o o o	o o o
Snopič 134—137
0 0 0
PODONAVSKA POVEST.
V GORICI 1904.
Tiskala in zal. »Goriška Tiskarna« A. Gabršček.
0 0 0 0 0 0
»Slovanska knjižnica"
ci.-.U
»Slovanska knihovna« — »CVisuiHucuaH BaCaioTeKa«

Izhaja v mesečnih snopičih
Urejuje in izdaja Andrej Gabršček

Natisnila in založila »Goriška Tiskarna* A. Gabršček.
V GORICI 1904.
~gTn
Podonavska povest
->ic-
PoljsKi spisal
MIHAEL ČAJKOVSKI
(Drugi, pojjianljenijiatis)
Natisnila in založila »Goriška Tiskarna^ A. Gabršček.
V OORICI 1904.
I.
tara Donava! slovanska reka! povej, ali si na dno Črnega morja na svojem hrbtu zanesla in vtopila slavo in ime plemenom slovanskega in daškega rodu, ali kaj ? Ali si v globočino svoje struge zakopala Kriščevo vero? Povej! — Glej, kako se vznašajo kuplje na minaretih po na-brežnih mestih ; kako se leskeče Mohamedov po-lumesec! — Nobene božje, razramno stolpaste Cerkve ni nikjer, niti svetega Križa, rešnjega znamenja, ki ga je človeštvu zapustil Božji sin za spomin. — Glej, po nabrežnih ravnotah in višinah peš in na konjih mrgole Muzulmanje, kakor bi ta zemlja bila očevina njih rodu, zapuščina njihovih očetov. — Valah in Moldavec sta zame-nila rimsko obleko z Allahovim krojem, Srb in Bolgar si pa s turbanom ovijata slovansko čelo, na znamenje, da sta svobodo zamenila s suž-
6
nostjo; celo poljski sin, divji Zaporožec, ki se ni nič zmenil za mogočne moskovske carje, nič za njihove obljube in darila, ki je zapustil obali sinjega Dnjepra in rodovita ukrajinska polja, da-si svoboden, nikomur pokoren, celo ta je kozaški slavi na sramoto otomanski opisal tulonoščev kontuš in s kašmirskim šalom ovil Šahov kalpak; — Donava, ti vidiš to, pa mirno tečeš, kakor si tekla tiste davne dobre čase! Sram bodi tebe, sram rumenega solnca, ker tebe greje in ta kraj; sram bledega meseca, ker vama sveti! — Stara Donava, razsrdi se! Noter na dno naj zakipe tvoji valovi, jezno naj vskipe do oblakov, uidejo naj iz svoje struge in poplave to zemljo in žalijo. — Bog je s potopom kaznil svet, ves svet, zato, ker je pustil v nemar njegove zapovedi; kazni tudi tf plemena, ki niso hranila vere svojih zvestih prednikov, kazni je, ker so se odrekla in izneverila narodnosti svojih očetov.
Tako je premišljeval mladenič slovanske duše, da-si turški oblečen. Toliko da mu je mlad mah porastel zgornjo ustno, že mu iz temnega očesa plamiče ogenj kakor odraslemu možu; lice mu je še gladko kakor kakemu dekletu, čelo se mu pa že preteče grbanči, čelo visoko, zvesto zrcalo najglobejših čustev. Postave je visoke in vitke, ali da-si v širokem kaftanu, vendar se mu vidi telo tako skladno izraslo; temni lasje mu
gledajo izpod belega turbana, kakor bi jih bilo sram sužniškega znamenja. — Kdo je ta mladenič? — Sluga, sužnik paše Mehemeda, izmaj-lovskega seraskerja*), sultanovega sorodovinca, gospoda neznanskih zakladov, razsežne slave, trdne volje in ponosnega srca. — Kirdžali je ime temu mladeniču. To ime znači bolgarski zavrženca, vlačugarja brez rodu. Njegovo rodišče je trdnjava Silistrija. Mati mu je bila Bolgarka; umrla je na njegovem porodu. Očeta ni poznal, še slišal ni nikoli nič o njem. Štiri leta star je čisto osamel po hudi kugi v Podonavju. Za kos kruha s sirom je po več dnij pasel gosi; za posteljo ponoči si je na gola tla naskubel gosjega perja, zvečer pa poslušal stare babje povesti o zlatih davnih časih, ali pa bojne pesmi nekdanjih Slovanov. Ob miloščini dobrih ljudij je živil svoje telo, dušo pa pojil in gojil s povestmi in pesmimi. Kmetovanje in tiha vaška streha, to mu ni bilo všeč. Misli in srce mu je hrepenelo le po divnih prigodkih, po nepokojnem življenju, nikjer ni mogel ostati delj časa, hodil je od hiše do hiše, iz vasi v vas in povsod javdal in očital: »Slovani dremljejo, Turki jim pa kopljejo pekel!«
Dvanajst let je bil star, ko je prišel k paši Mehemedu in ga ogovoril, da mu da orožje in konja. Ponosni paša se je smejal dečku, vendar
•) Seraskčr —* vojni poveljnik.
8
pa mu je rekel prinesti orožje. Kirdžali vzame jatagan, poboža držaj krivi sablji, ogleda srebro-leskeče jeklo in k prsim pritisne samokrese, kakor mati prvorojenega dojenčka. Paša ukaže še po vranca: mali Kirdžali se mu obesi z obema rokama na vrat in z ustmi pritisne k ognjivim nosnicam. Mehemedu se vname junaško srce za Kirdžalija; rekel je bimbaši,*) naj ga otomanski oblečejo in nauče pleniti. — V šestnajstem letu je Kirdžali že jezdaril in sukal konja tako, kakor kak Čerkes: v skoku jezde je za stavo večkrat zagnal kopje in zadel ž njim obroček krokarju, v skoku na konju je skozi sredo prestrelil pi-jaster v zraku, tudi za stavo; po bliskoyo hitro je mahal s sabljo in sekal na desno in na levo; izborno je znal sukati tudi jatagan, in z bodalom je v skoku zadel zlato levo.**) — Mehemed ga je uvrstil med svojo albansko pribočno stražo in ga imenoval svojega ljubljenca. Ali Kirdžali se vendar ni hotel izneveriti Kriščevi veri, da-si mu je bil Mehemed tako milostiv in taka bodočnost obetala se mu. O solnčnem vzhodu in zahodu je z očenašem častil krščanskega Boga, in na prsih je nosil obraz Matere božje, edino dedščino in spomin po materi. Pod podobo so bila slovanska pismena, ali niso bila niti bolgarska niti
•) Bimbaša poveljnik nad 1000 možmi.
•*) Denar na Turškem.
9
srbska. — Turški kroj in bojno orožje ni zadušilo v njem zvestih čustev, ne vročega kopernenja po svobodi. Ponoči in podnevi se mu je sanjalo o slovanskem rodu, in rad bi bil vzel v enem hipu vso moč sinovom meškega proroka, kajti nemožnosti ni nikakoršne poznala njegova mlada glava.
Solnce se je že nagnilo. To rumeno solnce, kako se leskeče, kakor iz samega čistega zlata! Neznatno, počasi se pelje po modrem nebu v zatop. — Kirdžaliju se še zmerom senja. Zamišljen gleda na široko reko Donavo: v reki plivkajo vesele ribe, nad reko letajo povodne vrane. »Ptica roparica eno ribo vjame, drugih pa nevpleni, ljudje pa more in sužnijo — oboje kmalo*, misli mladi Bolgar in pogleda na bastijo v Izmajlovu; kavke se trumoma zbirajo spat na-njo. Kirdžalija obhajajo trpke misli: vse so tistega rodu, imajo roditelje, imajo sorodovince, jaz pa nimam niti očeta, niti matere, niti rodovine, niti stanišča! — Solzo ima v očesu in breme na srcu. Ta hip prileti orel čez široko Donavo, vzdigne se pod oblake in na svojih silnih perotih vesla na Balkan. Kirdžali ga gleda in misli:	»Jaz sem tudi orel.
Orel je sam, jaz sem sam; orel ima Balkan, jaz svojo domovino; orel se vzdiguje na mogočnih perotnicah pod oblake, jaz pa k Bogu v mislih

— 1-2 -
nikdo ni zinil, še pogledala se nista. Naposled prideta v karavan-seraj*) albanske straže. Soba je vsa meglena od samega tobaka, na sredi brli 1 svetilnica, okoli sede po turški Arnavtje, Bolgarji, Albanci in vedigabog kaka sodrga še. Divje se nosijo vsi, divje imajo obraze, še strašnejše pa gledajo. Kirdžali stopi nazaj čez prag in hoče oditi, ali Mihajlaki ga s silo potegne v sobo, stari Kordaki se pa oglasi: »Nikar naj te ne bode sram, saj nisi dekle, mi pa tudi ne zaljubljeni!« — Brž mu dado lulo na dolgi cevi in skledico kave. Kirdžali zažge, kadi, pije kavo, posluša važni pomenek, ali ni dosti razumel, le posamezne besede je slišal, vse pretrgano, da ni nič vedel, kaj imajo. V tem je Mihajlaki na strani govoril s Kordakijem. Ko se pogovorita, približa se Kirdžaliju stari Albanec in s tako močjo svojo roko spusti na-nj, da se je ves stresnih — »Ti si slovanskega rodu, krščanske vere, ali te ni sram turške obleke in uklanjati se Muzulmanu?« Kirdžali potegne turban z glave in ga zažene ob tla.
»Ali si otročji! Znamenje samo si vrgel pred noge, iz grenke sužnosti pa nisi še. Ali bi bil rad prost?«
»Hočem!« in oči se mu zasvetijo kakor dve žareči zvezdi.
»Ali se ne bojiš smrti?«
*) Karavan-seraj prenočišče.
— 11
tisti čas, da bi jaz rad govoril s teboj kakor s kakim možem, pa ne kakor z golobradcem.’'
•	Govori, poslušam.«
»Kirdžali! ali imaš rad zlato, rad zaklade?«
»Ne maram za-nje, navajen sem na uboštvo; ne poznam in tudi nečem poznati nikakoršnega bogastva.«
»Ali ti je razkošje drago?«
•	Nisem ga še nikoli okusil.*
»Ali morda ljubiš svobodo in slavo.«
•	Nad življenje.«
»Kirdžali, ti si naš brat. Idi z menoj.*
»Kam? po kaj?«
•Ne poprašuj, saj bodeš videl.« — In šla sta ob nasipih k benderskim vratom. Mihajlakiju se satanski čuti iskre na črno-rujavem obrazu. Kirdžali gre korakoma za njim, kakor bi ga gnala kaka čarodejna moč. Rad bi si razjasnil svoje misli, ali tako ima zamotane in zmedene, da jih ne more razplesti. Zaškriplje z zobmi, vzdigne roko in zamomlja: »Bodemo le videli.« — Prišla sta v mesto, straža je hotčla ravno zapreti vrata? muezini*) so ravno tudi prišli na okope i na kuplje na džamijah**) k večerni molitvi klicat vernih prorokovcev, pokornih Allahovih častiteljev. Kirdžali in Mihajlaki sta šla po ozkih ulicah, pa
•) Muc/in klicar na molitve.
••) Džamija mošeja.
— iona perotih svete vere.« In ponosen se vrne v mesto.
Pred vrati se snide s svojim bojnim tova-varišem, z Arnavtom Mihajlakijem.
»Ha, Kirdžali; ali te je neslo kam za kakim valaškim dekletom; ali, kar bi bilo lepše, morda si kje za grmom čakal kakega Juda ali Armenca z zlatom na poti iz Stambula?«*)
Kirdžali žalno pogleda Arnavta in zaničljivo ter ne odgovori nič. Mihajlaki si zasuče črne brke. — »Ti mladi buhte! tako nedolžno gledaš, pa se ti bere na obrazu in na očeh, da si tiček, za zločinstvo na svetu. Ne trdi nam zastonj star Alban Kordaki zmerom: »Kirdžali bode še morilec tak, da je še malo takih bilo na svetu.«
Kirdžali se nasmehne. — »No, tedaj bode Mihajlaki moj prijatelj. Stara slovanska prislovica pravi: krokar krokarju ne izkljuje očij, volk volku ne zaskoči pota.«
»Saj ne bode šele od danes Mihajlaki pripravljen na vsak Kirdžalijev migljej. Lahko bi bil moj sin, ali ne, častim te kakor svojega bodočega vodnika.«
»Arnavt! tvojega jezika je sama sladkost, ali da veš, moje uho je gluho zanjo.«
»Priliznjenost je tako moji misli, kakor je Izmajlov daleč od Meke in Medine; ali zdaj-le je
•) Carigrad.
»Ne bojim!«
»Ali bi torej umoril našega vraga?«
»Koga?«
»Pašo Mehemeda, našega gospodarja in vladarja.«
Kirdžali se zamakne v misli, dene roke križem na prsi, pobesi oči in vzdihne: »Tega pa ne morem; paša me ima rad, Mehemed je moj dobrotnik.*
»Kaj tvoj dobrotnik! zato, ker te živi in oblači? Saj tudi njegovi konji jedo oves vsak dan, še z dragimi plahtami je odeva in uzda z dragocenimi uzdami; saj ima rad in boža tudi svoje pse; le idi in ljubita se. Idi, razodeni paši naše namere: povej mu, da čez uro zadene smrtno geslo ali njega ali pa nas; da podonavskih Slovanov čaka ali sveta svoboda, ali pa večna suž-nost, le brž odtod, čas je drag! Paša te gotovo bogato nadari, še kako službo v haremu nemara doboš zato, kaka sreča!«
Kirdžali je prihajal zdaj bled, zdaj rdeč; kar utripale so mu noge v kolenih in nekak peklen ogenj ga začne peči v srcu. — »Ne, ne izdam vas, z vami vred se bodem boril za svobodo, z vami vred hočem v nevarnost, paše pa ne morem umoriti.«
»Le idi, kamor ti drago, idi, vlačugar brez rodu! Ti si sužnikov sin, spočela te je pa svo-
bodna mati: idi in uklanjaj se svojemu gospodarju, kakor se je tvoj oče in morebiti se še!«
»Lažeš, jezičnik! Jaz sem Slovan, svoboden,« in zgrabil je za jatagan; ali Mihajlaki pridrži s svojo žilavo roko ognjivega mladeniča, stari Albanec se pa nasmehne: »Ne z besedo, ne z grožnjo, dejanski pokaži, da si Slovan, in vsi začno vikati:
i Kirdžali, ti si Slovan, otmi nas iz grenke sužnosti, v tvojih rokah je naša usoda!« —
Na Kirdžalijevem obrazu se bere strašen dušni boj, na očeh pa, da se mu je omajal prvi sklep. Tovarši silijo va-nj, Kirdžali pa ne ve, kaj bi; premišljuje, in naposljed obljubi s pretrganim glasom: »Pusti me, Mihajlaki, umorim pašo.«
Kordaki ga brž prime za besedo: »Prisezi na krščanskega Boga, na slovansko svobodo, da izvršiš svojo obljubo!«
»Prisegam,« zatrdi Kirdžali s slabim glasom.
»Kirdžali! ali če ne misliš, premisli se; pomisli, da gorje tistemu, kteri krivo priseže na Boga, krivo na svobodo. Sramota in prokletstvo takemu živemu, sramota in prokletstvo njegovim kostem po smrti!«
»Prisegam! umorim ga!« vskrikne s silnim, z vzvišenim glasom Kirdžali, in objemati ga začno vsi po vrsti.
»Kirdžali naš! Smrt paši, prostost nam!« in govori! je dalje stari Kordaki tako-le: »Ali ne misli, da sami nimamo pogumnih src ali krepkih rok. Vsak izmed nas je gotovo pripravljen, umoriti Mehemeda, toda to se mora zgoditi še danes ali pa nikoli: jutri bi bilo prepozno. Paša bi izvedel vse, in naša usoda potlej! britko bi jokala svoboda. Ta-le čas pa ne more nikdo izmed nas k paši, samo ti. Danes obhaja ravno rojstni dan svoje hčere. Ti bodeš igral na seždaro*), zapoješ kako bolgarsko pesem našemu zatiralcu, na sramoto slovanski svobodi. Zaigraj mu z bodalom tisto trenotje, ko začuješ strel v gradu na dvorišču. Izmajlovčanje so z nami, janičarjev pa ni veliko; torej zmoremo. Upajmo v Boga in vsak v svojo sabljo! Gotovo zmoremo, in potlej zapojemo pesem o svobodi! *
Kirdžali in ž njim vred vsi zavpijejo zdaj: »Zmoremo in zapojemo pesem o svobodi!«
»Zdaj pa se razidimo vsak, kamor ima kteri, ti Kirdžali pak pripravi se, uberi seždaro in nabrusi bodalo.* — Divja truma ognjiva, vsa maščevalna, zapusti karavan-seraj.
Kirdžali, prišedši v svojo izbo, ubere strune na šezdari in na kamenu nabrusi bodalo. Z neko staro junaško slovansko pesmijo si razvname mladostni ogenj, ogluši včst, vgasi zadnjo iskro
•) Seždara kitara.
svoje hvaležnosti in v imenu svete vere, v imeni svete svobode pa ojači roke in srce za namenjer zločin.
II.
A
Po dvoreh v palači gori mnogo lučij v smol ^ nih bečkih, in v haremu zlati velejasna svetlobi kristalna okna. Svečanost obhajajo v palači, sve^ čanost v Izmajlovu. Paša slavi rojstni dan svoj« edinke, svoje predrage hčere. Milosti, darov, jedij pijače, vsega tega je ukazal obilo razdeliti svojim služabnikom in Izmajlovčanom.
Čuden mož je ta kiaja*) Mehemed. Cvete mu slava, z zakladi ne ve kam, v veliki časti je kako mogočen, ali kaj se zmeni za vse to! Hladne tepta po vsem. Čast, ljubezen, razkošje se mi razgrinja pred nogami, smeje in ponuja njego vemu objetju, ali zaničljivo zametuje vse. Kedai se smeje, se smeje kakor po sili; kedar se mu razjasni čelo, se mu razvedri kakor primorano V vojni je hraber in krut; kedar je mir, tačas j« resen in zmerom le sam. Starost ne more spe peliti v njem čutnega žaru; komaj je preživel po lovico četrtega desetletja, pa živari, ne uživa ži votnega razkošja, kakor človek z unega sveta Takošen je Menemed, paša, vodnik, gospodar Ali oče! — Levinja ne ljubi svojega edinegi
i ^
i»!
ri
Kiaja pašin namestnik.
ladiča, kobila ne svojega novorojenega žrebeta >, kakor Mehemed svojo Selimo. Z doma ’ ‘sli na-njo in hrepeni po njej, doma pa se smeje ! samega veselja, ali pa joče kakor otrok ali &zen. Selima je njegovo življenje, njegov svet, jj^atka — vse. Stari Hakim, črni pašin skop-jjfiec, pestun, služabnik, zvest kakor pes, ta pri-g^veda, da kiaja Mehemed ni bil tak pred leti, j(; je bil ognjen, strasten, vesel, nevgnan raz-jj^šnik, skop, slavohlepen. Dvajset let staremu v je srce vnelo za sužno Gruzijanko, Saro Mi-lelo po imenu. Ljubil jo je kakor svojo dušo, [elkor Mohameda, kakor Alaha. Ali nekoliko nedelj Seliminem rojstvu vzame neusmiljena smrt J^irnko Mehemedu. Od takrat je strastni Turčin Lrtev vsemu svetu, in kakor je prej goreče in le a*er ljubil, tako ljubi po njeni smrti hčer. Stari prisega na Allaha, na proroka, da že tri-‘jst let paša ni nobeni odaliski vrgel več nobene da nikoli nobeni več ne daruje nobenega 'jaznega pogleda, da-si sleherno leto kupi obilo Jjkrasnejših deklet vzhodnih in zahodnih, in jih °biva za davek in za dar od sultanj, da mu eličajcv harem. Stari skopljenec ne laže, mora 0voriti sveto resnico, on je edini zaupnik hare-n°vih skrivnostij svojemu gospodu.
V veliki sobi, v zakladnici orijentalske giz-ayosti, razliva se v potokih velejasna svetloba
»Slovanska knjižnica . Snopič 134	2
po zlato- in srebro-tkanih šarenicah, in sij? ogenj lije svojo svetlobo po pisanih perziš preprogah in kašmirskih zagrinjalih. V alabas^ vih posodah šumi in kipi sorbet*) iz razn vzhodnega sadja. Lahki oblaki arabskega ka' plavajo po sobi in čarobno vonjajo. Na me vajšnici sedi Mehemed, poleg njega pa ml Selima. Paša odgrne zavoj devi z obličja in zai jej božati krasno lice, božati s svojo trdo n-svilne obrvi in svitle, vranje črne lase nad r nim rujavkastim čelom. Odaliske pojo in ple skopljenci skačejo, bobnajo, in za steno krol godci na janičarske rogove, trobentajo trobent in pavkajo pavkarji. Selima se raduje: okoi pleše s plešočimi vrtinci vred, uho slastno S' godbin odmev in njena duša se poji s šumf veseljem in kipi. Paša pa ne sliši nič, ne ' nič; zamaknilo se mu je oko v hčerino obli raduje se njene radosti, uživa njeno življenje.,
Nehala je godba, nehal ples. Mehemed sp govori: »Huriska moja! ali rada poslušaš šezdaf Tvoja mati jo je rada poslušala.« Pa kar umoll in solze mu žalijo oko; rad bi je bil utajil,! ni mogel. Selima otare solze očetu s svojo ljub roko in z nežnim, sladkim glasom začne utr liti v njegovo srce: »Kako si dober, oče:1 veš, kar ljubiš ti, to ljubim tudi jaz«. — P
“) Sorbet turška hladilna pijača.

- 19 —
se pa razplemeni in svoje ustne pritisne na njeno čelo. »Predraga hči, taka je bila tudi tvoja mati!« Zdaj tleskne, in stari Hakim stopi pred-enj in do tal skloni čelo. »Pokliči Kirdžalija, in šezdaro naj prinese s seboj.« Hakim odide, pa kmalu se vrne z bolgarskim mladeničem. Selima hoče spustiti zavoj po obličju, ali Mehemed jej na lahko zadrži roko rekoč: »Saj je le sužnik.«
Daši je rekel paša to natihoma, vendar Kirdžalijevo uho ni preslišalo njegovih besedij, ki so mu segle v srce kakor meč. Divje je pogledal in ponosno, in ni prijel za strune, temuč za jatagan. Dekle se začne tresti od samega strahu, celo paša si ne upa pogledati v oko Bolgarju; pobesil je glavo in z rahlim glasom spregovoril: »Mladi moj prijatelj! zabrenkaj na šezdaro in zapoj kako bolgarsko pesem.«
Kirdžali ni spremenil svojega pogleda, kratko in pretrgano odgovori: »Ti gospod, jaz sluga; ti veliš, jaz moram slušati,« in ni čakal nobenega ukaza več, kar udaril je na strune. Moj-sterski mu begajo prsti po šezdari, nebeško harmonični zvoki izvirajo izpod gibčnih prstov. Začne staro bojno pesem davnih Slovanov, gleda zdaj Mehemeda, zdaj Selimo. Prvič to pot vidi pašino hčer, prvič je ženska krasota čudo zbudila v njem. Kakor rešnja zvezda, tako se mu bliska Selimino oko. Njena krasna postava, rujavkasto

obličje, nežni govor, vilinske ustne kažejo kakor kako zrcalo mnoge hude strasti orijentalskega srca. To trenotje je Kirdžali pozabil svoje prisege in trpko bolečino, ki mu jo je bil zadal spomin na svojo sužnost, pozabil je, da je sužen Slovan, Selima pa Muzulmanka — oko in srce se mu je vtopilo va-njo. Ljubezen, sovraštvo, prijaznost, maščevalnost — vse to se v človeku žive fantazije tako hitro vrsti kakor grom po blisku in z vso močjo udarja v njegovo dušo. Čarokrasna je Selima v beli, zlato-tkani obleki, v belem zavoju zlato-všitem, belo obuta, v naramnicah, okrašenih z amuleti in dragim kamenjem, in z biserji na vratu. Kakoršna sedi tu, vsak bi jo moral imeti za najkrasnejšo Gruzijanko, za najljubeznivejšo odalisko v mohamedanskem edenu,*) ali če vstane in kakor kraljica pogleda okoli; če gori in doli gre po sobi kakor ponosna vladarica vsega sveta, potlej je mogočnost, krona, eden vse le senca, potlej Bog tleska sam svoji divni stvaritvi, a človek mora pasti na kolena in častiti njeno krasoto — to božjo stvar. Kirdžaliju je roka otrpnila na strunah in glas umrl na ustnah. Paša ni zapazil tega; Selima pa; rdečica jej je polila obličje, — ali od sramožljivosti ali se je kak drug čut vnel v njej, kdo ve? Ženska ima že v najmlajših letih ta dar, da uganjeva čustva,
•) Eden raj.

ki je zbuja v nas. Na prvi pogled vidi svojemu častitelju v srce tako jasno, kakor Bog vest vsakega človeka. Selima se vsede, Kirdžali vzdihne in vzdigne roko za drugo pesem, kar na dvoru zagrmi strel iz samokresa.
Odaliske vskriknejo, tako so se ustrašile; paša plane pokoncu: »Saj ni nič, slučaj, nepazljivost.«
Selima vstane in neprestrašena pogleda Kirdža-lija, a Kirdžali se še premaknil ni, kakor oka-menel. Vnovič strel na dvoru, brenkoče orožje in divji krič. Stari skopljenec plane v sobo: »Paša! Albanje so vstali, zarotili so se in hote tvoje življenje in zaklade.« Mehemed pokojno odgovori: »Hakim! varuj harem, precej jim odgovorim.« —■ Objame hčer in poljubi, in potegne meč iz nožnice. Kirdžali divje pogleda pašo v obraz in zgrabi za jatagan. Selima vskrikne, prestrašena in solzna: »Oče, varuj dragega življenja! Kirdžali, brani mojega očeta!« — In paša se ven grede zadene ob Kirdžalijeve prsi, Kirdžali pa potegne jatagan in dere za njim.
Moško se branijo janičarji, Albanje se pa zaganjajo va-nje in vpijejo: »Udajte se, vaš paša ne živi več!« V tem se oglasi sirov, grmeč glas: »Neverni psi! še živi še, na vašo nesrečo!« — To je znani Mehemedov glas. Janičarjem raste srčnost. Albanje začno še huje divjati, in divjejše
napadejo Turke. Eden je že nameril na Mehe-meda, ali Kirdžali mu orožje z jataganom odbije 5e'n znad pašine glave, in z ostrino odmahne Albanu glavo z vratu, kakor žanjec s svojim srpom Nn mak s stebla. Albanje začno vpiti: »Izdaja, izdaja!« ie < in prhajo na vse strani; janičarji besno dero za 3če njimi, in kterega dohite, vsakega ubijo. Pri ru- -as deči smolni luči se vidi, kako bojuje paša in ?e kako Kirdžali mahljeje odbija od njega, kako ga 'jul zaslanja s svojim telesom, kako brani in zadaja smrt svojim starim tovaršem.
Naposled se vse vpokoji. Albanje so bili pobiti večidel vsi, druge so pa janičarji polovili in povezali. Predno so Izmajlovčanje mogli v ^U: orožje, že jim na ušesa prikrili glas o izgubi. r°s Zapirali so se, zaklepali v hiše in prosili Boga, da bi z večnim molčanjem zagrnil njihovo na- Sla mero, kakor bi bilo krivično, pa ne pošteno, ne častno, ko bi se oteli iz turške sužnosti.«	bi
Sredi vstajnih trupel prime paša mladega Pr< Bolgarja za roko: »Na tem-le mestu te povišujem v't za ago svoji novi straži!« — in neki mrtvaški “I« glas pristavi: »Izdajico, odcepljenca, nekdanjega £a lupežnika!« — Paša sune z nogo neko truplo, pikne z mečem, ali ni bilo več živo. Stari Kor- ^a daki je izdihnil svojo dušo, rekoč: »Lupežnika! 116 Mehemed ukaže, naj zmečejo v reko trupla, zalotence pa zapro: »Jutri jim pa pokažemo, kaj znamo,« sam je šel pa v harem.
Ves zamišljen stoji Kirdžali na mestu: »Jaz 5e,n izdajica, krivoprisežnik, izneverjenec. — Zdaj 5em pa res zaničljivec, izmeček, brez rodu, brez /ere, brez časti. Ali Selima, kako je krasna, to e angelj! Rekla mi je: »Kirdžali, brani mojega ačeta!« Kako bi je ne bil slušal?« — Dolgo -asa se je boril mladenič sam s seboj, naposled 5e pa zgrudi na tla brezupen; opojila ga je bila jubezen, opojila nada.
III.
Kirdžali ne spi: obup, ljubezen mu pali dušo tako, kakor kužnega vročina. Noč je mrzla, r°sa obilna, a vendar vre kri v mladeničevih žilah, ^a nebu je tiho, na zemlji tiho, ali v Kirdžalijevi Stavi burno in hrumno, kakor v zraku o morski tahri. Vsede se, začne mencati oči, krči roke, rad b' se prepričal, da ne spl. Divne prikazni plešo hfed njim. Krvavih prsij, divjega pogleda, krčečo zategnjenih ust kaže za njim stari Kordaki: 'tadajica! — izneverjenec!« Otroci in žene, bolgarske in valaške, se mu posmehujejo, s prstom kažejo za njim in kriče: »Kukavica, izmeček brez Rtasti in brez rodu!« Kirdžali začne mežati, ali Neprenehoma prikazni plešo okoli njega. Rad bi sta)ro jutranje zarje, ker meni, da izginejo o belem jutru prikazni. Bolestno vzdihne in vpre

— 24
oko v harem. Zdi se mu, da vidi belo obleko' žensko postavo pri oknu; to je Selima, hvaležfl bi se mu Ieskečejo njene oči, vonjavo smehljaj' 'n njene ustne. Kirdžali je pozabil svojih boleči ja ves srečen je zdaj, na vse prsi diše sapico, 1 n' veje od drage Selime. Debelo se je zagledal st krasno devico in prosi Boga, da bi podaljšal n0‘ h ker o belem dnevu mora zapustiti kraj svoj la sreče.	®
Še zmerom ima Kirdžali zamaknjeno oko •< Selimino postavo, ali jo res vidi, ali se mu ! P zdi; kar ga zdrami neki tih glas, kakor iz tai ri »Kirdžali! Kirdžali!« — Bolgarski mladenič s ^ zdrami in pogleda okoli sebe. — Ali ne vidi ni‘ P Ali zopet se oglasi tisti	glas:	»Kirdžali!	Kirdžali!	>
— Zdaj vstane in gre pogledat. Še nekoliko let 1< trupel; dotakne se enega ranjenca, pa je mrte' 1 tudi drugi je že trd; ali ko se približa tretjemu i ta šepne: »Kirdžali, otmi me, prisegam ti hvJ ležnost«.	1
»Ali si ti, Mihajlaki, ali te je že drugo | vrag prinesel meni	na	pot!«	:
»Ta pot bodi	Mohamedan,	ali	postani	paš*	:
ali kar hočeš, meni vseeno, samo življenje fl1 otmi.«
»Idi z menoj«. — Mihajlaki vstane, in videl1 se mu je, da je popolnoma zdrav. — »Arnavt ti nisi nič ranjen.«
»Mene se ni dotaknil meč; ali raje bi, da f bi me zavlekli v Donavo nego da pridem v ječo j1 in jutri na kol. — In šla sta skozi dvor, ko so I janičarji na poti po ostale mrtvece. Poznali so I novega ago, ali nikdo ni rekel besede. Srečno sta prišla skozi vrata iz palače. Sredi mesta Mi-j hajlaki vstavi Kirdžalija: »Ti si nas ogoljufal, i lahko bi se ti osvetil zato, ali otel si mi življenje, za kar sem ti obljubil hvaležnost. Arnavt Mihaj-laki zna biti zvest svoji prisegi. Ako bi utegnil potrebovati naše pomoči, na ktero se laže zanašaš nego mi na tvojo, le samo omeni naši Arnavtki Fariki, in Mihajlaki ti bode precej pripravljen, da ustreže tvoji želji.« — Izgovorivši izgine po stranski ulici med hišami. Kak drugi krat bi bil Kirdžali z mečem kaznil take zaničljive besede, ali ta pot je moral pogoltniti trpko razžalitev, in vrne se v palačo.
Drugi dan o solnčnem vzhodu so za kazen morali umreti vstajni Albanje, Kirdžali je pa od paše dobil za spomin — prav iz njegovih rok: zlatoresasto rdečo obleko, bel turban iz kašmir-skega tafeta in rdeč, znotraj siv kožuh: častna znamenja in imenitna Muzulmanom, kristijanom pa nečast.
Mladi aga ukazuje 500 čilim vojščakom, poslušnim vsakemu migljeju. Lahko bi poskusil, da bi se izkopal iz otomanske sužnosti; lahko
za svobodo vnel daška in slovanska plemena,'3' ali še na misli mu ni to: mladi Bolgar ljubi Se-'0 limo, nikakor bi jej ne izkalil sladkega pokoja;10 rad bi svoj život pustil goljufivi usodi, da bi ga5e Mehemedova hči le enkrat prijazno pogledala s°' svojimi temnimi očmi; njej na ljubo je pozabil tistih krasnih sanj o stari slovanski svobodi; njej na ljubo zakriva podobo Marije Device z muzul- ^ manskim kožuhom. Gotovo bi zatajil Kriščevo 3F vero in Mohameda slavil z dušo in z ustnami, 3F ko bi Selima le rekla: »Jaz hočem,« kajti beseda'0 »hočem« iz ljubimkinih ust je ljubimcu zakon,3 božja beseda.	3
Leto teče, vrste se meseci, tedni, vrste dnevi, 3r spremin se umiče spreminu, ali Kirdjjalijevo srce, at njegova usoda se nič ne predrugači. Srce mu gon' tako, kakor je gorelo, zmerom je na konju, a* vedno meče kopje in vojuje, kakor je vojeval; 'e vrata v harem so mu pa le zaprta, rad bi časi lz' videl Selimo, pa je ne more. Ob samem zraku ne more živeti človek, ne more gorečega srca utešiti s samo nado. Zlate sanje, zlati gradovi 5 v zraku vežejo človeške misli na čas s svojimi čarodejnostmi. Pokne pa trenotek, da se raz- ei prhnejo, da izginijo kakor jutranja megla, kakor a* pena na vzburjeni vodi. Nepotrpežljiv je že Kird- ‘a žali, mrzi se mu, ker mu je življenje tako eno- N lično; mrzi muka dušne ljubezni, zopet se mu v
,!avi zdaj pa zdaj zbudi stara znana misel na -lobodo in ponos sladko šepeče na uho: »bodi ;iož!« _ »Saj to hočem,« spregovori Kirdžali i5elej in začne z besedami in z darovi podku-; °vati Albane, Mehemedovo pribočno stražo.
I Nekega dne na večer pridirja neki tatarski j na penastem konju v Izmajlov in se ustavi • alači pred vrati. Kljuse strašno zazije, globoko i ■'Pne in potni dim ga vsega pooblači. Tatar , aPne prsi, hlepno dihne va-se zdrave sape, i 'oči s sedla, popravi si žolti turban, stegne se, ,a tnu kosti pokajo v členkih, potlej pa veli, naj a vodijo k paši. Radovedni stopijo okoli njega, Mašujejo ga, odkod je prišel in kaj bi rad. . a*ar pa le molči, kakor ne bi imel jezika, gleda koli sebe, odmajuje z glavo in ne zine nobene. ako se mora vesti muzulmanski poslanec; ukaz legovega gospoda je sveta skrivnost, ki jo sme izodeti le tistemu, kteremu gospod reče. Ne-•'estega posla bi Mohamed izobčil iz števila :'amu zvestih otrok in po smrti bi ga ne pustil sedmo nebo gledat prekrasnih hurisek, temuč Missina*) bi na veke bila njegova duša. — To er|otje pride črni skopljenec, stari Hakim, migne a,arju z roko in ga vodi naravnost v harem. >akor se lovski psi brž zbero, valjajo po tleh, kačejo, cvilijo od samega veselja in lajajo, ko
*) Eblissina hudičeva.

— 28 —
zagledajo osedlanega konja, lovski rog ali pust $e ker so jim to všečna znamenja, da pojdejo L( lov, tako tudi muzulmanski vojščaki: šepečejo srečo voščijo drug drugemu, bistro gledajo gladijo držaje svojim sabljam in jataganom, kag tatarski jadernik nosi glas ali na vojno ali ^ kak plen.	L
V haremu se Mehemed sam razgovarja^ Tatarjem, naposled pa da poklicati Kirdžalijo^ Mladi aga stopi pred pašo, prikloni se mu 0js spodobno, ali ponosno, in vpre oči va-nj, ni j:0js pobesil, kakor je sužnikom navada.	ire
t »Kirdžali! jaz te poznam, kako si mi zvei^ srce imaš tudi hrabro; ponuja se ti slava in lahl^, se izkažeš. Ti bolgarski psi so se uprli pašij0 mogočnosti, vladarju vsega sveta. Jutri o solnčneja vzhodu odrineš na čelu vsej albanski straži ,ju Izmajlova. Tatar bode pa tvoj kažipot, ta ti ptjr kaže, kje se je vgnezdil sovražnik. Po blisko^ra plani na-nj in uniči ga z gromovo silo. Če boi0( pa sila, pridem jaz za teboj. Jutri zjutraj se zb^er z vsem svojim spremstvom na dvoru v palačijj Aga se prikloni in odide, paša pa da poklici svoje druge bojne vodnike, in vsakemu je naro«ie in ukazal, česar je bilo treba.	hi
Kirdžali je na kratko zapovedal AlbanceiJiiv »Jutri pred solnčnim vzhodom imejte kofliajj osedlane, orožje pripravljeno. Za tri dni vzemlilj

seboj živeža za-se in za konje. O solnčnem Jdiodu odrinemo.« — Nikdo ni ne črhnil, še na 'sel ni prišlo nobenemu, da bi bil vprašal, kam 3idejo in po kaj, vsi se brž in veseli razido pripravijo, kar jim je ukazal aga. To mora ujščak, da precej sluša, da se ne obotavlja, da [vrši ukaz, pa nič ne vprašuje, kaj in kako. S Hk ° volsko b' lahko zmogel ves svet, kakor je *°lg in širok. Stokrat gorje pa in prokletstvo .°jski, če se vojščak obotavlja, če premišljuje, Mskovodja pa ne zna oponesti se. — Kirdžali R v svojo sobo, ogleda orožje in vojno obleko, e^aže sužniku, naj mu podkuje vranca, in ko ,Jstane sam, začne široko korakati gori in doli 0 sobi in srditi se: v Paša me pošlje kakor psa a lov. Tatar ti pokaže zverjad, ti pa bij in mori. riud, ki bi rad svobodo, to so bolgarski psi. kirdžali! ti si izdajica, nezvestnik, vreden, da v patovsko kri pomočiš svojo roko; vreden, da ’'°d Mohamedovim praporjem bojuješ za svoje-(7erce, za pravoverne kristijane. Čakaj, paša! Bojišče 71 Ivoj harem, tam ni nobenega satana, da bi 716 skušal, nobene krasnolične device, tam se bliska temno Selimino oko, da bi te obvaro-Plo, Muzulman!« — Zdaj zaškriplje z zobmi in j vje se zasmeje. — Kirdžali ima brke, ima ja-|agan, ima roke za svobodo in srce za vero. »V p') tačas znajo prositi, in Selima je rekla: *Kir-
- 30 -
džali, brani mojega očeta!« ali potlej je pozabi da živi kak Kirdžali na svetu.« — Vzdihne.! »Zakaj njene podobe ne morem izbrisati iz s|j mina?« — Gre nekolikokrat gori in doli po sol »Ali izbrišem si jo, čakaj, ti ošabni paša! Z mo pomočjo si zmogel in kaznil Albance, zdaj I jaz s tvojo zmorem in uničim tebe in tvoje M zulmane!« — Že je hotel v mesto, zato da * se porazumel z Mihajlakijem in z izmajlovskii Valahi, kar nenadno stopi v sobo nenavadl gost, stari Hakim. Kirdžali se začudi in odp usta, kakor bi hotel vskrikniti na ves glas, j skopljenec dene prst čez usta, naj molči; priblil se agi in šepne na uho: -Moja gosudarka, krasi Selima, ti vošči zmago in rada bi, da se kma vrneš. Pošilja ti ta-le darek; imej prstan na vrat varoval te bode, da ne onesrečiš; ruto nosi I na prsih, da ne pozabiš nežne roke, ki jo stkala. Ali če ti je življenje kaj drago, če hoč' še dalje gledati dnevno luč, molči, če ne gol meni, gorje tebi.« — Ko pove, da agi v rol spomin, zavit v tenko platno, in tako brž odid da Kirdžali ni utegnil spregovoriti, ne rol stegniti, da bi ga bil pridržal. Kakor okamen1 tako stoji, sam ne ve, ali je to res Hakim, ali ■ mu le senja, da je to le fantazija. Razvije platn' odvije zlat prstan na zlati verižici, okrašen 1 bagdaškim safirjem in s čerkeskimi amuleti. Be*
ru
P'
tc
j«
c
r
r
r
i
<
N 'cn 26
— Ši-
bi ruta je iz delijskega muslina in krasno pisano pretkana, zares mojstersko delo. Kirdžali ogleda p to tkanino: pote, posute s cveticami, na konceh 0j zlati slavčki, miljenci vzhodne rože; na sredi dve c sklenjeni srci, spodej pa armenske črke: S. M. I K., prav spodej pak so vtkane te-le besede: »Bog /l je ljubezen ustvaril za ljudi«, pravi slavni pesnik Sadi. — »Srce išče srca; ko se pa najdete, skle-ii nete se trdno, kakor demant. Smrtni ogenj jima |. ne more nič, še v eden se preselita z ljubeznijo, j kajti ljubezen je najkrasnejši božji dar«. Strastno poljubi Kirdžali ta napis, poljubi tkanino, poljubi j rnušlin, saj vse to • je bilo v Seliminih rokah, i Obesi zdaj prstan na vrat, dene ruto na srce in ni šel iskat Mihajlakija. Še je kipel v njem sklep, ki je bil pognal v njegovi duši, ali premislil se je. »Jutri bodem videl, kaj in kako.« Tako vse odlašamo le na jutri, vse reči, kterih nečemo izvršiti, ali pa če nismo zadosti srčni, da bi je. Ko mladi aga uteši očitajočo vest, da je na »jutri« odložil svoj sklep, potlej je bil srečen, kakor slavček, rožni milček, kedar sedi na cvetju in diše njegovo vonjavo; srečen je bil in dušo in srce je imel zamaknjeno v cvetje sladke ljubezni. Vso noč se mu je sanjalo o temnih očeh, o krasnolični Selimi.
Priplulo je izpod zemlje solnce, krvavo solnce, in ognjive žarke vsiplje na svet. Med
- 32 —
oblaki sveti mesec; ali sramožljivo bledi in skriva glec svoja rožička, rad bi strpel blesk solnčnega obličja,;pos ali ne more^ga; sram ga je in pripravlja se na km« vtek. Na dvoru v haremu stoji cela truma albanskih des jezdecev, mladi agi pa na črnem arabcu v divnemlpre skoku jezdari gori in doli med vrstami. Besni strl konj mu zdaj koplje v tla z zadnjimi nogami, kric kmalo plane kviško kakor ščuka izpod vode, Itak kmalo zopet pleše v skočnem diru kakor devica Ivoj na plesišču in igra z nogami v vetru. Pa ustavi Izrn se, začne grebsti s kopiti, veter mu razpihuje na ali drobne nitke svilno grivo, potlej repne in dvigne ren rep, da je kakor nojev čop, in iz nozder in očij zac mu srši ogenj. Nerad je Kirdžali na konju, ali je vendar tako sedi na njem, kakor bi bil prikovan !po; k sedlu, ne za palec ne odskoči, še premakne ag; se ne. Nerad drži uzdo, ali vendar jo z mojstersko roko. Bogato ima konja osedlanega, bogato je Ml oblečen sam, ali stokrat strastnejše njegovo je obličje. Albanje, janičarji, skopljenci, vsi imajo nn .oči uprte v mladega ago, ali Kirdžali, da-si dirja Ki med vrstami, še ne pogleda na-nje, neprenehoma v z očesom strelja na okna haremovih čumnat, da Sokolje ima oko: skozi močne šipe zagleda Se- ni limino obličje za odgrnjeno zaveso. Naglo se pogovorita z očmi, in z ognjivim pogledom si prisežeta večno zvestobo. Zdaj ponosni Mehemed n; pride na mostovž; s preskušenim očesom po- °1
- 33 —
gleda vrsto za vrsto, jezdeca za jezdecem, naposled pa ukaže, naj odjezdijo. Aga kmalo dirja, ktrialo jezdi v skok okoli bojnih vrst, zdaj na desno zdaj na levo, in 500 jezdecev se naenkrat Premakne z mesta, tako naglo, kakor bi oreh kdo strl. Temni paša sam se nasmeje ta pot in zakriči: »Kirdžali! prvič se ti slavno polje odpira takrat; varuj, da ne skališ bojne slave mojemu vojaštvu!« Aga dvigne meč, na znamenje, da ali zmore ali pa pogine, skloni čelo h konjevi grivi, ali pred pašo ali pred devo, ki je gledala iz harema skozi okno — kdo ve? obrne konja na zadnjih nogah na tako majhnem prostoru, kakor )e plošček velik, zdirja pred trumo, še enkrat Pogleda nazaj, in Albanje odjezdijo skozi vrata, aga pa na čelu jim.
Kako razkošje vre v Kirdžalijevem srcu! Mladi aga ve, da srce gori za-nj, in nad to srečo pe ni nobene druge na svetu. Jezdijo skozi Iz-Piajlov. Tatar dirja naprej, k Donavi kaže pot. Kirdžaliju kipi duša od same nepotrpežljivosti; v trenotju bi rad zgrabil in zmogel sovražnika, da bi se brže vrnil in položil zmagovalna znamenja Selimi k nogam.
Veter veje od severja k jugu; po temno-s'nji Donavi se pode gosti valovi, po Donavi, ki s penami svoje jeze peni svoji skalnati °t>ali. Po široki strugi na šajkah se pelje albanska
Slovanska knjižnica«. Snopič 134.	3

truma, sami jezdeci, pelje napit se kristijanske 2 krvi in ugasit slovansko svobodo! Slovanski ir ^ daški veslarji pa veslajo, stara Donava nese polni ' šajke na svojem hrbtu, ali ne vtopi jih! Očito ' da je zapisano v usodni knjigi: »Ni še udaril' * ura svete zmage svobodi in sveti Kriščevi veri.' ( Šajke priplujejo k	obali,	jezdeci poskačejo	1
na suho, vstopijo se'v	vrste	in zdirjajo ob	Do	(
navi po silistrijski cesti.	Pred	njimi se kadi	prat	'
in za njimi se vzdiguje	dolg	oblak. Tretji	dal	■
zaslišijo topove, kmalo potem zagledajo dim it ' mesto Silistrijo v ognju. Grad še stoji, zastop, besnih Bolgarjev se zaletujejo va-nj, v njem pi se Mohamedanje branijo. Kirdžali se zmisli ni svoje rodišče in srce se mu začne krčiti. Tatarsk kažipot pokaže na grad, rekoč:	»Aga, tukaj so
vražnik divja, tam pa se naši branijo!« — Kirdžal se začne tresti, vstavi se, že mu je na jeziku »Za bolgarsko svobodo, za Kriščevo vero!« ka se vznemiri konj pod njim, in Kirdžali začuti pre tkano ruto na levi strani na prsih, zlato verižice na vratu, in Selima se mu v duhu prikaže v bli ščavi vse svoje krasote. Zavihti sabljo nad glavo in zakriči: Allah, Allah ! Za menoj!« in zdirji naprej proti Bolgarjem. Albanski jezdeci zarjovi kakor čreda samih hudičev: »Allah, Allah!« Začn sukati svitle meče in drezati konje, da kar v skok dero za ago. Vse je temno in zavito v prali
zemlja doni od konjskih kopit, sapa žvižga. Bol-garjem je ta naskok nenaden: zmešajo se in začno bežati, osvobojena posadka privršt iz gradu ■n se zedini s Kirdžalijevimi Albani: gonili in tolkli so se do trdne noči. Vsak Alban si je po deset bolgarskih glav navezal na pas in na jer-nienje na sedlu. Paša silistrijski je dobro plačal odsekane glave. Kirdžaliju je podaril dva arabska hata (žrebca) in bogato opravo za oba, 2.000 zlatih lev, verižico iz samih dragih kamenov in zeleno-žametov kožuh, našit s soboljo kožo.
Deset dnij so plenili po bolgarskih vaseh in požigali, in Kirdžali je povsod sam ukazoval in požigal in plenil. Namen je bil gotov, sto vasi je bilo sam pepel, do tal požganih, deset vreč bolgarskih ušes so poslali v Stambul sultanu za dar. Izmajlovski paša je za pomoč dobil dvajset voz, polnih dragega plena in 2.000 obrokov raznega blaga. Albanje so si naplenili zlata in drugih rečij, Kirdžali pa obilo darov, priplenil si razsežno mohamedansko slavo, med kristijani pa zasluži novo sramoto.
Na poti nazaj v Izmajlov ga sreča neki mztrgan človek. Vstavi ga, pelje na stran in omeni: »Stari Kordaki je resnico prorokoval, dvakrat si bil izdajica in odcepljenec, tretjič bodeš pa morilec. Le zapomni — zmisli se na-me!« in šel je svoj pot naprej. Kirdžali zmaje z glavo, zgane
z ramami: »Kaj bi neki rad od mene ta prokleti K Mihajlaki?! Jezdil in prijezdil je v palačo. Mehe- vi med ga sprejme kakor svojega sina in povabi P na gostijo; rekel je dati mu svoj čibuk*) in pustil S k sebi vsesti se mu in kaditi. To je velika milost lj ponosnega paše, velika čast ponosnemu agi. Kak h drug Turek bi svoje življenje dal za to, ali Kir-j d džali? . . . kaj njemu mar vse to, ker ne vidi d Selime.	11
IV.	a
V izmajlovskem gradu imajo goste. Stari n Hadži Ahmet, vidinski paša, je prišel obiskat kiajo 'i Mehemeda. Nekdaj se je Mehemed učil vojsko- 11 vati na njegovem dvoru pod njegovim krilom^ zdaj bi pa sam rad učit dal Mehemedu svojega' ^ sedmega sina, dvajsetletnega Hussejna. Spodobi se, da roka roko umije. Častitljivo je paša sprejel i v svojega starega varuha, pošteno obljubil varstvo Ahmetovemu sinu, obljubil svojo edino hčer za ženo in neizmerno imovino za doto. Daši je pa to obljubil samo vpričo štirih sten paši, vendar' ' ni ušlo Kirdžalijevemu ušesu; resnična je stara prislovica: da mož poslednji izve, kaj misli in { namerja njegova žena, ljubimec pa prvi, kaj kuje; ljubimka in kaj drugi mislijo o njej.
Ali kaj se godi v Kirdžalijevem srcu? — j Peklo razsaja v njem. Sam ne ve, kaj bi; pustil |
*) Čibuk turška lula.
je uzdo obupu osamljen. Nesrečnež se muči in vjeda, kar mu možgani ne zavro. Preklinja, kolne pašo, pašino slavo, vero, njegovega Boga in celo Selimo; le to mu še srce hladi to trenotje. Vpričo •judij mora tajiti svojo bolest, ali ta tajnost še huje draži njegovo obupljivost. Ljubimcu, ki meni, da je nad grobom svoje nade, takemu je smeh drugih ljudij ali pa njegov posiljeni smeh bridek meč v ranjeno srce. Tega ne more več preživeti aga, iskat gre Hakima. Na srečo ali nesrečo, v mraku ga najde na vrtu pri haremu. Prime skopljenca za ramo in premakne ga: »Starče! še danes moram videti Selimo, če ne — in z desnico pokaže na jatagan. Hakim se stresne in plane na kolena: »To ni mogoče!«
»Mogoče! Če mi odbiješ prošnjo, z mečem v roki si izklestim pot k njej! <
»Drznež! pogubi sebe, njo in mene.«
»Kaj zato, da se le zgodi, kar hočem!«
»Aga, rotim te pri Seliminem imenu, bodi Pameten!«
»Nič! Čuj, starče, do polnoči te bodem še čakal, po polnoči pa se zanesem le na svojo r°ko in na svoj meč.« — Naglo vzame roko s topljenca in urno odide. Hakim pa se podpre na zid in začne premišljevati.
Jutri bode ramazan, mohamedanski postni dan, jutri noben verni prorokovec ne vzame nič
v usta o belem dnevu, zato se danes do sitega navečerjajo vsi, po večerji pa polukajo vsak svoj precejšni srebrno oviti obrok opija, da napoje dušo in telo vtrde za lakoto. Kirdžali pa neče ne večerjati, niti opija ; nič se ne gane iz svoje sobe, nemiren šteje minute do polnoči, in že je po-kojnejši, kajti sklenil je, kaj učini. Ne zanaša! se na skopljenčevo pomoč, zato ima jatagan dobro nabrušen in čaka. Da bi se pripravil na smrt, da bi utešil svojo vest, tega njemu ni treba: nerad živi, smrti se ne boji; kar pa vest, za-njo se ne zmeni več — kar je drl v Silistrijo, poslovil se je od nje za vse večne čase. — Ravno ko mu je šinil na misel Mihajlaki in sklenil njega vprašati za svet in pomoč, se odpro na lahko duri in v sobo stopi neki skopljenec z zavitkom pod pazduho. Zapre duri, pogleda po izbi in spregovori: »Hakim me je poslal, preobleci se aga, na, in idi z menoj; s tem razvije mu skop-ljenško obleko. Kar bi trenil, tako hitro se preobleče Kirdžali. Skopljenec je stal kakor na trnu in vlekel na ušesa. Aga je bil oblečen, ali jatagan je imel pod kaftanom. Skopljenec poprosi: »Le tiho, le oprezno,« in odideta. Šla sta skozi dvor; ne žive duše ni bilo nikjer, vsi so večerjali. Pred vrati pri haremu je eden izmed janičarjev hodil gori in doli, pogledal ju, videl, da sta skopljenca in pustil noter, še zmenil se ni
— 39 -
za-nju. Na dvoru v haremu je bilo tudi vse prazno. Skopljenec je na vse strani' obračal oči, ali ju kdo vidi ali ne, odpre vrtna vrata in reče: »Čakaj ne tu-le, ali tiho,« — porine Kirdžalija na vrt, zaklene vrata in odide v harem.
Svitloba miglja Kirdžalijevim očem skozi haremova okna; za belimi zavesami se gibljejo človeške postave kakor sence; ali moški ali ženske, tega ni mogoče spoznati. Morebiti je tudi Selima že večkrat šla mimo, ali ta vražji mušlin zakriva pozorno šipe v oknih. Noč je hladna, veter oster; ali Kirdžalija nič ne zebe, samo čas mu je predolg. Veter strese list z drevesa, trava zašušti' v vetru, mraz mu prešine žile in stisne srce, kajti kakor želva, tako počasi se vleče čas človeku, kterega muči, če mora čakati. Vendar začne naposled pojemati živost v haremu, luči gasne zaporedoma. Kirdžali je pripravljen: »Kar obesim se Selimi okoli vratu, pritisnem svoje Ustne na njene, vdihnem svojo ljubezen va-njo, izsesam njeno iž nje. Umrjem pa od samega razkošja, pa tudi Selima umrje v razkošju, in Potlej ... naj se zgodi' karkoli.« Kri mu vre in hoče skozi kožo in srce hitrejše bije. Tiho se zaobrne ključ, tiho zaškripajo neke duri, nekdo pride ven in zakašlja. To trenotje je Kirdžali stal pri njem. Bil je skopljenec, ki prime ago za roko. Ua zamenje, naj molči, in tiho sta šla v harem,
- 40 —
Duri so odprte: ali je izba to ali mostovi ali sobana, tega ne pozna mladi aga, ker je sama he tema vse okoli. Skopljenec zna pot, pelje ga po d; temi. Kirdžalija spreleti nekak neznan strah: ne sr mara ga pelje v mrežo, paši v pest ali celo P' srečnemu Hussejnu pod meč? Seže pod kaftan °j in potiplje, da ima jatagan. V tem zasliši moške & glasove in hojo v papučah. Kirdžali se vstavi in S| prime za jatagan; skopljenec se pritisne k njemu d in šepne: »Nič se ne boj, to je za steno, v pa- r: šini izbi; duri v harem so že zaklenjene,« in vodili ^ ga je dalje. Šla sta kviško po stopnicah in prišla I 'i zopet na ravna tla. Časi se je luč zablisnila skozi, * kako razpoko, časi mu je mrmranje — muzul- ' manska molitva prikrilila na uho. Agi se zdi, da j hodi že cel vek, in vendar mu je tako čudno v j I srcu: kmalo tako tesno, kmalo zopet tako milo, ' da bi rad in nerad skoro prišel, kamor gre. I Ustavita se pred nekimi durmi, kjer je zlatosijajna ! luč blistala skozi razpoko in vonjava dragega kadila dušo napajala z razkošjem. Skopljenec trikrat varno zacepeta z nogo, duri se odtrznejo, . prikaže se neka starka, prime Kirdžalija za roko, potegne ga v sobo, zapre duri za seboj in za- j pahne.
Smeli Kirdžali stoji pred Selimo, in stoji kakor bi do sedem ne znal šteti: nem kakor kamen. Selima zardi, povesi oči in ne spre-
govori nobene besede. Stara Zulma, dojnica Me-hemedove hčere, ta se zlostno smeje, gleda Kir-^žalija in Selimo, zgiblje z ramami in misli: ali srno jima zato pomogli skup, da se gledata zdaj, Potlej pa ločita brž? Že je hotela ziniti, kar se °glasf Selima:	Kirdžali, kaj bi rad?« — Ženska,
čeprav še mlada, čeprav ni izkušena, vendar je smela, precej ima na jeziku besedo, smeh precej doma, in oko, da osrči ž njim moškega, da mu razveže jezik in iz srca odpre njegovim čustvom. Kirdžali pade na kolena pred mohamedanko, pogublja jej noge in roke, in navdušeno vskrikne: *Selima, jaz te imam rad, raje nego svoje življenje, raje nego svet, nad vse rad!«
Sladke so bile Selimi te besede, sladki bili Poljubci; kakor potoček šepne: »Kirdžali vstani, vsedi se k meni!« Kirdžali vstane, hoče na Pol objeti Selimo in z ognjem svojih ust vneti jej obličje. Omamljena vstane dekle: »Kirdžali, Kaj to? Pri živem Bogu, upokoji se!« Divje se zasmeje aga: »Upokoji se, izpametovaj se! Prav, hči pašina! Jaz sem sužnik, sluga tvojega očeta, Pa sem se drznil . . . tebe, snubljenko Hussej-novo, pašinega sina. Upokoji se! ... saj se bodem, upokojim se po svoji smrti,« in seže pod kaftan. Selima se zamisli, zardi in dvigne ponosno čelo. 'Kirdžali, jaz te ljubim, nič ne skrivam, ali nikoli ne bodem niti tvoja niti Hussejnova!« Aga jej
pade pred noge: »Angelj moje utehe! ti si moja,je moja na veke!'	gi
Čuj, Kirdžali! Selima sem le očetu, Selima in paši Mehemedu; ali tebi in svojemu Bogu pa s< sem Sara Mihaela, kristijanka. Po svojem rojstvu,: g vpričo matere sem sprejela sv. krst in dobila s| njeno ime. Po materini smrti me je Zulma učila S Kriščevo vero; zdaj pa premisli, ali morem biti a; tvoja, če ne prelomim svoje prisege Bogu.« p Kirdžali jo pogleda, naglo razpne kaftan in s prinese obraz matere Božje izpod njega:	»Sara
Mihaela, jaz sem tudi kristijan! Zarad tebe bi 1, skalil svojo prisego, zaslužil si večno pogubo; r otmi me zdaj ti!«	r
Selima vskrikne: »Zulma, Kirdžali je kri- r stijan!« in omahne mu v naročje.	| /
Mladenič poljubi devico na usta, na oči, na j lice in čelo, in njeno nežno postavo stisne k sebi 1 tako, kakor bi hotel vso vtisniti v svoje srce. I Zulma sklene roke: »Bog vama daj blagoslov! Blagoslovi vaju gospod Bog!« V tem se odpro duri in skopljenec stopi noter: »Selima! Kirdžali, veliki dan je že.* — Dekle se iztrga mladeniču iz naročja in skoči na stran: »Hiti ven, dragi moj!«
»Sara Mihaela! ali mi prisežeš zvesto srce?*! »Prisegam,« odgovori Sara Mihaela tiho, in Kirdžali odide s skopljencem. Šla sta na vrt; dan
1
je bil že velik; skopljenec vstavi Kirdžalija v gostem grmovju in reče: »Vsedi se sem-le noter '0 dobro skrij, ne pokaži se nič ven, kajti paša Se zjutraj rad sprehaja po vrtu, ali pa njegovi gostje, dokler ni tiste ure, ko smejo ženske na Prehod na vrt, jaz grem zdaj po ključe. < — Skopljenec odide, čez pol ure se pa vrne, poišče ago v grmovju, odpre vratca in srečno ga od-Pelje skozi haremov dvor. Aga je šel v svojo s°bo, skopljenec pa delat na vrt.
Muezin že kliče k poldanski molitvi; Me-tamed in stari Ahmet poklekneta, migata z ustnami, šepečeta molitev in klanjata čelo proroku na čast in Allahu na slavo. Ali čudno, Hussejna ni od nikoder. Ali je morebiti šel na sprehod? Ali ga nemara bolezen mudi v sobi ? Stari oče gre v izbo: postelja je prazna že od kdaj menda, tar je čisto mrzla. Mehemed pošlje iskat svojega bodočega zeta, ali nihče ga ni videl nikjer. Stari Gakim stiče po goščavi in zakotjih na haremovem Vrtu, ali nikjer ni Hussejna.
Dolga je bila očetu in gospodarju ura britke Spokojnosti, predno stari Hakim stopi v sobo. Groza srši' iz njegovih očij in treso se mu ustne.
»Nesreča, gorje nam, Mehemed, mogočni gospodar! Tvoj gost ne živi' več, umorjen leži tam na haremovem vrtu in poleg njega tudi umorjen skopljenec in vrtnar Hopur.« — To žalostno
44 —
oznanilo je bila strela iz jasnega Ahmetu in Meje hemedu. Oba planeta pokoncu in vskrikneta:	111
»Vodi jiaju na vrt!« — Gresta, ali ne, dereta to trenotje sta pozabila svoje muzulmanske častijja Nad potočkom med jazniinovjem Hussejn vznall0' leži mrtev. Ahmet skoči k njemu, dvigne gajk< začne obračati in presunljivo jekne. Starček vij?U! in lomi z rokami, puli si z glave sive lase, pulp brado, in komaj se mu solza vtrne iz očesa, odg; same starosti vsušenega. Zelo je sicer zadelo to Mehemeda, ali vendar pokojno premišljuje umofj2 in ogleduje truplo. Zagledal je na Hussejnu glo- | boko rano na levi strani, ali ne z bodalom za-dane, kajti kaftan in pas sta navprek pretrganaig to ga je s krivo sabljo umoril ali z jataganomis kaka skušena, vajena roka mu je zadalo ran<*j( Prvikrat ga je zadel v srce, zato ni dolgo časi* trpel Hussejn. Roke so se mu pobesile, usta nJ jj pol odprla, kakor bi bil umrl precej o prvem n vskriku. Čelo ima že mrzlo, in kri v rani je se j sedena. Tri stopinje od njega leži skopljenec r Hopur, v tla obrnjen z obrazom in ves skrčem f Zemljo je razdrapal s prsti, šest ran ima ni prsih in na strani, kri teče iz njih, in telo ima št nekoliko gorko. Zraven leži okrvavljeno bodalo T — Hussejnovo. Mehemed premišlja, uganjeva c ali nič ne more uganiti. Hopur, drug ni imel ' nihče vrtnih ključev; nihče ni mogel noter, zid I
e-!6 visok, vrata imajo tri ključavnice. Zločinec menda je umoril Hussejna, potlej pa še samega a:Sebe iz obupnosti, iz samega strahu. Ali kje je tilatagan? Iščejo ali ne morejo najti nikakoršnega ilorožja. Nemara ga je zagnal kam daleč, ali zastopal v zemljo. Kar je, to je! — Tako je v ieusodni knjigi. — Obupnega Ahmeta odtrgajo od Mrtvega sina, truplo pa zaneso v mrtvašnico in mrtvaški preoblečejo, c
|t Ta strašna novica se je izvedela v harem,
('zvedela jo je Selima. Uboga deva joče in ude-'uie; obdolži se varuhi: »Jaz sem kriva njegove j smrti. Gotovo je Hussejn videl Kirdžalija, da je noter, ali pa samo sumil kaj takega; Hopur je s smrtjo kupil večno zamolčljivost, umoril
si
sam sebe. — Jaz sem nesrečna.« Zulma jo »Ne žaluj, srce moje! saj nisi ti kriva; bož-t”1 sklepov mi ne moremo soditi. To se je menda J^oralo zgoditi tako. Izmolive vsak en očenaš 'n pomiri se ti srce.« — Pokleknete torej, sklece roke in začnete moliti in prositi krščanskega
teši
B
°ga za mohamedanski duši.
Ko Kirdžaliju sporoče Hussejnovo in Ho-PUrjevo smrt, mladi Bolgar ni zinil ni besede, °stril in čistil je le svoje orožje, kakor je na-dobremu vojščaku. Po dnevi enkrat sreča ‘'lakirna in je hotel govoriti ž njim, ali Hakim
— 46 -

se ga je zbal kakor hudiča in zbežal. Aga si j' jei mislil: Bog vedi, kaj je starcu!	; bc
Zakopljejo mrtva Mohamedana. Tri dni pc ramazani odjezdi paša Ahmet v Vidin. O slo- tn vesu je dejal Mehemedu:	Bog ni hotel, da bi K
Hussejn bil tvoj zet, pošljem ti pa svojega še sl stega sina Abdalo, morebiti je še vendar v usodn si knjigi, da bode tvoja Selima moja sinaha.« Me hemed prikimlje z glavo in položi na srce roko rekoč: »Hadži Ahmet, kar le želiš, vse ti storim.'
Mehemed sam spremi ven iz mesta rti konju vidinskega pašo, aga Kirdžali pa jezdi i1 njim prav do Donave. Na poti suče po stari n* vadi svojega konja. Ahmed ga gleda, srce mi krvavi, ko pomisli: »Moj Hussejn se je tudi tako skazoval na konju. Samo on bi se bil mogel * ago poskusiti v gibčnosti in moči.« Približa st Kirdžaliju: »Mladi jezdec! jaz te ljubim; ti mf spominjaš na mojega sina. Čuj, ti bi ga bil go tovo rad imel, ko bi ga bil le poznal, — pa tud: Hussejn bi bil tebe ljubil ... Ali usoda je hotela drugače! Na, sprejmi od mene za dar njegovega belca, to je prav dober perzijan iz Kur-distana, samo cekino daj za njegovo opravOi zato da ti sreče ne skali ta dar.« Čudno se Kirdžaliju spreminja obličje: kmalo je rdeč, kmal° bled. Zahvali se paši in da cekino, paša pJ doda: »Aga! prosim te zvestega prijateljstva svo-

jemu sinu Abdali; kmalo bode med vami. Aga, bodi mu prijatelj.
»Bodem, paša, na mojo besedo,« — in to trenotje mu žarek blagega čutja razjasni obličje. Kmalo prideta do prodke Donave, aga se poslovi od paše in se vrne z oddelkom albanske
straže.
Neki Alban pelje v Izmajlov Hussejnovega belega hata s pozlačenim orožjem mrtvega jezdeca Vred. Kiržali nič ne pogleda na dar; popravi si turban, pošegače svojega vranca in v skok odjezdi v mesto, kakor bi se z vetrom kosal. Albanje se pa spogledajo, rekoč: -To je zlodjev človek, ta naš mladi aga!«
V.
Dva dneva po Ahmetovem odhodu gre Kirdžali k stari Arnavtki. Stara Arnavtka je bila znana vsem jezdecem albanske straže. Imela je slastne jedi, močne pijače, ktere koran - prepotuje vernim Mohamedovim sinovom; starka je vedela vsakoršne skrivnosti in velikrat je bila sodnica albanskim ježdecem, če so se razprli. Vse je vedela, kje je kteri in kaj, če je pustil Pašino službo. Vsak Alban jej je prinesel kakih darov, naplenjenih v vojni, ali stara je vse sto-tero povrnila potlej. Sleherni kupec: ali Armenec
- 48 —
ali Žid, ali Fanarijot ali Dak — vsak se je tej v starki priporočil — za varnost na poti. Arnavtk* ® je pa slednjemu odgovorila: »Bodem že molila,4 . pa je tudi res molila potlej, ker je obljubila. P* j ni bila niti čarovnica niti vražarica; zmerom je > trdila, da nima nič z vragom, zmerom le pravila, j da je z molitvijo od Boga izprosila velike milosti' Nesreča, gorje ni nikoli zastonj potrkalo na njene duri: stara je bila na videz uboga in neprijaznega obraza, pa je vendar vsakogar rada potešila, vsa- . komu nasvetovala, kaj in kako, potlej pa še kako miloščino dala. Zavistni sosedje so jo obrekovali, kar je že navada na tem božjem svetu, očitali jej, da samopašnost pase v svoji hiši in potuho daje zločincem. Bodi-si karkoli, to obrekovanje je bilo docela nevspešno, kajti nekteri so se bali starke, nekteri celo častili jo, vsi pa so jo imeli za častitljivo starko in jo imenovali mater albanske straže.
Že davno krije temna noč zemljo, ne zvezd ne lune ni na nebu. Luna kraljica se menda veseli in mudi kje med gospemi zvezdami: njim je dobro, veselo, ljudem na zemlji pa žalostno, pusto brez njih. Tam pa tam gleda kaka zvedava lučica iz hiše skozi ozka okna. Tudi te lučice so zdaj lepe, mile. Resnična je stara prislovica: »kjer ni rib, tam je tudi rak riba.« — Kirdžali gre mimo šent-janske cerkve, mimo svetišča svete

vere, kamor so nekdaj kristijanje hodili sklanjat svoja čela in darovat svoje duše Bogu, Kristu, Materi Devici in svetnikom, a zdaj Mohamedanje ječmen in slamo skladajo va-njo za bojne konje. Pred leti bi se bil Kirdžali od same jeze spenil 2aradi take krivice, zadane sveti Kriščevi veri; zdaj pa še ne pomisii na to. Zavije jo v tesno ulico in kmalu se ustavi pred borno hišico, pred bivališčem stare Farike. Potolče s pestjo na vrata, enkrat, dvakrat, tretjič z nogo tako silno sune va-nje, da zaškripljejo nasajala. Že hoče zlomiti v kočo, kar začuje korake v veži in skozi razpoko Uiu bliže in bliže sveti luč. Odpre vrata znana stara, zgrbljena Arnavtka s svetilnico v roki: »Ali si ti, mladi aga? Kaj je taka sila?«
»Stara mati, to ni prav, ker svoje otroke Puščaš pred vrati kakor pse, da čakajo.«
»Stopi noter, aga , in zamomljala je starka Pod nosom: »ko bi ti bil moj sin,« in stopi v 'zbo. Revno je notri, nikakoršne lepšave ni nikjer na stenah. Za divane je cvilih pogrnjen po tleh, gorko je pa gorko. Na ognjišču plapola velik °genj. »Nuj, vsedi se in grej, gospod aga,« reče starka in sede k ognjišču po otomanski navadi. ~~~ »Kaj je novega v pašini palači, kak umor ali drugega kaj posebnega?« in z vdrtimi očmi tako pogleda ago, tako presunljivo, kakor bi botela z očmi predreti njegove misli in izvedeti
»Slovanska knjižnica«. Snopič 134.
4

največe skrivnosti njegovega srca. Potem je; nekak zaničljiv smeh spreleti zgrbančeni obral »Kaj te je prignalo in prineslo čez moj prag? Ti si redek gost v moji hiši. S čem ti postrežem ali z jedjo ali s kako pijačo?«
Kirdžali je zvedavi Arnavtkin pogled n« uzdi vzdržal s ponosom lastnega pogleda, ni se dal zmotiti, ni pobesil mladega čela, temuč ozre se po izbi:	Fariki! ali nimaš nikogar doma?*
^Gospod aga! ali te je nemara paša posla1 koga iskat k meni?«
»Ne, sam sem prišel.«
»No, če je res to, povem ti, da ni živega krsta v moji hiši, samo ciganka Dženga, pa še ta spi, tako, kakor bi jo bil ubil kdo, ker se je napresljala podnevi.«
»Ali veš, kje je Mihajlaki?«
»Ali vem, ali ne vem !«
»Mihajlaki mi je dejal, da mi ti poveš, kje bode — ta ali ta čas.«
»Če je tako, povej, kaj bi rad?^
»Govoril bi rad ž njim, ali brž ko brž.«
»To ni mogoče, ker je dalje od tu nego je do vašega gradu.«
»Mihajlaki je obljubil, da precej pride n* moj klic«.
»A pride.«
»Kedaj ?«

— 51
' Čakaj«, in zdaj začne upogibati prste, nekaj Momljati in mežkati, kakor bi jej bilo treba tega, *ato da si olajša svoj dušni pose! — »dva . . . W . . . čez sedem dnij, od zdaj-le, takrat ga najdeš tukaj-le, pri meni.«
»Čez sedem dnij, še dosti časa. Hvalo ti, mati Fariki! Stara ga zvedavo pogleda: »Ali ue bi nič drugega rad?<
»Nič. Lahko noč, mati,« odgovori in odpre 'turi, stara pa vstane, vzame svetilnico, posveti mu na ulico, zapre vežna vrata in misli: »Stopil je korak naprej, nazaj pa ne more več, ne utegne. Ta človek je eden izmed tistih, ki dero zmerom uaprej. — Ošaben je res, ali mi ga ukrotimo. Saj je tatarski konj tudi divji, pa ga Tatar vendar Uavadi na uzdo in na sedlo. Čim teže je kaj, tem prijaznejša in veselejša zmaga ali konec.«
V pašini palači je žalostno, pusto, enolično. Mehemed je še sitnejši nego je bil prej: ljudi s°vraži, celo za Selimo se ne zmeni več. Služab-uikom komaj da ukaže, še le migne z roko, ali *e hoče, da se izvrši njegova beseda. Kako ne, turški meč ima dobro nabrušen. — Še stari tTakim se je pooblačil, tako je nepriljuden; kedar Ogleda Kirdžalija, obrne od njega oči! Kedar ga Sreča, vselej se obrne, ali se mu pa umakne kam na stran, kakor steklemu psu ali hudobcu. — Kaj se godi s Selimo, kdo ve? To se ne da
5-2 —
lahko izvedeti. Po Hussejnovi smrti so vrata na * vrt zmerom zabita, haremova okna na dvof i zmerom zadelana z opekami. Mehemed nič ne ' osumi z nobeno besedo niti svoje hčere niti 1 ktere izmed odalisk, temuč tako je ukazal, tako ; se mora Zgoditi, gotovo bi prešlo mnogo sto- 1 letij, svet bi se podrl, ali nihče bi ne smel vpra- i sati paše, zakaj je tako oprezen. — Mladi aga zmerom le jezdari, kakor zato, da bi mu čas brže pretekel, in zato, da bi si utešil nepotrpežljivo dušo. Albanski jezdeci zo zapazili, da se aga vselej stresne, da vselej zardi, kedar zasede svO' jega belca, Ahmetov dar, predno vtakne nogo v stremena, in da ga potlej zmerom šegače z ostrogama, čeravno je bojni žrebec.že od natore isker, kakor bi ga s kropom polival; drži ga za uzdo tako trdo, kakor bi mu hotel pretrgati gobec, da-si je jako mehek, da bi se dal voditi ob svilnati niti; nobenkrat ga prej ne razsede, dokler nista oba vsa mokra in trudna, kar se ne ^vrneta-Nekteri trde: Ljubil je Hussejna, svojega bodočega tovariša, zato mu krvavi srce, kedar se spomni na-nj, in krvaveče srce ga vžiga, da se konju osveti, ker se drugemu nima nikomur Nekteri pak menijo : Kirdžali je sovražil Hussejna, svojega tekmeca, zaradi Mehemedove ljubezni, zarad bojne slave, v njegovem razgorelem srcu strast ni na uzdi, in ker je črtil Hussejna, črti

— 53 -
|udi njegovega konja. Zakaj tako muči belca, to le Kirdžaliju najbolj znano, ali mladi Bolgar nikomur ne razodene nič. Stari Hakim nemara tudi kaj ve, ker ga vselej zgrabi, kedar vidi, kako aga goni konja; da-si je skopljenec, vselej ga tako prime, da se mu kar svetijo oči, da zmajuje z glavo in zgiblje z ramami, besede pa no-benkrat ne zine nobene, nič ne pokaže, da ve kako skrivnost.
Naposled preteče tistih sedem dnij. Prišel je temni večer; Kirdžali gre nemudoma k stari Fa-r'ki. Ta pot ni tak dolgo časa stal pred vrati, U' dolgo trkal. Ni mu odprla starka, ampak Mi-hajtaki ga razprostrtimi rokami objame in vodi v 'zbo. Pa nikogar ni bilo notri. »No Kirdžali! a'i znam biti mož-beseda? Ali se je že popol-Uorna vresničilo Kordakijevo prorokovanje? to Je bil zlodjev človek, ta stari!
Kirdžali zardi in pojeclja: »Arnavt! jaz ni-Seui nikogar umoril!«
»Saj zatožim te ne; to sem le tebi opomnil, vendar, kaj bi rad, povej, čas je drag.«
»Mihajlaki! srce mi gori, rad imam Mehe-^edovo hčer, Selimo.«
»Tedaj poprosi paše, naj ti jo da za ženo.«
»Saj je ne bi dal! obljubil jo je že Abdali, istemu Ahmetovemu sinu.«
»Saj z Abdalo se tako lahko zgodi, kakor! * se je s Hussejnom, naj se kratkočasita s hurisi 1 kami, ti imej pa Selimo.*
»Saj Ahmetu ostane še pet sinov potlej.1
»Ko bi bilo ravno treba, saj se tudi lahko presele v eden ali pa v gehenno*), kamor že, saj) se bodemo vsi morali kdaj. Človeško življenje ne velja dosti, samo en mahljej ali zbadek. Ali ni res, Kirdžali?«
»Kaj pa da,« odgovori in se zamisli aga; »Ali drugi paše imajo tudi sinove, to je spak/
»Mi pa jatagane, kindžale in roke; in ko bi bilo treba, tudi janičarke, samokrese, ki svinec pljujejo v oči.«
»Mihajlaki! ti se šališ z menoj, to bi bi bilo prekesno.«
»No, pa ti povej kaj boljšega.«
Jaž naščuvam albansko stražo, ti se spora-zumeš pa z ljudmi: in udarimo na grad, umorimo pašo, potem pa . . . .«
»Dosti, gospod aga, enkrat gre na led li' sica, drugoč pa ne več; star vrabec neče drugof v zanjko. Mi bi lepo zopet vstali, paša bi tebe nekolikokrat sladko ogovoril, Selima se ti še slajše nasmejala, ti bi se pa zopet spravil, da bi nas naklestil. Pa saj poznam tvoje Albance. V bitko gredd s teboj, da bi pa vstali, na to s«
*) Gehenna pekel.

