w 1 Hamfri 4 Intervju: dr. Vojislav Šešelj, četniški vojvoda 8 Supersonic 16 Tudman 17 Dossier Premk 23 Edijevašola 24 Fotolabor 27 Šofergospe Daisy 30 Intervju: Terry Gilliam, režiser 38 Chacraruju 40 Borza 42 Spomini Titovega atentatorja 46 Nagradna križanka 48 Dolancje v Švici TIIIBUNA OPROSTIWINETOU, AMPAK BIZNIS JE BIZNIS! Ljube bralke in dragi bralci, verjetno se morate kar pošteno praskati tam zadaj, da najdete povezavo med Winetoujem in biznisom!? Toda vsa stvar je na moč preprosta. To je stara šala, ki gre nakako takole: Učiteljica v prvem razredu osnovne šole razpiše glavno nagrado v obliki odlične ocene za tistega učenca, ki bo povedal največjega junaka. In tako se ubogi prvošolčki praskajo za svojimi masla polnimi ušesi in ugibajo: Boško Buha, Mirko, Slavko in ne vem, kdo še vse, ko malemu Janezku šine in na ves glas zakriči: »TITO!« »Tako je, Janezek, zaslužil si petico!« Ostali razočarani po končani uri hitijo k malici, ko Janezek še zmeraj tiči v razredu, čez nekaj časa pogleda v zrak in izdavi: »Oprosti Winetou, ampak biznis je biznis!« Vidite, dragi moji, kako so junaki lahko v resnici samo navidezni in kako se v vsaki stvari, ki navzven spominja na prašiča, lahko skriva okusna klobasa. Recimo SMELT. Kakšna groza je obšla vso deželo šentfloijansko, ko je izvedela za odpust nedolžnih in nesrečnih delavcev Smelta, pa še nosečih povrhu. Groza je bila popolna. Vsi so pomislili na lačnega dojenčka ob prazni steklenički in mlado princeso Ano Kučanovo, kako se preteguje na Havajih, popoldan uživa v klimatizirani učilnici in odžira zaslužen obrok Humane novorojenemu Slovencu. Kaj pabiznis, ljubčki dragi? Ali ste kdaj pomislili, koliko je vredna informacija, ki jo mlada dama sliši pri kosilu od gospoda predsednika in jo prenese na ušesa svojemu šefu? Ja, ljubčki dragi, če Vam je zahodna poslovna mentaliteta tako strašno všeč, boste pač morali požirati tudi takšne klobase. Denar je sveta vladar in ena lačna nosečnica bo poslej manjši zalogaj, kot si morete predstavljati. Je že tako, da je vsaka stvar za nekaj dobra in seveda za nekaj tudi slaba. Podobno kot prašič, ta ljubka rožnata zverinica, ki je na zunaj svinja, navznoter pa okusna salama. Obstaja pa na žalost primer, ki je še mnogo absurdnejši. KUVAJT. Ali ste ob vsem sočutju s kuvajtskim narodom kdaj pomislili na to, da se nekdo igra to igrico zato, da dobi vsak sodček črnega, sedaj skoraj zares zlata, pač plačanega po dvojni ceni. Naj bo to Sadam, kak drug beduin ali pa kar več eksotičnih škratov skupaj. In če kdo od njih sedaj gleda v zrak in pravi: »Oprosti Alah, ampak biznis je biznis,« smo na žalost tam, ko je za ta svet zares že prepozno. V Ljubljani, 27. septembra 1990 Vaš Hamfri Bogart P.s. Pa še udba ni več to, kar je včasih bila: včeraj je z letalom preletel Ljubljano vojni zločinec Vinko Levstik in ga niso sestrelili. Zares čudni časi. TRIBUNA je glasilo ŠOU v Ljubljani. • Tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo vsak dan med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Tomi Drozg. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 14 din. • Oproščeno prometnega davka po sklepu št. 421-170/22.2.1973. • Naslednja številka izide 15. oktobra 1990. Fotografija na zadnjici: Tomi Drozg :;««K>>:W:>:>>>.-:-:' RUSISO SPET N AD iy AMf Pred časom je v sobotni prilogi Dela gospodu Veljku Rusu med drugimi ušla še nečednost, ki se neposredno tiČe našega časopisa. V zaključku svojega prvega prispevka, namenjenega predvsem gospodu Jožetu Pučniku, ornenja, da naš časopis ureja Andrej Poznič, sicerpredsednik študentske or-ganizadje v Ljubljani. Ker |e omenjeni gospod Rus med drugim tudi član. časopisnega sveta TRIBUNE, lahko sodim, da mu to ni uŠlo kar tako, ampak ga je bodisi kdo k temu napeljal, kar seveda ne bi bil prvi primer v njegovi preteklostf, ali pa ga je vid zapustil do te mere, da mu niti s cvikerji ne nese do kolofona TRIBUNE, v katerem jasno piše, kdo ureja TRIBUNO. Najmanj, kar sicer pričakujem od njega, je, da ne sodi drugih po sebi. še lepše pa bi bilo, če bi pojasnil, kako si predstavlja, da TRIBUNO ureja človek, ki ni več kot trikrat prestopil praga njenega uredništva. Kar se tiče TRIBUNINEGA an-tikomunizma, pa drži, da je precej nenaklonjena komunizmu, a se mi doz-deva, da gospod Rus po tej plati prettrava tako zelo, da se mi je na trenutke zazdelo, da TRIBUNE morda sploh ne bere. Sicer pa je pod sedanjim uredništvom mnogo manj protikomunistična, kot je bila za časa urednikovanja Igorja Bavčarja komunistična, o čemer pa bi gospod Veljko Rus vedel gotovo kaj zanimivega povedati. Lep pozdrav, Tomaž Drozg, v.d. odgovornega urednika TRIBUME KLUB K4IN PENACIONALIZACIJA Socialdemokratska mladina podpira vračanje po vojni krivično odvzetega premoženja prejšnjim lastnikom, vendar mora denacionalizacija potekati pod državno kontrolo in z jasno določenimi omejitvami, npr. v primeru veleposestev, velikih količin tujega kapitala in podobno. Poleg tega obstajajo tudi primeri lastnine, ki jo je bodisi nemogoče, bodisi neracional-no vračati ali pa bi njeno vračanje povzročilo nove krivice. Mladi socialdemokrati menimo, da sodi med slednje tudi primer kluba K4, katerega zgradba na Kersnikovi ulici 4 je pred nacionalizacijo pripadala cerkvi. Klub sodi med, žal, redke stvari, ki jih je ta družba namenila mladim in njihovim dejavnostim v prostem času. Če se zgradba, v kateri deluje, vrne cerkvi, bo njegov nadaljni obstoj vprašljiv. Socialdemokratska mladina se zato čuti dolžno, da se odločno zavzame za interese velikega dela mlade generacije in mladinske kulture, za katero je klub k4 vsekakor precejšnjega pomena. Cerkev pa si za krivično odvzeto premoženje zasluži pravično odškodnino, kar opravičuje tudi njena nezanemarljiva dobrodelna dejav-nost. Socialdemokratska mladina pred-laga, naj ostanejo prostori na Kersnikovi 4 na razpolago klubu za nadaljno svobodno delovanje, država pa naj cerkvi ponudi ustrezno odškodnino. Mladi socialdemokrati smo prepričani, da je treba krivice, ki jih je storila prejšnja oblast, popraviti, ne smemo pa jih popravljati z novimi krivicami - zlasti ne na račun mladih, ki so za vse skupaj še naj-manj krivi... SOCIALDEMOKRATSKA MLADINA Predsednik: Matej Makarovič Uredništvu Tribune So študentje in so profesorji. So različni študentje in so različni profesorji... je zapisal P. Žnidaršič v zadnji številki Tribune v prispevku o Pravni fakultetu. Tudi pri ostalih fakultetah lahko podobno začnemo, le nadaljevanja so različna. Naš namen ni splošen prikaz razmer na eni od Ijubljanskih fakultet, temveč je opozoriti na enega od najbolj ekscesnih primerov na ljubljanski FNT, VTOZD Kemija in kemijska tehnologija, kjer na naše pritožbe sploh ne reagirajo. ena od naših kolegic pisno protestirala, ker prof. Šiftar, ki nam je predaval anor-gansko kemijo v prvem letniku, izven časa predavanj ni bil dosegljiv. Baje se kakšen popoldan celo pojavi za uro ali dve, sicer pa ga ni na faksu. Pri dvestotih študentih in to v prvem letniku, ko je težav največ, je takšen odnos navadna ignoranca. Kot rečeno, je naša kolegica protestirala, ven-dar se ni nič spremenilo. Če na Katedri za anorgansko kemijo vprašate, kje je predavatelj, vam po vedo, da ga še ni, da ne vedo, kje je, da ne vedo, kdaj bo prišel, in podobno. Baje hoče naša družba v Evropo 92. Pravijo, da je silno pomembno znanje in za delo zagreti sveži kadri z visoko izobrazbo. Te katedre pa izobražujejo zaspani profesorji (pardon, ne vsi, omenili smo samo najbolj vnebovpijoči primer), ki se jim niti na faks ne ljubi priti, kaj šele, da bi se ukvarjali s študenti. Ni potrebno, da nam verjamete na be-sedo. Predlagamo, da sami pokličete na Katedro za anorgansko kemijo ali pa na študijsko komisijo, ki naj bi skrbela za naše probleme in jih povprašate, kdaj se dobi prof. šiftarja. Če boste ugotovili, da je naš protest upravičen in to objavili, se bo mogoče zbudilo tudi vodstvo šole in zadevo uredilo. Oprostite, ker se nismo podpisali. Do konca študija imamo namreč še veliko iz-pitov. Lep pozdrav, skupina študentov kemijske tehnologije USTANOVILI SMO SIN-DIKAT NEZAPOSLENIH V četrtek, 13. septembra, je bil us-tanovljen sindikat nezaposlenih in social-no ogroženih Slovenije. To je organizacija vseh tistih, ki ne vedo, kako bo jutri z njihovo zaposlitivijo in preživetjem. Organizirati in razviti nameravamo nas-lednje dejavnosti: pravni nasveti, pos-redovanje in pomoč pri iskanju začasne zaposlitve, na splošni ravni pa bomo spremljali politiko zaposlovanja ter zakonodajo s področja varstva brezposel-nih in ogroženih. V prvi vrsti pa želimo organizirati same nezaposlene in jih aktivirati pri reševanju lastnih problemov. Za ustanovno skupino: Andrej Magajna Op.: Informacijo je posredovala SDSS Ljubljana Moste-Polje. \/s>C4mas> K CLANKU »FOLITICNI PODMLADKIIN ŠOLA« Vsekakor je hvalevredno, da se je av-torica članka »Politični podmladki in šola« v prejšnji Številki Tribune odločila predstaviti javnosti tudi organizacije mladih in njihovo delovanje. Nikakor pa se ne morem strinjati z načinom te »predstavitve«, ki daje vrednostnim sod-bam prednost pred dejstvi: kot da ne gre za predstavitev organizacij, ampak za sporočilo javnosti, kateri naj bi bili »dobri« in kateri »slabi fantje«. Iz članka lahko sklepamo, da so »dobri« tisti, ki so počeli »kaj konkretnega«. In kaj naj bi bilo »konkretno«? Tudi na to najdemo v članku odgovor: konkretno je vse tisto, kar počno - sedanji in nekdanji mladi komunisti: Demokratični forum in ZSMS-LS, vse os-talo pa ni »nič konkretnega«. Iz opisovanja »akcij« posameznih organizacij in spremljajočih komentarjev je to jasno raz-vidno: če npr. organizirajo okroglo mizo mladi komunisti, je to »konkretno« in »uspešno«, če pa jo npr. organizirajo mladi Krščanski demokrati, sodi to po mnenju avtorice članka med »še vedno nič konkret-nega«. Predvsem pa moram reagirati na nepopolne in netočne podatke o Social-demokratski mladini. Ker v članku pač prevladuje izražanje naklonjenosti do enih in pavšalnega odnosa do drugih, primanjkuje pa resničnih dejstev, mi dovolite, da ga popravim in dopolnim z nekaterimi dejstvi o Socialdemokratski mladini. Kot prvo: kaj sploh smo - »avtonomna politična organizacija« ali »podmladek«? Izraz »podmladek« ni jasno definiran, namiguje pa predvsem na oskrbovanje »očetovske« stranke s svežimi, prever-jenimi, mladimi kadri, ima največkrat močan pejorativni prizvok in je za nas nesprejemljiv. Poudariti moram, da smo vse dosedanje politicne odločitve in ak-cije izvedli po svoji lastni odločitvi, nikoli nismo dobili od Socialdemok-ratske stranke Slovenije niti ene direk-tive in niti ene prepovedi. Najsi so bile te odločitve dobre ali slabe, bile so naše. Tudi v statutih Socialdemokratske mladine in SDSS v sprejemanju političnih odločitev. Tako dejansko kot formalno-pravno smo torej avtonomna (ker sprejemamo odločitve samostojno) politična (ker delujemo predvsem v politični sfer) or-ganizacija (ker imamo lastno obliko for-malnega organiziranja) v okviru Socialdemokratske stranke Slovenije. To potrjuje tudi naše delovanje, ki je v članku ne le nepopolno, ampak tudi napačno predstavljeno. Tako nam članek očita, da smo »se največ ukvarjali z volitvami«, pa še to brezplodno, ker naši kandidati »niso bili izvoljeni«. Seveda smo se precej ukvarjali tudi z volit-vami, ker skušamo kot politična or-ganizacija zastopati interese mladih skozi politične institucije, kar je neposredno mogoče le z izvoljenimi predstavniki. Glede naših kandidatov, ki »niso bili izvol-jeni« pa vam lahko kot poslanec skupščine občine Ljubljana - Center zagotovim, da je ta trditev napačna... Nikoli nam ni prišlo niti na misel us-tanavljati nekakšen »Klub za invalidno mladino«, kot piše v članku. Ne le nes-miselno, ampak tudi nesprejemljivo se nam zdi, da bi politična organizacija us-tanavljala invalidski klub oziroma kakorkoli vplivala nanj (s tem seje verjetno ukvarjala le SZDL v svojih »zlatih« časih). Invalide pojmujemo kot deprivilegirano skupino, ki ji je treba pomagati, naloga političnih organizacij pa je sodelovanje (in ne vpliv ali ustanavljanje) z njimi in njihovimi organizacijami ter zastopanje njihovih interesov v sferi politične oblasti. Socialdemokratska mladina opravlja to nalogo uspešno: stike imamo z večino in-validskih organizacij, rezultat našega sodelovanja pa je bila med drugim tudi naša pobuda s konkretnimi zahtevami za izboljšanje položaja invalidov, ki jo nameravamo v kratkem še dopolniti in poglobiti ter doseči čimprejšnjo uresničitev vseh zahtev, ki jih vsebuje. Prav tako čudna in brez ustreznega kon-teksta je trditev, da smo »se ukvarjali z legalizadjo prostitucije«. Res je, da smo se kot prva politična organizacija v Sloveniji uradno zavzeli za legalizacijo in zakonsko regulacijo prostitucije in organizirali na to temo okroglo mizo. Ni pa naša krivda, da je slovenski (rumeni) tisk pograbil le to in »pozabil«, da smo v istem času predstavili tudi svoj mladinski politični program, v katerem poleg ostalega obširno obrav-navamo konkretna vprašanja našega šolstva. Vedno smo in bomo opozarjali na te probleme in skušali po svojih močeh prispevati k njihovemu reševanju ter zaščiti pravice učencev, dijakov in študen-tov. Med drugim je konkreten dokaz za to naša protestna izjava ob izpitni aferi, kjer smo opozorili tudi na nekatere globlje probleme našega šolstva. Poleg specifične problematike mladih, vključno s šolstvom in naših (nepolitičnih) dejavnostih za mlade smo se posvečali tudi širšim političnim vprašanjem: od kršitev človekovih pravic na Kosovu do suverenosti Slovenije in njenih odnosov z jugoslovanskimi republikami in ostalim svetom. Od volitev dalje naslavljamo svoje pobude na skupščino preko kluba poslan-cev Socialdemokratske stranke Slovenije. In nenazadnje bi si omembo zaslužili tudi naši mednarodni stiki. Za razliko od mladih demokratov in krščanskih demok-ratov naše sodelovanje ni toliko usmerjeno v DEMYC, ampak se kot socialdemokrati zbližujemo z mednarodno zvezo mladih sorialdemokratov - IUSY. Stalne in zelo dobre odnose imamo posebno z zahodno-nemškimi mladimi socialdemokrati. Med drugim smo se v avgustu udeležili semi-narja v Strasbourgu, kamor smo bili vabljeni kot edini predsta vniki iz Slovenije. Odlično pa se razumemo in imamo stalne stike tudi s številnimi organizacijami Slovencev po svetu in njihovimi mladinskimi sekcijami. O Sodaldemokratski mladini bi lahko še na dolgo in široko govorili, vendar mislim, da bo za bralce Tribune teh nekaj dejstev dovolj za nekoliko razločnejšo podobo Socialdemokratske mladine in njenega delovanja. Matej Makarovič Pozdravljen, Matej! Najprej bi se ti zahvalili za podrobno analizo Alenkinega članka in ob tem tudi vašega dela - menimo, da tako analizo vaša organizacija poptrebuje. Ne vemo sicer, odkod sklepate, da Alenka izraža naklon-jenost do enih in nenaklonjenost do drugih, toda iz vsega tvojega pisanja je razvidno, da že naslova Politični podmladki in šola nisi razumel, ali pa, oprosti, nisi hotel razumeti. Alenka je izpustila vašo izjavo ob izpitni aferi, toda prepozno, oziroma šele ko so se ob aferi izpeli skorajda vsi. V vsakem primeru gre vztrajati pri očitku (ki ga v svoji analizi posredno potrjuješ tudi ti), da se vse preveč ukvarjate s papirnatimi akcijami, ki se največkrat niti ne tičejo šole (to pa, na žalost, ne velja samo za vas, ampak za vse politične podmladke). Dodali bi še to, da nismo mi tisti, ki naj krojimo politiko vaše organizacije, saj nismo njeni člani - to prepuščamo vsej socialdemokratski mladini. Menrmo, da bodo vaši člani najbolje vedeli, da je šola zelo pomemben dejavnik v življenju mladega človeka in da se zaradi tega z njo velja ukvarjati. Obilo uspehov pri vašem nadaljnem delu, pa da bomo lahko samo pohvalno pisali o njih! ^ srednješolsko redakcijo: Natalija Gorščak P.S.: V Alenkinem imenu se opravičujemo za napako s Klubom za invalidno mladino in nenatančne konkretnosti. SVIUZ HRISTA PROTIV KOMUNISTA Politična biografija dr. Vojislava Sešljaje slikovita. Nekočje bil najmlajši doktor prava v BiH in kader, ki so mu pripisovali velike politične možnosti. Kasneje je ugotovil, da je nek komimis-tični funkcionar prepisal magistrsko nalogo. In zaradi tega je bil izključen z univerze. Začel je dvomiti v marksizem in te dvome tudi zapisal. SDV-jevci so mu ta zapis ukradli s pisalne mize in dobil je osem let zapom. Iz Zenice se je vrnil kot zrel antikomunist. Danes je dr. Vojislav Sešelj vojvoda Centralne domovinske uprave Srbskega četniškega gibanja, ki šteje čez deset tisoč aktivistov, vključenih v Mlade četnike, Kolo četniških sester in Srbski kulturni klub. Razen brade ima vse odlike vojvode: je samozavesten in odločen politik, ki uporablja baseball palico kot sredstvo za nadaljevanja politike; proti njemu so vložili osem kazenskih prijav; odvzeli so mu macolo, s katero je razbijal v Prohor Pčinjskem; čaka ga 45 dni zapom, iz katerega se bo - tako pravi - vrnil še bolj zagrizen antikomunist. Zaradi nemoral-nosti njegovih četnikov oblasti še niso registrirale. Z vojvodo Sešljem, ki je prispel na najin pogovor v spremstvu čedne mladenke, sva se pogovarjala v beograjski restavraciji pri Ruskem carju, kjer ima vojvoda sicer svoje zatočišče. Poročilo o »srpskih poslih« začnimo z diferenciacijsko vestjo. Glavnega in odgovor-nega urednika beograjskega študentskega časopisa Student so odstavili iz povsem tehtnih vzrokov: Šimo Čičkovič je namreč Hrvat iz Bosne in kot tak neprimeren. Poleg tega pa je Student izhajal (upajmo, da bo tudi v prihodnje) v latinični verziji. Zanimivo pa je to, da je Čičkoviča odstavilo novoizvoljeno vodstvo beograjske študentske organizacije, ki je dobilo »zaupnico« na nedavnem referendumu. Težava je le v tem, da se je referenduma udeležilo okrog tri tisoč študentov (od skupaj 60 tisoč), za sedan-jega predsednika pa je glasovalo celo tisoč. Zares - »srpska posla«! Osrednja ulica v Beogrdu, Knez Mihajlova, se je spremenila v velik časopisni kiosk. V njej so najglasnejši kolporterji Velike Srbije, Šešljevega ladijskega dnevnika. To je tudi edini srbski časopis, ki dosledno upošteva novinarsko načelo: »Če dogodka ni, potem ga je treba narediti.