D
Z
LU
X
(/)
z
£
o
X
LU
h"
LU
0.
Naslovnica:
Fotografiral: LADO JAKŠA REVIJA GM, L. 18, ŠT. 8 MAJ 1988
Revijo GM izdaja Glasbena mladina Slovenije
UREDNIŠKI ODBOR
glavna urednica - Kaja Šivic, odgovorna urednica - Cvetka Bevc, v. d. urednika - Veronika Brvar, likovni urednik - Miloš Baši n, lektorica -Mija Longyka, stalni sodelavci -Peter Barbarič, Matjaž Barbo, Lado Jakša, Tjaša Kranjc, Igor Longyka, Tomaž Rauch, Roman Ravnič, Irena Sajovic in Eva Uršič-Petkovšek.
ČASOPISNI SVET
Slavko Mežek (predsednik). Dr. Marija Bergamo (FF - PZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Nena Hohnjec (PA Maribor), Ivan Marin in Ida Virt (ZD-GPS), Nevenka Leban (DGUS), Peter Kopač (DSS), Marko Studen (ZKOS), Roman Lavtar (ZSMS), Lea Hedžet in Polona Kovač (obe GMS).
NASLOV UREDNIŠTVA
REVIJA GM, Kersnikova 4, 61000 LJUBLJANA, p. p. 248, telefon (061) 322-367, račun: SDK Ljubljana, št. 50101-678-49381. Revija izide osemkrat v šolskem letu. Cena posameznega izvoda je 650 din, polletna naročnina za drugo polletje XVIII.letnika znaša 2600 din. Rokopisov ne vračamo, fotografije pa le v primeru dogovora.
Revijo GM lahko kupite na uredništvu revije IKersnikova 4.61000 Ljubljana), v Trubarjevem antikvariatu (Mestni trg 25, Lj.), v Mladinski knjigi na Nazorjevi ter v Muzika-Ujah Državne založbe Slovenije (prav tako Ljubljana).
npaaHdso a
V OSPREDJU
DRUGA GODBA 88
Prireditev, ki predstavlja izvajalce zanimivih, a v medijih malo prisotnih glasbenih zvrsti, bo letos že četrtič potekala na tradicionalnem prizorišču v ljubljanskih Križankah. Osem koncertnih večerov bodo s svojo raznoliko glasbo zapolnile skupine in skupinice iz različnih delov sveta.
26. maja bosta kitarist in banjolst Davey Wllll-ams in violinistka, violistka ter pevka LaDonna Smith iz ZDA ubrala svojo improvizirano godbo, v kateri mešata ameriški jazz, evropsko improvizirano glasbo in blues v svojski zvok ameriškega juga.
27. maja bo v Križankah afriška noč z etnopop skupinama Vitamin X iz Gane in Susu Bllibi iz Toga. Skupini vsaka na svoj način utemeljujeta svojo lahkotno glasbo na tradicionalnih oblikah zahodnoafriške ljudske glasbe, a vanjo vnašata elemente reggaeja, funka in seveda popa.
28. maja se bo ob podelitvi priznanj Zlata ptica že tradicionalno predstavila originalna domača skupina ljudske glasbe; to pot Tamburaši iz Sodevcev pri Starem trgu ob Kolpi, ki ohranjajo plesno glasbo svojega okolja po posluhu in spominu, brez not. Za njimi pa Duvačkl orkestar Fejata Sejdica. klasična romska družinska skupina iz Srbije, ki s »pleh« glasbili izvaja svojevrsten yu etnopop s »tru-baških žurk«.
30. maj je rezerviran za izvrstno skupino madžarske ljudske glasbe Muzsikčs, ki izvaja pristno ljudsko glasbo madžarskega podeželja, tisto, ki nima nič za opraviti s cigansko zabavno glasbo iz madžarskih restavracij in kavarn.
31. maja bo Tickmayer Formatio iz Novega Sada, ki jo predstavljata multiinstrumentalist in skladatelj Stevan Kovač in tolkalec Djordje Deli-bašič godla svoje eksperimentalne zvoke.
2. junij nam obeta svobodno improvizirano glasbo, ki jo bo na kitari izvajal Derek Baiiey iz Velike Britanije, ena vodilnih figur evropske improvizatorske scene.
Popoldne 4. junija nam obeta brezplačni promocijski nastop enajstčlanske mednarodne vokalnoinstrumentalne zasedbe BRAVE NEW SLAVES, v kateri sodelujejo glasbeniki iz Jugoslavije, ZDA, Brazilije, Švice, Italije, Zimbabveja in Gane, izvajajo pa lastne skladbe, ki stilsko najbolj spominjajo na jazz. Zvečer pa se predstavlja Berlin s skupino Sprung aus den Wol-ken, »art« skupino, ki se spogleduje z industrijskim zvokom in v nastop vključuje tudi scen-sko-stilistične elemente. Sledil ji bo Alfred Harth Gestalt et Jive, trio, ki ga odlikuje emocionalno »free Igranje«.
Drugo godbo 88 bo, spet po tradiciji, sklenil reggae. 5. junija bosta nastopila angleški dub pesnik Kendell Smith in predstavnik leve britanske reggae scene Mačka S, oba ob spremljavi instrumentalne zasedbe Robotlks.
Torej, spet bo Druga godba!
ROR
amaasA zi
IZ VSEBINE
2—3
KOMENTIRAMO
4—5
ODMEVI
i
6—7
GM NOVICE
g g
OD VSEPOVSOD 10—16 (PRED)USMERJENE STRANI::: TEGOVINE — SEJMI — SALONI OBLIKA IN ZGRADBA PISMA IN KAJI IZLETI V ZGODOVINO RROLL 17—18 GLASBENA PERIODIKA
19
ŠE ZADNJIČ LETOS
20
GLASBENA ANALIZA 21 IDRIART
22—23
MINE IZ TUJIH DISKOTE-CK 24
IZDAJE
RADIJSKE ODDAJE
Oddaja IZ DELA GLASBENE MLADINE, ki je na sporedu vsako drugo sredo na prvem programu Radia Ljubljana ob 14.20, bodo tekle tudi čez celo poletje. Tiste, ki ji radi prisluhnejo, vabimo, da jo poslušajo v sredo, 8. junija, ko bo na sporedu predstavitev te številke revije GM z zvočnimi ilustracijami. V naslednjih oddajah prek poletja bodo sodelavci GMS predstavljali zanimnive dogodke s poletnih glasbenih taborov, se spomnili Evropskega koncerta, pred mikrofon povabili zanimive mlade glasbenike, ki jih bo moč poleti srečati pri nas.
1
OHVHIiLMaHOSL
KOMENTIRAMO
SLOVENSKI GLASBENI DNEVI 1988
Muzikolog Dr. Jože Sivec
Za Slovence je rečeno, da smo nurod, ki si je svojo nacionalno identiteto izoblikoval na podlagi kulturne afirmacije. Z imanentno zmožnostjo nosilca nacionalnih simbolov je tako tudi glasba postala neizogiben pogoj nacionalne utemeljitve. Glede na to se nacionalni določljivosti ponuja priložnost, da se osmišlja kot vrednostni kriterij ali pa se nacionalno profiliranje sprevrže v kronično obsesijo. Temu se je moč izogniti Z vzpostavitvijo primerjav zahodnoevropskega glasbena zaledja ali z vključitvijo v glasbeno relevantno aktualno dejanskost na podlagi čiste glasbene ideje ali teoretske i filozofske misli. V skladu z vsem tem niti ne preseneča izbira tematike strokovnega posvetovanja v okviru Slovenskih glasbenih dnevov SLOVENSKA GLASBA V PRETEKLOSTI IN SEDANJOSTI —žal brez napovedi in obetov bodočega.
Muzikološko srečanje je svoj prvi tematski sklop, ki naj bi se navezoval na splošno kulturo, dosledno obarvalo z nacionalno problematiko. V spogledovanju s pozitivistično znanostjo, bibliografsko doslednostjo in historicizmom so udeleženci le redko ponudili novo spoznanje. Izstopajoča tematika se je izkazala za plodonosno vsaj v vroči diskusiji o značilnostih, ki izražajo nacionalno idiomatski značaj ali tisti določitvi, ki izstopa iz tovrstne začrtanosti in se išče v duhovnem. Pogledov na slovensko glasbo tako niso mogli rešiti niti navrženi citati Blocha ali Eislerja. Filozofska razglabljanja pa so se raje reševala z vprašanjem Ali slovenska glasba sploh obstaja. Pri tem je Adorno ostal siva eminenca, ki v posvečeni prostor muzikoloških raziskovanj ne pušča tistega, kar se ne strpa pod sumljivo oznako »resne glasbe«.
Vsemu ostalemu se je ponudila afirmacija te na koncertu Big banda RTV Ljubljana. To pa ni bil edini spremljevalni glasbeni večer, saj so potekali že od koncerta Con-sortium musicum, ki je na svetlo potegnil Dolarja in Sattnerja, simfoniki pa so nas seznanili z novimi deli Sveteta in Ramovša. Se najugodneje je izzvenel koncert komorne glasbe z Božom Rogeljo, Alojzom Zupanom in Borisom Šurbekom. K antologiji slovenske ustvarjalnosti je svoje prispevalo še muziciranje Tria Lorenz, premiera Šva-
2
rove opere Slovo od mladosti in sklepni koncert Slovenskega okteta v Kostanjevici. Veliko slovenske glasbe, toda kaj ko je edino merilo za vmeščenost v program igral le adjektiv.
Po drugi strani so se koncerti spogledovali z analitično secirnico strokovnega posvetovanja. Razsvetlitev so bili od sodobnih ustvarjalcev deležni Kantušer, Lebič, Globokar, Svete in Stibilj. Slednji je tudi z lastno refleksijopredočilsvojo Mavrico za magnetofonski trak. Škoda, da je bila to edina skladateljska samoanaliza, kajti zanimiva bi bila konfrontacija tako kompozicijskih kot analitičnih postopkov tako rekoč iz oči v oči. Navsezadnje analiza postaja del funkcij nove glasbe in se izkazuje za njeno imanentno potrebo. Samonamenskost analize, kjer se manipulacija z razčlembami v elementarne oblike znajde na tleh čiste deskripcije in formalizma, pa je vsaj v nekaterih referatih le bila presežena. Formalna analiza je v teh primerih ostala izhodiščna platforma, v nadgradnji pa se je razpoznaval pluralizem estetskih in spoznavno teoretičnih izhodišč.
O temperiranosti slovenskega dogajanja Z evropskim dogajanjem so nas prepričali češki muzikologi na primeru konfrontacij analogij češke in slovenske glasbe, z lapi-darno analizo povojnega slovenskega in angleškega glasbenega dogajanja pa se je potrdila angleška muzikologija. Z naslonom na potek glasbene misli od dodekafo-nije in serilne epohe, do vrnitve tradicionalnih snovanj in primera Poljske šole je predstavitev izhajala iz predpostavke o enakovrednosti sodelujočih.
No, pa saj niso predavanja potekala z namenom, da se išče prvenstvo v razvoju, da se premleva prekletstvo zasmudništva, da se ponovno vprašujemo, zakaj ni na odru Kogojevih Črnih mask ali Osterčeve Salome.
Zasijalo je vendar bistvo neke umetnosti, se pozdravilo s čisto glasbeno idejo in v ples razsvetlitve povezalo tako teoretike kot glasbenike. Ja, ampak tega pa na Slovenskih glasbenih dnevih res ni bilo.
CVETKA BEVC
KAJ POSLUŠAM IN ZAKAJ?
Nedelja, 8. marca 1988, ob 11. uri. Na drugem programu ORF bo še en »stereo koncert«. Pod tem imenom naši sosedje Avstrijci oddajajo klasično glasbo; istočasno na drugem programu televizijskega programa ORF ter na prvem radijskem programu. Vsi resni »audiofili« lahko gledajo in poslušajo interpretacije velikih umetnikov z vsega sveta.
Danes sta me izredno zanimali Beethovnova baletna glasba, Prometejeva bitja op. 43/1802) v izvedbi dunajske filharmonije z L. Bernsteinom, in Četrta simfonija P. I. Čajkovskega (1877) pod vodstvom znamenitega Sira G. Soltija. Se nikoli nisem poslušal baleta, še nikoli nisem videl Solti-
ja, tudi poslušal ga še nisem brez njegovih legendarnih čikažan. Sicer pa sem od vseh velikih madžarskih dirigentov tega stoletja, kot so Fritz Reiner, George Szell, Eugene Ormandy, Ferenz Friscay, Janosz Ferencsik, Antal Dorati in Istvan Kartesz, gledal samo Ormandyja in Kertesza (oba na televiziji). Sir Solti je jeseni proslavil svoj sedemdeseti rojstni dan in štirideseto obletnico sodelovanja z diskografsko založbo Decca.
Kaj sem videl oziroma slišal?
Glasbeno gradivo, ki ga je Beethoven uporabil v zadnjem stavku Eroice in v ciklusu istoimenskih variacij, je v resnici fantastično in izvrstno učinkuje tudi v baletu Prometejeva bitja. Seveda v odlični izvedbi bavarskega radia. Bolj impresivnega in dinamičnega Čajkovskega najbrž še nisem slišal. V odlični interpretaciji nepozaben. Ali bom sploh še kdaj slišal Četrto simfoni-
jo, ne da bi se spomnil Soltijeve modrosti, njegove izredne interpretacije? Še dobro, da sem vse posnel, tako da bom lahko poslušal tisti munchenski koncert, kadarkoli bom želel. Jasno je, da tisto mračno grmenje desne strani orkestra (čela in basi) niso samo posebnost čikaških simfonikov, saj so tudi Bavarci zveneli podobno. To vse spominja na odločilen Soltijev vpliv, ki je v resnici najbolj »zaslužen« za takšno orkestralno izvedbo.
Kaj sem še slišal?
Ko sem poslušal Radio, sem slišal nalahno prasketanje pri višjih tonih. To sicer slišim vsakokrat, kadarkoli poslušam prvi avstrijski program na frekvenci od 91,2 m Hz, ker v bližini že na 91,3 m Hz oddaja neki repetitor na prvem zagrebškem programu. Kadar slišim precejšnje motnje v razmiku dveh tesnih signalov, čeprav uporabljam odličen tuner SANSUI TU-919 z zunanjo anteno, verjetno ljudje s slabimi napravami sploh ne slišijo avstrijskega prvega programa. Ko v prostranem etru radijska postaja Radio Zagreb 1 dobesedno blokira drugo radijsko postajo, to še lahko razumemo, ampak dvomim, če lahko
KOMENTIRAMO
opravičimo; še posebno, ker to ni osamljen pojav pri nas, saj, kolikor vem, domače postaje motijo celo druga drugo. Ker na številnih sejah toliko govorimo o naših uspehih in o civilizacijskem medijskem obnašanju, bi rad vprašal, kakšen medijski nivo y resnici imamo? Kdo mi lahko odgovori na to vprašanje? Drugače naj mi nihče ne reče, da iz muhe delam slona in da po nepotrebnem vznemirjam medijsko javnost. Naročnino radia Zagreb plačujem redno, vsak mesec, zato mislim, da ne zahtevam preveč, če želim, da me pustijo pri miru, kadar bi rad užival ob poslušanju Soltija.
NENAD MILETIČ
WAYNE SHORTER QUINTET
Tisti, ki se še spominjajo zadnjega ljubljanskega nastopa skupine Weather Report (delovati je prenehala leta 1985), nabitega z energijo in igrivostjo mojstra klaviatur Joea Zawinula, široko zvočnostjo tragično umrlega basista Jaca Pastoriusa in prefinjenostjo ter izjemno »ekonomičnostjo« igranja saksofonista Wayna Shorterja, so konec marca slednjega zopet lahko poslušali v ljubljanski hali Tivoli, tokrat kot avtorja glasbe in vodjo lastne zasedbe Wayne Shorter Ouintet. Igral je tenorski in sopranski saksofon, poleg njega pa so nastopili še klavia-turistka Renee Rosens, Bernard Wright (tudi klaviature), bobnarka Terri Lyne in basist Keith Jones.
Shorter je bil v skupini VVeather Report s svojim saksofonom zelo »redkobeseden«, saj je z nekaj dolgimi toni ali kratkimi melodičnimi vložki znal mojstrsko »nositi« celotno glasbeno razpoloženje in vzdrževati intenzivnost zvočne linije, v svoji novi skupini pa si je dal duška tudi z daljšimi solističnimi vložki. Njegovo igranje je bilo nabito z energijo, z domišljeno improvizacijo ter tehnično virtuozno.
V	nasprotju z radoživostjo glasbe VVeather Report pa je skoraj vse njegove kompozicije preveval malo temnejši, »molovski ton«, ki ga tudi trda funk-jazz-rockerska spremljava in sodoben širok zvok sintetizatorjev nista prekrila, prej poudarila.
Ostali glasbeniki in glasbenice so zvesto sledili njegovemu konceptu, bobnarka Terri Lyne je skupaj s korektnim basistom Keithom Jonesom čvrsto »držala v rokah in nogah« zapleteno ritmično zgradbo Shorterjeve glasbe, polno zanimivih prehodov in menjav, »brea-kov«, različnih niansiranj in akcentov, klaviature pa so čistemu tonu Shorterjevega saksofona dajale zanimivo podlago in »simfonično« širino.
Posebno »prvi« klaviaturist Bernard VVright se je izkazal z nekaj izvrstnimi soli, v katerih je mojstrsko obvladoval niansiranje sintetizator-skega zvoka in ga muzikalno uporabil. Nekajkrat je navdušila tudi uporaba »sample« sintetizatorja, s katerim se elektronika s sodobno tehnologijo zopet »vrača« (seveda na drugačni ravni zvočne izkušnje) k akustiki. Digitalno odlično in akustično verno »samplirani« zvoki, igrani na klaviature s »klavirsko dinamično občutljivostjo«, odpirajo tako nova področja elektronsko-akustičnega zvoka in muziciranja z njim.
Skratka, to je bil intenziven, zvočno sodoben glasbeni dogodek in tudi zvok v sicer hladni in preveč odmevajoči tivolski dvorani je bil dobro »voden« in glasbeno jasen.
LADO JAKŠA
V ZNAMENJU BALETA
Društvo baletnih umetnikov Slovenije je letos pripravilo že enajsto jugoslovansko srečanje na velikem odru Cankarjevega doma. Srečanje je bilo ustanovljeno z namenom, da razgrne celotno baletno ustvarjalnost na enem mestu in s tem omogoči koreografom in plesalcem možnost primerjanja in sodelovanja. S treh zaporednih večerov se je srečanje sedaj skrčilo le na enodnevni shod s sklepno baletno predstavo.
Letošnjim plesalcem iz sedmih jugoslovanskih gledališč so se pridružili naši plesalci, ki uveljavljajo svoje znanje na tujih odrih, v Essnu in Haagnu. K mednarodni udeležbi je prispeval beloruski baletni par iz Minska. Umetniški vodja in selektor baletnega nastopa Ivo Kosi je razdelil večer v tri vsebinsko različne dele. Prvi je bil le skromen uvod v svet estetike giba, kajti nastopi plesalcev so pokazali le šolsko obdelan program klasičnega baleta. Tehnična nedovrše-nost in neizvirnost programa je predvsem posledica obrobnega položaja majhnega gledališča (Rijeka, Skopje, Novi Sad), ki si zelo prizadeva ohraniti svoj obstoj, pri tem pa velikokrat pozablja na osnovno rast kvalitete ansambla.
Z osrednjim delom, vsebinsko zasnovanim s predstavitvijo karakternih vlog velikih baletnih stvaritev, se je šele začel pravi umetniški večer. Temperamentno odplesana Karmen plesnega dueta iz Haagna (V. Popovič in D. Jerinkič), domiselna koreografija srbskega narodnega gledališča iz Beograda (koreograf V. Logunov), brezhibno obvladanje plesne tehnike slovenskega baletnika M. Ožbolta, za konec pa še vrhunski nastop plesnega para iz Minska (I. Duškovič in V. Ivanov) so nagradili prizadevanja organizatorjev in povsem izpolnili pričakovanja občinstva. Ob teh elitnih nastopih velja omeniti še splitsko narodno gledališče, ki je sprejelo izziv Žar ptice I. Stravinskega in ga tudi primerno izvedlo.
V	finalnem delu je zablestela ljubljanska operna hiša. Z dvema koreografskima novitetama so plesalci razkrili presenetljivo visoko raven. Lahko bi rekli, da v našem prostoru daleč presega vse ostale. Koreograf Vlasto Dedovič si je na glasbo L. Boccheriinija zamislil balet Obsedenost v izvedbi plesnega dueta L. Perič in V. Vidmarja. Glavni izvajalec V. Vidmar je duhovitim domislekom koreografa dodal še svojo veliko izrazno moč. Nasprotna iskanjem sodobnega baleta je bila nostalgično postavljena koregrafija I. Kosija.
Glasba na vodi G. F. Handla je navdihnila koreografa za Pas de quatre izvrstnih plesalcev ljubljanske operne hiše. Mateja Pučko, Snežna Vrhovec, Andreja Hriberšek in Marko Omerzel so obetajoča generacija plesalcev klasičnega baleta.
Finalni nastop baletnikov mesta gostitelja je kar zasenčil vsa ostala snovanja. Organizator je srečanje zato modro sklenil z vrhunskim baletom ruskega para in tako nadgradil poskuse tekmovalnih primerjanj s čistim umetniškim užitkom.
VERONIKA BRVAR
ROSE KIRN,________________________________
orgelski recital v Cankarjevem domu, 4. 4. 1988 ob 19.30 PROGRAM:
J. S. BACH: Toccata in fuga v d-molu,
BWV 565 — Koralna preludija BWV 625, 626 F. MENDELSSOHN BARTHOLDY: Sonata št. 3 v A-duru
C.	FRANCK: Piece heroique M. REGER: Fantazija in fuga na koral, op. 40/1 L. VIERNIi: Carillon de VVestminster, op. 54 J. LANGLA1S: Te Deum J. REUBKE: Sonata v c-molu
Zahodnonemška organistka Rose Kirn nam je na ponedeljkovem koncertu v veliki dvorani Cankarjevega doma predstavila zahteven program, ki se je pretežno nagibal k velikim romantičnim skladbam simfoničnega tipa. Umetnica je izkoristila velike orgle v vsem njihovem blišču in tako po interpretacijski kot tudi po tehnični plati dokazala ljubljanskemu občinstvu, da sodi med odlične poustvarjalce orgelske glasbe.
Prenekateremu izmed poslušalcev je morda nenavadno zvenela znana Bachova tokata v d-molu, kjer se je organistka poigrala z okraski in tako resni ter veličastni skladbi na samem začetku nemara dodala le preveč začimb. Sicer pa je skladbo izpeljala v pravem smislu tokatne fantazije z logično zaključenimi frazami, osvežilnimi recitativi in okusno mero agogike. Fuga, ki je vstavljena med oba dela tokate, je bila izpeljana z dosledno artikulacijo, ritmični puls je dihal v skladu z arhitekturo skladbe, daleč od dolgočasne metronomske motorike.