— 55 -
tebi ne dade: saj je znano, da nimaš niti vere, n'ti časti. — Toda ne zameri zato, jaz sem vse-eno tvoj prijatelj in rad ti postrežem.«
Kirdžali zaškriplje z zobmi: »Izmisli si kaj, da dobim Selimo.«
»Čakaj, vprašam naše stare za svet; starka ie razumnejša nego sem jaz.«
»Če tudi hudiča vprašaš za-nj, saj rad storim vse, kar hočeš.«	,
»Rad verjamem, da,« se nasmeje zaničljivo Mihajlaki in odide v sosednjo izbo. Kirdžali stoji Pred ognjiščem in gleda v plamen, misli se mu vtrinjajo in dvigajo v glavo, kakor plamen v
dimnik.
Mihajlaki se vrne: Upokoji se, Fariki je že °bljubila pomoč, toda do polnoči moraš tu °stati; idi z menoj v to-le sobico, saj dolg čas nama ne bode.< — Vodi ga v neko sobo, naproti tisti, ki ste bili v njej stara Fariki in čitanka, njena dekla, in predno usta odpre Kirdžali, postavi Mihajlaki mizo na sredo, pokrije 1° s prtom, prinese pečenko v lončeni skledi izza peči, iz kota pa steklenico valaškega vina in dve kupici: to so najlepše priče vsaki skrivnosti, ker niso izvedave, ne jezične. Nalije kupici: »Na tvoje zdravje, Kirdžali, slava Kordakijevemu spominu in njegovim besedam!« — Kirdžali prime, v*ame kupico: *Na tvoje zdravje, Mihajlaki! Po-
vej, ta stara Fariki — ali je čarovnica, ali satan sam, ali kaj ?
Ženska iz mesa in kosti, iz česar ti in jaz, samo da ima glavo na pravem koncu: Boga hvali, pa se tudi živega vraga ne boji, pa saj se kmalo prepričaš sam, le čakaj.« — Ali nobene besede o stari ni bilo več moč izvabiti iz ArnavJ tovih ust. Kirdžali vzame kupico, potegne in se vznemiri. Ko zaškripljejo duri v uni sobi, Mi' hajlaki pokaže: -Poglej tukaj-le skozi, tam vidiš lahko več nego bi ti jaz povedal.* — Kirdžali vpre oko skozi odtrznjene duri, ali kako se začudi, ko zagleda pri peči staro Arnavtko in skopljenca Hakima. Nastavi brž uho za oko, pa ni mogel nič slišati, le nerazumljive besede, vendaf je razločil imena: Hussejn, Hopur, Kirdžali, Se-lima. Pol ure sta se menila pri peči, potlej odide skopljenec, Arnavtka mu posveti, vrne se v sobo, gre nekolikrat gori in doli po sobi, naposled pak odpre duri v to izbo: »Gospod aga! le imej Selimo, ali idi ž njo kam daleč, Mehemedovi jezi jaz ne morem nič, Mihajlaki ti lahko povd kako zavetje.«
»Mati! kako bi mogel v naročje tej sreči!' in hoče objeti starko.
Ne tako hitro ne, dragi gospod aga! k pusti vse nama, o mraku bodi pripravljen z dvemn konjema unkraj našega velikega otoka; samo

— 57 -
afl
iz.
rt
4
ne
v-
ir
li-
ii
iii
j-
r
ni
ir
i.
•e
M
d,
i\
i
l\
[
I
I
Varno bodi orožen in konja imej dobra, ker pojejo za vama. Drugo preskrbiva midva, Mihajlaki in jaz.«
»Jaz se nič ne bojim te nevarnosti.«
»Saj ne bode brez nje, v nevarnosti bosta v precejšnji oba: ti in Selima; ali vedi, kdor bi rad moje pomoči, ta se mora docela meni udati ’n slušati, sicer mu ne pomorem.« — Kirdžali si Srize ustne: jaz bi te že naučil stara hudiča, ko mi ne bilo za Selimo, misli sam natihoma, ali ne reče nič; starka govori nadalje: »Zdaj, aga, Pa idi domu, ker nečem, da bi kdo videl, da si Prišel iz moje hiše. Do svita le pokojno spi, vetrnega mraka pa varuj da ne zamudiš.«
Ponosno dvigne čelo Kirdžali: »Z zlatom ti -P^čam ta posel.«
»Le za-se hrani zlato, jaz si že preskrbim plačilo, — kako, to moja skrb; ti le idi zdaj domu, petelin je že davno odpel polnoč.«
Kirdžali nevoljen pokima z glavo za odhod 'n odide. Starka se nasmeje: »Glej, Mihajlaki! stresa kakor bik, ko mu jarem natičejo na vrat; Precej vode še preteče, predno se da pod noge la samoglavec.«
»Mati! zelo dvomim, da se kdaj da, ni rojen tujčevi peti za podlago.«
»Ali vam ukazuje, ali vas sluša, to meni vseeno; da bi bil le z nama, da bi se le vres-
ničile Ivonijeve *) besede! Zdaj pa lahko noč) 'i Mihajlaki! počijva prej, o svitu morava že na ^ posel,« in šla sta spat.
Kirdžali hodi noter do jutranjega žaru gori s in doli pred palačo, o svitu pa gre skozi vrata,! ali nihče se ne upa vprašati, odkod je prišel aga<
— Kako bi mu mogel počitek na misel! Ne stati,! niti sedeti ne more na miru; zmerom prehaja 1 semtertje. Sreča Hakima, rad bi govoril ž njim, ; ali sklopljenec se zaničljivo obrne od njega in zgine v harem. Aga spregovori natihoma: »Meni ne more v glavo ta človek, ti ljudje. Ali, naj se zgodi, kakor usoda hoče; mirujmo, dokler ni še tistega časa, ko porečemo: dosti! < — Paša da k sebi poklicati ago. Mehmed mu temno ali mehko naroči: »Kirdžali, popoldne albansko stražo pošlji štiri milje daleč po cesti v Vidin. Jutri rano naj z vso častjo sprejmo Abdalo, Ahmetovega sina, mojega bodočega zeta. < — Kirdžali se prikloni in odide. Ko bi to trenotje bil paša pogledal ago, aga ne bi bil živ prišel čez haremov prag, kajti ko je Mehmed govoril o zetu Abdali, zrcalila se je jeza po Kirdžalijevem obličju, obrazilo se je na njem sovraštvo in maščevalnost, iz očij pa plamikal mu blisk slavohlepne ponosnosti. Sreča
•) Valaški gospodar koncem 16. stoletja, poljskega rodu, kakor Gvvagnin piše v svoji kroniki. Vojskoval se je velikrat s Turki, naposled so ga pa vjeli in/s konji raztrgali. Ko je umiral, je nagrozil Mohanrtj j danom: »Poljska kri otme daško svobodo!« Vlahi ga imajo v častitem j spominu.

— 59 —	•
ljubimcu, nesreča očetu, Mehmed je imel po stari navadi v tla vprte oči, Kirdžali pa odšel iz gorke hvaležnosti dar pripravit svojemu mohamedanskemu dobrotniku.
vi.
Čakaj — grenka beseda ljubečemu srcu! Kedar vse vemo in če smo preverjeni, takrat je sbpljivost težka in žalna, zlasti če je trenotek željne izpolnitve že blizo, kajti takrat je čas najpočasnejši in želja najhujša. Ali če moramo čakati, pa nič ne vemo, kaj in kako, da je vse le Pa drugih ljudeh, vse na slučaju, le na slepi usodi; >n če mora človek le na to misliti, kako bode čez nekoliko ur, kak nenaden spremin porodi nsoda: ali srečo ali nesrečo, to je muka, taka, da ne vem, ali je na svetu katera hujša ali ne.
Kirdžali ukazuje albanskim jezdecem: ukazal je, naj mu osedlajo oba konja, kakor bi se balf da bi preželo ne utrudil svojih konj, ko bi vse straže na enem prejezdil enkrat — dvakrat. Pogleda na solnce, ali visoko je še! Gre brž v sobo, °gleda orožje, obleče se in dene na-se vse, kar ilT>a dražega, pobere zlatino v pas, zbaše smodnik 'n krogle v žepe v hlačah, vrže plašč čez pleča ■n odide. Dušni nepokoj se mu kakor svinec vleže na srce, misli tepo s strahom in upom, ali z visokega čela mu ne za trenotje ne zgine prejšnji
ponos; kakor orel pogleduje okoli, in njegova lepa postava se vznaša vpričo ljudij in vpričo mogočnega solnca. Ni še mnogo let preživel mladi aga, ali v svojih letih ni hladen podučne skušnjo srkal iz drage čaše krilatega časa: dobro ve, kdor hoče vresničiti svoj namen in ukazovati sodrgi da mora mnogokrat premoči svoje obličje in svoj glas, da skriva prava čutja svojega srca. — Pogleda zopet na solnce: poldne že kaže. Tedaj skliče albanske jezdece na konje, sam pa zasede svojega. Eden izmed arnavških sužnikov vsega osedlanega pelje za njim belega perzijana na uzdi Čudno! ta pot aga s svojim konjem ni zaplesal niti na dvoru, niti med vrati. Počasi jezdi skozi mesto, in ko prijezdi četrt milje daleč, vstavi vranca pri neki ribški koči blizo jezera Kuludjerja, reče Arnavtu v vrsto in udere jo v skok z oddelkom ob Donavi po cesti v Galac, razstavi straže noter do Kisliča, sam se pa vrne.
Solnce se je že skrilo, le z eno plamenico svojega žarnega obličja zlati še na zahodu sivo-sinje robove na nebu. Kirdžali prime za uzdo lehnega konja in zdirja na njem ob Donavi. Nad mestom se razprostira večerni mrak kakor po-mladanja megla, in po zraku krilijo zopet izanove pesmi. Kirdžali se vstavi prav pri vodi, otoku nasproti, za vrbovo goščavo skrije konja, zavije se v plašč, dene roko na jataganov držaj in obrne
I
.
- 61 —
°či v mesto. Še se vidi nekoliko, ribiči se vranjo s saki z reke, neki Tatar divje kriči in celo fredo konj žene z vode, Moldavci pa kakor mravlje Mrgole z lova in z bogatim plenom na plečih hite v mesto. Ko bi mogel, z mečem bi sklestil aga te množne gromade nepotrebnih prič. Roti' ^oveški rod, zakaj se še ni vlegel spat; roti nebo, zakaj tako kasni mrakoto, ali zastonj je niegova jeza, ne zmeni se za-nj niti nebo niti 'judje, ker ne hote s časnega tiru. Naposled se Vendar začne mračiti: kuplje na minaretih, strehe P° mestu in njegovi okopi se jamejo zavijati v temo. Kirdžaliju hitrejše tolče srce v prsih in kri Se mu kakor od mraza trdi v žilah. To trenotje Začuti in preboli vso strpnostno grenkost. Že ^'sli, nič ne bode iz vsega tega, kar zagleda kup Ijudij. Mudi se jim od mestnega zidovja in nekaj neso — a, to so! — Skoči pokoncu, žvižgne stihoma, oni pa odžvižgnejo: to so, o so že! 1° je Mihajlaki! — Približajo se, odložijo breme na tla in steko k Donavi; eden pa ostane: to je ^'hajlaki. — »Kirdžali, na jo, brž na konja, bežimo!«
Kirdžali prime, vzame Selimo v naročje in Pritisne k srcu: »Angelj moj, upokoji se!« Ali ^elima je oslabela, v omedlevici je, le na pol spregleda: »Otmi me!« in vnovič zapre oči. Kir-rižali pritisne svoja usta na devičina, rad bi z
neprenehljivim poljubom strah izgnal iz njeneg? j? srca. Ali Mihajlaki ga potegne za plašč: »Kje im# ' konja? — Bežimo, kmalo, pa ne bode več časa.*
Aga se zdrami. Planeta za grmovje, in k( s bi trenil, zasedeta vsak svojega konja. Kirdžfl ^ drži Selimo pred seboj na sedlu: desnico ovij* okoli pasu vitki devici, zavije jo v plašč, obličj' pritisne k sebi, greje ga s poljubki in z levic* drži uzdo: »Mihajlaki! kaži nama pot,« in zgt ^ nejo z mesta. Mihajlaki dere naprej, Kirdžali p* tik za njim v skok. — »Sara Mihaela! moje neb* • moje vse, odpusti mi!« Izpametuje se devica, al trese in pritiska se k odneščevim prsim. Pozn* ga po glasu ln po obličju, poznajo ga njene ofl in pozna srce:	Kirdžali, otmi me; hoteli so m«
život!«
»Upokoji se, predraga! svojega Kirdžalij1 imaš pri sebi; ne lasu ti ne zmanjka z glav« Sara Mihaela, ljubim te nad svoje življenje.«
»Kirdžali! tudi jaz tebe ljubim, daj me očetf nazaj.« — Kirdžali jej odgovori z gorečimi po-ljubki in začne vranca drezati s stremenom, kaj*' Mihajlaki je precej odjezdil naprej, beli perzij#1 čilo in na daleč skače. Temno je, mesec in zvezd* — kakor bi bile zmenjene s Kirdžalijem, nobeflJ se ne prikaže na nebu. Po šumečem bičku se pozna, da niso na poti, in po ostrem vzhodne^1 vetru, da beže po zahodni obali ob jezeru. P^

Plašene gosi krakajo po močvirju in volkovi tu-*'i° in beže po stepi, kajti zmrzla zemlja močno d°nt od konjskih kopit, in šumen, divij odmev Se razlega po zraku. Veter žvižga jezdecema okoli ušes, stepno bilje se lomi in poka pod konjskimi kopiti. Devici je tesno in milo. Kam beži? tega ne ve. V čegavem naročju? — v ljubljenčevem.
ne govori, in sama ne ve, kaj misli: čili beg, konjski peket, ljubimčevi objemki — to vse je tako zamotalo njene misli, da se jej po glavi in Srcu kar vse vrti križem. Ognjiva žrebca dirjata tako neznansko, kakor bi jima peklenšček sam ju'atil po hrbtih. Iz Kirdžalijeve duše tako gore žarki ognjene ljubezni, kakor bi mu v ognju bilo Vse srce: ves srečen je in vse svoje življenje bi tako letel naprej, saj to mu ni na misli, kaj bode nekdaj, ali kaj se še danes utegne zgoditi. Mihaj-*aki ima skrb za-nj in za oba, vranec ju pa nese; a'‘ ni zadosti ta nenadna sreča agi? — Nepre-stano beže, krenejo na levo in nekoliko časa ^er6 po stepi, jezdijo v skok čez ceste in čez Prerove, pridero na obdelano polje in naposled z§inejo v les. Tu se Mihajlaki vije po raznih ^tezah vedno v skok. V daljini se zablisne lučica, s*ekne pes, Arnavt vskrikne: »Tu počijemo,« — Pndirja na mesto, skoči s konja, odpre vrata in Prijezdijo na dvor. Na dvoru udari po vratih in neka stara Besarabka pride ven.
»A kje je bojar? vpraša Mihajlaki.
»Ni ga še nazaj, gospod Arnavt!«	J ,.
»Glej, tu imaš dva gosta; daj nam ognj! in kaj, da si privežemo duše, drugo moja skrb.1 » »Vse je pripravljeno, le idite v izbo.«
^ Kirdžali! le idi noter, konja jaz odpeljen" . in preskrbim.« — Kirdžali zanese Saro Mihaelo1 izbo in jo položi na slabo, ali snažno posteljo Ljubeznivo gleda devica ljubimca: Kirdžali! di. me očetu nazaj, samo me je imel na svetu.« j »Saj imam tudi jaz edino tebe na sveto Tebe mi vzemo le z životom vred. Sara Mihaelo ne tirjaj moje smrti: saj te imam rad, da ni & nikoli nihče tako rad imel nikogar,« in pokleklfl k postelji, začne poljubovati jej noge, roke if obleko, obličja se pa ne drzne dotakniti jej. Do vici pa je žalno, tesno in razkošno, vse troj*, kmalu, ker vidi tako ljubezen in tako bolest.
»Kirdžali! vstani, ne boj se; jaz pokleknefl1 pred očeta, saj naju zjedini.«
Divje se zasmeje aga: »Tebe z Abdal<| mene pa s smrtjo. Ali je všeč? Če ti je, preč«) se vrneva v Izmajlov, precej dam glavo rabeljflO pod meč, na tvoj prvi migljej. Kaj mi glava bre2 tvojega srca, kaj brez tebe?« Vstane, in besHJ obupljivost ljubimki še bolj vzviša njegovo krasota »Ne, Kirdžali! ne obupaj, saj te ljubim, s^l grem s teboj, čeprav na konec sveta.« Svit'3
L
- 65 —
s°lza jej prirosi v črno oko. Kirdžali jej otare solzo s svojimi ustnami in začne poljubovati 'iubimko, kakor mati svoje dete. Tudi Sara ga Poljubuje: srci dveh ljubimcev kramljate, šepete, ali ne z besedami, temuč s poljubki in z očmi tako dolgo časa, da naposled nemoč in *utje trudno devico zazibljejo v sladek, čist andski spanec. Kirdžali poklekne k postelji, nag-nien nad devino obličje: še ganiti se ne upa, Celb sapo drži v sebi. Beserabka stopi iz izbe, ^'hajlaki pa ostane, sedi pri ognjišču in pogleduje zdaj na Kirdžalija, zdaj na ogenj, zmajuje z glavo in skomizga z ramami: ali bi spanec rad Pregnal si, ali le ago miluje, ker ga je tako zmoglo, tako obabilo to trenotje, kakor bi se bil °daliskam in vklanjal v haremu preživel ves čas; kakor ne bi bil na konju mojstrova! in sukal bojnega orožja.
V lzmajlovu v palači vlada nemir, zmotava, groza. Pašo lomi zdaj obup, zdaj srd, in cela vrsta služabnikov in sužnikov se trese, ^a jim kri zastaja v petah. O mraku je Selima š'a v kopelj, nesli so jo v nosilnici; šest služab-n|kov in dvanajst oroženih skopljencev je šlo ž ni°- Noči se že, pa je ni šc nazaj. Paša pošlje s*arega Hakima v kopelj, ali v kopelji ni niti s'uha niti duha Mehemedovi hčeri. — Brž Se janičarji razgube po mestu, paša zasede
»Slovanska knjižnica«. Snopič 134.
5
konja in spahom na čelu bega po ulicah. Pr šent-janskem svetišču najdejo nosilnico prazno in kmalu po stranskih ulicah za hišami dob' skopljence — od samega strahu na pol mrtve in služabnice — nevoljne, ker ni nihče odpelje tudi njih. Vsi enoglasno pripovedajo:	»NekoV
orožniki so nas napadli, namahali, razpodili ir odnesli Selimo, našo gosudarko. Kaj so učinil' ž njo, kam odpeljaji jo, tega ne vemo.« Mehemd o prvem vskipu svoje jeze ukaže glave posekat vsem skopljencem, služabnice pa zašiti v vreč1 in potopiti je v veliki reki. Ukazal je — in zg c; dilo se je — ali kmalo se je kesal: kdo ve, k( bi jih bil minil strah, morebiti bi bili povedal' kod in kako naj iščejo ugrabljene Selime, ali zda se nič ne ve, kdo in kam jo je odpeljal, i Hakim teče k stari Arnavtki. Obeta jej pašiflt milost, novce, ponuja darove, naj samo pove, al|j vč kaj o lupežu. Prosi jo, naj moli, da bi naši' Mehemedovo hčer. Starka se roti, da nič ne vg da ne more vedeti, le to obljubi, da bode molilJ Žalosten se vrne Hakim in Mehemed reče jezen »Mojega age ni, ta bi še iz pekla otel mojo hčer Ukaže še iskati po mestu in na vse pote zunJ! mesta razpošlje spahe. Urno se brzoglasniki ra? ido k sosednjim pašam z nesrečnim oznaniloi” in s prošnjo za pomoč.
— 67 — (
Drugi dan se razveže torba polna raznih Vestij. Nekteri trde, da so videli ljudi, ki so se čez Donavo na desno obalo peljali v čolnih. ^aša precej pošlje tje trumo janičarjev z ukazom, naj tulški poveljnik bej brž po bolgarskih cestah razpošlje spahe za hčerjo. Nekteri pa celo trde, da so slišali konjski topot proti Kiliji in videli heko ladijo, da je letela kakor strela proti iztoku Po Donavi. Paša pošlje naglo tri Tatarje v Ki-■'jo, naj z vetrom vred lete tje doli: kteri bode Prej tam, tisti dobo sto zlatih lev in dva najis-krejša tatarska konja iz Mehemedovega konjaka, ^eri pa najde ugrabljeno hčer, dobo vse, kar le Poželi od paše, ko bi tudi hotel vseh Meheme-dovih zakladov. Pred poldnevom pride Abdala in oddelek albanske straže ž njim. Abdala ni nikjer videl age, in nobeden balkanskih vojščakov ne ^ore povedati, kam je izginil. Ko je stari Hakim sam pri Meheinedu, omeni mu: »Gospod! saj Sem ti povedal, da njeguješ kačo v svojem ne-driju.« — Mehemed odkima z glavo: »Ljubil sem §a kakor sina. Hakim! saj si ga tudi ti ljubil Poprej, po Hussejnovi smrti si se pa skregal s človeškim rodom.« Zdaj se zamisli Mehemed. donosni človek tudi v najhujši stiski z bolestjo sPozna, da je napačno njegovo mnenje. — »Hakim! ne sodiva prenaglo, ne obsodiva, dokler ne včva 2akaj. imel sem samo eno hčer, edino srečo in
- 68 —
veselje na svetu, pa še to so mi odpeljali.« —*| Zdaj ponosni Mehemed pokaže, da je oče, in začne jokati. Tudi starega Hakma posili jok, ker spomnil se je ta hip, da je pestoval Mehemeda še dečka: »Vsemogoči Allah, veliki prorok! daj, da bode lupežnika, ki nas je osirotil, toliko let pekla vest, kolikor solz se ta hip nama obema utrne iz očij« — Mehemed se vspne: »Hakim! ne kolni: lupežnikova nesreča bi bila nesreča moje hčere.« Otare si solze, ukaže osedlati konja in z Abdalo vred na čelu množnemu vojaštvu jezdi iz Izmajlova: Mehemed iskat svojo hčer, Abdala za svojo nevesto: oče za mrklo srečo, zasnubljenec za mrklo nado.
VII.
Komaj kaki dve uri spi' Sara Mihaela, pa je že napočil dan, že vstalo rano solnce in v izbo lije svoj svit, da zlati žarki živo-svetlo migljajo in igrajo v zmrzlih šipah, kakor ria obrušenih briljantovih oglih. Devica se zbudi', pogleda po izbi — nič ne ve, kje je, začne misliti in menca si oči. — Zopet pogleda okoli sebe. Kirdžali je na kolenih, ne za trenotek ni zadremal, ves čas je čul pri njej.
»Kje sem?«
»Tu, pri svojem ljubimcu, pri svojem suž-uiku, pri svojem služabniku.« — Vstane in jo hoče poljubiti.
»Kirdžali! kje je moj oče?« in temne oči Se jej tako nežno-čutno zablisnejo, da se je Kirdžali zbal objeti jo in je pobesil roke.
»Živi — zdrav.«
»Daj me nazaj mu.«
Mladenič zardi. — »Prisegel sem včeraj, ako hočeš, peljem te nazaj v Izmajlov in dam ra-heljnu pod meč svojo glavo. Ali ne! tu, na tem-le 'uestu umrjem!« in zgrabi za jatagan.
»Kirdžali, upokoji se! Moliva!« — Sara Vstane s postelje, poklekne in začne naglas mo-hti za očeta, za Zulmo, za starega Hakima. Tudi Kirdžali poklekne, prekriža se in trka na prsi. Po triletni zanemarjenosti svete vere ves odkrito-Srčen kristijanski moli svojega Boga, kajti deva 11111 je rešnji angelj — in njena ljubezen vodnica na pravo pot. Ta miljena, ljubimcema sladka jrenotja Mihajlaki spi za pečjo kakor zavdan: ali inia vest tako čisto, ali je pa njegova hudobija ušla čez mero, — pa to ve le Bog, ker na tem Svetu nedolžnost, ne ubojništvo ne pozna grenke shrbi, niti trpke žalosti: obe mirno spite in trdno.
Po molitvi vstaneta. Sara Mihaela sprego-v°ri: »Zdaj sem tvoja,« in spusti se mu v na-
ročje, Kirdžali jo pa objame: »Moja, na veke moja!« V tem ščekne pes na dvoru. Kirdžali zgrabi za orožje, Mihajlaki se zbudi, plane po koncu, spregleda in zgrabi za jatagan, kakor da ne bi bil spal. O, to ni zbujena nedolžnost! Tako naglo se zbudi le mlad vojščak ali kak ubijalec. — Čujni pes že od daleč čuti. »Kirdžali ! morebiti so iskači, skrijta se s Selimo.« Silno udari na plošo za pečjo: širok pokrov odskoči, in odpor zazije in šine skozi duri venkaj. Kirdžalijevo obličje spreleti zaničljiv smeh, sune z nogo in zaloputne pokrov. »Arnavt, za-te je skrivališče, za Kirdžalija ne!« — Objame Saro Mihaelo, poljubi in izdere jatagan: »Naj le pridejo !«
Sara Mihaela pogleda ljubimca, ženska bojazen jej izgine iz srca, ponosno se jej zablisne oko in srčnost posije z obličja: »Braniva se,‘ in prime s svojo nežno roko za kindžal, ki vedno spremlja orijentalke.
Mihajlaki se vrne: »Naši gredo,« — pogleda na zaloputnjeni pokrov in stresne z glavo: »Aga, ti si zmerom sam svoj, čas je že, da rečeš sam sebi: Kjer ne moremo preskočiti, tam moramo izpodlesti.« Kirdžali vtakne meč nazaj »Tega ne porečem nikoli, in nikoli ne učinim.«
V tem se pripelje samotež voz: dve ženski stopite ž njega in greste naravnost v izbo, voz
Se pa zopet odpelje. Prva je stara Fariki. Kirdžali se jej prijazno prikloni, Mihajlaki pa poljubi roko; druga stopi noter, in Sara Mihaela Jej pade v naročje in vskrikne: »Zulma, draga moja Zulma!« — Varuha jo pritisne k srcu: *Dragi moj angelj, dragi moj biser, vendar sem te še našla!«
»Idimo, Mihajlaki!« krikrte Kirdžali, čas ne čaka. — Arnavt se skrivaj posmehne: »Prav, gospod aga, precej; ali konja se morata poprej na-lesti, ker nimamo drugih, pot je pa dolga, Bog ve, kdaj pridemo do kakega počivališča.« —
Kirdžali nagrbanči čelo, ali nič ne reče; stara Fariki pa glasno pripoveda, kaj .se je godilo ponoči: »Precej, ko so odnesli krasno Me-hemedovo hčer, pride ta ženska pred mojo hišo, rada bi bila varnega zavetja, razodela mi je ves dogodek in povedala, da je Selimina varuha. Brž 1° skrijem torej. Precej potem janičarji začno stikati po hišah, spahi švigati po ulicah. Našli so služabnice in skopljence, ker niso imeli za kaj vrniti se v harem: paša je dal s smrtjo kazati vse, rabeljni jih pa niso prešteli, da so umo-r'li samo pet ženskih, pa ne šestih. Hakim je takrat prisopel k meni, pa nismo ne na najmanjšem sumu. Po njegovih besedah sodim, da Paša nič ne ve, da so Škipetarji (Arnavtje) pobegnili s straže izpred benderskih vrat. Miralaj
se je zbal smrti, odredil drugo stražo in še črhnil ni o uteku. Zmotnjava je pomogla in nož, da sve se tudi me umaknili iz mesta in z božjo pomočjo prišli le-sem.«
Kirdžali se približa: »Mati Fari ki! povej, kaj ne, da je Hakim vedel vse?«
»Bog mi priča, nič ni vedel; ko bi bil vedel, vse bi bil izdal Mehemedu.«
»Pa sem ga videl pri tebi, mati?«
»Aha, takrat mi je bil prišel povedat, da pride Abdala in da pojde Selima v četrtek večer v kopelj. Tudor in naši so bili v Izmajlovu, zatorej sem ti lahko obljubila srečo. Pa govoril je Hakim tudi o Hussejnovi smrti in o Hopurjevi, to je njegov navadni pogovor zdaj.«
Kirdžali nič več ne vpraša, obrne se v ogenj in zamisli. V tem stopi noter služabnica Bese-rabka: »Bojar gre, v skok podi konja, gotovo se mu kaj mudi.« — Mihajlaki gre pred kočo, bojar prijezdi, vstavi konja in skoči na tla : »Kako, Mihajlaki, ali se je dobro izšlo?«
»Dobro, gospod bojar! tukaj smo varnejši nego na cesti, še vrag Bi nas ne izvohal tu ; ali kako ste ušli iskačem, gotovo so precej udrli za vami.«
»Saj veš, če Tudor zasede svojo valaško mrho, nihče ga ne doide, tudi na arabcu ne. Ali mohamedanska deva in vaš junak, kaj pa ta dva?«
»Ljubita se in poljubujeta. Ali tudi mati Fa-ril<* je tu.«
Vesel stopi bojar v hišo; vrže se v naročje stari Fariki, ta pa ga objame kakor mati. Sara Mihaela si hoče zagrniti obličje, ali nesreča nima 2avoja. Kri jej šine v lice, šine na čelo in v ušesa, Polije jo krasna barva deviške sramožljivosti namesto belega mušlina. Bojar zapazi to; prikloni sf> rekoč: »Ne rudi, krasna devica, saj nima ba-2'liskovega pogleda Valah; Rumun zna častiti, Zna ceniti krasoto,« in tako se zablisne Valahovo °ko, da je potemnilo svit njegovih vranjih las. ^irdžali zardi, ali ne sramožlijvo, razžalilo mu le to ponos, ker se je tujec drznil čuditi se kra-s°ti, kteri se sam uklanja, ker je samo njegova.
Mihajlaki precej sprevidi, kaj se godi v agilni srcu, in spregovori: »Kirdžali! bojarju Tudorju se zahvali za svojo srečo; brez njega in t>rez njegovih ljudij mi ne bi bili nič mogli sami.«
Aga hladno skloni glavo. »Hvalim, in rad Vrr*em vse.« — Tudor vtakne roke za pas: »O *erri pozneje zdaj raje pomislimo, kako izvršimo Začetek, kajti niso zaman rekli prednamci Rimanje: »Če je konec dober, hvalno je vse delo.«
Obrne se k stari Fariki: »Solnce se je zgodaj P°!<alilo, podoba, da bode burno vreme, začel je Ze sneg naletavati. Ko bi Bog poslal nevihto, kar Pfecej bi se lahko dvignili na pot, zdaj moramo
pa počakati noči; povsod mrgole Mohamedanje sem jih pa ne bode, in ko bi tudi utegnil« priti, saj se lahko skrijemo. Da pridemo le čel! Prut in Pudno, potlej naj nas pa love; naj se k jezi Mehemed, mi se mu bodemo pa smejali.« I
Kirdžali dvigne čelo: »Bojar! jaz ti nečeifl biti nadležen, imam krilonoga konja, lahko priden1 na rusko mejo ž njima; imam dobro orožje, bi' stro oko in krepke roke; ali zmlatim gonjače, ali pa sam poginem. Zdaj vas zapustim s svojo nevesto; hvalo vam za dozdanjo pomoč, sprejmite ta-le dar iz moje gorke hvaležnosti«, in seže za pas po mošnjo.
Bojarja zgrabi jeza, ali stara Fariki s pro* sečim očesom zadrži njen vskip. Mihajlaki stop' naprej: »Ni samo za tvoje otetje, ampak tudi za naše. Zaradi tebe smo se drznili v nevarnosti zdaj nas hočeš pa zapustiti v njej; ali bi rad p or novil tisti dan v Izmajlovu ? Spomni se na Kot' dakija!« — Arnavt je vedel, kako je treba udarit' na strune aginega srca. Kirdžali zaškriplje z zobni' in spusti roko izza pasa: »Ostanem ! O, le po* vejte mi nevarnost, pa boste videli, ali vas zapustim!«
Sara Mihaela je zmogla svojo žensko boja’ zen ; vpričo moških se obesi Kirdžaliju okoli vratu' »O, dragi, ne išči nevarnosti. Kaj začnem jaz potlej, ti si mi vse na svetu zdaj.« Kirdžali j°

Poljubi na čelo: »Angelj moj! tudi ti bi nehala ljubiti Kirdžalija, ko bi zatajil svojo srčnost. O, tega ne tega, nikoli! Sreča, bogastvo, slava, celo tvoja ljubezen — vse to me lahko mine, junaštvo pa nikoli ne, bojazljiv in nezvest ne bodem nikoli.« — Deva pobesi oči in šepne prav tiho: »Kirdžali, kaj govoriš! jaz te bodem zmerom
ljubila.«
Rada bi bila začela objemati in poljubovati 'jubimca, ker ženska, izrejena v sužnosti, vsa razmeta, vsa razkošna leti za strastnim srcem, ko jej zasije svoboda; kajti mladenič, ki je še-le sPoznal ljubezen, ne more brzdati svojih čutov, Pusti jim uzdo in klikne: »Letite in činite, kamor Vas žene in kar vam veli srce!« Ali nakrat zakrili ^'hajlakijev glas: »Bojar, povej nam, kako si ušel iz Izmajlova?«
»Saj veš, kako so se skopljenci po svoji navadi vedli, zbali in utekli; orožja ni bilo nič Potreba. Arnavtje na straži pri benderskih vratih s° bili mož beseda: vas so spustili naprej, nam Pa prestrigli konje in z nami ušli potlej. S polovico trume sem jo mahnil k Tobaku, polovica jo vlije pa v staro Kilijo: odtod pridejo ali k nam, a'i je pa kje na ruski zemlji ustavi gostoljubje. Svojim ljudem sem ukazal skozi Batimir k Ber-ktu; če paša ni vjel nobenega izmed tvojih, ne siknejo tako brž tiru za nami.«
»Tudi moji tovariši so zvite glave. Donav* vspešno beži v Črno morje, v bolgarskih krajina!1 se ne manjka skrivnih potov, ne boj se za-njft bojar.«
Bojar pogleda skozi okno: »Hvala Boge, mesti je začelo, Mihajlaki! zdaj pa le brž na pot Turčin si ne umiva rad s snegom obraza«. Mi' hajlaki odide ven.
Pogovarjajo se, odpravljajo na pot; ali Tu-dorju in Kirdžaliju ne veje v srcih sladki mir, sveta edinost, ta nebeška hči, ta čarobna nit, ti veže človeška čustva. Nekaj čudnega, nerazunv ljivega je v človeškem čutu: če se dva človeka prvič snideta in spogledata, da se precej ali rada imata ali pa sovražita. Prvi vtisek se pa ne da rad premeniti, dostikrat celo ne. Kirdžali je mlad Tudor mlad, oba sta hrabra, oba slavoljuba-Tudor bi zadnjo kapljo krvi dal za očevino, za svobodo, najstrašnejšim mukam bi žrtvoval dušo; tudi Kirdžali je bil tak, predno se je vnel za Saro Mihaelo. Imata ali imela sta oba čisto enake čute, tedaj bi se morala ljubiti. Ali Tudorju preseda Kirdžalijev ponos. Po sili se smeje, nerad gostu besede cedi skozi zobe: t^žka dolžnost gospo' darju. Kirdžaliju pa bojarjeva drznost ne ugaja, ker neprenehoma gleda Saro Mihaelo. Radovoljno je ljubosumnosti odprl pot v svoje srce, nič si ni prizadel na obličju ugasiti vsplamenelih čutov-

— 77 -
^ehemedova hči umiče čelo Tudorjevemu po-§ledu, na stran obrača oči in ljubko igra ž njimi P° Kirdžalijevem obličju. Kedar se na Kirdžalije-Ver>i obličju pokaže divji ponos, vselej se stresne bojazljiva devica in brž bi rada ali s pogledom a'' z besedo umorila nemilo znamenje, in kedar §a> misli, kako vsevladna sem! — Ljubljena deva Se ponaša kakor dete s svojo vlado, in uživa jo kakor otrok.
Stara Fariki s svojim pogledom lovi njiju čustva, na obrazu se jej vidi, kako misli, da bi 'bodrila, kako bi vladala vse. Migne Tudorju, odide ž njim v sosednjo izbo in mu reče nati-b°ma: »Sin ! zdaj že imamo, česar smo hoteli. ^’rdžali je z nami, vse pojde dobro!«
Bojarju se razvedri čelo: »Bog daj, da bi bde resnične tvoje besede, matj! Ali temu Kird-ža|iju gleda bolj razbojnik iz očij nego brambo-Vec svete svobode in Kriščeve vere.«
»Čuj, ljubi sin! to je že staro prorokovanje, gospodarja Ivonija, Bog mu daj dobro tam, kier je. Ko je mučeniški umiral, je napovedal ne-Vernikom: »Psi Mohamedovi ! konec bode vaše vlade nekdaj na svetu, poljska kri otme daško ayobodo!« Kirdžaliju se pretaka poljska kri po *dah, jaz vem da. Svoje življenje sem zastavila n^varnosti, nič se nisem tresla za zlato, z gnjus-n'fni razžalitvami sem pustila oskruniti svojo čisto
čast, da bi bila ustregla domovini, da bi bit Kirdžalija dobila za nas, zdaj mi pa ti pomozi;
»Saj veš, mati, še po hudičevega perja b šel v pekel, ko bi ti hotela; ali povem ti, Rib* žalija ne more moj želodec, ko bi ne vem kaj k moja duša in njegova se ne morete.«
»Ce ga ne moreš videti živega, vsaj trp1 ga, zdaj gre za svobodo daške krajine.«
Strpim ga, naj se pes obesi! Zdaj, ma* moramo pa na pot. Bog daj, da bi srečno pr$ v Kampo-lungo ;*) tam na gorah se pokaže, M in kako.« — Bojar ukaže Beserabki, stari služab niči svojega očeta, naj molči o tem, kar je videl* in slišala. Pa saj Beserabka je že od kdaj nava jena na take ukaze in na molčljivost.
Sneg gre; kakor z belim perjem potresel taka je zemlja. Veter vleče in čudno suče snežink* v zraku. Dvorišče bojarjeve hiše ni veliko, tik z* plotom je drevje, ali vendar nima ne drevje, ni* plot prave prejšnje podobe. Huje in huje mete5 snegom, že se ne vidi več niti zemlja, niti nebo Senice so začele letati na okna, prijemljejo se ‘I krempeljci okvirjev in kljujejo po šipah, kakor b' prosile ljudi gostoljubega sprejetja. Jerebice 'fl strnadje silijo pod streho; celo vrana, ki ima rab* grdo, burno vreme, še ta hoče kam pod pristrC'
•) Kampo-lunga — valaško mesto, blizo Karpatov, na erd*1** eki meji.
šek. Neusmiljeno bi bilo psa izpoditi na dvorišče, Pred vrati pa vendar stoje trije konji osedlani. Kirdžali zasede vranca, drži Saro Mihaelo pred seboj, pritisne jo k sebi in brani snegu, kakor lojnica dojenčka. Bojar skoči na svojega rjavca, vzame k sebi staro Fariko in objame jo s sinov-sko ljubeznijo. Arnavt sede na belega perzijana, 'n kakor kako nepotrebno breme — drži od sebe Zulmo. Odjezdijo skozi vrata v gozd, stara Be-serabka jim pa vošči srečno ježo, in s trikratnim kamenjem svetega križa jim da blagoslov na pot.
Ko ljubimca tako bežita k erdeljskim goram, v tem se vrne paša Mehemed divje obupnega srca, grozno žalostnega obličja v Izmajlov v grad. Pohaja po praznih sobah in neprenehoma jaduje: ‘Zdaj sem pa sam na svetu!« — Solze mu druga za drugo kapljejo iz pobešenih očij. Abdala ni Poznal svoje neveste, ali vendar ga skrbi, vendar žaluje. Odloči ga paša za ago albanski straži, rekoč: »Naj se poteši.«
Zdaj pride arnavški miralaj: »Mogočni paša, vladar našega živetja! štirje Arnavtje na poti za luPežniki tvoje hčere so vtonili v valoviti Donavi!«
Paša še ne pogleda miralaja: »Naj dobodo njihove žene in otroci — vsak po tri sto zlatih *ev, z zlatom naj se potešijo,« in obrne se zanič-'pvo, miralaj pa odide.
Ponosni paša, saj imaš zlato, zakaj se i*e ti utešiš? Ali misliš, da imajo srce le čestitaki i*1 t bogatinje? da le dostojni in premožni ljudje smej0 s žalovati in obupati, da je ubožcu srce pa prepo- 1 vedano ? da celo trpeti ne sme? Ali naj za ko* 1 rude proda najsvetejšo obupljivost, najbolestnejš* < gorje? Čudnež, vedi, da se nesreča greje berač11 i pod capami in pod vladarjevim plaščem, da ob> | enako trpita, da oba mori obupljivost, in človek , ne more utešiti njunih src, da more to le Bog' — Njemu je vse mogoče!
Vlil.
Na meji erdeljske dežele, kjer više in više kipe Karpatje, kjer so velikanski in kjer se jih dolga vrsta razteza proti ogerskim in poljskih krajinam, tam nad reko Ardžisom na visoki gob stoji trdno zidovje kraljevega gradu. Ljudje g} imenujejo ardžiski dvor. Nad vrati v kamen vse* kani napis s slovanskimi in rimskimi pismeni priča, da je bil ta grad sezidan 1518. leta napo-' velje tačasnega vladarja Niagula Bassaraba mul' tanskega gospodarja. Dve sto let je bil stolu* grad multanskih vladarjev, središče slave i*1 svobode daških in slovanskih plemen, razseljenih po multanski zemlji. Od tu je donela bojna

— $1 —
romba, od tu so čile trume hitele na boj z Mo-bamedani, ki so plenili kakor kobilice. Naposled s' vendar polumesec lažnjivega proroka za neko-časa prilasti zemsko vlado nad križem Sina °žjega. Postali so Bisurmanje sami svoji go-sPodje daškega vladarstva. Gospodar Brankovan,' niegovi štirje sinovi in hrabri bojar Vakareskulo, Poslednji brambovec multanske svobode osem-najstega stoletja, so dali glave pod rabeljnov meč v Stambulu. Od takrat so pošiljali sultani j^nariote za gospodarje multanskim krajinam, odkupljivi Grki, zanikerni sužniki, pozabivši, od ako velikega naroda imajo svoj početek, in v n'oemnosti vtopivši srce in dušo, se niso več ^rz*iili, stopiti v ardžiski dvor; dali so ga meni-°m za samostan. Menihi, služabniki prave cer-Ve> pa tako skrbno varujejo to podrtijo stare jdsve, kakor ostanke svetnikov, in sejejo med v0zje ljudstvo besede o svobodi s tako gorenjo, kakor sveto vero, kajti Kriščev nauk je nauk premile svobode, svoboda pa ne izvira in ”e plava iz nikakoršnega drugega studenca po svetu, če ne iz studenca krščanske vere. Samo-s*an ardžiskega dvora je postal božji pot. Kar ^moma vro tje ljudje različnega jezika, raznega !°^u, le po Kriščevem krstu edini vsi. Ves dan }.e cerkev natlačena pobožnih duš: nekateri zna-al° darove, kakoršne in kolikor jih utrpe; neka-
Slovanska knjižnica«. Snopič 135.	6
teri pridejo roke stezat po miloščini; nekateri svoje duše okrepčat ali vest očistit; nekateri pa napast duše in telesa. Menihi kakor roditelji IjU' beznivo mire pravoverne z uteho svete vere, jir” odpuščajo grehe, veličavno svare je, pašo in jin1 dajo vbogajme. Na sto ubogih in zaničevani!1 razne starosti in obojega spola ima pribežališč« in zavetje v obširnih stanicah nekdaj veličastneg* gradu.*) Le iz daleč se Muzulman plazi okoli samostana v ardžiskem dvoru, zato ker se boji? da bi se kamen odkrušil iz starega poslopj3 krščanskega Boga, padel na-nj in razbil mu n«-versko glavo. Fanariot se nikoli ne upa blizo, ker bi mu zidovje s svojimi grobljami in bivalci 5 svojimi krepostmi neprestano očitali ničemnost kajti neprijetno je takemu človeku, ki je zadušil zadnje iskre svoje sramožljivosti, če mu vsak kO' rak kaže zvest obraz njegove ničemnosti.
Ravno je sobota — dan Matere božje. Seden* dnij je snežilo in oblačno bilo nebo. Svitleg3 obličja se blišči na čistem oboku bledega neba solnce, oko božje, in z jasnimi žarki plamika n3 belo-snežnem površju. Gore, doline, lesovi, vas1 in vrti — vse je preoblečeno v zimsko oblekO’ Na polju ne vidiš nikjer srebrnih vodnih pasoVi nikjer jasnih jezer: vse je enolično — vse belO’
*) Ta samostan je tako velik, da ima nekoliko tisoč Ijudij do*3 prostora v njem. Nekdaj je bil najmočnejša multanska trdnjava.
Samostansko poslopje, zvonovi in kuplje gotiške zidave, zidovje in nasipi so otožno zagrjeni v ^neg- Hripavo pojo zvonovi, razlegajo se po po-in lesovih; ali čim delj jih slišiš/ tem čud-^jša se ti zdi harmonija te zvonovne godbe. MUdstvo se gnjete v cerkev, ravno se je začela Sv- maša. Duhovnik slovanski poje hvalo Bogu, tTlenihi pojo sveto slovansko himno, ljudstvo pa si°vanski odpeva v glasnem zboru. Duhovnik je °dmaševal, kristijansko ljudstvo pa okrepčalo Sv°je duše z molitvijo in razšlo se telesu streč 2 Jedjo in s pijačo. Ko samostanski prvostojnik, v.elečastiti Evgenij, odmoli litanije in šestdeset ^eščena Marij na molek, vstane pogledat, ali ne tTlar>jka česa gostom v samostanu, kajti menihi grško-slovanske vere strinjajo s kristijanskimi kre-P°stmi sveto neizkaljeno slovansko gostoljubje, obednici mu oznanijo, da je nekdo prijezdil konju in da bi rad na samem govoril z njim. recej se vrne v svojo sobico in ukaže, naj mu Privedejo prijezdnika. Sluga, ki je odpiral popot-n'*<U) je povedal, da je tujec večkrat poljubil roko ?če‘u Evgeniju, Evgenij pa, da ga je objemal, 3k°r sina, da so se solze v očeh svetile obema 0 radostnem snidku, in potlej — da sta se umak-1,3 v sosednjo sobo. K durim je radovednost Zvabila slugo: zmerom nastavlja — zdaj oko, z<^3j uho na režo. Oba stojita pri peči; tujec na
dolgo nekaj pripoveda, ali s tihim glasom; 1£ enkrat se mu je ognjeno zaiskrilo oko, in beseda se čisto ujemlje z obličjem. Radovedni sluga za-sliši te-le -besede: »To je angeij, to ni devica, nežna, krepostna, pokorna, čista kakor Kriščeva vera; krasna kakor nebo samo, kristijanka gotovo' v takem krasnem telesu ne more živeti nekristijan-ska duša. On...« glas mu oslabi in obrvi zlezejo na oči. Nagrbanči se mu čelo, divje pomrači obličje. Prvostojnik posluša, zgiblje z ramami, na-posled pa spregovori, ali sluga je le te-le besed« vjel z ušesom: »Mati Evdoksija hoče to, jaz pa učinim. Tej krepostni, pobožni ženski ne moret" odbiti ničesar.... Ivonijevo prerokovanje, to je njena najljubša pesem... Neka druga roka nart ponuja pomoč danes, neka mogočnejša, ne skfl' vaj, temuč očito... Ali sin, pustiva materi veselja to je njej na dar zarad gorke daritve, zarad čistil' zaslug: jaz vse učinim.« Po dogovoru se pomak' neta za peč, tako da sluga ne more nič videti, da-si tako na stran obrača in napenja oči; zato-rej nastavi še uho, ali tudi zastonj: le šepet mi* veje na-nj, besede pa ne more razumeti nobene Nestrpljivo postoji še nekaj časa, potlej pa odide Iz maščevalnosti, ker je radovednost samo raZ' dražil, ne napasel je, začne razodevati, kaj je vi' del, kaj slišal.
Divno se vrste čudne zmene na svetih Tisoč let je minilo, kar je Bog ustvaril svet, <d'
t
'judje res niso še zatajili, da njih rod izhaja materi Evi iz naročja; radovednost zmerom in pov-s°d zapeljuje njih duše, in v kakoršnih zname-nJ'h se pokaže, vselej ima tisti namen: vedeti, kaj se je zgodilo; sklepati, kaj se zgodi. Nekateri se hudujejo : Prokleta kača, ki nam je vcepila Povednost v srca, kolikrat nas zapelje zveda-v°st! Nekateri pa kriče: Blagoslovljena kača, ker nas je z radovednostjo nadarila, kako blagovna nam. je zvedavost! Ali oboji so pokorni kači, ker so radovedni.
Samostancem ne more v glavo, kaj imata * Prvostojnik in tujec, gredo torej v konjišnico gle-V konja, ki je prijezdil na njem neznanec, ne mara konj vstreže njihovi radovednosti. V ko-ni'šnici so Valahi in Erdeljci, ki poznajo vse jez-Ve, vse konje v okolici in daljne. Karpatci gredo radi pogledat časi pa časi, kako je kaj po svetu ; a*' na teh potih nimajo preradi sestre kreposti s Seboj. Oko imajo bistro, pamet dobro, in to dvoje !e rnnogokrat otimek tem klatežem. Ogledujejo k°nja, ali nikdo ga ne more spoznati; to vidijo, ^a je bel; da je vzhodnega rodu in plemenite kjjv>; da ima zobčasta znamenja vžgana na pred-nj'h in zadnjih stegnih — grb in diplom konjske Plemenitosti; da je multanski osedlan in oprav-'ien> ali na čilo. Le to poznajo, to opazujejo, uS'bljejo in sklepljejo, kdo je ta jezdec, od kod
in kak posel ima. V tem pride prvostojniko' sluga, nauzda konja in odpelje pred samostanski vrata: radovedno ljudstvo se zgrne v korušeljin preži. Iz samostana pride človek, besarabski oble čen, s peresnim čopom na čapki in zakritega obličja; skoči na sedlo, vzame uzdo, stisne konja z nogami in v skok odjezdi z mesta. Zunaj pre® vrati jo zavije na severno vzhodno stran, zdirja v dolino in jezdi po znožju dalje. Pogosto se zagrezne konj v sneg s kopiti, naposled zavijeta na stransko pot, še nekoliko časa se je nad zem-sko površje kadil sneg, potlej pa tudi to izgine izpred očij. — Ljudje skomizgajo z ramami, bU' lijo oči, odpirajo usta in vsak opazi sam sebi i® drugim: »Nisem ga videl še nikoli, ne poznan1 ga.« — Le neki star, mnogo popoten Valah p°' mrda z nosom in opomni Erdeljcu poleg sebe: »Saj poznam tega jezdeca, če se ne motim; če ni to naš mladi bojar? Nekaj bode...« — To tre-notje leti od ust da ust ta skrivnost in kmaloj0 izvedo vsi, in »nekaj bode,« to je zdaj klopci radovednemu zastopu nepokojnih mislij.
Večer je, davno se je že vlegla črna tem®i zvonovi zvone molit in počivat; menihi in gostje| v samostanu zahvalijo Boga, ker so zopet preživeli dan, in po prošnji za srečno noč poležejo spa*' Prvostojnik ne spi, posvetuje se o nečem z dvema menihoma, z najvernejšima zaupnikoma
L
I
Svojih mislij, in dva služabnika stojita na straži Pred samostanskimi vrati. Petelini so že drugoč °dpeli polnoč, pastirski psi začno cviliti in našče-k°vati, kakor bi čutili volka, sneg zaškriplje na Cesti, temno zadone konjska kopita, često se s'‘ši prsk, dvouprežne sani in dva jezdeca se Prikažeta pred vrati. Straža je imela ukaz, da je Pusti noter in ne vpraša. Da-si služabna meniha, Vendar sta lepo izpolnila povelje, prav vojaški. ^ereja mrgodne, vrata se odpro in sani svrše in lezdeca jezdita naravnost k cerkvi. V cerkev so Vfata odprta na stežaj, na oltarju gorite dve Sveči in srebrni krožniki se blišče; v spovednicah Sedita dva meniha, vsak v eni, prvostojnik pa s*°ji pri oltarju v bleščečem, zlato zarobljenem, z!ato-tkanem ornatu. Cerkovnik vodi v cerkev Prišle goste. Stara Fariki se opira na ramo Me-herriedovi hčeri, Zulma gre za njima, Kirdžali, Tudor*) in Mihajlaki gredo pa skupaj, vsi trije ^oldavski oblečeni. Vsi se vsak trikrat prekrilo z znamenjem svetega križa in trikrat priklonijo pred oltarjem. Mati Fariki spregovori: ^Oče Evgenij, daj nam blagoslov!« in prvo-s*0jnik je blagoslovi s svetim križem in pokropi 2 blagoslovljeno vodo: »Blagoslov na-te, Ev-uoksija, blagoslov vam, spoznavalci prave Kriščeve
Kar je
*) Tudor (Teodor, Bogdan) Vladimiresko, znani valaški bojar, v tej povesti o njem, je vse zgodovinsko.
-* 88 —
vere!« Zdaj Evdoksija prime Saro Mihaelo in j° vodi k eni spovednici, Kirdžali poklekne pa k drugi — in začneta razodevati vsak svoje grehe, tožili vest, da bi zadostila dolgo zanemarjeni veri. Sarina spoved je kratka, gotovo je njena vest čista kakor otroška: največja njena pregreha je to, ke( se je izvila Izlamu iz klešč in vrnila pravi cerkvi v naročje.
Kirdžali se dolgo časa spoveduje, ali nobene besede ni slišati — niti tožilne niti svarilne* nič ni videti grešniku na obrazu, da bi žaloval ali se kesal, niti spovedniku, da bi bil srdit; težko je torej uganiti, še teže pa vedeti, koliko ima grehov in ali velike ali ne. Kirdžali vstane, p° obrazu potegne z roko, kakor bi iz spomina hotel izbrisati vse, in ponosno pogleda, kakor je imel navado. Približa se nevesti, prime jo za roko in sam pelje pred oltar, kljub navadi, ki zahteva* da vodi kak drug svoboden mladenič nevesto k poroki, da bi pokazal, da ni nihče vreden dotakniti se device, ki je njegova, ki je sam izbral si jo za ženo. Tudor dene roke na prsi in stoji zamišljen. Nihče se ne upa spomniti Kirdžalij3' da je pokalil običaj, kajti krepka gospodarska volja mu sije iz očij. Poklekneta pred oltar. Kirdžali sam s svojo roko odgrne srebro - pretkani zavoj z obličja Sari Mihaeli : krasno obličje in lesk njenih temnih očij zatemni goreči sveči*
.
- 89 —
cerkveno srebro, pozlačeno lepotičje na oltarnih Vratih in drago kamenje, všito v svatebni prt. Oče Evgenij umolkne na časek, misli, da sveta Oevica stoji pred njim. Kirdžali se slavohlepno °2re okoli, kakor bi hotel reči: »Sklonite se v Prah in se čudite — moja je!« Tudor obrne na stran oči, prvič menda še le ta pot zavida svo-jevercu, ne mara ga tudi kolne ta hip; mati Ev-^cksija moli z vso ognjenostjo svoje duše, drugi Pričujoči pa, kakor navadno radovedni ljudje, Sedajo in poslušajo na vse oči in ušesa obrede Poročne slavnosti. Že je po polnoči: oče Ev-§e'iij jima da telo in kri Gospodovo v podobah kruha in vina in čita zakonsko prisego, zaročna pa odgovarjata z razločnim glasom. Po pri-Segi duhovnik sname prstana novozaročencema s Prstov, trikrat zameni in trikrat natakne zopet n3zaj: »V imenu Boga Očeta in Sina in svetega Ouha vaju vežem z zakonsko vezjo!« Potem vzame dva venca s srebrnega ploščka, trikrat ju Zameni in dene zaročnikoma na glavo : »Vimenu ^°ga Očeta in Sina in svetega Duha vama ven-čam glavi z zakonskim vencem, Bog daj, da bi pozne smrti ne usahnil.« Potlej ju prime za r°ki in trikrat vodi okoli oltarja: »V ime Boga Očeta in Sina in svetega Duha živita na tem svetu m>mo in složno, božja milost naj rosi na vaju in ljubezen pihlja vama med brati in sestrami v
Bogu.« Ko se naposled ustavijo pred oltar' jem, vzame duhovnik iz sklede medeno testo, pritakne ga zaročenima k ustnam in naglo zop«1 / vzame nazaj: »To je sladkost zakonskega stana, to životno razkošje; kmalo se zaleskeče, kmal° mrkne, uživajta ga, dokler bode čas, ker gine i" mine.« Kirdžali je hotel brž z zobmi prijeti za testo, ali zlomi se mu in ni si osladil ust ž njim> odlomljeni kosec je padel na tla. Duhovnik $e dotakne s testom Sarinih ust, Mihaela se ho# na lahko dotakniti ga, lahno se z ustnami zadene ob-enj, testo pade na tla in ni pokusila p? čene sladkosti. Vsi, sam Tudor ne, se prekrižajo in .natihoma molijo, da bi se to slabo znamenje ne vresničilo v usodi zaročencev. Tudorju s« olajša srce, celo smeje se in misli: ne pokusita kaj je sladka ljubezen. Dohovnik vzame drugih testo in da obema pokusiti njene sladkosti; ali Saro Mihaelo boli srce, in da bi se utešila, ljubko pogleda ljubimca. Tudi Kirdžalija je zbodlo v srce to zlo znamenje, ali vendar ponosno razvedri čelo, seže trikrat v žep, in trikrat vspe " vselej polno pest cekinov na ploščec: »Oče, za cerkvene potrebe,« in oba poljubita roko duhovniku in poklekneta, menih jima da pa blagoslov. Poklekneta tudi pred mater Evdoksijo, in Evdoksija ju poljubi, in potlej se poljubita 1 vsemi. Ko Sara Mihaela pritisne lica Tudorju k .
.
— 91 -
Ustnam, se je zdelo mlademu bojarju, da je v nebesih, in poljubi angeljska lica: sladko mu je ‘n razkošno; ali ko gaKirdžali poljubi, zdelo se 11111 je, da ga je satan objel, toliko da ni odskoki; ali pogleda mater Evdoksijo, razbistri se in Poljubi ga za poljubek. — Evgenij bi rad pogostil zaročnika, mater Evdoksijo in druge, ali strah brani gostijo, da bi Muzulmanje utegnili iz-Vedeti, da je kristijanska poroka hčer mogočnega Paše zjedinila s kristijanom. Poslove se od dobrih Menihov in odpravijo na sani. Kirdžali priveže Vranca zad za sani, sam se vsede pa na-nje, in ^vije v plašč svojo mlado soprogo. Evdoksija 0,neni: »Tudor, kaj nisi na konju?«
»Ne, mati! Mihajlaki ve pot, le s seboj Vzemite mojega konja, meni da oče Evgenij dru-§ega. Jutri, pojutrajšnjem ali pa potlej tisti dan Pridem že za vami. Zdravi!«
Sani se premaknejo z mesta, že so skozi Vrata, in vrata se zapro, ali še zmerom stoji ^udor in. gleda. Oče Evgenij ga prime za roko, rekoč: >Idi, sin!' in bojar gre za njim, kakor P°slušen dečak, ali ne zine nobene besede!
Drugi dan menihi in gostje v samostanu Veselo, s srčno radostjo pozdravijo bojarja. Že d°lgo časa jim je znan mladi bojar, ljubimec ^‘lihom, nada multanskim gorjancem zato, ker 111 hotel Fanariotov za gospode; nikoli ni sklonil
svojega čela Muzuimanom. V otroških letih j£ zapustil z materijo podonavske ravnine, ker s« je bolj in bolj šopirila sužnost tam; živel je na gorah, in na gorah je s starostjo in telesom v njegovi duši rasla neugasljiva želja po svobodi Mati Evdoksija, to je bila njegova mati; ljudje so jo imeli za sveto ženo, ali neka čarovna tajnost je meglila njena dela; vladike, samostanski prvostojniki, menihi vsi so jo častili kakof sveto, častilo jo je tudi ljudstvo in balo se je ker — menili so, da vse ve, vse more. Pet le' niso vedeli, kam je zginila, in to je bolj čaralo njeno tajnost. Kar matere ni bilo več, je bival mladi bojar zmerom na gorah, ali večkrat se je odpravil kam daleč na pot, nemara na korist sveti veri, kajti prvostojniki grške cerkve s o se zmerom posvetovali ž njim in kaj snovali! ali nemara korist samosvojnosti multanske zemlje* ker je bil znan z vsemi načelniki daških in slovanskih gorskih plemen, bivajočih po pred- i" zadonavskih krajinah in živel ž njimi v>bratovski edinosti in slogi; ali kar še več, trdili so, da slovanski vladarji podpirajo njegove namere-Tudor je sedel v zlatu in bogastvu, pa je bil dobrih rok in usmiljenega srca: kjer je mogel kjer je bilo treba, povsod je sejal obile dobrote med božje ljudstvo. Zaman so Muzulmanje Fanariotje zalezovali njegovo življenje, zamafl
Prežali na njegovo imovino, niso priprežali ne niegovega imetka, ne ugasili mu življenja; če se *e Pa upal kak drznejši kapudži ali Fanariot s sPremniki na gore, iskat Tudorja, saj se je kaka r°ka usmilila jih, roka, ki je naglo in gotovo ^Ze'a ž njih nepotrebno životno breme. Nihče l’n ni več videl na tem svetu, in če jih je prišel _ ° iskat, gotovo so se belile njegove kosti na v'šinah na vetru potlej, ali so pa očrnele in zgnjile v karpaških prepadih, in duša je odromala v ^čnost:	bodisi v nadzračne ali podzemske
^raje. V Jašu in Bukrešu je smrt podpisana Tu-0riu. Fanariotje, Muzulmanje in ničemni bojarji pitajo z razbojnikom, z lupežnim načelnikom. r°sto, ne vsuženo, niti onemoglo ljudstvo po Š°rah ga ima pa za multanskega bana, za gospoda, celo za daškega carja.*)
Tudor se pokaže, in v samostanu je vse vnovič oživelo in se prerodilo. Stari in mladi hite Pozdravit bana, gospodarja, carja. Bojar je bil Zr|ierom vesel, jasnega obličja, danes je pa teman, °t°žen. Srčno sicer pozdravlja srčno ljudstvo, j*'1 nima na smeh obličja, niti čela jasnega. Iz-ušeni ljudje se pogledujejo, šepečejo drug dru-§ernu: »To kaže vojno, saj se nebo tudi oblači Pfed vojno.« Daši jim nihče ni nič povedal o *etTl. vendar je šel vsak domu in ogledal in na-
*) Car pravijo Jugoslovanje tudi znamenitim načelnikom.
brusil svoje orožje. Čudno se to zdi vsem, v sa- . mostanu ardžiskega dvora: berači in gostje so precej pripravljeni v orožje, in menihi, služabnik 1 svete vere, možje svetega miru, oživljajo dušo * in telo ljudstvu, da bi nesli smrt med zaničeval# ^ božje vere, med izpodkopovalce zlate svobode
Tiha radost vsplameni vsem v srcih, kedat se spomnijo: bili se bodemo! Ubogi ljudje, ali goljufa vas ta pot veselje; videli ste sicer bojar' jevo obličje, pa mu niste predrli v srce, kaj se godi v njem.
IX.
Kako sladek je zakon prve čase. Životna čaša je prepolna sladkosti, gladko in urno se snuje životna nit, čas leti kakor blisk, ali srečna zaročnika ne pomislita, kaj je bilo, ne skrbita, kaj bode, temuč vidita in uživata le to, kar jel Če jima pa v minolost uide časi beseda, zamis-lita se vanjo le zato, da bi s spominom okrasila si zakonstvo; ali če se jima misli slučajno zamotajo v negotovo bodočnost, to le zato, da bi jima fantazija plodila novo razkošje. Tako življenje je rajsko, nebeško življenje. Ljudstvo ga imenuje »medeni mesec« zakonstva: o, ko bi poprov mesec ne nastopil po njem! Ali kaj rado je to na svetu.
.
- 95 —
Ne daleč od soteske, Rdeča brana po imenu, ^ePi med rtastimi gorami in nedostopnimi prepadi v vencu tisoč potokov in bistric, v bukovem Saju bojarjevo bivališče. Turki pravijo temu mestu ebtissin brlog«, gorjanci pa: »gospodarjev grob«. ^eka stara pripovedka trdi, da je eden Branko-vanovih slug z zlatom in s prošnjo od janičarjev dobil kosti' svojega gospoda in njegovih štirih s'nov, skrivaj je prinesel sem med gore in zakopal; in mogila, sveto mesto bivalcem multanske Etnije, priča resnico te pripovedke. — Ozka steza 8e vije, divno vije med skalami. Če hočeš na to treba ti je vajene noge, da se ne izpodtakneš, freba smelega očesa, zato da se ti ne zvrti v Slavi. — Bojarjev dvor ni mičen očesu po vna-njosti: reven je in star, streha vdrta, dvorišče tesno, neprimerno, okoli in okoli za vrstjo skala na skali — vse ogromne, tam pa tam zijajo razlike, kakor strelnice v trdnjavi; v dvoru je pa Vse polno bogastva, lepotine, zakladov — po vseh s°bah. Čudno, to bivališče ne kipi visoko, temuč delano je v zemljo, ali čim globlje greš v tla, *etri krasnejše so stanice, tem veče je bogastvo-Vrivaj svetloba sili skozi ozke, v skalne zijavke Vsekane odprtine; ali kakor hitro se vkrade skozi, kakor bi se hotela osvetiti za tesni prehod, obilje se z barvami pisanih šarenic, in z rume-l11rni žarki igra po zlatu, po srebru in po dragem
— 96 -
lepotičju. Shodi in luknje podzemskega bivališč drže na mnogo stranij in segajo Bog vedi kako S daleč. Ljudstvo pravi, da se na Erdeljsko lahko ^ pride po njih, da so tu skladišča raznega orožji celo podzemski konjaki, polni čilih konj, ljudje * pak različnega rodu in različne vere: noč in dat1 se gneto ven pa noter in varujejo, kakor oči ' glavi, da bi se ne prikradel kdo, ne izvohal skriV' nega vhoda, ki so ga preskrbeli sebi; gorje tis-temu, kteri bi se drznil, skusiti njih čujnost skratka: bojarjevo bivališče je podobno kaki trd' njavi — gradu kakega paše, ki se ustavlja suita' novi vladi; podobno brlogu kakega harambaš& ki se je skregal s človeškim rodom.
Stara Fariki, uboga Arnavtka, kakor bi se bila iz čarove moči spremenila v mogočno valašk° bojarko, je zamenila svoje stare cape z drag0 obleko, s častitljivim ponosom zamenila prejšnj0 ponižnost. Ni ga dne, da ne bi prišel kak prvo* stojnik grške cerkve k njej, ali da bi se jej ka* teri multanskih bojarjev skrivaj ne oglasil za svd> ali za kak ukaz; in če se množnim bivalcem g0' spodarjevega groba prikaže kak hraber Multa0> kak krepak Erdeljec, kak plemenit Srb, divij Arnad ali besen Bolgar, enoglasno kriče: »Mnogo let naši materi, naj živi in kraljuje naša bojarka!« Kirdžali in Sara Mihaela sta jej kakor lastna si° in hči; ljubi ju tako, kakor svojega Tudorja. Sladka
.
ta ljubezen srcu Sare Mihaele, kajti njena andska duša, vsa razvneta do moža, z ljubeznijo C|stega čutja ljubi vsakoga, in rada bi od vseh udi ljubezen za zahvalo. Tudi Kirdžalija je ta Praznost privabila stari bojarki, često jej reče: ‘dobra mati« in časi se kakor z materjo laska ž ni°- Tudor — kedar prijezdi v svoj gradiček k kateri, k svojim ljudem, prijaha vselej kakor po ^enj: malo časa se pomudi in zopet odjezdi, ^dar mu Sara Mihaela reče brat, kedar mu spregovori kako sladko besedo, naglo mu radost Zjasni obličje, kakor bi razkošne pijače srknila niegova duša; ali precej se zopet črno pooblači, °brne se od mlade žene, in na čelu se mu bero ^isli: »Za-me ni sreča, ni blagi pokoj tega sveta.« e se s Kirdžalijem snideta, mrzlo se pozdravita, ^■o poslovita. Žarka skrb navadno kali pogled It13teri, ne more izpaziti, kaj se godi v sinovem Srcu; bojarka meni: »Moj sin hrepeni po slavi, rad bi v boj za domovino, za svobodo. Opomi-nla ga torej večkrat: »Tudor! bliža se čas, bodi j^Pljiv, saj se še nabojuješ in oslaviš, imeli °itio svobodo in domovino.« — Tudor jej poklja roke in se smeje vselej, ali žalnejše nego Plakal, in nič ne odgovori nobenkrat.
Ali kaj Kirdžali ? Pomehkužil se je. Ljube-Zet1 ga je objela, očaral njen duh s pogledom 8v°je vsemogoče vlade. Drage trenotke mudi pri
‘Slovanska knjižnica«. Snopič 135.
7
-98-
svoji ženi, po dva, po tri, celo po več dnij 51 nič ne zmeni za svojega vranca. Ne more ga P lov izvabiti Mihajlaki, vselej se izgovori: »Ju*r pojdeva,« ali vedigabog, kdaj bode tisto jutro Toda ni čudno, da se je tako spremenil divi1 ponosni aga, — on ljubi. Sara Mihaela se razcviK razcvita njena krasota in ljubeznjivost. Prej je pon«1 krasote žaril z njenega obličja, iz njenih očij, I"' velel: »Čudite se mi!«, zdaj pa razkošna ljubeze11 plameni v njenih temnih očeh, na njenem orije"' talskem obličju in veje: »Ljubite me!« Krasna'f devica, če tajno ljubezen razodevlje njeno o*r ličje; ali stokrat krasnejša je žena, kateri sije '[l očij, da je njena duša že pila razkošno ljubeze"' Taka devica je solnce za rahlim oblačkom neko liko kalnega leska; žena pa solnce na čiste1" nebu v vsej svetlobi svoje veličasti. Devici se čudimo in motrimo, ali ima razkošnosti v svoje"1 srcu; ženo pa ljubimo — prepričani, da vel”1 zaklad, razkošnosti jej živi srce. Sara Mihael* ljubi svojega moža; sladko, 'ljubo jima krili ži'* ljenje in slehern i ura porodi novo razkošje ' srcih ; čudni, ali ljudje pa hote, da bi na b0! mislil Kirdžali, ko mu ljubezen polno čašo rt1' košja pritiče k ustnam in veli: »Pij! pij ! dokle( je čas.«
Veliki četrtek po Gospodovi večerji, na veČe( je gospoda z družino vred po stari slovar^1
L
navadi sedela v prostorni sobi. Za vrstjo, po sta-r°sti pripovedajo povesti o junakih, o strahovih, 0 razbojnikih, in časi zapojo vmes kako bojno Pesem — slavnim prednikom na čast, ali pa kako °j°žno po svobodi, ali žalostnico o sužnji očetovi- Tudor je zapel tačasno pesem o Črnem JUrju,*) o srbski bitki pri Sabaču.**) Prišla je vrsta na Krrdžalija. Mihajlaki ga zlostno pogleda: »Aga natTI pa o ljubezni zapoje kako pesem : pozabil Izmajlovu šezdaro in vojne bolgarske dumke.« č Kidžali se brž oglasi: >Arnavt! pozabil sem ^ždaro, jatagan imam pa še. — Samo prirjavel ^ je že k nožnici.« — »Čakaj!* in ta hip se 2ablisne goli meč. Sara Mihaela ga prime za roko; »Pri svoji ljubezni te rotim, kroti jezo! °°jarka vstane s svojega sedeža in Tudor za-s*°ni Mihajlakija s svojim telesom. Pokojno za-Vfne Mihajlaki: »Gospod aga, vtekni nazaj svoj istagan, po nevercih bodeš mahal ž njim. Vem, a ga znaš sukati, in vidim, da imaš srce. Saj Sern tvoj sluga, tvoj najvernejši prijatelj.«
Kirdžali vtakne jatagan v nožnico, še predno to menil Mihajlaki, in zardi zbog svoje na-^0sti. Sara Mihaela se pritisne k možu in igra
u *) Črni Jurij je bil izprva hajduk, načelnik, 1801. 1. pa je osvo-dl1 Srbsko.

