(Odlomkl Iz i« neobjavljena knjlge)
Bil je prvi april leta 1941.
Visoko nad deloviščem se je razpenjalo brezoblačno nebo, ki ga je obsevalo jutra-nje sonce. V bllžnjem gozdu se je nepre-stano ogladalo žvrgolenje ptic. Obetal se je lep dan.
Da je delo nemoteno potekalo, so zanj skrbell z gorjačami oboroženi »kapoti«, med katerlml so trlje noslll rdeče trikotnlke, četrti pa zelenega, kar je pomenllo, da je prliel v taborlšče iz kaznilnice. Nosilca ze-lenega trlkotnika so prvi trije klicali Her-munt Roaanfeld, kar je pomenilo, da je bll clganskega porekla. Imel je kakih trideset lat, bll Je majhen grbast možlček šibke rasti In ia IkHast povrhu. Imel pa je izreden dar govora za psovanje. Sovražll je vse bre-zhlbna IJudl. Zatoraj ni bilo nič čudnega, če so ga zapornikl, kl so blll ža dalj časa zapo-sltnl v kamnolomu, krstill za ziodaja v člo-valkl podobl.
Star pragovor pravl: Bpj se človeka, kl ga Ja Bog (namaato narava) zaznamovall Zaradl naprestanaga krifcanja kapov »httro, »hltro« in zaradl urnlh rok zaporni-kov s« j« zruftek vldno man|šal. Po trah urah trdaga dala ja bll celoten zrusak pra-aaljan a podnožja nad sto matrov vlaoka •tana, ki Ja skoraj navpično padala nlzdol, na vagone In tovornjake. Brž ko Je posled-njl tovornjak zapustil daloviSCe, je nadzor-ntk na pollci skozl trobljo zakhcal:
»Pozor, pozor, oganjl«
Na opozorllnl znak ao stražarjl odpeljali z ravnice zapornlke z orodjem vred v pre-oa| oddaljeno globel. Odložlli so orodje prsd lesenjačo, ki je samevala v podnožju naaprotnaga hriba, od tal do slomena po ratčanega z Iglavci.
PodoKjovata lesanjada, kl je sprejela zapornike, stražarje in poveljnika, je imala troje vrat In enako Stevilo notranjih prosto-rov. V prvem prostoru je blio skiadišče za
razstretivo in orodje, v drugem je bila čuvaj-nica za nočne čuvaje, v tretjem pa je bila
jedilnica, opremljena z mizami in klopmi.
Po prižigu počasi gorljve vrvice, ki je bila spo-jena z vžigalniki, se je nadzornik zavihtel prek roba stene, od koder jo je ucvrl po zarastem po-bočju in pri vetikem kuipu nametane zemlje vstopil v prostorno zaklonišče, v katerem so bHi vsi zaporruki, ki so bili zaiposleni na polia in na vrhu stene, in troje stražarjev.
Podobno kot vsi prejšnji, so se tudi preostali straiarji umaknili pod koSate krošnje dreves, ki so bodli kvišku v bližnjerm gozdu.
Brž za tem je zabobniela eksptozija, in to s tako močjo, da se je potresla vsa lesenjača. Si-lovit izbruh, ki ga je povzr oiila razstrelitev, se je spreobračal v zategnjen odmev in se je priče) odbijati od pobočja v potnočje. Šete koje napol-nil vse kotline bližnje okollice, je utihnil. Ko se je zunaj trušč docela unesel, je poveljnik odprl vrata, prvi izstopil in odše). Za njim so se zvrstili stražarji in nato $e zapornlki. Ko so se zaporniki »oborožill« z orodjem, so jlh stražarjl spet odpe-Ijali pofsti poti na ravnico, kjer se je ob podnožju stene dvigal nov velikanski zrušek. Na zvože-nem kdovozu pa so drug za drugim stali prazni tovornjakl, ob katerih so sem !n tja hodlli nemSKI vojaki, oblečert v modre komblnezone.
Pri tem zrušku, ki |e bil doka) večji od prvega, se je Martin preudarneje lotfl dela. Na grobo oglat kamen, kl je aameval kraj zruška, Je s po-močjo Karla, Antona in Vlncenca zvalii na vzvod zajetno akalo, zatem )e vieoko dvignil deMtkilsko kladlvo In ga br*z zamaha spustll
PRED DNEVOM BORCA V LETU JUBILEJEV
na ploščato skalo, ki se je ob prvem udarcu zdrobila na več kosov. Tako je oiajšal delo sebi in nosačem kamnov. Med vihtenjem kladiva je Martin z enim kotičkom očesa nenehno opazo-vš Grbovca. ki je po opičje skakal okoli zapornt-kov in jih glasnozmerjai z lakotniki, lenuhi in nič-vredneži. Verjetno zato, da bi si Grbavec še bolj utrdil svoj položaj v očeh nadrejenih, je sem in tja kakšnega zapornika brez povoda, udaril z gorjačo. Nihče se mu ni zaradi udarcev uprl, le še bolj se je poglobil v delo.
»Malica!« je zakričal eden izmed treh kapov, ki so le s kričanjem priganjali zapornike k delu.
Kot da bi jim blagodejna beseda omrtvičila zgorr^e okončine, so vsi zaporniki na mah spu-sttii orodje \z rok in se pričeti uvrščati v enojno vrsto k ročnemu vozilu, na katerem so trije ku-. harji v spremstvu stražarjev iz taborišča pripe-Ijali malico. Ko so se vrsti pridružili še zaporniki, ki so prispeti s police in hriba, sta dva kuharja v prisotnosti poveljnika stražarjev priiela razda-jati zapornikom suho hrano. Sleherni zapornik je dobi! četrt štruce kruha In tanko rezino sala-me. Po nekl ustaljeni navadi Je vsakega zapor-nika, ko je sprejel obrok, tretji kuhar napotl! v j> dilnlco. Ko so vsi zapornlki sprejeli malico, so kuharji pobrali šila in kopita in se s stražarjem vred napotill tja od koder so prišll.
Naneslo je tako, da je Martin brez svoje ne-razdružiljive trojke po vstopu v jedllnico prisodel k družbi stirlh zapornikov, kl so se razllkovall od druglh le po rumenih Davidovlh zvezdah. Nekaj fiasa so vsi molčall, kar se često dogaja med
(Nadaljevanje na 8. stranl)
NAŠI LJUDJE IN NJIHOVA DELA
Alekaanctor Vallč se/e rodil leta 1919v Gorid. Matije doma gospodinjila, očetu pa je v delavnici pelo kovaško kladivo. A njunemu stnu je bilo dano v rodnem kraju opraviti le štlrl razrede osnovne šole, ko so Italijanl očetu zasegli kovač-nlco inje leta 1929 pribežal v Jugoslavijo, v Ljub-Ijano; naslednje /eto se mu /e pridružila vsa dru-žina. Nastanili so se pod Rožnikom. Na VrtačiJB AJeksander ponovll 4. razred osnovne šole in na-daljaval šolanje na vlški meščanski šoli. A zaradi vztrajanja prl Sokolu in pomanjkanja denarja v družini za sinovo nadaljnje šolanje /e začal prav-zematl tudi občasna dela; ob prostem času je mnogo bral, ob v9ČBrlh pa tudi že statiral v drami In operi. Pri viškem Sokolu je dobival tudi večje vloge in celo režiral —gledališče ga je vedno bolj prltBgovalo.
