Anali za istrske in mediteranske študije
Annali di Studi istriani e mediterranei
Annals for Istrian and Mediterranean Studies
Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 4
UDK 009                     Annales, Ser. hist. sociol., 29, 2019, 4, pp. 531-718, Koper 2019  ISSN 1408-5348

KOPER 2019
Anali za istrske in mediteranske študije
Annali di Studi istriani e mediterranei
Annals for Istrian and Mediterranean Studies
Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 4
UDK 009               ISSN 1408-5348 (Print)
ISSN 2591-1775 (Online)

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
ISSN 1408-5348 (Tiskana izd.)     UDK 009  Letnik 29, leto 2019, številka 4
ISSN 2591-1775 (Spletna izd.)
UREDNIŠKI ODBOR/
COMITATO DI REDAZIONE/
BOARD OF EDITORS: 
Roderick Bailey (UK), Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), 
Alexander Cherkasov (RUS), Lucija Čok, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Devan Jagodic (IT), Aleksej 
Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), 
Mateja Matjašič Friš, Darja Mihelič, Vesna Mikolič, Luciano 
Monzali (IT), Edward Muir (USA), Vojislav Pavlović (SRB), Peter 
Pirker (AUT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (ME), Andrej 
Rahten, Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Marta 
Verginella, Špela Verovšek, Tomislav Vignjević, Paolo Wulzer (IT), 
Salvator Žitko
Glavni urednik/Redattore capo/
Editor in chief: Darko Darovec
Odgovorni urednik/Redattore 
responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko
Uredniki/Redattori/Editors:
Gostujoči urednik/Editore ospite/
Guest Editor:
Urška Lampe, Gorazd Bajc
Dean Komel
Prevajalci/Traduttori/Translators: Petra Berlot (it.)
Oblikovalec/Progetto grafico/
Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec
Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o.
Založnika/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica 
del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in 
strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, 
Development and Strategies of Society, Culture and Environment 
/ Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura 
e ambiente©
Sedež uredništva/Sede della redazione/
Address of Editorial Board: 
SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/Via Garibaldi 18 
e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: http://www.zdjp.si/
Redakcija te številke je bila zaključena 30. 11. 2019.
Sofinancirajo/Supporto finanziario/
Financially supported by: 
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije 
(ARRS), Mestna občina Koper, Luka Koper d.d.
Annales - Series Historia et Sociologia izhaja štirikrat letno.
Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR.
Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies
Revija Annales, Series Historia et Sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, 
Series Historia et Sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and 
indexed in: Clarivate Analytics (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts 
& Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA); 
Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); 
Elsevier B. V.: SCOPUS (NL).
Vsi članki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si. 
All articles are freely available in color via website http://www.zdjp.si.

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
Dean Komel: Kontemporalnost 
razumevanjskega konteksta kot podlaga 
interdisciplinarne humanistike ............................. 531
La contemporaneità del contesto 
di comprensione come base 
dell’umanistica interdisciplinare
Contemporality of the Context of 
Understanding as the Basis of 
Interdisciplinary Humanities
Tina Bilban: Življenjski svet kot 
temelj razumevanja znanosti ................................. 549
Il mondo della vita come fondamento per la 
comprensione della scienza
The Life-World as the Meaning-Fundament 
of Science
Jožef Muhovič: Preokvirjanja v noosferi. 
Spremembe v interakcijskih razmerjih med 
umetnostjo in humanistično znanostjo 
od razsvetljenstva do danes .................................... 563
Sovrapposizioni nella noosfera. 
Modifiche nelle relazioni di interazioni 
tra le arti e le discipline umanistiche 
dall’Illuminismo a oggi
Reframing in the Noosphere: 
Changes in Interactive 
Relations between Art and the 
Humanities from the Enlightenment 
to the Present Day
Manca Erzetič: Vprašanje o zgodovinski 
umeščenosti človeške eksistence ............................ 577
La questione della collocazione storica 
dell’esistenza umana
Rethinking the Relationship between Human 
Existence and Historical Experience
Brane Senegačnik: Individualnost 
in problem interpretativnega obzorja ..................... 589
Individuality and the Problem 
of the Interpretative Horizon
L‘individualitá e il problema 
dell‘orizzonte interpretativo
Andrej Božič: Pesniški kon-tekst(i) 
ob rob pesmi Paula Celana 
“Unlesbarkeit” ....................................................... 603
Con-testo(i) poetici al margine della 
poesia “Unlesbarkeit” di Paul Celan
The Poetic Con-text(s) Paul Celan’s 
Poem “Unlesbarkeit”
Aleš Maver & Gorazd Bajc: Mimobežnost 
dveh Evrop: premisleki o
nerazumevanju evropskega 
Vzhoda na evropskem Zahodu ............................... 613
La centrifugalità di due Europe: 
considerazioni intorno alle 
incomprensioni in Europa 
occidentale riguardo 
l‘Europa orientale
Centrifugality of Two Europes: 
Thoughts on Misconceptions 
about the Central and 
Eastern Europe in the West
Urška Lampe: Zaščita civilnih 
oseb v času vojne med preteklostjo, 
sedanjostjo in prihodnostjo .................................... 625
Protezione dei civili in tempo di guerra 
tra passato, presente e futuro
Protection of Civilians in Time of War: 
Past, Present and Future
Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
UDK 009                                  V olume 29, Koper 2019, issue 4                    ISSN 1408-5348 (Print)
ISSN 2591-1775 (Online)

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies
Mira Miladinović Zalaznik: Nepartizanski 
odpor proti okupatorju na Slovenskem. 
Primer plemiške družine 
Maasburg in sorodnikov ........................................ 645
La resistenza non partigiana contro 
l’occupatore in territorio sloveno. 
Il caso della famiglia nobile dei 
Maasburg e dei suoi parenti
Non-Partisan Resistance Movement 
against Occupiers in Slovenia. 
The case of the Noble Family of the 
Maasburgs and their Relatives
Tamara Griesser-Pečar: Položaj katoliške 
cerkve leta 1945 v Sloveniji/Jugoslaviji 
v primerjavi z državami za 
“železno zaveso” ................................................... 661
La situazione della Chiesa cattolica 
in Slovenia/Jugoslavia nel 1945 
in confronto con i paesi dietro la 
“cortina di ferro”
The Situation of the Catholic Church 
in 1945 in Slovenia/Yugoslavia in 
Comparison with the Countries 
behind the “Iron Curtain”
Ana Šela & Mateja Matjašič Friš: Nadzor 
Službe državne varnosti nad revijo Zaliv ................. 675
La sorveglianza da parte del Servizio 
di sicurezza nazionale della rivista Zaliv
Surveillance by the State Security 
Service of the Magazine Zaliv
OCENE/RECENSIONI/REVIEWS
Todor Kuljić: Prognani pojmovi –
neoliberalna pojmovna revizija 
misli o društvu 
(Avgust Lešnik) ...................................................... 691
Darko Darovec: Vendetta in Koper 1686 
(Boštjan Udovič) ................................................... 693
Zdenka Bonin: Delovanje koprskih 
dobrodelnih ustanov. Prehrana otrok v vrtcu in 
sirotišnici ter bolnikov v bolnišnici v 19. stoletju 
(Salvator Žitko) ..................................................... 695
Lenart Škof: Antigonine sestre: 
o matrici ljubezni 
(Jernej Šček) .......................................................... 696
IN MEMORIAM
Stane Bernik (1938–2019) 
(Salvator Žitko) ..................................................... 700
Kazalo k slikam na ovitku ..................................... 702
Indice delle foto di copertina ............................... 702
Index to images on the cover ................................. 702
Navodila avtorjem ................................................ 703
Istruzioni per gli autori .......................................... 705
Instructions to Authors ........................................... 707
 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
661
received: 2019-08-20                  DOI 10.19233/ASHS.2019.44
POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI
V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“
Tamara GRIESSER-PEČAR
Zuckerkandlgasse 38–44/2, A–1000 Dunaj, Avstrija
e-mail: tamara.griesser@gmx.at
IZVLEČEK
Medtem ko je v Jugoslaviji Komunistična partija takoj po koncu vojne prevzela oblast in začela s pregonom 
Katoliške cerkve kot enim najbolj nevarnih ideoloških nasprotnikov, so v državah, ki so pozneje pripadale 
sovjetskemu bloku, komunisti po navodilih Sovjetske zveze počasi prevzemali oblast. Vse, kar se je dogajalo v 
Jugoslaviji že leta 1945, se je časovno premaknjeno odvijalo tudi v drugih komunističnih državah. Omejevali 
so delovanje Katoliške cerkve, ukinili katoliško šolstvo, omejevali tisk, odvzemali zemljo in drugo premoženje, 
inscenirali montirane procese in kratili človekove pravice.
Ključne besede: Pastirsko pismo, agrarna reforma, katoliško šolstvo, montirani procesi, Alojzij Stepinac, Josip 
Broz-Tito, Josef Beran, Augustyn Hłond, Josef Tiso, József Mindszenty
LA SITUAZIONE DELLA CHIESA CATTOLICA IN SLOVENIA/JUGOSLAVIA NEL 1945 IN 
CONFRONTO CON I PAESI DIETRO LA „CORTINA DI FERRO“
SINTESI
Mentre in Jugoslavia il Partito Comunista dopo la fine della guerra prese il potere immediatamente e iniziò 
con la persecuzione della Chiesa cattolica ritenedola uno dei più pericolosi oppositori ideologici, nei paesi, che 
in seguito fecero parte del blocco sovietico, i comunisti secondo le istruzioni dell‘Unione Sovietica assunsero 
il potere gradualmente. Quello che stava accadendo in Jugoslavia già nel 1945 avveniva poi nel tempo anche 
negli altri paesi comunisti. L‘operato della Chiesa cattolica veniva limitato, venne abolita l‘educazione cattolica, 
limitata la stampa, ci furono le confische della terra e di altre proprietà, vennero inscenati processi farsa e ci fu 
l‘abuso dei diritti umani.
Parole chiave: Lettera pastorale, riforma agraria, educazione cattolica, processi farsa, Alojzij Stepinac, Josip Broz-
Tito, Josef Beran, Augustyn Hłond, Josef Tiso, József Mindszenty