Tudi interpretacijsko podajanje v delih iz obdobja romantike, ki so na recitalu prevladovala (Mendelssohn, Franck, Reger, Vier-ne, Reubke), je bilo izpeljano v smislu tematskega nadgrajevanja ob vešči uporabi orgelskih registrov, crescendov in decres-cendov, prefinjenega fraziranja ter agogike, kjer je umetnica iz notnega teksta\ uspela poslušalcem izluščiti bistvo sporočila - pristna glasbena občutja, kjer so se prepletala najrazličnejša čustva, stopnjevana včasih prav do agresivnih temperamentnih zaključkov, podkrepljenih z vrhunsko orgelsko virtuozno tehniko. Višek koncerta je gotovo bil finalni Allegro tehnično izredno zahtevne Reubkejeve sonate, kjer muzicirajoči interpretki kljub napornemu programu ni zmanjkalo energije.
Navdušenemu avditoriju je kot dodatek izvedla še Bachov koralni preludij BWV 667 iz zbirke osemnajstih koralov. Pohvaliti velja tudi asistenta S. Freliha, ki je vešče sodeloval pri registriranju zahtevnih koncertnih zalogajev.
MILKO BIZJAK
3
IAHHCIO
ODMEVI
MILKO BIZJAK: »ZAKAJ SEM POSTAL SAMOZALOŽNIK?«
Gotovo se spominjate, da je nekaj let nazaj pri Državni založbi Slovenije izšla knjiga Orgle na Slovenskem, ki sta jo napisala Edo Škulj in Milko Bizjak. Slednji, tedaj novopečeni diplomant Zagrebške glasbene akademije, je že nekaj časa vneto raziskoval orgelsko dediščino. Ob tem je pri stikanju po arhivih našel veliko notnega gradiva, rokopisov starih orgelskih in čembalskih skladb. Rezultat iskanj? Pri DZS je izšlo pet zvezkov Ptujske zbirke.
Drugo je usoda neke nesojene plošče. Milko Bizjak pripoveduje: »Leta 1986 me je DZ določila za producenta druge plošče, ki naj bi izšla v seriji Orgle na Slovenskem. Ploščo je v visokem znesku subvencionirala Kulturna skupnost. Toda kaže. da je bilo DZ le do tega, da si pridobi subvencijo. Plošče niso izdali, denar pa je odtekel v druge izdaje. Če tej izkušnji dodam še vsa zavlačevanja pri izdajanju not, sem imel kar dovolj razlogov, da se pričnem ukvarjati z izdaja-teljstvom kar sam.«
Tako so se v samoizdaji kaj kmalu pojavile Bizjakove lastne orgelske skladbe, sledil mu je prvi zvezek Starih orgelskih skladb iz Slovenije in Hrvaške iz začetka 18. stoletja iz Klajnca. V pripravi je še drugi zvezek iz tega bogatega fonda; na podlagi »Klajnca« pa bo v okviru radovljiške Poletne akademije potekal tečaj interpretacije teh skladb v izvedbi izdajatelja.
Pri nas je njegovo delo neopaženo. Na srečo se zanimanje pojavlja v tujini. V kolofonu teh izdaj je zapisana pripomba: »Izšlo brez pomoči kulturne skupnosti«. Problem leži v tem, da jo ta nudi le, če izdajanje poteka prek založbe. Ker ima monopol nad tovrstnim dogajanjem DZS. se paradoks razrešuje le v začaranem krogu »nerazumevanja«.
Plod zadnjih prizadevanj Milka Bizjaka predstavlja »Moj prvi Bach« (recenzijo bo prinesla septembrska številka). Zbirka je sestavljena iz virov, ki jih je Bach sestavil kot učni material za začetnike pouka na čembalu. Gre za Knjižico Anne Magdalene Bach in Knjižico VVilhelma Friedemanna Bacha. G radivo je razporejeno po težavnostni stopnji in sega od Menuetov do Preludijev. Zvezku je dodana še kaseta, na kateri Milko Bizjak izvaja vse skladbe na čembalu. Oboje razjasnjuje pravilno interpretacijo baročne glasbe, ki se po eni strani res razpoznava v uporabi klavirskih zmožnosti vključno s cres-cendom in decrescendom, po drugi pa se nagiba k stilni avtentičnosti s približevanjem takratnemu izvajanju na čembalu, poudarku na agogiki in fraziranju, ter seveda pravilni izvedbi določenih okraskov in predložkov v skladu z Bachovo prakso. Dejanje je pohvalno že zato, ker razrešuje zmedo, ki vlada na področju interpretacije stare glasbe, Bizjakova prizadevanja bi nedvomno zaslužila vso podporo.
A te ni bilo. Državna založba Slovenije je najprej skušala »skuhati kašo pri zavodu za šolstvo«, nato pa je urednica glasbenih izdaj prepovedala prodajo not v Muzikalijah z razlogom, da že imajo podobne izdaje.
Moj prvi Bach vsemu navkljub veselo kroži po glasbenih šolah v veliko zadovoljstvo otrok in učiteljev. Milko Bizjak na vse to le skomigne z rameni: »Vse je možno, če se le hoče.«
Po klepetu z Milkom Bizjakom zapisala Cvetka Bevc
ZAGORJE 88
Letošnja, 11 republiška revija miadinskih pevskih zborov, se je odvijala v Zagorju ob Savi med 19. in 21. majem. Na sedmih koncertih se je predstavilo 52 mladinskih pred- in pomutacijskih pevskih zborov: 8 otroških, 9 mlajših mladinskih, 23 mladinskih, 5 dekliških in 7 mladinskih mešanih zborov iz različnih slovenskih krajev. Prek 2000 pevk in pevcev b« prikazalo trenutno kakovostno raven petja. Republiška' revija ni tekmovalne narave, je vsako drugo leto, njen namen pa je predstaviti delo slovenskih mladinskih zborov. Tekmovalno
Jurče Vreže (1906-1987)
Rihard Beuerman (1927-1987)
naravo pa ima Mladinski pevski festival, ki poteka v Celju vsako neparno leto na nivoju zveznega in mednarodnega tekmovanja.
Prav je, da se ob letošnji republiški reviji v : Zagorju spomnimo dveh plemenitih in dobrosrčnih organizatorjev in zborovodij, ki sta večino življenja posvetila razvoju slovenskega mladinskega petja in sta preminila v lanskem letu. Jurče Vreže je bil starosta slovenskega mladinskega pet|a ter srce in duša Mladinskega pevskega festivala v Celju Rihard Beuerman je bil zborovodja mladinskega zbora Vesna ter idejni in organizacijski vodja Republiške revije mladinskih pevskih zborov v Zagorju ob Savi.
NAŠA PESEM 88
Najuglednejša zborovska prireditev tega leta, Naša pesem 88 je za nami. Pred polno Unionsko dvorano v Mariboru so nastopili 3 ženski zbori. 9 moških in kar 14 mešanih pevskih zborov iz vse Slovenije in zamejstva. 10 zborov je prejelo zlato plaketo: moški zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine, APZ Boris Kidrič iz Celja, MePZ France Prešeren iz Celja, MePZ Svoboda iz Šoštanja, MePZ Primorec-Tabor iz Opčin, Consortium musicum iz Ljubljane, APZ France Prešeren iz Kranja, APZ Tone Tomšič iz Ljubljane, MePZ Obala iz Kopra in APZ Boris Kraigher iz Maribora.
Na kratko lahko ugotovimo predvsem to, da je bila žirija precej »radodarna«, res pa je tudi, da je bilo med zbori zelo malo takšnih, ki bi si ne zaslužili večje prezentacije. Izstopali so seveda zbori, ki premorejo sveže mlade glasove, stalna zborovska publika jih večinoma dobro pozna. Največje presenečenje je verjetno bil nastop mladega zbora iz Opčin, ki se je Naše pesmi udeležil prvič in za svoje sveže in mladostno petje ter tehtno izbran in muzikalno izveden program pod vodstvom Matjaža Ščeka požel navdušen aplavz publike in visoko uvrstitev pri žiriji Za najboljši zbor prireditve je bil proglašen APZ Tone Tomšič iz Ljubljane, ki zadnje mesece deluje pod vodstvom nekdanjega zborovodje Jožeta Fursta.
KŠ
IAHMCIO
ODMEVI
O TEKMOVANJU
Redko o tako imenovani resni glasbi govorimo, da je množična, in vendar se ogromno mladih navdušuje nad njo. Letošnje 17. tekmovanje učencev in študentov glasbe pa je dokazalo, da se izredno veliko mladih tudi aktivno posveča izvajanju klasične glasbe. Po dolgih letih je bilo zvezno tekmovanje spet v Sloveniji. Med 20. in 23. aprilom je potekalo na treh ljubljanskih šolah: na Srednji glasbeni in baletni šoli. na Akademiji za glasbo in na viški glasbeni šoli. Tega tekmovanja so se lahko udeležili vsi mladi glasbeniki, ki so na svojih republiških tekmovanjih dosegli več kot 90 točk, se pravi prvo nagrado. Bilo jih je prav razveseljivo veliko, saj se jih je prijavilo 22 iz Bosne in Hercegovine, 7 iz Črne Gore, 36 iz Hrvaške, 2 s Kosova, 41 iz Makedonije. kar 61 iz Slovenije. 59 iz Srbije in 54 iz Vojvodine. To pa ni tako pomemben podatek kot dejstvo, da je večina tekmovalcev pokazala veliko disciplino in znanje, mnogi pa tudi izjemen talent. Vsi, ki se ukvarjamo z umetnostjo, vemo, kako občutljiva tema je tekmovanje, saj je umetniško izražanje težko meriti, še teže ocenjevati s točkami. Vsak nastop umetnika je zelo zamotan splet prirojenega daru, marljivosti, srečnih in manj srečnih okoliščin, kvalitete instrumenta, seveda pa tudi osebnega okusa in zrelosti. Vse to velja tudi za pedagoga, ki mladega umetnika vzgaja, poleg tega pa so od vseh teh elementov odvisni tudi posamezni člani komisij. Kljub vsemu je treba reči, da tekmovanja v marsičem le pripomorejo k dvigu in rasti kulture. Prek njih izvemo za marsikaterega mladega umetnika, ki bi se sicer morda izgubil, sami tekmovalci pa imajo priložnost priti v stik s svojimi vrstniki, se primerjati, preskusiti svoje znanje in živce... Na tokratnem tekmovanju se je zvrstilo nekaj popolnoma zrelih in muzikalno dognanih nastopov, tako da lahko trdimo, da imamo v Jugoslaviji zares obetaven mlad rod glasbenih umetnikov, saj bodo mnogi izmed letošnjih tekmovalcev za svoj poklic nedvomno izbrali glasbo.
Letošnje tekmovanje, ki je bilo namenjeno učencem in študentom pihal, solopetja in harmonike (pri tem glasbilu študentov seveda ni bilo, ker harmonika še ni prodrla na naše akademije), je prineslo kar 103 prve nagrade. 90 drugih nagrad in 58 tretjih nagrad. Še posebej moramo poudariti, da imamo v Jugoslaviji veliko odličnih pihalcev, pri katerih prednjačimo Slovenci, da pa so s solopevci in harmonikarji mnogo bogatejši v drugih republikah in pokrajinah.
Organizacijo tekmovanja, s katero so se trudili ravnatelji, profesorji in celotno osebje omenjenih treh šol in še drugih ljubljanskih glasbenih šol, in za katero sta bila še posebej zadolžena ravnatelj SGBŠ in predsednik Skupnosti glasbenih šol Slovenije, Franci Okorn ter predsednik Zveze glasbenih pedagogov Slovenije, Lovro Sodja, so prav vsi pohvalili. Slovenci nismo navajeni svojih »dobrih del« obešati na veliki zvon, zato nam rado zmanjka moči. Tako je tekmovanje v Ljubljani pravzaprav potekalo brez posebnih zunanjih obeležij, ni bilo ne transparentov na ulicah, ne TV spotov in ne reklam po časopisih. Bilo pa je nekaj ugodnih odmevov v sredstvih javnega obveščanja, ki so potrdili profesional-
nost organizacije in resnost celotne manifestacije. Vsak dan v času tekmovanja so se zvečer vrstili koncerti. Že na predvečer je bil v veliki dvorani Slovenske filharmonije otvoritveni koncert, na katerem sta se s tehtnim programom predstavila simfonični orkester SGBŠ pod vodstvom Francija Rizmala in komorni ansambel Akademije za glasbo pod vodstvom Cirila Škerjanca. 20., 21. in 23. aprila so se predstavili najuspešnejši tekmovalci, 22. april pa je bil namenjen Evropskemu koncertu. Nastopili so izbrani prvonagrajenci podobnih tekmovanj, kot je naše, iz štirih evropskih držav — trio klarinetov (13, 14 in 15 let) izTrossingena, 20-letna
harfistka Mojca Zlobko iz Ljubljane, 20-letna pianistka Anne van den Bosch iz Bruslja in mladinski godalni orkester iz Gradca. Pri organizaciji in izvedbi koncertov sta krepko pomagali Glasbena mladina Ljubljane in Slovenije, ki sta prevzeli tudi skrb za komentiranje. Poleg tega je GM ljubljanska v času tekmovanja organizirala imenitno zatočišče za vse udeležence tekmovanja. Vse dni je bil mirni prostor v Kulturno-in-formativnem centru pri Križankah na voljo za počitek in klepet ob soku in kavi. na razpolago pa je bilo tudi vse polno revij in časopisov, turističnih informacij ter novic o tekmovanju vsem, ki so želeli tja priti.
KAJA ŠIVIC
Tanja Petre)
Suzana Furlan
Fotografiral: JOŽE SUHADOLNIK
Andrej Zupan
Fotografiral: LADO JAKŠA
Vsi. ki smo prisluhnili tekmovanju solopevcev, smo se lahko upravičeno spraševali, kje so slovenski pevci. Od šestintridesetih tekmovalcev je bila le ena sama tekmovalka iz Slovenije. Astrid Ladi nek iz SGBŠ Maribor, ki je dosegla tretjo nagrado.
Med nastopajočimi je bilo presenetljivo veliko zares dobrih, že skoraj popolnoma izdelanih pevcev. Presenetljiva je bila tudi povprečna starost tekmovalcev, saj jih večina še ni imela dvajset.
Konkurenca je bila močna, pevci izenačeni tako po velikih glasovih in zahtevnih programih, kot po prepričljivih in zanesljivih nastopih. Najboljši tekmovalci so prišli iz Beograda. Novega Sada in Prištine, največje presenečenje in »moralni zmagovalec" tekmovanja pa je bil prav gotovo sedemnajstletni Dejan Harakovič iz Novega Sada ki se je izkazal z izredno muzikalnostjo in lepim glasom.
Za drugo presenečenje je poskrbel osemnajstletni Edmond Belegu iz Prištine, ki mu je komisija soglasno podelila najvišje možno število točk. kar ob siceršnjem strogem ocenjevanju pomeni še večji uspeh perspektivnega pevca.
Z visokim nivojem pevskega tekmovanja smo bili lahko zadovoljni vsi. komisija, poslušalci in tekmovalci sami.
BARBARA FLAJS
5
aosAoaasA ao
OD VSEPOVSOD
7. in 8. april, modri abonma
Po zanimivi, živahni in strnjeni Papandopulovi uverturi Amfitrion nam je dirigent Milan Horvat predstavil Simfonijo v treh stavkih I. Stravinskega. Jasnemu ritmu, obrisom tem in zgoščenosti izraza je dirigent vestno in ustvarjalno sledil. Koncert za klavir v c-molu St. 2 S. Rahmaninova je vedno znova privlačen za poslušalce in izvajalca. Dubravka Tomšič ga je odigrala z njej lastno suverenostjo in temperamentom.
E. P.
21. in 22. april, oranžni abonma
V	trojnem koncertu L. van Beethovna v C-duru se je predstavil Trio Arcadia, v katerem kot celovit umetnik izstopa violončelist Miloš Mlejnik, ob zelo uigrani podpori pianista in violinista. V drugem delu smo pod taktirko Uroša Lajovica slišali 5. simfonijo G. Mahlerja v cis-molu. Lajovic je z velikim smislom za različne tempe in izraze ustvaril pravo mah-lerjansko vzdušje in zvočnost. Orkester je težko nalogo opravil solidno, zlasti velja pohvaliti hornistov solo.
E. P.
Belgijski Kraljevi filharmonični orkester in Flandrijski filharmonični orkester sta se v Bruslju združila in pod vodstvom Guntherja Neuholda izvedla kolosalno delo Arnolda Schonberga Gurrelieder, ki zahteva več sto izvajalcev.
Die Welt
15. OBLETNICA LJUBLJANSKEGA OKTETA (28. 3. v Narodni galeriji)
Malo komornih koncertov smo doslej slišali, katerih spored bi bil tako skrbno izbran, tako glasbeno pomemben in tako umetniško poučen. Zanj gre zasluga vodji Ljubljanskega okteta, dirigentu Igorju Svari, ki se ni ustrašil študija tudi najzahtevnejših sodobnih slovenskih skladb.
Ze prvi zbori sporeda (Schumann, Schubert, Mendelssohn), ki pomenijo umetniško dopolnjevanje tistega nemškega gibanja, ki ga imenujejo »Liedertafel« (čitalništvo), so pokazali. koliko ustvarjalne sile in zanimivosti so znali vanje položiti njihovi ustvarjalci v primerjavi z bledimi odmevi pri nas sredi 19. stoletja. Se zanimivejši je bil prispevek z zbori Janačka, Kodalyja in Bartoka, v katerih se zrcalijo neromantično obarvane prvine ljudske glasbe. Tretji del sporeda je vseboval sedem praizvedb novih slovenskih moških zborov oz. oktetov, ki so vsak zase značilni za umetniška stremljenja živih slovenskih skladateljev (Ukmar, Šivic, Jež, Golob, Strmčnik, Misson, R. Gobec).
Velika poživitev na koncertu Ljubljanskega okteta so bile recitacije besedil pred vsako skladbo, kar je z nenavadno pronicljivostjo opravil dramski umetnik Boris Kralj. Odmev večera je bil velik.
P. S.
AKORDEON IN SKLADATELJI SERIOZNE GLASBE
je bil naslov aprilskega koncerta harmonikarja Ernoja Sebastjana v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev, ob razstavi grafik, barvnih jedkanic in akvatint akademskega slikarja Todorča Atanasova. Le malokrat se harmonika pojavi kot koncertni inštrument, vseskozi je nekako v senci »velikih črnih in sijočih bratov«. Da pa le zasluži več pozornosti (zlasti na ljubljanski Akademiji za glasbo!), dokazujejo tudi tri prvič izvedene skladbe: Ramovšev Ernoriek, Adamičeva Suita in Hrovatov Capriccio.
Ramovš skozi vso skladbo išče nove barvne zvočne kombinacije harmonike. Adamičeva tristavčna Suita (Ogrevanje - Sala - Ples) je izzvenela kot že nekaj nekoč slišanega in napisanega, vendar z dovolj originalnim osebnim glasbenim jezikom.
Podobno lahko napišem za Hrovatov Capriccio: večinoma tonalen, pisan predvsem tako, da je dostopen širšemu krogu harmonikarjev.
Sebastian je večer sklenil še s skladbama Gemalten VVolken Zbi-nievva Bargelskega in Curriculum vitae Lucasa Fossa z efektnim glasbenim materialom, odlomki raznih skladb od baroka do »potpurijev«. Sicer pa nič novega.
Tehnično prepričljiv nastop je na trenutke motila glasna mehanika v levi roki. Vendar to pač ne sodi v domeno »človeškega faktorja«, jc le tehnični problem inštrumenta.
DEJAN MESEC
Leonard Slatkin je v Miinehnu dirigiral redko izvajano Deseto simfonijo Dimitrija Šostakoviča, ki jo je odigral Bavarski državni orkester.
Siiddeutsche Zeitung
Foto: Tone Stojko
JERKO NOVAK, kitara -Narodna galerija, 9. 5. 1988. Po
dolgem času se je tudi v domačem kraju s samostojnim koncertom predstavil ljubljanski kitarist Jerko Novak in to uspešno na vsej črti. V smiselno in skrbno izbranem programu so se zvrstile skladbe Dowlan-da, Sanza, Bacha, Scarlattija, Giulia-nija, Barriosa, Tarrege in Albeniza.
Prav za vse velja, da jih je Jerko Novak izvedel tehnično skoroda neoporečno. po muzikalni plati pa dihje-majoče, s sijajnim dinamičnim in barvnim niansiranjem, kakršnega v Ljubljani na kitarskih koncertih (ki so sicer zelo redki) še nismo slišali. Navdušeni poslušalci smo izsilili še tri dodatke, ki niso prav v ničemer zaostajali za že omenjenim programom. Ni kaj reči, to je bil koncert, kot se spodobi!
ROK
V	Moskvi je konec marca potekal prvi rock festival, ki so se ga udeležile mnoge zvezde anglo-ameriškega pop rocka, med njimi tudi David Bowie, Supertramp in Tangerine Dream.
Frankfurter Allgemeine Zeitung
Leoš Janaček
Mednarodni festival PRASKA POMLAD so prvič priredili leta 1946 in ugledna prireditev letos stopa v svojo 43. sezono. Vsakokrat se začenja 12. maja — na obletnico smrti enega največjih čeških skladateljev, Bedriha Smetane. V ta namen na otvoritvi izvedejo njegov ciklus simfoničnih pesnitev Moja domovina.
Letos se festival sklene 2. junija v znamenju Leoša Janačka. Praška pomlad tokrat vključuje več kot 60 koncertov in opernih predstav, sodelujejo najimenitnejši orkestri in ansambli, med njimi seveda vsi češki in slovaški ter Concertgebouvv iz Amsterdama, Državni simfonični orkester Letonske SSR, Zagrebška filharmonija... Poleg standardnih del starejšega datuma bodo na sporedu tudi dela Benjamina Brittna, Olivicra Messiaena, Eugena Suhona, Miroslava Kabelača... Seveda se bo zvrstila cela paleta imenitnih, svetovno znanih solistov z vsega sveta.
Zanimivo pri tem festivalu je to, da vključuje tekmovanje mladih umetnikov; letos je namenjeno pianistom in godalnim kvartetom. Nagrajencem tega tekmovanja organizator festivala omogoči koncert na prihodnji Praški pomladi, Supraphon pa snemanje za samostojno ploščo.
(Socialistička Češkoslovačka)
Na londonskem festivalu, posvečenem Hansu VVernerju Henzeju, se je
skladatelj predstavil s Tristanom iz leta 1973, s Preludijem za klavir, magnetofonski trak in orkester iz leta 1972, s Sentimenti di C.F.E. Bach za flavto, harfo in godalni orkester (1983) ter s petimi spevi za a-capella zbor Orpheus behind the vvire.
Ilandelsblatt
Žalostno je, če kdo »nategne« šti-ritisočglavo množico. Po brezodziv-nem ogrevanju dveh predskupin se je pričelo mučno čakanje na nastop zvezdice Samanthe Fox, ki ga je publika stoično prenašala, le tu in tam je napeto atmosfero pričakovanja pretrgala kakšna salva nestrpnih žvižgov.
Končno se je pojavila ob pojasnilu, da bo zaradi »tehničnih« težav nastopila na playback.
Ob poskakovanju, miganju z ritko in tresenju z joški. ki za nameček sploh niso tako obilni kot na slikah, je glasbe s traku zmanjkalo v manj kot dvajsetih minutah. Najbolj navdušeni v prvih bojnih vrstah so si priborili ponovitev prve pesmice, nato pa je bilo veselja nepreklicno konec.
Za veliko denarja malo muzike (in to kakšne!).
