PROBLEMI KAZALO Uvod........................................................................................................5 I. Idealni objekt Edmund Husserl, Vprašanje po izvoru geometrije kot intencionalno-zgodovinski problem.......................................7 II. Pisava Jacques Derrida, »Geneza in struktura« ter fenomenologija................31 Jacques Derrida, Forma in hoteti-reči. Opomba k fenomenologiji govorice..........................................................51 Rudolf Bernet, O Derridajevemu »Introduction« k Husserlovemu Izvoru geometrije............................................71 III. Transcendentalno Rodolphe Gasché, Dekonstrukcija kot kritika....................................127 IV. Psihoanaliza in kultura Geoffrey Bennington, Dekonstrukcija in filozofi (Sama ideja)............165 Bibliografija knjižnih del Jacquesa Derridaja...............................245 PROBLEMI Izbor, prevod in študija: Uroš Grilc UVOD Prvi letošnji Problemi so v celoti posvečeni dekonstrukciji. Toda tokrat smo zavestno zanemarili njeno aktualno podobo. Namesto etičnih tém, kijih Derrida nekaj zadnjih let z neverjetno odmevnostjo eno za drugo niza v teoretski prostor, nas bo zanimala inavguralna gesta dekonstrukcije, pogoji njenih možnosti in pogoji njenih nemožnosti. Vrnili se bomo torej k začetkom dekonstrukcije, toda le za to, da bi izpostavili neločljivo vez med zgodnjim in aktualnim Derridajevim delom. Drznemo si trditi, da smo iz množice tekstov, ki jih je v dobrih treh desetletjih naplavila silna teoretska produkcija te smeri, izbrali najbolj reprezentativne. Z našim izborom seje strinjal tudi Jacques Derrida. Kje torej začeti? Čeprav Derrida ne bo prenehal odgovarjati na to vprašanje, se določen odgovor ponuja sam. Brez dvoma je in ostaja prvi tekst dekonstruk- cije Husserlovo predavanje »Vprašanje po izvoru geometrije kot intencionalno- zgodovinski problem«, v katerem je Derrida našel ključno spodbudo za zelo samosvojo pot mišljenja. Husserl namreč v tem tekstu pisavo postavi za temelj konstitucije idealnih objektov in jo tako iztrga primežu platonistične sheme, po kateri je pisava omejena na vlogo reprezentanta govora oziroma njegovega dopolnila. Bralec se bo lahko prepričal, da je ta Husserlov preboj zavezan kompleksni ontološki-epistemološki-etični situaciji, ki postopno pripelje do tega, da se pisave ne dojema več v njenem običajnem pomenu, temveč v njeni virtualnosti. Derrida tako razumljeno pisavo poimenuje prapisava ali pisava na splošno ter jo naredi za privilegirani objekt svoje refleksije. Pisavo nato postavi za izhodišče premisleka utemeljenosti vseh tradicionalnih lilozofskih opozicij. Zato možnost dekonstrukcije tako po svojih predmetih kot po svojem pristopu k branju tekstov ostaja skoz in skoz zaznamovana z zadolženostjo transcendentalni fenomenologiji. Derrida sam nikoli ne pozabi tega dolga, česar pa ni moč reči za večino njegovih interpretov. Teksti prvih dveh sklopov, »Idealni objekt« in »Pisava«, so geneza te poti in tega dolga. Tretji sklop, »Transcendentalno«, prinaša slavna teksta dveh najboljših Derridajevih učencev, Rodolpha Gaschéja in Geoffreya Benningtona. Prvi Derridaja umesti ob bok Merleau-Pontya, Lyotarda in de Mana ter dekonstrukcijo izvrstno prikaže kot minimalno ekonomijo mišljenja, se pravi kot motnjo, ki nastopa v osrčju 5 tradicionalnih konceptov in nasprotij. Benningtonov tekst je »kratka zgodovina interpretacij Derridaja«, je neizprosen obračun z vsemi zgrešenimi branji Derridaja, tako z branji njegovih kritikov kot z branji njegovih zagovornikov. Zbornik zaključuje Derridajev tekst »Timpan«, v katerem Derrida skozi različne diskurze (filozofski, literarni, anatomski, arhitekturni, mehanični) artikulira robnost svoje teoretske pozicije. Temu vnovičnemu premisleku korenin dekonstrukcije bo v zbirkiЛиа/ecía sledil izid temeljnega Derridajevega dela, O gramatologiji. 6 Idealni objekt Edmund Husserl VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRUE KOT INTENCIONALNO-ZGODOVINSKI PROBLEM Zaradi interesa, ki nas vodi v tem spisu, se moramo najprej lotiti razmiš- ljanj, ki so bila Galileju zagotovo zelo tuja.' Ne smemo biti pozorni zgolj na geometrijo, ki je bila v celoti podedovana [überlieferte], in na način biti, ki je imel svoj smisel v Galilejevem mišljenju, tako v njegovem mišljenju kot tudi v mišljenju vseh kasnejših dedičev starejše geometrijske modrosti, kadarkoli so bili na delu bodisi kot čisti geometri bodisi so geometrijo uporabljali v nekem praktičnem oziru. Nasprotno, še enkrat ali pa v prvi vrsti seje treba vprašati po izvornem smislu podedovane in potem prav s tem smislom nepretrgoma veljavne geometrije; geometrije, ki je bila nepretrgoma v veljavi in hkrati izpopolnjevana ter podana v vseh novih podobah geometrije »nasploh« [»die« Geometrie]. Naša razmišljanja nas bodo nujno vodila do najbolj fundamentalnih problemov smisla [Sinnesprobleme], problemov znanosti in zgodovine znanosti nasploh ter naposled do problemov same univerzalne zgodovine; tako pa dobijo naši problemi ter razvijanja, ki zadevajo galilejsko geometrijo, nek eksemplarni pomen. Naj vnaprej opozorimo [na to], da v osrčju naših zgodovinskih meditacij o novoveški filozofiji prav pri Galileju z razkritjem fundamentalnih problemov smisla izvora geometrije - prav v tem razkritju je Galilei utemeljil svojo novo fiziko - za naše celotno podvzetje prvič posveti razjasnjujoča luč: v obliki zgodovinskih meditacij hočemo namreč izpeljati samoovedenje glede našega lastnega sedanjega filozofskega položaja, in sicer v upanju, da bi lahko s tem končno osvojili smisel, metodo in začetek filozofije, te edine filozofije, kiji hoče in mora biti posvečeno naše življenje. Naša raziskovanja so sicer zgodovinska v 1. [Pričujoči tekst je 15. januarja leta 1939 objavil Eugen Fink pod naslovom »Die Frage nach dem Ursprung der Geometrie als intentional-historisches Problem« v Revue Internationale de iPhilosophie, Bruselj, 1. letnik, št. 2, str. 203-225. Datira v leto 1936. Tekst je povzet v Husserliana VI, Die Krisis der europäischen Wissenschaften und die transzendentale Phänomenologie. Eine Einleitung in die phänomenologische Philosophie. (izd. W. Biemel), M. Nijhoff, Haag 1954, »Beilage III« k § 9a, str 365-386.)] 7 EDMUND HUSSERL 2. Tako tudi za Galileja in za celotno obdobje po renesansi v nekem kontinuiranem živem nadaljnjem delovanju, hkrati pa vendarle v neki tradiciji. 8 nekem neobičajnem smislu, kar bo takoj postalo razvidno na primeru, neobičajna so namreč po tematski usmeritvi, po tem, da odpirajo fundamentalne probleme, ki so običajni zgodovini povsem tuji, a so na svoj način nedvomno tudi zgodo- vinski. Seveda na samih začetkih še ne moremo videti, kam vodi dosledno zasledovanje teh fundamentalnih problemov. Vprašanje po izvoru geometrije (v pričujočem predavanju pod tem naslo- vom zavoljo ekonomičnosti obravnavamo skupaj vse discipline, ki se ukvarjajo z matematično obstoječimi podobami v čistem prostoru-času) naj bi tu ne bilo filološko-zgodovinsko vprašanje, naj bi torej ne bilo preučevanje prvih geome- trov, ki so podali resnično čista geometrijska načela, dokaze in teorije, prav tako naj to ne bi bilo preučevanje določenih izrekov, ki so jih odkrili prvi geometri in podobno. Namesto tega nas zanima vnazajšnje spraševanje /i/Ze Rückfrage/ po najizvornejšem smislu, v katerem je geometrija nekoč nastala [in] bila od tedaj dalje navzoča kot tisočletna tradicija, kije v živem nadaljnjem delovanju še naprej navzoča tudi za nas;- sprašujemo po tistem smislu, v katerem je v zgodovini prvič nastopila in v katerem je morala nastopiti, čeprav o prvih ustvarjalcih/eriien Schöpfern] ne. vemo ničesar in po njih tudi ne sprašujemo. Iz tega, kar vemo, iz naše geometrije, denimo iz tradiranih/íraJ/erfe/ starejših podob (kot je evklidska geometrija), sprašujemo nazaj po davno minulih izvornih začetkih geometrije, kakršni so kot »praosnujoči« [urstiftende] nujno morali biti. To vnazajšnje spraševanje se nujno zadržuje na splošnostih, vendar je, kot se bo kmalu izkazalo, razložljive splošnosti v veliki meri mogoče doseči preko nakazanih možnosti, preko posebnih vprašanj ter evidentnih ugotovitev kot odgovorov. Vnazajšnje spraševanje, ki izhaja iz takorekoč dovršene geometrije, je neka tradicija. Naš človeški obstoj [menschliches Dasein] se giblje v nešteto tradicijah. Celotni kulturni svet je tu prisoten z vsemi svojimi podobami iz tradicije. Te podobe kot takšne niso nastale v našem človeškem prostoru zgolj kavzalno iz človeške dejavnosti, saj nenazadnje že vseskozi vemo, daje tradicija pač tradicija, temveč so nastale duhovno - čeprav nasploh ne vemo nič ali toliko kot nič o določenem izvoru in poleg njega nastali dejanski duhovnosti. Pa vendar leži povsod v tem nevédenju bistveno implicitno vedenje, vedenje o neizpodbitni evidentnosti, ki gaje treba eksplicirati. Začelo seje s površnimi samorazumevanji tega, kako je vse, kar je tradicionalno, nastalo iz človeških dosežkov ter da so v preteklosti ljudje, človeštva in med njimi njihovi prvi VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 9 raziskovalci iz obstoječega, iz razpoložljivih, surovih in že duhovno izobliko- vanih materialov nato ustvarjali novo itd. Toda od površinskega vodi pot v globine. Tradicija sama omogoča nepretrgano spraševanje znotraj tega sploš- nega, če pa usmerjenost vprašanja konsekventno ohranimo znotraj tega sploš- nega, potem se razpre neskončnost vprašanj, ki smiselno vodijo k določenim odgovorom. Spoznavamo torej, da njihova forma splošnosti oziroma forma brezpogojne splošne veljavnosti seveda dopušča uporabo za individualno določene posamezne primere, pa čeprav samo s subsumpcijo. ki je zvedljiva na določeno posamično. Začnimo torej - kar se geometrije tiče - s pravkar omenjenimi prvimi samorazumevanji, da bi po tej poti nakazali smisel našega vnazajšnjega spraševanja. Našo geometrijo (naučili smo seje in naši učitelji prav tako), kije za nas pričujoča iz tradicije, razumemo kot skupno pridobitev duhovnih dosež- kov, ki se z nadaljnjim delom razširja z novimi pridobitvami v novih duhovnih aktih. Njene tradirane zgodnejše podobe poznamo kot tiste, iz katerih je nastala, toda pri vsaki se ponovi napotitev na zgodnejšo - geometrija je očitno morala nastati iz neke prve pridobitve, prvih ustvarjalnih dejavnosti. Razumemo njen stalni način biti: ne zgolj premikajoče se napredovanje od pridobitve do prido- bitve, temveč tudi neprekinjena sinteza, v kateri vse pridobitve veljajo še naprej in vse tvorijo totaliteto, tako da je popolna pridobitev v vsaki sedanjosti takorekoč popolna premisa za pridobitve nove stopnje. Geometrija ima znotraj te gibljivosti in skupaj s horizontom geometrijske prihodnosti nujno natanko tak stil; tako mora geometrija za vsakega geometra zavestno (s stalnim, impli- citnim vedenjem) obstajati v napredovanju in kot v tem horizontu navznoter razvijajoče se spoznavno napredovanje. Enako velja za vsako znanost. Prav tako za vsako znanost velja, da se navezuje na odprto generacijsko verigo vza- jemno in drug za drugega vplivajočih. znanih ali neznanih raziskovalcev - kot subjektivnost, ki ima učinke na celotno živo znanost. Znanost je skupaj s tem smislom biti [mit diesem Seinsinn], to velja zlasti za geometrijo, morala imeti zgodovinski začetek, ta smisel sam paje moral imeti izvor v nekem ustvarjanju [Leisten], in sicer najprej kot zasnutek, nato pa v uspešni izpeljavi. Očitno je s tem tako kot pri vsakem izumu. Vsak duhovni dosežek, ki se od prvega zasnutka prebije do izpeljave, je prvikrat navzoč šele v evidentnosti dejanskega uspeha. Če pa upoštevamo, da je način biti matematike živo premikanje od pridobitev kot premis k novim pridobitvam, v katerih se smisel biti spoji s smislom biti premis (in tako vedno dalje), potem jejasno, da celotni smisel geometrije (kot razvite znanosti, tako paje tudi z vsako drugo znanostjo) EDMUND HUSSERL 3. Toda najširši pojem literature zajema vse, se pravi objektivni biti literature pripada, daje jezikovno izražena in vedno znova izrazljiva, ali natančneje, da obstaja za vsakogar, da ima objektivnost samo kot pomen oziroma smisel govorjenja, z ozirom na objektivne znanosti celo na poseben način, da zanjo razlika med izvirnim jezikom literarnega dela in prevodom v tuj jezik ne odpravi identične pristopnosti oziroma je ne naredi za nepravo [uneigenilicheni, posredno. 10 na samem začetku še ni mogel biti navzoč kot zasnutek ter nato v gibljivi izpolnitvi. Kot predstopnja je nedvomno nujno moralo prcdhoditi neko primi- tivnejše tvorjenje smisla [Sinnbildungj, nedvomno tako, daje prvič nastopilo v evidentnosti uspelega udejanjenja. Vendar je ta način izražanja pravzaprav prenasičen. Evidentnost ne pomeni nič drugega kot doumeti bivajoče v zavesti njegove izvirne samonavzočnosti [originalen Selbst-da]. Uspelo udejanjanje zasnutkaje za delujoči subjekt evidentnost, doseženo je v njej izvorno navzoče kot ono samo. Toda sedaj se postavljajo vprašanja. To osnovanje in uspelo udejanjenje se odvijata zgolj v subjektu izumitelja, konec koncev pa takorekoč izključno v njegovem duhovnem prostoru leži izvorno obstajajoči smisel s svojo celotno vsebino. Toda geometrijska eksistenca ni psihična, ni eksistenca osebnega v osebni sferi zavesti, temveč je eksistenca objektivno obstajajočega [objektiv Daseiendem] za »vsakogar« (za dejanskega in možnega geometra ali tistega, ki razume geometrijo). Da, od svojega praosnovanja naprej ima geometrija posebni nadčasovni in, v to smo prepričani, za vse ljudi dostopni obstoj, najprej pa za dejanske in možne matematike vseh ljudstev, vseh obdobij, in sicer v vseh svojih posebnih podobah. In vse podobe, kdorkoli jih že na novo proizvede na osnovi predhodno podanih podob, takoj privzamejo enako objektivnost. Kot opažamo, je to »idealna« objektivnost (»ideale« Objektivität]. Lastna je celotnemu razredu duhovnih proizvodov kulturnega sveta, ki mu pripadajo vse znanstvene stvaritve in znanosti same, a tudi denimo stvaritve leposlovja.' Dela tega razreda nimajo - tako kot orodja (kladivo, klešče) ali arhitekture in podobni proizvodi - neke zmožnosti ponavljanja v mnogih med seboj enakih primerih. Pitagorov izrek oziroma celotna geometrija eksistira samo enkrat ne glede ne to, daje izražena še tako pogosto in v kateremkoli jeziku. Identično ista je tako v Evklidovem »izvirnem jeziku« kot tudi v vseh »prevodih«; v vsakem jeziku je ponovno ista, kakorkoli pogosto žeje bila od izvirnega izreka in zapisa naprej čutno izražena v neštetih ustnih izjavah ali pisnih in drugih dokumentiranjih. Tako kot vsi telesni procesi oziroma vse v telesu utelešeno kot tako imajo čutne izjave v svetu neko prostorsko-časovno individuacijo; le-te VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRUE... 11 pa nima sama duhovna podoba, ki pomeni »idealno predmetnost« [ideale Gegenständlichkeit]. Toda na določen načinje ta podoba vendarle bivajoče v svetu, a zgolj s pomočjo teh dvoplastnih ponovitev in naposled s pomočjo čutno utelešajočega. Kajti jezik sam je lahko v vseh njegovih posebnostih z ozirom na besede, stavke in govorjenje brez težav razčleniti po gramatikalni naravnanosti, zgrajen je povsem iz idealnih predmetnosti, tako kot denimo beseda »Löwe« v nemškem jeziku nastopi samo enkrat inje identična v neštetih izjavah poljubnih oseb. Toda idealnosti geometrijskih besed in stavkov, teorij - kolikor jih obravnavamo kot docela jezikovne tvorbe - niso idealnosti, ki so v geometriji uveljavljene in izrečene kot resnične: idealni geometrijski predmeti, stanja stvari itd. Kjerkoli je izrečeno, se tematsko, o katerem je govora (njegov smisel), razlikuje od izjave, ki celo med izjavljanjem nikoli ni in ne more biti neka téma. Toda tukaj so téma ravno idealne predmetnosti, ki se povsem razli- kuje od tistih, kijih zajema pojem jezik. Naš problem zadeva natanko te tematske idealne predmetnosti v geometriji: kako geometrijska idealnost (pa tudi idealnost vseh znanosti) od svojega prvotnega osebnega izvora, v katerem se neka tvorba nahaja v prostoru zavesti duše prvega izumitelja, pride do svoje idealne objektivnosti? Vnaprej vidimo: s pomočjo jezika, znotraj katerega prej- me, če naj se tako izrazimo, svoje jezikovno telo; toda kako jezikovno utelešenje iz povsem subjektivnih tvorb ustvari objektivne tvorbe na način, da tisto, kar je za vsakogar dejansko razumljivo, obstaja kot geometrijski pojem ali stanje stvari, inje v vsaki prihodnosti že po jezikovnem izrazu veljavno kot geometrij- ski govor, kot geometrijski izrek v njegovem idealnem geometrijskem smislu? Seveda se ne bomo ukvarjali s splošnim problemom izvora jezika v njegovi idealni in z izjavo ter dokumentiranjem utemeljeni eksistenci v realnem svetu, ki se tukaj prav tako nakazuje; pa vendar moramo reči nekaj besed o razmerju med jezikom kot funkcijo človeka v človeštvu in svetom kot horizontom člove- škega obstoja. Mi, ki v svetu budno živimo, se sveta vselej zavedamo, naj smo na to pozorni ali ne, zavedamo se ga kot horizonta našega življenja, kot horizonta »stvari« (realnih objektov), naših dejanskih in možnih interesov ter dejavnosti. V hori- zontu sveta ima vselej posebno mesto horizont naših soljudi, pa naj je kdorkoli od njih prisoten ali ne. Pozorni smo predvsem na to. da se zavedamo odprtega horizonta našega sočloveštva skupaj z njegovim omejenim jedrom naših bližnjih, naših občih znancev. Pri tem se ljudi našega zunanjega horizonta vse- lej sozavedamo kot »drugih«; vsakokrat so v »moji« zavesti kot »moji« drugi, kot tisti drugi, s katerimi se lahko povežem v aktualnem in potencialnem, EDMUND HUSSERL 12 neposrednem in posrednem sodoživljanju, se lahko z njimi medsebojno razu- mem ter se na osnovi te povezanosti z njimi družim, vstopam v različne posebne skupnosti in nato habitualno spoznavam to povezanost v skupnost/Ver^emem- schaftetsein]. Tako kot jaz ima vsak človek svojo sočloveškost, kot takšnega ga razumem sam in vsakdo, ima pa tudi človeškost nasploh, v katero se vedno prišteva in v kateri živeč ve zase. Prav k temu horizontu človeškosti spada splošni jezik/Ле allgemeine Spra- che]. Človeštva se zavedamo predvsem kot neke neposredne in posredne jezikovne skupnosti. Očitno je človeštvo lahko neskončno odprto zgolj skozi jezik in njegova daljnosežna dokumentiranja kot možna sporočila človeškega horizonta, kar jezik za ljudi zmeraj tudi je. V skladu z zavestjo ima kot horizont človeškosti in kot jezikovna skupnost prednost zrela normalna človeškost (od tod sta izključena anomalni in otroški svet). V tem smislu je človeštvo za vsakega človeka, za katerega je človeštvo njegov mì-horìzont [Wir-Horizont], skupnost običajno vzajemno povsem razumljive sposobnosti-izreči se, in v njej se vsakdo tudi lahko o vsem tistem, kar je prisotno v okolju njegove človeškosti, pogovarja kot o nečem objektivno bivajočem. Vse ima svoja imena oziroma je poimenljivo v najširšem smislu, se pravi je jezikovno izrazljivo. Objektivni svet je od samega začetka svet za vse, svet, ki ga ima »vsakdo« kot svetovni horizont. Njegova objektivna bit predpostavlja ljudi kot ljudi njihovega splošnega jezika. Z njihove strani je jezik neka funkcija in neka priučena zmožnost, ki se soodvisno nanaša na svet. na univerzum objektov, ki je jezikovno izrazljiv po svoji biti in bistvu. Tako so ljudje kot ljudje, sočloveštvo, svet - svet ljudi, o katerem lahko govorimo in govorimo - in po drugi strani jezik neločljivo povezani ter v svoji neločljivi enotnosti odnosov nedvomno, čeprav ponavadi le implicitno, vselej že del horizonta. Če predpostavimo navedeno, potem lahko tudi praosnujoči geometer samoumcvo izreče svojo notranjo tvorbo. Toda znova se zastavlja naslednje vprašanje: kako postane ta tvorba v svoji »idealnosti« na ta način objektivna? Psihično kot psihično tega človeka, ki ga je mogoče naknadno razumeti in sporočiti, je kajpak eo ipso objektivno, in sicer prav tako, kot lahko njega samega kot konkretnega človeka vsakdo doživi in poimenuje kot realno stvar v svetu stvari nasploh. Glede tega se lahko sporazumemo in na podlagi skupne izkušnje proizvedemo skupne izjave, ki se potrjujejo itd. Toda kako pride znotraj-psihično konstituirana tvorba do svoje lastne intersubjektivne biti kot neka idealna predmetnost. ki je ravno kot »geometrijska« še najmanj nekaj psihično realnega kljub temu, da izvira iz psihičnega? Premislimo, izvirni VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 13 samoobstoj [Das originale Selbstdasein] v aktualnosti prvega proizvajanja, torej v izvorni »evidentnosti«, sploh ne poda nobene ostajajoče pridobitve, ki bi lahko imela objektivni obstoj. Živa evidentnost mine, seveda tako, da aktivnost takoj preide v pasivnost prelivajoče se bledeče zavesti o pravkar- minuli biti [Soeben-Gewesensein[. Naposled ta »retencija« izgine, toda »izgi- nulo« minevanje in pretekla bit [Vergangensein[ se za dotični subjekt nista izničila in sta lahko ponovno obujena [wieder-erweckt]. K pasivnosti sprva v temi zbujenega in morda v vedno večji jasnosti pojavljajočega se spada možna aktivnost ponovnega spominjanja ] Wiedererinnerung], v katerem je preteklo doživetje preživeto kot quasi novo in aktivno. Tam, kjer je potem izvorno evidentna proizvodnja kot čista izpolnitev svoje intence obnovljena in znova priklicana v spomin ]Wiedererinnerte], nastopi z aktivnim ponovnim spominjanjem preteklega nujno neka aktivnost temu pripadajoče dejanske pro- izvodnje, pri tem pa iz izvirnega »prekrivanja« izvira evidentnost identitete: tisto, kar je sedaj originarno udejanjeno, je isto kot pred tem evidentno obstoječe [Gewesene]. Sočasno s tem je nastopila tudi zmožnost poljubnega ponavljanja [beliebiger Wiederholung], ki se odvija izpod evidentnosti identitete (identitet- nega prekrivanja) tvorbe v verigi ponavljanj [Wiederholungskette]. Toda subjekta in njegovih subjektivnih evidentnih zmožnosti tudi s tem nismo presegli in potemtakem nismo podali še nobene »objektivnosti«. Do slednjega pride - na neki predstopnji - na razumljiv način takoj, ko upoštevamo funkcijo vživetja in sočloveštvo kot sodoživljajsko in jezikovno skupnost. V povezanosti medse- bojnega jezikovnega razumevanja je lahko prvotno proizvajanje in proizvod nekega subjekta s strani diugihaktivno naknadno razumljen. Tako kot pri ponov- nem spominjanju bo v tem polnem naknadnem razumevanju tistega, kar je proizvedel drugi, nujno prisotno tudi lastno sedanje soizvrševanje predočene aktivnosti, hkrati pa tudi evidentna zavest identitete duhovnih tvorb v pro- izvajanjih in vzajemnih proizvajanjih sporočevalca in prejemnika nekega sporo- čila. Proizvajanja se lahko v enaki meri širijo z oseb na osebe, in v uveriženju razumevanja teh ponavljanj vstopi evidentno kot isto v zavest drugega. Pro- izvedene tvorbe se v enotnosti sporočilne skupnosti večih oseb ne zavemo kot enake, temveč kot splošne. Sedaj je potrebno upoštevati še, da objektivnost idealne tvorbe s takšnimi aktualnimi posredovanji tistega, kar je nekdo originarno proizvedel, drugemu, ki je originarno naknadno proizvajajoče, še ni povsem konstituirana. Manjka vztrajajoči obstoj ¡das verharrende Dasein] »idealnih predmetov« tudi v tistih časih, v katerih izumitelj in njegovi sodobniki niso več tako povezani ali pa EDMUND HUSSERL 4. To je neka sprememba, ki se samo sebe zaveda kot naknadno podobo. 5. To seveda nikakor ni nujno niti dejansko normalno. Tudi brez tega lahko bralec razume ter razumljeno »brez nadaljnjega« mimo lastne aktivnosti sprejme v soveljavo. Tedaj se obnaša povsem pasivno-receptivno. 14 sploh niso več živi. Manjka ji nenehna-hk [Immerfort-Sein]. čeprav je ni nihče udejanil v evidentnosti. Pomembna funkcija pisnega, dokumentirajočega jezikovnega izražaje, da omogoča sporočanje brez neposrednega ali posrednega osebnega nagovora, da je takorekoč virtualno nastalo sporočilo. S temje tudi občestvenje/Vfergemem- schaftung] človeštva povzdignjeno na neko novo stopnjo. Pisna znamenja so, če jih opazujemo povsem telesno, preprosto čutno izkustvena in v stalni možnosti, intersubjektivno pa morajo biti skupno izkustvena. Toda kot jezikovna znamenja zbujajo svoje dobro znane pomene [BedeutungenI v enaki meri kot jezikovni glasovi. Prebujanje / Die Weckung]]с neka pasivnost, zbujeni pomen je torej pasivno podan, podobno kot vsaka v temino potopljena aktivnost - ki je sicer asociativno zbujena - najprej nastopi pasivno kot bolj ali manj jasen spomin. Tako kot pri tisti je tudi pri tej pasivnosti potrebno pasivno zbujeno takorekoč za nazaj spremeniti^ v ustrezno aktivnost: to je vsakemu človeku kot govorečemu bitju izvorno lastna zmožnost reaktiviranja. Torej se potem v geometrijski sferi evidentnosti geometrijske tvorbe, kije izgovorljiva, z zapisom izvrši neka sprememba izvornega modusa biti tvorbe smisla. Se takorekoč sedimentira. Toda v moči bralca je, da postane ta tvorba znova evidentna, bralec lahko torej reaktivira evidentnost.'' Potemtakem se pasivno razumevanje izraza razlikuje od tega, da izraz nare- dimo za evidentnega, s čimer se reaktivira njegov smisel. Toda sedaj obstajajo tudi možnosti takšne aktivnosti, možnosti mišljenja v povsem receptivno sprejetih pasivnostih, ki gospodari zgolj s pasivno razumljenimi in prevzetimi pomeni, brez vsake evidentnosti izvorne aktivnosti. Nasploh je pasivnost kraljestvo asociativnih povezav in prelivanj, v katerih je vsak nastali smisel neka pasivna spojenost. S tem pogosto nastane navidezno enoten možni smisel, tj. smisel, ki gaje potrebno narediti za evidentnega skozi možno reaktiviranje, medtem ko lahko poskus dejanskega reaktiviranja reaktivira zgolj posamezne člene povezave kljub temu, da intenca ob poenotenju v celoto, namesto da bi se izpolnila, propade, se pravi v izvorni zavesti ničnosti uniči veljavo biti. Ni težko opaziti, da v človeškem življenju in najprej v vsakem individualnem življenju od otroštva do zrelosti izvorno zorno življenje, ki v aktivnostih na VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 6. Najprej gre seveda za trdno usmeritev volje, ki jo znanstvenik v sebi izoblikuje na gotovi zmožnosti reaktiviranja. Ceje mogoče cilj zmožnosti reaktiviranja izpolniti samo relativno, ima zahteva, ki izvira iz zavesti o sposobnosti pridobivanja, tudi svojo relativnost, ki je opazna in se nadaljuje. Nenazadnje je objektivno in absolutno trdno spoznanje resnice neka neskončna ideja. 15 osnovi čutne izkušnje ustvari svoje izvorno evidentne tvorbe, že zelo hitro in v vse večji meri zapada skušnjavi jezika [Verführung der Sprache]. Na velikih in čedalje večjih poteh zapade v govorjenje in branje, ki ju obvladujejo zgolj asociacije, nakar je v svojih tako doseženih veljavnostih pogosto razočarano nad spoznanjem, ki sledi. Sedaj bodo porekli, da je v sferi znanosti, mišljenja, usmerjenega na doseganje resnic in na izogibanje nepravilnostim, ki nas tukaj zanima, od samega začetka naprej poglavitna skrb preprečiti prosto igro asociativnih tvorjenj. Pri neizogibnem sedimentiranju duhovnih proizvodov ostajajo ta tvorjenja stalna nevarnost, ki preti v obliki ostajajočih jezikovnih pridobitev, kijih lahko kdor- koli drug sprva le pasivno ponovno sprejme in prevzame. Izognemo se jim tako, da se o dejanski zmožnosti reaktiviranja ne prepričamo šele naknadno, temveč od samega začetka po evidentnem praosnovanju zagotovimo zmožnost reaktiviranja duhovnih proizvodov in zmožnost njihove trajne ohranitve. To se zgodi, kadar smo pozorni na enoznačnost jezikovnega izraza in na zagotovitev rezultata, ki gaje treba z najskrbnejšim tvorjenjem dotičnih besed, stavkov in stavčnih celot izraziti enoznačno; to zadeva posameznega znanstvenika, a ne zgolj na novo raziskujočega, temveč vsakega znanstvenika kot sodobnika neke znanstvene skupnosti po privzetju tega, kar je treba prevzeti od drugih. To spada torej k posebnosti znanstvene tradicije znotraj ustrezne skupnosti znanstvenikov kot v enotnosti neke skupne odgovornosti živeče spoznavne skupnosti. Trajna zahteva oziroma osebna gotovost, daje vse, kar znanstveno izjavijo, povedano »enkrat za vselej« - da »drži«, daje vedno identično ponov- ljivo, da je uporabno v evidentnosti ter za nadaljnje teoretične ali praktične namene, in sicer kot nedvomno zmožno reaktiviranja v identiteti pravega smi- sla - spada torej v skladu z bistvom znanosti k njenim funkcionarjem.'' Vendar je tukaj pomembno še dvoje. Prvič: nismo še upoštevali tega, da znanstveno mišljenje na podlagi že doseženih dosega nove rezultate, ki spet osnujejo nove in tako naprej - v enotnosti širjenja, ki tradira smisel. Kako je naposled v silnem napredku znanosti, kakršna je geometrija, z zah- tevo in zmožnostjo reaktiviranja? Če vsak raziskovalec deluje na svojem koncu EDMUND HUSSERL 16 gradnje, kako je potem s poklicnimi premori in počitki, ki jih ne gre prezreti? Ali mora, ko nadaljuje z aktualnim delom, najprej prehoditi celotno neznansko verigo utemeljevanj vse tja do prapremis in dejansko vse reaktivirati? Očitno potem znanost, kakršna je naša sodobna geometrija, ne bi bila možna. In vendar leži v bistvu rezultatov vsake stopnje, da njihov idealni smisel biti ni samo dejansko kasnejši, temveč - ker smisel temelji na smislu - da v skladu z veljav- nostjo predhodni smisel preda nekaj kasnejšemu smislu in na določen način celo preide vanj; znotraj duhovne gradnje potemtakem ni noben gradbeni člen samostojen, nobenega torej ni mogoče neposredno reaktivirati. To velja zlasti za znanosti, ki imajo tako kot geometrija svojo tematsko sfero v idealnih proizvodih, v idealnostih, iz katerih se vedno znova proizvajajo idealnosti višje stopnje. Povsem drugače je s takoimenovanimi deskriptivnimi znanostmi, kjer se teoretski interes, ki klasificira in opisuje, nahaja v čutni zornosti, ki tukaj zastopa evidentost. Tukaj je, vsaj na splošno, vsak novi stavek zase rešljiv v evidentnosti. Kako je torej možna znanost, kakršna je geometrija? Kako lahko geometrija kot sistematična brezmejno rastoča postopna gradnja idealnosti ohrani svojo izvorno smiselnost v živi zmožnosti reaktiviranja, če naj njeno spoznavajoče mišljenje proizvaja novo, ne da bi moglo reaktivirati predhodne spoznavne stopnje vse tja do najnižjih? Celo če je to lahko v nekem primitivnejšem stanju geometrije še uspelo, pa se je morala sila v prizadevanju, da se ustvari evidentnost, naposled izčфati ter odpovedati pri višji produktivnosti. Tukaj moramo upoštevati svojevrstno in specifično na jezik vezano »logično« aktivnost, kakor tudi specifično iz jezika izvirajoče idealne spoznavne tvorbe. Značilna aktivnost, ki jo najbolje opiše beseda »ponazontev« [Verdeut- lichung], po naravi sodi k vsakršnim stavčnim tvorbam, ki se pojavijo v čisto pasivnem razumevanju. Stavek, ki se pojavi pasivno (morebiti v skladu s spominom) oziroma je pasivno razumljen, ko ga shšimo, je sprva v pasivni udeležbi jaza zgolj recipiran, zaznan kot veljaven, in v tej podobi je že naše mnenje. Od tega ločujemo svojevrstno in pomembno aktivnost ponazoritve našega mnenja. Če je bila ta dejavnost v prvi obliki nek nerazločen, enotno sprejet, enostavno veljaven smisel, konkretno rečeno, nek preprosto veljaven povedni stavek, se ta v sebi nerazločena nedoločenost nato aktivno eksplicira. Če pomislimo: tako kot denimo pri površnem branju časopisa enostavno razumemo in recipiramo »novosti«, tako tudi pasivno prevzamemo veljavnost biti, s katerim prebrano vnaprej postane naše mnenje. VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 17 Kot rečeno ima sedaj posebno mesto intenca po eksplikaciji in aktivnost, ki v prebranem (ali kakem zanimivem stavku iz njega) vsak smiselni člen posebej artikulira iz nedoločenega pasivno enotno recipiranega ter na temelju posameznih veljavnosti na nov način privede skupno veljavnost do aktivnega udejanjenja. Iz pasivne podobe smisla je sedaj v aktivnem proizvajanju nastala podoba smisla, ki tvori samo sebe. Tako je ta aktivnost neka - svojevrstna - evidentnost, iz evidentnosti izvirajoča tvorba v modusu originarne proizve- denosti. Tudi z ozirom na to evidentnost obstaja neko občestvenje. Ekspli- cirana, ponazorjena sodba postane idealna predmetnost, ki jo je moč tradirati. Je to, kar logika misli izključno tam, kjer je govora o stavkih ali sodbah. Domena logike se tako označuje na univerzalen način, na univerzalen način se označuje sfera biti, na katero se navezuje logika, kolikor je logika formalna teorija stavkov nasploh. Skupaj s temi aktivnostmi so potem možne tudi nadaljnje aktivnosti, evidentna tvorjenja novih sodb na temelju za nas že veljavnih sodb. To je poseb- nost logičnega mišljenja in njegovih čisto logičnih evidentnosti. Vse to je ohranjeno tudi ob pretvorbi sodb v domneve, pri čemer se - namesto da bi sami izjavili ali presodili - v izjavljanje oziroma v presojanje vživimo. Ob tem se zadržujemo zgolj pri recipiranih jezikovnih stavkih, ki so nas dosegli pasivno. Potrebno je tudi paziti, da stavki sami sebe zavestno predočajo kot reproduktivne pretvorbe izvornega, iz dejanske izvorne aktivnosti proizve- denega smisla, torej sami po sebi napotujejo na takšno genezo. V sferi logične evidentnosti igra dedukcija, sklepanje v formah konsekventnosti, neko stalno, bistveno vlogo. Po drugi strani je treba paziti tudi na konstruktivne aktivnosti, ki operirajo s »ponazorjenimi« geometrijskimi idealnostmi, ki pa niso privedene do izvorne evidentnosti. (Izvorne evidentnosti ne smemo zamenjevati z evident- nostjo »aksiomov«; kajti aksiomi so načelno že rezultati izvornega tvorjenja smisla in imajo sami to tvorjenje vselej že za seboj.) Kako je sedaj z možnostjo popolnega in pristnega [echten] reaktiviranja v polni izvornosti skozi zvajanje na praevidentnosti pri velikih spoznavnih gradnjah geometrije in takoimenovanih »deduktivnih« znanostih, ki jih tako imenujemo navkljub temu, da nikakor niso omejene zgolj na deduciranje? Tukaj velja temeljni zakon v brezpogojno splošni evidentnosti: če je premise dejansko mogoče reaktivirati tja do najizvornejše evidentnosti, velja to tudi za njihove evidentne konsekvence. V nadaljevanju je videti, da se mora pristnost izvora od praevidentnosti širiti skozi še vedno zelo dolgo verigo logičnih konsekvenc. Ker pa premišljujemo o očitni končnosti tako individualne kakor tudi skupne EDMUND HUSSERL 18 zmožnosti, da logične verige stoletij v enotnosti nekega izvajanja dejansko pretvorimo v izvorno pristne verige evidentnosti, opažamo, da zakon v sebi skriva neko idealizacijo: opažamo namreč, da ta zakon naše zmožnosti razpre in jih na določen način naredi za neskončne. K posebni evidentnosti tovrstnih idealizacij se bomo še vrnili. To so torej splošna bistvena spoznanja, ki osvetljujejo celotno metodično nastajanje »deduktivnih« znanosti in s tem način biti, kije skladen z njihovim bistvom. Te znanosti niso dediščina, ki je izgotovljena v obliki dokumentiranih stavkov, temveč dediščina v živem, produktivno razvijajočem se tvorjenju smi- sla, dediščina, ki vselej razpolaga z dokumentiranim oziroma z nekim sedimen- tom prejšnje produkcije, pri čemer z njim logično gospodari. Toda logično gospodarjenje iz stavkov s sedimentiranimi pomeni ustvarja zgolj stavke enake narave. Da vse nove pridobitve izražajo dejansko geometrijsko resnico, je a priori gotovo pod predpostavko, da so osnove deduktivne gradnje dejansko postale proizvedene, objektivirane, da so torej postale splošno dostopna prido- bitev v izvorni evidentnosti. Izvedljiva bi morala biti kontinuiteta od osebe do osebe ter od časov do časov. Jasno je, da bi morala biti metoda proizvajanja izvornih idealnosti iz predznanstvenih danosti kulturnega sveta zapisana in fiksirana v trdnih stavkih pred obstojem geometrije; da bi nadalje morala biti zmožnost pretvarjanja teh stavkov iz nejasnega jezikovnega razumevanja v jasnost reaktiviranja njihovega evidentnega smisla na svoj način tradirana in stalno tradibilna. Samo dokler je bilo temu pogoju zadoščeno ali samo koje bilo za njegovo izpolnitev v vsaki prihodnosti popolnoma poskrbljeno, je geometrija lahko v napredovanju logičnih tvorjenj kot deduktivna znanost ohranila svoj pristni [echten] izvorni smisel. Z drugimi besedami, samo tedaj je bil vsak geometer sposoben privesti do posredne evidentnosti tisto, kar nosi vsak stavek v sebi ne zgolj kot sedimentirani (logični) smisel stavka, temveč kot svoj dejanski, res- nični smisel. In to velja tudi za celotno geometrijo. Dedukcija v svojem napredovanju sledi formalnologični evidentnosti, toda brez dejansko izoblikovane zmožnosti reaktiviranja izvornih aktivnosti, ki so zaobjete v temeljnih pojmih, torej tudi v zmožnosti reaktiviranja tistega Kaj in Kako njenih predznanstvenih gradiv, bi bila geometrija tradicija brez smisla, o kateri, v primeru da bi bili prikrajšani za to zmožnost, ne bi mogli nikoli vedeti, ali ima in ali je sploh kdaj imela kak pristni smisel, ki ga je dejansko moč razrešiti. VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 7. Sicer koristijo logični metodi, vendar jo venomer le še bolj oddaljujejo od izvorov in jo naredijo neobčutljivo za problem izvora ter s tem za pravi smisel biti in resnice vseh znanosti. 19 Žal je takšen naš položaj in položaj celotnega novega veka. Zgoraj podana »predpostavka« ni bila nikoli zares izpolnjena. Kako se dejansko odvija živo tradiranje tvorjenja smisla elementarnih pojmov, vidimo pri elementarnem geometrijskem pouku ш v njegovih učbenikih; v njih se dejan- sko učimo rokovati z izgotovljenimi pojmi in stavki v skladu z neko strogo metodiko. Čutna ponazoritev z narisanimi figurami se vsili dejanskemu pro- izvajanju praidealnosti. Vse drugo pripelje do uspeha: ne do uspeha dejanskega spoznanja evidentnosti, ki je lastna logični metodi, temveč do praktičnega uspeha uporabne geometrije, njene neznanske, čeprav tudi nerazumljene praktične koristnosti. Kot bo v nadaljevanju vidno ob obravnavi zgodovinske matematike, spadajo k temu tudi nevarnosti znanstvenega življenja, ki je povsem prežeto z logičnimi aktivnostmi. Le-te obstajajo v določenih napredujočih preobrazbah smisla,' h katerim teži takšna vrsta znanstvenosti. S prikazom bistvenih predpostavk, na katerih temelji zgodovinska možnost izvorno pristne tradicije znanosti, kakršna je geometrija, postane razumljivo, kako se znanosti živo razvijajo naprej skozi stoletja, a so kljub temu lahko nepristne. Dedovanje načel in metode, možnost logičnega konstruiranja vedno novih stavkov in vedno novih idealnosti lahko skozi čase neprekinjeno tečejo naprej, medtem ko se sposobnost reaktiviranja prazačetkov, torej izvirov smisla za vse, kar je poznejše, ni podedovala. Potemtakem manjka prav tisto, kar so vsa načela in teorije podali oziroma kar so morali podati kot praizvorni smisel, ki gaje potrebno vedno znova narediti za evidentnega. Kakorkoli že so nastah in se uveljavili ter četudi če je bilo to z golo asociacijo, imajo gramalikalno enotni stavki in stavčne tvorbe seveda v vseh okoliščinah svoj lastni logični smisel, ki gaje treba skozi ponazoritev narediti za evidentnega in ga potem vedno znova identificirati kot isti bodisi logično soglasni bodisi protislovni stavek, ki ga v skrajnem primeru ni moč izpeljati v enotnosti neke aktualne sodbe. V stavkih, ki glede na področje spadajo skupaj, in v sistemih, ki jih je treba iz teh stavkov izpeljati deduktivno, najdemo kraljestvo idealnih identitet, za katere obstajajo razumljive možnosti trajnega tradiranja [Tradie- rung]. Vendar sedaj nastopijo kot tradicija tako stavki kot tudi druge kulturne tvorbe kot take; takorekoč povzdignejo zahtevo, da so sedimentiranja nekega smisla resnice, ki ga je treba narediti za izvorno evidentnega, medtem ko vendarle, kot asociativno nastali ponaredki, takšnega smisla nikakor ne smejo EDMUND HUSSERL 8. Hume ne počne nič drugega kot to, da se trudi spra.ševati nazaj po pravtisih nastalih idej in nasploh znanstvenih idej. 20 imeti. Tako je tudi celotna vnaprej dana deduktivna znanost, totalni sistem stavkov v enotnosti njihovih vrednostih, sprva samo zahteva, ki se kot izraz pretcndi- ranega smisla resnice lahko upraviči zgolj z dejansko zmožnostjo reaktiviranja. Iz te situacije je mogoče razumeti fundamentalnejši razlog zahteve po tako- imenovani »spoznavno-teoretski utemeljitvi« znanosti, ki seje razširila v novem veku in se naposled splošno uveljavila, medtem ko ni bilo nikoli pojasnjeno, kaj pravzaprav manjka tako zelo občudovanim znanostim." Glede tega. kar pobliže zadeva prelom z izvorno pristno tradicijo, se pravi pri dejansko prvem začetku z originarno evidentnostjo lahko sedaj pokažemo na možne in docela umljive razloge. Razumljivo je, da v prvem govornem skupnem delovanju začenjajočih geometrov ni bilo nikakršne potrebe po natančni določitvi opisov predznanstvenega pramateriala in načinov, kako so v zvezi s tem nastajale geometrijske idealnosti in nato prvi »aksiomatski« stavki zanje. Nadalje, višje logične tvorbe še niso segale tako visoko navzgor, da bi se ne bilo mogoče vsakič znova vrniti k izvornemu smislu. Po drugi strani pa je v praksi ta - za izvorno nastalo dejansko samoumevna - možnost praktične upo- rabe izpeljanih zakonov seveda hitro privedla do običajne priučene metode, da se po potrebi poseže po matematiki. Ta metoda je bila seveda podedovana tudi brez zmožnosti izvorne evidentnosti. In tako se je matematika, izpraznjena vsakega smisla, lahko širila v stalni logični nadaljnji gradnji, tako kot seje po drugi strani lahko širila tudi metodika tehnične uporabnosti. Izredno daljnosežna praktična koristnost je sama po sebi postala glavni motiv podpiranja in cenjenja te znanosti. Tako je tudi razumljivo, da seje izgubljeni izvorni smisel resnice občutil tako zelo malo, daje morala biti celo potreba po ustreznem vnazajšnjem spraševanju šele ponovno zbujena, še več, daje moral biti pravi smisel takšnega spraševanja šele odkrit. Naši načelni rezultati so tako splošni, da zadevajo vse takoimenovane deduk- tivne znanosti ter celo vnaprej pojasnjujejo podobne probleme in raziskave vseh znanosti. Kajti vse znanosti obsegajo gibljivost sedimentiranih tradicij, skupaj s katerimi vedno znova deluje tradirajoča aktivnost, ki proizvaja nove tvorbe smisla. V tem načinu biti se trajno raztezajo skozi čase, kjer se vse nove pridobitve ponovno sedimentirajo in ponovno postanejo delovna gradiva. Problemi, pojasnjujoče raziskave in načelna spoznanja so skoz in skoz zgodovinski. Stojimo v horizontu človeškosti, tiste človeškosti, v kateri scda.\ sami živimo. Tega VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 21 horizonta se stalno živo zavedamo in sicer kot časovnega horizonta, impliciranega v našem vsakokratnem horizontu sedanjosti. Sleherni človeškosti v skladu z njenim bistvom ustreza nek kulturni svet kot življenjsko okolje v njenem načinu biti, ki je v vsakem zgodovinskem času in človeškosti vsakokraten, prav tako pa ji ustreza neka tradicija. Nahajamo se torej v zgodovinskem horizontu, v katerem je, kakorkoli malo določenega že vemo, vse zgodovinsko. Toda ta horizont ima svojo bistveno strukturo, ki jo je treba razkriti z metodičnim spraševanjem. Na ta način so z njim vnaprej začrtana na splošno možna posebna vprašanja, tako kot so znanostim vnaprej začrtana vnazajšna spraševanja po izvoru, ki jim pripadajo skupaj z njihovim zgodovinskim načinom biti. Tukaj smo znova napoteni na pramateriale prvega tvorjenja smisla, takorekoč na prapremise, ki ležijo v predznanstvenem kulturnem svetu. Prav gotovo ta svet sam znova vključuje svoja vprašanja po izvoru, po katerih se sprva ne sprašuje. Seveda problemi naše posebne vrste takoj zbudijo celovit problem univerzalne zgodovinskosti soodvisnega načina biti človeškosti in kulturnega sveta ter problem apriorne strukture, ki leži v tej zgodovinskosti. Toda vprašanja, kakršna so vprašanja glede pojasnitve izvora geometrije, imajo svojo zaklju- čenost, ki ne terja spraševanja o njenih predznanstvenih materialih. Dodatna pojasnila navezujemo na dva ugovora, ki sta blizu naši filozofsko- zgodovinski poziciji. Prvič: Od kod ta nenavadna svojeglavost, to hotenje, da se vprašanje po izvoru geometrije povsem zvede na nekega nedoumljivega Talesa geometrije, ki ni niti v enem samem trenutku mitičen? Geometrija je navzoča v svojih izrekih in svojih teorijah. Seveda moramo in moremo v evidentnosti vse do poslednjega zagovarjati to logično zgradbo. Gotovo pridemo po tej poti do prvih aksiomov, od njih pa do izvorne evidentnosti, ki omogoča temeljne pojme. Kaj je to drugega kot »spoznavna teorija«, v tem primeru teorija geometrijskega spoznanja? Nikomur ne bo padlo na pamet, da bi spoznavno-teoretski problem zopet navezal na tistega izmišljenega Talesa - to je vendarle povsem nepotrebno. V sedanjosti pričujočih pojmov in stavkov leži smisel v njih samih, sprva ne kot evidentno mnenje, temveč resnični stavek z mišljeno, a še skrito resnico, ki jo lahko s tem, dajo naredimo za evidentno, seveda razkrijemo na njih samih. Naš odgovor se glasi: gotovo ni nihče pomisUl na zgodovinsko sklicevanje; in gotovo se na spoznavno teorijo nikoli ni gledalo kot na tipično zgodovinsko nalogo. Toda prav to očitamo preteklosti. Prevladujoča dogma o načelni ločitvi spoznavno-teoretske pojasnitve in zgodovinske, družboslovno-psihološke EDMUND HUSSERL 22 razlage, dogma o načelni ločitvi spoznavno-teoretskega in genetičnega izvora, je v osnovi zgrešena, kolikor pojmov »zgodovina«, »zgodovinska razlaga« in »geneza« nedopustno ne omejimo na povsem običajen način. Ali še bolje, v osnovi je zgrešena omejitev, s katero ravno ostanejo zakriti najbolj fundamentalni in pravi problemi zgodovine. Če se ozremo na naše razlage (seveda so še grobe, a bodo pozAeje nujno privedle do novih temeljnih dimenzij), ki naredijo za evidento prav to, da naše vedenje - tj. sedaj živa kulturna podoba geometrije, ki je tradicija in je hkrati tradirana - bržkone ni vedenje o neki zunanji kavzalnosti. ki je vplivala na zaporedje zgodovinskih podob - niti induktivno vedenje, toda že kar absurdno bi bilo, če bi to vedenje tu predpostavili - temveč nasploh razumevanje te kavzalnosti in vnaprej danega kulturnega dejstva, se pravi, dasiravno »implicitno«, že zavedanje svoje zgodovinskosti. To pa ni prazna beseda, kajti za vsako dejstvo, kije podano pod nazivom »kulture«, naj gre za najnižjo kulturo potreb ali za najvišjo kulturo (znanost, državo, cerkev, gospodarske organizacije itd.), na splošno velja, daje v vsakem enostavnem razumevanju kot izkustveno dejstvo že »soovedeno«, daje neka tvorba člove- škega snovanja. Kakorkoli že zaprto in kakorkoli zgolj »implicitno« je somišljen ta smisel, prav njemu pripada evidentna možnost eksplikacije, »ponazoritve« in pojasnitve. Vsaka eksplikacija in vsako prehajanje iz ponazoritve v ustvar- janje evidentnosti (tudi če je morda vse prezgodaj zastalo) ni nič drugega kot zgodovinsko razkritje; v samem sebi je bistveno nekaj zgodovinskega in kot takšno nujno nosi v sebi horizont svoje zgodovine. Skupaj s tem je seveda povedano tudi naslednje: celotna kulturna sedanjost, razumljena kot totaliteta, »implicira« celotno kulturno preteklost v nedoločeni, a strukturno določeni splošnosti. Natančneje rečeno, implicira kontinuiteto medsebojno implicirajočih se preteklosti, ki so vsaka v sebi pretekla kulturna sedanjost. In ta celotna konti- nuiteta je enornoi/ tradicionalizacije. ki sega vse do sedanjosti, kije naša seda- njost, inje v tekoče-stoječi živosti tradicionaliziranje nje same. Kot rečeno je to nedoločena splošnost, kije »implicirana« v načelni in, kolikor izhajamo iz nakazanega, še dosti bolj razložljivi strukturi, na kateri temeljijo tudi možnosti vsakega iskanja in določanja faktično-konkretnih dejanskosti. Narediti geometrijo za evidentno pomeni torej razkriti njeno zgodovinsko tradicijo, pa če smo si glede tega na jasnem ali ne. Da ne bi ostalo prazno besedičenje oziroma nediferencirana splošnost, zahteva sedaj to spoznanje neko iz sedanjosti naprej in [v] njej raziskujoče ter metodično izpeljano proizvajanje diferenciranih evidentnosti tiste vrste, ki smo jo izpostavili maloprej (v nekaterih delih tistega, kar ji pripada takorekoč površinsko). Sistematično izpeljane ne VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 9. Povr.