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
662
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
UVOD
1
Winston Churchill je marca 1946 v Fultonu, Misso-
uri, imel svoj znameniti „Iron Curtain Speech“:
Od Stetina na Baltiškem morju pa navzdol do 
Trsta na Jadranskem morju se je neka ‚železna 
zaveza‘ spustila na kontinent. Za to linijo ležijo 
vse prestolnice stare centralne in vzhodne Evro-
pe: Varšava, Berlin, Praga, Dunaj, Budimpešta, 
Beograd, Bukarešta in Zofija. Vsa ta znamenita 
mesta ležijo v sovjetski sferi in so na en ali 
drugi način ne samo izpostavljena sovjetskemu 
vplivu, temveč so v vedno večji meri podvržena 
nadzoru Moskve (Critical Past, 2014).
Zavezniki so se na konferencah v Moskvi, Tehera-
nu, Jalti in Postdamu dogovarjali o povojni ureditvi v 
Evropi in si jo razdelili po interesnih sferah. V večini 
držav srednje Evrope, ki so po drugi svetovni vojni 
prešle pod komunistično oblast, se to ni zgodilo takoj 
po koncu vojne leta 1945, so pa tudi tam komunisti že 
pred koncem vojne začeli nastopati brezobzirno proti 
svojim ideološkim nasprotnikom. Močen zaslon jim je 
nudila Rdeča armada. Imeli so seveda iste cilje in se 
posluževali podobnih metod kot komunisti v Jugosla-
viji, ki so med vojno izpeljali revolucijo in takoj po 
vojni prevzeli oblast. Izključevali so drugače misleče, 
izvajali nasilje, manipulirali volitve. Sovjetska zveza 
(SZ) je po vrsti prevzela kontrolo nad Albanijo, Bol-
garijo, Romunijo, Poljsko, Madžarsko in končno leta 
1948 še nad Češkoslovaško. Za razliko od Jugoslavije, 
kjer so prevzem oblasti načrtovali in speljali jugo-
slovanski komunisti sami, je na Poljskem in v drugih 
državah poznejšega Varšavskega pakta prevzem obla-
sti potekal pod taktirko SZ. Na Slovaškem npr., ki je 
bila sicer samostojna država pod nemškim okriljem, 
so komunisti začeli hkrati z osvoboditvijo prevzemati 
državni aparat in sovjetska tajna policija NKVD je 
izvajala „čistke“. Že pred koncem vojne so se začeli 
transporti v sovjetske gulage, od jeseni 1944 pa do 
spomladi 1945 so tja poslali okoli 60.000 oseb (vojne 
ujetnike, invalide, civiliste), vendar je tretjina umrla 
med transportom (Košút, 2001, 526–534; Olexák, 
2006, 422).
Po drugi svetovni vojni je bila Jugoslavija prva 
država v Evropi, v kateri je propadlemu in premagane-
mu nacističnemu in fašističnemu režimu nasledil tretji 
totalitarni režim. Oblast je prevzela Komunistična 
partija Jugoslavije (KPJ), ki se je na njen prevzem pri-
pravljala že od začetka druge svetovne vojne (Prunk, 
1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa št. P6-0380 Zgodovinsko-pravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svo-
boščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju do sprejetja ustave 1990, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost 
Republike Slovenije iz državnega proračuna.
2 Papež Pij XI., „Okrožnica Quadragesimo anno – Ob štiridesetletnici – 15. 5. 1931“ (Juhant & Valenčič, 96-97).
3 Papež Pij XI., „Okrožnica Divini Redemptoris – Božanski odrešenik – 19. 3. 1937“ (Juhant & Valenčič, 150).
2017, 243), sistematično pa od drugega zasedanja An-
tifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije 
(AVNOJ) 29. in 30. novembra 1943 v Jajcu, ko se je ta 
razglasil za vrhovno zakonodajno in izvršilno pred-
stavniško telo Jugoslavije, torej za njegov parlament in 
najvišji izvršni organ obenem (podrobneje: Vodušek 
Starič, 1992). Pod močnim pritiskom zaveznikov, 
predvsem Britancev, je prišlo 16. junija 1944 do ek-
splozivnega sporazuma med jugoslovansko kraljevsko 
vlado v Londonu in Narodnim komitejem osvoboditve 
Jugoslavije (NKOJ), do t. i. sporazuma Tito-Šubašić, ki 
je odločilno in usodno sooblikoval povojno ureditev 
Jugoslavije. 
V vseh državah so komunisti najprej odstranili 
svoje nasprotnike, ki so jih ovirali pri uresničitvi njiho-
vih načrtih. Komunizem je bil že od nastanka naprej 
nasprotnik vseh religij, vendar je veljala Katoliška 
cerkev za posebnega ideološkega nasprotnika, ker 
je vedno znova opozarjala na zmote socializma oz. 
komunizma. Pij XI. je v svojih enciklikah tematiziral 
fenomen marksističnega socializma. V Quadragesimo 
anno (15. maja 1931) je opozoril, da se socializem 
„ne more spraviti v sklad z verskimi nauki katoliške 
Cerkve, zakaj njegova zamisel družbe je popolnoma 
tuja krščanski resnici [...] Nihče ne more biti obenem 
dober katoličan in pravi socialist“.
2
 V Divini Redemp-
toris (19. marca 1937) pa je označil komunizem za 
največje zlo in največjo nevarnost tega časa: „Komu-
nizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni 
stvari ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanska 
kultura.“
3
Situacija Katoliške cerkve v srednjeevropskih drža-
vah, ki so po drugi svetovni vojni pripadale sovjetske-
mu bloku, se je razlikovala od situacije v Jugoslaviji, 
pa tudi v Jugoslaviji sami so bile velike razlike med 
povojnimi republikami in to predvsem tudi zaradi 
različnih zgodovinskih vojnih izkušenj. Med vojno 
je nastala Nezavisna država Hrvatska, ki je Dravsko 
banovino, kakor se je takrat imenovala Slovenija, 
odrezala od ostalega jugoslovanskega ozemlja, ki so 
ga zasedli Nemci, Italijani in Madžari. 
JUGOSLAVIJA
Pastirsko pismo katoliških škofov
Jugoslovanska škofovska konferenca je 20. 
septembra 1945 v Zagrebu podpisala prvo povojno 
pastirsko pismo, ki je vsebovalo ostro kritiko protiver -
skega in proticerkvenega ravnanja nove komunistične 
oblasti. Njegova ključna ugotovitev je: „Današnje 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
663
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
stanje katoliške Cerkve v Jugoslaviji se razlikuje po 
našem mišljenju samo po imenu od stanja odkritega 
preganjanja Cerkve.“
4
 Podpisalo ga je 17 škofov 
in generalnih vikarjev z zagrebškim nadškofom in 
predsednikom Jugoslovanske škofovske konference 
dr. Alojzijem Stepincem na čelu. Med podpisniki 
so bili trije cerkveni dostojanstveniki iz Slovenije: 
lavantinski škof dr. Ivan Tomažič, generalni vikar 
ljubljanske škofije Anton Vovk in generalni vikar 
za Prekmurje Ivan Jerič. Episkopat je 21. septembra 
naslovil še posebno pismo na duhovnike, v katerem 
so zavrnili temelje novih reform, ter 22. septembra na 
jugoslovanskega predsednika Tita s podobno vsebino 
kot v pastirskem pismu, toda svoje zahteve je formu-
liral veliko bolj ostro. Je pa izrazil svojo lojalnost in 
pripravljenost sodelovati pri obnovi in ureditvi države 
(Akmadža, 2008, 76–78).
V pastirskem pismu so škofje opozorili na usodo 
zaprtih in ubitih duhovnikov, predvsem na žrtve, ki 
so jih povzročile komunistične oblasti. Kritizirali so, 
da na smrt obsojeni niso smeli prejemati zakramentov 
in da se obtoženci niso mogli braniti. Navedli so, 
da je bilo ubitih 243 duhovnikov, 19 bogoslovcev, 3 
redovniki in 4 redovnice, 169 duhovnikov se je znašlo 
v zaporih in taboriščih, 89 pa je bilo pogrešanih. 
Izpostavili so primer frančiškanskega samostana na 
Širokem Brijegu, kjer so brez sodnega postopka ubili 
vse frančiškane, čeprav nihče od njih ni vzel puške 
v roke ali se boril proti narodnoosvobodilni vojski. 
Poudarili so, da je nezdružljivo s krščanskim čutom 
pravičnosti, da se smrtna kazen izreka zaradi drugač-
nega političnega prepričanja. Kritizirali so, da oblast 
zavira katoliški tisk, da je zaprla katoliške tiskarne, 
da semeniščem onemogoča delo, da je zaprla večino 
zavodov za vzgojo srednješolske in delavske mladine 
oz. da jih je postavila pod kuratelo komisarjev in da 
je verouk postal neobvezen predmet. Episkopat se je 
bal za dušni blagor mladine, nasprotoval je vpeljavi 
civilne poroke in opozoril, da se ovira karitativno 
delovanje. Agrarna reforma pa da je odvzela Cerkvi 
zemljišča brez odškodnine, čeprav jih je pridobila na 
zakonit in pošten način. Izpostavili so težave ženskih 
redov v vzgojnih in karitativnih zavodih in da oblast ni 
prizanesla niti grobovom pokojnih. Škofi so poudarili, 
da so naredili vse, kar je bilo mogoče, da se trpljenje 
vernikov omili, zavzemali so se za pomilostitev tistih, 
ki so bili obsojeni na smrt in za izpust duhovnikov, 
katerih krivda ni bila dokazana, sprožili pa so tudi 
vprašanje izobražencev, ki so ostali brez službe. Zah-
tevali so popolno svobodo katoliškega tiska, katoliških 
šol in verouka, svobodo združevanja, karitativne 
dejavnosti, človekovih pravic, krščanskega zakona in 
vrnitev odvzetega premoženja.
5
4 ARS, SI AS 1931, t.e. 940, mapa 500-9, Slovenski Primorec, 11. 10. 1045: Slovenska duhovščina v času okupacije: Pastirsko pismo 
katoliških škofov Jugoslavije, 1. 
5 ARS, SI AS 1931, t.e. 940, mapa 500-9, Slovenski Primorec, 11. 10. 1945: Pastirsko pismo katoliških škofov Jugoslavije, 1.
Po državi so pismo prebrali 30. septembra, pone-
kod pa 7. oktobra. V Sloveniji se ni bralo v slovenskih 
delih tržaške in goriške škofije, ker pristojna škofa 
nista bila na škofovski konferenci, pa ne v nekaterih 
župnijah lavantinske škofije, kjer je branje večinoma 
potekalo po domovih. Ponekod so izpustili tiste dele 
pisma, ki so se nanašali na Hrvaško, vendar cer -
kveno vodstvo tega ni odobravalo (Griesser-Pečar, 
1997, 123–128; Griesser-Pečar, 2016a, 393–394). 
Na Hrvaškem so pismo po nekaterih krajih zasegli 
in s tem onemogočili branje (Krišto, 2007, 86). V 
krajih z mešanim prebivalstvom, tako v Dubrovniku 
in v Bosni in Hercegovini, pa so se duhovniki uprli 
in pisma niso hoteli prebrati. Eden od podpisnikov 
pisma, nadškof barski in srbski primas, dr. Nikola 
Dobrečić, je v svoji škofiji branje in objavo prepove-
dal (Alexander, 1979, 74).
Odmev na pastirsko pismo je bil doma in v tujini 
zelo močan. Z njim so se odnosi med Cerkvijo in 
režimom občutno poslabšali. Iz internih partijskih 
dokumentov je razvidno, da je bilo pastirsko pismo 
ocenjeno kot sovražna akcija, ki bi naj mobilizirala 
ljudi proti novi Jugoslaviji (Radić, 1995, 228; Radić, 
2014, 694). Odzvali so se tudi najvišji predstavniki 
oblasti in zanikali, da je Cerkev v Jugoslaviji preganja-
na. Tito je postavil vprašanje, zakaj se hrvaški duhov-
niki niso uprli med vojno proti zločinom ustašev. „Moj 
vtis je, da skozi to pismo veje oni stari duh sejanja 
mržnje med narodi.“ (Broz-Tito, Kardelj & Kidrič, 
1945, 33). Za njega je bilo pismo, tako v intervjuju s 
francoskim komunističnim časopisom Humanité, „ne-
kakšna uradna napoved boja“(Broz-Tito, 1948, 234). 
Za oblast je prišlo ob povsem nepravem trenutku, ker 
se je pripravljala na volitve v Ustavodajno skupščino, 
pa tudi mednarodni položaj Jugoslavije ni bil ravno 
ugoden. Sveti Sedež je jugoslovanski vladi dal vedeti, 
da podpira zaključke škofovske konference (Akmadža, 
2008, 20–21).
Na organiziranih množičnih sestankih so spreje-
mali resolucije proti pastirskemu pismu in jih pošiljali 
na škofijski ordinariat, na vlado, tudi zvezno vlado. 
Zaradi pastirskega pisma je oblast v Sloveniji presta-
vila načrtovano spremembo ustroja Verske komisije, 
ki naj bi kot organ predsedstva ne bila več zgolj 
posvetovalni organ, temveč postala urejevalni organ 
in pridobil kompetence od ministrstva za notranje 
zadeve (Griesser-Pečar, 1997, 126).
Agrarna reforma
Začasna ljudska skupščina Demokratske federativ-
ne Jugoslavije je 23. avgusta 1945 sprejela Zakon o 
agrarni reformi in kolonizaciji. Razlaščena so bila vsa 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
664
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
zemljiška posestva cerkva, samostanov in verskih usta-
nov ter vseh vrst ustanov (zadužbin), prosvetnih in ver -
skih (§ 6). Razlastila so se zemljiška posestva cerkva, 
samostanov in verskih ustanov z vsem inventarjem 
brez odškodnine (§ 9.1), obdržali so lahko samo 10 
ha njiv, travnikov, ledin in gozdov. Dragocenejšim oz. 
zgodovinsko pomembnejšim cerkvam, samostanom 
oz. cerkvenim ustanovam se je pustilo do 30 ha ob-
delane zemlje in do 30 ha gozdov (§ 9.2).
6 
Upokojeni 
duhovniki in redovniki oz. redovnice so ostali brez 
vsake finančne podpore. Izkupiček je Cerkev potrebo-
vala tudi za svoje urade, semenišča, cerkve itn.
Z agrarno reformo je država vzela verskim skupno-
stim v Jugoslaviji 173,367 ha zemlje, od tega okoli 
90,000 do 100,000 ha Katoliški cerkvi, sledili pa so 
še drugi zakoni, ki so ji odvzeli še velik del drugega 
premoženja. Na Hrvaškem sta največ zemlje imeli 
škofija Zagreb in Djakovo. Dočim so mnoge župnije, 
predvsem na obali, imele celo manj kot 10 ha, to velja 
tudi za v hribovite predele Slovenije (Alexander, 1979, 
213–217). Hrvaška Katoliška cerkev je izgubila okoli 
85 % premoženja (Goluža & Lučić, 2006, 30). V Slo-
veniji je Katoliška cerkev pred agrarno reformo imela 
v lasti 54.747 ha zemlje, po agrarni reformi 4.800 ha.
7
Cerkvenega imetja, ki so ga zasedli Nemci v Slo-
veniji, komunistična oblast po vojni ni vrnila. Nemci 
so ljubljanski škofiji odvzeli gozdno veleposestvo v 
Gornjem gradu, graščine v Goričanah pri Medvodah 
ter gozdne komplekse na Gorenjskem v območju ob-
čin Bled, Bohinjska Bistrica in Kranjska gora. Križniški 
red pa je izgubil 600 ha zemljišč v okolici Ormoža 
in Velike Nedelje. Poleg omenjenih je bila zasežena 
še imovina drugih cerkvenih in podobnih ustanov za 
vzdrževanje božjih hramov, nadarbin itd. (Griesser-
-Pečar & Dolinar, 1996, 45).
8
Ukrepi kot agrarna reforma, nacionalizacija in 
zaplembe so spodkopavale gospodarske temelje 
Cerkve. To je potrdil Boris Kidrič na seji politbiroja 4. 
decembra 1945 in poudaril, da je za boj proti vplivu 
duhovnikov potrebno sprejeti nekaj ustreznih zakonov 
(Akmadža, 2008, 26).
 
