DEZINSTITUCIONALIZAGIJA ROT PROGRAM PREŽIVETJA
VITO FLAKER
Povzetek
Na osnovi izkušnje akcijskoraziskovalnega dela skupine alternativno
usmerjenih prostovoljcev v zavodu Hrastovec je v članku razvita kritika
totalne ustanove kot rezidualnega »ehanizBa za podrejenaje in nadzorova-
nje. Zanjo je značilna marginalnost varovancev, institucionalnega statusa
in simbolnega sporočila. Vprašanje obstoja totalne ustanove ni toliko
ekonomsko in organizacijsko kot etično vprašanje. Tržna usmeritev prinaša
nevarnost enodimenzionalnega obravnavanja kategorij marginalnega prebi-
valstva in stigmatizacije. Zato se pisec zavzema za sodobnejše oblike
tretmana izven tradicionalnih ustanov. V zvezi z dezinstitucionalizaci-
jo imamo opraviti z dvema nasprotnima stališčema: stališčem učinkovitosti
in etičnopolitičnim stali-ščem. Nakazana je možnost sinteze obeh preko
dialoga "normalnih" s stigmatiziranimi in z lastno marginalnostjo.
Suuary
On the basis of an action-research project and direct work of a group of
critically oriented young volunteers with inmates of an institution for
8everely handicapped mental patients (Hrastovec) a critic of the total
institution is worked out. A total institution is a residual mechanisn
for subjecting and controlling in which three aspects of marginality
emerge: marginality of inmates, of institution, and of symbolic message.
There is a danger, that market orientation will stress the onedimensional
concept of marginal categories of population and their stignatization.
Therefore modem forms of treatment are needed outside traditional insti-
tutions. In the debate on the dezinstitutionalization two opposing views
dominate: one of economic and organizational effectiveness and the other
which stresses the etical and political dimension. The po88ibility of a
synthesis of these arguments exists through a dialogue of "normals" with
"abnoraals" and stigmatized, and with one's own marginality.
Nie ni bolj marginalnega kot problem marginalnosti.
Brez tega, da pridemo do marginalca, ne more biti
vprašanja socialne transformacije, inovacije, revolu-
cionarne spremembe. Vendar, zakaj se zdi, da morajo
vedno priti v ospredje Red, Zakon in "Dobra Oblika"?
F. Guattari
198	V. Flaker	Soc Delo 28, 1989, 2
Marginalnost totalne ustanove
V svojem prispevku k okrogli mizi izhajam iz naše izku-
Snje v Hrastovcu, iz izkuSnje obravnavanja totalnih in dru-
gih podobnih ustanov v pogojih restrukturiranja družbe in v
sklopu teme okrogle mize, se pravi teme preživetja. V
zadnjih desetletjih so namreč vse vrste totalnih ustanov
pretrpele kritiko in postale na nek način sinonim za državno
represijo nad posameznikom, za njegovo koercijo, degradacijo
in redukcijo na enodimenzionalno uporabo.
Glavni mehanizem totalnih ustanov predstavlja panoptično
zajemanje, nadzorovanje in reteritorializacija deteritoria-
liziranih množic, ki jih je kapitalizem ustvaril, nepovezane
z zemljo in nezavezane fevdalnemu gospodarju. Ce so bile
panoptične ustanove v času svojega masovnega uveljavljanja
(v dobi razsvetljenstva) eden od najbolj učinkovitih in
pervazivnih mehanizmov uveljavljanja družbene moči in podre-
janja sile ljudskih množic kapitalu, pa so s porajanjem dru-
gih mehanizmov podrejanja - semiološke integracije, sociali-
zacije delovne sile skozi inkorporacijo njenih lastnih in-
stitucij (sindikatov, delavskih strank ipd.) in masifikacije
preko masovnih medijev postale predvsem rezidualni mehani-
zem, ki služi v svojem neposrednem svojstvu za podrejanje in
nadzorovanje tistih, ki ostalim mehanizmom uhajajo.