« In ker za Šešlja in njegove četnike ni dneva brez ekscesov, so polne tudi strani Velike Srbije. Tako sta tretja in četrta številka časopisa posvečeni predvsem politični dejavnosti SČG, njegovi promociji v različnih krajih, vse pa je opremljeno z mnoštvom Šešljevih fotografij, s stenogrami govorov vojvode... Zanimiva pa je tudi naslovnica, na kateri sta srbska kraljevska zastava in črna z mrtvaško glavo, s pripisom: 'Sloboda ili smrt'. Verjetno bodo združeni socialisti kmalu predstavili svojo zastavo z ges-lom 'Slobo ili smrt'. *** V Knez Mihajlovi so postavili vodnjak, v katerega lahko vržete kovanec ali dva za srečo Srbov, ki živijo v Kninski krajini. Koliko denarja se je že nabralo v vodnjaku, ne vemo. Izvedeli pa smo, da sta beograjsko centralo Službe družbenega knjigovodstva pred dnevi obiskala dva doktorja. Prvemu je ime Jovan Raškovič, drugi pa je Milan Babič. Prišla sta preverit, koliko denarja imajo na računu sklada Nikole Tesle. O številkah nismo mogli ničesar izvedeti. *** Če je izšla Pravda v drugi številki kot glasilo S RP S KA P 0 S LA TRIBUNA: Srbsko četniško gibanje (SČG) se nahaja v absurdnem položaju: oblast vas zaradi moralnih vzorkov ne želi uzakoniti, vi pa ste vse bolj izrazito prisotni na srbski politični sceni. Kakšen izhod vidite? ŠEŠELJ: Komunistom je jasno, da je SČG njihov najresnejši tekmec. Zato so tudi prepovedali naše delovanje. Ne moti jih naše ime. Nekaj časa so naše delovanje celo dopuščali, ker so pričakovali, da bomo hitro 'umrli'. Ko so uvideli, da imamo iz dneva v dan več članov, so nas prepovedali. Kljub temu svoje vrste krepimo; kot vidite, vsak dan smo v akciji. TRIBUNA: Koliko članov ima Srbsko četniško gibanje? ŠEŠELJ: Ne poznam natančne številke, vendar jih je čez deset tisoč. In to tudi iz delov, ki so izven današnje Srbije. Celo v Ljubljani imamo dva člana, zdravnika in njegovo soprogo. TRIBUNA: Vtis imatno, da SČG ignorirajo tudi ostale opozicijske stranke... ŠEŠELJ: Da. Obstajata dve skupini opozicijskih strank v Srbiji. Prva je resnična opozicija strank, ki se brez-kompromisno upira Slobodanu Miloševiču (mi, Srbska narodna obnova in še nekatere manjše stranke). Drugo Foto: Tomi Drozg grupacijo pa sestavljajo stranke iz dirigirane opozicije. Tem strankam režim omogoča nemoteno organiziranje mitin-gov, od režima dobijo vse, kar si želijo (Narodna radikalna stranka, Draškovičeva, dve izmišljeni Liberalni stranki, Demokratska...). TRIBUNA: Videtije, da politično afirmacijo SCG najbolj ovira prav Dmškovičevo Srbsko gibanje obnove. Kakšni so pravzaprav odnosi med vašima strankama? ŠEŠELJ: Stranki sta v konfliktu. Z Draškovičem smo bili skupaj po njegovi izključitvi iz Srbske narodne obnove. Srbsko svobodoljubno gibanje mu je pris-kočilo na pomoč, dali smo mu predsed-niško funkcijo... Kmalu se je začel obnašati precej bahavo: privatiziral je strankarsko blagajno in odnesel 35 tisoč ameriških dolarjev in 12 tisoč DEM, njegova soproga se je vmešavala v delo Centralneuprave... Neposredni povod za njegovo zamenjavo pa je bilo dejstvo, da je Draškovič najostreje bolj kot oblast ob-sojal našo prekinitev dranrie Sveti Sava v Jugoslovanskem dramskem gledališču. Pa čeprav je bil o tem predhodno obveščen in je dal tudi soglasje. TRIBUNA: Ali obstajajo realne možnosti za združevanje opozicijskih strank? ŠEŠELJ: Zavzemamo se za koalicijo vseh opozicijskih strank z geslom 'Svi uz Hris-ta protiv komunista". Toda veliko strank se temu izogiba. Nekatere 'opozicijske' stranke namreč računajo, da bodo imele več maneverskega prostora, če bo režim pritiskal samo na SČG. Ta zmota jih bo stala glave. Vse, kar je Miloševiču uspelo, je to, da je razenotil opozicijo: nekatere Sodalistične stranke Jugoslavije, je v tretje izšla kot neodvisna revija. Obtožujejo jo antisrbstva, saj uveljavlja dosleden kon-cept »nizkih udarcev«, ki jih dobivajo ugledne srbske osebnosti (Slobo and com-pany). Toda zaenkrat brez pravega feed backa. Najšokantnejša vest govori o al-banskih policajih, ki so vrste srbske policije zapuščali zato, da bi postali hrvaški specialci. Danes se nahajajo v specialnem taborišču za urjenje nekje na Hrvaškem, kjer se pripravlja" jo za invazijo naKnin. Slobodan Miloševič je še vedno srbski politični lider številka 1. Dobrica Čosič pa duhovni vodja prebujenega srbstva. Prav-da pa piše, da je Čosič tudi siva eminenca »prve srbske vstaje« v Dalmaciji. Slobo, Raškovič in Opačič so le marionete v njegovih rokah. Pravda je tudi izvedela, da je Miloševič zaprosil Tudjmana, naj objavi magnetogram pogovorov z Raškovičem. *** V Pravdi je izšel predlog, da se Ljubljani, Zagrebu in Prištini odvzamejo nazivi mesta heroj. Ljubljani zato, ker je egoistična, podpira separatiste na Kosovu in ne spoštuje zvezne Ustave. Zagrebu zato, ker neguje tradicijo NDH in je v njem leglo nacionalizma. Priština pa je mesto zločincev in teroristov. Politična propaganda se je pojavila tudi na estradi. Tako na valovih beograjskega radia in na televiziji vrtijo popularno novonastalo pesmico z refrenom: »Nije Dorde, nije Dorde, ne može da dode. On je Slobu, on je Slobu poslao narodu!« *** Medijski zid enoumja je marca prva prebila Demokratija, glasilo Demokratske stranke. Vendar je začetno navdušenje kmalu splahnelo, saj so ljudje težko brali dolge politične eseje sicer izvrstnih in-telektualcev (Borisav Pekič, Kota Čavoški, Gojko Doga, Zoran Dindič, Nikola Miloševič, Aleksandar Ilič in drugi). Trenutno izhaja dvakrat mesečno, vendar načrtujejo tednik. Njihov zadnji podvig je trinajsta, posebna številka, s katero korigirajo uradne medije, ki so poročali o nedavnem mitingu opozicije. Najbolje prodajani opozicijski časopis je Srbska reč, glasilo Srbskega gibanja za obnovo, ki izhaja v 150 tisoč izvodih. Zaradi nekaterih spornih tekstov je bila njena prva številka prepovedana, nas-lednja pa je izšla dvojna. V zadnji, četrti številki Srpske red se je uredniški odbor SR-PSKA POSLA stranke privilegira, druge pa preganja. Tako je ustvaril bistveno napetost med samo opozicijo, ne pa med opozicijo in oblastjo. O možnih povezavah smo se pogovarjali s predstavniki Svetosavske stranke in Srbske narodne obnove, ven-dar je izid teh pogovorov še neznanka. TRIBUNA: Kaj boste storili, če vas ne bodo registrirali? ŠEŠELJ: Borili se bomo, pa čeprav bo ta boj trajal dvajset let. Vse vendarle ni od-visno od prihodnjih volitev. Pričakujemo, da bodo te volitvev celoti zrežirali komunisti. Pripravili jih bodo za njihovo zmago. O tem ne smemo imeti utvar. Na roko jim gre vednski princip, na svojo stran pa S9 pridobili tudi nekaj bivših dis-identov (Cosiča, Isakoviča in druge). TRIBUNA: Nekateri poznavalci srbskih raz-mer ocenjujejo, da opoziciji primanjkuje prav intelektualni potenckl... ŠEŠELJ: Res je. Vendar so pred kratkim v Beogradu ustanovili Srbski kultumi klub, ki ohranja tradicije predvojnega kluba. V njem so intelektualci različnih profilov. Klub je sprejel odločitev o kolektivnem pristopu k Srbskemu četniškemu gibanju. TRIBUNA: frojekt druge Jugoslavije je v propadanju. Še vedno so Ijudje, kijo želijo za vsako ceno ohraniti. Kako v tem kontekstu ocenjujete pomen Markovičeve reformske stranke? ŠEŠELJ: Čim prej se razidemo, tem bolje bo za vse, ki živimo v Jugoslaviji. Markovič ima v jugoslovanski politiki vlogo trojanskega konja, saj pri določenem delu ljudi prebuja lažno upanje o novi Jugoslaviji. Nekaj ljudi bo tudi zavedel, zapletel bo volilno sceno v Jugoslaviji, kakšne bodo posledice, pa bomo videli. Pohvaliti gre njegove ekonomske uspehe, politične pa ocen-jujemo negativno. TRIBUNA: Torej lahko v tem smislu ocen-jujemo tudi vaš agresiven nastop ob nedavni predstavitvi reformskih sil v Beogradu? SESELJ: Ne samo v tem smislu. Markovičev sekretar za pravosodje Kam-boski je izjavil, da SČG ne bi registrirali niti po zvezni zakonodaji, ker nadaljuje tradicije političnih sil, poraženih v II. svetovni vojni. To je bil glavni motiv našega nastopa. odlodli smo se, da bomo minirali vsako promocijo drugih opozicijskih strank, ki se z nami niso solidarizirale. TRIBUNA: O Jugoslaviji torej ne govorite več. Kakšen pa je vaš scenarij razpleta? ŠEŠELJ: Vse karte so v igri. Vendar je najbolj realna rešitev ta, da se Jugoslavija razdeli na tri države: Srbijo, Hrvaško in Slovenijo. TRIBUNA: Verjetno pa gre ob takšnem scenariju pričakovati tudi določene ozemeljske zahteve in spopade? ŠEŠELJ: Kar zadeva Slovenijo, tu ni nikakršnih nerešenih ozemeljskih vprašanj. Tu se lahko proces odcepitve takoj začne, še prej pa je treba oceniti slovenski delež v jugoslovanskih dol-govih. Hrvaški megalomaniji ni nikdar konca, vendar pa bo obstajala v njenih naravnih in zgodovinskih mejah. To pa pomeni, da bo srbska meja na Kolpi. TRIBUNA: V nacionalnievforijipostaja lak-mus papir za programe političnih strankprav nacionalno vprašanje. Knkšnoje vašestališče? SESELJ: Naše stališče je povsem jasno. Smo za obnovo srbske države na Balkanu, ki bi združevala vsa srbska ozemlja; zdajšnjo srbsko federalno enoto, srbsko Makedonijo, srbsko Črno goro, srbsko Bosno in srbsko Hercegovino, srbski Dubrovnik, srbsko Dalmacijo, srbsko Liko, srbsko srbski Kordun, srbsko Slavonijo in srbsko Baranijo. TRIBUNA: V Sloveniji Marojevičeva pod vodstvom Miloslava Samardžiča odločil za trenutno najbolje prodajane teme: četništvo in znova četništvo. Seveda pa je veliko prostora odmerjenega tudi strankarski dejavnosti. Čeprav so ob prvi številki ustanovitelji zagotavljali, da bo časopis neodvisen, t.j. nestrankarski. *** Tako lahko v zadnji številki Srpske reči preberete intervju z Brankom Mihailovičem, sinom Draže Mihailoviča -Ciče. Z njim se je pogovarjal sam prvak SGO Vuk DraŠkovič. V pogovoru Branko Mihailovič pripoveduje o predvojnih in vojnih dogodkih, ki so očeta in sina usod-no vezali. Dražin sin in njegova hči sta bila namreč predvojna skojevca in sta se ob začetku vojne znašla na očetovi nasprotni strani. Branko je leta 1941 obiskal očeta na Ravni gori in že takrat so se četniki upirali Nemcem. Čez dve leti so Branka rešili četniki iz okupiranega Beograda, ker mu skojevski in partijski kolegi niso priskočili na pomoč. Kljub temu, da je oče vedel za sinovo in hčerino ideološko usmeritev, ju S RP S K A P O S LA stranka zahteva od oblasti status narodne manjšine. Podpirate takšne zahteve? ŠEŠELJ: Ne. Menimo, da imajo Slovenci vso pravico do lastne države. Ničesar ne bomo storili, da bi jim to tudi otežili. Srbija ne more imeti nikakršnih ozemeljskih zahtev na Slovenskem. Srbi, ki tam živijo, se lahko vrnejo v Srbijo. Upam, da imajo srbijansko državljanstvo ali kakšne druge federalne enote, kar je načeloma isto. Oni so v Sloveniji tujci, niso narodna manjšina. Ce niso staroselci, potem ne morejo biti narodna manjšina. TRIBUNA: Mnoge moti vaša četniška ikonografija... ŠEŠELJ: Ni res. Današnja Srbija je vsa četniška. Kjerkoli se ČSG pojavi, nas ljudje z navdušenjem sprejemajo. Komunisti so izdajalci srbstva, kar je sedaj tudi samim komunistom jasno. Četništvo se je v srbskem narodu prebudilo in nihče več ga ne more zatreti. TRIBUNA: V zadnjem času se veliko piše o fizični kondidji... ŠEŠELJ: Mislite na tista dva, ki sem ju premlatil? TRIBUNA: Da. Na dva študenta, s katerima ste 'igrali baseball'... ŠEŠELJ: Ta dva sem moral pretepsti, ker sta ustanovila organizacijo Črna roka in vsem grozila. Rekla sta, da sem prvi na seznamu za likvidacijo. Zato sem ju moral opozoriti. Branko Čakarmiš SRPSKA POSLA zaradi tega ni nikoli kaznoval. Leta 1944 se je Branko boril na sremski fronti in je prispel vse do Slovenije, od koder je bil premeščen v Niš. Po vojni se demobilizira in študira pravo. Kot višjega uslužbenca v zvezni planski komisiji ga aretirajo zaradi verbalnega delikta. Ušel mu je namreč vzklik »uaa, Josip Broz«. Preživel je Goli otok, s katerega se je vrnil očiščen komunistične ideologije. Njegovega brata Vojislava so ob koncu vojne ubili par-tizani, oče je bil po sodbi ljudskega sodišča usmrčen, mati je preživela pekel ges-tapovskih zaporov na Banjici, v katerih sta bila nekaj časa tudi Branko in njegova sestra. Brankova želja je, da se delo in življenje očeta Draže in četniškega gibanja oceni objektivno. Sam pa pravi, da ni sodeloval v državljanski vojni, saj ni nikoli streljal na Srbe na drugi strani. Bojeval se je le proti ustašem in Nemcem. Najbolj ilustrativen pa je podatek, da je njegov brat Vojislav umrl tistega dne, ko je Branko osvobajal Titov Kumrovec. Srbski srednješolci, točneje učenci tret-jega letnika, so dobili nov, zanimiv učbenik. Gre za knjigo Mirjane Markovič-Miloševič z naslovom Socialistično samoupravljanje in moderna družba. Pri nas-tanku učbenika pa je sodeloval tudi Danilo Ž. Markovič (nista samo v krvnem, temveč v političnem sorodstvu), ki je v prostem času tudi prosvetni mini-ster. Soavtorja knjige sta še Zoran Arandjelovič in Bališa Špadije, ki prihajata iz vodstva SPS. Tej stranki po novem pravijo Stranka poslušnih Srbov. V 80 tisoč izdanih knjigah in na 234 straneh se dijakom servirajo resnice o kapitalizmu, socializmu, osnovnih načelih političnega sistema, ustavnosti in zakonitosti, bratstvu in enotnosti, tozdih, marksizmu in nacionalnem vprašanju, neuvrščeni politiki... Kljub protestom staršev, profesorjev in protiboljševistične javnosti, bo Mirjanina knjiga na vsaki klopi. Nedeljko Vučič VSTAJENJE YU-SUPERSONIKA D Kljub temu je še v marcu tega leta vse kazalo, da bo monstruozni projekt - za razvoj in proizvodnjo prototipa letala bi letno potrebovali 2000 milijonov dinarjev, državno blagajno pa bi za podobno vsoto obremen-jevali celih dest let, dobil zeleno luč. Tako bi vse skupaj potrebovali naj-manj dve milijardi dolar-jev in še najmanj 15 milijonov dolarjev za vsak, na vzletno stezo pos-tavljen supersonik. Blaz-nost, bi rekli trezno misleči ljudje, general-polkovnik Anton Tus, komandant vojnega letalstva in protizračne obrambe, pa ni ravno varčeval s slavospevi projektu. Kakorkoli že, v skupščini je le prev-ladal razum in vojska je morala pospraviti načrte v predal. Vlada je pod vplivom javnega mnenja zagotavljala, da supersonik ne bomo gradili, in tudi sam sem temu naivno verjel ter povsem pozabil, da lepe be-sede zadovoljijo le bedake. e mortais nil nisi bene, narekuje pieteta, toda Jugoslovanska Ijudska arntada je kljub nasprot-nim trditvam njenih sovražnikov še kako živa in zato je vsakršna obzirnost do nje pljuvanje v lastno skledo. Torej v skledo, ki jo JLA posredno prazni z bolno-utopičnimi načrti, med katerimi najbolj izstopa že napol uresničena ideja o novem jugoslovanskem nadzvočnem vojaškem letalu. Prva vest o projektu »Novi avion«, kasneje so ga poimenovali kar Yu-Lureka, je bila ob-javljena seveda v tujini, v časopisu ameriške letalske industrije Aviation Week and Space Technology, leta 1985. Pri nas se dolgo o tem ni smelo ničesar objaviti, na skupščinskem gradivu o letalu oziroma domnevnih zahtevkih za njegov razvoj pa se je bleščal napis »Strogo pouzdano«. Javnost je bila o tem razsipavanju denarja davkoplačevalcev obve-ščena šele konec prejšnjega leta, ko je zvezna skupščina, ne pa sam premier Markovič, v prevelikem apetitu vojske videla največjo nevarnost za uspešno izvajanje vladinega gospodarskega pro-grama. Projekt Yu-Supersonic bi moral biti torej ad acta, a kot vse kaže, si v generalštabu JLA kot majhni otroci ne dajo ničesar dopovedati. Se več, ne samo, da so glave izpod oficirske kape polne nerealnih tovrstnih načrtov, temveč celo z ved-nostjo (ali brez) državnih organov nemoteno iz-vajajo projekt Yu- Super-sonic (dalje); prepoved zvezne skupščine seveda nikogar ne obvezuje, še najmanj pa vojske. Maketa letala se seli iz ene na drugo evropsko razstavo bojnih letal in helikopter-jev, kjer se sklepajo tudi prednaročniške pogodbe. Morda smo zanj v Franciji že naročili konstrukcijo, orožje in načrte, kar je že trden dokaz, da se prometni davek za vojsko uporablja za potrebe projekta in da je bil prav-zaprav samo zato tudi uveden. Bogati obupali, mi pa... V svetu že obstaja nekaj podobnih projektov, ki pa jih bodisi zaradi vpir Skupščina projekt zamrznila Armada nervozna brez igrač pomanjkanja denarja bodisi zaradi manjšega povpraševanja po vojaških letalih opuščajo, oziroma njihovo ures-ničitev odlagajo na "boljše" čase, kar bi za vojaško industrijo pomenila nova hladna vojna. V ZDA je ob predložitvi stroškov obrambe za leto 1991 senatna komisija kljub nasprotnemu prepričevanju obrambnega ministra Richarda Cheneya oblikovala tezo, da je zaradi veliko boljše politične situacije v svetu najpametneje preskočiti kar celo generacijo tehnoloških novosti obrambnega sistema, torej tudi nadaljne razvijanje prototipov bojnih letal YF-22 in YE-23, ki bi naj poleteli že naslednje leto (do operativne uporabe lahko poteče še več let). Tudi evropski projekt EFA (European Fighter Aircraft), kjer sodelujejo britanska, nemška, italijanska in španska in-dustrija, medtem ko so Francozi iz njega izstopili, doživlja podobne težave. Ker so stroški za razvoj in proiz-vodnjo prototipa zelo visoki, pred-vidoma 16 milijard mark, vlada Zvezne republike Nemčije že omahuje, saj bo ta denar potrebovala za saniranje vzhod-nonemškega gospodarstva. Tudi načrti izraelskega lovca Lavija so ostali v predalu, seveda zaradi pomanjkanja denarja, pa čeprav je Lavi že poletel. Švedski prototip Gripen in tajvanski IDF sta pri poskusnem poletu zgrmela na zemljo, kar je po vsej verjetnosti zapečatilo njuno usodo. Tudi samostoj-na nemška zamisel o razvoju lovca JF-90 je zelo vprašljiva. Francozi, oziroma tovarna Dassault s patronatom fran-coske vlade, razvija trenutno najsodob- nejši dosežek vojnega letalstva - raphal, vendar so zaradi denarne suše že opus-tili različico z dvema motorjema in se preusmerili v razvoj enomotornega prototipa. Raphal in naš YU-Super-sonic sta že po obliki kot enojajčna dvojčka, da pa gre verjetno za nekakšen skupen projekt, potrjuje tudi naše nedavno naročilo letalske opreme v Franciji. Kot tretji partner naj bi v dragem projektu sodelovala še Indija, ki je pred tremi leti, podobno kot Jugoslavija, od Sovjetske zveze kupila zastarele lovce MIG-29. Ti so le slabe kopije že 151et starega ameriškega lovca F-15, a smo ga mi plačali po vrhunski ceni, 29 milijonov dolarjev, čeprav so Sovjeti iz letal pobrali vrhunsko tehniko. Tako smo zapravili skupaj okrog pol milijarde presežka v plačilni bilanci s Sojvetsko zvezo, šele nato pa ugotovili, da naše najnovejše igrače kar za približno 15 let zaostajajo za ameriškimi in zahodnoevropskimi. Danes se MIG-29 prodaja za največ 22 milijonov dolarjev. Pijani od Libije, kdo nas bo _________streznil?_________ Na odločitev, da kupimo MIG-e 29, je vplival predvsem zračni napad na takrat našo veliko zaveznico, Libijo, ki ga je izvedla Šesta ameriška flota. Sov-jetske pomorske sile naj bi se ob tem iz libijskih pristanišč umaknile v nasa, pa tudi Gadafi je pobegnil v Beograd. Kas-neje so naši strokovnjaki le ugotovili, da smo kupili mačka v žaklju in tako se je ideja o naslonitvi na lastne izkušnje in pamet še okrepila, kar je inten-ziviralo sanje generalpolkovnika An-tona Tusa o lastnem supersoniku. Tako je dejal: "Yu-Supersonic bo prinesel Jugoslaviji tehnično- tehnološki in znanstveni napredek v celoti. Tako kot je novi avion najsodobnejši iz-delek gospodarstva neke dežele, tako mora biti novi supersonik naj-kompleksnejši končni proizvod domače znanosti in industrije ter obenem spodbujevalec tehnološkega razvoja države. V naše gospodarstvo bo vnesel 180 novih tehnologij in materialov ter omogočil generacijski preskok v elektroniki, informatiki, biotehniki ter v medicinsko-bioloških znanostih. Po multidisciplinarnosti je torej to letalo največji jugoslovanski razvojni program." Yu-Eureka pa ima le eno pomanjkljivost. Romunija je pred leti skupaj z nami razvijala bojno letalo Orel, vendar ne pri eni ne pri drugi partnerici ni bilo opaziti kakšnega bleščečega gospodarskega vzpona. Tudi sovjetska industrija krepko teh-nološko zaostaja za Zahodom, kakor tudi Indija, ki v Bangalaoreju licenčno izdeluje MIG-e 29. Znano je namreč, da se vojaški dosežki zelo počasi aplicirajo v civilno industrijo, ker pač ostanejo dolga leta vojaška skrivnost, kar bi oficir s činom generalpolkovnika že moral vedeti. Eden od argumentov ZA je bil celo, da Jugoslavija do razvoja Orla ni imela niti lastne proizvodnje pleksi-stekla. Za uspešnost projektov novih letal naj bi imela odločilno vlogo tudi pMMfot tradicija, ki pa pri nas kaže prav klavrno podobo. Res je, da naj bi doslej proizvedli že okrog 4700 letal in helikopterjev, a jih le 180 izvozili. Od sto razvitih tipov, naj bi jih bilo v operativni uporabi le kakšnih 30, kar v povprečju pomeni le 157 primerkov enega tipa. V vseevropskem projektu EFA pa nekatere članice že omahujejo, čeprav naj bi kasneje izdelali kar 800 letal. Njihovo omahovanje je povsem razumljivo, če vemo, da število naročil za sodobna bojna letala že od leta 1983 pada, lani pa se je skupna prodaja orožja štirih največjih proizvajalk zmanjšala kar za četrtino v primerjavi z letom poprej. Torej, če so sc leta 1988 prodale za 38,4 milijarde dolarjev orožja, je bilo leto 1989 s 29,3 milijarde zanje katastrofalno, izredno slabe kazalce prodaje v letošnjem letu pa lahko popravi le vojna z Irakom. Zatajili so predvsem največji kupd -Arabd: Libija, Sirija, Irak. Američani so v letih od 1986 do 1989 prcdali iretjemu svetu Ie 179 supersonicnih bojnih letal, kar je za skorajda 80 odstotkov manj kakor v letih od 1983 do 1986; takrat so jih prodali 321. Tudi iz ostalih podat-kov je razvidno, da je največji padec proizvodnje med vojnimi industrijami doživela prav letalska, saj postajajo su-personična bojna letala z razvojem teh-nike za tretji svet predraga in kljub prevladujočim vojaŠkim režimom nedostopna. V poveljstvu jugos-lovanskega vojnega letalstva so izbrali torej resnično pravi zgodovinski trenutek, da naša vojaška industrija prodre na trge. Blagor ubogim... Ostanimo pri igračah! Prepustimo še enkrat besedo generlpolkovniku Antonu Tusu in uživajmo ob branju njegovega glorificiranega opisa osmega čuda oziroma Yu-Supersonica: »Odločili smo se za večnamensko enomotorno nadzvočno bojno letalo, katerega obrambne lastnosti ustrezajo naši obrambni doktrini oziroma operativ- no-taktičnim potrebam in razmeram v našem prostoru. To letalo bo hkrati lovsko, lovsko-bombniško in izvid-niško, specializirano in opremljeno za različno bojno delovanje na kopnem in morju, za zračno vojskovanje in iz-vidniške lete. Njegov namen bo določala oprema. Letalo bo imelo odlične maneverske sposobnosti in hitrost prodiranja, zgrajeno pa bo iz lahkih kompozitnih materialov, ki jih že uspešno uporabljamo, ter iz zlitin aluminija, litija in titana...