Črna zvezda

Sedem zlatih svečnikov





Metka Nograšek





Črna zvezda: Sedem zlatih svečnikov

Metka Nograšek



Samozaložba

© Metka Nograšek

Izdano leta 2022, Ljubljana

Vse pravice pridržane.



Urednik Metka Nograšek

Elektronska izdaja



metka.zajcek7@gmail.com

Oblikoval: fiverr.com/tlmason



Cobiss ID 100010755 Zapis CIP

Kataložni zapis o publikaciji



(CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 100010755

ISBN 978-961-95123-5-7 (ePUB)

https://www.biblos.si/

Cena: 4,99€





Za srčka.





VSEBINA

I.

II

III.

IV.

V.

VI.

VII.

VIII.

IX.

X.

XI.

XII.

XIII.

XIV.

XV.

XVI.

XVII.

XVIII.

XIX.

XX.

XXI.

XXII.

XXIII.

XXIV.

XXV.

XXVI.

XXVII.

XXVIII.

XXIX.





I.


Ljubljana, junij 2018



Vročina je puhtela s temno obarvanega asfalta in opozarjala na strašansko vroč poletni dan. Detektiv Foley je sproščeno sedel na kovinskem stolu. Počasi je k suhim ustnicam dvignil skodelico zelenega čaja z listkom sveže mete in s kapljico limone. Po nekaj požirkih se je zazrl v motno reko, Ljubljanico. Njegove tihe misli je pretrgalo brnenje mobilnega telefona. Keramično skodelico je odložil na okroglo mizo in se poln pričakovanja oglasil: »Detektiv Foley, prosim?« Resen, zamolkel glas na drugi strani ni obljubljal nič dobrega. »Za vas imam novo nalogo. Pogrešan je mladenič,« je potrdil moški onkraj žice.





II.


Piran, junij 2018



Zrak je polnil topel vonj po soli. Po gladini morjà pa je polzel zven klavirske glasbe iz bližnje taverne. Morske blazinice so pomenljivo vedno bolj poplesovale.

Na lesenem pomolu, ki se je raztezal prek vodé, je poskočila vitka senca. Evelina Trstin je z dolgimi koraki dosegla kovinsko lestev in se usedla na rob lesenih desk. Temni kodri so se ji usipali prek drobnih ramen, ko je nemirno pogledovala na zaslon mobilnega telefona. Prebrala je: »YUP«. Namrščila je čelo, vrgla nekaj kodrov z bledega lica za vrat in se zazrla v oljnato morje. »Ni ga,« je čez nekaj minut žalostno pomislila in vstala. Njeno lahkotno belo obleko je privzdignila nežna sapa. Zaobljena stopala v srebrnih sandalih so ponovno osvojila lesena tla. Poklapana se je odpravila proti plaži. Njen ljubljeni se ni prikazal. »Ko izgubim zanimanje, izgubim kontakt z dekleti,« so odmevale strašne besede v njenih mislih. Obmorsko krajino je zagrnil mrak.

Blizu je na ograji majhnega balkona slonel rahlo zagorel rdečelas mladenič. S petega nadstropja je zrl v daljavo.

Marcelove kot aragonit modre oči so se pošteno zožile, ko mu je pogled obstal na črnem nebu. Noč je pokazala svojo moč. Pomislil je, da razteza svoje velíke hladne roké in se mu počasi približuje. Kot kak ogromen zloben starec. S tesnobo v srcu je spoznal: »Prepozen sem, nisem mogel poklicati. Njena številka je zame izgubljena.«

Na klopco pod blokom se je ves poklapan usedel siveč poraščen brezdomec rjavih las. Z zeleno steklenico v roki je začel na ves glas nerazumljivo vpiti. Marcel je jezno povzdignil glas: »Ste lahko tišji!« Odmev je segal daleč naokrog. Primerek socialnega dna s kalnimi očmi pa je nekaj zamomljal in le pet minut ostal tiho. Med tem je Marcel pod kolenom začutil nekaj mokrega. Vlažen smrček. Njegova kosmata kepa, oranžen chow chow, je mahal s košatim repom in molíl moder jezik iz gobca. Marcel ga je pokroviteljsko potrepljal po glavi in odšel v stanovanje.





III.


Ljubljana-center, junij 2018



Detektiv Foley, oblečen v oker majico s kratkimi rokavi in v istobarvne kratke hlače, je sedel v udobnem usnjenem fotelju vêlike sobe. Bogata, s starinskim pohištvom opremljena sprejemnica hotela Povodni mož, mu je ponudila možnost mirnega branja podatkov o zapletenem novem primeru. Primeru, ki je ukradel njegov dopust v Sloveniji.

Anglež Percy Foley je nekaj mesecev nazaj dopolnil okroglih štirideset let. Njegovi kratki, skodrani lasje so bili vranje črni. Vmes so se vpletali redki sivi primerki. »Ponazarjajo mojo modrost,« se je pogosto rad pošalil pred prijatelji. Njegova svetla polt je bila posuta z rjavimi pegami. Orlovski nos so nadgrajevale na videz sanjave sive oči, celoten obraz pa so okvirjale bolj ovalne kot okrogle poteze. Zaradi izjemno svetle polti poleti skoraj ni stopil skozi vrata brez platnenega klobuka. Blagodejna senca je bila poleti njegova zvesta družabnica.

Percy je bil izredno bister. Njegova slabost pa je bilo sočutje. Pri svojem delu se je pogosto srečeval s psihopati. Nikomur ni priznal, da so se mu od časa do časa kake manjše ribe, praktično nevidni lopovi celo zasmilili. Vedel je, da je kompléksen svet kriminala pogosto varljiv. Poln naraščajočega zanimanja je izbočen nos pomolil v sveženj papirjev, ki ga je prejel po pošti. Prebral je: »V Piranu je neznano kam odšel mlad Anglež, Toby Boyce. V mestu je bil na počitnicah. Njegov oče, Ted Boyce, pomemben londonski bančnik je naročil raziskavo. Fant je pustil sledi v Piranu, v mladinskem hotelu Ocean. Že nekaj dni o njem ni ne duha ne sluha. Očetu ga ni uspelo priklicati. Prav tako ga ni v hotelu, kjer je do izginotja preživel nekaj dni. Združenje detektivov želi, da podrobno raziščete ozadje in skušate odkriti, kaj je privedlo do problema. Kaj se je zgodilo? Kje je Toby?«

Ko se je zatopil v branje, je povsem pozabil na svet okoli sebe. Med tem so sprejemnico napolnili turisti, ki so z goro prtljage prispeli v hotel. Vedno večji hrup je nadobudnega raziskovalca dokončno zmotil. Dvignil je glavo iznad papirjev in zagledal glasno družino, z najmanj petimi otroci. Nerad je vstal, in v želji po tišini odšel v sobo s številko 12. Tam je v miru prebral prejeto. Ni imel časa za motnje. Zakopal se je v delo.





IV.


Portorož, junij 2018



Frfotav veter je prepodil še zadnji oblak. Evelina je še vsa zaspana na široko odprla okno domače, primorske vile. Zazrla se je proti neskončnem morju. Bilo je rahlo vzvalovano. »Ne bom pustila, da moderna tehnologija uniči mojo romanco,« jo je prešinila briljantna ideja. Načrt ponovnega srečanja z Marcelom. Brez moteče telefonske linije.

Skobacala se je iz svilenega plašča ter se v rahlo preveliki, a udobni pižami odpravila v majhno kopalnico. Odločila se je, da bo popoldne in ves večer preživela na plaži. Njene, kot noč temne oči so se razširile v pričakovanju. Upanje je bilo veliko.

Med tem je Marcel živčno brskal po smetnjaku pred blokom. Nikjer ga ni bilo. Njegovega mobilnega telefona. Začel je dvomiti, da ga je izgubil. Pravzaprav je bil že skoraj prepričan, da so mu dragocenega robotka ukradli. In takrat, ko je že skoraj obupal, se je zgodilo. Iz bloka je pristopicala drobna soseda Magda. Z ogromnimi navijalkami vrh glave. Njeno preprosto kmečko bluzo in krilo je prekrival velik predpasnik, potiskan z vrtnicami. Z nejevoljnim glasom je zaklicala: »Sosed, kaj pa iščeš?« »Telefon,« je zagodrnjal Marcel. »Ne morem verjeti, tudi moj je izginil,« se je začudila Magda, in ga z živahnimi modrimi očmi sočutno pogledala. »Mislim, da gre za delo prebrisanih tatov,« je jezno odvrnil Marcel in brcnil zmečkano pločevinko, ležečo na tleh. »Združiti morava moči in najti tega lopova!« je povzdignila glas in se previdno ozrla naokrog. »A tiho, ne smeva biti preglasna. Morda je tat kdo iz bloka, ne poznam vseh sosedov,« je postala previdna. Nato se je sklonila in pobrala pločevinko. Ta je romala v bližnji smetnjak. »Točno to. Upam, da ni še komu kaj zmanjkalo,« je podvomil Marcel. »Bom vprašala naokrog,« je obljubila dobrodušna gospodinja in nagrbančila z gubami prepredeno čelo. »Kmalu bo sestanek hišnega sveta,« je še dodala in se obrnila nazaj, proti bloku. »Super, grem na kosilo. Mama me že čaka,« je mladenič zaključil pogovor.

Kasneje

Evelina je zdolgočaseno pogledovala okrog sebe in opazila, da se turisti odpravljajo proti portoroškim hotelom. Velik pomol je hitro izgubljal obiskovalce. Plima je dosegla njegove ogromne lesene nogé in začela visoko pljuskati. Evelina je vstala in mimoidočim razkrila vitko bledo telo v dvodelnih mornarskih kopalkah. Opazila je, da jo je japonski turist od daleč fotografiral. Jezno ga je pogledala in hitro kot strela premerila del pomola. A njen pogled se je v hipu spremenil. Premóčen pes je veselo stresal slane kaplje na njena velika stopala. Zasmejala se je in zaslišala znani glas: »Šnofek, fuj! Bodi priden!« Marcel jo je z iskrivimi očmi opazoval in skušal umiriti psa, ki je živahno poskakoval. Ko mu je uspelo, ga je pripel na povódec. Šnofek se je lenobno ulegel na toplo zlato mivko in prekrižal sprednji tački.

»Ciao, kako si?« je Marcel želel skriti, da je presenečen. »Živjo,« je odgovorila Evelina in takoj dodala: »Zakaj te včeraj ni bilo?« »A je že nov dan? Sem včeraj prespal?« se je skušal duhovito opravičiti. »Ah, kaj se je zgodilo? Si res spal?« ga je nejeverno vprašala Evelina. »Nisem. Telefon so mi ukradli,« je ves skrušen priznal. »Oh, smola! Me je skrbelo, ker ne vem, kje stanuješ. Drugače bi te že poklicala,« je nekam dvomeče odgovorila. »Eh, pusti to!« je zamahnil z roko. »Obala je majhna, se bova že še srečala,« je potrdil. »Mhm,« je žalostno izustila. »Greš z mano na sprehod?« je spodbudno vprašal. Pokimala je. Odpravila sta se skozi nabito poln kamp v Luciji. Ker so bila kovinska vrata na koncu obleganega zemljišča odklenjena in odprta, sta skoznje stopila na kamnito pot. Ta je tik ob morju razkrivala bele skale, ponekod zloščene od poljubov vode. Ko sta prišla do kratkega ovinka, se je rdečkasto sonce kot prozorna svila že dotikalo indigo neba.

Ustavila sta se. »Veš, jaz nočem biti sam. Nikoli,« je s tihim glasom priznal Marcel. »Saj nisi. Jaz sem tu,« je zamaknjeno ponudila tolažbo Evelina. Zazrla se je v njegove nebesne oči, ki so jo privlačile kot magnet. Pogleda ni mogla odmakniti. In kot že tisočkrat poprej je želela njegov obraz posuti s poljubčki. A ta večer misel ni ostala le pri želji. Marcel je iztegnil svoje močne, rahlo zagorele roké in jo nežno objel. Dolgo je ni izpustil. Noben ni spregovoril. Izgubila sta občutek za čas. Z močjo tisočerih sonc se je Marcel opogumil, se nevarno približal Evelininemu prifrknjenem nosku in ji podaril nežen poljub. Počasi se je odmaknil. Dvignila je roké in jih zakopala v njegove svetle, kot ogenj rdeče lase. Ni je izpustil, saj se je privila k njemu in ga vsa vročična pogledala v oči. Pritisnila je ustnice ob njegove in se prepustila trenutku. Fant, ki je že dolgo buril njeno domišljijo, je zaprtih oči lebdel v njenem objemu. Bila sta sama. Daleč stran od radovednih pogledov in zdolgočasenih opravljivk. Njene vroče ustnice so zapustile njegove. Tako vabljive, tako sočne, da se je težko ločila od njih. »Ga bom še kdaj videla?« je pomislila in zapustila ljubeč pristan. »Adijo,« je naglo rekla. Še preden je lahko odgovoril, je začela teči proti domu. Rada je tekla, vsaj enkrat na teden. Tudi plavanje je bilo del njenega tedna. Ko je prispela domov, se je prijetno utrujena predala prhi. Še dolgo je občutila topel dotik na nežnih ustnicah. Kot vročo čokolado, ki se nikoli povsem ne stopi. Nekakšno lažno ljubkovanje. Resnično iluzijo, ki strastno vodi v ljubljenje. Tega še ni izkusila. Je pa hrepenela po skupnosti, po harmoniji. Kot Eva, ki potrebuje Adama.





V.


Piran, julij 2018



Dobro razpoložen Percy je, v dolgih bež hlačah in vojaški majici s kratkimi rokavi, z velikim usnjenim kovčkom v roki stopil z avtobusa. Zakašljal je, saj je šofer zapeljal čez kup peska in ga pustil v oblaku prahu. Ko si je podrgnil oči, je iz žepa potegnil zemljevid in začel iskati hostel Ocean. Kratka tlakovana ulica je razkrila visoko zgradbo. Percy se je s suhim glasom javil na recepciji.

Receptor Marino je bil mlad moški, temnih las in olivne polti. S prijaznimi rjavimi očmi je gosta pozdravil, zaprosil za osebni dokument in mu predstavil hišni red. Nato ga je Percy tiho prosil: »A se lahko dobiva čez nekaj minut v kavarni? Imam vêliko prošnjo.« Marino je pokimal.

Velika stenska ura je odbila deseto, ko je Percy naročil zelen čaj z meto in limono. Kot bi mignil je poplaknil suho grlo in naročil še večji kozarec vode. Med tem se mu je za majhno leseno mizo pridružil Marino. Nasmejan kot vedno. »Raziskujem primer in potrebujem nekaj informacij,« je kar takoj ustrelil Percy. Marino je nagubal čelo: »Pravzaprav so osebni podatki zaupni.« Percy je prešel k stvari: »Raziskujem izginotje fanta. Mladega Angleža. Potrebujem podatke o vsem; kdaj je bil v hostlu, kaj je jedel, če se je s kom družil. Česarkoli se spomnite.« »Aha, Toby Boyce. Prijazen fant. Bom preveril in mogoče se še česa spomnim. Sporočilo bo pred vašimi vrati,« je obljubil receptor. »Zmenjeno, se vidiva,« je zadovoljno zamrmral Percy in se hitro poslovil. Opazil je namreč, da imata občinstvo. Suho gospo izredno svetle polti in kratkih rjavkastih las, oblečeno v dolgo modro obleko. Ta se je za sosednjo mizo zdrznila, ko je Marino omenil Tobya. Sredi prostora pa je sedel mlad metalec, oblečen v črno. Njegove hlače so krasili satanistični simboli, ušesa pa vrsta majhnih uhanov, in en večji, s človeško lobanjo. Fant je bil bled, kar je bilo v popolnem nasprotju z njegovimi vranjimi skuštranimi lasmi. Zabodeno je strmel v kozarec z limonado in se na videz ni menil za okolico.

Percy je odšel v sobo z imenom Morska zvezda in se zleknil na udobno posteljo. Rad je imel zgodovino, zato je vzel v roké Slavo vojvodine Kranjske barona Janeza Vajkarda Valvasorja. Prebiral jo je že nekaj dni, nemško verzijo. Navdušen kot majhen otrok je odkrival skrivnosti starih dni. Obstal je na vrsticah o slovenski prestolnici: »Ljubljana, glavno mesto Kranjske, ki je bila nekoč pri starih znana pod imenom Emone, mesta v Zgornji Panoniji, leži v ravnini, vendar pa ima na eni strani gorovje v soseščini. Nemci ji pravijo Laybach zaradi reke Laybach, ki teče skoznjo, Italijani Lubiana, Slovani in Kranjci Ljubljana, Latinci Labacum. Zdaj je zgrajena v obliki polmeseca ali polkroga, ki objema hrib z gradom. Reže pa ali loči ta polmesec v obe smeri plovna reka Ljubljanica, ki ima dva mosta in ji tretjega nadomeščajo ladje, vedno pripravljene za prevoz.

Preden se docela poslovimo od Ljubljanice, moramo še poročati, da biva v njej strah, imenovan povodni mož, in da se večkrat ponoči prikaže. Tako je znan, da ve vsak čolnar in ribič na Ljubljanici kaj o njem povedati. Po splošnem pripovedovanju je nekoč tudi pri belem dnevu stopal iz vode in se prikazoval v človeški postavi. Tako se je leta 1547 prvo nedeljo v juliju pojavil kot lepo opravljen, zal in postaven mladenič na Starem trgu pri vodnjaku, kjer je bila zbrana vsa soseska ter se s poštenim plesom razveseljevala. Prijel je deklico Uršulo Šeferjevo, se z njo precej seznanil, naposled mimo stiškega dvorca proti reki zaplesal ter z njo vanjo skočil.«

Valvasor je v nadaljevanju dela omenil, da je Uršula živela lahkoživo in dodal težko vprašanje, kaj je konec zgodbe sploh predstavljal. »Mogoče je bila ugrabljena ali utopljena,« je takoj pomislil detektiv. Potem je med listanjem po knjigi našel podobno zgodbo, ki pa se je srečno končala:

»Nekoč se je meščan z imenom Šmajdler ponoči vračal domov z ženitvovanja in čisto sam šel mimo tako imenovane kruharne. Noč je bila jasna in svetla. Kar se vzdigne iz vode mož v črnem dolgem plašču, stopi k Šmajdlerju, ga odpelje k reki in ga tam sune v vodo, ki je prav takrat bila precej visoka. Ker pa se je Šmajdler prijel za potapljalko (kjer peke v vodo potapljajo, če premajhne hlebe pekó) in na pomoč klical, je brž pritekla straža, rešila nekoliko vinjenega Šmajdlerja iz nevarnosti in ga potegnila iz vode. Tedaj je strah naglo planil v vodo.

Preden odtegnemo pero od mesta Ljubljane, si moramo še nekoliko ogledati njen grb; vsebuje bel stolp, ki na njem sedi zelen zmaj (ali tudi krokodil). To utegne meriti na tistega zmaja, ki ga je premagal Jazon, ustanovitelj našega mesta; in to je podoba budnosti.«

»Kako zanimivo,« je pomislil Percy. Lačen podobnih zgodb je bral dalje. Tako zavzeto, da je pozabil na čas in preskočil kosilo. Veliko knjigo je odložil šele, ko je mračna senca prekrila nekaj črk. Pred vrati ga je že čakal listek s sporočilom. Hitro je vstal in ga preučil:

»Toby Boyce, star 22 let. Prispel je 22. junija okrog 22. ure. Ni se odjavil iz sobe Meduza. Posnetek naših kamer s hodnikov dokazuje, da je bil v hotelu nazadnje 26. junija pozno zvečer. Okrog 23. ure. V sprejemnici sta ga moška povabila k igri kart Vojna. Druščina je bila precej glasna. Nato je Toby, še z dvema gostoma, ob 23.47 zapustil hostel. Do takrat mu še nismo vrnili osebne izkaznice. Ni prišel ponjo.«

Povsem zaspan Foley je pomislil: »Jutri bom prosil za podrobnosti. Kdo sta bila moška, ki sta odšla s Tobyem, in kje so bili ostali gostje.«

Temna noč je spomnila sestradanega raziskovalca na večerjo.





VI.


Lucija, julij 2018



Nebo je spominjalo na vročo lavo. Bil je zelo topel večer. Večina Portorožanov in turistov je pozno v noč namakala noge v morje. Skupina temnopoltih veseljakov je bosa začela plesati, skakatí po topli zlati mivki.

Drobna Evelina je na velikem pomolu že uro nazaj zadremala. Vedno večji valovi so neutrudno šepetali, ko so nemirno poplesavali okrog lesene poti. Otrok na mivki je nenadoma na ves glas zavpil. Evelina je na široko odprla oči. Usedla se je in poravnala zmečkano brisačo pod seboj. Takrat je opazila moškega, ki je izredno hitro tekel po segreti plaži. »Beží,« je pomislila. Vstala je in ga opazovala. Nihče ni tekel za njim. A množica na plaži je završala. Temnopolti turisti so obstali in se razburjeni začeli pogovarjati. Evelina je pograbila torbo in ostalo ter se odpravila proti nemiru.

Čokat Italijan na plaži je sočno klel in vidno pijan zabrisal steklenico skoraj pod njene noge. V zadnjem hipu je odskočila. Izognila se je ljudem čisto po desni in kmalu dosegla osvetljeno cesto. Tam je skoraj trčila ob zamišljenega Marcela. Ker je tako zelo hitela. Šnofek je zacvilil, saj je fant nerodno stopil na njegovo tačko. »Kam se ti tako mudi?« je presenečen vprašal dekle in pobožal nemirnega psa. Evelina je živčna sklenila roki in prepletala prste. »Nekaj se je zgodilo, vsi na plaži so začeli vpiti. Zadremala sem, pa me je hrup zbudil. Videla sem moškega, ki je tekel stran. Ne vem, kaj se dogaja,« je rekla in nakazala, da bi rada odšla. »Ne skrbi, moj oče je policist. Če bo kaka prijava, bomo takoj izvedeli, kaj se je zgodilo,« je z zanimanjem rekel Marcel. »OK, grem domov,« je nejevoljno povzdignila glas. »Škoda, ker sem ravno prišel,« je razočaran rekel. »Ni panike, se vidiva kak drug dan,« je potrdila. »OK,« je kratko odgovoril in se zopet zamislil. Očitno mu je bila Evelina bolj všeč, kot je sprva računal, da mu bo. Vedno so ga privlačile svetlolaske, ona pa je bila njihovo popolno nasprotje. S to mislijo je radoveden odšel na plažo, pogledat, kaj se dogaja. Tam se je nekaj let star otrok jokal. Debelušna temnopolta ženska je pristopila in ga v angleščini začela tolažíti. Svetlolasi deček jo je pogledal in si obrisal solze z lica. »Kaj je narobe?« ga je vprašal Marcel. »Ukradel mi je telefon! Iz rok. Ko sem telefoniral,« je rekel malček in posmrkal. »Kdo? Kak kreten!« je Marcel jezno rekel. »Velik debel moški,« je rekel otrok in spet zajokal. »Mamiii!« se je spet oglasil čez nekaj sekund. »Oh, si se izgubil,« je zaskrbljeno ugotovil Marcel. »A ti ni noben pomagal?« je potem osupnil. »Ne, tile ne govorijo po naše,« je s prstom pokazal okrog. »Tekel sem za lopovom, pa je pobegnil. Izgubil sem se,« je jokajoč razložil pogumen fantek. »Bomo našli tvojo mami,« ga je skušal potolažiti Marcel. Nato je prosil nekaj domačinov za pomoč. S fantkom in z gručo ljudi za petami se je odpravil na drug konec plaže. Nasmeh mu je razsvetlil obraz, ko je deček dobesedno skočil v topel mamin objem. Temnolaska je otroka, preden jo je ta zagledal, vsa iz sebe klicala.

Marcel se je rokoval z mamo in se v temi odpravil domov. Čutil je, da je naredil dobro delo. Za kar ni imel pogosto priložnosti. Na poti do doma pa je opazil nekaj nenavadnega. Brezdomec, ki je ponavadi sedel na klopci blizu bloka, je zakopal glavo med roké. Glasno je zahlipal. Marcel je na tleh zagledal temno ponjavo za avto. Bila je precejšnja. Hotel je zmotiti hlipajočega, a je bil ta v zelo občutljivem stanju. Zato je kot mirovni opazovalec le tiho šel mimo.

Ko je s Šnofkom prišel domov, ga je na mizi že čakala večerja. Slastna lazanja. »Kako je bilo na sprehodu?« ga je vprašala mama Klara. »Ah, nekdo je fantku ukradel mobitel, med tem ko je telefoniral. A si predstavljaš?« je jezno rekel. »Neverjetno!« je odvrnila rdečelasa Klara in namrščila čelo. »Mali ga je lovil, a je lopov pobegnil. Potem pa se je še otrok izgubil. Sem mu pomagal najti mamo,« je razložil. »Priden,« je s sladkim glasom rekla Klara med tem ko si je v dolgi beli spalni srajci spletala lase v kito. »A jutri delaš?« se je spomnila. »Ja, jutri grem na bazen,« je rekel. »No, potem pa kar jej, moraš zgodaj vstati,« je mama vzdignila pogled. Z nebesno modrimi očmi je zadovoljno motríla sina.

Kuhinjo je polnila medla svetloba in razkrivala bele omarice. Marcel je zapičil vilico v kos lazanje in ga hlastno pojedel. Pomislil je, da je Evelina drugačna od marsikatere domačinke. Ni bila obsedena s svojim izgledom, kot večina njih. Dobesedno oboževal je njen nasmeh. Cel dan bi ga lahko občudoval. Njene majhne, malce rumenkaste zobe in sočne ustnice. Oh, in kako topel je bil njen poljub! Obljuba ljubezni, po kateri je dolga leta hrepenel. Njegova romantična predstava je spominjala na nedotaknjen odsev z lune. Občudovan, a nikoli oprijemljiv.





VII.


Piran, julij 2018



Mesto so prekrivali nesramno sivi oblaki. Kak sončen žarek se je uspel prebiti skozi temno gmoto, a le za nekaj sekund. Percy je počasi vstal iz tople postelje in se v črtastih boksaricah pogledal v okroglo ogledalo v kopalnici. Veliki temni podočnjaki so obdajali njegove oči in ga vidno postarali. Bil je sam v tuji deželi. Namesto, da bi užival na zasluženem dopustu, je postal del delovne naloge. Če bi jo zavrnil, bi okrnil svoj ugled. Ker je bilo za njim že nekaj precej odmevnih primerov, ni želel, da bi ga v rodnem Londonu označili za lenobo.

Temeljito se je umil in oblekel v dolge rjave hlače ter sivo majico s kratkimi rokavi. Potem se je po rdeči preprogi ozkih stopnic spustil navzdol. Odprl je temna vrata na koncu hodnika in stopil v vežo. Obložena s črnim marmorjem je vodila do svetlih vrat z napisom Jedilnica. V velikem prostoru je našel pladenj in ga obložil z dvema rogljičkoma. Ker na njegovo veliko razočaranje med ponudbo ni bilo njemu najljubšega, zelenega čaja, je v avtomatu izbral kapučino. Še velik kozarec je napolnil z vodo in se usedel za prazno belo mizo za štiri. Ko je pojedel in navlažil grlo, je odšel do recepcije. Tam ga je pozdravil vedno nasmejani receptor Marino. Hitro, da ne bi pritegnil pozornosti mimoidočih gostov, je Percyu izročil popisan list papirja in osebno izkaznico. Detektiv ju je hvaležen vzel in prijazno pozdravil v slovo.

V Morski zvezdi, v kateri so poslikave na stenah spominjale na akvarij, je začel brati:

»Moška, s katerima je Toby Boyce odšel, nista bila gosta hotela. Verjetno sta kaj popila v kavarni, nato pa še kartala v sprejemnici. V hotelu je bilo le osebje in tisti, ki so kartali. V Portorožu je bil namreč koncert Vlada Kreslina in Beltinške bande. Večina Pirana je bila tam. Ne vemo, kam so fantje šli, je pa blizu plaže v Portorožu zelo priljubljen nočni klub Morje.«

»Aha, čas je za delo pod krinko,« je Percy v mislih izdelal popoln načrt za večerni podvig. Nenadoma ga je obsedlo vprašanje: »Kdo je povodni mož?« Dvignil je slušalko in poklical Marina. »Hotel Povodni mož, kako lahko pomagam?« je zaslišal prijazen Marinov glas. »Pozdravljen, detektiv Percy pri telefonu. Imam vprašanje,« je rekel z resnim, uradnim glasom. »Ciao, kar vprašajte,« je z nasmehom v glasu potrdil Marino. »Od kod izvira ime hotela, ime Povodni mož?» »Hm, tega pa žal ne vem. Sem pa ljubitelj Grčije, grških legend. Lahko vam povem, kdo so bili povodni možje.« »Super, kar povejte, prosim.« Marino je začel pripovedovati: »Jesus je Zeus. Predstavlja pa Satana. To je resnica. Ce začnem pri grških bogovih. Legenda pravi, da je Pozejdon, bog morja Zevsov brat. Povodni možje so pravzaprav moške sirene. Možje z brado, z zelenimi lasmi in s trizobom v rokah. Namesto nog uporabljajo ribje repe. V Grčiji so poznali Tritona. Ta povodni mož je bil sin Pozejdona. Resnica se je spreminjala in prenašala od ust do ust. Postala je legenda. Mit. Za katerega ljudje mislijo, da je le plod domišljije. Nasprotno, mitologija pravzaprav uči o izvoru in razvoju življenja.«

Percy je z začudenim glasom odgovoril: »Hvala. Tega pa res nisem vedel. Rad berem, a nimam vedno veliko časa za knjige. Se bom poglobil v legende. Se vidiva!«

»Se vidiva!« je rekel Marino, ves vesel, da lahko pomaga. In deli znanje, ki ga marsikomu

pošteno primanjkuje.

Percy je odložil in željan novosti spet segel po Valvasorjevem delu. Kar potopil se je v svet baronovih besed. Tokrat so govorile o ribjem lovu na Cerkniškem jezeru. Slednje je Vajkard v 17. stoletju neutrudno raziskoval:

»Ko začne voda upadati in tako naznani, da jezero odteka, mora cerkovnik te vasi paziti, kdaj po treh dneh nastopi čas ribolova v Malem Obrhu; tedaj mora pozvoniti v cerkvi sv. Kocijana.

Ko zadoni zvonjenje in ga ljudje zaslišijo, popusté delo na polju, se naglo zbero s saki, vržejo obleko in sramežljivost raz sebe in hité k jezeru čisto nagí in goli, kakor so iz materinega telesa na svet prišli. Vse se meša neovirano in čisto brez sramu, popolnoma nago: stari in mladi, moški in ženske, poročeni in neporočeni. Nihče se ne briga za figova peresa, zakaj nihče ne gleda ljudi, temveč ribe, ki jih s saki marljivo zasledujejo.«

Kasneje

Po kosilu, ko je veter pregnal soparo zaspanega neba, se je Percy z brisačo v roki odpravil proti plaži. Na Tartinijevem trgu je občudoval kip slovitega glasbenega virtuoza, potem pa se je povzpel po tlakovani ulici navzgor. Vse do obzidja cerkve sv. Jurija. Sive oči so se spočile ob lepem razgledu. Morje je iz svetlo zelene prehajalo v sinje modro. Trije beli galebi so mirno jadrali nad njim. »Krasno,« je pomislil Percy.

