Leto XLII. - Štev. 31 (2108)	List je nastal po združitvi goriškega
Četrtek, 2. avausta 1990	tednika »Slovenski Primorec« in trža-
3	XI ,r.J n______________
škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO M/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177
TASSA RISCOSSA	ITALY		Poduredništvo: Vicoio delle	Poštni t/rn 11234499 Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
Nedelja - Gospodov dan? Problemi slouenske politike Lojze Peterle F Rimu
Vsaka sveta maša je obnavljanje zadnje večerje
V	svetem Evangeliju je zapisano: Dajte Bogu, kar je božjega! Ce tega ne storimo, delamo Bogu veliko krivico. Bogu krademo dolžno čast in sebe vedno bolj duhovno siromašimo.
Tako krademo Bogu njegov dan, nedeljo, in sebi božji blagoslov. Mojzes je govoril svojemu ljudstvu: »Pred vami je življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo. Sami izbirajte.« In mi nesmiselno izbiramo smrt, saj odmiramo v vsakem oziru, izbiramo prokletstvo, saj se nam povsod in vse versko in narodno sproti podira. Lepo je biti optimist, toda resničnost je resničnost!
Take in podobne misli se oglašajo v človeku, ko prebira statistiko o posvečevanju nedelje ali Gospodovega dne, ki so jo priobčili škofijski tedniki Treh Bene-čij? Statistika je bila izvršena na podlagi vprašalnih pol, poslanih vsem župnijam petnajstih škofij. Pri tem iskanju podatkov ni šlo v prvi vrsti za številke in odstotke, temveč za ugotavljanje odnosov do središčne dolžnosti verskega doživljanja, do studenca božjega življenja, ki je in mora biti sveta maša.
Čeprav je obisk nedeljske maše v Treh Benečijah (27 %) višji kakor v ostalih delih države (26 °/o), se vendar obisk znatno zmanjšuje (v Trstu 16 %, v Gorici in Vidmu 20 %, v Padovi 45 %).
K maši prihaja več žensk (64 %) kakor moških (36%), več starejših kakor mladih. Tisti, ki se bolj ali manj redno udeležujejo maše, so študentje (28 %), delavci (10%), uradniki in učitelji (9%), trgovci in obrtniki (S %), kmetje in svobodni poklici (5 %), brezposelni (2 %).
Večina vernikov hodi k maši v domačo cerkev; nagib redne udeležbe je iz vere v velikonočno skrivnost, ki se ponavlja pri nedeljskem bogoslužju. Vpliv nedeljskega bogoslužja božje besede in daritve na vsakdanje življenje je pri nekaterih vernikih velik (42 %), pri drugih pomemben (49%), spet pri drugih majhnega pomena (8 %).
Iz odgovorov na vprašalnih polah se vendar čuti, da verniki le prisostvujejo sveti daritvi bolj ali manj zbrano in pobožno, ne sodarujejo pa skupaj z mašni-kom in z Jezusom ene in iste daritve skupnega občestva.
Včasih smo rekli: Gremo k sveti maši, k svetemu obhajilu, k sveti spovedi, k sveti birmi; danes rečemo: Gremo k maši, k obhajilu, k spovedi. Pozabili smo pod vlivom modernega razkristjanjenja na svetost božjih reči. Za mnoge to niso več nadnaravne vrednote, niso več zakladi in biseri nebeškega kraljestva. Zatonil je v večerni mamljivi zarji materialnega pridobivanja in uživanja tudi Bog, za mnoge kakor da ga ni več.
Nedelja je bila nekdaj in bi morala biti tudi danes praznik, dan počitka od medtedenskega dela, dan praznične zak-mašne obleke, boljšega kosila, obiska sorodnikov, bolnikov, rajnih na pokopališču. Zlasti pa bi morala biti nedelja dan srečanja z Bogom v cerkvi, srečanja z ljudmi ob cerkvi v senci cerkvene lipe.
Nedelja je znamenje svobode božjih otrok, ki nočejo biti hlapci tovarniškega dela in sužnji pisarne ali zemlje, temveč
se hočejo na Gospodov dan dvigniti v vesele višave duha, se napolniti s Kristusom Bogom in Človekom, da bi pri vsem razčlovečenju današnjega časa ostali ljudje, predvsem duhovna bitja, ustvarjena po božji podobi, ki po vsej svoji naravi in dejavnosti težijo k Njemu, ki jih je ustvaril ne za sužnje zemlje, marveč za svobodne otroke Očeta, ki je v nebesih.
Danes se zaradi skrajšanega delovnega časa podaljšuje prosti čas. Na splošno imajo ljudje več časa. Tudi za Boga? Statistika kaže, da se ljudje z večjim prostim časom oddaljujejo od verskega življenja, tudi od nedeljske dolžnosti! Ljudje se ne sprašujejo več, kje ali kdaj bo sveta maša, marveč kje bo šagra, kje bo vaška veselica, kje bo ples, kje bodo športne tekme.
Vse to kaže, kako ljudje — po imenu in krstu kristjani — postajamo vedno bolj pogani, malikovalci bogov, ki jih sami ustvarjamo in jim prinašamo tudi velike, celo krvave žrtve.
Gospodov dan ni dan, ki bi nam jemal svobodo in nam nalagal bremena, temveč je dan duhovne naravne in nadnaravne obogatitve, duševne in telesne sprostitve, zbližanja z Bogom in ljudmi, resničnega velikonočnega veselja in vstajenja k novemu življenju. Vstopamo v nov delovni teden ne več utrujeni, nevoljni, zagrenjeni, temveč kot prenovljeni, ker čutimo, da gre z nami Bog in njegov sveti blagoslov. Gospod, ostani z nami!
I.	K.
Za vernega kristjana je nedelja Gospodov dan — in dan počitka. To ni samo praznik kristjanov, marveč temeljni kamen naše kulture, ki pravi, da človek ni samo za delo na svetu.
Kako pa mi ta dan praznujemo?
Današnji, modemi in tehnično kar preveč izpopolnjeni človek je iz dneva počitka naredil dan enak ostalim. In potem se čudimo, da smo tako napeti in raztreseni, da mu je vse odveč in nikjer ne najdemo miru.
Srčni infarkt in poviian krvni pritisk iiista več najbolj razširjeni bolezni današnjega časa. Vse je namreč dohitel »stres«, ki nas lovi od nedelje do nede-nje, od enega termina do drugega. Namesto višjih ciljev in notranje uravnovešenosti terminski koledar ureja naše življenje. Saj so že otroci od šolskih let naprej s tem pogojeni: učenje, krožki, športno udejstvovanje, izpiti, predavanja. Starši doma nimajo časa niti za skupno kosilo, saj jih po rednem delu čakajo druge obveznosti: sestanki, politika, kultura.
če pa se že zgodi, da nam ostane nekoliko časa, naenkrat ne vemo, kam z njim — »luknjo« si takoj zamažemo z dodatnim delom.
Današnja moderna družina si sama daje ogledalo — le žal se vanj nima časa pogledati. Ves teden ločeni, še v soboto ali 'nedeljo nimamo časa za skupni obed ali pogovor, saj se nam mudi na vroči
V	ponedeljek, 30. julija se je slovenski premier Lojze Peterle srečal z italijanskim ministrskim predsednikom Andreottijem, dopoldne pa ga je sprejel tudi papež Janez Pavel II. Za obisk na vladni ravni sta se oba premiera dogovorila na srečanju ministrskih predsednikov-krščanskih demokratov, ki se je prejšnji teden odvijalo v Budimpešti. Poudariti velja, da je to prvo srečanje Lojzeta Peterleta z osebo istega ranga, torej s predsednikom vlade. Pri vseh dosedanjih mednarodnih srečanjih je bil najpogostejši očitek iz vrst opozicije (pa tudi iz vrst Demosa), da je svojevrstno ponižanje, če slovenskega premiera sprejme predsednik neke deželne vlade. Zato zasluži srečanje z Andreottijem veliko pozornost.
Gledano z jugoslovanske perspektive pa ga je mogoče povezati tudi z nedavnim obiskom predsednika jugoslovanskega predsedstva Joviča v Sloveniji. Res da je ostalo njegovo stališče do vojske in teritorialne obrambe nesprejemljivo, je pa (tudi kot neformalni predstavnik srbske opcije Jugoslavije) pristal na to, da so vse rešitve za tretjo Jugoslavijo sprejemljive. Te pa ibi lahko bile federacija, konfederacija, odcepljena Slovenija ali konfederalni status Slovenije napram federalnemu preostanku Jugoslavije.
To novo srbsko ponudbo v zadnjem sobotnem »Delu« zanimivo komentira strokovnjak za slovensko državnost dr. Peter Jambrek, ki opozarja, da smo se ob tem Slovenci znašli v izjemno ugodnem zgodovinskem trenutku, ki ga je treiba nemudoma izkoristiti za ureditev konfederalnega ali samostojnega statusa Slovenije. Svoje razmiSijanje zaključuje z alarmantnim pozivom, da je treba nemudoma izkoristiti ugodno politično klimo, sicer »da se bomo jeseni znašli ne v odcepljeni, ampak v okupirani Sloveniji«.
Nekoliko drugače v isti številki »Dela« o bodočih srbsko-slovenskih odnosih razmišlja novinar Anton Rupnik, sicer več let dopisnik iz Moskve. Te odnose povezuje z mednarodnim položajem Slovenije, ko ugotavlja, da zahodne države sploh niso pripravljene odpirati konzularnih predstavništev v Ljubljani, morebitna konfederalna ali samostojna Slovenija pa tudi ob porazu Miloševiča ne bo mogla najti naklonjenosti med Srbi. Avtor je prepri-
asjalt. Bojimo se miru, bojimo se iskrenega pogovora in pogleda v oči, bojimo se sami sebe.
Skupni obisk maše smo iz komodnosti preložili kar na sobotni večer, samo da je nedelja »naša«. Ne pomislimo pa več, da je to Gospodov dan, da nam ga je On dal z namenom, da se odpočijemo, naberemo novih moči in se mu zahvalimo za prejete dobrote in milosti, ki jih vsak dan prejemamo. Ali pa zdravje, služba, srečna družina niso Njegov dar? Jih morda jemljemo kot samo po sebi razumljiv dar in ne čutimo potrebe po zahvali?
Kdaj nas bo srečala pamet?