« Hkrati^ v letalsko-tehničnem inštitutu Žarkovo razvijajo opremo za elektronsko in protielektronsko delovanje, sodobni večnamenski radar, ki bi ga naj vgradili tudi v posodobljenega Orla, napadalni navigacijski sistem pa bodo verjetno uvozili iz Francije. Hitrost tega lahkega bojnega letala četrte generacije naj bi Trgovci z lovci Na tujih trgih smo doslej prodali le 180 bojnih letal, kar je manj kot štiri odstotke vseh proizvedenih. Letala načrtuje državnovojaška ustanova, iz-deluje podjetje natnenske industrije, na tujem pa trži državna-polvojaška us-tanova, ki kadrovsko in strokovno ni kos svojim nalogam. Edini prospekt, ki na primer v tujem jeziku predstavlja super galeba, je star pet let, dopolnilno gradivo iz novembra 1986 pa še sedaj ni vključeno vanj. bila na majhnih višinah okrog enega macha, največja pa 1,85 macha. V Žarkovu se ni po skupščinski zmrznit-vi nič spremenilo, poizkusi tečejo dalje, čeprav bi lahko rezultate teh bazičnih raziskav veliko ceneje kupili na svetovnem trgu. Zato pa inštituti na visokošolskih ustanovah zaradi pomanjkanja denarja ne morejo opravljati niti sekundarnih raziskav za gospodarstvo. Armadni vrhovi so želeli ob uvajan-ju in sedaj pri vztrajanju na projektu Yu-Supersonic ubiti vsaj tri muhe na en mah. Najprej so hoteli pri življenju oh-raniti vojno industrijo (53 podjetij z 80.000 zaposlenimi) - njene zmogljivos-ti naj bi bile lani zasedene le 73-odstot-no, medtem ko so letalske tovarne Soko iz Mostarja, Prva petoletka iz Trstenika in Utva iz Pančeva praktično brez dela. Delavci v njih so žaposleni le tretjinsko ali četrtinsko, v nekaterih letih pa tudi le deset-odstotno. Okrog projekta so želeli združiti vso Jugoslavijo in jo tako naivno obvarovati pred razpadom. Šele na tretjem mestu je bila posodobitev našega vojnega letalstva, saj so še naj-bolj militantni krogi v generalštabu morali opaziti, da se Evropa, in z njo svet, razorožuje. Sicer pa upajmo, da bo Jugoslavija kot država čim prej razpadla, saj v tej gnili tvorbi zvezni organi vojski ne morejo (vprašanje je, če to sploh želijo) preprečiti, da bi še naprej raz-sipalvala sredstva za svoje napol blazne projekte. Za generale, ki se nenehno sklicujejo na ustavo, so skupščinske odločitve milni mehurčki. Obenem se ne zavedajo, da so nas takšni in podobni projekti pomagali pripeljati v skupino najrevnejših ev-ropskih držav. Po bruto narodnem dohodku na prebivalca se po podatkih OECD-a iz leta 1988 drenjamo skupaj s Poljaki, Romuni in Albanci v skupini izpod 2500 dolarjev (2426 dolarjev). JLA, ki se smatra za edini kohezivni faktor Titove Jugoslavije, krepko uničuje njene korenine, denar, ki bi lahko šel, na primer v razvoj infrastruk-ture, pa se izgubi nekje na nebu. Da pa si ob razpadu države ne bi poleg vseh dolgov delili še vojaških, tudi vsemogočnih prototipov bojnih letal, moramo nemudoma zapreti vse pipe, po katerih se iz Slovenije v Beograd valijo sredstva za zadovoljevanje nekogaršnjega nagona po ubijanju. Celo ameriški predsednik, general D. Eisenhower je moral nekoč priznati: »Vsak top, ki ga izdelamo, vsaka vojna ladja, ki jo splovimo, vsaka raketa, ki jo izstrelimo, je v končni posledici kraja iz žepov tistih, ki stradajo in nimajo kaj jesti... Stroški sodobnega bombnika so takšni, da bi z njimi zgradili šole v tridesetih mestih.« _ Gregor Preac POD SKUPSCINSKIMI KLOPMI Večna resnica, da ni vse zlato, kar se sveti, velja tudi za današnjo vesoljno Slovenijo. In ker je ogledalo vsake dežele njena prestolnica, je ta rek še toliko bolj veljaven. Kako ponosno in samozavestno sem pripovedovala prijateljicam iz New Yorka, Pariza, Stockholma in drugod, kako čista in bela je moja Ljubljana. Bojim pa se, da bo moje kmalu ovenelo: zaradi naravnih listopadajočih pojavov in, metaforično, zaradi nezadovoljnih smetarjev. Kdo in kaj nekijih je razjezilo? Moram priznati, da sem se zelo raz-jezila, ko so vsi slovenski mediji (razen Tribune, seveda) pisali, da smetar-jev, ki so demonstrirali pred skupščinsko zgradbo, ni sprejel nihče iz templja slovenske demokracije. Sama sem stopila do Šubičeve, se pomešala med negovalce čistoče v mestu in izvedela marsikaj zanimivega in pretresljivega. Zvedela sem namreč, kaj je v ozadju spora med ljubljanskimi škovacini in oblastjo. Gre zaBoga. Kot vsi dobro vemo, je nedavno izvol-jena (pa ne od Boga) mestna oblast krščanska, ki globoko veruje in spoštuje norme katolicizma. Te pa so v nasprotju z izročilom Islama, ki je v veliki meri prisoten med ljubljanskimi snagodržci. Mestne oblasti, z gospodom Vidmarjem na čelu, so obsodile zdaj že bivše direk-torje komunalnih podjetij, da so izdajalci Slovenstva in vere. Bivšega direktorja Omerzuja je Vidmar obtožil, da pije rakijo, je luk in slaninp. Nek delavec v zeleno-oranžni obleki mi je zaprisegel, da »če za Omerzuja i život dati, ako treba«. Takšne privrženosti šefu ne pomnim od Tita naprej. Tako je Ljubljana znova pos-tala središce pritiskov z juga, ki prihajajo politiba iz kanalizacijskih jaškov. Nekateri »pošteni« smetarji so mi povedali, da so med njimi tudi agenti Udbe. Cilj teh agen-tov je zrušitev ljubljanske, kasneje tudi slovenske oblasti in izgradnja damije na Metelkovi. Vidmarjeva tajnica pa mi je prišepnila, da je njen šef v valu razburjen-ja, ko so bosanski negovalci tulili pod njegovim oknom, vzkliknil: »Ubit ču Boga u njima!« Tako ljubljanski smetarski spor dobiva razsežja verskega spopada na nacionalni osnovi. Ne gre pričakovati, da bo g. predsednik Peterle (dober vernik) prestopil na zeleno-oranžno stran. *** Na ministrstvu g. Janše je bila pred kratkim modna revija, na kateri so predstavili oblačila za novonastalo slovensko vojsko. Revija je bila namen-jena le redkim izbrancem, saj so se je udeležili gospodje Janša, Bavčar, Peterle in Rupel. Zlobneži so pristavili, da so to ministri, ki se najbolje oblačijo. Najlepše oblečeni Slovenec Mile Šetinc je že protes-tiral. Na modni reviji so predstavili nad modeli navdušili, g. Janša pa je že naročil celotno kolekcijo. Skupaj s kolegi iz poslanskega kluba smo zapijali pomemben dogodek: odstranitev skulp-ture J.B. Tita iz svetišča slovenske demok-racije. Za njegovo selitev na smetišče zgodovine sem navijala kar precej časa, nisem pa vedela, da je to tako kompliciran postopek. Kaj šele čaka četnike v Beogradu, ko bodo izgnali njegovo žaro z Dednij. Pojavile pa so se nove težave. Koga postaviti na novo? Nekateri navijajo za veljake slovenske kulture, drugi za junake slovenske demokratične porrdadi. Med zadnjimi predlogi sta najglasnejša dva: prvi je za Kučana, drugi pa za Janšo. Vendar smo v mojem poslanskem klubu proti obema. Proti Kučanu zato, ker je premajhen in bi Kučan-kip izgubil sijaj, ki ga posedujejo Milanove žilave oči. Proti Janši pa sem zato, ker je skoraj plešast in še veliko adamovo jabolko ima. Najbolj se ogrevam za Bavčarjevo skulpturo, saj je Igor mož, da bi gore premikal. Preden bi stopila v sejno dvorano, bi se ustavila pred Bavčarjevim-kipom in njegov Onega bi mi segal ravno do ust. Potem bi kreacije modnega salona Rupsi, ki ga vodi kreatorka Meta R. Rupel. Ta je dosegla nekaj izvrstnih poslovnih uspehov, nazadnje pa z oblikovanjem modelov za savdsko armado. Med modeli modne kreatorke Mete izstopa kreacija Poletni Janez, kar je ime za poletno uniformo slovenskega soldata: kratketemnozelene bermude, svetlo-zelena majica, fluores-centne dokolenke, modrozelena triglav-ka in gojzerji. Zanimivi so tudi modni dodatki, ki jih ni moč zaslediti niti pri slavnih pariških kreatorjih: parfum Macho, sončna očala Carrera, ročna ura Svvatch in paket albanskih ola-gumijev. Predstavitev pa je spremljala Kekčeva pesem. Baje so se tam prisotni ministri tako razburjena odšla ha zasedanje in tolkla po ta rdečih. To bi bila prava stimulacija. Iz sosednjega poslanskega kluba pa sem izvedela, da tam pripravljajo predlog, po katerem bi na izpraznjeno mesto pos-tavili podobo našega Stvarnika. Tako bi na zasedanja vstopali očiščeni vseh pregrešnih namer zoper sveto slovensko oblast. Verjetno bi pri tem imeli najvec težav prenoviteljski poslanci; g. Capuder pa jim je že itak obljubil kratek kurs dvoprstnega križanja. Pa Bog jim daj srečo! Jeklena Magnolija K O S ©iiiSiiiiil:! jšK^Sb^S^^K^ naslovnica - Naslovn?. fotografija Hazirja Reke (tudi avtor fotografij v knjigi) prikazuje dogodek v Psči, kjer so policaji s solzivcem za divje svinie streljali na skupino mladih demonstrantov. Ko jim je zmanjkalo streliva, je nekdo iz množice zavpil:"Što ste stali! Hočemo još!" Željo so jim izpolnili. Skupaj s sedmimi kolegi iz Mladinskega parlamenta, ki so tak-rat javno opozarjali na nevarnost državljanske vojne, je po 134. členu KZJ, ki prepoveduje "trganje medbratskih vezi", za določen čas občutil maltretiran-ja, o katerih je poprej le pisal. Zaradi pomanjkanja dokazov, jih je Vrhovno sodišče Kosova izpustilo. Članke, ki jih je dobri dve leti objavljal v Mladini, je seveda z zanimanjem prebirala tudi srbskokosovska politična oligarhija in jih, kot Blerim pravi, ves čas vestno analizirala. Čeprav so se njegovi teksti nato fotokopirali v tisoče primerkih, velika večina Albancev sploh ni vedela, kdo to piše (takrat še pod psevdonimom). Uradna kosovska oblast je nanj prvič resno posumila, ko je objavil intervju s Hazerjem Susurijem, bivšim predsed-nikom kosovske vlade, ki je povedal, da so za sprejetje nove srbske ustave (23.3.1989) v kosovski skupščnini glasovali tudi uslužbenci SDV-ja. Intervju je bil objavljen mesec in pol pred njegovo OBEŠANJE "Blerim Shala, a ves, zakaj si tu," ga tretji dan pripora zaslišuje agent SDV in mu sam odgovori:"Zato, ker si Otto Grum!" Toje bilo aprila,danes pa se Blerim Shala, najupornejše kosovsko novinarsko pero, znova spogleduje s svojimi članki - v knjigi, kijoje pred dnevi izdal v Ljubljani. KOSOVO - KRI IN SOLZE predstavlja kronologijo najbolj dramatičnih dogodkov v letu 1989 pa vse do letošnjega aprila, koje Shala - takrat še pod psevdonimom Otto Grum, v priporu odsedel trinajst dni^ Kot član Mladinskega parlamenta, dopisnik Mladine, poročevalec Radia Student in nenazadnje kot novinar prištinskega mladinskega časopisa Zeri i Rinise (ki je pred prepovedjo Rilindije izhajal kot tednik, sedaj pa trikrat tedensko), je kot "iredentistično usmerjen pisec" kaj ktnalu pristal na listi sovražnikov Srbije. aretacijo. Povsem razkrinkali pa naj bi ga bili v tekstu, ki je govoril o zastrupitvah, objavljenih teden dni, preden so ga prijeli. In četudi se je potem osebno spoznal z udbo in policijo, s poročanjem s kosovskega bojišča ni prenehal. Kadar je šlo za novinarske kontakte z uradno politiko, se je predstavljal kot novinar matičnega časopisa Zeri i Rinise, sicer pa "imam dobro mrežo, ki mi omogoča dos-top do informacij, pa tudi sam se dosti gibljem po terenu", pravi Shala, ki je znan po tem, da so njegovi članki nadvse ironično obarvani. In takšen kot je, pri obujanju dogodkov omenja tudi prigodo iz Titove Mitrovice, v času, ko je šlo s sojenjem proti Vllasiju in ostalim že proti koncu. S fotografom Hazirjem Reko sta se prebila v bližino sodne dvorane, kjer so ju zaustavili oboroženi policaji. Na vprašanje, za kateri časopis delata, Hazir odgovori, da za Start. Miličnik mu odvrne, da tu ni golih deklet, da bi jih slikal, in da lahko fotografira le gole policaje. Kot vse kaže, bo oblast prepovedala tudi njegov časopis in sicer z enako obraz-ložitvijo kot Rilindijo, Radio in TV; da albanski novinarji rušijo "ustavno ureditev SFRJ" in podobne bučke. Tako je ULAZ kosmn je tu. Kao mil. kao farva. ka<> Iragedija. knutu poli-lifka scina. prljavr rukv. pri/ori sa /niaraa u mrHačkim sandu-cima. holničkim krotlima. pripunim /aH(ir>kim celijuma. Sa lislama posmnnicii koji- so nt- smeju nhja>lji\ali u šlampi. Na Ki)M)\u st' -proi/Midi- nvpudnošljita količina rt-presij«:. slraha i slrepnji-. <)\a knjiga ji- i/lo/ba u/asa. mr/njc. smrii. Pisanjt- i čilanjc prvdslatlja b«l. Onda čt-mu s»e o»n... sl>arn<> čt-mu ... kus<»<> jc lu (i u i)\iij knji/il... mi 1>m<> tu... nema mita. mma duše. nema sudili>ta. nema koletkc... samo Ijudi... t>ola kosl. knža i slrasl. I da li >iše uopšli- pisali. I kiimc lu. Cujem a>ioni'. hrlikoplt-re. U-nkotr. miliciju... ja /mm na Kom>vu. Postojali i opslojali. lu. na Kos«i>u. I mislili... \aljda ct dori >reme /a Ijude htr/ senjskih hrojvta. h./ političkih i;mbava Ekspres odpotoval v JELGRADposlanec ilovenskcga parlamenta, ?olkovnik Milan Aksentijevič. V kupeju je med potjo prebiral radivo za skupščinsko sejo. V lelgradu ga je čakalo vojaško /ozilo. Teden dni kasneje je iilo prvo jesensko zasedanje ikupščinc. Dešmond Tutu je nekočizjavil: »Največja nevarnost za afriška osvobodil-na gibanja je, da bi se zbalkanizirala!« Kar je res, je res, četudi iz-javikaj takega zamorec. DEMOS ima težave. Med njimi se je pojavila epidemija zelo nevarne bolezni, ki jo na zahodu imenujejo Titov sindrom ali bolezen pozabljenih obljub. Ribe v Savi so vsak dan večje, JEKrškopaše • naprej greje vodo. Papež si je vzel za Lojzeta Peterleta natančno štiri minute, dvaintrideset sekund in šestnajst stotink časa. Tudi to jenekaj. Andrej Poznic, pred-1 sednik Studentske organizacije v Ljubljani, je te dni na opravljanju obvezne študijske prakse. Uči, verouk. Kjeinkda) 1 ipavasničnebriga! Čarovnice so včasih sežigali na grmadi. Sedaj tega, hvalabogu, ne počno več. Tako je tudi Sonjo Lokar-Solzo doletela za njeno znamenito izjavo, da je DEMOS v štiridesetih dnevih naredil več koz-larij kot kumunisti v štiridesetih letih, primerna kazen: najprej so jo desetk zapored peljali z jugotom na relaciji Ljubljana-Celje in nazaj, nato pa je morala desetkrat vzpostaviti telefonsko vezo med Ljubljano in Mariborom v enem dopoldnevu. Ker ji to ni uspelo, je morala v zameno desetkrat klicati iz centra Ljubljane za Bežigrad. In kefji tuditoni uspelo, so ji vse odpus-tili. »Monkey business« imenim nas doma pravimo preprosto tudi podatek, da je trideset o kupil nek podjetnik Polič i/ skriva baje sam Berlusconi. misli tamkajšnja davčna up Dejstvo je, da je V KANAL \ DEM. Ingrid Bakše že neknj ona zahodu to, čemur pri1 mučka. Nekaj takšnega jc Istotkov delnic KANALA A ortoroža, za katerim se do je Polič in kaj o tem a,šenipovsem jasno. ložil skoraj dva milijona Ininina spregled?! Za tiste, ki tega še ne vedo: patizansko ime profesorja dr. Dimitrija Rupla je: MALI STALIN. Vest ni nova. Stara je toliko, kot je star profesorski staž zunanjega ministra na FSPN. Dragiši Marojeviču, šefu ljubljanskih bosancev, so neki zlikovci skamenjali okna in bojda vpili neke neprimerne reči. Kdo so storilci, ni mogoče zanesljivo trditi. Nek mimoidoči je izjavil: »Ce to ne bi storili Srbi sami, bibila med kamenjem tudi kakšna bomba!« TRIBUNAzlikovca seveda obsoja. Milan Kučan, stranka spreminjajočih imen, se v javribsti pojavlja z novim imidžem: nosirdečnos. Kako mu to uspe doseči,.ve saipo on. Na nekem banke'tu je pozabljen od vseh s solzami v očeh prepeval znani evergreen: »Oh, Ana, oh, Ana, tugo mojih dana...« Tipični balkanski štos je tudi pojav Topiislava Karadordeviča, strica Aleksandra Karadordeviča, pravega prestolonaslednika, ki očitno ni padel na poceni finto srbske opoziciji Ker je narod v tej državi vajen vsega hudega, j< vajen tudi tega, da mu nič ni jasno. In tako narodu sedaj ni jasno, kdo je pravi prestolonaš lednik. To je: Njegovo veličanstvo prjnc Alek-sandar Karadordevič (na sliki), nesrečni Tomislav pa je na vrsti sele četrti za tremi Alek sandrovimi sinovi. Stcklarna Hrastnik jc doživcla požar in kakor je v vsaki stvari nckaj dobrcga in sevcda tudi slabega, je tudi v tem požaru vsakega nekaj. Zlobneži namigujejo, da če bi bili »oni« direktor steklarne, bin jo dali sami zakurit. Metanje delavcev na cesto pa je| tako dobilo žcgcn v ognjenih zubljih. In kaj jc v tcrr torcj slabega? Da so trije ncdolžni zgoreli in da bo gašenje požara ta narod dosti stalo. ^^^^Rludolf-Rupe znani tudi ppd imen( »Gospa minister^^to rat nič novega. To, da je sama povabila na predstavitev novega •; busa Adrie Airwaysa jenjenstarištos. Žibret Nekaj podatkov Na začetku svojega razmišljanja ugotavlja, da je ŠC svojevrsten »hibrid«, saj deluje kot pod-jetje na pod-ročju posebnega družbenega pomena. Posebej je problem-atična nepovezanost med študijskim režimom in bivan-jem študentov v ŠC. Trenutno biva v ŠC okrog 5800 študentov, kar je le okoli 32 %vseh študentov Ijubljanske Univerze. V ŠC je zaposlenih 173 delavcev, ki delajo v 6 delovnih enotah. Najvišjemu organu upravljanja, Svetu ŠC, ki je sestavljen tripar-titno, so z ukrepom družbenega varstva začasno odvzete pravice upravljanja. ŠC ima 24 domov in posebno enoto v Ankaranu. Financira se pretežno iz dveh virov: republiških subvencij in lastne pos-lovne aktivnosti. V t.i. ekonomski ceni bivanja je nekaj rnanj kot 50 % subvencij države, ostalo pa plačujejo študenti na temelju izračuna materialnih stroškov bivanja. Ker v ŠC živi le tretjina vseh ljubljanskih študentov, so ostali, ki bivajo doma ali pri privatnikih, prikrajšani za družbeno subvencijo. Poseben problem pa predsta vlja urejanje bivanja za podiplomske študente. Poslovodenje ŠC Julija je bil Matjaž Miklavc razrešen dolžnosti direktorja SC in na njegovo mesto je bil imenovan začasni direktor Viktor Gašparič. Na razpis za individualni pos-lovodni organ je prišlo 9 prijav. Izbrani kan-didat bo predvidoma nastopil delovno razmerje novembra, seveda pa bo moral imeti izdelan program sanacije ŠC. Možne rešitve Žibret se najbolj zavzema za preoblikovanje ŠC v neprofitno javno pod-jetje. Hkrati pa mora ŠC delovati v okviru Univerze v Ljubljani, pri tem pa mora biti posebej opredeljen položaj in odgovornost rektorata. V okviru ŠC naj bi organizirali tudi posebno agencijo, ki bi urejala bivanje študentov pri zasebnikih. Za to je potrebno ustvariti posebne pogoje, od organiziranega informacijskega sistema do ustrezno prilagojene davčne politike v mestu. Položaj študentov S preoblikovanjem ŠC v javno podjetje je treba študentom zagotoviti bistveno večji vpliv pri upravljanju in poslovanju. Žibret predlaga, da bi to moral urejati poseben pravilnik, v katerem bi bili opredeljeni nas-lednji elementi: Po dolgem času tavanja v mraku so v Studentskem centru v Ljubljani prižgali luč. Začasni organ upravljan-ja je v SC prinesel nekaj svežega vetra, kigaje med drugim čutiti tudi v stikih z mediji. Če je bil nekoč dostop do bistvenih informacij o delovanju SC skorajda nemogoč, so danes vrata široko odprta. Toje pravgotovo poteza, ki poraja simpatije in napoveduje, da se bodo zapleti v SC začeli razreševati. Začasni organ upravljanja