Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Ljubljana 2018 Letnik 41 št. 1 Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Ljubljana 2018 Letnik 41 št. 1 Potrdilo o cepljenju proti črnim kozam za Ivano Nepomuško, Dol Pri Ljubljani, 27. 5. 1824. Podpisan Anton Germounik, zdravnik (ranocelnik). Potrdilo za deklico Ivano Nepomuško, rojeno leta 1823 v ljubljanski bolnišnici, je bilo naključno vloženo v indeks porodnic. Vir: SI AS 424 Deželna civilna bolnica v Ljubljani, indeks porodnic 1789 – 1865, knjiga 40. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell’Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Review of the Archival Association and Archives of Slovenia Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2018 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska 1, p. p. 523, SI-1102 Ljubljana telefon: (01) 241 42 45 telefaks: (01) 241 42 76 e-pošta: arhivi.urednistvo@gmail.com URL: www.arhivsko-drustvo.si/arhivi FB: Facebook/Arhivsko društvo Slovenije Glavni in odgovorni urednik: dr. Gregor Jenuš (Ljubljana) Gostujoča urednica tematske številke: Marija Grabnar Tehnična urednica: Dunja Mušič (Ljubljana) Uredniški odbor: Zdenka Bonin (PAK), dr. Boris Golec (Univerza v Ljubljani), dr. Bojan Himmelreich (ZAC), dr. Gregor Jenuš (ARS, odgovorni urednik), mag. Tone Krampač (škofijski arhivi), Jernej Križaj (ARS), Aleksander Lavrenčič (TV dokumentacija), Leopold Mikec Avberšek (PAM), Dunja Mušič (ZAL, tehnična urednica), dr. Elvis Orbanić (DAP), Ivanka Uršič (PANG), dr. Peter Wiesflecker (StLA Gradec), Katja Zupanič (ZAP) Redakcija te številke je bila zaključena: 20. maj 2018 Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 12,50 EUR. Lektorica: Petra Markuš Prevodi: Petra Markuš (angleščina) Fotografska dela: Marija Grabnar, Andreja Klasinc Škofljanec in Borut Jurca UDK: Alenka Hren Izdajo so omogočili: Ministrstvo za kulturo in Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun: NLB d. d. Ljubljana, 02083-0019446150 Oblikovanje: Andreja Aljančič Povirk Računalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d. o. o., Notranje Gorice Tisk: Fotolito Dolenc d. o. o. Naklada: 300 izvodov Revija Arhivi je vključena v naslednje podatkovne baze: COBISS (Slovenija); EBSCO Publishing; ProQuest, Library & Information Science Source; Library, Information Science & Technology Abstracts with Full Text (Združene države Amerike); Centro de Información Documental de Archivos (Španija); Institut für Archivwissenschaft der Archivschule Marburg (Nemčija) 3 Letnik 41 (2018), št. 1 KAZALO TEMATSKI ŠTEVILKI NA POT MARIJA GRABNAR Ustvarjalci, skrbniki in uporabniki arhivskega gradiva o zdravstvu na Slovenskem 9 ČLANKI IN RAZPRAVE KATARINA KEBER Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne zgodovine medicine 11 LUKA ZUPANC Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta 23 MARIJA GRABNAR Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije 35 DUNJA DOBAJA Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na socialno-zdravstveni zaščiti mater in otrok v Sloveniji v obdobju med obema vojnama 49 ZDENKA BONIN Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom na delovanju ubožnih ustanov od 13. do začetka 20. stoletja 63 URŠKA BRATOŽ Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva v Kopru 19. stoletja 95 KARLA PACEK Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah 105 TONE KOŠIR Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke 117 RADOVAN PULKO Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk 127 HEDVIKA ZDOVC Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge polovice 19. stoletja do 1941 143 MARIJA POČIVAVŠEK Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno 157 MAJA PRIMIC-ŽAKELJ, Register raka Republike Slovenije 171 VESNA ZADNIK, TINA ŽAGAR IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK OLGA PIVK Gradivo o zdravstvu v 19. stoletju v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije 185 IVANKA URŠIČ Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela. Oris portreta uglednega primorskega zdravnika 195 4 Kazalo GORDANA ŠÖVEGEŠ LIPOVŠEK Spolne bolezni v Mariboru in okolici na podlagi matičnih knjig Splošne bolnišnice Maribor v času med obema vojnama 209 GAŠPER ŠMID Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine 217 MIRA HODNIK Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične bolnišnice Idrija 233 JULIJANA VISOČNIK Zdravstvo in zdravje - drobci iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana 245 ŽARKO ŠTRUMBL Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana 255 NATAŠA PETELIN Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837) 269 TATJANA RAHOVSKY ŠULIGOJ Strategija reševanja poplavljenega gradiva preprečevanje, reševanje in odpravljanje posledic nesreče 283 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH Aleksander Lavrenčič 11. jesenska arhivska šola Trst 293 Mitja Sadek Mednarodna arhivska šola v Parizu (Stage Technique International D’archives) 299 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH Publikacije Aleksander Lavrenčič Atlanti: Mednarodna revija za sodobno arhivsko teorijo prakso, 27 (2017), št. 1 in 2 305 Aleksander Žižek Bojan Cvelfar, Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama 313 Vesna Sirk Dekade: sedemdeseta 1970 – 1979. Celje. (uredila Borut Batagelj, Vesna Sirk) 314 Jure Volčjak Vodnik po arhivskem gradivu 1. svetovne vojne. (uredil Jure Volčjak) 317 Aleksandra Serše Vrhniški razgledi, zbornik Muzejskega društva Vrhnika, letnik 1-7, leta 1996-2017, zvezki 1–17 319 Razstave Nataša Budna Kodrič Potujoča razstava V zaledju soške fronte julij 2015 – jesen 2017 331 5 Letnik 41 (2018), št. 1 INDEX INTRODUCTION TO THE THEMATIC ISSUE MARIJA GRABNAR Creators, Caretakers and Users of Archival Records on Health Care in Slovenia 9 ARTICLES AND PAPERS KATARINA KEBER Medical Records as a Comprehensive Source in Scientific Research: The Example of Social History of Medicine 11 LUKA ZUPANC Protection of Archival Records of Health Service Practitioners Containing Personal Data on Medical Treatment 23 MARIJA GRABNAR Archival Fonds of Health Care Institutions in Regional Archives and the Archives of the Republic of Slovenia 35 DUNJA DOBAJA Archival Records as a Source for Studying Social History with Emphasis on Social and Health Protection of Mothers and Children in Slovenia in the Inter-War Period 49 ZDENKA BONIN Older Archival Records on Health Care Services Kept in Regional Archives Koper with the Emphasis on the Operation of Poorhouses from the 13th to the Early 20th Century 63 URŠKA BRATOŽ Selected Examples of Nominative Sources from Medical Records as a Contribution to the History of Health Care in Koper in the 19th Century 95 KARLA PACEK Sisters of Charity in Health Care Institutions 105 TONE KOŠIR Manuscripts of Healers from Škofja Loka Surroundings 117 RADOVAN PULKO Sanatorium of Russian Red Cross Vurberk 127 HEDVIKA ZDOVC Care for Public Health System in the Fonds of Administration in the Area of Historical Archives Celje from the Second Half of the 19th Century to 1941 143 MARIJA POČIVAVŠEK Health Care in Celje during the Second World War 157 MAJA PRIMIC-ŽAKELJ, Cancer Registry of Slovenia 171 VESNA ZADNIK, TINA ŽAGAR FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS OLGA PIVK Archival Records on Health Care in the 19th Century in Administrative Fonds of the Archives of the Republic of Slovenia 185 IVANKA URŠIČ Dr. Anton Prijatelj, Occupational Health Care Medicine Expert. Portrait of a Prominent Doctor in Primorska 195 6 Index GORDANA ŠÖVEGEŠ LIPOVŠEK Venereal Diseases in Maribor and its Outskirts on the Basis of Civil Registers of Maribor General Hospital During the Inter-war Period 209 GAŠPER ŠMID Health Care During the Inter-War Period in Archival Records of Drava Banovina 217 MIRA HODNIK The Acquisition of Archival Records of Health Care Institutions on the Example of Psychiatric Hospital Idrija 233 JULIJANA VISOČNIK Health Care and Health – Fragments from the Archdiocesan Archives Ljubljana 245 ŽARKO ŠTRUMBL The Construction of University Medical Centre Ljubljana 1966-1975. Archival Records on the University Medical Centre Ljubljana 255 NATAŠA PETELIN Conservation and Restoration of Apprentice Book of Maribor Surgeons (1776-1837) 269 TATJANA RAHOVSKY ŠULIGOJ Strategy for Saving Flooded Material: Prevention, Salvaging and Elimination of the Consequences of the Accident 283 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES Aleksander Lavrenčič 11th Autumn Archival School in Trieste 293 Mitja Sadek International Archival School in Paris (Stage Technique International D’archives) 299 REVIEWS AND REPORTS ON THE PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS Publications Aleksander Lavrenčič Atlanti: Review for Modern Archival Theory and Practice, 27 (2017), No. 1 and 2 305 Aleksander Žižek Bojan Cvelfar, Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama 313 Vesna Sirk Dekade: sedemdeseta 1970–1979. Celje. (uredila Borut Batagelj, Vesna Sirk) 314 Jure Volčjak Vodnik po arhivskem gradivu 1. svetovne vojne. (uredil Jure Volčjak) 317 Aleksandra Serše Vrhniški razgledi, Miscllaneous of Museums Society of Vrhnika, Volume 1–7, Years 1996–2017, Issues 1–17 319 Exhibitions Nataša Budna Kodrič Traveling Exhibition V zaledju soške fronte July 2015 – Autumn 2017 331 7 ARHIVI, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije so osrednja slovenska arhivska revija, ki spremlja širok spekter arhivskih vprašanj. V njej objavljamo prispevke s področja arhivistike, (upravne) zgodovine, zgodovinskih pomožnih ved, vede o virih, arhivske teorije in prakse ter vsakdana slovenskih arhivov in aktualna vprašanja s področja zaščite in hranjenja novih oblik zapisov informacij na računalniških medijih. Prispevke sprejema uredništvo na naslov: Uredništvo Arhivov Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana, Slovenija T: +386 (0)1 24 14 245 e-pošta: arhivi.urednistvo@gmail.com Rok za oddajo prispevkov za rubrike Članki in razprave, Iz prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk za prvo številko je 1. maj, za drugo številko pa 1. oktober! Rok za oddajo prispevkov za ostale rubrike pa je za prvo številko 20. maj, za drugo številko pa 20. oktober! NAVODILA AVTORJEM PRISPEVKOV ZA ARHIVE • Prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice). • Vsi članki gredo pred objavo v recenzijo. Pozitivna recenzija je pogoj za objavo članka. • Prispevki za rubrike Članki in razprave, Iz prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk morajo obvezno vsebovati izvleček (maks. 10 vrstic), ključne besede, primerne za indeksiranje, in povzetek (maks. 30 vrstic). Pred povzetkom mora biti naveden spisek virov in literature. • Avtor naj navede svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto in naslov usta- nove, kjer je zaposlen, tel. številko in e-pošto. • Opombe morajo biti pisane enotno pod črto. V opombah uporabljamo krajše na- vedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literature. Primer: Merku: Slovenska plemiška pisava, str. 110. • V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrstnem redu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemo arhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. • Citiranje arhivskih virov: oznaka države, arhiva, fonda ali zbirke in oznake nižjih popisnih enot. Primer: SI AS 1, šk. 1. • Citiranje literature (monografije): priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela. Kraj: založba, leto izida. Primer: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaške- ga tiska, 1980. • Citiranje literature (periodika): priimek, ime avtorja: naslov članka. V: Naslov pe- riodike letnik (leto izdaje), številka, strani članka. Primer: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. V: Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221–226. • Citiranje literature (zborniki): priimek, ime avtorja: naslov članka. V: Naslov zbor- nika (ime urednika). Kraj izdaje: založnik, leto izida, strani članka. Primer: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiš- ke Bistrice. V: Ad fontes. Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 225–269. • Slikovno gradivo (največ 5 kosov) sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki resoluciji (najmanj 300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste TIFF. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgovarjajoče podnapise z navedbo vira. • Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati; lektorske popravke na- vadno vnesejo avtorji sami. Korekture načeloma opravi uredništvo. • Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki Arhivov in na spletni strani ADS. • Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, so objavljeni tudi na spletni strani ADS. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. Uredništvo Arhivov 8 INSTRUCTIONS FOR AUTHORS FOR ARHIVI • Papers should be submitted in electronic form (1.5 line spacing) • Before being published all papers are peer-reviewed. Papers are published only if they receive a positive peer-review. • Papers for the sections Articles and Papers, From Practice to Practice, and From Archival Files and Collections must include a maximum 10-line abstract, key- words appropriate for indexing, and a maximum 30-line summary. List of sources and literature stands before the summary. • Authors should state their full address, title and/or profession, work place, and address of the institution where they work, phone number, and e-mail. • Footnotes are written uniformly under the line. Footnotes include short ref- erences that are fully explained together with abbreviations in the chapter Sources and Literature. Example: Merku: Slovenska plemiška pisma, p. 110. • Chapter Sources and Literature includes a systematic recording of all sources and literature cited in footnotes, in alphabetical order. Archival sources, web sources, journals, literature etc. are stated separately. • Citation of archival sources: country reference code, name of archival institu- tion, reference code of archival fond or collection and references of the units of description. Example: SI AS 1, box 1. • Citation of literature (monographs): surname, name of the author: title (and subtitle) of the book. Publishing place: publisher, publishing year. Example: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. • Citation of literature (articles in periodicals): surname, name of the author: title of the article. In: Title of periodical volume (publishing year), number, pages of the article. Example: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. In: Arhivi 26 (2003), no. 1, pp. 221–226. • Citation of literature (articles in miscellany): surname, name of the author: title of the article. In: Title of miscellany (name of the editor). Publishing place: publisher, publishing year, pages of the article. Example: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiške Bistrice. In: Ad fonts. Otorepčev zbornik (ed. Darja Mihelič). Lju- bljana: Založba ZRC, 2005, pp. 225-269. • Graphic materials (max. 5 pieces) should be submitted in electronic form and in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF file format. Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submit- ted separately (with their correct positions clearly marked in the text), in a separate folder (file) marked with author’s name and surname. Graphic mate- rials should always carry a caption explaining the image and its source. • Editorial board reserves the right to send the submitted papers for language proofreading. Proofreading corrections are usually inserted in the papers by the authors themselves. Other corrections of a technical nature are usually done by editorial board. • Authors should follow these instructions, published in each issue of Arhivi and on the website of Archival Association of Slovenia. • Articles and papers that are published in the printed version of Arhivi are also published on-line on the homepage of the Archival Association of Slovenia. By giving their consent to the publishing of the printed version, authors also agree to their papers being published on-line. Arhivi Editorial board ARHIVI, the Review of the Archival Association and Archives of Slovenia is the central Slovenian archival journal. It deals with a wide range of archival issues and includes articles in the fields of archival science, (administrative) history, auxiliary sciences of history, study of primary sources, archival theory and practice, and daily activities of the Slovenian archives and also presents problems in the field of protection and preservation of new forms of a written record on the computer media. Papers should be sent to the editorial board: Uredništvo Arhivov Zvezdarska 1, SI–1102 Ljubljana, Slovenija T: +386 (0)1 24 14 245 Email: arhivi.urednistvo@gmail.com Deadlines papers for the section Articles and Papers, From Practice to Practice and From Archival Files and Collections are to be submitted by May 1 for the first number and by October 1 for the second number! Papers for other sections are to be submitted by May 20 for the first number and by October 20 for the second number! 9 Letnik 41 (2018), št. 1 TEMATSKI ŠTEVILKI NA POT INTRODUCTION TO THE THEMATIC ISSUE Ustvarjalci, skrbniki in uporabniki arhivskega gradiva o zdravstvu na Slovenskem Prispevki tematske številke so uglašeni na temo zdravstvene in širše socialne zgodovine v povezavi s tovrstnim arhivskim gradivom, ki ga hranijo v pokrajinskih arhivih, Arhivu Republike Slovenije in Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Gre za arhivske fonde upravnih organov in bolnišničnih ustanov ter tudi zasebnikov, ki omogočajo najrazličnejše raziskave, prikazane tudi v pričujoči tematski številki publikacije Arhivi. Ideja o osvetlitvi te tematike s poglavitnimi dejavniki, ki vplivajo nanjo, je v Medarhivski delovni skupini za področje zdravstva in socialnega varstva, ustanovljeni pri Arhivu Republike Slovenije leta 2007, zorela že nekaj časa. Ustvarjalci arhivskega gradiva so ob pregledovanju lastnega gradiva vsesko- zi nakazovali potrebo po širšem spoznavanju arhivskih virov za zgodovino različnih bolezni, zdravja, zdravljenja in socialne zgodovine v splošnem. Va- lorizacija gradiva, zlasti specifične zdravstvene dokumentacije, je pokazala potrebo po širšem sodelovanju različnih deležnikov – ustvarjalcev gradiva, arhivistov in tudi raziskovalcev. Zlasti pristopi slednjih pri obravnavanju vi- rov za zgodovino zdravstva so arhivistom koristni kažipoti. Pričujoča tematska številka predstavi postopke arhivske javne službe, ki arhivsko gradivo formira in ga postavlja za temelj tehtnih znanstvenih raz- iskav, predstavi materialno varstvo predmetnega arhivskega gradiva kot tudi konkretne (zakonske) ovire pri njegovem raziskovanju. Manjši sklop, ki za razumevanje vloge slovenskih javnih arhivov pri ohranjanju te kulturne dediščine ni nepomemben, sestavljajo 4 prispevki. Sumarna predstavitev vseh fondov s področja zdravstva v slovenskih arhivih osvetli postopke dela v polpretekli zgodovini, ki so oblikovali ohranjenost tega gradiva. Prevzem arhivskega gradiva, ki je običajno plod večletnega so- delovanja med ustvarjalcem in pristojnim arhivom, je prikazan na izkušnji Zgodovinskega arhiva Ljubljana – Enota v Idriji pri prevzemanju arhivskega gradiva Psihiatrične bolnišnice Idrija in prevzemanju zasebnega arhivskega gradiva nevropsihiatra Jožeta Felca, ki ga je začasno hranila bolnišnica. Dva prispevka pa osvetlita preventivno in kurativno skrb za arhivsko gradivo, ki jo za slovenske arhive izvaja Center za konserviranje in restavriranje pri Ar- hivu Republike Slovenije. Predstavljena je strategija reševanja poplavljenega gradiva na primeru reševanja poplavljenega gradiva Zavoda Republike Slo- venije za transfuzijsko medicino ter konserviranje in restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov iz let 1776–1837. Osrednji in največji sklop predstavljajo prispevki, ki v središče po- stavijo posamezne zvrsti arhivskega gradiva oz. arhivske fonde, ključne za raziskovanje zdravstva na Slovenskem, ali pa kar raziskovanje te temati- ke same. Register raka Republike Slovenije, eden najstarejših populacijskih re- gistrov raka v Evropi, je v mnogočem prvovrsten arhivski vir in ključen za vrednotenje onkološkega varstva v državi. Padarske bukve iz okolice Škofje Loke, po času nastanka njegovo pravo nasprotje, so pomembne za zgodovi- no ljudskega zdravilstva. Trije primeri nominativnih registrov v koprskem okraju iz 19. stoletja pa kažejo možnosti medikohistoričnih analiz in uporabe zdravstvene statistike. Upravni fondi, ključni za zgodovino zdravstva, so predstavljeni v treh 10 Marija Grabnar: Ustvarjalci, skrbniki in uporabniki arhivskega gradiva o zdravstvu na Slovenskem, str. 9–10 Tematski številki na pot || Introduction to the Thematic Issue prispevkih. Organizacija zdravstva na Kranjskem v 19. stoletju in med obema vojnama sloni na upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije, javno zdravstvo v celjskem okolišu od druge polovice 19. stoletja do l. 1941 je predstavljeno na podlagi fondov uprave Zgodovinskega arhiva Celje. Pomen osebnih fondov pri osvetlitvi vloge posameznika je poudarjen pri orisu življenja Antona Prijatelja, strokovnjaka medicine dela na Primorskem. En sam prispevek sloni na zdravstveni dokumentaciji, pri tem pa opozori na možne zakonske ovire pri njenem raziskovanju. Gre za predstavitev spolnih bolezni v Mariboru in okowlici med obema vojnama na podlagi matičnih knjig Splošne bolnišnice Maribor. Primer celostnega obravnavanja tematike ob soočenju arhivskih virov sta prispevka o socialnozdravstveni zaščiti mater in otrok v Sloveniji med obe- ma vojnama in o delovanju ubožnih ustanov v Kopru od 13. stoletja do začetka 20.stoletja. V ta kontekst pa bi lahko umestili tudi predstavitev zdravstva na Celj- skem med drugo svetovno vojno, ki pa arhivskih virov posebej ne izpostavlja. S predstavitvijo dokumentov Nadškofijskega arhiva Ljubljana je nakaza- na možnost obstoja dokumentacije o zdravstvu še v drugih arhivih in sorodnih institucijah ter pri zasebnikih, ki v pričujoči publikaciji, če je avtorji posebej ne omenjajo, ni predstavljena. Tretji sklop predstavljajo prispevki, ki so specifični zaradi gradiva, na ka- terega se naslanjajo, in (tudi) zaradi problematike, ki jo obravnavajo. V mislih imamo predstavitev Sanatorija ruskega Rdečega križa za pljučne bolnike na Vurberku, ki je veljal za eno izmed najboljših zdravstvenih ustanov v Kraljevini Jugoslaviji, in opis delovanja sester usmiljenk v zdravstvenih ustanovah na Slo- venskem med letoma 1843 in 1948. V ta sklop smo uvrstili tudi prispevka, ki bralce nagovarjata uvodoma. Gre za celostno predstavitev zdravstvene dokumentacije kot vsestranskega vira znanstvenih raziskav, z umestitvijo raziskovanja socialne zgodovine v slovenski in širši evropski prostor ter predstavitev varstva arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta. Sle- dnje bo po mnenju raziskovalke Katarine Keber zaradi proceduralnih ukrepov močno omejilo raziskave s področja socialne zgodovine in jih porivalo na ob- robje zgodovinskih raziskav. Zlasti pa bo slovenski raziskovalec v primerjavi s tujim, na primer avstrijskim, v nezavidljivem položaju, saj so slednjemu vrata javnih zdravstvenih ustanov odprta. A poldrugo leto veljave Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta, je razmeroma kratek čas, ki komajda omogoča zaznavo negativnih posledic njegovega obstoja. Navsezadnje se zakoni, tudi ta, sčasoma spreminjajo. Ob zaključku se želimo zahvaliti avtorjem prispevkov, ki so se prošnjam medarhivske skupine odzvali in omogočili izdajo tematske prve številke 41. le- tnika publikacije Arhivi. Nekaj prispevkov na to tematiko pa bo zaradi spleta okoliščin objavljenih tudi v naslednji številki in bo tematiko s tem smiselno za- okrožilo. Marija Grabnar 11 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: socialna zgodovina medicine, zgodovina bolezni, zgodovina zdravstva, arhivsko gradivo zdravstvenih ustanov, slovensko zgodovinopisje Key-words: Social history of medicine, history of illness, history of medicine, archival material of health institutions, Slovenian historiography ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND PAPERS 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 930.2:614.2(497.4) 930.2:002.1:614.2(497.4) Prejeto: 15. 2. 2018 Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne zgodovine medicine1 KATARINA KEBER dr. zgodovine, višja znanstvena sodelavka ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: katarina.keber@zrc-sazu.si Izvleček Raziskovanje problematike bolezni, zdravja in zdravljenj obravnava razisko- valna veda socialna zgodovina medicine, s katero se ukvarjajo tako socialni zgodovinarji kot tudi drugi humanisti in družboslovci in ki preučuje vpliv medicine na družbo oz. kako je družba oblikovala medicino v različnih zgo- dovinskih obdobjih. Zdravstvena tematika je v zgodovinskih raziskavah v slovenskem prostoru pogosteje prisotna šele v zadnjih petnajstih letih in je v primerjavi z vélikimi temami slovenskega nacionalnega zgodovinopisja še vedno pojmovana kot obrobna tema. Medtem ko ima raziskovalno področje socialne zgodovine medicine v nekaterih zahodnoevropskih historiografijah že šestdesetletno tradicijo ter že nekaj desetletij članke s tega področja obja- vljajo kakovostne angleške in nemške specializirane revije, pri nas tovrstne raziskave močno zaostajajo. Dostopnost arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov v Sloveniji raziskovalcem omejuje in raziskovanje upočasnjuje še Za- kon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta. Abstract MEDICAL RECORDS AS A COMPREHENSIVE SOURCE IN SCIENTIFIC RESEARCH: THE EXAMPLE OF SOCIAL HISTORY OF MEDICINE Researching the issues of illness, health, and medical treatment falls with- in the scope of the research discipline social history of medicine, which is studied by social historians as well as other humanists and sociologists; this discipline examines the impact of medicine on society or rather, how soci- ety formed medicine in different historical periods. Social history of medi- cine studies and explores the issue of illness, health, medical treatment, it examines the impact of medicine on society or rather how society formed 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P6-0052(A), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 12 Katarina Keber: Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne ..., str. 11–21 Članki in razprave || Articles and Papers medicine in different historical periods. Medicine has only been present more frequently in historical research in Slovenian area in the last fifteen years and, compared with the most prominent subjects of Slovenian national historiog- raphy, it is still seen as a marginal subject. In the field of historical research in Slovenia, medicine has become more pronounced in the last fifteen years, how- ever, compared with the great subjects of Slovenian national historiography, it is still seen as a less important subject. While the area of research of social his- tory of medicine has a sixty-year tradition in certain Western European histori- ographies and the most recognised English and German specialized magazines have been publishing articles in this field for several decades, such research fall far behind in Slovenia. The accessibility of archival material of health institu- tions in Slovenia limits researchers, and research is further slowed down by the Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records. Uvod Razvoj javnega zdravstvenega sistema in zdravstvene kulture je eden od pomembnih pokazateljev civilizacijskega dosežka posamezne družbe. Za pona- zoritev in v premislek se spomnimo otvoritve dveh poletnih olimpijskih iger, in sicer leta 2008 v Pekingu in leta 2012 v Londonu. Angleži so na otvoritveni slovesnosti med svoje najpomembnejše civilizacijske dosežke uvrstili tudi pri- kaz svojega nacionalnega zdravstva (United Kingdom National Health Service) s poudarkom na zdravstveni oskrbi otrok oz. široki dostopnosti zdravstva za vse otroke. Če londonsko olimpijsko slovesnost primerjamo s tisto v Pekingu, lahko opazimo, da so se ravno v tej točki najbolj odrazile globoke vrednostne razlike med evropskim in azijskim dojemanjem svojih največjih kulturno-civilizacijskih dosežkov. Človeško življenje in skrb za zdravje posameznika je v obeh kulturah imela in ima še danes namreč zelo različno vrednost. Kot zgodovinarka bi v tem smislu nadaljevala in civilizacijski pomen ra- zvoja javnega zdravstva aplicirala tudi na velik pomen ohranjanja arhivskega gradiva s področja zdravstva. Slednje nam namreč omogoča, da pretekla doga- janja raziskujemo in vrednotimo ter jih ohranjamo v kolektivnem spominu. Da je to pomembno, lahko vidimo na sodobnem primeru, ko slabo poznavanje vi- soke umrljivosti otrok za nalezljivimi boleznimi v času pred cepljenjem ustvarja dvom o sami smiselnosti cepljenja. Strah pred veliko smrtnostjo za posamezni- mi nalezljivimi boleznimi se je umaknil strahu pred neželenimi učinki cepiv. Védenje o takratni visoki umrljivosti otrok do petega leta starosti in o vlogi na- lezljivih bolezni pri tem namreč pri današnjih starših izginja. Pomembno je zavedanje, da nam arhivsko gradivo zdravstvenih ustanov omogoča vpogled v razvoj zdravstva pri nas, saj je do razvojne stopnje, na kateri je naš zdravstveni sistem danes, vodila dolga in naporna pot, da so bila potrebna stoletja in desetletja, velika medicinska odkritja, ustanovitev univerze in medi- cinske fakultete, šole za medicinske sestre, razvoj države in njenih podsistemov, emancipacija žensk, politična volja in ne nazadnje tudi izjemni posamezniki, ki so orali ledino in opravljali pionirsko delo na področju medicine v slovenskem prostoru. Proces razvoja javnega zdravstva je bil torej počasen in je dal resne vidnejše demografske rezultate šele z začetki socialne države v 20. stoletju s sočasnim razvojem socialne medicine. Da lahko dosežke s področja zdravstva ohranimo v zgodovinskem spo- minu, pa je treba ustrezno ohranjati dokumentacijo zdravstvenih ustanov. To gradivo predstavlja osnovo za raziskave, kot so npr. o organizaciji zdravstva v družbi, napredku medicine, pojavih novih bolezni in razvoju novih zdravil za- nje, pa tudi o sami dinamiki odnosa med zdravnikom in pacientom. Na osnovi 13 Letnik 41 (2018), št. 1 ohranjene zdravstvene dokumentacije vse te vsebine preučujejo različne huma- nistične, naravoslovne in družboslovne vede. Arhivski fondi tako primarnih kot tudi sekundarnih in terciarnih zdra- vstvenih ustanov, ki jih v Sloveniji hranijo različni arhivi (Arhiv Republike Slove- nije in drugi pokrajinski in zgodovinski arhivi), so torej prvi in najpomembnejši raziskovalni vir, nekakšen zgodovinarjev laboratorij za vsebinsko različne teme preučevanja. Arhivsko gradivo zdravstvenih ustanov zanima tako socialne zgo- dovinarje in zgodovinarje medicine kot tudi etnologe, antropologe, medicinske antropologe, sociologe, biologe, filozofe itd. Za tovrstne raziskave je namreč v evropskem znanstvenem prostoru v zadnjih dvajsetih letih značilna izrazita in- terdisciplinarnost med humanističnimi in naravoslovnimi vedami. Socialna zgodovina medicine in zgodovina medicine Raziskovanje širše problematike bolezni, zdravja in zdravljenj obravnava raziskovalna veda socialna zgodovina medicine, s katero se ukvarjajo tako so- cialni zgodovinarji kot tudi drugi humanisti in družboslovci in se po nekoliko širši raziskovalni tematiki, ki izhaja iz preučevanja družbe, razlikuje od klasič- ne zgodovine medicine. Zgodovina medicine je namreč del zgodovine znanosti, ki preučuje razvoj medicine kot znanstvene vede. Ukvarja se z razvojem posa- meznih vej medicine, z delom izjemnih zdravnikov in prenosom novih znanj v samo klinično zdravljenje in zdravstveni sistem. Po drugi strani pa socialna zgodovina medicine preučuje vpliv medicine na družbo oz. kako je družba obli- kovala medicino v različnih zgodovinskih obdobjih.2 K oblikovanju socialne zgodovine medicine pa je poleg »nove« socialne zgodovine prispevala svoje metode raziskovanja tudi antropologija. Slednja na- mreč gleda na bolezen z vidika kulturno kodiranih vzorcev vedenja in nudi s pomočjo pristopov in teoretičnih modelov družbeno-kulturne analize nove mo- žnosti raziskovanja. Antropologija bolezni govori o tem, da kultura priskrbi teo- retični sistem za razumevanje bolezni, hkrati pa s slednjo poskuša manipulirati prek medicine.3 Glavna značilnost tega raziskovalnega področja je, da postaja vse bolj in- terdisciplinarno. Že dolgo namreč ne gre več zgolj za preplet socialne oz. t. i. »nove« socialne zgodovine z zgodovino medicine, ampak za nekakšno sobiva- nje različnih humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih ved. Preučevanje sprememb v pojmovanju bolezni in zdravja zahteva namreč interdisciplinarni pristop – npr. pri preučevanju nalezljivih bolezni je za zgodovinarja sodelovanje z zdravniki epidemiologi nujno. Zgodovinar namreč vzroke smrti brez poznava- nja celotne simptomatike oz. posameznih sindromov zelo težko poveže s kon- kretnimi nalezljivimi in tudi drugimi boleznimi. Da je zdravstveno-medicinska tematika v raziskavah nekoliko konflik- tna in interdisciplinarno sodelovanje med različnimi disciplinami pogosto ni razumljeno, ugotavlja Virginia Berridge na primeru zgodovine javnega zdrav- ja (public health) v Angliji.4 Nekoliko poenostavljeno lahko razumemo, da so družboslovni raziskovalci brez osnovnega naravoslovnega znanja manj kredi- bilni v svojih raziskavah, naravoslovcem pa kljub zgodovinski zavesti primanj- kuje razumevanje družbenih procesov in družboslovja kot takega, umanjka jim tudi globlje poznavanje zgodovinskih kontekstov. Podobne misli zasledimo pri Geraldu N. Grobu, ki je ob siceršnjem zavedanju nujnosti interdisciplinarnega povezovanja med posameznimi znanstvenimi disciplinami opozarjal tudi na 2 Wear: Medicine in Society, v uvodu. 3 Železnik: Med naravnim in družbenim, str. 399. 4 Berridge: History in Public Health, str. 23–35. 14 Katarina Keber: Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne ..., str. 11–21 Članki in razprave || Articles and Papers njegove pomanjkljivosti. Pri formiranju socialne zgodovine medicine je namreč glavno oviro videl v tem, da imajo zgodovinarji pomanjkljivo ali celo nikakr- šno medicinsko znanje.5 Tovrstno nelagodje je, kot ugotavlja Meta Remec in njenemu mnenju se pridružujem tudi sama, ob siceršnjem zavedanju o nujnem povezovanju medicinskega in zgodovinskega znanja prisotno tudi v slovenski raziskovalni sferi.6 V tematikah raziskovanja socialne zgodovine medicine poleg raziskav, usmerjenih v pozitivistično sledenje napredku, v zahodni, znanstveni medicini obstaja še cela paleta vsebin, povezanih z zdravjem in boleznijo v posameznih družbah in časovnih obdobjih. Med temeljne tovrstne raziskave spada po eni strani preučevanje razvoja tako institucionalne kot tudi splošne skrbi za zdravje ter samo pojmovanje zdravja kot takega v različnih obdobjih in okoljih, po dru- gi strani pa tematika zgodovine bolezni, ki ni več omejena samo na čas velikih epidemij, ampak preučuje tudi vpliv širših družbenih okoliščin na zdravje ljudi, kot so npr. socialna neenakost in družbene tranzicije, ki so jih povzročale voj- ne, revolucije in industrializacija. Preučuje se razvoj zdravstvenih politik, zdra- vstvene zakonodaje, javnega zdravstvenega sistema od državne in deželne do občinske ravni, preobrazba špitalov in razvoj modernih bolnišnic, dostopnost zdravnikov in zdravstvenega osebja v kontekstu razslojenosti družbe, spre- membe položaja pacienta v odnosu do zdravnika, vloga ljudske medicine, pro- blematika rojevanja, zdravstvena obravnava otrok in otroška umrljivost, razvoj različnih zdravstvenih poklicev – poleg ranocelnikov, zdravnikov in zdravnic tudi šolanih babic in medicinskih sester. Preučevanje vključuje torej zgodovino različnih zdravstvenih in drugih institucij, ki so sprva oskrbovale ljudi z roba družbe: revne, ostarele, obnemogle, izolirale kužne, gobave in drugačne, kasne- je pa so zdravile vse vrste bolnikov. Gre torej za preučevanje delovanja špitalov, leprozorijev, hiralnic, blaznic, lazaretov, najdenišnic, gluhonemnic in ne naza- dnje tudi že modernih bolnišnic.7 Še vedno se raziskujejo tudi različne epidemije in socialne posledice na- lezljivih bolezni v različnih obdobjih, kot so npr. epidemije kuge v srednjem in novem veku, črne koze, kolera v 19. stoletju, otroške nalezljive bolezni, epidemi- ja španske gripe leta 1918, pojav socialnih bolezni, kot je bila npr. tuberkuloza in tudi alkoholizem. Če primerjamo s sodobnim dogajanjem v zvezi z epidemijo kuge na Madagaskarju (2017), epidemijo kolere v Zimbabveju (2008–2009) in na zaradi potresa prizadetem Haitiju (2010), ugotovimo, da so najbolj smrtono- sne epidemije še danes usodno povezane s slabo razvitim državnim aparatom in posledično prešibkim ali že kar neobstoječim javnim zdravstvom, ki epidemi- je ne zmoreta pravočasno zajeziti. Zgodovinske raziskave kažejo, da je bila veči- na evropskih držav še sredi 19. stoletja, ko so prebivalstvo prizadele epidemije kolere, na podobni predmoderni stopnji razvoja v zvezi z javnim zdravstvom, med njimi tudi habsburška monarhija in slovenske dežele.8 Čeprav so znani pozivi k povezovanju socialne zgodovine z zgodovino medicine že pred drugo svetovno vojno, pa so se prve tovrstne raziskave začele v šestdesetih letih 20. stoletja.9 Problematike so se različne nacionalne historiografije lotevale skorajda istočasno, a vsaka na svoj način. Francoska revija Annales je že leta 1977 celotno številko posvetila družbeno-medicinskim temam (Médecins, médecine et société en France aux XVIIIe et XIXe siecles), v tej reviji so se od takrat kontinuirano po- javljali članki z medicinsko tematiko, ki so jo obravnavali tudi najbolj priznani 5 Remec: Podrgni, očedi, živali otrebi, str. 17–18. 6 Prav tam, str. 18, op. 22. 7 Glej: Anžič: Skrb za uboge v deželi Kranjski. 8 Glej: Keber: Čas kolere; Železnik: Bledolična vsiljivka z vzhoda. 9 Remec: Podrgni, očedi, živali otrebi, str. 17. 15 Letnik 41 (2018), št. 1 francoski zgodovinarji.10 V ameriški historiografiji je na razlike med zgodovino medicine in socialno zgodovino medicine leta 1977 prvi opozoril Gerald N. Grub v članku The Social History of Medicine and Disease in America: Problems and Possibilities, ki je bil objavljen v tematski številki revije Journal of Social Histo- ry, slednja je bila v celoti posvečena zgodovini medicine.11 V Združenih drža- vah Amerike je sicer osrednja revija tega znanstvenega področja Bulletin of the History of Medicine, ki jo izdajata Ameriško združenje za zgodovino medicine in Inštitut za zgodovino medicine na Univerzi Johns Hopkins (American Asso- ciation for the History of Medicine - AAHM in the Johns Hopkins Institute of the History of Medicine). Revija, ki izhaja že več kot tri četrt stoletja, obravnava socialne, kulturne in znanstvene vidike zgodovine medicine, pri čemer objavlja članke z vsega sveta.12 Med aktivnejšimi je bilo gotovo angleško zgodovinopisje, ki se je z novo usmeritvijo oz. socialno zgodovino medicine začelo ukvarjati v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so ustanovili Britansko društvo za zgodovino medicine (The Bri- tish Society for the History of Medicine). V tem društvu so zanimanje kmalu raz- širili tudi na področje socialne medicine in preučevanje razmerja med medicino in družbo. Sledila je ustanovitev Društva za socialno zgodovino medicine (The Society for the Social History of Medicine – SSHM), ki je metode preučevanja prevzelo od socialne zgodovine. Medicino so začeli povezovati z družboslovnimi znanostmi in s tem spodbujati interdisciplinaren pristop v preučevanju zgodo- vine zdravja, zdravstvene in socialne politike, medicinske znanosti in medicin- ske prakse.13 Profesor socialne medicine Thomas Mc Keown je v sedemdesetih letih pisal o pomenu sociološkega pristopa v zgodovini medicine. Zagovarjal je tezo, da so za zdravje človeka ključnega pomena socialni pogoji, v katerih živi, in da je pomanjkanje razumevanja zgodovinskih okoliščin oviralo tako medicinsko prakso kot tudi medicinske raziskave. Poudarjal je nujnost novih raziskovalnih usmeritev v društvu, in sicer z upoštevanjem vplivov okolja oz. družbenih in ekonomskih vplivov na zdravje ljudi. Pomemben mejnik pri razvoju socialne zgodovine medicine kot samostojne vede je bil program, ki ga je leta 1976 na- pisal Charles Webster, profesor zgodovine medicine na Univerzi v Oxfordu. V programu med drugim pravi, da je treba zgodovino medicine raziskovati tudi s perspektive prepričanj in vrednot, ki vladajo v neki družbi in iz organiziranosti družbe same. Pomembna tema raziskav pa morajo poleg medicinskih poklicev postati tudi sami pacienti, ki v razmerju do preučevanja bolezni ne smejo igrati le pasivne vloge. Opozoril je, da morajo predmet resnih zgodovinskih raziskav postati tudi teme, kot so npr. sprememba fizične velikosti ljudi, njihov mentalni razvoj in navade.14 V obdobju 1970–1987 so v tem društvu izdajali revijo Bul- letin of the Society for the Social History of Medicine. Leta 1988 se je revija, ki danes izhaja pri Oxford University Press, preimenovala v Social History of Medi- cine.15 V reviji najdemo članke s področij, kot so npr. zgodovina norosti in psihi- atrije, zgodovina otroštva, zgodovina industrializacije, zgodovina pravne medi- cine, zgodovina alternativne medicine, revščina in zdravje, zgodovina različnih odvisnosti, vojaška medicina itd. Slovenskemu zgodovinopisju najbližja je verjetno avstrijska zgodovinsko- -medicinska raziskovalna pot. Leta 1994 so na idejno pobudo zgodovinarke me- 10 Revija Annales - Économies, Sociétés, Civilisations. 11 Remec: Podrgni, očedi, živali otrebi, str. 17. 12 Internetni vir: Bulletin of the History of Medicine, http://muse.jhu.edu/journal/24. Prido- bljeno 8. 1. 2018. 13 Porter: The Mission of Social History of Medicine, str. 345–359. 14 Prav tam, str. 350–351. Glej: Keber, Socialna zgodovina medicine, str. 271. 15 Internetni vir: Society for the Social History of Medicine, https://sshm.org/portfolio/the-so- ciety/. Pridobljeno 8. 1. 2018. 16 Katarina Keber: Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne ..., str. 11–21 Članki in razprave || Articles and Papers dicine Sonie Horn začeli organizirati mednarodne konference oz. t. i. Dunajske pogovore o socialni zgodovini medicine (Wiener Gespräche zur Sozialgeschich- te der Medizin). Če je bil glavni poudarek prvega simpozija še interdisciplinarno povezovanje raziskovalcev različnih strok, so naslednje konference obravnavale že posamezne poglede na medicino in njeno vlogo v družbi v različnih zgodo- vinskih obdobjih (zgodovina medicine in zgodovina mest, medicina v nacional- socializmu, zdravnice, rojstvo itd.).16 Vzporedno se je oblikovalo tudi avstrijsko Društvo za socialno zgodovino medicine (Verein für Sozialgeschichte der Medizin), ki prav tako deluje izrazito interdisciplinarno in mednarodno, tu z avstrijskimi raziskovalci sodelujejo tudi raziskovalci iz drugih srednjeevropskih držav oz. iz nekdanjih zgodovinskih de- žel habsburške monarhije. V društvu organizirajo mednarodne konference in od leta 1999 izdajajo revijo Virus, Beiträge zur Sozialgeschichte der Medizin.17 V zadnjih letih so v Virusu objavljali članke v zvezi s temami, kot so »zdravilišča, medicina in religija«, »družba in psihiatrija po drugi svetovni vojni«, »alterna- tivni in komplementarni načini zdravljenja v novem veku« in »kraji starosti in nege – hospitali, domovi in bolnišnice«, če naštejemo le nekatere. Iz nemško govorečega prostora velja omeniti še nemško revijo Medizin, Gesellschaft und Geschichte, ki jo izdaja Inštitut za zgodovino medicine fundacije Roberta Boscha (Institut für Geschichte der Medizin der Robert Bosch Stiftung). Uredništvo re- vije je leta 1991 spremenilo svojo uredniško politiko in je iz klasičnih tem zgo- dovine medicine prešlo na tematsko, interdisciplinarno usmerjene številke, pri čemer je jedrna usmeritev postala socialna zgodovina medicine. V vsaki številki je poseben prostor namenjen tudi sklopu člankov s področja zgodovine alterna- tivne medicine. Poleg zgodovinarjev medicine, znanosti in farmacije lahko v tej reviji predstavijo svoje poglede na zdravje in bolezen v preteklosti tudi social- ni in gospodarski zgodovinarji, kulturni zgodovinarji, antropologi, sociologi in umetnostni zgodovinarji.18 Ne nazadnje je na tem mestu treba omeniti tudi Evropsko združenje za zgodovino medicine in zdravja (The European Association for the History of Me- dicine and Health – EAHMH), ustanovljeno leta 1991 v Strasbourgu. V njegovem okviru deluje Mednarodna zveza za zgodovino javnega zdravja (The Internati- onal Network for the History of Public Health – INHPH), ki je bila ustanovljena na Univerzi Linköping na Švedskem in ki od leta 1999 izdaja elektronsko revijo Hygiea Internationalis. V Mednarodni zvezi za zgodovino javnega zdravja spod- bujajo primerjalno preučevanje zgodovine družbenih prizadevanj za izboljša- nje zdravja ljudi od antike do danes. Poudarek je na interdisciplinarni analizi odnosov med idejami javnega zdravja, organizacij, ustanovljenih za uresničitev le-teh, samo uresničenje idej in nazadnje še nastale socialne in demografske po- sledice.19 Zgodovina bolezni in zdravja v slovenskem zgodovinopisju Področje zgodovine zdravstva kot enega od državnih podsistemov je si- cer v slovenskem prostoru v primerjavi z drugimi državnimi podsistemi, kot je npr. šolstvo, bistveno slabše obravnavano in raziskano. Imamo npr. Slovenski 16 Anžič in Kos: Dunajski pogovori o socialni zgodovini medicine. Na Dunaju je bilo organiziranih vsaj sedem konferenc, in sicer na vsaki dve leti v obdobju 1994–2006. 17 Internetni vir: Verein für Sozialgeschichte der Medizin, http://www.sozialgeschichte-medi- zin.org/wp_verein/. Pridobljeno 8. 1. 2018. 18 Internetni vir: H-Soz-Kult, Medizin, Gesellschaft und Geschichte https://www.hsozkult.de/ journals/id/zeitschriften-34. Pridobljeno 10. 1. 2018. 19 Internetni vir: Hygiea Internationalis, http://www.ep.liu.se/ej/hygiea/index.html. Pridoblje- no 10. 1. 2018. 17 Letnik 41 (2018), št. 1 šolski muzej, ne pa tudi muzeja, kjer bi bil prikazan razvoj zdravstva in medi- cine. Čeprav je bil koncept slovenskega zdravstvenega muzeja, katerega jedro bi predstavljala zbirka Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, predstavljen že pred 18 leti, ostaja koncept še vedno zgolj na idejni ravni.20 Vseeno je nekaj zdravstveno-medicinskih zgodovinskih materialnih sle- di predstavljenih bodisi v okviru obstoječih stalnih muzejskih zbirk, kot je npr. Pomurska zdravstvena zbirka v Pomurskem muzeju, bodisi začasnih razstav, kot so bile razstava Medicinske sestre skozi čas v Cerkljanskem muzeju (2011) in razstavi Zmaga, zmaga al‘ pa smrt! Novomeške rezervne bolnišnice in vojaško pokopališče med prvo vojno (2015/2016) in Zdravljen v zavetju gozda: Partizan- ske bolnice v Kočevskem rogu (2017/2018) v Dolenjskem muzeju. Znana je tudi Lavičkova medicinsko-farmacevtska zbirka v tovarni Lek, ki je občasno dosto- pna javnosti. Čeprav velja zdravje in z njim povezano vsem dostopno javno zdravstveno varstvo med Slovenci za eno najvišjih vrednot, pa se to v slovenskem humani- stičnem raziskovanju še ne odraža. Zdravstvena tematika je v naših raziskavah nekoliko pogosteje prisotna šele v zadnjih petnajstih letih in je v primerjavi z vélikimi temami slovenskega nacionalnega zgodovinopisja še vedno pojmovana kot sicer vedno zanimiva, a vendar obrobna tema. Medtem ko ima raziskovalno področje socialne zgodovine medicine v nekaterih zahodnoevropskih histori- ografijah že skoraj šestdesetletno tradicijo in se s to tematiko ukvarjajo spe- cializirane raziskovalne skupine, pri nas tovrstne raziskave močno zaostajajo. Slednje se odraža tudi v dejstvu, da nobena od slovenskih univerz pri študiju zgodovine ne ponuja predavanj iz zgodovine bolezni, kar je sicer praksa že v naši neposredni soseščini, npr. na Sveučilištu Jurja Dobrile v Pulju.21 V slovenskem prostoru se s socialno zgodovino medicine ukvarja le pešči- ca raziskovalcev, ki so razpršeni po različnih raziskovalnih skupinah. V okviru tega se poskuša tematiko zgodovine bolezni in zdravja vključevati v širše razi- skovalne programe in projekte, največkrat s področja socialne zgodovine. V za- dnjih petnajstih letih se s socialno zgodovino medicine načrtno ukvarjamo na ZRC SAZU, Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, občasno se povezujemo z Znan- stveno-raziskovalnim središčem v Kopru, Sveučilištem Jurja Dobrile v Pulju in slovenskim Nacionalnim inštitutom za varovanje zdravja. Trend je pozitiven, z nekaterimi tovrstnimi temami, ki mejijo na ali pa so del omenjenega razisko- valnega področja, se posamezni raziskovalci v zadnjem času ukvarjajo tudi na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.22 Raziskave so omejene na 19. in 20. stoletje starejših obdobij za zdaj še ne zajemajo. Bistveno daljšo tradicijo imamo na področju zgodovine medicine, saj se z njo na Inštitutu za zgodovino medicine pri Medicinski fakulteti Univerze v Lju- bljani ukvarja že tretja generacija zdravnikov. Po Ivanu Pintarju in Petru Boriso- vu je danes zelo aktivna predstojnica inštituta Zvonka Zupanič Slavec. Zgodovi- na medicine je del učnega programa pri študiju medicine že od leta 1934, danes je predmet v prvem letniku študija medicine.23 Profesorica zgodovine medicine Zvonka Zupanič Slavec je med drugim tudi avtorica zavidljivega knjižnega opusa. Za zgodovinarje so še posebej dra- gocena njena dela, kot so Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med I. in II. 20 Zupanič Slavec in Toplak: Predstavitev koncepta, str. 296–305. 21 Izbirni predmet Povijest bolesti u Europi u 19. in 20. stoljeću. Glej: Internetni vir: Odsjek za povijest, https://ffpu.unipu.hr/ffpu/povijest. Pridobljeno 10. 1. 2018. 22 Glej: Cergol Paradiž: Evgenika na Slovenskem; Dobaja: Socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok; Remec: Podrgni, očedi, živali otrebi. 23 Internetni vir: Inštitut za zgodovino medicine, http://www.mf.uni-lj.si/izm/predstavitev-in- stituta. Pridobljeno 16. 1. 2018. 18 Katarina Keber: Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne ..., str. 11–21 Članki in razprave || Articles and Papers svetovno vojno, Javno zdravstvo 20. stoletja, Tuberkuloza – kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem in izdaja prevodov treh del zdravnika Frana Viljema Lipiča, ki je v Ljubljani deloval v tridesetih letih 19. stoletja. (Topografija Ljubljane, Bolezni Ljubljančanov in Dipsobiostatika). Izšel je tudi prvi del trilogije, sinteze zgodo- vine medicine in zdravstva v slovenskem prostoru, z naslovom Zgodovina zdra- vstva in medicine na Slovenskem. Medicina skozi čas, javno zdravstvo, farmacija. S tematiko tradicionalnih zdravljenj so se v slovenskem raziskovalnem prostoru bistveno prej kot zgodovinarji začeli ukvarjati etnologi. Eno od zgo- dnjih glavnih referenc je delo Vinka Möderndorferja Ljudska medicina pri Slo- vencih (1964), pri čemer je Möderndorfer skupaj s Pavlom Koširjem verjetno prvo tovrstno slovensko delo Ljudska medicina med koroškimi Slovenci objavil že leta 1926.24 Če se etnologi ukvarjajo s preučevanjem tradicionalne medicine v posameznih slovenskih pokrajinah ali v posameznih krajih,25 pa tematiko bo- lezni in zdravljenj v zadnjem času aktivneje preučujejo tudi medicinski antro- pologi.26 V slovenskem humanističnem raziskovanju so se zdravstvenih tem zgo- dovinarji in etnologi najpogosteje lotevali v obliki manjših, lokalnih raziskav. Obravnavane so bile tematike, kot so umrljivost prebivalstva, zanimali so jih vzroki umrljivosti in prakse ljudske medicine. Vendar pa so tovrstne raziskave pogosto ostale brez pravega epiloga in umestitve v širši socialno-zdravstveni kontekst. Veliko neznank ostaja že pri preučevanju osnovnih tem, kot so npr. epide- mije in organizacija zdravstva v posameznih obdobjih. Pomanjkljivo so raziska- ne teme, kot so epidemije kuge v srednjem in novem veku, 27 pojavljanje črnih koz in vzroki za visoko umrljivost otrok, če naštejemo le nekatere. Tema na zbo- rovanjih Zveze zgodovinskih društev je najbližje socialno-zdravstveni zgodovini prišla v letih 1997, ko je bila na zborovanju obravnavana tematika množičnih smrti na slovenskem območju,28 in 2012 z zborovanjem o zgodovini otroštva, ko je bila obravnavana tudi zdravstvena oskrba otrok.29 Arhivski zdravstveni viri v raziskovalni praksi Raziskovalci zgodovinarji pridobivamo podatke, ki razkrivajo odnos druž- be do bolezni in delovanje zdravstva, iz različnih virov. Pri preučevanju vzrokov smrti so npr. najpogosteje analizirane mrliške knjige, ki so za slovenske dežele v glavnem dobro ohranjene; tam pridobljene podatke dopolnjujemo z župnij- skimi in šolskimi kronikami, za rodnostno problematiko se preučujejo rojstne in krstne knjige, prav tako so relativno dobro ohranjeni in dostopni tudi viri za preučevanje zdravstvene politike v habsburški monarhiji. Fondi habsburških upravnih zdravstvenih organov so večinoma urejeni, prav tako je dostopno gra- divo deželnih zdravstvenih oblasti. Pomemben vir so zapisniki deželnih zborov, statistični pregledi oz. avstrijska zdravstvena statistika. Podatki se pridobivajo tudi iz posrednih virov, kot so spominski, dnevniški in biografski zapisi posa- meznikov. 24 Möderndorfer: Ljudska medicina pri Slovencih; Košir in Möderndorfer: Ljudska medicina med koroškimi Slovenci. 25 Lipovec Čebron: Ljudska medicina pri Slovencih, str. 310–311; Keber: O boleznih otrok v raz- iskavah ljudske medicine, str. 330. 26 Prim.: Lipovec Čebron: Krožere zdravja in bolezni. Glej: tematski sklop, posvečen antropologiji zdravja, bolezni in zdravljenj v Glasniku Sloven- skega etnološkega društva, 57 (2017), št. 1–2. 27 Glej: Golec: Kužne epidemije, str. 23–64. 28 Zbornik Množične smrti na Slovenskem. 29 Monografija Zgodovina otroštva = History of Childhood. 19 Letnik 41 (2018), št. 1 Problematični so primeri, ko gradiva konkretnih zdravstvenih ustanov (bolnišnice, zdravstveni domovi itd.) z dolgo tradicijo v pristojnih javnih arhi- vih bodisi sploh ni bodisi je bilo oddano le delno. V določenih primerih ostaja nejasno, ali je bilo gradivo uničeno oz. se domnevno nahaja kje drugje. Velika verjetnost je, da je arhivsko gradivo zunaj arhivov neprimerno hranjeno (pro- pada), neurejeno in kot tako neuporabno za raziskave. Ustrezna hramba zdravstvenega arhivskega gradiva v pristojnih arhivih in arhivistična ureditev teh fondov z izdelavo popisov šele omogoča znanstveno raziskovanje že naštetih tematik. Pogosto gre za slabo splošno ozaveščenost o zgodovinskem pomenu zdravstvene dokumentacije. Opozoriti velja tudi na pri- mere domnevno odtujenega arhivskega gradiva, ko gradivo javnih zdravstvenih institucij hranijo zasebniki v svojih domačih zbirkah. Neznanje in nepoznavanje pravilnega ravnanja s pisno kulturno dediščino je žal prisotno tudi pri uglednih posameznikih. Žalosten primer domnevno na tak način izgubljenega gradiva pa je nedvomno arhiv Babiške šole v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1753 in velja za najstarejšo javno, deželno šolo na Slovenskem. Raziskovalcem je dostop do zdravstvenih arhivov otežil Zakon o arhi- vskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGOPP) in ki je začel veljati 12. 1. 2017.30 V želji po zaščiti osebnih zdravstvenih podat- kov bolnikov je ta zakon posegel kar 150 let nazaj v zgodovino. Zakon namreč določa, da vse javne zdravstvene ustanove svoje arhivsko gradivo izročijo pri- stojnemu arhivu šele najkasneje 150 let po nastanku. Tako velja absurdno pra- vilo, da bodo tiste javne zdravstvene ustanove, ki svojega arhivskega gradiva do veljave ZAGOPP arhivu še niso izročile, le-tega npr. v letu 2018 pristojnemu arhivu izročile do leta 1868 in starejše, od leta 1868 naprej pa verjetno ne. Ker je bila velika večina naših zdravstvenih ustanov ustanovljenih konec 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja, lahko pričakujemo, da bo prvo, arhivom še neoddano, gradivo v javne arhive prispelo najverjetneje šele čez dobrih dvajset ali trideset let, saj ni pričakovati, da bodo te institucije arhivsko gradivo same od sebe arhivom izročale prej. Pa še potem se bodo raziskovalci, pri čemer gre samo za pri ARRS registrirane raziskovalce, prebijali skozi proceduro dveh ko- misij: arhivske komisije in komisije za medicinsko-etična vprašanja. Prav tako mora vsak raziskovalec, ki bi želel pogledati zdravstveno gradivo, ki se že hrani v javnih arhivih, skozi proceduro omenjenih komisij. Z vidika raziskovalne sfe- re gre vsekakor za prekomeren ukrep, ki bo nedvomno upočasnil že sedaj ma- loštevilne raziskave s področja socialne zgodovine medicine in socialno-zdra- vstveno tematiko zaradi otežene dostopnosti še dodatno odrival na obrobje zgodovinskih raziskav. Pomenljivo je, da v naši neposredni soseščini avstrijski raziskovalci takih problemov ne poznajo in lahko brez težav preučujejo arhive javnih zdravstvenih ustanov, tudi psihiatričnih bolnišnic. Pri tem je anonimi- zacija gradiva del normalnega poteka raziskovalnega procesa in jo opravi razi- skovalec sam – kot je bila to doslej značilnost resnih znanstvenih raziskav tudi v slovenskem prostoru.31 Zdi se, da je omenjeni zakon v preveliki želji po zaščiti podatkov bolnikov pred očmi nepoklicanih radovednežev pravzaprav (ne)hote zavrl predvsem delo profesionalnih raziskovalcev. Zaključek Vseeno obstaja kar nekaj razlogov za optimistični pogled na razvoj soci- alne zgodovine medicine v slovenskem raziskovanju, saj se je v zadnjem dese- tletju na univerzah in inštitutih povečalo število raziskovalcev oz. diplomskih, 30 Uradni list RS, št. 85/2016 z dne 28. 12. 2016. 31 Glej: Dietrich - Daum (ur.), Psihiatrische Landschaften. 20 Katarina Keber: Zdravstvena dokumentacija kot vsestranski vir v znanstvenih raziskavah: primer socialne ..., str. 11–21 Članki in razprave || Articles and Papers magistrskih in doktorskih del različnih ved, ki preučujejo zdravstveno tematiko. Slednja se tudi na simpozijih Zveze zgodovinskih društev Slovenije v zadnjem desetletju pojavlja bistveno pogosteje. Spodbuden je pozitivni trend raziskav o vstopu prvih žensk v polje medicine in zdravstvene nege. V zadnjih letih pa je izšlo tudi nekaj monografij o zgodovini posameznih slovenskih bolnišnic, kot so npr. o Golniku, Topolšici in bolnišnici Slovenj Gradec ter o zgodovini zasavskega zdravstva. LITERATURA Anžič, Sonja in Kos, Marjana: Dunajski pogovori o socialni zgodovini medicine, Dunaj, 5.–7. december 1996. V: Arhivi 20 (1997), št. 1, str. 256–259. Anžič, Sonja: Skrb za uboge v deželi Kranjski: socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2002. Berridge, Virginia: History in Public Health: a New Development for History? V: Hygiea Internationalis 1 (1999), št. 1, str. 23–35. Cergol Paradiž, Ana: Evgenika na Slovenskem. Ljubljana: Sophia, 2015. Dietrich - Daum, Elisabeth et al. (ur.): Psihiatrische Landschaften. Die Psychiatrie und ihre Patientinnen und Patienten im historischen Raum Tirol seit 1830. Innsbruck: Innsbruck University Press, 2011. Dobaja, Dunja: Socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok v letih 1919–1945 na območju Dravske banovine: doktorska disertacija, 2013. Golec, Boris: Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo. V: Kronika 49 (2001), št. 1, str. 23–64. Granda, Stane in Šatej, Barbara (ur.): Množične smrti na Slovenskem. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1999. Keber, Katarina: Socialna zgodovina medicine: raziskovanja na robu modernega zgodovinopisja.V: Zgodovinski časopis 55 (2001), št. 2, str. 269–273. Keber, Katarina: Čas kolere: epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju. Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Keber, Katarina: O boleznih otrok v raziskavah ljudske medicine Vinka Mö- derndorferja in Pavla Koširja. V: »Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane.« Vinko Möderndorfer – učitelj, politik in raziskovalec (ur. Ingrid Slavec Gradišnik in Jože Huda- les). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2016, str. 329–339. Košir, Pavel in Möderndorfer, Vinko: Ljudska medicina med koroškimi Slovenci. Maribor: Zgodovinsko društvo, 1926. Lipovec Čebron, Uršula: Krožere zdravja in bolezni: tradicionalne in komplemen- tarne medicine v Istri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2008. Lipovec Čebron, Uršula: Ljudska medicina pri Slovencih. Kako jo razumeti danes? V:»Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane.« Vinko Möderndorfer – učitelj, politik in raz- iskovalec (ur. Ingrid Slavec Gradišnik in Jože Hudales). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2016, str. 309–328. Möderndorfer, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana: SAZU, 1964. Porter, Dorothy: The Mission of Social History of Medicine: An Historical View. V: Social History of Medicine 8 (1995), št. 3, str. 345–359. Remec, Meta: Podrgni, očedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi meščanstva. Lju- bljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Škoro Babić, Aida et al. (ur.): Zgodovina otroštva = History of Childhood. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012. Wear, Andrew: Medicine in Society (Historical Essays). Cambridge: Cambridge University Press, 1994. VIRI IN LITERATURA 21 Letnik 41 (2018), št. 1 Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGOPP). Uradni list RS, št. 85/2016 z dne 28. 12. 2016. Zupanič Slavec, Zvonka in Toplak, Cirila: Predstavitev koncepta slovenskega zdra- vstvenega muzeja v ustanavljanju. V: Etnolog 10 (2000), str. 296–305. Železnik, Urška: Med naravnim in družbenim: zgodovina epidemičnih bolezni v ponovnem branju. V: Acta Histriae 14 (2006), št. 1, str. 393–414. Železnik, Urška: Bledolična vsiljivka z vzhoda: kolera v severozahodni Istri (1830– 1890). Koper: Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales, 2017. INTERNETNI VIRI Bulletin of the History of Medicine: http://muse.jhu.edu/journal/24. Pridoblje- no 8. 1. 2018. The Society - Society for the Social History of Medicine: https://sshm.org/portfo- lio/the-society/. Pridobljeno 8. 1. 2018). Verein für Sozialgeschichte der Medizin: http://www.sozialgeschichte-medizin. org/wp_verein/. Pridobljeno 8. 1. 2018. Medizin, Gesellschaft und Geschichte: https://www.hsozkult.de/journals/id/ze- itschriften-34. Pridobljeno 10. 1. 2018. Hygiea Internationalis: http://www.ep.liu.se/ej/hygiea/index.html. Pridobljeno 10. 1. 2018. Odsjek za povijest: https://ffpu.unipu.hr/ffpu/povijest. Pridobljeno 10. 1. 2018. Inštitut za zgodovino medicine: http://www.mf.uni-lj.si/izm/predstavitev-insti- tuta. Pridobljeno 16. 1. 2018. MEDICAL RECORDS AS A COMPREHENSIVE SOURCE IN SCIENTIFIC RESEARCH: THE EXAMPLE OF SOCIAL HISTORY OF MEDICINE The evolution of public health system and health culture is one of the important indicators of cultural achievements of an individual society. Preser- vation of archival material in the field of health care is the key issue in this. Preserved and properly kept material of health institutions enables research- ers to explore and evaluate past developments, thus keeping them in historical memory. A broader subject of illness, health and medical treatment is examined by the discipline the history of medicine which studies the impact of medicine on society or how society formed medicine in different historical periods. While Slovenians consider health and the related fully accessible public health to be one of the greatest values, this is not reflected in Slovenian humanist research. The subject of health in our research has become more pronounced in the last fifteen years and is, in comparison with the most prominent subjects of Slove- nian national historiography, seen as an interesting but less important subject. While the area of research of the social history of medicine has a sixty-year tra- dition in certain Western European historiographies and the most recognised English and German specialized magazines have been publishing articles in this field for several decades, such research fall far behind in Slovenia. Medical histo- ry research will be significantly affected by the Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records which will impose restrictions on the accessibility of health institutions‘ archival material, thus significantly slowing down the research of history of medicine. SUMMARY 23 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: ZAGOPP, ZVDAGA, arhivska zakonodaja, podatki o zdravljenju pacienta, varstvo osebnih podatkov Key-words: Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records, Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act, archival legislation, data on medical treatment of a patient 1.04 Strokovni članek UDK 34:930.25(497.4) 930.25:61-052(497.4)(094) Prejeto: 2. 2. 2018 Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta LUKA ZUPANC podsekretar Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-mail: luka.zupanc@gov.si Izvleček Avtor skuša predstaviti novo ureditev varstva arhivskega gradiva, ki vsebu- je osebne podatke o zdravljenju pacienta po sprejemu Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGOPP). Najprej je predstavljena splošna ureditev arhiviranja za vse vrste dokumentarnega gradiva po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter ar- hivih (ZVDAGA). V nadaljevanju so predstavljeni razlogi za sprejem odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi ZVDAGA, če med javno arhivsko gradivo uvršča tudi arhivsko gradivo ustvarjalcev zdravstvene de- javnosti. Podrobno je predstavljena nova ureditev arhiviranja po ZAGOPP, na koncu pa so na kratko predstavljeni tudi novosti, ki jih prinaša Uredba GDPR, in predlog novega Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). Abstract PROTECTION OF ARCHIVAL RECORDS OF HEALTH SERVICE PRACTITIONERS CONTAINING PERSONAL DATA ON MEDICAL TREATMENT The author attempts to present the new regime of protecting archival ma- terial containing personal data on medical treatment after the adoption of the Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records. Firstly, general arrangement of archiving for all kinds of documents according to Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act, archival legislation is presented. This is followed by the presentation of reasons for adopting the decision of the Constitutional Court of the Repub- lic of Slovenia on the abrogation of Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act, archival legislation if the archive material of health care providers is included in public archival material. The new re- gime of archiving according to the Act Regulating Archival Material Contain- ing Personal Data from Medical Records is presented in detail, followed by a brief description of novelties of GDPR and presented proposal for the new Personal Data Protection Act. 24 Luka Zupanc: Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke ..., str. 23–33 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Ura- dni list RS, št. 30/06 in 51/14; v nadaljevanju: ZVDAGA) kot sistemski predpis celovito ureja varstvo dokumentarnega in arhivskega gradiva, varstvo javnega in zasebnega arhivskega gradiva kot kulturnega spomenika, dostop do arhivskega gradiva v arhivih in pogoje za njegovo uporabo. Arhivsko gradivo je po definiciji ZVDAGA1 dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za zgodovino, druge zna- nosti in kulturo ali trajen pomen za pravni interes pravnih in fizičnih oseb; arhi- vsko gradivo je kulturni spomenik. Arhivsko gradivo javnopravnih oseb2 določi pristojni javni arhiv s pisnimi strokovnimi navodili za odbiranje arhivskega gra- diva iz dokumentarnega gradiva za vsako javnopravno osebo posebej, ki javno arhivsko gradivo sama odbere in ga izroči pristojnemu javnemu arhivu.3 Pisno strokovno navodilo za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega sprej- me komisija pristojnega arhiva,4 ki jo imenuje predstojnik arhiva in jo sestavlja- jo tako predstavniki arhiva kot tudi predstavniki javnopravne osebe, za katero se sprejema pisno navodilo. Javnopravne osebe morajo javno arhivsko gradivo izročiti javnemu arhivu najkasneje 30 let po nastanku gradiva, in sicer skupaj z gradivom, ki vsebuje osebne podatke, tajne podatke ali ki je posebej varovano kot zaupno.5 Glede začetka teka roka za izročitev javnega arhivskega gradiva iz pisnega strokovnega navodila pristojnemu arhivu Uredba o varstvu dokumen- tarnega in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 42/2017; v nadaljevanju: UV- DAG) določa, da začne teči s prenosom dokumentarnega gradiva v stalno zbirko javnopravne osebe oz. ustvarjalca, skladno s predpisi s področja poslovanja.6 Ob izročitvi arhivskega gradiva mora javnopravna oseba v zapisniku o izročitvi in prevzemu navesti tudi morebitne omejitve dostopnosti in razloge v skladu s 65. členom ZVDAGA in v popisu gradiva tudi konkretno navesti roke nedosto- pnosti za posamezne popisne enote gradiva. V javnih arhivih je javno arhivsko gradivo na podlagi pisne zahteve za uporabo dostopno vsakomur, v skladu s pogoji, ki jih določata ZVDAGA7 in UVDAG.8 Omejitve dostopnosti javnega arhi- vskega gradiva v javnih arhivih in pogoje za dostop do tega gradiva določa 65. člen ZVDAGA. Morebitni izjemni dostop lahko do arhivskega gradiva, ki vsebuje varovane osebne podatke, lahko odobri arhivska komisija,9 in sicer znanstveno- raziskovalni organizaciji, raziskovalcu ali novinarju s posebno upravno odločbo, če ta izkaže, da učinkovite ocene gradiva ali izvedbe raziskave oziroma njenega namena ni mogoče doseči brez obdelave teh podatkov ali bi bilo to povezano z nesorazmernim naporom ali stroški. Kadar arhivsko gradivo vsebuje tudi tajne podatke ali davčne skrivnosti, izjemni dostop lahko odobri Vlada RS na podlagi mnenja arhivske komisije.10 V obeh primerih mora upravičeni uporabnik arhi- vski komisiji predložiti elaborat raziskave, v katerem mora navesti naslov razi- skave, nosilca raziskave, neposredne izvajalce raziskave, raziskovalno področje, namen in cilj raziskave ter strokovno utemeljitev o izpolnjevanju pogojev za iz- jemni dostop.11 Javno arhivsko gradivo (tudi tisto z omejitvami dostopa) pa je 1 2. člen ZVDAGA – pomen izrazov. 2 Javnopravne osebe so po definiciji 2. člena ZVDAGA državni organi, samoupravne lokalne sku- pnosti ter pravne osebe javnega prava in zasebnega prava ter fizične osebe, ki so nosilci javnih pooblastil ali izvajalci javnih služb. 3 34. člen ZVDAGA – arhivsko gradivo. 4 Osmi odstavek 40. člena ZVDAGA – izročitev arhivskega gradiva arhivu. 5 Prvi odstavek 40. člena ZVDAGA. 6 28. člen UVDAG. 7 63.–70. člen ZVDAGA. 8 70.–87. člen UVDAG. 9 Sestava in naloge arhivske komisije so opredeljene v 67. členu ZVDAGA. 10 Glej 66. člen ZVDAGA. 11 Glej 66. člen ZVDAGA. 25 Letnik 41 (2018), št. 1 v določenih primerih dostopno zaradi potreb uradnih postopkov v skladu z 68. členom ZVDAGA. Predstavljena ureditev varstva arhivskega gradiva in dostop do javnega arhivskega gradiva v javnih arhivih je do leta 2014 veljala tudi za arhivsko gra- divo, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov, predvsem za evidence na področju zdravstva ter določeno zdravstveno dokumentacijo, ki so bile po Prilogi 1 k Uredbi o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva iz leta 2006 (Uradni list RS, št. 86/06; v nadaljevanju: UVDAG 06) zaradi svojega pomena praviloma vedno arhivsko gradivo.12 V postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, z odločbo št. U-I/12-14, z dne 21. 3. 2014, je Ustavno sodišče odločilo, da je ZVDAGA v neskladju z Ustavo, če med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov. Ustavno sodišče je ugotovilo, da splošna ureditev arhiviranja po ZVDAGA ne more veljati tudi za tako specifično gradivo, kot je zdravstvena dokumentacija. »Arhiviranje zdravstvene dokumentacije ter prenos gradiva iz zdravstvenih zavodov in ambu- lant, v katerih je nastalo, v javni arhiv, z namenom omogočiti dostopnost tega gradiva javnosti, pomeni uporabo osebnih podatkov zunaj primarnega namena njihovega zbiranja in da gre za nadaljnjo obdelavo podatkov ter s tem za odstop od načela namenskosti kot enega temeljnih načel varstva osebnih podatkov.«13 Arhivsko gradivo je namenjeno ohranjanju kolektivnega in individualnega spo- mina, ki se uresničuje skozi načelo dostopnosti in uporabe javnega arhivskega gradiva za potrebe znanosti in kulture ter pravne varnosti oseb.14 Zdravstvena dokumentacija pa vsebuje občutljive osebne podatke, ki se zbirajo za namen zagotavljanja zdravstvene oskrbe in za spremljanje in vrednotenje zdravljenja pacienta15 in ki skladno z mednarodnimi instrumenti, pravnim redom EU in Za- konom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno preči- ščeno besedilo; v nadaljevanju: ZVOP-1) uživajo posebno varstvo. Dostopnost do podatkov o zdravstvenem stanju in različnih oblikah zdravljenja ter njihova uporaba lahko pomenita tudi hud poseg v osebno dostojanstvo pacienta in nje- govih bližnjih, saj se podatki zbirajo praviloma s privolitvijo pacienta, pri čemer pa je razmerje med pacientom in zdravnikom posebno zaupno razmerje, glede katerega je zdravnik zavezan k varovanju osebne skrivnosti.16 Zakonodajalcu je Ustavno sodišče naložilo, da sprejme ustrezno zakonsko ureditev glede arhivi- ranja zdravstvene dokumentacije ne glede na to, ali gre za izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene službe ali v okviru zasebne mreže in pri tem v zadostni meri poskrbeti za varstvo človekovih pravic pacienta in njegovih bližnjih ter poskrbeti za varstvo nedotakljivosti osebnega dostojanstva.17 Zakonodajalec je svojo nalogo opravil leta 2017 s sprejetjem Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (Uradni list RS, št. 85/2016; v nadaljevanju: ZAGOPP). Namen tega zakona je specialna ureditev arhiviranja dokumentarnega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavno- sti, upoštevaje načelo namenskosti zbiranja osebnih podatkov. Ureditev zagota- vlja, da se ob hkratnem minimalnem upoštevanju načela celovitosti arhivskega gradiva gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti tudi po preteku dobe hrambe pri ustvarjalcu hrani kot nedostopno in je v uporabi zgolj v skladu z namenom zbiranja podatkov z izjemami, kot jih opredeljuje zakon. Upoštevano je tudi 12 Glej tretji odstavek 55. člena UVDAG 06 ter Prilogo 1. 13 12. točka obrazložitve odločbe U-I/12-14. 14 11. točka obrazložitve odločbe U-I/12-14. 15 12. točka obrazložitve odločbe U-I/12-14, prav tako tudi 1a. člen Zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/2000, 4/2015; v nadaljevanju: ZZPPZ). 16 Točka 13 obrazložitve odločbe U-I/12-14. 17 Točka 22 obrazložitve odločbe U-I/12-14. 26 Luka Zupanc: Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke ..., str. 23–33 Članki in razprave || Articles and Papers načelo varstva zaupnosti med zdravnikom in pacientom, saj gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti nikoli ni prosto dostopno.18 ZAGOPP torej določa posebno ureditev varstva arhivskega gradiva, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta ter pogoje in postopek, v ka- terem je izjemoma mogoče pridobiti dostop do tega arhivskega gradiva.19 Za- kon ne posega v pravne podlage za nastanek in roke hrambe dokumentarnega gradiva. Za potrebe tega zakona je arhivsko gradivo v skladu z ZVDAGA, ki je nastalo pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti ali Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) in vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta.20 Pojma »zdra- vstvena dokumentacija« in »osnovna zdravstvena dokumentacija« imata enak pomen, kot ga opredeljuje Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00 in 47/15; v nadaljevanju: ZZPPZ).21 Zdravstve- na dokumentacija je tako izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, foto- grafirano, filmano, fonografirano, magnetno, optično ali kako drugače zapisano) dokumentarno gradivo, ne glede na obliko zapisa in nosilca zapisa podatkov, ki nastane ali je prejeto pri zdravstveni oskrbi, ki je opredeljeno v Osnovni zdravstveni dokumentaciji v Prilogi 1 ZZPPZ ali ki je povezano z zdravstvenim stanjem in je nujno potrebno za izvajanje pravic ali obveznosti, priznanih ali določenih z zakonom.22 Zdravstvena dokumentacija je torej vsak dokument s kakršnimi koli podatki, ocenami ali informacijami o pacientovem stanju in ra- zvoju njegovega zdravstvenega stanja v procesu oskrbe.23 Zavezanci po ZAGOPP so izvajalci zdravstvene dejavnosti v okviru mreže javne zdravstvene službe in NIJZ,24 za izvajalce zdravstvene dejavnosti izven mreže javne zdravstvene služ- be pa je predvidena posebna ureditev. Med arhivsko gradivo se uvrstijo zbirke podatkov, za katere ZZPPZ določa rok hrambe trajno.25 ZZPPZ ima dve prilogi, Prilogo 1: Priloga zbirk podatkov s področja zdravstvenega varstva in Prilogo 2: zbirka podatkov ezdravja. V prilogah je za vsako zbirko podatkov določen rok hrambe, in če se hranijo trajno, so po ZAGOPP vedno arhivsko gradivo. Ko- misija pristojnega arhiva26 pa lahko odloči, da so arhivsko gradivo ne glede na prvotni namen zbiranja osebnih podatkov o zdravljenju pacienta še druge zbir- ke iz ZZPPZ, ki nimajo določenega roka hrambe trajno.27 Osnovna zdravstvena dokumentacija se na podlagi odločitve komisije pristojnega arhiva ne glede na prvotni namen zbiranja osebnih podatkov lahko določi kot arhivsko gradivo, 18 Predlog Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta, Poro- čevalec DZ, EPA: 1468 – VII, z dne 22. 9. 2016. Internetni vir: Predlog ZAGOPP, http://www.dz- rs.si/wps/ portal/Home/deloDZ/zakonoda- ja/izbranZakonAkt?uid=C1257A70003EE6A1C1258036004 78702&db=kon_zak&mandat= VII&tip=doc. Pridobljeno 2. 2. 2018. 19 1. člen ZAGOPP. 20 Prva alineja prvega odstavka 2. člena ZAGOPP. 21 Drugi odstavek 2. člena ZAGOPP. 22 1a. člen ZZPPZ. 23 Definicija iz alineje m) 2. člena Direktive 2011/24EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 3. 2011 o uveljavitvi pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. Uradni list RS, št. 88/2011 z dne 4. 4. 2011, str. 45. 24 Po tretjem odstavku 2. člena ZAGOPP imata pojma »zdravstvena dejavnost« in »mreža javne zdravstvene službe« enak pomen, kot ga opredeljuje Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD in 64/17; v nadaljevanju: ZZDej. 25 Prvi odstavek 3. člena ZAGOPP. 26 Komisija, ki v skladu z ZVDAGA sprejme pisno strokovno navodilo za odbiranje arhivskega gradiva; tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZAGOPP. 27 Obrazložitev predlogov amandmajev Odbora k predlogu ZAGOPP, druga obravnava, 1468- VII, za matično delovno telo. Poročevalec DZ, EPA 1468-VII, z dne 30. 11. 2016. Internetni vir: Obrazložitev amandmajev ZAGOPP, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C1257A70003EE6A1C125807B002FF312&db=k on_zak&mandat=VII&tip=doc. Pridobljeno 2. 2. 2018. 27 Letnik 41 (2018), št. 1 če zanjo ni določen rok hrambe trajno.28 Ta določba velja tako za javnoprav- ne kot tudi zasebnopravne izvajalce zdravstvene dejavnosti v okviru mreže javne zdravstvene službe glede na trenutek nastanka gradiva ter za NIJZ. Pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti izven mreže javne zdravstvene službe lahko osnovno zdravstveno dokumentacijo kot arhivsko gradivo določi pristojni ar- hiv. V tem primeru gre za zasebno arhivsko gradivo, za katerega evidentiranje poteka ob sodelovanju izvajalca v skladu z določbami ZVDAGA. To gradivo se lahko preda v arhiv na podlagi odplačnega ali neodplačnega pravnega posla, ali s prevzemom,29 ali pa je razglašeno kot zasebno z odločbo državnega arhiva in prevzeto na podlagi pogodbe o hrambi.30 Določena je subsidiarna uporaba ZVDAGA, razen določb, ki omogočajo, da se s pogodbo določijo posebni pogoji glede dostopnosti, in določb, ki urejajo uporabo zasebnega arhivskega gradiva.31 Odbiranje, izločanje in predaja arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejav- nosti znotraj mreže javne zdravstvene službe pristojnemu arhivu tako poteka po določbah ZVDAGA, če seveda ZAGOPP ne določa drugače. Posebnost je tudi rok za izročitev arhivskega gradiva pristojnemu arhivu. Izvajalci zdravstvene dejavnosti v okviru javne zdravstvene mreže in NIJZ morajo arhivsko gradivo iz- ročiti pristojnemu arhivu najkasneje 150 let po nastanku.32 Rok za izročitev zač- ne teči najkasneje 150 let po nastanku zadnje listine v zadevnem spisu.33 Temu je sledila tudi nova UVDAG iz leta 2017, ki v 28. členu za vse arhivsko gradivo določa, da rok za izročitev pristojnemu arhivu začne teči s prenosom dokumen- tarnega gradiva v stalno zbirko ustvarjalca, skladno s predpisi s področnega po- slovanja. Rok za izročitev, ki ga določa ZAGOPP, omogoča hkrati lastno hrambo arhivskega gradiva, izvajalci, ki pa ne želijo stroškov v zvezi s hrambo, pa lahko gradivo pristojnemu arhivu predajo tudi pred iztekom roka.34 Dostop do arhivskega gradiva ZAGOPP ureja v 6. členu. V prvem odstavku načelno določa, da arhivsko gradivo javnosti ni dostopno. S tem je zakonodaja- lec izpolnil ustavnopravna izhodišča iz odločbe U-I/12-14, ki veljajo ne glede na to, pri kom se arhivsko gradivo nahaja, torej ne glede na to, ali se nahaja pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti ali izven mreže javne zdravstvene službe. Ar- hivsko gradivo je do predaje pristojnemu arhivu v varstvu pri ustvarjalcu, ki se mora ravnati po drugem odstavku 6. člena ZAGOPP. Arhivsko gradivo je dosto- pno le pacientu, na katerega se nanaša, po njegovi smrti pa ureditev napotuje na ureditev po zakonu, ki ureja pacientove pravice in zakonu, ki ureja zdravstveno dejavnost. Na ta način je zagotovljena enaka obravnava za tovrstno gradivo za ves čas hrambe pri ustvarjalcu. Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17; v nadaljevanju: ZPacP) to ureja v 42. členu. Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo osebe, ki so za obdelavo podatkov pooblaščene z zakonom, in osebe, za katere je paci- ent predhodno dal izrecno privolitev v pisni obliki.35 Po pacientovi smrti imajo pravico do seznanitve z njegovo zdravstveno dokumentacijo pacientov zakonec, zunajzakonski partner, partner iz istospolne skupnosti, otroci in posvojenci, ka- dar teh oseb ni, pa pacientovi starši. Osebam iz prejšnjega stavka se omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za dosego zakonitega namena se- znanitve. Osebe iz prvega stavka, ki se želijo seznaniti z zdravstveno dokumen- tacijo, ki je nastala v času, ko umrli pacient ni bil sposoben odločanja o sebi in se je to stanje brez prekinitev nadaljevalo do njegove smrti, morajo za sezna- 28 Drugi odstavek 3. člena ZAGOPP. 29 61. člen ZVDAGA. 30 46. člen ZVDAGA. 31 4. člen ZAGOPP. 32 5. člen ZAGOPP. 33 Glej: Obrazložitev amandmajev ZAGOPP k 4. členu. 34 Prav tam. 35 Prvi odstavek 42. člena ZPacP. 28 Luka Zupanc: Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke ..., str. 23–33 Članki in razprave || Articles and Papers nitev izkazati pravni interes. Z zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta se lahko seznanijo tudi druge osebe, ki za to izkažejo pravni interes z ustrezno listino, pri čemer se jim omogoči le dostop do tistih podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje njihovega pravnega interesa. Na tem mestu naj pojasnimo razliko med pojmoma »zakoniti namen« in »pravni interes«. Zakoniti namen pomeni namen, ki ni nezakonit in odpira zelo široke možnosti za pridobitev zdravstvene dokumentacije umrlih. Zato je ta pogoj določen le za ozek krog pokojnikovih svojcev, določen pa je tudi dodatni pogoj – da umrli za časa življenja osebi, ki zahteva seznanitev, ni izrecno prepovedal seznanitve s svojo zdravstveno doku- mentacijo. Zakoniti namen je torej tak, ki ni v nasprotju s prisilnimi predpisi – zakoni in podzakonskimi akti. Pogojevanje seznanitve z izkazom zakonitega na- mena pomeni, da mora sorodnik navesti, zakaj potrebuje pokojnikove osebne podatke, ustvarjalec pa mora oceniti, ali je zatrjevani namen dopusten oziroma da ni nezakonit.36 Pravni interes pa mora biti lasten vlagatelju, mora se torej na- našati nanj in ne na morebitne tretje osebe, biti mora neposreden, konkreten in praven. Pravni interes je torej strožji pogoj kot zakoniti namen in pomeni nepo- sredno in na zakon oprto osebno premoženjsko ali nepremoženjsko korist (ne zadošča dejanski interes). Sklepati je mogoče, da je pravni interes za pridobi- vanje osebnih podatkov o umrlem lahko izkazan le, če vlagatelj podatke o umr- lem posamezniku potrebuje zaradi varovanja ali uveljavljanja svojih pravic pred osebami javnega sektorja, kar pomeni, da mora v svoji vlogi za pridobitev oseb- nih podatkov umrlega jasno navesti, katere svoje pravice bo varoval oziroma uveljavljal in pred katerimi osebami javnega sektorja bo te svoje pravice varoval oziroma uveljavljal. Pravni interes za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo umrle osebe je treba presojati restriktivno.37 Ne glede na izrecno prepoved umr- lega pacienta imajo pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na razloge, ki utegnejo bistveno vplivati na njihovo zdravje, paci- entovi starši, pacientovi potomci do katerega koli kolena, pacientov zakonec, zunajzakonski partner ali partner iz istospolne skupnosti, bratje in sestre ali druge osebe, ki so bile z umrlim pacientom v posebnem razmerju in to z gotovo- stjo izkažejo. Seznanitev se izvede prek izbranega osebnega zdravnika umrlega pacienta ali zdravnika, ki je bil kako drugače udeležen v postopku zdravljenja, če tega ni, pa zdravnika določi izvajalec zdravstvenih storitev, ki razpolaga z zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta.38 Zdravnik umrlega pacienta je tisti, ki z vpogledom v zdravstveno dokumentacijo umrlega pacienta lahko pre- sodi, ali vsebuje dokumentacija kakšne podatke, ki utegnejo bistveno vplivati na zdravje osebe, ki zahteva seznanitev, seveda upoštevaje naravo »posebnega raz- merja«, v katerem je ta oseba bila s pacientom. Če na primer zahteva seznanitev spolni partner pokojnega pacienta (in z gotovostjo izkaže, da je bil s pokojnim pacientom v takem razmerju), iz zdravstvene dokumentacije pa izhaja, da je bil umrli pacient okužen z virusom HIV, bo zdravnik v tem delu spolnemu partner- ju moral omogočiti seznanitev z zdravstveno dokumentacijo umrlega, ne bo pa mu smel omogočiti seznanitve z zdravstveno dokumentacijo v delu, ki se nanaša npr. na vnetje srednjega ušesa umrlega pacienta. Zdravnik pa nima pravice, da bi upravičeni osebi onemogočil dostop do podatkov, ki bi po njegovi subjek- tivni oceni (ali objektivni oceni) utegnili vplivati na podobo umrlega pacienta oziroma na odnos upravičene osebe do umrlega pacienta.39 Ustvarjalec mora o 36 Internetni vir: Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-727/2008/2 z dne 28. 10. 2008, https://www.ip-rs.si/vop/zakoniti-interes-za-vpogled-v-op-umrlih-42clen-zpacp-1564/. Pridobljeno 2. 2. 2018. 37 Internetni vir: Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-165/2010 z dne 24. 3. 2010, https://www.ip-rs.si/vop/pravica-do-vpogleda-v-op-umrle-pacientke-1871/. Pridobljeno, 2. 2. 2018. 38 Četrti odstavek 42. člena ZPacP. 39 Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-165/2010 z dne 24. 3. 2010. 29 Letnik 41 (2018), št. 1 zahtevi za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo odločiti v 15 dneh od preje- ma obrazložene zahteve. Če je zahteva delno ali v celoti zavrnjena, imajo osebe iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena pravico vložiti pritožbo pri Informacijskem pooblaščencu.40 Enaka pravila se uporabljajo za dostop do arhi- vskega gradiva, ki se že nahaja v javnih arhivih, ne glede na to, da ZAGOPP tega ne določa eksplicitno. Tudi javni arhivi morajo spoštovati vsa pravila iz 42. člen ZPacP, torej upravičence, materialnopravne pogoje, postopek uveljavljanja in pravno varstvo. Razlika je le v upravljavcu zbirke osebnih podatkov, ki ni več iz- vajalec zdravstvenih storitev, ampak pristojni javni arhiv. Le glede slednjega se 42. člen ZPacP uporablja smiselno. Če gre za posebno seznanitev prek zdravnika po četrtem odstavku 42. člena ZPacP, mora arhiv pristojnemu zdravniku poslati kopijo zahtevane dokumentacije.41 V nasprotnem primeru arhivsko gradivo v javnih arhivih ne bilo več dostopno pacientu, na katerega se nanaša, kar pa je v nasprotju z njegovo temeljno pravico do vpogleda v lastne osebne podatke.42 Tretji in četrti odstavek 6. člena ZAGOPP določata pogoje za izjemen do- stop do arhivskega gradiva, in sicer le za tisto gradivo, ki se nahaja v javnih arhi- vih. Do tega gradiva lahko po tretjem odstavku tega člena za namene znanstve- nega raziskovanja dostopajo le raziskovalci, ki imajo dodeljeno ustrezno šifro v evidenci izvajalcev raziskovalne in razvojne dejavnosti pri agenciji, pristojni za raziskovalno dejavnost. Ureditev je kaskadna in v največji možni meri upo- števa voljo pacienta, na katerega se arhivsko gradivo nanaša.43 Zaradi tega je dostop mogoč le na podlagi pisnega soglasja pacienta; če je pacient pokojen in če za čas življenja pisnega soglasja ni dal, na podlagi pisnega soglasja zakoni- tih dedičev do drugega dednega reda, vendar samo če pacient tega ni izrecno pisno prepovedal. Po četrtem odstavku 6. člena ZAGOPP pa je v primerih, ko je pacient pokojen in ne obstaja njegovo soglasje ali če pacient tega ni prepove- dal in njegovi zakoniti dediči temu ne nasprotujejo, izjemoma dostop mogoč na podlagi odločbe arhivske komisije. Arhivska komisija mora v postopku obvezno pridobiti tudi soglasje medicinsko-etične komisije, po Zakonu o zdravstveni de- javnosti, ki ga komisija izda v roku 60 dni od prejema zahteve arhivske komisi- je. Pri odločanju je komisijama dopuščen protipreudarek, pri čemer je določen tako njegov namen kot tudi obseg preudarka. Komisiji lahko dostop omogočita le, če je utemeljen z vidika javnega interesa na področju napredka znanosti, ki prevladuje nad interesom za nedostopnost in če bi se lahko z dostopom dosegel predviden znanstveni cilj, ki ga ni mogoče doseči z drugimi sredstvi. Komisiji sta vezani tudi na določbo 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP),44 ki ureja postopek odločanja, ko je po zakonu določeno, da odloča en organ s soglasju z drugim organom. To pomeni, da bo morala arhi- vska komisija zahtevati soglasje vnaprej, tako da bo sporočila medicinsko-etični komisiji, kakšen je zahtevek, in da bo zahtevala, da naj svoje soglasje ali razloge za odklonitev soglasja pisno sporoči.45 Odločanje dveh komisij ob prej določenih pogojih (registrirani raziskovalci, samo za znanstveno raziskovanje) predstavlja ustrezno varovalko pred morebitnimi zlorabami in pretiranim posegom v pra- vice posameznika.46 Izjemen dostop do arhivskega gradiva pa je registriranim znanstvenim raziskovalcem za namene znanstvenega raziskovanja po tretji ali- 40 Peti odstavek 42. člena ZPacP. 41 Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2017/2608 z dne 10. 1. 2018. 42 38. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a) in 30. člen ZVOP-1. 43 Glej: opombo št. 28. 44 Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedi- lo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP). 45 Glej opombo št. 28. 46 Drugi odstavek 3. člena ZAGOPP. 30 Luka Zupanc: Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke ..., str. 23–33 Članki in razprave || Articles and Papers neji tretjega odstavka 6. člena ZAGOPP mogoč tudi za zbirke podatkov, iz katerih ni mogoče razbrati identitete posameznika. Takšen dostop je torej mogoč le do anonimiziranih zbirk podatkov in iz njih ne sme biti mogoče razbrati identitete posameznega pacienta niti ob nesorazmerno velikih naporih, stroških ali porabi časa. Obseg izjemnega dostopa do arhivskega gradiva za namene znanstvenega raziskovanja pa mora biti po petem odstavku 6. člena ZAGOPP omejen zgolj na tiste dele arhivskega gradiva, ki so nujno potrebni za dosego javnega interesa, ki ga zasleduje raziskava registriranega znanstvenega raziskovalca. Posameznik, ki dostopa do arhivskega gradiva v javnih arhivih v skladu s 6. členom ZAGOPP, sme arhivsko gradivo uporabiti samo za namen, za katerega mu je bil dostop omogočen.47 Predstavljena ureditev varstva arhivskega gradiva, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta, po navedbah zakonodajalca48 upošteva ustav- nopravna izhodišča iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-70/2014, in sicer pomen varstva zdravstvenih osebnih podatkov, zdravnikovo molčečnost in ustavna jamstva, ki so pacientom zagotovljena zaradi uresničevanja njihove pravice do varstva osebnih podatkov. Odločilna je torej volja pacienta, na katerega se oseb- ni podatki nanašajo, izjemen dostop po četrtem odstavku 6. člena ZAGOPP pa je previden samo za podatke o pokojnih pacientih. V veljavi je tudi že nova Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega par- lamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi oseb- nih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Uredba GDPR),49 ki se bo začela uporabljati 25. 5. 2018 in takrat nadomestila ZVOP-1. Uredba GDPR na več mestih sicer omenja osebne podatke ali njihovo obdelavo v zvezi z namenom arhiviranja,50 vendar podrobnejša vprašanja glede tega prepušča področni evropski in nacionalni ureditvi. Tudi predstavljeni predlog novega Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2),51 ki je trenutno v javni razpravi, sledi temu in določa, da je obdelava osebnih podatkov za namene arhivskega delovanja dovoljena, če je v javnem interesu, v skladu z zakonom. Upravljavec mora v skladu z zakonom določiti ukrepe za varnost osebnih podatkov ter primerne in posebne ukrepe za varstvo interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zlasti glede po- sebnih vrst osebnih podatkov. Zanimivo je, da v nasprotju z veljavnim ZVOP- 1 predlog ZVOP-2 v 15. točki 6. člena vsebuje tudi novo definicijo podatkov o zdravstvenem stanju, in sicer so to osebni podatki, ki se nanašajo na telesno ali duševno zdravje posameznika skupaj z zagotavljanjem zdravstvenih storitev in razkrivajo informacije o njegovem zdravstvenem stanju. Obdelava teh podat- kov je dovoljena v okviru obdelave posebnih vrst osebnih podatkov (dosedanji občutljivi osebni podatki) v skladu z 12. členom predloga ZVOP-2. Ne glede na to pa neposrednega posega ali vpliva na samo sistemsko ureditev varstva arhi- vskega gradiva po ZVDAGA in ZAGOPP z novo Uredbo GDPR in ZVOP-2 za zdaj ni pričakovati, posredno pa utegneta vplivati na sistem določanja rokov hrambe dokumentarnega in arhivskega gradiva z osebnimi podatki ter način odbiranja in predaje tega gradiva pristojnemu arhivu. Javni arhivi so tako že, in še bodo, soočeni s številnimi izzivi, kako v praksi izvajati predstavljeno ureditev varstva arhivskega gradiva, ki vsebuje osebne 47 7. člen ZAGOPP. 48 Drugi odstavek 3. člena ZAGOPP. 49 Internetni vir: Razveljavitev Direktive 95/46/ES. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=uriserv:OJ.L_.2016.119. 01.0001.01.SLV&toc=OJ:L:2016:119:FULL. Pridobljeno 2. 2. 2018. 50 Predvsem je dovoljena nadaljnja obdelava osebnih podatkov za namene arhiviranja, ob hkra- tni uporabi ustreznih zaščitnih ukrepov. 51 Internetni vir: ZVOP-2, http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/predpisi_v_pri- pravi/. Pridobljeno 2. 2. 2018. 31 Letnik 41 (2018), št. 1 podatke o zdravljenju pacienta, še posebej ob sočasni pospešeni digitalizaciji dokumentarnega gradiva in evidenc. Predvsem si je treba prizadevati za poe- notenje arhivske stroke glede izvajanja te zakonske ureditve v praksi, sočasno pa oceniti, ali nekatere rešitve v ZVDAGA kot sistemskem zakonu na področju varstva arhivskega gradiva še ustrezajo zahtevam današnjega časa. LITERATURA Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I/12-14 dne 21. 3. 2014, o ugotovitvi, da je Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih v neskladju z Ustavo, kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavno- sti, ki so po tem zakonu opredeljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov (Uradni list RS, št. 24/14). Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podat- kov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (Bese- dilo velja za EGP), OJ L 119, 4. 5. 2016, p. 1–88. Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 42/2017). Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva iz leta 2006 (Uradni list RS, št. 86/06). Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a). Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (Uradni list RS, št. 85/2016. ZAGOPP). Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list RS, št. 15/08 in 55/17. ZPacP). Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno preči- ščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13. ZUP). Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14). Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo. ZVOP-1). Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (Uradni list RS, št. 65/00 in 47/15. ZZPPZ). Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD in 64/17. ZZDej). INTERNETNI VIRI Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-165/2010 z dne 24. 3. 2010, https://www.ip-rs.si/vop/pravica-do-vpogleda-v-op-umrle-pacientke-1871/. Pridob- ljeno, 2. 2. 2018. Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-727/2008/2 z dne 28. 10. 2008, https://www.ip-rs.si/vop/zakoniti-interes-za-vpogled-v-op-umrlih-42clen-zpa- cp-1564/. Pridobljeno 2. 2. 2018. Obrazložitev amandmajev ZAGOPP, http://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/ deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt?uid=C1257A70003EE6A1C125807B002FF312& db=k on_zak&mandat=VII&tip=doc. Pridobljeno 2 .2. 2018. Predlog ZAGOPP, http://www.dz- rs.si/wps/ portal/Home/deloDZ/zakonoda-ja/ VIRI IN LITERATURA 32 Luka Zupanc: Varstvo arhivskega gradiva izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki vsebuje osebne podatke ..., str. 23–33 Članki in razprave || Articles and Papers izbranZakonAkt?uid=C1257A70003EE6A1C1258036004 78702&db=kon_zak&man- dat=VII&tip=doc. Pridobljeno 2. 2. 2018. Razveljavitev Direktive 95/46/ES. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/ TXT/?uri=uriserv:OJ.L_.2016.119. 01.0001.01.SLV&toc=OJ:L:2016:119:FULL. Prido- bljeno 2. 2. 2018. ZVOP-2, http://www.mp.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/predpisi_v_pripra- vi/. Pridobljeno 2. 2. 2018. PROTECTION OF ARCHIVAL RECORDS OF HEALTH SERVICE PROVIDERS CONTAINING PERSONAL DATA ON MEDICAL TREATMENT Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act is the system regulation that comprehensively governs the protection of documents and archival records, the protection of public and private archives as cultural monument, access to the archival records in archival institutions, and conditions for their use. According to the Protection of Documents and Archives and Archi- val Institutions Act, archival records are documents that have permanent sig- nificance for history, other sciences, and culture or permanent relevance for the legal interest of natural and legal persons; archival records are a cultural monu- ment. Archival records of entities under public law are specified by the compe- tent archival institutions with written professional instructions for the selection of archival records from documents for each entity under public law respectively who alone selects archival records and transfer them to the competent archival institutions. Entities under public law must transfer public archives to an archi- val institution no later than 30 years after the creation of thereof, together with records containing personal data, classified information, or specially protected confidential records. Public archival institutions may allow access to public ar- chival records to everyone upon written request, provided that the conditions set by the Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act and Regulation on the protection of documents and archives (hereinafter are met. Restrictions on accessibility of public archival records in public archival in- stitutions and the conditions for accessing to such records are set out in Article 65 of the Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act. Possible exceptional access to archival records which contain protected personal data can be granted by archival commission, namely to a scientific rese- arch organisation, researcher, or reporter with a special administrative decision, if they prove that efficient archival records assessment or conducting a survey is not possible, or the purpose of the research cannot be achieved without pro- cessing such data, or this would be connected to unreasonable effort or costs. When archival records contain classified information or tax secrets, exceptional access can be granted by the Government of the Republic of Slovenia on the basis of the opinion of archival commission. Under the Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act, records of health care providers, specified by this Act as public legal persons, are included among public archival records. Archival records of these institutions contain personal data on patient treatment. Medical records contain sensitive personal information, which are collected for the purpose of providing medical care. Such information receives special protection in accordance with international instruments, EU acquis, and Personal Data Protection Act. Archives professionals were warned of this by the Constitutional Court which imposed on the legislator in 2014 the obligation to adopt proper legal re- SUMMARY 33 Letnik 41 (2018), št. 1 gulation with regard to archiving medical records, regardless of whether health care providers work within public health service or private network. In doing so, the legislator must ensure the protection of human rights of patients and their immediate family, and the protection of inviolability of per- sonal dignity. The legislator carried out his task in 2017 by adopting the Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records. The purpose of this Act is the special regime of archiving medical records, bea- ring in mind the principle of personal data collection. The regime ensures that, whilst giving minimal consideration to the principle of archive records integrity, archival records of health care providers are stored as inaccessible and used for the sole purpose of collecting data, with exceptions as defined by the Act, even after expiry of data retention period. The principle of protecting the confidenti- ality between doctor and patient was also respected since records of health care providers are never freely accessible. The Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Med- ical Records thus provides a specific regime of protection of archival records containing personal data on patient treatment as well as conditions and the process in which it is exceptionally possible to gain access to such archival re- cords. The Act does not interfere with the legal base for creation and retention periods for such archival records. 