Tudi počitnice so priložnost, da o tem razmislimo in začnemo drugače. Dolžni smo Njemu in samim sebi. Zato ne odlašajmo!
R.B.
Poletje in suša
Po mili zimi in deževni pomladi je nastopilo vroče poletje s sušo. Zlasti so zaradi suše prizadete nekatere južne italijanske pokrajine (Sicilija, Kalabrija, Kam-panija), pa tudi Ligurija. Prav tako poročajo o siiši v južni Franciji in celo v Angliji. V Italiji je bilo in je še vedno veliko požarov. Na Siciliji imajo v nekaterih predelih vodo samo vsak tretji dan. Suša je seveda prizadela zlasti kmetijske pridelke. Kmetje zahtevajo, naj vlada razglasi stanje naravne katastrofe.
čan, da mora zato Slovenija čimprej najti nekaj, s čimer bi si zagotovila mednarodni ugled in priznavanje. Kot najboljšo možnost za to pa predlaga proglasitev Slovenije za demilitarizirano, nevtralno cono.
Svojevrstno pot pa nadaljuje tudi levo obarvano krilo slovenskih katoliških izobražencev, ki je ostalo v Društvu 2000, potem ko je po sporu o političnem nastopu slovenskih kristjanov iz njega izšel zametek Slovenskih krščanskih demokratov. Po daljšem zatišju se je Društvo 2000 pojavilo v javnosti z izjavo o gospodarskem razvoju Slovenije, ki jo je objavil celo novi politični tednik Evropa, neformalno glasilo prenoviteljev po finančnem zlomu prejšnjega glasila Komunist.
Ob zaostrovanju med predsedstvom Slovenije na eni strani in parlamentom ter vlado na drugi pa verjetno ni brez povezave kratka novica, ki jo je v manj pomembni in malo opazni rubriki objavilo »Delo«, da namreč član slovenskega predsedstva in predsednik Slovenske kmečke zveze odhaja na obisk v Združene države. Ob tem se zdi neverjetno, da Oman svojega obiska ni mogel združiti s Peterletovim.
Ob predlogu, naj predsednica Vrhovnega sodišča Slovenije Francka Strmole odstopi, je Spomenka Hribar pokazala, da imenovana le ni tako brez masla na glavi. Navedla je nekaj njenih citatov, med katerimi njeno »neodvisnost« morda še najbolje opisujeta prav naslednja: »Vsebinsko se dolžnosti in naloge člana ZK in sodnika ne razlikujejo in si ne nasprotujejo« in »Kot težje prestopke in prekrške je treba opredeliti predvsem tiste, ki napadajo sistem.«
Leon Marc
Vsejugoslovanska stranka
Ante Markovič, predsednik zvezne vlade, je v nedeljo, 29. julija prišel na dan z originalno idejo: ustanoviti hoče vsejugoslovansko stranko, ki naj po vsej državi zastopa potrebne reforme; stranka naj ne bi bila vezana na nobeno republiko.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Naš časopis izide redno še prihodnji teden, v četrtek 9. julija. Nato gremo za dva tedna na počitnice. Uredništvo in uprava bosta zato zaprta od petka 10. do ponedeljka 27. avgusta. Cenjene dopisnike in bralce prosimo, da to upoštevajo.
V	zadnji številki našega lista smo poročali o vročih dneh italijanske politike. Danes lahko zatrdimo, da se v 'bistvu nismo motili. Vroče je res bilo in prišlo je tudi skoraj do 'vladne krize. V Krščanski demokraciji, bolj točno zaradi njene levice (ki jo vodi bivši strankin in vladni voditelj De Mita) je prišlo do dejanskega razkola ob problemu radiotelevizijske zakonske ureditve.
Ministri te struje so namreč nasprotovali temu, da je predsednik vlade Andreotti postavil v parlamentu zaupnico, “zato so kar (nepričakovano odstopili. Skupno je torej pet članov vlade podalo ostavko. To so ministri Martinazzoli, Matta-rella, Misasi, Mannino in Fracanzani. Zlasti pomembna sta prva dva, saj sta vodila obrambno oz. šolsko ministrstvo. Zato se je predsedniku vlade odprla dvojna možnost: ali takoj nadomesti pet ministrov z drugimi predstavniki svoje stranke ali pride do splošne vladne ikrize. Andreotti se je odločil za prvo rešitev in tako sporazumno s predsednikom republike še v teku dneva imenoval naslednike odstopivšim ministrom. Ti so Rognoni, nekdanji notranji minister, ki je prevzel sedaj obramibo, Gerardo Bianco je s podpredsednika poslanske zbornice postal prosvetni minister, prav taiko pa so postali člani vlade Piga, Saecomandi in Maron?
Lojze Peterle je v spremstvu ministra Capudra in drugih bil v ponedeljek, 30. julija v Rimu na povabilo Giulia Andreottija. Zjutraj je bil skupaj z delegacijo pri papeževi maši v Castelgandolfu. Po maši se je Janez Pavel II. ustavil z njimi na razgovoru. (Ali se je ta razgovor vršil ob skodelici kave? Papež večkrat povabi goste po maši na kavo.) Ti so izrazili zahtevo po ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference. Papež je dejal, naj vso zadevo znova dokumentirajo. Delegacija je sv. očeta povabila na obisk v Slovenijo, na kar je ta Odgovoril, da moli za to, da bi čimprej prišel.
Sledil je obisk pri Andreottiju in je bil političnega značaja. Zato sta oba sogovornika govorila o položaju v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji. Peterle je poudaril, kako so trenutno težnje vseh tiarodov v Evropi po neodvisnosti in suverenosti. Take težnje so tudi med narodi Jugoslavije. Ali se bodo uresničile, ali pa bo Jugoslavija propadla kot država.
Oba premiera sta govorila tudi o narodnih manjšinah. Andreotti je priznal, da se položaj italijanske narodne skupnosti v Jugoslaviji izboljšuje, obljubil je tudi, da bo italijanska vlada upoštevala ugovore slovenske narodne skupnosti pri pripravi zakona za globalno zaščito.
Peterle je ob koncu razgovora povabil Andreottija na obiskv Slovenijo, kar je ta z veseljem sprejel.
Lojze Peterle se je v Rimu srečal tudi z delegacijo slovaške vlade in parlamenta, saj imajo Slovaki in Čehi podobne težave kot Slovenci in Srbi. Domenili so se o medsebojnem sodelovanju, kar se bo uresničilo že v septembru, ko bo Peterle obiskal Prago in Bratislavo.
Peterle je še našel čas za tiskovno konferenco s časnikarji, še posebej z dopisnikom dnevnika Corriere della Sera, kateremu je potrdil, da se bo Jugoslavija tešila le, če se spremeni v konfederacijo, Oziroma da se povežeta v konfederacijo Vsaj Hrvaška in Slovenija, če bi se drugi narodi ne želeli.
Po razgovorih v Rimu je slovenska delegacija odletela v Treviso na razgovore Z ministrom za promet Beminijem. Gre pač za osimske ceste, ki so pri srcu zlasti severovzhodnim deželam Italije, za katere pa Slovenija in še manj Jugoslavija nimata denarja.
giu (slednji trije niso člani parlamenta, ampak »tehniki« na svojih področjih).
Ostavko je podal tudi državni podtajnik za turizem Luciano Rebulla, izvoljen
V goriškem okrožju, in to skupno z ostalimi dvanajstimi kolegi (vsi ti pripadajo namreč De Mitovi struji).
V	Italiji je še cela vrsta drugih vprašanj, ki se vsak dan javljajo. Tako zlasti ■vprašanje sodstva, do katerega zlasti predsednik republike stalno zavzema določena stališča. Pred kratkim je Cossiga umestil liovi Višji sodni svet (CSM), katerega predsednik je po ustavi. Šlo pa je predvsem za izvolitev podpredsednika, kateremu državni poglavar navadno zaupa večji del svojih nalog. Za podpredsednika je 'bil izvoljen demokristjan Galloni, večkratni minister za šolstvo in pravnik.
V tem svetu je sedaj tudi prejšnji videmski župan Piergiorgio Bressani, pred leti že podtajnik v predsedstvu vlade.
Predsednik republike je med tem tudi poslal posebno poslanico parlamentu (kar predvideva sama ustava) in sicer o problemu pravosodja. Vidi se, da je Cossiga (pariški Le Monde ga v eni zadnjih številk imenuje »predsednika brez oblasti republike, ki v nji vladajo stranke«) vsekakor v tem času res zelo aktiven in ne pozabi poseči v žive probleme italijanske družbe oz. države.
Vsaka nedelja - praznik
Mini-kriza rimske vlade
V PROTITOKU
Slivenska Cerkev h lino možtnie
V Sloveniji vlada globoka gospodarska kriza. Številna, tudi velika podjetja, so v stečaju ali na robu propada. Dovolj, da omenimo Iskro in Elan.
Drugi problem je, kaj je z družbeno lastnino. Režim je po vojni razlastil in brez odškodnine odvzel kmetom zemljo, podjetnikom tovarne, hiše in marsikaj drugega. Vse to je postalo »družbena lastnina«. Tudi Cerkev je bila prizadeta, in nemalo. Sedaj nastaja vprašanje, kaj s to lastnino, ko se družba želi vključiti v svobodno tržišče in privatni kapital.
Nakazane rdšitve so različne. Eni pravijo, naj se družbeno premoženje podržavi in država naj nato počasi svoje premoženje prodaja privatnikom, tovarne pa delavcem tudi tako, da jim razdeli delnice. Drugim to ni pogodu in predlagajo drugačne rešitve. Vsekakor gre za važno gospodarsko zadevo. Če je ne rešijo, gospodarstvo ne more zaživeti. Trenutno je vlada npr. ustavila sekanje v družbenih gozdovih, dokler se ne reši vprašanje nekdanjih lastnikov. S tem je bila prizadeta lesna industrija, ki nima surovin za predelavo.
