Za poduk in kratek čas. Boj pri Kosni, Maglaju in pred Žepcami. Kedar bo se naši vojaki proti Turškemu spravljali, so vladini listi vedao v svet trobili, da se nič žalega zgodilo ne bo. Male praske z tolovaji in hajduki, to bo vse. Turski sultan je privolil, da avstiijanska vojska zasede Bosno in Hercegovino. Ali grozno vaiali so se vsi, ki so temu verovali. Sultan očitne vojske ni napovedal; to je res, ali tem močneje se je tajno pripravljal. Da se biž na meji uam ni postavil v bran, to je bilo zvito premišljeno. Hotel je naše daleč v dcželo zvabiti in poteiu čedalje bolj hudo napasti. Šest dni bil je general Filipovič v Bosni pa jegovim vojakom ui bilo treba niti en sam krat vstreliti. Tedaj pa ga dohiti stiašna uovica, da je cela škadroua busarjev uničena. Hipoma uredi vojake v bojni red! On sam je z glavnim oddelkom prodiral naprej po grozno blatni in slabi cesti od Dobaja čez Uzoru proti Maglaju in Žepcam, vedno naprej navzgor mimo deroče Bosne. Cez reko na levo je moral oberstlajtnant baron Pittel. To se je zgodilo v soboto 3. aug. Drugi den 4. avg. so vojaki v omenjenem redu marširali naprej in pridejo ob 4. uri popoldne pred Kosno, brib gosto z drevjem obrašen, ki stezo zapira tijan do Bosne. H.ibu nasproti unkraj Bosne pa štrli tik vode precej visoka skala: Kraljev giad. Iz Kosne zablisnejo v naše prvi stieli. Videti pa ni bilo živega človeka. Sedaj vkreneta 2 bataljona 27. reg. Belgier iz steze na desao, se razvrstita v dolge 3 vrste, ki zaporedom gozd obdajo in ga začnejo vedno više prodirajč preiskavati in iz njega sovražnike trebiti. Komaj zginejo vojaki v gozd, že je slisati čedalje bolj živabno streljanje. Vojaki drapljejo urno naprej, sovražniki se jim hitro umikajo in naposled zbežijo v Maglaj. Tudi unkraj Bosne iz Kraljevega kamua so Turki streljali, vendar par strelov iz kanonov, z katerimi jib je Filipovič iz ceste čez reko pozdravil, biloje dosti, da so zbežali. Med tem so bataljoni reg. Belgier prišli unkraj Kosne zopet do caste. Prinesli so pa seboj 11 mož ranjenib, med jimi je bil lajtnant Zamboni hudo zadet; kroglja mu je eno nogo prestrelila od nad bedra do kolena. Reva je sedaj v Mariboru v vojaški boie»išnici. To so prve žrtve zraven nesrečnih husarjev! Ob enetn pa, ko je bila praska skončana, je posta-la noč. Ubogi vojaki so morali pod milim neboin počivati. Vsak se je vlegel, kder je stal, utrujen, Iačen, moker in blaten. Srečeu, kteri je imel kak grižljaj v torbi. Na kubanje ni bilo misliti, ker je začelo grozuo liti. Celo noč je dež pral, kakor protje. Kuruznico so rezali, v snope vezali in na njih ležali ali sedeli, da je leži voda od njib tekla. Bila je strašna noč. Drugi den 3. avg. k sreči ni lilo, ampak saruo dežilo. Ljudje so mogli vsaj kuhati in nekaj topltga v se vzeti. Do 11. ure bilo je to opravljeno, potem pa je šlo naprej proti Maglaju. Poidoč so našli maogo ubitib hu8arjev,bilisodonagegaslečeni, strašno razmesaijeni: ušesa in uosi porezani, oci spebnene ali izdrte, kakor bi jim bile še živim nalašč izvrtane. Naši so se tega kar prestrasili, pa tudi iieizmerna jeza iu želja po maščevanju se jihjelotila. Okoli 3. ure popoldue pridejo za Moševce, od koder so zagledali Maglaj in brž 16 kanonov na mesto uavrli. Veudar Filipovič je še z napadom čakal, ker je hotel zvedeti, kaj dela baron Pittel, ki je unkraj Bosue z 2 bataljouoma 7. ieg. Marojčičevega ia z 2 kanoaoma marširal v Maglaj; tudi je moral počakati na 27. reg. Hartung, ki je bil na desno izposlan tudi z 2 kanouoma, da piide za planinami nad Tcšanj za brbet 600 Turkom, ki so v dolini pred Maglajem kuhali, jeli in pili. Naši sloven^ki rojaki so težavno pot od 5. ure zgodaj do 4. ure popoldne srečno