35 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: arhivski fondi, zdravstvo, valorizacija, odbiranje, prevzem, pisna strokovna navodila, zdravstvene institucije Key-words: Archival fonds, health care, archival appraisal, selection, acquisition, written professional instructions, health care institutions 1.04 Strokovni članek UDK 930.25(497.4):614.2 Prejeto: 16. 7. 2018 Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije MARIJA GRABNAR višja svetovalka – arhivistka Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-pošta: marija.grabnar@gov.si Izvleček Avtorica predstavi 53 arhivskih fondov s področja zdravstva, ki jih hranijo slovenski javni arhivi. Ti s 1676,73 tekočimi metri gradiva predstavljajo do- bra 2 % arhivske kulturne dediščine na Slovenskem. Osvetli zakonsko uredi- tev varstva, ki je vplivala na stanje ohranjenosti gradiva, zlasti na valorizacijo javnopravnih oseb s področja zdravstva, ki pri svoji dejavnosti ustvarjajo po- tencialno arhivsko gradivo. Poudari pomen živih stikov z ustvarjalci gradiva, zlasti pri valorizaciji njihovega gradiva in pripravi pisnih strokovnih navodil za odbiranje arhivskega gradiva. S tabelarno in grafično predstavitvijo omo- goči pregled nad količino, vrsto in časom nastanka vsega ohranjenega gradi- va po posameznih slovenskih arhivih. Abstract ARCHIVAL FONDS OF HEALTH CARE INSTITUTIONS IN REGIONAL ARCHIVES AND THE ARCHIVES OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA The author presents 53 archival fonds in the field of health care managed by Slovenian public archives. The archival fonds with their 1676.73 linear meters of records represent only 2% of archival cultural heritage in Slovenia. The author sheds light on the regulation of the protection of archival records, which influenced the state of their preservation; specifically she sheds light on the appraisal of entities under public law in the field of health care who create potential archival records. The importance of direct contact with the creators of archival records is presented, in particular when appraising their records and in preparation of written professional instructions for the archi- val appraisal. Through tabular and graphic representation, an overview of quantity, type, and date of the creation of all preserved records in individual Slovenian archives is provided. 36 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Fondi zdravstvenih ustanov slovenskih javnih arhivov raziskovalcem omogočajo najrazličnejše raziskave, ki potrjujejo kar najširši pomen medicine. Obseg in pogostost njihove uporabe v znanstvene in druge namene se večata le polagoma, a trend je v zadnjih desetih letih vendarle opazen. Osvetlitev tega dela arhivske dediščine je pomembna tudi z vidika postopnega in boljšega ra- zumevanja celote. V prispevku sledimo predpisom, ki so vplivali na dejansko stanje, in poudarimo tiste postopke in dejanja, ki so po naši oceni bistveno vplivali na ohranjenost, raznovrstnost in količino gradiva. Pri sumarnih predstavitvah se naslanjamo na podatke iz skupnih letnih poročil o delu slovenskih javnih arhi- vov 1999–20161 in opisov fondov na spletu (Evidenca fondov in zbirk Arhiva Republike Slovenije (v nadaljevanju: Arhiv RS),2 vzajemna podatkovna zbirka slovenskih regionalnih arhivov SIRANET).3 Konkretne vire in literaturo navaja- mo na koncu prispevka. Definicija pojma »fond« Najprej razložimo pomen pojma »fond«, ki ga uporabljamo v arhivistiki v skladu z mednarodnimi standardi.4 »Je celota zapisov, ne glede na obliko ali me- dij, ki so nastali, oz. so bili zbrani in uporabljeni pri dejavnosti posameznih oseb, družin in pravnih oseb med njihovim delovanjem«. Še krajše ga predstavi Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 42/2017; v nadaljevanju: UVDAG), po kateri je »/…/ arhivsko gradivo, ki je praviloma nastalo med delovanjem enega ustvarjalca«. Pri tem dodajmo, da arhivisti lahko združi- mo gradivo posamezne javnopravne osebe in njenih predhodnic v en fond – ta- kšen je primer fonda Bolnišnica Golnik5,6, ali pa ga predstavimo v več fondih, kot je primer Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani7 in njegovih predhodnic Deželne civilne bolnice v Ljubljani8 in Obče državne bolnice v Ljubljani.9 Odloča- ta količina in pomen gradiva, spremenljivki, ki ob novih pridobitvah podobnega oz. sorodnega gradiva vplivata na razdružitev prvotnega in oblikovanje novega fonda. Če predpostavimo hipotetično pridobitev večje količine gradiva Inštituta za pljučne bolezni in tuberkulozo, predhodnika Bolnišnice Golnik, ki ga je doslej 1 Internetni vir: Skupna letna poročila o delu slovenskih javnih arhivov, http://www.arhiv.gov. si/si/o_arhivu/letni_programi_in_porocila/skupna_porocila_slovenskih_javnih_in_cerkve- nih_arhivov/. Pridobljeno 5. 6. 2018. 2 Internetni vir: Evidenca fondov in zbirk Arhiva RS, http://arsq.gov.si/Query/suchinfo.aspx. Pridobljeno 28. 6. 2018. 3 Internetni vir: Podatki o arhivskem gradivu slovenskih regionalnih arhivov, http://www.sir- anet.si/suchinfo.aspx. Pridobljeno 28. 6. 2018. 4 Pivk: Druga izdaja, str. 117–128. Podobno navaja tudi UVDAG v svojem 57. členu: »Arhivski fond je arhivsko gradivo, ki je praviloma nastalo med delovanjem enega ustvarjalca.« Prim.: UVDAG, 57. člen. 5 Internetni vir: SI AS 399 Bolnišnica Golnik, http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?id=23846. Pridobljeno 5. 6. 2018. 6 Celotni naslov fonda SI AS 399 je Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo. 7 Internetni vir: SI AS 426 Univerzitetni klinični center v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/ detail.aspx?ID=23902. Pridobljeno 5. 6. 2018. 8 Internetni vir: SI AS 424 Deželna civilna bolnica v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=23895. Pridobljeno 5. 6. 2018. 9 Internetni vir: SI AS 425 Obča državna bolnica v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=23898. Pridobljeno 5. 6. 2018. 37 Letnik 41 (2018), št. 1 le malo evidentiranega, bi tovrstna pridobitev povzročila oblikovanje novega fonda s tem imenom. Določitev ustvarjalcev arhivskega gradiva s področja zdravstva in pristojnosti nad njimi Vrednotenje ustvarjalcev arhivskega gradiva, v našem primeru bolni- šničnih ustanov, ki ustvarjajo potencialno arhivsko gradivo, je bilo izpeljano že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zakon o naravni in kulturni dedi- ščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86, 26/92, 75/94 – ZUJIPK, 7/99 – ZVKD in 56/99 – ZON; ZNKD) je leta 1981 pri tem predvideval sodelovanje pokrajin- skih arhivov z občinskimi upravnimi organi, pristojnimi za kulturo,10 in Arhi- va SRS z republiškim upravnim organom.11 Rezultati so bili v občinskih glasilih objavljeni seznami ustvarjalcev arhivskega gradiva, ki naj bi svoje arhivsko gra- divo predali pristojnim pokrajinskim arhivom, in seznam, objavljen v uradnem listu leta 1982,12 tistih ustvarjalcev, ki naj bi gradivo predali republiškemu arhi- vu. Slovenski pokrajinski arhivi so se takrat odločili za bistveno manjše število ustvarjalcev, kot jih pokrivajo danes, republiški arhiv pa je navedel skoraj vse bolnišnične ustanove, ki so tudi danes v njegovi pristojnosti. Na odločitve sta po vsej verjetnosti vplivala pomen zdravstvenih zavodov (v primeru republiškega arhiva gre za osrednje slovenske zdravstvene ustanove) in do takrat že vzposta- vljena tradicija varstva arhivskega gradiva nekaterih regijskih bolnišnic. Takšni so primeri Splošne bolnišnice Maribor (Pokrajinski arhiv Maribor je njeno gra- divo prevzemal že vse od l. 1964)13, Bolnišnice Ormož (prve popise arhivskega gradiva je Zgodovinski arhiv Ptuj izdelal že leta 1984)14 in zlasti Splošne bolni- šnice Celje, ki je, tudi zaradi poplav, ki so jo prizadele, iskala stike z Zgodovin- skim arhivom Celje že vse od srede 60. let prejšnjega stoletja.15 Veliko spremembo je napovedal Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (Uradni list RS, št. 20/97, 32/97 – popr.; ZAGA) leta 1997, ko je med ustvar- jalce arhivskega gradiva, ki naj bi po navodilih pristojnega arhiva iz lastnega dokumentarnega gradiva odbrali arhivsko gradivo, uvrstil javnopravne osebe, ki izvajajo javna pooblastila oz. opravljajo javno službo.16 Obenem je napovedal izdajo enotnega seznama javnopravnih oseb v pristojnosti Arhiva RS in posame- 10 Občinski upravni organ, pristojen za kulturo, na predlog arhiva določi tiste družbene pravne osebe in društva, katerih arhivsko gradivo bo v skladu s tem zakonom prevzemal arhiv. Prim.: ZNKD, 95. člen. 11 »Republiški upravni organ, pristojen za kulturo, določi na predlog Arhiva SRS tiste družbene pravne osebe in društva, katerih arhivsko gradivo bo v skladu s tem zakonom prevzemal Arhiv SRS.« Prim.: ZNKD, 95. člen. 12 Seznam družbenih pravnih oseb in društev, katerih arhivsko gradivo bo v skladu z ZNKD pre- vzemal Arhiv SRS. 13 Internetni vir: S_PAM/1384, Splošna bolnišnica Maribor, http://www.siranet.si/detail. aspx?ID=43075. Pridobljeno 15. 6. 2018. 14 Internetni vir: S_ZAP/0083, Bolnica Ormož, http://www.siranet.si/detail.aspx?id=59451. Pridobljeno 15. 6. 2018. 15 Zelič, Lesjak, Aristovnik: Upravljanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom v Splošni bol- nišnici Celje, str. 243–262. 16 »Arhivsko gradivo organov državne oblasti in organov lokalnih samoupravnih skupnosti ter pravnih oseb, ki izvajajo javna pooblastila oziroma opravljajo javno službo (v nadaljnjem bese- dilu javnopravne osebe) se odbere iz dokumentarnega gradiva po navodilih pristojnega arhiva (v nadaljnjem besedilu: javno arhivsko gradivo).« Prim.: ZAGA, 3. člen. 38 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers znih regionalnih arhivov.17 Ta je bil predstavljen šele 2005,18 na njem pa so kot ustvarjalci arhi- vskega gradiva navedeni vsi javni zdravstveni za- vodi, ki izvajajo po Zakonu o zdravstveni dejav- nosti (Uradni list RS, št. 23/05, 15/08 – ZPacP, 23/08, 58/08 – ZZdrS-E, 77/08 – ZDZdr, 40/12 – ZUJF, 14/13, 88/16 – ZdZPZD in 64/17; ZZDej) storitve na primarni, sekundarni in terciarni rav- ni. Vpisanih je skupaj 89 zdravstvenih domov, splošnih in specialnih bolnišnic ter klinik, kli- ničnih oddelkov in kliničnih inštitutov ter dveh pomembnih institucij nacionalnega pomena, In- štituta za varovanje zdravja Republike Slovenije in Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino. Pokrajinskim arhivom je bila prepu- ščena skrb za zavode na primarni in sekundarni ravni – zdravstvene domove, splošne in special- ne bolnišnice,19 Arhivu RS za zavode na terciar- ni ravni – klinike, klinične oddelke, inštitute in omenjeni instituciji, ki izvajata dejavnosti javne- ga zdravja oz. preskrbujeta s krvjo. Število zavodov, ki so v pristojnosti posa- meznih regionalnih arhivov, je odvisno od ob- sega njihove teritorialne pristojnosti in javne zdravstvene službe, ki je na teh območjih organi- zirana. Zgodovinski arhiv Ljubljana kot največji regionalni arhiv je po tem seznamu pokrival 28 zavodov, razmeroma veliko tudi Pokrajinski ar- hiv Maribor (15) in Zgodovinski arhiv Celje (20), bistveno manj Pokrajinski arhiv Koper (10), Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (5) in najmanj Zgodovinski arhiv na Ptuju (4). Arhiv Republike Slovenije je odgovarjal za vse osrednje ustanove terciarnega pomena (7). Število20 se bistveno ni spremenilo v Regis- 17 ZAGA, 14. člen: Minister izda seznam pravnih oseb ter njihovih organizacijskih enot, za katere so pristojni Ar- hiv Republike Slovenije, posamezni regionalni arhivi in arhivi lokalnih samoupravnih skupnosti, kadar so ti ustanovljeni. 18 Seznam pravnih oseb in njihovih organizacijskih enot, za katere so pristojni Arhiv Republike Slovenije, posa- mezni regionalni arhivi in arhivi lokalnih samoupravnih skupnosti, kadar so ti ustanovljeni. Izdal ga je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti 28. 1. 2005, ni pa bil obja- vljen v uradnem listu. 19 Zakon eksplicitno ne zamejuje pristojnosti pokrajinskih arhivov na zdravstvene ustanove primarne in sekundar- ne ravni. Primer je Univerzitetni klinični center Maribor, ki se je razvil iz Splošne bolnišnice Maribor in je v pris- tojnosti Pokrajinskega arhiva Maribor. 20 Nanj vplivajo ukinitve, razdružitve oz. spremembe de- javnosti, na primer: Inštitut za varovanje zdravja RS z 9 območnimi enotami se je 2014 spremenil v dva nova zavoda, Nacionalni inštitut za javno zdravje in Naciona- lni laboratorij za javno zdravje, oba v pristojnosti Arhiva Republike Slovenije. Indeks porodnic Deželne civilne bolnice v Ljubljani 1789–1865, ena najstarejših ohranjenih zdravstvenih evidenc v slovenskih arhivih (SI AS 424 Deželna civilna bolnica v Ljubljani). 39 Letnik 41 (2018), št. 1 tru ustvarjalcev javnega arhivskega gradiva (REGUST), ki ga v elektronski obliki upravlja Arhiv Republike Slovenije (izvaja vpise in spremembe na podlagi pris- tojnega arhiva), vodijo pa ga vsi slovenski arhivi. Zakon ga je po prvi predstavit- vi leta 2006 še dograjeval,21 njegova prva verzija na spletu je bila predstavljena 2011.22 Zlasti je pomembna dopolnitev Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih iz 2014,23 ko med ustvarjalce arhivskega gradiva šteje tudi zasebnopravne osebe, ki so si pridobile status delovanja v javnem in- teresu, teh namreč med zdravstvenimi zavodi ni malo. Valorizacija gradiva Valorizacija gradiva, prepoznavanje najvrednejšega ali, kakor ga opiše ve- ljavni zakon,24 tistega, ki ima »trajen pomen za zgodovino, druge znanosti, kul- turo in trajen pomen za pravni interes pravnih in fizičnih oseb«, je bila osrednja naloga slovenske arhivistike oz. arhivskih strokovnjakov od samih začetkov in- stitucionalne skrbi za arhivsko kulturno dediščino. Odražala pa se je različno glede na kadrovsko zasedenost in materialne danosti povojnih arhivov. Nanjo so vplivali zlasti primarno stanje urejenosti dokumentov zdravstvenih zavodov na Slovenskem in dejstva, da niso bili obravnavani kot tipično registraturno gra- divo. Prevzemi matičnih knjig bolnikov Deželne civilne bolnice iz začetka 19. stoletja od uprave Kliničnih bolnic leta 195125 s strani Arhiva RS oz. arhivar- jev takratnega Osrednjega državnega arhiva se štejejo za najstarejše prevzeme zdravstvene dokumentacije slovenskih arhivov, po vsej verjetnosti pa tudi za najstarejše pristope k vrednotenju. Kakšne kriterije so uporabili pri neposredni analizi, ne vemo, gotovo pa so upoštevali pomen javnopravne osebe (Civilna de- želna bolnica je osrednja bolnišnica Kranjske) in starost gradiva. To sta tipična kriterija, ki so ju, poleg preostalih, arhivski strokovnjaki prakticirali in postopo- ma zakonsko oblikovali v naslednjih desetletjih. Merila in načela vrednotenja so bila sprva, v 70. letih prejšnjega stoletja, uporabljena v »/…/ vnaprejšnjem izločitvenem seznamu gradiva, ki ni imel več pomena za tekoče delo«26 –govo- rimo o t. i. negativni selekciji, kasneje, v 80.27 in 90.28 letih, pa so predstavljena v dveh pravilnikih (vključno s seznamom gradiva, ki se je štel za arhivsko gra- divo). Z zakonsko zahtevo po izdelavi pisnih strokovnih navodil za posamezno javnopravno osebo konec 90. let29 pa je izvedba valorizacije dobila pravni okvir, kakršnega bolj ali manj poznamo danes. K razvoju in oblikovanju meril so pripomogle tudi raziskave arhivskih 21 Predstavita ga 54. člen Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS 30/2006; ZVDAGA) in 3. člen UVDAG. Podatke, ki naj bodo v registru evidenti- rani za vsako javnopravno osebo – ustvarjalko arhivskega gradiva pa predpiše 70. člen UVDAG iz leta 2006 (Uradni list RS, št. 30/ 2006), podrobneje pa 4. člen nove UVDAG (Uradni list RS, št. 42/ 2017) iz leta 2017. 22 REGUST – register ustvarjalcev arhivskega gradiva – Navodilo za uporabnike (Tekoča zbirka ARS, zadeva št. 62510-56/2011/26). 23 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradi- va ter arhivih (Uradni list RS, št. 51/2014, 54. člen, druga alineja; ZVDAGA – A). 24 2. člen ZVDAGA, 30/6, 51/14. 25 Grabnar: Valorizacija zdravstvene dokumentacije, str. 31–34. 26 Navodilo o odbiranju arhivskega gradiva iz registraturnega gradiva. 27 Pravilnik o odbiranju in izročanju arhivskega gradiva arhivu. 28 Pravilnik o odbiranju in izročanju javnega arhivskega gradiva arhivu (Uradni list RS, št. 59/1999 + priloga Seznam dokumentarnega gradiva ..., »/…/ za katerega se šteje, da je pravilo- ma vedno arhivsko gradivo«. 29 ZAGA leta 1997 predpiše sodelovanje med javnopravnimi osebami – ustvarjalkami arhivskega gradiva – in pristojnimi arhivi pri izdelavi navodila, t. i. Pravilnik, dve leti kasneje pa že govori o pisnem strokovnem navodilu. 40 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers strokovnjakov Jožeta Žontarja,30 Janeza Kopača31 in zlasti Vladimirja Žumra, di- rektorja Arhiva RS v letih 1993–2004, ki se je posvetil celotnemu ravnanju s spisi32 in zlasti valorizaciji in odbiranju arhivskega gradiva.33 Predstavitev Pisnega strokovnega navodila za odbiranje arhivskega gradi- va iz dokumentarnega gradiva v veljavni zakonodaji34 ni bistveno drugačna od prejšnjih. Sprejme ga najmanj tričlanska komisija, skupaj s članom ustvarjalca arhivskega gradiva, ki jo imenuje predstojnik arhiva. Navodilo se izda za vsako javnopravno osebo posebej, sicer (pomemben pudarek, ki ga prejšnja zakono- daja ni poznala) se z vsem gradivom ravna kot z arhivskim.35 V njem je osrednje- ga pomena navedba arhivskega gradiva z obrazložitvijo. Večina pisnih strokovnih navodil, ki so jih slovenski arhivi izdali bolni- šničnim zavodom po letu 2000,36 je odraz velikih urejevalnih del ob prevzemih, le-ti namreč omogočijo vpogled v celoto, ki je za valorizacijo nujna. Še boljši pregled omogoča poslovanje zavoda po klasifikacijskem načrtu, saj ta z vpisanimi roki hranjenja, določenimi v skladu z obstoječimi predpisi in potrebami poslovanja, omogoča sprotno uničenje dokumentov s pretečenimi roki in odbiranje arhivskega gradiva. Mnoge, zlasti večje slovenske bolnišnice postopoma pristopajo k takemu poslovanju,37 saj jih k temu sili vse večja koli- čina izvorno elektronskih dokumentov. Pisno strokovno navodilo se za posa- mezni zdravstveni zavod v tem primeru nasloni na njegov klasifikacijski načrt. Takšna so 4 pisna strokovna navodila, ki jih je izdal Arhiv Republike Slovenije: leta 2010 Psihiatrični kliniki Ljubljana,38 leta 2012 Univerzitetnemu klinične- 30 Žontar: Zgodovinopisje, str. 17–20. 31 Kopač: Arhivsko gradivo, str. 73–79. 32 Žumer: Poslovanje z zapisi. 33 Žumer: Valorizacija dokumentarnega gradiva. 34 ZVDAGA-A, 40. člen; UVDAG, 19. in 20. člen. 35 ZVDAGA-A, 34. člen. 36 V letnih poročilih slovenskih arhivov jih je v obdobju 2005–2016 omenjenih vsaj 13, a opisi niso formalizirani. 37 Žumer: Enotni klasifikacijski načrt, str. 58. 38 Tekoča zbirka ARS, spis št. 62510-112/ 2007/126. Gradivo Onkološkega inštituta v depojih Arhiva Republike Slovenije na Roški oz. Poljanski cesti (foto: Lucija Planinc 2014). 41 Letnik 41 (2018), št. 1 mu centru Ljubljana39 in 2014 Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje40 oz. že prej leta 2010 njegovemu predhodniku Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije. Oba načina pa imata pomanjkljivosti. Prvi sloni na pregledu že ustvarjenih dokumentov, je »pogled v zgodovino« zavoda, ne vpliva pa na vnaprejšnje varstvo arhivskega gradiva. Drugi, ki sloni na klasifikacijskem načrtu, pa varstvo arhivskega gradiva predvideva, ne pa nujno tudi uresniči. Nemalokrat namreč zavodi lastnih kla- sifikacijskih načrtov ne uporabljajo ali pa jih uporabljajo selektivno, le za posamezne vrste dokumentov. Pisno navodilo za določanje arhivskega gradiva je torej pomemben, ne pa edini pokaza- telj in zagotovilo za izvajanja varstva arhivskega gradiva. Vladimir Žumer41 je na mednarodni ar- hivski konferenci novembra 1eta 1999 v Dubrov- niku (Integriteta in avtonomija arhivov) ob pred- stavitvi praks svetovne in evropske arhivistike poudaril, da ni »/…/ absolutne veljavne in upo- rabne metode pri iskanju« – po T. R. Schellenber- gu42 »/…/ pametnih rešitev med dvema skrajno- stima, med zahtevo po celostnem ali celo celotnem ohranjanju vseh vrst zapisov ter prakso radikalne selekcije«. Arhivisti zatorej tudi pri vrednotenju gradiva v osredje postavljamo »živo zunanjo službo«, ki jo razumemo kot stalno sodelovanje z ustvarjalci, skrbniki in uporabniki gradiva. Ta- kšen je bil primer vrednotenja slikovnega gradiva Onkološkega inštituta43 ali pa odločitev, ki smo jo sprejeli po nasvetu Zvonke Zupanič Slavec,44 da prevzamemo vse popise bolnikov Bolnišnice Gol- nik iz let 1947–1960, ker je bila bolnišnica tedaj ključna za zdravljenje tuberkuloze v celotnem prostoru nekdanje skupne države Jugoslavije. 39 Tekoča zbirka ARS, spis št. 62510-100/2009/22. 40 Tekoča zbirka ARS, spis št. 020-3/2014/7. 41 Žumer: Strokovni in politični vidiki, str. 42. 42 Theodore Roosevelt Schellenberg (od 24. 2. 1903 do 14. 1. 1970), ameriški arhivist in arhivski teoretik. Glej: Internetni vir: Theodore Roosevelt Schellenberg, http://archivopedia.com/wiki/index.php?title=Schel- lenberg,_T._R._(Theodore_R.),_1903-1970. Pridobljeno 15. 6. 2018. 43 Grabnar; Planinc: Problemi valorizacije, str. 76–84. 44 Zvonka Zupanič Slavec, prof. dr., dr. med, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani od 1992 dalje, predavateljica pred- meta Zgodovina medicine ter zgodovina medicine in dentalne medicine. Internetni vir: http://www.mf.uni-lj.si/izm/predstojni- ca-instituta. Pridobljeno 15. 6. 2018. Primer urejenega gradiva Onkološkega inštituta v arhivski škatli (foto: Lucija Planinc 2014). Vodstvo Banovinskega inštituta za raziskovanje in zdravljenje novotvorb pred vhodom obnovljene šempetrske kasarne, njihove prvotne lokacije, leta 1938 (SI AS 2073 Onkološki inštitut Ljubljana, šk. 2524). 42 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers Prevzemi gradiva Slovenski javni arhivi so v slabih 70 letih od omenjenih prvih prevzemov leta 1951 do zadnjih leta 2018 opravili blizu 100 prevzemov.45 Število je nara- ščalo po naslednjem časovnem zaporedju: • v letih 1951–1970 14 % prevzemov; • v letih 1970–2000 27 % prevzemov; • v letih 2000–2018 59 % prevzemov. Zanimiva je tudi raznovrstnost izročiteljev, ki jih predstavljamo po zapo- redju števila izročitev: • bolnišnični zavodi – ustvarjalci arhivskega gradiva oz. njihovi predhodni- ki (84 %); • sorodni zavodi (muzeji, knjižnice, inštituti) (4 %); • zasebniki (3 %); • naključni izročitelji (3 %); • organi lokalne samouprave (2 %); • interesne skupnosti (združenja) (3 %); • tuja država (1 %). Tempo prevzemov, deloma tudi različnost izročiteljev arhivskega gradi- va si lahko razložimo v luči postopnega oblikovanja arhivske mreže (arhivsko gradivo so pred ustanovitvijo pokrajinskih arhivov hranili sorodni zavodi in in- stitucije ter lokalni organi oblasti) in temeljnega arhivskega zakona iz 1997, ki je redefiniral ustvarjalce arhivskega gradiva in mednje uvrstil vse javnopravne osebe. Zato je razumljivo, da je bila po letu 2000 izpeljana polovica vseh pre- vzemov, največ od ustvarjalcev samih. Števila prevzemov pa ne moremo enačiti s številom fondov zdravstvenih zavodov in združenj, teh je v celoti ohranjenih 53 v vseh slovenskih arhivih. Gradivo je bilo zlasti od neposrednega ustvarjal- ca prevzeto večkrat, 3-krat, 4-krat, od Univerzitetnega kliničnega centra v Lju- bljani celo 12-krat v letih 1971–2009. Podatek govori v prid kontinuiranemu sodelovanju med arhivi, izvajalci arhivske službe in ustvarjalci arhivskega gra- diva, ki ga arhivisti vseskozi poudarjamo kot osnovni pogoj za uspešno varstvo arhivskega gradiva. Med izročitelji je nekaj zasebnikov, gre za strokovne, pogo- sto za vodilne delavce zavodov, ki so darovali dokumente, povezane z njihovim delovanjem, ali pa za naključne zbiralce. Lastno gradivo sta izročili dve intere- sni skupnosti, Poslovna skupnost slovenskih naravnih zdravilišč in Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. Nekaj gradiva je bilo najdenega naključno, ob urejevalnih delih v samih arhivskih ustanovah ali pa ob prenavljanju poslopij zdravstvenih zavodov, kot na primer fond Zdravniške zbornice Slovenije, kate- rega gradivo je bilo povsem naključno odkrito leta 1987 ob adaptaciji stavbe današnjega Nacionalnega inštituta za javno zdravje na Trubarjevi cesti 2 v Lju- bljani.46 Od tujih držav smo prevzeli gradivo enkrat samkrat, leta 1981 smo od Republike Avstrije na podlagi mednarodne sukcesijske pogodbe o vrnitvi arhi- vskega gradiva po razpadu Avstro-Ogrske pridobili 0,3 t. m. Garnizijske bolnice v Ljubljani.47 45 V spletnih predstavitvah fondov ARS in pokrajinskih arhivov je evidentiranih 96 prevzemov, a upoštevati velja dejstvo, da so navedbe mestoma nedosledne in pomanjkljive. 46 Internetni vir: SI AS 1218 Zdravniška zbornica Slovenije, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?id=25711. Pridobljeno 28. 6. 2018. 47 Internetni vir: SI AS 1154 Garnizijska bolnica v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=25546. Pridobljeno 28. 6. 2018. 43 Letnik 41 (2018), št. 1 Sumarna predstavitev količine in vrste fondov Preglednica 1: Prikaz količine, vrste in časa nastanka fondov zdravstvenih ustanov v slovenskih arhivih 44 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers Slovenski javni arhivi danes hranijo 53 fondov zavodov s področja zdra- vstva, kar predstavlja 1676,73 tekočih metrov gradiva. V primerjavi z 78.41748 tekočimi metri vsega ohranjenega predstavljajo le dobra 2 % arhivske kulturne dediščine na Slovenskem. Zaradi lažjega in nazornega prikaza jih predstavljamo v razpredelnici in dveh grafičnih prikazih. Razpredelnica fonde razdeli v sedem kolon, ki so poudarjene z vodoravni- mi črtami in kažejo gradivo sedmih slovenskih arhivov. Vsak fond je predstavljen z imenom in signaturo v oklepaju. Ta pa je sestavljena iz mednarodne dogo- vorjene oznake države, na podlagi standarda IS03166 (SI za Slovenijo), oznake arhiva (AS za Arhiv Republike Slovenije) in zaporedne številke fonda, vzete iz registra fondov posameznega arhiva. Količina gradiva je opisana v tekočih me- trih, čas nastanka z začetno in končno letnico gradiva. Z rimskimi številkami (od I do VII) je označena dejavnost ustvarjalcev gradiva, ki je razvrščena v sedem skupin. Te so oblikovane na osnovi obstoječe klasifikacije fondov pokrajinskih arhivov (ki zdravstvene zavode deli na bolnišnice, zdravstvene domove in zdra- vilišča) in sistematike, ki jo uvaja Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki zavode deli po njihovi primarni, sekundarni in terciarni zdravstveni dejavnosti. Ločeni sku- pini predstavljata fonde vojaških in zasebnih bolnišnic, v zadnji so predstavlje- na združenja oz. skupnosti, ki delujejo oz. so (bile) sestavni del zdravstva. Gre torej za naslednje skupine ustvarjalcev gradiva, ki so predstavljene tudi grafično (graf 2): I. zdravstveni domovi: 12 fondov, 75,50 t. m. – 4,50 %; II. splošne in posebne bolnišnice: 20 fondov, 493,02 t. m. – 29,40 %; III. klinike, inštituti, centri: 5 fondov, 951,60 t. m. – 56,80 %; IV. zdravilišča: 6 fondov 134,80 t. m. – 8,00 %; V. vojaške bolnišnice: 4 fondi, 12,51 t. m. – 0,70 %; VI. zasebne bolnišnice: 2 fonda, 7,30 t. m. – 0,40 %; VII. zveza, združenje, zbornica, gremij: 4 fondi, 2,00 t. m. – 0,10 %. Zanimivo je tudi razmerje količine gradiva po slovenskih arhivih (graf 1), ki ga kaže naslednje zaporedje: • Arhiv Republike Slovenije, 17 fondov, 1141,11 t. m. – 68,10 %; • Pokrajinski arhiv Maribor, 9 fondov, 196,80 t. m. – 11,70 %; • Zgodovinski arhiv Celje, 10 fondov, 161,50 t. m. – 9,60 %; 48 Internetni vir: Poročilo o delu arhivov v letu 2016, Ministrstvo za kulturo, str. 5, http://www. arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/porocila/SJAS_-_letna_porocila/Skupno_po- rocilo_2016_-_javni_arhivi.pdf. Pridobljeno 6. 6. 2018. Graf 1: Grafični prikaz razmerja količine zdravstvenega gradiva po slovenskih arhivih. 45 Letnik 41 (2018), št. 1 • Zgodovinski arhiv Ljubljana, 8 fondov, 95,40 t. m. – 5,70 %; • Zgodovinski arhiv na Ptuju, 4 fondi, 45,30 t. m. – 2,70 %; • Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 3 fondi, 21,00 t. m. – 1,30 %; • Pokrajinski arhiv Koper, 2 fonda, 15,62 t. m. – 0,90 %. Iz razpredelnice in grafičnih predstavitev povzamemo naslednje značil- nosti tega gradiva: Dobro polovico vsega predstavljajo fondi zavodov na terci- arni ravni, ki opravljajo znanstvenoraziskovalno in vzgojno-izobraževalno delo ter najzahtevnejše zdravstvene storitve. Vseh pet fondov hrani Arhiv Republike Slovenije. Najobsežnejši je fond Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani s 401,00 t. m. gradiva iz obdobja 1935–2011. Slabo tretjino predstavljajo fondi splošnih in posebnih bolnišnic. Gre za fonde bolnišnic, ki so usmerjene v zdravljenje več bolezni ali pa v zdravljenje določenih skupin prebivalstva oz. določenih bolezni. Hranijo jih vsi slovenski arhivi. Medtem ko fonde Arhiva Republike Slovenije pojmujemo kot zaključene – gre za predhodnike današnjega Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani oz. njegovih klinik, so ustvarjalci fondov pokrajinskih arhivov vitalni del sekun- darne zdravstvene dejavnosti na Slovenskem. V mislih imamo zlasti 9 fondov splošnih bolnišnic in dveh psihiatričnih. Gradivo zdravilišč je skoraj v celoti skoncentrirano v celjskem arhivu, naj- več ga je ohranjenega o zdravilišču Rogaška Slatina (131,10 t. m.), ki ima tudi precejšen časovni razpon (1800–2000). Zdravstveni domovi kot tipični zavodi osnovne zdravstvene dejavnosti sodijo v pristojnost pokrajinskih arhivov, do- slej so jih prevzeli 12. Fonde vojaških bolnišnic hrani Arhiv RS, največ je gradiva partizanskih bolnišnic, ki jih je arhiv pridobil leta 1992 s pripojitvijo arhivskega oddelka In- štituta za novejšo zgodovino. Nekaj je gradiva zasebnih bolnišnic, najmanj pa gradiva združenj. Mednje smo uvrstili tudi fond Kirurškega gremija za maribor- sko okrožje in Zdravniško zbornico Slovenije, dve tipični stanovski organizaciji. Večinoma gre za zdravstveno dokumentacijo, popise oz. kartone bolnikov, matične knjige in druge zdravstvene evidence. A težnja po prevzemu vsebinsko uravnoteženega gradiva, po enakomerni zastopanosti zdravstvene in upravno- -poslovne dokumentacije je v zadnjem desetletju opazna. Zaključek Tradicijo varstva arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov lahko primer- jamo z varstvom preostale arhivske dediščine na Slovenskem, kjer je vseskozi prisotna stiska s skladišči in kadri, pri tem pa se zaradi izvorno elektronskih za- Graf 2: Grafični prikaz razmerja količine zdravstvenega gradiva po skupinah ustvarjalcev. 46 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers pisov in z njimi povezanih znanj profil arhivista nezadržno spreminja. Razume- vanje medicinske dokumentacije, ki je za valorizacijo ključnega pomena, je za slovenskega arhivista, čigar temeljna izobrazba je družboslovna, težavno. Nujno je sodelovanje s strokovnjaki medicinskih in drugih naravoslovnih strok. Upora- ba, posredno pa tudi prevzemanje medicinske dokumentacije sta zaradi Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta,49 ome- jena. O usodnih posledicah pa je zaradi kratkega časovnega obdobja od njegove- ga sprejetja prezgodaj govoriti. LITERATURA Grabnar, Mojca: Valorizacija zdravstvene dokumentacije na primeru Univerzitet- nega kliničnega centra. V: Arhivi 8 (1985), št. 1/2, str. 31–34. Grabnar, Marija; Planinc, Lucija: Problemi valorizacije, popisovanja in tehnične ureditve fotografskega gradiva fonda SI AS 2073 Onkološki inštitut. V: Standardizacija (p)opisov arhivskega gradiva in uskladitev strokovnih praks v slovenskih javnih in cerkve- nih arhivih (ur. Jure Volčjak). Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2013, str. 76–84. Kopač, Janez: Arhivsko gradivo in njegovi ustvarjalci. V: Arhivi 22 (1999), št. 1/2, str. 73–79. Navodilo o odbiranju arhivskega gradiva iz registraturnega gradiva. V: Uradni list SRS, št. 9/1970. Pivk, Olga: Druga izdaja splošnih mednarodnih standardov za arhivsko popiso- vanje. V: Arhivi 23 (2000), št. 2, str. 117–128. Pravilnik o odbiranju in izročanju arhivskega gradiva arhivu. V: Uradni list SRS, št. 34/1981, št. 2/1982. Pravilnik o odbiranju in izročanju javnega arhivskega gradiva arhivu. V: Uradni list RS, št. 59/1999 + priloga Seznam dokumentarnega gradiva ... »za katerega se šteje, da je praviloma vedno arhivsko gradivo«. Seznam družbenih pravnih oseb in društev, katerih arhivsko gradivo bo v skladu z ZNKD prevzemal Arhiv SRS. V: Uradni list SRS, št. 29/1982. Seznam pravnih oseb ter njihovih organizacijskih enot, za katere so pristojni Ar- hiv Republike Slovenije, posamezni regionalni arhivi in arhivi lokalnih samoupravnih skupnosti, kadar so ti ustanovljeni (izdal ga je dr. Vasko Simoniti, Minister za kulturo, 28. 1. 2005). Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. V: Uradni list RS, št. 42/2017, čl. 57. Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (ZAGA). V: Uradni list RS, št. 20/1997, št. 32/1997, št. 24/2003. Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGOPP) (Ur. l. RS, št. 85/2016). Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA). V: Uradni list RS, št. 30/2006, 51/2014. Zakon o naravni in kulturni dediščini (ZNKD). V: Uradni list SRS, št. 1/1981. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). V: Uradni list RS, št. 23/2005 – uradno prečiščeno besedilo, 15/2008 – ZPacP, 23/2008, 58/08 – ZZdrS-E, 77/2008 – ZDZdr, 40/2012 – ZUJF, 14/2013, 88/2016 – ZdZPZD in 64/2017). Zelič Andreja; Lesjak, Zlatka; Aristovnik, Bojana: Upravljanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom v Splošni bolnišnici Celje. Izkušnje s pripravo dokumentarne- ga gradiva, odbiranjem in izročitvijo arhivskega gradiva Zgodovinskemu arhivu Celje. 49 ZAGOPP, Ur. l. RS, št. 85/2016. VIRI IN LITERATURA 47 Letnik 41 (2018), št. 1 V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja. Arhivi v glo- balni informacijski družbi (ur. Nina Gostenčnik). Maribor: Pokrajinski arhiv, 2014, str. 243–262, http://www.pokarh-mb.si/uploaded/datoteke/radenci2014/21_aristov- nik_2014.pdf. Pridobljeno 13. 7. 2018. Žontar, Jože: Zgodovinopisje in arhivistika. V: Arhivi 22 (1999), št. 1/2, str. 17–20. Žumer, Vladimir: Valorizacija dokumentarnega gradiva za zgodovino, znanost in kulturo. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1995. Žumer, Vladimir: Strokovni in politični vidiki valorizacije arhivskega gradiva. V: Arhivi 22 (1999), št. 1/2, str. 39–49. Žumer, Vladimir: Poslovanje z zapisi. Upravljanje in hramba dokumentarnega gradiva, klasifikacijski načrti za razvrščanje gradiva z roki hrambe in elektronska hram- ba gradiva v digitalni obliki. Ljubljana: Planet GV, 2008. Žumer, Vladimir: Enotni klasifikacijski načrt za razvrščanje poslovne in zdra- vstvene dokumentacije z roki hranjenja za zavode s področja zdravstva. V: Kako do ure- jenih, varnih in hitro dostopnih dokumentov v zdravstvenih ustanovah. Zbornik predavanj o varstvu dokumentacije v zdravstvenih ustanovah (ur. Marija Grabnar). Ljubljana: Arhi- vsko društvo Slovenije, 2012, str. 55–100. INTENETNI VIRI Evidenca fondov in zbirk Arhiva RS, http://arsq.gov.si/Query/suchinfo.aspx. Pri- dobljeno 28. 6. 2018. Podatki o arhivskem gradivu slovenskih regionalnih arhivov, http://www.sira- net.si/suchinfo.aspx. Pridobljeno 28. 6. 2018. Poročilo o delu arhivov v letu 2016, Ministrstvo za kulturo, http://www.arhiv. gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/porocila/SJAS_-_letna_porocila/Skupno_ porocilo_2016_-_javni_arhivi.pdf. Pridobljeno 6. 6. 2018. SI_ZAP/0083, Bolnica Ormož, http://www.siranet.si/detail.aspx?id=59451. Pri- dobljeno 15. 6. 2018. SI AS 1154 Garnizijska bolnica v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=25546. Pridobljeno 28. 6. 2018. SI AS 1218 Zdravniška zbornica Slovenije, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?id=25711. Pridobljeno 28. 6. 2018. SI AS 399 Bolnišnica Golnik, http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?id=23846. Pridobljeno 5. 6. 2018. SI AS 424 Deželna civilna bolnica v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=23895. Pridobljeno 5. 6. 2018. SI AS 425 Obča državna bolnica v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/detail. aspx?ID=23898. Pridobljeno 5. 6. 2018. SI AS 426 Univerzitetni klinični center v Ljubljani, http://arsq.gov.si/Query/de- tail.aspx?ID=23902. Pridobljeno 5. 6. 2018. SI_PAM/1384, Splošna bolnišnica Maribor, http://www.siranet.si/detail. aspx?ID=43075. Pridobljeno 15. 6. 2018. Skupna letna poročila o delu slovenskih javnih arhivov, http://www.arhiv.gov.si/ si/o_arhivu/letni_programi_in_porocila/skupna_porocila_slovenskih_javnih_in_cerkve- nih_arhivov/. Pridobljeno 5. 6. 2018. Theodore Roosevelt Schellenberg, http://archivopedia.com/wiki/index. php?title=Schellenberg,_T._R._(Theodore_R.),_1903-1970. Pridobljeno 15. 6. 2018. 48 Marija Grabnar: Fondi zdravstvenih ustanov v pokrajinskih arhivih in Arhivu Republike Slovenije, str. 35–48 Članki in razprave || Articles and Papers ARCHIVAL FONDS OF HEALTH CARE INSTITUTIONS IN REGIONAL ARCHIVES AND ARCHIVES OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA The archival fonds of health care institutions in regional archives and the Archives of the Republic of Slovenia represents only 2% of all archival records managed by the Slovenian public archives; however, the frequency of their use for scientific and other purposes is gradually increasing. Therefore, it is very important to highlight this kind of archival records for a gradual and better un- derstanding of the entirety. The appraisal of health care institutions, potential creators of archival records, in the second half of 1990s was especially impor- tant as compared to the one in the first half of the 1980s. Where previously only a few central Slovenian institutions were identified in this context, all pub- lic health care institutions, which provide health care services at the primary, secondary, and tertiary level, were henceforward designated as creators of ar- chival records. The quantity of acquired archival records therefore significantly increased after 2000. Statutory issuance of written professional instructions for the selection of archival records from documents in 1999 was the next step to the legal regulation, which we have today. Slovenian archives keep 1676.73 line- ar meters of archival records, managed in 53 archival fonds. These are the fonds of health care centers, general and specialized hospitals, clinics and clinical in- stitutes. The Archives of the Republic of Slovenia manages more than half of all records from the field of health care, while the regional archives keep records of health care centers, general and specialized hospitals, and sanatoriums. SUMMARY 49 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: arhivski viri, socialno varstvo, zdravstveno varstvo, otroci, matere, ljubljanska oblast, mariborska oblast, Dravska banovina, obdobje med obema vojnama Key-words: Archival sources, social protection, healthcare, children, mothers, Ljubljana authority, Maribor authority, Drava Banovina, inter-war period 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 930.25:614.2(497.4)"1919/1940" 930.25:364(497.4)"1919/1940" Prejeto: 3. 1. 2018 Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na socialno-zdravstveni zaščiti mater in otrok v Sloveniji v obdobju med obema vojnama DUNJA DOBAJA dr., asistentka z doktoratom Inštitut za novejšo zgodovino Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana e-naslov: dunja.dobaja@inz.si Izvleček Prispevek se osredotoča na predstavitev arhivskih dokumentov Arhiva Re- publike Slovenije, ki so avtorici služili kot vir preučevanja socialne zgodovi- ne, s poudarkom na socialno-zdravstveni zaščiti mater in otrok v Sloveniji v obdobju med obema svetovnima vojnama. Avtorica se osredotoča na nasle- dnje arhivske vire: AS 64 Pokrajinska uprava za Slovenijo, Oddelek za social- no skrbstvo, AS 92 Oblastni odbor ljubljanske oblasti, AS 93 Oblastni odbor mariborske oblasti, AS 77 Banski svet Dravske banovine, AS 2032 Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, AS 2052 Zveza društev gluhih in naglušnih Slo- venije, AS 427 Državna bolnica za ženske bolezni v Ljubljani 1923–1946, po- rodni protokoli 1941–1945. Rezultate svojih raziskav je avtorica objavila v doktorski disertaciji Socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok v letih od 1919 do 1945 na območju Dravske banovine in strokovni literaturi. Abstract ARCHIVAL RECORDS AS A SOURCE FOR STUDYING SOCIAL HISTORY WITH EMPHASIS ON SOCIAL AND HEALTH PROTECTION OF MOTHERS AND CHIL- DREN IN SLOVENIA IN THE INTER-WAR PERIOD The article focuses on the presentation of archival records of the Archives of the Republic of Slovenia which served to the author as a source of studying social history with emphasis on the social and health protection of mothers and children in Slovenia in the inter-war period. The author is centring on the following archival sources: ARS 64 Regional government of Slovenia, So- cial Care Section, ARS 92 Regional Committee of Ljubljana authority, ARS 93 Regional Committee of Maribor authority, ARS 77 The Ban council of Drava Banovina, ARS 2032 Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (Institute for the Deaf and Hard of Hearing Ljubljana), ARS 2052 Deaf and Hard of Hearing Clubs Association of Slovenia, ARS 427 Državna bolnica za ženske bolezni v Ljubljani (State hospital for female diseases and obstetrics in Ljubljana) 1923-1946, childbirth protocols 1941-1945. The results of her research the author published in her doctoral thesis Social and Health Protection of Moth- 50 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers ers and Children from 1919 to 1939 in the Territory of the Former Drava Banate and in academic literature. Uvod Po prvi svetovni vojni je bila skrb evropskih držav v veliki meri usmerjena v ureditev socialnega skrbstva, zlasti zaščite mladoletnih oseb, in razvoju jav- nega zdravstva. V novonastali jugoslovanski državi se je na to področje začela vključevati država z Ministrstvom za socialno politiko, ki je imelo poverjeništvo za socialno skrbstvo, v okvir katerega je sodila tudi skrb za mladino. Predmet mojega raziskovalnega dela je bila socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok v slovenskem delu jugoslovanske države v obdobju med obema vojnama. Pomemben vir je bilo arhivsko gradivo v izvlečku navedenih fondov. Za lažje ra- zumevanje predstavitve posameznih fondov je uvod namenjen kratkemu opisu tedanje socialnopolitične uprave v Sloveniji. Po ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) je bila v Ljubljani oblikovana Narodna vlada SHS, ki je imela dvanajst upravnih oddelkov (pover- jeništev), med njimi tudi za socialno skrbstvo in zdravstvo, torej dva ločena od- delka. Po ukinitvi Narodne vlade v začetku leta 1919 je začela delovati Deželna vlada za Slovenijo, ki je imela le šest oddelkov in v Sloveniji ni imela najvišje upravne oblasti. Ta je prešla na osrednjo vlado v Beogradu. Sprejetje centralistične vidovdanske ustave je pomenilo tudi konec Dežel- ne vlade za Slovenijo. Namesto nje je bila oblikovana Pokrajinska uprava za Slo- venijo (PUS), na čelu katere je bil pokrajinski namestnik, ki ga je imenoval kralj. Za pokrajinskega namestnika je bil 11. 7. 1921 imenovan nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar. Pokrajinski namestnik je prek vodij sedmih oddelkov PUS-a, med katerimi je bil tudi Oddelek za socialno skrbstvo, izvajal pokrajinsko upra- vo pod neposrednim nadzorom ministra za notranje zadeve. Drugi uradi, med katerimi je bil tudi zdravstveni odsek, ki so bili že prej neposredno podrejeni beograjskim ministrstvom, so ohranili podrejen položaj. PUS je imel prehodni značaj. Po Hribarjevem odstopu marca leta 1923 je naloge pokrajinskega name- stnika opravljal medtem imenovani veliki župan ljubljanske oblasti Vilko Baltič. Za velikega župana mariborske oblasti je kralj Aleksander imenoval Miroslava Ploja. Oba velika župana sta svoja položaja zasedla 1. 1. 1924.1 Po uredbi mini- strskega sveta z dne 3. 12. 19242 je bil Oddelek za socialno politiko pri PUS-u z vsemi odseki ukinjen. Njegovi posli so prešli na nov oddelek za socialno politiko pri ljubljanski oblasti in na novega referenta za socialno politiko pri maribor- ski oblasti. Oddelek v Ljubljani in referent v Mariboru sta bila odslej podrejena velikima županoma. V okviru oblastne uprave je njun delokrog obsegal zaščito vojnih invalidov, otrok in mladine, zaščito in zavarovanje delavcev, če je šlo za likvidacijo prejšnjega stanja, stanovanjske zadeve in javno pomoč ter prehrano. Omenjene posle naj bi velika župana prevzela takoj in jih opravljala v svojih oblasteh po veljavnih zakonih in navodilih Ministrstva za socialno politiko.3 Po uvedbi kraljeve diktature leta 1929 je bila uvedena nova upravna raz- delitev države na banovine. Ljubljanska in mariborska oblast sta bili združeni v Dravsko banovino s sedežem v Ljubljani. Banska uprava Dravske banovine je bila razdeljena na osem oddelkov, VI. med njimi je bil Oddelek za socialno poli- tiko in narodno zdravje. Imel je odsek za socialno politiko in odsek za zdravstvo. Socialnopolitično delo v banovini je obsegalo v glavnem zaščito otrok in mladi- 1 Slovenska novejša zgodovina, str. 188. 2 Goršič: Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji, str. 278. 3 Prav tam, str. 278. 51 Letnik 41 (2018), št. 1 ne, pomoč revnim in onemoglim, pomoč po elementarnih nesrečah prizadetim, skrb za izseljeništvo in zaščito delavstva.4 Poverjeništvo za socialno skrbstvo pri Deželni vladi za Slovenijo Fond Pokrajinska uprava za Slovenijo (PUS), Oddelek za socialno skrb- stvo, je bil vir za osvetlitev reševanja socialnih problemov družin in posamezni- kov oddelka za zaščito mladine, ki ga je ustanovila Deželna vlada za Slovenijo pri poverjeništvu za socialno skrbstvo. Omenjeni fond vsebuje torej tudi gradi- vo predhodne Deželne vlade. Posledica prve svetovne vojne je bilo tudi veliko število osirotelih, telesno in duševno zanemarjenih otrok. V slovenskem delu Kraljevine SHS naj bi bilo okoli 75.000 popolnih sirot, polsirot in nezakonskih otrok, kar je predstavljalo 7 % tedanjega prebivalstva.5 Omenjeno stanje je spodbudilo Antona Korošca, ki je bil podpredsednik v prvi vladi Kraljevine SHS, da je bil pobudnik izdaje Ured- be o ustanovitvi državnega oddelka za zaščito dece. Uredba je bila podlaga, da je dobilo poverjeništvo za socialno skrbstvo v Ljubljani svoj oddelek za zaščito mladine, ki ga je organiziral pravnik France Goršič.6 V fondu PUS so moje zanimanje pritegnile prošnje pomoči potrebnih, ki so vsakodnevno prihajale na mladinski oddelek. Kot primer navajam prošnjo matere z Rudnika pri Ljubljani, ki je bila delavka v Tobačni tovarni, a brez zado- stnih sredstev za preživljanje sebe in svojih dveh otrok v starosti 11 in 12 let.7 Poverjeništvo za socialno skrbstvo je zaprosila, da bi prevzelo oskrbne stroške za njenega sina v salezijanskem zavodu na Rakovniku. Kot razlog je navedla odsotnost moža in dolg, ki ga je morala odplačati. Oddelek za zaščito mladine se je želel prepričati o utemeljenosti zahtev prosilke, zato je zaprosil salezijan- ski zavod na Rakovniku, da navede resnične razloge za oddajo dečka v zavod, ravnateljstvo Tobačne tovarne pa je pozval, naj mu posreduje podatke o višini tedenskega zaslužka prosilke. Salezijanski zavod je kot razlog za oddajo dečka navedel njegovo vedno večjo zanemarjenost glede na to, da očeta ni bilo doma, mati pa je bila tovarniška delavka in veliko odsotna. Ravnateljstvo Tobačne to- varne je posredovalo podatke v zvezi s tedensko plačo prosilke. K tej temeljni plači je imela prosilka še določene dodatke. Na podlagi zbrane dokumentacije se je poverjeništvo za socialno skrbstvo odločilo, da ne more prevzeti oskrbnih stroškov za njenega sina.8 Oddelek za zaščito mladine je torej zelo pozorno preučil posamezen pri- mer, preden je podal dokončno rešitev. Zelo je bil pozoren na prosilce, ki so po- skušali izkoristiti možnost pridobitve socialne podpore zaradi delomrznosti. Takim je svetoval, naj si poiščejo delo.9 Na oddelek za zaščito mladine se je obrnilo za pomoč tudi Društvo za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana. Njegovi prošnji je bilo ugodeno.10 V svoji prošnji z dne 7. 5. 1919 je Društvo omenjeni oddelek zaprosilo za podporo za leto 1919. Pred letom 1918 je omenjenemu Društvu Deželni odbor vojvodine Kranjske naklonil, začenši z letom 1911, vsakoletno podporo. Ko je bil Deželni odbor ob razpadu avstro-ogrske monarhije razpu- ščen, je Društvo izhajalo iz stališča, da sodi odslej na področje poverjeništva za socialno skrbstvo tudi skrb za mladino in pospeševanje zasebne dobrodelnosti. 4 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 16. 5 Brecelj: Zgodbe našega zdravstva, str. 457. 6 Prav tam, str. 456. 7 Dobaja: Socialna in zdravstvena zaščita, str. 8. 8 Prav tam, str. 8. 9 Prav tam, str. 10. 10 Prav tam, str. 9. 52 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers Društvo je vzdrževalo zavetišče v Bohoričevi ulici, ki je služilo predvsem zača- snemu sprejemu zapuščenih otrok, dokler se za njih drugod ni našlo primerne in trajne oskrbe. V zavetišču je bilo povprečno 50 otrok na dan. Društvo je plače- valo stroške za nego in skrb svojih varovancev, če ni bilo drugih oseb, ki bi krile stroške. Na dan 10. 3. 1919 so samo za tri otroke od 50 otrok, kolikor jih je bilo tega dne v zavetišču, dobili povračilo v tolikšni meri, kolikor je bila določena dnevna oskrbnina za enega otroka. Društvo je v svoji prošnji navedlo znesek svojega premoženja na dan 31. 12. 1918, ki pa je bilo prenizko za pokritje vseh stroškov. Ti niso obsegali samo vzdrževanja začasnega zavetišča, pač pa je bilo veliko stroškov povezanih tudi z oddajo otrok v rejo in plačevanjem rejnikov. Razprave v ljubljanski in mariborski oblastni skupščini ter banskem svetu V gradivu ljubljanskega in mariborskega oblastnega odbora so najpo- membnejši stenografski in uradni zapisniki sej obeh oblastnih skupščin, ki so ohranjeni skoraj v celoti in so temeljni vir za vsestransko osvetlitev njunih pri- zadevanj za uspešno izvajanje proračunskih in uredbodajno-zakonodajnih pri- stojnosti ter drugih nalog,11 med njimi tudi socialno-zdravstvenih. Ljubljanska oblastna skupščina je na svoji tretji seji februarja 1927 na podlagi 91. člena Zakona o oblastni in sreski samoupravi določila razdelitev samoupravnih poslov na pet oddelkov. Eden izmed njih je bil Oddelek za zdra- vstvene, humanitarne in socialne zadeve, ki je štel deset članov.12 Oddelek je reševal vrsto predlogov poslancev, ki so se nanašali na področje socialnega in zdravstvenega varstva, tako na primer ustanovitev postaj za prenočišče in pre- hrano za potujoče brezposelne rokodelske pomočnike, izboljšanje delavskih razmer v smodnišnici v Kamniku, izboljšanje socialnih razmer delavstva pri Tr- boveljski premogokopni družbi, izplačilo državne podpore Društvu za varstvo otrok v Trbovljah, najetje posojila za izgradnjo stanovanjskih hiš, problematiko starostnega in invalidskega zavarovanja, preskrbo prebivalcev na deželi z živi- li, zdravljenje revnih v bolnišnicah itd.13 Naloge oddelka za socialne zadeve in zdravstvo v mariborski oblasti so bile opredeljene prav tako na tretji seji mari- borske oblastne skupščine februarja 1927. Te naloge so bile na primer skrb za prehrano ljudi ob slabih letinah in elementarnih nesrečah, sodelovanje pri de- lavskem strokovnem izobraževanju, upravljanje in izrabljanje zdravilne vode in vrelcev, preprečevanje blagovnega in denarnega oderuštva, skrb za zdravstveno in socialno varstvo v oblasti.14 Mariborska oblast je imela dve »kritični« podro- čji. To sta bili Prekmurje in Medžimurje, kjer so bile posebno izrazite socialne bolezni, zlasti trahom in malarija. V prvem obdobju zasedanja oblastnih skupščin, to je od 23. 2. do 5. 11. 1927, so bila prisotna prizadevanja za prevzem vseh tistih pristojnosti, ki jih je določal Zakon o oblastni in sreski samoupravi, ter zagotovitev finančnih sred- stev za njihovo izvajanje. Z vladno Uredbo o prenosu poslov na oblastne samo- uprave15 so bile (tudi) iz resorja Ministrstva za zdravstvo in socialno politiko prenesene na obe slovenski oblasti določene zdravstvene in socialne ustanove. 11 Stiplovšek: Slovenski parlamentarizem, str. 10. Stiplovšek je objavil dve temeljni monografiji, ki sta nastali na podlagi fonda oblastnih odbo- rov in banskega sveta. 12 Dobaja: Obravnavanje socialne in zdravstvene problematike na sejah ljubljanske oblastne skupščine, str. 70. 13 Prav tam, str. 70–71. 14 Dobaja: Obravnavanje socialne in zdravstvene problematike na sejah mariborske oblastne skupščine, str. 40. 15 Stiplovšek: Prizadevanja samouprav ljubljanske in mariborske oblasti, str. 372. 53 Letnik 41 (2018), št. 1 Iz sejnih zapisov izvemo, da je ljubljanski oblastni odbor prevzel upra- vo nad štirimi bolnišnicami (splošna bolnišnica v Ljubljani, bolnišnica za žen- ske bolezni v Ljubljani skupaj z babiško šolo, bolnišnica za duševne bolezni Ljubljana Studenec in javna bolnišnica v Brežicah), štirimi mladinskimi zavodi (mladinski dom v Ljubljani, vzgajališče v Ljubljani, gluhonemnica v Ljubljani, zavod za slepe otroke v Kočevju) ter zdraviliščem Golnik. Prevzel je tudi vse okrožne zdravnike, nadzor nad vsemi zdravstvenimi okrožji ter nadzor in skrb nad bolnico usmiljenih bratov v Kandiji, žensko bolnišnico v Novem mestu in občinsko bolnišnico v Krškem.16 Mariborski oblastni odbor je prevzel v upravljanje vse bolnišnice na svo- jem območju (Maribor, Ptuj, Celje, Murska Sobota, Slovenj Gradec in Čakovec), zavoda za onemogle na Ptuju in v Vojniku ter zdravilišči Rogaška Slatina in Dobr- na.17 Iz sejnih zapisnikov izvemo, da je razvoj mladinskega skrbstva v mariborski oblasti zaostajal v primerjavi z ljubljansko oblastjo. Problem je bil, da so bile to- vrstne institucije skoncentrirane predvsem v ljubljanski oblasti. Vzrok za takšno stanje je bil v tem, da so bili v nekdanji deželi Štajerski skoraj vsi mladinski zavo- di v Gradcu in njegovi bližini. Od teh zavodov je bilo le mariborsko otroško zave- tišče na ozemlju novooblikovane mariborske oblasti. V posameznih primerih se je seveda poskušalo sirote iz mariborske oblasti oskrbeti v zavodih na območju ljubljanske oblasti, a tamkajšnji zavodi so dajali prednost oskrbi sirot iz svoje oblasti. Zaradi povedanega je v mariborski oblasti dozorelo spoznanje o nujnosti samoorganizacije in postavitve mladinskega skrbstva na novih temeljih.18 Seje ljubljanskega in mariborskega odbora in kasneje banskega sveta so pokazale, da je kljub različnim stališčem odbornikov in kasneje svetnikov ob- stajala pripravljenost za skupno konstruktivno reševanje socialno-zdravstvene problematike, zlasti mladinskega skrbstva. Je pa obstajalo tudi zavedanje o te- žavnosti uresničevanja zakonskih določb v praksi zaradi nezadostnih finančnih sredstev. S 1. 10. 1927 je država prepustila slovenskim oblastem v upravo vse zdravstvene posle in zavode, ki so služili kurativni medicini, ter določene soci- alne ustanove. Do 31. 3. 1928 sta oblasti upravljali prevzete ustanove še na ra- čun države s sredstvi, ki so bila v ta namen predvidena v državnem proračunu, nato pa sta bili dolžni s svojimi proračuni kriti stroške prevzetih zavodov. Tudi banovina je imela po zakonu o banovinah natančno določene vire financiranja. Banovinski proračuni so se morali gibati v okviru mogočega. V odvračanju od- govornosti pa so se vodilni prepogosto izgovarjali na državo, kar je bil tipičen besednjak tistega časa po logiki »kar smo naredili dobrega je naša zasluga, vse ostalo pa gre na račun države«.19 Zato je večkrat ponovljena kritika razpravljal- cev, da država ne izpolnjuje svojih obveznosti, neumestna. Je pa umestna kritika, da so bili prevzeti zavodi v slabem stanju. Slovenski oblasti in kasneje banovina so izboljšale oskrbo v prevzetih zavodih. Uporabljeni viri pričajo o tem, da sta oblasti, in kasneje banovina, kljub skromnim finančnim sredstvom storili mnogo na področju mladinskega skrb- stva in poskrbeli, da so ustanove za zaščito mladine, ki so bile pod njuno upravo, dosegale zadovoljivo raven. Ljubljanska oblast je v veliki meri spodbujala razvoj rejništva, saj naj bi se otroci tako veliko bolje telesno, duševno in osebnostno razvijali kot v zavodih. Zlasti je spodbujala rejništvo na podeželju, kjer naj bi si otroci pridobili pozitivne zglede v odnosu do dela in narave. Glede otrok s po- sebnimi potrebami pa je zagovarjala pomembnost strokovne vzgoje v zavodih. 16 ARS, AS 92, šk. 31, Stenografski zapisnik 1. seje skupščine ljubljanske oblasti v Ljubljani, 5. 11. 1927. 17 ARS, AS 93, Oblastni odbor mariborske oblasti, šk. 10, I. zasedanje, Stenografski zapisnik o nadaljevanju 4. seje oblastne skupščine, ki se je vršila dne 21. 4. 1927. 18 ARS, AS 93, Stenografski zapisnik 8. seje oblastne skupščine mariborske oblasti v Mariboru, 28. 3. 1928. 19 Lazarević: Plasti prostora in časa, str. 276. 54 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers Fond Banski svet Dravske banovine je edini ohranjeni fond banske upra- ve, ki nam daje temeljit vpogled v delovanje in organizacijo celotne banske uprave ter je vir za preučevanje gospodarskih, prosvetnih, socialnih in zdra- vstvenih razmer v predvojnem slovenskem prostoru. Vir mojega raziskovanja so bili stenografski zapisniki sej banskega sveta in v okviru tega poročila Od- delka za socialno politiko in narodno zdravje. Osnovni namen banskega sveta je bil, da posreduje banu predloge in želje pri izdelavi vsakoletnega banovinskega proračuna.20 Proračunske razprave so bile pogosto prizorišče burnih razprav, v katerih so posamezni svetniki opozarjali na splošne probleme banovine in osvetljevali lokalne probleme s področja gospodarstva, prosvete in socialno- -zdravstvenega varstva. Ob oblikovanju Dravske banovine si je ban Dušan Sernec prizadeval, da bi na temeljih, ki sta jih izoblikovali obe slovenski oblastni samoupravi, uspešno nadaljeval izvajanje gospodarsko-socialnih in prosvetno-kulturnih programov, pomembnih za razvoj Dravske banovine. Minister za finance je v drugi polovici marca 1930 potrdil uredbi o banovinskem proračunu Dravske banovine za leto 1930/31 in o banovinskih davščinah za kritje njegovih izdatkov.21 Največ sredstev splošnega proračuna je bilo namenjenih zdravstvu in so- cialnemu skrbstvu, in sicer 30,4 %. Visoko so bili financirani zdravstveni zavodi in terenska zdravstvena služba. Za kritje oskrbnih stroškov, plače zdravnikov in drugega osebja v bolnišnicah ter za sofinanciranje plač zdravnikov v zdravstve- nih okrožjih je bilo določenih več kot tri četrtine vseh sredstev tega proračun- skega poglavja. Na področju zdravstvene preventive in prosvete je banovina z največ sredstvi podprla asanacijo vasi, to je izboljšanje nezdravih javnih higien- skih razmer. Na področju socialnega skrbstva pa je bilo financiranje usmerjeno v reševanje stanovanjske stiske z izgradnjo malih stanovanj za pomoč revnim in gradnjo socialnih zavodov.22 Že pri sestavi naslednjega proračuna, to je za leto 1931/32, so sestavljalci upoštevali prve posledice gospodarske krize pri razporejanju sredstev za posa- mezne dejavnosti in ustanove. Novi ban Drago Marušič je na prvi seji banskega sveta 20. 1. 1931 predstavil temeljna izhodišča, po katerih je bil sestavljen pro- račun za leto 1931/32. To so bili delo, varčnost in gospodarnost.23 Sredstva za socialne in zdravstvene ustanove ter dejavnosti so predsta- vljala najmočnejšo postavko splošnega banovinskega proračuna.24 Tudi na po- dročju socialnega skrbstva, ki je bilo predvsem naloga občin, se je pokazala potreba po pomoči banovine. Proračun je predvideval sredstva za financiranje banovinskih otroških domov v Ljubljani in Mariboru, banovinskega vajeni- škega doma v Ljubljani, večje vsote so bile predvidene kot prispevek h gradnji malih delavskih in uradniških stanovanj ter socialnih zavodov za ostarele, za podpore ob elementarnih nesrečah ter za pomoč izseljencem in priseljencem, z manjšimi sredstvi pa bi financirali tudi prehrano dijakov in brezposelnih ter skrbstvo za zaščito ogrožene mladine, zlasti z rejništvom in vzgojo v posebnih domovih.25 Večina izdatkov za zdravstvo je bila namenjena izpolnjevanju obveznosti, ki sta jih banovinam nalagala Zakon o bolnicah26 in Zakon o zdravstvenih obči- nah.27 20 Kološa: Banski svet Dravske banovine 1931–1941, str. 5. 21 Stiplovšek: Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 31. 22 Ptav tam, str. 31–32. 23 ARS, AS 77, Banski svet Dravske banovine, šk. 1, Stenografski zapisnik 1. seje I. zasedanja banskega sveta, 20. 1. 1931. 24 Stiplovšek: Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 83. 25 Prav tam, 83–84. 26 UL kraljevske banske uprave Dravske banovine, 18. 3. 1930, št. 41, letnik I. 27 Prav tam. 55 Letnik 41 (2018), št. 1 S 1. 4. 1931 je na podlagi Zakona o bolnicah država prevzela financiranje osebja splošne bolnišnice, bolnišnice za ženske bolezni in bolnišnice za dušev- ne bolezni v Ljubljani, s čimer je bil banovinski proračun sicer razbremenjen, a je morala banovina prevzeti stroške oskrbe za siromašne paciente v javnih zdravstvenih zavodih na svojem območju in zdravljenje prebivalcev Dravske banovine v drugih banovinah. Kriti je morala tudi materialne stroške za babi- ško in strežniško šolo, terensko zdravstveno službo in zdravljenje siromašnih v zdravstvenih občinah. Banovinski proračun je predvideval tudi sredstva za zdravstveno preventivo.28 Poročilo o dejanskem stanju na področju socialne in zdravstvene politi- ke v Dravski banovini je na sejah banskega sveta podal vsakokratni načelnik oddelka za socialno politiko in narodno zdravje. Poročilu je sledila razprava, v kateri so banski svetniki opozorili na socialne in zdravstvene probleme svojega območja in predloge za izboljšave. Zaščito siromašnih otrok in mladine so izvajali banovinski otroški domovi in zavodi (Dečji dom v Ljubljani, Dečji dom v Mariboru, Zavod za slepo deco v Kočevju, gluhonemnica v Ljubljani, Deško vzgajališče v Ponovičah in banovinski vajeniški dom v Ljubljani), karitativni zasebni zavodi in rejniki na deželi. Ban- ska uprava je prav tako kot že oblast nasprotovala vzgoji otrok v zavodih in si predvsem prizadevala za vzgojo otrok v urejenih rejniških družinah, kar je tudi uspešno izvajala. V manjšem obsegu so bili otroci brezplačno razporejeni pri posameznih rejnikih, večinoma pa je bilo treba rejniškim družinam plačati do- ločen znesek.29 V raznih zavodih pa je bilo še veliko otrok, ki so bili izven pristoj- nosti banovinske uprave, kot npr. Marjanišče, Lichtenturn, zavod šolskih sester v Bistrici in Kočevju. Veliko je bilo revnih družin, ki so se obračale na Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje pri banski upravi s prošnjami za podporo. V zvezi s tem so načelniki omenjenega oddelka na sejah banskega sveta pogo- stokrat poudarjali, da so predvsem občine tiste, ki bi morale podpirati revne družine. Težava je bila v premajhnem številu občin, ki so bile tega zmožne. V težkih primerih je banovina priskočila takim družinam na pomoč s primernimi podporami. Večina prošenj je bila ugodno rešena.30 Za zdravstveno zaščito šolske mladine je banovina sodelovala s svojim finančnim prispevkom pri izgradnji šolske poliklinike v Ljubljani. Država je na- mreč v večjih mestih gradila šolske poliklinike, zahtevala pa je tudi sodelovanje banovin in občin. Tako se je obvezala zgraditi šolsko polikliniko v Ljubljani pod pogojem, da je mestna občina priskrbela zemljišče, banovina pa je izgradnjo finančno podprla. Banovina je v svojem proračunu predvidela tudi znesek, na- menjen nabavi zdravil za ubožne dijake srednjih in strokovnih šol. Ta prispe- vek je bil vključen v proračun na podlagi Zakona o zaščiti šolske mladine, ki je predvideval oblikovanje posebnih fondov v skrbi za zdravje šolske mladine. Banovinski proračun je predvideval tudi znesek, namenjen štipendiranju rev- nejših učenk, ki so se želele usposobiti za poklic zaščitne sestre, ki je bil šele v povojih. Prav tako je predvideval štipendiranje učencev šole za zdravniške pomočnike.31 Banska uprava se je zavedala pomena vzgoje babiškega naraščaja. V Dra- vski banovini je bilo, upoštevajoč podatek z začetka leta 1934, približno 600 babic. Od tega jih je izpadlo zaradi onemoglosti, starosti, smrti in drugih razlo- 28 ARS, AS 77, šk. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik 4. seje I. zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 23. 1. 1931. 29 V začetku leta 1931 je bilo npr. 35 primerov, ko so imeli rejniki otroka brezplačno v oskrbi. V: ARS, AS 77, šk. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik 4. seje I. zasedanja banske- ga sveta Dravske banovine v Ljubljani, 23. 1. 1931. 30 Prav tam. 31 ARS, AS 77, šk. 1, I. redno zasedanje 1931, Stenografski zapisnik 5. seje I. zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 24. 1. 1931. 56 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers gov vsako leto po 2,5 %, to je 15. Številčno je bilo babic premalo. Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje se je obvezalo, da bo zvišalo sredstva za vzdrževanje babiške šole, če bo banska uprava prispevala k pokritju stroškov stavbe za babiški internat, ki bi moral imeti prostor za vsaj 40 gojenk.32 Iz gradiva fonda Banski svet je videti, da so banski svetniki banski upravi sicer izrazili priznanje za reševanje socialnih težav in omilitvi socialne stiske, a bili hkrati večinoma konstantno kritični do premalo odmerjenih sredstev za socialno in zdravstveno varstvo v banovinskem proračunu. Banski svetniki so podprli subvencijo bratovskim skladnicam za omilitev socialne stiske upokoje- nih rudarjev in opozarjali tudi na težek položaj rudarskih otrok, ki naj bi hodili v šolo bosi in lačni. Bansko upravo so pozvali k ustanovitvi javne kuhinje, kjer bi se lahko otroci prehranjevali brezplačno. Predlagali so ustanavljanje šolskih kuhinj v industrijskih središčih in njihovo razširitev na podeželje, kjer se je po- večalo število poljedelskih delavcev in viničarjev, ki so zaradi gospodarske krize ostali brez dohodka. Opozarjali so zlasti na težke razmere na manj razvitih ali nerazvitih območjih na Dolenjskem, v Halozah, Beli krajini in Prekmurju, kjer so bili ljudje slabo hranjeni in pogosto na robu lakote. Banovina je kot pomoč ne- razvitim krajem najela kredit za nakup več vagonov semen, ki naj bi jih kmetje dobili tretjino brezplačno, preostanek pa naj bi vrnili v naturalijah. Na omenje- na območja je banovina poslala tudi več vagonov koruze. Najpomembnejši korak za uveljavitev oblasti novega režima v Dravski banovini je bila postavitev nekdanjega prvega podnačelnika Slovenske ljudske stranke (SLS) Marka Natlačena za bana Dravske banovine 10. 9. 1935. Glede na to, da je mesto bana zasedel v obdobju gospodarskega okrevanja in s tem izbolj- šanja finančnega položaja Dravske banovine, je lahko v večji meri kot predhodni bani upošteval predloge in nasvete banskih svetnikov v razpravi.33 Povečane finance so omogočile, da je banovina uspešneje izpolnjevala svoje obveznosti. O dosežkih so ban in načelniki oddelkov banske uprave ob- širno poročali na vsakoletnih zasedanjih banskega sveta. Na prvi seji desetega rednega zasedanja banskega sveta je ban v svojem pregledu socialne politike in ljudskega zdravja od leta 1935 (ob obravnavi banovinskega proračuna za leto 1939/40) poudaril, da je bila prehojena dolga pot iz najtežje gospodarske krize v zadovoljiv položaj.34 Po njegovem prepričanju se stroški za socialno skrbstvo v splošnem niso zmanjšali. Mladinsko skrbstvo je obsegalo preskrbo revnih otrok v zavodih, na deželi, v počitniških kolonijah in okrevališčih, preskrbo va- jencev in vajenk, podpiranje šolskih kuhinj, nakup obleke in obutve za božič. Za siromašne otroke, ki so bili potrebni zdravljenja na morju, je banovina leta 1937 v Kaštelu Štafiliću pri Splitu kupila zemljišče, na katerem je začela graditi okrevališče za 150 otrok. Na pobudo banovine in z njeno podporo so šolske sestre iz Slovenske Bistrice leta 1938 v Černečah pri Dravogradu ustanovile zavod za vzgojo »moralno pokvarjenih in vzgojno zanemarjenih deklet«, v kate- rem je bilo prostora za 50 gojenk. Od leta 1937, ko se je v Mariboru ustanovilo Društvo za zaščito delavske mladine, je bilo v mariborskem in ljubljanskem vajeniškem domu na račun banovine v oskrbi 100 vajencev letno. Nadalje je ban v svojem poročilu orisal položaj banovinskih bolnišnic. Izvršila se je vrsta gradbenih del. Tako je bil na primer pri bolnišnici v Mariboru zgrajen nov pa- viljon za 240 bolnikov, pri bolnišnici v Celju je bil dvignjen porodniški paviljon za eno nadstropje. Za dvig nivoja strežniške službe v bolnišnicah je banovina ustanovila dve strežniški šoli, in sicer v Ljubljani in Mariboru. Leta 1938 je bil v Ljubljani ustanovljen Zavod za raziskovanje in zdravljenje novotvorb, ki je 32 ARS, AS 77, šk. 6, V. redno zasedanje 1934, Stenografski zapisnik 5. seje V. zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 9. 2. 1934. 33 Stiplovšek: Banski svet Dravske banovine 1930–1935, str. 275–279. 34 Dobaja: Socialna in zdravstvena problematika, str. 147–148. 57 Letnik 41 (2018), št. 1 bil opremljen z najmodernejšim rentgenom za obsevanje in globoko terapijo. V nadaljevanju svojega poročila je Natlačen naštel obnovitvena dela v zdravi- liščih Dobrna, Rogaška Slatina in Golnik. Kar se tiče asanacije podeželja, je Hi- gienski zavod predložil 37 vodovodnih projektov, ki jih je z večinskim deležem financirala banovina. Z banovinskimi prispevki so bili ustanovljeni novi zdra- vstveni domovi v Logatcu, Brežicah, Metliki, na Ptujski Gori, v Kamniku, Slovenj Gradcu, Črnomlju in Ložu pri Starem trgu ter šolska poliklinika na Rakeku. Ba- novina je s svojimi sredstvi podprla tudi boj proti tuberkulozi in zdravljenje siromašnih tuberkuloznih bolnikov.35 Zdi se, da je bila Dravska banovina po letu 1935 na poti gospodarskega okrevanja in izboljševanja razmer na socialnem in zdravstvenem področju. De- jansko stanje v posameznih delih banovine pa so osvetljevali banski svetniki na zasedanjih banskega sveta, ki pa so lahko le kot svetovalci banu osvetlili posa- mezne probleme svojih območij in ga prosili, da bi se pri posameznih proračun- skih postavkah to upoštevalo. Delavsko vprašanje je bilo v ospredju. Uredilo naj bi se le s pravično mezdno politiko.36 Banski svetniki so poudarjali tudi problem alkoholizma kot posledico prenizkih mezd. Slabo plačan delavec je namreč segal po alkoholnih pijačah, ker so bile poceni. Hrana je bila draga. Tovrsten problem je bil prisoten tudi na podeželju. Zlasti so opozarjali na problem viničarjev. Zaradi slabega položaja industrijskega delavstva so najbolj trpeli delavski otroci, ki so bili večkrat prepuščeni sami sebi. Žene so namreč delale v tovarni (ženska delovna sila je bila cenejša, op. avtorice), možje pa so bili doma in v svoji apatičnosti zaradi slabih socialnih razmer prepuščali mladino ulici. Zato so bili predlogi banskih svetnikov, naj banska uprava izda nalog industriji, da zaposluje predvsem družinske očete, žene pa naj bi se vrnile k svojemu osnov- nemu poslanstvu, to je biti doma, skrbeti za gospodinjstvo in vzgajati otroke.37 Ban Marko Natlačen je v začetku leta 1940 v banskem svetu prebral poro- čilo o gibanju prebivalstva v Dravski banovini, ki je po njegovih trditvah kazalo žalostno podobo.38 Tudi v obdobju gospodarskega okrevanja naj bi bil namreč opazen pa- dec rojstev v Dravski banovini. Ban Natlačen je ta pojav označil za »socialno in moralno bolezen«. Bil je prepričan, da so »zaskrbljujoči« podatki o gibanju »slovenskega prebivalstva«39 izraz slabitve slovenskega narodnega gospodar- stva oziroma podoba padanja njegove socialne ravni in na drugem mestu odraz padanja njegovih moralnih moči. V Slovenski ljudski stranki (SLS) je bila konec tridesetih let prisotna izredna politizacija nizke rodnosti. Ker je SLS na politič- nem prizorišču veljala za predstavnico interesov rimskokatoliške cerkve, je po- litično problematiziranje nizke rodnosti potekalo v tesni povezavi s katoliškimi vrednotami.40 Na banov ekspoze so se odzvali posamezni banski svetniki. Tako je na pri- mer banski svetnik Peter Rozman opozoril na določen paradoks v družbi. De- lavci so bili v praksi namreč marsikdaj »kaznovani« prav zaradi velikega števila otrok. Mnogi delodajalci so izhajali iz stališča, da so produktivnejši delavci ali delavke brez otrok. Opozoril je, da obstajajo podjetja, kjer je v kolektivni po- godbi navedeno, da ženska po porodu ne sme več nazaj na delo v tovarno. To je 35 Dobaja: Socialna in zdravstvena problematika, str. 149. 36 ARS, AS 77, šk. 13, Stenografski zapisnik 5. seje X. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 17. 2. 1939. 37 ARS, AS 77, šk. 14, Stenografski zapisnik 5. seje XII. rednega zasedanja banskega sveta Dravske banovine v Ljubljani, 16. 2. 1940. 38 Dobaja: Rojstva, smrti in strah pred »belo kugo«, str. 89–100. 39 Iz banovega ekspozeja je mogoče razbrati, da ban Natlačen govori o gibanju (samo) sloven- skega prebivalstva na območju Dravske banovine. 40 Dobaja: Rojstva, smrti in strah pred »belo kugo«, str. 90–91. 58 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers postavljalo žensko pred dilemo, ali se odreče materinstvu in ostane v službi ali se poroči, postane mati in ostane doma.41 Tudi v tem obdobju so bila v ospredju opozorila o neurejeni službi babic, ki je prispevala k umrljivosti otrok, porodnic in izvajanju nedovoljenih splavov. Ker so bile babice slabo plačane, so se morale ukvarjati še z dodatnimi posli, tako na primer s poljedelstvom, kjer so prihajale v stik z umazanijo. Če je takšna babica nato odšla k porodnici, je bila nevarnost, da jo okuži, čeprav so Pravila za babice42 strogo določala, da mora babica skrbeti za svojo čistočo. Nekatere ba- bice pa so se ukvarjale tudi z »mazaštvom« (opravljanje nedovoljenih splavov) kot dodatnim virom zaslužka. Zaradi tega so banski svetniki poudarili nujnost zavarovanja babic pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, da bi bile na ta način preskrbljene v starosti, saj so bile mnoge na starost brez dohodkov in prisiljene prosjačiti. Zaradi negotovih razmer in bližajoče se vojne je banska uprava posvečala skrb tudi evakuaciji otrok v primeru vojne. Pri Oddelku za socialno politiko in narodno zdravje je bil ustanovljen odsek za evakuacijo in zaščito otrok. Naloga odseka je bila skrb za mladino tako v miru kot v primeru vojne, še zlasti če bi bilo treba evakuirati civilno prebivalstvo iz njegovih bivališč. Odseku je stal ob strani kot posvetovalni organ banovinski odbor za evakuacijo in zaščito otrok.43 Gluhonemnica v Ljubljani Vir raziskovanja problematike gluhonemih otrok v obdobju med obema vojnama v slovenskem delu jugoslovanske države sta bila dva fonda v Arhi- vu Republike Slovenije, in sicer Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana ter Zve- za društev gluhih in naglušnih Slovenije. V prvem fondu zapisniki učiteljskih konferenc ljubljanske gluhonemnice in okrožnice (službene objave) omogočajo vpogled v vsakdan zavoda, način poučevanja gluhonemih otrok in težave, s ka- terimi se je soočal zavod. Osnovni problem zavoda je bila prostorska stiska, ki je preprečevala sprejem vseh šoloobveznih gluhonemih otrok.44 Drugi fond z različnimi zapisi o reševanju prostorske stiske zavoda in literaturo o zgodovini gluhonemnice in problematiki gluhonemih v Sloveniji dopolnjuje prvi fond. Pred ustanovitvijo ljubljanske gluhonemnice so se gluhonemi otroci obeh spolov iz nekdanje Kranjske šolali v tujih zavodih, predvsem v Linzu in Gradcu v Avstriji. Dne 28. 10. 1900 je bila otvoritev zavoda za gluhoneme ob današnji Za- loški cesti v Ljubljani (poleg današnjega Kliničnega centra) z uradnim nazivom Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme. Za prvo šolsko leto 1900/1901 je bilo prijavljenih 32 gluhonemih otrok, sprejetih pa je bilo 22 dečkov in 4 deklice.45 Gluhonemnica je bila zgrajena le za potrebe nekdanje Kranjske, to je za 50–60 otrok. Po prvi svetovni vojni se je začela soočati s prostorsko stisko. Bila je edina gluhonemnica na območju slovenskega dela jugoslovanske države. Va- njo so bili sprejeti tudi gluhonemi iz mariborske oblasti, ki so se do takrat šolali v nemških zavodih. Naval otrok na gluhonemnico in prošnje prizadetih staršev so se povečevale iz leta v leto, kar po eni strani priča o uspešnosti dela zavoda, po drugi strani pa je bil vzrok za porast v gluhonemnico prijavljenih otrok v po- rastu bolezni, ki so povzročale gluhoto (npr. vnetje srednjega ušesa, vnetje mo- žganske mrene, ošpice, meningitis, španska gripa itd.).46 Ob povečanem navalu otrok sta ravnateljstvo zavoda in učiteljski zbor pokazala veliko razumevanja, a 41 Dobaja: Rojstva, smrti in strah pred »belo kugo«, str. 90–91. 42 UL ljubljanske in mariborske oblasti, 27. 6. 1924, št. 57, letnik VI. 43 Dobaja: Socialna in zdravstvena problematika, str. 153. 44 Glej: Dobaja: Gluhonemnica v Ljubljani v prizadevanjih za razširitev zavoda, str. 74–90. 45 Dobaja: Gluhonemnica v Ljubljani 1919–1940, str. 386. 46 Prav tam, str. 386–387. 59 Letnik 41 (2018), št. 1 v določenem trenutku je dozorelo spoznanje, da vsi prijavljeni otroci ne morejo biti sprejeti. Konferenčni zapisniki učiteljskih konferenc pričajo o prizadevanjih učiteljskega zbora in nenehnem iskanju rešitev za sprejem in izobraževanje čim večjega števila gluhonemih otrok. Bili so v rednem kontaktu z bansko upravo in jo pozivali, naj omogoči razširitev zavoda. Učitelji so se nenehno dodatno izobraževali in šli v korak s takratnimi principi poučevanja gluhonemih otrok ter kljub skromni učni opremi dosegali uspehe pri poučevanju. Iz konferenč- nih zapisnikov učiteljskega zbora namreč izvemo, da je bila gluhonemnica glede uporabe učil in učnih pripomočkov zaradi nenehne finančne stiske skromna. Ravnatelj Grm je na primer na učiteljski konferenci z dne 24. 9. 192047 glede učnih pripomočkov učitelje opozoril, da je treba uporabljati predvsem staro za- vodno zalogo. Česar pa ne bi bilo v zalogi, a je bilo nujno potrebno, bi morali kupiti. Potožil je, da komaj vzdržuje zavod pri obstoječi draginji z vsoto, ki mu je v ta namen nakazana. Zato je predlagal, da bi lahko razbremenili zavodno blagajno, vsaj kar se tiče učnih pripomočkov, in pozvali starše otrok, vsaj tiste premožnejše, da bi nekaj prispevali. Za otroke siromašnih staršev in sirote je zavod priskrbel učne pripomočke. Primanjkovalo je tudi učil, torej predmetov, ki so jih učitelji uporabljali pri poučevanju. Tudi glede učil je ravnatelj pozival učitelje, naj pazijo na njih in nenehno opozarjajo otroke, da učil ne smejo trgati ali umazati.48 Vodstvo gluhonemnice in strokovni učitelji so od gojencev zahtevali red, čistočo in vestno izpolnjevanje učnih obveznosti. Zavod je bila internatsko ure- jena šola, ki je izvajala ne samo izobraževanje, ampak tudi vzgojo. V okrožnicah vzbudijo zanimanje natančna, preprosta navodila za vsakdanja opravila. Otroci so namreč prihajali iz različnih socialnih okolij, zlasti preprostejših in revnejših. Poleg tega pa je bilo izpolnjevanje vsakodnevnih rutin povezano tudi z vadbo občevalnega govora. Eno izmed vsakodnevnih pravil se tako glasi: »Vstani ob 6h (kadar napravi g. perfekt luč), nato obuj copate, odgrni posteljo in obrni žimnice, da se prezračuje! Potlej pojdi u umivalnico in se umij, počeši in obleci! Nato pojdi zopet nazaj v spalnico in lepo postelji posteljo itd. Vaditi jih je takega občevalnega govora na licu mesta!«49 Arhivsko gradivo pa po drugi strani priča o prisotnosti pristnega, mate- rinskega in očetovskega odnosa učiteljev do gojencev. Celoten zavod je deloval kot velika družina. Ta domačnost je zlasti razvidna iz ravnateljevih navodil, ko pogosto uporablja namesto besede zavod »dom« (»ko se otroci vrnejo »domu« …«). V virih pa se večkrat uporablja izraz »zavodna družina«.50 Porodni protokoli Državne bolnice za ženske bolezni v Ljubljani51 Porodni protokoli so kartoteke porodnic, ki so rodile v ljubljanski ženski bolnišnici. Poleg osnovnih osebnih podatkov o porodnicah in rojenem otroku je naveden tudi stan porodnic. Moje raziskovalno delo je bilo usmerjeno v statistič- ni prikaz števila nezakonskih rojstev v ženski bolnišnici med drugo svetovno voj- no 1941–1945 in socialno strukturo nezakonskih mater. Prednjačile so delavke in služkinje. Sledile so jim kuharice, zasebnice, kmečke hčere, postrežnice, nata- karice, gospodinjske pomočnice, trgovke, uradnice in druge. Večina nezakonskih mater je bila sicer starih med 20 in 25 let, a so bila tudi odstopanja. Tako je bila 47 ARS, AS 2032, šk. 2, Zapisnik učiteljske konference, 24. 9. 1920. 48 ARS, AS 2032, šk. 1, ovoj 1/3, Službene objave, na primer objava z dne 27. 11. 1927. 49 Prav tam, Objava, 16. 9. 1926. 50 Dobaja: Gluhonemnica v Ljubljani 1919–1940, str. 393. 51 Raziskavo sem izvajala v letu 2006/2007, ko še ni bilo tako strogih zakonskih omejitev glede vpogleda v fonde zdravniških ustanov. Predpogoj za vpogled pa je bila uporaba zgolj statistič- nih podatkov za potrebe raziskave (op. avtorice). 60 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers na primer v letu 1943 najmlajša samska mati stara 14 let, najstarejša pa 46.52 Starost nezakonskih mater okoli 40 let ni bila redkost. Preseneti tudi podatek, da so bile samske matere, ki so imele že več nezakonskih otrok. Za eno nezakonsko mater je bil v letu 1943 to že četrti porod.53 Iz vira ni razviden vzrok tolikih neza- konskih rojstev, se pa postavlja vprašanje, kako je lahko takšna nezakonska mati preživela vse otroke, glede na to, da so bile vojne razmere. Vprašanje, na katerega danes, ko je razvit sistem socialne varnosti, težko odgovorimo. Iz porodnih protokolov ni razviden kraj bivanja porodnic, tako da ni mo- goče ločiti domačink, to je žena s stalnim bivališčem v Ljubljani, od nedomačink. Porodni protokoli vsebujejo tudi podatke o rojenem otroku in možnih zapletih ob porodu, ki so lahko vodili tudi v smrt. Glede na to, da sem raziskovala gibanje nezakonskih rojstev med drugo svetovno vojno, so zanimive opombe v poro- dnih protokolih, da sta bila mati in otrok iz ženske bolnišnice premeščena na jetniški oddelek Splošne bolnice v Ljubljani. Takšen zaznamek sem opazila pri letih 1943, 1944 in 1945.54 To nam pove, da so bile med vojno zaprte tudi noseč- nice, ki so prišle v konflikt z obstoječo okupatorsko oblastjo. Zaključek Uporabljeni arhivski viri nudijo temeljit vpogled v socialno-zdravstvene razmere v Sloveniji po prvi svetovni vojni in nato vse do druge svetovne vojne. Prošnje pomoči potrebnih na mladinski oddelek Deželne vlade za Slovenijo so praktični primer socialnih stisk posameznikov in tudi ustanov, ki so si poskušali materialni položaj izboljšati s pridobitvijo socialne podpore oziroma v primeru zavodov dodatnih finančnih sredstev. Mladinski oddelek je bil strikten pri pode- ljevanju pomoči. Natančno je preveril upravičenost prošnje. Gradivo ljubljanskega in mariborskega oblastnega odbora je nazoren vpo- gled v začetke izgrajevanja socialno-zdravstvene zaščite, v probleme in pomi- sleke v zvezi s tem. Oblasti sta si prizadevali za prevzem tudi določenih social- no-zdravstvenih zavodov, med njimi mladinskih, saj sta izhajali iz stališča, da njihov razvoj v upravi države ni kakovosten. Stenografski zapisniki banskega sveta Dravske banovine nudijo vso širino socialno-zdravstvenih problemov v banovini in poskusov njihovega reševanja. Zlasti zanimive so proračunske razprave, v katerih so banovinski svetniki iz raz- ličnih delov Dravske banovine predstavili problematiko svojih območij. Tako izvemo med drugim o pomanjkanju babic na podeželju in njihovem preskro- mno plačanem poklicu, o pomanjkanju ustanov za primerno oskrbo starostni- kov, o prostorski stiski splošne bolnišnice v Ljubljani in tudi drugih banovinskih bolnišnic, o prostorski stiski zavodov za otroke s posebnimi potrebami, zlasti ljubljanske gluhonemnice, a hkrati o volji svetnikov za rešitev problemov. Seve- da pa je reševanje teh zahtevalo svoj čas, česar pa banovina v svojem kratkem obstoju ni imela. Ban Marko Natlačen je v svojem ekspozeju na seji banskega sveta na pragu druge svetovne vojne predstavil načrte za prihodnost, ki pa jih je preprečila vojna. Uporaba omenjenih fondov je prispevala k mojemu spoznanju, da so bili temelji povojne slovenske socialno-zdravstvene zaščite, zlasti mater in otrok, v veliki meri postavljeni že v obdobju med obema vojnama. Povojna socialistična oblast je tovrstno zaščito razvijala dalje in oblikovala učinkovit sistem socialno- zdravstvene zaščite, ki je ranljivim skupinam prebivalstva dejansko nudil var- nost. 52 Dobaja: Rojstva v Ljubljani med drugo svetovno vojno, str. 136. 53 Prav tam, str. 136. 54 Prav tam, str. 138–139. 61 Letnik 41 (2018), št. 1 ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 92, Oblastni odbor ljubljanske oblasti, šk. 31. • SI AS 93, Oblastni odbor mariborske oblasti, šk. 10. • SI AS 77, Banski svet Dravske banovine, šk. 1, 2, 5, 6, 8, 13, 5. • SI AS 2032, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, šk. 1, šk. 2. LITERATURA Brecelj, Anton: Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva. V: Slovenci v desetle- tju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine (ur. Josip Mal). Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 437–461. Dobaja, Dunja: Gluhonemnica v Ljubljani 1919–1940. V: Zgodovina otroštva (ur. Aida Škoro Babić). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, str. 385– 396. Dobaja, Dunja: Gluhonemnica v Ljubljani v prizadevanjih za razširitev zavoda v obdobju med obema vojnama. V: Prispevki za novejšo zgodovino 57 (2017), št. 2, str. 74–90. Dobaja, Dunja: Obravnavanje socialne in zdravstvene problematike na sejah lju- bljanske oblastne skupščine v letih 1927–1929. V: Prispevki za novejšo zgodovino 48 (2008), št. 1, str. 69–90. Dobaja, Dunja: Obravnavanje socialne in zdravstvene problematike na sejah ma- riborske oblastne skupščine v letih 1927–1929. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 81 (2010), št. 1, str. 38–66. Dobaja, Dunja: Rojstva v Ljubljani med drugo svetovno vojno s poudarkom na nezakonskih rojstvih ter skrb za matere in otroke. V: Prispevki za novejšo zgodovino 47 (2007), št. 1, str. 131–149. Dobaja, Dunja: Rojstva, smrti in strah pred »belo kugo« v Dravski banovini v ob- dobju med obema svetovnima vojnama. V: Kronika 63 (2015), str. 89–100. Dobaja, Dunja: Socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok v letih 1919–1939 na območju Dravske banovine. V: Prispevki za novejšo zgodovino 50 (2010), št. 3, str. 7–26. Dobaja, Dunja: Socialna in zdravstvena problematika v obdobju Ljubljanske obla- sti in Dravske banovine. V: Marko Natlačen (1886–1942) v zgodovinskem dogajanju (ur. Čepič, Zdenko). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, str. 139–155. Ekspoze Ministra socijalne politike i narodnog zdravlja u Narodnoj skupštini o budžetu Ministarstva za 1939–1940 godinu. V: Socijalni arhiv 5 (1939), št. 1–12, str. 1–5. Goršič, France: Pregled socialnopolitične uprave v Sloveniji. V: Slovenski pravnik 42 (1928), št. 11–12, str. 278–284. Kološa, Vladimir: Banski svet Dravske banovine 1931–1941. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije v Ljubljani, 1980. Krajevni leksikon dravske banovine: Krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava krajevnega leksikona dravske banovine v Ljubljani, 1937. Lazarević, Žarko: Plasti prostora in časa: iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja republike Slovenije 1848–1992 (ur. Fischer, Jasna), 1. del. Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Stiplovšek, Miroslav: Banski svet Dravske banovine 1930–1935: Prizadevanja ban- skega sveta za omilitev gospodarsko socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavno- VIRI IN LITERATURA 62 Dunja Dobaja: Arhivski dokumenti kot vir preučevanja socialne zgodovine s poudarkom na ..., str. 49–62 Članki in razprave || Articles and Papers sti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, 2006. Stiplovšek, Miroslav: Prizadevanja samouprav ljubljanske in mariborske oblasti za gospodarski in socialni napredek Slovenije jeseni 1927. V: Gestrinov zbornik (ur. Mi- helič, Darja). Ljubljana: Založba ZRC, 1999, str. 365–377. Stiplovšek, Miroslav: Slovenski parlamentarizem 1927–1929: Avtonomistična pri- zadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno- -kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstvenoraz- iskovalni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, 2000. TISKANI VIRI UL – Uradni list • Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 27. 6. 1924, št. 57, letnik VI. • Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 18. 3. 1930, št. 41, letnik I. ARCHIVAL RECORDS AS A SOURCE FOR STUDYING SOCIAL HISTORY WITH EMPHASIS ON SOCIAL AND HEALTH PROTECTION OF MOTHERS AND CHILDREN IN SLOVENIA IN THE INTER-WAR PERIOD The article is a substantive review of the fonds of the Archives of the Re- public of Slovenia which served to the author as a fundamental source of study- ing social and health protection of mothers and children in Slovenia in the in- ter-war period, in the context of the entire social and health issue in the broad sense. The main focus are the following fonds: ARS 64 Regional government of Slovenia, Social Care Section, ARS 92 Regional Committee of Ljubljana author- ity, ARS 93 Regional Committee of Maribor authority, ARS 77 The Ban council of Drava Banovina, ARS 2032 Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, ARS 2052 Deaf and Hard of Hearing Clubs Association of Slovenia, ARS 427 Državna bolnica za ženske bolezni v Ljubljani (State hospital for female diseases and obstetrics in Ljubljana), childbirth protocols 1941-1945. The results of her research the author published in her doctoral thesis Social and Health Protection of Mothers and Children from 1919 to 1939 in the Territory of the Former Drava Banate and in academic literature. In the introductory part, the article gives an overview of social policy ad- ministration in Slovenia in the inter-war period since knowledge of adminis- tration facilitates better understanding of used sources. The next part of the article focuses on the representation of shorthand minutes of authoritative as- semblies and the ban council which were instrumental in researching the social and health conditions as they expose the problems of authority and later banate without glossing over them. One of the consistent topics of discussion was the problem of limited spatial capacities of special education institutions. The au- thor presents the issue of the Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana (deaf-mute institute in Ljubljana). The final chapter is dedicated to the fond of the State hospital for female diseases in Ljubljana, which also contains childbirth protocols. The latter helped the author provide statistical statement of illegitimate births during interwar Ljubljana. SUMMARY 63 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Koper, zdravstvena oskrba, zdravstveni uradi, špitali, najdenčki, mestna bolnišnica, vrtec, sirotišnica Key-words: Koper, health care, health offices, hospitals, town hospital, nursery, orphanage 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.4Koper)"12/18":614.2 Prejeto: 4. 1. 2018 Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu, hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper, s poudarkom na delovanju ubožnih ustanov od 13. do začetka 20. stoletja ZDENKA BONIN doc. dr., arhivska svetnica Pokrajinski arhiv Koper Kapodistriasov trg 1, SI-6000 Koper e-mail: zdenka.bonin@gmail.com Izvleček Organizirano skrb za zdravstveno stanje ljudi je v Kopru mogoče spremljati vsaj od 13. stoletja dalje. Na vhodu v mesto je bil že leta 1262 postavljen špi- tal sv. Nazarija, v katerem so našli zavetje romarji, mestni reveži, pohabljeni, od rojstva prizadeti posamezniki, najdenčki in oboleli, v 14. stoletju pa je Marco Trivisano v Zubenagi uredil še zavetišče za siromašne ženske. Mesto je imelo zdravnika in kirurga; oba sta morala biti vsako leto potrjena v veli- kem svetu. Za obubožane prebivalce mesta so skrbeli tudi laične bratovščine in redovniki, zlasti serviti. Francozi so namesto ukinjenih bratovščin, ki so do tedaj skrbele za ubožne ustanove, ustanovili dobrodelno kongregacijo. Mestni špital so leta 1810 preselili v poslopje opuščenega servitskega sa- mostana. Okrajni zdravnik Giovanni Andrea de Manzoni je sredi 19. stoletja pripravil pravilnik mestne bolnišnice. Poleg revežev iz celotnega koprskega zaledja je sprejemala tudi bolnike. Za revne otroke od 3 do 6 let starosti je bil v Kopru leta 1839 ustanovljen dobrodelni vrtec, leta 1859 pa še dobrodelna ustanova Grisoni, ki je skrbela za vzgojo in izobraževanje otrok med 6. in 20. letom starosti. Abstract OLDER ARCHIVAL RECORDS ON HEALTH CARE SERVICES KEPT IN REGIONAL ARCHIVES KOPER WITH THE EMPHASIS ON THE OPERATION OF POORHOUSES FROM THE 13TH TO THE EARLY 20TH CENTURY Organized care for health condition of people in Koper can be monitored at least from the 13th century onwards. Already in 1262, St. Nazarius hospi- tal was built at the town entrance, where pilgrims, the poor, the lamed, the handicapped since birth, foundlings, and the sick found shelter, whereas in the 14th century, Marco Trivisano established a shelter for the impoverished women in Zubenaga. The town had a doctor and a surgeon; both had to be confirmed by the Great Town Council every year. Lay fraternities and friars, especially servites, took care of the impoverished people of Koper. Fraterni- ties had taken care of the poorhouses until the French who founded a char- 64 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers ity congregation instead abolished them. In 1810, the town hospital moved to the building of the abandoned Servite monastery. The district doctor Giovanni Andrea de Manzoni drew up regulations of the town hospital in the mid-19th century. The poor from the entire Koper hinterland as well as the patients were admitted to the town hospital. Charity nursery school was established in 1839 for poor children from 3 to 6 years of age, and in 1859 Grisoni charity was re- sponsible for raising and educating children between the ages of 6 and 20. Arhivski fondi in zbirke v Pokrajinskem arhivu Koper, ki vsebujejo starejše gradivo s področja zdravstva in delovanja ubožnih ustanov Istrska mesta imajo dolgo tradicijo organizirane zdravstvene službe. V mestih so še pred podreditvijo Beneški republiki delovali komunski špitali, iz javnih (komunskih) sredstev pa so plačevali zdravnike in kirurge. Njihovo delo- vanje je bilo za skupnost tako pomembno, da so bili v komunskih statutih nave- deni odloki o ustanovitvi špitalov, volitvah priorjev in prokuratorjev, o volitvah in potrjevanju zdravnikov in kirurgov v velikem svetu, o njihovih dolžnostih in plačilu. Večji del starejšega komunskega gradiva, ki ga je na začetku 20. stoletja popisal Francesco Majer in med drugim obsega tudi dokumente o koprskem špi- talu, je bil leta 1944 na pobudo bibliografskega nadzorništva iz Kopra odpeljan v Italijo. Gradivo je od letošnjega leta hranjeno v Državnem arhivu v Benetkah. Del komunskega gradiva, ki se nanaša na delovanje samostanov in bratovščin, je kot t. i. IX. skupina ostal v Kopru (SI PAK KP 6, Komuna Koper, IX. skupina). Med gradivom je ohranjenih nekaj podatkov o špitalu sv. Nazarija in fragmentov spisov zdravstvenega poverjeništva med letoma 1724 in 1731. Del gradiva, ki se nanaša na omenjeno tematiko, je mogoče zaslediti tudi v fondu SI PAK KP 7, Občina Koper (1800–1949). Gradivo (razdeljeno je na kategorije) z zdravstveno tematiko je uvrščeno v kategoriji II (Ubožne ustanove in dobrodelnost – Opere Pie e beneficenza) in IV (Zdravstvo in higiena – Sanità ed igiene). Med njim velja opozoriti na finančne knjige špitala sv. Nazarija iz 1801, vpisnik zdravstvene službe 1808, registre bolnih zaradi nalezljivih bolezni in vzroke smrti 1935– 1945. Nekaj gradiva je mogoče najti tudi v fondu Urada domen Koper (SI PAK KP 12, a. e. 166 do 197) v katerem so hranjeni spisi Pomorske sanitetne deputacije Koper (I. r. Deputazione di Sanità Marittima di Capodistria, 1819–1850). V me- stu sta bila sredi 19. stoletja ustanovljena tudi dobrodelni vrtec (25. 11. 1839; Asilo di carità per l‘infanzia) in dobrodelna ustanova Grisoni (15. 11. 1858, Pio Istituto Grisoni). Gradivo o obeh ustanovah je hranjeno v fondih SI PAK KP 498, Dobrodelna ustanova Grisoni 1794–19331, SI PAK KP 7, Občina Koper2 in SI PAK KP 288, Rodbina de Belli.3 Dokumente o zdravstveni oskrbi prebivalstva, nalezljivih boleznih, opra- vljanju zdravniške službe in mestni bolnišnici je mogoče zaslediti tudi v rod- binskih fondih. Največ gradiva z omenjeno tematiko je ohranjenega v fondih SI PAK KP 288, Rodbina de Belli (1435–1932),4 SI PAK KP 299, Rodbina Gravisi 1 Ohranjeni so: zapisniki sej upravnega sveta Dobrodelne ustanove Grisoni 1875–1889; statut in pravilnik dobrodelnega vrtca 1881; finančna dokumentacija otroškega vrtca 1901–1923; sprejemanje revnih in sirot v dobrodelno ustanovo 1916–1934; gradivo dobrodelne ustanove za dodelitev dote dekletom ob poroki 1919–1923. Bonin: Vodnik po fondih in zbirkah PAK, str. 409–410. 2 SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 211, 213, 214, 348, 349. 3 V fondu so ohranjeni podatki o ubožni ustanovi za leto 1928 in zgodovinski podatki o njej. 4 Npr. korespondenca Cristofora de Belija, zdravnika in koprskega župana; podatki o koleri 1855; navodila zdravnikom za delo; inventar mestne bolnišnice. 65 Letnik 41 (2018), št. 1 (1440–1933)5 in SI PAK KP 304, Rodbina Manzoni (1611–1889).6 Gradivo o pi- ranskih ustanovah hrani piranska enota PAK v fondu SI PAK PI 9, Komuna Piran (1173–1796).7 V podfondu Komune Piran s signaturo SI PAK PI 9.1, Notarske pergamentne listine je ohranjena tudi lekarniška diploma (aprobacija) Nicoloja Fonde, izdana v Benetkah leta 1682, in njegovega sina Giovannija Pietra iz leta 1721.8 Gradivo, pomembno za zgodovino zdravstva v severozahodnih istrskih mestih, je hranjeno tudi v državnih, mestnih in cerkvenih arhivih v Italiji. V Dr- žavnem arhivu v Benetkah (Archivio di Stato di Venezia) hranijo gradivo magi- strature Zdravstvenega urada (Provveditori alla Sanità); uradniki, t. i. zdravstve- ni providurji, so imeli nadzor nad zdravstvom tako v mestu kot na Terrafermi in v provincah. Od leta 2017 je v sklopu arhiva hranjen tudi fond Starega kopr- skega občinskega arhiva (Antico Archivio Municipale di Capodistria), ki je bil leta 1944 iz Kopra umaknjen v Italijo. Za zdravstveno oskrbo mesta je pomembno zlasti gradivo, ki ga je Francesco Majer ob popisu uvrstil v t. i. VII. skupino (Ospi- tale e S. Monte).9 Gradivo o najdenčkih (morda tudi koprskih, ki so jih pošiljali v Benetke) hrani arhiv beneške sirotišnice (Archivio Storico della Pietà),10 del gra- diva iz obdobja po prihodu pod avstrijsko oblast pa hrani Državni arhiv v Trstu (Archivio di Stato di Trieste) v fondu t. i. Združenih tržaških bolnišnic (Ospedali riuniti di Trieste 1770–1958).11 Glej: Bonin: Vodnik po fondih in zbirkah PAK, str. 456. 5 Npr. dokumenti, ki se nanašajo na opravljanje zdravniške službe 1874–1889 (ukrepi proti malariji, mrliški ogledi, zdravstvena oskrba v mestu in na podeželju, ukrepi ob škrlatinki in davici, ukrepi pri vojakih z očesnimi boleznimi, oboleli za kolero, o epidemiji kolere 1886). Med gradivom so ohranjene tudi doktorske diplome posameznih članov družine, ki so na pa- dovski univerzi končali študij medicine. Glej: Bonin: Vodnik po fondih in zbirkah PAK, str. 463–465; Bonin, Rogoznica: Rodbina Gravisi. Inventar fonda v Pokrajinskem arhivu Koper (1440–1933). 6 Npr. podatki Giovannija Andrea Manzonija o vremenu in njegovem vplivu na pojav bolezni 1832–1845; podatki o kirurgiji; zapiski in statistični podatki o koleri 1836, 1849, 1855; ko- respondenca o medicinskih konzultacijah 1805–1864; dokumenti o medicini in zdravnikih, o boleznih, epidemijah, zdravstvenih ustanovah, patologiji, porodničarstvu, kirurgiji, zapiski in navodila G. A. Manzonija o koprski bolnišnici in njenem delovanju, o pomenu celjenja, register cepljenj za koprsko področje 1835. Glej: Bonin: Vodnik po fondih in zbirkah PAK, str. 472. 7 Poudariti velja t. i. Repertorium Rerum Notabilium Comunis Pirani (v nadaljevanju Reperto- rij) 1282–1814, v katerem so zbrani prepisi za komuno pomembnejših listin in dukalov (npr. zapisi o ustanovitvi in delovanju Zdravstvenega urada v Piranu 1576, o ustanovitvi sedeža zdravstvenega urada za Istro v Kopru 1577), knjige seznamov ljudi, ki so bili izgnani iz Pirana zaradi hudih kaznivih dejanj (Libri forbanitorum) 1302–1568 (npr. podatki o posilstvu 1306), in o piranskem špitalu (Hospitale) 1517–1765 (npr. inventar piranskega špitala in imetja, dol- žniki špitala 1598–1636, inventar špitala in zapisi o dolžnikih 1632–1693, zapisi o dolžnikih špitala 1695–1763, knjiga beležk in zapisov o dolžnikih špitala 1765–1808, register stroškov špitala 1517–1600). Bonin: Vodnik po fondih in zbirkah PAK, str. 48–52. 8 SI PAK PI 9.1, a. e. 1871. 