**) Pri Sabaču so srbski ustajniki Turke zmogli 1804. 1. Črni bil vodnik v tej bit vi.
mu z ustnami po obličju, Kirdžali je pa ne p0, ' ljubi za poljubek, — prvič ta pot ne, in tentfr obsedi do konca na svojem mestu.
Po noči ga objema, poljublja, gladi žen1 — Dragi moj, moj ljubljenec, kaj ti greni dušo' Ti me nimaš rad, očarali so te z nečem ^' ljudje.« — Kirdžali jo poljubi: »Ljubim te, kako' sem te zmerom,« in zamisli se, — »ali bledo da sem se pobabil, da mi je ugasnil pogum. N*l' se drznejo, naj le poskusijo!« — Vspne se i" sede na posteljo. Sara Mihaela boža temno ček možu in rada bi mu iz ust izsesala vročnico, ^ mu pali dušo. Da mu sorbeta, Kirdžali se up°| koji, vleže, ali ne more zaspati. Povesti in pesi"1 so razburile blagi pokoj njegove duše in sil"0 burijo po strunah njegovega zares zaspalega p0-nosa; Mihajlakijeve besede so mu strupeno p1* grele srce: zmerom ponavlja: »Menijo, da se"1 obabel, le čakajte!« Prisrčno objame ženo »Jaz te ljubim, Sara Mihaela, ali ljubim tudi slav0. Brez tebe bi ne bil srečen na svetu, ali brez p0” guma bi me ne imeli na dobrem imenu ljudje* Tako o pravem času beseda, ki ni sicer nič df nje, vname in razplameni strast človeku, kak°f olje, vlito na polumrtvo oglje. Rado se vname; da je silen ogenj tam, kjer je prej le tlelo p pepelom ; kar je dremalo v človeški strasti, to $e rado zbudi z vso svojo živostjo. Sara Mihael
L
101
itna solze v očeh, ali boji se pretrgati sanjarije možu, bi ga vročnica ne dobila zopet v last. Natihoma, v mislih prosi Boga, da bi se usmilil njega in nie: to je najlepša uteha čisti vesti, pobožni duši.
Zjutraj zgodaj vstane Kirdžali, poljubi ženo jn odide, kam ? — k vrancu. Gladi ga, kakor ga ie nekdaj, in kakor nekdaj ogleda tudi zdaj in Obrusi orožje, kakor da je izmajlovski aga, vod-n'k albanske straže Mehemedove. Pred južino &re k bojarki; prikloni se jej, rekoč: »Mati! dosti do'go časa že jem kruh tvoje gostoljubnosti ; Zadnji čas je, da začnem sam skrbeti za-se. Imam SfCe, imam sabljo; grem v službo ruskemu carju a^' Pa rudniškemu knezu. Slišal sem, da se car P°gosto vojskuje in na vojno pripravlja Miloš ^brenovič. Še en vojščak ne mara ne bode noremu preveč.«
Bojarka mu reče, naj se vsede: »Orel naj nikar ne služi jastrebom in kreguljem, saj mora av°je gnezdo braniti, svoje orličke voditi. Kird-*aj'! to ni, da bi carju služil, čeprav mogočen v Primeri z drugimi vladarji; tudi knezu Milošu Pe> da-si je najhrabrejši med hrabrimi. Ne dolgo asa, pa bodeš vodnik veliki vojski; ne dolgo, P® bodeš otimec daške in slovanske svobode.«
Kirdžaliju raste dušni ponos, prvič sliši ta P°* tako sladke besede; ali njemu niso zadosti Pr°rokovanja, ne zadosti obljube: »Mati! Bog ve,

ali se to kdaj vresniči ali ne; ali leta me lov*;-čas mi beži; kedar se postaram, potlej mi oflf more duša, omahnejo roke.«
Ne boj se, blizo je čas, ki hrepeniš Pc njem ; ali zdaj poslušaj: razodenem ti najblaže skrivnosti svoje duše. Ne zameri, ker jih nisei" že prej, kajti ni bil še čas: čakala sem, kdaj p0, prašaš za to. To je bila moja zvijača, da je sinoči M1’ hajlaki poskusil pošegetati tvoj ponos: pokaz^ si mojemu srcu na uteho, da-si ljubiš angelja ^ svojo ženo, da ti je slava nad vse draga.«
»Bojarka! ti me ne poznaš prav; Kirdžal’ ni bil še nikoli baba. Dokler bodem živ, to je res, da ne neham ljubiti Sare Mihaele; ali tud' ne pozabim, da sem vojnik.«
»Ne zameri, sin, kar je, to je, in zdaj p°' slušaj.« — Vzame v roke veliko knjigo, vezan0 v pergament, in začne jo prebirati: *To je zlat z2' klad, shranjen v ardžiškem dvoru, to je multanskJ kronika.« Naposled najde svoje najljubše berila prorokovanje gospodarja Ivonija, pove životop'5 tega nesrečnega kneza, in potem začne brati; »Poljska kri otme daško svobodo.« — Kirdžal' se zaplete v misli, ne ve, kaj to znači, ali ui" uganjko daje bojarka, ali je oblaznela, ali kaj' Pogleda jo v oči: pravica in vera žari starki ob' ličje. — »Kirdžali, ti si potomec slovanske^ rodu, po tebi se pretaka poljska kri!«.
Kirdžali se pooblači: »Mati! ali ti ne veš, !az sem zavrženec brez rodih To pomnim, da je Bolgarka bila moja mati.«
»Oče je bil pa Poljak. Ali imaš na prsih °brazek Matere Device?«
»Imam. Ali, kako pa, da veš ti to?« in po-^aze podobo. Bojarka poljubi obraz in prebere napis: »Iz Počajeva. — To je svet kraj Matere k°žje na Poljskem. Ni me ogoljufal stari Kordaki. ^°rdaki je poznal tvojo mater, tvojega očeta, Poznal tvoj rod; ali nikomur ni nič črhnil o tem.
zdaj izvedi vse: Huda nesreča je stiskala ^ultansko zemljo; ali srca niso še vsem bojar-letn nehala utripati za svobodo. Jaz, bojarka Bran-^ovanom iz rodu, sem rekla sama sebi: »Tudi ataba ženska more koristiti domovini; od nje 'rtiamo vse, darujmo jej vse. Po miru v Kučuk-f^jnadrži*) sem na tujem vzrastla, šla za možem 1,1 prišla le-sem. Mož mi pa umrje, imela sem in redila samo enega otroka, dečka, bila jako bogata, '^ela rnnožno družino, prijatelje in znance naše r°dovine. V ardžiskem dvoru so menihi živili Pinogo sovražnikov nevernim Muzulmanom. Moskovski car je obetal zdatno pomoč, ko hitro v°jna vstane pri nas. Besarabija je najbliža Ru-s'ji, hoteli smo tam začeti boj. Odpravim se v
a>-.sk
‘) V Kučuk-Kajnardži ste se pomirili Porta (turška vlada) » 1775. I.
in
A
Izmajlov in preoblečem za Arnavtko. Sin je kupi' les in dom ne daleč od jezera Kaludjerja, novcev' se nama ni zdelo žal, pustila sem se pogrditi s sramoto, izdala za vražarico. Moja najljubša p? sem je bila in je še Ivonijevo prorokovanje. E°' krat mi je govoril o tebi Kordaki, kako si ošaben kako strastnega srca, in naposled je pristavil1 »To bode še lupežnik ali pa slaven junak.« Vprt' šala sem ga za tvoj rod, in odgovoril mi je; drugo pa veš. Zdaj so se spremenile okolnosti tu začnemo vojno, ti si pa z nami.«
»Mati, jaz sem zmerom z vami! Ali za Bog3 ljubega, povej, kje je moj oče, kaj se je zgodil0
i'
t
ž njim?«
»Tega mi Kordaki ni hotel povedati noben-krat. Obetala, ponujala sem mu zlata, prosila rotila ga, ali nič, še z napojem nisem moglJ izvabiti iz njega te skrivnosti. Vselej je odvrnil1 „Dosti vam to, da je bil Leh njegov oče, da s° leška kri pretaka po njem; več ne izveste, ko bi drob, kosec za koscem trgali iz mene; dal bi življenje, te skrivnosti pa ne izdal — to je zdaj moja last. Prisegel sem na meč nekemu prijatelja da zamolčim njegovo ime in kje je; noben Albab še ni pokalil svoje prisege," — in nobene besed0 ni bilo moč izžeti več iz njega.«
»Mati, morebiti kaj slutiš? Povej, na kone° sveta pojdem za njim. Če je mogočen in vzvišen
J
laz ga ne osramotim; če je pa ubog, nesrečen, k°dem mu podpora, uteha.«
Bojarka je močno ginjena: »Prisegam ti na ^°ga, na ljubezen do domovine, prisegam na ^udorjevo srečo, da sem vse povedala, da ti ne fšsede nisem zamolčala.«
Žalost obide Kirdžalija, ali vidi se, da ne Verjame bojarki, na drugi strani hoče torej načeti skrivnost: »A Hakim, kaj pa ta, ali ni nič vedel?«
»Hakim je bil skopljenec, Mehemedov sluga, niegov največi milostenec, nič več ne.«
.»Mati, kaj si imela ž njim, kak pogovor?«
»Pod solncem ni lahkotnejše stvari na zlato nego je skopljenec; za zlato bi prijateljstvo ku-P‘la od njega in marsikako skrivnost. Imel me je Za prorokinjo, zato mi je vse zaupal. Vedela sem Za tvojo ljubezen do Sare Mihaele, vedela...,« ta k'P se odpro duri in Tudor stopi noter. Hotel oditi, ali bojarka reče: »Le govori, saj Kirdžali Vse ve.«
Bojarju ni kaj všeč to, kajti otare si oblačno ^>o z roko: »Oče Evgenij bi rad govoril s teboj, ’ma ti povedati nekaj važnega.«
Kirdžali vstane, poznal je bojarjeve misli, s Ponosnim pogledom odgovori njegovi nevšeč-n°sti: »Zdaj grem!« — Bojarka mu migne z r°ko: »Ostani, Kirdžali, tebi zdaj ne sme biti nič
106 —
skrivnega več; Tudor, pripelji očeta Evgenij2 ' noter.«
Bojar odide, pa kmalo se vrne s prvostoj' 1 nikom ardžiskega samostana. Bojarka mu poljub'1 roko, tudi Kirdžali mu jo poljubi, čeprav ne p0-sebno ponižno. Evgenij jima da blagoslov: »Bb‘ goslovi vaji Bog!« in obrne se k bojarki: »Mat' Evdoksija, nekaj važnega ti imam zaupati.«
»Govori oče! po danes bode z mojim sinom vred vladal Kirdžali, vzela sem ga za svojega sina; ali pustiš ti to?«
Če si ženska s svojo krepostjo in z žrtvam' prižrtvuje moško spoštljivost, potlej vse sam2 vlada: nihče se ne upre njeni vladi, nihče ne protivi njenim ukazom. Niti Tudor niti menih ^ . ni nihče črhnil nobene nasprotne; menih je dejal' »Mati, blizo je že tisti trenotek, ko zgrabimo orožje; na pomlad mogočni car Aleksander na-pove vojno našemu vragu. Podvojimo trud, & nahujskamo tem več ljudij, samo varujmo, da nas ne izda kdo; dasi gnjijo Turki in spe kakor drva, ker so se namučili, vendar moramo bil' oprezni, da jih prezgodaj ne izbudimo.«
Bojarka pogleda kviško:	»Hvala Bog11
blizo je že tisti čas, ki ga tako željno čakamo; ali zdaj, draga sina, prosim vaju neke ljubezni' sezita si v roke in prisezita, da bosta složno vojevala za vero in svobodo, da ne zapeljeta
brug drugega, da se ne zapustita; bodita bojna brata!« — Na to vstane, prime oba, vsakega za eno roko in sklene njuni dlani, menih pa v 'nienu Boga blagoslovi to braterstvo; ali onadva s' nista stisnila rok, nobene besede ne sprego-v°rila. Tudor temen obrne oči na stran, Kirdžali Sa ponosno pogleda.
Kirdžaliju je napočilo novo življenje: ima r°d, ima ime; smeje se mu slava, smeje zname-nitost tam od daleč. Res da je tajnost vse to kakor pajek, kakor svilod oprela z neko čudno, nerazpletljivo tkanino, ali prav ta skrivnost še bolj čara vse, še bolj neti fantazijo in razvnema čute v srcu. Sanja se mu: »Jaz sem rojen Po-^jak; to so hraber narod, ti Poljaki! Cesto sem s*'šal povesti o njegovi slavi, sam sem že tolikrat Pel pesmi na čast poljskim vojnikom. Nemara je ^oj oče kak mogočen gospodar v tamošnjih krajinah kje, ali slaven hetman bojnih krdel, ki s° sem prišla iskat vojne? Jaz moram zadušiti Sužnjost, ki tlači daška in slovanska plemena. Kdo ve, kaj še bodem: nemara vojskovodja, gozdar, morebiti celo car podonavskih krajin. Če Se opija napije Turčin, ne koplje se njegova duša tako sladko v nevsahljivem studencu bogastva, ne v preobilnem bogastvu, niti v razkošju;
si divji Arab omami glavo s hašiš-hindom, ne k'Pi mu duša in ne pleše po širokih planotah

- 108 —
životne strasti tako, kakor Kirdžali po planih sladkih sanj o bodoči slavi, kajti ponos dosti j hujše upijani dušo nego opij ali hašišhindi, Če ga tudi satan sam pripravi in nataka. — Kaj mu je zdaj Sara Mihaela — razkošje ljubezni, čaša blagega pokoja, životna sreča? — Ljubi jo, ali ne več tako, kakor jo je prej. Poprej je igral Ž njo kakor deček, poljubljal jo, oklepal se je; rad jo je oponašal, kako lehno, boječe jeclja, ko go-vori; neprenehoma jej je z ustnami gladil gladko čelo in svilne krasne obrvi, kakor dve ribici: blesk njenih očij je bil zrkalo njegovemu hlep' nemu očesu; živel je le v njej in za-njo. Ali zdaj, redko jo poljubi, malokdaj govori ž njo, skoro nikoli je ne objame, zmirom je zamišljen; nikjer ne posedi, neprestano ongavi: ali jezdi na lov ali pa na sprehod, z Mihajlakijem ima zmerotU nekaj natihoma, in v enomer se razgovarja z voj' ščaki; ali vendar bi moral še enkrat rajše imeti Saro, kajti blagoslovljena je, sad ljubezni nosi pod svojim srcem.
Uboga Sara Mihaela, v solzah se jej koplje skrivaj oko, z bridkimi zdihljeji si lajša srce, možu se pa boji pokazati tožno obličje; po sili si vedri čelo, z velikim trudom na smeh sili oblačno obličje. Kirdžali ne zapazi tega, ker misli čisto na kaj drugega; celo nada na potomstvo, mila nada očetovskemu srcu, še ta ga ne miče zdaj, kajti
.
milica njegovih ponosnih mislij je bodoča mogočnost in slava. — Tudi bojarka ne ve za to, kaj trpi Sara Mihaela, zamišljena je Arnavtka v vero, v svobodo; Tudor pa ne ve. Kedar vidi krasno ženo, da jej žalost mrači čelo, vselej se 11111 srce krči od same bolesti; teši prisvojeno sestro, žaluje ž njo vred, pri njej in ž njo vred ^Uši zdihljeje, pri njej in ž njo vred zadržuje solze. Sara ga rada posluša, ko jo teši, ali nobedenkrat mu ne potoži nič. Ima ga rada kakor ^rata, kakor prijatelja, in tudi on jo ljubi kakor sestro, nemara še drugače; ali nobedenkrat ne Pokaže tega in ne pove, nobedenkrat nobene be-Sede ne zine Kirdžaliju, in kar še več, pozabil je Prejšnjega sovraštva, bratovsko, srčno ga popravlja, zadržuje doma, kakor nalašč zato, da bi ga privadil Sari Mihaeli, da bi rad vzbudil v njem Prejšnjo ljubezen; dal bi življenje, dal pokoj in srečo, da bi le prejšnjo srečo prižgal Sari Mihaeli. Dokler je Kirdžali ljubil in srečna bila Sara Mihaela, zavidal jima je srečo in črtil ljubečega 'iubimca; ali ko hitro je neka druga strast predela Kirdžalijevo srce in trpljenje začelo vjedati Saro Mihaelo, mrkne žaljivost in sovraštvo v njem, videl je le grenkost in gorje dragega bitja, za ka-tero mu je gorelo srce, ki ga časti njegova duša. Strastnež zataji nebesa, zaroči se s peklom, uklanja *'očinstvu in divja zoper krepost, da bi le ustregel
— 1.10 -
razburjenim željam svojega srca, tak le samegJ sebe ljubi. Krepostni človek pa ni samoljub, ra® žrtvuje srečo, rad samega sebe, da bi le osrelS bitje, ki ga ljubi, ker ga sreči blagost drageg® bitja.	% -n j
X.
O mlaju je veter potegnil z juga in vej{ neprenehoma. Taja se sneg, taja led, zemlja kako' za ljubimca — za pomlad oblači pražno obleko^ Pomlad je svetu na dar porodila veselje in r®-dostno življenje. CJiešče zapusti Muzulman čufl1' nate svojega harema, češče zasede iskrega bege®' in — sam čil in ognjen — ali dirja, ali pa kopje meče za stavo. Kristijanje ženo črede na g or®' sami pa s svojim imetkoin gredo za njimi, bodi' si zato, da se muzulmanskim nadlegam umak-nejo s pomladjo, ali se jim pa kake posebfl® misli snujejo po glavi.	š
Od polnoči so prišla izza Volge in Don® velika krdela belega carja, prebredla Prut in raz-taborila se po multanski krajini. Geslo, s katerih so pozdravila to zemljo, to je: »Za vero najČis-tejše cerkve, za svobodo krščanskega ljudstva začnemo vojno z Bisurmani.* — Daška in slo" vanska plemena verjemo carjevim besedam, kajt' car je božji maziljenec, plemena so pa prosto ljudstvo, ki ne misli, da bi laž rrtogla čez maži'
'jenčeve ustne. Ubogi ljudje! vse zapuščajo: domove, žene, otroke, imetek in hite zaslanjat vojsko Mogočnega carja in pot nadelavat mu do zmage, ^uzulmanje se stepljejo za Donavo, stari Hadži-Alimet, vidinski paša, ta je vsled sultanovega hatti-šerifa *) vladar multanskih krajin, hrabri kiaja ^ehemed, neutešljivo žalosten zarad ugrabljene hčere, svoje edinke, je dobil pa načelništvo nad Preddonavsko vojsko. Na drinopoljskih planotah Se zbira sto tisoč otomanskih vojščakov različne dlesne, različne nošne barve, različnih jezikov, le vsi verujejo v enega Allaha, v enega proroka Mohameda. V Babadadži, starovekem mestu, se zt>ira trumica kristijanskih vitezov, ali čemu? Na hrambo Mazulmanom zoper kristijanskega carja! ^do so ti vojščaki? Postave so čvrste, ali še stokrat hrabrejši — to je poljski rod, to so iz-selniki Zaporožci. Oni, ali prav za prav prednjimci, t' so pred leti z Nekraso na čelu s sabljami vr-n'ti in zadrevili Moskvičane; bridko jokaje so zapustili domovino in tešili se: »Boljše je križem Svet nego sužnjost, boljša nesreča, boljše gorje nego sužniška pokornost, nesreča se vsaj razkadi, ^užnjost pa še z življenjem ne ugasne, pokaljena čast ostane vekomaj v spominu.« — Ne verjemo Carjevim besedam, njegovi prijaznosti, in v sledni vojski mislijo: »S sabljo si privojskujemo
•) Hatti-šerif — Sultanov ukaz.
očetnjavo in svobodo.« — Na daleč in na širok0 ^ se vojne trombe razlegajo po carograški carjevifli tisoč in tisoč glasov, na tisoče krikov se topiv ^ velik jek, in zrak huči od preglasnega vriski »Vojna! vojna!«
Vojna želja je prevladala tudi bojarjev d#; Na Brankovanovem grobu stoji vtaknjen valašk' prapor: na zlatem polju, na holmu, ima kroktf sv. križ — rešnje znamenje — v kljunu. krokarjevo glavo se spreminja bliščeče solnce i3 srebrnoleskeče sveti polna luna. — Tič, ti sediš na mogili, na spominku multanske slave! TU lahko vzletiš, kamor ne predere človeško ok°> kamor ne more človeška noga! Bog daj, da bj se na vse strani zasejal nauk Kriščeve vere, k> njeno znamenje držiš ti v kljunu. Kar je tičev» najdlje živiš ti; o, ko bi tudi multanska svobod najdlje mogla živeti! Nad teboj se leskeče solnce in mesec. Solnce in mesec naj svetita nad mul' i tansko zemljo, svetita in jasnega obličja budit3 kristijansko ljudstvo v orožje za svobodo, za sveto vero. — Vojska ni več skrivnost. Žene in otroci že vedo za-njo: kar kupoma se orožniki zgrinjaj0 po Karpatih in hite v bojarjev dvor. Stara b°' jarka goreče prosi Boga, da bi izprosila svobod0 domovini; veselega je obličja in radostnih mislij-Tudi Sara Mihaela moli, ali ne za domovino, ne za svobodo, ampak da bi jej Bog varoval mož3
.
^nevarnosti; misli je oblačnih, obličja žalostnega, "‘'hižalija hladi vesel ponos, ne more pričakati °°la, rad bi že vžival napovedano vzvišenost, prebiti zaradi svoje žene, zaradi angelja svojega oljenja, ali nemara zaradi svojega bodočega °*r°ka, sadu svoje krvi, mogoče pa, da samo za-racJi samega sebe. Celo Tudor je vesel, vojskoval bode za očetnjavo — sladka misel, ki jo je vsesal * Maternih prsij. Kolikrat pogleda Saro Mihaelo misli: »Drugega nič ne, življenje zatratim, ki f1' že preseda, ona bode pa jokala po meni, a*0r po bratu. Ali morebiti« — in zdaj mu po-SVeti nada v bridkostno srce: »Ne vemo, kaj bode lU*r' ~~ nemara se tudi meni razjasni sreča«. a‘an ni še odklenil s skušnjavo zločinu v nje-f°^o dušo, ali malo je takih, da bi na razvalinah Je sreče ne zidali gradov svoje nade.
Gost mrak se je spustil na zemljo in objel 1° na večer, o mraku pa tesen nepokoj, bridka pitnost vlegla se v duše ljudem. Nekaj neumna je v človeški natori, da se nesrečni človek Veseli za nekoliko časa o belem dnevu, kakor *a*°> da bi vesel pozdravil božjo jasnost; ko je tema zvečer, celo veselemu človeku neka ne-ana skrb stiska srce kakor na slovo od obličja „ ate svetlobe. V bojarkini sobi se razgovarjajo: ^ara Mihaela, Kirdžali, Tudor; menijo se o bo-C|h nadah; nepokoj se jim plete po mislih in buči
‘Slovanska knjižnica«. Snopič 135	8
v njihovih besedah. Sleherno srce nečesa ča» nečesa upa, ali samo ne ve, česa. Že pozno p0^ noči prihaja prvostojnik ardžiskega dvora; komal je stopil v sobo, vpraša ga bojarka: »Oče Ev genij! kaj novega? kake novice?«
»Vesele!« —Verska ponižnost sije menih11 iz očij, čista vest mu igra na obličju, besede raz' odevljejo svest, da zvesto izpolnjuje dolžne^ božjega služabnika na tem svetu. Ta pot se h* zmeni za pričujočo Saro Mihaelo, ker potreb prejšnje tajnosti je mrknila: »Carska vojska ježe gotovo vzela Jaš, zdaj se poniičejo k IbrajlovU Car je obljubil, da nas osvobodi in da bode na: zavetnik; ali ni dosti na tem, treba, da zasluži^0 to brambo, treba dejanski pokazati, da se ne za' našamo, da bi se kdo drug bojeval za nas, safl" se moramo vojskovati. Vidinski paša se vl^£ h Kampo-lungi, da se zjedini z izmajlovskirn s? raskerjem. — Sara Mihaela se stresne in zar« prikaže se jej oče pred oči, vsi občutki jej I,a’ enkrat ožive v srcu, in začno jo mučiti. Ali sa"1 Tudor je zapazil to, menih pa govoril dalje: Ahmetova vojska ni bila velika, da jo lahko zff10 remo. Mi možje blagega pokoja smo iz svo]1 dohodkov orožili 300 konjikov in 1000 pešcev' samostan imamo odprt na brambo ženam otrokom: stopite na čelo oroženemu ljudsb11, kmalu bode tu.« Ta žrtva na oltar svete svobod
L
[ev pokazala, kake dolžnosti ima služabnik Križeve vere.
Kirdžali pazno posluša; kakor bi mu bila ^'Hna misel prešinila glavo, tako se mu zabiis-neio oči: »Bojar!, ostani ti tukaj in zbiraj vojsko, ^az s konjiki pa zaskočim pot Ahmetu. Jaz poznam JUUzulmanske muhe. — Sara Mihaela prebledi, udor je uganil njene čute in reče: »Ostani ti doma, pojdem jaz, za-me je nevarnost, ti varuj žeUo, tvoje življenje je drago, ti postaneš oče.«
je opomnil prav iz srca, ta pot bi bil gotovo s Prsi zaslonil Kirdžalija, in tudi umrl rad zanj v boju, kajti prijazni, hvaležni pogled krasne žene y je bil zadosten dar za žrtvo. Ali česa bi ne u storil vsega, samo za en smehljej, le za en nezen pogled njenih črnih očij! Ko bi se stokrat Porodil, vselej bi jej dal življenje, da bi le samo etl° trenotje blagosti kupil ž njim angelju svojega Srca> svoje duše.
Kirdžali se divje nasmeje: »Ker imam ženo, er me s potomstvom nadari Bog, ali naj zato s'°Vo dam junaštvu, slavi, kaj? O ne! Pojdem!«
Proseče vpre oko vanj Sara Mihaela, in Pfoseče sklene roke! »Mož! ne zapuščaj me, ali ll,e vzemi pa s seboj!«
Resno jo pogleda Kirdžali: »Ti ostaneš, jaz Pojdem!« Prvič je ta pot zaslišala ukaz iz mo-
ževih ust in resno gospodarsko voljo videlaf i njegovih očeh.
Ali je nagel strah zadel njeno srce, ali p0-kaljena ljubezen vzbudila v njej ponos, dedščin« Mehemedove krvi, eno gotovo, ktero že: vstali obrne oči na stran in odide. Tudor je hotel 0 njo, ali Kirdžali ga pridrži za roko: »Pusti j°’ ženska se izjoka, pa je dobro vse.« Bojar nič fle odgovori, mislil si je: Človek kamenenega srca. nisi je vreden! Celo stari bojarki se čudno ^ to. Veseli jo pa, ker vidi, kako je Kirdžali boja' željen, da hrepeni po slavi; samo to jej ni vše^ ker dela z ženo kakor s sužnjico: to ni kristijanski. ni človeški. Tudi menih je teh mislij, ali nikd° se ne drzne spregovoriti besede, Kirdžali zna F zike zavezavati samo s pogledom! Pomenili s° se o vojski, potem pa Kirdžali odide po orožj& preskrbet se za boj.
Vse je ogledal, vse pripravil. Mihajlakiju )e ukazal, naj konjike zvrsti v dolini, sam se vrF pa poslovit od žene; ali ko pride do njene Čut11' nate, začne mu utripati srce: ostro mu očita ves*> zakaj je razžalil ženo z besedo, s pogledo111' »Zakaj pa joče, nemara celo obupa,« si mis'1' Kirdžali odpre duri in hoče jej pasti pred noge; poprositi, naj ne zameri, ali Sara Mihaela zasl|S| njegove stopinje — sama je bila, pa Zulma P1" njej — otare si solze, obrne obličje k durim, al1
L
j^Iičje razžaljenega ponosa — to je Mehemedova nc'i Kirdžali stopi noter, pogleda na ženo in sPusti se jej pred noge: »Sara Mihaela, razžalil sem te!«
»Ne!- ali vidi se, kako se sili, da bi na °bličju in na očeh pokazala hladnost.
*Žena, ne zameri mi!«
»Saj nisem huda na-te.«
»Ne boj se, varoval bodem življenje Mehe-uiedu; če bode treba, zaslonim ga z lastnim ži-v°tom.«
»Ugrabil si mu edino uteho, še umori ga.«
Že se je hotel obrniti Kirdžali, kar zagleda, se ženi solze zbirajo in igrajo v očeh; zmogla čutljivost in ponos njegove divje duše; pade nakolena: »Sara Mihaela! jaz te ljubim. Če iščem flavo in mogočnost, to le zaradi tebe, zarad svo-
otroka, ne za-se,« in poljubi jej noge.
Sara Mihaela ga vzdigne, omahne v naročje ni°žu, svojemu ljubljencu: »Dragi moj! vse sem P°*abila. Ostani pri meni, jaz ne hlepim po slavi, ne Po mogočnosti, le tebi živim. Kaj mi to, ti S’ moje vse! Ostani! ostani!«
Oslabi mu duša ljubezni v naročju, otaja !e srce; zdaj Mihajlaki stopi v sobo: »Kird-**• vse je pripravljeno, čas je, da odrinemo.«
Kakor grom božje jeze, tako so te besede Srmele zakonskima v ušesih. Sara Mihaela
— 118 -
vsklikne: »Ostani!« in na pol omedli. Mihajla^ brenkne z orožjem: »Kirdžali, kaj si v Izmajlov11 pustil pogum?« — Kirdžali položi ženo na vaj$' nico in odvije roke s svojih ram. Sara Mihael2 z bojezljivim, s tihim glasom reče: »Ostani Kirdžali jo poljubi na čelo, na oči, na usta: Bogom! z Bogom!« in urno odide skozi duri Snide se s Tudorjem in gorko mu stisne rok°> kakor bi mu bil kosti hotel streti:	»Če me ue
bode več nazaj, skrbi ti za Saro Mihaelo in $ mojega otroka.« — Bojar obljubi: »Bodem,* I11 Kirdžali in Mihajlaki zapustita dvor.
Zulma budi Saro Mihaelo; bojarka, Tudor stopita v njeno sobo. Sara Mihaela spregleda’ »Ali me je zapustil? Ne ljubi me več.« Bojarka jo teši, Tudor poklekne k njej: »Sestra, saj pride nazaj Kirdžali.« — Zulma jej vzdigne glavO’ »Draga moja, krasna med najkrasnejšimi, dobrJ med najboljšimi, nič ne maraj! saj se vrne ja5' nejše slave, mogočnejši, vse to tebi podari 112 čast.« Ali nevspešne so vse tešilne besede, m se ne zmeni za-nje: »Zapustil meje, ne ljubi me več!« vije roke, kakor bi si jih hotela polomili joče, kakor bi si oči hotela izjokati. Uboga žena Bolestna ločitev jej trga srce, boji se nesreče, “ jej muči misli.
Ob Aluti jezdi z vodnim begom tiha, jez°' zamišljena truma multanskih konjikov. Pred trum0
L
iaha Kirdžali; ali nič ne govori, nič ne vpraša. Kam gredo? Tega ne ve Mihajlaki, ne vedo drugi v°dje, niti konjiki; vsi opazujejo: »Bog večni ve, N misli Kirdžali, kaj snuje. — Vso noč gredo ^erom naprej; pred dnem se skrijejo v neko borovje, počijejo, napaso konje, potem pa odjezdijo in jahajo zopet dalje po stranski poti proti lugu. — Razkošno vonjavo širi po zraku pomla-danji vetrič, zemlja zeleni, nebo je veselo, ali Kirdžali je temnega, divjega obraza. Konjiki cenk-'jajo z uzdami, topočejo s kopiti, jasno se les-*ječe jekleno orožje, in bojni ogenj šviga vojakom iz očij. Kirdžali vidi in sliši vse, ali njegovo uho je gluho milim nekdaj glasovom, oko Se ne veseli prizora, ki mu je bil tako ljub kedaj. 'skro korači vranec z njim na hrbtu; Mihajlaki Se neprenehoma o slavi pomenja ž njim, da je v°dnik kristijanskih vojščakov, da bode bojeval *a svobodo. Kak ogenj to Kirdžalijevi mladi, vroči b^ši! Ali vendar je temen, zamišljen. Žalost, obupnost drage žene. usoda bodočega potomca, to Je okrvavilo njegovo srce, to ogrenilo njegove ^isli. Na srcu, hrepenečem po slavi in mogoč-•n°sti, kakor bi mu velik kamen ležal na njem; Pbzadeva si, da bi ž njega zvabil to težo, ki ga in bi kar najprej mogoče dobila gospostvo v Sfcu tista misel, ki si ga je enkrat zmogla za zme-rorn. Že so blizu Slatine. Kirdžali pošlje na prežo
nekoliko konjikov. Ogleduhi se vrnejo in pripe' ^ Ijejo s seboj nekoliko prebivalcev te krajine. Kird’ r žali se natihoma pomeni ž njimi na strani, >z' roči straži vsakega posebej in ukaže konjikont 1 naj jih nič ne vprašujejo, naj nič ne govore * ' njimi. Pokazal je na meč; to je pomenilo, da mo- ‘ rajo molčati, ali jim pa glav zmanjka z vratoV’ Naročil je vojnikom, naj molče kakor skala, bodo čujni in oprezni kakor lisice. Ukaže jim °a konje in vodi krdelo dalje. Še precej pred dnefl1 je prišel čez Aluto na levo obalo in mahnil jo k Slatini.
Pri Slatini tabori Mehemedova vojska. ^ kraju, otomanski Porti v oblasti, daleč od sovražnika, sredi sužnjih bivalcev, ne meni stari paša da bi bila straža potrebna ali preža; ukazal naj postavijo šotore in uživajo počitek, kakor kedar je mir.
Na vzhodni strani — kakor srebrno oko> rana zvezda zemlji miglja na dobro jutro. Metanski vojščaki zapojo z divjim »hura! hura!4 Muzulmanom jutranjo pesem. Muzulmanje se zbude iz neskrbnega spanja, kolehajo po koncfi Multanje jim pa z bridkimi sabljami odpiraj0 oči. Strah, zmotnjava je v taborju. »Allah Besi°' allah!« kriče in sami ne vedo, kje imajo orožja kje konje. Kirdžali vse križem dirja s svojih' vojščaki po taborju; meči zvene in tleskajo 00
.
Š'avah, po vratovih Muzulmanom, in pokajo sa-^okresi, žvižgajo kroglje. Besno kriče napado-Va'ci, grozno vrešče prestrašeni Muzulmanje, ječe rar|jenci, in konji topočejo in kopitajo po truplih, P° bojnem orožju in po zemlji. — Pri mestu, Za prekopom, zbira stari Ahmet janičarje in spahe. ^r'je sinovi so mu poginili, pa nič ne ve za to. Kirdžali krikne svojim vojščakom: »Za menoj!« ln udere jo v skok proti ostanku Ahmetove v°jske. Dan se je prismejal in vse razvidelo. Ne-redno dere v skok multanska truma, Kirdžali ^red njo in Mihajlaki poleg njega. Spahi hote °Svetiti sramoto turškega vojaštva, planejo izza okopov in zgrabijo se. Dva kmalo divjata na ^lrdžalija — Izmael in Ali, prvorojenca Ahmeda- Kirdžali staršemu z mečem prekolje glavo, ^'hajlaki pa mlajšega s samokresom, s krogljo Podere s konja. Stari Ahmet vidi to, pozna sivega ^ssejnovega konja in ne mara tudi nezvestega ago: »Dajte mi konja!« vskrikne, ali spahi in bičarji že beže. Zastonj jih osiročeni oče ustavlja z Čečeni in z besedo, s seboj ga nese ubežna P°vodenj. Že je Kirdžali poslednjo rano hotel *asekati Muzulmanom, kar pridirja jadernik po od ardžiskega dvora in na vse grlo vpije: .Kirdžali!« — Na mestu nekaj natihoma pove ^džaliju, a ha svoje konjike vstavi pred prekopom, 1,1 se gnal naprej za sovražnikom, pustil je bo-
12Ž —
gati plen in ukazal brž nazaj. V taborju nek Arnavt multanskega oddelka zleze s svojeg* konja in začne slačiti bogato oblečene mrtvece1 Kirdžali se obrne, prime za samokres, nameri sproži, ponvica se posveti, smodnik zahuči i" Škipetar se zvrne mrtev: taka je prepoved & vzhodu. Čemu bi jezik brusil, če je dosti svifld in smodnika. Nihče ne stopi več s konja, črhne nihče ne, vsi imajo s plena obrnjene o& še to jim ni na misli, kam gredo in po kaj, sJi Kirdžali misli namesto njih, pokazal je, da ne& da bi samovoljno bilo služabništvo. — Dolg0, zmerom naprej jezdijo proti Aluti, ali nič ni v'" deti, nič slišati. Solnce je že zašlo in mesec precej čez pol leta priplul na svojem nebne1*1 tiru, ali zmerom naprej gredo. Na poti krefle Kirdžali na neki holm in gleda k goram na tis*' strani, kjer je Brankovanov grob — tam sve** neki drug žar, ali se je nov mesec narodil, & hoče boj začeti s starim, ali kaj? Ali kako ie boječ! Kmalo posveti, kmalo se zopet skrije, ne' prenehoma draži oko. Kirdžali je gotovo spoznal kak mesec je to, kajti v skok jo vdere s holm3 in mahne z roko na znamenje: »Za menoj'* in v skok žene konja.
Kakor divja čreda konj za žrebcem, tak0 se žene truma tik za njim; veter žvižga, kop*(J topočejo, zemlja ječi. Mihajlaki zdirja k njem*1'
L
‘Kirdžali! daleč imamo še, konji se nam upehajo, a še desetke vse trume ne pripelješ domu.« — •'Tdžali ga divje pogleda, in za odgovor zbode °"ja; Mihajlaki ostane zadej, kajti Kirdžali ima Samokrese, Arnavt se pa ni še naveličal živeti. "■ Konjiki ostajajo na poti: temu se je konj iz-P°dtaknil, temu skujal in stoji pod njim kakor nečutljiv — zmerom na tistem mestu. O belem dnevu je obledel mesec, novi pak za gorami čisto zginil, le črnkast dim se kadi na tistem ^stu. Kaka nestrpljivost, kak nepokoj se bere Kjrdžaliju na obličju! Vidi se, rad bi letel kakor 'Č> ali konju že pešajo moči, trudno skače in P°beša glavo k zemlji. Kirdžali vstavi konja in čaka Sv°jili konjikov. Kupkoma, posamezni prihajajo za Njirri; vstavijo se in zvrste, komaj jih je še polo-v'ca. Njso še počili konji, že se nekoliko jezde-Cf;v prikaže izza gozda. Turbanje zabele — Kir-džali pogleda na-nje, pokima z glavo: »Mihajlaki! ^ehemedovi Albanje!«, obrne se k svojim vojšča-°ni: »Tu moramo ali zmoči, ali pa poginemo !« — Sern se svitle sablje zablisnejo v zraku, in zapečejo nad glavami kakor smrtni žarki. Kir-d^ali omeni natihoma: »Mihajlaki! zaslanjaj život obljubil sem to Sari Mihaeli.« — Albanje Se premaknejo z mesta, zavije je gost oblak prahu, iz oblaka pa gromovito predira Allahovo "ne. —. Kirdžali stoji, gleda: oblak leti, bolj in
bolj se bliža, val gostega prahu plava k ustoifi celo v oči se kadi že. Kirdžali se obrne: »Zdal je čas, v imenu Boga!« Zbode konja, in v skok se za njim spuste multanski konjiki. Konjiki se zmešajo s konjiki: s samokresi palijo, zvene 5 sabljami; vresk, krišč, zmotnjava. Albanje so spoznali svojega nekdanjega ago in kriče: »A^ dala! Kirdžali! Pobegnimo, njegovi roki ne mofe nihče nič!« in začno bežati. Kirdžali je slišal te besede ravno, ko se je Abdala zagnal proti njem11! odbije z robom svoje sablje meč MuzulmanUt zgrabi ga za kaftan in potegne s sedla: »Židi Abdala! povej svojemu očetu, da bi te bil lahko umoril, pa nisem hotel!« in vdere jo za sO' vražnikom. Zmaga je ojačila konje, ognjeno vnela •duše konjikov, ali malo časa je trajala ta bojn3 sreča, komaj so jo začeli okušati Multanje, z3' čujejo zopet krič pred seboj: »Allah ! Allah !* nove turške jate se prikažejo — spahi, in Me' hemed na čelu. Odureli Mehemed na vse strani razganja smrt, — Mehemed, samovladni gospod zmage, že odmahuje s svojo krivo sabljo Mul' danom glave z vratov! Kirdžali kriči svojim voj' ščakom, hoče je zbrati, ali ne slišijo več njegoveg3 glasu, in paša stoji pred njim: »Neverni pes' kača kristijanska! kje je moja hči?« — in z vso silo svoje roke mahne z mečem proti Kirdža' lijevi glavi. Vidi se, s kakim poljubom bi očetovo
Srce rado pozdravilo zeta. Kirdžali odbije mahljej, anko bi bil z mečem hrustnil Mehemeda na Vrat, ali naglo potegne roko nazaj, hoče na levo obrniti konja, a ta hip Mehemed tako silno za-'Hahne s sabljo, da je presekal uzdo ž njo kakor z britvo in zasekal konju jeklo v vrat. Vranec se °bme, plane kakor stekel med kup konjikov in U(Jere jo po širem polju. Kirdžali dvigne uzdo, J”®ha s sabljo kakor z bliskom na desno in na evo in dere naprej.
Iz početka je slišal brenkoče meče za seboj, kroglje žvižgale okoli ušes in Me-grmel: »Ne odneseš življenja, pes potlej je mnogo konj peketalo za naposled posamezni — in zmerom dalje "" zmerom naprej, da ni slišal na zadnje nikogar Več za seboj. Kirdžali bi se rad ustavil, drži se Za grivo, vleče za oglavno jermenje, lovi žvalo z foko, udriha konja s plosko sabljo po glavi, ab zastonj! Splašeni konj stegne vrat in vdere 1° in beži; kakor srna skače čez grmovje, vije Se po zvitih stezah po lesu, skače čez prerove, ^rja čez holme — zmerom v besnem skoku. ^Irdžaliju se kar vrti v glavi, tema se mu dela bred očmi; ali pozna okolico, blizo Brankova-n°vega groba je že. Prikaže se mu Sara Mihaela bred oči, in srce mu tako silno utriplje v prsih, akor bi za stavo hotelo kosati se s konjem.

ličiti so mu herriedov glas Prekleti!« —
Zdaj ne zadržuje več konja, ta skok bi rad ^ v bojarjevem dvoru. Pribežal je že v poslednjo dolino: za skalami ni videti bojarjevega dvora' ali kaj se ta dim kadi nad skalami, vije okol' gore, kakor lahek oblaček, in razprostira nad ^ sove in po dolinah? Po dolini leže trupla mul' tanskih gorjancev, krokarji in orli krokajo 1,1 bratijo se ž njimi po svoji navadi — s kiju11' in kremplji. Kirdžaliju se prsi krčijo, bolest n"1 reže. Tudi tukaj je bila vojna! Kaj se je zgodil0 Sari Mihaeli? — Konj preskoči poslednji prerod na drugem bregu se mu izpodtakne in pade na glavo. Kirdžali potegne brž nogo iz stremenoVi ali ne vzdigne konja, na vso sapo steče gori p° stezi. Zrak smrdi po palu, in trupla leže po poti-Prihiti na vrh — tu žaluje groblja pogoreleg3 dvora! Začne viti roke: »Sara Mihaela! žefl*i angelj moj, kje si?« — Ali še odmev ne odg0" vori bolestnemu glasu. Ore med razvalino, bega po shodeh, ječi kakor šakal, ki plače po vzhodnj^ stepah, in kliče: »Sara Mihaela, Evdoksija, Zulma’ Tudor!« in Bog vedi, kaka imena še sluga111' gorjancem; ali nihče se mu ne oglasi. Zemlja nima ušes, skale so gluhe. Povsod se pozna muzulmanska sled, vse je opustošeno. Že hoče dalje pod zemljo, kar zasliši neki glas. Pribil se mu: »Kdo je tu?« — Neki na pol zaduše11 glas mu odgovori! Jaz, stari pandur*) Bukari.1
d
n
I
i
•) Pandurji — erdeljski gorjanci.
127 —
»Kje je bojar, kje moja žena, kaj se je zgo-di|o tukaj?« - in približa se z ušesom ranjencu na tleh.
»Bikurmanje so vse pobili, vse opustošili. ^°jarka, bojar — so v ardžiskem dvoru. — Daj •n* vode!
Kirdžali vzdigne pandurja v naročje in ga °dnese na svitlo; otare mu strjeno kri z roko, ko hitro ga prinese na zrak, spregleda ranjenec: »V ardžiskem dvoru so vsi — meni zdaj n'česar ni več treba,« — in zapre oči. Kirdžali §a spusti na zemljo, kajti duša je že izletela iz njega, telo bode pa črvom dobra paša. »V ard-‘nskem dvoru«, povzame Kirdžali, »tamkaj so. Ne n^ra se je že odpočil vranec.« — Medel žarek nade mu posije v srce. Odide v dolino: vranec inči pred prerovom; Kirdžali po stari navadi pokliče vranca, ali vranec ne vzdigne glave; prime Sa za nogo, ali ne gane se; položi mu roko na nosnice, ali hladne so; hoče mu gobec odpreti, a^ smrt mu je stisnila zobe. Kirdžali vzdihne, §°rka solza mli zarosi ponosno oko; misli si: ‘Poginil si, tovariš moje slave, in tovaršica moje Sfeče ne vem, kje je. Bog me je kaznil!« Trud je prevzel telo, obupljivost prevzela dušo, *grudi se na zemljo, dene roke križem nad glavo 'n vpre oči v zaspalega konja.
Noč je. — Kirdžali gre sam med skalah I in razpoklinami po bukovem lesu. Zdi se mu, d8 1 neki glas kriči: »Kirdžali! Kirdžali!« — Obst°i' ! in nastavi uho pišu — to veter žvižga med skal' nimi grebeni! Privesek se srebrni mesec, radostno j prikažejo zvezde in menijo, da bodo na veke vladale na nebu; ali v tem se pripodi črna mnO" žica oblakov, zasumi, razšopiri se in mesec h' gine, izginejo zvezde, in mrtvaška tema se raZ' grne po nebnem oboku. Kirdžali! tako je tud1 tebi zasijala sreča, posijala slava, mogočnost! menil si, da se ti bode zmerom bliščala. Ošabn1 človek! prignal se je nenadno oblak neprijazne usode in otemnil sladko nado, v mrtvaško žalost zavil tvoje življenje. Nebni oblaki se zopet razi' dejo in mesec in zvezde se začno iznova leske* tati, kajti njih jasnost ima iz čistega studenca j svoj početek, in čiste volje svetijo svetu na bi®' gor. Ali v tebi, Kirdžali, ko bi se tudi razkadil usodni oblak in sopet razjasnilo nebo zlate nade okoli tebe, ali bi se tvoja duša mogla tako jasnO> tako čisto svetiti pozne dni tvojega življenja’ Tvoja nada srka jasnost iz kalnega studenca iz oholosti; tvoji vesti ni mar za blagost tega sveta; kakor malikovalec zlatemu teletu, tako si ti besedno in dejansko suženj oholosti, temu sa-
A
-129 —
^novemu sadu. Kirdžali gre svoj pot naprej in Če jo še najdem živo, nikoli je ne zacini več, ne stopinje se ne ganem nikdar do nie- Vzame pretkano ruto izpod kaftana in prstan ^amuleti, dar Selime Muzulmanke; poljubi ruto n Prstan in pritisne k ustnam, kakor prve dni j*v°je ljubezni, kajti najdražji nam je tak zaklad, *eri menimo, da je izgubljen. O, kako ljubi Kir-žali Saro Mihaelo to trenotje! Nada, da jo najde, a nada mu je prižgala sladko uteho v srcu; ali ^akaj se cjeij 5asa ne hladi ž njo? — vsaj ne bi ako trpel. Satan, sovražnik blagega čutja — še-P,et mu obupljivost in osveto na uho: »Zakaj ^ Pustil življenje Abdali ? zakaj nisi prsi p>edrl 'v'ehemedu? Vse ne mara, Mehemed utegne pretvoriti hčer, in tvoja žena da v kratkem srce in [°k° Abdali na pomirek z očetom. Tvoja kristi-jtska zveza ali pa nič Muzulmanu, in Sara Mi-ae'a je ženska.« — Bolestna čustva razvihrajo ^""džaliju srce, in omočen od same obupljivosti 2atoČi po stezi: »Saj naščuvam ljudi! čakaj v'ehemed! čakaj ti Abdala, osvetim se vama!« "" Kirdžali pospeši korake, osveta mu je razila kri.
v V ardžiskem samostanu vlada strah. — Ni e Muzulmanov v goste, ali vsako uro dobe
•Slovanska knjižnica«. Snopič 135.
9
kako novo grozno sporočilo; to že vedo, da I* bojarjev dvor razkopan in zmagan Kirdžali- ^ To je gotovo kak ogleduh ali kukaven izdaji razodel Mehemedu, da se Multanje zbirajo P° gorah ; paša bi se bil moral udariti z belim ca(’ jem, pa je divjal naravnost k Brankovanovetf11 grobu, naskočil ga, zapalil, razril, vse razpodil i" vrnil se v Kampo-lungo. Ali hruje zdaj nad sa' mostan, ali je na poti zoper sovražnika Rusa, 1° ni znano. Carski vojski se ne mudi Multano"’ na pomoč, vstavlja se na multanski in besf rabski zemlji. Vzeli so staro Kilijo, izmajl°v’ Galač, vgnjezdili se tu in sami gospodujejo zdH' to so pa pozabili, da so nazaj obljubili sveti Kriščevi veri, obljubili pomoč na svobod0 daškim in slovanskim plemenom. - V samostan0 je zbranih mnogo ljudij, pa še zmerom prihajaj0 drugi: to so ostali Tudorjevi gorjanci, to razp0' jeni Kirdžalijevi konjiki. Menihi skrivajo pribežiš v podzemske shode, ali neprenehoma oroževaj0 ljudstvo; radi bi se ognili boju, toda, če bode treba, pripravljeni so se poskusiti z muzulrtia0 skimi jatami. Po dnevi molijo in himne pojo 1,3 čast vsemogočemu Bogu, kakor pristuje božji01 namestnikom, vernim služabnikom svete cerkve' ponoči hodijo pa na prežo, kakor pristuje bra-niteljem drage domovine, vojščakom ljube sv®"

— 131 -
0cte. Častiti Evgen ali pisma piše in razpošilja Poslance, ali se pa posvetuje s starejšimi samo-sfanci, ali pa tudi z bivalci karpaških gor. Sa-^°8tan je zatišje svete vere in svete svobode — °beh zajedno.
Srečno pride Kirdžali na večer v samostan, niu je srčna nepokojnost zarad ženine usode ^ Pa ponos, osramočen po zgubljeni bitvi, divjo olest razlil po mračnem obličju; nikogar ne po-^eda, nikomur ne odgovori, k prvostojniku gre Nravnost. Ko ga zagleda Evgenij, srčno radosten objame in stisne v naročje: »Hvala Bogu, ker e K nam poslal!
Kirdžali se stresne, kajti prijazno sprejetje, esede očite zaupljivosti se njegovemu ponosu očitek zarad padlih konjikov, ali vendar, nič ne omeni tega, le oblačno pogleda: »Oče! kje ^ ^oja žena, kje bojarka, kje Tudor?«
»Sin! Bog skuša našo pokorščino, ne na-^r°tujmo njegovi previdnosti: Bog nas razžali. Bog uteši. Tisti dan po tvojem odhodu ^ izvedeli, da se Mehemed iz Kampo-lunge naravnost k Brankovanovemu grobu. — Brž j^nanim to Tudorju. Bojar je nestrpljivo čakal, Qai se zgrabi s sovražnikom, odredi en oddelek ^0rjancev, naj zaslone dvor, z enim pa je pot
zaskočil Mehemedu unkraj soteske pri Rdeči Bran1 gotov, ali zmore ali onemore, da bode moge nazaj k svojim ljudem. Ali drugače se je zg0' dilo. Mehemed je izvedel bojarjevo namero; vlekel se je čez Aluto s konjiki in z bolgars^ pehoto, in po dolinah k Brankovanovemu grob°' janičarjem je ukazal, naj udarijo na Tudorja. Bitvl je bila krvava: naši so hoteli nazaj k svojim, P* niso imeli kod, Muzulmanje so bili zastopa vsa pota; Tudor je hotel skozi, ali gorjanci 0$ mogli predreti janičarskih čet; razzgubili so se tepeni na gore. Bojarja so ranjenega prinesli se111 nič ni videl, kaj se je zgodilo z materjo, kaj5 tvojo ženo; danes po noči je z enim menih0111 odjezdil v Jaš, v moskovski tabor. GorjanceV| kteri so branili Brankovanov grob, pa ni nobed^ prišel sem; ali nekteri pravijo, da so videli tvoj0 ženo in bojarko, da je obe zajel Mehemed.« !i
Kirdžali je poslušal; naposled vzdihne i" skrivi usta na peklenski smeh: »Dobrega zave*' nika sem pustil ženi ! Tak mož-beseda je bojar’1
»Sin! ne huduj se na bojarja; bojar je h0-tel vse izvršiti, kar najboljše mogoče, ali zgodi'0 se je drugače. Ti si hrabro udaril na Mehei^ dovo vojsko, ali vendar se ni vresničilo, kar8! obetal.«
— 1.33 -
Kirdžali ponosno vzdigne čelo, pogleda me-"'ha in pokima z glavo: »Resnica, oče! Kje so S°rjanci ? Rad bi se pogovoril ž njimi.«
»Počivajo v grobnicah; idi z menoj.« —■ ^°pita v cerkev. V kapeli v blagoslovljeno vodo P°rnočita prste in zaznamujeta se s svetim kri-*etTl; ali nobeden ne pogleda na dve dolgi vrsti e''h mramorjevih podbojev, ovenčanih z dragimi Vet1ci, izborno delo kiparskega dleta; nobeden ne Ogleda na obok, okrašen z obrazi, z razodevki peških skrivnostij, na divni raj, ali na obraze pijanskega mučeništva; ne ozreta se na svetle, ki se leskečejo od samega zlata in srebra, 0(1 mnogih barv in od pojemajočih žarkov žalnega solnca; ne pogledata na zlato zapisana P'Slnena na črnem mramorju, na napise grobov titanskih hospodarjev, davnih gospodov ardži-spa dvora, ali samostanskih prvostojnikov, Rajnih gospodov tega velepomenljivega mesta.
sta mimo oltarja, oče Evgen pritisne na neko M°ščo v zidu, in sredi mramorjeve podloge odloči nekak mramorjev pokrov. Gresta po shodeh Navzdol- povsod gore luči, žalostno — kakor ^hičem, med okni so rakve in po koteh se bli-s^e skladje bojnega orožje, rakve na čast umrlim Babnikom svete vere in svobode, orožja za rat>o živemu rodu. Dalje, okoli ognja kupoma
- 134
sede množni ljudje in jedo, razgovarjajo se'® pijo. Temnih so obrazov, kakor volkodlaki, ub#' niki z unega sveta; divje in grobovo na oboki'1 in po koteh v tej grobnici odmeva hrum njihov"1 glasov. Komaj se Kirdžali in prvostojnik prikažeta iz teme, zavpijejo vsi: »Kirdžali!« in za' brenče z orožjem, kakor za priklado svojemu p0-zdravu. Kirdžali odzdravi; spozna gorjance, spoz"3 svoje konjike, hrabre Arnavte,ali kar najčudnejšeg3, Mihajlakija zagleda med njimi. Črnolasi Škipe'at je vesel, ker vidi zopet svojega vodnika. Vre$ zlata bi ga ne bila tako razveselila; kakor p65* tako ga ima rad, tako je zvest možu, ki si ga ie sam izbral za gospoda. »Kirdžali! pripeljal se"1 oddelek naših konjikov le-sem, drugi pak, kolik°f jih še živi, ti se zbero sami, pobiti pa ne vsta' nejo več. Tvoja žena je v Mehemedovi oblast" ali vendar, naj ti ne mrkne nada zato, osvobodifl10 jo — hajdimo, dosti smo že spočiti!«
»Mihajlaki, kdo pa ti je povedal to o n10'1 ženi?« — neizrečena radovednost se Kirdžalij1} razodevlje na obličju in obenem strah, da izve kako krvavo nesrečo.
Mihajlaki s prstom pokaže na nekega g°r’ janca, in ta začne pripovedovati, kaj je slišal, ^ je paša baje pobral vse zaklade, vse zaloče^ odpeljal iz bojarjevega dvora, med njimi pa ^
M
! s*e bili bojarka in Sara Mihaela; neki drug je ' s|'šal, da je paša zajete in plen peljal za Do-1 navo; in še neki drug je za gotovo izvedel, da ' le paša pokrit voz dal peljati za seboj in da so ’ tri ženske bile na njem, gotovo mati Evdoksija,
■ ^rdžalijeva žena in njena strežajka Zulma, okoli ' v°za pa da je bil oddelek anatolskih spahov,
1 'n ž njimi celo Nekrasovci Tevterdar-bejevi, za-• Poroškega atamana. Vse so slišali, ta to, ta ono,
[ v'del pa ni nikdo nič; Kirdžalijevo srce pa, kakor 1 §a je krčila kruta negotovost, tako ga krči še 1 Neroni.
Nista bila še zapustila zatuhlega grobišča, k° eden izmed menihov stopi noter in nekaj naloma pove prvostojniku. Razjasni se nekoliko °bličje očetu Evgeniju, celo v očesu se mu zapisne žar nekake zadovoljnosti. Kirdžali, ki je 'Ud zdaj 'še tanjša ušesa, oko še bistrejše, stopi bfž bliže: »Kaj novega, oče?*
»Dve veseli novici. Mehemed se vleče proti ^rgovici k Donavi in bliža se nam vojska veli-^ega carja. *
Dobri vesti — mišli Kirdžali — vam, meni P® ne. »Ali o moji ženi ni nič slišati?«
Prvostojnik in menih odkimata oba nakrat, ^a ne. Kirdžali se zamisli za majhno časa . . . .
izmisli se in migne z roko: »Oče, jaz vzame1” svoje ljudi s seboj, dajte mi konje in orožja Samostana vam ne zapletem v nesrečo, sovraz' niku se pa osvetim, ali pa poginem.« .
»Bog naj te blagoslovi; vse po tvoje1” ukazu. Ne bojimo se nikakoršne nesreče; naše zaklade, vse radi damo sveti veri in svobodi na brambo, to nam je sveta dolžnost.«
Kirdžali vzame Mihajlakija in gre na strafl ž njim: »Čuj! paša pride v Trgovico jutri. Me(* Dragonestami in tem mestom je bolgarska va5 Hrazgrada; marsiktero mošnjo novcev sva s TU' dorjem razdala vaščanom; prisegli so, da nama pomorejo naklestiti Bisurmane. Na poti iz HraZ' grade v Trgovico so globeli in goščave, ugodna mesta zasedi. Jaz pojdem precej in pot zastopa z Bolgarji; ti vzemi pa konjike s seboj in glel’ da bodeš pri trgoviškem brodu, ko se zazna dani ali le po stranskih potih idi, zato da te nihče ne zasači. Nemara vendar da Bog, da iztrgam0 zalotence Turkom«. — »In plen,« dostavi Mihaj' laki. — Še nikoli Kirdžali ni nobenemu svojem11 služniku tako natanko zaupal svojih namer neg0 ta pot; ali goreča želja, da bi našel angelja svoj0 sreče, ta mu je razvezala jezik, in bojazen, da b' pretemni bili njegovi ukazi, nagnala ga, da se je
Jasnejše razodel nego navadno. Mihajlaki skliče k°njike in zasede konja, Kirdžali zapusti pa grob-n'co, zajaha o mraku konja in zapusti samostan.
Precej pozno je že po noči. Kirdžali pri-lezdi v Hrazgrado in jaha naravnost k bolgar-skemu starešini; hiša ni še zaklenjena, starešina ne spi, mudi se s puško: ali ponvico čisti, a*' kresilček nasekuje. Dobra nada. Kirdžali stopi v hišo: »Kako se imaš, starešina?«
Starešina se prestraši in prime za puško, *°da odloži jo: »Ali ste vi, bojar Kirdžali? odkod vas je prineslo sem?«
»Z unega sveta ne! Skliči svoje ljudi; uteg-netno se spopasti, Bisurmanje pojdejo tukaj
skozi.«
Starešina zgane z ramami: »Vemo, ali kje le vaša vojska, bojar? Ljudje, ki ste jih zatratili, ne vstanejo več od smrti.«
Kirdžali zardi od jeze in grozilno se mu 2abliska oko; potegne jatagan iz nožnice: »Pes Podkupljivi! ne vstanejo od smrti pobiti ljudje, a'‘ tudi ti ne vstaneš več. Zlato, ki si ga dobil, Zvestoba, ki si jo prisegel, kaj pa ta?«
Starešina pozabi svoje puške, obledi kakor z'd, pade na kolena in začne se tresti kakor Sličen: »Bojar, odpusti, precej skličem ljudi, rad storim — vse, kar zapoveš!«
Kirdžali ga zaničljivo pogleda in vtakne jatagan nazaj: »Po koncu in idi!« — Starešin3 odide, Kirdžali pa gori in doli koraka po izbi in govori sam s seboj: »Ničemni zarodi S smrtnih strahom te je treba nagnati, da greš za smrtj0. Pa vam bi govoril v imenu svobode, v imenn svete vere! Vi ne spoznate tako kmalo, ali Pa nikoli, kaj je srčno čutje. Zasiplji je z novci* grozi jim z železom — s tem lahko na niti vodiš človeštvo, s tem ga bodeš vladal«. — S'ne mu v misel žena: »Sara Mihaela! ti nisi bi'3 podobna človeškemu rodu ; tvojega srca ni vlada' strah, ne želja po bogastvu, niti po imenitnosti’ Angelj, ti si imela nebeško dušo, v duši pa ne' izmeren zaklad bogatih čustev. O ko bi te naše' še enkrat!« in solza mu zarosi ponosno oko.
Bolgarji se začno shajati; oroženi so s pu"' | kami in z noži. Vsak se globoko prikloni Kif' džaliju, in vsak ima pobešene oči, nobeden se ga ne upa pogledati na ponosno čelo. Gotovo jim je starešina zadal strah svojega srca, ali Pa kako misel zanetil v glavi. Naposled pride sta-rešina sam: »Kirdžali! še majhno časa, pa bod° vsi tu; kam pa pojdemo ?«
Kirdžali obrne glavo va-nj; »Tje, kamor vas popeljem.« — Nobeden ne črhne niti besede, vsi so tihi, kakor v cerkvi. V tem pride nekolik0
^ladih Bolgarjev in začno nekaj šepetati Stareti na uho. Kirdžali je pogleda: »Kaj je?«
Starešina pobesi čelo: »Poslal sem ogledat, je sovražnik kje blizo; ali hvala Bogu! vse je tiho, zdaj se lahko odpravimo.«
»Hajdimo!« reče Kirdžali in stopi k durim. a se premakne, v tem starešina zažvižga, in Polgarji z razprostrtimi rokami planejo na Kir-^alija. Kirdžali vskrikne: »Nezvesti psi! jaz vas Naučim! in stegne roko po jatagan, ali vzeli so 11111 bili že jatagan in samokrese; eden ga je zgrabil okoli pasu, eden se ga loti za roko, ta noge izpodvira, ta ga za lase vleče. Kirdžali Se oteplje, napenja vse moči, zavali se na tla, ruvači ž njimi vred, in cel kup se valja po tleh. ^arešina prinese vezi in kriči: »Zvežite ga, zveste ga!« — Kirdžali onemore, krvavo se mu izpulijo oči, kri mu teče iz ust in iz nosa, silno k'Pe prsi in glas zastane v grlu. Bolgarji mu z Vezmi zvežejo noge, roke, ali nič ne zine, še Zaieči ne.
Starešina se osrči in razbistri: »Imeli bo-demo novce, paši ne bode žal rumenjakov za vstajnega načelnika. Tevterdar-bej ni daleč, kmalo , °de tu, saj sem mu že poslal glas.« — Kirdžali le zvezan; zavlečejo ga v kot v izbi, ali vsi
molče Bolgarji, da-si jim veliko darilo obet3 starešina; ne mara jih je sram sramotne izdaja ali jim je strah do Kirdžalijeve osvete popa31' 1 vesele razgovore in zavezal jezike, ali pa morebiti ne verjetno starešininim obljubam, bisuf' manski darovitosti, — ker ne vedo, kaj in kakOi ne udajo se veseli nadi.
Kirdžali se zopet nekoliko vzdrami in z 313 pol zadušenim glasom zavpije: »Kukavni ni* čemniki!«
Starešina stopi k njemu: »Konec je vaše vlade! Mar meniš, da ne vemo, kaj se je vam3 zgodilo — Tudorju in tebi? Dokler sta ime'3 novce, tako dolgo časa so vama služili ljudje ali zdaj služimo gospodu, ki ima moč in rumenjake. Poprej sem se jaz udal tvojemu jata-ganu, zdaj je pa na tebi vrsta!«
Kirdžaliju se pozna, da ne posluša te*1 pretečih besedij, neka druga misel trpinči njegovo dušo: »Sara Mihaela, nikdar te ne vidim več h Ali s tako bolestnim jekom je izgovoril te besede> da se je umililo Bolgarjem. Morebiti bi se bili premislili: osvobodili Kirdžalija, z lastno krvjo oteli ga te nesramne izdaje; celo starešina se je začel kesati, kar na dvorišču zapeketa mnog0 konjskih kopit, zabrenkoče orožje v veži i*1
j
Orožniki stopijo noter. Na njih izpod sivih kaf-knov gledajo beli župani ;*) široke šaravare (hlače) velikih gub se stezajo doli na rdeče škornje, vrhi kontušev imajo lite pasove, ob bedrih krive sablje in jatagane, za pasom samokrese in kindžale, glave poljski ostrižene, ^rke poljski pristrižene, rdeče turbane na glavah. " Zakaj nimajo zaporoških čapek z rdečim kal-Pakom? O kako bi se jim lepo podale! To so sinovi poljske zemlje, zaporoški izselniki od ^njepra. Bolgarji se jim do tal priklonijo s čelom, na čast in znamenje svoje pokornosti; Zaporožci Pa še ne pokimajo z glavami psom sužnjikom. ^tari ataman, Tevterdar-bej turški, pogladi si z r°ko sive brke: »Čemu vraga ste nas poklicali
le-sem?
Starešina stopi pred-enj, pobesi oči in na Pfsi pritisne roke, na znamenje, da je sužnjik in Pokoren: »Veliki Tevterdar-bej, mogočni hospodar, mi zvesti Padišahovi sužnjiki smo vjeli načelnika Psov, Kirdžalija, izmajlovskega ubežnika,« in pokaže na zvezanega zalotenca.
»Ali ste ga ujeli z orožjem v roki, in kje?«
»Skrit se je prišel k nam, in da bi nas bil Naščuval na zaroto, mi smo ga pa zadržali z
*) Župan — dolga staropoljska vrhna suknja.