Iz žepa je vzel breskev in navdušen ugriznil vanjo. Čez nekaj trenutkov pa se mu je košček sadeža zataknil v grlu. Zakašljal je, nato pa so se mu usta razvlekla do ušes. Z očmi je namreč obstal na goli ženski kratkih rjavih las. Prek dolge položne skale je položila modro brisačo in se nanjo ulegla. Krepko je razprla stegna in razkrila svoje mačje jedro. Postalo mu je nerodno. Pogled je pospravil nekam vase, obvladal svoje poželenje in se usedel na bližnjo klopco. »Heh, tako kot v starih časih. Ko so z mrežami goli lovili ribe v Cerkniškem jezeru,« se je smehljal. Ozrl se je proti cerkvi in še vedno hudomušno razmišljal o nagici: »Oh, saj je le nudistična plaža. Župniki v teh krajih imajo pa prav poseben razgled.«

Pojedel je sočno breskev in koščico vrgel v koš za smeti. Potem je šel po beli poti, obrobljeni z ograjo še nekaj sto metrov dalje in odkril Fieso. Prikupen majhen zaliv. Postalo mu je grozno vroče. Zeleno brisačo je vrgel na tla, slekel odvečna oblačila in v črnih kopalkah stopil v mirno morje. Kot žaba je plaval kakih sto metrov naravnost, nato pa se je obrnil. Ni želel postati preveč zapečen kolaček vročega sonca. Ko je stopil iz vode, se je takoj obrisal, si nadel platnen klobuk ter se odpravil proti hotelu. Dež mu ni prekrižal načrtov. »Mogoče pa lahko združim prijetno s koristnim,« je kot vrečko smeti odvrgel misli o nesojenem dopustu. Temnilo se je.

V samoti hotelske sobe je odložil klobuk na obešalnik in pobrskal po usnjenem kovčku. Izvlekel je črno svileno srajco s kratkimi rokavi in gosposke, temno modre platnene hlače. Preoblekel se je in obul elegantne črne čevlje. V kopalnici je s police pograbil stekleničko svojega najljubšega parfuma z vonjem po sandalovini. »Še pika na i,« je pomislil. Urejen kot iz škatlice je zapustil prenočišče in se ob morju, ki je ta dan še prav posebej dišalo po soli, odpravil proti Portorožu. Veter je igrivo obračal morske blazinice med tem ko se je Percy lahkotno sprehajal po stari betonski poti. Ob sprani fasadi skladišča soli je obstal in si podrobno ogledal črno-belo fotografijo prejete osebne izkaznice. Toby je imel svetle, malce skodrane lase, ovalen obraz in daljši, zašiljen nos. Vedel je, da ga bo lahko prepoznal, saj mu je Združenje detektivov poslalo tudi njegov podroben opis in celo barvno fotografijo. Počasi je nadaljeval pot. Čez nekaj dolgih minut je prispel do cilja.

Previdno je prestopil prag nočnega kluba v Portorožu in skoraj zadel rob črnega pulta recepcije. Pozdravila ga je izjemno visoka in temnopolta dolgolasa hostesa z velíkimi rokami. Oblečena v elegantno rdečo obleko z bleščicami se mu je ravno prav približala, da je opazil njen ljubek prifrknjen nos. Z rokó je segla skozi lase, ki so ga spominjali na črno grivo in ga prosila za oseben dokument. Ko je prebrala, da je polnoleten, mu je pomežiknila z dolgimi rdečimi trepalnicami in ga sijočih temnih oči spustila naprej.

Stopil je na rdečo preprogo kratkega hodnika. Kmalu je ugotovil, da ni v običajnem klubu. Velike sobe v njem so bile tematske. Najprej je odkril divjo džunglo. Ob razmršeni palmi je stala vitka hostesa modrih oči in svetlih las ter mu ponujala paleto cigar. Prijazno je odklonil in ji v roko potisnil pet evrov. Igrački Barbiki podobna lepotica se mu je z nežnim glasom zahvalila.

Pred gostim grmovjem je zagledal velíko leseno skrinjo. Zdrznil se je. Ogromna kobra se je pritajeno plazila prek pokrova. »Aha, čuva zaklad,« je prestrašen pomislil. Tega ni pričakoval. Hostesa v kratki modri obleki je tokrat s sladkim glasom rekla: »Ne bojte se, vsak dan jo pomolzem. Čuva veliki zaklad.« »OK, kot kravo,« se je ves bled Percy obrnil in naprej raziskoval. Pomislil je, da hodi kakor v sanjah. Soba je vodila do kratkega, a kar tri metre visokega hodnika.

Ko je stopil dva koraka naprej, je zagledal povsem zlato sobo. Že drugič je pomislil, da se mu sanja. A stene so bile iz čisto pravega zlata. »Dobrodošli, kača vas je prijazno sprejela. Za nagrado boste prejeli skodelico zlata,« mu je naslednja lepotica, rdečelaska zelenih oči in snežno bele polti, v rokó pomolila obljubljeno. »Čestitam,« je še rekla z vabljivim nadzemeljskim glasom, oblečena v kratko srebrno obleko. Slednja je razkrivala njene bohotne prsi in dolge vitke noge. V sinje modrih salonarjih se je premaknila na svoje prvotno mesto. Spominjala ga je na nekakšno mistično čuvajko. »Hvala,« je presenečen skoraj požrl besedo. Ni se mogel upreti skušnjavi. Nevidna sila ga je povlekla čisto k njej. Sklonil se je in jo poljubil. Ogenj strastnega poljuba je v hipu zamenjala ostra bolečina. Napadena ga je v jezi ugriznila v zgornjo ustnico. V hipu je okusil sladko kapljico krvi. »Au,« je zavzdihnil, ko se je odmaknil in stopil proč. Iz žepa je potegnil bel bombažen robec in ga pritisnil na rano. Popivnal je le nekaj kapljic krvi. Zmečkal je oskrunjen košček blaga in ga pospravil nazaj, v žep. Ni se hotel zaplesti v nepotreben spor. Zaradi trenutka slabosti, ki ga povzroči pogubna privlačnost. »Ali me je uročila?« ga je obsedla nenavadna misel. Opazil je, da mu ni rekla niti besede več. Pričakoval je najmanj še verbalni izbruh jeze. Za hip je obstal in rekel: »Oprostite, prosim.« Dekle je le nemo pokimalo. » Čudno! To nisem jaz. Ali me je kaj obsedlo? Nikoli nisem tako hitro zapeljeval popolne neznanke. Kaj se dogaja? Ta čarovnica! Skoraj gola mi je podarila zlato...Eh, predolgo sem že sam!« so mu po glavi vršele misli s hitrostjo vlaka, ki pelje 100 kilometrov na uro. A kmalu se mu je uspelo zbrati in nadaljevati s skrivno raziskavo. Postal je previden, saj se s čevlji ni dotaknil tal kake sobe ali hodnika, temveč majhnega dvigala. Čez nekaj sekund se je gumb ob vratih zasvetila v zeleni barvi. Dvigalo je potovalo nadstropje niže. »Kje sem, v nebesih ali v peklu?« je nejeverno strmel v železna vrata. »Kam grem, v podzemlje?« je še, tokrat kar glasno dodal misel. Vrata dvigala so se odprla. Percy je okorno stopil iz majhnega prostora. V neznanem je bil vedno zelo negotov. Obraz pa se mu je razlezel v nasmeh. Zagledal je namreč dvorano, ki ga je spominjala na prizorišče videospotov iz 80-tih. Osvetljevale so jo mežikajoče bele luči, reflektorji pa so jo krasili z vijolično in zeleno. Na nasprotnih straneh sta stala večja kovinska balkona, obdana z ograjo iz ogledal. Množica se je pozibavala ob plesnih ritmih gostujočega DJ-a. Očaran detektiv ni vedel, kdo skrbi za glasbo. A takoj mu je postalo jasno, da bo tu težko izvedel kaj novega. Kljub temu se je pomešal med segreta telesa in začel plesati. Počutil se je enkratno. Kot bi izgubil deset let. Po dobri uri plesa pa se je ves upehan ustavil. »Ne morem več,« je zadihan pomislil. Nenadoma se mu je glasba njegove mladosti zazdela preglasna, vročina pa peklenska. Komaj je še dihal. Kisika je v gneči že pošteno primanjkovalo. S komolci obrnjenimi naprej se je s težavo prebil do dvigala. To se je v njegovi bližini odprlo. »Verjetno kak senzor,« je ugibal. Pustil je, da ga naprava odpelje. Tokrat se je ustavila šele po dveh nadstropjih vzpona. Brez pritiska na gumb. Vrata pa se niso odprla. »Kaj pa zdaj?« mu je vprašanje kradlo pogum.





VIII.


Lucija, julij 2018



Srebrn sijaj je prepredel poletno nočno nebo. Marcel se je skobacal iz morja, polnega morske trave. Ker se mu je slednja prilepila na noge je posmehljivo pomislil: »Tole bi bila pa dobra žetev.« Kamp za njim se je pogreznil pod svetlobo številnih lučk. Marcel je odlepil motečo spolzko travo z nog. Nato je temeljito obrisal drobne kapljice z izklesanega telesa in se v modrih kopalkah ulegel na veliko brisačo. Visoko rastlinje okrog tople temne mivke je nudilo prav posebno zavetje. Ob edinstvenih bazenih Sečoveljskih solin.

Ženko mlajši ni bil samotar, a kljub temu je bil rad od časa do časa sam. Pri skoraj sedemindvajsetih je menil, da je do tega še nekako upravičen. Roke je prekrižal pod glavo in se zazrl v lepe srebrne zvezde. »Majhni otoki, okrog katerih bi lahko jadral,« ga je pobožala misel. Zasanjano je strmel v okrasje neba in se spraševal, kako bi bilo, če bi se ga lahko vsaj enkrat dotaknil. Sproščujočo tišino je prekinil droben, drugačen šum. Ni bil v harmoniji z ostalimi, ki so segali prek mórja. Marcel je kot pes našpičil ušesa in ugotovil, da nekdo teče mimo. Po prašni poti ob solinah. Hitro je vstal in presenečen zagledal lepo Evelino. »Neverjetno,« ga je prešinilo. Opazoval je njeno silhueto. Zazdela se mu je vilinska, kot obdana z zlatim sijem. Milega pogleda in polna ljubezni. Bila je vitka, a precej mišičasta. Dolge lase je imela spete v konjski čop, med tekom pa je tiho sopla. Ni ga opazila, saj je kot bi mignil, počepnil. Le šum morja mu je pripovedoval o budni naravi.

Evelina je bila mlada. Dvajset let nežne, a osamljene mladosti jo je pognalo v Marcelov objem. Bil je prvi fant, ki je v njej zbujal romantična čustva. Silovita.

Marcel je ni želel prestrašiti. Počakal je, da se je obrnila in se približal poti. Narejeno je zakašljal, da ga je opazila. »Evelina!« je z žametnim glasom zaklical. Ime mu je obstalo na ustnicah. Zavpil bi ga lahko še stokrat, če bi bilo to normalno. Tako zelo mu je bila všeč. »O, živjo! Kaj pa ti tu?« se je zadihana ustavila. »Plaval sem,« je odgovoril. »Ja, danes je bil precej vroč dan. Verjetno te ne zebe, čeprav je že temno. Tako lepo, mirno je,« je rekla. »Ne, ne skrbi. Res je toplo. Super je,« je pritrdil, in jo povabil na plažo. Slekla je odvečna oblačila, jih vrgla na večji skupek lepljivih zelenih bilk ter v zelenih dvodelnih kopalkah zabredla v vodo. Ko se je prebila skozi divje rastje, je navdušeno zaplavala. Z dolgimi zamahi je urno premagovala morsko razdaljo. Mesečina ji je prijazno kazala pot prek majhnih valov. A ni se pognala predaleč. Ni bila vajena plavanja v temi. Po nekaj deset metrih se je obrnila. Marcel ji je pomahal, saj jo je ves čas budno opazoval. Dvignila je desno roko iz vode in vrnila pozdrav. Kljub pozni uri in utrujenosti sta bila oba vesela, ker sta se slučajno srečala.

Ko je Evelina spet stopila na mokro mivko, ki je nekaj korakov dalje vodila na položni pas ob morju, se je z desnim kolenom nerodno butnila ob ostro skalo. V temi je ni videla. Zastokala je in odskakala naprej. »Eh, sem neroda,« je sramežljivo rekla Marcelu. »Udarila sem ob skalo,« je potem zajavkala. »Pokaži,« je odločno rekel. Kot izurjen reševalec iz vode je oskrbel že marsikatero zelo grdo rano. Njeno koleno je zaznamovala nekaj centimetrov dolga praska. »Ne krvaviš, ni globoka rana,« jo je pomiril. »Dobro,« se je usedla na njegovo brisačo. Pazljivo je prisedel in z lačnim pogledom poželjivo potoval prek njenih marmornih bokov vse do vabljivih kipečih prsi. S hitrostjo stare želve se ji je mojstrsko približal in ji na lice pritisnil kratek topel poljub. Sijočih oči ga je pogledala. Iz njegovih aragonitnih so švigale strelice, ki so ji segle globoko v dušo. Njegov šarm je deloval kot nektar, ki vabi čebelo.

Poiskala je njegove dolge ustnice. Prisesala se je nanje kot dojenček na bradavico. Okusila je njihovo vabečo sladkobo. Objem strastnih poljubov ju je povlekel v vrtinec poželenja. Marcel je zaprl oči in se povsem prepustil dotikom kot kosmom bombaža mehke kože. Njuni naelektreni prsti so mrzlično drseli sem ter tja. Prepovedano ljubezensko igro je na javnem kraju prekinilo hupanje z morske strani. Po nekaj sekundah je prenehalo. A frekvenca je lovila okolico ravno toliko časa, da je opozorila nase. Par se je še nekaj trenutkov ljubeče objemal. Ujeta v strastno oboževanje sta se Marcel in Evelina stežka ločila. Brez besed sta vstala, vsa omamljena. Dvakrat sta se v smehu iztrgala iz objema, a tretjič jima je uspelo. Sklenjeni prsti rok so zlagoma zdrsnili na prosto. Stran od mikavnih čustvenih prvin. Naglo sta si nadela vrhnja oblačila. Njuna razposajena igra naklonjenosti je bila nekaj posebnega. A namenjena le njunim očem. Junaka prvinske ljubezni sta spretno tkala svojo mrežo naklonjenosti.

Dekletu se je zdelo, da lebdi. Toliko novih občutkov, ki jih lahko podari le ljubezen še ni izkusila. Vse je bilo novo, tako zelo mamljivo. Pomislila je, da bi se lahko poljubljala kar tri ure skupaj. Če bi ji dragoceni čas to dopuščal.

Brez besed sta se odpravila skozi kamp in se poslovila pred modro stavbo kluba Morje. Ko sta se razšla je Evelina, še vedno vsa vznemirjena, čisto vročična od prvič okušene strasti, stopila na toplo mivko bližnje plaže. Usedla se je na zloščeno sivo skalo, ki je osamljena ležala tik ob morju. V dlani je zajela za veliko pest zlate mivke. Prisluhnila je rahlemu šumu morja in pustila, da mivka polzi med prsti na tla. »Poljubi so minljivi, tako kot jaz in ti. Kot skala, ki jo morje tako dolgo liže, da jo pomanjša v kamen,» je s kančkom žalosti strmela v peščeno zlato. »Znamenja časa lahko povedo veliko. O minljivosti. O ciklu življenja. O ljubezni, ki pušča sledove. A če ni prava, se hitro razblini. Ostanejo pa le grenki spomini. Kako naj vem, ali sem našla tisto pravo, brezpogojno ljubezen? Ali pa se le slepim v uroku fizične privlačnosti? Zato pa pravijo, da je ljubezen slepa. Pogosto je površna, ne izhaja iz globin srca. Lahko pa stre delček tega bobna, bistva našega templja, telesa. Čas bo pokazal pravi obraz, ne bo skrival plehkosti. Takrat bom vedela. Je to prava ljubezen ali le kratkotrajna vdaja poželenju? Saj Marcela sploh ne poznam dobro. Sva le znanca. Morda prehitevam z razvojem dogodkov. Lahko bi hitela počasi,» se je samoti svojih misli Evelina nežno nasmehnila. Takrat ji je podoba nagajive Lune pomežiknila. Dekle je počasi vstalo in polno mešanih občutkov odpravilo domov.

Marcelu pa so se podile po glavi prav nasprotne misli: »Kako lepa je, in tako nežna. Kot metulj med letom. Naj bo moja, samo moja. Nemirno se je premetaval in postelji in še dolgo ni mogel zaspati. Odprti oči je strmel v strop. Podobe Eveline so se vrstile. Poželenje ga je z velikima rokama zgrabilo v objem in ga ni izpustilo. »Hočem še več, njo vso,» se je začel v topli noči potiti pod bombažno odejo. Ni mogel takoj zaspati. Preveč je bil vznemirjen.

Mladenič je imel dekle, že leta preden je spoznal Evelino. Njun razhod ga je potrl, a le za- časno. Sledil je le hotenju svojih mesenih želja, ni se poglabljal v sfere ljubezni. Nikoli ni razmišljal o tem, kako resno je njegovo razmerje. In kam pravzaprav vodi. Je nanj pripravljena svetla prihodnost ali pa so to le prebliski v temi. Rad je imel nežnejši spol. Ni si delal utvar, obenem pa tudi ni imel velikih načrtov. Evelina je bila drugačna. Precej romantična, a obenem tudi stvarna. Točno je vedela, kaj od razmerja pričakuje. In to vsekakor ni bil le kratek, a vroč potep v deželo ljubljenja.





IX.


Portorož, julij 2018



Ves prepoten je detektiv Foley le za hip zaprl oči. Jekleno dvigalo se ni odprlo. Zaslišal je pritajeno piskanje in vpitje. Pogledal je strmo navzgor, in pomislil: »Če se tale majhna škatla kmalu ne odpre, bom kar splezal ven.« Čez nekaj minut je čuden hrup pojenjal.

Pritisnil je na tipko, ki pa to sploh ni bila. Razočaran je z malo upanja v srcu ponovno skušal odpreti vrata, tokrat s švicarskim nožem. A jeklen oprijem je bil premočan. Minilo je več kot deset neskončnih minut.

Percy je z očesom poznavalca zaznal, da je strop naprave zapahnjen od znotraj. Odločil se je. V mrtvaški tišini je na konec kemičnega svinčnika z robcem privezal svoj majhen nož. S pomočjo blaga je priročno plastično palčko lažje držal. Počasi je, stoječ na prstih, začel odvijati. Kaplje ledenega potu so mu po polžje polzele po čelu navzdol. Zaprl je nožiček in skočil v zrak. S koncem plastičnega pripomočka je sunil v odprtino. Iz nje je na tla padel srebrn vijak. Z nekaj truda je nato za dobrih pet centimetrov premaknil težak zapah. Glasno si je oddahnil in si z rokó obrisal pot s čela. Nožek je odvezal s svinčnika in ju zavil v robec. Vse skupaj je skrbno pospravil v žep.

Odrinil se je in skočil visoko v zrak. S pestjo je z vso silo sunil kovinski strop. Premaknil ga je na levo, k robu, in zagledal jeklene vrvi. Potem je slekel črno svileno srajco in mastno zaklel. Ker je bilo blago gladko kot maslo. Kar mu ni bilo v velíko pomoč. Spet je segel po nožku in z njim na srajci pustil drobne zareze.

Ko je rezilo pospravil, si je ovil fino svilo okrog vratu, vzel korak zaleta in skočil precej visoko. S spretnimi prsti je dosegel rob dvigala. Z močjo velikana pa se je povlekel navzgor, vse do pasu, in počasi zlezel iz majhne ječe. Potem je previdno stopil na dva robova vrha dvigala in vzel svileno srajco v roke. Malce jo je zvil in si daljši del ovil okrog rok. Predvsem čez prste. Opazil je, da so tik za jeklenimi vrvmi debelejše cevi, ki so na vsak meter dolžine povezane z železnimi ploščicami.

Poln upanja v očeh se je Percy pogumno oprijel dveh jeklenic in se povlekel navzgor. Nato se je z nogami zavihtel do železnih ploščic. S sprednjim delom čevljev se jih je dotaknil in se z nadčloveško močjo dvignil. Obrnil je glavo in ocenil, da mora splezati še meter više. Napel je mišice in se z nogami dvignil. A le z levo nogo je dosegel rob ploščice. Stopalo je zdrsnilo in nemočen je za hip obvisel. Hitro se je spet pognal navzgor, in se tokrat pravočasno ujel za ploščici. Potem je ves napet pogledal nazaj, proti nadstropju nad dvigalom. Tik nad njegovo postajo je bil v steno zazidan prezračevalni jašek, širok manj kot meter. Kovinska mreža, ki ga je zakrivala, je bila rahlo odmaknjena. Percy se je med poprijemanjem čisto obrnil. Med tem ko se je z rokami nad glavo držal za vrvi. Rešilni jašek je bil oddaljen le za pičlega pol metra. Odrinil se je in z vso silo brcnil v mrežo. Odbil se je nazaj in obvisel. Utrujen je stopali ponovno dvignil na ploščici. Vedno bolj debele slane kaplje so mu polzele prek čela navzdol. Razmišljal je, za kaj bi se lahko oprijel, ko bo skočil. Takoj ni opazil ničesar. Ves rdeč od napora pa je čez nekaj napetih trenutkov zagledal dva velíka žeblja. Štrlela sta z roba rahlo zarjavelega jaška. Z njiju je visela umazana mreža. Ujel jo je na konico desnega čevlja ter jo brcnil daleč v globino. Potem se je olajšano na glas zasmejal in pogledal debele in nastavljive elastične naramnice, ki so držale njegove modre hlače malce bolj pokonci. Slekel je črni modni dodatek in ga na enem koncu zavozlal v zanko. Z njim je kot z lasom zamahnil in ga zataknil za zgornji žebelj jaška. Vedel je, da gre za sekunde. Morda naramnica skupaj z žebljem ne bi dolgo zdržala pod težo njegovega skoka. Lahko bi se strgala. Globoko je vdihnil. Nato se je spomnil še na nožek, ga prijel v levo roko, in pomislil: »Zdaj ali nikoli.« Ponovno je umirjeno, globoko vdihnil in zaplaval po zraku. Naramnica se je med njegovim skokom precej natrgala. Po sredi in skoraj do polovice. A Percyju je kljub temu uspelo! Spretno se je ujel na drugo stran. Odločil se je, da ne bo takoj tlačil nog v jašek. Potem ko je skočil, se je s prsti rok krčevito oprijel roba. Z nožkom med palcem in kazalcem levice. Kar je bilo še posebej težko, saj ni bil levičar. V sekundi zatem je nožek silovito zabodel v dno majhne odprtine. Zadel je ob razbrazdano plastiko, ki je kukala izpod rahlo razpokanega betona. Globoko je zapičil vanjo. Ponekod jo je prekrivala debela plast prahu. Ta se je dolgo nabiral na starem betonu, ki je že pridobil mnogo gub časa. Jašek je bil pravzaprav opuščen. Že mnogo let ga nihče ni vzdrževal. Pozabljen je sameval, a tokrat pa je Percyju prišel še kako prav.

V nekaj sekundah se je krepko oprijel podlage. Z desno dlanjo je podrsal po notranjosti majhnega kanala ter se oprl in potegnil vanj. Kot žival se je plazil po rokah in nogah ter se komaj stlačil v miniaturen prostor. Z orlovskím nosom je po slabih treh metrih nerodno zadel ob kovinsko mrežo in s pestjo butnil obnjo. Jetníška vrata so se na stežaj odprla. Hitro je pogledal ven in opazil, da strmi na hodnik z dolgo črno preprogo. Zaslišal je glasove in se hitro skril nazaj.

Zadnji hip je mrežo potegnil k sebi. Ko je zopet prisluhnil popolni tišini, se je hitro skoraj vrgel iz jaška. Potem je mrežo v nekaj sekundah položil nazaj.

Stegnil je nogé in začutil ostro bolečino v mišicah. Kljub temu se je pošteno pretegnil, saj je bil skrčen na pol. Nekaj korakov naprej so pred njim stala bela vrata. Zaradi njihove belíne je utrujen kot še nikoli komaj našel prav tako belo kljuko. Pritisnil je nanjo in previdno odprl visoka vrata. Bila so težka in obložena. Izolirana. Radovedno je pogledal v prostor. Bil je velik in čisto prazen. Zelene barve in okrašen s črnimi zvezdami. Skrivnosten. Dvorana brez oken. »Oh, kje sem?« je pomislil Percy in rahlo živčen odprl naslednja, prav tako povsem bela vrata. Dvorana je bila velika kot prejšnja. A temno modra, poslikana s svetlečimi zvezdami. Nenapovedan obiskovalec je pomislil, da gleda v širno nebo. V ozvezdja. Percy pa se ni mogel znebiti zoprnega občutka, da ga nekdo spremlja. Z dolgimi koraki je premeril tla. Ko je naštel dobrih deset metrov v dolžino, je odprl še zadnja, povsem enaka bela vrata. Zagrabil jih je, ko je skoraj padel po bližnjih stopnicah. Te so bile majhne, lesene in ozke. »Hm, čudno, kdaj bom prišel ven iz tega labirinta?« je odmevalo v njegovih globokih mislih. Rad je imel popolno tišino, a tokrat ga je pošteno motila. Po nekaj premaganih stopnicah je ugotovil, da se pot spušča nekam pod zemljo. Ozek hodnik je bil temen.

Detektiv Foley je pogumno stopal v neznano. Po dobri minuti ni prišel nikamor. Kot bi tipal po temí v neskončnost. Stare stopnice so vsake toliko strašljivo zaškripale. Začutil je hladno rokó podzemlja na sebi. Brez srajce se je nenadoma počutil nemočnega. Kot bi stal v kopalkah na ogromnem kosu ledu. Majhen hodnik pa ni dopuščal obračanja ali bliskovitega pobega.

Percy je še nekaj minut pogumno stopal dalje, potem pa se je nejeverno ustavil. Pošteno ga je zazeblo, saj je na sebi začutil pravcato ledeno sapo. Upal je, da je že blizu izhoda. Pospešil je korak. Hodnik se je nenavadno razširil, njegov betonski hlad pa je izginil. Pred radovednimi sivimi očmi se je odprla rjavkasta podzemna jama. V njej so gorele številne bakle. Nekaj jih je stalo ob krožni steni, nekaj pa v polkrogu, sestavljenem kakih dobrih pet korakov stran.

Percy si je z desno dlanjo, stoječ med vrstama bakel nejevoljen pokril oči. Spet se je počutil nemočnega. Kot bi poln sramu gol stal pred celim svetom. Ali bil nebogljen, kot dojenček. Ko je rokó spustil ob telo, je zaprtih oči nekaj minut nepremično razmišljal. Odločil se je, da se bo najprej pogrel ob plapolajočem ognju. Pravzaprav je začutil toploto bakle, ob kateri je stal. Prešinilo ga je. Kakor blisk, ki pada z neba. S še vedno zaprtimi očmi je podoživljal ples v velikem skladišču. Spomnil se je roza bluze in blede svetlolaske v njej. In črnolaske v modrem. Poleg je plesal temnolas moški v črnini. Ob njem pa je skakal svetlolasec. »Pari!« je zmeden pomislil. »Sem bil na zborovanju, plesu homoseksualcev?« je nejeverno tuhtal. Za njegov prefinjen okus je vse skupaj postajalo nekam čudaško. Stresel se je, saj je prijetna toplota prijetno segrevala njegovo premraženo bledo telo. Počasi je odprl oči, ki so počivale pod velikimi vekami, ozaljšanimi z dolgimi trepalnicami. Obšel je nekaj visokih bakel. Goreči prameni so metali sence na stene povsod naokrog. V medli svetlobi je na desni zagledal obrise polkroga. »Oh, izhod,« si je vidno oddahnil in zavzdihnil. Odkrita in težko pričakovana rešitev. Dva metra proč je njegovo vidno polje ujelo to, polkrožno obliko. Lesena vratca so čakala prav nanj. Da bi jih bolje videl, se je usedel na dolgo kamnito mizo. Ta je stala blizu stene, desno od bakel. Nepovabljen hlad ga je ponovno zagrabil in napadel njegovo komaj segreto telo. Pohitel je in se stegnil proti za kanček osvetljeni steni. Z levim komolcem je nerodno butnil ob črn svečnik. Ta je, težak kot je bil, obstal na svojem mestu. Ker si je Percy že nekaj časa delil jamo le z drugače večno gospo Tišino, se je za hip ustrašil. Mehke črne in vmesne, redke sive dlake na njegovih čvrstih prsih so se naježile. Spreletela ga je kurja polt. A ga je kmalu tudi zapustila. Tako naglo, kot ga je obiskala. Takoj, ko se je navihano nasmehnil. Kar je pritegnilo njegovo pozornost, je bil vrh umetnine. Železo svečnika se je v dveh delih zvijalo navzgor in spominjalo na skrivenčeni stebli redke rastline. Ozaljšane s črno zvezdo. »Davidova zvezda,« je Percya ujela bistra misel. Pogrela ga je z veseljem. »Simbol judov in satanistov v Izraelu,« je vedel še iz šolskih dni. Iz žepa je z iskricami v očeh izvlekel skodelico s koščki zlata. Ta se med njegovimi minulimi podvigi kot po čudežu ni prevrnila in stresla. »Šesterokraka zvezda. Pečat prstana biblijskega kralja Solomona. Zvezda z vzhoda. Venera. Simbol, ki so ga poznali že Sumerci. Njihova tablica Sedeči velikan zgovorno prikazuje zvezdo in velikana, ki sedi,« se je Percy spotaknil ob informacije, ki jih je rad pobiral iz medijev. Predstavljale so namreč cimatiko. Sol, posuta na podlago nad zvočnikom, se ob predvajanju visokih tonov začne zbirati v različnih vzorcih. Ti spreminjajo obliko glede na slišano. Visok ton oblikuje podobo zvezde s te starodavne tablice. Ta je v kombinaciji s sončnimi žarki res nekaj posebnega.

Glasba antičnega sveta je premikala. Tvorila. Tablica še danes upodablja sonike. Zvoke, ki so umetno proizvedeni. A vendar, zvezda je bila že davno simbol marsičesa. Tudi planetov.

Lačen in premražen se je ubežnik po sili odločil: »Dovolj imam. Zapustil bom to podzemno ječo.« Iz sedečega položaja je na mrzli mizi sedel na kolena in nekaj gorečih bakel na njeni sredi postavil na levo. »Kako, da bakle gorijo? Je bil kdo pred kratkim tu?« se je vrnil k pretekli, že skoraj bežeči misli. Nato je počepnil in s stegnjeno rokó dosegel lesena vratca. Otipal je majhen kovinski zapah in jih odprl.





X.


