Stran 44. Poučni in zabavni del. Zjutraj. Spisal Ivan Pucelj, Vreme ni bilo prijazno in prav nič mikavno za postopanje po ulici, vender sem pohajal okrog brez namena, samo hoteč prebiti na prostem svoj prosti dan. Burja se je zaganjala na vse štiri strani, prešerno se igraje z lahkimi, neredno padajočimi snežinkami, nanašala jih v zavetja na kupe in tvarjala ondi cele žamete, s planot in odprtih prostorov pa jih dvigala v velike kolobarje, te pa zopet drugod razpršila po strehah in tleh. Na ulici je bilo malo pasantov; kdor ni ravno moral kam po opravku, ta se je raje tičal peči in zakurjenih prostorov. Srečal sem le kako postrežnico, ki je zabuhlega, modrikastega obraza hitela svojo pot, dalje črevljar-skega vajenca, ki je zadovoljno žvižgal poulično popevko, — katera je že bila tiste čase v modi, se več ne spominjam — nesoč nove škorne na dom kakemu gospodu ali morda celo kaki gospici in se veseleč morebitne pivnine, potem me je prehitel uren po-strežček s težkim zavojem na rami. A jaz se nisem brigal niti za premrazene fija-karje, ki so z gorečo kletvijo preganjali in odganjali mraz. niti za boljše oblečene pasante, niti za visoke, bogate izložbe, niti za potna, neprozorna okna go-stilen in kavaren, za katerimi je bilo slišati glasno življenje . . . Stopal sem po ulici počasi, nebrižno, le vesel, da sem zopet enkrat prost. Nagloma sem se ozrl, prav nič ne vem zakaj. In tedaj sem ozrl njo za seboj. Oblečena je bila v nejasne, temnorujave barve dolgo zimsko jopo, okrog vratu pa je imela ogrnjeno gorko, rahlo, belo kožuhovino, tako, da ji je zakrivala skoro pol obraza. Njene svetlomodre, vodene oči so bile s polnim pogledom uprte name, tedaj, ko sem se ozrl nazaj. Vsakokrat prej bi bil znorel od veselja, ako bi mi bila kedaj sledila; ah, če bi se bila vsaj ozrla name; v tistem hipu mi je bilo pa to grozno neprijetno in odurno. Samega sebe nisem mogel razumeti. Pospešil sem korake in premišljal, kako bi ji izginil izpred oči. Stran 45. Na prvem križpotu sem zavil v stransko ulico. Pred malo izložbo sem se ustavil, da sem se ložje nazaj ozrl. Ona mi je še vedno sledila To me je ujezilo. Njena bližina mi je bila neznosna. Pričel sem hitreje stopati, na ovinku pa sem se zopet ozrl nazaj in se srečal z njenimi modrimi, prosečimi očmi. Nekaj me je zabolelo v prsih, počel sem razmišljati od kod ta sprememba, zakaj ta antipatija do nje, saj mi je bila ona vender časih vzor, celo pred nedavnim časom sem hrepenel po njej . . . Toda moj spomin je objela gosta, neprodirna megla in nič pozitivnega nisem mogel dognati. Kadarkoli sem se ozrl nazaj, uveril sem se, da mi sledi in neprijetno čutstvo mi je leglo v prsi. Gnusila se mi je kakor krastača in sem bežal pred njo. Če sem hitreje stopal, hitreje mi je ona sledila. Ugibal sem, kam bi se ji umaknil. Stopil sem v kavarno in se vsedel k mali mizici v desni kot; takoj sem lažje dihal, čutil sem se rešenega čudne teže, neznosnega bremena. A ne dolgo in so se vrata odprla, ona je vstopila in se vsedla k drugi mizi meni nasproti. Razburil sem se, ter sam sebe zmerjal in si očital nemožatost, bojazen pred žensko in še druge nečedne lastnosti. .Zakaj se je bojim? Ali ji ne morem povedati, kar ji gre? Čemu lazi za menoj? Kaj mi hoče?" Že sem se razljučen dvigal na svojem sedežu, da bom stopil pred njo in jo odpravil za vselej, a takoj mi je sedla v ude neka čudna, prijetna nemoč, pogled pa sem pobesil pred njenim prosečim, otožnim pogledom. Plačal sem naglo in hitel zopet na ulico. Zopet mi je sledila. Stegoval sem že itak dolge korake za polovico, tudi prestavljal sem nogi še enkrat hitreje kot navadno, a ona mi je vedno sledila. To je bilo zame pregrozno. Nisem vedel kaj početi, v dušo se mi silil obup. Postajal sem utrujen in že sem se bal, kaj bo, kadar ne bom mogel več bežati in me dohiti. Na mostu sem se zagnal čez ograjo, valovi so se razgrnili in me objeli ... * * Mama mi je prinesla kavo, jo postavila na ob-posteljno omarico, potem pa me je vzbudila, češ, da je že čas vstati. Mencal sem si oči in se radovedno oziral okrog sebe. Prvo, kar sem prijel v roko je bil koncept lju-bavnega pisma, katero sem ji bil pisal minoli teden, potem pa sem še enkrat prebral njen kratki in jedrnati odgovor: Cenjeni gospod! „Ker sem Vas doslej imela za pametnega človeka, sem z Vami tudi rada prijateljsko in zaupno občevala. Ker ste se pa sedaj pokazali takega tepca in prismuknjenca (dokaz Vaše zadnje pismo), sem primorana, Vam svojo prijaznost in zaupljivost odtegniti. Ne obiskujte v prihodnje več naše hiše! Z odličnim spoštovanjem J. V.