»Umetnica« je lahko ugotovila, da tako potrpežljive, nezahtevne in odpuščajoče publike, kot je ljubljanska. ne srečaš ravno povsod.
BARBARA FLAJS
Ljubljanski znanec Dimitris Sgou-
ros se je marca predstavil tudi frankfurtski publiki med ciklusom, posvečenim francoskemu romantiku Hec-torju Berliozu. 19-letni Grk je kritiko in publiko navdušil s koncertom za klavir in orkester št. 3 Sergeja Prokofjeva. Spremljal ga je domači orkester pod vodstvom Eliahuja In-bala.
Frankfurter Allgemeine Zeitung
V	mali dvorani Cankarjevega doma je Martin Lumbar, študent slovitega Ravija Shankarja, predstavil indijsko tradicionalno glasbo ter
najbolj znana instrumenta sitar in table.
Večer je bil ne preveč posrečena mešanica avtentične indijske glasbe, izvajane na sitar, in Lumbarjevih uglasbitev pesmi indijskega pesnika Tagoreja, zapetih ob spremljavi kitare. Bolje bi bilo, če bi se odločil za dva večera in na enem igral res samo indijsko glasbo, ki jo na sitarju že kar virtuozno obvladuje in tudi zanimivo komentira, na drugem pa bi se prepustil manj uspešnim pevsko-skladateljskim poskusom.
Skoda, kajti stilno enoten koncert bi izzvenel kot pristno in nevsakdanje doživetje, tako pa je bilo vse skupaj še najbolj podobno domačemu muziciranju, ob katerem je izvajalec užival bolj kot publika.
BARBARA FLAJS
6
aosAOdasA ao
OD VSEPOVSOD
Orgelski večer poljskega organista Joachima Grubicha (20. IV. 1988, CD) je obsegal pet obširnih točk, od katerih smo nekatere v veliki dvorani Cankarjevega doma že večkrat slišali. Novost in pravo osvežitev je zato prav gotovo pomenila predstavitev zbirke Marijinih preludijev poljskega skladatelja Juliusza Luciuka, ki so nastali na teme koralnih preludijev z Jasne gore v Čenstohovi leta 1982. Izvajalec je zbirko podal v domiselni registraciji in tehnično neoporečni izvedbi. Nasploh bi ob poslušanju celotnega programa lahko potegnili skupne zaključke: izredno poznavanje možnosti instrumenta in velik posluh za izbor orgelskih registrov, vrhunska tehnika pri izvedbi velikih romantičnih zalogajev (F. Liszt: Preludij in fuga na ime BACH, F. Mendelssohn: Sonata št. I v f-molu, C. Franck: Grande pičce symphonique),. ki se že v sami zasnovi skladb močno približujejo pianistični naravnanosti, in manj prepričljivo muzikalno podajanje predvsem v smislu agogike in artikulacije (Bach: Preludij in fuga v h-molti, BWV 544). Sicer je recital občinstvo navdušil, gost pa je predstavil še dva kratka dodatka.
Od organizatorja orgelskih večerov v CD bi v prihodnje želeli kvali-tetneje pripravljene programske liste, pa tudi pravočasno oskrbo z njimi, da ne bi občinstvo tik pred pričetkom koncerta »nadlegovalo« ljubkih hostes in čakalo na programe.
MILKO BIZJAK
V	Radenweilerju so potekali glasbeni dnevi, na katerih so bila izvajana dela Ligetija, Bartoka, Debu-ssyja in Hansa Wernerja Henzeja, ki se je predstavil s skladbo Five Scenes from the snow country za marimbo solo.
Die Welt
Harlo« chorus,
Velika Britanija (CD, 5. 4. 1988)
V slabo zasedeni veliki dvorani se je v okviru zborovskega abonmaja predstavil mešani zbor Harlovv cho-
rus, ki je - lahko rečemo - presenetil slovensko zborovsko publiko. Zakaj? S svojim drugačnim načinom petja (svetel ton, prsna resonanca) je za naše razmere v tem času nekaj nenavadnega. Naša publika je pokazala, da v veliki meri še vedno ni pripravljena pogledati čez lasten »plot« in je deljeno sprejela ta koncert. Zbor je v programu predstavil dela Hiindla, Rossinija (ena boljših skladb koncerta), Ralpha Vaughana Williamsa in še štirih (vključno z Elgarjem) britanskih skladateljev. Zanimiv program, ki ga je poživil še odlični baritonist z izrednim obsegom in pevsko kulturo - Peter Lang-ham Evans (pel je Beethovnov ciklus Daljni ljubici in Ciklus Georgea Bu-tterwortha). Na splošno je bil koncert odličen, svoje je prispeval tudi pianist Stephen Westrop z dovolj zanesljivo in muzikalno igro. Dirigentova manualna tehnika je bila občasno pretirana, tudi brez tolikšnega truda bi zbor gotovo ravno tako dobro opravil svojo nalogo.
TOMI RAUCII
Carmen Maria Carneci je mlajša romunska skladateljica, ki je v
Bonnu opozorila nase s praizvedbo Starih zvokov, skladbe, ki jo je izvedel mladi komorni orkester Bartok iz Freiburga.
Die VVelt
K Slovenskim glasbenim dnevom je svoj delež prispevala tudi Založba kaset in plošč RTV Ljubljana. Predstavili so kar enajst novih plošč in pet kaset. Zbirko plošč Slovenski skladatelji so obogatili posnetki del Kozine, Goloba, Škerla in Matičiča.
V	Zbirki Slovenski simfonični orkestri je Orkester Slovenske filharmonije posnel Mahlerjevo Simfonijo št.
4	v G-duru in Beethovnovo Simfonijo št. 3 v Es-duru; Simfoniki RTV Ljubljana pa ploščo in kaseto (digitalna posnetka!) Mozartovega Re-quiema v d-molu in Mahlerjeve I. simfonije v D-duru (le kaseta). Pevski zbor Consortium musieum je posnel za zbirko Ars mušica Slovc-niae noyo ploščo, zbirka Slovenski sodobni skladatelji pa predstavlja novo kaseto z deli Ramovša, Ajdiča, Srebotnjaka, Mihelčiča in Gabrijelčiča. V zbirki Slovenska folklora sta izšli kaseti Slovenska zemlja v pesmi in besedi št. 7 in 8 in v zbirki Slovenski jazz nova plošča Lojzeta Kranjčana, v zbirki Slovenska zborovska pesem pa plošča Pesmi na besedila pesnika Simona Gregorčiča.
I. S.j
Miinchenski zbor Motettenchor je v Herkulesovi dvorani izvedel oratorij Kralj David skladatelja Artura Honeggerja. Oratorij je nastal leta 1922.
Siiddeutsche Zeitung
6., 7., 8. maja je bilo na Vrhniki srečanje pobratenih glasbenih šol Jugoslavije. Šestega srečanja so se
udeležile glasbene šole iz Beograda, Sinja, Sarajeva, Hercegnovega, Prištine, Titovega Užica, Vranja, Novega Sada, Ohrida in Vrhnike.
Na svečanem koncertu je vsaka šola pripravila dve glasbeni točki. Slišali smo nekaj zelo nadarjenih učencev. Največ je bilo pianistov in violinistov, pihalcev in trobilcev pa razen orkestra flavt ni bilo.
Celotno organizacijo je prevzela vrhniška glasbena šola, pokrovitelji pa so se našli v občini.
D.	M.
V	dunajski koncertni hiši so simfoniki ORF, dirigent Mario di Bonaventura in solist Anthony Bonaventura krstili klavirski koncert madžarskega skladatelja Gyorgyja Ligetija. Petstavčno delo je avtor imenoval Moj Čredo.
Frankfurter Allgemeine Zeitung
Gyorgy Ligeti
FLAVTISTKA MATEJA HALLERJEVA V ATELJEJU DSS
Ali je možen celovečerni koncert brez vsakršne »melodije«? 4. aprila je bil v ateljeju Društva slovenskih skladateljev sodoben spored slovenske in italijanske glasbe, ki je z izjemo občutene skladbe Akcija Albina Weingerla potekal ob prodornih piskih, predrznih skokih, pasažah najpestrejših tonskih zaporedij, grgranjih na flavti, udarjanju noge ob tla ali roke ob instrument do elektronskih popačenj. Da je moč tudi s takimi izraznimi posegi in sredstvi prepričati poslušalstvo, sta dokazala italijanski mojster G. Petrassi s svo-' jim Souffle za tri flavte različne velikosti in obseg«, pa tudi Bor Turel s svojini elektronskim posnetkom na magnetofonskem traku. Pestrost domišljije in dinamična pretehtanost je obema avtorjema lastna.
K temu, da je večer uspel, je pripomogla flavtistka Mateja Haller s svojo nenadkriljivo igro. Zmogla je vse zahteve avtorjev in skladbe zaigrala s tistim prepričanjem, ki govori o njeni naklonjenosti tej abstraktni glasbi.
P. S.
GM Ljubljana je v času zveznega tekmovanja študentov glasbe v KIC-u gostila tekmovalce in organizirala KONCERT SMETANA, na katerem so se predstavili zmagovalci letošnjega tekmovanja. S projektom Moj instrument je glavni z glavnima protagonistima Klemenom Ramovšem in Igorjem Krivokapičem pa je obiskala GM Bele Krajine. Zasluga se ji pripisuje tudi za majski koncert iz cikla Mladi mladim.
GM
Studiu za tolkala iskrene čestitke ob desetletnici njihovega delovanja.
GM
YURM 88
Jugoslovanski rock moment (YURM) naj bi spadal med tri najpomembnejše festivalske prireditve v Jugoslaviji, ki naj bi pomagale kvalitetnim in neznanim rock (in pop) skupinam, da prodrejo v zavest publike. O našem Novem rocku veste dovolj, subotiški festival še vedno ostaja sredinsko kompromisarski, YURM pa je zadnja leta zašel v krizo, zato se letos obnovljen dviga iz zatona tudi zaradi reorganizacije.
Prijave so zbirali različni centri -Sarajevo, Skopje, Beograd, Zagreb in Ljubljana (ravno vaša priljubljena Glasbena mladina), kjer so regionalne žirije izbrale po pel najboljših, te pa so na skupnem sestanku prerešetali predstavniki žirij in izmed petindvajsetih kandidatov izbrali šest najboljših. Tako bodo letos na YURMu nastopili:
v soboto, 21. maja ljubljanski KOMAKINO, reška TRANSMISIJA in osiješki RODERICK;
v nedeljo, 22. maja beograjski CHRIST, štajerski CZD (Center za dehumanizacijo) in ljubljanski QUOD MASSACRE.
Nastopi bodo v klubu KULUSlČ, žirijo pa so sestavljali Kreš Palameta (Naši dani - Sarajevo, šest prijavljenih skupin), Marjan Ogrinc (Glasbena mladina - Ljubljana, deset prijavljenih), Dragan Ambrožič (Študent
-	Beograd, 18 prijavljenih), Ljubče Jolevski (Mlad Borec - Skopje, 12 prijavljenih), in Dubravko Jagatič (Omladinski radio - Zagreb, 49 prijavljenih). Ljubljansko žirijo sta poleg njenega predstavnika sestavljala še Primož Pečovnik (Mladina) in Gregor Karpov-Gigi (Radio Študent.
Vse kaže, da poskuša tudi YURM dobiti tisto aktualnost, ki bi zajela aktualne skupine iz cele države (enako kot Novi rock od lani naprej), obenem pa se zaveda regionalnih posebnosti, zato tudi regionalne žirije prve stopnje. Seveda so tudi tako prikrajšane tiste skupine, ki zaradi svoje zvočne radikalnosti ravno v svojem okolju ne morejo nič doseči in morajo po priznanje drugam.
Mao
7
aOIAOM JATO GM NOVICE
NAŠ PARIŠKI JURE
Nam se pa dobro zdi: na lanskem simfoničnem koncertu Mladi mladim smo bili drug drugemu všeč, GML kot prireditelijca in Jure Jenko kot solist s svojim klarinetom in s svojim Mozartovim koncertom. Kmalu po tem jo je mahnil v Pariz, ker ga je francoska vlada sprejela, mila naša domovina pa poslala na študije tje. Ne zato, ker pri nas ne bi nihče znal klarineta učiti, le zato, ker se vselej velja še po drugih prijemih, drugih okusih, drugih pogledih ozirati - tak je ta glasbeni svet, zato je tudi tako majhen in gost in vrtiljakast... Zdaj je že skoraj vse šolsko leto tam in nam tudi v tej prestolnici svetovne umetnosti in kulture ne dela sramote: sodeloval je tudi na simfoničnem koncertu, v orkestru, sestavljenem iz samih takih študentov - gosta-čev, ki ga vsako leto sestavi francoska vlada (tej se pa da, tej francoski vladi!); in se je tudi skusil med desetimi konkurenti za solistično vlogo na tem mnogonarodnem koncertu in je tekmoval za to čast in je zmagal in je tako tudi Francozom zaigral tega istega Mozarta. Nam se pa dobro zdi, da je to bil ravno naš Jure in da je bil to ravno ta koncert, ko lahko rečemo: ja ja, saj to pa mi poznamo! (in tudi iz lastnega vemo, da je to zares dobro.)
Zdaj bo pa v maju skočil tje še drugi »naš« koncertant, Mlinaričev Vlado, pianist, ki nam zmeraj rad priskoči v program in zmeraj rad »zajezdi« koncertni klavir, in bosta v pariškem Jugoslovanskem informativnem centru imela ob otvoritvi tamkajšnje slovenske razstave še jugoslovanski koncert (U. Krek bo tudi na sporedu), mi mu bomo pa z najboljšimi željami stisnili roko in mu vanjo položili še pisemce za pariško Glasbeno mladino - kaj se ve, morda pa komaj čakajo takihle dveh izkazanih glasbenih slov s pozdravi od Ljubljanske glasbene mladine...
J. H.
8
KVIZ GMS
Že dolga leta je ena od zanimivih in dobro sprejetih akcij Glasbene mladine Slovenije tekmovanje za osnovnošolce na glasbeno temo, ki smo ga imenovali Kviz GMS. Predvsem glasbeni pedagogi na osnovnih šolah se najbrže sprašujete, kaj je letos s to akcijo, saj Glasbena mladina Slovenije ni izdala še nobenega gradiva in ni objavila nobenih novic o njem. Pojasniti moramo, da smo se na lanski seji republiške konference GMS odločili za dolgoročno temo v naslednjih kvizih naj bi na zanimiv način obdelali vse instrumente. Prva so na vrsti godala in gradivo, ki ga pripravlja devet avtorjev, je že skoraj zbrano, vendar je z njim še veliko dela. ker želimo, da bi bil material zares pregleden, celovit in zanimiv. Zato smo se odločili, da ne bomo hiteli. Tematska številka revije GM z naslovom GODALA bo izšla skupaj z dvema kasetama posnetkov šele jeseni. Vljudno prosimo vse učitelje glasbe na osnovnih (pa tudi srednjih) šolah, da so v prvih dneh septembra pozorni na dopise, ki jih dobivajo na šolo. Tokrat namreč GMS vsem pošilja programsko knjižico in obvestilo o reviji. Letos septembra pa bomo poleg tega pošiljali tudi obvestilo o tematski številki in kvizu, ki bo potekal šele naslednje leto.
MLADINSKI SIMFONIČNI ORKESTER SREDOZEMLJA
Ta zanimivi orkester, ki je eden od uspešnih poletnih glasbenih taborov, so ustanovili leta 1984 v južni Franciji. Pod vodstvom dobrih mentorjev posameznih sekcij in pa priznanega dirigenta Michaela Tabachnika orkester vsako poletje združi okrog sto mladih glasbenikov iz Portugalske, Španije, Francije, Italije, Jugoslavije, Grčije, Turčije in Izraela. Po enomesečnem trdem delu je na vrsti turneja po nekaterih deželah Sredozemlja, tako da mladi glasbeniki ne le izpopolnjujejo znanje na svojem instrumentu, ampak tudi spoznavajo pogoje glasbenega dela, nove kulture in sredine. Jugoslavija se je prek Glasbene mladine v orkester vključila leta 1986, ko je prek avdicije v Beogradu tja poslala deset svojih mladih glasbenikov. Med njimi sta bila tudi slovenski trombonist Dušan Kranjc in fagotist Aleksander Spasič. Lani sta v tem orkestru delovala takrat komaj 17-letni klarinetist Jože Kotar in fagotist Zoran Mitev.
Na letošnjo avdicijo v marcu se je prijavilo 30 mladih jugoslovanskih glasbenikov, a med njimi žal ni bilo nobenega Slovenca. V žiriji v Beogradu je tokrat sodeloval tudi slovenski dirigent in violinist Franci Rizmal, ki pravi takole:
»Komisija, ki so jo sestavljali Victor Svvillens iz Nizozemske, Arnold Baren iz Marseilla, Zoran Dimitrijevič iz Beograda in jaz, je z zadovoljstvom ugotovila, da imamo v Jugoslaviji vrsto nadarjenih in dobro izšolanih mladih glasbenikov, ki so in še bodo v tem orkestru dostojno zastopali našo državo. Prijetno me je presenetila resnost pristopa in muziciranja, pa tudi želja mladih, da v tem orkestru sodelujejo. Nekateri med njimi so že predvideni za vodje skupin oziroma orkestrske soliste. Vsem, ki bodo letos sodelovali v orkestru, želim veliko delovnih in prijetnih dni in upam, da s bo v prihodnje prijavilo še več mladih glasbenikov, saj sem prepričan, da jih je še veliko, ki bi lahko dobro sodelovali.«
POVERJENIKOM
Tale rubrika je namenjena tisti neprijetni plati
-	plačevanju, o kateri se neradi pogovarjamo. A žal ne gre drugače in zelo bi bili v uredništvu veseli, če bi okrog tega vprašanja ne bilo nesporazumov, Mnogi bralci ste bili presenečeni nad ceno revije v drugem polletju. Morda je res za marsikateri žep visoka, a kljub vsemu je naša revija še vedno ena najcenejših v Sloveniji sploh. Saj cena štirih številk komaj doseže vstopnico za kino (pa ne v Ljubljani, tu je ta še dražja!). Še enkrat vse naročnike vljudno prosimo, da poravnajo letošnjo naročnino (za 2. polletje znaša za posameznike 2.600 din, za šole pa 2.400 din).
UGANKA Izid žrebanja
S tole številko se za to šolsko leto poslavljamo od vas, vendar nameravamo prihodnje leto spet poskrbeti za zanimivo rubriko, v kateri boste lahko privlekli na dan svoje znanje in reševali vprašanja in uganke.
Preden vam zaželimo uspešen konec leta in čimlepše in čimbolj sproščujoče počitnice, smo vam dolžni opisati naše žrebanje. Po natančnem pregledu vseh rešitev uganke, ki ste jih poslali v tem šolskem letu, je vendarle ostalo le deset reševalcev, ki niti enkrat niso zatajili: na vseh sedem zastavljenih ugank so pravilno odgovorili JELKA KAVAŠ iz Beltinec, DUŠAN FARKAŠ iz Murske Sobote, RENATA PINTARIČ iz Beltinec, ANTON KAVAš iz Beltinec, HELENA ŽELE iz Prestranka, ANA PERHAJ iz Vidma, ANA POGAČNIK iz Šempasa, RENATA HOZJAN iz Črenšovec, MATEJA ZALOŽNIK iz Polhovega Gradca in EVGEN PREGELJ iz Ajdovščine. Prav je, da naštejemo še tiste, ki jim manjka le ena rešitev - šestkrat so pravilno odgovorili Cvetka Mičevska iz Gorice pri Slivnici, Saška Vodlan z Vinskega vrha, Alenka Župančič iz Vidma, Miha Vrbinc iz Novega mesta in pa 25 11-letnih učencev Osnovne šole Mirna. Vsem seveda veljajo naše čestitke za vztrajnost in znanje.
Kot smo napovedali, smo žrebanje organizirali v sredo, 18. maja v uredništvu na Kersnikovi
4	v Ljubljani. Ker so vsi reševalci, ki so šestkrat rešili uganko, zelo daleč od nas (poleg tega se bliža konec šolskega leta in se »špricati« ne sme!), smo povabili dirigenta in violinista Francija Rizmala, ki je tudi podpredsednik Glasbene mladine Slovenije, da izžreba pet nagrajencev.
Med desetimi popolnoma enakimi kuvertami, v katere so bile zalepljene rešitve omenjenih desetih reševalcev, Je izbral: HELENO ŽELE (11 let), RENATO PINTARIČ (14 let), ANO POGAČNIK (14 let), MATEJO ZALOŽNIK (16 let) In JELKO KAVAŠ (13 let).
NAGRAJENKAM ČESTITAMO - NEKAJ DNI PO IZIDU TE ŠTEVILKE NAJ BODO POZORNE NA POŠTARJA, KER BOMO WALK-MAN POSLALI 1. JUNIJA PRIPOROČENO PO POŠTI.
Drugih pet reševalcev, ki niso bili izžrebani, pa bomo nagradili s ploščo.
luvuis aMaraarasnCaaHd)
(PRED)USMERJENE STRANI
SAJ GA POZNATE
Pri Pomurski založbi je izšla knjiga Claudi-ja Casinija o življenju in delu Giuseppa Verdija. Knjigo je prevedel Jože Stabej, predstavljamo pa jo vam s kratkim odlomkom.
Shakespeare je obsedel Verdija. Navdušil se je za Hugojevo dramo (Le roi s amuse), ki ji je bilo namenjeno, da je postala Rigoletto. in trdil, da je »stvaritev, vredna Shakespeara«. Trenutno se je odpovedal španski drami El Trovador, Don Carlosu za pariško opero in Dumasovemu Keanu. Medtem, ko se je v letu 1850 ukvarjal z zlaganjem Stiffelia, je mislil na novo snov, ki jo je zaupal Piaveju, ker je prišlo naročilo iz Feniceja v Benetkah, kjer je bil Piave doma.
Ko sta se libretist in skladatelj vračala iz Trsta, kjer so novembra 1850 uprizorili Stiffelia, so jima beneški cenzorji pripravili hladno prho, pravzaprav kar osebno vojaški guverner Gorz-kovvski, ki je izrazil obžalovanje zaradi ogabne nemoralnosti in opolzke nizkotnosti besedila. Z drugimi besedami povedano, obsojal je Rigole-ttovo uporno vedenje proti vladarju, razuzdanost vladarja samega, G Udi no ravnanje, ker prisluhne njegovim poskusom za zbližanje, in njeno smrt v zadnjem dejanju, ki je tako rekoč samomor; za nameček se cenzuri ni zdelo okusno, da je glavna oseba grbast dvorni norec in da Gilda umira v vreči. Verdijevi upi so bili pokopani. A v resnici je Verdi zelo dobro vedel, na kakšne težave bo naletela ta Hugo jeva drama, ki so jo leta 1832 prepovedali v Franciji, in si mislil, kako bo, če pride v Italijo, čeprav v glasbeni različici. Vendar je očitno računal, da bo s svojim ugledom premagal te težave, tem bolj, ker mu ye Piave že vnaprej zagotovil privolitev beneške cenzure. Kljub temu so Verdija dajali dvomi, saj je v trenutku, ko se je lotil dela, naročit Piaveju, naj dobesedno na »vseh štirih« doseže privolitev kakšne vplivne osebnosti za operno priredbo te drame.