Slovenija
Čas po koncu vojne do nekako sredi petdesetih 
let je bil čas popolnega brezpravja, čas največjega 
fizičnega in psihičnega nasilja proti vsem nasprotni-
kom komunistične ideologije, tudi v obliki političnih 
6 Začasna ljudska skupščina DFJ je sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji 23. avgusta 1945. Url. DFJ, 1945, 605/64; 
Koledar MD,1945, 115–122.
7 ARS, SI AS 1211, t.e. 171, 107/67-4, 27. 11. 1967.
8 ARS, SI AS 1931, 80-5-K, Bitenčev proces, X. Ciril Dimnik, 2707–2708, cerkveno premoženje ljubljanske pokrajine v Nemčiji, 5. 9. 
1942; ARS, SI AS 1116, Pregled zemljiških posestev samostanov v ljudski republiki Sloveniji.
9 ARS, SI AS 1931, Letna poročila, 1. 11. 1945.
10 Avtorica v omenjenih prispevkih sistematično analizira položaj katoliške Cerkve na Slovenskem med in ob koncu vojne.
11 ARS, SI AS 1931, mfs, Lm 0141853.
12 Avtor poda v prispevku položaj slovenskega domobranstva v poslednjem letu vojne.
sodnih procesov (Melik & Jeraj, 2016, 455–460) in 
izvensodnih pobojev (Ferenc, 2017, 290) posebno pa 
se je zaostril odnos do Katoliške cerkve, ki je bila pod 
udarom, ker je ostala edina organizacija zunaj Komu-
nistične partije, ki je oblast ni mogla prevzeti, ker je 
cerkvena hierarhija segala preko mej Jugoslavije in ker 
je imela velik vpliv pri pretežno vernem prebivalstvu. 
„Ljudska oblast“ je podpirala tudi idejo narodne cer-
kve, ki pa ni padla na plodna tla niti pri „napredni“ 
duhovščini, torej tisti na strani oblasti. Oblasti je sicer 
uspelo pridobiti nekatere duhovnike, ne pa tudi Cer-
kve kot inštitucije in tudi ne cerkvenih predstojnikov. 
Že novembra 1945 je Katoliška cerkev v poročilu 
notranjega ministrstva označena kot „hrbtenica vsej 
reakciji [...] Rimokatoliška cerkev na Slovenskem je 
stala vedno radi svojih privilegiranih in družbenih 
pozicij fevdalnih in polfevdalnih na najbolj reakcionar -
nem stališču.“
9
 Postala je „državni sovražnik številka 
ena“ (Griesser-Pečar, 2016b, str. 402; Griesser-Pečar, 
2008, 673–702)
10
.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je 5. maja 
1945 zapustil svojo škofijo in sledil vabilu krške 
škofije, naj pride na posvet zaradi zadev gorenjskega 
dela ljubljanske škofije, ki ga je med vojno upravljal 
celovški škof, dejansko pa so ga hoteli spraviti na 
varno. V Sloveniji je ostal samo lavantinski škof Ivan 
Jožef Tomažič. Preden je Rožman zapustil svojo ško-
fijo je uredil nasledstvo. Do aretacije 14. junija 1945 
ga je zastopal generalni vikar Ignacij Nadrah, potem 
pa Anton Vovk. Cerkev je bila po množičnem pobegu 
duhovnikov na Koroško zaradi strahu pred komuni-
stičnim nasiljem oslabljena. Odšlo je 275 duhovnikov 
in redovnikov ter 66 bogoslovcev (Griesser-Pečar, 
2015, 338–339).
11 
Po koncu vojne je „ljudska oblast“ takoj začela 
z ukrepi proti Katoliški cerkvi kot inštituciji in proti 
posameznim duhovnikom, redovnikom in redovnicam 
ter bogoslovcem, prizanesla pa ni niti vračajočim se 
vojakom, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško 
vojsko (Kokalj Kočevar, 2016, 494).. Štirinajst vojnih 
kuratov so umorili, dvanajst, ki so jih Angleži skupaj z 
domobranci (Kladnik, 2016, 349–366)
12
 izročili Titovi 
vojski in dva, ki sta bila aretirana v Sloveniji. Sledile 
so hišne preiskave, stanovanjsko utesnjevanje, brisa-
nje iz volilnih list, omejevanje verouka in verskega 
tiska, ukinjanje cerkvenih šol, odpuščanje sester iz 
bolnišnic, množične aretacije in montirani procesi. 
V obdobju od 1945 do 1961 je bilo 339 obsojenih 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
665
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
na zaporno kazen, 9 na smrt. Že leta 1945 je bilo 
obsojenih 16 duhovnikov, od teh dva na smrt, Peter 
Križaj in Franc Cerkovnik (Griesser-Pečar, 2005, 104). 
Na sodišču narodne časti pa so obsodili sedem duhov-
nikov zato, da so lahko zasegli njihovo premoženje, 
štirim je bilo zaplenjeno vso imetje (deleži Ljudske in 
Zadružne tiskarne).
13
 Vovk je zaradi tega protestiral 
pri slovenski vladi, ker je bila po Codex iuris canonici 
(kanon 1530) odsvojitev cerkvenih nepremičnin brez 
dovoljenja Svetega sedeža, neveljavna.
14
 V časopisih, 
na političnih mitingih, v radijskih postajah in na odru 
se je takoj začela tudi gonja proti duhovnikom in 
Cerkvi. Matične knjige, ki so jih Nemci odvzeli Cer -
kvi, niso bile vrnjene. Oblast je prav tako na vsakem 
koraku omejevala popravilo v vojni poškodovanih 
cerkva ter onemogočala poučevanje verouka. Kateheti 
so potrebovali posebno dovoljenje pristojnega sveta 
za kulturo in prosveto okraja, izdajanje teh pa so 
zavlačevali včasih do konca šolskega leta. Mala se-
menišča so v Sloveniji ukinili, ne pa tudi na Hrvaškem 
(Griesser-Pečar, 2016b, 395–407).
Že 21. junija 1945 je Edvard Kardelj na seji Cen-
tralnega komiteja KP Slovenije (CK KPS) ocenil, da je 
„vprašanje cerkve edina resna nevarnost“ in zahteval, 
da se naj duhovnikov ne pušča brez dovoljenja v žu-
pnije, uporablja naj se gibčno taktiko, cerkveno pomoč 
naj se deli vasem, ki so naklonjene oblasti, tam pa kjer 
se „reakcija“ pojavi, pa „lahko tolčemo“ (Drnovšek, 
2000, 31–32). Dejansko so v Sloveniji – ne pa tudi 
drugod po Jugoslaviji – duhovniki za svoje delovanje 
vse do srede 1950 potrebovali pristanek Ministrstva za 
notranje zadeve, tudi deportirani na Hrvaško in Srbijo 
oz. tisti, ki so bili v koncentracijskih taboriščih. 
Glavni represivni organ oblasti proti Cerkvi je bila 
Ozna (Deželak Barič, 2016, 376–377; Dornik Šubelj, 
1999; Dornik Šubelj, 2013), od marca 1946 Udba, 
pa tudi leta 1944 ustanovljena Verska komisija. Od 
vsega začetka je Ozna zbirala obremenilno gradivo o 
duhovnikih in redovnikih, ki so ga uporabili pri duhov-
niških in redovniških procesih. Kazensko preiskavo je 
namreč do 1951 vodila Ozna/Udba. Z obremenilnimi 
podatki in grožnjami so izsiljevali duhovnike, da so 
pristali na sodelovanje z Ozno/Udbo, izkoriščali so 
njihovo zdravstveno stanje, v zaporih pa so skušali 
duhovnike in redovnike duševno in telesno zlomiti.
 