Po prlhodu italijanske vojske v Ljubljano se /e moral pred njo skrivati, da ne bi bil mobiliziran, kerje bH po italljanskem zakonu Š9 vadno njihov državljan. Umaknil seje v ilegalo. Za OF/b delal v trojkl skupaj z Milanom česnikom in Jožetom Bradeškom, dokler nikonec marca 1942 odšel v partizane. Dobri dve leti se je bojeval po Gorenj-skem in Dolenjskem v raznih enotah, nazadnje v Cankarjavi brigadi, odkoder je bil 1. aprila 1944 poslan na gledališki'tečaj v Semič. Že dotlej je namreč v raznih kulturniških skupinah nastopal na mltingih za vojaške enote in za civilno prebi-valstvo. Po smrti prijatelja Veseljaka pa se/e od-ločil za Frontno gledališče VII. korpusa, ki ga je povabilo k sodelovanju. Z njimje do njegove raz-pustitve 21. oktobra 1945 nastopll na domala vseh 164 predstavah, pa tudi na drugih priredi-tvah.
Dve SBZonl (1945—46 in 1946—47) je nato Igral v SNQ v Trstu, od tedaj naprej do upoko/itve lata 1973 pa v Ijubljanski drami. Odigralje okrog 200 vlog. IzpopolnjBval je svoje znanje tudi na AGRFT, sodeloval pri radiu in televiziji, priprvBm In nato Š9 pri V9Č kot deset slovenskih filmih...
Od leta 1948, ko se /e oženll in preselil na Ko-deljevo, je nadaljeval tudi z delom pri amaterskih odrlh —najpre/na Jesenicah, nato v Velikih Ldš-čah, od ustanovitve občinske zveze kulturno-prosvetnih organizadj naše občine leta 1964 do iBta 1970 pav Zadvoru na VI. gimnaziji; trileta je bil tudi predsBdnik gledališke komisije pri OZKO naše občlne.
Za svojb ustvarjalno odrsko delo je dobil več priznanj: nagrado Prešernovega sklada (leta 1966) za D. Diderota Rameuaujevega nečaka, Borštnikovo nagrado (leta 1972) za vlogo Ge-ronta v Molišrovih Scapinovih zvijačah, nagrado vstaje slovanskega naroda (leta 1980) in istega lata tudi Kajuhovo nagrado za knjigo Frontniki.
Da, Frontnlkl! Takole pripoveduje avtor sam: »Začetek nastajanja tega dela sega v sezono 1965—66, ko smo začeli z razstavo o gledališki dejavnosti med NOB oživiti spomin na ta del na-šega partizanstva. Občasno smo nato oživljali tudi predstave našega Frontnega gledališča in sprožila se mijB misel: O temje treba napisatikaj več! In začel sem...
Sedaj — Č9 Š9 kaj pišBm? Da, a naj dozori!«
Z avtorjevim pristankom objavljamo uvod v Frontnike. Naslov zanj je uporabljen le za našo objavo.
FRONTNIKI
LE POJDI! Ml JE REKEL OČE
Leto dni po očetovi vrnitvi s fronte domov v Gorico je bilo v naši družini vse narobe. Nasproti sta si stala oba, visoka, trmasto zazrta drug drugemu v oči: oče in botra.
»Vincenc naj bo! Botra sem in jaz mu bom dala imel«
»Ne, ne, Aleksander!«
»Ne, Ceno, ime naj ima po vas, po očetu. Pomislite, da imate že enainpetde-set let!«
»Oho, še me je nekaj v hlačah!«
In res ga je bilo. Bil je visok skoraj dva metra, širokih pleč in težak dobrih sto kilo-gramov. Pravo nasprotje materi, ki je bila drobna in majhna.
»Ceno, stari ste že kljub temu! Poglejte, kakšen postržek je že tale!«
Gledal sem ju in močno užaljen sem bil, da sta krojila moj uradni naslov dva, ki sta najmanj ali pa nič prispevala k moji upodo-bitvi. Zazrl sem se v mater, v njen utrujeni in mili obraz. Pričakoval sem njen ugovor, njeno pravico odločilno vplivati na moje ime—pa nič. To me je razjezilo, da sem se zadrl v protest iz vseh pljuč. In ker je vedno tako, da starši nikoli ne razumejo otrok, me je mati še bolj stisnila k prsim. Upiral sem se samo z rokami, ker so mi noge povezali s povoji, da je bilo vse, kar je bHo mene in mojega, lepo in varno spravljeno.
2                                                               '
»Oh, ubogi postržek!« se mi je nasmeh-nila mati in curek sladkega mleka mi je na-polnil usta, da sem komaj sproti požiral.
Ce bi se takral spomnil gladovne stavke, bi morda še uspel preprečiti usodno napa-ko, zaradi katere sem v kasnejših letih do-žMjal neljube nerodnosti.
Ob dvanajsti uri in trideset minut so mi polili po glavi blagoslovljeno vodo, od tod najbii tudi vzrok moje plešavosti, in zapi-sali v debelo knjigo moje ime, mirovni spo-razum medbotro in očetom: Vincenc Alek-sander.
Prvo ime Vincenc ali na kratko Vinko je bio krivo, da so civilne in vojaške oblasti stare Jugoslavije v svoji vnemi voditi dr-žavljane v zakonitih okvirih vsemogočne kartoteke lepega dne določili očetovstvo meni, pravemu očetu pa grozile z odsluži-tvijo vojaškega roka, čeprav je že odslužil osem let v infanteriji Franca Jožefa. Da sem prihranil »svojemu sinu« ponovne te-žave vojaške suknje, sem brez pomisleka zavrgel svoje prvo ime Vincenc in se zado-voljil samo z Aleksandrom.
Vsem je odleglo.
Klicali so me »Sandi« ali pa »Saša«; če so bili dobre volje in sem nehote napravil dobro delo, so me poklicali »Sandica«, drugače pa, in to največkrat, »mulc« ali pa kar na kratko »ti«. Meni je bilo vseeno,
kako so me klicali, le da sem v zadnjih dveh primerih pravočasno odnesel pete, ker se mi je zdelo merjenje moči z roko ali palico na moji zadnjici banalno. Pred gro-zečo nevarnostjo sem se vedno umaknil v samoto, za hišo, v katert smo stanovali. Tam so bili hlevi za konje, pokrite lope za vozove in shrambe za krmo in orodja Dvo-rišče med našo podolgovato, pritlično hišo in gospodarjevo dvonadstropnico, v kateri je bila tudi gostilna, pa je bilo namenjeno balinanju in mizam za goste.
Za konjskimi hlevi v kupu razbitih streš-nikov, zastarele pločevine, loncev in kozic sem našel staro avstroogrsko sabljo. Pod ročajem je še visel ostanek usnjenega pasu, rezilo pa je bilo skrhano in načela ga je rja. Verjei sem, da je bilo rezilo skrhano od udarcev sablje ob sabljo. Dvignil sem jo lahko samo z obema rokama in doživljal sem junaške borbe avstroogrskega of icirja na fronti.
Avstroogrska vojska mi je bila bolj sim-patična zato, ker so v njej služili med sve-tovno vojno tudi Slovenci. Vse mi je bilo znano o vojni; koliko večerov mi je pripo-vedovaloče o bitkah na Sabotinu. Oficir je klic »Huurraaaa!« skočil na okope in sekal, da so padali sovražniki kot snopje. Toda Italijanov je bilo kot listja in trave. Okrog njega so se zgrinjali novi, vedno več Jih je
bilo, )n ni mu preostalo drugega, kot da je za zgled preostalim soborcem visoko dvignil sabljo in se pognal mednje z juna-škim krikom:
»Naprej! Za mano! A basso...!«
V  vlogi junaškega avstroogrskega ofi-cirja sem zakričal seveda nekaj protidr-žavnega. Zamahniti s sabljo pa nisem utegnil, ker me je iznenada zgrabil oče za ovratnik in me potegnil s kupa ropotije, da mi je odletela sablja iz rok.