vodi Niko Žibret (hkrati tudi predsednik Sveta za program vzgoje in izobraževanja v RS), njegovi člani pa so dr. Dragan Marušič, Bogdan Lipovšek, Nataša Prelog in predstav-nica študentov Sandra Fuš. Niko Zibrat je izdelal Vidike možnega reševanja razmer v SC, začasni organ pa je podal Poročilo o razmerah v SC. • pogodbe s študenti na 11 mesecev, •bivanje v ŠC vezati na izpopolnjevanje študijskih obveznosti, •natančneje opredeliti vlogo socialne komisije, ki bi reševala konkretne probleme študentov ob neizpolnitvi študijskih pogojev, •postopno odpravljanje materialnih cen-zusov kot kriterija za sprejem v ŠC in nadomeščanje s študijskimi uspehi, • uvedba kavcije, ki bi jo plačal vsak študent ob podpisu pogodbe, •uvesti možnost skupnega bivanja poročenih študentov, • povezovanje s Študentskim servisom, •vpeljati animatorje družabnega življenja študentov. Težave pri nastanitvi študentov Sprejem študentov opravlja posebna komisija za sprejem, ki dela samostojno v okviru Univerze. Na osnovi njenega poročila in sugestij službe ter zaradi akut-nega pomanjkanja postelj, predvsem za štu-dente novince, je začasni organ upravljanja sprejel naslednje uk-repe: •maksimalno zaostril kontrolo biva-nja študentov vŠCinizvedel ukrepe proti »ilegalcem«, •dijaške domove v Ljubljani je zapolnil s študenti, •v teku so dogovori z Lito-strojem za najem njihovega dijaškega doma. Gradbeni odbor, ki deluje v okviru ŠC, je ugotovil, da so do sedaj pridobljeni in tudi plačani (vključno z aneksi k pogodbi) projekti za adaptacijo dveh podstrešij in izgradnjo novega bloka številke 14. Začasni organ je Sekretariatu za šolstvo predlagal začasni moratorij na prodajo vseh kapacitet dijaškega in študentskega standarda v Sloveniji in ustanovitev posebnega sklada za dijaški in študentski standard. Adaptacije podstrešij naj bi bile končane predvidoma do konca februarja, novi blok pa do konca leta 1991. V tem bloku so v zgornji etaži projektirani prostori za Radio Študent. Iz poročila začasnega organa upravljanja je razvidno, da je Študentski servis posloval v prvem polletju pozitivno. Stiki z Univerzo Na srečanjih s predstavniki ljubljanske Univerze je zacasni organ upravljanja ŠC predstavil svoje načrte. Rezultati teh pogovorov so razveseljivi: • vsebinske pristojnosti ŠC se prenesejo na Univerzo, upravno pa se veže na pristojen upravni RS, • preoblikovanje v javno podjetje, • participacija države naj zaenkrat ostane nespremenjena, • priključitev ŠC na računalniški sistem Univerze in druge skupne ugotovitve. Ljubljana - evropsko univerzitetno mesto Razveseljiva je tudi pobuda začasnega organa upravljanja ŠC za sprejem odloka o Ljubljani kot univerzitetnem evropskem mestu. Predlagatelji menijO/ da bi bilo s tem omogočeno bolj organizirano in bolj poenoteno bivanje študentov, podiplomcev in gostujočih profesorjev. Pobudo so nas-lovili na rektorja Ijubljanske Univerze dr. Borisa Sketa in predsednika skupščine mesta Ljubljana Jožeta Strgarja. Z^edujoč se po nekaterihuniverzitetnih mestih v Evropi, so predlagali tudl prijetno protokolamo ob-veznost, s katero bi rektor Univerze in župan mesta zaželela dobrodošlico študentom. Branko Čakarmiš V ŠTUDENTSKEM CENTRU Avstralski režiser Bruce Beresford je pri nas dobro znan po melodrami NEŽNO USMILJENJE (Tender Mercies, 1982), z Robertom Duvallom in Tess Harper v glavnih vlogah. Pri ŠOFERJU GOSPODIČNE DAISY je združil svoje moči z Alfredom Uhryjem, ki je napisal scenarij po svoji igri iz leta 1987, za katero je prejel Pulitzerjevo nagrado. Čeprav film seveda še vedno v veliki meri sloni na dialogih, pa je Uhryju treba priznati, da mu je priredba gledališkega dela za potrebe filmskega medija zelo lepo uspela. Dogajanje je postavljeno v Atlanto, mesto v državi Geor-gia na jugu ZDA in se razteza v časovnem razponu 25-tih let (od leta 1948 do leta 1973). Spremembe, ki se dogajajo v tem obdobju v odnosih med belci in črnci, se v filmu zrcalijo v razmerju med os-tarelo židovsko vdovo, »gospodično« Daisy VVerthan (Jessica Tandy), in njenim zvestim črnskim šoferjem, Hokeom Colburnom (Morgan Freeman). Gospodična Daisy v tem času v svojem cxinosu do Hokea prebrodi dolgo pot od začetnega zadirčnega odklanjanja novega črnskega služabnika, ki »ga ne potrebuje«, do sprijaznjenja z njegovo prisotnostjo, svojo vse večjo navezanostjo nanj in nato odvisnostjo do Hokea ter čisto nazadnje, ko Hokeu, ki jo pride obiskat v dom za os-tarele, tiho šepne, da je njen najboljši prijatelj. Jessica Tandy in Morgan Freeman svoji vlogi tako dobro odigrata, da med gledanjem filma pozabimo, da se medras-ni odnosi na jugu ZDA še zdaleč niso odvijali tako idilično (tudi v Atlanti ne, pa čeprav naj bi predstavljala sorazmerno liberalno mesto), ampak precej bolj boleče in krvavo. Da takšno ozadje obstaja, nam dasta slutiti sek-venca z vožnje v Alabamo leta 1954, ko Daisy in Hokea nad-legujeta dva »red-neck« policista, ki očitno kažeta, kam po njunem spadajo tako črnci kot Zidje in pa sekvenca iz Atlante leta 1958, ko se njun avto znajde v prometni gneči zaradi eksplozije bombe v sinagogi. Dan Aykroyd je prav tako zelo dober v vlogi potrpežljivega Daisyjinega SOFER GOSPODIČNE DAISY Driving Miss Daisy ZDA, 1989. Zanuck Compam/. Režija: Bnicc Bcrcsfoni. ScenarijrAlfrcd Uhnj po svoji gledališki igri. Fotografija: Peter James. Glasba:Hans Zimmcr. Igrajo: Morgan Fvccman, Jessica. Tandy, Dan Ai/k-roi/d, Patti Lupone, Esther RoJle. ¦ sina Boolieja, ki vsili Hokea svoji materi in je ves čas pripravljen diplomatsko pos-redovati med njima, kadar kaže, da bodo njuni odnosipos-tali kritični. Glede na to, da smo bili Aykroyda doslej vajeni videti v drugačnih vlogah, bo verjetno marsikoga presenetil njegov igralski domet ob težavni interpretaciji prehoda od mladeniča do zrelega moža, čigar libaralni instikti ne morejo vedno enako uspešno presegati omejitev njegovega časa in prostora, v katerem živi. Pretežni del socialnega sporočila filma je bolj nakazan, namesto dav bi bil očiten ali poudarjen. SOFER GOSPODIČNE DAISY izžareva toplino in mehkobo, ki prispevata pomemben delež k splošni nostalgični at-mosferi. Vendar pa se je Beres-fordu uspelo izogniti počasnosti, ki navadno spremlja tovrstno občutje in film ves čas lepo teče v urav-novešenem, neprekinjenem ritmu. ŠOFER GOSPODIČNE DAISY je bil deležen tolikšnega števila nagrad in priznanj, da lahko navedemo le nekatere izmed njih. V prvi vrsti je dobitnik največjega števila Oscarjev v letu 1990; skupaj jih je prejel štiri: 1. za najboljši film, 2. za adaptirani scenarij, 3. za glavno žensko vlogo in 4. za masko (Manlio Rocchetti). Za Oscarja je bil nominiran še v petih drugih kategorijah: 1. glavna moška vloga (M. Freeman), 2. moška epizodna vloga (D. Aykroyd), 3. scenografija (Bruno Ruber, Crispian Sal-lis), 4. montaža (Mark-Warner), 5. kostumografija (Elizabeth McBride). Prejel je tri nagrade »Zlati Globus« v kategoriji musical komedija: 1. najboljši film, 2. za naj-boljšega igralca (M. Freeman). Jessica Tandy je kot najboljša igralka dobila nagrado »David di Donatello 1190«, Alfred Uhry je prejel nagrado »VVriters Guild of America« (VVGA) za adap-tirani scenarij itd. Film je bil v ZDA predvajan v prvi polovici letošnjega leta in se je tudi finančno zelo lepo odrezal, saj je priigral preko 100,000.000 dolarjev. Igor Kernel SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE I Ponedeljek, 01.10.90 | TUJCA NA VLAKU (STRANGERS ON A TRAIN), ZDA, 1951. Režija: Alfred Hitchcock. Glav. vl.: Fariey Graner, Robert VValker, Ruth Roman, Leo G. Carroll, Patricia Hitchcock, Marion Lome. Torek, 02.10.90 ZENSKA Z NEAPELJSKIH ULIC (THE FLAME AND THE FLESH), ZDA, 1954. Režija: Richard Brooks. Glav. vl.: Lana Turner, Carlos Thompson, Bonar Colleano, PierAn-geli, Charles Goldner, Peter llling (v barvah). | Sreda, 03.10.90 \ ŠERIFIZ DODGE CITVJA (DODGE CITY), ZDA, 1939. Režija: Michael Curtiz. Glav. vl.: Olivia de Havilland, Errol Flynn, Ann Sheridan, Bruce Cabot, Alan Hale, Victor Jory (v bar-vah). ULICA BREZ RADOSTI (DIE FREUDLOSE GASSE), Nemčija, 1925. Režija: Georg VVilhelm Pabst. Glav. vl.: Asta Nielsen, Greta Garbo, VVerner Kruss, Einar Hanson, Jaro Furth, Valeska Gert, Tamara Tolstoi, Henry Stuart. I Četrtek, 04.10.90 [ POBESNELI BIK (RAGING BULL), ZDA, 1980. Režija: Martin Scorsese. Glav. vl.: Robert De Niro, Cathy Moriarty, Joe Pesci, Frank Vincent, Nicholas Colasanto. l Petek, 05.10.90 | ROBERTO LA ROCCA (UN NOMME LA ROCCA), Francija, 1962. Režija: Jean Becker. Glav. vl.: Jean-Pierre Belmondo, Pierre Vaneck, Bšatrice Altariba, Mario David. | Sobota, 06.10.90 | KAKTUSOV CVET (CACTUS FLOVVER), ZDA, 1969. Režija: Gene Saks. Glav. vl.: Ingrid Bergman, Wal-ter Matthau, Goldie hawn, Jack Wes-ton, Rick Lenz (v barvah). | Nedelja, 07.10.90 ! DR. DOOLI7TLE, ZDA, 1967. Režija: Richard Fleischer. Glav. vl.: Rex Har-rison, Anthony Newley, Samantha Eggar, Richard Attenborough, William Dix, Peter Bull (v barvah). l PonedeljekT 08.10.90 | ZRAČNE SILE (AIR FORCE), ZDA, 1943. Režija: Hovvard Hawks. Glavna vl.: John Garfield, Gig Young, Arthur Kennedy, Charles Drake, Harry Carey, George Tobias. [ Torek, 09.10.90 | MOŽ, Kl JE UBIL LIBERTV VALAN- CEA 0"HE MAN WHO SHOT LIBER-7Y VALANCE), ZDA, 1962. Režija: Biseri za ogrlico ARHETIPSKI HEIST THRILLER Nedelja, 14.10.1990 OBRAČUN MED G ANGSTERJI (Du rififi chez les hommes, 1954) - (glej spored) Ameriški režiser Jules Dassin je svojo kariero pri celovečernem igranem filmu začel z asistiranjem Alfredu Hitchococku pri GOSPODU IN GOSPE SMTTH (Mr. and Mrs. Smith, 1941). Svoja najbolj zrela dela je ustvaril konec 40-tih let, ko je na avtentičnih lokacijah New Yorka in San Francisca snemal grobe, življenjske, družbenokritične kriininalke. Nekatere sekvence Lz njegovih filmov SUROVA SILA (Brute Force, 1947), GOLO MESTO (The Naked City, 1948) in TRG LOPOVOV (TJiievep Highway, 1949) še danes veljajo za antologijske v ameriškem »črnem« filmu. V času Mc Carthyjevega »lova na čarovnice« je bil Dassin prisiljen emigrirati v Evropo. ORACUN MED GANGSTERJI je eno od najuspešnejših del njegovega evropskega obdobja. Film združuje za upodobitve francoskega podzemlja tipičen motiv prijateljstva in teh-nološko- hladni stil pripovedovanja ameriških »big-caper movies«, ki so v tradiciji »semidokumentarcev«. Toni (Jean Servais), ki po petih letih ječe pride na prostost, se ni pripravljen ustavljati pred ničemer. Njegova prijatelja Jo (Carl Mohner) in Mario (Robert Manuel) mu predlagata, naj bi skupaj izvedli vlom preko podzemnega tunela (kar se je od tedaj izkazalo kot uspešna rnetoda tudi med pravimi gangsterji). Vkljuajo še Cesarja (Jules Dassin), ki je strokovnjak za trezorje. Podvig jim uspe, vendar pa zaradi majhne napake (ko Cesar pokloni del nakita iz svojega deleža plena) pride vlomilcem na sled druga tolpa. Med gangsterji se sproži spopad brez usmiljenja, preživi pa le eden izmed njih... Dassinov film deluje kot sinteza med njegovimi realističnimi kriminalkami iz ameriškega obdobja in francoskimi filmi v tradiciji poetičnega realizma. Režiser potencira pesimizem in stilizacijo. Film slovi po 35-minutni sekvenci ropa, kjer ni niti besede dialoga, kot tudi ne glasbene spremljave. OBRACUN MED GANGSTERJI je v Frandji navdihnil vrsto posnemovalcev, ki so posneli pravo serijo rta »Rififi« temo. TOPKAPI (1964) istega režiserja (film smo si v Kinoteki lahko ogledali 12. septembra) je satiričen prispevek k z vrsti, ki jo je sprožil Jules Dassin sam. I.K. Magali Noel in Jean Servais v prizoru iz OBRAČUNA MED GANGSTERJI. John Ford. Glav. vl.: James Stevvart, John Wayne, Vera Miles, Lee Marvin, Edmond O'Brien, Andy Devine, Lee Van Cleef, Jeanette Nolan, Woody Strode, John Carradine, Strother Mar-tin. I Sreda. 10.10.90 I TRIJE VOJNI TOVARIŠI (THREE COMRADES), ZDA, 1938. Režija: Frank Borzage. Glav. vl.: Robert Taylor, Margaret Sullavan, Robert Young, Franchot Tone, Guy Kibbee, Lionel Atvvill, Henry Hull, Charley Grapevvin. KAKRŠNO ME ŽELIŠ (AS YOU DESIRE ME), ZDA, 1931. Režija: George Fitzmaurice. Glav. vl.: Greta Garbo, Melvyn Douglas, Erich Von Stroheim, Owen Moore, Hedda Hop-per, Rafaela Ottiano. l Četrtek, 11.10.90 | ŽENA FRANCOSKEGA PORO-ČNIKA (THE FRENCH LIEU-TENANTS WOMAN), Vel. Britanija, 1981. Režija: Karel Reisz. Glav. vl.: Mery! Streep, Jeremy Irons, Leo Mc-Kern, PatienceCollier, PeterVaughan, Hilton McRae (v barvah). l Petek, 12.10.90 i RIMSKA POMLAD GOSPE STONE (THE ROMAN SPRING OF MRS. STONE), Vel. Britanija, 1961. Režija: Jose Quintero. Glav. vl.: Vivien Leigh, VVarren Beatty, Lotte Lenya, Jeremy Spenser, Coral Brovvne, Ernest Thesiger (v ban/ah). l Sobota, 13.10.90 j TRUE NAREDNIKI (SERGEANTS THREE), ZDA, 1961. Režija: John Sturges. Glav. vl.: FrankSinatra, Dean Martin, Peter Lavvford, Sammy Davis Jnr., Joey Bishop, Henry Silva, Ruta Lee (v barvah). l Nedelja, 14.10.90 i OBRAČUN MED GANGSTERJI (DU RIFIFI CHEZ LES HOMMES), Fran-cija, 1954. Režija: Jules Dassin. Glav. vl.: Jean Servais, Carl Mohner, Robert Manuel, Jules Dassin, Robert Hos-sein, Magali Noel, Marcel Lupovici. Ponedeljek, 15.10.90 ŽENSKA JEŽENSKA (UNE FEMME EST UNE FEMME), Francija, 1961. Scenarij in režija: Jean-Luc Godard. Glav. vl.: Anna Karina, Jean-Paul Bel-mondo, Jean-Claude Brialy (vbarvah). Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Kinoteka si pridržuje pravico do spremembe programa. aesva ^T^/IT ^Tce CANKARJEV DOM Od 3. do 7. septembra smo si v Cankarjevem domu (Kosovelova dvorana) lahko ogledali manifestacijo PULJ V LJUBLJANI, ki je ob-segala izbor petih filmov (izbor ni bil obsežen, saj so se v CD »odločili le za filme, ki si jih je vredno ogledati«) z letošnjega (37.) Festivala jugos-lovanskega igranega filma. 3. septembra je bil predvajan PRVIUDAREC (Početni udarac), ki ga je režiral Darko Bajič. Film je dobitnik Zlate arene za žensko epizodno vlogo (Anja Popovič). Isto temo - mladina, ki v naši postsamoupravni družbi ne vidi nikakršnih perspektiv zase, si išče izhoda v uporu in prestop-ništvu - je Bajič precej bolj prepričljivo obdelal v svojem filmu iz leta 1988, POZABLJENI (Zaboravljeni). 4. septembra smo si ogledali ORLA (Orao) | režiserja Zorana Tadida. Ker sem eden izmed tis- tih, ki dosti pričakujejo od Tadiča in njsem bil zadovoljen z njegovim lanskoletnim MOŽEM, KI ^JE LJUBIL POGREBE (Čovjek koji je volio i sprovode), sem najnovejši film tega našega naj- zanimivejšega »žanrskega« režiserja gledal s »toliko večjim veseljem. OREL ima vse odlike nizkobudžetnega psiho-thrillerja in spominja na Tadideva najboljša dela. V Pulju je bil nagrajen z Zlato areno za ton (Ruben Albahari). MEJO (Granica), na sporedu 5. septembra, je režiral Zoran Maširevič. Precej ambiciozno zas- tavljen film režiserja-debitanta, postavljen v čas ob . koncu 2. svetovne vojne in v leta neposredno po »osvoboditvi«, dogajanje pa se odvija na meji kot najbolj izpostavljenem delu države. Ljudje, ki tu živijo, »največkrat občutijo vse revolucionarne • spremembe, prehode vojska, osvoboditelje in I okupatorje«. Nagrade: Velika bronasta arena za film, Zlata arena za scenarij (Ferenc Deak) in Zlata arena za žensko glavno vlogo (Mirjana Jokovič), MEJA je jugoslovanski kandidat za evropsko EX' (Teksaški graničar) Režija:WaIterHtfl. Gl vt,: Nick Nolt^PovvcrBoothe^MariaConchita Alonso, William Ironside, Rip Torn, Clancy Brown, Maft Muihem— Takoj zaDivJohordo veljapogledati to njegovo sodobno razli&co, »JDvajset let pozncje« je Hill (včasih nas je ntavduševal z Voznikom, Bojevnikt podzemtja* Jezdeci na. dolge proge, JužnjaŠko utebo)+ kot njeeov predhodnik (morda vzoroik) tudi »koreografnasiija«, naredil film, ki fai iahko bil nekakšen hommage, pa izpade bolj slaba kopija. Primerjava gfe sčveda na račSun zaključnega prizora, a bi tudi slcer lahko vlekli vzporedriioe, Mitjor & svojim vodom »odsJuženih« vojakov (vsi sonararečproglaSeai za mrtve) pride v El Paso otopat banko, Profesionalci pa tam natefijo na »amaterski« obraČun med graničarjem in lokajnim niafiozom, Da bostvar bolj zapletena, sta to nekdanja najboljša prijatelja, vmes pa je še ženska. Zaradi primerjave ga velja videti, a je ta «motoriziraniwestern«pravorazocaraiije,posebej za ljubitelje tega režiserja. nagradoFELIKS. 6. septembra je bil prika/an GLUHI SMOD-NIK (Gluvi barut) Bate Cengiča. Zelo spretno izdelan film (nek novinar na tiskovni konferenci v Puli ga je primerjal s filmi NValterja Hilla in s špageti westerni Sergia Leoneja, sam Čengic pa zatrjuje, da se je zgledoval po SEDMIH SAMURAJIH Akire Kurosavve), ki pa ga je Tomislav Gotovac iz Zagreba povsem točno označil kot »poslednji komunjarski film«. Nagrade: Velika zlata arena za najboljši film fes-tivala, Zlata arena za glasbo (Goran Bregovič), Zlati gladiator - nagrada jugoslovanske filmske akademije in nagrada YU-FIPRESCI Bati Cengiču. Kot zadnji iz sklopa PULJ V LJUBLJANI je bil 7. septembra prikazan slovenski film DO KONCA IN NAPREJ, ki predstavlja režijski dčbut snemalca Jureta Pervanje. V tej lahkotni upodobitvi robin-hoodovskega tolovaja Toneta Haca nastopajo Matjaž Tribušon, Janez Hočevar, Barbara Lapajne, Lučka Počkaj, Vesna Jevnikar in Gojmir Lešnjak. Film je v Pulju sprejel Zlati areni za kostumografijo (Alenka Bartlj in scenografijo (Janez Kovič). Medtem ko so bili prvi štirje filmi deležni bolj skromnega obiska, pa je bila predstava DO KONCAIN NAPREJ razprodana. Ker LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI očitno nimajo več namena organizirati »Pule po Puli«, ki je bila še lansko leto v njihovi domeni, je razveseljivo, da se je tega opravila lotil Cankarjev dom. Vseeno je škoda, da ni bilo v izboru večjega števila filmov, ker je za večino domačih celovečercev že tako ta manifestacija postala edina priložnost, da jih vidimo na filmskem platnu, saj THE WILD BUNCH (Divja horda) Režija: Sam Peckinpah. Gl. vl.: WiHiam Holden, Emest Borgnine, Robcrt Ryan, Edmond O7Brien, Albert Dekkcr, VVarren Oates... OdliČni, zdaj ?e »kfasični« antiwestern tnojstra Peckinpaha (poznati vclja vsaj §e njegovc SJam-nate pse, Balado o Cableu Hogueu, Ostermanov v ikend,.,), k i jc nemara prclomnica - začetek konca nekegažanra. Film je zgodba o skupini ostarelih, »upokojemh« nepridiptavov, ki se odločijo za še ttt - zadnji podvig.Ropjim sicer uspe, asopregan-jaici za rijirtii. Zatečejo se v mehiško vas, kjer se tudt odvije končni obračun - s filraskimi prizori 2& vse čase, Vsekakor jeto filtn vreden večkratnega ogleda. jDobra igraiska ekipa pa jc podrejena celoti in režijski vrhunskosti. na redni kinematografski spored sploh ne prihaja' več. I BITEF V LJUBLJANI: Za sredo, 26. septembraj ob 20. uri je v Cankarjevem domu (Linhartovai dvorana) napovedana filmska verzija gledališke predstave MAHABHARATA režiserja Petral Brooka. Ta monumentalna predstavitev (traja tri ure) še bolj monumentalnega epa iz klasične in-dijske književnosti časovno sovpada s HARE-KRISHNA FESTIVALOM, ki se je 22. septembra odvijal v Športni dvorani Slovana na Kodeljevem (filozofija pripadnikov tega gibanja sloni na Bhagavad-giti, ki je sestavni del Mahabharate). SPORED LJUBLJANSKIH KINEMATOGRAFOV: Spored osrednjega slovenskega kinematografskega podjetja bo v znamenju' nekaterih »močnih« premiernih filmov. V kinul UNION bosta to komedija SKIN DEEP (1989) režiserja Blaka Edwardsa, z Johnom Ritterjem,, Vincentom Gardenio in Alyson Reed, ki ji bosledil i razvpiti DICK TRACY (1990), posnet po is-( toimenskem stripu, producent/režiser/glavni igralec Warren Beatty, igrata še Madonna in Al Pacino - film je v ZDA priigral okoli 104,000.000 dolarjev (kumulativni B.O.). V KOMUNI bodo predvidoma končno le začeli predvajati uspešnico ČEDNO DEKLE (Pretty Woman, 1990) režiserja Garryja Marshalla ter z Richardom Gereom in Julio Roberts v glavnih vlogah. Pred tem filmom bo na ¦programu ŠOFER GOSPODIČNE DAISY i (posebej obdelan v tej številki TRIBUNE), ki sc ga