Voina. KAREL WIDER. Dne 10. oktobra 1892. sem se odpravil na svoje prvo službeno mesto kot začasni učitelj ia voditelj enorazrednica v Bud^njah pri Vipavi. Takrat je Karel Wider služboval vVipavi kot stalni učitelj. In že o'o svojem prihodu v Vipavo sem se z njim pobliže seznani!, ko sem obiskal nadučitelja Skalo in njega, ki je imel v šolškem poslopju v pritličju na desno prijetno sobico za stanovauje. Na "priporočilo tnetliškega notarja Stajerja me je gostoljubno sprcjela čislana rodovina Julijanijeva, kjer sem takrat in pozneje večkrat prenočil. Drugega dne dopoldne sem šel v družbi s Skalo in Widrom obiskat tovariša Franceta Punčuha na Slap, popoldne pa smo odšli skozi Vrhpolje proti Budanjam. Tako mi je bil pokojni tovariš Wider spremljevalec na prvi poti v učiteijsko življenjc; a J3Z — kakortudi mu trajno hranira hvaležnost za zvesto prijateljstvo — ga nisem mogel spremiti na poslednji poti: daleč tam v črnogorski Podgorici ga je ubila nam tako sovražna vojna usoda, ko je čvrsta moška sila kipela v njem in so mu upapolni pogledi lili utcho In moč v hrepeneče srce.. . Končano je! In skoro zavidno lahko gledajo drugi stanovi na nas, ki nam je razbesueli vihar tega strašnega klanja in uiniranja ugrabi! toliko najboljših iu najzvestejših tovarišev in borcev za pravice in napredek našega stanu! Med temi je stal z neizprosno doslednostjo in zgledno zuačajnostjo tudi naš ljubi prijateij Karel ves čas svojega učiteljevanja vse do zadnjega diha! Taka praznota in puščobnost plane časih v tipeče srce, da nehcte vzklikneš: Glej, ostal si samo zato, da jim pišeš nekrologe! — Lažje in lepše bi bilo srcu, da molčl Tako pa razglobijamo v sebi in govorimo z nercdno besedo, kar je nedopovedljivo, in si trgamo rane. A dolžni smo spominu prijateija, da pozabljaaio nase in misiimo nanj. Z Widrom sva se rcdno shajala vsak četrtek in nedeljo popoldne, večkrat pa tudi med tednem; pičlo uro hoda sva bi!a vsaksebi: ali je prihajal on k meni, ali sem ga obiskoval jaz. Obilokrat pa sva posetila tudi tovariša: Pcrneta v Šturjah, Rudolfa na Planini, Kambiča na Ustju, Punčuha na Slapu ., . Hodili smo na zborovanja učit. društva v Postojno in Orehek, govorili smo, se navduševali, sanjali. Priredili smo sestanek pri Lavrenčiču na Vrhpolju, kjer nas je obiskal Ivo Trošt z Razdrtega. V vipavski Čitalnici smo uprizarjali gledališke predstave, udarjali smo na tamburice, ki smo si jih nabavili ob podpori rodoljubnega trškega zdravnika dr. Kende. O Petrovem 1893. smo se dvignili Vipavci v Ljubljano na Sokolski zlet. Jaz sem nosil po ljubljanskih ulicah prapor vipavske Citalnice, Wider je stopal ob mo;i strani. Vsa Vipavska dolina je bila naša, ves svet je bil naš. Delo v šoli smo vršili z vnemo in uspehi. Glavar Gozani in komisar Lapajne sta bila prijatelja učiteljstva, nadz. Thuma je bil pravičen sodnik. Ko nas je nekoč nemški oskrbnik grofa Lanthierija denunciral na glavarstvu, ni opravil ničesar; še ponosnejše smo dvignili glave. Doma sem poučeval v šoli, gojil šolski vrt, vežbal pevce, zamenjaval s kuratom Škvarčo časnike in revije, prevajal igre za Dramatično društvo, pisal poročila za »Učit. Tovariša« in pesmi za »Ljubljanski Zvon« in Tomšičev »Vrtec« — drugoval pa mi je tovariš Wider, ki je tisti čas priobčil več podlistkov pripovedne, romantično nadahnjene vsebine v »Slovenskem Narodu«. Dostikrat je prišel k meni tudi med tednom. Proti mraku so se odprla vrata mojega stanovanja — pa je stal pred menoj. Rumenkaste brčice, prijazno oko, iskrena, hitra beseda, zdravo lice — ves ustvarjen. za življenje! Kramljala sva v trdo noč. Razdelila sva mojo posteljo: pol je je ostalo v postelnjaku, druga polovica je šla na tla — pripravljeno je bilo ležišče obema. Tako sva