9 Po Majerjevi ureditvi gradivo o koprskem špitalu sv. Nazarija obsega arhivske enote od št. 1125 do 1145. Gradivo se nanaša na zgodovino špitala, njegovo upravljanje in sprejemanje v špital (npr. zapisniki sej generalnega kapitlja bratovščine sv. Antona opata, ki so se nanašali na špital, knjige prihodkov, stroškov, o sporih špitala s koprskim kapitljem). Majer: Inventario dell’Antico archivio Municipale di Capodistria, str. 103–105. 10 Ustanova hrani gradivo o najdenčkih od 16. do 19. stoletja, knjige o zapustitvi otrok v nišah, registre oddaje otrok dojiljam in podobno. Internetni vir: Archivio Instituto Santa Maria della Pieta – Venezia, http://www.pietavenezia. org/it/istituto/cultura/archivio/. Pridobljeno 22. 11. 2017. 11 Med gradivom velja opozoriti na sezname sirot, sprejetih v tržaško sirotišnico (npr. AST, Ospe- dali riuniti di Trieste, serie Esposti ed orfani, Giornale degli orfanelli del 1. 1. 1827 al 31. 12. 1828, N. 59), in registre sirot, oddanih v rejo v Trst, goriško in istrsko okrožje (npr. AST, Ospedali riuniti di Trieste, Protocollo degli Orfanelli dati in allevamento a Trieste e nel Circolo d‘Istria e Gorizia nel giorno 22. Novembre 1839 a tutto Decembre 1843, N. 16). 66 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Odnos do siromašnih in sirot V Evropi se je s ponovno oživitvijo blagovnega gospodarstva in širjenjem mestne civilizacije med 11. in 13. stoletjem spremenil tudi odnos do siroma- štva. Ta najpomembnejša vrednota prvotnega krščanstva je bila še v visokem srednjem veku poroštvo za zveličanje, s širjenjem denarnega načina gospo- darstva pa se je odnos do siromaštva povsem spremenil. Kot odgovor na novi način življenja so na eni strani nastajali številni ubožni redovi, vanje pa so se navadno zatekali prostovoljni siromaki, ki so večinoma izhajali iz višjih druž- benih slojev, na drugi strani pa je milosrčnost, ki se je izražala v miloščinah in darovih cerkvenim ustanovam (in prek njih redkim posameznikom), postala priljubljena oblika odpuščanja grehov tuzemnega življenja. V tem obdobju so se zlasti po sredozemskem delu Evrope močno razširili številni samostani t. i. uboštvenih (tudi mendikantskih oz. beraških) redov, špitali in bratovščine. Dobrodelnost in dajanje miloščine sta predvsem v 14. in 15. stoletju postala izrazito družbeno usmerjena, saj je v ospredje prišla skrb za pomoč znanim ljudem (navadno istega območja in podobnega socialnega okolja), ki jih Bro- nislaw Geremek imenuje »sramežljivi siromaki«.12 Njihova upravičenost do pomoči je bila utemeljena z njihovim izvorom, saj jim je stan prepovedoval beračenje, hkrati pa je bil sram znamenje njihove visoke morale. T. i. brato- vska pomoč je dajala prednost znanim ljudem, navadno iz družbene elite, ki so zaradi različnih vzrokov obubožali. Odnos do pravih revežev (beračev) pa se je močno spremenil. Ti so veljali za lenuhe in odpadnike družbe in kot taki niso bili vredni niti podpore niti usmiljenja. Tako mestne kot tudi cerkvene oblasti so s svojimi ustanovami skušale poskrbeti za določeno število izbranih mestnih siromakov, za druge reveže pa je njihov vsakdan pomenil hud boj za preživetje. Nazoren primer take institucionalizirane pomoči izbranim posa- meznikom so bili mestni špitali; navadno je že njihov ustanovitelj (dobrotnik) določil število oskrbovancev.13 Ustanovitev zdravstvenih uradov v Benetkah in istrski provinci14 Beneška republika je veliko skrbi posvečala zdravstveni preventivi. V me- stu so delovali najboljši zdravniki, ki so prihajali iz Padove in z drugih priznanih univerz. Benetke so imele razvejane trgovske stike z deželami Bližnjega vzhoda in severne Afrike, kjer so pogosto izbruhnile epidemije kuge in drugih nalezlji- vih bolezni. Zato so Benečani začeli graditi lazarete15 in druga skladišča, kjer je trgovsko blago ležalo določeno dobo (contumacia). Ustanovili so tudi posebno magistraturo Provveditori alla Sanità,16 ki je skrbela za preventivno varstvo me- 12 Temeljni deli o zgodovini dobrodelnosti in milosrčnosti sta prav gotovo delo Bronislawa Ge- remeka: Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti, Ljubljana 1996, ki s svojimi spoznanji sega tudi na beneško ozemlje, in delo Michela Mollata: The Poor in the Middle Ages: An Essay in the Social History, London 1986. 13 Darovec: Davki nam pijejo kri, str. 91–95. 14 Celotno podpoglavje je povzeto po delu Flavia Bonina: Vloga beneških funkcionarjev v primor- skih mestih v 16. in 17. stoletju, str. 99–104, a so zaradi lažjega razumevanja navedeni izvorna literatura in originalni arhivski dokumenti, ki jih je avtor uporabil pri raziskavi. 15 Prvi lazaret (bolnišnica za nalezljive bolezni) na beneških tleh je bil zgrajen leta 1423 na oto- ku v beneški laguni, kjer je bila cerkev St. Maria di Nazaret, po kateri so ustanove dobile tudi ime. Leta 1467 so poleg omenjenega zgradili še nov lazaret, ki je imel več kot 100 sob. Carbone: Provveditori e Sopraprovveditori alla Sanità della Repubblica di Venezia, str. 8. 16 Magistraturo Zdravstvenega urada (Provveditori alla Sanità) so kot stalen urad ustanovili leta 1485. Že prej pa so ob potrebi izvolili tri providurje, ki pa so jih odpustili, čim je nevarnost minila. Po kugi leta 1478 pa so se odločili postaviti stalen zdravstveni nadzor nad mestom, sestavljen iz 3 providurjev, ki so imeli široka pooblastila. Nadzorovati so morali pokope, delo 67 Letnik 41 (2018), št. 1 ščanov. Zdravstveni nadzorniki so skrbno spremljali stanje po vsem Sredoze- mlju in tudi v beneškem zaledju.17 Če se je kje pojavila kuga ali kakšna druga nalezljiva bolezen, so hitro ukrepali in sprejeli ukrepe za zaščito prebivalstva. Skrbno so pregledovali ladje in trgovce, še posebno tiste, ki so prihajali s po- dročja, kjer je razsajala nalezljiva bolezen. Dobo kontumacije (karantene)18 so podaljšali na 40 dni in sprejeli ukrep, da nihče ni smel brez zdravstvene izka- znice pripeljati tovora v pristanišče ali iz njega.19 Ukrep je bil potreben zlasti v primerih, ko je ladja prihajala izven beneškega ozemlja in zaradi oddaljenosti niso vedeli, kakšno je bilo zdravstveno stanje v deželi, iz katere je ladja prihaja- la.20 V večini primerov so bile napisane tudi sankcije za kršitelje (zaplemba ladje in tovora; zagrožena je bila visoka denarna kazen, v lažjih primerih lahko tudi samo 10 dukatov).21 Da bi zaščitili tudi preostale dele Beneške republike, je Senat v provincah ustanavljal Zdravstvene urade. S terminacijo, ki so jo objavili 27. 2. 1576 v Pira- nu (sestavila sta jo beneška nadzornika Hieronimo Barbarigo in Antonio Mia- ni), so ustanovili Zdravstveni urad (Procuratori della Sanità). Urad so sestavljali trije uradniki. Njihova naloga je bila izdajati zdravstvene izkaznice ladjam, ki so izplule iz piranskega pristanišča, in pregledati ladje, ki so vplule v pristanišče (posebno pazljivo predvsem v obdobju, ko je razsajala bolezen). Prav tako so morali nadzorovati trgovce, ki so prihajali iz zaledja (avstrijskih dežel). Ob krši- tvi so lahko zaplenili ladjo in tudi hišo lastnika, ki je robo kupil. Sumljivo robo so sežgali, prestopnike pa kaznovali in jih zaprli v ječo. Za uradnike so izbrali spo- sobne ljudi, ki so dobro poznali trgovce in dežele, iz katerih so prihajali. Ker so bili odgovorni za zdravstveno varnost ljudi v mestu, so morali vestno opravljati svojo dolžnost, in da se prestopki ne bi ponavljali, strogo kaznovati vse kršitelje. Dovolilnice, ki so jih izdajali, so morale biti brezplačne, vendar je že na začet- ku delovanja zdravstvenih uradov v provinci prihajalo do nepravilnosti in so zdravstveni nadzorniki za izdano dovolilnico zahtevali plačilo. Beneški Senat je na pritožbo trgovcev in kapitanov takoj ukrepal in tako početje prepovedal. Ob kršitvi je sledila kazen (100 dukatov), globo pa so dodelili beneškemu arsenalu. V Piranu so zahtevali, da mora biti »/.../ dovolilnica pečatena z mestnim pečatom in na običajen način.« 25. 3. 1577 so v Kopru ustanovili glavni sedež zdravstva za provinco (Sede di Sanità). Člani Zdravstvenega urada dr. Rinaldo Gavardo, Zan Paolo Zarotti, Valerio Fin, Fabricio Tarsia in Aurelio Vitorio so sestavili pravilnik s štirimi toč- lazareta, zdravnikov in brivcev, gostilničarjev (predvsem tistih, ki so imeli sobe), gibanje bera- čev in prostitutk, čistočo mestnih ulic in vodnih cistern, kakovost živil itd. Do leta 1537 so jih volili v senatu, nato pa v velikem svetu. Po letu 1556 so uradu dodali še dva člana, nadprovi- durja (Sopraprovveditori alla Sanità), in jih pooblastili tudi za izrekanje smrtne kazni, vendar je moral to potrditi Svet X. Pod njihovo nadzorstvo so spadali vsi Zdravstveni uradi na ozemlju Beneške republike. Da Mosto: L’Archivio di Stato di Venezia, str. 211. 17 Vsaki ladji, ki je izplula iz pristanišča, so morali izdati zdravstveno potrdilo, izkaznico, s katero so potrdili, da v mestu (in na ladji) ni nalezljivih bolezni. Očitno pa je prihajalo do poneverb (predvsem zaradi tihotapstva in utaje davkov), saj je uredba z dne 12. oktobra 1549 pod ka- znijo 10 dukatov prepovedovala ponarejanje in zlorabljanje zdravstvenih izkaznic na celo- tnem beneškem ozemlju. Prim.: SI PAK KP 300, t. e. 39, a. e. 41. 18 Navadno je trajala od 14 do največ 20 dni. 19 SI PAK PI 9, Repertorij, str. 14. 20 Nadzorniki 29. 5. 1608 ladjarjem niso dovolili iztovora blaga, če niso imeli urejenih zdravstve- nih dokumentov. ASV 224, V Savi alla Mercanzia, busta 101. 21 Ladje z neustreznimi dokumenti so morali poleg zdravstvenih providurjev pregledati tudi uradniki Sveta V. za trgovino. Tako je bila 23. marca 1608 prevozniku, pri katerem bi ugotovili pomanjkljivosti, zagrožena kazen 3000 dukatov. ASV 224, V Savi alla Mercanzia, busta 101. 68 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers kami, in sicer: vse zdravstvene dovolilnice, izdane v Kopru, so morali podpisati zdravstveni uradniki, pečatene pa so morale biti z mestnim pečatom; trgovci, ki so prihajali v mesto, so morali ob vstopu (pri mestnih vratih) pokazati zdra- vstveno izkaznico čuvajem mestnih vrat ali zdravstvenim nadzornikom; če je razsajala nalezljiva bolezen ali če je bil trgovec (zdravstveno) sumljiv, so mu zdravstveni nadzorniki prepovedali vstop v mesto, njegovo robo pa sežgali (lah- ko so ga poslali tudi v karanteno); ob kršitvi navodil zdravstvenih uradnikov so kršitelje kaznovali in zaprli v ječo.22 Omenjene člene so 15. 6. 1578 na zasedanju velikega sveta sprejeli tudi v Piranu. Dogovorili so se, da bodo delali pod enakimi pogoji kot zdravstveni nad- zorniki v Kopru. Sprejeli so še dodatna sklepa: funkcija nadzornika bo trajala dve leti, zdravstvene izkaznice pa lahko izdaja in pečati le eden od zdravstvenih nadzornikov.23 Beneški nadzornik (Provveditore sopra la Sanità) Marco Venier je leta 1578 pregledal stanje in delovanje zdravstvenih uradov v istrski provinci. Ugo- tovil je določene pomanjkljivosti in nepravilnosti.24 Vzdrževanje Zdravstvenih uradov je bremenilo občinske blagajne. V Pira- nu so tako 10. 5. 1581 sprejeli sklep o uvedbi posebnega prispevka za potrebe 22 SI PAK PI 9, Repertorij, str. 14. 23 SI PAK PI 9, Repertorij, str. 15. 24 Ker je izolski podestat dovolil svojemu pisarju, da izdaja zdravstvene izkaznice (ta pa je po- ložaj izkoristil in od trgovcev zahteval denar za izdajo izkaznice), mu je Venier 22. 6. 1578 iz observantskega samostana S. Maria delle Rose iz Bernardina poslal opomin. Hkrati je opozo- ril tudi druge podestate, da nihče ne sme nepooblaščenim uslužbencem dovoliti izdaje zdra- vstvenih izkaznic. Za izdajo izkaznic je strogo prepovedal sprejemanje denarja, sicer bi sledile visoke kazni (200 dukatov). Glej: SI PAK PI 9, Repertorij, str. 15. Volitve zdravstvenih providurjev v Piranu. Vir: SI PAK PI 9, Repertorij, str. 15r. 69 Letnik 41 (2018), št. 1 Zdravstvenega urada. Višina prispevka je bila za vse meščane enaka ne glede na socialni položaj. Dokument je podpisal vicedomin Marco Petronio.25 Ker so se v provinci še vedno dogajale nepravilnosti, zdravstveni uradniki pa so zaračunavali izdajo izkaznic, je senat 18. 12. 1583 potrdil dekret iz leta 1578.26 Prav tako je leta 1594 opozoril poreškega, rovinjskega in piranskega podestata, naj vse vojaške ladijske poveljnike, ki imajo ladje v njihovih prista- niščih, pošljejo nadzorovat morje in preverjat ladje, ki so prihajale iz okuženih dežel.27 Na istrski obali so poleg mestnih pristanišč obstajala še druga manjša pristanišča izven mestnega območja. Običajno so te pristane (pomole – cariga- dor) imeli v lasti samostani ali plemiške družine. Na posamezen pomol so se lahko privezale do tri ladje hkrati, lastnik pomola pa je pravno odgovarjal za njegovo varnost in delo. Tudi ti pomoli so bili pod nadzorom zdravstvenih ura- dnikov. Vse dopise, ki so jih dobili upravitelji pristanišč v mestih, so dobili tudi plemiči, ki so imeli v lasti pomole.28 V družinskih arhivih plemiških družin, ki so shranjeni v PAK, je ohranjenih nekaj okrožnic Zdravstvenega urada, ki so jih nadzorniki izdajali v primeru, da se je pojavila kuga ali katera druga nalezljiva bolezen. V takih primerih so na pomol postavili čuvaja in prepovedali privez ladjam, ki so prihajale iz tujine, v določenih primerih pa so prepovedali privez vsem ladjam.29 Med ukrepi o zdravstveni zaščiti prebivalstva (in mesta) je zanimiv tudi podatek o uporabi istrskega brinja v zdravstvene namene v Benetkah. V prime- ru kuge so iz Istre v mesto peljali velike količine brinja, da »/.../ so ga zažigali in na ta način odišavili okužen zrak.«30 Ko se je leta 1611 na Reki pojavila kuga, je Senat zadolžil rašporskega kapitana, ki je bil najbliže meji z avstrijsko državo, za celoten zdravstveni nad- zor nad Istro. Senat mu je v pomoč poslal oboroženo ladjo za nadzor morja, pri kaznovanju pa je imel proste roke.31 Nazoren primer delovanja Zdravstvenega urada je mogoče slediti ob kugi, ki je leta 1626 prizadela Kranjsko. Senat je glavnemu nadzorniku za Istro Giuliu Contariniju poslal navodila, kako naj ukrepa, da zaščiti istrsko provinco pred okužbo.32 Ker se epidemija do leta 1629 ni polegla, so v Kopru sprejeli še doda- tne ukrepe. Zaradi bojazni, da bi se zmanjšal trgovski promet s Kranjsko (prebi- valci Istre so v tem obdobju potrebovali žito), so pred mestom zasidrali galejo, ki je hkrati služila za trgovsko izmenjavo in karanteno. Tu so trgovci s Kranjske menjavali žito za koprsko sol. Tak način varovanja mesta so večkrat uporablja- li.33 Poleg tega so sprejeli še vrsto dodatnih ukrepov.34 25 SI PAK PI 9, Komuna Piran, Beneško obdobje, t. e. 2, a. e. 6. 26 Senat je ponovil zahtevo, da samo izvoljeni zdravstveni nadzorniki lahko izdajajo zdravstvena potrdila, podestati in njihovi pisarji pa ne smejo posegati v delo zdravstvenih nadzornikov. Z novim dekretom so bili podestati dolžni pomagati zdravstvenim uradnikom. SI PAK PI 9, t. e. 2, a. e. 6, str. 15. 27 AMSI XII, Senato Mare, str. 70. 28 Beneški zdravstveni urad leta 1648 koprski družini Borisi zaradi zdravstvenih razlogov in tihotapstva ni dovolil izgradnje pomola v Fontani pri Poreču. SI PAK KP 290, t. e. 6, a. e. 24. 29 2. 1. 1630 je providur Nicolò Surian prepovedal pristajanje ladij v Dajli. SI PAK KP 300, t. e. 39, a. e. 41. 30 Caprin: Marine Istriane, str. 25. 31 Dodelili so mu vojaško ladjo, za njeno vzdrževanje pa je dobil 190 dukatov mesečno. AMSI XII, Senato Mare, str. 411. 32 AMSI XIII, Senato Mare, str. 141. 33 V navodilih, ki so mu jih poslali 5. 7. 1629, so mu naročili tudi, naj pazi na vrednost (kakovost) denarja, s katerim so plačevali tovorniki. Pojavljali so se kovanci, ki niso imeli deklarirane vrednosti (moneta stronzata) (AMSI XIII, Senato Mare, str. 315). 34 Koprski podestat je moral urediti ceste, saj so slednje zaradi zanemarjenosti postale nepre- 70 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Ustanovitev koprskega špitala sv. Nazarija V istrskih mestih so bili špitali kot zavetišča za romarje, pohabljene, od rojstva prizadete revne posameznike, reveže in obolele po vzoru Benetk orga- nizirani že v 13. stoletju. Piranski špital je bil ustanovljen 14. 12. 1222, koprski 7. 4. 1262,35 verjetno pa tudi ustanovitev izolskega špitala sega v 13. stoletje.36 Koprski špital sv. Nazarija je imel sedež v stavbnem kompleksu pri Mu- dinih vratih, na današnjem Prešernovem trgu,37 kjer je sedaj cerkev sv. Bassa. Ustanovila ga je komuna, škof Conrad pa ga je »/.../ razbremenil vseh dajatev, obveznosti in pravic, ki bi jih morda kdaj terjala njegova Cerkev, v cerkveni pri- stojnosti pa je zadržal le potrjevanje priorja oziroma rektorja ustanove in pravico do zelo skromne dajatve obema blagajnama, škofovski in kapiteljski.«38 Meščani so špitalu darovali kruh, vino in olje za vzdrževanje 10 revežev, poleg tega pa še druge prihodke in denar v višini 13 lir grošev.39 Koprski podestat in kapitan Simone Dalmazio je leta 1389 Senatu predlagal, naj zaradi prihodkov, ki jih ima špital, imenuje upravo špitala s priorjem in enim članom. Senat je imenovanje uprave prepustil komuni.40 O volitvah prokuratorjev (oskrbnikov) in priorja špitala sv. Nazarija go- vori tudi koprski statut iz leta 1423,41 in sicer: podestat naj vsako leto izbere42 na avgustovske kalende dva prokuratorja špitala sv. Nazarija. Funkcijo naj opra- vljata eno leto. Upravnik špitala, t. i. prior, ne more ničesar (npr. premoženja špitala) dati v najem brez prokuratorjevega dovoljenja, prav tako pa ne morejo niti prior niti prokuratorja odtujiti nobenega špitalskega premoženja brez do- voljenja koprskega podestata. Prior mora dati prokuratorjema seznam (popis) celotnega špitalskega premoženja in ta morata vsak mesec pregledati vse ome- njeno premoženje. Ob koncu mandata morata prokuratorja svojima nasledniko- ma dati popis vseh premičnin in nepremičnin. Enak popis (inventar) pa morata dati tudi podestatu, ki naj preveri morebitno slabo upravljanje ali odtujitev pre- moženja.43 V posebnem členu je prav tako določeno, naj podestat izbere tudi špital- skega priorja, ki naj ga potrdijo v velikem svetu. Izvoljen je, če dobi večino gla- hodne in so ovirale potovanje kranjskim trgovcem. Istočasno so obnavljali tudi dostop s ko- pnega do mesta (cesto in most). AMSI XIII, Senato Mare, str. 323. 35 Naldini: Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, str. 182–184. 36 Darovec: Oris zgodovine zdravstva v Kopru, str. 259. Giuseppe Caprin pa omenja, da je špital v Izoli omenjen že v dokumentu iz leta 1152. Glej: Caprin, L’Istia nobilissima, str. 253. 37 Piazza del Ponte ali Ponte di Pietra, tudi Piazza del Traffico. 38 Naldini: Cerkveni krajepis…, str. 182. V istem delu je objavljena tudi listina (indult) škofa Conrada z dne 7. 2. 1262. Prepis listine je objavljen tudi v: Kandler: Codice Diplomatico Istriano (v nadaljevanju CD, str. 548–549). 39 V Beneški republiki se je od konca 13. do druge polovice 14. stoletja uveljavil sistem libra do groša (libbra ad grossus), ki je temeljil na razmerju med zlatnikom in srebrnikom 1 : 26, po letu 1356 pa je bilo razmerje med njima 1 : 24. Ko je začela vrednost srebra padati, so Beneča- ni prenehali kovati groše in so jih ohranili le še kot obračunsko enoto pri dukatu, in sicer: 1 lira grošev = 10 dukatov = 20 soldov grošev = 32 lir = 240 grošev = 640 soldov = 7680 denaričev. Obračunska vrednost denarja se je po letu 1472 spremenila, in sicer: 1 dukat = 124 soldov oz. 6 lir in 4 solde. Darovec: Davki nam pijejo kri, 67–70. 40 Schiavuzzi: Le istituzioni sanitarie Istriane, str. 381–382. 41 Originalni statut iz leta 1423 hranijo v Državnem arhivu na Reki, Pokrajinski arhiv Koper pa hrani tiskano verzijo statuta (v nadaljevanju STKP) iz leta 1668 v fondu SI PAK KP 299, Rod- bina Gravisi, t. e. 14. 42 S soglasjem škofa so ju tako kot priorja imenovali (z večino glasov) v velikem svetu. 43 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 3. knjiga, 3. poglavje, str. 71–72. 71 Letnik 41 (2018), št. 1 sov.44 Svojo službo naj posveti skrbi za uboge v tem špitalu in naj zato dobi vsak mesec 6 liber plače. Dobi naj služkinjo, da v špitalu skrbi za bolne in uboge. Ta naj za svoje delo vsak mesec dobi 40 soldov,45 duhovnik, ki naj v špitalu vsak dan opravlja maše, pa 6 liber.46 S posebnima odlokoma so v statutu urejali tudi pridobivanje premoženja za omenjeni špital,47 saj je ta večino denarja dobil z volili v testamentu oz. ob izpolnjevanju testatorjevih določil. Prokuratorja, ki sta nadzorovala upravljanje vsega špitalskega premoženja, sta za vsako premoženje, ki sta ga pridobila za špital, od libre vrednosti dobila po 5 soldov malih denarjev.48 Tako naj bi Giuliano del Bello 19. 11. 1440 špitalu izročil 1000 dukatov, ki jih je bil dolžan dati kot izpolnitev volje pokojnega očeta, saj je v testamentu za- pisal, naj sin ubogim iz špitala izplača četrtino vseh prihodkov, ki jih bo dobil od trgovine v Kopru.49 Kot pravi Paolo Naldini, pa naj bi se pozneje finančno stanje te dobrodelne ustanove postopoma slabšalo in tako je komunska oblast aprila leta 1454 dala špital sv. Nazarija v upravljanje bratovščini sv. Antona opata.50 44 Prokuratorja (s kontumacijsko dobo dveh let) so volili vsako leto, prior pa je bil lahko imeno- van za vse življenje, vendar so ga morali vsako leto potrditi v velikem svetu. Darovec: Oris zgodovine zdravstva v Kopru, str. 261. 45 1 libra (tudi lira) = 20 soldov = 240 denaričev. 46 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 3. knjiga, 4. poglavje, str. 72. 47 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 2. knjiga, 53. poglavje, str. 43–44, in 81. poglavje, str. 58–59. 48 »/…/ dicimus et statuimus quod dicti procuratores de cetero habeant et habere debeant soldos quinque parvorum pro libra de omni eo quod recuperauerint dicto hospitali modo predicto.« Prim.: SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 2. knjiga, 53. poglavje, str. 44. 49 Schiavuzzi: Le istituzioni sanitarie Istriane, str. 382. 50 Veliki svet je sprejel sklep, po katerem je špital prešel v domeno bratovščine sv. Antona opata, Odlok koprskega statuta iz leta 1423 o volitvah priorja špitala sv. Nazarija. Vir: DAR 276, Statuti općina, K-3, št. 8, str. 44. 72 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Ko je veronski škof Agostino Valier med 4. in 22. 2. 1580 v duhu navodil tridentinskega koncila vizitiral koprsko škofijo, je med drugim popisal tudi pre- moženje obeh koprskih špitalov. Špital sv. Nazarija, ki je imel približno 2000 lir dohodka od premičnin in nepremičnin, je sprejemal reveže obeh spolov iz mesta, tujce in bolnike ter najdenčke. Špital naj bi sprejemal samo koprske naj- denčke in kvečjemu najdenčke, ki so jih iz bližnjih vasi, sicer nezakonito, položili v t. i. vrtljivo odložišče za otroke (ruoto)51, ki je bilo pri vhodu v špital. V njem naj bi jih imeli le nekaj dni, tednov oz. največ kakšen mesec. Ko so bili trije ali štirje, jih je prior v spremstvu dojilje z ladjo poslal v Benetke v t. i. Casa di Pietà (tudi Casa di Dio, Ospitale della Pietà), dojilja pa je ob vrnitvi morala prinesti potrdilo omenjene ustanove o njihovi predaji.52 Prihodke so porabili za potrebe špitala, oblačila, kruh, vino, meso in druge potrebščine za reveže in bolne, ki niso bili v špitalu, za obdelovanje špitalskih vinogradov in oljčnikov, za zdravnika in kirur- ga, ki sta zdravila uboge v špitalu, ter za stroške tistih, ki so bili v špitalu, vendar niso mogli iti iz špitala in si s prosjačenjem zaslužiti denarja. Valier navaja, da je imel špital dobro vzdrževano poslopje. Spodaj je bila soba z nekaj posteljami, ki niso bile opremljene, v zgornjem delu pa je bilo šest sob, od katerih jih je bilo pet opremljenih z žimnicami, rjuhami in precej dobrimi odejami. Če je bilo treba, so lahko iz spodnjega dela prinesli dodatne »postelje«. Špital je imel tudi dobro urejeno kuhinjo in druge prostore. V njem so živeli reveži in dva uprav- nika (priorja), ki sta tam imela stanovanje ter za svoje delo prejemala plačo. Prihodke je upravljal nobil. Vsako leto so ga izvolili izmed članov bratovščine sv. Antona opata. Ta je moral konec mandata pokazati račune bratovščinski banci in revizorjem.53 Za špital, ki je večino svojega nepremičnega premoženja dajal v najem in tako pridobil velik del prihodkov, so se razmere po letu 1605 precej spre- menile. Beneška republika je namreč vsem cerkvenim ustanovam (npr. špita- lom, bratovščinam, samostanom) z zakonom prepovedala nakup in posedova- nje zemljiških posesti, v dveh letih pa so morale prodati tudi vsako podarjeno nepremičnino.54 Prav možnost vlaganja denarja od nepremičnin je bila izmed pomembnih razlogov za ponovno ustanovitev koprske zastavljalnice (Monte di Pietà) leta 1608. Špital je bil po ustanovitvi zastavljalnice (prvič je bila ustano- vljena že leta 1550, vendar je, verjetno zaradi hude kuge in zmanjšanja števila prebivalstva ter obubožanja, že po treh letih zašla v težave)55 upravičen do dela njenega dobička, poleg tega je v zastavljalnico vlagal tudi lastni kapital. Zanj je sprva prejemal 6-odstotne obresti, pozneje 5-odstotne, od srede 18. stoletja pa le še 4-odstotne obresti.56 Tako je v letu 1765 v zastavljalnici hranil kar 5400 lir,57 leta 1786 pa je npr. od dobička zastavljalnice dobil 216 lir.58 dokument pa je istega leta potrdila tudi beneška oblast. Špital se je močno povečal. Dajal je: »/…/ domovanje popotnikom, pomoč slaboumnim, mleko otrokom, doto dekletom in ostale mi- loščine. Njegova cerkev je bila posvečena škofu in mučencu sv. Bassu.« Prim.: Naldini: Cerkveni krajepis…, str. 185–186. 51 Na beneškem področju so uporabljali izraza rioda (kolo) in zlasti scafetta (koritce). Slednjega ni bilo mogoče obračati, saj je bilo navadna poglobljena niša v zidu, kamor so odlagali zapu- ščene otroke. V ruoto položeni zapuščeni otroci so ponekod imeli poseben status. V Neaplju jim je bila zagotovljena posebna skrb, saj so jih imeli za Marijine otroke. Podobno je bilo tudi v Franciji. Bertoša: Djeca iz obrtaljke, str. 24–27. 52 SI PAK KP 304, t. e. 9, a. e. 17. Primerjaj tudi Lavrič, Vizitacijsko poročilo, str. 136–137. 53 Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Valierja …, str. 136–137. 54 Darovec: The Charity and the Poverty, str. 27. 55 Darovec: Davki nam pijejo kri, str. 97. 56 Prav tam, str. 166. 57 Prav tam, str. 165. 58 Prav tam, str. 156. 73 Letnik 41 (2018), št. 1 Špital so na začetku 18. stoletja povsem prenovili in razširili ter uredili posebne prostore za moške in ženske.59 Koper je imel poleg špitala sv. Nazarija še špital sv. Marka blizu vrat Zu- benaga.60 Ustanovil ga je Marco Trivisano iz Benetk. Naldini omenja, da naj bi bil špital ustanovljen okoli leta 1400, po poročanju Agostina Valiera pa naj bi bil ustanovljen leta 1401.61 Na osnovi dokumenta s 17. 6. 1359 pa je mogoče sklepati, da je bil špital ustanovljen pred tem datumom.62 Od štirih upravite- ljev špitala, ki so bili imenovani na osnovi Trivisanovega testamenta, je bil med škofovanjem Jeremije Pole63 edini še živeči upravitelj Jacobo Alberti, sin pok. Zanina. Ker je špital zašel v težave, so na osnovi testatorjeve želje za upravitelja imenovali še ugledna Koprčana Michaela de Gauarda in Ambrosiusa Lugnana. Statut je s posebnim odlokom naročal, naj podestat vsako leto pregleda delo- vanje špitalskih upraviteljev in poskrbi, da ob morebitni smrti izberejo novega upravitelja.64 Špitalsko poslopje je obsegalo cerkev, posvečeno sv. Marku Evan- gelistu, in ozko dvorišče s skromnimi celicami ob straneh. Leta 1580 je špitalske prihodke že precej let upravljal Koprčan Raymon- do de Pola. Škof Valier je ob vizitaciji špitala pregledal blagajno za preteklih 36 let. Računi upravnika so kazali 830 lir. Po besedah upravitelja špital v zadnjih štirih letih ni imel več kot 1550 lir prihodka. Špitalu naj bi iz beneške blagajne na testatorjevo željo vsako leto nakazovali po 126 lir, in to naj bi bil edini letni prihodek špitala. Čeprav naj bi v špitalu vzdrževali 8 revnih žensk (tako preno- čišče kot tudi hrana), je špital leta 1580 dajal stanovanje le 6 ženskam. Zanje so porabili po eno liro za vsako na mesec. Preostali denar so porabili za kaplana za opravljanje maš in vzdrževanje hiše.65 V Naldinijevem času so siromašnim žen- skam, ki so tam živele, dajali le prebivališče, včasih pa so dobivale tudi hrano.66 Koprski zdravniki in določila o njih v statutu iz leta 1423 V istrskih mestih so vsaj od konca 13., zlasti pa od 14. stoletja dalje delo- vali tudi komunski zdravniki. Tako je bil v Piranu že leta 1290 omenjen zdravnik Iohannes Claudus, ki ga je plačevala komuna. Prvi do sedaj znani zdravnik v Ko- pru naj bi bil ser Benvenuto,67 v Izoli pa je bil leta 1444 omenjen neki Giacomo 59 Darovec, Oris zgodovine zdravstva v Kopru, str. 265. 60 Špital za ženske (večinoma sirote) naj bi stal za hišo družine Grisoni med zubenaškimi in izolskimi vrati. Luglio: L’antico vescovado giustinopolitano, str. 81. 61 Lavrič: Vizitacijsko poročilo Agostina Valierja …, str. 136. 62 Flos, žena pok. Marca Trivisania, je tega leta reševala težave, povezane s špitalom sv. Marka Evangelista. V dokumentu navaja, da je njen mož od (takrat prav tako pokojnega) Antulfa (tudi Antolfi) de Grampa kupil hišo in tam postavil špital. Antulfova vdova je vztrajala, da je bila na to hišo vezana njena dota v višini 300 liber. Flos, ki je odplačala omenjeno vrednost, je od beneškega Senata zahtevala zavarovanje za omenjeno vsoto od premoženja Bernardusa de Spellata, ki je bil prodajalčev porok (fideiussit), to ji je bilo z dokumentom z dne 17. 7. 1359 tudi potrjeno. AMSI IV, Senato Misti, str. 137–138. 63 Jeremias de Pola je bil koprski škof od 2. 12. 1420 do pomladi leta 1424. Martinus Bernardini je bil za novega škofa imenovan že 14. julija 1424. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi (v nadaljevanju HC), str. 288. 64 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 3. knjiga, 6. poglavje, str. 73–74; Naldini: Cerkveni krajepis …, str. 186–187. 65 Lavrič: Vizitacijsko poročilo Agostina Valierja …, str. 135–136. 66 Naldini: Cerkveni krajepis …, str. 187–188. 67 V Kopru je Benvenuto omenjen kot medico fisico leta 1310, 1339 je tam deloval Marco da Fermo, 1357 Koprčan Pietro Cleregino, sin pok. Cleregina, 1363 Andrea Bonacoto degli Al- barisani, kirurg, ki je poleg hiše (verjetno za prebivanje) prejemal še po 100 dukatov plače na leto, 1376 pa Lodovico iz kraja Fermo. 1388. je bil kot medico cerusico omenjen mastro Bonaventura, ki so mu 14. 2. 1389 zvišali letno plačo s prejšnjih 100 lir na 200 lir. Nasledil 74 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers iz Bologne.68 Koprski statut iz leta 1423 že omenja komunskega zdravnika.69 Vsakič ko naj bi šel na ogled zaradi kakšnega prestopka iz mesta, naj bi dobil 3 libre malih denarjev plačila, prav tako pa je v statutu poleg t. i. medico phisico omenjen tudi zdravnik kirurg (medico cirurgie, tudi chirurgiae). Tako kirurg kot zdravnik sta morala podestata obveščati o vseh nasilnih ali običajnih poškod- bah, ki sta jih zdravila.70 Oba sta morala biti z večino glasov vsaj od leta 1452 vsako leto potrjena v velikem svetu tri mesece pred iztekom službe.71 Z dukalom z dne 6. 4. 1602 je beneški dož Nicolò Grimani zdravnikovo plačo zvišal s prej- ga je Manfredo iz kraja Sacile, ki je z grožnjo, da bo zapustil službo zaradi premajhne plače, dosegel leta 1390 povišanje le-te na 300 lir. Ob odhodu iz Kopra je imel plačo 350 lir malih denarjev. Po njegovem odhodu je bil prvi naslednji zdravnik omenjen šele leta 1426, in sicer Bonajunta, kirurg in prior špitala sv. Nazarija. Leta 1430 je iz Vidma prišel v Koper Giovanni Nuzio (tudi Muzio), kirurg ali brivec, leta 1445 je bil kot kirurg omenjen Koprčan Giovanni, sin pok. Ambrogia, ki je prejemal po 3 lire malih denarjev na mesec. 1450. je bil kirurg Filippo Muzio, sin omenjenega Giovannija. Med letoma 1461 in 1471 sta zdravniško službo v Kopru opravljala Panfilo Castaldi iz kraja Feltre in Antonio Pianella. 1480. je bil omenjen Koprčan Giovanni Alberti, 1498. Luigi Carrerio, tudi Koprčan, 1531. Giovanni Romano, 1535. Koprčan Giovanni Antonio Catelli, ki je službo v mestu opravljal kar 35 let. Leta 1546 je Romana kot medico fisico nasledil Helio da Capua, tega pa Alvise Crivello. V oktobru 1548 je v Koper prišel Leandro Zarotti. Čeprav je med kugo 1554 zapustil mesto in (z dovoljenjem podestata) šel v Benetke, so ga 21. 2. 1555 ponovno sprejeli, službo pa je opravljal do leta 1557. Miljčan Gio- vanni Secondi je službo opravljal le eno leto. Schiavuzzi: Le istituzioni sanitarie Istriane, str. 367–371. V istem delu avtor omenja številne druge zdravnike, ki so službo opravljali v Kopru do začetka avstrijske uprave. 68 Darovec: Oris zgodovine zdravstva v Kopru, str. 258. 69 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 3. knjiga, 7. poglavje, str. 74. 70 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 3. knjiga, 21. (dejansko 22.) poglavje, str. 89. 71 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 5. knjiga, str. 133–134. Prepis dukala doža Dominica Contarena z dne 24. maja 1661, s katerim je potrdil sklep koprskega velikega sveta, da lahko zdravniško službo v mestu opravljajo le tujci. Vir: SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, str. 209. 75 Letnik 41 (2018), št. 1 šnjih 120 dukatov na 200 dukatov,72 na zasedanju koprskega velikega sveta pa so 18. 4. 1661 sprejeli sklep, da zdravniško službo v mestu lahko opravljajo le tujci, ki ne smejo biti v sorodu in drugače v zvezi z domačini.73 Sklep sveta je z dukalom 24. 5. 1661 potrdil tudi beneški dož Dominico Contareno.74 Med pomembnimi koprskimi zdravniki je treba omeniti Leandra Zarotti- ja (1515–1596), ki je kot komunski zdravnik prišel v Koper oktobra 1548. Če- prav je med hudo kugo 1554. zapustil mesto in z dovoljenjem podestata šel v Benetke, so ga 21. 2. 1555 ponovno sprejeli v službo; opravljal jo je do leta 1557. Leta 1581 je kupil hrastoveljsko cerkev. Pokopan je bil v novi servitski cerkvi sv. Marije. Koprčan je bil tudi znameniti Santorio Santorio (1561–1636), ki je leta 1582 končal padovsko univerzo in bil krajši čas tudi njen rektor. Zaradi spora z nekaterimi člani univerze se je umaknil v Benetke in tam deloval kot zdravnik in se hkrati posvečal znanstvenim raziskavam. Izdelal je številne zdravstvene pri- pomočke (npr. higrometer), sestavil je tudi skalo za merjenje telesne temperatu- re in telesne teže. Po njegovi metodi so zdravniki zdravili še celotno 18. stoletje. Ukinitev servitskega samostana in sprememba namembnosti poslopja Ob ukinitvi servitskega samostana75 (1792) je Francesco del Tacco, pro- vidur špitala sv. Nazarija, prosil beneški Senat za dovoljenje, da bi v poslopje nekdanjega samostana preselili omenjeno ubožno ustanovo. Kljub pritrdilnemu odgovoru se je špital lahko tja preselil šele leta 1810, saj se je v stavbo najprej naselila vojaška bolnišnica, v cerkvi pa je bil začasno zapor za kriminalce.76 Obnovitvena dela za omenjeno zdravstveno dejavnost, vredna 1777 lir, so zaupali mojstru Giovanniju Filippiniju, nadzor pa je opravljal provincialni inženir, kapitan Benedetto Petronio. Opremili so okoli 60 ležišč, eno sobo za lekarno ter skladišče za spravilo orožja in stvari vojakov, ki so bili na zdravlje- nju. Za opremo (klopi, pručke, posodo, peči, slamo in slamnjače, za izdelavo sla- mnjač, čebre, posode za vodo, svečnike, platno, predivo in podobno) so porabili še 1800 lir in leta 1801 se je zmogljivost povečala na 300 ležišč.77 Čeprav je bilo nekdanje samostansko poslopje prilagojeno zdravstveni dejavnosti, pa je cerkev ostala enaka vse do konca delovanja bratovščine blaže- ne Device servitov. Stolni kapitelj je 7. 10. 1806 zahteval, naj v stolnico prenese- jo nekaj opreme iz servitske cerkve.78 Tja so prenesli podobo Pietà, marmorna oltarja, telo svetega Inocenca, zvonove in sliko (apostolov Petra in Pavla), ki je bila ponovno preslikana. Cerkev je bila potem leta 1850 spremenjena v skladi- šče, nekdanjo cerkev sv. Martina pa so še do konca 60. let 20. stoletja v porodni- šnici uporabljali za mrtvašnico.79 72 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 5. knjiga, str. 177–178. 73 »/…/ non possano sottoqualsiasia titolo colore, ò pretesto esser proposti ne ballotati Cittadini o habitanti di questa Patria, ò alcun altro, che tenesse congiontione di parentella, ò d’affinita con alcuno de Cittadini, et habitanti della medesi /…/« SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 5. knjiga, str. 208–209. 74 SI PAK KP 299, t. e. 14, Statut Kopra, 5. knjiga, str. 209. 75 Samostan je bil z dekretom ukinjen leta 1792. Njegovo premoženje je maja 1793 popisal eko- nom in upravnik samostana Andrea Pellegrini. Samostan je imel 2819 lir in 11 soldov prihod- kov na leto in 1237 lir stroškov. SI PAK KP 6, IX. skupina, a. e. 1387. 76 Darovec: Oris zgodovine zdravstva v Kopru, str. 265. 77 Pachera, Vescia: I servi di Maria in Istria, str. 62. 78 V cerkvi so hranili turško zastavo, ki so jo zasegli turški posadki v bitki pri Lepantu leta 1571, in v njej so potekale tudi slovesnosti ob predaji poslov podestata ob odhodu starega in priho- du novega. 79 Pachera, Vescia: I servi di Maria in Istria, str. 62–63. 76 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Špital sv. Nazarija, ki je imel leta 1806 10.858 lir prihodkov in 13.812 lir in 9 soldov stroškov, je začasno sprejemal tudi najdenčke, ki so jih nato pošiljali v Benetke (Ospitale della Pietà).80 S prehodom Istre pod francosko oblast in vključitvijo v italijansko kraljestvo81 ter z uki- nitvijo bratovščin,82 ki so do tedaj skrbele za ubožne ustanove, so ustanovili t. i. Dobrodelne kongregacije (družbe; Congregazioni de Carità) v vsaki občini, ki so že prej imele ubožne usta- nove. Tistim z več kot 10.000 lir dohodka je mo- ralo stanje blagajne na predlog prefekta potrditi ministrstvo za notranje zadeve, tistim z manj kot 10.000 lir dohodka pa le prefekt. Oblast je tudi določila število plačanih uslužbencev.83 V istrskem departmaju so leta 1808 dobro- delni zavodi delovali v dvanajstih občinah, in si- cer: v Kopru, Miljah, Piranu, Umagu, Poreču, Mo- tovunu, Grožnjanu, Bujah, Buzetu, Rovinju, Pulju in Labinu. Prebivalci Izole, Vižinade in Oprtalja so uporabljali usluge koprskih ustanov, prebival- ci Novigrada piranskih, prebivalci Vrsarja, Bal, Vodnjana, Barbane in Svetvinčenata rovinjske ter prebivalci Plomina labinske. Koprska Dobrodel- na družba je tako skrbela za nekdanji špital sv. Nazarija, t. i. Dobrodelno ustanovo (Istituto della Carità) in zastavljalnico (Monte di Pietà). Kot čla- ni omenjene družbe so bili imenovani: prefekt,84 80 Schiavuzzi: Le istituzioni sanitarie Istriane, str. 381. 81 Z Napoleonovim ukazom je bila Istra 30. 3. 1806 uradno priključena Italijanskemu kraljestvu, aprila 1806 pa je bil ustanovljen istrski departma. Prefekt je postal Ange- lo Calafati. V skladu z dekretom z dne 22. 12. 1807 je bil departma razdeljen na dva distrikta. Koprski je štel 60.641, rovinjski pa 28.615 prebivalcev. Koprski distrikt je bil razdeljen na štiri kantone (Koper 21.011 prebival- cev, Piran 16.840, Buzet 9.441 in Poreč 13.349), distrikt Rovinj pa na tri (Rovinj 13.575 prebivalcev, Vodnjan 10.200, Labin 4.840). Kantoni v koprskem distriktu so šteli skupaj 120 občin, tisti v rovinjskem pa 36. Bonin: Vodnik po fondih in zbirkah PAK, str. 60. 82 Francozi so na osnovi dekretov z 8. 6. 1805 in 24. 5. 1806 ukinili večino bratovščin (razen bratovščin sv. Za- kramenta in Krščanske ljubezni) in njihovo premoženje priključili državnemu imetju. Tako je v dokumentu z 19. 9. 1806 vidno, da so v Istri podržavili 434 cerkve- nih združenj (samostani, špitali, bratovščine), od tega 420 bratovščin, ki so imele skupno 91.870 beneških lir premoženja. Na koprskem teritoriju so tako podržavili 58 bratovščin s 24.420 lirami premoženja, v Piranu 21 s 3510 in v Izoli 9 z 2940 lirami premoženja. Bonin: Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju bene- ške republike, str. 37. 83 Cigui: Alcuni aspetti dell’organizzazione sanitaria in Is- tria durante la dominazione Francese (1806–1813), str. 213–214. 84 Angelo Calafati. Odlok istrskega prefekta Angela Calafatija o ustanovitvi Dobrodelne kongregacije iz leta 1808. Vir: SI PAK KP 291, t. e. 39, a. e. 90, str. 1. 77 Letnik 41 (2018), št. 1 škof,85 podestat86 in Andrea Manzoni, Bonomo Tagliaferro, Pietro Bratti in Anto- nio Scher. Sestajali naj bi se enkrat na teden. Kongregacije so morale poskrbeti predvsem za najdenčke,87 a so jim lahko ob krstu dale le ime, ne pa priimka, skr- bele pa so tudi za reveže, ki so prosjačili (bodisi ker niso imeli dela bodisi zaradi starosti ali zdravstvenih nesposobnosti – hib). V špitale so morali brezplačno sprejeti tudi psihične bolnike iz vrst revežev (pazzi poveri), ki so jih kot take spoznali zdravniki. Zanje je bila predvidena dnevna oskrba v vrednosti 1,25 ita- lijanske lire.88 Špital sv. Nazarija, ki je leta 1808 imel nastanjenih 24 bolnih (infermi), naj bi imel prostora za 40 ljudi, ubožnica oz. zavetišče (casa di ricovero) sv. Antona pa možnosti za nastanitev 15 bolnikov. Omenjeno je tudi, da bi bilo treba špital sv. Marka zaradi slabega vzdrževanja ukiniti.89 Leta 1809 so v Kopru delova- li lekarnarji Francesco Giovannini, Nicolò Pellegrini in Nicolò Salvadori.90 Leta 1810, ko naj bi špital sv. Nazarija imel 30 postelj oz. prostora za 19 bolnikov,91 je bil skupaj s sirotišnico iz prostorov na Mudi preseljen v nekdanje poslopje servitskega samostana. Po ponovni avstrijski zasedbi Istre leta 1813 so špitalu ukinili letni prispevek, ki so ga posamezne istrske občine plačevale za koprsko sirotišnico. Za najdenčke je moralo denar prispevati sedem občin, in sicer Izo- la, Koper, Milje, Buzet, Oprtalj, Motovun in Vižinada. Nekatere so prispevale po 500, druge pa po 250 frankov. Ob koncu francoske vladavine so občine bolni- šnici dolgovale kar 1041 frankov. Avstrijska vlada je 14. 11. 1814 izdala dekret, s katerim je za najdenčke morala poskrbeti davčna blagajna in ti so postali t. i. figli dello stato. Koprska bolnišnica je po letu 1814 za vzdrževanje najdenčkov porabila 17.056 goldinarjev, omenjenega finančnega bremena pa se je rešila 14. 12. 1826, ko je bilo sklenjeno, naj najdenčke pošilja v tržaško sirotišnico (I. R. Orfanotrofijo Provinciale in Trieste).92 Po razpadu Ilirskih provinc je špital do leta 1821 upravljal Giusepe de Belli, potem pa je bilo upravljanje preneseno na koprskega župana. Špital je v omenjenem letu imel 14.000 goldinarjev dolga. Od skupnega premoženja 35.037 goldinarjev so imeli 1952 goldinarjev prihodka na leto, od najemnin hiš in zemljišč dodatnih 700 goldinarjev ali 2938 goldinar- jev. Leta 1833 so pridobili rente ukinjene bratovščine sv. Antona opata. V špi- talu je bilo redno nastanjenih po 30 revežev. Sprejemali so tako revne domače bolnike kot tudi tujce, zlasti vojake in financarje. Ti so plačevali po 20 goldinar- jev na dan. Špital je 14. 5. 1841 pridobil status špitala za zatočišče revežev in zdravljenje bolnikov in s tem se je popravilo tudi njegovo finančno stanje. Dolg je leta 1843 znašal le še 3330 goldinarjev, skupni letni prihodek pa je bil 3968 goldinarjev. Avstrijska vlada je potem leta 1850 tudi preostanek premoženja ukinjene bratovščine sv. Antona opata namenila špitalu. Špital sv. Nazarija je status javne mestne ustanove dobil že leta 1821, z odlokom notranjega ministrstva z dne 16. 8. 1859 pa je bila potrjena t. i. me- stna bolnišnica, ki je bila ustanovljena kot deželna bolnišnica (Ospedale civico provinciale).93 85 Bonifacio da Ponte. 86 Grof Giovanni Totto. 87 Zanje so morale skrbeti na osnovi vladnega dekreta s 4. 12. 1806. 88 Odlok prefekta Angela Calafatija z dne 29. 3. 1808. Prim.: SI PAK KP 291, t. e. 39, a. e. 90. 89 Cigui: Alcuni aspetti dell’organizzazione sanitaria …, str. 215–216. 90 Prav tam, str. 232. 91 Prav tam, str. 226. 92 SI PAK KP 304, t. e. 9, a. e. 17. 93 Darovec: Oris zgodovine zdravstva v Kopru, str. 267. 78 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Mestna bolnišnica Na zasedanju mestnega sveta 12. 11. 1845 so razpravljali o mestni bolni- šnici.94 V nedatiranem dokumentu je bilo predlagano, naj upravljanje bolnišnice opravlja direkcija, v kateri sodelujejo podestat, občinska predstavnika in doma- či župnik. Delo ustanove (istituto) naj bo razdeljeno na tri oddelke. Medicinski del naj vodi zdravnik, gospodarski del občinski blagajnik, t. i. disciplinski del pa varuh s 100 goldinarji95 letne plače, hrano in stanovanjem. Dr. Giovanni Andrea de Manzoni, sicer občinski poslanec, je prevzel pripravo nekakšnega pravilnika za razpisano mesto varuha bolnišnice. V njem je predvidel, da bodo omenjeni organi (oddelki) bolnišnice podrejeni direkciji in da bodo denar hranili v bla- gajni s tremi ključi (po en ključ bodo imeli podestat, občinski predstavnik in blagajnik). Na mestnem svetu naj bi upravniki bolnišnice vsako leto predstavili letne račune. Predlagano je bilo, naj oskrbovancem bolnišnice poleg hrane in namestitve dajo tudi obleko, do katere do tedaj niso imeli pravice in so si jo mo- rali priskrbeti sami. Oskrbovance v hiši sv. Antona, ki jim je pripadala le name- stitev, naj preselijo v del stavbe bolnišničnega kompleksa, saj naj bi to olajšalo nadzor, omenjeno hišo pa naj bi dali v najem za potrebe bolnišničnega fonda. Za vzdrževanje bolnišnice naj bi uporabljali denar t. i. bratovščinskega fonda. Zaradi večjega izkoristka denarja naj fonda ne bi delili med podobčine, temveč naj bi mestna bolnišnica sprejemala reveže s celotnega območja. Za ta namen naj bi pripravili proporcionalna merila za določitev števila sprejetih revežev iz podobčin.96 Navodila za t. i. varuha mestne bolnišnice in priključenega zavetišča za reveže (custode dello Spedale di Capodistria e dell‘ unita Casa di Ricovero) je dr. Manzoni 3. 2. 1846 oddal občinskemu predstavništvu. Pristojnosti in delo varuha mestne bolnišnice so bile z manjšimi razlikami skoraj enake pristojno- stim kasnejšega inšpektorja.97 Upravljanje bolnišnice Mestni svet je na seji 12. 11. 1845 sprejel sklep, naj bolnišnica dobi po- seben pravilnik (Regolamento), 9. 5. 1846 pa ga je potrdila c. kr. vlada . Z mini- strskim odlokom z dne 26. 8. 1859 je ubožna ustanova postala javna ustanova, podrejena mestni upravi. Organizirana je bila kot mestna bolnišnica, z mestnim odlokom z dne 10. 7. 1863 pa ji je bila priključena tudi ubožnica sv. Antona opata. Ustanova je prihodke dobivala od katastrskih prihodkov, hiš, javnih pri- hodkov in solin. Prihodke so morali porabiti za oskrbo nastanjenih (mestnih revežev), bolnikov, za zdravila in obiske na domu. Na občinskem predstavništvu so izvolili upravo; sestavljali so jo trije izku- šeni meščani (člani) z nazivom direktor. Izvoljeni so bili za šest let. Po zaključku dvoletnega obdobja je eden izmed treh končal mandat, mestni svet pa je izvolil novega člana. Vsaki dve leti so nato izvolili novega člana. Po preteku funkcije je bil isti lahko ponovno izvoljen po izteku dveletne kontumacijske dobe. Pod nadzorom mestnega sveta so direktorji upravljali bolnišnično premoženje, a za svoje delo niso bili plačani. Mestni svet je moral potrditi vsako spremembo la- 94 Kljub poimenovanju l’ospedale civico je bil to še vedno špital in z današnjim pojmom bolnišni- ca nima prav veliko skupnega. 95 Do leta 1858 je bil 1 goldinar konvencionalne vrednosti vreden 60 krajcarjev, 1 krajcar pa 4 denariče (1 goldinar = 60 krajcarjev =240 denaričev). Leta 1892 so goldinarje zamenjali s kronami, in sicer: 1 goldinar = 2 kroni = 100 krajcarjev oz. 1 krona = 1/2 goldinarja = 50 kraj- carjev = 100 vinarjev (tudi helerjev; beličev) oz. 1 heler (vinar) = ½ krajcarja = 1/100 krone. 96 SI PAK KP 304, t. e. 9, a. e. 17. 97 SI PAK KP 7, t. e. 12, spis 86. 79 Letnik 41 (2018), št. 1 stnine, vzdrževanja ali reformo ustanove. O vseh zadevah so morali direktorji razpravljati, sklepi pa so bili lahko sprejeti le z večino glasov. Bolnišnici priključena ubožnica je bila namenjena samo rojenim Koprča- nom ali pa tistim, ki so se v mesto za stalno preselili. Pri sprejemu bolnikov v bolnišnico so morali upoštevati splošna merila za sprejem bolnikov v mestne bolnišnice. Uprava bolnišnice je svoje delovanje razširila tudi na priključeno ubožnico sv. Antona, ki je sprejemala uboge (verjetno sirote). Bolnišnica je mo- rala poskrbeti za letno opravljanje maš za dobrotnike. Vsi zaposleni v bolnišnici so bili podrejeni direkciji.98 Mestno predstavništvo je imenovalo tudi inšpektorja; stanovanje je imel v prostorih bolnišnice in je upravljal njeno premoženje. Voditi je moral blagaj- niške knjige, račune, letne načrte in poročila ter nabavo. Bolnišnična blagajna je imela dva ključa, enega je imel najstarejši direktor, drugega pa drugi direktor. V isti blagajni so bili poleg denarja tudi dokumenti, inšpektor pa je imel na voljo manjšo priročno blagajno. Direktorji so jo pregledovali vsak konec tedna. Urad direkcije (pisarna) je bil v enem izmed bolnišničnih prostorov. Vsak član uprave je moral pregledovati računske knjige. V uradu so morali voditi tudi zaključne račune, o vsaki spremembi uprave in nenačrtovanih stroških pa je moralo odločati občinsko predstavništvo. Direkcija je morala vsak mesec za- ključiti blagajno; pod to so se morali podpisati vsi direktorji. Upravno leto se je začenjalo 1. januarja, končalo pa 31. decembra, letni finančni računi pa so mora- li biti predani občinskemu predstavništvu do marca in finančni načrti do julija.99 Dolžnosti bolnišničnega zdravnika in kirurga Bolnišnični zdravnik je bil odgovoren direkciji. Opravljati je moral dnevne vizite bolnikov, preverjati, ali prehrana po količini in kakovosti ustreza predpi- sanim normam, ob izbruhu nalezljive bolezni je moral takoj osamiti bolnika in sestram dati navodila za nego ter preprečiti širjenje bolezni. Ob izbruhu nale- zljivih bolezni je moral o tem takoj obvestiti pristojne oblasti. V statističnem poročilu je moral voditi rubriko o nozoloških opažanjih; vanjo je moral zapisati vse izredne dogodke, potek bolezni in odmike od običajnega zdravljenja. Obi- skovati je moral tudi bolnike v špitalu sv. Antona opata. Pri predpisovanju zdra- vil je moral upoštevati bolnišnična pravila in brez dovoljenja direkcije ni smel v bolnišnico voditi drugih zdravnikov, ki bi tam opravljali prakso (se učili).100 Bolnišnica je imela tudi svojega kirurga. bil je podrejen zdravniku. Spremljati ga je moral na vizitah (obiskih) in izpolnjevati zdravnikove zahteve. Vedno (pono- či in podnevi) je moral priti na vsak klic in če ga je zdravnik poklical, je moral v izrednih primerih dati tudi pijavke ali klistirati. Brez posveta z zdravnikom ni smel sam operirati, če pa je med njima prišlo do nesoglasja, sta se morala posvetovati z drugim zdravnikom. Kirurg ni smel brez dovoljenja direkcije ali zdravnika za več dni iz mesta, prav tako pa ni mogel biti iz bolnišnice odsoten od jutra do večera, ne da bi o tem obvestil zdravnika. Poskrbeti je moral, da je bilo za različne nujne posege na voljo vedno dovolj povojev, prediva in platna. Vsakič ko je zdravnik odredil obdukcijo, jo je moral opraviti, prav tako pa je moral upo- števati tudi farmacevtska navodila.101 98 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria, str. 3–5. 99 Prav tam, str. 5–8. 100 Prav tam, 8–9. 101 Prav tam, str. 9–10. 80 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Dolžnosti bolnišničnega inšpektorja Inšpektor za bolnišnico102 in priključeno ubožnico (Casa di Ricovero) je bil neposredno podrejen direkciji, v zdravstvenih stvareh zdravniku in kirurgu, v verskih pa duhovniku. Iz bolnišnice je bil za svoje potrebe lahko odsoten samo podnevi, in še to v času, ki mu ga je določila direkcija. Nadziral je poslovanje, disciplino in zdravstveno stanje oseb v bolnišnici in ubožnici. Ob sprejemu bolnika v bolnišnico je moral zahtevati potrdilo o bolezni ali pisno vabilo lokalnih političnih, sodniških ali finančnih oblasti oz. odlok ob- čine ali direkcije. Izjema so bili le nujni primeri zaradi poškodb ali nenadnih slabosti na poti, zlasti ponoči. V takih primerih je moral nemudoma poklicati zdravnika ali kirurga. Ob prihodu bolnika je moral vratar z zvoncem opozoriti inšpektorja, ta pa je moral preveriti dokumente za hospitalizacijo, mu odrediti mesto, sprejeti v varstvo denar, osebne predmete, obleko in dokumente, izpe- ljati vse potrebno za sprejem in ga vpisati v register. V nujnih primerih je moral poklicati zdravnika ali kirurga, sicer pa je bolnika predstavil na viziti. Moral je spremljati zdravnika in kirurga na rednih in izrednih obiskih ter izpolnjevati njune zadolžitve. Ob zdravniških obiskih je moral v posebno knjigo za vsakega bolnika zapisovati predpisano dieto in podatke posredovati v kuhinjo. Pacienti se med vizito niso smeli pogovarjati, tisti, ki so že okrevali, pa so morali biti v svojih posteljah. V korist bolnikov je bilo treba poskrbeti za mir in harmonijo, prepovedani so bili tudi opravljanje in vsa nemoralna dejanja. V sobah za bolni- ke, spalnicah in dvoranah so bili prepovedani kajenje, igre (verjetno karte itd.), prinašanje živil in pijače. Okrevajočim so bili dovoljeni sprehodi po dvorani, z dovoljenjem zdravnika pa ob določenih urah tudi po poslopju nekdanjega sa- mostana. Vstop v kuhinjo jim je bil prepovedan. Ozdravelim, ki jih je zdravnik odpustil iz bolnišnice, je moral inšpektor dati potrdilo (odpustno pismo), v ka- terem je navedel datum sprejema in odpusta, številko vpisa v register ter ime in priimek ozdravljenega. Poskrbeti je moral, da so umrle prepeljali v mrtvašnico, v okviru zakonodaje pa je moral poskrbeti tudi za njihov pokop. Če je zdravnik odredil obdukcijo, je moral pripraviti vse potrebno v dvorani za anatomijo. Če je kdor koli pustil denar ali predmete kakršne koli vrednosti, jih je moral izročiti direkciji.103 Inšpektor je moral nadzorovati tudi bolničarje. Ti so morali imeti razvit čut za usmiljenje in dobroto. Če niso opravljali svojih dolžnosti, je moral ostro ukrepati, pri tem pa je lahko o tem povprašal tudi bolnike. Ob hudih boleznih je moral inšpektor tudi ponoči (najmanj enkrat, lahko pa tudi večkrat) preveriti, ali so bolničarji budni in opravljajo dolžnosti do bolnikov. Občasno je moral pre- verjati tudi njihovo običajno nočno delo. Vsak dan je moral nadzorovati čiščenje bolnišničnih prostorov in prezračevanje, menjavanje vode v posodah za umiva- nje, čistočo umivalnikov in brisač in (kadar je bilo potrebno) ali kurijo v pečeh. Inšpektor od bolničarjev ni smel zahtevati, da mu strežejo, naredijo posteljo ali počistijo sobo.104 Nadzorovati je moral tudi predpisovanje zdravil. Po končani viziti je moral bolničarja ali katero drugo osebo poslati v lekarno z vsemi recepti. Bolnikom, ki jim je moral izročiti zdravila, in bolničarjem je moral razložiti predpisane količi- ne (doze), čas in način jemanja zdravil. Nadzorovati je moral vnos živil in pijač, preveriti, ali lekarnar pošilja zdra- 102 Občinski svetnik dr. Manzoni je 3. 2. 1846 naredil navodila za t. i. varuha mestne bolnišnice in priključenega zavetišča za reveže (custode dello Spedale di Capodistria e dell’ unita Casa di Ricovero). Njegove pristojnosti in dela so bili z manjšimi odstopanji skoraj enaki pristojnostim in delu kasnejšega inšpektorja. SI PAK KP 7, t. e. 12, spis 86. 103 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria, str. 10–12. 104 Prav tam, str. 12–13. 81 Letnik 41 (2018), št. 1 vila hitro in v predpisanih embalažah. Tekočine so morale biti v stekleničkah, mazila v keramič- nih ali steklenih kozarčkih, tablete v škatlah, vse pa je moralo biti opremljeno z ustreznim napi- som imena bolnika in predpisanim odmerkom. Po uporabi zdravil je moral poskrbeti, da so vso embalažo vrnili lekarnarju.105 Inšpektor je moral nadzirati sprejete oskr- bovance, voditi register oskrbovancev in v njem ločiti oskrbovance s hrano in brez nje. Ker je nadzoroval celotno oskrbo ustanove, je moral poznati tudi pogodbo med direkcijo in oskrbniki. Ob nabavi in vnosu živil v skladišča jih je moral pregledati skupaj z zdravnikom. Če je opazil ne- pravilnosti ali slabo pripravo, je moral prepove- dati uporabo. Ob morebitnem dvomu je moral poročati direkciji in pridobiti neodvisno mnenje zunanjih ocenjevalcev. Med delitvijo hrane (zju- traj, opoldne in zvečer) je moral biti navzoč v kuhinji in se prepričati o pravilni pripravi hrane. Vsak dan je moral glede na število bolnikov pre- veriti težo mesa in da je bila juha, ki so jo pripra- vljali, dobra. Preverjati je moral tudi kuhinjske tehtnice in druge mere, kakovost posode in čisto- čo nasploh. Preprečiti je moral uporabo nečistih kuhinjskih krp in vsega perila. V korist oskrbo- vancev je moral svoje zahteve povedati, tudi če bi direkcija odredila varčnejšo nabavo.106 Dokler ni bolnišnica zaposlila vratarja, je moral inšpektor izbrati katerega izmed oskr- bovancev, da je opravljal delo. Poučiti ga je mo- ral o načinu zvonjenja in pomenu posameznih znakov,107 navodila za delo za naslednji dan pa mu je moral dati prejšnji večer. Vratar med vizito in razdeljevanjem hrane ni smel dovoliti nobenih obiskov, razen tistih, ki so sodelovali z ustanovo. Inšpektor je moral zvečer zakleniti vhodna vra- ta in imeti ključe v svoji sobi, zjutraj pa je moral vrata odkleniti. Ponoči, razen v nujnih primerih, ni smel nihče iz stavbe. Če je oskrbovanec zamu- dil vrnitev v stavbo, ga je inšpektor lahko sprejel, vendar je moral o tem poročati direkciji, oskrbo- vanec pa je bil ustrezno kaznovan. Obiskovalci so lahko prišli na obisk k bolnikom ali oskrbovan- 105 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ri- covero di Capodistria, str. 13-14. 106 Prav tam, str. 14–15, členi 95–106. 107 V navodilih iz leta 1845 je hiter in širok znak pomenil prihod bolnika, počasen in širok je vabil oskrbovance k molitvi, dolg in prekinjen (zvončkljanje) je oskrbovan- cem dovoljeval izhod, dva zaporedna kratka znaka s premorom sta naznanjala razdeljevanje hrane, s tremi hitrimi zaporednimi znaki pa je vratar varuha bolnišni- ce opozoril na nedoločen (nedefiniran) vzrok, zaradi ka- terega mora priti v vratarnico. SI PAK KP 7, t. e. 12, spis 86. Križni hodnik nekdanje koprske bolnišnice (avtor neznan). 82 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers cem le podnevi ob določenih urah (obiskov) in vedno v spremstvu inšpektor- ja; ta ni smel dovoliti dolgih pogovorov. Vratar obiskovalcev ni smel spustiti v poslopje, če so imeli s seboj hrano, vino ali druge alkoholne pijače za bolnike ali oskrbovance.108 Inšpektor je moral tudi sicer nadzirati čistočo in vzdrževanje poslopja. O vseh popravilih (npr. oken, vrat, tlakov, podstrešja) je moral poročati direkciji. Zdravniku in kirurgu je bil odgovoren za čistočo in vse druge zdravstvene ukre- pe, duhovniku pa za versko oskrbo. Moral je voditi register z imeni bolnikov, oskrbovancev, dnevnik odvze- mov, pogodbo za upravljanje in oskrbovanje bolnišnice, sezname diet, inventar garderobe, pravila obnašanja oz. hišni red. 109 Oskrbovanci so morali vsak dan moliti in opravljati druge pobožnosti ter se ravnati po internih pravilih obnašanja.110 Na praznični dan in na dan obletni- ce za dobrotnike bolnišnice so morali k maši. Inšpektor jih je moral zbrati in jih pospremiti v cerkev. Oskrbovanci niso smeli uporabljati grelnih naprav in po- noči sveč, zunaj določenih ur niso smeli vstajati iz postelje ali kakor koli motiti dela v bolnišnici. Prepovedano jim je bilo prosto gibanje zunaj njihovega oddel- ka in pogovarjanje z bolniki ali kuhinjskim osebjem. Inšpektor je oskrbovancem lahko dovolil le enodnevno odsotnost iz poslopja. Če se zvečer niso vrnili, je moral o tem obvestiti direkcijo, saj je edina lahko dovolila daljšo odsotnost.111 Leta 1870 so direkcijo bolnišnice sestavljali Andrea Bratti, grof Gregorio Totto in Francesco Vicich, komisijo za ureditev ekonomskih odnosov med ob- čino in mestno bolnišnico pa dr. Augusto Gallo, dr. Zaccaria Lion in Giuseppe Pellegrini. Občinsko predstavništvo je pravilnik potrdilo 11. 11. 1870, podestat pa je bil dr. de Belli.112 Novi pravilnik za zdravstveno oskrbo v koprski občini so sprejeli 27. 12. 1880. Občina je iz javne blagajne plačevala dva zdravnika z diplomo iz medici- ne in kirurgije ter znanjem porodničarstva. Za svoje delo sta prejemala po 600 goldinarjev na leto. Brezplačno sta morala zdraviti mestne (koprske) reveže in reveže iz davčne občine Lazaret ter bolnike in oskrbovance mestne bolnišnice. Bolnišnica zdravnikoma ni plačevala zdravljenja bolnikov, temveč je občini na- kazovala po 264 goldinarjev na leto v štirih obrokih. Če sta morala zdravnika na obisk k bolniku zunaj mesta, sta za vsak obisk dobila po 1,50 goldinarja za potne stroške. Mesto je plačevalo tudi dve babici (eno v mestu, drugo pa za davčno občino Lazaret), ki sta morali brezplačno pomagati revnim porodnicam.113 Koprska občina114 je razpis za prosto delovno mesto občinskega zdrav- 108 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria, str. 16, členi 107– 113. 109 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria, str. 16–17, členi 114–118. 110 V Manzolijevih navodilih za varuha bolnišnice in priključenega zavetišča je navedeno, da je bil pravilnik obnašanja oz. t. i. disciplinski pravilnik sprejet 20. 1. 1829, potrjen pa 14. 2. istega leta. SI PAK KP 7, t. e. 12, spis 86. 111 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria, str. 14, členi 89– 94. 112 Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria. 113 SI PAK KP 7, t. e. 177, spis 3528. 114 Zdi se, da je občinska uprava tudi sicer redno spremljala zdravnike, ki so bili rojeni na njenem ozemlju. Tako je koprski župnijski urad 10. 2. 1874 občinskemu uradu posredoval podatke o smrti nekaterih zdravnikov, ki so bili (glede na vpis v matične knjige) verjetno Koprčani, in si- cer dr. Leone Urbani, primarij (protomedico dell’Istria), je umrl 26. 5. 1811; Michiele Benedetti (v mrliški knjigi Benedictus), doktor filozofije in medicine, 29. 7. 1817; Antonio Alessandro Degrassi, doktor medicine, 20. 4. 1822; Domenico de Manzoni, kirurg, 10. 5. 1838; Giacomo Sandrin, kirurg, 17. 8. 1832 v Padovi; Matteo Divo, kirurg, 7. 5. 1843; Sebastiano Grandis, doktor medicine, 13. 4. 1845; Francesco Corte, kirurg, 17. 12. 1856; Pietro Madonizza, doktor medicine, 16. 1. 1857 in Gian Andrea de Manzoni, doktor medicine, sicer okrajni zdravnik (fi- 83 Letnik 41 (2018), št. 1 nika z letno plačo 600 goldinarjev objavila 22. 11. 1880. Kandidati so morali prošnji priložiti rojstni list, potrdilo o bivanju, diplomo iz medicine, kirurgije in porodničarstva, podatke o prejšnjih zaposlitvah ter podatke o znanju jezi- kov.115 Na natečaj so se prijavili ti zdravniki: Natale Piccoli, sin Giovannija, rojen v Momjanu,116 Antonio Pavlovich s Cresa,117 Antonio Palazioli iz Bal,118 Giovan- ni Tamaro iz Pirana,119 Giuseppe Corazza iz Motovuna,120 Matteo Bolmarsich s Cresa,121 Pietro Ghersa iz Vižnjana122 in Gregorio Spongia iz Rovinja.123 Leta 1881 so upravo javne bolnišnice sestavljali Andrea Marsich, sin pok. Giovannija Marie, Pietro Gallo, sin pok. Pietra, dr. Pio Gambini in inšpektor Nicolò de Baseggio. Zdravnika v ubožni ustanovi Grisoni (Pio Istituto Grisoni) sta bila: dr. Achille Savognani (referente sanitario comunale) in dr. Pio de Gravisi. V mestu sta bili tudi dve lekarni, in sicer Al Gallo sester Pellegrini in Alla Fenice v lasti Giovanninija Giusa.124 Občinsko predstavništvo je na zasedanju 27. 3. 1886 sprejelo poročilo ob- činskega odposlanstva o delu mestne bolnišnice. Skrb zbujajoč je bil podatek, da direkcija mestne bolnišnice že od leta 1881 ni delala niti finančnih planov niti poročil, po mestu pa so se širila namigovanja o nepravilnostih v bolnišnici. Predstavništvo je direkcijo bolnišnice pozvalo, naj naredi natančen obračun in poročilo o aktivi in pasivi bilance. Trgovci, ki so bolnišnico oskrbovali z mesom in kruhom, so izkazovali za več kot 2000 goldinarjev neplačanih računov. Ob- činsko predstavništvo je že 16. 11. 1885 pozvalo bolnišnico, naj v najkrajšem času naredi račune za obdobje od 1. 1. 1884. Prav tako občina bolnišnici od leta 1882 ni nakazovala po 1000 goldinarjev, v zadnjem dveletnem obdobju pa je bil znatno nižji tudi prihodek od solin, ki jih je imela bolnišnica v lasti. Primanjkljaj v dohodkih bi morala nadomestiti občina, spremeniti pa bi morali tudi upravljanje bolnišnice. Zaradi težav so sprejeli sklep, naj admini- stracijo bolnišnice prevzame mestna davčna blagajna, in sicer z dvema uradni- koma. Izdatki občine za bolnišnico naj ne bi bili veliko višji, saj bi jih le preraz- poredili. Občina naj bi zaposlila novega uradnika z nazivom pomočnik blagajne z letno plačo 500 goldinarjev. 100 goldinarjev naj bi dobili od znižanja plače inšpektorja mestne bolnišnice, ker so mu zmanjšali delovne obveznosti,125 360 goldinarjev pa od 1. marca dalje nezasedenega mesta tretjega občinskega ura- dnika, ker je Stefano Zelto dal odpoved. Občina naj bi tako za novo zaposlitev dodatno prispevala le 40 goldinarjev.126 Za ureditev razmer so 23. 1. 1886 sprejeli tudi nov pravilnik mestne bol- nišnice in priključene ubožnice. Bolnišnica, ki je bila v prvi vrsti namenjena me- ščanom, je morala poskrbeti tudi za druge bolnike (tujce), vendar s povrnitvijo stroškov, kot jih je določal zakon. Bolnišnico je še vedno vodila direkcija. Imela je enako dolg mandat kot mestno predstavništvo, ki jo je volilo. Člani direkcije so delali brezplačno. Bolnišnica in ubožnica sta skrbeli le za domače bolnike in sico distretuale), pa 1. 6. 1872. V mrliških knjigah (od leta 1740 dalje) ni bilo podatkov o smrti Vincenza Beninija. SI PAK KP 7, t. e. 118, spis 405. 115 SI PAK KP 7, t. e. 177, spis 3272. 116 31. 5. 1864 je na padovski univerzi končal medicino, 17. 10. 1866 pa kirurgijo. 117 20. 2. 1871 je v Gradcu doktoriral iz medicine, 23. 6. iz porodničarstva in 15. 7. iz kirurgije. 118 Medicino, porodničarstvo in kirurgijo je končal 28. 1. 1874. 119 Na Dunaju je 19. 5. 1874 končal medicino, kirurgijo, porodničarstvo in okulistiko. 120 Medicino, kirurgijo, porodničarstvo in okulistiko je končal 16. 12. 1874 v Gradcu. 121 Medicino, kirurgijo, porodničarstvo in okulistiko je končal 25. 2. 1876 v Gradcu. 122 Medicino, kirurgijo, porodničarstvo in okulistiko je končal 25. 6. 1877 na Dunaju. 123 Medicino, kirurgijo, porodničarstvo in okulistiko je končal 19. 6. 1879 na Dunaju. SI PAK KP 7, t. e. 177, spis 3272. 124 Giuda Scematica Istriana. Almanacco per l’anno 1881, str. 2–3. 125 Torej plača inšpektorja naj bi se znižala s prejšnjih 600 goldinarjev na 500 goldinarjev. 126 SI PAK KP 7, t. e. 213, spis 300/V. 84 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers reveže (tiste, ki si niso mogli sami priskrbeti sredstev za preživljanje oz. za sta- rejše, invalide in prizadete osebe, ki so to dokazale s posebnim dokumentom). Direkcija je morala pregledati račune ustanove. Zdravstveno oskrbo so vodili mestni zdravniki, nadzirala pa jih je direkcija. Za bolnike so morali voditi neka- kšne kartoteke, posebno o nalezljivih boleznih. Konec leta so na osnovi odločbe 13. 11. 1871 morali podati poročilo o številu bolnikov in zdravstveni oskrbi. Inšpektor je obdržal enaka pooblastila. Poseben člen je določal tudi urnik vsta- janja, in sicer: oskrbovanci so med 1. aprilom in 31. septembrom morali vstajati ob 6. uri, vse preostale mesece pa ob 8. uri. Pospraviti so morali sobe, potem pa so šli v jedilnico na zajtrk. Oskrbovanci obeh spolov so morali po svojih močeh delati v korist ustanove, udeleževati so se morali maš v spomin na dobrotnike.127 Poleg tega je občinsko predstavništvo na svojem zasedanju 14. 11. 1885 imenovalo tričlansko komisijo, ki je morala pregledati poslovanje mestne bol- nišnice od 1. 1. 1884 dalje in pripraviti poročilo o njenem finančnem stanju. Komisijo so sestavljali Nazario de Mori, markiz Giuseppe Gravisi in dr. Pietro de Madonizza.128 Komisija je delo začela 20. 11. 1885, poročilo pa je poslala 27. 3. 1886. V obdobju od 1. 1. do 31. 12. 1884 je ustanova imela 11 pogodb (verjetno kreditov) s hipoteko z zasebniki v skupni vrednosti 5000 goldinarjev, depozit pri Trgovski banki v Trstu v vrednosti 3000 goldinarjev in 443 goldinarjev v gotovini. To je skupaj znašalo 8443 goldinarjev. Komisija je pregledala tudi fi- nančno stanje za leto 1885. Bolnišnica je imela 118.884,97 goldinarja premo- ženja (aktive) in neplačanih računov za 7914,60 goldinarja. Stroški za meso so znašali 2133,59 goldinarja, za kruh 2835,99 goldinarja in preostali dolg v višini 2955,02 goldinarja. V bolnišnično aktivno bilanco je bila všteta tudi hiša, ki so jo 21. 6. 1881 kupili v Piranu v vrednosti 812,72 goldinarja. Ustanova je imela tudi sedem pogodb s hipoteko v vrednosti 58.583,93 goldinarja, ki so prinašali 5.178,47 goldinarja na leto.129 Poleg skrbi za mestne reveže in bolnike je občina navadno ob slabih le- tinah skušala z občasnim razdeljevanjem nekakšne socialne pomoči revnejšim prebivalcem omiliti težavne ekonomske razmere. Tako je za velikonočne prazni- ke leta 1886 dvestodvema Koprčanoma razdelila 88 goldinarjev in 50 krajcarjev pomoči, 10 goldinarjev pa revnim na območju Lazareta. Na celotnem območju je skupno razdelila 98 goldinarjev in 50 krajcarjev. V mestnem predelu Brasolo je pomoč prejelo 23 revnih, v predelu Sv. Martina 18, v Zubenagi dva, v predelu Izolskih vrat 15, v Bošedragi 40, v predelu sv. Petra 25, v predelu Vseh svetih 9, v Pusterli 4, v predelu Ponte Piccolo 12, v predelu Velikih vrat pa 27 oseb in 4 drugi oskrbovanci. Razdelili so pomoč v vrednosti med 30 krajcarji in goldi- narjem. Večina ljudi (166) je dobila pomoč, manjšo kot pol goldinarja, in sicer: 68 po 30 krajcarjev, 51 po 40, 47 po 50 krajcarjev, preostalih 36 pa več kot pol goldinarja. Trije so prejeli po goldinar, šest po 80 in prav toliko po 70 krajcarjev, 21 pa po 60 krajcarjev.130 Žal pa vrednost pomoči ni mogla izboljšati finančnih razmer ljudi, saj je bila razmeroma nizka in je zadoščala kvečjemu le za kak priboljšek. V aprilu istega leta je npr. kilogram jagenjčka (enako tudi govejega mesa), ki naj bi po tradiciji sestavljal velikonočno kosilo, stal od 56 do 64 krajcarjev, pršut od 1,80 do dva goldinarja, sto jajc pa je stalo 2,5 krajcarja. Kilogram koruzne moke (npr. za polento) je stal 9 krajcarjev, kilogram zmesnega kruha 12, belega pa 16 kraj- carjev. 100 litrov refoška je stalo od 31 do 33 goldinarjev, malvazije od 28,50 do 29,80 goldinarja, dalmatinskega vina pa 20 goldinarjev. Za liter oljčnega olja za prehrano je bilo treba plačati 44, za razsvetljavo pa 38 krajcarjev. Povedna 127 SI PAK KP 7, t. e. 213, spis 300/V. 128 SI PAK KP 7, t. e. 211, spis 2868. 129 SI PAK KP 7, t. e. 213, spis 706/V. 130 SI PAK KP 7, t. e. 213, spis 931/V. 85 Letnik 41 (2018), št. 1 je tudi primerjava dnevnih zaslužkov nekaterih delavcev. Mizar je za dan dela dobil od 1,10 do največ 1,40 goldinarja, zidar je lahko zaslužil od 1,20 do 1,70 goldinarja, težak pa od 0,80 do enega goldinarja.131 Zdi se, da ukrepi občinske uprave tudi niso rešili številnih težav, v kate- re je zašla bolnišnica, in c.-k. namestništvo v Trstu je z dokumentom z dne 5. 4. 1886 zadolžilo Frančiškove tretjerednice sv. Jožefa (Suore di Carità oz. suo- re terziarie Francescane di S. Giuseppe, della congregazione di Padova) za skrb za koprsko mestno bolnišnico. Prednica je skrbela za upravljanje in disciplino, drugih šest sester pa za pomoč bolnikom v ambulanti in mestnim revežem, za kuhinjo in perilo. Čeprav so redovnice naslednjih trideset let vzorno skrbele za bolnike, so morale, ker so bile italijanske državljanke, kmalu po vstopu Italije v prvo svetovno vojno po nalogu avstrijskih vojaških oblasti zapustiti mesto. Koprska občina je sicer 19. 6. 1915 na c. kr. namestništvo v Trstu naslovila prošnjo, da bi redovnice lahko ostale v mestu in naprej skrbele za bolnišnico, vendar prošnji ni bilo ugodeno.132 Ker so morale omenjene tretjerednice mesto zapustiti 16. 7. 1915, sta v bolnišnici začasno pomagali dve sestri iz koprske sirotišnice (Pio Istituto Griso- ni), ki ju je upravnik sirotišnice, kanonik Francesco Fonda, odstopil mestni bol- nišnici. Občina je za zagotovitev oskrbe bolnikov in mestnih revežev že nasle- dnji dan prosila prednico sester (božje) previdnosti (Suore della Provvidenza) iz Gorice za tri dodatne sestre.133 Prednica goriškega samostana Stanislava Lunelli je 19. julija na podlagi določila, da sestrske skupnosti ne morejo sestavljati manj kot štiri sestre, odločila, da kljub težavam občini pomaga in jim pošlje sestre. Poleg živeža, nastanitve in zdravil je morala občina vsaki sestri vsak mesec iz- plačati po 20 kron za obleko in druge stroške.134 Sestre božje previdnosti so za bolnike v koprski mestni bolnišnici in priključeni ubožnici skrbele od 22. 7. 1915.135 V istih prostorih je mestna bolnišnica nadaljevala svoje delo tudi v obdo- bju med vojnama in obdobju Svobodnega tržaškega ozemlja.136 Leta 1954 je v njej zaživel tudi porodnišnični oddelek mestne bolnišnice. Porodnišnica, v ka- teri se je rodil večji del povojnih generacij Istranov in Primorcev, je stavbo nek- danjega servitskega samostana zapustila leta 1997. Opuščena stavba nekdanje koprske bolnišnice zadnja leta žalostno propada. Zdravstveno stanje v istrski provinci konec 19. stoletja Zdravstveno stanje v provinci je opisal dr. Carlo Apollonio, ki je kot ob- činski zdravnik služboval v Umagu. V poročilu z naslovom La riorganizzazione del servizio sanitario nell’Istria, ki ga je opravil za istrsko zdravniško zbornico, opozarja, da t. i.: »/…/ komunalne storitve sploh ne obstajajo in da so sanitarne razmere v Istri nevzdržne, saj ne čistijo cest, ne kontrolirajo mesa v klavnicah, inšpekcijski pregledi šol so prej izjema kot pravilo, v mestih ne čistijo kanalov, iz- pred hiš in dvorišč ne odvažajo gnoja, nadzor nad živili izvajajo le ob nevarnostih 131 SI PAK KP 7, t. e. 214, spis 993/VIII. 132 SI PAK KP 7, t. e. 348, spis 2510. 133 SI PAK KP 7, t. e. 349, spis 2795. 134 SI PAK KP 7, t. e. 349, spis 486. 135 SI PAK KP 7, t. e. 349, spis 2904. 136 Več o povojnem razvoju zdravstva v slovenski Istri v člankih: Rogoznica: Razvoj zdravstvene organizacije in zdravstvenega zavarovanja v koprskem okraju 1945–1954, str. 47–60 in Rogo- znica: Posebnosti zdravstvene organizacije in sistema zdravstvenega zavarovanja na območju slovenskega dela cone B STO, str. 109–128. 86 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers izbruha kolere, razen v večjih mestih ne kontrolirajo trupel /…/«137 Hkrati omenja velike razlike v zdravstveni oskrbi med mestom in podeželjem. »/.../ Zdravnik bolnika v mestu ali večjem naselju navadno oskrbi ali pa vsaj pregleda, po va- seh pa reveži umirajo brez vsakršne oskrbe, bogatejši pa so navadno zdravstveno oskrbljeni prepozno in premalo.« Leta 1895 je bilo v celotni istrski provinci 60 zdravnikov, in sicer: 6 okraj- nih, 17 zasebnih in 34 občinskih, trije pa so bili že upokojeni. Posebno težavo so predstavljale tudi letne delovne ure posameznih zdravnikov. Število delovnih ur zdravnika na 100 prebivalcev se je med istrski- mi občinami gibalo med 1 uro in 55 ur na leto. Velike razlike so bile zlasti med večjimi mesti in podeželskimi občinami (npr. v izolski občini so zdravniki delali skoraj 50 ur na leto, v dekanski pa le 4,3 ure). Ker je bila povprečna umrlji- vost v provinci 28,6 ‰, je po Apollonievih ugotovitvah umrlo okoli 1000 ljudi na leto povsem brez zdravstvene oskrbe. Okrajnim zdravnikom je bil zaupan nadzor nad epidemijami, vendar se je navadno epidemija že razširila, preden je okrajni zdravnik zaradi birokratskih težav sploh lahko ukrepal, poleg tega pa je slabše poznal lokalne razmere na podeželju kot občinski zdravnik. Težave so bile tudi pri oskrbi revnih, saj so številne občine imele slabo vodene sezname ubogih, nekatere pa jih sploh niso imele.138 Medtem ko je bil v celotni Istri med letoma 1890 in 1892 naravni prirastek 7,63 ‰ (rodnost 36,3 ‰ in smrtnost 28,6 ‰), je v Koprskem okraju ta znašal 9,28 ‰ (rodnost 40,2 ‰ in smrtnost 30,9 ‰).139 Ustanovitev in delovanje dobrodelnega vrtca Koprski dobrodelni vrtec je bil odprt 25. 11. 1839. Zasluge za njegovo ustanovitev so imeli odvetnik Antonio de Madonizza, grof Giuseppe del Tacco ter grof Francesco Grisoni in njegova žena Maria Anna Grisoni Pola. Frances- co Grisoni mu je ob ustanovitvi dodelil 5000 goldinarjev, njegova žena pa leta 1841 še poslopje s pripadajočim vrtom. Ustanovo so z donacijami podprli tudi številni meščani.140 Žal je zaradi pomanjkljivo ohranjenega arhivskega gradiva malo podatkov iz prvih desetletij delovanja vrtca. Leta 1847 je kapitularni vikar Jacopo Bernardi iz Pinerola, ki je v času štiridesetdnevnega posta obiskal mesto, poročal, da je bilo vanj vključenih 42 deklic in 48 dečkov. Vsi so bili oblečeni v enako vrhnje oblačilo. V obednici so jim postregli z mineštro, ki so jo otroci pojedli stoje.141 Dobrodelna ustanova je dobro delovala do leta 1866, ko je bila zaradi voj- ne in epidemije kolere zaprta. Ponovno so jo odprli leta 1868, in čeprav se ji je zmanjšala javna finančna pomoč, je delovala do konca septembra 1870, ko je umrl njen dolgoletni direktor dr. Antonio Madonizza.142 Kmalu po njegovi smrti so na zasedanju občinskega predstavništva 21. 9. 1870 predlagali novo ureditev vrtca. Dobrodelni vrtec, ki je bil dotlej privatna ustanova, naj bi spremenili v občinskega. Izbrana je bila tričlanska komisija, ki je pripravila načrt za njegovo ponovno delovanje in predvidene stroške poslovanja. Predlagali so, da zaradi 137 Na podeželju brez vsakršnega pregleda pokopljejo umorjenega (npr. zadavljenega) otroka ali pa otroka, ki je umrl zaradi prirojene hibe. 138 Apollonio, La riorganizzazione del servizio sanitario nell’Istria, str. 7–14. 139 Prav tam, str. 14. 140 SI PAK KP 7, t. e. 187, spis 331/1882 in SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 3. Maria de Bartolomei je npr. prispevala 300 goldinarjev, Giuseppe del Tacco 400, grofica Maria Anna Grisoni Pola je dala tedanje poslopje, Maria Volpi pa hišo in torkljo. 141 Bernardi: Lettere sull’Istria, str. 45–46. 142 Od ustanovitve leta 1839 dalje je bil edini direktor. Vrtec je po njegovi smrti ostal zaprt nasle- dnja tri leta. 87 Letnik 41 (2018), št. 1 pomanjkanja učiteljskega kadra (imeli so le eno učiteljico) ne bi ločili dečkov in deklic, vrtec pa naj bi uredili po metodi priznanega nemškega pedagoga Frie- dericha Fröbla (1782–1852); otroke naj bi motivirali z igro in gibanjem na pro- stem. Opozorili so, da delovanje vrtca lahko omogoči delo številnim materam, hkrati pa pozitivno vpliva na fizični in umski razvoj otrok in celotne družbe.143 Vrtec je bil slavnostno odprt 1. 5. 1873.144 Vanj so brezplačno sprejemali dečke in deklice iz revnih družin v starosti od treh do dopolnjenih šestih let. Otroke so sprejemali enkrat letno, in sicer v novembru. Na družino je bil lah- ko sprejet samo eden od otrok, v posebnih primerih pa je direkcija odločala o vključitvi drugega otroka. Otroci so bili v vrtcu vse dneve v tednu z izjemo praznikov. Dnevno so prejeli porcijo mineštre in kruh. Vzgajali so jih v verskem duhu, v ljubezni do družine in domovine, privzgojili so jim odnos do dela, reda in osebne higiene. Vrtec je bil v obdobju med 1. aprilom in 1. oktobrom od- prt med 8. in 18. uro, drugače pa med 9. in 16. uro. Starši so morali otroke pripeljati točno ob uri, čiste in z robčkom za nos, prav tako pa jih niso smeli predčasno odpeljati iz vrtca. V primeru zanemarjenosti in večkratnega učite- ljičinega opozorila so bili otroci najprej začasno odstranjeni iz vrtca, lahko pa celo izključeni. Vrtec je moral na komunske stroške najmanj enkrat tedensko obiskati zdravnik. Vzgojiteljica je morala v vrtec prihajati pol ure pred predvidenim priho- dom otrok, ni pa bila dolžna sprejeti otrok, če so prišli z več kot enourno zamu- do. V primeru kaznovanja je glede na težo prestopka lahko le začasno ločila po- sameznika od skupine in mu prepovedala sodelovanje pri telovadbi. Pri težkih prestopkih je morala obvestiti direkcijo, strogo prepovedano pa je bilo telesno kaznovanje.145 Vrtec je imel malo zaposlenega osebja. Poleg treh direktorjev oz. uprav- nikov so v njem delovale še vsakokratna oskrbnica, ki je živela v vrtcu in hkrati opravljala delo kuharice, služkinja in vzgojiteljice. Antonia Utel, ki je bila vzgoji- teljica v vrtcu od leta 1841 dalje, je leta 1893 zaradi starosti in bolezni zaprosila za upokojitev in dosmrtno vzdrževanje v višini 240 goldinarjev.146 Na njeno me- sto je bila sprejeta Giovanna Vicentini, ki je bila v vrtcu zaposlena vsaj še do leta 1922. Iz finančnih poročil je razvidno, da je vrtec vseskozi posloval pozitivno. Med prihodki je velikokrat mogoče opaziti prostovoljne prispevke dobrotnikov (društev in posameznikov) in volila, kar nakazuje, da sta bila dobrodelnost ter čut za bolne in revne močno prisotna med ljudmi. Čeprav so se v času prve sve- tovne vojne in v prvih dveh letih po njej zaradi pomanjkanja in visokih cen živil srečevali s težavami, je vrtec leta 1920 obiskovalo okoli 70 otrok. Za delovanje vrtca se je v imenu državnega združenja za pomoč krajem, ki so bili priključeni Italiji (Opera Nazionale di Assistenza all‘Italia Redenta), zanimala tudi Clara Val- li, pokrajinska inšpektorica za Julijsko krajino, ki mu je dodelila 300 lir pomoči na mesec.147 143 SI PAK KP 7, knjige, t. e. 83, a. e. 163, str. 41, 44–46 in SI PAK KP 7, t. e. 111, spis 2510/1872. 144 Podestat Cristoforo de Belli je ob tem poudaril, da je bil »/.../ koprski vrtec za vzgojo revnih otrok med prvimi v Italiji«, prof. Vincenzo da Castro pa, da je najstarejši v istrskih mestih. SI PAK KP 7, knjige, t. e. 83, a. e. 163, str. 237. V sosednjem Trstu je bil vrtec ustanovljen leta 1841. Njegov prvi direktor je postal Pietro Kandler. Prim.: Fabi: La carità dei ricci, str. 101. 145 SI PAK KP 7, t. e. 187, spis 331/1882 in SI PAK KP 498, t. e. 1, a. e. 3. 146 SI PAK KP 7, t. e. 243, spis 888/V. Omenjeno vsoto je prejemala še vsaj do leta 1902. 147 SI PAK KP 7, t. e. 376, spis 2349 in t. e. 377, spis 2349 in 2846. 88 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Delovanje dobrodelne ustanove Grisoni Tudi nastanek t. i. Dobrodelne ustanove Grisoni (Pio Istituto Grisoni) – nekakšne sirotišnice – sta finančno omogočila grof Francesco Grisoni148 in nje- gova žena Maria Anna Grisoni Pola. Dobrodelna ustanova je bila ustanovljena z ukazom tržaško-koprskega škofa z dne 15. 11. 1858. Sprejemala je otroke re- vežev (deklice in dečke) v starosti od 6 do 20 let. S prihodki, ki jih je ustanova dobila od najemnin nepremičnin, vlaganja in posojanja denarja, solin ter dru- gih virov, so imeli gojenci preskrbljeno nastanitev, hrano in oblačila. Vzgajali so jih v verskem duhu, jih učili pisanja, branja in računanja ter izučili za poklic, ki so si ga izbrali. Predsednik dobrodelne ustanove je bil (vsakokratni) škof, ki je imel pravico imenovati upravni odbor.149 Leta 1871 so bili v upravni odbor imenovani koprski župnik mons. Elio Nazario Stradi, Giorgio de Baseggio in dr. Pietro del Bello, upravnik pa je bil Andrea Bratti. Direktor in učitelj gojencev je bil dr. Pietro Sincich, katehist dr. Pietro Grassi, direktorica in upravnica Edvige Lucrenti, učiteljica gojenk pa Cristina D‘andri. V ustanovi je bilo po 20 dečkov in deklic. Ocenjena vrednost vseh nepremičnin in ustanovitvenega kapitala je znašala 200.000 goldinarjev, letni prihodki, ki so bili odvisni od prihodkov od zemlje in soli, pa okoli 11.000. Stroški za vzdrževanje gojencev, živež in obleke, plače direktorja, učiteljice in služkinj so znašali 11.200 goldinarjev.150 V obdobju med letoma 1860 in 1914, za katero je ohranjen register z 148 Francesco je s testamentom določil, naj bi v njegovi hiši ustanovili zavetišče (casa di ricovero), v katero naj bi sprejeli toliko revnih otrok (polovico deklic in polovico dečkov), kot bi jih iz prihodkov premoženja lahko vzdrževali. Štirje naj bi bili doma iz Pirana, dva iz Novigrada, drugi pa iz Kopra (ti naj bi bili iz dobrodelnega vrtca). 149 SI PAK KP 7, t. e. 126, spis 4. Člani upravnega odbora so odločali o delovanju ustanove, spreje- mu in prehrani otrok. 150 SI PAK KP 7, t. e. 99, 1871, spis 154. Tedenski jedilnik za gojence dobrodelne ustanove Grisoni z dne 21. novembra 1883. Vir: SI PAK KP 300, t. e. 91, Dodatek, a. e. 32. 89 Letnik 41 (2018), št. 1 imeni gojencev in gojenk, je bilo v omenjeno do- brodelno ustanovo vpisanih 243 dečkov in 175 deklic. Prvi gojenci so bili vpisani 1. 6. 1860, in sicer 8 deklic in 12 dečkov. Najstarejši deček je ob vstopu imel 13 let, šest jih je bilo starih pribli- žno 10 let, štirje 7,5, najmlajši pa 6 let. Eden iz- med njih je umrl v ustanovi že naslednjo pomlad, drugi pa v piranski bolnišnici leta 1862. Dva so poslali v goriški seminar, dva sta bila v ustanovi 7 let, preostali pa 9–12 let. Tri deklice so imele ob vstopu v ustanovo 7 let, štiri 9, ena pa 10 let. Slednja je po 5 letih umrla, druge pa so ostale v njej več kot 10 let (večinoma do 20. leta starosti). Ob odhodu so razen ene, ki podpore ni prejela, dobile med 20 in 105 goldinarji podpore. Žal ohranjeni seznam gojencev dobrodelne ustanove ni povsem natančno voden (podatkov o izpisu ni za 25 fantov in 24 deklet), vendar je iz njega mogoče razbrati nekatere ugotovitve. Štiri petine vseh gojencev je bilo doma iz Kopra, med drugimi kraji pa velja izpostaviti Piran, Novigrad, Trst in Milje. Precej otrok je iz ustanove odšlo (bo- disi so zboleli bodisi zbežali ali bili izključeni) že v prvem letu, v prvih dveh letih pa kar 26,6 % dečk- ov in 15,6 % deklic. Fantje so v povprečju prej od- hajali (kar 73,4 % jih je bilo v ustanovi manj kot 7 let) kot dekleta (prej jih je ustanovo zapustilo 43 %). Dekleta so praviloma tudi dlje ostala, manj je bilo izključenih (izključitev je izrecno navedena le pri 5), ob odhodu pa so večinoma prejela podpo- ro (do leta 1905 praviloma 105 goldinarjev – ne- katere tudi manj, po tem letu pa 210 goldinarjev). Kar nekaj gojencev je izstopilo zaradi bolezni, po 5 dečkov in deklic pa je umrlo med bivanjem v ustanovi (bodisi v ustanovi bodisi v bolnišnici). Med gojenci so prevladovali otroci, ki jim je umrl eden izmed staršev, 16 deklet in 19 fantov pa je bilo sirot (brez obeh staršev). Nekajkrat so bili v ustanovo poslani tudi bratje in sestre. Med dekle- ti sta bili po dve sestri iz 8 družin, med fanti pa po dva brata iz 14 družin, iz ene pa trije.151 Tako dobrodelni vrtec kot dobrodelna ustanova Grisoni sta delovala tudi med obema vojnama. Leta 1920, po prehodu Istre pod Itali- jo, je bila ustanova združena s fundacijo Nazario Sauro in se preimenovala v Pio Istituto Grisoni e fondazione Nazario Sauro. Dobrodelna ustanova je delovala tudi v povojnem obdobju in je leta 1947 oskrbovala 53 otrok. Leta 1949 je bil Zavod Grisoni preoblikovan v Mladinski dom in dobil novo upravo.152 151 SI PAK KP 498, t. e. 5, a. e. 17. 152 Bonin – Rogoznica, Koprska rodbina Grisoni in njene so- rodstvene povezave, str. 110. Seznam gojencev dobrodelne ustanove Grisoni. Vir: SI PAK KP 498, t. e. 5. 90 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers ARHIVSKI VIRI AST - Archivio di Stato di Trieste • AST, Ospedali riuniti di Trieste, serie Esposti ed orfani, Giornale degli orfanelli del 1. 1. 1827 al 31. 12. 1828, N. 59. • AST, Ospedali riuniti di Trieste, Protocollo degli Orfanelli dati in allevamento a Trieste e nel Circolo d‘Istria e Gorizia nel giorno 22. Novembre 1839 a tutto De- cembre 1843, N. 16. ASV - Archivio di Stato di Venezia • ASV 224, Cinque Savi alla Mercanzia, busta 101. DAR - Državni arhiv u Rijeci • DAR 276, Statuti općina, K-3, št. 8, Statutorum Communitatis Justinopolis 1423. PAK KP - Pokrajinski arhiv Koper • SI PAK KP 6, Komuna Koper, IX. skupina, a. e. 1387. • SI PAK KP 7, Občina Koper, t. e. 12, 83, 99, 111, 118, 126, 177, 187, 211, 213, 214, 243, 348, 349, 376, 377. • SI PAK KP 290, Rodbina Borisi, t. e. 6, a. e. 24. • SI PAK KP 291, Rodbina Cadamuro, t. e. 39, a. e. 90. • SI PAK KP 299, Rodbina Gravisi, t. e. 14, Statut Kopra iz leta 1668. • SI PAK KP 300, Rodbina Grisoni-Sabini, t. e. 39, 91. • SI PAK KP 304, Rodbina Manzoni, t. e. 9. • SI PAK KP 498, Dobrodelna ustanova Grisoni, t. e. 1, 5. PAK PI - Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran • SI PAK PI 9, Komuna Piran, Kodeksi, Repertorium Rerum Notabilium Comunis Pi- rani 1282–1814. • SI PAK PI 9, Komuna Piran, Beneško obdobje, t. e. 2, a. e. 6. • SI PAK PI 9.1, Komuna Piran, Notarske pergamentne listine, a. e. 1871. INTERNETNI VIRI Archivio Instituto Santa Maria della Pieta – Venezia: http://www.pietavenezia. org/it/istituto/cultura/archivio/. Pridobljeno 22. 11. 2017. Darovec, Darko: The Charity and the Poverty Monte di Pietà Ioan societies at Ko- per and Piran and their impact on the economic structure of the North-western Istria (16th to 18th centuries); http://rss.archives.ceu.hu/archive/00001092/01/104.pdf. Pridobljeno 20. 11. 2017. LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI AMSI (Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria): Senato Misti. Cose dell’Istria. Parenzo: Società istriana di archeologia e storia patria [Tipografia Gaetano Coana], vol. IV, fasc. 1–2, 1888, str. 137–138. AMSI: Senato Mare. Cose dell‘Istria. Parenzo: Società istriana di archeologia e sto- ria patria [Tipografia Gaetano Coana], vol. XII, fasc. 1–2, 1896, str. 56–111. AMSI: Senato Mare. Cose dell‘Istria. Parenzo: Società istriana di archeologia e storia patria [Tipografia Gaetano Coana], vol. XIII, fasc. 1–4, 1898, str. 119–158, 309– 374. VIRI IN LITERATURA 91 Letnik 41 (2018), št. 1 Apollonio, Carlo: La riorganizzazione del servizio sanitario nell’Istria. Ricerche e proposte fatte per incarico della Camera medica istriana. Parenzo: La camera medica istriana, 1896. Bernardi, Jacopo: Lettere sull’Istria. Capodistria: Tipografia di Giuseppe Tondelli, 1866. Bertoša, Mislava: Djeca iz obrtaljke. Nametnuto ime i izgubljeni identitet (imena i prezimena nahoda u XX. stoljeću). Zagreb: Profil international, 2005. Bonin, Zdenka: Bratovščine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike. Ko- per: Pokrajinski arhiv Koper, 2011. Bonin, Zdenka: Skrb za najdenčke in sirote v Kopru od 16. stoletja do konca prve svetovne vojne. V: Zgodovina otroštva = History of childhood (ur. Aida Škoro Babić ... [et al.]). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, str. 204–216. Bonin, Zdenka, Rogoznica, Deborah: Rodbina Gravisi. Inventar fonda v Pokrajin- skem arhivu Koper (1440–1933). Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2012. Bonin, Zdenka, Rogoznica, Deborah: Koprska rodbina Grisoni in njene sorodstvene povezave. Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2016. Caprin, Giuseppe: Marine Istriane. Trieste: G. Caprin, 1889. Caprin, Giuseppe: L’Istia nobilissima. Trieste: Edizioni Italo Svevo, 1992. Carbone, Salvatore: Provveditori e Sopraprovveditori alla Sanità della Repubblica di Venezia. Roma: [s. n.], 1962. Cigui, Rino: Alcuni aspetti dell’organizzazione sanitaria in Istria durante la domi- nazione Francese (1806–1813). V: Atti del Centro di ricerche storiche - Rovigno. Rovigno: Centro di ricerche storiche, vol. XXXVI, 2006, str. 211–265. Da Mosto, Andrea: L’Archivio di Stato di Venezia. Roma: Biblioteca d’arte editrice, 1937. Darovec, Darko: Davki nam pijejo kri: gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike. Knjižnica Aannales Majora. Koper: Univerza na Pri- morskem: Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2004. Darovec, Darko: Oris zgodovine zdravstva v Kopru. V: Studia Historica Slovenica: Časopis za humanistične in družboslovne študije, Mlinaričev zbornik I. Maribor: Zgodo- vinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru, letnik 5 (2005), št. 1–3, str. 257–272. Fabi, Lucio: La carità dei ricchi. Povertà e assistenza nella Trieste laica e asburgica del XIX secolo. Milano: Franco Angeli Editore, 1984. Geremek, Bronislaw: Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti. Lju- bljana: Fakulteta za podiplomski humanistični študij (Studia Humanitatis), 1996. Giuda Scematica Istriana. Lamanacco per l‘anno 1881. Anno quarto. P. Mora ed., 1881. Hierarchia Catholica medii et recentioris aevi (HC): volumen I. Patavia, 1968. Kandler, Pietro: Codice Diplomatico Istriano. Trieste: Loyd Adriatico S.p.a. [Tipo- grafia Riva S.p.a.], 1986. Lavrič, Ana: Vizitacijsko poročilo Agostina Valierja o koprski škofiji iz leta 1579. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986. Luglio, Vittorio: L’antico vescovado giustinopolitano: Tredici secoli di storia attra- verso i vescovi e le chiese dell’antica diocesi di Capodistria. Trieste: Luglio [Tipografia Tergeste – Trieste.], 2000. Majer, Francesco: Inventario dell’Antico archivio Municipale di Capodistria. Capo- distria: Cobol Priora, 1909. Mollat, Michel: The Poor in the Middle Ages: An Essay in Social History. New Haven, London: Yale University press, 1986. Naldini, Paolo: Cerkveni krajepis ali Opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Ko- per. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno-raziskovalno sredi- šče Republike Slovenije: Škofija, 2001 (urednik Darko Darovec). Pachera, fra Sergio M., Vescia, fra Tiberio M.: I servi di Maria in Istria. Trieste: Istituto Regionale per la Cultura Istriano-Fiumano-Dalmata, 2005. 92 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Regolamento per l’ospedale civico e per l’unità casa di ricovero di Capodistria. Capodistria, 1871. Rogoznica, Deborah: Razvoj zdravstvene organizacije in zdravstvenega zavarova- nja v koprskem okraju 1945–1954. V: Annales, Series historia et sociologia. Koper: Zgo- dovinsko društvo za južno Primorsko, letnik 14, 2004, str. 47–60. Rogoznica, Deborah: Posebnosti zdravstvene organizacije in sistema zdravstve- nega zavarovanja na območju slovenskega dela cone B STO. V: Cona B Svobodnega trža- škega ozemlja 1947–1954, Zbornik ob 50-letnici priključitve cone B STO Jugoslaviji. Koper Pokrajinski arhiv Koper, 2004, str. 109–128. Schiavuzzi, Bernardo: Le istituzioni sanitarie Istriane nel tempi passati. V: AMSI (Atti e memorie della Società istriana di archeologia e storia patria). Parenzo: Società istriana di archeologia e storia patria [Tipografia Gaetano Coana], vol. VIII, fascicolo 3–4, 1892, str. 315–407. Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668 (STKP): za objavo priredil Lujo Margetić. Koper/Capodistria: Pokrajinski arhiv Koper, Rovinj/Rovigno: Center za zgodovinske raziskave, 1993. Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Koper (ur. Bonin, Zdenka). Ko- per: Pokrajinski arhiv Koper, 2006. OLDER ARCHIVAL RECORDS ON HEALTH CARE SERVICES KEPT IN REGIONAL ARCHIVES KOPER WITH EMPHASIS ON THE OPERATION OF POORHOUSES FROM THE 13TH TO THE EARLY 20TH CENTURY Preventive health care was of great importance to the Republic of Venice. The town had the best doctors from recognised universities (e.g. Padua). Due to diversified commercial contacts with Middle East countries and North African countries where plague epidemics were often breaking out, Venetians started building lazarets (the 1st one was built on the island in Venetian lagoon in 1423) and other warehouses where goods were stored for a certain period. They also established special judiciaries of health office (Provveditori alla Sanità as per- manent office was established in 1485) responsible for preventive health care of townspeople. Health care supervisors carefully monitored the situation across the Mediterranean as well as in the Venetian hinterland. Upon the occur- rence of plague or any other infectious disease, swift action and necessary measures to protect the population were taken. Ships and merchants were dili- gently examined, especially those that came from areas where the infectious disease was spreading. The period of quarantine was extended to 40 days and they took measures to ensure nobody was allowed to transport cargo to or from the port without a health card. The Senate also established health offices in provinces. Thus, on 27. 2. 1576, Health office (Procuratori della Sanità; com- posed of 3 officials) was established in Piran; on 25. 3. 1577 the head office health care for the province (Sede di Sanità) was established in Koper. Officials supervised arrivals and departures of ships in city‘s ports and berths on private piers. Upon breakout of an infectious disease, they took different measures to prevent the spread of the disease (e. g. strict control; in front of the town a galley was anchored which at the same time served as a trade exchange and quaran- tine. Istrian towns have a long tradition of organized health care. Following the example of Venice, hospitals were organized in the cities already in the 13th century. Piran hospital was established at the end of 1222, the one in Koper in 1262, and the establishment of hospital in Izola can probably be traced to the 13th century. Koper commune established St. Nazarius hospital at the town en- SUMMARY 93 Letnik 41 (2018), št. 1 trance, in which pilgrims, the poor, the lamed, the handicapped since birth, foundlings, and the sick found shelter. Townspeople donated bread, wine, and oil to the hospital in order to support 10 poor persons, as well as other income of 13 lire. Hospital administration consisted of two procurators, who had to be elected every year in the Great Town Council, and prior who received 6 pounds a year. Maid took care of the sick and the poor, while priest performed Mass in the hospital every day. Since the financial situation of the hospital deteriorated, in 1454 the commune authorities entrusted the management to the most prom- inent Brotherhood of St. Anthony the Abbot in Koper. Upon the visitation of bishop Agostino Valier of Verona in 1580, the hospital had income of 2000 lire. The hospital admitted the poor of both genders, foreigners, patients, and found- lings. They were kept in the hospital until their numbers swelled to the point when they were sent with a nurse to Venetian orphanage. The hospital building was well maintained. The below room with beds without bedding was empty, while the upper part had six rooms, five of which were furnished with mat- tresses, sheets, and blankets. The sick were treated by the commune doctor and surgeon. In Zubenaga district in the other part of the town, Marco Trivisano founded the hospital of St. Mark for women in the 14th century. In 1580, the facility included church dedicated to St. Mark the Evangelist, and a narrow courtyard with modest cells along the sides. At that time, the hospital had 830 lire in its treasury; at the founder‘s request, it received 126 lire every year. How- ever, these were its only source of income. Although eight poor women should be supported by the hospital, there were only six at that time. Even later, the fi- nancial situation of the hospital did not improve, and around 1700, women were offered only overnight accommodation, whereas food was also provided in the past. The first known doctor to date in Koper was ser Benvenuto who worked as a doctor in Koper in 1310. The 1423 statute governed commune doc- tor‘s remuneration; he received 3 pounds of small notes every time he left town in the event of an offence. The doctor and surgeon, who had to notify podesta of any violent injury as well as of ordinary injuries they had treated, had to be ap- proved at least from 1452 onwards every year 3 months prior to the end of their service by a large majority in the Great Town Council. In 1602, the Venetian doge Nicolo Grimani raised the doctor‘s salary from 120 to 200 ducati, while the Great Town Council of Koper decided at the meeting in 1661 that medical ser- vice in the town could be performed only by foreigners. Santori Santori should be noted as one of the numerous important doctors of Koper who is regarded as the great medical researcher and writer of the 16th century. In addition to pray- ing to Mary and the deceased, the friars of the Servite monastery, who settled in the city in 1454, performed Mass and preached, however, special attention was paid to the spiritual care of pilgrims, the poor, and the sick. Since there were few friars in the monastery, it was abolished at the end on the 18th century. After conquering the city, the Austrians set up a military hospital in the empty build- ing of the Servite monastery in 1801, and the church became a temporary pris- on for criminals. When Istria came under the French rule and numerous broth- erhoods, which had managed poorhouses until then were abolished, charity congregations were founded in cities. Congregation in Koper had to focus pri- marily on taking care of foundlings while it also cared for the poor and mentally ill in Koper. The St. Nazarius hospital with the orphanage was moved to the former monastery in 1810, whereas the church was converted into a warehouse in 1850. Because of the abolition of the annual contribution of seven Istrian municipalities for the orphanage of Koper in 1813 and outstanding debts from the period of French rule, the hospital got into financial difficulties which were resolved only in the mid-19th century after acquiring the income of the abol- ished Brotherhood of St. Anthony Abbot and when it was granted the national status of a shelter for the poor and treatment of patients. The hospital was re- named to town hospital. Regulations for the town hospital were written by Dr 94 Zdenka Bonin: Starejše arhivsko gradivo o zdravstvu hranjeno v Pokrajinskem arhivu Koper s poudarkom ..., str. 63–94 Članki in razprave || Articles and Papers Giovanni Andrea de Manzoni who was the municipal representative and district physician. The hospital was managed by directorate while the municipality fi- nanced two doctors with a degree in medicine and surgery and with the knowl- edge of obstetrics from the public purse. They received 600 florins per year for their work. They were obligated to treat the town poor, along with patients and care recipients of the town hospital free of charge. The town also paid two mid- wives, one in the town, and the other for tax municipality of Lazaret in order for them to help poor birthing mothers free of charge. In 1980s, the city had two pharmacies. As insinuations of irregularities in the hospital were spreading through the town, the merchants who supplied it with meat and bread stated more than 2000 florins of unpaid bills, the municipal representation urged the directorate to prepare a detailed balance. In view of the above-mentioned diffi- culties, imperial-royal interim leadership in Trieste invited the sisters of the Third Order of St. Francis to the town in 1886. Until 1915, the sisters of the Third Order of St. Francis were responsible for managing hospitals, caring for patients and helping the poor. Since they were Italian citizens, they had to leave the city after Italy entered the war despite exemplary care for patients. In the mid-19th century, a charity nursery school for children (between the ages of 3 and 6) and Grisoni charity institution (for children from 6 to 20 years old) were established in the town where children acquired qualifications, while girls re- ceived dowry (at first, 105 florins, and later 210 florins) upon leaving. The evo- lution of society is reflected in its attitude towards people who are in need the most, and foundlings and orphans most certainly belong among them. The more the society is sophisticated and educated the more sensitive it is to the prob- lems of other people and tries to face such difficulties and overcome them. Wealthy individuals and various secular institutions were the first to offer help with the care of helpless children and youth. From the beginning of the 19th century and onwards however, public authority in the spirit of Enlightenment also became involved in resolving these problems, namely through its legisla- tion, establishment of foundling institutions, organizing foster care, opening nursery schools, and including children in schools. Although far from modern social politics, the foundations for more equal treatment of the most deprived population group were laid. 95 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Koper, 19. stoletje, zdravniška dokumentacija, preventiva, kurativa Key-words: Koper, the 19th century, medical registers, preventive, curative 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.4Koper)"18":614:002.1 Prejeto: 1. 