V vso to zadevo je porinjena tudi Cerkev, saj so ji po vojni odvzeli skoro vso imovino in pustili le najpotrebnejše ali še tistega ne. Nadškof Šuštar je glede tega dal izjavo. Začenja se: »Ob pregledu zbranih podatkov in dokumentacije o premoženju, ki je bilo z različnimi odloki ali brez njih odvzeto cerkvenim ustanovam, najsi bodo gozdovi, polja in trav-
niki ali pa zgradbe, zavodi, domovi in različna druga poslopja, ugotavljamo, kako veliko je tega premoženja.«
Nastal je čisto nov položaj, v katerem se je znašla Cerkev, pravi nadškof. S pomdojo velikodušnih vernikov in s pomočjo od zunaj, je ohranila vsaj najpotrebnejše: ordinariat, bogoslovje, Teološko fakulteto, Malo semenišče v Vipavi, nekaj redovnih samostanov in še kaj. Kaj pa sedaj?
1. Cerkev želi, da se popravi krivica, ki ji je bila storjena.
2. Cerkev se zaveda, da ne more zahtevati, da se ji vse vrne. Zato je treba reševati vsak primer posebej.
3. Cerkev kot ustanova se nikakor noče »obogatiti« zlasti ne na račun revnih, četudi so na nezakonit način prišli do cerkvenega premoženja.
4. Cerkev žali v odkritem in strpnem dogovarjanju urejati vsa vprašanja svojega premoženja, pa tudi redovniškega.
5. Cerkev odločno zavrača vse mogoče komentarje, ki zavajajo javno mnenje in dolgoletno krivico razglašajo za pravico posameznikov in družbe.
Tako slovenska Cerkev. Nadškof je pa tudi poudaril, kako težko duhovniki in redovniki plačujejo prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje, ko nimajo nobenih rednih dohodkov, prispevki so pa sorazmerno visoki.
Vprašanje gospodarske reforme je torej v Sloveniji zapleteno kot sicer v vseh državah s prejšnjim realnim socializmom.
DUHOVNA MISEL ZA 18. NAVADNO NEDELJO
»Ko je stopil iz čolna, je zagledal veliko množico.
Zasmilili so se mu...«	(Mt 14, 14)
Ljudje	so sledili Jezusu	v »samoten kraj« (Mt 14,	13), da bi	poslušali	njegovo
besedo, prosili zdravja zase in svoje domače. Pri njem so vztrajali do večera, ko so postali lačni. Učenci so jih hoteli odpraviti na poceni način: »Odpusti ljudi, da gredo v vasi in si kupijo živeža« (Mt 14, 15). Jezusu pa so se »zasmilili« in jih je nasitil s petimi hlebi hi dvema ribama.
Jezusovo usmiljenje ni nekaj površnega, ampak osebna zavzetost, da bi ljudem pomagal v stiski. Njegovo usmiljenje se kaže v dejavni ljubezni, ki človeka rešuje trpljenja, bolečine in mu pomaga, da »težo« vsakdanjega življenja lažje prenaša. Brez pravega krščanskega usmiljenja ne bomo mogli nikoli resnično pomagati svojim bližnjim, ki so potrebni naše pomoči.
Zato nas Jezus neprestano vzpodbuja k delom ljubezni do bližnjega: »Dajte jim vi jesti!« (Mt 14, 16). Lačni, bolni, zapostavljeni in drugi, ki kakorkoli trpijo, so vedno blizu Jezusovemu srcu. Blizu morajo biti tudi srcu njegovih učencev. Kristjani ne bi smeli držati križem rok. Vedno in povsod bi morali priskočiti na pomoč. Res je, včasih nas	prime skušnjava:	»Saj tako ali tako ne pomaga nič, ko	je toliko potreb,
zakaj bi se trudil...« Tudi	Jezusove učence je zajelo	malodušje:	»Tukaj	nimamo
drugega kakor pet hlebov in dve ribi« (Mt 14, 17). Kljub temu pa Jezus računa na nas, da naredimo vse, kar moremo. Bog namreč potrebuje naše roke, da lajša trpljenje na svetu.
Prav tako se moramo naučiti, da delimo z drugimi vse, kar mislimo, da je naše: čas, delo, dobro besedo, materialne in duhovne dobrine. Tako bo naš dar postal vir ljubezni, ki vse ljudi povezuje v eno samo božjo družino.
MILAN NEMAC
Spremembe kličejo spremembe
Letošnje volitve v Sloveniji so jasno pokazale, da se je večina slovenskega naroda izrekla proti sistemu, ki mu ga je bila vsilila komunistična revolucija ob koncu druge svetovne vojne, potrdile pa so obenem, kako so znale levičarske sile spretno preslepiti marsikaterega volivca, ko so se odločile, da se predstavijo javnosti kot liberalna stranka odnosno kot
Izjaua SSk o odnosih v slovenski narodnostni skupnosti v Italiji
Pogumna prizadevanja mlade slovenske demokracije za uveljavitev slovenske suverenosti, za premostitev gospodarske, družbene in moralne krize, ki jo je prejela v dediščino od prejšnje oblasti, za spravo med Slovenci in dograjevanje skupnega slovenskega prostora predstavljajo izziv in spodbudo tudi za Slovence v Italiji. Želimo si ugledno in privlačno matico, potrebujemo večjo samozavest in notranjo demokratičnost, a tudi večjo pomoč pri našem boju za preživetje in razvoj.
Tako kot ostajajo v osrednji Sloveniji omejeni, a zelo vplivni »otoki stalinizma«, tako tudi pri nas nekateri sejejo nezaupanje v demokratične procese v matici, ostajajo neprizadeti in odklonilni glede želje po preraščanju razdvojenosti, ki izvira iz polpretekle zgodovine, ustvarjajo mučni vtis, kot da bi bil naš delček evropskega občestva edini, ki skeptično in zaskrbljeno opazuje, kako se od Ljubljane do Vilniusa, od Berlina do Prage in v sami Moskvi ljudje veselijo konca sistemov, nastrojenj 'n ideologij, ki jih je zgodovina po dolgi in boleči preskusni dobi zavrgla.
POZDRAVLJAMO SPREMEMBE
V	REPUBLIKI SLOVENIJI
Slovenska skupnost pa se veseli sprememb v Sloveniji, ker je uveljavitev resničnega pluralizma kljub izredno težavnemu položaju edino jamstvo za razvoj, do katerega imajo naši rojaki vso pravico. Nove poglede pa opaža tudi drugod v naši skupnosti. O njih pričata želja po prenovi in pristajanje — vsaj v besedah — na ,potrebo po skupni skrbi in skupnem odločanju o skupnih zadevah.
Široko občutena je potreba po ureditvi medsebojnih odnosov v zamejstvu. Tu nikakor ne gre za kako vnašanje matičnih novosti v drugačno stvarnost ali celo za oživljanje preteklih nasprotstev.
Slovenska skupnost že od nekdaj opozarja na monopole, ki so zrasti v senci nedemokratičnih razmer v matični Sloveniji, na krivično zapostavljanje ljudi in organizacij iz ideoloških razlogov, na iz tega izvirajoče obubožanje vse manjšine, ker se niso mogli razviti vsi potenciali. Podatki o pristranosti so osupljivi, posledice spodbujanja k politični asimilaciji, in torej miselni in čustveni integraciji, pa porazne. Današnje zavzemanje za pluralizem, nadstrankarstvo in avtonomijo še ni spremenilo ničesar.
K razpravi o teh zadevah nas spodbujajo razvoj v Evropi, želja po utrditvi vse naše narodnostne skupnosti in zagotovila nove oblasti v Sloveniji, da želi biti pravična do vseh v zamejstvu in da se bo ravnala po narodnem in državniškem načelu.
ZAMEJSTVO — MATICA
Že sama napoved o uravnovešenju odnosov med komponentami v zamejstvu,
ki je zaenkrat le obljuba, pa je povzročila živčnost in napadalnost. Poudarjanje mnogih, da nova oblast ne sme preiti iz ene v drugo skrajnost, že samo po sebi priznava, da je doslej veljala »skrajnost«.
Slovenska skupnost meni, da je treba najti nove oblike akcijske enotnosti in skupnega dogovarjanja. Odpraviti pa je treba tudi krivice znotraj narodnostne skupnosti in uveljaviti demokratičnost na vseh področjih.
Vse priznanje je treba dati izredno dragoceni vlogi ustanov in organizacij, ki jih v glavnem povezujeta dve krovni zvezi. Ravno tako pa je treba priznati, da je bila ena izmed njiju vse do danes močno zapostavljena.
SSk se ne želi vmešavati v notranje zadeve krovnih zvez, je pa proti temu, da bi ena še vedno ostala zapostavljena. Zaradi pravičnosti in spoštovanja pluralizma je tu potrebno uravnovešen je. Dela je tako in tako dovolj za vse.
Nekatere ustanove, organizacije in sredstva množičnega obveščanja po svojem izvoru, naravi in namembnosti pripadajo vsem Slovencem v Italiji. Nujno je, da v skrbi zanje in v njihovem' vodenju pride polno do izraza pluralizem naše narodnostne skupnosti. Njihova osamosvojitev je nujen korak v to smer.
Vsem Slovencem je treba tudi zajam-
čiti pravico do sooblikovanja razvoja družbenih in gospodarskih dejavnosti vse-manjšinskega pomena.
Svoje želje po enakopravnih, sproščenih, ustvarjalnih odnosih znotraj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji je SSk že predstavila slovenski javnosti, obema krovnima organizacijama in novim oblastem v Sloveniji. Ni jih mogoče odpraviti z etiketami, kot sta »lotizacija« in vmešavanje »politične družbe« v »civilno družbo«, saj gre za izražanje teženj po novi kvaliteti življenja tistih Slovencev, ki zaupajo svoj glas samostojni slovenski politični stranki. SSk ni »ena izmed strank«, v katerih delujejo Slovenci. SSk je slovenska stranka, neodvisna in pluralistična organizacija na demokratični in narodni osnovi, ki je nastala kot koalicija različno usmerjenih skupin, da bi bila odprta vsem Slovencem v iskanju narodne solidarnosti in enotnosti.
Ko razmišljamo o dejansko šibkem položaju naše narodnostne skupnosti, moramo pri iskanju vzrokov nujno razmisliti tudi o pospeševanju politične asimilacije v imenu že propadle ideologije. SSk je trdno prepričana, da mora biti naša narodnostna skupnost resnični subjekt in da v sedanjem času potrebuje tudi politične prenove v smislu večje narodne samozavesti.
la samostojnost
Sovjetska zveza se zadnje čase stalno razvija in tudi v institucionalnem oziru prihaja do novosti in pomembnih premikov. Baltska kriza je itak že dolgo znana in tudi akutna. Za tremi državami, ki si želijo prave neodvisnosti, so na to pot stopile druge dežele-republike v ZSSR. Med njimi posebej Rusija (Ruska sovjetska socialistična federativna republika), Ukrajina in končno še Belorusija.