pregovorila, presanjala vso noč. Načrti in upi so se prepletali s sanjami vse do ranega jutra. Wider se je odpravil v dolino. Pospremil sem ga do konca vasi, potem sem se odpravil v učilnico nad stanovanjem. Lotila sva se vsak svojega posla v šoli, oba vneta za svoj stan, z gorkim srcem sva se potapljala v svoje delo, hitela sva z njim, da nama prej pride čas zopetnega snidenja. Ko se je nagnilo šolsko leto, sva odpotovala skupaj iz Vipavske doline. Iz Ljubljane sva se peljala v Zagreb, iz Za- greba preko Karlovca v Metliko na dom mojih staršev. Tu je ostal Wider nekoliko dni, potem je odšel svojim potom čez Gorjance v beli svet! Lepo je bilo tistikrat: življenje v nas in mladost — najlepši dar življenja!. V Vipavo je prišel Wider iz Dobrepolja, kjer je služboval dve leti in pol, začetkom leta 1892. V Vipavi je1 ostal do konca šolskega leta 1899., ko se je preselil v gprenjski Tržič, kjer si je izbral družico življenja gospo Marijo iz ugledne rodovine Polakove. Iz Tržiča so ga pozvali koncem leta 1903 . v Ljubljano na novo kreirano mesto stalnega suplenta,jeseni leta 1904. pa je dobil mesto stalnega učitelja na I. mestni deški šoli v Ko-menskčga ulici. Tu je deloval z neumorno pridnostjo in z najodličnejšimi uspchi do svojega vpoklica v vojaško službovanje leta 1915. V tem službovanju je dosegel stopnjo praporščaka, ter je bil kot tak dodeljen_ vojaškemu poveljstvu v Podgorici v Črni gori. Učitelj-vojak Wider je izpričal svojo zvestobo v službi domovine s svojo prerano smrtjo ... Sad mnogoletne prakse na polju vzgoje in pouka začetnikov je Widrovo »Moje pryo berilo«, ki ga je izdal v založbe Učiteljske tiskarue ter je ravno zaradi tega zbudilo mnogo odpora in nestvarne kritike v vrstah — politikujočih pedagogov. Vzlic vsemu si je Widrovaknjiga zaradi svoje popolnosti in praktičnosti pridobila zmago in j.e z lahkoto izpodrimla stare in nove Abecednike, a avtorjevo ime je uvrstila v število zaslužnih slovenskih šolnikov. Wider je bil sotrudnik »Učiteljskemu tovarišu«. Posebno pozornost so zbudili njegovi podlistki o bodoči moderni šoli. V teh je zlasti propagiral idejo šolskega časopisa. Sploh je bil Wider temeljito strokovno izobražen. učitelj in moderno olikan mož, ki se je zanimal za vse panoge našega kulturnega in politiškega življenja in delovanja, zlasti pa je pazljivo motril, podpiral in pospeševai snovanje in delo naših organizacij, ves prepojen s trdno ustavljenimi naprednimi nazori. Tem je bil nepodkupno zvest, in vse, česar se je lotil, je izvedel z neomajno konsekvenco in skrajno doslednostjo: Karel Wider je bil vzor slovenskega naprednega učitelja. Mnogo let je deloval v nadzorstvu »Hranilnice in posojilnice Učiteljskega konvikta«, a največ dela, skrbi in ljubezni je posvečal naši Učiteljski tiskarni, ki se je trudil in brigal zanjo, kakor bi se bolj ne mogel, če bi bila njegova osebna last. Od ustanovitve je bil član upravnega sveta ter je prehodil z drugimi tovariši vred vso Kfiževo pot do današnje višine, ko stoji naš zavod na trdem temelju. Prvi predsednik naši tiskarni je bil tovariš Luka Jelenc; na njegovo rriesto je stopil Wider. Zaupanje zadružnikov, ki so ga postavili na to mesto, je opravičil v polni meri. Valovi politiških strasti so se neprestano zaganjah v našo tiskarno, hoteč jo uničiti. To se jim ni posrečilo. Neprijatelji pa so dosegli vsaj to, da je c. kr. deželni šolski svet kranjski ukazal vsem aktivnim kranjskim učiteljerh, da morajo odložiti svoja mesta v upravnem svetu. Tako je bil tudi Wider primoran, da je odstopil od predsedniškega rr.esta. V upravni svet so stopili vpokojeni učitelji ter tovariši s Štajerskega in Primorskega, kamor ne sega tako omejevanje državljanske svobode! Widru so poverili mesto pisarniškega