2. 2018 Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva v Kopru 19. stoletja URŠKA BRATOŽ dr., znanstvena sodelavka Inštitut za zgodovinske študije, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Garibaldijeva 1, SI-6000 Koper e-mail: urska.bratoz@zrs-kp.si Izvleček Prispevek obravnava posebno tipologijo zdravstvene dokumentacije, in sicer nominativne registre oseb, deležnih (preventivne ali kurativne) zdravstvene obravnave, ki lahko služi medikohistoričnim analizam. Predstavljeni so trije primeri takih dokumentov, nastalih na območju okraja Koper, in možnosti njihove nadaljnje analize: register s kozami cepljenih otrok (1835), register okuženih s kolero (1855) in register zdravstveno oskrbovanih delavcev in obrtnikov (1874–1900). Zanje je značilno, da navajajo poimenske sezname oseb, vključno s temeljnimi bio-socialnimi kategorijami, kar odpira dodatne dimenzije zdravstvene statistike. Abstract SELECTED EXAMPLES OF NOMINATIVE SOURCES FROM MEDICAL RECORDS AS A CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF HEALTH CARE IN KOPER IN THE 19TH CENTURY The article discusses a special typology of medical records, namely nomi- native registers of persons who received medical treatment (preventive or curative) which might be used to perform medical history analysis. Three examples of such documents created in the region of Koper county are pre- sented, and the possibility of their further analysis: the register of children vaccinated with smallpox (1835), the register of persons infected with chol- era (1855), and the register of medically treated workers and tradesmen (1874-1900). Those registers typically state nominative lists of persons, in- cluding essential biosocial categories which opens additional dimensions of medical statistics. 96 Urška Bratož: Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva ..., str. 95–103 Članki in razprave || Articles and Papers Med množico zgodovinskih virov, ki jih pri svojem raziskovanju upora- blja zgodovina medicine ali socialna zgodovina v širšem smislu, so tudi serije zdravstvenih podatkov, ki so nastali iz operativnih potreb pri izvajanju zdra- vstvene oskrbe ali preventive. Podatki opisujejo stanje izbrane populacije skozi zdravstvene kategorije, če pa so seznami poimenski (nominativni), omogočajo tako uporabo nominativnih kot tudi agregativnih metod. Gre za podatke, ki so dragoceni iz več razlogov; na eni strani omogočajo biodemografske statistične analize o značilnostih obolele populacije in bolezensko sliko prebivalstva, na drugi strani pa izrisujejo sliko preteklih praks javnozdravstvenega delovanja in njihovo logiko ali pa služijo kot dopolnilno gradivo za raziskovanje individu- alnih ali kolektivnih zgodb na mikroravni. Pot, po kateri se lahko odvija neka medikohistorična raziskava, je v veliki meri odvisna prav od razpoložljivosti gradiva in njegove tipologije. Za raziskovanje koprske (in primorske) zgodovine zdravstva in socialnega varstva je tako velikega pomena na primer gradivo, na- stalo v širšem okviru institucionalnega udejstvovanja tu delujočih zdravnikov (čeprav ne gre za gradivo zdravstvenih ustanov v ožjem smislu), zlasti zaradi manka, ki ga pušča odsotnost arhivskega fonda v Kopru delujoče civilne bol- nišnice. Ne nazadnje tudi klinične obravnave bolnikov in posledično evidence iz bolnišnic (ob upoštevanju dejstva, da se je večina obolenj še vedno zdravila izven zdravstvenih ustanov, z zdravnikovim obiskom na domu) predstavljajo le manjši segment te problematike, zato je razširitev nabora gradiva v tem oziru neobhodno potrebna. V pričujočem prispevku so bili izbrani trije primeri serij zdravstvenih po- datkov, ki prikazujejo različne ravni javnozdravstvenega in socialnovarstvenega delovanja. Prvi primer sega na področje preventive, torej preprečevanja epide- mičnega pojava bolezni (gre namreč za podatke cepljenja otrok proti črnim ko- zam), drugi izhaja iz dejanskega soočenja z epidemično obliko bolezni (obrav- nava register obolelih za kolero), tretji primer pa poseže na področje dnevne socialnovarstvene kurativne prakse, ki je vključevala individualno zdravstveno obravnavo (register bolnih delavcev in obrtnikov iz podpornega društva). Časovno in prostorsko se vsi primeri umeščajo v koprski okraj 19. stoletja (1835, 1855 in 1874–1900), nastali pa so izpod rok zdravnikov, ki so tu delova- li. Vsem je tudi skupno, da so nastali – med drugim – iz birokratskih potreb po vodenju evidenc, ki so se zahtevale od zdravnikov na različnih ravneh upravlja- nja (državni, okrajni, društveni). Nekateri so v svoj zapis shranili sliko stanja nekega ozko zamejenega časovnega intervala (množično cepljenje otrok, mno- žično obolevanje za kolero), drugi pa serijo epizod v daljšem časovnem razponu (zabeležke o bolnih članih delavsko podpornega društva v 25-letnem obdobju). Nekateri od teh virov so zajeli skoraj celotno urbano prebivalstvo (rezidente in prisotne tujce), medtem ko so imeli drugi registri ožje ‹zajetje›, saj sta bili ciljni prebivalstveni skupini pri enem samo otroci, pri drugem pa (moški) člani dela- vskega društva. Prednost osebnih evidenc profesionalne narave (ki se ni ohranila zno- traj zdravstvenih ustanov,1 temveč – z nekaj sreče – v družinskih, društvenih ali drugih arhivskih fondih) je v tem, da vsebujejo še vso spremljevalno doku- mentacijo, na podlagi katere so zdravniki sintetizirali in združevali podatke, ki so jih – praviloma v agregativni obliki – pošiljali višjim instancam.2 V fondih zdravstvenih in političnih institucij, ki so bile končni prejemnik teh podatkov, tako običajno najdemo le statistične (numerične) prikaze, ki pa ne izdajajo vseh 1 Vendarle velja dodati, da ni šlo za klinično prakso, ki bi potekala v okviru zdravstvenih usta- nov, npr. bolnišnice, ampak za neke vrste zdravnikovo »delo na terenu«. 2 Ker je na primer okrajno glavarstvo prek okrajnega zdravnika izvajalo nadzor na zdravstveni- mi zadevami posameznih občin, je bilo to poročanje ključna sestavina njegovega dela, organ, ki je poročila pregledoval in povzemal, pa je bilo deželno zdravstveno svetovalstvo. Glej: Dobaja: Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje, str. 122. 97 Letnik 41 (2018), št. 1 značilnosti populacije, skrite za številkami, jih pa lahko deloma razkrijejo prav nominativni viri. Na ta način se odprejo možnosti opazovanja tako medicinskih kot tudi socialnih kategorij in bolj problemsko naravnane analize. Čeprav gre za »serije« podatkov, ki implicitno nakazujejo možnost kvan- titativne obdelave, se lahko pridružimo mnenju, da obravnava serijskih virov v sodobni historiografiji ni več povezana zgolj s kvantitativnostjo, saj so novi po- gledi prinesli tudi spremenjeno koncipiranje teh podatkov in zavedanje o tem, da je zgodovinar tisti, ki serijam daje pomen. Podatki namreč dobijo relacijsko vrednost, ne obstajajo več ločeno, sami zase, ampak v odnosu do serije pred in za njimi.3 Njihova obdelava je zato kompleksna in zahteva ustrezno konte- kstualizacijo, vendar bodo tu zgolj nakazane nekatere možnosti in potenciali tovrstnega gradiva. Primer iz preventive: cepljenje otrok Iz zgodovine zdravstvene profilakse na območju koprskega okraja izhaja prva obravnavana zdravstvena evidenca, register iz vakcinacije otrok leta 1835. Njen avtor je Gian Andrea de Manzoni (1798–1872), zdravnik, čigar bogata do- kumentacija se je ohranila v družinskem fondu Manzonijev v Pokrajinskem ar- hivu Koper.4 Fond vsebuje množico spisov s področja zdravstva, zlasti v obliki zdravniških zapiskov, medicinskih razprav, dokumentov o lokalnem zdravstve- nem sistemu in zdravstvenih institucijah, navodil zdravnikom in dokumentov o pojavu epidemij, zlasti kolere. Gian Andrea de Manzoni je v Kopru začel delovati novembra 1818 kot občinski, kmalu pa tudi kot bolnišnični zdravnik. Julija 1829 ga je primorski gubernij imenoval za namestnika okrajnega in kaznilniškega zdravnika, od maja 1833 pa je (z ločitvijo omenjenih dveh funkcij) še več desetletij opravljal vlogo okrajnega (ter tudi okrožnega5,6) zdravnika. Manzoni je zagreto promoviral cepljenje črnih koz (vakcinacijo) in vpeljal njegovo redno izvajanje, saj se je pred tem izvajalo le občasno, tudi zaradi ohla- pnih določil v zvezi z njegovo obveznostjo. Poleg tega pa je bil eden prvih, ki je v deželi predlagal ter v Kopru tudi izvajal revakcinacijo,7 in sicer leta 1833 ter nato vsaj še v 50. letih 19. stoletja.8 Omenjene profilaktične postopke je opra- vljal tako v mestih (Koper, Milje) kot na podeželju okraja v svoji domeni. Da je zagreto in s polno mero angažmaja opravljal svoj poklic, dokazuje tudi podatek, da je bil pohvaljen za promocijo cepljenja, javno pohvalo s strani občine in tr- žaškega namestništva ter okrožnega glavarstva za zdravniško delo pa je prejel tudi po epidemijah kolere.9 Vakcinacijo (cepljenje z govejo vakcino)10 otrok je Manzoni izvedel tudi 3 Furet: Il quantitativo in storia, str. 9. 4 SI PAK KP 304. 5 Zdravstvena okrožja je sestavljalo več občin, njihove meje pa so se običajno ujemale z mejami sodnih okrajev. Dobaja: Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje, str. 123. 6 Koprski zdravstveni okraj je leta 1855 denimo vključeval tako Koper kot tudi Izolo in Piran. Prim.: SI PAK KP 304, šk. 4, a. e. 8, n. 214. 7 Vakcinacija (v nasprotju s prvotno obliko cepljenja, variolacijo), ni zagotavljala trajne imuno- sti, zato je bila najkasneje po desetletju potrebna revakcinacija; slednja je bila kot varna oblika zagotavljanja preventive pri črnih kozah prepoznana leta 1829. 8 SI PAK KP 304, šk. 5, a. e. 9a in a. e. 21. 9 SI PAK KP 304, šk. 5, a. e. 9a. 10 Ta metoda, ki jo je (ponovno) odkril Edward Jenner ob koncu 18. stoletja, je nadomestila bolj tvegano cepljenje človeških koz (variolacijo), kar se je v Istri zgodilo nekje v začetku 19. stole- tja. Bratož: Cepljenje proti kozam v koprskem okraju. 98 Urška Bratož: Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva ..., str. 95–103 Članki in razprave || Articles and Papers leta 1835.11 Tedaj je bilo cepljenih 838 otrok, od tega 192 v mestu Koper, preo- stali pa v njegovi širši okolici (pri čemer so bili zajeti zlasti kraji Čežarji, Dekani, Osp, Dolina, Boršt,12 Gročana, Klanec, Loka, Kubed, Truške in Koštabona s pri- padajočimi vaškimi zaselki). Register tako, kar je redkost, zajame tudi ruralno otroško populacijo. Ker je bilo cepljenje – zaradi samega načina pridobivanja cepiva – opra- vljeno v zelo kratkem časovnem intervalu, gre za presek stanja (prisotne otro- ške populacije). Postopek se je namreč začel s »predvakcinacijo«, ko je bilo le nekaj izbranih otrok cepljenih s suho vakcino (cepivo govejih osepnic v obliki posušenih in zmletih krast), s katero je razpolagal zdravnik. V drugem tednu, ko so se pri prvih cepljenih otrocih razvili mehurčki, značilni za koze, se je lahko začela dejanska vakcinacija, pri kateri je zdravnik uporabil tekoče cepivo (pre- nos cepiva »z roke na roko«). Zaradi zagotavljanja svežega cepiva je šlo seveda za množično cepljenje, torej je morala biti večina otrok cepljena naenkrat. V tretjem tednu je sledila še revizija rezultatov cepljenja, najbrž pa so bili izbrani tudi otroci za naslednje cepljenje, ki ga je bilo treba opraviti denimo v drugem kraju.13 V ohranjenem nominativnem seznamu cepljenih otrok14 so zabeleženi: kraj, hišna številka (naslov, bivališče), ime in priimek otroka, imeni očeta in ma- tere, stan (poklic očeta), starost (oblik zapisa: leta, meseci, tedni), spol, vera. Pripisana pa je tudi morebitna nezakonskost in ali je šlo za najdenčka. Pri ne- cepljenih otrocih je dragocen tudi vpis razloga za opustitev postopka (običajno bolehnost). Kaj nam lahko pove tak nabor podatkov? Možna je denimo starostna ana- liza cepljenih otrok. Ob pregledu podatkov iz nominativnega seznama se de- nimo izkaže, da je bilo od 88 (v mestu) do 90 % (v okolici) zabeleženih otrok starih največ 1 leto, iz česar je mogoče sklepati, da gre predvsem za novorojence oziroma otroke, ki niso bili deležni cepljenja v preteklem letu. Tovrstni podat- ki nam na nek način pripovedujejo tudi o značilnostih izvajanja vakcinacijske prakse, ki je tu že izkazovala sprotno izvajanje cepljenja otrok v letu njihovega rojstva (ali letu zatem), obenem pa govorijo o tem, da spodnje starostne meje (najmlajši med cepljenimi koprskimi otroci so bili le teden ali dva stari dojenč- ki) za cepljenje tu ni bilo. Na drugi strani nam podatki ponujajo možnost za poklicno strukturo same cepljene populacije, kar je predvsem zanimivo vprašanje za urbano oko- lje: največ (44,3 %) v Kopru cepljenih otrok je pripadalo kmečkemu stanu (tudi sicer je bila to najštevilčnejša poklicna skupina v mestu),15 sledil je delež otrok obrtnikov (20,3 %) in strežnega osebja ter fizičnih delavcev (k tej skupini so bili vključeni tudi solinarji, težaki, nosači, ribiči) (18,8 %), medtem ko je bilo otrok javnih uslužbencev slabih 11, otrok trgovcev pa manj kot 5 %.16 Seveda običajno tovrstno zgodovinsko gradivo ne predstavlja zadostne osnove za širšo historiografsko analizo, temveč ob sebi potrebuje tudi druge pomožne vire in podatke, ki jih je mogoče črpati iz gradiva drugačne tipologi- je. Ob pridobitvi nekaterih ključnih referenčnih podatkov o obstoječem številu otrok v mestu (in okolici) ter podatkih o zastopanosti posameznih poklicnih skupin ipd. bi bilo denimo mogoče tudi ugotoviti, ali je cepljenje v enaki meri 11 Kar je bilo še pred uvedbo cepitvenega predpisa leta 1836, ki je predvideval cepljenje (zgolj) šolskih otrok in vodenje seznama cepljenih. Dobaja: Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje, str. 126. 12 Pri Trstu. 13 Glej: Bratož: Cepljenje proti kozam v koprskem okraju. 14 SI PAK KP 304, a. e. 21. 15 Tudi podatki iz sredine stoletja pričajo o ravno toliko visokem deležu kmetov v mestu (gl. SI PAK KP 288, šk. 3, a. e. 8/I). 16 Za interpretacijo in več podatkov gl. tudi Bratož: Cepljenje proti kozam v koprskem okraju. 99 Letnik 41 (2018), št. 1 zajelo vse stanovsko-poklicne skupine. Navedba bivališča bi nam lahko obenem pomagala pri identifikaciji bivališča cepljenih otrok, pri čemer je delno možno tudi ugotavljanje korelacij med lokacijo domovanja (vsaj po mestnih četrtih) in poklicnim profilom (ter tudi socialnim položajem) njihovih družin. Po analogiji s historično demografijo, katere metode so lahko zanimive tudi za zgodovino medicine, je pri gradivu, ki orisuje bodisi stanje bodisi gibanje neke populacije, mogoče govoriti o »nominativnih« in »agregativnih« tehnikah. V drugem primeru gre za združevanje podatkov o posameznikih, npr. za ugota- vljanje značilnosti strukture izbranega populacijskega segmenta. Temu princi- pu denimo sledi metoda družinske rekonstrukcije,17 pri čemer je treba poseči po temeljnem gradivu historične demografije, kakršni so župnijski registri in status animarum. Pri tej metodi gre za ugotavljanje demografskih dogodkov za posamezen družinski nukleus (izhajajoč iz nominativne tehnike), sledi pa zdru- ževanje podatkov in ugotavljanje vzorcev, znotraj družinskih zgodb pa se lahko identificirajo tudi individualne biografije. Tudi če želi raziskovalec opazovati še kaj drugega kot historičnodemografske vzorce oziroma skuša v niz ključnih ži- vljenjskih dogodkov vnesti še druge epizode, na primer tiste, vezane na bolezen ali značilnosti zdravstvene oskrbe, so lahko različni nominativni zdravstveni re- gistri dobrodošel vir informacij. Primer soočenja z boleznijo: epidemija kolere Iz dragocenega Manzonijevega nabora dokumentacije izhaja tudi nomi- nativni register oseb, ki so od konca junija do začetka novembra 1855 v mestu Koper zbolele za kolero.18 Šlo je (po številu umrlih) za najhujšo od šestih epide- mij kolere, ki so prizadele mesto in okraj. Z 928 bolniki je obolevnost znašala 12,8 %, smrtnost pa 38 % (353 umrlih).19 Manzoni je kot okrajni in okrožni zdravnik oblastem na višjih nivojih po- sredoval epidemiološke podatke tako iz mesta kot z njegovega širšega območja, ki je upravno zajemalo tako koprski kot tudi piranski politični okraj. Dolžnost rednega poročanja je občinskim (na višji upravni ravni pa okrajnim) zdravni- kom avstrijskega cesarstva namreč nalagalo posebno navodilo,20 ki je velevalo, da morajo ti vestno in natančno izpolnjevati tri vrste zdravstvenih poročil: iz- redne zapisnike, periodična (dnevna in tedenska) poročila in končno poročilo. Zapisniki oziroma poročila, ki so jih istrski okrajni zdravniki pošiljali na sedež Istrskega okrožja v Pazin, so morali med drugim vsebovati opis izvora, poteka in značaja epidemične bolezni ter tudi tabelarični, nominativni prikaz bolnikov s poimenovanjem bolezni in navedbo datuma, ko se je ta pojavila, (številčnim) stanjem prebivalstva ter številom obolelih, zdravljenih, ozdravljenih ter umrlih moških, žensk in otrok.21 Vladne zahteve po natančnih statističnih podatkih in zdravstvenem nadzoru so bile argumentirane s pomenom teh podatkov v času izrednega stanja, saj naj bi prispevali k čim hitrejši odpravi ogrožanja splošnega zdravja s pomočjo popolnega poznavanja epidemij, ki lahko narekuje tudi ustre- zne ukrepe.22 17 Prim.: Del Panta, Rettaroli: Introduzione alla demografia storica, str. 138–145. 18 Registro di colerosi di Capodistria nella State 1855. SI PAK KP 288, šk. 3, a.e. 8/I. Ohranil se je sicer znotraj dokumentacije njegovega stanovskega kolega, zdravnika Cristofora De Bellija. 19 Bratož: Bledolična vsiljivka z Vzhoda: kolera v severozahodni Istri (1830–1890); Bratož: Kolera in urbano prebivalstvo. 20 SI PAK KP 304, šk. 9, a. e. 15, Istruzione pei Medici impiegati durante epidemie straordinarie pella compilazione delle relazioni sanitarie e dei rapporti periodici. 21 SI PAK KP 304, šk. 9, a. e. 15, Istruzione pei Medici impiegati durante epidemie straordinarie pella compilazione delle relazioni sanitarie e dei rapporti periodici. 22 Prav tam. 100 Urška Bratož: Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva ..., str. 95–103 Članki in razprave || Articles and Papers Če oblasti na višjih nivojih niso zahtevale celotnega seznama bolnikov v posameznih epidemijah, je bilo pridobivanje teh podatkov ob pripravi statistik za zdravnike seveda neobhodno potrebno. Za suhoparnimi številkami, ki so jih zbirale uradne statistike, so se torej skrivala imena oseb z življenjskimi usoda- mi, zajeta v zasebni dokumentaciji zdravnikov, kakršen je bil Manzoni. Drago- cenost tovrstnih virov je predvsem v tem, da ponujajo podrobnejši vpogled v mestno populacijo, saj navajajo tudi ključne podatke o bolnikih, kot so starost,23 stan/poklic, bivališče (hišna številka in mestna četrt) in druga opažanja (deni- mo datum ali drugi vzroki smrti), oziroma izrisujejo posnetek tistega segmenta mestne skupnosti, ki ga je prizadela epidemija. Zanimiva so seveda zlasti vpra- šanja o povezavah med obolevnostjo in nekaterimi socialnimi kategorijami (na primer ali se je stopnja obolevnosti razlikovala glede na spol, starost ali poklic). Ob ustreznih referenčnih podatkih bi bila mogoča tudi analiza deleža obolelih med ženskami in moškimi glede na vse predstavnike obeh kategorij, poleg ko- rigiranja (s strani zapisovalca predlagane) reparticije obolelih in umrlih na mo- ške, ženske in otroke (pri čemer so otroci do 16. leta zavzemali skoraj 30-odsto- tni delež med vsemi obolelimi) v splošnejšo ločitev po spolu. Podatek o številu prebivalcev posamezne mestne četrti omogoča tudi analizo stanovsko-poklicne strukture ali deleža obolelih za vsako od njih in posledično izpeljevanje možnih korelacij. Mogoče je seveda (vsaj delno) vzporejanje, dopolnjevanje in korigira- nje z drugimi zgodovinskimi viri, denimo z mrliško knjigo24 – križanje podatkov je olajšano in zanesljivejše zlasti zato, ker so v registru pogosto vpisana tudi družinska razmerja (starš ali zakonec). Za zdaj sicer še manjkajo potrebni re- ferenčni podatki za izvedbo natančnejšega kartiranja bolezni, vendar register potencialno omogoča tudi lociranje bolnikov v mestu po hišnih naslovih. Na drugi strani imamo (v okviru podatkov o izidu bolezni) na voljo tudi datume, ki omogočajo delno rekonstrukcijo časovnega razmika med izbruhom bolezni in smrtjo oziroma lahko povedo, koliko časa je preteklo od pojava prvih simptomov kolere do bolnikove smrti. Seveda je tudi tu treba upoštevati more- bitno neskladnost oziroma odstopanja od realnega stanja, saj je verjetneje, da zdravnik bolnikov ni popisal takoj ob nastopu simptomov, za izračun časa od same okužbe do smrti pa bi bilo hipotetično treba všteti tudi inkubacijsko dobo (od 1 do 3 dni). Podatki so uporabni tudi za opazovanje epidemiološke slike kolere kot bakterijske črevesne bolezni, ki se je širila predvsem z okuženo vodo in hrano, zlasti z vidika njene intenzitete. Primer kurative v socialnem varstvu: bolezni delavcev Enega obsežnejših zdravstvenih registrov, ki v nasprotju s prejšnjima pri- meroma zajema daljšo periodo in posledično vsebuje obsežnejšo serijo podat- kov, najdemo v fondu Društva za vzajemno pomoč delavcev Koper (Società di Mutuo soccorso fra gli Artieri ed Operai della Città di Capodistria),25 ki je bilo ustanovljeno leta 1869. Skoraj dve desetletji pred uzakonitvijo nezgodnega oz. zdravstvenega zavarovanja je to društvo v koprski občini že igralo vlogo social- nega varstva na področju dela, saj je nudilo pomoč oziroma finančno podporo članom (delavcem, dninarjem, težakom, obrtnikom), ki zaradi bolezni niso bili zmožni opravljati svojega dela. Ker je bila ena od njegovih nalog izplačevanje nadomestila za čas bolezni 23 Navedena je starost v letih in mesecih. 24 V slednji je na primer navedba poklica običajno natančnejša (vrsta obrti) kot v zdravstvenem registru (splošna oznaka obrtnik). 25 SI PAK KP 252. 101 Letnik 41 (2018), št. 1 (izostanki z dela)26, se je med društveno dokumentacijo ohranil Giornale me- dico.27 Gre za zdravstveno knjigo, ki z beleženjem pričenja februarja 1874, kar je bila morda posledica objave (novega?) pravilnika za društvenega zdravnika, po katerem je moral ta natančno voditi zdravstveno evidenco.28 Podatke je dru- štveni zdravnik29 beležil do aprila 1900. Zdravnik je – poleg narave obolenja ali poškodbe – ugotavljal tudi delavčevo upravičenost30 do finančnega nadomesti- la, v okviru društva pa so delovali še izterjevalci (esattori), revizorji (revisori) in »vizitatorji« (visitatori). Naloga slednjih je bila obiskovanje bolnih članov dru- štva na domu, s čimer so se skušali prepričati o njihovem bolezenskem stanju, pa tudi, ali so deležni ustrezne medicinske oskrbe in ali upoštevajo zdravnikove napotke. V zdravstveni knjigi so tako zajete naslednje kategorije, ki so služile zdrav- nikovemu spremljanju zdravstvenega stanja delavcev, pa tudi izdelavi društve- nih statistik:31 zaporedna številka, številka delavske izkaznice,32 ime in priimek, poklic, starost (sprva navedene z absolutno vrednostjo, kasneje – dosledneje šele od jeseni 1893 – z letnico rojstva), opis bolezni ali poškodbe, datum nasto- pa bolezni, datum ozdravitve in eventualni datum smrti. Ti podatki so vpisani dovolj konsistentno, da bi bilo mogoče analizirati celotno serijo podatkov, ki do zdaj še ni bila znanstveno obdelana. Predvidene rubrike pa so omogočale tudi prostor za vpis ključnih okoliščin, denimo bolnikovega zavračanja zdravnikovih napotkov ipd. (ki so vpisane sicer izjemoma), ali zabeležbo zdravniškega obiska in imen vizitatorjev ter navedbe splošnih opomb, vendar pa vključitev teh infor- macij v analizo zaradi nedoslednega beleženja ni smiselna. Čeprav so se od leta 1875 v društvo lahko včlanile tudi ženske (ustano- vljena je bila ženska sekcija društva s posebnim materinskim fondom), obrav- navani nominativni vir vključuje zgolj člane moške društvene sekcije.33 Možno- sti analize, ki jih tak tip vira ponuja, so kljub temu razmeroma široke. Vsekakor je izvedljiva analiza bolezni glede na starost in poklic, seveda ob ustrezni pred- hodno zastavljeni klasifikaciji bolezenskih stanj.34 Ob primerni metodologiji je možno tudi opazovanje korelacij med tipologijo bolezni in delom, ki ga je opra- vljal posamezni bolnik, in torej evidentiranje morebitnih vzorcev poklicno po- gojenih obolenj. S pomočjo dodatnih podatkov (npr. o številu vseh delavcev v društvu) je mogoče ugotavljati tudi spreminjanje deleža obolelih/poškodovanih članov na letni ravni, ob pridobitvi podatkov o poklicni sestavi društva pa tudi ugotavlja- nje deležev obolevnosti (bolezenskih primerov) pri posameznih poklicih. Kot 26 Pravico do denarne pomoči je dobil delavec po 26-tedenskem članstvu v društvu, in sicer gle- de na višino svojega tedenskega prispevka društvu (za 20 kr. prispevka po 1 gld dnevno, za 12 kr. pa 60 kr. dnevno). Pomoč je bila zmanjšana po 3 mesecih bolezni, lahko pa je bila ukinjena po 1 letu (Aa. Vv: Regolamento interno). 27 SI PAK KP 252, šk. 3, a. e. 5. 28 SI PAK KP 299, šk. 9, Regolamento 16. 1. 1874. 29 Šlo je za posebno funkcijo, za katero je bil zadolžen na razpisu izbrani zdravnik. Glej pravilnik z dne 16. 1. 1874, SI PAK KP 299, šk. 9, pogosto pa je bila to ena od zadolžitev denimo občinskega zdravnika. Če gre sklepati po vpisih (vsaj devetih) imen v društvenem zdravstvenem dnevniku, so bolne delavce lahko obravnavali tudi drugi mestni zdravniki – ki- rurgi. 30 Nadomestilo na primer ni pripadalo ob boleznih ali poškodbah, ki bi bile posledica nezmerno- sti pri pitju, prepirov ali nemoralnosti (Aa. Vv: Regolamento interno). 31 Npr. o številu izplačanih bolniških nadomestil ipd. 32 S katero so delavci pred zdravnikom izkazovali svoje članstvo (in s tem upravičenost do nje- govega obiska). 33 Po pravilniku je bil za obe sekciji predviden isti zdravnik. 34 Ta bi denimo lahko vsebovala vsaj naslednje kategorije: obolenja dihal, bolezni prebavil, uro- genitalna obolenja, bolezni živčevja, bolezni sklepov, kožna obolenja, lokalna akutna vnetja in okužbe, stomatološke težave, očesna obolenja, poškodbe. Za delno analizo gl. Bratož, Delalcu ne ostane druzega. 102 Urška Bratož: Izbrani primeri nominativnih virov iz zdravniških evidenc kot prispevek k zgodovini zdravstva ..., str. 95–103 Članki in razprave || Articles and Papers dopolnilni (ali korekcijski) vir lahko pri tem služijo tudi druge evidence, vezane na obrtnike v mestu. Ne nazadnje se odpirajo tudi možnosti analize problemati- ke socialnega varstva in njegovega dometa. Nehote pa se odstira tudi vpogled v nekatere družbene probleme, ki so sicer redko dokumentirani in zato težje ulo- vljivi (na primer alkoholizem), ki so v času modernizacije pestili nižje družbene plasti, med katere je sodilo tudi delavstvo. Sklep Zgodovina bolezni je kompleksno raziskovalno področje, ki se pogosto so- oča s pomanjkanjem podatkov, zato je vsakršna ohranjena dokumentacija, po- dobna tu predstavljeni, nadvse dobrodošla. Čeprav so zdravstveni registri (ka- kršni so poimenski seznami cepljenih otrok, obolelih za kolero ali zdravstveno obravnavanih delavcev), nastali v Kopru v 19. stoletju, večinoma dovolj struktu- rirani, moramo biti ob obravnavi tega gradiva pozorni na nekatere metodološke pomanjkljivosti, denimo nehomogenost podatkov, nedoslednost in nepopolnost zapisov (npr. hišnih številk), neenotno opredeljevanje družbenih kategorij (na primer stanu)35 ali neenotno klasifikacijo bolezenskih vzrokov, vprašljivo toč- nost pri navajanju starosti (namesto datuma rojstva je navedena absolutna sta- rost), kar lahko nekoliko oteži natančno analizo ali popači podatke. Vendar pa nudi izhodišče za številna z zgodovino bolezni povezana raz- iskovalna vprašanja, ki segajo onkraj togih matematičnih izračunov. Tu obrav- navani nominativni registri v nasprotju z župnijskimi knjigami, kjer so podatki o boleznih vezani zgolj na umrle, na primer omogočajo vpogled v širšo bole- zensko sliko prebivalstva. Poleg makro pogleda pa je vsaj deloma mogoč tudi premik na mikro raven, tako v obliki individualnih biografij kot tudi kolektivnih življenjskih zgodb, z ozirom na vpliv, ki so jih nanje imeli določeni z zdravjem in boleznijo povezani pojavi. Tovrstni podatki tako čakajo na raziskovalce, da jih podrobneje preučijo, morda tudi skozi interdisciplinarno sodelovanje; naloga arhivov in pristojnih institucij pa bo tudi v prihodnje, da take vire ohranijo in omogočijo njihovo dostopnost. ARHIVSKI VIRI PAK – Pokrajinski arhiv Koper • SI PAK KP 252 – Pokrajinski arhiv Koper, fond Društvo za vzajemno pomoč delav- cev Koper. • SI PAK KP 288 – Pokrajinski arhiv Koper, fond družine De Belli. • SI PAK KP 299 – Pokrajinski arhiv Koper, fond rodbine Gravisi. • SI PAK KP 304 – Pokrajinski arhiv Koper, fond družine Manzoni. • SI PAK KP 7 – Pokrajinski arhiv Koper, fond Občina Koper. LITERATURA Aa. Vv.: Regolamento interno della Società di Mutuo soccorso fra gli Artieri ed Ope- rai della Città di Capodistria. Capodistria: Appolonio e Caprin, 1870. 35 Pod isto rubriko so namreč ponekod vpisani tako poklici kot stan in socialni položaj ali okoli- ščine (oskrbovanec v bolnišnici, sirota ipd.). VIRI IN LITERATURA 103 Letnik 41 (2018), št. 1 Bratož, Urška: Kolera in urbano prebivalstvo: Koper in obalna mesta v 19. stole- tju. V: Epidemične bolezni v Istri v 19. in 20. stoletju (ur. Anton Škrobonja). Koper: Histria Editiones, 2010, str. 49–68. Bratož, Urška: Cepljenje proti kozam v koprskem okraju v 30. letih 19. stoletja. V: Acta medico-historica Adriatica, 12, 2 (2014), str. 259–274. Bratož, Urška: Bledolična vsiljivka z Vzhoda: kolera v severozahodni Istri (1830– 1890). Koper: Založba ZRS Koper, 2017. Bratož, Urška: »Delalcu ne ostane druzega, nego, da sam premisli, kako bi se pre- skrbel tudi v slučaju bolezni …«: o delavcih, obrtnikih in podpornem društvu v Kopru. V: Historični seminar, 13 (v tisku). Ljubljana: ZRC SAZU. Del Panta, Lorenzo, Rettaroli, Rosella: Introduzione alla demografia storica. Bari: Laterza, 1994. Dobaja, Dunja: Pregled razvoja zdravstvene zakonodaje v Avstro-Ogrski monarhi- ji v letih 1867–1918. V: Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 19, 1/2 (2012), str. 121–135. Furet, François: Il quantitativo in storia. V: Fare storia (ur. Jacques Le Goff, Pierre Nora). Torino: Einaudi, 1981, str. 3–23. SELECTED EXAMPLES OF NOMINATIVE SOURCES FROM MEDICAL RECORDS AS A CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF HEALTH CARE IN KOPER IN THE 19TH CENTURY The article discusses a special typology of medical records, namely nominative registers of persons who received medical treatment (preventive or curative) which represents valuable material for historic research of medi- cine. Three examples of such documents are presented, created in the region of Koper county, and the possibility of their further analysis: the register of children vaccinated with smallpox (1835), the register of those infected with cholera (1855), and the register of medically treated workers and tradesmen (1874-1900). Those registers typically state nominative lists of persons, includ- ing essential biosocial categories which opens additional dimensions of medi- cal statistics. They offer data from urban and rural environments linked to the entire population or a particular community (e. g. urban community), or only particular population segments (e. g. newborns or men in labour-supportive society). Based on available data, researchers can, inter alia, observe age and professional structure, spatial location of diseases, and characteristics of medi- cal practice. In contrast to the aggregated numerical data, they allow statistical (quantitative) analyses and other methods of data reading. SUMMARY 105 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Družba hčera krščanske ljubezni, sestre usmiljenke, zdravstveni zavodi, sestrske postojanke, izobrazba, delovna mesta, odpustitev Key-words: the Mežiška Valley, 1941-1945, German occupation, Carinthia, Upper Carniola, Lower Styria, archives 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-788-468.6-055.2(497.4)"1843/1948" Prejeto: 17. 1. 2018 Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah KARLA PACEK univ. dipl. zgodovinarka e-pošta: karlapacek@gmail.com Izvleček Osrednji namen prispevka je na podlagi Provincialnega arhiva Slovenske province Družba hčera krščanske ljubezni, Provincialne kronike Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni in strokovne literature predsta- viti bistvene vidike delovanj sester usmiljenk na področju zdravstva na Slo- venskem med letoma 1843 in 1948. Delovanje sester usmiljenk je najprej predstavljeno z vidika njihove razpršenosti in številčnosti po zdravstvenih zavodih, pridobivanja strokovne izobrazbe in nabora delovnih mest. Nadalje so predstavljeni vzroki za ukinitev njihovih postojank pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Družbo je najbolj prizadela odločitev komunistič- nega režima, da morajo sestre usmiljenke zapustiti vse zdravstvene, vzgoj- ne, šolske in večino socialnih zavodov ter nacionalizacija vsega Družbenega premoženja, kar je usmiljenkam v Sloveniji onemogočilo izpolnjevanje njim lastne karizme, ki je predvsem v nudenju pomoči bolnim, ubogim ali drugače prizadetim. Nazadnje je podrobneje opisan kolektiven odpust sester usmi- ljenk iz vseh slovenskih bolnišnic 8. 3. 1948. Za razliko od oblasti v Sloveniji so oblasti v Srbiji in Makedoniji, četudi del iste državne tvorbe, z odprtimi rokami in hvaležno sprejele pregnane sestre usmiljenke in jih zaposlile v zdravstvenih zavodih, ne da bi od njih zahtevale odpoved redovni identiteti. Abstract SISTERS OF CHARITY IN HEALTH CARE INSTITUTIONS The main purpose of this article is to present the vital aspects of Sisters of Charity function in health care on Slovenian territory between 1843 and 1948 on the basis of the Provincial Archives of the Slovenian province the Company of the Daughters of Christian Love and scientific literature. The operation of Sisters of Charity is first presented with regard to their disper- sion and large number in health care institutions, acquiring professional education, and set of posts. Furthermore, the reasons for the abolishment of their outposts before, during and after the second world war are intro- duced. The Company was significantly affected, firstly by the decision of the Communist regime that Sisters of Charity must leave all health care, care and educational institutions, and social institutions, and secondly by the nationa- lisation of all their assets which made it impossible for them to continue ful- filling their own charisma, primarily helping the sick, the poor or otherwise affected people. Finally, a detailed description of the collective discharge of 106 Karla Pacek: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah, str. 105–116 Članki in razprave || Articles and Papers Sisters of Charity from all Slovenian hospitals on March 8th, 1948 is provided. Unlike the Slovenian authorities, Serbian and Macedonian authorities, albeit a part of the same state formation, welcomed the exiled sisters with open arms and employed them in health care institutions without demanding them to for- go monastical identity. Družba hčera krščanske ljubezni Francoza sv. Vincencij Pavelski (1581–1660) in sv. Ludovika de Marillac (1591–1660) sta leta 1633 ustanovila redovno skupnost, poimenovano Druž- ba hčera krščanske ljubezni (dalje: Družba), katere članice so znane kot sestre usmiljenke. Njihov glavni namen je nudenje telesne in duševne pomoči ubo- gim, bolnim ali kako drugače preizkušanim. Družba stoji na začetku razvoja modernih ženskih združenj, ki se posvečajo delu na karitativnem, socialnem in vzgojnem področju.1 V zgodovini redovništva namreč sestre usmiljenke pred- stavljajo novost, saj so pred njeno ustanovitvijo ženski redovi delovali samo za samostanskimi zidovi.2 Hčere krščanske ljubezni so bile prve redovnice, ki niso živele v samostanih, ampak v skupnostih, kar jim je omogočilo, da so neovirano pomagale ubogim na telesu in duhu. Sv. Vincencij Pavelski jih je opisal z nasle- dnjimi besedami: »Za samostan imajo le domove bolnikov in hišo, v kateri prebiva predstojnica, za celico najeto stanovanje, za kapelo župnijsko cerkev, za samostan križni hodnik mestne ulice, za klavzuro pokorščino, smejo hoditi le k bolnikom ali kamor jih kliče njihova služba, imajo za zamreženo okno Božji strah, za kopreno sveto skromnost in ne delajo drugih zaobljub, da zavarujejo svoj poklic, temveč samo vztrajno zaupajo v Božjo previdnost, ter prinašajo Bogu v dar vse kar so in kar mu v osebi ubogih v svoji službi storijo«.3 V prvih letih po ustanovitvi so svoje delo posvetile bolnikom po bolnišnicah in na njihovih domovih, skrbi za najdenčke, galjotom na galejah, poučevanju revnih in nepismenih deklic in ubo- gim starejšim. Njihovo število in delokrog sta se hitro širila. Sredi 17. stoletja je Družba že bila ugledna ustanova, ki je upravljala številne šole, sirotišnice, bol- nišnice in zavetišča, začela pa se je širiti po Evropi. V številnih evropskih drža- vah so postale glavne nosilke zdravstvene in socialne oskrbe v mnogovrstnih ustanovah, kar je veljalo tudi za Avstro-Ogrsko in v njenem okviru za slovenske dežele.4 Postojanke sester usmiljenk po zdravstvenih ustanovah na Slovenskem Provincialni predstojniki so sestre zmeraj pošiljali tja, kjer je bila najve- čja potreba za nudenje pomoči ubogim. Iz tega razloga niso delovale samo na zdravstvenem področju, ampak tudi na socialnem, vzgojno-izobraževalnem, družbenem in karitativnem področju. V slovenskem prostoru so bile tako poleg bolnišnic zaposlene v hiralnicah, invalidskih domovih, sirotišnicah, šolah, vrt- 1 Kolar: Iskalci Boga, str. 156. 2 Gibson, Kneaves: Moliti z Ludoviko, str. 25–26. 3 Prav tam, str. 25. Zaobljube sester usmiljenk niso večne, ampak enoletne. Družba ni redovna skupnost, ampak družba apostolskega življenja, ki sprejema življenje po evangeljskih svetih. Je papeškopravna institucija (potrjena od Svetega sedeža) in njeno vodstvo ni podvrženo jurisdikciji krajevnih ordinarijev. Kljub notranji samoupravi mora biti Družba na voljo pozivom krajevne Cerkve. Glej: Rauh: Zgodovina Slovenske province, str. 17. 4 Kolar: Iskalci Boga, str. 212. 107 Letnik 41 (2018), št. 1 cih, mladinskih domovih, vodile so žensko kaznilnico, kuhale za najrevnejše v ljudskih kuhinjah ter vsestransko delovale in pomagale po župnijah. Na Slovenskem so začele delovati leta 1843, ko so prevzele strežbo bol- nikov v mariborski bolnišnici. Tedaj se še niso imenovale sestre usmiljenke, ampak vincentinke,5 ki so se leta 1850 pridružile Družbi hčera krščanske lju- bezni sv. Vincencija Pavelskega in novoustanovljeni graški provinci. Leta 1852 so prišle v Ljubljano, kjer so prevzele strežbo bolnikov v mestni ubožnici, po- moč bolnim na domu in obiskovanje kaznjenk, leta 1855 pa strežbo bolnikov v novoustanovljeni mestni bolnišnici. Po začetnih težavah se je število sester in zdravstvenih zavodov, kjer so delovale, le še povečevalo. Med letoma 1843 in 1948 so delovale v 30 zdravstvenih zavodih. Na predvečer izbruha druge sve- tovne vojne je tedanja Jugoslovanska provinca štela 1239 sester, zdravstvenih zavodov, kjer so delovale, pa je bilo 20. Izredni rasti Družbe na Slovenskem lahko sledimo s prebiranjem njene kronike. Leta 1875 so začele delovati v umobolnici na Studencu in bolnišnici v Celju, leta 1876 v bolnišnici na Ptuju in v Trbovljah. Leta 1878 so jih zaposlili v brežiški bolnišnici, leta 1880 v otroški bolnišnici v Ljubljani, leta 1897 v bolni- šnici v Slovenj Gradcu, leta 1899 v krški bolnišnici, leta 1904 v postojnski bolni- šnici, leta 1908 v ženski bolnišnici v Novem mestu, leta 1920 v Oskrbovalnici za matere oz. dojenišnici v Ljubljani, bolnišnici v Pliberku in vojaški bolnici v Celju, leta 1921 v rudarski bolnišnic v Kočevju, leta 1922 v umobolnici na Poljanskem nasipu v Ljubljani, leta 1923 v bolnišnici za ženske bolezni v Ljubljani in začasni vojaški bolnišnici v Mariboru, leta 1925 v bolnišnici v Idriji in znova v bolni- šnici v Trbovljah, leta 1927 v bolnišnici v Rakitni, leta 1928 v bolnišnici v Črni pri Prevaljah, leta 1932 na ginekološko-porodniškem oddelku v Mariboru, leta 1932 v bolnišnici za duševne bolezni v Novem Celju, leta 1938 na Banovinskem zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb v Ljubljani (leta 1946 preime- novan v Onkološki inštitut) in leta 1944 v bolnišnici v Novem mestu in ponovno 5 Kongregacija usmiljenih sester iz Strassburga. Glej: Rauh: Zgodovina Slovenske province, str. 36. Sestre usmiljenke med delom v rentgenski sobi Sanatorija Leonišče. Vir: Fotoarhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. 108 Karla Pacek: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah, str. 105–116 Članki in razprave || Articles and Papers v bolnišnici v Idriji. Zaposlene so bile tudi v Sana- toriju Leonišče, ki je bil v lasti Družbe.6 Večino bolnišnic so ob svojem prihodu na- šle neurejene, zanemarjene, onesnažene, prosto- ri so bili vlažni in zasteničeni, bolniška oprema pomanjkljiva, perilo in obleke bolnikov raztr- gane, primanjkovalo je jedilnega pribora in ku- hinjske posode. Najprej so se lotile urejanja pro- storov in čiščenja ter opravile dezinfekcijo, nato pa se posvetile bolnikom. Od uprav bolnišnic so vztrajno zahtevale izpolnjevanje higienskih stan- dardov, dosegle nabavo bolnišnične opreme, pe- rila in vsega, česar je primanjkovalo v kuhinji. Število sester usmiljenk se je po bolnišni- cah spreminjalo, večinoma se je število poveče- valo glede na potrebe bolnišnic, ki so s prenova- mi ali novogradnjami in napredkom medicine širile svoj delokrog oz. število specializiranih oddelkov. Izobrazba sester usmiljenk V 19. stoletju in na začetku 20. stoletja uprave bolnišnic za strežbo pri bolnikih niso zahtevale formalne zdravstvene izobrazbe. Se- stre usmiljenke, ki so prevzele delo pri bolnih, so imele dokončano le osnovnošolsko izobrazbo. Strežbe bolnikom so se mlajše sestre učile od sta- rejših ter od zdravnikov, ki so jim v večini radi priskočili na pomoč in jih poučili. V dvajsetih letih 20. stoletja so vodstva zdravstvenih ustanov začela zahtevati medicin- sko izobrazbo. Sočasno so sestre in vodstvo no- voustanovljene Jugoslovanske province (1919) prepoznali pomen strokovne izobrazbe v razvi- jajočem se modernem svetu, zato so sestre v času med svetovnima vojnama načrtno in pospešeno pridobivale formalno izobrazbo na medicinskem področju.7 Provincialni predstojniki so uspešno sodelovali z državnimi ali banovinskimi organi z zdravstvenega področja in jih spodbujali k vpiso- vanju v zdravstvene šole in tečaje. V dvajsetih in tridesetih letih so obiskovale nekaj mesecev tra- jajoče tečaje ali dvoletne šole (Oblastna strežni- ška šola, Banovinska strežniška šola, Šola za bol- 6 Poslopje, zgrajeno leta 1894, je bilo sprva namenjeno sestrskim duhovnim vajam, nato pa se je v njem obli- koval dom za bolne in onemogle duhovnike. Leta 1900 je zavod dobil koncesijo za izvajanje samostojne zdrav- niške službe in se v naslednjih letih razvil v pomemben in ugleden sanatorij, katerega storitev se je med obema svetovnima vojnama posluževala tudi jugoslovanska kraljeva družina. 7 Kronika HKL 1919–1930, str. 35. Terapevtska soba v brežiški bolnišnici. Vir: Fotoarhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. 109 Letnik 41 (2018), št. 1 ničarje in bolničarke, zasebna bolničarska šola v Beogradu). Sestre z osnovnošolsko izobrazbo, ki so že bile zaposlene, so si naknadno pridobile zahtevana spričevala ali diplome, medtem ko so druge ob vstopu v Družbo najprej pridobile izo- brazbo in se nato zaposlile. Do leta 1944 je imela večina po ljubljanskih bolnišnicah medicinsko izobrazbo,8 marsikatera med njimi pa dolgoletne ali pa več desetletij trajajoče praktične izkušnje pri delu z bolniki. Resnična vrednost znanja in izkušenj se- ster usmiljenk na zdravstvenem področju se je pokazala po drugi svetovni vojni, ko je nova oblast neuspešno iskala pomanjkljivosti pri nji- hovi izobrazbi in delu, s katerimi bi opravičili nji- hovo odpustitev iz bolnišnic. Poklici oz. delovna mesta sester usmiljenk Delo sester usmiljenk v zdravstvenih usta- novah je mogoče razdeliti v dve skupini.9 V prvi se nahajajo poklici oz. delovna mesta z medicin- skega področja, v drugi pa nemedicinskega po- dročja. Ta delitev je potrebna, saj je njihovo delo presegalo zgolj strežbo bolnikov po bolnišničnih oddelkih in se je dotikalo tudi drugih del in opra- vil, ki so bila potrebna, da so zdravstvene usta- nove lahko nemoteno delovale. Uprave bolnišnic so jih rade sprejele in zaposlile še na drugih de- lovnih mestih izven bolnišničnih sob, saj so bile vestne, pridne, delovne, natančne. Vse so opra- vljale z ljubeznijo in skrbjo, da služijo bolnim in trpečim. Kjer je njihovo delovno mesto to zahte- valo, so vodile tudi natančne popise, sezname in evidence. Na medicinskem področju jih najdemo na naslednjih delovnih mestih: prva, glavna ali vo- dilna sestra, ki je praviloma bila tudi hišna pred- stojnica sestrske skupnosti; sestra pri bolnikih (nima formalne izobrazbe), bolničarka (ima for- malno izobrazbo); anestezistka; pri rentgenu; v lekarni; v laboratoriju; v ambulanti; nočna služ- ba; na oddelkih: kirurški, sestra pri operacijah (nima formalne izobrazbe), instrumentarka (ima formalno izobrazbo), infekcijskem, internem, medicinskem, porodnem, ginekološkem, sep- tičnem, očesnem, dermatološkem, urološkem, 8 Kronika HKL 1941–1950, str. 113. 9 Delitev delovnih mest in njihov seznam je nastal na podlagi Kataloga zavodov in sester, ki se vodi in hrani v Provincialnem arhivu Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni v Šentjakobu ob Savi v Ljubljani, kjer je tudi sedež province. Sestre usmiljenke v strežniški šoli v šolskem letu 1928/29. Vir: Fotoarhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. 110 Karla Pacek: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah, str. 105–116 Članki in razprave || Articles and Papers otorinolaringološkem, nevrološkem, pljučnem, tuberkuloznem, ortopedskem. Provincialno predstojništvo je z bolnišnica- mi, kjer so sestre usmiljenke bile zaposlene, skle- palo delovne pogodbe, kjer je bilo natančno do- ločeno, katera opravila še prevzamejo ob strežbi bolnikov. Tako so preprečili preobremenitve pri delu,10 obenem pa oblikovali večjo skupino del in delovnih mest na nemedicinskem področju: v pi- sarni, skladišču, na vrtu, polju, pri gospodarstvu, v likalnici, pri hišnih opravilih, kuharice, pekari- ce, perice, šivilje, organistke, v obednici, pri porti, v zakristiji, pevke. Kjer so prevzele upravo zdra- vstvenih zavodov in kuhinje, so uredile tudi vr- tove in polja, na katerih so pridelovale vrtnine in pozidale majhna ali večja poslopja, v katerih so redile perutnino in prašiče. Pridelke in vzrejene živali so uporabile pri pripravi hrane za bolnike, s tem pa so dokazovale svojo veliko gospodar- nost in prizadevnost. O slednjem pričuje dejstvo, da je velikokrat bila ena sestra zadolžena za dve opravili in ponekod tudi tri. V njihovem dolgoletnem delovanju v zdra- vstvenih ustanovah jih je kljub naklonjenosti in spoštovanju oblasti obiskalo nešteto komisij, inšpekcij in upravnikov, ki so preverjali njihovo delo. Obtožbe, ki so bile večinoma neutemeljene, so imele predvsem namen očrniti njih in njihovo delo. Očitali so jim malomarno delo, ponarejanje, oškodovanje zavodov, slabo in nezadostno oskr- bo bolnikov itn. Toda vedno znova se je njihovo delo izkazalo za vredno zaupanja in spoštovanja. Vzroki za ukinitev sestrskih postojank Sestrske postojanke so po zdravstvenih ustanovah na Slovenskem delovale krajše ali daljše časovno obdobje. Ustanovljene so bile na pobudo in povabilo bolnišničnih uprav, ukinjene pa iz različnih vzrokov, ki so v nadaljevanju pred- stavljeni v treh sklopih: notranjih, narodnostnih in protiverskih. Prvi sklop vzrokov izvira iz različnih oko- liščin znotraj zavodov. Med njimi najdemo ne- soglasja in nezadovoljstvo med upravniki in se- strami usmiljenkami. Takšen primer je vojaška bolnišnica v Mariboru, kjer so bile sestre zapo- slene le eno leto.11 Bolnišnice, ki so bile namenje- ne določeni skupini bolnikov, so bile primorane ob upadanju števila bolnikov zmanjšati število bolničarskega osebja. Iz tega razloga so bile v 10 Kronika HKL 1919–1930, str. 339. 11 Kronika HKL 1919–1930, str. 160. Sestre usmiljenke v operacijski sobi bolnišnice v Mariboru. Vir: Fotoarhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. Sestre usmiljenke med pranjem perila v krški bolnišnici. Vir: Fotoarhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. 111 Letnik 41 (2018), št. 1 celjski vojaški bolnišnici12 in rudarski bolnišnici v Kočevju13 prisotne le nekaj let. Zaradi nevzdržnih razmer na delovnem mestu in delovne preobremenjeno- sti so zapustile bolnišnico bratovske skladnice v Trbovljah,14 namenjeno rudar- jem in njihovim družinam. Če je zdravstveni zavod prenehal delovati, je sestrska postojanka bila zaprta. Tak primer je leteča bolnica v Rakitni,15 ki je bila name- njena bolnikom s kostno tuberkulozo in je delovala samo dve leti. V drugem sklopu najdemo vzroke iz časa razkosanja oz. okupacije sloven- skega ozemlja pred drugo svetovno vojno in med njo. Slovenska narodnost se- ster usmiljenk v bolnišnici v Postojni16 in Idriji,17 ki sta se v letu 1920 znašli za ra- palsko mejo, je postala moteča za italijansko oblast. Obe bolnišnici so zapustile, ker so bile slovenske narodnosti, govorile slovenski jezik in se niso hotele ločiti od jugoslovanske province in se priključiti torinski. V času druge svetovne vojne in nemške zasedbe slovenskega ozemlja sta bili ukinjeni dve bolnišnici. Bolniki iz bolnišnice za duševne bolnike Novo Celje so bili odpeljani v koncentracijska taborišča, kjer se je njihova pot končala v krematorijih.18 Bolnišnica je ostala pra- zna in nepotrebna in v takšnih razmerah so jo sestre zapustile. Bolnico Rdečega križa v Slovenskih Konjicah je pregledal nemški odbor iz Gradca in ugotovil, da ne ustreza predpisanim zdravstvenim zahtevam ter se odločil za njeno zaprtje.19 Tretji sklop vzrokov za ukinitev preostalih sestrskih postojank po zdra- vstvenih zavodih na Slovenskem pogojujejo razmere po drugi svetovni vojni. Se- stre usmiljenke v svojih stanovskih oblekah, razpela in svete podobe v bolniških sobah, skupne molitve z bolniki, priprave na prejem poslednjih zakramentov, spodbujanje k verskemu življenju, vse to je postalo za povojno oblast moteče in nezaželeno. Odkrito in brez okolišenja se je odnos uprav bolnišnic in tudi ose- bja do sester usmiljenk po večini izrazito spremenil. Postale so tarča nestrpno- sti, opazk, groženj, preobremenjenosti z delom, brezbrižnosti in neposrednih groženj, da jih bodo laizirali. Grožnje so se stopnjevale z napovedmi njihovega odpusta. Obiskovali so jih razni predstavniki oblasti in komisije ter pregledovali njihovo delo z namenom, da najdejo kakršen koli utemeljen vzrok za njihovo odpustitev. Preverili so vse diplome in ugotovili, da imajo celo sestre zaposlene v kuhinji zdravstveno izobrazbo. Prav tako so postale moteče hišne predstojni- ce; veliko jih je bilo odslovljenih ali zamenjanih.20 Ob koncu leta 1945 je postalo jasno, zakaj jih še niso odpustili. Republiški minister za narodno zdravje dr. Marijan Ahčin je sprevidel, da vseh 500 sester usmiljenk, ki so stregle bolnikom ne more odsloviti sredi zime, saj zanje nima ustrezno usposobljenega nadomestnega kadra.21 Takoj po koncu vojne je nova oblast od sester zahtevala, naj zaprosijo za vstop v državno službo, sicer bodo razpisali prosta delovna mesta za njihovo delo. Toda vprašanje vstopa v držav- no službo in podpisa novih pogodb je ostalo odprto vse leto 1945. Šele po po- 12 Kronika HKL 1919–1930, str. 190. 13 Kronika HKL 1919–1930, str. 191. 14 Kronika HKL Predzgodovina 1843–1919, str. 59. 15 Kronika HKL 1919–1930, str. 273. 16 Kronika HKL 1919–1940, str. 167. 17 Kronika HKL 1931–1940, str. 37–38. 18 Kronika HKL 1941–1950, str. 21, 36. 19 Kronika HKL 1941–1950, str. 36. Na področju, ki so ga zasegle nemške nacistične oblasti na Štajerskem, Gorenjskem in v Za- savju, so bile vse redovne skupnosti ukinjene, njihovo premoženje zaplenjeno in namenjeno vojaškim ter drugim nacističnim oblastem, redovniki in redovnice pa izgnani. Glej: Kolar: Redovne skupnosti, str. 119. Sestre usmiljenke predstavljajo v tem pogledu izjemo, saj so smele nadaljevati delo po bolni- šnicah, v katerih pa so v času zasedbe delovali nemški zdravniki. Ti so jih poznali iz nemškega prostora, kjer so bile prav tako prisotne po bolnišnicah in so bile deležne njihove naklonjenosti. 20 Kronika HKL 1941–1950, str. 127. 21 Kronika HKL 1941–1950, str. 127. 112 Karla Pacek: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah, str. 105–116 Članki in razprave || Articles and Papers svetovanju provincialnih predstojnikov z ljubljanskim škofijskim ordinariatom ob koncu leta so lahko znova zaprosile za službo, v vmesnem obdobju pa jih je bilo veliko odpuščenih. Zgovorno je dejstvo, da v nasprotju s sestrami v Sloveniji tistim, ki so delovale v Srbiji in Makedoniji, ni bilo treba posebej prositi za vstop v državno službo. To je zahtevala samo slovenska oblast, katere delovanje je imelo izrazito protiversko motivacijo.22 Dejansko se je odpuščanje sester usmiljenk po zdravstvenih ustanovah po korakih začelo kmalu po koncu vojne. Iz Splošne bolnice v Ljubljani23 in Žen- ske bolnice v Ljubljani so bile prve brez razloga odpuščene že junija 1945.24 Prva zdravstvena ustanova, ki je odslovila vse sestre hkrati, tj. 9. 10. 1945, je bila Umobolnica na Poljanskem nasipu.25 Ubožnica v Japljevi ulici pod upravo Splošne bolnice je bila leta 1945 preurejena v izolirnico. Sestre usmiljenke so tam delovale od 5. 9. 1945 do 23. 4. 1946, ko so jo zapustile.26 Decembra 1945 so bile v Splošni bolnici Maribor odpuščene tri sestre in njihova predstojnica.27 Štiri sestre so 5. 2. 1946 zapustile bolnišnico v Idriji.28 Sestre v Otroški bolnici so že proti koncu leta 1945 izvedele, da bodo kmalu morale oditi, kar se je zgodilo 15. 3. 1946.29 Januarja 1946 se je odnos med provincialnimi predstojniki in republiškim ministrstvom za narodno zdravje zopet zaostril. Obotavljanje, ali bodo sestre prosile za državno službo ali ne, je privedlo do razpisa vseh službenih mest se- ster usmiljenk po zdravstvenih zavodih v Sloveniji. Posledica tega je bila odpu- stitev 157 sester 31. 1. 1946 iz zdravstvenih ustanov širom po Sloveniji: 108 iz zavodov v Ljubljani, 45 iz zavodov na Štajerskem (Brežice, Celje, Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec, Vojnik), 4 iz Novega mesta. Vsaka je morala podpisati dekret o odpustitvi brez navedbe vzroka in oditi. Iz spiska odpuščenih sester je razvidno, da je med njimi precej prvih sester na oddelkih in hišnih predstojnic,30 saj je oblast motila njihova zvestoba provincialnim predstojnikom. Junija 1947 je nji- hov provincialni ravnatelj lazarist dr. Stanko Žakelj od vrhovnih predstojnikov iz Pariza dobil dovoljenje, da smejo sestre v bolnišnicah nositi civilno obleko, če je to pogoj, da ostanejo pri bolnikih.31 Operacijske sestre v Splošni bolnici v Ljubljani so bile v tistem času iz- razito preobremenjene z delom. Nekatere so od prenapornega dela zbolele in prosile za dopust, pa jim ga niso dali, nekatere so bile potrebne operacije, pa jim ni bila dovoljena. Zato so se dogovorile in leta 1947 napravile skupno prošnjo za odpust iz službe. Uprava bolnišnice je prošnji ugodila, toda ker je to imela za sabotažo, so jih zaprli in zasliševali, nazadnje pa le izpustili.32 Namera slovenske oblasti za odpust sester usmiljenk iz zdravstvenih za- vodov je dobila epilog 8. 3. 1948, ko je Uprava za notranje zadeve v Ljubljani najprej poskrbela za zaprtje dr. Žaklja,33 istega dne pa so sestre na podlagi od- 22 Kronika HKL 1941–1950, str. 128. 23 Kronika HKL 1941–1950, str. 134. 24 Kronika HKL 1941–1950, str. 134. 25 Kronika HKL 1941–1950, str. 134. 26 Kronika HKL 1941–1950, str. 134. 27 Kronika HKL 1941–1950, str. 141. 28 Kronika HKL 1941–1950, str. 162–163. Do leta 1960 sta tam ostali dve sestri. Prva je odšla na Ponikve, druga v idrijski zdravstveni dom; od tu je potem obiskovala bolnike po domovih in jim stregla. Glej: Kronika HKL 1941–1950, str. 163. 29 Kronika HKL 1941–1950, str. 163. 30 Kronika HKL 1941–1950, str. 154. 31 Kronika HKL 1941–1950, str. 189. 32 Kronika HKL 1941–1950, str. 189. 33 Kronika HKL 1941–1950, str. 203–204. Na montiranem procesu je bil dr. Stanko Žakelj 24. 9. 1948 obsojen na štiri leta in devet mese- cev odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic za eno leto. Glej: Gajšek: Slovenska provinca, str. 144. 113 Letnik 41 (2018), št. 1 loka Ministrstva za notranje zadeve morale v 24 urah zapustiti vse zdravstvene zavode po Sloveniji. Lahko bi ostale v delovnem razmerju pod pogojem, da iz- stopijo iz Družbe, prekinejo stike s predstojniki in si priskrbijo civilno obleko. Vendar niti ena od njih ni sprejela ponujenih pogojev. Zgodilo se je prav naspro- tno, tako kakor je zapisala kronistka Družbe: »[P]rav vse so pospravile svojo pr- tljago in odšle.«34 Delo sester usmiljenk v zdravstvenih ustanovah po Sloveniji je tedaj za vselej prenehalo v naslednjih zdravstvenih zavodih: ljubljanski splošni in ženski bolnišnici, Onkološkem inštitutu in Sanatoriju Leonišče, mariborski splošni in ženski bolnišnici, v bolnišnici v Brežicah, Celju, Črni na Koroškem, Novem mestu, na Ptuju, v Trbovljah in Slovenj Gradcu. V množičnem odpustu je delo izgubilo 249 sester usmiljenk,35 ki so skupaj s tistimi, ki so bile odpuščene že pred tem, predstavljale velik in pomemben delež zaposlenih v zdravstvenih ustanovah, predvsem pri negi in strežbi bolnikov, pa tudi na drugih delovnih mestih v zdravstvenih zavodih. Sestre usmiljenke po množičnem odpustu Leta 1948 je štela Jugoslovanska provinca 1046 sester . Med letoma 1945 in 1948 je bilo odpuščenih 616 sester, nekatere med njimi tudi dvakrat ali trikrat, saj so se zaposlile na drugi postojanki in tam bile zopet odpuščene. Število je le okvirno, saj vanj niso vštete tiste, ki so izgubile delo z odvzemom vse lastnine, in vseh zavodov na Slovenskem, ki so bili v lasti Družbe.36 Marijin dom na Slomškovi, kjer je tedaj bila provincialna hiša, je postal 8. marca 1948 »podoben taborišču«. Po hodnikih in stopniščih so ležali kovčki, vreče in cule, majhni in veliki zavoji, škatle, torbe in potovalke, dežniki, ogrinjalke itd. Vrata k predstojnikom so bila ves dan odprta. Sestre so prihajale in odhajale. Večina jih je morala oditi domov ali k sorodnikom ali dobrim ljudem, kajti Marijin dom je bil premajhen, da bi mogel vse sprejeti.37 Leta 1948 je izven skupnosti živelo 451 sester.38 Razkropile so se po Sloveniji in nadaljevale z deli usmiljenja, v veli- ki meri ohranjale stike s provincialnimi predstojniki in hodile na letne duhovne vaje. Obiskovale so bolnike po domovih in jim stregle. Ljudje so jih vzljubili in v bolezni radi klicali na pomoč. Nova oblast je to težko gledala in jim očitala, »da so se kot ščurki razlezle po vsej Sloveniji«.39 Izgon iz zdravstvenih in drugih zavodov in nacionalizacija vseh nepremič- nin Družbe sta sestram skorajda v celoti onemogočila izpolnjevanje njim lastne karizme v povojni Sloveniji.40 Le 52 bolnih in tiste, ki se niso imele kam zateči, so po odvzemu Marijinega doma v Ljubljani dobile v najem razpadajoči grad na Raki na Dolenjskem. Ob koncu leta 1948 je bilo v zaporih 12 sester, 74 v tuji- 34 Kronika HKL 1941–1950, str. 204. 35 Kronika HKL 1941–1950, str. 204. 36 Rauh: Zgodovina Slovenske province, str. 84. 37 Kronika HKL 1941–1950, str. 205. 38 Rauh: Zgodovina Slovenske province, str. 84. 39 Kronika HKL 1941–1950, str. 206. 40 Namen prvega sklopa ukrepov, ki jih je proti redovnim družbam izvajala povojna oblast, je bil onemogočiti delovanje redovnih ustanov (šol in drugih vzgojno-izobraževalnih ustanov, bolnišnic, raznih domov, tiskarn), temu pa so sledili ukrepi proti posameznikom z obrekova- njem, krivimi obtožbami in očitki reakcionarnosti v časopisih, kar je služilo ustvarjanju jav- nega mnenja in pripravi ljudi na izvedbo montiranih sodnih procesov. V prvem desetletju po drugi svetovni vojni so bile zatrte redovne skupnosti v Sloveniji ter Bosni in Hercegovini, kjer so mnoge redovnice in redovniki bili zaprti in obsojeni. Redovne izobraževalne ustanove so obstale samo na Hrvaškem. Od srede petdesetih let so se razmere začele izboljševati, kar je vplivalo na porast redovniških poklicev, še posebej na Hrvaškem in v Sloveniji. Glej: Kolar: Iskalci Boga, str. 256, 277–278. 114 Karla Pacek: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah, str. 105–116 Članki in razprave || Articles and Papers ni, 347 pa razkropljenih po drugih jugoslovanskih republikah.41 Iz spomina in zavesti ljudi je naglo izginilo dejstvo, da so sestre usmiljenke imele pomembno vlogo v zgodovini zdravstva na Slovenskem, saj so bile pred letom 1948 priso- tne v večini slovenskih bolnišnic, za njihovo delovanje pa je bila značilna velika požrtvovalnost v povezavi z bogatim znanjem in izkušnjami. Odločitve povojne slovenske oblasti v škodo sester usmiljenk in njim za- upanim bolnikom niso privedle do popolnega uničenja Jugoslovanske province. Hčere krščanske ljubezni so imele to srečo v nesreči, da so jih po pregonu v Slo- veniji z odprtimi rokami sprejeli in zaposlili v bolnišnicah v Srbiji in Makedoniji, kjer jih je pestilo veliko pomanjkanje strokovno podkovanega zdravstvenega osebja.42 Kljub nekaterim poskusom bolnišniških uprav, da bi sestre stanovsko obleko zamenjale za laično, so po večini zdravstvenih zavodov delo opravljale v redovni obleki in kot katoliške redovnice v pravoslavnem in muslimanskem okolju razbijale verske predsodke, gradile ekumenske mostove43 in si pri tam- kajšnjem prebivalstvu pridobile zaupanje in spoštovanje.44 ARHIVSKI VIRI SpDHKL – Slovenska provinca Družbe hčera krščanske ljubezni • Fotoarhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. • Provincialni arhiv Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. • Provincialna kronika Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni. LITERATURA Gajšek, Lojze: Slovenska provinca Misijonske družbe s skupnostjo lazaristov na Hr- vaškem: lazaristi ob 90 letnici province (1919–2009) in ob 350-letnici smrti sv. Vincencija Pavelskega (1660–2010). Ljubljana: Misijonska družba – Slovenska provinca, 2009. Gibson, Audrey Joan in Kneaves, Kieran: Moliti z Ludoviko de Marillac. Celje: Celj- ska Mohorjeva družba, 2016. Kolar, Bogdan: Redovne skupnosti v času razcveta in komunističnega zatiranja. V: V prelomnih časih: Rezultati mednarodne raziskave Aufbruch (1995–2000): Cerkev na Slovenskem v času komunizma in po njem (1945–2000) (ur. Kvaternik, Peter). Ljubljana: Družina; Teološka fakulteta, 2001, str. 113–138. 41 Rauh: Zgodovina Slovenske province, str. 84. 42 Družbena kronika hrani spomin na pomenljiv dogodek iz leta 1953: »Nekega dne je predstoj- nik enega od oddelkov bolnišnice v Peću pripeljal gosta in mu razkazal prostore. To je bil dr. Mi- lan Perušek, pomočnik ministra za narodno zdravje dr. Ahčina. Dr. Perušek je v letih od leta 1946 dalje podpisal marsikateri odpust sester usmiljenk v Sloveniji. Začuden nad redom in čistočo po prostorih je vprašal gostitelja, kje je te sestre dobil. Predstojnik oddelka mu je odgovoril: ‘O, to imamo pa po vaši zaslugi. Vi ste nam jih dali.› Dr. Perušek je razumel in se molče poslovil.« Prim.: Kronika HKL 1951–1960, str. 54. 43 Jezuit p. Pavel Berden je v ekumenskih šmarnicah leta 1966 o usmiljenkah napisal: »Danes bomo tudi priporočili Brezmadežni naše usmiljenke, te zaslužne delavke na področju zbliževanja in na poti zedinjenja katoličanov in pravoslavnih.« Glej Kronika HKL 1951–1960, str. 14. 44 Slednje dokazuje tudi primer iz kosovske vasi Letnica s katoliškim prebivalstvom. Sestre usmiljenke so v tem odročnem kraju že pred drugo svetovno vojno vzpostavile zdravstveno ambulanto, zaradi česar so jih tam poimenovali “sestre doktorji”. Ko so leta 1984 Letničani do- bili državno ambulanto z zdravnikom, so vaščani kljub temu raje še naprej obiskovali sestrsko ambulanto. Glej: Vončina: Fotografi, str. 116–117. VIRI IN LITERATURA 115 Letnik 41 (2018), št. 1 Kolar, Bogdan: Redovne skupnosti. V: Cerkev na Slovenskem v 20. stoletju (ur. Me- tod Benedik, Janez Juhant in Bogdan Kolar). Ljubljana: Družina, 2002, str. 165–186. Kolar, Bogdan: Iskalci Boga. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2005. Kronika HKL 1919–1930. Šentjakob ob Savi: Predstojništvo hčera krščanske lju- bezni sv. Vincencija Pavelskega, 2011. Kronika HKL 1931–1940. Šentjakob ob Savi: Predstojništvo hčera krščanske lju- bezni sv. Vincencija Pavelskega, 2011. Kronika HKL 1941–1950. Šentjakob ob Savi: Predstojništvo hčera krščanske lju- bezni sv. Vincencija Pavelskega, 2011. Kronika HKL 1951–1960. Šentjakob ob Savi: Predstojništvo hčera krščanske lju- bezni sv. Vincencija Pavelskega, 2011. Kronika HKL Predzgodovina 1843–1919. Šentjakob ob Savi: Predstojništvo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, 2012. Kronika HKL 1961–1970. Šentjakob ob Savi: Predstojništvo hčera krščanske lju- bezni sv. Vincencija Pavelskega, 2016. McKenna, Thomas: Moliti z Vincencijem Pavelskim. Celje: Celjska Mohorjeva druž- ba, 2015. Rauh, Marta: Zgodovina Slovenske province Družbe hčera krščanske ljubezni (usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega). Ljubljana: Diplomsko delo, 2000. Vončina, Dejan: Fotografi družine Bavec: 3 fotografinje & 3 fotografi. Ljubljana: Orbis, 2014. SISTERS OF CHARITY IN HEALTH CARE INSTITUTIONS The Company of the Daughters of Christian Love or Sisters of Charity have been following the order given by St. Vincent de Paul and St. Louise de Marillac that a Christian must be characterised by active love centring on those most in need since 1633. Following this principle, they became the primary represen- tative for health and social care, first in France and then in Europe and throug- hout the world, which also applied to Slovenian lands in Austria-Hungary. Since 1843, when they took up attending patients in Maribor hospital or since 1852 when they arrived in Ljubljana and took up attending patients in the city poor- house, they built and managed hospitals and cared for patients with astonis- hing selflessness. They commanded respect, they were wanted and appreciated by most doctors and patients despite occasional opposition, accusations, and defamation before the second world war. This was the case because they did their work meticulously, according to the rules, and with love towards those who suffered. Their work in hospitals surpassed simple patient attendance and reached almost every area needed for smooth running of institution, i.e. from management to care. At the beginning, Sisters of Charity had no formal educa- tion, they only had informal knowledge gained from older nurses and doctors. They recognised the need for formal education at the right time. In 1920s and 1930s, most Sisters of Charity acquired the required medical education. At the dawn of the second world war, the Company in Slovenian territory reached its peak: it counted 1239 sisters who were working in 20 health care institutions. Before, during and after the Second World War, Sisters of Charity outposts in health care institutions were abolished for different reasons: internal, national, and anti-religious. Fascist authorities in Primorska and Nazi occupying forces in Styria were responsible for the abolishment of a few Sisters‘ outposts in that area, while both were surpassed by the actions of Slovenian post-war authori- ties which, under anti-religious campaigns, decided to bar the Sisters of Charity SUMMARY 116 Karla Pacek: Sestre usmiljenke v zdravstvenih ustanovah, str. 105–116 Članki in razprave || Articles and Papers from working in all health care institutions. This kind of policy reached its ze- nith on 8 March 1948 when Sisters of Charity had to leave all Slovenian health care institutions within a day under the Decree of Republican Ministry of the In- terior. In health care institutions, Sisters of Charity were completely replaced by secular medical personnel. At the same time, they were dismissed from every care and educational institution, and from most social institutions where they worked. At the end of 1948, all institutions and real estate properties previously owned by the Company were nationalised. Some Sisters of Charity made a life outside the community and worked to the best of their ability in their home environment, and the other Sisters of Charity went to hospitals in Serbia and Macedonia where they were employed in a pragmatic manner to compensate for the absence of professional health care staff. Despite national and religious differences, the authorities as well as population appreciated and respected the sisters, as they helped the poor indiscriminately and cooperated with other re- ligious beliefs. The history of the Company after 1945 can thus be summarized by the conclusion that the Sisters of Charity were at the receiving end of two conflicting treatments by post-war authorities within the same country: While Slovenian republican authority almost completely prevented them from fulfil- ling their own charisma which could be a death blow to the Yugoslav province, the republican authorities in Serbia an Macedonia simultaneously welcomed them whilst respecting their monastic identity. Sisters of Charity did not limit their activities to health care, but were comprehensively implementing their main principle: active love for the poor, also in the new environment. 117 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Dolenc Milan, Košenina Anton, Lipič Pavle, Loški razgledi, padarske bukve, padar, ranar, ranocelnik, šurovc, urok, zagovor, zdravilec Key-words: Dolenc Milan, Košenina Anton, Lipič Pavle, Loški razgledi, healers‘ books, healer, physician, curse, presentation 1.04 Strokovni članek UDK 094:615.89(497.4Škofja Loka)"18" Prejeto: 10. 1. 2018 Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke TONE KOŠIR dr. med., raziskovalec zgodovine zdravstva na Loškem Partizanska 34, SI-4220 Škofja Loka e-naslov: tone.kosir@gmail.com Izvleček Zaradi pomanjkanja šolanih zdravnikov se je na Loškem razmahnilo padar- stvo oziroma ljudsko zdravilstvo. Padarji so bili samouki z lastnimi izkušnja- mi. V vsem 19. stoletju in tudi zatem so imeli na voljo tudi rokopisne ljudsko- medicinske knjige. Največ je ohranjenih na Loškem in v okolici Rovt. Večina jih je prepisana iz padarskih bukev ljudskih zdravilcev Pavla Lipiča, ki jih je napisal leta 1810, in bukev Antona Košenine iz leta 1830. Oba sta živela v bli- žini Škofje Loke: prvi v Bodovljah in drugi v Puštalu. Prepisi njunih bukev se nahajajo pri sedanjih lastnikih, le manjše število jih hranijo kulturne ustano- ve, npr. NUK v Ljubljani. O ljudskem zdravilstvu in rokopisnih padarskih bu- kvah je bilo doslej v Loških razgledih objavljenih devet prispevkov. V pripravi sta še dva o tistih bukvah, za katere je avtor tega zapisa izvedel v letu 2017. Abstract MANUSCRIPTS OF HEALERS FROM ŠKOFJA LOKA SURROUNDINGS Due to lack of qualified doctors, folk medicine developed in Škofja Loka sur- roundings. Healers were self-taught persons with own experience. Through- out the 19th century and after, they could learn from manuscripts on folk medicine. The majority of those manuscripts are preserved in Škofja Loka and its surroundings, and in the surroundings of Rovte. These books are transcripted from healer books of folk medicine practitioners by Pavle Lipič who wrote books in 1819, and those of Anton Košenina written in 1830. Both practitioners lived near Škofja Loka, the former in Bodovlje and the latter in Puštal. Transcriptions of their books are in the possession of their current owner and a smaller number is kept in the National and University Library. Nine articles on the topic of folk medicine and handwritten books of healers have been hitherto published in Loški razgledi. Two contributions on the books that were brought to the author’s attention in 2017 are underway. 118 Tone Košir: Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke, str. 117–126 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Ko sem leta 2001 začel raziskovati zgodovino zdravstva na Loškem, sem v Loških razgledih naletel na kratek zapis Iz stare zdravniške knjige, v katerem sta omenjena ljudska zdravilca Pavle Lipič iz Bodovelj v Poljanski dolini in Anton Košenina iz Puštala.1 Od tedaj načrtovana raziskava domačega zdravilstva ozi- roma padarstva na Loškem pa je prišla na vrsto šele po zaključenem obravnava- nju uradne medicine na tem območju. Leta 2012 je opisovalec domačij župnije Stara Oselica v zgornji Poljanski dolini Anton Bogataj naletel na dotlej neznano rokopisno ljudskomedicinsko knjigo, ki jo je leta 1887 prepisal podkovski ko- vač Andrej Morè, doma z Dobračeve pri Žireh. To je sprožilo začetek mojega proučevanja rokopisnih padarskih bukev na Loškem. Doslej sem v LR obširneje poročal o petih bukvah, poročili o dveh pa sta še v pripravi. Pri obravnavi s pri- dom uporabljam tudi izkušnje iz svoje nekdanje zdravniške prakse. Pojmi Padarji so bili ljudski zdravilci, ki so zdravili brez ustrezne izobrazbe. Lju- di in/ali živino so zdravili na osnovi znanja, ki so ga pridobili kot samouki iz različnih virov, tega pa dopolnjevali z lastnimi izkušnjami. Poznali so zdravilna zelišča, jih nabirali in iz njih pripravljali zdravilne pripomočke. Številni so imeli zdravilne recepte zapisane, a so jih skrivali pred drugimi in svoje znanje uspe- šno obdržali kot skrivnost. Le jezikoslovci so ločili zdravilce od padarjev, saj so že imeli nekaj potreb- ne izobrazbe, ki pa je ostala na nižji ravni od zdravniške. Bili so usposobljeni predvsem za zdravljenje poškodb, od tod izvira sopomenka ranarji ali ranocel- niki. Prvi so se na Kranjskem pojavili že v prvi polovici 19. stol., šolali so se pa v štajerskem Gradcu, nekaj let tudi v Ljubljani. Ker je doktorjev medicine pri nas primanjkovalo, so jih oblastni organi predvsem zunaj večjih mest imenovali za okrožne zdravnike, kar bi danes pomenilo, da so smeli opravljati tudi javno zdravstveno službo, za kar so bili tudi plačani iz javnih financ. Na Loškem se pogosto za padarje uporablja ime šurovc ali surouc tudi sro- uc. To je bil predvsem padar, ki je zdravil ljudi in/ali živali z zagovori. To ime je večkrat zapisano tudi kot domače ime (vulgo), npr. v Bodovljah in v Zadobju pri Lučinah v Poljanski dolini. Nastanek tega imena še ni pojasnjen. Ni izključeno, da gre za popačenko iz zdravilca, saj je v padarskih bukvah zdravje napisano kot srauje. Obstaja pa tudi druga možnost, ki je povezana z začetnikom rokopi- snih ljudskomedicinskih knjig na Loškem Pavletom Lipičem, ki je gospodaril na kmetiji v Bodovljah št. 3 z domačim imenom Par Žerouc. To domače ime se je običajno prijelo pri domačiji, na katero se je priženil ali jo kupil nov gospodar, ki je bil doma na Žirovskem. Nisem našel nobenega podatka, da bi se kaj takega zgodilo v Bodovljah št. 3, zato se zdi verjetnejša razlaga, da je nastalo domače ime pri Žirovcu po sroucu in ne obratno. Rokopisne ljudskomedicinske knjige Tako jih je pri nas poimenoval veterinar dr. Milan Dolenc, ki je po drugi vojni načrtno iskal predvsem ljudske živinozdravniške zapise, pri tem pa naletel na številne rokopisne knjige, ki so jih uporabljali ljudski zdravilci oz. padarji. V večini najdenih knjig je bilo tudi nekaj priporočil za zdravljenje bolezni in po- škodb pri domačih živalih. Ker so te bukve uporabljali padarji, se jih je prijelo 1 Planina: Iz stare zdravniške knjige, str. 255–257. 119 Letnik 41 (2018), št. 1 poimenovanje Rokopisne padarske bukve. Iz njih so padarji črpali znanje. Prepi- sovali so jih pisanja vešči ljudje, verjetno za primerno plačilo. Padarstvo in ranocelništvo je bilo na Loškem edina oblika zdravljenja vse do leta 1877, ko je prišel v Škofjo Loko prvi šolani zdravnik Ribničan dr. Anton Arko. Že pred njegovim prihodom so v Poljanski in Selški dolini ter na Žiro- vskem ob nešolanih padarjih zdravili ljudi tudi prvi šolani ranocelniki. Dr. Milan Dolenc je v LR prvi članek o tej tematiki objavil leta 1973. V ob- javljenem zapisu ugotavlja, da je takrat poznanih 25 rokopisnih padarskih knjig kar 15 izhajalo oziroma so nastale v okolici Škofje Loke. Na Koroškem sta nastali dve, ena na Štajerskem, preostale pa na Dolenjskem in Notranjskem, na Primor- skem pa nobena. Nekaj jih je bilo v nemškem jeziku.2 Vzrok za najdbo tolikšnega števila rokopisnih padarskih knjig na Loškem in v bližnji okolici je dejstvo, da so vse bile prepisi iste predloge pod naslovom Bukve za use potrebe tega gmein Fol- ka, ki jo je leta 1810 napisal Pavle Lipič, ljudski zdravilec iz Bodovelj pri Škofji Loki. Dolenc je leta 1975 poznal že 44 rokopisnih padarskih bukev, ki so nastale po Lipičevi predlogi, večina na Loškem in v okolici Rovt. Pri tem omenja, da je segal vpliv Lipičevih bukev tudi na Koroško, v Savinjsko dolino in na Dolenjsko.3 Leta 1978 je Dolenc v LR poročal o novi najdbi »/…/ večjega števila primerov, med njimi 22 z Gorenjske in Notranjske. Lahko ugotovimo, da imajo tiste bukve, ki so imele za predlogo Lipičev rokopis, določeno strokovno podlago, medtem ko je bilo področje med Zaplano in Rovtami središče raznih zagovorov in vraž.«4 Po mnenju Milana Dolenca so Lipičeve rokopisne padarske bukve verje- tno nastale s prirejenim prevodom knjige Cours de chymie Nikolaja Lémeryja, pariškega lekarnarja, ki jo je izdal leta 1675. Ni pa znano, ali je knjigo v »kranj- ski« jezik prestavil Lipič sam ali že pred tem kdo drug.5 V uvodnem zapisu je v večini rokopisnih bukev, najdenih na Loškem in v okolici, napisano, da je delo spisal oziroma prevedel Pavle Lipič iz Bodovelj pri Škofji Loki. Navajam zapis v t. i. Pirčevih rokopisnih bukvah: »Te Bukve je spisu Paule Lippiz en bori Kmet Roien u Lublani enga bogiga Misaria sin u Bodulah en kmet is hishnim jemenam shero- uz te bukve so skushene in potorjene od tega zhasti in huale uredniga Dohtarja Parisarske Apoteike s jemenam Maklaush Lemeri is Frenzoskiga na Krainsko pre- stauleno u leto 1705 sdei pak knuzu kmettushkim ludmi od Antona Koshenina na Krainsko prepisane u leto 1830.« Citirani zapis, napisan v bohoričici, je slovnično neroden in težje razumljiv. Vprašljiva je tudi navedena letnica 1705. Ni izključe- no, da je imel Lipič za predlogo neki nemški prevod Lémeryjevega dela, ki naj bi izšel leta 1705, in v »kranjski« jezik prevedene in prirejene bukve napisal leta 1810, torej v času svoje smrti. O Pavletu Lipiču Milan Dolenc je Pavleta Lipiča v Loških razgledih (v nadaljevanju LR) leta 1973 sicer omenil kot pisca padarskih bukev. Rod Lipičev naj bi izviral iz Dalma- cije, od koder naj bi prišli na Kranjsko.6 Več pa je o njem napisal dve leti zatem. Lipič se je leta 1793 priženil v Bodovlje št. 3. in postal lastnik grunta z domačim imenom Par Srouc oziroma Žerouc.7 Priimek Lipič je bil znantudi v Kropi. Kdaj so prišli v Ljubljano, (še) ni znano. Meta Sterle poroča, da je bil Pavle Lipič krstni boter otroku iz Bodovelj že leta 1791. Pri poroki z Mino Kos iz Velesovega je bil star 25 let. Rodila se jima je samo hči Neža, ki se je primožila v Gabrk. Zadnji na 2 Dolenc: Ljudske medicinske knjige, str. 70. 3 Dolenc: Okolica Škofje Loke – pomembno središče, str. 124. 4 Dolenc: Nove ljudskomedicinske bukve, str. 140–146. 5 Dolenc: Ljudske medicinske knjige, str. 69–80. 6 Povzeto po Dolenc: Ljudske medicinske knjige, str. 71. 7 Dolenc: Okolica Škofje Loke, str. 123. 120 Tone Košir: Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke, str. 117–126 Članki in razprave || Articles and Papers bodoveljski domačiji, ki je imel Lipičeve padarske bukve, je bil gospodar Jože Krmelj. Za njim jih je nekaj let po drugi vojni dobil Vinko Möderndorfer.8 Treba je pogledati drugo vejo Lipičev, ki je tudi povezana s kranjsko de- želo. Najimenitnejši med njimi je bil Franz Wilhelm Lippich (1799–1845). Fran Viljem se je očetu Jožefu, zdravniku na sedanjem Slovaškem, in materi Wil- helmini Kastenholz rodil v Tatrah, kjer je tudi začel s šolanjem. Oče je izhajal iz zdravniške družine v Boki Kotorski. Mladi Lipič je leta 1823 zaključil študij medicine na Dunaju. Še isto leto so ga nastavili kot zdravnika v Ljubljani, kjer je zdravil predvsem reveže. Kasneje je postal ljubljanski mestni fizik. Skupaj je zdravnikoval v Ljubljani enajst let. Tu je napisal tri obsežne in zelo odmevne knjige, ki so izšle že po njegovem odhodu iz Ljubljane: Topografija c. kr. deželne- ga glavnega mesta Ljubljane (izšla 1834), Glavne značilnosti dipsobiostatike (O pijanosti, 1834) in znanstveno monografijo Bolezni Ljubljančanov (1836). Leta 1834 je bil imenovan za profesorja interne medicine v Padovi, leta 1841 pa za isti predmet na Dunaju, kjer je po štirih letih, star komaj 46 let, umrl. Za seboj je zapustil impozantno delo.9 Čeprav je znano, da so padarji ohranjali svoje zdravilske sposobnosti v tajnosti, so (verjetno) Lipičevi bodoveljski sorodniki padarske bukve dali iz rok drugim, ki so jih prepisali. Najstarejši doslej znani prepis je iz leta 1820, nastal pa je v Gorenji vasi v Poljanski dolini in ga hranijo v Zagrebu.10 Prepisovalec ni znan. Naslednji prepis je iz leta 1828. Na kmetiji Pri Rohotniku v Breznici pod Lubnikom ga je odkrila Meta Sterle. Zaradi oblike in izjemne ohranjenosti ga bom opisal v nadaljevanju, prav tako tudi prepis iz leta 1830, v katerem je več- krat zapisan kot avtor Anton Košenina. Dolenc omenja dva prepisa iz tega leta, oba naj bi napisal Košenina. Prvega sem pravkar omenil, drugi pa naj bi bile t. i. Pirčeve padarske bukve. Pri slednjih je Dolenc v zmoti: po analizi jezika je Pir- čev prepis namreč nastal šele v zadnjem obdobju pisanja v bohoričici, torej med letoma 1850 in 1860. Sledili so številni prepisi Lipičevih in Košeninovih bukev. Predzadnjega sem našel januarja 2017; pri zdravljenju ga je uporabljal Gašper Jenko iz Virloga pri Škofji Loki. Prepis je nastal v zadnjem desetletju 19. stol. Čisto zadnjega bom opisal na koncu tega članka. O padarju Antonu Košenini Domačini so ga poznali z vzdevkom Ha Tone (1799–1881). Doma je bil v Puštalu pri Škofji Loki. Po poklicu je bil tkalec in mežnar na Hribcu nad puštal- skim gradom, predvsem pa je bil eden od najbolj znanih ljudskih zdravilcev na Loškem. Njegovo poreklo, življenje in zdravilstvo je prvi opisal Milan Dolenc, ki je v LR objavil tudi štiri replike iz Košeninovih bukev.11 Še podrobneje je o njem pisala Meta Sterle, ki je v LR tudi objavila eno od replik iz njegovih bu- kev.12 Košeninove bukve iz leta 1830 so napisane v lepi, izpisani bohoričici in bogato ilustrirane. Dolenc tudi omenja, »/…/ da je lastnik te knjige Tone Pečan v Ljubljani«.13 Ker nisem našel podatkov, ki bi potrdili domnevo, da je bil Košeni- na v latinskih šolah, ne izključim možnosti, da je bukve proti plačilu narekoval drugemu zapisovalcu, veščemu tudi risanja. Možnost, da bi sam Košenina poso- dil svoje bukve drugemu prepisovalcu, od katerega bi se sredi 19. stol. prepisi širili na Loškem in v okolici, se zdi malo verjetna, saj je skrival svoje recepte pred drugimi, da ga ne bi posnemali pri zdravljenju. Meta Sterle piše, kako je 8 Povzeto po Sterle: Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 89–90. 9 Povzeto po Zupanič Slavec: Ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič, str. 501–524. 10 Dolenc: Okolica Škofje Loke, str. 124. 11 Povzeto po Dolenc: Ljudske medicinske knjige, str. 71–74 in 77. 12 Sterle: Ljudsko zdravilstvo, str. 97–98. 13 Dolenc: Ljudske medicinske knjige str. 72. 121 Letnik 41 (2018), št. 1 Ha Tone fantu, ki je hodil »/…/ s starim receptom po zdravila v lekarno, vedno zabičeval, da ne sme recepta nobenemu pokazati«.14 Tako se zdi verje- tna domneva, da je sposobni pisec iz leta 1830 poskrbel, da so bukve prišle v druge roke. Koše- ninove bukve je podedovala hči Katarina, doma- čini so ji dejali Ha Katra, ki se je tudi ukvarjala z zdravilstvom, a ne tako uspešno kot njen oče. »Ta jih je darovala Puštalki Heleni Sever, potovki v Ljubljani. Njeno sorodstvo o tej bukvi ne ve nič.«15 Tako Dolenc kot tudi Sterletova torej navajata, da ni znano, kje se Košeninove bukve nahajajo. Po vsem zapisanem pa je možno zaključiti, da so prav bukve, katerih lastnik je Tone Pečan, Ko- šeninove iz leta 1830. Na to možnost kaže tudi naslovna stran Košeninovih bukev, prikazana na repliki v LR (str. 73): »sdej pa prepisane od Anto- na Košenina v Pushtal o Leto 1830« in na isti stra- ni na sosednji repliki: »/.../ to je prepiso en bore hkauz o pushtal 1+8+30«. Po vsem navedenem je malo možnosti, da bi bile te bukve le prepis prvo- tnih Košeninovih bukev.16 Antona Košenino omenim tudi v zvezi z ži- vinozdravniškimi rokopisnimi bukvami, ki sem jih našel pri Rohotniku v Breznici pod Lubni- kom. Bukve so domači našli že po tem, ko je v LR o Omanovem prepisu poročala Meta Sterle. Na 47. strani bukev je napisan dokaz, da so bile leta 1936 napisane prav za gospodarja pri Rohotni- ku, Gregorja Perka. Bukve so iz nemškega jezika prevedene od »enga gmein zhloveka is imenam A: K.« Potrditev, da gre prav za Antona Košenino, najdemo na skenu zanimivega slikovnega kazala na tretji strani, kjer je zapisan njegov vzdevek Ha Tone. Drugi dokaz sta popolnoma enako zapisani iniciali A: K na začetku petega poglavja v Košeni- novih bukvah iz leta 1830 in na 47. strani na tem mestu obravnavanih bukev. Drugi prepisovalci Lipičevih bukev Prvi »znani« prepisovalec Lipičevih bukev je bil Peter Oman, doma iz Virmaš pri Škofji Loki. Njegov prepis iz leta 1828 je odkrila Meta Sterle na kmetiji Pri Rohotniku v Breznici pod Lubni- kom. Oman piše v lepi, lahko berljivi bohoričici in tudi njegovo znanje slovnice je boljše celo od kasnejših prepisovalcev, zato je branje in razu- 14 Sterle: Ljudsko zdravilstvo, str. 98. 15 Prav tam. 16 V času nastanka prepisa, leta 1830, je »prepisano od An- tona Košenina« pomenilo isto kot »prepiso Anton Košeni- na«. Sken 47. strani Rohotnikovih živinozdravniških bukev iz leta 1836. Sken slikovnega kazala na tretji strani Rohotnikovih živinozdravniških bukev iz leta 1836. 122 Tone Košir: Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke, str. 117–126 Članki in razprave || Articles and Papers mevanje zapisanega olajšano. Predvidevam, da je knjiga s 442 stranmi vezana v ovitek pridig ka- pucina Janeza Svetokriškega iz leta 1691. Nisem našel potrditve za svoje predvidevanje, da je bil Oman v latinskih šolah in povezan s kapucinskim samostanom v Škofji Loki, čeprav to ni povsem izključeno. Da je bil Oman tudi zdravilec, skle- pam iz uvodnega zapisa na samem začetku bu- kev: »/.../ inu sanim sem jeh (za njim sem jih, op. TK) tud Jest nuzo(,) jeh tud poterdim(.) Prepisov sem jeh glih Ta 8. dan Mainka O tem let 1828. Jest Peter Oman.« Omenil sem že prepis Lipičevih bukev iz leta 1887. Naredil ga je kovač Andrej Morè z Do- bračeve pri Žireh. Že v začetnih stavkih na dokaj uničeni prvi strani je zapisal, da je bukve napisal leta 1810 Paule Lipič iz B(odovelj) /.../ Drugi jih je prepisal Peter O/.../ V letu 1828. Tretjič jih je pre- pisov Andrej More Dob(račeva). Prepis je v celoti napisan v gajici. Ko sem leta 2012 pripravljal za LR prispevek o Morétovih dobračevskih bukvah, nisem uspel najti nobenega prepisovalca Petra O. Šele po natančnejši obravnavi tu že omenjenih Rohotnikovih bukev sem ugotovil, da je prav te prepisoval Andrej Morè. Naj omenim še dve zani- mivosti: Morè je naredil prepis v svojem dvajse- tem letu življenja, žirovsko trivialko pa je končal že pred letom 1880. Čeprav je sam zapisal »pišem slabu«, ga je za podvig treba pohvaliti. Posebej omenim t. i. Karlovške padarske bukve, ki jih hranijo v NUK. So odlično ohranjen prepis v bohoričici iz leta 1851. Nastal je v vasi Dolenja Ravan pod Malenskim Vrhom v Poljanski dolini. Delo je lepó in vestno napisano; ob natanč- nem pregledu sem v bukvah našel eno samo na- pako, pa še to v oštevilčenju strani. Prepisovalec se ni podpisal. Iz oblike in vsebine sklepam, da je obvladal za tisti čas sodobno slovnico kranjskega jezika, znal latinsko, se spoznal na glasbo, najbrž je imel teološko izobrazbo. Kljub temu da gre za prepis Lipičevih oziroma Košeninovih bukev, je pisec vnesel toliko novosti, da smatram bukve za avtorsko delo. V bukvah ni nikakršnega vražever- ja in zagovarjanja. Povezavo med temi bukvami in karlovškimi jerebi so se pojasnile šele s prebi- ranjem opomb Mare Boršnik k noveli V Karlovcu v zbranih delih Ivana Tavčarja iz leta 1951.17 Na karlovške bukve je v Koroški Beli naletel že Mi- lan Dolenc, ki je v zvezi njimi zapisal: »Napisal jih je baje župnik iz Javorij v Poljanski dolini, lastnik pa je bil Jakob Rant, p. d. Kočar iz Dolenje Ravni.« (pravilno: iz Dolenčic pri Javorjah, op. TK).18 V 17 Košir: Karlovške padarske bukve, str. 159–171. 18 Dolenc: Nove ljudskomedicinske bukve, str. 142. Zunanji izgled Rohotnikovih padarskih bukev. Foto: avtor tega zapisa. Podatki o predlogi in piscu Rohotnikovih padarskih bukev iz leta 1828. 123 Letnik 41 (2018), št. 1 letih 1822–1855 je v Javorjih župnikoval Mihael Peternelj (1786–1866), doma v Žireh. Teološke študije je končal leta 1814.19 Glede na njegovo starost in opisane značilnosti knjige ga izključim kot pisca karlovških bukev. Pirčeve padarske bukve naj bi se prvotno nahajale v knjižnici Loškega muzeja.20 V LR so prvič omenjene leta 1971, ko je o njih poročal France Planina. Že tedaj so bile last Toneta Pirca iz Škofje Loke.21 O njih je pisal tudi Milan Dolenc. Bil je v zmoti, ko je postavil nastanek tega prepi- sa v leto 1830. Natančnejša obravnava prepisa je namreč pokazala, da je nastal v zadnjem obdo- bju pisanja bohoričice, torej po letu 1850, na kar kaže pogosto pisanje črke „j“ namesto prejšnje „i“ in „v“ namesto „u“. Neznani pisec je bukve ver- jetno pisal po nareku, kar dokazujejo naslednji ponavljajoči se primeri: kepotleh rase (ke po tleh rase), skuhej nabel mavin (skuhej na belma vin), slo nuz no (slo nucno), 1000 Rosha (taushentro- sha), pa tudi pogosto pisanje dveh samoglasni- kov zapored, npr. „ee“, kar kaže na težave nareko- valca pri branju predloge. Narekovalec ali pisec je bil verjetno iz Poljanske doline, na kar kažejo številne besede poljanskega narečja. V bukve sta vključeni tudi dve napredni novosti, ki ju v starej- ših prepisih nismo srečali: pisec je ob zunanjem robu pustil prostor za vpis dela telesa, na katere- ga opisan pripravek deluje, npr. pri opisu pelino- ve vode (čaja) – želodec, poleg tega pa se je tudi skliceval na že prej zapisan recept, npr. »/.../ una shauba nuzat sa prisad in ushen katera naidesh na 85 stran«. Tudi sicer so priporočeni pripravki na- pisani dokaj pregledno. Ob omenjenih naprednih rešitvah pa so v bukvah zapisani številni zagovo- ri in uroki.22 Pred koncem omenim še Bukve sa bolesni tiga zhloveka, ki jih je v ZAL Enota v Škofji Loki leta 2001 prinesel Nejko Podobnik. V ZAL so po- skrbeli za prenos na mikrofilm, original pa vrnili lastniku Alojzu Gregoraču v Žiri.23 Za bukve sem izvedel šele lansko leto, zato sem jih uspel le be- žno pregledati. Pisane so v bohoričici. Nastanek prepisa postavim v čas okoli leta 1860. Nezna- ni pisec je namreč že znal pravilno uporablja- ti črke v, j in i, ni pa še poznal šumnikov gajice. Slabo ohranjena knjiga ima 235 strani. Zgradba in vsebina kažeta na enega od prepisov večkrat 19 Alič: V Zavetju svetega Tilna, str. 319. 20 Leta 2014 povedal avtorju tega zapisa loški arhivar dr. France Štukl. 21 Planina: Iz stare zdravniške knjige, str. 255–257. 22 Povzeto po Košir, Pirčeve padarske bukve, str. 195–207 23 Anon: Bolezni tiga človeka. ZAL Enota v Škofji Loki, mi- krofilm, ŠKL 291, Zbirni fond, t. e. 19. Sken zadnje strani kazala karlovških bukev. 124 Tone Košir: Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke, str. 117–126 Članki in razprave || Articles and Papers omenjenih Lipič-Košeninovih bukev. Na to kaže tudi zadnji zapisani stavek pred kazalom tega prepisa: Tu je spisanu od enga kristjanskega Dohtarja, ktir bi iz serca usem gmajn ludem rad pomagou, saj sem vsebinsko podobnega zasledil tudi v drugih prepisih omenjenih ljudskih zdravilcev. Kot zanimivost omenim zadnje poglavje, imenovano Perstavik /.../ al vorenga sa Bounika. Takšno poglav- je z enakim naslovom sem našel v nekaterih drugih prepisih, tudi v mlajšem dobračevskem. Druga zanimivost je zapis kazala na koncu knjige, saj je pri vseh drugih kazalo napisano na začetku. Načrtujem podrobnejšo obravnavo teh bu- kev v bližnji prihodnosti. Omenim tudi zagovorne knjige in zapise urokov, ki so jih ljudje imenova- li črne bukve. Oblast in Cerkev sta take knjige preganjala, zato so jih imetniki skrivali in le malo jih je ohranjenih. Večina teh je bila napisana samo na nekaj nevezanih listih. Ni izključeno, da so jih po smrti zagovarjalca oziroma šurovca njegovi najbližji vrgli v peč. Nekaj zagovorov najdemo tudi v padarskih bukvah, predvsem v starejših, še napisanih v bohoričici. Dolenc je zapisal, da »/…./ je bilo področje med Zaplano in Rovtami središče raznih zagovorov in raznih vraž /.../ izvor vsega tega je v Zaplani pri Nagodetovih. Od teh pa so drugi prepisovali /…/«24 Zaključek Pavle Lipič je s svojimi padarskimi bukvami iz leta 1810 sprožil plaz pre- pisov, ki so jih pri zdravilstvu uporabljali številni padarji in zdravilci tudi zunaj škofjeloškega območja. V LR so obravnavane in predstavljene vse rokopisne pa- darske bukve, ki so bile najdene na Loškem in v okolici pred letom 2017. Opis t. i. Jenkovih bukev, za katere sem izvedel v začetku lanskega leta, je pripravljen za tisk, zadnje, imenoval jih bom Gregoračeve iz Žirov, pa bodo prišle na vrsto v kratkem. Ni izključeno, da se bodo naključno odkrile še katere, tako kot že omenjene Jenkove iz Virloga pri Škofji Loki. Povsem odprto pa ostaja vprašanje morebitne sorodstvene povezave med zdravilcem Pavletom Lipičem iz Bodo- velj, piscem prvih padarskih bukev na Loškem, in zdravniško rodbino Lipičev. To bo ena od prihodnjih nalog rodoslovcev. Zdi se, da bi bilo res naključje, da bi si več oseb z istim priimkov in poreklom iz istega oddaljenega konca nekdanje Avstrije izbralo enak poklic – zdravljenje ljudi – ne da bi bili v sorodstveni pove- zavi, četudi le daljni. c. kr. cesarsko-kraljevi LR Loški razgledi npr. na primer NUK Narodna in univerzitetna knjižnica op. TK opomba Tone Košir oz. oziroma p. d. po domače (vulgo) stol. stoletje ZAL Zgodovinski arhiv Ljubljana 24 Dolenc: Nove ljudskomedicinske bukve, str. 146–147. KRATICE IN KRAJŠAVE 125 Letnik 41 (2018), št. 1 ARHIVSKI VIRI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka • Anon: Bolezni tiga človeka. Na mikrofilmu, ŠKL 291, Zbirni fond, t. e. 19. LITERATURA Alič, Milena: V zavetju svetega Tilna. Kronika župnije Javorje nad Škofjo Loko. Župnijski urad Javorje, str. 319. Dolenc, Milan: Ljudske medicinske knjige iz okolice Škofje Loke. V: Loški razgledi, 20 (1973), str. 69–79. Dolenc, Milan: Okolica Škofje Loke – pomembno središče ljudskih medicinskih bukev. V: Loški razgledi, 22 (1975), str. 123–133. Dolenc, Milan: Nove ljudskomedicinske bukve z Gorenjske in Notranjske. V: Loški razgledi, 25 (1978), str. 140–148. Košir, Tone: Pirčeve padarske bukve. V: Loški razgledi, 62 (2015), str. 195–207. Košir, Tone: Karlovške padarske bukve. V: Loški razgledi, 63 (2016), str. 159–172. Planina, France: Iz stare zdravniške knjige. V: Loški razgledi, 18 (1971), str. 255– 257. Sterle, Meta: Ljudsko zdravilstvo na Loškem, V: Loški razgledi, 37 (1990). str. 87–122. Zupanič Slavec, Zvonka: Ljubljanski mestni zdravnik Fran Viljem Lipič. V: Topo- grafija c.-kr. deželnega glavnega mesta Ljubljane, 1834, prevod Marjeta Oblak, (ur. Zvon- ka Zupanič Slavec) Ljubljana 2003, str. 501–524. MANUSCRIPTS OF HEALERS FROM ŠKOFJA LOKA SURROUNDINGS Folk healers in Škofja Loka surroundings - and elsewhere - continued drawing knowledge from the 19th century onwards, primarily from manu- scripts of healers. The first ones were written by folk healer Pavle Lipič who was a farmer in Bodovlje near Škofja Loka. According to researcher Milan Do- lenc, Lipič was inspired by the book of Nikolaj Lemery, titled Cours de chymie that was written in 1675 or its translation into German language. There are four known transcriptions of the books of Lipič: transcription of Gorenja vas, Rohot- nik, Košenina, and More. The most notable among these is the transcription of Košenina because it was transcripted the most often after 1830. All transcrip- tions originating from the transcription of Lipič encompass four or five chapters, called “bukve” (books), while some also included addition (pristavek) at the end, in which instructions for patient care could be found. All books from the 1st half of the 19th century were written in Bohorič alphabet, whereas around 1850 the first signs of Gaj’s Latin alphabet can be found. The conclusion over the time of origin can be drawn from the font, since only few of them include the year, or even more rare, the name of the person who executed the transcription. The latter can be found by dialect. Characteristic recurring grammar mistakes lead to the conclusion that the transcription was dictated. The most excellent of the preserved manuscripts are those of Rohotnik from 1828 which are (probably) bound in the cover of sermons of Janez Svetokriški from 1691, and those of Košenina which are richly illuminated. In the booklets of Pirc, the first attempt VIRI IN LITERATURA SUMMARY 126 Tone Košir: Rokopisne padarske bukve iz okolice Škofje Loke, str. 117–126 Članki in razprave || Articles and Papers at creating an index can be found, which made it easier to find specific medical accessory. The Karlovec books are interesting since we found the connection to Karlovec books only after reading the notes to Ivan Tavčar’s story V Karlovcu (In Karlovec) and after proving the path from the surroundings of Javorje to Koroška Bela and then to NUK. Reports on the last two folk medicinal books which were made aware to the author in 2017 have not yet been published. 127 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: ruski emigranti, ruski begunci, Vurberk, sanatorij, zdravstvo Key-words: Russian emigrants, Russian refugees, Vurberk, sanatorium, health care 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 94(497.4Vurberk):614.215"19" 314.151.3-054.72/.73(497.4=161.1):614.2"19" Prejeto: 15. 1. 2018 Sanatorij ruskega rdečega križa Vurberk RADOVAN PULKO mag. zgodovine, profesor geografije Osnovna šola Videm Ulica Borisa Kraigherja 1, SI-2325 Kidričevo e-pošta: p_radovan@yahoo.com Izvleček Po ruski državljanski vojni je v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev prišlo do 44.000 ruskih beguncev. Zaradi težkih razmer med državljansko vojno in med evakuacijo iz Rusije so številni izmed njih zboleli za tifusom, črnimi kozami in tuberkulozo. Obolelim je pomagal ruski Rdeči križ, ki je v ta namen odprl številne zdravstvene ustanove. Ena izmed njih je bila Sanatorij ruske- ga Rdečega križa za pljučne bolnike na Vurberku. V njem so bili zaposleni izključno ruski zdravniki, sam sanatorij pa je veljal za eno izmed najboljših zdravstvenih ustanov v Kraljevini Jugoslaviji. Pričujoči članek je nastal na podlagi obširnejšega raziskovalnega dela o ruski postrevolucionarni emigra- ciji, ki bo v knjižni obliki objavljeno v letu 2018. Abstract SANATORIUM OF RUSSIAN RED CROSS VURBERK After the Russian Civil War 44,000 Russian refugees came to the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes. Due to difficult circumstances during the civil war and evacuation from Russia, many of them contracted typhoid, small- pox, and tuberculosis. The sick were helped by the Russian red cross which established numerous health care institutions for this purpose. One of those institutions was the Sanatorium of the Russian red cross for pulmonary pa- tients in Vurberk. The sanatorium employed exclusively Russian doctors, and the institution itself was considered one of the best health care institutions in the Kingdom of Yugoslavia. The article was written based on a greater research work on Russian post-revolutionary emigration which will be pub- lished in book form in 2018. 