Dopisi. Iz Maribora. (25letnica Mariborskib osmošolcev iz 1. 1865.) Ponedeljek na večer se je na poziv g. dr. J. Sernca 14 gospodov zbralo v kazinskem zalonu, da bi praznovali 251etnico mature, ki so jo opravili pred četrtstoletjem na tukajšnji gimnaziji. Izpit jib je delalo 26, umrlo jih je 8, udeležili se niso 4, med njimi dvorni svetovalec in operni ravnatelj Schub iz Draždan. Zbrali so se gg.: advokat dr. Josip Sernec, notar dr. Fr. Firbas, dr. P. Turner, polkovniški zdravnik dr. Miglič, župniki Janžek, Gmeiner in Rojko, profesorji Poljanec iz Novega mesta, Santelj, Plohl in Fras iz Gorice, dr. Glaser iz Trsta, kmet Petelinšek iz Konjiškega okraja in Nemec Fric pl. Gasteiger, bivši mestni župan v Ljubnem na gorenjem Stirskem; počastil nas je še s svojo navzoenostjo g. prof. Majciger. G. dr. Sernec se je z gorkimi besedami spominjal nekdanjib profesorjev, izmed katerih biva tukaj v Mariboru gospod profesor Majciger, ki mladine ni samo poučeval v šolskib stvareh, nego jo je tudi navajal na to, da mladenči postanejo pošteni, odkritosrčni in delavni možje. Solze so igrale gospodu govorniku v oččh, ko je dajal odduška zabvalnosti. G. notar dr. Firbas se je v lepib besedah spominjal prijateljstva, ki je dovelo toliko nekedanjih tovarišev v Maribor na praznovanje važne obletnice. G. prof. Majciger je povdarjal, da se njegove zasluge precenjujejo, da je pa njegov trud poplačan, ko vidi toliko resnih mož, katerim je skušal kazati pot skoz življenje. V jako lepem listu se je zabvaljeval gosp. Adolf Lang, zaslužen mir uzivajoč kot dvorni svetovalec v Badenu blizu Dunaja. Ponosen, pravi v pismu, bil je na ta tečaj Mariborske gimnazije, kajti ves čas se je odlikoval po marljivosti in moškem vedenji. Gospod dr. Glaser omenjal je pri slovesnosti nazočih duhovnib gospodov in juristov. Vesel znak v narodnem življenji štirskih Slovencev je lepa sloga, v katerej skupno delujejo v naroden prospeh duhovni in posvetni narodnjaki; tej složnosti se imajo tukaj na Štirskem zahvaljevati lepi vspebi na polji narodne prebujenosti. Govornik napija Jepi nadi, da bo to tudi v prihodnje tako l Živo odobravanje je kazalo, da je govoril vsem iz srca. Pozneje je dr. Glaser napil še kjaoetu Petelirtšeku, kot zastopniku tistega staua. iz katerega naš slovenski narod dobiva največji del svoje inteligence. Dr. Sernec je še napil dr. Turnerju, kot uzoru značaja. Vršile so se še druge navdušene napitnice. Veselili smo se, da je kljubu silnim težavatn, ki jib imajo štirski mladenči, dovršivši latinske šole, toliko značajnib mož se prebilo skoz boj za življenje. Zaačilno je za one čase, da sta samo dva Nemca bila med osmošolci, da pa nikoli ni bilo nobenega narodnega prepira, ker sta bila poštena nam nasproti. V večini so bili profesorji, katere pa je osoda vse porinila nekako bolj na južno stran. Pozno v noč smo se ločili nadjaje se, da se ob priliki zopet vidimo. lz Koga. (Vbudej uri ne stojte pod drevom ali zvonikom!) Dne 12. julija ob 4. uri popoludne drvila je od Drave proti Muri čez ormoško-ljutomerske gorice strašna nevihta, katera je v 5 minotab provzročila grozno škodo. Crni električni oblak plaval je precej nizko nad nami. Iz njega šinila je prva iskra na Kajžarju, kjer je požgala tri poslopja; druga iskra užgala je na Vitanju jedno poslop.je, a tretja udarila je v naš zvonik, ki nema strelovoda, ter je ubila pod zvonikom stoječega mežnarja, Matjaža Rubina. Pri nas je namreč navada, da o bližajočej se nevihti opominjajo zvonovi veruike k molitvi; a zvoni se le dotlej, ko začnejo padati prve kaplje dežja, ali prva zrna nesrečne toče, kar se, žal, tudi večkrat, v Slovenskih goricah godi. Tudi tokrat je tako bilo. Ko je začelo deževati ter se je vsula toča, mežnar s svojim sinkom Ignacijem ni več zvonil, ampak le vedrila sta pod zvonikom, ker je mežnarjevo stanovanje precej oddaljeno od cerkve. Ko pa je na Kajžarju udarilo, šeljelgnacij izpod zvoaika pogledat, kje bi gorelo. In res se je b. kratu pokazal na Kajžarju plameu. Na to hoče sinko očetu naznaniti, kje gori; pa v tem trenotku, preden je prišel do oerkvenib vrat, udarilo je v zvonik, ter ubilo pri vratib slonečega in glavo skozi vrata molečega mu očeta, kateri se je, ne da bi še vsaj enkrat dahnil, mrtev zgrudil na tla. Videč iz zvonika padajočo opeko smo takoj vedeli, kaj se je zgodilo. S pokojnikom smo vse počenjali, kar se je dalo. Tudi g. dr. Spešič, ki je ta dan ravno tu osepnice cepil, trudil se je z vsemi močmi, uživiti nam nesrečneža, pa vse je bilo zaman: konštatoval je, da je strela moža k priči ubila. Nevolja iu žalost udovljene mu žene in otrok, kakor nas vseh in splob vseh faranov, se ne da popisati. — Ker je bil rajni Rubin mnogoleten narocnik ,,Slbv. Gosp.", tedaj nam naj bo dovoljeno, da mu postavimo v tem listu s tem, da podamo njegov životopis, majhen spomenik. Matjaž Rubin porodil se je 1. 