vodje, koder je razvijal v blagor zavoda sveje preizkušene moči in zmožnosti. Žal, da tovariš Wider ne bo deležen tistega zadoščenja, ki nam pride, ko zraste naš zavod do popohsosti! Sicer pa pride čas, ko bo treba o naši tiskarni pisati posebno poglavje. Karel Wider je bil rojen dne 28. januarja 1870. v Ljubljani. Istotam je dovršil učiteljišče dne 13. julija 1889., usposobljenostni izpit pa je napravii dne 17. novembra 1891. Oče mu je bil vrtnar, ki je imel vrtarijo v Uradišču. Mladost je prebil med veijem in zelcnjem. Tain se je navzel ljuezni uo zelenečeincvetoče prirode. In to ubezen je prenesel na svoj dom, na pri,zno hišico, sredi bujnega, vabljivega vrta Levstikovi ulici. Rano zjutraj je delal i vrtu, po konCanem dnevnem uelu je ikal tamkaj razvedrila: sinko in hčerka b njem, v domu skrbno vladajoča žena. "VVidrovim domom drdra železnica. Kdaj nam pripelje očeta?« izprašujejo )žni glasovi z vrta. »Ko bi bil zopet med vami, med svoimi tovariši, med svojimi znanci v svojem razredu«, tako_ se je glasil refren /sakega njegovega^isma izza zadnjih nesecev. Danes vemo: Nikoli več ne pridel Zakaj strela je udarila v zdravo, lepo drevo ln ga je izruvaia s koreninami »red! E. Gangl. Karlu Widru v slovo. Na 1. letošnji domači učiteljski kon:erenci na I. mestni šoli, ki je bila dne 15. septembra, je izpregovoril nadučitelj ]akob D i m n i k učitelju in c. kr. praporščaku Karlu Widru v slevo te-le besede: Slavni učiteljski zbor! Vojna, ki je položila že neštevilno nenadomestljivih žrtcv na oltar domovine, je prišla po svojo žrtev tudi v naš učiteljski zbor. Dne 6. septembra t. 1. je prišla v Ljubljano žalostna vest, da je . izdihnil svojo blago in plemenito dušo dne 5. septembra ob 5. uri popoldne v Podgorici v Črni .;ori za cesarja in domovino naš vrli in tnepozabni tovariš Karel Wider. Pofkopan je bil z vsemi vojaškimi častmi dne 6. septembra ob polšestih popolne na vojaškem pokopališču v Podgorici. Tihotapska malarija je pretrgala nit dragocenega življenja ter položila v prezgodnji grob moža, učitelja in tovariša v pravem pomenu besede. Poieg rodovine njegove, ki je izgubila z njim najskrbnejšega soproga in očeta, ga bo silno težko pogrešala tudi naša šolska mladina, ki ji je bil najvzornejši učitelj in najskrbnejši vzgojitelj. Ni dolgo temu, kar mi je pisal: »Zdrav sem, hvala Bogu, in ničesar mi ne manjka, ali zadovoljen le nisem, zakaj moje misli mi vedno uhajajo k moji rodovini, ki vsi komaj in z največjim hrepenenjem čakajo na moj povratek. In kako bi bil srečen, če bi mogel nazaj zopet k svojim Ijubim učencem in dragim tovarišem. Ta povratek bo najlepši in najsrečnejši dan mojega življenja«. — In tega povratka ne bo tostran groba . . . Previdnost božja je določila, da je moral med drugimi junaki tudi naš vrli tovariš Karel Wider položiti svoje mlado, zaslužno in nadepolno življenje na oltar domovine ter umreti na polju slave in časti. Sled njegovega dela na naši šoli bo ostala neizbrisna, in še pozni rodovi se bodo z veliko hvaležnostjo spominjali vzornega učitelja-junaka K a r 1 a W id r a. Tudi med stanovskimi tovariši ostane nepozabljiv, in sem prepričan v dno svoje žalostne duše, da govorim iz srca vseh, če mu zakličem v slovo in spomin: Slava junaku Karlu Widru in trajen mu spomin! Naznanjam še, da sem vdovi izrazil sožalje našega učiteljskega zbora. JANKO MUHA. MIHA DOLENC. RADO SVETE. ENGELBERT PODGORNIK. I Sv. Gabrijel je ubil tudi to čctvorico našili dragih tovarišev: poročniki Janko M u h a , Miha D o 1 e n c in Engelbert Podgornik ternadporočnik Rado S ve te so žrtvovali mlado svoje življenje vladarju in dornovinil Vsi štirje miadi in zdravi, polni ljubezni do svojcev, do slovenske mladine in do slcvenske zemlje so odšli v objetje smrti, ko jih bomo še iako krvavo potrebovali doma v bližnji bodočnosti na polju kulturnega dela! Vsi štirji so bili navdušeni slovenski učiielji, naše gore listi. ki so goreli za svoj vzvišeni stan in hrepeneli zopet začeti z vzgcjnim in poučnim svojim delovanjem lam, kjer so bili primorani prenehati, ko jih je pozva! ukaz na brambo domovine! Kdo in kdaj nam poplača tc strašne žrtve našega stanu? Ni nadomestila in ni povračiia, zakaj iz žil nr.