K R I 1
n f o
Pred letom dni je 20" Century Fox moral umakniti iz distribucije film Andrew Dice Clay Concert Film, ker je občinstvo reagira/o zelo odklonilno (prišlo je celo do primerov vandalizma v dvoranah); tokrat ta film distribuirá Carolco, vendar so v nekaterih kinematografskih mrežah že napovedali, da ga ne bodo prikazovali, ker je preveč »Šaljiv do žensk« (Dicea smo pri nas nedavno gledali v Rock 'n' Roll detektivu)
AAA je bila sredi 80-ih let vodilna francoska »neodvisna« distributerska hiša, ki je operirala z okoli 50 jilmi letno, nato pa je Slo z njo navzdol in lani je imela le 13 novih filmov; Philippe Diaz, producent pri AAA, pravi, da »nihče noče gledati francoskih filmov«, zato bodo odslej snemali »internacionalne« filme v angleščini, enega od prvih pa naj bi reziral Andrej Končalovskij
Francis Bouygues, o katerem smo poročali v prejšnji številki, je ponudil Jean-Jacquesu Beineixu (Diva, Betty Blue, Roselyne in levi) rekordno vsoto (dvakrat večje plačilo od tistega, ki ga je dobival do sedaj + delitev izkupička 50:50), če hi za Bouyguesovo družbo CIB Y 2000 napisal scenarij za film in ga tudi režiral: če Beineix pristane, bo to prvič, da ne bo delal za svojega stalnega delodajalca, francoskega »majorja« Gaumont
Pri Waltu Disneyu so sredi aprila začeti snemati tri nove filme: Blame It On the Bellboy — režija in scenarij Mark Herman, glav. vi. Dudley Moore, Bryan Brown (snemanje v Benetkah in v Londonu); Father of the Bride — režiser in koscenarist Charles Shyer, glav. vl. Steve Martin, Diane Keaton in Martin Short; Newsies — režija Kenny Ortega, glav. vl. Christian Bale, David Moscow
Shirley MacLaine bo igrala k komediji Used People (Largo Entertainment), ki jo bodo začeli 30 snemati letos poleti, režirala bo Beeban Kidron; izvirni scenarij je napisal igralec Todd Graff, dogajanje je postavljeno v leto ¡969, gre pa za zgodbo o vdovi (MacLaine), ki ji njen 22-letni občudovalec dvori na dan pogreba njenega moža
n f o
imel Wolfe zopet enkrat prav — ko je raztrgal scenarij Michaela Cristo-ferja. Ta je z linearnim razpletom in s srečnim koncem sodnega procesa kontroverzno vsebino povsem porušil. Film se ima za zadovoljiv obisk zahvaliti izključno intelektualnim instinktom publike, torej literarni predlogi. Po pričakovanju ekranizacije sorodnih kvalitet je gledalstvo iz kina odhajalo z dolgimi nosovi.
In kako tudi ne bi? Novi De Palma ne predstavlja razočaranja samo zato, ker ne more uporabiti alibija izvirnega scenarija — knjiga bi nenazadnje lahko bila tudi slaba. Huje kot nepomembno dejstvo, da tilm ni zvest knjigi, je, da De Palma ni več zi/esf samemu sebi: posnel je Kres ničevosti, ki je žal res samo to. Warner na kritiko odgovarja s težavami med snamenjem, ki je dvignilo veliko več prahu kakor izid knjige pred 3 leti: Predsednik okraja Bronx
Fernando Ferrer na primer je tedaj v intervjuju za New York Times roman označil kot žalitev ugleda številnih zakon spoštujočih meščanov Bronxa. No, že nekaj vrstic naprej mu je ušla izjava, da bi le-ti Wolfa na tamkajšnjih ulicah ne pustili pri življenju več kot pet minut! Lani je Ferrer producentom predlagal, da bi pred filmom kot protiutež vrteli prizore iz spokojnejših delov okraja — iz živalskega vrta v Bron-xu denimo! Namignil je tudi, da bi njihov prispevek v lokalno dobrodelno blagajno občutno pomiril krajane... Ja, približno tako. Krajane Bronxa je Warner pomiril še z amaterskim castingom, ki je spravil v bes malodane vse sodelujoče. In druge. Beli Alan Arkin je za — edino pozitivno — vlogo (raz)sodnika Whitea odpadel v korist Morgana Freemana, ki bo odslej menda do smrti igral modele črnske etičnosti. Freeman v vlogi ni slab pa tudi Bru-
ce Willis je povsem soliden interpret vloge — le v napačnem filmu sta se znašla. Scenaristični diletan-tizem je uničil film tudi tako, da je Cristofer negativni lik britanskega kvazi novinarja predelal v simpatičnega Američana. Namesto brezobzirne socialne satire potem gledamo farso, skorajda razposajeno komedijo o srečnežu, ki mu je trenutno spodrsnilo, na koncu pa si poleg njega opomorejo tudi tisti, ki jim je šlo že prej dobro. V tej smeri sta film dodatno obtežiia standardno enodimenzionalni Tom Hanks (!) in tokrat povsem sintetična Melanie Griffith.