šinska struktura ljudi, navzen dovršenih v družbeno-zgodovinski bistveni strukturi človeško.sti. toda tudi globlje [strukture], ki razkrivajo notranjo zgodovinskost udeleženih oseb. 10. Historični svet je sprva seveda dan kot družbeno-zgodovinski svet. Toda zgodovinski je samo po notranji zgodovinskosti vseh posameznikov, ki so po svoji notranji zgodovinskosti kot posamezniki z drugimi osebami povezani v neko skupnost. Merimo na to, kar smo o spominih in o trajni zgodovinskosu, ki je navzoča v njih, povedali v pičlih začetnih izpeljavah. 23 podajo nič drugega in nič manj kot univerzalni a priori zgodovine v njegovih nadvse bogatih obstajanjih. Sedaj lahko tudi rečemo: že od samega začetka zgodovina ni nič drugega kot živo gibanje tistega drug z drugim in drug v drugega [des Miteinander und Ineinander] izvornega tvorjenja in sedimentiranja smisla. Tisto, kar je kot zgodovinski faktum empirično vselej navzoče oziroma je s strani zgodovinarjev dokazano kot faktum neke preteklosti, ima nujno svojo notranjo strukturo smisla; toda šele tisto, kar je pri tem na vsakdanje razumljiv način izpostavljeno na motivacijskih sklopih, ima svoje zares fundamentalne in vse dlje segajoče implikacije, ki jih je treba izprašati in razkriti. Celotna zgodovina dejstev obtiči v nerazumljivosti, ker pri tem, ko vselej le naivno sklepa naravnost iz dejstev, nikoli ne tematizira splošnih tal smisla, na katerih takšni sklepi skupno temeljijo, in ker nikoli ne razišče mogočnega strukturnega a priori, kije lasten temu smislu. Zgolj razkritje bistveno splošne strukture,' ki leži v naši in potem v vsaki pretekli ali prihodnji zgodovinski sedanjosti kot takšni, ki leži v totaliteti, zgolj v razkritju konkretnega zgodovinskega časa, v katerem živimo, v katerem živi naša vsečloveškost glede na svojo celovito bistveno splošno strukturo, zgolj to razkritje lahko omogoči dejansko razume- vajočo, prepričljivo ter v pravem pomenu besede znanstveno zgodovino. To je konkretni zgodovinski a pnon, ki vse bivajoče kot neko tradicijo in neko tradi- rajoče zaobjame v zgodovinski nastalosti in postajanju oziroma v njegovi bistveni biti. Povedano se nanaša na celovito obliko »zgodovinske sedanjosti nasploh«, na zgodovinski čas nasploh. Toda posebne podobe kulture, ki so v svoji enotni zgodovinski biti umeščene kot tradicija in živo samo-tradiranje, imajo v tej totaliteti le relativno samostojno bit znotraj tradicionalnosti, so le bit nesamostojnih komponent. Sedaj bi morali korelativno s tem upoštevati še subjekte zgodovinskosti, osebe, ki ustvarjajo kulturo in ki delujejo znotraj celovitosti: ustvarjajoče osebno človeštvo.'° Potem ko smo opozorili na zaprtost temeljnih pojmov, ki je postala nedo- stopna, in ko smo temeljne pojme kot take nazorno razložili v njihovih prvih osnovnih značilnostih, pa sedaj kar se tiče geometrije spoznavamo, da lahko EDMUND HUSSERL 11. Toda to. kaj je za znano.sti praevidentnost, določa izobraženec oziroma sfera izobražencev, ki postavljajo nova vprašanja, nova zgodovinska vprašanja, in sicer tako izobraženci zunanje zgodovinskosti v družbeno-zgodovinskem svetu kot tudi izobraženci notranje zgodovinskosti, dimenzije globin. 24 Zgolj zavestna postavitev nalog, ki zadevajo zgodovinski izvor geometrije (zno- traj celovitega problema tegaA priori zgodovinskosti na splošno), poda metodo neke izvorno-pristne geometrije, ki jo je treba hkrati razumeti univerzalno- zgodovinsko, to pa velja tudi za vse znanosti in za filozofijo. Dejansko torej zgodovina filozofije oziroma zgodovina posebnih znanosti v slogu običajne zgodovine dejstev ne more ničesar pojasniti o njihovi temi. Kajti prava zgodo- vina filozofije oziroma prava zgodovina posebnih znanosti ni nič drugega kot to, da znova pridemo do sedanjosti danih zgodovinskih tvorb smisla oziroma do njegovih evidentnosti - vzdolž dokumentirane verige vnazajšnjih zgodo- vinskih napotevanj - da pridemo vse do zaprte dimenzije praevidentnosti, ki so njihova osnova. ' ' Pri tem je treba pravi problem razložiti izključno z navezo- vanjem na zgodovinski a priori kot univerzalni vir vseh problemov razume- vanja, kar si jih je mogoče zamisliti. Pri znanostih problem prave zgodovinske razlage sovpada s »spoznavno-teoretsko« utemeljitvijo ali pojasnitvijo. Pričakovati moramo še drugi, zelo tehtni ugovor. Pri historizmu, ki v različnih oblikah še naprej prevladuje, lahko za neko poglobljeno raziskovanje, kakršno je zasnovano v tem spisu in ki sega preko običajne zgodovine dejstev, pričakujem malo dovzetnosti, zlasti tiste dovzetnosti, kot nakazuje že izraz »a priori«, ki zahteva preprosto brezpogojno, preko vseh zgodovinskih faktičnosti segajočo in resnično apodiktično evidentnost. Ugovarjalo se bo takole: kakšna naivnost leži v nameri, da hočemo pokazati in da smo domnevno pokazali na zgodovinski a priori, na absolutno nadčasovno veljavnost po tem, ko smo prišli do tako bogatih pričevanj glede relativnosti vsega zgodovinskega, vseh zgodo- vinsko nastalih apercepcij sveta, vse tja do »primitivnih« osnov navzdol. Vsako ljudstvo, naj je še tako majhno, ima svoj svet, v katerem se zanj vse dobro ujema, bodisi mitično-magično bodisi evropsko-racionalno, in v tem svetu je mogoče vse povsem pojasniti. Vsako ljudstvo ima svojo svojo »logiko« in konec koncev, če bi se ta logika eksplicirala v stavkih, »svoj« a priori. Toda vnovič premislimo metodiko določanja zgodovinskih dejstev nasploh, torej tudi tistih, ki so osnova za ugovor; in sicer z ozirom na tisto, kar ta metodika predpostavlja. Mar ne leži že v začrtanju nalog družboslovne znanosti glede VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 25 tega, »kako je dejansko bilo«, neka samoumevna predpostavka, neka nikoli upoštevana in tematizirana tla veljavnosti enostavno neosvojljive evidentnosti, brez katere bi bila zgodovina nesmiselno podvzetje? Vsako - razumljeno v običajnem smislu - zgodovinsko postavljanje in obelodanjenje vprašanja že predpostavlja zgodovino kot univerzalni horizont spraševanja, ne izrecno, pa vendar kot horizont implicitne gotovosti, ki je pri vsaki v ozadju-nejasni nedoločenosti predpostavka sleherne določljivosti oziroma vseh namenov glede tega, da iščemo in ugotavljamo določena dejstva. Tisto, kar je zgodovinsko na sebi prvo, je naša sedanjost. Vselej že pose- dujemo vedenje o našem sedanjem svetu in o tem, da v njem živimo, vselej smo že vpeti v odprt in brezmejni horizont neznanih dejanskosti. To vedenje kot horizont gotovosti ni priučeno, nikoli ni bilo aktualno in ni postalo zgolj zaledno oziroma v ozadje potopljeno vedenje; toda da bi ga lahko tematsko razlagati, je moral že obstajati nek horizont gotovosti, prav tako pa ta horizont predpostavlja tudi hotenje po tem, da zvemo tisto, česar še ne vemo. Celotno nevédenje zadeva nepoznani svet, ki za nas vendar že vnaprej obstaja kot svet, kot horizont vseh vprašanj sedanjosti in tako tudi vseh specifično zgodovinskih vprašanj. To so vprašanja, ki zadevajo ljudi, ki v tem poobčcstvenem medseboj- nem sožitju delujejo v svetu in vedno na novo spreminjajo ustaljeno svetovno obličje kulture. Mar konec koncev ne vemo - o tem smo že govorili - da ima ta zgodovinska sedanjost za seboj svoje zgodovinske preteklosti, daje nastala iz njih, da je zgodovinska preteklost kontinuiteta ene iz druge razvijajočih se preteklosti, kjer je kot bivša sedanjost vsaka preteklost tradicija in tradicijo proizvajajoča? Mar ne vemo, da je sedanjost in v [njej] implicirani celotni zgodovinski čas sedanjost zgodovinsko enovito-enotne človeškosti, enovite skozi njeno generativno povezanost in stalno občestvenje v kultiviranju iz zmeraj že kultiviranega, naj bo to v skupnem delu ali v medsebojnem upošte- vanju itd.? Ali ni z vsem tem nakazan univerzalni horizont »vedenja«, implicitni horizont, ki ga je treba sistematično eksplicirati v skladu z njegovo bistveno strukturo: ali ni to, kar se tu postavlja kot velik problem, horizont, v katerega so vpeta vsa vprašanja in kije torej v vseh vprašanjih predpostavljen? O dejstvih, ki vpeljujejo historicizem, torej ni potrebno šele kakorkoli kritično razmišljati; zadošča že, da trditev o njihovi dejanskosti predpostavlja zgodovinski a/7non, če naj ta trditev ima nek smisel. Kljub temu se vsiljuje nek dvom. Razlaga horizonta, na katero smo se oprli, kljub temu ne sme obtičali v nejasnem, površinskem govorjenju, tudi sama mora priti do nekakšne znanstvenosti. Stavki, v katerih se izreka, morajo biti EDMUND HUSSERL 26 trdni in jih je potrebno vedno znova narediti za evidentne. S katero metodo osvojimo univerzalni, in pri tem trdni, venomer izvorno pristni a priori zgodovinskega sveta? Kadarkoli se zavedamo, da smo zmožni refleksije, da se lahko ozremo na horizont in da lahko s pomočjo inteфretacije prodremo vanj, se nahajamo v evidentnosti. Vendar smo in se zavedamo tudi v zmožnosti, v popolni svobodi našega človeško zgodovinskega obstoja, da lahko drugače mislimo oziroma da lahko fantaziramo, kar se pri tem razgrne kot življenjski svet tega obstoja. In prav v tem prostem variiranju in prehajanju tega, kar sije mogoče zamisliti v življenjskem okolju, se v apodiktični evidentnosti pojavi bistveno-splošni obstoj, ki skozi vse variante - v to se lahko prepričamo - dejansko prehaja v neko apodiktično gotovost. Pri tem smo se rešili vsake navezanosti na taktično veljavni zgodovinski svet, njega samega pa smo motrili kot eno izmed miselnih možnosti. Ta svoboda in usmeritev pogleda na apodiktično invariante se vedno znova izkaže - v evidentnosti zmožnosti poljub- nega ponavljanja invariantne tvorbe - za tisto identično, ki ga je treba vselej izvirno narediti za evidentno, ga določiti v enoznačnem jeziku, in sicer kot bistvo, ki je v tekočem živem horizontu stalno implicirano. Če gremo preko formalnih splošnosti, ki smo jih nakazali maloprej, lahko s to metodo tematiziramo tudi tisto apodiktično, s katerim je lahko praosnovalec geometrije razpolagal izhajajoč iz predznanstvenega sveta in ki mu je moralo služiti kot material za idealizacije. Geometrija in z njo najtesneje povezane znanosti imajo opraviti s prostorom- časom in z v njem možnimi podobami, figurami, tudi s podobami gibanja, deformacijskimi spremembami ipd., zlasti kot merljivimi velikostmi. Četudi še tako malo vemo o zgodovinskem okolju prvih geometrov, paje sedaj jasno, daje kot invariantno bistveno stanje vendarle gotovo, daje bil to svet »stvari« (med njimi tudi samih ljudi kot subjektov tega sveta); da so vse stvari nujno morale imeti neko telesnost, čeprav vse stvari niso mogle biti zgolj telesa, ker nujno soobstoječih ljudi ni mogoče misliti zgolj kot teles in ker se, to velja tudi za kulturne objekte, ki jim strukturno pripadajo, vsemu navkljub ne izčrpajo v telesni biti. Jasno je tudi, in vsaj v bistvenem jedru je to mogoče zagotoviti s skrbno apriorno eksplikacijo, da so imela ta gola telesa prostorsko-časovne forme in z njimi povezane »tvarne« kvalitete (barve, toploto, težo. trdoto itd.). Nadalje, da so .se v praktičnem življenju potreb določene posebnosti povzdignile v podobe in daje tehnična praksa vedno že [merila na] proizvajanje form, ki so tedaj imele prednost, ter na proizvajanje njihovih izboljšav glede na usmeritve določenih stopenj. VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 27 V podobe stvari so najprej povzdignjene ploskve: bolj ali manj »gladke«, bolj ali manj popolne ploskve; robovi, bolj ali manj ostri ali na njihov način »ravni«, z drugimi besedami, bolj ali manj čiste črte. koti: bolj ali manj popolne točke; in nadalje imajo med črtami denimo spet posebno prednost premice, med ploskvami ravne ploskve, denimo table, iz praktičnih razlogov zamejene z ravninami, premicami, točkami, medtem ko so v celoti ali na posameznih mestih krive ploskve iz različnih praktičnih interesov nezaželene. Tako je v praksi izdelovanje ravnin in njihovo izpopolnjevanje (poliranje) vselej pomem- bno. Tudi v ozirih pravilne delitve. Pri tem se grobo ocenjevanje velikosti spre- meni v merjenje velikosti s štetjem enakih delov. (Tudi tukaj bo skozi raznoliko metodo mogoče iz taktičnega spoznati bistveno obliko.) Merjenje, v stopnjah od primitivnih do višjih popolnosti, sodi k vsaki kulturi. Nekaj merilne tehnike, nižje in morda višje, dejansko po naravi možne, tukaj pa kot nek faktum zgodovinskega dejstva, zagotovi izpopolnjevanje kulture, torej smemo tudi umetnost skiciranj za gradnjo, umetnost merjenja polj, dolžin poti itd. vselej predpostaviti, ta umetnost je vselej že navzoča inje v precejšni meri izobliko- vana na voljo filozofu, ki geometrije še ni poznal, ki pa ga lahko mislimo kot njenega izumitelja. Kot filozof, ki iz praktično končnega sveta (iz sobe, mest, dežel itd., časovno iz periodičnih procesov; dneva, meseca itd.) prehaja k teore- tičnemu zrenju in spoznanju sveta, poseduje končno znane in neznane prostore ter čase kot končnosti v horizontu odprte neskončnosti. Vendar s tem še ne poseduje geometrijskega prostora, matematičnega časa in tistega, kar naj bi sicer skupaj s temi končnostmi nastalo kot material duhovnega proizvoda novega tipa, prav tako pa s svojimi številnimi končnimi podobami v njihovem času- prostoru še ne poseduje geometrijskih in foronomičnih podob, [ki] so očitno [kot iz] prakse nastale in v izpopolnjevanju zamišljene tvorbe zgolj podlaga za prakso novega tipa, iz katere izraščajo podobno imenovane tvorbe novega tipa. Vnaprej je očitno, da bo to novo nek proizvod, ki se poraja iz idealizirajočega duhovnega delovanja, iz nekega »čistega« mišljenja, ki ima svoj material v opisanih splošnih danostih te faktične človeškosti in človeškega okolja ter iz njih ustvarja »idealne predmetnosti«. Sedaj bi bil problem v tem, kako v navezovanju na bistveno zgodovine odkriti zgodovinski izvorni smisel, kije celotnemu nastajanju geometrije nujno lahko in moral dati njen vztrajajoči smisel resnice. Na tej točki je zelo pomembno, da poudarimo in utrdimo spoznanje: idealna tvorba, kije ponovno razumljiva ter jo je tako moč tradirati za vso prihodnost in za vse prihajajoče človeške generacije ter jo ponovno proizvesti z identičnim EDMUND HUSSERL 28 intersubjektivnim smislom, lahko nastane zgolj tedaj, če se kot apodiktično splošna, v vseh zamisljivih variantah invariantna vsebina prostorsko-časovne upodobitvene sfere upošteva pri idealiziranju. Ta pogoj velja daleč preko geometrije za vse duhovne tvorbe, ki naj bodo brezpogojno splošno tradibilne. Takoj ko bi se znanstvenikova miselna dejavnost v njegovem mišljenju poslu- ževala česarkoU »časovno vezanega«, tj. vezanega na zgolj taktično njegove sedanjosti, ali nečesa, kar zanj velja kot zgolj taktična tradicija, bi imela njegova tvorba prav tako zgolj časovno vezan smisel biti; ta smisel bi lahko dojeli izključno tisti ljudje, ki bi si delili iste taktične predpostavke razumevanja. Splošno prepričanje je. daje geometrija z vsemi svojimi resnicami veljavna v brezpogojni splošnosti za vse ljudi, za vse čase. za vsa ljudstva, ne le za vsa zgodovinsko faktična, temveč za vsa ljudstva, kar si jih je moč zamisliti. Načelne predpostavke tega prepričanja niso bile nikoli utemeljene, ker niso bile nikoli resno problematizirane. Vendar nam je postalo jasno, da vsaka opredelitev nekega zgodovinskega dejstva, ki postavlja zahtevo po brezpogojni objektiv- nosti, prav tako predpostavlja ta invariantni ali absolutni A priori. Samo [v razkritju tegaA priori] lahko obstaja neka apriorna znanost, ki sega preko vseh zgodovinskih fakticitet. preko vseh zgodovinskih okolij, ljudstev, časov in človeštev, ter samo tako lahko nastopi znanost kot »aeterna veritas«. Samo na tej osnovi temelji zagotovljena zmožnost, da se od začasno izpraznjene evidentnosti neke znanosti lahko sprašujemo nazaj po praevidentnostih. Mar tu ne stojimo pred velikim in fundamentalnim problemskim horizontom uma, prav tistega uma, kije na delu v vsakem še tako primitivnem človeku, v vsakem »animal rationale«? Tukaj se ne moremo spustiti v te globine same. Iz vsega povedanega moramo sedaj vsekakor spoznati, daje historizem, ki hoče pojasniti zgodovinsko oziroma spoznavno-teoretsko bistvo matematike s plati magičnih stanj ali drugih načinov apercepcije nekega časovno vezanega človeštva, povsem zgrešen. Za romantično razpoložene duše je lahko mitično- magično na zgodovinskem matematike in njenem predzgodovinskem še posebej privlačno; toda prepuščati se temu zgolj zgodovinsko taktičnemu na matematiki pomeni ravno izgubljati se v romantiki in spregledati pravi [eigentliche], znotraj-zgodovinski, spoznavno-teoretski problem. Seveda se potem tudi ni moč povsem osredotočiti na to, da fakticitete slehernega tipa in celo fakticitete tistega lipa, ki je na delu v ugovoru, koreninijo v bistvenem stanju splošno- človeškega, in prav znotraj tega koreninjenja se razodeva teleološki um, ki VPRAŠANJE PO IZVORU GEOMETRIJE... 29 preči vso zgodovinskost. S tem se nakazuje posebna problematika, ki se nanaša na totaliteto zgodovine in na celotni smisel, ki ji naposled daje enotnost. Če ima običajna zgodovina dejstev na splošno, posebej pa tista, ki seje v najnovejših časih razvila do dejanske univerzalne razširjenosti na celotno človeštvo, sploh kakšen smisel, lahko ta smisel temelji le v tem, kar lahko tukaj imenujemo notranja zgodovina, in omenjeni smisel kot takšen na temelju univerzalnega zgodovinskegaA priori nujno vodi naprej do nakazanih najvišjih vprašanj univerzalne teleologije uma. Po vseh teh izpeljavah, ki osvetljujejo zelo splošne in vsestranske problemske horizonte, vzemimo za popolnoma dognano naslednje: da je človeško okolje danes in vedno po bistvu enako, torej tudi z ozirom na to, kar pride v poštev za praosnovanje in trajno tradicijo, tako da lahko na našem lastnem okolju v nekaj korakih zgolj tipajoče pokažemo na tisto, kar bi morali natančneje premisliti glede problema idealizirajočega praosnovanja tvorjenja smisla »geometrija«. Pisava Jacques Derrida »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA Primoran' sem pričeti zopozoriìom ìnpriznanjem. Ko smo, da se bi približali kaki filozofiji, že oboroženi ne zgolj z nekim pojmovnim parom - v našem primeru s »strukturo in genezo« - ki gaje dolga problemska tradicija pogosto povezovala oziroma ga obremenjevala s številnimi reminiscencami, temveč tudi s spekulativno mrežo, znotraj katere že nastopa klasična figura antago- nizma, tedaj grozi operacijski debati, ki jo nameravamo zasnovati znotraj ali izhajajoč iz te filozofije, da ne spominja toliko na pozorno poslušanje, ampak bolj na izpraševanje, se pravi da spominja na zavajajočo anketo, ki predhodno vpelje tisto, kar hoče najti, pri tem pa potvarja fiziologijo, ki je lastna nekemu mišljenju. Nedvomno je obravnavanje filozofije, v katero vpeljemo tuje telo neke debate, lahko učinkovito in utegne podati smisel prikritega dela ali pa ta smisel osvoboditi od tega dela, vendar pa se prične z agresijo in nezvestobo. Tega ne gre pozabiti. Natanko v omenjenem primeru to drži še bolj kot običajno. Husserl je vselej poudarjal svoj odpor do debate, dileme in aporije, se pravi do refleksije znotraj alternativnega modusa, kjer hoče filozof na koncu svojega preudarka skleniti, tj. zaključiti vprašanje, zapreti pričakovanje ali pogled v eno opcijo, odločitev ali rešitev. To bi izhajalo iz spekulativne ali »dialektične« drže, vsaj v smislu, ki gaje Husserl vselej pripisoval tej besedi. Te drže niso zakrivili zgolj meta- fiziki, temveč tudi - pogosto nevede - zagovorniki empiričnih znanosti: eni in drugi bi bili prirojeno krivi za določen greh eksplikativizma. V nasprotju s tem pa je fenomenolog »resnični pozitivist«, ki se vrača k stvarem samim in se briše pred izvirnostjo in izvornostjo pomenov. Proces zvestega premisleka ozi- roma zveste deskripcije in kontinuiteta eksplikacije preženeta fantoma izbire. 1. [Prevedeno po Jacques Derrida, »'Genese et structure' et la phénoménologie*, prvič podano leta 1959 kot predavanje na Cerisy-la-Salle. Prvič objavljeno v zborniku Genèse et structure, ured. Gandillac, Goldmann in Piaget, Mouton, Pariz 1964. Povzeto v L'écriture et la différence, Seuil, Pariz 1967, str. 229-251.] 31 JACQUES DERRIDA 32 Če prejudiciramo, potem bi torej lahko rekli, daje v sebi lastnem slogu miš- ljenja Husserl s svojim zavračanjem sistema in spekulativne zapore že pozornejši na zgodovinskost smisla, na možnost njegovega postajanja, ter da bolj upošteva tisto, kar ostaja v strukturi odprto [ouvert]. In celo tedaj, ko mislimo, daje odprtje ]l'ouverture] strukture »strukturno«, se pravi bistveno, smo prešli k nekemu redu, ki je heterogen z ozirom na prvega: razlika med minorno struk- turo - kije nujno zaprta - in strukturiranostjo odprtja je bržkone neko neumes- tljivo mesto, v katerem korenini filozofija. Se zlasti tedaj, ko govori o strukturah in jih opisuje. Tako je videti, da predpostavka konflikta med genetičnim in strukturnim pristopom od samega začetka prekriva specifičnost tistega, kar se ponuja nekemu nedolžnemu pogledu. In če bi Husserlu ex abrupto postavili vprašanje »struktura ali geneza«, stavim, da bi bil precej začuden nad tem, da je poklican k takšni debati. Odgovoril bi, da je to odvisno od tega, o čem nameravamo govoriti. Obstajajo danosti, ki jih je treba opisati v terminih strukture, druge paje treba opisati v terminih geneze. Obstajajo plasti pomena, ki nastopajo kot sistemi, kompleksi in statične konfiguracije, znotraj katerih sta gibanje in geneza sicer možna, morata pa se pokoravati ustrezni zakonitosti in funkcionalnemu pomenu obravnavane strukture. Druge plasti, zdaj globje zdaj bolj površinske, se dajejo na bistveni način kreacije in gibanja, inavgural- nega izvora, postajanja ali tradicije, in to terja, da o njihovi tèmi govorimo v govorici geneze, če predpostavimo, da takšna govorica sploh obstaja in da obstaja zgolj ena sama takšna govorica. Podobo te zvestobe tèmi deskripcije najdemo v Husserlovi vsaj navidezni zvestobi samemu sebi vzdolž celotne njegove poti. V dokaz bom navedel dva primera. 1. Zlasti prehod od genetičnih raziskovanj v edini knjigi, od katere metode oziroma določenih psihologističnih predpostavk se je Husserl distanciral (merim na Filozofijo aritmetike), k Logičnim raziskavam, kjer gre predvsem za to, da se opiše objektivnost idealnih objektivnosti v določeni nečasovni fiksiranosti in v njihovi avtonomnosti v oziru določenega subjektivnega postajanja. Ta prehod ima kontinuiteto eksplikacije, in Husserl je v to prepričan tako zatrdno, da skoraj štirideset let pozneje zapiše naslednje: »Določena usmeritev pozornosti na formalno ter prvo doumetje pomena formalnega mi je uspelo že v moji Filozofiji aritmetike ( 1891 ), kije, kot prvi spis sicer še nedodelano, predstavljala prvi poskus, da se skozi vračanje k spontanim dejavnostim koligiranja in štetja, v katerih so zbirke ('zapopadki' ]¡nbegrijfe], 'množice' ¡Mengen]) in števila podani na izvorno produktiven način, doseže jasnost z ozirom napravi in izvorno »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 2. Edmund Husserl, Formale und transzcendentale Logik, Halle 1929, str. 76. ustrezni pomen temeljnega pojma teorije množic in teorije števil. Sloje torej, če se izrazim na način mojih kasnejših razpravljanj, za fenomenološko-logično- konstitutivno raziskovanje...« ipd.- Temu bi lahko ugovarjali, da je moč zvestobo tukaj brez težav pojasniti, ker gre za to, da se v dimenziji »transcendentalne geneze« ponovno polastimo neke intence, ki se je sprva bolj »naivno«, vendar pa z zanesljivim nemirom navezovala na psihološko genezo. 2. Tega pa ne moremo trditi za prehod - tokrat znotraj fenomenologije - od strukturnih analiz statične konstitucije, ki jih Husserl prakticira v Idejah za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo (1913), k analizam genetične konstitucije, ki so sledile in ki so po svoji vsebini včasih zelo nove. Pa vendar je ta prehod še vedno nek enostavni razvoj, ki ne implicira nobenega »preko- račenja«, kot temu pravimo, ki toliko manj implicira kako opcijo in še manj obžalovanje. Gre za poglobitev dela, ki pušča nedotaknjeno tisto, kar je bilo odkrito, za delo izkopavanja, kjer obelodanjenje genetičnih osnov in izvorne produktivnosti ne le ne pretrese in ne razruši nobene izmed že izpostavljenih površinskih struktur, temveč znova izpostavi eidetske forme, »strukturne apnor- nosti« - to je Husserlov izraz - geneze same. Vsaj v duhu Husserlove filozofije tako ne bi nikoli obstajal problem »strukture-geneze«, ampak le primat enega ah drugega od obeh operacijskih pojmov, pač skladno s prostorom deskripcije in skladno s quid ali quomodo danosti. V tej fenomenologiji, v kateri je na prvi pogled in če pustimo, da nas navdihujejo tradicionalne sheme, videti, da so motivi konflikta oziroma motivi napetosti številni (gre za filozofijo bistev, ki so vselej obravnavana v njihovi objektivnosti, nedotakljivosti in apriornosti; v isti gesti paje to filozofija izku- stva, nastanka, časovnega toka doživljaja, kije zadnja referenca; prav tako je to filozofija, v kateri pojem »transcendentalno izkustvo« označuje samo polje refleksije, v nekem projektu, ki je - denimo v Kantovih očeh - izšel iz terato- logije), bi torej ne obstajal noben spopad, obvladovanje fenomenologije pa bi Husserlu v njegovem delu zagotavljalo popolno sproščenost pri rabi obeh operacijskih in vselej komplementarnih pojmov. Fenomenologija bi bila v jasnosti svoje intence potemtakem zaslepljena za naše predhodno vprašanje. Po tem, ko sem z ozirom na Husserlovo namero navedel omenjena opozorila, moram sedaj izpovedati svojo namero. Dejansko bi rad pokazal naslednje: 33 JACQUES DERRIDA 3. Edmund Husserl, Logische Untersuchungen, Tübingen 1968, Bd. II, 1, § 31, str 101. 34 1. da se izpod sproščene rabe teh pojmov nahaja debata, ki usmerja potek deskripcije in ji daje nek ritem, ji posoja svojo »živahnost« in torej nedokonča- nost, pri tem pa vsako vehko etapo fenomenologije pušča neuravnoteženo in naredi za neskončno /indéfiniment] nujni novo redukcijo in novo eksplikacijo. 2. daje videti - pravim »videti« [paraît], kajti tu gre za hipotezo, ki bi lahko celo v primeru, če se ne potrdi, omogočila vsaj to, da obtožimo izvorne poteze husserlovskega poskusa - da je omenjena debata s tem, ko z vsakim trenutkom spravlja v nevarnost sama načela metode, prisilila Husserla k temu, da prekorači čisti deskriptivni prostor in transcendentalno zahtevo svojega razi- skovanja v smeri neke metafizike zgodovine, znotraj katere bi mu trdna struktura Telosa omogočila reapropriacijo divje geneze s tem, da to genezo naredi za bistveno in ji na neki način predpiše njen horizont, geneze, ki je postala vse bolj vsiljiva in za katero je bilo videti, da se vse manj zadovoljuje s fenomenološkim apriorizmom in transcendentalnim idealizmom. Izmenično bom sledil niti neke debate znotraj Husserlove misli in niti nekega spopada, ki gaje moral Husserl dvakrat voditi na pobočju svojega raziskoval- nega polja, v mislih imam dve polemiki, ki ga postavljata nasproti dvema filozo- fijama strukture, imenovanima diltheyanizem in gestaltizem. Husserl poskuša potemtakem íírMA:rMra/íí/((:/ío zahtevo, ki vodi k podrobni deskripciji celote, forme oziroma funkcije, organizirane skladno z notranjo zakonitostjo, kjer so elementi smiselni zgolj v solidarnosti njihove korelacije ah njihovega nasprotja, vseskozi uskladiti z^e/ier/ir/čno zahtevo, tj. z zahtevo po izvoru in temelju strukture. Kljub temu bi lahko pokazali, da je sam fenomenološki projekt izšel iz prve spodletelosti tega poskusa. V Filozofiji aritmetike']c objektivnost strukture, objektivnost števil in aritme- tičnih serij - ter skladno s tem strukture aritmetične drže - povezana s konkretno genezo, ki jo mora omogočiti. Husserl že tedaj zavrne in bo vedno zavračal to, da inteligibilnost in normativnost te univerzalne strukture sprejemamo kot mano, ki pade iz »nekega topos sirdnios«,^ ali kot večno resnico, ki jo ustvari nek neskončni um. Stremeti k subjektivnemu izvoru aritmetičnih objektov in vred- nosti tu pomeni znova sestopiti k percepciji, k perceptivnim množicam, k pluralnostim in celotam, ki se tukaj ponujajo v neki predmatematični organi- ziranosti. Ta vrnitev k percepcijam in k dejanjem koligacije oziroma numeracije po svojem stilu podleže tedaj pogosti skušnjavi, ki jo s precej nejasnim imenom »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 4. Hus.serl tedaj pravi, da gre za to, da se »preko serije psiholoških in logičnih raziskav pripravi znanstvene temelje, na katerih bi lahko naposled utrdili matematiko in filozofijo« (Edmund Husserl, Philosophie der Arithmetik, Husserliana, Bd. XII, Haag 1970, str. 5). V Logičnih raziskavah piše: »Izhajal sem iz prevladujočega prepričanja, daje psihologija tista, iz katere mora tako ta logika na splošno kot tudi logika dedukrivnih znanosti potegniti svojo filozofsko razlago.« (Logične raziskave. Bd. I, str. VI.) V kmalu po Filozofiji aritmetike napisanem članku Husserl vnovič zatrjuje naslednje: »Še zlasti menim, da smo lahko prepričani, da nobena teorija o sodbi [ Urteilstheorie] ne more ustrezati dejstvom, če .se ne opira na kako bolj poglobljeno študijo o deskriptivnih in genetičnih razmerjih med zori [Anschauungen] in predstavami [Repräsentationen].« (»Psychologische Studien zur elementaren Logik«, v Philosophische Monatshefte. Bd. XXX, Berlin 1894, str 187), 5. //' ordre: predpis, ukaz, in red, urejenost, vrsta ipd.] 6. Husserl je Filozofijo aritmetike posvetil Brentanu. 35 imenujemo »psihologizem«.^ Toda Husserl glede njega na več mestih navaja svoje zadržke in nikoli ne gre tako daleč, da bi genetično konstitucijo de facto jemal za neko epistemološka potrditev, k čemer so se nagibali Lipps, Wundt in nekateri drugi (drži, da se bi, če bi jih brali bolj pozorno in zaradi njih samih, navedeni avtorji izkazali za previdnejše in manj poenostavljajoče, kot se kažejo na podlagi Husserlovih kritik). Husserlovo izvirnost je moč prepoznati v naslednjem: a) število ločuje od pojma. tj. od constructuma, od nekega psihološkegaaríe/acíMwa,- b) poudarja nezvedljivost matematične ali logične sinteze na red^ - v obeh pomenih te besede - psihološke časovnosti; c) celotno svojo psihološko analizo opre na že dano možnost etwas überhaupt objektivnega, ki jo bo Frege kritiziral pod nazivombrezkrvnaprikazen [blutloses Gespenst], ki pa že nakazuje intencio- nalno dimenzijo'' objektivnosti in transcendentalno razmerje do objekta, ki ga ne bo mogla vzpostaviti nobena psihološka geneza, temveč ga bo lahko zgolj predpostavila v njegovi možnosti. Skladno s tem Husserlu spoštovanje aritmetičnega íTWíí/a, njegove idealnosti in njegove normativnosti že prepo- veduje vsakršno psihološko dedukcijo števila v prav tistem trenutku, ko bi ga k tej dedukciji morali prisiliti njegova deklarirana metoda in težnje epohe. Drži, da Husserl intencionalnost, ki jo predpostavlja gibanje geneze, še vedno misli kot neko potezo, kot neko psihološko strukturo zavesti, kot značilnost in stanje neke faktičnosti. Vendar pa smisel števila sploh ne potrebuje intencional- nosti faktične zavesti. Omenjeni smisel, tj. omenjena idealna objektivnost in normativnost je natanko ta neodvisnost z ozirom na vsako faktično zavest. In Husserl bo kaj kmalu primoran priznati legitimnost Fregejevih kritik: bistvo števila izhaja iz psihologije v prav tolikšni meri, v kateri eksistenca izhaja iz JACQUES DERRIDA 7. Ob tem, ko Husserl opozarja na poskus Filozofije uritmeiike, v uvodu v Logične raziskave ugotavlja naslednje: »Skladno s tem zavzemajo psihološke raziskave v prvem [in edinem objavljenem] delu moje Filozofije arilmelike precej prostora. Ta psihološka utemeljitev se mi v določenih povezavah nikoli ni zdela povsem zadovoljiva. Kjer gre za vprašanje po izvoru matematičnih predstav ali za dejansko na psihološki način opredeljeno oblikovanje praktičnih metod, tam se mi zdi uspeh psiholoških analiz ja.sen in poučen. Brž pa ko bi se udejanil prehod od psihološke povezanosti mišljenja k logični enotnosti vsebine mišljenja (enotnost teorije), bi ne mogla več nastopiti nobena prava kontinuiteta in jasnost.« (Logične raziskave, zv. I., str VII.) 8. [constituante: tisto, kar je .sestavni del nečesa, in tisto, ker konstituira nekaj.] 36 Severnega morja. Po drugi plati pa niti do enote niti do ničle ne moremo priti izhajajoč iz mnoštva pozitivnih dejanj, dejstev ali psihičnih dogodkov. Kar drži za aritmetično enoto v enaki meri drži tudi za enoto vsakega objekta na splošno. Če se Husserl glede na vse naštete težave pri obravnavi strukture idealnega smisla izhajajoč iz taktične geneze odpove psihologistični poti,' pa zato v enaki meri odklanja tudi logicistični sklep, ki so mu ga podtaknili njegovi kritiki. Ta logicizem se je vselej, naj je šlo za platonistični ali za kantovski stil, navezoval predvsem na avtonomnost logične idealnosti v pogledu vsake zavesti na splošno oziroma vsake konkretne in neformalne zavesti. Sam Husserl hoče hkrati ohraniti normativno avtonomnost logične oziroma matematične idealnosti v pogledu vsake taktične zavesti in njeno izvorno odvisnost v pogledu subjektivnosti na splošno; subjektivnosti na splošno, vcndai konkretne subjektivnosti. Moral je torej pluti med dvema čerema logicističnega struktu- ralizma in psihologističnega genetizma (celo v subtilni in pogubni obliki »transcendentalnega psihologizma«, ki se ga pripisuje Kantu). Moral je odpreti novo smer filozofske pozornosti in dopustiti, da se razkrije konkretna, a ne empirična intencionalnost, neko »transcendentalno izkustvo«, ki je bilo »konstituirajoče«^ se pravi hkrati produktivno in odkrivajoče, aktivno in pasi- vno, kot to velja za vsako intencionalnost. Za Husserla je izvorna enotnost, skupni koren aktivnosti in pasivnosti, že zelo zgodaj sama možnost smisla. Skoz in skoz bomo izkušali, da je ta skupni koren tudi koren strukture in geneze ter da ga dogmatično predpostavljajo vse problematike in vse razdru- žitve, ki soie pojavile v zvezi z njima. Husserl si bo pristop k temu skupnemu korenu poskušal zagotoviti skozi različne »redukcije«, ki najprej nastopajo kot nevtralizacije psihološke geneze in celo kot nevtralizacije vsake faktične geneze na splošno. Prva faza fenomenologije je po svojem stilu in svojih predmetih bolj slrukturalistična, ker se hoče najprej in predvsem ubraniti psihologizma in historicizma. Vendar pa se ne zavrača genetične deskripcije »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 37 na splošno, temveč se zavrača zgolj tisto deskripcijo, ki si svoje sheme izposoja pri kavzalizmu in naturalizmu, deskripcijo, ki se opira na »faktično« znanost, se pravi na empirizem; in potemtakem, tako sklepa Husserl, na relativizem, ki si ni sposoben zagotoviti svoje lastne resnice; torej na skepticizem. Prehod k fenomenološki drži je tako postal nujen zaradi nesposobnosti oziroma filozof- ske krhkosti genetizma, ko je le-ta skozi pozitivizem, ki ne razume samega sebe, prepričan, da se lahko zapre v neko »znanost o dejstvih« (Tatsachen- wissenschaft), pa naj gre za naravoslovno znanost ali za duhovno znanost. Izraz »mundana geneza« pokriva področje teh znanosti. Dokler fenomenološki prostor ni razkrit in dokler ni prišlo do transcen- dentalne deskripcije, je videti, da problem »strukture-geneze« nima nobenega smisla. Videti je, da niti ideja strukture, ki izolira različne sfere objektivnega pomena, katerega statično izvirnost upošteva, niti ideja geneze, ki izpelje nedopustne prehode iz ene regije v drugo, nista primerni za osvetlitev problema temelja objektivnosti, ki paje že Husserlov problem. Lahko bi se zdelo, da ni to nič hudega: si mar ne moremo dejansko zami- sliti metodološke plodnosti teh dveh pojmov na različnih področjih naravo- slovnih in družboslovnih znanosti, kolikor tem znanostim v njihovem gibanju in njihovem lastnem momentu ter v njihovem dejanskem delu ni potrebno odgovarjati za smisel in vrednost njihove objektivnosti? Nikakor. Če že nič drugega, že najbolj naivna raba pojma geneze in predvsem pojma strukture predpostavlja vsaj strogo razmejitev naravnih regij in področij objektivnosti. Toda ta predhodna razmejitev, ta razlaga smisla vsake regionalne strukture lahko izhaja zgolj iz fenomenološke kritike. Slednja je vselej de iure prva, ker lahko edino ona - pred vsakim empiričnim preučevanjem in za to, da bi bilo takšno preučevanje sploh možno - odgovori na naslednji tip vprašanj: kaj je fizikalna reč, kaj je psihološka reč, kaj je zgodovinska reč itd.? Gre skratka za vprašanja, katerih odgovor so bolj ali manj dogmatično implicirale strukturne ali genetične tehnike. Ne pozabimo, da če']е Filozofija aritmetike nastala sočasno z najambicioz- nejšimi, najsistematičnejšimi in najobetavnejšimi psihogenetičnimi poskusi, potem Husserlova prva fenomenološka dela nastajajo takorekoč sočasno s prvimi strukturalističnimi projekti, vsaj skupaj s tistimi projekti, ki strukturo razglašajo za neko temo, kajti z lahkoto bi lahko pokazali, da je bil določen strukturalizem vselej najspontanejša gesta filozofije. Vendar pa Husserl na ti prvi filozofiji strukture, na diltheyanizem in gestaltizem, naslovi očitke, ki so načelno identični očitkom, kijih naslavlja na genetizem. JACQUES DERRIDA 9. Husserl dejansko piše: »Ne razumem pa, kako [Dilthey] verjame, da je odločilne razloge proti skepticizmu dobil iz tako poučne analize strukture in tipike svetovnega nazora (Weltanschauungen).« Edmund Husserl, Filozofija kot stroga znanost, Fenomenološko društvo, Ljubljana 1991, str. 34, op. 12. Historicizem je dejansko obtoževan zgolj toliko, kolikor je nujno vezan na empirično zgodovino, na zgodovino kot Tatsachenwissenschaft. »Zgodovina, empirična duhovna znanost nasploh ne more sama od sebe dognati (ne v pozitivnem ne v negativnem smislu) prav nič o tem, ali je treba razlikovati med religijo kot kulturnim oblikovanjem in religijo kot idejo. tj. kot veljavno religijo, med umetnostjo kot kulturnim oblikovanjem in veljavno umetnostjo, med zgodovinskim in veljavnim pravom ter končno tudi med zgodovinsko in veljavno filozofijo.,.« (Ibid.) 10. Cf. Filozofija kot strogu znanost, str 40. 11. Polemika se bo nadaljevala onstran Filozofije kot stroge znanosti. Cf. Phänomenologische Psychologie. Vorlesungen Summersemester ¡925. 38 V Husserlovih očeh je strukturalizem Weltanschauungsphilosophie nek historicizem. Navkljub vehementnim Diltheyevim ugovorom bo Husserl vztrajal na prepričanju, da se ta historicizem, tako kot vsak historicizem, in navzlic svoji izvirnosti, ne izogne niti relativizmu niti skepticizmu.^ Normo namreč zvede na zgodovinsko faktičnost, izteče pa se v pomešanje, če naj se izrazimo v Leibnizevi govorici in v govorici Logičnih raziskav (1. del, str. 188), faktične resnice in resnice uma. Čista resnica oziroma težnja k čisti resnici postaneta pomanjkljivi v njunem smislu takoj, koju poskušamo - kot to stori Dilthey - obravnavati znotraj določene zgodovinske celote, se pravi znotraj neke faktične celote oziroma končne celote, pri čemer so vse kulturne manife- stacije in produkcije te celote strukturno solidarne in koherentne, usmerja pa jih ista funkcija, ista končna enotnost neke celovite subjektivnosti. Ta smisel resnice oziroma smisel težnje k resnici je zahteva po absolutni отлг-časovnosti in absolutni univerzalnosti, ki sta neskončni in brez vsakršnih meja. Ideja resnice, se pravi Ideja filozofije oziroma znanosti je neka neskončna Ideja, Ideja v kantovskem smislu. Ne ustreza ji nobena celota in nobena končna struk- tura. Toda Ideja ali projekt, ki oživljata in poenotita vsako določeno zgodovinsko strukturo, vsako Weltanschauung, stakončni:^° iz strukturne deskripcije nekega videnja sveta lahko pojasnimo vse, izvzemši neskončno odprtje k resnici, se pravi vse razen filozofije. Sicer pa vselej obstaja nekaj takšnega, ко{']с odprtje, ki spravi strukturno namero v škripce. Znotraj strukture ne morem nikoli razumeti, kaj je tisto, kar jo pušča odprto. Če je bil Husserl nastrojen proti diltheyanizmu," potem je bil proti njem nastrojen zato, ker gre tu za nek zapeljiv poskus oziroma za nek vabljiv odklon. Dejansko je Diltheyeva zasluga v tem, da seje uprl pozitivistični naturalizaciji »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 12. Ko opozarja na občutje moči, ki lahko zagotovi zgodovinski relativizem, Husserl piše takole; »V nasprotju s tem pa mi seveda vztrajamo, da se tudi principi takih relativnih vrednotenj nahajajo v idealnih sferah, ki jih zgodovinar (če ne želi razumeti samo razvoja, ampak ga tudi ovrednotiti) lahko samo predpostavlja, ne more pa jih - kot zgodovinar - utemeljiti. Norma matematičnega leži v matematiki, logičnega v logiki, etičnega v etiki ipd,« Filozofija liot stroga znanost, str. 36. 39 duhovnega življenja. Akt »razumevanja«, ki ga zoperstavlja razlagi in objekti- vaciji, mora biti prva in glavna pot duhovnih znanosti. Husserl torej čisla Diltheya in kaže svoje sila dobronamerno stališče do: 1.) ideje o načelu »razu- mevanja« ali naknadnega-razumevanja, ideje »po-doživljanja« (Nachleben), do pojmov, kijih moramo hkrati približati pojmu Einfühlung, ki si ga Husserl izposodi pri Lippsu in ga preoblikuje, ter pojmu Reaktivierung, kije dejavno podoživljanje pretekle intence nekega drugega duha in obuditev produkcije smisla; tu gre za samo možnost duhovne znanosti; 2.) ideje, da obstajajo celostne strukture, ki so obdarjene z enotnostjo notranjega smisla, kot nekak- šnimi duhovnimi organizmi in kulturnimi svetovi, katerih vse funkcije in manifestacije so solidarne, in ki jim korelativno ustrezajo Weltanschauungen; 3.) razločka med fizikalnimi strukturami, kjer je načelo relacije zunanja kavzalnost, in strukturami duha, kjer je načelo relacije tisto, kar bo Husserl imenoval »motivacija«. Toda ta prenovitev ni fundamentalna in le še zaostri historicistično grožnjo. Zgodovina kljub temu, daje reformirala svoje metode in svoje tehnike ter ker je kavzalizem, atomizem in naturalizem nadomestila s komprehenzivnim strukturalizmom ter postala pozornejša na kulturne celote, ni prenehala biti empirična znanost o »dejstvih«. Njena zahteva po tem, da se normativnost utemelji na neki bolje razumljeni faktičnosti, ne postane legitimnejša, temveč le še poveča svoje moči filozofskega zapeljevanja. Pod dvoumno kategorijo zgodovinskega se skriva zmešnjava vrednosti in eksistence; če povemo še splošneje, pod njo se skriva zmešnjava vseh tipov realnosti in vseh tipov idealnosti.Teorijo Weltanschauung je. potrebno torej obnoviti oziroma redu- cirati na stroge meje njenega lastnega področja: obrise te teorije zarisuje določena razlika med modrostjo in vedenjem; zarisujeta jih tudi etična vnaprejšnjost in etična precipitacija. Ta nezvedljiva razlika izhaja iz neskončne razlike [une interminable différance] teoretskega temelja. Življenjske nujnosti zahtevajo, da se na polju zgodovinske eksistence organizira praktični odgovor in da ta odgovor predhodi absolutni znanosti, na sklepe katere ni mogoče čakati. Sistem te anticipacije, struktura tega iztrganega odgovora je tisto, kar Husserl JACQUES DERRIDA 13. »...modrost ali svetovni nazor ¡Weltunschauung]... pripada kulturni skupnosti ter času; v zvezi z njenimi najizrazitejšimi formami je treha v dobrem smislu govoriti ne le o izobrazbi in svetovnem nazoru nekega določenega individuuma, ampak o izobrazbi in svetovnem nazoru časa...