128 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers Po ruski državljanski vojni, ki je v evropskem delu nekdanje carske Rusije prešla v zaključno fazo proti koncu leta 1920, je domovino zapustila številčna protirevolucionarna armada skupaj z množico civilistov, nasprotnikov nastaja- jočega novega državnega sistema. Po nekaterih najvišjih ocenah naj bi takrat svojo domovino zapustilo med 1.500.000 do 2.000.000 oseb.1 Med evropskimi državami, ki so sprejele največ ruskih državljanov, je bila tudi Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ki naj bi sprejela med 41.000 in 44.000 beguncev.2 Že ob prvih množičnih prihodih ruskih beguncev je bilo v Kraljevini SHS odprtih več različnih ruskih zdravstvenih ustanov. Vzrok za njihovo ustanavlja- nje je bil predvsem v tem, da je bilo veliko ruskih beguncev zaradi slabih ži- vljenjskih razmer med državljansko vojno, nehigieničnih razmer med evakua- cijo in bivanjem po različnih begunskih taboriščih zelo bolnih. Med begunci je pogosto prihajalo do epidemij, najpogosteje tifusa in črnih koz. Veliko je bilo tudi ranjencev. Zaradi slabih bivalnih pogojev in splošnega pomanjkanja osnov- nih življenjskih dobrin je bila med ruskimi begunci pogosta tudi tuberkuloza. Kraljevina SHS ni imela na razpolago dovolj zdravstvenih ustanov, da bi lahko oskrbela takšno množico bolnikov. Zato so pod okriljem ruskih humanitarnih organizacij, predvsem Ruskega društva Rdečega križa (ROKK), začele nastajati zdravstvene ustanove, namenjene oskrbi ruskih beguncev. Ustanovljeni so bili ambulante, lazareti, bolnišnice, zobozdravstvene ambulante, sanatoriji in druge zdravstvene ustanove, v katerih so bili zaposleni večinoma le ruski zdravniki. Med večjimi ruskimi zdravstvenimi ustanovami so bili sanatoriji. Prvi ruski sa- natorij na ozemlju Kraljevine SHS je bil odprt na Topčiderju že spomladi 1920.3 Še istega leta je bil odprt sanatorij v Pančevu in Herceg Novem. Naslednjega leta pa tudi v Crikvenici. V Makošici pri Dubrovniku je bil ustanovljen še sanatorij, v katerem so zdravili s hidroterapijo.4 Za vse ruske zdravstvene ustanove je bilo značilno, da so delovale le kratek čas, večinoma do zatrtja nalezljivih bolezni ali izselitve večine ruskih beguncev iz kraja, kjer je ustanova delovala. Ruskih zdra- vstvenih ustanov, ki bi delovale desetletja, je bilo razmeroma malo. Ena izmed tistih redkih ruskih zdravstvenih ustanov, ki so delovale vse do propada Kraljevine Jugoslavije, je bil Sanatorij ROKK za pljučne bolnike na Vur- berku. Zdravljenje pljučno-tuberkuloznih bolnikov na Vurberku so upravičevali predvsem z ugodnimi klimatskimi razmerami, med katere so prištevali zmerno topla poletja, kratke jeseni, v povprečju 270 do 280 sončnih dni na leto, skoraj popolno odsotnost meglenih dni in precej manjšo količino vlage kot v drugih krajih Slovenije. K pomembnim klimatskim dejavnikom, ki so vplivali na zdra- vljenje obolelih, so prištevali tudi vetrovnost. Zagotavljali so, da so na Vurberku vetrovni dnevi samo v začetku poletja in jeseni, pihalo pa naj bi večinoma le iz jugozahodne smeri. Zaradi gričevnate lege in okoliške poraščenosti z iglastimi in bukovimi gozdovi je bilo zdravilišče opredeljeno kot subplaninski gozdni sa- natorij za pljučne bolezni. Najpomembneje pri vsem pa je bilo dejstvo, da je bilo zdravilišče takrat dovolj oddaljeno od industrijskih središč.5 Občina Vurberk, ki je pred drugo svetovno vojno zajemala katastrske občine Krčevina, Grajena, Grajenščak in Vumpah z Vešico, ni imela niti večje vasi. Manjša skupina hiš je bila le na Grajeni in v Vešici. Vurberk je imel župnijo in štirirazredno osnov- 1 Јовановић, Досељавање руских избеглица у Краљевину СХС 1919–1924, str. 35–37 (Jova- nović, Doseljavanje ruskih izbeglica u Kraljevinu SHS 1919–1924). 2 Prav tam, str. 164–173. 3 Бюллетень Обеъдиненнaго Kомитетa, str. 5 (Bjulleten Obedinennogo Komiteta). 4 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 57; Палибрк-Сукић, Руске избеглице у Панчеву 1919–1941, str. 29–35; Joвановић, Руска емиграција на Балкану (1920–1940), str. 374 in 375 (Jovanović, Ruska emigracija na Balkanu (1920–1940). 5 Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 1 (Sanatorijum Ruskog društva Crvenog krsta u Vurbergu). 129 Letnik 41 (2018), št. 1 no šolo. Občina, župnija in šola pa so bile poimenovane po gradu Wurmberg (Vurberk).6 Grajski objekt je bil takrat še v lasti grofa Herbersteina.7 Že med prvo svetovno vojno je vurberški grad postal pribežališče za ra- zne begunce in vojne ujetnike.8 Decembra 1914 je tako v gradu bivalo okrog 250 beguncev iz Galicije, med katerimi so bili večinoma Poljaki in nekaj Rusinov.9 Naslednjega leta so za poljska dekleta, ki so do tedaj bivala v gradu, uredili ba- rake in nekatere zaposlili pri različnih gospodarjih. V gradu so nato odprli hi- ralnico za bolne in onemogle begunce iz Galicije. Zanje je skrbel dr. Rossberger, zdravnik iz Jaroslava.10 Predhodnik poznejšega sanatorija za pljučne bolezni je bil majhen lazaret Ruske armade, ki so ga na Vurberk premestili iz Carigrada.11 Začetki delovanja ruskega sanatorija pa segajo v leto 1921.12 31. maja tistega leta je namreč na Vurberk prišel oddelek ROKK in za dve leti najel grajske pro- store z namenom, da v njih uredi sanatorij, namenjen izključno ruskim pljučnim bolnikom.13 V sanatoriju so prvotno zdravili samo bolnike z začetnim stadijem tuberkuloze.14 Leta 1921 je to zdravstveno ustanovo kot prva vodila Natalija Aleksandrovna Duhonina.15 Imela je nekaj izkušenj z vodenjem podobnega sa- natorija v Crikvenici, ki pa je bil po kratkem času delovanja razpuščen.16 Del inventarja tega sanatorija je bil prenesen na Vurberk.17 Julija 1921 je bilo v vurberškem gradu že okrog 100 oseb.18 Ruske emi- grante je zdravil dr. Sergej Semjonovič Tregubov. Brezplačno pa je zdravil tudi domačine, ki jih je po potrebi obiskal na domu. Poleg zdravnika je bilo v sa- natoriju zaposlenih več sester Rdečega križa. Tajniška dela je leta 1921 opra- vljal Konstantin Leonidovič Maksimovič.19 Med zaposlenimi v sanatoriju je bil tudi nekdanji generalštabni polkovnik Mihailovski, ki se je zaradi pomanjkanja 6 »Vurberg pri Ptuju«, Ilustrirani Slovenec, 11. 11. 1928, št. 46, str. 364 in 365. Stopar: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, str. 141. 7 Krajevni leksikon dravske banovine, Krajevni repertoarij z uradnimi, topografskimi, zemljepisni- mi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine, str. 667. 8 »Vurberg pri Ptuju«, Ilustrirani Slovenec, 11. 11. 1928, št. 46, str. 364 in 365. 9 »Vurberg«, Slovenski gospodar, 31. 12. 1914, št. 54, str. 5. 10 »Vurberg«, Slovenski gospodar, 21. 1. 1915, št. 3, str. 5; »Vurberg«, Slovenski gospodar, 18. 3. 1915, št. 11, str. 6. 11 Вурбергъ, Часовой, № 236–237, Брюссель 5 июня 1939 г., str. 35 (Vurberg, Časovoj, № 236–237, Brjussel, 5. junja 1939 g.); Н. Рыбинскій, Древній замок в руках «московитов», Русская санаторiя в Югославіи, От бюлгарскaго корреспондента «Рубежа», Рубеж, № 8, Харбинъ 1934 (N. Rybinskij, Drevnij zamok v rukah »moskovitov«, Russkaja sanatorija v Jugoslaviji, Ot bjulgarskago korrespondenta »Rubeža«, Rubež, №8, Harbin, 1934). Igor Blumenau navaja, da je bila v gradu leta 1920 nameščena skromna vojaška bolnišnica za del ruske vojske, ki je prišel iz Turčije. Pri tem se sklicuje na podatke iz časopisa »Stražar«, ki je izšel v Parizu leta 1939. Блуменау, Судбина pуских емигранатa у Београду, str. 102 (Blumenau, Sudbina ruskih emigranata u Beogradu). 12 Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 1. Župnijski arhiv Vurberk (ŽAV), Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum, Izvle- ček iz vurberške »kronike«, Bivanje ruskih emigrantov v vurberškem gradu, začetek 1921. Prim.: ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum. 13 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1921). 14 Бюллетень Обеъдиненнaго Kомитетa, str. 5. 15 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1921). 16 Blumenau navaja, da je sanatorij v Crikvenici deloval do maja 1921. (Блуменау, Судбина pуских емигранатa у Београду, str. 102). 17 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58. 18 Iz vira ni mogoče razbrati, koliko od navedenega števila ljudi je bilo bolnikov, koliko zdravni- škega in pomožnega osebja ter ali so v gradu stanovale tudi osebe, ki so prišle na Vurberk le kot spremstvo ali na obisk obolelim. Prim.: ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1921). 19 Rodil se je v Turkestanu, v mestu Auile Ata. ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1921). 130 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers ustrezne zaposlitve, kar je takrat občutila večina ruskih emigrantov, preživljal tako, da je iz grajske pristave v grad nosil mleko in pomagal pri delu v kuhinji sanatorija.20 Leta 1921 je bilo na Vurberku za tuberkulozne bolnike na razpolago le 60 ležišč.21 Že oktobra istega leta so finančna sredstva za vzdrževanje sanatorija pošla. Zato novih bolnikov niso sprejemali, dotedanji oskrbovanci pa so sana- torij kmalu zapustili. Zadnji pacienti so odšli 30. 10. 1921. Čez zimo sta v gradu ostala le Nikolaj Ivanovič Znamenskij, nekdanji sodnik iz Kremenčuga, in Di- mitrij Mihajlovič Horvat, nekdanji bančni namestnik iz istega mesta.22 Prostori sanatorija so za kratek čas spet zaživeli ob koncu junija 1922, ko so na Vurberk prišle počitnikovat gojenke »Marijinskega donskega inštituta« iz Novočerkas- ska. Na gradu je takrat bivalo 100 deklic in 26 oseb, med katerimi so bili učite- ljice inštituta in ruski emigranti, ki so prišli na oddih.23 Sanatorij za pljučne bolnike na gradu Vurberk je začel neprekinjeno de- lovati šele s prihodom dr. medicine Boleslava Franceviča Okolo - Kulaka24 ob koncu januarja leta 1923. Okolo - Kulak (26. 1. 1886, Sankt Peterburg – 1945, Celje)25 je bil po rodu Poljak, njegovi daljni predniki pa naj bi bili tatarski knezi s Krima. Po zaključenem izobraževanju na gimnaziji se je Okolo - Kulak sicer najprej vpisal na pravno fakulteto, vendar je študij opustil in se vpisal na me- dicino. Po opravljeni diplomi je ostal na univerzitetni kliniki v Petrogradu in proti koncu leta 1919 postal prvi asistent sanatorija za tuberkulozne bolnike na polotoku Hor blizu Jalte. Leta 1920 je postal primarij istega sanatorija. Po eva- kuaciji s Krima je bil dve leti vodja Ruskega sanatorija za tuberkulozne bolnike 20 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1921). 21 Бюллетень Обеъдиненнaго Kомитетa, str. 5. 22 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1921). 23 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1922). 24 Njegov priimek je v nekaterih virih zapisan tudi kot Okolokulak. Ker je na njegovi vizitki zapi- san priimek kot Okolo - Kulak, menim, da je tako pravilneje. ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1923). 25 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1934). Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 59. Skupina ruskih emigrantov med zdravljenjem v ruskem sanatoriju v gradu Vurberk. Internetni vir: http://old.bfrz.ru/. Pridobljeno 15. 1. 2018. 131 Letnik 41 (2018), št. 1 v azijskem delu Carigrada. Leta 1922 pa se je odzval povabilu ROKK, naj pride v Kraljevino SHS in ustanovi sanatorij za tuberkulozne bolnike na Vurberku.26 Sanatorij na Vurberku so tako ponovno odprli 1. 3. 192327 in od takrat je nepre- nehoma deloval vse do ukinitve leta 1941.28 Prostore vurberškega gradu so za potrebe sanatorija popolnoma preure- dili. Zdravilišče je bilo sicer skromno opremljeno, vendar je kljub temu nudilo vse potrebno udobje. Sanatorij je tako razpolagal s 70 posteljami. Bolniške sobe so bile svetle in obrnjene proti jugozahodu ali jugovzhodu. Sobe za kopanje so bile sodobno urejene. Na voljo so bili balkoni in ležalne lope za počitek bolnikov čez dan. Slednje so bile postavljene v neposredni bližini gradu in popolnoma zaščitene pred vetrom. Sanatorij je imel tudi svojo električno centralo, vodovod z zdravo, pitno vodo in kanalizacijo.29 Poleg tega je sanatorij imel še lastno pe- karno in veliko posestvo za oskrbovanje ustanove.30 Ob vhodu v grad – sanatorij so pritrdili emblem ROKK z zgovornim napisom »Vzljubi svojega bližnjega, kot imaš rad samega sebe«.31 Okolo - Kulak je poskrbel, da so leta 1924 na Vurberk iz Carigrada prene- sli skoraj ves inventar nekdanjega carigrajskega sanatorija ROKK.32 V vurber- škem zdravilišču so tako imeli za tiste čase moderen rentgenološki kabinet, po- trebne aparate za fizikalno terapijo in apoteko ter operacijsko sobo.33 Sanatorij je imel opremo za določanje diagnoze bolezni in izbiro ustrezne terapije. Imel je dobro urejen bakteriološki laboratorij, v katerem so bile tudi poskusne živali, v glavnem zajci in morski prašički. Bolnike so glede na razvoj bolezni po sobah strogo ločevali. Vsa posoda, ki so jo bolniki uporabljali, je bila po zaužitem obro- ku prekuhana. Prekuhavali pa so tudi bolnikovo perilo. Ko je pacient zaključil zdravljenje, so vzglavnik in slamarico, na kateri je med zdravljenjem ležal, dali na razkuževanje v dezinfekcijsko komoro.34 Pri zdravljenju pljučnih bolezni so v sanatoriju uporabljali različne me- tode, prilagojene posameznim bolnikom. Metodo zdravljenja pa je zdravnik vsakemu pacientu določil po strogem in natančnem pregledu. Sanatorij je imel 26 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leti 1923 in 1934). Vurberg, Slovenski gospodar, let. 59, št. 50, 26. 11. 1925, str. 5. Anton Ožinger, Pomembne osebnosti naših krajev, V ogledalu časa, Zbornik občine Duplek, Duplek, 2006, str. 650. 27 Ta datum se je oprijel kot dan ustanovitve ruskega sanatorija Vurberk. Kot tak je naveden v nekaterih časnikih in publikacijah. Vurberg pri Ptuju, Ilustrirani Slovenec, let. IV, št. 46, 11. XI. 1928, str. 364 in 365. Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 1. Вурбергъ, Русский голос, № 99, 26 фебраль 1933 г., str. 4 (Vurberg, Russkij golos, № 99, 26. febral 1933 g.). 28 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1923). Pulko, Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 59. 29 Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Замокъ Герберштейна, Возрождение, Органъ національнаго возрожденiя, Eженедельная газета, № 1748, Белградъ 16 марта 1930 г., str. 4. (Zamok Gerberštejna, Vo- zroždenie, Organ nacionalnago vozroždenija, Eženedelnaja gazeta, №1748, Belgrad 16 marta 1930 g.) Vurberg, Slovenski gospodar, let. 59, št. 50, 26. 11. 1925, str. 5. Vurberg, Slovenski gospodar, let. 64, št. 13, 25. 3. 1930, str. 10. 30 Вурбергъ, Часовой, № 236–237, 5 июня 1939 г., str. 35. 31 Н. Рыбинскiй, Вурбергъ, Изъ странствiй по Югославiи, Россия и cлавянство, № 214, 11 фебраля 1933 г., str. 4 (N. Rybinskij, Vurberg, Iz stranstvij po Jugoslavii, Rossija i slavjanstvo, № 2, 11 febralja 1933 g.). 32 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58. 33 Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Вурбергъ, Часовой, № 236–237, 5 июня 1939 г., str. 35. Vurberg, Slovenski gospodar, let. 59, št. 50, 26. 11. 1925, str. 5. 34 Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 2. 132 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers na razpolago vsa potrebna takrat znana in pre- izkušena sredstva za zdravljenje. Uporabljala se je tako konservativna kot tudi aktivna kirurška terapija (strokovni pnevmotoraks, operacije frenikusa, torakoplastika in druge). Po potrebi so opremo in zdravila nakupili tudi v najbližjih lekarnah na Ptuju. Pri zdravljenju so uporablja- li: umetni pnevmotoraks, parcialni antigenom Deucke-Much, AT, Ektebin, Immunnen Körper Spengler, injekcije, avtovakcine, preparate zlata Krysolgan in druge.35 Da so za tiste čase zares uporabljali zelo napredne metode zdravljenja, nam pove podatek, da so že leta 1923 izvedli prvi obojestranski umetni pnevmotoraks, in to takrat, ko je bila povsod ta oblika zdravljenja še prava redkost. Prav tako so že leta 1924 začeli zdravljenje z zlatom, kar je bilo praktično takoj po odkritjih Molgarda na Danskem.36 Urnik v sa- natoriju je bil natančno določen. Strogo oprede- ljena pravila so bila podobna tistim v sanatorijih po Švici. Bolniki so na dan prejemali pet obro- kov hrane. Prehrana je bila obilna in raznolika. Kuhinjo je vodil preizkušeni kuhar, ki je bil pod stalnim nadzorom zdravnika. Dnevni obroki so imeli skupaj 4200 kalorij. Po odredbi zdravnika pa so v določenih primerih bolniku pripravili še posebno lahko hrano. Osebje sanatorija so sesta- vljali dva zdravnika, laborant, tri sestre usmiljen- ke, bolničarji in nekaj službenih ekonomatov. Ob posebnih primerih so bili v sanatorij poklicani tudi kirurgi in razni drugi specialisti.37 Tako je v sanatoriju kot kirurg deloval tudi primarij dr. Aleksander Kühar, predstojnik kirurškega oddel- ka Splošne bolnišnice na Ptuju.38 35 Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 2. 36 Dr. R. Neubauer Golnik, 15-letnica zdravilišča Ruskega rdečega križa na Vurbergu, Zdravniški vestnik, Strokov- no glasilo slovenskega zdravništva, let. X, št. 3, 1938, str. 110. (navajam: Neubauer, 15-letnica zdravilišča Ruske- ga rdečega križa na Vurbergu). 37 Da so v sanatoriju zaposlene tri medicinske sestre, ome- nja tudi Gluhovcova. V Krajevnem leksikonu dravske banovine pa je zapisano, da sta v sanatoriju stalno zapo- slena 2 zdravnika, 1 stažist, 2 sestri in 20 članov pomo- žnega osebja. Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 1 in 2. Глуховцова, Въ старомъ замке, (Вурбергъ), Новое время, № 1906, Белградъ 9 сентября 1927 г., str. 3 (Gluhovcova, V starom zamke, (Vurberg), Novoe vremja, № 1906, Belgrad 9 sentjabrja 1927 g.). Krajevni leksikon dravske banovine, str. 667). 38 Eman Pertl, Zdravstvo med Muro in Dravo s posebnim Dr. Boleslav Okolo - Kulak (v ospredju) med pregledom rentgenskih posnetkov. Vir: Kamra. 133 Letnik 41 (2018), št. 1 V zdravilišču je bilo poskrbljeno tudi za razvedrilo bolnikov. Na razpolago so jim bili knjižnica, pianino in radijski sprejemnik.39 Občasno so v sanatoriju potekali koncerti, gledališke igre in različna predavanja. Odvijala so se tudi raz- lična praznovanja. Bolniki so se lahko po odredbi zdravnika sprehajali po gozdnih stezicah, ki so se večinoma serpentinasto in v blagih naklonih vzpenjale po grajskem gri- ču. Pozimi je bilo nekaterim bolnikom dovoljeno sankanje. Zdravljenje v zim- skih mesecih so obolelim posebej priporočali, saj je takrat ultravijolično sevanje sonca precej močnejše, kar vpliva na hitrejšo ozdravitev.40 Okolo - Kulak je ostal na Vurberku kot zdravnik in upravnik sanatorija vse do ukinitve zdravilišča. Prav tako je skoraj vsa leta delovanja sanatorija bil oskrbnik tega zdravilišča polkovnik Vladimir Lvovič Špiganovič, nekdanji po- veljnik polka kubanskih kozakov. Delo je opravljal vse do svoje smrti 28. no- vembra 1939.41 Njegova žena Ljudmila Ivanovna Špiganovič je bila v sanato- riju sestra usmiljenka.42 Preostalo osebje pa se je z leti menjavalo. Konec julija 1925 je prišel v sanatorij zdravnik dr. Aleksander Akim Govsejev. Na Vurberku je ostal do 25. 5. 1926, ko je odšel v Sarajevo, kjer je sprejel državno službo.43 30. 9. 1930 je sanatorij zapustil dr. Boris Snetin. Odšel je v Beograd. Na njegovo mesto je prišel dr. Sergej Jakovljevič Kapralov.44 Do takrat je bil stažist v ruskem sanatoriju v Pančevu.45 3. 3. 1933 je sicer moral zaradi manjše operacije noge v ozirom na razdobje 1850–1941, Svet med Muro in Dravo, ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968, Založba Obzorja Maribor, 1968, str. 538. (Pertl, Zdravstvo med Muro in Dravo). 39 Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni. Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 1 in 2. 40 Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 1–3. 41 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leti 1923 in 1939). Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58. 42 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 59. 43 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leti 1925 in 1926). »Vurberg«, Slovenski gospodar, 26. 11. 1925, št. 50, str. 5. 44 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1930). 45 Палибрк-Сукић, Руске избеглице у Панчеву 1919–1941, str. 32 (Palibrk-Sukić, Ruske izbe- glice u Pančevu 1919–1941). Praznovanje božiča v ruskem sanatoriju za pljučne bolnike na Vurberku. Vir: Kamra. 134 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers Ljubljano, vendar je v vurberškem sanatoriju ostal do 11. 6. 1933, ko se je v Hra- stovcu poročil in odšel na novo delovno mesto pri Mariji Snežni. Leta 1932 je prišel na Vurberk dr. Nikolaj Mihailovič Bauman in ostal do 22. 1. 1936, ko je od- šel v Srbijo, kjer je dobil državno službo. Še istega leta je prišla na Vurberk nova zdravnica, dr. Ana Lissova. Ta naj bi leta 1937 službovala tudi v Lenartu. Sicer pa je Lissova medicino začela študirati v Rusiji, nadaljevala pa v Beogradu. Šest let je bila zaposlena na beograjski kliniki. Kot asistentka je ostala v vurberškem sanatoriju do 1. 6. 1938, nakar je odšla na delovno mesto v Beograd. Njeno me- sto v vurberškem zdravilišču je zasedla takrat še mlada zdravnica dr. Ljudmila Vasiljevna Manohina.46 Bila je hči generala inženirja. Ostala je do oktobra 1938, ko jo je zamenjal dr. Nikolaj Ljvovič Gelprejh,47 ki pa je bil v sanatoriju le kratek čas. Odšel je že 10. 1. 1939.48 Na Vurberk so iz različnih razlogov, med katerimi so prevladovali obi- ski bolnih sorodnikov ali osebno zdravljenje, prihajali številni pomembneži iz vrst ruske emigracije. Leta 1922 je Vurberk obiskal nekdanji moskovski župan Mihajlo Vasiljevič Čelnokov. Leta 1926 je prihajal na obisk k svoji bolni hčeri pravnik in poslanec IV. dume Gabrijel de Višnevsky.49 Pred revolucijo je bil zelo bogat. V kijevski guberniji je imel posestvo, ki mu je letno prinašalo 60.000 ru- bljev. Zime je preživljal na francoski rivieri, po emigraciji iz Rusije pa je živel v Novem Sadu. Septembra istega leta se je na gradu Vurberk mudil Vladimir Bori- sovič Pohvisnev. Več let je bil vodja poštnega okraja v Moskvi, pozneje je bil pri ministrstvu vodja telegrafa in vseh pošt v Rusiji. Tudi on je prišel obiskat bolno hčer Zofijo, poročeno Turkom. Vladimir Pohvisnev je že naslednje leto sam ne- ozdravljivo bolan ležal v vurberškem sanatoriju. Umrl je 12. julija in bil pokopan kot nekateri drugi Rusi na katoliškem pokopališču na Vurberku.50 V sanatorij je prihajal tudi nekdanji komornik na dvoru carja Nikolaja in gubernator v Kaza- nu, Peter Mihajlovič Bojarski, čigar žena Jelizaveta Nikolajevna se je zdravila na Vurberku.51 Med pomembneži iz vrst ruske emigracije je mogoče zaslediti še nekdanjega podgubernatorja v Minsku, Teodora Ivanoviča Lazarova, ki je Vur- berk obiskal leta 1929. Kot emigrant je opravljal delo železniškega uradnika v Zaječarju. V naslednjih letih so bili na Vurberku tudi Aleksej Aleksejevič Starkov, nekdanji tajnik III. dume in tajnik RK v Beogradu, Aleksander Nikolajevič Ti- mofejev, nekdanji pomočnik moskovskega gubernatorja, dr. Vasilij Kudreveckij, nekdanji profesor na univerzi v Varšavi, baronica Korff, rojena kneginja Gagarin, dvorna dama carice Aleksandre Feodorovne, in drugi.52 Med osebami, ki so se na Vurberku zdravile ali samo obiskovale znan- ce in sorodnike, je bilo tudi veliko vojaških oseb različnih činov, tako kadetov kot tudi generalov in politikov. Leta 1921 je bil na Vurberku ulanski polkovnik Aleksander Aleksandrovič Eichholz. Istega leta sta bila tam polkovnik Duhonin, brat generala Duhonina, in polkovnik Ivancov. Na Vurberku je bil polkovnik dragonskega kozaškega polka N. A. Popov. General Andrej Petrovič Polovcov je prihajal na grob žene Ljudmile, ki je umrla v vurberškem sanatoriju pozimi leta 1924. Polovcov je bil dvanajst let v službi carja Nikolaja II. Najprej je bil carjev 46 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leta 1930, 1932, 1936 in 1938). Pertl: Zdravstvo med Muro in Dravo, str. 524. 47 V virih je ime zapisano tudi kot Nikola Gelfreih. SI AS 1931, Za 402-1, Ruski crveni krst – stara organizacija, Podružnica u Ljubljani. 48 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leta 1938, 1939 in 1940). 49 Ime zapisano tudi kot Gabriel de Wichnevsky. Prim.: ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1926). 50 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leta 1922, 1926 in 1927). 51 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1929). 52 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum. 135 Letnik 41 (2018), št. 1 adjutant, zatem pa vrhovni upravitelj vseh carjevih posestev. V sanatoriju se je zdravil kadet krimskega kadetskega korpusa, Pavel Boleslavovič Kačanovskij, ki pa je 1. 12. 1924 umrl, star komaj 18 let. Pokopal ga je vurberški župnik.53 Kot ena izmed vidnejših ruskih oseb je na Vurberku pokopan tudi baron Dimitrij Nikolajevič Korf, poslanec 4. državne dume Ruskega imperija iz Tverske guber- nije. Rodil se je leta 1881. Po zaključenem šolanju v 1. moskovskem kadetskem korpusu je služil v 1. moskovskem dragonskem polku imperatorja Petra I. Kot prostovoljec je sodeloval v rusko-japonski vojni in se udeležil bitke pri Mukde- nu. S činom konjeniškega praporščaka je nato bil dodeljen v rezervno sestavo. Ob začetku 1. svetovne vojne je ponovno stopil v vojaško službo. Postal je konje- niški praporščak v 1. dragonskem polku. Že leta 1915 pa je bil iz vojaške službe odpuščen in dodeljen rezervni sestavi štaba Dvinskega vojaškega okrožja. Ko je bil leta 1912 poslanec 4. državne dume, je vstopil v frakcijo ruskih nacionalistov in frakcijo zmerno desnih. Po februarski revoluciji je bil 11. 3. 1917 izbran v za- časni komite državne dume. Po oktobrski revoluciji je leta 1917 emigriral in 29. 8. 1924 umrl na Vurberku.54 V istem kraju je življenjsko pot končal tudi Leonid Aleksandrovič Artifeksov, kozak terske pokrajine. Bil je sin gimnazijskega pre- davatelja. Šolal se je na gimnaziji v Tifilisu in leta 1907 v Alekseevskem vojnem učilišču. Leta 1909 je bil oficir v 1. sibirskem kozaškem polku. Pozneje je bil poveljnik stotnije 1. zaporoškega polka kubanske kozaške vojske in leta 1915 poveljnik 6. oklepne avtomobilske enote. Bil je udeleženec vojaškega pohoda na Petrograd oktobra 1917. Med rusko državljansko vojno je leta 1918 opravljal dolžnost pomočnika poveljnika kornilovskega konjeniškega polka. Bil je tudi poveljnik polka kubanske kozaške redne vojske. Marca leta 1919 je poveljeval kornilovskemu konjeniškemu polku, junija 1919 pa je postal general za zaupne zadeve pri poveljniku kavkaške armade in nato še pri poveljniku Armade pro- stovoljcev. Od maja 1921 je bil del kroga najbližjih sodelavcev generala Vrangla. Umrl je na Vurberku 3. 6. 1926.55 Leta 1929 je bil na Vurberku tudi knez general Mihael M. Gedrojc, rojen leta 1856 v Moskvi. Kot oficir v carski gardi je z leti napredoval do generala. Leta 1877 se je udeležil rusko-turške vojne, bil je tudi udeleženec rusko-japonske vojne in prve svetovne vojne, kjer je bil na fronti proti Nemcem. Najpomembnej- ši vojaški osebi, ki sta obiskali Vurberk, pa sta bila pehotni general Aleksander Pavlovič Kutjepov in general Evgen Karlovič Miller. Vodja Ruske splošne vojaške zveze (ROVS) Kutjepov je prišel na Vurberk 27. 3. 1929, ko je izvajal kontrolo ruskih zavodov v Jugoslaviji. Ob podobni priložnosti je 10. 5. 1930 prišel na Vur- berk njegov naslednik Miller.56 Poleg vojaških oseb, plemstva, nekdanjih predstavnikov ruskih oblasti ter predstavnikov ruskih emigrantov so na Vurberku bivali tudi ruski umetniki. Tako je v vurberškem sanatoriju večkrat preživljal svoj čas ruski pesnik egofu- turist Igor Severjanin.57 Na Vurberku je bivala ruska pesnica Jelizaveta Ignatijev- na Krokos, ki je tam tudi umrla. Pokopali so jo na vurberškem pokopališču.58 V sanatoriju se je zdravil Aron Nimcovič, ki je med letoma 1925 in 1930 veljal za enega največjih šahistov sveta.59 53 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leta 1921, 1922, 1923 in 1924); »Vurberg«, Slovenski gospodar, 26. 11. 1925, št. 50, str. 5. 54 Internetni vir: А. Б. Николаев, КОРФ Димитрий Николаевич, http://www.tez-rus.net/Vi- ewGood30787.html. Pridobljeno 26. 1. 2013 (A. B. Nikolaev, KORF Dimitrij Nikolaevič). Spominska plošča umrlim ruskim emigrantom v ruskem sanatoriju na Vurberku na pokopali- šču na Vurberku. 55 С. Л. Войцеховский, ЭПИЗОДЫ, http://www.dk1868.ru/history/voytzexov.htm. Pridobljeno 6. 9. 2007 (S. L. Vojcehovskij, EPIZODY). 56 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (za leti 1929 in 1930). 57 Aleksej Arsenjev, Novi Sad – pismo avtorju, 27. 3. 2006. 58 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1932). 59 Блуменау, Судбина pуских емигранатa у Београду, str. 102. 136 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers Vurberški sanatorij je bil ena izmed najpomembnejših zdravstvenih usta- nov, ki so jih na ozemlju Kraljevine Jugoslavije ustanovili emigranti iz Rusije. Zaradi uspehov pri zdravljenju pljučnih bolnikov je bil poznan tudi ruskim emi- grantom, živečim v drugih evropskih državah. O delovanju sanatorija in njego- vih uspehih je namreč občasno poročal ruski emigrantski tisk, predvsem časo- pisi Russkij golos iz Beograda, Rossija i slavjanstvo, Novoe Vremja, Vozroždenie iz Pariza, Rul iz Berlina in celo Rubež iz Harbina v Mandžuriji.60 Večina teh časopi- sov je poudarjala, da je sanatorij odlično opremljen in da je po svojih dosežkih na popolnoma enaki ravni kot najboljši evropski sanatoriji. V časopisu Rossija i slavjanstvo so kot primer uspešnosti vurberškega sanatorija objavili vest o bol- niku, ki so ga iz znanega zdraviliškega kraja Davos v Švici premestili na zdravlje- nje v vurberški sanatorij.61 V prvih letih delovanja sanatorija za pljučne bolnike na Vurberku so se v njem zdravili izključno ruski emigranti in njihovi otroci. Takrat je bilo zdra- vljenje še brezplačno. Sanatorij je imel tista leta na voljo 60 brezplačnih ležišč, vzdrževal pa ga je ROKK s pomočjo Državne komisije za ruske begunce. Pozneje so bolniki za zdravljenje plačevali manjše zneske, revne begunce pa so še naprej zdravili brezplačno.62 Zdravljenje v sanatoriju so svojim članom plačevale tudi nekatere ruske emigrantske organizacije. Tako je Rusko delavsko krščansko gi- banje s sedežem v Ženevi letno plačevalo zdravljenje trem do petim članom.63 17. 11. 1925 je nato minister za narodno zdravje dovolil, da se lahko v sanato- riju zdravijo tudi državljani Kraljevine SHS in tuji državljani.64 Za te bolnike so 60 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum. 61 Ta bolnik je bil sin profesorja beograjske univerze Riharda Buriana. (Н. Рыбинскiй, Вурбергъ, Изъ странствiй по Югославiи, Россия и cлавянство, № 214, 11 фебраля 1933 г., str. 4.) 62 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58; Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 3. Puškadija – Ribkin: Emigranti iz Rusije u znanstvenom i kulturnom životu Zagreba, str. 31. 63 Белоемиграциja у Jyгославиjи 1918–1941, I., str. 422 (Beloemigracija u Jugoslaviji –1941, I.). 64 Po podatkih UDV naj bi državljane Kraljevine SHS začeli v sanatorij sprejemati šele po letu 1927. Pogled na notranje dvorišče grada Vurberk. V ozadju je vidna lesena konstrukcija vodnjaka, ki je veljala za svojevrstno tehnično posebnost. Vir: Kamra. 137 Letnik 41 (2018), št. 1 pripravili 20 postelj.65 Sicer pa naj bi prvega jugoslovanskega bolnika sprejeli na zdravljenje v sanatorij že ob koncu leta 1923.66 Leta 1927 se je v sanatoriju zdravilo okoli 60 bolnikov, med katerimi so bili tudi Srbi.67 Med državljani Kraljevine SHS in kasnejše Kraljevine Jugoslavije, ki so se zdravili v vurberškem sanatoriju, so bili predvsem bolniki ministrstva za vojsko, državnih železnic, žandarmerije in bolniki banske dravske uprave. Prav tako so se na Vurberku zdravile tudi druge osebe, ki so pripadale jugoslo- vanskim narodom. Nastanitev v sanatoriju so imeli brezplačno.68 V sanatoriju so posebno pozornost namenili revnim tuberkuloznim bolnikom iz ptujskega okraja, saj so zanje imeli stalno eno ali dve brezplačni namestitvi in pet postelj z znižano oskrbnino. Po smrti kralja Aleksandra so v sanatoriju sklenili, da bodo v njegov večni spomin na svoje stroške vzdrževali eno posteljo.69 Leta 1930 so imeli v sanatoriju na razpolago že 70 ležišč, od katerih je bilo 40 brezplačnih.70 Leta 1933 se je število ležišč sicer zmanjšalo na 60, vendar je bilo po poroča- nju časopisa Rossija i slavjanstvo bolnikov v sanatoriju vedno več kot prostih ležišč.71 Kam so te bolnike med zdravljenjem nameščali, viri žal ne poročajo. Sicer so nekateri ruski emigranti vsaj od leta 1927 na Vurberku najemali tudi zasebna stanovanja, vendar je tudi teh vedno primanjkovalo.72 Zadnji podatek o namestitvenih kapacitetah se nanaša na leto 1941, ko naj bi sanatorij sprejel 75 oseb.73 Od 1. 31. 1923 do 1. 1. 1927 se je v sanatoriju na Vurberku zdravilo 725 bolnikov, od katerih se je kar 67 odstotkov odlično pozdravilo.74 V desetletju delovanja sanatorija pa se je na Vurberku zdravilo 1895 pacientov. Med njimi je bilo 1500 ruskih emigrantov, 338 Jugoslovanov in 7 tujih državljanov. Popolno- ma se je pozdravilo 841 ljudi, 766 se je zdravstveno stanje izboljšalo, 86 oseb pa je sanatorij zapustilo, ne da bi jim bilo bolje. Iz sanatorija na Vurberku so morali v tem obdobju 91 oseb poslati na zdravljenje v druge ustanove. Nekaterim bol- nikom ni bilo pomoči. Med zdravljenjem je 79 ljudi umrlo.75 Leta 1934 so se razmere v ruskem sanatoriju na Vurberku začele slabša- ti.76 Zaradi gospodarske krize in posledično pomanjkanja finančnih sredstev je Pertl pa žal brez navedbe vira navaja za začetek zdravljenja državljanov Kraljevine SHS v tem sanatoriju leto 1924. SI AS 1931, Za 402-1, Ruski crveni krst – stara organizacija, Podružnica u Ljubljani; Pertl, Zdravstvo med Muro in Dravo, str. 538. 65 Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 3. 66 Neubauer, 15-letnica zdravilišča Ruskega rdečega križa na Vurbergu, str. 110. 67 Глуховцова, Въ старомъ замке, (Вурбергъ), Новое время, № 1906, 9 сентября 1927 г., str. 3. Prim.: »Vurberg«, Slovenski gospodar, 18. 8. 1927, št. 33, str. 7. 68 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58. 69 Neubauer: 15-letnica zdravilišča Ruskega rdečega križa na Vurbergu, str. 110. 70 Замокъ Герберштейна, Возрождение, № 1748, 16 марта 1930 г., str. 4; Vurberg, Slovenski gospodar, let. 64, št. 13, 25. 3. 1930, str. 10. 71 Н. Рыбинскiй, Вурбергъ, Изъ странствiй по Югославiи, Россия и cлавянство, № 214, 11 фебраля 1933 г., str. 4. 72 »Vurberg«, Slovenski gospodar, 18. 8. 1927, št. 33, str. 7. 73 Musek: Naš okraj, Poizkus socialnomedicinske skice ptujskega okraja in mesta Ptuj, str. 12. 74 Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу, str. 2; Vurberg, Slovenski gospodar, let. 62, št. 10, 8. 3. 1928, str. 9. 75 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1933). »Desetletnica ruskega sanatorija na Vurbergu«, Slovenski gospodar, 15. 3. 1933, št. 11, str. 4 in 5. 76 Poleg vurberške kronike poroča o finančni stiski, ki je ob gospodarski krizi doletela tako bol- nike kot tudi sanatorij Vurberk, tudi E. Messner. V časopisu Русский голос je zapisal, da je v sanatoriju manj bolnikov kot prejšnja leta in da sredstev za zdravljenje nimajo ne posame- zniki ne organizacije, ki imajo v sanatoriju najeta ležišča. V članku tudi poziva k ohranitvi sanatorija, da bi ta lahko koristil vsaj zdravljenju za tuberkulozo obolele ruske mladine. Е. Месснер, Вурбергъ, Русский голос, № 175, 12 августа 1934 г., str. 4 (E. Messner, Vurberg, Russkij golos, № 175, 12 avgusta 1934 g.). 138 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers Državna komisija za ruske begunce precej oklestila finančno podporo sanatori- ju. Tudi bolniki v letih gospodarske krize niso imeli dovolj sredstev za zdravlje- nje in zato na Vurberk niso več prihajale tako pomembne osebe kot v prejšnjih letih. Število postelj, namenjenih ruskim emigrantom, se je drastično zmanjše- valo. Od 60 mest se je njihovo število najprej skrčilo na 40. Zatem je 25. 6. 1935 število postelj za bolne ruske emigrante upadlo na 18.77 Po letu 1935 je bilo samo še 10 brezplačnih mest za obolele ruske emigrante.78 Od leta 1935 naprej so se tako v sanatoriju večinoma zdravili jugoslovanski državljani. Na položaj sanatorija je še dodatno vplivalo, da so 1. 1. 1935 na Ptuju odprli protituberko- lozni dispanzer. Vodja ptujskega ambulatorija je postal Boleslav Okolo - Kulak.79 Novembra 1936 so na Vurberku nato ustanovili protituberkulozno ligo, katere predsednik je postal Okolo - Kulak. Vsaj od leta 1937 je tedensko brezplačno pregledoval tudi domačine, ki so zboleli za to boleznijo.80 Zaradi vedno slabšega finančnega položaja je Okolo - Kulak 3. 3. 1936 zaprosil za pomoč upravo Dravske banovine. Ta je pozneje sanatoriju večkrat finančno pomagala, vršila pa je tudi kontrolo poslovanja v njem. Poleg banske uprave je delovanje sanatorija skoraj od njegovega odprtja naprej nadzoroval še predstavnik ROKK v Jugoslaviji in delegat za zaščito interesov ruskih emigran- tov Vasilij Strandtman. V sanatorij je prihajal večkrat letno. Njegova dolžnost je bila med drugim tudi sklepanje najemnih pogodb za prostore vurberškega gra- du z lastnikom grofom Herbersteinom.81 Ta je bila po dokaj neugodnih pogojih za ROKK ponovno sklenjena 2. 10. 1936. Po njej je moral ROKK za najem gradu Vurberk, gozdarske hiše s pripadajočimi postranskimi poslopji, nekaj pašnikov, zelenjadnih vrtov, sadnih dreves in travnikov plačati mesečno najemnino 1000 dinarjev. Pred podpisom pogodbe, ki je veljala do 30. 9. 1941, je ROKK moral položiti še 12.000 dinarjev kavcije za plačilo zakupnine. Dolžan je bil plačevati tudi vse predpisane davke in zavarovalne požarne premije. Prav tako je bil dol- žan vzdrževati vse v zakup vzete objekte, tudi dovozne poti in pešpoti do grada. Za vse adaptacije in popravila se je bil ROKK dolžan predhodno dogovoriti z lastnikom grofom Josipom Herbersteinom. Vse investicije ROKK v objekte pa bi po poteku najemne pogodbe brez kakršne koli odškodnine prešle v last na- jemodajalca. ROKK je bil po tej pogodbi dolžan od Herbersteina odkupovati vse blago, ki ga je bil ta sposoben nabaviti. Prav tako pa je imel najemodajalec ob morebitni likvidaciji sanatorija predpravico do odkupa sanatorijskega inventar- ja.82 Leta 1936 je sanatorij doletel še strošek napeljevanja telefonske povezave med sanatorijem in Ptujem. Pri tem pa je sanatoriju s prispevki priskočil na pomoč tudi vurberški župnik Alojzij Kokelj.83 Kljub finančnim težavam, ki so doletele zdravilišče, so ob praznovanju 15-letnice 1. 3. 1938 lahko podali poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da se je do takrat v sanatoriju zdravilo kar 2618 bolnikov, med katerimi je bilo 1817 ru- skih emigrantov, 780 Jugoslovanov in 21 tujih državljanov. Med slednjimi so bili Poljaki, Romuni, Grki, Bolgari in Italijani. 2079 bolnikov je bilo sprejetih prvič, 539 pa ponovno. Vsi bolniki skupaj so v sanatoriju prebili 268.775 dni. Od 2569 pacientov, ki so jih iz sanatorija v tistem času odpustili iz oskrbe, jih je bilo 984 sposobnih za delo, 1200 jih je bilo delovno sposobnih le pod zdravniškim nadzo- 77 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leti 1934 in 1935). 78 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58. 79 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1939). 80 »Vurberg«, Slovenski gospodar, 30. 12. 1936, št. 52, str. 11; »Vurberg«, Slovenski gospodar, 24. 3. 1937, št. 12, str. 8. 81 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1936). Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 58. 82 SI_ZAP/0458, Mestna okupacijska uprava, šk. 18, ovoj 51, spisi Štajerske domovinske zveze za leta 1941–1944. 83 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum (podatki za leto 1936). 139 Letnik 41 (2018), št. 1 rom, 160 osebam se zdravstveno stanje ni izbolj- šalo in 130 so jih napotili na zdravljenje v druge sanatorije. V petnajstih letih delovanja sanatori- ja je med zdravljenjem umrlo 95 pacientov.84 V teh letih je bilo izvedenih: 2400 pnevmotoraksov (vseh insuflacij), 366 različnih operacij prsnega koša, 38.018 intravenoznih injekcij, 60.638 intra- muskularnih injekcij, 2788 tuberkulinskih prob, 3330 rentgenskih pregledov, 1658 rentgenskih slik, 18.806 laboratorijskih pregledov, 9548 fi- zikalnih terapij in 168 mavčnih odvez pri kostni tuberkulozi.85 Med vsemi bolniki, ki so preminili na Vur- berku, je bilo nekaj takih, ki niso umrli neposre- dno za posledicami tuberkuloze. Nekateri med njimi so bili prepričani, da jim ni pomoči, in so sklenili, da sami končajo življenje. To pa so sto- rili na poseben način. Po spominih Igorja Blume- naua86 so bolniki izvedli tako imenovano rusko »kukuško«. Na videz je bil to nekakšen dvoboj, vendar je bil namen njegovega izida povsem dru- gačen. Vsak udeleženec si je namreč želel umreti. Dvoboj je potekal na naslednji način: Dva dobra prijatelja sta si oblekla svoje stare vojaške para- dne uniforme in si pripela vsa odlikovanja. Za pas sta si zataknila težke ruske vojaške revolverje tipa nagant. Stopila sta do temačnih podzemnih pro- storov vurberškega gradu in si pred vhodom še zadnjič v slovo stisnila roki. Ko sta se v temnih in njima neznanih kletnih prostorih razšla, je eden izmed njiju vzkliknil: »Kuku!« Drugi je ustrelil v smer, od koder je slišal prihajati glas. To sta iz- menično počela tako dolgo, dokler ni eden izmed njiju obležal. Po spominih Blumenaua so se takšni dvoboji odvijali v poznih nočnih urah.87 Ruski sanatorij na Vurberku je deloval vse do začetka druge svetovne vojne. 6. 6. 1941 so ga 84 ŽAV, Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Rus- sorum (podatki za leto 1938). Vurberg, Slovenski gospodar, let. 72, št. 10, 9. 3. 1938, str. 8. Neubauer: 15-letnica zdravilišča Ruskega rdečega križa na Vurbergu, str. 109–111. 85 Neubauer: 15-letnica zdravilišča Ruskega rdečega križa na Vurbergu, str. 10 in 11. 86 Igor Blumenau (Herson, 14. 7. 1910 – Beograd, 2004), arhitekt, slikar in pesnik. Njegov oče je bil ruski drža- vljan Maksim Leonidovič Blumenau, mati pa Vera Si- monič, hči znanega slavista iz Gornje Radgone, prof. dr. Franca Simoniča. Ko je bil Blumenau star 13 let, se je zdravil v sanatoriju na Vurberku. Prim.: Блуменау, Судбина pуских емигранатa у Београду, str. 15, 102 in 115. Glej tudi: Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhi- va Koper, str. 487. 87 Блуменау, Судбина pуских емигранатa у Београду, str. 103. Zračni napad južnoafriških letalskih sil na grad Vurberk, 23. 2. 1945. Vir: SAAF WW2 Pilots. 140 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers Nemci zaprli, zdravnike s pacienti pa premestili v Topolšico. Inventar sanatori- ja so jim zaplenili. Med zavezniškim bombardiranjem gradu Vurberk februarja 1945 je bil nato večji del inventarja nekdanjega sanatorija uničen.88 ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945, ZA 402-1. ZAP – Zgodovinski arhiv Ptuj • SI_ZAP/0458, Mestna okupacijska uprava, šk. 18. ŽAV – Župnijski arhiv Vurberk • Župnijski arhiv Vurberk (ŽAV), Excerpta ex chronica Vurbergensi de natione Russorum, Izvleček iz vurberške »kronike«, Bivanje ruskih emigrantov v vurber- škem gradu, začetek 1921. OBJAVLJENI ARHIVSKI VIRI Белоемиграциja у Jyгославиjи 1918–1941, Toм I., Приредили Др Томa Миленковић Др Момчило Павловић, Институт за савремену историју, Београд, 2006. USTNI VIRI Aleksej Arsenjev, Novi Sad – pismo avtorju, 27. 3. 2006. LITERATURA Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Prva knjiga, Območje Maribora in Ptuja. Partizanska knjiga. Ljubljana: Znanstveni tisk, Znanstveni institut Filozofske fakultete v Ljubljani, 1990. Krajevni leksikon dravske banovine, Krajevni repertoarij z uradnimi, topografski- mi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi po- datki vseh krajev dravske banovine, Ljubljana 1937. Musek, Viktor: Naš okraj, Poizkus socialnomedicinske skice ptujskega okraja in mesta Ptuj. Zdravniški vestnik, Strokovno glasilo slovenskega zdravništva 13 (1941) št. 1, str. 6–13. Neubauer, Rudolf: Golnik, 15-letnica zdravilišča Ruskega rdečega križa na Vur- bergu. Zdravniški vestnik, Strokovno glasilo slovenskega zdravništva 10(1938), št. 3, str. 109–111. Ožinger, Anton: Pomembne osebnosti naših krajev. V: V ogledalu časa, Zbornik občine Duplek, Duplek 2006, str. 649–651. Pertl, Eman: Zdravstvo med Muro in Dravo s posebnim ozirom na razdobje 1850–1941. V: Svet med Muro in Dravo, ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru 1868–1968. Maribor: Založba Obzorja Maribor 1968, str. 516–588. 88 Pulko: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, str. 59. VIRI IN LITERATURA 141 Letnik 41 (2018), št. 1 Pulko, Radovan: Ruska emigracija na Slovenskem 1921–1941, Logatec: Vojni mu- zej Logatec, 2004. Sanatorium Vurberg, Subplaninski šumski sanatorij za pljučne bolezni, Croix-Ro- uge-Russe, Jugoslovanska tiskarna, Ljubljana 1923. Puškadija - Ribkin, Tatjana: Emigranti iz Rusije u znanstvenom i kulturnom životu Zagreba. Zagreb: Prosvjeta, 2006. Бюллетень Обеъдиненнaго Kомитетa Россiйского Oбщества Kраснaго Креста, Всероссійскaго Земскаго Союза и Всероссійскaго Союза Городовъ въ Королествe Сербоъ, Хорватовъ и Словенцевъ, Белградъ-Август 1921. г., Штампарија Саве Раденковића и Брата, Београд, 1924. Мирослав Јовановић, Досељавање руских избеглица у Краљевину СХС 1919–1924, Књига прва, Стубови културе, Београд, 1996. Несиба Палибрк-Сукић, Руске избеглице у Панчеву 1919–1941, Градска библиотека Панчевo, Иcторијски архив у Панчеву, 2005. Санаторијум Руског друшта Црвеног крста у Вурбергу (Словенија), 1927. MEMOARNA LITERATURA Игор Блуменау, Судбина pуских емигранатa у Београду, Историјски архив Београдa, Обједињени московски архив, Београд-Москва, 1997. PERIODIČNI TISK Е. Месснер, Вурбергъ, Русский голос, № 175, 12 августа 1934 г., str. 4. Глуховцова, Въ старомъ замке, (Вурбергъ), Новое время, № 1906, Белградъ 9 сентября 1927 г., str. 3. Н. Рыбинскій, Древній замок в руках «московитов», Русская санаторiя в Югославіи, От бюлгарскaго корреспондента «Рубежа», Рубеж, № 8, Харбинъ 1934. Вурбергъ, Часовой, № 236–237, Брюссель 5 июня 1939 г., str. 35. Вурбергъ, Русский голос, № 99, 26 фебраль 1933 г., str. 4. Замокъ Герберштейна, Возрождение, Органъ національнаго возрожденiя, Eженедельная газета, № 1748, Белградъ 16 марта 1930 г., str. 4. Ilustrirani Slovenec, 1928. Slovenski gospodar, 1914, 1915, 1925, 1927, 1928, 1930, 1936, 1937, 1938. INTERNETNI VIRI Kamra, digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin, Sanatorij, https:// www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/sanatorij.html. Pridobljeno 10. 1. 2018. Vurberk castle attack by SAAF 16 sqdn 1945, https://saafww2pilots3.yolasite. com/vurberk-castle-attack-by-saaf-16-sqdn-1945.php. Pridobljeno 10. 1. 2018. А. Б. Николаев, КОРФ Димитрий Николаевич, http://www.tez-rus.net/Vi- ewGood30787.html. Pridobljeno 26. 1. 2013. Русски санаторий Вурберг в Словении БФРЗ, http://old.bfrz.ru/vistavka/in- dex.html. Pridobljeno 27. 1. 2013 С. Л. Войцеховский, ЭПИЗОДЫ, http://www.dk1868.ru/history/voytzexov.ht. Pridobljeno 6. 9. 2007. 142 Radovan Pulko: Sanatorij ruskega Rdečega križa Vurberk, str. 127–142 Članki in razprave || Articles and Papers SANATORIUM OF RUSSIAN RED CROSS VURBERK After the Russian Civil War, between 41,000 and 44,000 citizens of the former Imperial Russia who opposed the Bolshevik regime emigrated to the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. Due to difficult circumstances during the civil war and impossible hygienic circumstances upon evacuation from the coasts of the Black Sea, many of them contracted typhoid, smallpox, and tuber- culosis. Insufficient number health care institutions in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes forced Russian humanitarian organizations to establish Russian health care institutions. Consequently, Russian clinics, lazarets, hospi- tals, dental clinics, sanatoriums, and other health care institutions were oper- ating on the territory of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in which mostly Russian doctors worked. It was typical for all Russian health care institu- tions that they functioned only for a brief period, mostly until the suppression of infectious disease or eviction of most Russian refugees from the place where the institution functioned. One of the few Russian health care institutions which were functioning until the demise of the Kingdom of Yugoslavia was the Sana- torium of the Russian red cross for pulmonary patients in Vurberk. The begin- nings of the Sanatorium can be traced back to 1921 when the department of the Russian red cross came to Vurberk and rented castle premises for two years. Sanatorium was then managed by Natalija Aleksandrovna Duhonina. However, the Sanatorium flourished after the arrival of dr. Boleslav Okolo - Kulak in 1923. The doctor facilitated the transportation of the entire inventory of the former Russian sanatorium in Istanbul to Vurberk in 1924. Vurberk Sanatorium thus gained modern medical equipment. In 15 years of operation, 2618 patients were treated there, amongst whom 1817 were Russian emigrants, 780 Yugo- slavs, and 21 foreign citizens. The latter included Poles, Romanians, Greeks, Bul- garians, and Italians. The achievements of the Sanatorium for pulmonary patients in Vurberk equalled it with the best European sanatoriums. Unfortunately, it was dissolved after the German occupation in 1941, while the inventory was destroyed when allied forces carried out an air raid on the Vurberk Castle in 1945. SUMMARY 143 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: zdravnik, babica, nalezljiva bolezen, izolirna hiša, cepljenje, ambulanta, zdravstveno okrožje, bolnišnica Key-words: physician, midwife, infectious disease, isolated house, inoculation, ambulatory care clinic, health care county, hospital 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 94(497.431)"18/1941":614.2 Prejeto: 11. 9. 2017 Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge polovice 19. stoletja do 1941 HEDVIKA ZDOVC mag., arhivska svetnica Zgodovinski arhiv Celje Teharska cesta 1, SI-3000 Celje e-pošta: hedvika.zdovc@zac.si Izvleček V prispevku avtorica predstavi arhivsko gradivo, ki se hrani v fondih uprav- nih organov od druge polovice 19. stoletja do leta 1941, ki so delovali na območju Zgodovinskega arhiva Celje, in se nanaša na organiziranje in izvaja- nje zdravstvene službe. Na osnovi ohranjenih virov so predstavljeni naloge in ukrepi za ustrezno vzdrževanje zdravstvenih razmer po občinah (skrb za zdravstveno osebje, ukrepanje proti nalezljivim boleznim, preventivna ce- pljenja, izvajanje sanitarnoinšpekcijskih pregledov delavskih stanovanj, pri- zadevanja za ambulantne prostore in gradnjo bolnišnic). Abstract CARE FOR PUBLIC HEALTH SYSTEM IN THE FONDS OF ADMINISTRATION IN THE AREA OF HISTORICAL ARCHIVES CELJE FROM THE SECOND HALF OF THE 19TH CENTURY TO 1941 The article presents archival material kept in the archival fonds of adminis- trative authorities from the 2nd half of the 19th century to 1941 which were active in the area of the Historical Archives Celje and pertain to the organisa- tion and implementation of health services. Based on preserved sources, the tasks and measures for proper maintenance of health conditions in munici- palities are presented (care for medical personnel, action against infectious diseases, preventive inoculation, conducting sanitation inspections of work- ers’ apartments, efforts for ambulatory premises and building of hospitals). 144 Hedvika Zdovc: Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge ..., str. 143–155 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Javno zdravstveno službo je na novo organiziral avstrijski sanitetni zakon leta 1870. Na podlagi tega zakona so dežele izdale svoje deželne zakone za ure- ditev zdravstvene službe v občinah. Za Kranjsko je bil izdan deželni zakon leta 1888, za Štajersko pa leta 1892. Z deželnimi zakoni so bile razmejene pristojno- sti v zdravstveni službi med državnimi upravnimi organi in lokalnimi skupnost- mi (občinami). Uzakonjene so bile določbe o okrajnih in okrožnih zdravnikih. Vsako okrajno glavarstvo je bilo posebno zdravstveno okrožje in vsakemu je bil dodeljen okrajni zdravnik. Okrajni zdravnik je nadzoroval zdravstveno dejav- nost občin, proučeval higienske razmere v okraju, sodeloval pri neposrednih zdravstvenih ukrepih itd.1 Zaradi različnih pristojnosti upravnih organov pri izvajanju zdravstvene službe in korespondence med njimi se je v fondih upravnih organov ohranilo tudi gradivo, ki se nanaša na naloge in ukrepe za ustrezno vzdrževanje zdra- vstvenih razmer na posameznih območjih občin (poskrbeti za zdravstveno ose- bje, živinozdravnike in mrliške oglednike v okrajih, preprečevati širjenja nale- zljivih bolezni, izvajati sanitarne inšpekcije itd.). Skrb za zdravstveno osebje Zdravstveno službo so po občinah opravljali zdravniki (okrajni, okrožni in občinski) in pomožni poklici (zaščitne sestre, babice, bolnišnično strežno osebje). Za območje občine Trbovlje je bil v letu 1854 pristojen ranocelnik pri rudniku Hrastnik, Florian Puschhauser, z odlokom okrajne gosposke Prebold pa je bila od septembra 1843 kot babica zaposlena Jedert Wisiak. 2 Z naraščanjem števila prebivalstva so naraščale tudi potrebe po zdrav- nikih. V začetku 20. stoletja so bili v Trbovljah zaposleni trije zdravniki, ki pa so v prvi vrsti delali za industrijska podjetja. Tako je prihajalo do primerov, ko so ljudje potrebovali zdravniško pomoč, vendar je zaradi zasedenosti zdravni- kov niso dobili. Zato je občina Hrastnik - Dol prosila za odobritev zaposlitve občinskega zdravnika z letno plačo 2000 K in stanovanjem v občinski izolirnici. V prošnji za odobritev namestitve so med drugim poudarili tudi gospodarski vidik, kajti ob iskanju pomoči pri drugih zdravnikih so občani denar nosili izven občine. Prošnja je bila uslišana in leta 1908 je dr. Branko Žižek postal občinski zdravnik v Hrastniku.3 Kot okrožni zdravnik (za vso trboveljsko občino, za občino Dol in katastr- ske občine Marno, Sv. Štefan in Sv. Jedert) je bil do konca leta 1912 zaposlen dr. Josef Marcius s plačo 1960 K. Z novim zdravniškim službenim redom se mu je plača znižala na 1200 do 1400 K, zato je bil pripravljen še naprej delati kot okrožni zdravnik samo pod naslednjimi pogoji: • da se mu primerno povrnejo potni stroški za mrliški ogled, sanitetno nadzorovanje (poizvedovanje o nalezljivih boleznih) in razkuževanje pod osebnim nadzorom; • plačilo stroškov za zdravljenje revnega prebivalstva po obstoječi ubožni tarifi; • plačilo stroškov (dnevnice) na dan po 7 K za zdravljenje v izolirnici ali 1 Ivančič Lebar: Zgodovina zasavskega zdravstva, str. 9–10. 2 Poročilo o številu zdravnikov in babic v občini Trbovlje. Glej: Zdovc: SI_ZAC/0065 Občina Trbovlje 1949–1941, str. 265. 3 SI_ZAC/0065/001/060/00063, šk. 35, Prošnja za namestitev občinskega zdravnika v Hrastni- ku, 1908. 145 Letnik 41 (2018), št. 1 cepljenje proti kozam in povrnitev potnih stroškov; • plačilo stroškov za sodelovanje pri lokal- nih stavbnih ogledih (na osnovi ogledov so bila nato izdana gradbena in uporabna do- voljenja, stroške so morale plačati stranke same).4 Kolikšni so bili stroški zdravnika za opra- vljeni lokalni ogled, lahko razberemo iz specifi- kacije računa za oglede 36 hiš v Trbovljah, ki ga je izdal dr. Josef Marcius novembra 1900. Za oglede je porabil 15 dni in zaračunal po 19,60 K na dan.5 Ker je s 1. 1. 1913 dr. Josef Marcius odklo- nil službo okrožnega zdravnika za zdravstveno okrožje Trbovlje, je bil z odlokom deželnega od- bora v Gradcu 19. 8. 1913 na to mesto imenovan dotedanji občinski zdravnik v Trbovljah dr. An- ton Jamar.6 Za mrliškega oglednika v občini Dol in v kraju Sv. Lenart z okolico pa s 1. 9. 1913 Jože Dragar.7 Pomoč pri porodih so nudile zaposlene babice. Babice so bile dolžne voditi dnevnik oz. evidenco porodov (porodni izkaz) in ga dati v vpogled uradnemu zdravniku. Na prvi strani po- rodnega izkaza so se vpisali podatki o političnem in župnem okraju, ime in priimek babice ter na- slov njenega prebivališča. Na drugi strani pa so sledili podatki o porodnicah in porodu (med nji- mi ime in priimek, naslov, datum rojstva, poklic, vera porodnice; dan in ura prihoda babice; ura, dan, mesec in leto poroda; kateri porod po vrsti; spol otroka; v katerem mesecu nosečnosti je bil porod; ali se je otrok rodil živ ali mrtev itd.). V letu 1920 je na območju političnega okraja Brežice porodno pomoč opravljalo 14 babic. Od teh v župnem okraju Brežice Magda Lavrič, Frančiška Novak in Barbara Veble; v žu- pnem okraju Rajhenburg8 Antonija Šerbec; v župnem okraju Dobova Eliza Koknič; v župnem okraju Sevnica Elizabeta Zabukovec; v župnem okraju Sveti Peter pod Svetimi gorami Marija Je- reb; v župnem okraju Podčetrtek, Olimje, Polje in 4 SI_ZAC/0031/003/00127 Občina Hrastnik-Dol, šk. 4, dr. Josef Marcius, pogoji za sprejem mesta okrožnega zdravnika, 1912. 5 SI_ZAC/0065/001/053/00049, Občina Trbovlje 1848– 1941, dr. Josef Marcius, Račun za opravljeno revizijo za kolavdacijo hiš, 1901. 6 SI_ZAC/0031/004/00068 Občina Hrastnik-Dol, šk. 5, Imenovanje Antona Jamarja za okrožnega zdravnika za zdravstveno okrožje Trbovlje, 1913. 7 SI_ZAC/0031/004/00069 Občina Hrastnik-Dol, šk. 5, Imenovanje Josipa Dragarja za mrliškega oglednika v občini Dol in Sv. Lenartu z okolico. 8 Danes Brestanica. Porodni izkaz babice Marie Držanič, 1920. Vir: SI_ZAC/0011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941; šk. 73. Seznam rojstev v okraju Brežice, 1920, sign. N-33. 146 Hedvika Zdovc: Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge ..., str. 143–155 Članki in razprave || Articles and Papers Sv. Ema iz okraja Celje Marija Rauninger; v župnem okraju Bizeljsko Angela Jalo- vec; v župnem okraju Kozje Uršula Toma in v župnem okraju Videm Ana Kunst, Marie Držanič in Ivana Mejak.9 Odbor zdravstvenega okrožja Laško - Trbovlje v Trbovljah je januarja 1929 sistemiziral 7 mest okrožnih babic z mesečno plačo od 200 do 250 din. Za okoliš Trbovlje sta bili nameščeni Natalija Sekulič in Pavla Baloh, za okoliš Hrastnik je bila nameščena Terezija Vodiškar, za okoliš Dol Jožefa Knavs, za ob- čino Sv. Krištof Katarina Švarc, za občino Laško in okolico Marija Senica in za del občine Sv. Krištof, Sv. Lenart in Marija Gradec Amalija Rozman.10 Ukrepanje proti nalezljivim boleznim Splošna navodila glede ukrepanja občin ob izbruhu nalezljivih bolezni (škrlatice, davice, tifusa, otrplega tilnika, šena, ošpic, črnih koz, griže itd.) je za območje svojega zdravstvenega okrožja izdalo okrajno glavarstvo v Celju. Med splošne ukrepe so sodili: dobro prekuhavanje predmetov, ki so bili v stiku z bolnikom (perilo, obleka …) v lugu, za preostala razkuževanja je bilo treba uporabljati raztopino lizola, karbolovo raztopino, apneno mleko ali živo apno, po prenehanju bolezni pa sobe prebeliti z apnom, posteljnino zračiti na prostem 3 do 4 dni in zažgati posteljno slamo. Če je bil vzrok pojava bolezni onesnažena voda, se je morala voda pred uporabo za umivanje, pitje ali pranje zelenjave prekuhati. Dezinfekcijo je opravil od občine imenovani razkuževalni sluga pod nad- zorom okrožnega zdravnika. Okrajni zdravnik dr. Kočevar je 19. 9. 1871 poročal o izbruhu epidemije griže pri rudarjih, tovarniških delavcih in kmečkem prebivalstvu v Hrastniku in okolici.11 Zato je rudniški zdravnik Florian Puschhauser pripravil navodila za ukrepanje. Prepovedano je bilo uživanje nezrelega sadja in spanje v prosto- rih, kjer je bil prepih (npr. na kozolcih ali parnah), zahtevano je bilo vzdrževa- nje snažnosti in po naročilu zdravnika oskrbovanje revnih bolnikov s hrano. Za razkuževanje nočnih posod in stranišč je moral upravnik rudnika in občinski svetnik v Trbovljah razdeliti prebivalcem ogroženega območja raztopino enega stota železove galice. V prostorih, kjer je umrl bolnik za grižo, je bilo prepove- dano obiskovanje bolnikov ali opravljanje sedmine, mrliča pa so morali takoj prenesti v mrliško vežico. Med letoma 1882 in 1914 je bil v občini Trbovlje tifus12 pogosta nalezljiva bolezen. Ob pojavu tifusa je občina morala poskrbeti, da so občani upoštevali splošna navodila za preprečevanje širjenja bolezni, izdana 15. 2. 1877. O nale- zljivi bolezni je občina obvestila okrajno glavarstvo v Celju in poskrbela za izola- cijo bolnika, prepovedala obiskovanje bolnikove hiše, za dezinfekcijo perila, po- steljnine in stranišč pa nabavila večjo količino karbolne kisline ali živega apna. Vsak bolnik je dobil zdravniško pomoč. Za revne občane je stroške zdravljenja plačal okrajni odbor. Umrle za tifusom so takoj prenesli v mrliško vežico, otroci pa niso smeli obiskovati pouka 4 do 5 tednov. Po končani epidemiji so izvedli temeljito dezinfekcijo izolirne hiše. Stene vseh prostorov so prebelili z apnenim mlekom z dodano modro galico, tla in 9 SI_ZAC/0011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941; šk. 73, Seznam roj- stev v okraju Brežice, 1920, sign. N-33. 10 SI_ZAC/0065/002/012/00026 Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 104, Imenovanje in plače ba- bic za zdravstveno okrožje Laško - Trbovlje, 1929. 11 Pojav griže v Hrastniku in okolici. Glej: Zdovc: SI_ZAC/0065 Občina Trbovlje 1949–1941, str. 265. 12 Izbruhi tifusa v občini Trbovlje 1882–1914. Glej: Zdovc: SI_ZAC/0065 Občina Trbovlje 1949–1941, str. 265–267. 147 Letnik 41 (2018), št. 1 opremo očistili z 2% raztopino lizola, slamo za postelje zažgali, žimnice, odeje, ki se niso dale oprati, so razkužili, oblačila in posteljnino pa prekuhali v lugu in oprali. Prostori so morali ostati čisti do ponovne zasedbe. V letu 1912 je okrajno glavarstvo v Celju z razglasom opozorilo na upo- števanje zdravstvenega reda tudi v letoviščih in krajih, kjer se je zbirala množica izletnikov in romarjev. Za preprečitev razširjanja nalezljivih bolezni je bilo treba vsako zaznavo ali sum nemudoma prijaviti občinskemu uradu in po možnosti osebo izolirati. Izletnike in romarje pa opozarjati, da se bo ob zamolčanju bole- zni proti kršiteljem strogo kazensko postopalo. V letoviščih so morali poskrbeti za zdravo pitno vodo, ob onesnaženju pa vodnjake in potoke ustrezno opremiti z opozorili. Popadljivi psi so morali biti priklenjeni, popadljivih bikov pa ni bilo dovoljeno pasti v bližini javnih poti in cest.13 V letu 1924 je celjski mestni magistrat zaznal hitro širjenje škrlatinke. Zato je odredil, da so lahko šmarnice (od 11. do 19. 5. 1924) v cerkvi Sv. Daniela samo med 5. in 6. uro zjutraj. Večerni čas ni bil primeren, ker je prihajalo k maši več vernikov, s tem pa se je povečala možnost okužbe z boleznijo. Župnijskemu uradu Sv. Daniela je bilo naročeno, da morajo tla v cerkvi oprati in očistiti z lu- žno toplo vodo in jih dobro osušiti; klopi in spovednice oplakniti s toplo vodo, pomešano z lysoforminom, po opravljeni dezinfekciji pa cerkvene prostore te- meljito prezračiti. Dezinfekcijo naj bi nadzoroval razkuževalni sluga Senegačnik. Ker se razkuževanje cerkva ni izvedlo, je policijski oddelek sreskega gla- varstva v Celju predlagal takojšnjo prekinitev majskih pobožnosti, poleg tega pa izdal razglas, kjer je v soglasju z mestnim magistratom in krajevno zdravstveno upravo v Celju do preklica prepovedal tudi vse prireditve (veselice, gledališke in kino predstave) in javne shode.14 Ukrepi proti širjenju spolno prenosljivih okužb Leta 1917 se je celjsko okrajno glavarstvo z opozorilom obrnilo na obči- ne, orožniške postaje in zdravnike zaradi zatiranja spolno prenosljivih okužb. Okrajno glavarstvo Celje je naročilo, da se opravijo tajne poizvedbe za ženska- mi, ki so se ukvarjale s prostitucijo (javne in tajne prostitutke in ženske, ki za storitev niso zahtevale plačila), zaradi zdravniškega pregleda. Poizvedbe naj bi opravili pri okuženih vojakih, sezname pa dostavili sanitetni oblasti pri okraj- nem glavarstvu, kjer se je vodila evidenca. Obvezno so bile zdravniškemu pregledu podvržene tudi ženske, zaposle- ne v hotelih, gostilnah, prenočiščih za tujce, kavarnah itd., če za njihovo dostoj- no vedenje ni jamčil delodajalec, in delavke v vojaških obratih, če zanje ni jamčil obratni vodja ali službujoči zdravnik. Če se ženske zdravniškemu pregledu niso odzvale, jim je grozil izgon iz občine.15 Preventivna cepljenja Eden izmed ukrepov za preprečevanje izbruhov nalezljivih bolezni so bila preventivna cepljenja otrok in odraslih oseb. Pred načrtovanim cepljenjem je občina popisala otroke, ki so na novo prišli v občino in še niso bili cepljeni 13 SI_ZAC/0031/003/00134 Občina Hrastnik-Dol, šk. 4, Letovišča, upoštevanje zdravstvenega reda, 1912. 14 SI_ZAC/0024/002/020/00007 Mestna občina Celje, šk. 294, Spor zaradi prepovedi šmarnic zaradi škrlatinke, 1924. 15 SI_ZAC/0031 Občina Hrastnik-Dol, šk. 10, Zatiranje spolnih bolezni, razglas, 1917. 148 Hedvika Zdovc: Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge ..., str. 143–155 Članki in razprave || Articles and Papers (npr. proti kozam), seznam pa dostavila na okraj- no glavarstvo. Za cepljenje je občina zagotovila ustrezen prostor in razglasila datum cepljenja ter komu je bilo cepljenje namenjeno. Pri vsakem cepljenju je morala biti prisotna uradna oseba.16 Zaradi pojava koz v občini Trbovlje leta 1889 so opravili preventivno cepljenje za stano- valce hiš rudnika 25. 8. 1889 ob 13. uri. Občina je obvestila direkcijo premogokopne družbe v Trbovljah, da se bodo cepili vsi delavci in njihovi družinski člani, posebno tisti, ki v tekočem letu niso bili cepljeni oziroma je bila potrebna re- vakcinacija, občinskemu zdravniku pa sporočila prostor za cepljenje in določila zapisnikarja. Za kontrolo cepljenih ali za dodatno cepljenje (za- radi revakcinacije oziroma za osebe, ki se ceplje- nja niso udeležile 25. avgusta) je bil določen 1. 9. 1889 na šoli v Trbovljah.17 Ker je prišlo do pojava koz v občini Hra- stnik - Dol leta 1911, je preventivno cepljenje opravil okrožni zdravnik Josef Marcius 3. julija na ljudski šoli v Hrastniku, na Dolu pa 4. julija v gostilni Franca Peklarja. Kontrola cepljenja je bila predvidena čez 7 dni.18 Pri cepljenjih je moral zdravnik voditi dnevnik dela in evidenco cepljenj. V dnevniku cepljenj je bilo med drugim navedeno ime, bivali- šče in hišna številka cepljenca, kraj cepljenja, sta- rost cepljenca, dan cepljenja in dan kontrole, ka- kšen je bil uspeh cepljenja (dober, brez, neznan), oznaka cepiva itd.19 Če se otroci cepljenj niso udeležili, je pri- stojni zdravnik na občino poslal seznam le-teh in prosil občino, da starše opozori, da se morajo otroci udeležiti cepljenja v dodatnem terminu.20 Leta 1921 so se pojavile črne koze tudi na območju celjske mestne občine. Zato je mestni magistrat v soglasju s celjskimi zdravniki odre- dil prisilno cepljenje za vse prebivalce mesta Ce- lje. Za cepljenje proti kozam je občina naročila 12.000 ampul cepiva pri »Zemaljskem zavodu za animalno cjepivo Zagreb«. 16 SI_ZAC/0065/001/067/00032 Občina Trbovlje 1849– 1941, šk. 42, Razglas okrajnega glavarstva Celje za iz- vedbo preventivnega cepljenja proti kozam, 1915. 17 SI_ZAC/0065/001/041/00066, SI_ ZAC/0065/001/041/00066 Občina Trbovlje 1849– 1941, šk. 23, Navodilo občini Trbovlje za izvedbo ceplje- nja proti kozam, 1889. 18 SI_ZAC/0031/002/00112, Občina Hrastnik-Dol 1910– 1941, šk. 3, Plan cepljenj proti kozam v Hrastniku in Dolu, 1911. 19 SI_ZAC/0065/001/052/00088 Občina Trbovlje 1849– 1941, šk. 30, dr. Josef Marcius, dnevnik cepljenj, 1900. 20 SI_ZAC/0031/004/00070 Občina Hrastnik-Dol, šk. 5, Seznam otrok, ki se niso udeležili cepljenja, 1913. Dnevnik cepljenj okrožnega zdravnika Josefa Marciusa, 1900. Vir: SI_ZAC/0065/001/052/00088 Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 30, dr. Josef Marcius, dnevnik cepljenj, 1900. 149 Letnik 41 (2018), št. 1 Cepljenje se je vršilo 23. in 24. 2. 1921. Če bi se občani cepljenju skušali izogniti, je obstajala možnost privedbe na mestni magistrat in cepljenje na nji- hove stroške ali po uredbi z dne 30. 9. 1857 državnega zakonika št. 198 kazno- vanje z zaporom do 14 dni.22 Sanitarnoinšpekcijski pregled delavskih stanovanj v občini Trbovlje Zaradi pomanjkanja stanovanj je bila nastanitev delavcev v Trbovljah izredno slaba, saj so lastniki hiš za nastanitev uporabljali celo kletne in pod- strešne prostore. Delavci so bivali v tesnih, zatohlih prostorih, vsepovsod je pri- manjkovalo stranišč glede na število stanovalcev, delavske družine pa so celo sprejemale podnajemnike. Zato je bila velika možnost hitrega širjenja infekcij- skih obolenj. Da bi sanirali slabo stanje, je občina na osnovi odloka štajerskega namestništva v Gradcu z dne 28. 5. 1894 opravila sanitarnoinšpekcijski pregled rudniških stanovanj, obšla pa je tudi privatne stanovanjske hiše. Občina Trbovlje je kot sanitarnoinšpekcijska oblast I. stopnje opozorila na majhna in prenapolnjena stanovanja. Zato je morala Trboveljska premogo- kopna družba kot lastnica stanovanj poskrbeti za odpravo prenapolnjenosti sta- novanj in za nujno vzdrževanje snažnosti.23 Izolirne hiše v občini Trbovlje Za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni so bile pomembne izolirne hiše, saj se je ukrep izolacije bolnika pokazal kot uspešen preventivni ukrep. Leta 1886 si je občina za namen izolirne hiše ogledala stavbo, ki je bila posta- 21 SI_ZAC70011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941, šk. 73, Statistični podatki o javnem cepljenju v političnem okraju Brežice, 1920, sign. N-34. 22 SI_ZAC/0024/002/020/00001 Mestna občina Celje 1848–1941, šk. 294, Epidemija črnih koz, 1921. 23 SI_ZAC/0065/001/047/00001, Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 28, Poročila o opravljeni sa- nitarni inšpekciji delavskih stanovanj, 1894–1986. Tabela 1: Statistični izkaz javnega cepljenja v političnem okraju Brežice leta 1920.21 Zdravstveno okrožje Zdravnik – cepitelj Za cepljenje obvezni dojenčki Število neudeleženih Šolsko cepljenje Brežice (mesto) Okrožni zdravnik prim. dr. Jos. Cholewa Ni sestavil seznama – – Zakot Okrožni zdravnik dr. Vinko Hudelist 251 153 Šolsko cepljenje se je vršilo ob priliki zasilnega cepljenja Bizeljsko Okrožni zdravnik dr. Vilimek 222 186 154 Sv. Peter Okrožni zdravnik Ferdo Kunej 163 152 414 Rajhenburg Uradni zdravnik dr. Fr. Gerlovič 336 264 543 Kozje Uradni zdravnik dr. Fr. Gerlovič 136 91 365 Planina Uradni zdravnik dr. Fr. Gerlovič 184 133 203 Skupaj 1292 979 1679 150 Hedvika Zdovc: Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge ..., str. 143–155 Članki in razprave || Articles and Papers vljena med rudnikom in železniško postajo ob okrajni cesti. Od železniške po- staje je bila oddaljena 15 minut, od kraja Trbovlje pa 45 minut. Stavba je imela v 1. nadstropju 4 sobe (v sobi je bil prostor za 2 postelji) in 2 kuhinji. Poleg tega še 2 podstrešni sobi in klet. Po mnenju občine bi lahko oskrbo bolnikov v prvem mesecu prevzelo osebje bolnišnice.24 Leta 1895 se je občina odločila, da bo na parceli št. 294 katastrske občine Trbovlje zgradila novo izolirno hišo. Stavba je bila dokončana januarja 1896 in je lahko sprejela do 30 bolnikov. Ker je od konca 19. stoletja v občini hitro naraščalo število prebivalstva (leta 1915 že 15.000 ) in zaradi velikih stroškov (40.000 K), ki jih je imela občina od leta 1910 do 1915 zaradi epidemij škrla- tinke in tifusa ter oskrbovanja bolnikov na domu (zaradi prenatrpanosti sta- novanj je bilo težko izvesti izolacijo bolnika), je občina želela poleg obstoječe izolirne hiše postaviti še dodatno izolirno hišo. V ta namen je prosila ministr- stvo za notranje zadeve na Dunaju za subvencijo, sama pa je bila pripravlje- na najeti posojilo od 30.000 do 40.000 K. Predvideni stroški izgradnje so bili okrog 60.000 K. Po načrtu naj bi stavba imela klet, pritličje in prvo nadstropje. Po varianti »B« naj bi imela izolirnica 52 postelj, po varianti »C« pa 41 postelj, poleg tega pa še kuhinjo, pralnici, prostor za dezinfekcijo, shrambo, stranišča, pisoarje, kopal- nici, sobo zdravnika, čakalnico in sobo za čuvaja.25 24 SI_ZAC/0065/001/038/ Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 20, Poročilo o izolirni hiši v Trbo- vljah, 1886. 25 SI_ZAC/0065/002/041/003/00003 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Gradnja in adapta- cija izolirne hiše 1895–1986. Načrt nove izolirne hiše, 1914. Vir: SI_ZAC/0065/002/041/003/00003 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Gradnja in adaptacija izolirne hiše 1895–1986. 151 Letnik 41 (2018), št. 1 Stara bolnica v Trbovljah oziroma tako imenovano ambulantno poslopje Poslopje je bilo zgrajeno v letih 1871 in 1872. Do novembra 1925 je slu- žilo kot bolnišnica, ki je imela 40 postelj. V letu 1926 so stavbo adaptirali in zgradili prizidek na severni strani. V visokem pritličju so bili poleg prostorov splošnega ambulatorija (ob- segal je sobo za ordinacijo, čakalnici za moške in ženske in sobo za bolničarko, ki je imela nočno službo) še uradni prostori filiale, v 1. nadstropju pa štirisobni stanovanji za zdravnike. V ambulanti sta opravljala delo 2 zdravnika, in sicer eden dopoldan od 8. do 12. ure in drugi popoldan od 14. do 18. ure. Na podstrešju so bile 4 sobe in prostor, ki je za časa bolnišnice služil kot kapela. Po adaptaciji so 3 sobe namenili za stanovanja, 1 sobo in kapelo pa upo- rabili za arhiv filiale.26 Dispanzer za tuberkulozo in prodaja občinskega zemljišča za razširitev javne bolnišnice v Celju Zaradi razširjene bolezni tuberkuloze je Ministrstvo narodnega zdravja v Beogradu leta 1922 želelo, da bi se po vzgledu Maribora ustanovil dispanzer za tuberkulozo tudi v Celju. Zato je Zdravstveni odsek za Slovenijo predlagal župa- nu, da občina priskrbi primerne brezplačne prostore in stanovanja za nastavlje- 26 SI_ZAC/0065/002/041/003/00004 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Adaptacija stare bolnišnice v Trbovljah, 1926. Fotografija stare bolnice oz. ambulantnega poslopja v Trbovljah, 1926. Vir: SI_ZAC/0065/002/041/003/00004 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Adaptacija stare bolnišnice v Trbovljah, 1926. 152 Hedvika Zdovc: Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge ..., str. 143–155 Članki in razprave || Articles and Papers no osebje, medtem ko naj bi notranjo opremo nabavilo ministrstvo. Ker občina ni imela na razpolago ustreznih prostorov, je zdravstveni odsek predlagal, da se začasni prostor za dispanzerja uredi v uradni sobi mestnega fizika.27 Je pa občina Zdravstvenemu odseku za Slovenijo prodala občinske par- cele v izmeri 2673 m2 za razširitev javne bolnišnice pod pogojem, da javna bol- nišnica uredi ali v paviljonu, ki se postavi na kupljenem zemljišču, ali v kakšni drugi stavbi bolnišnice sobo za umobolne.28 Plačilo oskrbnine za zdravljenje v javnih bolnišnicah Oskrbnino za zdravljenje v javnih bolnišnicah so bili dolžni plačevati oskr- bovanci sami, če sami niso bili finančno sposobni, pa njihovi svojci (npr. ded ali babica za vnuke); mojstri ali delodajalci za učence, posle, pomočnike in delavce, če so zboleli na delovnem mestu, vendar le za 4 tedne; družbe, ali društva in zavezanci po zasebnem pravu samo določene zneske; v primeru ubožnega spri- čevala pa so se stroški plačali iz deželnega fonda.29 Spremembo glede poravnave stroškov zdravljenja revnih občanov je pri- nesel leta 1930 sprejeti zakon o zdravstvenih občinah. S tem zakonom so mo- 27 SI_ZAC/0024/002/020/00004 Mestna občina Celje, šk. 294, Ustanovitev tuberkuloznega dis- panzerja v Celju, 1922. 28 SI_ZAC/0024/002/020/00005 Mestna občina Celje, šk. 294, Nakup zemljišča za javno bolni- šnico v Celju, 1923. 29 SI_ZAC/0011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941, šk. 73, Plačilo zdra- vstvene oskrbe bolnišnici v Zagrebu, 1914, sign. N-32. Fotografija ordinacije v ambulantnem poslopju, 1926. Vir: SI_ZAC/0065/002/041/003/00004 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Adaptacija stare bolnišnice v Trbovljah, 1926. 153 Letnik 41 (2018), št. 1 rale oskrbnino plačati samostojne zdravstvene občine. Zato je celjsko okrajno glavarstvo apeliralo na občine, da upravam javnih bolnišnic natančno sporočajo premoženjsko stanje bolnikov ali njihovih svojcev. Na osnovi izkaza o oskrbnih stroških, nastalih v javni državni bolnišnici v Ljubljani za oskrbovanje bolnikov iz samostojne zdravstvene občine Trbovlje, vidimo, da se je v letu 1936 v bolnišnici zdravilo 12 bolnikov, celotni oskrbni stroški pa so znašali 4.730 din. 30 Zaključek Na osnovi predstavljenih dokumentov lahko ugotovimo, da je gradivo, ki se nanaša na organiziranje in izvajanje zdravstvene službe, kljub skromni ohra- njenosti dobrodošel vir pri proučevanju le-te od 2. polovice 19. stoletja do leta 1941. Tovrstno gradivo se v Zgodovinskem arhivu Celje nahaja v fondih Mestna občina Celje 1850–1941, Občina Hrastnik - Dol 1910–1941, Občina Trbovlje 1849–1941, Občina Zagorje ob Savi 1893–1941, Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941 in Okrožni urad Celje 1798–1850. Ker so dokumenti nastali pri upravnem poslovanju med višjimi in nižjimi upravnimi organi ter izvajalci zdravstvene službe na terenu, so ohranjene raz- lične vrste in vsebine gradiva. Največ gradiva se nanaša na navodila in ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni (poročila o pojavih in navodila za ukrepanje; navodila in poročila o organiziranju in izvedbi preventivnih cepljenj, dnevniki cepljenj, statistični izkazi cepljenj, stroški cepljenj, ureditev izolirnih hiš za zdravljenje nalezljivih bolezni itd). Prek korespondence med občinami, višjo instanco in zdravstvenim osebjem lahko dobimo vpogled o številu in delu zdravstvenega osebja na terenu (dopisi in poročila zdravnikov, poročila o zapo- slitvah zdravstvenega osebja, porodni izkazi babic, poročila sanitarnih inšpekcij itd.). Podatke o prizadevanjih za pridobivanje novih prostorov za ambulante in bolnišnice pridobimo prek dopisov, poročil in zapisnikov občine, o oskrbovanju in plačilu stroškov oskrbovancev v javnih bolnišnicah pa v dopisih med občino in javnimi bolnišnicami. Poleg naštete dokumentacije se pri fondu trboveljske občine hrani še do- kumentacija o vzpostavitvi in delovanju zdravstvenega okrožja (zapisniki sej odbora, proračuni in zaključni računi, dopisi), kot priloge spisovnemu gradivu pa ponekod tudi načrti stavb (npr. načrt stavbe izolirnice v Trbovljah) ali foto- grafije (npr. fotografija stavbe stare bolnišnice v Trbovljah ali fotografija ordina- cije v ambulantnem poslopju v Trbovljah). ARHIVSKI VIRI ZAC – Zgodovinski arhiv Celje • SI_ZAC/0011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941, šk. 73, Plačilo zdravstvene oskrbe bolnišnici v Zagrebu, 1914, sign. N-32. • SI_ZAC/0011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941, šk. 73, Seznam rojstev v okraju Brežice, 1920, sign. N-33. 30 SI_ZAC/0065/002/012/00032 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 104, Plačila oskrbovalnih stroškov bolnišnicam, 1931–1937. VIRI IN LITERATURA 154 Hedvika Zdovc: Skrb za javno zdravstvo v fondih uprave na območju Zgodovinskega arhiva Celje od druge ..., str. 143–155 Članki in razprave || Articles and Papers • SI_ZAC/0024/002/020/00001 Mestna občina Celje 1848–1941, šk. 294, Epide- mija črnih koz, 1921. • SI_ZAC/0024/002/020/00004 Mestna občina Celje, šk. 294, Ustanovitev tuber- kuloznega dispanzerja v Celju, 1922. • SI_ZAC/0024/002/020/00005 Mestna občina Celje, šk. 294, Nakup zemljišča za javno bolnišnico v Celju, 1923. • SI_ZAC/0024/002/020/00007 Mestna občina Celje, šk. 294, Spor zaradi prepo- vedi šmarnic zaradi škrlatinke, 1924. • SI_ZAC/0031 Občina Hrastnik-Dol, a. š. 10, Zatiranje spolnih bolezni, razglas, 1917. • SI_ZAC/0031/002/00112, Občina Hrastnik-Dol 1910–1941, šk. 3, Plan cepljenj proti kozam v Hrastniku in Dolu, 1911. • SI_ZAC/0031/003/00127 Občina Hrastnik - Dol, šk. 4, dr. Josef Marcius, pogoji za sprejem mesta okrožnega zdravnika, 1912. • SI_ZAC/0031/003/00134 Občina Hrastnik Dol, šk. 4, Letovišča, upoštevanje zdravstvenega reda, 1912. • SI_ZAC/0031/004/00068 Občina Hrastnik Dol, šk. 5, Imenovanje Antona Jamar- ja za okrožnega zdravnika za zdravstveno okrožje Trbovlje, 1913. • SI_ZAC/0031/004/00069 Občina Hrastnik Dol, šk. 5, Imenovanje Josipa Dragarja za mrliškega oglednika v občini Dol in v Sv. Lenartu z okolico. • SI_ZAC/0031/004/00070 Občina Hrastnik Dol, šk. 5, Seznam otrok, ki se niso udeležili cepljenja, 1913. • SI_ZAC/0065/001/038/ Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 20, Poročilo o izolirni hiši v Trbovljah, 1886. • SI_ZAC/0065/001/041/00066, SI_ZAC/0065/001/041/00066 Občina Trbovlje 1849–1941, a. š. 23, Navodilo občini Trbovlje za izvedbo cepljenja proti kozam, 1889. • SI_ZAC/0065/001/047/00001, Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 28, Poročila o opravljeni sanitarni inšpekciji delavskih stanovanj, 1894–1986. • SI_ZAC/0065/001/052/00088 Občina Trbovlje 1849–1941, a. š. 30, dr. Josef Marcius, dnevnik cepljenj, 1900. • SI_ZAC/0065/001/053/00049, Občina Trbovlje 1848–1941, dr. Josef Marcius, Račun za opravljeno revizijo za kolavdacijo hiš, 1901. • SI_ZAC/0065/001/060/00063, šk. 35, Prošnja za namestitev občinskega zdrav- nika v Hrastniku, 1908. • SI_ZAC/0065/001/067/00032 Občina Trbovlje 1849–1941, a. š. 42, Razglas okrajnega glavarstva Celje za izvedbo preventivnega cepljenja proti kozam, 1915. • SI_ZAC/0065/002/012/00026 Občina Trbovlje 1849–1941, šk. 104, Imenovanje in plače babic za zdravstveno okrožje Laško Trbovlje, 1929. • SI_ZAC/0065/002/012/00032 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 104, Plačila oskrbovalnih stroškov bolnišnicam, 1931–1937. • SI_ZAC/0065/002/041/003/00003 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Gra- dnja in adaptacija izolirne hiše 1895–19. • SI_ZAC/0065/002/041/003/00004 Občina Trbovlje 1949–1941, šk. 155, Adap- tacija stare bolnišnice v Trbovljah, 1926. • SI_ZAC70011 Okrajno glavarstvo in sresko načelstvo Brežice 1843–1941, šk. 73, Statistični podatki o javnem cepljenju v političnem okraju Brežice, 1920, sign. N-34. LITERATURA Ivančič Lebar, Irena: Zgodovina zasavskega zdravstva. Trbovlje: Zasavski muzej 2008. Zdovc, Hedvika: SI_ZAC/0065 Občina Trbovlje 1949–1941. Inventarji 13, Celje: Zgodovinski arhiv Celje 2013. 155 Letnik 41 (2018), št. 1 CARE FOR PUBLIC HEALTH SYSTEM IN THE FONDS OF ADMINISTRATION IN THE AREA OF HISTORICAL ARCHIVES CELJE FROM THE SECOND HALF OF THE 19TH CENTURY TO 1941 Public health care service was organized anew by the Austrian Medical Act in 1870. On the basis of this act, countries issued regional acts for arrange- ment of health service in municipalities. Concern for human health was one of the tasks of municipalities. Health care service in municipalities was performed by doctors (county, district, and municipal) and ancillary health care (district nurses, midwives, hospital attendants). Until the end of 1912, Dr Josef Marcius, who received wages of 1960 K, was the district doctor (for entire Trbovlje municipality, Dol municipality, and cadastral municipalities Marna, Sv. Štefan, and Sv. Jedert), on 1 January 1913 replaced by municipal doctor Dr Anton Jamar. Midwives provided assistance in childbirth. Midwives had to keep a journal or record of childbirths (child- birth report) and provide the official doctor with access to it. In 1920, 14 mid- wives performed the delivery in political district Brežice. Municipalities were particularly sensitive to infectious diseases. On the outbreak of infectious dis- eases (scarlatina, diphtheria, typhoid, torticollis, measles, smallpox, dysentery etc.) and against the spreading of the diseases, midwives were obligated to fol- low general instructions issued by the District Board Celje for the territory of its medical district (parboiling objects in lye, disinfection with the solution of Lysol, carbolic solution, lime milk or quicklime, boiling water, room disinfection ...). Isolated houses were also important to prevent the spread of an infectious disease among citizens as isolation of a patient proved to be a successful pre- ventive measure. This is the reason for the decision of municipality of Trbovlje to build a new isolated house in 1895 on the plot no. 294 of cadastral municipal- ity Trbovlje. The building was completed in January 1896 and could take up to 30 patients. Preventive inoculations of children and adults were effective pro- tection against infectious diseases were. Municipality had to prepare a special room and set a date of implementation of vaccination, which was then carried out by a competent doctor who was required to keep a journal of vaccination. To maintain cleanliness of workers’ housing, municipalities performed sanitary inspections, strived to acquire new outpatient premises and hospitals, and took care of the payment for patient care in public hospitals if patients or their family could not afford to pay the bills. Preserved archival material in the fonds of ad- ministrative authorities functioning from the 19th century to 1941 in the area of Historical Archives Celje presents an important source for studying health care activities during that period. Because the documents were established in administrative operation among administrative authorities and health care pro- viders on the field, textual records are predominant (minutes, reports, statis- tical records, statements, journals of performed tasks etc.), and also building plans or photos as annexes to textual records. SUMMARY 157 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Celje, zdravstvo, lekarna, zdravstveni dom, bolnišnica, partizansko zdravstvo, druga svetovna vojna. Key-words: Celje, health care, pharmacy, health care centre, hospital, partisan health care, Second World War 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 94(497.431)"1941/1945":614.2 Prejeto: 4. 1. 2018 Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno MARIJA POČIVAVŠEK dr., muzejska svetnica Muzej novejše zgodovine Celje Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje e-mail: marija.pocivavsek@mnzc.si Izvleček Pred drugo svetovno vojno je bilo Celje, ki je z bližnjo okolico štelo približno 18.000 prebivalcev, gospodarsko, prometno in kulturno središče regije. Tudi v zdravstvenem pogledu je bilo mesto dobro oskrbovano, saj je imelo poleg treh lekarn še zdravstveni dom in javno bolnišnico s porodnišnico. Z nacistič- no okupacijo med drugo svetovno vojno so se razmere spremenile. Nemci so zdravstveno službo preuredili po svojih predpisih. Organizacija zdravstvene službe se je spremenila; urejena je bila po nemškem vzoru. Vse tri lekarne so se – s sicer spremenjenim lastništvom – obdržale, zdravstveni dom se je preoblikoval v regijski zdravstveni urad, zavarovanci bolniške blagajne pa so se zdravili pri privatnih zdravnikih ali v bolnišnici. Več celjskih zdravnikov in medicinskega osebja se je pridružilo partizanom in pomagalo organizirati partizansko zdravstvo. Abstract HEALTH CARE IN CELJE DURING THE SECOND WORLD WAR Before the Second World War, Celje with immediate surroundings had a population of 18,000 and was the economic, traffic, and cultural centre of the region. The city was well equipped also in terms of health care as it had three pharmacies as well as a health care centre, and a public hospital with maternity hospital. The circumstances changed with German invasion dur- ing the second world war. Germans reorganized health care service accord- ing to their regulations, thus organizing health care service in German style. All three pharmacies – albeit transferred to another owner – persevered, the health care centre was reformed into a regional health agency, whereas per- sons insured under health insurance fund were treated by private doctors or in a hospital. More doctors and medical personnel in Celje joined partisans and helped to organize partisan health care. 158 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers Uvod Med svetovnima vojnama je tudi slovenski prostor zajel val ustanavljanja zdravstvenih domov ter higienskih in socialnih ustanov. Državna zdravstvena politika je namreč stremela za čim boljšo zdravstveno zaščito prebivalstva.1 To velja tudi za celjsko območje. Pred drugo svetovno vojno je bilo Celje, ki je z bli- žnjo okolico štelo približno 18.000 prebivalcev, gospodarsko, prometno in kul- turno središče regije. Gospodarsko so mesto determinirali razvijajoča se indu- strija, trgovina in obrt, vanj pa je gravitiralo široko področje s približno 200.000 prebivalci. V Celju so imeli sedež okrajno načelstvo, okrajno in okrožno sodišče ter upravno sodišče za celotno Dravsko banovino.2 V mestu je bilo razvito de- narništvo, zaradi svoje zgodovine je bilo pomembno kulturno središče, danes pa si težko predstavljamo, da je bilo Celje – predvsem zaradi kristalno čiste Sa- vinje – tudi zelo pomembno turistično mesto. Tudi v zdravstvenem pogledu je bilo mesto dobro oskrbljeno, saj je imelo poleg treh lekarn še zdravstveni dom in javno bolnišnico s porodnišnico. Med drugo svetovno vojno, z nacistično okupacijo, so se razmere spre- menile. Nemci so zdravstveno službo preuredili po svojih predpisih. Organi- zacija zdravstvene službe se je spremenila; urejena je bila po nemškem vzo- ru.3 Šef civilne uprave, dr. Siegfried Uiberreither, v čigar pristojnost je spadala tudi celjska bolnišnica (Gaukrankenhaus Cilli), je leta 1942 poskrbel, da je bila zdravstvena dejavnost v Avstriji in okupirani slovenski Štajerski zakonsko po- enotena. Tako je celjska bolnišnica delovala v soodvisnosti z Uradom za ljud- sko zdravje (Amt Volksgesundheit) pri Štajerski domovinski zvezi, ki ga je v celjskem okrožju vodil dr. Hans Hönigmann. Njegova naloga je bila predvsem zdravstvena vzgoja članstva, vodja Urada za ljudsko zdravje na okrožni ravni pa je bil nekakšen »zdravstvenopolitični vodja«, ki je moral spremljati zdravstve- ne razmere v okrožju in o njih poročati svojemu predstojniku, vodji zveznega Urada za ljudsko zdravje (sprva dr. Thalmannu, kasneje dr. Sabadoschu). Vodja okrožnega Urada za ljudsko zdravje je za okrožnega vodjo Štajerske domovin- ske zveze (Antona Dorfmeistra) opravljal svetovalno nalogo glede izvajanja ak- cij zdravstvenega varstva, organiziral je predavanja o rasnem vprašanju in vodil zdravstvene kampanje. Poleg tega je Urad za ljudsko zdravje opravljal tudi stro- kovno povezovalno funkcijo za zdravstveno osebje. Sodelavci urada so namreč evidentirali celotno medicinsko osebje na svojem območju (zdravnike, bolni- čarke …) in skrbeli za njihov vpoklic ob nepredvidenih dogodkih.4 Lekarne v Celju Celje ima dolgo lekarniško tradicijo; prva lekarna je delovala že v dru- gi polovici 16. stoletja. Pred drugo svetovno vojno so v mestu delovale kar tri lekarne: Pri orlu, Pri Mariji pomagaj in Pri križu. Za njihovo delovanje so bile potrebne koncesije. Lekarna Pri orlu je bila najstarejša. Leta 1927 jo je od Vojka Arka kupil mr. ph. Ivo Tončić, dotedanji lastnik lekarne v Brežicah. Tudi med drugo svetovno vojno je on ostal lastnik, takoj po vojni pa so jo zaplenili, nato vrnili lastniku, leta 1947 pa ponovno zaplenili in vključili v Združene državne lekarne Slovenije. Lekarno Pri Mariji pomagaj je leta 1921 kupil mr. ph. Andro Posavec iz Požege. Leta 1941 so jo nacisti zaplenili. Do leta 1945 je bil njen upravitelj mr. 1 Zupanič Slavec: Razvoj javnega zdravstva, str. 55. 2 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 112. 3 Zdravstvena služba v Celjski občini, str. 196. 4 Žižek: Kratek oris strukture in delovanja Štajerske domovinske zveze, str. 239–240. 159 Letnik 41 (2018), št. 1 ph. Ewald Wrentschur, dotlej zaposlen v lekarni Pri orlu. Leta 1945 je sledila ponovna zaplemba, tokrat s strani novih oblasti. Lekarno Pri križu je leta 1922 po dolgole- tnih prizadevanjih ustanovil mr. ph. Fedor Gra- dišnik. Med drugo svetovno vojno so jo nacisti zaplenili, njen oskrbnik postane Josip Vladović. Leta 1947 je Gradišnik lekarno poklonil državi. Zdravstveni dom Celje Leta 1928 so se zaradi tesnejše povezave in lažjega strokovnega dela različne zdravstveno- higiensko-socialne ustanove (stalna državna bak- teriološka postaja, ambulatorij za spolne bolezni, Pasteurjev zavod, protituberkulozni dispanzer, šolska poliklinika, posvetovalnica za matere in dojenčke, šolska kuhinja in otroško zavetišče) združile v Zdravstveni dom v Celju.5 Za prvega upravnika je bil imenovan takrat edini zdravnik, dr. Jakob Rebernik. Osem let kasneje sta bila že dva zdravnika (poleg omenjenega še dr. Jože Fi- šer), poleg njiju pa še honorarni zdravnik za pro- tituberkulozni dispanzer, tri zaščitne sestre in dva laboranta. Upravnik je delal kot bakteriolog, skrbel za preprečevanje in zatiranje nalezljivih bolezni in za izboljšanje higienskega stanja na celotnem področju, ki ga je zavod pokrival, vo- dil je Pasteurjev zavod in na šolski polikliniki delal kot okulist, zobozdravnik in šolski zdrav- nik. Prostori v stari bolnišnici in barakah so kmalu postali pretesni za vse te ustanove in nuj- no je bilo treba misliti na novo zgradbo. Od teda- njega ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje je Zdravstveni dom dobil na razpolago poslopje bivšega Invalidskega doma v Gregorči- čevi ulici. Da bi lahko služila novemu namenu, je bilo treba stavbo renovirati; adaptacija je bila izvršena v letih 1929–1931. Preurejena stavba je že na zunaj učinkovala mogočno in moderno. V novem zdravstvenem domu so tako končno dobile prostor vse celjske socialno-medicinske ustanove.6 Poleg javnih zdravstvenih zavodov so v Celju za zdravje bolnikov skrbeli tudi zasebni zdravniki. Vsi starejši zdravniki bolnišnice so imeli tudi privatno prakso, izključno privatni zdravniki pa so bili: dr. Ludvik Herzman (nekda- nji višji vojni mornariški zdravnik) in nekdanji 5 Počivavšek: Zdravstveni dom Celje, str. 3–7. 6 Prav tam, str. 5. Zdravstveni dom Celje je med letoma 1931 in 1958 domoval v adaptiranem Invalidskem domu na Gregorčičevi ulici. Vir: Muzej novejše zgodovine Celje. 160 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers bolniški zdravniki dr. Gregor Jesenko,7 dr. Eduard Gollitsch8 in dr. Valter Negri,9 samo privatni zobozdravniki pa dr. Kunst, dr. B. in R. Sadnik, dr. Stane Vrhovec, dr. Alojzij Krautberger, dr. Breznik in dr. Miglič.10 Pozimi je v Celju ordiniral tudi dr. Ferdo Trenz, kopališki zdravnik na Dobrni.11 V času nacistične okupacije je Zdravstveni dom Celje v dotedanji obliki prenehal delovati, vanj so namestili Zdravstveni urad, ki je obsegal področje bi- vših okrajev Celje, Celje okolica, Šmarje, Laško, Trbovlje, Šoštanj, Krško, Brežice in Slovenske Konjice. V sklopu Zdravstvenega urada so poleg javne zdravstvene službe delovali še protituberkulozna služba, antivenerični dispanzer in posve- tovalnica za matere in otroke. Zavarovani pacienti so se zdravili pri privatnih zdravnikih ali v bolnišnici. Okupator je ukinil bakteriološki laboratorij, zato so ves biološki material, ki ga je bilo treba pregledati, pošiljali v Gradec. Reorgani- zirali so tudi reševalno službo; ta je imela na razpolago precej modernih reše- valnih avtomobilov in usposobljenega osebja, je pa služila predvsem za vojaške namene, civilne bolnike so namreč prevažali le v najnujnejših primerih. Tudi samo poslopje zdravstvenega doma je občutilo vojne razmere: Ob zavezniškem bombardiranju leta 1944 je bila južna polovica stavbe porušena.12 Javna bolnišnica Celje (Gaukrankenhaus Cilli) Celjska bolnišnica je pred drugo svetovno vojno imela pet oddelkov: ki- rurškega, internega, infekcijskega, ginekološko-porodniškega (od leta 1931 v novozgrajeni stavbi) in okulističnega; skupaj so razpolagali z okrog 400 poste- ljami.13 V bolnišnici je bilo zaposlenih 12 zdravnikov, od tega pet primarijev (dr. 7 Sin zdravnika, izšolal se je na kirurškem oddelku graške bolnišnice, konec 19. stoletja postal ordinarij, vodja kirurškega oddelka celjske bolnišnice, l. 1905 postal deželni sanitetni svetnik, 1907. primarij. Med prvo vojno ostal v bolnišnici, poleg civilistov zdravil tudi vojake. Zaradi požrtvovalnega dela bil odlikovan. Ob prihodu dr. Jesenka so ga upokojili, nato je bil (kot dr. Negri in dr. Golitsch) privatni zdravnik. Prim.: Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 38–45. 8 Sin celjskega trgovca, končal je graško medicinsko fakulteto in se 1898 kot sekundarij zaposlil v celjski (Gizelini) bolnišnici. Čez dve leti je prevzel interni oddelek in l. 1909 postal primarij, opravljal pa je tudi funkcijo mestnega (magistratnega) zdravnika. Med prvo svetovno vojno je v Celju vodil vojaško bolnišnico v poslopju sedanje I. gimnazije, manjša oddelka sta bila tudi v Narodnem domu in barakah pri Spodnjem Lanovžu. Po koncu vojne se je začasno vrnil v bol- nišnico, pozimi 1918/19 so ga zaradi pronemške usmerjenosti začasno internirali v Kamniku. Po vrnitvi iz internacije je izgubil službo v bolnišnici in v obdobju med vojnama opravljal zasebno prakso na Glavnem trgu 9. V začetku okupacije, po odhodu mobiliziranih celjskih zdravnikov, se je skupaj z dr. Negrijem in dr. Miglitschem javil v bolnišnici. Po vrnitvi mobili- ziranih slovenskih zdravnikov, ki so jih zasedbene oblasti kmalu odpustile, so v bolnišnici za- poslili nove (nemške) zdravnike – dr. Zederja, dr. Ritterja in Celjana dr. Hansa Hönigmana, dr. Gollitscha, druge pa odslovili. Aretiran je bil 10. 5. 1945 in odpeljan najprej v celjske zapore, nato pa v teharsko taborišče. Zaradi članstva v Kulturbundu – čeprav ni bil med funkcionarji – je bil obsojen na pet let zapora, izgon iz države in zaplembo premoženja. Zgodovinski arhiv Celje hrani dnevnik (Chronik vom Schluβe des schrecklichen Kriegs 1945. Zgodovinski arhiv Celje, Zbirka rokopisov, Rok 25), ki ga je od moževe aretacije dalje pisala žena Marta in je poln tesnobe, negotovosti in bolečine. Totengedenkbuch der Deutsch-Untersteirer navaja, da naj bi dr. Gollitscha po obsodbi ustrelili na Pohorju. Več o tej problematiki glej: Žižek: Kronika konca strašne vojne 1945, str. 149–160. 9 Sin celjskega lesnega trgovca. Bil je kirurg in ginekolog. V celjski bolnišnici se je zaposlil že pred prvo svetovno vojno kot sekundarij na kirurškem oddelku, bil je izurjen v porodništvu. Med prvo vojno bil najprej v bolnišnici, nato je kot vojaški zdravnik odšel na italijansko boji- šče. Po koncu vojne se je začasno vrnil v bolnišnico, nato je opravljal zasebno prakso. Prim.: Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 39–43. 10 Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 52. 11 Prav tam. 12 Počivavšek: Zdravstveni dom Celje, str. 7. 13 Celjska bolnica po drugi svetovni vojni, str. 82. 161 Letnik 41 (2018), št. 1 Jože Flajs,14 dr. Pavel Pehani,15 dr. Ivan Rajšp,16 dr. Franc Steinfelser,17 dr. Viktor Tominšek18), sedem sekundarijev (dr. Maks Iglič, dr. Franc Kokol, dr. Franc Ko- zin, dr. Leopold Potokar, dr. Alojzij Šef, dr. Avgust Špacapan, dr. Stanislav Laje- vic), dve volonterki (dr. Stanislava Straus,19 dr. Frida Vudler) in en stažist (dr. 14 Leta 1935 je postal primarij internega oddelka, ki mu je pripadal tudi infekcijski oddelek. Glej: Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 47. 15 Leta 1935 je nasledil dr. Emila Watzkeja na ginekološkem oddelku. Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 47. 16 Študiral je na Dunaju, diplomiral 1910. Štiri leta je delal v Franc Jožefovi bolnišnici na Dunaju, nato bil štiri leta zdravnik na fronti, ob koncu vojne prišel v italijansko ujetništvo, zatem je bil vojaški zdravnik v Mariboru, leta 1919 je prišel v Celju na Gollitschevo mesto kot primarij in- ternega oddelka. Postal je tudi vodja bolnišnice. Leta 1941 so ga poslali v Nemčijo. Po končani vojni se je vrnil in leta 1948 umrl. Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 45, 53. 17 Študiral je v Gradcu. Leta 1920 ga je Ministrstvo za ljudsko zdravstvo na predlog zdravstve- nega odseka poslalo v Celje za novega primarija kirurškega oddelka, s katerim je bil takrat še povezan ginekološko-porodniški oddelek. Uvajal je nove metode v kirurgijo, pomagal je orati ledino slovenske medicinske terminologije. Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 422–423. 18 Primarij očesnega oddelka celjske bolnišnice in prvi povojni (1945–1948) mestni zdravnik. Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 47, 49. 19 Od maja 1939 do maja 1941 je v celjski bolnišnici delala kot volonterka. Ko so jo odpustili, je šla na Tirolsko, med drugim je delala v bolnišnici v Innsbrucku. Po koncu vojne se je najprej zaposlila na domačem Idrijskem in Cerkljanskem, leta 1947 pa je ponovno prišla v Celje, kjer je ostala do upokojitve 1986. leta. Prim.: Splošna bolnišnica Celje, Personalne mape zaposlenih. Pogled v ordinacijo. Vir: Muzej novejše zgodovine Celje. 162 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers Žarko Pestevšek).20 Za nego bolnikov in pomoč pri zdravniškem delu so v bol- nišnici skrbele sestre usmiljenke, ki so poleg tega vodile tudi kuhinjo, pralnico, sušilnico in likalnico. Sester usmiljenk je bilo v celjski bolnišnici 42, približno enako številna je bila tudi t. i. družina (bolnišnica je imela namreč svojo eko- nomijo), ki so jo sestavljali strežnice, šivilje, perice, kurjači, vrtnar, mizar, zidar, pek, kočijaž in dekla.21 Leta 1941 je nadaljnji razvoj bolnišnice prekinila okupacija Jugoslavije. Nemci so večino zdravnikov izgnali, namestili pa svoje zdravnike in svoje vod- stvo. Več celjskih zdravnikov in medicinskega osebja se je pridružilo partizanom in pomagalo organizirati partizansko zdravstvo. Zdravstveni dom je prenehal delovati, zavarovanci bolniške blagajne so se zdravili pri privatnih zdravnikih ali v bolnišnici. Tudi preostali prebivalci so iskali zdravniško pomoč v privatnih ordinacijah.22 Prehod pod nemško upravo je pomenil hkrati razpust dotedanje slovenske zdravniške ekipe, saj so celjsko bolnišnico prevzeli nemški zdravniki in vse slovenske zdravnike odpustili. Neposredno po kapitulaciji Jugoslavije so dr. Franca Steinfelserja, primarija kirurškega oddelka, zaprli, dr. Ivana Rajšpa, primarija internega oddelka (in primarija bolnišnice), pa poslali v internacijo v Nemčijo.23 Po odhodu mobiliziranih celjskih zdravnikov so se v bolnišnici javili zdravniki dr. Eduard Gollitsch, dr. Valter Negri in dr. Miglitsch. Po vrnitvi mo- biliziranih slovenskih zdravnikov, ki so jih zasedbene oblasti kmalu odpustile, so v bolnišnici zaposlili nove (nemške) zdravnike – dr. Zederja, dr. Ritterja in Celjana dr. Hansa Hönigmana, dr. Gollitscha in preostale pa odslovili.24 V celjski 20 Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 49. 21 Prav tam, str. 49. 22 Planinšek: Razvoj javnega zdravstva v Celju, str. 515–516. 23 Demšar: Celjska bolnišnica od Celjskih grofov do danes (drugi del), str. 84. 24 Žižek: Kronika konca strašne vojne 1945, str. 152. Trakt, ki so ga v podaljšku Gizeline bolnišnice zgradili med okupacijo. Vir: Muzej novejše zgodovine Celje. 