Znano je že, da je pred časom postal predsednik ruske republike Boris Jelcin, močna osebnost in antagonist samega Gorbačova v širšem sovjetskem okviru. Rusija je takrat v svojem parlamentu oklicala lastno suverenost in s tem je največja republika ZSSR pravzaprav vsaj teoretično izpodkopala temelje Sovjetske zveze. Sledila ji je Ukrajina, druga največja republika ZSSR, ko je parlament v Kijevu prav tako oklical državno suverenost. Ukrajina šteje nad 40 milijonov prebivalcev.
V	petek, 27. julija se je oglasila še Belorusija, tretja velika slovanska republika znotraj ZSSR (okoli 10 milijonov prebivalcev). Parlament v Minsku je z veliko večino glasov proglasil državno suverenost. Izjavil se je nadalje, da želi postati nevtralna država z lastnimi oboroženimi silami, policijo in varnostno službo (KGB). Obenem želi beloruska republika
postati brezatomsko področje. Ob koncu Belorusija še izjavlja, da si lasti pravico do povezave z drugimi državami in do izstopa iz ZSSR. Nadalje se še zavzema za neko novo pogodbo o zvezi znotraj ZSSR, s čimer bi nekako ublažila svoje avtonomistične težnje.
Naj še omenimo, da se je prav tako prejšnji teden ruski predsednik Jelcin sestal s predsedniki treh baltskih republik in se zavzel za podpis raznih dvostranskih pogodb z njimi. S tem je Rusija praktično priznala neodvisnost Litve, Latvije in Estonije.
Kaj vse to pomeni? Sovjetske republike, tako evropske kot tudi kavkaške oz. azijske si želijo vedno večje samostojnosti znotraj zveze. Jasno je, da bo Kremelj zato moral skrbno zasledovati ves ta proces in sam Gorbačov kot predsednik ZSSR pravilno dozirati svojo politiko. Bodočnost bo gotovo kmalu dala konkretne odgovore na vsa ta odprta vprašanja.
stranka demokratične prenove.
Starim komunistom ljudje niso sicer veliko verjeli, ker z zagovarjanjem demokratične prenove gospodom tovarišem le ni uspelo prikriti Vseh dolgoletnih napak na vseh področjih javnega delovanja. Večji uspeh je zabeležila liberalna stranka in pri tem je prav gotovo odigral svojo vlogo naziv, a že ob prvih nastopih v skupščini se je marsikdo mogel prepričati, da je s podporo njenim kandidatom omogočil v resnici izvolitev političnih nestrpnežev, vzgojenih v pristnem marksističnem duhu.
Politične spremembe v Sloveniji niso vendar samo notranja in v širšem pogledu jugoslovanska zadeva, pač pa zanimajo vse Slovence, kjerkoli ti bivajo. Vrsto raznih vprašanj so v Italiji sprožile še posebno v tistih krogiih, katerim je prejšnja uradna Ljubljana zaupala nalogo, da usmerjajo tukajšnjo politiko točno po njenih navodilih.
Prav v teh dneh smo bili priča, kako skuša SKGZ v nastalem položaju ohraniti pri nas vse svoje dosedanje privilegije in se zato proglaša za nestrankarsko in pluralistično. Kdor ve, kaj je bila in kaj je ta organizacija, se mora ob tem resno zamisliti. Do sedaj so njeni ljudje slepo ubogali edino stranko v Sloveniji, težko je potemtakem verjeti, da bi z enako vnemo podpirali politiko do manjšin nove slovenske vlade, ki bo morala nujno biti precej drugačna.
Izkušnje iz preteklosti nas učijo, da je SKGZ vedno zavzela odlklonilno stališče do pobud, katerim ni sama botrovala. Tako je npr. v petdesetih letih ostro nasprotovala zakonskemu osnutku za slovenske šole v Italiji, do čigar sestave je pripravil pot volilni sporazum med go-riško DC in goriško SDZ (Slovensko demokratsko zvezo) ob državnozborskih volitvah leta 1958. Osnutek ni pač predvideval slovenskih šol v Benečiji, toda vprašati se moramo, kaj bi bilo z našimi šolami v Gorici in Trstu brez njih zakonske ureditve!?
Kaikšno sovražno razpoloženje je gojil nasprotni tabor do SDZ, dokazuje tudi članek o šolstvu v knjigi »Slovenci v Italiji po drugi svetoivni vojni«. Pri vsej zadevi je SKGZ omenjena samo dvakrat, in sicer v neki opombi kot sopodpisnica resolucije proti zakonskemu osnutku ministra Rossija in v zvezi s prizadevanji za ustanovitev strokovnih šol.
Pripomniti je treba še, da je SDZ v Gorici že od ustanovitve leta 1947 bila stalno predmet hudih napadov in še istega
leta 1947 je bil ugrabljen in umorjen njen vidnejši predstavnik dr. Andrej Uršič. Kljub tamu SDZ ni klonila in je uspešno nadaljevala svoje delovanje, zlasti po zaslugi odvetnika dr. Avgusta Sfiligoja, kar je Ljubljana težko prenašala.
Njen konec pa je leta 1975 povzročila skupina oseb z ustanovitvijo stranke, ki ni bila uradno več demokratska, temveč samo slovenska, in pripravljena zagovarjati v zamejstvu ljubljansko politiko, za katero je bila že itak odgovorna SKGZ. Šlo je torej za politiko, ki ni upoštevala idealov, za katere je žrtvoval življenje dr. Andrej Uršič. Neiskreno se zato kaže sedanje zavzemanje te iste stranke za njegovo usodo.
Misli na dr. Andreja Uršiča in na njegovo tragično usodo nam vsekakor narekujejo dvoje:
1. Slovenska demokratična zveza v Sloveniji naj v spomin na dr. Andreja Uršiča priredi še v tem letu žalno svečanost v Kobaridu in somišljeniki iz zamejstva se ji bodo pridružili.
2. Slovenski demokrati v Italiji naj spet uberejo samostojno pot v politiki in naj pri tem posnemajo rojake v domovini, ki so se vključili v DEMOS. Ne morejo več biti njih predstavniki in zagovorniki ljudje, ki so dolgo vrsto let hodili v Ljubljano, klanjat se raznim Ribičičem, Šetincem in Smoletom. - DEM.
UTRIP CERKVE
Darovi za Cerkev
Škof Attilio Nicora, ki je odgovoren za Inštitut za vzdrževanje Cerkve v Italiji, je imel tiskovno konferenco, na katerem je dal obračun svoje ustanove.
Duhovnikov je v Italiji 37.815 in so vsi deležni pomoči Inštituta. Ta prispevek je različen, zavisi od tega, ali ima duhovnik še druge vire za življenje (šola, pokojnina ali kakšna druga plačana zaposlitev). Vsakemu duhovniku je zagotovljena preživnina 1.200.(XX) lir mesečno. Kdor ne dosega tega prihodka, prejema prispevek Inštituta.
Škofij je v Italiji 277. Tudi vsak škof prejema pomoč od Inštituta. Lani je Inštitut razdelil med duhovnike in škofe 305 milijard lir.
Država ne prispeva več v sklad za vzdrževanje Cerkve. Za to morajo skrbeti verniki. Ti so lani prispevali v ta sklad s prostovoljnimi darovi do dveh milijonov 25 milijard in 533 milijonov lir. Letos so v prvih šestih mesecih prispevali v ta namen 5 milijard in 668 milijonov lir. Denar se bo nabral še iz davka Inpef (8 od tisoč). Vsekakor računajo, da bodo nabrali toliko, kolikor Cerkev potrebuje za svoje vzdrževanje.
Misijonska nedelja
Letos bomo obhajali Misijonsko nedeljo
21.	oktobra, prav v času, ko bodo v Rimu Zbrani škofje na škofovski sinodi. Papež je že objavil svojo poslanico za Misijonsko nedeljo.
Od 12. do 15. septembra bo v Veroni vsedržavni misijonski kongres. Tema kongresa: »Jezus je Kristus. Pojdite in raz-glašujte vsem!«
Kreisky umrl
Na Dunaju je pred dnevi umrl bivši avstrijski kancler Bruno Kreisky. Dolgo let je vodil najprej avstrijsko zunanjo politiko, nato pa tudi zvezno vlado. Krei-sky je bil znan tako za reševanje južno-tirolskega vprašanja ,ki je prišlo celo pred OZS. Prav tako je tudi njegova vlada izdala zakon o dvojezičnih napisih na Koroškem, česar pa ni bila sposobna dejansko izpeljati.
Širite „ Katoliški glas“
Ali smo res tako bogati?
Statistike trdijo, da je Gorica glede na letni dohodek na 20. mestu med italijanskimi mesti, Trst pa na 3. mestu. Videm naj bi bil bolj reven, šele na 51. mestu, Pordenon pa na 49.
Tržaški strežniki na Sv. gori
S TRŽAŠKEGA
Kolonija Slokad v Dragi
Približno 50 otrok je tudi letos preživelo del počitnic v koloniji v Dragi. V tej vasici ob meji so imeli 20-dnevni počitniški utrinek. Daleč od mestnega hrupa in na svežem zraku sredi zelenja so bili otroci vedno veseli. Navezovali so nova prijateljstva, se igrali in prepevali. Pod varstvom vzgojiteljev in animatorjev so sodelovali v likovnem in literarnem krožku. Pridno so se pripravljali za petje in branje prošenj pri nedeljski maši.
Svoje bivanje tam so izkoristili tudi za ogled Krasa in bližnje okolice. Tako so se povzpeli na hrib Kokoš (671 m), ki je najvišji vrh na Tržaškem. Z Groblja se jim je nudil lep razgled na Tržaški zaliv vse do Pirana, pa tudi na razvaline župnišča fare sv. Tomaža na drugi strani meje.
Zanimala jih je dolina Glinščice. Tako so nedeljsko popoldne izkoristili za izlet v Botač in k Mariji na Pečah. S posebnim avtobusom so trikrat tedensko odhajali na kopanje v Sesljanski zaliv. Za otroke, ki stanujejo v mestu, je bil zani-
Razstava baročnega slikarstva na goriškem gradu?'