« (Ihid., str. 38.) Ta modrost, nadaljuje Husserl, »...daje v velikih sistemih relativno najpopolnejši odgovor na uganke življenja in sveta, tj. na najboljši možni način privede do razrešitve in zadovoljive pojasnitve teoretskih, aksioloških, praktičnih nesoglasij življenja, ki jih lahko izkustvo, modrost, prazni svetovni in življenski nazor le nepopolno premagujejo...« f/í)ií¿.) »Pod pritiskom življenja, v praktični situaciji, kije neizogibno terjala zavzemanje stališča, človek ni mogel - morda tisočletja - čakati na pojav znanosti celo ob predpostavki, daje na splošno že poznal idejo stroge znanosti.« (Ibid., str 41.) 14. Cf. še posebej Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo. Slovenska matica, Ljubljana 1997 (odslej Ideje I), opomba 4, str 27. 40 imenuje Weltanschauung. Z malenkostnimi zadržki bi lahko rekli, da temu sistemu pripisuje položaj in smisel neke »začasne morale«,'' pa naj gre za osebno ali skupinsko moralo. Doslej nas je zanimal problem »strukture-geneze«, ki seje Husserlu sprva vsilil zunaj meja fenomenologije. Radikalizacija psiholoških in zgodovinskih predpostavk je privedla k nujnosti prehoda k fenomenološki drži. Poskusimo sedaj taisti problem razkriti v polju fenomenologije, ob tem pa upoštevati Husserlove metodološke premise, predvsem »redukcijo« v njenih eidetičnih in transcendentalnih oblikah. Kot bomo videli, pravzaprav ne more iti za isti problem; temveč le za nek analogni problem, Husserl bi rekel za »vzporedni« problem, pri čemer smisel tega pojma »vzporednosti«, ki se ga bomo kmalu dotaknili, postavlja prav tako zapletene probleme. Če je prva faza fenomenološke deskripcije in »konstitutivnih analiz« (faza, katere najbolj dodelan projekt so Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo) po svoji nameri nedvomno statična in strukturna, potem je statična in strukturna iz dveh razlogov. A) Husserl sistematično izključuje vsako genetično ukvarjanje, kar je nekakšna reakcija proti historicističnemu ali psihologističnemu genetizmu, s katerim je še naprej v ostrem sporu.'"• Drža, proti kateri nastopi, je tako morda posredno kontaminirala in determinirala njegovo držo; videti je, kakor da bi Husserl tedaj vsako genezo obravnaval kot asociativno, kavzalno, faktično in mundano. B) Ko se Husserl posveča predvsem formalni ontologiji in objektivnosti na splošno, se v prvi vrsti navezuje na artikulacijo med objektom na splošno (ne glede na njegovo regionalno pripadnost) in zavestjo na splošno (i/r-/?e^;onj, definira forme evidentnosti na splošno in hoče na ta način doseči zadnjo kritično in fenomenološko jurisdikcijo, kiji bo kasneje podvržena najambicioznejša genetična deskripcija. »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 15. Cf. Ideje /,, § 9, str. 45 in § 25, str 82-83. 16. lbid.,^l\ in §72, str 221-222. 17. »S pomočjo aksiomov, tj. primitivnih bistvenostnih zakonov, lahko zdaj [geometrija] v.vc v prostoru bivajoče {existierenden}, tj. idealno možne prostorske like in vse njim pripadajoče bistvenostne odnose, izpelje čisto deduktivno, v obliki eksaktno določenih pojmov, ki pa ostajajo naši intuiciji tuja bistva. Tako je ustvarjeno rodovno bistvo geometrijskega področja, oziroma tako čisto bistvo prostora, da je geometrija glede njega popolnoma gotova in s svojimi metodami dejansko eksaktno obvladuje vse možnosti. Z drugimi besedami, raznolikost prostorskih likov na sploh ima nenavadno logično temeljno lastnost, da uvajamo ime 'dokončne' (definite) raznolikosti ali matematične raznolikosti v pre- gnantnem smislu. To raznolikost označuje dejstvo, da končno število pojmov in stavkov, ki so izpeljani v tem primeru, in bistva danega podroéydpopolnoma in enopomensko določa celotnost vseh možnih likov področja, tako da na tem področju načeloma nič ne ostane odprtega (offen).« Ibid., § 72, str. 225. 41 Ce torej ločuje med empirično strukturo in eidetsko strukturo na eni strani, ter med empirično strukturo in eidetsko-transcendentalno strukturo na drugi, pa Husserl v tem obdobju še ni udejanjil taiste geste v tistem, kar zadeva genezo. Znotraj čiste transcendentalnosti zavesti bi naš problem v tej fazi deskripcije privzel najmanj - primorani smo namreč v izbiro - dve obliki. V obeh primerih gre za problem zapore [doture] oziroma odprtja [ouverture]. 1. Bistva čiste zavesti za razliko od matematičnih bistev niso in načeloma ne morejo hiti eksaktna. Poznamo razliko, ki jo Husserl prepoznava meàeksakt- nostjo [Exaktheit] in strogostjo [Strenge]. Eidetska deskriptivna znanost, kakršna je fenomenologija, je lahko stroga, vendar je ш\по ne eksaktna - ustrez- neje bi bilo, če bi rekel »aneksaktna« - toda zavoljo tega je še ni treba imeti za pomanjkljivo. Eksaktnost je vselej derivat operacije »idealizacije« in »prehoda k meji« [passage à la limite J. ki lahko zadeva zgolj abstraktni moment, abstraktno eidetsko komponento (denimo prostorskost) reči, ki je materialno določena kot objektivno telo, če seveda ravno ne upoštevamo drugih eidetičnih komponent telesa na splošno. Iz tega razloga je geometrija »materialna« in »abstraktna« znanost.'^ Od tod sledi, daje »geometrija doživljaja« oziroma »matematika fenomenov« nemožna: mar ni to »sploh nekaj napačnega«?^'' Glede na našo temo to predvsem pomeni, da bistva zavesti in potemtakem bistva »fenomenov« na splošno ne morejo pripadati strukturi in »mnoštvu« matematičnega tipa. Kaj v Husserlovih očeh in v tem obdobju odlikuje takšno mnoštvo? Če odgovorimo povsem na kratko, odlikuje ga možnost zapore.''' Tukaj se ne moremo spuščati v znotraj-matematične težave, ki so skoz in skoz pretresale to husserlovsko koncepcijo matematične »definitnosti« (ibid., str. JACQUES DERRIDA 18. Cf. ¡deje I. posebno 3. razdelek, III. in IV. poglavje. 42 226), Še posebej pa sojo pretresale tedaj, ko seje ta koncepcija soočila z neka- terimi zadnjimi razvijanji aksiomatike in z Gödelovimi odkritji. Na tem mestu si moramo zapomniti, da hoče Husserl skozi omenjeno primerjavo med eksaktno znanostjo in morfološko znanostjo poudariti načelno, bistveno in strukturno nemožnost zaprtja/i/e с/огеУ strukturalne fenomenologije. Neskončno odprtje doživljaja - ki ga na večih momentih husserlovske analize zaznamuje slicevanje na Idejo v kantovskem smislu oziroma sklicevanje na vdor neskončnega v zavest- omogoči združitev časovnega toka, tako kot v anticipaciji in nezvedljivi nedovrše- nosti združuje objekt in svet. Prav nenavadna prisotnost omenjene Ideje tudi omogoči vsakršen prehod k meji in produkcijo vsake eksaktnosti. 2. Transcendentalna intencionalnost je v Idejah I opisana kot izvorna struk- tura oziroma prastruktura (Ur-Struktur) s štirimi poli in dvema korelacijama; noetično-noemalično korelacijo ali strukturo in moфhé-hyletično korelacijo ali strukturo. Na to, da je ta kompleksna struktura struktura intencionalnosti, se pravi struktura izvora smisla, struktura odprtja luči fenomenalnosti, da je sklenitev [l'occlusion] te strukture sam nesmisel, kažeta vsaj dva znaka; A) Noeza in noema, intencionalna momenta strukture, se med seboj razlikujeta po tem, da noema realno ne pripada zavesti. V zavesti na splošno obstaja neka instanca, ki ji realno ne pripada. Gre za težavno, a odločilno temo ne-realne (reell) vključenosti noeme.'** Noema, kije objektivnost objekta, smisel in »kot tako« stvari za zavest, ni niti sama določena stvar, stvar v njeni divji eksistenci, katere pojavljanje je pravzaprav noema, niti v pravem pomenu subjektivni, »realno« subjektivni moment, saj se nedvoumno daje kot predmet za zavest. Ne izhaja niti iz sveta niti iz zavesti, temveč je svet oziroma nekaj iz sveta za zavest. Nedvomno jo lahkote iure odkrijemo zgolj izhajajoč iz intencionalne zavesti, vendar pa noema tej zavesti ne posoja tistega, kar bi lahko metaforično, izogibajoč se postvarjanju zavesti, poimenovali z njena »snov«. Ta realna nepripadnost katerikoli izmed regij, tudi če bi šlo za neko praregijo, taanarhija noeme je koren in sama možnost objektivnosti in smisla. Omenjena iregional- nost noeme, odprtje za »kot tako« biti in za določitev celote regij na splošno, stricto sensu in kratkomalo ne more biti opisana izhajajoč iz določene regio- nalne strukture. Zato bi lahko transcendentalna redukcija (kolikor mora ta redukcija ostati eidetska redukcija, da bi lahko vedeli, o čem bomo še naprej govorili, ter da se bi izognili empiričnemu ali absolutnemu idealizmu) izgledala prikrivajoča, saj še vedno omogoča pristop k določeni regiji, kakršenkoli žeje »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 19. Še zlasti v paragrafu, kije posvečen hyle in morphé. Husserl pi.še: »Na stopnji obravnave, na katero se od zdaj do nadaljnjega navezujemo, in ki nam dopušča, da sestopimo v temne globine poslednje zavesti, ki konstituira vso doživljajsko časovnost,..« (ibid., § 85, str. 278). Nekoliko kasneje nadaljuje: »V vsakem primeru ima na celotnem fenomenološkem področju (na celotnem-znotraj stalno fiksirane.s/opn/> konstituirajoče časnosti) ta nenavadna dvojnost in enotnost senzualne hyle in intencionalne morphé prevladujočo vlogo.« (Ibid.. str. 279.) Husserl je nekoliko pred tem - po tem, koje primerjal prostorsko in časovno dimenzijo/ivle - podal, in jih ob tem utemeljil, meje staučnega opisa in nujnost tega, da se nato preide h genetičnemu opisu: »Sicer paje čas. kakor izhaja iz poznejših raziskovanj, ime za docela zaključeno problemsko sfero, ki vsebuje izjemne težave. Izkaže se, da je naše dosedanje prikazovanje v določeni meri zamolčalo celo dimenzijo in jo je tudi nujno moralo zamolčali, da bi se izognili zmedi, kar je sprva vidno samo v fenomenološki naravnanosti... Transcen- dentalno 'absolutno', ki smo ga z redukcijami izpreparirali, v resnici ni poslednje, je nekaj (etwas), kar je konstituirano v globokem in popolnoma svojskem smislu in ima svoj praizvor (Urquelle) v poslednjem in resničnem absolutnem.« (Ibid., § 81, str. 265.) Bo ta omejitev v dokončanih delih kdajkoli odpravljena? Na tovrstne zadržke naletimo v vseh zadnjih knjigah, predvsem v Erfahrung und Urteil (Hamburg, 1948, str, 72, 116, 194 ipd.) ter vsakokrat, ko napove »transcendentalno estetiko« (»Sklepna beseda« k Formule und transzcendentale Logik ter 61. § Kartezijanskih meditacij.) 43 njen utemcljitveni privilegij. Lahko bi mislili, daje bilo po tem. koje bila nerealnost noeme enkrat jasno spoznana, povsem konsekventno, da se spremeni celotno fenomenološko metodo in da se skupaj z Redukcijo opusti celotni trans- cendentalni idealizem. Mar ne bi tedaj to pomenilo obsoditi se na tišino - kar je sicer vedno možno - vsekakor pa odpovedati se strogosti, ki jo lahko zago- tovita zgolj eidetsko-transcendentalna omejitev in določen »regionalizem«? Transcendentalnost odprtja je v vsakem primeru hkrati izvor in razpad, pogoj možnosti in določena nemožnost vsake strukture in vsakega sistematičnega strukturalizma. B) Medtem koje noema intencionalna in nerealna komponenta, je hyle realna, a neintencionalna komponenta doživljaja. Je čutna (doživljena, ne pa realna) materija afekta pred vsako oživitvijo skozi intencionalno formo. Brez pola čiste pasivnosti oziroma te neintencionalnosti bi zavest ne prejela ničesar, kar bi bilo njej drugo, in ne bi mogla izvajati svoje intencionalne dejavnosti. Ta receptivnost je tudi bistveno odprtje. Če se Husserl na ravni, na kateri se gMjcjo Ideje I, odpove opisovanju in preizprasanju/îv/e same na sebi in v njeni čisti genialnosti, če se odpove preučevanju možnosti, ki nosijo naziv materije brez forme informe brez materije (ibid., § 85, str. 280), če v zvezi s tem vztraja na konstituirani hiletični-morfični korelaciji, potem to počne zato, ker se njegove analize še vedno odvijajo (in mar na določen način tega ne počno vselej?) znotraj neke konstituirane temporalnosti.''' V svoji največji JACQUES DERRIDA 20. Gre predvsem za poskusa Köhlerja, po katerem .se mora psihologija spustiti v »fenomenološki opis«, in Koffkeja, ki je bil Husserlov učenec in ki si v svojih Principles of Gestah Psychology (1935) prizadeva dokazati, da »gestaltpsihologija« po svojem strukturalizmu uhaja kritiki psihologizma. Spoj fenomenologije in »gestaltpsihologije« je bilo dovolj lahko predvideti. Ne v trenutku, koje bil Hus.serl, kot to ugotavlja Maurice Metiedu-Ponly ( Phénoménologie de la perception, Gallimard, Pariz 1945, str 62, op. 1), primoran v Krisis »privzeti« »pojem 'konfiguracije' in celo pojem Gestah«, temveč, nasprotno, zato, ker se je Husseri, na videz upravičeno, vseskozi trudil, da bi tej gestalpsihologiji prilagodil svoje lastne pojme, še zlasti pojem »motivacije« (cf. Ideje I, § 47, str 112, in Kartezijanske meditacije. Mladinska knjiga, Ljubljana 1975, § 37, str 115), ki je nastopal od Logičnih raziskav dalje, ter pojem organizirane celote oziroma poenotene pluralnosti, ki je že navzoč v Filozofiji aritmetike (1887-1891). Glede vseh teh vprašanj napotujemo na pomembno delo Arona Gurwitscha, Théorie du champ de la conscience, Desclée de Brouwer. 1957 (fr prev. M. Butor). 44 globini in v svoji Čisti specifičnosti je hyle potemtakem najprej časovna materija. Je možnost geneze same. Tako bi na teh dveh polih odprtja in celo znotraj transcendentalne strukture vsake zavesti nastopila nujnost prehoda h genetični konstituciji in k tej novi »transcendentalni estetiki«, ki jo bo Hus.serl vseskozi napovedoval, a vselej odlagal, in v kateri bi morala postati očitna nezvedljiva soudeleženost tém Drugega in Časa. Konstitucija drugega in konstitucija časa vračata fenomenologijo na področje, na katerem je radikalno postavljeno pod vprašaj njeno »načelo načel« (po našem prepričanju п]спо metafizično načelo: izvorna evidentnost in prisotnost reči same in persona). Vsekakor vidimo, da nujnost tega prehoda od strukturalnega h genetičnemu ni nič drugega kot nujnost preloma oziroma konverzije. Preden nadaljujemo z obravnavo tega gibanja, ki je notranje fenomenologiji, in z obravnavo prehoda h genetičnim analizam, se za trenutek pomudimo pri drugem problemu meje. Vse problematične sheme, na katere smo pravkar opozorili, spadajo v transcendentalno sfero. Toda ali neka psihologija, ki jo prenovi dvojni vpliv fenomenologije in Gestaltpsihologije^^ ter ki se ob tem distancira od asocia- tizma, atomizma, kavzalizma ipd., ne bi mogla zase trditi, da lahko zgolj ona vzame nase takšno deskripcijo in takšne problematične sheme? Z eno besedo, ali se strukturalistična psihologija, če stremi k neodvisnosti v oziru transcen- dentalne fenomenologije, če že ne celo v oziru fenomenološke psihologije, lahko naredi za neranljivo nasproti psihologističnemu ugovoru, ki je bil prej naslovljen na klasično psihologijo? V le-to bi bilo toliko vabljiveje verjeti spričo tega, ker je Husserl sam predpisal konstitucijo fenomenološke in nedvomno »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 21. »Ker monadično konkretni ego sozajcma celotno dejansko in potencionalno zavestno življenje, je iz tega jasno, da mora problem fenomenološke razlage tega monadičnega ega (problem njegove konstitucije za sebe samega) zajemati v sebi vse Itonstitutivne probleme sploh. Kot nadaljnja posledica tega se pokaže, da se fenomenologija te samokonstitucije pokriva s fenomenologijo sploh.« (Kartezijanske meditacije, § 33, str. 109.) 45 apriorne psihologije, ki pa je mundana (po tem, da pozicije te reči ne more izključiti iz sveta, kije psyché) ter strogo vzporedna transcendentalni fenome- nologiji. Vendar pa prekoračenje te nevidne razlike, ki ločuje vzporednice, ni nedolžno: je najsubtilnejša in najambicioznejša kretnja psihologistične zlorabe. V tem je načelo kritik, ki jih Husserl v svojem Nachwort k Idejam 1 (1930) naslavlja na psihologije strukture ali celote. Izrecno meri naGestaltpsihologijo (ibid., str. 156 ff). Za to, da se bi izognili »naturalizmu«, ni dovolj uiti atomizmu. Za pojasnitev razmika, ki mora fenomenološko psihologijo ločevati od transcen- dentalne fenomenologije, se bi morali vprašati po tem nič, ki jima preprečuje, da se bi združili, po tej vzporednosti, ki osvobodi prostor transcendentalnega vprašanja. Prav ta nič omogoči transcendentalno redukcijo. Transcendentalna redukcija preusmeri našo pozornost proti temu nič, kjer celota smisla in smisel celote omogočata pojavitev njunega izvora. Se pravi izvora sveta, če uporabimo Finkov izraz. Če bi imeli čas in možnosti, potem se bi morali sedaj približati gigantnim problemom genetične fenomenologije, kakršna se je razvila po Idejah I. Opozoril bom zgolj na naslednje točke. Globoka enotnost te genetične deskripcije se prelamlja, ne da se bi pri tem razpršila, v tri smeri. A) Logična pot. Naloga Erfahrung und Urteil, Formale und transzcen- dentale Logik in številnih z njima povezanih tekstov je v tem, da razstavijo oziroma »reducirajo« ne le superstrukture znanstvenih idealizacij in vrednosti objektivne eksaktnosti, temveč tudi vso predikativno sedimentacijo, ki spada h kulturni plasti subjektivno-relativnih resnic v Lebenswelt. Vse to z namenom, da se bi iz najbolj nekultiviranega predkulturnega življenja polastili in »reakti- virali« vznik - teoretske aH praktične - predikacije na splošno. B) Egološka pot. V nekem smislu je že skrita v predhodni. Najprej zato, ker, povedano na najsplošnejši način, fenomenologija lahko opisuje in sme vselej opisovati zgolj intencionalne modifikacije tega eidos ega na splošno.^' Nadalje zato, ker seje genealogija logike nahajala v sferi teh cogitata in aktov ega, kajti njena lastna eksistenca in njeno lastno življenje sta bila brana zgolj JACQUES DERRIDA 22. »Zdaj pa moramo opozoriti na veliko vrzel našega prikaza. Ego sam je za samega sebe bivajoč v kontinuirani evidentnosti, torej sebe v samem sebi lionlimiirano konstituirajoč kot bivajoče. Doslej smo se dotaknili le ene strani te samokonstitucije, gledajoč samo na tekoči cogito. Ego se ne dojema zgolj kot tekoče življenje, temveč kot Jaz, ki to in ono doživljam, ki kol taisti ta ali oni cog/w preživim. Zaposlenim doslej z intencionalnim razmerjem zavesti in predmeta, cogito in cogitatum...« itd. (Ibid., § 31, str. 106-107.) 23. »Zelo težavni so pristopi k zadnji splošnosti eidetsko fenomenološke problematike in potemtakem tudi k problematiki zadnje geneze. Začenjajoči fenomenolog je po svojem eksemplaričnem izhodišču nesamovoljno vezan na sebe samega. Sebe najde transcendentalno kot ego in potem kot ego nasploh, ki zavestno ima neki svet, svet našega obče znanega ontološkega tipa, z naravo, kulturo (znanostmi, lepo umetnostjo, tehniko itd.), z osebami vi.šjega reda (država cerkev) itd. Najprej izoblikovana fenomenologija je zgolj statična, njene deskripcije so analogne naravoslovnozgodovinskim, ki sledijo posameznim tipom in jih na vse načine urejajoč sistematizirajo. Vprašanja univerzalne geneze in vprašanja čez oblikovanje časa segajočih genetičnih struktur ega v njegovi univerzalnosti so še daleč, saj so tudi zares višje stopnje. Toda tudi če se sprožijo, se to zgodi v neki zvezi. Zakaj najprej bo tudi motrenje bistva ¡Wesenshetrachtungl zadevalo ego sploh v tej zvezi, da zanj je neki konstituirani svet. Tudi to je nujna stopnja, iz katere šele po sprostitvi zakonitih oblik nji pripadajoče geneze lahko zagledamo možnosti za eidetsko najsplošnejšo fenomenologijo.« (Ibid., S 37, str 116.) 24. Edmund Husserl, Die Krisis der europäischen Wissenschaften und die transcendenlule Phänomenologie, Husseriiana, Bd. VI, Haag 1962. Beilage III. str 386. 25. Kartezijanske meditacije, § 37, str 115. 46 izhajajoč iz znakov in noematičnih izsledkov. Kot Husserl pove v Kartezijanskih meditacijah, gre sedaj za ponovni sestop tostran, če se smem tako izraziti, para cogito-cogitatum, da bi tako lahko spet zajeli genezo samega ega, ki obstaja zase in »v samem sebi kontinuirano konstituirajoč kot bivajoče«." Razen občut- ljivih problemov pasivnosti in aktivnosti bo ta genetična deskripcija ega trčila ob meje, ki bi jih radi imeli za dokončne, ki pa jih Husserl seveda obravnava kot začasne. Te meje izhajajo iz tega, tako trdi Husserl, daje fenomenologija šele na svojih začetkih.-' Genetična deskripcijae^a v vsakem trenutku dejansko predpisuje izjemno nalogo univerzalne genetične fenomenologije. Le-ta se napoveduje v tretji poti. C)Zgodovinsko-teleološka pot. »Teleologija uma skoz in skoz preči celotno zgodovinskost,«-^ predvsem pa preči »enotnost zgodovine ega«.-^ Ta tretja pot, ki bo morala omogočiti, da se pristopi k eidosu zgodovinskosti na splošno (se pravi k njenemu telosu, kajti eidos zgodovinskosti, se pravi e/Woi gibanja smisla, ki je nujno racionalno in duhovno gibanje, je lahko zgolj neka norma, prej vrednost kot pa bistvo), ni le ena izmed poti. Eidetika zgodovine ni le ena izmed eidetik: obsega celoto bivajočega. Izbruh logosa oziroma nastop Ideje neskončne naloge uma v človeški zavesti se ne proizvede samo skozi serije »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 47 revolucij, kl so istočasno obrati vase in razprtja predhodne končnosti, ki razga- ljajo moč skrite neskončnosti ter ki naredijo njen glas za dynamis neke tišine. Husserl ugotavlja, aase ti prelomi, ki so obenem razkritja (in tudi prekritja, saj se izvor neposredno prikrije pod novim področjem odkrite ali proizvedene objektivnosti), vedno že naznačujejo »v zmedenosti in temi«, se pravi ne le v najelementarnejših formah življenja in človeške zgodovine, temveč postopoma v živalskosti in naravi na splošno. Kako je lahko neka takšna trditev, ki postane neobhodna preko in v fenomenologiji sami, v njej povsem gotova? Ne zadeva namreč več le fenomenov in doživljenih evidentnosti. Ji mar to, da se lahko strogo izeka zgolj v elementu fenomenologije, preprečuje, da je že - ali še vedno - metafizična trditev, afirmacija metafizike, ki se artikulira na fenome- nološkem diskurzu? Na tem mestu se bom zadovoljil s samo postavitvijo navedenih vprašanj. Um se torej razkriva sam. Husserl trdi, da je um logos, ki se proizvede v zgodovini. Glede na sebe, glede na to, da se pojavi sam sebi, se pravi da se kot logos sam izreka in se sliši/razume / 5 'entendre ]. Logos je govor kot avtoafekcija: slišati-se/razumeti-se-govoriti [le s'entendre-parler]. Izstopi iz sebe, da se bi znova povzel v sebi, v »živem sedanjiku« svoje samoprisotnosti. Ker to slišati- se/razumeti-se-govoriti izstopi iz sebe, se skozi ovinek pisave konstituira kot zgodovina uma. Na ta način se razlikuje [diffère] z namenom, da se bi ponovno polastilo samega sebe. Izvor geometrije opisuje nujnost te ekspozicije uma v mundanem vpisu. Gre za ekspozicijo, kije nepogrešljiva za konstitucijo resnice in idealnosti objektov, aje prav tako grožnja smisla s strani zunanjosti znaka. V momentu pisave se lahko znak vselej »izprazni«, se odtegne prebuditvi ali »reaktiviranju«, lahko za vselej ostane zaprt in nem. Tako kot za Cournota je pisava tukaj neka »kritična epoha«. Na tem mestu je potrebno biti zelo pozoren na dejstvo, da ta govorica ni neposredno spekulativna in metafizična, kot naj bi to po Husserlovem prepri- čanju bodisi upravičeno bodisi neupravičeno veljalo za določene podobno zveneče Heglove stavke. Kajti ta logos, ki kliče samega sebe [s'appelle] ter se sam nagovarja /i 'interpelle] kot télos in katerega í/jnam/í teži k svoji enêrgeia oziroma k svoji enteléheia, ta logos se nikoli ne proizvede znotraj zgodovine in ne preči biti kot kaka tuja empiričnost, iz katere bi izhajali [descendraient] njegova metafizična transcendenca in aktualnost njegovega neskončnega bistva oziroma bili skozi njo sprejemljivi [condescendraient[. Zunaj zgodovine in biti logos ni nič, ker je logos diskurz, neskončna diskurzivnost, ne pa neskončna aktualnost, ter zato, ker je logos smisel. Toda fenomenologija je irealnost ali JACQUES DERRIDA 26. Navedeni izrazi poznega Husserla imajo podobno mesto kot jih imajo v aristotelovski metafiziki, kjer eido.s, lâgo.'i in télo.s določajo prehod od polentia k actus. Tako kot ime Boga, ki ga Husserl imenuje tudi Eiitelehija, tudi te pojme seveda aficira nek transcendentalni indie, njihovo metafizično vrednost pa nevtralizirajo fenomenološki narekovaji. Seveda bo možnost te nevtralizacije, njene čistosti, njenih pogojev oziroma njene »nemotiviranosti«, vseskozi problematična. Tako kot možnost transcendentalne redukcije same je bila tudi ome- njena možnost za Husserla vseskozi problematična. Transcendentalna redukcija ohranja bistveno afiniteto z metafiziko. 27. Cf Krisis. str 502-503. 48 idealnost smisla razkrila kot svoji lastni premisi. In obratno, nobena zgodovina kot samotradicija in nobena bit ne bi imeli smisla brez logosa, ki je ravno smisel sam. smisel ki se sam zasnuje in izreka. Navzlic vsem naštetim klasičnim pojmom potemtakem fenomenologija ne poseže po nobeni samoodpovedi v korist klasične metafizične spekulacije, ki bi morala po Husserlu v nasprotju s tem v fenomenologiji prepoznati jasno energijo svojih lastnih intenc. To pomeni, da fenomenologija skozi kritiziranje klasične metafizike dovrši najglobji meta- fizični projekt. Husserl to uvidi, ali bolje, to sam zahteva še zlasti v Karte- zijanskih meditacijah. Izsledki fenomenologije »so metafizični, če drži, daje treba poslednja spoznanja o biti imenovati metafizična. A sedaj ne gre nič manj kot za metafiziko v običajnem smislu, se pravi za nekakšno zgodovinsko sprevrženo metafiziko, ki kaj malo ustreza smislu, v katerem je bila prvotno osnovana metafizika kot Prva filozofija.« (Kartezijanske meditacije, § 60, str. 165.) »[...] fenomenologija... izključuje samo vsako naivno in z nesmiselnimi stvarmi ukvarjajoče se metafiziko, ne pa vsako metafiziko sploh« (ibid., § 64, str. 180). Kajti znotraj najuniverzalnejšega eidosa duhovne zgodovinskosti bi bila konverzija filozofije v fenomenologijo zadnji stadij diferenciacije (stadij, se pravi Stufe, strukturna raven oziroma genetična razvojna stopnja).^'' Dva predhodna stadija bi bila: najprej stadij predteoretske kulture, nato pa stadij teoretskega oziroma filozofskega projekta (grško-evropski moment).-' Prisotnost Telosa ali tega Vorhaben za fenomenološko zavest, neskončna teoretska anticipacija, ki se daje istočasno kot neskončna praktična naloga, je nakazana vsakokrat, ko Husserl govori o Ideji v kantovskem smislu. Le-ta se daje v fenomenološki evidentnosti kot evidentnost bistvenega preseganja aktual- ne in adekvatne evidentnosti. Na različnih točkah husserlovske poti bi bilo torej potrebno podrobno preučiti vse te intervencije Ideje v kantovskem smislu. Morebiti se bi tedaj izkazalo, daje ta Ideja Ideja ali sam projekt fenomenologije, tisto, kar jo omogoči skozi preseganje njenega sistema evidentnosti ali sistema »GENEZA IN STRUKTURA« TER FENOMENOLOGUA 49 aktualnih določitev, .skozi preseganje njenega sistema kot njenega vira ali njenega konca [fin]. Če trdimo, daje Télos povsem odprt, daje odprtje samo ter daje najmočnejši strukturni a priori zgodovinskosti, to ne pomeni, da ga s tem označimo kot neko statično in determinirano vrednost, ki bi oblikovala in zapirala genezo biti in smisla. Télos je konkretna možnost, samo rojstvo zgodovine in smisel postajanja na splošno. Strukturno gledano je Télos kot izvor in kot postajanje potemtakem geneza sama. Vsa ta razvijanja so bila možna po zaslugi začetnega razločka med različnimi nezvedljivimi tipi geneze in strukture: med mundano in transcendentalno genezo, empirično, eidetsko in transcendentalno strukturo. Če si zastavimo naslednje zgodovinsko-semantično vprašanje: »Kaj pomeni oziroma kaj je vselej pomenil pojem geneze na splošno, iz katerega je lahko vzniknil in bil razumljen husserlovski prelom? Kaj preko svojih premestitev pomeni oziroma kaj je vselej pomenil pojem strukture na splošno, iz katerega Husserl operira [opère] in iz katerega izvaja [opère[ razločke med empirično, eidetsko in trans- cendentalno dimenzijo? Katero je zgodovinsko-semantično razmerje med genezo in strukturo na splošno?«, potem to ne pomeni, da zastavljamo neko kratkomalo jezikovno predhodno vprašanje. Gre za postavitev vprašanja o enotnosti zgodovinskih tal, izhajajoč iz katerih je transcendentalna redukcija možna in iz katerih se sama utemeljuje. Gre za postavitev vprašanja o enotnosti sveta, ki se ga sama transcendentalna svoboda osvobodi za to, da bi predočila njegov izvor. Če Husserl teh vprašanj ni postavil v terminih zgodovinske filologije, če se ni najprej vprašal o smislu teh operacijskih instrumentov na splošno, potem vzrok temu ni bila naivnost, dogmatična in spekulativna prenag- ljenost ali pa to, da je zanemaril zgodovinsko težo govorice. Tako je ravnal zato, ker vprašanje po smislu pojma strukture ali geneze na splošno še pred ločitvami, ki jih vpelje redukcija, pomeni izprašati tisto, kar predhodi trans- cendentalni redukciji. Toda to je zgolj svobodni akt vprašanja, ki se iztrga celoti tistega, kar mu predhodi, da bi tako lahko pristopili k tej celoti, še zlasti pa k njeni zgodovinskosti in njeni preteklosti. Vprašanje možnosti transcenden- talne redukcije ne more čakati na svoj odgovor. Je vprašanje o možnosti vprašanja, odprtje samo, vrzel, iz kalere je transcendentalni Jaz, ki bi mu Husserl najraje rekel »večni« (kar pa znotraj njegove misli vsekakor ne pomeni niti neskončni niti ahistorični, prav nasprotno), poklican k temu, da se vpraša o vsem, še zlasti pa o možnosti divje in gole faktičnosti ne-smisla, v tem primeru denimo o možnosti svoje lastne smrti. Jacques Derrida FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGIJI GOVORICE. Тп gär íchnos toû amorphnû morphé. Plotin, Eneade VI 4, str, 33. Fenomenologija' je kritizirala metafiziko kot tako zgolj za to, dajo je znova vzpostavila. Izrekla je njeno kot tako za to, da jo je prebudila v bistvo njene naloge in v avtentično izvirnost njene namere. Husserl o tem govori na zadnjih straneh Kartezijanskih meditacij: nasproti »pustolovski« spekulaciji, nasproti »naivni« in »izrojeni« metafiziki se je potrebno vrniti h kritičnemu projektu »prve filozofije«.^ Če nekatere metafizike zbujajo dvom, celo če fenomenologija »odpravi« vse metafizike kot take, pa ne izključuje »metafizike na splošno«. Kolikor bi hoteli v fenomenologiji sledid temu gibanju očiščevalne kritike, bi pojem forme lahko služil za rdečo nit. Čeprav beseda »forma« na sila dvoumen način prevaja več grških besed, pa smo lahko kljub temu prepričani, da vse te besede napotujejo na utemeljitvene pojme metafizike. S tem, ko je Husserl grške besede (eidos in morphé ipd.) na novo vpisal v fenomenološki jezik in ob tem igral na razlike med grščino, latinščino in nemščino, je omenjene pojme nedvomno hotel odtegniti metafizičnim interpretacijam, ki so se pojavile kasneje in ki jih je Husserl kriUziral, češ da so v besedi ohranile celotno težo nevidne sedimentacije.' Toda to je vselej storil z namenom, da rekonstituira - v tem primeru proti prvima, proti Platonu in Aristotelu - nek izvorni smisel, ki je bil sprevržen že na samem začetku in od samega svojega vpisa v tradicijo naprej. Naj gre za določitev eidosa nasprofi »platonizmu«, za določitev forme 1. [Prevedeno po Jacques Derrida. »La forme et le vouloir-dire. Note sur la phénoménologie du langage.* Prva verzija je bila objavljena v Revue internationale de philosophie št. 81, 1967/3, Povzeto v Marges de la philosophie. Minuit, Pariz 1972, str 185-207.] 2. Edmund Husserl, A'aríezí/an.íie meí/íMcí/e, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975, str 180-181. 3. Cf. Edmund Husserl, »Uvod« k Idejam za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo (1913), Slovenska matica, Ljubljana 1997; odslej Ideje I. 51 JACQUES DERRIDA 52 (Form) (v problematiki formalne ontologije in formalne logike) oziiomamorphé (v problematiki transcendentalne konstitucije in v njenih razmerjih s hyle) nasproti Aristotelu, ostajajo moč, budnost in učinkovitost kritike po vseh svojih virih vselej znotrajmetafizične. Kako bi sploh lahko bilo drugače? Takoj ko posežemo po pojmu forme - čeravno z namenom, da kritiziramo neki drugi pojem forme - se moramo zateči k evidentnosti nekega žarišča smisla. Milje [le milieu] te evidentnosti paje lahko zgolj jezik metafizike. Znotraj tega jezika vemo, kaj pomeni »forma«, kako se razvršča možnost njenih variacij, katera je njena meja in v katerem polju morajo ostajati vsi možni ugovori v zvezi z njo. Sistem nasprotij, v katerih je mogoče misliti nekaj takega kot je forma oziroma formalnost forme, je končni sistem. In ne zadostuje reči, da ima »forma« za nas neki smisel, neko središče evidentnosti, ali da nam je njeno bistvo dano kot tako: v resnici se ta pojem ne pusti in se nikoli ni pustil ločiti od pojmov pojavitve, smisla, evidentnosti in bistva. Zgolj forma je evidentna, zgolj forma ima ali je neko bistvo, zgolj ena forma se prezentira kot taka. Tu se nahaja točka gotovosti, ki je ne more premestiti nobena interpretacija platonistične ali aristotelovske pojmovnosti. Vsi pojmi, s katerimi so lahko prevedli in opredelili eidos ali morphé, napotujejo na temo prisotnosti na splošno. Forma je prisotnost sama. Formalnost je tisto, kar se od reči na splošno prezentira, pusti videti in daje v premislek. To, daje metafizično mišljenje - in skladno s tem fenomenologija - mišljenje biti kot forme, da se v njem mišljenje misli kot mišljenje forme in formalnosti forme, je naravnost neizbežno, zadnji znak tega pa smo opazili v dejstvu, da Husserl živi sedanjik (lebendige Gegenwart) opredeli kot poslednjo, univerzalno in absolutno »formo« transcendentalnega izkustva na splošno. Četudi privilegij theorije v fenomenologiji ni tako enostaven, kot se je občasno namigovalo, in četudi so klasični teoretizmi v temelju postavljeni pod vprašaj, pa metafizična dominacija pojma forme ne more ne biti povod za neke vrste podvrženje pogledu [soumission au regard]. Pri tem podvrženju bi šlo vselej za to, da pogledu podvržemo smisel [le sens], da smisel podvržemo čutilu V\áa[sens-de-la-vue], kajti smisel na splošneje pojem vsakega fenomeno- loškega polja. Lahko bi razvih implikacije takšnegamoiren/a [mise en regard]. Lahko bi jih razvili v številne smeri ter izhajajoč iz na videz najrazličnejših mest fenomenološke problematike in fenomenološkega teksta: lahko bi denimo pokazali, kako to motrenje in ta pojem forme dopuščata kroženje med projektom formalne ontologije, deskripcijo časa ali intersubjektivnosti, latentno teorijo umetniškega dela ipd. FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGIJI GOVORICE. Hoteti-reči'' v tekstu. Skozi več kot dve tretjini knjige je videti, kot da bi bilo transcendentalno izkustvo tiho in da ga ne bi naseljevala nobena govorica. Videti je, daizraznost [l'expressivité] kot taka to izkustvo zapusti, saj je Husserl od Logische Unter- suchungen dalje bistvo oziromaíe7oí govorice dejansko opredeljeval kolizraz (Ausdruck [expression]). Vse do konca predzadnjega »Razdelka« sledimo transcendentalni deskripciji temeljnih struktur vsakega izkustva in se niti ne dotaknemo problema govorice. Svet kulture ter svet znanosti sta bila sicer omenjena, toda čeravno so predikati kulture in znanosti nemisljivi zunaj sveta govorice, si Husserl iz metodoloških razlogov jemlje pravico, da ne obravnava »plasti« ]la »couche«] izraza in da to plast začasno postavi med oklepaje. Husserl si lahko jemlje omenjeno pravico le pod predpostavko, da je izraznost neka izvirna »plast« (Schicht), ki je strogo razmejena od izkustva. Da so izrazni akti izvirni in nezvedljivi, je Husserl dosledno dokazoval v Logičnih raziskavah, ta predpostavka paje navzoča ludi v Idejah I. V določenem 4. [Le vouloir-dire: pomen, Derridajev prevod za nemško Веаешипц: vouloir dire je sicer dokaj pogosta francoska fraza, ki pomeni »pomeniti«. Kadar Derrida prevajanje Bedeulung povezuje z »intenco« in »izrekanjem«, z »ekspresivnostjo« oziroma vsakokrat, ko uporabi vezaj, moramo poseči po dobesednem prevodu: hoteti-reči. Ko citiramo slovenske prevode Husserla, sledimo njihovim terminološkim rešitvam: Bedeutung in bedeuten sta v njih prevedena kot »pomen« in »pomeniti«. V primeru, da Derrida v citatih omenjenih terminov ne prevaja, jih ne prevajamo tudi mi. Primerjaj tudi naslednjo opombo.] 53 Toda če smisel ni diskurz, potem njuno razmerje - kar zadeva to motrenje - nedvomno zasluži posebno pozornost. Tu smo se odločili, da zožimo področje in se raje približamo tekstu, ki obravnava status govorice v Idejah I. Med opredelitvijo tega statusa, privilegijem formalnega in dominacijo teoretskega se določeno kroženje organizira v sistem. Kljub temu je videti, da na koherent- nost tega sistema deluje določena zunanjost tistega razmerja do zunanjosti, ki je razmerje do forme. Za začetek želimo zgolj izpostaviti nekaj znamenj te krožnosti in tega nelagodja, pri čemer izhajamo iz prepričanja, da na tej točki Ideje I ne le niso v protislovju z Logische Untersuchungen, temveč jih. prav nasprotno, neprestano pojasnjujejo, in da poleg tega po Idejah I te analize niso bile nikoli izrecno postavljene pod vprašaj. JACQUES DERRIDA 5. Omenjeni prevod .sem poskušal utemeljiti v Glasu in fenomenu. Uvod v problem znaka v Husserlovi fenomenologiji (1967), Studia humanitatis. Ljubljana 1988. ki se navezuje predvsem na prvo izmed Logičnih raziskav. 6. Ideje I. str. 404. V glavnem citiram [francoski] prevod R Ricoeurja in napotujem na dragocene komentarje, ki ga spremljajo. Kljub temu sem bil primoran - zavoljo razlogov, ki zadevajo izključno intenco pričujoče analize - poudarili določene nemške besede in vztrajati na njiho- vem metaforičnem naboju. 54 trenutku deskriptivne poti lahiko torej pridemo do sklepa, da je jezikovna izraznost nek omejeni problem. Že na točki, na kateri smo k temu pristopili, pa vemo, da je »plast logosa« vključena v najsplošnejšo strukturo izkustva, v tisto strukturo, katere pole oziroma korelacije smo pravkar opisali: paralelno nasprotje med noezo in noemo. Potemtakem bi bilo že jasno, da se bi plast logosa, naj je še tako izvorna, morala organizirati skladno s paralelizmom med noezo in noemo. K problemu »hoteti-reči« (/í/m vouloir-dire] bedeuten f Husserl pristopa v 124. paragrafu, ki nosi naslov »Noetično-noematična plast 'logosa'. Pomenjanje in pomen {Bedeuten und Bedeutung)«. Metafora plasti (Schicht) ima dve implikaciji: po eni strani je hoteti-reči utemeljeno na nečem drugem od njega samega in Husserlova analiza bo skoz in skoz potrjevala lo odvisnost. Po drugi plati pa konstituira neko plast [une strate], katere enotnost je lahko strogo razmejena. Toda če Husserl metafori plasti priznava veljavo vzdolž celotnega obravnavanega paragrafa, pa ne bo zato nič manj podvomil vanjo v zadnjih vrsticah le-tega. Ta dvom ni zgolj retoričen, temveč izraža globoki nemir v zvezi z deskriptivno točnostjo diskurza. Če metafora plasti ne ustreza strukturi, ki jo hoče opisati, kako jo je potemtakem lahko tako dolgo uporabljal? »Zakaj od podobe slojevitosti (5с/)/с/гш/1^ј ne smemo preveč pričakovati. Izraz ni nekaj takega kot preobloženi lak (übergelagerter Lack) ali kot prekrivajoča obleka; gre za duhovno oblikovanje (geistige Formung), ki ustvarja na intencionalni podplasti (an der intentionalen Untersicht) nove intencionalne funkcije in doživlja na njihovi podlagi korelativno intencionalne funkcije.«^ To nezaupanje v eno metaforo se pokaže v trenutku, ko mora Husserl na novo zaplesti analizo. Tukaj sem imel namen poudariti zgolj to, da prizade- vanje za osamitev logične »plasti« izraza še pred težavami, povezanimi s samo temo izraza, trči na težavo njcnegaizjavljanja ¡son énonciation]. Diskurz o logiki diskurza se zapleta v igro metafor. Kot bomo videli, pa metafora plasti še zdaleč ni edina. Naj gre za zasledovanje tistega, kar v diskurzu zagotavlja v pravem pomenu besede logično funkcijo; naj sta bistvo ali télos govorice tukaj opredeljena kot FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGIJI GOVORICE. 7. [un lissu: v nadaljevanju predvsem kot tkanje, tkanina, blago, klobčič ipd.] 8. ¡la trame: votek pn tkanju, tudi vrv, struktura tkanja, tkanje, spletka...] 55 logična; naj. tako kot v Logičnih raziskavah, teorija diskurza precejšnjo mero tistega, kar v govorici ni čisto logično, reducira na zunanjo vrednost, pa prav to nastopa od samega začetka analize dalje. Metafora že izdaja težavo te prve redukcije: natanko ta težava bo na koncu paragrafa zahtevala dodatna pojas- nila in nove razločke. Bo zgolj odložena in preusmerjena. »Z vsemi doslej obravnavanimi akti se ртер1с1а']о (verweben plasti izraznih aktov, ki so v specifičnem smislu "logični' in pri katerih ni nič manj razumljen paralelizem noeze in noeme. Splošna in neizogibna dvoumnost govornega načina, ki ga pogojuje ta paralelizem in kaže svojo učinkovitost povsod, kjer pridejo do izraza zadevni odnosi, pride seveda do svojega izraza in pomena tudi v govoru.« (Ibid., str. 400.) Prepletanje (Verwebung) govorice, tistega, kar je v govorici čista govorica, ter drugih niti izkustva, tvori neko tkivo.' Beseda Verwebung napotuje na to metaforično področje: »plasti« so »prepletene«, njihova prepletenost je takšna, da votka* ne moremo ločiti od niti, ki se spletajo iz njega. Če bi bila plast logosa kratkomalo osnovana, potem bi jo lahko odstranili in dopustili, da se pod njo pokaže skrita plast neizraznih aktov in vsebin. Ker pa ta superstruktura na bistven in odločilen način povratno deluje na Unterschicht, smo od samega začetka deskripcije naprej geološko metaforo seveda primorani povezovati z - v pravem pomenu besede - tekstualno metaforo: kajti tkivo pomeni tekst. Verweben pomeni tu texere. Skladno z urejenim sistemom neke vrste teksta se diskurzivno nanaša na nediskurzivno, jezikovna »plast« se meša s predjezikovno »plastjo«. Vemo pa že - in to priznava tudi Husserl - da bodo, vsaj de facto, sekundarne niti delovale na primarne; znotraj tistega, kar se na ta način snuje pri tkanju /i-ourdit], si ne moremo več znova prisvojiti natanko operacije začetka (ordiri); tisto, kar se zvotka [se trame] kot govorica, je to, da diskur- zivnega votkanja ni mogoče prepoznati kot votkanja in da zasede mesto napetih niti, ki mu v resnici niso predhodile. To Ikanje [texture]]e toliko bolj zamotano, kolikor je povsem pomensko [ tout signifiante ]: neizrazne niti niso brez pomena [signification]. Husserl je v Logičnih raziskavah pokazal, daje njihov pomen tedaj enostavno indikativne narave. Kajti v paragrafu, s katerim se ukvarjamo, Husserl prizna, da lahko besedi bedeuten in Bedeutung daleč presegata »izrazno« polje: »Oglejmo si izključno 'pomeniti' (Bedeuten) in 'pomen' (Bedeutung). Izvorno imata ti dve besedi le odnos do jezikovne sfere (sprachliche Sphäre), JACQUES DERRIDA Zrcalna pisava. Husserl prične z razmejitvijo problema, s poenostavitvijo oziroma preči- ščenjem njegovih danosti. Loti se dvojne izključitve oziroma, če naj se tako izrazimo, dvojne redukcije, skladno z nujnostjo, ki jo je utemeljil v Logičnih raziskavah in ki ne bo nikoli postavljena pod vprašaj. Po eni strani postavi na stran čutno plat govorice, njeno čutno in ne materialno plat, na stran postavi tisto, kar bi lahko poimenovali živo »lastno telo« (Leib) govorice. Ker torej po Husserlu izraz predpostavlja neko pomensko intenco (Bedeutungsintention), je bistveni pogoj izraza čisti akt oživljajoče intence, ne pa telo, s katerim se na skrivnostni način združje in ga oživlja. To enigmatično enotnost formirajoče [informante] intence in formirane [informée] materije, si Husserl dovoli načeloma ločiti. Zalo,po drugi strani, odloži - videti je, da za vedno - problem enotnosti obeh strani, problem enotnosti duše in telesa. »Tu se navezujemo na znano razliko med čutno, takorekoč telesno süan}0 (leiblichen Seite) izraza, in njegovo nečutno, 'duhovno' stranjo. Podrobnejše obravnavati prvo nam ni treba; 9. O smislu in pomembnosti Verflechtung, o funkcioniranju tega pojma v Logičnih raziskavah, cf. poglavje »Redukcija indica» v Glasu in fenomenu, str. 33 ff. 56 do sfere 'izražanja' (des Ausdrückens). Domala neizogiben in hkrati pomem- ben spoznavni korak je, da razširimo pomen te besede in ga primerno modi- ficiramo, s čimer bomo v celotni noetično-noematični sferi našli določen način uporabe: zdaj lahko prepletamo (verflochten) ali pa tudi ne vse akte z izraznimi akti.« (Ibid.) Fenomenolog ne izgubi poguma pred tem zapletenim tkanjem, pred tem prepletom (Verflechtung),'^ za katerega je videti, da se upira analizi. Njegova ро1феЕ1ј1уо51 in njegova natančnost moratač/e iure razplesti preplet. Gre namreč za »načelo načel« fenomenologije. Če deskripcija ne izpostavi absolutno in enostavno utemeljitvenih tal pomenjanja [la signification] na splošno, če intuitivna in perceptivna tla oziroma podstavek tišine ne utemeljijo diskurza v izvorno dani prisotnosti stvari same, če je skratka tkanje teksta nezvedljivo, potem ne bo spodletela le fenomenološka deskripcija, temveč bo samo deskriptivno »načelo« postavljeno pod vprašaj. Zastavek tega razpletanja je torej fenomenološki motiv sam. FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGIJI GOVORICE. 