Lotil se je dela, ne da bi imel kakšno zagotovilo glede cenzure. Decembra 1850 je po prepovedi Gorzkowskega obupano pisal upravi Feniceja, da je že predaleč in se ne more odpovedati temu načrtu, pa se lotiti česa drugega, kar bi z vso naglico postavili na oder. Piave je poskušal ublažiti ostra mesta in predlagal novo različico drame. Temu se je Verdi uprl v strastnem pismu, v katerem je branil ravno tiste podrobnosti, ki jih cenzura ni prenesla in ki da so za dramo bistvene. Pismo se končuje s trditvijo, kakršne dotlej v Verdijevih pismih še nismo srečali: »Po umetniški vesti ne morem uglasbiti tega libreta « Tako je spodletel tudi poskus za posredovanje, ki ga je ponudil odlični Piave.
Ko je bilo videti že vse izgubljeno, je beneška cenzura odnehala in sprejela situacije in razplet izvirnega libreta, zadovoljila se je s spremembo imen in okolja: 30. decembra so Verdi, Piave in tajnik Feniceja Guglielmo Brenna slovesno sklenili pogodbo v Bussetu. 26. januarja 1851 je Piave sporočil iz Benetk, da je cenzura privolila.
Med temi razburljivimi dogodki je delal Verdi, ki je začel misliti na Rlgoletta spomladi 1850, partituro pa dokončal do začetka februarja, malo pred uprizoritvijo 11. marca. Rigoletto naj bi bil zložen približno v štiridesetih dneh. Toda očitno gre za izdelavo, ne pa za pripravo, ker je to delo v mislih ali na papirju nosil s sabo ustrezno dolgo, tudi takrat, ko je v letu 1850 pripravljal Stiffelia.
Karikatura Boruta Pečarja
Bodi kakor koli, Verdi je ujel zadnji trenutek, tako da mu je kar koristilo, da so opero Fer-nando Cortez nekega Francesca Malipiera uprizorili z zamudo, ker so se jo pevci težko naučili: to se je poznalo tudi Rlgolettu, katerega premiera je bila na srečo preložena. Kot. ponavadi je opero instrumentiral med skušnjami v Benetkah. Pripovedujejo znamenito zgodbico o »Donna d mobile«, ki jo je Verdi izročil tenorju
Giuseppe Verdi ni preveč zaupal mladim skladateljem. Nekoč |e k njemu prišel velik, močan mladenič, sedel za klavir, zaigral nekaj svojih skladb in vprašal za mnenje.
»Sinko«, je rekel Verdi, »nikar me ne prosite za mnenje. Mnogo močnejši ste od mene!«
(iz knjige Smeh stoletij)
v zadnjem trenutku z zahtevo, naj jo poje samo v gledališču, da bi bolje ohranil skrivnost dramatičnega učinka te melodije, ki je tako zaslovela bolj zaradi funkcije kakor pa lepote.
Uspeh je bil popoln, odločilno je povzdignil Verdijevo podobo v glasbeni in tudi Itierarni Evropi. Rossini je zdaj brez pridržka priznal Verdijevo genialnost, Victor Hugo pa je moral s stisnjeimi zobmi sprejeti dejstvo, da je bila njegova okleščena drama v oporo Verdijevi mojstrovini.
Ta in taka priznanja so potrjevala pomembno preobrazbo v Verdijevem opernem ustvarjanju. Tega se je zavedal tudi sam Verdi, ko se je branil spremeniti besedilo in ko se je v čvrstem odporu proti cenzuri brez pomisleka skliceval na svojo »umetniško vest«.
Življenje in dejavnost Giuseppa Verdija sta obsegala zelo velik časovni lok od tridesetih let devetnajstega do praga dvajsetega stoletja, dobrega pol stoletja političnih in državljanskih preobrazb v Italiji, Verdi pa je bil njihov pozorni in sodelujoči udeleženec. Leta 1839 je debitiral kot avtor v Milanu, ko je v italijanskih gledališčih še odmevalo ploskanje Donizettiju in Belliniju in njunemu zmagoslavju; tebruarja 1893 je občinstvo v Scali z osuplim občudovanjem sprejelo zadnji dosežek njegovega dolgotrajnega dramatičnega prizadevanja, opero Falstaff, in to takrat, ko so že nastopili njegovi nasledniki: Puccini, Mascagni in mlada šola. Teh petdeset let, v katerih je Verdi ustvarjal svojo premoč v opernih gledališčih, prehodi Claudio Casini z zanesljivim in jedrnatim informativnim in filološkim prijemom in živahno kritično strastjo, spremlja njegovo življenjsko pot in razvoj njegove dramatike ter natančno podčrtava vsako njuno sečiš-če. Verdi se je pojavil s svojimi glasbeno-scen-skimi deli v letih, ko se je zdelo, da je italijanska opera dosegla višek. Toda njegova dramaturgija se je korenito ločila od dramaturgije njegovih predhodnikov: nastajala je iz njegovega notranjega klica po stopitvi umetnosti in morale, upodabljanju in viziji življenja, po ukazih strogega etičnega čuta z globokimi ljudskimi koreninami. Hkrati je hotel Verdi uresničiti svoj dramski ideal s postopnim pridobivanjem nove izrazne moči: začel je pri ustaljenih vzorcih, potem pa prek slogovnih kalkov in drznih poskusov, kakršna sta Machbeth in Simon Boccanegra, navideznega podajanja trenutnemu okusu, in vrhunskih obdobij, kot so Rigoletto, Trubadur, Traviata, Ples v maskah, Moč usode in Don Carlos, dejansko dokončno uresničil veliko dramatično mojstrstvo in ga zapečatil z zadnjima umetninama, za kateri ga je navdihnil Shakespeare. Od prve opere Oberto, grof Svetega Bonifacija do sklepne opere Falstaff se kaže občutek za dramatično po eni strani v preučevanju sveta zavrženih in razdedinjenih, po drugi strani pa v mitiziranju Shakespearove osebnosti in njegovega gledališča, in sicer v soočenju, ki ga simbolizirajo protislovne vrednote: drznost ob Macbethu, srečen dosežek ob Othellu in Falstaffu, vendar tudi dolga in nerodovitna inkubacija Kralja Leara. Nazadnje se v pesimistični in laični viziji, na kateri temelji Verdijeva umetnost, riše zapleteno razmerje do vere in religije: okrasni in čustveni elementi v prvih operah, potem zavedne dramatične sestavine v Moči usode in Don Carlosu, nazadnje pa problematično izpraševanje v osamljeni in absolutni mojstrovini Rekviemu in poslednjih Duhovnih skladbah.
ikvuls aJsraraansnCaaiid)
CPKED)USMERJEWE STRANI
NAJ NAJ TELOVADBA PODGANE DŽOJA_______________________________
Dragi tovariš urednik!
Da, tako je. Vrnil sem se v presvitlo Ljubljano. Tako seveda upam, da se boš mojega pisanja razveselil. Slišal sem namreč, da dobiva PBČ od pisanja ocen pri nas izdanih plošč sive lase in da samo še blodno hodi po Ljubljani in tuli: »Fej, stari prdci!«. No, resnici na ljubo. S Palme de Mallorce sem se vrnil popolnoma suh in zdaj mi ne ostane drugega, kot da si zaviham rokave in sedem za pisalni stroj. Sicer pa sem brez cvenka ostal že na Palmi. Hm, da, diskoteke, super plaže, italijanski sladoledi. Zadnje tedne sem se z njo ukvarjal predvsem kot pomivalec posode v tamkajšnji kitajski restavraciji. Ob povratku pa me je spremljala ena nezgoda za drugo. Najprej so me aretirali med auto-stopom v južni Italiji in me obdolžili, da sem mednarodni terorist (menda je bila temu razlog izzivalna rdečemodra barva mojega nahrbtnika), nato pa so me v Milanu skoraj že pretepli razgreti nogometni navijači (tudi te je izzival moj nahrbtnik, a gotovo ne politično), da o tem, da sem zadnja dva dni živel od najcenejših pizz in mineralne vode, raje ne govorim. Zdaj sem tu.
Kot vidim, ni v Ljubljani nič novega. Le s pomladjo se končno spet ukvarjate. Pri tem pa ljubljanskih trgovin s ploščami tudi tale pomlad ni kdovekako prebudila. V njih sem ugledal le malo zanimivih izdelkov. Sploh me izbor prene-katere izmed njih spravi v popoln obup. Pa saj veš. Večina se jih niti ne potrudi, da bi se dovolj hitro založile vsaj z najbolj svežimi izdajami jugoslovanskih založb in njihovih (licenčnih, seveda) partnerjev (že o njihovi licenčni politiki bi lahko tri dni tulil v luno). Večina šetov (ali brhkih šefic) prodajaln naroči novo ploščo šele takrat, ko uspešnica z nje vsaj trikrat na dan tuli prek RGL-a ali Vala 202. Tako nima niti naj-mahjšega pregleda nad trenutno (tudi ne pop) glasbeno produkcijo. Tako v ljubljanski sivini štrli ven le nekaj trgovin. Najprej moram navesti specializirani trgovini Jugotona in RTB-ja, ki v prvi vrsti skrbita za celovito ponudbo izdelkpv lastne diskografske hiše. Celovit presek skozi našo diskografsko produkcijo pa dajejo le tri ljubljanske trgovine, Elektrotehna na Cankarjevi, trgovina v pasaži Maximarketa ter Helido-nova trgovina v pasaži med Čopovo in Nazorjevo. Ravno zadnja najpogosteje prva dobi številne malce manj komercialne plošče (od Toma VVaitsa do izdelkov Jugo-Disca).
No, poglej, poglej! Tole pa je bil že skoraj pravi sprehod skozi ljubljanske trgovine, pravi »turist-gajd« Mislim, da je zdaj čas, da se lotim še kakšne izmed novih plošč v ljubljanskih izložbah.
Plošča št. 1. The Smiths: The VVorld Won't Listen (Rough Trade - škuc ROPOT -RTVL). Tale že kar kaki dve leti stara uspešnica zdaj že razpadle britanske skupine Smiths (med drugim je pri nas ravnokar izšla prav sveža plošča njihovega vodje in pevca Morriseya) lepo kaže na stranpoti sodobne »alternativne« britanske pop glasbe. Skupina Smiths in založba Rough Trade sta bili namreč eni njenih stebrov na polovici osemdesetih let. Pri tem pa ne vem, kje lahko iščemo razloge za to »oste-britev«. Smiths namreč izvajajo dokaj plitev folk pop, ki pri meni s svojim patetičnim petjem ne
10
odnese ravno veliko točk. Precej več jih gotovo odnesejo njihova besedila, ki bolj ali manj domišljeno obdelujejo tematiko razmerij moški -ženska in kljub patetičnim prebliskom ne odbijajo, pritegnejo pa tudi ne. Kakšnemu Spring-steenu pa ne sežejo niti do ramen (da o drugih velmožeh ne govorim). Poleg tega se je že nekajkrat izkazalo, da mehek pop zminira še tako močno besedilo. Zvočna normalnost in polikanost te namreč ob redkih izjemah vodita le v zdolgočaseno in medlo rutinerstvo.
Plošča št. 2. Talking Heads : Naked (EMI
-	Jugoton). Novi Talking Heads so s svojo premaknjeno estetiko (urbani art???) besedil ob prvem stiku s ploščo prav zanimivi. Vseeno pa jih podobno kot The Smiths vleče v mlačne močvare njihova glasba, ki je še nekajkrat bolj brez lastnega obraza, naboja kot na njenih predhodnicah. Talking Heads nas na Naked prijazno pozdravijo s pravim coctailom popular-noglasbenih izrazov, od salse do novega soula, pri čemer se pod njegovo polakirano površino (produkcija Steve Lillywhite: U 2 in Simple Minds,...) skrivajo prav bedni zvočni špageti, ki lahko funkcionirajo le kot najmanj zavezujoča zvočna kulisa, v boljšem primeru kulisa z dovolj domišljenimi besedili. A to seveda ni dovolj.
Plošča številka 3. Terence Trent d'Arby: Introducing The Hardllne (CBS - Suzy). Ne, vseh plošč pa res ne mislim raztrgati. Zakaj ne bi, recimo, pohvalil prav te. Točno. Tale zvočni izdelek mi potrjuje mnenje, da znajo v današnjem popularnoglasbenem trenutku močno pop glasbo delati predvsem temnopolti izvajalci z one strani velike luže, in to predvsem tisti, ki izhajajo iz korenin soula šestdesetih let. Tako na plošči Terence Trent d'Arbyja ne manjka prijetnih presenečenj. D’Arby ima prav močan soul glas z velikim razponom in kljub občasnim omlednim ekskurzijam trdno pripada »svetlim tradicijam« zgodovine črnske popularne glasbe, še posebej mi ostaja v ušesih njegova vokalna §kladba As Vet Untitled, ki je daleč od vsakršnih pop klišejev. Tudi njegova zvočna produkcija je spodbudna, na trenutke že kar princeovsko duhovita. Poleg tega pa tega popularneža odlikuje tudi nekaj prav močnih in včasih celo osveščenih besedil.
Finito. Narobe svet, kajne? Hvalim pop izvajalce in sesuvam »alternativce«. Zakaj pa ne? Včasih je takale situacija prav zabavna. Born to be wild. Ali pa The Wild Thing. Pa čim boljše počitnice. Četudi boste končali na Mallorci.
PBČ
SEJEM ZVOKOV
Frankfurtski glasbeni sejem je iz leta v leto obsežnejši in pestrejši, množijo se spremljevalni glasbeni dogodki in okrogle mize o glasbeni problematiki. Letos je ta megalomanska prireditev potekala od 9. do 13. marca, ko so proizvajalci instrumentov, glasbene tehnologije in sredstev za produkcijo zvoka, zasedli 72 000 kvadratnih metrov razstavnega prostora, velik del tega pa tudi založniki glasbene literature in publikacij.
Prve tri dni so se med saksofoni, pavkami, hišnimi orglami, kompjuterji in kupi not preganjali trgovci in strokovnjaki, predzadnji dan, v soboto, pa so odprli vrata vesoljnemu občestvu: zvedavi domačini ih obiskovalci z vsega sveta so planili na instrumente, saj je bilo mogoče večino le-teh
preizkusiti na mestu samem, tako da je bil sejem res živ in bi ga lahko poimenovali tudi za sejem zvokov ali pa »spontana diskontinuirana skladba za instrumente z vsega sveta z nedoločeno zasedbo tisočev izvajalcev«. Vse skupaj se je dogajalo v več ločenih prostorih, tako da so lahko nemoteno nastopile številne skupine - od zasedb za renesančno glasbo, prek afriških tolkalcev do mladinskih zborov - prek šestdeset malih koncertov se je zvrstilo v dveh dneh, ne števši tistih, ki so promovirali nove ali izpopolnjene instrumente.
Kakršnikoli splošni sklepi ali jedrnati povzetki o tako visoko specializirani prireditvi, ki individualnega obiskovalca med drugim postavlja tudi pred hudo fizično preizkušnjo, so lahko le posilstva nad mnogoterimi posebnimi problematikami. Mogoče pa lahko izoblikujem nekaj ugotovitev: KLASIČNI INSTRUMENTI seveda v osnovi ostajajo enaki, obdelava lesa je že zdavnaj dosegla vrhunec, novitete in izboljšave pa se še vedno dogajajo na področju mehanike in uporabe nekaterih kovin (nove zlitine), predvsem pri trobilih in pihalih, slednje vse bolj ponujajo tudi v plastičnih izvedbah kot učne instrumente. NOTNE IZDAJE se večinoma držijo preizkušenih receptov: stari dobri mojstri na tisoč načinov in ever-greeni v novoizumljenih platnicah. Novejše ali celo sodobne skladbe najdemo bolj med reprezentančnimi nacionalnimi predstavitvami ali pri manjših založnikih, ki zastopajo društva skladateljev. Opazno napreduje PEDAGOŠKA in UČNA LITERATURA za mladino in začetnike. V celovitejših in zanimivejših pristopih k posameznim instrumentom in glasbenim veščinam prednjačijo angleški in ameriški pedagogi, tudi Nemci ne zaostajajo. Veliko je nove literature za začetniške komorne skupine v različnih zasedbah.
GLASBENA ELEKTRONIKA se seveda bohoti v vse smeri, vendar je večinoma potrošniško ali »popovsko« usmerjena. Tehnološki razvoj pa je poskrbel tudi za proizvodnjo zelo izpopolnjenih glasbil, ki jim laiki in ljubitelji ne morejo več biti kos, v vode resne glasbe pa jim, po mojem mnenju, branijo vstop le predsodki ali pa nese-znanjenost ustvarjalcev. Precej je napredovala standardizacija za medsebojno povezovanje različnih instrumentov in procesorjev zvoka ter vzajemno komuniciranje z računalniki. Notni izpis, kakršnega je sposoben tiskalnik, priključen na hišni računalnik, podprt z dobrim programom, ne zaostaja več za »tapravim« tiskom. Računalniki so uspešno prodrli tudi v studijsko delo: krmiljenje mešalnih miz.
Za vsakogar, ki mu glasba vsaj nekaj pomeni, je frankfurtski sejem lahko veliko doživetje. Organizatorji se zelo trudijo, da ozračje ne bi bilo le »sejmarsko«, in moramo jim priznati, da jim to tudi uspeva. Izdali so dve posebni številki časopisa, v katerem lahko najdemo tudi resne muziko-loške prispevke. V istih dneh je v eni od dvoran potekal 21. nemški jazz festival z nadvse izbornim programom. Sejem so zaključili z okroglo mizo o zborovskem petju. Skratka, pravi glasbeni praznik.
Lepo bi bilo, če bi se kakšne nove notne izdaje in pedagoški prijemi pojavili tudi v naših glasbenih šolah, vsaj to bi si lahko želeli, če že vse ostalo ostaja na senčni strani Alp.	MARKO	KOŠNIK
luvuls ajsraraansn (aaaa)
(PRED) USMERJENE STRANI
UCjODUO PP.ODAM KAČO !
SALON GLASBE V PARIZU
Letos pred velikonočnimi prazniki so v pariški Veliki palači na Elizejskih poljanah že četrtič zapored organizirali prireditev MUSICORA, ali kot jo imenujejo, Mednarodni salon zgodnje in klasične glasbe. Ta festival, lahko bi rekli tudi sejem, je zbral kakih štiristo razstavljalcev, pretežno iz zahodne Evrope, pa tudi iz Amerike in Japonske, ki so jih v dneh od 23. do 28. marca obiskovale od enajste ure dopoldne do osme zvečer množice ljudi, glasbeniki in ljubitelji glasbe.
V	Parizu je bilo vse res težko spremljati. Že na sami MUSICORI je bilo toliko prireditev, ki so se poleg tega še časovno križale, da je bilo potrebno zelo natančno izdelati
urnik in spremljati program. Oglejmo si najprej razstavljalce, ki so imeli zaradi številčnosti za svoje stojnice le malo prostora.
V	bogatem festivalskem katalogu, ki je obsegal kar sto petdeset strani, so bili razdeljeni takole: Izdelovanje instrumentov, Literatura in plošče, Glasbeniki in Izobraževanje.
En sam dan seveda ni zadoščal za ogled vsega, še zlasti, ker sem želel spremljati tudi dodatne prireditve; to so bili koncerti, demonstracije instrumentov in predavanja, ki so se hkrati odvijali kar v treh dvoranah. Povejmo le, da je bilo na dan vsaj šest koncertov, solističnih in komornih, med njimi pa velja omeniti samo virtuoza na flavti Jamesa Galwaya in svetovno znanega čembalista Kennetha Gilberta.
Vtisi? V deželah na severni in zahodni strani Alp doživlja vsa glasba, recimo temu tradicionalnih glasbenih instrumentov, neverjeten razmah in popularizacijo in z vsemi dejavnostmi, ki so s tem povezane, se ukvarja vedno več ljudi. Posebno popularna je baročna in še zgodnejša glasba, ki
se ji izključno posveča vedno več glasbenikov. Vedno več je tudi majhnih delavnic z enim ali dvema mojstroma, ki tako ohranjajo tradicionalno izročilo izdelovanja instrumentov, predvsem godal, kitar, orgel, čembalov in historičnih (lesenih) pihal, izdelava modernih instrumentov (flavt, trobil) pa se izpopolnjuje v velikih tovarnah -predvsem na Japonskem. (Yamaha). Glasbeno izobraževanje ne poteka le na akademijah, ampak tudi na krajših seminarjih (podobno kot jih pri nas organizira Glasbena mladina v Grožnjanu), ki jih organizirajo same glasbene šole v poletnem času ali krajevna združenja. Takih seminarjev je samo v Franciji prek sto. Poleg seminarjev za profesionalne glasbenike so izredno zanimiva oblika seznanjanja z glasbo tudi t. i. glasbene počitnice, za otroke določenih starosti ali tudi za cele družine. V Franciji take počitnice organizira kar nekaj turističnih agencij in v letošnjem poletju bodo potekale kar v petindvajsetih različnih krajih - na morju ali v hribih, kjer se bodo otroci ali cele družine ukvarjali z glasbeno ustvarjalnostjo ob običajnih počitniških aktivnostih. Ponekod poleg »glasbe« organizirajo še »ples«, kjer se udeleženci tečajev seznanjajo s tradicionalnimi plesi iz okolice in starimi plesi. V tujini je tako ljubiteljsko in družinsko muziciranje vsekakor veliko bolj razvito kot pri nas, teh počitnic pa se vedno udeleži dovolj »glasbenih turistov«.
Kdor je že bil kdaj v Grožnjanu, ve, kako prijetne so take glasbene počitnice, čeprav so tam tečaji zahtevnejši in tudi morje je daleč.
Vsak kraj, ki da kaj nase, organizira tudi glasbeni festival - nanj povabi znane glasbenike in tako privablja turiste. Ti festivali so običajno enotedenski, skušajo postati tradicionalni ali pa so največkrat ožje specializirani - pri tem izstopa vedno več festivalov za staro glasbo. Samo v Franciji jih bo letos poleti vsaj ducat. Le zamislite si koncerte renesančne glasbe v avtentičnem okolju starega gradu v Franciji...
Zaključki? Glasba ni samo poslušanje plošč in obiskovanje koncertov, tudi ne vsakodnevni »dril« instrumenta. Glasba lahko postane način življenja; glasbene počitnice, seminarje in salone vam lahko samo najtopleje priporočimo.
BORIS HORVAT
OD A DO Ž
elektrofoni skupno ime za vsa elektronska glasbila
kalkant (iz lat. »calx« - »peta«), nožni vzvod za poganjanje sape v mehove pri orglah ali tudi register za zvočni signal, ki opozori pomočnika, da požene mehovje pri orglah
ondeggiando (it. valujoče), naraščanje in pojemanje zvoka na godalih z enakomernim ojačevanjem in popuščanjem pritiska z lokom, brez menjave lokovega potega onestep (angl. »en korak«), predhodnik fokstrota v zelo hitrem dvočetrtinskem, včasih tudi šestosminskem taktu, ki je ok. 1910 iz ZDA prišel v Evropo
Ilustracije so delo dijakov Šole za oblikovanje
11
imvHlLS aMaraansn (aand)
(PRED) USMERJENE STRANI
OBLIKA IN ZGRADBA
Doslej smo se osredotočili v glavnem le na dele skladb, zdaj pa si oglejmo skladbo kot celoto, njeno obliko in zgradbo.