Piran, julij 2018



Marcel je začutil nekaj nenavadno lepljivega na licu. »Oh, ja,« je zamrmral. Takoj potem pa je na široko odprl oči. »Oh, Šnofek,« je zagodrnjal, ko je zagledal velike oči svojega zvestega psa. Ta je spretno kot vedno s prednjo tačko odprl vrata njegove sobe in se odločil, da ga zbudi. Marcel se je še ves zaspan počasi pretegnil. Zvesti ljubljenček ga je kot nalašč zbudil sredi norih sanj. Zaprl je oči in prednje priklical nedavne, neverjetne sanjske podobe. Zagledal je vranje lase, prikupno skodrane. Pogled mu je spolzel prek ljubko zaobljene zadnjice, nežne kot puh in neskončno dolgih, a privlačnih nog. Sanjal je o nogah, dolgih kilometre. Na gležnjih so kot na pobočju rastle mlade zelene smreke. Med njimi so med majhnimi zaplatami maha živeli drobni škratje z rdečimi kapicami. Ko je njihova zemlja postala suha, so jo začeli obdelovati. Seveda so jo tudi zalivali, še posebej mah, ki potrebuje vlago. Pod njim so namreč gradili svojo majhna podzemna domovanja. Bali pa so se velikanske bele roke, ki je vsake toliko napadla njihove širne gozdove in v sekundah požagala večino dreves. Včasih je roka kar s kremplji zgrabila manjša drevesa ali šavje. Kar izpulila jih je. Zato so drevesa in manjše zelenje sadili vedno znova. Pozimi malce redkeje, spomladi pa vsak drugi teden. Delo je bilo precej naporno, a z njim so ohranjali svoj ekosistem. Z leti so ugotovili, da v dveh enakih votlinah drevje raste dlje. Vedeli so, da ga ogromno bitje zelo redko poseka. A vendar pa so tam imeli povsem druge težave. Pogosto, vsake nekaj dni je jame poplavilo. Takrat so s posebej votlinam prirejeno črpalko reševali poplavljeno območje. Načrpano vodo so ponavadi spustili navzdol. Počasi je polzela po golih, neporaščenih področjih. V enem dnevu je povsem usahnila. Velikega bitja, niti njegovega obraza niti telesa, škratje še nikoli niso videli. Le ogromno roko, ki žaga njihova drevesa. Z železno ročno žago.

Speča Evelina je gola, obrnjena na trebuh, ležala na tanki modri deki. Marcel je stopil proti nežnemu, nedotaknjenemu telesu in stegnil rokó. Hotel jo je vsaj za hip pobožati. Skoraj se je jé dotaknil, njene vilinske beline, ko je naenkrat kar izpuhtela. Prej svetleča bela soba je postala kraljevsko modra. Spet jo je zagledal. Prelepo Evelino. Stala je tik pred njim. A tokrat je nosila svileno, kričeče rdečo spalno srajco. Če bi naredila le še korak naprej, bi njuna nosova trčila. Tako blizu je bila. Njeno ogromno smetanasto oprsje se je dvigalo izpod gladkega blaga, vitke in gladke dolge noge pa so bile rahlo pokrčene. Pogledal jo je naravnost v obraz. Njena svetla polt se je srebrnkasto svetila, a njene oči so bile drugačne. Niso bile človeške. Poševno potegnjene navzgor in goreče, temne kot noč. Polne, grešno rdeče ustnice pa so vabile. Le strasten poljub ju je še ločeval.

Dvoje ust se je bližalo. Marcel se je rahlo sklonil in skoraj položil dlan na njeno ogromno, naenkrat pošteno razvlečeno dojko. Spominjala ga je na gneteno testo. Točno takrat ga je zbudil Šnofek. Iz vrtinca spomina na demonsko mlado in obenem staro dekle ga je povleklo brnenje starega zvonca. Ogrnil se je z mehkim kopalnim plaščem, si obul copate zajčke in stekel do vhodnih vrat. Prek domofona je vprašal, kdo je na drugi strani. Poštar je zavpil: »Pošta!« »Že grem!« je vzkliknil Marcel, zapustil svetlo stanovanje in stekel do dvigala. V nekaj minutah je bil pred vhodom bloka. Poštar mu je prijazno izročil paket za mamo. Marcel je hitro podpisal prejem pošiljke in z dolgimi koraki ujel odprto dvigalo. Ko se je vrnil v stanovanje, je opazil, da Šnofek gloda ogromno kost goveda. Prizor mu je narisal nasmeh na usta. »Pes ne bo lačen. Tole zadošča za cel dan, verjetno ga je mami nahranila,« je zadovoljen ugotovil. Jutranji plašč je vrgel na bližnji stol in odšel v kopalnico. Odtočil je vso odvečno tekočino iz telesa in se res počasi prebujal.

Ko se je oblekel v zanj neobičajno črnino, je snédel skromen zajtrk. Nato je, ker je moral v trgovino, odšel po denarnico. Mama, medicinska sestra, je delala nadure, zmanjkalo pa je hrane za kosilo.

Ko je stopil iz bloka, je kot običajno zagledal občasnega cestnega kričača. Brezdomca. Ta je kot ponavadi sedel na občinski klopci. A tokrat se je Marcel opogumil in stopil k njemu. »Vam lahko kako pomagam?« je vprašal reveža. Ogovorjeni je dvignil obraz z dlani in ga pogledal s čisto rdečimi očmi. »Nekaj potrebujem, tako zelo,« je z glasom, polnim bridkosti priznal. »Kaj konkretnega?« ga je prijazno potipal Marcel. »Sem Samo,« je iztegnil dolgo roko, precej zagorelo in polno starostnih peg. »Pozdravljen, Marcel,« je dodal, ko se je mladenič z njim rokoval. »Moja zgodba je dolga. A sedaj morava pomagati tujcem,« je z globokim glasom rekel Samo. Marcel je opazil, da za spremembo ni bil pijan. »Kar povejte, kaj vas muči,« je postajal nestrpen. »Gre za dojenčka, prijatlca' Julčka ga čuva,« je ves skrušen rekel. Začel je hiteti: »Kake dva dni nazaj sem ga zagledal. Prinesel ga je tujec, temen moški srednjih let iz Izraela. Pokazal mi je svoj potni list. Dojenčka mi je izročil v varstvo. Če sm ga prau razumel, je otrokova mama izginila. Še bolj žalostno je, da so begunci. Potrebujemo dojiljo.« »Bom poklical socialno delavko, otrok mora jesti. Kaj pa je jedel ta dva dni?« je začuden vprašal Marcel. Ni vedel veliko o dojenčkih, a dojenje je bilo osnovno. »Julčka je nafehtala več dnarja, pa je kupla flaško. Mleko za dojenčke je zrihtala. In je malo popil. Fantek je,« je povedal Samo. »Ja, kje pa spi?« je zaskrbljen privzdignil oči Marcel. »Julčka ponavadi spi v zapuščeni prikolici. Tako, da ga je odnesla tja,« je pojasnil Samo. »Zakaj pa nista šla takoj na socialo?« je postal radoveden Marcel. »Saj bi šla, a lahko je nevarno. Saj veste, kako je z begunci pri nas. Brezdomce pa tudi povsod postrani gledajo,« je tokrat z rahlo hripavim glasom potarnal Samo. »Hm, to je res. Ja. Kje je pa otrokov oče? Se je kaj prikazal?« je Marcel nadaljeval z zasliševanjem ubožca. »Nisem ga videl. Julčka drugač prav, da pride vsak večer pogledat. Po moje išče ženo kot nor,« je razložil Samo, in potegnil ponošeno rjavo srajco z dolgimi rokavi prek kolen v kratkih črnih hlačah. Marcelu je postalo nenavadno nerodno. Še sam ni vedel, kaj naj stori. Nekaj trenutkov sta sedela v popolni tišini.

Reševalec življenj je tuhtal. Vedel je, da je otrokovo zdravje v nevarnosti. Zato se je odločil: »Poklical bom socialo. Pa jim lahko poveste, kje točno se otrok nahaja.« »V redu,« je kratko odgovoril Samo. Marcel pa je namesto v trgovino stekel nazaj domov. Cel dan se mu je mudilo, kot da pod njegovimi nogamí gori peklenski ogenj. Ko je končal s formalnostjo prek telefona, je opazil, da ga je med tem še nekdo klical. Takoj je vrnil klic in jezen ugotovil, da mora v službo. Njegov sodelavec Matevž je namreč zbolel in predčasno odšel domov. Zato se je bodoči junak dneva odločil, da bo kar v službo naročil pico. Bil je lačen kot volk. Do bližnje trgovine pa mu ni uspelo priti. Zavrtel je številko picerije z nalepke na belem hladilniku. Zaželel si je vegetarijanske pice. V naglici je mami na listek načičkal sporočilo, naj si sama naroči hrano. Znal je kuhat, celo precej dobro. A ta dan mu preprosto ni podaril dovolj časa. S svetlih kuhinjskih tal je pobral zelen nahrbtnik, pobožal Šnofka in zaklenil. Čez nekaj trenutkov je njegov srebrn mini Cooper zarohnel.

Odpeljal se je proti drugem koncu môrja, do zdravilišča Debeli rtič. Tam je na bazenu skrbel za red in reševal iz vode. Bil je vajen kočljivih trenutkov, a težava tega dne je bila neobičajna. Ko je prispel na delovno mesto, ni nikomur niti črhnil o dojenčku. Mu je pa sodelavka, rjavolasa Petra razkrila novost. S prijaznimi lešnikovimi očmi, skritimi za očali, je zaskrbljeno povedala, da nekdo na plaži krade invalidske vozičke. Skupina invalidov je dan prej prispela v priljubljeno zdravilišče. A le za kratek čas. In prav tistega dne sta izginila dva precej vredna električna vozička. Ko sta invalida, oba s poškodovano hrbtenico, s pomočjo asistentov telovadila v plitvem morju. »Danes ni petek, danes je težava,« je sam pri sebi pomislil Marcel. Ko je za hip obstal ob robu pulta, se je receptorki Petri približal pošteno pijan domačin. Ko se je primajal do nje, ji je začel s krvavo rdečimi očmi groziti. Oblečen v sprano majico s kratkimi rokavi in karo vzorcem je v dolgih temnih hlačah sikal: »Kaj je, kurba, boš ti mene zajebavala.« Marcel ga je brez besed prijel pod pazduhama in ga odvlekel ven. Petra je stekla za njima, se ustavila pred vhodom v zdravilišče in zgrožena zavpila: »Dovolj je!« Marcel je alkoholika ves besen še kakih petdeset metrov vlekel po tleh. Mlahave nogé nalitega niso več ubogale. Ukrep je zadoščal. »Ne bo se vrnil,« je Marcel potrdil Petri. »Ah, kaj pa jutri? Bova videla,« je dekle v dvomu nagubalo čelo. »Ne verjamem,« jo je Marcel z resnim glasom skušal umiriti. Predvsem pa sebe, saj je v njem še divjal vulkan jeze.

Večer je nasprotno, minil precej bolj mirno. Le skupina novih, tujih turistov je veselo čofotala v topli vodi. Zvečer je ob 21. uri Marcel ves utrujen zaključil z delom. Domov je vozil počasneje kot običajno. Bal se je, da bo zgrešil kak odcep. Po glavi so mu kot vlak bučno drvele misli o Izraelcih: »Ali so nevarni, mogoče celo teroristi? V kaj sem se spustil?« Ko se je pripeljal do domačega parkirišča, si je oddahnil. Sama tokrat ni bilo na spregled. Marcel je bil v dvomih, obenem pa je revežem želel pomagati. Ni pa še zbral poguma, da bi o težavi odkrito spregovoril z očetom. Ker je bil ta policist. Izkušen mož postave je na terenu doživel marsikaj. In tudi kršil kak zakon. Občasno. Z ženo Klaro sta živela drug mimo drugega. Domov je hodil le še spat. Nekaj let nazaj ga je zapeljala prijateljica noči, ki jo je peljal v pripor. Takrat so se njegove zakonske vezi skrhale. Klara je takoj opazila sledi močnih ličil na njegovi snežno beli srajci. Ni mu več zaupala. Njun zakon je postal le se kos papirja. Potrdilo. On pa se je pogosto pozabaval s kako lahkomiselno deklino in je zanjo zapravil ves svoj zaslužek. Namesto, da bi prispeval za stroške gospodinjstva. In skrbel za ljubeč odnos z ženo.

Pravičniški Marcel je bil pogosto jezen nanj, po drugi strani pa se mu je starajoči se oče smilil. Pogosto je čutil njegove hladne besede kot vbode v hrbet. Nič mu ni bilo prav. Vedno je bilo nekaj. Nekaj motečega. Kar je starec znal namensko uperiti proti njemu. Brez kakega posebnega razloge. »Muhe starčka, ki mu vedno nekaj manjka. Potrebuje. In potrebuje. Nikoli nima dovolj. Ničesar. Niti krame niti seksa. A vendar, je sam skuhal to juho. Razdrl je lep zakon. Brez prave potrebe. Doma je imel vse. Sedaj pa le zapravlja tja v en dan,« je sam sebe tolažil Marcel. Odkar je unija njegovih staršev razpadla kot preperel kos blaga, kar čez noč, je začel dvomiti v srečne konce. V pravljična razmerja. Postal je bolj previden. A tega ni razglašal okrog. Niti prijateljem niti sorodnikom. Kaj šele dekletu. Hotel je biti drugačen, bolj odgovoren. Rad je imel dekleta, a ni bil ženskar. Tudi z denarjem je ravnal previdno. Nikoli ni vsega zapravil. Skrbel je za zlato rezervo. Pravzaprav je postajal pravo nasprotje očeta. Ta je zadnje čase prepogosto iskal uteho v flaši vina. Spoznal je, da bo na stara leta ostal sam. Tik pred upokojitvijo. Klara je bila finančno samostojna ter dovolj ponosna, da se je odločila. Ponudila mu je velikodušno izbiro – ali se bo spremenil na bolje ali pa se bo njuna skupna pot za vedno končala. Kajti, prešuštva in brezmejnih vsot denarja zanj ne bo podpirala. Že tako je zadnje mesece mož živel na njen račun. Marcel ni bil tak. Prisegel si je, da nikoli ne bo.





XI.


Piran, julij 2018



Lunin sij je pokukal v hladno jamo. Percyu so se oči napolnile s solzamí sreče. Visoka trava zunaj je pomenila pričakovano svobodo. Zlezel je skozi lesena vratca in jih za seboj previdno zaprl. »Rešil sem se tega pekla,« je z olajšanjem pomislil. »Raziskati moram ozadje tega kluba in dognati, kaj se je danes pravzaprav zgodilo. Najti moram novo sled,« je razmišljal, ko si je v temi utiral pot skozi zelenje. Nedaleč je stal manjši poraščen hrib. Percya je vodil le dober šesti čut. Teh krajev ni poznal. Prvič jih je odkrival. In še to sredi noči. Ko je šel hribu naproti je v tunelu v njem zagledal zapuščeno železniško progo. Bil je le njen ostanek. Del tira. S telefonom, ki ga je na šel v enem izmed žepov hlač, je posvetil na bližnjo tablo. Prebral je, da je po trasi desetletja nazaj vozil vlak. Po nekaj sto metrih pešačenja si je vidno oddahnil, saj se je v daljavi dvigala visoka hiša. Kljub temí je Percy spretno prepoznal temno modro barvo stavbe. Poln divjih čustev je poklical taksi službo. Ves začuden, da se baterija njegovega mobilnega telefona še ni povsem izpraznila. Takrat se je spomnil, da je osebno izkaznico pustil v klubu. Ko je iz njega dobesedno zbežal. A kdo ve, kako dolgo bi moral čakati, da se dvigalo spet odpre. Ni vedel, zakaj ga naprava ni spustila ven.

Ko je čez nekaj minut zagledal luksuzen črn taksi, ki je dobesedno pridivjal do njega, ga je prevzelo neskončno veselje. Sploh ni pomislil na njegovo divjo vožnjo do njega. Vesel je bil, ker je prevoz pomenil rešitev. Vsaj kratkotrajno. Starejši, zagorel in sivolas gospod z gostimi brki, ga je prijazno pozdravil: »Lep večer, kajne?« Percy je utrujen po angleško odgovoril: »Dober večer,« in se zadovoljen usedel v avto. »Sem turist, pa bi vas rad nekaj vprašal,« je kmalu nagovoril čokatega voznika. »Seveda, izvolite,« je hripavo odgovoril taksist. »Kaj veste o klubu Morje?« je Percy takoj prešel k bistvu. »Hm, jaz, hm,« se je taksistu jezik začel zapletati. »Govorite angleško?« mu je pomagal Percy. »Ja, malo. Veste, ta klub je drugačen. Nekateri pravijo, da je zaklet. Spet drugi, da je super. Sam pa še nisem bil v njem,« je negotovo rekel. »Zakaj je drugačen?« je Percy vrtal dalje. »Pravijo, da v njem delajo ženske, ki so nenavadne. Kot da bi bile z drugega planeta. Hitro kaznujejo neposlušne goste, izgledajo pa kot vroči angeli. Tudi dogodki tam so drugačni. Pogosto imajo tematske zabave, kakršnih ni drugje na Obali. Slišal sem celo za neke istospolne zadeve...« se je nad svojim zadnjim stavkom zamislil taksist. »Mislite zabave lezbijk in podobno?« se je Percy ob sami predstavi malce sprostil. »Ne, ne. Prav to, kar sem rekel. Istospolne. Še sam ne vem točno, kaj to pomeni. Mogoče, da plešejo samo moški. Sami. Ali same ženske,« je ugibal taksist. »Ali pari istega spola,« se je posvetilo Percyu. »Ja, ampak ne v smislu istospolne usmerjenosti. Nekaj drugega se tam dogaja. Zato mi turisti pravijo, da je Morje zaklet,« je zagodrnjal sogovornik in se popraskal po čelu. »Nenavadno, ženska in ženska, pa nista par,« je šlo Percyu na smeh. A pomislil je: »Prijateljici.« »He, he. Me kar pogreje... Taki posnetki so precej vroči,« se je taksist ob spominu na pornografske filme zarežal. Percy pa se je v hipu zresnil in preusmeril problematično tèmo na drugo: »Sredi poletnega dopusta so mi dodelili pomembno nalogo. Raziskujem izginotje mladega Angleža. Nekaj dni nazaj je gotovo šel v ta klub, Morje. Iščem sledi, ker ne vem, kaj se mu je zgodilo. Potreboval bi vašo pomoč. Ali bi lahko v taksi centrali dobil kako informacijo o potnikih tistega večera?« »Mislim, da bo šlo. To so sicer zaupni podatki, a ker gre za pogrešano osebo, vam bodo gotovo pomagali. No, prispela sva,« je taksist ustavil. »Sem Martin. Pa kar pokličite v centralo in prosíte za pomoč vodjo, gospo Melito,« je še rekel. »Hvala za vse,« je Percy zadovoljen plačilu dodal precejšnjo napitnino. Martin se je vesel zahvalil za velikodušno gesto. Percy pa je naglo skoraj skočil iz limuzine in stekel v hostel. Na recepciji je zadihanemu Marino predal ključ sobe v Morski zvezdi. Percy je pohitel v bogato opremljen prostor. A tokrat po številnih, obloženih stopnicah. Ni hotel v dvigalo, kot je to storil običajno. Že nekaj minut kasneje se je potopil v mehurčke dišeče kopeli. Na smrt utrujen je zaprl oči, in pomislil: »Nekateri pravijo, da je zaklet.« Vse, kar mu je povedal šofer Martin, se mu je zdelo resnično. Točno to, kar je tudi sam videl in občutil. Doživel. Kazen in nagrado. Strah in pogum. Pomislil je, da taksist sploh ni komentiral, zakaj on, skrbnik varnosti, hodi ponoči naokrog brez srajce. Videti je bil grozno. Ves umazan in razcapan. Med alpinističnim podvigom v klubu mu je uspelo natrgati robove hlač. Njegov par čevljev pa je bil le še slab spomin na izjemen primerek čevljarstva. V kadi je ležal dokler se voda ni ohladila. Tako zelo se je utrudil. Ker ni mogel takoj zaspati, se je spet lotil prebiranja slovitega Valvasorja. To je postalo poslastica večera. Bolje kot vrhunsko kulinarično delo. Tokrat je začel z branjem o Kočevcih: »Ker mislijo kakor drugi Kranjci, da dela nevihto, zlasti hudo, coprniška zalega, pritečejo nekateri s starimi metlami, gnojnimi vilami in s podobnim vaškim in domačim orodjem ter drezajo z njim v zrak proti temnim oblakom zoper hudiča in njegov privesek, češ da ga bodo z njegovimi coprnicami vred pregnali. Naj bo to kljubovanje še tako trapasto, vendar ni tako nesmiselno in zločinsko ko pri starih Tračanih (1), ki so pri grmenju streljali s puščicami v zrak in grozili nebesom, naj nehajo z divjanjem.«

»To spominja na cimatiko in dognanja doktorja Masara Emota. Ta je raziskoval spreminjanje kristalov vode glede na: zvok, slike in video posnetke. Pozitivne misli ustvarjajo krasne kristale, slabe pa neke nerazumljive zmazke,« je večerni bralec povezoval svoje znanje s pravkar prebranim. Začel je listati in se ustavil na besedah o čarovnicah v deželi Kranjski:

»Povsod na Kranjskem raste tudi petoprstnik (pentaphyllon), prav tako pasje zelje, potočnik, kolmež, zélena in volčji koren (aconitum). Vsa imenovana zelišča in še nekaj drugih stvari uporabljajo coprnice poleg določenega pakta ali zveze s hudičem za pripravo svoje čarodejne maže, ki se z njo mažejo in k prekletemu čarovniškemu plesu leté ali se od svojega črnega mojstra nesti dadó. Če pa ni prave zveze in pogodbe s satanom niti expresse niti implicite, tedaj oseba, ki uporablja tako mažo, ne pride-kakor nekateri menijo-zares na ples, temveč si samo umišlja in za trdno véruje, da je tam bila. Zapade namreč v globok, naraven sen, pa se ji sanja o samem plesu, žrtju, popivanju, muziki in podobnem. Tako jih mojster često ukani s prazno domišljijo in sanjami, kakor da bi bile žrle in popivale, pa je bila le prikazen v sanjah ali sanjski privid ter so plačale le z mislimi namesto z deli in doživele le sence namesto bitij.

Maža je seveda iz opisanih zelišč, uspava in povzroča v snu različne prikazni. Ženska torej, ki tako mažo uporablja in se je od kake druge naučila, meni, da je letela! Bilo pa je le naravno spanje in le močna domišljija. Tiste pa, ki imajo pakt, uporabljajo sicer tudi tako mažo, vendar še kaj več dodajo in nato jih zlodej zares odpelje na ples.«

Oči so se priprle. Posvetilo se mu je: »Nisem bil v jami, ampak v kleti, ki je tako videti. Nekaj takega. Uff, še sam hudič bi se zbegal.« Ko je zazehal, je odložil knjigo in ugasnil namizno lučko.





XII.


Portorož-Piran, julij 2018



Marcel je stežka odprl oči. Takoj, ko je prižgal mobilni telefon, je ta zazvonil. Bila je socialna delavka. »Dober dan, Mihaela pri telefonu. Sem dobila gospoda Ženka?« se je oglasil prijazen, skoraj otroški glas na drugi strani žice. »Ja,« je bil Marcel kratek. »Našli smo dojenčka. Je v varni hiši, skupaj z dvema doječima materama. Nam pomagata s hranjenjem. Upamo, da se nam pridruži še ena gospa. Žal je med porodom izgubila otroka. Pa hvala,« je delila dobro novico. »Ni za kaj. Upam, da boste kmalu kaj več odkrili,« je s priprtimi očmi in z zaspanim glasom odgovoril. Ko je odložil, se je spomnil, da ga čaka nov zmenek z Evelino. Ni je želel vpletati v primer. »Saj nisem kriminalist,« se je uprl kakršnikoli nasprotni misli. Naglo je pojedel zajtrk poln sadja in se umil. Iz mehke pižame se je preoblekel v najnovejše modre kratke hlače in poletno, svetlo zeleno majico. Še poteg z lesenim glavnikom in skromna kapljica parfuma. Bil je pripravljen na sladko srečanje. In vesel, ker so mu v službi podarili prost dan. To je bilo neobičajno.

Poklical je Šnofka in poiskal vrvico. Pes je ob pogledu nanjo začel veseliti. Mahal je z repom in s tačko oplazil Marcelovo nogo. Komaj je čakal, da se pretegne in sprehodi. Na velikem in peščenem dvorišču pa je Samo kot vedno, v brezdelju sedel na klopci. Marcel je poznanega berača pozdravil in mu povedal dobro novico. »Vem, sem jih videl, ko so dojenčka odpeljali. Včeraj zvečer pa je sem prišel njegov oče. Bil je jezen in ves umazan. Ko se je usedel, sta mu iz žepa padla dva mobitela. Nisem vedel, za kaj potrebuje dva. A potem mi je postalo jasno, da ju hoče prodati,« je na dolgo razlagal Samo. »Kaj res?« je začuden vskočil Marcel. »Ja. Pokazal sem mu, kje je najbližja trgovina z rabljenimi mobiteli. Pa še, da so dete odpeljali. Ne vem, če je vse razumel. Mislim, da je potem šel k Julčki,« je razložil. »Aja? Na plaži so kradli mobitele! Mogoče je bil to on, lopov!« je zavpil Marcel in zožil oči. Šnofek pa je jezno zalajal. »Eh, ne morem pomagat. Rabi denar,« je zagodrnjal Samo. »Živel sem na svoji jadrnici, dokler je nisem uničil,« je potem razkril. »Kako to mislite?« je zaprepadeno pogledal Marcel. Mislil je, da se mu je omračil um. »Pijan sem na palubo vrgel prižgano cigareto. Na tleh je bilo par naftnih madežev in les se je vnel. Potem je eksplodirala plinska bomba,« se je z žalostjo v očeh spominjal Samo. »Tega se pa spomnim. Pošteno je počilo, sem takrat slišal. V kanalu. V Luciji, kajne?« je resnobno rekel Marcel. »Ja. Vse je šlo narobe. Sem se ravno ločil in še odpoved sem dobil tistega dne,« se je izpovedal brezdomec. »Bom pomagal. Lahko odkrijeva, kdo krade mobitele,« je naenkrat ves navdušen rekel Marcel. »Ja, mogoče pa kaj pogruntava,« je zagodrnjal Samo, in se popraskal po gosti razmršeni bradi.

Marcel se je z mešanimi občutki poslovil in zavzel pločnik. Ko je zagledal velik bel kiosk, je takoj pomislil na črno kroniko, in z zadnjim drobižem kupil dnevni časopis. S Šnofkom sta lenobno odšla proti plaži, ki se je kopala v goreči svetlobi. Bil je precej topel poletni dan. Marcel se je kot strasten ribič usedel na prvo videno, belo klopco. Tik ob morju. Črna kronika pa je sporočala: »Na urejeni hotelski plaži v Portorožu je neznanec ukradel kar pet mobilnih telefonov. Poleg tega je prestrašil dečka, ki mu je napravo iztrgal kar iz rok. Policija tatu še išče.« Marcel je tuhtal: »S Samom bi lahko zasledovala ubogega Izraelca.« Preletel je nekaj privlačnih naslovov in se s Šnofkom na čelu obrnil proti jedru Pirana. Ujela sta še nekaj sence.

Zaradi vročine Marcel ni hitel, saj je bil Šnofek izredno kosmat in je že neumorno molil moder jezik iz gobca. Se hladil. Ob razigranem morju sta stopila v srednjeveško mestece. V Piran. Na Tartinijevem trgu se je Marcel spet usedel. Tokrat na kamnito klop ob knjižnici. Z robcem si je obrisal pot s čela in se zazrl proti visokemu spomeniku slovitega skladatelja, Giuseppeja Tartinija. Narasla vročina ga je upočasnila. Zdelo se mu je, da je pridobil kakih sedemdeset let v pičle pol ure.

S Šnofkom sta bila zgodnja. V senci velike stare hiše za njima sta se končno za kako stopinjo ohladila. Trg je napolnila skupina italijanskih turistov, z vodnico v rdečem na čelu. Marcel se je zdrznil, ko ga je naenkrat pozdravil nežen glas. Evelina je v beli obleki s kornetom v roki obkrožila trg. Zato je ni takoj videl. »O, lepotička,« je rekel in se nasmehnil. Vrnila mu je nasmeh in obliznila rjavo kepco sladoleda. »A je dober?« je vprašal in se zarežal. »Ja,« je sramežljivo rekla. Vstal je in jo poljubil. »Mmm, lešnik,« je šaljivo pripomnil. »Res je dober,« ga je iskrivih oči pogledala in se zasmejala. Njegov poljub jo je še dodatno segrel. »A greva plavat?« je potem predlagal. »Lahko, danes je tako vroče kot v peklu. Kar teče z mene,« je še vedno z nasmehom na ustih rekla.

Marcel je v hipu spet ulovil svoje sanje. Demonsko zapeljivko. A v resnici je bila Evelina drugačna. Ne tako strastna, bolj preprosta. Skoraj pusta. Vsaj delovala je tako. A le na prvi pogled. Bila je namreč neizkušena in tudi rahlo sramežljiva. »Mogoče sem bil izgubljen v seksi mori (2),« se v mislih ni motil. »Moja punca je normalna, lepa in pametna,« se je prepričeval, ko ga je še vedno begal delček sna. Še enkrat jo je, tokrat še posebej strastno poljubil. Ob dotiku njenih mehkih voljnih ustnic se je začel topiti. Kot kepica njenega sladoleda. »Pojdiva,« je rekla in ga prijela za rokó. Med potjo je hitro pojedla sladoled, saj se je vedno bolj močno topil.

Z Marcelom sta odšla do baročnega Prvomajskega trga, polepšanega s svetlim vodnjakom. Šnofek se je ustavil ob posodi za rože, ob bližnji vili. S plastičnega podstavka je hlastno začel piti deževnico. Bil je tako zelo žejen, da ga Marcel ni ustavil. Ko je popil prav vse, do zadnje kapljice, so se odpravili dalje. Stopali so po ozki ulici in zavili desno. V labirintu majhnih kratkih ulic so se precej dobro znašli. Območje je spominjalo na romantične poti Benetk. Poiskali so pot, ki je iz čudovite podobe starih in visoko nagnetenih hiš vodila do priljubljene plaže.

Mlad par je na vroč beton kratkega pomola odvrgel segreta oblačila. Morje je bilo tako toplo, da ni zahtevalo počasnega močenja delov telesa. Rahel veter pa je dvigal vonj po soli visoko v zrak. Prav prijetno je dišalo.

Zaljubljenca sta skupaj s psom skočila v toplo morje in zavriskala. V globoki vodi sta zaplavala kot dve žabici. Šnofek jima je marljivo sledil. Čez nekaj minut so se obrnili in priplavali nazaj, do betonskega pomola. Evelina je s stopalom podrsala po stopnici, obloženi z lepljivimi zelenimi algami. Previdno je zaplavala naprej in se prijela za kovinsko ograjo. Nato je z obema nogama zavzela spolzko podlago. Povzpela se je prek treh zlizanih stopnic. Marcel ji je s Šnofkom za hrbtom počasi sledil.