10. Ideje /, str. 400. Husserl je ta opozorila navajal in jih izčrpno utemeljil že v Logičnih raziskavah. Seveda pa se te utemeljitve, ker so bile demonstrativne, zato niso nič manj nahajale znotraj tradicionalnih metafizičnih nasprotij (duša/telo, psihično/fizično, živo/neživo, intencionalnost/neintencionalnost, forma/materija, označenec/označevalec, inteligibilno/ čutno, idealnost/empiričnost ipd,). Na ta opozorila bomo naleteli še zlasti v prvi izmed Logičnih raziskav, ki je pravzaprav zgolj neka podrobna eksplikacija le-teh, ter v peti (II. pogl., § 19) in šesti (I. pogl., § 7). Ta opozorila bo Husserl nenehno navajal tudi v Formale und transzendentale Logik ter v Izvoru geometrije. 11. Ideje I. § 124. Samoumevno je, da pod »govorjenim àìskurzom jgesagter Diskurz] v pravem pomenu« ne razumemo dejansko in fizično govorjenega diskurza, temveč, sledeč Husserlovim indikacijam, oživitev verbalnega izraza s strani nekega hoteti-reči, s strani neke »intence«, ki lahko - ne da bi jo to bistveno aficiralo - ostane fizično tiha. 57 prav tako ne načina dražitve obeh strani. Seveda pa tudi z naslovom označujemo ne nepomembne fenomenološke probleme.«'° Po tem, ko je enkrat podano to dvojno opozorilo, se bolje pokažejo obrisi problema: katere so tiste razločevalne poteze, ki v bistvu ločujejo izrazno plast od predizrazne plasti, in kako učinke ene na drugo podvreči eidetski analizi? To vprašanje bo svojo polno formulacijo dobilo šele po določenem napredovanju analize: »Od tod pridemo do vprašanja, kako naj razumemo 'izražanje' 'izra- ženega', kakšen je odnos med izraženimi in neizraženimi doživljaji, in kaj se dogaja z njimi, ko vstopajo v izraze: lahko se nanašajo na njihovo 'intencional- nost', na njihov 'imanentni smisel', na 'materijo' (Materie) in kvaliteto (tj. aktivni karakter teze); na razliko tega smisla in tega bistvenostnega momenta, ki je v pred-izraženem, od pomena izraženih fenomenov samih in njihovih lastnih momentov itd. Iz današnje literature je še bolj pogosto razvidno, kako malo so cenjeni tu naznačeni veliki problemi, glede na svoj polni in globoki smisel.« (Ibid.. str. 403.) Ta problem je bil seveda že postavljen, predvsem na začetku šeste izmed Logičih raziskav. Toda pot, ki pripelje do njega, je tukaj dragačna; ne le zavoljo zelo splošnih razlogov (pristop k izrecno transcendentalni problematiki, sklicevanje na pojem noeme, priznana splošnost noetično-noematične struk- ture), temveč zlasti zavoljo razločka, ki se je pojavil vmes, razločka med pojmoma Sinn in Bedeutung. Ne gre za to, da bi Husserl sedaj sprejemal razlikovanje, ki ga predlaga Frege in ki gaje spodbijal v Lo^;c«//î raziskavah (§ 15). Kratkomalo se mu zdi priročno, da par bedeuten-Bedeutung prihrani za red izraznega hoteti-reči, za diskurz v pravem pomenu besede, in da pojem smisla (Sinn) razširi na celoto noematične plati izkustva, pa naj je ta plat izrazna ali pa ne." JACQUES DERRIDA 12. S tega .stališča bi lahko preizprašali celotno latentno estetiko fenomenologije, celotno teorijo umetniškega dela, ki se nakazuje skozi didaktiko zgledov [des exemples), pa naj gre za izpostavitev problema imaginarnega ali za izpostavitev statusa idealnosti, za to »enkrat« umetniškega dela, katerega idealna identiteta se lahko v nedogled reproducira kot isiv. V tem opisu razmerja med arhetipom in reproduktivnimi zgledi se nakazujeta nek sistem in klasifikacija umetnosti. Ali husserlovska teorija idealnosti umetniškega dela in njegovih razmerij s percepcijo lahko obravnava razlike med glasbenim in kiparskim delom, med literarnim in neliterarnim delom na splošno? In po drugi strani, ali opozorila, ki jih z ozirom na izvirnost imaginarnega navaja Husserl oziroma tisto, kar je na teh opozorilih revolucionar- nega, zadostujejo za to, da umetniško delo odtegnemo vsaki metafiziki umetnosti kot reprodukciji oziroma neki mimetiki? Lahko bi pokazali, da po Husserlu umetnost vselej napotuje na percepcijo kot svoj zadnji vir In mar ni to. da navajamo umetniška dela kot zglede v teoriji imaginarnega, že neka estetična in metafizična odločitev 58 Takoj ko razpon smisla absolutno preseže razpon hoteti-reči. si bo moral diskurz vselej izposojati svoj smisel. Na določen način bo lahko zgolj ponavljal ali reproduciral neko vsebino smisla, ki ne čaka nanj, da bi postala to, kar je.'- Če je tako, potem diskurz ne bo počel drugega, kot v zunanjost prenašal neki smisel, kije konstituiran brez njega in pred njim. V tem je eden izmed razlogov, zaradi katerih je bistvo logičnega hoteti-reči določeno kot izraz (Ausdruck). Diskurz je po svojem bistvu izrazen, ker sestoji v prenašanju v zunanjost oziroma ker sestoji v povnanjenju neke vsebine notranje misli. Ne gre brez tega sich äujiern, o katerem govori prva izmed Logičnih raziskav (§ 7). Potemtakem že imamo prvo razločevalno potezo izrazne plasti. Če - fizično ali pa nefizično - izreka zgolj nek konstituirani smisel, potem je izrazna plast v osnovi re-produktivna, se pravi neproduktivna. Na tej prvi stopnji se Husser- lova analiza odvija v smer te definicije; »Plast izraza - to tvori njegovo poseb- nost - če odmislimo, da posoja prav izraz vsem drugim intencionalijam, ni produktivna. Ali če hočete: njegova produktivnost, njegov noematični dosežek se izčrpava v izrazih in s tem v na novo рпа<Љ\]ст formi pojmovnega.« (Ideje I, str. 403.) Ta neproduktivnost logosa se v husserlovski deskripciji utelesi [prend coфs], če se lahko tako izrazimo. Povrhu tega dopušča, dajo zapeljeta dve metafori, glede katerih si ne moremo kaj, da ne bi opozorili nanju. Za prvo je videti, da se neopazno izmakne Husserlovim očem. Giblje se med pisavo in zrcalom. Ali bolje, izraža neko zrcalno pisavo [une écriture en miroir]. Pojdimo po poti njene konstitucije. Da bi izpostavil razliko med Sinn in Bedeutung, se Husserl zateče k nekemu perceptivnemu primeru. Zamislimo si tiho percepcijo nekega »to ht\o« [dieses FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGIJI GOVORICE. 59 weiß] (ibid.. str. 401). Izjava »to je belo« [Dies ist weiß] je na določen način popolnoma neodvisna od perceptivnega izkustva. Razumljiva je celo za nekoga, ki nima tega izkustva. Logične raziskave so to dokazale z vso možno strogostjo. Omenjena neodvisnost od izrazne vrednosti prav tako implicira neodvisnost od perceptivnega jm(iZa. Ta smisel lahko eksplicitno formuliramo: »Ta proces ne zahteva minimum 'izraza', niti izraz v smislu besednega glasu, niti nič podobnega besednemu pomenu, ki naj bi bil tu navzoč tudi neodvisno od besed- nega glasu (kot da smo bili nanj 'pozabili)'.« (Ibid.) Skladno s tem prehod k izjavljanju ničesar ne dodaja smislu, vsekakor mu ne dodaja nobene vsebine smisla. Navkljub tej sterilnosti, ali bolje, prav zaradi nje je pojavitev izraza strogo vzeto nova. Izrazje strogo nov [inédite] zato, ker na določen način zgolj po-novi ]rééditer] noematični smisel. Kolikor niti ničesar ne dodaja niti ničesar ne deformira, lahko načeloma vselej ponavlja smisel s tem, da mu omogoči pristop k »pojmovni formi«: »Če pa smo 'mislili' ali 'izrekli': 'To je belo', je tu nova plast, združena čisto zaznanjsko s stavkom 'menjenim kot takim'. Tako je tudi vse spominjano, fantazirano kot tako, eksplikabilno in izrazljivo (explizierbar und ausdrückbar). Vsako 'menjeno (Gemeinte) kot tako', vsako menjenje (Meinung) v noematičnem smislu (in sicer kot noematično jedro), poljuben akt je izrazljiv s 'pomeni' (Bedeutungen).« (Ibid.) Kot univerzalno pravilo Husserl sedaj postavi to, da je logični hoteti-reči nek akt izraza (Logische Bedeutung ist ein Ausdruck). Vse mora torej biti načelno izrekljivo, vse mora imeti dostop do pojmovne splošnosti, ki v pravem pomenu besede konstituira logiko logosa. In to ne navkljub, temveč po zaslugi izvirnosti miljeja logičnega izraza: ta izvirnost je dejansko v tem, da logični izraz nima izvirnosti in da se kot neproduktivna transcendentalnost briše pred prehodom smisla. Toda ta transparentnost mora biti dovolj stanovitna: ne le za to, da bi izražala, temveč v prvi vrsti zato, da bi pustila vase vtisniti tisto, kar bo nato ponudila v branje: »V noetičnem pogledu naj označuje naslov 'izrazi' posebno plast aktov, ki prilagaja vse preostale akte in se z njimi nenavadno zlije, prav tako, da se vtisne (sich ausprägt: se odtisne) vsak noematični smiselni akt in torej v njem vsebovani odnos do predmetnosti v noematičnosti izraza 'pojmoven' (begrif- flich).« (Ibid.. str. 402.) Tako se mora predizrazna noema oziroma predjezikovni smisel vtisniti v izrazno noemo in v vsebini hoteti-reči najti svoje pojmovno znamenje. Da se bi izraz omejil na to, da v zunanjost prenaša nek konstituirani smisel, da temu smislu obenem omogoči dostop k pojmovni splošnosti in ga pri tem ne popači. JACQUES DERRIDA 60 da izrazi tisto, kar je že mišljeno - skorajda bi bilo potrebno reči »kar je že zapisano« - da zvesto ponovi smisel, mora izraz dopustiti, da se vanj vtisne smisel istočasno s tem, ko ta smisel izrazi. Sinn se mora vpisati v Bedeutung. Izrazna noema se mora ponuditi - kar je nova podoba njene neproduktivnosli - kot neka prazna stran ali nedotaknjeni vosek; ali vsaj kot nek palimpsest, zveden na svojo čisto receptivnost. Brž ko ga vpis smisla vanj naredi za berljivega, bo konstituiran logični red pojmovnosti kot tak. Torej se bo ponudil begrifflich, na dojemljiv, obvladljiv, pojmljiv in pojmovni način. Red pojma je vpeljan skozi izraz, toda ta vpeljava je podvojitev neke predeksistirajoče pojmovnosti, ker seje morala slednja najprej vtisniti na prazno stran tega hoteti-reči. Pro- dukcija in razkritje se skladno z neumestljivo nujnostjo teh pojmov združujeta v vtisu-izrazu diskurza. Ker pa tisto, kar tu obravnava Husserl, ni verbalni red skupaj s celotno njegovo »zapleteno« (fizikalno in intencionalno) kompleks- nostjo, temveč še vedno tiha intenca tega hoteti-reči (moment, v katerem seje že pojavila Bedeutung, ki je več kot smisel, a se še ni dejansko in fizikalno izrazila), moramo od tod sklepati, daje smisel na splošno oziroma noematični smisel vsakega doživljaja nekaj, kar mora biti že po svoji naravi zmožno tega. da se vtisne v neko hoteti-reči, da v neki Bedeutung pusti ali prejme svoje formalno znamenje. Smisel bi bil torej že neke vrste nevidna/¿/anc/ге/ in nema pisava, ki se podvaja v hoteti-reči. Plast Bedeutung bi imela potemtakem za izvirnost zgolj plast nekakšne tabule rase. Že lahko slutimo, da bi ta metafora utegnila postavljati zelo resne probleme. Še zlasti če obstajata neka izvirna zgodovina in neka izvirna perma- nentnost pojmov - takšnih, ki so vpisani že v sam hoteti-reči, ob predpostavki, da lahko to hoteti-reči ločimo od zgodovine jezika in označevalcev - potem so slednji vselej starejši od smisla in po svoji plati konstituirajo nek tekst. Četudi bi lahko upravičeno predpostavljali, da je neka tekstualna deviškost in ilio tempore dala prostor prvi produkciji smisla, paje seveda Je facto potrebno, da sistematični red tega hoteti-reči svoj smisel na neki način vsili smislu, mu narekuje njegovo formo, ga zaveže k temu, da se vtisne skladno s tem ali onim pravilom, najsi je to pravilo sintaktično ali kakšno drugo. To »de facto« ni le ena izmed empiričnih nujnosti, ne moremo ga postaviti med oklepaje za to, da postavimo transcendentalna vprašanja glede upravičenosti, saj status tega hoteti- reči ne more biti fiksiran, ne da bi hkrati določili status smisla. Postaviti ome- njeno »dejstvo« med oklepaje je odločitev, ki zadeva status smisla na splošno v njegovih razmerjih z diskurzom. Ta odločitev ni odvisna od fenomenologije, temveč z neko nekritično gesto odpira fenomenologijo. In čeravno ni Husserl FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGUI GOVORICE. 61 kasneje nikoli podvomil v to juridično »predhodnost« smisla v razmerju do hoteti-reči (Sinn v razmerju do bedeuten), pa ni povsem jasno, kako je moč to predhodnost uskladiti s kasnejšo tematiko, denimo s tematiko/zvora geometrije. Ta tematika je hkrati in natanko tista, kiji sledimo v pričujočem trenutku, in tematika neke sedimentirane zgodovine bedeuten. In četudi bi obravnavali zgolj egološko zgodovino, kako naj mislimo večno restavracijo tega hoteti-reči v njegovi deviškosti? Husserl tu ni pozoren na skripturalno analogijo. Pozoren pa je na neko drugo metaforo. Milje, ki sprejema odtis, naj bi bil nevtralen. Husserl je pravkar izpostavil poimovniAusprägung. Nevtralnost miljeja sedaj opredeli kot nevtralnost medija [un médium[ brez lastne barve, brez določene neprosojnosti in brez moči refrakcije. Toda ta nevtralnost tedaj ni toliko nevtralnost transparentnosti, ampak bolj nevtralnost spekularnega odseva: »Obstaja posebni intencionalni medij, ki ima po svojem bistvu oznako, da takorekoč spet zrcali (widerzuspiegeln) vsako intencionalnost po formi in vsebini, jo preslika (abzubilden) v lastno barvno danost in si pri tem umisli (einzubilden) lastno formo 'pojmovnosti'.« (Ibid.) Dvojni učinek miljeja, dvojno razmerje logosa do smisla: po eni plati gre za čisto in enostavnoоЉеуал/е oziroma zâodsev, ki spoštuje tisto, kar sprejema in odpošilja, in kiod-slikava [dé-peint] smisel kot tak v njegovih lastnih izvirnih barvah ter ga re-prezentira in persona. Gre za govorico kot Abbildung (kopija, portret, upodobitev, reprezentacija). Toda po drugi plati ta reprodukcija vsiljuje nevidno znamenje [la marque blanche[ pojma. Smisel oblikuje v hoteti-reči, proizvaja neko specifično neprodukcijo, ki na smislu slika [peint] nekaj, ne da bi na njem karkoli spremenila. Pojem se je proizvedel, ne da bi karkoli dodal smislu. V določenem smislu bi tukaj lahko govorili o pojmovni/ifei/i in nekak- šnem umišljanju //'imagination], ki bi čutni zor povzelo v splošnost pojma. To bi bila govorica kotEinbildung. Husserl obe besedi v svoji deskripciji ne uporabi po naključju: zaradi tega nenavadnega tekmovanjaAbbildung in Einbildung bi bila neproduktivna produkcija logičnega neka izvirna produkcija. Ali je to neko protislovje? Husserl vsekakor pusti do izraza določeno nela- godje. Precej pa bi bilo pomenljivo, da nedoločenost svoje deskripcije pripisuje naključni metaforičnosti jezika, natanko tistemu, kar imenuje В/Ш'с/гА:е/Г govor- jenja [discours[. Ker se mora govorjenje včasih posluževati podob, figur, analogij - ki bi bile zgolj nekakšni njegovi izvržki [déchets] - mora biti logos opisan hkrati kot neproduklivnost Ah hi I dun g in kot produktivnost £/>г/7г7ами^. Če bi v deskriptivnem govorjenju izbrisali Bildlichkeit, potem bi obenem JACQUES DERRIDA Mejna-zmožnost forme. " Če Husserl podvomi v vse predikate, s katerimi je opredeljen milje logosa, pa nikoli ne kritizira samega pojma Izrazna plast je nekmedij, se pravi hkrati element in sredstvo, eter, ki sprejme smisel, in sredstvo, ki temu smislu omogoči dostop do pojmovne forme. Na straneh, ki sledijo, se beseda »medij« pogosto pojavlja. Prav ta beseda daje vso težo problemu zgodovine pojmov, na katerega težavnost smo pravkar opozorili in ki smo ga navezali na kasnejše téme iz Izvora geometrije. Husserl tu formulira celo tisto težavo,'''ki bo tvorila osrednjo temo Izvora geometrije: »Izjemne težave se navezujejo na fenomene, ki sodijo k naslovu Bedeuten in Bedeutung. Ker je vsaka znanost po svoji teoret- ski vsebini, po vsem, kar je v njej 'nauk' (Lehre) (teorem, dokaz, teorija), v specifičnem 'logičnem' mediju, v katerem so objektivizirani izrazi, so problemi izraza in Bedeutung za filozofe in psihologe, kijih vodijo splošni logični interesi, najbližji, a tudi prvi, ki zahtevajo fenomenološko bistvenostno raziskovanje, kolikor se resno lotevajo iskanja njihovega temelja.« (Ideje I, str. 402-403.) Teorija je torej ime za tisto, kar se ne more niti izvzeti iz objektivacije v mediju niti ne more prenesti tega, da bi jo medij kakorkoli deformiral. Brez hoteti-reči (bedeuten) ni znanstvenega smisla (Sinn), vendar paje za znanost bistveno, da zahteva enoznačnost brez vsake sence oziroma da zahteva absolutno transparentnost diskurza. Potreba znanosti je, da to, kar potrebuje (diskurz kot čisti hotefi-reči), ne služi ničemur: služi zgolj čuvanju in motrenju [à garder et à regarder] smisla, ki mu ga poveri. Diskurz ne more biti nikjer drugje hkrati produktivnejši in neproduktivnejši kakor prav kot element teorije. 13. [Le pouvoir-limite de lu forme: izraz lahko razumemo na več načinov: možno.st-meja forme, moč-meja forme, možno.st-meje forme ipd.) 14. Ta problem je bil že izpostavljen v »Uvodu« k Logičnim raziskavam (§ 2). 62 izbrisali navidezno protislovje med Abbildung in Einbildung. Toda Husserl se ne vpraša, kaj je s temjedrnimè/Wen v njegovih razmerjih z/o^oiom. Odlomek, ki smo ga citirali zgoraj, se nadaljuje takole: »Vendar paje treba vse to govor- jenje o zrcaljenju ali preslikovanju jemati previdno, zakaj z njegovo uporabo posredovana slikovitost (Bildlichkeit) ie kaj lahko zavajajoča (irreführen).« (Ibid.) Metafora torej zapeljuje [séduisante j v vseh pomenih besede. Fenome- nološki diskurz se bi moral upirati temu zapeljevanju. FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGUI GOVORICE. 63 Če je ta neproduktivna produktivnost télos izraza, potem to lepo potrjuje, da logično-znanstveni diskurz tukaj ni nikoli prenehal funkcionirati kot model za sleherni možni diskurz. Odslej se bo morala celotna analiza gibati med dvema pojmoma oziroma dvema vrednostima. Po eni strani bo moral idealni diskurz dovršiti prekritje ali sovpadanje (Deckung) neizrazne plasti smisla in izrazne plasti hoteti- reči. Toda zavoljo razlogov, ki smo jih že prepoznali, to prekritje ne sme nikoli postati neka pomešanost [une confusion]. Delo pojasnjevanja, razlo- čevanja, artikulacije ipd. se mora nanašati na dve plasti kot taki. Razlika med sovpadanjem in pomešanostjo nas potematkem popelje nazaj k samem izho- dišču našega problemskega prostora. Vendar pa ta formulacija morebiti že omogoča napredovanje. V najboljšem primeru, v primeru popolnega prekritja obeh plasti bi torej obstajal nekparalelizem. Pojem paralele bi hkrati upošteval popolno ustre- zanje in nepomešanost. Skladno z analogijo, ki bi jo morali premisliti, bi tukaj igral neko prav tako odločilno vlogo, kot jo igra v primeru, ko Husserl izrecno poseže po njem z namenom, da bi opisal razmerje med čistim psihič- nim in transcendentalnim. Paralelnost obeh plasti je lahko popolno prekritje le pod pogojem, da hoteti- reči (če že ne dejanski diskurz) ce/ov/to reproducira smisel spodnje plasti. Vedno obstaja določeno prekrivanje obeh plasti, sicer se bi fenomen izraza sploh ne proizvedel; vendar pa to prekrivanje morda ni celovito: »Nadalje je treba poudariti razliko mtdpopolnim (vollständigem) innepopolnim (unvolständigem) izrazom. Enotnost med izražanim in izraženim v fenomenu je sicer nekakšno prekrivanje (Deckung), vendar ni nujno, da se zgornja plast razteza izrecno preko celotne podplasti. Izraz je popoln, če so vse sintetične forme in gradiva (Materien) podplasti izražene (ausprägt) pojmovno interpretativno; nepopoln pa, če je to storjeno le delno: če v primeru kompleksnega postopka, ko prihaja vozilo, ki vozi že dolgo pričakovane goste, zakličemo v hišo: Avto! Gostje! Seveda se bije razlika popolnosti z relativno jasnostjo in razločnostjo.« (Ibid., § 126, str. 407.) Doslej je bilo bržkone videti, da imata necelovitost izraza in neparalelnost obeh plasti vrednost dejstva ali naključja. In da čeprav pogosto prihaja do lakšnega dejstva, čeprav slednje takorekoč vselej aficira naš diskurz v njegovi celoti, pa to dejstvo ne spada k bistvu izraza. Primer, ki gaje Husserl pravkar navedel, dejansko spada v govorico vsakdanjega življenja in lahko bi predpostavljali, da je naloga in moč znanstvenega izraza prav v tem, da obvladuje te sence in obnovi celovitost smisla, na katerega se meri v izrazu. JACQUES DERRIDA 64 Vendar pa Husserl, dasiravno tvega, da bo kompromitiral aksiom (nepro- duktivna in odrazna vrednost izraza), izpostavi tudi bistveno necelovitost izraza, nedovršenost, kije ne bo nikoli uspelo odpraviti nobeno prizadevanje natanko zato, ker izhaja prav iz pojmovne forme, iz same formalnosti, brez katere bi izraz ne bil to, kar je. Medtem ko je bilo maloprej videti, da hoče Husserl vztrajati na reflektiraj oči, reproduktivni in repetetivni naravi izraza, na njegovem Abbilden, ter po drugi strani nevtralizirati njegove učinke in znamenja, njegovo moč deformacije oziroma refrakcije, njegovo Einbilden, pa sedaj nasprotno vztraja na bistvenem premeščanju izraza, ki za vselej prepreči reedicijo plasti smisla. Hoteti-reči (bedeuten) ne bo nikoli dvojnik smisla (Sinn): ta razlika ni nič manj kot razlika pojma. V celoti moramo prebrati naslednji paragraf: »Popolnoma druga nesamostojnostfEme total andere Unvollständigkeit), kot smo jo pravkar obravnavali, je tista, ki sodi k bistvu izraza kot takega, namreč k njegovi splošnosti (Allgemeinheit). 'Rad bi' izraža na splošno željo, formo ukaza, ukaz, 'ali lahko ali smem' izraža domnevo oziroma domnevano kot tako. Vse pobliže določeno v enotnosti izraza je samo znova splošno izraženo. V smislu splošnosti, ki sodi k bistvu izraženega, je, da ne more nikoli vsa oposebljanja izraženega reflektirati v izrazu. Plast pomenjanja ni in načelno ne more biti način reduplikacije podplasti.« (Ibid., str. 407-408.) Ko Husserl v Logičnih raziskavah napotuje na celotno problematiko popolnih in nepopolnih izrazov, opozarja na vrednosti spodnje plasti, ki jih v izrazu načelno ni mogoče ponoviti (kvalitete jasnosti, razločnosti, modifikacije pozornosti ipd.). To osiromašenje je pogoj znanstvene formalizacije. Enoznačnost se razvije v tisti meri, v kateri se odpovemo celoviti ponovitvi smisla v hoteti-reči. Potem- takem celo ne moremo reči, da dejansko, naključno in nebistveno necelovitost reducira neka teleologija znanstvenega diskurza oziroma daje ta necelovitost razumljena kot začasna ovira na obzorju neke neskončne naloge. Télos samega znanstvenega diskurza kot tak zajema odpoved celovitosti. Tukaj razlika ni začasna pomanjkljivost episteme kot diskurza, temveč je njen lastni vir, pozitivni pogoj njene aktivnosti in produktivnosti. V enaki meri je meja znanstvene moči kot tudi moč znanstvene meje: mejna-zmožnost njegove formalnosti. FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGUI GOVORICE. 65 Forma »je« - njena elipsa. Videti je, da so omenjene trditve zadevale predvsem razmerje med formo izjave in vsebino smisla, razmerje med redom hoteti-reči in redom noeme na splošno. Toda te trditve kljub temu implicirajo neko bistveno odločitev, ki tokrat zadeva medsebojno razmerje izjav znotraj splošnega sistema izraznosti. Mar ni bilo potrebno določenemu tipu izjave za to, da bi razmerje med izrazom in smislom lahko dobilo opredelitev, ki smo jo pravkar zarisali, že pripisati nek absolutni privilegij? Mar med vrednostjo formalnosti in določeno strukturo stavka ne obstaja neko bistveno razmerje? In hkrati, mar med določenim tipom noeme (ali izkustva smisla) in redom hoteti-reči ne obstaja neka lahkotnost prehoda, ki bi tej celotni fenomenologiji logosa na neki način zagotavljal njeno lastno možnost? S tem vprašanjem se vračam k našim prvim korakom: kaj je s pojmom forme? Kako pojem forme vpisuje fenomenologijo v zaporo metafizike? Kako določa smisel biti v prisotnosti [en présence] in celo v sedanjiku [en présent[? Kaj je tisto, kar povzroči, da se pojem forme skrivoma povezuje s to razmejitvijo smisla biti, ki ga daje misliti par excellence v verbalni formi sedanjika, če gledamo še ožje pa v tretji osebi indikativa sedanjika? Kaj daje misliti soudeleženost forme na splošno (eidos, morphé) in tega »je« (esti)? Vzpostavimo znova stik med temi vprašanji in Husserlovim tekstom na točki, na kateri je formalno osiromašenje pravkar prepoznano za bistveno pravilo. Tedaj povsem naravno vznikne problem razmerja med različnimi tipi izjave. Alije izjava v formi sodbe, tega »tako je to« (ibid., str. 409), zgolj ena izmed izjav? Mar ji v plasti izraznosti ni prihranjeno neko prav posebno mesto? »Da bi rešili enega najstarejših in najtežjih problemov Bedeutungssphäre, si moramo biti v vseh točkah na jasnem, zakaj je doslej, ker ni bilo potrebnih fenomenoloških uvidov, ostal brez rešitve: problem, kako se izjave kot izraz razsojanja nanašajo na izraze siceršnjih aktov?« (Ibid., § 127, str. 408-409.) Odgovor na takšno vprašanje je bil vnaprej pripravljen, njegova nujnost je bila napovedana na neki stopnji analize, ki še ni zadevala plasti izraza. Tedaj je torej šlo za to, da se znotraj praktičnih ali čustvenih doživljajev, znotraj aktov estetičnega, moralnega ipd. ovrednotenja, izpostavi neko »doksično« jedro, ki ob tem, ko vselej omogoča misliti vrednosti kot bivajoče vrednosti (zaželeno kot zaželeno-bivajoče [das Erwünschte als Erwünscht-Seiendes[, prijetno kot prijetno-bivajoče [Gefällige als Gefällig-Seiendes]; ibid., § 114, str. 369), konstituira, če se lahko tako izrazimo, /o^ičnosi pred-izrazne plasti. Ker ta tiha JACQUES DERRIDA 15. Husserl hoče hkrati upoštevati novost ali izvirnost smisla (praktičnega, afektivnega. aksiološkega smisla), ki vznikneta v jedru smisla gole .stvari (Suche) kot take, ter temu navkljub izpostaviti njegov »osnovani« oziroma superstrukturni značaj. »Nov smisel prinaša popolnoma novo smisebw razsežnost, z njim se ne konstituirajo kakšni novi določitveni deli čistih 'stvari' (Sache), ampak vrednosti stvari, vrednote (Wertheiten) oziroma konkretne vrednostne objektivitete (Wertohjektivitäten): lepota in sovraštvo, dobro in zlo; uporabni objekt, umetnina, stroj, knjiga, trgovanje, dejanje ipd. [...] Pri tem je zavest glede tega novega karakterja ponovnopo;ídwní//níí zavest: 'vredno'je doksično postavljivo kot bivajoče vredno (als wen seiend). K 'vrednemu' kot k njegovi karakterizaciji pripadajoče si lahko zamislimo nadalje tudi modalizirano, kot katerikoli nekaj, ki 'biva'ali 'je gotov'.« (Ideje I, § 116, str 377-378 ff.) »Glede na to lahko tudi rečemo; Vsak akt oziroma vsak njegov korelat vsebuje eksplicitno ali implicitno nekaj 'logičnega' (ein Logisches)... Izid vsega tega je, da so vsi akti nasploh - tudi akti čustev in volje - 'objektivirajoči' (objektivierende), in izvorno 'konstituirajo' predmete, nujne vire različnih regij biti in s tem tudi pripadajoče jim ontologije... Tu ležijo najglobji viri, na podlagi katerih je mogoče pojasniti univerzalnosti logičnega, v.vcííí/tor univerzalnost predikati vnih sodb (pri čemer upoštevamo še ne podrobneje obravnavano plast pomenljivih izrazov (des bedeutungsmäßigen Ausdrückens))...« (Ibid., § 117, .str 383-384.) 16. »Na tem temeljijo povsod občutene analogije med splošno logiko, splošno vrednostno teorijo in etiko, ki v svoji zadnji globini vodijo h konstituciji splošne/orma/o^ vzporedne discipline, formalne logike, formalne aksiologije in prakse (Praktik).« (Ibid., S 117, str 381.) Cf. tudi Formale und transzendentale Logik, S 50. 17. »Imamo izrecne predikacije, v katerih pride do izraza neko 'Tako je toi' (So ist es!). Imamo izrecne domneve, vprašanja, dvome, izrecne želje, ukaze itd. Jezikovno se nam tu ponujajo deloma svojsko zgrajene, vendar dvoumno interpretirane stavčne forme; Povednim stavkom se tu priključujejo vprašalni, domnevnostni. želelni in velelni stavki ipd. Izvorni spor ,se 66 plast vselej vključuje neko razmerje s formo - oziroma lahko to razmerje vselej znova vzpostavi - lahko svoje afektivno in aksiološko izkustvo, svoje razmerje s tistim, kar ni prisotno-bivajoče, vselej preobrne v neko izkustvo v formi prisotnega-bivajočega (lepo kot lepo-bivajoče, zaželeno kot zaželeno-bivajoče, strašljivo prihodnje kot strašljivo-prihodnje-bivajoče, nedosegljivo kot nedo- segljivo-bivajoče, in naposled, odsotno kol odsotno-bivajoče) in se brezrezervno ponudi logičnemu diskurzu, nad katerim bdi prcdikativna forma, se pravi indikativ sedanjika glagola biti.''' V Husserlovih očeh pa ne le da to ne bo reduciralo izvirnosti izkustev in praktičnih, čustvenih ter aksioloških diskurzov, temveč jim bo zagotovilo možnost brezmejne formalizacije."' Po tem. koje Husserl izpostavil, da »vsak akt oziroma vsak njegov korelat vsebuje eksplicitno ali implicitno nekaj 'logičnega'« (ibid., str. 244), je moral od tod le še potegniti konsekvence z ozirom na izrazno prisvojitev teh aktov ter bolj potrditi kot pa razkriti privilegij tega »je« oziroma predikatne izjave. V trenutku, ko ponovi" vprašanje v redu hoteti-reči. je odgovor v resnici že FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGUI GOVORICE. nanaša na to - ali gre tu - če odmislimo slovnična besedila in njihove zgodovinske forme - za izenačene vrste pomenov (gleichgeordnete Bedeutung.sartenin ali niso vsi ti stavki po svojem pomenu v resnici povedni stavki. V zadnjem primeru lahko tako pridejo do svojega 'izraza' vse pripadajoče aktne tvort)e, npr tiste s čustvenimi akti, ki v sebi niso akti razsojanja, ampak so to le po ovinku (Umweg) prek neke v njih utemeljene sodbe.« (Ibid., § 127, str. 409.) 18. Četudi je odgovor predpisoval formo vprašanja ali, če nam je ljubše, četudi je bila z njim forma sama predpisana, pa njegova tematska artikulacija ni kratkomalo nepotrebna. Omenjeni odgovor prinaša nekatere nove pojme in se srečuje z nekaterimi novimi težavami, denimo tedaj, ko gre za neposredne ali posredne izraze smisla ter za status deskriptivnega ovinka (Umweg), in sicer na koncu § 127. Vzemimo samo nekaj zaznamkov v tem paragrafu: »Ali je medij izraženega pomena, ta posebni medij logosa, specifično doksičen'.' [...] Seveda ne moremo izključiti, da so dani različni načini izraza, recimo o čustvenih doživljajih. Nekateri od teh so neposreden, namreč preprost [shlichter, poudaril J.D.] izraz doživljaja (denimo za korelativen smisel govora o izrazu: njegova noema) prek neposredne [poudaril J.D.] prilagoditve razčlenjenega izraza razčlenjenemu čustvenemu doživljaju, pri čemer se doksično prekriva z doksičnim. Doksična forma, ki je po vseh svojih komponentah znotraj čustvenega doživljaja, bi bila torej tista, ki na čustvenih doživljajih omogoča neprilagodljivost izraza kot nekega izključno doksotetičnega (doxothetischen) doživljaja... Natančneje rečeno, neposredni izraz, da bi bil zvest in samostojen, pripada le doksično nemodaliziranim doživljajem.,. Ves čas so dane večkratne možnosti posrednega izraza z 'ovinki' (mit 'Umwegen')...« (Ibid., str 263 ff) 67 zahtevan. Povedano nas ne sme presenetiti ali razočarati. Tu obstaja nekaj takšnega kot pravilo diskurza ali teksta: vprašanje se lahko vpiše le v formi, ki jo narekuje odgovor, ki čaka na vprašanje, se pravi odgovor, ki sam ni čakal na vprašanje. Potrebno seje zgolj vprašati, na kakšen načinje odgovor predpisal formo vprašanja: ne skladno z nujno, zavestno in preračunano anticipacijo nekoga, ki izvaja sistematično ekspozicijo, temveč na neki način mimo njega. Tukaj se lahko denimo vprašamo, do katere mere sklicevanje na izrazno plast ni skrivoma usmerjalo - še predenje bilo tematizirano - analize predizrazne plasti in omogočilo, da v njih odkrijemo jedro logičnega smisla v univerzalni in domnevno tihi formi prisotnega bivajočega [l'étant-présent]. In kaj, če med bitjo kot prisotnim bivajočim v formi tega hoteti-reči (¿eí/eu- ten) in bitjo kot prisotnim bivajočim v takoimenovani predizrazni formi smisla (Sinn) ni bila na delu neka nezvedljiva soudeleženost, kije medsebojno spojila obe plasti in prav tako omogočila, da se obe plasti nanašata ena na drugo, ter ju vklopila v celotno problematiko? Mar m tu odločilno mesto za vse probleme, ki smo jih doslej omenili?"* Mar izhajajoč iz tega vprašanja ne postane proble- matična sama ideja izrazne govorice? In mar skupaj z njo ne postane problema- tična tudi možnost razlikovanja med plastjo smisla in plastjo hoteti-reči? Predvsem pa, ali je razmerja med obema plastema možno misliti znotraj JACQUES DERRIDA 19. Forma (prisotnost, evidentnost) bi ne bila poslednje pribežališče, zadnja instanca, na katero bi napotoval vsak možni znak, arche ali ¡éb.s\ Ali bolje, morphé, arche in télos bi - na morebiti nezaslišani način - še vedno naznačevali. V nekem smislu - ali nesmislu - ki bi ga metafizika izključila iz svojega polja, ob tem pa bila v skrivnem in stalnem razmerju z njim, bi bila forma na sebi že sled (tchnos) določene neprisotnosti, ostanek neformiranega, ki v celotni metafiziki napoveduje-spominja na svojega drugega, kot je to morda počel Plotin. Sled bi ne bila mešanica, prehod med formo in amorfnim, prisotnostjo in odsotnostjo ipd., temveč tisto, kar s tem, da se odtegne temu nasprotju, le-tega omogoča iz nezvedljivosri njegovega presežka. Zapora metafizike, tista zapora, za katero je videti, da naznačuje - s tem. da jo presega - takšno drznost Enead (lahko pa jo potrdimo tudi z drugimi teksti), bi odtlej ne potekala okoli homogenega in kontinuiranega polja metafizike. Cepila bi njeno strukturo in zgodovino s tem, da bi vanjo na organski način vpisovala oziroma sistematično in od znotraj vpletala sledi tega poprej, potem in zunaj metafizike. Na ta način smo v zvezi s povedanim predlagali neko neskončno in neskončno osupljivo branje. Vselej .se lahko proizvede znotraj neke epohe, na določeni točki njenega teksta (denimo v »platonističnem« tkivu »plotinizma«), na točki nezvedljivega preloma in presežka. Nedvomno že v Platonovem tekstu... 68 kategorije izraza? Če porečemo, da je deskripcijo infrastrukture (smisla) skrivoma usmerjala superstrukturna možnost hoteti-reči, mar to ne pomeni, da dejansko nasproti Husserlu spodbijamo dualnost plasti in enotnost določenega prehoda, ki vzajemno povezuje ti dve plasti? Ne pomeni niti tega, da hočemo eno plast reducirati na drugo, niti tega, daje celovito privzetje smisla v hoteti- reči za nas nemožno. To ne pomeni niti rekonstruiranja (smisla) kot neke govorice, zlasti če pod tem razumemo nckdisliurz oziroma neko verbalno tkivo; niti kritiziranja govorice izhajajoč iz neizrekljivega bogastva smisla. Gre preprosto za spraševanje glede nekega drugega razmerja med tistim, kar - problematično - imenujemo smisel in hoteti-reči. Se pravi, da gre za spraševanje glede enotnosti smisla in besede v »je«; glede enotnosti, ki je de iure lahko obljubljala prisvojitev vsake govorice v teoretski predikaciji zgolj tako, daje celotni smisel na teleološki način že oblju- bila temu hoteti-reči. Gre pa tudi za spraševanje glede razmerij med tem je in formalnostjo na splošno: v evidentnosti tega je (prisotno), v evidentnosti sami se zastavi celotna transcendentalna fenomenologija, obravnavana v njeni najvišji ambiciji, tisti, ki hkrati poteka prek konstitucije logike in ontologije, ki sta absolutno formalni, ter prek transcendentalne deskripcije samoprisotnosti oziroma izvorne zavesti. Potemtakem si lahko mislimo, dajesmisel biti omejevala vsilitev/orme, ki bi mu v svoji najbolj odprti vrednosti in od začetkov filozofije dalje z avtori- teto tega je določala zaporo prisotnosti, formo-prisotnosti, prisotnost-v-formi in formo-prisotnost.'^ V nasprotju s tem lahko mislimo, da formalnost - ali FORMA IN HOTETI-REČI. OPOMBA K FENOMENOLOGUI GOVORICE. 69 formalizacijo - omejuje smisel biti, ki v celotni svoji zgodovini dejansko nikoli ni bila ločena od svoje določitve v prisotnosti in določitve znotraj vzvišene budnosti tega je; in da se mišljenje forme od tedaj dalje lahko razširja onstran mišljenja biti. Husserlovsko podvzetje morebiti ponazarja, da sta obe tako razgaljeni meji isto: fenomenologija je formalistično zahtevo lahko prignala do njene skrajne meje inje lahko kritizirala vse predhodne formalizme zgolj izhajajoč iz mišljenja biti kot samoprisotnosti oziroma izhajajoč iz transcen- dentalnega izkustva čiste zavesti. Potemtakem nam po vsej verjetnosti ni treba izbirati med dvema linijama mišljenja. Prej bi bilo treba premisliti krožnost, v kateri neskončno prehajata druga v drugo. In z doslednim ponavljanjem tega Arroga v njegovi lastni zgodo- vinski možnosti moramo morda dopustiti, da se v razliki ponavljanja proizvede neka eliptična premestitev: nedvomno pomanjkljiva premestitev, pri čemer ta pomanjkljivost še ni oziroma že ni več odsotnost, negativnost, nebit, manko ali tišina. Niti materija niti forma, nič, kar bi lahko povzel kak filozofem, se pravi kaka dialektika, kakorkoli že jo opredelimo. Hkrati elipsa hoteti-reči in elipsa forme: niti polni govor niti dovršeni krog. Več in manj, ne več ne manj. Morda neko povsem drugo vprašanje. Rudolf Bernet O DERRIDAJEVEMU »INTRODUCTION« K HUSSERLOVEMU IZVORU GEOMETRIJE Bralec' Derridajevega »Introduction« k Husserlovemu Izvoru geometrije je soočen s kompleksnim tekstom, ki se skozi branje kmalu razpotegne v osupljiv labirint najrazličnejših medtekstualnih referenc. Derridajevo prvo objavljeno delo navzlic njegovi na prvi pogled precej akademski snovi in klasičnem stilu, v katerem je napisano, bralca že vpeljuje v eno izmed temeljnih tém v Derri- dajevi lastni misli, namreč v tekstualnost filozofije. Po eni plati je to zavezano dejstvu, daje tekstualna osnova Derridajevega lastnega teksta bržkone precej zamotana. Derridajev »Introduction« je bil zamišljen za francoski prevod Husserlovega teksta, ki je nastal v povezavi z Die Krisis der Europäischen Wissenschaften und die transzendentale Phänomenologie. Omenjeni Husserlov tekst je bil objavljen šele po avtorjevi smrti, in sicer pod naslovom, ki mu gaje priskrbel Eugen Fink: »Die Frage nach dem Ursprung der Geometrie als inten- tionalhistorisches Problem«. Po drugi plati pa Derridajev napor, da se ta post- humno objavljeni tekst umesti tako znotraj Husserlovega dela kot celote, kakor tudi znotraj zgodovine filozofije na splošno, iz omenjenega teksta naredi pre- izkusni primer za filozofsko kon-tekstualnost. Povrhu tega pa upravičena želja današnjega bralca po tem, da bi odkril sporočila Derridajevega lastnega kasnej- šega dela v njegovi interpretaciji Husserla, precej prispeva k bralčevemu malo- dane brezupnemu občutku zadrege ob soočenju s tem tekstom. Potemtakem takorekoč ni presenetljivo, da so to prvo Derridajevo delo bolj ali manj v enaki meri ignorirali tako standardni interpreti Husserlovega dela, kakor tudi pristaši Derridajeve misli. Kar zadeva husserlovce je Derridajev tekst bržkone videti preveč nenavaden, se preveč poglablja v podrobnosti ter je v celoti vzeto preveč eklektičen v svojem opiranju na dokaj raznolike šole Husserlove interpretacije. Kar zadeva Derridajeve lastne učence pa le-ti pona- vadi kažejo bore malo zanimanja za Husserla, zato bi kakršenkoli poskus 1. [Prevedeno po: RudolIBernet, »On Derrida's 'Introduction' to Husseri's Origin ofGeometiy«, objavljeno v zborniku Derrida and Deconstruction, Routledge, New York in London 1989, .str. 139-153.] 71 RUDOLF BERNET 2. Jacques Derrida, »The Time of a Thesis: Punctuations*, v: A. Montefiore (ured.). Philosophy in France Today. Cambridge University Press, Cambridge 1983, str 39 ff [pod naslovom «Ponctuations: le temps de la thèse» povzeto v Jacques Derrida, Du droit de la philosophie, Galilée, Pariz 1990, str 443]. 72 sledenja sledem Derridajeve misli tam, kjer le-ta pod krinko prikriva samo- zanikujočo in skorajda ponižno razodevanje Husserlovega nauka, številne izmed njih kaj lahko prizadel kot nepotrebni ovinek. Pričakovali bi, da avtor uvoda k Derridajevemu tekstu postopa kot nekakšen predhodni bralec za vse druge bralce. Kot dobri bralec je moral svojo pot izgubiti v najraznovrstnejših stranpoteh tega teksta, toda kot predhodni bralec naj bi druge bralce karseda hitro privedel do njihovega cilja, to je, jih obvaroval pred takšnim dobrim branjem. Že najmanjša seznanjenost z Derridajevimi subtilnimi in raznovrstnimi refleksijami o problematičnem statusu vseh tovrstnih uvodov, uvodnih besed in predgovorov, lahko zgolj podkrepi vtis predhodnega bralca, da se sooča z nemogočo nalogo. Vrh tega je narava samega teksta, katerega uvod naj bi bil pričujoči Derridajev tekst, sila kompleksna, kar je precej daleč od dejstva, da imamo opravka s prevodom; sam Derridajev tekst se predstavlja kot »Introduction« v fragmentaren Husserlov tekst, kije nastal v nekem precej širšem lastnem kontekstu. Potemtakem je celo vprašanje, kateri tekst resnično obravnava ta uvod, v resnici vse prej kot razvidno. V nadaljevanju se moram omejiti na tekst Derridajevega »Introduction« in predstaviti nekatere izmed njegovih poti, ki sem jih raziskoval v svoji izkušnji bralca. V zvezi s tem me posebej zanima Derridajev prispevek k boljšemu razumevanju meja Husserlove transcendentalne fenomenologije ter vprašanje, ki zadeva razsežnost, s katero je Husserlov tekst odločilno učinkoval na Derrida- jevo lastno misel. Derrida v kasnejšem poskusu samorazlage izpostavi vprašanje, ki zadeva »zgodovinskost idealnih objektov« in njihov izraz v govorici ter zlasti v pisavi, kot osrednjo temo pričujočega uvoda k Izvoru geometrije ter njegovega dela v celoti.- Husserlove analize konstitucije geometrijskih objektov, kakršen je Pitagorov izrek, omogočajo Derridaju, tako kot že samemu Husserlu, da postavi splošnejša vprašanja glede konstitucije najraznovrstnejših idealnih objektov. Znanost ni edina, ki ima opraviti z idealnimi objekti, saj možnost človeškega življenja kot celote temelji na prisotnosti ne-naravnega, se pravi na prisotnosti kulturno-idealnih objektov kot so tekst, umetniška dela, družbene in politične institucije, ritualne oblike obnašanja ipd. Derrida se večinoma osredotoča na o DERRIDAJEVEMU »INTRODUCTION« 3. Jacques Derrida, »Introduction« k Edmund Husserl, L'Origine de la géométrie. PUF, Pariz 1962, cf. str. 94 ff, 71 ff, implicitno pa tudi str. 104. 73 jezikovna utelešenja in transmisijo idealnih objektov, kot tudi na zgodovinskost znanosti na splošno. V tem se Derrida v celoti orientira po pojmovnem okviru, ki ga priskrbi omenjeni tekst in Husserlovo delo kot celota, še zlasti po ločevanju med realnimi (Taktičnimi) objekti in idealnimi (bistvenimi) objekti, kot tudi po ločevanju med zunanjo (empirično) zgodovino ter notmnjo (apriorno) zgodo- vinskostjo. Vsakogar, ki zabriše te razlike, kot to stori denimo Merleau-Ponty, Derrida obtoži, daje opustil transcendentalno fenomenologijo oziroma daje zagrešil empiricizem.' Splošno vzeto so idealni objekti za Husserla duhovne formacije, ki imajo svoj izvor v človeški dejavnosti, zlasti v človeški misli, ne pa v naravi. Zato že konstituirani idealni objekti tudi ne morejo biti čutno percipirani. Razumljeni so v njihovem smislu-vsebini in so optimalno pre-mišljeni v njihovem izvornem pomenu. V primerjavi z naravnimi objekti, ki so umeščeni v objektivni prostor in čas ter so lahko opazovani le perspektivično, imajo idealni objekti odločilno prednost, da so univerzalno dosegljivi in potemtakem strogo objektivni. Takšni idealni objekti so varni pred možnostmi in spremembami narave, noben posamični subjekt pa jih ne more posedovati kot zasebno last. Ta nespremen- ljivost ali ta »omnitemporalnost« (;¿(í/., str. 63, opomba 2), ta univerzalnost in objektivnost spreminjajo idealni objekt v »absolutni model za objekt na splošno« (ibid., str. 57). Derridajev izvirni prispevek njegovega komentarja k Husserlovem tekstu je predvsem v podrobni preučitvi vprašanja, zakaj je moral Husserl v svojem obravnavanju zgodovinskosti in jezikovnega utelešenja idealnih objektov za izhodišče izbrati prav geometrijo. Preučitev omenjenega vprašanja Derridaja ne le privede do nekaterih pomembnih sklepov glede raznovrstnosti idealnih objektov in načina, s katerim so povezani z realnimi objekti, temveč mu tudi dopušča, da vpelje zelo pomemben razloček med idealnimi objekti v smislu bistev in idealnimi objekti v smislu »Idej v kantovskem smislu«. Ti razločki Derridaju nato omogočijo, da na zgleden fenomenološki način razišče nena- vadno jezikovno naravo idealnih objektov, kakor tudi intencionalno-teleološko transmisijo njihove izvirne resnice-vsebine. Ta opredelitev načina, po katerem je idealna resnica jezikovno določena in transmisirana, nato privede do novega razumevanja neskončne ideje, ki usmerja znanstveni napredek. Naposled pa to fenomenološko raziskovanje racionalne zgodovinskosti znanosti korenini v RUDOLF BERNET 74 »fenomenologiji fenomenologije«, se pravi v vprašanju, ki zadeva tako govorico fenomenološke znanosti same. kot tudi njeno vodilno idejo neskončnega napredka in njeno utemeljenost v odgovornosti fenomenologa. Zato nas fenome- nološko raziskovanje Izvora geortietrije vodi k samim mejam fenomenologije, predvsem pa k sklepu, daje čisto fenomenološko razumevanje fenomenologije samo neka nemožnost. V nadaljevanju bi se rad nekoliko podrobneje posvetil določenim stopnjam Derridajevega raziskovanja teh meja. Derridajevo zanimanje za fenomenologijo zgodovine oziroma »kritiko zgodovinskega uma« (ibid.. str. 24) je značilno za obdobje, v katerem je bil tekst napisan, inje v nasprotju s kasnejšim Derridajem, ki seje distanciral od filozofije zgodovine kot tipičnega metafizičnega podvzetja. Vendar podrobnejše branje pokaže, da ga njegova skorajda brezrezervna obramba Husserlovega razumevanja zgodovine vedno znova pripelje v polemično soočenje z literaturo, ki se navezuje na omenjeni problem, zlasti z literaturo iz šfiridesetih in petdesetih let tega stoletja. Husserlova fenomenologija zgodovine se emfatično distancira tako od tiste hermenevtične filozofije, ki se sklicuje na Diltheya. kot tudi od ontologije fakfičnosti, ki jo navdihuje Heidegger. Za razliko od Diltheya se Husserl ne ukvarja s prisvojitvijo predhodno konstituiranega in zgodovinsko transmisiranega področja objektivnega duha, temveč bolj z izvorno konsdtucijo tega področja. Transcendentalna fenomenologija raziskuje bistvene pogoje možnosti konsfitutivnega izvora objektivnega duha, ne pa njegovega izvora kot posebnega dejstva. Slednji načelno uhaja fenomenološkemu pristopu in terja prehod iz husserlovske fenomenologije v ontologijo v heideggrovskem smislu (ibid., str. 168-169). Kakorkoli že, konstitutivni izvor idealnih objektov je zgodovinski izvor. Derrida vedno znova poudarja, da na področju idealnih objektov med seboj ni moč ločiti pojmov, kot so konstitutivni izvor in zgodovinska transmisija, izvor in télos. Zato torej fenomenologija zgodovinske konstitucije idealnih objektov prav tako po naravi korenini v fenomenologiji konstitucije zgodovine oziroma v fenomenologiji zgodovinskosti. Derrida v nasprotju z večino drugih inter- pretov Husserlovega poznejšega dela tudi tako emfatično vztraja na tem. daje to fenomenologijo zgodovine potrebno strogo ločevati od takoimenovane Husserlove »genetične fenomenologije«. V fenomenologiji zgodovine se ne vprašujemo po tem, kako iz različnih ravni izkustva zgradifi trdno veljavnost nekega idealnega objekta v njegovem logičnem smislu. Prej se vprašujemo po tem, kako je izvirni smisel idealnega objekta naknadno prvič konstituiran v procesu zgodovinske reprodukcije, komunalizacije, sedimentacije in transmisije. o DERRIDAJEVEMU »INTRODUCTION« 4. Cf. posebej Jacques Derrida, La cane postate de Socrate à Freud et au-delà (Aubier-Flam- marion, Pariz 1980), s poglavjema, naslovljenima z »Envois« in »Le Facteur de la verite« [odlomki slednjega so v sloven.