začeli vrteti 21. septembra in se bo selil v kino BEZIGRAD. Na VIČU bodo prikazovali PRES-TOPNIKE (TheDelinquents, 1989; r. ChrisThom-1 son), v ŠISKI pa OTOK ZAKLADOV (Treasure Island, 1990), režija Frase C. Heston, igrajo Charlton Heston, Christopher Lee in Oliver Reed. I.K. HAMBURGER HILL ^ Režija: John Irvvin. Gl. vl.: Michacl Dolan, Anthonv Barrilc, Don j Cheadle,Courtnoy B. Vance.Tim Quill, Dylan Mc i Dermott... Ko smu žc pri ubijanju in nasilju, naj dodamo ; Se ta, v tem smisiu pravi primerek. Gic sicer za j vojni film, spektakl, ki pa je v svojcm sporočilu jasen - antivojni. Spct smo siccr v Vietnainu (naj tone vzarhe poguma vsem, ki so tc leme že do grla . siti), a bistvo ni v njun. Grc za vojno, njcno psihologijo in ves nesmisel. Zgodbe ni - Ameriski ; vojaki morajo osvojiti dobro zastražcn strateški -t položaj. Za vsako ceno!? Zaradi žrtev, ki so tam ' padale in sedobcscdnokopičilc, jc hrib dobil ime, ki je ivdi naslov filma. Pravzaprav greza presenetljivo soliden izdelek z dobro režtjo (Irvin jc znan po Pseh vcjnc, Pck-lenskem stolpu...) in zapomnljivo glasbo Philipa Glassa (Koyaanisqatsi), ki je šel v kinu dokaj neopaženo mimo. Na videu bo vtis seveda še »manjši«. M.K. Na kratko o Terryju Gilliamu. Je Ame-ričan, rojen 22. novembra 1940 v Minneapolisu (Minnesota). Leta 1951 se je preselil v Los Angeles, kjer je kasneje tudi diplomiral na študiju političnih ved. Že kot štu-dent je urejal časopis »Help! Magazine«, sproti pa ilustriral druge časopise. Po neuspelem poskusu, da bi postal ilustrator v Los Angelesu in po tem, ko se je naveličal dela scenografa, se je leta 1967 preselil v London. Tudi tam je bil ilustrator, delal pa je tudi razne animirane odlomek za TV serije na BBC-ju. V delo Montyja Pytona je bil vključen od začetka, torej od ustanovitve skupine leta 1969. Zanj je pisal scenarije, režiral določene odlomke, najbolj pa smo si ga zapomnili prav po animiranih delih nji-hovega Letečega cirkusa. Ze od časa delovanja skupine je režiral samostojne f ilme, kar je razvidno iz fil-mografije. Ob njegovih samostojnih filmih naj dodamo, da je vpisan tudi kot korežiser Pythonovih filmov - Monty Python and the Holy Grail in Monty Python's The Meaning ofLife (Smisel življenja; ki smo ga videli tudi pri nas). Intervju, del katerega objavljamo, je bil objavljen v št. 83/84 sarajevskega filmskega časopisa Sineast. Z Gilliamom sta se pogo var jala Alain Gavel in Francoise Guerif. Filmografija: 1976: Jabberwocky 1981: Time Bandits (Razbojniki za vse čase) 1985: Brazil 1988: The Adventures of Baron Munchausen (Pustolovščine barona Munchausena) Miran Koritnik I n t e r v j u : TERRY GILLIAM Nekdanji člani angleske skupine Monty Python v glavnem ne mirujejo. Medtem ko je John Cleese kot igralec in scenarist prisoten v vse večfilmih (kako to gre, smo imeli priložnost videti v njegovem portretu tudi na naši TV) in medtem ko Michael Palin (tudi na naši TV) tekmuje s časom, da bi prišel »V osemdesetih dneh okoli sveta«, je tudi v Ljubljano prispel zadnji film Ter-ryja Gilliama - Pustolovščine barona Munchausena. Z njim je, po besedah režiserja, zaključena svojevrstna trilogija, ki jo poleg omenjenega tvorita še filma Razboj-niki za vse čase (Time Bandits) in Brazil. V intervjuju Gilliam govori o delu na zadnjem filmu in načrtih za prihodnost. - Ste imeli glede na velikost projekta težave pri realizaciji filma Pustolovščine barona Munchausena? Gilliam: Kar se tiče snemanja, sem bil ves čas v negotovosti. Ko je bil narejen Brazil, je Charles Mac Keovvn končal prvi scenarij. Slabo, a to je bil začetek. Skupaj sva celo leto delala na tem. Ko sva se razšla z Arnoldom Mil-chanom, je bilo vse obmjeno na glavo. Takrat sem srečal Thomasa Schuhlyja, ki ga je Ar-nold priporočil, da je bila produkdja zagotovljena. On me je prepričal, da bi bilo snemanje v Rimu 30 do 40 odstotkov cenejše. Columbia je dala denar, ki je še manjkal in potem je bilo vse relativno lahko. Takrat se je pojavil prvi problem - človek, ki je lastnik pravic za snemanje novih verzij starih nemških fil-mov, je dal studiu vedeti, da bi morali ta film pustiti pri miru. Tako so problem prevzeii odvet-niki. Toda prave težave so se začele s snemanjem. Malo pred začetkom snemanja se je pokazalo, da nihče osebno ne more prevzeti produkcije. Thomas je igral Dina De Lauren-tiisa; sedel je v svoji pisarni in dajal intervjuje. Ves čas so mi obljubljali: »Karkoli želite,« a nič nisem dobil. Prvotno je bilo dogovorjeno, da bom, razen Danteja Ferrettija - zadolženega za scenografijo, pripeljal svojo ekipo sodelavcev iz Anglije. Ko sem prišel tja, je postalo jasno, da ni dovolj denarja, da vse pripel-jem. Zamenjali so se štirje izvršni producenti. Od začetka sneman-ja je bila to katastrofa. Ob koncu prvega tedna snemanja smo bili že dva tedna v zamudi. Nič ni delovalo. Tretji teden smo šli v Španijo, a so glavni kostumi os-tali v Rimu z izgovorom, da je letalo premajhno... V Barceloni je bil štrajk. Imeli smo le kostume turške vojske za prizor, ki naj bi ga snemali šele čez štirinajst dni. In potem smo začeli snemati prizor velike bitke na slabem prizorišču. Po šestih ali sedmih tednih smo ugotovili, da ni več denarja. In tako v neskončnost... - To pomeni, da je bilo huje kot pri Brazilu? Gilliatn: Snemanje Brazila je bilo težko, a tisto vseeno ni bil popoln kaos. Začelo se je kasneje, z Universalom. Sneuianje tega filma pa je bilo preprosto nemogoče. Pogledal sem na uro in sam sebi rekel: »Dan je že končan? Več kot trideset minut« Nekajkrat sem hotel nehati s snemanjem, toda - vsi smo bili noter, beg ni bil mogoč - morali smo narediti film. Prekoračili smo proračun, a smo film naredili. - Iz knjige ste pravzaprav zadižali le štiri epizode in dva kratka odlomka. Gilliam: Prvi scenarij je vseboval več zgodovine. Ampak to je bilo preveč zapleteno. Vse smo poenostaviU in po knjigi posneli le obleganje mesta in barona, kako poskuša zbrati svoje prijatelje. Končni scenarij je imel več epizod, a sem jih moral izrezati. Na začetku sem poskušal biti vesten in previden in se čim bolj držati izvirne zgodbe o Muchausenum kasneje pa smo že delali, kar smo hoteli - zadržali smo le glavno osebnost Če bo film koga spodbudil, da bo prebral knjigo, bo to čudovito. To je kot uvod... Najbolj sem si želel obdelati prizor s konjem, presekanim na dva dela, cel film sem si zaželel posneti le zaradi tega prizora. V scenariju je bil do zadnjega trenutka. Seveda sem ga moral zavreči. Normalno. To je vedno tako. - Ste posneli ta prizor? GHJiam: Ne. Preveč bi stal. Tudi dramaturško gledano to ni bilo mogoče, ker sem ga poskušal vriniti v del, ki mu ni odgovarjal - na konec bitke. - Vaš Munchausen ni pravi lažnivec. Njegove pustolovščine v f ilmu so resnične. Gilliam: Ljudje, ki živjo v mestu - takšen je Jack-son - in ne gledajo ven, lahko pomislijo, da je on lažnivec. Sicer pa mislim, da so njegove laži bliže resnici kot pa resnice, ki jih pove nekdo drug. Ne vem, kako so Turki odšli, kako je prišlo do tega. Zadeva ni pojasnjena. Zame je Munchausen skoraj Mesija. Če verjamete v njega, bodo Turki izginili. Drugi pa, kot Jack-son, ostanejo v mestu, tulijo in kričijo. Najbolj čudna zadeva se mi je zgodila tistega dne, ko smo snemali prizor, ko ljudje odpirajo vrata in gledajo, jaz pa nisem vedel, kaj naj bi gledali. Potem sem se odločil - Turki so odšli, to je srečen konec. Če hočete biti popolnoma logični, to ne gre. Je v nasprotju z logiko. - Pričakovali smo nekaj drugega. Gilliam: Jaz tudi. Toda nisem mislil na nič drugega. Preprosto srečen konec. Ker sem ta film snemal za svoje otroke, ne pa za ljudi, ki hočejo biti pametnejši od tega. Ta film ni tako inteloktualen kot Brazil. - V resnici je sanjač deklica in ne baron. Gilliam: Da, to je kot zaprt krog. Imate dečka, moža, starca in malo deklico, ki podaljšuje in zapira krog. Baron ni sanjač, on pravi: »No, to je moj svet. Lahko ga sprejmete ali pa ne.« To ni Don Kihot s svojimi himerami. Lahko verjamete v svet, ki ga predstavlja Jackson - v resničnost -ali pa v moj svet. Pravzaprav je deklica kot Frankenstein: izmisli si barona. Je kot pošast, pobegne kontroli in se nahaja povsod. Deklica je tista, ki verjame v nekaj, želi, da bi bil svet zanimivejši. Jaz ne vem, katera verzija filma je prava. Vedno sem bil prepričan, da je deklica glavna osebnost Je tema filma. Tu pa je tudi starček, ki pripoveduje zanimive zgodbe. In naenkrat izgleda, da zgodbe oživijo. Na koncu je vse resnično. - Ste vedno mislili na to malo deklico? Gilliam: Mislim, da je to zaradi mojih lastnih hčerkic. Začutil sem isto vrsto odnosa. Počutil sem se starega, utrujenega, zamorjenega in praznega. Toda tu so otroci, ki zaslužijo, da se nadaljuje, da se gre naprej. To je zelo preprosto. V prvem scenariju je to bil deček; toda deklica je zanimivejša. Polovico filma je ona kot njena mati. - Zanimivo je, da so izmišljeni svetovi v f ilmu mracni, brez barve, svetlobe, veselja. Gilliain: To je slabo, kajne? Vendar ne mislim, da so tako mračni. Preprosto ne morem biti tak kot George Lucas in vsi ti srečni ljudje tam. Gre za kompleksnost, večjo vznemiriljivost, ki bolj moti. Razen konca filma, ki je srečen, v katerem je vse srečno rešeno. Vedno sem želel srečo, svetlobo. V resnici se jaz veselim stvari, a se vedno bojim prevec uživati v njih in da jih bom izgubil. Zato sem vedno srečen, ko pridem iz temnih predelov in lahko gledam, kaj se dogaja. Zato mi je tudi bilo težko posneti ta film. Ves ta svet, ki se je smehljal in smejal, jaz pa sem bil v tistih dneh zelo deprimiran. To je slabo za snemanje filmov. Groza. Preprosto nisem vedel, kaj naj delam. Nisem mogel verjeti. Niti vedel nisem, kako je bilo vse to črno pri meni. Ves ta sadizem. Tega res ni v mojem filmu... Obstaja neka meja, ni vse tako enostavno in veselo. Morate paziti, vsak trenutek lahko padete v temo. - Toda lik Munchausena ni tako mračen. Gilliam: Okrog njega je veliko nevarnosti, toda on gre naprej. To je tipičen Anglež. Nikakor ni Nemec. Je kot Anglež, ki hodi po svetu in povel-juje ljudem. Ko sem prvič prišel v Anglijo, sem bil zgrožen. Ljudje delajo točno tako. John Cleese lahko dela tako - hodi po ulici in vsi pazijo in se umikajo. Jaz pa se opotekam. Vesel sem, da je baron takšen. Ne popušča. Res ne reagira na nič. Občutljiv je le na ljubezen in dekleta. To je vse. Pravzaprav je čudna oseb-nost. Na koncu banda zmaguje v bitki, on pa uživa na lovorikah. Ne reče jim niti na svidenje. - John Neville je izvrsten. -» Gilliam: Ni bilo veliko srečnih stvari na tem snemanju. Ena od njih je bil Neville. Več mesecev sem mislil na njega. Povprašali smo njegovega agenta, ki je rekel: »Ne, on dela samo v gledališču.« Potem sem razmišljal o drugih igralcih. In skoraj vsak mesec bi srečal koga, ki bi mi rekel: »Si pomislil na Johna Nevilla? Da, ampak on tega ne dela.« Delal sem poskuse z mnogimi igralci in prav tisti teden, ko bi se moral odločiti, je v Rimu naša maserka, mlada Angležinja, vprašala: »Kaj pa John Neville? - Ja, ampak...« Ona pa je rekla: »Jaz ga poznam, odraščala sem z njegovo hčerko, imam številko njegovega telefona.« Poklicali smo Kanado. Iz-kazalo se je, da je on veliki oboževalec Montyja Pythona. Poleteli smo v Kanado. Tu je bila tudi Sarah Polley. Srečal sem jo istega dne kot Nevil-la. In res, sreča se mi je nasmehnila. Enako tudi z Oliverjem Reedom. Izbran je bil dva tedna pred snemanjem. Moj drugi asistent, ki je že delal z njim, je rekel, da je izreden. Drugi pa so govorili: »Ne snemaj z njim, on je nevaren. To je pijanec« V resnici pa je Reed popoln. Kaj boljšega si nisem mogel zaželeti. Robin Wil-liams je bil tudi izbran v zadnjem trenutku. - Zakaj se na špici filma pojavlja le kot »Ray D. Tutto«? Gilliam: Zato, ker je sprejel snemanje tega filma, njegov agent pa tega ni hotel. Takrat je časopis Variety v velikem članku po Munchausenu ta film najavljal kot katastrofo, kot novi Ishtar, nova Nebeška vrat (Gate of Neaven). Robin je pristal. To je pravi prijatelj. Dogovorili smo se, da se njegovo ime ne bo pojavilo na špici. Kar pa se Stinga tiče, on je zraven, ker stanuje blizu. - Zakaj bežati od realnosti, ko pa izmišl jen svet ne izgleda nič boljše? Gilliam: Mislim, da je vendar malo boljši. Moj problem je v tem, ker ne sprejemam realnost takšno, kot nam jo predstavljajo, tisto, ki jo vidite na televiziji, v baru. To je zagotovo večja laž kot predstava izmišljenih svetov. V »Munchausenu« je resničnost vojna, ljudje, ki umirajo, crkujejo od lakote v mestih. To je razumsko stališče. To je pravo življenje. Baron govori: »Obstaja tudi drugačen svet, poln velikanov, glav, ki se sprehajajo naokoli, kjer padate na Mesec, plešete po nebu.« Milsim, da je ta svet zanimivejši od tistega drugega, ni pa nujno, da je boljši. - Prva filmska priredba Munchausena je film Georgesa Meliesa. Ali zato prizor Meseca spominja na Meliesa? Gilliam: Imate popolnoma prav. Vedel sem, da jo je on napravil. V Angliji ne obstaja kopija tega filma in zato nikoli nisem videl, a imam zelo rad Meliesa. Veliko je povezav v filmu - predstave so narejene kot animirane slike in so na določen način povezane z Meliesom. - Scenografija ribjega trebuha zelo spominja na scenografijo v Ostržku (Pinocchio) VValta Disneya? Gilliam: Vpliv? To je kopija! Samo na to sem mislil - Ostržek. Na začetku, tudi takrat, je bil prizor daleč bolj razdelan. Pobeg iz kitovih ust je bil res preobširen in zelo drag. Morali smo skrajšati prizor. Tu je tiidi vpliv drugih filmov -Bagdadskega tatiča in drugih. Ves čas sem govoril: »To je od Viscontija, z nasmehom.« - Že imate nove projekte? Gilliam: Sprejel sem ponudbo, da naredim hol-lywoodski film z Joelom Silverjem, producen-tom filmov Umri pokončno (Die Hard) in Smrtonocno orožje (Lethal VVeapon). Projekt se imenuje »The VVatchman«. Je strip, ki je postal kultni v Angliji in Ameriki. To je zgodba o superherojih, ki so jih morali prisiliti, da prenehajo s svojimi akcijami, ker so delali nezakonite stvari. Nekaj let kasneje, torej, ko so že v zrelih letih, jih nekdo začne ubijati. Gre za prvi film, ki ga snemam, pa zanj nisem napisal scenarija, niti nisem sodeloval pri pisanju. Pos-nel ga bom letos v Angliji. To ni zadeva, ki bi mi vzela tri leta. Šlo bo hitro, čeprav je potrebno veliko posebnih učinkov... Tokrat sem se odločil za spremembo in videl bom, kaj bo nastalo. Dobro je, da naredim tudi kaj drugačnega. Istočasno pripravljam drugi filrn, ki ga bom snemal v Indiji pod naslovom »Minotaur« in temelji na mitu o Tezeju. Zdaj se obračam k mitologiji - sodobni, kot je tista iz stripa, in grški. - Ste kdaj pomislili, da bi posneli »Alico v čudežni deželi« ali pa »Malega Nema« Bindsorja McKaya, kl sta tako blizu vašim svetovom? Gilliam: Tisto, kar je naredil McKay, je genialno. Ima svoj poseben način za uporabljanje arhitek-ture. To je prečudovito. Nemogoče bi bilo pos-neti, čeprav bi bilo zanimivo poskusiti - toda veliko bi stalo. Kar se tiče »Alice« - toliko ljudi jo je že posnelo. Postalo je že preveč znano. Bolje je iz nje »pokrasti« dobre ideje kot v Razbojniki za vse case. (izbor, prevod in priredba: M.K.) FTUSIli Najbolje, da se zadeve lotim kar kro-nološko. V Zagrebu se je torej omenjenega dne us-tavil David Bowie, večkrat najavljen kot največji rock kameleon. Tega deževnega dne so prvi del koncerta odigrali oz. vlogo predvozačev opravili Boa. Domača skupina, ki je nekoč svojo glasbo gradila na močnih funk osnovah, je večino svoje udarne energije sčasoma izgubila, tako da smo bili priča mlačnemu in povprečnemu funk -pop koncertu. Ljudje v parterju, se pravi na travi, po kateri ob vikendih skačejo igralci zagreb-škega Dinama, so se pred dežjem zaščitili tako, da so se skrili pod polivinilne tvorbe, s katerimi so or-ganizatorji hoteli zaščititi nežno angleško travico. Od nastopa torej tako mi, ki smo bili na pokriti tribuni, VESELA JESEN '90 eptember '90 je mesec velikih koncertov. vNajvečji se je zgodil v sredo petega, ko je v Zagrebu nastopil David Boivie. Veselica seje nadaljevala v Ljnbljani -14. je bil Novi rock in dober teden po tem, v sbboto 22. so Križanke zascdli Sonic Youth. ¦ kot tisti, ki so se pokrili s polivinilom, nismo imeli ravno dosti. In kot po čudežu je nehalo deževati ravno pred začetkom velikega dogodka, ki ga je Bovvie naslovil Sound + Vision in na katerem naj bi odigral vse večje uspešnice. Glavna oseba se je pojavila na odru ob neverjetnem navdušenju publike, ki se je nato med koncertom le še stopnjevalo. Ogromni oder je bil opremljen precej minimalistično, ravno nasprotno pa smo bili priča bogati luči in različnim svetlobnim efektom, sliko z odra pa smo si lahko ogledali na dveh velikih monitorjih, ki sta sta bila postavljena vsak na svoji strani odra. Petčlansko spremljevalno zasedbo je Bowie sestavil iz prever-jenih studijskih glasbenikov, med katerimi se je znašel tudi kitarist Adrian Belevv, ki je sodeloval z mnogimi zvenečimi imeni, všetvši Franka Zappo in Talking Heads. In tako smo prišli še do glasbe; Bowie je dejansko predstavil skoraj celotni "naj" repertoar, vendar.... Ravno tako kot odersko sceno, si je aranžmaje zamislil neverjetno minimalistično ter na ta način glasbi odvzel tisto udarno dimenzijo, ki je potrebna za stadionski, torej "open air" koncert . Seveda izjema zmeraj potrjuje pravilo in tako je bilo tudi tokrat, predvsem z zadnjo skladbo koncerta -to je bila Jean Genie, ki jo je Bowie na koncu prelil v Glorio Vana Morrisona; obenem sta to bili tudi najmočnejši in najbolj prepričljivi skladbi koncerta. Vendar se taki kritiki tako ali drugače po robu postavlja publika oz. odziv le-te. Vrenje in navdušenje med množico je bilonamreč nepopisnoin na samem začetku nastopa sem celo sam popustil valovanju publike. Ven-dar se je Bowie kaj hitro razkrinkal sam; glede na njegov odrski nastop je pač kaj kmalu postalo jasno in očitno, da je celotna zadeva premišljena in vnaprej načrtovana - do zadnjega koraka. In tudi če upoštevam dejstvo, da pri še tako garažnem bendu vse prej ali slej postane del showa, je bil Bovviejev nastop nastop neprepričljiv, sterilen in brez jajc. Veliki kameleon je tako ohranil le eno barvo in sicer svet- likajoče glamurozno. Vse skupaj pa je bil bleščavi in prozorni spektakel. Šit on dis! Ravno tak vzklik pa se mi je porodil na prireditvi Novi Rock 9000. Po desetih letih te prireditve pridevnik "novi" postaja namreč vprašljiv. Na prireditev so po uradni poti prišli le If s Not For Sale, skupina iz Laškega, ki nam je podala kompaktno in ritmično glasbo, slonečo na zapuščini prejšnjega desetletja - od punka do hard cora. Z dvema be-sedama nič novega in presenetljivega; in če je to najboljša mlada slo-venska rock skupina, potem se slovenskemu rocku res slabo piše. Za politično dimezijo (HA!) so organizatorji poskrbeli z nastopom prištinskih Blla Blla Blla, katerih ime je biser proti temu, kar smo pol ure morali trpeti sredi Plečnikovih Križank. Mlačno, neinventivno in občasno celo butasto. Večer pa so nato popestrili novosadski Obojeni Pro-gram, ki so predstavili simpatičen pop rock, skozi katerega se je dalo slišati kakšne Pixies ali celo U2, kar pa ni bilo moteče, ampak dovolj sveže in zabav-no. Program na NR 9000 se je odvijal dovolj tekoče, da smo zatem doživeli še porcijo čvrstega rokenrola, ki so ga v že znanem paketu ponudili beograjski Partibrejkers in nato končno zaplet. Že med samim koncer-tom so po avditoriju krožile govorice, da je nekaj narobe z inštrumentarijem gostov NR 9000. Vendar so Oyster Band le prišli na oder - odigrali so dva komada, povedali, da so Oyster Band in vsem skupaj zaželeli lahko noč ter odšli z odra. Na kratko je to bilo vse; sicer pa je treba ob tem omeniti še nekaj stvari. Oyster Bandu so baje iz-najdljivi letalski prevozniki celotno opremo odpeljali z ostalo romarsko kramo proti Medjugorju. Še sreča, da