Izvajali so tudi pritisk na bogoslovce in jih skušali 
prepričati, da izstopijo iz semenišča oz. da sodelujejo 
z Ozno/Udbo.
Nacistični režim je iz zasedenega ozemlja Lavan-
tinske škofije in večjega dela Ljubljanske škofije izselil 
kar 90,83 % vseh duhovnikov (Griesser-Pečar, 2004, 
40). Oblast tudi tistim, ki so se vračali iz taborišč in 
13 NŠAL, Kler, št.1876, Snč 503/45; Mikola, 2012, 290–291.
14 ARS, SI AS 1931, mfs, Lm 141446.
15 ARS, AS 1931, Poimenska evidenca kaznovanih duhovnikov, statistični pregled 1945–1961. Goričan je bil pomiloščen in je za posledi-
cami zapora umrl. Več o tem: Griesser-Pečar, 2005, 132–138.
16 NŠAL, okrožnica št. 1, škofijski ordinariat št. 892.
iz izgnanstva, ni prizanesla. Veljali so za nevarne, 
predvsem na Štajerskem, ker jim ni bilo moč očitati 
kolaboracije in ker so bili povezani z SLS: 
Zavedati se moramo, da je to še vedno močna or-
ganizacija, ki ima v vsaki fari – v obliki duhovnika 
– svojega predstavnika in bivšega voditelja. Vemo 
namreč, da je bil skoraj vsak duhovnik angažiran 
pri stranki in aktivno delal v eni izmed njenih 
organizacij (Griesser-Pečar, 1998, 120).
Štirje duhovniki so se takoj po vrnitvi iz Dachaua 
znašli v komunističnem zaporu zaradi domnevnega 
sodelovanja z okupatorjem. Henrik Goričan, ki je bil 
na „božičnem procesu“ obsojen na 15 let odvzema 
prostosti s prisilnim delom, je bil leta 1949 pod isto 
obtožbo obsojen celo na smrt.
15 
Kot italijanska in nemška oblast leta 1941 je tudi 
komunistična zahtevala lojalnostno izjavo Cerkve. Po 
ukazu partije so se 9. maja po vseh ljubljanskih cer -
kvah oglasili zvonovi. Generalni vikar Ignacij Nadrah
 
je 15. maja izdal okrožnico vsem župnijskim in du-
hovniškim uradom ter predstojništvom samostanskih 
cerkva, da je treba po nauku Katoliške cerkve novo 
oblast priznati in se ji pokoriti, razen „če bi zahtevala 
od nas kaj takega, kar bi bilo zoper božjo voljo.“
16
 Ge-
neralni vikar Anton Vovk pa je 11. julija v spremstvu 
predstavnikov svetnih duhovnikov in redovnikov šel 
k predsedniku Narodne vlade Borisu Kidriču in podal 
v imenu svetne in redovne duhovščine ljubljanske 
škofije lojalnostno izjavo. To pa je treba razumeti v 
smislu Svetega pisma (Mt. 22,21) „Dajte cesarju, kar 
je cesarjevega, Bogu kar je božjega.“ (Griesser-Pečar, 
1997, 119–123).
Hrvaška
 