Ko so premagali nevarno oviro, so se usedli na rob vročega betona. Marcel in Evelina sta pomolila noge v vodo. Šnofek pa je vstal, otresel svojo težko mokro dlako in Evelino poškropil po obrazu. Ta se je prešerno zasmejala. »Vem, da je bil ravno v vodi, ne pa, kako pogosto ga kopaš,« je božala Marcela z očmi. »Prav imaš, kopam ga le parkrat na leto. Je tako velik, da bi potreboval cel bazen, če bi ga hotel vsak teden lišpat,« se je pohecal. Na ves glas sta se zasmejala. »Jutri nastopam na portoroški plaži. Saj veš, da sem igralka?« je rekla. »Ja, oh, super! Mogoče te pridem pogledat. A se dobiva po nastopu?« jo je milo pogledal. »Ja, seveda! Veš, preden zaigram sem vedno malce živčna,« je priznala. »Ne skrbi! Saj si že večkrat nastopala,« je potrdil. »Heh, ni omembe vredno,« je zamahnila z rokó. »Mogoče pa dobiš kako ponudbo. Poleti je občinstvo vêliko,« jo je tolažil. »Saj vem,« se je zazrla v njegove bleščeče aragonitne oči. Nov nasmešek je še polepšal njegov obraz. »Jaz imam rad igro, gledališče,« jo je skoraj nepremično gledal naravnost v oči. Postalo ji je nerodno. Umaknila je pogled navzdol. Nagajivo se je sklonil in ji zašepetal na uho: »Lahko te naučim prav posebne melodije. Za igro. S toni, ki se jih lahko izvabi le iz ženske.« Preden je lahko kaj rekla, ji je ukradel poljub. »Vem. Na svetu je mnogo zvrsti glasbe. Tudi v igri. Te še ne poznam,« je vsa zardela priznala. Kot uročena sta se zazrla v sinje širno morje. Okrog njiju je odmeval glasen smeh otrok, pomešan s šumenjem vedno večjih valov. Prek zaliva je plula velika bela jahta. »Lepa, a ogromna,« je ocenil Marcel, ko si je z dlanjo zastrl oči, da bi jo bolje videl. »Ja, tudi meni so bolj všeč manjše, barke pa jadrnice,« je pokimala in pobožala Šnofka poleg nje. »Tale je elitna. Gotovo je stala celo premoženje,« je ob misli potarnal Marcel.

»Eh, me ne zanima. Ko bi bilo vedno vse tako lepo in brez težav,« je globoko vzdihnila Evelina in se iskreno nasmehnila. »Oh, ko bi vedela. Pravijo, da je raj poln nevarnosti,« mu je spolzelo z jezika. »Kakršnega si ustvariš,« so se temne oči spojile z njegovimi. »Moram domov,« se je med kratkim klepetom spomnil in z lahkoto vstal. Poslovila sta se z dolgim, sladkim poljubom.

S hitrostjo neverjetnih treh kilometrov na uro sta se nato Marcel in kosmata kepa začela premikati proti Portorožu. Bilo je pasje vroče. Kot nedavno, se je mlad par poslovil pred klubom Morje. Iz njega pa je prav takrat strumno prikorakal cel štab policistov. Evelina jih je naštela kar deset. »Kaj se dogaja?« je začudena ob pogledu na četico v sivo-modrem šepnila Marcelu. »Nimam pojma. Aha, moj oče je med njimi. Doma ga lahko vprašam, kaj se je zgodilo,« je zatrdil Marcel. »OK, a policist je? Me prav zanima, če bova kaj izvedela! Lepo se imej,« je nestrpno rekla in se nekam kislo nasmehnila. »Ti tudi,« je odgovoril ter takoj zatem potegnil Šnofka čisto k sebi. Kljub neznosni vročini sta pohitela domov.

Kasneje, v Luciji

Na stari rjavi klopci je spet sedel le Samo. »Čao! A se greva zvečer detektiva, si za?« ga je Marcel po najstniško začel tikati. Samo se je navdušen nasmehnil: »Take dogodivščine pa ne bi rad zamudil. Fant, seveda grem s tabo!« »Postati morava nevidna. Da ne bo Izraelec česa posumil. Rad bi izvedel kaj več. Med drugim, kje se potika cel dan, ko išče ženo,« je predlagal Marcel. »Ne skrbi, poznam nekaj trikov,« je, kot bi iz klobuka izvlekel zajčka, presenetil brezdomec. »Zmenjeno. Pridem ven takoj, ko se bo zmračilo. Kdaj pa misliš, da bo Izraelec prišel sem?« je še vprašal Marcel. »Ponavadi se prikaže, ko zvečer zaprejo igrišče s trampolini,« je kot iz topa ustrelil Samo. »Aha, okrog devete. Pridem že malo prej, da se zmeniva, kako in kaj. Mogoče dobiva še kako idejo. Lepo se imej!« mu je Marcel že mahal. Postal je namreč lačen kot volk. Samo mu je le pokimal v pozdrav. Pri sebi pa je pomislil: »Končno se spet nekaj dogaja. Rad bi pomagal, bil spet koristen. Tako dolgo sem že na cesti, da sem že skoraj pozabil, kakšno je normalno življenje. Eh, pa saj ne pozabiš. Res si zaslužim kaj več. Vem, da zmorem. Oh, naj mi širno vesolje pomaga...«





XIII.


Piran, julij 2018



Bil je prav poseben dan. Percya je čakalo veliko zanimivega dela. Dobro se je naspal in ves svež vstal. Takoj po zajtrku, žitaricah in sadju v mleku, z obveznim zelenim čajem z meto in limono, se je vneto lotil primera. Najprej je poklical taksi centralo. Skoraj bi pozabil telefonsko številko podjetja, a se je spomnil imena. Taksi centrala Modra laguna. Poiskal jih je prek spleta, poklical in povprašal po vodji, Meliti. Prijazna uslužbenka ga je takoj prevezala. Hripav, skoraj moški glas se je javil: »Prosim?« »Dober dan, detektiv Percy Foley pri telefonu. Raziskujem izginotje mladega Angleža, Tobya Boyca. Potrebujem nekaj podatkov o vaših potnikih,« je razložil. »Mhm. Mi je že Martin nekaj omenil. Kdaj pa je fant izginil?« je grob glas postal zaskrbljen. »Zvečer, 26. junija ob 23.47 je bil v hostlu Ocean nazadnje. Odšel je z dvema kvartopircema. O njiju žal še nič ne vem. Mogoče so šli v klub Morje,« je razložil. »Bom preverila, pa vas pokličem nazaj. Prav?« je vljudno rekla vodja taksi centrale, ki si je svoj, skoraj moški glas pridelala s prekomernim kajenjem. »Zmenjeno, bom čakal,« je obljubil Percy in se, kot vedno prijazno poslovil. Želel je čimprej dobiti kak podatek, saj že predolgo ni našel nobene prave sledi. Šel je v sprejemnico in vzel v roke The New York Times. Čez dobrih deset minut je pozvonilo. Oglasil se je: »Detektiv Foley, prosim?« Gospa Melita mu je s hripavim glasom zaupala: »Imam nekaj podatkov. Šofer Polde pravi, da je tisto noč okrog prevažal tri moške. Peljal jih je v Koper, do propadajočega nekdanjega Servitskega samostana.« »Kdo je pa naročil taksi?« je vprašal. »Toby, a njegova telefonska številka ni dosegljiva,« je resno rekla in počakala, da je pograbil kemični svinčnik in si omenjeno zapisal. »Se šofer mogoče spomni videza drugih dveh moških?« je brskal. »Ja, rekel je, da sta bila srednje visoka, temnejša belca črnih las. Mlada,« je potrdila. »Mogoče veste še več - v kaj sta bila oblečena, kako sta govorila?« je vrtal dalje. »Hm, Polde ne govori angleško. Drugače bi vas že sam poklical. Pravi, da se ne spomni prav dobro, a da sta govorila v nekem tujem jeziku. Mogoče italijansko,« je potrdila Percyjev sum. »Kdaj pa so se vozili?« je ta še vprašal. »Poklical nas je ob 2.30 ponoči. Na pot so odšli kakih deset minut kasneje. Do Kopra pa je šofer potreboval slabih petnajst minut. Okrog 2.55 so bili že pri samostanu,« je pojasnila. »A vrnili pa se niso?« se je Percy razjezil. »Ne, o tem nimam nobene informacije. Žal,« je zadnjo besedo skoraj prhnila v telefon. Percy je slišal dovolj. »Hvala, na svidenje,« je izpljunil. Ko je odložil slušalko, je prebledel: »Bog ne daj, da gre za teroriste. Mogoče naš fant ni več med živimi.« Odločil se je, da bo takoj ukrepal. Oborožíl se je in spet poklical taksi službo. Naročil je takójšen prevoz. Na poti do recepcije se je skoraj zaletel v suho gospo svetle polti in kratkih rjavih las. Oblečena je bila v dolgo črno obleko, obuta pa v črne salonarje. Spominjala ga je na marljivo gospodinjo. Njene sive oči so veselo sijale, ko mu je pod nos pomolila osebno izkaznico, in rekla: »Je to vaše?« Nerodno se je opravičil in pokimal: »Hm, ja. Oprostite in hvala. Veste, zelo se mi mudi. Me čaka taksi,« je nejevoljno še zaupal svoj namen neznanki. »Gospod, ne tako naglo. Za vas imam posebno sporočilo. Iz kluba Morje. Prosim vas za pet minut v kavarni. Gre za pomembno zadevo,« je rekla s prijaznim, a globokim glasom, in njegovo pegasto lice oplazila z dolgim, kričeče rdečim nohtom. »Pet minut,« je rekel in nemiren vidno pospešil korak. Ko sta se usedla, je postal redkobeseden: »Kaj želite v zahvalo?« »Ničesar,« se je skrivnostno nasmehnila. Opazil je njen lep, majhen in prifrknjen nos. »Delam v klubu Morje, pa so me prosili, naj vam vrnem dokument,« mu je z malce zdolgočasenim glasom še rekla. »Res, super! Kaj pa delate tam? Mogoče veste, kaj se je včeraj ponoči v klubu zgodilo?« je z radovednostjo v glasu zbodel v srčiko problema. »Marsikaj,« ni odgovorila na prvo vprašanje. Njena koža je bila porcelanasta, brez ene same gube. Bila je brezčasna. Percy bi težko ocenil število njenih desetletij. »Vam lahko zaupam, gospa?« jo je prikrito vprašal po imenu. »Aurora,« je takoj razumela in mu mehko odgovorila. »No, moje ime že poznate,« se je elegantno nasmehnil. »Da. Poznam,« je potrdila. »Ste bili včeraj v klubu?« še ni obupal. »Bila. Tam sem plesala,« je odločno odkrila. »Kaj se je zgodilo? Bil sem na poti domov, ko sem od daleč zaslišal alarm ali nekaj podobnega,« ji je zaupal. »Aaah, nekaj strašnega,« je za hip zaprla vêlike, skoraj mačje oči. »Ko smo plesali, je dvorano naenkrat začel polniti gost dim. Dvigal se je izredno hitro. Zato se je sprožil požarni alarm,« je žalostno podoživljala razburljiv večer. »Ker se dvigalo kot edini izhod ni odprlo, je množica razbila veliko okno sredi stene. In nekaj stranskih. Hiteli smo, ker je nenavaden dim začel delovati. Oči so se nam solzile. Nismo vedeli, kaj nas še čaka. Popravilo dvigala bi morda čakali kar nekaj ur. Nikoli še nisem slišala toliko vpitja in celo joka obenem. Večino je zajela panika. Poskakali smo na parkirišče,« je dokončala razlago. »Bil sem v pokvarjenem dvigalu in sem splezal ven,« je Percy skromno nadaljeval njeno zgodbo. »Kaj res, nisem vas opazila v klubu?« je presenečena rekla. »Jaz pa vas nisem opazil. Sem pa prispel, ko so že vsi plesali. Slišal sem, da je klub zelo priljubljen. Sklepam, da je nekdo vrgel dimno bombo,« je detektiv na videz mirno ugotavljal. »Pravilno. A le zakaj bi kdo to storil? Ljudje, ki se prebijejo mimo straže so izredno zadovoljni s ponudbo. Vračajo se,« je zatrdila. »Verjamem, a meni se to v klubu zdi malce čudno,« se je dobrodušno nasmehnil, nato pa povesil ustnici navzdol. Skušal si je ustvariti razumno sliko o minulem dogajanju v skrivnostnem klubu, a mu še ni uspelo. Bil je vidno razočaran. Sprejem s kačo ga je obenem šokiral in očaral. »Jaz v klubu plešem, sem animatorka. Skrbim za dobro vzdušje plesalcev,« je rekla. »Gostje so mi nadeli ime Plesoči angel,« mu je zaupala. »Nekaj vam priznam. Klub se mi je zdel nenavaden, in komaj sem našel izhod,« je resno rekel. »Vem. V dvoranah so kamere. Posnele so vas,« mu je razkrila. »Res? Kako pa to veste? Nisem opazil,« se je pretvarjal, da je povsem neveden. »Zato pa so skrite,« se je zasmejala in spet ni na vse odgovorila. Slednje je opazil, a raje ni preveč drezal vanjo. Sogovornica je bila bistrega uma, a obenem pa se mu je že zelo mudilo. Ni želel zmetati preveč denarja le za prevoz s taksijem. Ta ga je že čakal pred vhodom. »Kaj vse pa se v klubu pravzaprav dogaja?« jo je vprašal, in presenečen opazil njeno veliko, nekam moško čeljust. »Naj zaenkrat ostane skrivnost,« je rekla, in pomenljivo pomežiknila. »Ko se bova bolje spoznala, bom še kaj potegnila iz svoje omare,« je še slišal spodbudne besede, ko je vstala in se že poslavljala. »Dvomim, da bi še kaj več lahko izvlekel iz nje,« je pomislil. »Ali iz njega,« se je potihem zgrozil ob nenavadni misli. Obenem pa je bila v njegovih očeh Aurora zelo privlačna. Kljub temu je opazil njene redke, a izrazite moške poteze.

Ker je bila na drugem koncu ljubke kavarne gneča, nista utegnila naročiti niti pijače. Ko se je Aurora poslovila, je Percy z dolgimi koraki odšel. Taksist ga je namreč že potrpežljivo čakal, saj je parkiral blizu. Ob Tartinijevem trgu. Ko je potnik prispel, mu je vljudno odprl vrata črne limuzine. »Oprostite, ker ste čakali. Zmotila me je oseba, ki je vpletena v primer,« je Percy z resnim glasom pojasnil zamudo. »Ni problema. Vem, da gre za nujno zadevo,« ga je pomiril taksist Beno. Mlad mišičnjak temnih las in rjave polti se je detektivu zdel vreden zaupanja. »No, gas, pa greva,« je zadovoljno pripomnil Percy. Limuzina je bila hitra in predvsem, udobna. Kar je bilo detektivu zelo všeč. Rad se je razvajal, kljub občasnemu pomanjkanju v denarnici. Užival je v razkošju. Kadar je le lahko. Švignila sta prek portoroškega klanca proti Strunjanu. Percy je šoferja prosil, naj parkira vsaj kakih sto metrov stran od samostana. Iz obveznih varnostnih razlogov. Potem mu je naročil, naj počaka dobro uro. Če pa ga potem še ne bo nazaj, naj se vrne v Portorož. In po treh urah brez sporočila naj pošlje v koprski samostan policijo. Beno je odločno pokimal: »Zmenjeno. Tole se mi zdi nevarno. Kaj pa, če bi poslali policiste že prej?« »Telefon imam pri sebi. Če bo le možno, sporočim, če pride do spremembe načrta,« je bil Percy pripravljen na vse. »Prav,« se je strinjal Beno. Čez dobro minuto je vrli detektiv ves v črnem izstopil in si nadel temna, vohunska sončna očala. Tokrat ni nosil svojega platnenega klobuka. Kljub temu, da je že večkrat posumil, da mu ta prinaša srečo. Ni želel izstopati. Ne, dokler bo na tej misiji. Z gotovimi koraki se je odpravil proti stavbi. Med hojo je Združenju detektivov uspel poslati sporočilo o pridobljeni sledi. Ko se je približal zapuščenemu objektu, je tam opazil osebo v črnem. Ob desnem vogalu se je sprehajal oborožen, visok temen moški. Percy je neopažen skočil za gosto grmovje. Odločil se je, da si bo dodôbra ogledal čuvaja. Moral je oceníti svoj položaj. In napredovati.





XIV.


Piran, julij 2018



Zaskrbljeni Marcel je popil še nekaj požirkov osvežilnega pomarančnega soka in povedal mami, da gre ven. Šnofka je pustil doma. Ko je stopil na dvorišče, se je v mraku zazrl v črne oblake. Skremžil se je in v ponošenih teniških copatih, sivem spodnjem delu trenirke in črni kratki majici odšel do brezdomnega Sama. Usedel se je poleg njega na klopco. Takoj sta se zmenila, da si bo Percy poiskal drugo sedišče in tam počakal, da se Izraelec prikaže.

Detektiv se je nedaleč stran zleknil in si glavo podprl z obema rokama. Pretvarjal se je, da mirno spi. Čez dobre pol ure, ko je že čutil svoje kosti na trdi podlagi, se je tujec prikazal. V zeleni jakni je stal pred Samom in začel kriliti z rokami. Samo je izbuljil oči in ga oponašal. Posvetilo se mu je, da mu tujec kaže neko obliko, zvezdo. »Kakšna zvezda?« je na glas pred prišlekom ugibal. Nato je presenetljivo dobro, a s svojim globokim glasom začel peti edinstveno Prinčevo When Doves Cry in pogledal Izraelca. Ta je odločno odkimal. »Ne, ne gre za slavno osebo,« je rekel Samo, in vstal. Potem je s prstom pokazal proti oblačnemu nebu. Temni Izraelec je spet odkimal in s tal pobral bližnjo leseno palčko. Počepnil je in v tla okrog velikega drevesa zarisal šesterokrako zvezdo. Potem je pogledal navzgor in opazil, da brezdomec vneto kima. Zamišljen se je popraskal po temnem strnišču. Videl je, da ga Samo opazuje. Njegove kot noč temne oči, orlovski nos in podhranjeno telo. Celo Samu se je zasmilil. Kajti on je znal nažicati denar.

Brezdomni je vstal s klopce in se s kazalcem parkrat dotaknil svojega čela. Tujcu je pokazal, da bo razmislil. Nov prijatelj je pokimal in s prstom obšel svoj vrat. »Prerezati vrat?« se je zgrozil Samo in zakašljal. Obupan moški je pokimal. »OK, sediva,« ga je Samo potrepljal po hrbtu in mu pokazal klopco. Tam je tujec začel smrkati. Brezdomec mu je presenečen podal svoj papirnat robček. Hranil ga je v žepu, saj je bil pogosto nahoden. Žalostni je počasi prišel k sebi in se useknil. Vstal je in mu podal rokó. Poslovil se je. Žalosten. Kar brez besed.

»Zdaj!« je v mislih vzkliknil Marcel. Ko je bil Izraelec že nekaj metrov oddaljen, je kot opazovalec z dolgimi koraki dohitel Sama. Ta se je ravno ponovno dvignil s klopce, in mu takoj rekel: »Greva.« Izraelec je bil hiter. »Pravšnja razdalja,« je šepnil Marcel. »Pssst,« je Samo položil prst na usta. V tišini sta sledila ubogemu beguncu. Ko so dosegli zadnje parkirišče v Luciji, se je Marcelu posvetilo, in je zašepetal: »Do solin gre.« Samo je le nemo pokimal. Ponoči, ko se je svet umiril, se je zvok precej bolje slišal. Marcel je razumel Samovo namensko némost in tudi sam ni več spregovoril.

Zasledovani je prehodil pot ob solinah in se ustavil ob manjši hiši, tik ob njej. Marcel in Samo pa sta hitro stopila na levi rob poti in se skrila za ogromno drevo. Blizu je svetila le luč priprte veže. Izraelec se je na dvorišču rokoval z obilnim domačinom. Slednji je hodil počasi. Nosil je svojo maso, težo vsaj stotih kilogramov. Takrat je v temí nekaj poblisnilo. Opazovalca sta napela oči. Dva invalidska vozička sta bila v mesečini jasno vidna. Suhec je domačinu izročil nekaj gotovine. »Oba kradeta, ali pa le domačin,« je Marcel šepnil Samu. Ta še vedno ni spregovoril. Opazovana sta se spet rokovala, in Izraelec se je odpravil nazaj. Reševalec in klošar sta počepnila ter postala med visokim rastjem za drevesom skoraj nevidna. Temna silhueta je šla tiho mimo in se naglo oddaljevala. »Hitro. Me zanima, kam bo šel,« je končno zašepetal Samo. Zavzeto sta mu sledila. Nenadoma je zasledovani zavil levo. »Kam pa gre, po sol?« je zavil z očmi Samo, ko je opazil, da se bliža solinskim bazenom. »Ne, tam je zaraščeno,« je šepnil Marcel. Tujec je izginil. »Prespal bo pod milim nebom,« je tiho ugotovil Samo. »Greva mimo,« je malce v dvomu ukazal Marcel. »Greva,« je potrdil Samo, in pospešil korak. Med potjo je Marcelu razložil, da je Izraelec omenjal neko narisano zvezdo. Začela sta tuhtati, kaj smrtonosnega naj bi ta simbol pomenil.

Raziskovala sta njima še neznano. Nasprotno od mladega metalca, ki je v kavarni hostla Ocean prisluškoval Percyjevemu pogovoru z Marinom. Ta je še predobro poznal en pomen skrivnostne zvezde. Heksagrama, zvezde v krogu. Z njo so v čarovniških ritualih klicali demone v to sfero. Vedel je tudi, da se zvezda ujema z nenavadno obliko na severnem polu Saturna.

S prijatelji je pred leti ustanovil metal skupino Kosti. Bil je dober kitarist, po naključju pa tudi Marcelov sosed. Ta ni vedel, da je imel obetajoč glasbenik bližnje srečanje s pogrešanim Tobyjem. Sredi noči v budnem Kopru. Skoraj zaletel se je vanj s skuterjem, ko je po koncertu Kosti Toby skočil predenj. Benjamin je takrat potrobil. Ker ni bilo pravega odziva, se je odpeljal. Potem pa je čez nekaj dni prebral članek o tem, da po Obali iščejo mladega Angleža, Tobya Boyca. Takrat se je spomnil bledega fanta, ki ga je sredi noči ustrašil kot nekakšen zombi. Kot bitje, ki je z uporabo čarovnije oživelo. Kajti Toby je izginil prav tistega večera. Nihče ni vedel, zakaj. Uslužbenci hostla Ocean so za časopis Primorske novice izjavili, da je bil pogrešani miren gost. Nekaj pomembnega pa so zadržali zase. Dan po Percyjevem poizvedovanju so našli ključni posnetek skrite kamere. Prizor treh, ki so kartali. Kot je kazalo, je Toby izgubil igro. Nejevoljno je nekaj rekel in mirno obsedel, ko je nehal igrati. Soigralec je takoj potem vstal. Pogledal je naravnost v kamero, saj je stopil pod njo. Receptor Marino in direktor Matej sta zaprepadena opazila, da je levo oko očitno orjaškega svetlolasega moškega črno. »Čudno,« je zamrmral Matej, suh rjavolasec sivih oči. »Saj mu oko ni kar potemnelo. Mogoče gre za mutacijo,« je še dolgo, po večkratnem predvajanju posnetka tuhtal. »Ta tip, ta velikan je po moje nevaren,« je še zaupal svojo skrb Marinu. »Res je videti strašljiv. Ne bi ga rad kje na samem srečal,« je Marino resno pripomnil. »Kaj pa, če bi o tem obvestila gospoda Percya?« je še navrgel. »Ja, prav imaš. Bojim pa se, da bom še nas, cel hotel s tem spravil v nevarnost,« je potrdil svoj sum direktor. »Kriminalci so sposobni marsičesa,« je Marino nekako, na pol diplomatsko opravičil njegovo bojazen. »Ste opazili črno zvezdo na njegovem desnem licu?« je še vprašal šefa. »Ja. Poznam tetovatorja. Ga bom vprašal, kaj znamenje pomeni. Malo bova še počakala, potem pa obvestila detektiva Foleya,« je bolj ukazal poslušnost kot želel drugo mnenje. »V redu,« Marino ni ugovarjal. Vendar je bil skrivoma vesel, da se je direktor premislil. Da je zbral pogum in bo pomagal Percyju.





XV.


Piran, julij 2018



Nemirnemu Foleyu se je zdelo, da je izgubil občutek za čas. Visokega čuvaja nekdanjega samostana je opazoval dobrih pet minut. Te so se mu zdele dolge kot sama večnost v deželi vampirjev. Videl je, da ima moški za pasom črnih hlač zataknjeno pištolo.

Opazovani je po turško sedel na tla. Osvetljevala ga je bližnja ulična svetilka. »Mogoče se ukvarja z jogo,« je cinično pomislil detektiv, skrit za gostim grmovjem. Čez nekaj minut je nekdo pohitel iz velike stare stavbe. V spremstvu rottweilerja. Postava je bila zakrita v črno pokrivalo. Zato Percy od daleč sploh ni mogel razločiti, ali gre za moškega ali žensko. Pojavil se je drug čuvaj. Prijel je za vrvico in žival privezal za železen nastavek na bližnji okenski polici. Potem je odšel za bledo pojavo okrog zgradbe.

»Aha, sta že dva. Še malo bom počakal,« je Percy razvijal taktiko. Med tem je pes lenobno obležal. Ni kazal znakov hiranja ali poškodb. Naenkrat je skozi tišino zarezalo piskanje. Percy se je zdrznil, pes pa je pogledal naravnost proti grmovju. A je kmalu spet položil glavo na tla.

Detektiv si je oddahnil, ker žival ni zalajala. To bi lahko v trenutku spremenilo njegov načrt. Iz žepa je previdno potegnil mobilni telefon. Njegov sum se je izkazal za resničnega. Pozabil je utišati ali izklopiti zvoke telefona. To je za kratek čas vznemirilo psa. Prejeto sporočilo je razkrivalo: »Našli smo nov posnetek. Eden od osumljenih ima tatu, črno zvezdo na desnem licu. In črno desno oko, levo pa modro. Lep pozdrav, hostel Ocean.« Percy ni odpisal, ker bi telefon zopet zapiskal. Ni pa si vzel minute, da bi zvok izklopil. Moral je biti pozoren na okolico. »Črno oko, nenavadno. Česa takega še nisem videl. Barvna leča ali kaka čudna mutacija,« je v hipu pomislil. Bleda pojava v črnem ogrinjalu pa ga je spominjala na srhljiv lik iz grozljivke. »Počasi bom moral naprej. Vsaka minuta je lahko dragocena, misliti pa moram trezno, brez nepotrebnih strahov,« je postajal v mislih nestrpen, a pogumen.

Previdno kot prebrisana mačka se je skoraj splazil ob grmovju in drevesih do velikega in svetlega, skoraj rumenkastega poslopja. Krvoločen pes je med tem mirno zaspal. Ko je Percy to opazil, se je tiho kot miška s hrbtom lepil na zid zgradbe. Vse dokler ni nasproti, ob opuščenem atrijskem vrtu, zagledal velikega odprtega okna z belim okvirjem. Skočil je visoko v zrak in se z rokama oprijel police. Splezal je v prostor in se ozrl okrog. Prazna soba je bila zanemarjena. Beli zidovi so bili popisani s črnim sprejem in ponekod je odpadal omet. Oblika samega ostanka samostana pa je Percyja spominjala na pištolo. Poleg so bile namreč razvaline manjše hiše, nekoč povezane s to večjo, očitno zapuščeno stavbo. Pogledal je na telefon. Preteklo je že trideset minut. »Taksist bo čakal le še pol ure,« je razburjen ugotovil.

Z dolgimi koraki je previdno premeril sobo in stopil na bel hodnik. Ta je bil enako razpadajoč kot soba, a brez kracarij. Pazljivo je stopal dalje, v levi del zgradbe. Iznenada se mu je zazdelo, da je videl nekoga v črnem. Ta je hitro kot strela švignil prek hodnika v drugo sobo.

Percy je obstal in zajel sapo. Resnično se je prestrašil. »Kaj je to bilo? Črn duh?« je zbegana misel delala sklece. Čutil je nevidno bližino.

Ob hladni steni je polzel naprej. Ko je temna senca noči že padla v poslopje. A tokrat je bil pripravljen na hlad. Toplo je bil oblečen. Po nekem čudežu ni že po prigodi v klubu zbolel. Pogumno je prijel za kljuko sobe, v katero je šla pojava. A naletel je na zaklenjena vrata. Za nekaj sekund je obstal. »Kaj naj storim? Kaj se skriva za temi vrati?« je hitro pomislil. Šel je po belem hodniku naravnost in zavil desno. Previdno, počasi je stopil, tokrat na dobro ohranjen arkadni hodnik. Ta ni sameval v temí, saj ga je osvetljeval sij vrtne svetilke. Takrat je z desne zaslišal pritajen govor. Stekel je naprej in skozi razbito šipo opazil star vodnjak na vrtu. Zvok se je hitro bližal. Stisnil se je v nasprotni kot in upal, da ga prišleki ne bodo zagledali. Osupel je zazijal, ko mu je pogled obstal na obeh zunaj. Na čuvaju in osebi, oblečeni v črno krilo in dolgo, prav tako črno ogrinjalo, poveznjeno prek glave. Prepoznal je bledo koščeno žensko. Počepnil je, in sodeč po glasnosti njunega sicer skromnega pogovora ugotovil, da se mu bližata. Šla sta do glavnega vhoda z balkonom s trebušasto železno ograjo. Percy je stekel po hodniku nazaj v sobo, v kateri se je sprva znašel. Nastala tišina ga je grobo zmotila. Nestrpno je pogledal na uro. »Čez nekaj minut bo taksist odšel. Zmanjkuje mi časa,« je zbiral misli. Zgradbo je naenkrat pogoltnila tema. Bližnje svetilke so se ugasnile. »Varčujejo z elektriko?« je majhen nasmeh spreletel ustnice. Takrat se je spomnil, da se na robu njegovih očal že v mraku avtomatsko prižge rdeča lučka. Ki je vidna precej daleč. Iznajdljiv je iz žepa hlač potegnil zavitek žvečilnih gumijev. Vsak je bil v tršem ovitku. Slučajno jih je vzel s seboj. Enega je vzel iz ovitka in delček prilepil na motečo lučko. Ostanek je pospravil v ovitek ter tega nazaj, v žep. Počasi je spet zavzel že poznani hodnik in namesto, da bi zavil desno, šel naravnost. Koraka ni pospešil, saj ga je ovirala temá. Na svoji levi je zagledal široko, a precej svetlo stopnišče. Sklonil se je in se z nekaj desnimi prsti dotaknil podlage. Stopnice so bile kamnite ali marmornate, saj so bile hladne in niso prav nič škripale. Ko je to ugotovil, se je neslišno povzpel. In se na podestu takoj ustavil. Že od daleč je namreč opazil, da sta bližnji dve sobi nasproti njega brez vrat. Bili sta precej veliki, in kot je sprva kazalo, prazni. Kot poprej je s hrbtom ob hladni steni dosegel prvi vhod. Pogledal je noter. Soba je bila, kolikor je v temi lahko razločil, res prazna. Veliki okni sta bili brez zaves. Previdno je stopil naprej in obstal ob vhodu druge sobe. Šele takrat je opazil medlo svetlobo, ki je uhajala iz sobe. »Bodi senca,« mu je zašepetala prijazna misel. Z rokama se je prijel roba odprtine in pomolil glavo v sobo. Na notranjih, lesenih policah dveh oken je stalo več visokih železnih svečnikov s prižganimi svečami. Sréda prostora je bila prazna. Pohištva ni bilo videti. Percyjeve sive oči so v pričakovanju začele begati sem ter tja. Končno je v levem kotu opazil črno gmoto in krepko napel oči. Bleda ženska v črnem ogrinjalu je sedeča na lesenem stolu objemala skrčena kolena. Le za hip je ujel njen shiran obraz, ves utrujen v barvi pepela. »Mogoče je ujetnica, ne zdi se mi posebej nevarna. Eh, seveda je. Nobena ne bi bila tu, v takih razmerah prostovoljno,« jo je pazljivo ocenjeval. »A vendar, če je ujeta, je morda napadalna. Ali pa se me bo ustrašila. Mogoče bo mislila, da sem čuvaj,« mu je vrvelo po glavi. Odziv bi lahko bil povsem miren ali pa zelo živahen.