živimo pod alpami in imamo fraj- tonaric na pretek in da "so se Oyster Band cel koncert na nove inštrumente drkali dva štiklca, mi pa tega ne znamo ceniti", kot je na koncu svojega govora izpostavil PBČ s flaško piva v roki. Verjetno bo že nekaj resnice v njegovih besedah, vendar se mi zadnje dni po glavi mota misel, zakaj Oyster Band niso prišli že dan prej!? Kot tako mega bend so baje totalno razprodani in v življenju imajo le po en (ali dva) dan časa za balkan. Za nameček pa sedaj PBČ še napoveduje ponovni koncert Oyster Banda, za katerega bodo imeli obiskovalci NR 9000 znaten popust, seveda ob predložitvi karte za NR. Dobra šala -najprej plačaš za NR, na katerem slišiš en bend manj, in potem taisti bend dobiš s popustom (če jim inštrumentov to pot ne bodo odpeljali v katerega od proslulih Yugo letovišč, kamor bo slučajno potovala skupina turistov z istim letalom). Tako ali drugače - PBČ (za tritisočglavo množico konec koncev edini oprijemljivi krivec) je tako kot neslani špiker z nes-lanimi napovedmi in šalami dobil svojo porcijo žvižgov. Razlika med njima je bila le ta, da jih je neslani špiker dobival več ali manj ves čas. No, in ker je svoje dobil, o njem nima smisla izgubljati besed. Mogoče pa ima nekaj smisla o samem NR 9000; prireditev z zvenečim naslovom je letos postala res dvomljiva: najprej so Partibrejkers s svojim nastopom nakazali, da Novi Rock vse bolj postaja Stari Rock (Par-tibrejkers so kljub vsemu še zmeraj najboljši R'n'R bend) in nato domisel-na poteza oz. kombinacija N(S)Rocka s folkom (Ta ojster bend - saj niso slabi, toda kaj za vraga folk bend išče na NRock "Festivalu"). Ja, festivalu, kajti če bo šlo s tem tempom naprej, bomo kmalu tam. Če preskočim sociološki vidik NR IBK (postajanje v perddverju in pitje piva ter pozo) smo dobili vaško gasilsko-rokersko veselico oz. mačka v žaklju, ki bo škripnil, če ga bodo organizatorji še naprej tako veselo pretepali. Na koncu je mogoče celo bolje, da Oyster Band niso nastopili - smo vsaj pri rocku ostali, pa kakršenkoli je že bil. Glede na to, v katero smer se pomikamo, upam le, da naslednje leto ne bodo gostovali Eagles ali kaj njim podobnega. Veselo jesen so drugače obarvali Foto: Milan Mrčun Sonic Youth, ki so v Križanke prijadrali v soboto 22. in porušili kontinuiteto veselic. Nazaj k starim navadam in spet zamuda. Začele so Babes In Toyland, ženski trio iz Min-neapolisa, eden ljubših bendov Thurstona Moora, kitarista Sonic Youth. Prodoren in hkrati mučen nas-top se je izredno vlekel, Babes pa so mučile s posiljenimi ritmi ter ušesa parajočim glasom. Pa ne da bi bilo kaj narobe s samim hardcorom - Babes so le pokazale, kako izredno utrudljiv je lahko. Vendar smo ga prenesli in dočakali tudi to, da so Sonic Youth nakazali zvezdniški status. Po koncu Babes, ki so jih tisti iz prvih vrst pok-licali celo na bis, je namreč ekipa kaj hitro pripravila oder za nastop Sonic Youth. Kot že rečeno, so si hrupneži iz NY vzeli kar nekaj časa, tako da smo skoraj pol ure lahko opazovali roadije, ki so v neskončnost prenašali brisače z enega konca odra na drugega in preverjali nastavitev kitar. Ko so se Sonic Youth končno pojavili na odru, so svoj zvezdniški status le potrdili - v pozitivnem smislu. Od majhnega garažnega benda so se prelevili v skupino, ki dejansko polni večje dvorane; vsaj Križanke so bile polne. Omenjeno trditev seveda potrjuje sam nastop, kajti po prvih zvokih so prav res asociirali na štiri jezdece apokalise. Svoje je opravila seveda odlična luč in preglasno ozvočenje, ki je pomagalo ustvariti monumentalni zvočni zid hrupa. In ko smo pri temu - če so Pixies mojstri uglajenega in kontroliranega hrupa, je pri Sonic Youth vse pridevnike potrebno deliti z dva ali s tri, da dobimo realno podobo. Fascinan-ten nastop Sonic Youth pa je kljub vsemu pogojila minimalna toda odlična scena in odrski nastop, kajti glasba kot tretja kategorija ne bi vzdržala. Je že tako, da so bili pred štirimi leti v Festivalni dvorani po tej plati dosti bolj prepričljivi. Vsaj zame. Tako se torej končuje vesela (kon-certna) jesen oz. september, ko so Sonic Youth edini pokazali, kaj to kocert - je. Tovrstnih dogodkov željna publika pa tripa na vse, kar ima le malo ritma. In bojim se da bo še dolgo tako, kljub velikim napovedim in im-enom. Igor Ivanič music Nekatere stvari človeku hitro preidejo v navado. Ne vem, ali zaradi Markovičeve DEM/YUD valute ali zaradi kakšnih bolj ekstravagantnih nagibov, vsekakor pa sem v polpretek-lih toplih poletnih mesecih pogosto od-drvel na kakšen stadionski spektakel v bližnje germanske pokrajine. Konec koncev, če človek kar tako mimogrede skoči v Monakovo po par cedejev, zakaj ne bi naredili še par sto kilometrov do naslednje vasi, kjer se kaj zanimivega dogaja. Tako sem se odločil, da se zapeljem do bližnjega Manheima na špektakel, ki mu rečejo Monsters of Rock oziroma Super Rock. Gre za zadevo, ki so jo Nemci uvozili iz angleškega Castle Donningtona in je tradicionalno zbirališče otoških metalcev. Doningtonski festival sodi med najbolj zloglasne tovrstne prireditve, saj so že imeii par trupel in publika vobče ne slovi kot preveč dobro vzgojena. Bojijo se je tudi nastopajoči, saj je glavna zabava navdušencev v prvih vrstah, da ščijejo v prazne kozarce in jih mečejo na oder. Poznavalci sicer pravijo, da s tem izkazujejo naklonjenost nastopajočim, Gary Gray pa pravi, da 'beš tako slavo. V gla vnem, Monsters of Rock festival ni ravno obisk Cankarjevega doma in temu imidžu so Nemci veselo nasedli. V Ordnung und Disziplin deželi so poskrbeli za mega rigorozne varnostne ukrepe, ki so bili v glavnem naperjeni proti alkoholnim tekočinam (seveda je G.G. vsemu navkljub prešvercal običajno dozo Deka). Na festivalskem prostoru so prodajali samo alkoholfrei pivo, za nameček pa so kakšnih dvajset metrov pred odrom postavili dvojno varovalno ograjo, ki naj bi tiste srečneže, ki so prvi prišli na oder, zaščitila pred naleti podivjanih metal-cev iz ozadja. Vendar pa, kolikor sem videl, nihče ni podivjal. Le od česa bi? Še več. Med nastopom Aerosmithov sem poskakoval tik pred varovalno ograjo, ob meni pa dve lokalni najstnici. Nenadoma nas je tip, ki je stal za nami, opozoril, naj ne skačemo, češ da ne more v miru spremljati koncerta. Toliko o podivjanosti nemške publike. Kakorkoli že, ugotovil sem, da so veliki hit tudi Jack Daniel's majice, ki so jih prodajali na vsakem drugem štantu. Pomotoma sem jo imel tudi jaz, saj sem mislil, da bom v daljnem Manheimu s tem originalen, v Ljubljani jih po zas-lugi iznajdljivih podjetnikov (bravo, Z.K.) kupujejo že kompletni razredi osmošolcev za valeto. Če vas zanimajo modni trendi v tej smeri, bi vas rad opozoril na prafrazo Jackovega zaščit-nega znaka, ki so si jo omislili Guns n'Roses (kdo pa drugi!). Dodatna atrakdja festivala je bil dež. Ulil se je med nastopom VVhitesnake, ki so bili letos glavni monsterji. Angleži si ne morejo predstavljati resnega fes-tivala brez dežja, saj se drugače ne morejo valjati po blatu. Nemci se niso valjali po blatu, temveč so vdano trpeli in na koncu prižigali vžigalice in skan-dirali zu-ga-be! (do-da-tek!). Toliko o Monsters of Rock... Kaj ste pričakovali kaksno poglobljeno kritiko? Thja, Aerosmith so mega, a ne. VVhitesnake pa se delajo, da so mega, in folk jim v glavnem verjame. Steve Vai je v enem štiklcu uporabil kitaro s tremi vratovi. Naslednjega dne sem obiskal bistveno manj razvpit, a precej prijet-nejši open-air v Ulmu. Dogajal se je sredi mestnega parka, med ribniki in Donavo, v nekakšnem naravnem am-fiteatru. (Mimogrede, kaj bi rekel naš Vrtnar, či bi hotel postaviti tako fešto v Tivoliju?) Vreme je bilo ugodno, pivo je bilo alkoholno - prodajalka se mi je sicer malodane opravičevala, da ni alkoholfrei (ah, ti Nemci!) - kontrola pri vhodu humana, izjemna ugodnost pa je bila, da si lahko prizorišče zapustil in se spet vrnil. Program pa je bil... New Model Army, Pixies, Midnight Oil in David Bowie (in še mnogi drugi pred njimi). Takole spotoma mi je prišlo na misel, da bi si morda tudi kakšen naš promoter lahko omislil takle festivalski paket, če že imamo svetovne cene in svetovne zvezde. Drugače pa: Bowija smo nekaj dni zatem videli tudi pri nas, Midnight Oil so imeli dober rockerski nastop, vendar so na vašo žalost iz Nemčije namesto na Balkan odpotovali v Ameriko. Pixies so prodajali skoraj izključno novi albiun, vendar so mi bili bolj všeč kot na »zgodovinskem« koncertu v Križankah. Morda tudi zaradi odličnega zvoka, saj v Ulmu za razliko od Manheima predvozačev niso zajebavali. Vsekakor vam Ulm open-air priporočam za v bodoče. Gary Gray Opozorilo: Gary Gray vas opozarja, da ima lahko pretirano uživanje alkohola, ki ga propagira ta članek, negativne posledice za vaše zdravje. Kratkoročno je najnevarnejši t.i. black-out efekt oz. pomradtev uma. O dol-goročnih posledicah se posvetujte s svojim zdravnikom. S koncem poletja ali vsaj zahajanjem tega letnega časa se počasi, ampak vendarle, veča kul-tumi utrip našega glavnega mesta. Ce so v dveh poletnih mesecih ceste in ulice s takšno ali drugačno deja v-nostjo, največkrat umetniško, zapolnjevali razni godci in to celo iz drugih držav, potem so zdaj na vrsti vsi ostali. Prva se je pojavila že legendarna ANA MONRO in pred magistratom odrolala enega svojih prvih koncertov. Gledalcev je bilo ogromno, kar se navsezadnje za tak kulturni dogodek tudi spodobi, po drugi strani pa itak velja tista, da kdor da količkaj nase, je tam hotel-nehotel moral biti. In bil je. Cirkus Kansky je pravzaprav poglavje zase (konec koncev je bilo o njem že marsikaj izrečenega in to celo na naših straneh), zaradi česar je najnovejša predstava »našeg ; AllT OKUPIRANI MAGISTRAT ALI omiljenog pozorišta« toliko več vredna. Gre za predstavo s pomenljivim naslovom Beetles. Le-ti so svoj come-back doživeli pred magistratom, ki se je »definitivno spremenil v gledališče« (Tadej Cater, Dnevnik) in to postal v pravem smislu te besede. Namreč tam, ne le da se je odvijala predstava oziroma spektakel ali kakorkoli že to reč pojmujemo, so Ana Monro razobesili napis in si dokončno pris-vojili zloglasno mestno hišo. Kdo si jo bolj zasluži, bo vedela povedati šele zgodovina; zaenkrat naj ostane kar tako, kot je. Druga komponenta, kom-ponenta, ki zadeva čas koncerta Beatlov, sega v devetdeseta oziroma v začetek devetdesetih, kjer Beatli nimajo kaj iskati. Svoj čas so preživeli in devetdeseta pač niso za njih. To potencira ne le navdušeno občinstvo, ki svoje idole ne spremlja več skozi histeričen jok in stok, temveč uporablja za izražanje svojih čustev tehnološke »iznajdbe« - pirotehnična sredstva (fuzbal štadioni so v primerjavi s »koncertno dvorano« prave spovednice), ampak neke vrste vstajenjem od mrtvih bivše oboževalke te li verpoolske skupine. Le-ta toliko, da ne začne mastur-birati. Pa ne od navdušenja, temveč razočaranja nad ponovnim nas-topom njenih idolov. Pravzaprav vse povedo nenehni vzkliki: »Oh, now!«. Ne ganejo je niti hiti kot Yesterday, zaradi česar si Beatli ne zaslužijo nič drugega kot to, da se jih, če ne gre drugače, zakonsko prepove. Navsezadnje se to obeta vsem uličnim godcem. Marta Zahojnik KAKO JE LE-TA POSTAL GLEDALISCE Najprej nas je presenetila nenavadna otvoritev. Ob vstopu v razstavni prostor nam je Kološa prisrčno stisnil roko v pozdrav in se predstavil. Dobili smoobčutek intimnosti celotnega prostora. Ideja za razstavo se je porodila ob izidu njegove monografije, v kateri je zajeto njegovo celotno delo. Predstavil se nam je tako, da je skupine fotografij razdelil v cikluse, od katerih so zelo učinkoviti portreti iz zgodnjega obdobja ustvarjanja. Morda je še najbolj znan portret ciganke, sledijo ji prekmurska mati, očaki... Fotografije so zanimive tudi zaradi tehnike razvijanja. Na fotografijah je namreč zelo dobro vidna »zmatost«, ki je bila v 40-ih oz. 50-ih letih plod za nas zapletene tehnike razvijanja z negativnim papirjem. Kološa je dosegel isti učinek z zrnatim filmom, ki je fotografiji ob večji povečavi dal značilno zrnato ozadje. Ciklus fotografij iz rodne vasi, Istrska vsa in Umiranje vasi imajo dosti skupnega. Motive je izbral iz značilne prekmurske pokrajine iz 50-ih let in novejše istrske pokrajinske motive; torej iz življenjskega okolja. Izžarevajo idiliko na eni strani in propad na drugi. Tako doživljamo v Nedeljskem popoldnevu čisto umirjenost, lepoto v pokrajini z MODERNA GALERIJA TO Nl TO ! Jrazstava fotografij ože Kološa - Kološ, Prekmurec po rodu, ki sedaj živi v Kopru, se nam je v torek, 25. septembra, predstavil v Moderni galeriji z opusom svojih fotografij. V njih je zajeto njegovo življenjsko delo fotografa - umetnika, ki se ni dal ne letom ne času. Tudi njegove fotografije iz 80-90-ih let so aktualne in zaživijo v času in prostoru. materjo in hčero na vaški poti, na drugi pa se zazremo v kolaž fotografij v obliki križa, z barvno fotografijo modernega hotela v sredini in zloveščim GHM nad Foto: Žiga Koritnik križem. Kaj se je zgodilo? Ali nas hoče presenetiti? Opozoriti? Zanimiva aluzija krščanskega križa z IHS na sodobne probleme: GHM (Grand hotel Metropolitan), tehnološka revolucija, sodobru. dvilizacija, ki uničujejo tiho idiliko vasi in jo silijc v propad. Vsi ti ciklusi izžarevajo izrazito sociološko usmerjenost fotografa umetnika. Zakaj umetnika? Njegove fotografije niso vcč samo reportažni zapisi, ampak tudi na zunaj že kar asociirajo na umetniške slike; kolaži, vložki, eksperimentiranje s fotografsko tehniko. To so npr. Demoni iz sedemdesetih let (62-63), pa zanimivi kolaži, kjer jc za podlago uporabil izdelke sodobne civilizacije in jih »preoblikoval«. Vse pa imajo tudi izredno hudomušne in asociativne naslove. Kološa je vsekakor zanimiva osebnost. Za svojih 70. let je izredno vitalen, še zmeraj ustvarjalen in eden redkih, ki se je skozi vse življenjsko obdobje razvijal, iskal nove možnosti izraza. Tako se pred rtami zvrstijo prav vse fotografske izrazne možnosti, ki počasi presegajo naše ustaljeno pojmovanje fotografije in postanejc že kar nekaj več. Vsekakor pa nam razkriva zgodbo, ki ni več samo biografska pripoved temveč tudi pečat časa, v katerem živimo. Nives Klinc literarni otrok cvetja Richard Brautigan: LOVLJENJE POSTRVI V AMERIKI. V LUBENIČNEM SLADKORJU. SPLAV., Mladinska knjiga, Ljubljana 1990. Zbirka Zenit. (Prevedla Igor Bratož in Savina Gorazd Zwitter). Potem, ko je tako ameriška kot vsa ostala, recimo temu svetovna kritika, popisala »na tone« papirja o literarnem idolu šestdesetih in potem, ko je knjiga izšla pri nas in so se o njej v glavnem že vsi izrekli, potem nam ostane le še to, da knjigo preberemo in si ustvarimo o njej takšno ali drugačno subjektivno sodbo (tale recenzijski zapis poskuša biti karseda objektiven, vendar, brez sprenevedanja, subjektivnost in objektivnost se nikoli ne izključujeta). Richard Brautigan se za kritike ni nikoli kaj dosti brigal, zato pa se je toliko bolj za bralstvo, čigar usip ga je dokončno potolkel - storil je samomor. Umrl je »literarni idol šestdesetih« je zapisal New York Times. Los Angeles Times pa : »Brautigan, literarni guru šestdesetih, mrtev.« LOVLJENJE POSTRVI V AMERIKI (Trout Fishing in America) je Brautiganov prvi tiskani roman in roman, ki je doživel največjo pozornost tako kritike kot tudi bralstva ter naklado preko dva milijona izvodov. Te številke ni potem presegel nikdar več, ali če hočete, njegove zgodbe »o melanholičnem štiridesetletniku« (najbrž avtobiografske) SO THE WIND W0NT BLOW IT ALL AWAY so dosegle naklado »borih« petnajst tisoč izvodov. Kot prvo bode v oči struktura samega dela, ki pa ni značilna le za to, temveč kar za vse romane. Nenavadna sfragmentiranost, ki omogoča branje tega romana kot celoto ali pa po delih. Pravzaprav je ves roman zbir fragmentov, napolnjenih s humorjem in sarkazmom, z obupom in cinizmom kakršnekoli vrste že ter poln metaforike. Ko preberemo en fragment smo pravzaprav prebrali knjigo. Po drugi strani pa predstavlja vsa knjiga en sam fragment, ali drugače, fragment fragmentov. In tako jo je treba tudi brati. Brautiganov literami opus, ki je bil sicer nasiloma pretrgan, pa vendar dovolj bogat, ne daje možnosti v smislu razvrščanja v »literaturokratske« klišeje. Morda zavestno ali pa tudi ne, saj je vseeno, se Brautigan temu izmika s svojskim slogom, razvitim sredi šestdesetih. Ali je pisatelj moder-nist ali celo postmodemist niti ni toliko pomembno (najbrž spada nekje med tiste, ki jih razvrščamo mod prehodne), kot samo dejstvo, da so Brautigana brale predvsem študentske množice in je bil neke vrste karizma takratnega časa in takratnih gibanj, začenši z Otroki cvetja. Navsezadnje je bil on to sam in zato sestavni del določenih socialnih struktur. Morda se to še bolj kot v prvi čuti v drugi knjigi V LUBENIČNEM SLADKORJU (In Watermelon Sugar). Njegova publika, hipijevska publika, mu sledi kot neke vrste leaderju, vodji, ki je takorekoč brez napak. Sicer pa to niti ni kako pomembno; z eno besedo, Brautigan je bil kultna osebnost sastdesetih in največ svojih bralcev je imel v campusih. Tako kot v prvi (pred tem je Brautigan objavil še nakaj pesniških zbirk) je tudi v drugi knjigi glavna oseba neka stvar ali občutje ali skušnja - enkrat Lovljenje postrvi v Ameriki in drugič V lubeničnem sladkoriu. Vse se rojeva in umira ter živi, seveda nenehno V lubeničnem sladkorju. Zatorej ne moremo govoriti o glavni osebi, temveč kvečjemu le o centralni zadevi. In to je zdaj Lovljenje postrvi v Ameriki, zdaj zopet V lubeničnem sladkorju. Smrt je venomer prisotna, kar seveda še zdaleč ne pomeni, da gre za neke vrste tematsko pisanje. Prav nasprotno, smrt se kaže enkrat v takšni, drugič v drugačni formi. Odgovor nanjo (kot tudi na samomor) pa je vedno isti: ne-vem-zakaj. SPLAV (The Abortion: An Historical Romance 1966) prinaša poleg vsega drugega malce spremenjeno razmišljanje o smrti. Brautigan deluje ne le starejši, ampak tudi zrelejši in morda celo bolj vase potegnjeni avtor (naklada mu je resda že začela občutno padati, vendar je kljub vsemu presegala nivo). Prav to, Brautigan tokrat deluje avtorsko (avtorska pozicija je s tem dokončno utrjena). Metaforični spekter se prav čudovito prepleta z jezikom, polnim poetskih elementov, ki za prozno delo niso prav nič značilni. Ameriški pisatelj združuje oboje: tako prozni metaforični instrumentarij kot pesniški jezik osiromašen vsakršnega »vzvišenega in lepega«. Literatura eksistira le v jeziku, pa najsi bo ta še tako »drugačen«. Tadej Čater NevinBirsa: v v v KDO IMA ZARECIKLJUC, Založba Lipa (zbirka ROB), 1990. ____ ________ Kevtn. Birsa KDO -IMA ŽABIČI KLJUC Nevin Birsa, triinštiridesetletni pesnik iz Branika, je ob dvajsetletnici prve izdane pesniške zbirke z nas-lovom Elektronke izdal že svojo osmo knjigo. Birsa ni bil nikoli kultni ali manifestni pesnik, promotor ali spiritus agens slovenskega pesništva. Ni bil vlečni konj, vendar se tudi sam ni pustil vpreči duhu časa. Rastel je iz tradicije, predvsem iz ekspresionizma in iz samega sebe. Večkrat je s svojo poezijo deloval kot obstranec, ki se je znašel na stranskem, a nikoli na slepem tiru. V zadnji knjigi je Birsa tak, kot smo ga poznali, in vendar tudi drugačen. Njegov eklekticizem, ki pa vseeno živi popolnoma samosvoje, vase uklen-jen osamljeni jaz, ki je kot seme vržen v življenje, strah, groza, obup še vedno vejejo iz njegovih pesmi. Toda tu je tudi upanje, pesnik se sprašuje, kdo ima žareči ključ in zdi se, da to ni več samo retorično samospraševanje, na katerega ne bo nikoli odgovora. »Ignoramus et ignorabimus« ni več jasno izpovedana središčnica Birsovega pesnjenja, nakazana je vsaj možnost navideznega kopernikovskega preobrata, ko se ego iz statičnega nemočnega opazovalca preobrazi v aktivnega soustvar-jalca bivanja. Zato lahko v pesmi z naslovom Moral bi nekaj storitizapiše: »Bilo je že