ščino prevedeni pod naslovom »Po.štar resnice« v zborniku Ukradeni Poe, Analecta, Ljubljana 1990, str 48-83], ter tudi »Signatura dogodek kontekst« (1971), slov prev. v zborniku Sodobna literarna teorija, Temeljna dela. Ljubljana 1995, str. 119-141. 75 Pri Husserlu se vprašanje nanaša na arheologijo, kije ne zanima neko izvirno dejstvo, pač pa se sprašuje po tem. kako lahko to izvorno nepomembno dejstvo naknadno dobi tako ključen pomen, pomen, ki ni nikoli dokončno zaprt. Derrida razume Husserlovo zgodovinsko »vnazajšnje spraševanje« (Rück- frage) kot obliko komunikacije, v kateri se po določenem obdobju vprašamo, kako, zakaj in s kakšnim namenom je bilo nekaj poslano k шт (ibid., str. 36). Na ta načinje proces zgodovinske transmisije povezan s »telekomunikacijskim« sistemom, ki nikoli ne deluje povsem tekoče. Prav tako paje znano, kako tudi v njegovem kasnejšem delu Derridaja navdihuje sistem poštne komunikacije."" Husserl se v svojem »vnazajšnjem spraševanju«, tako kot prejemnik pisma, spopada s problemom neizogibnega »odloga« (»Introduction«, str. 170). Izvorni smisel je lahko dojet le naknadno (í¿íí/. , str. 35), njegov pomen in zgodovinska potenca pa sta odvisna od njegovega razpošiljanja, se pravi od mnogoterih oblik komunikacije, skozi katero je odtrgan od svojega izvornega mesta (ìòìì/., str. 54 ff). To lahko izrazimo v jeziku geometrije ter rečemo, da ne obstaja vektor, ki poteka od pošiljatelja k prejemniku. Zgodovinski izvor, njegova trans- misija in teleološko anticipiran cilj prej konstituirajo »krog«, kot pravi Husserl, »medigro«, kiji lahko sledimo le na »cikcakast« način (ibid., str. 36 ff). Kar velja za to relacijo med zgodovinskim izvorom in transmisijo, velja tudi za povezavo med empirično zgodovino in apriorno zgodovino: fenome- nološko lahko raziskujemo a priori zgodovine zgolj tako, da zgodovinska dejstva vzamemo za svoje izhodišče. Vendarle jih je moč kot zgodovinska dejstva prepoznati na osnovi - vsaj implicitnega - razumevanja bistva zgodo- vine. Kadarkoli imamo opraviti z zgodovino, kmalu odkrijemo, da se neprestano gibljemo v krogu. Zato ni presenetljivo, da najostreje ugovarjamo linearnemu razumevanju časa prav tedaj, ko smo usmerjeni predvsem k zgodovinskemu času. Nadaljnji namen Derridajevega teksta je pokazati, da Husserlova kasnejša filozofija zgodovinskosti terja revizijo njegove zgodnejše fenomenologije časa. Derrida v določanju narave te krožnosti v procesu zgodovinske transmi- sije prodre onstran Husserla v tisti meri, v kateri nevédenje (ibid., str. 30, opomba RUDOLF BERNET 5. Zla.sti v spisu »Signatura dogodek kontekst« in v Limited Inc.. Galilée, Pariz 1990. 76 1), pozabljivost in prikrivanje (ibid., str. 91) ter nesporazume (ibid., str. 77), skratka izdajstvo, obravnava kot nujne sestavine pristne transmisije. Vendar pa ta nezvestoba ne izvira iz kake empirično utemeljene nezmožnosti naših intelektualnih moči. Določa bistvo zgodovinske transmisije in jo lahko zato opišemo kot ontološko končnost. Transmisija je zategadelj obenem ohranitev in izguba, vnazajšnje spraševanje paje obenem izpostavitev izvora in njegovo prikritje. Derrida analizira to paradoksno končnost oziroma »nedoločljivost« v zgodovinski transmisiji nekega dogodka predvsem skozi sklicevanje na pisavo, na fenomenološko opredelitev pisave, s katero se Husserl izčфno ukvarja v Izvoru geometrije. Pisava je obenem pogoj plodnosti izvora in vzrok za njegovo izgubo. Pisava omogoča razvoj izvornega smisla, prav tako pa proizvaja izgubo smisla, ki se vrši v tem razvoju oziroma v vsakem (znanstvenem) napredovanju. Ta nedoločljivost v (pisni) komunikaciji in transmisiji ostaja tudi v Derridajevem kasnejšem delu osrednja téma. Zato ni presenetljivo, da prične Derrida kmalu obravnavati zgodovinske dogodke in izkustva kot partikularne forme univerzalne strukture pisnega znaka oziroma »sledi«.^ Medigra znotraj zgodovinske konstitucije idealnih objektov, krog izvora in transmisije, ki konstituira zgodovinskost idealnih objektov, prav tako kaže na to, da so idealni objekti izpostavljeni dvojni nevarnosti: grozijo bodisi z izgubo svojega duha v formi brezčutne abstrakcije bodisi z izgubo v črki. Ti dve nevar- nosti se porajata iz dejstva, da se po eni plati takšni duhovni objekti skozi proces »idealizacije« odcepijo od liamvncgaLebenswelt (ibid., str. 108 ff), ter da po drugi plati terjajo proces »utelešenja« (Verleiblichung), zlasti utelešenje v formi pisne govorice (ibid., str. 78 ff)- Zgodovinskost idealnih objektov je bistveno povezana s tema dvema vrstama nevarnosti. V nadaljevanju bi se rad še nekoliko bolj poglobil v ta problem. Konstitucija idealnih objektov, to je pravi proces objektivacije izvorno subjektivne in tranzitorne evidentnosti, se dovrši v govorici, zlasti v pisavi. Husserl kot predhodni korak v tem procesu omenja retencijo, reproduktivno ponavljanje in komunikativno komunalizacijo izvorne evidentnosti. Derrida vsakega izmed teh korakov razišče posebej, vendar če zelo natančno preberemo tekst, predvsem pa opombe, vidimo, da rezultat, ki povsod prihaja na plan, sovpada s tistim rezultatom, ki pride na plan z analizo pisave: ne le da postopna objektivacija izvorne evidentnosti napreduje skupaj s postopno izgubo o DERRIDAJEVEMU »INTRODUCTION« 6. Podrobno o tem cf. Rudolf Bemcl. »Differenz und Abwesenheit: Derridas und Husserls Phänomenologie der Sprache, der Zeit, der Geschichte, der Wissenschaftlichen Rationalität«, V zborniku Studien zur neueren französischen Phänomenologie: Phänomenologische Forschungen št. 18, 1986, str 88-99, 7. Ibid. Ta analiza tudi omogoča boljše razumevanje težavnega odlomka v Glasu in fenomenu (Studia Humanitatis, Ljubljana 1988, str 99 ff), kjer Derrida opisuje (možno) smrt avtorja oziroma govorca kot nujni pogoj pomena teksta ali trditve (ter celo rabe zaimka »Jaz«), 77 substance, temveč ponovno ugotovimo, da je ravnotežje dobička in izgube enako porazdeljeno na vsakem posamičnem koraku poti." Po drugi plati pa se pisava radikalno razlikuje od predhodnih korakov v konstituciji idealnega objekta, kolikor osvobaja izvorni uvid od kateregakoli prilaščanja s strani kakršnekoli obstoječe subjektivnosti ali intersubjektivne skupnosti. Pisava zato proizvaja anonimno in »avtonomno transcendentalno polje« (»Introduction«, str. 154), ki je primerljivo s »poljem zavesti« »brez ega«, kakor ga na podlagi svoje fenomenologije precepcije opisuje A. Gur- witsch. Pisava spodbudi intelektualno prožnost v kulturnem svetu, ki nas vselej že obdaja in v katerega lahko osebni pečat odtisnemo zgolj s tem, da porabimo precej kreativne moči. Toda anonimnost in neodvisnost pisave omogoča tudi radikalno izgubo smisla, pokop intenc in kulturnega sveta nekega avtorja oziroma nedešifriranje kamnitega napisa (ibid., str. 78). Pisava nas zavoljo možnosti te radikalne izgube sooča s »transcendentalnim smislom smrti«^ na način, kot nas z njim ne sooča noben drug fenomen. Morda smo primorani celo reči ne le, da transmisija in izguba smisla preprosto ohranita ravnotežje v pisavi, pač pa da sama možnost izgube na dokaj bistveni način prispeva k pomenu teksta. Vrnitev analize govorice v kontekst konstitucije idealnih objektov pomeni, da se Husserl bolj kot s konstituirano govorico ukvarja s »konstitutivno govorico« (»Introduction«, str. 71). Husserla zanima delo, ki ga govorica oprav- lja za mišljenje, za ohranitev smisla, za dostopnost smisla in za možnost njegove postopne artikulacije. Vendarle pa ta opredelitev konstitutivne funkcije govorice dejansko že predpostavlja odločitev glede načina, po katerem je sama konsti- tuirana. Gledano s Husserlovega zornega kota se govorica konstituira skozi mišljenje, ki si priskrbi »duhovno telesnost« (geistige Leiblichkeit}, še zlasti v pisavi. Kot lastno telo (Leib) pisava ni zgolj čutno telo (Körper) ali reč. Nas- protno, je izraz, ki neposredno pripada smislu oziroma pomenu-intenci. Kot lastno duhovno telo je pisava oropana celotne faktičnosti in materialnosti ter je reducirana na intenco samoizraza, na »intenco pisanja (ali branja)« (ibid., str. RUDOLF BERNET 8. Vendar paje moč precej drugačno analizo »knjige« že najti v Derridajevi O gramaiologiji (1967), Analecta, Ljubljana 1998. Prvo poglavje omenjene knjige nosi pomenljivi naslov: »Konec knjige in začetek pisave«. 9. V Glasu in fenomenu Derrida to idejo na novo obudi v kontekstu radikalne kritike idealne in povsem izrazne govorice. Šesto poglavje nosi pomenljivi naslov: »Glas, ki molči« (str 76 ff). Derridajeva kritika ideala čiste izrazne govorice je podrobno obdelana v že omenjenemu avtorjevemu članku »Differenz und Abwesenheit«, str 68-76. 78 85). Husserl ima pisavo prej za čisto. tj. transcendentalno možnost utelešenja (Verleiblichung) intelektualne resnice, kot pa za neko vrsto empirično-kontin- gentnega vpisa na kamen, košček papirja ali video ekran. »Knjiga« je eksem- plarni model takšne idealne forme pisave, tj. »arhetipske enote«, katere duhovne in »neuničljive« telesnosti ne gre mešati z vsemi temi eksemplarji, skozi katere se knjiga materialno prezentira (ibid., str. 81 fO-* Medtem ko drži, da Derrida ne poda eksplicitne kritike tega ločevanja med konstitutivnim in konstituiranim oziroma med idealno in faktično govorico, pa poda fenomenološki argument, po katerem sta oba omenjena momenta vselej simultano prisotna v fenomenu govorice. Govorica in zlasti pisava sta tako vselej sočasno in nedoločno »gibanje bistvene in konstitutivne možnosti utelešenja« (Verleiblichung), kot tudi »mesto faktičnega in kontingentnega čuincg-autdcšen)ii(Verkorperung)« (ibid., slT. 81;cf. tudi str. 85).Če pisavi na ta način pripišemo moment bistvene in zato nezvedljive faktičnosti ter mate- rialnosti, tedaj nevarnost »uničenja sveta« ali celo sežiganja knjig pisave ne zadeva samo kot čutnega telesa, temveč tudi kot duhovno telesnost (ibid., str. 81 in 85). Duhovno bistvo univerzalno veljavnega smisla, ki je položeno v pisavo, vselej ogrožajo faktični dogodki inje brez zaščite izpostavljeno dejanjem individualne kaprice oziroma brutalnemu nasilju naravne katastrofe. Derrida tako potegne sklep, da moramo skupaj z nastopom idealne resnice v pisavi vselej sočasno raziskati njeno potencialno izginotje f/i?/«/., str. 84 ff). Če k (duhovnemu) bistvu pisave in govorice na splošno spadata možnost postopnega izčrpanja smisla skozi faktičnost pisave in možnost prikritja ter izgube smisla, potem se moramo tudi vprašati, ali sploh lahko obstaja nekaj čisto duhovnega, se pravi nekaj čisto ekspresivnega, govorica. Ali se lahko naše mišljenje de facto opre na najdbo adekvatne in dokončne prezentacije v duhovni telesnosti ideal- nega jezikovnega izraza? Tudi Derrida si zastavi to dodatno vprašanje, pa čeprav zgolj v obliki (zelo pomembne) opombe (ibid., str. 60 ff, opomba 1 ). V tej opombi razpravlja o ranljivosti smisla, ki je posledica nezvedljive faktičnosti jezikov- nega izraza in nagnjenja mišljenja k tišini, ki izhaja od tod.' o DERRIDAJEVEMU »INTRODUCTION« 10. Husserlova celotna analiza zgodovinskosti v nasprotju s tem zatrjuje, da ni resnice »brez koprene«. Primerjaj tudi Derridajeva poznejša razmišljanja o tej problematiki v Éperons: les styles de Nietzsche (Flammarion, Pariz 1978). V tem dopadljivem tekstu se Derrida posveti predvsem začetku Nieizschejevega dela Onstran dobrega in zlega (slov, prev. pri Slovenski matici, Ljubljana 1988, str 7): »Če bi rekli, daje resnica ženska - a?« 79 Kot sem že omenil, igra poleg jezikovnega utelešenja tudi proces idealizacije bistveno vlogo tako v zgodovinski konstituciji idealnih objektov, kot tudi v nevarnostih, ki so jim ti objekti izpostavljeni. Po Husserlu v primeru geometrije vržemo »preobleko idej« preko reči, na katere naletimo znotraj sveta smisla- percepcije (ibid., str. 135). Prav tako kot jezikovna preobleka izraza hkrati razkrije in potencialno tudi prikrije idealno resnico, tako tudi geometrijska preobleka idej spodbudi podrobno raziskovanje tega Lebenswelt in se istočasno izpostavi nevarnosti, da konkretno utemeljenost smisla v Lebenswelt povsem žrtvuje znanstveni abstrakciji. S Husserlovega gledišča je kriza objektivne znanosti tudi posledica dejstva, da jezikovna preobleka izrazov in matematična preobleka idej težita k temu, da se odtrgata od njunega smisla-temelja ali da ga celo nadomestita. Seveda tudi tukaj rešitev omenjene krize ne more tičati v odstranitvi te preobleke in v vrnitvi h goli pred-znanstveni resnici.'" Derrida docela upravičeno vztraja pri tem. daje Lebenswelt pojem, ki izhaja iz teorije znanosti in ga lahko razumemo zgolj iz perspektive objektivnih znanosti, in sicer takšnih, kakršne smo podedovali. Še več, za pojasnitev pomena Lebenswelt naravno izkustvo ne zadošča. Prej kot naravno izkustvo je potrebna fenome- nološka forma znanstvenega raziskovanja. Ob tem znanstvenem raziskovanju predznanstvene kulture, iz katere je denimo nastala geometrij a str. 133 ff), zahtevamo predvsem neprimerno boljše razumevanje procesa idealizacije, s katerim se pričenja vsaka znanost. Da bi pri »matematiziranju narave«, ki sega vse do Galileja, opisah dejansko raznovrstnost posameznih teles v prostoru, v »temelju izhajamo« iz geometrij- sko in eksaktno definiranih pojmov, kot so denimo »premica«, »krog«, »povr- šina« ipd. Ta prehod temelji zlasti na čutni tipikalizaciji perceptivnega polja, se pravi na še vedno neeksaktni morfologiji čutnih idealnih-tipov (ibid.). Zato čutno »morfološki-tip« »krog« ali čista čutna ideja »okroglosti« posreduje med okroglo empirično rečjo in idealno geometrijsko prostorsko formo »kroga«. Umišljanje igra po Husserlu v tem procesu utemeljevanja absolutno bistveno vlogo. Derrida v opombi ugotavlja, daje za umišljanje značilna »ambivalent- nost«, ki je podobna ambivalentnosti, ki jo vsebuje proces idealizacije ali utemeljevanja, ki ga omogoča umišljanje (ibid., str. 135, opomba 1). Po eni RUDOLF BERNET 80 plati umišljanje osvobaja duha od spon empirične aktualnosti, medtem ko ostaja po drugi plati dojeto kot čisto reproduktivna zmožnost, izpostavljeno vsem zmešnjavam faktičnega sveta. Kakorkoli že, Derridajeva najpomembnejša ugotovitev glede procesa idealizacije zadeva predvsem dejstvo, da formiranje morfološke idealnosti zlasti s pomočjo umišljanja - dasiravno pripravi razumevanje eksaktnega geometrij- skega bistva - te idealnosti v resnici ne zasnuje (ibid., str. 145 fO- Prehod od čutne h geometrijski idealnosti ostaja zato »skok«, dejanje radikalne teoretske »svobode« in »odločitve«. Geometrijska idealnost ima konec koncev svoj izvor v »projektu«, ki meri na neskočni napredek vedenja (ibid., str. 137 ff). Eksaktna idealnost geometrijskega objekta je zato virtualna meja, ki jo lahko razumemo zgolj kot en pol neskončnega procesa aproksimacije. Kot korelat neskončnega napredka vedenja ne moremo najti boljšega načina za opis geometrijskega objekta kot je »Ideja v kantovskem smislu« (ibid., str. 146, opomba 2). »Ideje v kantovskem smislu« po Husserlu predstavljajo bistva precej posebne vrste, ki so popolnoma in racionalno umljiva zgolj kot télos oziroma kot pravila procesa vedenja, ki ga ni moč dovršiti. Kljub temu jih ne moremo razumeti kot popolnoma konstituirane idealne objekte. Zategadelj idealizacija, s katero je konstituirana idealnost geometrijskih objektov, tudi ni kratkomalo »zrenje bistva« [Wesensschau] (ibid., str. 147). Zato so Ideje v kantovskem smislu idealni objekti, ki konstituirajo ali pa šele bodo konstituirani, medtem ko so druga bistva konstituirani idealni objekti. Posebni modus intuitivne danosU spada k obema omenjenima vrstama idealnega objekta. Pomembno je zlasti vprašanje če in - kolikor na to odgovorimo pritrdilno - na kakšen način so Ideje v kantovskem smislu lahko zajete v adekvatnem zoru. Če pogledamo pobliže, potem lahko vidimo, da to vprašanje ne zadeva le epistemološkega statusa samih geometrijskih idealnosti, temveč tudi fenomenološko danost perci- pirane »reči same«, danost enotnosti neskončnega svetovnega horizonta ter danost popolne enotnosti notranjega toka zavesti (ibid., str. 92). Zato vprašanje, ki zadeva intuitivno danost geometrijskih idealnosti, neposredno vodi k vprašanju, ki zadeva vlogo adekvatnega zora znotraj fenomenologije na splošno, zato pa tudi k raziskovanju tistega, kar Derrida kasneje poimenuje Husserlova »metafizika prisotnosti«. Te Ideje v kantovskem smislu v Husserlovi fenomenologiji uživajo čisto posebni modus prisotnosti, ki povrhu vsega nikoli ni povsem zadovoljivo pojasnjen f/¿íí/., str. 148 ff). Po eni plati so te Ideje objekti intuitivnega in celo adekvatnega uvida. V izvajanju fenomenološkega zrenja lahko s popolno o DERRIDAJEVEMU »INTRODUCTION« 81 evidentnostjo dojamemo nujnost neskončnega napredka vedenja. Fenome- nologija zato ne razkrije le obsežne in bogato artikulirane vidljivosti objekta, temveč tudi vidljivost pravil, se pravi pogoje možnosti tega neskončnega napredovanja vedenja. In fenomenološki intuicionizem slavi svoje največje zmagoslavje v tem videnju ideje neskončnega. Po drugi plati paje uvid v naravo neskončnega cilja vedenja tudi uvid v njegovo nedosegljivost. Uvida v neskončno naravo cilja in naloge človeškega vedenja ni mogoče ločiti od uvida v končnost človeškega vedenja. Uvid v možnost neskončnega napredovanja v vidljivosti nam istočasno dopušča, da izkusimo nemožnost neomejene vidlji- vosti. Ideja v kantovskem smislu je intenca brez objekta (ibid., str. 153 ff) oziroma anticipacija nevidnih tal vidnosti (ibid., str. 152 ff). Derridajeva analiza »Idej v kantovskem smislu« in posledična nemožnost, da bi znotraj fenomenološkega področja zaobjeli temelj same fenomenologije, veliko dolguje Husserlovi ideji utemeljitve teorije vei/čn; odgovornosti (ibid., str. 155). Fenomenolog naleti na idejo neskončnosti ne kot na vidni temelj vidljivosti, temveč kot na izziv služenja umu, kije neprestano ogrožen: abso- lutno fenomenologije je »absolutno nevarnosti« (ibid., str. 166). Izkaže se, da je resnična motivacija izza Husserlove misli, prej kot osvojitev in upravljanje kraljestva neomejene prisotnosti in vidljivosti, nevarnost, ki grozi prisotnosti idealnih objektov v pisavi in transmisiji, ter nemožnost fenomenologije fenome- nologije. Avtentična ideja neskončnosti predstavlja v Husserlovi fenomenologiji trdno odločitev za nalogo, kije ni moč nikoli dokončno obvladati, predstavlja usmeritev k nedosegljivemu cilju. Neavtentična ideja neskončnosti je Ideja v kantovskem smislu, ki smo jo v pregledu naredili za vidno ter jo intuitivno obvladali, tj. je samo vedenje o pogojih možnosti neskončne naloge. Pogosto so spregledali, da tudi v Glasu in fenomenu Derridajevo kritiko Husserla še vedno določa napetost znotraj Husserlove misli, na katero smo tu opozorih. »Etično-teleološka« motivacija izza Husserlove misli (ibid., str. 148) in razumevanje tega, kako ta motivacija naposled prej spodkoplje kakor pa utemelji možnost fenomenologiziranja neskončnega, izhaja tudi iz at\a\izc temporalnosti in zgodovinskosti, ki sta lastna Idejam v kantovskem smislu. Derridaja analiza temporalnosti, znotraj katere se razkriva neskončna naloga fenomenologije, privede do sklepa, da celo Ideja v kantovskem smislu ni zmožna zajeti popolne enotnosti tega neskončnega procesa vedenja oziroma ga obvladati znotraj vidljivosti »živega sedanjika« (ibid.). Po dejstvu in protencionalni neskončnosti je živi sedanjik nepopravljivo prekinjen zavoljo notranje vezi med zdajem in retencijo. Od tod Derrida izpelje sklep, daje izvorna prezentacija temporalnosti RUDOLF BERNET 82 neskončnega procesa vedenja možna le za ceno zanikanja naše faktičnosti ozi- roma »smrti« f , str. 148). Temporalnost same fenomenologije ne more biti ustrezno določena znotraj okvira katerekoli analize temeljnih struktur zavesti- časa, ki ostaja povsem formalna. V realnosti je temporalnost ideje, ki določa fenomenološko prakso, po svoji naravi zgodovinska (ibid., str. 155 ff). Fenomenologija napreduje po zgledu uma, ki se v zgodovini postopoma razodeva in prispeva k razkritju teleološko določene racionalnosti. Potemtakem ostaja fenomenologija zavezana apriornemu dogodku in teži k absolutnemu, ki ji ne more predhoditi. Fenomenologija ne more privzeti pozicije na koncu zgodovine (od koder bi lahko presojala) s čudežnim sredstvom neskončnosti, ki jo je naredila za povsem inteligibilno kot kantovsko Idejo. Zgodovinsko absolutno, na katerem se fenomenologija utemeljuje, je zato »Prehod« (ibid., str. 165), »prisotnost, kije neprestano odlagana« (/¿/d., str. 171) ali »Razlika« (ibid.). Naloga fenomenologije je, da z »odlogom« (ibid., str. 170) postopno razkriva to absolutno (ibid., str. 156). Kot je znano imajo v Derridajevem kasnejšem delu »razlika«, »odgoditev«, »odlog« in »preloženo dejanje« absolutno osrednjo vlogo. Vendar paje precej presenetljivo, da se Derrida v obravnavanem delu s temi temami še vedno ukvarja v kontekstu transcendentalne filozofije - čeravno neke nove vrste - oziroma v kontekstu fenomenološke redukcije, ki razkriva odloženo samoza- vedanje in odlog, vsebovan v filozofski misli (ibid., str. 170 ff). Kaj so bili potemtakem razlogi, ki so Derridaja spodbudili k prelomu s to koncepcijo takoj po izidu »Introduction« k Husserlovemu Izvoru geometrije in k temu, da svoje odklanjanje fenomenologije vidljivosti izenači z odklanjanjem transcenden- talnega apriorizma oziroma »logocentrizma«? Menim, da je možno nekaterim izmed omenjenih razlogov za ta prelom slediti vse do »Introduction«. Nedvomno je najpomembnejši element v Derridajevem poskusu »problematiziranja« Iranscendentalno-filozofske ločnice med apriornim temeljem možnosti in empirično faktičnostjo njegova vse bolj poglobljena refleksija narave pisnega znaka. Zato Derridajeva kasnejša kritika »transcendentalnega označenca« (»signifie transcendentale«) (cf. denimo O gramatologiji) še vedno očitno temelji na analizi dvoumnosti pisave, ki jo je že razvil v »Introduction«. Če naj rečemo, da sta »duhovna telesnost« in »materialno telo« označevalca v resnici neločljivo medsebojno prepletena, potem ne moremo več ohraniti niti duhovne neodvisnosti označenca. Smisel ni temelj možnosti govorice, ker ostaja kot »sled« oziroma »primarna pisava« zaznamovan z materialnostjo in faktičnostjo strukture znaka. o DERRIDAJEVEMU «INTRODUCTION« 11. Cf. Rudolf Bernd, »Differenz und Abwesenheit«, str. 105-111. 12. Glej denimo relacijo med mišljenjem in govorico, ibid., str 59, opomba 2; relacijo med pisavo kot lastnim duhovnim telesom in kot čutnim telesom, ibid., str. 80 in 86; relacijo med veliko.stjo projekta in razsežnostjo njegovega pokopa, ibid., str 129, opomba 2; relacijo med idealizacijo in zrenjem bistva, ibid., str 135; določitev umišljanja kot sposobnosti, kije obenem kreativna in reproduktivna, ibid.. str. 135, opomba 1; relacijo med močjo uma kot subjektivne zmožnosti in zgodovinsko impotentnostjo filozofije, ibid., str. 155 ff 83 V O gramatologijije kritika »logocentrične« filozofije govorice neposredno povezana z obsodbo »etnocentrizma«. To spominja na odlomke iz »Introduc- tion«. v katerih sta tako ideja teleološke racionalnosti zgodovine, kakor tudi zavest o zgodovinskosti na splošno, utemeljeni v duhovnemu bistvu »Evrope« (ibid., str. 120 ff). Na tem mestu se moramo ponovno vprašati, ali Evropa ni sočasno in nedoločljivo neko duhovno bistvo ter zgodovinsko dejstvo in s kakšno pravico evropska ideja racionalnosti še lahko velja kot kriterij za razu- mevanje tujih kultur in njihovih razlik (ibid.). Poudarjanje faktičnost uma, kakor se le-ta manifestira v raznovrstnih oblikah »nedoločljivosti«, Derridaja v njegovem kasnejšem delu naposled privede do kritičnega ukvarjanja s filozofsko idejo same utemeljitve." Že v »Introduction« je moč najti pristope k temu radikalnemu spraševanju filozofskega uma, predvsem v Derridajevih refleksijah o »transcendentalni zemlji«, ki je razumljena kot univerzalna tla ali temelj človeškega izkustva (ibid., str. 79 ff). Kot je znano se Derridajevo mišljenje vseskozi suče okoli vprašanj, ki zadevajo faktičnost govorice in pisave, okoli izključitev, ki vselej puščajo sled. in okoli predpostavk, ki jih ni moč nikoli utemeljiti za nazaj. Od vseh »nedoločljivosti«, ki jih Derrida odkriva v »Introduction« k Husserlovemu Izvoru geometrije,'- '}£ najvplivnejša tista nedoločljivost, ki zadeva fenomeno- logijo samo. Ni presenetljivo, da Derrida najbolj emfatično potrdi svojo distanco do Husserla ravno tedaj, ko gre za vprašanje govorice, v kateri so formulirani uvidi transcendentalne fenomenologije ((¿/í/., str. 59 ff opomba 2). Radikalna nezmožnost transcendentalne fenomenologije, da se odtrga od svojega naravnega empirično-faktičnega temelja, se kaže v nemožnosti transcendentalno čiste in zato čisto ekspresivne idealne govorice. Faktičnost jezikovnega znaka in njegovih manifestacij kot jezikovnega telesa v družbeni dokumentaciji, usta- vah, testamentih, knjižnicah in arhivih ali listinah in predpisih, ostaja v Derri- dajevem kasnejšem delu prav tako paradigmatični fenomen. Toda ta razsežnost Husserlove fenomenologije idealnih objektov istočasno z vse večjo drznostjo spodkopava vsako možnost filozofiranja na transcendentalen način. Derrida RUDOLF BERNET 84 se v svoji delconstrukcijski analizi vse manj ukvarja z izpostavljanjem nedoloč- Ijivosti v razmerju med transcendentalno konstituirajočim in transcendentalno konstituiranim, bolj pa z afirmiranjem te nedoločljivosti kot usode filozofskega mišljenja ter s tem, da to nedoločljivost brezkompromisno obravnava kot stvar filozofske odgovornosti. Uroš Grilc SKmPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST Prvo delo. Mišljenje, ki se ga je po zaslugi anglosaksonske recepcije prijela oznaka post-strukturalizem, sije svojo pot utiralo prek refleksije Husserlove fenome- nologije. Nov način mišljenja seje moral po eni strani soočiti s strukturalizmom kot tedaj prevladujočo usmeritvijo, po drugi strani pa z notranje precej diferenciranim poljem, ki seje tako ali drugače opiralo na Husserla inje bilo tudi akademsko zelo močno.' Omenimo le nekaj ključnih predstavnikov te druge smeri: Sartre, Merleau-Ponty, Bachelard, Hyppolite, Lévinas, Ricœur, Beaufret, Tran-Duc-Thao, Henry, pa tudi Wahl in Marcel. Na mestu je torej vprašanje, kdaj in kako je Husserlova misel prestopila meje Francije. Prva je francoskemu bralstvu tankočutno predstavila Husserlovo filozofijo ter takorekoč odprla duri kar nekaj šolam francoske fenomenologije Lévinasova knjiga Théorie de l'intuition dans la phénoménologie de Husserl (Vrin, Pariz 1930). Husserl sam je imel leta 1929 kmalu po izidu Formale und transzendentale Logik na Sorboni ciklus predavanj, ki so znana kot »Pariška predavanja«. Ta predavanja so bila osnovaKartezijanskim meditacijam in so že dve leti kasneje izšla v francoskem prevodu, katerega avtor je bil Lévinas, medtem ko so v izvirniku izšla šele 1950. Po omenjenih predavanjih se je zanimanje za 1. Že strukturalizem sam je vse prej kot enoviti miselni tok. Deleuze v članku »Po čem prepoznamo strukturalizem?« (slov. prev. v zborniku Sodobna literarna teorija. Temeljna dela, Ljubljana 1995, str 41) piše o njegovih protagonistih takole: »Gre za močno različne mislece različnih generacij, od katerih so nekateri močno vplivali na druge. Najpomembnejša paje skrajna raznorodnost področij, kijih raziskujejo. Sleherni med njimi odkriva probleme, metode in rešitve, ki so v analoškem razmerju, kakor bi vsi skupaj dihali svoboden zrak časa, uživali duh časa, ki pa se meri s posamičnimi odkritji in stvaritvami na vsakem od področij. V tem pomenu so besede, ki se končujejo na -izem, več kot utemeljene.« Deleuze je prepričan, da ta disperzija onemogoča vprašanje »Kaj je strukturalizem?« in prisiljuje, da se zadovoljimo le z »določenimi formalnimi kriteriji prepoznavanja« (ihid., str 42); -izem strukturalizma je nič več kot rezultat določene analogije med sferami raziskovanja, ki ima stičišče v razumevanju strukture kot par excellence strukture jezika. 85 UROŠ GRILC 2. Potrebno je bilo torej na novo premisliti temelje strukturalizma in temelje fenomenologije. Prej omenjena diseminiranost obeh polj mi.šljenja seje na neki točki sama iztekla v to zahtevo. Zato je prefiks post- v poststrukturalizmu problematičen, morebiti celo nesprejemljiv. Upira se vsem protagonistom omenjene smeri, ki ga vztrajno ignorirajo. Poststrukturalizem tako meri na tisti fundament mi.šljenja, na katerem je strukturalizem pričel graditi svojo pot. To velja tudi za Derridaja: »Dekonstrukcija ni preprosto razstavitev arhitekturne strukture, je tudi spraševanje po temelju, po razmeiju temelj/utemeljeno; je spraševanje po zapori strukture, po celotni arhitek- turi filozofije... po motivu arhitektonike sistema.« (»II n'y a pas narcissisme« (1986), povzeto v zbirki intervjujev Points de suspension. Entretiens, Galilée, Pariz 1992, str 225,) Post- je v poststrukturalizmu torej upravičen le, kolikor v resnici označuje pred-. Tu velja spomniti na v mnogočem sorodno oznako postmodernizma, katere kontorzno logiko Lyotard razgali takole: »Neko delo ne more postati moderno, če ni najprej postmoderno. Tako razumljeni postmoderni- zem ni torej modernizem ob svojem izteku, temveč ob stanju porajanja.« (Jean-François Lyotard, Im condition postmoderne. Minuit, Pariz 1979, str 30.) 3. Vincent Descombes, Lì; même et l'autre. Quarante-cinq ans de philosophie française (¡933- 1978), Minuit, Pariz 1979. str 160 ff Precej drugačno percepcijo poststrukturalističnega razmerja do fenomenologije razvija Christian Ruby (v Les Archipels de la Différence. Foucault-Derrida-Deleuze-Lyotard, Félin, Pariz 1989). Zagovarja tezo, daje od prvih del 86 Husserlovo misel v Franciji izredno povečalo, temu primerna paje bila tudi dinamika prevajanja njegovih del v francoščino. Istega leta kot Lévinasova knjiga je izšel tudi odmevni pregled G. Gurvitcha, Les tendances actuelles de la philosophie allemande. Omeniti velja še Lévinasovo delo En découvrant l'existence avec Husserl et Heidegger (Vrin, Pariz 1949), zbirko esejev, nastalih ob različnih priložnosti in v različnih obdobjih, med katerimi najdemo tudi tekst »Martin Heidegger et l'ontologie«, ki velja za enega prvih francoskih odgovorov na Bit in čas. Datira v leto 1932 in je bil prvič objavljen v Revue Philosophique. Ves ta razvoj je pripeljal do tega, daje bil leta 1985 na Ecole Normale Supérieure na pobudo J.-F. Courtineja in D. Francka ustanovljen Husserlov arhiv. Toda post-strukturalizem se ni zadovoljil s komentiranjem omenjenih interpretov fenomenologije. Moral je zavzeti svoj odnos do Husserla.- Lyotard leta 1954 tako objavi svoje prvo delo, ki ga v celoti posveti Husserlu in ga naslovi preprosto z La phénoménologie. Deleuze leta 1969 v Logique du sens Husserlu posveti enega izmed ključnejših poglavij, fenomenološka tematika paje očitna tudi v leto dni prej objavljeni Différence et répétition. Lyotard in Deleuze se nato k Husserlu skorajda ne vračata več, ostaja pa odprto, koliko je v njunih kasnejših konceptualizacijah še navzoč in živ sediment teh zgodnjih tematiziranj in koliko ju še lahko ustrezno povzamemo pod sintagmo »radika- liziranje fenomenologije«.^ SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST Arheologije, Dekonstrukcije, Ponavljanja in Différenda vidna težnja po »prelomu s fenomenologijami, z vsemi fenomenologijami (zave.sti in Duha), še zlasti s Heglovo fenome- nologijo« (ЊШ., str 6-7). Ne glede na to, daje poststrukturalizem v svojih povojih samega sebe večkrat percipiral kot antifenomenološko in antiheglovsko pozicijo (ki je v prvi vrsti naperjena proti mišljenju, ki je dominiralo v Franciji v letih med 1930 in 1960), pa njegov nadaljnji razvoj precej omili »antifenomenološko« in »antiheglovsko scenografijo«. Pokazali bomo. da je prav Derridaja bržkone najtežje narediti za enega izmed akterjev te scene. Se pa strinjamo, da je vprašanje razmerja do fenomenologije in Heglove Fenomenologije usodno zaznamovalo tematsko polje postrukturalizma. Cf. članek Slavoja Žižka »Deleuze s Heglom (če naj o Lacanu sploh ne govorimo)« (v Razpol H, Problemi 2, Ljubljana 1994, str 101 fO, ki pokaže, kako Deleuze v Logiki smisla skozi nasprotje med telesi in breztelesnim učinkom- smisla »odpre nov pristop ne le k Husserlovi fenomenologiji, ampak tudi k njenemu manj znanemu dvojčku, Meinongovi Gegenstandstheorie«. O tem, zakaj Deleuze ostaja fenome- nolog in zakaj je »naključni točki svojega sistema sam Hegel 'deleuzovec'«, primerjaj ibid., str 110 in 111. 4. Denimo v Positions, Minuit, Pariz 1972, str 13, kjer Glasu in fenomenu pripiše najvišje mesto v dekonstrukcijskem podvzetju, kolikor nanj gledamo iz perspektive klasične filozofske arhitekture. Za nas je pomemben še navedek nekaj vrstic nižje, ko Derrida Glas in fenomen predstavi kot »drugo stran (prednjo ali hrbtno, kakor želite)« »Introduction«, v katerem je tematika pisave že navzoča v vseh bistvenih potezah. Primerjaj tudi Donner le temps. L La fausse monnaie, Galilée, Pariz 1991, str 73 op. 1. 5. »Introduction« à L'origine de la géométrie, PUF, Pariz 1962. 87 Pri Derridaju je ukvarjanje s Husserlom kompleksnejše inje zato tudi zapu- stilo globje sledi. Derrida Husserlu ni posvetil le svojih štirih zgodnjih del, se pravi da fenomenološki koфus pri njem ni le precej obsežnejši kot pri Lyotardu in Deleuzu, ampak se k Husserlu pogosto vrača tudi kasneje, ko fenomeno- loška tematika ni več v ospredju. Nemalokrat zre na to kasnejšo preusmeritev svoje misli s kančkom obžalovanja." Dasiravno Husserl ni več izrecna téma, paje videti, daje sled zgodnjega ukvarjanja s Husserlom prisotna tudi kasneje in daje Derrida skozi tematiziranja transcendentalne fenomenologije zatrdno opredelil način in smer mišljenja dekonstrukcije. Večkrat bomo opozorili na navzočnost le sledi. Vsakemu bralcu Derridaja se od tod vsiljuje vprašanje, ali obstajajo kake razlike ali premiki znotraj njegovega obravnavanja Husserla. Konec koncev se ta obravnava razteza skozi obdobje dveh desetletij. Pustimo najprej do besede samega Derridaja, ki iz določene časovne distance (v zagovoru doktorata na Sorboni leta 1980), o tem pove naslednje: »Po zaslugi tega prvega de\a,L'idéalité de l'objet littéraire (1957) mije 'Intro- duction' k Izvoru geometrije^ omogočil pristopiti k tistemu, čemur bi lahko UROS GRILC 6. «Ponctuations: le temps de la these« (1980), povzeto v Du droit à la philosophie, Galilée, Panz 1990, su. 445-446. 88 rekli nemišljena aksiomatika husserlovske fenomenologije, nemišljena aksiomatika njenega 'načela načel', namreč k intuicionizmu, absolutnemu privilegiju živega sedanjika, nepozornosti na problem svojega lastnega fenome- nološkega izražanja, nepozornosti na transcendentalni diskurz, kot je dejal Fink, na nujnost, da se v eidetični ali transcendentalni deskripciji zatečemo h govorici, ki sama ne more biti podvržena epoche (epohi) - zaradi česar pa še ni kratkomalo 'mundana' - se pravi k naivni govorici ravno v trenutku, ko le-ta omogoči, da postavimo fenomenološke oklepaje ali narekovaje. Ta nemišljena aksiomatika, tako se mije zdelo, je omejevala razvoj konsekventne problematike pisave in sledi, katere nujnost je vsemu navkljub orisal hvor geometrije, nedvomno v celotni filozofiji prvič s takšno strogostjo. Husserl v tem spisu zatekanje k pisavi dejansko umesti v samo konstitucijo idealnih objektov par excellence, matematičnih objektov, pri tem pa se ni približal - in sicer upravi- čeno - grožnji, da logika omenjenega vpisa pritiska na sam fenomenološki projekt. Seveda so vsi problemi, ki sem jih obdelal v 'Introduction' k Izvoru geometrije, vseskozi organizirali raziskave, ki sem se jih kasneje loteval v zvezi s filozofskimi, literarnimi, celo nediskurzivnimi, zlasti pa grafičnimi in pikturalnimi korpusi: merim denimo na zgodovinskost idealnih objektov, na tradicijo, dediščino, filiacijo oziroma testamentamost. na arhiv, knjižnico ali knjigo, na pisavo in živi govor, na razmerje med semiotiko in lingvistiko, na vprašanje resnice in nedoločljivosti, na nezvedljivo alteritelo, ki razceplja samoidentiteto živega sedanjika, na nujnost novih analiz, ki zadevajo nematematične idealnosti ipd.«" Pomenljivo je, da Derrida tu ne omenja svojega »prvega«, tedaj sicer še neobjavljenega dela, kije prav tako v celoti posvečeno - komu drugemu kot - Husserlu. Pomenljivo je tudi, da tu kot prvo delo navaja neki drugi spis, kije bil prav tako - inje še danes - neobjavljen. Derridajevo prvo objavljeno delo torej ni prvo Derridajevo delo. Po letnici nastanka je prvo Derridajevo delo raziskava o problemu geneze pri Husserlu, ki jo je Derrida dokončal proti koncu svojih študentskih let oziroma po skoraj enoletnem študiju na Husserlovemu arhivu v Louvainu (1953-1954), za objavo pa se je odločil šele leta 1990 navkljub temu, da mu je Jean Hyppolite predlagal objavo že leta 1955. Delo je objavljeno pod naslovom Le probleme de la genèse dans la philosophie de Husserl (PUF, Pariz). Drugo neobjavljeno delo, ki naj bi po Derridajevih zagotovilih tudi ostalo neobjavljeno, je omenjena disertacijaL'ií/e'a/ííe de I 'objet SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 7. «Ponctuations...», str 443. Derrida se nikoli ne sprijazni s Husserlovim stališčem, po katerem pesniška govorica nima transcendentalne vrednosti, ker njeni pomeni niso objekti. Raziskave v tej smeri in znotraj konteksta Hus.serlove fenomenologije Derrida vsaj v grobem povzema ter nadaljuje v »Introduction» kizvoru geometrije (cf. predvsem str 77, 56 in 88). Za kasnejše preobrnjenje horizonta tu podanega soočenja »joycovske» in »husserlovske« paradigme pojmovanja zgodovinskega procesa primeijaj Derridajevo knjigo Ulysse gramophone. Deux mots pour Joyce, Galilée, Pariz 1986, str 27 ff 8. Rodolphe Gasché ima na to umetno ustvarjeno dilemo med Derridajem kot filozofom in Derridajem kot literarnim kritikom zanimiv odgovor Po njem naj bi ravno Derridajevo začetno zanimanje za idealnost literarnega objekta odločilno determiniralo njegovo kasnejšo pozicijo, ki ga hkrati umešča na rob filozofije in na rob literarne kritike. New Criticism spregleda to hkratno dvojnost in v Derridajevem delu išče odgovore, ki naj bi bili neposredno aplikabilni na metodo branja literarnih tekstov. Dekonstrukcija je v tem primeru prikrajšana za svoje najmočnejše orožje: za to, da svoja pravila branja vsakokrat znova ustvarja v in iz okvira branega teksta. Po eni plati je za dekonstrukcijo v branju literarnih tekstov ključna filozofska robnost njene pozicije, po drugi pa je za njeno branje zgodovine filozofije večkrat plodna literarna robnost. Dekonstrukcija stavi na hkratno artikuliranje obeh robnosti, ki sta v resnici ena sama in ista robnost. Rodolphe Gasché, The Tain of the Mirror Derrida and the Philosophy of reflection. Harvard University Press, Cambridge/Massachusetts/London 1986, str 255. 9. V Derridajevi bibliografiji zasledimo še dva prevoda, oba iz leta 1964 in oba objavljena v isti številki Les Etudes philosophiques, št. 2: prevod Quinovega teksta »Meje logične teorije« in Farberovega »Lehenswelt in tradicija ameriške filozofije«. 10. Vzroke za precejšnjo ignoranco do tega dela opisuje Rudolf Bernet v spisu, kije preveden v pričujočem zborniku. 89 littéraire, ki datira v leto 1957 in je bila prav tako predložena Hyppolitu. V njej gre po Derridajevih besedah za poskus, da se preko »tehnik transcendentalne fenomenologije« pride do neke »nove literarne teorije«, pri čemer se posebno pozornost posveča temu »posebnemu tipu idealnega objekta«, imenovanemu »literarni objekt«.' Tekst je bil zelo odmeven znotraj ozkih akademskih kro- gov in bržkone nosi gotovo težo odgovornosti za to, da se je na Derridaja dolgo gledalo kot na filozofirajočega literarnega kritika.* Tako šele kot tretje nastopa Derridajevo prvo objavljeno delo, prevod' in »Introduction« k Husserlovemu »Vprašanju k izvoru geometrije«. Vsekakor bi med Derridajevimi interpreti zaslužilo več pozornosti, kot ji jo ti običajno namenjajo.'" Kljub naslovu ta spis namreč ni le uvod k »Vprašanju po izvoru geometrije«, temveč v celotno Husserlovo delo in ni omejen niti na komentar niti na interpretacijo. Poleg tega »Introduction« figurira kot uvod v Derridajevo lastno delo; vsi ti nastavki se v njem skoz in skoz prepletajo. Nas bo omenjeni tekst zanimal do tiste točke, ko postane nastop pisave znotraj Husserlove feno- menologije neizogiben. Sledili bomo genezi te neizogibnosti, katere nasledke UROŠ GRILC Zgodovinska transmisija idealnih objektov. Že v uvodnih stavkih svojega predavanja Husserl izpostavi določeno ambi- valentnost pristopa k vprašanju izvora geometrije. Husserl tako po eni plati poudari zavezanost Galilejevemu odkritju »problemov izvora geometrije«, ki je povod za fenomenološka raziskovanja. Po drugi plati pa Husserl napove, da 11. Razmerje med slednjima je bolj transparentno: »Teksti, ki so sledili 'Introduction' k Izvoru geometrije oziroma Glasu in fenomenu, vendarle ostajajo določeni skozi to problematiko pisave, kot sem jo, vsaj do neke mere, sistematiziral in formaliziral v O gramatologiji.« Points de suspension, str. 355. V Positions (str. 13) Derrida o »Introduction« pove naslednje: »Problematika pisave je bila kot taka tu že umeščena inje bila v svojih razmerjih do zavesti, prisotnosti, znanosti, zgodovine in zgodovine znanosti, v svojih razmerjih do izginotja in zamude izvora ipd. povezana z nezvedljivo strukturo 'razlikovanja' [differerl.« Takoj za tem Derrida zatrdi, da so vsi teksti tega obdobja zgolj »neskončni uvod« v Glas in fenomen. Domneva o kontinuiteti med »Introduction«, Glasom in fenomenom in O gramatologiji ¡e torej upravičena. 90 Derrida konsekventno in sistematično razvija od svoje O gramatologiji dalje. Zato bomo primorani zanemariti kopico problemov, ki jih odpira »Introduction«. Najprej se bomo osredotočili na ključne poudarke, ki zadevajo status pisnega znaka, ponavljanja in transmisije idealnih objektov, nato pa to nit branja »Introduction« navezali na druga Derridajeva dela o Husserlu. Kljub temu se moramo predhodno vprašati, v kolikšni meri se Le problème de la genèse tematsko ujema z »Introduction« in morda tudi zGlas in fenomen}' Če je namreč v Glasu in fenomenu ter sočasno s tem v O gramatologiji Derrida svoj način mišljenja dokončno dodelal in obelodanil, potem je - tako je videti - »Introduction« nekje na pol poti tega obelodanjenja. Le problème de la genèse pa bolj ali manj na začetku. Vprašanje je torej, koliko sta »Derrida pred Derri- dajem« in »Derrida pred 'Derridajem pred Derridajem'« blizu Derridaju. Na prvi pogled bi rekli, da sta tako tematika kot Derridajeva pristopa v »Intro- duction« in v Le problème de la genèse tako zelo heterogena, da ima iskanje njunih stičišč podobo naloge, kije vnaprej obsojena na neuspeh. Videti je tudi, da Glas in fenomen še poglobi njuno heterogenost. Kakorkoli že, da bi pojasnili ta razmik, ga utemeljili bodisi kot oddaljevanje bodisi kot kontinuiteto, moramo začeti pri izhodiščni tematiki »Introduction«, pri Husserlovemu predavanju, ki je očitno ključna spodbuda za razvoj dekonstrukcije. SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 12. »Vpra.šanje po izvoru geometrije kot intencionalno-zgodovinski problem«, prevedeno v pričujočem zborniku, str 7. 13. Derridajev »Introduction« v svoji teoretski arhitektoniki natančno sledi temu Husserlovemu načrtu. Če bo denimo Derrida v La disséminalion Platonovo celotno delo bral skozi dialog Faidros, za katerega je bržkone težko reči, da je temeljno Platonovo delo, če bo v O gramatologiji celotni zajetni koфus Rousseaujevih del bral skozi njegov kratek in precej nenavaden spis, ki nosi naslov Esej o izvoru jezikov, potem je »Introduction« prvi primer takšnega postopka. Husserl »Vprašanju po izvoru geometrije« sam pripiše ključno mesto za fenomenološko raziskovanje, Derrida pa to gesto vzame skrajno resno. Skladno s Husserlom poskuša Derrida skozi omenjeni spis prečiti ključne fenomenološke téme. Toda ta robnost, bizarnost ali sekundarnost tekstov, ki jih dekonstrukcija jemlje za izhodišče, je predetermi- nirana z njihovo tematiko. Vsa omenjena dela se namreč dotikajo vprašanja pisave, ki je bila vselej razumljena kol bizarno dopolnilo oziroma reprezentacija govora. Tako ni moč spre- gledati, da prihaja do obravnave pisave le v obrobnih, postranskih tekstih, medtem ko zanjo v temeljnih delih ni prostora. Dekon.strukcija ni nič drugega kot sledenje tej od.sotnosti in vpisu robnosti v temelj. 