Jetnica je glavo položila na kolena. Videti je bila neizmerno žalostna. Percy se je ob klavrnem prizoru dokončno prepričal, da opazovana ne predstavlja velike grožnje. Opogumil se je in vstopil.

Ni ga opazila. Saj je še vedno počivala. Z glavo na skrčenih kolenih. Spominjala je na utrujeno žalujočo. Tudi, ko je po veliki sobi odmeval zven njegovih korakov, ni dvignila pogleda. Počasi je položil rokó na njeno ramo. Sploh se ni prestrašila. Dvignila je glavo in ga zvedavo pogledala. Za hip je ostal brez besed.





XVI.


Piran, julij 2018



Svetle zvezde so vprašujoče zrle s temnega neba. Marcel je bil že skoraj pred visokim domačim blokom umazane, nekam sprane bele barve, ko je srečal Evelino. Dekle je, v zeleno-modrih oblačilih in z lasmi spetimi v visok čop, končalo z večernim tekom. Naenkrat se je zabliskalo, kot bi oster nož zarezal v nebo. Evelina se je zdrznila: »Oh, nevihta bo! Greš k meni?« »Ja, lahko,« je rekel, in se ji opravičil, ker mu ni uspelo priti na njen nastop. »Ni problema! Bi bila le še bolj živčna. Če bi vedela, da me gledaš,« je priznala. »Hm, to pa je kar velika težava,« je komentiral Marcel. »Eh, le začetna trema,« je spremenila skrb v precej manjšo. Odšla sta k njej domov. V bližnji Portorož, v prekrasni pristan rož.

Zelena polkna stare primorske vile so bila zaprta. Evelina je poslopje podedovala po umrli babici, ki je bila dolga leta njena skrbnica.

Prepotena mlada igralka je dobro razpoloženega Marcela odpeljala po ozki poti, obdani z eksotičnim rastjem. Odklenila je masivna vhodna vrata. Ko sta stopila v široko vežo s stopniščem, jo je Marcel objel okrog pasu. Njegov sočen poljub je pospešil bitje obeh src. »Počakaj malo,« je rekla in pohitela na skromno dvorišče. Pogledala je, če je tam vse pospravljeno. Veter je vedno bolj besnel okrog hiše, grozeči neurni oblaki pa so se hitro bližali z morske strani. Bili so temni, veliki in polni vode. Evelina je hitro zaprla vrata in zaklenila.

»Veš, včasih me je strah, ko sem čisto sama tu. Še posebej, če huda nevihta napada hišo,« je z resnim glasom priznala fantu. »Ne skrbi, saj ne bo dolgo,« jo je skušal opogumiti Marcel. Preobula sta se v mehke copate. Ona v roza, s srčki, on pa v modre, s slončki. Potem ga je prijela pod desno roko in ga vodila mimo stopnišča, do prvih vrat na levi. Ko je odprla vrata, je prižgala luč. Marcel je zagledal oranžno kuhinjo prijetnega kmečkega videza. »Kar po domače,« mu je rekla. Usedel se je na klop za leseno mizo, Evelina pa je ob kuhinjskem pultu pripravila svež pomarančni sok. »Gotovo si žejen,« je rekla in razpustila lepe lase. »Ja, seveda! Prosim,« se je nasmehnil in sprejel poln kozarec. Naenkrat je zunaj tako treščilo, da sta se oba ustrašila. Zdrznila sta se kot dve preplašeni živali. »Tole pa je jeza,« je mladenič rekel. Evelina je potrdila: »Ja, nekdo tam zgoraj želi spremembo.« Nato se je usedla in se zazrla v oči, podobne sinjemu morju. Privlačnost med njima je skokovito rasla. Marcel se je spomnil dotika njenih nežnih ustnic. Tako mehkega, nežnega in vročega obenem. Nekako nezemeljsko se je počutil, ko sta se počasi spajala. Kot, da se bo stopil v njenih rokah.

Marcel je odložil kozarec, ko se je Evelina usedla poleg njega. Približala se mu je in ga kot mačka polizala po ustih. »Nekaj novega,« je pomislil. Oprijel se je njenih ustnic s svojimi. Okusil jih je in zaprl oči. Za sekundo sta se ločila in spet spojila. Njune roke so se prepletale na mizi. Kratki poljubi so se vrstili. Postala sta lačna drug drugega. Njuni poljubi so se spremenili v daljše. Globlje, bolj strastne. Objela ju je topla sladkost. Želela sta še več. Več ljubkovanja. Evelina se je počasi odmaknila in zapustila kuhinjo. Marcel je ugasnil luč in ji sledil. Z lahkotnimi koraki se je dekle povzpelo prek rjavih stopnic. Marcel je, hiteč za njo zagledal le še pramen njenih las . V drugi sobi na levi je Evelina prižgala radio.

Prijetno hladno spalnico je polnila pesem Why angelskega glasu Annie Lennox. Tanke bele zavese so plapolale okrog odprtega okna, ko je ogromna strela švignila prek neba. Evelina je zaslišala zven debelih kapelj in pohitela. Zapret okno. Med tem jo je Marcel ujel v medvedji objem. Naslonila se je nanj in začutila njegov magnetizem. Prijela ga je za sklenjene roké. Obraz mu je spreletel nasmešek. Počasi je razprl roki, ona pa je svoji odmaknila. Zaobjel je njeni lepo zaobljeni dojki. S prsti je zaokrožil okrog bradavičk. Ob njegovih prsih se je zvila kot kača in zavzdihnila. Začutil je, da sta njena mehka gumbka otrdela. Poželjivo je z dlanmi začel gnesti njene smetanaste prsi. Vznemirjena se je podrgnila obenj.

Spet je pošteno treščilo. Natrgan srebrn blisk je skoraj prepolovil nebo. Marcel je Evelino izpustil, da je lahko zaprla okno. Usula se je grozeča ploha. »Strah me je,« ga je svetlih oči pogledala. Zapahnil je vrata in jo objel. V toplem objemu se je spet počutila varno. Rokè mu je položila za vrat in sklenila vitke prste. Začel jo je poljubljati, ves lačen njenega telesa. Slekel ji je kratko majico ter jo objel okrog hrbta, da bi odpel nédrček. Ko mu je uspelo, ga je snel in jo poljubil na nos. Z drobnimi poljubčki je nadaljeval po obrazu. Za nekaj sekund se je prisesal na njeni ustnici, nato pa nadaljeval svojo ljubečo pot prek vratu navzdol. Ko je prispel do nežnih prsi, jih je posul z drobnimi poljubi. Evelino so pretresali neopisljivi občutki. Od nenadne toplote, dražečega poželenja pa vse do električnih impulzov. Pravzaprav se ni mogla zadržati. Kaj šele ustaviti to ognjeno igro ljubezni. Njeni tihi, kratki vzdihi užitka so se množili. Marcel ni več zdržal. V nekaj sekundah se je slekel. Kmalu je z Eveline potegnil še zadnje krpice. Znašla sta se gola. Za hip sta se z zanimanjem ogledovala. Povleklo ju je v strasten objem. Marcel je zapeljivko prijel okrog hrbta in jo položil na kovinsko posteljo. Z žarečimi črnimi očmi ga je pogledala. Vedel je, da tega pogleda ne bo nikdar pozabil. Nežno jo je pobožal po stegnih. Želel je splesti kokon dveh teles. Evelina je vsa vroča rahlo razprla stegni. Marcel jo je še naprej božal in se ji približeval. Nenadoma je naredil odločilni premik in se ulegel. Poiskal jo je. Zagorela sta v ljubečem dotiku. Počasi je zlezel vanjo, kot kapljice vode pronicajo v zemljo. Želela sta, da bi ti trenutki postali neskončni. Zabeleženi v dnevnik in shranjeni v škatlici spominov. Postala sta ena oseba. Adam in Eva. Večno ljubljena.





XVII.


Piran, julij 2018



Detektiv Foley je končno od blizu pogledal shirano žensko in opazil njen mrtvaško bled obraz z zamrznjenim izrazom strahu. Začela se je tresti kot šiba na vodi. V rodnem jeziku je izrekel tolažbo, pravcati besedni kliše: »Ne bojte se, lahko vam pomagam.« Razumevajoče je nemo pokimala. Od daleč sta zaslišala zven korakov. Pripravljen Percy je kot zajec hitro švignil v sosednjo sobo. S pomočjo svojih super sončnih očal je ves čas snemal dogajanje. Ujetnica pa sploh ni opazila, da nosi sončna očala in se ni čudila, zakaj to počne sredi noči. Bila je nekako začasno apatična in je moškega le bežno ošinila. V sobo je stopil velik čuvaj, ki si je vzel le minuto za ogled. Preveril je, kako je z ubogo revo. Pa še to brez besed. Naredil je le nekaj korakov sem ter tja po prostoru. Rekel je le: »Adijo.« In mirno odšel.

Zven korakov težkega čuvaja se je začel oddaljevati. Percy pa se je pazljivo, neslišno kot čisto majhna miška vrnil k ženski. Nagovoril jo je in glede na nem, a razumljiv odziv ugotovil, da razume angleško. Takoj jo je vprašal, kaj je rekel čuvaj. Z muko je izustila, da ničesar. Tako dolgo že ni govorila, da se ji je zdelo, da so se ji usta posušila in zašila. Kot bi bila uročena. A to je bila le posledica strahu ter neprestane žeje. Nato jo je Percy potrpežljivo podrezal, če je videla Tobya. Na kratko ji ga je opisal. S široko odprtimi očmi je začudena rekla: »Ne, nisem.« Počasi je dojela, da ji ne grozi. Glasno se je oddahnila. Takrat se je preudaren detektiv odločil. Skoraj podhranjeno žensko je prijel pod roko in jo z lahkoto dvignil s stola. Komaj se je držala na nògah, saj je minule dni zelo malo jedla. Tudi hodila je bore malo. Oprla se je nanj. Kazalo je, da bodo njeni na pol strgani, usnjeni in rjavi sandali zdržali telesni podvig. Vrvice so bile namreč rahlo natrgane. Počasi jo je odvedel v sobo, v katero je pred kratkim splezal. Obenem ji je med hojo s kazalcem na ustih pokazal, naj molči. Občutek ga ni varal. Ko je spoznala, da ji bo pomagal, mu je hotela povedati več. O sebi, o tragediji, ki jo je tako zelo prizadela. Osiromašila njeno življenje. A ni bil pravi čas za to. S svetlečimi očmi, polnimi upanja, je ujela njegov pogled in ponižno pokimala. »Ne smeta se izdati,« je razumela. »Pohiteti morava. Kmalu bodo ugotovili, da vas ni,« je šepnil. »OK, v redu, « je s slabotnim in predvsem z žalostnim glasom odgovorila. Njena apatija jo je polagoma zapuščala. Bila pa je zelo slabotna. S tresočim se prstom je pokazala na izhod in zbrala vse moči za pobeg. Ko je premagala otopelost je našla notranjo moč. Opogumila se je. Postala je bojevnica. Saj se je še pred kratkim bala za svoj obstoj, za golo življenje. Povlekla ga je za rokav. Ni se obotavljal, ampak ji je kot zvest pes sledil.

Stežka je hodila, a njena volja je bila močna. Vodíla ga je v sobo poleg osvetljene. Ko sta dosegla sredo zapuščenega prostora je vitki desni kazalec uperila v tla. Percy se je moral pošteno potruditi in napeti oči. V sobi brez zastora je v mesečini, delno prekriti s temnimi oblaki najprej le bežno opazil, kaj mu kaže. Betonska tla so bila povsod prekrita z debelo plastjo prahu. Ta se je takoj oprijel čevljev obeh obiskovalcev. Vrhnji del betona pa se je ponekod krušil. Stavbo je očitno načel zob časa.

Čez nekaj sekund pa je slika pred Percyjevimi očmi postala ostra. Pred njim je ležal na glavo obrnjen križ, dolg nekaj metrov. Počepnil je, da bi ga bolje videl. Lik iz glinenih črepinj. Ocenil je, da meri v širino nekaj deset centimetrov. Postalo mu je jasno: »Simbol, ki se norčuje iz krščanstva.« Ženska je s strtim glasom pohitela: «Imam dojenčka, prosim pomagajte.« Prvič po dolgem času je izustila toliko besed v enem stavku. Z ugrabitelji praktično ni govorila. Tako jo je bilo strah. Ti so zato ugibali, če je nema. Dvomili so celo v svoje dejanje. Spraševali so se, če so ujeli napačno osebo. Kljub temu, da se je tu pa tam odzvala na njihove pozdrave in nekaj zamrmrala. Navzlic majhni možnosti za pomoč, je imela jetnica nekaj sreče. Eden izmed čuvajev je bil do nje bolj prijazen. Vsake toliko je iz nje izvlekel kak stavek. A tudi pri tem je bila pazljivo skromna. V skrbi za otroka ni želela govoriti o sebi. »So ugrabili moje dete?« se ji je stalno podilo po glavi.

Percy je radovedno prisluhnil njeni žalostni zgodbi. Govorila sta tiho, saj še nista bila na varnem. Zaupala mu je, da jo je več krepkih moških v črnem odpeljalo v dvorano s kapelo. Kmalu potem, ko so jo ugrabili. »Kje so vas ugrabili?« je Percy končno prejel potrditev svojega suma. »Z možem sva begunca. Zgodilo pa se je v Kopru. Sedeli smo na klopci, ko je k nam pristopil čuvaj. Vprašal je, če vemo, kje se pride do avtoceste. Vstala sem in rekla, da ne. Takrat me je zgrabil za roke, možu s sinčkom pokazal pištolo in me odvlekel v črn kombi. Ne vem, kje sta,« je mrzlično šepetala v precej dobri angleščini. »Je bil v kombiju še kdo?« je pomirjajoče vprašal Percy. Upal je, da bo ostala mirna. V podobnih primerih so žrtve pogosto zagnale paniko. »Ja, a bil je pokrit z odejo. Skušal je brcati, pa ni mogel. Njegove noge so molele ven, pa gležnje je imel zvezane. Mislim, da sem videla moške superge,« je razkrila. »Toby,« je skoraj vzkliknil Percy in hitro prekril usta z dlanjo. Ob odkritju, veliki sledi je bil resnično presenečen. »Kje je fant?« je zašepetal revici. »Ne vem,« je povedala resnico. Začela je opisovati meglen spomin: »Moški v črnem so me slekli. Kar strgali so oblačila. Ko si jih vlekli dol. Nato so me odnesli na mrzel oltar. Trije so bili. Videla sem jih. Okrog je bilo polno slik in kipcev. Zavezali so mi oči. S širokim trakom. Ko so me položili tja. Ker me je bilo zelo strah, sem začela brcati, da bi se morda rešila. Ni pomagalo. Dva sta me zgrabila za noge in me nekaj minut držala. Tiščala sta me ob oltar. Mislim, da je bil nenavadno dolg in iz marmorja. Zelo mrzel. Ob spominu na dogodek je naenkrat suho zakašljala. »Psst, vas zebe?« ji je Percy položil roko na usta. Odkimala je. Oddahnil si je in odmaknil róko. »No, takrat sem od strahu izpustila nekaj kapljic. Tako me je sram, « si je ob bolečem spominu zakrila oči. »Je že mimo,« jo je tolažil Percy. Bal se je, da bo bruhnila v jok. Kar bi gotovo podaljšalo njun pobeg. Ali ga celo po nepotrebnem preprečilo. Opazil je, da ji očitno niso nudili dostojne, niti osnovne oskrbe. Kazalo je, da se že več dni ni oprhala. Dolgi strnjeni prameni vranjih las so kot veje štrleli prek njenih ramen. Jezno je pomislil: »Umazani prasci!« Bes v njem je hitro, strmo naraščal. Obenem pa je vedel, da ga je sposoben vsaj začasno zatreti. »No, potem je nekdo s hladnim globokim glasom rekel Venus. Takrat so me oblekli v tole in odvedli v sobo s svečami,« je pokazala na črno ogrinjalo. »Prestrašili so vas,« je jezno zamrmral Percy in le ošinil kazalca na uri. »Pa kako,« je še sama postajala jezna. Njena čustva so spominom primerno nihala. »Kmalu bo dve uri, odkar me ni ob morju,« je pomislil Percy. Skoraj bi pozabil. Ženski pa je zašepetal: »Čez dobro uro bo tu polno policistov. Če prej ne pokličem taksi centrale. Čimprej morava od tod. Rad pa bi našel še kako sled za izginulim Tobyjem.« Pokimala je in mu zašepetala, da ji je ime Malka. »Detektiv Percy,« se je predstavil, in ji segel v rokó. Zaslišala sta krepke korake in stekla v prvo, sobo z odprtim oknom. V tisto sobo, skozi katero je Percy prvič stopil v stavbo. Percy je Malki pokazal, naj zleze ven. Povzpela se je skozi veliko, z belo obkroženo okno. Skočila je kake pol metra navzdol, na zaraščena tla in zaradi bolečine v nogi nemočno zajavkala: »Au.« Percy pa je bil le za sekundo prepozen. Za njegovim hrbtom se je nekdo zlobno, precej glasno in globokim glasom zarežal: »Aha, bom ujel miško!« Debel čuvaj v črnem se mu je bližal z ogromnim lesenim kijem v rokah. Mesečina je poleg šestega čuta tokrat Percyju precej pomagala. Takoj je začutil in videl, da nekdo stoji za njim. Še preden se je ta oglasil. Zato ga je, ko se je obrnil proti njemu le neverjetno mirno, nepremično gledal. In ga skrivoma ves čas snemal. Debeluh se mu je z okornimi koraki še bolj približal. Stal je le še kak meter stran od njega. A Percy je bil hitrejši. Grozečega zlobneža, ki je zadovoljno strmel vanj kot v svoj nov plen, je načrtno spotaknil. Stegnil je levo nogo pred hrustovo. Ravno preden je bodoči napadalec stopil korak naprej in dvignil roko z ogromnim kijem nad njegovo glavo. Nekaj sekund pred udarcem je Percy nagajivo začel z obrambo. A visok mračnež, katerega le velik krompirjev nos je Percy s pogledom razbral, se je nenavadno hitro pobral, in ga boksnil v čvrst trebuh. Percy je za hip izgubil sapo, nato pa težko dihnil. Prevzela ga je bolečina, na srečo kratkotrajna. Na boleče mesto je položil rokó in z muko vstal. Ker mu je pretil nov udarec, je spretno kot mlada in previdna mačka odskočil, nato pa ugrabitelja z iztegnjeno desno nogo z vso silo brcnil v hrbet. Jezen in ogrožen se je odločil za zahrbtno, nič kaj milostno obrambo. Lopov s trebuhom visoko noseče bodoče mamice se je sesedel na tla. Percy ga je poln besa in bolečine z lisicami priklenil ob bližnjo cev. Oblečen je bil namreč v poseben, črn varnostni kombinezon z mnogo skrivnimi žepi. Pred pričakovano akcijo se je dobro opremil, saj je poleg lisic okrog pasu skrival tudi pištolo. Malka pa je pod oknom, od strahu in da bi se skrila, počepnila. Nestrpno ga je le kako minuto čakala. Ker je sumila, da je nekaj narobe, ga ni poklicala. Raje se je potuhnila. Nato pa se je v strahu odločila. Skrila se bo v bližini stavbe. A malce stran. Zbrala je še zadnje atome moči. Za tek. Ustavila se je pod balkonom nad vhodom, in nemirno čakala, da se bo pogumni rešitelj prikazal. Ta je medtem z majhno zamudo skočil na opuščen vrt. Točneje, na zaraščena tla pred njim. Njegovi treningi karateja na Japonskem so se močno obrestováli.

Nenadoma je Malko čvrsto prijel za rokó. Pogledala ga je in le nemo pokimala. Brez besed stekla proč. Kot da bi jima gorelo pod nogami. A upanje na dokončen pobeg je bilo kratko. Čez borih nekaj metrov ju je dohitel nov, suh in visok neznanec v črnem. Kar skočil je nanju, kot podivjana žival. Priletel je ob Malkin hrbet in jo v hipu podrl na tla. Trenutek za tem ga je doletela več kot očitna kazen. Napadel ga je besen rotvajler, ki je za seboj vlekel vrvico. Očitno mu je uspelo pobegniti. Nepridiprava je renčeč zgrabil za nogo in hlačnico. Ni ga izpustil. Moški, ki se mu je žival zazdela orjaška, je glasno zavpil in z ujeto nogo brcnil. A jeklen prijem pasje čeljusti ni popustil. Oba, napadalec in Percy sta bila povsem osupla. Prvi zaradi ugriza, drugi pa je menil, da mu je na pomoč skočila višja sila. Malka pa je v bolečini vsa začudena obsedela.

V hipu nasmejan Percy je izkoristil v njegovih očeh takrat enkratno priložnost in podivjanega psa jezen privezal za drugo nogo napadalca. »To bo še zabavno!« je maščevalno pomislil. Obenem pa mu je skriti glas vesti prišepnil, naj ne bo preveč krut. Pes je naenkrat spustil široko črno hlačnico in napadenega zgrabil za mednožje. Percy pa je izkoristil to neverjetno dano možnost, zgrabil Malko za rokó in na vso moč začel teči. Vsa zadihana in res pošteno izmučena sta se ustavila čez kakih sto metrov. V zavetju bližnjega drevoreda. Skrila sta se v zavetje ogromnega hrasta. Percy je takoj pograbil svoj mobilni telefon in skrajno pozno poklical policijo. Upal je, da jim bo uspelo zapreti oba napadalca. Skrivaj se mu je zadnji celo zasmilil. Ker ga je pes tako neusmiljeno zagrabil. Za premoženje. V drugačnih okoliščinah bi mu celo pomagal, tako srčen je bil.

Z zaprašeno in po rokah opraskano Malko sta se od daleč nejeverno zastrmela v moškega in psa. Grobijan je neutrudno brcal in padel na zadnjo plat. S pobesnelo živaljo se je valjal po prašnih tleh. Tace so udarjale po nemočnem. »He, he! To pa je borba!« se je spačil Percy. »Gotovo ga je mučil, psa,« ni mogla verjeti svojim očem Malka. »A ste v redu?« je Percy skoraj pozabil, da je padla. »Ja, ja, le ustrašila sem se. Ni hudega. Le med skokom skozi okno me je malo zabolela desna noga,« je potožila ubožica, in se s pristnim nasmeškom na bledih ustnicah zahvalila za skrb. Minulo mučenje je na njenih licih pustilo sledi. Za njo je bilo le rosnih petindvajset pomladi. A na prvi pogled je izgledala mnogo starejša.

Junaka poletne noči nista čakala na policiste. Bala sta se, da ju bo kateri od tako imenovanih čuvajev zasledoval. Pred nekdanjo Malkino ječo je bilo parkiranih kar nekaj limuzin. Zato sta raje nadaljevala s kolovratenjem po ličnih ulicah Kopra. Nista poklicala taksista. Vse dokler se Percy ves utrujen ni ustavil. »Sedaj sva na varnem. Policisti so gotovo že tam. Najbolje, da se pred kakim zaslišanjem spočijeva,« ji je rekel, ko sta stala na ozki tlakovani uličici. Izvlekel je mobilni telefon in poklical taksi centralo. Že čez nekaj minut ju je temnolas taksist Čiro v črnem Mercedesu peljal v Portorož.

Kmalu je začelo deževati. Percyu se je rešena ženska zasmilila v dno duše. Odločil se je, da ji bo najel sobo v hostlu. Ni bil nesramno bogat, a kako nočitev ali celo dve je lahko priskrbel.» »Morda mi šef lahko to celo všteje med službene stroške in povrne,» se je spomnil. Že tu se je zapletlo, ker je Malka med rezervacijo ponudila plačilo. A hip zatem je revico spreletelo, da torbice nima ob sebi. Nikjer je ni bilo. Očitno so ji ugrabitelji ukradli torbico z dokumenti in še kup gotovine poleg. A detektiv Foley je takoj mojstrsko omilil problem. Potrdil je, da je naloga tajna. V sistem rezervacij je receptor Marino zato namesto Malkinih vpisal kar svoje podatke. Za Percyjevo plačilo z gotovino. Velikodušen jima je želel pomagati. Malko je prijazno napotil v razkošno kopalnico, nato pa jo spomnil še na obilno večerjo. Solze hvaležnosti in olajšanja so ji polzele po licih, ko jo je Percy spremljal do njene sobe. Počutila se je varno. Po dolgih dnevih in nočeh mučenja. Obenem je hlipala: »Moj dojenček, prosim! Dragi fantek, kje je? Kje je moj mož? Kje je?« Vse slabo minulih dni jo je dohitelo. Čustva so imela prosto pot. Percy jo je razumevajoče potrepljal po rami. Nato je počakal, da se razjoče v njegovem objemu.

Takoj, ko je Percy spet stopil v sobo po imenu Morska zvezda, je snel svoja posebna vohunska očala in Združenju detektivov prek mobilnega telefona poslal sporočilo, da je rešil ugrabljeno. Združenje mu je čez deset minut odgovorilo: »Naloga še ni končana. Imamo nove informacije. Orjak je obtožen oboroženega ropa. V Londonu. Njegovo desno oko je tetovirano. Ime mu je Leslie Seabove, predstavlja pa se kot Gegenes.« Percy je dvignil glavo in globoko vdihnil. »Moram najti Tobya,« mu je misel glodala vest. Ves zamišljen je odšel na večerjo. Po požirku rdečega vina je ves odsoten za bližnjo mizo opazil prelestno Auroro v preprosti turkizni obleki. Z dolgo rokó mu je prijazno pomahala. Skoraj podzavestno ji je pomignil, naj se mu pridruži. Dvignila je svoj lesen pladenj. Z veliko porcijo korenčkovega pireja s sladkim zeljem, in prisedla. »Malo dobre družbe ne škodi,« jo je očaran pozdravil. »Najlepše besede dneva,« se je pomenljivo nasmehnila, in pod lepo zaobljenim nosom privihala tanke ustnice. »Heh,« mu je postalo neverjetno nerodno. Naenkrat se je počutil kot zatrapan šolarček. »Odločila sem se, da vam bom pomagala. Po svojih močeh,« se je ponovno nasmehnila, in z vilico zabodla v košček zelja. »Moj šarm deluje?« jo je na pol vprašal in na pol potrdil svojo domnevo. Ko jo je malce zmeden pogledal. »Veste, s tem boste tudi vi pomagali meni,« je mirno nadaljevala. Kot da ni opazila njegove nenadne zadrege. »Moški, ki je v klub vrgel dimno bombo, je zelo nevaren. Kamere so ga posnele. Ker je tako zelo zaverovan vase, se ni niti zamaskiral,« je z zaupnim glasom rekla. »Kdo je?« je izstrelil kot iz topa. »Moški s črnim očesom,« mu je šepnila, in se previdno ozrla naokrog. »Postaja moj glavni osumljenec,« je Percy resno potrdil in si privoščil nov zalogaj. Njegova očitno, zanj nenavadna začasna raztresenost ga je v hipu zapustila. V svojem poklicu se je naučil igranja. Znal si je nadeti masko, zakriti svoja prava čustva. Tokrat je kazal pristen, svoj pravi jaz. Kar ga je malce begalo, saj je potoval prek pravega spektra različnih čustev. Nekatera so se ga malce bolj oprijela in za hip dlje držala kot druga. »Ne jeste mesa?« je opazil. »Sem veganka,« je zadovoljno rekla, ko je pogoltnila za veliko žlico pireja. »Nekje sem prebrala, da begunec, Izraelec, išče svojo ženo. Ugrabili so jo, njun dojenček pa je na varnem v kriznem centru,« je povedala. »Hm. To je gotovo otrok ženske, ki sem jo danes rešil iz rok ugrabiteljev,« je nejeverno razširil oči Percy. »Upam, da boste našli črnookega, ker je moj šef, lastnik kluba zelo jezen. Ljudi je strah, on pa jih želi privabiti nazaj. Potrebuje stalne goste. Je ugleden in premožen. Strah ga je za posel. Ponuja nagrado osebi, ki bo primer rešila,« je še rekla, in mirno jedla dalje. »Dve muhi na en mah,« se je sproščeno zasmejal Percy. Z nekaj požirki je poplaknil okusno hrano. Lačen kot volk je hitro pospravil veliko porcijo pečenega krompirja, graha v smetanovi omaki in ocvrt puranji zrezek. »Rada pomagam, a tu je na kocki marsikaj,« se je tudi Aurora zasmejala. A premeteno. Ne lahkotno. Ne kot da bi slišala nekaj šaljivega. Šlo je za nore, težke zločine. To sta vedela oba. Nekaj sekund ga je brez besed motrila. Tega sploh ni opazil, saj se je zastrmel v kozarec vina. Nato je dvignil pogled in ponovno spregovoril.

»Ali vam ime Gegenes kaj pove? Z njim se predstavlja osumljenec,« se je zagledal v njene velike mirne oči. »Ah, Gegenees! Beseda izhaja iz grščine in pomeni rojen na Zemlji. To je ime plemena šestih oboroženih velikanov. Grški ep Argonavtika pesnika Apolonija Rodosa pripoveduje, da se je to pleme bojevalo z Argonavti na Medvedji gori. »Je ime Apolonij Rodos umetniško?« jo je prekinil. Ves navdušen nad idejo, ki se mu je utrnila. »Kaj menite?« je na vprašanje odgovorila z vprašanjem. Presenetila ga je. Pričakoval je drugačen odgovor. Odločnost v njenem glasu mu je povedala, da pozna resnico. Pomislil je, da ima prav. Ime je bilo nenavadno. Kot vzeto iz starih zapisov mitologije in geografije. Prekinila je kratko, a precej mučno tišino ter z globokim pripovednim glasom nadaljevala: »Torej, boj je potekal v antični deželi Mysia, to je v današnji Turčiji. Argonavti so bili veliki junaki, ki so na ladji Argo spremljali Jazona na otok Kolhido. Tam je bilo spravljeno čudovito zlato runo, krzno krilatega ovna Krisomalosa. Tega je Jazon potreboval, da bi zavladal. Pot jih je vodila tudi po Ljubljanici,« je pripovedovala skrivnostno privlačna Aurora.