»Boš tiho, mulc, kaj pa kričiš! Naj te kdo sliši, pa bo hudič pri hiši! Marš domov!«
Na svoji zadnjici sem začutil pekočo očetovo roko in stekel sem proti domu, kar se je dalo.
V primeru mojega očeta bi lahko prego-vor obrnil: »Drevo ne raste daleč od pad-lega jabolka.« Saj je on zakričal več proti-državnih stavkov kakor jaz, hujših kot jaz in veliko glasneje. Pobrali so mu vse premo-ženje in le »fortuni« se je lahko zahvalil, da je zadnji trenutek odnesel pete prek meje v Jugoslavijo. Doma smo ostali mati, sestra in jaz. Nastopili so hudi časi za nas tri, po-sebno za mater. Pri gospodarju je služila za stanarino, za drugo smo čakali na oče-tov denar, ki je dolgo, predolgo potoval prek meje do nas.
Jaz pa sem se še vedno boril na »fronti«: na cesti in v šoli. Žal pa sem bil skoraj vedno tepen. ker je bilo nasprotnikov pre-več.
»Gospa,« se je potožila učiteljica^ »vaš sin izziva svoje sošolce s slovenskimi pe-smimi. Naša šola je italijanska šola in on mora ubogati!«
Na materinem obrazu so se brazde za-radi skrbi poglobile, bledica lica še bolj upadla.
»Bodi priden, potrudi se, če ne nas bo konec!«
»Saj sem priden, saj se učim, toda vsi drugi bodo nastopili na šolski proslavi, jaz pa ne smem!«
Zacepetal sem po kamnitem podu in za-grozlf, da bom zažgal šolo. Končal pa sem jokaje v kotu.
Naslednji dan je ftla matl v šolo, Vldel sem jo skoz odprta razredna vrata statl na solsklh atopnlcah. Naprotl )l )a prlala učlte-Ijlca. Kakšen ja bll pogovor mad njlma, ne vem, Ufiitaljlca ml Je na konou pouka prad vaaml Izbrala paatm Santa Lucla, kl Jo bom pal na lolakl proilavl.
»Siamo amlol, Altaaandrol?« Nliom jl mogal odgovorltl, kar io ml •olzt zallvala oel. Pograblt nm btudllo paiml ln zbszal, Ufiltaljlol jt bllo Irm Luola, jaz atm pa Imol lap glaa, Tudl ona ja blla Itpa in njano iliko hranlm lo danai,
Matl ml ja za naatop Millt nova oopat«, aioar itm hodi! boa, Pozlml iam noall la-•ana okovana ookla,
Solaka dvorana Ja blla v klatl, nlzka In podolgovata, Zldovl so blll okraianl • iol-aklml rlabaml In rofinlml Izdalkl. Po aradl ao blla vrata klopl. Na katedru |a atal harmonl), Pomltlll itm, da bl lahko atal od aamtga zafiatka prl n|em, da bl me IJudja vldtll. Rlnll 8«m »e v oaprsdj« In b! priActl do har-monlja, da me nl učlteljlca prljela za rama In me uatavlla.
»Aapetta, Aleaaandro, midva bova aku-paj nastopllal«
»Le zakaj, vraga, morava čakatl?« sem pomlslll in Jezno gledal skuplne sosolcev, kako zavlačujejo s svojiml nastopi. To pa res nl ntč posebnega petl v zboru. Vmes lahko pojeS, kakor hočeš, pa |e še vedno
dobro. Ali pa to mahanje ž rokami in no-gami v kratkih hlačah in belih copatah. Ko-liko vas je še na vrsti?
»Andiamo!«
Prijela me je za ramena in stopila sva na oder. Smehljala se je, še danes jo vidim, mene pa je tiščalo v prsih. Njeni prsti so se dotaknili tipk in jaz sem pel.
V višjem razredu osnovne šole nas je krotil učitelj. Bil je moj strah in trepet, jaz njemu politični problem. Ni in ni mu šlo v glavo, da v vsem razredu samo jaz nisem bil vpisan v mladinsko organizacijo Balilla. Kako naj bi bil? Ko se je oče na hitrico po-slavljal, mi ni pozabil zabičati, da ne smem v to organizacijo, ker je to fašistična orga-nizacija. Rad sem ga imel in rad sem ga ubogal. Vse muke in težave, ki so temu sledile, pa je morala prenašati mati. Pre-pričan sem bil, da je bila to njena dolžnost.
Tisto leto je bila huda zima. Na ulicah je bil led, tu pa tam tudi nekaj snega in og-njišča so bila mrzla. Zmanjkalo je kurjave. Vlaki, naloženi z drvmi in premogom, so obtičali tam nekje za mejo pri Rakeku v globokem snegu. Tudi oglja ni bilo več za naš »fornel«, za odprto ognjišče, ki smo ga imeli poleg štedilnika. Na vrsto so prišli stoli. Mati jih je sekala in določala dnevno porabo. Polenta in črna kava, enkrat sku-hana za ves dan. Če sem tarnal, da me zebe, mi je rekla: »Poskoči, poskoči, pa se boš ogrel!«
Pred božičnimi prazniki je učitelj peljal naš razred v dom mladinske organizacije Balilla. Posedli so nas ob dolgih in okraše-nih mizah. Strop in stene podolgovate dvo-rane so bile okrašene s svetlikajočimi se trakovi, z raznobarvnimi balončki, zlatimi in srebrnimi zvezdami in ob odru, na koncu dvorane, je stala velika, bogato okrašena smreka. Na odru so bila zložena najrazlič-ne|ša darila, zavita v kričeče pisan papir: zvezkl, knjige, žoge, puške, pecivo, kape z visečlml črniml cofi, čevlji, obleke in še In
Sesti s«m moralpolag učltalja. V dvo-ranl Je bučal vetell In razpoaajanl ilvžav aoiolcav, ki ao z nastrpnoitjo prlfiakovall začttak aporada. Začal •• )a z drtavno himno In govorom starajiaga goapoda v poatbni unlforml a čmo arajoo In kipo ¦ črnlm vlatfilm oofom, Nato io dtllll darlla. Val aololol 80 jlh prtjall In il jlh na mlzah radovadno In zadovoljno ogfadovall, Na mlza tojlm prlntall la paolva in čaja, da to voaalo irkall in hruataJI, Vm mlza io blla polna dobrot, It prod uflltaljam In mtnoj ja oatalo za komolao proatora na viako atran.
»Bol čtja?« mt j« vpralal učlttlj.
Molftal 8am m komaj zidrteval |ok, Ufil-ttll jt vttil In prlntatl dvo ekodallcl topltga fiaja.
»Vldli,« ml )• porlnll akodalloo pod noa, »f bl bli tudl tl nal Balllla, bl zdajla dobll darlla, oblako, fiavlja, pa t« n» bl zablo v tah atarlh laaanlh clklahl«
Molčal a*m.
Zlma m )• pravtBlla protl pomladl dava-tlndvaj8«t#ga l«ta, in menda 2a atota ma-terina pro&nja prl prlstojnlh uradlh za potna dovoljenja, da bl Šli k očetu, je blla po nak-Ijučju rešena. Uradnlka, kljevztrajnoodbl-jal materlne proinje, Je zaradl bolnlikega dopusta nadomeSčal drugi, kl je znal in
imel tollko poguma, da je prošnjam pri-sluhnil.