1842 na Kogu. Imajoč 21 let, šel je v vojake. Kot tak tepel se je 1, 1866 s Prusom. Po vojaškej dobi služil Je več let kot atrežnik pri g. ^oflerju y JPtuj;. Leta 1873. poatal je naš Bolfanski cerkovnik, katero službo je vedno veatno opravljal, kolikor ae je dalo. Farani so ga zelo radi imeli, in ljubili so ga, kakor bi bil vseh aorodnik; kajti bil je neizrekljivo dobra, pohlevna duša, res pravi nBožji volek". Danes, 14. julija, ponesli suio ga k večnemu počitku. Sprevod bil je velikansk. Naši cenjeni kmetje so se ga, malo da ne, vsi udeležili. flvala njim lepa. Pogrešali pa smo vse sosedne cerkovnike. Žaloatno! Bolelo nas je tudi, da so ga apremili le domači č. g. župnik, tembolj pa nas je zato razveselilo, ko so naš (\ g. župnik povzeli besedo ter so rajnemu cerkovniku prelepih besedi zaklicali v slovo. C. g. župniku, J. Trampuš, izrekamo na tem mestu priarčno hvalo za beaede, katere so govorili rajnemu v grob. Rodbina Rubinova pa naj ae tolaži s tem, da je Vsegamogočni pokojnika rad imcl, kajti hotel je, da — hlapec, ki je sh\žil Božjej hiši, tudi v Božjej hiši umrje! Matjaž, nad zvezdami se vidimo! R. Iz Šmarskega okraja. (Praznično se pripravlja) Šmarska dekanija na nove meše. Kjer je treba, popravljajo cerkve, farne in podružnice. Na Kalobji so zmalali prezbiterij, na Ponikvi celo iarao cerkvo, kjer bo stalo delo vec 1000 gld., in v Šentjurji so prišle na vrsto 3 podružnice. S čiato drugim, veejim zaupanjem se moli v olepšanih hišah božjih in je zato tem večje hvale vredno, da toliko darujejo Ijudje, ker ao zdanji časi hudi. Zahvaliti ae je največ ternu, ker je še todi mnogo vnetih^ kriatjanov, kakor so tudi goreči narodnjaki. Šmaraka dekanija skrbi torej a tem za božjo čast, ker lepša cerkve, in to se letos zopet močno obeiiduje, ker daja toliko duhovnov: 22 jih živi, 3 bojo letos posvečeni, 3 so že v rezervi in vaaj eden bo menda naatopil. Ze hitio na Jakopovo nedeljo bo vrelo ljudatvo na Kalobje, da ae tam prvokrat vdeleži veaelja, kakoršnjega še ni fara doživela. Gospod primicijant niso sicer domačin, atnpak iz Ceskega, pa predobri gospod župnik hočejo svojim faranom radost pripraviti, ker je vredno, primicijoimeti. Druga nova meša bo 3. avgusta pri sv. Štefanu, tretja 17. avgusta na Poukvi in zaduja v Sentjurji 31. avgusta. Bogdaj gospodom novomešnikom in nam zdravja! lz Srednjega Gasteraja. (Požar, prošnja.) Javim svojim znancem in prijateljem, da rae je dne 25. junija popoludne ob 5. uri po hudobni roki zadela huda neareča; pogorela mi je vinn-arja na Kuaerniku. Škoda je za-tne velika, namreč čez 1000 gld. Obraniti se ni dalo nič, ker na visokem Kušerniku ni dovolj vode; vendar ao pokazali ondotni sosedi dobro voljo in \ismiljeno arce v obilnem številu, da so vaaj klet obranili. Vsem, kateri so pri požaru kaj pomagali, izrekam zato naj toplejšo zahvalo. Izlasti se zahvalim g. Janezu Sirku, velepoaestniku in cerkvenemu ključarju pri sv, Jakobu, ki je po- slal 5 oseb v obrambo, tacih korenjakov je sila malo, toraj mu naj Bog povrne! Ker pa mi bo sedaj izlasti vožnja od Gaateraja.pri sv. Jurju na visoki Kušernik mnogo sitnob delala, zatoraj bi potrkal na uamiljena arca sosedov avojih in tudi drugih, kateri bi mi blagovolili pomagati kako tvarino zapeljati, plačnik naj bo vsakemu Bog. Prosim pa ljubega Boga, da vsakega obvaruje jednake nesreče! France Kurnik. Iz Rotenberga na Pohorji. (Nesreča.) Pri volitvah za deželni zbor je volil naš Hudej na deano stran, ki je, kakor znano, srečno zroagala, Rischnigg pa na levo stran, ki je propadla a avo.jim namboa-hamerjem". Pri tem je pač g. Riachnigg prenaglo potegnil in je zato avoj del v Dravo prevrgel. Hudej je bolj počaano stopal, pa je zdržal. Vsled tega je, pravijo ljudje, sedaj Rotenberg poknil in je neki torej nevarnost velika, da akoz razpoklino Drava priteče ter še Lovrenški trg potopi. Ali bi ne bila to strašna škoda?