»Bili bi dobra asistentka,« je rekel, in jo resno pogledal. »Se trudim,« je rekla in sramežljivo povesila pogled. »Klub se mi zdi tako zelo skrivnosten,« se ni mogel zadržati Percy. »Veste, o njem kroži legenda,« je začebljala in se z očmi nasmehnila. »Mi jo zaupate?« je začel skoraj moledovati. »Seveda, saj je del mene,« je postala skrivnostna. Priprla je oči: »Davno, stoletja nazaj so prvi ljudje hodili po Zemlji. Stekleno morje je bilo pomešano z ognjem. Oče nam je zaupal pomembno zgodbo. Sedem zlatih svečnikov predstavlja sedem starodavnih gozdov očetove grofije. V vsakem gozdu je prav poseben zaklad. Grofovi otroci ga bodo lahko odprli, ko bo luna krvava (3). Le, če bodo imeli vse svečnike. Vsak zaklad, skrit v skrinji pod najstarejšim drevesom gozda, odpre zlat svečnik, postavljen na njegov vrh. Otroci so očeta, ko se je postaral, prosili, če lahko poiščejo skrito, dokler je on z njimi. Ni jim dovolil. Zato so en svečnik ukradli z gradu. Sedmi zlati svečnik, ki je ključ do vzpostavitve reda, harmonije v svetovnem denarnem sistemu. Trenutno vlada v njem kaos. Če se svečnik vrne in z njim odpre zaklad, zmede več ne bo. V rokó pa ga lahko vzame le kdo od otrok. Za vse ostale je ta težak kot mlinski kamen.

V klubu Morje je poskrbljeno, da se ljudje dobro počutijo. Vse je z namenom tako pripravljeno. Zaklad v njegovi skrinji pa je nekaj posebnega.«

»Lepa zgodba za lahko noč,« je rekel Percy, ki je bil zaprisežen ateist. »Nekatere stvari so le za izbrane. Vsak si jih razlaga po svoje,« je skrivnostno rekla Aurora in z dolgimi črnimi trepalnicami zapeljivo pomežiknila.

Percy se je zastrmel v sive oči in rekel: »Kaj so nebesa? Nebo, vaše oči...?« »Oh, težko vprašanje,« je zamahnila z rokó in dvignila kozarec z vinom. »Imam še nekaj vprašanj, če smem?« jo je prosil. »Seveda, kar pogumno,« so se velike oči nasmehnile. »Na kaj vas spominja beseda čas?« je postal vznemirjen, ko je opazil njene rdečkaste ustnice. »Že umetnik Prince je nekoč dejal, na laž,« je rekla in si privoščila požirek kar iz njegovega kozarca. »Rojstni dan?« jo je pozorno gledal. »Praznik mame. Rodimo se le enkrat,« se je nasmehnila. »Svetloba?« je nadaljeval. »Energija,« je priprla oči. »Duša?« je resno pomislil. »Oči glasbe,« je zožila pogled. »Glasba?« se je nasmehnil. »Medij,« mu je vrnila nasmeh. »Ljubezen?« je nehote pomežiknil. »Duhovnost, včasih odvisnost,« je potrdila. »Lepota?« so se mu oči zaiskrile. »Obstoj,« je rekla. »Voda?« je končal. »Živ pogon,« je zamišljena zdrsela z rokó prek lica in končala klepet.

Ko se je poslovila, je vstal in odšel proti svoji sobi, Morski zvezdi. V njej je takoj odprl prenosni računalnik in začel brskati po spletu. »Črna zvezda,« je tipkal in se bal, kaj bo našel. Na strani, kjer so Slovenci čvekali o mestu Koper, je našel zanimiv tekst: »V rimskih časih se je Koper imenoval Capris, v časih papeža Gregorja (599) pa otok Capraria (kozji otok).« Percy je zavzeto bral: »Nastanek Kopra in izvor njegovega prvotnega imena segata v pradavnino: Aegida je grško-tračansko ime, ki spominja na egido (ščit) grške boginje modrosti in znanja Atene. Po legendi naj bi se Atena hudo sprla s Pozejdonom in nato pred njegovim preganjanjem pobegnila prav v te kraje. Med spopadom obeh božanstev naj bi Atenin ščit, prevlečen s kozjo kožo, padel v morje, boginjino rotenje pa naj bi tako ganilo Zeusa, da je njeno egido spremenil v kleč (4). In če otok pogledate od daleč ali z višine, je prav zares podoben na morju počivajočemu ščitu.«

»Potreboval bom tak ščit. Proti zlobnim silam tega sveta,« se je sarkastično nasmehnil Percy. Zaprl je prenosnik in utrujen zlezel v posteljo. Zunaj je lilo kot iz škafa. Zvok debelih kapelj, ki so trkale po zaprtem oknu, ga je uspaval.





XVIII.


Piran, julij 2018



Marcel je odprl oči in ob sebi zagledal spečo Evelino. Poljubil jo je na lice. Premaknila se je, a se ni zbudila. »Adijo, morska deklica,« je zašepetal in počasi vstal. V naglici se je oblekel in odšel na delo.

Na parkirišču v Luciji je k njemu v modri obleki pohitela drobna soseda Magda: »Sem vprašala sosede, petim so nam ukradli mobitele!« »Ja, po moje bom kmalu ugotovil, kdo je tat. Mudi se mi delat, ciao!« je pohitel. »OK, se vidiva!« je zavpila Magda in okorno premaknila svoje suhe nogé. Silovito je speljal in sledíl smeri Debeli rtič.

Ko je stopil v zdravilišče, je kratko pozdravil privlačno receptorko Petro in šel po bližnjih stopnicah navzdol, v garderobo. Oblekel je kratke oranžne hlače reševalca in šel v sobico, ki se je odpirala na gladke, svetle ploščice bazena. Še minuto, in že je bil pri okroglem bazenu. Ko se je usedel na bel plastični stol, je v prostor prihrumela skupina najstnikov. »Danes bo še zabavno,« je pomislil in začel plavalce pozorno opazovati. Skupini je kmalu sledil par, debel star moški z mlado blondinko. Marcel se je spet osredotočil na živahne mlade in budno pazil, da niso skakali v vodo. To je bilo namreč prepovedano. Naenkrat ga je nekdo pocukal za hlače. Bil je njegov sosed, metalec Benjamin. »Živjo, kako gre?« je vprašal. »Dobro,« je odgovoril Marcel in pokazal orglici belih zob. »A si slišal, kako na veliko nam kradejo mobitele?« ga je iz bazena glasno vprašal fant črnih kodrov, prifrknjenega nosu in temnih oči. Bil je bled in drobne postave. »Ja, meni so ga ukradli. A tebi tudi?« je postajal Marcel jezen. »Še malo, pa bom našel tega lopova, obljubim,« je še zožil oči. »Ja, tudi meni! Pa nekaj se govori o morilcih po mestu. Baje, da so vrgli dimno bombo v Morje. Tvoj oče je šel pit in je povedal novico. Se dogaja,« je Benjamin potipal, če Marcel ve kaj več o tem. »Vem za Izraelca, ki so mu ugrabili ženo. Omenjal je neko narisano zvezdo. Mogoče je to kaj povezano,« je ta razkril. »Marcel, a veš, da se mi zdi, da sem videl Tobya. Tisto noč, ko je izginil,« je priznal Benjamin, ko se je držal za rob bazena. »Kdo je pa Toby?« je reševalec začuden rekel, se usedel na gladka tla in pomolil noge v valovito vodo. V tistem sta zaslišala velik pljusk. Marcel je takoj vstal, iz žepa izvlekel piščalko in z žvižgom mlade kopalce opozoril, naj ne skačejo v vodo. Za hip je bilo vse tiho, potem pa so spet postali glasni. »Ne vem, kdo je Toby,« je priznal sosedu in se usedel nazaj. »A ne gledaš poročil?« se je ta začudil. »Ne, kadar delam popoldne, ne. Včasih kaj zasledim prek spleta,« je rekel. »Toby je angleški turist, ki ga že cel teden iščejo po Obali. Skoraj bi ga zbil s skuterjem. Kar naenkrat se je znašel na cesti, sredi noči. Bil je čisto bled in sem pomislil, da je narkoman. Ker se ni odzval, le stopil je stran, sem samo odpeljal,« je povzel dogajanje Benjamin. »A veš še kaj več?« je radovedno poskusil Marcel. »Ne, več ne vem. Bilo pa je sredi Kopra, šel sem domov s koncerta,« je še povedal. »Upam, da ga bodo našli. In tisto žensko. Baje, da ima dojenčka,« se je zamislil Marcel. Spet je vrgel oči na bazen. »OK, grem še malo plavat,« se je Benjamin v vodi odrinil od roba. Marcel pa se je odločil, da bo o zadevi povedal očetu. Čeprav ni maral dolgih debat, v katere ga je ta ponavadi povlekel. »Gre za človeška življenja,« ga je spreletelo. Spet je nekdo pljusknil v vodo. Marcel je jezno zavzel nasprotni rob bazena. Spet je zažvižgal in skupini najstnikov zagrozil: »Kdor bo naslednji skočil v vodo, bo šel ven.« Grobna tišina je zajela drugače razposajene.

Petra je radovedna prišla pogledat in prosila Marcela, naj za minuto popazi recepcijo. Mudilo se ji je na stranišče. Ustregel ji je. Ko je zapustila recepcijski pult, mu je pogled obstal na njenih lepih, dolgih nogáh. Nosila je modro krilo in črne salonarje. »Kakšna mrha. A moja Evelina je bolj suha,« ju je primerjal. Ko se je vrnila, mu je namenila dolg zapeljiv pogled. Ni se mu mogel upreti. Nihče v zdravilišču ni vedel, da se dobiva z Evelino. Zato si je dovolil nekaj spogledovanja. Ni pa vedel, kaj bi storila Evelina, če bi za to izvedela. Ko sta se s Petro tako ljubeče gledala, se je recepciji približal nov gost. Bil je dve glavi višji od Marcela in mišičast kot gora. Pravi velikan. Njegovi kratki lasje so bili peroksidno blond, oblečen pa je bil v črno. Marcel ga je previdno motríl. Gost je z globokim glasom kupil karto za dve uri plavanja. Ko je odšel v garderobo, je Petra izbuljila oči. »A si ga videl? Kaj je to?« je bila čisto iz sebe. »Če sem videl kaj?« je Marcel s pogledom obstal na njenem oprsju. To je vabljivo kipelo iz oprijete bele bluze. »Njegovo črno oko, čisto črno je!« je skoraj zavpila. Tako zelo je bila šokirana. »Ne, ne! Nisem! Stal sem zraven njega, a ga nisem pogledal v oči. Grem do bazena,« je rekel in že ga ni bilo več. Takoj se je usedel na svoj stol in začel opazovati vedno večjo gnečo. Blond velikan je z velikimi zamahi plaval ob robu. Ko se je obrnil, je bilo pred njim že toliko ljudi, da se je moral ustaviti. Prijel se je za rob in pogledal vročo blondinko, ki je lenarila na belem ležalniku. Dvignil je kazalec in kot na ukaz je vstala. Imela je svetleče zelene oči in dolgo blond grivo. Brezhibno manekensko telo so krasile kopalke z vzorcem leopardje kože. Ogromen moški je odplaval na drugo stran, proti trem stopnicam in hitro zapustil bazen. Morska voda se je spreminjala v mlako, polno ljudi.

Marcel je zadovoljno opazil, da so sprva glasni fantje postali mirni. Zato je orjaku sledil. Lenobno je šel za njim in ugotovil, da je zasledovani na poti v kopalnico. Presenetilo pa ga je, da je človek zavil v žensko stranišče. »Saj ni ženska,« je Marcel pomislil in šel mimo, na moško stran. Ko je zaklenil kabino, se je sklonil in na tleh zagledal štiri stopala. »Blondinka,« ga je prešinilo. Usedel se je na zaprto školjko in ves napet prisluhnil. »Ja, ja, ja!« je vzdihoval ženski glas. Neobičajen kovinski zven je pospremil izrečeno. Kot bi kovina, morda ura butnila ob kotliček. Marcel je zaslišal gibanje in se v mislih nasmehnil: »Prepovedana telovadba na javnem stranišču. Seks.« Potegnil je vodo in ekspresno odšel. Ni hotel izpasti kot največji perverznež na svetu. A moški se mu je zdel nevaren. Mogoče zaradi črnega očesa, orjaške postave ali česa drugega. Nekaj čudnega je bilo na njem. Drugačnega.

Ko se je zvečerilo, se Marcel ni obotavljal. Čimprej je želel domov. Preveč zla ga je obdajalo, da bi to lahko še naprej mirno prenašal.





XIX.


Piran, julij 2018



Malko je taksi odpeljal do kriznega centra. Tam jo je že čakal njen dojenček, fantek. Percy pa se je zadovoljno pretegnil in se odločil za sprehod. Razmišljal je o Tobyu. Še vedno ni vedel, kje fant je. Ali je živ ali mrtev. Zato je Združenje detektivov v iskanje vključilo tudi policiste z Obale. Vsak podatek je bil vreden zlata.

Z roko na kljuki se je detektiv ustavil, ko je njegov mobilni telefon zapiskal. Prejel je sporočilo Združenja: »Leslie Seabove, bombaš kluba Morje, je pred dvema tednoma oropal banko v Londonu. Izpraznil jo je. Bankir Ted Boyce mu je prišel na sled.

Toliko je pokradel, da bi morali ustanovo zapreti. Po vsej verjetnosti je Leslie ugrabil Tobya. Hotel jo je odnesti nekaznovan. Zato je sledil fantu vse do Pirana. Osumljeni je vaša največja tarča. Če bo to potrebno.«

Percy se je popraskal po čelu in pred vhodom hostla globoko vdihnil morski zrak. Prečkal je Tartinijev trg in v bližini kupil kepco sladoleda. Potem je stopil na ozko ulico. Mirno je lizal leden priboljšek in se izgubljal v svojih mislih. Kot kavalir se je umaknil trem starejšim damam, ki so med zavzemom širine ulice zavzeto klepetale. Potem je prečkal trg stojnic z domačimi dobrotami in nadaljeval naravnost. Ulica je postala prazna. Z užitkom je občutil topljenje sladoleda. Vse, dokler ni zaslišal še kako znanega zvoka. Zvoka strela. Skočil je na drugo stran ulice in postal eno z vhodom v večjo staro hišo. Pogledal je okna nasproti. Za njimi ni opazil nikogar. Hitro je izza pasu povlekel pištolo. Mimo njega je ponovno švignila krogla. Pognal se je na tlakovano ulico in začel teči naravnost. Hitro kot gazela. Čez nekaj sekund se je skril za obešalnik z dolgimi oblekami butika. Streljanje je ponehalo. Vedel je, da je postal lahka tarča. Pogledal je po ulici nazaj in zagledal orjaškega blondinca v temnem, ki se je počasi približeval. Ustrelil je tik pred njegove nogé. Blondinec je odskočil. Percy pa je izkoristil naslednji trenutek, stekel nekaj metrov naprej in zavil levo. Majhna rjavolasa prodajalka v butiku je med tem vsa prestrašena poklicala policijo in jo obvestila o slišanih strelih.

Razburjen detektiv se je nasmejal do ušes, ko je iznenada zagledal veliko skupino japonskih turistov, oboroženih s fotoaparati. Pomešal se je mednje in se prebil naprej. Ko je pogledal nazaj, je opazil blondinca, kako drži roké pred obrazom. Turisti so ga vsi po vrsti navdušeno fotografirali. Percy je zavil desno in pred seboj zagledal sinje morje. »Svoboda!« je zavriskal v razburkanih mislih in stekel proti vroči plaži. Rad je plaval. Bil je dober in hiter plavalec. Kar v kratkih hlačah in majici se je v sandalih pognal v vodo. Začel je plavati. Držal se je svoje desne in se vsake toliko potopil. Med tem je velikan pritekel na plažo. Nemirno je pogledoval sem ter tja, a ga ni opazil. Gledal je tudi proti morju, a le naravnost. Razočaran se je ves poten obrnil.

Percy pa je hitro dosegel Fieso. Ko je v plitvini pozorno opazoval vodo, se mu je zazdela nenavadno gosta. Pogled mu je švigal prek mavričnih rombov. Ti so kot mastne štampiljke lebdeli na površju. Preden se je skobacal iz vode, si je kar v njej slekel kratke hlače. Premočene je držal pred spodnjimi hlačami, saj ni želel presenetiti ležernih opazovalcev na plaži. Kratka bež majica se mu je lepila na prsi. Bil je postaven. A tokrat ga je nepripravljenega ujelo žgoče sonce. Po rokah in nogah je bil že rahlo rdeč. Kljub temu pa so ga brhke mladenke, ki so v bikini kopalkah samevale na plaži, požirale z očmi. Hitro je zapustil drugače vabljivo prizorišče in poiskal bližnji lokal. V premočeni denarnici na srečo ni imel bankovcev, mobilni telefon pa je pozabil v hostlu.

Kot običajno je naročil zelen čaj z meto in limono. Med tem ko je čakal na napitek, je šel na stranišče. Tam je slekel majico in se z njo pošteno podrgnil. Na pol zvito je vso mokro zavezal okrog pasu, da je izgledalo, kot da spodaj nosi kopalke. Ko je kasneje popil čaj, ga je bliskovito hitro plačal in odšel. V Piran se je odpravil po drugi poti. Ni plaval nazaj. Ker ni hotel, da bi strelec izvohal, kje živi. Podvomil je, da ta to že ve. A očitno ga je orjak prepoznal. Drugače ne bi streljal nanj. Nekdo mu je povedal zanj. Percy se je v hipu odločil, da bo zamenjal prenočišče. Ukrepal je hitro. Takoj, ko je stopil v Ocean, je rezerviral sobo v hotelu Morski ježek. V dobre pol ure je spakiral. Naročil je taksi in se že čez nekaj minut peljal proti Fiesi. Med vožnjo je Združenju sporočil: »Bil sem napaden sredi Pirana. Orjaški blondinec je streljal name. Branil sem se in mu ušel. Zamenjal sem hostel, z Morskim ježkom v Fiesi.« Združenje je takoj odpisalo: »Slovenska policija je našla sled. Leslie Seabove je že dva tedna prijavljen kot gost v hotelu Morski pes, sredi Portoroža. Blizu kluba Morje. Vso srečo!« Percy je vesel odpisal: »Hvala! Ujel ga bom!« »Sprejeto, lep večer,« je sledil odgovor.

Čez pol ure se je hrabri ves utrujen potopil v kad, polno milnih mehurčkov. Ogledoval si je za vzorec opečene roke in noge. Rahlo so se ujemale z barvo njegovih las. Zavzdihnil je in se zazrl v bel strop. Rešil je že veliko primerov, a ta je bil poseben. Vedel je, da nosi svojo glavo na prodaj. Strelec je bil nevaren, a tudi predvidljiv. Ustrezal je profilu narcisa, ki vedno dobi, kar hoče. Percy je pomislil, da se ima Leslie mogoče za božanstvo. »Verjetno je podkupil kakega policista, da me je našel,« je v mislih dodal še en prekršek na že tako visok kup. »Še dobro, da si lahko dovolim lažno identiteto. Jutri bo spet naporen dan,« je ugasnil lučko na nočni omarici. Zaprl je oči in v hipu zaspal.





XX.


Lucija, julij 2018



Marcel je ves zaskrbljen svojemu očetu Florjanu povedal vse, kar je vedel. Ta pa ga je kot šolarčka poslal v sobo in odšel v bližnji bife.

Kaznovani je kasneje, sredi temne noči vstal. Ker je šel na stranišče. Takrat je opazil, da je oče na kuhinjski mizi pozabil mobilni telefon. Radovedno je pogledal na majhen ekran in prebral: »Denar nakazan. Tobya bom našel. Pozdrav, Leslie.« Marcel se je prijel za glavo: »Ne morem verjeti, fotra je nekdo podkupil.« Misli so divjale kot divji konji: »Kaj naj storim, to je povezano z ugrabitvijo? Mogoče tudi z Izraelko?« Ni mogel več spati. Pomel si je priprte oči in v svoji sobi prižgal prenosni računalnik. Začel je iskati informacije o črni zvezdi. Naletel je na podatke o vesolju. Kliknil je na posnetek zgodbe o Saturnu. Izvedel je: »Vesoljsko plovilo Voyager je leta 1980 posnelo nekaj nenavadnega. Popolno geometrijsko obliko na severnem polu Saturna. Oktobra 2006 je Nasino plovilo Cassini odkrilo, da je oblika še vedno tam. Videti je bila kot heksagon, podobna vrtincu. Tako je velika, da lahko vase sprejme štiri Zemlje. Razteza se 16 milj globoko, v oblake Saturna. Ti se premikajo s hitrostjo 200 milj na uro. Rituali odprejo vrata Saturna.« Marcel je kratko pomislil: »Tako hitro?« Nato je pobrskal še po sveti knjigi: »Tu je modrost. Kdor ima um, naj izračuna število zveri: je namreč število človeka. To število pa je šesto šestinšestdeset.« »Hm, to je povezano z novodobnimi čipi, ki jih nekateri že imajo vstavljene pod kožo. Znamenje zveri,« je nejeverno tuhtal.

Spet je pogledal posnetek: »Saturn je povezan s številom 666. Je šesti planet solarnega sistema, šesti dan tedna – po njem je v angleškem jeziku poimenovana sobota in ima šest stranic poligona (heksagon) na svojem severnem polu.«

Marcel je cinično pomislil: »Mogoče je pa ta podoba le veliko naključje, kaj pa vem.« Takoj, ko se je zdanilo, je odšel na policijo. In suhi svetlolasi ženski za računalnikom povedal, kar je slišal. Da begunec, Izraelec išče ugrabljeno ženo. Ter da s Samom sumita, da ta skupaj z domačinom iz Sečovelj krade drage invalidske vozičke. Administratorko je kot policistov sin prosil za kontakt osebe, ki raziskuje primer. »Trenutno je večina na terenu. Je pa na delu tudi Anglež, detektiv. Vam dam njegovo telefonsko, če to kaj pomaga,« je bila prijazna nova zaposlena. Ni imela pojma o podkupljenem policistu. Marcelovem očetu. Tako je fant brez težav prejel zaupno informacijo. Takoj je poklical Percyja. Pravzaprav se je bal, kaj bo izvedel.





XXI.


Portorož, Koper, Fiesa, Piran, julij 2018



Detektiv Foley je ves napet sedel na klopci pred hotelom Morski pes. Pretvarjal se je, da bere časopis. Pokrit s svetlim platnenim klobukom in oblečen v bež oblačila je bil skoraj neopazen. Naenkrat je zazvonil telefon. Marcel mu je paničen začel pripovedovati vse, kar je vedel. O tatvinah, o izraelski družini in heksagramu. Percy mu je začuden razkril, da je primer povezan z izginotjem Tobyja. Fanta je še vprašal, če ve, kje je Izraelec. Marcel je omenil, kam je šel omenjeni v Sečovljah spat. Potem pa je prosil Percyja, naj mu sporoči, kako se bo primer razrešil. Ta je potrdil, hitro končal pogovor in spet skril obraz za časopisom velikega formata.

Čez nekaj minut ga je zagledal. Mišičastega peroksidnega velikana z velikim širokim nosom in nagubanim čelom. Opazovani je ležerno prestopil prag. Percyja sploh ni opazil. Ta je počakal še minuto in mu začel slediti. Leslie je sedel v taksi. Na Percyjevo srečo je bilo blizu še eno prosto vozilo. Temnemu debelemu taksistu z velikimi sončnimi očali na nosu se je predstavil uradno, kot detektiv. Naročil mu je, naj sledi prvemu taksiju. Velikan je izstopil blizu zapuščenega servitskega samostana in odšel naravnost vanj. Percy pa se je s časopisom v rokah spet usedel na klopco, kakih petdeset metrov proč. Tako je lahko mirno opazoval okolico. Čakal je dolge pol ure. Takrat je iz samostana prišla druščina treh. Percyju že znan čuvaj, orjaški blondinec in še en, temen moški. Temna dva sta ustrezala opisu moških, s katerima je Toby usodnega večera kartal. Percy je globoko v sebi že skoraj dvomil, da je fant še živ. Misel je bila grozljiva.

Ko so se grobijani usedli v taksi in odpeljali, je odšel do zgradbe. Kot prvič, je zopet splezal skozi isto, še vedno odprto okno. Sprehodil se je po zapuščenem samostanu. Razen zanemarjenosti in že znanih sob, ni opazil ničesar posebnega. Dokler ni stopil v sobo z oltarjem. Na vrhu tega je stal kip lepega angela belih kril. Detektiv ni točno vedel, kaj naj si misli o tem čaščenem bitju. In o sobi, polni umetnin. Gotovo ukradenih. Slike so visele vsepovsod. In slonele ob stenah. Zlati kipci pa so gotovo še posebej pritegnili prav vsakega obiskovalca. Percy je kmalu zapustil propadajočo stavbo. V njem je zbujala strašno nelagodje.

Na poti ven je na zaraščenem vrtu opazil kamnit vodnjak. Pristopil je in pogledal navzdol. To je rad počel že kot otrok. V rodni Angliji. A tokrat je s sumničavim pogledom kot prikovan obstal na mestu. Globoko spodaj je bilo nekaj zelenega. V velikem vedru, spuščenem v vodnjak. Percy je postal živčen. Prijel je za lesen ročaj in ga vrtel, dokler se mu vedro na verigi ni približalo. Z veliko muko je dvignil obrabljeno posodo. Na vrhu zavozljano plastično zeleno vrečo v njej je položil na travo. Teža bremena je bila precejšnja. Z občutkom tesnobe je umazano plastiko odvezal. Nepopisno se je zgrozil. V njej je ležal mlad fant temnih las. Iz njegovega zelenkastega obraza so oči buljile, jezik pa je molel iz ust. V krvavi srajci je ležal s prerezanim grlom. Na sredi čela je imel tetovirano črno zvezdo. Percy je hvaležno pomislil, da vase še ni spravil niti koščka hrane. Ob pogledu na truplo in spremljajočem vonju po razkroju ga je namreč za hip napadla slabost. Takoj, ko je popustila, je poklical policiste. Ti so prispeli čez dobrih deset minut, kar štirje, in začeli s preiskavo. Pridružila sta se jim še dva forenzika. Foley se je zbranim okrog trupla predstavil in potrdil, da umorjeni ni Toby. Vedel je, da je bil pogrešani svetlolasec, žrtev pa je bila temnih las. Ko se je s policisti pogovarjal o sestavi zasede, so ti okrog kraja umora napeljali opozorilni trak.

Forenzika, mlada vitka svetlolaska in siveč moški z očali z debelimi črnimi okvirji, sta se prav tako lotila dela. V zaščitnih oblačilih sta izgledala kot dva medvedka. Svetlolaska je odprla kovček. Pobrskala je po njem in sodelavcu izročila par plastičnih rokavic. Nato si jih je nadela še sama. »Mojca, izvoli,« je zaslišala kolega Marka, ko ji je izročil črn puder in čopič. Zavrtela je robove čopiča po pudru. Potem je ščetine ponovno zavrtela, tokrat po ploščicah na robu starega vodnjaka. Marko je med tem pograbil fotoaparat in posnel prve vidne prstne odtise. Mojca je sledi prekrila z lepilnim trakom. Vsak odtis posebej je prilepila na ustrezno podporno kartico. Ko so se policisti s Percyjem na čelu odmaknili od trupla in se približali vodnjaku, je s kovčkom pohitela k žrtvi. Marko ji je bil, s fotoaparatom v rokah, tik za petami. Poiskala je škarje in odstrigla nekaj las pokojnega. Potem je odrezala še košček njegove krvave bele srajce. Marko je med tem poiskal črnilo za prstne odtise in lepilno folijo. Začel je zbirati odtise umorjenega. Zatopljena v delo so zmotili policisti, ki so v vedru našli morilsko orožje. Srednje velik nož za kruh, prekrit s posušeno krvjo. Prinesli so jima ga. Marko ga je ošinil in dokaz pospravil v plastično vrečko.

Percy se je kmalu poslovil in se slabe volje v taksiju vrnil v Morskega ježka. Tam se je lotil poznega kosila. Kmalu je ugotovil, da mu obrok ne diši preveč. Več kot pol jedi je pustil na krožniku. S kislim izrazom je odšel v sobo in spet začel prebirati Valvasorja: »Prileté še različne tuje ptice v deželo, ki pa ne ostanejo dolgo, marveč kot popotniki le kratek čas. Prav tako se javlja tod vrsta majhnih tujih ptic, ki jim pravijo mrtvaške ptice. Dalje vidiš pernate tujke ali tuje ptičice, ki vedno z glavo tresejo in ki se na Kranjskem imenujejo čudežne ptice.« »Aha, še nekaj čarovniškega,« se je izgubljal med vrsticami.

Pozno popoldne je odložil knjigo. Ves začuden nad čarovnijami, ki so jih ljudje opažali že stoletja nazaj. Imel se je za zapriseženega ateista. Za kaj drugega bi potreboval otipljive dokaze.

Ko se je spočil, mu je uspelo pojesti skromno zgodnjo večerjo. Skozi soparo poletnega dne se je peš podal do Sečovelj. Ko se je tam na videz ležerno sprehajal in občudoval solinarske bazene ter številne vrste ptic, je zagledal Izraelca. Ta je mirno ležal na temni odeji sredi trave. Približal se mu je in ga previdno pozdravil. Kmalu je opazil, da moški ne govori angleško. Usedel se je poleg in mu pokazal sliko Tobyja. Tujec je zakašljal in priprl kot noč temne oči. Bil je suh, saj že dolgo ni prejel spodobnega obroka. S koščenimi prsti je oplazil fotografijo. Potem je začel Percyju nekaj kazati. »Šivati,« je ta uganil, ko mu je moški z velikim in na koncu špičastim nosom nazorno pokazal, da šiva svoje stegno. Temnolasec je pokimal in kazalec usmeril na fotografijo in potem nase. Percy je pomislil: »Tobyju je zašil rano.« Potem mu je s pomočjo kretenj skušal pokazati, da je njegova žena z dojenčkom na varnem. Izraelec je molče nejeverno gledal. A Percyju se je zazdelo, da ga je razumel. Uspelo mu ga je prepričati, naj mu sledi. V Portorožu je najbližjemu taksistu naročil, naj reveža, tujca odpelje v krizni center. Potem je poklical policijo in prosil, naj tja pošljejo varnostnika. Naročil je tudi, naj poiščejo prevajalca. Nekoga, ki zna hebrejsko. Lokacija kriznega centra je bila za večino skrita. Poznali so jo le strokovnjaki, njihovi pomočniki in žrtve kriminala.