zvijačnostjo; serasker v Izmajlovu nam je obljubi' darilo za-nj.«
Ataman nagrbanči čelo, spusti obrvi na oči, potegne iz žepa veliko mošnjo cekinov i*1 vrže Bolgarjem: »To je plačilo za vašo gostoljubnost, poberite. Zdaj pa precej iz izbe, sužnji psi!« — Sužnjiki pobero novce in odidejo ven, ataman se pa približa Kirdžaliju: »Nesrečneš, kal bode pa zdaj s teboj ?«
Kirdžali obrne oči va-nj: »Umorite me, potlej bode konec!« Rad bi si bil s ponosom ugasil bolest na obličju.
Ataman se obrne: »Razvežite ga !« in kakor bi mignil, prerežejo Zaporožci vezi s sabljami-Kirdžali vstane in otare si kri z obličja, in ko pogleda po vojščakih po izbi, se je videlo, da se je atamanu zmenilo obličje. Bistro pogleda Kirdžalija; ali Se je nemara ustrašil njegovega divjega, ponosno otožnega pogleda? — ne: ni ga bilo še, ni ga in ne bode ga človeka na svetu, da bi se ga ataman bal; ali mu je nemara obličje znano? — tudi to ne: nikoli še, kar živi, ni videl Kirdžalija; v zadnji vojni je slišal o njem, kar so mu povedali Mehemed, Abdala, albanski konjiki — ali kakor je vidno, ta pogled ni zbudil všečnih čutov v atamanovem srcu, kajti atama*1
le vskriknil: »Odpeljite ga k tatarskemu mjrzu, laj ga jutri zjutraj o prvem svitu s svojimi nu-k*rji (konjiki) pošlje v Trgovico. Ukazal je in Zgodjlo se je. Kirdžali se ni upiral; odpeljejo ga skozi duri in Nečaj je ostal sam z nekim starim Zaporožcem: »Bogdan, ko bi tako mlad ne bil *a človek, saj bi menil, da je on,« in stresne z glavo. — »Proklet tisti dan, ko sem svoje uho °dprl Kordakijevi prošnji,« in zaškriplje z zobmi, ~~ »ta pes brez časti in vere!«
Bogdan žalostno pogleda: »Oče ataman, viel je plačilo za svoje početje!«
»Da, Kordaki, on pa ne! Moj jatagan je žejen, treba mu je krvi. Tetera, bojni brate! ali sem pozabil na-te? — Otare si čelo z dlanjo, in kakor bi bil preveč zinil, umolkne, Bogdan pa ne pokali njegovega molčanja.
Drugi dan o zori je prišel oddelek Tatarjev skozi vas. Eden tatarskih nukirjev pelje Kirdža-*‘ja kakor psa na vrvi; zalotenec ima roke na hrbtu zvezane, na vratu vrv, tudi čez pas je predan, konec vrvi ima pa Tatar na sedlo pridan. Nukir dreza konja z nogami, za nukirjem Ženo pa Kirdžalija s korobači in ploskimi sabljami. Moški, ženske, otroci — vsi hite pred hiše, psu-No Kirdžalija, lučajo kamenje za njim in pljujejo
- 144 —
va-nj; ničemno ljudstvo, z ničemnostjo zakril svojo slabost, z ničemnostjo prosi milosti silneg3 trinoga. — Kirdžali ne čuti telesnega trpljenj3! zabil je za časek celo na obupljivost svoje duše' in misli: »Ničemniki! pred nekoliko dnevi so mi padali pred noge, ker se mi je smejala sreč3* zdaj pa še grše počenjajo z menoj nego sovrai' niki, ker me je zadela nesreča. O, ljudje! sramnejši ste nego neumna živina!« — Ta misel mu je tako ranila srce, da je prisegel to trenotje večno sovraštvo človeškemu rodu. Že so iz vasi Kirdžali se oddahne nekoliko; pozna kraj, & gredo naravnost k trgoviškemu brodu. V zalo-tenčevem srcu vsplameni nada: »Ko bi tam bil Mihajlaki! ali, ker nikogar ni našel, gotovo se je vrnil, saj je tudi človek, dasi je nedolžen.«
Že se vidi brod, ali žive duše ni nikjer; 'e ptiči žvrgole in tam pa tam s perotnicami ^ašum' kteri med perjem. Prišli so na brod; konji čop0' čejo s kopiti po vodi, v daljini žubore potočki) vrv se zateza Kirdžaliju za vratom, noge se ^ vdirajo v žolti pesek, ali nikogar ni iz lesa. Že so unkraj broda, nada je ugasnila; in da-si je že naživil Kirdžali, vendar mu je obupljivosi izmaknila iz prsi besede: »Sara Mihaela, nikolj več te ne vidim!« — Nukir nategne vrv; zad°l
145 —
i° pa eden obupljivcu posodi s korobačem na pleča. — V tem plane nekoliko jezdecev s strani Zraven, udarijo na vseh straneh na Tatarje in b’vje sekajo s sabljami. Tatarji se branijo, ali na-Padniki so zmogli, ker jih je bilo več, Tatarji Pfhajo na vse strani v les. Nukir, ki je imel Kir-^alija na vrvi, zoblje že pesek. Mihajlaki, kajti on je bil to, prereže vezi vjetniku in da bfž konja:	Urno na konja! čas je drag!« —
Kirdžali skoči na konja, Mihajlaki trikrat brlizgne 'n vsi konjiki v skok izginejo na levo v les. Še ^kolikokrat topot konjskih kopit zahuči po lesu, Paposled pa vse utihne, vse umolkne, le trupla 'n konji brez jezdecev so ostali, na znamenje, | ^a so ljudje bili tu pred malim časom.
XII.
Kirdžalijeva duša mrzi na človeški rod, ali dve vezi ga vežete na-nj: ljubezen do Sare ^'haele in želja, da bi ponos nasitil z zname-n'tim imenom, z veliko slavo. Še živi v njegovem Sfcu obupljivost po ženi, misel na bodočega potnica, ostanek prejšnjega sočutja do ljudij; spomin, je poljskega rodu, da mu je namenjena slava, ^nitnost, ta spomin ga silo ognjeno veže na sVet. _ Preiskal je z Mihajlakijem podonavske

»Slovanska knjižnica . Snopič 135
10
vasi in mesta, življenje zastavil nevarnosti, raz-seval novce, ali nič gotovega ni mogel izvedet' i o Sari Mihaeli. Šel je v ruski tabor in vpraševal | po Tudorju, pa nihče mu ni mogel nič povedati-Valaški bojar se je izgubil v neizmerni množin' carskih vojščakov tako, kakor se mušica izgub' v neštevilnem mušičjem roju, kakor zrno peska na peščeni stepi, ali kaplja vode v jezeru; pač so nekje tu, ali vedi Bog, kje. Kirdžali bi bil rad službe v carski' vojski, ali hladno so mu odbili željo; ponudil je v službo carju svoje krepke roke, svoje pogumno srce, in carski slu*
’ žabniki so ga vprašali za rod; ponos mu ni pustil, da bi se ponižal ter prosil; kakor je prišel tako je odšel — nič ni opravil. Prestaknil je bo-jarske dvore, kmečke bajte, klical multansko ljudstvo v orožje; bojarjem so od strahu utripala srca, bali so se govoriti o svobodi, celo slišati < kaj o njej, bali čelo očito, klanjati pravemu Bogn* čast dajati sveti Kriščevi veri; ljudstvo je bojarje posnemalo in vehralo za njimi po poti nesrečne : ničemnosti. Kirdžali se vrne v ardžiški dvor. $ srčnim veseljem so ga sprejeli menihi, zavetniki | svete vere, verni varuhi svobode; ali ker so je slepile obljube belega carja, hiteli so zmerom' »Čakajmo ugodnejših časov, krepimo si moči ^ skrbimo za zalogo. Žrtvodarniku, mrzljaku s° j
^sede: »Čakajmo in pripravljajmo se!« nada, ^asi zaklad bodoče blagosti; ali ponosnemu, ^njeno strastnemu človeku je beseda: »Ča-kaimo!« smrtna sodba njegovi nadi, ker ne zna, ^ umeje nič drugega, le: »Delajmo in ne vpra-aujnio, kaj se godi z nami!« sicer bi mu goreča ^uša ne ostala v telesu, in nestrpljivo srce mo-ra'° se razpočiti v prsih, ali pa predreti iz njih;
človek mora nemirno živeti; mir, obotavljanje, *° je njemu smrt.
Strašna je Kirdžalijeva obupljivost. Podnevi ^zamišljen, zmerom le sam; ponoči ne spi, ne rn°li; časi pojoče malo, ali žarko: »Angelj moje peče, Sara Mihaela, izgubljena si mi na veke. °zabiš me, koga drugega bodeš...!« — in 0tr|ahne bolesten na posteljo kakor mrtev; pa Vstane zopet, vije roke: »Izdali so me, onečastili, 2Pehali povsod,« in besno se zasmeje. »Ne-Sramni, človeški rod!« — vnovič mu žalost °terr>ni ponosno čelo, težki vzdihi vzdigajo prsi: ^'ava, mogočnost, kje ste?« Pobesi oči v tla, Urtl° koraka gori in doli po temnih meniških Sa,Hotinah, in obupne misli mu blodijo po prodih grobove žalosti.
Oče Evgen in menihi vidijo to, ali nobeden Se niu ne drzne spregovoriti nobene hladilne be-
1
— us —
sede; v njegovi obupijivosti tli ponos, ki vse"1 čara jezike, in divjost, ki precej zaduši vspla111 shleherne želje vsakomu, ki bi ga rad potešil' Mihajlakija, neločljivega Kirdžalijevega tovariša sa-tansko veseli gospodova obupljivost, z besedo in djanjem jo razvnema in hoče popolno^3 omrziti mu človeški rod; ali ko je videl, da je dosti vskipela obupljivost in da se hoče razki" peti v besnost, da se je sovraštvo do ljudij zvrgl° v maščevalnost, začne ga podpihovati: »Kirdžali• naj mar zarjave naše sablje, ali naj mirujejo> dokler kak beli ali črni car ne dovoli, ne ukaže potegniti je iz nožnic? Kaj smo sužnji?
Kiražali nagrbanči čelo: »Ne!« —vzdihne' »svoboda, to je sen, človeški rod je ni vreden*
»Počasi, svobodni ljudje so na svetu, ^ tu ne!«
»Kje? povej!«
»Po gorah, A^navtje, pandurji; ti, ki je pežnike imenujete vi.«
Kirdžali pomisli: »To so morilci.«
»Lupežniki! In beli car, in sultan sta tud' morilca. Ali ne morita ljudij? Marne plenita nj1' hovega imetka?«
»Ali onadva imata pravico, imata slavo.« !

r
— 149 — '
| - »Idi, poprosi carja, da te vzame za ruskega v°jščaka; obliži sultanu pete, ne mara te vzame, Za spaha, za janičarja ali za slugo v seraju.«
Kirdžaliju se od samega ponosa razvedri °bličje: «Mihajlaki, molči! jaz ne znam prositi; aH ukazovati znam; imam jatagan in roke.«
»Tedaj idi, ukaži multanskim bojarjem, naj Sredo za teboj, naj začno bojni ples za svobodo, Za sveto vero. Idi, razodeni se Bolgarjem, svojim ^janom, to so pošteni ljudje, niso ubijalci*.
Kirdžali se dlesne na čelo, čudno mu je |rPka bolest zategnila obličje: »Prokleti, nesramni človeški rod!«
»Kirdžali, idi klupežnikom! Postavijo teza Mojega vodnika, častili te bodo tako, kakor očeta, Pošali in bali se te kakor svojega poveljnika; to j s° vestni ljudje, svojih tovarišev nikoli ne izdajo z!ata, bogastva si priskrbe z orožjem, niso taki, **a bi si nesramno služili imetek.« — Kirdžali *olčt in posluša, Arnavt pa z ognjem na obličju Vnema žrjavico svojim besedam: »Črni Jurij je k‘l hajduški načelnik, morilec, potem je pa prapor SVete svobode privojeval Srbski. Beli car in hruški cesar sta poslance poslala k njemu, ka-^0r h kakemu monarhu, celo Padišah se je več-kfat mini ž njim.« — Kirdžali bistro pogleda
1
Mihajlakija, hotel mu je nekaj povedati, ali nagl° stisne zobe, zapre usta, obrne se in začne hitr°. in zamaknjeno korakati gori in doli po sobi; vidi se, da mu je težko izgovoriti odločno be-' sedo. Arnavt z izvedavim očesom pazi na vsak spremin na Kirdžalijevem obličju, ali ugane miši' njegove duše, in kakor bi ga hotel pičiti v p°' slednjo rano, stresne z glavo: »Ugrabili so*1 ženo; ali morda meniš, da jo primoliš ali pb' služiš ? Postavi se hajdukom na čelo, IupežnikoM kakor je vi imenujete, — prisegam ti na albansko zvestost, da najdeš Saro Mihaelo, ko bi bil3 koncu sveta.«
Kirdžali se ustavi in mahne z roko po svoji navadi: »Hajdiva!« — in odideta, in še tisti dan sta zapustila samostan ardžiskega dvora.
Poslej je bilo Kirdžalijevo ime strah p°' donavskim krajem. Gospodarja bukreški in jaški sta mu harač*) plačevala, Muzulmanje se nis° upali lotiti njegovih hajdukov, bojarji so se tresli) če so le ime slišali njegovo, kakor o vesti besne kuge; pa vendar ni bil nič drugega nego Ib' pežnik, harambaša; nič drugega nPučinil, $ hujšega nego vresničil je prerokovanje stareg3 Kordakija: postal jeizdajica, odcepljenec, naposl^ pa lupežnik.
•) Harač glavnina.
Sramožljiva deva, srebrna zora na nebu, se je nagledala skrivaj razvajenega nočnega sinu, jasnega meseca, obledela je, bodisi iz sramož-Ijivosti ali srdi, da jo je solce zasačilo, in bleda Zginila med oblake; gospod mesec se pa še "stavlja nekoliko časa, kakor bi se hotel spopasti s solncem, in kmalu je tudi pobegnil tje nekam med oblake, gotovo laskat se s srebrno devico, in solnce je ostalo samovladno na nebu. — 'S snegom, z zeleno veličastjo svojega drevja pozdravljajo rano solnce karpaške gore, kakor s Rebrnimi trakovi ga pozdravljajo s potoki in bi-stricami; ptiči ljubeznjivo žvrgole, glasno pojo himne Stvarniku za dar belega dne; divjina se skriva v votline in lesove, in v svojem zatišju z dobrodejnim počitkom daje čast nebni svetosti. Ali so z zverino zmenjeni ljudje po gorah, da nad skalnimi stenami ni nikjer nobenega pastirja s čedo, po dolinah nikjer oratarjev z orali? Le zdaj pa zdaj se po ozki stezi prileskečejo Orožniki — posamezni, po dva, po trije, časi jih je tudi več skup. Ali to niso lovci, če imajo tudi Puške na plečih in dolge nože za pasom. Ne oastavljajo se po ožinah, ne čakajo zveri, ne Sredo za sledjo po pesku, ne žvižgajo tičem, Zmerom naprej gredo in ozirajo se na stran, na-Prej in nazaj; tiho in oprezno lezejo kakor volki,
- 152 —
I
vsi jo zavijajo na tisto stran, proti staremu Bran-kovanovemu grobu. Tam je na pol opaljeno kamenje po tleh, ostanek bojarjevega dvora, kup pri kupu zgorelega pepela, tam strmi gola mo-gila petih Brankovanov. Nihče ne straži spominka, dragega multanskemu ljudstvu, le krokar, mul-tanski ptič, časi obišče grob in zakroka žalno pesem, na čast kostem poslednjega gospodarja multanske krvi. Krokar krokaj! Očitaj ničemnost ljudem, ker jih ni sram sužnjosti, ker se uklanjajo neusmiljenim mučiteljem!
Da-si je tako pusto tam, kjer je čepel Tudorjev dvor, vendar so ljudje v podzemskih luknjah. V čumnatah, z dragocenimi šarenicami pre-grnjenih nekdaj, z mehkimi blazinami, z orientalskim lepotičjem okrašenih, zdaj ni nič drugega, samo gole stene iz grapastega granita, in tla, redko posuta s peskom; kjer so bile poprej kristalne šipe, skozi tiste otvore svobodno žvižga veter, kakor bi tu bil njegov dom. Ob stenah kupoma spe neki ljudje, nekteri se pa menijo; tu še le legajo k počitku, tam se pa izbujajo zaspani, stezajo ude eden tako, drugi tako, zevajo in manejo si oči, da bi pregnali spanec. Čudno so oblečeni: eden ima arnavški kaftan na sebi; ta multanske šaravare, od gleženj do kolen

I
°Pesne, naprej pa široke; obulo podobno rim-^ koturnom; ta ima srajco vrhu po slovanski °š'i prepasno z rdečim pasom; ta bolgarski
in ostanek albanskega turbana; poleg tega ez' erdeljska puška, unemu-le tam gleda izza **asa srbski nož: razne so noše, različne rasti, ^nih obrazov, različne postave; ali vsem se Qlvie, lupežno bliskajo oči, vsi imajo drzna čela, temna: ali koperne po zlodejstvu, ali jih pa Ves* grize, kajti ni ga zločinca na svetu, da bi ^fat za zmerom zaprl pot živemu oglju v S[Ce in umoril vjedavo vest. Konci jame, pri S|teem ognju se kuha jed v piskrih, peče meso
*	drogeh, in kakor kteri hoče, tako jedo in
Pri izhodih iz podzemskega bivališča stoje °r°žene straže, shodje zunaj so pa tako zapaženi
*	kalnimi odkruški, z drevjem in mahom, da še , *° bistro oko ne bi kmalo spazilo, da tukaj °dijo ljudje v zemljo. Ko hitro se kteri tovariš
ne mudi se med radovedno množico, ki
*	^ stopi okoli vsakega, temuč gre v drugo la,1l0: tu sam nekdo sedi pri ognju. Brke ima |^e> obraz zagorel, s čela in iz očij mu gleda 2°činstvo — to je Mihajlaki, Kirdžalijev na-'Jtesttiik. Meki tršat Erdeljec stopi k njemu, in ^'Nlakj ga nekam srpo pogleda: »Janko, kaj n°vega?«
L
Janko se prikloni: »Kakor volk, predaj sem ves krajevski Banat: v Vidinu sem izvedel ^ da je mnogo naših v Miloš Obrenovičevi služb*| tam so tudi ti, ki so branili bojarjev dvor, ce'1 Tudor, pravijo, da je pri rudniškem knezu.«
»Kaj pa žena našega bana, in o stari ^ 11 jarki, ali nisi nič slišal o njih ?«
turški čauš skozi Krajevo s cekini za vidinsk^B1 1 pašo.«
»Ali bode imel vojščake s seboj?«
»Trideset spahov. Odkar je Mehemed 5M listrijski paša, menijo Muzulmanje, da že **J plečih sede Gospodu Bogu; treba pokazati, 9 nas ni strah niti Mehemeda, niti Mohameda ^ mega.«
»Idi, Janko, počij; kedar pride ban, p°l> voriva se o tem,« in Janko odide, ali precej ^< to stopi nekdo drug noter, neki zavaljen, majl*elj;, črn človek — cigan Hiry. Skloni čelo do tal, M Mihajlaki ga še ne pogleda: »Kaj in kako opravil?«
»Kapitan, jaz sem bil v Silistriji, videl Mehemeda, govoril s skopljenci. Mehetn®
*) Čauš — turški uradnik, ki okoli jezdari in davek pobira* J
»Nič; ali Sava je šel v Rudnik; čez nek liko dnij ali pa še poprej pride nazaj. Jaz nisem hotel muditi, čez kakih pet dnij prijel

°^Upnost lomi, o hčeri ne more nič izvedeti, nada mu je popolnoma ugasnila; glava za glavo °dleti na njegovo povelje, da bi le zadušil svojo
kddkost.«
'Hajdi! Kaj nam to mar, da žaluje Mehe-^d, da ga tare obupljivost, mi moramo najti ^Ospodovo ženo!«
»Ali cigan ne odide, ozre se po stenah, ^kor bi se hotel prepričati, ali so kje kaka ^esa: »Za gospodovo ženo nisem izvedel, am-staknil sem neki zaklad.«
»Kje? kak zaklad?«
»Mehemed je poslal tisoč mošenj zlata ^razgraškim Bolgarjem na dar, zato ker so bili vieli Kirdžalija. Pa novce ima še vse starešina.«
Mihajlaki se razveseli, dasi se dela hladnega; &>s se mu je omečil: »Idi, Hiry, da pomislim, in kako,« in komaj je odšel cigan, začne Mi-Slaki premišljati in govoriti sam s seboj: »Tisoč košenj zlata, to so lepi novci! Ali ta Kirdžali, 0 je čuden človek, zmerom tiči v nevarnosti, ^kor otrok pri igrači; nabere zlata, pa brž ga *°Pet razseje revežem, cerkvam — neprenehoma ^de o svobodi, o sveti veri, kakor da bi nam '*° treba tega. Gotovo prizanese gospodarju ^'rnahiju, vzame odkupnino in razdeli ljudem,
ali jo pošlje pa menihom v ardžiski dvor zarj to
' ‘ ni
čela na svobodo!« — Zamisli se: »Ljubim $ v boju je tako hraber! sicer dobrih rok, v vse1" veledušen. Ne mara mu grozi nevarnost — P* menda ne, saj ima hrabre ljudi s seboj, zdaj more biti že tu, komaj opoldne pride nazaj.* ^ Začne hoditi gori in doli: »Ko bi šel v Hraf grado? . . . kakor tat, lupežnik ne! — Ali čakaj« zvijem ga, da pojde. Kar je povedal Janko, o tel" mu ne zinem ne besedice; gotovo bi šel is^1 Tudorja, ali z nami potegnil jo v službo k Mil®, Obrenoviču; boljše je skrbeti za-se nego služ’1' drugim. - — Posmeje se in začne meti roke same radosti, in oči se mu bliskajo kakor volk®; | kedar v daljavi zagleda ovce na paši, pa ne sl|S niti psov, da bi lajal kteri, niti pastirskega p^i1 — V tem začuje hrum v veliki jami ; odide tora ven, rekši: »Gotovo je Kirdžaii.«
Lupežniki, kteri niso spali, skočijo pokond*’
molčljivost jim zaklene usta, slepa poslušno5
igra v očeh. Kirdžaii stopi med-nje; na oblici11 in v slednjem telesnem gibljeju mu veje t's I ponos, kakor poprej; rekel bi, da to ni hara^1' baša, da je car vse zemlje, vsega sveta; M mračna divjost se je pridružila prejšnjemu P°j nosu: morda se razodevlje v tem obupnost, 10
1,111	grize srce zarad izgubljene Sare Mihaele; ne mara obraz gorke žalosti zarad umrle nade, ki
1,111	je obetala mogočnost in slavo; ali morebiti Zadnje sledi po vesti, po njenem boju s satanom slrUpovite osvete in razžaljenega ponosa. — Za niim je prišlo kakih dvanajst pandurjev, in nemo približajo ognju; Kirdžaliju splava oko po njegovih ljudeh kakor na pozdrav, nobene be-s^e jim ne spregovori, še pokima jim ne z ^avo; in žrtvovali bi mu svoje življenje kakor-to<o igračo na prvo besedo, na prvo nemo znanje. Pogleda Mihajlakija:	Mihajlaki; sto mo-
^nj razdeli mojim ljudem, po petdeset pijastrov kakemu, kteri je bil z menoj; dvesto mošenj p°šlji v samostan ardžiskega dvora, saj ne lepi to na tem daru, ostale pa shrani in potlej pridi ^azaj k meni, < in odide. Mihajlaki skloni čelo do H na znamenje, da izvrši ukaz, ali ni hotel od* Preti ust, ali se jih pa ni upal. Šele ko Kirdžalija ni bilo več videti, pobere zlato lupežnikom in Začne natihoma izpraševati je posameznosti na p°bi. Povedali so mu, kako je Kirdžali po svoji navadi zlomastil v grad v Trgovici, orožje vzel arr»avški posadki; da so gospodar in bojarji na tolena padli pred-nj, naj jim pusti življenje, Kir-p*ali pa, da se jih je usmilil, drugih zakladov
1,111	ni pobral, le ukazal, naj mu odštejejo tisoč
mošenj zlata, in že na poti je Kirdžali sejal zla(0 beračem in revnim zetnljakom kakor pšenico sevi. — Mihajlaki stresne z glavo : »Tako-le bode zmerom,« izvrši ukaz in se vrne h Kirdžaliju-Kirdžali ni še del plašča raz sebe, ne še vsedel se, pri ognju stoji in strmi v žrjavic0. Telo bi rado počilo nemara, ali duša neče; prenehoma bi se rada napajala z ognjenim na pojem silnih strastij, da bi se branila premij vanju, bridki bolesti. Dokler telo ne miruje i" vre kri po žilah, opojena duša ne misli sklepa, sluša nemirno telo, sestri se ž njegovi čini, živi le v njih in misli le na-nje; ali ko ne^ telesna čujnost in kri zastane v žilah, potem duša iztrezni in dobi moč nad telo; potem misl1' spominja in se žalosti: minolost jej zadaja obup nost, bodočnost pa skrb.
i*
vin1'
k'
se U
Trgovico je napadel Kirdžali, dovršil sv°i namen, in morebiti se teši z zmago, dasi z & bojniško; ali mrkla sreča, ljubezen, slava, Mihaela, poljski rod, vse to se mu je zope‘ burno zbudilo v duši, ostrupilo misli in kak°r razbeljeno železo mu žge srce. Prišel je MiM laki noter, ali Kirdžali ga ne sliši; Mihajlaki se drzne zbuditi zamišljenega Kirdžalija: »Ban, P° slanci so prišli nazaj iz Vidina in Silistrije!«
Naglo se obrne Kirdžali: »Kaj so izvedeli "0vega ?« nastavi radoveden uho in vpre Arnavtu V °braz svoje bistro oko.
Mihajlaki pobesi čelo, kakor na znamenje Sv°je žalosti: »Iz Vidina nima Janko nič novega,
* Srbiji ni sluha ni duha stari bojarki, tudi o ki so branili bojarjev dvor, ni nič bil živ ostal kteri, gotovo bi se bil led nas do zdaj. Skozi Krajevo baje ^ Poneso zaklade Ahmetu.«
Kirdžali nagrbanči obočje: »Zakladi! le za-'at)i! ali naj bodem zmerom vodja tatovom ?*
^ Potem, kakor bi se bil premislil: -Kaj je pa ,z Silistrije novega prinesel Hiry ?« — in vzdihne,
ni nič slišati o Sari Mihaeli?«
Mihajlaki ves čas ni zmenil obraza, še oči Povzdignil.: ali o spominu na Saro Mihaelo f^°stno pogleda Kirdžalija: »Sara Mihaela bi Kdai bila že pri tebi, ko bi ne bilo teh prokletih °lgarjev Hrazgrašcev. Ti so te izdali, in v tem ^ je paša tvojo ženo iz rok izvil tako rekoč !n leki da jo je odpeljal daleč v zamorske kraje.«
u. Kirdžali zardi, precej pa obledi: »Kaj je 'T izvedel?«
bratih, J"*»L Ko bi Prikazal i
»Mehemed gospoduje v Silistriji, v gra<^ je vse polno straž, skozi zid pa ni mogoče * deti, nič mogoče slišati, kaj se godi notri.«
»Ali od ljudi po mestu ?<
»Ljudje govore, da je Mehemed mno^ zaklade poslal za morje, in da neprenehoma tarske posle gošilja tje; to pa veš, da Tatar flH jezika, uho pa gluho; razsekaš ga lahko drobne kosce, lahko umoriš, ne izveš pa nič njega.- Kirdžali stresne z glavo, zategne us1 zaduši vzdihljej in od same žalosti ne odgo''0'1 nič. Mihajlaki govori dalje, ali zdaj mu oči igrajo po Kirdžalijevem obličju: »Tvoja žena j* prav gotovo paši v kleščah, menda se mu je 1 \ posrečilo, včeraj je velike darove poslal Bolgariel11 v Hrazgrado. Mehemed zastonj ni rad radodaf6" gjaurom.«*)
Kirdžali topotne z nogo, da • se je ja"|I
ti
stresnila: »Ha, psi, prokleti Hrazgrašci!« umolkne.
Mihajlaki zaiskri z očmi:
»Ban, zdaj je osvetimo se, planimo na-nje, naj bosta solnce mesec belila njihove kosti, in pepel te prokl^e vasi veter raznese na vse štiri strani sveta.
bode nauk, kaj je vračilo izdaji.«
*) Ojaur — kristijan.

Kirdžaii posluša, ali razvnelo • se mu je i°oličje, in oči se mu blišče kakor orlu: »Mihaj-* zt»eri štirideset prostovoljcev, pa ti pojdeš z fien°j- b°di pripravljen, na večer odrinemo. ■ — odide Arnavt, Kirdžaii pa z zobmi škriplje. ar>ašnjo noč se osvetim, vse pokoljem — po-*'nu Pobesi glavo k ognju: »A potem, ali ^Jdem Saro Mihaelo? Ali neham biti lupežnik? u°v za-me ni sreča, za-me ni dobro ime.« — >. e se na zemljo: »Proroštvo se mora vresni-^ u — Zavije si glavo v plašč, bodi-si da je P°^'d ah' obličje zakriti, zato da bi ogenj 5lj V'^el’ kaj se godi ž njim. Molči, ne mara spi, v je pa zamišljen, in stražnji ogenj slabo, po-I,S' Plameni, kakor nalašč, da ne bi izbudil bana | l^nikom.
„ Vse je gotovo za odhod. Mihajlaki stopi I er: Kirdžaii, čas je, solnce se je že nagnilo!« ii Kirdžaii se pobere, ali na očeh se mu po-a> da ni spal; popravi plašč, ogleda orožje: ^idimc!« — in odidejo. Tako ponosna je 1^ ^Va postava, čelo tako preteče, da se noben ^žtiik ne upa pogledati ga v oči. Po tesnem
Ka °ru so prišli iz jam, zunaj zadelajo vhod s linjem, kolebajo po skaloviti žlebini v dolino, l^0 na ozko stezico in kmalo plezajo kviško, l^a° korakajo v dolino. Eden gre kakih sto ak°v naprej: kakor hitro se mu kaj prikaže
bvanska knjižnica«. Snopič 136.	11

pred očmi, ali kak šum paleti na uho, zažvižg3 — in po bliskovo hitro se vsi razprše vsak 1,3 svojo stran in zginejo, kakor bi se vdrli v zernlj0, žvižgne drugič, in grmovje, drevje, skalovj6 kakor iz čarodejne moči, rodi oborožnike, ki s{ kupoma zgrinjajo na stezico. Potlej gredo zopel dalje, od daleč se ogibljejo vasem, posamezni’’1 hišam; urno se muzajo čez ograde; usta imaj0 tako nema, stopajo tako na lahko, da tiča p°ie na veji, oni gredo pod njo dalje, pa ne nel'3 peti; in ko lezejo po goščavi, meni srna, da tk3 ziblje ali trese kako vejico, ne skoči na str3’’' ampak kakor je otepala, tako dalje oteplje zelenp Orožje imajo temno rujavo od rose, ne blesC se, zatorej se ne boje, da bi jih blesk izdal davemu očesu. Neka stara prislovica pravi: »^3( paškega gorjanca ne zagledaš z očesom, ne 33 slišiš z ušesom.« Čudno je Kirdžaliju na ^ tej nemi, tihi trumici; zdi se mu, da se iz^3
plazi okoli njega in hudodejstvo. Raje bi na
in’
hrumnemu krdelu očito letel v boj, ker v vol’ se obeta slava, mogočnost. Ali Kirdžali, kedj( sklene kaj, potem se ne premisli več. Sicer P3 zdaj njegovo nevsahljivo željo po slavi n^0 meščuje osveta, zaničljivost do ljudij in ob^P Ijivost zarad Sare Mihaele; dasi tako radost ognjen ne dere v boj, vendar ga nemara Pr _i tako, ali pa še bolj žene kaznit izdajo, kajti P0"

163 -
in osveta — to ste sestri, ki se imate zme-ro,Tl radi, in pijača, ki jo rosite, obeh enako og-nieno pali srce človeku, kteri jo pije.
Že pozno po noči se približajo Hrazgradi.
korš
nebu je tema kakor v duplu, ki nima nika-nega prodora. V vasi nikjer ne gori luč, psi .°u Pospaii, petelini niso še začeli peti, tako tiho vse, da se sliši v zraku, kakor bi duh šumel ^ Poti po nebnih krajinah; iz zemlje gluh stok 111 jek peklenskih duš. Strašno, da lasje vstajajo 1,3 glavi in kri trdi se v žilah, le lupežniki in pikovi ne čutijo veličastne nočne tihote; to je ?s njih lupežnega živetja. Celo Kirdžali se je ,a‘°stno zamislil, kajti roko ima Iupežno, srca duše pa ne; v srcu in v duši mu še žive °^anki prejšnjih plemenitih čutov. Ali vendar, 0rejšnja osveta mu zaduši' to trenotno bridkost; I
tiho
ukaže svojim namestnikom, kaj in kako, le
I jim je glasno povedal: »Moje ime je geslo napadka, geslo nocojšnje moritve!-' Lupežniki se razdele na štiri oddelke in Ij^do dalje. Kirdžali in Mihajlaki, pa pet naj-žnejših lupežev ž njima, tavajo čez vrtove v k starešinini hiši: tam še gori luč. Že so e?h čez plot na dvor, psi začno lajati, cviliti in ^ e*e za hišo. Kirdžali plane v dom, oddrlesne n in v roki drži goli jatagan; ali ko zagleda arešino, da je ravno vstal od molitve, in Kri-

ščevo podobo na križu, mu vpade zlodejna m°^ Kakor je bil dolg — pade starešina pred-enj; »Hospodar, verno ti bodem služil!« — Kirdžal* ga sune od sebe: »Poberi se, podkupljivi čemnik, jaz ne potrebujem tvoje službe!« in ne mara bi bil ta trenotek ukazal svojim IjuderHi naj se vrnejo, ali Mihajlaki, nepokojen, kaj se ban mudi tako dolgo časa, plane v izbo, in za‘ gledavši starešino, da se je nog oklenil Kirdžaliju’ meni, da je zopet izdaja, in sune Bolgarja z ja' taganom tako silno v hrbtanec, da ga je & prsne kosti predrl z železom; starešina se mrtfl zgrudi na tla. To trenotje zavpijeta dva lupe^ na dvorišču: »Kirdžali! Kirdžali !* in na vs^ štirih straneh v vasi pokne krič: »Kirdžali! ^' džali! • — Pogled na kri, bojni krik razpali K'r' džaliju kri, in harambaša vskrikne: »Ogenj! ^ Palfte!«
Ta hip se posveti starešinin dom in oge[,l pokaže na vseh štirih straneh v vasi. Jasno se žari selo v ognju, psi cvilijo in beže v leS’ konji rezgetajo, živina muka in sili naravnost^ ogenj, po zraku se razlega divje vpitje: »Kirdžali’ Kirdžali!« — Prestrašeni vaščanje se ne bratiij0’ kupoma begajo po ulicah, kakor strahovi z une£3 sveta, lupeži pa kakor satanje divjajo z noži, st kajo in more z jatagani; zastonj prosi ljudstvi usmiljenja na kolenih, ne izprosi ga niti zgrbljel11

parček niti slabotna žena, niti dojenček na ma-erinih prsih. Skriti se ni kam, ker gori drevje, S°re plotje, da je tako jasno, kakor sredi belega ne, ne mara še jasnejše. — Kirdžali to noč ne ^a,le z nobeno roko, ne pomoči žejnega jata-§ana v kri, obličje ima pa vendar okrvavljeno, a*' ne z lastno krvjo, ampak s tujo, s krvjo nebnih žrtev svoje osvete. Predno se je prikazala ar*ica, že ni bilo nobene duše več žive v Hraz-Šradi. Povsod leže mrtvi vaščanje, po ulicah in P0 Vfteh; hiše so vse požgane, sam pepel, in peži — kakor so prišli iz lesa, tako so zopet 0(lšli v les.
Vresničil je svoj namen Kirdžali, popolnoma tadil se z osveto; ali mu je pa le za trenotek Sijala sreča? — Ne. Obupljivost ni še zapu-^|Ia njegovega srca, in že ga peče in grize vest. Ivje ima čelo nagrbančeno, z nikomur ne go-V°r' nič, še ne pogleda nikogar ne. Mihajlaki je Vfisel takega plena in misli:	A, to ga kmalo
^ifie!«
Že so unkraj velike ceste iz Slatine v arijki dvor, in prikažejo se trije jezdeci. Eden r plava na konju naprej, krene z velike ceste * Peš-pot, znan lupežem, una dva se ženeta pa njitn, ali ker ga ne moreta vjeti, vstrelita šti-^ rak vsak s svojim samokresom, jezdec pa se kresnil o vsakem strelu, ali ni padel s konja.
Lupeži mu skočijo na pomoč, in že imajo vse tri v svojih pesteh. Mihajlaki vskrikne: »To ie Sava!« — Sava pade s konja, obrne oči v Kif' džalija in s težkim glasom izgovori te-le beseda »Ban! bojarka — Tudor — Sava Mihaela« "" zamomlja še nekaj neumljivo, pokaže k Vidin11 in umolkne.
Kirdžali se skloni k njemu, rad bi ga obudil’ »Sava, govori! Kje je Sara Mihaela? Dobo* zlata, kolikor ga bodeš hotel, če poveš!«
Sava pogleda in spregovori: »Oče blagoslovi« — vzdihne in mrtev je.
Zastonj budi mrliča Kirdžali. Pusti ga, dWi' ban! Lahko ugasiš življenje človeku, ali prižgi mu ga ne moreš več. —- V tem vjeta spaha pr1' povedata, ko hitro je piteški aga zagledal po^1 na hrazgraški strani, da je precej razposlal \tl' dece na vse strani, in da sta na tem potu & tekla Savo. — Kirdžali sliši to, žarkost mu P0" pari srce: »To je kazen za moj zločin; izvede bi bil, kje je moj angelj, kje moja Sara Mihael ali zdaj —.« Pobere se: »Mihajlaki! idi z meU°!' Janko, ti pa v naše jame vodi ljudi! S spahu111 storite, kar hočete; Savo zakopljite!«
Dve roki se vzdignete, dva jatagana bliskata, spaha jekneta — in oba sta mrtva. ^ peži vzemo mrtvega Savo in odidejo ž njim Brankovanovemu grobu, Kirdžali in Mihaj'aK gresta pa naravnost v ardžiski samostan.
Oče Evgen po navadi sprejme Kirdžalija. ^°Igo časa sta se razgovarjala na samem. Ko se Pogovorita, je bil žalosten oče Evgenij in presušen, Kirdžali pa. mračen, solznih očij, bledega obličja. Pokliče Mihajlakija na stran: »Idi k svo-I'111 ljudem, bodi jim ti načelnik po zdaj, jaz se Morebiti še vrnem kdaj, ali pa nikoli več.«
Mihajlaki otrpne: »Kirdžali, kaj činiš to?«
Kirdžali se nestrpljivo otresne:	Idi!« in
obrne se. Ali ko zagleda solzo Mihajlakiju v °oesu, omeči se mu glas: »Zdrav, srečo mojim ^dem, ljubili so me, z Bogom, Mihajlaki, ne "'ara se vidiva še kdaj!« in kakor bi ga bilo Sram, ker ga je tako ganilo slovo, kar izginil je. Arnavt je tako ihtel, da ni mogel ne besede spregovoriti, morda je prvič v svojem življenju k'l resnično žalosten, kajti ljubil je Kirdžalija ^kor sina, bolj nego samega sebe; zapustil je Satnostan: »To je čuden človek, ta Kirdžali!«
Čuden človek: ta razgovor z očetom Ev-Sfinijem ga je tako zmenil! Ostal je v samostanu [n moli, posti se, cele dni prekleči v cerkvi, nosi ^Irnnato srajco, kakoršne imajo puščavniki, in sdeč romarski plašč; kako nagla zmena! O, ko ^ bilo mogoče izvedeti, kaj se pomenjata Kir-bžali in oča Evgenij! Ali je to zares kčs, pokora grehe, ali je boj s satanom — s ponosom in °Sveto? morebiti! Nemara so ga Evgenijeve be-
sede vrnile na pot blagostne kreposti, vrn''e zgubljenega sina v naročje sveti veri; ali je mor®1 Savina smrt zadela njegovo dušo, kakor božjJ kazen. V strastnih ljudeh, kakoršen je bil K'r' džali, v takih se vse naglo godi, ker se žefl® tje, kamor je srce podi, kamor strast, ne tjči kamor jim kaže um; bodi-si to ali to, Kirdžali je bil malo poprej Iupež, zdaj pa se pokori.
XIII.
V srbskem mestu Rudniku stoluje slovans^ knez Miloš Obrenovič, poprej namestnik Črneg® Jurija, tovariš Jankota Kaliča in Vasilija Čarapi& Ž njima je bil v vojni pri Sabaču; pa ni križe11' držal svojih rok, obilo krvi je prelil svoje 1,1 sovražnikove, da bi bil privojeval svobodo d°' movini, pa so jo tudi privojskovali. Srbska j® postala sama svoja. Črni Jurij ni bil niti kralj niti knez. Razdajal je kneštva, bratovsko obrav' naval s kronanimi vladarji; ali Miloš, komaj so m11 pognale brke, že je vojevoda, poverenik, Jurij^v namestnik, ker krepko suče meč v boju, ker je bistroglav svetovalec o miru. Ali Bog, ki vzvišuje in ponižuje ljudi in narode, se je razsrdil 113 Jurjevo divjedejnost in na samopašni ponos srbskega naroda, ter udaril njega in narod. Muzul' manje so se zopet razgrnili po srbski zemlji

JUrij in njegovi bojni tovariši pa pobegnili in Podvizali se na Nemško prosit zavetne pomoči Sebi in očetnjavi. Izmed srbskih načelnikov je Sam Miloš spoznal: »Slovanje si ne iščimo bra-*0v med Nemci; Srbska ni na Ogerskem niti na ^rdeljskem. Tu, na srbskih tleh moramo ali živ-|ietlje žrtvovati, ali pa domovino osvoboditi« — 'n ostal je doma. Ko so njegovi bojni tovariši ^z domovine begali po tuji zemlji in zaman |rbli na srca kristijanskim vladam, zaman prosili Ph pomoči kristijanskemu narodu, v tem je Miloš 2 niečem v roki do zadnjega trenotka branil Srbsko samosvojnost in svobodo. Ali ni ga pre-^gla hrabrost, niti sila, temuč mnoštvo ga je 2|Hoglo, da se je udal muzulmanski sužnosti, f°da ni zapustil Srbije. Ker je želel imeti Padišah arabrega Slovana v vrsti svojih vazalov, je po-s*avil Miloš-Obrenoviča za rudniškega kneza in Osipal ga z bogastvom in s častjo. Miloš je sPrejel kneštvo, sprejemal sultanova darila, in na '''dez kakor kak paša izvrševal divanove ukaze.
inostranskem so kričali: »Miloš je izdajica, Pomnik!« ali srbsko ljudstvo je vikalo: »Miloš J naš oče, naš gospod! ■ in po krajinah razse-Slovanje so mu rekali: S lovanski M i-.°š!« Tako ga je krstil narod in izgovoril, da !e °n nada slovanskega rodu; narodova slutnja, s^ra božjega preroštva, pa nikoli slepo ne sodi,

krivično ne razlikuje, kdo je narodu sovražni kdo prijatelj. — Beli car je vojno napovedal c* rigrajskemu sultanu; v imenu pobratimske vefe bi bil moral tudi Miloš vstati zoper otomansk0 vlado. Ali Miloš je odgovoril: >Carjem ni ^ verskega pobratimstva ali verske različnost’ kakor se razpro, tako se zopet sprijaznijo, narod pa, če se vtakne v njihove prepire, ta je gotov® žrtva potlej;« — in ni rekel vstati svojemu od' rodu. Vresničile so se proroške Miloševe beseda Beli car se je pogovoril s sultanom, da razdvO' jita Multansko, in Multanski narod je zaje'3 grozna sužnjost, za pokoro, ker je prehitro verje' carjevim obljubam, in zarad ognjenega koper' nenja po svobodi in samosvojnosti, ker to je vej lika pregreha svetnim vladarjem. — Rudnih1 knez, da-si sultanov vazal, pa je vendar prijazt’0 sprejel in vzel v zavetje pribežne Multane, ktd so se bili zbali grenke sužnosti, in bojarje, kte® se niso dali oslepiti obljubam belega carja, ter niso hoteli v njegovo službo. Dajal jim ie potrebni užitek, in še pomoč obljubil in bram^0 o nesreči; pa lahko so verjeli njegovim beseda®1’ kajti Miloš je imel slovansko srce, slovansk® dušo.
V rudniškem gradu je mnogo gostov. loš je prjjazno, srčno sprejel vse; ali ne obhajaj0 hrumnih gostij, ni burnega krika, ne hrum®"1

- 171 —
*abav, kakoršna je navada Slovanom; mirno, nenio je vse, kakor v kakem samostanu. Mračni So gostje, s samoto in z molitvami bi si radi hladili srca; tudi gospodar ni vesel, obhaja ga nePokoj, pazljivo ima oko na Muzulmane, ki se S°nijo po krajini; jasni si obličje na videz, sili Se na smeh, da bi vlil uteho v duše svojim go-Ali pripravljen je vsako trenotje, zgrabiti *a orožje in s svojimi prsi zasloniti goste, ki so & prišli prosit in izprosili varnega zavetja. Ka-Nga rodu pa so ti kneževi gostje? To so mul-*atlski bojarji, gorski kapitanje, Klefti, Škipetarji, fnndurji, Bolgarji, različni ljudje, ki prilete tje, kl'er začutijo, da bode vojna, tako, kakor krokarji, iztrebi ali orli, če zavohajo kje kako mrhovino, se jim zmaga zasmeje v boju, na vseh stra-zadajajo smrt, sejejo gorje, in zmagano kra-i'n° hitro in besno pustošijo kakor ogenj, ki ^vja po gozdu, suhem od poletne vročine; če Se jim pa začne temniti sreča, umaknejo se Sovražniku kakor lisice, poskrijejo se v varna za-Vgtja kakor jazbeci v jame, in zopet so kmalo opravljeni na boj. Med temi gosti so tudi žen-sl<e in otroci, toda jih je malo. Ženstvo moli za Srečo svojemu zavetniku, in otroci ga noben dan 116 pozabijo v svojem očenašu, vojniki pa ne-Prenehoma ponavljajo: »Slovanski Miloš! nemara bodo še pridovale naše moči.«

172 —
Med temi gosti so tri osebe, kterim ska* zujejo posebno čast Miloš, Srbi in vsi gostje-Prva je žena — zgrbljena od precejšnje starosti od obilih mnogoletnih skrbij, od ovenelih ^ in neumornih mislij. Z obličja jej sije neusahljiv žrtvovalnost in čestitljivost, oči' pa pričajo m2’ čenko, ki trpi grozne muke, svesta si čiste vesti vsa pokorna božji volji. Druga je ženska cve-točih let; ni je še minila životna pomlad, ali jej tare srce in dušo žalost, trpljenje, obupnos*1 Obličja je bledega, čela mračnega, usten mrtva?' kih, očij zajokanih in lic, kakor bi se jej solz™ otrinki poznali po njih; postave je vitke, n°t> lahnih, da se zdi človeku, kakor bi jo nosil P°' mladnji vetrič. Lepa je še, ali njena lepota je p°' dobna pojemajoči luči, blesku gasnoče zvezda umirajoči mavrici. Na rokah nosi dečka, pfv°’ rojenega sinka; zmerom ga poljublja, le njem11 se zmerom smeje, neprenehoma pomenja ž nji*111 in v tem se jej časi kakor iz samega brilija11*3 zablisnejo temne oči, iica in ustne pa polije nežna rdečica; časi jej posije načelu materinski ljubezen, trenotna uteha razjasni obličje, in takP je krasnejša od najkrasnejših žen na svetu. Treti2 oseba je pa mlad moški jake duše, krepkega te' lesa, temen in žalosten kakor nezvezdnato neb Oj kakor zemlja brez zelene krasote; ali pogleda 11 divjega, nič nima v očeh, kar bi kazalo, da mu

neniara zločinstvo kali vest; le očita žalost se ^ pozna, in hud boj s strastmi in bolestjo. ^edar se vjameta z očmi z mlado ženo, ne more %>eti njenega bridkega pogleda, ne more po-S'edati žalostnega obličja, na stran obrača obraz 'n zadržuje solze v svojih očeh; kedar se mu nasnieje mali deček in rokice stegne proti njemu, ^alo obledi, kmalo zardi, ali vendar se smeje ^čku in podaja igrače; staro ženo sinovsko ^stl in ljubi. — Kdo so ti trije gostje? Bojarka ^doksija, Sara Mihaela s sinom in Tudor. — ^dkod so prišli v Rudnik, in kako? in kaj da s° vsi trije gostje slovanskega Miloša? —
Ko se je razkačeni Mehemed mudil z bo-|arjevim dvorom, je nastavila mati Evdoksija ?v°je prsi besni smrti — ne gledč na to, da je Želska, niti na svojo starost, in razgrevala je Altane z besedo, naj hrabro bojujejo. Srce jej 1,6 enkrat ni pohitelo silnejše tleči, oko ne utri-pa>o jej, ko je videla, kako ginejo brambovci, ab gagajo napastniki; zmerom je jej še tlela I^da v duši, mislila je: kmalo bode Kirdžali tu, 'n kinalo prihiti Tudor na pomoč; ali ko je vi-'k'3, da je toliko Muzulmanov — peš in na ko-"fih, da ni videti grmovja, nobene doline, nobe-PeSa potoka, kamor koli pogleda oko, da povsod kar mrgole sovražniki s pisanimi turbani, in da S° 'z samopašne hudobije začeli kviško met ati
- 174 —

multanske glave, kakor bi igrali ž njimi, kak°( na zasmeh, spozna bojarka to za znamenje, $ je ali Tudor zmagan ali pa Kirdžali. Dala je torej zapaliti dvor; sama s svojo roko je snela m11'' tanski prapor z Brankovanovega groba to podzemsko jamje skrila se s svojimi ljudmi. Sa>* Mihaela je molila in bridko jokala, kar se je N začel boj; ni je prevzel strah, Mehemedova P1 se jej ni pokalila, in Kirdžalijeva duša jo je r#' vnela s svojim ognjem, s svojim pogumom- ^ se bala smrti, ali vedela je, da se morda oče ^ mož bojujeta drug z drugim; le-ta misel je zadosti, da je okrvavelo srce ženi, ki je gore^ od strastne ljubezni do moža, in ki so jo pe*“ očitki, zakaj je zapustila očeta, ker jo je ljubil in ki ga še zmerom ljubi sama. Ko je W jarka prišla in rekla: »Hči! zapustimo to mesto
obledi Sara Mihaela; stresnila se je, ali kakor
se bila spomnila, da bode skoro mati, vstane, 11 spregovori nobene besede, ampak odide za b0-jarko: glas materinskega čuta je zmogel žato5 in obupljivost to trenotje. — Po luknjah p°a zemskih so prišli noter na Erdeljsko. Bojarka ie imela zaklade, imela ljudi s seboj, ali nerfiš^ straža je vse zastražila precej, kakor o vopK zalotene, in gnala je v Sibinj; pozneje pa jito ie car dunajski ukazal v Temešvar, kjer so je stoa žili, kakor kake zločince. Tu je Sara Mihae'3
P°vila sina. Ali kakoršna je bojna navada, du-najska vlada je zastražila vse svoje meje z gosto v°jsko ter preddonavskim Slovanom prestrigla P°razumljevanje s Slovani v vojni za sv. vero, 2a svobodo, za domovino. Zato bojarka ni mogla izvedeti o Tudorju in Kirdžaliju, njima pa o Sebi nič sporočiti, kako in kaj. Sara Mihaela je ^upljivo in nesvestno štela ure trpkega zajetja. ^aPosled je zlato omajalo in omečilo zvestost ^mške straže: sama je spremila bojarko in vse nieno spremstvo na Srbsko; tam je je gostoljub-n°st slovanskega Miloša sprejela v svoje naročje, *arr> so našli Tudorja. Solzna, radostna je mati Ujemala zgubljenega sina, povpraševala ga, kaj titanska svoboda. Sara Mihaela ga je bila ve-Se'a> kakor svojega brata, prve besede iz njenih ^ so bile: >Kje je moj Kirdžali, moj mož, moj Jubljenec, oče mojega deteta?« — in z mate-r'nskim ponosom, kalnim od boječnosti, pokaže 11111 sinka. Tudor jej pHpoveda o nesrečni vojni, 0 službi pri belem vladarju: -Dokler je bila V°jna, šegetali so nas z obljubami in svitle ig-Šrače obešali nam na prsi, ali vladarji so se po-ni'rili, za nas se pa živa duša nič ne zmeni. Beli Car je za vojno odškodnino vzel kos naše zemlje, klansko svobodo in kristijansko vero pustil j39 sultanu. Jaz sem pustil službo takega vladarja,
ker
nisem služil njemu, temuč očetnjavi. Na
Multanski svobodni glavi ne klije več varnost zatorej sem pribežal le-sem, k slovanskemu knezih — Pobesi oči: »O Kirdžaliju nisem nič sli»at nič ne vem« — vzdihne. — »Multanski je vse mrknilo.« — Bojarki se obličje razvname, kakor od mladostnega ognja: »Ni še vse izgubljen0 ne, dokler mi živimo. Otela sem prapor multanske svobode, še bode takih src na svetu in takih rok, ki bodo zbrane okoli tega praporja zaduši sužnost in na domači zemlji učvrstile multanski prapor.« — Sara Mihaela žalostno vskrikne; »Meni je vse ugasnilo!« sklene roke in zač°e viti je, bridke solze jej žalijo oči' in odide. Ali j° verjela Tudorjevim besedam, ali menila, da n‘ res, da je umrl Kirdžali, tega ni povedala ni' komur. Od tega časa jo je žgala nema dušnJ obupljivost, svet je bil njej mrtev, ona pa sveti1' le ena vez jo je še vezala na življenje — nj011 sin, mali Kirdžali. Materinska ljubezen, glas sladke dolžnosti — po človeškem in božjem zakon0'
še mudi angeljsko dušo v njenem telesu, krep1
z življenjem, živi z nado ognjeno srce v njenih prsih, ki je obupljivost grize.
Enakomerno zgine dan za dnevom, mine
teden za tednom, splava mesec za mesecem,
ah
v Rudniku ni na vrsto nikakoršne zmene: ztne" rom kraljuje žalost po minolih srečnih urah, in goreče koprnenje po lepših časih v rudniške01
d
^radu. Začel se je veliki post — duhovni pepele jtave kristijanskemu ljudstvu, na znamenje te-estle ničnosti, in ljudstvo je dalo slovo posveten veselju; postni čas pokori telo in ponižno Posvečuje svoje duše Bogu. Krasen čas, častitljiv Cas! Ljudstvo se posti in moli, da bi mu grehe ^Pustil Bog, prosi milosti božje in djansko fav> spomin na Izveličarja, ki se je žrtvoval za cl°veški rod. Slovanski Miloš, rudniški gostje in Sfbski ljud	poste se in molijo, po molitvah
n Postu pa ne da bi se veselili ali počivali, aiTlPak nekaj skrivnega kujejo; vidno je, da so *a nekaj posebnega odločili štiridesetdanski post, a se pripravljajo na kak slaven čin.
V rudniški grad zmerom prihajajo in zopet bajajo ljudje. Miloš je prijazno sprejemlje, po-Sosto se posvetuje s Tudorjem in materjo Ev-°|csijo, vozi orožje z Ogerske, z zlatom zasiplje in zatiče usta belgrajskemu paši, agam in ^ulmanskim čaušem, da bi nič ne videli, nič Pe razodeli. S Črne gore menihi Bazilijanje posujejo po srbskih mestih in vaseh, in božje esede šepečejo ljudstvu na ušesa.
Nekega dne se snide bojarka s Tudorjem knez Miloševi sobi. Bojarka pogleda, kakor bi hotela prepričati, ali je še kdo notri nego Sama in sin; videla je, da ni nikogar, da le mrtvo 0r°žje visi tam na strani, orožje, ki čaka žive
»Slovanska knjižnica«. Snopič 136	12
roke/da bi življenje gasilo živim stvarem, videl* medvedje kože, volčja žrela z zobmi, zobe dW' jega prešiča in jelenove roge — smrtna znamenj* ne životna, zamolčljive priče skrivnosti, ker ni' majo radovednih ušes, niti izdajnih jezik°v' Začne torej: »Čas je, da pozovemo Kirdžalij3' Kirdžali ima krepke roke, pogumno srce, btfz njega nič ne opravimo!«
Tudor seže materi v besedo: »Mati, govotj bolj tiho! Sara Mihaela bi te lahko slišala,3'' boljše je, da ta angelj meni, da je poginil Kif' džali, da ne živi več, boljše — da ne izve, ^ je lupežem vodnik, da ga tlači hudodejstvo.« !
»Sin! Bog odpušča spokornim grešniko13, in človek mora odpustiti človeku, ki svoje ž'v' Ijenje žrtvuje svobodi, sveti veri, da zadosti ** svoje pregreške. Pomisli na Ivonijevo proroštv0' »Brez človeka poljskega rodu ne zasije • svobod Multanom.
Bojar se zamisli malo: »Mati! pri živet11 Bogu, pri svoji ljubezni do tebe, dobili snl0 glas, da je zapustil lupeže Kirdžali, in Bog vet' kam je šel.«
Bojarki se potemni od starosti nabrat10 čelo: »Tudor! rotim te. iznebi se takih predsob kov, to je ukaz tvoje matere; prizadeni si, KJT; likor moreš, da najdeš in le-sem privedeš džalija,« in odide; ali njena postava ni bila P°

s*ava proseče ženske, temuč resna postava ma-*ere zapovednice in vladarice.
Tudor ostane sam in zamisli se: »Našel bi *e Kirdžalija, na svetu ni nič nemogočega, ali Mihaelo, to nebeško hčer, pustiti v roke ^°veku z neštevilnimi pregrehami oskrunjenemu, nedolžnemu detetu: »Tvoj oče je zločinec, ubijalec« — o ne! nikoli! Naj se jezi mati, prosil ,e ^ bodem; naj me roti ali kar hoče, jaz ne mo-rem tega, tako kruto ni moje srce.« — Otare si °®' z roko: »Še zmerom ga ljubi, zmerom misli sanja se jej o njem, vse jej je na svetu, ^gi ljudje pa nič. Čudni, neumljivi so božji s^lepi i Krepost posestriti s strastjo, nebesa zeniti s peklom!« — in mane roki, kakor bi ji °tel streti. Tako si je nekoliko ohladil bolestna Cystva. — »O, ko bi bila moja! Kopal bi jo v |,reči, s cvetjem posipal jej životno pot, sina tobil kakor lastnega otroka. Ali nikoli si ga ne Juriše iz spomina, nikoli ne bode moja!« — ^ gori in doli po sobi, kakor bi bil hotel predati žalostno zamišljen uro za uro. — V tem odpro duri, in Sara Mihaela stopi noter s l'nkom v naročju. Ne slišijo se njene stopinje, ab>ka je, kakor kako nadzemsko bitje, ko se fPUsti iz oblakov na zemljo. Žalostna je — čelo I1113 sklonjeno k detetu in na trepalnicah se jej tečejo solze. Sinček spi, zaprta ima očesca in
lahno diše materi v obličje. Tudor se jej pribij' »Sestra Sara Mihaela, zakaj si tako žalostna-Sinek se zbudi in nasmeje, stegne rokice Tudorju. Bojar ga vzame v naročje, pritisne prsim in igra mu z ustnami po nedolžnih li® Polusmeh preleti obličje Sari Mihaeli: dor, kako te ima rad!« — Polusmeh je zginil' iznova jej temna žalost pomrači obličje. Sedla) na blazino, Tudor sede pa k njej.
»Sara Mihaela! ne zavdajaj si z bridkos) življenja, živi svojemu sinu,« in s tihim glas° pristavi: »Živi nama!»
Otrok začne siliti nazaj materi v narod kakor bi bil razumel te besede. Sara Mihaela $ vzame in poljubi, sinček jej pa z rokicami $ po čelu, po licih, in boža svilno-krasne obrvi-
t M
-Tudor! Kako je podoben očetu, prav
džalijev obraz itna.« Gorko stisne otroka, Tud0' obrne čelo na stran in pobesi oči v tla, Sf Mihaela pa vzdihne: »Povej, kaj se je zgod' Kirdžaliju? Ti, vem, da veš, Tudor! Zakaj bi J* mučili s skrivnostjo! Nemara nesrečen ječi N* v ječi, ali morebiti« — vzdihne, kakor bi se b1 zbala izgovoriti besedo — »morda sem udov3' in sin sirotek,« in kar vlijo se jej solze iz °cjj Tudor prime njeno roko in pritisne ustnam: »Sara Mihaela! Kirdžali živi« in že 110<^ povedati vse in priseči, da pojde iskat KirdŽal'1'

■ CePrav na konec sveta, kar se odpro duri na strani iz veže in dva moška stopita noter. Sara Mihaela vstane in odide v sosednjo sobo, ravno "sproti, nerada kaže svojo žalost svetu, ne bi ^a, da bi jo milovali ljudje. Tudor vstane, ob-s*°i> na mestu in zardi. Slovanski Miloš ni za-Nl, da je odšla Sara Mihaela, ne bojarja, kako :	otrpnil, nekaj drugega mu je bilo na misli;
človek, ki je bil prišel z Milošem, ta je videl, je Sara Mihaela vzela svojo roko iz Tudorje roke, videl, kako so se čutje bojevali na Carjevem obrazu; divje pogleda in nagubanči te,o. Miloš stopi naprej: »Bojar, tu imaš svojega shrega znanca!« Tudor se stresne in debelo po-Na; prišlec se satansko zasmeje in zaškriplje **obmi: »Bojar se ni zmenil,'srečni ljudje in Nosniki se ne starajo; zato sem se pa jaz pobral, mene je pa vzelo trpljenje in gorje, nek-H ni bil tak Mihajlaki.« — Zaviše si brke in Wn0 meri Tudorja od nog do vrha, od vrha tal, gleda ga v obraz.
Bojarja je pregrelo, ali ni se še osrčil: »Mi-ajlaki! precej sem te spoznal. Ali si sam tu?«
fe »S kom pa hočeš, da bi bil prišel, bojar? Si ljudje bodo precej tu, ko hitro jim ukažem, zdaj ne potrebujem nikogar.«
»Kaj pa tvoj vodnik?«
— 182 -
»Kirdžalija meniš!« — Žalostno odmaje2 glavo: »Nič več ni naš načelnik, zapustil nas je> pokori se zdaj — pokori za-se in za druge. boj se, ne bode ga le-sem.« — Bojar zamori#' »Pokori se« — in nobene več ne zine, Mihajl^ se obrne k Milošu:	»Rudniški knez! K#
midva? Jaz se ne utegnem muditi pri vas, če ® ne dobim svojega posla, treba mi ga bode P0-iskati kje drugje.«
Miloš ostro pogleda harambašo in povp#a Tudorja: »Ti ga poznaš, ali mu smem verjeti?*
Bojar naravnost odgovori: »Smeš — P0" šteno, Miloš Obrenovič, kar zadeva boj.«
Mihajlaki se začne smejati: »Lupež sei11 sicer, ali prijateljstva bi ne izdal. Tvoja varno5 mi je všeč; ali kaj bi ti storil, ko bi bojar °e bil porok za-me? Meni so zdaj znane tvoje n*’ mere.«
Miloš mu pokaže s prstom na orožje: prišel bi čez prag.«
Harambaši se strašno zabliska oko: »Vem0 ti bodem služil, slovanski knez, vreden si zves*e službe. Tako bi Kirdžali rekel in učinil, ali drtff> nihče ne« — in pokaže na Tudorja, ali bojar 11 videl. — »A zdaj cekine na roke! O določen^01 času ti privedem arnavške konjike in gorjansk0 pehoto.«
Odide z Milošem. Precej potem je dobil Mihajlaki dve polni mošnji zlata, zasedel konja 'n odjezdil, na poti pa je premišljal: »Bojar je •"ož-beseda svoji obljubi, sam sem videl, kako skrbi za Kirdžalijevo ženo, in nemara tudi za niegovega sina. Zdaj vem, zakaj je bojarki zgo-re| dvor, kako da so tako leno branili Branko-vanov grob. Bojarka se ni pokazala, bojar me "ni Peljal k njej. Saj je bil Mihajlaki vendar njen "ajljubši sluga nekdaj; zdaj ga več ne potrebuje. ^'rdžali, a ti se pokoriš za-se, pokori se tudi za 'friige! Zapustil si nas, svoje zvestake, da nas z Jppeži pitajo zdaj, sam si šel pa za poštenostjo;
je med Bolgarji, pri svoji ženi, pri svojem Priiatelju, išči med človeškim rodom!« Trpko mu )e srce, miluje Kirdžalija kakor samega sebe.
Da je bil Mihajlaki v rudniškem gradu, to Vesta le Miloš in Tudor. Miloš je vesel, ker si ie najel vojsko; Tudor veli vesti, naj se teši, ker ■e slovo dal lupeštvu Kirdžali, ali srce mu vendar greni misel, da posled svoje pokore postane v[eden Sare Mihaele. Bojarka nič ne ve, da je bi| Mihajlaki v gradu, nihče jej ne črhne o njem. Sara Mihaela je bila zapustila kneževo sobo, frib ni videla, kdo je prišel; reva joče, grize jo, a^or jo je poprej, ali Tudorjeve besede: >Kir-d*ali še živi,« te so jej nekoliko oživile nado. ^'sne sinka v naročje in povzame: »Še živi! še "Paš očeta živega, sinček, jaz nisem še udova.«

— 184- —
XIV.
Po srbskih krajinah je vse nekako nen°' vadno, čudno živo. Z rudniških gor se razletaj0 po Srbski krokarji, in krokajo, kakor bi proro' kovali nesrečo, ali Muzulmane hoteli splašiti s svojim krokanjem in spoditi od bivališč kristi' janskega ljudstva. Z Balkana se vozijo sivi orli; zibljejo na svojih širokih perotih nad srbskih' mesti in pokajo s plenečimi kljuni, kakor bi ve' Jeli srbskemu ljudstvu: »Daj nam sovražnikov0 kri, daj neverce!« Po pasarevških travnikih d>v' jajo konjske črede na paši, rezgečejo, prskajo ^ v skok begajo na vse strani. Gospodarji odp>' rajo lovskim psom iz pesnjakov, ali psi nečej0 za srnami, temuč za muzulmanskimi konjiki be' gajo po sledu. Vse to kaže na boj.
Razžaril je ljudstvo nauk črnogorskih me' nihov: nestrpljiv je narod, huduje se celo svojega ljubljenca, na Miloša: »Kaj da nam °e ukaže, zgrabiti za orožje, zakaj ne zatare muz^' manskega pašastva, kako da ne razprši teh pr0' kletih psov na vse štiri strani sveta?« Ali Mil°® hladno posluša razsrjeno srbsko ljudstvo, mir110 trpi razuzdano muzulmansko drznost, zmer0^ zavrača: >Ni še čas.«
Prišla je cvetna nedelja, slavni obhajilni da" Kriščeve ježe v mesto Jeruzalem. Takrat je >z'
v°ljeni narod s palmovimi vejicami božjemu sinu tresal pot v svetišče, dan danes pa duhovni Sv- vere blagoslavljajo ta dan vrbovino in oljko-v'no in dajo pravovernemu ljudstvu za spomin 1,3 Kriščevo radost pred trpljenjem. Tešil se je ^°žji Sin, vedoč, da s svojim trpljenjem otme ^°veštvo iz satanske sužnosti; zdaj sklanjajo ^■stijanje svoja čela in časte s hvalo in prošnjami
Odrešenika.
V mestecu Takovu, zarad božje cerkve in ^dodejne Kriščeve podobe znanem po slovanski Kajini, se je zbralo mnogo srbskih gorjancev in Pijancev; sešli so se romarji iz raznih krajev 'jdstijanskega slovanstva. Pred cerkvijo pobožno 'iudstvo kupuje voščena darila, obraze svetnikov 'n molke; s srčnim veseljem vsak utrpi kak dar *a cerkvene potrebe, ali pa revežem na pomoč; ^remožnejši gospodarji obilo miloščino dajo be-ra^m, kajti tak dan je dan bratovske ljubezni kr'stijanom. V cerkvi zlato gori mnogo darilnih
Syeč; svetnikom se svetijo obrazi, kakor bi je ^jemala nebeška svetloba, kakor bi se smehljali Wdem — zadovoljni ž njihovimi daritvami; a°žja veličast se leskeče od samega zlata in ^rehra, in po cerkvi igra raznobojna svetloba. ^°marji različne starosti, razno oblečeni — ne-,ted kleče, nekteri leže na obrazih, in vsi molijo 111 hvalijo Boga, vsi se mu pokore. — Odbila je
ura, bron zaječi, zvonovi pojo in slovesno brn' don po zraku. Valoma je kristijansko ljudstvo t zaplavilo cerkev; drug drugega se tišče, kakor < na znamenje kristijanske ljubezni. Odpro se & 1 tarne duri, duhoven začne slovanski peti sV' 1 mašo, ljudstvo pa v zboru odpeva na čast i*1 ! slavo Bogu, stvarniku sveta in vseh reči.
Med pobožnim ljudstvom je slovanski M|' loš in okoli Miloša so zbrani najimenitniši Srbi-Knez je prišel iz Rudnika; goste je pustil doma* in na straži množno število čujnih orožnikov 5 Tudorjem na čelu. Miloš gleda po ljudstvu-Duša mu raste v prsih, ker vidi, kako je boga' boječe, kako verno, ker z bogoslužnim, z vefflin1 narodom začneš in dovršiš lahko vse, če je ^ tako kaj težkega. Gleda po romarjih, pozna I' , med njimi kakega bojnega brata, kakega starega tovariša, ki se je iz gorkega koprnenja po očevi"' ogrnil z romarskim plaščem, da bi še enkfa* i videl srbsko zemljo. Zastonj mu oči blodijo P° cerkvi, nikjer ni nobenega znanega obraza; a" med romarji je neki človek, kterega vse gleda-Obličja je bledega, kakor kost na vetru osušen2* le ustne mu medlo rude in črne brke svetijo se na zgornji ustni. Ali da-si ima roke ponižn0 sklenjene, da-si moli, vendar se mu divje p°' nosno bliskajo vdrte oči, bolestno in obuplj'v° posvetijo zdaj pa zdaj. Postave je visoke, izrase'

' lePo; ali vidno je, kakor bi ga k tlom grbil črni
0	barski plašč; vidno, ko bi s pleč del ta plašč,
'r ^ bi bil najpostavnejši vojnik, kar je slovanske
"'•adeži. Nekaj strašnega srši iz njega, pa tudi '■ "ekaj vabljivega se razodevlje na njem; nihče bi
1	Se ne srečal rad ž njim po noči, ali vsakdo bi & na vojni rad imel pri sebi. Srbsko ljudstvo
' ^li, Miloš moli, ali uhajajo vsem oči na črnega r°marja; romar se pa še ne ozre po ljudeh, ne ’ 'Para še ne misli na-nje; oči ima pobešene, in s Ustne se mu neprenehoma gibljejo; to kaže, da '■ 'Poli. — Minila je služba božja, duhovni dajo ' 'iPdstvu vrbove vejice; vsi so že odšli iz cerkve 1 'P razgrnili se po cerkvišču; zdaj Miloš prinese ; Srbski prapor, ki je bil v cerkveni zakladnici ' skrit muzulmanskim očem. Prapor zaplapola v 1 2raku, knezu se razpali, zablisne obličje, in s ' ^pkim glasom, na vse prsi zagrmi: »Boj Mu-1 Omanom !« — Kakor mornarji radostno, na ves 1 f»las kriče: »zemlja! zemlja!«, če jih je veter za-' ^odil kam na neznano morje, pa da potlej nabrat zagledajo primorje, zagledajo zemljo, tako 0Snjeno vika srbski narod: »Vojna! vojna!« "" in kakor iz čarovne moči ni še minilo pol Pfe, pa že z orožjem — s smrtnim geslom ^'ska ljudstvo, ki malo poprej ni imelo nič dru-^e§a v rokah nego vrbove vejice, znamenja bla-gega pokoja. Miloš je že poprej vedel to, da

bode tako; zatorej je prinesel orožje in trum0 hrabrih orožnikov pripeljal s seboj.
Ta glas na vojno je zdramil črnega romarja neznanec dvigne oči, vstane in stopi h knezu-ali ni se priklonil, ni omečil svojega glasil-»Gospodar srbski! Tudi jaz sem Slovan, tudi jaZ znam sukati orožje; neham se pokoriti, v boji* za sveto vero, za svobodo slovanskega ljudstva hočem dati svojo kri. Ali me vzameš za svojega vojščaka ?
Miloš pogleda romarja od nog do vrha-»Prav! Kdor je z nami, ta je naš brat,« — poda roko romarju.
Romar mu seže z dlanjo v dlan, ali na obličju se mu ne vidi, da bi bila kneževa milos* ganila ponos njegovega čutja; tako ga gleda* tako govori ž njim, kakor s kom svoje vrste-Dene romarski plašč s sebe, in ta hip stoji * bolgarski obleki pred knezom. Ob bedru mu vis' jatagan, za pasom se mu svetita samokresa in kindžal. Dado mu krivo sabljo, bolgarsko burko 1 in kalpak iz jarčeve kože. Mojstersko pripa^e sabljo, obesi burko čez levo ramo in dene kalp3^ na glavo, po strani, na desno uho. Šine na konja-vspne ga in zopet spusti, kakor kak albans*1 huzar. Ljudje zijajo in bulijo oči, gledajo in opa' zujejo: »To je kak bojar, ali pa prvi arnav^
•) Plašč.