163 Letnik 41 (2018), št. 1 bolnišnici se je med drugo svetovno vojno število stalnih zdravnikov zmanjšalo, in sicer z 12 v letu 1940 na 9 v letu 1945.25 Naj na tem mestu omenim Celju bližnjo Državno bolnišnico za duševne bolezni v Novem Celju. Le-ta oz. njeni bolniki so bili med prvimi na udaru naci- stičnega uničevalnega stroja, v skladu z njihovo idejo o ‚uničenju življenja nevre- dnega življenja‘ in njihovih teorij o zaščiti čiste (tj. germanske) rase. Konec maja 1941 je v Novem Celju zdravniška komisija bolnike razdelila v dve skupini: prva (56 bolnikov) je bila določena za nadaljnje zdravljenje v bolnišnici Feldhof pri Gradcu, bolnike iz druge skupine (približno 390) pa so poslali v zavod Hartheim pri Linzu, kjer so jih usmrtili.26 Sicer pa so imeli Nemci s celjsko bolnišnico velikopotezne načrte. V Celju so nameravali zgraditi deželno bolnišnico za Spodnjo Štajersko z 2000 postelja- mi z namenom, da bi odvzeli vodilno vlogo mariborski bolnišnici, ki jim je bila preblizu in zato moteča predvsem za Gradec, središče zgornje Štajerske. Celje bi torej prevzelo vodilno vlogo v zdravstvu Spodnje Štajerske. Te načrte so le deloma uresničili.27 Med vojno je bila bolnišnica slabo zasedena, še posebej, ko so se začela bombardiranja in je bilo le kakih 20 sprejemov dnevno. Sicer pa je bilo število sprejemov v vojnih letih v okviru predvojnega povprečja.28 Za leto 1944 je znan podatek, da so proti škrlatinki in davici cepili vse v Celju stanujoče otroke v starosti od enega do šestih let.29 Zdravljenje na po- dročju interne medicine v tistem času še ni bilo dosti razvito, tako da so bili zdravniki pri mnogih boleznih nemočni. Diagnostika je sicer napredovala, tera- pija pa je zaostajala. »Interni oddelek je bil poln eksudativnega plevritisa, to je mokrega vnetja rebrne oziroma pljučne mrene z nabiranjem vode. Prav tako so bila zelo pogosta revmatična obolenja, zlasti revmatična vnetja sklepov ... Poleg tega je bilo na internem nešteto pljučnic, ki jih nismo znali ukrotiti: od narave je bilo odvisno, kako se je obrnil njen iztek. Nekako deveti dan je pri »/.../ pljučni- čarju izbruhnila kriza, in če jo je prebolel, je okreval, če ne, ni bilo pomoči. Poleg vsega tega so bile zelo pogoste ledvične in žolčne kolike, napadi zaradi ledvičnih in žolčnih kamnov.«30 Za vse te bolezni pa pravih zdravil ni bilo na razpolago. »Revmatikom smo dajali mlečne injekcije, kar je povzročalo strahotne bolečine. Za pljučne bolnike smo imeli na voljo kalcij in vitamin C, pljučnice pa smo zdravili z injekcijami alkohola v žilo, tako da so bili bolniki pijani. Od kod je izviral ta način zdravljenja, nismo vedeli, a uporabljali smo ga. Bolečine zaradi žolčnih in ledvič- nih kamnov smo lajšali tako, da smo bolnikom vbrizgavali v žilo močna sredstva proti bolečinam, in če se napadi niso pomirili, smo se odločili za operacijo. To je bilo vse.«31 Takratne razmere v slovenskih bolnišnicah resnično niso bile rožna- te: »Od zdravil smo premogli le aspirin, piramidon, fenaticin, sulfonamide, pronto- ril, streptazol in še kaj malega. Sulfonamid oziroma prontozil se je sicer res dobro izkazal proti različnim kokom, vendar je zelo motila njegova slaba lastnost, da je povzročil popolnoma rdeč urin. Ker je mazal perilo, ga bolniki niso radi jemali. Zagrebška Pliva je začela izdelovati streptazol, ki so ga odlikovale iste zdravilne lastnosti, le s prednostjo, da je bil brezbarven. Tako so bili sulfonamidi naše naj- boljše zdravilo /.../ Z njimi smo lahko zdravili angino, pljučnico in s tem močno znižali smrtnost teh in podobnih bolezni. Še zmerom pa smo bili nemočni proti tu- berkoloznemu meningitisu. Kogar je napadla ta bolezen, je bil zapisan smrti. Prav 25 Počivavšek: Celjska bolnišnica med drugo svetovno vojno, str. 81–83. 26 Himmelreich: Seznam leta 1941 usmrčenih bolnikov, str. 255. 27 Več o tej problematiki glej: Počivavšek: Celjska bolnišnica med drugo svetovno vojno, str. 84– 87. 28 Prav tam, str. 79. 29 SI ZAC, Občina Celje 1941–1945, AŠ 17. 30 Zaveršnik: Iz mojega sveta, str. 85. 31 Prav tam, str. 85. 164 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers tako so pomenila smrt razna septična obolenja, posebno vnetje trebušne mrene po operaciji.«32 Decembra 1943 je v celjski bolnišnici ležalo tudi 35 ranjenih oz. bolnih nemških vojakov, pripadnikov policijskih in brambovskih enot. Za vsakega od njih so pripravili božično darilce v vrednosti 8 RM, in sicer knjigo Cilli – Stadt, Landschaft, Geschichte, ki jo je napisal celjski evangeličanski pastor Gerhard May.33 Proti koncu vojne je bilo v bolnišnici veliko primerov pegavega tifusa. Naj- prej so ga prenesli iz zaporov, pozneje so ga širili ubežniki, ki so se umikali skozi Celje.34 V tem obdobju je bilo v bolnišnico sprejetih tudi veliko pripadnikov tu- jih vojsk, ki so jih ob sprejemu razorožili. Tako se je v skladiščih nabralo veliko orožja, ki ga je kasneje prevzela vojaška oblast. Večkrat se je zgodilo, da se je morala bolnišnica braniti pred vojaškimi kolonami, ki so hotele nasilno evakui- rati posamezne stavbe ali pa celo vso bolnišnico, da bi v njej nastanili vojaštvo. Bolnišnica je kar sama organizirala civilno stražo, ki je podnevi in ponoči čuvala vse območje bolnišnice.35 Partizansko zdravstvo Zdi se mi prav, da pogledamo še zunaj zidov institucionalnega zdravstva, saj je bilo med drugo svetovno vojno treba poskrbeti za številne ranjene, ki jim je bila pot do bolnišnice onemogočena. Kar nekaj celjskih zdravnikov in medicinskega osebja se je pridružilo partizanom in pomagalo organizirati partizansko zdravstvo. Z razmahom par- tizanskega odporniškega gibanja je namreč naraščalo tudi število ranjencev, ki so zaradi zdravniške oskrbe in prenosa do (partizanskih) bolnišnic povzročali enotam nemalo skrbi. V vsaki večji partizanski enoti so za zdravljenje skrbeli sanitetni referenti. Ti so bili običajno medicinci, vendar medicinsko znanje ni zadoščalo; biti so morali tudi telesno vzdržljivi, saj so morali spremljati eno- te na bojnih pohodih. Ob vsem drugem delu so morali skrbeti za sezname oz. knjige padlih ali ranjenih, vodili so evidence o njihovem zdravljenju, vodili so sezname zdravil in kirurškega instrumentarija ter ambulantno knjigo, v katero so vpisovali vse, ki so se javili v njihovi ambulanti zaradi pregleda ali zdravlje- nja. Zdravnikov je v partizanih nasploh primanjkovalo, zato so za zdravstveno službo poleg sanitetnih referentov skrbeli bolničarji, za prenose in zaščito ra- njencev pa borci iz enot.36 Partizanska saniteta je bila organizirana zdravstvena dejavnost med NOB. Vključevala je zdravstvene ustanove in kadre ter vse dejavnosti, povezane z zdravljenjem ranjencev in obolelih, preskrbo zdravil in sanitetnega materiala, preventivne ukrepe, evakuacijo ranjencev in izobraževanje zdravstvenih delav- cev.37 Slovensko partizansko zdravstvo, v katerem je sodelovalo 244 zdravnikov in zobozdravnikov, 260 študentov medicine, 38 medicinskih sester in več kot 3000 priučenih bolničarjev, je uspešno opravljalo svoje poslanstvo v vojaških enotah, skrbelo za ranjence in razbremenjevalo operativno vojsko hudo ranje- nih in bolnih, s čimer je omogočalo vojski večjo operativno sposobnost. Velika skrb za ranjence je bila tudi nenehna spodbuda njihove moralne moči.38 Začetki partizanskega zdravstva segajo v avgust 1941, ko je na pobudo 32 Zaveršnik: Iz mojega sveta, str. 87. 33 SI ZAC, Občina Celje 1941–1945, AŠ 3. 34 Orožen: Zgodovina celjske bolnice, str. 54. 35 Celjska bolnica po drugi svetovni vojni, str. 56. 36 Zaveršnik: Iz mojega sveta, str. 111. 37 Valenti: Partizansko zdravstvo, str. 262. 38 Fajdiga: V objemu človečnosti, str. 35. 165 Letnik 41 (2018), št. 1 glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet v Ljubljani nastal zdravniški matični odbor OF. Na Štajerskem, Primorskem, Gorenjskem in Koroškem ta- kšne organizirane zdravstvene pomoči ni bilo. Tam so ranjence in obolele, ki so jih po prvi zdravniški oskrbi prepustili v nego na varnejše kmetije in v zasilne bunkerje, oskrbovali maloštevilni priučeni bolničarji ali terenski delavci. Šele s prihodom večjega števila zdravnikov v partizanske enote spomladi 1942 se je začela organizirana zdravstvena dejavnost v bojnih enotah. Za zdravljenje hudo ranjenih so začeli leta 1942 razvijati mrežo skrivnih partizanskih bolnišnic, ki so delovale v najtežjih razmerah.39 Na celjskem področju je tako nastalo več manjših partizanskih bolnišnic, ki so jih vodili medicinci ali zdravniki. Posebno pomembne so bile bolnišnice, ki so nastajale ob poti XIV. divizije. Od teh so naj- bolj znane pohorske partizanske bolnišnice, ki jih je ustanovil in vodil dr. Ivan Kopač -Pavček, bolnišnica v Matkovem kotu, Jurkloštru, na Boču in drugod.40 Zdravnik dr. Herbert Zaveršnik41 je bil kot načelnik partizanskih bolnišnic na Štajerskem zadolžen za nadzor nad partizanskim zdravstvom na področju Štajerske, poleg tega pa še za zbiranje in delitev sanitetnega materiala, ki so ga Anglo-Američani iz avionov spuščali na področje južno in zahodno od Pohorja: »Za vsako spuščanje letal smo dobili točno določene koordinate kraja odmeta- vanja /…/ Pomahali so mi, nato pa začeli suvati skoz line v trupu podolgovate, na padala privezane, velikim cigaram podobne valje, ki smo jim rekli kontejnerji. Zavzeto sem opazoval, kako se padala odpirajo in se s tovorom pod seboj zibajo v dolino, kjer jih je čakala gosta množica partizanov in funkcionarjev, ki so skrbeli za pravilno razdelitev.«42 Danes si skorajda ne moremo predstavljati, v kakšnih razmerah je delova- lo partizansko zdravstvo. To lahko najbolje ilustriramo z nekaj primeri: Ignac Zupanc se takole spominja življenja v partizanski bolnišnici Celje: »Življenje v bolnišnici je potekalo po določenem redu tovariša kirurga Žiga, ki se je zelo trudil in tudi uspeval, da so bili ranjeni zadovoljni. Vročina se je merila vsak dan zjutraj in zvečer ter vnašala v grafikon, kateri je bil pritrjen na bolnikovi po- stelji. Vsaki dopoldan je vršen obhod ranjencev in pregled, katerega je vršil doktor Žiga v spremstvu bolničark, a pozneje so se vršile po potrebi operacije, katerim sem bil redno prisoten tudi jaz. Bolniki so bili tudi obveščeni o novosti na frontah, kot tudi o uspehih naših edinic. Zaščitno osebje je skrbelo za vsa ostala dela kakor tudi za donašanje in pripremanje hrane, odpremanje in dopremanje ranjencev do javke. Hrano je na določeno mesto pripravil intendant, kjer jo je naše osobje v večernih urah prevzelo. Koliko ranjencev je šlo skozi to bolnico, se ne spominjam, a bilo jih je veliko.«43 V dnevniku dr. Roberta Kukovca,44 zdravnika IV. operativne cone, beremo o razmerah v Zgornji Savinjski dolini: »Preživeli smo Božič in Novo leto. Niso se v mnogem razlikovali od ostalih dneh. Dobili smo iz doline nekoliko jabolčnika in malo svinjskega mesa, to je bilo vse. Sicer pa je hrana postala zelo enolična: krompir, fižol s krhlji, kuhano meso, močnik, žličniki. Vse skupaj je bilo bolj redko zabeljeno. Tudi soli nam je začelo primanjkovati. Najhuje je trpelo 8 nepokretnih bolnikov, katere smo spravili v podzemeljski bunker, radi nevarnosti napada na 39 Fajdiga: V objemu človečnosti, str. 7. 40 Planinšek: Razvoj javnega zdravstva v Celju, str. 516; prim.: Jerina - Lah, Grosman: Gradivo o slovenski partizanski saniteti, str. 343–352. 41 V celjski bolnišnici, kjer je leta 1962 ustanovil prvi gastroenterološki oddelek v Sloveniji, je bil zaposlen od 1950 do 1969, ko je odšel v Rogaško Slatino. 42 Zaveršnik: Iz mojega sveta, str. 139–140. 43 Arhiv MnZC, Spomini Ignaca Zupanca, F-35, m IV. 44 Od 17. 2. 1910 do 13. 4. 1945. Pred drugo svetovno vojno je bil zaposlen na kirurški kliniki v Zagrebu, nato na francoskih klinikah in nazadnje docent na ljubljanski kirurški kliniki. Leta 1943 odšel v partizane, leto kasneje je bil poslan na Štajersko za glavnega kirurga IV. opera- tivne cone. Januarja 1945 je bil v nemški ofenzivi na Ljubnem ujet in malo pred koncem vojne ustreljen kot talec. 166 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers bolnico. Ta bunker je bil res žalostna zadeva. Luknja v zemlji, malo višja kot do pasu in prostora je bilo ravno toliko, da je eden ranjenec komaj ležal poleg druge- ga. Povijanje je bilo pod temi razmerami zelo težavno, še težje pa vprašanje uši, ki so se v bunkerju razpasle v velikem številu /.../ Najbolj srečni pa so bili seveda ranjenci, ki so se spet vrnili v normalne razmere (v postojanko, op. p.) in katere smo takoj razkužili. Kako se to čudno sliši, da se ranjenci navadno v bunkerjih po- pravijo, to je menda radi nepremičnega položaja, ki ga morajo zavzeti v bunkerjih. Tako nam v bunkerjih ni nihče umrl, ko smo pa ranjence vrnili v postojanko, je prav kmalu umrlo dvoje tovarišev.«45 Na Kozjanskem je bila partizanska saniteta v prvih letih vojne (do priho- da XIV. divizije na Štajersko) slabo organizirana, ranjene borce so skrivali veči- noma v bunkerjih; zdravljenje v takih razmerah je potekalo počasi. Prve bun- kerje je slikovito opisal dr. Ivan Kopač – Pavček:46 »Nikoli ne bom pozabil teh naših prvih bolnic v najstrašnejših dneh naše borbe za Štajersko. Bili so temačni kotički na podstrešjih samotnih, revnih kmečkih hiš, skrbno zakriti z vsakovrstno hišno navlako in deskami, v katerih so pritajeno dihali po trije ali štirje težji ra- njenci. Nekajkrat so bile to temne luknje v slami na podu ali v hlevu blizu jasel v obliki bunkerja iz desk, prikritega pod slamo in gnojem. Ponekod si videl to na- šo ‹bolnico› v svinjaku ali čebelnjaku, pa tudi v kleti. Vsi ti kotički, ki so skrivali v sebi po več ranjencev, so bili tako skrbno zakamuflirani, da niti najbistrejše oko 45 Arhiv MnZC, Dnevnik dr. Roberta Kukovca, F-35, m IV. 46 Ivan Kopač je bil rojen l. 1916 v Novem mestu, januarja 1942 je diplomiral v Beogradu. V času druge svetovne vojne je bil brigadni zdravnik XIV. divizije in udeleženec pohoda te divizije na Štajersko. Bil je organizator in upravnik partizanskih bolnišnic na Pohorju. Po osvoboditvi je bil upravnik Vojne bolnišnice Topolšica. V letih 1948–1959 je bil ravnatelj specialne bolni- šnice za TBC Novo Celje, glavni direktor Splošne bolnišnice Celje od 1959 do 1978 ter do leta 1980 strokovni pomočnik in zdravstveni svetovalec Zdravstvenega centra Celje. Od leta 1950 je bil specialist ftiziolog in od 1958. primarij. Prim.: Dr. Ivan Kopač, Zdravstveni vestnik, 1986, str. 437. Skica partizanske bolnišnice Celje v Zgornji Savinjski dolini. Vir: Muzej novejše zgodovine Celje. 167 Letnik 41 (2018), št. 1 ni zapazilo kaj sumljivega. Te naše prve ‹bolnice› je gradil narod sam in narod sam je skrival skrite ranjence pred sovražnikom, da jih ne dobi v svoje kremplje /…/«47 Komandir sanitetne šole pri štabu XIV. divizije takole opisuje razmere v partizanski bolnišnici na Kozjanskem (v okolici Planine) konec leta 1944: »No- tranjost bolniške barake je bila opremljena z dvojnimi pogradi. Takoj poleg vhoda je bila omarica za zdravila in ostale pripomočke. Za težke ranjence so bila naspro- ti dvojnim pogradom tri ločena ležišča (2+1). Nad temi ležišči je bilo zastekleno okno. V neposredni bližini te bolniške barake, nasproti vhodu, smo nato zgradili še barako za osobje. Kasneje pa smo poleg bolniške barake zgradili še majhno bru- narico, ki je bila namenjena za operacijski prostor. Nižje od bolnice smo zgradili še dva dobro zakamuflirana bunkerja, ki bi služila v slučaju nevarnosti. Bolnišnica, ki je dobila konspirativno ime R 9, je bila dobro založena s hrano in sanitetnim mate- rialom (težave so bile samo v tem, da sem bil navajen na italijanska zdravila in ne na angleška), zelo slabo pa je bilo z obleko in čevlji za moštvo. Kasneje se je osebje za silo obleklo v kombinezone, napravljene iz padal zavezniške pomoči, vseskozi pa je bilo pereče vprašanje obutve /.../ Samo življenje v bolnišnici, ki je bila vedno polna in zasedena, je potekalo po običajnem hišnem redu. Kljub temu, da smo ime- li hude ranjence, pa lahko ugotovim, da smo imeli zelo nizko umrljivost. Umrlo je samo pet tovarišev in sicer so bili vzroki smrti: en pljučni prestrel, eden zaradi gangrene na desni nogi in trije tovariši zaradi notranjih obolenj. Umrle tovariše smo pokopali v neposredni bližini bolnišnice. Vsakemu smo dali v grob steklenico z osnovnimi podatki.«48 Zdravstveno službo znotraj štaba IV. operativne cone je v Zgornji Savinj- ski dolini organiziral dr. Peter Držaj.49 Nove razmere so namreč zahtevale dru- gačno organiziranost zdravstvene službe. Močnejši dotok ranjencev na osvobo- jeno ozemlje je zahteval izgradnjo bolnišnic in razdelitev teh v oddelke za težje in lažje ranjene, v interne, pokretne in rekonvalescentne bolniške ustanove in triažne centre. Tudi higiena v partizanskih enotah se je dvignila, na tečajih so usposabljali prepotrebne bolničarje. Tam so se »učili nuditi prvo pomoč ranjen- cu, umetno dihanje, zaustavljanje krvavitev po Esmarchu, tehniko prenošenja ra- njencev, improvizirati imobilizacijo zlomljenih okončin, povoje vseh delov telesa, način desinfekcije, sterilizacije itd.«50 Vzpon in napredek zdravstvene organiza- cije na Štajerskem pa je zavrla zimska ofenziva, ki je uničila skorajda vse bolni- šnice, neodkrite so ostale le še pohorske in kozjanske. Ivan Cestnik, zdravnik v IV. operativni coni, se takole spominja: »Zdravniškega dela je bilo mnogo. Bilo je živahno kot na kaki kirurški kliniki. Razen ambulantnih in komisijskih pregledov so v vsakem času prihajali novi ranjenci. /…/ Po ranjeniških listih smo ugotavljali vrsto poškodb in nujnost operacij. Brez izjeme smo revidirali vsako rano, odstra- nili smo s krvjo prepojeno obvezo, namestili nove opornice in dopolnili kirurško zdravljenje, ki je bilo započeto že v brigadi. Včasih je bilo treba tudi amputira- ti, izvršiti trebušno operacijo, odstranjati projektile itd. /…/ Dr. Kukovec je med drugim operiral tudi slepiče, poškodbe sečnega mehurja in žilne aneurizme. Ker je manjkalo etra, smo narkotizirali z angleškim kloroformom. Marsikaj je bilo treba improvizirati tako rekoč iz nič. Manjkalo je predvsem dobrega kirurške- ga orodja. Operacijsko perilo so bolničarke sešile iz svile angleških padal. Tudi problem sterilizacije smo morali rešiti. V mehanični delavnici so po Kukovčevi zamisli skonstruirali iz pločevine sterilizator na paro pod pritiskom. V mizarski delavnici pa so po njegovih načrtih izdelovali lesene operacijske mize ter Diteri- 47 Mrvič: Partizanska saniteta na Kozjanskem, str. 188. 48 Arhiv MnZC, Defar - Striček: Spomini na partizansko saniteto na Kozjanskem, F-35, m XI. 49 V začetku druge svetovne vojne je bil sekundarij v umobolnici Novo Celje. Aretaciji se je izma- knil z begom v Ljubljano in se zgodaj vključil v NOB; najprej za sanitetno službo organiziral na Dolenjskem, nato je bil poslan na Štajersko. Padel je ob božiču 1944. 50 Cestnik: Iz spominov partizanskega zdravnika na Štajerskem, str. 104. 168 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers ksove, Braunove in abdukcijske oporni, s katerimi smo zalagali tudi druge bolni- ce in brigade.«51 Če povzamemo iz okrožnice dr. Kukovca Pregled etapnega zdravljenja v partizanskih trupnih edinicah sanitete z dne 11. 11. 1944: »Ena glavnih razlik med zdravljenjem ranjencev v mirnem in vojnem času je ta, da bolnik v mir- nem času dobi vso njemu potrebno nego na enem in istem mestu, medtem ko ranjenec v vojnih pogojih dobi potrebno nego na več mestih. Ta nega in skrb za ranjence je v prvi bojni črti bolj primitivna ter se stalno veča in postaja tem bolj strokovna, čim bolj leži sanitetna edinica v ozadju bojne črte.«52 Zaključek Po drugi svetovni vojni so vse tri celjske lekarne predstavljale temelj leta 1948 ustanovljeni Državni lekarni MLO Celje, ki so jo sestavljale I. mestna le- karna (lekarna Pri Mariji Pomagaj), II. mestna lekarna (lekarna Pri orlu) in III. mestna lekarna (lekarna Pri križu).53 Leta 1945 je postal upravnik Zdravstvenega doma Celje dr. Ivan Podpečan,54 ki je obdržal pred vojno delujoče oddelke in obnovil bakteriološki laboratorij. Veliko težav je bilo zaradi pomanjkanja opreme, na novo pa je bilo treba zgraditi tudi bombardirani del stavbe. Upravo zdravstvenega doma je leta 1946 ponovno prevzel dr. Rebernik, dr. Podpečan pa je postal okrajni zdravnik s funkcijo, podobno funkciji bivšega mestnega fizika.55 Splošna bolnišnica Celje, ki je oskrbovala prebivalstvo širšega celjskega okoliša, je bila neposredno po vojni v slabem stanju. Nedograjeni in nevzdr- ževani objekti, nezadostna medicinska oprema in skromen bolnišnični inven- tar, pomanjkanje zdravil in sanitetnega materiala, predvsem pa pomanjkanje zdravnikov specialistov, medicinskih sester in drugega strokovnega osebja je oteževalo nadaljnji razvoj in napredek.56 Z ustanovitvijo prve vlade je bolnišnica prešla pod direktno upravljanje Ministrstva za ljudsko zdravje.57 ARHIVSKI VIRI SI ZAC – Zgodovinski arhiv Celje • SI ZAC_Občina Celje 1941–1945, AŠ 3, 6, 17. • SI ZAC_Zbirka rokopisov, Chronik vom Schluβe des schrecklichen Kriegs 1945, Rok 25. MnZC – Arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje • Branko Defar - Striček, Spomini na partizansko saniteto na Kozjanskem (izjava z dne 14. 11. 1972), F–35, m XI. • Dnevnik dr. Roberta Kukovca, F–35, m IV. 51 Cestnik: Iz spominov partizanskega zdravnika na Štajerskem, str. 102. 52 Prav tam, str. 103. 53 Počivavšek: Tradition of the pharmacies of Celje, str. 240–249. 54 Organizator javnega zdravja: med obema vojnama je v šolo uvedel pouk o higieni, organiziral številna predavanja, potujoče razstave, tečaje prve pomoči itd. Počivavšek: Zdravstveni dom Celje, str. 5. 55 Prav tam, str. 7. 56 Kopač, Vilč, Vindiš: Organiziranost in samoupravni razvoj zdravstva, str. 8. 57 Celjska bolnica po drugi svetovni vojni, str. 56. VIRI IN LITERATURA 169 Letnik 41 (2018), št. 1 • Spomini Ignaca Zupanca, F–35, m IV. SBC – Splošna bolnišnica Celje: • SBC_Personalne mape zaposlenih. LITERATURA Celjska bolnica po drugi svetovni vojni. V: Zdravstvo v Celju in okolici. Celje 1952. Cestnik, Ivan: Iz spominov partizanskega zdravnika na Štajerskem. V: Priroda, človek in zdravje. 1951. Demšar, Aleš: Celjska bolnišnica od Celjskih grofov do danes (drugi del). V: Bilten. 1996, št. 4. Fajdiga, Mirko: V objemu človečnosti. V: Partizansko zdravstvo na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana 1998. Himmelreich, Bojan: Seznam leta 1941 usmrčenih bolnikov umobolnice Novo Celje. V: Celjski zbornik 1991. Celje 1991. Jerina – Lah, Pavla, Grosman, Božena: Gradivo o slovenski partizanski saniteti. Lju- bljana 1979. Kopač, Ivan, Vilč, Bronja, Vindiš, Peter: Organiziranost in samoupravni razvoj zdravstva v širšem celjskem zdravstvenem okolišu. V: Zbornik o razvoju zdravstva na Celjskem od leta 1953–1985. Celje, 1985. Kopač, Ivan: Bolnišnica Celje včeraj, danes in jutri. V: Zdravstveni vestnik. 1986, št. 9/10. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana, 1937. Mrvič, Stane: Partizanska saniteta na Kozjanskem. V: Celjski zbornik 1973–1974. Celje 1974. Orožen, Janko: Zgodovina celjske bolnice (od početka do 1945). V: Zdravstvo v Celju in okolici. Celje 1952. Planinšek, Franc: Razvoj javnega zdravstva v Celju. V: Celjski zbornik 1975–1976. Celje 1977. Počivavšek, Marija: Celjska bolnišnica med drugo svetovno vojno. V: Splošna bol- nišnica Celje: 120 let. Celje 2007. Počivavšek, Marija: Tradition of the pharmacies of Celje = Tradicija ljekarništva u Celju. V: AMHA – Acta medico-historica Adriatica. 2009, št. 2, str. 237–252. Počivavšek, Marija: Zdravstveni dom Celje od ustanovitve do konca 2. svetovne vojne. V: Non est vivere, sed valere vita est. Celje 2003, str. 3–7. Valenti, Davorin: Partizansko zdravstvo. V: Enciklopedija Slovenije. 8. zv., Ljublja- na 1994. Zaveršnik, Herbert: Iz mojega sveta (spomini). Celje 1996. Zdravstvena služba v Celjski občini. V: Celjski zbornik 1960. Celje, 1960. Zupanič Slavec, Zvonka: Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in dru- go svetovno vojno in njegov utemeljitelj dr. Ivo Pirc. Ljubljana 2005. Žižek, Aleksander: Kronika konca strašne vojne 1945 (Dnevniški zapiski Marte Golitsch). V: Kronika. 45/1-2, Ljubljana 1997. HEALTH CARE IN CELJE DURING THE SECOND WORLD WAR Before the Second World War, Celje with immediate surroundings had a population of 18,000 and was the economic, traffic, and cultural centre of the region. The city was well equipped also in terms of health care as it had three SUMMARY 170 Marija Počivavšek: Zdravstvo na Celjskem med drugo svetovno vojno, str. 157–170 Članki in razprave || Articles and Papers pharmacies as well as a health care centre, and a public hospital with maternity hospital. The Second World War and German occupation changed the circum- stances in Celje. The Germans reorganized health care service according to their regulations, thus organizing health care service in German style. All three phar- macies, albeit mostly confiscated, persevered, while the health care centre was reformed into a regional health agency, and persons insured under health insur- ance fund were treated by private doctors or in a hospital. In 1942, the head of civil administration with jurisdiction on Celje hospital (Gaukrankenhaus Cilli) ensured the legal uniformity of health care service in Austria and occupied Slo- venian Styria. Celje hospital was thus operating in co-dependency with the Of- fice of Public Health at the Styria Homeland Association. Germans exiled most doctors, while appointing their own doctors and management. Although Ger- mans had great plans to modernize and expand Celje hospital, their objectives were only partially achieved. Several doctors and medical personnel in Celje de- cided to join partisans in order to help organize successful partisan health care, care for the wounded, and relieve operative army of the severely wounded and ill, thus allowing increased operational capability of the army. Several smaller partisan hospitals arose in Celje area that were managed by doctors or even medics. Hospitals that arose along the path of the XIV. Division were especially important. The most prominent are partisan hospitals on Pohorje which were run by dr. Ivan Kopač - Pavček, the hospital in Matkov kot, Jurklošter, on Boč, and elsewhere. 171 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: rak, register, arhivsko gradivo, epidemiološki kazalniki, zdravstveni informacijski sistem Key-words: Cancer, register, archival material, epidemiological indicators, clinical information system 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 930.25:616-006(497.4)"1950/..."(083.86) Prejeto: 12. 1. 2018 Register raka Republike Slovenije MAJA PRIMIC ŽAKELJ dr., dr. med., specialistka epidemiologije in javnega zdravja Epidemiologija in register raka, Onkološki inštitut Ljubljana Zaloška 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: mzakelj@onko-i.si VESNA ZADNIK izr. prof. dr., dr. med., specialistka javnega zdravja Epidemiologija in register raka, Onkološki inštitut Ljubljana Zaloška 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: vzadnik@onko-i.si TINA ŽAGAR dr., univ. dipl. fiz. Epidemiologija in register raka, Onkološki inštitut Ljubljana Zaloška 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: tzagar@onko-i.si Izvleček Register raka Republike Slovenije (RRRS) je eden najstarejših populacijskih registrov raka v Evropi in najstarejša zbirka zdravstvenih podatkov v Slove- niji. Podatki o bolnikih z rakom in njihovi bolezni ter zdravljenju se zbirajo, obdelujejo, prikazujejo in arhivirajo redno od leta 1950 na Onkološkem in- štitutu Ljubljana (OIL). Danes RRRS hrani že skoraj 400 t. m. dokumentov, ki imajo pravni status arhivskega gradiva. Register vse bolnike spremlja do smrti, tako lahko poleg incidence prikaže tudi preživetje bolnikov in preva- lenco. Ti podatki so skupaj s podatki o umrljivosti osnova za spremljanje, načrtovanje in vrednotenje onkološkega varstva v državi ter podlaga za epi- demiološke in klinične raziskave. Ključni podatki RRRS so od leta 2010 ele- ktronsko dostopni na spletišču SLORA, ves čas pa jih objavljamo v rednih le- tnih poročilih, obdobnih specifičnih raziskavah ter domačih in mednarodnih člankih. Abstract CANCER REGISTRY OF SLOVENIA The Cancer Registry of Slovenia (hereinafter the Registry) is one of the old- est population-based registries in Europe and the oldest collection of medi- cal records in Slovenia. Data on cancer patients and their disease and treat- ment have been collected, processed, shown, and archived regularly since 1950 at the Institute of Oncology in Ljubljana (hereinafter OIL). Today, the 172 Maja Primic -Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar: Register raka Republike Slovenije, str. 171–183 Članki in razprave || Articles and Papers Registry keeps almost 400 m of documents that have legal status of archival material. The Registry monitors patients until their death, thus it can show inci- dence as well as survival and prevalence. Together with mortality data, this data presents the baseline for monitoring, planning, and evaluating oncological care in the state, and the forum for epidemiological and clinical research. Key data of the Registry are from 2010 and electronically accessible on the SLORA website, while they are regularly published in annual reports, period-specific research, and domestic and international articles. Uvod Za spremljanje najpomembnejših zdravstvenih pojavov oziroma za pri- kaz osnovnih zdravstvenih kazalnikov ima večina razvitih držav vzpostavljen rutinski sistem zbiranja podatkov. Proces zbiranja in obdelave teh podatkov imenujemo registracija, osrednjo podatkovno zbirko, ki vsebuje podatke o do- ločeni kategoriji enot, pa register.1 Registri raka zbirajo in obdelujejo podatke o bolnikih s to boleznijo. Glede na populacijo, ki jo pokrivajo, jih delimo na po- pulacijske in bolnišnične. Populacijski registri zbirajo, arhivirajo, obdelujejo in interpretirajo podatke o raku v natančno opredeljeni populaciji določenega ob- močja. Bolnišnični registri zbirajo podatke o bolnikih z rakom, ki so bili obrav- navani v določeni bolnišnici za potrebe te ustanove, posredujejo pa jih tudi po- pulacijskemu registru. Register raka Republike Slovenije (RRRS) je eden najstarejših populacij- skih registrov raka v Evropi, na Onkološkem inštitutu Ljubljana (OIL) deluje že skoraj 70 let. Leta 1950 ga je ustanovila in do leta 1975 vodila pokojna profe- 1 Schlamberger: Registrsko jedro podatkovnega modela države, str. 457–464. Tabela 1: Seznam populacijskih registrov raka, ustanovljenih pred letom 1955 (povzeto po Wagnerju) Država (regija) Leto ustanovitve Prijavljanje Nemčija (Hamburg) 1929 Neobvezno ZDA (New York State) 1940 Obvezno po zakonodaji ZDA (Connecticut) 1941 * Obvezno po zakonodaji od 1971 Danska 1942 Obvezno po zakonodaji od 1987 Kanada (Saskatchewan) 1944 Obvezno po zakonodaji Anglija in Wales (SZ regija) 1945 Neobvezno Anglija in Wales (Liverpool) 1948 Neobvezno Nova Zelandija 1948 Obvezno po zakonodaji Kanada (Manitoba) 1950 Neobvezno Slovenija 1950 Obvezno po zakonodaji Kanada (Alberta) 1951 Obvezno po zakonodaji ZDA (El Paso) 1951 Neobvezno Madžarska (Szabolcs, Miskolc, Vas) 1952 Obvezno po zakonodaji Norveška 1952 Obvezno po zakonodaji Bivša Sovjetska zveza 1953 Obvezno po zakonodaji Bivša Nemška demokratična republika 1953 Obvezno po zakonodaji Finska 1953 Obvezno po zakonodaji od 1961 Islandija 1954 Neobvezno * naknadno so za nazaj registrirali primere od leta 1935 173 Letnik 41 (2018), št. 1 sorica dr. Božena Ravnihar. Zgodovinski pregled Wagnerja2 kaže, da je bil slovenski register raka ustanovljen kot deseti med vsemi populacijski- mi registri na svetu, kot prvi v Evropi in tretji na svetu med tistimi, ki je z obveznim prijavljanjem pokrival celotno geografsko področje neke popu- lacije (tabela 1). RRRS je tudi najstarejša zbirka zdravstvenih podatkov na populacijski ravni v Sloveniji. Leta 1975 je vodenje RRRS prevzela pro- fesorica dr. Vera Pompe - Kirn. Od leta 2003 je RRRS z Enoto za epidemiologijo posebna dejav- nost OIL, ki deluje pod vodstvom dr. Maje Primic Žakelj. V njej delujejo še bolnišnični register OIL, državni register za vodenje in spremljanje orga- niziranega presejalnega programa za raka mater- ničnega vratu (ZORA) in od leta 2007 informacij- ski sistem za vabljenje žensk in za epidemiološko spremljanje organiziranega presejalnega progra- ma za raka dojk (DORA). Slika 1 prikazuje po- membne časovne mejnike v delovanju RRRS od njegove ustanovitve do danes. V RRRS se zbirajo, shranjujejo in obdeluje- jo podatki o vseh novih primerih raka med prebi- valci s stalnim prebivališčem v Sloveniji, inciden- ci. Register vse bolnike spremlja do smrti, tako lahko analizira tudi preživetje bolnikov in pre- valenco, to je število vseh bolnikov, ki so bili živi na izbrani datum, ne glede na to, kdaj so zboleli. Ti podatki so skupaj s podatki o umrljivosti, ki jih zbira in obdeluje Nacionalni inštitut za javno zdravje, osnova za ocenjevanje bremena rakavih bolezni v državi. Podatki RRRS so pomembni za načrtovanje in ocenjevanje onkološkega varstva na področju primarne in sekundarne preventive, diagnosti- ke, zdravljenja in rehabilitacije, za načrtovanje zmogljivosti in sredstev, potrebnih za obvlado- vanje rakavih bolezni; dragoceni so tudi za kli- nične in epidemiološke raziskave v Sloveniji in širših mednarodnih raziskavah ter za vrednote- nje učinkovitosti presejalnih programov za raka. Danes vemo, da je uspešnost in učinkovitost prizadevanja zdravstvene politike in služb zdra- vstvenega varstva za obvladovanje raka mogoče objektivno ovrednotiti le z ustreznimi podatki o bremenu te bolezni in njegovem spreminjanju v času. Samo podatki o tem, koliko sredstev je na- menjenih raznim programom, še zlasti pa bolni- kom tako všečnim dragim biološkim zdravilom, namreč še ne potrjujejo, da so ta sredstva učin- kovito porabljena in da imajo za posledico boljše zdravje prebivalstva. 2 Wagner: History of cancer registration, str. 3–6. Časovni trak mejnikov v razvoju RRRS. 174 Maja Primic -Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar: Register raka Republike Slovenije, str. 171–183 Članki in razprave || Articles and Papers Začetki registracije bolnikov z rakom v Sloveniji in razvoj RRRS do današnjih dni Za vzpostavitev vsake zdravstvene podatkovne zbirke je potrebna pravna podlaga. Za ureditev registracije bolnikov z rakom v Sloveniji je že 21. 3. 1950 v Uradnem listu LRS (št. 10/50) izšel prvi pravni akt, Odredba o obvezni prijavi in kontroli rakavih bolnikov. Sledilo mu je več dopolnil (Ur. l. SRS, št. 14/65, št. 1/80, št. 45/82, št. 42/85; Ur. l. RS št. 9/92, št. 65/00 in št. 47/15). Predhodni- ca prve odredbe je bila Okrožnica z navodili o prijavljanju rakavih obolenj in ustanovitev službe za obvezno prijavljanje rakavih obolenj LRS, ki jo je izdalo Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS dne 26. 7. 1949. Po navodilih te okrožnice se prijavljajo rakava obolenja že od 1. 9. 1949 na posebnih, za to predpisanih obrazcih, ki so bili razposlani vsem bolnišnicam in klinikam.3 Skladno z okrožni- co naj se podatki zbirajo v posebni nacionalni registraciji raka, namenjeni službi na OIL – registru raka. Na OIL je že od njegove ustanovitve leta 1938 delovala ločena delovna enota, služba Zdravstvena evidenca in statistika, ki je poleg druge statistike za potrebe kliničnih raziskav inštituta zbirala tudi podatke o bolnikih z rakom. Ko je bil leta 1950 na OIL ustanovljen državni populacijski register raka, je statistič- na služba prevzela tudi vse naloge, povezane z zakonsko obveznim poročanjem 3 Pompe – Kirn: Petdeset let dela registra raka za Slovenijo, str. 39–42. Primeri različnih prijavnic rakave bolezni, ki so se skozi čas uporabljale v RRRS. Foto: Polona Škulj. 175 Letnik 41 (2018), št. 1 v Register raka Republike Slovenije. Hkrati pa je bil osnovan tudi Bolnišnični register Onkološkega inštituta Ljubljana, ki na OIL deluje še danes.4 Prvi pregled podatkov RRRS za leto 1950 je bil objavljen v Zdravstvenem vestniku leta 1951.5 Takrat so našteli 1671 novih primerov, 708 moških in 963 žensk. Še dobro, da ni bilo primerov več, saj so vse kategorizirali in prešteli roč- no. Podatke iz prijavnic so prepisovali na kartone (slika 2 zgoraj), ki so morali biti zloženi po točno določenem vrstnem redu, saj so se podatki za žive tudi ka- sneje obdobno dopolnjevali, ob koncu vsakega koledarskega leta pa je bilo treba ponovno za vsa incidenčna leta prešteti nove primere, ločeno število umrlih in živih. V začetnih letih so bili podatki o vsakem primeru raka poleg na kartonu vzporedno zapisani tudi na manjših karticah, ki so služile indeksiranju in iska- nju primerov, podobno kot so delovali sistemi za knjižnice. V letu 1968 je izšlo prvo redno letno poročilo, ki ga je sestavljalo 6 pre- glednic; v eni je bilo število prebivalcev takratne SRS, v dveh so bili kazalci ka- kovosti, v treh pa je bila podrobneje prikazana incidenca po starosti, stadiju bolezni ob diagnozi in bolnišnicah prve diagnoze. V začetku leta 1969 je bila narejena prva računalniška obdelava podatkov o incidenci in preživetju bolni- kov z rakom za leta 1961–1965. Redne sprotne računalniške obdelave takrat še niso bile mogoče. Od leta 1965 so bili podatki redno objavljani v posebnih dvojezičnih (v slovenskem in angleškem jeziku) letnih poročilih z naslovom Rak v Sloveniji (1965−1977 in 2007−2017), v vmesnem obdobju (1978−2006) pod imenom Incidenca raka v Sloveniji.6 V začetku šestdesetih let se je RRRS začel uveljavljati v tujini. Že leta 1957 je izšla prva publikacija v angleškem jeziku, Cancer in Slovenia 1955.7 Leta 1966 so bili podatki iz let 1956–1960 objavljeni v prvem zvezku knjige Rak na petih kontinentih,8 ki ga je začela izdajati Mednarodna agencija za raziskovanje raka, posebna agencija Svetovne zdravstvene organizacije s sedežem v Lyonu. Pono- sni smo na to, da smo leta 2012 dobili posebno priznanje za to, da smo eden od le 17 registrov raka na svetu, ki je prispeval podatke za to publikacijo redno od prve izdaje do današnjih dni, trenutno v skupno 11 izdajah. Leta 1968 je bila ustanovljena Mednarodna zveza registrov raka; Slovenija je bila ob ustanovitvi sprejeta za redno članico z volilno pravico.9 V letu 1970 se je petim uslužbenkam RRRS pridružila še zdravnica dr. Vera Pompe Kirn. Njena naloga je bila ob rednem strokovnem svetovanju urediti pri- ročnike za delo, opravljati analize podatkov in pisati članke. Že takrat je namreč veljalo, da mora register v čim večji meri vračati informacije vsem, ki posredujejo podatke, strokovni in laični javnosti, saj je to pogoj za njegovo utemeljitev. RRRS je kasneje vodila do upokojitve leta 2003. Dosegla je širšo prepoznavnost RRRS v svetu in objavila priznane znanstvene dosežke; postala je doktorica znanosti, redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, višja znanstvena svetnica ter leta 2004 tudi ambasadorka znanosti Republike Slovenije.10 Ročna obdelava podatkov v RRRS je postajala zastarela in zamudna, zato so v sedemdesetih letih začeli vzpostavljati računalniško bazo podatkov na ve- likem računalniku v podjetju IskraCommerce; tam je delovala od leta 1975 do 1993. Razvili so programsko opremo za obdelavo podatkov, najprej po shemi 4 Lindtner: Sedem desetletij začasnosti Onkološkega inštituta v Ljubljani: 1938–2008, str. 5; Za- dnik: Poročilo Bolnišničnega registra Onkološkega inštituta Ljubljana za leto 2014. 5 Ravnihar: Statističen pregled in kratka analiza prijavljenih rakovih obolenj iz področja LRS za leto 1950, str. 264–277. 6 Register raka Republike Slovenije: Rak v Sloveniji 2014. 7 Pompe – Kirn: Petdeset let dela registra raka za Slovenijo, str. 39–42. 8 Doll: Cancer incidence in five continents. Vol 1. 9 Pompe – Kirn: Petdeset let dela registra raka za Slovenijo, str. 39–42. 10 Internetni vir: Vera Pompe – Kirin, https://sl.wikipedia.org/wiki/Vera_Pompe_Kirn. Prido- bljeno, 12. 1. 2018. 176 Maja Primic -Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar: Register raka Republike Slovenije, str. 171–183 Članki in razprave || Articles and Papers letnih poročil, kasneje še za dodatne analize. Osemdeseta leta je zaznamovalo obširno raziskovalno delo, tako samostojno kot v okviru mednarodnih raziskav. Tehnološko je bil pomemben začetek sodelovanja s Centralnim registrom pre- bivalstva (CRP). Kot je takratna vodja Irena Tršinar v svojem predavanju pou- darila na 29. svetovnem kongresu registrov raka (v Ljubljani ga je od 18. do 21. 9. 2007 organiziral ravno RRRS skupaj z Mednarodno zvezo registrov raka), je RRRS eden najstarejših in najbolj hvaležnih uporabnikov CRP, ki njihove podat- ke uporablja že od leta 1984.11 S pomočjo CRP je RRRS poleg preostalih osebnih podatkov začel beležiti tudi EMŠO (enotno matično številko občana) in se s tem izognil številnim napakam in podvojenim beleženjem bolnikov z enakimi, po- dobnimi ali nečitljivimi imeni in priimki. To sodelovanje je omogočilo tudi spre- mljanje vitalnega stanja bolnikov (ali je oseba živa, mrtva ali izgubljena iz CRP, na primer zaradi selitve v drugo državo), saj je datume dogodkov posredoval CRP, ključ za povezovanje obeh baz podatkov pa je ravno EMŠO. Tako zamudno poizvedovanje o vitalnem stanju bolnikov pri patronažni službi ni bilo več po- trebno, podatek o vitalnem stanju, pridobljen iz CRP, pa je veliko zanesljivejši. V začetku je povezava podatkov obeh registrov potekala enkrat letno; zaradi čedalje večjih potreb se je pogostost povečevala in je bila kasneje štirikrat le- tno. Od leta 2010 smo ob prenovi informacijskega sistema RRRS vzpostavili tudi neposredno povezavo »on-line« s CRP s posebej varovano spletno tehnologijo, zato se vse spremembe osebnih podatkov v RRRS posodabljajo dnevno. Kljub izrednemu prizadevanju zaposlenih RRRS ne uspe povezati s CRP čisto vseh re- gistriranih oseb; v petletnem obdobju 1990−1994 je bilo 0,5 % prvič registrira- nih oseb nepovezanih s CRP, v 2000−2004 le še 0,03 %, v 2010−2014 pa so vse osebe povezane s CRP. Neposredna povezava »on-line« s CRP omogoča RRRS tudi pridobivanje stalnih naslovov bolnikov, za sprotno posodabljanje šifrantov pa je vzpostavljena tudi redna povezava z Registrom prostorskih enot (RPE) Ge- odetske uprave RS;12 proces omogoča točno opredeljevanje naslovov bolnikov in s tem podrobne analize prostorske razporeditve raka. V devetdesetih letih je stekla prenova računalniške obdelave podatkov; veliki računalnik pri zunanjem izvajalcu je zamenjal lasten strežnik, Oraclova relacijska baza podatkov in njihov neposreden vnos. S tem so postale tudi doda- tne analize podatkov dostopnejše, hitrejše in preprostejše. Leta 2010 je bila ponovno v celoti prenovljena računalniška baza in poso- dobljena obdelava podatkov v RRRS. Od takrat deluje tudi interaktivni spletni portal, poimenovan SLORA po začetnih črkah besed »Slovenija in rak«.13 Dosto- pen je na elektronskem naslovu www.slora.si. Omogoča preprost in hiter dostop do večine ključnih kazalnikov bremena raka v Sloveniji, ki jih pripravita RRRS do zaključenega leta obdelave, trenutno 2014 (incidenca, prevalenca in prežive- tje), in Nacionalni inštitut za javno zdravje RS (umrljivost). S hitrim dostopom do tujih baz omogoča tudi primerjavo bremena raka v Sloveniji z drugimi dr- žavami v Evropi in svetu. Dodane so obširne strokovne razlage, ki pojasnjujejo podatke in seznanjajo uporabnike z nevarnostnimi dejavniki, možnostmi zgo- dnjega odkrivanja in uspešnostjo zdravljenja raka. Vse od začetka delovanja RRRS posebno skrb posveča varovanju osebnih podatkov, pri čemer upošteva veljavne zakonske predpise. Posebno pozornost posveča varovanju prostorov in opreme, pisne dokumentacije, varovanju podat- kov pred izgubo ali uničenjem in sistemski računalniški zaščiti (identifikacija uporabnika in sledljivost dostopov). 11 Tršinar: On-line connection between central register of population and institute of oncology Ljubljana, str. 39. 12 Register raka Republike Slovenije: Rak v Sloveniji 2014. 13 Internetni vir: Spletišče za dostop do podatkov o raku v Sloveniji in drugod, www.slora.si. Pridobljeno 12. 1. 2018. 177 Letnik 41 (2018), št. 1 Podatki o raku v Sloveniji so prikazani v že omenjenih letnih poročilih in na spletnem portalu SLORA. Objavljeni so tudi v 4 monografijah: Zemljevidi incidence raka v Sloveniji 1978−1987,14 Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1963−1990,15 Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1983−199716 in Preživetje bolnikov z rakom, zbolelih v letih 1991–2005 v Sloveniji17 ter številnih prispevkih, objavljenih v domači in tuji strokovni literaturi; v letih 2012–2016 je bilo obja- vljenih več kot 120 del v domači in tuji strokovni literaturi.18 RRRS podatke prispeva tudi v številne mednarodne podatkovne zbirke in projekte. Objavljeni so v vseh devetih zvezkih in deseti ter enajsti elektronski verziji knjige Rak na petih kontinentih (Cancer Incidence in Five Continents),19 ki jo izdaja Mednarodna agencija za raziskovanje raka, in v podatkovnih zbir- kah ECO,20 GLOBOCAN21 in ACCIS.22 Preživetje slovenskih bolnikov je obdelano v mednarodnih raziskavah EUROCARE-2, EUROCARE-3, EUROCARE-4, EUROCA- RE-5, EUROCARE-6,23 CONCORD-1, CONCORD-2, CONCORD-3,24 RARECARE,25 RARECAREnet26 in EUNICE.27 Podatki, zbrani v RRRS, so bili v Sloveniji tradicionalno tisti, na podlagi katerih so se razvijale in v slovenski prostor uvajale nove metode obdelave in prikaza rutinsko zbranih podatkov. Ključno vlogo pri tem so imeli raziskoval- ci, onkološki epidemiologi, zaposleni v RRRS. Tako so bili prvi zemljevidi raka narisani že leta 1951,28 prva starostna standardizacija je bila objavljena leta 1971,29 prvi prikaz opazovanega populacijskega preživetja je bil objavljen leta 1984,30 leta 1995 je bilo populacijsko preživetje onkoloških bolnikov prvič iz- računano po metodi relativnega preživetja, pri kateri je že nujna uporaba spe- cifične programske opreme,31 od leta 2015 pa je preživetje prikazano tudi po novouveljavljeni metodi čistega preživetja.32 Večina geografskih analiz je danes v RRRS opravljena s pomočjo geografskih informacijskih sistemov (GIS). Med slovenskimi zdravstvenimi registri ima trenutno le RRRS podatke urejene tako, da jih je mogoče uporabljati v geografskih analizah s točkovnimi podatki; RRRS je razvil in v svetovnem merilu uveljavil tudi lastno metodo za tovrstne geograf- ske analize.33 14 Pompe – Kirn: Zemljevidi incidence raka v Sloveniji 1978–1987. 15 Pompe – Kirn: Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1963–1990. 16 Pompe – Kirn: Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1983–1997. 17 Primic – Žakelj: Preživetje bolnikov z rakom, zbolelih v letih 1991–2005 v Sloveniji. 18 Register raka Republike Slovenije: Rak v Sloveniji 2014. 19 Internetni vir: Cancer Incidence in Five Continents, ci5: http://ci5.iarc.fr/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 20 Internetni vir: European Cancer Information System, http://eco.iarc.fr/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 21 Internetni vir: GLOBOCAN, http://globocan.iarc.fr/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 22 Internetni vir: Automated Childhood Cancer Information System, http://accis.iarc.fr/. Prido- bljeno, 12. 1. 2018. 23 Internetni vir: EUROpean CAncer REgistry, http://www.eurocare.it/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 24 Internetni vir: CONCORD Global Surveillance of Cancer Survival, http://csg.lshtm.ac.uk/rese- arch/themes/concord-programme/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 25 Internetni vir: RARECARE, http://www.rarecare.eu/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 26 Internetni vir: RARECAREnet, http://www.rarecarenet.eu/. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 27 Internetni vir: European Network for Indicators on Cancer, http://ec.europa.eu/health/ph_ projects/2004/action1/docs/2004_1_33_inter_en.pdf. Pridobljeno, 12. 1. 2018. 28 Ravnihar: Statističen pregled in kratka analiza prijavljenih rakovih obolenj iz področja LRS za leto 1950, str. 264–277. 29 Pompe – Kirn: Želodčni rak v Sloveniji v letih 1961–1965: analiza incidence in preživetja. Magi- strska naloga. 30 Pompe – Kirn: Poročilo o preživetju rakavih bolnikov v SR Sloveniji, str. 81–86. 31 Pompe – Kirn: Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1963–1990. 32 Register raka Republike Slovenije: Rak v Sloveniji 2014. 33 Žagar: Local standardized incidence ratio estimates and comparison with other mapping me- thods for small geographical areas using Slovenian breast cancer data, str. 2751–2761. 178 Maja Primic -Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar: Register raka Republike Slovenije, str. 171–183 Članki in razprave || Articles and Papers Viri podatkov in potek registracije raka v RRRS danes Osnovni vir podatkov so prijavnice raka- ve bolezni, ki jih pošiljajo iz vseh bolnišnic in diagnostičnih centrov v Sloveniji, iz ordinacij osnovnega zdravstvenega varstva pa le izjemo- ma, če bolnik ni napoten na nadaljnje preiska- ve in/ali zdravljenje. Dodatni vir podatkov so zdravniška poročila o vzroku smrti in obdukcij- ski zapisniki z diagnozo maligne bolezni. Prijav- nice prihajajo v RRRS po pošti v papirnati obliki. Izjema so prijavnice za bolnike, obravnavane na OIL, ki jih Bolnišnični register OIL pripravi v ele- ktronski obliki. Samo OIL ima za izpolnjevanje prijavnic organizirano posebno službo, v vseh drugih zavodih je za izpolnjevanje prijavnic za- dolžen zdravnik, ki zdravi pacienta, ali njegov pooblaščenec. Ker so nekateri bolniki z rakom obravna- vani v več kot eni ustanovi, dobi RRRS za posa- mezno bolezen več prijavnic – v povprečju skoraj dve za posamezno bolezen. Vse prijavnice hrani- mo v arhivu, razvrščene v posebne mape (slika 3). Sistem razvrščanja prijavnic v mape in njiho- vega shranjevanja je točno določen (po abecedi in glede na leto ugotovitve ter mesto raka); raz- vrščanje in shranjevanje neobdelanih prijavnic se razlikuje od razvrščanja in shranjevanja obde- lanih prijavnic. Število novih primerov raka se nenehno veča,34 skladno s številom primerov pa se veča tudi količina dodatnega papirnatega gradiva, ki se letno doda arhivu RRRS in trenutno meri sko- raj 400 tekočih metrov. Ne samo da se število pri- merov s časom veča, zaradi boljše diagnostike in učinkovitejšega zdravljenja se daljša tudi preži- vetje bolnikov z rakom. Skladno se povečuje šte- vilo mejnikov bolezni, ki jih zdravniki poročajo RRRS. Konec prejšnjega in v začetku novega sto- letja je RRRS prejel tudi več kot 20 prijavnic za eno samo bolezen. V zadnjih desetih letih po do- govoru zdravniki združijo več informacij o ugoto- vitvi bolezni in zdravljenju na eni sami prijavni- ci, zato se je število teh zmanjšalo na povprečno tri za posamezno bolezen. Sočasno je vedno več drugih virov (na primer poročila o osnovnem vzroku smrti, izvidi histopatoloških preiskav, odpustne diagnoze), iz katerih RRRS pridobiva dodatne informacije o bolezni ali s pomočjo teh 34 Zadnik: Cancer burden in Slovenia with the time trends analysis, str. 47–55; Internetni vir: Spletišče za dostop do podatkov o raku v Sloveniji in drugod, www.slora.si. Pridobljeno 12. 1. 2018. Arhiv RRRS, kjer so prijavnice shranjene v mapah po abecedi ter glede na leto ugotovitve in mesto raka. Foto: Polona Škulj. 179 Letnik 41 (2018), št. 1 virov le preverja zajem primerov in kakovost po- datkov. Količina papirnega materiala se v zadnjih letih ponovno zmanjšuje – čeprav je čedalje več poslanega gradiva, ga je veliko v digitalni obliki. Oboje pripomore k temu, da v zadnjih petih letih količina gradiva ne narašča več tako strmo ali se celo zmanjšuje kljub čedalje večjemu številu no- voodkritih rakov. Pri tolikšni količini gradiva ga ni mogoče enostavno prešteti, zato so na sliki 4 le grobe ocene. Podatki, ki se zbirajo s prijavnicami raka- vih bolezni, se s časom vsebinsko niso pomemb- no spreminjali. Nekoliko sta se spreminjali le oblika in barva prijavnic, večji prenovi sta bili v letih 1972 in 2001 (slika 2, spodaj). S prijavnicami se zbirajo naslednji podatki: identifikacijski podatki: EMŠO (enotna ma- tična številka občana), ime in priimek, dekliški priimek, rojstni kraj in naslov stalnega prebiva- lišča; • podatki o bolezni: anatomsko mesto raka, histološka oz. citološka diagnoza, stadij po TNM ali drugi ustrezni klinični klasifikaciji, opredelitev stadija po vseh preiskavah, na- čin postavitve diagnoze; • podatki o zdravljenju: bolnišnica, oddelek, številka popisa, vzrok sprejema, datum sprejema, datum ugotovitve sedanjega raka, predhodno zdravljenje sedanjega raka, način zdravljenja med sedanjo ho- spitalizacijo, datum pričetega zdravljenja, zaporedna številka sedanjega raka, pred- hodno ugotovljen kakšen drug rak; • podatki ob odpustu oz. smrti: datum odpu- sta oz. smrti, stanje ob odpustu, morebitna obdukcija, ali je predvidena kontrola oz. je bil bolnik premeščen. Podatke, prispele v RRRS na prijavnicah, posebej usposobljene medicinske sestre najprej kodirajo v skladu z mednarodnimi in v RRRS do- govorjenimi pravili. Za razvrščanje neoplazem po primarni lokaciji je od leta 1997 v veljavi de- seta revizija Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene (MKB-10), pred tem je bila v uporabi osma. Pri uvrščanju med maligne bolezni je treba opozoriti še na klasifikacijo morfologije neopla- zem, za katero se uporablja morfološki del Med- narodne klasifikacije bolezni za onkologijo. Od leta 2001 njeno tretjo izdajo z dopolnitvami leta 2011, med letoma 1991 in 2001 je bila v uporabi druga izdaja, od leta 1983 do 1991 pa prva. Do leta 1982 je za razvrščanje neoplazem po mor- fologiji veljala klasifikacija WHO/HS/CAN/24 Groba ocena spreminjanja količine papirnatega gradiva v RRRS, 1950–2019. Poleg prijavnic se kot gradivo šteje vse papirnato gradivo, ki ga RRRS prejme, na primer zdravniška poročila o vzroku smrti, patološki izvidi, odpustne diagnoze. 180 Maja Primic -Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar: Register raka Republike Slovenije, str. 171–183 Članki in razprave || Articles and Papers Code.35 V zadnji izdaji je nekaj novosti, med drugimi navedba, katere histološke vrste sodijo med maligne, in nekaj novih histoloških vrst, ki do tedaj niso bile obravnavane posebej. Skozi čas je bilo več sprememb klasifikacij različnih bole- zni, na primer pri gastrointestinalnih stromalnih tumorjev, mejno malignih tu- morjev jajčnikov in predrakavih sprememb materničnega vratu, na kar je treba biti pozoren pri interpretaciji časovnih trendov. Za prikaz porazdelitve bolezni po stadiju ob diagnozi pri solidnih tumorjih uporabljamo poenostavljeno razvr- ščanje v eno od treh skupin: omejena bolezen, regionalno razširjena bolezen in oddaljeno razširjena bolezen. Primer opredelimo na osnovi ugotovitev katere koli zapisane preiskave – od popisa operacije do obdukcije, če bolnik poprej ni bil zdravljen. Poenostavljena opredelitev stadijev praviloma sledi klasifikaciji TNM (T za tumor, N za nodus (bezgavka), M za metastaza (zasevek)), njena upo- rabnost pa je neprimerno večja od uporabnosti TNM, saj ta ni vedno določen. Kakovost podatkov RRRS in popolnost registracije Kakovost podatkov registrov raka opredeljujejo naslednji kazalniki: od- stotni delež mikroskopsko (histološko ali citološko) potrjenih primerov (89 % v obdobju 1990−1994, 92 % v 2000−2004 in 94 % v 2010−2014) in odstotni delež primerov, registriranih samo iz zdravniških poročil o vzroku smrti (3,6 % v obdobju 1990−1994, 1,4 % v 2000−2004 in 0,2 % v 2010−2014). Popolnost registracije kaže delež vseh novih primerov raka na področju, ki ga pokriva register in ki so vključeni v podatkovno zbirko registra. Neposre- dno jo je mogoče meriti samo s posebnimi raziskavami, namenjenimi oceni po- polnosti, npr. s ponovnim pregledom odpustnih diagnoz in popisov bolezni v bolnišnicah ali ambulantah na določenem območju. V Sloveniji takih raziskav za zdaj še nismo delali, veliko pa nam k popolnosti zajema pomagajo kolegi kliniki, ki jih zanima, kakšno je preživetje bolnikov, zdravljenih pri njih; ko nam pošljejo podatke o svojih skupinah bolnikov, v njih velikokrat najdemo take, ki jih v po- datkovni zbirki RRRS še ni. Na splošno velja, da je popolnost podatkov večja tam, kjer ima register dostop do zdravniških poročil o vzroku smrti. Za tiste, ki so umrli za rakom, pa (še) niso zapisani v registru, RRRS tako dodatno aktivno poizveduje v bolnišni- cah. Na ta način se izboljša popolnost registracije rakov s slabo napovedjo izida, ne pa manj usodnih. Domnevamo, da je v Sloveniji – in tudi v drugih evropskih populacijskih registrih raka – manj popolna registracija nemelanomskega ko- žnega raka in tistih rakov, ki se zdravijo samo ambulantno. To sta tudi glavna razloga, zakaj je nemelanomski kožni rak izključen iz večine mednarodnih pri- merjav – RRRS je eden izmed registrov, ki kljub težavnosti zajemanja podatkov uspe zagotoviti zanesljivo oceno bremena nemelanomskega kožnega raka. Smer razvoja RRRS v prihodnosti Že desetletja ugotavljamo, da zaradi razvoja novih informacijskih reši- tev in spremenjenega načina dela zdravnikov sedanji način prijavljanja rakavih bolezni v RRRS postaja čedalje manj učinkovit. Ker je prijavljanje neredno, so- delavci RRRS preveč časa porabijo za aktivno poizvedovanje pri izvajalcih. Zato je obdelava podatkov in izdelava poročil v RRRS prepočasna – običajno regi- stri raka objavljajo podatke z vsaj dvoletno zakasnitvijo, vendar RRRS ocenju- je, da bi lahko s spremenjenim načinom dela zakasnitev objavljanja podatkov zmanjšal za eno leto ali dve. Težave pri pridobivanju podatkov pa najverjetneje 35 Register raka Republike Slovenije: Rak v Sloveniji 2014. 181 Letnik 41 (2018), št. 1 vplivajo tudi na popolnost in kakovost zbranih podatkov. Našteto zmanjšuje uporabnost podatkov, zbranih v RRRS. Osnovni namen RRRS je namreč zago- tavljanje kazalnikov, ki omogočajo spremljanje, načrtovanje in vrednotenje onkološkega zdravstvenega varstva, kar pa brez sprotno zbranih podatkov ni mogoče. K večji kakovosti in popolnosti zajema informacij v RRRS bosta prispe- vala poenotenje dokumentacije in elektronska obdelava podatkov oddelkov za patologijo, pa tudi celotnega popisa bolnika z rakom. Z uvedbo eZdravja v nacionalni zdravstveni sistem se tudi v RRRS predvideva postopen prehod na brezpapirno delovanje. Zaradi prostorske stiske kot tudi lažjega in hitrejšega dostopa do gradiva pa se RRRS pripravlja tudi na digitalizacijo arhiva. Kakovost in ažurnost poročanja bi izjemno povečala aktivna registracija, kot jo poznajo nekatere evropske države – usposobljeno osebje registra v tem primeru podat- ke pridobiva samo, neposredno iz diagnostičnih in kliničnih zapisov. Na ta način bi lahko za izbrane bolezni v sodelovanju s kliniki oblikovali tudi dodatne klinič- ne registre, ki bi vsebovali razširjen nabor podatkov, s tem pa tudi natančnejše vrednotenje kakovosti obravnave bolnikov z rakom. LITERATURA Doll, Richard, Payne, Peter, Waterhouse, John: Cancer incidence in five continents. Vol 1. Berlin: Springer, 1966. Lindtner, Jurij, Škrk, Janez: Sedem desetletij začasnosti Onkološkega inštituta v Ljubljani: 1938–2008. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo, 2014. Pompe - Kirn, Vera: Petdeset let dela registra raka za Slovenijo. V: Onkologija: strokovni časopis za zdravnike, 4 (2000), št. 1, str. 39–42. Pompe - Kirn, Vera, Primic - Žakelj, Maja, Ferligoj, Anuška, Škrk, Janez: Zemljevi- di incidence raka v Sloveniji 1978–1987. Ljubljana: Onkološki inštitut, Register raka za Slovenijo, 1992. Pompe - Kirn, Vera, Primic - Žakelj, Maja: Poročilo o preživetju rakavih bolnikov v SR Sloveniji. V: Zdravniški Vestnik 53 (1984), št. 2, str. 81–86. Pompe - Kirn, Vera, Za- kotnik, Branko, Benulič, Tomaž, Volk, Neva, Škrk, Janez: Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1963–1990. Ljubljana: Onkološki inštitut, Register raka za Slovenijo, 1995. Pompe - Kirn, Vera, Zakotnik, Branko, Zadnik, Vesna: Preživetje bolnikov z rakom v Sloveniji 1983–1997. Ljubljana: Onkološki inštitut, Register raka za Slovenijo, 2003. Pompe - Kirn, Vera: Želodčni rak v Sloveniji v letih 1961–1965: analiza incidence in preživetja. Magistrska naloga. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1971. Primic - Žakelj, Maja, Zadnik, Vesna, Žagar, Tina, Zakotnik, Branko: Preživetje bol- nikov z rakom, zbolelih v letih 1991–2005 v Sloveniji. Ljubljana: Onkološki inštitut, 2009. Ravnihar, Božena, Gruden, Igor: Statističen pregled in kratka analiza prijavljenih rakovih obolenj iz področja LRS za leto 1950. V: Zdravniški Vestnik, 20 (1951), št. 1, str. 264–277. Register raka Republike Slovenije: Rak v Sloveniji 2014. Ljubljana: Onkološki inštitut Ljubljana, Epidemiologija in register raka, Register raka Republike Slovenije, 2017. Schlamberger, Niko: Registrsko jedro podatkovnega modela države. V: Dnevi slovenske informatike. Zbornik posvetovanja. Portorož: Slovensko društvo Informatika, 1996, str. 457–464. Tršinar, Irena: On-line connection between central register of population and in- stitute of oncology Ljubljana. V: At the crossroad of tradition and new technologies in cancer registration. The role of cancer registries in cancer control: programme and book VIRI IN LITERATURA 182 Maja Primic -Žakelj, Vesna Zadnik, Tina Žagar: Register raka Republike Slovenije, str. 171–183 Članki in razprave || Articles and Papers of abstracts. (ur. Maja Primic - Žakelj, Tina Žagar, Vesna Zadnik). Ljubljana: Onkološki inštitut Ljubljana, 2007, str. 39. Wagner, G.: 1991 History of cancer registration. V: Cancer registration: Principle and Methods (ur. M, Parkin et al.). Lyon: IARC, str. 3–6. Zadnik, Vesna, Primic - Žakelj, Maja, Lokar, Katarina, Jarm, Katja, Ivanuš, Urška, Žagar, Tina: Cancer burden in Slovenia with the time trends analysis. V: Radiology and Oncology 51 (2017), št. 1, str. 47–55. Zadnik, Vesna, Primic - Žakelj, Maja, Žagar, Tina: Poročilo Bolnišničnega registra Onkološkega inštituta Ljubljana za leto 2014. Ljubljana: Onkološki inštitut, 2016. Žagar, Tina, Zadnik, Vesna, Primic - Žakelj, Maja: Local standardized incidence ratio estimates and comparison with other mapping methods for small geographical areas using Slovenian breast cancer data. V: Journal of Applied Statistics 38 (2011), št. 12, str. 2751–2761. INTERNETNI VIRI Automated Childhood Cancer Information System (ACCIS): http://accis.iarc.fr/. Pridobljeno 12. 1. 2018. Cancer Incidence in Five Continents: http://ci5.iarc.fr/. Pridobljeno 12. 1. 2018. Concord: http://csg.lshtm.ac.uk/research/themes/concord-programme/. Pri- dobljeno 12. 1. 2018. European Cancer Observatory (ECO): http://eco.iarc.fr/. Pridobljeno 12. 1. 2018. European Cancer Registry Based Study on Survival and Care of Cancer Patients (Eurocare): http://www.eurocare.it/. Pridobljeno 12. 1. 2018. European Network for Indicators on Cancer (EUNICE): http://ec.europa.eu/he- alth/ph_projects/2004/action1/docs/2004_1_33_inter_en.pdf. Globocan: http://globocan.iarc.fr/. Pridobljeno 12. 1. 2018. Information Network on Rare Cancers (Rarecarenet): http://www.rarecarenet. eu/Surveillance of Rare Cancers in Europe (Rarecare): http://www.rarecare.eu/. Pri- dobljeno 12. 1. 2018. Geslo: Vera Pompe - Kirn: https://sl.wikipedia.org/wiki/Vera_Pompe_Kirn. Pri- dobljeno 12. 1. 2018. Zadnik, V., Primic Žakelj, M. SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka. Onkološki inštitut Ljubljana: www.slora.si. Pridobljeno 12. 1. 2018. CANCER REGISTRY OF SLOVENIA The Cancer Registry of Slovenia (hereinafter the Registry) is operating at the Institute of Oncology in Ljubljana (OIL) and is one of the oldest population based registries in Europe. It was founded in 1950 and headed until 1975 by the deceased professor dr. Božena Ravnihar. By the time of its creation, the registry is the tenth among all population-based registries in the world, the first one in Europe, and the third in the world among those, which by compulsory notify- ing, covered the entire geographical area of a population; the Registry is also the oldest collection of medical records in Slovenia. Today, the Registry keeps al- most 400 m paper documents which have legal status of archival material. The Registry collects, stores, and processes the data on new cancer cases among cit- izens with permanent residence in Slovenia, incidences. The Registry monitors patients until their death, thus it can also analyse survival and prevalence. This data together with mortality data presents the baseline for assessing the bur- SUMMARY 183 Letnik 41 (2018), št. 1 den of malignant diseases in the country. The registration of malignant diseases was legally regulated for the first time in 1950. Data processing was performed manually at the beginning, on the big computer in Iskra Commerce Company from 1975 until 1993, the big computer of the outsourcer, Oracle reference data, and their direct input was replaced by Registry’s server in the 1990s,. In 1984, cooperation with Central Population Register (CPR) started. The Registry then started recording the personal identification number, thus avoiding numerous errors on entering personal data. The cooperation allowed monitoring of pa- tient’s vital status. Data of both registers was connected annually at the begin- ning. Since the renewal of Registry’s information system in 2010, we have es- tablished direct online connection with CPR with specially protected internet technology, resulting in daily updates of personal data in the Registry. The cur- rent method of notifying about malignant diseases to the Registry is steadily be- coming less effective. Due to irregular notifications, co-workers at the Registry spend too much time actively gathering information from providers. In the near future, we plan to gradually transfer the service to eHealth, and the digitalisa- tion of archives is planned in order to reduce overcrowding and facilitate access to material. The quality and currency of reporting would be increased by active registration where Registry personnel obtains directly from diagnostic and clin- ic records. Additional clinic registers with extended data collection could thus be formed in cooperation with clinicians, thereby allowing more accurate evalu- ation of the quality of care for cancer patients. Key data of the Registry are from 2010 electronically accessible on the SLORA website, while they are regularly published in regular annual reports, period-specific research, and domestic and international articles. 185 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Kranjska, organizacija zdravstva, cepljenje, babištvo, kolera Key-words: Carniola, health care organisation, vaccination, midwifery, cholera IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS 1.04 Strokovni članek UDK 930.25:614.2(497.4)"18" Prejeto: 16. 1. 2018 Gradivo o zdravstvu v 19. stoletju v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije OLGA PIVK višja svetovalka – arhivistka Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-pošta: olga.pivk@gov.si Izvleček V prispevku je s konkretnimi primeri prikazana organizacija zdravstva na Kranjskem v 19. stoletju, kot pomoč za iskanje gradiva o zdravstvu pa so na- vedeni fondi in njihova ureditev. Predstavljeni so tudi posamezni dokumenti, ki osvetljujejo vsebine s področja cepljenja in babištva ter ukrepe zoper ko- lero, tako na deželnem kot tudi lokalnem nivoju. Abstract ARCHIVAL RECORDS ON HEALTH CARE IN THE 19TH CENTURY IN ADMINISTRATIVE FONDS OF THE ARCHIVES OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA The article presents the organization of health care in Carniola in the 19th century with practical examples, while fonds and their arrangement are pro- vided as assistance in finding the archival records on health care. Individu- al documents which highlight contents of midwifery and vaccination, and measures against cholera at regional as well as local level are also presented. 186 Olga Pivk: Gradivo o zdravstvu v 19. stoletju v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije, str. 185–193 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Organizacija zdravstva v 19. stoletju na Kranjskem Organizacijo zdravstva v avstrijski monarhiji v 1. polovici 19. stoletja so urejali sanitetni normativ iz leta 1770 (Generale Normativum In Re Sanitatis) in inštrukcije iz začetka 19. stoletja. S temi predpisi so določili dolžnosti in ob- seg dejavnosti zdravnikov (fizikov), kirurgov, ranocelnikov, lekarnarjev in babic. Vsak kirurg ali ranocelnik je moral poleg drugega opravljati tudi zobozdravstve- ne storitve. Za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni (zlasti kuge in drugih nalezljivih bolezni ljudi in živine) so izvajali karanteno (sanitarni kordon na ko- pnem in morju). Leta 1782 so začeli mediko-kirurški študij na liceju v Ljubljani (in nekaterih drugih deželnih glavnih mestih), ki je imel pomembno vlogo pri izobraževanju kirurgov in porodničarjev takratne dežele Kranjske. Študij so iz- vajali do leta 1850. 1 Pri deželni oblasti je bil za področje zdravstva odgovoren protomedikus (višji zdravnik), na kresiji pa kresijski zdravnik. V vsaki kresiji so imeli tudi kresijskega ranocelnika in distriktne zdravnike, v okrajih pa so bili nameščeni okrajni ranocelniki. 2 Primer: Kresija Postojna je imela v Postojni kresijskega zdravnika in ranocelnika, v Vipavi je deloval distriktni zdravnik, prav tako pri rudarskem uradu v Idriji, okrajni ranocelniki pa v Postojni, Bistri, Planini, Idriji, na Premu, Snežniku, v Senožečah in Vipavi. V vsakem okraju je bilo več babic, v Postojni, Idriji in Vipavi pa so imeli tudi lekarno. Sredi 19. stoletja je prišlo do političnih sprememb, ki so med drugim prinesle ukinitev kresij in ustanovitev okrajnih glavarstev. Tem spremembam je sledila tudi organizacija zdravstva. Tako so leta 1850 za opravljanje javne zdravniške službe v posameznih okrajnih glavarstvih kronovine Kranjske do- ločili enega od dotedanjih kresijskih oz. distriktnih zdravnikov, ki so morali biti nastanjeni v kraju, kjer je bil sedež okrajnega glavarstva.3 Vsako okrajno glavarstvo je predstavljalo svoj zdravstveni okraj (distrikt) s svojim zdravnikom, le črnomaljsko glavarstvo je spadalo v pristojnost nekda- njega kresijskega zdravnika iz Novega mesta. Sedež distriktnega zdravnika iz Škofje Loke so prenesli v Kranj, iz Mokronoga v Trebnje, drugi so ostali na svojih prejšnjih mestih in tudi njihove naloge so ostale enake kot pred reorganizacijo. Bili so pristojni za nadzor vsega dogajanja v zvezi z zdravstvenim stanjem ljudi in živine na svojem področju, skrbeli so za izboljšave in odpravo napak ter o svojih ugotovitvah poročali višji instanci. Nadzorovali so delo ranocelnikov, ba- bic in lekarnarjev, jih opozarjali in prijavljali prestopke. Morali so poročati tudi o morebitnih šarlatanih, mazačih, nepooblaščenih zdravnikih, ranocelnikih in babicah ter kramarskih prodajalcih zdravil. Deželnim upravnim oblastem so leta 1850 kot strokovne posvetovalne organe dodelili stalne zdravstvene komisije, leta 1870 pa deželne zdravstvene svete. 24. 4. 1888 so na podlagi državnega zakona iz leta 1870 izdali Zakon o zdravstveni službi na Kranjskem, po katerem so se za opravljanje nalog glede zdravstvene policije in zdravstva občine povezale med sabo v zdravstvena okrožja (distrikte), ki so se navadno ujemala z mejo sodnih okrajev. Glede na obstoječe razmere je lahko deželna vlada v dogovoru z deželnim odborom tudi drugače določila mejo zdravstvenega okrožja; enake pristojnosti je imela tudi 1 Brumec: Kratka zgodovina medicine, str. 52–54. 2 Šematizem 1834, str. 201. 3 Deželni zakonik in vladni list, XXIII. del., II. letnik, št. 473: Položaj in delokrog zdravnikov, do- deljenih okrajnim glavarstvom. 187 Letnik 41 (2018), št. 1 glede poimenovanja okrožja. Če je naloge lahko opravljala občina (zdravstvena občina) sama, jo je v tem pogledu zastopal župan oz. izvoljeni občinski odbor, sicer pa zbor predstavnikov vseh občin. 4 Primer: Okrajno glavarstvo Logatec je imelo okrajnega zdravnika in živinozdrav- nika in je obsegalo 3 sodne okraje – Logatec, Idrijo in Lož:5 • Sodni okraj Logatec s 6 krajevnimi občinami in 14.831 prebivalci je imel 12 babic in po enega okrožnega zdravnika v zdravstveni občini Cerknica in v zdravstvenem okrožju Planina. • Sodni okraj Idrija z 8 krajevnimi občinami in 15.483 prebivalci je predsta- vljal 1 zdravstveno okrožje z okrožnim zdravnikom, lekarnarjem in nje- govim pomočnikom ter 11 babicami, pri rudniku pa sta bila nameščena še en višji rudarski zdravnik in 1 zdravnik. • Sodni okraj Lož s 3 krajevnimi občinami in 9.959 prebivalci so oskrbovali en okrožni zdravnik in 8 babic. Zastop zdravstvene občine oz. okrožja je določal proračun dohodkov in stroškov za zdravstvene namene in poskrbel za pokritje morebitnega primanj- kljaja. O zdravstvenih zadevah je poročal političnemu oblastvu in predlagal na- stavitve zdravstvenega osebja. Predlog je potrdil deželni odbor in o svoji od- ločitvi obvestil deželno vlado, ki je v določenih primerih imela pravico odreči potrditev. Odbor je v soglasju z vlado določal tudi namestnika in sedež delovanja zdravnika ter njegovo plačo. Plačni razredi so bili trije, od 600–800 goldinarjev. Ranocelniki, ki so bili dovolj usposobljeni za začasno opravljanje del okrožnega zdravnika, so dobivali najmanj 400 goldinarjev. Zdravniki so imeli pravico do starostnih doklad in pravico do pokojnine zase in za svojce. Njihova služba je bila javna, denar za plače je pritekal od priklad na direktne davke. Upravičeni so bili tudi do povračila stroškov službenih poti. 6 Za službo okrožnega zdravnika se je lahko potegoval tisti, ki je imel do- voljenje za opravljanje zdravstvene prakse po deželah, zastopanih v državnem zboru, ki je imel avstrijsko državljanstvo, ki je bil fizično sposoben, moralno ne- oporečen in je obvladal oba deželna jezika. Službeno navodilo7 je okrožnim zdravnikom na Kranjskem nalagalo na- slednje dolžnosti: • za svoje delo so bili odgovorni političnemu oblastvu in deželnemu odboru; • morali so sodelovati z okrajnimi zdravniki, jim dajati pojasnila glede jav- ne zdravstvene službe ali se z njimi posvetovati; • poročati o zdravstveni situaciji na zborih zdravstvenih zastopov in pri- stojnemu okrajnemu glavarstvu ter pomagati občinam pri sestavi stati- stičnih letnih poročil; • nadzorovati in podpirati občine pri izvrševanju dolžnosti zdravstvene po- licije; • nadzorovati delo babic, mrliških oglednikov in pomožnega osebja (ogle- dnikov živine in mesa, razkuževalne službe); • nadzorovati ustanove za pomoč bolnim, oskrbo invalidnih oseb ter splo- šno zdravstveno stanje ljudi in živali; 4 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, 1888, IX. kos, št. 12, str. 81: Zakon o zdravstveni službi na Kranjskem. 5 SI AS 134, škatla 232, PE 1454. 6 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, 1888, IX. kos, št. 12, str. 81: Zakon o zdravstveni službi na Kranjskem. 7 Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, 1889, III. kos, št. 8, str. 14: Navodila za delo zdravstvene službe po občinah vojvodine Kranjske in razdelitev dežele v zdravstvena okrožja. 188 Olga Pivk: Gradivo o zdravstvu v 19. stoletju v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije, str. 185–193 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections • nadzorovati pojav nalezljivih bolezni, izvajati preventivne ukrepe in ob morebitnem izbruhu sodelovati z okrajnim zdravnikom, ki je vodil po- stopke; • naznanjati težke, nevarne in smrtne telesne poškodbe; • cepiti proti črnim kozam (cepitveni predpis 9. 7. 1836); • izvajati mrliške oglede v občini bivanja ali ob sumljivih okoliščinah; • zdraviti uboge; • pregledovati osebe, določene za odgon; • vzdrževati domačo lekarno in • imeti potrebno orodje za kirurške ali porodniške posege. Pregled upravnih fondov z gradivom o zdravstvu Za prvo polovico 19. stoletja je najpomembnejši fond, kjer dobimo gradi- vo s področja zdravstva Gubernij v Ljubljani, ki je razdeljeno v 8 registratur in obsega obdobje 1783–1849. Gradivo je označeno z vsebinsko oznako fascikel in različnimi arabskimi številkami. Za obdobje 1809–1813 najdemo tovrstno gradivo tudi v fondu Glavnega intendanta Ilirskih provinc pod številko XXXII, medtem ko ga je v fondih kresij Ljubljana, Postojna in Novo mesto ohranjenega zelo malo. Več gradiva za to področje je v guberniju, kjer se nahajajo razna kre- sijska poročila in koncepti dopisov na kresije. Za lokalno zgodovino pa je nekaj gradiva v vrhniškem okrajnem komisariatu, ki je kronološko urejeno. Najuporabnejši fondi glede zdravstvenih zadev v 2. polovici 19. stoletja so Deželna vlada v Ljubljani 1861–1918, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1791– 1918 (personalne zadeve), Namestništvo v Ljubljani 1850–1860, Deželna sa- nitetna komisija v Ljubljani 1850–1865 in Deželni zbor in odbor za Kranjsko 1861–1918 (vzdrževanje zdravstvenih ustanov, personalne zadeve). Za lokalno Tabela 1: Razdelitev dežele Kranjske v zdravstvena okrožja Okrajno glavarstvo Ime zdravstvenega okrožja Postojna Postojna, Ilirska Bistrica, Senožeče, Vipava Kočevje Kočevje, Kočevska Reka, Velike Lašče, Ribnica Krško Krško, Kostanjevica, Mokronog, Radeče Kranj Škofja Loka, Železniki, Kranj, Cerklje, Tržič Ljubljana okolica Ljubljana, Šmarje, Vrhnika Litija Litija, Stična (sedež zdravnika Šentvid) Logatec Idrija, Lož, Planina (sedež zdravnika Logatec), Cerknica Radovljica Kranjska Gora, Radovljica, Bled, Bohinjska Bistrica Novo mesto Novo mesto, Žužemberk, Trebnje Kamnik Brdo (sedež zdravnika Prevoje), Kamnik Črnomelj Metlika, Črnomelj Tabela 2: Popis gradiva o zdravstvenih zadevah v prvih treh registraturah gubernija I. registratura Fasc. št. 20 Dekreti in okrožnice o izobraževanju ranocelnikov, babic, dolžnostih protomedika, 1784–1786 Fasc. št. 25 Špitali, ubožnice, prisilne delavnice, 1779–1786 II. registratura Fasc. št. 233 NormalijeFasc. št. 236 Normalije III. registratura Fasc. št. 50 Dopisi glede cepljenj, zdravil, spolnih bolezni, tedenska poročila o umrlih, 1808 Fasc. št. 51 Zdravstveni delavci, veterinarji, 1795–1809 itd. 189 Letnik 41 (2018), št. 1 zgodovino pa najdemo veliko gradiva v fondih okrajnih glavarstev Logatec in Radovljica, nekaj pa tudi v okrajih Ljubljana okolica in Kranj. Leta 1851 so izdali enotni registraturni načrt za Namestništvo in okrajna glavarstva, v katerem imata zdravstvo in veterina številko fascikla 17, ta pa se deli še na 23 oddelkov. Fasc. 17 Sanitetne zadeve 1 Predpisi, ordinacijski predpisi, takse za zdravila 2 Sanitetno osebje, organizacija, imenovanje, upokojitev, odpust, plače, pokojnine, nato njihovi dediči 3 Dopustitev privatne prakse 4 Pouk za babice in podpore 5 Nastanitev babic 6 Lekarne, podelitev obrti, preiskava 7 Koze, cepljenje, sklad in premije za cepljenje 8 Epidemije, poročila, računi in partikularji 9 Računi za zdravila in njihova odobritev 10 Direkcija dobrodelnih zavodov in uprava, njeno osebje 11 Špitali, bolnice, skladi 12 Izterjava oskrbovalnih stroškov 13 Umobolnica in sklad, nastanitev umobolnih 14 Porodnišnica in najdenišnica in sklad, deželna oskrba najdenčkov, partikularji 15 Mrliški ogled in poročila o umrlih 16 Pokopališča in mrtvašnice z zdravstvenega vidika 17 Transport trupel in prevoz 18 Dovoljenja za uvoz tujih zdravil 19 Nadzor nad trgovino s strupi 20 Živinska kuga, bolnica za živali, poročila, partikularji 21 Psi, konjederci, pasja steklina 22 Škrljevka, sifilis 23 Kolera Nekaj primerov gradiva s področja zdravstva Cepljenje proti črnim kozam Z navodilom o vodenju in izvajanju cepljenja proti črnim kozam,8 ki so ga izdali leta 1808, so natanko določili postopke cepljenja, pridobivanja cepiva, prepoznavanja poteka bolezni in promocije cepljenja med ljudmi. Cepljenje so v vsaki deželi vodili pristojni za zdravstvene zadeve pri de- želni oblasti, tj. sanitetni referent in protomedik oz. pri kresijah kresijski zdrav- niki. Izdajali so dovoljenja za cepljenje izprašanim zdravnikom in ranocelnikom ter skrbeli za dobavo ustreznega cepiva. Zdravniki so morali dobro poznati po- tek in značilnosti bolezni ter znati ravnati s cepivom in s cepljenimi ljudmi. Pri spodbujanju cepljenja so poleg kresijskih, mestnih in deželnih fizikov sodelovali tudi duhovniki in učitelji. Večletne izkušnje so pokazale, da med ljudmi še vedno ni dovolj zani- manja in da je treba povečati napore za dosledno uvedbo cepljenja in kontrole uspešnosti. 9 8 SI AS 14 Gubernij, reg. III, škatla 389, PE 276, 1808: Navodila za izvajanje cepljenja. 9 SI AS 33 Deželna vlada, fascikel 794/13258, 1864: Mnenje glede smotrnosti uvedbe obvezne- ga cepljenja. 190 Olga Pivk: Gradivo o zdravstvu v 19. stoletju v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije, str. 185–193 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Ker so za kozami obolevali tudi cepljeni otroci in jih je nekaj celo umrlo, so predvidevali, da gre verjetno za tiste, pri katerih cepljenje ni bilo uspešno. Vzrokov, zakaj matere niso pripeljale otrok na cepljenje, je bilo več: zaradi malo- marnosti, velike oddaljenosti od kraja cepljenja, zaposlenosti mater z domačimi opravili itd. Posledica je bila, da je ostalo vsako leto veliko otrok necepljenih oz. cepljenje ni bilo uspešno in je še vedno prihajalo do občasnih epidemij. Obo- levnost za kozami pri tistih, ki niso bili uspešno cepljeni, pa je med ljudmi še povečevala dvom v smiselnost cepljenja. Obvezno cepljenje so predpisali od 6. tedna dalje, zaradi šibkosti ali bo- lezni pa so ga lahko tudi za določen čas prestavili. Ob izbruhu koz je bilo treba še necepljene cepiti po hitrem postopku. Ponovno cepljenje naj bi sledilo pri 12 letih. Nespoštovanju predpisov je sledila denarna kazen ali celo zapor. Statistika nalezljivih bolezni leta 1895 v Okrajnem glavarstvu Logatec čr- nih koz ne omenja. Bila pa je še vedno velika smrtnost pri otrocih zaradi davice in škrlatinke, pri starejših pa je bil za marsikoga usoden tifus. 10 Čeprav v statističnem poročilu ne omenjajo črnih koz, pa v poročilu o iz- vedbi cepljenja v okraju Logatec11 lahko preberemo, da so se še vedno ukvarjali s problemi izpred 30 in več let. Koze so cepili v 10 krajih: Planina, Grčarevec, Hotedršica, Ravnik, Gorenji Logatec, Dolenji Logatec, Žibrše, Ceste, Trate, Rovte. Po seznamu bi moralo priti na cepljenje 273 oseb, ampak od teh jih je 30 že umrlo, 4 so odpotovali, tako jih je prišlo v poštev le 239. K cepljenju sta prišli 202 osebi, pri 190 je bilo cepljenje uspešno, pri 9 ne, pri 3 pa niso mogli preve- riti učinka, ker niso prišli na kontrolo. 10 SI AS 134 Logatec, škatla 232, PE 1459, 1895. 11 SI AS 134 Logatec, škatla 235, PE 1485, 1899. Tabela 3: Statistika cepljenja za obdobje 1858–1863 Leto cepljenja Število za cepljenje Število cepljenih Niso prišli na kontrolo Necepljeni Zboleli za kozami cep. nece. Umrli zaradi koz cep. nece. 1858 14.809 13.553 504 1256 14 118 1 4 1859 13.656 12.821 413 835 2 93 3 21 1860 14.770 13.692 263 1078 70 21 5 – 1861 12.630 11.763 271 867 21 8 – 3 1862 14.498 13.524 533 974 367 263 7 59 1863 13.168 11.893 258 1275 3 82 2 9 Povprečje 13.921 12.874 373 1047 79 97 3 16 Tabela 4: Statistika bolezni v Okrajnem glavarstvu Logatec za leto 1895 1895 Zbolelo M/Ž/O Ozdravilo M/Ž/O Umrlo M/Ž/O Tifus 51/47/20 41/40/17 10/7/3 Davica -/2/150 -/2/88 -/-/62 Škrlatinka -/-/38 -/-/17 -/-/21 Ošpice -/-/27 -/-/25 -/-/2 Meningitis 1/2/6 -/-/1 -/-/4 Trd vrat 1 5 14 1/5/6 -/-/8 Norice 32 -/-/32 Griža 19 -/-/12 -/-/7 191 Letnik 41 (2018), št. 1 Izobraževanje in delovanje babic Že sredi 18. stoletja so v slovensko govo- rečih deželah začeli izvajati babiške tečaje v slo- venskem jeziku. Tečajnice, ki so se marca 1899 udeležile usposabljanja na babiški šoli v Ljublja- ni, so morale biti stare med 24 in 40 let, vešče branja in pisanja, biti telesno in duševno zdrave in cepljene proti kozam. Tečaji so bili brezplačni, udeleženkam pa so povrnili tudi potne stroške. Po uspešno opravljenem izpitu je vsaka dobila diplomo in po slovesni obljubi, da bo svoje delo vestno opravljala,12 je lahko zaprosila za službo v določenem okraju.13 Izprašane babice, ki so opravljale babiški poklic, so morale imeti na svojem bivališču tablo z napisom in oblastem redno pošiljati poročila s podatki o porodnicah, poteku porodov, novo- rojencih in morebitnih posebnostih. Pri svojem delu so potrebovale tudi ustrezno opremo in ma- terial: milo, vazelin ali lanolin, karbolno kislino ali drugo dezinfekcijsko sredstvo, eter, cimetovo tinkturo – vse obvezno v originalni embalaži iz lekarn, pribor za klistiranje, ženski kateter, škar- je za popkovino in ščetko za nohte.14 Periodično so se morale javljati na občini in prinesti s seboj babiško orodje, ki ga je zdravnik pregledal. Orod- je je bilo last zastopa zdravniškega okrožja in ga je babica vrnila, če je odšla iz okrožja. V gradivu najdemo tudi poročila in kazen- ske ovadbe zaradi prekrškov pri opravljanju ba- biškega poklica. Včasih so kakšno babico obtožili sodelovanja pri prekinitvi nezaželene nosečnosti ali pa so pri porodu pomagale izkušene, vendar nešolane ženske, ki niso imele dovoljenja za ta- kšno delo. Ker so s tem odjedale kruh uradnim babicam, so jih te naznanjale oblastem. Na za- govor so morali tudi možje, ki so klicali takšne ženske na pomoč pri porodu. Čeprav so bili v ozadju verjetno manjši stroški, so gospodje za svoje početje našli precej izvirne izgovore: ura- dnih babic v Rovtah naj bi se namreč bali, ker da »imata predolge jezike«. Nešolane babice pa so si s svojo nezakonito pomočjo prislužile nekaj dni strogega zapora in kakšen postni dan.15 12 SI AS 134 Logatec, škatla 235, PE 1478, 1898, PE 1484, 1899. 13 SI AS 137 Radovljica, škatla 859, PE II/5595. V diplomi je navedeno »/…/ podvrgla se je ostri preizkušnji iz poro- dničarstva in pri tem pokazala tako umetelnost, da se je izkazala za pripravno in izkušeno babico in se ji dovoljuje babiti (pomagati pri porodu) po vseh kronovinah avstrij- skega cesarstva«. 14 SI AS 134 Logatec, škatla 235, PE 1484, 1898. 15 SI AS 134 Logatec, škatla 232, PE 1456, 1895. Babiška diploma Terezije Žvab, 1892. Vir: SI AS 137 Radovljica, škatla 859, PE II/5595.13 192 Olga Pivk: Gradivo o zdravstvu v 19. stoletju v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije, str. 185–193 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Ukrepi proti koleri V 20. letih 19. stoletja se je Evropa pr- vič soočila z epidemijo kolere, ki se je do konca stoletja kljub različnim ukrepom še nekajkrat ponovila. Tudi prebivalcem Kranjske bolezen ni prizanesla, zato so oblasti izdajale navodila za preprečevaje širjenja okužbe oz. kako poskrbeti za obolele. Ob izbruhu kolere v Galiciji leta 1895 so zato najprej aktivirali za takšne primere usta- novljene zdravstvene komisije, ki so morale pre- veriti stanje higiene v svojem kraju, prostore in opremo za oskrbo morebitnih obolelih ter poskr- beti za dovolj razkuževalnih sredstev. Kako je to izgledalo na terenu lahko razberemo iz poročil, ki so jih iz občin pošiljali na Okrajno glavarstvo Logatec.16 Zagotovo so takšni dogodki precej pri- pomogli, da so v krajih bolj vestno očistili hiše in okolico, sanirali neurejena gnojišča in zaščitili izvire pitne vode. Za razkuževanje so uporablja- li živo apno in karbolno kislino, nekatere občine pa so nabavile tudi razkuževalne stroje. Večina občin je imela pripravljene posebne prostore in določene tudi ljudi za oskrbo bolnikov, nekateri pa so stvar vzeli manj resno, kot npr. v Rovtah: »V našem kraju do sedaj še nikoli kolere ni bilo, ko je v Logatcu in v Vrhniki bilo polno mrličev, tukaj za kolero ni nobeden umrl in sme se misliti, da tudi zdaj v tem mrzlem zimskem vremenu tu gori kole- ra ne pride.« Na srečo ni prišla niti kam drugam, čeprav so še v naslednjih letih opozarjali na pre- vidnost zaradi posameznih pojavov v vzhodnih delih sveta. Gradiva za raziskovanje zdravstva je v upravnih fondih Arhiva Republike Slovenije pre- cej, je pa zelo različno ohranjeno. Za določena po- dročja so samo posamezni dokumenti, lahko pa je gradiva veliko, vendar se vsebine ponavljajo. Včasih je potrebno dosti potrpežljivega iskanja, da iz posameznih drobcev nastane zgodba. Na deželnem nivoju je v glavnem v nemškem jeziku, v pisani gotici, v okrajnih glavarstvih pa večino- ma v slovenskem jeziku, kar ljubiteljem lokalne zgodovine nekoliko olajša raziskovanje. 16 SI AS 134 Logatec, škatla 234, PE 1466, 1895. Razglas o ravnanju s tujci, ki prihajajo iz okuženih območij, 1892. Vir: SI AS 33 Deželna vlada, konvoluti, škatla 307, PE 603/2027. 193 Letnik 41 (2018), št. 1 ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 14 Gubernij v Ljubljani (1784–1849). • SI AS 33 Deželna vlada v Ljubljani (1861–1927). • SI AS 134 Okrajno glavarstvo Logatec (1843–1945). • SI AS 137 Okrajno glavarstvo Radovljica (1819–1941). TISKANI VIRI Deželni zakonik in vladni list, XXIII. del., II. letnik, št. 473, Ukaz c. k. kranjskega deželnega poglavarstva 4. oktobra 1850. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, 1888, IX. kos, št. 12, str. 81. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko, 1889, III. kos, št. 8, str. 14. Schematismus des Laibacher Gouvenements-Gebiethes im Königreiche Illiyrien, Ljubljana 1834, str. 201. LITERATURA Brumec, Viljem: Kratka zgodovina medicine, Maribor 2008. ARCHIVAL RECORDS ON HEALTH CARE IN THE 19TH CENTURY IN ADMINISTRATIVE FONDS OF THE ARCHIVES OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA Health care organisation in Austrian monarchy in the 19th century was regulated by the law on health care in 1770 and 1870 as well as with various instructions and circulars issued whenever necessary. With these rules, the obligations and scope of activities of doctors (physicist), surgeons, physicians, pharmacists, and midwives were established. Education of midwives began in the mid-18th century, whereas in 1782 the lyceums in Ljubljana and some other regional centres implemented medical-surgical studies. In provincial authori- ties, a protomedic (senior medical officer) was responsible for the health field, while the district doctor was responsible for the district. Every district had a district physician and district doctors, whereas in counties county physicians were appointed. With the abolishment of districts in the mid-19th century, dis- trict doctors took over performing of medical service in county boards. Provin- cial administrative authorities were granted permanent health committees as expert advisory bodies in 1850, and also provincial health councils in 1870. Administrative fonds of the Archives of the Republic of Slovenia contain considerable amount of archival records which is differently preserved. Indi- vidual documents pertain to some areas, while a substantial amount of material is related to other areas, however contents recur. Sometimes infinite patience is required to piece together a story. Material at provincial level is written mostly in German language, in ‘blackletter’ style, while material in county boards is mostly written in Slovenian language which will make work easier for amateur researchers of local history. VIRI IN LITERATURA SUMMARY 195 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: osebni fond Anton Prijatelj, dr. med., zdravnik, Nova Gorica, medicina dela, zdravstvena vzgoja, zgodovina medicine Key-words: Personal fond Anton Prijatelj, M. D., Nova Gorica, occupational medicine, health education, history of medicine 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 930.25:929Prijatelj A. 616-051:929Prijatelj A. Prejeto: 17. 1. 2018 Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela. Oris portreta uglednega primorskega zdravnika »Zdravje ni samo odsotnost bolezni, pač pa človekovo telesno, duševno in socialno dobro počutje.«1 (dr. Anton Prijatelj) IVANKA URŠIČ prof. zgodovine in sociologije, arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv v Novi Gorici Trg Edvarda Kardelja 3, SI-5000 Nova Gorica e-pošta: ivanka.ursic@pa-ng.si Izvleček V prispevku je predstavljen portret uglednega primorskega zdravnika, prim. dr. Antona Prijatelja, dr. med., specialista medicine dela. Ukvarjal se je z zdra- vstvenim varstvom delavcev, zlasti v lesni industriji, raziskoval problematiko izostanka z dela zaradi bolezni. Kot predavatelj, mentor in zlasti kot publicist je nesebično razdajal svoje znanje. Prispevke s področja medicine dela je ob- javljal v strokovnem časopisju, predaval, urejal in pisal zdravstvene nasvete v časopisih. Po upokojitvi se je posvetil zgodovini medicine; o tem pričajo objavljene knjige in življenjepisi znanih slovenskih, predvsem primorskih zdravnikov. Abstract DR. ANTON PRIJATELJ, OCCUPATIONAL HEALTH CARE MEDICINE EXPERT. PORTRAIT OF A PROMINENT DOCTOR IN PRIMORSKA The article represents the portrait of the prominent doctor operating in Pri- morska, chief of medicine Dr. Anton Prijatelj who was an occupational health care medicine. He was engaged in labour health care, especially in lumber industry, and researched the issue of absence from work due to illness. As a lecturer, mentor, and publicist in particular, he selflessly shared his knowl- edge. He published articles in the field of occupational medicine in profes- sional journals, lectured, edited and wrote medical advice in newspapers. After retirement, he devoted himself to the history of medicine; published books and biographies of prominent Slovenian doctors, primarily doctors in Primorska are proof of this. 1 Prijatelj, Anton: »Kadar nas nič ne boli, ne razmišljamo o zdravju«. Družina, 2. 1. 2000, št. 1, str. 20. 196 Ivanka Uršič: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela ..., str. 195–207 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod – osebni fondi zdravnikov Na Goriškem so v preteklosti delovali številni zdravniki, ki so se, tako kot je pri zdravnikih večkrat primer, posvečali tudi glasbeni, likovni in besedni ume- tnosti, politiki in športu. V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici (PANG) so med osebnimi fondi tudi fondi zdravnikov iz časa po prvi in drugi svetovni vojni, med njimi je nekaj domačinov, druge pa je sem pripeljala službena ali kakšna druga pot. Dr. Stanislav Pavlica2 (1893–1991), zobozdravnik, po rodu iz Rihember- ka (današnjega Branika), je prehodil razburkano življenjsko pot, okusil tujino in dve svetovni vojni. Iz obdobja službovanja v Vipavi so ohranjeni popisni listi o ponesrečencih v kmetijstvu, izvidi in recepti, vpisne knjige zdravniških spri- čeval, zdravniških obiskov z opisom bolezni in poškodb pacientov. Po letu 1950 se je preselil v Trst in tam opravljal zdravniški poklic do visoke starosti. Bil je dejaven tudi na političnem in društvenem področju, vrsto let predsednik Slo- venskega dobrodelnega društva v Trstu. Dr. Izidor Reja3 (1877–1918), zdravnik in narodnoobrambni delavec, se je rodil v Vipolžah v Goriških brdih in umrl v Trstu. Kot zdravnik je služboval na Mostu na Soči, v Rihemberku, Komnu, Bazovici pri Trstu, kjer je bil tudi me- stni zdravnik in vojaški nadzdravnik. Povsod je bil dejaven tudi na narodnoo- brambnem področju. Zaradi slabih razmer, v katerih so živeli nekateri slovenski umetniki, je hotel ustanoviti Društvo ljubiteljev slovenske umetnosti, »ki naj bi pomagalo od časa do časa našim umetnikom«, a do ustanovitve ni prišlo. Leta 1912 si je prizadeval pomagati Ivanu Cankarju. Bil je Cankarjev prijatelj in nje- gov podpornik.4 V fondu so računi, naslovljeni na Izidorja Rejo in potrdilo za vplačilo me- nice Vinarskega društva v Gorici, 1905–1907. Dr. Branko Rustja5 (1922–1985), zdravnik osnovnega zdravstva na se- vernem Primorskem je bil po maturi l. 1942 interniran v Gonars. Medicino je študiral na ljubljanski univerzi in jo zaključil leta 1951. V Kobaridu je 31 let delal kot splošni zdravnik. Bil je med prvimi zdravniki, ki so po drugi svetovni vojni orali ledino razvoja osnovnega zdravstva na Primorskem. Ob zdravniškem delu je našel čas tudi za glasbo in literaturo. Sodil je med največje poznavalce jazza v Jugoslaviji in bil med ustanovitelji jazz festivala na Bledu. Med letoma 1960 in 1970 je na radiu Ljubljana vodil oddajo Jazz pod drobnogledom. Imel je bogato zbirko preko 2500 plošč jazza in nekaj sto pomembnejših del o tej in drugi glasbi.6 V njegovem osebnem fondu je ohranjena korespondenca z dr. Alojzom Gradnikom (1952–1959) in pismo Toneta Pretnarja in Mirana Hladnika (Držav- na založba Slovenije), 1984. Dr. Jože Andlovic7 (1923–2008), zdravnik, kirurg, alpinist, je po maturi in vojni vihri, ki jo je čudežno preživel, kar opisuje v knjigi Skozi sotesko druge svetovne vojne, doštudiral na medicinski fakulteti. Prvo službo je dobil na Mostu na Soči, nato pa je do upokojitve leta 1980 delal kot kirurg v bolnišnici v Šem- petru. Bil je aktiven alpinist, gorski reševalec v Gorski reševalni službi Tolmin, gorski vodnik v Planinskem društvu Nova Gorica, član prvih jugoslovanskih himalajskih odprav. Kot inštruktor je sodeloval v Kunaverjevi šoli za nepalske vodnike v Manangu. Zapuščina obsega poleg osebne dokumentacije gradivo, povezano z od- 2 SI PANG 356 Pavlica Stanislav, dr. med., t. e. 1. 3 SI PANG 652 Reja Izidor, dr. med., t. e. 1. 4 PSBL III, str. 175–176. 5 SI PANG 646 Rustja Branko, dr. med., t. e. 1. 6 PSBL III, str. 246. 7 SI PANG 1140 Andlovic Jože, dr. med., 0,9 tm. 197 Letnik 41 (2018), št. 1 pravami, ki se jih je udeležil (dnevniški zapiski z odpravo na Kangbačen, zapiski ekspedicijske- ga zdravnika odprave na Anapurno, ambulantna knjiga odprave na Kangbačen 1965 in drugi zapi- si o delu zdravnika na odpravah), rokopis knjige Skozi sotesko druge svetovne vojne, koresponden- co s kolegi iz alpinističnih vrst, diplome in pri- znanja različnih društev in organizacij (Planin- ske zveze Slovenije, Planinske zveze Jugoslavije, Planinskega društva Nova Gorica, GRS …). Bogata je serija diapozitivov z odprav, obiskov gora v do- movini in sosednjih državah.8 V PANG hranimo tudi doktorsko diplomo dr. Jožefa Leopolda Masiča, doktorja medicine in filozofije, iz leta 1779. Doma je bil iz okolice Vipa- ve, študiral pa na univerzi na Dunaju.9 V Zbirki arhivskega in dokumentacijskega gradiva se nahajajo številni dokumenti iz zapu- ščine dr. Franca Marušiča (1901–1965). Medi- cino je študiral najprej na univerzi v Ljubljani, nadaljeval in zaključil pa na univerzi v Gradcu. V Padovi je leta 1927 zagovarjal disertacijo o higi- enskih razmerah idrijskih rudarjev. Po opravlje- nem doktoratu se je pripravljal za specializacijo iz kirurgije. V prometni nesreči je izgubil desno roko, zato je nato služboval kot privatni zdravnik v Solkanu in Gorici. Po NOB, v katerem je aktivno sodeloval, se je aktivno posvetil preventivni me- dicini in delal kot organizator zdravstva na Pri- morskem, pisal o stanju zdravstvene službe na Goriškem in Primorskem, sodeloval pri obnovi planinstva po drugi svetovni vojni, bil ustanovi- telj filatelističnega društva.10 Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela11 »Eden prvih v Sloveniji nasploh in prvi zdravnik medicine dela na Primorskem po vojni je v to neobdelano ledino zaoral dr. Anton Prijatelj iz Nove Gorice. Po več kot dveh desetletjih trdega zdravniškega, študijskega in raziskovalnega dela je skupaj s peščico stanovskih kolegov postavil trde strokovne temelje za nadaljnji razvoj te de- lovnim ljudem nadvse potrebne medicinske pano- ge. /…/«12 Dr. Anton Prijatelj je bil dejaven na mnogih 8 Nusdorfer: Zapuščina dr. Jožeta Andlovica, str. 435. 9 SI PANG 352 Dr. Masič Jožef Leopold, 1779, 1 listina. 10 Marušič: Zdravniki Franz Maruschitz, Filip D. Marušić in Franc Marušič, str. 404–405. 11 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., 1909–2014, 2,1 tm. 12 Primorska srečanja, str. 25. Dr. Anton Prijatelj. Vir: PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 19. 198 Ivanka Uršič: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela ..., str. 195–207 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections področjih zdravstva in ob tem je nastala bogata dokumentacija. Skupaj z ženo Ano Marijo Prija- telj sta jo pripravila in izročila arhivu. Osebni fond dr. Anton Prijatelj obsega 21 arhivskih škatel. Gradivo je popisano, popis je dostopen v elektronski bazi slovenskih regional- nih arhivov SIRAnet. Fond je razdeljen na naslednje serije: Osebni dokumenti dr. Antona Prijatelja; Osebni dokumenti dr. Antona Prijatelja; Spriče- vala, diploma, doktorat, potrdila o nazivih; Izka- znice, 1909–2014 I. Osebni dokumenti družine dr. Antona Prijatelja, 1909–2006 II. Dokumentacija o zaposlitvi in druge de- javnosti, 1952–2014 III. Korespondenca, 1961–2014 IV. Strokovno gradivo (Medicina dela), 1978–2006 V. Dokumentacija o publicistični dejavno- sti, 1979–2000 VI. Fotografije, 1956–1999 VII. Kasete, DVD, 1994–2000 VIII. Časopisni članki, fotokopije, 1960–2001 IX. Razno, 1963–1964 Življenje in delo dr. Antona Prijatelja13 Dr. Anton Prijatelj se je rodil 30. 1. 1931 v Sarajevu, kjer je bil oče zaposlen kot poštni uradnik. Osnovno šolo in klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in se po maturi, leta 1949, vpisal na Medicinsko fakulteto in 22. 12. 1956 di- plomiral. Po vojaščini je stažiral v splošni bolni- šnici v Vipavi, Šempetru pri Gorici in Ljubljani ter leta 1959 opravil strokovni izpit. Od leta 1958 do 1971 je bil zdravnik obra- tne ambulante v Tovarni pohištva Meblo v Novi Gorici, od leta 1959 do 1971 tudi upravnik te ambulante. Delo je nadaljeval v dispanzerju za medicine dela v Zdravstvenem domu Nova Gori- ca, ki ga je leta 1971 sam ustanovil in vodil do leta 1974. Od leta 1975 do 1978 je bil direktor Temeljne organizacije združenega dela splošne- ga zdravstva Nova Gorica. Leta 1960 je začel specializacijo iz medi- cine dela. Podiplomski študij iz medicine dela je končal leta 1964 na »Školi narodnog zdravja Andrija Štampar« v Zagrebu, specialistični izpit iz medicine dela je opravil istega leta v Ljubljani. 13 Podatki o življenju in delu dr. Antona Prijatelja, glej: SI PANG/1146, fond Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 1; PSBL III., str. 105–107. Spričevalo Prijateljeve mame Kristine Valenčič por. Prijatelj, Trnovo, od 21. 12. 1923 do 14. 4. 1924. Vir: PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 1. 199 Letnik 41 (2018), št. 1 Ob rednem zdravniškem delu je raziskoval zdravstvene razmere delavcev in vplive delovne- ga okolja na njihovo zdravje, poškodbe pri delu, zastrupitve s hlapi organskih topil, vpliv lesnega prahu na dihalni sistem in vzroke delovne ne- zmožnosti itd. Postal je specialist medicine dela, magister in doktor znanosti tega področja in tudi akademski učitelj medicine dela. Po sklepu sveta Medicinske fakultete z dne 26. 2. 1985 je bil imenovan oz. izvoljen v naziv docenta za predmet medicine dela na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Dne 26. 3. 