»V dveh dneh morate od tod, sicer vam dovoljenje zapade!« Dva dni je bilo dovolj. Najnujnejše smo spravili v dva zaboja, drugo je mati za male denarje prodala ali izročila slovenski organizaciji za pomoč revnim. Na meji so nas eni spraševali, zakaj gremo, drugi zakaj smo prišli. Eni so se nam smejali, drugi grdo gledali s koša-timi brki pod nosom in puško na rami, mi pa smo želeli čim hitreje naprej.
Bili smo srečni, ko smo bili v Ljubljani spet skupaj z očetom...
Spet je prišla pomlad.
Z njo tudi zle slutnje. Vsi so se pogovar-jali le o vojni, ki bo zdaj zdaj tudi pri nas. Nekateri moji prijatelji so morali na hitro obleči vojaško suknjo. Ponoči so vozili vlaki vojsko in potrebno opremo neznano kam. šolski zemljevid ml je predočil, da nam preti sovražnik z vseh strani. Proti komu in kako se bomo branili?
Aprilskega dne se je kot v posmeh spre-hodil sovražnik prav do Ljubljane. Taisti je bil, pred katerim se je naša družina pred leti umaknila. Hotel sem pred njim, da bi bil pri očetu, ko ga bo zagledal. Vedno ra-zločneje je naraščal hrup vojaških vozll, da sem planil v tek in izbiral najkrajšo pot. Za ovinkov Resljeve ceste sem že zagledal visoko, a vendar sključeno očetovo posta-vo. Stal je prav na sredi velikega vhoda mestne plinarne v delovni obteki. Nosil )e velik usnjen predpasnik.
»Si prišel!«
Izzvenelo je tako, kot bi me pričakoval. Velik je bil moj oče in močan. Kljub poznim letom — upokojili so ga šele po vojni, ko je bil star oseminsedemdeset let — je z lah-koto vlhtel težko kovaSko kladivo. Velika glava mu Je počlvala na slroklh, malce upognjenlh, a mlšlfiastlh ramenlh. N|«gov podolgovati In Izkleaanl obraz j« bll razo-ran. Gub« nlao bHe drobn* In na goato po-aajana, ttmvač globok* In vaaka zaat jt blla začrtana. Prad l«tl j« i* noall kratka brka, Ko pa 1« alllal govor »aavarntgt gromovnlka« In vldtl njagovo allko v čaanl-ku, al jlh jf obrll. Da]al ja vtla trdaga filovt-ka, ko pa •) alllal njagov glaa, il bll prtma-gan zaradl toplln« In dobrota, kl Jt Izžart-vali Iz njaga.
8tala avi \n dodakala... Zaalltal nm o6ttov telt6 vzdlh: -Ka| itm dožlvall«
Krfi mu Ja atlanll grlo, da la rahlo vztrapa-tal In oko aa mu j« ovlaf llo.
Kij »torltl?
Varoval atm, di tako na mora oatatl, dt prlda dan, ko sa bomo uprll In ttkrat bo tudl moja maito mad upornlkl, Na mora bltl drugata...
Tlatl dtn |« tudl prltel, »L* pojdll« ml)a rakal očt In atlanll roko, ko ava m na vratlh poalovlla.
NakoC ml It rtkel tovarli, kl a* |a trudl! apoznatl moja žlvljenja, da aam at takrat druglč rodll. Morda J« Imel prav. Prav ]• imel že zato, kar mi Je fiaa, v kattram aam aračal tollko dobrlh Ijudl, najdragootnelil v mo)em apomlnu. Tl l|ud)e ao pomagali kro-jltl moje žtvljenje, žlvljsnje po mojl vfteCI. Zato naj moja mlael vel|a n|lm.
ALEKSANDER VALIČ
i
SPOMINIŽIVIJO
PRED ŠTIRIDESETIMI LETI
Tista pomlad leta enainštiridesetega se je začela drugače kot pomladi pred njo. Že drugo leto na zahodu trajajoča vojna vihra se je bližala tudi naši deželi in običajno člo-veško radost nad prebujajočo se naravo so spodrivale temačne slutnje. Nič do-brega in lepega si ni nihče obetal in vsaka noč je minevala v nestrprri negotovosti, v nejasnih ugibanjih, kaj se bo zgodilo pri-hodnjega dne.
Zadnje predvojno leto je naglo rastoča splošna draginja ob skopo odmerjenem racionaliziranem živežu hudo prizadela ši-roke Ijudske sloje, najhuje pa vsekakor de-lavstvo. Iz dneva v dan so se po mestih in večjih krajih vrstile množične demonstra-cije proti draginji. Ljudje so pod organizira-nim vodstvom že izkušenih komunistov zahtevaii delo in boljše življenjske pogoje, toda tako kot že mnogokrat prej, tudi to pot zaman.Vladajoča buržoazija in njen do kraja  skorumpirani  državni  aparat  sta oblast izkoriščala le v zaščito svojih intere-sov, Ijudsko bedo in obrambo domovine pred vse bolj grozečimi fašističnimi osva-jalci pa sta puščala vnemar. Da bi zavrla vse bolj naraščajoče zahteve Ijudskih množic in strla njihovo organizirano upira-nje,   je   protiljudska   vlada   Cvetkovič-Maček, po zgledu na nemške naciste, v Bi-leči jn Ivanjici organizirala koncentracijska taborišča, vanje pa seganjala predvsem komuniste in tiste napredne borce, ki so razkrinkavali njeno izdajalsko početje in opozarjali Ijudstvo na bližajočo se faši-stično nevarnost. Druge je onemogočala z vpoklici pod orožje.Vendar so se ji vsi ti in podobni ukrepi, ki naj bi na nek način ob-glavili naraščajoče napredno vseljudsko gibanje, že v osnovi izjalovili.Vztrajno dol-goletno delo predvojnih komunistov je ta-krat pod Titovim vodstvom že obrodilo vidne sadove.V zadnjih dveh predvojnih letih se je partija močno okrepila in je že bila krepko vsidrana v vseh družbenih slo-jih, posebno med mladino.Vsi napredni in pošteno misleči Ijudje so se v vse večjem številu zbirali v množičnih legalnih organi-zacijah, katerih delo so usmerjali komuni-sti. Zavestno so se prepustili njihovemu vodstvu in verjeli njihovim besedam. Želeli so si priboriti boljšo prihodnost, pa Čeprav pot do nje že tiste dni ni bila prav nič rožna-ta. Bede in trpljenja navajene Ijudske mno žice so bile že pripravljene in trdno odlo-čene upreti se kapitulantstvu buržoazije in v svojem boju vztrajali do zmagovitega konca.
Tako je bilo pred pomladjo leta enainšti-ridesetega. Takrat se je začel dokončni obračun.
Sedemindvajseti april je jasno izpričal stališče vseh jugoslovanskih narodov, da
4
se ne mislijo podrediti kapltulantski politlki protinarodnega vladajočega režima. Ne-hote je zmedel tudi nemški vojni načrt na-pada na Sovjetsko zvezo, saj so ga morali preložiti za celih šest tednov.Vsi aprilski dogodki, ki so sledili, pa so do kraja razga-lili vso gnllobo in pokvarjenost vodstva predvojne Jugoslavije. Že naprej izdana in prevarana vojska se s pomanjkljivo in sa-botirano oborožitvijo ni mogla upirati mno-žičnsmu navalu moderno oboroženih mo-toriziranih fašističnih zavojevalskih hord. Prepuščena vodstvu nesposobnih gene-ralov in številnih drugih izdajalcev v štabih vseh stopenj in rodov, se je v pičlih desetih dneh sesula v prazen nič. Dvor in vlada sta pristala na sramotno kapitulacijo, s kraljem Petrom na čelu pobegnila v varno zavetje tujine, Ijudstvo pa prepustila negotovosti. Tudi tokrat je bila KP Jugoslavije edina po-litična stranka, ki je bila pripravljena po-magati pri obrambi domovine, vendar sta bili njena zahteva in ponujena pomoč grobo zavrnjeni. Tudi množice mladih ko-munistov in njihovih simpatizerjev, ki so se z veseljem odzvali pozivu partije in so pro-stovoljno stopili v vojaške vrste, da bi se bojevali proti okupatorjem, so bile v Za-grebu in Kartovcu podlo izigrane in pre-puščene ustaškemu divjaštvu.V tej splošni zmešnjavi kratkotrajne aprilske vojne pa je partija kijub vsem spremembam vztrajala na svojih stališčih, se držala smeri, ki jo je začrtal njen centralni komite s tovarišem Titom na čelu. Bila je edina, ki je pozvala Ijudstvo, naj se oboroži in pripravi na osvo-bodilni boj.
