DO-RE-MI-FEV-DEAU
__.	-	■	.	■ > >	j _._•	'	'	_-	'•
Prešernovo gledališče Kranj, sezona.1991/92
Georges Feydeau
DO-RE-MI-FEV-DEAU
(tri komedije) slovenska praizvedba
NAJIN BODOČI ŽENIN /Notre futur/ ZASPITE, ČE VAM REČEM! /Dormez, je le veuxl/
NE SPREHAJAJ SE NO VENDAR ČISTO NAGA! Mais n'te promene done pas toute nuel/
Branko Madžarevič
prevod
NAJIN BODOČI ŽENIN
Judita Zidar
HENRIETTE DE TREVILLE
Bernarda Oman
VALENTINE
ZASPITE, ČE VAM REČEM!
Tine Oman
BORIOUET
Pavel Rakovec
JUSTIN
Matjaž Višnar
ELO!
Miran Kenda
VALENCOURT
Bernarda Oman
FRANCINE
Judita Zidar
EMILIENNE
NE SPREHAJAJ SE NO VENDAR ČISTO NAGA!
Tine Oman
VENTROUX
Miran Kenda
BOCHEPERDAIX
Matjaž Višnar
RO M Al N DE J Al VAL
Pavel Rakovec VICTOR
Judita Zidar
clArisse ventroux
Vinko Moderndorfer
režija
Štefan Marflak
scenografija
Majda Kolenik
kostumografija
Jani Golob
glasba
Ksenija Hribar
koreografija
Gabrijela Fleischman
maska in frizure
Štefan Marflak Mišo Knez
poslikava scene
Lojze Domajnko
vodja predstave
Marko Koren
ton
Milada Varacha šepetalka Simon Markelj Janez Plevnik Robert Rajgelj scenska tehnika Drago Cerkovnik razsvetljava Nataša Sajovic garderoba
Gledališki list Prešernovega gledališča Kranj, številka 3, sezona 1991/92; predstavnik Milan Marinič, direktor; urednik Matija Logar, umetniški vodja; oblikovalec gledališkega lista Jože Logar; tisk Jagodic.
Za gledališki list smo oproščeni plačila temeljnega prometnega davka od prometa proizvodov z odločbo Republiškega komiteja za kulturo, štev 4210 — 238/84.
Georges Feydeau
1862 Rojen v Parizu. Oče Ernest, slaven pisatelj (roman
Fanny). Mati Poljakinja Lodzia Zelevvska, slovela je po svoji lepoti
1883 Prvenec, enodejanka Amour et piano (Ljubezen in klavir), prvi uspeh.
1886 Tailleur pour dames (Damski krojač), prvi večji celovečerni uspeh.
1889 Poroka s premožno in lepo Marianne, hčerko slavnega slikarja portretista Carolus-Durana
1892 Obdobje velikih iger: Monsieur chasse (Gospod
lovec), Champignol malgre lui (Champignol ali vojak po sili),
1894 Un Fil a la patte (Privezan za nogo), L’Hotel du
Libre-Echange (Hotel svobodne menjave), Le Ruban (Trak), Notre futur (Najin bodoči ženin)
1896	Le Dindon (Puran)
1897	Dormez, je le veux! (Zaspite, če vam rečem!)
1899 La Dame de chez Maxim (Dama iz Maxima), največji uspeh v njegovem življenju.
1904 La Main passe (Iz rok v roke).
1906	Le Bourgeon (Popek), njegova edina »resna« igra.
1907	La Puce a 1’oreille (Bolha v ušesu).
1908	Occupe-toi d'Amelie (Zavzemi se za Amelijo, tudi Pazi na Amelijo), Feu la mere de madame (Pokojna gospa tašča), enodejanka, naperjena proti ženskam, prva v nizu iger, ki jih je nameraval objaviti pod naslovom Od poroke do ločitve, v svojem bistvu trpek humor.
1909	Po silovitem prepiru, v času selitve družine v drugo stanovanje, odide začasno stanovat v hotel Terminus, kjer pa ostane za celih deset let. On purge bebe (Odvajalo za otroka), enodejanka.
1911 Mais n’te pramene done pas toute nuel (Ne sprehajaj se no vendar čisto naga), Leonie est en avance, ou Le Mal joli (Leonie je pred časom), enodejanki.
1914 Je ne trompe pas mon mari (Svojega moža ne varam), zadnja celovečerna igra.
1916 Hortense a d it: Je m’en fous!« (Hortenzija je rekla: »Fučka se mi!«), zadnja igra. Napisal jih je 39.
1919 Feydeau odide v sanatorij, zdravijo ga za nevrastenijo.
1921 Feydeau umre.
DO-RE-MI-FE Y-DE AU
Večerje sestavljeniz treh krajših komedij velikega francoskega komediografa Georgesa Feydeauja, ki ga Francozi (predvsem v zadnjem času) na novo odkrivajo in ga upravičeno postavljajo ob bok Moličru. Najbrž ni gledališkega avtorja, ki bi tako zelo »ljubil« smeh in ki je smehu podredil prav vse, ga povzdignil v glavno gibalo svoje dramaturgije. Feydeau pa je bil kot človek vse prej kot »človekoljub«, bil je pravzaprav neke vrste samotar in »ljudomrznik«. Toda, kdo ne postane ljudomrznik, ko se več kot »en sam dan« ukvarja z gledališčem?!
Nekakšna razuzdana igrivost na eni strani in demoničen hlad matematične formule na drugi, vse to opredeljuje Feydeauja kot gledališčnika in dramatika (gledališčnika zato, ker so njegove pripombe v besedilu tako natančne, da že kar prestopajo prag literature in postajajo »prava režijska (inženerska) knjiga«).
Ko si je prevajalec Branko Madžarevič izmislil skupen naslov za vse tri komedije, smo takoj vedeli, da je DO-RE-MI-FEY-DEAU najbolj pravi naslov, ki bo še bolj zaokrožil predstavo. Sicer pa smo že od vsega začetka izbirali med tistimi komedijami, ki imajo podobno zasedbo in ki jih je možno igrati v istem mizainscenskem prostoru (in takšne tri igre je bilo v obsežnem dramskem opusu zelo težko od brati in najti).
Komedije (NAJIN BODOČI MOŽ; ZASPITE, ČE VAM REČEM; NE SPREHAJAJ SE NO VENDAR ČISTO NAGA;) se stopnjujejo ne samo v komični igrivosti, temveč tudi vsebinsko. Prva igra je najmlajša. Feydeau jo je napisal, ko je imel malo čez dvajset let. Druga igra (v predstavi) spada v njegovo zrelo ustvarjalno (in človeško) obdobje. Tretja igra pa je ena izmed njegovih zadnjih iger. V njej je Feydeau združil svoje najboljše pisateljske izkušnje. Komičnost je v zadnji igri najbolj »karakterna«, medtem ko v drugi igri v ospredju situacijska, ljudska, malce groba komičnost.
Tako imamo gradacijo in stopnjevanje različnega Feydeaujevskega pisanja: vse od »drobnega«, salonskega dialoga (NAJIN BODOČI MOŽ), ki svoj humor gradi na eni sami domislici in delno na »nekakšni salonski komediji«, pa preko naše druge igre (ZASPITE, ČE VAM REČEM), ki je pravzaprav model ljudske situacijske komedije, ki v svojem izrazu ne izbira sredstev in je zato najmanj »verjetna«, čeprav neskončno zabavna ravno v svoji ljudskosti, pa vse do zadnje igre (NE SPREHAJAJ SE NO VENDAR ČISTO NAGA), ki pa je prava karakterna komedija, v kateri so osebe »pravi karakterji«, ki popolnoma dosegajo Moličrovsko dramaturgijo.
Vse »velike« Feydeaujeve igre pravzaprav vsebujejo vse tri sestavine humorja. Feydeau zna biti v svojih »velikih« (tro-dejankah) ravno tako salonski kot ljudski, ravno tako psihološki kot trivijalen. Nobene vrste humorja se ne sramuje, nobeni se ne odpove. In tako mora ravnati tudi predstava!
Idejo za DO-RE-MI-FEY-DEAU predstavo je »dal« pravzaprav kar Georges sam. Njegova »Želja« je namreč bila, da bi sestavil knjigo enodejank (komedij), ki so »naperjene« proti Človeški (Ženski) neumnosti. Igre je nameraval objaviti pod naslovom OD POROKE DO LOČITVE, vendar je to njegovo namero Žal prekinila Smrt. No, in to »idejo« je naša predstava želela vsaj delno uresničiti. Izbrali smo tri enodejanke, ki v bistvu govore o smešnih plateh zakonskega življenja. V prvi igri »se želimo poročiti«, v drugi »se snubimo«, v tretji »smo že poročeni« .. .
In to je še »ena« dodatna vsebina, ki jo nudi naš večer. Vse tri zgodbe so sicer različne, toda naj padejo skupaj kot po naključju zložene kocke!..., čeprav se za vsemi tremi zgodbami »skriva« ista pisateljeva (gledališka) misel!
Ob vsem tem lahkotnem in igrivem in smešnem »za vsako ceno« pa ne smemo pozabiti, da je kljub povojnemu obdobju, ki je bilo nenaklonjeno t. im. bulvarnemu gledališču (tudi v Franciji, ne samo pri nas), slovensko gledališče že takoj v začetku svojega nastanka (dramatično društvo) »gojilo« lahko, neobvezno, francosko »vodvil« komedijo. Smeh je vtkan v človeško življenje kot nuja obstanka in obstojanja, v gledališču, ki pa je pravzaprav še bolj skoncentrirano življenje, pa je smeh (komedija) največje gibalo.
Za Feydeauja velja, da je »lahkoten« avtor. Res je, lahkoten je kot pena, in to je njegova največja kvaliteta. Sam je nekoč dejal, da komedija ni nič drugega kot drugi »zorni kot« opazovanja popolnoma resnih dogodkov. In tudi to je res. Feydeau pravzaprav opisuje »resno« življenje. Situacije (predvsem tiste iz domačega, zakonskega okolja) so prepoznavne in »večno ponavljajoče«. Zakon in zakonski trikotniki so večna in nikoli »postarana« tema našega življenja. Smeh, ki ga Feydeau izvablja iz nas, je navidez lahkoten in samo-zadosten. In če bodo »naše tri« igre sprožile v gledalcu poleg smeha še določene aktualne asociacije iz našega tako zelo resnega življenja, potem je pravzaprav naš in Feydeaujev namen dosežen.
Vinko Moderndorfer
Prvič v PG
Pri uprizoritvi »DO-RE-MI-FEY-DEAU« prvič sodelujejo v našem gledališču številni priznani gledališki ustvarjalci: režiser Vinko Moderndorfer, scenograf Štefan Marflak, kostumografinja Majda Kolenik in skladatelj Jani Golob.
Feydeau v PG
Prešernovo gledališče je v sezoni 84/85 uprizorilo vodvil G. Feydeauja »Maček v Žaklju« (Chat en poche). Slovensko praizvedbo »Mačka v Žaklju« je režijsko vodil Iztok Tory.
»EN SAM DOTIK« posnela slovenska TV
Konec pretekle sezone je TV Slovenija posnela našo uprizoritev Milana Jesiha »En sam dotik« (krstna uprizoritev 22. 2. 1990).
Za svoje dramsko besedilo je Milan Jesih dobil na letošnjem Tednu slovenske drame 91 »Grumovo nagrado« za najboljši slovenski dramski tekst preteklega leta.
Razstave v foyerju PG
Že vrsto let v PG pripravljamo likovne razstave. Ob premieri Landsbergisove »Idiotove zgodbe« je v foyerju razstavil svoje slike na papirju akad. grafik spec. Črtomir Frelih. V letošnji sezoni načrtujemo še štiri likovne razstave.
Gostovalni kraji PG v sezoni 1990/91:
Beljak (Avstrija), Brežice, Celje, Črnomelj, Izola, Jesenice, Koper, Ljubljana, Maribor, Mengeš, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj, Ravne na Koroškem, Šmarje pri Jelšah, Tolmin, Trbovlje, Tržič, Zagorje, Žalec.
Algirdas Landsbergis »Idiotova zgodba«
(slovenska praizvedba, premiera: 4. 10. 1991 v PG) režija: Zvone Šedlbauer
Judita Zidar, Boris Ostan, Bernarda Oman, Pavel Rakovec, Matjaž Višnar
Pavel Rakovec, Boris Ostan
sostismsBiks zsščofts) Is®®
ljubljana