Percy je čutil, da se naloga dobro razvija. Da je na pravi poti. A ni bil še na cilju. S to mislijo se je ob morju odpravil proti Piranu. Čakal je na klic iz Kopra. Tam je že cela četa mož v modrem prežala na tatove. Zamišljen je pogledal na ekran mobilnega telefona, ko ga je spodneslo pod nogami. Nekdo ga je na sredi pešpoti brcnil v koleno. Zaječal je in padel kot pokošen. Zaznal je mamljiv vonj borovcev in nenadno bolečino. Stisnil je zobe in se pobral. Velika pest je potovala proti njegovemu licu. A jo je z rokó prestregel. Presenečenega napadalca, ki je v mraku izgledal precej močan, je hitro boksnil v prsni koš. Spretno ga je prijel pod roké in ga s trebuhom obrnjenim naprej položil na tla. Moški je pošteno lovil sapo, Percy pa ga je pod seboj ukleščil. Ker pri sebi tokrat ni imel lisic, je v njegov hrbet uperil pištolo. Potem pa je opazil, da lisice molijo iz možakarjevega žepa. »Kako priročno,« je pomislil in se, še vedno v bolečinah, zvito nasmehnil. Izvlekel je jekleni pripomoček in ujetemu na hrbet vklenil roké. Ko je moški vstal, mu je na hrbet ponovno naslonil pištolo. Ukazal mu je, naj gre naravnost. Napadalec, očitno vinjen, se ni upiral. Ko sta tiho hodila, je pozvonilo. »Prosim?« se je Percy javil. »Živjo! Tomaž Košuta tu. Odkrili smo, kdo je žrtev. Begunec iz Izraela, star okrog dvajset let. Klošaril je po Kopru. To smo izvedeli v okolici. Pri sebi je imel potni list in na fotografiji ni bil tetoviran. Ime pa mu je bilo Ahmed Asini,« je zaslišal odločen moški glas na drugi strani. »Je še kaj novega?« je skoraj naveličano vprašal Percy. »Ujeli smo trojico,« je z veselim glasom potrdil policist Tomaž. »Bravo!« se je malce sprostil Percy. »Pomagal nam je predstavnik specialne enote. Bil je hud boj. Eden od policistov je ranjen. Velikan je opazil, da nima možnosti, a je vseeno skušal pobegniti. Takrat sta se njegova pomočnika mirno predala. Nista bila oborožena. Njega pa je ustavil specialec, ki ga je z nekaj krepkimi udarci pričakal na vhodu,« je opisal Tomaž. »Uf, dvomim, da bi zmogel sam,« je zadovoljno rekel Percy. »Tudi jaz imam ujetnika, napadel me je sredi Portoroža. A ga pripeljem k vam?« je ponosen nase veselo rekel. »Seveda, se dobimo,« je akcijsko srečanje potrdil prijazen policist.





XXII.


Debeli rtič, Piran, julij 2018



V bazenu zdravilišča je bila precejšnja gneča. Mladi in stari so se prerivali. Marcelu se je po neprespani noči zdelo, da množica dobesedno valovi. Toliko ljudi se je zgnetlo v veliki bazen. A bili so disciplinirani. Tokrat ni nihče skakal v klorirano vodo.

Ker so se mlademu reševalcu oči začele kar same zapirati, je odšel do avtomata pri recepciji. Natočil si je kapučino. Utrujen se je naslonil na recepcijski pult. Petra ga je iz navade zapeljivo pogledala. Kar je komaj opazil. Nato ga je vprašala, če je zaspan. »Zelo,« je rekel in se zastrmel vanjo. »Tule ni gneče. Če želiš, lahko za nekaj minut popazim bazen,« je ponudila pomoč. Pokimal je. Stopila je v sobo reševalcev, odprla njena druga vrata in začela opazovati. Nepričakovano je začutila bližino in znan vonj vodice po britju. Obrnila se je in opazila, da Marcel z roko za njo sloni na vratih. Med njima je iskrica že dolgo počasi tlela. Naglo je zaprl vrata in ji na lice prilepil poljub. Pogledala ga je naravnost v oči. Zato ni odlašal, poljubil jo je na voljna usta. Med njima se je vnela goreča strast. Njegove roke so napadle vitek pas in mečkale belo bluzo vse više. Začela sta se divje poljubljati. V tistem je nekdo potrkal. Marcel se je odtrgal od dekleta. Planil je k vratom in jih odprl. Pred njimi je stala Evelina. Ker se ji ni javljal na telefon, ga je prišla obiskat. Želela ga je presenetiti. Potem pa je opazila njegove gole prsi in Petro, ki si je popravljala bluzo. S široko odprtimi očmi je brez besed zaloputnila vrata. In odšla. »Kdo je bil pa to?« je začudeno vprašala Petra. »Moja punca,« je skrušen priznal. »Opa, nisem vedela,« je dvignila roké in stekla za Evelino. Ujela jo je na dvorišču in jo prijela za ramo. »Oprosti, nisem vedela!« ji je zavpila. »Kaj res?!« je besno zavpila Evelina in s solzámi v očeh z dolgimi koraki odšla. V tistem so Marcela poklicali s policije, s prošnjo, naj se zglasi pri njih. »Delam,« je bil kratek. »Vaš oče bo nekaj časa na hladnem,« mu je povedal Tomaž. »Aja?« se je začudil Marcel. Ostal je skoraj brez besed. »Ja. Če želite, ga lahko pridete obiskat. Med uradnimi urami,« je nadaljeval policist. »OK,« je ob koncu pogovora rekel Marcel. Jezen je prekinil. Iz bazena se ni premaknil vse do konca svoje izmene. Ko pa je stopil v garderobo, ga je nežna roka objela prek prsi. »Nočem biti nesramna! A mislim, da nisi najbolj zadovoljen s svojo deklico,« je rekla Petra. »Hm,« je zamomljal. »Rada se zabavam,« je nagajivo šepnila. Molčal je. »Za mano je grozen dan, a lahko bi se končal lepo,« je pomislil. Čez nekaj trenutkov pa je z obžalovanjem v glasu rekel: »Mogoče sem danes izgubil punco.« »Kdo pa sem jaz?« je zaigrano zapeljivo rekla. Sezula je črne sandale in ga objela. Poljubil jo je in objel okrog pasu. »Si lepa, a jaz rabim malo časa zase,« je rekel. »Mogoče sedaj? Jaz vem, kaj rabiš,« je šepetala, vsa pohotna. »Moram domov,« jo je odločen izpustil. »Pod mrzel tuš,« je pomislil. Lepotica se je razočarana vrnila k recepciji in ugasnila računalnik. Pograbila je torbico in počakala, da je nesojeni ljubimec odšel ven. Izmene je bilo konec. Zaklenila je in stopila proti parkirišču, obdanem z borovci.

Marcel je ves razgret stal ob svojem Cooperju. Zagledal je Evelino, ki je sedela na koreninah bližnjega bora. Vsa objokana. »Oprosti, hotela me je zapeljati. A sem odklonil,« je priznal. Potem ji je povedal, da so njegovega očeta zaprli. »Oprosti,« se je še sama opravičila. »Ponavadi ne delam scen,« ga je pogledala z od joka rdečimi očmi. »Ampak najino razmerje ne more temeljiti na takšni svobodi. Nisem muslimanka,« je jezno rekla. »Nočem, da delaš z njo. Pojdi drugam, ali pa sva zaključila,» se je opogumila. Te besede mu je zabrisala v obraz. »Mogoče pa še nisem za resno zvezo,« je z obžalovanjem rekel. Evelina se je kislo nasmehnila in si z rokó pomela objokan obraz. Kar peš se je odpravila domov. Marcel pa je ves poklapan sedel v avto in prižgal radio. Besen je krepko stopil na plin. V sveti jezi je pozabil prižgati luči.

»Današnji dan je bil zaklet,« je pomislil in navil radio. Zadonela je pesem It's No Good skupine Depeche Mode. Zapeljal je na obvoznico in zaspan za hip zavrtel volan preveč v desno. Zadel je ob že precej dotrajano ograjo, jo prebil in priletel v ogromno drevo. Iz havbe se je zakadilo. Marcel je z glavo treščil ob volan in izgubil zavest. Velika vijolična limuzina za njim se je ustavila. Izstopila je elegantna kratkolasa dama v dolgi, rdeči večerni obleki. Opazila je, da je Marcel krvav in nepremičen. Takoj je poklicala rešilca. Okrog nesrečneža se je zbrala množica. Kmalu so pridrveli še policisti in gasilci. Dva reševalca sta zaletelega pregledala in ga na nosilih odnesla v reševalno vozilo. Policist pa je s poškodovančevega mobilnega telefona poklical njegovo mamo, Klaro. Ta je z modro pétko čez dobrih pet minut pridrvela do sina. Ko je videla, da se njen edinec ne zaveda, so ji solze napolnile oči. Rešilec je kmalu odpeljal, tik za njim pa je v solzah peljala Marina. »Kaj je bilo tega treba?« se je spraševala. Malo pred trčenjem je namreč izvedela, da je njen odtujeni mož v zaporu.

Besna in obenem žalostna Evelina pa je našla začasno, nezdravo uteho v pijači. V spalnico, kjer se je še nedavno ljubila z Marcelom, je odnesla flašo rdečega vina. Usedla se je na belo rjuho in začela piti. V nekaj minutah je spila kar pol flaše. Potem jo je odložila na tla in se zagrebla v belo podlago. Z nasmeškom na objokanih licih je trdno zaspala.





XXIII.


Portorož, julij 2018



Ujete so zasliševali. Ko so vestni možje v modrem ugotovili, da je detektiv Foley pripeljal vklenjenega policista Florjana, niso mogli verjeti lastnim očem. Anglež pa je blestel od ponosa, saj že dolgo ni koga lastnoročno prijel. Ko je hotel prisluhniti zaslišanju čuvaja, so ga poklicali iz Kriznega centra. Sporočili so, da so našli prevajalko. Takoj je naročil taksi in že čez deset minut stopil v visoko belo zgradbo, ki je spominjala na stolp. Pozvonil je. V veži ga je pozdravila zavaljena socialna delavka Suzana. Njen obraz je bil zavit v štrleče svetle kodre. Percyja so spominjali na štrene ovčje volne.

Čez hip ga je ta debela uslužbenka odpeljala v prostorno dnevno sobo. Tam je na rumenem kavču sedel nasmejan izraelski par. Malka je otročka držala v naročju. Poleg njih pa je na stolu sedela mlada rjavolasa prevajalka. Njene temne oči so zakrivala velika očala, strog videz pa je dopolnjevala figa. Oblečena je bila v rjav kostim. Percy je prijazno pozdravil in zbranim segel v roké. Izvedel je, da se Izraelec piše Amar. Usedel se je na stol nasproti, ob socialni delavki. Začeli so s pogovorom. »Ali veste, kaj so storili vaši ženi?« je Izraelca Chaviva prvi zaslišal Percy. »Da,« je ta pokimal. Vmešala se je Suzana in pojasnila, da je po prihodu Malko pregledal ginekolog. Ta ni našel poškodb ali sledi spolnega odnosa. Težava je bila v tem, da je mlada mamica v času ugrabitve močno shujšala. Ker so bili njeni obroki skromni. Zato je imelo njeno mleko nižjo vrednost maščob. »Aha,« jo je pozorno poslušal Percy. Obrnil se je nazaj k dr. Amarju in ga vprašal: »Veste, kdo je Toby? Komu ste zašili nogo?« Prevajalka, gospa Lešnik je prevedla, koščeni mož pa je odgovoril. Percy je z zanimanjem prisluhnil mojstrici jezikov: »Toby je bil zaboden v desno stegno. Ko je Chaviv šival rano, se mu je zdelo, da fanta poseg sploh ne boli.« »Kaj se mu je zgodilo, ali vam je povedal?« je Percy ostro pogledal doktorja Amarja. »Bil je slaboten. Na kratko je pojasnil, da je izgubil igro kart in s tem tudi stavo. Za kazen je moral poljubiti privlačno hosteso v klubu Morje. Ker je bila tam ogromna kača, kobra, se je ustrašil. V paniki jo je zagrabil za vrat in skoraj zadavil. Takrat ga je nekaj streslo. Padel je na tla. Pomislil je, da ga je napadla lepotica. Mogoče z električnim paralizatorjem. Ko je prišel k sebi, se je znašel v majhni, čisto rdeči sobi. Mislil je, da se mu bo zmešalo. Ker je bil prazen prostor zaklenjen, je skozi okno splezal ven. Do tal ni bilo daleč. Na ulici pa sta ga zgrabila nedavna soigralca. V nekaj sta ga zavila in odnesla v kombi,« je namesto Amarja odkrila Malka. »Kaj pa se je potem zgodilo?« je vprašal Percy. »Blondinec ga je strupeno pogledal in se dotaknil njegove noge. Toby je rekel, da ni čutil ničesar. Sploh ni vedel, da je začel krvaveti. Kruti velikan ga je namreč med vožnjo v kombiju zabodel. Revčku se je uspelo izmotati iz zavoja, saj ga ugrabitelji niso imeli stalno na očeh. V kombiju jih je od žrtve ločevala železna rešetka. Ko je krvoločnež Tobyja zabodel, so kombi ustavili. Storilec se je presedel. Takrat se je ležečemu se Tobyju kljub zvezanim rokam in nogam uspelo izviti iz zavoja. Ker je lahko premikal prste, je odprl drsna vrata, ko se je kombi ustavil. Skotalil se je, skoraj padel je ven. Na srečo junci tega niso opazili. Odpeljali so se naprej,» je zavzeto govorila Malka. V grozi si je za nekaj sekund prekrila oči z dlanmi. Nadaljevala je: «Odkotalil se je s ceste na pločnik. Ko mu je revežu uspelo odvezati vrv z gležnjev, se je komaj postavil na noge. Takrat je opazil, da močno krvavi. Prasci bi ga pustili izkrvaveti. Naredil je nekaj korakov, a je težko hodil. Takrat sva ga zagledala.

Mož je zdravnik in ima pri sebi vedno kaj praktičnega. Na srečo je imel šivanko in sukanec. Nekaj metrov dalje smo skrito za grmovjem našli klopco. Mož je z robcem najprej ustavil krvavenje. Potem ga je zašil.« »A tisti izmečki se niso vrnili?« je jezno vprašal Percy. »Ne, nismo jih videli. Je pa mimo šel en debel moški in zagrozil, da nas bo prijavil. Da moramo v bolnico s pacientom. Ko sem mu povedala, da je mož zdravnik, je še kar vztrajal. No, toliko časa je živčno govoril in po malem grozil, da je prisilil moža, da mu pomaga pri prodaji ukradene robe. Kradel je mobilne telefone in vozičke invalidnih,« je še razkrila. »Neverjetno, česa so ljudje sposobni,« je rekel Percy. »No, tat je možu obljubil delež od prodaje. Veste, begunci smo. Ko so me ugrabili, so ukradli tudi torbico z vsem našim denarjem. Bilo ga je precej,« je z resnim glasom rekla. »Tako, da je Chaviv potem dobil nekaj drobiža od lopova. A to je preklet denar,« je še zatrdila. »Ne skrbite, klavca in pomočnika smo zaprli. Prav tako policista, ki me je napadel. Kam pa je fant šel?« je z zaupnim glasom vrtal Percy. »Kmalu po šivanju nas je zapustil. Ves solzen se je zahvalil in rekel, da nas bo poiskal. Nato je prestrašen zašepetal, da se bo skril. Mogoče pri kakem ribiču. V cerkev ga je bilo strah iti. Upam, da je na varnem. Tako kot danes moje dete,« je zazibala fantka v rokah in si pomela solzne oči. »Poiskal ga bom,« je obljubil Percy. Za potrditev jo je pogledal globoko v temne oči. Chaviv je te besede razumel. Zato se mu je v hebrejščini takoj zahvalil. Rokovali so se. Nato se je Percy vrnil na policijo. Tam so zaslišanja še vedno potekala.

Policisti so detektivu dovolili, da ob Leopoldu Mlakarju, strogem inšpektorju kratkih sivih las, zasliši Leslieja. Moža zakona sta se usedla za sivo mizo, nasproti orjaka. Rdečelasa tajnica v sinje modri obleki in belih salonarjih jima je postregla s pijačo. Policisti v glavni pisarni pa so vklopili skrito kamero. Osumljeni se je spretno izogibal neposrednim odgovorom. Nato so predenj pripeljali vročo blondinko. Marcel je namreč Percyju zaupal, kaj je videl in slišal v zdravilišču. Policisti so žensko našli, saj je pogosto obiskovala bazen. Percy je ujetniku zagrozil, da jo bodo zaprli kot osumljeno. Če jim ne pove vsega, kar ve. Leslie se je premeteno nasmehnil in se začel potiti. Percy pa je na videz mirno naprej zasliševal: »Zakaj ste prišli v Slovenijo?« »Poslovno,« se je glasil odgovor. »Kje živite?« je nadaljeval detektiv. »V hotelu Morski pes. Trenutno,« je z globokim glasom odgovoril velikan. Ni lagal. »Kdo je mrtev fant v vodnjaku?« je nato z ledenim glasom prešel k stvari Percy. Zaslišani je grdo pogledal, nato pa se zmedel: »Ne vem. Dar?« »Dar komu?« je Percy vlekel iz njega. »Hudiču,« je orjak besedo zaničevalno izpljunil. »Zakaj pa?« je vztrajal detektiv. »Ker potrebuje nove duše,« je še vedno povsem resno odgovarjal zaslišani. »Kdo je blondinka?« je Percy spremenil taktiko. Takrat se je Leslie spet zmedel. Ni vedel, kaj naj odgovori. Zato je nekaj trenutkov molčal. Segel je po kozarcu vode. Počasi je naredil nekaj dolgih požirkov. »Ona je...« je začel. Nato pa se je v zadregi popraskal po velikem nosu. »Vaša partnerka?« je pomilovalno rekel Percy. »Moja sestr...« je začel, a ni dokončal stavka. Percyju se je ob požirku zelenega čaja z meto pošteno zaletelo. V njem je bil namreč tudi nepričakovan kanček žganja. Začel je krčevito kašljati. A Leslie je pomislil, da zaradi njegovih besed. Kar je Percy slišal, je bilo neverjetno. Marcel mu je pred kratkim povedal drugo zgodbo. O tem, da je orjaški blondinec žensko naskočil na stranišču zdravilišča. »OK,« je detektiv poplaknil kašelj z dodatno dozo alkohola in se nejeverno zazrl v zaslišanega. Sredi zaslišanja ni želel godrnjati inšpektorju Mlakarju o odvečnem dodatku alkohola. Slednji pa je pogovor le tiho poslušal. Pravzaprav je bil poleg bolj kot priča. Ne kot zasliševalec. »Kje je Toby?« je Percy odločno izustil ključno. »Ne vem,« mu je sogovornik jezno zabrisal. Percyja je spomnil na psa. Na buldoga, ki se peni. Strašni velikan je postal podoben liku iz risanke. »Kako to?« se je zaradi pijače bolj opogumljen začudil Percy. Čutil je, da ima vse vajeti v rokah. »Ne vem,« je kot papiga ponovil Leslie. Percy se je sam pri sebi zahahljal, saj je v zadnjih minutah ujel nekaj ključnega. Ujetnik je pravzaprav lagal. Oziroma ni vedel, kaj naj reče. Bil je pošteno zmeden. Roke, položene na mizo, so se mu začele živčno tresti. »Zakaj ste fanta potrebovali?« je postal detektiv previden. »Sem bogat. Njegov oče mi je hotel podtakniti krajo,« se je sogovornik debelo zlagal. Nemir ga je izdal. Percy je prasnil v smeh in pomilovalno pogledal njegove vklenjene roké. Vedno bolj so se tresle. »To zgodbo pa poznam. Govorico o žrtvovanju hudiču pa bom preveril,« je premeteno potrdil. Zaslišani je nemo odmaknil pogled. Zastrmel se je v sivino mize. S tem je potrdil, da je lagal. Sledilo je ostro vprašanje: »Se zavedate, da ste lahko obtoženi: umora, ugrabitev, namernih poškodb in ropa? Ter da boste kazen odsedeli v Angliji, podobno pa se piše tudi vašima italijanskima pajdašema?« »Očitno so vaši policisti nesposobni,« je Leslie nejevoljno zagodrnjal in s črnim očesom ustrelil v Percya. »Aha, govorite o Florjanu? Odsedel bo teden dni, potem pa bo začasno suspendiran. Čaka ga zdravljenje, saj je alkoholik,« mu je Percy vrgel kost. V tistem trenutku je policist v majhen prostor pripeljal novega ujetnika. Debelega domačina, Toneta Horvata iz Sečovelj. Osumljenega kraje mobilnih telefonov in invalidskih vozičkov. »Ta pa je poln navdiha,« je Percy zafrkljivo ošinil tatu, preden je zapustil policijsko postajo. Bil je zadovoljen. Skoraj je že rešil težek primer. Saj je pridobil nove dokaze. Odločil se je, da bo za vsako ceno poiskal Tobyja. Pa tudi, če ga bo iskal celo noč. Z baterijo.

Poln nenadne kipeče energije je poiskal dolg kanal Fazan v Luciji. Z željo po ogledu privezov. Večina čolnov in manjših jadrnic je samevala. Ko je dosegel konec vodne poti, pa je Percy, takrat že precej utrujen, zagledal drobno luč. Prižgano lanterno na robu ljubke majhne jadrnice. Mlad fant je stopil iz kajute in se ozrl naokrog. Percyjeve oči so napolnile solze. Olajšanje je bilo veliko. »Našel sem ga,« je vzhičen pomislil. Stopil je k mladeniču in ga nagovoril.





XXIV.


Piran, julij 2018



Potolčenemu Marcelu je na bolnišnični postelji postalo dolgčas. Iz črne torbe na tleh je povlekel prenosni računalnik. Začuden je ugotovil, da ima dostop do interneta. V YouTube je vtipkal ime pisateljice. Sherry Shriner. V zbirki njenih posnetkov je izbral naslov Lilith, moj pogovor z zlobno antično boginjo. Ker mu je kirurg naravnal zlomljeno desno zapestje, se je počutil kot prerojen. Z navdušenjem je bral odlomke: »Naj najprej predstavim Lilith... prvo ženo Adama. Takrat je bila dobro poznana... ampak cerkve o njej molčijo, in ker je tako malo informacij o njej, kar združujejo obe stvaritvi v prvem in drugem poglavju Geneze.

Mnogi verjamejo, da je Lilith demon. Ob pomanjkanju boljšega opisa bi lahko bila... Lilith je petdimenzionalno bitje... do sedaj še ni umrla... Demoni so duhovi mrtvega Nefilima, ki so bili na Zemlji in umrli... prekleti v klatenje po Zemlji so štiridimenzionalna bitja... ker so mrtvi duhovi... bitja, ki so že umrla...« Marcel je pobrskal: »Nefilim označuje skrivnostne super može iz antičnih časov, ki so živeli pred vesoljno poplavo in po njej.« Nato se je vrnil k zgodbi o Lilith: »Lilith je bila ustvarjena s črnimi lasmi in z modrimi očmi... bila je zelo lepa...«

Marcel je lačen novih informacij prešel k opisu stvarjenja človeka: »To sta bila Adam in Lilith... ko sta bila ustvarjena, sta bila podobna angelom... izgledala sta angelsko... ker je Lilith zapustila Adama, je bilo njegovo telo spremenjeno, še vedno je bil 'Adam' ampak z novim telesom in postal je meseno bitje z dušo. Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« Je trdila Sherry. Zavzet bralec je na spletu obstal na razlagi: »V zvezdnem prahu so astronomi med drugim našli molekularne podpise: CO (kobalta), silicijevega karbida, amorfnega (5) silikata, policikličnih aromatskih ogljikovodikov, vodnega ledu in poliformaldehida. V razpršenem medzvezdnem mediju obstajajo dokazi za silikatna in ogljikova zrna.«

Oko je vrgel na razlago nekaj od naštetega: »Sesalci potrebujejo manjše količine kobaltovih soli. Silicijev karbid je spojina silicija in ogljika. Je v naravi zelo redek material. Njegova zrna se vežejo s sintranjem, da tvorijo zelo trde keramike. Sintranje ali zgoščevanje je postopek izdelave končnih posameznih izdelkov iz prahu, s segrevanjem materiala pod temperaturo tališča. Prvi izdelki, ki so bili sintrani, so bile opeke,« je izvedel. »Iz prahu! Smo del zvezd!« ga je sveža misel navdušila. »Prah so drobni, v zraku lebdeči delci s premerom, manjšim od 0,01 milimetra. Prah nastaja ob vetru, od preperele zemlje in kamnin, ob zgorevanju (zlasti v industriji), z vpadanjem kozmične materije v zemeljsko atmosfero in podobno. Tudi pelod (»cvetni prah«) lebdi v zraku. Hišni prah sestavljajo: pelod, ostanki kože in las ljudi ter domačih živali, tekstilna in papirnata vlakna ter drobci drugih materialov,« je ugotavljal.

»Silikati so soli in estri ortosilicijeve kisline in njenih kondenzatov. Estrenje je reakcija alkohola in kisline, pri kateri se odcepi voda. »Aha, tule je omenjena voda,« je globoko vdihnil. »Poliformaldehid pa je umetna snov, ki s segrevanjem postane plastična, gnetljiva,« je Marcel kopal po gori podatkov.

»Ogljík nastaja v notranjosti zvezd v vodoravni veji. Kjer zvezde pretvarjajo helijevo jedro v ogljik v procesu treh delcev alfa (jedr helija). Hélij (latinsko helium) je kemični element iz skupine žlahtnih plinov. Razen v ekstremnih pogojih obstaja le kot plin,« je pisalo. »Saj res, baloni so polnjeni z njim!« se je radoveden zopet navdušil. »Na Zemlji ga najdemo v večjih količinah, na primer v zemeljskem plinu. Ime in simbol izvirata iz grščine, kjer helios pomeni Sonce.

Ogljik pa je izreden element zaradi številnih razlogov. Njegove različne oblike vključujejo eno od najmehkejših (grafit) in eno od najtrših (diamant) človeku znanih snovi. Poznanih je skoraj deset milijonov različnih ogljikovih spojin. Te tvorijo osnovo za vse življenje na Zemlji. Ogljiko-dušikov cikel pa zagotavlja del energije, ki jo dajejo Sonce in druge zvezde,« je Marcel hlastal za znanjem. Želel je vedeti več. »Najbolj pogosti elementi v človeškem telesu so: klor, natrij, žveplo, kalij, fosfor, kalcij, dušik, vodik, ogljik in kisik,« je končal z minutami kemije. »Vau, to se povezuje,« je razmišljal o človeku kot o bitju sestavin. »Ampak, ali je človek obstojal, nastal iz elementov ali bil ustvarjen?« je tuhtal. Dejstva je imel na dlani. Le tisto ključno, veliko rojstvo ga je begalo.

Kot marljiv šolar je nadaljeval z branjem nove zgodbe: »Lucifer je oplodil Lilith, ko je bila še z Adamom. Potem je zapustila Adama in se ni želela vrniti k njemu. Raje je izbrala Luciferja. Čez kratek čas je bila izgnana z Zemlje in Eva je bila ustvarjena. Slednjo je potem zapeljal Lucifer in jo oplodil s Kajnom.« In dalje, še nekaj besed o Lilith: »Danes vlada na desetine milijonom demonom, čarovnicam, in čemur pravi njeno sestrstvo po celem svetu. Zapeljuje moške in ženske med spanjem ter povzroča kaos po celem svetu.« »Kako lahko to izvaja? Na duhovni ravni?« se je kislo nasmehnil Marcel, ko se je spomnil svojih vročih sanj. Bil je vzgojen kot kristjan, pa o Lilith do sedaj ni slišal niti besede.

Ves potolčen in v šivih je odložil računalnik na omarico in v misli priklical veliko uspešnico Bruna Marsa, Locked Out Of Heaven. V tistem je potrkalo. Z ogromnim plišastim medvedom v naročju je vstopila Evelina. Marcelu so se orosile oči. Ni zbral niti trohice moči, da bi odzdravil. »Oprosti,« je nežno rekla in mu položila mehko igračo v naročje. Molče se je nasmehnil. Ni zmogel izustiti prav ničesar, saj se je čutil krivega. Petro je vendar večkrat poljubil. Ko pa ga je Evelina prijela za rokó, so iz njega počasi privrele besede. Globoko obžalovanje.





XXV.


Piran, julij 2018



Ko se je Toby namestil v veliko hotelsko sobo, mu je Percy zagotovil, da je na varnem. Potem je varuh zadovoljen stopil v svoj najeti kotiček miru. Zazvonilo je. Tokrat se je oglasil telefon hotela. Bil je Marino. Iz hostla. Detektivu je sporočil, da ga Aurora vabi v klub Morje. Percy je kljub pozni uri in utrujenem telesu skočil na nogé in zapustil segreto posteljo. Skrivnostna Aurora ga gotovo ni klicala brez pametnega razloga. Pohitel je.

S kratko, kodrasto blond lasuljo na glavi ter v rdečem usnjenem topu in mini krilu ga je pričakala na recepciji. Osupel zaradi njenega drugačnega videza jo je komaj uspel pozdraviti. Opazila je njegovo začudenje, in se kot vedno nasmehnila. »Sledi mi,« je z nežnim glasom rekla. Vodila ga je mimo, tokrat povsem mirne kobre. Vse do temno modre sobe s svetlečimi zvezdami. »Se spomniš legende o sedmih svečnikih?« ga je zapeljivo pogledala. »Ja. Sedem svečnikov predstavlja sedem starodavnih gozdov,« se je nemirno ozrl po prazni sobi. »Hm, nisem dokončala zgodbe,« je le za trenutek zdolgočaseno rekla. »Pa jo lahko?« je zvito vprašal Percy. Z žarečimi očmi se je sprehodil po njenem bledem vitkem telesu. »Skrinjo v klubu lahko odpre tisti, ki ima bisern ključ. Ta jo odklene. Položena je v staro leseno ogrodje, a je vsa bisernata in prevlečena s čistim prozornim kristalom. Njeno dno je obloženo s suhim zlatom. Zlat svečnik lahko v roké vzame le tisti, ki ga lahko vzdigne. Če ga vrne očetu, bo svetu odprl oči. Heh, njegovi tatovi pa bodo sprejeti nazaj, v njegovo deželo,« je s ponovno nežnim glasom razkrila. Percy je z navihanim nasmeškom na obrazu vprašal: »Lahko poskusim?« »Imate ključ?« ga je premeteno pogledala Aurora. Za hec je potipal svoja dva hlačna žepa in odkimal: »Ne.« V tistem je, s pištolo v roki, v sobo z drugega konca kluba stopil Leslie: »Bom jaz probal.« Aurora se je ustrašila in prijela Percyja za rokó: »Kdo je to?« »Ne vem,« se je zlagal in zabodeno pogledal v črno oko. Obenem je ob dotiku njene roke začutil ogromen val energije. Kot šibak električni tok, ki je švignil v njegovo telo. Ko ga je spustila, se mu je zazdelo, da je spet mladenič. »Kako se je pa ta tu pojavil? Saj je v priporu?« je Percy pogledal kot tele v nova vrata. »Pojdimo,« je ukazal orjak in odločno molíl pištolo v njiju. Znašli so se v prostoru s skrinjo. Ko je kača zaznala Auroro, je zlezla s skrinje in se zavlekla v kot. Tam se je mirno zvila v klopčič. Percy ni mogel verjeti svojim očem. Takrat se je Leslie zastrmel v Aurorino oprsje. Čemur je sledil tudi pogled detektiva. Okrog njenega dolgega vratu se je svetila srebrna verižica z bisernim ključem. »Tole bom pa kar jaz vzel,« je velikan rekel Aurori. Percy je za hip pomislil, da se mu sanja: »Zakaj ima Aurora ključ?« Nikoli ni verjel v pravljice. Prekinil je nasilen trenutek in Auroro pogumno vprašal: »Kaj pomeni, bo svetu odprl oči?« Leslie ga je odprtih ust pogledal, in potem rekel: »Mogoče je ključ ukradla.« Percy je ugotovil, da nevarnež pozna legendo. Aurora pa je molče odpela verižico. Snela je ključ in ga položila črnookemu v dlan. »Poskusite,« je rekla. Percy si je naglo nadel vohunska očala, zataknjena za žep njegove svetle srajce. Med tem je Leslie previdno vtaknil ključ v skrinjo. Aurora je osupla še vedno molčala, saj je skrinjo odprl. Leslie je z ogromnima rokama držal pokrov in počasi odprl celo svetínjo. Iz nje je sijalo. V istem hipu je v vseh bankah ob morju za nekaj minut zmanjkalo elektrike. Razne električne naprave pa so vase v nekaj sekundah sprejele ogromno količino svetlobe. Navzlic večerni uri je bil na nebu viden delček gorečega sonca. Nekatere manjše solarne celice je silovita moč dobesedno zdrobila v koščke. Domačini na mestnih ulicah, balkonih in plažah so za hip obnemeli. Strmeli so v nebo ter v pokajoče solarne luči in kolektorje, nato pa zagnali paniko. Kričanje je napolnilo obmorske poti. Žarčenje svetlobe je nenadoma izginilo, skupaj z zasenčeno podobo sonca.