dovolj rje/ bilo je že dovolj bolečine... Pravim: bilo je že dovolj vsega/zato bi moral začeti znova... moral bi nekaj storitL morai bi, moral... Še vedno gre za poezijo narcistične osamljenosti, toda danes se je slutnja spremenila v polvedenje, pesnikov fluiden razpoloženjski vpliv je našel vsaj navidezen cilj, beganje je dobilo smisel. Vedeti pa seveda še ne pomeni iskati. Iskati pa prav tako pomeni želeti iskano najti. Birsova beseda še ni meso postala, korak je vendarle zastal nekje med zavestnim dojemanjem in zavestnim dejanjem. Žarečega ključa vendarle ni našel. Ne gre za strah pred razkritjem poslednje resnice, gre za bojazen pred tem, da bi to pomenilo hkrati nemožnost vrnitve. Smisel je iskanje, ne pa najdenje, čeprav nas vsaj v nekaterih pesmih pesnik poskuša prepričati o nasprotnem. Zato je Birsova poezija v določenem smislu zavajajoča. Čeprav se nam morda v trenutku zazdi, da smo bližje skrivnostni odrešujoči formuli, spoznamo, dase pesnik vedno znova vrača k izhodišču - besedi. KARANTANIJA PREDSTAVLJA: ¦'mmšf RAZVRATNE MUZE: francoska erotična poezija, Cankarjeva založba, Ljubljana 1989. (Izbral in prevedel Aleš Berger.) Potem, ko je Jeta 1981 izšei KLINČEK LES-NtKOV Janeza Trdine ali točneje PODOBE PREDNIKOV, ZAPISKt JANEZATRDINE, in je lani izšla Dotgan-HladnJkova Antologija slovenske pornografsUe poezije FUK JE KRANJCEM V KRATEK ČAS.je istega leta izšla skrajšana obtika LA PGESIE EROTIOUE Mdr-cela B&luj? v prevodu Aieša Bergerja * RAZVRATNE MUZE, Cvetober \z frartcoske literature erotičnega značaja prinaša v prvi vrsti vfsoko priznane avtorje, ki so se po skitvnih kottčkiftukvarjali (tako mimogrede) todi s pisan-jem verzov na temo moškega in žensker njunih spolnjhorganoviftzdružitve, Izbor, ktlovFranc^jj izšei leta 1971, t» bil še deset tet pred tem cenzuriran, pa ne le raradi fabulativno bogate in sočne strukture^ temveč zaradi dlkcije, v kateri so verzi zapisani. Forma i^ praviloma $troga (sonet, glosa in epigram); skratka, pred nami je izbor iz poezije, ki na neposreden način, brez vsakršnega astetiziranja in sprenevedanja ter sublimiranja v »gostilnlški<< govorici upesnjuje spolnost in skuša Človeka pripraviU do tega, da bi se tudi sam predal »sladkostim«, ki jih spcd-nost prlnaša. Ali z drugimi besedami, knjigo Jahko berete kjeffcoli in brex strahu, da bi vas doletela usoda Claudela le Petlta. Richard Bach: ILUZUE, Prigode upornega mesije, Prevedel in izdal Tomaž Smer-du, Ljubljana 1990. Le kdo ni braf »JONATANA GALE3A taistega avtorfat kl fe vprvi knjlgi povedal pravzaprav vse, kar |e pwedati Imel? Toda nekje v Slgveškt zavasH vedno ždi črv in tako dolgo rije, dokter ne prerije do zažefenega cilja. V konkretnem primeru do izdaje nove kni»ge< Tako so nastale ILU2UL> V vlogo črva se je transformiral mistični meslja, ki vso zadevo spremlja, pa čeprav ga v tem svetu ne srečamo. Smeje se insi misli svoje, kajtictlj jedosegel. To paje navsezadnjetudi vse. MilanŠtante: S POTI PO INDIJI, Zalozba Karantanija, Ljubljana 1990. S potopisi je že tako, da nastajajo ali ob »hudo zahtevnih kriterijih afi popularno«. Prav-zapravbraica pravntč ne zanima »slog« pisanja, ampak vsebina, ki jo takšen ali drugačen potopis prinaša. In prav je tako. Podobno je s pričujočo knjigo, katere vs^binski del je nastajal na poti po Indiji, kjer je avtor preživel vsega skupaj že pet let Svete krave, tndijska umazanija in revščina so tokrat sekundarnega pomena, zato pa toliiko bolj pomembna za lažje razumevanje »globljih in kompieksnih vprašanj«, ki jih prinaša tale potopis; gre za »fotografije s poti« (podnaslov pesni$ke zbirke Aleša Debeljaka) po južnem in zahodnem delu Indije. Verjetno edini kompeten-ten »tndolog« pri nas, Milan Štante, je knjigo izdai kot odgovor na (pre)mnoge kritike, ki jih je bil deležen zaradi (ne)pisanja o tej skrivnostni deželi. Da ns bo pomote, Stante je že izdal antologtjo sodobne indijske tirike KOŠARA ČLOVEKOVEGA SRCA (Založba Obzorja, Maribor 1978} in zbirko esejev INDIJA- MIT IN REALMOST. Po tem in ne le po tem sodeč, mu končno lahko verjamemo. Tadej Čater ODDAJA MARLBORON°1 VSAK PETEK OD 20. - 21. URE NE ZAMUDITE DOBRE GLASBE, NAGRADNIH UGANK, SVETA AVTO MOTO ŠPORTA, PA KUKAMO V BLEŠČEČE PODZEMLJE KLUBA BABILON... Pi^i^ijEjLJ^R®J%j*sJE%i/iJEmJlm*KJp \jr Prvič sem slišal za to goro še preden sem karkoli vedel o hribih. Nekje sem bral članek o prvih osvajalcih najtežjih andskih vrhov in vse skupaj se mi je zdelo precej never-jetno; plezanja z meter dolgimi klini, zabitimi v snežne previse si nisem mogel prav predstavljati. 6112 metrov visoki Chacraraju je bil največkrat omenjen v zvezi s hudimi nesrečami, ki tudi slovenskim plezalcem niso prizanesle. Pred petnajstimi leti se je tam ubil Igor Golli, potem ko se mu je na grebenu odlomila opast in sta s soplezalcem zdrsnila večsto metrov globoko po ledenem žlebu. Chacmraju upravičeno nosi sloves najbolj nevarne gore v Andih; ker pa hkrati spada med najlepše in najtežje, mu kljub temu ne manjka plezalcev, ki hočejo vsaj poskusiti; v veliki večini pri tem tudi ostanejo. Domačini iz Peruja ga še niso preplezali, čeprav imajo že kar lepe uspehe v Andih; zame pa je bilo najvažnejše dejstvo, da ga še nihče ni splezal sam. Chacraraju spada med gore, pod katerimi se ob prvem srečanju počutiš prav majhnega. Takšni so tudi El Capitan, Cerro Torre, K2 in če bi o tem povprašal moje plezalske kolege, bi bil seznam še precej daljši. Ko nas je sredi julija razmajan kombi pripeljal do mesta za tabor v dolini Llananuco, je bil videti nazobčan greben Chacraraja tako vzvišen nad pokrajino, da se mi je zdelo do tja dneve daleč. Pa ni bilo tako: le nekaj ur smo naslednji dan hodili do vznožja ledenika pod steno. Nato pa sem zavil po svoje; poskusil bom solo vzpon na vrh. Dejstvo, da plezam sam, je zame vedno dodatna motivacija in zdi se mi, da je v tem nekaj logike; takrat vem, da v primeru težav ne smem računati na pomoč. Vse je odvisno od mene; celo ocena objektivnih nevarnosti, ki jih je v visokih gorah vedno na pretek. Tukaj odločajo izkušnje in psihična pripravljenost, zato solo vzponi niso za začetnike; kaj početi kasneje, pa odloči vsak sam. Vsekakor je med solisti malo bodočih stoletnikov; pa kaj bi preveč nobenega počitka. Poševna polička me zvabi v levo, tam pa je še slabše: prhki sneg se drobi pod derezami, ki kmalu zaškrtajo po goli skali. Previs nad poličko me odriva ven, oprimkov pa ni... Bom res tako neumno odletel? Svet se naenkrat skrči na nekaj kvadratnih decimetrov skale, kjer roke iščejo vsaj najmanjšo oporo in zazdi se mi, da neka sila nadzira moje gibe z milimetersko natančnostjo. Občutek, ki sem ga že doživel; toda tokrat se mi zdi, da sem za trenutek prestopil črto, čez katero je življenje le še met kocke. Tega pa nočem: umetnost ekstremnega alpinizma ni v izzivanju, pač pa v tem, kako z najmanj tveganja doseči največ. Ko malo zatem kot prvi samohodec zapičim cepin na ledeni greben, ni v meni nobenih občutkov velike zmage - le želja biti čim-prej spet na varnem v dolini. Mislim le na polovico poti, ki me še čaka do tam; za vse ostalo bo čas še kasneje. Kako lepo je po vsem tem v prijetni družbi in s kozarcem na dosegu roke lenariti na toplem soncu pod palmami, pa vedo le tisti, ki so to že poskusili. Pavle Kozjek RADIO GLAS LJUBLJANE filozofiral, saj so to temo pred časom lepo obdelali Bjelo Dugme. 14. julija zjutraj sem torej krenil iz šotorčka ob štirih jezerih med Chacrarajem in Yanapaqcho. Globok sneg na ledeniku me je kaj hitro prisilil v zmernejši tempo in šele ob pol enajstih sem dosegel krajno poč, mesto, kjer se razbiti ledenik vzpne v strmo steno. Krajne poči so dostikrat prav nadloga in tudi tukaj odločitev v mestu prehoda ni bila lahka. Na skrajni desni je bila razpoka najožja. Toda: ko zapičim cepin na drugo stran, se dva metra od mene zruši v globino ves zgornji rob razpoke. Hlastno se poženem čez, še preden mi utegne zmanjkati tal pod nogami. Tako, prva ovira je za mano... Strmo pobočje, ki sledi, je obloženo z globokim snegom, ki ga le še čudež drži v takšni naklonini. Plezam, bolje: plavam na vzgor, ker v obratno smer ni nič manj nevarno in zdi se mi, da sem vedno bližje tistim, ki so prišli, videli in se obrnili. Na levi opazim žleb: če tam ne bo bolje, grem nazaj... Pa je, sneg počasi prehaja v trd led, ki škrta pod nabrušenimi zobmi derez. Zebe me v roke in noge, ki si po lanskih ozeblinah še niso povsem opomogle, na čelu pa čutim kapljice znoja. Počasi se bližam pasu previsnih skal, ki zapirajo prehod naprej. Le kje bom prišel čez? Nad mano visijo ogromni balkoni iz snega in ledu kot pek-lenski stroj, za katerega nikdar ne veš, kdaj se bo sprožil. Spomnim se na dogodek pred leti, ko je ljubljanska naveza plezala zaledeneli slap v Bohinjski soteski. Ko sta plezalca po opravljenem vzponu sestopala mimo slapu, se je le-ta s truščem podrl in sesul na drobne koščke. Če bi se pol ure prej... takšne misli je v steni bolje preskočiti in prihraniti za kasneje. Skalna bariera je neprehodna. Zato pa se desno za previsi ponuja navpičen zaledenel žleb. Nekaj metrov splezam, nato pa se tanka ledena skorja pod udar-eem cepina zdrobi in pokaže se gladka granitna plošča, povezana s široko počjo. Nekako se prigoljufam tam čez, zgoraj pa ni nič lažje. V led okovana stena ne dovoli Jjite is MLb K a j j e t o ? BORZA POSLOVNIK jugoslovanske borze vrednostnih papir-jev delniške družbe, Ljubljana ureja »sprejem vrednostnih papirjev in udeležencev na Borzo, pravice in dolžnosti članstva, organizacijo trgovanja s papirji in način objavljanja borznih informacij.« Borzni sestanek, ki je najvažnejši, transparenten, standarden in varen način poslovanja, je določen za vse leto vnaprej. Koledar sestankov pa se javno objavi. Odbor za sprejem udeležencev in vred-nostnih papirjev na Borzo Glede vrednostnih papirjev - odločanje o prošnji za kotizacijo VP, ki jo Borzi pred-loži ali izdajatelj VP ali njegov pooblaščeni zastopnik. Prošnja mora biti dopolnjena s celo vrsto prilog, od katerih so najvažnejše: Prospekt, Sklep o izdaji VP, Potrdilo zvezne komisije o VP... Za verodostojnost informacij odgovarja izdajatelj. O prošnji odloča Odbor za sprejem naj-kasneje v 30-ih dneh od prejema prošnje. Glede sprejema članov - člani so lahko banke, druge finančne organizacije, podjet-ja, družbeni skladi, ter druge pravne osebe s posredovanjem pooblaščenih udeležencev. Odbor za sprejem in Upravni odbor na podlagi obstoječih podatkov ocenjujeta primernost (boniteto) vsakega člana za pos-lovanje na Borzi. Prosilec vloži pismeno vlogo, da pa bi bil sprejet mora zanj dati jamstvo tudi nekdo od članov Borze. Celotna procedura je precej podrobno ^dodelana, saj poslovnik vsebuje določbe o pritožbah zoper odločitev, odvzemu in preklicu članstva... Borznim sestankom lahko prisostvujejo »obiskovalci in sredstva javnega obveščanja« razen če je ogrožen ali bi lahko bil ogrožen poslovni interes ali interes pos-lovne skrivnosti. Takrat je sestanek zaprt za javnost, o tem pa odločata Upravni odbor in direktor Borze. PRAVICEIN DOLZNOSTI ČLANOV___________________ Poglejmo le najvažnejše - udeleževanje sestankov, sklepanje poslov (obakrat borznih, seveda), voliti in biti izvoljen v or-gane Borze, uporabljati opremo Borze... In dolžnosti - plačevanje članarine in drugih prispevkov, skrbeti za čast in ugled Borze in njenega poslovanja, vzdrževati vsaj eno osebo z izkaznico, obvestiti Borzo o nas-topu insolventnosti.. Poslovnik vsebuje tudi precej določil o borznih posrednikih (brokerjih). Zaradi obširnosti in zanimivosti se bomo te teme lotili naslednjič. RAZLIČNA NAROČILA -NALOGI____________________ • dnevno tržno naročilo: po najugod-nejši dnevni ceni, po presoji brokerja;. • terminsko tržno n.: po najugodnejši ceni v določenem terminu; • dnevno limitirano n.: tečaj-cena je omenjena z zgornjo ali spodnjo mejo; • »vse ali nič« n.: izvršeno mora biti tako, kot je naročeno, če do tega ne pride, nalog zapade; • zaključno naročilo: opravljeno mora biti ob zaključku delovnega dne; • začetno n.: opravljeno mora biti ob začetku del. dne; • takojšnje n.: izvršeno mora biti v trenutku, ko do njega pride, sicer zapade; • odprto n.: pogoji veljajo do preklica; • časovno n.: naročilo ima poleg ostalega še časovne zahteve: • pogojeno n.: uporablja se ob istočasni prodaji in nakupu VP, nekaj se ne proda, dokler se prvo ne kupi; • vrednostno n.: nakup ali prodaja se izvrši le v določeni vrednosti. OBLIKOVANJE TEČ AJA Poslovnik določa dve možnosti: z izklicevanjem in s pomočjo elektronskih naprav. Na ljubljanski borzi je v rabi prvi način (zaenkrat); borzni sestanek, ki poteka navadno ob torkih in četrtkih, od 10.30 do 11.00 se prične, ko so na tabli že začetni tečaji. Borzni uslužbenec, ki vodi avkcijo pozove pooblaščene zastopnike (brokerje), da sporočijo svojo ponudbo oz. povpraševanje. Ponudba se izrazi z besedo »prodajam« in z določitvijo števila paketov. Povpraševanje pa na enak način, seveda pa z besedico »kupijem«. Nižanje in višanje tečaja poteka toliko časa, da se ponudba in po vpraševanje po nekem papirju do najvišje možne mere uskladita. Če se izenačita, je pri tistem tečaju sklenjen posel. Prednostno pravico do nakupa ima tisti član, ki se je prvi javil, da kupi; če sta to storila dva istočasno, ima prednost tisti, ki kupuje ali prodaja večjo število paketov. Sklenjeni posli obvezujejo pooblaščene zastopnike, ki si takoj izmenjajo kar-tončke/kartice in napišejo, ter podpišejo zaključnico o sklenjenem poslu, katero podpiše tudi borzni uslužbenec. Obveznosti iz naslova borznih transakcij morajo biti poravnane v roku treh delovnih dni od sklenitve posla na borznem sestanku. Poznamo tri različne načine dostave VP: • fizična dostava preko PTT ali kurirjev; • drugačna fizična dostava; • dostava potrdila o lastništvu VP. V razvitem svetu je najbolj v rabi tretja, saj se zelo redko zgodi, da ima lastnik VP spravljen doma. Le tega mu varno shrani njegov broker - zastonj. S tem je zagotovljena varnost VP in hiter način ponovnega kupčevanja z njim. Po drugi strani pa si broker s tem zagotovi stalnega klienta in zaslužek. Ne smemo pozabiti, da je broker plačan, ne glede ali prodaja ali kupuje. VREDNOSTNIPAPIRJI, KI LAHKO KOTIRAJO NA BORZIV LJUBLJANI________ • delnice - podjetij, bank in drugih finančnih organizacij, ter drugih prav-nihoseb; • obveznice - podjetij, bank, drugih finančnih organizacij in drugih prav-nih oseb, federacije, republik oz. pok-rajin, mest, občin; • dolgoročni certifikati - podjetij, bank... DPS; • deleži v podjetjih, bankah ... (deleži d.o.o....); • drugi VP, ki jih odobri Odbor za sprejem. VRSTE DELMC . • ustanoviteljska; • navadna; • prioritetna. Ustanoviteljska je lahko navadna in prioritetna. Katerakoli od naštetih je lahko brez pravice do glasovanja na skupščini delničarjeV/ lahko pa ima en ali več glasov. Imetnik prioritetne delnice ima prednost pri plačilu dividende pred ostalimi delničarji. Prioritetna delnica je lahko kumulativna ali participativna. Kumulativna pomeni pravico do izplačila dividende (neizplačane) pred vsemi lastniki navadnih-rednih delnic. Participativna prinaša poleg določene dividende še pravico do sodelovanja pri delitvi dobička v skladu z odločitvijo o iz-dajanju delnic v podjetju. VRSTE OBVEZNIC • klasične obveznice (straight bond); • obveznice z variabilno obresno mero (floating rate bonds); • konvertibilne obveznice (convertible bonds). Prve so klasične, kjer je izdajatelj ob dospetju dolžan plačevati fiksno obrestno mero, ki je skupaj z rokom dospetja določena pred emisijo oz. nakupom obvez-nice. Pri floating rate bonds obrestna mera ni fiksno predvidena, pač pa bo neznana vse do dospetja obveznice. Konvertibilne obveznice (npr. Laško...) je možno zamenjati za drug vrednostni papir. Ob prestrukturiranju podjetja v delniško družbo se obveznice po določenem ključu spremenijo v delnice. Obrestna mera obveznice se (vsaj na zahodu) določa v določenem % od LIBOR-a. London Interbank Offered Rate je obrestna mera, ki si jo londonske banke zaračunavajo med seboj za izposojo kratkoročnih kreditov. OPCIJE niso vrednostni papir, temveč pravica, ki jo pridobiš z nakupom in omogoča, da se po določenem roku delnica kupi po prej določeni - fiksni ceni. life is life CALL OPCIJE - kupec call opcije si pridobi pravico v določenem roku zahtevati od prodajalca, da mu ta proda delnico (un-derlying stock) po fiksni, prej določeni ceni (ob nakupu opcije; basis price). Lastnik opcije jo lahko po določenem roku izkoristi, pusti, da zapade ali pa jo že prej proda na borzi. PUT OPCIJ A - je nasprotna od call opcije. Lastnik delnice, ki se boji prehitrega padca vrednosti svoje delnice, kupi put opcijo, da si zagotovi, da bo svoje delnice po določenem času prodal po fiksni ceni, ne glede na to za koliko bo cena njegove delnice do takrat padla. Opcije se ne kupujejo na borzi po »kosih« pač pa vedno v paketu po 100 delnic (v ZDA). Vsaka opcija ima natančno določen čas trajanja, v ZDA vse trajajo 12 mesecev. Cena opcije je odvisna od bazne cene delnice, sestavljena pa je iz dveh delov: notranje vrednosti opcije in premije. Kot lahko na prvi pogled vidimo, je pos-lovanje z opcijami v samem bistvu špekulativno, kar je, kot smo že prebrali v Tribuni, razlog, da opcij ni in jih še lep čas ne bo na naši borzi. Zato pa smo si pri nas zaradi finančnih težav v gospodarstvu in nerešenega lastninskega problema izmislili interne ob-veznice (ki naj bi enkrat postale celo delnice). INTERNE OBVEZNICE Pravno podlago ustvarja Zakon o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom (Ur. 1. SFRJ št. 37/90). V ustreznih knjigarnah dobite lično tis-kan formular, ki ga zelo enostavno izpolnite, založil pa ga je Gospodarski vestnik, Ljubljana. Leonardo Peklar lifeis life SPOMINI NAJVZTRAJNEJŠEGA ATENTATORJA NA JOSIPA BROZA T I T A Posegi atentatorjev v politično življenje, ki so bili največkrat usodni za tarčo in državo, so spreminjali »zgodovinski tok« in zapisali eksekutorje v zgodovino z velikimi in krvavimi črkami. V našem (srednjeevropskem) prostoru je prvi med njimi vsekakor Gavrilo Princip, pripadnik gibanja Mlada Bosna, ki je 1914 v Sarajevu streljal na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda in ga ubil, kar je bilo povod za prvo svetovno vojno. To nadvse pogumno dejanje je motiviralo marsikoga, med drugim tudi NIKOLO KAVAJO, najvztrajnejšega atentatorja na Josipa Broza. O njegovi življenjski usodi, ki jo je zapisal v memoarih, piše Srpska reč, glasilo Draškovičeve stranke. Tribuna pajo povzema. Nikola Ka vaja se je rodil leta 1933 v Peči v vojaški družini. Po kapitulaciji Jugoslavije leta 1941 so jih internirali v Al-banijo, kjer so bili do leta 1943, ko jih je general Milan Nedič skupaj z 52 družinami preselil v Srbijo. Kavaji so se vrnili na Kosovo in tam ostali do leta 1945, ko so jih komunistične oblasti kolonializirale v Som-bor. Tu Kavaja konča malo maturo in leta 1948 stopa v Letalsko vojaško akademijo v Pančevu in Mostarju. Tri leta kasneje dobi čin poročnika. V armadi je ostal do 15. decembra 1953, ko so ga ujeli na jugos-lovansko-avstrijski meji. Vojaško sodišče v Ljubljani ga je obsodilo na 18 let in šest mesecev zapora zaradi pripadnosti zarot-niški skupini oficirjev, ki je pripravljala rušenje komunistične oblasti v Jugoslaviji. V obtožnici so mu še pripisali uboje na meji, propagando proti državi in narodu, dezerterstvo iz vojske, napad na vojaške osebe na meji in poskus pobega čez mejo. V zarotniški skupini jebilo 92 vojaških oseb. Iz Ka vajine skupine so ustrelili sedem oficirjev, ostali pa so bili obsojeni na visoke zaporne kazni. Iz zapora je ušel avgusta 1957, ko sta skupaj z nekim Slovencem skočila z vlaka, ki jih je peljal iz mariborskega v požeški zapor. Zateče se v Avstrijo, kjer je pristopil k protikomunistični organizaciji Srbska narodna odbrana. Kmalu zatem odide v ZDA, kjer so ga prvič aretirali aprila 1964 zaradi poskusa atentata na Andrijo Artukoviča. Glavna tarča pa je kmalu postal Josip Broz Tito. Kadarkoli je Josip Broz letel čez Atlan-tik, je dobro oboroženi Kavaja spremljal njegova potovanja. Leta 1979 so ga ameriške oblasti ujele s prevaro, ko je zajel neko ameriško letalo. Obsodili so ga na 45 let zapora. Na prestajanju kazni v Chicagu, kjer je še danes, je podrobno opisal vse svoje akcije. Rokopise je pošiljal nekemu Srbu v Avstralijo; ta jih je objavil v knjigi Sinovi izdate Srbije, ki je kmalu postalo najbolj brano čtivo v srbski emigraciji. Kmalu pa jo bo izdala tudi beograjska založba Čiča. Zaradi političnih razlogov je ameriško sodišče obsodilo Kavajo na 45 let zapora. Ker še nikogar niso tako strogo obsodili za takšne vrste kaznivih dejanj (zajetje letala in neprihod na sodišče), bodo srbske emigrantske organizacije v ZDA zahtevale zmanjšanje kazni. Ob izreku obsodbe, novembra 1979, je Ka va ja izjavil: »Gospod sodnik! Vašo obsodbo sem poslušal hladno, saj ko gre za narod in Srbstvo, nič ni preveč. Vi ste presodili tako, kot vam vest in zakoni nalagajo. To se vidi in zato izrečeno kazen tudi sprejemam. Kljub temu, da me čaka pres-tajanje kazni, iz tega mesta trdim, da bo moja noga stopila na svobodno srbsko zemljo. Dočakali bomo, jaz in moj namučen narod, konec komunizma, in Srbi ne bodo več dajali svojih življenj za tuje interese. Gospod sodnik, zahvaljujem se vam za pozornost in strpnost, ki ste jo pokazali na tem sodišču.