Partizani so v Zagreb vkorakali 8. maja in prevzeli 
državo. Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je du-
hovnikom prepustil, da sledijo svoji vesti in se sami 
odločijo ali hočejo ostali na Hrvaškem ali ne. Sam se 
je odločil, da bo ostal in tako vplival na marsikaterega 
duhovnika (Alexander, 1979, 56). 17. maja je nova 
oblast Stepinca aretirala in internirala v neki vili. 
2. junija 1945 se je Tito v Zagrebu sestal z dele-
gacijo zagrebške škofije pod vodstvom generalnega 
vikarja, škofa Franja Salis-Sewesa, z državne strani 
pa sta bila prisotna še hrvaški predsednik Vladimir 
Bakarić ter minister v vladi in predsednik hrvaške 
Verske komisije, msgr. Svetozar Rittig, eden redkih 
hrvaških duhovnikov, ki je bil v partizanih. Tito je 
izjavil, da „kot Hrvat in katoličan“, ni zadovoljen z 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
666
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
delom duhovščine v preteklosti, ki je povzročilo toliko 
žrtev, je pa želel, da bi se razmerje med Cerkvijo in 
državo reševalo skupno in ne z dekretom. Poudaril je 
še, „da naša Crkva treba da bude nacionalna, da se 
više prilagodi naciji,“ ter da postane bolj neodvisna od 
Rima. To vprašanje je označil kot najpomembnejše, 
vse drugo se lahko enostavno reši. Pravoslavna in 
Katoliška cerkev morata biti povezani s Slovani. Škof 
Salis je izrazil pripravljenost Cerkve sodelovati z novo 
oblastjo, poudaril je povezanost Cerkve s Svetim sede-
žem glede dogem in discipline, zagovarjal je nadškofa 
Stepinca in navedel, kako je med vojno pomagal lju-
dem. Škofijska delegacija je razložila, da so duhovniki 
med vojno sledili ustašem, ker jih je zavedla njihova 
ideja o samostojni državi, da pa so se mnogi zaradi 
nasilja in umorov od njih odvrnili. Opozorili so, da 
so koncentracijska taborišča polna nedolžnih ljudi, 
kar naj bi slabo vplivalo na razpoloženje ljudi, da se 
predstavniki oblasti slabo obnašajo do duhovnikov 
in vernikov, predvsem tudi v šolah in zavodih, ki jih 
vodijo nune. Tito je obljubil prednostno reševanje teh 
vprašanj (Akmadža, 2008, 35–39). 
Dan po tem pogovoru so Stepinca izpustili (Benigar, 
1974, 505) in že 4. junija se je srečal s Titom. Razložil 
mu je, da odločitve o odnosu Cerkve in države lahko 
sprejme samo Sveti Sedež in se zavzemal za sklenitev 
konkordata, ali pa vsaj za podobni sporazum, kot je bil 
pred vojno sklenjen s Čehoslovaško. Titu je svetoval, 
da se v dobro države sestane s predstavniki Hrvaške 
kmečke stranke in s „poštenimi“ predstavniki ustaške-
ga gibanja in ga prosil, da oblast prizanese ljudem. 
Tito z razgovorom ni bil zadovoljen (Akmadža, 2008, 
39–42; Alexander, 1979, 60).
Kot v Sloveniji so sledili številni procesi tudi 
proti duhovnikom in redovnikom, in to že junija in 
17 Hitler je k sebi poklical od Prage odstavljenega ministrskega predsednika Tisa in mu 13. marca 1939 nedvoumno sporočil, da mora 
Slovaška razglasiti neodvisnost, ki jo bo Nemčija branila, sicer pa Nemčije usoda Slovaške ne bo več zanimala, kar lahko pripelje do 
delitve dežele med Madžarsko in Poljsko (Suppan, 2014, 881–882).
julija 1945. V Hercegovini npr. je bilo takoj po vojni 
obsojenih 47 duhovnikov, kar 60 % duhovnikov die-
ceze Mostar so se znašlo na zatožni klopi (Goluža & 
Lučić, 2006, 47). Ideološke nasprotnike so pošiljali v 
taborišča, tudi v Jasenovac. Kljub temu, da so potekali 
procesi in so verniki bili izredno prestrašeni, je oblast 
dovolila letno romanje v Marijo Bistrico. Bila je potem 
neprijetno presenečena, ker se je odzvalo kar med 
40.000 in 50.000 vernikov (Alexander, 1979, 64).
Nadškof Stepinac je večkrat interveniral za ljudi 
in protestiral proti nasilju. Tako je 21. julija sestavil 
zelo ostro pismo Bakariću s številnimi konkretnimi 
navedbami o obnašanju komunistične oblasti do 
Cerkve in klera in predal imenski seznam duhovniških 
žrtev: 10 je bilo umorjenih, 12 na smrt obsojenih in 
40 v zaporih (Akmadža, 2008, 54–66). 4. novembra 
je spodletel atentat na Stepinca, septembra 1946 pa 
so ga zaradi njegove nepopustljive drže aretirali in 
ga 11.oktobra obsodili na 16 let zapora in odvzem 
političnih in državljanskih pravic za pet let. Ko ga je 
papež imenoval za kardinala, je Jugoslavija prekinila 
diplomatske stike z Vatikanom. 
Po seznamu, ki ga je objavil zgodovinar Jure Krišto, 
je bilo po vojni na Hrvaškem 252 žrtev iz vrst duhov-
nikov, redovnikov in bogoslovcev: 177 jih je bilo 
umorjenih takoj po vojni, 27 je umrlo v zaporih, 36 
jih je umrlo zaradi posledic mučenja v zaporu, med 
njimi 4 redovnice, 12 pa je jih umrlo v jugoslovanski 
vojski (Krišto, 2007, 81). V Bosni in Hercegovini pa 
naj bi bilo 118 predstavnikov klera umorjenih po vojni 
(Goluža & Lučić, 2006, 42).
Verouk v sekundarnem šolstvu je bil takoj usta-
vljen, v osnovnih šolah se je sicer lahko prostovoljno 
poučeval, bil pa je močno oviran, ponekod pa celo 
onemogočen. V ženskih cerkvenih zavodih so takoj 
postavili komisarke, v enem od zavodov so otrokom 
prepovedali celo molitev (Benigar, 1974, 497–498). 
Karitas je, drugače kot v Sloveniji, obstajal naprej. 
SLOVAŠKA
Pod močnim vplivom in pritiskom Nemčije je 
slovaški deželni parlament 14. marca 1939 razglasil 
neodvisnost Slovaške.
17
 To odločitev je podpirala 
večina prebivalstva, ne samo, ker je v tem videla 
uresničitev samoodločbe, temveč, ker je obstajala re-
alna nevarnost, da bo prišlo do razdelitve dežele med 
Madžarsko in Poljsko. Slovaška je postala nemška 
marionetna država. V tem času se je katoliška kultura 
in prosveta izredno dobro razvijala, ustanovila je šte-
vilne prosvetne inštitucije, šole, akademije, internate, 
združenja, pa tudi vrsto novih revij. Cerkev je bila v 
družbi izredno prisotna (Hrabovec, 2007, 139). Pred-
Slika 1: Kardinal Alojzij Stepinac (1898–1960) na sodi-
šču leta 1946 (Wikimedia Commons).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
667
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
sednik Slovaške je bil duhovnik Jozef Gaspar Tiszo, 
ki ga je izvolil slovaški deželni parlament novembra 
1938 (Seidler, 1995, 526–527).
Povojni cilj Sovjetske zveze je bila obnova Češko-
slovaške. Poznejši češkoslovaški predsednik države, 
član Centralnega komiteja komunistične partije Gu-
stáv Húsak je še pred koncem vojne sporočil Stalinu, 
da bo bodo na Slovaškem potrebni „globoki posegi v 
mnogih katoliških ustanovah (semeniščih, šolah, tisku, 
združenjih), ki so leglo antidemokratičnih praks ter 
antidemokratičnega vpliva na širše množice“ (Olexák, 
2006, 421).
Ko je Rdeča Armada zasedla Slovaško, se je takoj 
začela čistka dejanskih in domnevnih kolaboracioni-
stov, tudi v vrstah Katoliške cerkve. Zaprli so številne 
osebnosti iz katoliškega tabora. Že 15. maja 1945 
so v Bratislavi sprejeli odredbo, da se nacionalizira 
celotno versko šolstvo, katoliško in evangeličansko. Z 
dekretom dan pozneje niso bile zaprte samo številne 
cerkvene organizacije, temveč tudi katoliške šole: 
1800 osnovnih šol ter 88 srednjih in višjih (Olexák, 
2006, 423). Húsak je v plenumu slovaškega Narodne-
ga sveta izjavil: „Pravico cerkve do šole na noben na-
čin ne priznavamo, in to predvsem v interesu enotne 
in napredne vzgoje naših otrok in študentov.“ (Ď urica, 
2003, 550). Sicer so škofi protestirali, rezultat pa so 
bile hišne preiskave pri škofih in številnih duhovnikih. 
Tajna policija je konfiscirala številne dokumente, med 
drugim tudi nekaj o pripravah za ustanovitev katoli-
ške stranke, ki so jih januarja 1951 na montiranem 
procesu uporabili proti škofom v Bratislavi.
Predsednik Slovaške Josef Tiso je 5. aprila 1945 
zbežal v Zgornjo Avstrijo, se najprej zatekel v samostan 
Benediktincev v Kremsmünsterju, potem pa je hotel 
pot nadaljevati v München h kardinalu Michaelu von 
Faulhaberju, vendar ga je ameriška vojaška policija na 
poti prijela in na zahtevo predsednika Edvarda Beneša 
25. oktobra 1945 izročila Pragi. Za vlado v Pragi je bil 
„klerofašist“. Decembra 1946 se je na „ljudskem sodi-
šču“ začel proces, ki se je za Tisa končal z obsodbo na 
smrt z obešenjem 15. aprila 1947. Tiso je takoj naslovil 
prošnjo za pomilostitev. Sodišče je prošnjo zavrnilo in 
tudi vlada se je z večino odločila proti pomilostitvi, 
samo ministra Ljudske stranke in Demokratske stranke 
sta jo podprla. Že tri dni po obsodbi je bil Tiso v Bra-
tislavi justificiran (Seidler, 1995, 525–531; Abrams, 
2000, 252–289; Suppan, 2014, 1271–1273).
ČEŠKA
Na Češkem so po koncu druge svetovne vojne 
praznovali osvoboditev iz nacističnega jarma, pozdra-
vljali pa so tudi obnovitev predvojne Čehoslovaške. Na 
prvo nedeljo po osvoboditvi so v vseh cerkvah imeli 
18 Josefa Berana (1888–1969) so komunisti internirali kar za 16 let, leta 1965 pa so ga izgnali. Zadnja leta je živel v Rimu, kjer je umrl 
(Schneibergova, 2018).
.
zahvalno mašo (Te deum) za osvoboditev v pričako-
vanju, da bodo naprej živeli v obnovljeni, svobodni, 
demokratični Češkoslovaški Republiki. Podobno se 
je izrazil tudi predsednik Edvard Beneš, ki je bil med 
vojno v Londonskem eksilu in ki se je preko Sovjetske 
zveze vrnil domov maja 1945. Drugače je bilo na 
Slovaškem, kjer ni bilo kakega posebnega navdušenja, 
ker so med vojno imeli svojo lastno državo. 
Duhovniki, ki so se vračali iz zaporov in koncentra-
cijskih taborišč so že 2. junija 1945 objavili „Manifest 
za narod“. Cerkev je najprej lahko nemoteno prevzela 
svoje delovanje, stare meje škofij so bile obnovljene, 
katoliške šole so ponovno odprle svoja vrata, tudi 
bogoslovje, prav tako je delo različnih redovnih 
skupnosti najprej potekalo precej normalno. Nekatera 
verska združenja sicer niso smela delovati več, so pa 
bila ustanovljena nova društva, v katerih so bili zelo 
dejavni intelektualci in študenti. Tako je nastal klub 
okoli časopisa Katolik. Pripadniki tega so bili intelek-
tualci, ki so pozneje zelo aktivno delovali podtalno. 
Večina teh je pozneje pristala v komunističnih zaporih 
(Chalupecký, 2006, 457–458).
Junija 1946 se je po sedmih letih v Prago vrnil nuncij 
Saverio Ritter, že aprila 1946 je Sveti Sedež imenoval 
novega škofa v Brnu, Karela Skuppyja, novembra pa 
za nadškofa v Pragi Josefa Berana,
18 
ki je bil neke vrste 
simbolna figura upora proti nacionalsocializmu na 
Češkem, saj je bil tri leta v koncentracijskih taboriščih. 
Leta 1947 je bil končno po sedmih letih zaseden tudi 
škofovski sedež v České Budějovice. Novi škof je postal 
Slika 2: Josef Beran (1888–1969), češki nadškof (al-
chetron.com).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
668
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
Josef Hlouch. Tudi dioceza Litoměřice je dobila novega 
škofa, Štepána Trochta, ki je skusil Mauthausen, The-
resienstadt in Dachau (Chalupecký, 2006, 456–457). 
Njegov prednik škof Anton Alois Weber je bil nemškega 
porekla in je zaradi splošnega protinemškega vzdušja v 
državi leta 1946 odstopil (Hartmann, 2017).
Katoliška cerkev na Češkem se je namreč morala ta-
koj spoprijeti z nediferenciranim sovraštvom do vsega 
nemškega in s pripravami na agrarno reformo. Nemce 
so najprej internirali v koncentracijskih taboriščih, 
potem pa so jih po 1. decembru 1945 sistematično iz-
ganjali. Množične izgrede, ki so se dogajali ob izgonih, 
je naknadno legitimiral zakon, ki so ga sprejeli 8. maja 
1946 (Blumenwitz, 1998, 29).
 
Izgnali so tudi nemške 
duhovnike, nekateri, ki bi pa lahko ostali, so spremljali 
svoje vernike. To je povzročilo veliko pomanjkanje 
duhovnikov, ki po oceni nekaterih poznavalcev še do 
danes ni povsem rešeno. V začetku leta 1945 je bilo 
na Češkem še 895 nemških duhovnikov, leta 1948 pa 
samo še 163. Cerkev je sicer skušala pridobiti slovaške, 
madžarske, rutenske in druge, vendar je dušno pastir-
stvo ostalo močno okrnjeno (Chalupecký, 2006, 457). 
Drugi problem, s katerim se je Katoliška cerkev 
morala soočiti že leta 1945, pa je bil odvzem cerkve-
nega premoženja. Češka Katoliška cerkev je imela kar 
precej premoženja. Premoženje Križniškega reda so, 
podobno kot v Sloveniji, zasegli in sicer na podlagi 
Beneševih dekretov, ker je veljal za nemški red (OT, 
Ordo Teutonico). Sploh ni pomagalo, da je Cerkev opo-
zarjala, da gre za cerkveno premoženje. OT je bil 17. 
novembra 1945 v partijskem glasilu Nové Slovo (Nova 
beseda) označen kot sovražnik in izdajalec Slovanov. 
Sledila je popolna konfiskacija premoženja. Takoj po 
vojni je Katoliška cerkev imela 210.000 ha zemlje, po 
konfiskaciji nemškega premoženja pa samo še 170.000 
ha (Chalupecký, 2006, 457). Januarja 1946 pa so še 
internirali priorja Roberta Schálzkyja v Opavi, prednico 
s. Antonijo Wittek in prejšnjo prednico s. Amato Grüner 
(Volgger, 2017, 251).
 
