A. Funtek: Pesem o zvonu.
Pesem o zvonu.
Po Fr. Schillerju poslovenil A. Funtek.
Vivos voco. Mortuos plango. Fulgura frango.
JLrdno zbit, postavljen v prsti je kalup, iz ila žgan. Pomočniki, sem po vrsti! Danes zvon ugledaj dan! V vročih kapljah stoj,
lij po čelu znoj,
da bo delo mojstru v slavo ; a nebo da srečo pravo.
Ob tvoru, ki se resno snuje, se pač spodobi resen rek; če dobra se beseda čuje, uspešnejši je delu tek. Zatorej razmisljujmo s pridom, kaj moč neznatna obrodi; slabotnika je zreti s stidom, ki ne presoja, kar stori. Saj to človeka ravno kiti in um zato mu bil je dan, da more v dnu srca čutiti, kar proizvaja njega dlan.
Naložite smrekovine ; les pa bodi dobro suh, da krepko skoz žrelo šine stisnjeni ognjeni puh!
Vrite bakrov sok,
brž kositra v tok, da bo zvonovina v peči tekla, kakor mora teči!
Kar z ognja pomočjo nam v jami globoki stvarja dlan ta čas,
A. Funtek: Pesem o zvonu.
19
visoko v linah to nad nami bo glasno pričalo o nas. Še poznih let se bo glasilo, genilo mnogo bo ušes in z žalostnimi bo tožilo in pelo v zbor pobožni vmes. Vse, kar usoda kdaj nakloni zemljanu spodaj v teku let, to dviga se h kovinski kroni in izpodbudno plove v svet.
Bele zrem mehurje v zmesi; dobro, v tok prišla je živ. S pepeliko se potresi, to takoj pospeši liv.
Tudi mora njen
biti tok brez pen, da bo glas čiste kovine čisto, zvonko pel iz line.
Zakaj slovesnomil naproti zveni otroku, kadar v svet gre na življenja prvi poti, ki jo prične od sanj objet. Še spe v naročju časov razne usode zle mu in prijazne; z ljubeznijo mu nežno mati zor varuje jutranji zlati. Kot blisk čas mine mladih let. Od deklice spe deček z doma, prešerno v svet gre pot njegov; ob potnem lesu svet preroma, tuj vrne se pod rodni krov. In krasno, v dobe mlade diki, stidljivih, sramežljivih lic, podobno vso nebeški sliki uzre najlepšo vseh devic. Mladeniču srce omami neznana sla, sam blodi zdaj ; oči se mu rose s solzami,
2*
20
A. Funtek: Pesem o zvonu.
od hrupnih bratov bega v kraj. Zardel na sled se njen ozira, od nje pozdrava je prevzet; najlepše cvetje s trat nabira, da venca z njim ljubezen vnet. O sladke nade, nežne želje! Ljubezni prve zlati čas! Oko nam zre nebes veselje, čut blaženstva obaja nas; o, da bi vedno živo klila ljubezni mlade doba mila !
Glejte, že rjave piščali! Paličico vtaknem to; ako bron jo pozrcali, čas pričeti z livom bo.
Pomočniki, zdaj
poizkus veljaj, ali krhko se in prožno v dober znak je zlilo složno !
Zakaj kjer strogo se in milo, kjer krepko se je z nežnim zlilo, tam glas zveni prijeten ves. Glej torej, kdor se zveze večno, bo li srce ob srcu srečno! Omama kratka, dolg je kes. — Ljubko je nevesti v kodrih venec zvit v deviški kras, ko zvonov cerkvenih bodrih jo k poroki vabi glas. Oh, z najlepšim dnem na sveti je življenja maj končan; s pasom in s tenčico streti mora se prelestni san. Strast vgasne potem, ljubezen še gori; cvet nagne se k tlem, a plod dozori. Mož mora drzan
A. Funtek: Pesem o zvonu.
21
v življenje nemilo,
v njem stremiti čilo,
saditi, snovati,
za blagom se gnati,
težiti in streči
lokavo po sreči.
Tedaj pa doteka brezkončna blaginja,
v zakladnico hram se do vrha preminja,
poslopje raste, pretesen je stan.
In dom stidljiva
ravna gospodinja,
otrokom rodica,
in vlada razsodno
okrožje rodno,
dekleta učeča
in dečke svareča,
in vedno marljiva
nikdar ne počiva
in z redom množi
dobiček vse dni
in devlje v predale zaklade dehteče
in nit ob vreteno ovija brneče
in v skrinji nabira v sklad lično zravnan
bleščečo se volno in snežnati lan
in dobremu lesk in svetlobo dodaja
in vedno vztraja.
In raz sleme visoko rad gleda oče z očesom veselim na cvetoče lasti zaklad. Vidi kozelcev krepke opore in tam skednjev polne prostore; kašče zre, ki šibi mu jih žito, klasje vidi tam valovito, z glasom ponosnim de: „ Trden kot tlak zemlje proti naključja zlom krasni stoji mi dom!" A ž močmi usode tajne ni nikdar zaveze trajne, in nesreča stopa brž.