A. Van Den Tempel: Portret mladenke
Goriška občina je pod pokroviteljstvom dežele F-JK in Gor. hranilnice, v sodelovanju z Narodnim muzejem iz Varšave priredila na goriškem gradu slikarsko razstavo, ki zajema dela protestantskih in katoliških 'baročnih slikarjev. Razstavo z naslovom »Trionfo barocco« so odprli 30. julija. Predsednik deželne vlade Biasutti je v nagovoru podčrtal pomen razstave v deželnem in državnem okviru. Pozdrave mesta in pokrajine sta prinesla župan Sca-rano in predsednik pokrajinske ujprave Crisci. Ravnateljiva Narodnega muzeja iz Varšave in kuratorka Annalia Del Neri sta govorili o konceptu razstave, uvodni poseg pa je imel odbornik za kulturo Ubaldo Agati.
Razstava 51 mojstrovin, ki prihajajo iz Narodnega muzeja iz Varšave in so prvič na ogledu v Italiji, predoči Obiskovalcu pisan scenarij evropskega slikarstva od 17. do začetka 18. stol. Razstava odseva doprinos idej Jana Bialostockega k razjasnitvi koncepta baročne umetnosti: »Bogat in raznoličen svet, ki se izraža v kalejdoskopski različnosti posameznih ikonografskih sfer«.
Različnost vsebin, figurativnih koncepcij in ideoloških sporočil so namreč temelj razstavnega itinerarija, ki poudarja razlike med severno, srednjeevropsko in italijansko umetnostjo, kar zrcali globok vpliv, ki ga je imel na umetnost razkol Evrope na protestantsko in katoliško.
S krizo, ki jo je povzročila reforma-
cija, je namreč začelo primanjkovati cerkvenih naročil in slikarji, ki so bili aktivni v protestantskem svetu, so se začeli specializirati v motivih, ki jim Cerkev ni nasprotovala. V severnem svetu je uspevalo tako slikarstvo, katerega bistvena značilnost je bil prikaz zvest originalu. Pojatvili so se tako pravi strokovnjaki v motivih iz vsakdanjega življenja, z meščansko ali podeželsko notranjščino, avtorji tihožitij, portretisti in prvi vedutisti (Gaspar van Wittel).
Sugestivni vzorci severne baročne umetnosti so postavljeni za primerjavo poleg lepega števila del italijanskih mojstrov, ki so kaj kmalu prikazali na različne načine ta stil, ki se je uveljavil v Italiji pod pritiskom protireformacije.
Tako si lahko ogledamo nabožno slikarstvo, ki ga zastopajo dela beneške šole (Diziani, Fontelbasso), rimske in neapeljske, med katerimi dela največjih Caravag-giovih učencev (Gramatica, Preti, Traver-si), tja do razkošnih cvetnih okrasov in do tihožitij (Magini, Reoco, Ruopolo). Ne manjkajo niti dela mojstrov, kakršni so bili Castiglione, Sirani, Parani.
Pri postavitvi razstave so upoštevali smernice pred kratkim umrlega prof. Bialostockega, bivšega ravnatelja muzeja iz Varšave in zelo dobrega poznavalca baročnega slikarstva. Njegove smernice so skušali upoštevati tudi v bogatem katalogu. Razstava je pomagala razvozlati uganko, s katero so se dolgo ubadali v mestnem muzeju. Ugotovili so, da je avtor dveh slik v lasti muzeja Nicolo Barabini, ki so ju doslej pripisovali Pietru Libertiju.
Ta razstava poudarja mednarodni obseg razstav antične umetnosti na goriškem gradu po sledovih, ki so jih vtisnili inovativni predlogi novega kritičnega pregleda beneške umetnosti.
S pobudo, ki so jo uresničili sodelovanje Narodnega muzeja iz Varšave in kritični doprinosi lepega števila poljskih in italijanskih strokovnjakov, hoče mesto Gorica poudariti pozornost in občudovanje do Poljske, ki je bila med prvimi pri osvoboditvi izpod diktature na poti v demokracijo.
V	četrtek, 2. avgusta ob 21. uri bodo na grajskem dvorišču predvajali film o razstavljenih slikah s primemo razlago. Vstop je prost. Film bodo kasneje vrteli brez prestanka v za to izbranem prostoru.
Razstava je odprta vsak dan do 14. oktobra: ob delavnikih od 9.30 do 13. ter od 15. do 20. ure, ob nedeljah in praznikih ob 9.30 do 20. ure.	—kr
miv ogled Čebeljega doma v Gročani in tamkajšnjega hleva. Videli so strojno molzenje in pitanje telička z dudo.
22.	julija, na praznik sv. Marije Magdalene, zavetnice bazoviške fare, so otroci odšli peš do cerkve, peli pri slovesni maši in brali prošnje. V Slomškovem domu so se potem srečali s svojimi starši. Drugače so pa ob nedeljah pedi pri maši na Pesku.
Zadnji teden v koloniji je bil programsko kar natrpan. V sredo so otroci odšli na celodnevni izlet v Chiampo in na Mon-te Berico. Prvi kraj je poznan po dragocenem marmorju in frančiškanskem samostanu. V neposredni bližini so v zelenem gaju postavili križev pot. Otroci so v sprevodu obšli vse postaje in se z molitvijo poklonili Kristusovemu trpljenju. Nato so imeli mašo v lurški votlini, ki si jo je zamislil p. Klavdij Granzotto in je posnetek prave votline v Lurdu. Otroci so peli in brali prošnje. Sledil je ogled zanimivega muzeja. V njem so tisočletja stari fosili ter nagačene živali iz vsega sveta, katere so prinesli razni misijonarji. Istega dne popoldne so odšli še na Monte Berico in si ogledali to Marijino svetišče.
V	četrtek je otroke obiskal tržaški škof L. Bellomi. Zapeli so mu nekaj pesmic in ga seznanili z življenjem v koloniji.
Podgorski zbor je obiskal dunajski parlament. V sredi poslanec Karel Smolle
Podgora
Počitnice so tu! Vabijo nas gore, vabi nas morje, nepozabni večeri v družbi prijateljev, sprehodi, šport, razvedrilo pa še in še... Člani PD Podgora, tisti, ki še niso odšli na počitnice, se še radi srečujejo, čeprav je letošnje delovne sezone že konec.
Po uspehu na Dunaju simo se vrnili domov polni lepih spominov in novih načrtov za bodoče delovanje.
V	soboto, 14. julija smo se udeleženci izleta na Dunaj, ne vsi, a skoro vsi ter nekateri drugi člani društva udeležili prijateljskega srečanja, ki se je začelo z nogometno tekmo. Fantje in možje so se razdellili v dve moštvu in pogumno tekali za žogo, kljub vročini.
Tekmi je sledila družabnost v župnijski dvorani s predvajanjem skioptičnih slik
o potovanju na Dunaj.
Vesela družabnost se je nadaljevala pozno v noč. Pohvaliti moramo naše pridne kuharje; to so Nino, Natko in Ivo, ki se ob podobnih srečanjih vedno odlično izkažejo.
Dirigent Zbora dr. M. Špacapan ter člani odbora so nam povedali, da je načrtov za prihodnost veliko. Poleg nastopov na Cecilijanki, na reviji Primorska poje, na tekmovanju CorOvivo, upajo, da bodo nastopili tudi na polifonskem tekmovanju v Loretu.
Tudi iz tujine, kjer živijo naši izseljenci, je prišlo veliko vabil. V prihodnjem se bomo srečali z rojaki v Nemčiji, Belgiji in zakaj pa ne, če nam bo Bog dal ljubega zdravja in če nam bo uspelo, prihodnje leto v avgustu mislimo poleteti čez lužo...
Gospod škof jih je tudi posamezno spoznal, ko je vsakemu razdelil bombone. Prišli so tudi z Radia Trst A in v soboto zjutraj posneli oddajo, ki so jo otroci pripravili. Na sporedu bo 26. avgusta ob 12. uri.
Zadnji otroški nastop je bil na zaključni prireditvi v nedeljo popoldne za starše in prijatelje. V njihovem spremstvu so nato odšli domov in s tem je bil konec za vse nepozabnega počitniškega utrinka.
N. V.
Bralci pišejo
Zlata maša »Speckpatra«
sv. pisma v raznih jezikih narodov onstran železne zavese, s katekizmi, teološkimi knjigami za bogoslovce.
Sedaj, ko so se razmere v teh vzhodnih ideželah nekoliko omilile, je pater obrnil svojo skrto tudi na misijone, in sicer na tiste, ki so najbolj potrebni pomoči. Speck-pater je veliko pomagal tudi Cerkvi v Jugoslaviji.
Sedaj ima pater 77 let in vodstvo ustanove prepustil mlajšim močem, sam pa je še vedno delaven. V mladih letih bi 'bil rad šel h kapucinom, toda zaradi bolehnosti so ga odpustili; stopil je k pre-(monstratencem v Belgiji in učakal to lepo istarost. V 43 letih njegovega karitativnega dela je šlo skozi njegove roke nad dve milijardi dolarjev v blagor bližnjemu. Sam. je o svojem delu dejal:
»Bistvo ustanove Cerkev v stiski ni deliti slanino laičnim, oskrbeti avtomobile duhovnikom v težkih razmerah, niti pošiljanje verskega tiska tja, kjer ga ni... iBistvo moje ustanove je brisati solze 'Lani, kjer Bog joče v svojih otrokih.«
25. julija je obhajal zlato mašo flamski pater Wehrenfried van Straaten, ki ga svet bolj pozna z nazivom »Speckpater« (Pater slanina). Ta vzdevek si je zaslužil zavoljo svojega izrednega karitativnega dela po zadnji svetovni vojni do danes.
Po vojni so se zgrnili milijoni beguncev iz vzhodnih dežel v zahodno Evropo pred nasiljem komunističnih režimov, ki so tamkaj zavladali. Med begunci je bilo kakih 16 milijonov Nemcev, ki so jih izgnali iz Vzhodne Prusije, iz ŠJezije, iz Sudetov na Čelškem, pa tudi iz Jugoslavije in drugih držav vzhodne Evrope.