91 se bo njegov način reflektiranja omenjene problematike precej razlikoval od Galilejevega. S podobno ambivalentnostjo Husserl nadalje oriše zgodovinskost svojega pristopa k izvoru geometrije: šlo bo za raziskovanja, ki so zgodovinska v nekem neobičajnem smislu, še več, za raziskovanja, ki so po svojem bistvu zgodovinska, a so zgodovini v utečenem pomenu besede povsem tuja. Husserl se tako od vsega začetka zaveda nenavadnosti in mejnosti osmislitve izvora geometrije. To pa ne zmoti njegovih neobičajno visokih pričakovanj, saj naj bi se horizont vprašanj, ki ga Husserl tu odpira, vpisoval v samo osrčje fenome- nološkega projekta. »Naša razmi.šljanja nas bodo nujno vodila do najbolj fundamentalnih proble- mov smisla [Sinnesprobleme], problemov znanosti in zgodovine znanosti nasploh ter naposled do problemov same univerzalne zgodovine; tako pa dobijo naši problemi ter razvijanja, ki zadevajo galilejsko geometrijo, nek eksemplarni pomen.«'- Vprašanje po izvoru geometrije je tako eksemplarno vprašanje in zadeva vse matematične podobe, ki se nahajajo v čistem prostoru-času. Skozi omenjeno vprašanje naj bi ne le reflektirali takorekoč vse ključne fenomenološke probleme, temveč naj bi dvajset strani pričujočega predavanja na te probleme odgovorilo z vso možno jasnostjo. Če vemo, daje Husserl gornjim vprašanjem posvetil cele knjige in kar cela obdobja svojega raziskovanja, potem je začudenje nad takšnimi obeti toliko večje." Tako Husserl v emfatičnosti, kije pri njem UROŠ GRILC 92 sicer skorajda ne zasledimo, pove, da bo preko premisleka izvora geometrije utemeljil svojo sedanjo teoretsko pozicijo in jo proklamiral kot prvo filozofijo. »V obliki zgodovinskih meditacij hočemo namreč izpeljati samoovedenje glede našega lastnega sedanjega filozofskega položaja, in sicer v upanju, da bi lahko s tem končno osvojili smisel, metodo in začetek filozofije, te edine filozofije, ki ji hoče in mora biti posvečeno naše življenje.« (Ibid.) Po teh uvodnih orisih in napovedih Husserl definira metodo pristopa k izvoru geometrije. Vnaprej je jasno, da tu ne more biti v igri »filološko-zgodovinsko raziskovanje« geometrijskih izrekov oziroma »epistemološko-zgodovinsko« razisko- vanje dognanj prvih geometrov, tudi če so ta dognanja prešla v trdne geometrijske aksiome. Nasproti temu Husserl vprašanje po izvoru opredeli kotvnazajšnje spra- ševanje [Rückfrage], kije usmerjeno k »najizvomejšemu smislu«, znotraj katerega je geometrija nastala, v okviru katerega seje prenašala skozi tradicijo in v katerem nastopa tudi danes. Nastanek geometrije torej Husserla zanima v meri, v kateri je ta nastanek vezan na nek izvorni pomen, na izvornost, kije navzoča in delujoča v vsej svoji čistosti, hkrati pa na izvornost, ki se še naprej razvija in se ohranja ne glede na smeri siceršnjega razvoja geometrijske znanosti. Potemtakem nastanek geometrije predpostavlja pomen, ki ni odvisen od prvih snovalcev geometrijskih načel in aksiomov, temveč so ti že vpisani vanj. Gre za začetke geometrije v njihovi urstiftende naravi, za začetke, ki so praosnujoči. Vprašanje po izvoru geometrije tako ne sovpada z vprašanjem po delih prvih geomeü-ov. Slednje je predmet konvencionalnega zgodovinskega pristopa oziroma zgodovine znanosti. Husserlova zgodovinska metoda torej načelno ne sme imeti nič opraviti z metodo zgodovine. Toda tudi vnazajšnje spraševanje mora pričeti pri trenutno uveljavljeni gemetriji in se od tod prebijati do njene praosnujoče izvornosti. In ker od danih form geometrije prehaja proti tistemu Erstmaligkeit geometrije, Husseri vnazajšnje spraševanje izenači s procesom tradiranja. Vse podobe kul- turnega sveta so namreč rezultat človeške dejavnosti in določene duhovnosti, se pravi vpetosti v mrežo najrazličnejših tradicij. Vnazajšnje spraševanje dobi vsled tega določnejšo formo: znotraj prepleta tradicionalnosti se nahaja neko bistveno implicitno vedenje, vedenje o neizpodbitni evidentnosti ali brezpogojni splošnosti. Vnazajšnje spraševanje je poskus eksplikacije tega vedenja, zato se giblje izključno na ravni splošnosti. »Tradicija sama omogoča nepretrgano spraševanje znotraj tega splošnega, če pa usmerjenost vprašanja konsekventno ohranimo znotraj tega splošnega. SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 93 potem se razpre neskončnost vprašanj, ki smiselno vodijo k določenim odgovorom.« (Ihid., str 9.) Geometrija torej Husserla zanima toliko, kolikor imamo v njej opraviti s podobami, ki so tradirane skozi različna zgodovinska obdobja, pri čemer vsaka podoba napotuje na prejšnjo. Zanima ga toliko, kolikor je to napotovanje evi- dentni in vselej dejavni proces. Po tej poti sledenja tradiranju namreč naposled pridemo do »prvih ustvarjalnih dejavnosti«, ki so po Husserlu stalnica geometrije. Tako proces tradiranja ni le linearno progresivno gibanje, temveč obenem tudi regresivna navezava na vsa predhodna dognanja in na samo izvorno praevident- nost. Zavoljo tega je geometrija poleg razvoja in kopičenja novih dognanj tudi »neprekinjena sinteza, v kateri vse pridobitve še naprej veljajo in tvorijo neko totaliteto« (ibid.). Geometrija tako napreduje le pod pogojem, dajo geometer percipira kot »navznoter razvijajoče se spoznavno napredovanje« (ibid.). Tuje geometrija seveda le nek eksemplarni primer, saj povedano zadeva vsako deduk- tivno znanost. Primer geometrije naj bi torej ekspliciral živo gibanje znanosti. Znanost paje živo gibanje le v primeru, če svojo dejavnost evidentno izpeljuje iz »odprte generacijske verige«, se pravi če upošteva progresivnost/regresivnost tradiranja. Od tega je odvisno, ali znanost doseže evidentnost spoznanj svojega polja. In le kolikor znanost v tem uspe, je avtentična. Kajti evidentnost je v prvi vrsti odvisna od ekspliciranja primitivnejše tvorbe smisla, ki predhodi danemu spoznanju: »Evidentnost ne pomeni nič drugega kot doumeti bivajoče v zavesti njegove izvirne samonavzočnosti.« f/eíá., str. 10.) Na ta način se členitev verige tradiranja nadaljuje, s tem pa se ohranja vez s praizvornim kot praevidentnim. Husserl tako v »Vprašanju po izvoru geometrije« pričenja in končuje z vprašanjem izvora. Zato Derrida nima izbire glede svojega pristopa k Husserlu. Začenja torej pri vprašanju izvora in takoj nakaže, da bo vprašanje začetka téma, h kateri se bo potrebno vedno znova vračati. In ker je vprašanje po izvoru najprej vprašanje metode, skladno s katero naj bi skozi sedimente zgodovinske produkcije prišli do izvornih tvorb, se Derrida takoj usmeri na tisto, kar Husserl poimenuje »zgodovinskost idealnih objektov«. Kot smo videli, ta zgodovinskost vključuje izvor idealnih objektov in njihovo tradicijo, pri čemer je ta tradicija zopet razumljena v dvojnem smislu: hkrati zajema transmisijo dediščine ter njeno izgubo. Prenašanje izvornega pomena idealnih objektov se odvija sočasno s popačenjem tega pomena, ali povedano drugače, ohranjanje izvornega pomena gre v korak z njegovo alteracijo. To nista dve sukcesivni operaciji, temveč skoz in skoz paralelni operaciji. Če smo še bolj natančni, transmisija izvorne UROŠ GRILC 94 dediščine in njena izguba sta dva momenta ene same in iste operacije. Pravo težo pa dobi tako predočena zgodovinskost tisti hip, ko Husserl zanjo terja nek specifični zor, se pravi ko postavi zahtevo po zgodovinskem zoru, ki naj bi omogočil uvid v rojstvo in nastanek znanosti. Zgodovina tedaj ni več neka regionalna znanost, temveč postane eidetika. Vsaki zgodovinski določitvi dejstva bi moralo tako prcdhoditi intencionalno reaktiviranje smisla - vsaj kolikor na to gledamo s formalne plati, se pravi vsaj de iure. Zagotoviti je torej potrebno enotnost procesa transmisije. Derridajeva prva zahteva je, da para- doksno dvojnost tradiranja mislimo kot zakon. Zgodovinskost, kakor jo kon- ceptualizira »Vprašanje po izvoru geometrije«, se pokorava neobičajnim pravi- lom, »ki niso niti pravila faktične navezanosti empirične zgodovine niti pravila idealnega in nezgodovinskega bogastva« (»Introduction«, str 4). Mesto zakona tega gibanja je torej nekje med faktičnim in idealnim. Derrida potemtakem sledi Husserlovi glavni intenci iz »Vprašanja po izvoru geometrije«, se pravi intenci, da se s pomočjo zgodovinskosti utemelji izvor idealnih objektov, pri čemer je zanj odločilno vprašanje tradiranja tega izvora. Toda kako uspe Derrida dvojnost tradiranja preformulirati v zakon? Najprej dvojnost tradiranja izvornosti povzame pod sintagmo ponovitev izvora (ibid., str. 14). Ponovitev izvora ne meri le na enostavno zajetje izvora, temveč v prvi vrsti na refleksijo načina, skladno s katerim se proizvede neka izvorna evidentnost in skladno s katerim je lahko vedno znova reproducirana. Povedano v govorici, ki jo Derrida vpelje v O gramatologiji, vprašanje pogojev možnosti in nemožnosti izvornosti je predočeno kot eno samo in isto vprašanje. S tem pa Derrida znotraj podvojenosti Husseriovega vprašanja po izvoru premesti poudarek. Po eni strani izrecno združi obe plati, možnost in nemožnost izvora, v eno samo vprašanje. Pogoji obojega so namreč isti: prav tisto, kar omogoča izvor oziroma njegovo reaktiviranje, ga tudi onemogoča. Po drugi strani izpelje minimalni premik, po katerem postane izguba izvornosti, ki je sicer že pri Husserlu všteta v iskanje pogojev izvornosti, ključni moment ne le transmisije izvora, temveč tudi njegovega konstituiranja. Derrida poskuša sekundarno, zunanje oziroma regionalno misliti kot primarno oziroma kot pogoj možnosti predpostavljenega prvega. Izguba izvora je pogoj, da se izvor vzpostavi kot izvor. To je kriterij, ki ga mora vzeti nase vsaka refleksija izvornosti. Husserl ga izpolnjuje tisti hip, ko vprašanje izvora poveže z vprašanjem njegovega tradiranja. Toda Derrida s tem minimalnim premikom nikakor ne reducira pomembnosti transmisije izvornosti, se pravi tiste plati, ki uspe skozi transfor- macije ohraniti čvrsto pomensko jedro. Prav tako se omenjeni premik ne izteče SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 95 v enostavno preobrnjenje hierarhije med primamim in sekundarnim. Nasprotno, poudarek na izgubi izvornosti znotraj te transmisije je v prvi vrsti v službi ohra- njanja tega jedra, ali drugače, poudarek na sekundarnosti je možen zgolj znotraj uveljavljene hierarhičnosti. Šele s tem od znotraj problematiziramo zastavek same hierarhije, njene teoretske predpostavke in etične vrednosti. Od znotraj in s sredstvi, kijih ponuja ona sama, a hkrati skozi moment alteritele, nepomensko- sti, zunanjosti in nepovratne izgube, ki se tej hierarhiji izmika kot njen presežek/ manko. Poudarek na izgubi izvornosti tako izpostavlja tisto zunanje, ki je vseskozi inherentno sami hierarhiji, zunanje, ki se nahaja na netrdni meji med pripadanjem in nepripadanjem tej hierarhiji. Dekonstrukcija bo vselej težila k določitvi nemogoče meje med vpetostjo v nek pojmovni okvir in odtrganjem od njega, meje med tistim, kar je lastno določenemu sistemu in kar je temu sistemu tuje. Ta meja je nedoločenost, opredeliti to nedoločenost pa pomeni opredeliti pogoje same določljivosti. Zato ni moč govoriti o Derridajevi kritiki Husserla. Husserlova poglavitna intenca ostaja še naprej v veljavi, intervencija alteritele jo celo radikalizira. Poglejmo si to na primeru apriornih tvorb govorice. Apriomosti govorice nastopajo pri Husserlu kot »predkulturna čista narava«. Te apriomosti so tisto najbolj objektivno, so tisto najbolj trajno in najbolj trdno. So predpostavka vsakega čutnega objekta in prvih idealnosti, a se kot »zadnja možnost komunikacije« hkrati že izmikajo kot »nekakšen nedosegljiv infra- ideal« (»Introduction«, str. 77). Husserl poskuša utemeljiti možnost univerzalne govorice, se pravi objektivne govorice znanosti, ki bi bila model vsake govorice: skladno s tem modelom bi bilo vse absolutno prevedljivo. Na tej točki Derrida na Husserla naslovi vprašanje, ali nista »nekomunikacija in zmota sam horizont kulture in govorice« (ibid.), kajti da bi se govorica konstituirala kot neskončna in čista inteligibilnost, mora preseči svojo faktično omejenost. Medtem ko Husserl vsakršno spodletelost komunikacije opredeli kot sekundarni ali regio- nalni zaplet, bi po Derridaju to preseganje faktičnega proti inteligibilnemu lahko veljalo za začetni korak univerzalne govorice. Derrida vidi prednost svoje hipoteze o spodletelosti komunikacije kot izhodišču nasproti Husserlovemu modelu govorice v tem, da ni potrebno poseči po redukciji te spodletelosti, kar je Husseri primoran storiti takoj, ko »označenec ne more biti več - niti neposredno niti posredno - zveden na model nekega objektivnega in čutnega bivajočega« f/eii/. j. Vsled tega Husserl vse, kar se kakorkoli izmika tej univer- zalni prevedljivosti, povezuje z »empirično subjektivnostjo posameznika ali družbe« (ibid.). Po Derridaju je to izmikanje možno in nujno misliti znotraj procesa tradiranja, se pravi kot konstitutivni del tega procesa. UROŠ GRILC 14. 7. maj 1935; slov. prev.: Krizu evropsliegu človeštvu iti filozofija. Obzorja, Maribor 1989. Novembra istega leta je imel Husserl predavanje v Pragi: »Kriza evropskih znanosti in psihologija«. Oboje tvori prvi del Krisis in je bilo prvič objavljeno že naslednje leto v beograj- ski reviji Philosophia. 96 Na vprašanje, kako misliti izvornost, pa Derrida ne odgovarja šele v »Intro- duction«. V Le problème de la genèse obravnava problem zgodovine in filozo- fije, zgodovine filozofije in filozofije zgodovine. K temu pristopa skozi vprašanje geneze, katere načelo je pri Hussedu transcendentalna redukcija, njen konsti- tuirajoči vir pa transcendentalna zavest. Ker se pojem transcendentalne geneze, ki ga Husserl razvija predvsem od Erfahrung und Urteil dalje, upira vsaki redukciji, si Husserl od njega obeta določeno »spravo med fenomenologijo in 'mundanimi' znanostmi« (Le problème de la genèse, str. 5). Ta prehod iz tematike empirične geneze v tematiko transcendentalne geneze daje neizbrisljivi pečat celotni fenomenološki misli geneze, in po Derridaju seje potrebno vprašati po pogojih in smislu tega prehoda. Potemtakem se Le problème de la genèse vsled vprašanja po izvoru/genezi in vsled refleksije zgodovine že v osnovi prekriva s tematiko »Derridaja pred Derridajem«, se pravi z vprašanji, razvitimi v »Introduction«. In v resnici je to prekrivanje še bolj eksplicitno. Derrida v Le problème de la genèse Husserlovo »Dunajsko predavanje«,''' deloma pa tudi že Formale und transzendentale Logik (1929), prikaže kot mejnik, po katerem Husserl intenzivno razvija intencionalno- zgodovinsko analizo. Derrida se v prvi vrsti usmeri na vprašanje, »na kakšen način lahko izhajajoč iz zgodovinsko-intencionalne analize 'reaktiviramo' izvorni smisel dejanj ali zgodovinskih produkcij zavesti« (Le problème de la genèse, str. 260). Tako se že v svojem prvem delu nikakor ne more izogniti branju Husserlovega »Vprašanja po izvoru geometrije«. Le nekaj vrstic nižje pove, daje omenjeno predavanje edino mesto, kjer Husserl obelodani tehniko te analize in da ima zato »Vprašanje po izvoru geometrije« pri poznem Husserlu vlogo nekakšnega metodološkega agensa. Vloga, ki jo je Husserl pripisoval vprašanju zgodovine, je med francoskimi fenomenologi vzbudila silovito zanimanje. Nekaj Merleau-Pontyjevih navedb in citatov - Merleau-Ponty je že v času vojne uspel priti do Husserlovih neizdanih del - je bilo povod za intenzivno iskanje »fenomenološke doktrine zgodovine« v poznih in zato tedaj povečini še neobjavljenih Husserlovih spisih, doktrine, skozi katero naj bi v prvi vrsti utemeljili prehod iz »subjektivne samote« v »intersubjektivno skupnost«. Merleau-Ponty je omenjenemu problemu posvetil SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 97 precejšen del svojih zadnjih razmišljanj, ki jih je Claude Leforte posthumno - deloma kot vezni tekst deloma v obliki fragmentov - zbral v knjigi z naslovom Visible et invisible. Suivi de notes de travail (Gallimard, Pariz 1964). V zapisu iz februarja 1960, ki nosi naslov: »Husseri: Erwirken Mišljenja in zgodovin- skost; 'Vertikalna' koncepcija Mišljenja«, se Merleau Ponty skliče na Finkovo izdajo »Vprašanja po izvoru geometrije« in tu začrtani projekt oriše z naslednjim stavkom: »Husseri: Gebilde, kalerih Seinsart je Gewordenheit aus menschlichen Aktivität, so izvorno 'erfasst' v čistem Erwirken«. Če Derrida v Le problème de la genèse Husserlovemu »Vprašanju po izvoru geometrije« posveti celotno predzadnje poglavje (»Prva naloga filozofije: reaktiviranje geneze« oziroma drugo poglavje četrtega dela, »Teleologija. Smisel zgodovine in zgodovina smisla«), potem moramo to razumeti v kontekstu tedaj aktualne debate o feno- menoloških problemih zgodovine. Prav tako ni moč spregledati, da se Derrida ostro distancira tako od Sartrovega kot tudi od Merleau-Pontyjevega pristopa k tem vprašanjem. Maloprej opisani Derridajev minimalni premik oziroma poudarek na izgubi smisla v transmisiji nam sedaj morebiti ponuja prvo priložnost za primerjavo med Derridajevima zgodnjima deloma o Husserlu. Poglejmo, kaj o genezi izvornosti Derrida pove v »Predgovoru« k Le problème de la genèse (str. 12): »Kako je absolutno izvorni temelj smisla ali biti* neke geneze lahko razumljen v in preko te geneze? Če namreč drži, da Je vsaka sinteza utemeljena na neki apriorni sintezi, potem je problem geneze problem smisla tea/^nomi sinteze... Kako je lahko izvornost temelja neka apriorna sinteza? Kako se lahko vse prične z zapletom? 'Gre seveda za apriorno sintezo biti in smisla. Vsak izmed terminov mora biti hkrati spoznana priori neposredno in skladno s tem v svoji izvornosti, obenem pa mora tudi, impliciran je namreč v sintezi, napotovati na nekaj drugega od sebe samega.« Derrida izpostavi zapletenosti izvora oziroma te zapletenosti prikaže kot sestavni del vsakega izvora. Izvor je vedno že anticipiran. Če je a priorna sinteza temelj vsake sinteze, potem nastopi vprašanje, koliko mora ta sinteza »vedno že« privzeti nek smisel takoj, koje dana v nekem domnevno transcen- dentalnem in izvornem izkustvu (/e/i/. j. Očitno v tem primeru apriorna sinteza že predpostavlja neko drugo sintezo, ta pa zopet predpostavlja neko drugo in tako v nedogled. Toda kako je potem še lahko izvorna? V Le problème de la genèse vidi Derrida rešitev te zagate v »neskončni dialektiki«, ki bi po njegovem UROŠ GRILC Sedimentacija. Ambicija ponovitve izvora torej sega precej dlje od empirično-zgodovinske utemeljitve nastanka geometrije. S slednjim pravzaprav nima kaj prida skup- nega, saj gre v tej ponovitvi za utemeljitev smisla same fundacije geometrije, za nujni smisel te fundacije, ki ga že predpostavlja vsaka dana geometrija, vsaka pretekla, sedanja in prihodnja geometrija. Izvor geometrije se namreč 15. Analecta, Ljubljana 1998, str 200. 16. Geoffrey Bennington, »Derridabase«, v Geoffrey Bennington in Jacques Derrida; Jacques Derrida, Seuil, Pariz 1991, str. 23. Ta Derridajev »nekje tam, kjer smo« velja primerjati s Heideggrovim »irgendwie«: vse, kar se pričenja v življenju, se pričenja irgendwie oziroma im Irgendwie. Grundprohleme der Phänomenologie (19I9/I920), GA Bd. 58, str 54, 98 edina utegnila opisati omenjeno gibanje in utemeljiti hkratnost »izvornosti« geneze in njene »anticipiranosti«. Bolj kot navedeni Derridajev odgovor je tu za nas pomemben zastavek problema izvornosti: zaplet med izvornostjo in tistim, kar ji stoji nasproti kot anticipacija, kontaminira vsako retleksijo izvor- nosti, in prav to kontaminacijo jemlje Derrida za edino možno izhodišče premi- sleka izvora. Vprašanje po začetku je v Le probleme de la genèse eno izmed ključnih vprašanj, na katerega Derrida že tu odgovarja skozi pripoznanje nujnosti zaple- tenosti izvora, tj. nujnosti, da izvor zamuja oziroma nastopa šele naknadno. Tako je že v »Introduction« in v Le problème de la genèse začrtana pot, ki edina pripelje do refleksije začetka. V tej luči Derridajeva trditev iz O grama- tologiji}^ da dekonstrukcija začenja na radikalno empiricističen način, ni več tako zelo šokantna. S tem ni rečeno, da dekonstrukcija začetek jemlje kot golo arbitrarnost. Vsaka arbitrarnost je zanjo že determinirana. Začetek je že vpet v zgodovinske in druge strukture, ki jih ni moč nikoli docela eksplicirati pred samim začetkom. »Vedno že« obstaja nekaj pred začetkom. Zato ni absolutno utemeljenega začetka, a potrebno je začeti »nekje tam. kjer smo: že v nekem tekstu, za katerega smo prepričani, da se nahajamo v njem« (;7?/^У., str 201). Če je torej potrebno začeti nekje, to nekje še ne pomeni kjerkoli. To »nekje« ni le vnaprej determinirani začetek, temveč začetek, ki z vpetostjo v določeno tekstualnost že implicira celotno strategijo začenjanja. Daje začetek radikalno kontingenten, je nujnost, nujnost vnaprejšnje danosti začetka."' SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 99 kot nekakšna Urstiftung nahaja v konkretni zavesti prvega geometra, tako da ta izvor ne obstaja pred subjektivnim aktom. Analiza intencionalnosti subjekta oziroma prvega geometra je zato nepogrešljivi del historične analize. Povedano drugače, po Derridaju poskuša Husserl priti do »transcendentalne izvornosti neke zgodovinske produkcije zavesti«, pri čemer je intencionalni in zgodovinski smisel vsakega akta - to je Husserlova predpostavka - dosegljiv v vsej svoji izvornosti (Le problème de la genèse, str. 260). Relacija med subjektom in svetom je tu odločilnega pomena: »Gre za konstitucijo geometrijske znanosti s strani transcendentalnega subjekta, čigar geneza je predpostavljeno dovršena, in za konstitucijo geometrijske znanosti izhajajoč iz sveta, katerega ontološka .struktura je zdaj že tu s svojim lastnim pomenom zdaj pa se kot predpredikativni substrat meša z nekim a priori konstituiranim kot neskončnim horizontom možnosti teoretske določitve. Z ozirom na začetek geometrije sta subjekt in svet že tu.« (Ibid., str. 265.) Sleherna geometrija je morala tako ali drugače odgovoriti na vprašanje po svojem izvoru. Ker je bil ta odgovor sicer impliciten, a prvi odgovor, na katerem je geometrija sploh lahko pričela graditi, vprašanje po izvoru ni bilo nikoli več postavljeno, točneje, odgovor je bil podan navkljub temu, da ni bilo vprašanje nikoli postavljeno. Vprašanje po izvoru geometrije torej prekrivajo plasti zgodovinskih sedimentov, a da bi prišli do njega, ne zadošča kreniti po poti aiheološktgadesedimentiranja, dasiravno je v igri neke vrste desedimentiranje. Na ta način bi sicer morda prišli do odgovora nanj, a bi zgrešili samo vprašanje. Prvi problem izvora geometrije je torej v tem, kako postaviti vprašanje po izvoru oziroma kako zagotoviti pogoje, ki omogočajo to vprašanje. Najprej je treba pripoznati nujnost, da vprašanje po izvoru nastopa šele naknadno, se pravi da vselej zamuja ter je po svojem bistvu sekundarno. Tudi to Derrida opaža že v Le problème de la genèse. Vprašanje po izvoru geometrije se namreč giblje na eidetski ravni konstitucije noematičnega smisla, se pravi znotraj noetično-noematične korelacije, ki pa ne more biti utemeljena drugje kot na genetični konstituciji. Zavoljo tega ovinka je konstitucija idealnih objektov geometrijepostgenetična (ibid. ). Vprašanju po izvoru - v tem primeru vprašanju po izvoru geometrije - moramo torej pripisati izvorno sekundarnost. S tem Derrida nikakor ne meri na to, da juridična nujnost metode ne prekrije faktične nujnosti zgodovine oziroma da se del faktičnosti izmika domeni metode. Nasprotno. Husserl sam po Derridaju meri na moment, ki se nahaja pred razcepom na defacto in de iure. UROŠ GRILC 100 Husserla torej zanima izvor geometrije v njenem neponovljivem, nespre- menljivem in enkratnem »prvič«. Določiti mora moment, ko se to »prvič« vzpostavi kot utemeljitveno in kreativno za geometrijo. To »prvič« geometrijske kreacije je edinstveno in nezvedljivo, je nerazdružljivi spoj dejstva in pomena, spoj, ki ga lahko v njegovi neponovljivi enkratnosti restituirà zgolj intencio- nalno-zgodovinska analiza. Toda ta neponovljivost mora vendarle dopuščati določeno samo-reprodukcijo. Paradoks iskanega »prvič« geometrije je namreč v tem, da je po definiciji neponovljivi moment, ki pa ga je vseeno možno in konec koncev nujno reaktivirati na vsakem koraku zgodovinskega razvoja geometrije. In to celo v njegovi polni in neokrnjeni izvornosti. Brez te formalne možnosti bi geometrija za vselej izgubila svojo pristnost. Od tod Derrida potegne sklep, da je iterativnost narava same redukcije. Redukcija namreč v opisanem primeru deluje kot restitucija, oživlja izvorno praevidentnost in jo reaktivira. Radikalnost in apriorno neposrednost reakti- viranja omogoča zgolj redukcija, se pravi postavitev med oklepaje celotne tradicije geometrije ter njene dejavnosti. Redukcija naj bi s tem reaktiviranju zagotovila njegovo neposrednost in radikalnost, se pravi da naj bi reaktiviranje preko redukcije obudilo celotni praizvorni smisel. Tu pa se zaplete: »Tradicionalne sedimentacije morajo biti reducirane za to, da bi nam zagotovile vrnitev k izvornemu temelju: toda istočasno je ta vrnitev možna le zato, ker obstajata sedimentacija in tradicija.« (Le problème de la genèse, str. 263.) Nasledek vnazajšnjega spraševanja je nujnost premestitve izhodišča. Obstoj sedimentacije in gibanja tradiranja je apriorni pogoj možnosti reaktiviranja. Toda šele tradicionalne sedimentacije omogočijo postavitev vprašanja po izvoru. Od dane geometrije, ki ima status nebistvenega naključja, na ta način preko redukcij pridemo do smisla izvora geometrije. Ta pot nazaj vseskozi aficira izhodišče in ga naposled naredi za neustreznega. Druge poti ni. V Krisis (str. 59) Husserl uvidi to neizbežno zagato. Kar preostane, je »cikcakasto« prehajanje od kasnejšega k predhodnemu in nazaj. To je Husserlov odgovor. Pot do izvora je vselej cikcakasto približevanje. In ker mora biti začetek te poti neko naključje, Derrida v »Introduction« to izhodišče opiše s terminom nujna kontingentnost. To je rezultat metode Rückfrage. Izhodišče vprašanja po fundaciji znanosti je dana partikularna znanost, to izhodišče pa se skozi vračanje k izvornosti naposled izkaže za povsem kontingentno. Toda ker ni na voljo nobenega drugega možnega izhodišča, je ta kontingentnost načeloma nujna. Husserlova paradoksna zahteva, da se po eni plati postavi med oklepaje SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 17. Derridajev prevod tega termina je quesiion en retour, angleški prevod je zvest tej rešitvi, questioning-hack. Pomenljiv paje njegov prevod taistega termina v Le problème de la genèse (str 261 ff): réflexion. Paul Ricœur se v tesktu »L'originaire et la question-en-retour dans le krisis de Husserl» (v zborniku Te.xtes pour Emmanuel Lévinas, Éditions Jean-Michel Place, Pariz 1980, str 168) sklicuje na »briljantno študijo Jacquesa Derridaja o Izvoru geometrije, ki je prvi izpostavil metodo Rückfrage, ki jo posrečeno prevaja s 'question en retour'«. Ricœur nekoliko kasneje razmišlja o prevodu Rückfrage s «questionnement à rehourse«. Po njem mišljenje Krisis, zlasti termina Rückbesinnung in Rückgang, vseskozi postavlja v ospredje zgodovinsko, kritično in regresivno refleksijo, ki zavoljo odsotnosti neposrednega zora edina pripelje do osmislitve Lebenswelt. Od tod poskuša Husserlovo mtKoio Rückfrage povezati z Marxovim »preobratom« v Nemški idelogiji navkljub temu, da so idealnosti, na katere merita Marx in Husserl, precej različne. lor celotno zgodovino geometrije, po drugi plati pa se izhaja iz dane geometrije, je tako povsem konsistentna. Kot smo omenili, Husserl v »Vprašanju po izvoru geometrije« za postopek desedimentiranja izvorne praevidentnosti izbere termin/?iVc/:/ra^e, »vnazajšnje spraševanje«," termin, ki v nemščini napotuje na poštno komunikacijo. Da bi lahko spraševali po začetku, moramo izhajati iz danih, berljivih dokumentov. Gibanje Rückfrage je zato hkrati reakcionarno in revolucionarno, saj gibanja tradiranja nikakor ni moč omejiti na gibanje linearne progresije, temveč je skoz in skoz gibanje progresije/regresije. Derrida bo kasneje, v O gramatologiji, to gibanje podrobno razčlenjeval na primeru Rousseaujevega pojmovanja zgodovine, kjer se vsaka regresija zgodovinskega procesa oziroma nastanek novega zla naknadno izkaže za napredovanje proti naravnemu stanju. Ta obrat bo poimenoval »dopolnilna kompenzacija«, velja pa upoštevati, da je logika dopolnilnosti - dopolnilo kot nebistveni dodatek za nazaj konstituira tisto, kar dopolnjuje, naknadno konstituira polnost, katere dopolnilo je - v »Introduction« še v povojih, tako da je paradoksna podvojenost omenjenega gibanja v O gramatologiji obravnavana z nekoliko drugačnim aparatom. Gibanje Rückfrage naj bi naredilo za evidentne apriorne splošnosti in pri- peljalo do enotnosti smisla znanosti. Toda brez nujne kontingentnosti svojega izhodišča bi se gibanje vnazajšnjega spraševanja izteklo v golo kaotičnost. Kontingentnost je tu pogoj nujnosti. In ker to gibanje praizvorno evidentnost iz njene pasivne navzočnosti v dani gemetriji oživi v vsej izvorni aktivnosti, je ta desedimentacija obenem tudi reaktiviranje. UROŠ GRILC Pisava. Zakaj je Husserl pot do splošnosti začel prav pri geometriji? Idealna objektivnost geometrijskih objektov je absolutna, ker je idealnost v geometriji idealnost samega objekta. Fenomenalnost geometrijskega oziroma matema- tičnega objekta nasploh v celoti sovpada z njegovo bitjo, to sovpadanje pa se neokrnjeno daje čisti zavesti. Geometrijski objekti so vsled tega model vsakega objekta, medtem ko se matematično mišljenje kot mišljenje »idealnih mož- nosti« izogne pasti psihologizma s tem, da se ne opira na izkustvo. Geometrija ne postopa opisno, ne zanimajo je liki v njihovi čutni nazornosti, ampak se usmerja na določitev posameznih temeljnih potez, ki spadajo k ideji telesa, denimo k določitvi črte, površine, točke ipd. Usmerja se na tiste poteze eksten- zije, ki »imajo določujočo vlogo v aksiomih« oziroma v primitivnih zakonih bistva."* S pomočjo slednjih lahko geometrija na docela deduktiven način izpelje vse idealno možne like, ki bivajo v prostoru. Velika odlika geometrije je, da končno število njenih pojmov in stavkov tvori okvir določitve vseh možnih likov. Geometrija torej postreže z »definitnim« aksiomatskim sistemom (;¿íí/. , str. 226), njen predmet pa niso dejstva, temveč bistva, zato se ne opira na izkustvo, ampak na neposredno zrenje bistev. V geometriji pride do pravega Wesensbestimmung oziroma Wesensschau, ki je opora eidetični redukciji in edina referenca utemeljujočega akta geometrije. Identitetno prekrivanje med fenomenalnostjo in bitjo fenomenologije je tudi razlog ponovljivosti geometrij- ske idealnosti in garant za neskončno prevedljivost. Možnost slednjega je zagotovljena z odstranitvijo sleherne empirične kontingentnosti. To je tudi pogoj neskončne možnosti tradiranja. Toda idealnost geometrijskega objekta ni privilegirana le zavoljo svoje nor- mativnosti v oziru drugih idealnih objektov, temveč tudi zavoljo akta produkcije te idealnosti. Vprašanje tradiranja izvorne praevidentnosti geometrije tako nenehno prehaja v vprašanje konstituiranja idealne objektivnosti in obratno. Videli smo, daje milje tega konstituiranja jezikovni izraz in da mora konsti- tuiranje skozi proces zgodovinskega sedimentiranja. Za idealne objekte je temeljnega pomena ohranitev njihove izvorne praevidentnosti. Ta konsignacija namreč pogojuje reaktiviranje te praevidentnosti. 18. Edmund Husserl, Ideje zu či.ilo fenomenologijo in fenomenološko filozofijo. Slovenska matica, Ljubljana 1997, str. 225. 102 SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST ] 19. »Načelo načel« fenomenologije je zor reči same, zalo, kot ugotavlja Descombes, najde feno- menologija izvor resnice v aktu, ki ga lahko zavest vsak trenutek dovrši: sleherni subjekt se lahko v kateremkoli trenutku opre na svoj lastni zor i Descombes, str, 167). 103 Na kakšen načinje pisava vključena v konstitucijo idealnih objektov? Preden i ; preide k temu vprašanju, Derrida opozori na Husserlov tihi metodološki ovinek. ; Namesto da bi Husserl po ustaljeni poti skladno z načelom načel fenome- ) nologije" utemeljil izvor smisla geometrije, preide k raziskovanju geneze absolutne objektivnosti smisla, »idealne objektivnosti smisla, ki je vedno že navzoč v vsaki zavesti« (»Introduction«, str. 52). Husserl se torej vrne k vpra- i šanju, kako lahko neka subjektivna egološka evidentnost postane objektivna in hkrati intersubjektivna oziroma, povedano preprosteje, na kakšen način lahko | neka subjektivnost proizvede idealni objekt. Formacija smisla izvorne j evidentnosti je potemtakem za Husserla vedno že dovršena. Ali to pomeni, da i je vsebina izvornega akta geometrije nepomembna za izvor geometrije? Derrida j odgovarja, daje Husserl primoran odložiti to vprašanje, pri čemer Derrida ta i odlog pojasnjuje kot stvar neke »temeljne filozofske odločitve« (ibid.). Toda i ravno omenjeni zadržek glede vsebine in izvora tcErstmaligkeit Husserlu omo- ' goči, da postavi vprašanje njene objektivacije in njenega vstopa v zgodovinsko | transmisijo. Šele koje opredelil pogoje objektivnosti idealnih objektov, lahko i Husserl prične odgovarjati na vsebino aktov prvih geometrov, na tisto prvo ; Simibildung. S tem pa je Husserl konec koncev le ponovil nujnost svojega j siceršnjega pristopa k izvoru geometrije, da smo namreč vselej primorani | izhajati iz že konstituirane geometrije. Retroaktivnost in naknadnost sta torej nujni metodološki ovinek intencionalno-zgodovinskega spraševanja po izvoru. Posebej nas bo zanimal moment, ko mora Husserl konstitucijo idealnih objektov postaviti v nujno razmerje z njihovo konsignacijo, njihovim ohranja- i njem, se pravi v razmerje z dimenzijo časa. Ta moment je edinstven v vsej zgodovini filozofije: jezikovni izraz ni več omejen na mnemotehniko ali na pomožno sredstvo resnice, ampak je resnica postavljena v bistveno odvisnost ■ od sedimentacije in odloga. Resnica se vzpostavi zgolj preko te predhodne sedi- mentacije, ki omogoča retencijo in protencijo smisla. To pomeni, da konsignacija idealnih objektov sovpada z njihovo konstitucijo. Zato je ta konsignacija nekakšna »izvorna konsignacija«. Da bi bil idealni objekt konstituiran, mora biti predhodno sedimentiran in ohranjan. Pogoj konstitucije idealnega objekta je potemtakem njegov odlog. V temje pravi prevrat, ki ga prinaša Husserlovo predavanje o izvoru geometrije. In ta prevrat je prva gesta dekonstrukcije. UROS GRILC 20. O tem podrobno razpravlja Michael Theunissen, The Other Studies in the Social Ontology of Husserl, Heidegger, Sartre andBuber, MIT Press, Cambridge/Massachusetts/London 1986. 104 »Konstituirati idealni objekt pomeni, da se ga da stalno na razpolago nekemu čistemu pogledu. A še predenje konstituirano in prekoračeno pomožno sredstvo nekega akta, ki je usmerjen proti resnici smisla, je jezikovna idealnost milje, znotraj katerega se idealni objekt odlaga kot tisto, kar se sedimentira oziroma kot tisto, kar ohranjamo. Toda akt izvorne konsignacije ni zabeleženje neke odtegnjene reči, je produkcija skupnega objekta, se pravi objekta, katerega izvirna lastnina je tako odložena... Kajti resnica bi brez tega tezavriranja ne obstajala, tezavriranja, ki ni zgolj tisto, kar konsignira in ohranja resnico, temveč tudi tisto, brez česar bi si ne mogli zamisliti projekta resnice in ideje neskončne naloge.« (»Introduction«, str 72.) Opisano tezavriranje resnice je v izključni domeni jezikovnega izraza. Vsiljuje se vprašanje, ali za pogoj konstitucije absolutno idealnih objektivnosti Husserl sedaj postavlja jezik kot nekakšno transcendentalno intersubjektivnost. Tu se nakazujeta dva problema: problem intersubjektivnosti in problem fenomenološkega izvora govorice. Problematika izvora geometrije tvori s problemom konstitucije intersubjektivnosti in problemom izvora fenomeno- loške govorice nerazčlenljivi sklop. Izhajajoč iz njega Husserl razvija vprašanja sveta, sočloveškosti in zavesti o biti-v-skupnosti.-" Derrida se v danem kontekstu osredotoča predvsem na eno izmed predpostavk tegaMitmenschheit, na možnost univerzalne govorice, čiste gramatike oziroma apriomosti govorice. Pogoj prevedljivosti in funkcioniranja procesa tradiranja je obstoj apriornih form govorice in njena normativnost. Govorica je namreč možnost, ki jo ima prvi geometer že na razpolago. Če je idealni objekt proizveden v njenem miljéju. je izpolnjen predpogoj za to, da je umljiv vsem drugim članom skupnosti in tako vstopi v proces tradiranja. Izvorni smisel idealnega objekta je s tem moč kadarkoli reaktivirati. Najprej pa ga lahko reaktivira sam subjekt v različnih trenutkih svojega življenja. To ima konsekvence za intersubjektivnost: »Intersubjektivnost je torej najprej - na določen način - neempirično razmerje mene z menoj samim, razmerje moje aktualne sedanjosti z drugimi sedanjostmi kot takimi, se pravi kot drugimi in kot sedanjostmi (kot preteklimi sedanjostmi), razmerje absolutnega izvora z drugimi absolutnimi izvori, ki so navkljub njihovi radikalni alteriteli vselej moji.« (Ihid., str 82.) SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 105 Preostane odločilna gesta, un geste décisif reste à faire, pravi Derrida ( ibid.. str. 83). Ne po naključju je ta gesta, kije uvertura v dekonstrukcijo, možna in hkrati nujna ravno na točki, koje sledenje Husserlu pripeljalo do »edinstvene in bistvene forme temporalizacije. Preko same svoje dialektičnosti absolutna izvornost Živega Sedanjika omogoča redukcijo - brez negacije - vsake alteritele; konstituira drugega kot drugega na sebi in isto kot isto v drugem« (Ihid.) Možnost in hkrati nujnost, nujna možnost oziroma pogoj (ne)možnosti ima formo časa. Idealni objekt na tej točki razkriva vez med svojo konstitucijo in časom. Da bi namreč idealni objekt dobil polni značaj idealnosti, mora postati omničasoven. V ta namen se mora osvoboditi vsakršne še tako majhne vezi s subjektivnostjo, se pravi tako vezi s subjektom/izumiteljem kot tudi vezi s subjektom/skupnostjo, kiji pripada izumitelj. Oralna govorica proto-geometrom omogoči prvo, se pravi da idealni objekt odveze od individualne subjektivnosti, ga pa v zameno za to vpne v občo subjektivnost. Idealni objekt ostaja s tem preko govorice zavezan miljéju svojega nastanka in vključen v »sinhronijo izmenjave znotraj skupnosti, ki ga je zasnovala« ( ibid.. str 84). Govorica torej omogoča splošno umljivost idealnega objekta le v meri, v kateri je transparentna vez med skupnostjo, kiji pripada izumitelj. Govorica zatorej še ni dovršena transcendentalna redukcija, ker idealnim objektom ne podeli, to so Husserlove besede, »vztrajajočega obstoja« oziroma ker idealnim objektom v primeru, ko niso udejanjeni v neki evidentnosti, ne zagotavlja njihove »nenehne-biti« (»Vprašanje po izvoru geometrije«, str. 13-14). Toda duhovna tvorba se izmika vsaki konkretni prostorsko-časovni indivi- duaciji. Na ta način se daje kot idealna predmetnost. Husserl takoj zatem znova vpelje preobrat. Čeprav idealne predmetnosti ne dopuščajo čutne 1пкофогас1је in so v tem oziru docela neponovljive, so vendarle nekaj, kar obstaja v svetu, in jim je zato dana možnost čutnega utelešenja: do tega prihaja skozi specifično »dvoplastno ponavljanje«, namreč verbalno in pisno dokumentiranje. Husserl torej vpelje preobrat skozi vprašanje jezika. Jezikovno utelešenje seveda ni osrednji problem »Vprašanja po izvoru geometrije«. Vprašanja statusa geo- metrijskih idealnosti ni moč reducirati na vprašanje jezikovnih utelešenj. Prav tako razlika med izjavo in izjavljanjem ni pertinentna za obravnavo vprašanja po izvoru geometrije. Vprašanje po izvoru geometrije je, kot smo videli, usmerjeno na idealne predmetnosti, ki so po svoji naravi tematske in zato predhodijo omenjeni opoziciji. Poleg tega Husserla ne zanima niti vprašanje izvora jezika UROS GRILC 21. Le visible et l'invisible, str 312. O povezavi med inherentnostjo grafije besedi in mišljenju ter časovno naravo govorice, primerjaj Tine Hribar, Fenomenologija IL Heidegger-Lévinas- Lacan-Derrida, Slovenska matica, Ljubljana 1995, str 574 ff. Jean-Luc Marion časovno tematiko, kakor jo je začrtala Bit in čas, postavi v izhodišče naslednje dileme, s katero se mora soočiti fenomenologija: »bodisi izginiti kot filozofska disciplina bodisi priznati, da... njena metoda ne sme biti več odvisna od vprašanja biti, kolikor se ne more vnaprej omejiti na objektivnost objektivnosti.« Francoska fenomenologija, vključno z Lévinasom, Ricœur- jem. Derridajem in Henryjem, je brez izjeme izbrala to drugo pot: »fenomenološki postopek temelji zgolj na svojih lastnih protokolih mišljenja, onstran in tostran objekta v njegovi konstituciji in bivajočega v njegovi biti.« Jean-Luc Marion, Rédiution el donation. Recherches sur Husserl, Heidegger et la phénoménologie. PUF, Pariz 1989. str 9. 106 niti njegova eksistenca, ki jo opredeljujeta izjava in dokumentiranje v realnem svetu. Husserla v prvi vrsti zanima, kako geometrijska idealnost iz psihične tvorbe, iz rezultata dela prvega geometra, preide v idealno objektivnost. Čeprav gemctrijska tvorba izvira iz psihičnega, ni psihična realnost. Toda ovinek skozi jezik in skozi utelešenja jezika je na poti od psihičnega do objektivnega neizbežen. Husserl zato izpostavi nek specifičen vidik jezika; jezik kot horizont človeškosti, tj. skupnosti, ki jo prežema možnost izrekanja na splošno. Vse, kar je navzoče v miljéju človeškosti, je namreč po Husserlu jezikovno izrazljivo tako po svoji biti kot po svojem bistvu. Objektivni svet je vsakomur pojmljiv in izrekljiv znotraj horizonta sveta preprosto zato, ker jc v njem vez z jezikom nezvedljiva. Ali drugače, človek, sočlovek, svet in jezik tvorijo po Husserlu nerazčlenljivi sklop. Konstitucije idealnih objektov Husserl zato ne bo poveril govorici, temveč nekemu drugemu jezikovnemu izrazu: pisavi kotpar excellence spacio-tempo- ralnosti. Merleau-Ponty je že pred Derridajem opazil ta moment spacio-tempo- ralnosti v kontekstu Krisis. Ko se ostro zoperstavlja Sartrovi filozofiji zgodovine kot filozofiji individualne prakse, ko Husserlovemu stavku - navaja ga že v Fenomenologiji percepcije (1945) - »Umsturz der Kopernikanischen Lehre: die Erde als ur-Arche bewegt sich nicht« doda moment telesa in ga preformulira v stavek: »Zemlja kot Ur-Arche obelodanja telesno [charnellej Urhistorie«, Merleau-Ponty piše: »Gre za zajetje nexusa - ki ni niti 'zgodovinski' niti 'geografski' - zgodovine in transcendentalne geologije, za prav tisti čas, ki je prostor, za prav tisti prostor, ki je čas, ki sem ga znova odkril skozi svojo analizo vidnega in telesa [la chair], za to simultano Urstiftung časa in prostora, ki povzroči, da obstaja nek zgodovinski prehod in nek quasi geografski vpis zgodovine. Fundamentalni problem: sedimentacija in reaktivacija.«'' SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST Vpis subjekta. Zakaj torej pisava? Odločilna prednost »pisnega, dokumentirajočega je- zikovnega izraza« je namreč po Husserlu v tem, da »omogoča sporočanje brez neposrednega ali posrednega osebnega nagovora, da je takorekoč vir- tualno nastalo sporočilo [virtuel gewordene Mitteilung}« (»Vprašanje po izvoru geometrije«, str. 14). Po Husserlu pisna znamenja pri obujanju pome- nov v ničemer ne zaostajajo za govornimi. Virtualnost zapisa je plodna predvsem zato, ker v svoji čutni izkustvenosti nosi intersubjektivno izkustve- nost, se pravi daje plodna zato, ker so pisna znamenja splošno umljiva in ker spadajo k jezikovnim znamenjem. Pri tem v ničemer ne zaostajajo za jezikov- nimi glasovi. Prav na primeru pisnih znakov uspe Husserl ponazoriti vnazajš- nje gibanje znotraj pasivnosti, se pravi gibanje, skozi katerega se v pasiv- nosti zbujeno pretvori v aktivnost, ki mu je prej pripadala. Ta zmožnost je po Husserlu »vsakemu človeku kot govorečemu bitju izvorno lastna zmožnost reaktiviranja« (ibid.). Reaktiviranje je dano skozi možnost pisnega sedi- mentiranja izvornega pomena. Ta sedimentacija je pogoj reaktiviranja, obuditev pomena je v rokah sedimentiranja. Zapis udejanja spremembo »izvornega modusa biti tvorbe smisla«, se pravi tudi geometrijske tvorbe, ki je izrečena v sferi evidentnosti. Gre. dodaja Husserl, za sedimentiranje te tvorbe; »Toda v moči bralca je, da postane ta tvorba znova evidentna, bralec lahko torej reaktivira evidentnost.« (Ibid.) Seveda ima bralec prav tako možnost, da ostane na ravni pasivnega/receptivncga dojemanja in ne stremi k aktiviranju evidentnosti. Zadovolji se lahko s pasivnostjo kot »kraljestvom 22. Rodolf Bernet v La vie du sujet. Recherches sur l'interprétation de Husserl dans la phéno- ménologie (PUF. Pariz 1994, str. 166) opozarja na Derridajev molk o Merleau-Pontyju, s katerim pa ima kljub temu precej skupnega. 107 Sedimentacija in reaktivacija sta torej povezani s problemom spacio-tempo- ralnosti. problemom praosnovanja časa in prostora ter problemom sočasnosti njunega osnovanja. Ne glede na siceršnje razlike med Merleau-Pontyjem in Derridajem, je na tej točki zastavek sklopa čas/prostor pri obeh istoveten.'