Junija 1941, leta, ko so nemške naci-stične armade zahrbtno napadle Sovjet-sko zvezo, je tudi naša partija že končata vse priprave za splošno Ijudsko vstajo in osvobodilni boj. Bolj kot kdajkoli prej je str-nila svoje vrste, se postavila na čelo izda-nega in zasužnjenega Ijudstva in ga po-vedla v napad. Takrat se je znova začelo in tokrat je bilo orožje v pravih rokah.
Dotga štiri leta so naši narodi krvaveli in se bojevali proti tujim zavojevalcem in nji-hovim pomagačem, domačim izdajalcem vseh vrst in barv.V tem hudem neenakem boju na življenje in smrt jih nihče več ni mogel ustaviti, ne streti njihove volje in ho-tenj. Strnjeni pod neomajnim vodstvom to-variša Tita so po štirjh letih nadčloveških naporov, trpljenja in ogromnih žrtev končno prišli do zastavljenega cilja. Pre-magali so vse sovražnike, osvobodili do-movino in si ustvarili tako željno pričako-vano resnično socialistično svobodoV tem boju sta se jeklila enotnost in bratstvo vseh naših narodov, zgrajena je bila lastna dr-žavna suverenost, rodila se je nova Jugo-slavija.
Polna štiri desetletja so že minila od tiste pornladi leta enainštiridesetega, v kateri se je vse dokončno začelo. In prav je, da se je danes spomnimo, pa čeprav le v kratkem bežnem zapisku. Naj se je spomnijo tudi mlade generacije, ki so se rodile in rasle v svobodt, da bodo znale ceniti veličino žrtev, ki so padle za visoke ideale, in ohra-nlti vse velike pridobitve našega narod-noosvobodilnega boja in Ijudske revoluci-
IVAN FERLE2
Poto M. SREBRNJAK
.. V začetku jullja je Tone Trtnik obvestll Čiane KP in druge vidne svobodaše, da so Italijani dobili spisek 38 članov Svobode in je pričakovati, da bodo Italljani ukrepali. Postavljato se je vprašanje: Zakaj in kdo so ti izbranci, saj je imela Svoboda oziroma Vzajemnost mnogo več članov. Tudi če bi tak celoten spisek Italijani dobili v arhivu žandarmerije, ne bi mogli vedeti, kateri Iju-dje so vodilni, kajti nedvomno je Šlo za to, kar je bilo pozneje tudi potrjeno. Teh 38 Ijudi so mogii dati na spisek samo tisti, ki so stvari neposredno poznali, Ijudje, ki so jim bili svobodaši dolga leta trn v peti. Toda, če so bili svobodaši tudi vajeni policijskega in žandarmerijskega pritiska, preiskav in celo napadov krajevne reakcije, tega nilo pri-čakovali. Pojavilo se je vprašanje — do ta-krat neznano —, ali bo razredno politični sovražnik stopil tudi na pot narodrtega iz-dajstva. Žal se je to kmalu zgodilo. Zato lahko trdirno, da je bil to prvi primer organi-ziranega izdajstva v takratni Ljubljanski pokrajini in ne samo v občini Dobrunje in ne posamično, temveč na podlagi spiska.
Na rezultat ni bilo treba dolgo čakati. Dne 12. julija 1941 popoldne je kot posebni kurir prispel v Zadvor Lojze Nussdorfer, delavec v Saturnusu in član KP ter se oglasil pri Tončki Berčičevi s sporočilom, da je treba takoj obvestiti vse člane Svo-bode, da se umaknejo, ker bo v noči od 12. na 13. julij italijanska racija.
Obvestilo je šlo takoj pb vaseh k vsem .' članom. Racija se je pričela ponoči 12. ju-lija od tričetrt na 11. uro in se končala ob 6. uri zjutraj 13. julija. Aretiranih je bilo 18 Ijudi, iz Zadvora Lovro Omahen, Pavle Moškrič, Miha Keber, Anton Keber (ta dva pomotoma), iz Sostrega Viktor Vodnik, Jože Berčič, Franc Dimnik, Ivan Dimnik in Jože Muzga, iz Dobrunj pa Karel Černe, Pavel černe, Ivan Jager, Franc Rome, Mirko Rome, Rihard Gorše, Mirko Gorše in Maks Peterca.
Dopoldne 13. julija (bila je nedelja) je imel Jože Moškrič v »grabnah« kratek po-svet s člani KP, ki so bili v tem trenutku do-segljivi in kot sklep tega sestanka je bil izdan poziv, naj se vsi, ki jih je iskala itali-janska vojska, zberejo ob 14. uri popoldne v Zdvorških hribih; nekateri, ki so se izog-nili aretaciji, pa so bili že tam. Aretaciji se je ognil tudi Tone Trtnik, ki je tekoj odšel v Ljubljano. Bil je šibkega zdravja, ker je ne-davno prestal težko operacijo. Tega se-stanka se je udeležilo tudi več tovarišev, ki niso bili na spisku za aretacijo: Tone in Franc Marolt, Lojze Trtnik, Anton in Avgust Vidergar, Jože škrtj in še nekateri. Po kratki presoji položaja — pogovor je vodil Jože Moškrič — je bilo odločeno, naj se tisti, ki niso bili iskani, vrnejo nazaj na teren, da tam ne bi nastala še večja vrzel, saj je šlo v zapor 18 Ijudi. Ostalih 13 tovarišev se je premaknilo na drugo mesto in tam so so-glasno ustanovili partizansko četo. To je bila prva partizanska četa v Sloveniji.
° Ponatis odlomkov iz knjige Trideset let Molniške čete
Prvl borci Molniške čete so blli: Jože Moškrič, Jemej Gašperšič, Franc Kocjan-čič, Lojze Moškrič, Miha Berčič, Franc Ml-klavc, Stane Keber, Feliks Vidergar, Rudi Šimenc, Jože Kocjančič, Pavle Berčlč, Franc Gorše in Rudolf Muzga. Za koman-dirja čete je bil določen Feliks Vidergar, za političnega komisarja pa Franc Kocjančič.
Jože Moškrič je še isti večer odšel v Ljubljano, da o ustanovitvi čete obvesti Glavno poveljstvo, vzpostavi zvezo ter pri-nese navodila.
Formiranje čete je bila pobuda in sklep komunistov in svobodašev samih. Sestav-Ijali so jo sami delavci. Če pa bi takratne razmere narekovale, bi bilo možno še istega dne sestaviti četo najmanj 30 mož ali tudi več.
Svobodaši so bili pripravljeni na podlagi svojih idej o socialistični revoluciji stopiti v oborožen boj takoj, ko so dozorele ra-zmere in okoliščine za to...
otežkočale nodno gibanje In prenose orožja, Oogajalo se )e ceio, da so mladinci podnevi na vrvlcl navezano puško vlekll po tleh med njivami in travniki do gozda.