— 189
Spitan. Bog nam ga je poslal na pomoč.« — Radosten stopi Miloš k njemu: »Novi brate! kako naj te imenujemo?«
Jezdec temno odgovori: »Črnega romarja!« pooblači se mu obličje, kakor bi mu bilo ho-zadušiti trenotno veselje bojnega srca. Ljudstvo je oroženo, Miloš na ognjenem tanju. Kakor ledene skrili — druga vrhi druge 1,3 veliki reki predirajo zatvore, zadevljejo se in z vodo vred zibljejo dalje, tako se cele trume Srbskega ljudstva vale in vale po cesti v Kragujevac. Srbski prapor veličastno vihra v zraku, Prapor — znamenje narodove svobode. Slovanski ^'loš jezdi belega konja poleg plapolajočega laporja; veselega je pogleda, jasnega obličja, Svest si je zvesto izvršene dolžnosti, in duše ne kali nikakoršen zločin. Črni romar jaha Poleg njega vranca; divje ima oči in obličje °blačno, kakor je nebo pred hudo uro. Vidno le> da mu neki črv — ali greh ali obupljivost razjeda srce. V Takovu je mirno, vse tiho, le duhovniki molijo v svetišču: »Sveti Bog, veliki, vsernogočni Bog, daj zmago sveti veri, zmago Svobodi slovanskih narodov, otmi nas iz trpke Su*nosti, Gospod vseh Gospodov, usmili se las!«
Posijalo je Srbski solnce svete svobode, in s'°vansko pleme je prijelo za orožje, da bi ga
Htt
častilo in veličalo; temu solncu na dar toči svoj0; 1 na dar cedi muzulmansko kri. Vojščaki — krepkj ' in skušeni borilci, in njim na čelu Miloš, črn' romar in drugi srbski vodniki, tirajo spahe h svoje domovine, kose janičarjem glave; starčki se umičejo na gore v zasedo, ženstvo se braw v obsednih gradovih in otroci hodijo na prež0 srbskim vojščakom, ali jim pa kažejo pota. Kd°r le giblje, vsak ima svoj posel, ker to je narod113 vojska, in v slovanskih pokrajinah je stokrat proklet, dokler živi, in stokrat proklet v večnosti ta, čegar uho je slišalo o narodni vojski, čegar oko vidi boj za narodnost, pa se ne zmeni za-°l' Po srbskih mestih je vse tiho, po vaseh vse prazno, po polju pa, po lesovih in gorah hrum110 in veselo. Ali ne sejejo ljudje, ne orjo, ne p0^ se za kruh, temuč življenje zastavljajo usodi 01 more.
Muzulmanje imajo vojsko, imajo orožja novce in užitek iz početka, ali vendar moraj0 zmerom bežati, kajti Turek je kukavica, zazrt3' movan s sužnostjo in prokletstvom; Srbi nimaj0 nič, le srca, roke in stanovitnost, ali povsod ^ zmerom se jim smeje zmaga, kajti Srb je ljubček blagostne svobode. Ko Srbi tako bojujejo do* movini za samostojnost, po vseh slovanskih P°' krajinah Slovani kriče: »Blagoslovljeni duhova) svete vere, ki so njegovali svobodo, njegova'1

— 191 --
nieno seme srbskemu narodu v srcih; ki so °§enj drage svobode vpihalj v njegovih dušah; poslovljen Miloš, ki je rekel narodu vstati Sv°bodi na čast in na čelo stopil mu; blago-s'°vljeni Srbi, ker so verjeli duhovnom Kriščeve Vere, ker so slušali glas slovanskega moža! Da Pudi nam skoro poslal Bog tako milost !*
V rudniškem gradu v orožju obhajajo ve-P noč; z orožjem opasano se ljudstvo v cerkvi Veselo spominja na vstajenje Sina božjega, z °r°žjem ob strani jedo velikonočno jagnje. — Por, jak vojščak, odganja Muzulmane od gradu, napaduje, in sreča mu ugaja, prav tako, Por bi jo bil čisto obvladal ta pot. Mati Ev-Psija se raduje in zmerom moti z mislijo: ‘^udi Multanom napoči srečna doba, in moj Tudor bode multanski Miloš.« Sara Mihaela si z nado teši srce; sladko jej krilijo po ušesih Porjeve besede: »Kirdžali živi!« in neprestano j'*1 ima v mislih. Krasota se jej je zopet neko-'ko razcvela na obličju, oči se jej leskečejo ka-0r solticu žarki, kedar bledo svitli predirajo Pzi oblak goste megle. Zmerom hodi za Tu-Pjem, rada bi govorila ž njim na samem; ali Sar se ogiblje Sari Mihaeli, kakor bi slutil, kaj naglo zmeno v angeljski ženi, srca, ali ne teši se ž njo, ve-Da-si je čiste vesti, poštenega
1 MUU ,
^ boginji svojega °č> zakaj vse to.
srca, vendar je tudi človek, tudi ljubi, strasti10 ljubi. Ko je videl obupljivost, trpljenje svoje? preljubega bitja, takrat bi bil dal življenje, žrtvo* val svojo srečo, da bi bil le zadušil .obupljK05' v njem. Ali ko se mu je posrečilo to, ne P° žrtvi, temuč po samo eni besedi o nekom,0 človeku, ki je delal napotje njegovi sreči, s£ oglase v njem čustva ranjenega srca, vsahn^ nade. Muči se, polastila se ga je nema, skrivi obupljivost; varuje se, nobenkrat ne pogleda0^ ličja ženski, ki ga je na veke onesrečila, da sama ne ve za to, ali vendar jo blagoslavlja, vendar s° jej čudi, in vse bi žrtvoval za-njo. Če kakse pridirja s kako bojno, novico, ali kjer je kak P°' govor o vojski, Sara Mihaela je precej zravei1' radovedno nastavlja uho, verno motri z očmi P° obrazih ljudem, da bi izmotrila njihove misli, & bi uganila, kaj jej skrivajo. — Neprenehoma P0-šilja Zulmo, da bi kaj pozvedela, zmerom jemlje otroka in govori ž njim: »Vojna! tvol oča nemara bojuje kje tam; ali morebiti ječi kie v ječi in vzdihuje po vojni. — Ne misli na naj11' vojna mu je na misli. < Cesto poljubi sinka, i” solza, čista kakor biser, vselej kane iz očlj dečk11 na rdeča lička.
Neki večer prihiti Zulma: »Peri*) moja, ^ krasnejša cvetica na travnikih tega sveta! Mnog0
•) Peri — angel], ženski podobne glave.
boških, peš in na konjih, je prišlo pred vrata v Srad; Tudor se pomenja ž njimi; obrazov nisem v'dela njihovih, ali noša mi je znana, multanski £°rjanci so menda in Arnavtje.«
Sara Mihaela ni poslušala dalje, ca brž °froka, svoj dragi zaklad, Zulmi v naročje °dide. Kam? — k bojarki: »Mati, neki orožniki s° prišli!« in od samega jecljanja ni izgovorila Sv°jih mislij. V tem stopi v sobo eden srbskih v°dnikov in bojarka ga vpraša: »Milan Savič, ^ki orožniki so prišli pred grad? od kod?«
Srb se prime za pas: »To so Skipetarji in *arpaški hribovci, radi bi v Miloševo službo; ^°jar jih je poslal v Kragujevac in kažipota ž ni'ini; gotovo je pozna; govoril je ž njihovim ^Pitanom in razjezil se je na-nj.«
Sara Mihaela se drzne in spregovori, ali 'ec% od same sramožljivosti: »A kak je bil ta spitan?«
Moški — precej star že, zagorelega obraza, ,rke ima črne, lase že sive tam pa tam, pogleda j® Pa neprijaznega, prav tak, kakoršni so gorski ^Pitanje.«
»To že ni on,« pobesi žalostno oči in hoče Se vrniti k sinu, ali duri se odpro in Tudor stopi v sobo; oči se mu zasvetijo od jeze in obličje ltTla zardelo. Ker je zagledal Saro Mihaelo in
•Slovanska knjižnica«. Snopič 136.
13
- 194 —
mater, se je hotel vrniti, kakor bi bil pozabil M s ukazati, ali bojarka se oglasi: »Tudor, kdo s° s bili ti ljudje? to nam lahko poveš, to ni nika* s koršna skrivnost.«
Bojar gleda v tla: »Slovanski možje, pr$' ' so pod Miloš-Obrenovičev prapor, poslal sen1 i je na vojno h Kragujevcu; ali nobenega ne p°' znam,« in zardi, kakor na znamenje, da si je 1 lažjo oskrunil usta.
»Zakaj si se pa razjezil na njihovega ka' pitana, dragi sin?«
»Mati, ob vojni marsikaj lahko razjezi Čl0' veka. — Milan Savič, danes udarimo na turški tabor!« — in hoče oditi, ali vendar Sare Miha* ele se ne upa pogledati, kakor bi se bal, da bj ga s prosečim pogledom ne preprosila, da b' moral povedati resnico. Ta hip stopi nekdo drul? noter. Obleko ima blatno, obraz poten, ali rados1 mu sije ž njega: to je Milošev sel. Ne čaka, & j bi ga vprašali, kaj in kako: Veselite se, Mil°, je zmogel; Muzulmanje so razkropljeni, Srb' osvobojeni!«
Tudor ga pogleda: »Vasilij Stefanovič, W se je zgodilo sovražniku?«
»To, kar belgrajskemu paši! Poslušajte.
— Trudni sel sede in vsi stopijo okoli njeg^ vsi molče in imajo ušesa nastavljena, kakor božji besedi: »To veste, kako so naši namahali be''

^jskdga pašo pri novem Bazarju. V Miloševi ^žbi je tisti črni romar, saj menda ste že kaj s^ali o njem, kaj ne?« — Tudor vnovič zardi 1,1 ženski se spogledate, kakor bi hoteli odgo-!0r'ti: me še nisve nič slišali o njem. — »Ta Crt>' romar je dobil zmago. To je nekak nenaden človek; vojska ga pozna, on pa vojsko, ‘‘^dno se boj začne, preleti okolico z očmi akor orel, in kakor bi mignil razvrsti vojsko. °dej se mu razvedri obličje, razvname oko;
se pogovori brž z Milošem. V boju je ^kor vstekel: napade-li na konju ali
za sto drugih bojuje povsod. Marsikteremu rbu je otel življenje in neštevilno veliko Muzul-^nov poslal v pekel. Po boju z nikomur ne Ogovori besede, ogiblje se ljudij in le moli j^erorn. Noben Srb, ne Miloš ne ve, kdo je to. ,°s> pa se bolgarski.« — Tudor mu skoči v esedo: »Vasilij, povej nam kaj o vojni.« — Sara ^'haela grajljivo pogleda Tudorja, radovedna ^ame vsako besedo o črnem romarju.
in razganja sovražnika peš naskoči kak grad, kak
Uboga
reva meni: ne mara je to moj Kirdžali.
Sel se oddahne: »Odpusti bojar, ker mi je . rni romar na jeziku, to je res čuden človek, I gi črni Jurij, mi mu pravimo le sin črnega qr,ja. Po bitvi pri novem Bazarju je izvedel Mi-
le Či
k
da se je privlekel vidinski paša, stari Ahmet,
— 1.96 —
z veliko vojsko h Kruševcu, in kar še večje go1^1 izvedel je, da Mehemed, silistrijski paša, ta stra® kristijanstvu, ki ga še nihče ni zmogel doslej, ^ je prihrul z velikimi jatami spahov in AlbanOVi in zjedinil se z Ahmetom.« — Čudna čustva s° spreletela Sari Mihaeli obličje, ali prizadevlje s'! da bi zatajila grozo, strah za očeta, da bi 11 pretrgala jadrnikove besede. Posel ni vedel, govori vpričo Mehemedove hčere. — »Miloš, & kakor oče, zmerom skrben za svoje ljudi, je ^ tel vmakniti se na gore, ali črni romar se i{ oglasil o bojnem posvetovanju, prvič ta P0*' »Vdarimo na-nje in gotovo zmoremo, jaz se1" vam porok za to.« Miloš je sprejel ta nas^1 kajti črni romar vse vlada, kakor kak čarov^ Mahnemo jo h Kruševcu. Muzulmanje so deli, da pridemo, in Mehemed se vzdigne s njiki proti nam. Črni romar je bil na čelu predrt Miloševi straži — samim konjikom; bitva je ^ strašna, ni ga jezika, da bi jo dopovedal; to
K
bil moral sam videti vsakdo, sam slišati, kaj
5«
Ijudij in konj se 'f ne povem, zemlja )
je godilo tam. Na tisoče kavsalo tu, pa nič preveč kar donela pod konjskimi kopiti, orožje zvenč^0, presunljivo so kričali, grozovito vreščali in za drugim gnali se konjiki, in klali kakor bes11 zveri. Cele potoke krvi je teklo po borišču, ra^ se nič ni videla od samih človeških in konjsk'
t
t
,rupel. Zmaga je bila naša, črni romar je poklal to|‘ko Muzulmanov, da je bilo groza, druge pa Stepel.« — Sara Mihaela se trese kakor trepetliko pero, in bleda, kakor voščena sveča, poveša: »A Mehemed?«
Poslu se ni čudno zdelo to vprašanje: 'Mehemed je odnesel pete, ali časti ne.« — Sari ^'haeli rdečica spreleti in okrasi lica; pazljivo ^sluša zopet dalje: »Trikrat sta se udarila črni [0tr>ar in Mehemed; ali čudno! Nikomur ni živ-Na pustil črni romar v boju, in kar pripovedjo, velikrat bi bil lahko glavo razklal Mehe-Nu, pa mu je ni. Branil se mu je, branil, pla-^ pa ni na-nj. Povpila sta nekaj turški. Ko sta tretjič udarila, se je prelomil paši meč, in Crtli romar je križ naredil s svojim mečem v ^aku, kakor bi mu bil blagoslov dal na beg; ^abni Turčin je prvič ta pot moral s krvavega b°ji§ča pobegniti s svojo vojsko. Črni romar se gnal za njimi; kosil je na levi in desni spa-,0rn glave, ali zdelo se je, da Mehemedovemu !'vlienju neče nič žalega, da varuje njegov
Z|vot.<
Sara Mihaela se ne more delj vzdržati: »To le°n! to je on P — in sklene in vzdigne roke froseče in hvaležno. Tudor jo pogleda in obledi, Cei6 ustne mu blede. Bojarka se pa vznemiri: 'd kaj ti je, ali ti je slabo?«
»Ne, mati! — Vasilij! kaj dalje?^
Jadrniku se malo čudno zdi to, ali vetidJf nič ne umeje, kaj se godi s poslušalci, ker se" iztrezil, od samega razvnetja in od prevroče boj11* radosti ne: »Črni romar je zbral zopet naše raZ' kropljene konjike, in ko hitro je Miloš prišel5 svojo prednjo vojsko, precej jo mahnemo v Kr11' ševec. Ahmet se je s svojimi množnimi jata111 branil na ograjenem šotoriščuj ali naši Srbi, k3' kor bi se zabliskalo, tako hitro so vzeli okop& kajti Miloš in črni romar sta jima sama bila Pes na čelu. Janičarji so vsi do zadnjega pogag2^’ vidinski paša in njegov sin
načelnik albans1 straži — sta zajeta. Sam s svojo roko je romar razorožil oba in izprosil jima življe^ Miloša. V taborju smo zajeli mnogo top°v’
orožja in drugih zakladov vse polno: vsa * žetev je bila precej Srbom lastnina. Naši konj^1 so se zdajci razkropili na vse strani za Muz" mani. Na razpotju, kjer se stičete cesti kruševsk3 in kragujevska, sem zadel na Arnavte in na g°( skega kapitana Mihajlakija, in poslal sem je Kruševec, morebiti jih bode še kaj potreba ^ kaj.«
Bojarka in Sara Mihaela vskliknete, 0^e kmalo: »Ali Mihajlaki je tu?
»Povedal mi je, da je prišel od tu, in
da
je videl bojarja, da se je celo razjezil na-nj-
*e od davna poznam Mihajlakija, njegovega °braza si človek ne izbriše tako lahko iz spojina.«
Bojarka se zamisli: »Tudor, ti pa nisi nič kotel povedati o tem.«
»Mati, povedal bi ti bil, ali —« in ni izgovoril. S to besedo je zopet ves nemir poprejšnje negotovosti izbudil Sari Mihaeli v srcu. ^ra Mihaela vstane, stopi k njemu in prime ga *a roko: »Ti veš, kje je Kirdžali, videl si Mihaj-lakija, povej, ali je on ta črni romar? Ali sta skup z Mihajlakijem? Tudor, prosim te, povej,« in že je hotela poklekniti pred-nj.
Bojar jo zadrži; roke se mu treso, srce ^riplje, kakor bi mu hotelo skočiti iz prsij, in kri kar kipi v njem, kar vre po žilah. »Slišal sem 0 črnem romarju, ali kdo je, tega ne vem, začinjam se ti, da ne; z Mihajlakijem ni bilo Kir-1 dalija sem, tudi on ne ve, kam je izginil Kir-d*ali..
Uboga žena pritisne roke k prsim: »Moj ^°g, ni on ta črni romar, ne mara že ne živi Vgč! Tudor, povej, rotim te!« — Začne medleti, tetnni se jej pred očmi, kolena se jej šibijo in 119 lahko se zgrudi bojarju v naročje. Položi jo k bojarki in s silo izreče:	Saj živi!« — hotel
|e še pristaviti: »Pa je bil že lupež in zdaj se Pokori!« ali skesal se je in odide iz sobe.
- 200 —
Bojarka pritisne na svoje prsi glavo om^' lele Sare Mihaele, in Srba milujeta ubogo ženo; Vasilij je pozabil celo na zmago za malo časa! rada bi jej pomogla, ali sama ne vesta, kak°-Sara Mihaela spregleda zopet: »Vse taje vprfč° mene, gotovo se je pripetilo kaj zelo, kaj strašno nesrečnega. Mihajlaki je bil pri mojem možu, zdaj pa nič ne ve o njem. — Zakaj Tudor n' pustil, da bi ga bili videli, še povedal ni nič, & je bil tu. — Črni romar, to že ni on, gotovo h' bil že prišel k nam. O moj Bog!* — in začne jokati. Evdoksija jo teši: »Upokoji se, hči, up0' koji, draga moja! Saj živi'!* — Ali sama ne ve. kako bi si razjasnila Tudorjevo skrivnost. Pr*^e Zulma in odvedete Saro Mihaelo v spalnih Sinček je že spal, mati ga poljubi na lahko noč-»Ne mara si že sirotek.« — Reče bojarki lahko noč, leže v posteljo in. nobene besede ne spr^ govori več; ali ne more zaspati, le premišljajo je le tako rekel, da živi, da bi me prevari'-In zdaj so si to izmislili o črnem romarju in 0 mojem očetu, da bi me še z nado motili, doklef ne vem nesreče. Mihajlaki je bil tu, pa mi nis° privoščili, da bi ga bila videla. Neusmiljeni ljudje' Naj bi mi raje povedali: »Moža nimaš več, tv°J sin nima več očeta — nego da me gledajo, kak° medlim v negotovosti in nepokoju. Vsi vedo gotovo, kako in kaj, pa mi le nočejo povedati"
M
več
fejti
v?nj
sleh
cest
*3tl;
Mili
lik
slo\
Tru
Pjik
Pet
iti
Pri
čet
ek,
i(o
sat
ie
Pa
Pii
ot sr 1 v, k
I s'
j
Obrača se in zvija na postelji, ali ne upa se Več jadovati; bolest jej krči srce, stiska dušo, P to je nad vse trpljenje, če se nezaupljivost vŠ*ijezdi človeku v srce, če meni človek, da mu ^herna beseda, vsak čin prorokuje le nesrečo.
Kaj ta prah, ti oblaki, ki je podi veter po Cesti v Rudnik? Kaj ta nezvučni hrum, ki ga ^laša veter iz teh oblakov na uho? — To je ^loš-Obrenovičeva vojska na poti nazaj v Rud-"'k; to Srbi krožijo bojne pesmi na čast svojim savanskim pradedom in slave današnjo zmago. Elitna gre za trumo, tu konjiki dirjajo za ko-nj'ki,, tam se pehota porniče za pehoto; tu se bijejo topovi, tam ropočejo vozovi z živežem 111 turškim plenom. Otroci, ženske in starci gredo M vozeh. Pa zopet konjiki, zopet pehota! Za-^ek se vidi, ali konec je nedoziren; še sokolje o^o bi ne preštelo te bojne teme. Zdi se, da vsak k°rak raste ta množica, kajti narod, ki bojuje za s^mosvojnost, domovini za svobodo, tak narod ves le ena vojska, in zgrinja se v tabor kakor 1,3 očin dom. Veter razvija srbski prapor na znanje svoje časti. Miloš gleda zdaj na prapor, Paj po svoji vojski. Veselje se mu razlije po ot>ličju, v nebesa ima zamaknjene misli: »Ne-s0irtni Bog! hvalo, večno hvalo ti, ker si napihnil kristijansko ljudstvo in pustil dovršiti mu irnenitno podvzetje; hvaljen bodi Bog, ker si Prejel mojo roko v to sveto službo!«
— -202 —
Črni romar jezdi po stranskih potih. P° kruševski zmagi je hotel zapustiti vojsko in zop°' vzeti romarsko palico v roke; na Miloševo pr0*' njo bi ne bil ostal, ali izvedela se je novica, ® carigrajski sultan pošilja nove trume na Srbsk0, Obljubil je torej: »Še vam bodem pomagal bo-jevati.«
»Kako nič ni radoveden ta človek,« opazU' jejo Srbi, »nikogar ne vpraša nič. Ali sam vse ve, ali nič neče vedeti?« Srbi, da-si radoved^ vendar se ne upajo stikati za njim, le skrivaj P°' gledujejo v obličje črnemu romarju; še Miloš $e mu ne približa nikoli, knez spoštuje skrivno volj0 neumljivega moža. Ljudstvo si pripoveduje čud°e reči o njem: »Gledi ga, otel je življenje vidi"' skemu paši in njegovemu sinu, pa se jima ogiblje, če se namerama približa vozu, na kterd11 sta zalotenca, zagrne si obličje s plaščem 'j smukne s konjem na stran, kakor bi ga p0'1 kdo s kropom ali gad pičil ga. Ali je to nernar3 kak paša, ki je sprejel našo vero? Hudoba n'’ ker moli, angelj pa tudi ne, ker tako neusmiljen0, tako besno mori. Ali kdo je vendar? Bog ve' človek nobeden ne, kdo je to.
Črni romar zdirja na neko gomilo, vstav se in gleda okoli sebe; pa obrne konja in skok zdirja k Milošu. Obličje se mu žari, ° _ bliskajo kakor svitlo jeklo — njegovo orožje'
'0
:t
S-
i
%
Y
I-
e
i,
i-
e
)
9
)
I
I
I
I
‘Miloš Obrenovič, jata tujih konjikov se nam vleče naproti, za njimi pa pehota,« — in ni čakal knezovega odgovora, kar začel je vrstiti srb-ske konjike nad potom. Miloš pošlje brž na °gled nekoliko konjikov na najboljših krilonogcih. Kakor na vetru odjezdijo ogledniki na odkazane strani in zginejo očem; ni jih bilo videti nekoliko časa, na zadnje se pa zopet prikažejo: kakor vetru na krilih, tako lete nazaj. Črni romar stoji pri Milošu. Prileti prvi jezdec, vstavi konja globoko se oddahne: »Miloš, to je kapitan Mihajlaki s svojimi Arnavti in Gorjanci, precej bode tu!« — Črni romar zardi: »Miloš Obre-bovič, svetujem ti, pošlji ga kar naravnost k Gradišču; njegova vojska je čvrsta; da nam glas, kdaj nam pride sovražnik naproti,« — obrne konja in odjezdi po polju. Žal mu je, da pride *aveenik; tako hlepi po sovražniku kakor žejni P° vodi, kakor lačni po vsakdanjem kruhu, kakor šilček po milki. Daleč na polju se vstavi in Sleda, ko so prišli Arnavtje in gorci, kako se Pjih kapitan pogovarja z Milošem, in kako so °dšli na tisto stran k Gradišču. Dokler le more °ko za njimi, stoji nepremakljivo na mestu, kakor kamenena podoba, a potem naglo obrne konja,
ždirja dalje in hoče prekosati veter, kakor bi se hotel iznebiti kake nemile misli na konju v skoku. Goide Miloša in jezdi včs čas zamišljen in molče
ž njim dalje. Pozno po noči so prišli v Rudnih Miloš gre v grad, črni romar pa v kljub Mil°' ševi prošnji odda konja in odide v samostan k rudniškim menihom.
Drugi dan o solnčnem vzhodu so šli vS' grajski v cerkev za milost zahvalit se Bog"' Sara Mihaela trudna in žalostna vstane s svoje postelje, slaba kakor pajčevina v jeseni, in grf molit; veliko, neznano veliko ima prositi usm>' ljenega Boga. Dolgo je še do maše, ali črni r0' mar že kleči v romarskem plašču pred božji111 veličastvom. Ko hitro so stopili v cerkev, pokaže Miloš bojarki in Tudorju: »To je on, to je črn' romar.« — Sara Mihaela je vjela te besede radovedna pogleda na romarjev plašč, pa ne vid' obličja; začne viti roke, in da ni vedela, glasno vsklikne: »To ni on!« — Romar naglo vstane — in se ozre, Sara Mihaela vskrikne: To je on' to je on!« — zardi, stresne se in opre Miloš" na ramo. Miloš jo odnese iz cerkve, črni ron^1 plane čez prag iz bogomolje: »To je ona, to je ona!« objame Saro Mihaelo in pritisne k sebb Mihaela mu z ustnami lepi na ustnah, ovije se mu z rokami okoli vratu. Bojarka radostn0 vsklikne: To je on, to je Kirdžali!« — in Tudor žalosten povzame: »To je on, to je Kirdžali.« "" Milošu šine na misel: to je Kirdžali, tisti lupe^’ ali kakor bi mignil, tako naglo mu ugasne zope*
’a misel: to je brambovec, otimec srbske svobode, in razvedri se mu resno čelo od vroče radosti ; in ljudstvo, ne pozna romarjevega živ-fenja, ali vendar se veseli njegove sreče, ker je ^aležno vsakomur, kdor mu stori kaj dobrega, tudi le kaj malega.
Kirdžali nese na rokah Saro Mihaelo v grad 'a vsi vro za njim. Kar bi z roko zgenil, tako naglo je Kirdžalija zapustila divja obupljivost, *emni ponos, pekoča vest, zapustila Saro Miha-f'o trpka žalost in bolestna skrb. Posijala jima zopet sreča v duši, in na njunih obličjih žari 'iudem srčna radost, blagostno razkošje, vir ča-r°vne sreče. Kirdžali objema in poljublja ženo, Poljublja sinka, kakor bi ju hotel zadušiti s svo-i*mi objemki in poljubci. Pozdravlja bojarko katar svojo pravo mater, srčno, bratovsko je pozdravil tudi Tudorja, in Miloša imenuje svojega "aivečjega dobrotnika. Ne govori o milosti, še J ^čni se ne za-njo ta trenotja; morda je pozabil na-njo; srečen in zadovoljen s tem, kar je, misli Sam za-se: »Vse mi je odpustil Bog, uslišal je ^ojo molitev, nadaril me je z blagostjo nad vso P°zemsko srečo.«
Sreča veje v rudniškem gradu, kajti lju-tazen gostuje v njem; sreča vlada srbski narod, tajti svoboda ga je pomilostila s svojim gospodom. Zakonci hvalijo Boga za njegovo usmi-
ljenje, srbski narod gori od čiste hvaležnosti z3 bogati dar njegove vsemogoče skrbi. Miloš ve-liča Boga, prisega narodu, da ga bode branil mu služil. Bog ga pa rosi s svojo milostjo, 'j1 srbski narod bode na veke in vekov veke slavi' slovanskega Miloša.
XV.
♦ Kirdžali, kaj ne, da me ne zapustiš veQ nikoli ne pustiš same, da ne za trenotje ne osirotiš več najinega sina in ne oudoviš svoje Sare Mihaele? — Kaj ne, da ne, dragi moj?« in gleda moža v oči, roka jej pa igra z rokicah ljubega otročička.
Kirdžalijevo čelo je jasno, obličje vedro tako, kakor ni bilo še nikoli; celo pogleda je prijaznega, razkošno se mu oko vtaplja ženi v obličje, razkošno mu igra po nedolžnem sinkovem obrazku: *Ne, nikoli več vaju ne zapustil ne pojdem več iskat zemskih prestolov, ne zefl1' skega bogastva. Tudi moje srce je pretrpel0 dolge, bridkostne ure udovstva: dolgo je blodi'3 moja duša po širjavah grenke obupljivosti, p° planjavah usahnelih radostnih čustev; zadost' imam že tega. Dokler mi Bog pusti življenja ostanem pri vama, a potem . . .« — ni izgovori'; kar je mislil. Nemara meni, da se ni še zadosti spokoril za svoje grehe, da bi se po smrti moge' v večni očetnjavi sniti s Saro Mihaelo, s ten1
kep
notj,
srnn
Sad;
»a|
S
Kirc
tan
se ■ iti; ker *tia Pre se
tat
ta,
ki
k
sc
v
st
4
ii
d

- 207 —
^Postnim angeljem; ali morebiti ta čarovna tre-svoje blagosti neče zabloditi z besedami v Nrtno krajino, kajti da-si v tej krajini bogata Na cvete verni duši, vendar je grenko misliti J9 ločitev od tega sveta in govoriti o njej ta-Su človeku, ki se v sreči koplje na svetu. Nižali poljubi ženo, poljubi sinka, in s poljubna je izpodil iz svoje duše žarke misli, ki so začele krasti va-njo. Bogat obraz je to očesu srcu, če vidi človek, kako naglo da v enem fiotku oživi ves lesk prejšnje krasote, da se Nine ogenj prejšnjih čustev ženskih, ktera je Strpela toliko žalost, užila toliko trpkosti, ktera je zdela, da jej vsako uro hitrejše vene telo, Nglejše medli duša. Krasno rdečega je obličja, Nor zgodnji popek vonjive robidnice; solze Neče radosti jej rose črne oči in gore kakor Nek nebeškega očesa, kakor čiste rosne kaplje, ^ srčejo solnčni žar. Z očesom čiste ljubezni ljubega moža, z očesom gorke ljubezni in Nežnosti gleda sina: z pčesom ljubezni, ker 15 očetov obraz, plod njegovega življenja, z oče-N11 hvaležnosti, ker je njemu na ljubo ostala še Nivotni krajini, le po njem učakala srečnega Ndka s Kirdžalijem. Če vidiš takega moža divje Ne, divjih činov, čegar srce neprenehoma bo-N z vestjo in vest s srcem; če ga vidiš, da je slovo strasti, celo ponosu, da uživa blagost
208
srečnega očeta, da uživa ta božji dar, ki se druž' s srčno krepostjo, z neskaljeno vestjo; če vid1 dojenčka, kako čara roditelja, ne z besedami, te" muč s smehljanjem, z dobrikanjem, kako stap'iJ njune čute, strinja njune misli: naj hvalita Boga za njegovo darovitost in svojo usodo, za sreč0, — če vidiš vse to in hočeš izumiti, kako ie mogoče, da se stopite tako različni duši, zedin';3 tako nepodobni srci, umiš in umiš, pa ne izutf1 tega. To je treba čutiti vse in ponižno spoznati' Neumljiva je božja volja, čudni so božji sklep1-»Kirdžali, ali si kaj pogosto mislil na nas vpraša Sara Mihaela in dene roko na ra^0 Kirdžaliju.
Kirdžali gleda va-njo kakor v zvezdo sv° jega odrešenja: »Povsod in zmerom sem mB11 na-te, mislil na najino dete.<
»Gledi, kako ti je podoben,« — dvig11* sinka in cenca ga na višku z materinskim P®, nosom: »Prav tvoje oči, tvoje čelo. Če le zasl|S bojno trombo ali konje, da hrzajo, to ti kriči, udeluje z rokami in z nogami, in sili z roko 1,3 tisto stran. Kar smeje se oroženemu človek’ celo v naročje se mu pusti vzeti: prav tvoj0 dušo ima,« popravi otroku voljne lasce in P° ljubi ga na čelo.
Kirdžali vzdihne: »Varuj ga Bog, naj ne skali' životnega pokoja, životne sreče g°rl’

209 —
%
iš
tr
\l
\l
j;
ie
te
is
,i.
'j
o
il
c
j
3
3
I)
3
k> je meni zavdalo življenje,«/1n hoče v naročje Vzeti sina, ali deček obrne na stran obrazek, skrije ga materi na prsi, z rokicami se je prime ^ obleko in jame tiho jokati. Kirdžali vzdihne ™Hgoč: »Ne pozna me še. Upokoji se, dragi H ne iztrgam te iz objetja svojemu in tvojemu atlgelju.«
Sara Mihaela zardi: »Tako me ljubi kakor tudi v tem ti je podoben. Kirdžali, ali mi ne Zavidaš njegove ljubezni?«
»Ne, ljuba moja; jaz bi rad, da bi te ves Syet tako ljubil kakor ljubim jaz tebe, ali ti nikogar nego mene,« — čez nekoliko časa pa pri-fkvi: »in najinega sina.« — V tem stopi bo-larka v sobo, precej za njo pa Tudor. Deček se Začne na vso moč stezati Tudorju v naročje, in k°jar ga vzame in igra ž njim, kakor zato, da ^ ne bilo treba gledati Sare Mihaele, da bi za-kfil Kirdžaliju svoj obraz, zrcalo srčnih čustev, kirdžali si misli: Moj sin, moja kri bolj pozna ^jca nego mene. Ali ne dolži Sare Mihaele, ne Odorja, niti svojega sinka, temuč samega sebe; vetidar se mu užali to. Bojarka tudi ni kaj ve-Se>a: »Moj sin Tudor odjezdi za dolgo časa in daljne kraje; že po noči je hotel na pot, ali '0rnaj sem mu ubranila, da se poslovi še od vaju.« _ Sara Mihaela stopi k njemu in prime ^a za roko: »Tudor, ti si me tešil v nesreči, ali
'Slovanska knjižnica«. Snopič 136.
m
- 210 —
zdaj, ko sem tako srečna zopet, hotel si nas pa tako naglo zapustiti, da ne bi bil rekel svoji sestri, svojemu prijatelju: »Z Bogom, spomnite se časi na-me!«
Bojar dvigne oči in sreča se z očmi Sare Mihaele, ali njegov pogled je tako ognjeno strasten' tako bolestna čustva plamičejo iz njegovih očiji da Sara Mihaela pobesi oči, spusti njegovo rok° in stresne se. Prvič se je ta pot ukradla v njeno dušo misel: »Ljubi me, ali ne tako, kakor svoj0 sestro.«
Kirdžali vidi vse to, ali njegovo oko — s0' kolje v boju, nič ne vidi tu, le navadno slov0 o ločitvi. Tudor poljubi dete, da ga Sari Mihael' v naročje in pade materi pred noge: »Bod' zdrava, draga mati, daj mi blagoslov!«
Bojarka ga zaznamuje z znamenjem sveteg2 križa: »Blagoslovi te Bog, kakor te blagoslavlja111 jaz. Bodi Bog s teboj.« — Vzdigne ga, objatne in poljubi na čelo, na obličje:	Bodi zdrav, TU'
dor moj!« — in solza materinske žalosti se jel utrne po nagubančenem, po velem obličju.
Vroč, kakor bi ga bila kuhala vročica, 1 ustnami — ognjeno žgočimi, poljubi Tudor Saf° Mihaelo. Glas se mu zadira, čudno pretrgan0’ strastno, bolestno izgovarja besede: »Sara Miha' ela, zdrava — srečna — spomni se časi na->ne na svojega« — zastane mu glas v prsih, kak°r
bi
Pr$
Hfj
1ž;
in
teli
k
kaj
m
bo
sit
se
tii
Ki
ti,
Vr
ti
ti
st
V(
či
d
R
P
s

— ‘211 —
^ bil hotel kaj drugega povedati, in komaj je iz prisilil besedo: »brata.«
Sara Mihaela vsa zardela skriva svoje ob-za sina; bojar kakor v sanjah objame Kir-Za*ija: »Zdrav!«, pomrmra še nekaj neumljivo odide. Bojarka se teši: »Hvalo Bogu, prija-,la sta, objela sta se.« Kirdžali premišlja: »Nič ^dnega, da mu je ločitev tako bolestna, jaz vem, ,1 je to, če človek biva daleč od ljudij — dra-P) svojemu srcu.« Oba odideta in spremljata Q°jarja na pot. Sara Mihaela je ostala sama s S||10m; srčno želi, da ne bi bila resnica to, kar Se jej zdi, da je začutila v Tudorjevem srcu; J*uje ga zaradi njegove usode, boji se, da bi ^'rdžali ne uganil njegovih čustev. Ljubi svojega rtl°^a nad življenje, ali boji se, da bi mu ne za-Vfe*a strast, ne verjame, da bi čas ali trpljenje ^gla zadušiti ogenj njegove strastne duše.
, Minilo je nekoliko dnij po Tudorjevem od-°du. Miloš in Kirdžali sta šla do cčla razrušit "j^ulmanske podrtine; bojarka in Sara Mihaela e sami ostali v rudniškem gradu. Prišel je .ecer, zmračilo na zemlji. Zvonovi so odpeli ve-rHo molitev; okoli gradu so se razstavile pomene straže na noč in ljudje legajo spat. V r3du je vse mrtvo. Bojarka kleči v svoji čumnati obrazom matere Božje in moli sinu za
Sreč
°, Sara Mihaela je zazibala dete, sede k zi-
belki, sklene roke na prsih in premišlja. V ^' bastrovi žarici gori svetilnica; njena medla svil' loba se razliva po bogatih pogrinjalih, po vde' krasnih, pisanih šarenicah, kakor bi se hotel2 skrivaj napiti njih čarne jasnosti, njih zlatega I" srebrnega leska. Časi pomiglja bleda luč 1,3 otrokove plenice, pobledi žar nad njimi in P°’ smeje se nedolžnemu angeljčku; časi sphva krasni ženi na obličje in jasnejše posveti — * iz radosti, da je našla pravi izvirek jasne krasot ali iz radosti, da bi s svojo svetlobo zatemnil'1 blesk njenih očij; časi pa posveti v staro Zulu10; ki sedi v kotu in vpira oči v ženo, ki jo je Prl svojih prsih gojila, pestovala na svojih rokah-Dolgo časa molčite obe, naposled pestunja pre drami molčanje.
b(
ie
i
ta
s\
in
k
Ijf
bi
je
bi
»Srčice moje, zlata moja ribica, kaj ti zope žalost kali oko? zakaj se ti dvigajo prsi? za^j vzdihaš? Saj je prišel nazaj Kirdžali, saj te lj^1' kakor te je poprej, zdaj mu ne preti nikakofŠ118 nevarnost, nikoli se ne ločita več. Iznebi se sv°j jih skrbij, take misli te le more; srkaj srečo zdal’ živi sreči, saj je tebi ustvarjena.«
Sara Mihaela vzdihne, ozre se na Zulm0^ »-Kako bi se veselila, ker vse žaluje okoli mene' Bojarko skrbi tro, in moj mali Kirdžali je ^ losten.«
tv
»i
di
ti
v
k,
Vi
0
if
d
213 —

a-
it-
e-
■la
i«
ia
5’
e,
la
o,
ri
ti.
e-
:t
•Žalujeta po Tudorju,« — in stresne z glavo, — »ubogi Tudorb
Sara Mihaela se prime za čelo: »Ne mara k°de tam srečen !«
»O nemogoče, preveč va^ je ljubil. Koliko ie trpel, ko je odjezdil od tu, kako me je prosil: kultna, spomni časi na-me Saro Mihaelo, jaz jo tako ljubim.1 Bojar te je tako ljubil, kakor zares Svojo sestro.«
Sara Mihaela povzame: »Kakor sestro« — to šepne: »O, ko bi res bilo to.<
»Ko je bil Kirdžali daleč od nas, kolikrat to Tudor omenil: »Ko bi jaz bil njen mož, ljub-'ienec Sare Mihaele, vsemu bi dal slovo, ničesar j1' mi ne manjkalo; zdaj pa sem le njen prisvo-toni brat, in kaka sreča to meni! — Kolikrat je hud na Kirdžalija, kolikrat ga je klel, kajti ty°ja žalost je bila njegova žalost, tvoja bolest
ij Negova bolest. Če me je še tolikrat srečal na 'it 'jan, vselej mi je mignil na stran in vprašal, kaj .J t' delaš, kaj govoriš, kako spiš, ali kaj govoriš y v spanju, o čem, o kom, ali kaj tvoje dete. Ni-ijt koli ni mogel nehati, jaz pa sama nisem vedela Ve|ikrat, kaj in kako bi mu odgovarjala. Ko je . °dšel, tisti dan je hodil ves neumen okoli, planil 1 ie v vajino sobo, ko vaju ni bilo notri — Kir-t, dalija in tebe z otrokom, jokal je, vil roke, po-'iubljal tvojo obleko, vzel Kirdžalijevo orožje in

et
0]
jezen ga je vrgel na stran; in ko sem jaz stopi'3 v sobo, me je prosil na kolenih, da bi živi dus' nič ne razodela tega, kar sem videla in slišala Na senco tvoje matere, na Boga ti prisegam, k® ne bi poznala čiste Tudorjeve duše, njegove ^ dolžne vesti, menila bi, da te ne ljubi tako, k2' kor ljubi ' brat svojo sestro, ampak kakor lju' bimko.«
Sara Mihaela je ves čas solzna in bridko' srčna poslušala Zulmo, ali ko je izgovorila zadnje besede pestujna, vstane s svojega mesta: haj, Zulma!« in stopi k oknu, odpre ga in na' sloni se na spodnjo mrežo, da bi si razvedri'3 s čistim zrakom nepokojno dušo. Sladko jej P°' mladanski vetrič diše v obličje in na droMe kapljice razpihuje solze, ki se jej leskečejo 1,3 trepalnicah. Nekoliko se jej je olajšalo srce:1 nekim tajnim čaročutjem je jej navdihnila duŠ° cvetna vonjava, hladna rosa; trpka bolest njefe duše se ne protivi temu čaru, še veseli se g3’ kajti vse v naravi je soglasno ž njeno žalostj0-Mesec se je skril za oblake, zvezda le tam P3 tam sveti ktera, oblaki neprijazno šume in ”e' kam beže po nebu, z bližnjih gor in iz lesov P3 gluh, neprenehljiv šumot šušlja na uho. Ali se to zračni duhovi posvetujejo in hrume? ah $e drob stresa zemlji, ali kaj? Po notrinah stareg3 gradu, njegovega zidovja se različno razleg2)0
Pi
in
b
tr
v
k
s
0 {
s
t
1
ePakomerni stražnji koraki in brenket bojnega, Orožja. Po gostih grmičih čistoglasno pojo slavci; P°jo in tope se od čiste ljubezni do ljubice rože, 'n iz bolesti, ker ima njih ljubimka le krasno-taijno cvetje, ker nima drugačnega življenja. V travi čvrče murni, kakor bi se posmehovali bož-Prti pevcem slavcem. — Sara Mihaela sliši to Vse, vse to vidi, miluje Tudorjevo usodo, žaluje, tar se jej je slutnja zmenila v resnico. Ta žalost Se pa sestri s skrbjo, kaj Kirdžali; čeravno je °dšel le za nekoliko dnij, po borišču vendar si-tajo kroglje, gore meči: ni treba daljšega časa, taljenje kmalo ugasne človeku; in tam, kamor s*a šla z Milošem, ondi se utegne vneti še vojna.
Ura zgine za uro, ali Sara Mihaela, kakor je stala pri oknu, tako stoji še zmerom; kakor je Premišljala, tako premišlja. V tem zasliši nekak *vok, nastavi uho, posluša, — to strune pojo na tazdari. Strune utihnejo, in krhko zakrili nekak spev — bojna bolgarska pesem, taka, kakoršno s° nekdaj konjiki Albanje peli njenemu očetu, takoršno je Kirdžali pel njen rojstni dan, ko ga le videla prvič. Prikaže se jej oče: postaral se je, tal o ima nagubančeno, lase in brado srebrobelo, °tro mrtvo od same žalosti, v obleki je v tisti, v kteri je bil njen rojstni dan; zdi se jej, da se smehlja. Ali naglo je obrnil na stran obraz, izdrl *'sti meč, s kterim je tisti dan ukrotil uporne
— 216 —
Albane, in zavihtel ga je preteče. Komu grozi? Mlademu načelniku albanske straže, Kirdžaliju takemu, kakoršen je bil takrat. Paša kolne, kakor, bi grmelo. Koga? Saro Mihaelo, svojo nezvesto’ neposlušno hčer. Vmes pa doni bolgarska pesem, krilijo strune na šezdari. — Sara Mihaela stresne, stemni se jej pred očmi, vrti v glav'> oslabi — vskrikne: »Zulmad« — in zgrudi se na tla. Zulma se zdrami, vstane, dvigne Saro, Mihaelo; Sara spregleda, sklene roke: »Oče, od' pusti!« — potem se stresne: »Kirdžali, reši rneb Zulma jo položi na posteljo: »Kaj ti je’ draga moja?« — Sara Mihaela jej ne odgovovi, žarko začne jokati. Zulma stopi k oknu, pogled skoz-enj, — gleda ali nič ne vidi, — vleče n* uho, le slavčki pojo, poje šezdara in razlega se bolgarska pesem, drugega ne sliši nič. Pogled* na bastijo v kotu p> i gradu: pod streho brli 1°°' in od tam doni šezdara in krili pesem. Zapre okno, ali ne čudi se, ker ve, kdo je v bastij*-Stopi k postelji k Sari Mihaeli, bridkostnica jo°e in molči tešilnim Zulminim besedam. V tem za' kriči dete v zibelki, in mati neha plakati, vstane, skloni se nad zibel in začne s poljubci povsp3' vati sinka, ker materino srce je zmerom odprt0 otrokovemu glasu. Otrok se pomiri zopet zaspi, Sara Mihaela se malo poteši. Zulma sede k njej: »Zvezda nebeške krasote, zaklad večne dobrote, povej; kaj ti je bilo?*

Sara Mihaela žalostno pobesi glavo: »Vi-^la sem očeta jeznega, klel me je, grozil se Nlžaliju.«
To se ti je le senjalo, huriska moja; Me-Ned je daleč od tu, nikogar ni bilo na vrtu.«
, »Saj nisem spala; dobro sem slišala šezdaro bolgarsko pesem, tisto, ki so jo peli Albanje, ^njiki mojega očela, ki —« zajeclja, in ni izborila.
Zulma se posmeje: »Slišala si, rajski biser, N šezdaro in bolgarsko pesem! Idi, ne mara i' bodeš še,« — in obe stopite k oknu. Zulma °Ve okno — nič ne slišite; ogenj je ugasnil v bastiji. Zulma pokaže na bastijo s prstom: ^arn v ječi sedi Ahmet, vidinski paša — in "Nov sin Abdala poje in igra na šezdaro, da s' krajša neskončno dolge ure v zaporu.«
Sara Mihaela vsklikne: »V preobili sreči Se,Tl pozabila na-nji. Ahmet je največi prijatelj Nega očeta, Abdala je njegov namestnik, in N Mehemedova hči, lahko bi jima bila olajšala "s°do, pa je nisem. Bridko mi je očital to oče. ^Irria, s svojo jezo mi je oče pokazal svojo No!« _ Pogleda na bastijo, pa nič ne vidi.
nebu se je začelo ravno svetliti, slavčki na Vse grlo pojo noči poslednje slovo. Srebrna rosa "aPaja zelenje, ali ne blišči se, in bledo rude Ncem cvetlice, hvaležne svojim ljubimcem za

ponočne pesmi. Kmalo umolkne vse, in mrtvak3 tihota kraljuje povsod okoli. Zdi' se, da mri'13 — da živa narava s slovesnim molčanjem čas trenotek, ko zemlja slači nočno oblačilo in ^ lači se za dan. Sara Mihaela zapre okno, poklek pred zibelko k svojemu sinu in začne moliti ju' 'i tratijo molitev; tudi Zulma moli na kolenih: 0^e dejanski in besedno častite Boga, stvarnika neb# in zemlje.
Vstalo je zlato, krasno solnce; po vse1” obzoru segajo žarki njegovega veselega obličj3. Gotovo se je razkošno kratkočasilo in veseli'0 vso noč. Najmanjši oblaček ne kali njegovi obličja; tako čisto je nebo, da je čarokrasen P° gled na-nj, da se zdi človeku, da krilate angeljČ^ vidi na njem. — Sara Mihaela je bleda in za mišljena, bolestno ima obličje, dušo žalost110' Na blazini sedi in pogleda kmalo na sina, kn^0 skozi okno na bastijo, in rada ali nerada zmerom misli na nesrečno Tudorjevo usod0' j Bojarka stopi v sobo in hoče z nasmehom & tajiti bolest svoje duše; obe trpite, in obe bi se radi tešili. Sari Mihaeli je bilo že na jezik11' »Mati, ne žaluj, Tudorju se ne pripeti nič h
dega;* -- ali bojarka je poprej spregovoi
ril3’
ti s'
»Draga moja, Kirdžali bode zdaj zdaj tu, pa tako žalostna, kakor bi bil na veke odjezdi' »O ne, mati, vem, da pride nazaj — usn1 ljeni Bog me ne ovdovi drugič, ne osiroti ^


ka
:va
sfi'
)b-
ne
ju-
be
es
:H>
j*
lo
o-
ke
t
o.
10
o-
a-
»c
h
J-
a:
si
<
i-
r
— Ž19 —
lega sina več, — ali prijatelj mojega očeta in njegov sin uživata žalostne dni tukaj v zaporu, "■fine pa ni bilo skrb jima za olajšek« — in teši Se natihoma, da more pozabiti na dolžnost Me-tanedove hčere, očitati vso svojo bolest. Da-si fobi Tudorja kakor brata, vendar jo vznemirja ^bratovska ljubezen; njej še na misel ni prišlo n'koli, da bi jo kdo drug nego Kirdžali mogel Rubiti tako, kakor ljubimec ljubi ljubimko. Tujo j>rešno ljubezen ima za svoj greh in celo misliti 1° je sram na to.
Bojarka odmaje z glavo: »Nič hudega se ne godi tema AAuzulmanoma v ječi kristijanskega ^'loša, ko bi le najinim sovercem v muzulman-skih ječah bilo tako.«
V tem na nasipih pred vrati trikrat zadone ^ličarski rogovi in odmev se mnogotero razlega P° starem gradu. To je znamenje, da je prišel £°spodar, vladar gradu in deželi. Sara Mihaela Izpade sina v naročje: »Naši so prišli!« — in '*gine iz sobe. Bojarka vzdihne:	Kdaj bode
*'sti čas, da'Tudor tako pride v hospodarski ^rad pokojnih Brankovanov? — zamisli se in °ko se jej razvedri: »Tudi to pride še na vrsto! Oljska kri je z nami; Ivonijevo proroštvo je sVeto< — in resno odide za Saro Mihaelo.
Pred vrati se zbira straža, in sel, ki je pridal in oznanil Milošev prihod, pelje spehanega
konja na dvor. Jezdec gre poleg konja in tal® $ trdo stopa, kakor bi imel svinčene noge; tud' |j konj se vleče kakor megla in brsa s kopiti. K® s Sara Mihaela zagleda jezdeca, vsklikne: »Ali gr^ tudi Kirdžali ?« Sel jo pogleda v oči, odmaje 1 ^ glavo in nič ne odgovori. Sara Mihaela ga p°' j( gleda in obledi. V tem pride stražnji kapitan• ^ »To je črni romar, ali ne veš?« — Gorjanec nasmeje: »Črni romar gre z Milošem. Kako b’ ^ se njemu zgodilo kaj! Njega se ne prime ne ^ kroglja, ne železo, ta človek nima človeških ko- . stij niti človeškega telesa« — in pozabivši, & . mu je počitka treba, začne pripovedati, kako s° novo turško vojsko razkropili pri Sarajevu, kak° je tam črni romar po svoji navadi natolkel j zulmane in ostanke njih vojske gnal in razpok v lesove in na gore. šara. Mihaela na vse uh° j posluša sela, deček se pa smeje, kakor bi	(
da o očetu pripoveduje posel. Bojarka se teši; ^ ' »On osvobodi daško zemljo« — in poslov konj , zmerom pobeša glavo in cenklja z uzdo, kak°f | bi potrjeval besede svojega gospoda, svojeg3 , bojnega tovariša.
Obe ženski odidete na nasipe pred vrati j11 gledate v daljavo: po cesti od Sarajeva se gi^ie pehota, jezdijo konjiki. Temna in dolga je vrsta te vojske; kakor kak oblak pri tleh, tako plav,a prah na široko po obeh straneh ob cesti; čud110
;o
ji
[o
re
i
y
1:
it
bi
ie
)■
la
o
o
i-
o
j,
Se bliska orožje, kakor bi same strele švigale iz 'jute zemlje; konji topočejo, vozovi drdrajo, da Se sliši kakor hrum točonosnih oblakov, in bojno Petje se razlega kakor grom iz daleč. Bolj in ''olj se bliža vojska. Neki jezdec zdirja naprej in jezdi v skok proti gradu; burka mu je splavala kvišku in vihra v zraku, kakor bi mu hotela s Pleč splavati, ali kakor na ladiji prapor plapola v burji; vse štiri podkve iskrega konja kmalo ')ijo ob trdo cesto in krešejo iskre iz tal. Konj ie črn kakor krokar, nima je lise na sebi, in jezdec je črno oblečen, to je Kirdžali! Gotovo ie zagledal svojega angel ja, zato je obrnil obraz Pa-nj. O kako krasen je na tem konju! Toni kirdžali, aga albanske straže, ki je po silistrijski '''Ivi na poti nazaj v Izmajlov podil konja, da bi bil omotil očitajočo vest, da bi bil iz same sra-
j: "lote kar najbrže moč v zidovju muzulmanske ij j sdžnjosti skril obraz grešnega kristijana, sinu f Nezvestega svobodi. — To ni Kirdžali, ban raz-i ''Ojnikom — na poti iz hrazgraške moritve, to P' harambaša bolestne duše, obupljivega obraza: ti *%at bi bil rad, da bi ga nihče ne bil videl, e "Pio nemih hrastov v lesu in mrtvih skal ga je a '"■o strah; ali to je Kirdžali, zavetnik svobodi, a J^ambovec svete vere, ponosne duše, ponosnega, ) jasnega obličja. Vsem bi smelo in prijazno gledal °či, in rad bi, da bi vsi gledali na-nj, kajti izvršil
222 —
je svojo dolžnost, in ta pot ima vest tako čisto* tako jasno, kakor solnce obličje. — Sara Mih3-ela steče z nasipa, spoznala je moža, svojeg3 ljubčka. Komaj je razjahat konja, že sta mu žen3 in sin v naročju. Ta pot ga sinek z obema r°' kama objemlje okoli vrata, ne boji se njegovi!1 brk, dotiče se jih s svojimi majhnimi ustnami h1 spenja se h konju. Žena ga vprašuje: ali je zdrav« ali je bil srečen v boju, in s sto in sto drugi111' vprašanji ga zasiplje, on pa jej odgovarja s p°' ljubci in solzami goreče radosti v očeh. Zdaj ie srečen, da ni bil še nikoli tako, ker mu nič ne kali, nič ne oblači sreče, ki jo uživa: to je sreča prerojenega človeka, ki se je izvil zločinstvu >n sužnjosti in vrnil poštenosti pod krilo; človeka« ki je odstavil od ust čašo z nečistim pilom 2*' votne strasti in začenja srebati pijačo iz čisteg3 vira blagega pokoja.
Slovanski Miloš se bliža gradu, in Srbi 3 grmečimi klici pozdravljajo svojega dragega g°' spodarja. Ali kdo je ta jezdec na belem konj11 na Miloševi strani? Pogled njegovih očij je ne-prijazen kakor čukov, kedar prileti' kam P0<i streho, smrt oznanit komu v hiši. Sara Mihael3 ga spozna in stresne se. Sama ne ve, ali je njel1 prijatelj ali sovražnik, toda neki tajni glas jej §e' peče na uho: to je zli duh tvojega moža. Ž3' lostna slutnja jej stisne srce in bridko pogle£*a
/S"	™
^džalija, kakor bi mu hotela na obrazu brati ^$ede: tvoja slutnja je prazna. — Tudi bojarka spoznala jezdeca — to je bojni sin, to je Mi-Nlaki. Arnavt sname čapko, nizko se prikloni Sarki, prikloni Sari Mihaeli, in zlosten polusmeh ^ skrivi rujava usta, ali Sari Mihaeli na grožnjo: 1,(1 bodeš se ga veselila dolgo časa, ali pa Kir-Nija miluje: zopet si se vklonil moči svoje Se. — Za tem so šli v grad, vojska je prigr-^la pa v Rudnik. Srbi so radostni kakor ptiči ^niadi; razhajajo se po mestu; s poljubci in Setnki pozdravljajo svoje družine in živo do-Sfedujejo vojno. Zvezna Mihajlakijeva truma s*°ji na strani, vsa skup, stoji kakor les samih !Mrek.
Kirdžali je sam pri Sari Mihaeli; zapazil je, ma ljubka bledo obličje in oči zajokane. Poklja jo, objema in vprašuje, zakaj je objokana; ara Mihaela mu pripoveduje o Ahmetu, o Ab-o svoji ponočni prikazni, ali o Tudorju ne Stie nobene besede. Kirdžali objame ženo: le želiš, vse naj se ti zgodi,« in odide ne-pomenit se z Milošem.
Miloš gosti: v gradu in na grajskem dvoru nize kar šibe pod obilim jelom in pilom ; ^°stje se veselo razgovarjajo, in jedo in pijo ; Sski vodniki in vojščaki drže kupice v rokah ''Kriče: »Naj živi slovanski Miloš! Naj caruje
— 221 —
njegov rod na vekov veke naši zemlji! Naj ^ 0 črni romar! Naj za zmerom ostane pri nas!« i Miloš stopi na pomole s čašo v roki in s krep" kim glasom odzdravi: »Naj živi svoboda in bfl' trstvo srbskega ljudstva! jaz nisem vaš car, j32 sem vaš brat; Bog daj, da bi po vseh slov311' skih krajinah skor razcvela taka svoboda, tak0 c bratrstvo« — in na dušek izprazni čašo. Ljudstvo dvigne Miloša kviško na rokah in kriči:	I
živi naš Miloš! Naj živi naš Miloš!« — Za te1" j stopi Kirdžali spredaj, in tudi. njega dvignejo n3 rokah: »Slava ti, črni romar!« — Zrak huči o® radostnega krika, zemlja doni od radostnega ^ pota, in ljudje napajajo dušo in telo s pija^° dobrodejne sreče.
Po gostiji začno srbski bojanje*) peti srbsk° , pesem; pojo na čast, na slavo svojim pradedoi”, na čast in slavo živemu rodu, na čast, na slav° slovanski bodočnosti; in na počinek njih prs'^1 doni godba vmes, na nasipih zažigajo pa narje. — V kneževi čumnati sede na vajšnic3 Srbke, bogato oblečene; med njimi sedi bojafk3’ kraljica častitljive starosti in skušenosti, sedi S3f3 Mihaela, kraljica krasote in veličasti. Čisto kak°r
•) Bojanje, to so pesniki, pevci, ki so na vsaki srbski, b°lgar'\j črnogorski, celo na bosniški gostiji. Bojanje v verzih deklamujejo d* dogodke, bitve, domovinsko srečo in nesrečo. Njih deklamacije so P cej dolge, polne živih obrazov in dramatičnih resnic. Bojane časte gočniki in ljudstvo.
°Senj po sobi žare biserji na njeni obleki, ali |*okrat živejše se blišči ogenj njenih črnih očij. °gata je njena obleka z orijentalsko krasoto, ^ stokrat bogatejša je njena postava z vzvišeno. Pri njej sedi Zulma z otrokom na rokah, ^•rdžali stoji pa pred njo, bolgarski oblečen. Na °bličju, v postavi Sare Mihaele se odlikuje ponos Svetne kraljice, dedščina Mehemedove krvi, marnska častitljivost — glas krvi, zaklad nežne ponos srečne ljubice — sad ljubezni, ražnje kipečega srca.
Miloš stopi noter: »Kirdžali! vidinskega tošo in njegovega sina prepuščam tebi, stori ž "1'Pia, kar hočeš.« — Ni še izgovoril teh besed, speljejo oba zalotenca. Stari Ahmet pogleda po kujočih z očesom mrtve hladnosti in gladi N'o kakor mleko belo brado z roko, od starti nabrano in trdo. Zdi se, da ga vsak las, ga pogladi v pričo Ijudij, spomni na kak čin Mojega življenja, in da s tem spominom hoče j^reti trpke čute svojega zajetja. Mladi Abdala, ,rhek in lep, kakor ceder na Libanu, mogočnega obenem groznega pogleda, kakor lev na afriški pustini, gleda okoli po sobi, in Sari Mi-3eli na obličju se mu vstavi oko. Debelo po-^eda, na pol odpre usta in na čelu se mu na-Pn« žile; to so orijentalcem znamenja posebnega **Vzetja in nadnavadne zamaknjenosti.
‘Slovanska knjižnica«. Snopič 136.	15
Kirdžali stopi naprej: »Paša vidinski in*' aga albanski, svobodna sta! Za svojo svobod0 bodita hvaležna Mehemedovi hčeri« — in p°' kaže z roko na Saro Mihaelo, ali na očeh se m0 vidi, da ne gleda kaj rad starega Ahmeta; tolik0 sinov mu je ubil v boju.
Stari Ahmet si zakrije obraz s strhlo rok°-»Mehemedovi hčeri, tej, ki je zapustila očetov dom, ki se je izneverila sveti prerokovi veri-Tebi, nezvesti Muzulman?— Naj naju le o<i' peljejo oba zopet v ječo, jaz nečem od vaj11 svobode.«
Kirdžali spusti obrvi na iskre oči, in roka se mu stresne: »Ahmet, ne jaz ne Sara Mihaela nisva nikoli častila tvojega preroka, midva sva zmerom bila kristijana, - — stisne v roki jataga” in stopi še en korak naprej. Sara Mihaela & prime za roko: »Kirdžali, to je prijatelj mojeg? očeta; kroti svojo jezo, prosim te!< in neka) tako milega veje v njenem glasu, da je Kirdžalij3 sram svoje prenagle jeze; stari Ahmet se ke$a svojih besed, ker jej je srce ranil ž njimi. Abdaj3 bi precej na obraz padel pred-njo; Miloš in Pr*' čujoči je gledajo z rosnimi očmi; Mihajlaki preZ! iz sosednje sobe, smeje se in misli: »Kirdža ni še obabel, še precej svoje stare vrelosti i,,ia v sebi.« — Kirdžali prime ženo za roko: »Lju^f
moja, nič žalega mu ne storim. Obljubil sem
ti,
— 227 -
%net, čuvati življenje Abdali, vprašaj ga, ali sem 1 mož-beseda ali ne. V boju s tvojimi sinovi P*11 nastavil življenje življenju. Meni se je smeh-sreča, jaz nisem mogel za to. Svoji veri se še nikoli izneveril. Podaril sem vama svo-?d°, ali če je nečeš od mene, od Mehemedove lcere, sprejmi jo od Miloš-Obrenoviča.«
i Ahmet nič ne pokaže, da bi mu bilo le ličkaj ganilo dušo: »Kirdžali! ljudje te bodo • d'li in Bog, jaz ne. Izpolnil si svojo obljubo, ^alo ti za to; zarad mrtvih sinov nisem hud i'*e> to jim je bilo odsojeno; sprejemljem svo-r°> božje povračilo vam za-njo,* — in natika je pristavil: * Mohamed poteši Mehemeda« L ‘n hotel je oditi. Miloš ga zadrži in povabi s9 večerjo. Stari paša odmaje z glavo: »Veselite £ d°hler imate čas, naju pa pustite, naj žalujeva, ^ne vemo, kako dolgo je do vaše žalosti in 0 najine radosti.
Abdala ves ta čas ni obrnil svojega očesa . e Mihaele; predno je odšel, je pogledal ^ tako, kakor bi bila hotela ves njen obraz P°mniti si njegova duša. Rekel je Kirdžaliju: ^ldva se snideva na bojišču; obljuba mojemu se je iztekla, takrat se poskusiva zares.«
H
Kirdžali pogleda na-nj. »Prav!« — in Mu-^ana odideta.
Mihajlaki stopi h Kirdžaliju in šepne 11,11 na uho: »To je oče Hussejnov, Seliminega z3' snubljenca.« Kirdžali se obrne in nič ne odg0' vori, ali čelo se mu je pomračilo, in zaškriplje 1 zobmi. Sara Mihaela je zmerom žalostna, kort13) zadržuje solze, ki jej silijo v oči. Muzulma°s jezdita k bolgarski meji, spremlja ju množ°a srbska straža. Stari Ahmet premišlja: »Ubol? Mehemed! ne dobo svoje hčere nazaj. Abd° neprenehoma blodi po glavi: Krasna je Me^ medova hči, o kako srečen je ta neverni pes, k je dobil njeno roko, dobil njeno srce. — V Ru niku je do velikega dne trajala gostija.
Po gostiji se je hotel Mihajlaki nekaj P°^ govoriti s Kirdžalijem na strani; šla sta torej posebno sobo. Sara Mihaela vidi to, ali ne °P3 se premotiti moževe volje; le moli, prosi B0^ da bi oglušil njegovo uho zlonosnemu nasve*11 Kirdžali pripre duri: »Kaj hočeš, Mihajlakj. Arnavt zabliska z očmi, zaviše brke: hočem? da bi bil ti ban, car, a ne Mil°*e sluga.«	_ j
»Jaz nisem njegov sluga, jaz sem nje£° prijatelj.« •	4
»Ha, če je to tako, idi in pomozi Tud°j za hospodarja; potlej bodeš tudi njegov pni3 v kakor sam meniš, kakor ljudje menijo, pa nje&^ sluga. Kirdžali, idi z nami, imamo ljudi ib
7
ib,
tono še drugih, saj so še slovanske krajine, da ^ajo svojega Miloša.« — Kirdžali je mirno po-^šal te besede, ali Mihajlaki pristavi: »Zapusti ženo, saj te ne ljubi tako gorko.« — Kirdžali mu "'pustil dogovoriti: »Kaj se upaš govoriti o ^oji ženi, pes prokleti!« — Kri mu zalije obličje 1,1 oči začno iskriti se.
Arnavt se ne boji: »Vprašaj svojo ženo, "ieno srce zastran bojarja, ono ti pove.* — ležali je že izdrl jatagan: »Pes prokleti, duša 'lajnal* — in skoči k njemu. Predrl bi mu bil "rsi, ali Mihajlaki zbeži skozi duri in zapre je za Seboj; ostri jatagan se zapikne v duri. Kirdžaliju stemni pred očmi: »Opravljivec! da bi me °na izdala! to ni mogoče!« — Izdere železo, jP gori in doli po sobi, obstoji, zavihti z roko: ‘Kdo ve, tudi ona je ženska« in stopi k du-hotel je za Mihajlakijem. Ali duri se odpro noter stopi — kdo? Sara Mihaela s sinom v ^fočju. Videla je Arnavta, da je na vso sapo °e*al, zato se je vznemirila: nemara se je kaj godilo možu; torej se je drznila ter stopila v "°bo. Kirdžali pogleda v angeljsko obličje svoji eni, v nedolžni obrazek sinu, in jeza, sumljivost, Vs® hude misli mu izginejo iz razburjene duše; Vr*e železo stran in prime ženo za roko: »Ali ljubiš?«
Sara Mihaela se mu spusti v naročje: »Ak° te ljubim, Kirdžali? O, ljubim te bolj nego sebe, bolj nego vse na svetu!«
Kirdžali jo poljubi in povzame dvakrat' »Ljubi me! ljubi me!« — in ko zagleda Miha]' lakija, da iz gradu jezdi s svojo trumo, se pre" i križa in radostno vsklikne: »Hvala ti, Bog!« ^ i kakor človek, kteri je odgnal satana od sebe.
I
XVI.
Srečno teko ure bivalcem rudniškega gra^' Miloš je pregnal Muzulmane, iztrebil srbsko movino, in se raduje mlade svobode slovanskeg3 naroda, raduje svojega sadu. Bisurmanski padiša|’ se je uklonil Slovanu, poprosil ga miru, a Mil05 se je pomiril ž njim, ker vsak umen vladar hoče ji pokoj po vojni, zato da ustanovi doma red te( zada strah sosedom. Bojarka
zmerom dobh3 sporočila o Tudorju, zdaj je na Multanski, We, multanskimi brati; tam se snujejo važne r^1-
Slovanski Miloš ve to, in bojarka se nadeja, ^ orožf Kirdžalija, plod poljske krvi, da obudi dašk° svobodo iz ledovitega groba. Hladi si dušo1 mislijo, da kmalu vstane vlada pokojnih Brank0 vanov. Kirdžali se zamakne časi v slavo, v gočnost, in da-si mu se zdaj pa zdaj posilijo 1,3 misel Mihajlakijeve besede, piknejo srce z žel01’1 strupovite sumljivosti, vendar — vse to ga
Precej, da ga le pogleda Sara Mihaela, zdajci iz-?ine vse, kakor rahla jutranja megla pomladi, če s°lnce jasno posije. Mož divje duše pa je po-Zabil svojih sanjarij, nekdanjih ljubimk svojih Ponosnih mislij, iznebil se mrkle obupljivosti — ^dležne prijateljice strastnega ponosa; brani se celo vesti; ne posluša njenega očitanja, neogibna nastopka po grehu. Sleherni dan moli in . VaH Boga, vsako uro vidi Saro Mihaelo, svojega rešnjega angelja; ali to ni zadosti, da mu “°g vse odpusti, da vse pozabi? V Kirdžaliju ni e ponehal životni ogenj, ni se še ohladila kri v njem; ta ogenj ga žge kakor živo oglje, kri 1,111 vre po žilah kakor krop; pa je že toliko Prebil na svetu, da mu strah prešine ude, če Sanio pomisli na to, če preleti na širno polje Oživele trpkosti; da ga groza spreleti, če mu Pride na misel, Bog ve, kaj bi se mu še pripe-°> ko bi se vnovič upal v životni tomun, v kvarne krnice. Rad bi se posvetil le ženi, le ^U; zdi se mu, da vidi vsak dan, vsako uro, J^o ognjena ljubezen bolj in bolj vzvišuje lesk :arne krasote Sari Mihaeli; zdi se mu, da vidi, ako raste sin pod očetovskim krilom. Sara Mi-aela je srečna, ker uživa mož blagost, in srečna ji'da sinu zlate gradove v oblake; če se zamisli če je žalostna, nihče nič ne ve za to, nihče e vidi nič.
232 —
1
Tako je bilo v rudniškem gradu; ali, Bog s srečo in pokojem nadarja človeštvo, svoje otroke, s krvjo svojega edinega sina otete iz pe' klenske sužnjosti; satan v božji jezi vtopljen’ sovražnik človeku, božjemu obrazu, ta mu Pa kali srečo in mir, kakor nalašč, božji volji na kljub.
Lep dan je, poleti. Poldansko solnce peče in žge kakor ogenj. Miloš in njegovi gostje so v bukovju, v gaju precej pri gradu. Bojarka se meni z Milošem, Kirdžali se pa valja po travi s sinkom, in da bi kratkočasil svoje dete, igra Ž njim kakor otrok. Sari Mihaeli sladkost, blagot obhaja dušo; stokrat rajša vidi moža, da iz same očetovske ljubezni igra kakor otrok, nego ga )e videla nekdaj na konju, ko je bil pretečega ob' raza, ko mu je ponos bliskal iz očij, ker to hlad1 le samoljubost slavohlepne žene, da ima viteza ljubimca; taka ljubezen pak, kakoršna je Kirdža' ; lijeva zdaj, z razkošjem napaja dušo rahločutn' materi, da ima za moža človeka nežnega src3' »Kako me ljubi, vse to dela le meni na ljubo/ si misli in s to mislijo poji svoje čute. V te^ pride neki srbski sel in poda Milošu in boja1*1 nekako pisanje. Miloš bere in stresa z glav°’ bojarko spreleti kmalo strah, kmalo se jej P° mrači čelo : »Sara Mihaela, draga moja hči, P°, gledi, kako Tudor misli na nas, kako se mu