Podobno kot v Jugoslaviji so tudi 
na Češkem že leta 1945 začeli pripravljati agrarno 
reformo, speljali pa so jo šele leta 1948. 
Tudi na Češkem je država nameravala prepovedati 
katoliške šole kot na Slovaškem, vendar so bile šole 
podržavljene šele leta 1948, potem ko je Komunistična 
partija Češkoslovaške prevzela popolno oblast. Že leta 
1945  so zaprli katoliška učiteljišča. Teh je bilo osem 
(Chalupecký, 2006, 458).
POLJSKA
Komunisti so tudi na Poljskem že leta 1945 načr -
tovali prevzem oblast, prav zato je bil v Moskvi julija 
1944 ustanovljen Poljski komite narodne osvoboditve, 
19 To je bila črta, ki jo je decembra 1919 med poljsko-sovjetsko vojno Antanta določila za provizorično minimalno mejo Poljske. 
20 Warso navaja, da je bilo na referendumu 70 % Poljakov proti komunističnim predlogom, na volitvah pa je bilo 84 % proti Komunistični partiji.
21 Adam Saphieha (1867–1951) je leta 1942 ustanovil ilegalno semenišče, v katero je hodil tudi poznejši papež Janez Paul II. Bil je oster 
kritik nacističnih ukrepov in zločinov. Leta 1946 je postal kardinal (Schenk, 2010, 170–171).
ki naj bi prevzel oblast po prestopu Rdeče Armade čez 
t. i. Curzonovo črto,
19
 ki je po vojni postala vzhodna 
meja Poljske. Na zahodu je bila meja na škodo Nem-
čije prestavljena do rek Oder in Nise. Poljska je bila 
po vojni petino manjša kot pred septembrom 1939, ko 
sta jo zasedli Nemčija in Sovjetska zveza. 
Ko je Rdeča Armada prestopila Curzonovo linijo 
22. julija 1944, se je Poljski komite preselil v Lublin in 
se 1. januarja 1945 proglasil za edino legalno oblast. 
Sledila so pogajanja med Lublinom in vlado v eksilu v 
Londonu, ki pa niso bila uspešna. To začasno vlado, ki 
se je potem iz Lublina preselila v Varšavo, je priznala 
samo Sovjetska zveza. Ker so se volitve na Češkem 
in Madžarskem, ki so bile še dokaj svobodne, za 
komuniste končale slabo, so jih na Poljskem najprej 
preložili. Zelo dvomljive (ponarejene) volitve so bile 
potem šele 19. januarja 1947. Pred tem je bil 30. ju-
nija 1946 referendum. Komunisti so potrebovali nekaj 
let po koncu vojne preden so prevzeli totalno oblast. 
Prej so namreč morali poraziti Domačo Armijo (Armia 
Krajowa, AK) (Goddeeris, 2007, 30–31; Warso, 2016, 
427).
20
 Zadnji znak samostojnosti na Poljskem je bil na 
dokončno pokopan, ko so prisilili socialiste, da so se 
združili s komunisti in ko je novembra 1949 sovjetski 
maršal poljskih korenin, Konstantin Rokosovski, postal 
vrhovni poveljnik poljske vojske (Halecki, 1956, 490).
Komunistično ideologijo so Sovjeti na Poljsko im-
portirali z Rdečo armado, vendar si poljske družbe niso 
nikoli povsem podredili. K paralelno vedno večjemu 
terorju v Stalinovem času – in ta se je začel takoj po 
zasedbi Poljske 17. septembra 1939 in se je nadaljeval 
po vojni – se je iz patriotičnih in verskih razlogov 
stopnjeval tudi odpor proti temu terorju in to predvsem 
v krogih intelektualcev in vernikov. Seveda so koreni-
ne odpora proti Rusom in Nemcem segale nazaj do 
razdelitve Poljske med Prusijo, Rusijo in Avstrijo v 18. 
stoletju. Šele po prvi svetovni vojni je bila Poljska kot 
samostojna država obnovljena. Zgodovina poljske Ka-
toliške cerkve je zelo povezana z narodovo zgodovino.
Poljska Katoliška cerkev je imela velik zaslon 
v prebivalstvu, iz druge svetovne vojne je izšla še 
močnejša, kot je bila pred njo, in to zaradi izredno 
pokončne drže njenih predstavnikov v času nacistične 
okupacije. Po vojni se je kar 90 % prebivalcev štelo za 
katoličane. Duhovniki so bili med glavnimi nacistični-
mi žrtvami. Sodelovali so v uporu. Tukaj je potrebno 
izpostaviti nadškofa iz Krakave Adam Sapieha.
21
 
Ker partija leta 1945 še ni bila sposobna prevzeti 
celotne oblasti, je Katoliška cerkev najprej skoraj 
nemoteno delovala, kljub temu da je bila za ko-
muniste največji ideološki sovražnik. Komunisti je 
sicer niso podpirali, niso je pa tudi najprej ovirali, 
ker še niso bili dovolj močni, da bi jo lahko odprto 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
669
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
napadli (Warso, 2016, 427). Tako je Katoliška cerkev 
po vojni lahko obnavljala ne samo svoje cerkvene 
administrativne, socialne in kulturne strukture, tem-
več v obdobju med 1945 in 1952 tudi 252 cerkva. 
Že leta 1944 je ponovno odprla vrata Katoliška 
univerza v Lublinu, ki je do propada komunističnega 
režima leta 1989 ostala edina svobodna univerza 
Vzhodnega bloka. Tudi Karitas je oblast tolerirala, 
imela je podružnice kar v 6000 župnijah. Redovi so 
svoje delo na prosvetnem, katehetskem in dobro-
delnem področju najprej nadaljevali. Poljski primas 
Augustyn Hłond
22
 se je 20. julija 1945 vrnil v Poznań 
(Posen) in zasedel prosta mesta v cerkveni strukturi, 
kar je bilo že zaradi odstavljenih nemških duhovni-
kov potrebno (Jan Mikrut, 2006, 269; Warso, 2016, 
426–427). Tudi katoliški tisk se je dobro razvijal. 
Tygodnik Powszechny (Splošni tednik), ustanovljen 
24. marca 1945, je sčasoma postal eden od vodilnih 
časopisov opozicije.
Šele počasi, korak za korakom, so začeli omeje-
vati delovanje Katoliške cerkve (Idesbald Godderis, 
2007, 31–35). Anton Dudek je to imenoval „salami 
strategija“ (Dudak, 1995, 7). Informacije o delovanju 
Cerkve so zbirali od vsega začetka in Urad V, ki je bil 
ustanovljen leta 1945 in je bil podrejen notranjemu 
ministrstvu, je od nastanka nadzoroval celotno kon-
fesionalno življenje krščanskih cerkva (Mikrut, 2006, 
272). Že 16. septembra 1945 je Poljska odpovedala 
leta 1925 sklenjen konkordat s Svetim Sedežem z izgo-
vorom, da ga Vatikan krši. Kmalu je sledil val proticer -
kvenih zakonov, ki pa so ga spremljale demonstracije. 
Leta 1947 so komunisti še zaostrili proticerkveno in 
protiversko politiko. Ker je katolicizem na Poljskem 
imel tako globoke korenine, komunisti kljub surove-
mu preganjanju Katoliške cerkve, njenih inštitucij in 
njenih predstavnikov niso bili uspešni. Do leta 1953 
so na Poljskem ubili 37 duhovnikov in 54 redovnikov, 
700 svetnih duhovnikov, 9 škofov in 170 redovnikov 
so zaprli, 260 duhovnikov je v zaporih ali na policijah 
postajah izgubilo življenje, 900 duhovnikov je moralo 
svoja službena mesta zapustiti, 500 redovnikov pa so 
pregnali (Mikrut, 2006, 271). Najhujša represija proti 
Cerkvi je potekala med leti 1948 in 1956.
MADŽARSKA
Madžarska je bila poraženka druge svetovne voj-
ne. Ko je predsednik Miklós Horthy spoznal, da bo 
Nemčija izgubila, se je obrnil na zaveznike. Nemci 
so marca 1944 zasedli Madžarsko in marionetna 
vlada je aktivno podpirala deportacijo Judov, kar 
je sicer Horthy julija 1944 ustavil. Po kapitulaciji 
Romunije je Horthy poslal delegacijo v Moskvo, da 
22 Augustyn Hłond (1881–1948) se je po izbruhu druge svetovne vojne nsjprej umaknil v Vatikan, kjer je za papeža napisal poročilo o 
nemških grozodejstvih na Poljskem, potem pa v Lourdes (1940–1943) in Hautecombe (1943–1944). 3. februarja 1944 ga je Gestapo 
aretiral in preko Pariza poslal v samostanu Wiedenbrück, kjer so ga Amerikanci aprila 1945 osvobodili (Zahorski, 2004, 363–369). 
bi izposloval premirje. Nemci so Horthyja odstavili 
in internirali na Bavarskem, fašistično gibanje Pušči-
časti križi (Pfeilkreuzpartei) ga je zaprlo in postavilo 
vlado Ferneca Szálasija. Z vzpostavitvijo nove ma-
džarske vlade sovpada tudi oživitev odporniškega 
gibanja v Prekmurju, ki je bilo že oktobra leta 1941 
skoraj povsem razbito. Med njo se je odporniško 
gibanje v Prekmurju razvijalo v težkih razmerah, saj 
ga je madžarski okupator že oktobra 1941 skoraj v 
celoti razbil. Ponovno je oživilo konec leta 1944. 
Do osvoboditve Prekmurja so aktivisti Osvobodilne 
fronte (OF) in partizanski borci, ki so delovali v tej 
pokrajini, sistematično pripravili vzpostavitev nove 
oblasti (Perovšek, 2016, 420–421). Prevzemanje 
oblasti je steklo vzporedno z osvoboditvijo Prekmur -
ja, do katerega je prišlo aprila leta 1945, ko je Sov-
jetska Rdeča armada zasedla Madžarsko. Madžarska 
je na podlagi Jaltske pogodbe prešla v sovjetsko sfe-
ro. Situacija Katoliške cerkve je bila iz več razlogov 
zelo zapletena. Kontakt z Vatikanom je bil onemo-
gočen, v zadnjih dneh vojne in prvih povojni dneh 
je umrlo nekaj pomembnih duhovnikov, med njimi 
primas Madžarske, kardinal in nadškof v Esztergomu 
Jusztinián Serédi SDB (1927–1945) in škof v Györu 
Vilmos Apor (1941–1945), ki so ga ustrelili sovjetski 
Slika 3: Avgust Hlond (1881–1948), poljski kardinal 
(Wikimedia Commons).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
670
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
vojaki, ker je hotel 30. marca preprečiti, da vdrejo v 
škofijsko palačo, kamor so se zatekle žene in dekleta 
(Schäfer, 2018; Beke, 2006, 605).
Kot nadškof v Esztergomu in s tem tudi primas Ma-
džarske je Serédisu nasledil József Mindszenty, škof v 
Veszprému.
23 
Postal je simbol upora proti komunizmu 
na Madžarskem. Zaradi močne kritike sovražne poli-
tike komunističnega režima proti Cerkvi in kršitvam 
človekovih pravic so ga komunisti 23. decembra 1948 
zaprli, ga v zaporu na vse mogoče načine mučili in 
ga 3. februarja 1949 na montiranem procesu obsodili 
na dosmrtno ječo. Med Praško pomladjo leta 1956 je 
prišel za nekaj dni na prostost, potem se je zatekel v 
ameriško veleposlaništvo, kjer je preživel kar 15 let. 
Šele leta 1971 je po dolgih pogajanjih med Vatikanom 
in madžarsko vlado lahko odpotoval v Rim. Zadnja 
leta svojega življenja je bil na Dunaju (podrobneje 
Vasari, 1977). 
23 József Mindszenty (1882–1975), ki se je rodil pod imenom Josef Pehm, je iz protesta zaradi zločinov nacističnega režima zavrgel svoje 
nemško ime in prevzel ime svojega rojstnega kraja, namreč Mindszenty. Leta 1944 je bil imenovan za škofa v Veszprému. Mindszenty je 
skupaj z drugimi škofi protestiral proti ravnanju z Judi. Konec novembra 1944 je bil s skupino duhovnikov in študentov od madžarskih 
nacionalistov aretiran, šele ko so ti zbežali, se je vrnil v svojo škofijo. Leta 1946 ga je papež imenoval za kardinala.
Najprej je Katoliška cerkev upala, da bo po koncu 
vojne lahko svoje poslanstvo opravljala nemoteno 
kot pred vojno. Cerkev na Madžarskem je bila takrat 
močnejša kot na Češkem, ampak manj homogena in 
vsekakor manj neodvisna kot na Poljskem (Ramet, 
1998, 109). Že marca 1945 so bila nacionalizirana 
vsa zemljišča, ki so presegala 100 ha, tudi cerkvena. 
S tem je Cerkev izgubila kar 34,6 % svoje zemlje. 
9. julija je bila večina cerkvenih laičnih organizacij, 
tudi mladinskih, prepovedana. Medtem ko je imela 
leta 1945 še okoli 4000 laičnih organizacij in zdru-
ženj, se je število do leta 1963 skrčilo na eno samo. 
Od 50 založb leta 1945, sta leta 1963 ostali samo 
še dve in od devetih bolnic samo štiri. Že leta 1946 
je obstajal namen podržaviti vse šole s stavbami in 
opremo vred, dejansko pa se je to zgodilo šele l6. 
junija 1948. Cerkev je že v letih od 1946 do 1948 
izgubila 3.163 od 3.344 pedagoških inštitucij in s 
Slika 4: József Mindszenty (1892–1975), madžarski kardinal (Wikimedia Commons).