Dva ali tri dni po ustanov/tvi fiete se je vrnil Jože Moškrič; z njim je prišel Tone Dolinšek, ki je borce zaprisegel. Ob tej priliki so v četi prvič obravnavali partizanski način bojevanja, ki pa je Bil glede na poznejše izkušnje kaj nepopoln in pomanjkljiv.Večina borcev je sicer siužila v stari jugoslovanski vojski. toda v tej vojski je bilo par-tizansko bojevanje neznana stvar. Tudi kako to-vrstna literatura takrat ni bila na razpolago
Okrog 20. julija se je četa premaknila v novo taborišče na vzhodni strani pod vrhom Molnika; 22. julija je šlela že 24 mož in tega dne je tako naraslo enotno slovesno zaprisegel predstavnik glavnega poveljstva V dneh od 22. do 26. julija je bilo reorganizirano vodstvo čete. Komandir je postal Ljubo Šercer, politkomisar pa Slavko Ži-danek. Takoj 26 julija se je četa odločila za ak-cijo, in sicer za napad na italijansko preskrbo-valno kolono, ki je z mulami dovažala proviant italijanski posadki v Podlipoglavu \z Šmarja na Dolenjskem prek vasi Repče in Brezje. Ta posel
Janez Juvan: Predporr.
še istega popoldneva (13. juiija) se je četa premaknila višje na Molnik, na se-verno pobočje nad vasjo Podmolnik. O oborožitvi skoraj ni bilo moč govoriti.V četi je bila ena sama puška z nekaj municijeVsi člani oziroma borci so bili tudi brez pri-merne obleke in obutve, — taki, kot so se v noči izognili aretaciji. Zato je bilo kakih 10 nadaljnjih dni intenzivno porabljenih za oboroževanje in opremljanje: hrano pa je četa dobivala pri zanesljivem in požrtvo-valnem Antonu Maroltu, delavcu iz Pod-molnika, ki je imel svojo hišo blizu gozda. Pri opremljanju in oboroževanju so bili v veliko pomoč mladinci iz Zadvora, med ka-terimi je prednjačil Lojze Trtnik.
Med oborožitvijo je imela četa sedaj tudi pu-škomitraljez »zbrojevko«, s katerim pa je znal ravnati en sam borec in je bilo potrebno inten-zivno priuievanje drugih. Kljub temu, da je bilo skritega dovolj orožja, ni biio vedno lahko priti do njega. Italijani so pri hišah tistih, ki so se izognili aretacij, še dolgo postavljali nočne zasede. To dejstvo, pa goste postojanko in patrole sa zelo
je običajno opravljalo kakih 12—15 mož italijan-ske kraljevske vojske, zatoje v napad krenil en sam vod; vodil ga je Ljubo Sercer, ki je napravil zasedo Italijanom na poti med Podlipoglavom in Brezjem. Šercer se je odločil. da bo sam, sarno z revolverjem zaustavil čelo kolone in Italiiane pozval k predaji. Ce bi šlo vse po načrtu, bi Ser-cer tako dejanje gotovo plačal z glavo. Do take odločifve je prišlo zato, ker je t)ilo v četo zane-senozmotno mnenje, da je italijanska vojska — razen fašistov — zaradi dolgotrajnega bojeva-nja v Etiopiji, Španiji in Grčiji, zaradi nezaupanja do fašistov, dolgega staža pod orožjem itn. tako demoralizirana, da je potrebno samo poziv na predajo, pa bodo vojaki orožje odvrgli...
Istega dne — 26. julija —, ko je vod Molniške čete krenil v zasedo, pa je bila italijanska tran-sportna kolona ojačana in je štela kakih 40 rnož. Ko je pi išla v zasedo in preden je bilo dano po-velje za ogenj, se je nekemu partizanu sprožila puška. Vitalijanskikoionijenastalazmeda. Raz-kropilfso se in neorganizirano streljali na vse strani. Ker je presenefienja propadlo, se je za-seda umaknila. le borec — domačin, ki je bil v zasedi — zaščitnici proti Podlipoglavu, je težje ranil italijanr ¦ .ga podoficirja...
MIHA BERČIČ-MAKS ¦  5
IZ ŠOLSKIH KLOPIIN Z DELOVNIH MEST
Dokazal je, kaj zmore človek
Valoviti lasje, nasmeh na ustnicah, topel stisk rok in lepa beseda, ki ima razumeva-nje za vsakega človeka. To je Josip Broz-Tito.
Bil je že od vsega začetka na strani bor-benih delavcev. Znal je razumeti in poslu-šati vsakogar, pomagal je vsakomur, komur je le mogel. Pri tem pa je ostal skromen, dostojen in preprost. Dokazal je, kaj zmore človek. Spoznal ga je svet. Spoznal ga je kot borca za mir. Popeljal je naše narode v svobodo.
PREPIR
V Jurčkovi sobi so se košatili trije lončki z bar vicami. Vse dni so bile barvice dobre pri-jaleljice. Nekega dne pa je izbruhnil prepir.
Prepir je začela nova svetlo zelena bar-vica. Govorila je, da ni samo največja, ampak tudi najlepša. Domišljava je bila zato, ker je Jurček najraje risal z njo. 1 Temno zelena ji je ugovarjala, češ da so najlepše temne barve, posebno še, če so zelene. Potem se je oglasila svetlo rdeča in trdila, da so najlepše svetle barve, a le, če so rdeče.
»Ni res,« reče rjava, »najlepše so temne.«
»Ne, svetle,« je dodala rumena.
»Kje pa! Najlepša je črna.«
»Ni res! Daleč najlepše so vijoličaste barve.«
»Oh neumnice! Zakaj se prepirate? Kaj ne veste, da so sedaj v modi roza barve?«
Tako so se barvice prepirale, dokler ni prišel Jurček s prijateljem Petrom. Odločila sta, da je najlepša temno modra, ki se edlna nl bahala.
In od takrat se barvice nlso nlkoll več prepirale.
KATARINA GORSlČ, 4, c Oš Kettaja in Muma
Rada imam
 imšm villko atvarl Pto, torto, pttlct, bombont,
razna papsl in coca ool*. Rada Imam hot doQ», sandvlč; palačlnka, aoiolcB, knjlge... Rada Imam pegastl daškl obraz, akrlt člsto na dnu mojege utrlpajočega arca.
NATAŠA URŠIČ, 8. d Oš Jožeta Moškrlča
Svobodno lahko hodimo po zemlji.Ven-dar je ta zemlja prepojena s krvjo neštetih borcev, ki so padli v boju zanjo.
Tito pa je strmel tudi naprej na boljše, kar naj bi preseglo sedanjost. Zato se mo-ramo tudi mi bojevati, da bi bili vsi narodi svobodni in da ne bi nihče nikogar tlačil, bojevati se moramo za Titove ideje.
Nikoli ne bomo mogli dokončno opisati Titove osebnosti. Po njegovi smrti je v nas ostala praznina. Zdi se, da smo osiroma-šeni. Smo pa tudi bogati, saj sezavedamo, da bomo in tudi hočemo naprej voditi Ti-tovo Jugoslavijo, kakor jo je on.V naših srcih pa bo ostal, dokler bo živel človeški rod. Saj kdor ga pozna, ga ne more poza-biti. Tito je državljan sveta. Tito je oče neu-vrščenosti in največji sin Jugoslavije. Tito je simbol vsega dobrega, ponos človeštva, revolucionar, človek, Tito je eden in edini.
KARMEN ŠVAJGER, 8. c OŠ Vide Pregarc
KOT LIST
Vidiš list,
ki v vetru trepeta?