Oblika skladbe je njen organizacijski načrt, ki oblikuje splošen okvir, v katerega se vklapljajo manjši deli s svojimi razvoji. Ogledali si bomo tri različne načine grajenja oblik.
»Organska« oblika: je organizacijski načrt, ki je edinstven za določeno skladbo;
Dogovorjena oblika: so široko uporabljeni splošni vzorci;
Odprta oblika: izvajalec ima proste roke pri oblikovanju skladbe, omejen je le s splošnimi navodili skladatelja.
Zgradba skladbe pa je njen potek od začetka do konca, kjer se vsi manjši deli s svojimi razvoji zlijejo v en sam tok napetosti, viška in sprostitve.
Organske oblike
Skladba z organsko obliko ima svojo zgradbeno logiko, pri kateri skladatelj pusti, da se razvija po svoje, v skladu s svojo naravo. Taka skladba nikakor ni vrsta nepovezanih glasbenih dogodkov. Njena zgradba je resnična in pomembna, polna delčkov, ki so pogosto močno povezani med sabo. Mogoče bi bilo tako skladbo bolje imenovati postopek namesto organizacijski načrt. Oglejmo si dva primera!
12
Primer 1:
L. Berio: Simfonija, četrti del Čeprav ne sledi nobenemu konvencionalnemu vzorcu, je skladba tesno prepletena in logična. Vsak naslednji trenutek razvija prejšnjega in pri tem ustvarja edinstven vzorec.
Primer 2:
J. S. Bach: Preludij C-dur, WTKI Ta skladba se razvije iz ene same celice, ki jo slišimo na začetku, to je C-dur akord, igran razloženo. Skoraj kot motiv se ta celica neprenehoma razvija, vendar ostane v svojem bistvu nespremenjena do konca skladbe.
(slika 1)
II. Dogovorjene oblike
Dogovor je metoda ali praksa, ki je tako široko uporabljana, da jo splošno razumemo in priznavamo. Med mnogimi načini organiziranja glasbe so se nekateri izkazali kot zelo uporabni ter so v raznih različicah zdržali toliko časa v naši kulturi, da so postali dogovori. Nekateri pripadajo tudi drugim kulturam. Oblike, ki jih bomo obravnavali, so oblike z vračanjem (ponovnim nastopom nekega dela), variacije in dvodelne oblike.
1.	Oblike s ponovnim nastopom
Kakršnakoli glasbena oblika, ki temelji na vračanju, mora imeti vsaj dva dela, od katerih se eden ponovi po enem ali več odmikih.
a) najpreprostejši način, kako dobimo tako obliko, je vzorec kitica - refren, ki ga zelo pogosto najdemo v ljudskih pesmih. Čeprav ostaja glasba v vseh kiticah enaka, nam drugačno besedilo daje vtis odmika, refren pa nam z vedno isto glasbo in besedilom daje vtis trdnosti -ponovnega vračanja domov.
Primer 1
slovenska narodna Majoika bod’ pozdravljena
Ta pesem ima obliko: kitica 1 - refren -kitica 2 - refren - kitica 3 - refren itd.
b) rondo: mnoge skladbe - od srednjeveške ljubezenske pesmi do sodobnega rocka - imajo obliko, podobno obliki kitica - refren, le da se pri rondoju tudi glasba »kitice« spreminja. Tako dobimo obliko A-B-A-C-A-D-...-a.
Primer 1:
F. Couperin: Kukavica (za čembalo)
Oblika jeA-B-A-C-A.
Rondo se vedno začne in konča z refrenom.
c) tridelna oblika: v prejšnjih oblikah se je vračajoči del ponovil vsaj dvakrat. Tridelna oblika pa pomeni eno samo ponovitev po kontrastnem delu. Ta oblika je ena najbolj znanih in uporabljenih v vseh glasbenih stilih in časih. Ponazorimo jo A - B - A.
Primer 1:
F. Schubert: Impromptu As-dur Primer 2:
F.	Chopin: Impromptu cis-mol (slika 2)
d) sonatna oblika: kompleksnejša oblika, ki temelji na principu vračanja, je sonatna oblika, ki jo največkrat najdemo v enem ali več stavkih daljših večstavčnih skladb, kot so sonata, simfonija, godalni kvartet. Čeprav se je sonatna oblika razvila iz dvodelne oblike, je privzela tridelno obliko A - B - A' z deli: ekspozicija (A), izpeljava (B) in repriza (A1). Oglejmo si le v grobem, kako se ta oblika razvija, ne da bi se spuščali v njene detajle ter možne različice in odmike.
ekspozicija (A):
a	prehod
osnovna	tonaliteta
tonaliteta	se spreminja
b	zaključek
nova tonaliteta
izpeljava (B):
a in b ali ostale ideje se razvijajo
menjave tonalitet
repriza (A'):
a	prehod
b	zaključek
običajno osnovna tonaliteta skozi celo
reprizo
Ta shema nam takoj odkrije eno glavnih značilnosti sonatne oblike (poleg različnega
Se vam zdi zgradba te slike poljubna? Ali se zdi, da so predmeti na njej smiselno povezani? Umetnik ji je dal naslov Modri paket, in ne Jajca ali Papirnata vrečka. Zakaj? (Claudio Bravo)
mvuis aNaraansn (aand)
(PRED) USMERJENE STRANI
Ne popolnoma, pa vendar ima slika neke vrste tridelno obliko. (Neznani ameriški avtor: Medved na drevesu)
značaja a-ja in b-ja: kontrast in konflikt tonalitet, pri katerih se z osnovno začne in konča ter daje tako občutek stabilnosti, vmes pa zasledimo mnogo sprememb, ki navadno dosežejo vrh v izpeljavi. Slediti tej igri tonalitet, zahteva zbrano poslušanje in kar nekaj znanja.
Primer 1:
W A. Mozart: Simfonija št. 38 (praška), 3. stavek
Naloga: Določi, kje se začne in konča novi del! Vprašanja:
Ali je prehod iz a v b v ekspoziciji:
a) gladek, brez prekinitve?
b) prekinjen zaradi nove ideje?
c) prekinjen zaradi nadaljnje obdelave a-ja? Če primerjamo a in b, je b:
a) bolj živahen?
b) manj živahen?
c) najprej bolj nežen in nato bolj živahen? Ali je gradivo v izpeljavi:
a) izpeljano samo iz a-ja?
b) izpeljano samo iz b-ja?
c) povezano z a-jem in b-jem?
2.	Variacije
Variacije so oblika, pri kateri je tema, ki je zaokrožena glasbena enota, sistematično variirana poljubno mnogokrat in tako ustvari celotno skladbo, pri kateri je vsaka variacija v sebi zaključen del.
Primer 1:
F. Schubert: Klavirski kvintet Postrv, četrti stavek
Schubert je vzel za temo teh variacij temo svojega samospeva Postrv in dodal šest variacij za klavir, violino, violo, violončelo in kontrabas. Oblika teme je tridelna II: aa1 :ll b II: a2 :ll. To obliko obdrži vseh šest variacij, od katerih so vse v sebi zaokrožene enote, razen povezave med peto in šesto variacijo. Vsakp variacija postavi temo v novo povezavo.
(slika 3)
3. Dvodelna oblika
Tretji oblikovni vzorec, ki je prešel v dogovor, je razdelitev skladbe na dva različna dela. Oba dela sta lahko tesno povezana, lahko pa sta popolnoma kontrastna. Med tema dvema ekstremoma je seveda mnogo vmesnih možnih povezav.
Primer 1:
H.	Purcell: Dido in Enej, uvertura Različnost značajev obeh delov je jasno naznačena, prvi del je počasen in resen, drugi mnogo živahnejši. Vsak del raste iz svoje glasbene ideje. Oblika je A II: B :ll . Primer 2:
G.	F. Handel: Sonata za flavto op. 1, št. 11,
2.	stavek
Oba dela tega stavka vsebujeta iste glasbene ideje. Vsak del se začne z enako figuro, sledi ji nekaj kratkih fraz in zaključi se z daljšo frazo. Oblika je II: A :ll: A, :ll.
4. Mešane oblike:
Oblike, ki smo jih navedli, se lahko med seboj prepletajo. Ena najznačilnejših povezav je rondo - sonatna oblika, ki jo lahko zapišemo kotA-B-A-C-A-B-A. Seveda si lahko predstavljamo, da je različnih povezav veliko in čimbolj domiselno so uporabljene, tembolj privlačno je njihovo analiziranje.
Odprte oblike
Vsi prejšnji primeri so predstavljeni izvajalcem kot že urejene oblike in razlike, ki se pojavijo v izvajanju, so le zaradi različnih interpretacij detajlov, napetosti, dinamike. Osnovna oblika in zgradba obstajata vedno enaki. Ni pa tako z mnogimi skladbami današnjega časa, v katerih skladatelj prepušča izvajalcu lastno izbiro, ki povzroči, da skladba nikoli ni izvajana enako. Tak proces omogoča tudi možnost, da je skladba izvajana na način, ki ne bi prišel na misel skladatelju, in četudi bi prišel, ga ne bi mogel natančno zapisati. Take skladbe so kot premična telesa: njihovo gradivo je odprto nenehnim spremembam. Nekatere od njih ponujajo izvajalcu omejeno število izbir, nekatere pa dajejo skoraj neskončne možnosti.
Še za konec: glasba je umetnost, ki se upira razlagam in »zamrznitvi« v besede. Njena logika je glasbena, ne besedna. V vsakodnevnem poslušanju boste našli marsikaj takega, kar smo obravnavali v člankih. Našli boste tudi marsikaj, česar nismo obravnavali - a to ne bo izguba, če ste uspeli »odpreti« svoja ušesa in izostrili intuicijo. Kajti konec koncev je poslušanje glasbe predvsem stvar intuicije. In je tudi ena od najosebnejših in najbogatejših izkušenj v življenju.
13
Če je scena na sredi tema, kaj je potem zunanjih dvanajst delov? (Poročna vezenina, najdena v Vermontu 1876)
ijstvuls auapHaHsnCaaHa)
CPRED)USMERJEETK STKANI
GM PISMA
Neverjetno! Pisemc je tokrat toliko, da se raje omejim v svojem komentiranju, da bo zanje čimveč prostora. Začenjam z dvema zanimivima prispevkoma, ki se navezujeta na samo Glasbeno mladino:
Spoštovana tovarišica urednica GM,
vse revije dosledno predelamo in to od prve do zadnje številke. Tudi rešitve se učimo iskati iz glasbenih strokovnih knjig, a ne zato, ker tovarišica ne ve odgovora, ampak zaradi našega učenja, kako priti do novih znanj. Nam učencem je bila najlažja uganka v prvi GM, tako da smo znali odgovoriti kar brez pomoči. V vseh nadaljnjih številkah so bili odgovori bolj skriti...
Naj povemo še to, da smo se navadili nestrpno čakati nove številke GM. Najprej jo vedno prelistamo, predelamo uganko o skladatelju, prekomentiramo ostale novice, zaključimo pa s križanko, ki jo rešujemo po sistemu - kdo več zna. Nasploh nam je GM zelo všeč. vemo pa, da bi barvne slike bolj vžgale. Pa tudi naročnikov bi imela vsaka šola več, če bi Zavod za šolstvo znal propagirati pri ravnateljih in neglasbenih učiteljih revijo GM.
Lep pozdrav v imenu vseh učencev od 5. do 8. razreda.
BRANKA KRIŠTOF, 7. b OŠ MIRNA
KLUB GLASBENE MLADINE
Pravijo, da se vse manj mladine zanima za glasbo. Toda ni čisto tako. Na naši šoli je že sam plakat z naslovom USTANAVLJA SE KLUB GLASBENE MLADINE vzbudil pri učencih veliko zanimanja. Prijav je bilo vedno več in temu je sledilo naše prvo srečanje. Prostor za to nam je odstopila diskoteka v Park Hotelu Bled.
Prvič smo spoznali otroštvo in mladostna leta kralja rocka, Elvisa Pre-sleya. O njem smo si ogledali del filma.
Gost srečanja, Stanko Praprotnik pa nam je predstavil trobento. Je trobentač simfoničnega orkestra RTV Ljubljana in član trobilnega tria. Doma je iz Črnivca v naši občini. Študiral je doma in v Ameriki. Predstavil nam je pet različnih trobent. Na vsako je malo zaigral in lahko smo slišali, kako se tonsko razlikujejo. Za konec nam je zaigral še znano skladbo Tišina.
Na srečanju smo se povrhu vega še dobro naplesali in discjockey je ustregel vsaki naši želji. Za zaključek nam je tovariš Mežek postavil še tri nagradna vprašanja. Za odgovore smo potrebovali tudi revijo GM, ki jo je vsak član prejel ob vhodu. Ta revija se mi zdi zanimiva. Polna je novosti in skrivnosti glasbe.
Prvo srečanje je bilo res zanimivo. Velika spodbuda pa je tudi to, da bomo program odslej sestavljali sami...
ANA NUŠA SOKLIČ, 7. d novinarski krožek OS BLED
Zdaj pa vam predstavljam posrečena prispevka, ki pripovedujeta o vtisih in mnenjih o glasbenih prireditvah na šoli. Iz njih je čutiti, kako napak je prireditve organizirati, ne da bi mlade poslušalce dobro pripravili na to, kar bodo gledali in poslušali. Občinstvo namreč od vsake prireditve odnese veliko več, če je osveščeno in ve, kaj gre poslušat, tako da lahko dogajanje na odru aktivno spremlja.
14
ČAROVNICE, HUDIČI UTIHNITE!_______________________
Marko Brecelj s svojim triom je imel na naši šoli tri nastope za 6., 7. in 8. razrede. En nastop je traja145 minut. Predstavil nam je različne glasbene zvrsti s svojimi pesmimi in glasbo. Razložil in predstavil je ritme teh glasbenih zvrsti (rock, punk, elementi jazza, blue-sa, valček). Oslikal je obdobja, ko se pojavi določena zvrst glasbe, modo, gibanje in pomen glasbe za takratno mladino.
Izbor njegovih pesmi in glasbe sla primerna učencem 6., 7. in 8. razreda. Potrebno pa bi bilo, da učitelji glasbenega pouka prej učence pripravijo na tak koncert, saj je ta zvrst kvalitetne glasbe učencem na žalost tuja. Učenci vse več poslušajo osladno, slabo, popolnoma skomercializirano glasbo. Zato obstaja nevarnost, da nepripravljeni učenci vnaprej zavrnejo aktivno sodelovanje in poslušanje te glasbe.
Obstaja tudi nevarnost, da postanejo mladi ob vsej poplavi lahkih komercialnih skladbic otopeli za glasbo, ob kateri je treba aktivno sodelovati in razmišljali.
Vsekakor je koncert Marka Breclja in njegovega tria dobrodošla popestritev šolskega vsakdanjika na osnovnih in srednjih šolah.
KOVAČ, SMOLNIK, Šolsko glasilo OŠ DEKANI
RAZMIŠLJANJE OB GLASBENI URICI
Torej, obiskali so nas učenci z glasbene šole Domžale. Takemu dogodku zmeraj sledi tak ali drugačen spis, v katerem moraš, kol se pač spodobi, stvar prikazati v svetli luči. ... Tokrat se za spremembo ne bom šla slepih miši, pisala bom realno, tako kot sem doživljala.
S	tem ne mislim, da so bili slabi, nikakor ne, ampak jaz nisem bila pripravljena za poslušanje. Sedela sem zadaj, v lem primeru pa že utečena praksa dokazuje nemožnost videnja nastopajočih. Nisem si utegnila zapomniti vseh glasbenih primerov, vendar kljub temu vem celo to, da je bila glasba zabavne narave. In če povem resnico, je bil edini primer, ki me je pritegnil k poslušanju, BOOGIE-VVOO-GIE... Ta lahka glasba in moje razpoloženje sta se ujela, šlo je za nek notranji kompromis. Glasba je bila imenitna osnova za razmišljanje o osebi, ki se mi je ravno prejšnjo uro zamerila... S svojo sosedo sem od časa do časa po taktih glasbe pokomentirala koga pred seboj, tako da dolgčas ravno ni razsajal. Glasba se je bližala koncu, jaz pa še vedno nisem mogla končali svojega morečega razmišljanja. Trije fantje so izvedli She Goes to the USA. Nepopisen val navdušenja ob njej žal ni zajel tudi mene. Kakšna večno moderna Suzana je močno pomirjujoče delovala name, ob lem pa seveda priznam, da sem bila čustveno uničena. Še celo zmeraj aktualna La Bamba ni več tisto, kar mi je nekoč pomenila. Z njo pa se je glasbena urica tudi končala. Zagotovo vem, da sem bila tisto uro najboljši predstavnik naroda totalnih butalcev...
ANITA KRAŠOVEC šolsko glasilo OŠ BRDO
Zaradi stiske s prostorom sem pisemca malo skrajšal, vendar vseeno silijo k razmišljanju. Ali tudi vas?
Nekaj mladih dopisnikov se že kar kosa z našimi člani uredništva v pisanju člankov o glasbenih prireditvah. Tokrat objavljam (nekoliko skrajšane) tri takšne prispevke z Gorenjske, Štajerske in Primorske:
KROPA - RADIŠE______________________
Že 25 let sodelujejo med seboj pevci moškega pevskega zbora KUD Stane Žagar Plamen Kropa' in člani Slovenskega prosvetnega društva iz Radiš na Koroškem.
Za Kropo je bil 9. april 1988 lep kulturni praznik, ker so nas zopet obiskali rojaki iz Avstrije. Najprej smo jih pozdravili v naši osnovni šoli, kjer smo jim pripravili učenci, ki obiskujemo glasbeno šolo v Radovljici, kratek kulturni program. Nato smo vsi skupaj odšli v Kropo.
Poslušalci smo napolnili dvorano, kar mi je bilo zelo všeč. Velikokrat imamo namreč razne prireditve, dvorana pa je na pol prazna.
Korošci so nam zapeli svoje priljubljene pesmi na pristen način, kar je bilo lepo doživetje za obiskovalce. Meni pa je bil najbolj vžeč glasbeni del. Kot gojenki glasbene šole mi kljunasta flavta ni neznanka, zato sem z zanimanjem poslušala večjo skupino otrok, ki je nanje igrala koroške narodne pesmi. Zares jim morajo biti pri srcu, da so jih tako občuteno zaigrali in tudi večglasno zapeli. Skupino vodi učitelj samouk, ki nam je povedal, da imajo vaje lahko samo ob nedeljah dopoldan. Njihov nastop nam je pokazal, da se z dobro voljo lahko veliko doseže. Kar malo sram me je bilo, ko sem pomislila, kako malo učencev iz naše šole obiskuje še glasbeno šolo v Radovljici. Nas je vendarle v šoli več kot 200. Na sončnih Radišah - kot jim sami pravijo, pa je vsega skupaj le nekaj slovenskih družin, pa vsi otroci znajo igrati in peti. Nobenemu od otrok pa se ni treba sramovati svojega znanja slovenskega jezika, ker vsi po vrsti zelo lepo govorijo jezik svojih mater in očetov oziroma jezik starih mam in starih očetov.
JELENC MATEJA 4. r. OŠ Stane Žagar Lipnica
KONCERT V DVORANI
-	SGBŠ MARIBOR_____________________
Naša šola nam večkrat priredi kakšen koncert. Konec februarja so se nam predstavili Miran Kolbl (violina), Andrej Petrač (violončelo) in Janko Šetinc (klavir). Mlada umetnika Petrač in Kolbl sta še pred nekaj leti obiskovala našo šolo. Nato sta študij nadaljevala v Ljubljani, Miran pri prof. Veroneku, Andrej pa pri prof. Bajdetu. Zdaj Miran študira pri prof. Ozimu v Kolnu, Andrej pa je končal podiplomski študij v Stuttgartu. Magister Janko Šetinc poučuje na SGBŠ v Mariboru in je priznan umetnik tudi zunaj naših meja.
Na sporedu so bila dela Vivaldija, Paganinija, Chopina, Saint-Saensa in Mendelssohna. Vsi trije umetniki so dokazali izvrstno znanje in muzikalnost. Komorna igra je bila popolnoma usklajena... Želimo si takšnih koncertov, saj pomagajo nam učencem, da slišimo naše priznane umetnike
ALEKSANDRA HAŽIČ 4. letnik SGBŠ MARIBOR
ROCK MLADE DORIS
Doris Urbančič je med svojo turnejo zavila tudi v novogoriški kulturni dom.
Spraševali smo se, kakšen bo nastop naše vrstnice, ki se je že uveljavila v časopisih, na radiu in televiziji. Naših let, najstnica, pa že tako slavna!
S	svojim dolgim repom je veselo stopila na oder. Njen močni glas je zazvenel kot strmi padec žuborečega potoka. Njeni gibi pa so odražali še vedno otroško neugnanost. Navajeni smo poslušati starejše pevce rocka, zato smo bili tembolj radovedni, kako se bo ta pevska zvrst slišala iz otroških ust. In nismo bili razočarani. Tudi mi smo spremljali njeno petje s ploskanjem in petjem, da so se nekateri počutili kot v discu. Njen nastop pa so popestrili tudi reflektorji različnih barv, ki so se kar naprej prižigali in ugašali.
Doris pa ni pela samo slovenskih pesmi, ampak tudi angleške, ki so pri poslušalcih močno -> vžgale«.
Dobro se je ujela tudi z očetom (videti je bil kot njen starejši brat), ki jo je spremljal s kitaro.
Morda bo Doris s svojimi nastopi prehitro odrasla, morda se bo hotela povzpeti še više, staršem na ljubo bo preskočila lepa otroška leta, a vedno bodo ostali z njo spomini na urice, ki jih je delila s svojimi poslušalci. Sedaj pa naj jo osrečuje tisti ritem, ki se na nastopih preliva v sodelujoče otroško ploskanje in zadovoljstvo v pogledih, ko odhajajo iz koncertnih dvoran.
KRISTINA ŠKIBIN, 6. d OŠ IX. KORPUS NOVJ Nova Gorica
MED ZDRAVNIKI__________________________
Tovarišica ima vedno kakšno presenečenje za nas. In tako nam je s skrivnostnim obrazom povedala, da bomo mi, pevci morali iti k zdravniku, v neko zdravniško društvo. Seveda smo kar malo prestrašeno in začudeno pogledali, za kakšen zdravniški pregled neki gre. A kmalu nam je poslalo vse jasno: Seveda nastopali! A, to pa že - in z veseljem! Nastopanja smo pri Modrih pticah res že navajeni in radi s svojimi pesmicami razveseljujemo. A to pol je bil planiran prav poseben nastop: Nastop za zdravnike, to pa ni kar tako. Povabil nas je namreč primarij dr. Del Colt. Takrat še nismo vedeli, kdo je to, danes ga pa prav vsaka modra ptica že pozna. Kar »naš doktor« mu pravimo.
... Hej, Slovani... je zagrmel gramofon in mi z njim. Potem je šlo vse kot po maslu. Pesmi so se nizale druga za drugo, vmes Maruša s svojim veznim besedilom in še mala Anja s flavtico.
Imela sem občutek, da nam je lepo uspelo. In že je preplavil dvorano aplavz. Potem je vstal naš doktor in se nam še s posebno lepimi besedami zahvalil. Dal nam je prekrasno, ročno izrisano diplomo, ki jo je sam naredil. Pa še celo mapo pesmi in risbic - vse njegovo delo...