Willisove besede o krutosti žurna-lizma, namenjene Hanksu: »You're dinner. And next week they won't remember what they are.«, iahko zato razširjamo tudi na De Palmo.
TOMAŽ KRŽIČNIK
tam, kjer je srce
where the heart 15
režija:	John Boorman
scenarij:	Telsche in John Boorman
fotografija:	Peter Suschitzky
glasba:	Peter Martin
igrajo:	Dabney Coleman, Uma Thurman, Joanna Cassidy, Crispin Glover
proizvodnja:	Allied Filmmakers/Silver Screen Partners IV, ZDA, 1990
John Boorman, ta najbolj pustolovski neangleški režiser med Angleži, je podobno kot Peter Yates in John Schlesinger najlepše blestel v poznih šestdesetih in poznih sedemdesetih, ko je podpisal filme Point Blank (1967), Hell In The Pacilic (1968) in štiri teta kasneje še Deliverance. Če dejstva v tezo prisilimo že vdrugo, nam povedo, da je Boorman najboljši takrat, ko se morajo junaki njegovih filmov spraševati, kdo so in kaj hočejo. Ta »quo vadiš?« psihologija ponavadi doleti izolirane skupine ali posameznike v boju z naturo (Deliverance) ali Kulturo (Where The Heart Is). V našem filmu se to dogaja celo dobesedno, kar je za nekaj mlačnih nasmeškov povsem dovolj. Toliko in nič več. Kaj je umanjkalo, zakaj so vsi avtorjevi poskusi proizvodnje smeha končali v nekakšni »arty-resnob-nosti, receptih za novo čistost dobe, ki prihaja«?
Boorman se je oprijel tistega kano-na iz nekdaj popularnih filmskih gramatik, kjer izvemo, da sme film sestavljati niz fikcijsko avtonomnih enodejank pod pogojem, da jih druži podvrženost enotnosti dogajanja. Čeprav sprva nerazumljiva, vsaka epizoda vmesti neko situacijo in sklene neko dogajanje. Tako. Lepo je, če filmskega dogajanja kot gledalec ne zmoreš predvideti in obenem sklepaš, da bo to znal režiser, čigar kompetenca drži pripovedni režim trdno na povodcih.
Trenutek razočaranja nastopi, ko ti začne tilm pripovedovati, da je organizacija ušla ne le iz gledalčevih, temveč tudi iz režiserjevih rok! Našo uvodno tezo moramo zdaj razširiti z ugotovitvijo, da dobri avtorji slabe filme posnamejo takrat, ko jim scenarije napišejo hčere. Spomnimo se le omnibusa New York Stories, kjer se je namesto očeta v resnici trudila Sophia Coppola. Posodobila je med anglosasi visoko popularen otroški naslov »Etoise«, kjer beremo o bogati osamljeni deklici v newyorškem hotelu. S podobno dobronamernostjo je koscenaristka našega filma Telsche Boorman. Očeta je vrgla v devetdeseta, desetletje, ki holly-woodsko-angleškemu eksistencia-listu ne leži in mora to sredi atributov sodobnosti maski rati s krčevitim beganjem sem ter tja. Tu se bomo odrekli vsebinskim referencam nekaterih kritik, ki so segle vse do paralel s Kraljem Learom (!), in ostali kar v mejah Boormanovega opusa: Filmska zgodba spominja na tisto iz filma Leo Ihe Last, v katerem je aristokratski Mastroianni leta 1970 srečal londonske reveže in Boor-manovo režijo takrat v Cannesu pomagal razglasiti za najboljšo, Pervertiranje »Rags-to-Riches« formule je tedaj učinkovalo sveže in bizarno, tokrat pa je žalostno neučinkovito: Spremljati moramo finančno etične pustolovščine Dab-neya Colemana, ki mu uspe v vlogi
lastnika podjetja »American Demolition« poleg mannhattanskih nebotičnikov demolirati še lastno družino in podjetje. Na koncu doživimo vsake komedije dostojen happyen-dovski Aufhebung, vmesni mediji ofenzive na protestantsko etiko pa so squatterji, art-kolonije, berači, designerji, umetnost in ljubezen. Po režiserjevem mnenju se tam, kjer je srce, nahaja za komedijo najupo* rabnejši presek urbanizma in kapitalizma. Morda, vendar Komično uhaja skozi zadnja vrata. Za kar i® še najmanj kriva obetavna in izstopajoča Uma Thurman, ki smo jo spoznali kot Venero v Gillianovifi Pustolovščinah Barona Muenctt ausna, kot Cecile v Frearsovih Nevarnih razmerjih in seveda kot fa* talno June v Kaufannovem Henryk June. Oče, sicer profesor na Co* lumbii, jo je obeležil z imenom Uma Karuna Thurman, medtem ko je bila mati nekdaj poročena z LSD guru* jem Timothyjem Learyjem — ta od Wall Streeta razsvetljeni hippie t" tudi Iahko podpisal naš film. Boorman je v svojo komedijo za* mesil skoraj vse predpostavk® uspeha: tu so virtuozne pasaže uf' bane poezije, cele lekcije iz body arta in trompe l'oeil slikarstva, n® manjka niti socialni zemljevid Ne«1 Yorka, Manjka le humor.
TOMAŽ KRŽIČNIK