>g
ie
e-
n,
ia
e
0 e s
1 i
i
i

j50 nas.« — Sara Mihaela stopi k njej, bojauka Jei da pismo in pokaže, kaj naj bere. Ko Kirdžali Usliši ime Tudor, neha igrati s sinkom, brani z r°ko otroku, da ne igra dalje, in tako zamaknjeno 111 izvedavo gleda ženo, kakor bi se bal, da mu "e bi ušla ne najmanjša zmena njenega obličja, 1,6 najmanjši gibljej njene postave. Čuden člo-Vek! Časi je srečen, pokojen, vidi se, da mu ne Manjka ničesar, ali v tem nenadno vjame kako ^sedo, ki ni nič, in ob tla je precej vsa sreča, v®s njegov pokoj. Sara Mihaela bere, zardi, ob-ledi, zopet zardi in nekoliko solz jej kane na P°pir. Kirdžali plane pokoncu; tako se stresne, takor bi bil mrzličen, kakor bi mu ognjene iskre kle iz očij. Prvi trenotek je hotel iz rok iztrgati ženi list, in Bog večni vedi, kaj bi jej bil sk>ril; ali kakor bi bil napel vse žile, da se je Ž(lržal, nanagloma se obrne in odide po gaju. kok začne jokati, in kakor bi mu sape zmanjkalo, kliče:	Atej! atej!« — Sara Mihaela se
°zrč. Sinka vidi na tleh, in ko pogleda za Kir-^alijem med drevjem, zakliče: »Kirdžali!« — ali kdžali se ne zmeni, ne ozre; Sara Mihaela ^čni: »Ne sliši me, gotovo gre po kako igračo °*roku.« Obrne se k bojarki: »Dobri Tudor, zme-rotn misli na nas. Hvalo Bogu, nadeja se, da P°jde vse po njegovi želji; srečen bode še na Svetu.« — Vzame sinka na roke in mu začne
.
T
nekaj pripovedati o Tudorju, ali otrok mrm^ kakor bi se posmehoval materi, stegne rokico i" kaže na tisto stran, na ktero je odšel Kirdžal** Sara Mihaela odide po bukovju, kamor je dde kazalo, in kliče moža po gaju. Miloš je prebral pismo iu začel pripovedati bojarki: »Tudor m' oznanja, da v kratkem okliče multansko svobodo-rad bi, naj mu pomorem, ali roti me, da mu oe pošljem Kirdžalija s pomožno vojsko. Pravi, & mu je hrazgraška morija na veke zaprla pot v multansko deželo, ko bi se on prikazal v Tudof' jev tabor, da bi ljudstvo vstalo zoper Kirdžalij3-ali bi se pa celo skujalo in razdrlo osnutke r>a svobodo.
Bojarka žalostno vzdihne: »To se le senjd njemu, tega pa ne ve, da le Kirdžali more v življenje obuditi daško svobodo. Miloš Obrenovic> povej, ti veš, ali ni Kirdžali dejanski zadostil & svojo pregreho, ki morebiti ni tolika, kolikoršn2 menijo ljudje, da je?«
Miloš zaviše brke: »Srbi in jaz smo aa veke hvalo dolžni Kirdžaliju. Miloš Obrenov^ nikoli ne pozabi tega, in vsak trenotek se m11 rad zahvali za to, ko hitro bi mu bilo česa treba-Tudi Tudorju bi jako rad pomogel, ali pogo^' sem se s Sultanom, in kar sva sklenila, to rnora biti sveto. Očito ne morem začeti vojne, ampa^ novcev mu lahko dam, orožim Klefte, na čel°

i ]im postavim pa Kirdžalija, le sprijaznita naj se;
1 Verjemi bojarka, resničen je naš slovanski pre-!• ?ovor: boljše je sto prijateljev nego samo en ; s<>vražnik.«
»Ko hitro se začne boj v Multaniji, precej i Pojdem v tabor k sinu in pogasim njuno sovraš-I *v0; Kirdžali in Tudor bosta bojevala oba iz tis-1 *ega namena, oba za multansko svobodo; ali ti ^iloš ne zapusti svojih prijateljev, pomagaj jima z nasveti in dejanski.«
»Dobil sem sporočilo, da Juri Kantakuzen Pride le-sem s petrograjskega dvora, prosit za Qrke in lpsylanty-ja, v naši domovini hote iskati Urške svobode. Miioš bode gluh belemu carju, al> svojih prijateljev ne zapusti nikoli.«
Zdaj pride Sara Mihaela nazaj, nepokojna: ‘Ali ni bilo Kirdžalija tu?«
»Menda je v gradu,« odgovori Miloš, ‘idimo še mi domu,« in odidejo. Deček neprenehoma kliče: »Atej! atej!* in Sara Mihaela je kostna in razmišljena, srce jej sluti nekaj hudega, ali sama ne ve, kaj.
Kirdžali beži iz gaja kakor vstekel, zmerom P<*prej hiti, ne po poti, temuč kmalo stopa v Jezdno, kmalo sope v hrib, kakor bi bil slep. ^usmiljeno žge solrtce, ali Kirdžali nič ne čuti, 1 Pjega v notrini pali neki drug, še hujši ogenj — 'iubosumnost. V goščavi sičejo kače, go dolinah
1
šumljajo množni potoki, in Kirdžaliju se zdi, d® sliši: »Tudor! Tudor! Tako se mu vrti v glavi, kakor pijanemu človeku. Obstoji, podpre se pod pazduho z obema rokama in tako stisne, kakor bi si hote! rebra na rebra pritisniti. »Zardela je, obledela, jokala, ko je brala Tudorjevo pismo, videl sem jej rdečico na obličju, videl bledost, solze. O jaz nesrečnež!« — Pobesi oči in zamišljen stoji; otare si čelo z dlanjo, kakor bil hotel oživiti kak star spomin. »Ha, Mihajlaki ie govoril resnico; jaz sem bil slep, jaz sem bil gluh. Ali nisem videl, kako sta se poslavljala, predno je odšel?« imena pa izgovoril bojar-jevega. »Ali nisem videl, da je moj sin, moj otrok, poznal bolj njega nego mene ? O, Sara Mihaela! jaz te tako ljubim!« Stegne roko nad glavo in na glas vsklikne: »Ali ni na tem sveta ni kreposti ni sreče več?« in gluh odmev se j® oglasil med skalami: »Ni!« — Kirdžali, kakor bi se mu bil vkradel strah v dušo, pobegne 112 drugo stran, ali sam ne ve, kam hiti. Prikrili ifl*1 neki glas na uho — to zvonovi pojo. Vstavi se, posluša božje zvonenje, in naposled skloni glav° k tlom: »Nemara jo pa imam po nedolžne^ na sumu.... Saj ima angeljsko dušo. O ne' ona bi me ne mogla izdati. Jaz sem grešni’ brez rodu, brez imena!	— Pade na kolen®,
trka se na prsi, moli Boga, prosi odpuščenja, ',t]
y
if |° trenotje se ga je zares usmilil Bog, ker včs j v tem njegovem srčnem in dušnem boju se r "i ne enkrat zbudil v njem grešni ponos, ni pri-i Segel ne natihoma ne z jezikom hudodejne , °svete.
■ Sara Mihaela odide gledat za možem; vrne Se nemirna; skrbi jo, kaj se mu je pripetilo; ali Ue pride jej na misel to, kar se godi z njego-Vlmi čustvi. — Na večer se vrne Kirdžali, bled, Utrujen, ne od kakega dela, ampak od dušnega trpljenja. Žena ga povpraša: »Kje si bil, kaj ti je, tjubi moj?» — Hotel jej je povedati vse, kajti ^ga ni, da bi bil kdaj z besedami tajil svoja Sfčna čustva, da bi bil drugače govoril, drugače Uiislil, na smeh imel obraz, ko mu je jok silil srce, da bi bil objemal ljudi, priklanjal se jim, takim, kterim bi bil raje oster meč zavrtal v ži-vot, tega ni znal, pa se tudi učiti ni hotel; ali ko je pogledal Sari Mihaeli v obličje in solzo Ogledal jej v očeh, potajil se je iz same bojazni, 'ta bi jej utegnil skaliti pokoj, da bi morebiti skalil čisto svetišče njenega srca. »Nič mi ni, draga moja, to sem le tako tak.« Tako se je zatajil prvič ta pot, ne hinavski, ampak zamolčal le le to, kar je hotel povedati. Žena si misli: ; ‘Menda je že o vojni izvedel kaj, pa so se °stanki nekdanje strasti zbudili v njem.« Ali ker b* jih za nič na svetu ne bila hotela raznetiti, ni
vpraševala več dalje, začela sta govoriti nekal drugega. Bojarka in Miloš jameta govoriti o multanskih vesteh, o bodQČi vojni. Bojarka po$ Kirdžaliju Tudorjev list, a Kirdžali ga neče brati' bal se je morebiti, da bi z obličjem ali pa z ž*” votom, s kakim gibljejem izdal svoja dušna čustva. Na uteho Sari Mihaeli, na žalost bojarki je tako hladno govoril o vojni, kakor človek kteri se je čisto nič ne meni vdeležiti. Tako je minil ta dan, ki je razburil Kirdžalijevo dušo, k' se je bila za nekoliko časa zazibala v srečo; ta dan, ki je razdražil strasti, ki so bile zaspale za majhno časa v blagostnem miru. —
Polnoč je — ura dobrodejnega počitka in sladkega spanja srečnemu, ura tihega premišlja vanja in mučnih sanj nesrečnemu. Kirdžali ne spi, uho mu šteje lahne dihljeje speče žene, dobro sliši, kako se sinek v spanju obrača v zibelki, in toliko da ne čuje svoje krvi, kako kip' po žilah. Sluh ima čujen, ali tudi misli mu ču-jejo, motajo se mu po glavi žalostne, bolestne misli. Rad bi zaspal, pa ne more; ne prime se mu spanec trepalnic, dasi je zapira in zapira; p° vsej sili čutni in nič ne vidi, ali vendar ne uživa ljube prijetnosti v spanju. Sara Mihaela je neka) spregovorila v sanjah, zdi se mu, da je imenovala Tudorja; vleče na uho, razločno je izgovorila: iTudor.« — Skor bi mu bila kri ušla skoz'
j °žo, skor poknile žile. Plane iz postelje, zgrabi ) ^ jatagan in stopi k ženi, kakor hudobec. Na 3 ?tavi so mu vstali lasje, in oči se mu vse križem Motajo, roka pa, kakor bi bila odrevenela, ni ^gel izvršiti ž njo namenjenega zločina. Ali je Zl ženi končati življenje to trenotje, ali sebi, *do ve? saj sam ni vedel. Sara Mihaela spi, in |°Pet se jej nekaj senja, spregovorila je z glasom Zijajočega potočka, z glasom, ki ga vetrič Zija na strunah, na lutnji: »Kirdžali, ljubi moj, ?ragi moj!« — Kirdžaliju pade jatagan iz roke l1" sam se zgrudi na tla v omedlevico, zmogle s° ga strasti. Sara Mihaela se prebudi, in na j10' izdramljena je dokončala sanje, ki jih je Za v spanju: »Ljubim te nad svoje življenje, Z vse,« in vnovič je zaspala kakor otrok. Tiho *e Kirdžali vstal in tiho šel zopet v postelj. Toda 1,6 spi, ali misli so se mu ohladile nekoliko; Za — pokoj ga je pa vendar-le zapustil, ne Za za zmerom. Kolne, preklinja svoje strasti, °ltie sebe, in vse nekdanje pregrehe so se mu Zazale žive; plazijo se krog njega druga za Zgo, in kakor bi vpile: Poglej na nas, bojuj svojo vestjo, — in tako se je mučil do belega Z Zjutraj ni razodel Sari Mihaeli svojega tr-Znja, le poljubil jo je in objel sina; premišljal e hekaj in se smejal otožno.
— 240 —
1
Dan pobegne za dnevom, ali Kirdžalijeve » sreče ni nazaj. Človeku razburjene duše, če se 1 takemu kako trpko čustvo ukrade v srce in m2' t draži strasti, in če tem razsrjenim strastem ne i pusti iz svojega srca — to mu ga vjeda takft i kakor črv drevo, neumorno mu razjeda življenj6 i in naposled ga položi v grob, predno je čas- ; Zastonj bi se trudila človeška moč, ne pritrudil3 j bi pokoja takemu razdraženemu srcu; če hočem0 ozdraviti takega človeka, moramo poprej preskr' beti, da strasti izvro iz njega, ali je pa s kakim j novim čustvom treba zadušiti zaprti boj popml' šnjega čustva. Kaj pa Kirdžali, ta nepoboljšljiv grešnik nekdaj, ta neznanski ponosnež, ta groz01 strastnik, ki ni drugega znal nego: jaz hoče01 to, in zgoditi se mora. — Pokorno moli, straši trpljenje, to je živež njegovi duši, in da bi se °e izdal, da bi drugih ne žalil, vedri si obraz s P°' siljenim pokojem. Da-si časi odžene od sebe sumljivost, vendar se kmalo zopet vrne vami' kakor lastavica pod pristrešek, če je bila že zJ' čela gnjezditi. Ljudje poznajo, da mu vene i" sahne moči. Tudi Sara Mihaela vidi to, in nf" glede na-se, neglede na sina, pogosto odgova<ia moža: »Ljubček moj, idi na vojno, vojna ^
J	ozdravi, vojna razveseli,« — in "«>lza jej vselfiJ
prirosl v oko. Kirdžali jo za ugovor na poljubi vsak pot in srce se mu nekako olaj^3
— 241
Vselej; ali uboga žena pristavi vsakrat: »Tamkaj k°sta s Tudorjem skup, saj naji ljubi kakor |>rata in sestro.« — Potlej Kirdžali vstane precej odide, Sara Mihaela pa žalostno gleda za "jim, žalostno pomisli na Tudorja; bojarko pa Neroni skrbi, • da bi se Kirdžali vnovič ne ogrnil * romarskim plaščem, in Miloš se čudi, kako se le tako naglo in vedigabog zakaj srce bojnega "'oža ohladilo za vojno.
K slovanskemu Milošu so prišli neki poanti: to so Jurij Kantakuzen, potomec vzhodnih ^rjev, načelniki heteriji*), in nekoliko gorskih I^Pjtanov, rojenih vojščakov. Medi temi je tudi ^rnavt Mihajlaki. Ali ni ga ostri jatagan prignal J Kirdžaliju, temuč neka čudna moč. Da-si lupež, tendar ima srce, ki mora ljubiti nekoga, služiti ^°mu. Ne za zlato, ne prisiljeno, ampak sam si izvolil Kirdžalija za gospoda, in žrtvoval bi bil celo svoje življenje. Nekteri ljudje imajo tako dušo, da je ne umeje napihnjeni mo-^ijan, ktere bi ne premotril, ko bi jo premišljal *°č in dan neprenehoma, ko bi preril tudi vse ^jige človeške vednosti. Prišli so v imenu be-'ega carja k Miloš-Obrenoviču, naj prime za ^ožje ter se vzdigne na Muzulmane, in obetajo, 'k mu prid" pomoč carska vojska. Obrenovič
flO
.	*) Heterija je bilo društvo, ustanovljeno, da bi Orško otelo iz
sužnosti.
»Slovanska knjižnica«. Snopič 137.	16
jim je pa mrzlo odgovoril: Miloš ne pozna iwc benega takega gospoda, da bi mu mogel Mes ukazati; da le to učini, kar zahteva blagor sr^ i skega ljudstva. »Jaz ne menim začeti vojne,« 1 jal je, »ni treba nam je, le potem bi sedel enkrat na konja, ko bi hoteli to Slovani na Twj škem.« Viteški ogenj sy mu je vnel v očeh 'j sklanjali so se mu vsi pričujoči, kajti resnoba'1« častitljivost mu je sijala z obličja in iz vse p3'o stave. — Če se Bog usmili ljudstva, pa f"1 'a pošlje takih mož, na dokaz svoje milosti. Ni 5< t zmenil za čast, ki so mu jo dajali poslan*'s ošabnosti in ničemurnosti ni bilo odprto njegovi srce. Končal je, kakor je bil začel: »Jaz va"1'! svetujem, narod naj bode vaša pomoč, in slog2^ ne pa, da bi pete lizali belemu ali črnemu carji1'11' Narod, kar hočete, to pa stori; saj veste, kd3 * so bili Srbi, kdo so pa zdaj.« Sprejel je posl*' gostoljubno, prav slovanski; da bi jim šel n* vojno, to je pa odrekel kar naravnost, ker ne# na tako vojno, ktere ne začne narod, ktero n#1 le kaka tuja vlada.
V tem je šel Mihajlaki pozdravit svojeg3 nekdajnjega bana. Mraščalica se je polastila džalija, ko je zagledal tega človeka, celo jeza g3 je zgrabila, kajti videl je v njem hudobneg3 duha, ki je zavdal blagemu pokoju njegoveg3 življenja. Ali Arnavt je s ponižnostjo ohladil sr
M
rdžaliju, in ker je molčal o bojarju, mu je ^ešil ranjeno srce. O Sari Mihaeli je spoštljivo ;rMi častitljivo govoril, vprašal ga je, kako kaj sin, ‘rtako je pomiril Kirdžalija, da je pozabil vse, Je bilo poprej, in rad govoril s svojim Mi-uf 'ajlakijem.
Heterijski poslanci so odšli, Mihajlaki je 1113 ostal. Malo po malo, s starimi spomini na °a '°ie z razgovori o nadah, o mogočnosti in 7,1 kvi, o Ivonijevem proroštvu, o znamenitosti, sl ?r je poljskega rodu, z Miloševim izgledom, z tem je raznetil Kirdžaliju nekdanji ogenj, 1,9'budil ponos v njem, ali plemenit ponos ta pot, ^ V ta bolgarski mož si je hotei z blagostmi, narod zaslužiti imenitno ime. Do tega čud-u,l,ega človeka so imele večjo moč lupeževe be-11 **de nego vroče prošnje, gorki bojarkini nago-(v°ri, te žrtvodarne žene, častitljive hčere do-3 Vini.
Bojarka je hotela očito, ne z zvijačnostjo,
šiniti Kirdžalija s Tudorjem, ker ni vedela, kaj ^ godi v njegovem srcu, kajti menila je, da je ■ °sti, da reče ljudem: »Vzdignite se v imenu Ve vere, v imenu narodove svobode,': — in I a vstanejo; ali Arnavt je bil zvit, kakor lisjak, Vlast; poskusil je z vsem: s spomini, s pro-

om, s hinavščino, z resnico, da bi mu
razvnel samoljubost, obudil ponos, svest si,

koti
*ar
da to prizadetje ne ostane brez vspeha. KakoršnC' koli je bilo minolo življenje, človek ima rad, & et ga pozneje kake okolnosti spominjajo na-nj, 11 trenotke, ktere ga je veličala moč, slava, ali ktere s so ga višali kaki posebni čini, in tak spon1'" e stokrat nežnejše veje v ušesih, stokrat slajše objema srce, če ga budi človek, kteri je bil salfl priča tem činom. Mihajlaki ni živil v sebi djv' s? jega ponosa, v njem se je redko kdaj porodil0 strastno čutje; lupeštvo, to je bilo njegovo živ'| ljenje. Smrti se ni bal, nevarnosti se je ogibaj po zlatu je hlepel, pa ni znal uživati ga, bojev3 je hrabro; ukazovati, tega ni znal, njemu je bil° Ij treba zmerom in .povsod le zapovednika, in ten111 je bil zvest kakor pes. Tak človek ni mogel v ponosni Kirdžalijevi duši vzbuditi zavzetja a' časti, ni zavisti ni kakega drugega takega čustvi i ampak nekako zarasel se mu je v srce: s te01 j
!?o
zvestost in P°' L
navadno ponos plačuje pasjo nižno pokorščino. Sicer sta bila Kirdžali in hajlaki zmerom vkup, v vseh nevarnostih: sta s krvjo kropila tisto borišče, oba v tiste01 zračju sikala s svojima mečema; tudi to ni ^ lenkost prijateljstvu, skratka: da-si je bil KirdŽ*1 prepričan, da ga je Arnavt priskutil sreči, da ^ jo je on izneveril, vendar mu je zmerom neka** radovoljnost do tega človeka klila v srcu; 13,0 rebiti mu je satan šepetal to na uho, da ga ‘
*
t

' °tel zapeljati s tem, ali pa mogoče, da je časi e ®era človeška natora tako čudna. Nikoli ni Kfr-> ^ali vzel v misel tistih zlovestnih Mihajlakijevih ; ^ed, še vprašal ga ni nikoli, odkod so mu prišle takrat na jezik, in Mihajlaki je bil ^ren, da ni zbudil iz groba spomine neblagega 'godka. Govorila sta le o vojni, in kratkočasila ^ z orožjem in vsak s svojim konjem. Kirdžali *sto zavede svojega lahkonogca in dirja ž njim ^ stepah, med gore, kakor sinku na ljubo. Ves 'tofeč koplje ponosno čelo v zraku, oči mu bliskajo kakor orlu, kedar se razognjen žene za njo; rdečica mu poliva bledo, ognjeno obličje, ^ sveti kakor zlovestna zvezda repatica na čr-toai nebu. O, tega ne počenja sinku na ljubo Fdžali, ampak sebi! Vidno je, da je ponižna tokora zapustila nezvestega sina, in ponos, da Zopet našel svoje drago dete. Ta zmena srčno !eseli bojarko, s plamenom jej gori duša od ]ut>ezni do drage domovine tako, kakor kak Nsetletni devici srce od ljubezni do svojega l^bčka; bojarka verjame Ivonijevemu proroštvu k<o zvesto, kakor sveti veri. Sara Mihaela je I'°stna in vesela tega: žalostna, ker sluti zopet °Čitev, vesela zato, ker vidi, da je moževa duša topet zdrava, da se veseli, da mu krasi lica po-''tojšnja živa barva. Rada bi žrtvovala samo sebe ** Moževo srečo; goreče hvali Boga za usmi-

— 246 -
Ijenje, blagoslavlja celo Mihajlakija, dasi se $ ogiblje z nekakim nerazumljivim čutjem. Kako ){ krasna za zaveso te žalosti in radosti, kakor vf Černiča za rahlim, prosojnim oblačkom, kak°[ mavrica precej v začetku, ko naenkrat zač^ krasno svitle barve blisketati pod solnčnimi žark'> ko se blišče solzice v oblaku pod nebom. Ljub* jo je Kirdžali,^ ali iznova se je zaljubil v n*0-gočnost, v slavo.
Kakor konj, kedar se razogni ter zač**e grebsti zemljo, grizti in peniti se, kedar se i*111 kri zateče v oči in z odprtimi nozdrami prsi* če se jezdec le nekoliko nagne takrat, da se g3 le dotakne na strani, begec kakor besen zdirja 1 mesta: tako tudi človek, kteremu strastni začno vreti in kipeti v duši in v srcu, — vne**1 ga le malo, kakorkoli, precej je pripravljen vre*' ničiti sanje svojih divjih želj. V Rudnik je Pr'-letel glas, da je Tudor v Bukrešu zasadil prap°r multanske svobode, fanariot hospodar pa, da ie iz bojazni pobegnil za Donavo, kar znajo kupljivi sužnji, ki je stavijo za gospodarje; zulmanje da se pomičejo v trdnjave, in da-si F je. veliko in imajo moč, vendar jih je strah, ^ je narod vstal na vojno. Mihajlaki je vzel misel Kirdžaliju: »Tudor bode multanski hosp0 dar, a ti . . .« Kirdžali mu pa ni pustil izgov° riti: »To bodem tudi jaz.-« — Te besede so »
247 —
S? Pičile, nagubančilo se mu je čelo in dolgo je j{ Premišljal. Prišel je glas, da je Aleksander lpsy-/e- lanty z zakladi belega carja že v Jašu, da se je Pogovoril s tamošnjim hospodarjem, ki je tudi Grk, da sta oklicala grško svobodo in da zbirata slo-vanske gorjance na vojno, ker se ne upata sama Po robu postaviti in udariti z oroženimi Muzul-niani. Miloš je dejal: »Dobro bi bilo, ko bi kak Slovan poslal te Grke, naj ido raje kupčevat, sam Pa stopil vojski na čelo in potegnil se za slo-yansko svobodo. Kirdžali ponosno pogleda: »Jaz Pojdem,« in ti besedi ste odločili vse.
Nekoliko dnij potem je pred vrati rudniškega gradu Mihajlaki vrstil srbske prostovoljce '1 Arnavte na konjih. Kirdžali je šel k sveti maši, Potlej pa se je poslovil od svoje žene, od sina, °d bojarke in od Miloša. Ganljivo, srčno, da žalostno je bilo slovo; ali vsem je v srcih tlelo r Spanje, da se kmalo zopet vidijo. Že je Kirdžali e kotel zasesti konja, ali še enkrat objame ženo, ^ enkrat jo poljubi; solze so mu zalile oko, in srce se mu je krčilo od trpke žalosti; sinek je kil začel še le govoriti; prime očeta za plašč: *Atej, poljubi Tudorja, mama vsak dan moii ?a-nj.« Kirdžali porine sina od sebe, obrne se, šine na konja, odjezdi skozi vrata in ni se ozrl več nazaj. Sara Mihaela vije roke: »Jaz nesrečnica! vse ve zdaj!« — in kakor bi bila sama
kriva, ker jo ljubi še kdo drug, da je ljubosutf' it< nost zavdala možu srce, polijo žalostno grenke nj, solze. Jok, ta je edino zavetje ženskam. Bojarka \\ jo teši, da pojdeta v kratkem- v Multanijo, da se boste kmalo videli s Kirdžalijem, s Tudorjem Sinek se obeša materi na vrat: »Mama, nikar ne jokaj, saj atej ni hud; mudi se mu, rad bi bil itf skoro pri Tudorju!« Ubogo dete! ne ve, da je h tako hudo ranilo srce materi. Miloš je videl Kit' 4 džalija, kako je naglo odjezdil; misli si: »Urno se je poslovil, ločitev reže srce; po obličju in dejanju je do konca hotel ostati mož.« — Srbski ljud je s hvaležnostjo in z blagoslovom nadaril črnega romarja, predno je odšel na pot. Že je daleč od Rudnika Kirdžalijevega truma, že je za lesovi in za gorami, ali Miloš še zmerom gleda za njo po poti, po kterem je odšla; naposled vzdigne oči in roke k nebu:	»Naj vas srečno
spremlja Bog! O, ‘ko bi tudi drugi slovanski narodje zgrabili za orožje zoper svoje mučitelje! Ne bodem jaz križem držal svojih rok, ne bode mi škoda zakladov, vse hočem žrtvovati, samo da pomorem Slovanom na svobodo.« — Odkri' tosrčne so bile te Miloševe besede, iz srca, ka-kor zares Slovan govori", te besede so mu bile sveta prisega pred božjim obličjem. — Bog ie slišal to prisego; ali jo je izvršil Miloš?'" Nebo je čisto, solnce jasno sije: gotovo zna'
IH' tli
lenje, da je uslišana Miloševa prošnja, sprejeta ^ ^gova prisega, in da je všeč Bogu, da Slovanki Miloš otme kdaj svobodo slovanskemu rodu.
XVII.
)il tei
j«
V Jašu, v krasnem Jašu, multanskem stol-■n mestu, na hospodarskem gradu vihra trojna zastava: na sredi bela, to znači vero, na ^sni krvavo rdeča, na levi pa črna, in to ponuja žalost.*) To so znamenja zmage ali smrti I3 sveto vero; ali mora muzulmanska kri potoka teči, ali pa kristijanska trupla rodovitijo brnijo. Na praporju se blišči feniks,- zlat, ki zo-i*et vstaja iz svojega pepela: to je geslo grške !vobode, ki se dviga iz neverske sužnosti in \ hoče vnovič preroditi, glede na špartanske ePosti, na tebansko pogumnost, na atensko ^gočnost. Po ulicah, na trgu mrgole vojščaki, r,1o oblečeni, v črnih čapkah z mrtvaškimi gla-^tii: to je grška mladež svete falanksi.**) Za j^stom na ravni, Albanje, raznobojni Jordakijevi***) °njiki igrajo očem, rezgečejo konji, brenkeče °r°žje vojščakom po ušesih. Predmestje so vzeli
•) To so bile barve prerojene Orške. y *•) Falanks, sveta truma, grška mladež iz visokih šol na Dunaju, L erlinu in tudi iz drugih nemških šol, iz Odese in Ruske; zbirala se Multanski okoli Ipsylanty-jeve zastave — in ta se je imenovala sv.
■“*	•••) Jordaki, Alban slovanskega rodu, junak krepkih rok in srčne

Bojeval je za grško svobodo prav do poslednjega trenotka.
Klefti, pešci, različni narodnjaki, razno obleče111 Kaj pa vodstvo te vojske, teh križarjev na voj1* za vero, za svobodo? — Aleksander Ipsylanty> kneškega rodu, general belega carja, Jurij Kant*' n kužen, potomec carigrajskih carjev, polkovni'1 S| avstrijskega carja, se gostita pri mladem Suc11 Rada bi z besedami in s peresom premog'1 sovražnika, ali pa, da bi kdo drug vojeval za-# kajti služba tujim gospodovalcem jima je ugas"1 viteški ogenj, dedščino davnih sinov nekda# Grške. Alban Jordaki, ves žrtvodaren veri, sv°" bodi, mož neskaljene kreposti in mogočen, luje vodnika, ne mara še mrzi na-nju; da bi i11 zapustil, ali celo odstavil, ker nista drugeS1 vredna, ter sam stopil na čelo hrabrim truma1" in bojeval za sveto vero in svobodo, te misli j{ groza njegove vestne duše.
• Muzulmanje in Fanariotje so zapustili B# reš in pobegnili za Donavo, kakor volki, če i"1 preplaši hripavi lovski rog, kakor ljudje o straši
vesti, da kuga divja kje. Samo Kanimari Sava
je ostal s konjiki Arnavti in ukazal
1
oroženin'
*) Aleksander Ipsylanty, general v ruski službi, kjer je PB
tudi eno roko. Pisatelj pravi: »Dogodke o lpsylanty-ju sem dob>l
pri polkovniku Reybandu, ki je popisal to vojno. Ta polkovnik je najizvrstnejših inostrancev, ki so bojevali za Grško.«
•*) Kanimari Sava, Bolgar, načelnik albanske straže, vala$^ j
■'tr,
hospodarja Kaliinahija, zedinil se je s Tudorjem, pozneje pa je p°te| ^ zopet s Turki in na vse kriplje vspešno divjal in dušil grško vstaj0 Multanski.
Vražam, naj ido in prehodijo ulice: hotel je s strahom pomiriti meščane. — V tem je po cesti °d Črneča*) prišla neka vojska. Vodja gre pred Njo, peš; njemu na desni gre neki duhoven, nl slovesno oblečen, pa levi pa namestnik v vaški °bleki, na znamenje, da gre narod na vojno, da se hoče bojevati narodu za svobodo. Načelnik le mrklega obraza, ali plemenitega; ne stopa °šabno, bahaško, ampak junaško. Bliža se pe-^ hota, bližajo konjiki, Kanimari-jevi Arnavtje so se Pomaknili k metropolitanskemu samostanu. — Odkod je ta vojska? Kdo je ta vodnik? Multanje v Bukrešu vro naproti, pozdravljajo drage goste 'n soglasno grme: »Naj žive naši bratje! naši °timci! Živel Tudor, naš knez, naš car N — Ka-lirnari Sava se je prišel poklonit Tudorju in ali Hu kaj ukaže. Tudor je šel z vojsko v cerkev 'rt v svetišču so molili in peli slavo Bogu na hvalo in milost. Potem je ukazal oklicati svobodo 'n samostojnost multanskega naroda, vmes pa so Peli zvonovi, donele cerkvene trombe. Bojarji so se sešli v sprednji sobi novega gospoda, zato Pa bi si prihlinili častne službe in bogastva; ali *a novi gospod ni razlikoval bojarjev in kmetov, Njemu so bili vsi bivalci sinovi multanske zemlje,
*) Črneč, to je mestice na Valaškem; tii je Tudor Vladimiresko Skuril vstajo. Tudorjevo prizadetje in ta vstaja je zgodovinsko podana.
— 25 2 —
vse je zavrnil: »Služite očetnjavi, očina vas na-darf za to.« Sam je vojeval na čelu oroženim četam po deželi in klestil muzulmanske jate, sam krotil bojarje, zatiral njihove razvade in svobodil narod. Tako je gospodaril Tudor zemlji Valaški-Prišel je lpsylanty k Bukrešu, v KolentinU razšotoril vojsko in začel obravnavati s Tudorjem; rad bi se bil povspel za gospodarja Mul' tanom, ali ni se upal. Tudor mu je rekel: 'Idi za Donavo, jaz ti očistim cesto tjekaj s svojimi ljudmi; tam te sužnji Grki kličejo na pomaganja tam te željno čaka svoboda in grška narodnost Če pa nečeš, ostani na Multanski, in tebe i11 tvoje ljudi zaslonimo s svojimi prsi, da se vam ne osvetijo Muzulmanje; na miru boste sedeli za našimi hrbti, kakor v trdnjavi za zidovjem; ali razpusti vojsko, mi nečemo tujega vojaštva v svoji svobodni očetnjavi.« — lpsylanty, zvit, ka-koršni so sploh grški mogotci, ne odvrne m bev ni mev, ali da ali da ne, ampak na skrivnem zapleta multanskega junaka v izdajno mrežo in misli sam za-se: ko hitro ne bode tega človeka> pride njegova vojska v moj tabor, in multansko gospodarstvo bode moje. lpsylanty-jeva vojska se je razkropila po mejnih krajinah in trumoma zvablja vojščake v knežev tabor. Grška vojska raste in raste, načelnikoma pa ne vzhaja ni srčnost ni dušna jakost. — Kaka velika truma se
T
bi
ni
ni
s<
pi
iti
ki
b
S:
d
n
ti
s
i:
: t i
bliža Kolentinu! Pehota je srbski oblečena, koliki so v bolgarskih burkah, na bolgarskih konjih. Pešec je pri pešcu, konjik pri konjiku. Rasti' so visoke, kakor hrasti po črnogorskih lesovih, Pleč krepkih kakor -bosniški vrhunci. Obraze taajo opaljene od ognjenega solnca, strhle, katar bi jim je bil veter posušil; le oči se jim bliskajo, kakor bi bili zvezdam pokradli svetlobo, samo brke se jim svetijo in lasje, ker je sleherni ban koplje nebeška rosa. Pozna se, da ti ljudje Piso vzrastli pod streho, da so si pod milim bebom okrepili ude: to so vojni sinovi, slovansko pleme. Vodja sedi na vranem konju: postavne rasti, gibčnih udov — znamenje izborne •ttoči; obličje ima rujavo, divje — podoba strastnih tastev; čelo visoko, vedro — drag prestol ponosu; lase ima redke — posledica neumornih biislij; oči bistre, grozne — zrcalo ponosne duše, ^omahljive volje. Izmed svojih vojščakov gleda tako, kakor labud, kralj jezerom, izmed gosje trUme; kakor orel, car vetrovom, gospodar go-ram in stepam, med trumo jastrebov in krokar-tav. Grška vojska gre naproti tej vojski; njeni v°dniki so pred vrati sprejeli prišlega načelnika, tardaki, nekdanji napadnik izmajlovskega paše, pozdravil gosta in njegovega kapitana kakor Svoja znanca. Načelnik je Jord^kija pozdravil bralski, grškemu načelništvu pa je na pokorni
k
poklon odgovoril s ponosnim priklonom, z očmi ali in z obličjem pa se je zdelo, kakor bi velel; s kje je sovražnik, peljite me na bojišče, zato sem k prišel le-sem. Grki so se posmehovali po grški Pc navadi: zdaj se ti sklanjamo, dokler je treba, ko 'ir pa storiš za nas vse, kar moreš in znaš, potlej 1 se te pa že iznebimo. Odkod je ta vojska? Kd° je ta vodja? — Ta vojska — to so srbski Klefti tr in bolgarski konjiki; vodja — to je Kirdžali, i" pri njem neločljivi kapitan Arnavt Mihajlaki.
Tudor je dobil glas, da je Kirdžali prišel iz Rudnika. To mu zajeda, to ga žali. Misli si; »Zdaj pride sem, kako naj ga pozdravim? A*' kakor brata? — O ne, moja duša ga ne strpi? > pomračil je srečo, ugasil pokoj temu nebeškem^ bitju, tej čisti duši, temu angelju. Ko bi bila le ^ vsaj srečna, segel bi mu v roko in rekel: hval° ti, prijatelj; ali njemu ni bila nikoli na misli njena sreča in mu ni. Kako plače zdaj gotovOi ker jo je zopet zapustil! Uboga Sara Mihaela’ š Neusmiljenec ti! — Ali ga sprejmem kakor sov-ražnika? Kaj bi mati rekla potem? Kaj bi Sam Mihaela učinila? Ne preživela bi smrti tega člO' veka; saj ga tako ljubi, na-me se pa še ne zmisl' ne mara več zdaj, morebiti je tudi pozabila na svojega brata — -r-c podpre čelo z roko i" se zamisli. V tem prileti druga vest, da se je 1 Ipsylantyjem zedinil Kirdžali; Tudorju se je olai'
k
d 'ilo srce, celo nada, grešna, oživela mu je zopet el; srcu: moje prijateljstvo zOrki ne bode dolgo, ‘rt kratkem se razplezne; morda se na borišču d [Popademo — sovražnik š sovražnikom; potlej <o Jrdžali, ne mara se tvoj meč zadene ob mojega, le) 11 kdo ve, kaj bode nastopek tega boja, kaj bode i° *°tlej ? Ali ta huda misel se mu je precej zopet fti Irnila. — O ne, saj nikoli ne pozabi na-nj, ni-rt lok ne bode ljubila mene — to je angelj nesene kreposti. Ne, jaz ne hlepim po njegovi |Z H potem bi me sovražila, klela bi me noč in '' kakor najnesramnejšega zločinca. Naj živi I' Fdžali, naj le raje mene samega mori žalost in ^jenje; jaz bodem že trpel, saj to je moja u ^oda. — In zdaj začne premišljati, čemu je pri-e ^ Kirdžali v kolentinski tabor; pa mu ni mogel 1,3 misel pravi vzrok, zakaj menil je: lpsylanty j1'11 je obljubil hribe in doline, žezlo in prestol. J bi mu pa ničesar ne mogel obljubiti, in ^lrdžali ne more v tistem zračju živeti z drugimi; Jj0ra ukazovati, če ne, vjedel bi samega sebe.
čudnega torej, kdor hrepeni po carstvu, ta e suče okoli takih, kterim se senja o carjevinah.
Tudor je bil v kolentinskem taborju, ali s ^°jim sovražnikom se ni sešel nikjer, kajti Kir-^li se ga je ogibal, ali prav za prav, oba sta
ogibala drug drugega. Kirdžalija draži to
^hkužno življenje, kakoršno živi to razvajeno
A

načelništvo; nikakor mu ne morejo biti všečv gostije, ti plesi, ki jih imajo vsak dan v Kole"' $ tinu; njega bolestijo misli na Saro Mihael0, ^ trpinči ga sum: ne mara me pa ne ljubi — dalje z se ne upa, celo misli se boji takih. Le na M v bi šel brž rad, čim prej, tem raje; tako hlepi p° j, njem ta trenotja, kakor po raju svoji duši p° j smrti. Kirdžali ima srce in kri slovansko, njen111 c je delo življenje, brezdelnost pa smrt. Kedar g3 ( lpsylanty vabi k čaši, na gostijo, kedar ga Ka"' s takuzen sili k godbi, na ples, vselej jima odvrne' j »O, meni je dolgčas tamkaj, pustita me pod mil° nebo.« — Onadva ga pa ne pustita, odklada*3 ( od dne do dne vojno z Muzulmani, in v \ Karavija, lpsylanty-jev kapitan, v Oalaču mo0 | neorožene kupce in pleni imetek; Grk Mauro5 pa, naušnik (Ohrenblaser), hujska multanske b°' j jarje zoper Tudorja in laže: »Ta človek vam hoč° vzeti imovino in razdeliti kmetom, hoče potepi2' vaše pravice.« Radoverni bojarji nastavljajo P3 ušesa in ničemno služijo ničemnim Ipsylaniy jevim nameram: razsevajo med ljudi in me vojsko laž, da je Tudor izdajica, da je zmenjel1 z Muzulmani. Tudor je vse izvedel to in z z3 ničljivostjo odgovoril tej nesramnosti; osvete ^ ni mar, pa je tudi ne želi, le to, da je Kanimadi3 Savo poslal v Kolentin k lpsylanty-ju, naj se pravi za Donavo, ali pa naj razpusti vojsko, ^
^3, š>.
t!
en-
ilje
n«
g3
ir
e'-
10 ti ifl
id'
)5
r
e
11
i
i
i
Pe, predno pridejo Muzulmanje, da ga multanska vojska prisili to ali to, kar bi raje. Nemara bi se bili celo spopadli kristijanje, ali prinesel je od Krajeva brzoglasnik novico, da se vidinski paša z veliko vojsko vleče h Krajevu. Iz Oalača je v&s prestrašen priletel Karavija z vestjo, da sta Paši silistrijski in ibrajlovski stepla neštevilne *rUme in najbrže poplavila že Multansko. Kir-džali in Jordaki, oba sta povzdignila glas : »Haj-dirno nad vraga! V imenu svete vere, v imenu svete svobode, hajdimo, zmoremo je! < — Ipsy-ianty je s solznimi očmi prosil, da bi ga ne zapustila, sam ni bil toliko srčan, da bi se vsaj Enkrat bil po robu postavil sovražniku. Tudor je Kanimarija Savo in Farnakija z enim oddelkom tanjikov pustil v Bukrešu, sam z drugo mul-tansko vojsko se je vzdignil pa v Pitešt nad v>dinskega pašo. Ipsylanty je po dolgem premišljevanju, pa še po daljšem posvetovanju pomaknil se z grško vojsko nazaj proti Trgovici, kakor bi hotel pomagati Tudorju, ali zares pa zato, da bi se skrival za njegov hrbet in bliže bil erdeljskih gor. Kirdžali se jezi na ničemnike, koče je zapustiti, ali Mihajlaki ga pogovarja: *Ban, čakajva še malo, kmalo pride na-te čas in Potlej bodeš ti gospodoval. Z gor nama pridejo na pomoč nekdanji bratje, tvoji ljudje, potem pa 'ahko ustanoviš bolgarsko carstvo.« — S temi
»Slovanska knjižnica«. Snopič 137.
17
besedami je vstregel njegovi nestrpljivosti tako, 'odj kakor dojnica umiri trmoglavega, razposajenega c otroka s pravljicami o zakletih gradeh, o kralji' i z činah in čarovnicah; pa to je čudno soglasja (je ponosni mož in samoglavi otrok se dasta oba ijn takisto pogovoriti, samo to je razlika, da je treba -otroku praviti pravljice o minolosti, a možu 0 bodočnosti; obema uho posluša pravljice, obetu3 duši radi imate pravljice.	^
Komaj je prišel Tudor v Pitešt, precej je *os za njim pridirjal neki posel iz Srbije. Gotovo je po kaj važnega, ker se tako dolgo časa meni ž njim jfe bojar, pak ločil se je od njega z veselim obra' tir zom, in goreče moli v cerkvi, podoba je, da s« toc srčno zahvaljuje za nekaj Bogu; ukazal je krasno- 'V( bojno preobleči sobe v belem gradu, kakor bi ifc se nadjal kakih gostov; sam pa, na čelu samim izbranim konjikotn, odjezdi po trajanski cesti proti poldnevu. Ljudje nekteri žalostno opazujejo: Naš multanski knez začne gostiti in zapravljali kakor Grki;«, nekteri radostno vikajo: »Tudor je odjezdil, gototovo hoče zajeti vidinskega paš° in pokazati zaločenemu sovražniku, da nam ne manjka bogastva, ni veličasti, da imamo vseg3 obilo.« Tako je na tem božjem svetu, vsaka reč ima dve strani, in ljudje imajo vsak po svoji pa' I? meti — nekteri slabe, nekteri pa dobre misli 0 njej. Ko je lpsylanty izvedel odhod multanskeg3
Hi
4
I
°dje, je poslal brž v Pitešt naušnike z zlatom >3 obljubami, jezične hinavce, izdajne grdune, da 'za-nj pregovorili Tudorjeve kapitane. Oj, po-'feni Grk ne spi, ne zadremlje; kedar mu je do 3 feih kovarij, kedar snuje kako goljufijo, izdajo 3 " to je njegovo življenje.
Tudor je prišel nazaj, ali ne s pašo, am-3 ^ z bojarko, s Saro Mihaelo in Kirdžalijevim "om. Ne obhaja hrumne gostije, ali srčna ra-e °st kraljuje po vsem multanskem taborju. Kakor s >0jo mater vsi pozdravljajo bojarko. Evdoksija 1 eda, a ne more se nagledati teh križev svete Fe, zmagoslavno raztaknjenih po cerkvenih ! fenikih, po kuplah na minaretih, kakor bi s ’ v°jim svetim geslom hoteli iz žalnega spomina feisati bivalcem dolgo muzulmansko vladanje 1 feistijanskem mestu — ne more nagledati tega titanskega praporja, ki zdaj tako mogočno tra, tako varno, neskrbno — ne more se navdati menihov iz ardžiskega samostana, ki so tinenu Kriščeve vere, v imenu svete svobode fedili ljudstvo in sami prišli vnemat ga z bedami in dejanski — tega naroda trdne volje, !tečno svobodnega, ne mara preponosnega na feiosvojnost daškega rodu — ne more se navdati svojega sina, krvi svoje krvi, plodu svo-le& telesa, ki je na čelu božjemu ljudstvu, ki feži božji veri. Bojarki se blišči obličje od čarne
sreče, solza dušnega razkošja jej rosi od viso^ starosti medlo oko in mladostno plamti naftoi Ali kakor bi nekaj ne bilo prav Evdoksiji, rom se obrača k sinu in natihoma povprašujva »Kje pa je Kirdžali? zakaj ni pri tebi? brž po-nj, v mojem imenu.« — Tudor molči N' skrivaj pogleduje Saro Mihaelo. Zala žena "* ^ vpraša, kje je Kirdžali: dobro ve, zakaj ga ni ® žalostna je, moli, plače in poljublja sina; ^ c« dorja se ogiblje, še pogleda ga ne; hladflftW kratko odgovarja njegovim srčnim bratovski"1 besedam. Tudor premišlja: Kako, kdaj sem$e™ zameril temu angelju? Ali sem jaz kriv, ker biti pri meni Kirdžali? — In tako mu je srce^ tesno, kakor bi ga tlačil kak velik zločin.
lpsylanty ni držal križem svojih rok; dev{ ^ multanskih kapitanov mu je že obljubilo, da ** ^ puste s svojimi ljudmi vred Tudorja, pridejov ^ grški tabor in grškega kneza okličejo za svoj«l> gospoda. Ali njemu to še ni dosti, ampak J s pota spraviti Tudorja, in zmerom sam za-s{ misli: Kakor bi dve solnci ne mogli biti na ne^ tako tudi dva gospodarja ne, da bi bila v >* . deželi. Njegovi pradedje bi bili to očito določ“ na borišču; njemu je za dedšino po njih ost** samo misel, in s to mislijo se strinja še ta-l"; da se ti le vresniči namera, bodi-si kakork0 ’
Z zlatom je oslepil kapitane in izneveril je, Prf

boriti pa ni mogel nobenega teh nezvestnežev, ^ * bi bil kteri umoril izdanega gospoda. Izvedel u]*j'da Kirdžali mrzi na Tudorja, ali Arnavt Mi->7 'taki mu ni razodel vse skrivnosti, ki jo je sam Bliščeči jatagan v rudniškem gradu v sobi ^^at je za vse žive dni ostal globoko v spo-Mihajlakiju in zavezal mu jezik o tem-; ^ Cer bi bila pa sramota kapitanu, ko bi tujim razodel, da je vodnikova žena bila ne-‘""Nta, ali pa konj neposlušen, tega ne sme. — sTvedal je torej lpsylanty-ju samo za ključ do Kir-^ Alijevega ponosa, in lpsylanty ga je neprenehoma ce^al, ali zastonj. Bolgar je vsakrat odgovoril: 'ta ne menim postati multanski hospodar, nj-1 71 Multan; kedar Slovanom udari ura, potlej 3 ^imo, kako in kaj. Če ti dela napotje Tudor, imata vojsko — ti in on, dajta, udarita se za !*r*vico. Jaz se nečem vtakniti v vajino razprtijo; 'Pel sem se bojevat z Muzulmani, in bodem ’e j^ieval, ko bi tudi tebe moral zapustiti.« Potem J "govoru je spoznal lpsylanty, da Kirdžalijevega
. 'losa ni moč potovaršiti z zvijačnostjo, ni z 7ajo; nehal gaje hujskati zoper Tudorja, kajti *fyi Grk raje s hinavskim smehljanjem taji, da
je nevšeč ta odgovor, nego da bi se z dalj-
l111 nagovarjanjem zameril junaškemu možu,
7&r volja in moč mu je tako zavetje lahko v
Grškemu knezu pride na misel: »Kaj pa,

ne mara se Jordakijeva gorečnost za svobod0 ^ uda mojim nameram,« — in začel je sumiti TU'j v dorja, da se porazumlja z multanskimi paša^ 1 da je zmenjen ž njimi in hoče na svoj prosp1 zasukniti zadeve kristijanske vere in grške sv°’ bode. Jordaki je bil mož, ki je raje delal neg0 besedoval: ni odgovoril nič, ampak zajahali0 svojega konja in odjezdil v Pitešt, ko je Pr'^ nazaj, pa zavrnil: »Tudor ni verolomec, niti'2' dajica, le to, da se neče nič zmeniti za na°> zmerom odvrača, kakor je poprej: Idite za ^ navo, za pot vam bode moja skrb; razpustih vojsko, damo vam zavetje na Multanski. Teg* nam ni treba, da bi vi vojevali nam, mi se lat^0
sami otmemo iz sužnosti. — Njegove bese1
it
so svete, knez, idimo za Donavo.« — lpsylan*) si je grizel ustne, in ni odgovoril, ni da ni ^ \ ne. To je dokaz o odkritosrčnem možu, da 1 pustil svojo namero, samo da neče spoznati teg3’ tajiti pa tudi ne, skratka: da neče popolno31* ponižati svoje samoljubnosti; ali o človeku skrjv nih mislij, ki je brezno črne skrivnosti med nie
govim srcem in njegovo dušo, pa med srcem dušo drugih ljudfj; kteri ni še nikoli čutil 1° sladke potrebe, da bi se zdaj pa zdaj razod
prijatelju, te ljube želje, da bi svoje misli deval prijateljskim mislim; kteri živi' na sv^11 kakor črv med črepinjami, o takem je pa priča0
- -263 —

J*
Tu-
Kili
\/0‘
f
i£
šel
it
!5r
li-
ie
P
(O
le
1
\)
tj
t
Molčanje, da mu je na misli, kako bi drugače vresničil svoj namen. lpsylanty je namenil vničiti Tudorja in hoče izvršiti svoj sklep; lahko bi bil dobil kakega lakomnika, ki bi za nekoliko pestij zlata bil s kindžalom predrl srce Tudorju, ali to je odmenil za poslednjo potrebo: hotel je, da bi se izvršil zločin, ali tudi ga je hotel na videz Ogrniti s plaščem čiste gorečosti za sveto vero in svobodo. Povabil je na drugi dan bojni zbor pred-se.
Zjutraj, še pred zborom, prijezdi sel iz Pi-tešta in prinese dve pismi Kirdžaliju: glas, da ste Sara Mihaela s sinom in bojarka prišli v niultanski tabor, da ste le nekoliko ur daleč od Kirdžalija. Kirdžali razgane pismo in čita; ustne niu ne izgovore ne besede, ali obličje, čelo, časi gibljej z roko — neprestano govore pričujočim, njihovim očem. Stokrat razločnejše govore ta nema znamenja njegovih srčnih čustev nego bi glasne besede, kajti časi besedam ni mogoče, da bi povedale to, kar čuti srce, kar duša, in tako kakor hoče to naše čutje; nema znamenja Pak, če začno govoriti, zvesto razodeno vsa čustva. Kdor bi le po besedah hotel spoznavati ljudi, tak bi je slabo spoznaval; to je treba gledati na obraz, na oči, na telesne gibljeje, če hočeš izvedeti, kaj se godi v duši, v zakladnici človeških čutov; obličje, oči, telo je pravo zrcalo,
264 —
ki ne vidiš v njem lahko samega sebe, ampak človeka, kteri ga nosi na sebi. Celo čustvo le-dovite duše, če še tako na lehko ali skrivaj pri' leti na obličje, ne uide bistremu in izkušenemu očesu; človek gorečih strastij, ta pa ne more zatajiti svojih čustev tudi največjemu navajencu ne. — Kirdžali zardi, zabliska se mu oko, potem pomrači čelo, spusti obrvi čez oči, otare čelo z dlanjo; rdečica mu izgine z vročih lic, nestrpljivo odmaje z glavo, stlači pismo in spravi ga. To znači zavzetje, nenadno vest, srd, nevoljo, pomislek, prošnjo zaman. To je bilo bojarkino pismo o prihodu v Pitešt, nekoliko besed o Tudorju in prošnja, da bi prišel k njim. — Odpre drugo pismo in bere, ali razjasni se mu čelo, mirujejo mu obrvi, oči ima v pismo zamaknjene, tako radovedno, kakor bi ga hotel pogoltniti, zginila mu je divjost z lic in oblila je lahna rdečica neke sladke misli; na ustih mu igra po-lusmeh in na osemcih se zdi, da mu solza blis-keče. Vidi se, da je pismo Sare Mihaele omečilo srce očetu, da je oživela zopet ljubezen možu, ali vendar ne more popolnoma zadušiti v sebi bolestnega suma, svoje trpke misli; komaj je prebral ta list, pa je zopet žalosten; mahne z roko, obrne se k Mihajlakiju, ki ves čas ni obrnil očesa s svojega bana: »Mihajlaki, naj bodo pri' pravljenj moji ljudje, in ni čakal, ali odgovori
K
‘n
"n
lo,
H)
la
Iti
k
j‘o!
‘o
St
k
Sl
I
II
1
% ali ne, ampak kar odšel je v bojni zbor.
V veliki sobi v trgoviškem gradu, kamor 10 se nekdaj multanski bojarji hodili posvetovat Niultanskim hospodarjem, tu je danes zbrana božica grških kapitanov. Na desni in na levi na klopeh razni možje: tukaj zali sin grške Wiovine, ognjenega obraza, ki ljubezen do svo-^de gori na njem, tam Bošnjak, divji, zagorel, 7 je strašen; poleg bojaželjnega Albana sedi' ^nogorec, ki se mu toži po gorah, po skalovju; !ltrovi, zamišljeni Bolgar otira s svojo dlanjo °ko veselemu Ogru; jasnooki Erdeljec gleda v Srbu, ki je ponosen na to, ker je tistega f°du, ki ga vlada Miloš. Tudi multanski bojarji J° tu, žoltolasi Rusi in različni inostranci. To je !l)den, raznorod zbor. lpsylanty sedi na vzvišenem 'edalu, kakor na carskem stolu, durim nasproti, 1,3 drugem koncu sobe, kakor bi bil že carigraj-vladar; poleg njega na obeh straneh sede [Wakuzen, Kirdžali, Jordaki in vsi imenitnejši ^pitani grške vojske. Vsi gledajo na lpsylanty-ja, 3aj jim poreče: V imenu pravičnega Boga, v ^enu svete svobode, hajdimo nad sovražnike! v Vsi imajo roke pripravljene, da zgrabijo za ^Če, ker to so njihovi jezdeci, ki najrajši go-v°re ž njimi in najbolj znajo. Ali grški knez je ^el govoriti o zavetniku belem carju, o pridnih voščilih dunajskega cesarja in vedi Bog o
kakih nadah na tujo milost še, pa zmerom tak® suče besedo, da črni' Tudorja; njemu očita t°’ da je dobil pomoč belega carja, ker je prosten111 narodu rekel na noge. — Grški sinovi žalosti poslušajo to, in slovanski kapitanje dremljej0’ tako dolgočasno je to blebetanje, ki ga nič °e urno, nobene besede. Jordakiju se na obličju b&e bojazen, da ta človek, ki ga je postavil za vod' nika, ki mu je dal vojsko, uniči delo, začeto v božjem imenu, v imenu drage svobode. Kirdžal*
t
nagubi čelo in posluša dalje, le zdaj pa zd®l
o	---- — I---------- "—— ““"j l 
zgane z roko, s tem kaže svojo nezadovoljnost' ne mara je to znamenje, da mu preseda Tudor> ali morebiti so to le neme besede: »Midva °e bodeva orala skup, gnjusni blebetač.« — besedo je stražnji glavar prišel povedat, da s° iz Pitešta prišli trije multanski bojarji, da imaj0 nekaj važnega. — »Naj pridejo noter,^ reče Ipsf lanty in neha govoriti — bojarji so pa stopili v sobo. Komaj so sklonili glave in z vso spoštljivostjo stopili pred Ipsylanty-ja, knez obledi i*1 jame na stran streljati z očmi, kakor bi prosil' naj mu dade orožje, da se bode branil, z rok0 pokaže pa mesta bojarjem, naj sedejo. Ali P°' slanci na lahko sklonijo glave, in eden začne' »Naše sporočilo ni dolgo. Multanski hospodar’ Tudor Vladimiresko, naš gospod, poslal
nas ie
.j
k tebi z vestjo: tistih devet kapitanov, ktere 5
iko
to,
no
no
jo,
ne
:re
■d-
v
jli
oj
t;
:r,
ie
d
o
o
.
/
bil ti podkupil z zlatom, je obsodilo ljudstvo na smrt zarad njih nezvestosti; danes zjutraj so je obesili. Zdaj vidiš, da razprtije nič ne pomagajo. Naš hospodar je veledušen, še zdaj te opominja: Idi za Donavo, pot ti zavaruje sam, razpusti Vojsko, zavetje doboš na Multanski.«
Ne mara bi bili s sabljami kaznili to smelo sporočilo, ali Slovanom je poslanec sveta osoba, Grki pa se ne drznejo ničesar poprej, predno jim ne migne vodnik. Ipsylanty se je posilil na smeh: »Jaz nisem snoval nikakoršnih zvijač zoper vašega hospodarja, ampak on me zameta, in celo grozi mi.«
»Knez, naš hospodar ne grozi,' se oglasi vnovič bojar, »prezgodnja grožnja bi bila znamenje, da nas je strah, ali mi se ne bojimo ni skrivnih sovražnikov, ni očitih. Saj imamo srca, moč in orožje. Mi se ti nismo prišli opravičevat, ne zato, da se ti opravičiš nam, temuč mi hočemo odgovor hospodarjevemu vprašanju, kajti...« Ipsylanty jim ni pustil izgovoriti, zviti Grk se ni dal dalje ponižavati: »To moram premisliti poprej, poklon vašemu hospodarju, še danes dohode odgovor.« — Bojarji njega pogledajo zaničljivo, kapitane pa milo, priklone se na slovo in odido.
Kirdžali vstane: »Tudi jaz te zapustim, obljubil sem, da bodem vojeval zoper Muzulmane,
r
— 268 —
pa ne, da bodem gledal in poslušal vaš razpor in pričkanje tukaj-le.-<
Tudi Ipsylanty je vstal: >Kirdžali! čakaj malo no, da razvidiš, ali sem mogel nad Muzulmane, dokler mi je bil sovražnik na poti;« — obrnil se je k stražnjemu načelniku: »Naj pride Mauros noter. Jaz bi rad, da vsi izveste Tudorjevo iz" dajo.«
Morda je spomin na dobrotno bojarko obvladal Kirdžalija, ali nevolja, ker je knez tako zaničljivo govoril o tem hrabrem možu, ali Pa nagon, prirojen blagemu srcu, da bi se potegnil za nepričujočega, pa tudi mogoče, da so ga obvladali vsi ti trije čutje. Zardi in topotne z nogo: »Ni res, Tudor ni izdajica!« in da sam ni vedel, prime jatagan za ročaj.
Jordaki pokojno pristavi: »Toni mogoče!* in prime Kirdžalija za roko.
lpsylanty pobesi oči; »Saj bi tudi jaz rajši) da bi ne bilo res; pa le čakajte, da se prepričate.«
Zdaj stopi v sobo Mauros, mlad še, ali starega obraza; pa ni od solnca opaljen, ampak žolč prave peklenske zlobe se mu je razlil za kožo, da mu ne more vanjo kri, ki jo je razburil srd ali pa sramota razgrela. Čelo ima nizko, oči globoko vdrte pod dolgimi osemci, usta višnjeva> brado špičasto, prste na rokah skrivljene, nohtove
0:
rc
b;
zl
tli
n-
d
P
j<
P
S
ti
(
t
1

°studno kratke, noge všenjene — potvara, že r°jen tak. Ne hodi ravno, ali urno, kakor bi se tal in torej hitel, da bi ne mudil gnjusobnega *ločinstva. Stopi pred lpsylanty-ja in potegne iz Idrija dve pismi na njegovo znamenje: »Dokaz 'Uultanske izdaje, dva lista Kanimarija Save, Tu-dorjevega kapitana, Kiaji Mehemedu, silistrijskemu Paši. Enega sem za zlato dobil od nekega pas-lega Žida, Mehemedovega ogleduha, enega sem Pa kupil z orožjem od albanskega jadernika j Save.« — Kirdžali pogleda Fanariota grozno, lako da so noge odnehale v kolenih ničemniku. j Odda pismi, ali ne besede ne črhne, ker ga je tako strah, da drkoče z zobmi. Jordaki na glas Prebere lista. V enem je Kanimari Sava obljubil Paši, da pregovori Tudorja, da se uda sultanu, be sultan obljubi, da odpusti Multanom, da jim Pusti pravice in svobodo, da je za zmerom osvobodi' odureiih Fanariotov. Sava je pisal: »Če pa-^išah Tudorja postavi za hospodarja, obljubim laz, mogočni paša, da podavim grške načelnike, tpsylanty-ja pa, da ti dobom ali živega ali pa Mrtvega.* V drugem pismu je sporočilo paši, da s° se Grki vzdignili v Trgovico, Tudor pa v t*itešt. Sava obeta, da multanska vojska lahko Prepodi Grke z gor in zapodi v roke pravovernim sinom meškega preroka, priganja pašo, naj tar najprej moč pošlje Multanom hatišerif sul-
tanske milosti, Tudorju pa hospodarstvo, in konci pisma: »Izdajica Kirdžali, tvoj sluga, ki je umoril ti očetovsko srečo, ta pes je zdaj pri lpsylanty-ju, in tvoja hči pride te dni s Tudor-jevo materjo v Pitešt. Paša, nuj, zdaj lahko do-boš svojo hčer nazaj in kazniš izdajico.«
Vsaka beseda je v srce spekla Kirdžalija tako, kakor bi se ga z razbeljenim železom bil dotikal kdo. Naredil je pest, podprl se pod pazduho in stisnil tako, kakor bi si bil s stiskom hotel olajšati srce. Na čelu so se mu žile napele, divje razognile oči, in zaškrtal je z zobmi, spregovoril pa ni ne beseoe. — Ipsylanty se nasmehne : »Ali verjamete to žalostno resnico?« " in kapitanje soglasno zavrešče: »Tudor je izda-jica, hajdimo nad-enj, smrt izdajicam!« — lpsy-lanty obledi:	ogenj je prevelik — orožje že j
brenči. Ta vresk je zbudil Kirdžalija kakor iz sanj. Junaški Bolgar ponosno vzdigne čelo, p0' gleda po sobi, kakor kak načelnik po svoji trumi in oglasi se z glasom — tako pogumnim, da so vsi umolknili — to trenotje. Tako je to, ke-dar orel prileti med trumo kavk; zakroče, in kavke nehajo kavkati in strme va-nj.
»Ne zoper kristijane, ampak zoper Muzul' mane smo orožje vzeli v roke. Kanimari Sava je izdajica, njega zadene božja in ljudska sodba; Tudor ne verjamem, da bi bil izdajica. Sam poj'
— 271 -
r
k njemu precej. Ipsylanty, daj svoje zaupne, da pojdejo z menoj, ti bodo priče, kaj odbori Tudor. Ako je izdajica, prisegam, umorim 3 sam s svojo roko, če pa ne, ko bi se tudi Sa vaša vojska vzdignila nad-enj, jaz ga zaslo-
in pahnem vas nazaj.«
Dolgo časa resnega molčanja ne predrami "hče. Na Ipsylanty-jevem obrazu se zablisne 1(tost, da se je umaknil boj za nekoliko časa, in 3 očeh se mu bere, da kuje neki drug naklep. '3me Kirdžalija za roko: »Hvalo ti v imenu Pke svobode, v imenu kristijanstva. Jordaki, pravija, Mauros in moj pribočnik Ozanbruk f°jdejo s seboj. Jaz bi bil rad prijatelj s Tudor-fV — in zdaj je nehal zbor.
Ipsylanty se je dolgo časa razgovarjal v ’v°ji sobi s Karavijo, z Mauros-om in svojim ^niškim pribočnikom. Jordaki ukaže na konje !|,i četi albanskih konjikov. Kirdžali odvrne z '{snim glasom: »Mihajlaki, ti pojdeš z menoj, ^tio z bolgarskimi konjiki. Bešerevič naj ostane ^ s srbsko pehoto; ali pripravljen naj bode na °°j-« — Čez eno uro potem so odjezdili po c«sti v Pitešt. Vranec se zvija pod Kirdžalijem, Cet>klja z žvalo, spenja glavo, postavlja se na Idrije noge, kakor bi prosil: Pusti mi uzdo, da Mletim, ondi je tvoja žena, tam je tvoj sin; ali ^izprosljivi jezdec nategne brzdo, nateza jo in
drži konja, da gre počasi, pogleda na Mihaj^ kija ponosno, kakor bi hotel omeniti: Postal se" ra gospod svojih strastij; hotel je zdirjati konj, s"* p, zleteti naprej, ali vdržal sem konja in srce, ^ p. to je moja volja.	jr
Blizo Belega dvora — še bivališče muzi* ^
manskega age v Piteštu pred nekoliko dnevi,1 p
zdaj stanovališče multanskega vodje — Kirdžal' ^ zagleda s svojim sokoljim očesom belo oblečeš Sj
žensko na pomolih, pri njej pa otroka. To l| tvoja žena, to je tvoj otrok, pove mu srce. ”j zakaj so se razognile oči, zakaj se mu ta^ bliskajo, kakor ostrovidu (risu), kedar se mu kaže pes, njegov sovražnik? Kaj je zagledal ta"1 j) Bolgar? — Pri tej ženi je neka druga ženska, P3 neki moški, in gledajo albansko četo, Jordakijev< y konjike, ki jezdijo spredej. Kirdžalijevih Bolgarje< ne morejo videti, brani jim prah. Vsi štirje o1)' ido v beli dvor. Kirdžaliju pride na misel: 0"3
je pri njem ! — Na levo in na desno je za<> sukati konja po cesti, in ko ga je tako mojstrov"' v tem je zatrdno sklenil nekaj, omenil je sa"1 za-se: »Nečem je videti,« — in jezdil dalje," zamišljen. Spoštljivo ga pozdravljajo multatis^ straže, vse; truma se ustavi pred vrati in saflj0 poslanci odjezdijo na dvor, razjahajo konje
I
se1*
Tudor je je sam sprejel z žalostnim ob-razom, ali s smelim pogledom, nikogar ni bilo Pričujočega. Ko je zagledal Kirdžalija, zarudel je 'rrialo, ali ta rdečica ga je spreletela kakor blisk zlj|. |n izginila. Kirdžali in Tudor sta se pozdravila . j ^ posebej. Tudor nekako zadovoljen, Kirdžali ’*Pa očito nevoljen. Tudor izpregovori prvi: »Moja diati, tvoja žena, tvoj sin, kako bodo veseli, ker si prišel! Ali bi jih rad skor videl?« in nekaka radost se mu je razlila po obličju, kajti vedel je, da bode to srečen trenotek Sari Mihaeli. Kirdžali Ponosno dvigne čelo: »To bodem potlej, zdaj...« Jordaki je zapazil Kirdžalijevo nevoljo, stopil . bliže in začel počasi, častitljivo pripovedati Tu-sVi dorju, česa ga sumi, kaj mu očita lpsylanty; po-. J kazal je pismi Kanimarija Save. Tudor posluša, J.iilj ne izpremeni obličja, ne povesi oči, ne obrne
°braza na stran, kakor ga navadno tak človek, kateremu vest očita kako krivico. Pogleda pismi, *ardi od jeze: »Kanimari Sava me izdaja, mene, ^as ne, zato ga zadene narodova sodba, kakor 1“ danes kaznila devet verolomnih kapitanov. Jordaki, ti me poznaš; Kirdžali, tudi midva se de vidiva še le prvič danes. Vašemu knezu bi Se ne zagovarjal, vam se pa, še na misel mi ni Pdšlo nikoli, da bi Muzulmane vodil na kristi-tensko vojsko. Kar so danes moji bojarji sporo-^ili Ipsylanty-ju, temu bodem mož-beseda. Ne
»Slovanska knjižnica«. Snopič 137.	18
držite rok križem, ko v Stambulu bratje neoro- tu