Ta nastop nam bo ostal res v lepem spominu in še posebej zato, ker smo spoznali ••našega doktorja«, kije res SUPER DOKTOR!
IZ GLASILA AGM OŠ TONE TOMŠIČ LJUBLJANA
Veste, cel kupček pisemc mi je še ostalo in to dobro napisanih! Prostora imam le še toliko, da vam povem, da za nekaj prispevkov nisem prepričan, da niso bili deležni pomoči odraslih glav, kar pa nič ne stri. Želim vam lepe in sproščene počitnice in na svidenje v prihodnjem šolskem letu!
VAS UREDNIK
nsrvais aMaFHHMsnCaaua)
(PRED)USMERJEIJE STRANI
Rešitev 7. križanke:
Vodoravno: lopatica, etimolog, noviteta. Irec, Got. Nica, APA. GN, sla. Rož, Rex, Albanci, Š, Jaila. modras. srce. prismoda. Kiel. etatizem. Man, uvoz, Atene, Vrata, Gijon. KR. C, Lamut. obad. Eroica, Azori, Ll, kravjeki. dura, voz, vrani, nav. ime. Vuga. garač. Edo. vetrič. Oviedo. SA. tnalo. Ojdip. Keops.
Med reševalci sedme križanke je žreb za nagrado določil KAROLINO MEDVEŠČEK s Črnega vrha nad Idrijo in MAJO ŠKRAJNAR iz Ljubljane, ki prejmeta ploščo.
Pred vami pa je zadnja letošnja križanka. Upamo, da jo boste imeli čas rešiti, saj so tile zadnji dnevi šolskega leta hudo naporni. Vendar se tokrat prav nič ne mudi. Rešitve nam lahko pošljete do zadnjega junija rezultate žrebanja bomo objavili v prvi številki naslednjega letnika konec septembra. Pa veliko uspeha pri borbi za končne ocene in prijetne počitnice!
sestavil kor
LOUC.VLA
5orru>»'
MICA
1AKUO-t ste
tcVOR-
FILM o
dwjem
ZAHOtU
IME HOTE
ic/meuzA HH.6SAMJ E
SOLMI-lACUSkl ZLOG,
mv.Avr.v
HAftlUiRU
POLbRAC
ItAMEU
MCKIALKA
NAČELA
tRITU-
tav
KONJIČ
MVSItAL
SltUb.
MA4UK.I
<|MFOMJA i
\C,OtL)A
(.TltAViK/'
I^C PEVCA) RiZA ! v Uvro-C0L6A UMU
Titoc.r*j>
I _ I pl«MA TA
t>AL.l£e 'GavKAMiH CpOC.TwO o&Doftje)7A-»cotte- ogurev t>ue
ZDRAV-
STVENA
SL07IA
Ttiroe hCSTD v loviaoci
PR. I TOR 11-neMtKčbA JEleiAv
,t_____
u
tfUcA
MjeCFDC
t>«LA<ioce-IJA LefoT-»A R-A^T-
UMA______
voh Ata
OTt*TR£!> M mi en L' LOM
ee-
auvtičm Pwathu Ca-lom
L QC-veiM< lAD^J l UftUSKI kfcA-g
*VTOZA*-KA fUJEKČ HI*N< SV6T
TJLeVAicV U* VeLc-j\T\J
MesT() v R.FSFR
knet.Rti.
ukzAu
PtsrKjeiL
?iac>t foi-MlotOi nORSKI ZAL
. (lAiAl£f>
ŽflillA. nt steče
5L|ZU cetr *»jeie*a
LJUDSKO
te^Ko
ine
t enHi*
dunajski
SfOllTNl
____
IHAhL
IZcU-AOJA
PODOKNIC*
CTOfEM
40-lvb-
CO.U.A
UflAbMJfrtČ
in$k€
LOLOeAt'! 5ki
Teneu,
poolaca
enoroki
riCM.MH.
1AVA*0\IAM
KLAVCI
W 0U»-
KA- ZA To Ul MO
Ttaloci-
ujeni*
o*e*ut
ZAIMEK.
FlMSKo
fftjSfAvi
Tomaj
*Vg».ihC
>6vaCA
ufevo
fc+fJJS
A^t)R€J
Kuc.ewr
mak.sop*.
(OWb)HA')
hO?KO
ihe
A M c«
?0$Ul
fttlrtcv
KfcllAMKfi ’
ITAl.Ri-
M6<AiV/Zf/>
PESWltf
fTORfrUATo)
VONJ
U.tfj M. l**h
fO-CDLOC,
O&ČUTE*
vcuu.e
HOftACUE
kos ?©-H‘$tva
Aw<LEfei U*HV ZA
frv rfs ^ VT	/vr	n
mvms aMaraawsn(aaad)
CPRED)USMERJEW11 STRAHI
IZLETI V ZGODOVINO
SONČNA
KALIFORNIJA
Kakor smo že zvedeli, so mladi glasbeniki in založbe na pacifiški obali ZDA zelo hitro našli odgovor na naval britanskih skupin v prvi polovici šestdesetih let. Ta je bil praviloma zelo enostaven - prav nesramno iskanje dobrih domačih alternativ britanskim uspelim izvajalcem (namesto Beatlov je Kalifornija na veliki prestol postavila Monkees na eni in The Byrds na drugi strani, namesto The Rolling Stonesov The Standells, namesto Yardbirdsbv pa Count Five in The Electric Prunes). Tako so se izvajalci popularne glasbe z Zahodne obale že leta 1965 s številom uspešnic na ameriških letnih lestvicah malih plošč izenačili z britanskimi. K njihovi popularizaciji je gotovo pripomogla ponovna eksplozija vseameriških televizijskih popglasbenih oddaj (Shindig, Hullabaloo, VVhere The Action Is), ki so ob britanskih herojih vneto predstavljale tudi mlada »vvest coast« imena.
Ob opisanem vračanju ping-pong žogice čez veliko lužo pa je imela Kalifornija tudi lasten popularnoglasbeni izraz, ki se je razvil že nekaj let pred britansko ofenzivo. To je bil t. i. surfing pop (pop za deskarje). Ta se je razvil iz uspešnic, na katere so mladi kalifornijski Američani plesali na t. i. obalnih »žurih«. Večino uspešnic so sestavljale instrumentalne skladbe. Njihov uspeh je seveda hitro razvnel tamkajšnje glasbenike, ki so začeli pisati podobne skladbe, pri čemer so njihove naslove ali redka besedila prilagajali svetu in izrazoslovju mladih, ki so odraščali na kalifornijski obali, na tamkajšnjih »žurih« in ob deskanju. Prva uspela skupina te vrste je bila Dick Dale and the Deltones, sledile pa so ji The Marketts, The Chantays, The Surfaris (!!) ter duo Jan & Dean, ki so se s svojimi skladbami že prebile na vseameriško raven pa tudi že v Veliko Britanijo. Ključna skupina surfing popa so bili The Beach Boys. Ti so od leta 1962 naprej na ameriško popular-noglasbeno tržišče nepretrgano izstreljevali surferske uspešnice (Surfin', Surfin'USA, Sur-fin’Safari, Surfer Girl). Pri tem so se glasbeno sprva zelo jasno naslanjali na rock n roll, še posebno na Chucka Berrya, pri čemer so na uspešnici Surfin’USA brez kakšnega posebnega pomisleka sneli (beri: prepisali) njegovo skladbo Sweet Little Sixteen. S svojo amatersko glasbo so daleč pred britanskim valom razglašali načelo »naredi-si-sam«. Podobno kot Beatli so znali tudi Beach Boys prisluhniti glasbenemu dogajanju okoli sebe. Leta 1964, med prvim naletom skladb britanskih skupin, se je začela pospešeno razvijati tudi njihova glasba, predvsem pod vplivom zvočnih izzivov zgodnjih Beatlov in Four Tops. K dvigu ravni njihove glasbe so gotovo prispevali tudi prikriti najeti studijski glasbeniki. Pri tem pa se gonilno kolo skupine, Brian VVilson, ni zadovoljil z njeno podobo uveljavljene, a neresne, najstniške pop skupine. Z The Beach Boys se je umaknil s koncertnih odrov v studio in tam ustvaril ploščo Pet Sounds, ki je s svojimi izdelanimi aranžma-
16
RROLLANJA
The Beach Boys
ji, zvočnim eksperimentatorstvom in mračnim razpoloženjem ena ključnih plošč popularne glasbe iz leta 1966 ter je (ob manjši ameriški odmevnosti) uspelo zavzela britanske lestvice in vplivala na številne britanske skupine (tudi na Beatle). Še večji odmev so istega leta The Beach Boys dosegli z malo ploščo Good Vibra-tions, ki je prava studijska čarovnija, med drugim pa so na njej med prvimi uspelo uporabili zvok takrat novega Moog sintetizatorja. Svetlega vzdušja te skladbe kljub mnogim poskusom ni uspelo doseči nobenemu popular-nozabavnemu izvajalcu iz tistega časa. Beach Boys so še do srede sedemdesetih let izdajali plošče in se pojavljali na odrih kot eno temeljnih prestižnih in kvalitetnih imen popularne glasbe,
vseeno pa je njihova odmevnost pričakovano padala.
Pa se zdaj pomudimo še ob Monkees, ob skupini, ki je za razliko od The Beach Boys, ki so bili ves čas enakovreden, čeprav danes manj razvpit ameriški sopotnik Beatlov, pomenila le klasičen ameriški sintetični odgovor na uspelo glasbo. Monkees je ustvarila TV serija, ki naj bi bila odgovor na filmsko uspešnico Beatlov A Hard Day's Night. Pri tem so mladi glasbeniki - igralci iz te TV skupine svoje uspešnice igrali le na play-back, v studiu pa jih je zamenjala cela ekipa studijskih glasbenikov in rutiniranih producentov, ki so skušali na najboljši način zapolniti luknje, ki jih je pustilo njihovo prozorno petje (tega žal niso hoteli
3-Pvnzi
IZDAJE
ponarediti). Monkees so v letih 1966 in 1967 prodali lepo število uspešnic, njihova svetla zgodovina pa se je končala v trenutku, ko je bilo njihovemu ključnemu članu dovolj igranja lutke na odru in je »skupino« zapustil. Monkees so imeli v slavni zgodovini popularne glasbe veliko odmevov (recimo The Bay City Rollers v sedemdesetih letih in vsako drugo video pop skupino v osemdesetih letih), tako da njihova glasbena farsa očitno ni pozabljena.
Pa se na kratko poigrajmo še z najzanimivejšima kalifornijskima založbama, ki sta nastali v šestdesetih letih, z A & M in Dunhillom.. Eden od ustanoviteljv založbe A & M (njeni izdelki so nam preko RTB danes na voljo tudi pri nas, med drugim pa so zanjo izdajali plošče tudi Police, zdaj pa njen kruh veselo reže lggy Pop) je bil znani izvajalec lahke glasbe Herb Albert (A iz A & M), njegova založba pa je že dolgo pred njihovim prebojem izdajala izdelke Cap-taina Beefhearta, Dr. Johna in Leona Russela, hkrati pa je na ameriško tržišče pripeljala britanske'skupine Procol Harum, the Move in Fairport Convention. Dunhill je bil še bolj kalifornijsko naravnan; zaslužen je bil za izdelke Mamas And Papas, Steppenwolfa ter za preboj filmske glasbe iz filma Goli v sedlu (Easy Rider). Bele vokalne skupine, kjer so se mešali moški in ženski glasovi, so bile zelo redek pojav v ameriški popularni glasbi; tiste redke so se razvile predvsem znotraj polja folkglasbe. Mamas And Papas pa so stali zelo ostro stran od standardnega folkprotestništva. V svojih skladbah so se v glavnem ukvarjali s standardnimi poptemicami. V anale popularne glasbe so se uvrstili že s svojo prvo uspešnico, s Califor-nia Dreamin’, s še eno od mnogih hvalnic ritmu življenja na Zahodni obali. Leta 1966 pa so s svojo veliko ploščo If You Can Believe Your Eyes And Ears postali ena redkih skupin, ki so na samem vrhu najbolje prodajanih LP-jev kljubovale monopolu Beatlov in »družinskih« izdaj. Ravno preko njih so velike založbe prišle do spoznanja, da obstaja v ZDA tudi odraslo pop tržišče, ki ne posluša popevčic za odrasle, temveč kupuje iste plošče kot najstniki. Na osnovi tega spoznanja je lastnik založbe Dunhill skupaj še z nekaterimi odprtimi mladimi poslovneži poleti 1967 organiziral pop festival v Montereyu, ki so se ga udeležile številne san-franciške skupine, ki so nato s svojo west coast/acid rock glasbo preplavile zvočnike generacije cvetja po celem svetu.
Od starejših skupin, ki so nastopile na tem festivalu, moramo omeniti vsaj The Byrds In The Buffalo Springfield iz Los Angelesa. Vodja The Byrds Roger McGuinn je lep čas ogreval atmosfero na nastopih Boba Dylana v newyorškem Greenvvich Villageu. Ob pomoči studijskih glasbenikov so The Byrds leta 1964 posneli rock verzijo Dylanove skladbe Mr. Tam-bourine Man, s katero so pomagali tako sebi kot lepemu Bobbyju in skupaj z Animalsi sprožili val folkrocka. Dometa te svoje zgodnje uspešnice The Byrds pozneje niso nikdar več dosegli. Podobno je bilo The Buffalo Springfield. Tudi zanjo sta bila v precejšnji meri zaslužna ubežnika z newyorške folk scene (Steve Stills in Richie Furray). Tudi ta se je najbolj odrezala (januarja 1967) s svojo prvo malo ploščo For What lt’s Worth (njena družbeno osveščena grožnja je odprla vrata ostremu, socialno tempiranemu rocku konec šestdesetih let). In končno. Tudi ta skupina na svojih velikih ploščah ni dosegla ravni svoje male »predhodnice«.
In kaj se je dogajalo z mlajšimi skupinami? Od tega nas loči dolgo vroče poletje, ki seveda ne bo kalifornijsko, a zato nič manj prijetno. Born To Be Wild. Pa lep montereyski pozdrav!
PODGANA DŽO
GLASBENA
PERIODIKA
v knjižnici oddelka za muzikologijo FF
Bogato založena knjižnica oddelka za muzikologijo na Filozofski fakulteti hrani ob strokovni literaturi, notnem in zvočnem gradivu vrsto periodičnih publikacij, torej strokovnih glasbenih revij, časopisov, zbornikov. Ob tistih, ki izhajajo pri nas in jih vsaj glasbenikom ni treba posebej predstavljati (Grlica, Revija GM, Naši zbori, Cerkveni glasbenik, Muzička kultura), je tu še periodika, ki prinaša bodisi znanstvene izsledke s področja muzikologije bodisi zapise z drugih specializiranih področij, kot so estetika in sociologija glasbe, glasbena teorija, glasbena vzgoja, sodobna glasba, etnomuzikologija itd.
V	pričujočem informativnem pregledu je periodika razvrščena glede na jezik oziroma dežele, kjer izhaja
PERSPECTIVES
198«
Jugoslavija
ARTI MUSICES (1969) je hrvaški muzikološ-ki zbornik, izdaja ga Muzikološki zavod Muzičke akademije v Zagrebu, urejajo ga Koraljka Kos, Eva Sedak in Lovro Županovič. Prinaša izvirne znanstvene članke, pregledne članke, recenzije in predstavitve izpod peresa hrvaških muzikologov.
MUZIKOLOŠKI ZBORNIK (1965) izdaja oddelek za muzikologijo FF v Ljubljani enkrat letno, ureja ga Andrej Rijavec, prinaša prispevke domačih in tujih muzikologov.
IRASM - International Review of the Aesthe-tics and Sociology of Musič (1970) je edina mednarodno zasnovana revija za vprašanja estetike in sociologije glasbe, izdaja jo Muzikološki zavod Muzičke akademije v Zagrebu; tako v uredniškem odboru kot v izdajateljskem svetu sodelujejo pomembni strokovnjaki z omenjenih
področij, v reviji objavljajo izvirne znanstvene članke, referate in informativne prispevke tako hrvaški kot tuji avtorji.
NARODNA UMETNOST izhaja enkrat letno kot strokovna publikacija Zavoda za istraživanje folklora v Zagrebu.
ZVUK (1955), najstarejša glasbena revija »vsejugoslovanske« narave - (njene korenine segajo v čas med obema vojnama, je glasilo Zveze komponistov Jugoslavije, izhaja v Sarajevu, njegov sedanji urednik je Zija Kučukalič. široko zajeta problematika je obravnavana na znanstveni in poljudno-znanstveni ravni. Prinaša informacije o glasbenem življenju vseh večjih jugoslovanskih centrov.
- v angleščini
ACTA MUSICOLOGICA (1928) je glasilo ISM
- Mednarodnega muzikološkega združenja s sedežem v Švici. Izhaja trikrat letno, v njej so objavljena poročila in drugi prispevki z raznih
GLASBA V SPLOŠNiiM ŠOLSTVI:
1988
področij glasbenega raziskovanja ter drugih, glasbeno povezanih, ved.
CURRENT MUSICOLOGY (1965) izdaja glasbeni oddelek Univerze Columbia v New Yorku v povezavi z nekaterimi drugimi ameriškimi in evropskimi univerzami. Poleg znanstvenih poročil prinaša informacije o študiju, seminarjih, disertacijah, glasbenih oddelkih pomembnih knjižnic itd. Številka iz leta 1968 objavlja med drugim tudi poročilo z 10. mednarodnega muzikološkega kongresa v Ljubljani.
JOURNAL OF MUSIČ THEORY (1957) izdaja Univerza Yale, New Haven v Connecticutu, ZDA. Avtorji strokovnih prispevkov, pregledov, recenzij in poročil so večinoma profesorji različnih ameriških univerz. Izide dvakrat letno in šteje že 31 letnikov.
17
arvazi
IZDAJE
.....
H.-AiKv^+V'"
Š;&v;ji<&y, Wo»r.iy/5<y>'
Okt>o:(v>-
PERSPECTIVES OF NEW MUSIČ (1962) izdaja School of Musič Univerze v VVashingto-nu. Zajetna, čez 600 strani obsegajoča, revija objavlja analize posameznih sodobnih kompozicij ter poglede na sodobno glasbeno ustvarjanje. V zadnji, dvojni številki (Vol. 25, 1987) so predstavljeni I. Xenakis (njegova kompjuterska glasba, arhitekturni principi njegovih kompozicij itd.), John Cage, Arnold SchOnberg in drugi, na priloženi kaseti pa so posnetki kompozicij I. Xenakisa, Jean Clauda Risseta, Johna Rahna, Richarda Carpena, Steva Larsona in Wayne Slavvsona.
RISM - Mednarodni repertoar glasbenih virov (1952) in
RILM abstratcs - pregled mednarodnega repertoarja glasbene literature (1967), obe publikaciji izdaja Mednarodno muzikološko združenje v povezavi z Mednarodno zvezo glasbenih knjižnic. RISM zajema popis glasbenih virov, ki so preživeli drugo svetovno vojno, RILM pa je kompjutizirana bibliografija vseh pomembnih del s področja glasbe po letu 1967 in se nanaša na knjige, članke, eseje, revije, disertacije, kataloge.
—	v nemščini
ARCHIV FUR MUSIKVVISSENSCHAFT (arhiv za muzikologijo) obsega že 44 letnikov, izhaja štirikrat letno, ureja pa ga priznani nemški muzikolog Hans Heinrich Eggebrecht z univerze v Freiburgu v povezavi z drugimi uglednimi strokovnjaki iz Nemčije, švice in ZDA. Avtorji v prispevkih obravnavajo različne glas-
18
MUSICORA
23-28 MARS 88
SaIjON f.N fi:KN ATION AL UUt.A MUSICHT, ANCTCNN£ UT CLA&UOUK
PARIŠ GRAND -PALAIS
TO» ;S 1 i S }Oi RS n M Y>\ \ !U> N(Xvf I. RNl VI NlW( >12$ }l :SQ*. A 22 H SAMI (H n	H’r Hi 11 19 M M
n t r \<x>A «, au \ * K\m>vy	; ■>>	**
bene zvrsti, obdobja, posamezne kompozicije in druga vprašanja s področja glasbene zgodovine.
MELOS (s podnaslovom; Cetrtletnik za sodobno glasbo)
V	njem so analize in obravnave skladb posameznih skladateljev 20. stoletja z obilico notnih primerov. Zadnja številka 49. letnika obravnava D. Milhauda, K. Pendereckega, A. Richarda in A. VVeberna ter prinaša bibliografijo njihovih izdanih del. Melos izhaja pri glasbeni založbi B Schott s Sohne v Mainzu, enako tudi naslednji dve nemški glasbeni reviji:
MUSIK UND BILDUNG (glasba in izobrazba) s podnaslovom Časopis za glasbeno vzgojo. Mesečnik prinaša razmišljanja in razgovore s področij kot so kulturna in šolska politika, glasbena pedagogika in didaktika, izkušnje v zvezi s poukom, posebni razdelki pa so posvečeni vprašanjem glasbene vzgoje na različnih stopnjah glasbenega šolanja.
NEUE ZEITSCHRIFT FUR MUSIK je ustanovil že Robert Schumann leta 1834 in šteje danes že 149 letnikov. Mesečnik v svoji zadnji številki prinaša razpravo o glasbi in slikarstvu, portret Vladimira Aškenazija, obsežne informacije z glasbenega sveta, predstavitve in ocene gramofonskih plošč, knjig, napovedi premier, glasbenih festivalov itd.
DIE MUISIKFORSHUNG (raziskovanje glasbe) izdaja Združenje za raziskovanje glasbe, izhaja pri založbi Barenreiter v Kasslu. Poleg prispevkov o raziskavah glasbene preteklosti
so v publikaciji objavljena poročila z muzikološ-kih kongresov, recenzije študij ipd. Obsega 40 letnikov, izhaja štirikrat mesečno.
MUSIK UND GESELLSCHAFT (Glasba in družba) izdaja Zveza skladateljev in muzikologov DDR v vzhodnem Berlinu. Mesečnik v zadnji, marčevi, številki v osrednjem delu prinaša zanimivo in široko zastavljeno temo o ženski v glasbi ter prinaša portrete nekaterih sodobnih glasbenic.
MUSIKTHEORIE - kot že naslov pove, je revija posvečena teoriji glasbe. Izhaja šele tretje leto pri založbi Laaber. Prva (od treh) letošnja številka med drugim prinaša tudi prispevek srbskega glasbenega teoretika Vlastimira Peri-čiča z naslovom Josip Slavenski in njegova astroakustika.
OSTERREICHISCHE MUSIK-ZEITUNG je mesečno glasilo avstrijskega muzikološkega združenja, zveze avstrijskih skladateljev in združenja za sodobno glasbo, izdaja pa ga Zvezno ministrstvo za vzgojo, umetnost in šport.
—	v drugih jezikih
HUDEBNl VEDA izdaja Institut za teorijo in zgodovino umetnosti v Pragi.
RIVISTA ITALIANA Dl MUSICOLOGIA izdaja italijansko združenje muzikologov v Bologni.
SOVJETSKAJA MUZIKA je »mesečni znan-stveno-teoretični in kritiko-publicistični časopis«, ki ga že od leta 1933 izdajata Zveza skladateljev SSSR in Ministrstvo za kulturo.