šega telesa so odtekle najplemenitejše kaplje naše srčne krvi! Trnovski les jim je odprl zadnje počivališče, a nad njihovimi grobovi tuli bojna vihra, sice nam pcka od bridkosti ... Blag in večen vam bodi spomin, slovenski učitelji-junaki! * CESARJEVO LASTNOROČNO PISMO V ZADEVl OPROSTITVE OD SLUŽBE NA BOJNI ČRTi. Dolga kruta vojna zahteva od vseh državljanov tcžke žrtve. Da se rodovine, ki so najhujše prizadete, cbvarujejo v bodočnosti nadaljnih hudih udarcev, zapovedujem, da naj se zdolaj označene vojaške osebe bojnih čet, v kolikor se ne tiče vojakov po poklicu, upcrabljajo, na takih službemh mestih, določenih za sposobne za službo pri armadi na boj.šču, ki niso trajno izpostavljena sovražnetnu učinku: 1. Edini siu kake rodovine, ki je še ostal, od katere sta že padla dva ali več sinov, ali ki so umrli za ranami, ki so jih pridobil* na bojišču, zaradi vojnih naporov ali bolezni, ki so si jo nakopali v vojni službi. 2. Oče šestih ali več nepreskrbljenih otrok, za katere mora skrbeti. Reichenau, dne 11. septembra 1917. K a r e 1 1. r. Da se doseže ta olajšava v smislu Najvišjega povelja,naj se postopa tako-le. Svojci, v slučajih pa, v katerih gre le za mladoletae otroke, občine, naj vlože kratko prošnjo, ki naj se ji priloži rodbinska poizvedovalna pola, politični oblasti prve stopnje. V prošnji naj se natančno navede pripadlost (četa, nadomestno poveljstvo, zavod itd.) osebe, za katero gre in pri armadi na bojišču tudi številka vojnega poštnega urada. Če ni mogoče doseči rodbinske poizvedovalr.e pole ali če ne obsega vseh potrebnih podatkov (n. pr. zadnjih smrtnih slučajev, rojstev), naj se prilože druga verojetua dokazila. Političae oblasli naj prouče podatke prošnjc, potrde njih resničnost in naj pošljejo prošnjo naravnost kolikor mogoče hitro poveljstvu, ki ga prošnja navaja, Vsaki osebi, s katero naj se po navedenih določitih postopa, izstavi odločilna oblast izkaznico. UPORABA ROJSTNIH LETNIKOV 1867 IN 1868 V ZALEDJU. Moštvo rojstnih letnikov 1867 in 1868 se sme odslej uporabljati samo v zaledju. Ne sme se niti v zameno niti v nadomestilo pošiljati k armadi na bojno polje. Uporabljati se mora v prvi vrsti za notranjo zamenjavo v zaledju. Zato naj se v prihodnje porablja moštvo letnikov 1867 in 1868, ki pride od armade na bojnem polju, v to, da osvobodi in nadoinešča mlajše za fronto in vojno službo sposobnejšem oštvo. DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA »RDEČI KRIŽ" IN DRUGE VOJNO- POMOŽNE SVRHE. VI. VOJNO POSOJILO. S posredovanjem tovariša Pavla Plesničarja v Ajdovščini kot zastopnika c. kr. goriškega okrajnega glavarstva nabranih v goriškem okraju za VI. avstr. vojno posojilo, K 167.000; skupaj 167.000 K. Danes ukazanih . . . 167.000— K V zadnji štev. izkazanih 179.4501— „ Skupaj . . 346.450— K SREDNJE ŠOLE Anton Kržič, c. kr. profesor v p. Ljubljani, 2 K; skupaj 2 K. Danes izkazanih . . . 2-— K V zadnji štev. izkazanih 66,392-48 . Skupaj . . . 06,394 48 K DENARNI USPEH SLOVENSKEGA UČITELJSTVA V DOBI VOJNE DO DANES. Glasom izkazov v,Učit. Tovarišu": Za »Rdeči križ« itd. . . K 282.944*73 III. vojno posojilo . IV. vojno posojilo . V. vojno posojilo . VI. vojno posojilo . Srednje šole . . . Končna vsota 278.848-69 „ 2,761.438 — „ 10,298.807 — 346.450 — 66 394 48 K 14,034.88290