dovršili in ravno prav prišli. Kajti okoli 4. ure zgrabi baron Pittel mesto Maglaj, polovica 600 Tnrkov začne čez Bosno v njega streljati; ali v istem trenutku sc oglasi z naglim, močnim in izvrstnim streljanjem Turkom za hrbtom vrli oberst Kinnart z našimi Slovenci 47. reg. Hartung. V par minutah so v dolini, planejo z bajonetom na Turka, ga vženejo nekaj v gozd proti Žepcam, nekaj pa v Bosno, kder se vsi potopijo. Ulovljenih je 12 Turkov, zaplenjeni 2 zastavi, eua rndeča, ena pa zelen*, in innogo streliva. Ugrabili so tudi žensko, ki je smodnik douašala, in divjega 621etnega moia, ki je imel crevlje ritmeistra grofa Chorinskiga na nogah. Grdun je ranjenecu šinjak prerezal in ga obleke oropal. Takoj je bil ubit. Drugi den 6. avg. so vojaki pofiivali in se pripravljali na težavno planinsko pot skozi soteske proti Zcpcam. Baron Pittel je z svojimi Korošci prišel nazaj čez Bosno in dobil nalog čez planine na levi strani od velike ceste, oberst Kinnart pa z naaimi^ Štajerci na desni prodirati tudi čez planine proti Žepcam. BUo je 7. avg. jako rano, ko sta baron Pittel iu obeist Kinnait začela, vsak na svoji sti ani, v planine vhajati; vsak je imel po 2 lehka kanuna seboj. Kake 3 ure za Maglajem teče od desne proti levi potok Lisnica, preieže veliko cesto in gre par ur niže iued siluiin skalovjem v Bosno. Unkraj Lisnice so zopet planiue iu tukaj je okoli 10.000 Turkov naše pričakovalo. Velika cesta 8e vije navzgor in prestopi planinski hrbet po rtastem sedlu, kder je lesena čuvarnica in več tniškib kanonov, za sedlom je stal 1 bataljon redne turške vojske, drugi pa niže pri Brankovici blizu Bosae. Tega vsega se v6 naši niso vedeli. Že ob 7. uii trčita MarojSio in Hartung na sovražnika in ob 10. uri tudi general Filipovič, ki je na veliki cesti naprej poslal 52. reg. pešcev, 27. bataljou lovcev iu 16 kanonov. Oberst Polc 52. regementa zgrabi takoj sovra/.nika in ga dobro podpiraa od 16 kanonov brž potisne nazaj do sedla, ali tukaj eo Turki trdno stali, močno streljali, iz kanonov rakete metali; nekatere so cel6 blizu Filipoviča udarjale. Ob enem 80 od desne in leve prileteli na zasopljenih konjih adjutanti z hudimi novicami. Oberst Kiunart je dal glas, da ne more naprej, 3000 Turkov najmenje stoji pred njim, brez biti-e pnmoče mora nazaj; jednako je baroa Pittel pomoči prosil. General Filipovič bil je sedaj v velikih zadregah. Pomoči odposlati ni mogel, ker bi prišla prepozno zarad slabih potov, z kanoni podpirati ni mogel, ker ni bilo mogoče v gozdu prijateljev od sovražnikov razločiti, pomikanje uazaj ni kazalo. Več kakor 30 oficirjev je vprasal za sret. Naposled sklene sam sovražnika na sredi zgrabiti in tako vsem poraagati. Bilo je okoli 3. ure podoldne. Od preja je 52. reg. grabil veduo bliže, 27. bataljon lovcev pa je med tem po neizmorno težavui poti na desno mabnil okoli sedla; po 2 urnem plezanju trči na višini v 80vražnika, ga junaško zgiabi, vrže, predre in stoji zdajci za sedlom, od koder so Tuiki že začeli bežati; toda vsi niso mogli pet odnesti, 1 bataljou namreč 367 mož, 1 major in 6 oficirjev, bo bili zajeti in piisiljeni udati se. Na mestu, kder so stali, odložiii so orožje, bili so takoj zvezani in v Maglaj odpeljani. Srečni predor na srediui je Turke ^take* splašil, da so povsod odstopili in se v pobeg spustili. Naši junaki so slavno zmagali in zvečer v Žepcah počivali. Ranjenib in mrtvih so pustili  50, med temi nadlajtnanta Kubina, adjutanta pri reg. Hartung. Turkov je palo 400. Smešničar 34. Pošteneoiu človeku je nek bogatec oponašal, kako je njegov oče nekdaj zidar bil. Odgovoiil mu je: nto so Vam gotovo Vaš oče pravili. Kajti oni 80 mojema očetu kot težak (delavec) stregli."