786 SLOVENEC SEM Lani je pri založbi Obzorja izšla dokaj nenavadna publikacija Dialogov (mesečnika za vprašanja kulturnega in javnega življenja) Slovenec sem* kar petnajstih avtorjev. Posamezne prispevke sta uredila Janez Švajncer (glavni in odgovorni urednik Dialogov) in Vili Vuk. V bežnem preletu knjige opazi bralec večzvrstnost prispevkov — poezija, proza, potopisna esejistika, esejistika s temo slovenska narodnostna manjšina v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, sistematični pregled slovenske časniške in časopisne besede na Primorskem ... Tak sinkretizem zvrsti (esejistično-pu blicističnih, deloma znanstvenih in literarnih) petnajstih avtorjev ostaja brez * Publikacija Dialogi Slovenec sem (Založba Obzorja, Maribor 1973, uredila Janez Švajncer in Vili Vuk, oprema in fotografija Zmago Jeraj, str. 281). 787 Slovenec sem uvodne besede, brez uvodnega enotnega projekta, v katerega se vključujejo v glavnem mlajši slovenski publicisti in literati. Urednikoma se zdi nekaj strani uvodne besede odveč, pojasnjevanje namena publikacije prepuščata njenemu dovolj zgovornemu naslovu Slovenec sem in petnajstim avtorjem, ki pristajajo in ostajajo že s svojim sodelovanjem v publikaciji na enotni nacional-no-ideološki projekt, enotno temo, le da so prijemi in njene aktualizacije različni. Neurejenosti posameznih zvrsti v publikaciji Slovenec sem (poeziji sledi prozni prispevek, nato esejistični, prozni, esejistični, ponovno poezija, eseji-stika ...) je adekvatna količinska neenotnost prispevkov: od nekaj strani obsegajočih prispevkov Andreja Koko-ta, Jolke Milic, Janka Messnerja in morda še koga, do štirideset strani obsegaj očega proznega prispevka Nade Gaborovič in prav tako obsežnega pregleda žarišč slovenske časniške in časopisne besede na Primorskem dr. Frana Vatovca. Nesistematična ureditev publikacije Dialogov Slovenec sem petnajstih avtorjev (imenovani so na strani pred začetkom tekstov) je razvidna tudi po odsotnosti kazala z navedbo strani in naslovov posameznih prispevkov različnih avtorjev, kar je gotovo nepotrebna malomarnost. S poezijo so v publikaciji Slovenec sem zastopani Branko Šomen — Brez (pesmi so nastale ob avtorjevem prvem soočenju s Porabskimi Slovenci leta 1972 v Monoštru, Soboti in Ljubljani), Janko Messner —¦ Križev pot in Janko Čar — Koroške razglednice. Poezija vseh treh avtorjev je angažirana, nacionalno obrambna, opis eksistenčno ogroženega nacionalnega subjekta, stiske predstavnikov slovenske narodne manjšine v zamejstvu. Poezija prehaja iz sinhronega pregleda stanja položaja Slovencev v zamejstvu v diahroni, zgodovinski presek, refleksijo stoletne narodnostne trdnosti in obstojnosti zunaj mej slovenske matične domovine. Zgodovinska perspektiva govori ohranitveni nekonvencionalnosti v prid. Koroški emblemi slovenstva so opomin in klic k vztrajanju na svoji zemlji, poziv k narodni zavednosti. Funkcija poezije Branka Šomna, Janka Messnerja in Janka Čara je ideološka, tendenca prehaja v ironijo in parodijo, prikrita, vendar nedvoumna teza prehaja v enoten sporočilni projekt: Zgodovina potrjuje navzočnost Slovencev na Koroškem, v Porabju, v Italiji, potrjujejo jo zatiralni ukrepi sosednjih držav, zato je ontološka ogroženost narodnostne skupnosti samo spodbuda, sprožilec nasprotne akcije, upora ogroženega narodnega subjekta, potrjenega v stoletni zgodovinski prisotnosti in ohranitvi. Prozne sestavke, ki imajo podobno funkcijo kot poezija, so za knjigo napisali: Nada Gaborovič — Zlatordeč in rjav jesenski dan, Jolka Milic — Hor-ror vacui, Janez Švajncer — V svetlobi z družinami, medtem ko je prispevek Andreja Kokota: Strah — zavestno in podzavestno kratka refleksija trenutnega položaja Slovencev na Koroškem. Zadostuje kratek citat: »Občutek, stanje, bolečina, strah, žalost so besede, ki se lahko zapišejo, tisto pa, kar slovenski človek res občuti, se ne da popisati. To je stalen boj z okoljem, viden in neviden, odkrit in zahrbten, neprekinjen boj dan in noč.