« l.del Medtem smo se dobro naspali in zlikali naše obleke. Ko smo se še obrili, smo bili videti povsem ugledno. Naša naslednja postaja je bila VVashington. Ko smo odšli na letališče, smo zadržali samo orožje okrog pasu in tako odleteli v VVashington. Okrog petih smo pristali in se s taksijem pripeljali v mesto. Tu si je Dragiša iz-posodil malega forda, s katerim smo se odpeljali v restavracijo v predmestju. Dragiša je v časopisu našel datum Brozovega prihoda v VVashington. Jasno je pisalo, da bo 17. oktobra 1963 na obisku v Beli hiši, kjer ga bo sprejel predsednik Kennedy. Ta trenutek nam ni preveč ustrezal. Predvidevali smo namreč tisoče demonstrantov, policijo, agente FBI, pa Titove udbaše; vse to so resne ovire za izvršitev naše naloge. Dragiša je pred-lagal, naj se bolje informiramo o krajih Brozovega bivanja. Dogovorili smo se, da Dragiša telefonira polkovniku Voji Pan-teliču, ki je imel v VVashingtonu restav-racijo. Pri njem so namreč tekle priprave demonstranfov. Tu je lahko Dragiša zvedel veliko tega, kar nas je zanimalo. Po telefonskem pogovoru smo se odločili, da bo Dragiša obiskal Panteliča in se hitro vrnil. S Srbinom sva medtem ostala v restavraciji, vendar je Srbin kazal znake nervoze. - Kavaja, če temu komunističnemu zločincu Titu ne staknemo glave tukaj, potem ne bomo imeli več možnosti. Njegovi udbaši ga tako dobro pazijo, da niti do incidenta ne pride. Mislim pa, da so še nekatere skupine Hrvatov in Srbov, ki se pripravljajo,tako kot mi. - Ne verjamem, da je še kakšna skupina iz chicaškega področja, ker bi gotovo vedeli. O Hrvatih pa ne vem ničesar. Možno je, da se tudi oni pripravljajo. Toda, še nekaj mislim: če mu je usojeno, da bo živel, potem bo živel, toda storili bomo vse, da mu življenje skrajšamo. Tito se nastani v Williamsburgu Najin pogovor je prekinil Dragišev prihod. Prinesel je nekaj novih, a ne pov-sem preverjenih inf ormacij. Povedal je, da je pri Panteliču srečal mnogo uglednih Srbov, da se je pogovarjal z Miletom Radovanovičem, da so nas na sedežu Srbske narodne odbrane večkrat iskali agenti FBI, vendar so jim rekli, da smo odpotovali v New York. Skratka, pomembno je bilo to, da smo se izognili aretaciji, še preden smo karkoli poskušali v zvezi s Titom. Dragiša je prav tako iz-vedel, da je skorajda gotovo, da bodo Tita namestili v Williamsburgu. Zaradi tega smo se napotili v to mesto. To mesto je na sami atlantski obali in je bilo staremu razbojniku prav gotovo bolj privlačno kot Camp David, ki je bil v planinskem predelu. Od VVashingtona je bil sto milj, kar ni mnogo za ameriške razmere. Krenili smo okrog enajstih zvečer. Srbin je bil utrujen in je dremal na zadnjem sedežu avtomobila. Z Dragišo sva se pogovarjala. Ugotovila sva, da je bila pot v Mexico City brezuspešna, saj staro pseto (Tito) sploh ni hodilo na sprehode. - V teh okoliščinah, je nadaljeval Dragiša, smo še v težjem položaju. Za petami nam je ducat ameriških agentov, zaščita te opice pa je še večja. V VVashingtonu nimamo nikakršne možnosti. Lahko le tu ali v Camp Davidu. Ko sva preučevala različne variante, smo eno uro po polnoči prispeli v Wil-liamsburg. Pisal se je 16. oktober 1963. Zaradi previdnosti, saj smo v mestu opazili večje število policijskih vozil, smo vzeli sobo v motelu pred mestom. Dragiša je ostal pokonci, da bi gledal poročila na televiziji, midva pa sva legla. - Sporočajo, je potihoma govoril Dragiša, da je Titovo zdravje slabše, da je močno ;prehlajen in da se ne ve, koliko časa bo ostal v Ameriki. Menili smo, da je to laž, s katero so hoteli zmesti emigracijo, da bi v čim manjšem številu demonstrirala. Toda mi se nismo zmedli. Takšne »dimne zavese« je spuščal starec, samozvani maršal. Ven-darle se je bal za svoj vamp. V sobi smo še enkrat pregledali orožje. Vse je delalo kot urica, celo Srbinova »Camera«. Zatem smo se z našim fordom odpeljali do Wil-liamsburga. Okrog devetih zjutraj smo parkirali pred večjo restavracijo, kjer je bilo veliko gostov. Zmenili smo se, da se bomo pretvarjali in se igrali neznance. Sam sem, v obleki katoliškega duhovnika, vstopil prvi. Očala za kratkovidnost so dajal mojemu obrazu izraz mirnosti in resnosti. Za mano je vstopil Srbin v civilni obleki, s pištolo prek ramena in sončnimi očali. Pravi turist. Dragiša je bil za nama v črni športni majici in športnih hlačah. Nihče ni mogel posumiti, kdo smo in kaj pripravljamo. Ogledali smo si restavracijo, vsak posebej, in stopili na ulico. Dragiša je nekje staknil časopis in ga med hojo prelistaval. Midva s Srbinom pa počasi za njim. Ogledoval sem si izložbe, na cesti je bilo veliko ljudi. Opazil sem večje število nniformiranih oseb, v glavnem letalskih podoficirjev. Ali je v mestu kakšna vojaška baza ali pa je to vse skupaj zaščita za debelega maršala? V mestu ni bilo visokih hiš, največ trinadstropnih. Opazili smo dve zastavi na nekoliko večji stavbi, pred katero sta stražila dva policaja ameriške vojske. Na desni je bila ameriška, na levi pa jugoslovanska zas-tava s peterokrako. Tu smo, sem pomislil. Gotovo ima debeli Tito kakšno zvezo s tem mestom. Opazil sem, kako sta Dragiša in Srbin zavila za vogal sosednje ulice, kjer se raz-teza dvorišče hiše. Šel sem za njima. Pros-tor okrog stavbe je obkrožala visoka in močna mreža. Mimo smo hodili brez us-tavljanja in poskušali smo si čim več ogledati. Na dvorišču, podobnemu igrišču za baseball, je bilo nekaj vojaških oseb in policajev v uniformi. Ko smo prišli do konca stranske ulice, smo naleteli na park. Tu smo se vsi trije srečali. Brez skrbi, saj je bilo v parku veliko sprehajalcev. Kolikor smo lahko slišali, nihče od njih ni omenjal Tita in njegovega obiska. Navaden Američan je komajda kaj slišal o tem. Njih takšne stvari ne zanimajo. Približali smo se obali in se začeli pogovarjati. Bili smo prepričani, da hudodelec prihaja v Wil-liamsburg in da ga bodo nastaniliv zgrad- bi, na kateri je plapolala jugoslovanska zastava. Žal nam je bilo, ker nismo vzeli bomb. Bile bi bolj učinkovite pri tako močnem zavarovanju. Če nič drugega, vsaj zato, da jih vržemo v dvorišče in zločincu malo pretresemo dušo. Dogovorili smo se, da se razporedimo po glavni ulici in da bo vsak deloval samostojno takoj, ko se za to pokaže priložnost. Eden izmed nas je moral ob-vezno stati v bližini vile. Ko smo pregledali vse podrobnosti, sva s Srbinom izbrala prostor na obali. Sedela sva in sonce je prijetno grelo. Dragiša je šel kupit najnovejšo izdajo časopisa in manjši radio, da bi bili v vsakem trenutku obveščeni. Srbin si je želel srečanja s Titom v takšnem parku. Predpostavljal sem, da je to celo možno, saj se ta stari pav zelo rad vile, v kateri naj bi bil Tito. Hodili smo eden za drugim in nismo več govorili srbsko. Ko sem prišel na glavno ulico, sem začel hoditi umirjeno, ves čas pa sem imel oko na vili. Pred trgovino sem opazil tri mlade udbaše, ki so govorili srbsko. Pozornost je pritegnil hrup letalskega motorja. Pogledal sem v nebo. Tri večja vojaška helikopterja so lebdela nad središčem mesta. Pomislil sem, da to mora biti on. Kaj vse se spomni komunistični pankrt. Ne upa si sprehajati ali voziti se v limuzini po Ameriki. Ve: kar je zaslužil, bo tudi dobil. Začel sem se prerivati skozi množico ljudi na pločniku, saj sem želel biti v bližini dvorišča vile, kjer bo pristala ta banda. Opazil sem Dragišo in Srbina. Tudi onadva sta tu. Naprej ne moremo. šopiri. Medtem ko sva čakala Dragišo, se je Srbin obril z mojim žepnim brivskim aparatom. Zdaj je bil videti kot pravi fotoreporter, ki čaka na »slikanje« zločinca Tita. Radio zavaja mesto Prišel je Dragiša z novicami. Prinesel je tudi sendviče. Pri trgovcu je slišal, da danes popoldne prihaja na obisk predsed-nik neke beograjske občine. Poleg tega so policaji na vseh križiščih, nekatere ulice pa so začeli zapirati za promet. Pozorno smo poslušali radio, ki pa ni o tem nič poročal. Šele ko smo počasi izgubljali potrpežljivost, se je oglasila neka postaja. Končno smo slišali vest, da bo ta mrvica gost predsednika Kennedyja 17. oktobra v Beli hiši. To je bilo v nasprotju z Dragišino informacijo. Kaj zdaj? Nekdo je lagal: trgovec ali radio? Menili smo, da laže radio zato, da ne bi »predsednika« vznemirili demonstranti. Torej, šli smo na delo. napotili smo se v središče mesta, blizu Vojaki so oboroženi, policaji pa ne dovol-jujejo nikakršno približevanje. Helikop-terji so pristali za zgradbo. Blokirane so tudi stranske ulice, tako da se tej bandi sploh ni moč približati. Ljudje z zaniman-jem spremljajo helikopterje, za potnike pa ne kažejo kakšnega posebnega navdušenja. Ljudje so celo anemični, saj vedo, da gre za kakšnega diktatorja ali maharadžo iz belega sveta, ki se ne želi pokazati. Dragiša je na samem robu pločnika. Takorekoč gleda vojakom v obraz. Srbin je od njega nekoliko oddaljen, toda v isti črti. Čez približno pol ure so se ljudje začeli razhajati. Začeli smo krožiti v bližini bloka, kjer je bil Tito, toda pojavile so se tudi skupine dveh, treh iz Titove spremljave. Vsi v modrih oblekah z jugos-lovanskimi zastavicami na rokavih. Ver-jetno so tudi oni prišli s helikoptefji. Pogovarjajo se glasno. Slišal sem, kako so zadovoljni, ker tukaj ni »četniških demonstrantov«. Nekateri tudi kolnejo »četniško mater«. Krdela Titovih psov se je raztepla po mestu in nas tako opozar-jala, da je njihov gospodar tukaj. Sešli smo se in pokomentirali prisot-nost plavih. Sklenili smo še ostati. Vse je mogoče, tudi to, da se Tito odpravi na sprehod. Kupili smo najnovejši lokalni časnik, v katerem je fotografija Tita in njegove Jovanke v kočiji. Poleg njiju še Koča Popovič, Milajko Todorovič in župan VVilliamsburga. - Kaj naj rečem? je stokal Srbin, ameriški tisk lahko kupiš za malo denarja. Ne tiskajo samo laži, temveč tudi to, kar se sploh ni zgodilo. Za Titove denarce uredništvo tega časopisa pljuva narav-nost v obraz prebivalcev tega malega mesta. Kaj šele počno v velikih metropolah? Miriva Srbina, da je to morda fotografija iz bližnje letalske baze. Komunistični pes Tito nam tudi tokrat uhaja iz naših rok. V načrtu bi morali računati tudi z njegovim vertikalnim gibanjem, s helikopterji. Če bi to upoštevali, bi danes imeli s seboj kakšno bombo in puškomitraljeze. Toda kdo si je mislil, da bo diktator potoval s helikop-terjem iz mesta v mesto? Celo popoldne smo na mestnih ulicah, vendar se ne dogaja nič zanimivega. Debelo pseto se je zavleklo v vilo. Najbrž se je preveč napil v Mehiki in Južni Ameriki, pa zdaj podva. Samo njegovih 150 udbašev hodi sem ter tja po mestu. Naenkrat slišimo hrup, ki je prihajal iz vile. Dragiša in Srbin sta že odhitela. tja. Policija je zvezala nekega Američana, ki se je močno upiral. Aretirali so ga zato, ker se je pojavil pred vilo z ogromnim transparentom: VEN IZ AMERIKE KOMUNISTIČNI UBIJALEC! Ko so ga tlačili v marico, se je drl na ves glas: Dol Komunizem! Dol Tito! Kasneje smo iz časopisa izvedeli, da je bil ameriški vojak v II. svetovni vojni; kaj mu je komunizem oz. Tito storil, ne vem, verjetno nič dobrega... Incident z Američanom nam ni šel na roko. Plašnega »maršala« lahko to še bolj splaši in mu vzame kakršnokoli željo po sprehodu. Tako je tudi bilo. Začelo se je že mračiti, njega pa od nikoder. Vseeno smo ostali v bližini vile do desete ure zvečer, ko je Srbin predlagal, naj se vrnemo v motel. To smo tudi storili. Večerjali smo in se nas-tanili v isti sobi. Počivali smo, gledali televizijo, da bi izvedeli kaj novega o premikih diktatorja in njegovih novih namerah. (se nadaljuje) Priredil: B.Č. Mfe is life HEROJINASE OBRAMBE NAŠA OBRAMBA št.4, 1982 } Pogovor za okroglo mizo o obrambnetn usposabljanju žensk, zlasti študentk pros-tovoljk Ivan Janša (pripravnik v republiškem sek-retariatu za Ijudsko obrambo) (op.avt.: Ivan = ]anez) Ravno in edino na ta način pa bomo lahko prišli do, vsaj za začetek, zadostnega števila kadrov, tudi ztt nadaljne usposabljanje žensk. Tudi to je namen takšnega usposabljanja deklet. NAŠA OBRAMBA št.4, 1984 Pogovor z narodnitn herojem Ivanom Mačkont - Matijo, clanom sveta federadje. Spomini revolucionarja, junaka socialis-tičnega dela, partizanskega starešiiie »Moja mladost ni bila posuta z rožicami.« Tako pripoveduje svoje spomine tovariš Ivan Maček - Matija, rezervni generalmajor, narodni heroj. NAŠA OBRAMBA št. 2, 1984 Polkovnik Ivo Totninc Obrambno in samozaščitno usposabljanje delovnih Ijudi in občanov Bratstvo in enotnost naših narodov in narod-nosti, ter njihova skupnost je drugi pomembni dejavnik, ki vpliva na trdnost našega vojaško političnega položaja. Velikokrat smo spoznali in se zavedli dejstva, da je to velika pridobitev našega obstoja v sedanjosti in prihodnosti in da je to tudi srčika naše skupne družbene rnoči. Dejstvo pa je, da zunanji sovražnik, predvsem v izvajanju vseh oblik specialne vojne »igra« ravno na to karto, s katero bi razrušil bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov. To je tista znana teorija in praksa postopnega razbijanja celote na posamezne dele, da bi na koncu obračunal še z vsakim delom posebej. Za vse napredne sile v svetu bi bil nedvomno kakršenkoli poseg po naši neodvisnosti in svobodi obeiiem tudi napad na ves napredni in miroljubni svet. NAŠA OBRAMBA št. 6/7, 1985 Iz govora člana predsedstva SFRJ Statteta Dolanca Na spravo med revolucijo in kontrarevolucijo ne bomo nikoli pristali Med enake zablode lahko štejemo tudizahteve o tako imenovani »narodni spravi«. To ni samonazadnjaska, marveč tudi z zgodovinskega vidika zgrešena miselnost, da opreprosti človeški logiki niti ne govorimo. Na take zahteve moramo biti pozorni tudi zato, ker so za njimi nacionalistične sile, ki napadajo temeljne pridobitve naše revolucije, med drugim poselmo vneto bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, ki smo jo s krvjo potrdili v najtežjih časih naše zgodovine in kije temelj naše sedanjosti in prihodnosti. Danes nas resnično močno pestijo težave in problemi, toda kdaj nas niso? Za to, kar so nekatere druge države potrebovale sto in več let, je pri nas dosegla ena sama revolucija. NASA OBRAMBA št. 8/85 Franc Šetinc piše o nacionalizmih vseh vrst Na vlaku bratstva in enotnosti, ki je letos peljal iz Slovenije v Srbijo, nisem srečal ne nacionalistov ne unitaristov, Kjerkoli smo se v Srbiji pogovarjali z Ijudmi, so se vsi strinjali, da je Jugoslavija kot močno drevo z bujno krošnjo; nobena veja ne more rasti sama zase, toda tudi drevesa ni mogoče pogrezniti s krošnjo vred v zemljo, da bi raslo samo deblo. To, da je skupno življenje v Jugoslaviji nujno zlo,je reakcionarna teza, ki z resničnimi interesi Slovenije nitna nič skupnega. Kakšna bi bila prihodnost Slovenije zunaj meja Jugoslavije, naj-bolj priča usoda slovenskih narodnostnih skup-nosti v Italiji in Avstriji. Slovenija bi bila brez Jugoslavije zgolj privesek oziroma provinca sosednjih narodov. NASA OBRAMBA št. 6/7, 1990 Janezjanša: Suverena Slovenija si bo sama urejala tudi obrambo V bodoči Jugoslaviji, ki je lahko samo oblika konfedemcije ali pa je ne bo, je možno reševati vojaško, oziroma obrambno vprašanje na tri načine. To je seveda teorija, dejansko bomo pri reševanju vojaškega vprašanja izhajali iz polne suverenosti republike Slovenije nad svojimi oboroženimi silami. Obstajajo pa tudi drugi predlogi in možni pristopi k temu vprašanju. Prvi pristop je modifikacija sedanje ureditve. Konfederalne pogodbe se ponavadi podpisujejo zaradi dveh raz-logov: zaradi skupnih interesov na področju obrambe in zunanje politike, tako da so določene stvari združene oziroma koordi^nran-j. Mislim pa, da je pretežno centralistični pristop v naših razmerah nerealen, ker ne gre za dvonacionalno ampak mnogonacionalno skupnost, za velike raz-like, ki se v zadnjem času ne zmanjšujejo temveč potencirajo. Najbrž niti ni teoretičnih možnosti za to, da vojaško vprašanje v Jugoslaviji v primeru konfederacije uredimo pretežno po federalnih vzorcih. Druga varianta je popolna samostojnost kon-federahiih delov na področju obrambe. To pomeni, da ima vsaka članica konfederacije hsten kontingent oboroženih sil, da ni nikakršne koor-dinacije med njimi v miru, da obstaja samo načelni sporazum o tem, da se koordinira obrambna aktivnost v primeru napada od zunaj. ln potem je še tretja vmesna variania, ki ima najbrž več izpeljav. V osnovi pa gre za to, da se obe skrajnosti koordinirata tako, da ima vsak konfederalni del svoj lasten kontingent oboroženih sil, da pa se določenen zadeve urejajo tudi na konfederalnem nivoju, recimo or-ganizacija letalstva ali mornarice. Poleg tega v okviru te vmesne variante obstaja skupna koor-dinacija obrambnih priprav tudi v miru, s tem, da se vse ključne odločitve sprejemajo s konsen-zom. V primeru vojne pa lahko koordinacija preraste v enotno poveljstvo. Vnašem sekretariatu šeleanaliziramosedanji način popolnjevajija. Sodimo, da bi v tem trenut-ku lahko pošiljali na služenje vojaškega roka - že v okvini sedanjega sestava, brez kakršnekoli reor-ganizacije - preko 70 odstotkov nabornikov v lastno republiko. Problem je samo z nekaterimi vojaško-evidenčnimi specialnostmi, za katere pri nas ni centrov, ni vojaških šol itd., kar je seveda drug problem. V Sloveniji imamo v okviru rednega služenja vojaškega roka samo dva centra za usposabljanje speciahiosti, pa še od teh se eden zdaj seli v Bosno in Hercegovino. Ta problem je torej večplasten. V nobenem primeru pa ne bo mogoče urediti vojaškega vprašanja v kon-federaciji na način, da bi se enote oboroženih sil popolnjevale po eksteritorialnem načelu. _________ D.H. NAGRADNA KRIŽANKA Vse, ki nam bodo poslali pravilno rešeno križanko, bomo nagradili s polletno naročnino na TRIBUNO. Rešitve pošljite na naslov: TRIBUNA, Kersnikove 4, Ljubljana, pod šifro: Križanka računalniško postavljanje Bojan Korenini IŠČESE Stane Dolanc, dolgoletni komunistični funkcionar in strasten kadilec. Visok je 172 cm, širok 150 cm, tehta 138 kg, ima modre oči in trojni podbradek. Giblje se počasi in neenakomerno. Nazadnje so ga videli 26. septembra, ko je zapustil državo na mejnem prehodu Ljubelj. Po informacijah, ki jih posedujejo, se osumljeni nahaja v Švici. Vsakdo, ki bi karkoli vedel ali slišal o izjemnem funkcionarju, naj nas obvesti na tel št. 061/ 325-361 (g. Milan). Za domovino, z Bogorn naprej! Slovenska služba varnosti: Igor Bavčar