^ Obakrat je ta sklop analiziran skozi interveniranje neke nezvcdljive inkorpo- racije, ki se izmika primežu avtoafekcije in samorefleksije: Merleau-Ponty vpelje telo, Derrida pa bolj določno formo telesnosti, grafem. UROŠ GRILC 108 asociativnih povezav«, ki rezuUira v mnoštvo pasivnih spojenosti, pasivno razumljenih in recipiranih pomenov. Za razliko od pravega, avtentičnega reaktiviranja, katerega domet je omejen na reaktiviranje posameznih členov neke teoretske povezave, omenjeno pasivno sklapljanje povezav občasno vzbuja videz, da uspe reaktivirati pravi pomen oziroma intenco v celoti. Tu torej nastopa možnost neavtentičnosti pomena, ki je nasledek zgolj navi- deznega reaktiviranja, tj. reaktiviranja, ki v pretenziji po poenotenju celotne intence neke duhovne tvorbe ne pride dlje od ustvarjanja videza. Reaktiviranje je avtentično, kolikor znova naredi za evidentni celotni izvorni pomen duhovne tvorbe. Pisava je potemtakem idealnost. ki zgolj spodbudi določeno reaktiviranje, se pravi je vselej navzoča zgolj kot virtualna možnost ter zgolj kot virtualna sodeluje pri konstituciji idealne objektivnosti. Geometrijski idealni objekt se skozi zapis sedimentira, tako pa dopušča, da se ga v kateremkoli trenutku reaktivira v vsej njegovi evidentnosti. Niti subjekt izumitelja niti njegova Mitmenschheit nimata pri prehodu iz te pasivne inkorporacije geometrijskega pomena v njegovo vnovič obujeno aktivnost nikakršne vloge. Udejanjenje tega prehoda paje ravno zato dosegljivo vsakomur, možnost reaktiviranja je vnaprej dani milje jezikovnega izražanja, ki pa je tu v prvi vrsti vezano na sedimentacijo zapisa. Pisava je možnost sedimentiranja in reaktiviranja par excellence, ali drugače, prva forma izrekanja je pisanje. Pisava je potemtakem uspela transcendentalna redukcija in dovršitev »eksistence čiste transcenden- talne zgodovinskosti«. »Možnost pisave bo zagotovila absolutno tradicionalizacijo objekta, njegovo absolutno idealno objektiviteto, se pravi čistost njegovega razmerja z univer- zalno transcendentalno subjektivnostjo. To stori s tem. da emancipira smisel v oziru njegove aktualne evidentnosti za realnega subjekta in v oziru njegove aktualne cirkulacije znotraj določene skupnosti.« (»Introduction«. str 84.) Poudarek je na vrednosti »virtualnosti«. ki jo Husserl pripisuje pisavi. Ta vrednost je dvoumna, ker skupaj z možnostjo reaktiviranja pasivnosti odpira tudi vse fenomene krize smisla, ki vodijo v pozabo izvorne evidentnosti. Virtualnost pisave je torej tako možnost kot tudi nemožnost reaktiviranja. Istočasno. Derrida zato zagovarja tezo, da postane resnica polno objektivna oziroma idealna šele na točki, ko jo je moč izgovoriti ali zapisati. Izpostavi nujnost tega, da inteligibilnost resnice sovpada z njeno neskončno izgublji- vostjo. Smisel mora biti zapisan, dopustiti mora, da se vanj vrine nek presežek/ SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 23. Cf. ibid., str. 87. Detlef Thiel (Über die Genese philosophischer Texte. Studien zu Jacques Derrida, Verlag Karl Alber, Freiburg/München 1990, str 361) v zvezi s povedanim postreže z zelo lepo formulacijo: »Ko se zapisano po Derridaju radikalno osvobodi vsakega faktičnega branja ali mundanosti, ko se smisel kot nek pretekli ali prihodnji cogitatum istočasno zadržuje zunaj evidentnosti in prezence tega ego cogito - ali ego scribo - se na drugi strani odpre usodna možnost 'izginjanja resnice.'« 24. Ena izmed variant te formulacije je Ricoeurjeva: .strukturalizem je kanrizem brez subjekta. Navkljub omenjeni sterilnosti 1тефге1ас1ј in kritik Derridaja, ki se izognejo če že ne tematizira- nju njegovega odnosa do Husserla pa vsaj umestitvi »Introduction«, moramo omeniti vsaj en smel poskus, ki štrii iz konvencionalnosti tako po svoji prodornosti kot po celovitem obravna- vanju Derridaja. Citiramo ganatočki, kije zanimiva za naše sledenje izvoru geometrije, zgodo- vinskosti in pisavi: »Honzont pisave kot horizont zabeleženja pogojuje konstitucijo idealnih matematičnih objektov. Téma Izvora geometrije je téma tega prvič, téma začetka zgodovine predvsem kot zgodovine geometrije, ki je tudi zgodovina instrumentalnosti: ne obstaja neka geometnja, ki bi bila pojmljiva zunaj procesa komunalizacije, ki ga omogoči tehnika prezentacije tega 'že-tu': ne obstaja geometrija brez instrumentalne retencionalnosti. Se pravi brez konstituirajočega terciarnega spomina.« Bernard Stiegler, La technique et le temps. 2. La désorientation, Galilée, Pariz 1996, str. 50. Iz analogije med tem procesom transmisije in notranjo zavestjo časa ter iz razlike kot gibalom tehno-logike Stiegler izpeljuje kompleksna vprašanja tehnike in časa, osredotoča pa se predvsem na njuno vzajemno implikacijo. 109 manko, neka materialnost, neka nelastnost ter ga ogrozi kot tuja alteriteta. Šele preko te grožnje se smisel konstituira kot smisel." Pisava kot »skripturalna spacio-temporalnost« tako inkarnira in dovrši transcendentalno zgodovinskost ter je poslednja objektivacija, objektivacija, ki ni odvisna od faktičnosti in od aktualne intence govorečega subjekta. Za razliko od govornega izraza ni torej odvisna niti od govorečega subjekta niti od skupnosti govorečih subjektov. Derrida pravi: »S tem, ko pisava absolutno virtualizira dialog, ustvari nekakšno avtonomno transcendentalno polje, iz katerega je aktualni subjekt lahko odsoten.« (»Introduction«, str. 84.) Na tej točki se Derrida izrecno naveže na Hyppolita, ki je bil sicer njegov mentor, naveže se na njegov koncept »transcendentalnega polja brez subjekta«. To polje naj bi preko fenomenološke epoche opredelilo pogoje subjektivnosti. Zgolj na tem mestu v »Introduction« in nikjer drugje Derrida svoj pojem pisave povezuje z omenjenim pojmom, kije v marsičem soroden s pojmom »zavesti brez ega«, kot gaje razvijal Aron Gurwitch. To mesto bi kritikom Derridaja, ki projekt dekonstrukcije razglašajo za projekt »destrukcije subjekta«, za nekakšno filozofijo brez subjekta, utegnilo priskrbeti trdnejša izhodišča.'* Pomenljivo paje, da omenjeni kritiki pravzaprav nikoli ne izpostavijo tega mesta. Derridajeva dela o Husserlovi filozofiji so nasploh le poredkoma njihova UROŠ GRILC 25. Cf. Marion, str 20-21. Benningtonova »Derridabase« je pri formuliranju te ključnosti še posebej iskrena. Bennington namreč razčlenjuje dekonstrukcijo povsem tematsko, brez posvečanja posebne pozornosti avtorjem, ki jih Derrida bere. in brez citatov iz njegovih del. Z eno samo izjemo. Med naslovi poglavij (Začetek, Znak, Pisava, Kontekst, Lastno ime, Čas in končnost. Dar, Seksualna razlika, Žid, Strikcija itd.) namreč zasledimo eno lastno ime, ki v okviru obravnave dekonstrukcije zahteva svoje poglavje: »Husseri«. 110 referenca. Toda prav ta dela odgovarjajo na nekatera ključna vprašanja formi- ranja dekonstrukcije.-^ Zato je toliko bolj presenetljivo, da so se nanje sila poredkoma sklicevali tudi zagovorniki dekonstrukcije. Sodobni trend inter- pretacije Derridaja popravlja to ignoranco in Derridajeve kasnejše relleksije, ki na prvi pogled nimajo veliko opraviti s fenomenološko tematiko, celo in extenso navezuje na zgodnja dela o Husserlu. Vse to z namenom, da se pokaže na določeno kontinuiteto Derridajevega dela, na kontinuiteto, kije seveda konti- nuiteta v diskontinuiteti; verjetno pa bi bila še točnejša oznaka za dekonstrukcijo kontinuiteta diskontinuitete. Poskušajmo namesto Derridajevih kritikov postaviti nekaj vprašanj. Derrida poveže Hyppolitov pojem »transcendentalnega polja brez subjekta« s svojim pojmom prapisave oziroma s pisavo v njeni virtualni zmožnosti, kot jo je razumel Husserl. Slednja je v določeni meri vsekakor analogna temu polju. In Derrida je nedvomno povedal, da je »aktualni subjekt« iz tega polja »lahko odsoten«. Toda ali to potrjuje kritiko, da Derrida pisavo v resnici konceptualizira skozi perspektivo likvidiranja subjekta? Kaj pomeni pripona »aktualni« in kakšna je alternativa temu, da je subjekt »lahko« odsoten iz pisave? Ali v primeru, da subjekt ni odsoten iz polja pisave, pisava ni možna? Alije ta odsot- nost subjekta le nekaj arbitrarnega? Toda še prej se moramo vprašati, ali Husserl pisavo postavlja za pogoj konstitucije idealnih objektov ravno zato, ker pisava funkcionira v odsotnosti vsakega subjekta? Takoj za tem. ko Derrida potrdi, da pisava - »kot mesto absolutno ideal- nih permanentnih objektov« (ibid., str. 85) - konstituira transcendentalno polje, iz katerega je subjekt lahko odsoten, in da pisava nastopa kot pogoj možnosti subjektivnosti na splošno, pride do odločilnega preobrata. Nasled- nji citat za vselej postavlja na laž vsako govorjenje o dekonstrukciji kot filo- zofiji brez subjekta: »Izvornost polja pisave je v tem, da zmore v .svojem smislu brez vsakega aktualnega branja na splošno. Toda brez čiste juridične možnosti tega, da je inteligibilno za nek transcendentalni subjekt na splošno, in če se v čistem SKRIPTURALNA SPACIO-TEMPORALNOST 26. To konstitutivno vlogo pisave je potrebno v okviru Husserlove fenoinenologije razumeti skozi perspektivo noeme. ki je »intencionalna, a ne realna komponenta noematičnega korelata, ki ni niti 'v' svetu niti 'v' zavesti. Toda noema je natanko pogoj vsakega izkustva, vsake objektivnosti, vsake fenomenalnosti, namreč vsake noetično-noematične relacije, naj bo originama ali modificirana,« (Jacques Derrida, Spectres Je Marx, Galilée, Pariz 1993, str. 215, op. 2.) V to smer bi šla po Derridaju tudi »fenomenologija spektralnosti«, ki ni regionalna, temveč je kot neodvisna tako od sveta kot od egološke subjektivnosti pogoj vsake fenomenalnosti. Cf. Simon Critchlev. »The Hypothesis, the Context, the Messianic, the Political, the Economic, the Tehnological. On Derrida's Specters of Marx«, v Filozofski vestnik, XVI. št. 2, Ljubljana 1995, str. 89. lir razmerju odvisnosti glede na pisca in bralca na splošno ne nakazuje v tekstu ter če ga ne preganja neka virtualna intencionalnost, tedaj je to polje v izpraz- njenosti svoje duše le še neka kaotična dobesednost, čutna nejasnost neke minule označitve, se pravi označitve, ki je prikrajšana za svojo transcendentalno funkcijo.« (Ihid.) Derrida tako znotraj svoje refleksije pisave jasno začrta domet Hyppolitove koncepcije. Pisava je transcendentalno polje brez subjekta le v primeru, če osta- jamo omejeni na intencionalno analizo pisave v njenem razmerju do zavesti. Virtualnost pisave zahteva minimalno »virtualno intencionalnost«. Pisava nas sicer zavoljo ločenosti od subjekta sicer po definiciji pahne v drsenje po nesmislu in v privzemanje najrazličnejšega smisla, se pravi nas lahko oddalji od izvornega smisla zapisa. Vendar nas pisava v vsej radikalnosti pahne v drsenje po nesmislu le tedaj, če znotraj nje ohranimo minimalno intencionalno napetost do subjekta in objekta. Ali povedano drugače, pisava je smiselna in funkcionalna tvorba le v primeru, če ostaja v poziciji ие^Ние transcendentalnosti. Če pisava ne ohranja stalne napetosti do subjekta in objekta, potem je docela brezpredmetna, je kaodčnost, ki zgreši vsako določenost zato, ker zgreši vsako nedoločenost. Nasproti temu pisava postavi objekt v razmerje do univerzalne transcendentalne subjektivnosti. Pisava torej ne le ohranja vez s subjektom in objektom, temveč to vez celo vzpostavlja.-" Pogoj te njene konstitutivnosti pa je, da ohranja nekakšno distanco do subjekta, se pravi, da zagotavlja možnost odsotnosti subjekta. Vpis subjekta je tu drugo ime za njegovo konstitucijo, kajti z interveniranjem pisave na splošno subjekt za svoje možnosti pripozna svoje nemožnosti, tj. pogoji njegovih možnosti so hkrati pogoji njegovih nemožnosti: »Zakaj bi bila pisava drugo ime za konstitucijo subjektov in kratkomalo za konstitucijo, če se lahko tako izrazimo? Drugo ime za konstitucijo subjekta, tj. UROS GRILC 27. Za podrobnejšo razpravo primerjaj tekst Geoffreya Benningtona. kije preveden v pričujočem zborniku, zlasti zadnji del poglavja »Kant« in poglavje »Transcendenca in končnost«. 28. Cf. O gramatologiji, str 349-350; »Geneza in struktura«, str 49; G/a.v in fenomen. Uvod v problem znaka v Husserlovi fenomenologiji. Studia Humanitatis, Ljubljana 1988, str 102; Mal d'archivé, Galilée, Pariz 1995, str 38. 112 posameznika, kije primoran pred zakonom odgovarjati .sebi in za sebe [répondre (de) soi], obenem pa je temu zakonu podrejen?« (O gramatologiji, str 339.) Ravno na tej točki bližine s transcendentalno pozicijo nastopa tudi ključna razlika glede na Hyppolitovo transcendentalno polje brez subjekta. Omenjeno polje naj bi podalo pogoje možnosti subjekta na splošno, medtem ko prapisava ni transcendentalni pogoj subjekta in objekta. V enaki meri, v kateri je pisava pogoj nemožnosti subjekta in objekta, je tudi pogoj njune možnosti. Natanko tisto, kar omogoča, da zapis doseže svojega naslovnika, to tudi onemogoča. V O gramatologiji, predvsem pa v Glas (Flammarion, Pariz 1974, str. 181 a) Derrida poudari razkorak med prapisavo in transcendentalno pozicijo s tem, da pisavo opredeli kolultra- oziroma gií¿, str 39). Obtičali na tej negativni plati radikalne Drugosti, na neskončni negativni teologiji in na metafiziki odsotnosti, pomeni ostati znotraj imanentnosti diade ali sistema, ki gaje potrebno dekonstruirati. Dekonstruirani termin pa kot rezultat reinskripcije negativne podobe absolutne zunanjosti in Drugosti tistega, kar Derrida imenuje tudi premeščanje ali intervencija, ni več identičen z inferiornim terminom začetne diade. Dekonstruirani termin v resnici uhaja »zrcalni naravi filozofske refleksije, ki lahko vpiše (razume) svojo zunanjost zgolj v tem, da v sebi RODOLPHE GASCHÉ 29. Čeprav dekon,strukcija priskrbi analizo, s katero upraviči globalno situacijo refleksije, pa te situacije ne obravnava brez preostankov. Če je račun popis zadolžitve in kredita, ki ju je potrebno izravnati, potem je dekonstrukcija ravno operacija, ki naredi tak.šno obvladovanje za nemožno. 146 asimilira negativno podobo« (ibid.). Čeprav uporablja isto ime kot njegova negativna podoba, ne bo dekonstruirani termin nikoli dan znotraj pojmovnega nasprotja, ki ga dekonstruira. Kaj torej doseže dekonstrukcija? Če ima znak in njegova trojna struktura reprezentacije prednost pred prisotnostjo in idealnim ekspresivnim diskurzom molčečega notranjega glasu, potem postane medij prisotnosti, reprezentacija kot Vorstellung, odvisen od same možnosti znaka. Z drugimi besedami, ni idealnosti brez ponovljive narave znaka. Derrida piše takole: »Tako moramo - v nasprotju s Husserlovo izrecno intenco - Vorstellung samo kot tako postaviti v odvisnost od možnosti ponavljanja, najpreprostejšo Vorstellung, prezentacijo (Gegenwärtigung), pa v odvisnost od možnosti те-ртегспшце (Vergegenwärti- gung). Prezenco-prezenta deriviramo iz ponavljanja, ne pa narobe.« (Glas in fenomen, str. 58.) Dekonstruirani termin, reinskripcija skozi eliminacijo tradicio- nalnega pojma znaka (kot derivata prisotnosti) tako sovpada s »primordialno strukturo ponavljanja«, ki usmerja strukturo reprezentacije in zato »celoto aktov pomenjanja« (ibid., str. 63), pa tudi akte indikativne in ekspresivne komuni- kacije. Tako »primordialna struktura ponavljanja«, »možnost ponavljanja v svoji najsplošnješi obliki« (ibid., str. 73), služi za obravnavo-'' terminov začetne pojmovne diade inprotislovij ter tenzij, ki iz diade naredijo hierarhijo. Ta primor- dialna struktura v resnici funkcionira kot nekaksnufundamentalna struktura, ki poudarja sistem razlik in nasprotij, s katerim paje ne smemo zamenjevati. Takšna struktura originarnega ponavljanja je »'izvornejša' kakor fenome- nološka izvornost sama« (ibid., str. 73). Ker paje pojem izvornosti nujno povezan s prisotnostjo, te strukture ne moremo več imenovati izvorna v tradicionalnem smislu. Vrh tega izraža precej nenavadno temporalnost. Ker torej izvorna struktura ponavljanja ideal izpelje iz ponavljanja, iz tistega, za kar smo doslej mislili, daje izpeljano iz prisotnosti, se podreja tistemu, kar Derrida imenuje »nenavadna struktura dopolnila: neka možnost z zamudo proizvede tisto, čemur naj bi se dodajala« (ío/í/., str. 95). Na ta način struktura izvornega ponavljanja kot produkt dekonstrukcije, ki upošteva tako prisotnost kot tudi odsotnost, predstavlja »misel ne-prezence, ki ni nujno nasprotje filo- zofije, pa tudi ne meditacija o negativni absenci, kaj šele teorija ne-prezence kot nezavednega« (ibid., str. 68). DEKONSTRUKCIJA KOT KRITIKA 30. če torej še naprej vztrajamo pri uporabi pojma sebstva ali tega auto (kar je v določeni meri neizogibno), potem moramo upoštevati vse tisto, kar dela to sebstvo ijä razsrediščeno sebstvo. 147 Naj strnem: z analizo etično teoretske odločitve, ki je konstitutivna za filozofijo - odločitve v korist prisotnosti prisotnega, ki bi jo dosegli v mediju glasu, ki molči, osvobojenega vseh znakov in vseh indikacij (ter celo umišljenih besed), ki čisto aficira samega sebe - Derrida pokaže, da se mora takšna ideja prisotnosti opirati na »izvorno strukturo ponavljanja«, na strukturo, ki nekaj takega, kot je prisotnost, tako omogoča kot tudi onemogoča. Zares, »kako bi brez te neidentičnosfi takoimenovane originarne prezence s samo seboj lahko pojasnili, da možnost refleksije in re-prezentacije pripada bistvu slehernega doživetja?« (ibid., str. 73). Na kakšen način lahko brez izvorne sledi, se pravi brez »po-vratka vračanja« in »brez gibanja ponavljanja« (ibid., str. 73-74), ki je konstitutivno za možnost in nemožnost samo-afekcije/ie//-aj^(?c//on/, sploh obstaja (ali ne obstaja) nekaj takšnega, kot je samo-refleksija/5e//-re/7ecííon7.'' Natanko v tem primeru dekonstrukcije - dekonstruiranega termina »izvorne strukture ponavljanja« ali sledi - potemtakem »ni mogoče misliti izhajajoč iz zavesti, to je prezence, ali kratkomalo iz njenega nasprotja, absence ali ne- zavesti« (ibid., str. 94). Ali povedano drugače, dekonstrukcija je operacija, ki upošteva in istočasno razruši samo-refleksijo.'" Derrida je že v Glasu in fenomenu ugotovil, da razlika, kije konstitutivna za samoprisotnost živega sedanjika, kotsled znova vpelje nečistost prostorske globine, se pravi da v samoprisotnost vpelje neko neidendteto. Ta sled je »razmerje intimnosti živega prezenta do njegove zunanjosti, odprtost za zuna- njost nasploh, za ne-lastno itd.« (ííiíí/., str. 92). Še več, koluprostorjenje samo- prisotnosti ta sled sovpada z izvorom časa. In naposled, ker je smisel, kot je dognal Husserl, vselej že vpet v raven »pomenjanja«, se pravi v »gibanje« sledi, sled v obliki »arhi-pisave [archi-écriture]... deluje pri izviru smisla« (ibid., str. 92). Izvorna strukturaprasledi s svojimi tremi funkcijami določa cilj in pomen dekonstrukcije. Ta trojna struktura istočasno upošteva možnost (in nemožnost) samoprisotnosti prisotnega, časa in smisla. Dekonstrukcija meri nič manj kot na produkcijo takšne izvorne trojne strukture, ki lahko pojasni zunanjost, konstitufivno za tri fundamentalne in vzajemno povezane topóse Zahodne Metafizike: prisotnost, čas in smisel. Ker Zahodna Metafizika dojema te tri pojme ali ideje kot tiste, ki se proizvajajo znotraj gibanja neposredovane avtoafekcije, izvorna struktura prasledi privzema vlogo, da jih znova vpiše RODOLPHE GASCHÉ 148 nazaj v nerefleksivno in neprisotno zunanjost absolutno Drugega prasledi. V resnici se filozofija že proti svoji volji in zavedajoč se tega nikoli ni mogla izogniti povezovanju prisotnosti in samorefleksivnosti z nezvedljivo neprisot- nostjo, ki ima konstitutivno vrednost. Da bi pokazali, kako prasled s svojo trojno strukturo privzame to funkcijo zasnovanja in reinskripcije prisotnosti, časa in smisla, se bom sedaj lotil analiziranja »teoretske matrice«, ki jo Derrida oriše v prvem delu O gramatologiji. Derrida v O gramatologiji preučuje možnost »znanosti« o pisavi znotraj zgodovinske epohe, ki, prvič, kot jezik določa celoto svojega problemskega horizonta, pri tem pa že kaže na meje tega horizonta, se pravi, njegovega Dru- gega, pisavo. Zato je to epoha, v kateri, drugič, znanost kot ep/î/eme - medtem ko jo še vedno določa ideja logosa kot phone in prisotnost - samo sebe na paradoksen način vse bolj odpira nefonetičnim formam pisave. Tretjič, za to epoho je poleg tega značilen izziv tradicionalni ideji knjige kot nečesa, kar se na naravno totaliteto nanaša s tistim, kar je tej totaliteti v osnovi tuje: s pisavo in tekstom. To so za Derridaja znaki, skozi katere seDrugi znanosti kot episteme, jezika in knjige kot naravne celote manifestira na empiričen način - na empiričen način, se pravi skozi učinek spekularne refleksije, ki je še vedno vpisana v filozofijo. Pisava in tekst sta, kot zgolj neka negativna podoba radikalne Drugosti, tisto, kdxse lahko pojavi in kar lahko od te nevidne radikalne Drugosti postane vidno. In kot taka, se pravi kot tekst in pisava bo ta Drugost ostala objekt fenomenologije, denimo fenomenologije pisave. Vendar pa bo grama- tologija poskušala doseči to radikalno Drugost izza pisave in teksta, ki sta zgolj negativni plati, pod katerimi se lahko pojavi, tj. se kot taka poprisoti. Derrida v O gramatologiji v resnici pretresa tisto, kar gramatologija (»znanost«, kiji zavoljo reinskripcije vseh pojmov, na katerih temeljijo znanosti, ne moremo več reči znanost) opisuje kot sled ali pra-sled in kar se »ne bo nikoli mešalo s fenomenologijo pisave« (O gramatologiji, str. 87-88). Po dekonstrukciji pojmovne diade prisotnosti in znaka v Glasu in fenomenu, Derrida v O gramatologiji dekonstruira nasprotje med govorom in pisavo. Toda preden se lotimo same te dekonstrukcije, se nikakor ne moremo ogniti obravnavi tistega, kar pripelje do nje. Dekonstrukcija ne operira iz neke empirično prisotne zunanjosti filozo- fije, ker je ta zunanjost zgolj zunanjost///ozq/ï/'e. Dekonstrukcija ne izhaja iz fenomenološko obstoječe zunanjosti (kot to počne denimo literatura), ki bi tako trdila, da predstavlja resnico filozofije, kajti ta resnica je zgolj resnica filozofije same. Da bi spodkopali dediščino, v katero spadajo pojmi, moramo, DEKONSTRUKCIJA KOT KRITIKA 149 nasprotno, mobilizirani vse podedovane pojme. Vsi so nepogrešljivi. Derrida pravi takole: »Gibanja dekonstrukcije ne zahtevajo struktur od zunaj. Ta gibanja ,so možna in učinkovita samo tedaj, če prebivajo v teh strukturah, samo tako lahko namreč odmerjajo svoje udarce. Samo če prebivajo v njih na določen način, kajti v njih prebivajo vedno in še celo bolj kot to slutimo. Ker podvzetje dekonstrukcije nujno operira od znotraj, ker si od stare strukture za subverzijo izposoja vsa strateška in ekonomska sredstva, ker si jih od nje izposoja strukturno, tj. ne da bi moglo v njej izolirati elemente in atome, ga vedno na določen način zanese njegovo lastno delo.« (Ihid., str 36.) Da bi se izognili nevarnosti regresije, moramo zato pred dekonstrukcijo »najprej... izpostaviti sistematično in zgodovinsko solidarnost pojmov ter miselnih gest, za katere smo pogosto prepričani, da jih lahko ločujemo na povsem nedolžen način« (ibid., str. 25). Tu seveda ne moremo izčrpno opisati, kot to v O gramatologiji stori Derrida, polja sil, ki konstituira pojmovno diado govora in pisave. Naj le opozorim, daje prednost govora pred pisavo v Zahodni Metafiziki utemeljena na prepričanju, daje govor kot logos logos Biti. V Zahodni tradiciji je govor par excellence medij Biti (kot logosa) zavoljo »dejstva«, da se v jeziku besed »glas sliši/razume - nedvomno je to tisto, kar imenujemo zavest - kar najbližje sebi kot absolutno brisanje ozna- čevalca: čista avtoafekcija, ki ima nujno formo časa in ki si zunaj sebe, v svetu ali 'realnosti' ne izposoja nobenega pomožnega označevalca, nobene izrazne substance, ki bi bila tuja njeni lastni spontanosti. To je edinstveno izkustvo označenca, ki spontano nastaja iz svoje notranjosti, a kot označeni pojem vendarle v elementu idealnosti ali občosti. Za omenjeno idealnost je konstitutiven nemundani značaj te izrazne substance.« (Ibid., str. 32). V primerjavi z govorom kotphoné, s tem samo-zabrisujočim označevalcem, ki glas povzdigne v univerzalni medij pomena, se vsi drugi označevalci neizbežno kažejo kot zunanji, nelastni, čutni in izpeljani. Še več, pisava, razumljena kot grafični označevalec verbalnega označevalca, ki označuje označenca (to Derrida v zadnji instanci vselej imenuje transcendentalni ozna- čenec), je dvojno zunanja smislu. Ima zgolj tehnično in reprezentativno vlogo. V primerjavi s samoaficirajočim logosom v samozabrisujočem govoru, v primerjavi s pomenom, do katerega torej pride brez kakršnegakoli oviralnega ali nejasnega označevalca, so vsi čutni znaki, zlasti pa pisava na splošno, nujno inferiorni in sekundarni. Takšna je relacija med govorom in pisavo v diskurzu RODOLPHE GASCHÉ 31. Primerjaj »La pharmacie de Platon« v La dissémination. 150 filozofije od Platona" do Husserla. Obstaja le nekaj izjem, kjer je hierarhija obrnjena, denimo v Leibnizovi karakteristiki, ki jo je ostro kritiziral Hegel. Derrida v O gramatologiji izvaja dekonstrukcijo tega nasprotja v drugem poglavju »Prvega dela« (z naslovom »Lingvistika in gramatologija«). Sledi kritiki lingvistike, ker je le-ta zahtevo po znanstvenosd izpeljala iz svojih/ono- logičnih temeljev in ker je zato ponovila klasično nasprotje med govorom in pisavo v korist artikulirane enotnosti »zvoka in smisla v foniji« (O gramatologiji, str. 43). »Znanost«, kakršna je gramatologija, postane zategadelj možna zgolj skozi razrušenje lingvistike. Toda, kot poudarja Derrida, to razrušenje je že udejanjeno znotraj same lingvistike. Po podrobni analizi Saussurejevega poskusa izgona pisave v trenutku, ko povzdigne lingvistiko - »moderno znanost logosa« (ibid., str. 48) - na znanstvene višine, Derrida piše: »Toda obratno, kot smo naznačili maloprej, v trenutku, ko Saussure pisave ne obravnava več izrecno, v trenutku, ko je prepričan, da glede tega problema zapre oklepaj, prav v tem trenutku sprosti polje obče gramatologije. Tiste obče gramatologije, ki bi ne bila več le izključena iz obče lingvistike, temveč bi obča gramatologija vladala obči lingvistiki ter jo zajemala. [..,] V saussurejevskem diskurzu se torej zapisuje nekaj, kar ni bilo nikoh izrečeno in kar je zgolj sama pisava kot izvor govorice.« (Ibid., str. 58-59.) S tem tradicionalno nasprotje med pisavo in govorom nima več podobe nekega jasnega reza. V Saussurejevi pisavi postane to nasprotje nejasno. Ko tako trdi, daje notranji sistem jezika neodvisen od foničnega značaja jezikovnega znaka, postane očitno »zakaj nasilje pisave ne vznibie v neki nedolžni govorici« (ibid., str. 51 ). Zares, kako lahko pisava reprezentira govor brez izvor- nega nasilja, ki je že na delu v samemu govoru? Toda tradicionalno nasprotje med govorom in pisavo povsem zabriše predvsem slovita Saussurejeva teza o arbitrarnosti znaka. Saussure izključi pisavo iz govorice in jo prežene proti njenemu zunanjemu robu, ker jo obravnava kot edino zunanjo refleksijo govorice, se pravi zgolj kot podobo, reprezentacijo ali upodobitev. Po Derridaju teza o arbi- trarnosti »uspešno upošteva uveljavljeno razmerje med fonemom in grafemom... toda s tem prepoveduje, da bi bil grafem 'podoba' fonema« (ibid., str. 60). Toda brez neke naravne relacije med govorom in pisavo (kot velja za simbol, kije iz tega razloga izključen iz lingvistike), pisave ne moremo pregnati iz govora. Ta zameglitev razločkov pojmovne diade, govora in pisave, zameglitev, ki ji botruje igra na nekompatibilnih plasteh SaussurejevihPrei/avan) iz splošnega jezikoslovja, vodi nato k operaciji dekonstrukcije. Derrida pravi takole: DEKONSTRUKCIJA KOT KRITIKA 151Î »Sedaj je potrebno premisliti, kako je pisava bolj zunanja govoru, ne da bi bila pri tem njegova 'podoba' ali njegov 'simbol', obenem pa bolj notranja govoru, ki je na sebi samem že pisava. Še preden je pojem grafije vezan na vrez, vtis, risbo ali črko, na označevalec, ki na splošno napotuje na preko njega označen označevalec, že implicira - kot možnost, ki je skupna vsem sistemom označevanja - instanco osnovane sledi [la trace instituée].» (Ibid., str 61-62.) Derrida je implicitno preobrnil hierarhijo in premestil na novo privilegirani termin: pisavo. Ta premestitev in reinskripcija slonita na osnovani sledi. Ker pisava v tem kontekstu sovpada s pojmom sledi oziroma, če smo natančnejši, pra-sledi, bo - če hočemo razumeti, kaj je ta dekonstrukcija sploh sposobna obravnavati - nujno razločevati tisto, kar ta pojem implicira. Prvič, pripomniti moramo, da dekonstruirani termin-osnovana sled-pov- zroči, da »oba navedena pojma postopno iztrgamo klasičnemu diskurzu, pri katerem siju neizbežno izposojamo« f/e/íí., str. 62). Splošno rečeno, sled pred- slavljaprisotni znamek nečesa odsotnega (neke odsotne prisotnosti). Toda osno- vana sled ali pra-sled ni v tem. Pojem osnovanja se nasproti temu na splošno navezuje na kulturno in zgodovinsko instavracijo. Sled v običajnem smislu je osnovana na ta način, kar pa ne velja za osnovano sled. Kaj je potemtakem prasled ali osnovana sled, če ni niti sled v običajnem smislu niti ni enostavno osnovana? Pra-sled je, nasprotno, gibanje, ki proizvaja razliko med odsotnostjo in prisotnostjo, kije konsütutivna za običajni smisel sledi, prav tako kot je razlika med naravo in kulturo konstitutivna za idejo osnovanja. Za razumevanje tega naj pojasnimo glavno funkcijo osnovane sledi. Derrida piše takole: »Splošna struktura nemorivirane sledi v isü možnosri povezuje strukturo razmerja do drugega, gibanje temporalizacije in govorico kot pisavo, in sicer tako, da jih med seboj ni možno ločiti na kak drug način, kakor z abstrakcijo.« ( Ibid., str. 63.) Navkljub tveganju pretirane poenostavitve je vendarle neizbežno ločevad med temi tremi možnostmi, ki označujejo splošno strukturo osnovane sledi (ali pra-sledi ali pra-pisave). 1. Pra-sled kot izvor vsakega razmerja do Drugega. Pra-sled je »nezvedljiva odsotnost« (se pravi odsotnost, ki ni odsotnost neke prisotnosti) oziroma »povsem drugo«, ki se^coi tako naznačuje znotraj vseh struk- tur reference kot prisotno (znamek ali sled) nečesa odsotnega (neke odsotne prisotnost). Ta manifestacija absolutno Drugega kot takega (se pravi njegovo pojavljanje znotraj tistega, kar ni on, ko postane prisoten, dotakljiv, viden) RODOLPHE GASCHÉ 32. »Uprostorjenje (ugotovili bomo, da ta beseda izreka artikulacijo prostora in časa. tegapostati- prostor časa in postati-čas prostora) je vedno tisto neopaženo, neprisotno in nezavedno. In sicer kot tako, če lahko ta izraz še uporabljamo na nefenomenološki način: kajti tu prestopamo samo mejo fenomenologije. Prapisava kot uprostorjenje se v fenomenološki izkušnji prisotnosti ne more dajati kot taka.« (Ihid.) 152 potemtakem sovpada z njegovim prikritjem. »Ko se drugi naznačuje kot tak, nastopa v samoprikritju.« (Ibid., str. 62.) Tisto [od] absolutno Drugega, kar se skozi »prikritje njegovega ' kot takega' « ( ibid. ) poprisoti, je zgolj prisotni znamek, ki ga kot Drugega ohranja v istem in se nanj navezuje kot na neko odsotnost. Zato prasled, ki se kot taka aktivno manifestira v prikritju same sebe, zasnuje razliko med znakom in referentom, med prisotnostjo in odsotnostjo. Odpre možnost vseh razmerij do Drugega, vseh razmerij do zunanjosti, odpre - pove- dano na kratko - strukturo reference na splošno. Če imamo lahko, skozi nazna- čevanje in prikritje, to konstitucijo za nckoaktivno sintezo, potem naredi dejstvo, daje odsotnost nezvedljivega Drugega konstitutivna za prisotnost, v kateri se ta Drugi pojavlja kot tak, to konstitucijo prav tako za neko pasivno sintezo. Če sklenemo: empirična sled ali znamek, »v kateri ie nakazuje razmerje do drugega« (/¿/c/.), ali pa znak, kije vedno na mestu neke odsotne prisotnosti, je odvisna od (inje možna zgolj skozi) prasledi kot »povsem drugega«, ki predhodi vsem partikularnim razmerjem do Drugega. 2. Pra-sled kot izvor časovnosti. Tkanje pra-sledi kot izvor izkustva prostora in časa »omogoča, da se artikulira razlika med prostorom in časom in se kot taka pojavi v enotnosti izkustva« (ibid., str. 85). Pra-sled kot »absolutna preteklost« (preteklost, ki ni preteklo prisotno ali prisotno preteklo), kot nezvedljivo »vedno-že-tu« odpira tudi »razliko med pojav- Ijajočim se čutnim in njegovo doživeto pojavitvijo«, med pojavom in pojavlja- njem (ibid.). Z drugimi besedami, absolutna preteklost, ki se kot taka naznačuje skozi lastno izginjanje, se pojavlja kot ča5. Toda »...mrtvi čas v prisotnosti živega sedanjika, v splošni formi vsake prisotnosti« (ibid., str. 87), znotraj čutnega pojav- ljanja časa, brez katerega ni možno nobeno takšno pojavljanje, jeprosior kot živo pojavljanje časa. Brez uprostorjenja v resnici ni pojmljivo nobeno takšno izkustvo, kakršno je izkustva časa ali prisotnosti prisotnega." To uprostorjenje časa (pasivna sinteza) in to pojavljanjetako absolutne preteklosti kot časa (aktivna sinteza) torej pojasnjuje izvor temporaUzacije (časa in prostora). Za Saussureja to pomeni, da predstavlja pra-sled možnost pomenjanja, kije vselej odvisna od artikulacije. DEKONSTRUKCIJA KOT KRITIKA i. Pra-sled kot izvor jezika in smisla. Ko poskuša definirati red jezika (langue) v njegovi odvisnosti od fonične narave jezika. Saussure ta notranji sistem jezika primerja s pisavo. Govor »torej črpa iz tegajedra-zabeležene ali nezabeležene - pisave, ki je jezik« f/Ш.. str. 70). A »še predenje oziroma ni 'zabeležen', 'reprezentiran' ali 'upodobljen' v 'grafiji', jezikovni znak implicira izvorno pisavo.« (Ibid.. str. 69.) Na kakšen način je jezik, na eni strani, ter označevanje, na drugi, utemeljeno na splošni možnosti pra-sledi kot pra-pisave? Izvorne pisave ali pra-sledi ne gre zamenjevati s pisavo v ožjem pomenu besede, s pisavo, kakršna nastopa v danem nasprotju med govorom in pisavo. Prav tako je ne gre istovetiti s korenom pisave, iz katerega govor сфа svoje možnosti. Pra-sled ali pra-pisava je pogoj možnosti teh razlik. Pra-pisava, ki za razliko od govora in pisave v običajnem smislu nima čutne eksistence, s tem, da se naznačuje kot taka.^^ in zato s tem, da se istočasno prikriva, zasnuje govor, ki ga preganja tisto, kar ni govor: sistem razlik, ki ga Saussure primerja s pisavo. Ta aktivna sinteza govora in pisave (v resnično fenomenološkem smislu) pa s samim gibanjem pra-sledi nikakor ne izključuje tudi pasivne sinteze. Skozi tisto, kar Derrida imenuje »biti-vtisnjeno vtisa« (ibid., str. 82), kar se od vtisa razlikuje toliko, kolikor se biti-slišan govora razlikuje od slišanega- zvoka, je sled pasivno konstitutivna za govor. Derrida razvije to pasivno sintezo govora ob tem, ko razglablja o Saussurejevi redukciji - redukciji, ki spominja na fenomenološko redukcijo - ki je konstitutivna za sam predmet strukturne lingvistike: predmet strukturne lingvistike pravzaprav ni dejanski material in fizični zvok, slišani-zvok, temveč njegova akustična podoba, biti-slišano zvoka.'" Ko nasproti Jakobsonovemu ugovoru, ki izhaja iz mentalizma, brani Saussurejev pojem »psihične podobe«, in ko ohranja husserlovski razloček »med pojavljajočim se zvokom in pojavljanjem zvoka, da bi se tako izognili najhujši, a tudi najobičajnejši izmed zablod« (ibid., str. 83), Derrida poudarja, da Saussurejeve lingvistike, katere predmet je notranji sistem jezika, se pravi nek sistem, ki je neodvisen od fonične narave jezika, ne gre zamenjevati s kako »mundano znanostjo... psiho-fizio-fonetiko« (ibid., str. 84). Nasprotno, 33. Pra-sled kot pra-pisava »ni odvisna od nobene čutne, slišne ali vidne polnosti ter od nobene fonične ali grafične polnosti. Nasprotno, je njen pogoj.« (Iliid., str, 81,) 34, »Akustična podoba je struktura pojavitve zvoka, ki še zdaleč ni pojavljajoči se zvok, (,..) Bili-slišano/razumljeno je strukturno fenomenalno in spada k redu, kije radikalno heterogen redu realnega zvoka v svetu,« (Ihid.) 153 RODOLPHE GASCHÉ 154 tO raziskovanje nemundane regije »psihične podobe« (podobe, ki ni druga naravna dejanskost) in raziskovanje tega biti-shšano zvoka, pripelje do definicije /o Wie jezika kot sistema razlik, kije konsdtutiven za vsako posamično govorno dejanje. Toda ta specifični prostor diferenciranih potez, ki pasivno konstituirajo govor, »je že sled« (ibid.). Kajti ta sistem razlik je zgolj negativna plat, plat, skozi katero se pra-sled pojavlja kot eden izmed terminov nasprotja, ki ga zasnuje kot neko celoto. Po tem, ko smo pokazali, kako pra-sled (ali osnovana sled, pra-pisava ali razlika) kot neka »nezvedljiva prasinteza... v eni sami in isti možnosti hkrati odpira temporahzacijo, razmerje do drugega in govorico« (ibid., str. 78), je mogoče podati sicer neizbežno provizorično in reduktivno skico teoretske matrice dekonstrukcije (primerjaj tabelo spodaj). Ta matrica na svoji horizon- talni osi razkriva aktivno in pasivno sintezo pra-sledi, sintezo prisotnosti, časa in govora (medtem ko naj bi se to troje, po tradicionalnem prepričanju, zasnovalo skozi avtoafekcijo in samorefleksijo), kot tudi njihovih kanoničnih izpeljank: odsotnosti, prostora in pisave. Teoret.ska Matrica Dekonstrukcije DEKONSTRUKCUA KOT KRITIKA 35. V O Gramatologiji Derrida na takšen možen ugovor odgovarja skozi ves »Prvi del«. Poleg tega seje s tem vprašanjem obsežno ukvarjal že v »Introduction« k Husserlovemu »Vprašanju po izvoru geometrije«. 155 Na vertikalno os te matrice se vpisujejo strukturne možnosti, kijih istočasno udejanja pra-sled. Ta matrica je zato načrt raznovrstnih ravni, ki jih moramo v dekonstrukciji opazovati sočasno. Toda ker moramo iz didaktičnih razlogov to izvorno sintezo razčleniti na njene zaporedne momente, da bi z njeno pomočjo lahko pojasnili cilj dekonstrukcije, je to tako njena matrica tudi neka nedopustna poenostavitev. Pojem pra-sledi (in vse njegove nesinonimske substitucije: pra- pisava, razlika itd.) se navezuje na red, ki se upira (in upošteva) utemeljitvena pojmovna nasprotja filozofije. Zato je večina pojmov, ki naj bi opisali gibanje pra-sledi, neustreznih. Izvorna konstitucija, aktivna in pasivna sinteza, genetična in strukturna produkcija so še vedno termini, ki pripadajo metafiziki na splošno, posebej pa transcendentalni fenomenologiji. In če naj bi jih uporabili za obravnavo konstitucije prisotnosti, časa in jezika - konstitucije, ki odkriva samoreferenčni termin, ki je prisoten v diadi, ne le, da bi kot tak predstavljal svojega absolutnega Drugega, temveč je tudi nujno odvisen od negativne podobe tega Drugega - potem je ta raba lahko zgolj strateška. Omenjena sinteza ni v resnici ne pasivna ne aktivna; je »srednji glas, ki izraža določeno intrazitivnost« (Glas in fenomen) in ostaja nedoločen. Iz istega razloga moramo ovreči tako pojem strukture, kot tudi njegovo nasprotje (genetično stališče). Čeprav dekonstrukcija raziskuje pogoje moinosúpojmovnih sistemov filo- zofije, je ne gre zamenjevati nifi z iskanjem transcendentalnih pogojev mož- nosti spoznanja (Kant) niti s kako novo različico Husserlove transcendentalne filozofije.Ker transcendentalno vprašanje pri Derridaju sprva predstavlja neko svarilo pred ponovnim padcem v naivni objektivizem ali še hujši empiricizem, gre za neko strateško vprašanje. Glede pojma pra-sledi Derrida zapiše: »Sled ni le izginotje izvora, tu sled pomeni - v diskurzu. v katerem se nahajamo in skladno s potjo, ki ji sledimo - da sam izvor niti ni izginil, da je bil vselej konstituiran zgolj v zameno za neizvor oziroma sled, ki tako postaneta izvor izvora. Da bi pojem sledi iztrgali iz klasične sheme, ki gaje izpeljevala iz prisot- nosti ali izvorne nesledi ter iz njega naredila empirični znamek, je potrebno odslej govonti o izvorni sledi ali prasledi. Kljub temu vemo, da ta pojem uničuje svoje ime in da, če se vse začne s sledjo, izvorna sled gotovo ne obstaja.' Torej moramo fenomenološko redukcijo in sklicevanje husseriovskega tipa na transcen- dentalno izkustvo umestiti kot enostavni moment diskurza. RODOLPHE GASCHÉ 36. Ta način označitve dekonstrukcije pušča ob strani problem njenih razmerij da pojmov kot so tekst, tekstualnost, literarnost ipd. To razmerje ni niti očitno niti samoevidentno. 156 ' Shemo argumentacije v zvezi s to kritiko pojma (empiričnega in/ah transcen- dentalnega) izvora na splošno smo poskušali naznačiti na drugem mestu. Cf. Jacques Derrida, 'Introduction' à L'origine de la géométrie de Husserl, PUF, Pariz 1962, str 60.« (O gramatologiji, str. 80.) Po teh pripombah lahko naposled izpostavimo nekaj predhodnih zahtev in prioritetnih pogojev dekonstrukcije. Če dekonstrukcije in produkcije partiku- larno dekonstruiranega termina, kakršen je pra-sled, pojma, s katerim obravnavamo serijo medsebojno povezanih metafizičnih parov nasprotij, ne moremo enostavno zvesti na vprašanja transcendentalne fenomenologije, potem prav tako ne moremo reči, da sta kratkomalo prelomili s temi vprašanji. Dekonstrukcija torej predpostavlja šolsko vedenje transcendentalne fenomeno- logije, da bi tako ločevala in ne »pomešala docela različnih ravni, poti in stilov« (ibid., str. 81). Za razumevanje tega, na kakšen način ta operacija privede do produkcije nečesa nezvedljivo nefenomenalnega, ki ga ne moremo več razlagati v terminih fenomenološke redukcije in transcendentalne fenomenologije, je neizogibno, da smo zmožni dosledno ločevati med tistim, kar v dekonstrukciji ustreza regijam naravnega izkustva, in tistim, kar ustreza transcendentalnemu izkustvu. V zadnji instanci je dekonstrukcija neka operacija, ki obravnava pojmovno nasprotje med faktičnim oziroma regionalnim in transcendentalnim izkustvom.'" Natanko zato, ker se premalo oziroma skoraj nič ne posveča tem razločkom, lahko pojmi, kot so sled, pisava, dopolnilo ipd., tako zlahka zaidejo v kako regionalno znanost, denimo v literarno kritiko, kjer lahko služijo za označitev bodisi obstoječih bodisi pojmljivih znamkov, oziroma - v najboljšem primeru - za označitev tistega, kar bi Husserl imenoval reelne (kot zoperstav- Ijene realnim in idealnim) poteze, ki odlikujejo diferencirane sisteme in fenome- nološki pojem pisave. To nato pripelje do naslednjega problema. Matrica dekonstrukcije pokaže, kako pra-sled skozi aktivno in pasivno sintezo zasnuje prisotnost, čas in govor na eni, ter odsotnost prostor in pisavo na drugi strani. Zato dekonstrukcija še ni v tem, da pokažemo, kako so čas, govor in prisotnost (ali beseda, logos, Bog) vselej že načeti in kontaminirani s strani njihovega Drugega. Takšna operacija ne naredi niti enega samega koraka iz metafizike. Kot pravi Derrida, ni to nič drugega kot nek »nov motiv 'vrnitve h končnosti', motiv 'smrti Boga' ipd.« DEKONSTRUKCUA KOT KRITIKA 37. Meyer H. Abrams tako zainenjuje prednost pisave pred govorom s premikom elementarne reference k »tem črnim znamenjem na belem papirju kot edinim stvarem, ki so dejansko prisotne v branju« (»Dekonstrukcijski angel«, slov. prev str. 110), k »že obstoječim zna- menjem« lihiä.,sU. 111 ); to ga privede do tega, da Derridaja obtoži »grafocentrizma« (ibid.), kot da tak pojem ni že uničil samega svojega imena. Abrams predrzno »naredi vidljivost za čutni, enostavni in bistveni element pisave« (O gramatologiji, str 57). 38. »Ko so ta varovala enkrat sprejeta, moramo priznati, da se - v specifičnem področju tega vtisa in te sledi, v temporalizaciji doživljaja, ki ni niti v svetu niti v nekem drugem svetu', ki ni nič bolj zvočen kot svetloben in ki ni nič bolj v času kot v prostoru - pojavijo razlike med elementi, ali bolje, da te razlike omenjene elemente proizvedejo, porodijo kot take ter konstituirajo tek.ste. verige in sisteme sledi.« (O gramatologiji, str 84.) 157 (ibid., str. 87), in potemtakem nič več kot negativna teologija, negativna dialek- tika in negativna spekulativnost (ibid.). Dekonstrukcija se prične šele tam, kjer razliko med terminom, kakršen je denimo prisotnost, in njegovim drugim, odsot- nostjo, obravnavamo iz absolutno Drugega. Ali, če se izrazimo drugače, dekon- strukcija se prične tedaj, ko pojem, ki opisuje dejansko oziroma empirično dojemljivo izkustvo, ter pojem njegovega »idealnega« in fenomenalnega nasprotja, ki jamči za transcendentalno izkustvo, opišemo s pomočjo nezvedljive nefenomenalne strukture, ki upošteva obravnavano razliko. Nadaljnja zmeda tako izhaja iz nedovzetnosti za filozofske razločke. Zadeva »status« dekonstruiranega termina. Tako uprostorjenje kot tudi red diferenci- ranih potez predstavljata izvor pomena (jezika in smisla na splošno). Toda navkljub njuni splošni nevidnosti in neprisotnosti sta še vedno fenomenalna in predstavljata zgolj negativno podobo absolutno Drugega. Zato z izpostavitvijo belin, prekinitev, punktuacij, intervalov itd., se pravi z izpostavitvijo negativ- nosti, brez katerih ni pomena, oziroma, povedano na kratko, z vzpostavitvijo tekstualnosti nekega diskurza še ne pridemo do dekonstrukcije. Dekonstrukcija meri na nekaj, kar nikoli ne more postati prisotno »kot tako« in kar se lahko kot tako pojavi zgolj brez prikrivanja samega sebe. Tekst kot dekonstruirani termin ne bo nikoli identičen z vidnimi potezami črnega-na-črnem" ali z na splošno neopaženimi (a strukturno prisotnimi) intervali in razlikami, ki oblikujejo pomen.'" To nas ponovno vrača k Lyotardovi rabi pojma dekonstrukcije. Ker Lyotard v Discours, figurepnkeàc vsaj dve različni vrsti dekonstrukcije, je vprašanje znotraj tega, kar sem do te točke razvil, sedaj naslednje: kako je možna ta dvojna dekonstrukcija in kako sta oba omenjena pojma povezana med seboj ? Prvi pojem dekonstrukcije je tiho na delu v Lyotardovi knjigi in sovpada s strictu sensu RODOLPHE GASCHE Ì9. Jean-François Lyotard, Discours, figure, str 278-279. 