče nemalo-krat omenjal. Breg okoli jezera ali ribnika je bil toliko visok, da voda ni udaijala čezenj, razen v lzjemnih primerih.
V spominu še hranim slike in prizore s spodnje-ga dcla Loke v moji mladosti. Takrat je voda nemalokrat tako narasla, da je segala do Lukca v našem delu vasi. Včasih celo do Kočmarja, SeBa-na in Jurka, torej do kmetij, ki so nekako prečka-le celotne močvirje. Fantje in možje so napravili splave in preprosta vesla, in se vozili po jezeru. Kakšno leto je to trajalo teden, dva, a tudi ves mesec in iez. Narasle vode sem se malo bal, ven-dar mi je bilo po vsakem njenem odteku žal. Smo pa zato vaški otročaji brodili po blatu in tam našli zanimive reči: rake. pupke, žabe, ribe ...
Dober opazovalec lahko še danes vidi ponekod bolj, drugje manj strme bregove. ne sicer visoke, a vendarle, take, ki nam z namišljeno odstranitvi-jo travne ruše pokličejo v spomin podcjbo jezer-ske pokrajine, lepe, romantične da malo po-dobnih.
Naj je bilo jezero ali le ribnik, je segel v dolžino blizu 1000 metrov, v širino pa. kakor že kje, glede na konfiguracijo tal - sto do dvesto metrov. Pri globini bi kakršnokoli navedbo le tvegal. V sto
-  in tisočletjih se je gladina nižala, dno dvigalo. Na gostejši površini se je začela delati ruša, ki je vse bolj nasičena z zemljo, počasi dajala zadostno hrano močvirskim travam, ločku, bičevju m dru-gemu rastlinju.
V Ločju, kjer smo imeli svoj čas njivo, na kateri so izvrstno uspevale poljske kulture - krompir, koruza, ajda, rž in detelja, je bila zemlja v spod-njem delu težka, mastna, močvirna, v sredini, sporedno z dolžino močvirja orani, lažja, skoraj normalna, v gornjem delu njive sta pa črtalo in lemež kar šumela v peščenici. Med obdelovanjem te njive sem si dejal, da mora biti neki vzrok za vidno in slušno razliko med spodnjo in zgomijo prstjo, rekel bi, med črnico in rumtnico. Dograal sem: močvirje (ali jezero ali ribnik) je segalo (do srede te njive, se pravi dober meter više od današ-njega ravnega močvirja.
Še nekaj. Ce bi bila pod vrhnjo plastjo zem3ja kot drugje, bi moralo rasti drevje, vsaj vrbe. Tako pa, kar pomnim. na vsem Ločju in na vsej Loki uspeva samo vitka jagned. Vrbe so rasle le v bliži-ni hiš ob močvirju.
Na strmini s pogledom na Staro vas spodaj je stal grad ... Pa ne da bi se prvotni gospodar odločil za Polico zaradi ribnika (jezera) na vzhod-ni strani? Misli sežejo daleč.
Po pripovedovanju očeta in stricev so bili Poli-čani najprej pastirji, saj so zemljo malo obdelova-li, Ln še to z lesenimi plugi, kakršnega se dobro spomnim, leta in leta je namreč za gospodarskim poslopjem, obešen na zidu, dokazoval, da je vse minljivo. Po prvi svetovni vojni so bila »drevesa«, kakor so jim rekli, za zmeraj odrinjena v pozabo. Z njimi pa tudi vozovi z lesenimi osmi! Tudi tak je še dolgo po oni vojni oznanjal minljivost in napre-dek s spremembami. Pa ne kot oni grad s staro-davnim izrekom SAXA..., ampak LIGNA LO-QUUNTUR. Les je takrat igral glavno vlogo. saj je bil malone sleherni predmet iz njega.
JANEZ ŠEME