Pribežali so v Zahodno Nemčijo. Povečini so bili brez vsega. Tem beguncem je priskočil na pomoč ta flamski pater. Za njih materialne potrebe je skrbela zlasti ustanova Unrra, za duhovne potrebe katoličanov pa je začel skrbeti »Speckpater«.
Poleg skrlbi za njihovo prehrano in stanovanje je za njih duhovne in verske potrebe organiziral »potujoče kapele«. Na posebnih avtomobilih je bil oltar in vse potrebno za sv. mašo. Na teh avtomobilih so potovali duhovniki iz taborišča v taborišče, iz kraja v kraj vsako nedeljo za sv. mašo.
Z begunci so namreč šli tudi njih dušni pastirji, kakih tri tisoč. Ti so s pomočjo Speckpatra skrbeli za svoje ljudi, zanje maševali, jim stali ob strani v težkih prvih časih, dokler se v nekaj letih niso ustalili v ZR Nemčiji, Center te ustanove je bil v Kdnigsteinu.
Ko je bila mimo najhujša skrb za nemške begunce, je p. Wahrenfried obrnil svojo pozornost na Cerkev v komunističnih deželah. Ustanovil je organizacijo »Kirche in Not« ali Cerkev v stiski. Ta ustanova izdaja svoje mesečno glasilo tudi v italijanščini pod imenom Eco del-1’amore. Ob pomoči velikodušnih dobrotnikov je ta ustanova pomagala vernikom in duhovnikom onstran »železne zavese« na vse mogoče načine: z denarjem, z verskimi knjigami, zlasti s pošiljanjem
■A it j mt
hSI
Smrt mladega znanstvenika
h . mv&s&žt »jf	ŠlslSSte	v.-'
Pater Werenfried van Straaten
V	sredo, 25. julija smo pospremili k večnemu počitku na pokopališče v Dornberku arheologa in zgodovinarja Zorka Hareja. Smrt ga je iztrgala mladi družini (hčerka ima 11, sinko šele 7 let), sorodnikom, prijateljem in slovenski kulturi. Odšel je sredi ustvarjalnega dela, poln načrtov in upov. Zmagala je bolezen, proti kateri se je bojeval do zadnjega z vsemi sredstvi in načini, ki jih nudita sedanja medicinska veda in človeška znanost. Tudi mu ni pomagala težka operacijo, ki jo je prestal lani maja in s katero se je začela njegova kalvarija. Umrl je v torek zjutraj v šempetrski bolnišnici, potem ko je zaradi neznosnih bolečin prosil ženo Vidojko, naj ga da odpeljati v bolnišnico. Družina ga je po smrti dala prepeljati na rojstni dom v Dornberk, kamor je rad in pogosto prihajal tudi potem, ko se je 1978 za stalno nastanil v Novi Gorici. Pokopali so ga ob očetu, ki je umrl lani februarja.
Pokojnik se je rodil pred 41 leti. Po končani gimnaziji v Novi Gorici je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani na oddelkih za zgodovino in arheologijo. Diplomiral je leta 1972 z delom »Posočje v antiki«. Po diplomi se je specializiral v predkovinski arheologiji in 1975 študij dokončal z magistrskim delom »Kultura kolišč ljubljanskega ibarja«, katere snov je kasneje razširil in poglobil, da je izšla leta 1986 v knljigi. Nato je bil stažist asistent za predkovinska obdobja. Po odslu-
ženi vojaščini je bil od 1975 profesor zgodovine na novogoriški gimnaziji. Leta 1983 je postal ravnatelj na Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici. Napisal je veliko člankov in poročil s področja arheologije in zgodovine, ki so izšli v revijah, knjigah in časopisih. Leta 1977 je uredil zbornik »30 let goriške gimnazije«. Bil je tehnični urednik pri »Poročilu o raziskovanju neolita in eneolita v Sloveniji«, ki ga je izdala univerza v Ljubljani.
Zorko Harej je bil skromen, tih, raz-mišljujoč, dober in ustrežljiv, življenjsko zrel in moder nad leta, ki jih je imel, s široko kulturo tudi izven poklicnega zanimanja in dela. Rad je imel glasbo, komorno, operno, zlasti zborovsko. Pel je ’ v zborih in do zadnjega sodeloval pri novogoriškem cerkvenem zboru. Bil je neutruden delavec, pravi garač. Bil je vnet za svoj predmet, da je prenekatero poletje prebil pri raziskovalnem delu po Sloveniji in sveti so mu bili kulturni spomeniki od skromne kapelice ali znamenja sredi polja do cerkve in gradu. Ta dejstva go poudarili tisti, ki so mu spregovorili v slovo: Bogdan Žorž, prijatelj Gorkič, Harejeva sodelavka na Zavodu za spomeniško varstvo, arheolog Drago Svoljšak ter predstavnik Zavoda za varstvo narave in kulturne dediščine Marjan Slalbe. Pogrebni dbred z mašo je opravil g. GAšper Rudolf Ob somaševanju Viktorja in Jožka Berceta. Pela sta domberški cerkveni zbor in mOšlki zbor Provox ,ki ga vodi Zorkov brat Jožko.
Nizka raven oddaje Radio Opčine ob sredah zvečer
Po krajšem presledku sem spet poslušal oddajo Radia Opčine ob sredah zvečer, ki jo vodita dr. Berdon v slovenščini in Paolo Parovel v italijanščini. Kon-duktorja obravnavata vsemogoče teme in dogodke od ozko krajevnih pa do dogajanj v našem širšem manjšinskem življenju in na mednarodni ravni.
V	zadnjem času posvečata precej prostora oziroma časa dogodkom v Sloveniji in Jugoslaviji. Toda, kar preseneča oziroma odbija pri tem, je povsem pristranski in nadut pristop k obravnavanju te tematike. Naravnost žaljiva in nekontrolirana pa so izvajanja v zvezi še posebno do procesa sprave, ocenjevanja medvojnih dogodkov in prizadevanj nove in mlade demokratične slovenske vlade in parlamenta, da uveljavita državno suverenost in vzpostavita normalne razmere za politično delovanje in gospodarsko ukrepanje.
Pri tem še posebej izstopa vprašanje lastništva javnih medijev (radia, televizije, tiska) in s tem povezane usmerjenosti in nastavljanja vodilnih kadrov, kot je v veljavi v vseh demokratičnih zahodnih državah. Ne smemo namreč pozabiti, da so omenjeni mediji še vedno v rokah ljudi, ki jih je postavila na volitvah poražena partija.
Voditeljem oddaje se očitno pozna, da ne dojemajo ali nočejo dojeti pomena sprave kot civilizacijske pridobitve, ki jo že poznamo iz antične dobe (grška drama Antigona!). Zato je naravnost neokusno, kaj vse vlečejo na dan, kakor da ni 45 let dovolj dolgo obdobje, da se medvojni dogodki obravnavajo bolj trezno in objektivno.
Vem, da bo težko o tem prepričati urednike omenjene oddaje, upam pa, da se bodo vsaj v svoji notranjosti zavedeli, da je njihov način ocenjevanja in obravnavanja tako tragičnih dogodkov med vojno na Slovenskem neobjektiven, z etičnega stališča grob in žaljiv.
To je med drugim vzrok, da se vedno manj poslušalcev oglaša v njihovi oddaji, ker so pač uvideli, da na takšni ravni ne morejo koristno dialogirati. Marsikaj bi se dalo povedati o tonu in liniji omenjene oddaje, v kateri se na vse kriplje branijo določena stališča in ravnanja, kakor da ni mogoče drugače. Tudi razmišljanje o tem je marsikaterega poslušalca, ki je v dobri veri sledil oddaji, oddaljila od nje.
z. 1.
Razgovori v Novi Gorici
V	ponedeljek 30. julija se je delegacija Slovenske skupnosti, ki sta jo sestavljala deželni predsednik SSk Marjan Terpin in pokrajinski tajnik in pokrajinski odbornik dr. Mirko Špacapan srečala na sedežu novogoriške skupščine v Novi Gorici z županom te občine Sergijem Pelhanom. Ta je zastopnikom SSk Obrazložil svoje predloge o bodoči ureditvi obeh Goric, o odpravljanju meje in skupnem upravljanju obeh mest.
Zastopnika SSk sta poudarila, da se je slovenska zamejska stranka vseskozi zavzemala za dejavno sodelovanje ob meji in zato pozdravlja vsakršno pobudo, ki gre v tako smer.
Glede delikatnih problemov, ki jih odpira povojni tako imenovani problem fojb, so ugotovili, da je nujno vse to povezati s prejšnjim fašističnim terorjem, ki ni prizanašal slovenskemu življu na Goriškem. Seveda je treba v duhu sprave enkrat za vselej razčistiti vsa dogajanja na pošten način.
Srečanje, ki je potekalo v konstruktivnem duhu, se je zaključilo z obvezo, da bo novogoriški župan Pelhan obiskal Gorico in se celovito seznanil z življenjem Slovencev na Goriškem.
Stolnica v Lvovu
Po dogovoru s pravoslavnimi bodo katoličani v Ukrajini dobili vrnjeno stolnico v Lvovu, ki je nekako duhovno središče uniatov vse Ukrajine.
Tabor RP 1390
Slovenske šole in goriška občina
Krajevni tisk je poročal, da so dela pri slovenskem šolskem centru v Gorici ustavljena zavoljo pomanjkanja finančnih sredstev. To je seveda vzbudilo različna ugibanja in pomisleke v javnosti, saj se je pričakovalo, da bo že letošnjo jesen prišlo do preselitve slovenskih višjih srednjih šol iz Malega semenišča v novo moderno stavbo v ul. Puccini.
Na zadnji seji goriškega občinskega odbora, ki je bila v petek, 27. julija, je odbornik SSk dr. Andrej Bratuž zahteval pojasnila od župana s tem v zvezi in dr. Scarano je slovenskemu odborniku pojasnil vso zadevo. Dejansko je prišlo do izčrpanja zadevnih fondov. Zato se je župan obrnil na upravo Goriškega sklada (Fondo Gorizia), ki bo v ta namen dodelila eno milijardo lir. Pričakuje se zato, da bodo dela dokončana v teku tega leta, tako da se bodo prej omenjene višje slovenske srednje šole, ki so danes v ul. Alviano lahko med božičnimi počitnicami preselile v nove prostore.