22                                       A. Funtek: Pesem o zvonu.
Zmes za liv je godna v peči; lom lepo je zobčast njen. Ali preden jame teči, izmolite rek iskren!
Čep izbijte v stran!
Bog obvaruj stan! V locnov lok valove svoje bruha tok ognjene boje.
Dobrotna ognja je oblast, ko človek čuva njeno rast, in kar osnavlja, kar stori, je dar nebeške te moči. A strašna je nebeška moč, kedar razbije spon obroč in na svobodno pot hiti prirode samosvoja hči. Groza, ko rastoča more brez ovir ognjeni tok skoz obljudene prostore gnati pod neba obok! Kajti elementi tvore črtijo človeških rok.
Iz oblaka blagost vstaja, dež prihaja;
iz oblaka v strah in kvar šine žar.
Čujte v linah glas leta: plat zvona! Kot s krvjo svod oblit je ; dnevna ni svetloba to! Kakšno vpitje po cestah! Puh na mah! Steber se ognjeni dviga, po cestah kot veter šviga, plapolaje raste, vžiga.
A. Funtek: Pesem o zvonu.
23
Kot iz pečnega oboka
zrak žehti, tramovje poka;
tresk podbojev, šip rožljanje,
mater krik, otrok ječanje;
ogenj pali
stan živali;
vse peha se, gnete, muči,
noč v podnevni sije luči.
Sklepa se iz rok veriga,
vedro šviga
preko nje; v visokem loki
vro studencev vodni toki.
Pribuči vihar, ki jame
žar slediti vsepovsod.
Prasketaje v suhi plod
bruhne plamen, v žitne hrame,
pali razsušene trame,
in kot hotel s sabo vzeti
plapolaje bi na pot
težo zemeljsko odtod,
velikanski raste, sveti
do neba!
Človek vda se brez nad oblasti zublja, mora nem, ko mu pogublja tvor za tvorom, nanj strmeti.
Prazno je pogorišče,
divjih sap strašno ležišče. V dnu izžganih oken biva strah in beda in oblak nebeški gleda v hram nizdol.
Enkrat še v grobne jame sreče same človek se nazaj ozre,
A. Funtek: Pesem o zvonu.
pogumno les popotni vzame. Karkoli ogenj mu je vzel, en sladek up ima v pogubi: Prešteje one, ki jih ljubi, in glej, vse svojce je otel!
Zvonovino zemlja krije, prav napolnjen je kalup. Se li tudi prav ulije, da povrne um in up?
v
Ce ni liv uspel?
Če kalup ni cel? Oh, ko upamo veselo, nas je morda zlo zadelo.
V naročje sveto zemlje črne polagamo mi truda tvor, polaga seme kmet v razor in upa, da blaginja vrne po božjem sklepu mu napor. Še dražje seme žalujoči polagamo mi v temno prst in upamo, da mu napoči dan lepši, ko vzkali iz krst.
Težko, tožno z doma dol zvon oznanja smrtno bol.
Resno spremljajo glasovi jadni potnika na njega poti zadnji.
Oh, to mila je soproga, oh, to je skrbeča mati, ki iz rok soprogu jemlje senc vladar jo v krilo zemlje, od otrok, ki cvetna jih je povila v dneh zašlih, ki ob zvestih prsih rast njih je zrla sebi v slast.
A. Funtek: Pesem o zvonu.
25
Strta je domača spona, saj v kraljestvu smrtnih tem vekomaj prebiva ona, ki je bila mati vsem. Saj ni zveste več opore, njene ni skrbi doma; v zapuščene te prostore pride tujka brez srca.
Naj preneha strogo delo, dokler zvon se ne shladi! Kakor v vejah ptič veselo vsak počivaj brez skrbi.
Ko se vžgo zvezde,
prost dolžnosti že pomočnik večer praznuje; mojster vedno s trudom snuje.
Bodro v divjem gozdu roma proti ljubi rodni koči potnik daleč še od doma. V hlev mekeče ovčja čreda, in goveda
gladka in širokočela spo mukaje
v dobroznane svoje staje. Obložen pride s klasi voz počasi; vrhu žita cvetja kita se blesti,
in na ples ravnajo ženjci se mladi.
Tišji trg in tišja cesta; ob svetiljke družni luči zbirajo se domačini; ključ zaškriplje v vratih mestnih. Noč razgrne sence črne;
28
A. Funtek: Pesem o zvonu.
varni pa meščan ne straši se noči,
ki zločinca ljuto plaši; kajti zakona oko bedi.
Hči nebeška, rednost sveta, ki, kar je enako, spleta prosto, lahko in veselo, ki so mesta njeno delo, ki divjak na njen poziv je pustil gošče svoje divje, ki prišla je v koče tudi, v njih uvedla blažje čudi in najdražjo vez povila: čut za tla domača mila!
