442
Posavski: Slutnja.
tokavi sva ostali poldrag dan. Teta nam je pravila o sv. Feliksu veliko lepega, pa sem že pozabila. Prav dobro pa pomnim pripovedke, s katerimi nas je kratkočasila najmlajša sestrična. Nekatere so take, da vas bodo gotovo mikale,  ker se govori v njih o potov-
skem svetniku.
(Konec prih.)
Sveti Feliks.
Narodna; zapisal Fr. Zoreč v Št. Lovrenci na Dolenjskem.
>vet' Feliks se je na svet rodil, "Sam Jezus se ga je veselil.
Feliks je bil star dvanajst let, Že je bil na vojsko vzet.
Feliks se je jokal tako, Da se sliš' v sveto nebo.
Feliks je trikrat v vojski bil, Vse trikrat je vojsko dobil.
Že se je enkrat primer'lo, Da Feliksu glav'co vzemo.
Pokopan je bil tja na gmajinco, Kamer ta neumna živinica.
Iz groba so zrastle rož'ce tri, Kož'ce tri, oj lilije.
Vsak, kdor je mimo šel, je djal: „Tukaj gvišno en svetnik leži."
Prišli so trije duhovniki. Al' duhovni, al' fajmoštri.
En majh'no trav'co prizdignejo In notri Feliksa vidijo.
En' pisemce v rokah drži, In gor' je b'lo zapisano:
„V Smihelu je rojen bil,
V  kapiteljnu je krščen bil,
V Novem mest' s' je prebivališče zbral, Kjer bo romarjem gnade dajal;
Vsem unanjim romarjem, In tud' domačim farmanom."
fr
Slutnja.
lasna so nebesa sinja, Polje bojno se razgrinja, Ljut v šotorih dvojih roj Kuha v srci srd in boj. Bliskajo se ljuti meči, Vojnikom žare oči, Vriskajo: Kri mora teči, Vražja kri, osvete kri! Bojna se razlega tromba, Iz topov preti smrt bomba: Vojska vojski smrt pi-eti.
Dva prijatelja slonita Orla dva, oba molčita; Saj srce, skrbno srce, Trikrat več jima pove! Z jeklom prsi so pokrite, Vender rahlo je srce Trde in krvave kite, Vender sezata v roke. Celo polno brige, mraka, Vender mlada sta junaka, Mlado žar oči žare