Srečanje SSk-PSI v Gorici
V	petek, 27. julija sta se na sedežu Italijanske socialistične stranke (PSI) srečali 'delegaciji mestnih sekcij obeh strank. Delegaciji sta vodila Božo Gruntar za PSI in dr. Karlo Brešan za SSk. Srečanje je potekalo v zelo korektnem vzdušju kot se spodobi za stranki, ki enakopravno sodelujeta pri vodenju najvažnejših javnih uprav v našem mestu.
Slovenska skupnost je znova poudarila svoje zahteve v zvezi z zaščitnim- zakonom, s spremembami v volilnem sistemu in v zvezi z drugimi vprašanji, ki posebej zanimajo slovensko prebivalstvo.
Predstavniki PSI so pojasnili svoje gledanje na sedanji politični položaj v državnem in krajevnem merilu. Izrazili so veliko zanimanje za -dogodke v Sloveniji in pri tem menili, da lahko prav SSk pomaga pri teh odnosih. Pokazali so znatno razumevanje za probleme naše narodnostne skupnosti.
Vsekakor je šlo za koristen sestanek, po dolgih letih »apartheida« med obema strankama. SSk želi vsekakor vzpostaviti take dvostranske odnose z vsemi demokratičnimi skupinami, iker se zaveda, da se v Italiji odločitve sprejemajo predvsem na ravni strank. - B. Š.
Umrl je urar Darko Šuligoj
Darko Šuligoj
Pred dnevi je v goriški bolnišnici po dolgi bolezni umrl znani goriški urar Darko Šuligoj. Imel je urarno-zlatarno v ul. Carducci, ki jo zadnja leta upravlja sin Bogdan z ženo. Pok. Danko je imel še dve hčerki, obe poročeni: ena živi v Gorici, druga v Monzi, poročena s slovenskim roj alkom iz Tržiča.
Darko Šuligoj se je rodil leta 1905. V svojem življenju je doživel marsikaj težkega, kot v glavnem vsi naši rojaki v dobi fašističnega preganjanja. Konfiniran je bil v južni Italiji, tako na otokih Tre-miti kot kasneje v Beneventu. Poročil se je z Milko Brešan, ki je umrla že pred dolgimi leti. Za družino je nato in Zlasti za otroke vestno skrbela dobra teta.
Pokojnik se je nato po vojni v Gorici udejstvoval na raznih področjih. Več let je sodeloval v cerkvenem pevskem zboru na Travniku. V prvih povojnih letih se je zanimal tudi za upravno-politično področje in bil izvoljen za občinskega svetovalca Demokratične fronte Slovencem v
Gorici. Vedno je še kasneje rad zasledoval življenje naše narodne sikupnosti na Goriškem, dokler ga ni pred leti bolezen priklenila, a še potem je po delnem okrevanju rad hodil po našem mestu.
Pogreb pokojnega Darka Šuligoja je nedvomno pokazal rijegovo splošno priljubljenost. Obred s pogrebno mašo je bil v ponedeljek, 23. t. m. v cerkvi sv. Ivana. Skupno z drugimi duhovniki je vodil obred msgr. Močnik, ki je v svojem nagovoru lepo prikazal osebnost in lik pokojnika. Somaševala sta škofov vikar dr. Simčič (ki skrbi tudi za slovensko mašo v Milanu) ter župnik C. Žbogar. Tudi primerno petje med mašo je lepo spremljalo pok, Darika na tijegovi zadnji poti. Pogrebni sprevod je nato krenil na pokopališče v Pevmi, kjer sedaj pokojnik uživa svoj mir.
Družini in vsem svojcem iskreno sožalje!
Sv. gora
Izseljenska nedelja. Kot napovedano smo na Sv. gori obhajali 29. t. m. izseljensko nedeljo. Zbralo se nas je precej in tudi pravi izseljenci so bili med nami. Srečanje je bilo dobro organizirano. Točno ob 16. uri je k oltarju pristopil bivši koprski škof Janez Jenko, ki je med mašo tudi pridigal. Po maši je mladinska skupina iz Tolmina imeila kratek pevski in govorni program, namenjen izseljencem. Po končanem bogoslužju so gospodinje iz Dornberka vsem udeležencem ponudile razne dobrote na prostem ob samostanu. Ude-ženci so se lahko med seboj spoznali im izmenjali vtise, se med seboj pogovorili. Naj povemo tudi, da je bila stara Gorica zelo dobro in številno zastopana. Tudi to pove, da nas Sveta gora Še vedno privlači in združuje.
Do tu vse lepo in prav. Žalibog pa je treba zabeležiti tudi nekaj kritike, ki pa naj bo konstruktivna in naj našemu sodelavcu drugi udeleženci in organizatorji preveč ne zamerijo.
Najprej je treba povedati, da se od škofove pridige ni razumelo nič ali skoraj nič. Na mikrofonu je treba govoriti v počasnem tempu in zato ni vseeno, kako postavljaš besede. To je prva negativna stran srečanja. Zraven tega bi morala biti homilija namenjena izseljencem in njih vprašanjem, ne pa navadna razlaga nedeljskega evangelija. In če je bilo ob koncu nekaj besed za izseljence, teh ni nihče razumel. Cerkev je dobro ozvočena, pomanjkljiva je bila raba mikrofonov.
Isto se je zgodilo mladim, ki so nastopili po maSi. V mikrofon ne smeš šepetati, zlasti ko imaš pred sabo baziliko kot je svetogorska. Kaj pomaga še tako lqp program in izbrana besedila, če jih nihče ne razume. Pedi so verske popevke. Vprašam se, kaj take popevke povedo izseljencu, ki živi od spominov na domovino, ki bi rad slišal pesmi, ki mu jih je morda pela njegova mati, ko ga je ujčkala na kolenih in podobno.
Dragi organizatorji, pomislite na te stvari ob teh srečanjih. Poglejte, kakšno občinstvo imate pred seboj in temu primerno izbirajte pesmi, besedila, ki naj bodo podana jasno, močno. Med izseljenci so tudi starejši ljudje, ki bolj slabo slišijo. Tudi niso še vajeni modernih izraznih oblik. So ljudje, ki morda že petdeset let niso videli domovine, ki znajo le jezik izpred tolikih in tolikih let. Zato ne bodite razočarani, ko vidite, da med izvajanjem vašega programa, ti izseljenci zapuščajo cerkev...
Pa vnovič: brez zamere.
—r. n.
Najbolj revni
Poročilo o razvoju na svetu«, ki ga je izdala Svetovna banka za razvoj, pravi, da je najrevnejša dežela na svetu Mozambik, bivša portugalska kolonija; letni dohodek je sto ameriških dolarjev na osebo. Na jugu Azije umrje sto otrok na tisoč rojenih (v razvitem svetu osem na tisoč). Življenjska doba v tah deželah je povprečno 55 let, v razvitem svetu 75 let. Vendar se tudi tam opaža napredek. V desetih letih je narodni dohodek v nerazvitem svetu porastel za 4,3 %, v razvitem svetu pa 3,6 %. Najbolj je napredovala Indonezija, kjer se je narodni dohodek povečal za 20 %. Toda za tako stanje so krive tudi domače vlade, ki narodni dohodek vlagajo v oboroževanje namesto v gospodarstvo.
Od 9. do 19. julija se je odvijal poletni tabor najstarejše skavtske veje, ki zajema roverje, popotnice in noviciat. Pot smo začeli v luči Lukovega odlomka o poti dveh učencev v Emavs. Ta molitev, da bi nas Kristus spremljal na poti in nam vodil korake, nas je spremljala skozi celotni tabor; povezovala je v celoti njegovo vsebino, doživetja in odnose. Geslo tabora pa se je glasilo: Skavtizem — klic k svobodi. O tem smo tudi precej razmišljali v skupinah in posamezno ter spoznavali, da je prava svoboda možna le s Kristusom, ki nam omogoča realiziranje in okušanje življenja v polnosti sreče, miru in ustvarjalnosti v Svetem Duhu.
Druga značilnost letošnjega tabora je bila ta, da smo hodili v neznano; za cilje smo zvedeli sproti, v trenutku, ko smo se že morali odpraviti. Presenečenje je bilo torej bistveni sestav naše poti, kar nam je tudi omogočalo, da smo vsak korak in vsak trenutek, pa še tako težaven in naporen, doživeli v polni meri, celostno, ne da bi razmišljali o naslednjih etapah. .Pot sama je bila prežeta in zaznamovana z mnogimi simboli, ki so našim doživetjem dajali globlji pomen, skupni smisel v vsepovezanosti in večnostni pomen. Vanje smo se poglabljali in jih doživljali kot zelo pomemben element za zdravo duhovno in duševno rast mladih, ki se vzgajajo za skupnost, ljubezen in ustvarjalnost. V resnici pa je bil ves tabor en sam simbol skavtske poti od noviciata do roverizma, obenem tudi prispodoba našega življenja, kot spričujejo tri glavne etape tabora: Pot, Skupnost, Služba.
NA POTI
V prvih dneh je slonel poudarek predvsem na poti, čeprav sta bili ostali dve komponenti stalno prisotni. Še več: izkazalo se je, da je bilo prav služenje zelo pomembna motivacija in vzmet za ustvarjanje skupnosti, ki pa je bila poglavitna gonilna sila in obenem rezultat poti.
OD SV. HILARIJA DO BOVCA
Prvi dan smo se razdelili v skupinice in odšli na pot po Nadiških dolinah in prek meje do Robiča naslednji dan. Zvečer nas je čakalo novo presenečenje: v temi, dežju in grmenju smo se odpravili na pot prek Nadiže po gozdu do cerkvice sv. Hilarija. V njej smo imeli simboličen obred sprejema v noviciat; v tišini smo ob ikoni — simbolu božje prisotnosti — in z božjo besedo v srcu sprejemali vsak svojo svečo — simbol služenja — in posebno ruto, ki nas je spremljala celo pot kot simbol pripadnosti eni in isti skupnosti.
Naslednjega dne nas je spremljalo čudovito vreme. Že na poti do Kobarida in dalje do Bovca, kjer smo preizkušali svoje zmožnosti s kajaki in gumijastimi čol-hi po »bistri hčeri planin«. Proti večeru pa smo pod Krnom šli prek prozorne in deroče globočine Soče kar po napeti vrvi. Ta dan, zaznamovan v glavnem s pustolovščino in spoznavanjem sebe, je bil za marsikoga pomemben in brez dvoma sugestivno očarljiv.
