Sodobna slovenska poezija
Peter Kolšek
Strah pred vetrom
Strah pred vetrom
Zmeraj te je strah,
kaj bo postoril veter,
se veter ne, sapica,
ki se lahko zgane sredi popoldneva
in odnese list papirja
ali brisačo s kamna zanese v vodo,
lahko prime tudi misel
in jo odnese na nezaželeni kraj.
Strah te je, tudi brezvetrju ne zaupaš, zato polagaš težke knjige na lažje, na brisače kamenje naslednjega poletja, svoje misli pa vedno trdno držiš pri sebi.
In res, če natanko pomislim, je veter morda res bolj nevaren, kakor sem pripravljen priznati, še posebej, če se spomnim pesmi Veter nas bo vse odnesel s seboj, ki je iransko pesnico zares odnesel.
Pravzaprav ne vemo, kaj namerava,
morda je prav veter tisti,
ki bo storil z nami, kar je nujno,
morda mi ne bo vzel samo tvojega nasmeha,
ampak tudi tebe
in navsezadnje tudi mene.
Na eni nogi
Po dolgem času
sem poskusil stati na eni nogi
in zgroženo ugotovil, da je zemlja pod mano
bolj nemirna, kot je bila doslej.
Nisem zdržal več kot nekaj sekund,
majal sem se kakor šiba na vodi
ali kot borzni posrednik,
ki so ga nove številke vrgle iz tira.
Ko sem v tistem kratkem času lovil ravnotežje,
sem hkrati hlastal za zrakom,
kajti preplavil me je občutek,
da se približujejo velike nevidne jate
zgostitve. Vse, kar sem poznal
kot sinjino, jaso in modrino,
se je spremenilo v temna hrbtišča živali,
ki polegajo v izmučenih vrtovih.
Toda spet sem trdno stal na dveh nogah. In spoznal, da oddaljeno topotanje v zemlji resnično obstaja, da so v zraku roji slutenj in da bo tudi bivanje na dveh nogah zmeraj bolj negotovo.
Ta dežela
Čeprav je v meni zapisana z zlatimi kremplji, sem slabo udomačen. Vse njene vrhove imam preštete in vendar prebivam v ozkih dolinah,
ne podtalnica in ne hudournik, blizu so mi kavke, ki se spuščajo od ene mrhovine k drugi, gnane od višine, brez počitka in tudi brez slasti.
Gledam fontane in balerine, štukature, topole, ki ravnajo poletja, jase z meglo iz svile, temni žar, ki prihaja nad ohlajene postelje.
Plemena teptajo zemljo v daljavi, moje topota, se zadenjsko umika in davi. Res, slabo udomačen, vendar prepaden, ko gledam priprave na izselitev.
Sedemintrideset
Niso mu se osiveli lasje, pa je napisal že sedemintrideset knjig! Vse se bleščijo na razstavi, v vitrinah smaragdne barve, morda krstah, vzglavnik je iz čipk. Število je zdaj pomnoženo še z mnogimi prevodi, tudi v tako oddaljene jezike, da ne zna v njih nihče reči trava.
Prvi dan se je trlo obiskovalcev, pripeljali so tudi otroke, ki so s svojim čebljanjem preglasili učiteljice, zavite v svečane obraze. Popoldan so se stare gospe sprehodile mimo eksponatov in pri najbolj posrečenih naslovnicah pozabljale, da jih zunaj čakajo psi, privezani na kandelabre ali potisnjeni k nogam moških, ki niso želeli vstopiti.
Zvečer je stal v kotu tudi živi pisatelj, ni skrival nelagodja. Pripravili so mu slovesnost, ki je zares ni pričakoval. Ne more se odločiti, ali mu je odveč, jasno mu je le, da ga v domačem kraju cenijo bolj, kot je pričakoval.
Toda kaj pomeni glas, ki ga je dosegel pred dnevi in ki pravi, da je fantastični uspeh povezan v vedutami čudaške dežele? In kaj pomeni to nenehno poudarjanje "redko videne spretnosti", to utrujajoče ponavljanje "eruptivnosti", obeh izrazov so polni jubilejni zapisi?