158 definicijo, ki sem jo razvil na tem mestu. Ta dekonstrukcija vodi k razvoju - skozi svoje raznovrstne substitucije in ravni pojma - figuralnega kot razlike. Toda ta pojem istočasno služi kot okvir za drugo rabo dekonstrukcije, ki označuje vdor zunaj-jezikovnega ali nejezikovnega - figuralnega - v diferencirani in strukturni red diskurza. Ker pa figuralno dekonstruira jezikovni red skladno s tremi mož- nimi artikulacijami figuralnega, moramo nujno razločevati med nič manj kot tremi različnimi vrstami transgresivne dekonstrukcije: 1. figura-podoba, ki dekonstruira »obris silhuete« oziroma obris podobe; l.figura-forma, ki transgre- sira poenoteno formo inje »indiferentna do enotnosti celote«; in 3.figura-matrica, ki dekonstruira sam prostor fantazmatske matrice in kije »prostor, ki istočasno pripada prostoru teksta, prostoru scenarija in gledališke scene; pisava, geome- trija, reprezentacija, vse to je dekonstruirano skozi njihovo mešanje«. Zadnjo formo figuralnega zato Lyotard poimenuje »razlika sama«." Toda sedaj nobena izmed teh partikularnih transgresivnih dekonstrukcij, ki so povezane s posamezno ravnjo interveniranja figuralnega, ne more zahtevati prednosti pred drugimi; »V vseh primerih se prisotnost figuralnega preko nereda naznačuje na negativen način. Toda ne obstaja nekakšen privilegirani nered. Ne moremo potrditi, da je dekonstrukcija nekega prostora figurativne reprezentacije manj provokativna od dekonstrukcije abstraktnih 'dobrih form". Kritična moč dela je neprimerno bolj nasledek narave razcepa, iz katerega izhaja, kot pa ravni (tu figur), na katere pritiska z učinki tega razcepa.« (Ibid., str 324,) Če dejstvo, da partikularna dekonstrukcija doseže »globje plasfi generiranja diskurza« (ibid., str. 326), ne more služiti kot izgovor za privilegiranje takšne dekonstrukcije, in če povrhu tega sama prisotnost nediskurzivnih instanc v diskurzu še ne zadošča, da bi »poprisotili drugo sceno«, potem to pomeni, da je dekonstrukcija - kot jo na tej točki razumemo, se pravi dekonstrukcija kot transgresija jezikovnega diskurza, neka transgresija, ki kot regresija afirmira tisto, kar jezik negira - povezana z »logiko« želje. Preden nadaljujemo, moramo vsekakor pripomniti, da zanikanje (Vernei- nung), ki utemelji jezik, in njegova dekonstrukcija skozi afirmativno prekinitev, nista simetrična. Pozorni moramo bifi, pravi Lyotard, na »vtis vrnitve, ki ga pro- izvede predpona re-, ki jasno kaže na to, da iti nazaj in ifi prvič nista isto, ker se mora medtem nekdo vrniti« (ibid., str. 296). Ta asimetričnost in nespekulativnost DEKONSTRUKCUA KOT KRITIKA 159 dveh gibanj, ki porodita kritično poezijo, izhaja iz neizpolnitve želje v poetičnem jeziku. Če naj bi umetniško delo izviralo iz fantazmatske matrice, ki proizvede podobe in forme, mora prav tako predstavljan neizpolnitev (inaccompiissenient) taiste matrice, ker bi umetniško delo sicer ostalo nek klinični simptom. Fantazme izdelajo scenarije z enim samim namenom, in sicer da izpolnijo željo. Iz tega razloga bo transgresija jezikovnega prostora ostala ujeta v formo, ki jo ta transgresija privzema. Ker pa je ta forma forma fantazme, je tudi kot nujno slaba forma »vsaj potencialna transgresija forme« (ibid., str. 350). Gon smrti kot re-gresivna prisila v umetniškem delu preprečuje, da forma dekonstrukcijske regresije postane neka identiteta in enotnost, ki bi zrcalila dobro formo komunikativnega jezika. Dekonstrukcijska prekinitev zato s transgresiranjem lastne forme prepreči, da bi se želja znotraj nekega partikularnega scenarija fiksirala in izpolnila. Na ta način željo takoj spodbudimo, da postane kritična instanca in da s tem dovrši disimetrijo dekonstrukcijske prekinitve in reda govorice, ki ga transgresira. Tako je poetični jezik - jezik, kjer želja ostaja nezapolnjena, živa, kjer konstitutivni in destituii vni momenti ne zrcalijo ali reflektiraj o drug drugega - takorekoč neka »površna« ali »površinska« scena razlastitve ali disapropriacije (désaissement) tako fantazem kot tudi reda jezika. Toda ker poetični jezik, kakor ga razume Lyotard, reprezentira jezik, ki pod vplivom gona smrti obnovi razliko in disimetrijo s tem, da ovira izpolnitev želje ter da v umetniškem delu spodkopava filozofsko in patološko spekulativnost in refleksivnost, je v njem figuralno na delu kot razlika. Zato moramo pripomniti vsaj dvoje: 1. Z idejo neizpolnitve dekonstrukcijske transgresije Lyotard vse partiku- larne transgresije jezikovnega reda pripelje do tega, da so na delu pri produkciji figuralnega kot razlike in se zato krožno vračajo v neko strictu sensu definicijo dekonstrukcije. O dekonstrukciji lahko pričnemo govoriti šele v primeru, ko transgresija ne more postati izpolnitev želje in s tem negativna spekulativna podoba tistega, kar je transgresirano. 2. Če predstavlja poetični jezik kot kritični jezik neko »površinsko« sceno (in ne neko strukturo, saj je moral Lyotard zaradi svojih premis zavreči ta termin), kjer je refleksivno nasprotje transformirano v heterogeno razliko, potem ga velja razumeti kot sceno, od koder je moč obravnavati vse partiku- larne in nujno simptomatične transgresije diferenciranega reda jezika. Pred- stavlja neko sceno, ki takoj, koji obrnemo hrbet(ibid., str. 387), porodi kritično teorijo in teoretski diskurz na splošno, skupaj z njegovim razumevanjem literarnosti kot samorefleksivnosti. RODOLPHE GASCHÉ 40. Paul de Man, Slepota in uvid. Eseji o retoriki sodobne kritike, Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana 1997, str. 113. 160 V sedanjem stanju kritične zavesti je teorija, ki dekonstrukcijo istoveti s samorefleksivnostjo, nedvomno bila - in je v določeni meri še vedno - boljši instrument za osvoboditev duha od tradicionalnih pristopov kakor tisto, kar bi nujno razumeli kot popolni nihilizem, ki bi po vsej verjetnosti paraliziral mentalne sposobnosti malone vsakogar. Če takšen pristop vendarle razkrije svoje filozofske implikacije s tem, da prenapihne pojem samorefleksivnosti, potem lahko zmeda med samorefleksivnostjo in dekonstrukcijo postane plodna. Dosledna uporaba ideje samorefleksivnosti vodi k povzdignjenju misli (Erhe- bung des Gedankens) in k delu pojma (Aree// des Begriff), s katerima se spopri- jema dekonstrukcija. Zato ni nobeno presenečenje, da Paul de Man, ki v svojem zgodnjem delu dekonstrukcijo enači s samorefleksivnostjo teksta, ne le ohrani poistovetenje dekonstrukcije z, splošno gledano, bolj ameriško metodologijo samorefleksivnosti, temveč se tudi vzdrži - nedvomno z določeno mero ironije - tega, da bi svoja kasnejša branja poimenoval dekonstrukcijska. De Manova razprava o Derridajevi interpretaciji Rousseauja v O gramatolo- giji ¡e v tem kontekstu še prav posebej zanimiva. V »Retoriki slepote: Derrida- jevo branje Rousseauja«, de Man priznava, daje »Derridajevo delo eno izmed mest, kjer se odloča o prihodnjih možnostih literarne kritike«."* Toda da bi Derridajevo delo postalo plodno za literarno kritiko, ga mora najprej podvreči kritiki sama Hterarna kritika. Zato de Man v »The Rhetoric of Blindness« Derridajevemu branju Rousseauja - branju, ki pripelje do razvoja pojma »strukture dopolnilnosti«, ki mora upoštevati številna »protislovja« Rousseauje- vega diskurza, ki pa jih de Man v svojem pregledu povsem zanemari - očita, da ni nič drugega kot »Derridajeva zgodba o Rousseauju« (ibid., str. 120). Ta zgodba je slaba zgodba inje zoperstavljena dobri zgodbi o Rousseauju. Toda zakaj je prav Derridajeva zgodba slaba zgodba? "V procesu določitve mesta Rousseauja v zgodovini Zahodne misli naj bi Derrida »Rousseaujevih inteфretov ne ločeval od avtorja samega«, zato medtem, ko toliko bolj potrebuje dekonstrukcijo »veljavna tradicija interpretiranja njegovih tekstov... namesto da bi z Rousseaujem dekonstruiral tiste avtorje, ki so ga kritizirali, raje sam dekonstruira psevdo-Rousseauja prek uvidov, ki jih je utegnil dobiti od 'resničnega' Rousseauja« (ibid., str. 139-140). Toda ta razloček med dobro in slabo zgodbo mora biti odvisen od de Manove lastne zgodbe, ki gre takole: »Rousseau namreč ni potreben dekonstrukcije« (ibid., str. 139). De Manova DEKONSTRUKCIJA KOT KRITIKA 41. De Man to saino-refleksibilnost in samo-pojmovanje literarnega jezika povezuje tudi z »nujno ambivalentno naravo literarnega jezika« (ibid., str 136). To&à ambivalentnost in dvoumnost nista predpostavki dekonstrukcije. Dvoumnost, pravi Derrida, »zahteva logiko prisotnosti celo tedaj, ko se ji pričenja izneverjati« (O gramatologiji, str. 91). Ze Merleau-Ponty je kritiziral ambivalentnost kot značilnost negativistične misli (kakršna je denimo Sartrova) kot dejansko nekaj, kar je lastno sofističnemu ventrilokvistu, misel, ki »v hipotezi vselej afirmira ali negira tisto, kar negira ali afirmira v tezi«, pri tem pa niha med »absolutnim protislovjem in identiteto« (Le visible et l'invisible, str, 104), Še več, ker ideja í-ímu/tonoí/i v.selej »usklajuje dve absolutni prisotnosti, dve točki ali dva trenutka prisotnosti, ter tako ostaja lineanstični pojem« (O gramatologiji, str. 110), ohranja neko vrsto negativne spekularnosri in dialektike. 1611 Zgodba je v resnici talso neka funkcija njegovega razumevanja dekonstrukcije kot tistega, kar neizogibni slepoti kritičnega teksta doda refleksivni moment, kot tudi funkcija njegovega pojma literature kot samorefleksivnosti teksta. Kajti glede na to, da gre za literarni tekst, »Kousseaujev tekst nima slepih peg, saj sleherni trenutek ve za svoj retorični način« (ibid., str. 139). Ko poskuša obiti varljiv akademski razloček med avtorjevim zavestnim in nezavednim, de Man samemu literarnemu jeziku v resnici pripiše neko samo-gotovost in samo-obvla- dovanje. O Rousseaujevem jeziku pa piše takole; »Ključa za status Rousseauje- vega jezika ne kaže iskati v njegovi zavesti, v tem, da se bolj ali manj zaveda spoznavne vrednosti svojega jezika, ali v njegovem preverjanju te vrednosti. Najti gaje mogoče v spoznanju, da tajezik, kot jezik, posreduje samega schein s tem potrjuje prednost, ki jo ima kategorija jezika pred kategorijo prisotnosti - kar je prav Derridajeva teza.« (Ibid., str. 120.) Dekonstrukcija kot samorefleksija bi bila skladno s tem utemeljena v samozavedanju teksta. Toda samozavedanje je zgolj sodobni modus prisotnosti, razumljene kot subjektivnost. In že de Man tekstu v resnici pripiše serijo kognitivnih funkcij; »Toda tekst... kolikor ve za svoj lastni način pisanja, obenem predpostavlja, daje treba to izjavo samo nujno izraziti na posreden figurativen način, saj se zaveda, da bo narobe dojeta, če bo vzeta dobesedno. Ko tekst ve za 'retoričnost' svoje metode, hkrati postulila nujnost, da bo narobe dojet. Tekst namreč ve in zatrjuje, da bo narobe razum- ljen.« (Ibid., str. 136.) Če de Man imenuje »Titeraren', v polnem pomenu tega izraza, vsak tekst, ki implicitno ali eksplicitno označuje svoj lasten retoričen način in predvideva svoje lastno zgrešeno razumevanje kot korelat svoje retorične narave, to je svoje 'retoričnosti'«, potem so literarnost, pisava in tekst razumljeni skladno z modelom zavestne subjektivnosti, tj. skladno z modelom neke samo- refleksivne prisotnosti (ibid., str. 136-137). Zato je precej presenetljivo de Mano- vo vztrajno zatrjevanje, da natanko ta samo-refleksivnost literarnega teksta"' RODOLPHE GASCHE 42. De Man, Slepota in uvid, str. 138. 162 le-tega obvaruje pred metafiziko: »...Rousseau seje izognil logocentrični pomoti natanko za toliko, kolikor je njegov jezik literaren.«*- Dekonstrukcija in samo- refleksivnost sta zato za de Mana isto. Takšen sklep postane neizogiben v trenutku, ko so literarnost, tekstualnost in pisava mišljeni v terminih samo-zavedanja. Toda pisava, pojem, ki ima kot rezultat dekonstrukcije nezvedljivi nefenomenalni pomen, dekonstruira in moti vsako refleksivnost. Derrida piše takole: »Pisava je ob tem, ko ga konstituira in hkrati razstavi, nekaj drugega kot subjekt, v kateremkoli smislu že ga razumemo. Nikoli je ne bo možno misliti znotraj njegove kategorije; kakorkoli jo modificiramo, naj jo oprtamo z zave- stjo ali nezavednim, se bo ta kategorija vedno z vsako nitjo svoje zgodovine nanašala na substancialnost prisotnosti, ki je neobčutljiva za naključja, ali pa na istovetnost lastnega (propre) v prisotnosti razmerja do sebe.« (O gramatologiji, str 88.) Če je Derrida (a tudi Lyotard) dekonstrukcijo razvil z namenom, da bi obravnaval protislovja, ki so inherentna konverziji refleksije, potem je temu vzrok natanko to, da dekonstrukcija in samo-refleksija nista identični. Vrh tega so ideje samo-refleksije, spekularnosti, samo-referenčnosti itd. po svojem bistvu metafizične in spadajo v logocentrizem. Dekonstrukcija, nasprotno, s tem, ko pokaže, kako oba asimetrična momenta samo-refleksije zasnuje bodisi neka »globoka« struktura bodisi neka »površinska« scena, razpre vrzel v ideološki zapori samo-refleksije. De Man v »Rhetoric of Persuasion (Nietzsche)« nadalje razvije svoje razu- mevanje samo-refleksivnosti teksta in skladno s tem razumevanje literarnega. Kot je že predlagal v ß/i>!i/;ieis and Insight, naj bi se samo-dekonstruirajoče se gibanje teksta bistveno opiralo na svojo topološko raven. Na ta način de Man razlikuje raznovrstnost dekonstrukcij, ki temeljijo na metafori, metonimiji, sinekdohi, metalepsi ipd. Če si vse te posamezne dekonstrukcije ogledamo pobliže, potem vidimo, da so to bodisi operacije imanentne kritike bodisi razkri- vajo načine, na katere se tekst nanaša na samega sebe. Omenjene dekonstrukcije navezujejo trditve teksta na njegove implicitne predpostavke, naznačujejo nujnost vsakega diskurza, da kritizira samega sebe v jeziku kritiziranega itd. Toda de Man za te različne operacije, za katere smo zgoraj pokazali, da v pravem pomenu besede predhodijo dekonstrukciji, trdi, da predstavljajo »momente v DEKONSTRUKCUA KOT KRITIKA 43. Paul de Man, Aliegories of Reading: Figurai Language in Rousseau, Nietzsche, Rilke, and Proust, Yale University Press, New Haven 1979, stn 131. 44. Strogo vzeto to ni negativna dialektika v Adornovem smislu. Rečeno na kratko, za Adorna je negativna dialektika neka dialektika, ki zavoljo zgodovinskih razlogov ne more odpraviti svojih zoperstavljenih nasprotij. Je dialektika brez sinteze, ki poskuša ohraniti nasprotje. Zavrača tako Aufhebung kot tudi izničenje nasprotij. De Manov pojem negativne dialektike je precej bolj zavezan Schellingovi romantični 1п1ефге1ас1ј1 dialektike kol neke nevtralizacije oziroma kot vzajemnega izničenja (ki paje dejansko konstitutivno za Witz). 45. De Man, Allegories of Reading, str 131. 46. Paul de Man, »Shelley Disfigured«, v The Rhetoric íí/.). Gasché bi se prav tako lahko skliceval na zgodnejši moment v istem delu, ko Derrida v razpravi o svoji rabi besede »sled« ugotavlja, da »če dobijo besede in pojmi smisel samo v uveriženju razlik, potem lahko svojo govorico in izbiro terminov upravičimo zgolj znotraj topike ter zgodovinske strategije« (O gramatologiji, str. 102 [90]); seveda pa nikogar izmed nas ni treba spomniti na to, daje potrebno po Derridaju »strategijo« misliti kot strategijo »brez smotrnosti«.-^ Ta skoraj, a ne povsem pragmatična Derridajeva vztrajnostjo primerljiva s Peircom, ki ga citira Samuel Weber: »Obstaja eno samo stanje duha, ki ga DEKONSTRUKCIJA IN FILOZOFI 24. CS. Peirce, Collected Papers. Mass./Cambridge 1934, 5. knjiga, str. 416; citirano v Samuel Weber, »The Limits of Professionalism*, O.xford Literary Review. 5. knjiga, št. 1-2 (1982), str 58-74 (str 65). 25. Denimo v »The Principle of Reason: The University in the Eyes of its Pupils«, v Diacritics, 13:3 (1983), str. 3-20 (str. 5), glede stanja duha med pnpravo predavanja. Glede kratkega komentarja o »auto« ali »otohiographical« pri Derridaju primerjaj Llewelyn, str. 89, in Gasché, str. 331 op. 18, ter Claude Lévesque in Christie V. McDonald (ured.), L'Oreille de l'autre: otohiographies. transferts, traductions; Te.xtes et débats avec Jacques Derrida, VLB, Montréal 1982 (Predelana verzija Demdajevega glavnega prispevka je izšla leta 1984 kot del že omenjene knjižice Otobiographies: L'enseignement de Nietzsche et la politique du nom propre). 26. Glas, str. 132 b; 162 b. Prav tako citirano v Leaveyevemu tekstu »To (potemtakem) ne bi bila neka knjiga...«, v Glossary, str 36. Primerjaj tudi - nekoliko kasneje v Glas - argument, ki se končuje takole: »Agonija metagovorice je torej strukturno neskončna. Vendar kot napor in kot učinek. Metagovorica je življenje govorice: vselej plahuta s krili kot ptica, ki se je 179 lahko 'pripravimo' - namreč stanje duha, v katerem dejansko najdeš samega sebe v času, ko izvajaš 'pripravo.'«^^ Derrida seveda ne govori o svojem stanju duha ali o stanju duha kogarkoli drugega, čeprav je kdaj pa kdaj k temu spod- bujen-"" v povezavi z nemožnostjo vsakega absolutno utemeljenega izhodišča, ki je v svoji preprostosti vir neštetih problemov njegovih tolmačev. Od tod naposled naša radost. Kajti če Derrida nima na voljo izhodišča, kije absolutno utemeljivo, pa to tudi ne pojasnjuje njegove misli: Llewelyn rešuje problem s tem, da postavi jasno neodvisna poglavja, ki v bolj ali manj arbitrarnem redu napotujejo ena na drugo, ter predlaga možnost njihovega branja v drugačnem redu z ozirom na tistega, v katerem so natisnjeni (Llewelyn, str. XIII); Harveyeva in Gasché sta zavezana podobnosti urejene filozofske ekspozicije, in dasiravno poskušata prepoznati bistvene meje takšnega podvzetja. sta dejansko vanj ujeta kot na tanke limanice. Razlogi, ki vodijo k temu, so morda najbolje razloženi v Glas, kjer Derrida ob tem, ko opazuje, kako vsi tipi kritik izhajajo iz nekega kritičnega foruma, opisuje »primer bralnih napotkov, kijih nenehno brišem«, opisuje kako »dekapi- tira« metagovorico, »ali bolje, tunka njeno glavo v tekst, da bi ga še enkrat pravilno povzel z respiratornim intervalom...« (niti Harveyeva niti Gasché se ne ubadata z Glas: Llewelyn, ki se nasploh več ukvarja s poznejšimi teksti, iz njega citira z ne preveliko gorečnostjo, a na koncu precej pripomore k razgaljenju laži, ki omogoča prevlado mitov o Glas (te mite bo nedavni Glossary le še okrepil navkljub njegovem izrecnem protestu in navkljub Derridajevi zahtevi, da »v nasprotju z govoricami in tistim, v kar bi nekateri radi verjeli, v [tej] knjigi ne gre niti za eno samo samcato besedno igro«-^ - (ci. tudi Norrisov GEOFFREY BENNINGTON ujela na lanke limanice.« (Glas, stn 148 b; 182 b; primerjaj tudi 186 b, 231 b.) Pojem dekapitacije nastopa tudi v Positions (stn 62); cf. tudi konec »Hors-Livre« in začetek »La Double séance» v La Dissémination. 27. Noras, Derrida, str 243: glej tudi str 46 za primerjavo medGlas m Finnegans Wake. Primerjaj treznej.še in plodnejše komentarje Vincenta LeitchafDfconifraci/vf Criticism: An Advanced Introduction, Hutchinson, London 1983, str 205.); »Glas vnaša v kritični diskurz relacijo, ki je primerljiva s tisto relacijo, s katero Finnegans Wake ostaja pri noveli.« Norris v knjigi pn »New Accents« trdi, da »se znotraj Derridajevega pisanja odvija téma utopičnega hrepenenja po tekstualni 'prosti igri', ki bi naposled prelomila z obstoječo učenostjo o govorici. To je téma, ki je v nekaterih njegovih kasnejših tekstih razvita vse do anarhičnega učinka.« (Norris, str 49). Razen dejstva, da to ne more biti téma, je jasno, da tisto, kar Norris tu zavajajoče imenuje »prosta igra«, po definiciji ne more biti predmet želje kot take, temveč je to tisto, kar željo omogoča. Ulmer glede tega prav tako zagreši napako: »medtem koje Derrida na razliko med filozofskim in literarnim stilom vselej gledal kot na razliko, ki reprezentira alternativne teorije govorice - vse od svoje prve knjige, v kateri zoperstavlja Husserla in Joyca ter razglaša svoje preferiranje slednjega - pride sam šele po letu 1968 do odločitve, v skladu s katero piše v povsem eksperimentalnem stilu« (Ulmer, str XI); poleg tendencioznega razcepa prej/kasneje, ki ima v Derridajevem delu skrajno omejeno veljavo, kot to pokaže Llewelynovo občudovanja vredno pohajkovanje preko celega niza tekstov (cf. tudi Gasché, str 4), navedena trditev ponavlja tip napake, ki jo glede izbiranja zagreši Anderson: čeprav Derrida v »Introduction« k Izvoru geometrije na videz izbira med »husseriovsko« in »joycovsko« opcijo (stn 103), pa v nadaljevanju pokaže, da to nikakor nista izključni alternativi. Če bi bilo tukaj sploh možno uporabiti izraz »preferiranje«, potem bi lahko slednje dejansko veljalo le za Husserla (cf. ibid.. stn 107), dasiravno je bil vtis preferiranja Joyca (kot da bi tu sploh šlo za preferiranje) lahko nasledek Derridajevega zadnjega povzetka »Deux mots pour Joyce« (1984) (povzeto v Ulysse gramophone. Deu.x mots pour Joyce. Galilée, Pariz 1986, stn 15-53). Primerjaj tudi ovržbo Ulmerja na tej točki, ki jo poda Mariane Hobson, v »History Traces«, v Attridge, Bennington in Young (ured.), Post-Structuralism and the Question of History (Cambridge University Press, Cambridge 1987, stn 101-115 (stn 115, opomba 9)). Domnevamo, daje »literarno«, »joycovsko« branje Derridajevega delaCte spodbudil Geoffrey Hartman z delom Saving the Text (John Hopkins University Press, Baltimore in London 1981); glej naš kratek pregled v French Studies, zvezek 36, št. 3 (1982), stn 365-366. Verjetno bi morali dodati, da tukaj nikakor ni naš cilj pritrditi Hartmanovi trditvi, da »Derrida literatom pove zgolj tisto, kar so le-ti vedno že vedeli in potlačili« (Hartman, stn 23). 180 nespametni opis tega kot »joycovsko« poanto v opombi, v kateri zatrjuje, da se je omenjena knjiga morala ukvarjati z Derridajevo zgodnjo idejo [v »Intro- duction« k Izvoru geometrije7, da mora »mišljenje na neki način izbirati« med zahtevo po enoznačnosti in zahtevo po (joycovski) dvoumnosti;-'' Derridajeva poanta je dejansko natanko v tem, da ni možna nobena takšna izbira, kolikor vsako izmed paradigem infiltrira druga - enako velja za znameniti »dve inter- pretaciji interpretacije«, odlomek iz konca teksta »Struktura, znak in igra v DEKONSTRUKCIJA IN FILOZOFI Kontekst. Ta vprašanja o naslovljencu in naslovu, začetkih in strategiji ekspozicije so jasno povezana z Derridajevim razmišljanjem o kontekstu. Skladno z argumen- tacijo, ki stajo podala Austin in Searle, vselej obstajajo zgolj konteksti (in to je smisel prejšnjega »dans un texte déjà«), vendar pa ni noben kontekst zapoln- Ijiv ali izčфno določljiv.^" Llewelyn prodornost pravkar povedanega plodno zoperstavi post-Fregejevskemu mišljenju v analitični tradiciji, ki - »ob tem. 28. Slov. prev. Literatura 24-25, Ljubljana 1993, str 75. Primerjaj opombo 8 zgoraj in komentar Samuela Webra v »Closure and Exclusion», Diacritics, 10:2 (1980), str 35-46. 29. «Spéculer- sur 'Freud'«. Spivakova v »Love me, Love my Ombre, Elle« (primerjaj opombo 8 zgoraj) očita prevajalcu (lan McLeod) zgodnjega odlomka, ki ga navaja kot «Spéculations -on ¥к\ха« (Oxford Literary Review, 3:2 (1978), str. 78-97), daje »zgrešil poanto infinitiva inje Freuda navedel kot citat« (ibid., str 23 op. 7). Sedaj lahko razkrijemo, daje tipkopis, iz katerega je nastal prevod, pred objavo La Carte postale nosil naziv «Spéculations - sur Freud«. Glede strikture primerjaj Marian Hobson, »History Traces«, op.cit., str 108. 30. Primerjaj predvsem »Signatura dogodek kontekst«, str. 131. 1811 diskurzu humanističnih znanosti«^* - toda tedaj je videti, da se tega zaveda tudi Norris, in sicer do mere, do katere imphcitno graja ameriške bralce Derri- daja skozi domnevo, da se je Derrida odločil za drugo, »joycovsko« izbiro: toda prav Norris je Glas prvi opisal kot enoznačno joycovsko delo. Poanta glede Glas, ki se bistveno ne razlikuje od drugih Derridajevih tekstov, je v tem, da Glas predstavlja določeno izvirno in skrajno težnjo ali torzijo ali strikturo enoznačnega in dvoumnega, ter je zato podvržen strikturi v terminih njene eksplikabilnosti. Toda to velja za vse Derridajeve tekste in sploh za vse tekste: zmožnost razumevanja tega vprašanja diferencialne strikture (najbolj podrobno je to razdelano v «Spéculer...«, razdelku iz La carte postale, in v eseju »Resti- tutions« v La vérité en peinture,-' kakor tudi v samemCtoj in njegove povezave z mišljenjemsrrufaure, se nam zdi eno izmed obetavnejših poti branja Derridaja, zato je obžalovanja vredno in pomenljivo, da nobena izmed treh obravnavanih knjig sploh ne tematizira strikture: Harveyeva v razdelku z naslovom »The Structure oíDijferance« (Harvey, str. 203-244) prične s tem, da prepozna pro- blem v rabi termina struktura, vendar pa ne gre dlje od tod (dasiravno bi morala »Ekonomija« v naslovu knjige že zmotiti strukturo); Gaschéjeva raba termina »infrastruktura« se skozi zelo dobrohotno branje izmika istim problemom. GEOFFREY BENNINGTON 182 koje bila prepričana, da ima ime pomen zgolj v kontek,stu ali stavku... še uči, da ima ime pomen zgolj v kontekstu celotne forme življenja« (Llewelyn, str. 112) - še naprej »sanja«, daje sposobna totalizirati in določiti omenjeno formo življenja. Derridajev dvojni argument glede konteksta in nujne možnosti odce- pitve od konteksta v druge kontekste učinkovito spodkoplje te sanje. Povsem na mestu je, če Derridajevo celotno produkcijo beremo kot delovanje med vpe- tostjo v kontekst in odtrganjem od njega, ali bolje, gre namreč za diferencialno strikturo, kot izkoriščanje ekonomije sil odtrganja in sil vpetosti, razlastitve in reapropriacije, pisem, ki nikoli docela ne prispejo na svoj naslov, argumentov, ki niso nikoli do konca pojasnjeni. Taisti argument raziskujeta v nekatere podrobnosti tudi Gasché in Harveyeva. Do neke mere si tu lahko pomagamo z razlago, ki jo predlaga Harveyeva: »Kje se pričenja kontekst oziroma kje se končuje? Derrida bo vsakokrat odgovoril - v kontekstu. Povsem preprosto, pojem konteksta kot takega ne more obstajati in v resnici ne [hum] obstaja. Po definiciji ni ničesar takšnega, kot je kontekst-na-splošno. Vendar pa termin kot takšen obstaja. Zato moramo kontekst kot tak vselej definirati skladno s kontekstom.« (Harvey, str 239.) S tem, ko Gasché in Harveyeva znova aplicirata tovrstno argumentacijo na tekste samega Derridaja, ju vsaj sprva bolj motivira vpetost kot odtrganje. Gasché je še prav posebej zaskrbljen nad tem, da literarna kritika Derridaja po krivici iztrga iz njegovega lastnega filozofskega konteksta, v katerega ga je potrebno vrniti, če ga hočemo sploh razumeti. Ko denimo kasneje v svoji knjigi nasproti neukim literatom vztraja na tem, da »splošni tekst« ni partikularni literarni pojem, piše: »Ni potrebno reči [če bi imeli na voljo čas in energijo, bi sestavili seznam vseh nekoliko morečih tovrstnih Gaschéjevih komentarjev, ki njegovemu izbranemu naslovniku namigujejo nekako takole: 'če le ne bi bi! tako neuk, se mi tega ne bi bilo potrebno (znova) lotevati'], da, če naj pojem splošnega teksta sploh postane operativni pojem literarne kritike, potem ni možno kratkomalo spregledati njegovega funkcioniranja znotraj Derridajeve debate s husseriovsko fenomenologijo in Heideggrovo filozofijo. Sam kontekst te debate naredi splošni tekst za pomemben termin in določa njegove specifične poteze in implikacije. Nobena prava invokacija ali magično zaklinjanje tega termina ne more privesti do nepogrešljive rekonstrukcije njegovega aktualnega konteksta.« (Gasché, stn 293.) DEKONSTRUKCIJA IN FILOZOFI 31. Pojem celo zasluži vpis v Culleijev indeks: niti aktivna niti refleksivna raba glagola »lo deconstmct« ne bo resnično zadoščala, kot proti koncu svoje knjige na polovično ugotavlja Melville (Melville, str. 152-153: Melville sprejema te strikture, kadar so aplicirane na literarni tekst, ne pa tudi tedaj, ko so aplicirane na tisto, kar imenuje »kritika«, ki naj bi jo Derrida izpostavil kot nalogo filozofijestr XXVII): Mellvilova trditev, daje spodbudah »kritiki spodbuda k temu, da znotraj končnosti ustvarimo ali najdemo pozitivno dovršitev« (ihid., str. 153), izdaja neki temeljni humanizem, ki omejuje njegovo razumevanje Derridaja). Llewelyn plodno izpostavlja Heideggrovo Gelassenheit in Seinlassen, s čimer poskuša izstopifi iz enostavnega nasprotja med aktivnim in pasivnim (ihid., 93). Gasché v članku »Deconstruction and Criticism« de Manu na videz pripisuje isto zmoto; vendar pa je v njegovem kasnejšem tekstu »'Setzung und Übersetzung': Notes on Paul de Man« (Diacritics, 11:4 (1981), str 36-57) videti, da de Manov pojem alegorije ne dopušča tovrstne obtožbe. Ker nobena izmed pričujočih treh knjig na tem mestu ne preizpraša razmerja med Derridajem in de Manom (z izjemo kratkega Gaschéjevega komentarja v zvezi s tem, da se »nihče ni bolj zavedal« fundamentalnih diskrepanc med dekonstrukcijsko kritiko« in »Derridajevim filozofskim podvzetjem« (Gasché, str 3) kot prav Paul de Man), se tu ne bom spuščal v obravnavo tega sklopa (kljub temu pa bi rad opozoril, da v Derridajevi knjigi Mémoires: far Paul de Man, Columbia University Press, New York 1986 (v angleščino prevedli: Cecile Lindsay, Jonathan Culler in Eduardo Cadava; »izvirnik« je izšel dve leti kasneje, pri pariški založbi Galilée), ne nastopa noben pomen radikalne diskrepance), Melville se ponovno precej podrobno ukvarja s tem vprašanjem. 183 To vztrajanje na kontekstu je vodilni motiv Gaschéjeve knjige, pri čemer je to postavljanje v kontekst vselej predočeno kot protistrup epidemičnim in po vsej verjetnosti kužnim nerazumevanjem (dasiravno - in glede tega naj- demo nekaj posredne podpore pri Llewelynu (str. 39 in 82) - se bojimo, da bo omenjeni pToústmpphármakonj. Videti je, daje to v določenih kontekstih povsem upravičeno. Gasché denimo meni, da je običajno nerazumevanje dekonstrukcije (vsi naši prijatelji mislijo tako) v tem, da dekonstrukcija sestoji v nevtraliziranju protislovnih pojmov ali »tekstualnih plasti«, ki jih je spravilo na površje neko branje; Gasché to povezuje z idejo »samodekonstrukcije«, kije v resnici splošno razširjena ideja in je dejansko ena izmed redkih resnih spodrsljajev Cullerjeve knjige;^' Llewelyn se na začetku svojega »Predgo- vora« na prvi pogled ujame v isto past s tem, ko trdi, da teksti, ki jih bere Derrida, »di-seminirajo sami sebe« ali »de-konstruirajo sami sebe« (Llewelyn, str. X), vendar pa isti »Predgovor« sklene z naslednjim; »Naj bo od vsega začetka jasno [to na začetku je bilo vse prej kot jasno], da ko se Derrida sklicuje na dekonstrukcijo ali diseminacijo nečesa, to 'nečesa' zaznamuje genitiv, ki je hkrati subjektiven in objektiven« (ibid, str. Х1П: to lahko navežemo na kasnejšo razpravo o »srednjem glasu«, str. 90-94), ter vzneseno nadaljuje takole; GEOFFREY BENNINGTON 32. Primerjaj Limited Inc., str 205. Gasché bi povsem pravilno takoj vrnil udarec s Positions, str 45: »Reprezentacija govorice kot 'izraza' ni naključni predsodek, temveč nekakšna struk- turna prevara, tisto, kar je Kant imenoval transcendentalna iluzija.« 184 »Domneva, da so antagonistična stališča ali nasprotni pojmi identični, izhaja iz zapostavljanja zgodovinskih in pragmatičnih aspektov kontekstov, v katerih so ti pojmi izraženi. [Z nekaj pomoči iz Limited Inc.'- tu lahko pride do dolo- čenega maščevanja literarne kritike, in sicer v zvezi s tem 'izraženi'.] Zgolj skozi takšno poenostavitev ali redukcijo tega konteksta... je možna tovrstna dramatizacija antitetičnega stališča kritike. Z zapostavljanjem pragmatičnega in zgodovinskega konteksta izražanja tistega, kar je v enaki meri dramatizirano in tudi spodbijano, obravnavana kritika razkrije svoje vire v romantični (kakor tudi, skladno z določeno inteфretacijo. v Idealistični) filozofiji.« (ihid.. str 139: tisti, ki preverjate naše reference, boste opazili, da smo pomenljivo odstra- nili besedo 'ideologije' iz tega citata in ga presekali v trenutku, ko naj bi beseda 'ideologija' ponovno nastopila; morda bi lahko s pomočjo tega izoblikovali stališče do pričujočega konteksta.) 7. poglavje Gaschéjeve knjige se pričenja z nujnostjo po kontekstualizira- nju - v smislu dognanja »pojmovne sorodnosti« »dekonstrukcije« - v terminih njenih »predhodnikov« (»Abbau« in »Destruktion«) pri Husserlu in Heideggru (za katera Harveyeva docela misteriozno pravi naslednje: »dejstvo, da sta zgodovinska predhodnika Hegla, je tu le malo pomembno« fWarvev, str. 107)), in dejansko ta partikularni način »kontekstualizacije« določa celotni Gaschéjev projekt, ki poskuša Derridaja obravnavati v terminih (nekega parti- kularnega branja) filozofske tradicije »nasploh«, še posebej v terminih zelo močne sodobne infleksije omenjene tradicije v termine refleksije. V članku »Dekonstrukcija kot kritika« se je že zavzel proti takoimenovani dekon- strukcijski literarni kritiki, ki meša dekonstrukcijo in refleksijo; v The Tain of the Mirror pa hoče tradicijo filozofije obravnavali kot filozofijo refleksije, nato pa pokazati, na kakšen način Derrida presega refleksijo. Od tod napre- zanje okoli konteksta. Problem tega pristopa je v njegovi partikularni določitvi konteksta kot zgodovine kot »filiacije«: Gaschéjeva zavezanost resnosti, kontekstualiziranju in filozofski tradiciji ga privede do tega, da v prvem delu poda nič-drugega-kot-derridajevsko zgodovino filozofije refleksije (najprej je bil Descartes, nato je prišel mož z imenom Kant, sledita dva, za katera morda še niste slišali, Fichte in Schelling, nakar pride resnično pomembnen predstavnik, Hegel... [za koga nas ima?], in morebiti še kaki sodobni Nemci, DEKONSTRUKCUA IN FILOZOFI 33. Gasché v svojem »Uvodu« navaja nekaj nekoliko zmedenih ugotovitev glede tega zgodovinskega konteksta, kar morda kaže, da smo bili malenkostno nepravični: »O Derridajevi filozofiji razpravljam v terminih kritike, ki staji bila podvržena filozofski pojem refleksije in reneksivnosti. Razlogi za to izbiro .so očitno postranski. V resnici prevladujoče zgrešeno razumevanje Derridaja temelji na zamenjevanju dekonstrukcije z refleksivnostjo, ki ga zagrešijo številni literarni kritiki... Toda moja zgodovina kritike refleksije... ni kratkomalo zgodovina... Morda se bo komu zdelo, da se Heglovi spekulativni kritiki filozofije refleksije pripisuje prekomerno pomembnost. Vendar paje 'Prvi del' zasnovan ne kot celotna zgodovina tega problema, temveč bolj kot usmerjana zgodovina, ki služi za teoretski preludij k sistematičnemu prikazu Derridajeve misli. (...) Navkljub mojemu vztrajnemu zatrjevanju, da nuna biti Derridajeva filozofija povezana z moderno zgodovino pojma relleksije in s kritiko, ki jo je le-ta začrtala, poskušam v prvi vrsti podati nek vpogled na Derridajevo debato s sodobnimi paradigmami filozofije na splošno.« (Gasché. str 5-6. poudaril G.B.) Čutiti je, da se je »postranskost« izmuznila. 34. Razen teksta »Signatura dogodek kontekst« in Limiled Inc. glej predvsem Signepange/ Signsponge. Columbia University Press, New York 1983. dvojezična izdaja, angl. prev. Richard Rand (izvirnik: Signéponge. Seuil, Pariz 1988), glede datumov pa Schibholeth: pour Paul Celan. Galilée, Pariz 1986. 185 ki zvenijo obupno.To je kontekst Za to. da bi ga umestil, je Gasché primoran pozabiti na vse v zvezi z branjem, ki bi se ga (skupaj z nckatermimi literarnimi kritiki) lahko naučil od Derridaja, tako da lahko znotraj te turobne procesije Derrida .šele sedaj in nič prej nastopi na mestu, ki mu upravičeno pripada. Če bi Gasché predhodno participiral pri Derridajevemu branju zgodovine filozofije, bi že prekršil pravila kontekstualizacije, ki jih je postavil sam (toda ena izmed ključnih Derridajevih trditev je, daje možno takšna pravila vselej prekršiti, to pa ima neizogibno retroaktiven učinek na »zgodovino« (via znanega operatorja »vselej že«) in bi moralo preprečevati, da hijo Gasché pri tem poceni odnesel). Gasché mora vsaj nekoliko začutiti ta problem: na strani 64-65 dokazuje, da »popolno dialektično posredovanje, kakršno odlikuje absolutno refleksijo, načelno ne izhaja iz neke nedosegljive superiornosti«, ter precej zadržano zatrdi, da dolguje svoj slab sloves določenim »zmotnim sklepom, do katerih je privedlo«; ni povsem jasno, kako bi lahko Gasché v svoji perspektivi sploh kdajkoli upošteval možnost tovrstnih zmot. To ni vse. Nujni korolarij te posebno reduktivne forme kontekstualizacije je v tem, daje moral Gasché po tem, ko naposled prispe do Derridaja, nenadoma od vpetosti preiti k pretrganju ter ¿/e-kontekstualizirati Derridajevo misel. Gre za to, da Derrida ne le v svojih eksplicitnih refleksijah Signatur, dogodkov, kontek- stov in datumov,'" temveč v svoji lastni praksi konceptualne strikture, ki smo jo opisali s pomočjo njegove knjige Glas, nujno uhaja tipu enostavne določitve in GEOFFREY BENNINGTON 186 datiranja, ki ga mora Gasché predpostaviti v svoji obravnavi. Kolikor (Llewelyn poda čudovito igro tovrstnih izrazov pri Derridaju (Llewelyn, str. 45)) Derrida dekapitira metagovorico oziroma potisne njeno glavo v tok objekta-teksta, kolikor je genitiv tako objektiven kot subjektiven (se pravi niti eno niti drugo), toliko je trditev, da se »Derrida« oziroma »Derridajeva misel« dogaja na eno- stavni linearni zgodovinski poti, ki jo mora predpostaviti Gasché, docela zava- jajoča. Ta strogi filozofski prikaz temelji na predfilozofskem (ali morda vse preveč filozofskem) pojmu zgodovine, ki je nemara šibak v enaki meri kot »romantična« zmota literarnih kritikov, ki jo graja s tolikšno avtoriteto. Če drži, daje bila ta zmota povezana z določenim nepoznavanjem zgodovinskega kon- teksta in da proizvede »nadzgodovinsko kritiko, ki poskuša govoriti s stahšča, kije osvobojeno ideologije« (tuje Gasché eden izmed tistih, ki so se izmuznili), potem moramo še vedno domnevati, da Gasché nima nikakršnih tovrstnih preten- zij in daje moral njegov pogled na zgodovino izvirati iz zgodovinsko specifič- nega nekje - nerodno je le, daje ta pogled predderridajevski in po svojem bistvu dejansko heglovski. V tej perspektivi Gasché nikakor ne more dojeti dejstva, da mora biti Derridajev opis dopolnilne strukture zgodovine razdelan v in skozi Rousseauja, tega pravega predkantovca, postheglovskega »predhodnika« Hegla. Enaka poanta velja takorekoč za vse tekste, ki jih bere Derrida (to je poanta stavka »Platonova signatura še ni popolna«, ki ga citira Llewelyn, ibid., str. 89), ki implicira, da dvojno gibanje argumenta glede konteksta (vpetost/pretrganje; striktura) vedno že pokvari njegovo reduktivno določitev, ki jo poda Gasché). Gre torej za učinek dekontekstualizacije: Gasché je podvržen viziji filozofov, ki »ustvarjajo« filozofijo in razmišljajo v terminih tega, kar so podedovali od »tradicije«, in se pravzaprav nikoli ne loti »aktivnega« branja tradicije, kot to počne Derrida. Če Derridajevo delo predstavimo kot takšno, ki se na koncu prežvečene prostranosti zgodovine povnanji v obliki idej, misli ali celo argumentov, potem je to grozljiva filozofska travestija Derridaja. Tako Gasché- jeva izjemno koristna (lahko bi se vprašali, ali cena, ki je znotraj omejene ekonomije akademske izmenjave plačana za naivnost in posmeh, odtehta to koristnost) razlaga Derridajevih infrastruktur vključuje, medtem ko (jasna) razlaga za-znamka ubira svojo pot, naslednji šepet, kije za nas zelo pomemben: »Kot v prejšnjih analizah, moram tudi o tej infrastrukturi razpravljati ob abstrahiranju od bogatega konteksta, v katerem je proizvedena znotraj Derrida- jevega dela. Skladno s tem ne bom izkoriščal primerov za-znamka, kol so pahljača, belina ali guba v Mallarméjevem delu, na katerega se Derrida opira ob formuliranju tega splošnega zakona.« (Ga.iché, str 218.) DEKONSTRUKCIJA IN FILOZOFI 35. Po Descoinbesu naj bi bil Derrida prepričan, daje zgodovina že končana, dani moč povedati ničesar več in da ni možno več filozofirati, temveč le še brati in znova brati (Vincent Descombes, Le même et l'autre, .str 162: to je očitno povezano z Descombesovim argumentom v »Uvodu« k njegovemu delu Objects of all Sorts: A Philosophical Grammar, angl. prev. L. Scott-Fox in J. Harding (Blackwell, Oxford 1986; »Uvod« ne nastopa v izvirni francoski verziji (Minuit, Pariz 1983)), daje v francoski filozofiji na splošno prevladala metoda ima- nentne kritike (ibid., str 3-4), a tudi z njegovo trditvijo v »Les Mots de la Tribu« (Critique, 456 (1985), str 418-444; omenjeni tekst je bil napisan z namenom, da bi francoskemu občinstvu predstavil predavanje iz leta 1984 na univerzi John Hopkins »Čase of Humanities*), daje bil »tekstualni model prekomerno izkoriščan... Tekstualni model je izčrpan« (ibid., str 443). Ta teza in drugi Descombesovi argumenti so predmet moje analize in ovržbe v O.ïford Literary Review, št. 11 ( 1989). 187 Kaj je to? Abstrakcija? Od konteksta? Pahljača, belina in guba kotprimeri? Kaj se tu dogaja? To je zgolj zrcalni odsev (ha ha) Gaschéjevega predhodnega vztrajanja na kontekstu. Poanta Derridajevega dela bi bila v tem, da kot ponavadi tu ne gre za vprašanje izbire med to vrsto konteksta in to vrsto abstrakcije, med filozofiranjem in branjem (filozofskih) tekstov, med Gaschéjem in denimo Descombesom." Vse to ve tudi Gasché. Ko Gasché nekoliko kasneje dokazuje, da Derrida na kompleksen način v nekem smislu nadaljuje (a tudi kritizira) Husserlov projekt »čiste logične gramatike«, vrinja naslednji pomenljivi paragraf, preden naj bi nadaljeval s svojo razlago, pri tem pa se očitno ne zaveda posledic, ki bi jih moral zadnji stavek tega razdelka imeti za celotni njegov projekt: »Dodati bi moral kratko opombo glede Derridajeve zadolženosti husserlovski fenomenologiji. Precej pogosto je slišati mnenje, daje husserlovska fenomeno- logija mrtvi konec in daje skladno s tem vsak poskus nadaljevanja raziskovanja te filozofije od samega začetka naprej obsojen na propad... [V resnici smo slišali to mnenje, ki je bilo izgovorjeno ravno oni dan in se je pri priči obrnilo k tistemu, kije njegov lastnik, rekoč:] Kar zadeva Derridaja je njegovo razmerje do Husserla vsaj trojno. Najprej je to relacija, če naj uporabimo Granelove besede, 'do kratkomalo največjega filozofa, ki se je pojavil od Grkov dalje«. Če povemo drugače, to je razmerje do filozofskega kot boja bogov in velikanov za bit (gigantomachia peri tes ousias), kakor temu v Sofistu pravi Platon, a tudi relacija do filozofskega v vsem njegovem tehničnem in tematskem boga- stvu. [V tej prvi reakciji je nekaj smešnega, saj prične s podeljevanjem priznanj in v nadaljevanju izveni kot nekaj iz Harolda Blooma.j Drugič. Derridajeva relacija do husseriovske misli je radikalno kritična do metafizičnih implikacij projekta same fenomenologije, kot je bilo podrobno dokumentirano. Tretjič, GEOFFREY BENNINGTON 36. O gramatologiji, str 67-68 [60-61], kjer gre za to, da bo v splošni analizi obravnavanja pisave s strani tradicije »pojem episteme in logocentrične metafizike« zagotovil možnost »preboja dekonstrukcije« »te velike totalitete«. Harveyeva citira navedeno mesto na 87. strani svoje knjige, vendar pa prekine citat, da bi se izognila »preboju«, zato preveč poenostavljeno preobrne »dekonstrukcijo metafizike« v télos. 188 je nadaljevanje in radikaiizacija številnih motivov v Husserlovih lastnih delih, ki so sposobni zamajati glavne metafizične téme v osrčju njegove filozofije, kot so denimo ideja primordialno aksiomatične utemeljitve, ideal deduktivnosti na splošno, ideja evidentnosti in ideja same ideje. Če naj sedaj trdimo, kot to trdim tukaj, da Derrida nadaljuje Husserlovo delo (in to velja tudi za njegovo razmerje do Heideggra) natanko ob tistih temah, ki postavljajo v ospredje kla- sično etično-teoretsko odločitev, ki je konstitutivna za filozofijo kot filozofijo, potem velja tudi reči, daje takšno nadaljevanje v enaki meri odločni prelom z idejo tradicije, kontinuiteto, ojdipovstvom ipd. V resnici so motivi, za katere gre tu. takšne narave, da so sami radikalno fundamentalnejši od možnosti konti- nuitete, in ker jih povrhu vsega ni moč razviti znotraj filozofskega diskurza kot takšnega, je njihovo nadaljevanje možno zgolj iz perspektive, ki je z ozirom na zgodovino filozofskega razvoja marginalna. S tega vidika je dejstvo, da je Derrida morebiti odkril omenjene motive v Husserlovem delu, na določen način radikalno kontingentno.« (Gasché, str 246; zadnji stavek poudaril G.B.) Ena izmed konsekvenc tega je, daje Gaschéjeva lastna umestitev Derridaja v tradicijo, ki ji vlada refleksija, prav tako kontingentna. Derrida sam je bil karseda previden, ko je svoj »predmet« zelo široko opredelil kot »metafiziko prisotnosti« (katere posebna, »sodobna« infleksija je »metafizika refleksije«), s čimer naj bi si zagotovil možnost ukvarjanja z »največjo totaliteto«."' Gasché namigne, da se glede tega Derrida na neki način moti, da mu gre v resnici natanko za refleksijo: v zvezi s tem navaja citat iz La Dissémination, bržkone pa bi temu lahko dodal tudi moment v »Pas«, ki ga na strani 74 izpostavi Llewelyn: »Ob tem. ko ne podaja nobenega reda, ko od zakona zakonov, od reda govorice ne sprejema nobenega reda, ker ne podaja nobenega reda zato, ker nobenega ne sprejema, to pridi [viens] ne izmenjuje ničesar, ne pove ničesar, ničesar ne pokaže, opiše, definira, ničesar ne zatrjuje v trenutku, koje izgovorjeno, ničesar, kar je nekaj ali nekdo, subjekt ali objekt. Niti ne kliče nekoga, ki bi bil navzoč pred klicem. Reči, da kliče klic, da kliče samo, bi bilo na mestu le tedaj, če bi pod tem ne razumeli nobene spekularne refleksije... Zaradi enakih razlogov, ki bi jih rad podal na jasnejši, enostavnejši in transparentnej.ši način, pridi, ki ni red, ni več molitev, prošnja, želja. Čeravno omogoča vse te moduse, jim DEKONSTRUKCIJA IN FILOZOFI Kant. Rekh smo, da smo vzdrhteh ob opisu dekonstrukcije kot kritike, ki ga je podala Barbara Johnson, ko bi le zavoljo njega študenti postali bolj neubogljivi in manj pripravljeni verjeti nam, daje bila »kritika« beseda, ki sojo uporabljali (včasih, jojmene, kot glagol, ki spremlja debate in razprave) povsem nezainteresirano. »Kritika« tudi notorično drsi med kantovskim smislom in marksistično infleksijo tega smisla. Johnsonova pravi takole: »Dekonstrukcija je forma tistega, kar seje dolgo imenovalo l