1990 je Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo sprejel sklep, da izpolnjuje pogoje za naziv primarija. Študije dr. Antona Prijatelja na področju medicine dela V intervjuju za Primorska Srečanja je dr. Prijatelj takole opredelil medicino dela kot stro- ko: »Po definiciji svetovne zdravstvene organi- zacije je medicina dela popolna zaščita delavcev; ukvarja se s škodljivimi učinki na zdravje, ki jih povzročajo dejavniki dela in delovnega okolja. Me- dicina dela je preventivna dejavnost ali, drugače rečeno, aktivno zdravstveno varstvo delavcev, kjer zdravnik z dispanzersko metodo dela preprečuje bolezni delavcev in skrbi za njihovo dobro počutje, zdravje in delovno storilnost.«14 Od prvih začetkov, ko so zdravniki skrbeli samo za zdravljenje obolelih delavcev, pa do pre- prečevanja poklicnih bolezni, se je pojem medi- cine dela razširil tudi na skrb za boljše delovne razmere. V razmerju do drugih medicinskih ved pa je medicina dela tipična preventivna veda, ki poskuša z modernimi pripomočki že zgodaj od- kriti pri delavcu okvare zdravja zaradi dela.15 Medicina dela ima med specializiranimi vejami medicine na Slovenskem eno najdaljših tradicij. Ni naključje, da se je že v začetku 18. sto- letja začela razvijati ravno v Idriji. Idrijski rudnik živega srebra, ki je za španskim Almadenom dru- gi največji na svetu, je štiri stoletja pripadal habs- burškemu dvoru. Da bi si lastniki zagotovili čim večji izkop, so vpeljali zdravstveno in socialno varstvo idrijskih rudarjev veliko prej kot drugod; kronične zastrupitve z živosrebrnimi hlapi so namreč močno zmanjševale delovno storilnost. Prvi in hkrati eden najpomembnejših zdravnikov v Idriji, Johanus Antonius Scopoli, je v svojem 14 Primorska srečanja, str. 25. 15 Prav tam, str. 25. Diploma dr. Antona Prijatelja, Medicinska fakulteta v Ljubljani, 22. 12. 1956. Vir: PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 1. 200 Ivanka Uršič: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela ..., str. 195–207 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections delu De Hydrargyro Idriensi Tentamina Physico-Chymico-Medica temeljito opi- sal simptomatiko kronične zastrupitve z živim srebrom in se tako uvrstil med zgodnje avtorje del iz medicine dela, higiene in toksikologije.16 Poleg Scopolija je bil zelo znan tudi botanik Balthasar Hacquet (1739– 1815), ki je bil rudniški kirurg in je živel v Idriji od leta 1766 dalje. Rudnik je imel stalno svojega zdravnika, medtem ko se je v drugih podjetjih in tovarnah ta služba začela v glavnem razvijati šele po letu 1947. Že leta 1952, to je samo štiri leta po osnovanju Tovarne pohištva Meblo v Novi Gorici, je bila v tovarni posebna obratna ambulanta kot del zdravstvenega doma. Približno v istem času so bile tudi ambulante pri železnici in v Tovarni cementa in salonita v Anhovem. Dr. Prijatelj je zapisal, da so te ambulante usta- novili z namenom, da bi delavci manj čakali v splošni ambulanti. Na tihem so upali, da bodo delavci zapravili manj časa in da bodo hitreje prišli do zdravil. To pa ni bila poglavitna naloga obratnih ambulant. Njihova prva naloga ni bilo zdravljenje ali kot so po starem rekli kurativa, ampak aktivno zdravstveno var- stvo ali preventiva.17 Dr. Prijatelj se je že od svoje prve službe v Obratni ambulanti Tovarne pohištva Meblo ukvarjal z medicino dela. Pionirje sodobne medicine dela so nazivali obratni oz. tovarniški zdravnik. Bil je prvi zdravnik, ki je bil v Obratni ambulanti Meblo zaposlen polni delovni čas. Ob nastopu službe v Tovarni pohištva Meblo je pregledal ves kolektiv in te podatke obdelal. Čez nekaj let je ponovno pregledal kolektiv in primerjal zdra- vstveno stanje delavcev v presledku nekaj let. Ta študija ni bila objavljena. Iz obsežne bibliografije dr. Prijatelja izstopajo poleg magisterija in dok- torata tri pomembne raziskave: o akutni zastrupitvi s hlapi organskih topil, o invalidnosti in poklicni obolelosti gozdnih delavcev in raziskava o nesrečah na lesnoobdelovalnih strojih. V prvi raziskavi je avtor raziskal vzroke in posledice akutne zastrupitve v Tovarni pohištva Meblo v Novi Gorici. 16 Zupanič Slavec: Slovenski začetki medicine v Idriji v 18. stoletju, str. 581. 17 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 10. Dr. Anton Prijatelj med delavci v Tovarni pohištva Meblo v Novi Gorici. Vir: PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 19. 201 Letnik 41 (2018), št. 1 V raziskavi o invalidnosti in poklicni obolelosti gozdnih delavcev je prika- zal primerjalnozdravstvene obremenitve gozdnih delavcev s podatki za vso Slo- venijo. Prikazal je tudi posledice teh obremenitev in predstavil metodo ocenje- vanja poklicnih bolezni v gozdarstvu. Iz njegove študije sledi, da je delo gozdnih delavcev zdravju nevarno, da je število poškodb večje kot pri drugih poklicih in delih in da je upokojitev zgodnejša. Ugotovil je, da je beneficirana doba upravi- čena. V raziskavi Analiza nesreč na lesnoobdelovalnih strojih je kandidat skupaj s soavtorjem inž. Darkom Hrovatinom, vodjo službe za varstvo pri delu, obdelal 182 nesreč na strojih v Tovarni pohištva Meblo v Novi Gorici v letih od 1953 do 1962 (pripetilo se je 634 nesreč, to pomeni, da je bilo 28,8 % nesreč na strojih). Zaključki raziskave so bili naslednji: Pri izbiri novih delavcev, ki bodo delali na strojih, je treba vsakega temeljito pregledati, tako da bo obveljalo načelo: pravi človek na pravo mesto. Pri nabavi stroja je treba upoštevati, da so vsi nevarni deli zaščiteni. Upravljanje lesnoobdelovalnih strojev naj bo poverjeno le stro- kovno usposobljeni osebi, ki mora za stroj odgovarjati.18 Leta 1975 je zagovarjal magisterij z naslovom Vpliv lesnega prahu na di- halni sistem. Obdelal je spirometrije 400 delavcev iz Mebla in iz tovarne KLI Logatec ter izračunal spremembo pljučnih funkcij glede na čas izpostavljenosti določenim količinam lesnega prahu.19 V praksi in teoriji se je posvečal problemom bolehanja in izostankov z dela zaradi bolezni, spremljal gibanje bolehanja in raziskoval vzroke zanje. Do- gnanja s tega področja medicine dela je strnil v doktorski disertaciji z naslovom Vpliv nekaterih socialnih dejavnikov na začasno delanezmožnost zaradi bolezni, poškodb pri delu, zunaj dela in nege družinskega člana oz. kratko Vpliv nekaterih socialnih dejavnikov na bolovanje. Obdelal je triletno boleanje 2000 delavcev iz Iskre in Mebla in za 200 delavcev dveletno bolovanje samo glede na nego dru- žinskega člana. Glede na očitek, da so na bolniškem dopustu največkrat tako imenovani polproletarci, je ugotovil, da ni bilo nobene razlike med tistimi, ki so živeli v mestu, in tistimi s podeželja.20 Doktoriral je l. 1983 na Univerzi v Ljubljani pod mentorstvom dr. Saše Cvahte. »Tudi dober nasvet je zdravilo«21 Poleg vsakdanjega ambulantnega dela je bil dejaven še na mnogih podro- čjih. Že od vsega začetka je bila zdravstvena vzgoja ljudi pomemben del nje- govega udejstvovanja. Predaval je predmet Zdravstvene vzgoje in Preventivne medicine na postdiplomskih študijah medicine dela za zdravnike in predmet Zdravstvena vzgoja v medicini dela na postdiplomskih tečajih iz medicine dela za višje in srednje medicinske sestre. Bil je mentor številnim specialistom medicine dela in pri mnogih diplom- skih nalogah srednjih in višjih sester s področja medicine dela in zdravstvene vzgoje. Kot predavatelj se je udeležil številnih kongresov in simpozijev s področja medicine dela široko po Jugoslaviji.22 V pismu dr. Jožeta Felca z dne 14. 12. 1987 preberemo zanimivo misel o Prijateljevi publicistični dejavnosti: (Moram priznati, da mi je bliže vaše tako 18 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 1. 19 Primorska srečanja, str. 27. 20 Grum, Peter: »Dr. Anton Prijatelj tudi dr. znanosti«. Primorske novice, 30. 9. 1983, št. 79, str. 6. 21 Hožič, Maks: »Tudi dober nasvet je zdravilo«. Primorske novice, 4. 11. 2000, št. 44, str. 9. 22 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 9. 202 Ivanka Uršič: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela ..., str. 195–207 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections imenovano laično udejstvovanje na polju medicine dela, ki ima tudi splošno kul- turni pomen, kot pa vaša znanstvena dela, ki so bila odločilna za to, da se ponaša- te, tako redek v provincialnih razmerah, z akademskim nazivom.«23 Skoraj ni slovenskega strokovnega in poljudnega zdravstvenega časopisa, ki ne bi prinašal vsaj nekaj njegovih prispevkov, ki jih je več kot 1500. Vrsto let je pisal zdravstvene nasvete v časopisu Primorske novice in bil urednik rubrike Zdravstveni kotiček. Podobno rubriko je imel tudi v reviji Naša žena, vrsto let je sodeloval pri Delavski enotnosti z rubriko Obratna ambulanta, v Družini z rubriko Zdravnik svetuje. Poljudne članke je objavil še v revijah Les, Teleks, Srečanja, v tovarniških glasilih Meblo, Gostol, KK Vipava itd. Prijatelj je bil v uredništvu številnih časopisov in revij: Zdravstveni Ve- stnik, Ergonomija, Delo in varnost, Srečno … Obsežni zdravstveno-vzgojni in razsvetljenski opus je dopolnjeval z go- vorjeno besedo na radiu (Radio Koper in Ljubljana I, Val 202, Radio Ognjišče, Radio Trst A) in na televiziji (v rubriki Zrno, Mi in zdravje na RTV Ljubljana). Na kasetah, videokasetah in DVD so posnetki predstavitev del dr. Prija- telja, nekaterih njegovih oddaj (Portreti, Zastrupitve v kmetijstvu), predavanj, intervjujev. Objavil je tudi nekaj poljudnih brošur z nasveti o zdravem načinu življe- nja: Da ne bo nesreč pri delu, Pravilno sedenje boljše delo, Večja odpornost = boljše zdravje=boljše delo, Debelost ogroža zdravje … Med knjigami24 sta postali uspešnici poljudna zdravstvenovzgojna knjiga Pijem, torej sem! (1992), Bog daj zdravje! Slomšek zdravstveni vzgojitelj (1999). Knjiga Pijem, torej sem je nastala na podlagi bogatega znanja in izkušenj s pacienti, ki so zašli na rob alkoholne bolezni ali pa so že bili težko bolni. Knjiga je prispevek k vsesplošnemu ozaveščanju, kaj alkohol je in kaj iz človeka ta sicer žlahtna vsebina lahko napravi. Knjižica je bogat informator o stanju alkohologi- je v različnih časovnih obdobjih in didaktični pripomoček za človeka, ki zaradi alkoholizma trpi bolj, kot si okolica – ta ga velikokrat spregleda ali celo obsoja – misli. V knjigi je veliko podatkov o tem, kako so se ljudje že v starih časih soočali s problemom zasvojenosti. 23 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 7. 24 Leta 1989 je dr. Prijatelj izdal poljudnoznanstveno knjigo Kako in kam na dopust. Ob predstavitvi knjige Bog daj zdravje! Slomšek zdravstveni vzgojitelj. PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 19. 203 Letnik 41 (2018), št. 1 Iz Prijateljevih zapisov spoznamo vso nevarnost, ki jo alkohol in alkoho- lizem prinašata v človeško življenje. Kot zdravnik, ki se z zasvojenostjo srečuje tako rekoč le posredno, poskuša s svojega zornega kota predstaviti psihološke, psihiatrične, sociološke, v splošnem pa antropološke razsežnosti alkoholizma, je v predgovoru h knjigi zapisal dr. Jože Felc.25 V knjigi z naslovom Bog daj zdravje! Slomšek zdravstveni vzgojitelj (1999) so zbrana Slomškova napotila in izkušnje predvsem iz učbenika Blashe ino Neshi- za v nedeljski sholi (1842). Knjiga govori o zdravem načinu življenja, o boleznih in njihovem preprečevanju ter o prvi pomoči. Anton Martin Slomšek je prikazan kot učitelj zdravega načina življenja za preproste ljudi v 19. stoletju na Slovenskem. Dr. Prijatelj je vsebini dodal še seznam Slomškovih del in seznam virov.26 Zgodovina medicine Zgodovina medicine s poudarkom na Primorski je bila vseskozi Prijatelje- va velika ljubezen. Po upokojitvi leta 1997 se ji je v celoti posvetil.27 V fondu je ohranjena obsežna dokumentacija o življenju in delu številnih zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev, ki jih je dr. Prijatelj raziskoval. Z intervjuji, leksikalnimi gesli in portreti zdravnikov v Srečanjih, Zdra- vstvenem Vestniku, Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, Enciklopediji Slovenije, biltenu Delo in zdravje in Reviji ISIS je predstavil vrsto zdravnikov: • Dr. Antona Miheliča, profesorja in rektorja praške medicinske fakultete, po rodu iz Solkana; odkril ga je prof. Lavoslav Glesinger in zapisal: »Kakor se vidi iz njegovih del, se je Mihelič najbolj ukvarjal z vprašanji fiziologije in farmakologije in je iz vsakega teh področij napisal dve knjigi. Zraven tega je napisal še knjižico o škodljivosti ženske obleke.«28 • Antona Muznika – protomedik Goriški (Izročila slovenskega zdravni- štva), ki je združil nauke in metode zdravljenja Hipokrata, Sydednhama, Bocrhaava in van Swietena. Postal je protomedik (deželni zdravnik gori- ško-gradiščanske knežje grofije). To delo je opravljal štirideset let. Plod njegovih opazovanj je knjiga, ki jo je napisal po skoraj dvajsetih letih opa- zovanja Goriške in ima naslov Clima Goritiense, natisnjena leta 1781 v Go- rici.29 • Dr. Riharda Juga, po rodu iz Solkana, ki je postavil temelje slovenski uro- logiji.30 Za rubriko Obraz – portret v biltenu Delo in zdravje, je v letih 1982 do 1993 prispeval številne portrete zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delav- cev: prim. dr. Vinko Ravnikar, dr. Branko Rustja, prof. dr. Ivan Vrhovnik, dr. Saša Cvahte, dr. Ivan Hribernik, Majda Gorše …31 Nekatere zdravnike oz. strokovnjake, povezane z medicinsko problema- tiko, je predstavil na simpozijih, kot na primer: Pater Škrabec in zmerno pitje (referat na simpoziju o Stanislavu Škrabcu, Nova Gorica, 11.–13. maj 1994). Na prvih slovenskih dnevih zgodovine medicine v organizaciji Inštituta za zgodovino medicine, t. i. Pintarjevih dnevih, je sodeloval s prispevkom: Fran Göstel in Franc Derganc sen., zdravnika in pisatelja.32 25 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 11. 26 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 12. 27 Prijatelj: Zdravstvo na Primorskem, str. 198–200. 28 SI PANG 1145 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 17. 29 SI PANG 1145 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 17. 30 Prijatelj: Dr. Rihard Jug – prvi slovenski urolog. Revija ISIS, str. 54–55. 31 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 12. 32 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 13. 204 Ivanka Uršič: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela ..., str. 195–207 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Sodeloval je pri predstavitvi številnih del zdravnikov: dr. Pavle Jerina - Lah, Zdravniki in medicinci NOB, padli za svobodno Slovenijo. Knjiga – spome- nik padlim zdravnikom in medicincem v NOB dr. Jožeta Pfeiferja, Zdravstveno in socialno varstvo idrijskih rudarjev ob 550-letnici idrijskega rudnika živega srebra dr. Jožeta Felca ... Dr. Prijatelj se je pridružil Slovenskemu zdravniškemu društvu, Zdravni- škemu vestniku, Zdravniški zbornici in Enciklopediji Slovenije pri zbiranju po- datkov o slovenskih zdravnikih v tujini.33 Družbeno udejstvovanje dr. Antona Prijatelja Dr. Prijatelj je bil tudi aktiven družbeni delavec, vse njegove funkcije so bile vedno izraz njegovega temeljnega življenjskega namena, tvorno prenašati spoznanja stroke v življenjski vsakdan. Od leta 1959 je bil član sekcije za medicino dela Slovenskega zdravniške- ga društva, član Izvršnega odbora te sekcije in v letih 1972 do 1975 tudi njen predsednik, istočasno je bil tudi član glavnega odbora Udruženja medicine rada Jugoslavije. Bil je tudi član uredniškega odbora Zdravniškega vestnika (1967–1978), od leta 1984 tudi uredniškega sveta Zdravniškega vestnika. Leta 1972 je ustanovil in nekaj let zapored urejal bilten Delo in zdravje, ki sta ga izdajala Sekcija za medicino dela in Univerzitetni inštitut za medicino dela, prometa in športa v Ljubljani. Bil je član uredništva biltena. Od ustanovitve Inštituta za medicino dela na univerzi v Ljubljani (1971) je bil član njegovega kolegija predstojnikov in predsednikov komisije za zdra- vstveno vzgojo. Bil je aktiven v organizaciji Rdečega križa Slovenije (1964–65 podpredse- dnik odbora RKS v Novi Gorici, 1965–1967 član Glavnega odbora RK Slovenije, 33 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med, t. e. 12. Ohranjena korespondenca izkazuje Prijateljeva prizadevanja pri iskanju podatkov o slovenskih zdravnikih v tujini. Dr. Prijatelj na srečanju odbora Slovenskega zdravniškega društva v Ankaranu. PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med. 205 Letnik 41 (2018), št. 1 od leta 1971 član Centra za prvo pomoč pri Predsedstvu RK Slovenije, od leta 1983 tudi član centra za zdravstveno vzgojo pri istem predsedstvu. V letih 1961 in 1963 je bil član zveznega odbora za zdravstveno vzgojo delavcev pri Zveznem odboru Rdečega križa Jugoslavije. Od leta 1959 je sodeloval v zvezi sindikatov Slovenije. Leta 1965 je orga- niziral v Novi Gorici posvet zveze sindikatov Slovenije in sekcije za medicino dela Slovenskega zdravniškega društva z naslovom: Vloga sindikata pri uresni- čevanju zdravstvenega varstva delavcev. V letih 1982 do 1983 je bil član komisije za zdravstveno in socialno politiko pri republiškem sindikatu Slovenije. Veliko svojega časa in energije je posvetil Zdravniškemu društvu Nova Go- rica in od leta 1992 je bil tudi njegov predsednik. Nagrade in priznanja Za vsestransko delo je prejel številna priznanja: red dela s srebrnim ven- cem (1968), pohvalo in diplomo Komisije za vzgojo in varnost v cestnem pro- metu sekretariata za notranje zadeve Slovenije (1962, 1965, 1970), značko z zlatim vencem Sveta za preventivno vzgojo v cestnem prometu (1973), srebrni znak Rdečega križa Slovenije (1970), plaketo Slovenskega društva za poklicno usmerjanje, zahvalnico in plaketo Udruženja medicine rada Jugoslavije (1979, 1983) in priznanje z zahvalo uredniškega odbora Zdravstvenega vestnika in Slo- venskega zdravniškega društva (1979), nagrado občine Nova Gorica (1991). Dr. Anton Prijatelj je leta 1990 ob mednarodnem dnevu zdravja prejel naj- višje strokovno priznanje, nagrado dr. Jožeta Potrča. Nagrado podeljujejo tistim zdravstvenim delavcem, ki so s svojim strokovnim delom in človeškim odnosom vzbudili v ljudeh zaupanje in spoštovanje.34 Dr. Jože Felc mu je v čestitki med drugim zapisal: »Iz Zdravstvenega ve- stnika sem izvedel, da ste letošnji dobitnik Potrčeve nagrade. Razveselilo me je to, kajti spadate med tiste žlahtne slovenske zdravnike, ki niso aktivne le tedaj, ko v človeka pride bolezen in morajo k »gospodu dohtarju« ampak ste tudi izven ordi- nacije učitelj, prosvetljevalec, svetovalec, publicist.«35 Zdravniško društvo Slovenije mu je podelilo tudi Gerbčevo priznanje, to je najvišje stanovsko priznanje za življenjsko delo. V obrazložitvi so predlagatelji zapisali, da je dr. Prijatelj vrhunski strokovnjak na področju medicine, zlasti me- dicine dela, organizator, pisec, urednik, recenzent in predavatelj. Mislim, da za zaključek prispevka ni ničesar dodati besedam iz čestitke dr. Zvonke Zupanič Slavec ob prejemu Gerbčevega priznanja, ki najbolje povzamejo osebnost dr. Antona Prijatelja: »Za vsem tem je prisoten vaš izjemen trud in pri- zadevnost za ohranjanje slovenske zdravstvene tradicije, znamenitih osebnosti, bogatih pomnikov preteklosti.«36 34 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 3. 35 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 7. 36 SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., t. e. 8. 206 Ivanka Uršič: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela ..., str. 195–207 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections ARHIVSKI VIRI PANG – Pokrajinski arhiv v Novi Gorici • SI PANG 1146 Prijatelj Anton, dr. med., 1909–2014, 2,1 tm. • SI PANG 356 Pavlica Stanislav, dr. med., 1914–1949, 0,2 tm. • SI PANG 652 Reja Izidor, dr. med., 1905–1907, 0,1 tm. • SI PANG 646 Rustja Branko, dr. med., 1952–1984, 0,1 tm. • SI PANG 1140 Andlovic Jože, dr. med., 1933–2014, 0,9 tm. • SI PANG 352 Dr. Masič Jožef Leopold, 1779, 1 listina. • SI PANG 1012 Zbirka arhivskega in dokumentacijskega gradiva, 14,7 tm. LITERATURA ISIS, Glasilo Zdravniške zbornice Slovenije, julij 1997, str. 63–64, februar 2000, str. 104. (Izročila slovenskega zdravništva, rubriko urejal dr. Anton Prijatelj, dr. med.). Marušič, Katarina: Zdravniki Franz Maruschitz, Filip D. Marušić in Franc Marušič. V: Jako stara vas na Goriškem je Solkan: zbornik o tisočletnici prve omembe kraja (ur. Marušič, Branko). Solkan: Krajevna skupnost Solkan, 2001, str. 404–405. Nusdorfer Vuksanović, Metka: Zapuščina dr. Jožeta Andlovica, V: Glasilo Občine Šempeter – Vrtojba, junij 2014, str. 39. Prijatelj, Anton, Zdravstvo na Primorskem. V: Almanah, 50 let Primorske 1947– 1997, Koper 1997, str. 198–200. Primorski slovenski biografski leksikon, I.–IV.: Goriška Mohorjeva družba, 1974– 1994. Tavčar, Marjan: Dr. Anton Prijatelj, strokovnjak medicine dela. V: Primorska sre- čanja 45 (1984), str. 25–32. Zupanič Slavec, Zvonka: Slovenski začetki medicine dela v Idriji v 18. stoletju. V: Medicinski razgledi 35 (1996), str. 581–591. DR. ANTON PRIJATELJ, OCCUPATIONAL HEALTH CARE MEDICINE EXPERT. PORTRAIT OF A PROMINENT DOCTOR IN PRIMORSKA Among personal fonds in the Regional Archives Nova Gorica we also keep the fond of doctors who belong to generations after the First and Second World War: dr. Stanislav Pavlica, dr. Izidor Reja, dr. Branko Rustja, dr. Jože Andlovic, dr. Franc Marušič, and dr. Anton Prijatelj. Dr. Anton Prijatelj, occupational medi- cine expert, was born in Sarajevo and spent his youth and schooling in Ljubljana where he graduated at the medical faculty in 1956. After passing the profes- sional certification exam, he started working as a doctor in infirmary in Meblo furniture factory in Nova Gorica, then in Occupational Medicine Clinic in Health Centre Nova Gorica, which he founded in 1971 and headed until 1974. From 1975 to 1978, he functioned as the director of the Basic Organization of As- sociated Labour of General Health Nova Gorica. Alongside his regular work as a doctor, he studied health conditions of workers and the impact of work envi- ronment on their health. After specialisation in 1975, he received his master‘s degree Delovanje lesnega prahu na dihalni sistem (The influence of wood dust on respiratory system), and defended his doctoral thesis Vpliv nekaterih socialnih dejavnikov na bolovanje (The influence of certain social factors on suffering from VIRI IN LITERATURA SUMMARY 207 Letnik 41 (2018), št. 1 illness) at Medical Faculty in Ljubljana in 1983. Health education was an impor- tant part of his work and studies; he lectured in post-graduate studies of occu- pational medicine for doctors, head nurses, staff nurses, and mentored numer- ous occupational medicine specialists. With his contributions, he participated in number of congresses and symposia in occupational medicine. He published a number of articles in professional journals, popular medical papers, and of- fered advice on television and radio. He was also the author of two best-selling books titled Pijem, torej sem (1992) and Bog daj zdravje! Slomšek zdravstveni vzgojitelj (1993). He was greatly devoted, especially after retiring, to the history of medicine with emphasis on Primorska. 209 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: ZAGOPP, Splošna bolnišnica Maribor, zdravstvena dokumentacija, ambulanta in Oddelek za spolne in kožne bolezni Key-words: Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records, Maribor General Hospital, medical records, ambulatory care clinic, Department of skin and venereal diseases 1.04 Strokovni članek UDK 930.25:616.97(497.4Maribor)"1919/1940" Prejeto: 26. 1. 2018 Spolne bolezni v Mariboru in okolici na podlagi matičnih knjig splošne bolnišnice Maribor v času med obema vojnama GORDANA ŠÖVEGEŠ LIPOVŠEK arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv Maribor Glavni trg 7, SI-2000 Maribor e-pošta: gordana.soeveges@pokarh-mb.si Izvleček V gradivu fonda Splošne bolnišnice Maribor je poleg upravne dokumentacije tudi veliko zdravstvene dokumentacije, na podlagi katere se lahko izdelajo najrazličnejše raziskave o zdravstvu ljudi v preteklosti. Prispevek želi pri- kazati primer raziskave po arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta ter zakonske ovire, na katere lahko naleti zgodovinar oz. raziskovalec, ki se loti tovrstnega raziskovanja. Abstract VENEREAL DISEASES IN MARIBOR AND ITS OUTSKIRTS ON THE BASIS OF CIVIL REGISTERS OF MARIBOR GENERAL HOSPITAL DURING THE INTER-WAR PERIOD In addition to administrative documents, the material of the Maribor General Hospital contains plenty of medical records, according to which various re- search on people‘s health in the past can be conducted. The article attempts to demonstrate example of research of archival records containing personal data on medical treatment of a patient and legal obstacles a historian or re- searcher can encounter when undertaking such research. 210 Gordana Šövegeš Lipovšek: Spolne bolezni v Mariboru in okolici na podlagi matičnih knjig Splošne bolnišnice ..., str. 209–215 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod Pokrajinski arhiv Maribor (v nadaljeva- nju PAM) hrani med svojim gradivom tudi nekaj zdravstvenih fondov. Po količini gradiva pripada največji del Splošni bolnišnici Maribor, ki obse- ga kar 177 arhivskih škatel in 299 knjig; skupaj 30,70 tm.1 Fond obsega obdobje stotih let, od leta 1840 do 1961. Prva predaja PAM-u s strani Splo- šne bolnišnice Maribor je bila leta 1964, kasneje je bilo še več dopolnitev fonda. Vsebinsko je fond zelo raznolik, saj obsega tako upravno kot tudi zdravstveno dokumenta- cijo. Pri upravni dokumentaciji velja poudariti organizacijske in poslovne dokumente ter ka- drovsko in finančno dokumentacijo. Več kot 60 % fonda pa predstavljajo mrliške knjige in zdra- vstvena dokumentacija naslednjih oddelkov: • kirurškega; • infekcijskega; • za spolne in kožne bolezni; • okulističnega – otolaringološkega; • ginekološko-porodniškega; • travmatološkega; • operacijskega; • rentgenskega; • nezgodnega. Čeprav gre za izjemno zanimivo gradivo, le-to ni bilo predmet mnogih raziskovanj, sploh pa ne konkretnih raziskovanj na področju zdra- vstva. Večinoma se je raziskovalo po upravni do- kumentaciji in mrliških knjigah. Oddelek in ambulatorij (ordinacija) za spolne in kožne bolezni Splošne bolnišnice Maribor V sklopu Splošne bolnišnice Maribor sta od leta 1920 oz. 1921 delovala Oddelek za spolne in kožne bolezni ter brezplačni ambulatorij oz. or- dinacija za spolne in kožne bolezni.2 Oba skupaj obsegata matične knjige za obdobje od 1920 do 1932 (ambulatorij do leta 1943) in dia- gnostične liste za obdobje od 1919 do 1943. Gre za knjige velikega formata (višine 50 cm in širine 40 cm), ki so obenem zelo težke, saj posamezne tehtajo tudi več kot 10 kg. Tako oddelek kot ambulatorij sta vodila matične knjige, kamor so vpisovali osnovne po- 1 SI_PAM/1394 Splošna bolnišnica Maribor. 2 Pertl: Oddelek za kožne in spolne bolezni, njegov nastanek in razvoj, str. 178 in 181. Knjige Oddelka in ambulatorija za spolne in kožne bolezni Splošne bolnišnice Maribor v skladišču PAM-a. 211 Letnik 41 (2018), št. 1 datke o pacientu in bolezni. Matične knjige am- bulatorija so veliko podrobnejše in obsegajo na- slednje rubrike: • Osebni podatki (ime, priimek, pristoj- nost, naslov); • Spol (moški/ženska; otroci do 15 let, ne- poročeni oz. poročeni moški oz. ženska nad 15 let); • Poklic (moški: delavec, trgovec, vojak, obrtnik, uslužbenec, dijak, poljedelec, dru- gi poklic, brez poklica; ženske: gospodinja, delavka, uslužbenka, služkinja, natakarica, brez poklica); • Bolezen (22 različnih; genitalni herpes, sifilis, gonoreja, ekcem, herpes, mehki čan- kar, opekline, druge bolezni3 … zaradi na- sveta); • Anamneza in status (opis bolezni); • Kraj okužbe (moški: v javni hiši, pri kon- trolirani prostitutki, pri tajni prostitutki, v zakonu, pri prijateljici, neznano kje; žen- ske: v zakonu, izven zakona, v družini, pri- rojeno). Pri matičnih knjigah oddelka so vpisali osebne podatke bolnika (ime, priimek, starost, poklic in bivališče), bolezen ter dan vstopa in izstopa iz bolnišnice. Pri dnevu izstopa so po- sebej navedli datum ozdravljenja, izboljšanja stanja, neozdravljivosti, premeščenja ali datum smrti. Poleg matičnih knjig so z Oddelka za spol- ne in kožne bolezni ohranjeni tudi diagnostični listi. Spolne in kožne bolezni v Mariboru leta 1932 na podlagi matične knjige Ambulatorija za spolne in kožne bolezni Splošne bolnišnice Maribor Na podlagi ohranjene matične knjige Ambulatorija za spolne in kožne bolezni Sploš- ne bolnišnice Maribor za leto 1932 je bila na- rejena raziskava o pojavu posamezne spolne oz. kožne bolezni glede na spol, starost in vrsto bo- lezni. Leta 1932 je ambulatorij obiskalo 873 oseb, od tega 522 moških (60 %) in 351 žensk (40 %). Od 522 moških je bilo največ neporoče- nih (starih nad 15 let) – 336 oz. 64,4 %, 163 jih je 3 Druge bolezni: herpes, garje, glivična bolezen lasišča, okužba mešičkov dlak, vnetje kože na glavici spolnega uda … (op. avtorja). Matična knjiga Oddelka za spolne in kožne bolezni Splošne bolnišnice Maribor za leto 1929. Vir: SI_PAM/1394, Matična knjiga oddelka za spolne in kožne bolezni 1929, knjiga 198. Diagnostični list dermatološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor za leto 1926. Vir: SI_PAM/1394, Diagnostični list dermatološkega oddelka 1926, škatla 115. 212 Gordana Šövegeš Lipovšek: Spolne bolezni v Mariboru in okolici na podlagi matičnih knjig Splošne bolnišnice ..., str. 209–215 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections bilo poročenih (31,2 %) ter 23 moških oz. otrok, starih do 15 let (4,4 %).4 Glede na vrsto spolnih in kožnih bolezni je bila najbolj razširjena gonoreja (204 primeri), nato druge kožne in urogenitalne bolezni (143 primerov), vse faze sifilisa (105 primerov), ek- cem (26 primerov), mehki čankar (20 primerov), druge bolezni skupaj (16 primerov),5 opekline (10 primerov), 10 pa jih je prišlo samo po na- svet. Velja opozoriti, da je bilo bolezni več, kot je bilo število moških; 534 bolezni pri 522 moških. Vzrok za to je ta, da so redki posamezniki zbole- li za več kot eno vrsto bolezni; predvsem sta se skupaj pojavljala sifilis in gonoreja. Raziskovanja na podlagi matičnih knjig Ambulatorija za spolne in kožne bolezni Splošne bolnišnice Maribor in ovire pri raziskovanju Ambulatorij je bil od svoje ustanovitve zelo pomembna zdravstvena ustanova, saj so s pomo- čjo njegovega delovanja zelo zajezili širjenje spol- nih bolezni v Mariboru. Ambulatorij je dobil tudi izdatno državno subvencijo, zaradi česar je bil za takratne razmere dobro opremljen. Prirejal je ve- liko razstav po Sloveniji in Jugoslaviji, leta 1925 pa so njegov razstavni material uporabili tudi na svetovni zdravstveni razstavi v Philadephii.6 Prav ohranjene matične knjige ambulato- rija nam lahko veliko povedo tudi o njegovem ra- zvoju oz. uspešnosti. Na podlagi matičnih knjig ambulatorija se lahko naredi cela vrsta najra- zličnejših raziskav. Če se osredotočimo samo na spolne bolezni, bi lahko raziskovali npr. pojav spolnih bolezni pri posameznem spolu, v določe- nem letu, glede na starost, glede na poklic mo- škega ali ženske, glede na kraj, od koder so priha- jali oboleli, upad ali povečanje števila obolelih v posameznem letu ipd. Čeprav je v matični knjigi tudi rubrika, kje oz. pri kom se je bolnik okužil, pa te rubrike zdravniki niso izpolnjevali. Včasih je pri anamnezi tudi opis okužbe, npr. ime ose- be, ki ga je okužila oz. njegova domneva, kje se je okužil. Raziskovanje je dokaj preprosto in hitro, vpisi so pregledni in preprosti, zato je treba le šteti označbe v posameznih rubrikah. Več težav 4 SI_PAM/1394, Matična knjiga Ambulatorija za spolne in kožne bolezni 1932, knjiga 187. 5 Druge bolezni: herpes, garje, glivična bolezen lasišča, okužba mešičkov dlak, vnetje kože na glavici spolnega uda … (op. avtorja). 6 Pertl: Oddelek za kožne in spolne bolezni, njegov nastanek in razvoj, str. 182. Grafični prikaz obiska ambulatorija glede na spol (moški 60 %, ženske 40 %) moški 60 % (522 oseb) ženske 40 % (351 oseb) Grafični prikaz spolnih in kožnih bolezni glede na starost in status moškega nad 15 let neporočeni 64,4 % (336 oseb) nad 15 let poročeni 31,2 % (163 oseb) do 15 let 4,4 % (23 oseb) Spolne in kožne bolezni pri moških glede na vrsto bolezni gonoreja 38,2 % (204 osebe) druge kožne in urogenitalne bolezni 26,8 % (143 oseb) sifilis 19,7 % (105 oseb) ekcem 4,9 % (26 oseb) mehki čankar 3,8 % (20 oseb) ostale bolezni skupaj 3 % (16 oseb) opekline 1,8 % (10 oseb) nasvet 1,8 % (10 oseb) 213 Letnik 41 (2018), št. 1 se pojavi le pri vrsti posamezne bolezni in anamnezi, če je ta napisana. Tukaj je vsekakor treba imeti znanje iz medicine oz. ustrezno pomoč nekoga, ki tovrstna znanja ima. Po 65. členu Zakona o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/2006 in 51/2014) »/.../ je gradivo, ki vsebuje osebne podatke, ki se nanašajo na zdravstveno stanje in spolno življenje, javno dostopno 75 let po nastanku gradiva ali 10 let po smrti posameznika, na katere- ga se podatki nanašajo, če je datum smrti znan.« 66. člen natančno opisuje tudi izjemni dostop do tega gradiva za raziskovalce, ki ga je odobrila Vlada Repu- blike Slovenije na podlagi mnenja arhivske komisije. Raziskovalec je moral v tem primeru arhivski komisiji predložiti elaborat, v katerem je med drugim na- tančneje opisal namen oz. cilj raziskave.7 Potemtakem posamezen raziskovalec večjih težav pri dostopanju gradiva, ki vsebuje podatke o zdravstvenem stanju in spolnem življenju posameznika, ni imel. Leta 2016 je bil sprejet nov zakon, ki posebej ureja dostop do arhivske- ga gradiva, ki vsebuje podatke o zdravstvenem stanju posameznikov. To je t. i. ZAGOPP oz. Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravlje- nju pacienta. Po navedbah 6. člena je tovrstno arhivsko gradivo v javnih arhivih za raziskovalce postalo nedostopno. Sicer zakon navaja primere, v katerih je to gradivo dostopno, in sicer »/.../ za namene znanstvenega raziskovanja razisko- valcem, registriranim v evidenci izvajalcev raziskovalne in razvojne dejavnosti pri agenciji, pristojni za raziskovalno dejavnost: • če raziskovalec dobi pisno soglasje pacienta, na katerega se gradivo nana- ša; 7 ZVDAGA, 65. in 66. člen. Matična knjiga Ambulatorija za kožne in spolne bolezni Splošne bolnišnice Maribor za leto 1932. Vir: SI_PAM/1394, Matična knjiga Ambulatorija za kožne in spolne bolezni 1932, knjiga 189. 214 Gordana Šövegeš Lipovšek: Spolne bolezni v Mariboru in okolici na podlagi matičnih knjig Splošne bolnišnice ..., str. 209–215 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections • po smrti pacienta in če pisnega soglasja pacienta iz prejšnje alineje ni, na podlagi pisnega soglasja zakonitih dedičev pacienta do drugega dednega reda, razen če je pacient to izrecno pisno prepovedal; • če gre za zbirke podatkov, iz katerih ni mogoče razbrati identitete posame- znega pacienta niti ob nesorazmerno velikih naporih, stroških ali porabi časa.«8 Raziskovanje spolnih bolezni v Mariboru po ohranjenih matičnih knjigah po zgornjih navedbah iz ZAGOPP-a trenutno ni mogoče. Namreč, pisno soglasje več tisoč pacientov, ki so vpisani v matično knjigo, je nemogoče dobiti, ker verje- tno niso več živi, pa tudi iskanje več tisoč oseb je nemogoče, prav tako ni mogo- če iskanje njihovih svojcev oz. dedičev. Skeniranje in anonimizacija posamezne knjige pa predstavlja prevelik napor, strošek in porabo časa: knjige so zelo težke (več kot 10 kg), so velikega formata in bi jih morali odnašati na skeniranje zuna- njemu izvajalcu, anonimizacija več tisoč podatkov pa bi trajala predolgo. Zakon sicer predvideva tudi prost dostop brez soglasja pacienta ali dedi- čev ter v neanominizirani obliki, in sicer »/.../ na podlagi obrazložene odločitve arhivske komisije v skladu z zakonom, ki ureja varstvo arhivskega gradiva, h ka- teri je izdano obrazloženo soglasje komisije, pristojne za medicinsko-etična vpra- šanja v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost, ki ga izda v roku 60 dni od prejema zahteve arhivske komisije. Komisiji lahko dostop omogočita le, če je utemeljen z vidika javnega interesa na področju napredka znanosti, ki prevladuje nad interesom za nedostopnost in če bi se lahko z dostopom dosegel predviden znanstveni cilj, ki ga ni mogoče doseči na drug način.«9 V praksi to pomeni, da morata sedaj o prostem dostopu odločati kar dve komisiji. Kako bo to potekalo v praksi, bo pokazal čas oz. raziskovalci, ki se bodo odločili, da bodo raziskovali po matičnih knjigah Ambulatorija ali Oddelka za kožne in spolne bolezni in ki bodo želeli dobiti prost dostop do teh. Pravzaprav velja enako za vse matične knjige posameznih oddelkov, ki se hranijo v okviru fonda Splošna bolnišnica Maribor. ARHIVSKI VIRI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor • SI_PAM/1394 Splošna bolnišnica Maribor, 1840–1961. LITERATURA Pertl, Eman: Oddelek za kožne in spolne bolezni, njegov nastanek in razvoj. V: Zbornik splošne bolnišnice v Mariboru 1855–1955. Maribor, Splošna bolnišnica v Mari- boru, 1959, str. 176–208. Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZA- GOPP), Uradni list RS, št. 85/2016. Zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva in arhivih (ZVDAGA), Ura- dni list RS, št. 30/2006 in 51/2014. 8 ZAGOPP, 6. člen. 9 ZAGOPP, 6. člen. VIRI IN LITERATURA 215 Letnik 41 (2018), št. 1 VENEREAL DISEASES IN MARIBOR AND ITS OUTSKIRTS ON THE BASIS OF CIVIL REGISTERS OF MARIBOR GENERAL HOSPITAL DURING THE INTER-WAR PERIOD Maribor General Hospital fond kept in Regional Archives Maribor com- prises of more than 60% of medical records. Up until the introduction of Act Regulating Archival Material Containing Personal Data from Medical Records, researching archival material containing personal data on patient’s medical treatment was relatively simple. Researching such material was possible on the basis of Articles 65 and 66 of the Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act. With the adoption of the Act Regulating Archival Mate- rial Containing Personal Data from Medical Records, access to medical records is either no longer possible or became very difficult. Given that medical records of the Maribor General Hospital are civil registers in which several hundred pa- tients are registered, it is impossible to seek them out or obtain their agree- ment or their relatives’ agreement, similarly, anonymisation of this material is almost impossible. In the article, only one research example is shown, namely venereal and skin diseases in Maribor in 1932 on the basis of sex, age, and type of disease. The research was especially focused on men. It was determined that in 1932 the clinic was visited by 873 persons, 60% of whom were men (522). Approximately 65% of them (336) were single or unmarried and aged over 15 years. Almost 40% suffered from gonorrhoea, and a significant portion suffered from syphilis (almost 20%). It would be interesting to explore profiles of men who had a disease: were they workers, traders, soldiers, tradesmen, employees, students, farmers or did they have another profession or no profession. Similar research could be conducted on the basis of civil registers of any other hospital department, for instance gynaecology and obstetrics department, traumatology department, emergency department etc. Because most of these civil registers on the basis of which various medical and also social research on the people of Maribor and those living in the outskirts of Maribor could be conducted are preceding 1945, it would be a shame if commissions would restrict access to that material as this kind of research was not carried out in the past. Therefore, it will be interesting to follow decisions of archives commission and committee responsible for medical and ethical issues in the access to this material. SUMMARY 217 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: zdravstvo, arhivsko gradivo, Arhiv Republike Slovenije, Dravska banovina, bolezni, bolnišnice, socialne ustanove, ban, banski svet, proračun, fondi, zbirka Key-words: Health care, archival records, Archives of the Republic of Slovenia, Drava Banovina, diseases, hospitals, social institutions, ban, ban's council, fonds, collection 1.04 Strokovni članek UDK 930.25:614.2(497.4)"1919/1940" Prejeto: 16. 1. 2018 Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine GAŠPER ŠMID dr., višji svetovalec - arhivist Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-pošta: gasper.smid@gov.si Izvleček Avtor v prispevku na kratko oriše socialno zdravstveno situacijo med obema svetovnima vojnama na ozemlju Dravske banovine, ki je obsegala slovensko ozemlje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kraljevini Jugoslaviji, brez Primorske, ki je po Rapalski pogodbi pripadla Italiji. Najprej predstavi centralizirano upravno poslovanje in prizadevanja bana, banskih svetnikov in načelnikov oddelkov za čim boljše proračunske postavke za oddelke ban- ske uprave, ki so s svojimi pristojnostmi skrbeli za delovanje javne uprave. Sledijo opisi delokrogov oddelkov banske uprave Dravske banovine tako, da so najprej predstavljeni tisti z več pristojnostmi in več ohranjenega gradiva za ta resor. Prispevek je avtor zaključil s »tehničnimi« podatki o banovin- skih fondih v Arhivu Republike Slovenije, navedenih po signaturah od nižjih k višjim, v katerih se med drugim arhivskim gradivom hrani tudi gradivo s področja zdravstva in sociale. Abstract HEALTH CARE DURING THE INTER-WAR PERIOD IN ARCHIVAL RECORDS OF DRAVA BANOVINA The author briefly outlines the social health situation during both world wars in the territory of Drava Banovina which encompassed Slovenian terri- tory in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes or Kingdom of Yugoslavia, but without Primorska which was obtained by Italy after the Treaty of Ra- pallo. Firstly, they introduce centralized administrative management and en- deavours of ban, ban councillors, and chiefs of sections for the best possible budget lines for sections of ban administration who ensured the functioning of public administration in accordance with their respective responsibilities. They continue with the descriptions of spheres of work of ban administra- tion sections of Drava Banovina by presenting those with more responsibili- ties and more preserved material for this sector first. The author concluded this article with »technical« data on Banovina fonds in the Archives of the Republic of Slovenia indicated by signatures from lower to higher in which health and social care related material is kept among other material. 218 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod ali upravnozgodovinski oris »Splošno zdravstveno stanje v Sloveniji je zadovoljivo.« je dejal dr. Ivo Pirc.1 Zdravstveno sliko je še detajlneje predstavil: »Obolevanja za različnimi bolezni- mi med prebivalstvom ne glede na akutne nalezljive bolezni in tuberkolozo pre- cej pogosta, vendar so v večini primerov lahka. Med njimi prevladujejo obolenja dihalnih organov zlasti jeseni, pozimi in spomladi. Kmetsko delo, posebno napo- ri v poletju, povzročajo številne težje in lažje poškodbe pa tudi razne kirurgične bolezni. Mnogo je obolenj za revmatizmom v rudarskih in industrijskih krajih. V vinorodnih krajih so pogosta obolenja na prebavnih organih, bolezni srca in ožilja zaradi nezmernega uživanja alkoholnih pijač. V zadnjih letih so se močno razrasle garje. Pomanjkljiva hrana, slaba stanovanja in poslabšane socialne razmere zlasti neugodno vplivajo na razvoj otrok, ki so povečini šibki in slabo razviti. Marsikje je ljudstvo zelo obubožano in si ne more več privoščiti najpotrebnejše hrane. Po- manjkanje denarnih sredstev je danes vzrok, da se ljudstvo čedalje manj zateka k zdravniku in ga iz strahu pred izdatki kliče le v najtežjih primerih«.2 Zavedati se namreč moramo, da je Pirčev prispevek nastal v največjem razmahu svetovne gospodarske krize, ko še ni bilo vidnih znakov, ki bi nakazovali gospodarsko okrevanje. Državno, banovinsko zdravstveno osebje v ambulantah in bolnišni- cah je bilo preobremenjeno, ker je bilo precej obubožanih prebivalcev oprošče- nih plačevanja zdravil ali bolnišnične nege. Po razpadu avstro-ogrske monarhije, po prevratu, kot so to takrat poime- novali, je tudi na področju zdravstva zavladala rahla zmeda: »Zdravstvena služ- ba, ki se je razvijala in usmerjala po normah bivše avstrijske zakonodaje, je bila po svojem živem delovanju tako močno zasidrana, da je ni bilo mogoče po zedinjenju čez noč podrediti zdravstvenim zakonom, veljavnim v Srbiji. Zdravstvena zakono- daja v Srbiji je bila zasnovana na povsem drugih vidikih in njen delokrog je bil bolj enostaven kot v Sloveniji. Z izjemo nekaterih nevažnih predpisov je ostala zaradi tega pri nas dobrih deset let po prevratu še vedno v veljavi avstrijska zdravstvena zakonodaja z normami, ki sta jih predpisala deželna odbora kranjski in štajerski in njihova naslednika oblastna odbora ljubljanske in mariborske oblasti«.3 Leta 1927 je bil za poslanca iz logaškega okraja v oblastno skupščino iz- voljen dr. Marko Natlačen. Še istega leta postal njen predsednik, leta 1929 pa komisar, ki je nato vodil likvidacijo oblastnega odbora, ki je do tedaj skrbel za državne zdravstvene službe. Poleg državne zdravstvene službe se je v t. i. zdra- vstvenih okrožjih lepo razvijala tudi samoupravna zdravstvena služba, ki je skr- bela za zdravljenje siromašnega prebivalstva. Upravni odbori teh samouprav- nih enot so z lastnimi proračunskimi sredstvi, z upoštevanjem lokalnih potreb, ustanavljali in vzdrževali hiralnice4 in celo javne bolnišnice. Zaradi krize jugoslovanskega parlamentarizma je kralj Aleksander I. Ka- rađorđević 6. 1. 1929 razveljavil 1921. leta sprejeto vidovdansko ustavo in raz- pustil narodno skupščino. S tem je kralj prevzel vso oblast in začelo se je obdo- bje t. i. šestojanuarskega režima oziroma kraljeve osebne diktature. Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo, z upravno reformo je ukinil nekdanje oblasti, ki so bile združene v nove upravne enote, ba- novine. Ozemlje jugoslovanske Slovenije je bilo, z nekaj korekturami, združeno v Dravski banovini. »V letu 1930 je bila z Zakonom o ustroju socialne in zdravstvene uprave z vsemi pripadajočimi uredbami in pravilniki urejena tudi osrednja zdravstvena 1 Pirc: Zdravstveno stanje in demografski podatki, str. 483. 2 Prav tam, str. 483. 3 Dolžan: Razvoj zdravstvene zakonodaje, str. 489. 4 Hiralnica: današnji dom za ostarele, dom počitka, takrat pa dom za ostarele, invalide, poha- bljence, sirote, reveže, obubožane, preužitkarje. 219 Letnik 41 (2018), št. 1 služba. V tem okviru je posebno važna uredba o organizaciji in o področju higien- skih zavodov, zdravstvenih domov in zdravstvenih postaj. Uredba usmerja razvoj preventivne zdravstvene službe in jo podreja banu«.5 Ravno tako so bile na bano- vino prenesene dejavnosti nekdanjih samoupravnih zdravstvenih okrožij. 10. 9. 1935 je bil Natlačen postavljen za bana Dravske banovine in je s pomočjo banske uprave intenzivno skrbel za napredek Slovencev na gospodarskem, socialnem in kulturnem področju, dr. Anton Korošec pa je v Beogradu skušal prispevati še na političnem področju. Precej energije in seveda finančnih sredstev so vla- gali v pospeševanje kmetijstva, v poljedelstvo, vinogradništvo, v sadjarstvu pa so pospeševali izvoz. Uvedli so tudi zdravstveno službo na podeželju, izboljšali bolnišnice, ustanovili nove gospodinjske šole, popravljali so ceste, uvedli cestno službo, zgrajena pa so bila tudi cenovno ugodna bivališča za delavce.6 Zlasti opa- zen je bil napredek v splošni zdravstveni oskrbi na podeželju z vzpostavitvijo babiške mreže po okrožjih, investicijami v bolnišnice za tuberkulozne bolnike, z ustanovitvijo protituberkuloznih ambulant in z izpopolnitvijo javnega skrbstva za obolelo in osirotelo mladino. »V slovenskem delu Jugoslavije je ob prevratu bilo razmeroma precej bolni- šnic, ki so po številu postelj za takratne razmere zadoščale v splošnem zadoščale, posebno še, ker je bil naval na bolnišnice tedaj majhen. Seveda niso bile vse dobro urejene ter so v tem oziru bile med njimi velike razlike.«7 Na slovenskem ozemlju so v letu 1918 delovale javne in privatne bolnice. Javne bolnice nekdanje deže- le Kranjske so bile v Ljubljani, Novem mestu, Krškem in Postojni (po Rapalski pogodbi pod Italijo), štajerske pa v Mariboru, Celju, Brežicah, Slovenj Gradcu in na Ptuju ter še v Prekmurju v Murski Soboti. Javne bolnišnice obeh historič- nih dežel je v oktobru 1918 prevzela v upravo Deželna vlada za Slovenijo, zdra- vstveni oddelek, ki je deloval do 29. 4. 1919, ko jih je prevzela osrednja vlada v Beogradu, v Ljubljani pa je bil ustanovljen Zdravstveni odsek za Slovenijo in Istro. Javni bolniški zavodi so torej prišli pod javno upravo, ki pa ni najbolje go- spodarila z njimi. »Kot je razvidno iz historiata posameznih bolnišnic, je državna uprava v tem času razen nakupa zgradbe za Žensko bolnišnico v Ljubljani v glav- nem res samo upravljala v njeno oskrbo izročene zavode, ni jih pa izpolnjevala in ni gradila novih, kljub temu, da je število bolnikov začelo naraščati«.8 Leta 1927 je bilo upravljanje bolnišnic poverjeno oblastni samoupravi v Ljubljani in Mari- boru. Z ustanovitvijo banovin so javne bolnišnice v glavnem prišle pod upravo VI. oddelka (Oddelka za socialno politiko in narodno zdravje) Kraljevske banske uprave Dravske banovine. »Poleg javnih so delovale tudi privatne bolnišnice kakor bolnišnica usmi- ljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu, bolnišnica križniškega reda v Ormožu in bolnišnica rdečega križa v Konjicah. Bratovske skladnice so imele svoje bolnišnice v Črni, na Jesenicah in v Trbovljah. Kot edini zavod za umobolne je ob prevratu bila blaznica na Studencu. Zavetišče onemoglim sta nudili hiralnici9 v Ptuju in Vojniku ter več podobnih privatnih in občinskih zavodov«.10 Obstajale pa so tudi občin- ske hiralnice, saj je morala vsaka občina poskrbeti za svoje reveže, ki so imeli domovinstvo v njihovi občini in tudi vsak srez je moral nuditi vsaj ambulantno zdravstveno oskrbo. Na področje zdravstvene oskrbe so sodili še zasebni sana- toriji, banovinska zdravilišča v Rogaški Slatini, Dobrni in na Golniku ter speci- 5 Dolžan: Razvoj zdravstvene zakonodaje, str. 490. 6 »Dr. Marko Natlačen – naš novi ban«, Slovenec, 12. 9. 1935, št. 209a. 7 Meršol: Bolnišnice v Sloveniji, str. 490. Na tem mestu bi opozoril na zadnji stavek citata, ki navaja, da vse bolnice niso dobro urejene in zato njegovo mnenje predvidoma odstopa od Pirca. O zasedenosti bolnišnic glej: Pirc: Zdravstveno stanje in demografski podatki. 8 Meršol: Bolnišnice v Sloveniji, str. 491. 9 Za razlago pojma »hiralnica« glej opombo št. 4. 10 Meršol: Bolnišnice v Sloveniji, str. 492. 220 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections alni bolniški zavodi, ki so se ukvarjali z znanstvenim raziskovanjem bolezni in specialnim zdravljenjem bolnikov. Centralni organi Kraljevine Jugoslavije za področje zdravstva Vrhovno upravno oblast v državi je kralj izvajal z ministri, ki so bili po Za- konu o ureditvi vrhovne državne uprave z dne 31. 3. 192911 odgovorni le njemu. Ministri so sestavljali ministrski svet, ki mu je načeloval predsednik ali tudi sam kralj (t. i. kronski svet). Na sejah ministrskega sveta običajno niso odlo- čali, ampak samo razpravljali o zadevah, ki so bile pomembne po mnenju kralja ali ministrskega predsednika. Za pomembne državne akte so bili potrebni so- podpisi vseh ministrov (npr.: za razglasitev zakonov s kraljevim ukazom, odlo- čitve ministrskega sveta, kadar je bil kralj zadržan ali za ministrske predloge in akte, ki jih je moral odobriti ministrski svet). V nekaterih primerih so namesto ministrskega sveta odločali le ožji odbo- ri ali komiteji, sestavljeni iz manjšega števila ministrov. Ministrski odbor, ki so ga sestavljali predsednik ministrskega sveta, minister vojske in mornarice ter dva ministra, ki ju je imenoval kralj, je v soglasju z načelnikom glavnega general- štaba in državnoobrambnega inšpektorja lahko deloval kot državnoobrambni svet in je izdajal mnenja o morebitni mobilizaciji vojske, prometa, financ, indu- strije, kmetijstva in delovne sile. Dokončno pa je o obrambnih zadevah odločal predsednik ministrskega sveta. Ministri so vodili posamezne resorje državne uprave, razen ministrov brez listnice, ki so se le udeleževali sej ministrskega sveta. Sistem, po katerem je minister vodil posamezne zadeve, ki jih niso reševali ločeno po pokrajinah, so v nasprotju z regionalnim sistemom imenovali realni (resorni) sistem. Telo, ki ga je vodil predsednik ministrskega sveta, se je imenovalo pred- sedništvo ministrskega sveta,12 enote, ki so jih vodili resorni ministri, pa mini- strstva za … Predsednik ministrskega sveta je skrbel za kontinuiteto v poslovanju vlade in uprave. Kot poseben resor so mu bile po Zakonu o ureditvi vrhovne državne uprave in Zakonu o ureditvi predsedništva ministrskega sveta iz leta 192913 kasneje poverjene še zadeve v zvezi s senatom in skupščino, informa- tivno službo o političnem in družbenem življenju v državi, pregledom osnutkov zakonov, uredb in pravilnikov, ki naj bi jih obravnaval ministrski svet. Skrbel je še za upravo kraljeve hiše: kraljeve pisarne, maršalata, dvora in uprave dvora, pisarne kraljevih redov, državnega sveta in glavno kontrolo ter za splošno obve- ščevalno službo s centralnim tiskovnim uradom. Pri predsedništvu ministrske- ga sveta je bil tudi vrhovni inšpektorat z največ tremi inšpektorji za neposredni nadzor vseh vej in resorjev državne uprave. Državna uprava Kraljevine Jugoslavije je bila razdeljena na pet glavnih t. i. vej oziroma resorjev, in sicer: notranjo, sodno, zunanjo, vojaško in finančno vejo. Notranji upravni resor je obsegal vso upravo, ki se je lahko ob povečanem delu razdeljevala še naprej, s čimer pa se resorna ministrstva niso vedno stri- njala. Notranji resor je v širšem pomenu besede skrbel za vzdrževanje javnega reda in miru ter vzdrževanje in napredek gospodarske, prosvetne, telesne in socialne kulture. Za ta namen je bilo poleg predsedništva ministrskega sveta še deset ministrstev. 11 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, XI, št. 38, Ljubljana, 11. 4. 1929. 12 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, XI, št. 52, Ljubljana, 18. 5. 1929. 13 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, XI, št. 38, Ljubljana, 11. 4. 1929; Uradni list lju- bljanske in mariborske oblasti, XI, št. 52, Ljubljana, 18. 5. 1929. 221 Letnik 41 (2018), št. 1 Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje se je – kot je razvidno že iz imena – delilo na dve smeri. Socialna je skrbela za uboge, invalide, socialno zavarovanje, zaščito delavcev, posredovanje dela, stanovanja, boj proti draginji in izseljenstvo. V zdravstveno smer je spadalo izvrševanje sanitetnih zakonov, izboljšanje higienskih razmer, zatiranje nalezljivih bolezni, nadzor nad sanite- tnimi posli samouprav in privatnikov, zdravniškim osebjem in privatnimi sani- tetnimi ustanovami ter kopališči.14 Resor zdravstva sta deloma pokrivala Ministrstvo vojske in mornarice, ki mu je pripadalo organiziranje, poveljevanje in upravljanje vojske in mornarice skupaj z vojaškim poukom, sodstvom, zdravstvom in gradbeništvom,15 in dr- žavni policijski oblasti kot državno-policijski in varnostno-policijski organ, torej zadeve, s katerimi sta se na vrhovni stopnji ukvarjala oddelek za zaščito države in oddelek za javno varnost pri ministrstvu za notranje zadeve.16 Zaradi poveza- nosti z obrtno in zdravstveno policijo, skrbstvom za moralno omahljive osebe in z javno varnostjo so sodelovali tudi pri teh poslih. V socialni in zdravstveni okvir služb so bili poleg centralnih še drugi zavodi, ki so zaradi svoje pomembnosti segali prek posamezne banovine in so bili neposredno pod nadzorom ministr- stva.17 Ban kot predstavnik kraljeve oblasti, kraljevi namestnik v banovini Bansko upravo je vodil ban, ki je v mejah zakonov in uredb za svojo bano- vino lahko izdajal pravilnike, s katerimi je ustanavljal oziroma predpisoval delo- vanje zavodov in ustanov v banovinski ali občinski lasti. Vsi pravilniki so morali dobiti soglasje ministra za notranje zadeve sporazumno z resornimi ministri. Osnovni skrbi bana in njegovega namestnika sta bili priprava proračuna bano- vine, s katerim je bilo poskrbljeno za nemoteno delovanje na gospodarskem, kulturnem in socialnem področju, ter priprava predlogov projektov, financira- nih iz državnega proračuna. S svojimi službami je državnemu proračunu pripra- vljal predloge za delovanje banske uprave in preostale zadeve, ki jih je financiral državni proračun, in je bil pristojen za gospodarske, humanitarne, zdravstvene, socialne in prometne zadeve ter razvoj kulture. Če so kaka dela ali naloge pre- segale občinske okvire in so bile pomembne za večji del banovine, vendar niso bile državnega pomena, je smel ustanoviti – seveda s potrjenim banovinskim proračunom – zavode, podjetja in ustanove, ki so skrbeli za razvoj telesne kul- ture, morale, izobraževanja, izboljšanje prometnih, stanovanjskih, zdravstvenih, 14 AJ 39 – Ministarstvo socijalne politike i narodnog zdravlja Kraljevine Jugoslavije, 1918–1941, 9 fasciklov, 86 knjig, 590 t. m. Vodič za korisnike arhivske građe, 1985, str. 38, Pregled fondova i zbirki Arhiva Jugoslavije, 1993, Vodič kroz fondove Kraljevine Jugoslavije, 2000, str. 75 do 78 in v Popisu gradiva Arhiva Jugoslavije, 2004. Količinski podatki so povzeti po inventarju, v publikaciji Vodič kroz fondove Kraljevine Jugosla- vije, 2000, str. 75, pa so navedeni malce drugačni količinski podatki: 9 fasc., 86 knjig in 6,10 t. m. gradiva. 15 Vojska Kraljevine Jugoslavije, od 1921. do 1941. godine, Ministarstvo odbrane Republike Srbi- je, Sektor za politiku odbrane, Vojni arhiv, Beograd, Srbija. 16 AJ 14 – Ministarstvo unutrašnjih poslova Kraljevine Jugoslavije, 1918–1941, 258 fasciklov, 138 knjig, 6 kartotek, 34,00 t. m. Vodič za korisnike arhivske građe, 1985 str. 38, Pregled fon- dova i zbirki Arhiva Jugoslavije, 1993, Vodič kroz fondove Kraljevine Jugoslavije, 2000 str. 56 do 58 in v Popisu gradiva Arhiva Jugoslavije, 2004. Količinski podatki o tem fondu so povzeti po: Vodič kroz fondove Kraljevine Jugoslavije, 2000 str. 56, popisne pa iz inventarja. 17 To so bili: Dom slepih v Zemunu, razni ortopedski zavodi (ortopedski zavod v Beogradu, or- topedska delavnica v Zagrebu s podružnico v Splitu, delavnica protez v Ljubljani, ortopedska delavnica v Trebinju), razne bolniške in higienske ustanove v Beogradu in Zagrebu in tudi državne bolnišnice (splošna, za duševne bolezni, za stomatologijo) v Beogradu, šola za babice v Beogradu, šola za nudilje (bolničarke) v Beogradu, šola za sestre pomočnice v Zagrebu, šola narodnega zdravja v Zagrebu in urad za kontrolo zdravil biološkega izvora v Zagrebu. 222 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections socialnih razmer oziroma za zadovoljevanje kulturnih in gospodarskih potreb prebivalstva v banovini. Ban je vodil tudi vso kadrovsko politiko sprejemanja banovinskih usluž- bencev za opravljanje del in nalog v banovinskih zavodih, ustanovah in pod- jetjih.18 Vse kadrovske spremembe so morale imeti vnaprejšnjo odobritev mi- nistra za notranje zadeve in soglasje ministra za finance oziroma resornega ministra, če ti niso prenesli pooblastil na bana. Skratka, vsi banovinski usluž- benci so bili podrejeni banu, ki jih je lahko nastavljal, premeščal in upokojeval.19 Banov posvetovalni organ, banski svet20 Banski svet Dravske banovine je v obdobju Kraljevine Jugoslavije zasedal trinajstkrat, od tega na devetih rednih in dveh izrednih zasedanjih. V času kra- ljevega namestništva se je sestal na sedmih rednih in enem izrednem zasedanju (26. 6. 1939). Šesto redno zasedanje leta 1935, prvo v obdobju regentstva, je bilo izpeljano še pod taktirko vladajočega liberalnega tabora, preostalih sedem pa že pod vodstvom nekdanje SLS, klerikalcev, vključenih v Jugoslovansko radi- kalno stranko. Banov birokratski sistem odločanja (v soglasju z zakonodajo in resornimi ministri) je le kot posvetovalni organ dopolnjeval banski svet, sestavljen iz ban- skih svetnikov, predstavnikov srezov oziroma okrajev in mest, ki jih je imenoval minister za notranje zadeve. Banu so lahko samo svetovali pri sestavljanju vsakoletnega banovinske- ga proračuna.21 Iz njega so financirali dejavnosti, za katere so v času, ko je bila država razdeljena še na oblasti, skrbele oblastne samouprave.22 Ban je po svoji presoji upošteval ali pa zavrnil predloge banskih svetnikov. Banski svetniki so se običajno sestajali pozimi na sejah, ki so trajale od enega tedna do desetih dni. Na sejah so lahko dajali predloge za banovinski proračun glede kmetijstva, živinoreje, gozdarstva, banovinskih zdravstvenih, socialnih in šolskih ustanov, vzdrževanja in gradnje cest in drugih javnih poslo- pij, hidrotehničnih del, pospeševanja obrti in industrije ter podpiranja telesno- -kulturnih, izobraževalnih in humanitarnih društev. V razpravah so opozarjali predvsem na probleme srezov, krajev, ki so jih zastopali, na aktivnosti, ki v pro- računu niso bile zajete, ali pa predlagali nove akcije, s katerimi bi iz državnega proračuna prejeli dodatna sredstva, lahko so predlagali izboljšave, koristne za celo banovino. Da banska uprava njihovih komentarjev in predlogov ne bi spre- gledala, so jih dajali še pisno.23 Že bežen pregled zapisnikov sej banskega sveta24 nam pokaže, da so v glavnem razpravljali o ukrepih za napredek gospodarstva, zlasti kmetijstva, in delovanju gozdarskih, poljedelskih, sadjarskih, vinogradniških, živinorejskih 18 1. 12. 1930 je bilo zaposlenih 238 banovinskih uslužbencev, všteti niso bili uslužbenci v bano- vinskih zavodih in podjetjih ter cestarji. SI AS 77, fasc. 1. 19 Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 261/CV, 7. 11. 1929, Zakon o izpremembah Zakona o banski upravi, 24. 3. 1930; Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 71/XXV, 28. 3. 1930; Uradni list kraljevske banske uprave dravske banovine, št. 45, 31. 3. 1930; Službene novine kra- ljevine Jugoslavije, št. 282/CXV, 1. 12. 1929; Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 36/XIII, 15. 2. 1930; Službeni list, št. 149/33, Uradni list kraljevske banske uprave dravske banovine, št. 43, 27. 3. 1930. 20 SI AS 77, 2,10 t. m., 16 (fasciklov) škatel. 21 Banovinski proračun so sprejemali za čas od 1. 4. tekočega leta do 31. 3. naslednjega leta. 22 Stiplovšek: Začetek delovanja banskega sveta Dravske banovine leta 1931, str. 951. 23 Pisne predloge so imenovali resolucije in so kot priloge priložene k zapisnikom zasedanja s številko in datumom seje. 24 SI AS 77, t. e. 1–16. 223 Letnik 41 (2018), št. 1 gospodarstev, ustanov oziroma zavodov, o razvoju strokovnega šolstva v ome- njenih panogah, ustanavljanju in vzdrževanju bolnišnic, zdravstvenih in soci- alnih zavodov ter ustanov, o gradnji in vzdrževanju prometne infrastrukture, železnic in cest ter drugih pomembnih objektov v javni lasti (šol, hidrotehničnih naprav, elektrarn itd.), o razvoju strokovnega šolstva s področja trgovine, obrti in industrije. Zakonodaja je sicer predvidevala še kar nekaj posvetovalnih svetov. Po- leg banskega sveta naj bi kot posvetovalni organi delovali še: banovinski šolski odbor,25 banovinski odbor za strokovne nadaljevalne šole, banovinski odbor za javna dela,26 banovinski kmetijski svet, ki ni zaživel,27 in banski sanitetni svet za področje socialne politike in zdravstva. Banski sanitetni svet28 je bil sestavljen iz rednih članov, zdravnikov, in iz- rednih članov. Redni člani so bili deloma zaradi svojega položaja v najpomemb- nejših zdravstvenih institucijah (banski upravi, okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, higienskem zavodu in zdravniški zbornici), deloma pa jih je imenoval pristojni minister, ki je postavljal tudi izredne člane, in to po enega iz sanitetno- -tehniške, lekarniške, pravniške, socialnopolitične in veterinarske stroke. Ban- ski sanitetni svet je dajal banski upravi predloge in mnenja o vprašanjih naro- dnega zdravja in ureditvi zdravstvene službe in zdravstvenih ustanov. Banovinski proračuni Z banovinskimi subvencijami je bilo zgrajenih ali vzdrževanih več vo- dovodov in javnih stavb, zagotovljeno je bilo delovanje zdravstvenih zavodov, zdravilišč, bolnišnic, specialnih zdravstvenih zavodov, šol, počitniških domov za socialno ogroženo mladino in gledališča. Pridobljena so bila ugodna posojila za reševanje stanovanjske problematike. Banska uprava je ustanovila tudi t. i. be- dnostni sklad, ki je na javnih delih zaposloval brezposelne. Naslednja pomembna postavka v proračunu so bili izdatki za tekoče vzdr- ževanje bolnišnic in zdravstvene službe, saj so bile zdravstvene ustanove prena- trpane. Največ sredstev predlaganega proračuna je bilo namenjenih za socialo, v glavnem za banovinske zdravstvene in socialne zavode, saj je morala banovina zaradi padanja kupne moči prebivalstva poleg režijskih stroškov za poslopja in zdravstveno osebje kriti še oskrbovalne stroške bolnikov. Nekajkrat je banovin- ski proračun prek bolnišnic obremenjevala tudi država, ker ni redno poravnava- la stroškov zdravljenja svojih uslužbencev. Visoka postavka v proračunu je bila namenjena plačevanju obresti in glavnice banovinskih kreditov, ki jih je banovina najemala za gradnjo novih šol in bolnišnic. V proračunu sta bili upoštevani dve vrsti izdatkov: osebni in stvar- ni. Nekaj sredstev (21 %) je bilo predvidenih za plače banskih in banovinskih uslužbencev. To so bile plače banovinskega uradništva, torej splošne in strokov- ne administracije posameznih oddelkov in sreskih načelstev, cestnovzdrževalne službe, zdravstvene in živinorejske službe na podeželju, uslužbencev v strokov- nem šolstvu, banovinskih podjetij, zavodov in ustanov. Poročilo dr. Breclja o stanju zdravstveno-socialnih ustanov je zelo lep pregled zdravstva tistega časa in bi ga veljalo predstaviti v celoti. Dr. Brecelj je obiskal vsako ustanovo, se seznanil z njeno zgodovino, trenutnim stanjem in pripravil analizo. V kar nekaj primerih je probleme tudi finančno ovrednotil, 25 Stiplovšek: Samoupravne pristojnosti ljubljanske in mariborske oblastne skupščine (1927– 1929) ter posvetovalne funkcije banskega sveta Dravske banovine (1939–1941), str. 151. 26 Trstenjak: Uprava v Sloveniji, str. 114. 27 Stiplovšek: Samoupravne pristojnosti ljubljanske in mariborske oblastne skupščine (1927– 1929) ter posvetovalne funkcije banskega sveta Dravske banovine (1939–1941), str. 151. 28 Zakon o banski upravi, 2. poglavje, 45 člen. 224 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections predvidel roke, predlagal tehnično-organizacijske izboljšave in zahteve za spre- membe zdravstvene zakonodaje.29 S proračunskimi sredstvi Odseka za ljudsko zdravje so pokrivali stroške za sedem banovinskih bolnišnic, treh zdravilišč, dveh hiralnic (domov za reve- že), bolnišnično zdravljenje revežev, zdravljenje v občinskih bolnišnicah, zašči- to invalidov in zdravstveno preventivo.30 Druge državne socialne, bolniške in higienske ustanove so bile pod nadzorom banskih uprav. V Dravski banovini so k tem zavodom šteli Higienski zavod v Ljubljani, Zavod za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani z zavetišči za matere v Trbovljah in Hrastniku, šolsko polikliniko v Ljubljani, bolnišnici za duševne bolezni na Studencu pri Ljubljani in v Novem Celju, šolo za sestre pomočnice, šolo za babice v Ljubljani in zdravi- lišče v Topolšici. V zdravstveni kurativi so načrtovali širitev zdravstvenih ustanov in kre- pitev ljudskega zdravja. Z boljšo higieno in bivalnimi razmerami, zlasti na po- deželju, ter preskrbo z zdravo pitno vodo bi se dvignil tudi kulturni nivo in tako bi se znižali tudi stroški bolnišničnega zdravljenja. Zato je bilo v programu že pripravljenih kar 17 projektov za asanacije – gradnjo vodovodov, vodnjakov in kanalizacije.31 Če povzamem: »V bodočnosti se bo posebna pažnja posvetila mla- dinskemu skrbstvu in asanaciji podeželja.«32 Arhivsko gradivo uprave s področja zdravstva33 SI AS 74, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (VI.), Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje34 Največ arhivskega gradiva, povezanega z zdravstvom, naj bi bilo v VI. od- delku, ki so ga sestavljali ali, kot bi takrat rekli, »tvorili«: Odsek za socialno po- litiko, Odsek za narodno zdravje, Invalidski odsek (ustanovljen leta 1940)35 in Odsek za evakuacijo in zaščito otrok (ustanovljen leta 1941).36 V ta oddelek so spadale vse zadeve, povezane z zdravstvom in socialno politiko: skrb za vojne invalide, sirote in reveže; dovoljevanje zaposlitve ino- zemskih delavcev in nameščencev v skladu z Zakonom o zaščiti delavcev in po določbah Pravilnika za zaposlovanje inozemskih delavcev; upravljanje ko- pališč in zdravilišč in izdajanje odločb o upravljanju, ki jih je do tedaj izdajal minister za socialno politiko in narodno zdravje, razen o oddajanju kopališč za komercialne namene; upravljanje in nadziranje bolnišnic, otroških in invalid- skih ustanov, babiških šol in humanitarnih ustanov; projektiranje, gradnja in razširjanje bolnišnic po mnenju banskega sanitetnega sveta in v mejah prora- čuna in odobrenih kreditov; predlogi za ustanavljanje novih bolnišnic in novih oddelkov z mnenjem banskega sanitetnega sveta; izvrševanje določb pravilnika št. 13.103/27 o bolnišnicah; upravljanje in odrejanje službe sreskim sanitetnim referentom; odločanje na drugi in zadnji stopnji o vseh kaznivih dejanjih na 29 Elaborat obsega 32 tipkanih strani povečanega formata A 4. 30 SI AS 77, fasc. 15, Zapisnik 1. seje XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in drugih problemih banske uprave, str. 5–16. 31 SI AS 77, fasc. 15, Zapisnik 1. seje XIII. zasedanja, 17. 2. 1941, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in drugih problemih banske uprave, str. 17–19. 32 »Zasedanje banskega sveta, Iz poročila načelnika oddelka za socialno politiko in ljudsko zdravje g. Kosija«, Slovenski narod, 21. 2 1941, št. 43, str. 2. 33 V tem poglavju so upoštevani uradni, objavljeni podatki, kot so navedeni v Vodniku po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 1. 34 SI AS 74, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje, 1929–1941, 23,00 t. m., 48 fasciklov, 45 škatel, 101 knjiga; povzeto: Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 1., str. 446–447. 35 Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, XI, št. 18, 1. 3. 1940. 36 Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, XII, št. 15, 19. 2. 1941. 225 Letnik 41 (2018), št. 1 osnovi sanitetnega zakona in drugih sanitetno-policijskih predpisov;dovoljenja za opravljanje splošne zdravniške prakse po veljavnih predpisih z mnenji ban- skega sanitetnega sveta: • o obveznem praktičnem stažu zdravnikov in medicinskega osebja; • dovoljenja za opravljanje prostovoljne zdravniške službe v sanitetnih ustanovah; • dovoljenja za opravljanje dopolnilne službe z odločbo ministrstva;37 • dovoljevanje dentistične prakse z vnaprejšnjim mnenjem banskega sani- tetnega sveta; • dovoljevanje prakse nižjemu sanitetnemu osebju, kot so babice, maserji in podobni; • dovoljenja lekarnam s predhodnim mnenjem banskega sanitetnega sveta: • za prosto vodenje lekarn; • za podeljevanje lekarniških koncesij na osnovi razpisanih nateča- jev; • za odobritve o prodaji lekarn; • za odpiranje lekarn ali drogerij z vnaprejšnjim dovoljenjem za po- sest lekarn ali drogerij; • odobravanje uvoza in prodaje strupenih snovi in retaksacija lekar- niških računov za državne in samoupravne ustanove in urade; • odobritve pogodb in izbor občinskih zdravnikov in babic na podlagi raz- pisanega natečaja; • odrejanje komisije za pregledovanje slaboumnih in tudi pošiljanje teh v bolnišnice: • odobravanje in izvrševanje sanacij v okviru odobrenih kreditov: • banu so v banovini podrejeni vsi higienski zavodi in njim odrejene ustanove; ban opravlja higiensko službo prek higienskega zavoda po veljavnih predpisih. V Oddelku za socialno politiko in narodno zdravje so delovali tudi Inšpek- cija dela,38 Izseljeniški referat in Sklad za zidavo malih stanovanj. Arhivsko gra- divo tega oddelka je bilo po drugi svetovni vojni večinoma uničeno. Ohranjene so zadeve Izseljeniškega referata (statistike, podpore izseljencem, zaposlitve in izselitve v tujino, sezonski delavci), gradivo, ki se nanaša na upravo državnih bolnišnic (nadzorniška poročila, odobritve gradbenih načrtov, obratovalna do- voljenja in kolektivne pogodbe o minimalnih mezdah in delovnih razmerjih), ohranjenih pa je še nekaj prošenj in odobritev posojil Sklada za zidavo malih stanovanj.39 V resor Oddelka za socialno politiko in narodno zdravje so torej spadale tudi banovinske bolnišnice v Mariboru, Celju, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Novem mestu, na Ptuju, hiralnice (dom počitka) v Vojniku, na Ptuju in v Gornji Radgoni, kjer so ga ravno gradili, in Zdravilišče za pljučne bolezni na Golniku. Poleg skrbi za ustanove je zagotavljal finančna sredstva za izboljšanje splošne zdravstvene situacije, za kar so poskrbeli s finančnimi vložki pri gradnji vodo- vodov, higienskih stranišč in ponekod tudi ljudskih kopališč.40 37 San. br. 45.2000 z dne 24. 9. 1929. 38 Kar je ohranjenega gradiva, se nahaja v fondu SI AS 1648, Inšpekcija dela v Ljubljani, 1904– 1942; skupaj z Obrtnim nadzorništvom za Kranjsko, 1883–1918, Obrtnim nadzorništvom v Ljubljani, 1919–1921, Oblastno inšpekcijo dela v Ljubljani, 1922–1929, Kraljevsko bansko upravo Dravske banovine, Oddelkom za socialno politiko in narodno zdravje in Inšpekcijo dela za Ljubljansko pokrajino, 1941–1943. 39 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 1, str. 446–447. 40 SI AS 77, fasc. 10, Zapisnik 1. seje VII. zasedanja, 17. 2. 1936, Uvodni ekspoze bana dr. Marka Natlačena o banovinskem proračunu in splošnih razmerah v banovini, str. 9. 226 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections SI AS 67, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (I.), Obči (Splošni) oddelek41 Splošni ali Obči oddelek je opravljal posle – zadeve, ki mu jih je odredil ban.42 Njegov delokrog je zajemal: Tajništvo, Personalni odsek, ki je vodil vse personalne zadeve vseh banskih in banovinskih uslužbencev, Glavno pisarno in ekonomat ter Uredništvo Službenega lista Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Splošni oddelek je vodil vse tehnično in ekonomsko poslovanje banske uprave v glavni pisarni, ki je imela ekonomat za vse oddelke in vse ustanove banske uprave. Vodila je tudi vložni zapisnik in register posameznih oddelkov. V splošnem oddelku je deloval še poseben referat za izrabo vodnih sil in elek- trifikacijo.43 Splošni oddelek je opravljal dela v zvezi s personalnimi zadevami bano- vinskih in državnih uslužbencev, kot so napredovanja, upokojitve, strokovne kvalifikacije, kar je razvidno iz t. i. Uslužbenskih listov oz. Službeničkih listov in Personalnih map zdravnikov, kjer so pogosto hranjene kopije rojstnega lista, na- predovanj, specializacij, podatki o dopustu ali upokojitvah, delu zdravnikov kot honorarnih uslužbencev Kraljevske banske uprave Dravske banovine, z nave- deno ceno, za koliko so ta dela opravljali (kako že danes temu rečemo?) do pri- tožb oz. njihovih zavrnitev Državnega sveta glede uvrstitve v plačilne uradniške, zdravniške razrede in posledično višje plače,44 disciplinski postopki, službena potovanja, potovanja uradnih oseb, navodila o poslovanju, prošnje za sprejem v službo, nastavitve, podpore društvom, združenjem, dela v zvezi z državnimi in cerkvenimi prazniki, prispevkih za elementarne nesreče, orožniških pokoj- ninah. Vodil je tudi personalne mape državnih in banovinskih uslužbencev, evi- denco uslužbencev politične uprave in policije ter nadziral poslovanje sreskih načelstev, srezov in banskih oddelkov. Posvečal se je decentralizaciji državne uprave, obvezni telesni vzgoji in tehničnemu napredku v banovini s poudarkom na izrabi vodne sile in elektrifikaciji.45 SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (II.), Upravni od- delek46 Upravni oddelek (II.) je bil razdeljen na: Splošni (Splošno) upravni odsek, Odsek za javno varnost in Odsek za samouprave. Drugi upravni oddelek Kraljevske banske uprave Dravske banovine je opravljal vse posle resornega ministra za notranje zadeve, ki so po Zakonu o notranji upravi spadali v banovo pristojnost. Ukvarjal se je z davčnimi, civilnimi sodnimi in gospodarskimi zadevami, spremembami krajevnih imen, občinskih meja, občinskimi uslužbenci in odborniki, domovinstvom, financami in imovino, lastnino občin, šolskimi odbori, ubožnimi skladi, državljanstvom, personalnimi zadevami policijskih uslužbencev, nesrečami in samomori, tujimi državljani, iz- seljenci, povratniki, orožnimi listi, javnimi prireditvami, prestopki, zasledova- njem oseb, izpuščenimi zaporniki, registracijo motornih vozil, repatriacijami, tatvinami, ropi, službenimi razmerji žandarjev, nadzorovanjem dnevnega tiska 41 SI AS 67, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Obči (Splošni) oddelek, 1919–1941 (dalje: SI AS 67), 87,00 t. m., 787 fasciklov, 39 knjig; povzeto: Vodnik po fondih in zbirkah Arhi- va Republike Slovenije, 1., str. 438–439. 42 Poslovnik za obča upravna oblastva, izdalo ministrstvo notranjih poslov, natisnila tiskarna Merkur, Ljubljana s. d. (1931). 43 Steska: Organizacija državne uprave, str. 67. 44 SI AS 67, reg. fasc. XVI. 45 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 1., str. 438. 46 SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, od 19. stol. do leta 1941, 330,00 t. m., 2831 fasciklov, 116 knjig; povzeto: Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Re- publike Slovenije, 1., str. 439–440. 227 Letnik 41 (2018), št. 1 in registracijo društev. Njegovo področje so bile tudi zdravstvene zadeve (zdra- vstveni delavci, babice, lekarne, cepljenja, epidemije, sprejemi v bolnišnice, do- movi za ostarele). SI AS 76, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (VIII.), Oddelek za trgovino, obrt in industrijo47 Ta oddelek je imel dva odseka: Odsek za trgovino, obrt in industrijo in Odsek za rudarstvo. V njegov resor je sodilo: • nadzorstvo nad zadužbinami, zakladi, fundacijami, raznimi zbornicami, skladi, ustanovami, družbami in ustanovami, nadzor nad strokovnim šolstvom, ustanovami za zavarovanje rudarskega osebja in bratovskimi skladnicami, katerih interesi niso segali čez meje banovine in razpolaga- nje z njimi, vodenje posebne zdravstvene službe, inšpekcije rudarskega poslovanja in zaščita rudarskega osebja pri vseh nahajališčih, rudnikih in topilnicah, podeljevanje in podaljševanje vseh vrst rudarskih pravic in koncesij, izdajanje diplom, vodenje rudarskega katastra, pobiranje ru- darskih pristojbin, izdajanje rudarsko-policijskih naredb in opravljanje policijske službe v rudnikih, potrjevanje rudarskih obratov in naprav, nadzor nad ustanovami za varovanje rudarskega osebja, zdravstvena in inšpekcijska služba, nastavitve osebja, potrjevanje kolektivnih pogodb, izrekanje kazni, odvzem koncesij, rudarska in topilniška statistika in vse preostale zadeve glede rudarskega zakona, Zakona o zaščiti delavcev ter nižjega rudarskega pouka.48 SI AS 73, Kraljevska banska uprava Dravske banovine (V.), Tehnični od- delek49 Peti oddelek se je delil na tri odseke: Odsek za mostove in železnice, Od- sek za hidrotehnična dela in Odsek za arhitektonske in elektrostrojne posle. V Tehnični oddelek so spadale naslednje zadeve: • projektiranje, gradnja in vzdrževanje vseh državnih cest in mostov v ba- novini, skupaj s cestami in mostovi dotedanjih oblastnih samouprav in nadzorstvo nad projektiranjem, gradnjo in vzdrževanjem nedržavnih cest in mostov; • projektiranje, gradnja in vzdrževanje državnih zgradb in drugih arhitek- tonskih objektov v banovini, zgradb in drugih arhitektonskih objektov do- tedanjih oblastnih samouprav in nadzorstvo nad projektiranjem, gradnjo in vzdrževanjem nedržavnih zgradb, namenjenih javni uporabi, izdajanje vseh odločb po veljavnih gradbenih predpisih, urejanje vodnih tokov, ka- nalizacije in oskrbovanja z vodo, izkoriščanje vodne sile in dajanje konce- sij za izkoriščanje le-te po veljavnih zakonskih predpisih, melioracije in vse zadeve glede vodnih zadrug in meteorologije, vse zadeve po Zakonu o državnih in samoupravnih cestah in po uredbah, izdanih na podlagi teh zakonov, ki so jih opravljale dotedanje ustanove zunanje tehnične službe ministrstva za gradnje, sodelovanje pri urejanju javnega avtomobilskega prometa. V Tehničnem oddelku so se torej ukvarjali z okrožnicami, navodili, pre- dlogi za banski in državni proračun, imeli so svoje Banovinsko gradbeno podje- 47 SI AS 76, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Oddelek za trgovino, obrt in industrijo, od 19. stol. do leta 1941, 82,50 t. m., 995 fasciklov, 25 škatel, 49 knjig; povzeto: Vodnik po fon- dih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 1., str. 441–442. 48 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije 1, str. 441. 49 SI AS 73, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Tehnični oddelek, 1919–1941, 55,00 t. m., 483 fasciklov, 20 knjig; povzeto: Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 1., str. 445–446. 228 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections tje, upravno komisijo tehnično-visokošolskih fondov, gradbeno dokumentacijo državnih zgradb, kot so: bolnišnice, zdravstveni in socialni zavodi, zdravilišča, sodišča, kaznilnice, carinarnice, razne šole, učiteljišča, Univerza v Ljubljani, Na- rodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Moderna galerija, Zavod za stroj- ništvo, preostali zavodi, mladinski domovi, pošte, hranilnice, vojašnice itd. Ukvarjali so se z regulacijo vode, vodovodi, elektrarnami in elektrifikacijo, do- deljevanjem koncesij gradbenim podjetjem, turističnimi objekti (kopališča in hoteli), gradbenimi dovoljenji za regulacije naselij in delno še z nekaterimi ru- dniki (Kočevje, Velenje, Zabukovica, Šentjanž in Trbovlje).50 ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 67, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Splošni oddelek, 1929– 1941, 84,30 t. m., 787 fasciklov, 43 knjig, delovodniki in indeksi 1929–1941. Re- gistraturni fascikel XVI, personalne mape banskih in banovinskih uslužbencev. • SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, od 19. stol. do leta 1941, 330,00 t. m., 2831 fasciklov, 116 knjig, delovodniki in indeksi 1929–1941. • SI AS 73, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Tehnični oddelek, 1929– 1945, 54,00 t. m., 483 fasciklov, 20 knjig, delovodniki in indeksi 1931–1942, arhi- vski popis. • SI AS 74, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, (VI.) Oddelek za socialno politiko in narodno zdravje, 1929–1942, 21,20 t. m., 48 fasciklov, 45 škatel, 105 knjig, delovodniki in indeksi 1929–1942. • SI AS 76, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, (VIII.) Oddelek za trgovi- no, obrt in industrijo, od 19. stol. do leta 1941, 81,70 t. m., 506 fasciklov, 176 ška- tel, 49 knjig, delovodniki in indeksi 1929–1939, 749, arhivski inventar Referata za turizem. • SI AS 77, Banski svet Dravske banovine, 1930–1941, 2,10 t. m., 16 (fasciklov) škatel, arhivski inventar 1980. • SI AS 200, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Tehnični oddelek, 1941–1945, 0,80 t. m., 7 škatel, 1 knjiga, arhivski popis. • SI AS 1068, Zbirka načrtov, Serija 12 – Socialne in zdravstvene ustanove, 348 t. e., arhivski popis. • SI AS 1648, Inšpekcija dela v Ljubljani, 1904–1942, 0,80 t. m., 5 škatel, arhivski popis. AJ – Arhiv Jugoslavije • AJ 14 – Ministarstvo unutrašnjih poslova Kraljevine Jugoslavije, 1918–1941, 258 fasciklov, 138 knjig, 6 kartotek, 34,00 t. m. • AJ 39 – Ministarstvo socijalne politike i narodnog zdravlja Kraljevine Jugoslavije, 1918–1941, 9 fasciklov, 86 knjig, 6,10 t. m. VA – Ministarstvo odbrane Republike Srbije, Sektor za politiku odbrane, Vojni arhiv • Vojska Kraljevine Jugoslavije, od 1921. do 1941. godine. 50 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije 1, str. 445–446. VIRI IN LITERATURA 229 Letnik 41 (2018), št. 1 ČASNIŠKI VIRI Slovenec, 1935. Slovenski narod, 1941. LITERATURA Arhivski fondovi i zbirke u SFRJ, SR Slovenija. Beograd: Savez arhivskih radnika Jugoslavije, 1984. Dolžan, Janko: »Razvoj zdravstvene zakonodaje«, Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 489–490. Kološa, Vladimir: Banski svet Dravske banovine 1931–1941. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije, 1980. Meršol, Valentin: Bolnišnice v Sloveniji. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajse- tletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Avsenek, Ivan), Ljubljana: Jubilej 1939, str. 490–506. Pirc, Ivo, Zdravstveno stanje in demografski podatki. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Avsenek, Ivan), Ljubljana: Jubilej 1939, str. 483–489. Popis gradiva Arhiva Jugoslavije, Arhiv Jugoslavije, Beograd 2004. Pregled fondova i zbirki Arhiva Jugoslavije, stanje na dan 31. mart 1993. godine, Beograd: Arhiv Jugoslavije, 1993. Splošni pregled dravske banovine, Ljubljana: Kraljevska banska uprava dravske banovine, 1939. Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS, Ljubljana: Državni arhiv LRS, 1960. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Avsenek, Ivan), Ljubljana: Jubilej, 1939. Steska, Henrik: Organizacija državne uprave, Ljubljana: Akademska založba, 1937. Stiplovšek, Miroslav: Začetek delovanja banskega sveta Dravske banovine leta 1931. Melikov zbornik, Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje, Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 2001, str. 951–966. Šmid, Gašper: Uprava Dravske banovine 1929–1941. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003. Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajse- tletnici Kraljevine Jugoslavije (ur. Avsenek, Ivan), Ljubljana: Jubilej 1939, str. 109–129. Vodič za korisnike arhivske građe. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 1985. Vodič kroz fondove Kraljevine Jugoslavije. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 2000. Vodič kroz zbirke. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 2007. Vodnik po arhivih Slovenije, Ljubljana: Društvo arhivarjev Slovenije, 1965. Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, I–III. Ljubljana: Arhiv Re- publike Slovenije, 1999. Stiplovšek, Miroslav: Samoupravne pristojnosti ljubljanske in mariborske obla- stne skupščine (1927–1929) ter posvetovalne funkcije banskega sveta Dravske banovi- ne (1939–1941). Arhivi 25 (2002), št. 2, Žontarjev zbornik, str. 145–155. PRAVNI PREDPISI Poslovnik za obča upravna oblastva, izdalo ministrstvo notranjih poslov, natisnila tiskarna Merkur, Ljubljana s. d. (1931). Službeni list kraljevske banske uprave dravske banovine, Delniška tiskarna Lju- bljana, 1940–1941. Službene novine kraljevine Jugoslavije, Ljubljana, 1929–1930. Uradni list kraljevske banske uprave dravske banovine, Delniška tiskarna, Ljublja- na, 1930. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, Delniška tiskarna, Ljubljana, 1929. 230 Gašper Šmid: Zdravstvo med svetovnima vojnama v arhivskem gradivu Dravske banovine, str. 217–231 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections HEALTH CARE DURING THE INTER-WAR PERIOD IN ARCHIVAL RECORDS OF DRAVA BANOVINA Where can we expect data related to health care during both world wars and how do we find it We would expect that most data from health section for the given period would be in the archival material of the Royal Ban's adminis- tration of Drava Banovina which represented royal authority in Yugoslav part of Slovenian territory. Personal folders of employees of ban and banovina are preserved in the registry folder XVI (SI AS 67) which are strictly alphabetically listed. They con- tain employment record book (Uslužbenski list) and additional personal folders where copies of birth certificates, educational certificates, certificates for fur- ther education, promotions, specialization etc. can be found: i.e. leave in 1942; Italian occupational authorities, without income reimbursement; data on doc- tors as part-time employees of ban's administration with the stated price on their performance on certain administrative tasks, on doctors' work in state hospitals, their functions, their classifications in official – medical pay grades, appeals against such processes, and their resignations. Registry folder XVII (SI AS 68) contains matters related to health care and data on medical personnel, midwives, pharmacies, inoculations, epidemics, and admittances to hospitals and poorhouses. We should expect to find most material in the legacy of Depart- ment of social politics and national health (SI AS 74) which was responsible for the disabled and the poor, for work permits, supervising administration of state health resorts, swimming pools, hospitals, children's institutions, establishment and construction of hospitals, medical practices, pharmacy concessions, and hy- giene services. Emigration section, work inspection, and treasury for building small housing were operating within the department. The material of fond was mostly destroyed after the war, only the material of emigration section, some fragments of the material of work inspection and some material which concerns hospital administration and treasury for building small housing is preserved. Among statistics and tourist propaganda, the material of tourism section (SI AS 76) also contains regulations governing the area of hygiene. A special health care service, inspection of mining operation for the protection of mining staff at all mining sites, mines, and smelting plants were managed in its mining sec- tion. Reports and analyses relevant for banovina and state budget composition can be found in the material of Ban's Council (SI AS 77), in minutes of meetings in which they are included; financially evaluated elaborates, reports and budg- ets for state hospitals, health care and social institutions in Drava Banovina are usually enclosed with the minutes. Plans for some hospitals, social institutions, health resorts, holiday houses are in the material of Technical Department of ban administration (SI AS 73, SI AS 200) and in the general collection of plans. Searching the data in material of Drava Banovina can be facilitated by the use of office registers. Firstly, we can use the index and search by keywords, classifica- tion – descriptor; by specific person, place, activity, event etc. so that we get the file number to find an entry for the same timeline in the work register showing the subject of the matter, to whom and when it was sent for resolving, and when and where it was filed. Then we inspect the records stored in folder signature: department, registry folder, section, referat, year, and number of files to-from. It needs to be emphasized that, due to then centralized administration of the Kingdom of Yugoslavia, only 5-10% of the archival material of Drava Banovina is preserved in administration fonds. Only the material needed for current busi- ness, for issuing various permits, for repeated procedures, for fees, registration, for covering financial obligations, investigations, misdemeanours, sanctions etc. SUMMARY 231 Letnik 41 (2018), št. 1 is preserved. If procedures were successfully resolved, only the entries in office registers that show data only on actors, that something was happening and was successfully resolved, are usually available. 233 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Psihiatrična bolnišnica Idrija, poslovna in medicinska dokumentacija, nevropsihiater in pisatelj dr. Jože Felc, zasebno arhivsko gradivo Key-words: Psychiatric Hospital Idrija, business and medical documents, neuropsychiatrist and writer dr. Jože Felc, private archival reocrds 1.04 Strokovni članek UDK 930.25:614.212:616.89(497.4Idrija) Prejeto: 15. 2. 2018 Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične bolnišnice Idrija MIRA HODNIK arhivska svetovalka Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Idriji Prelovčeva 2, SI-5280 Idrija e-pošta: mira.hodnik@guest.arnes.si Izvleček Kot primer dobre prakse avtorica v prispevku opisuje izkušnjo Zgodovin- skega arhiva Ljubljana - Enote v Idriji pri sodelovanju s Psihiatrično bolni- šnico Idrija. Instituciji sta sodelovali pri prevzemanju arhivskega gradiva Psihiatrične bolnišnice Idrija in prevzemanju zasebnega arhivskega gradiva nevropsihiatra Jožeta Felca, ki ga je le-ta začasno hranila. Izkazalo se je, da z obojestranskim razumevanjem poslanstva ohranitve zasebnega arhivskega gradiva, lahko opravimo delo dobro. Abstract THE ACQUISITION OF ARCHIVAL RECORDS OF HEALTH CARE INSTITUTIONS ON THE EXAMPLE OF PSYCHIATRIC HOSPITAL IDRIJA As an example of good practice, the author describes the experience of the Historical Archive of Ljubljana - Unit in Idrija in cooperation with the Psychi- atric Hospital Idrija. The institutions cooperated in the process of the acqui- sition of archival records of the Psychiatric Hospital Idrija and the acquisi- tion of private archival collection of neuropsychiatrist Jože Felc, which the hospital in Idria managed. During this process, it has been proven that with mutual understanding, the preservation of private archival records can be executed very well. 234 Mira Hodnik: Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične ..., str. 233–243 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod Zgodovinski arhiv Ljubljana ima registri- ranih 25 ustvarjalcev s področja zdravstva in po zadnjih podatkih imamo prevzetih osem fondov. To so: Zdravstveni dom Idrija, Zdravstveni dom Litija, Zdravstveni dom za študente Ljubljana, Zdravstveni dom Ljubljana, Zdravstveni dom Me- tlika, Zdravstveni dom Škofja Loka, Psihiatrična bolnišnica Idrija in Splošna bolnišnica Jesenice. V idrijski enoti Zgodovinskega arhiva Lju- bljana imamo dva ustvarjalca javnega arhivskega gradiva s področja zdravstva. To sta Psihiatrična bolnišnica Idrija in Zdravstveni dom Idrija in od obeh smo že prevzeli arhivsko gradivo. Psihiatrična bolnišnica Idrija Julija 1953 je takratna ljudska oblast skle- nila, da po vojni opustošeno in izropano vojašni- co spremeni v bolnišnico. Pod imenom Bolnišni- ca za duševne bolezni Idrija je bila ustanovljena z odločbo Izvršnega sveta Ljudske republike Slo- venije z dne 25. 5. 1954. Sledila je obnova po voj- ni uničenih objektov. Bolnišnico so slavnostno odprli 7. 4. 1957 ob 10. uri. Ob odprtju je bilo v bolnišnici 450 postelj. Sobe, namenjene nasta- nitvi pacientov, so bile po takratnih standardih šest-, sedem- do desetposteljne. Ležalna doba je bila 365 dni. Leta 1966 se je preimenovala v Psihiatrič- no bolnico Idrija, nato pa se je 1974 ime spre- menilo v Psihiatrično bolnišnico Idrija (v nada- ljevanju PBI). Pod tem nazivom jo poznamo še danes. PBI je danes druga največja psihiatrična bolnišnica v Sloveniji in njena glavna dejavnost je bolnišnično in izvenbolnišnično zdravljenje bolnikov in alkoholikov za občine Koper, Izola, Piran, Ilirska Bistrica, Sežana, Postojna, Nova Go- rica, Tolmin, Ajdovščina, Cerknica in Idrija. Poleg vlaganj v strokovni razvoj osebja si od leta 1994 dalje prizadevajo izboljšati tudi bivalne razmere. V zadnjih dveh desetletjih so celovito prenovili oba bolniška objekta (210 postelj), bolnišnično lekarno in laboratorij, skupno jedilnico za paci- ente, bolnišnično kuhinjo, prostore aktivacijske terapije in uprave, arhiv in kotlovnico. S tem lah- ko nudijo ustrezno pomoč osebam s težavami v duševnem zdravju na območju severne in južne Primorske ter dela Notranjske, kjer živi preko 308.000 prebivalcev.1 1 Internetni vir: Psihiatrična bolnišnica Idrija, https:// Psihiatrična bolnišnica danes. Vir: https://www.pb-idrija.si/galerija. 235 Letnik 41 (2018), št. 1 Sodelovanje z ustvarjalci Zgodovinski arhiv Ljubljana Enota v Idriji, ki je pristojen arhiv za ustvarjalce na področju Upravne enote Idrija (Občina Idrija in Cerkno), je na podlagi 10. člena ZAGA2 navezal prvi stik s PBI leta 1975. Ob prisotnosti treh predstav- nic ustvarjalca, vodje splošne službe, kadrov- ske referentke in vodje finančne službe sta stro- kovni ogled opravila delavca ZAL Andrej Černi- logar in Rado Vodenik. Nastal je zapisnik, ki se vsebinsko bistveno ne razlikuje od današnjih za- pisnikov. Zapisala sta, »da tekoče gradivo hranijo posamezni oddelki po pisarnah v lesenih omarah, da starejše gradivo uprave je v posebnem arhi- vskem prostoru v upravno-stanovanjskem traktu bolnice, da je gradivo deloma povezano v fascikle, deloma v registratorje, deloma pa je spravljeno v kartonskih škatlah, ki so zložene na lesenih poli- cah, da ima prostor eno okno in ena vrata ter tla, da hranijo gradivo o bolnikih v lesenih omarah, ki segajo od tal do stropa«. Prav tako je zapisa- no, »da je celotno gradivo urejeno lepo, vendar da (od leta 1954) gradiva še niso nikoli valorizirali, da je gradivo uprave in računovodstva je urejeno po šifrah in vodeno po delovodnikih, da so ozna- ke vidne in da je tehnična oprema primerna, da je hospitalna dokumentacija o bolnikih urejena po dosjejih (od sprejema do odpusta bolnika) in abecedi, da je gradiva da 95 tm, ki ni shranjeno v skladu z navodilom o načinu izvajanja varstva arhivskega in registraturnega gradiva, ker pro- stori niso zavarovani pred požarom, vlomom, škodljivo temperaturo, vlago, kemičnimi in bio- loškimi škodljivci«.3 Z zapisnikom so se strinjale predstavnice ustvarjalca. Na koncu zapisnika so zapisana natančna navodila arhivske službe za nadaljnje delo in obojestranska želja po nadalj- njem sodelovanju. Naslednji stik arhiva z ustvarjalcem PBI je bil opravljen leta 1978, ko je sodelavec Enote za zunanjo ljubljansko regijo, Vladimir Žumer, zapisal, da ZAL na podlagi zakona iz leta 1973 sproti »zbira odbrane vrste« arhivskega gradiva, ki ima poseben pomen za zgodovino, kulturo na splošno in druge družbene potrebe. S tem je mi- slil gradivo za seje družbenopolitičnih skupnosti www.pb-idrija.si/o-bolnisnici/bolnisnica-skozi-zgodo- vino. Pridobljeno: 6. 11. 2017. 2 Zakona o arhivskem gradivu in arhivih iz leta 1973 (ZAGA, Ur. l. SRS, št. 34–295/73). 3 Zapisnik o pregledu varstva arhivskega in registraturne- ga gradiva pri Psihiatrični bolnišnici Idrija, 9. 12. 1975 (rumena mapa ustvarjalca). Zapisnik o pregledu varstva arhivskega in registraturnega gradiva leta 1973 (rumena mapa – dokumentacija sodelovanja z ustvarjalcem). 236 Mira Hodnik: Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične ..., str. 233–243 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections in SIS, glasila, bilteni, informatorji družbenopolitičnih skupnosti in organiza- cij TOZD, OZD, SOZD, šol, društev; tiskani letni programi in poročila, priložno- stne publikacije, razstavni katalogi, prospekti, ceniki, plakati. Opozoril jih je, da morajo to dokumentacijo redno pošiljati v arhiv. Kakšen je bil odgovor PBI, ni znano, znano pa je, da tudi v tistem letu ni bil izpeljan prevzem arhivskega gradiva.4 Sledila so leta »nesodelovanja«. V letu 2009 je bil v okviru letnega delovnega načrta planiran obisk pri PBI. Najprej smo jih pisno seznanili z dolžnostmi, ki nam jih nalaga ZVDAGA5 in najavili naš obisk na terenu. Po dodatnih telefonskih stikih je le prišlo do dogovora o obisku in ogledu njihovih prostorov za hrambo dokumentarnega in arhivskega gradiva. Po končanem ogledu sem napisala zapisnik o pregledu varstva dokumentarnega in arhivskega gradiva. Zapisala sem naslednje: »/…/ da dokumentarno in arhivsko gradivo vodijo po lastnem klasifikacijskem načrtu z delovodnikom; za poslovno dokumentacijo je odgovorna glavna pisarna (tajni- štvo), za medicinsko dokumentacijo pa je bolnišnično-ambulantna služba, katero shranjujejo ločeno tudi lokacijsko«.6 Splošno dokumentacijo so takrat shranje- vali v še neobnovljeni stavbi bivše italijanske kasarne. Arhivski prostori so bili v drugem nadstropju, nezavarovani pred vlomom in požarom (brez alarmnih naprav) in okna niso bila zavarovana pred svetlobo. Ugotovili smo, da je zaradi varnosti potrebna prenova električne napeljave. Dokumentacija je bila shranje- na v fasciklih in zložena na lesenih policah. Povsem drugače pa je bilo pri ogledu arhivskih prostorov za hrambo medicinske dokumentacije, ki jo imajo shranje- no v prenovljenih prostorih, zloženo je v ognjevarnih policah – kompaktusih, ki se zaklepajo. Dostop do gradiva imajo samo pooblaščene osebe.7 Po tem ogledu smo ustvarjalcu podali priporočila in zahteve za izboljša- nje materialnega varstva. Svetovali smo jim, da morajo za arhiv urediti poseben prostor s protivlomno in protipožarno zaščito, ki bo zagotavljal ustrezne klimat- ske razmere, da morajo gradivopreložiti v arhivske škatle, odstraniti kovinske sponke in plastične mape … Skratka, opozorili smo jih na upoštevanje UVDAG.8 Ko je ustvarjalec prejel naš zapisnik, se je oglasila takratna direktorica zavoda, ki zaradi službene odsotnosti ni bila prisotna pri našem obisku. Z dokaj ostro besedo se je odzvala na zapisnik. Ni se ji zdelo prav, da smo v zapisniku opisali slabe razmere v arhivskih prostorih, čeprav naj bi bila seznanjena, da je v pri- pravi dokumentacija za prenovo. Še posebno pa se je zavzela za medicinsko do- kumentacijo, saj je želela, da ne postane predmet prevzema, češ da jo bolnišnica potrebuje pri svojem strokovno-praktičnem delu in za znanstvenoraziskovalno ter študijsko delo. Istočasno se je direktorica obrnila na varuhinjo človekovih pravic dr. Zdenko Čebašek Travnik, ki se je prav tako strinjala, da mora medi- cinska dokumentacija ostati pri ustvarjalcu. Zapisali sta, da bosta v nasprotnem primeru predlagali spremembo ZVDAGA. Z direktorico smo se dogovorili za po- novno srečanje, ki je pripomoglo k izboljšanju sodelovanja. Dogovorili smo se, da bodo najprej naredili samo seznam poslovne dokumentacije, ki smo ga po- trebovali za izdajo navodil za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva. Reševanje problema medicinske dokumentacije sva preložili na kasnej- 4 Dopis ZAL Enota za zunanjo ljubljansko regijo Oddelek v Idriji, 25. 9. 1978 (rumena mapa ustvarjalca). 5 Zakon o dokumentarnem in arhivskem gradivu ter arhivih (ZVDAGA, Ur. l. RS, št. 30/06). 6 Zapisnik o pregledu varstva dokumentarnega in arhivskega gradiva, 17. 4. 2009 (rumena mapa ustvarjalca). 7 Prav tam. 8 Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (UVDAG, Ur. l. RS, št. 86/06). 