Tone
Že dolgo je mrtev: dvajset let. In vsi smo veseli, spet se vidimo, v njegovem povaljanem naročju si kimamo iz podaljšanih zim.
Čeprav morda sploh ni odšel. Gorski potok, ki teče mimo njegove hiše, bobni, kot je nekoč, ali se krotko nakodra, kakor se bo tudi čez dvajset let.
On pa dviguje in spušča zapornice, v dolino pošilja vodo in zrak, z enim očesom nas motri,
■t	•	•	VI IVI v»vv
z drugim ureja nasa bodoča ležišča.
Vse, kar imamo v spominu, polagamo kot posterje na stene delavnic, tlačimo verze pod vzglavnik, iz dima njegovih cigaret
pa izdelujemo norčave oblake, grabimo steljo njegovih knjig, iz njegovega velikega odpovedovanja klešemo lične rumene tamburice.
In smo veseli, da je za silo mrtev. Samo tako se lahko stisnemo v njegovo bližino, se prijemamo za ramena in vzdržujemo njegovo smrt pri življenju.
Navaden delovni dan
O, blaženi mir navadnega delovnega dopoldneva, ko se dež še zmeraj sprehaja med sadnim drevjem, čeprav se na severu že kopičijo trdni skladi svetlobe, delavci na cesti, v živobarvnih mokrih pelerinah, pa pomagajo velikemu rumenemu stroju, ki se počasi pomika naprej in nazaj po razkopani zemlji in pesku iz bližnje reke, tudi oni mu strežejo brez naglice, kakor da so se namenili tu preživeti desetletje.
Nekateri že otresajo blato s čevljev, čeprav stroj še naprej rohni z nezmanjšano majhno vnemo, otresati so se začela tudi drevesa, ki jih nihče ne gleda, plodovi drobnih zelenih hrušk so v obdobju zgodnjega otroštva, tudi veliki so kot otroška pest, delavci že vedo, da sta se dež in sonce še enkrat zmenila za zamenjavo, zmenila sta se mimogrede, tudi zanju je to samo navaden delovni dan.
Pozdrav odhajajočemu
Pomirjujoče je sedeti v praproti, na robu gozda, naj gredo banketi in procesije mimo, naj se dostojanstveniki še naprej igrajo s svojimi postreščki, naj si kotalijo žoge, medtem ko se mravlje na vlažnih tleh, dišečih kot nunski vrtovi, prerivajo in prehitevajo kot statisti v Metropolisu.
Večerna zarja se je rodila iz trenutka, ko je sonce zadnjič zamahnilo z bičem. Veliko pričakovanja je šlo v nič, nesreče so se naposled udomačile, nekatere so obvisele po kotih kot netopirji.
Sedeti na robu gozda, dihati z zelenim zamahom praproti in mahati odhajajočemu! Priznati si problem, ki ga predstavlja nezanesljivo štetje mravelj.
Akacija
Najprej se je zdelo,
da je nekdo iz razuzdanosti
na vejo zalučal bele ženske spodnjice.
Že naslednji dan je bilo tam
več kosov rahlo rožnatega perila,
kmalu ni več viselo malomarno,
zmeraj bolj je oblačilo drevo,
veter ga je zibal kot nekaj nepočesanega,
a na način, ki se ne upira glavniku.
Danes, le nekaj dni kasneje, je mogočno drevo prevlečeno z belimi kipečimi rjuhami, po katerih se družno valjata veter in pomlad.
Kupido
Neslišno frfota pod stropom, amorček, zanemaril se je in poredil, čez mero udomačil, našobljene ustnice so zmeraj bliže bledemu trebuščku, s katerim se tu in tam podrgne ob omaro, da se dvigne nevidni prah, še raje pa zadene lestenec, da luč v prostoru za hip vztrepeta in nekdo, ki že dolgo spi, široko odpre oči.
Zdaj je malomarno sedel na polico za odlaganje odvečne krame, naslonjen na vazo si je poveznil lok čez zalita kolena, s puščico, ki jo prenaša s seboj kot večno brlivko, pa si je podprl še zmeraj ljubko glavo. Tako medli in čaka, razmišlja, ali naj postori še kakšno vragolijo ali pa naj kar za zmeraj ostane med ljubimi, odloženimi stvarmi.