Tako te ustanove na pol pozabljene bivajo, podobno kot so
nekoč bivali angleški aristokrati, na obrobjih družbe (ne
samo geografskih), izven mest in izven skupnosti. Pozablje-
ne, kot so pozabljeni tudi miljoni ljudi, ki so jih inter-
nirali, kot je pozabljeno tudi dejstvo, da še vedno v spregi
z ostalimi mehanizmi ostajajo hkrati tudi mehanizem normali-
zacije, socializacije ter masifikacije tistih, ki smo ostali
zunaj na "svobodi".
Njihova marginalnost ni samo v marginalnem družbenem sta-
tusu njihovih varovancev in v njihovem marginalnem položaju
znotraj institucionalnega sveta, ampak tudi v obrobnosti
Soc Delo 28, 1989, 2	V. Flaker	199
simbolnega sporočila, ki ga za osrednji del družbene arene
nosijo. Saj te ustanove so le "zadnje postaje" v karieri ti-
stih, ki se jih ne da disciplinirati drugače. Zadnje in po
vsej verjetnosti tudi ključne. Ključne za razumevanje nji-
hove kariere, za razumevanje procesa izločanja, družbenega
segmentiranja kot tudi obstoja/preživetja v središču družbe.
Vprašanje obstoja totalnih ustanov in velikih insti-
tucionalnih sistemov ni samo vprašanje njihove (ne)učinkovi-
tosti, temveč je tudi etično vprašanje. "Ali smo taka dru-
žba, ki hoče imeti te ljudi zaprte, izločene ali pa jih
sprejmemo medse?" To vprašanje navsezadnje implicira tudi
vprašanje družbenega razvoja in transformacije: "Kakšna naj
bo družba brez norišnice, brez zapora, brez kasarne itn.?" V
tem smislu vprašanje totalnih ustanov in njihove prihodnosti
ni samo vprašanje preživetja njihovih prebivalcev, temveč
tudi vprašanje preživetja družbe v pogojih integriranega
svetovnega kapitalizma.
Dezinstitucionalizacija
V tem smislu se veliko, tudi na tej okrogli mizi, govori
o dezinstitucionalizaciji, o koreniti spremembi velikih in-
stitucionalnih sistemov, ki s svojo veliko porabo, neučinko-
vitostjo, brezosebnostjo ipd. delujejo kot fosili v družbi,
ki zahteva gibčnost in prilagodljivost. Vendar pa se termin
dezinstitucionalizacija uporablja v več niansiranih pomenih.
Na tej okrogli mizi kot tudi že večkrat prej je bil njen po-
men skrčen na restrukturiranje odgovorov, na njihovo mo-
dernizacijo prilagoditev novemu stanju (ki se pri nas po-
gosto enači z "uvajanjem tržnega gospodarstva").
Ob konstataciji, da pri govoru o "trgu" ni na prvem mestu
uvajanje samih tržnih razmerij, ampak predvsem večanje pro-
dukcije, je potrebno postaviti vsaj nekaj vprašanj.
Ali je in na kakšen način je zapiranje (segmentiranje)
ljudi v azile ustrezno tržni usmerjenosti družbenega razvo-
ja?
200	V. Flaker	Soc Delo 28, 1989, 2
Ali trg s svojim unidimenzionirajočim dejstvom ne pred-
stavlja le privida enakosti, privida, ki temelji na neenako-
sti informacije, in ali ni tako le ideološka krinka družbe-
nega podrejanja (subjekcije)?
Ob predpostavki, da bo "uvajanje tržnih zakonitosti" pri
nas kakor drugje povečalo pas marginalnega prebivalstva, je
potrebno pomisliti, ali ne "tržno" razmišljanje povod za na-
daljnjo unidimenzionalizacijo posameznih kategorij ne-nor-
malnega prebivalstva in nadaljnjo redukcijo na stigmatizira-
joCi označevalec?
Ko govorimo o podjetništvu v okviru restrukturiranja in
dezinstitucionalizacije odgovorov na socialne probleme, se
mi zdi, da je potrebno imeti v mislih zgornja vprašanja.