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
671
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
tem 600.000 dijakov oz. študentov. V primerjavi z 
letom 1945, ko je Cerkev imela še 30 semenišč, 3.163 
osnovnih šol in 49 srednjih šol, je imela leta 1963 
samo še 6 semenišč, nobene osnovne šole in samo še 
8 srednjih šol (Ramet, 1998, 109, 358). Do podobnih 
ukrepov je prišlo tudi v Prekmurju, o čemer je v svojih 
spominih pisal znani slovenski duhovnik Ivan Jerič. 
Med drugim je zapisal: „Civilna uprava, sodstvo in 
šolstvo se je po osvobojenju kaj hitro organiziralo. 
Ni čuda, saj so partizani že vnaprej organizirali svoje 
vaške socialistične odbore“ (Kerec, 2016, 438).
Leta 1949 je bila na Madžarskem sprejeta ustava 
po sovjetskem vzorcu.
SKLEP
Zavezniki so se na konferencah v Moskvi, Tehera-
nu, Jalti in Postdamu dogovarjali o povojni ureditvi v 
Evropi in si jo razdelili po interesnih sferah. V večini 
držav srednje Evrope, ki so po drugi svetovni vojni 
prešle pod komunistično oblast, se to ni zgodilo takoj 
po koncu vojne leta 1945, so pa tudi tam komunisti že 
pred koncem vojne začeli nastopati brezobzirno proti 
svojim ideološkim nasprotnikom. Močen zaslon jim je 
nudila Rdeča armada. Imeli so seveda iste cilje in se 
posluževali podobnih metod kot komunisti v Jugosla-
viji, ki so med vojno izpeljali revolucijo in takoj po 
vojni prevzeli oblast. Izključevali so drugače misleče, 
izvajali nasilje, manipulirali volitve, uprizarjali monti-
rane procese. SZ je v teh državah po vrsti prevzemala 
popolno kontrolo. Z razliko od Jugoslavije, kjer so 
prevzem oblasti načrtovali in speljali jugoslovanski 
komunisti sami, je na Poljskem in v drugih državah 
poznejšega Varšavskega pakta prevzem oblasti potekal 
pod taktirko SZ. V vseh državah so komunisti najprej 
odstranili svoje nasprotnike, ki so jih ovirali pri uresni-
čitvi njihovih načrtih. Komunizem je že od nastanka 
naprej bil nasprotnik vseh religij, vendar je veljala Ka-
toliška cerkev za posebnega ideološkega nasprotnika, 
ker je vedno znova opozarjala na zmote socializma oz. 
komunizma. Položaj Katoliške cerkve v srednjeevrop-
skih državah, ki so po drugi svetovni vojni pripadale 
sovjetskemu bloku, se je razlikovala od položaja v 
Jugoslaviji,  pa tudi v Jugoslaviji sami so bile velike 
razlike med povojnimi republikami in to predvsem tudi 
zaradi različnih zgodovinskih vojnih izkušenj. 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
672
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
THE SITUATION OF THE CATHOLIC CHURCH IN 1945 IN SLOVENIA/YUGOSLAVIA IN 
COMPARISON WITH THE COUNTRIES BEHIND THE “IRON CURTAIN”
Tamara GRIESSER-PEČAR
Zuckerkandlgasse 38–44/2, A–1000 Vienna, Austria
e-mail: tamara.griesser@gmx.at
SUMMARY
The Allies made decisions on the post-war organization in Europe at the conferences in Moscow, Tehran, 
Yalta and Potsdam and divided it according to spheres of interest. After World War II in most of the countries of 
Central Europe, which came under Communist rule, this did not occur immediately after the end of the war in 
1945, but also there the Communists began to act ruthlessly against their ideological opponents before the end 
of the war. They received strong support from the Red Army. They had of course the same goals and used similar 
methods as the Communists in the former Yugoslavia, who excluded dissenters, used violence, manipulated elec-
tions, carried through show trials. Unlike Yugoslavia, where the takeover was carried through by the Yugoslav 
communists themselves, in Poland and in other countries of the Warsaw Pact the power was taken over under 
the baton of the Soviet Union. The situation of the Catholic Church in Central European countries, which after 
the war became part of the Soviet bloc, was quite different from that in Yugoslavia, but also in Yugoslavia there 
were great differences between the postwar republics, because of the different historical war experiences. After 
the German invasion in Yugoslavia Independent State of Croatia was established, a puppet state of Germany 
and Italy, that cut off the Dravska banovina from other parts of Kingdom Yugoslavia.
Keywords: Pastoral letter, agrarian reform, Catholic schooling, show trials, Alojzij Stepinac, Josip Broz-Tito, Josef 
Beran, Augustyn Hłond, Josef Tiso, József Mindszenty