ženi umirajo pod muzulmanskim orožjem; ne lupežite po krajini, kjer ne bivajo vaši sovražniki) ampak vaši prijatelji.*
Kirdžali molči, tudi Jordaki ne črhne, kajti $ preverjena sta oba, da je Tudor nedolžen; ali Je Karavija, ta ničemni načelnik, ki je moril in ple* ne nil v Oalaču, vikne: »Multanski bojar, ti nam očitaš ničemnost, sam si pa izdajica.«
Tudor se razjezi, stopi naspred, in dvigne roko : »Ti praviš, da sem izdajica, kukavni lupežb Karavija se odmakne k durim, ali kakor na kako določeno znamenje, Ozanbruk in Mauros ta trenotek izdereta vsak svoj kindžal in ta hip zabodeta Tudorja, eden ga je sunil v prsi, eden pa med pleča:*) »Pogini!« — Tudor vsklikne: »Izdajica!« — in prime se za glavo z roko. Kif' džali potegne sabljo iz nožnice in krvoločno p°' rudi svoje ostro jeklo s krvjo izdajice Maurosa. Jordaki prime umirajočega Tudorja — zdaj se odpro duri sosednje sobe in prikažete se bo-jarka in Sara Mihaela. Kirdžali otrpne, ubojici sta zbežala ta čas. Bojarka pogleda po sebi, zagleda sina, da umira, vidi Kirdžalija, da ima sabljo golo in krvavo. Začne viti roke: »Nesrečnež, ti
i
*
•) Da sta Fanariot Mauros in Nemec Ozanbruk umorila Tudorja to je zgodovinsko res, in to tudi, da so mu odsekali glavo in roke, Je se to ni zgodilo v Piteštu, v gradu, temuč v nekem piteškem lesu.
d
I
— 275
y ^Ubojica! — Sin moj! ie
ci,
in treso se jej roke. bče objeti Tudorja, ali bojar spregleda: »Mati, 8ra Mihaela . . . moja . . .« — ni izgovoril, to : bila zadnja beseda, izletela je duša iz njega in ti Urudil se je na tla Jordakiju iz rok. — Sara Mili aela je vskliknila: »Tudor, dragi moj brat!« — -■ fen glas je bil bolesten, obupljiv vskrik. Hoče n bjeti Tudorja, ali Kirdžali jo strašno pogleda, kor vtekel pahne v zid. Sara Mihaela presun-e tvo jekne: »Ubojica!« in zgrudi se v omedle-« 'co; Kirdžali stopi k njej; stresne se: »Nezvest-'ica!« — in morebiti bi bil z mečem predrl fce, — najdraže svojemu srcu, ali na ta krik lfiteče sinek v sobo, in ko zagleda mater, da $1 na tleh, pade na-njo, pa ne izpregovori no-besede; oklene se omedlele matere, kakor * jo z rokicami hotel varovati Kirdžalijeve jeze. 'rdžali pogleda sina: mine ga vsteklost, zablisketa U solza v očesu in obrne se: »Jaz nesrečnež!« 'gleda bojarko, ki leži na Tudorjevem truplu kor mrtva, pogleda Karavijo, ki je po orien-'ski navadi na znamenje zmage ravno glavo in f()ke odsekal Tudorju. Spusti roke ob sebi: »O, y^liki Bog! ali sem proklet!« — Zdaj jame °rožje brenketati na dvoru in pred vrati. Multanje s° izvedeli umor od ubojic samih, ki sta na Kir-^alija in Jordakija zvrnila uboj in divjata, naj letijo carjevo smrt. Bolgarski in albanski ko-
!
njiki pa branijo svoje vodništvo besnih mašft valcev. Jordaki prime Kirdžalija za roko: »ldiv\j( branimo se,« in odideta. Multanke vro v sob0 (|1< groznega hudodejstva in obupljivosti, vro |lJ e pomoč bojarki in Sari Mihaeli.
Brenket, hrup, pogled na boj, to je zbudil0 0j Kirdžalija iz omotne obupljivosti, njegovi vojščak1 jr so v nevarnosti: kakor divji prešič ranjen planf id med pse, tako je planil Kirdžali med svoje bONa nike. Z grmečim glasom kriči: »Ne morite, bra'loi nite se,« — in odbija s svojo težko sabljo m^liu tanske saplje, ali je pa iz rok puli Vojnikom. Tu<H Jordaki se bojuje. Ko Bolgarji in Albanje zagata dajo svoja vojnika, osrčijo se, ojačijo in predel ^ k vratom. Tu zasedeta načelnika vsak svoje# le konja in njuni trumi se počasi umičete po ces11 i] v Trgovico množnim Multanom. Že so na P° lil pota, ali razkačenih Multanov je več in več; varnost je že velika, življenje drago, kar se ^ enkrat začno obračati Multanje in kričati: surmanje so v Piteštu!« — Kirdžali zavp')e'
»Nazaj!« — in Jordaki povzame njegov ukaz,
kakor sinovi iste matere, vrnete se in vrete ^ ,t zaj obe vojski, ki ste se ravno kar tako ljll|® P borili — druga z drugo, kajti skupni sovraži s in skupna nevarnost sta najboljša posredni slogi.
t
i
čf
Ne vidi se še Pitešt, aii tam doli, kamor k0 Ujdalje more oko, gonijo spahi neredne mul-na 'iške trume. Nekateri popuščajo orožje, nekateri e skrivajo v lesove in beže za gore; ni ga vodika v Piteštu, da bi je zbral, da bi je vnel za . Uj, Tudorjeva smrt je smrt multanske svobode.
1 'kdžali pozna, da so to spahi Hadži-Ahmetovi, ne finskega paše; prišla mu je zopet Sara Miha-^ na misel: »Zdaj pride k očetu, moj sin se ^ Niohamedani,* — in vstekla bojaželjnost se u je vžgala v srcu. Potem mu je šinilo zopet glavo: »Ne ljubi me več, morda bode tam Cenejša,« — in solza mu prisveti v oko. Zdaj Slišijo krik: »Allah! Allah! — in bolj in bolj °j k bližajo množne jate spahov. Trikrat sta uda-na-nje Kirdžali in Jordaki, trikrat sta jih na-a, ali trikrat so ju pomožne muzulmanske čete *ahnile nazaj. Kirdžali kosi Muzulmanom glave kkor kosec mak na rodovitni njivi, kjer je prav !°st in bohoten; ali kaj je njemu do tega? V ”tešt pa ne more, da bi otel ženo, sina. Veže (k načelniška dolžnost, zato mora v Trgovico. Udi tukaj je boj; Kiaja Mehemed in Kanimari ava sta napadla grški tabor, in zmaga se jima Stbehlja.
Kje je lpsylanty ? Kje Kantakuzen ? — Pre-tei po prvem strelu sta zapustila grad in izgi-nekam. Videli so ju, da sta odjezdila sanjat
ul' rdi le-:ro ga
st lila
,ol|il| te-
P'
3i'
in
a' J., to
lik k*
1
o bodoči multanski vladi s Karavijo^ in z ub?" s jicama, ki sta bila umorila Tudorja. Sveta trum* n mladih Grkov hrabro bojuje, kakor bi menila, r gledajo na-njo maratonski junaki, vitezi, ki 80 t pri Trmopilah vihteli orožje, in macedonski Al®! 5 sander. Slovanski kapitanje se besno bore, h rab' r rost je vlastitost njih rodu že od nekdaj; ali $ j aja Mehemed je neomajljiv mož, korenjaške deS” niče, in njegovi vojščaki so hrabri kakor afm kanski levi, njegove čete množne kakor šakali n* kurdistanskih stepah. Mehemed se je zaklel <*■ proroka, da ne vtakne v nožnico svojega me® dokler ne pokolje pasjih vpornikov, in res je mož-beseda ; Bog je v svojem srdu kaznil kris^ janski narod radi grešnega vodnika kristijans^ vojski na čelu.
Ko sta Kirdžali in Jordaki prišla v Trg0-vico, takrat je že mesto in grad bil v plamen11' in ostala grška vojska je bežala pred Turki. ^ so drli za njo. — Solnce je zašlo, črni oblaki s® se razgrnili po nebu in dež je začel kapati. Nej’® plače zarad ljudske nesreče, ali ni ga sram svoj1® solz, ker jih ne vidi solnce, to božje oko. Trpk® preleti Kirdžali dogodke tega dne — vse, ^ gega za drugim. Žalostno vzdihne, spomni se 1,3 Boga, goreče pomoli, milo zajoče. Ne zadrži gorkih solz, ni ga sram, uklonil se je Bogu, fl(r beno človeško oko ne vidi tega. Modrijan se P®*
ib] srnehuje rahlosrčnosti in ponižnosti, pa ste vendar najgotovejša pot do božje milosti. Kirdžali prosi ^ nebeške milosti ta pot, ali kaj poreko ljudje, za to se ne meni ta trenotek, še na mislih mu ni to. Strastni spokorljivi duši, če vsi čutje vskipe v ^ njej in s svojo vrelostjo zmorejo srce, taki duši je misel na Boga in molitev edina uteha.
lek'
•al
Kr
ie5’
jfir
m
XVIII.
ni
&
bil
sti-
sk1'
rO'
|H
ki
so
b<>
f
<o
ii-
ir
'f
r
ril
Mrkla noč je; na nebu ni ne meseca ne zvezd, ni rimske ceste, ni ognjenih slopov, vse je temno in črno. Ali na zemlji ni povsod temno: dva velika ognja svetita nekoliko razdvoje kakor Zemski solnci: na južni strani gori Pitešt, na severni pa Trgovica. Po dolinah, ob lesovih blis-keče tisoč in tisoč majhnih ognjev, kakor zvezde; ti ognji so nema znamenja, da se kličejo ž njimi razkropljeni kristijanski vojščaki. Pri Trgovici, na ravnini, blizo bukreške ceste jasno svetijo množni Ognji tako, da se vidijo, kakor polumesec: to je niuzulmansko šotorišče Kiaje Mehenieda, Hadži-Ahmetovega tabora se pa ne vidi, ker so gore in lesovi na poti. Od vzhoda veje veter in zanaša na uho nekak glasen, pretrgan hrum; okoli se sliši konjski topot, čujejo človeški koraki, posamezni in množni — to se iščejo kristijanski voj-niki. Muzulmanje s počitkom časte nočno temo;
- 280 —
prorok jim je ukazal: o solnčnem zahodu po-taknite meče v nožnice in ne izderite jih pred vzhodom — bojni zvestaki aikoranu pa sveto spolnujejo Mohamedov zakon, razvžigajo s tem ukazom oholost orientalcem in ponašajo se: Vedel je Allah, vedel prorok, da mi nismo volki, ne razbojniki, da bi nam za zmago bilo treba temne noči na pomoč; dala sta nam jasno solnce, beli dan za pričo naše hrabrosti, naše moči.
Dragoneštu nasproti, na holmu pod hrastovim lesom, stojita Kirdžali in Jordaki in gledata na le-to šotorišče, na žalobo kristijanske zemlje. Albanski in bolgarski konjiki, ki so se razkropili po poljih, da bi zbrali vojščake v Dragoneštu ; kateri bi ne mogli priti za njimi, tistim pa, da povedo, naj se snido v samostanu ardžis-kega dvora. Jordaki je žalosten, ali vendar, nada ga ni še minila; Kirdžali pak po strastnem vshit-jenju, po gorki obupljivosti, goreče koprni po boju, po osveti radi onečeščenega kristijanskega imena, in to mu nekoliko hladi dušo. Pozna se mu, da ga je spreletela neka misel: prijel je Jor-dakija za ramo z eno roko, z eno pa mu po' kazal turški tabor: »Glej, kako vojna Kiaje Me-hemeda počiva po zmagi!« Potem se je obrnili pokazal proti Piteštu: »Tam nekje lene pa Hadži-Ahmetovi spahi,« in vzdihnil, bodi-si da se je spomnil na Saro Mihaelo, ali pa na sina. — *ČU)>
saj
n
k
ia
ki
sa
su
*
v
a
a
k
i
•
i

>' Sai imava še Ijudij, speči Muzulmanje naj za d 'tano zaspe. Še pred dnem bode vse v kraju; o	'ta pa pogineva,	tudi prav, saj	ne pojdeva sama
n	^ oni svet,	ne	pozdravi jih	veliko solnčnega
- 'dioda jutri zjutraj ob izanu.«
Jordaki stresne z glavo: »Ko bi bife midva *Bia, jako rad bi sprejel tvoj nasvet, pa sva na ' fclu osiroteli vojski. Kaj bi pa ta začela potlej, bi naju smrt umorila? Naj malo poleni Bi-taman, nam že vzcvete še svoboda, tudi nam ie bode še smejala zmaga. Zberiva vojščake ,5beh vojsk v samostanu ardžiškega dvora, in totlej se zmeniva, kaj in kako.«
Kirdžali	ni	mogel nikoli	zatajiti svoje nevšečnosti, če	se	mu je vstavil	kdo; ni znal, pa
'ta tudi ni bilo mar, da bi bil preveril koga, in ^oli ni spremenil svojega mnenja. Ponosno in ^adno je odgovoril: »Le idi tedaj v ardžiski ^or, zberi vojsko tam, Bog ti daj srečo; jaz s Svojimi vojščaki pojdem v Pitešt. Morebiti se še Uideva kdaj.«
Jordaki ga je nagovarjal, prav prosil ga, "aj ostane, ali ni ga bilo še nikogar na svetu, ** bi bil omajal tega človeka, ki je znal reči: ‘ta hočem,« in znal izvršiti, kar je hotel. Ukazal * Mihajlakiju, naj urno zbere Srbe, Bolgarje in *'ste, kateri hotč iti ž njim.
V Dragoneštu se je sešlo cele kupe ljudi i okoli plapolajočih ognjev in molče stoje okol' < njih, kakor navadno tepena vojska. Spogleduj# \ se vsi, kateri so že tu, in ti, kateri še prihajaj0' i ali nikdo se ne upa vprašati nikogar, kje je *a < ali ta tovariš, prijatelj ali sorodnik, ker ko bi -vpraševali, morali bi povedati, kje so jih pustil'; i kje so bili sami, morali bi se sami zatožiti, ka) 1 so storili ta dan, vojščak pa ne pove rad, da je pobegnil z borišča. Tudi ne brenkečejo z oroi" jem, ker sleherni brenket z ostrim jeklom bi j'111 bilo trpko očitanje, zakaj so onečastili hrabrost' ne potičejo se po vasi, sram jih je, zato se n°’ čejo pokazati starcem, ni ženstvu, da bi jih # vpraševali: »Od kod ste prišli? kje je sovražnik?' Ne jed, ne počitek jim ni na misli; ko žalo5 mori dušo, ko jo bridkosti obhajajo, tačas telesa ■ ne posiliš lahko z jedjo, ne zaziblješ ga kmal(,l v spanje. Oj, po zmagi vojska ni taka ! Tača5 vsak vojnik vrišče in brenkeče z orožjem, in ^ tudi ni junaško sukal roke na bojišču, pa z zikom junakuje v taborju pri ognju.
Že so dobili glas, da sta Ipsylanty in Ka°' takuzen z vso svojo pribočno vojsko pobegi# čez erdeljsko mejo k avstrijskemu cesarju. VO" | jaki so hladno sprejeli to včst; teh vodnik0' niso videli nikoli na nobenem bojišču, zato j11 poznajo le po imenu. Jordaki je prišel in zače

idii
coli
ejo
ijo,
ta
to
till
kai
ie
)Ž'
iifl
st;
,0'
IlO
?<
.si
sa
lo
a*
K
c
li-
la
r
i
u
>1
ukazovati. Vsi ga slušajo, in zahvaljujejo se mu, da je sprejel načelništvo; zopet jim je nada oživela v srcih. Če vojska nima vodnika, razprši se in razgubi, kakor roj bučel brez matice; zato Časte in slušajo načelnika, ki je popelje na vojsko, Ali vsak si misli: tudi jaz bi jim bil lahko načelnik, tudi jaz imam hrabro srce, in bojna usoda je v božjih rokah, ali kdor po nesrečni bitvi zbira vojsko in obeta vojščakom: »Jaz vam bodem načelnik,« temu dajo hvalo, kajti malokdo je rad vojvoda ob nesreči.
Mihajlaki ima že tri sto Srbov zbranih, na čelu jim je Bešerevič, sto bolgarskih konjikov — ostanek izbornega Miloševega konjištva, sto Grkov svete trume, in načelnika sta jim Kantagoni in Safianos, ki hočeta s Kirdžalijem iti v boj. — Po stranskih potih gredo v Pitešt, trava — rosna šumi pod nogami; konji cenkljajo z uzdami, časi pa časi hikajo, časi otresajo roso, in konjiki molče zmerom. Zavili so naravnost k piteškemn pogorišču; vse tiho je na široko okoli njih, le kedar jezdijo okrog kake gore, skozi kak les pišče veter, kakor bi se hudobni duh gnal po zraku; ali kedar pridejo h kakemu potoku, droben dež gluho plivka v vodo, kakor bi šepetal in molil. Ljudje se nekateri potičejo po polju, ali zaslišali so množno vojsko in beže, ker ne morejo spoznati v nočni temi, ali je sovražnik to
ali domača vojska. Življenje jim je drago, zatorej legajo nekateri na zemljo, nekateri se pa skrivajo za drevesa in namiroma stoje kakor debla, nepremakljivo leže, kakor zemlja; zveri je preplašil boj po dnevi, in razbežale so v daljne lesove. — Kirdžali jezdi naprej in vpira oči v požar. Krči se mu srce. Ni mu duša okamenela v grehu, tudi nima srca gluhega, ni oglušelo čutu — njegovemu glasu. Kedar mu strasti obvladajo čute, podobne so oblaku ob vročini' poleti. Tačas oblak vse drugo na drugo kreše blisk, proži grom, kmalo na to začne pa bridko jokati, in gost dež, goste solze se utrinjajo iz njega radi nesreče, ki jo je prizadel v svoji jezi. Kirdžali se izpoveduje sam sebi in premišlja: »O veliki Bogi ti vidiš, jaz sem nedolžen, zaslonil bi ga bil z lastnimi prsi, bojarka pa meni, da sem jej jaz umoril sina, in zdaj me kolne zato; in ona,« še v mislih neče imenovati Sare Mihaele, »ljubila ga je!« zopet mu je začela strast besiti v duši. V tem prijezdi Mihajlaki, rad bi se nekaj pogovoril ž njim, ali Kirdžalijev konj je zadel na kremen s podkvami in vkresal gost ogenj, in ko švrkajo iskre, vidi Arnavt, kako grozno obličje ima Kirdžali; zato se je zbal Mihajlaki, noče pretrgati vodnikovega molčanja. — Že imajo Pitešt pred seboj; Kirdžali gleda okrog, ali nikjer ne gori ogenj v taborju, le mesto še tli, pa tudi
P
a
C
c
n
b
v
s
t
2
1
1
- 285 —
pojemlje že. Ali v mestu počivajo Muzulmanje, ali je pred dnem pogasnil ogenj v taborju? — Dvigne oči proti nebu, in gotovo je z neba milost božja posijala na-nj, kajti neki neznan glas tou šepeče na uho: Saj ti je zvesta, saj ni ljubila nikogar drugega nego tebe. Posvetila mu je v srce sladka nada: morebiti še vidim ženo in sina, in to nado si razgreva sam. Vse jej razodenem, poprosim jo, naj mi ne zameri, saj pohabi vse, saj me ljubi. — Vstavi vojsko in pogleda po okolici. Nikjer ne sveti ogenj, le v tiestu malo po malo umira požar, in tam pa lam kak plamen vsplapola in bledo posveti med gostim dimom. Že se dani, na vzhodu se sive oblaki in malo po malo, prav počasi svetloba lemo briše z neba. — Kirdžali jezdi s svojo Vojsko naravnost v mesto, nekoliko konjikov je Poslal pa na desno in na levo, da poiščejo mu-zulmanski tabor in rekel jim, da se zopet snido pred mestom. Urno so se razkropili konjiki in j bodejo konje; dolgo doni' zemlja pod mnogimi | črnimi kopiti, — znamenje, kako naglo so izvršili poveljnikov ukaz. Vojska prijezdi pred mesto 'n se vstavi. Kirdžali na čelu nekoliko konjikom : Jezdi na pogorišče. Od kraja se jim dim kadi v °či in zapira sapo, ali to je nehalo, prsi jim zopet Ij dišejo, oči' gledajo: oglje žari, plamenci pojemljejo, kade se ogorki neizgorelih hiš, in nikjer ni ne žive
duše. Kirdžali prijezdi na mesto, kjer je še vče-
ril
tZ'
raj stal Beli dvor, tam je že vse izgorelo in stlelo '' še kadi se ne več. Na dvorišču je polno opa-ljenih kosti, okoli pa drugačna opaljenina; ali je ogorela obleka to, ali so pa obžgana človeška ! trupla. Kirdžali gleda okoli sebe, nekaj išče, razjaha konja, skloni se bled in vzdigne v roki bi nekaj: zdi se mu, da je to drobna kost sinova. Omedli, stresnejo se mu roke, s poslednjo močjo prelomi to kost — to je kos lesa. »Hvala ti, veliki Bog!« in spusti les na tla, ali tako mu je ta bolest očetovskega čuta prevzela srce, da se je naslonil nazaj na hrbet konju in zamotala mu duša v čudne misli.
V tem prijezdi Mihajlaki: »Ban!«
Kirdžali se zbudi: »Kaj bi rad?«
»Multanje pravijo, ko je Hadžil-Ahmet oplenil in zapalil mesto, da je precej včeraj, še pred solnčnim zahodom, s plenom in zalotenci odšel proti Balkanu.«
Kirdžali že sedi zopet na konju: »Tudi mi pojdemo za njimi, ne uidejo nam« — in v skok jezdi z žalostnega pogorišča.
Na nebu se je že razdanilo in tudi na zemlji se vidi. Pri Kirdžalijevi trumi stoji kup Multanov in nekaj pripovedajo; ali ko zagledajo jezdeca na črnem konju, pobegnejo, in beže in
ll!
ti
Vi
kriče po polju. »Ta je umoril našega gospodarja I*
— 287 -
;•■ Miganji zasedo konje, da bi vdrli za temi ljudmi, o dolže načelnika, da je ubojica, ali Kirdžali %ie: »S konj! pustite jih na miru,« — in od-^di na stran: »Ljudje beže pred menoj! Res a : že na tem svetu božja kazen. Hussejn, hraz-raški bivalci, to je za vas;« — in potegnil je °nja, da se je postavil po koncu, ravno kakor op.
Mihajlaki prijezdi k njemu:	»Ban, kam
'ojdemo ?«
»Kamor popeljejo moje oči, tje pojdete vi.« Mihajlaki povzame s pokornim glasom: Kirdžali, tvoj najvernejši sluga, najzvestejši pri-ptelj govori s teboj. Tebi se senja o nekovi 'Nii, in motiš se ž njo, pa ni vredna, da se.«
t
3
i
i
»O kaki sreči, in zakaj ni vredna tega?«
K
»Zato, ker ni, ti iščeš ženo, pa ti je nevesta.«
Kirdžali je že zaiskril z očmi in zgrabil za ^oiokres: »Pes — prokleti, nezvesta!« —
Mihajlaki odpre kaftan na prsih:	»Na!
^treli me, jaz tebe gorkejše ljubim nego svoje Oljenje, jaz ti hočem vse povedati, po pra-kar sem videl sam.«
Kiržalija mine jeza, povesi roko in temno Pfe oči v tla: »Govori, jaz bodem poslušal, ne ^ ti ne pade z glave.«
Mihajlaki začne pripovedati, kaj je videl( rudniškem gradu, ko je bil prvikrat prišel k Jetiji loš-Obrenoviču; kolne se na bojno arnavško an slavo, da je res videl, kako sta si Sara Mihami in Tudor stisnila roki, kako je rdečica oblila ob^e Na smrt obsojeni zločinec ne posluša sodnjegro. določila s tako bolestjo, s kakoršno Kirdžali hajlakija: hudodejniku končajo življenje in vsfter kar neha z življenjem vred, Kirdžali pa še žM 0| ali ž njim vred tudi onesrečena ljubezen, izdan*!}] zvestost, krvava obupljivost, in njegova in nje1 hi govega otroka nečast. Kmalu je bled, kmal11 ir rdeč, izpregovori pa ne besede. Mihajlakiju pleše p; oko po njegovem obličju. Arnavt meni: dovrši )o sem vse. Povedal je, kar mu je bilo na sreni' Kirdžali pa le molči. Arnavt se vnovič drzne tej p pretrga molčanje:	Nikar naj te ne grize, vodnih
z ljubeznijo nisi srečen, ali bojna slava ti bodi zvesta; vrni se nazaj na gore, tamkaj so najM
ljudje, morebiti dočakava boljšega trenotka; P0” žabi na nezvestnico in preskrbi sinu bogastvi li saj ga najdeš — gotovo.«
Vidi se, da so te besede razburile Kirdža* { lijev ponos, kajti povzdignil je čelo, zabliskal1 \ očmi: »Jaz razbojnik! ne, nikoli! Mojemu otrok11 je treba slave; ali naj bode imel slavo, ime, b^ gastvo, ali pa izvedel kdaj mojo smrt. Mihajla*41’ vojska naj zasede konje, pojdemo.«
Arnavt ni zinil ne besede, ampak precej je M^jezdil izvršit ukaz. Kapitan dobro ve, da ni Jrno jezika brusiti, kedar ban kaj ukaže; lahko i za odgovor dobila bridka sablja ali pa svinčenka. 'b*1* enkrat se zamisli Kirdžali: »Da bi pozabil pinjol Tako sem jo ljubil, tako jo ljubim še ^' daj! izdali so me; pa bi jim bil žrtvoval živ-fnje. O, človeški rod! — Trpko mu je srce, 'v^ °gleda v nebo: »Bog, ti me hudo kaznuješ, pa sem velik grešnik. O sin moj! o moje leško i^e! kaj se zgodi z vama?« — in s tem dvoj-'n spominom se je vnovič dotaknil svojega za-Pal ega ponosa. Mahne z roko: »Jaz hočem biti s' olgarski car,« obrne konja, in zdirja za vojsko.
Vstalo je solnce in veličastno sije; ponos te| loluje Kirdžaliju na visokem čelu, in grozen ' Jženj se mu utrinja iz oči. Vesele se gore in «sovi, vesele doline, ki gledajo v obličje jasnemu 1(1 [°Incu. Srca in obrazi so se osmelili bolgarskim l0” ^njikom, pešcem Srbom in Grkom, ker vidijo l0' baškega vodnika na čelu. Tiči se vzdigajo k ^•ncu, plahutajo s perutnicami in radostno žvr-a’ tole; tudi vojska gre za svojim načelnikom proti ^hodu — čilo ali tiho. Prišli so na bukreško tt»to, Kirdžali se ustavi, pogleda po vojski in lrHo obrne konja, kakor bi bil zagledal vraga, ^rije z burko obraz na bukreški strani in jezdi Javnost na fokšansko cesto. Spomnil se je na
‘Slovanska knjižnica«. Snopič 137.	19
Saro Mihaelo, toda brani se temu spominu, ^ tu zastonj: ljubezni ne nosiš na rokah, pa se je tudi z rokami ne ubraniš, ljubezen vlada s čutjeifl $č srce in dušo, in svoje vlade ne prepusti precej fe človeku, temuč na vso moč se bori z njegovo ž; voljo in skoro vselej jo zmore. Vedno naprei k gredo proti Fokšanom; Mihajlaki nič ne ve, kart ir jo vodi načelnik, pa saj vojakom je malo mar to, d; kam jih popelje. Samo Kirdžali premišlja:	t
Prutu pojdem, Muzulmanje bodo menili, da sen1 s šel prosit belega carja, naj me zavaruje in nehali b
bodo stražiti Donavo. Stara ljubljenka! slovansk3
P
reka!*), še enkrat me preneseš na svojem hrbtu-S krvjo za bolgarsko svobodo, za Kriščevo vero, hočem odmiti silistrijsko morijo.« — Zdi' se p da je potomec kakega leškega kneza, že bolgaf' P ski car. Ošabnež, le moti se s temi sanjami, 1,3 § mara bodeš še gorko jokal kdaj zato, kajti vedli jr Bog ne da vsakomur, da bi bil Miloš.
Tri dni in tri noči gredo zmerom napre); ali od nikoder ni Turka za njimi; še le četrti dan, ko so prebredli Seret, se prikažejo od beleg3 Ribnika cele kupe spahov. Kirdžali je z bol' garskimi konjiki pahne nazaj, ali nove jate s t°j povi se .priženč od Adžuda — Kirdžali zgra^
j,
*) Stara Donava, slovanska reka. V srbskih, bolgarskih in *e ( inograških pesmih je Donava slovanska reka, kakor v ukrajinskih Pnje™ kozaška in pri Krakovu Yisla poljska reka.

a® tudi te in zadržuje nekoliko časa. Toda večja in večja se muzulmanska vojska, in kristijanski vojščaki se pomičejo k Prutu. Onstran besarabske feke so na slopeh dvoglavi orli, to pomenja državo belega carja, in ob reki so Skulane, kakor tak venec; hiše so bele, strehe črne. Besarabje u” ta moskovski vojaki so prišli na obalo in gle-dajo ta boj kakor* kako zanimivo gledališče, na Pomoč pa nočejo bratom kristijanom. Kirdžali je ■rt steknil ostanke nekih starih okopov, in tu sklene ^ taniti se do noči, po noči pa z božjo pomočjo te pretleči k Donavi. Kakor ribolovke nad ribnikom, M' ali kakor komarji nad močvirjem, tako roje Mu-r°’ Rimanje, kriče: »Allah! Allah!« in streljajo s |U' Puškami, zažigajo topove, k razvaljenim okopom ir' Pa se boje, ker za njimi se branijo hrabri voj-°e $čaki. V kristijanski vojski je še le nekoliko Uirtvih. Muzulmanov pa že vse polno leži po borišču, kajti kdorkoli se približa okopom, ne °stane živ; kristijanje znajo izborno meriti in streljati; kakor za stavo, tako zadajajo smrt njihove kroglje. Osem ur že traja krvava bitva, ali * onstran reke dajo le s krikom hvalo kristijanski hrabrosti. V tem se po cesti od Barlata prikaže velika truma konjikov. Spredaj jezdi rijavca lep tedec, za tem polkom ido drugi polki, in vsi so °boroženi s kopjem. To niso spahi, niti albanski honjiki, straža muzulmanskih paš, to je slovansko


pleme, to so sinovi Zaporožci. Kirdžali jih je spoznal: Ti so Slovani, jaz sem tudi slovanskega rodu: to so kristijani, mi smo tudi kri-stijani, pa se udarimo zdaj. Prišla sta mu na misel Sara Mihaela in sin: »Nezvestnica! jaz ti odpuščam; sin moj, bodi srečen!« — Obrne se k svojim vojščakom, razvedri' se mu čelo, smeh preleti obličje: »Le hrabro! Ne streljajte, predno vam ne dam znamenja.« — Zdaj ukaže bolgarskim konjikom s konj, naj se razvrste, sam je pa tudi razjahal konja.
Polk Zaporožcev dirja nasproti, ali molče; spahi so jim stopili s pota, stoje na strani in gledajo, kaj bode to. Zaporožci ne kriče: ne upajo se na pomoč klicati Boga, ki so ga klicali njihovi davni pradedje, Allaha klicati jih je pa sram. Že so pred okopi. Kirdžali krikne: »Ustrelite!« Srbi ustrele in kakih dvajset Zaporožcev se zvali' s konj, drugi v skoku planejo čez prekope in že divjajo s kopjem med srbskimi vrstami. Začno bojevati drug z drugim, mahajo s smrtnim orožjem, koljejo in sekajo kakor besni biki, trgajo kakor vstekli psi. Kirdžali kriči, razvnema boj, kosi z bridkim mečem roke — noge sovražniku, glave konjem. Šest ran ima že, kri kipi iz njih, ali ne omore mu roka, ne otrpne srce, bolj in bolj mu gori duša. Kakor peklenšček, tako teka po bojišču in velevspešno zadaja
st
K
ie
b
o
0 h s n
P
ž
t
v
k
t
1 l
t
srnrt okoli sebe. Tudi njegova vojska bojuje. Kantagonija je ataman podrl s sabljo, Safianosa je zadelo kopje, sam si ga je porinil pa še glo-bočje, da bi dosegel z mečem sovražnikov vrat; oba sta se zavalila na zemljo in umrla v tem objetju. Bešerevič skuplja svoje bojnike, in Mi-bajlaki zmerom bojuje pri Kirdžaliju; rad bi s svojimi prsi vjel vsak mahljej, kateri je namenjen ijemu. Ali že so Zaporožci kristijansko vojsko Pehnili od okopov in zdaj jo tirajo k Prutu. A *akaj se je zaporoški vodja na svojem rijavcu tako razsrdil, ko je zagledal Kirdžalija? »Ha, Vendar sem te zalotil, pasjaduša!« — in plane k njemu na konju. Kirdžali spozna atamana Ne-ttaja, in prišla mu je na misel Hrazgrada. Z me-*tem hoče splašiti konja in mahniti atamana, ali konj se ogne in ataman tako silno sune Kirdžalija v prsi, da se je na zemljo zvalil Bolgar: 'Branite se!« Mihajlaki ježe sam večkrat ranjen, sli vendar vzdigne Kirdžalija v naročje, ostala vojska pa zaslanja načelnika s svojimi prsi, in i^rnavt, kakor srbska pestunja, prenese ga čez
položi na trato, in sam je padel — omedlel. Odtekla mu je kri, opešale so mu moči, in umrl je, ne razbojnik, temuč junak, zvest kapitan, ki le s svojim življenjem zavaroval življenje vodiku.
Nehala je bitva. — Ko Kirdžalija obsije
- 294. —
zopet zavest, ozre se, kje je. Tu vidi okoli sebe le še kakih dvajset svojih vojščakov, ranjenibi neoboroženih ; vidi radovedne Besarabe in vojnike belega carja. . Pogleda na stran: tam leži Mihaj' d. laki mrtev. Hoče vstati, ali ne more; sune kapi' tanovo truplo: »Mihajlaki!« —Nekdo izmed pri' čujočih izpregovori: »Ne živi več.« Žalosten p0" gleda Kirdžali in s pretrganim glasom povzame1 »Ti samo si bil moj prijatelj, ali tudi tebe nimai® več! — Žena!« — stresne se. »Sin! — tedaj vaju ne vidim nikoli več. Slava, mogočnost "■ kam ste zginili ?« in zameži, da bi zatajil solze ali šiloma so se mu vdrle, in vsem je tesno* mnogi imajo oči solzne, na čast njegovi bolesti' Vzdignejo ga na nosilo in odneso v Skulane.
Ne daleč od bojišča so Zaporožci zanetili velik ogenj in posedli okoli njega. Tu jedo, pij®' tu se razgovarjajo in pojo ukrajinske dumke, k*' kor so jih davne, srečne poljske čase na Si^u-Ali se je morebiti gospod ataman, kakor je bil® to nekdaj, vzdignil na povelje kraljeve milosti, na klic ljudovlade, na poziv njenega starešinstva, vzdignil z junaki opustošit bisurmanski svet al* natleč neverske Tatarje? O ne! — Prelivali s° danes kristijansko kri, in da-si zmagovito, vendaf se žalostno ozirajo proti Ukrajini in žalostno p°' menjajo: »Poljska nima več kralja, ljudovladi j® nered zavzdal. O, ko bi nam Bog pustil vrn1’1

se na Dnjeper, v očitno Zaporožje, ko bi Vendar doživeli kralja na Poljski in ljudovlado mogočno, kakoršno so imeli naši pradedje, in da bi po naši, po zaporoški navadi zaplesali časi s sovražniki matere Poljske, njej na čast, sebi na slavo.« — Hrabri vojščaki, da-si v bisurmanskih turbanih, vendar kristijanski molijo Boga in prosijo, da bi vresničil vroče želje njihovih src. Malo Ua strani sedi stari ataman Nečaj, in poleg njega asavula Bogdan. Sedemdesetletni ataman gladi poljsko karabalo, svojo staro, verno tovaršico. O, ko bi imela jezik ta sablja, povedala bi od kraja do konca vse atamanovo življenje, kajti od svojega petnajstega leta je nikoli ni odpasal Nečaj, in kako jo je vihtel, to ve Bog, to vedo bratje iti Zaporožci in sovražniki. — »Ha, plačali smo jim, 6< menda jih ni mnogo pribežalo k Moskvičanom. 3' j Srečni, če ne verjemo Rusom. Ali ta pes Kirdžali U’ | mi je prišel na oči, ta tudi ne vstane od smrti. Naj Moskvičanje razkopljejo, ali pa krokarji in psi raztrgajo njegovo truplo, to je meni vse eno, da le na svetu ne bode več tega prokletega Psa.«
Asavula zaviše brke: »Oče ataman! zakaj se ti je pa zameril ta človek, saj ga ni bilo nikoli med nami? tudi je še premlad, da bi bil *alezoval tvoje dekle, in rijavca ti tudi ni skrivaj odpeljal.«

»Ali pomniš Kordakija?«
»Pomnim tega Arnavta, ki so ga vragovi vzeli v Izmajlovu. Kirdžali ni bil njegov sin, ne brat. Arnavt je bil ostuden, kakoršen je pogan, pa zal mladenič, zakaj ni bil kozak?«
Ataman nagubi čelo: »Kozak, smrt mu!‘ —• zagodrnja nekaj v brado; ali kakor je kazno, prišlo mu je na misel, da bi Bogdanu povedal tad nekaj, kar je skrival dozdaj; pogladi brke z dlanjo: »Ali pomniš tega psa, ki je bil pri Kor-dakiju?«
»Pomnim, to je bil Bolgar Uvandži. Ta je imel zlata toliko, kolikor ga ima tatarski kam, ali sejal ga je tako, kakor kak poljski plemenitaš/
»Resnica, in to je bila ravno nesreča. Ti dobro pomniš našega brata Tetero, kaj ne?« stresne z glavo ataman in vzdihne.
Bogdan mu gleda v oči: »Kakor bi ga bil danes videl, tako mi je v spominu Tetera; ali kaj se je zgodilo ž njim, tega ne vem dobro.«
Nečaj se prekriža: »Večni mir njegovi duši! Takih mož ni več na svetu: na konju, s sabljo v roki, pri čaši, pri dekletu, povsod je bil moŽ, zares poljski plemenitaš! Pa je bil tudi rčs ple* menit, iz starega rodu, zapisal se je Zaporožcem v imenik, in od najmlajših let sva bila skupaj v Nekrasinem kurenu na Ukrajini. Ti si bil tačas še deček — ali ne pripovem ti, kako smo se boje*

vali za mater Poljsko, kako smo prišli čez Donavo, kako je umrl naš oče ataman Nekresa,« — zdaj staremu Nečaju žalost zapre glas, Bogdan Plače, in s trenotji svetega molčanja častita spojin na rajnkega atamana. Nečaj se oddahne: ‘Ne tuli stari, da še jaz ne začnem jokati, z jokom ne vzbudiva mrtvega očeta v grobu, poslušaj raje dalje o Teteri . . .« — Glas se mu trese od na pol zadušenega ihtenja, ali ne pusti več solze v oko: »Ni bilo vojske z Moskvo, sultan ni potreboval naše službe, torej sem šel s Te-tero pogledat bolgarsko krajino, in kar je rado na takih potih, prišla sva vseskozi, zdaj tu, zdaj tam, pod kako gostoljubno streho. Nekega dne sva prišla k bolgarskemu knezu Ivanu Striboži. Častitljivo, slovanski sprejel naju je knez; tako sem jedel in pil, da sem se spomnil na Poljsko. Te-tera se je zagledal v kneževo hčer, bistro, Iju-beznjivo kakor je bezgovo cvetje, in rdeča, kakor jagoda, oči' črne, bliščeče kakor dve zvezdi; ko je zapletla kite, vili so se jej črni lasje do ledij; rasti je bila krasne, brhke kakor kaka Poljka. človek se je res lahko zaljubil va-njo, besed je bila sladkih kakor med, in ljuba tako, kakor mačica. Ali bil je tam tudi ta pasji sin Ilvandži, knežev rejenec, baje da sin nekega kneza, toda kaj vraga smo se menili takrat za tega golobradca. Tetera je kar na ravnost razodel knezu, da bi

- 298 —
njegovo hčer rad za ženo, knez mu jo je pa dal s Zenitba je bila hrumna; po svatbi je Tetera na S Črno vodo odšel s svojo ženo, jaz sem se vrnil g pa v Babadadž, takrat sem v službo vzel tega v potepenca, Albana Kordakija. Šest mesecev po- li tem je prišel Ilvandži — saj veš, kako smo ga t sprejeli. Štiri tedne je pil in jedel zastonj pri nas, s potem mi je pa povedal, da bi šel rad na Črno ; vodo k Teteri; dal sem mu Kordakija na pot; 1 da bi mi bil vendar jezik otrpnil poprej in po- < veljništvo ne bilo več moje. Čez dvanajst ur sem i sam odjezdil za njima, in na potu mi je vse prorokovalo nesrečo; zajci so tekali pred menoj čez pota^ krokarji so krokali na levi, volka ali srake pa ni bilo nikjer nobene. Prijezdim pred Teterin dom, — ali vse tiho, vrata na dvorišče j so odprta, in v hišo tudi, na stežaj. Stopim noter — truplo vernega Kozaka v veži! Mraz mi je spreletel kosti. Stopim v Teterino sobo. Tetera leži na postelji krvav. Še je živel; poznal me jel pojecljal je z umirajočim glasom: »Ilvandži je ubojica, in ona . . .« Potlej je še nekaj nerazumljivo govoril, na zadnje povzdignil glas: »Osveti me, kri za kri!« — in izdihnil je dušo. Prisege* sem na njegovo truplo, da osvetim smrt. Začnem iskati Teterinih služabnikov, ali vseh sedem je bilo umorjenih. Cele tri mesece sem s svojim* ! junaki stikal za njima po vsem padišahovem
— 299 -
Jal-
na
•nil
.ga
jo-
ga
as, no )t; i o-m se
oj
ili
■d
:e
r
je
a
>
e
i
I
Svetu, ali nikjer ni bilo ni sluha, ni duha. Knez Striboža je obupal in umrl; ta hči je bila njegova edinka. Cez več let pozneje sem šele izvedel v Izmajlovu Kordakijevo smrt in za tega Kirdža-lija. Saj še pomniš Hrazgrado; takrat bi ga bil Ubil — prav gotovo, ali ni bil oborožen, Zaporožec Se pa ne dotakne nikogar, kdor ni v orožju. Pozneje mi je Hakim povedal nekoliko v Kirdžaliju, kolikor je vedel sam. Jaz sem bil v Silistriji; videl sem tamkaj nekega človeka, ki je preživel strašno kugo, ta je poznal Kirdžalijevo mater: njen oče je bil knez, porodila je sina in umrla v Veliki nadlogi. Videl sem llvandžija o neki priliki, ali samo enkrat, in ne vem, kam se je izgubil. Očeta nisem mogel stakniti, zato sem se osvetil pa sinu, kri za kri!« — Zdaj je prenehal Nečaj, zamislil se, čez nekoliko časa pa zopet začel na dalje: »Če me je pa ogoljufal meč, da se še vzliže ta pes, poskrbi pa Kiaja Mehemed za-nj, Moskvičanje mu ga gotovo izdade, zarad enega človeka ne bodo hoteli vojske, za kri treba krvi.« — In kakor bi se bil ohladil z osveto, legel je na burko; tudi asavula se je stegnil in Začel premišljati. Ogenj je pogasnil, in Zaporožci So polegli spat; malo po malo umira žrjavica; Zaporožcem se pa sanja o Ukrajini, o materi Poljski.
Kirdžali je v kišenjevskem samostanu dobil
- 300 —
oja
fli
(e]
»6

zavetje; usmiljeni menihi mu skrbno strežejo i11 po noči in po dnevi čujejo pri njem. Vestno skrbe za-nj, po zakonu kristijanske vere; v srcih jim gori' kristijanska usmiljenost, na obličjih pa sije znamenje kristijanske ponižnosti. Pobožni oče Pavel, prvostojnik samostanu, skrbi za Kif' džalija tako, kakor mati skrbi za bolnega otroka-Menihi pripovedajo drug drugemu, ko je prvo- ^ stojnik ogledoval rano Kirdžaliju na prsih, da je L obledel, jokal, poljubljal obraz matere božje in ^ hvalil jo, ker je otela življenje kristijanu. Nikoli nikamor se ne gane od bolnika, sam mu devlje mazilo na rano, sam daje zdravilo in uteho lije v srce. Oče Pavel je bil žrtvodaten mož, vsakemu bolniku je bil na pomoč precej, nikoli ni bilo treba dvakrat poprositi ga, dosti mu je bila beseda: »Trpim,« — in že je skrbel za pomoč; ali nikoli ga nihče ni videl tako skrbnega. Poprej je oče dovršil svoj prvostojniški opravek, potlej je pa molil po noči in po dnevi, užival le malo, spal tudi malo, a zdaj je zmerom pri Kirdžaliju, časi zamudi celo molitev. Menihi opazujejo: »Oče prvostojnik je tako skrben za zdravje brambovcu kristijanske vere; morebiti je Kirdžali njego^ krajan, oče Pavel je od nekod iz daljnih slovanskih krajev.
Preteklo je deset dnij po skulanskem boju: Kirdžaliju so se zacelile rane, in zopet se je
O Č
- 301 —
jjojačil ; ranjeno srce mu pa le ne ozdravi in duša n0 "i ne trenotek pokojna. Moli, posluša očeta Pavla, CI-(1 M ga teši, željno posluša njegove besede, kajti pji Hečastiti duhoven mu je nekako neumljivo tnj raral dušo: prvič je ta pot spoznal ošabni Bol-■ir. br, da ni sam svoj gospod na tem svetu. Oče ^ Pavel ga opominja: »Bog nam odpušča, tudi mi ,0. Moramo prizanašati bližnjemu.« Kirdžali moli za je hidorjevo dušo, in rad bi se precej pred noge jn Zgrudil Sari Mihaeli in poprosil je, naj ne za-5|j t^eri, bojarki pa razodel vse. Natihoma misli sam je (a-se: »Saj mi odpustite, in ti moj sin, ljubi svoje pga očeta, ali ne postani tak, kakoršen je on.«
Popoldne, na večer, Kirdžali in oče Pavel sedita na kameneni klopi pred samostanom. Solnce se ravno pelje v zatop. Njegovo obličje, lasno a ne ognjeno več, poslavlja se z zadnjimi Pogledi od trudne zemlje in od vseh božjih stvarij. Živina gre s stepe domu, daleč tam še. ^ad jezerom vse križem letajo lastovice: ali zdaj Se zbero, počvrčč, kakor bi si povedale brž kako skrivnost, in se zopet razlete. Po drevju, po grmovju, po strehah pojo razni ptiči vsak svojo Pesem, kakor bi se menili in pravili, kaj je kateri doživel po dnevu. Ljudjč kupoma ido s polja, * dela, in razodevljejo svoje misli drug drugemu, Svoje dogodke, nemara celo svoje čute. Zdi' se človeku, da vsa narava glasno opominja trpina:
odpri svoje srce bližnjemu, laže trpi človek nadloge, če mu Bog pošlje zvestega prijatelja; iš$ P' in najdeš. Kirdžali čuti to potrebo sam ob sebi P in vse svoje življenje pripoveduje očetu Pavlu. Prvostojnik ni črhnil ne besede nikoli, da bi rad b izvedel Kirdžalijeve skrivnosti, ali ker mu jih je 1 začel sam razodevati, posluša ga kakor spovednik spovedanca, kakor kristijan besede sv- j! evangelija. Radovedno je nastavil uho, da bi ne ; preslišal ne besede. Kmalu je bled, kmalu rdeč, -kmalo joče in vzdiha, častitljivi duhoven čuti trpljenje svojega brata. Kirdžali je povedal vse; prvostojniku se roke treso, objame Bolgarja, stisne ga in pritiska k prsim, z onemoglim glasom mu<odvrne: »Sin, Bog odpusti' rad najve-čemu grešniku, tudi tebi prizanese. Sin, upaj v Boga, nesreča te mine.« — Komaj je izgovoril te besede, zazvone poštni zvončki, zaškripljejo kolesa, in začula sta konjski topot: to je kapitan, kišenjevski izpravnik, s seboj ima moskovske vojščake na konjih,
Oče Pavel in Kirdžali sta ginjena, oba se kopljeta v solzah; kapitan izpravnik stopi iz voz3 in vpraša: »Oče prvostojnik, kako se imate? Tukaj imate Kirdžalija, tistega Bolgarja, kaj ne?‘
Kirdžali vstane, in predno je oče Pavel odprl usta, Bolgar ponosno pogleda izpravnika; »Jaz sem Kirdžali, kaj hočete od mene?»
Izpravnik se posmehne: >Odpravi se na Pot, tiček, da se opravičiš Turkom za svoje stare’ pregrehe.«
Kdo si pa ti?« Jaz sem prišel gostolju-
-ad bosti iskat k vam, krivice vam nisem prizadel
V
nikakoršne.«
Izpravnik se obrne k vojščakom: »Vklenite ga. Kako je ošaben, glejte si no!« — Vojščaki zgrabijo Kirdžalija. Bolgar zavpije: »Ničemniki!« in ne brani se jim.
Oče Pavel pade na kolena pred izpravnika: ‘Zaklinjam te, pusti ga, ima ženo, otroka . . .«
Starček se trese, izpravnik ga vzdigne, potegne iz žepa ukaz in pokaže: »Tako je zapovedano, tako se mora zgoditi; to je hosudarjevo v Povelje. Oče, jaz ne morem drugače.«
Kirdžali, že vklenjen, vsklikne: »Oče, ne prosi jih,« — poklekne in verige zarožljajo. Izpravnik in vojščaki skočijo na stran, Kirdžali zaničljivo pogleda na-nje in obrne se k prvostoj-niku: »Daj mi blagoslov, oče!«
Oče Pavel začne ihteti: »Blagoslavljam te v imenu božjem« in dostavi: »Jaz pojdem za-te prosit Muzulmanov, tudi Mohamedanje imajo srca,« — objame Kirdžalija, poljubi ga na čelo in pokropi mu lase s solzami. Kirdžali poljubi starčku roke: »Zdrav, oče, moli časi za-me!« — pogleda na vojščake in stresne verige: »Ne

bojte se, saj nimam ni meča ni svobodnih rok,‘ iSe in sam je stopil na voz, trije vojščaki so sedli p pa k njemu. Kirdžali vskrikne: »Naprej!« - po- "i star požene konja, in voz se je odpeljal po cesti ,( v Skulane.
H
XIX.
1(
1;
Na tem božjem svetu se čudno godi vse; kar je danes, to vedo ljudje, ali kaj bode jutri, '' tega ne ugane nihče. Ko bi se prav v glavi ka- f1 kega posvetnega modrijana postokratil razum, vendar bi ne uganil najbližje bodočosti ne: sveta P ni ustvarila človeška moč, in človeška glava ne 'c izmodri, kaj učini Bog, stvarnik. — Pred nekoliko dnevi so kristijanski praporji plapolali v Jašu, * kristijanje so se motili, da so zmogli, zdaj pa mohamedanski polumeseci bliskečejo v krasnem I mestu, bunčuki (konjski repi) vijo se v vetru, j Muzulmanje so divji in bahajo se z zmago. Pred j nekoliko dnevi je multanski gospodar gostil grške sinove v hospodarskem gradu, ali zdaj paša Kiaja I Mehemed, trorepec, serasker podonavskih krajin streže iz tega gradu kristijanom, toda ne s po* jedinami, ampak kaznuje jih, gosti s sužnjostjo in smrtjo. Kdo bi bil uganil, da se to tako predrugači ? — Pa to: Kiaja Mehemed, sultanov ljubljenček, kar je prišel čez Donavo, ni ukazal

ili
y
iti
i,
i-
i,
a
e
)
i
i
)
1
i
i
^ nič drugega nego: morite ljudi, požigajte "lesta in sela, pokončujte imenja, in gluh prošnjam starega Hadži-Ahmeta, ne pusti življenja "obenemu kristijanskemu jetniku, sem-le nekoliko toi je pa milosrčen, omečil se je, dragi ste mu besedi: >Odpuščam mu.« Celo Hadži-Ahmet, nekdaj Mehemedov varuh, zdaj po čudnih zmedah, pa njegov podvodja, še ta omenja: »Seras-!er preveč prizanaša kristijanom.« — A kdo bi 'il mislil na to, da Hadži-Ahmet priburi v Pitešt, !Hore sovražnika, ter otme hčer tako dolgo časa Uročenemu očetu, da očetovska ljubezen tako 'bvlada seraskerju srce, da zaduši divjost in kru-°st, prirojena čuta ošabnemu Muzulmanu? — 'lihče ni vedel, da se tako steče to, ali vendar 'e je, in tako se zmerom godi na tem božjem !vetu.
Kjaja Mehemed je dobil nazaj svojo hčer. po je Sara Mihaela prišla iz Bukreša v Jaš, menili so na seraskerjevem dvoru da jo Mehemed 'Prejme z groznimi očitki očetovskega srdu, ne pira z neomajljivo jezo razžaljenega ponosa, ker r oskrunila muzulmansko vero, onečastila svoj 'iivni rod. Stari skopljenec Hakim vsak trenotek
hudega ukaza, naj pripravi usnjat meh za Bornea Kirdžalija, konopno vrv za Zulmin vrat; *ii vsem na čudo — leta, grenko in dolgo trp-lftije, hčerina lahkomišljenost, nehvaležnost, vse
I ‘Slovanska knjižnica«. Snopič 137.
20

to ni umorilo divjemu paši očetovske ljubezni! s solzami in objemi je sprejel hčer, dragi spO1 min, zaklad svoje ljubezni, na veke nepozabljen« ljubimke, rajnke žene; malega Kirdžalija je vzel v naročje, in čeravno se boji otrok, vendar pa^ svoje ustne pritiska majhencu na lička, stiska na svoje prsi nedolženca, ker to je otrok njegoVe hčere, vnuk Sare Mihaele Gruzjanke — njegove sreče, njegovega razkošja, njegove mladostne lju' bežni. Zulmi je opomnil: »Vse bodi pozabljeni naj ti Bog in Allah s srečo in pokojem sladi13 še to življenje do smrti.« Paša je srečen zope*' pozabil je krivico, neizmerna je njegova milosti ali Sara Mihaela solzam ne odgovarja s solzani objemkom ne z objemki, očeta celo ne pozn3. Kakor bi bila zblaznela, taka je, ni ne žalostna ne vesela, ne smeje se in ne joče. Na bledel3 obličju, na črnih očeh, na bledo rdečih ustn^ jej sije neko znamenje, podobno na nebu rahlem3 oblaku, kateremu človeško oko ne ve ne barve,1,3 podobe, o katerem se ne more oglasiti jezik. Zd se, da ne pozna niti sina, niti Zulme več, in 1,3 kogar ne, ničesar ne vpraša, nikomur ne odgovo3 nič, vse* je že pozabila. Tako se se jej zmed'3 misli, da sama ne ve, kod blodijo, po čem ^ pene; tako ima zbegane, tako zamotane, da se nikakoršen poseben čut ne izsnuje iz njih; nob«3 gibljej, ne oko, ne obličje ne razodeva Čisle’
ni:
oo-
en"
/■zel
af3
na
3ve
P
n O' lita
peti
»st;
rn>i
:ni
ei"
ial>
rn"
n"
it
ni;
■o"
dl"
re-
se
»e"
5»
jasne zavesti; mrtva je vsemu svetu, in nikogar ne pogleda v oči. Le moli pogosto in prosi Boga, ali česa? Drugi ne vedo tega, in morebiti tudi sama ne ve ; časi se pogovarja/ ali s svetniki ali z angelji, ali mogoče z dušami, ali z nepričujočimi ljudmi, to ni znano, kajti besede, katere izgovarja, vežejo se v tako čuden, nenavaden govor, da jih sicer sliši in razlikuje uho, ali kako misel pomenjajo, tega pa ne umeje nihče. Kedar jej prineso jedi, ne brani se je nobenkrat, kedar jo polože v posteljo, tudi zaspi, sama pa ničesar ne poprosi nikoli. Po telesu je že pozemsko bitje, duša se pa zdi, da je pretrgala svojo zvezo s svetom, in z nebom ni še zjedinjena: kakor je videti, udarila je v njeno dušo silna strela, raz-trešila jej minolost, bodočnost pa ni še znana; zato jej plava duša med dvema svetoma, zmedene misli blodijo med njima, in tako živi to bitje, ki ga ne urno ljudje, in ki se samo ne Umeje. Zulma pripoveda: Ko je Kirdžali umoril Tudorja — varuha meni, da je res Bolgar prodrl bojarja — in Sara Mihaela vzbudila se iz omedlevice, da je bila taka, kakoršna je zdaj; takrat jo je poljubljal sinek, klical, ali ni ga poljubila, ni Se mu oglasila; materi bojarki je obupljivost raztrgala srce; v mestu, na grajskem dvoru je bil boj, ali Sara Mihaela je bila tako hladna, kakor bi ne bila nič videla, nič slišala. Ko jo je Hadži-

Ahmet zajel, nič se ni zmenila za to; jemali so ji v misel Kirdžalija, Tudorja, sina, očeta, da bi bili H' vsaj en čut vzbudili v njej, ali vse je bilo zaman. ' V Bukrešu je bojarka od presilnega trpljenja one- 1 mogla in zelo zbolela; jokala je po sinu vpričo ^ Sare Mihaele, plakala zarad drage očine, očitala s si je, ker jo je okanilo poljsko ime, da je Kird- 1 žalija vzela v svoj rod, za svojega sina, da jej I je umoril Tudorja; ali Sara Mihaela je tudi temu : bila gluha. Starost in bolest ste segli v roke in ! odpeljali bojarko v grob. Hadži-Ahmet je dovolil nekemu kristijanskemu duhovnu, da sme k bolnici; poštena žena se je spovedala Bogu in duhovnu svoje svete vere, sprejela sv. poslednje olje, in potlej je poželela, da bi rada še enkrat videla Saro Mihaelo, in ko so pripeljali Meheme-dovo hčer, je izpregovorila bojarka s slabim glasom: »Naj Bog tako odpusti Kirdžaliju, kakor mu jaz odpuščam. Draga hči! blagoslovljam te v imenu božjem, blagoslovljam tvojega sina,« -in pogledala je k nebu: »Sin, Tudor, kmalo se vidiva. Bog daj svobodo očetnjavi!« - in s tihim, slabim glasom je dostavila: »Naj se vresniči Ivo-nijevo proroštvo, naj poljska kri otme daško svobodo . . . .« — vzdihnila je kratko, na lahko in umrla: vzletela je njena angeljška duša k Bogu, svojemu stvarniku. Duhovnu in drugim pričujočim so sfe v solzah kopale oči, ali Sara Mihaela
je stala na miru, kakor mramorjeva podoba, ne solza jej ni prirosila v oko, ni en vzdihljaj se ji ni vzdignil iz prsi. — Hadži Ahmet, dober Muzulman, je dovolil bojarki zadnjo čast po kri-stijanskem obredu, da smejo njeno telo zakopati v samostanu ardžiskega dvora, po njeni želji pred smrtjo. Sara Mihaela je videla pogreb, ko so nesli bojarko iz bukreškega gradu, ali ni se zmenila za to, taka je bila, kakoršna je zdaj, zblaznela, nečutljiva.
Kiaja Mehemed gleda hčer, raduje se njenega ljubega obličja, objemlje jo, ali Sara Mihaela ga ne objame, ne poljubi, z bolestjo kali razkošje očetovemu srcu, ker mu neprenehoma oživlja misel 'na svojo blaznost. Ali vendar, nada ne ugasne paši v srcu; večkrat vzame v misel:
I »Mogoče jo čas ozdravi, sicer pa čakajmo, kaj Bog odloči.« — Zulmo boli nesreča uboge žene, katero je pestovala nekdaj; sinek neprestano toži: »Mama je huda, mama me nima rada.* O očetu se boji govoriti, zvesto je v spominu ostala otroku jezna Kirdžalijeva postava, prvi občutki navadno radi obtičč v duši; celo boji se očeta, in vendar pogosto misli na-nj, čeravno mu nihče nič ne govori o njem. Sara Mihaela molči, in kdo v Mehemedovej palači bi se drznil, ter Kir-džalija hladno omenil? — Kedar pogleda stari Hakim Saro Mihaelo, ali pa njenega sina, vselej

ga spreleti, groza, ali sam ne ve, zakaj, in vselej kolne Kirdžalija. Srditost, maščevalnost, lakomnost in bojazljivost, to so posebne lastnosti skopljencu ; v njegovem srcu ne živi' nič blagostnega; če je pokoren svojemu gospodu, poslušen mu je le iz strahu, ne iz zvestobe. — Abdala ne sme čez prag v Mehemedov harem; ali ve, da je Sara Mihaela notri. Zvesto se spominja prekrasne žene; ve da bi jo lahko dobil, ter se dostojnosti in moči zazibal v objetje, in ta blagost mika njegove mladostne želje, ali Muzulmanovo srce je plemenito: hvaležen mora biti Kirdžaliju, dvakrat hvaležen za življenje, enkrat za svobodo; zatorej noče njegove žene, noče umoriti ali onesrečiti človeka, kateremu je dolžan hvaležnost. Tudi stari Hadži Ahmet, poginilo mu je šest sinov, in da-si mu je le eden ostal živ, vendar teši Mehemeda: »Vdaj se božjemu sklepu, božji volji ne more nič, ne prošnja, ne moč človeška!«
Tako se je godilo v Jašu, v Mehemedovi palači, ko je stari Nečaj prišel s polkom svojih Zaporožcev. Serasker, trd Muzulman sicer, je vendar sprejel kristijana atamana kakor brata. Prave može, če so tudi raznoverci, raznorodi, objema vendar bratstvo vzajemne spoštljivosti, ah se bojujejo drug z drugim, ali če si pomagajo. Nečaj pripoveduje skulansko bitvo, toda ne bahavo, temuč tako, kakor je navada poštenega
vojščaka: »Gospod paša! videl sem, da spahom Jesufovim, ibrajlovskega paše, moskovski pokajo laničarke, da straše s topovi in ne morejo do živega tej peščici ljudij, vskriknil sem svojim junakom:	»Bratje, to so Moskvičanje, vsaj ž
njimi so, naprej, nad-nje!« Planili smo na-nje, in v tem trenotku smo po poljski, po kozaški navadi na kopje nabodli in razstlali vse« — in iiahnil je z roko, kakor bi bil hotel reči, tak liajhen boj je igrača Zaporožcem. O Kirdžaliju Uiolčt, noče raniti srca seraskerju; ali ko je Kiaja Mehemed poprašal: »A z vodjo tega krdelca, kaj Se je ž njim zgodilo?« pogladi brke Nečaj: »Junaško se je bojeval; če ni poginil, Jesuf ga dobi od Moskvičanov in izroči ga tvoji oblasti; to Sem njemu oddal, kajti s služabniki belega carja nočem imeti nobenega opravila; samo na bojišču, tam že.« Ataman je umolknil, in paša, globoko zamišljen, ni pretrgal resnega molčanja.
Nekoliko dni potem je prišel nek Tatar z Jesufovim sporočilom, da so Moskvičanje že izdali Kirdžalija, in da ga je Jesuf vklenjenega z varno stražo poslal v Jaš. Ta novica ni razveselila Kiaje Mehemeda, stokrat bolj bi mu bilo Po všeči, da je v boju poginil Kirdžali, zato da bi že bilo pri kraju vse, ali zdaj si je treba zopet glavo beliti s tem človekom in kazniti ga. Seras-kerju srce ne hrepeni' po osveti, ker meni: tako
— r-si-2
stoji v osodni knjigi, kar se je zgodilo, tega se ne da popraviti. Morebiti je prebolestno njegovemu ponosu to, da bi s sramotnim nastopom kaznil človeka, čegar kri se je zmešala z njegovo krvjo; ali ne mara tli v njem še kak ostanek poprejšnje ljubezni do hrabrega pribočnika, do junaškega age; morda mu je oživel spomin na albansko vstajo v Izmajlovu, na bitvo na Srbski-Kiaja Mehemed je čmerčn, mračen; ali nič ne govori. Hakim posluša Tatarja; mraz ga je spreletel: to ni znamenje radosti, in vendar črti Kir-džalija. Zakaj ga je strah? Smrt Husejnova, Hužurjeva mu je prišla na misel, vznaša se pred njim kakor peklensko strašilo. Ne grize vest njegove duše, ampak strah se je je lotil: Kir-džali utegne izdati vse, resnica pa tem hujše razdraži seraskerjev srd in poveča kazen, če se sam ne ovadi in ne poprosi milostnega odpu-ščenja; Mehemed sovraži goljufivega služabnika in skritca, morda pozabi prvo trenutje, da je bil stari skopljenec njegov varuh, in da mu dade vrv ali ostro jeklo za plačilo. Tako premišlja Hakim, in Bog vedi, kolikrat se hudi: »Prokleti pes! zakaj nisi poginil v boju!« — Sklenil si je izmisliti kak pomoček; dolgo premišlja, naposled se odloči; gotovo je izumil kaj, šel je naravnost v sobo k seraskerju.
Kiaja Mehemed, Hadži Ahmet in atamati

— 313 -
: Nečaj muzulmanski sede na divanu, vsi trije ■ kade iz dolgih lul in po malem pijo moško kavo, 1 ali nobeden ne vznemiri resnega molčanja. Skop-> ljenec stopi v sobo, in kakor je bil dolg in širok
•	padel je na obraz na tla: v Najmogočnejši med
•	najmogočnejšimi, vladar in gospodar moj, jaz i sem zločinec, kazni me!«
Mehemed ga pogleda: »Kaj bi rad, Hakim?«
»Jaz sem hudodelnik, velik zločinec.«
»Vstani in govori!«
Hakim ne vstane: »Bojni lev, zvezda mu-zulmanske pravičnosti, prosim te, da bi mogel Samo tebi razodeti svoj zločin, tiče se tvojega rodu.«
Serasker se pomrači: -Vstani in govori, to sta moja prijatelja, katerima ničesar ne skrivam.!
Hakim vstane, pobesi oči in dene roke na prsi: Ustne se mu treso, sapa mu zastaja od strahu: »Serasker, padišahov namestnik! Ni Hopur Umoril Hussejna, svetle nade Izlamu, ampak ta neverni pes Kirdžali ga je.«
Hadži-Ahmet vzdihne in stresne z glavo. Mehemedu se pooblači čelo, in Nečaju igrajo oči po vseh treh. Skopljenec zažne dalje govoriti : »Hopur, ali ga je grožnja primorala, aH se je dal oslepiti z zlatom, s kratka: pustil je Kir-' džalija v harem na vrt. Ko sem jaz prišel iskat Hussejna, razodel je Hopur svojo pregreho. V
prvem vskipu svojega srda, veliki paša, prebodel sem sam nezvestneža, da bi bil otel čast tvojega harema, toda zamolčal sem to; zdaj pa, ko je zločinec v tvoji oblasti, zdaj tožim njega, tožim sebe, naj meč, naj pravica zadene krivičnika,« —j in zopet se je vrgel na obraz na tla.
Serasker ga je pogledal z hladno zaničljivostjo: »Vstani in idi.« — Skopljenec vstane, odide in upa, da je že vse dobro. Mehemed žalostno pogleda svojega nekdanjega varuha: »Hadži Ahmet! bojni moj učitelj, ubojico tvojega sina izročam tvoji oblasti, kazni ga s pravično jezo, osveti se mu!«■ — Ali videlo se mu je, da je z veliko silo izgovoril te besede.
Vidinski paša vzdigne oči, solze očetovske bolesti mu blesketajo v njih: »Serasker! osveta ne vrne življenja moji hčeri. To je hotel Allah in to se je zgodilo. Jaz odpuščam Kirdžaliju smrt svojih šestih sinov, in ako nima kakih drugih pregreh, prosim te, izpusti ga.«
Glas častitljivega starčka je ganil Mehemeda, ali ta hip se je spomnil na svojo dolžnost, da je sultanov namestnik, varuh turške pravice; mračen je odvrnil: »Huda pravica naj ga zadene.« i Glas in besede so bile sodba na smrt Kirdžaliju.
V tem stopi Abdala v sobo, prikloni se spoštljivo, ali ne s sužnjo ponižnostjo. Žalostnega


— 315 -
1 je obraza: »Serasker! spahi ibrajlovskega paše 1 so pripeljali Kirdžalija, kaj ukažeš, da storimo ž : »jim.«
1 Serasker ne premišlja: »Zapri ga v črni stolp, šest janičarjev pošlji na stražo.«
Abdala ve, da je ta ječa, ta straža gotova Smrtna vest jetniku; drzne se, ter zine: »Serasker! žajeti Grki so danes povedali, da ni Kirdžali »moril Tudorja, ampak nekovi ničemni psi, Ipsy-lanty-jevi rabeljni so ga.« — Blagi mladenič meni, da s tem vsaj nekoliko omije Kirdžalijevo pregreho, da mu zopet posije seraskerjeva ljubezen, ali Mehemed ga vstavi: »Abdala, idi, izvrši moj Ukaz,« in Abdala je odšel, starčka sta pa sama Ostala in vnovič zamislila se.
Pred grajskimi vrati je ostal voz in mnogo spahov drži zasopljene konje. Kup janičarjev je pridrlo skozi vrata in stopili so okoli voza. Kir-I džali — pripeljali so njega — ne čaka, da bi ga j: vlekli na tla; čeravno ima roke in noge vklenjene, Čeravno mu je grenka bolest zmogla srce in dušo, vspel se je in sam stopil iz voza. Verige Zarožljajo, in kakor volkovi, kadar začujejo žival, ki se že steza, so Muzulmanje hoteli planiti na zalotenca, ali Kirdžaii povzdigne svoje ponosno čelo, Muzulmanje ostrme in stoje kakor prikovani, kakor volkovi, če ne najdejo kake pohlevne živali, temuč če zadenejo na ranjenega divjega
prešiča, da jim ta s pogledom in s svojo grozo h) kroti vsteklost. Kakor med zvermi, tako so tudi „ med ljudmi taka bitja, ki samo s svojim hudim j, pogledom, s ponosnim čelom vsaj nekoliko časa | na uzdi vzdrže divjost. V tem je prišel Abdala; | toda njegovo obličje ni divje grozno, ampak | mrkla žalost mu je oblači. Janičarji se umaknejo na stran, Muzulman pa stopi k zalotencu: »Kir-džali, ti si mi svobodo naznanil takrat, jaz pa sem prišel le-sem zato, da te spremim v ječo. ! O, tega nisem menil, da se tako snidem s- teboj, ali tako je odsojeno. Idi z menoj, nihče naj se te ne drzne razžaliti.«
Kirdžali prijazno pogleda Muzulmana: Bog ti vrni to!« — in šel je ž njim skozi vrata na grajski dvor. Verige rožljajo in kamenje na dvorišču doni pod nogami mnogim janičarjem, vsled trdih korakov. Kirdžali pozna bele turbane Me-hemedovih konjikov, Kiajinih Albanov, zdi se mu, da je zagledal starega Hakima, in misli: Tudi ona je mogoče tukaj, morda vidi moje železje in poprašuje: Ali je tako bolgarsko carstvo? in z vročo žalostjo mu je osramočeni ponos ostrupil dušo. Spomni se na sina: Moj otrok bode Muzulman, nihče mu ne pove, kdo je bil njegov oče, zaničljivo bode mislil na Kirdžalijevo ime. Morebiti pa moj sin že ne živi več. — Prišel mu je na misel oče Pavel; morda bi bil molil, pro-
s'l kristijanskega Boga, ali neverska druhal bi bila menila, da se boji tako, in čeravno Kirdžali Hi več tak, kakoršen je bil pred leti, čeravno mu vest, njen glas, kristijanska ponižnost velikokrat >ogasila strasti, vendar je še nekoliko nezaduš-jivih ostankov v njem: noče da bi ga milovali iudje, ali da bi ga zaničevali, tega ne. Vpre oči tla, zato da bi ne pokazal druhali, kaki čuti tiu igrajo po obličju, in tako gre po dolgem dvorišču v ječo. Žalostno rožljajo verige, bridko se vjemljejo z njegovo trpkostjo.
V Mehemedovem haremu že vedo, da so Pripeljali Kirdžalija; Zulma ve, da Tudorjeve smrti nima Kirdžali na svoji duši, to je Abdala sam povedal skopljencem in drugim, hotel je sočutje vzbuditi vsem za moža, ki je bil njegov sovražnik na bojišču in kateremu mora biti hvaležen za svobodo in življenje. Zulma pripoveduje Sari Mihaeli o možu, stokrat ji je že povedala: »Tudorja ni Kirdžali umoril.« Nesrečna *ena! ne posluša in ne sliši nič tega, potihoma Poje arabsko pesem o Medzunu in Leliji — pa kar prenehala je in začela slavodatko na čast kateri devici. Sinek je pogledal skozi zaveso, skozi okno na dvorišče in vskliknil: »Mama, "lama!« Zulma je potegnila dečka od okna, noče, da bi sin gledal kazen svojega očeta; prime Saro Mihaelo za roko, odpelje k oknu in pokaže ji

— 318 -
»Glej, Kirdžali, tvoj mož, vklenjen.« — Varuha meni, da s temi besedami obudi v njej kak čut; rajša bi videla bolestno, obupljivo — ženo, k' jo je dojila, nego zblaznelo. Sara Mihaela je pogledala po stropu: »Kako ste krasni, angeljci moji! glejte, o glejte na-me z briljantnimi očesci, ne nehajte plapolati z zlatimi porutničicami.« Stegnila je roke proti stropu: »Podajte mi svoje rokice, vzemite me k sebi, tudi jaz bi rada videla Boga Očeta.« — Potlej je odmajala z glavo: »Nočete ....,« pobesila oči, mahnila z roko: »Jaz vas nočem, vi niste lepi; prosite, gospod Bog vam odpusti, saj je tako dober,« — in potem je pogledala na stran: »Čakaj, čakaj, precej pojdemo, precej . . !« Zulma začne trdnejše držati za roko Saro Mihaelo: »Kirdžali je v ječi, tvoj mož!« — Sara Mihaela pogleda okoli in okoli po sobi, potegne svojo roko iz Zulmine, odide na drugi konec sobe, poklekne, in začela je na glas moliti. Oči se jej prijazno blišče, kakor angelju, po obličji se ji je razlila nebeška krasota in čelo razžarilo, kakor od nebeške krone. Sinek plače, zaslišal je očetovo ime: »Zulma, pelji me k ati, saj niso več hudi,« — in prijemlje se varuhe za kolena. Stara strežajka ga boža z roko: »Čakaj, ljubček,« — in pogleda na Saro Mihaelo; pošteni starki krvavi srce, bridke solze so ji zalile oči.