DARJA FRELIH
vrasa smisod
POSKUS ESEJA
ŠE ZADNJIČ LETOS...
a tiste, ki so od prve številke letošnjega letnika to že pozabili Opozorilo: Članek (kot tudi vsi prejšnji) ni zbirka trditev, ampak le povod za razmišljanje o problemih, ki se v zvezi z glasbo v zadnjem času pod vplivom razvoja medijev in publike kot posledice pojavljajo. Je posledica osebnega razmišljanja o teh problemih
Da ne bom v letošnji zadnji številki Glasbene mladine odpiral novih problemov, za kar ne vidim pravih razlogov, sem sklenil, da bom čisto na kratko poskusil obuditi spomin na nekatera vprašanja, s katerimi sem skušal pozabavati (nekatere) bralce skozi vse šolsko leto. Če jih posamezni članki niso pripravili k razmišljanju, jih bo morda spodbudil tale. Tisti, ki so v šoli, bodo o tem lahko razmišljali med počitnicami. Saj to ni preveč naporno? S tem namenom sem sklenil le citirati nekaj drobitnic
-	odstavkov iz posameznih člankov, ne glede na to, da posamezne trditve med seboj zato ne bodo vedno najbolj povezane!
1. Katera glasba je dobra in katera ne?
Vprašanje dobrega v glasbi je povezano s slabim kot svojim nasprotjem. Tako dobro kot slabo pa so v različnih obdojajih človeške zgodovine različno pojmovali. Časi so se spreminjali in merila z njimi. Prišlo je do ocenjevanja kvalitete s teoretičnimi kriteriji, ki so se skladno z razvojem glasbe utrdili in potrdili. Nanje se sklicuje večina sedanjih teoretikov, kritikov in nenazadnje tudi ustvarjalcev. Vendar pa tako prvi kot drugi radi pozabljajo na dejstvo, da je za resnično dobro glasbo potrebno kaj več kot le golo poznavanje teorije.
Tako v resni glasbi kot tudi v zabavni glasbi in v jazzu je veliko slabe glasbe in malo dobre.
Kvalitete, ki danes ločujejo dobro in slabo glasbo, so naslednje: originalnost - izvirnost -drugačnost. Iz te izvira nevarnost izgubljati se v iskanjih zaradi iskanja samega. To se v zadnjem času zelo pogosto dogaja.
Poleg tega je v glasbi pomembna tudi kvaliteta izvedbe. Tu je še muzikalnost tako v glasbi sami kot tudi v izvedbi...
»Dobra« glasba je lahko za vsakogar druga glasba, potrebno pa je vedeti, zakaj je neka glasba za nekoga dobra!
V	zvezi s tem je nujno omeniti še stopnjo razvoja posameznika kot osebnosti, saj ta pogojuje zmožnost samoocenjevanja in samokritike.
2.	Kakšen vpliv so imeli mediji na t. i. resno glasbo?
Svet se je zmanjšal. Čas je začel hitreje teči. Informacije so začele krožiti s hitrostjo, ki si je pred iznajdbo radia nihče ni mogel predstavljati. Kulture, religije in filozofije niso bile več privilegij posameznih delov sveta, ampak so postale nenadoma dostopne vsem. V glasbi so se ti vplivi odražali. Pospešila so se iskanja, vse novosti so zastarele, še preden so se do konca razvile. Nastalo je morje osebnih glasbenih stilov, od katerih je le malo takšnih, ki so se obdržali. V zadnjih petdesetih letih je imel skoraj vsak skladatelj svoj stil ustvarjanja. Obenem pa so razlike med posameznimi stili za uho postajale vse manjše. Nastal je pravi kaos. S tem ko so se pojavila iskanja kot osnovno vodilo na poti k
priznanju, je marsikateri glasbenik pozabil na ostale kvalitete glasbe. Zato je akademska glasba vse bolj izgubljala stik s široko publiko. Začela je izgubljati nekaj, kar je imela stoletja, pa ji tega v dvajsetem stoletju ni uspelo obdržati. Cesa?
3. Kam gre glasba danes? Funkcija se je v času njenega obstoja obrnila za sto osemdeset stopinj. Včasih je bila dogodek, doživetje. Danes je nekaj vsakdanjega. Nujno zlo?
4. Kaj se je zgodilo s koncertno publiko?
Ker se je poleg razvoja medijev tudi koncertna dejavnost spremenila, se je spremenila tudi publika. Poleg teh dveh razlogov so na njeno spreminjanje usodno vplivale še družbene razmere, posebej še na ostanke buržoazno vzgojene publike. Namen obiskovanja koncertov se pri tem delu publike dostikrat zreducira na samo fizično prisotnost, ne dopušča pa tudi aktivnega sodelovanja (to ni ploskanje!).
-	Tisti del publike, ki najmanj ve, navadno največ govori!
Večji del publike je žal enostavno posledica modnih nazorov v določenih okoljih, ne pa toliko zavestne privrženosti določeni zvrsti glasbe.
5.	Nobena človekova dejavnost ni mogoča brez ustreznih materialnih sredstev, tako tudi glasbena ne Za izvedbo in organizacijo glasbenih prireditev je potreben predvsem denar.
Tudi v resno glasbo so prodrla pravila trgovine, potrošnje. Reklama ni samo reklama v najožjem smislu, reklama je lahko tudi kritika, tako dobra kot tudi slaba. Reklama je lahko razgovor v določenih krogih ljudi ali pa sam obisk na glasbenem dogodku.
Reklama naredi svoje pri »ekonomski vrednosti- glasbenega dogodka. Glavni pokazatelj »ustvarjalčeve kvalitete« je publika. Publika, ki jo ustvari in usmerja kritika. Kritika, ki jo ustvari druga kritika, ki je lahko objektivna ali ne. V današnjem času potrošniške miselnosti je najučinkovitejša škandalozna kritika. Kakšen vpliv ima resnična kvaliteta glasbe na obisk in ceno glasbe?
Naša publika enostavno nima več razvitega okusa. Razvoj medijev in trgovine je pripeljal tako daleč, da so se okusi posameznih kultur, ki se nekoč niso in niso mogle razumeti, začeli * izenačevati. Ali človek za občutek v glasbi nima več časa? Ali ga ni več vreden ali sposoben
doživljati? Ali ni občutek tisto, kar je glasbo delalo človeško? Ali je glasba res namenjena le še analiziranju, primerjanju, razčlenjevanju, seciranju...? Ali ni več namenjena poslušanju? Zakaj se v vseh mogočih smereh tako poglablja prepad med teoretiki in poslušalci? Danes ima vsaka, še tako prazna, glasba svoj krog teoretikov, ki jo analizirajo, primerjajo, razčlenjujejo, secirajo... če je ne morejo obdelati glasbeno, se spuščajo v njeno sociologijo, zgodovino,... Ali ima to kak smisel? Ali ni to le potuha in možnost za vse, ki se jim ne da početi nič pametnega?
6.	Posnetki porazno vplivajo na glasbo.
Poleg tega, da kvaliteta posnetka živi izvedbi ni in ne bo nikoli popolnoma enaka, so, nasprotno, vse reprodukcije enega posnetka vedno popolnoma enake (razen minimalnih zunanjih vplivov). Ali se poslušalci tega dovolj zavedajo?
Razen redkih poslušalcev, ki redno hodijo na koncerte poslušat živo glasbo (če ne štejemo tistih, ki hodijo koncerte »gledat«), je večina takih, ki se s temi posnetki zadovoljijo in jim počasi ti posnetki zamenjajo obisk koncerta, do katerega nekateri dobijo celo odpor.
Ali posneta glasba lahko popolnoma nadomesti tisto pravo, živo glasbo?
Ali tehnika lahko nadomesti umetnost? Ali je to napredek?
Za konec tega kratkega povzetka še nekaj kratkih vprašanj iz zadnjih člankov:
7.	Kaj je za nastanek glasbe pomembneje: navdih ali znanje?
Kaj sploh je glasba? Ali je glasba to, čemur danes pravimo glasba? Ali je glasba lahko karkoli, čemur nekdo reče glasba?
Najbrž ste opazilii, da se večina »delčkov« povzetih iz člankov, nanaša na resno glasbo. Zakaj?
Morda zato, ker je le-ta najbolj razčlenjena?
Ali pa morda le zato, ker je v današnjem času v vseh pogledih najbolj problematična? Če je tako, se lahko - se moramo vprašati, zakaj je najbolj problematična? Nekaj možnih razlogov je najbrž nakazanih v Poskusih eseja skozi letošnji letnik, gotovo pa jih je veliko ostalo neomenjenih.
Za konec pa bi vendarle še enkrat ponovil tole vprašanje:
KAJ JE TO GLASBA?
TOMI RAUCH
19
isojsrastz jkei varno
GLASBA IN ZNANOST
GLASBENA ANALIZA V.
SCHENKERJEVA TEMELJNA STRUKTURA
Heinrich Schenker (1867-1935), avstrijski glasbeni teoretik, je izdelal lastno metodo analitičnega preučevanja glasbenih del iz obdobja od poznega baroka do romantike, predvsem Bachovih in Beethovnovih. Osrednja ideja Schenkerjeve metode je razumevanje glasbenega dela kot organske dinamične celote, in •ne kot niza tematsko ali harmonsko sorodnih oziroma nesorodnih tormalnih področij. S pomočjo procesa reduciranja posameznih slojev se lahko vsaka skladba skrči na temeljno strukturo (Ursatz). Schenker meni, da je temeljna struktura tista osnova, iz katere raste celotna kompozicija in katera pogojuje enotnost in celovitost umetniškega glasbenega dela.
Temeljna struktura se izlušči po nizu sukce-sivnih redukcij, s katerimi razčlenjujemo sloje skladbe, in je osnovno kontrapunktično jedro, temelj zgradbe celotne kompozicije. Zgornji glas temeljne strukture (Urlinie) vsebuje postopen melodični niz s terce, kvinte ali oktave navzdol. Izbor intervalov zgornjega glasu je odvisen od same skladbe in poteka analize (t. j. vsebine prejšnjega sloja). Tako je zgornji glas osnovno melodično gibanje proti toniki. Spodnji glas pa s pomočjo harmonske progresije l-V-l prezentira osnovne principe harmonskega gibanja: utrjevanje osnovne tonalitete, oddaljevanje od nje in vrnitev v začetno tonaliteto.
Osrednji analitični postopek - redukcija -poteka v skladbi skozi razvojne stopnje v treh strukturalnih slojih. V prvem sloju (Vordergrund) so skladbi odvzeti le okraski, notna ponavljanja, harmonsko tuji toni in podobno, zato je ta sloj najbolj podoben sami skladbi. To je tudi edini sloj, v katerem je ritmični potek identičen z ritmom same skladbe. Srednji sloj (Mittelgrund), ki ga dobimo z nadaljnjim reduciranjem, je sestavljen iz enega ali več nivojev, število le-teh je odvisno od kompleksnosti kompozicijskega tkiva in podrobnosti same analize. Srednji sloj povezuje prvi sloj in temeljno strukturo, ki je pravzaprav tretji, zadnji sloj (Hintergrund). Sloji se lahko razumejo tudi kot sukcesivne polifone redukcije skladbe, temeljna struktura kot abstrakcija zadnje redukcije oziroma tretjega sloja. Za Schenkerja je imel ta analitični proces pomen eksaktne metode izpeljevanja temeljne strukture.
Zaradi nazornejše predstavitve je Schenker analiziral gratično notacijo, s pomočjo katere se sloji lahko postavijo drug nad drugega. Vsak sloj je postavljen na posebno črtovje. V prikazu svojega analitičnega postopka uporablja notne znake, ki nimajo običajnega pomena, številke, loke in oklepaje. Rimske številke uporablja kot znake za harmonske lestvične stopnje (od I do VII); arabske številke s strešico pa za označevanje melodičnih stopenj lestvice (1, 2, 3, 4, ...). Z navadnimi arabskimi številkami oštevilči takte in jih uporablja tudi za šifre v basu. Sloji so med seboj vertikalno odvisni, tako da lahko
vsak element zasledujemo navzgor do njegovega mesta v temeljnem strukturalnem jedru. Z belimi notnimi glavami označuje note, ki imajo relativno večji strukturalni pomen; črne notne glave pa so strukturalno manj pomembne. Bele note so povezane s črtami, ki povezujejo bistvene dele skladbe; črne pa so povezane z loki, ki ločujejo detajle melodičnega gibanja. Ti detajli so pogosto tudi verbalno okarakterizirani (npr. postopno gibanje za terco navzdol itd.). Večkrat so črne in bele note med seboj povezane s črto. črtkasti lok nakazuje vračanje strukturalno važnih tonov. Crne note z zastavicami označujejo majhne, a pomembne glasbene dogodke. Schenkerjeva analitična metoda je ilustrirana na Bachovem preludiju v C-duru iz zbirke Das vvohltemperierte Klavier (primer).
Schenkerjeva teorija je zasnovana na tonalni glasbi in poskuša pojasniti z analitično metodo predvsem tonalna glasbena dela. V novejšem času se nekateri principi njegove teorije in večina analitičnih postopkov uporabljajo tudi za analizo glasbe obdobja pred barokom in za skladbe, ki so nastale v XX. stoletju in ne upoštevajo več tonalnega koncepta. Pojem temeljne struture je ovržen predvsem zaradi neelastičnosti, ki izvira iz omejenosti na tonalni tonski sistem. Vendar pa lahko trdimo, da je Schenkerjev analitični sistem še danes živ, ne kot ideja oziroma način razmišljanja o glasbi in njena razlaga, temveč Dredvsem kot ena izmeri analitičnih tehnik. ZORAN KRSTULOVIČ
"KI V9SVT:0 GLASBA IN...
IDRIART
Z umetnostjo do zbliževanja med narodi
Z umetnostjo do zbliževanja med narodi /e le eden izmed zastavljenih ciljev IDRIAT-a ali Institucije za razvijanje medkulturnih odnosov z umetnostjo, ki ga je leta 1983 v Chartresu (Francija) ustanovil znani slovenski violinist• Miha Pogačnik. Idriart bi pravzaprav lahko imenovali Potujoči Festival, saj je to festival, ki s svojimi pristaši nenehno potuje po svetu. Kaj vse se doga/a na teh Festivalih? Koncerti, predavanja, glasbeni in drugi tečaji, spoznavanje in zbliževanje kultur. Značilnost Festivala je, da se njegov program iz kraja v kraj spreminja. To pa, kar je enotno, skupno vsem Festivalom Idriarta, so izhodišča programskega oblikovanja. V njih sta poudarjena predvsem dva odnosa: odnos človek-umetnost in odnos človek-narava, posredno prek njiju pa tudi odnos človek-človek oz. človek-družba Našteti odnosi so ••rdeča nit«, iz katere izhajajo nadaljnja vprašanja, ki zanimajo Idriartovce: človekovo razumevanje umetnosti in razvijanje "čutov-za umetniško zaznavanje, človekovo razumevanje narave, pojmovanje umetposti in sveta, ki temelji na proučevanju duhovne znanosti ustanovitelja antropozofije Rudolfa Steinerja (začetek tega stoletja), ki pravi (citiram R. Steinerja) ••Korenine antropozofije so v duhovnem svetu, a to so te korenine! Njena stebla, listje, cvetovi in plodovi pa se razraščajo v vsa področja človeškega živijen/a. « V -vsa področja človeškega življenja« se razrašča tudi Idriart, zato nas ne čudi, da so v programe Festivala poleg skoraj vseh vej umetnosti vključene tudi medicina, kmetijstvo, biologija. Med umetnostmi Idriart izpostavlja glasbo m stvaritve nekaterih njenih velikanov, na primer Bacha, Mozarta, Beethovna. Brahmsa, Bartoka Druga »glasbena plat- Festivala pa je naklonjena ljudski glasbi. Možnosti za srečanje in spoznavanje z njo ima Idriart na svojih potovanjih po svetu Pridobljene "glasbene novosti« vključi v svoj piogram in z njimi potuje naprej, jih predstavlja drugim državam z drugo kulturo, drugim načinom življenja, drugo glasbo .
Za podrobnejšo predstavitev Festivala sem k pogovoru povabila ustanovitelja in umetniškega vodjo te institucije, violinista Miho Pogačnika
I. S.: S čim bi lahko povezali idejo o nastanku Idriarta?
M. P.: Začetek Idriart-a je povezan z obdobjem, ko sem se kot violinist šele začel razvijati Po končanem študiju violine pri Igorju Ozimu v Nemčiji sem dobil štipendijo za nadaljnji študij glasbe pri Josephu Gingoldu. na Bloomington Indianna University v Ameriki Po končanem šolanju pri njem sem se soočil z isto dilemo kot vsi glasbeniki: »Kaj zdaj?«, saj se kot -novo pečen glasbenik« nikakor ni enostavno vključiti v kulturni svet. 2e takrat sem bil neke vrste »no-sayer« (tisti, ki vedno reče -ne«). Kulturna tradicija nam narekuje, kaj moramo storiti za to, da se uveljavimo, naredimo kariero Jaz pa tega nisem hotel! Nisem hotel sodelovati na raznih tekmovanjih, saj sem bil mnenja, da za to nisem zrel oz., da bom zrel za tekmovanja šele pri 85. letih
I. S.: Je bila to posledica samokritike?
M. P. Ne. temveč mislim, da ne moreš biti umetnik, če si star 18 ali 20 let Danes je znana -manija«, da moraš biti še v »kratkih hlačkah« in že genij, potem pa gre
I.S.: Kako in kje ste potemtakem začeli, kaj vas je zanimalo?
M. P.: Začetek mojega udejstvovanja je bil pri Glasbeni mladini v Italiji Kasneje me je zanimal tudi poseben aspekt šolanja, ki se imenuje »Waldor Pedagogik«. To so privatne
šole, ki jih je leta 1919 osnoval Rudolf Steiner. Po stopnjah zajemajo od osnovne šole pa do gimnazije. Princip šolanja temelji na poučevanju predmetov z umetniškega aspekta V tem času (I. 1982) je po Evropi in Ameriki naraščalo zanimanje za to, kako premagati izredno specializiranost, ki jo občutimo v vseh panogah človekovega udejstvovanja Ta specializiranost se prične že zgodaj, pri 14. letih, m tako ti ostane le malo časa za kaj drugega, kar pomeni, da nekaj res sijajno obvladaš, drugo pa bolj malo. To je nečloveško. Ce pogledamo v naravo, tam ni nič »specializirano •. vse je povezano med seboj. .
I. S.: Prav gotovo je vse to vplivalo na idejo o nastanku Idriarta?
M. P.: Da, z nekaterimi somišljeniki sem leta 1980 v Chartresu osnoval Festival Idriart, ki ni bil zamišljen tako kot običajni festivali, ki poskušajo svojo publiko pritegnili in zadovoljiti s slovitimi igralci. Cilj našega Festivala je bil v tem, da se je morala tudi publika udejstvovati Festival je bil zamišljen takole »Publika, ali si upaš priti na naš Festival?« Iz tega se je razvila posebna »atmosfera«, publika |e morala sodelovati kot »soustvarjalna komponenta«. Idriart se je tedaj še imenoval Chartres-Festival poletja. S programom smo začeli že zjutraj, s predavanji, koncerti, raznovrstnimi tečaji za »laike«, ki niso bili namenjeni tistim, ki se poklicno ukvarjajo n pr z arhitekturo ali glasbo...
No, nekateri ljudje pa so le prišli sem kot turisti, kar je imelo tudi svoj vpliv...
I. S.: In kaj ste storili?
M. P.: Leta 1982 smo hoteli s Festivalom narediti poskus, še bolj smo težili k temu, da bi razmaknili specializiranost umetnosti Evropa je bila leta 1983 zelo razburkana, ker so hoteli Američani postaviti v Zahodni Nemčiji svoje rakete Festival smo postavili direktno v to perspektivo »Charires« m bil le eden izmed »rutinskih« festivalov, izoliranih v svojem blišču, medtem ko je vojna tu. vojna tam Moja tendenca je vedno bila delovanje umetnika v povezavi z realnostjo sveta!
Ob koncu leta 1982 sem rekel ljudem: »Ce ni vaš cilj v Chartresu najvišji osebni angažma, potem je bolje, da sem sploh ne pridete!« Bil sem namenoma tako nesramen, izid pa je bil ta, da je polovica ljudi odstopila in verjetno odšla naslednje poletje v Salzburg, druga polovica pa se je z novim programom strinjala
I. S : Kaj vse se je dogajalo na Idriartu leta
1983?
M. P.: Festivala se je udeležilo veliko mladih, tudi takih, ki drugače zahajajo le v diskoteke. Pokazalo pa se je. da ne moremd govoriti o problemih Evrope, če se srečajo le zahodni Evropejci. Američani in Avstralci, srednje in vzhodne Evrope pa na njem ni. Začel sem se spraševati, kako to, da sem na Festivalu v Chartresu edini Slovenec . Sklenili smo: Ce vsi ti ne pridejo k nam, gremo mi k njim! Publika je bila v Chartresu že »zgrajena« in pričakovali smo lahko, da bo odšla z nami na potovanja. To, da bi občinstvo potovalo s festivalom, se v zgodovini še nikoli m zgodilo.
I. S : Leta 1984 je bil te prvi Festival Idriart
na Bledu...
M. P : Tu je že prišlo do novega aspekta, do srečanja naše publike iz Francije s slovanskimi narodi Imeli smo na primer take »izmenjave«, da je Norvežan igral Bartoka, jaz pa sem igral Sibeliusa Festival na Bledu je doživel velik odmev Leta 1985 smo z novo spodbudo imeli že kar osem festivalov na Novi Zelandiji, v Avstraliji, Braziliji, Kaliforniji, Norveški.., višek pa je bil v Budimpešti, kjer se je zbrala publika iz cele srednje, vzhodne in zahodne Evrope
I. S.' Idriart vključuje v svoje dejavnosti tudi kmetijstvo, medicino, ekologijo, celo piknike v naravi...
M. P.: Nič na svetu ni nepovezanega, le mi smo tako omejeni, da povezav ne vidimo, in živimo v iluziji, da smo na svojem otoku, če smo glasbeniki Na primer umetnost in poljedelstvo se tesno povezujeta, drug brez drugega ne moreta Povezava na prvi pogled res m tako očitna, pa vendar Sedanja kemična ofenziva uničuje kvaliteto poljskih pridelkov, s kemično hrano se bomo. če bomo tako nadaljevali. kmalu vsi zastrupili. Torej tudi koncertov ne bomo imeli!
I.	S.: Kakšen je odziv ljudi na Idriart?
M. P.: Tisti, ki imajo dovolj poguma in začrtan cilj. se ponavadi ne vrnejo sami. ampak pripeljejo k nam še deset novih ljudi Zaradi tega Idriart ne izkoršča publiciranja na tradicionalni način, na primer prek revij, časopisov. Zveze med ljudmi se razvijajo, kontaktov po festivalih ni mogoče dokumentirati, je le impulz, m to je cilj Idriarta
IRENA SAJOVIC
!****•
: •* <■*.
Miha Pogačnik, Uroš Lajovic in Irena Sajovic v Grožnjanu
21
so-aicrasia hij?xll zi arnn
MINE IZ TUJIH DISKOTEKE-CK
in:
■■ "v .rvv •
BLAST -lt’s In My Blood
(SST)
, Ameriška skupina BLAST je svojo prvo veliko ploščo izpred dobrih dveh let poimenovala The Power Of Expression in jo izdala pri eni od res neodvisnih ameriških založb. Hote ali nehote je že v samem naslovu zadela ob eno od temeljnih skrivnosti dobrega rocka, punka ali hardcora, sama plošča pa je bila res udaren in izjemno ekspresiven hard-core.