Prespali smo v Drežnici pod Krnom, kamor smo dospeli skrajno utrujeni in sestradani. Naslednjega dne smo prispeli na Kamno, kjer smo v skupnosti Obnovili vsak posamezno svoje občutke o dotedanji poti. Sledila je razdelitev v nove skupinice in spet nas je čakala pot do Mosta na Soči. Tu nas je naslednji popoldan obiskal naš duhovni vodja p. Marko I. Rupnik, ki je vodil duhovno obnovo na ladjici sredi jezera. Govoril je o svobodi, ki je oltar, na katerem človek žrtvuje, se daruje, ne da bi koga izključil. »Če človek ni svoboden, ni človek...« Svoboda s Kristusom pa nas vodi v življenje z ljubeznijo v vsepovezanosti. »Ni svobode, če ni človeka,« pravi Kocbek; in le v tem pogledu na celoto se lahko jemlje v poštev svoboda ne kot ideja, ampak kot pot človekove polne realizacije.
ŠE NAPREJ V SAMOTI
V popolni tišini smo za tem prehodili nekaj kilometrov do Idrije pri Bači, kjer smo dan zaključili s sveto mašo tudi z nekaterimi voditelji in starši, ki so nas obiskali.
Naslednjega dne nas je pričakal nov izziv, višek našega potovalnega tabora. Na programu je bil hike-podvig, na katerega se skavt odpravi popolnoma sam. Mlajši člani so ga izvedli v dvojicah, starejši (letnik ’69-'70) pa je okusil najrazličnejše občutke na 45 km dolgi poti do Žirovnice. Na pot smo stopili z majhnim kosom kruha in popolnoma brez denarja. Sami smo si morali pomagati za pot
in prenočišče. Izkusili smo, kaj je to samota v neznanem, med tujimi ljudmi; kaj je napor, puščava, strah, tema, lakota, ponižnost... Dosti je bilo možnosti razmišljati o tem, kaj je za človeka bistveno in koliko lahko pomeni človeku malo vode in košček kruha. V samoti je bilo tudi dosti časa za osebno molitev in znotraj nje razmišljanje o odnosu z Bogom in o prehojena poti v skavtski organizaciji.
NA CILJU
V	Žirovnici smo si po toplem sprejemu v skupnosti vse izkušnje izmenjali in takoj stopili v tretjo fazo, v službo mlajši veji, izvidnikom, tako da smo jim pomagali pri težjih delih postavitve tabora. V nekaj dneh smo vzpostavili z njimi bratske vezi, ki so se kar naprej svobodno prepletale. Za to naj gre lepa hvala vsem, ki so to omogočili, in Gospodu, ki je dal, da smo lahko tudi darovali sveto mašo kot ena velika družina.
Služenje smo realizirali tudi razdeljeni v manjše skupinice v nekaterih mladih slovenskih družinah po Gorenjskem, Notranjskem in Dolenjskem. Tudi to je za nas pomenilo res veliko, ker smo prišli v stik s čudovitimi družinicami, kjer so nas najbolj prizadeli živi in otipljivi ljubeči odnosi med stafši, otroki in Bogom. Zadihali smo res zdrav svež zrak mladih življenj, ki vedo, kaj je božja volja, in doživljajo božjo ljubezen, ki se jim pogosto razodeva prav preko križa.
Naslednjega dne smo se odpravili na Vrsnik nad Žirovnico in tu imeli zaključni obred, kjer smo obnovili svoje občutke in se nekako pripravili na povratek iz Emavsa. Domov smo prispeli v poznih urah, potem ko smo sprejeli še zadnji izziv in presenečenje: vrniti se v dvojicah, s kovčkom skavtske iznajdljivosti.
Za tabor gre iskrena zahvala voditeljem: Mauru, Nevji, Robinu; res prisrčna hvala tudi skrbnim tehničnim pomočnikom. Najibolj pa se čutimo dolžni Gospodu, ki je omogočil, da je do vsega tega prišlo. Hvala!
D+D
DAROVI
Za Katoliški glas: Mirka Brajnik 20.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Bogdan, Tatjana in Sonja v spomin našega očeta Darkota Šuligoja 300.000 lir.
Za novi sedež SGS: N. N. 30.000 lir.
Ob 80-letnici drage Kristine Stefančič (Sv. Križ): sorodniki 80.000 lir za slovenske misijonarje.
Za cerkev na Opčinah: Ivanka Fatur namesto cvetja na grob Dragice Malalan 20.000; starši, botri, sorodniki ob krstu male Alenke Gorup 300.000; druž. Simčič v spomin moža in očeta MžLria 40.000 lir.
Za barvna okna cerkve v Bazovici: Emi
20.000, Marija Ražem 100.000, Marta Mu-žina 10.000, Palmira Koverica 10.000, apostolsko gibanje slepcev 50.000, Marija Kraljeva iz Padrič 20.000, Boris Grgič 50.000, Dora Kalc 10.000, Marija Kralj z Opčin
20.000, ob srebrni poroki Brecevič 120.000, Atilij Kralj 200.000, N. N. 50.000, Marija Žagar ob krstu vnuka Devana 50.000, N. N. 50.000, ob krstu Tine Križmančič
50.000, Ljvtdmila Kalc v spomin Antonije Pečar 25.000, Albina Lekčeva 10.000, N. N. v spomin Baronese Romane 50.000, Ana Cuder 5.000, družina Batič iz Lonjerja v spomin Tončke Pečar 10.000, Šemčevi v spomin Franceta Pleščevega 50.000, Pepka Bevk iz Rima 10.000, Karlo Pečar v spomin mame Tončke 50.000, N. N. 50.000, N. N. 40.000, (N. N. 20.000, N. N. iz Trsta
10.000, Anton (oče) Pečar v spomin matere Amalije 100.000, Anita Simonelli iz Trsta
30.000	lir.
Za cerkev na Pesku: Nono in nona v spomin na prvo obhajilo vnuka Danijela Kapuna 30.000; N. N. 50.000 lir.
Anica Slokar ob prvi obletnici smrti nepozabnega moža Milana: 25.000 za Marijin dom v Rojanu in 25.000 lir za Sv. goro.
Za misijon p. V. Kosa: N. N. 50.000 lir.
Za gobavce: N. N. 50.000 lir.
Za lačne otroke: N. N. 110.000 lir.
fHadlo Trsi/I
Spored od 5. do 8. avgusta 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Pepi iz Pliskovice pri turškem sultanu«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Na počitnice. 14.10 Antologija humorja. 17.00 A. Rebula, V Si-bilinem vetru.
Ponedeljek: 810 Na počitnice. 9.10 M. Mahnič, Prebuja Moderne. 10.10 Koncert.
12.00 Morje... 12.40 Okteti v Ricmanjih: pevska skupina Števenjan. 13.40 Za smeh in dobro voljo. 16.00 Spomini Staneta Kavčiča. 17.10 Klasični album. 18.00 Ala-dinova svetilka.
Torek: 8.10 Rezija ’89. 9.10 Mladinska nadaljevanka: »Skriti dnevnik«. 10.10 Koncert. 12.00 Usodni karakter. 16.00 Spomini Staneta Kavčiča. 17.10 Klasični album.
Sreda: 8.10 Manjšinski potopis. 9.10 Mladinska nadaljevanka:	»Skriti	dnevnik«.
10.10 Koncert. 12.40 Mešani Zbor Hrast iz Doberdoba. 16.00 Spomini Staneta Kavčiča. 17.10 Klasični album. 18.00 Med zemljo in sanjami.
Četrtek: 8.10 Ekologija. 9.10 Mladinska nadaljevanka: »Skriti dnevnik«. 10.10 Koncert. 12.40 Z nalših festivalov. 16.00 -Spomini Staneta Kavčiča. 17.10 Klasični album. 18.00 Jugoslavija 19414945.
Petek: 8.10 Lepote naše dežele. 9.10 Mladinska nadaljevanka:	»Skriti	dnevnik«.
10.10 Koncert. 12.35 APZ T. Tomšič iz Ljubljane. 13.40 Dramatizirana glosa. 16.00 Spomini Staneta Kavčiča. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Valčki in polke. 9.10 M. Mahnič, Neznani Župančič. 10j10 Koncert. 14.10 In erilium. 17j10 Klasični album. 18.00 Antologija humorja.
OBVESTILA
Romanje na Barbano goriških in tržaških -Slovencev bo v ponedeljek, 3. septembra. Du-šne pastirje in druge organizatorje prosimo, da do časa poskrbijo za avtobuse ali druga prevozna sredstva. Voznina za barko na otok stane za odrasle
5.000 lir, za otroke do 10 let pa 2.500 lir.
Zlata maša p. Fidelisa. V Celju bo v
soboto, 4. avgusta -zahvalna slovesnost ob gradnji nove cerkve v čast Sv. Duhu, in sicer ob 11. uri, ko bo obhajal zlato mašo kapucin p. Fidelis. Z njim bosta somaševala p. Damijan, lanski zlatomašnik, in p. Robert. P. Fidelis je bil sicer posvečen v mašnika decembra 1940, toda zavoljo zdravja bo zlato mašo anticipiral in sicer za svoje Štajerce v soboto 4. avgusta, za nas Goričane in Vipavce pa bo imel zlato mašo na praznik sv. Frančiška Asiškega v župnijski cerkvi v Vipavskem Križu. Ob koncu še to: pater Fidelis je bil izvoljen za gvardijana v Vipavskem Križu. Čestitamo!
Srečanje z misijonarji bo v Logu pri Vipavi v nedeljo, 5. avgusta ob 17. uri. Somaševanje bo vodil škof M. Pirih.
Vpisovanje za romanje v Assisi se zaključi v nedeljo 5. avgusta. Do tedaj se lahko vpišete pri šolskih sestrah v Zavodu sv. Družine ali pri Sv. Ivanu v Gorici (pred večerno mašo in po njej).
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
KATOLIŠKA KNJIGARNA Travnik, 5 - Gorica z novo upravo »SLOVIMPEX« * Tel. 0481/531407
Nudi odjemalcem vse, kar učenci in dijaki potrebujejo za šolo; ima bogato izbiro pisarniških potrebščin; ima na razpolago najnovejše slovenske knjige; je bogato založena z devo-cionalijami in nabožnimi predmeti ter s šolskimi učbeniki s popustom.