Poznamo namreC že veliko število novih, modernejših oblik,
ki obstajajo izven tradicionalnih ustanov (npr. stanovanjske
skupine za prebivalce azilov, ki jim je potrebna streha nad
glavo, skupine samopomoči za veliko vrst tegob, za katere so
doslej obstajali le institucionalni odgovori, oblike vza-
jemne pomoči itn.) Vendar pa je res, da vse te in druge nove
oblike ne zagotavljajo nujno tudi bistveno novih kvalitet
uslug in odgovorov na potrebe njihovih uporabnikov.
Kot smo že ugotavljali, si namreč glede vprašanja dezin-
stitucionalizaci je stojijo nasproti argumenti učinkovitosti
(tako ekonomske kot organizacijsko praktične narave) in
etično politični argumenti. Na prvi pogled so si ti argumen-
ti protislovni, saj slonijo argumetni učinkovitosti predvsem
na pragmatičnih predpostavkah, medtem ko pa so etični argu-
menti kategorični. Ce naj bi prebivalci azilov živeli med
nami, ne pa bili izločeni in zaprti v posebnih ustanovah, je
potrebno te ustanove ukiniti in poskrbeti, da bodo ti ljudje
lahko živeli med nami.) Vendar je upati, da je to pro-
tislovje med tema dvema ravnema le površinskega značaja in
da je moč doseči med njimi neko sintezo.
Morda možnost take sinteze obstaja prav na ravni
družbenega razvoja, na ravni politike (in estetike). Ce
vzamemo na primer fenomen stigme {Goffman), smo priča nekemu
Soc Delo 28, 1989, 2	V. Flaker	201
stanju subjektivnosti, ki je razcepljeno in sledi dvema to-
kovoma dojemanja realnosti, kajti stigmatizirani je prisi-
ljen razumeti dogajanja okoli sebe hkrati iz svojega lastne-
ga zornega kota, stigmatizirane identitete, kot tudi s
stališča normalnega (v tem smislu so stigmatizirani največji
eksperti empirije skupinske dinamike). To pa ne velja tudi
za "normalne"; njihova komunikacija s stigmatiziranimi sledi
predvsem njihovim stereotipom in iluzijam o naravi stigme
(vsakomur, ki je v vsakodnevnem stiku z npr. duševnimi bol-
niki, je jasno, da je splošno družben stereotip o nevarno-
sti, ki izhaja iz njihove iracionalnosti, iz trte zvit):
Iluzijam in predstavam o stigmi sledijo tudi iluzije in
predstave o svoji lastni normalnosti. In te iluzije imajo z
realnostjo opraviti ravno toliko, kot imajo z njo opraviti
prve. To nas navaja k misli, da je dejanski dialog s stig-
matiziranim, z marginalnih nujno potreben za spoznanje svoje
lastne realne človeškosti. In prav to je tista vrednost
margine in marginalnih (totalnih) ustanov, ki jo je potrebno
preudariti.
Konkretni in dejanski dialog z našo lastno marginalizaci-
jo pa je možen le na način singularne obravnave in kon-
kretnih odgovorov posameznih želj in potreb v kontekstu
deobjektivizacije, samoorganizacije, kjer se lahko brišejo
meje med menjalnimi, uporabnimi vrednostmi in Vrednostmi
želje.
Zaključki
Sklenil bi rad z naslednjimi tezami:
dezinstitucionalizacija ni le mogoča, temveč je tudi
nujna;
-	temeljiti mora na etičnih in politikoestetičnih pred-
postavkah in ne more biti le sad upravno-tehnične rešitve
problema učinkovitosti delovanja tradicionalnih institucij;
-	predstavlja naj predvsem konkretne in singularne odgo-
vore na resingularizirane želje in potrebe ljudi namesto
standardnih in individualizirajočih odgovorov na standardi-
202	V. Flaker	Soc Delo 28, 1989, 2
zirane in posplošene "potrebe" individualiziranih množic;
- vsa prizadevanja za boljšo družbo (npr. "socializem po
meri človeka") in po njeni transformaciji morajo v svojih
programih vsebovati tudi program dezinstitucionalizacije.
Vito Flaker, diplomirani psiholog, Višja šola za socialne
delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana