Gorenje Tiki se je znašel v hudih težavah
Jamo so skopale cene
Ali bo Gorenje Tikipo treh desetletjih uspešnega dela primoran zapreti svoja vrata, ustavHtproizvod-njo in prepustiti petsto zaposlenih negotovosti, ju-goslovanski trg pabo ostal brez električnih bojlerjev srednje velikosti? To je vprasanje, ki se vse bolj često zastavlja, pritrdilen odgovor nanjpa lahko kaj kmalu postane resničnost.
Zgodba o tem, kako je Tiki zabredel v težave, je dolga in zapletena, njeni bisjveni sestavini pa sta prodajna cena in pa izguba, ki se veča iz meseca v mesec. Najbolj tragično pa je dejstvo, da težko pri-čakujemo (v bližnji prihodnosti) uspešen konec, kar bi pomenilo dvig prodajnih cen bojlerjev srednje ve-likosti.
»Polovica naše proizvodnje je trenutno nerenta-bilna, zato moramo omejiti obseg izdelave bojlerjev oziroma izdelavo popolnoma ustaviti, če ne želimo še naprej povečevati izgube, ki je konec septembra znašala okrog SO milijonov dinarjev,« pravi direktor Gorenja Tiki Božo Kovačič.
V Tikiju vidijo glavni vzrokza izgube v cenah. De-cembra leta 1980^0 se oblikovale cene bo jlerjev, ki so potem veljale skoraj tri leta. šele avgusta letos je zvezna skupnost za cene dovolila povečati cene bojlerjev za 17 odstotkov. Toda to je bita le kaplja v morje, kajti surovine in materiali za izdelavo bojlerjev so se v tem obdobju močno podrazili: pločevina za štirikrat, cink za 3,5-krat, embalaža za 2,8-krat, kar pa je seveda nemogoče kriti z iskanjem notranjih re-zerv in večjo produktivnostjo. Drugi jugoslovanski proizvajalci bojlerjev so enostavno ustavili nerenta-bilno proizvodnjo, kar jih ni posebej prizadelo, ker je to le njihov obrobni izdelek. Tiki pa pokriva okrog 60 odstotkov potreb jugoslovanskega trga, proizvodnja električnih bojlerjev srednje velikosti-pa je njegova osrednja dejavnost, zato ga je udarec okrog cen to-iiko bolj prizadel.
V Tikiju so razmišljali tudi o prodaji svojih izdelkov na tuje. V lastnem razvojnem oddelku so skonstrui-rali nove tipe bojlerjev, ki ustrezajo italijanskim infra-ncoskim standardom, medtem ko bojlerjev, ki so jih dosfej izdelovali, niso mogli prodajati na tuje. Ker so novi bojlerji varčnejši pri porabi elektrike in ker je v njih treba vgraditi manj materiala in je njihova izde-lava cenejša, so se v Tikiju odločili, da namesto sta-rih bojlerjev začno proizvajati nova tipa 50 in 80 fitr-skih bojlerjev. 12. septembra so pognali proizvod-njo, ki pa ni stekla, kot so načrtovali. Zvezna"skup-nost za cene je namreč menila, da ne gre za nova
proizvoda in ni potrdila cene, brez cene pa je izdelke seveda nemogoče prodajati. Kakorkoli so v Tikiju dokazovali, da so samo neposredni izdelavni stroški za okrog tisočaka večji od dosedanje prodajrie cene bojlerjev, so vedno naleteli na gluha ušesa in na obrambo z odgovori, da moramo spoštovati dogo-vorjerio politiko cen.
V  Tikiju pa se delavci sprašujejo, kakšna načel-nost je veljala, ko so se dražili pločevina, stiropor, cink in drugi materiali. Zato v Tikiju ne zahtevajo nič drugega kct enoten meter za vse pri oblikovanju cen, to pa pomeni, da bi skupnost za cene morala, upoštevati podražitev vhodnih materialov. Precej re-snice je v trditvi, da Tiki ne bo rešil vprašanja inflacije v Jugoslaviji, pač pa mu je to povzročilo velike teža-ve, ki lahko prinesejo marsikaj. »Saj ne zahtevamo    > cen, s katerimi bi ustvarili velik dohodek, temveč cene, ki nam bodo omogočile normalno delo in živ-    * Jjenje,« pravijo delavci Tikija in v isti sapi dodajajo: '»Ali pa bomo prenehali izdelovati bojlerje in bomo    • morali letno -uvoziti 470.000 bojlerjev, kolikor jih sedaj letno izdela Tiki.«
Cel kup probiemov se je zgrnilo nad Tiki. Nimajo cen za bojlerje srednje velikosti. Proizvodnje ne mo-rejo čez noč preusmeriti na izdelavo donosnejših manjših bojlerjev, ker tega ne zmorejo njihovi koo-peranti. Nimajo obratnih sredstev, da bi financirali proizvodnjo srednjih bpojlerjev za izvoz, kjer bi dose-gli solidnecene. V primežu jih imajo proizvajalci su-rovin, ki zahtevajo devizno soudeležbo za plačilo su-rovin, pa tudi dinarsko sovlaganje v razširitev zmog-tjivosti. Ob vsem tem pa proizvodnja bojlerjev sred-nje velikosti teče s četrtino zmogljivosti in le z mate-rialom, ki so ga že nabavili. Ko ga bo zmanjkalo, bo položaj še bolj brezizhoden.
V Tikiju ne vedo, kaj naj storijo. Z majhno iskrico upanja čakajo, da bodo uradniki, ki vodijo censko politiko, le sprevideli svojo napak'o. Obveščajo naj-različnejše organe o nastali situaciji in pri tem pou-darjajo, da so vseskozi povečevali fizični obseg proizvodnje in produktivnost in torej niso prišli v te-žave, ker bi lenarili. Zdi se, da se jih loteva maloduš-je. In če bodo nekateri ali vsi delavci res ostali brez dela in zaslužka, bo to najbolj zgovoren dokaz, kaj se zgodi, če nekoga z admtnistrativnimi ukrepi rešu-ješ tako, da drugega potisneš v prepad. Sedaj bi mo-rali zapisati še kaj o odgovornosti, a očitno bo tako, da bodo krive razne resolucije, zakoni, dogovori, sporazumi.kipasmojihvsisprejeli. Vsebremepaje in očitno bo padlo na ramena delavcev Tikija. Morda se motimo, a bili bi veseli, če smo se res zmotili.
France Kmetič