Rok tisoč se giblje vidno, druga drugi je v pomoč, in v gibanju bodrem vidno tudi je moči tisoč. Rad v svobode varstvu snuje mojster in tovariš z njim; vsak poziva se raduje vkljub zaničevalcem zlim. Delo je meščanu dika, trud blaginji je izvor; venčaj kralja čast velika, nas pa diči rok napor.
Mir prijazni, sloga sladka, bivaj, bivaj
milo vselej v mestu tem! Naj ne pride dan nikoli, ko po mirnem dolu vojne bi divjale ljute tolpe, ko obzorje,
ki na njem se ljubko čara zor zvečer,
od vasi, od mest požara bi plamtelo venomer!
A. Funtek: Pesem o zvonu.
27
Zdaj kalup na dvoje mora, svoj namen je zvršil že, da veselo umotvora nam oko bo in srce!
Treskaj kladiv pok,
zgrudi k tlem obok! Da se v lesku zvon zasveti, treba prej kalup je streti.
Kalup naj mojster pač razbije o pravem času, veščih rok; a groza, kadar sam ulije razbeljene se rude tok! Ob gromnem tresku na vse kraje razžene ljut razpokli hram in grozo bruha požigaje, kot bil odprt bi pekel sam. Kjer moč sirova gospodari, noben se umotvor ne stvari; kjer ljudstva sama stro vezi, razvoja tam blaginji ni.
Gorje, če se netivo skrivši nabralo je v naročju mest, če ljudstvo, lanec svoj razbivši, pomore si na svojo pest! Upor tedaj se vzpne ob vrvi, da se tuleč zamaje bron in, posvečen le spravi, prvi da geslo za nasilje zvon.
Prostost, enakost! vprek se ori ; meščan poprime mirni bran, ceste se polnijo in dvori, morilcev tolpe vro na plan. Hijene ženske so besneče in smeh ženo ob grozah zlih; srce sovragu, še drhteče, zob pantrski raztrga njih.
28
A. Funtek: Pesem o zvonu.
Nič svetega ni več; zaveze pobožnostidne se zdrobe; zlu dobro se umakne s steze in vse grehote zabesne. Nevarno leva je buditi, poguben tigrov je čekan; a v zmami svoji siloviti je človek strah najbolj strašan. Gorje njim, ki so slepcu dali nebeško plamenico v pest! Ne sveti mu, nje luč le pali, požiga kras dežel in mest.
Z nami božja je dobrota: Kakor zlata zvezda, glej, se kovinsko jedro mota jasno, gladko iz odej. Od vrha do tal zvon je ves svetal; hvalno tudi lični grbi pričajo o naši skrbi.
Le bliže zdaj! Ob zvonu se vstopite v vrsti; naš zbor posveti ga in krsti! Ime edinost prejme naj! Na slogo, v družbo naj zaupno sosesko vabi k sebi skupno!
In to naj bo njegov poziv, ki zanj je mojster zvršil liv: Visoko gori v zračnem domu nad nizkim žitjem naj visi; naj sosed bo najbližji gromu in ob zvezdišče naj meji. Naj glas bo višnji o vesmiru, kot četa jasnih je zvezda, ki Stvarnika slavi na tiru in leto venčano spremlja.
Fr. Strnad: Zmaga.                                             29
Kar večno, resno je na sveti, o tem samo obveščaj nas, in vsako uro brzoleti se s krili ga dotikaj čas! Posoja jezik naj usodi; sam brez sočutja, brez srca, spremnik življenja igri bodi, ki izpremembno se igra! In kakor zvok njegov izgine, ki veličastno se glasi, tako naj priča, da vse mine, da vse na svetu izzveni!
Zdaj z močjo vrvi iz jame zazibajte zvon navzgor, da v višave zvokov same vzpne se, v zračni jasni zor!
Še vlecite,. še!
Giblje se, maje! Radost mestu razodeni, mir mu prvi glas zazveni!
---------—¦—---------
Zmaga.
Spisal Fr. Strnad.
na! — Ana! ..."
Ta klic, ki je prihajal iz ust dvornega svetnika pl. Saalfelda, se je izgubljal v ono zoprno pokašljevanje, s katerim nadlegujejo dostikrat stari ljudje svoje bližnje.
A dvorni svetnik pl. Saalfeld še ni bil kdove kako star. Štel je šele petdeset let. Pač pa je bil bolehen, in to je bilo vzrok, da je bil videti mnogo starejši, nego je bil v istini.
„Bil je dolg, suh, ozkih, tesnih prsi. Na glavi mu je blestela velika pleša, ki jo je obkrožalo nekoliko posivelih las. Nasprotno pa je imel jako košate, rdečkaste brke, ki so mu zmršeni viseli in štrleli preko tankih, osinjelih ustnic . . .