« (Str. 78.) Avtorji esejistično-publicističnih (deloma potopisnih) prispevkov so Jože Snoj — Slovenstvo je nonkonformizem, Jože Horvat — Kultura kot »praktični« pripomoček, Drago Jančar —¦ Vsak dan deseti oktober, Vili Vuk — Po Koroškem, Tržaškem ..., Viktor Blažič —¦ Sence, Vladimir Gajšek ¦— Država, narod, manjšine, medtem ko zadnja dva sestavka Dragana Flisarja — Slovenci v Porabju in dr. Frana Vatovca — Žarišča slovenske časniške in časopisne besede na Primorskem prehajata v območje znanstvene publicistike. 788 M. Zlobec Ne nameravam povzemati glavnih tez, idej, misli posameznih piscev, saj bi večkrat naletel na dokaj sorodne formulacije o enotnem problemu: položaj zamejskih Slovencev v sedemdesetih letih 20. st. Naslov publikacije Dialogov Slovenec sem je narodnostno pritrdilen, narodnostna pripadnost in zavezanost Slovenstvu eksplicitna in imanentna, temeljna sestavina človekovega ideološkega nazora. Trditev Slovenec sem pomeni zatrjevanje pripadnosti določenemu zgodovinskemu nacionalnemu subjektu in hkrati določeni humanistični, antropocentrični viziji sveta. Slovenec sem pomeni Slovenec sem kjerkoli in kadarkoli — za vsako ceno. Naslov sam skriva implicitno dejstvo, da gre za narodnostno ogrožen organizem zunaj meja matične domovine. Ogroženost odkriva petnajst avtorjev, sestavljalcev publikacije. Že površen pregled imen nam pove, da gre večinoma za slovenske publiciste iz Slovenije. Pobuda potemtakem prihaja od predstavnikov narodnostno neogroženega naroda, to pa pomeni, da publikacija Slovenec sem s svojo angažiranostjo odpravlja navidezni, samovšečni izbris vsega problematičnega zunaj geografskih meja Slovenije, tako da sledi svojemu motu: Slovenec sem ... tako je mati moja dejala, na Koroško, Porabje in Italijo. Publikacija Slovenec sem je poziv k narodnostnemu nekonformizmu in hkrati dosledni zavezanosti določeni in edini narodnostni skupnosti, bodisi v Sloveniji bodisi v Italiji, Avstriji ali na Madžarskem. Nekaj esejističnih prispevkov (Vuk, Jančar, Blažič) je neke vrste odgovor na znane protislovenske manifestacije avstrijskega Heimatdiensta v Celovcu, na znano farso o 205 slovenskih krajevnih napisih na KoToškem in na zločinske napade na table z njimi... Angažirana publicistična akcija predvsem slovenskih publicistov iz Slovenije pomeni potrditev narodnostnega samozaveda- nja, protiakcijo proti vsem silam, ki skušajo enotni narodnostni organizem s številnimi asimilacijskimi procesi na svojem geografsko-političnem ozemlju za vselej izbrisati — uničiti. Zato je publicistična akcija usmerjena v dve smeri: nam, Slovencem v Sloveniji kot opomin, spoznanje nujnosti podpore in sodelovanja z ogroženim manjšinskim delom pripadnikov narodnostne skupnosti in priznanje Slovencem v zamejstvu: priznavanje njihove dejanske, ustvarjalne eksistence in njihovega doslednega boja za pravice, določene v meddržavnih sporazumih o vprašanjih narodnostnih manjšin. Publikacija Slovenec sem je slej ko prej (kljub uvodnim pripombam) ena najbolj angažiranih knjig zadnjih let na Slovenskem, zato je povsem razumljivo, da je hitro našla pot do bralcev tako v Sloveniji kot v zamejstvu.