Kirdžali je že v ječi; tema je v njegovem novem bivališču tako, kakor v grobu, ni ne okna, ne razpoke, skozi katero bi mogla svetloba, le skrivaj veje iz stražje sobe zrak, ta gost, ne-I ogibno potreben človeškemu življenju. Abdala je ] ukazal vse, razstavil stražo in odšel; ali ni mogel ne besedfe izpregovoriti z jetnikom pred odhodom; grize mu srce, ker ne more s hvaležnostjo poplačati svojega dolga, in dolžnost mu prepoveduje nezvestobo Mehemedu. Duri se odpro, jetniški strežaj stopi v ječo s svetilnico v roki, Kirdžali stoji naslonjen na zid. Luč bledo sveti, medli, Kirdžali spozna svojega starega znanca iz Izmajlova, enega Mehemedovih skop-I Ijencev; ozre se po svojem bivališču : to je soba, podobna polumesecu, visoka, ozka, že vsa črna, po tleh je polno razpok, po zidu vse polno rež, ali nobena ne sega ven, da bi se moglo skozi njo. Ječar je vrgel otep slame na tla, postavil vrč vode v kot, položil hlebec kruha na klop, nem kakor so bile stene, pokazal na posteljo, na užitek, odšel, in ta trenotek, ko so se odprle in zaprle zopet duri, videl je Kirdžali oborožene janičarje okoli ognja v stražnici, ali ni mogel prešteti jih z očmi, le to je videl, da imajo divje obraze. Ključ je zaškrtal v ključavnici, dvakrat se obrnil, in zopet je bilo temno v ječi. Začele so se misli motati po Kirdžalijevi glavi, premo-
— 3‘20 —
tale so vso minulost, in begajo, kakor besne p o krajini njegovega ponosa; Bolgar škriplje z zobmi, tu pa tam tudi zarožlja z verigami, s tem hoče vkrotiti svoje nemirne misli. Spomnil se je na ženo: Ta nezvestnica! tako sem jo ljubil, izvč in videla bode mojo sramotno smrt sama.« — ■ Grenka solza se mu je utrnila iz očesa, in vzdihnil je: Mihajlaki! srečen si, ti si umrl, ka* | kor se spodobi vojniku, ali jaz poginem tako, kakor gagajo zločinci! Bojarka, ta častitljiva žena, ljubila me je, kakor svojega sina, ali kaj misli o meni? — Prokletec! zakaj mi je umoril sina! Leško — ime je osramočeno, moj potomec, moja kri, moj sin je mrtev sveti veri, mrtev očetnjavi!« — Jezi se na svojo osodo, na Boga se pa ne razhudi nobenkrat, kedar se hudi, nobenkrat ne kolne človeškega rodu. Spomnil se je na kiše-njevski samostan, na menihe, na očela Pavla, in s tem spominom se moti in hladi' svoje srce. Sam ne ve, kak čar ga veže na očeta Pavla, še vedno mu krilijo po ušesih njegove besede: »Bog odpušča še večjim grešnikom, in tudi tebi odpusti,« blagoslov tega moža mu oživlja dušo in nekaka nada se sveti v srcu. Ali ga obhaja upanje, da pritakne na tem svetu še enkrat ustne k čaši zemske sladkosti in vnovič okusi očetovsko razkošje, razkošje, kakoršnega uživa mož, človek? ali je to nada, Bog stvarnik — da mu
odpusti' grehe, da ga pomilosti, osreči z večno slavo, sprejme med izveličance ? Sam ne ve tega, katera teh dveh nad mu lajša srce; sam ne ve, od kod in kako to, pa dosti, da mu je lažje. Pokleknil je in začel goreče, ognjeno moliti; dolgo časa je molil; naposled je legel na slabo posteljo in zaspal. Ne enkrat ne zarožlja z verigami, lahko diše, vedno enako, kakor človek, kateri moli, in s svojo vestjo se pomiri, predno zaspi.
XX.
Kiaja Mehemed ni še obsodil jetnika, pa je minilo že nekoliko ur; to ni navada Muzulma-nom. Na Turškem hudodelnik ne čaka dolgo časa svoje kazni, ne užije mnogo strašnih ur svojega trpljenja. Barbarski Turki so, kar se tega tiče, milostljivejši od omikanih narodov, Turek ne oslabi poprej dušnih in telesnih močij zločincu, temuč živi jih do poslednjega trenotka hudodel-nikove kazni.
Serasker, pravoveren Muzulman, odlaša sodbo, kakor bi bilo vedigabog kaj. Ali ga je groza na smrt obsoditi enega samega človeka, strah njega, ki je že tisoč in tisoč žrtev odločil in podpisal smrti, pa se nobenkrat ni mudil; ki je vselej precej vresničil svojo voljo in noben-
»Slovanska knjižnica«. Snopič 138.
- 322 —
krat se ni kesal za to? Ta pot je pa tako v I sili; srčni glas ga opominja: odpusti mu, dolžnost in vest pa odbijate: ni mogoče. In zopet mti vest in dolžnost vpijeti: obsodi ga na smrt, srce pa brani: kako je to bolestno!
Stari prijatelji bero na obrazu Mehemeda ta duševni boj in časte ga z molčanjem. Abdala ' neguje nado v duši: saj mu odpusti, in jaz mu oznanim svobodo; teši se s to mislijo. Mladi Muzulman ne ve, da mu je Kirdžali umoril brata Hussejna; oče mu ni povedal tega, s Hakimoru pa nima navade, da bi govoril.
Hakim se trese od samega strahu, od mladega pozna Mehemeda, še nikoli ga ni videl, da bi bil tako odlašal kaj. Ali mu prizanese ali ne, resnici gotovo pride do korena, in kakor hitro izve, da sem jaz, njegov pestun, stražnik haremu, dovolil onečastiti mu edino hčer — gorje moji glavi potem! Ali čakaj, serasker, ne vjameš me tako lahko,* — in skopljenec, ki se je sicer vedno ogibal Zulme, hodi zdaj neprenehoma k njej, in pogovarja se ž njo; tudi pri Abdal\ je bil dvakrat; vidi se, da se vsem trem snuje vse po godu. Zviti Hakim je izmotril, kaj se jima sanja, ponudil jima je svojo pomoč, sklenil je pa skrbeti le zd-se.
Že se je bil dan nagnil na večer, ko je serasker stopil v sobo svoje hčere. Sara Mihaela
kleči' in moli, žarki zahodnega solnca po sili prodirajo skozi kristalne šipe v sobo, in kakor z zlatim plamenom, tako žare obličje in postavo Sari Mihaeli. Oči jej gore od ognjene ponižnosti in prošnje, ustne šepečejo molitve, in ta šepet je tako prijeten, tako čaroven, da se človeku zdi, da sliši božjo harmonijo, angeljsko petje. Kdor bi jo videl ta trenutek, gotovo bi prisegel, da | moli svetnica, da bi od Boga izprosila srečo j ljudem. Kiaja Mehemed obstoji, vpre oko v hčer in ne upa se prestopiti bližje. Zulma stopi k njemu in šepne mu na uho: »Tako moli vedno, od takrat, kar so Kirdžalija pripeljali v ječo. Reva, ni ga poznala, ni poslušala mojih besed, sluti pa, da je v ječi.« — Serasker odmaje z glavo, stresne z roko, kakor bi hotel reči: »Tiho, ne govori dalje.« Mračno mu je, sede na blazino.« Sinek Sare Mihaele z zajokanimi očesci priteče k njemu in mu skoči na kolena: »Ti imaš rad mamo, ali vidiš, kako moli? Mama meni, da se atej jezi na-njo. Atej je tukaj, pusti ga k njej, da se sprijaznita, saj ni zmerom hud. Vsak dan te bodem poljubljal zato in bodem tudi rad imel tebe vedno.« — Serasker nič ne odgovori, objame otroka in ga poljublja, solze mu kapljajo iz očij. Otrok se pritiska k njemu. Zmoglo je ta treno-tek srce v Mehemedu, že ima ukaz na jeziku, naj pripeljejo Kirdžalija, kar se odpro duri, in
— 3-24 —
stari Hakim stopi noter; skopljenec se prikloni j do tal: »Serasker, veliki, mogočni!« — Mehemed mu pokaže z roko, naj tiše govori, in starec je znižal glas: »Veliki vezir, desnica padišahova, je prišel v Silistrijo, in poslal je le-sem jadernika z važnostimi, čaka te v sobi.« — Mehemed poljubi dečka, vzdigne ga s kolen na blazino, vstane, | pogleda še enkrat na hčer, otare solze in odide. Deček kriči za njim: »Pripelji nam ateja, tako rad te bodem imel potlej.* — Sara Mihaela se obrne na ta krič in vstane. Kar je oblaznela, prvič je stopila ta pot k sinku in ga poljubila na čelo, deček pa se je je oklenil okolo vratu: »Mama, mama, ti nisi več huda na-me, kako si dobra!« — Ali ovila je nedolžne rokice s svojega vratu, začela hoditi gor in dol po sobi in sama s seboj se pomenjati: »Ti nisi daleč od tu! — Moje srce čuti, da ne; ljudje ne vedo tega, jaz pa vem. Zakaj so solze ugasile ogenj tvojih očij? zakaj ti je žalost pooblačila jasno čelo? Ne toguj, kmalu vzletiva na tem žarku po bliskovo hitro na vrtove k Bogu očetu, glej, kako krasni angeljci so tam, tudi jaz imam enega takega . . .,« in začela je viti roke, »ali ljudje mi ga nočejo dati, ne puste me k njemu . . .,« in utrnilo se ji je nekoliko solz iz očij, prve po Tudorjevi smrti. Zulma se nadeja: Morebiti se izpameti, hoče jej povedati kaj o možu, pa zopet
— 3“25 —
I ie prišel Hakim in začel nekaj natihoma govoriti z Zulmo, več z znamenji nego z besedami, kajti stari skopljenec se boji' zblaznele Sare Mihaele, boji otroka, boji se haremskih sten, da bi ne izdale seraskerju njegovega početja. Pokaže jej nekak zlat prstan in šepne: »Imam, bodi pripravljena,« vzdigne vse prste na obeh rokah, potlej samo dva, pošepeče še nekaj Zulmi na uho in odide. Sara Mihaela je glasno vskriknila: »Hu-jdobec, Bog, varuj me!« — in prekrižala se je,
. in kakor bi se hotela skriti hudobcu, sede na podglavje v kotu, sklene roke z dlanmi na prsih, j skrije glavo v šarenice in zaspi. *
Sara Mihaela pokojno spi, sladko kakor otrok; obličje ima ljubeznjivo kakor angelj, oči stisnjene, osemci jej objemajo osemce, z obrvimi ne gane, čelo ima gladko, prsi se ji grudijo in padajo — kakor cvetlici list pomladi, kedar veje rahli vetrič. — Sinček jej kleči pred nogami, ne-dolženček moli, da bi se mama ne jezila več na-nj. Zulma gleda dete, kako kleči pred materjo in moli kakor pred kako svetnico; tudi varuhinja se zamisli v nebesa: »O Bog! daj mi, da ozdravim to bitje — drago mojemu srcu; daj, da osrečim tega zemskega angelja.«
V gradu, v sobi, kjer je pred mesecem multanski hospodar sprejemal bojarje in kristi-janske vojnike, zdolej je serasker od jadrnika
prejel vezirjevo pismo, odpečatil ga — in bere. — Obraz mu bledi, oko se mu oblači; še enkrat bere; naposled zgane list in vtakne ga za kaftan. Sel stoji nepremakljivo, kakor bi bil okamenel, Mehemed ga pogleda: »Idi, jutri dobiš odgovor/ in tleskne z dlanjo ob dlan. Jadernik odide in eden njegovih skopljencev stopi v sobo; prikloni se do tal. Serasker ga niti ne pogleda: »Idi in povej atamanu in vidinskemu paši, naj prideta po večernem izanu sem-le noter, k meni.' —-Skopljenec odide, duri se zapro, Mehemed sede na blazino in začne premišljati: »Ali to ali pa smrt, kar hoče raje,* — vzdihne — >jaz moram izvršiti svojo dolžnost, ko bi ne vem kaj. . . .« Umolkne zopet in premišlja dalje.
Noč je že, Muzulmanje so odmolili izan in legajo spat; v seraskerjevi sobi sveti še mnogo lučij, v haremu pa gasnejo druga za drugo, kakor zvezde na nebu pred vzhodom prijazne danice. V črnem stolpu miglja medla lučica, ali ne v jetnikovi izbi, iz te se nič ne vidi, to je v stražnici. Kirdžali se je izbudil. Včs čas se mu je sanjalo o ženi, o sinu. Sara Mihaela mu je v vsem lesku svoje krasote pribežala v naročje, sin se ga je oklenil okoli vratu, in Kirdžali jo ob-jemlje, poljublja. Bojarka ga blagoslavlja, Tudor mu je bratovski segel v roko, vranec stoji pred vrati, na dvorišču kriči bolgarska vojska:

Naj živi naš car! in oče Pavel z znamenjem svetega križa blagoslavlja kristijanske vojščake. Kirdžali meni, da je svoboden, hoče vstati, verige zarožljajo, in ta rožljaj ga vzbudi. Kirdžali posluša, za zidom ukajo sove, žvižga veter, v ječi zašušti časi kaka podgana po pesku, v stražnici pa si janičarji pripovedajo čudeže vzhodnih krajin. O, kako rad bi na vse prsi dihnil va-se čiste sape, kako rad svoboden bi zavihtel meč v svoji krepki roki, kako rad bi nogo stegnil svobodno! Misel za mislijo se mu vrsti v glavi, druga podi drugo, ali vse greni ista bridkost: Ona mi je bila nezvesta, ni me ljubila, jaz sem jo pa tako ljubil in jo ljubim še zdaj! Dobro ve to, da bode moral umreti, preverjen je, da se mu ječa ne odpre poprej nego takrat, ko pridejo, da ga izroče smrti, ali vendar, ne boji se, še zmisli se ne na smrt. Kaj mu je življenje, ker ga ne ljubi oseba, katero ljubi; ker ga je izdala, ker je pozabila na-nj ta, za katero bi dal poslednjo kapljo krvi, žrtvoval svoj ponos, ko bi bil tudi na vrhuncu mogočnosti in slave; kateri na ljubo bi se odrekel svobodi, ko bi mu posijala zdaj-le precej. Ne miče ga življenje nič več. Tako premišlja; dolge so mu ure v zaprtiji, kakor bi ne imele ni konca ni kraja; ali jetnik ima zmerom kaj, da premišlja in da si krati čas, ker če mora telo praznovati, pa nesmrtna duša ne-
— 328 —
prenenoma posluje, kakor bi se hotela odškoditi, ker jo je poprej telo mudilo. — Polnoč je že, nočna straža se je zmenila, in petje daljnih petelinov nerazločno krili Kirdžaliju na uho; na durih zaškriplje nekaj, ključ se zasukne prvič, drugič, in duri se odpro, luč posveti po tesni ječi. Kirdžali pogleda, Abdala je prišel in dva skopljenca ž njim, zavita; jetnik že meni: Zdaj so me prišli zadavit, to je poslednja milost Kiaje Mehemeda. Abdala je ostal med durmi, skopljenca s svetilnico stopita v ječo in duri so se zaprle za njima. Kirdžaliju porosi mrzel pot čelo; zarožlja z verigami — smrt, to ni nič groznega, ali umreti kakor neumna živina, to je pa bolestno! Skopljenca se odgrneta, in Kirdžali spozna Hakima, spozna Zulmo. Jetnik ne verjame sam svojim očem, rad bi se prekrižal, morebiti je to le prikazen, pa se ne more. — Onadva molčita oba, njemu je pa srce vroče. Vspne se in sede: »Zulma, ali te je neverna hosudarka poslala k meni, posmehovat se moji nesreči?«
Zulma ga pogleda zavzeta: »Kaj si rekel, Sara Mihaela — nezvesta? Ona? — ta krepostni angelj? Ti obrekuješ, ali si pa zblaznel!«
»Jaz zblaznel?« — vzdihne Kirdžali žalostno. — »O, ko bi res bilo to! Ali ni skalila zvestosti, katero mi je obljubila? ali ni ljubila Tudorja?«

»Tudorja! Človeče, izpametuj se. Na Boga se ti zaklinjam, Sara Mihaela ti je bila verna zmerom, zmerom te je ljubila. Tudor ji je bil le brat, več ne, in še zdaj te ljubi, da-si je zblaznela.«
»Zblaznela; ona? Zulma, povej mi vse, kaj se je zgodilo moji Sari Mihaeli ?«
Zulma začne pripovedati, kaj se je zgodilo ta čas, ko ni bilo Kirdžalija, kako je bilo v Srbiji, v Piteštu in v Jašu. Kirdžali posluša, plače — kmalu od žalosti kmalu od radosti. »Zvesta mi je bila, ljubila me je, zdaj je tako nesrečna! < hoče vzdigniti roke, ali železje mu ne pusti; zaškriplje z zobmi: »Jaz hočem živeti!« — stari Hakim nestrpljivo posluša ta razgovor: »Živel bodeš še, le to mi obljubi, da živi duši ne poveš, da sem te jaz spustil v Mehemedov harem v Izmajlovu.«
Kirdžali se zaničljivo nasmehne, morebiti mu je žal zdaj-le, ker je rekel: »Jaz hočem živeti!« — kajti kdo mu je obljubil življenje? Ta kukavni skopljenec, najnečimnejši med vsemi sužnjiki. Pogleda ga v oči: »Kaj meniš, jaz, Kirdžali — da sem baba?«
Skopljenec posluša: »Ne. Zato sem ti rekel to, ker je vse odpuščenje mogoče, samo Hussejnove smrti, te ti ne more prizanesti nihče.«
Kirdžaliju se nagubi čelo: »Ali sem jaz ubojica? — Čuj skopljenec: on je imel kindžal, jaz sem imel jatagan; on je imel roke, jaz sem jih tudi imel; hotel me je umoriti, pa sem mu zadal smrt,« — in z vso silo je planil po koncu, da so glasno zarožljale verige.
Zulma ga prime za roko: -Tiho! — Ha-kim, razkuj mu železje.« — Hakim se je stresnil, bodi-si od jeze ali od strahu; v tem se odpro | duri in Abdala je stopil noter. »Čas je že, idimo. Kirdžali, nadjaj se, serasker te osvobodi.« — Zulma hoče nečesa poprositi Abdale, ali Hakim je zapazil to in rekel jej natihoma: »Nikar zdaj, jutri, jaz imam prstan.*
Kirdžali je pogleda: .Hvala vam za veliko dobroto!«
Zulmo so skoraj solze posilile pred odhodom; pogledala je še enkrat jetnika: »Ne žaluj, Bog je usmiljen.« — Odšli so in duri so se zaprle za njimi.
Abdala ne vč, da sta Hakim in Zulma iz ječe hotela izpeljati Kirdžalija. Že po dnevi ga je poprosil Hakim, da bi ga pustil v črni stolp, ali Abdala, da-si načelnik seraskerjeve straže, ni mogel pregovoriti stražnika, ki brez posebnega Mehemedovega ukaza ali gotovega znamenja nikogar ne pusti v ječo, razven straže. Skopljenec je dobil Mehemedov prstan, in ta jim je odprl

pot, ker prstan je navadno znamenje skrivnih ukazov. Hakim le obeta Zulmi, da pomore na svobodo jetniku, zares pa ne meni tega. Kakor navadno vsak tak zvitec, imel je že vse pripravljeno, da bi si zagotovil Kirdžalijevo molčanje; ali ko je spoznal, da je ta človek še zmerom tak, kakoršen je bil nekdaj, da bi raje učinil kako zlo nego udal se kaki nevrednosti, je menil sam za-se: Tega vsega ni bilo treba — in tešil se je, da se mu je izteklo vse tako po všfcči.
Kirdžali je ostal sam; iz početka mu ni ječa na misli, pozabil je, da je vklenjen, s srečo poji dušo, s tako blagostjo, s kakoršno je že dolgo časa ni pojil. Sara Mihaela mu je bila zvesta, ljubila ga je in ljubi še zdaj, ali o tem »zdaj- se mu je skrčilo srce, Sarina blaznost ga je razžalostila za nekoliko časa, ali nada mu je bliskoma na perutnicah priletela v misli: »Ona te zagleda, ti jo ogovoriš, in njena blaznost izgine kakor pomladanska megla zjutraj, kajti tvoje obličje bode njej to, kar je jasno solnce prosojnim oblakom na nebu.-: — O, kako goreče koprni po svobodi, po življenju ! Spominja se na trenotke svoje prvorodne sreče — in ljubezni, ki jo je užil v bolgarjevem dvoru na Brankovanovem grobu; spominja se očetovskega veselja, ki ga je okusil v rudniškem gradu, in stokrat je sklenil: »Ako me Bog pomilosti s svobodo, tako pre-
živim vse svoje dni potem.« Ali čeravno so mu zablodile v rudniški grad misli, na Miloša se vendar ni spomnil, kakor bi bila zadremala v njem želja po slavi in po mogočnosti in nehala mu kaliti studenec blagostne sreče. — Ura beži za uro Kirdžaliju v teh mislih, spanec mu pa ne zatisne očij; v stražnici nastane ropot in duri se zopet odpro. Hadži-Ahmet stopi v ječo, pa ni zaprl durij za seboj. Obraz ima resen, oko žalostno, čelo mračno. Kirdžali vstane; Bolgar časti tega starčka, bolesten mu je pogled na-nj, kajti neki neznan glas mu šepeče na uho: ubil si mu šest sinov, razkrvavil si njegovo srce.
Vidinski paša ne pogleda jetnika, menda si noče raniti srca, ali pa zato ne, da ne bi jetniku vzbudil vesti, njenih bridkih očitkov: »Kirdžali! v Mehemedovem imenu govorim s teboj. Veliki vezir te je obsodil na smrt; ali odmenil je milost, svobodo tistemu, kateri nam pripelje Jorda-kija v pesti. Serasker ti daje na izbero: ako mu obljubiš, rad verjame tvoji obljubi, in pomilosti te s svobodo; idi v ardžiski samostan, tam je ta nezvesti Alban, odpelji ga iz samostana, mi ga čakamo na polju; če pa zavržeš ta dar milostljivega Mehemeda, umrješ jutri o prvem svitu na kolu. Izberi si zdaj.»
Kirdžali ne premišlja, ponosno vzdigne čelo: »Usmrtite me!<
Ahmet stresne z glavo: »Ti imaš še mlado kri, pomisli malo, Mehemedova milost je velika, lahko še obogatiš, ponuja se ti mogočnost, blagost.«
»Ali čast ne. Ahmet, jaz sem pripravljen na smrt!* Ni mogel zadušiti svojega bridkega čuta: i »Ali meni mogoče Mehemed, da izdam svoje brate tako, kakor sem bil jaz drugačen ip drugačne so bile tudi ol^olnosti. Moral bi bil umoriti Mehemeda, ali očarala me je deviška moč, in potlej sem bil Kiajin zavetnik; očaran sem napadel svoje krajane, dasi bi jih bil moral braniti: izdal sem jih, ali poprej nisem premislil,« pobesil je glavo, »vi pa hočete, da bi jih izdal zdaj, ko vem, kaj činim,* povzdigne čelo: »Smrti vas prosim, ta bodi meni milost.«
»Kirdžali, ne žali srca Mehemedu; vedno te ljubi še tako, kakor te je ljubil poprej.*
Kirdžaliju se solze prisvetijo v očeh: »Paša vidinski, poprosi Mehemeda, naj mi odpusti vse pregrehe, pa tudi ti, prizanesi mi smrt svojih j sinov.*
Paša ga žalostno pogleda: »Jaz sem ti že odpustil.« — Oba molčita, paša ga zopet pogleda: »Kirdžali, povej, kaj naj odgovorim Mehemedu, kako sodbo oznanim tebi?«
• Smrt.'


— 334
Ahmet se obrne: »No, pa smrt,« natihoma zamomlja: »To je v usodni knjigi,« — in odide.
Ta pot niso zaprli durij; muzulmanska navada je taka, da na smrt obsojeni hudodelnik preživi med ljudmi zadnje ure svojega življenja. Nema mrklost je omračila janičarjem divje obraze; to ni nič prijetnega, če moraš sedeti pri kom takem, ki bode jutri že mrtev. Prvi pogled na človeka — na smrt obsojenega, prva beseda, ki jo izpregovoriš, obudi mu kmalo strah in žalost. Pogled na mrliča ni tako strašen — tu je že minilo vse; pri umirajočem ni tako žalostno — tam gasne telo, in duša se poslavlja od njega — oboje kmalu, ali počasi ali naglo, kakoršna je narava. Ali vse kaj drugega je to, če vidiš zdravo telo in zdravo dušo, pa misliš: »Jutri mu umore to krasno življenje, vzemo ta božji dar.«
Kirdžali pogleda janičarje, zadržuje solze v očesu in s posiljenim ponosom hoče zatajiti žalost. O, kako bi rad bil sam! lahko bi vsaj premišljal in molil; ukazati ne more janičarjem, na prošnjo se pa tudi ne izneverijo muzulman-skemu običaju. V mislih se poslovi od žene, od sina, od vsega sveta.
Iz početka molčč janičarji; sčasoma začno govoriti. Ljudjč se na vse navadijo; če jih več naenkrat gane isti dogodek, ne traja dolgo časa občutek. Menijo se o razbojnikih, o bogastvu, o
zakladih, kakor je je navada vojščakom na straži pri jetniku. Kirdžali jih ravno posluša, ali zato da bi si pregnal žalost, ali se pa hoče njegova duša naslišati ljudskih glasov, predno se poslovi od tega sveta. Ali kakor bi se mu bila kaka misel rodila v glavi, vstane in stopi k janičarjem. »Čujte, ali človek more verjeti vašim obljubam ?«
Janičarji ga pogledajo, in eden povpraša: »Zakaj si nas to vprašal?«
»Jaz imam zaklad zakopan, ali čemu mi bode! Ko bi vedel, da pošteno izpolnite mojo željo, rad bi vam dal kos tega zaklada.«
Janičarji vedo, kako je Kirdžali sejal novce, ko je bil še svoboden, tudi so slišali že, da je, imel velike zaklade. Vsi odgovore: »Na Allaha na proroka, na meče ti prisezamo, da izvršimo vse, kar le ukažeš ? <
»Dobro, verjamem vam, poslušajte me torej. Za Jašem na poti v Kotmar, na levi, tam stoje stare hruške; od prve na poti zavijte k poldnevu in odštejte petnajst hrušk, potlej krenite naravnost proti večeru, odštejte še deset hrušk, enajsta < je razsohasta in ima laket od tal tri grče na polnočni strani. Od te idite še sto korakov naprej proti poldnevu, tam leži neki rdeč kamen, toli-košen, kolikoršne so opeke; pod njim začnite kopati in kopljite — tam najdete štiri korce zlatih
lev. Dva korca odnesite v samostan ardžiškega dvora — povejte, to je Kirdžalijev dar, tretjega dajte samostanskemu prvostojniku v Kišenjevu, očetu Pavlu — povejte, to je za Kirdžalijevega sina, četrti korec pa razdelite med-se, in vi in vaši otroci bodete bogati.* — Pazljivo ga poslušajo, oči se jim blišče, obrazi rude. Kirdžali doda še: »Zanašam se na vas,« vrne se na slamo, leže j in obrne se v zid.
Janičarji se tiho pogovarjajo. Eden je opazil: »Glej, že spi zopet; ali kako najdemo ta zaklad?« Drugi je odvrnil: »Mesto moramo urno najti; če bodemo dolgo časa po temi tavali okoli in iskali, izve serasker to, in zaklad bode njegov.« — Tretji pristavi: »Hajdimo, ali precej, noč beži, vzemimo jetnika s seboj, saj nas je šest, on pa je sam; mi smo oboroženi, on pa ni.« — Vsi se oglase: »Dobro, ali zamislili so se, in zopet je eden izpregovoril: »Ako pa uide, to je never-ski pes, satanov brat.« — Prvi janičar se zasmeje: »Kaj smo Tatarji, da bi nas šest ne ugnalo enega človeka!« — Zdaj opomni eden: »Ali kako pojdemo, da nas straža ne zapazi?« in ta, ki je prvi začel govoriti, ta zaviše brke: »Stražnik spi, mi imamo pa ključ od stolpa, danes so samo naši ljudjč na straži, brat pomaga bratu; ako dobimo zaklad, damo tudi njim kaj, sicer pa, kdor nič ne tvega, ta tudi nič nima-
- 337 —
Velikrat smo že samo za cekin življenje zastavili nevarnosti, pa bi se bali majhne nevarnosti zdaj, ko lahko dobimo tisoč in tisoč cekinov? Mohamed bi se nam smejal.« — Vsi zavpijejo: *Haj-dimo!« — Zdaj stopi eden h Kirdžaliju: »Kirdžali!« — a jetnik se ne oglasi. Prvi janičar opazi: »Ali vidite, kako spi? še na mar mu ni to, da bi se umaknil smrti; ali pa kaj niste videli, ali niste slišali, kako je zavrgel življenje -ta neumnež?« — Potrese ga, Kirdžali se obrne in zazdeha se mu: »Kaj bi radi?«
»Idi z nami — pokazat, kje je zaklad, mi in naši otroci ti bodemo hvaležni za to.«
»Pustite me na miru. Ako hočete, saj vam rad še enkrat povem mesto; poslušajte.«
»Ne. Idi z nami.«
»Kako? Vklenjen, kaj ne? Saj se komaj z mesta ganem.«
»Saj ti razkujemo železje, samo roke ti zvežemo.«
«Čemu to? Serasker izve vse, in vaših glav potlej zmanjka z vratov.«
Kirdžali pomisli: «Alo!« — Eden janičarjev odide, dva mu brž razkujeta železje, drugi pregledajo meče. — Janičar se vrne: »Zdaj pa le, polnoči je že.«
Verige so padle s Kirdžalijevih rok in nog; odleglo mu je, ali hladno gleda okolu sebe, kakor
»Slovanska knjižnica«. Snopič 137.
22

bi hotel reči: ha, meni je kaj mar za to! Janičarji mu zvežejo roke na hrbtu, in potlej vsi za-puste ječo. Počasi, tiho korakajo po stopnicah iz črnega stolpa; že so zunaj: tu stoji janičar na straži, ali pridružil se jim je, in gredo po dvoru k durim. Pri vratih povedo straži geslo, preva-rili so jo, da jim je Abdala ukazal nekam, in odšli so iz dvorišča. Ido po mestu, mesec sveti, zvezde blisketajo, vetrič veje, in rosa hladi od ognjenega solnca razgreto zemljo. Kirdžaliju se je olajšalo srce, hlepno diše zrak in željno mu plavajo oči po zvezdatem nebu. Še eno noč in en dan ni bil v ječi, pa tako pozdravlja nebo in zemljo in zrak, kakor bi Bog vedi kako dolgo časa ne bil videl že sveta, in rad bi živel, ne sebi ampak Sari Mihaeli, svojemu sinu! — saj ga ljubita. Ali mu zvezde prorokujejo kaj, ali mu je vetrič šepnil kako skrivnost na uho? Obličje se mu je razjasnilo, in ponosno je pogledal okoli, po svoji stari navadi. Janičarji so zapazili to, vsak je pogledal svoj meč in mislijo si: nas je sedem, ti si pa sam. Za mestom so zavili na kotmarsko cesto. — Sama ravnina je povsod okrog, daleč, tam zdolaj, stoje drevesa tam p* tam, še dalje naprej pa, prav oblakom pod robom, črne se gore in lesovi. Četrt milje so že daleč — hruške so pred njimi, senca njihovih velikih vej jim seza že pred noge. Pri prvi hruški
so zavili k poldnevu, odšteli so jih petnajst — drugo za drugo; tu so zopet zavili proti večeru, in odšteli deset hrušk; pogledajo na enajsto, ta je bolj vejasta nego so druge; to pogledajo na polnočni strani, laket od tal so tri grče. Posvetila je nada v srca janičarjem. Sto korakov odštejejo proti poldnevu — tu je rdeč kamen, velik kakor opeka. Resnico je povedal, misli vsak za-se, in začno kopati z jatagani,
Kirdžali sede, in morebiti mu poslednjikrat pluje oko po tem nebu, po tej krajini, ki mu je tako dobro znana. Tesno mu je srce, minil ga je prvi trenotek vročega razvnetja; kakor kaka strašna prikazen, tako mu stoji smrt pred očmi, trpko žaluje po svojem življenju! Premišlja in gleda janičarje, ki kopljejo na vse kriplje, ali ne morejo prikopati do zaklada; že so nestrpljivi; tudi Kirdžali nestrpljivo zavpije : »Ničemni rod ! lupežiti znajo, ali kedar je treba, da bi strpeli j samo trenotek, takrat pa onemorejo precej.«
Eden janičarjev ga pogleda: »Ali bi ti do-• kazal to?«
»Dajte sem, da vidite, ali bode kaj ali ne.«
Janičarji opazujejo: »Nas je sedem, on je pa sam, dajmo mu jatagan.« — Rezvežejo mu roke in dado mu jatagan. Kirdžali koplje na vso moč, omajal je svoje otrpnele roke, janičarji stoje okoli njega in drže za jatagane. Naenkrat za-
dene Kirdžali na nekaj trdega, janičarji se hlepno, radovedno sklonijo — zdaj Kirdžali, kakor bi trenil, prebode janičarja poleg sebe, potegne samokres izza pasa, odskoči nekoliko stopinj na stran in zažvižga: »Alo, vsi nad-me, ako hočete poginiti, nesramni sužnjiki!« — V levici drži' napet samokres, v desnici krvavi meč; grozno bliska z očmi in preti; strah je prevzel janičarjem srca, boje se Kirdžalija, ki je zažvižgal, treso se in menijo, da so lupeži kje blizu, da jim je zažvižgal Bolgar: obrnejo se in začno bežati. Kirdžali se zaničljivo smeje: »Ničemni rod! pa ta vkleplje svobodnjake, ta tepta Kriščevo vero!« — in ozrl se je v nebo: »Hvala ti, veliki Bog, zdaj sem svoboden zopet!« — in mahnil jo je po stranskih potih proti lesovom in goram.
XXI.
Hakim je obljubil Zulmi, danes po noči da osvobodi' Kirdžalija iz črnega stolpa; Zulma se teši s to nado. Že pozno ponoči je prišel skopljenec in povedal: »Zastonj je vse, jutri bode moral umreti.« — Ali ne pozna se staremu skopljencu na črnem obrazu, da bi ga kaj bolelo to, in črna duša se mu veseli gotovo, kajti miren ima glas. Urno je odšel zopet, da bi se umaknil prošnjam, da bi ne slišal stare, varuhe,
njenega žalovanja. Vso noč je plakala Zulma, in še beli dan jo je vjel solzno. Ali čudno, Sara Mihaela se je vzbudila, vstala je, pomolila in šla sina budit s poljubki. Vidno je, da jo neka notranja radost lajša dušo, obličje se ji je razjasnilo tako kakor se nebo razvedri, kedar se oblaki začno trgati in sčasoma solnce posije skozi nebno zaveso. Tudi sinek se je vzbudil, in oba se pogovarjata s poljubčki in objemi. To kaže, kakor bi jima bil vlil dobrotljivi Bog neko sladko čutje v srci. Zulma si otere solze in misli sama za-se: »Danes ne umrje.« — Ljudstvo trdno veruje, in po pravici, če človek zblazni, da njegova duša dalje seza nego kaka druga; časi so taki trenotki, da s proroškim očesom gleda tak človek, kaj se godi okoli njega, in česar ne vidi duša drugih ljudij, to velikokrat proroški pripo-veda zblazneli človek.
Oznanili so Mehemedu, da je zmanjkalo na smrt obsojenega jetnika in sedmih janičarjev. Serasker je dal poklicati Abdalo, in ukazal mu je, naj na vse strani razpošlje albanske konjike za ubežniki. Ali vidi se, da ga nič kaj ni razsrdil ta utek: ni ukazal umoriti stražnika, še janičarjem na straži pred grajskimi vrati, celo tem ni dal odbiti nezvestih glav. Kmalu so našli ranjenega janičarja pri tistih hruškah, in pripeljali so ga v Jaš. Mehemed ga je sam izprašal vse; odmajeval
je z glavo: »Ničemniki so vsi, kolikor je Dama* ščanov, to je najktikavnejše muzulmansko pleme. Sedem jih je bilo v orožju, on pa sam — neoborožen.« — Zamisli se: »Vreden je moje hčere. O zakaj ni Muzulman! Naj le pride nazaj, vse mu odpustim,« — in potem je vezirjevega poslanca odpravil z odgovorom.
Kirdžali je bil svoboden; še to noč je prišel k nekemu staremu znancu. Poznal je vse kote po Multaniji, vedel, kje biva kdo, ker ni samo enkrat ali dvakrat prestaknil te krajine, ko je načeloval lupežem, ko je bil vojvoda kristi-janski vojski v boju za svobodo. Povsod je imel tovariše: razbojnike in vojščake. Lupežem so malo po malo opešale moči za razbojništvo; preskrbel si je vsak kak majhen užitek in pokojno kočo na starost, in mirno je vsak varoval svojo glavo zaslužene kazni; mirno čaka sin pod očino streho boljših časov, ker mu je sovražnik s svojo nenadno srečo otemnil svobodo. t
Kirdžali je od nekega starega znanca dobil iskrega konja, damaško sabljo, bolgarsko burko — in odjezdil je dalje. Kako blagostno mu je na tem konju! Poprej mu je bil svet mrtev, zdaj je pa zopet krasen, zopet živ njegovim očem; solnce jasno sije in gleda za njim, kakor mati za svojim ljubim otrokom; holmi, ki so pred njim, urno razkrivajo svoja čela, da bi ga po-
zdravili kar najpoprej mogoče; holmi, mimo katerih je že odšel, ti pa se počasi pomičejo nazaj, ker se ne morejo nagledati tega dragega moža; ravnina je vsa pisana, vsa, cvetoča, in zdi se, da poskakuje od samega veselja, ker dirja po nji konj z bolgarskim junakom; vode se radujejo, kristalno se jim blišči površje, kakor bi se smehljalo jezdecu; drevesa razprostirajo svoje lepe veje, delajo krasne vence in radostno stezajo roke nad konjem; in vetrič mu pihlja na uho: Kako se imaš? Vse pozdravlja Kirdžalija, Kir-džali pa odzdravlja, kakor svojim starim prijateljem, kakor prijateljicam, in jezdi dalje; Bolgar sliši tiče, kako žvrgolč v gaju, kako kukajo kukavice, in na misel sta mu prišla Sara Mihaela in sinek; kako ju ljubi, njegova nada strinja svoj glas s kukavičinim glasom in šepeče mu na uho : Kmalu ju vidiš. — Od nekod daleč je priletel don cerkvenih zvonov, Kirdžali začne moliti in spomni se na očeta Pavla: »Kaj me tako žene k temu človeku? — to ni sama hvaležnost, najraje bi pri njem živel vse življenje! Pogleda na gomilo, tam moder orel sedi in krače, vojni ptič je zbudil vojno čutje v Kirdžaliju, spomnil se je na slovanskega Miloša: Obrenovič je orel srbske zemlje, a jaz — nisem nič. Ponos mu je spreletel dušo, in vnela se je v njem želja po boju; jezdi dalje in misli: jaz hočem na vojsko, brez
boja ne dobodem žene, niti sina; in ponos ga zavrača: Ni res, ti hočeš boj le meni na ljubo, nisi še osvobodil se moje vlade; vedi, kdor se meni obljubi, ta nikoli ne pozabi na-me, ko bi tudi sto let živel na tem svetu. — Kakor hitro se zatrne ponos, zatrne njegovo seme v človeško dušo, razplemeni se v njej kakor živ pepel, in njegove korenine nikoli ne zmrznejo, še od takega mraza ne, da, ne posuši jih še taka vro- I čina. Če tudi ljubezen, ponižnost ali kak drug čut za nekoliko časa zaduši to seme, zopet vskali o najmanjši priliki in vidno raste. — Kir-džali jezdi noč in dan — vedno naprej, po stranskih potih. Velikokrat vidi spahe v daljavi, j zdaj til zdaj tli izve od dobrih ljudij, da ima Jordaki veliko vojsko v samostanu ardžiskega dvora. — Četrti dan zgodaj zjutraj prijezdi k nekim grobljam. — Zakaj je tako naglo obledel in žalostno pobesil čelo ? Spomin, ki zasaja globoko v srca svoje korenine človeku, ta mu je vzbudil zaspalega črva vesti, črv pa je začel grizti dušo, iztreznil mu je misli in daleč iz njih pregnal sanje o bodoči sreči. Te groblje so ostanek nekdanje vasi Hrazgrade. Kirdžali hoče moliti, ali začelo mu je migljati pred očmi, misli se mu gonijo po glavi, kakor bi bil pijan; zdi se mu, da plapola ogenj okrog njega, da konj brodi po krvi s kopiti, da se skrivajo z razga-
ljenimi prsi Bolgari in Bolgarke po vasi' in lu-peži kakor satanje divjajo po ulicah in vrešče: »Kirdžali! Kirdžali!« — Prvič je strah spreletel Kirdžalija ta pot, bolest mu krči srce, lasje mu vstajajo na glavi — in mrzel pot ga je oblil. Stisnil je konja z nogami, konj dirja po poti, in konjiku se zdi, da brede po krvi, da skače čez plamena, zdi se mu neprestano, da čiije krik: »Kirdžali! Kirdžali!« — vest mu na ves glas očita greh. Ozre se na stran, zdi' se mu, da Mi-hajlaki jezdi poleg njega; prekriža se, odgnal bi rad od sebe to prikazen. V tem zasliši strel. Ta hip se je izbudil iz strahu, to je krik vojščaku, naj se izpameti; ozre se — na levi pod lesom se bore konjiki, divjajo sem in tje na konjih in prožijo zdaj samokrese, zdaj janičarke. — Spoznalo je bistro Kirdžalijevo oko pisane turbane spahom na glavah in njihove svitle kaftane, spoznalo bele arnavške turbane in modre dolmane. Arnavti se pomičejo za les, spahi jih zgrabijo, in gošče in gošče se bliska v zraku. Pride mu na misel: To so Jordakijevi konjiki. — Kirdžali požene konja, in kakor lovski pes, kedar začuje streljanje daleč kje, kakor hrt, kedar zagleda zver, da beži po stepi, tako zdirja proti lesu. Vidijo ga Arnavtje, vidijo spahi jezdeca, ali konj tako skače, prah tako vali se okoli njega, da ne morejo spoznati jezdečeve postave, niti njegove ob-
leke. Jezdec prijezdi blizu, sproži samokres, in eden divjih spahov se je zvalil na zemljo. Ar-navti zakriče: »To je eden naših!« Neki drug spah mu zaskoči pot, ali Kirdžali obrne konja na levo, mahne s sabljo in spahu je glava odletela z vratu na prvi mah, Kirdžali ni še pozabil bojevati. Spahi zaroje proti njemu, vrešče: »Allah ! Allah!« ali Bolgar je že med svojimi ljudmi, Ar-navtje spoznajo vojvodo in pozdravijo ga: »Kirdžali! Kirdžali!« — Kirdžali odzdravi: »Za menoj!« — obrne konja ta hip in vdari na spahe. Arnavtom je zavrela kri po žilah, razvnela se jim je hrabrost v glavah, dirjajo za Kirdžalijem. Že ne pokajo več puške, ne pokajo samokresi, le meči brenketajo: že spahi ne vrešče več: »Allah! Allah!« kličejo le: »Aman! Aman!« beže po polju, Arnavti dero za njimi in sekajo glave. Solnce je še le vstalo, ali spahi so že pobiti, le prav malo jih je odneslo pete. Kirdžali je zapovedal : »Pustite jih, naj neso glas o meni Mehe-medu,« in na ustnah se mu je zazibal smeh in šepnil na uho: Tako pozdravlja Kirdžali svoje prijatelje, nekdanje tovariše; — ponosno je vzdignil čelo zopet, kakor vselej, ukazal naj po-love turške konje, pobero plen in zvrste se na odhod. Vsi so pokorni ukazom svojega vojvode, ki jim je sam stopil na čelo, kajti prepričal jim je duše s svojimi čini, da jih poveliča z zmago.
Na večer je prišel Kirdžali s svojo vojsko k ardžiskemu dvoru. Divno se obrazi na visoki gori stoletno samostansko zidovje na oboku čistega neba, divno zlati solnce plehasto kupijo bogomolji; na levi, v globokem jarku igra srebro-penasta Aluta, in podi svoje bistre valove po skalnati strugi. Dalje tamkaj za reko na zahodu se vidijo orjaški karpaški grebeni, pred njimi je neka manjša gora, kakor stopnica na njihov vrhunec, vsa kamenena: to je gora hospodar-skega groba — tam je nekdaj čepel bojarski dvor. Na desni, malo na strani, ondi se jasni neki pas med dvojnim gorovjem, obraščenem z gostim lesovjem: to je soteska Rdeča brana, skozi katero se jjride iz multanske zemlje na erdeljsko. — Vsi spomini so zvesto oživeli v Kirdžalijevem srcu, urno se razvijajo obrazi drug za drugim v njem, vsak se mu pobliska pred očmi, ali nobenega ne more gledati dolgo časa. — Po tem poti je prvič prijezdil od Kampolunge s Saro Mihaelo v samostan po blagoslov k poroki; tam na hospodarskem grobu je okusil nebeško srečo — spomnil se je na bojarko, miluje Tudorjevo osodo; ozre se nazaj: »Tam-le sva se ločila z Mihajlakijem, ta je bil moj najzvestejši prijatelj; in tam-le sem zmagovito prišel iz Slatine in udaril na Mehemedove jate.« — Pa vnovič je obrnil oči na hospodarski grob: »Tam-
kaj sem izvedel svojo nesrečo, tam nekje počivajo kosti mojega vranca, mojega tovariša, ki je bil priča toliko blagostnih trenotkov v mojem življenju.c Ozre se na samostan: »Tam me je Bog porosil s svojo milostjo, tam je ozdravil moje srce, obudil nado v moji razvetrani duši in podučil me, da sem ga spokorno prosil, naj mi odpusti velike grehe.« — V tej okolici je bral kakor v kaki knjigi vse svoje življenje; to je zbudilo v njem žalostne in vesele čute, iz sanj o bodoči sreči hiti nadi v zatišje. Tako je prihajal v ardžiski samostan. Jordaki ga je pozdravil tako, kakor pozdravlja brat svojega bojnega brata, prvostojnik Evgen tako, kakor oče sina; pritisnil ga je k prsim in blagoslovil menih; obiskujejo ga, pozdravljajo stari znanci, vse je veselo junaka. Multanje se ga ne boje več, ne beže: že vedo, da ni Bolgar umoril Tudorja, njihovega ljubljenca, da ga je hotel še braniti, s srčno radostjo ga pozdravljajo. Kirdžali je dozdaj menil, da mora biti srečen, če hoče kdo vladati ljudi, ponosen in hud, ta pot pa prvič čuti, da je tudi bratovski ljubezni mogoče vse to. Ginjen je stopil v cerkev; gleda oltar: ta je sicer nema ali očita priča njegove sreče — til je pred oltarjem in pred Bogom prisegel večno ljubezen Sari Mihaeli. Na levi pri oltarju v zidu je nov mra-mor nad grobom; Kirdžali bere: »Til počiva Ev-
doksija Brankovanka, žena Vladimireskova, mati Tudorjeva; pokoj njenim kostem. Kristijan, moli za-njo!« — Kirdžali pade na kolena in začne srčno molili za bojarkino dušo, za Tudorja, prosi Boga bodoče sreče Sari Mihaeli, sinu in tudi sebi. Vso noč bi bil molil, ali oče Evgen ga je vstavil in odpeljal v bojni zbor. Tukaj je Kirdžali povedal vse, kaj je doživel. Jordaki ga je iznova objel: »Udeleži se mojega vodništva. Bog te je obvaroval, Bog ti dade srečo. Jutri odrinemo v Jaš, dobil sem glas od tam, da je serasker na razne strani razposlal vojsko in da mesto ni varno zastraženo.«
Kirdžali vstane: »Jordaki, varuj se izdaje, saj včš, kaj so mi obljubili, če te izpeljem iz samostana; Mehemed ima na vsak prst precej lahko pet brezvestnih izdajic za zlato. Pusti mene, pojdem jaz naprej; tam je moja žena, tam moj sin. Ti le čakaj, varuj se, da osvobodiš kristi-janstvo, kristijansko ljudstvo, ki vzdiha v muzul-manski sužnjosti. Meni že Bog pomore.«
Jordaki se premisli: »Prav, ti pojdeš naprej, jaz pridem za teboj,« — in vojni zbor se je razšel. Dali so ukaze za jutrajšnji odhod. Kirdžali leže spat; omenil je sam za-se: -Ako Bog dade, čez nekoliko dnij bodem zopet pri Sari Mihaeli, in potlej je nikoli več ne zapustim,«
neka slutnja mu je šepnila na uho: Videl jo | bodeš zopet, zjediniš se ž njo, ali nikoli več ne ločiš od nje — in vspala ga je sladka nada.
XXII.
Pet dnij je že, kar je Kirdžali ušel iz turške ječe; zaklad so izkopali in vse zlato odnesli v seraskerjevo zakladnico; ranjeni janičar je umrl, o drugih pa ni ne sluha, ne duha. Hadži-Ahmet in ataman Nečaj sta odšla po krajinah in kažeta multanskemu narodu, da ga vlada zopet padišah. Mehemed je ostal v Jašu pri svoji zblazneli hčeri in pri malem vnuku — v skrbeh in žalosten, kakoršen je zmerom, že od nekdaj. Po-sijal mu je žarek, da mogoče ozdravi Sara Mihaela: reva plače, objema sinka; ali kmalu je minilo to, zopet je taka, kakoršna je bila poprej, predno so Kirdžalija pripeljali v Jaš — mrknila je nada, ugasnila tako naglo, kakor blisk na nebu. Zulma je žalostna, Sinček se jej neprenehoma izgovarja: '»Saj nisem ničesar učinil; mama je pa zopet huda na-me.« Od vseh stranij je dal Mehemed poklicati zdravnike, kar s prgiščem jim vsiplje zlato, da bi mu ozdravili edino životno uteho. Na njegovo povelje muzulmanski drviši molijo po mošejah in prosijo meškega proroka zdravja Sari Mihaeli, kristijanki. Serasker

je izvedel, da je neki pobožen menih prišel iz Besarabije in da je zdaj v jaškem samostanu; pravijo, da kristijanski duhovni in ljudje časte tega meniha tako, kakor kakega svetnika. Praznoverni Mohamedan je v sili s čutom očetovske ljubezni za nekoliko časa zadušil sovraštvo do kristijanske vere in poklical meniha v svoj grad. Oče Pavel — to je ta menih — je prišel precej, ker poklicali so ga na pomoč človeku, duhoven kristijanske vere pa hiti v mohamedansko mošejo, v židovsko sinagogo, v pogansko pagodo, kedar je treba pomoči, utehe ali otetja njegovemu bližnjemu. Oče Pavel ne skriva seraskerju, da je prišel iz kišenjevskega samostana, da bi njega, Muzulmana, poprosil za Kirdžalijevo žiyljenje. Sara Mihaela ni še svoj živ dan videla tega meniha, ali vendar ga zvesto gleda; dejala je: »Tak je bil!« stopila k njemu: »Ne, prav tak!« stopila zopet nazaj, pokleknila in začela moliti. Zulmi se zdi menihovo obličje znano, pa ne ve — kje, kdaj ga je videla. Sinek je Sari Mihaeli skočil z blazinice: »To je atej!« pogledal ga in skril se za Zulmo: »Ni ne!« — Oče Pavel je take tasti, kakoršne Kirdžali, ali lase ima bele kakor mleko, čelo nagubljeno, obličje strhlo, in oči se mu ne vidijo, ali so ognjene ali ne, ker ima pobešene zmerom. Na glas poje himne na čast svetnikom in svetnicam, na glas moli molitve, Sara Mihaela
poje ž njim vred slavodatke, ž njim vred moli molitve. Zdi se, da umeje meniha, vidno je mirna vselej, kedar jo obišče duhoven. Kiaja Mehemed je zadovoljen s tem v svojem domu, zastavil je življenje večni pogubi, radovoljno se je zapisal v Iblissino vlado, žrtvoval je eden, žrtvoval hu-riske in sedmo nebo. Ali česa ne žrtvuje oče za svojega edinega otroka! Ali kar še več, sveto je obljubil menihu, da odpusti Kirdžaliju: »Naj le ; pride, naj se skloni padišahovi vladi; naj ima mojo hčer, svojega sina, in bogastva mu dam, kolikor bode hotel.« — Seraskerjeva obljuba je j zanesljiva; kedar Mehemed kaj obljubi, gotovo izpolni svojo besedo.
Pridirjali so jaderniki od Hadži-Ahmeta — njihova sporočila niso vesela: vstajniki so zopet po koncu, natepli so pravoverno padišahovo vojsko že nekolikrat in razvnemajo vstajo povsod po krajini. Serasker je ukazal svoji vojski, naj se pri Jašu zjedini; hotel je s silno, z zjedinjeno močjo zadušiti vstajo, opleniti vstajnike. Precej sta jo vidinski paša in ataman Nekrasincem mahnila k Jašu ; izvedela sta zopet drugo novico, da so vstajniki izvreli iz ardžiskega dvora in da se jih strašna sila bliža Jašu. Mehemed je ukazal Abdali, naj s pribočnimi konjiki pot zastopi sovražniku, udariti se pa ni treba ž njim, ampak lepo mirno naj se umiče, da k mestu spelje
vstajnike. — »Tu jih gotovo zaloti smrt,« dostavil je žalosten, kajti z ono vestjo vred je izvedel tudi, da je Kirdžali načelnik, in misli si: »Ako ga zajmem, prizanesem mu, učinim vse, kar sem obljubil menihu.« — Ta trenotek je stopil k njemu oče Pavel; ko je zagledal ata-mana, stresnil se je in na stran je obrnit obličje. Nečaj je pobesil oči, ko mu je menih prišel pred-nje: sram ga je, ker je kristijan, pa se z bisurmani posvetuje, kako bi pogubil kristijanski narod. Menih stopi k Mehemedu:	»Serasker,
vojska je v božjih rokah; Bog blagoslovi tega, kateri rad odpušča, kateri ne uživa svoje zmage sebi v nesrečo.«
Serasker se ni razsrdil: »Nisem jaz začel, sami so vstali, naj le opravičijo Bogu svojo nesrečo. Kar sem obljubil, temu ostanem zvest,« in obrnil se je — na znamenje, naj molči' o tem dalje.
Menih odide. Atamanu se znan zdi ta glas, ali ni dobro pazil, razbolestila ga je bila misel na bodočo vojno z brati Kriščeve vere; toda, kakor bi hotel pregnati to bolest, pogladi brke: To so zvezniki naših davnih sovražnikov, — in odšel je boj oznanit svojim kozakom, s takim vspehom, s kakoršnim gre ljubeznjivi oče napovedat svojim otrokom kako veselo zabavo.
'»Slovanska knjižnica . Snopič 137.
23
Mirno je pretekel petek, svet dan Muzul-manom, le velik dež je zmočil zemljo. V soboto, 1 na vse zgodaj, je solnce poslalo zemlji na dobro jutro tisoč in tisoč zlatih žarkov. Nebo je jasno, prozorno, le tam pa tam plavajo beli oblaki po . njem, počasi, sami ne vedo, kam: kmalo hite naprej, kmalo se vstavijo in vrnejo; ni ga vetriča, da bi jim šepnil, po kateri poti naj lete naprej. Na zemlji je tiho; listje, cvetice, trava, vode, vse bliskčče, ali mirno je vse; solnce peče, da sapo zapira; tiči, zveri se skrivajo v goščavo, v grmovje, v lesovje: zdi se človeku, da bode kaj posebnega ta dan. Sara Mihaela je danes zopet objemala sina, molila kakor navadno in dolgo časa razgovarjala se potem z očetom Pavlom o veri. Zulma se teši, da so to dobra znamenja, zatorej je brž odšla k seraskerju, da mu oznani to. Serasker se je posmejal, in mirnodušno je odjezdil v tabor.
Za Jašem na ravni — na jugozahodu, na levi stoje topovi konjikov Zaporožcev. Vsi so bojne postave, bojnega pogleda, tako, da se oko goljufa, da so to Kozaki iz Batorijevih in Žiginih časov, in Nečaj je tak, kakoršen je bil Konaševič ali knez Rožinski. Na levi so spahi tam od Bo-spora in albanski konjiki, ki služijo kristijanom in Muzulmanom, da imajo le zlata dosti. Hrabro in srčno se bij6, čeravno bratje z brati, to jim
r~ ~................................
— 355 -
nič ne de. Na sredi so pešci, janičarske jate, razna sodrga, pa tudi najizdatnejša muzulmanska moč. Za njimi stoje topovi, in na čelu jim je Kuluglič. — Mehemed gotovo pričakuje cele sovražne teme na bojišče; jezdari med vrstami in gleda po bojišču. Iz početka nič ne vidi, ali kmalu se prikaže nekoliko konjikov: Abdalini poslanci. Pridirjali so in vstavili konje pred se-raskerjem: »Sovražnik je že blizu.«
»Ali je velika vojska?«
»Sami konjiki. Našo prednjo stražo so zmogli, samo eden je ušel, ta je povedal, da je Kirdžali načelnik; Jordaki je zadej, daleč za njim.«
Serasker vskrikne: »Kdor mi živega vjame Kirdžalija, temu dam sto mošenj rumenjakov in d\ja najkrasnejša konja iz svoje konjišnice;« tega pa ne izgovori, ampak samo misli »Kdor ga ubije . . . proklet, nikoli naj ne vidi raja.« — Obrne se k jadrnikom: »Kolikor morete — dirjajte nazaj, Abdala naj se nazaj pomakne.« — Spahom in janičarjem je ukazal naprej, zato da zaslone Abdalo, sam je ostal z Albani pa za pomoč. Komaj se je premaknila vojska, Abdalini konjiki že vse križem beže nazaj, Arnavti jih krešejo s sabljami po glavah, in padajo divje, zmagovito. Mehemed vidi, kako raz konj kreče njegovi konjiki, pozna celo načelnika sovražnikom.
Kirdžali je na črnem konju, na čelu množni vojski udaril na spahe, prha na levo in na desno, bliska s sabljo kakor s strelo, odbija glave z ne-verskih vratov, in burka mu vihra na plečih tako, kakor kaka zastava — to je prapor, to nemo znamenje kristijanskim vojščakom: Tu sem, borite se okoli mene. — Spahe so že predrli, ti so že razkropljeni, in truma Arnavtov divja nad sprednje jate janičarjev. Gosto zabuči strel, in Arnavtje s svojimi konji že razganjajo janičarje, že teptajo po njih. Kirdžali bojuje in vpije: »V mesto, urno! v mesto!* — Serasker gleda na Kirdžalijevo trumo, gleda na svojo zmagano vojsko in misli si: Ta besnež, zdaj pogine! Dal bi polovico svojih zakladov, a ne, vse rad dam, ko bi ga le živega dobili. Ukaže, naj zažgo topove, ali Arnavtje, ne navajeni na tak strel, obstanejo za nekoliko časa in v tem so se zapo-roški kurenje vzdignili na Škipetarje.
Kirdžali spozna junaka, ki je zmogel pri Skulanah, in njegovega konja: »Zdaj se poskusiva!« zvrsti brž svojo vojsko in udari na Za-porožce. Vodnika planeta naprej oba, bojujeta prva, vojski obstojiti za nekoliko časa, kakor iz spoštovanja do tega boja. Konja se vspneta na zadnje noge, sablji zabrenkečeti, in atamanu je kri šinila iz desnice, sablja odletela iz nje. Rijavec je skočil na stran, kakor bi ga bil kdo s kropom
polil, Kirdžali je planil za njim, ali ataman je še hitrejše samokres potegnil z levico izza pasa in sprožil — Kirdžali se je stresnil na sedlu in zvrnil na zemljo, ravno tisto trenotje, ko so Za-porožci zmogli Arnavte in razgnali jih po polju.
Mehemed je videl začetek tega boja in po bliskovo hitro je zdirjal blizu, ali pridirjal je k njima, ko je bil Kirdžali že na zemlji. Kirdžali vzdigne čelo, spoznal je seraskerja: »Mehemed, Jordaki je v samostanu, z menoj stori, kar hočeš.«
Serasker skoči s konja, vzdigne sam s svojo roko Kirdžalija, išče rano, ali ne more je najti. Ukazal je janičarjem, naj ga odneso v grad, in sam jezdi poleg njega, kakor pri svojem najdra-žem zakladu. Na bojišču ga ni treba, Arnavtje so zmagani; bojazen in nada ste mu obvladali dušo, ne pustite mu, da bi se veselil te zmage, kakor se navadno raduje bojni junak, načelnik zmagoslavne vojske.
V gradu, v seraskerjevi sobi, so položili Kirdžalija na blazino. Oče Pavel hoče sam poiskati in ogledati rano; razpne kaftan: na vratu ima ranjenec zlato verižico, na prsih tkano ruto — dar device Selime, pod njo obraz najsvetejše matere. Kirdžali leži v nesvesti in meži. Menih je našel rano na prsih, palec nad srcem. Kri kipi iz rane. v- Kirdžali pogleda, spozna očeta Pavla:
»Oče!« — pogleda seraskerja poleg sebe: »Me-liemed, odpusti! — Sara Mihaela . . . rad bi jo videl.« — Mehemeda je prevzelo čutje, dal je poklicati hčer in njenega sina. Menih je preslišal ta ukaz, rad bi s svojim življenjem kupil življenje Kirdžaliju.
Zulma pripelje Saro Mihaelo, ali komaj je stopila ž njo v sobo, obrne se Mihaela na tisto stran, kjer leži ranjenec; pogleda na-nj: »To je on! to je on!- — Kirdžali tiho omeni: »Sara Mihaela, prizanesi.« — Sara se zgrudi na-nj in oklene ga okoli vrata: »Kirdžali, ti moj ljubi, jaz te tako ljubim, ti si nedolžen,« — poljubi ga in on poljubi njo. »Jaz sem nedolžen, draga moja
—	o, kako te ljubim!«
Oče Pavel ga zavrne: »Upokoji se,« — sinek kriči: »Moj atej, moja mama,« — in pritisnil se je k njima. Kirdžali je slišal njegov glas: »Dete moje — žena moja — oče — Mehemed, z Bogom, odpustite mi — umiram — Bog! .. .«
—	in o besedi Bog je izdihnil dušo.
Sara Mihaela ga objame: »Ti ne umrješ dragi moj, ti bodeš srečen z menoj vred. > — Zulma jo vleče od postelje: »Mrtev je.« — Sara Mihaela se je izvila Zulmi iz rok, pogledala Mehemeda: »Oče moj, oče, tudi ti si tu« — in zopet je pritisnila svoje ustne na moževe ustne: »Ti ne umrješ, ti ne umrješ!« — Ali Kirdžalijeva
- 359 —
usta so odgovorila njenemu vročemu poljubku z mrtvaškim ledom; sklenila je roke, dlan na dlan, kakor bi hotela moliti, bolestno jeknila, presunljivo, in o tem jeku je vzletela njena duša v nebo, truplo se je pa zgrudilo na kolena k mrtvemu možu.
Mehemed jo hoče vzdigniti, a mali Kirdžali ga drži' za obleko: »Pusti ju, zdaj sta sprijaznjena.« — Oče Pavel vije roke: 'Zdaj nimam več sina.«
Zulma joka, celo stari Hakim skriva obraz. Mehemed vidi, da mu je smrt umorila edino hčer, ki jo je imel, vzame vnuka v roko, pritisne ga k prsim: »Ti si mi ostal še . . . in solza za solzo mu kane iz ponosnih očij.
Na ta hrum so prišli v sobo Hadži Ahmet, Nečaj in Abdala. Serasker ne izpregovorf ne besede, le z roko je atamanu pokazal na Kirdžali-jevo truplo, in roka se mu trese: »Osvetil sem se! Na prsih ima podobo počajevske matere božje! ubojica je vzel ta obraz Teteri, mojemu prijatelju, ko ga je bil umoril.«
Kakor bi se bil iz sanj izbudil, stopi oče Pavel bližje, z vso močjo je prijel se za obleko raztrgal jo na prsih: »Nečaj, jaz sem umoril Tetero, jaz sem knez llvandži Kirdžali je moj sin. Umoril si nedolžnika, umori zdaj dolžnika.«
čin,« in odšel je.
Menih se zgrudi na kolena, s ponižnim, ali z žalostnim obrazom je viknil:	»Veliki Bog,
zgodi se tvoja sveta volja! kazni mene grešnika, in pomilosti ti dve duši, rojeni za krepost, ki sem ji jaz s svojim zločinom zapeljal na grešni pot! Gospod vseh gospodov, usliši me!«
Mehemed gleda z ranjenim srcem to, in kakor bi hotel zaceliti to globoko rano svojega srca, pritisne srčno vnuka k prsim; a stari Ahmet ga teši: »Ta nesrečna smrt jima je bila zapisana v usodni knjigi, — velik je Bog!«
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICA
00000076038

i