Njihova druga plošča lt’ln My Blood je izšla dve leti pozneje pri eni najboljših ameriških neodvisnih založb (SST). Tu je zvok opazno manj nasičen, zgradba komadov izrazito prekinjana in lomljena, Instru-pisntiranje je bolj izdelano, predvsem pa je silovitost izraza mnogo t>olj ponotranjena in torej prihaja do .poslušalca bolj prefinjeno. Vse to je it)ilo v kali vsebovala že prva plošča, toda na drugi se pač pojavlja bolj artikulirano. Prvinsko udarnost so zamenjali moč, stabilnost, teža in globina zvočnosti. Blast izvrstno utelešajo duha časa sodobnega roc-kovskega dogajanja, saj so zunaj trendov, v isti sapi pa je njihova zvočnost v koraku z najpomembnejšimi razvojnimi premiki rockovske inovativnosti zadnjih let. Vsebinsko (besedilno) prisegajo na individualnost, toda ta ni nič manj od punka kritična do vsakovrstnih družbenih pojavov, le da jih posreduje skozi izrazito nepridigarsko in zasebno optiko.	MAO
CULTURCIDE -Tacky Souvenirs Of Pre-Revolutionary America
Plošča hustonske skupine CULTURCIDE je eden najbolj nenavadnih izdelkov sodobnega rocka sploh, kajti ne prisega na znane poante ustvarjalnosti, inovativnosti ali celo izvirnosti. Cela plošča je dobesedna predelava raznih znanih pesmi (na čelu z Live Aid slepilom!), kjer se bodicam ne izognejo niti Michael Jackson niti Bruce Spreengsteen, niti hardcore, pa še cela vrsta manj razvpitih zvezd.
Zvočno je plošča primer razpada-.. nja logike avtorskih pravic, ki vse
-	bolj pripadajo tako modernizmu kakor klasičnemu obdobju industrijske družbe, v današnjem času ' postindustrijske družbe in razpada-
22
nja za epohe značilnih vodilnih trendov pa so preživela institucija Tako obdelave napevov temeljijo ali na predelavi besedila in sintetizatorsko prekopiranih delih, vložkih zvočnih posegov ali izrazito destruktivno-iro-nično-ciničnih interpretacijah, kar vse je en sam posmeh iluziji o avtonomiji kakršnekoli ustvarjalnosti.
Culturcide razkrivajo temeljno resnico vsakega dela, da enostavno ne obstaja, dokler ne doseže občinstva. To pa je odvisno od zvezd, medijskih bogov in poslovnežev. Nobene oblike izraza ni, ki bi lahko ušla logiki kapitala, interesov in denarnih mahinacij. Zato je cela plošča tudi eno samo pričevanje o iluzionizmu vsakršne zgolj estetske kritike (značilno za vso obravnavo skladane glasbe!!!) in dokaz, da je kritika možna samo kot kritika produkcijskih razmerij in kritika estetskih razsežnosti, kajti enega ne moremo ločevati od drugega, podobno kakor kvaliteta vina ni odvisna le od kleti, iz katere prihaja, ampak tudi od trte in območja, kjer ta raste Zato so iluzije o levem populizmu in kakršnihkoli premikih tipa »sprememb od zgoraj" samo sanje pov-zpetniških naivcev, ki tudi v množični kulturi verjamejo v >>tree enterprise«. Ha, ha!
MARJAN OGRINC
DISCIPLINA KIČME — Dečja pesma
(RTB)
Po koncertni plošči je sicer izvrstna beograjska skupina spet ponudila tipično ploščo - mini album, ki pa je tokrat še posebej nenavaden, kajti na njem je med sedmimi pesmimi kar pet različic naslovne Dečje pesme in dve priredbi (skupin The Cult in Led Zeppe-
lin). Toda ravno različice iste pesmi morda še najbolje pričajo o izjemni izrazni sposobnosti Koje in njegove družbe, da z različnimi poudarki, ki so v osnovi zavezani rocku, vendar odprti za različne glasbene stile, pokaže na vse razsežnosti in moč te glasbe.
Kaj lahko bi rekli, da je Koja eden najustvarjalnejših, pa tudi najbolj lenih domačih glasbenikov, kajti konec koncev daje Disciplina kičme od sebe malo nove glasbe. Toda ravno ta značilnost, ki spremlja njen razvoj od samega začetka, dokazuje, da je mnogokrat bolje, če glasbeniki izdajo manj pesmi, pa so te res dobre, kakor da s skrpucanimi mašili natisnejo veliko ploščo. Obenem ima glasba Discipline kičme izjemno prodoren, odprt glasbeni izraz in neuklonljiv individualizem. Vse to uvršča skupino med tiste, ki so že morale na tuje po pravo priznanje za svoje delo. The best!!!
MARJAN OGRINC
TALKING HEADS
-	Naked
(EMIJugoton)
Zadnja plošča te skupine - institucije - vendarle ni samo dolgočasno ponavljanje že stokrat povedanih reči, kaj dlje od uporabne in lepe zabavne glasbe pa tudi ne pride. Toda rešuje jo ravno sposobnost (naravnost in prikrito) vzporejanja različnih kultur - predvsem črnske in belske, nato urbane in ruralne, kar privede do vprašanja slabih in dobrih strani razvitosti in »primitivnosti« (= biti bliže naravi in bolj v harmoniji z njo). Toda ravno gostovanje obilice glasbenikov, ki jim je brezprizivni vodja skupine največkrat tudi prepustil aranžiranje pesmi, priča o zvo-denelosti početja Talking Heads, ki
so morda res s čisto vestjo ponovno obudili svoje navezovanje na toplino in senzualnost črnskih ritmov iz obdobja plošče Remain In Light, obenem pa so ostali zavezani svoji poskočni pop glasbi, kjer tudi prikrita ozaveščenost in kritičnost ne izzvenita nič drugače kakor navadna hinavščina, saj tisti, ki podrobno poslušajo, že vedo, da je David Byrne O. K., vse druge pa take prefinjene vsebine zaobidejo. So pač takšni časi, da le dosledna glasba kaj pomeni, to pa je sredinsko kompro-misarstvo, dobro za ples in lepo za ušesa!
KROKAR
THE MISSION -
Children
(Phonogram/RTB)
V	zvezi z ljubljanskim koncertom izdana nova plošča The Mission je izvrsten primerek epigonskega eklekticizma, ki mu ne manjka niti lepih in dobrih instrumentacij niti lepih in ušesom prijetnih pesmic, dejansko pa več dolguje Davidu Bowieju kakor izrazito rockovskim šestdesetim (sodeč po njihovih koncertih).
Vsekakor je to sodoben rock, toda rock tiste vrste, ki zgodovino že ponavlja, zato seveda izzveni izpraznjeno in absurdno za vse, ki se te zgodovine spominjajo ali so vsaj seznanjeni z njo. Ker pa je rock vse prepogosto izrazito hitro minljivo potrošno blago, mora vsaka generacija posebej odkrivati tudi njegove pretekle čare. Če so množice resnično tako pasivne, kakor jih dresirajo sodobni množični mediji in kulturna industrija, potem je seveda prodajanje preteklosti s pomočjo novih skupin toliko lažje, ker zagotavlja dovolj cvenka, ker ne pomeni nobene nevarnosti (Mission so samozadovoljni in previsoko nad tlemi, da bi zadeli v karkoli, kar bi koga lahko vsaj malce zmotilo), in ker dobro deluje kot opojna laž za množice. Pa uživajte, če si česa boljšega ne zaslužite!!
KROKAR
HEAD OF DAVID-
Dustbovvl
(Blast First)
K£Y»OABt>
S«
LtKAL Cltmt
apgcna
PLOŠČE
Druga plošča angleške skupine HEAD OF DAVID je korak dlje od prve, In to zaradi izrazite silovitosti in brutalnosti zvoka, kjer sta melodičnost in bolj senzitivno petje tudi z mešanjem zvoka potisnjena v ozadje (na obzorje neizprosne puščave zvoka). Gotovo gre zahvala za tako trdo radikalizirani zvok tudi producentu Stevu Albiniju (jedro zdaj že razpadlih Big Black) in gotovo je del te brutalnosti zvoka na DUSTBOWL posledica te naveze.
Če smo na njihovi prvi veliki plošči LP (praktično sestavljena iz dveh maksi singlov, tako da je šele Dust-bowl njihova prva res prava velika plošča) še zasledili tipično angleško produkcijo zvoka, ki mnogokrat tako obrusi in udomači izraznost skupin, da izgubijo izzivalni rob neprilagojenosti in zvočnega izziva, potem so na Dustbovvl Head Of David resnično lahko izrazili vso moč lastnega glasbenega izraza.
Se izraziteje se kaže, da so Head Of David ustvarili sicer dokaj značilno angleško glasbo, ki enako dolguje temačnosti Killing Joke kakor ponotranjeni nevrotičnosti Suicide, toda odlikuje jo ravno ta sposobnost prodreti do receptorjev brez olepšav zvoka, to pa je tudi tista značilnost rocka, ki ga je vedno reševala pred stagnacijo in sterilnostjo. Če k temu prištejemo še izjemno dolžino plošče (čez 45 minut), potem je jasno, da imajo Head Of David kaj povedati, lahko pa je to tudi »kritika« cele vrste ameriških skupin, ki snemajo tako kratke plošče, da mnogokrat komajda dosegajo minimum pol ure. Dustbovvl je gotovo ena najmočnejših plošč angleškega rocka (pa ne samo tega) v zadnjih letih.
MAO
COSMIC PSYCHOS
—	Down On The Farm (Mr. Spaceman)
Prva velika plošča avstralske skupine Kozmični norci je bila posneta leta 1985, toda njena zvočnost se še danes lahko prišteva k tistim odkritjem večplastnosti in bogastva roc-kovskega zvoka, kakršnega smo zaradi medijskih monopolov vse pre-radi pripisovali predvsem ameriškim skupinam. Down On The Farm je po svoje preprosta plošča, posneta v dvokanainem studiu, in je zavezana temeljnim rockovskim vzorcem samo v grobi strukturi, njeno največje bogastvo pa je domiselno instru-mentiranje, predvsem uporaba kitare, ki daleč presega enodimenzionalno butnglavstvo težkometalnega rifanja.
Zadnja pesem z naslovom Gan-grenske sanje, ki močno in trdo roc-kovsko izraznost po preprostih avantgardističnih postopkih kombinira s Hitlerjevimi govori, je kot zaključek povsem jasna izpoved Cosmic Psychos o norosti vojne in prevzetosti nad Hitlerjem oziroma strahu pred njim, ki sta vsakovrstnim represivnim režimom še dandanes izgovor za represijo v zatiranju »nacističnega zla«.
Predvsem pa ta plošča izraža izjemno bogastvo inovativnih idej, kako s preprostimi rockovskimi instrumenti izraziti kaj več od dolgočasnih pesmic, pa čeprav so te v rock maniri. Po svoje je že v naslovu zelo specifična (avstralska), z ome-
njeno sklepno pesmijo pa se gotovo povsem jasno (in vendar ne politiš-ko-kričaško) tesno vpisuje v družbeno in kulturno situacijo v Avstraliji, obenem pa je eden izmed redkih biserov še neodkritih rockovskih predelov, ki jih dodobra maskirajo prevladujoči mediji in tako nič manj uspešno ne ožijo kanalov za temeljni pretok informacij. Gotovo eno najpomembnejših odkritij tega leta!!!
MAC
BRIAN FERRY: Bette Noire
Vsi, ki vsaj malo spremljajo dogajanja v svetovni pop glasbi, so zagotovo že zdavnaj opazili, kakšen in kolikšen je vpliv Briana Ferryja na trenutno pop situacijo. »Veliki Gats-by rock and rolla« je namreč že zdavnaj (s svojo skupino Roxy Musič) naznačil vse tisto, kar danes postaja moderno in aktualno. Značilnosti glasbe, ki jo lahko slišimo z lestvic popularnih, so izredna skrb za produkcijo, bleščeč design ter prizadevanje, da se za vsako ceno naredi hit. Ravno na teh osnovah si je Ferry predstavljal delo v rock and roli skupini, in to pred več kot desetimi leti, v obdobju, ko so bili simfo, glam in hard glavni (hudodelski) tokovi rocka. Očitno je bil zelo daljnoviden. Vendar v časih, ki so uveljavili današnje Ferryjeve ideje, on sam ne doživlja pretiranega komercialnega zadoščanja, kakor bi na prvi pogled pričakovali. To seveda ne pomeni, da je glede na prodane plošče in obiskanost koncertov Ferry danes marginalen izvajalec, vendar pa skupine, kot so AHA, DURAN DURAN ali SPANDAU BALLET, prodajo veliko več plošč kot on, čeprav je povsem jasno, od kod so črpale svojo osnovno inspiracijo. To lahko pojasni dejstvo, da so njegove nekdanje zamisli prenehale biti njemu samemu dovolj zanimive, zato se je odločil (opirajoč se seveda tudi na stare zamisli) za nova raziskovanja. Ferry kratko malo ne more iti v korak
s časom, on vedno mora biti korak naprej. Tak se Ferry predstavi poslušalcem tudi na novem solo-albumu Bette Noire, ki ga že nekaj časa lahko kupimo tudi pri nas.
Na tem albumu Ferry ostaja največji gentleman popa, ki rad eksperimentira in se poigrava z afriško glasbeno tradicijo ter jo poskuša zliti z moderno (zahodnjaško) pop glasbo.
Iz vseh teh elementov zna narediti skladno celoto, uglajeno in elegantno, »sešito« tako, da ni videti »šivov«.
Zaradi vsega tega je novi album Briana Ferryja prava redkost v današnjih časih, to je plošča, ki jo lahko poslušate doma, v copatah, lahko pa tudi v vročem ozračju kakšnega disca.
NEVEN KEPESKI/OPR
JOHN HOSIER
Instruments of the Orchestra
(Oxford University Press, ponatis iz 1985)
V	Oxfordskem centru pri Cankarjevi založbi je mogoče kupiti ta večnamenski komplet knjižice in kasete.
ki je, moramo priznati, prav prijetno in praktično zastavljena. Dokaz za to je peti ponatis druqe izdaie.
V	knjižici je večina pomembnejših podatkov vseh najpogosteje zastopanih instrumentov v orkestru, vključno s kratko zgodovino, opisom nastajanja tona in notnimi primeri (kratkimi seveda) iz literature. Te primere in še več drugih, skupaj s prikazom zvočnih sposobnosti posameznih instrumentov, nam prinaša tudi kaseta, ki je del kompleta Komentarji na njej so enostavni, primerni tudi za uporabnika, ki ne obvlada najbolje jezika - angleščine (komentira Yehudi Menuhin). Skratka, komplet )e večstransko uporaben, nenazadnje bi ga lahko uporabljal tudi vsak malce bolj zagrizen glasbeni pedagog na katerikoli šoli
TOMIRAUCH
I
NOVO
IZ
MUZIKALU
im™
JANI GOLOB
skladatelj
(ZKP RTV Ljubljana)
Najproduktivnejši skladatelj mla|še slovenske generacije je za svojo ploščo izbral štiri slovenske ljudske pesmi za godala, balet v šestih slikah Urška in povodni mož. Sonato za violino in klavir št. 1 ter Dve skladbi za violončelo in klavir, kjer
23
arvcrzi
IZDAJE
nastopajo solisti Volodja Balžalor-sky, Tomaž Sever in Hinko Haas.
Orkestralni skladbi izvajajo Simfoniki RTV Ljubljana pod vodstvom Antona Nanuta.
DANE ŠKERL
skladatelj
(ZKP RTV Ljubljana)
Plošča prinaša tri orkestralna dela, nastala v različnih obdobjih: Koncert za violino in orkester, 5. simfonijo concertante za trobilni kvintet in orkester in Koncert za klarinet in orkester. Solisti so Igor Ozim, Slovenski kvintet trobil in Slavko Goričar, orkestru Slovenske filharmonije pa dirigirajo Janos Sandor, Uroš Lajovic in Samo Hubad.
BF
POSEBNE IZDAJE FRANZ LISZT
Orkestra! Songs
(Hungaroton)
Ob stoti obletnici Lisztove smrti so Madžari izdali vrsto plošč z deli velikega romantika, med katerimi so mnoga manj znana, pozabljena, a zato nič manj zanimiva. Pogosto so to skladbe, ki presegajo na pol izpraznjeno virtuoznost njegovih klavirskih del in bleščečih, zvokovno nasičenih simfoničnih pesnitev.
Ta plošča predstavlja sedem samospevov v orkestralni preobleki, napisanih na besedila Heinea, Goetheja, Dumasa in Lenaua. V miniaturnih skladbah, v katerih se prepletajo lirično-epski elementi, je Liszt dokazal svoje sposobnosti za tonsko slikanje, harmonsko bogato strukturo in vodenje melodij ter v njih prav gotovo dosegel enega izmed ustvarjalnih viškov. Tudi izvedba madžarskega državnega orkestra in vodilnih vokalnih solistov je pripomogla k odlični predstavitvi pesmi, ki se na plošči pojavljajo (po krivici) prvič.
FRANZ LISZT
Requiem
(Qualitor>)
Zbor Madžarske ljudske armade, dirigent Janos Ferencsik
V	zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja se je v Nemčiji pojavilo »Ce-cilijansko« gibanje, ki je cerkveno glasbo hotelo osvoboditi teatraličnega balasta in jo vrniti k čistosti gregorijanike in stila Palestrine. Liszt se je odločil za vmesno pot. Združil je arhaični svet renesančnih harmonij z novoromantičnimi vvagnerijan-skimi akordi, razširjenimi tonalitetami in alteriranimi toni v prečiščen, zanj značilen stil.
Iz tega obdobja je tudi Requiem, posvečen spominu na umrla otroka in mater, napisan za štiri moške soliste, moški zbor in orgle.
SLOVENSKI SOLISTI
VLADIMIR KOVAČIČ -
violončelo,
BOR TUREL -elektronika
V današnjem času, prenasičenem z gramofonskimi ploščami, je prav
lahko najti toliko kvalitetnih kot nekvalitetnih fonografskih zapisov. Načini in vzroki za snemanje plošč so si podobni. Da bi bil posnetek plošče celo umetniški dosežek pa je redkost. Bor Turel in Vladimir Kovačič sta nas (ne glede na njuno priznano umetniško sodelovanje) zaradi nevsakdanjih ustvarjalnih idej in načina njihovega oblikovanja presenetila. Turelove Sonotranjosti, 20 minut 16 sekund dolgo izmenjavanje in zbiranje akustičnega z elektronskim na A strani, Kovačičeva natančna in doživeta izvedba Bachove
Suite št. 5 v c-molu za violončelo solo na B strani in na dodatku plošče nekoliko neobičajna literarna priloga, kratka povest V. Kovačiča Čarovnik
-	to so tri vsebinsko različne izpovedi, v katerih je vendarle zbrano sorodno mišljenje: umetnost je vseobsegajoča prehodna stopnja od intuicije (vprašanje od kod prihaja ta) k razumu in njun razvoj v konkretni obliki (slikarstvo, glasba, literatura...,), izpeljevanje, variiranje, ponavljanje in coda Od tod izvira »materialna- preprostost »akustične« ideje o snemanju Bachove Suite št. 5 v c-molu (producent posnetka je bil B. Turel) za violončelo solo v ■prostoru (Križevniški cerkvi), kjer se da dobro ponazoriti raznovrstnost in stopnjo poodmeva, ki nastaja kot posledica naravnega. Originalnost posnetka je v načinu naše slušne zaznave le-tega, kot da bi se v cerkvi postavili na sedem različnih mest. Tako Suita »odmeva« čisto pri ušesih, se izgublja nekje v daljavi ali pa se njen poodmev polifonsko preplete (a le za trenutek) z naslednjo Bachovo glasbeno mislijo.
Zanimive so tudi Turelove Sonotranjosti, sočasen, zapovrsten ali »drug iz drugega« izhajajoč splet akustičnega, elektroakustično obdelanega zvoka violončela in naravnih zvočnih pojavov (kot npr.: šum reke, človeški govor, ptičje petje ipd.) v štirih stavkih. Načini zvočnih deformacij so »klasično elektroakustični«: filtriranje, modulacija, razdelitve, reverberacija in variiranje njih samih ali drugega z drugim, »nekonvencionalni« pa so prav njihovi nepričakovani nastopi.
Literarna priloga plošče, Kovačičev Čarovnik, je kratka povest, v kateri se avtor popolnoma prepusti umetniškemu navdihu, intuiciji, na način nekakšne »meditativne sieste«. Temu primerna je vsebina dela, ki se menda dogaja v sodobnosti, sicer pa je bolje, da bralec podrobnejših konkretnosti ali celo logičnih moralnih podukov, ki bi izhajali iz zgodbe, ne išče. To, kar spaja delo v celoto, so značilni dolgi stavki, polni pesimističnih(?) »absurdov«! Povest je nekako nedokončana in občutek imamo, da se je pisec »prebudil« iz meditacije (ravno tako kot na koncu zgodbe njegov glavni junak), da bi se tja rad še enkrat in za vedno vrnil, a ostane njegov fizični in psihični izraz strogo »prisoten«.
Tekst je preveden tudi v srbohrvaščino, nemščino in angleščino.
Še k zunanji podobi - ovitku! Tisto, kar izstopa, je simboličen posnetek vrat, na katerih visijo magnetofonski trakovi (to so vrata Ture-lovega studia, zelo preprosto in domiselno). Druge fotografije (rezultati fotografskih prizadevanj M. Miša Hochstatterja in VVerbeagentur Korn iz Munchna) so »mozaiki«, ki prikazujejo oba umetnika pri njunem ustvarjanju.
Plošča je doživela ugoden sprejem tudi pri kupcih, saj so jo v nekaterih prodajalnah že razprodali in ponovno naročili.
IRENA SAJOVIC
Vi A (Ji Ml R KOVAČIČ BOR TUREL
NOTE IN KASETO
MOJ PRVI BACH
že lahko dobite v naslednjih trgovinah v Sloveniji:
LJUBLJANA
- knjigarna MLADINSKA KNJIGA, Nazorjeva 1
- muzikalije DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, Trg franc, revolucije 6 MARIBOR
- knjigarna MLADINSKA KNJIGA, Partizanska 9 CELJE
- knjigarna MLADINSKA KNJIGA, Stanetova 3 KOPER
- knjigarna PRIMORSKI TISK, Cesta JLA 5
- knjigarna PARTIZANSKA KNJIGA, Prešernov trg 9
KRANJ
- knjigarna DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE, Prešernova 2
- muzikalije/Veleblagovnica GLOBUS, Koroška 4 NOVO MESTO
- knjigarna MLADINSKA KNJIGA, Glavni trg 9 NOVA GORICA
- knjigarna GRAFIČNO PODJETJE SOČA, Leninova 14 SLOVENJ GRADEC
- knjigarna MLADINSKA KNJIGA, Glavni trg 18
Lahko pa jih naročite po povzetju na naslov: MILKO BIZJAK, Trnovska 8, 61 000 Ljubljana