Orjak je izbuljenih oči zagledal zlat svečnik, ki je kot ulit ležal v suhem zlatu. Poskusil ga je vzdigniti. Ni mu uspelo. Opazil je, da so na vrh svečnika pritrjeni štirje diamanti. Popraskal se je po blond ježku in iz žepa ves jezen vzel vžigalnik. Prislonil ga je na diamant na spodnjem robu vrha svečnika. In prižgal. Drag kamen se ni vžgal. Ponovno je poskusil. Svečnik se je držal podlage kot mladiček mame. Percy je ves besen molčal, Aurora pa je z globokim glasom spregovorila: »Kakor glas bojnih vozov poskakujejo po vrhovih gora, kakor glas ognjenega plamena, ki požira strnje, kakor mogočno ljudstvo, pripravljeno za boj. Naskakujejo mesto, tekajo po obzidju, vzpenjajo se v hiše, skoz okna prihajajo kakor tat. Pred njimi trepeta zemlja, se trese nebo, sonce in luna temnita, zvezde izgubljajo svojo svetlobo. Gospod pa daje svoj glas pred svojo vojsko, ker je silno velik njegov tabor, ker je mogočen tisti, ki izpolnjuje njegovo besedo...« V tistem so zaslišali veličastni zvok trobente. Iz zelene sobe s črnimi zvezdami je prednje stopil visok svetel mladenič. Svetlih las in skorajda prosojne polti, oblečen v deviško belo, se je s trobento v roki približal Aurori. »Naš boj ne bo večen. Kristali zlatega svečnika so spregovorili. Zasijali so kot sonce,« je z žametnim glasom rekel. Velikan je zazijal. V sobo sta stopila še dva visoka mladeniča v belem. Za tistim s trobento je stal njemu zelo podoben. Ogrnjen v belo haljo s širokim zlatim pasom. Njegov obraz je sijal kot bi bil posut z drobnimi delci zlata. »Kdo krade, prižiga moj plamen?« je z žametnim glasom pogledal Leslieja. Ta je velika usta povlekel v začuden nasmeh: »Sem vas malo požgečkal?« »Tu ni šale. Če svečnik ni tvoj, se ne igraj z njim,« ga je z bleščečimi očmi ocenjeval mladenič. Bila sta približno enake višine. Leslie je zožil oči in se čudil pogumnemu. Pristopil je še mladenič z baklo v roki. Leslie je stal ob skrinji, obkoljen. Mladenič je pomolíl gorečo baklo pod njegov obraz. Ujeti je brez besed potegnil glavo čimbolj nazaj. Buljil je v plamene. A zbegan sploh ni opazil, da ognjen sij oddajajo kristali. Takrat se je mednje pomešala Aurora in odločno rekla: »Ključ je moj. Dal mi ga je eden od bratov.« »Zakaj?« se je mladenič namuznil. »Čuvam ga. Želim si nazaj domov,« je nežno priznala. »Veš, kaj se lahko zgodi?« jo je mehko vprašal. »Ljudje bodo spregledali. Spoznali bodo resnico svete knjige. V njej je življenje, pravo in nepravo,« je odgovorila. »Mar si se pokorila? Nam bo oče dal za kar ga prosimo?« je mladenič strogo pogledal navzdol, v Auroro. »Vam vedno,« se je pretkano nasmehnila in sklonila glavo v poklon. »Za dejanje bomo odgovarjali očetu. Če želiš nazaj, se bomo mogli vrniti vsi,« je zatrdil. »Vem, a še vedno ste nagajivi,« je odgovorila. Vsi 'fantje' so se zasmejali. »Kaj pa jaz, sem tu le kot suženj?« je mladeniča resno vprašal Percy. »Ne, vaša naloga je pomembna. Borite se za red, za mir na svetu,« se je glasil odgovor. »Percy lahko vzame skrinjo,« je radodarno dahnila Aurora. In mu spet podelila enega izmed svojih tisočerih nasmehov. Bila je tako zelo srečna. Omenjeni je z vprašanjem v očeh pogledal zbrane. »Tako naj bo,« je določil tisti z zlatim pasom. Aurora se je sklonila nad skrinjo in z lahkoto dvignila svečnik. Takrat je prvi mladenič zaigral na trobento in odšel. Preostala dva sta mu sledila. Aurora pa se je vsa vznemirjena približala Percyju. V zahvalo za vse, za dragoceno pomoč mu je podarila vroč poljub. Takoj potem je odšla. Detektiv se je popolnoma otresel strahu pred Lesliejem in ga začuden pogledal. Kot da je stopil v kožo nekoga drugega. Ta, opazovan velikan pa se je začel nejeverno krohotati: »Jaz nisem pravi! Mogoče, a ne čisto.« Percy je pomislil, da se jima obema meša. Še posebej pa velikanu. Sam sebe je tiho vprašal: »Je legenda resnična?« Ko pa je hotel stopíti v zeleno sobo je z orlovskim nosom zadel ob zaprta vrata. Zmeden jih je odprl, a v sobi ni bilo nikogar. »Kdo je zaprl vrata? Od kod so prišli? Kam so izginili?« se je mrščil. »Saj vam je Aurora povedala, kdo so,« se je dalje krohotal Leslie. Percy ni odgovoril, ampak je jezen skočil k njemu. V nekaj sekundah ga je vklenil. Še vedno je mislil, da se mu sanja. Ker se Leslieju, težkemu kot cement, ni nikamor mudilo, je iz žepa povlekel mobilni telefon ter poklical policijo in taksi. Potem je orjaka odvedel iz skrivnostnega kluba.





XXVI.


Piran, julij 2018, popoldne



Policijska postaja je obnemela. Junaki v modrem so za skrivno steno opazovali zaslišanje. Toby je sedeč za mizo identificiral Leslieja. Ta se je, ko je sedel nasproti njega, vztrajno praskal po velikem širokem nosu. Napeta pogleda sta se mešala. Nato je fant šokiran vrgel pogled na Leslieju enakega. Tega so policisti z vklenjenimi rokami privedli v pisarno. Oba orjaka sta bila oblečena v črno. Toby je zaprepaden vzkliknil: »Dva sta!« »Točno, fant! Tisti z zvezdo na licu te je zabodel,« mu je razkril Percy. Toby je bled kot jogurt, s črnino pod očmi, omenjenega ves zgrožen pogledal. »Zakaj?« je vprašal velikana. »Brata sta. Tudi jaz nisem vedel,« mu je Percy šepnil na uho, ko je pristopil. Toby je izbuljil zelenkaste oči. Detektiv pa je naprej zasliševal: »Kje ste kupili orožje?« Ujeta sta se spogledala in se nasmehnila. Prvi zaslišani je zavzeto vprašal: »Ste že kdaj slišali za dark web?« »Nekaj,« je priznal Percy. »No, tam so ogromne zbirke,« je zvito pogledal. »Aha,« je Foley postal po odgovoru sodeč redkobeseden. »Ja, Italijana sta vse preštudirala,« je razkril velikan. Toby pa se je ves skrušen oglasil. »Moj prijatelj Richard je enkrat naročil skrivnostno škatlo. Prek temnega spleta. Ne boste verjeli, kaj je dobil,« je vzhičen rekel. »Kaj?« ga je Percy strogo pogledal. »V čudno smrdeči kartonasti škatli je našel: črno športno rokavico, kemikalijo, ki povzroča trohnenje človeškega telesa, fotoaparat, izvijač, prazno škatlo Iphona, vžigalnik in posnetek ugrabljenega dekleta. Pa napisano zahvalo, z besedo sorry na koncu. Grozno! Poklical je policijo in,« je Toby živčno prepletal prste rok. »Pomiri se fant, vse bo v redu,« ga je prekinil Percy in premleval njegove besede. Toby ga je s prestrašenimi očmi pogledal in ubogljivo pokimal.

Takrat je v majhno sobo v spremstvu prevajalke, gospe Lešnik, stopil doktor Chaviv. Zbranim je povedal: »Upam si trditi, da Toby trpi za prirojeno analgezijo. Kar pomeni, da pri zavesti ne čuti bolečine.« Fant je, še vedno slaboten, potrdil: »Ja, ko me je zabodel, me ni nič bolelo. Šele, ko sem opazil vso tisto kri, sem se zavedel nevarnosti.« »Našli smo pravega supermana,« se je spodbudno nasmehnil Percy. Toby ga je s sijočimi smaragdnimi očmi pogledal, mu ponudil rokó in se zahvalil. Rekel mu je: »Vedel sem, da se ne bom mogel večno skrivati. Nisem pa ugotovil, kam je dobri doktor odšel. Preden ste me našli, sem ga iskal. Večer prej sem spraševal po lokalih, če ga je kdo opazil. Žal nisem nič izvedel.« Percy je potolažil: »Ne skrbi, fant. Vse bo v redu. Pa gospod Chaviv ti lahko svetuje.« »Hvala,« je Toby pokimal. »Se vidiva čez dva dni,« je Percy pokroviteljsko dodal, in hrabrega fanta potrepljal po hrbtu. »Zmenjeno,« je ta odgovoril.

Policist Tomaž, suh svetlolasec srednjih let se je počasi približal, in čez sobo v angleščini zavpil: »Imamo že nov primer! Hrvaški ribiški čoln je barki iz Pirana potrgal mreže za lovljenje rib!« »Neverjetno!« je Percy zamahnil z rokó in zbranim pokazal hrbet. Odšel je. Ostali so se ob slišanem iz srca zasmejali, Toby pa je povedal: »Ribič Marinko mi je pomagal. Pri njemu sem jedel in spal.« »Ooo, fino, in kako lepo,» je zaslišal iz grl poslušalcev. Ob lepem spominu na dobrotnika je ustnice raztegnil v velik nasmeh. Doktor Chaviv se je s pomočjo gospe Lešnik z njim zapletel v sproščen klepet, velikana pa sta ga nekaj minut le zaprepadeno gledala. Policist Tomaž jih je z vhoda mirno opazoval. Ujeta sta začela šepetati. Žalost na njunih obrazih je bila nèopísna.





XXVII.


Piran, julij 2018



Dva dni kasneje

Kavarna Cacao se je šibila pod težo dobrot. Dolg niz miz, pogrnjen z belim prtom, je gostom ponujal čokoladno in jagodno torto. Sladke rezine so bile položene na pladnje v obliki srca. Kozarci za vodo so stali ob podloženih šalčkah za kavo. Barve in oblike so navduševale.

Detektiv Foley je sedeče goste prisrčno pozdravil. Začel je z nagovorom, v angleškem jeziku. Priznal je, da je med nalogo naletel na marsikaj nenavadnega, celo mističnega. Gostje so obnemeli. Bila so jih sama ušesa. Z žametnim glasom je začel: »Vabim vas k ogledu nekaj posnetkov narave, gorâ.« Svoj prenosni računalnik je priklopil na mini kino na koncu dvorane. Ko je vse potrebno prižgal, se je pred očmi gledalcev vrtel posnetek o predpotopnih fosilih titana na Zemlji. Toby, družina Amar, Marcel, policist Tomaž in Samo so pozorno brali opis pod podobami gora: »Skoraj vse poznane skalne formacije so pravzaprav fosili predpoplavnih. Ti fosili so telesa, ki so bila obložena z mehkim tkivom v plazovih ali poplavah. Tkiva so napadli minerali in kosti so bile z njimi zamenjane. Kosti so se spremenile v kamen, telesne tekočine pa v kristale. Titan je tisti, ki je velikanski v velikosti ali moči.« »Heh, mogoče so pa gore tudi ostanki dreves. Ogromni okameneli štori. Kar spremeni našo zgodovino,« je v angleščini pripomnil Marcel. »Ali pa je vse skupaj izmišljeno. Ampak, a si predstavljate, kakšna bi bila Zemlja, če bi vse gore vstale? Vau,« je vzneseno pripomnil Toby. Vsi so začeli pókati od smeha. Fant je hitro in dobro okreval. Kar je še posebej veselilo doktorja Amarja.

Ko se je veselje poleglo, je Percy prikazal posnetek o najvišji gori Slovenije, Triglavu: »Med slovanskimi bogovi je bil Triglav poglaviten, troglavi bog. Na severno-vzhodnem pobočju Triglava se nahaja Triglavski ledenik. Na severu in zahodu se končuje s Triglavsko severno steno, ki se spušča proti dolinam Vrata, Luknja in Zadnjica.« »Zgovorna imena,« se je zasmejal. Smeh vseh se je ponovno razlezel po prostoru. »Triglav sestavljajo morski sedimenti iz obdobja mezozoika. Ta se je začel pred okrog 251 milijoni let in končal pred okoli 65 milijoni let. Veliki rimski politik Gaj Julij Cezar naj bi Julijske Alpe poimenoval po sebi, ko ga je med pohodom v boj proti Helvetom prevzela njihova lepota. Alp je turško ime. Pomeni pogumen. Latinska beseda alpes pa izvira iz prav tako latinske albus, ki pomeni belo. A bolj sivkasto kot svetlo bleščeče belo,« se je Percy spet nasmehnil, ko je gostom tekst prebral. Znancem je zaupal svoj dvom: »Hm, ne vem, če bom šel plezat na tega velikana.« Srca so radostno zagorela. Detektiv je vedno znova presenečal.

»Marsikaj je enostavno na prvi pogled. A ko se poglobimo, odkrijemo tudi novosti. Leslie Seabove je velikan. To si upam trditi. A tu se moj primer zaplete. Ima brata dvojčka, tudi Seabova,« je razložil detektiv. Vsi so ga pozorno poslušali.

»Velikani. Nekateri verjamejo, da so velikani sinovi družine angelov in njenih človeških družic. Malo sem raziskoval in v Google Earth vtipkal besedi dragon mountains. Veste, kaj sem našel? Lahko uganete?« je vprašal. »Ne, ne,« so vsi povprek zatrjevali. Marcel pa je bleknil: »Beseda dinozaver izhaja iz besede, ki je v srednjem veku in še prej pomenila majhen zmaj.« »A res?« je rekel Samo in suho zakašljal. »Hvala! Zanimivo, Marcel. No, našli boste tole-Jade Dragon Snow Mountain. Kitajsko gorovje. Če podobo precej oddaljite ali približate, boste zagledali zmaja. Če si tako razlagate videno. Podobno je pri velikanih Seabove. Na zaslišanju sem opazil, da je osumljeni brez tatuja na desnem licu. Črne zvezde. Njegovi lasje pa niso bili več peroksidno blond, ampak svetlo rjavi. Zato sem prosil Združenje detektivov v Londonu, naj to tam razišče. Potrdilo je, da sta dvojčka. Oba s tatujem v desnem očesu,« je razkril Percy. »Sta vrgla dimno bombo v klub Morje?« je Marcel z velikimi očmi vprašal. »Leslie. Bil je jezen, ker mu je Toby ušel. A za tem se skriva še ena zgodba. Jo bom takoj povedal,« ga je resno pogledal Percy. »A so nas vse hoteli ubiti? Zakaj?« je postal zgovoren Toby. »Tvoj oče, Ted Boyce, je velikan,« mu je zatrdil Percy. »No, ja. Res je precej visok. Več kot dva metra. Vedno sem se čudil, zakaj sem jaz tako manjši,« je priznal Toby, in sklenil prste v naročju. »Izvedel boš nekaj neverjetnega. Pripravi se, fant!« ga je opozoril Percy. »Prav,« je ta ves bled rekel. »Velikana sta tvoja polbrata, ti pa si posvojen. Tvoj oče je umrl v prometni nesreči, ko si bil majhen. Tvoja mama pa z njim ni imela stikov. Bankirju si se zasmilil, saj je bil za nesrečo kriv eden njegovih najljubših uslužbencev. Ker je bil Boyce premožen, se je hitro poročil s črnolaso Suzy. In te posvojil. Odločil se je, da bo počakal, da odrasteš. Preden ti bo vse razkril,« je rekel Percy. »Ne morem verjeti! To ni res! Jaz se pišem Boyce!« je ves ogorčen vzkliknil Toby. Presenečen je skoraj padel s stola. »Tvoj oče ima dva priimka. Prvi je Seabove, drugi pa Boyce. Tega je prevzel po tvoji mami. Tisti, ki te je posvojila. Ted je v banki skrival starodaven zaklad, ki pa ga je tik pred Lesliejevim ropom poslal v Slovenijo. Ker je ugotovil, da je del tvojih korenin, tvojih pravih staršev v Sloveniji,« so besede vrele iz Percyja. »Kakšen zaklad?« je bil Toby, ko je izbuljil oči tako kot ostali, prav pošteno presenečen. »Mislim, da se prenaša iz roda v rod. Po naključju je bil del celo dodeljen meni. Leslie je v klub vrgel dimno bombo, ker ni želel, da bi zaklad našel kdo drug. Sam pa ni vedel, da ima brata dvojčka. Ko smo Marvina ujeli, se je ta pred njegovimi italijanskimi pajdaši pretvarjal, da je on. Kajti, tudi on je izvedel za zaklad, in ga iskal,« je povedal Percy.

»Kako pa, da nista vedela, da sta dvojčka?« se je oglasil Marcel. »Njuno mamo, Melito Chap je Ted opil, preden ju je spočel. Tvojega očeta je poznala, a ga drugače ni preveč marala. Zapeljal jo je na zabavi, v vroči poletni noči. V zakajeni gostilni. Tudi on ni imel resnih namenov z njo. Ko je ugotovila, da je zanosila, je revna kot cerkvena miš odšla živet k nunam. V samostan,« je pojasnil Percy. »A še živi tam?« je bil začuden Toby.

»Ne, našel sem jo in jo poklical. Pred leti se je preselila v Bristol. Dvojčka so nune kmalu ločile. Enega so, ko je bil star le nekaj let, poslale živet v samostan v Avstrijo. Melito so prepričale, da sama ne bo mogla preživljati obeh. Ker je zbolela za rakom, je Leslieju v londonski samostan poslala pismo z legendo o skrivnem zakladu. Fant se je že v najstniških letih nalašč predal svetu ateizma. Kot vodnik je potoval po vsem svetu. Danes je star petintrideset let. Odločil se je, da se bo očetu, bogatemu bankirju, maščeval. Zato je oropal banko, a zaklada tam ni bilo. Potem se je po njegovi sledi pridružil tatovom v Sloveniji,« je pripovedoval Percy. »Zakaj me je pa zaštihal? A ni vedel, da sva polbrata? Kje je moja prava mami?« je Toby, ki so mu po licih polzele debele solze, komaj izustil. »Ne, ne, ni vedel! To bilo ogromno naključje. Izraelskega fanta, begunca, je pokončal Marc Melucci. Eden izmed italijanskih tatov. Begunec je nič hudega sluteč poiskal zavetje. Takrat je odkril ukradene umetnine. Vredne so ogromno. Forenzika sta namreč našla Meluccijeve prstne odtise. Bili so vsepovsod,« je razložil Percy. »A res?« je debelo pogledal Toby. »Ja! Je pa Leslie sodeloval pri tvoji ugrabitvi. On te je ranil. Streljal je tudi name. Včeraj sta vse priznala,« je povedal Percy. »Kje je mami?« je Toby zahteval odgovor. »Tvoja prava mama, Kate Johnson, je učiteljica zgodovine. Živi v Parizu. Po vsem tem te je pripravljena vzeti k sebi,« je Percy potrdil. »Ne morem verjeti!« je zahlipal Toby. Obraz je skril v roké. »Da te malo potolažim. Tisto noč, ko te je zabodel, sta ga Italijana, Marc Melucci in Roberto Cacolli, zadrogirala. Uporabila sta skopolamin, hudičevo sapo. Ta izhaja iz rože, poznane kot Datura. No, sapa je blokirala njegovo svobodno voljo. Izgubil je kontrolo nad svojimi dejanji in padel pod njun vpliv. Pravzaprav ni vedel, kaj dela. Italijana pa mu že od začetka nista zaupala,« je dodal Percy. Potem ga je zaskrbljeno pogledal. Toby je ves solzen vprašal: »Kaj pa tatuji, kaj pomenijo?« »So simbol vseh, ki častijo naravo, ozvezdje. Ne gre za satanizem. Žrtvi, beguncu Ahmedu Asiniju sta dala Italijana vtetovirati zvezdo. Brata Seabove pa je tetoviral umetnik, ki se je pred serijskim morilcem skril v samostan v Londonu. Veliko je potoval. Ko sta odrasla, ju je našel ter vsakega posebej prepričal v tetoviranje. Tako ju je za vedno zaznamoval,« se je kislo nasmehnil detektiv.

»Kaj pa naropano?« je radovedno vprašal Marcel. »Leslie bo očetu vrnil ukradeno. In mislim, da jima bo ta, sinovoma, pomagal. Mogoče se bosta celo izognila dolgim letom zapora. Tvoj drugi polbrat, Marvin, je znanstvenik. Razvija zdravila proti rakavim obolenjem. Do prihoda v Slovenijo sploh ni vedel, da ima kakega brata. Mislil je, da je sirota. Želel pa je prvi najti zaklad. Kajti mama mu je v jezi napisala, da je njegov oče tat umetnin. Zato je tako kot Leslie na svoji poti dobesedno pristal pri hudodelcih,« je Percy še opisal razdrobljeno družino. »Ojoj,« se je kremžil Toby. »Pa umetnine?« je vztrajal Marcel. »Nakradene po vsej Evropi. Strokovnjaki bodo poiskali lastnike,« se je pridušeno zahihital vprašani.

Malka je dojenčka previdno podala Chavivu v naročje. Potem je pristopila k pobeglemu revčku. Sočutno ga je objela. Obema so po licih spolzele vroče solze. Prestala sta veliko hudega. Marcel je vstal. Oba je od zadaj objel. Čez nekaj sekund je pomenljivo pogledal detektiva. Vprašal ga je: »In velikanova blondinka, kdo je?« »Najnovejša seks lutka,« je ta resno odgovoril. Marcel se je zarežal, Toby pa si je pomel solzne oči. V tistem je vstopil inšpektor Leopold Mlakar. Spremljal ga je rotvajler, z veliko rdečo pentljo na hrbtu. Percy je presenečen sprejel živo darilo. Imel je rad pse. To so novi znanci vedeli. Saj jih je večkrat vprašal, kako je s pobeglim psom. Kuža se je mirno usedel poleg novega lastnika. Ta pa je z veseljem v očeh dvignil kozarec rdečega vina in vzkliknil: »Nazdravimo!« Gostje so vstali in prijeli za kozarce. Marcel pa je med tem zagodrnjal: »Slišal sem, da je vino strup zmajev in kače. Ime zmaj izhaja iz latinske besede draconem, ki pomeni velika kača.« »A študiraš zgodovino?« ga je vprašal Toby. »Ne, Biblijo. Od nesreče dalje,« je resno odgovoril. Njegova rdeča brazgotina sredi čela se je počasi celila. Desno lice pa je razkrivalo temno podplutbo. Obrnil se je k Samu. Veselo mu je rekel: »V zavetišču te bodo sprejeli. Če boš želel, boš za začetek lahko prodajal Kralje ulice. Danes je težko dobiti pravo službo.« Samo je brez besed hvaležno pokimal. Takrat se je oglasila še Malka. Naznanila je, da bo Chaviv dobil delo v Zdravstvenem domu Piran ter da sta zaprosila za azil.

Percy je ponovno dvignil kozarec. Spet so vstali ter nazdravili Malki in njeni družini. Tokrat so v družbi inšpektorja vsi hvalili gostitelja. Ta je razložil: »Sem ateist in od nekdaj zaupam silam narave. Vendar pa sem po zadnjih dogodkih dojel, da smo del nečesa velikega. Sveta in vesolja, v katerem je možno vse. Smo del prerokbe. Zapomnite si, da je bila Biblija večkrat spremenjena. Če ste kristjani, ne verjemite slepo vanjo. Zaupajte v naravo in vsemu v njej. Čemur lahko verjamete. Angelom. Bogu. Hvala vsem za ogromno pomoč.« Ozrl se je po zbranih in jim podaril širok nasmeh. Bučno so mu zaploskali.

Ugasnil je računalnik in odšel na stopnišče hotela. Vesel se je polágoma povzpel na položno streho Morskega ježka. Osvetljevale so jo drobne luči.





XXVIII.


Piran, julij 2018

Dva dni kasneje

Zlata svetloba je pronicala v hotelsko sobo. Detektiv Foley je priklical trenutek: »Notranjost kleti kluba Morje je bila ustvarjena s hologramom.« Zamišljen je odprl leseno skrinjo in se zazrl v njen osupljiv lesk.

Na modri odeji postelje je zagledal velik kos papirja. Vzel ga je v roke. Črke iz pravega zlata so pripovedovale: »DNK človeka je kristalna struktura. Kadarkoli boš odprl skrinjo, boš povezan z nami. Kristali absorbirajo in prenašajo energijo. Tako nas boš našel.

Prisluhni prihodnji sveti besedi, saj je del nas. In glej, v nebesih je stal prestol in na prestolu je sedél nekdo. Sedeči je bil na pogled podoben kamnu jaspisu in sardiju, vsenaokrog prestola pa se je pela mavrica, na oko podobna smaragdu.

Gradivo mestnega obzidja je iz jaspisa, mesto pa iz suhega zlata, podobnega čistemu kristalu. Temelji mestnega obzidja so okrašeni z vsakovrstnim dragim kamenjem: prvi temeljni kamen je jaspis, drugi safir, tretji halkedon, četrti smaragd, peti sardoniks, šesti sardij (6), sedmi hrizolit, osmi beril, deveti topaz, deseti hrizopraz, enajsti hijacint, dvanajsti ametist. In dvanajst vrat je dvanajst biserov: posamezna vrata so iz enega samega bisera. Cesta skozi mesto pa je iz suhega zlata, kakor kristal.

Reka žive vode se blešči kakor kristal. Po sredi njegove ulice in na obeh straneh reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom. Nobenega prekletstva ne bo več.

Ne pozabi, zlat svečnik sem lahko dvignila, ker sem ga jaz pospravila v skrinjo. V njeni sredí je kvadraten magnet. Položila sem ga v vdolbino skrinje. Malo manjšega pa sem z zlato, s komaj opazno vrvico privezala okrog svečnika. Z eno roko sem prijela in dvignila vrvico, nato pa s prstoma druge premaknila magnet na svečniku. Svetinjo bom odnesla, kamor sodi. Domov.

Percy, v trenutku, ko si vrgel oči na ta košček poučnih besed, si odkril svoj prav. Jaz bom vedno blizu. Tu, na Zemlji.

Večno hvaležna, grofična Aurora Annie Seabove (moje skrito ime).«

Percy si je oddahnil: »Bankir bo imel veliko družinsko srečanje. Uf, všeč mi je angelsko bitje.« Prek lica mu je spolzela solza sreče. Njegova naloga je bila končana. Čakal ga je težko zaslužen dopust. Mogoče na Kanarskih otokih. Z neba je vanj zrla krvava luna.





XXIX.


Anglija, julij 2018



Nad starodavnim gozdom je krvavela šibka luna. Obenem pa je prikrivala marsikaj na Zemlji. Mladenič v beli halji, stisnjeni s širokim zlatim pasom, je z lopato v roki neutrudno kopal. Zadel je ob nekaj trdega. Z lopato je zdrsel po površju. Razkril je pokrov stare lesene skrinje. Zlati delci na njegovih licih so goreli v siju. Skrinjo je hitro izkopal. Z neverjetno močjo jo je dvignil in v nekaj sekundah položil na mah. Poleg ogromnega drevesa. S svetlečimi očmi je raziskal pokrov. Na njem je zagledal tanek zlat nastavek.

S tal je pograbil zlat svečnik in ga položil na temelj. Prilegal se mu je kot ulit. Potem je potisnil tanjši del pokrova prek roba. Vesel je razkril odprtino v obliki zvezde. Iz nje je potegnil srebrn zvitek. Na njem so ležale zlate črke. Začel je brati.

Vseh sedem skrinj v sedmih starodavnih gozdovih grofije je bilo odprtih. Po vsem svetu je bilo slišati strašen hrup, vpitje. Številke na računalniških ekranih borz so za minuto obstale. Nato pa so se povsem spremenile. Vrednost valut se je pošteno povzpela, davki finančnih ustanov pa so se občutno znižali. Blizu je zatulil volk. Rafael se je nasmehnil in zažarel v vsej svoji lepoti. Gozd je obdala prelepa zelena svetloba.



Slovar

Tračani (1) (latinsko Thraces, grško Θρακες, Thrakes) so bili v starem veku eno od ljudstev, ki je spadalo k indoevropski jezikovni skupini, razdrobljeno na številna plemena. Živeli so na predelih današnje Bolgarije, Grčije in Turčije.



Mora (2) je po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim.



Krvava luna (3) – stanje, ko se sonce, Zemlja in luna poravnajo in sonce ne sveti na luno kot običajno.



Kleč (4) – večja, navadno neostra skala.



Amorfen (5) pomeni brez določene oblike, brez kristalne strukture.



Sardij (6) je kamen krvavo rdeče barve.





Opozorilo – vsako posnemanje kriminalnih dejanj je nemoralno in kaznivo.



Viri

Janez Vajkard Valvasor–Slava vojvodine Kranjske–Izbrana poglavja–Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994

Sveto pismo Stare in Nove zaveze – Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006

Wikipedija



https://www.youtube.com/channel/UCpV9w78mm-CfoE2IyjV3ZUw

http://www.regionalobala.si/novica/satanisti-sredi-kopra

https://www.youtube.com/watchv=qIrtd9Pw6s&list=PLUGhNhENTrxQtyrI28YVuHUpgCyAyaAro

https://www.youtube.com/user/bbcienglish

https://www.youtube.com/channel/UCh5mLIqTk6OXxNg79uP8hgA

http://www.cancapodistria.org/sl/zgodovina-kopra.html

http://blasttehnik.com/peskalni-mediji.html

https://www.cvek123.com

https://youtu.be/OXPkh3AudN8