Na njem se solza rose lesketa.
Kot bi jokal,
ker ga vihar vrtinči sem ter #a.
Zdaj je še mlad, močan,
kljubuje vetru, dežju.
Ko bo prišla jesen,
se bo odel v mavrični saten.
Ko bo zima,
saten postajal bo čmina.
List vse težje pil bo sok življenja,
vse manj se bo oklepal
svoje veje
in drobna sapica
pretrgala bo vso trpljen/e.
Kot bila bi list, ki v vetru trepeta.
JASMINA GRUBAR, 8. č OŠ Ketteja in Murna
Tajni prehodi prek Ljubljanice
Kmalu po začetku vojne I. 1941 so na pobudo komunistov začeli ustanavljati v Polju in okoliških krajih terenske odbore OF, v gozdove pa so odhajali mladi fantje. Člani OF so zanje zbirali orožje in potrebno vojaško opremo in jo na skrivaj odvažali v kašeljske hribe in naprej na Dolenjsko.
Čeprav so imeli okupatorji v Polju svojo postojanko, je delovala dobra zveza med Ijudmi, kl so ostali doma, in med partlzani v gozdovlh. Pri tem so ae ie zlastl Izkazale partlzanaKe Slape, Med vojno so tu pota-kall tajnl prahodl prek LJubljanlc«. Ob budnl stražl so a čoln! skrlvaj prevažal! na dsanl brag kurlrje, partlzane In potrabnl mattrlal, Včatlh so moral! rako tudl prt-broatl, Tu ]• prllld 13. jullja 1941 do prvega oborožanoga apopada a aovražnlkl na naltm podro6|u, Zato imo al krajanl K8 Polja Izbrall ta datum za krajevn! pnznlk,
GLEDAM SKOZI OKNO
Oladam akozl okno na dvorliča, kjer otrool a» Igra/o v zalanju, Vendar — kaj pomanl koščak zamlja v za/an/u in veatlju?
Vae okrog so le nesnaga,
dlm In umazanljal
Bo tudl dvorlšče naše kmalu blaaga
vse man/ša le, vesela utoplja?
NEVENKA KOSIČ, 7. a Oš Vlde Pregarc
Na bregu Ljubljanice v Slapah pa stoji spominski kamen, pomnik na pogumna dejanja naših Ijudi.
BOšTJAN TRTNIK,
novinarski krožek nižje stopnje
OŠ Edvarda Kardelja
NEKOČ
Kaplj« d«2|a tnakomerno udar-|a|o po staklu. Puata ullca a« vl|uga mlmo okna, Prakrlvajo Jo alv«, uma-zant mlakužt. Oumljana bilka •tm. Vaik nažon vatrčak m« zloml, KJt ai, žarak aračn« mladoatl? llfiom tal Obfiutlm tanko nitko av«t-lobe, kl it iprthodl po aobl, No-mlrna 1«. All tudi ti kaj llfisl?
Mojfpratl ntžno objtmajo obrob-lj*nt pfatnlot, Odpra a«, Starl po-rumanall llatl mt zazlbl)«)o v prav-Ijl6nl ivtt, Ubogl l)ud|*l Nt razumtt« m«! Rada Imam pravlljlotl Dobra dala ao poplafiana ¦ kruhom, a za hudoblja oatajata trdt kot kaman. Clovak llfi« ivoja aonot In ga v vaa tudl najda.
Na zanlčujt« jlh, Ijudjat Na vrzlta jlh v tamtn podatrtinl kotl V njlh j« akrlta Ijubazan. pravlčnoat.
VI imalnl, mail l|ud|a, pa •• prtrlvat« •kozl iMjanl« In taptat« tvojo srtto. Knjttloa, pokažl |lm, da v gozdu rantt|o drtvtu, na katarlh po|t|o ptlfikl. Odvadi Jih na pot |ub«nl In zaupan|a! Zdrobi trhlo luplno Mmota, kl jlh oMtpa In du«. človek, odprl •• avatu In ta tt to sprajtl vase!
V*r)amam vatt, pravljlca.
BARBARA VIDER3AR, 7. a Oš Joztt« Moikriea
BO 2E ŠE
Mnogo letje mlnllo
jalovo leto čudnth podob
prejalovo da bi bilo umlto s kristall sive studenčnlce
posušeno s krill zelenega orla
pesem raztrganih mrež ne more žlveti
kot ne more živeti pepelka
1.
samo lezik ovenellh rot /e semo slutnja nekega spomina, je samo nekaj različnlh poti je
in te preklete mreže so mreže iz mastne zomljo so in pravijice in spomlii so kot so si llh izmlslili mi vi onl jaz kot so si jih Ijudje ki ne znajo živeti
11.
vsa iskanja po neskončnih peronih
vsa začenjanja in nehanja
vse blodnje temnih in svetlih spoznanj
vse lepe in dobre generacije
vse bdeče tišine pravkar prebujenih juter
izgubljeno sejanje prevelikih skal zakasnelo iskanje nevidnih kantonov prozgodnje spoznanje rumenlh senc
kje naj jih išče
kje naj jlh človek
kje naj jfh človek nepozabljene
kje spraV umazati poteptati
111.
iskala sem jih nepozabljene v sluzastem kelihu neke nočl
iskala sem jih v praznih izbah neke odrinjene sanje
Iskala sem jih v trdlh in plitvih In hrupnih in težkih
in svetiih in ozkih In umazanih In črnih beznicah noJ In dnevov
izgubljenih In naldanih
In preveč sem jlh
preveč iskalcev sem sreiala
In pretople so bile njihove roke
in mamljive so bile njlhove besede
preveč je bilo rok
preveč brodnikov
In koliko pasjih dni
In koiiko ptičjih oči
bo treba nehati se bo treba vdati so že predalei so že pretu/e
bo treba biti to kar si bo treba ostati tam kjer si bo treba
MARJANA MOŠKRIČ
jaz sem črno in belo noč in dan eksplozija barve divji jazz
jaz sem voda in ogenj kamen in trava mirna reka tih otrok
JANEZ ZALAZNIK
ZELENO
Sve što je zeleno vremenom posivi pade lišče s grana da više ne živi zelena haljina na suncu izblijedi drvo istruli da više ne vrijedi. Ima davno tome da su stvarnost bile jedne tamne oči zelenog odsjaja pa i one sada samo na san liče sve nestade dragi ode do beskraja.
MIRJANA ANDELKOVIČ Štepanjsko naselje
Kaj mi bodo sence, ki so ostale na ttoh? Le kaj mi bo mehurček,
ki je odletel v mogleno jutro? In kaj tni bodo roke v njenih laseh? Ostala bom tu.
Ne bom se premaknila s tvcjih stopinj. SONJA D.
PASTIRJI — Foto: MARJAN PENCA
(Nadaljevanje 1. strani)
Ijudmi, ki se poznajo samo na videz. Ko pa je minila vnanja vljudnost, so se vsi z velikim tekom lotili hrane, ki so si jo prislužili s trdim delom.
Po malici je eden od četverice s prijaznim po-gledom ošinil Martina in ga vprašal:
»Smem zvedeti, kaj si po poklicu?«
»Kovač,« je kratko rekel Martin.