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
673
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
VIRI IN LITERATURA
ARS, SI AS 1116 –  Arhiv Republike Slovenije (ARS), 
Ministrstvo za finance (SI AS 1116).
ARS, SI AS 1211 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), 
Komisija Republike Slovenije za odnose z verskimi 
skupnostmi, 1953–1991 (KOVS) (SI AS 1211).
ARS, SI AS 1931 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), 
Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialistične 
republike Slovenije (SI AS 1931).
Juhant, J. & R. Valenčič (ur.) (1994): Družbeni nauk 
Cerkve. Celje, Mohorjeva družba. 
Koledar MD (1945): Zakon o agrarni reformi in 
kolonizaciji v Sloveniji (1945). V: Koledar družbe Sv. 
Mohorja 1946. Celje, 115–122.
NŠAL, Kler – Nadškofijski arhiv (NŠAL), Kler.
NŠAL, okrožnica št. 1, škofijski ordinariat št. 892.
Slovenski Primorec – Gorica, 11. 10. 1945. 
Url. DFJ (1945) –  Uradni list Demokratične federa-
tivne Jugoslavije, 23. 8. 1945, 605/64.
Abrams, B. (2000): The Politics of Retribution. The 
Trial of Josef Tiso in the Czechoslovak Environment. 
V: Deák, I., Gross, J. T. & T. Judt (ur.): The Politics of 
Retribution in Europe. Princeton, Princeton University 
Press, 252–289.
Akmadža, M. (2008): Crkva in država. Dopisivanje 
i razgovori između predstavnika Katoličke crkve i 
komunistične državne vlasti u Jugoslaviji, I. knjiga, 
1945–1952. Zagreb, Društvo za povjesnicu Zagrebačke 
nadškofije „Tkalčič“.
Alexander, S. (1979): Church and State in Yugoslavia 
since 1945. Cambridge, Cambridge University Press.
Beke, M. (2006): Kurze Geschichte der katholischen 
Kirche in Ungarn 1945–2005. V: Mikrut, J. (ur.): Die 
katholische Kirche in Mitteleuropa nach 1945 bis zur 
Gegenwart. Wien, Dom Verlag, 605–631.
Benigar, A. (1974): Alojzije Stepinac. Hrvatski kardi-
nal. Rim, Ziral.
Blumenwitz, D. (1998): Die deutsch-tschechische 
Erklärung von 21. Januar 1997. Archiv des Völkerrechts, 
36, 1, 19–43.
Broz-Tito, J. (1948): Graditev nove Jugoslavije. Lju-
bljana, Cankarjeva založba.
Broz-Tito, J., Kardelj, E. & B. Kidrič (1945): Maršal 
Tito, podpredsednik zvezne vlade Edvard Kardelj in 
predsednik narodne vlade Boris Kidrič »O pastirskem 
pismu«. Ljubljana, 1945.
Chalupecký, I. (2006): Die Römisch-katholische 
Kirche in Tschechien in den Jahren 1945–2005. V: 
Mikrut, J. (ur.): Die katholische Kirche in Mitteleuropa 
nach 1945 bis zur Gegenwart. Wien, Dom Verlag, 
453–478. 
Critical Past (2014): Winston Churchill’s “Iron Cur-
tain speech” regarding USSR and Eastern Bloc. https://
www.youtube.com/watch?v=lMt7zCaVOWU (2. 10. 
2018).
Deželak Barič, V. (2016): Priprave in izvedba revolu-
cionarnega prevzema oblasti na Slovenskem leta 1945. 
Studia Historica Slovenica, 16, 2, 367–398.
Dornik Šubelj, L. (1999): Oddelek za zaščito naroda 
za Slovenijo. Ljubljana, Arhiv Republike Slovenije. 
Dornik Šubelj, L. (2013): Ozna in prevzem oblasti. 
Ljubljana 1944–1946. Ljubljana, Modrijan. 
Drnovšek, D. (2000): Zapisniki politbiroja CK KPS/
ZKS 1945–1954. Viri, 15. Ljubljana, Arhivsko društvo 
Slovenije.
Dudek, A. (1995): Pánstwo i Kościoł w Polsce 
1945–1970. Krakow, PiT.
Ďurica, M.S. (2003): Dejiny Slovenska a Slovákov 
v časovej následnosti faktov dvoch tisícročí. Bratislava, 
Martinus. 
Ferenc, M. (2017): Leto 1945 in prikrita grobišča: 
zakonske podlage in možnost raziskav. „Načelo naj 
velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni“. 
Studia Historica Slovenica, 17, 1, 289–313.
Goddeeris, I. (2007): The Catholic Church in Poland. 
V: Gevers L. & J. Bank (ur): The Roman Catholic Church 
in Occupied Europe (1939–1945). Religion under Siege 
I. Leuven, Paris, Dudley, Peeters, 1–38.
Goluža Božo, G. & I. Lučić (2006): Die katholische 
Kirche in Bosnien-Herzegowina und Kroatien. V: Mikrut 
J. (ur.): Die katholische Kirche in Mitteleuropa nach 1945 
bis zur Gegenwart, Wien, Dom Verlag, 29–64. 
Griesser-Pečar, T. (1997): Pomen „osvoboditve“ za 
slovensko Katoliško cerkev. V: Gabrič, A. (ur.): Slovenija 
v letu 1945. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev 
Slovenije, 123–128.
Griesser-Pečar, T. (1998): Procesi proti duhovnikom 
in redovnikom po maju 1945. V: Jančar, D. (ur.): Temna 
stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 
1945–1990. Ljubljana, Nova revija,113–125.
Griesser-Pečar, T. (2004): Razdvojeni narod, Slove-
nija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska 
vojna, revolucija. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Griesser-Pečar, T. (2005): Cerkev na zatožni klopi: 
sodni procesi, administrativne kazni, posegi „ljudske 
oblasti“ v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana, Družina.
Griesser-Pečar, T. (2008): Slovenski duhovniki med 
vojno in revolucijo 1941–1945. Studia Historica Slove-
nica, 8, 2–3, 673–702. 
Griesser-Pečar, T. (2015): Kirche und Immigration. 
V: Malle A. & P. G. Tropper (ur.): Katholische Kirche in 
Kärnten und Lebenswirklichkeiten 1900–1975 / Koroška 
katoliška Cerkev in življenska dejstva 1900–1975. Das 
gemeisame Kärnten / Skupna Koroška, 13. Celovec, 
Mohorjeva založba, 369–398.
Griesser-Pečar, T. (2016a): La Chiesa cattolica 
in Slovenia. V: Mikrut, J. (ur): La Chiesa cattolica e il 
communismo in Europa Centro-orientale e in Unione 
Sovietica. Verona, Gabrielli editori, 387–410.
Griesser-Pečar, T. (2016b): Katoliška Cerkev na 
Slovenskem leta 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 
2, 399–418. 

ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4
674
Tamara GRIESSER-PEČAR: POLOŽAJ KATOLIŠKE CERKVE LETA 1945 V SLOVENIJI/JUGOSLAVIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI ZA „ŽELEZNO ZAVESO“, 661–674
Griesser-Pečar, T. & F. Dolinar (1996): Rožmanov 
proces. Ljubljana, Družina. 
Halecki, O. (1956): Grenzraum des Abendlandes. 
Eine Geschichte Ostmitteleuropas. Salzburg, Otto Mül-
ler Verlag.
Hartmann, G. (2017): Anton Alois Weber (1877–
1948): https://www.oecv.at/biolex/Detail/42500018, 
OECV (8. 10. 2018).
Hrabovec, E. (2007): Die katholische Kirche in der 
Slowakei 1939–1945. V: Gevers L. & J. Bank (ur.): The 
Roman Catholic Church in Occupied Europe (1939–
1945), Religion under Siege I. Leuven, Paris, Dudley, 
Peeters, 139–172.
Kerec, D. (2016): Položaj civilnega prebivalstva v 
Prekmurju ob koncu vojne. Studia Historica Slovenica, 
16, 2, 437–448.
Kladnik, T. (2016): Slovensko domobranstvo v letu 
1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 349–366. 
Kokalj Kočevar, M. (2016): Vračanje prisilno mobili-
ziranih v nemško vojsko. Studia Historica Slovenica 16, 
2, 467–498
Košút, J. (2001): Zaznam občanov odvlečenych do 
ZSSR“. V: Vaško, M. (ur.): Zločiny komunimu na Sloven-
sku 1948–1989, II. del. Prešov, Vydavatel̓stvo Michala 
Vaška, 526–534. 
Krišto, J. (2007): The Catholic Church in Croatia 
and Bosnia-Hercegovina“. V: Gevers, L. & J. Bank 
(ur.): The Roman Catholic Church in Occupied Europe 
(1939–1945), Religion under Siege I. Leuven, Paris, 
Dudley, Peeters, 39–92. 
Krišto, J. (2016): La Chiesa cattolica in Croazia. V: 
Mikrut, J. (ur.): La Chiesa cattolica e il communismo in 
Europa Centro-orientale e in Unione Sovietica. Verona, 
Gabrielli editori, 327–386.
Melik J. & M. Jeraj (2016): Slovensko kazensko 
sodstvo v letu 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 
449–465. 
Mikola, M. (2012): Rdeče nasilje. Represija v Slove-
niji po letu 1945. Celje, Mohorjeva založba.
Mikrut, J. (2006): Die Geschichte einer schwierigen 
Nachbarschaft. Zwischen der deutschen NS-Verfolgung 
und der russischen kommunistischen ‚Befreiung‘. Die 
wechselhafte Geschichte Polens (1939–1956). V: Mikrut 
J. (ur.): Die katholische Kirche in Mitteleuropa nach 
1945 bis zur Gegenwart. Wien, Dom Verlag, 431–284.
Olexák, P. (2006): Die Geschichte der Katholischen 
Kirche in der Slowakei. V: Mikrut, J. (ur.): Die katholische 
Kirche in Mitteleuropa nach 1945 bis zur Gegenwart. 
Wien, Dom Verlag, 421–452. 
Perovšek, J. (2016): Delegacija SNOS v Prekmurju 
leta 1945. Studia Historica Slovenica, 16, 2, 419–436.
Prunk, J. (2017): Idejni in praktični vzori slovenske 
komunistične revolucije 1941–1945, Studia Historica 
Slovenica, 17, 1, 237–245.
Radić, R. (1995): Verom proti veri. Država in verske 
zajednice v Srbiji 1945–1953. Beograd, INIS.
Radić, R. (2014): Jugoslavija i Vatikan 1918–1992. 
godine. Annales, Series Historia et Sociologia, 24, 4, 
691–702.
Ramet, S. P. (1998): Nihil obstat. London, Duke 
University Press.
Schäfer, J. (2018): Vilmos Apor: https://www.heili-
genlexikon.de/BiographienW/Wilhelm_Vilmos_Apor.
html (10. 10. 2018).
Schenk, D. (2010): Die Krakauer Burg. Machtzen-
trale des Generalgouverneurs Hans Frank (1939–1945). 
Berlin, Christoph Links Verlag.
Schneibergova, M. (2018): Symbol des Widerstands: 
Kardinal Josef Beran – https://www.radio.cz/de/rubrik/
geschichte/symbol-des-widerstands-kardinal-josef-be-
ran (8. 10. 2018).
Seidler, F. W. (1995): Die Kollaboration 1939–1945. 
München, Berlin, Herbig Verlag.
Suppan, A. (2014): Hitler–Beneš–Tito. Konflikt, Krieg 
und Völkermord in Ostmittel- und Südosteuropa, 2. 
Wien. Internatioal History 1. Wien, Verlag der Österrei-
chischen Akademie der Wissenschaften.
Vasari, E. (1977): Der verbannte Kardinal. Min-
dszentys Leben in Exil. Wien, Herold.
Vodušek Starič, J. (1992): Prevzem oblasti 1944–
1946. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Volgger, E. (2017): Necrologium. Martyrologium des 
Deutschen Ordens. Wien, Dom Verlag.
Warso, A. (2006): La Chiesa cattolica in Polonia. V: 
Mikrut, J. (ur.): La Chiesa cattolica e il communismo in 
Europa Centro-orientale e in Unione Sovietica. Verona, 
Gabrielli editori, 411–487.
Zahorski, W. (2004): L‘Exil du Primat de Pologne 
Cardinal August Hlond (1939–1945). Revue des Études 
Slaves, 75, 2, 363–369.