»Se mi je kar zdelo.«
»Zakaj?«
»Zato, ker znaš tako mojstrsko razbijati skale«
»Fo pa res ni veiika mojstrovina.«
»Zame je in še za marsikoga.«
»Kaj si pa ti po poklicu?«
»Zobozdravnik.«
»Potemtakem oba uporabljava enako orodje. Ti s kleščami puliš Ijudem gnile zobe, jaz pa z njimi prijemam vročeželezo. Razlika je le vtem, da so zdravniške klešče bolj priročne kot kova-ške. Menim, da te nisem užalil s to grobo pri-merjavo?«
»Sploh ne. Odkrite beseda je vedno zaželjo-na, posebno če je izrečena s primesjo zdravega humorja. Sicer pa mi dovo1!, da te še nekaj vpra-šam.«
»Pro8lm.«
»Zanima me, $ katerega področja v Frandjl sl doma?«
»Čeprav imam na trikotnlku črko F, nisem Francoz. Trije smo Jugoslovanl oziroma Slo-vencl, četrti — firncdasi krasotec ki sedi na koncu mize— pa Je prlstnl španec \z Almadena, kjer je v tamkajšnjem rudniku kopal žWo srebro. Po naključju smo blli tlk pred drugo svetovno vojno v Frandjl. Podobno ko mnogi drugl, smo se tudl ml po Izbruhu vo)ne med Nemčljo, Fran-cljo In Angli|o p:ostovol|no ja^ill v francosko ar-mado«
Brž zatem mu je začel vskopih stavMh pripo-vedovati svpjo, že večkrat opsano zgodbo. Po konfiani pripovedl je z radovgdnim pogledom ošlnil sobesednika >n dodal:
»Menim, da ti je sedaj jasno, zakaj nosim omen|»no firko.«
»Seveda ml je. Sl morda v Spanljl sreča! kaj mojlh ro)akov?«
»Srečal nisem nobonega, le slišal sem, da so bill v španiji," Prejkone bi se S« pomenkovala, da ju nl prekinil poveljnlk, kl j« odprl vrata nav-zven in zaklloal:
»Vsl venl« in odšel.
Po zgledu Izbranoev so ss tudt navadnl za-pornlkl nltro podvlzali ven. Tako kot znotraj, so se tudl zunaj postavlll izbrand v prvo vrsto po Stlrl, za njlml pa so se zafieli postavljati v vrste po *tlrl še navadni zapornlkl. Ko je bila kolona nared, )e z Izbrancl na Celu In s stražarjem na zaCef)u zapustlla prostor pred lesenjačo in kre-nlla po shojenl stezi mimo zasilnoga atranišča, kl je bilo zbito Iz skobljanlh desk in pokrito z rja-Sto ploievlno. Dober zajčji skok od stranlsča s« je steza razdvojila. En krak je vodll v vljugasto globel, v kateri |e žuborel dollnski potoCek, drugi
pa je tekei v ravni črti skoz borov gozd in se pri gozdnem parobku spustil na peščeno ravnico, na kateri se je kolona na znak enega od izbran-cev ustavila Po neki ustavljeni navadi so se vsi zaporniki razkropili po delovišču in nadaljevali z rlelpm.
Bil je lep spomladanski dan. Nad ravnico je migljala sopanca. sinje nebo je bilo čisto kakor umita glaževma. Bleščeče sonce, ki se je vzpelo že na travnik, je toplo prigrevalo. Le ptice se niso več oglašale. Prestrašene zaradi razstrelitve so odletele globoko v gozd, kjer so se nagonsko počutile varnejše. V za vetje gozda pa so se tudi druge živali umaknile Zaradi toplih sončnih žar-kov in napornega dela je Vincencu — ki je bil krepkesrednje postave. starkomaj petindvajset let — le toliko postal. da si je z roko obrisal oro-šeno čelo. A že ga je opazil Grbavec. Potihoma kakor tat se je pnkradel Vincencu od zadaj in ga z gorjačo udaril po hrbtu s tako močjo, da ga je zbil na tta.
»Prekleta baraba!« mu je Karlo zabrusil v obraz.
Grbavec, ki je najbrž dojel pomen zadnje be-sede. je sprva malce osupnil, nato pa mahoma prebledel, s srepim pogledom ošinil Karla in dvignil gorjačo.
Toda Karl je bil pnpravljen na vse. Med za-mahom mu je z lopatozbil gorjačoiz rok. Inko je videl, da se je Grbovec sklonil h gorjafl, je brž odvrgd lopato in se kakor razkačen pes pognal vanj. To je storil s tako močjo, da sta oba teleb-nila na tla. A urno kot dva mačka sta bila oba brž spet na nogah. Takrat je Karel uporabil zidarski zamah. S pofavnanimi prsti desnice je udaril v adamovo jabolko Grbovca, ki je takoj omahnil na tla. V slepi jezi je Karlo okobalil ležečega Gr-bovca in ga zače! z rokami udarjati po obrazu. Medtem se je osvestil Vinoenc in se nemudoma vrgel s kamnom v roki zraven Grbovca, ki se je kakor jegulja zvijal pcxJ Kariom.
Šele potem, ko je Martn zagledal preostale tri izbrance, kl so kakor vpjaki prihajali z gorjačami v rokah v napad, je v njem zavrela kri. »Če jim ne prepre6m, ju bodo gotovo ubili,« si je mislil in glasno spregovoril:
»Tone, poanemaj me.«
•Bom.«
Brž zatem sta vštric in s kladivoma v rokah stopila proti napadalcem ki so ga ustavili korak pred njima. Nekaj bežnih trenutkov so se so-vražno gledali. Podobni so bili pretepačem, ki čakajo, kdo bo prvi udaril. In ko so naDadalci dvignili gorjače, sta tudi Martin in Arrton vzdig-nila kladiva v vodoravno iego. Namesto na hrbtih,~so se vse tri gorjače odbile na toporiščih in padle iz odrevenelih rok na tta.
Ž mrtom pogledom je Martinošinil razoročene napadalce, odvrgel kladivo na tla, kar je storil tudi Anton, in jim dejal:
»Zapomnite si enkrat za vselej, da smo mi štirje \z drugačnega testa kot ste vi in vsi tisti, ki se vam pustijo pretepati. Sedaj pa se poberite tja, od koder ste prišli in se pomirite.
Toda vse Martinove besede so bile bob ob steno. Do dna duše užaljeni in ponižani so se golorokj napadalci kakor sestradani volkovi po-novno pognali v napad.
»Ti enega, jaz pa dva,« je kriknil Martin. Z obema rokama je zgrabil prva dva za ovratnik in s tako močjo treščil njuni lobanji skupaj, da sta se takoj sesedla na tia. Tretjega pa je Anton z nogo spotaknil, da je ta zviška telebnil na tla zraven trdoživega Grbovca, ki sta ga še zmeraj mikastila Karlo in Vincenc.
Stražarje, ki sami niso vedeli kaj napraviti, je iz mučnega položaja rešil njihov poveljnik, ki je zavpil:
»Pobijte vse!«
Stražarji so iz avtomatov odprli ogenj in tdiko časa streljali vanje, dokler niso pobili vseh.
Tako so umrli štirje zavedni komunisti pa v smrt potegnili še štiri nacistične podrepnike.
VIKTOR JERIHA
Opombe:—Avtorje eden od petih španskih borcov iz naše občine. Našim bralcem smo ga predstavili žs pred leti z odlomkov iz knjige o bojih naših Špancev Fantje z vseh koncev sveta
—  Naslov odlomka nl originalen in /e prilagojen le za našo objavo.
—  MaiHn Qo«tlnč»r/e bil po rodu iz Zg. Kašlla, Anton Ctmarman iz Polja, Karlo Hrovitin iz Trsta, Vincenc Munus pa Iz Almadena v Španljl
NAiA SKUPNOST - 25. MA|
Umettiiaia prllog«. Ur*j* (tomUia pri iirad-rtfikem odboru Ntk, ca«|o od«Avaita Mar< |an Mo&ri«.
Na potl III — Foto: PRIM02 LAMPlC