237 Letnik 41 (2018), št. 1 ši čas, ko se bodo o tem opredelili in dogovorili nadrejeni oz. višje instance za vse psihiatrične bolnišnice v Sloveniji. V tistem trenutku je bilo za nas pomembno samo to, da imajo medicinsko dokumentacijo urejeno in pravilno varovano.9 Po dogovoru z direktorico so določili osebo za pripravo arhivskega gradiva PBI za prevzem. Celotno poslovno dokumentacijo so preselili v začasne arhivske prostore izven upravne stavbe in zaradi številnih obveznosti so popisovanje za- čeli šele v letu 2010. Ker smo imeli s prevzemanjem arhivskega gradiva ustvarjalcev na področju zdravstva zelo malo izkušenj, smo poskušali najprej pridobiti čim več informacij. Najprej sem se posvetovala s sodelavcem Janezom Kopačem. Kot je sam po- gosto dejal, sva modrovala in na koncu sklenila, da se gradivo Psihiatrične bolnišnice prevzame skoraj v celoti. Poudaril je, da so take ustanove unikatne in pomembne v lokalnem okolju, zato bi lahko pretirano izločanje »nepotrebnega« do- kumentarnega gradiva zameglilo in osiromašilo vedenje o delovanju bolnišnice ter poudaril, da bi lahko z valorizacijo nevede celo uničili arhivsko gradivo. Pri tem so bile dobrodošle tudi izkušnje arhivistke Bojane Aristovnik iz celjskega zgodo- vinskega arhiva. PBI smo na podlagi seznama in obiskov na terenu sredi leta 2011 izdali navodila za odbira- nje arhivskega gradiva iz poslovne dokumentaci- je. Čeprav so nekateri v arhivski stroki zagovarja- li prevzem tudi medicinske dokumentacije, smo se vseeno odločili, da se bomo o tej temi pogovar- jali kasneje. Pa nas je prehitelo ustavno sodišče s svojo odločitvijo. V reševanje problematike me- dicinske dokumentacije se je namreč na pobudo Psihiatrične bolnišnice Ljubljana dejavno vklju- čil Varuh človekovih pravic. Na njegovo zahtevo je Ustavno sodišče Slovenije izdalo odločbo glede arhiviranja zdravstvene dokumentacije.10 Ustav- no sodišče je s to odločbo razsodilo, da je ZVDA- GA »/.../v neskladju z ustavo, v kolikor med javno arhivsko gradivo uvršča tudi gradivo izvajalcev zdravstvene dejavnosti, ki so po tem zakonu opre- deljeni kot javnopravne osebe, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacientov«.11 ZAGOPP tako določa, da je skrajni rok za izročitev arhivskega gradiva, ki vsebuje občutljive osebne podatke pa- 9 Zapisnik o pregledu varstva dokumentarnega in arhi- vskega gradiva, 17. 4. 2009 (rumena mapa ustvarjalca). 10 Odločba Ustavnega sodišča Slovenije U-I-70/12-14, 24. 5. 2012. 11 Prav tam. Navodila za odbiranje arhivskega gradiva (rumena mapa – dokumentacija o sodelovanju z ustvarjalcem). 238 Mira Hodnik: Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične ..., str. 233–243 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections cienta pristojnemu arhivu, 150 let po nastanku.12 Prav tako je določeno, da je to- vrstno gradivo javnosti trajno nedostopno. Izjemoma pa je po določbah zakona tovrstno arhivsko gradivo dostopno pacientom ali osebam, ki so izkazale pravni interes in so v skladu z zakonom o pacientovih pravicah in zakonom, ki ureja zdravstveno dejavnost.13 Potem ko smo PBI izdali navodila, sva z delavko, ki je bila določena za odbiranje arhivskega gradiva, začeli praktično delo. Čeprav je odbiranje in popi- sovanje navidezno dokaj preprosto opravilo, nam dolgoletne izkušnje kažejo, da imajo ustvarjalci pri tem nemalokrat težave. Pokazala sem ji, kako se arhivsko gradivo odbira, čisti, popisuje in odlaga v škatle. Zaradi boljše predstave našega dela sem jo povabila tudi k nam v arhiv, kjer si je ogledala naše delo in arhivske prostore. Arhivsko gradivo smo prevzeli v dveh delih. Prvi prevzem smo opravili konec leta (13. 12.) 2011, drugi del pa v začetku leta (25. 4.) 2013. Fond PBI ob- sega 136 škatel za obdobje 1957–1990. Arhivsko gradivo je razvrščeno v škatle kronološko in popisano po vsebini znotraj klasifikacijskih znakov. Je urejeno in v dobrem stanju, odstranjene so kovinske sponke in plastične mape.14 Kategorije prevzetega arhivskega gradiva so: zapisniki upravnega odbo- ra, zapisniki sveta bolnice, zapisniki disciplinske komisije, zapisniki delavskih svetov, zapisniki o strokovnih zadevah, plani, poročila, odločbe, pogodbe o za- poslitvah, splošni akti in dopisi, stanovanjske zadeve, finančne zadeve, samou- pravni sporazumi, pravilniki, statuti. Prevzeli pa smo tudi nekaj gradiva, ki nima lastnosti arhivskega gradiva, je pa zanimivo, ker nam lahko dopolni poznavanje vsakdana ustvarjalca. To so dokumenti o prehrani, osebnih dohodkih, nabavah in sodelovanju, zaposlovanju ipd. Arhivsko gradivo PBI je bilo do danes upora- bljeno samo enkrat in še to ga je potreboval izročitelj za pripravo publikacije ob 60-letnici delovanja. Od leta 2014 Psihiatrična bolnišnica Idrija uporablja za vodenje poslovne dokumentacije enotni klasifikacijski načrt za zavode s področja zdravstva. Za- njo je odgovorna glavna pisarna (tajništvo), kjer zabeležijo in klasificirajo vso vhodno in izhodno pošto ter dokumente, ki nastajajo znotraj ustanove. Medi- cinska dokumentacija je izvzeta iz enotnega klasifikacijskega načrta. Zanjo je odgovorna bolnišnično-ambulantna služba, ki vodi zadeve po dosjejih.15 Po pogovoru z ustvarjalcem jim je enotni klasifikacijski načrt olajšal delo, žal pa jim je prinesel tudi nekaj težav, npr. kako razvrstiti oz. klasificirati doku- ment, ali je klasifikacija premalo razvejana, s tem da nekaterih klasifikacijskih znakov sploh ne uporabljajo. Na srečo jim računalniški program Prejeta in po- slana pošta podjetja Naturalis zaradi specifičnosti njihovega dela omogoča pre- prosto dodajanje novih klasifikacijskih znakov na nižjem nivoju. Prav tako je iz enotni klasifikacijski načrt (v nadaljevanju EKN) izločeno računovodstvo, ki za vodenje dokumentov uporablja program POŠTA, za plače in račune pa uporablja program SAOPE. Prevzem zasebnega arhivskega gradiva dr. Jožeta Felca Istočasno s prevzemom arhivskega gradiva so me v PBI seznanili s proble- mom zasebnega arhivskega gradiva znanega slovenskega psihiatra in pisatelja Jožeta Felca, ki so ga dobili v trajno hrambo ob njegovem odhodu v pokoj. 12 5. člen Zakona o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGO- PP, Ur. l. RS, št. 85/16). 13 ZAGOPP. 14 SI_ZAL_IDR/0259 Psihiatrična bolnišnica Idrija, 1957–1990. 15 Zapisnik o pregledu varstva dokumentarnega in arhivskega gradiva, 7. 11. 2017. 239 Letnik 41 (2018), št. 1 Dr. Felc je bil ves čas svoje poklicne kari- ere zaposlen v bolnišnici kot nevropsihiater in kot njen dolgoletni strokovni vodja – predstoj- nik (1973–2005). V svoji bogati poklicni karieri je opravljal tudi funkcijo zapriseženega sodne- ga izvedenca. Napisal je okoli 2200 izvedenskih mnenj. Delo je opravljal kot zasebnik in ne kot nevropsihiater, zaposlen v PBI. Po izročitvi izve- denskega mnenja sodišču bi moral po protokolu uničiti dvojnik, vendar jih je vestno spravljal in na koncu leta dal vezati v knjige, ki jih je spravil v svojih zasebnih prostorih PBI. Vseh knjig je 24. Ko se je leta 2005 upokojil in zapustil bolnišnič- no stanovanje, je vsa izvedenska mnenja zaupal v hrambo PBI oz. je prosil takratno direktorico, da poskrbi za primerno hrambo.16 Ker sta bila z di- rektorico dobra prijatelja, mu je obljubila, da bo poskrbela za njegovo zasebno gradivo. Do tu je zgodba neproblematična in povsem prikrita jav- nosti. Direktorica je izvedenska mnenja spravila v ognjevarno omaro in primer je bil za PBI za- ključen. Zgodba pa se je zapletla, ko je nekdo od zaposlenih podal anonimno prijavo na Urad za Informacijskega pooblaščenca, da je bolnišnica v trajno hrambo nezakonito prejela zdravstveno dokumentacijo iz osebnega arhiva upokojenega dr. Felca. Državna nadzornica je januarja 2011 opravila inšpekcijski nadzor v PBI. V zapisniku o inšpekcijskem nadzoru je zapisano, da so bile ekspertize shranjene v prostoru, kjer hrani svo- jo medicinsko dokumentacijo, vendar ločeno v ognjevarni omari. Državna nadzornica je v zapi- sniku o pregledu zapisala tudi izjavo direktorice PBI, da: »/…/ če bo zahteva, da se dokumentacija uniči, izjavljam, da kot ena izmed njegovih najte- snejših sodelavk iz spoštovanja do njega tega ne bom naredila.« Za ohranitev izvedenskih mnenj se je zavzel tudi vodja splošnega sektorja v PBI, ki je izjavil, da: »Poleg predpisov, ki jih je treba pri odločitvi upoštevati, je po mojem mnenju potreb- no upoštevati tudi zadnjo voljo dr. Felca in razlo- ge, zakaj smo mi ta mnenja dobili. Prosil bi, da se ta dejstva upoštevajo pri izreku ukrepa«.17 Ne na- zadnje je svoje strinjanje s predhodnikoma dodal še strokovni vodja PBI, da je pri odločanju treba upoštevati tudi izjemno strokovno vrednost na- vedenih izvedenskih mnenj. Na podlagi tega in- špekcijskega zapisnika je informacijski poobla- ščenec izdal odločbo o anonimizaciji ali uničenju vseh izvedenskih ekspertiz, ki jih je primarij Jože 16 Glej: SI_ZAL_IDR/0263 Felc Jože, Idrija, 1955–2008. 17 Zapisnik o inšpekcijskem nadzoru državne nad- zornice za varstvo osebnih podatkov, 27. 1. 2011 (original hrani PBI). Pogodba o podaritvi arhivskega gradiva (rumena mapa – dokumentacija o sodelovanju z ustvarjalcem). 240 Mira Hodnik: Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične ..., str. 233–243 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Felc izdelal kot zaprisežen sodni izvedenec za psihiatrično stroko. Zahteval je, da se anonimizacija izvede tako, da se iz vsakega izvedenskega mnenja izbriše: • vsa imena in priimke pacientov in vseh drugih udeležencev v postopku, razen imena prim. Jožeta Felca; • vse opravilne številke spisov; • vse datume; • vsa imena krajev; • vsa imena ustanov. Anonimizacijo bi morala izvesti oseba, pooblaščena s strani zavezanca, ob tem pa bi bilo treba zagotoviti postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov, s katerimi bi zavezanec preprečil nezakonito obdelavo osebnih po- datkov v izvedenskih mnenjih. Anonimizacijo bi moral zavezanec izvršiti v roku šestih mesecev od dneva vročitve odločbe in po odpravi nepravilnosti obvestiti informacijsko pooblaščenko. PBI je odločbo Informacijskega pooblaščenca izpodbijala in podala tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (marec 2011), češ da niso upoštevali dejanskega stanja in da so se pri svojem delu opirali samo na Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki določa roke hrambe osebnih podatkov in način obdelave osebnih podatkov za zgodovinsko, statistično in znanstvenoraziskovalne name- ne, niso pa upoštevali zahtev ZVDAGA glede hrambe in varstva dokumentarne- ga in arhivskega gradiva, saj ima medicinska dokumentacija vse lastnosti arhi- vskega gradiva.18 Prav tako je PBI opozarjala, da je že primarij Felc ocenjeval, da ima dokumentacija s širšega medicinskega, pravnega, sociokulturnega in antro- pološkega vidika izjemen pomen za psihiatrijo kot znanost, zato je treba v zvezi z njeno hrambo obvezno upoštevati načelo trajnosti oz. ZVDAGA. Pri tem pa je bolnišnica upoštevala še stališče Komisije RS za medicinsko etiko, ki je v zvezi z vprašanjem varstva, zavarovanja, arhiviranja in dostopa do dokumentarnega in arhivskega gradiva psihiatričnih ustanov, da ima omenjeno gradivo zdravstveni in izobraževalni pomen in ga je zato treba hraniti trajno. Bolnišnica se je skli- cevala na 40. člen ZVDAGA (izročitev arhivskega gradiva), da se gradivo zaradi njegovega znanstvenega pomena do končne odločitve s strani pristojnega arhi- va trajno zavaruje in ohrani v svoji izvirni obliki. S tem so hoteli poudariti, da jim ni možno očitati nezakonitega ravnanja, ker do tega časa še niso imeli navo- dil o odbiranju arhivskega gradiva s strani pristojnega arhiva.19 Smatrali so, da bi moral Informacijski pooblaščenec upoštevati določbe ZVDAGA o ohranjanju izvirnega dokumentarnega gradiva ali uporabnosti vsebine tega gradiva, ki ima lastnosti arhivskega gradiva, ker se mora zaščititi njegovo izvirnost, celovitost, urejenost in trajnost. Upravno sodišče RS Oddelek v Novi Gorici je izreklo sodbo v imenu ljudstva in odločilo, da se tožba PBI zavrne. V obrazložitvi so navedli, da je primarij Felc izvedenska mnenja, ki jih je po odhodu iz bolnišnice zaupal PBI, napisal kot samostojni sodni izvedenec. Pri njegovem delu so tako nastale zbirke osebnih podatkov, zato bi moral po prenehanju opravljanja dela sodnega izvedenca ravnati v skladu z 21. členom ZVOP-1, ki določa rok hrambe osebnih podatkov.20 Informacijski pooblaščenec se je v svojem zagovoru skliceval tudi na določila ZZPPVV, da izvedenci niso upravljavec zbirk osebnih podatkov s po- dročja zdravstvenega varstva, zato se sodnoizvedenske ekspertize ne hranijo v skladu s tem zakonom.21 Torej, po končanem dosegu namena, ko je sodni izve- denec izvedensko mnenje oddal sodišču, bi moral svojo kopijo uničiti ali ano- 18 Sodba v imenu ljudstva Upravnega sodišča Republike Slovenije Oddelka v Novi Gorici, 23. 5. 2011 (original hrani PBI). 19 40. člen ZVDAGA (Ur. l. RS, št. 30/06). 20 21. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. L. RS, št. 94/07). 21 Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPVV, Ur. l. RS št. 65/00). 241 Letnik 41 (2018), št. 1 nimizirati osebne podatke. Informacijski poobla- ščenec je poudaril, da ima ekspertiza v sodnih spisih značaj arhivskega gradiva in bo po določ- bah ZVDAGA prevzeta z arhivskim gradivom so- dišč v pristojni arhiv. Informacijski pooblaščenec kot tožena stranka je imel ob tem tehtne pomi- sleke, saj bodo po prevzemu arhivskega gradiva sodišč v pristojni arhiv postale ekspertize javno dostopno arhivsko gradivo, kar pa ni sprejemlji- vo s stališča varovanja občutljivih osebnih podat- kov. Sodišče se je strinjalo z Informacijskim poo- blaščencem, da v tem primeru ne veljajo določbe zakona ZVDAGA, ker je dr. Felc ekspertize napisal kot zasebnik in zato ne morejo biti del arhivske- ga gradiva PBI. Obveznosti javnopravne osebe, ki so določene v 39. členu arhivskega zakona, se na- našajo samo na tisto dokumentarno in arhivsko gradivo, ki ga prejmejo oz. nastaja pri njihovem delu, zato je Upravno sodišče presodilo, da eks- pertize ne sodijo med arhivsko gradivo PBI.22 Ker so ga smatrali za zasebno arhivsko gra- divo, smo se skupaj odločili za nov pristop k re- ševanju problema. Da bi rešili arhivsko gradivo, ki ga je dr. Felc zaupal PBI, smo se odločili, da bo Zgodovinski arhiv Ljubljana razglasil dr. Felca za ustvarjalca zasebnega arhivskega gradiva. Po do- govoru z vodstvom PBI smo navezali stik z vdovo po dr. Felcu, gospo Alenko Höfferle Felc. Pred- stavili smo ji problematiko reševanja zapuščine njenega pokojnega moža, ki ga hranijo v PBI. Gospa Felc je privolila v sodelovanje, zato sem ji najprej razložila pomen izvedenskih mnenj in naš interes za prevzem v arhiv. Seznanila sem jo s problemi hrambe ekspertiz v PBI in ji predsta- vila možnost prevzema kot zasebno gradivo. PBI ji je kot edini zakoniti dedinji po dr. Felcu vrni- la vsa sodna izvedenska mnenja, nato pa nam jih je ga. Felc izročila v trajno hrambo z darilno pogodbo. Zaradi varovanja občutljivih osebnih podatkov smo določili pogoje hrambe oz. one- mogočili prost dostop do gradiva. Do prevzema v naš arhiv mi je z nasveti pomagal sodelavec Janez Kopač. S svojimi bogatimi izkušnjami mi je pomagal pri pripravi predloga za razglasitev zasebnega arhivskega gradiva primarija Felca. Predlog za razglasitev dokumentarnega gradiva dr. Jožeta Felca za zasebno arhivsko gradivo smo 18. 11. 2011 poslali v Arhiv Republike Slovenije, s kratko predstavitvijo imetnika in vsebine evi- dentiranega gradiva.23 22 39. člen ZVDAGA. 23 Predlog za razglasitev dokumentarnega gradiva dr. Jože- ta Felca za zasebno arhivsko gradivo, 18. 11. 2011 (do- pis poslan Arhivu Republike Slovenije). Odgovor Arhiva Republike Slovenije glede razglasitve dokumentarnega gradiva dr. Jožeta Felca za zasebno arhivsko gradivo (rumena mapa – dokumentacija o sodelovanju z ustvarjalcem). 242 Mira Hodnik: Prevzemanje arhivskega gradiva zdravstvenih ustanov na primeru Psihiatrične ..., str. 233–243 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Iz Arhiva Republike Slovenije so nam odgovorili, da se jim po pregledu predloga zastavlja vprašanje, ali je smiselno razglasiti navedeno dokumentar- no gradivo za zasebno arhivsko gradivo dr. Felca, ker so iz predlagane zadeve razbrali, da gre le enkraten prevzem. Svetovali so nam, da bi problem rešili z darilno pogodbo, s katero pa bi bilo treba natančno opredeliti gradivo, določiti pogoje hrambe, dostopa, predvsem morebitne omejitve glede dostopa in spo- štovanja avtorskih pravic ter varstva osebnih podatkov. Ker je bilo dejansko res mišljeno samo kot enkratno dejanje, smo postopek razglasitve zasebnega do- kumentarnega gradiva za arhivsko gradivo ustavili in z go. Alenko Höfferle Felc podpisali darilno pogodbo. Izročitev arhivskega gradiva dr. Felca smo izpeljali julija 2012. Z darilno pogodbo smo se zavezali, da bomo dosledno spoštovali 2. točko 65. člena ZVDAGA. Na podlagi 2. točke 61. člena istega zakona je daro- valka zahtevala, da prevzeto gradivo ni dostopno javnosti 50 let od prevzema v arhiv, razen darovalki. V študijske namene oziroma za znanstvene raziskave so izvedenska mnenja dostopna raziskovalcem medicinske stroke, preostalo gra- divo pa raziskovalcem literarnih in jezikovnih strok po predhodnem dogovoru z arhivom. Po prevzemu smo gradivo uredili, popisali, tehnično opremili in ga shranili v ognjevarni omari, ki je postavljena v enem izmed arhivskih skladišč. Da ne bi pozabili na drugačno obravnavo fonda, smo »modro mapo«, kjer je shranjena dokumentacija o urejenem fondu (popis, historiat fonda, poročilo o delu), označili z rdečo piko in na notranjo stran mape nalepili kopijo 4. člena Pogodbe o podaritvi arhivskega gradiva.24 Poleg izvedenskih mnenj smo prevzeli še nekaj osebnega arhivskega gra- diva dr. Felca, na katerega smo naleteli ob inventuri leta 2007. Med fondom Ka- plje Idrija je bilo shranjeno neevidentirano zanimivo zasebno gradivo dr. Felca, ki je po svoji vsebini bolj sodil v osebni fond dr. Jožeta Felca kot pa v fond Kaplje, tj. društva, katerega član je bil tudi dr. Felc. Odločili smo se, da najdeno gradivo izločimo iz fonda Kaplje in nastavimo osebni fond Jožeta Felca. O tem smo se na- meravali pogovoriti z dr. Felcem. Žal pa čas ni bil naš zaveznik in leta 2008 smo izvedeli, da se je dr. Felc upokojil in odselil iz PBI. Ob prevzemu ekspertiz smo izkoristili priliko in predlagali ge. Felc, da bi najdeno neevidentirano gradivo prevzeli skupaj s prevzemom ekspertiz. Glede na to, da je dr. Felc znan slovenski nevropsihiater in pisatelj, smo ob prevzemu tega gradiva izrazili željo o mo- žnosti prevzema arhivskega gradiva iz njegovega bogatega osebnega arhiva. Ga. Felc je pokazala zanimanje in upamo, da bomo nekoč obogatili fond. Ga. Felc je ob tem poudarila »/.../ da za to potrebuje čas, saj mora vse dozoreti in se zgoditi ob pravem času«. Mi imamo čas in prostor, zato bomo čakali. ARHIVSKI VIRI • SI_ZAL_IDR/0263 Felc Jože, Idrija, 1955–2008. • SI_ZAL_IDR/0259 Psihiatrična bolnišnica Idrija, 1957–-1990. ZAKONODAJA Zakon o arhivskem gradivu, ki vsebuje osebne podatke o zdravljenju pacienta (ZAGOPP, Ur. l. RS, št. 85/16). Odločba Ustavnega sodišča Slovenije U-I-70/12-14, 24. 5. 2012. 24 Mapa s popisom arhivskega gradiva fonda IDR 263, Jože Felc, Idrija. VIRI IN LITERATURA 243 Letnik 41 (2018), št. 1 Uredba o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (UVDAG, Ur. l. RS, št. 86/06). Zakon o dokumentarnem in arhivskem gradivu ter arhivih (ZVDAGA, Ur. l. RS, št. 30/06). Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP – 1, Ur. l. RS, št. 94/07). Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva (ZZPPVV, Ur. l. RS št. 65/00). THE ACQUISITION OF ARCHIVAL RECORDS OF HEALTH CARE INSTITUTIONS ON THE EXAMPLE OF PSYCHIATRIC HOSPITAL IDRIJA The Psychiatric Hospital Idrija is a creator of public archival records in the area of the Historical Archives of Ljubljana, Idrija Unit. It is the 2nd largest psychiatric hospital in Slovenia for hospital and medical care of patients and alcoholics, and covers the entire Slovene Littoral and a part of Inner Carniola. The Idrija Unit of the Historical Archives of Ljubljana reached out to the hospi- tal already in 1975. Until the acquisition of archival records in 2011 and 2013, their cooperation was very good. The Hospital separates the management of their business from medical documents. Although their conditions of managing their documents and archival records prior to our arrival were good, the condi- tions were improved and made better during our cooperation. For managing their business documents, their own classification system was used until 2014, when an uniform classification plan for health institutions was adopted. Medi- cal documents kept by the hospital clinic service are deposited in files. While their work was facilitated with the introduction of the uniform classification plan, new problems arose. Simultaneously with the acquisition of the archival records of the Psy- chiatric Hospital Idrija, we carried out the acquisition of a private collection of archival records of the chief physician Jože Felc, a neuropsychiatrist, certified appraiser and author. Upon his retirement, he entrusted his personal collec- tion of records collected during his work at the Psychiatric Hospital Idrija to the institution. The collection also contained 2,200 expert opinions, written by Dr. Felc, not in the position of the neuropsychiatrist employed by the Psychiatric Hospital Idrija, but as a private expert. A conflict of interest arose. In order to preserve the value and importance of these records, we arranged the acquisi- tion of the private collection with a deed of gift, concluded between the Histori- cal Archives of Ljubljana - Idrija Unit and the widow of the late Jože Felc. The collected records are kept in a separate fire-resistant cabinet. On the basis of Article 61(2) of the Protection of Documents and Archives and Archival Institu- tions Act the donor requested that the records shall become publicly available 50 years after its acquisition. The use of the records is managed in accordance with Article 65(2) of the Protection of Documents and Archives and Archival Institutions Act. An exception for the use of these records applies for the donor; researchers of the medical profession can access the records for the purpose of medical expertise after consultation and in agreement with the archives. SUMMARY 245 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Zdravstvo, zdravje, sociala, NŠAL, matične knjige, ŠAL 2 Key-words: Healthcare, health, social work, Archdiocesan Archives Ljubljana, registers, ŠAL 2 1.04 Strokovni članek UDK 930.25:614.2(497.4) Prejeto: 21. 2. 2018 Zdravstvo in zdravje – drobci iz Nadškofijskega Arhiva Ljubljana JULIJANA VISOČNIK dr., višja arhivistka Nadškofijski arhiv Ljubljana Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana e-pošta: julijana.visocnik@rkc.si Izvleček Avtorica bo v prispevku opozorila na specifično situacijo gradiva, ki je po- vezano z zdravstvom (oz. zdravjem) v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. Po- seben fond, ki bi bil namenjen temu področju, se ni oblikoval, drobce s to tematiko pa je mogoče zaslediti v skoraj vseh fondih NŠAL. Smiselno se zato zdi opozoriti predvsem na tiste pomembnejše, ki kljub temu da ne gre za sistematično oblikovan in urejen fond, vendar prispevajo k našemu vedenju o obravnavanem področju. Abstract HEALTH CARE AND HEALTH – FRAGMENTS FROM THE ARCHDIOCESAN ARCHIVES LJUBLJANA The author points to the specific situation regarding the material connected to healthcare (or health in general) in the Archdiocesan Archives Ljubljana. A special collection, which would deal only with this field, was never formed, while pieces of information about this topic can be found in practically all fonds of the Archdiocesan Archives Ljubljana. Thus, it seems sensible to bring to attention primarily those more significant pieces, which despite the fact that it is not a systematically formed and arranged collection, still con- tribute to our knowledge about the discussed field of expertise. 246 Julijana Visočnik: Zdravstvo in zdravje - drobci iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, str. 245–253 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) se je konec novembra 2017 sicer od- zval na vabilo za sodelovanje na simpoziju z naslovom »Dokumentarno in ar- hivsko gradivo ustanov s področja zdravstva je pomembno, zato zanj skrbimo«, a se je že tam opozorilo na specifično situacijo hranjenega gradiva. V NŠAL se namreč nikoli ni oblikoval fond gradiva, ki bi bil vezan izključno na zdravstvo oz. na kakšno zdravstveno institucijo. Posamezno gradivo, ki ga lahko povežemo z zdravstvom, morda prej z zdravjem, higieno, čistočo, socialnimi in karitativnimi dejavnostmi nekaterih cerkvenih organizacij, pa je mogoče najti v skoraj vsa- kem fondu Nadškofijskega arhiva. V pravkar navedenem dejstvu je tako mogoče najti razlog za nenavaden naslov prispevka na simpoziju in na tem mestu (NŠAL in zdravje), ki je nekoliko odstopal od drugih. Kakor na simpoziju bi tudi na tem mestu želeli opozoriti na fonde, kjer je tovrstnega gradiva več ali pa ima morda večjo težo. Pri tem ne gre izpustiti župnijskih arhivov, ki predstavljajo velik del Nadškofijskega arhiva, razdelimo pa jih običajno na tri velike dele: matične in družinske knjige (status anima- rum), razne knjige (npr. kronike, oznanilne in oklicne knjige, urbarji itd.) ter razni spisi. V spisovnem gradivu se pogosto naleti na posamezne dokumente (npr. pozive), ki so bili izdani prav z namenom izboljšanja zdravstvenega stanja državljanov oz. župljanov. Za raziskovanje demografskih fenomenov od 17. do 20. stoletja pa so še posebej izpovedne matične knjige, a nas na tem mestu še posebej nagovarjajo mrliške knjige, kjer je od pribl. srede 19. stoletja naprej zapisan tudi vzrok smrti (torej predvsem bolezni).1 ŠAL 2 in NŠAL 4 sta fonda, ki imata kar nekaj podobnosti in skupnih zna- čilnosti; Škofijski arhiv 2 (ŠAL 2) hrani predvsem spisovno gradivo različnih državnih organov in uradov, ki so naslovljeni na ljubljanskega škofa ali general- nega vikarja v Ljubljani, večinoma z namenom naročanja države cerkvi (duhov- nikom, župnijam in župljanom) glede zelo različnih konkretnih in praktičnih zadev (1742–1788); nadaljevanje tega fonda lahko na nek način vidimo tudi v NŠAL 4, kjer gre za spise nadškofijske pisarne med 1794 in 1886. V množici dokumentov se tako skrivajo tudi tisti, katerih vsebina je neposredno ali vsaj posredno vezana na širši kontekst zdravstva oz. vsaj zdravja.2 Posamezni primeri, povezani z zdravstvom in zdravjem, pa se nahajajo skoraj v vseh preostalih fondih Nadškofijskega arhiva: v listinah, med rokopi- si, v zapuščinah duhovnikov in škofov, kjer lahko gre tudi za občutljive osebne podatke, ki še niso dostopni. V pričujočem prispevku bomo poskušali pokazati nekaj drobcev iz NŠAL in z njimi opozoriti na možnosti, ki jih v tem pogledu po- nuja Nadškofijski arhiv Ljubljana (podobno pa je tudi v drugih dveh slovenskih cerkvenih arhivih). Drobci iz NŠAL Mrliške matične knjige (MMK) Sredi 19. stoletja so že uveljavljeni tabelarični shemi mrliških matičnih knjig dodali še eno rubriko, ki je postala bistvena, saj nam sporoča vzrok smrti, torej v večini primerov bolezen; v manjšem odstotku pa način smrti, torej uto- pitev, udar strele in podobno.3 Za vse matične knjige (torej tudi za rojstne in po- 1 NŠAL, ŽA, Matične knjige. 2 NŠAL, NŠAL 4, passim. 3 Za razvoj matičnih knjig na splošno glej: Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije, str. XVII–LXXIV, za mrliške knjige predvsem str. LXII–LXVI. Kronološki razvoj obrazcev matič- 247 Letnik 41 (2018), št. 1 ročne) velja, da so praktično neizčrpen vir demo- grafskih podatkov, gotovo pa so tudi dragocen zgodovinski vir.4 Na tem mestu nas še posebej zanimajo mrliške knjige, v katerih od konca 18. stoletja naprej najdemo tudi vzrok smrti (oz. bo- lezen). Njihovo natančno in sistematično preu- čevanje bi nam tako lahko marsikaj povedalo o načinu življenja pokojnih, o higieni in čistoči (oz. o pomanjkanju le-te), o epidemijah, posledicah vojn in podobnem. Vzrok smrti je na začetku za- pisovanja zapisan v glavnem v nemščini, redkeje v latinščini. Ko pa matične knjige postanejo slo- venske, bi pričakovali, da bodo tudi vzroki smrti v slovenščini, pa ni vedno tako, predvsem v me- stih se namreč ohrani ali bolje rečeno uveljavi la- tinsko zapisovanje bolezni. Iz prve polovice 19. stoletja sicer poznamo znamenito delo zdravnika Frana Viljema Lipiča o boleznih Ljubljančanov, ki predstavlja osnovo za preučevanje bolezni tega časa v prestolnici. Obenem pa lahko najdemo tudi osnoven nabor bolezni, ki so pogosto postale tudi vzrok smrti. Z Lipičevo pomočjo je danes mogoče prepoznati in identificirati marsikatero bolezen, česar druga- če ne bi bilo mogoče narediti. Lipič je delo sicer napisal 2 oz. 3 desetletja, preden so v mrliških knjigah začeli zapisovati vzrok smrti, pa vendar se »terminologija« v naslednjih desetletjih ni pretirano spremenila. Treba pa je imeti v mislih razkorak, ki ga povzroči dejstvo, da je Lipičevo delo zapisano v latinščini,5 prvi vzroki smrti pa so bili navedeni v nemščini. Z mrliškimi matični- mi knjigami se je pobliže seznanil tudi profesor nemščine Niko Hudelja, ki že nekaj časa pripra- vlja nemško-slovenski zgodovinski slovar, ki ga ves čas dopolnjuje in izboljšuje.6 Vzroke smrti oz. bolezni je vsekakor želel vključiti v svoje slo- varsko delo, pri čemer je večkrat naletel na uko- reninjene predstave, ki pa niso bile vedno točne oz. pravilne. Opozoril je tudi na primer besede »Fraisen«, ki je v preteklosti povzročala kar ne- kaj težav. V slovarju iz leta 2010 jo je namreč še prevedel kot krči, božjast, epilepsija, danes pa je jasno, kot je mogoče v glavnem tudi iz konteksta ugotoviti, da sicer gre za krče, ki pa so posledica hranjenja otrok (dojenčkov) s premočnim krav- jim mlekom.7 nih knjig natančno prikaže T. Krampač, Cerkvene matič- ne knjige na Slovenskem, str. 68–87. 4 Prim. Krampač: Cerkvene matične knjige na Slovenskem. 5 Delo je danes že v celoti prevedeno v slovenščino (pre- vajalec Matej Hriberšek). 6 Glej seznam literature. 7 Za opozorilo oz. popravek na samem simpoziju se za- hvaljujem prof. dr. Zvonki Zupanič Slavec. MMK Ljubljana – Bolnica 1885–1894 (1887): vzroki smrti, zapisani v latinščini. 248 Julijana Visočnik: Zdravstvo in zdravje - drobci iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, str. 245–253 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections ŠAL 28 ŠAL 2 obsega spise, namenjene škofijski pi- sarni (naslovljene večinoma ali na škofa ali na ge- neralnega vikarja), s strani državnih (deželnih) organov (vicedomski urad in glavar, gubernij, ra- zne državne komisije, dokumenti v zvezi s paten- ti cesarice Marije Terezije in Jožefa II. ipd.). Vse- bina gradiva v fondu ŠAL 2 odstre zanimiv pogled na odnos takratne države do cerkvenih oblasti in naprej prek škofov do navadne duhovščine, ki je imela največ stika s prebivalstvom. Duhovniki so poznali njihove probleme, zagate, način življenja, situacije, v katerih so se pogosto znašli. Marija Terezija in Jožef II. sta se več kot očitno zavedala pomembne vloge, ki so jo imeli duhovniki med ljudmi, ne samo v pastoralnem pomenu, pač pa tudi v vzgojnem, izobraževalnem, upravnem in pravnem, na področju zdravstva in sociale. Re- formna vladarja sta bila prav takšna tudi zaradi svojega pogleda na duhovščino, ki sta jo pogosto uporabljala tudi v namene obveščanja, torej kot medij, prek katerega so mnoga obvestila prišla med ljudi. Fond ŠAL 2 nam jasno predstavi odno- se med državo in cerkvijo in duhovnike kot nižje državne uradnike, ki izpolnjujejo naročila drža- ve. Omenjena naročila so namreč praktične nara- ve in imajo pogosto izobraževalno vrednost, saj vzgajajo in ozaveščajo hkrati. Konkretno lahko dopise v ŠAL 2 v grobem razdelimo na več skupin glede na vsebino, s katero se ukvarjajo: • predvsem v letih pred 1754 in še tega leta je država nemalo pozornosti in s tem na- vodil ter dopisov namenila znamenitemu popisu prebivalstva; • ves obravnavani čas je na voljo ogromno gradiva, ki se ukvarja z raznimi davki. V ta kontekst lahko morda dodamo še pobira- nje priložnostne miloščine (ob nesrečah, gradnjah novih objektov, za sirote, siroti- šnico in ubožnico …); • posebno skrb je država posvečala vojski in vojakom, kar je iz dokumentov lepo razvi- dno. Trudili so se poskrbeti za ranjene in poškodovane vojake ter za njihove druži- ne kakor tudi za vdove vojakov in njihove otroke. Na drugi strani pa jih niso nič manj motili dezerterji, na kar so pogosto opo- zarjali duhovnike in po njih tudi vse ljud- stvo. Njihovo skrivanje in zamolčanje je bilo namreč strogo prepovedano; • v drugi polovici inventarja oziroma od za- četka vladavine Jožefa II. naprej (od 1765) 8 Visočnik: Inventar fonda ŠAL 2 – prvi del, str. 5–13. MMK Cerklje na Gorenjskem 1856–1876 (1869): pogost vzrok smrti pri dojenčkih: Fraisen. 249 Letnik 41 (2018), št. 1 v ljubljansko škofijsko pisarno prihaja tudi vedno več dopisov glede uki- nitve redov; • iz naslednje skupine dokumentov je razvidna tudi skrb za izobrazbo duhovnikov. V ta sklop lahko postavimo še dokumente, ki se ukvarjajo s tiskanjem knjig, uveljavljanjem novega katekizma, cenzuro pri tiskanju knjig na eni strani in dovoljenji na drugi. Nemalo gradiva je namenjeno tudi šolam (normalke in njihove metode) in šolanju; • gradivo, povezano z zdravstvom; dopisi, ki so želeli onemogočiti izbruh epidemij nalezljivih bolezni (tako pri živalih kot pri ljudeh); če pa je do njih že prišlo, pa vsaj čim prej in čim bolj zajeziti in omejiti njihovo širje- nje. Dokumenti v zvezi s pokopi, mrliškimi ogledniki, čistočo in higieno tako niso nič nenavadnega. Poleg omenjenih sklopov ali skupin, ki jih tvorijo dopisi z enako ali podob- no vsebino, pa imamo tudi takšne, ki se pojavijo samo enkrat, saj so posvečeni posameznim enkratnim ali priložnostnim dogodkom: naravnim nesrečam (npr. požar), vojaškim (ne)uspehom (zmagam ali določenim bitkam) in podobnemu. Vsebina fonda ŠAL 2 je vsekakor pestra in ponuja razmeroma natančen vpogled v čas, ko je nastajala, v socialo, šolstvo, vojsko, zdravstvo itd. Nekaj primerov: Fasc. 4, št. 7, 8: Dopis, naslovljen na generalnega vikarja Karla Peera, ki zadeva organizi- ranje velikonočne pobožnosti za odvračanje kužnih bolezni, ki razsajajo (29. 3. 1758). Dopis, naslovljen na generalnega vikarja Karla Peera, ki zadeva organizi- ranje velikonočne pobožnosti za odvračanje kužnih bolezni in prošnje za Božji blagoslov (6. 4. 1758). Kratek povzetek vsebine dokumenta: NŠAL, NŠAL 2, Fasc. 4, št. 8. 250 Julijana Visočnik: Zdravstvo in zdravje - drobci iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, str. 245–253 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Fasc. 16, št. 21: Dopis, naslovljen na ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina, v zvezi s sanitetni- mi ukrepi zaradi kužnih bolezni živali in izrecni ukaz obema vikarjema na Dobrovi in Brezovici (Bresovitz) pri Ljubljani glede tega (13. 2. 1778). Fasc. 17, št. 111: Dopis, naslovljen na ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina, da naj dušni pastirji s prižnic ljudstvo vnamejo za izpolnjevanje vseh določil glede sanitete zaradi odpravljanja kužne bolezni živali (7. 12. 1779). Fasc. 18, št. 76: Dopis, naslovljen na ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina, v zvezi z izogibanjem hlevom zaradi izbruha kužnih bolezni, ki velja tako za redovnike kakor tudi za preostalo duho- vščino (19. 9. 1780). Rokopisi NŠAL hrani tudi zbirko rokopisov, kjer je mogoče zaslediti tudi tako imenovane »medi- cinske razprave« oz. rokopise, katerih vsebina je vsaj ohlapno povezana z zdravstvom, zdravili oz. medicino: A) Fridericus Geissler, Medicinska knjiga, 1678; B) Franz Gloria: Naročilo zdravil, 19. 3. 1789; C) Računi, seznami in nabava zdravil iz dežel- ne apoteke za gospo Thoman, 1806–1810; D) Zdravstveni recepti in navodila za zdravlje- nje bolezni, s. d.9 Listine Kak drobec, vsebinsko povezan z obravna- vano temo, je v NŠAL mogoče najti tudi v razme- roma bogati zbirki listin, med katerimi bi ob na- tančnejšem pregledu gotovo našli še kakšno, kot je spodaj navedena; torej takšna, ki je vezana na ohranitev zdravja, zajezitev epidemij, zaobljube v zvezi z boleznimi in ozdravitvami, posledično gradnje cerkva in kapelic in podobno. V ilustra- cijo na tem mestu navajam primer iz sredine 17. stoletja iz Loža: »Sodnik in mestni svet mesta Lož, ki so se leta 1631 zaobljubili, da bodo v čast svetemu Roku zgradili cerkev, kajti zaradi razvad in pregreh je 9 NŠAL, NŠAL 103, Rokopisi 2, šk. 6. Naslovna stran t. i. Medicinske knjige: NŠAL, NŠAL 103, Rokopisi 2, šk. 6. 251 Letnik 41 (2018), št. 1 takrat po celotni Loški dolini pestila kuga, in ker so to bolezen premagali, tako na dan sv. Florjana polagajo temeljni kamen za novo cerkev, kar pa blagoslavlja Franciscus Maximilian Vaccano, gospod s Šempasa, doktor Svetega pisma, naddu- hovnik v Ribnici in župnik v Kočevju, v prisotnosti župnika v Ložu Janeza Šerga in župnika iz Blok Petra Lerchingerja ter drugih duhovnikov in številnih ljudi. Za kar pa tudi namenjajo od ene koče, ki leži v Ložu, eno četrtino polovnika ali mernika, kar znese 4 vinske četrtine ljubljanske mere, za katero poskrbijo cerkveni ključarji, ter za večne maše tako namenjajo 4 goldinarje renske veljave, ki jih bo bral župnik v Ložu, in sicer za pet maš na leto: na sv. Florjana, sv. Roka, na cerkveno žegnanje, ki naj bi bilo 4. junija, ter na dva druga dneva.« (NŠAL 101, 1635 V 4., Lož).10 Socialna dejavnost V širši kontekst zdravstva je seveda mogoče postaviti tudi socialo in so- cialno dejavnost, za katero se je znotraj katoliške cerkve vedno skrbelo. Natan- čen in sistematičen pregled tovrstnih dejavnosti znotraj katoliške cerkve v 19. stoletju in v prvi polovici 20. stoletja za ljubljansko nadškofijo je v svojem ma- gistrskem delu leta 2010 pripravil Blaž Otrin, katerega vsebina temelji pred- vsem na pregledu gradiva v Nadškofijskem arhivu. Avtor s svojim pregledom tako opozori na pestro socialno dogajanje v okviru katoliške cerkve; predstavi dobrodelne ustanove, ubožne ustanove in inštitute, problematiko najdenčkov, razna dobrodelna društva (številne sirotišnice, dom za slepe, društvo za varstvo deklet), številne zavode, ki so delovali na ravni župnij in drugače (otroški vrtci, dnevna zavetišča, hiralnice, razni domovi). Predstavljena pestra dejavnost pa lepo kaže, da je cerkev ob koncu 18. in v 19. stoletju nastopala tudi kot državni organ socialnega skrbstva.11 Na Otrinovo magistrsko delo je na tem mestu treba posebej opozoriti, saj predstavlja osnovo za nadaljnje preučevanje socialne te- matike na tem prostoru in v obravnavanem času. Zaključek V NŠAL sicer ne boste našli fonda, v katerem bi bili hranjeni in urejeni samo dokumenti s področja zdravstva, kar pa nikakor ne pomeni, da tovrstnega gradiva v arhivu sploh ni. Prav nasprotno, najti je mogoče marsikaj, vendar gre za razdrobljeno dokumentacijo, od katere je nekaj dokumentov v enem fondu, nekaj v drugem, spet nekaj v tretji zbirki itd. Na tem mestu smo tako želeli le opozoriti na takšne drobce, ki jih je pravzaprav mogoče odkriti skoraj v vsakem fondu. Vseh fondov sicer nismo navajali, opozorili smo samo na tiste, ki so za področje zdravstva najbolj izpovedni: mrliške matične knjige, razni pozivi glede epidemij v ŠAL 2, nekaj rokopisnega gradiva, primer listine … Pričujoči prispe- vek bi tako lahko spodbudil raziskovalce, da bi si podrobneje pogledali tudi gra- divo v NŠAL, s katerim bi lahko dopolnili obstoječe vedenje o organizaciji zdra- vstva in zdravstvenih inštitucijah (špitalih), medicinskih problemih, boleznih, o sociali in socialni problematiki ter o vlogi Cerkve pri vsem tem. 10 V letu 2018 bo NŠAL izdal še zbirko brev, v kateri bo omenjena listina tudi objavljena (avtorica Marija Čipić Rehar). 11 Otrin: Socialna dejavnost katoliške Cerkve, 2010. 252 Julijana Visočnik: Zdravstvo in zdravje - drobci iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, str. 245–253 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections ARHIVSKI VIRI NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana • NŠAL, ŽA Ljubljana – Bolnica, MMK 1885–1894. • NŠAL, ŽA Cerklje na Gorenjskem, MMK 1856–1876. • NŠAL, NŠAL 2, fasc. 4, št. 7, 8. • NŠAL, NŠAL 2, fasc. 16, št. 21. • NŠAL, NŠAL 2, fasc. 18, št. 76. • NŠAL, NŠAL 4, passim. • NŠAL, NŠAL 101, 1635 V 4., Lož. • NŠAL, NŠAL 103, Rokopisi 2, šk. 6. LITERATURA Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski glosar. Ljubljana 2010. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski slovar. Ljubljana 2012. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski slovar. Ljubljana 2016. Krampač, Tone: Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. Magi- strsko delo. Ljubljana 2012. Lipič, Fran Viljem: Bolezni Ljubljančanov, ki jih je leta 1828 opazoval Fran Viljem Lipič, doktor medicine, poprej zdravnik ordinarij mesta Ljubljana, sedaj na univerzi v Pa- dovi redni profesor medicinske prakse. Ljubljana 2007. Otrin, Blaž: Socialna dejavnost katoliške Cerkve v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja v ljubljanski škofiji. Magistrsko delo. Ljubljana 2010. Umek, Ema, Kos, Janez: Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije I. Lju- bljana 1972. Visočnik, Julijana, Škofijski arhiv Ljubljana. Inventar fonda ŠAL 2 – prvi del. Lju- bljana 2015. OKRAJŠAVE IN KRATICE Fasc. – fascikel NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL – Škofijski arhiv Ljubljana Šk. – škatla Št. – številka ŽA – Župnijski arhiv (arhivi) HEALTH CARE AND HEALTH – FRAGMENTS FROM THE ARCHDIOCESAN ARCHIVES LJUBLJANA You will not be able to find a fond where only documents related to health care are kept and organised in Archdiocesan Archives Ljubljana, however, by no means does this mean that such material is not to be found in the archive. On the contrary, it is possible to find a lot of information related to health care, however, documents are fragmented, thus pieces of information can be found in different fonds and collections. At this point, we wished to draw attention to VIRI IN LITERATURA SUMMARY 253 Letnik 41 (2018), št. 1 these fragments which can be discovered in almost every fond. Fonds which testify to the field of health care the most are highlighted: death registers, vari- ous calls regarding epidemics in the Diocesan Archives in Ljubljana (ŠAL 2), some manuscript material, an example of a certificate etc. This article encour- ages researchers to further explore archival records in Archdiocesan Archives Ljubljana which could complement the existing knowledge of organization of health and health care institutions (hospitals), medical problems, diseases, so- cial services and social issues, and the role of Christian Church in these matters. 255 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: Univerzitetni klinični center, Onkološki inštitut v Ljubljani, gradnja, investicijski svet, Marjan Oblak Key-words: University Medical Centre, the Institute of Oncology in Ljubljana, construction, Investment Council, Marjan Oblak 1.04 Strokovni članek UDK 930.25:69:614.21(497.4)"1966/1975" Prejeto: 1. 2. 2018 Gradnja UKC 1966–1975 Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana ŽARKO ŠTRUMBL višji svetovalec Arhiv Republike Slovenije Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-pošta: zarko.strumbl@gov.si Izvleček Avtor je poskušal v tem prispevku predstaviti gradnjo Univerzitetnega kli- ničnega centra, Onkološkega inštituta in adaptacijo nekaterih bolnišnic v Sloveniji na podlagi gradiva, ki ni neposredno vezano na samo gradbeno dokumentacijo in tudi ni bilo evidentirano pri takratnih glavnih pisarnah, ampak ga je kot delovno gradivo dobival g. Marjan Oblak kot član različnih komisij na takratnih sekretariatih oziroma komitejih. Samo gradivo se je kot tako ohranilo in bilo proglašeno za arhivsko, ker pokaže, kako je sama gra- dnja potekala, razne probleme v zvezi s financiranjem in delovanje Investicij- skega sveta za izgradnjo kliničnega centra, katerega gradivo pa ni ohranjeno. Abstract THE CONSTRUCTION OF UNIVERSITY MEDICAL CENTRE LJUBLJANA1966-1975 ARCHIVAL RECORDS ON THE UNIVERSITY MEDICAL CENTRE LJUBLJANA The author attempted to present the construction of the University Medical Centre in Ljubljana, the Institute of Oncology, and the adaptation of certain hospitals in Slovenia. He bases his research on records that are just indirectly related to the building documentation and were not recorded by the then Main Administrative Office. They were given, as work material, to Mr. Marjan Oblak, who at the time was a member of various commissions and commit- tees at the secretariats. The records were preserved and declared as archival records because they shows the progression of the construction, various dif- ficulties related to financing, and the activities of the Investment Council for the Construction of the Medical Centre, whose records are not preserved. 256 Žarko Štrumbl: Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, str. 255–267 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod V okviru fonda SI AS 1116 Ministrstva za finance hranimo tudi gradivo, ki ni nastalo kot del pisarniškega poslovanja, ampak je nastalo v zvezi s službo- vanjem in delom uslužbenca podsekretarja Marjana Oblaka, ki je bil zaposlen nazadnje na Republiškem sekretariatu za pravosodje, organizacijo uprave in proračun SRS. Pred tem je deloval kot pomočnik republiškega sekretarja za finance. Njegova življenjska pot se je tikala bolj ali manj finančnega področja. Najprej je bil zaposlen v Tkalnici Škofja Loka in Predilnici Litija. Po strokov- nem izpopolnjevanju se je zaposlil v Narodni banki Škofja Loka, nato v po- družnici Narodne banke v Litiji, kjer je postal šef blagajne in likvidature ter vodja referata za izvrševanje proračunov. Od leta 1957 do leta 1967 je bil vodja davčne uprave ObLO Litija, načelnik oddelka za finance in načelnik oddelka za gospodarstvo in finance. Od leta 1967 do 1968 je bil pomočnik direktorja Zdravstvenega doma Litija, od 10. 12. 1968 dalje pa je bil pri Republiškem se- kretariatu za finance SRS vodja sektorja za izvajanje republiškega proračuna in davčni inšpektor, načelnik oddelka in 22. 3. 1973 je deloval kot pomočnik republiškega sekretarja za finance. To delo je opravljal do 13. 2. 1975, ko je bil imenovan za republiškega podsekretarja v Republiškem sekretariatu za pravo- sodje, organizacijo uprave in proračun SRS. To je opravljal do 30. 11. 1979, ko je bil tudi upokojen.1 Ker se je ukvarjal v glavnem s financami, je bil dodeljen tudi v razne komisije, kjer je dobival različna gradiva za seje, ki jih je zbiral in odlagal najprej v svoji pisarni, ko pa se je teh nabralo in niso bile več potrebne za tekoče službeno delo, jih je odlagal v arhivu Ministrstva za pravosodje, ki se je nahajal v isti stavbi in je pokrival gradivo šestih ustvarjalcev, ki so se nahajali v isti stavbi na Župančičevi 3 v Ljubljani. Tam ga je takratni arhivar tudi zbiral in posebej odlagal. Kot tako v bistvu ni bilo arhivsko gradivo, ker je obsegalo različne tematike, v glavnem s področja dela, ki ga je opravljal. Samo gradivo sega med leti 1964–1978 in obsega različne tematike.2 Med njimi posega tudi 1 Ministrstvo za pravosodje RS, Personalna mapa, št. 1/a-20/75. 2 Prim.: obdavčitve, proračunska poraba občin, prispevki iz obrtne in gospodarske dejavnosti, proračunski dohodki, davki od stavb, katastrski dohodek, prometni davek, varstvo borcev prekomorcev, proračun Slovenije, gradivo Koordinacijske komisije Izvršnega sveta Skupščine SRS za vprašanja s področja uprave in dela, Komisija za vprašanja računalništva v javni upravi, Republiški računski center, Radio Jugoslavija, proračun federacije, negospodarske investici- je: Centralna tehniška knjižnica, Zapori Ljubljana, Zapori Radovljica, Zapori Novo mesto, KPD Ig, Odprti oddelek Zapori Maribor, pravosodni organi, Zapori Celje, Pokrajinski arhiv Koper, Arhiv Slovenije, Drama SNG Ljubljana, Slovensko narodno gledališče, SNG Drama Ljubljana, Delovno zaščitni zavod za mlajše invalide Ponikva pri Dobrepolju, Republiški računski center Ljubljana (Elektronski center Ljubljana, Računski center CDC, Elektronski računski center, ERC – Elektronski računski center), Fakulteta za elektrotehniko Ljubljana, Vzgojno-poboljše- valni dom Radeče, Vzgojni zavod Ljubljana, Vzgojni zavod Gornji Logatec, Študentska stano- vanjska stolpiča E-2 in E-3 v Študentskem naselju v Ljubljani, Zavod za revmatične in srčne rekonvalescente za mladino »Dr. Marko Gerbec« Šentvid pri Stični, Center za rehabilitacijo in varstvo slepih in slabovidnih Slovenije Škofja Loka, Študentski paviljon – Študentski dom – Ambulanta Maribor, Vzgojno-izobraževalni zavod v Veržeju, Center za rehabilitacijo slepih in slabovidnih Slovenije, Višja šola za zdravstvene delavce Ljubljana, Dom gojenk Višje šole za zdravstvene in višje šole za socialne delavce Ljubljana, KPD Dob, Hidrometeorološki ob- morski observatorij, Klub poslancev Ljubljana, Dom gluhih Slovenije, Center za rehabilitacijo in varstvo slepih in slabovidnih Slovenije Škofja Loka, Dijaški dom Koper, Dom za študente podiplomskega študija na Univerzi v Ljubljani, Dom gluhih Slovenije v Ljubljani, Klub poslan- cev Ljubljana, Hidrometeorološki obmorski observatorij Koper, Dom gojenk Višje zdravstve- ne šole Ljubljana, Višja šola za socialne delavce Ljubljana, Višja šola za zdravstvene delavce Ljubljana, Vzgojno-izobraževalni zavod v Veržeju, Študentski dom in paviljon ter ambulanta Maribor, Delovno varstveni zavod Ponikve, Videm - Dobrepolje, Veterinarski zavod SRS, Geo- detski zavod SRS, Vojaški dijaški dom Ljubljana, Hidrometeorološki zavod SRS; Zavod za spo- meniško varstvo SRS, Dom vojaških vojnih invalidov ZZB NOV Slovenije, Zavod za statistiko SRS, Pedagoška akademija Maribor, Arboretum Volčji Potok, Biotehniška fakulteta, Vzgojni zavod Slivnica, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Pedagoška akademija 257 Letnik 41 (2018), št. 1 na področje zdravstva, na katerem se nanaša na naslednje zdravstvene insti- tucije: • Bolnišnica Koper, • Splošna bolnišnica Maribor, • Bolnišnica Nova Gorica, • Onkološki inštitut Ljubljana, • Splošna bolnica Maribor, • Splošna bolnišnica Murska Sobota, • Splošna bolnišnica dr. Jožeta Potrča Ptuj, • bolnišnice v Sloveniji, • Splošna bolnišnica Trbovlje, • Splošna bolnišnica Slovenj Gradec. Bil je član Sveta delovne skupnosti Republiškega sekretariata za finance, član Medrepubliškega komiteja za finance, ukvarjal se je s prispevki federaciji, prometnemu davku, dajal predloge k zveznemu proračunu, dajal mnenja k za- konu o financiranju federacije, bil je član Investicijskega sveta za izgradnjo kliničnega centra v Ljubljani. Od tod se je nabralo tudi veliko gradiva, ki se nanaša na samo izgradnjo kliničnega centra. Zgodovinski pregled nastanka UKC Ljubljana Jožef II. je že leta 1786 obiskal Ljubljano. Takrat se je tudi zavzel za usta- novitev bolnišnice v Ljubljani. Čez dve leti je podpisal odlok o ustanovitvi Ci- vilne bolnice v Ljubljani. Ta naj bi bila v samostanu diskalceatov v Ajdovščini, vodenje pa so prevzeli usmiljeni bratje iz Trsta. Po odhodu Francozov l. 1813 je bolnišnico v Ajdovščini prevzela mestna občina, leta 1849 pa dežela Kranjska. 1865. je bila odprta otroška bolnišnica v Poljanah. Ker je bila omenjena bolni- ca premajhna, je deželni zbor sprejel odločitev o gradnji nove Deželne bolnice, ki se je začela l. 1893 in je bila l. 1895 tudi dokončana. Med obema vojnama je skrbništvo nad njo prevzela vlada v Beogradu, ki pa ni skrbela za izgradnjo novih bolnic ali razširitev starih. Leta 1927 je prišla bolnica pod upravo ljubljan- ske oblastne samouprave. Takrat so se napravili tudi načrti za njeno širitev. Po letu 1945 se je situacija popravila. Šele 13. 7. 1966 se je začela gradnja osrednje stavbe kliničnega centra. Prvotno so predvideli celo stolpnico z devetnajstimi nadstropji in 896 bolniškimi posteljami, končni projekt pa je bila izgradnja osmih nadstropij s 1.100 bolniškimi posteljami. Sama gradnja je trajala 10 let, slovenska otvoritev pa je bila 29. 11. 1975. Klinične bolnice so imele leta 1970 pred vselitvijo v novo stavbo 2.800 postelj, sprejele so 1.328.611 bolnikov, oskrbnih dni je bilo 70.311, povpreč- na ležalna doba 18,9 dneva. Zaposlenih so imele 2.387 oseb, od tega 258 zdrav- nikov in 467 medicinskih sester. Konec leta 1994 je imel klinični center vse skupaj 3.696 bolniških postelj, zdravljenje je nudil 96.756 bolnikom. Oskrb- nih dni je bilo 1.074.195, povprečna ležalna doba pa 11,10 dneva. Zaposlenih Ljubljana, Splošna bolnišnica Trbovlje, Zavod za duševno in živčne bolne Hrastovec-Trate, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, Društvo slovenskih pisateljev, Elektrogospo- darski šolski center »Branko Brelih« Nova Gorica, Kmetijska šola Maribor, Elektrogospo- darski šolski center (EGŠC) Nova Gorica, Akademski kolegij Ljubljana, Viba film Ljubljana; gradivo Odbora Izvršnega sveta Skupščine SRS za upravo in proračun; Odbor IS za upravo in proračun – seje; Medrepubliški komite za tržišče in cene; Medrepubliški komite za finan- ce, 1976–1978, Medrepubliški komite za področje financ; Medrepubliški komite za področje monetarnega sistema; Medrepubliški komite za področje zunanjetrgovinskega in deviznega sistema – seje; Medrepubliški komite za družbeno planiranje – seje; Zvezni komite za turi- zem, 1977. 258 Žarko Štrumbl: Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, str. 255–267 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections je bilo takrat 6.959 uslužbencev, od tega 874 zdravnikov in 2.620 medicinskih sester.3 Leta 1996 je Vlada Republike Slovenije sprejela sklep o preoblikovanju javnega zavoda Klinični center Ljubljana, na podlagi katerega je svet zavoda sprejel nov statut organizacije. S tema aktoma so bile natančneje opredeljene temeljne dejavnosti kliničnega centra – zdravstvena dejavnost in izobraževal- na ter raziskovalna dejavnost. Ustanovitelju – Republiki Sloveniji oziroma Vladi Republike Slovenije v njenem imenu so bila dana večja upravljavska pooblastila kot doslej, funkcija menedžmenta pa je bila razdeljena na generalnega in stro- kovnega direktorja. S 1. 1. 1998 sta se iz kliničnega centra izločila SPS Psihiatrič- na klinika in Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo (Golnik). Konec leta 1998 je imel KC 2.700 postelj in 6.027 zaposlenih. V tem letu se je v KC zdravi- lo 84.500 bolnikov, v ambulantah pa je bilo opravljenih 670.000 pregledov. Od leta 2000 se je začela pospešeno uveljavljati računalniška tehnologija, tako so zaposleni pridobili pravico do kreiranja in uporabe e-pošte s končnico kclj.si. Leta 2007 je bila končana gradnja 11.500 kvadratnih metrov velike Nevrološke klinike, za katero je bil temeljni kamen položen leta 1997. Začela se je gradnja nove ljubljanske urgence, DTS (Diagnostično-terapevtske službe). Leta 2009 je bila, po 15 letih od začetne pobude civilne pobude, končana gradnja nove Pedi- atrične klinike v Ljubljani, prav tako sta bili v veliki meri zaključeni dozidava in prenova Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo (ORL). Leta 2013 je bil na strehi UKC Ljubljana odprt heliport. Heliport pomeni pomemb- no pridobitev za paciente v celotni državi in tujini, saj bolnike s helikopterji lahko prepeljejo neposredno na UKC Ljubljana in s tem prihranijo življenjsko pomembne sekunde.4 Potek gradnje kliničnega centra v Ljubljani na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije Že med samo gradnjo je Republiški sekretariat za finance SRS 13. 12. 1974 sprejel sklep o dodelitvi deviz iz republiških deviznih rezerv Kliničnemu centru Ljubljana v konvertibilni valuti za nabavo medicinske opreme.5 Koordinacijska komisija Izvršnega sveta Skupščine SRS za družbene dejavnosti se je na svojih sejah veliko ukvarjala tudi s kliničnim centrom. Tako je pripravila za leto 1973 predlog pogodbe za financiranje dejavnosti kliničnih bolnic in razloge za njeno odklonitev. Prav tako je dala pripombe k financiranju Zdravstvenega doma v Ljubljani v letu 1973. Na sejah 25. 7. 1972 in 26. 7. 1972 pa je komisija dala soglasje za pripojitev klinične bolnišnice za psihiatrijo v Ljubljani h kliničnim bolnicam Ljubljana.6 Od Investicijskega sveta za izgradnjo kliničnega centra v Ljubljani so ohranjeni razni zapisniki. 1. seja Investicijskega sveta za izgradnjo klinične- ga centra v Ljubljani je bila 20. 10. 1971. Sejni zapisniki vsebujejo več poročil o gradnji za leta 1971–1975, poročila o napredovanju zaključnih del pri dovr- šitvi novih objektov kliničnega centra v Ljubljani za čas 1971–1975, obravna- vanje terminskega plana dograditve, poročila o gradnji in financiranju 1971– 1975, dodatek k pogodbi o opravljanju bančnih poslov na račun sredstev Slovenije, namenjenih za financiranje izgradnje kliničnega centra. Ohranjen je tudi časopisni članek z naslovom Čas požira denar – Klinični center v zadnji 3 Internetni vir: UKC Ljubljana, zgodovinski mejniki, https://www.kclj.si/index.php?dir=/ukc_ ljubljana/o_nas/zgodovinski_mejniki. Pridobljeno 1. 2. 2018. 4 Internetni vir: UKC Ljubljana, zgodovinski mejniki, https://www.kclj.si/index.php?dir=/ukc_ ljubljana/o_nas/zgodovinski_mejniki. Pridobljeno 1. 2. 2018. 5 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 12/421. 6 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 31/892. 259 Letnik 41 (2018), št. 1 fazi dograditve – Samo naglica lahko prepreči vedno nove podražitve gradbe- nih del.7 Sprejet je bil tudi sporazum o spremembah in dopolnitvah sporazuma o financiranju in programu za nadaljnjo gradnjo KC v Ljubljani med Skupščino SRS – Izvršnim svetom, Začasno skupnostjo zdravstvenega zavarovanja in var- stva Ljubljana, Kranj, Novo mesto in kliničnimi bolnicami v Ljubljani. Zanimiva sta tudi časopisna članka Zopet nova bremena – Gorenjska proti novim obveznostim za gradnjo zdravstvenih ustanov, 28. februarja (ni letnice); Poiskati denar – Nujna so dodatna sredstva zaradi podražitev pri gradnji nove klinike – Kaj bo z republiškimi obveznostmi, 20. februarja (ni letnice).8 To na- kazuje, da je vedno primanjkovalo investicijskega denarja, ki so ga prispevale slovenske občine. Vidi se tudi odpor občin do sofinanciranja kliničnega centra. Tu se vidi, da Gorenjska ni bila pripravljena sprejeti obveznosti za financiranje novih zdravstvenih objektov v Sloveniji. Tako stališče je sprejel svet gorenj- skih občin ob informaciji o načrtih za graditev nekaterih novih republiških in regionalnih zdravstvenih ustanov. Gorenjska je imela precejšnje obveznosti že pri kliničnih bolnicah v Ljubljani, zato se je otepala novih obveznosti. Pri tem so poudarjali obnovo zdravstvenih objektov na Gorenjskem, predvsem jese- niško bolnišnico, za katero naj bi vsa sredstva zbirali sami. Po drugi strani pa so poslanci obeh zdravstvenih odborov republiške skupščine vztrajali, da se gradnje ne sme ustaviti niti dopustiti, da bi se zavlekla. Zato je bila sklenje- na tudi pogodba med Republiškim sekretariatom za finance SRS, Republiškim sekretariatom za zdravstvo in socialno varstvo SRS ter kliničnimi bolnicami v Ljubljani o porabi investicijskih sredstev, ki jih je zagotovila Slovenija kot svoj delež pri financiranju novega objekta kliničnega centra, o izvajanju nadzora nad izgradnjo tega objekta ter o drugih tehničnih vprašanjih med investitorjem in SRS (1971–1976). V letu 1970 je bila imenovana celo komisija strokovnjakov za oceno pote- ka gradnje KCL v Ljubljani (3. 8. 1970); Gradbeni center v Ljubljani je napravil tudi analizo o izgradnji I. etape KCL. Samo gradivo vsebuje tudi zakon9 in sporazum o nadaljevanju gradnje, projektiranju gradnje in opremljanju v letu 1971; začetek uporabljanja in obra- tovanja posteljnega objekta, financiranje gradnje, izvajanje zakona in sporazu- ma o Onkološkem inštitutu v Ljubljani, priprave za gradnjo medicinske fakultete, plan graditve, seznam dobaviteljev opreme za klinični center, pregled plačanih dotacij občin, shema priprav. Ker objekt še ni bil dokončan, je na Skupščini SR Slovenije 20. 1. 1971 padel predlog, da se izda zakon o dokončanju izgradnje posteljnega in diagnostično-terapevtskega ter komunalno-servisnega objekta kliničnega centra v Ljubljani. Sam zakon o nadaljnji izgradnji je urejal izgradnjo na podlagi odobrenih načrtov v času sprejemanja zakona in ob upoštevanju cen gradbenih storitev in opreme v času sprejema zakona. Investicijska vsota je bila ocenjena na 191,600.000 din. Na podlagi poročil investicijskega sveta, poročila o gradnji in financiranju kliničnega centra v Ljubljani iz junija 1970, finančnega programa za izgradnjo kliničnega centra (spremembe in dopolnitve) iz decem- bra 1970, gradiva Funkcija in namembnost Kliničnega centra v Ljubljani ter po- ročila posebne strokovne komisije, ki so jo ustanovili skupaj republiški sekretar za zdravstvo in socialno varstvo, republiški sekretar za finance in republiški se- kretar za urbanizem, ki so bili priloga tega predloga zakona. Iz omenjenega je izhajalo, da v okviru teh sredstev te gradnje ni mogoče dokončati. Izračunali so tudi dodatna sredstva: 7 »Čas požira denar – Klinični center v zadnji fazi dograditve – Samo naglica lahko prepreči vedno nove podražitve gradbenih del«, Delo, 29. 10. 1971 ali 1972 (op. a.). 8 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 45/1213. 9 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 45/1213. 260 Žarko Štrumbl: Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, str. 255–267 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections I. Povečanje cen za preddela, gradnjo objektov, toplovodno omrežje in opre- mo 1965–1970: podražitve pri gradnji, prihranki, povečanje cen za opre- mo 124,958.817 din, kar predstavlja 68 % povečanja. II. Razvoj medicine, medicinske tehnike in tehnologije medicinskega dela in vključitev novih delovnih enot – razširitev funkcionalnih prostorov (grad- bena, obrtniška in instalacijska dela) 22,671.827 din, oprema 12,977.000 din, skupaj razvoj 35,648.827 din ali 19,4 %. III. Podražitve zaradi faktorjev, na katere investitor ni mogel vplivati: a) stroški za posojilo Ljubljanski toplarni v letu 1965 iz sredstev skla- da za gradnjo bolnišnic 4,500.000 din; b) dodatni stroški zaradi poteka magistralnega voda skozi objekt DTS 990.000 din; c) stroški za odkup objekta bivše gluhonemnice (takrat ga je upora- bljal onkološki inštitut) 2,514.356 din; d) stroški sklada za gradnjo bolnišnic zaradi spremembe projekta po- steljnega objekta in stolpnice v blok (dodatna rušenja, dodatna na- domestna stanovanja, večji izkopi, novi projekti itd.) 3,500.000 din.; e) skupaj 11,504.356 din ali 6,3 % povečanja. IV. Povečanje investicijskih stroškov zaradi racionalne organizacije priho- dnjega dela kliničnih bolnišnic 11,500.000 din ali 6,3 % povečanja. Vsega skupaj 183,612.000 din. Ker so klinične bolnišnice, kot je razvidno iz omenjenih podatkov, raz- širile načrtovane kapacitete komunalno-servisnega objekta tudi za potrebe drugih zdravstvenih enot v svojem sestavu, so morale zagotoviti še 11,500.000 din od skupno potrebnega povečanja investicijske vsote za dokončanje teh objektov. Udeleženci izgradnje prve etape naj bi po predlogu zakona zagotovi- li še 172,112.000 din za dokončanje izgradnje kliničnega centra. Jasno je tudi bilo, da ti objekti ne bodo mogli obratovati brez ustreznega števila zdravstve- nih kadrov, za kar bi klinične bolnišnice potrebovale nadaljnjih 11,135.000 din. Enako je veljalo tudi za obratna sredstva, za katera bi potrebovali 18,000.000 din. Skupno bi torej za dokončanje in obratovanje vseh objektov potrebovali 212,747.000 din. V času izgradnje je prišlo tudi do nekaterih sprememb, to je razširitve objektov, saj je bil investitor klinične bolnišnice v Ljubljani dolžan zagotoviti smotrno naložbo sredstev, ko zakon o prvi etapi izgradnje kliničnega centra v Ljubljani še ni bil v celoti sprejet. V času izgradnje je bilo treba tudi programsko zasnovo prilagoditi novim dosežkom na področju zdravstvenega varstva, kar je zahtevala prilagoditev načrtovanega objekta novim tehnološkim zahtevam. Tudi programsko opremo je bilo treba prilagoditi novim dosežkom na področju zdravstvenega varstva, kar je zahtevalo prilagoditev načrtovanega objekta no- vim in sodobnim tehnološkim zahtevam. Prav tako se je pokazalo, da je mogoče objekte funkcionalno izrabiti tudi za širše funkcije, kot so bile načrtovane, in je zato predlagatelj skušal razmejiti te obveznosti tako, da je naložil kliničnim bolnišnicam, da tudi same v višini 11,500.000 prispevajo k stroškom povečanja. Tudi posteljni fond se je razširil za 161 postelj, ker je po odobrenih načrtih zago- tavljal 1.072 postelj in ne 911 postelj, kakor je bilo določeno v prvem odstavku 3. člena zakona o nadaljnji etapni izgradnji Kliničnega centra v Ljubljani. Predlagatelj je tudi ugotovil, da je z izgradnjo tako zasnovane prve eta- pe že rešenih precej vprašanj in potreb, ki so bili po zakonu o etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani preloženi na drugo etapo. Tu gre predvsem za po- trebe Onkološkega inštituta, ki naj bi dobil celotni objekt Interne klinike. Inve- stitor je tudi zagotovil, da bo Onkološki inštitut v objektih kliničnega centra za svoje potrebe lahko uporabljal naslednje »skupne službe«: v centralnem ope- racijskem bloku bo dana možnost, da tudi Onkološki inštitut opravlja zahtev- ne specialne operacije in se poslužuje skupne anesteziološke in reanimacijske 261 Letnik 41 (2018), št. 1 službe, centralni in specialni laboratoriji s svojimi kapacitetami lahko krijejo tudi znaten del potreb Onkološkega inštituta, rentgenološki inštitut kot cen- tralna rentgenska služba ima tolikšno kapaciteto in aparaturo, da bo lahko pri zgodnjem odkrivanju rakastih obolenj pokrival tudi potrebe Onkološkega inšti- tuta, tudi oddelek na nuklearno medicino je imel v programu svoje dejavnosti številne storitve za potrebe Onkološkega inštituta, sterilizacija in dezinfekcija bi s svojimi kapacitetami lahko krila potrebe vseh klinik, razen infekcijske in otro- ške, svoje delo pa bi opravljala tudi za Onkološki inštitut. Servisna dejavnost (centralna lekarna, centralna pralnica, centralna kuhinja, centralna delavnica, skladišča, toplovodno in prevodno omrežje, telefon, cevna pošta, razvod medi- cinskih plinov itd.) bi lahko krila potrebe novega Onkološkega inštituta.10 Predlagatelji so zahtevali nov zakon in ne spremembe takrat veljavnega zakona o etapni izgradnji Kliničnega centra v Ljubljani. Ta zakon naj bi uredil re- alizacijo, to je dokončanje objektov, ki se gradijo po tem zakonu. V zakonu o na- daljnji etapni izgradnji Kliničnega centra v Ljubljani novi zakon spreminja samo nekatere določbe, kot so: število bolniških postelj, višino skupne investicijske vsote, kliničnim bolnišnicam se nalaga, da tudi same prispevajo k celotni inve- sticiji, poleg sredstev za izgradnjo se zagotavljajo tudi sredstva za obratovanje, ureditev razmerij med udeleženci, tudi rok izgradnje teh objektov se spremeni. Sam zakon z dne 20. 1. 1971 se glasi Zakon o dokončanju izgradnje po- steljnega ter diagnostično-terapevtskega in komunalno-servisnega objekta Kliničnega centra v Ljubljani. Urejal pa je financiranje dograditve posteljnega ter diagnostično-terapevtskega in komunalno-servisnega objekta Kliničnega centra v Ljubljani, ki se je gradil na podlagi zakona o nadaljnji etapni izgradnji Kliničnega centra v Ljubljani (Uradni list SRS, št. 22/66) ter odloka o finančnem programu za sofinanciranje prve in druge faze prve etape graditve kliničnega centra v Ljubljani (Uradni list SRS, št. 42/66) ter Odloka o finančnem programu za sofinanciranje tretje faze prve etape graditve Kliničnega centra v Ljubljani (Uradni list SRS, št. 32/68). Po tem zakonu je bila predvidena celotna investi- cijska vsota 404,347.000 din. Zakon o nadaljnji etapni izgradnji je za izgradnjo prve etape določil 191,600.000 din, torej so bila potrebna dodatna sredstva v višini 212,747.000 din. Po zakonu so bile klinične bolnice dolžne zagotoviti 11,500.000 din, ker so razširile načrtovane kapacitete komunalno-servisnega objekta tudi za potrebe drugih zdravstvenih enot v svojem sestavu. Udeleženci financiranja po zakonu o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljublja- ni so bili dolžni zagotoviti dodatna sredstva v višini 201,247.000 din. Ta sred- stva zajemajo 172,112.000 din za dograditev teh objektov, 11,135.000 din za vzgojo kadrov, ki bodo delali v objektih in deloma za njihova stanovanja, ter 18,000.000 din za obratna sredstva, ki bodo šele omogočila obratovanje. SR Slo- venija se je zavezala, da bo zagotovila 40 % od potrebnih dodatnih sredstev v višini 201,247.000 din, to je 80,498.800 din, ki bi jih morala zagotoviti do konca leta 1973. Klinične bolnice pa bi morale skleniti družbeni dogovor, h kateremu bi pritegnile skupnosti zdravstvenega zavarovanja na svojem območju in obči- ne. Na podlagi tega družbenega dogovora bi ti udeleženci zagotovili 60 % od potrebnih dodatnih sredstev 201,247.000 din, to je 120.748.200 din. Klinične bolnice so 29. 3. 1973 izdale tudi poročilo kliničnih bolnic v Ljubljani o gradnji in financiranju kliničnega centra do 28. 2. 1973 oziro- ma do 31. 12. 1972 (finančni del). Tu v Pregledu plačanih dotacij za prvo in drugo fazo gradnje Kliničnega centra do 31. 12. 1972 vidimo, da so ob- čine bolj ali manj izpolnjevale obveznosti po pogodbi za leto 1966–1977 in plačale do 31. 12. 1972, pri čemer so kot največji neplačniki izstopale Občina Črnomelj s 573.820,00, Občina Hrastnik z 2.565,00, Občina Logatec s 7.618,00, Občina Novo mesto z 245.774,20, Občina Radovljica z 29.613,20, 10 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 45/1213. 262 Žarko Štrumbl: Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, str. 255–267 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Občina Ribnica s 15.626,50, Občina Trebnje s 529.162,00, Občina Vrhnika s 4.960,00, Občina Zagorje z 49.965,30, Občina Kamnik z 49,90, Občina Kočevje s 50,30 in Občina Kranj s 173,60 din neplačanih obveznosti. Skupaj je bilo nepla- čanih obveznosti občin 1,344.197,00 din. Pri pregledu plačanih dotacij za tretjo fazo gradnje kliničnega centra po stanju 31.12.1972 je dolg občin še narasel na 1,447.395,81 din. Neplačniki so bile skoraj vse občine razen Cerknice, Kočev- ja, Litije, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Moste, Ljubljana Šiška in Ljubljana Vič, Ribnica in Vrhnika. Investicijski svet za izgradnjo Kliničnega centra v Ljubljani je sprejel omenjeno poročilo, vendar je kljub temu ocenil, da so v poročilu pre- skromno prikazana prizadevanja in ukrepi kliničnih bolnic za pravočasno izgra- dnjo kliničnega centra in za dosledno uresničitev investicijskega programa, da so premalo prikazani številni napori kliničnih bolnic in rezultati pri zadrževa- nju investicije v okviru odobrenega finančnega načrta z racionalnejšimi izved- bami in tudi z opustitvijo nekaterih za funkcionalnost objekta nebistvenih del in opreme. Investicijski svet je pozitivno ocenil tudi ukrepe, kot so dolgoročno sklepanje pogodb, arbitražni postopki za spremembo cen in drugi, s katerimi je bilo onemogočeno prekoračenje odobrenih investicijskih sredstev. Prav tako je bil dosežen velik korak pri izobraževanju in zagotavljanju potrebnih kadrov v kliničnem centru. 11 Prav tako gradivo vsebuje še kartice za knjiženje – grupna kartica, dejan- ska rezerva.12 Glede opreme je bilo treba zagotoviti tudi devizna sredstva. Gradivo vse- buje tudi seznam potrebnih deviznih sredstev za nakup opreme v letu 1972, od- plačilni program za SIEMENS in potrebna devizna sredstva po letih in vrsti valut za obdobje 1972–1977; v letu 1971 so bila zagotovljena tudi devizna sredstva za financiranje uvozne opreme Kliničnega centra v Ljubljani.13 Klinične bolnice Ljubljane so z Ljubljansko banko Ljubljana sklenile tudi investicijski kredit. Glede virov financiranja izgradnje KCL je bilo v obdobju 1971–1975 več predlogov. Že leta 1968 so napravili plan gradnje KCL, pred- videna porabljena in manjkajoča sredstva. Med Kreditno banko in Hranilnico Ljubljana ter kliničnimi bolnicami Ljubljana je bila 16. 7. 1968 sklenjena tudi pogodba o investicijskem posojilu. Sprejetih je bilo tudi več odlokov o finanč- nem programu za sofinanciranje raznih faz etapne graditve Kliničnega centra v Ljubljani. 23. 1. 1974 je bil sprejet sporazum o spremembah sporazuma o financira- nju in programu za nadaljnjo gradnjo kliničnega centra v Ljubljani z zagotovitvijo dodatnih sredstev med SRS, ki jo zastopa Izvršni svet Skupščine, 22,411.263 din, Začasno skupnostjo zdravstvenega zavarovanja in varstva Ljubljana 26,957.394 din, Začasno skupnostjo zdravstvenega zavarovanja in varstva Kranj 5,634.194 din, Začasno skupnostjo zdravstvenega zavarovanja in varstva Novo mesto 1,025.316 din in kliničnimi bolnicami v Ljubljani 25,091.000 din.14 Republiški sekretariat za finance je pripravil tudi primerjalni pregled odplačevanja sanacijskih kreditov klinične bolnice Ljubljana – po pogodbenih obveznostih republike do banke, po predlogu kliničnih bolnic v razmerju do re- publike, letne razlike v škodo oziroma korist republike.15 11 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 45/1213. 12 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 74/2069. 13 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 74/2082. 14 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 45/1213. 15 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 71/2026. 263 Letnik 41 (2018), št. 1 Sofinanciranje in adaptacija bolnišnic Onkološki inštitut v Ljubljani Upravičenost same gradnje so povzročile ponovne razprave v strokovnih forumih o konceptu onkološke službe v Sloveniji in vključevanju Onkološkega inštituta v klinični center. O teh vprašanjih sta razpravljala medicinski svet kli- ničnih bolnic v Ljubljani dne 19. 6. 1970 in Republiški zdravstveni center (RZC) dne 25. 6. 1970. Stališča in sklepi obeh forumov so skoraj identični. Načelno potrjujejo koncept Onkološkega inštituta, poudarjajo pa potrebo po čim tesnejši funkcionalni integraciji tega inštituta s kliničnim centrom in medsebojno uskla- ditev dejavnosti in servisnih služb tako, da bi bile vse kapacitete čim racional- nejše izkoriščene in da ne bi na nobenem področju prišlo do neekonomičnega dupliranja.16 Stališča obeh strokovnih organov pa niso razrešila nesoglasij, ki so se pokazala ob odločanju glede najustreznejše lokacije za teleradioterapevtski (TRT) objekt inštituta. Klinične bolnice so predlagale, da se ta objekt gradi na le- vem bregu Ljubljanice na zemljišču ob interni kliniki, kjer so bile tedaj kuhinja, pralnica, sterilizacija, tehnične delavnice in kotlovnica, onkološki inštitut pa je vztrajal pri lokaciji na desnem bregu Ljubljanice (med Povšetovo in Poljansko cesto), ki je bila že odobrena leta 1964 in nato leta 1967 ter 1968. Sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SRS je 21. 10. 1969 imenoval komisijo za določitev lokacije, ki pa ni zavzela nobenega stališča, ker ni razpolagala z dokumentaci- jo, kako bo izgradnja kliničnega centra vplivala na investicijski program novega inštituta in ker še ni bil izdelan idejni projekt za lokacijo Onkološkega inštituta tudi na levi strani Ljubljanice. Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SRS se je zato obrnil na Urbanistični inštitut, ki je 5. 8. 1970 tudi sprejel nalogo in zanjo dobil od naročnika izhodišča, ki so temeljila na sklepih RZC in o katerih so se sporazumeli s kliničnimi bolnicami in Onkološkim inštitutom. Urbanistični inštitut SRS je oktobra 1970 predložil ekspertizo teleradi- oterapevtskega objekta Onkološkega inštituta v Ljubljani. Pri tem nakazuje tri možnosti: 1. TRT naj bi se zgradil na desnem bregu Ljubljanice, če program Onkološke- ga inštituta ne bi doživel bistvenih sprememb, za povezavo tega objekta s provizornim hospitalom onkološkega inštituta pa se uredi koridor čez Ljubljanico; 2. Če pa bi se program Onkološkega inštituta bistveno spremenil v smislu, da se njegovi elementi bolj integrirajo v druge enote kliničnega centra, naj bi se objekt TRT lociral na levem bregu Ljubljanice; 3. TRT naj bi se zgradil na levi strani Ljubljanice, novi hospital onkloškega inštituta pa na desni, objekt TRT in hospital pa bi povezal most čez Lju- bljanico. Po mnenju Urbanističnega inštituta SRS naj bi bili stroški gradnje na obeh lokacija približno enaki. Inštitut se v svojih priporočilih ni opredelil izključno za eno lokacijo, ampak je pogojeval svojo oceno na koncept in program novega on- kološkega inštituta in na stopnjo integracije njegovih dejavnosti v enote in sku- pne službe kliničnega centra. Ker ni prišlo do zbližanja stališč tudi na sestanku vseh vpletenih 29. 1. 1971, je bil podan predlog, da se za investicijski program objekta pripravi investicijska dokumentacija za alternativni lokaciji. Medicinski svet Kliničnih bolnic Ljubljana je 19. 6. 1970 sprejel tudi stro- kovne programske osnove za gradnjo novega onkološkega inštituta. 20. 1. 1971 je bil sprejet Zakon o dokončanju izgradnje posteljnega ter diagnostično-tera- pevtskega in komunalno-servisnega objekta KCL. Prav tako je bil 5. 2. 1971 spre- 16 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 45/1213. 264 Žarko Štrumbl: Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, str. 255–267 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections jet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nadaljnji gradnji Kliničnega centra v Ljubljani. Klinične bolnice Ljubljana so podale mnenje o idejni zasnovi za gradnjo objekta TRT Onkološkega inštituta. Podano je tudi poročilo o rezulta- tih presoje investicijskega programa za izgradnjo teleradioterapevskega objekta Onkološkega inštituta v Ljubljani, 20. 6. 1973; v gradivu je tudi pogodba o del- nem inženiringu za izgradnjo objekta TRT Onkološkega inštituta iz 18. 7. 1973; podana je tudi pogodba med Onkološkim inštitutom Ljubljana in Kliničnimi bol- nicami Ljubljana – Klinični center o gradnji Onkološkega inštituta Ljubljana.17 Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SRS je 17. 2. 1972 sprejel odlok o finančnem programu sofinanciranja adaptacije hospitalnih in ambulantnih prostorov bivše interne klinike za potrebe Onkološkega inštituta v Ljubljani, 17. 2. 1972.18 O Onkološkem inštitutu hranimo še samo izgradnjo in mnenje Republi- škega urbanističnega inšpektorata, to je ekspertizo o lokaciji teleradioterapev- tskega onkološkega inštituta v Ljubljani v fondu AS 710 Republiški komite za varstvo okolja in urejanju prostora.19 Medicinska fakulteta – Predklinični inštitut V letu 1973 je bila napravljena tehniška dokumentacija predkliničnih in- štitutov.20 Priprave na gradnjo I. etape so se začele septembra 1973. Sama infor- macija o možnostih za začetek pripravljalnih del na območju bodočih predklinič- nih inštitutov medicinske fakultete sega v leto 1974 (24. 5. 1974). Sama priprava predloga odloka o udeležbi SRS pri financiranju Onkološkega inštituta pa sega že v leto 1972, 5. 5. 1972.21 Napravljen je bil tudi investicijski program za izgradnjo objekta TRT Onkološkega inštituta v Ljubljani in predlog za sanacijo objekta in prošnja za dodelitev sredstev za nujna sanacijska in obnovitvena dela v stavbi A »šenpeterska kasarna« (14. 12. 1972). O onkološkem inštitutu je napravljen tudi elaborat, ki vsebuje: Zakon in sporazum o nadaljevanju gradnje KD in o do- polnitvi investicijskega programa; II. Projektiranje, gradnja in opremljanje v letu 1971; IV. Začetek uporabljanja in obratovanja posteljnega objekta; V. Izvajanje zakona in sporazuma o onkološkem inštitutu v Ljubljani; Priprave za izgradnjo Medicinske fakultete; VI. Plan graditve in usposabljanja KC v letu 1972; Priloge: I. Seznam dobaviteljev opreme za Klinični center; II. Pregled plačanih dotacij občin za I. in II. fazo izgradnje kliničnega centra na dan 31. 12. 1971; III. Pregled pla- čanih dotacij občin za III. fazo izgradnje Kliničnega centra dne 31. 12. 1971; IV: Shema priprav odločitev in izvajanja del pri izgradnji KC.22 Tudi v zadevi Medi- cinske fakultete je bila ustanovljena Komisija za proučitev in uskladitev nekate- rih odprtih vprašanj pri izgradnji predkliničnih inštitutov Medicinske fakultete.23 Republiški sekretariat za finance SRS je v letu 1973 tudi prevzel vso izvedbeno tehnično dokumentacijo za gradnjo medicinske fakultete. Klinične bolnice so po- dale tudi predlog za financiranje I. faze predkliničnih inštitutov in tudi struktu- ro investicijskih stroškov. Študentje medicinske fakultete v Ljubljani so na redni letni skupščini 7. 12. 1973 tudi podali odprto pismo slovenski javnosti, in sicer opozorilo na nevzdržne razmere v predkliničnih inštitutih Medicinske fakultete. Investicijski zavod za izgradnjo Trga revolucije Ljubljana pa je podal Poročilo o strokovni presoji izvedbene tehnične dokumentacije za gradnjo I. faze Medicin- 17 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 12/421.88/2419. 18 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 89/2425. 19 SI AS 710, Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora SRS, a. e. 7/41. 20 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 71/2043, 72/2044, 72/2046. 21 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 88/2419. 22 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 89/2425. 23 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 89/2429. 265 Letnik 41 (2018), št. 1 ske fakultete – predklinični inštituti v Ljubljani. Republiški sekretariat za finance SRS je tudi pregledal tehnično dokumentacijo za gradnjo I. faze, Klinične bolnice Ljubljana pa so podale pojasnila in stališča k oceni glavnega projekta za I. fazo gradnje predkliničnih inštitutov 1973. Gradivo vsebuje tudi glavni projekt za iz- gradnjo predkliničnih inštitutov I. faza Medicinske fakultete. Glede gradnje pred- kliničnih inštitutov Medicinske fakultete se je z dopisom oglasila tudi Zveza Štu- dentov Jugoslavije – Študentski svet Medicinske fakultete. Republiški medicinski svet pa je sprejel sklep in poročilo o pregledu projekta Medicinska fakulteta I. faza, 24. 5. 1973. Z dne 23. 5. 1973 je tudi podana informacija o možnostih za za- četek pripravljalnih del na območju bodočih predkliničnih inštitutov. Prav tako je podano poročilo o odobrenih in porabljenih sredstvih do leta 1973. Republiški sekretariat za prosveto in kulturo je tudi podal kratko informacijo o investicij- skih pripravah za gradnjo predkliničnih inštitutov Medicinske fakultete v Lju- bljani. V gradivu je tudi glavni projekt za izgradnjo predkliničnih inštitutov I. faza medicinske fakultete 10. 4. 1973, dodatna finančna sredstva za izdelavo glavnega projekta 6. 4. 1973, računi; prav tako je ohranjena pogodba med Medicinsko fa- kulteto in kliničnimi bolnicami za opravljanje nalog in del pri graditvi predkli- ničnih inštitutov fakultete, 1971; podan je predračun stroškov za preddela in ze- meljskoraziskovalna dela, 11. 11. 1972; napravljena je bila dinamika investiranja v gradnjo 3. 4. 1972; dodeljeno je bilo zemljišče za zgraditev poslovne zgradbe v zazidalnem območju BI-2/1, 6. 3. 1972; napravljena je bila pogodba med fakulte- to in kliničnimi bolnicami o sodelovanju pri gradnji I. faze, 19. 1. 1972; ohranjena je pogodba med obema: ohranjena pogodba je o izgradnji Medicinske fakultete Ljubljana – PRO MEMORIA 15. 12. 1971, pogodba o opravljanju nalog in del pri graditvi predkliničnih inštitutov fakultete. Republiški sekretariat za prosveto in kulturo SRS je 5. 1. 1972 dal pripombe k idejnemu projektu za program I. faze gradnje predkliničnih inštitutov. Za potrebe Medicinske fakultete je šlo tudi za odkup upravne zgradbe GRADIS, 16. 12. 1971; z Gradbenim centrom Slovenije je bila 7. 7. 1971 sklenjena pogodba za izdelavo idejnega projekta za Teoretske inštitute medicinske fakultete (TIMPF) v Ljubljani; Republiški sekretariat za pro- sveto in kulturo SRS je dal tudi soglasje h gradbenemu programu medicinske fakultete zaradi priprave lokacijske dokumentacije, 24. 6. 1971. Zanimiv je tudi časopisni članek Kdaj medicinska fakulteta? Gradivo vsebuje tudi projekt elek- trične instalacije, tloris etaže, luč, idejni telefonski razvod.24 Splošna bolnišnica Maribor Sama izgradnja se je vršila 1970–1974. SR Slovenija je zagotovila inve- sticijska sredstva za dograditev Splošne bolnišnice Maribor. Napravljen je bil program fazne izgradnje investicijskih objektov, financiranje fazne izgradnje in terminski plan izgradnje. Ustanovljen je bil tudi Odbor za izgradnjo Splošne bol- nišnice v Mariboru. Zanimivi so sklepi sej Odbora za izgradnjo Splošne bolnišni- ce v Mariboru pri Skupščini Občine Maribor z dne 28. 6. 1973. Odbor je na VII. Redni seji sprejel sklep, ki je določal prispevek za obvezne oblike zdravstvenega varstva in za pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki so določene s statutom skupnosti; tabela 1 – Dinamika zbiranja denarnih sredstev; tabela 2 – Dinamika koriščenja investicijskih sredstev; tabela 3 – Uskladitev priliva in koriščenja de- narnih sredstev; terminski plan izgradnje Splošne bolnišnice Maribor – priloga 4; priloga 5 – Predračunska vrednost tipske opreme za funkcionalni trakt; pri- loga 6 – Predračunska vrednost investicijskih objektov.25 24 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 97/2656, 2657, 98/2658, 2659, 121/3759. 25 SI AS 1116, Ministrstvo za finance, a. e. 122/3809. 266 Žarko Štrumbl: Gradnja UKC 1966-1975. Gradivo o Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, str. 255–267 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Adaptacija in gradnja drugih bolnišnic Izvršni svet Skupščine SRS je dal v letu 1972 tudi sklep o soglasju za iz- vedbeni projekt za adaptacijo interne klinike za potrebe Onkološkega inštituta v Ljubljani, 21. 3. 1972, sklep o investicijskem programu in idejnim projektom graditve Splošne bolnišnice v Murski Soboti, 22. 3. 1972, sklep o soglasju k inve- sticijskemu programu in idejnim projektom gradnje Splošne bolnišnice v Novi Gorici, 22. 3. 1972, sklep o soglasju k investicijskemu programu graditve Splo- šne bolnišnice v Mariboru, 22. 3. 1972; Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo SRS je v letu 1972 napravil investicijski program za bolnice, sprejel odloke o sofinanciranju bolnišnic – določil dinamiko sofinanciranja iz republiških proračunskih sredstev. Fondi, v katerih se nahaja tehnična dokumentacija • SI AS 710 Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora 1971– 1992; • SI AS 1265 Republiški komite za industrijo in gradbeništvo SRS 1971– 1982; • SI AS 286 Komisija za revizijo projektov LRS 1945–1965; • SI AS 1213 Republiški sekretariat za gospodarstvo SRS 1948–1974; • SI AS 1116 Ministrstvo za finance. Zaključek Sama gradnja kliničnega centra v Ljubljani se je res začela šele leta 1966, toda že pred tem Ljubljana ni bila brez bolnišnice. Jožef II. se je leta 1786 zavzel za ustanovitev bolnišnice v Ljubljani. Čez dve leti je sledil odlok o ustanovitvi Civilne bolnice v Ljubljani. Po odhodu Francozov l. 1813 jo je prevzela mestna občina, l. 1849 pa dežela Kranjska. L. 1865 je bila odprta otroška bolnišnica v Poljanah, ki pa je bila premajhna, zato je deželni zbor sprejel odločitev o gradnji nove Deželne bolnice, ki je bila dokončana 1895. Med obema vojnama je prešla pod ljubljansko mestno upravo, ko so tudi napravili načrte za njeno širitev. Po letu 1945 se je situacija popravila. Šele 1966. se je začela gradnja osrednje stav- be kliničnega centra, ki je trajala 10 let z naslednjimi težavami: od financiranja, izobraževanja, porabe investicijskega denarja, do negodovanja nekaterih občin v zvezi s sofinanciranjem, posebno gorenjskih občin, češ da imajo jeseniško bolni- co, ki jo je treba vzdrževati in razvijati. Problem je bil tudi zagotavljanje deviznih sredstev za nakup opreme. Slovesna otvoritev je bila 29. 11. 1975. Problemi so nastali tudi v zvezi z gradnjo Onkološkega inštituta v Ljubljani, saj ni bilo enotne- ga mnenja o tem, na katerem bregu Ljubljanice naj ga postavijo, da bi imel na raz- polago tudi oddelke (laboratorij itd.) na Kliničnem centru. V letu 1973 je bila na- pravljena tehniška dokumentacija predkliničnih inštitutov. Priprave na gradnjo I. etape so se začele septembra 1973. Sama izgradnja Splošne bolnice Maribor se je vršila 1970–1974. Sredstva je zagotovila Slovenija. Tudi tu je bil ustanovljen Odbor za izgradnjo Splošne bolnišnice Maribor pri Skupščini občine Maribor, ki je določil sklep o določitvi prispevka za obvezne oblike zdravstvenega varstva in pravice iz zdravstvenega zavarovanja. V letu 1972 so bili dani sklepi Izvršnega sveta o soglasju za adaptacijo interne klinike za potrebe Onkološkega inštitu- ta v Ljubljani, investicijskem programu in idejnim projektom graditve Splošne bolnišnice v Murski Soboti, k investicijskemu programu in idejnim projektom gradnje Splošne bolnišnice v Novi Gorici, k soglasju in investicijskemu programu graditve Splošne bolnišnice v Mariboru. Leto 1972 pomeni prelomno leto v sofi- nanciranju bolnišnic po Sloveniji iz republiških proračunskih sredstev. 267 Letnik 41 (2018), št. 1 ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 710 – Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora SRS a. e. 7/41. • SI AS 1116 – Ministrstvo za finance, a. e. 12/421, 31/892, 45/1213, 74/2069, 74/2082, 71/2026, 88/2419, 89/2425, 71/2043, 72/2044; 72/2046, 88/2419, 89/2425, 89/2429, 97/2656, 97/2657, 98/2658, 2659, 121/3759, 122/3809. MP – Ministrstvo za pravosodje • Ministrstvo za pravosodje RS, Personalna mapa, št. 1/a-20/75. INTERNETNI VIRI UKC Ljubljana, zgodovinski mejniki: https://www.kclj.si/index.php?dir=/ukc_ ljubljana/o_nas/zgodovinski_mejniki. Pridobljeno 1. 2. 2018. THE CONSTRUCTION OF UNIVERSITY MEDICAL CENTRE LJUBLJANA1966-1975 ARCHIVAL RECORDS ON THE UNIVERSITY MEDICAL CENTRE LJUBLJANA The construction of University Medical Centre started in 1966. However, Ljubljana had a hospital before it. In 1786, Joseph II. advocated for the establish- ment of a hospital in Ljubljana and the Civil Hospital was established. After the French departed in 1813, the hospital was first supervised by the municipality, and after 1849 by the province of Carniola. In 1865, the pediatric hospital in Poljane was opened, but it was too small, therefore the provincial parliament adopted a decision on the construction of the new Provincial hospital which was built in 1895. During both wars, it was brought under Ljubljana munici- pal administration. The construction of the main building of Medical Centre did not begin before 1966, it lasted for 10 years and encountered many difficulties, namely those related to financing, education, spending investment money, un- willingness of municipalities to contribute, municipality of Upper Carniola was especially resistant on the grounds of having to maintain and develop hospital in Jesenice. The provision of foreign exchange for the acquisition of equipment was also problematic. Formal opening took place on November 29th, 1975. Problems also arose during the construction of the Institute of Oncology in Ljubljana. Technical documentation of the Pre-clinic Institutes was created in 1973. In 1972, the consents for the adaptation were given and investment pro- grams were prepared for the Institute of Oncology in Ljubljana, Murska Sobota General Hospital, Nova Gorica General Hospital, and Maribor General Hospital. The year 1972 was a turning point for co-financing hospitals in Slovenia from national budget funds. VIRI IN LITERATURA SUMMARY 269 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: konserviranje- restavriranje, pisna kulturna dediščina, arhivsko gradivo, papir, Arhiv Republike Slovenije Key-words: Conservation- restoration, written cultural heritage, archival material, paper, Archives of the Republic of Slovenia 1.04 Strokovni članek UDK 7.025.4:091 Prejeto: 9. 1. 2018 Konserviranje-restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776–1837) NATAŠA PETELIN konservator restavrator Arhiv Republike Slovenije, Center za konserviranje in restavriranje Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-pošta: natasa.petelin@gov.si Izvleček Vajeniška knjiga mariborskih kirurgov, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Maribor, s svojo vsebino in podatki o vajencih mariborskega kirurškega ceha v obdo- bju 1776–1837 velja za pomembno kulturno dediščino. Knjiga je bila zaradi malomarne uporabe v preteklosti tako poškodovana, da z njo ni bilo več mo- goče varno rokovati. Poškodovana je bila vezava, knjižni blok pa je bil močno okrnjen, saj je bilo iz njega izrezanih več listov. Posledično je bila debelina knjižnega bloka tanjša od hrbta platnic, kar je ob vsakokratnem rokovanju s knjigo povzročalo nove mehanske poškodbe. Na mesta, kjer so bili listi izre- zani, smo dodali nove in s tem knjižnemu bloku povrnili ustrezno debelino. Pri restavriranju platnic smo se omejili na minimalne posege in tako ohranili avtentičnost izvornih materialov. Vezavo smo rekonstruirali na osnovi popi- sa originalne vezave. Po posegu smo za knjigo izdelali zaščitni ovoj iz trajno obstojnega papirja. Abstract CONSERVATION AND RESTORATION OF APPRENTICE BOOK OF MARIBOR SURGEONS (1776-1837) The apprentice book of Maribor surgeons kept by Regional Archives Mari- bor, with its content and data on apprentices of Maribor surgeon guild in the period between 1776-1837, is considered as important cultural heritage. Because of negligent use in the past, the book was so damaged that it was no longer possible to handle it safely. Binding was damaged, while text block was severely impaired since several leaves were cut out. Consequently, the thickness of text block was thinner than the spine, thus each handling caused new mechanical damage. On places where leaves were cut out, we added new ones which restored the appropriate thickness of the text book. When restoring covers, we limited ourselves to the minimal intervention while pre- serving the authenticity of original materials. The binding was reconstructed based on inventory of original binding. After intervention, we made protec- tive enclosure from permanent/durable paper for the book. 270 Nataša Petelin: Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837), str. 269–281 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Uvod V Center za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije (v nadaljevanju: CKR Arhiva RS) smo v začetku leta 2017 prejeli v delo poškodo- vano Vajeniško knjigo mariborskih kirurgov,1 nastalo v obdobju 1776–1837. Omenjena arhivska knjiga, ki je sicer del fonda Kirurški gremij za mariborsko okrožje,2 hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Knjiga je bila zaradi pogoste, predvsem pa neustrezne oz. malomarne uporabe (morda celo zaradi namerne škode), v preteklosti v slabem stanju, tako da z njo ni bilo več mogoče varno rokovati. Uporaba tako poškodovanega gradiva namreč vodi do povzročitve novih poškodb, kar prispeva h krajšanju življenjske dobe gradiva. Poškodovana je bila predvsem vezava. Knjižni blok je bil ob prevzemu močno okrnjen, saj je obsegal vsega skupaj le 18 listov (od tega jih je bilo 5 iztrganih in prosto vloženih na začetek knjige), čeprav je debelina hrbta na pla- tnici jasno nakazovala na dejstvo, da bi moralo biti listov več. Ob natančnem pregledu knjižne vezave so se naše domneve potrdile: listi so bili v preteklosti iz knjižnega bloka zelo verjetno izrezani – na to nakazuje oblika robov ostankov pol3 v veznikih4 (vidne so sledi rezov). 1 V knjigi so vpisani vajenci mariborskega kirurškega ceha, ki so ob vpisu plačali določen zne- sek za sprejem v uk in odpust. Več o tem glej: Žižek: Skrivno življenje cehov. 2 SI PAM 1877. 3 Pola je prepognjen list. 4 Veznik je pregib papirnih leg. Vajeniška knjiga mariborskih kirurgov (1776–1837) pred konservatorsko- restavratorskim posegom (foto: L. Planinc). 271 Letnik 41 (2018), št. 1 Zaradi izrezanih listov se debelina knji- žnega bloka ni prilegala debelini hrbta platnic, pač pa je bila tanjša, kar je ob vsakokratnem ro- kovanju s knjigo povzročalo dodatne mehanske poškodbe (knjižni blok se namreč ni optimalno prilegal platnicam in je zaradi »odvečnega« oz. praznega prostora v hrbtnem delu »poplesaval«, to pa je škodljivo vplivalo na vezavo knjige). Na osnovi pregleda stanja in ob upošteva- nju temeljnega načela minimalnih posegov5 smo določili ustrezen konservatorsko-restavratorski postopek. Glede na vrsto, stopnjo in mesto po- škodbe ter z ozirom na kvalitetno pisno podlago smo se odločili, da gradivo pred restavriranjem suho očistimo, medtem ko mokro čiščenje v da- nem primeru ni bilo potrebno. Obstoječe fragmente (veznike) izrezanih pol smo dopolnili z japonskim papirjem, in si- cer v velikosti formata celih listov ter na ta način knjižnemu bloku povrnili ustrezno debelino. Pri restavriranju platnic smo se omejili le na najnujnejše – minimalne posege in tako ohra- nili avtentičnost originalnih materialov (opore iz lepenke in prekrivnega usnja). Vezavo knjižnega bloka smo rekonstruirali na osnovi natančnega popisa prvotne, originalne vezave. Po konservatorsko-restavratorskem pose- gu smo za knjigo izdelali tudi zaščitni ovoj iz traj- no obstojnega papirja. Delo je potekalo od marca 2017 do maja 2017, za poseg pa je bilo potrebnih 110 ur. Stanje gradiva pred konservatorsko- restavratorskim posegom Knjigo smo pred posegom natančno pre- gledali, jo fotodokumentirali in izdelali osnovno pisno dokumentacijo, ki smo jo med posegom sproti dopolnjevali. Gre za rokopis na kvalitetnem papirju z iz- jemno poškodovano vezavo, medtem ko so listi sicer okrnjenega knjižnega bloka relativno dobro ohranjeni (z izjemo hrbtnega dela – torej v pre- pogibih pol, kjer so poškodbe najhujše). Na gra- divu so prevladovale mehanske poškodbe,6 na 5 Konservatorsko-restavratorska stroka temelji na nače- lu, da se v objekt minimalno posega in s tem v največji možni meri ohrani originalnost kulturne dediščine. Povzeto po: Definicija stroke in kodeks etike, člen 11 in 12. 6 Skoraj vse poškodbe vsaj posredno povzroča človek. Mehanske poškodbe na knjigi so nastale predvsem za- radi neprimernega hranjenja in rokovanja z gradivom v preteklosti. Ostanki izrezanih pol – vidne so sledi rezov (foto: L. Planinc). 272 Nataša Petelin: Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837), str. 269–281 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections nekaterih listih zasledimo tudi zastarele madeže od polite tekočine. Knjiga je bila šivana na pet enojnih konopljenih vezic, vezana v trdo vezavo. KNJIŽNI BLOK Knjižni blok formata 23,5 x 36,5 cm je ob prevzemu v CKR Arhiva RS obsegal 18 listov. Že takoj na začetku smo ugotovili, da knjižni blok ni popoln, da manjka precejšnje število listov. Po natančnem pregledu vsake posamezne lege7 smo ugotovili, da je bilo izrezanih vsaj toliko listov, kolikor jih je še ohranjenih oz. še več. Z gotovo- stjo lahko trdimo, da je bilo v preteklosti izreza- nih vsaj dvajset listov. Izrezani sta bili celo dve celi legi. Naše ugotovitve temeljijo na dveh dej- stvih, in sicer: • Na ostankih posameznih listov, ki so v pr- votni obliki skupaj s še enim listom tvori- li polo (vzorec A), vendar je bila polovica pole praktično v celoti izrezana (glej: vzo- rec B). Na (ohranjenem) ostanku izrezane- ga lista pa so vidne sledi rezov. • Na fragmentih veznikov dveh celih leg (glej vzorec C, ki prikazuje vzorec cele lege). Pravzaprav gre za majhne (pribl. 0,5 cm široke in 2–5 cm dolge) ostanke leg (glej: vzorec D), ki so se ohranili v hrbtnem delu, medtem ko so bili praktično celi listi izre- zani. Sestava knjižnega bloka V nadaljevanju (glej: preglednica 1) so predstavljene sestava knjižnega bloka po posa- meznih legah (ob zatečenem stanju – torej ob prevzemu v CKR Arhiva RS) in naše ugotovitve o številu izrezanih listov v posamezni legi. Na osnovi teh ugotovitev smo namreč knjižnemu bloku na novo dodali 20 listov (dodali smo le to- likšno število listov, za kolikor lahko z gotovostjo trdimo, da so v originalu bili – so obstajali, a so bili kasneje izrezani). Od sedmih leg je v celoti ohranjena le prva lega. Ohranjenih imamo torej 18 listov, od tega 5 pol (štiri v prvi legi in ena pola v tretji legi). Od vseh pol pa je bila le ena ohranjena do tolikšne mere,8 da nam je pri restavriranju služi- 7 Lego tvori več pol skupaj. 8 Gre za polo, ki jo tvorita lista 0A □ 4. To je edina pola, kjer sta se lista v hrbtu še držala skupaj do te mere, da smo lahko ugotovili točen format knjižnega bloka. Vzorec A: dva lista skupaj tvorita polo (foto: N. Petelin). Vzorec B: polovica pole (en list) je praktično v celoti izrezana –vidne so sledi rezov. (foto: N. Petelin). Vzorec D: Ostanek oz. fragment (veznik) lege – ob robovih so vidne sledi rezov (foto: N. Petelin). Vzorec C: vzorec cele lege (foto: N. Petelin). 273 Letnik 41 (2018), št. 1 la kot osnova oz. šablona za ustrezen format, po kateri smo ponovno sestavljali lista, ki spadata skupaj (v polo). PISNA PODLAGA Objekt datira v obdobje 1776–1837. Gre torej za kvaliteten ročno narejen papir, izdelan v drugi polovici 18. stoletja.9 Papir ima izrazito površinsko struk- turo, na vseh listih je viden odtis mreže sita. Na vseh listih se pojavlja tudi vodni znak,10 in sicer vedno na enakem mestu – na sredini lista. ZAPIS Kot smo že zapisali, gre pri obravnavani knjigi za rokopisni tekst, zapisan s črnilom. Domnevali smo, da gre za železotaninsko črnilo, ki je prevladujoče črnilo od konca srednjega veka, pa vse do začetka 20. stoletja. Gre za korozivno črnilo, ki počasi uničuje papir na mestih, kjer je tekst. Zanj je značilno, da pro- 9 Nekje do 2. pol. 19. stoletja je bil papir izdelan ročno, iz kvalitetnih lanenih, konopljenih in bombažnih vlaken. 10 Vodni znaki (vidni kot prosojnejši del v papirju, kadar papir podržimo ob viru svetlobe) so pomembni za določevanje kraja in časa nastanka papirja (Šulek: Vodni znaki, str. 37), vendar jih v našem primeru nismo podrobneje preučevali. Preglednica 1: Sestava knjižnega bloka po posameznih legah ob zatečenem stanju LEGA Vrsta listov: (dvojni list oz. pola; enojni list s podaljškom; izrezan list) Opombe/ugotovitve o številu izrezanih listov 1. lega 0 □ 5 0A □ 4 0B □ 3 1 □ 2 Lego sestavljajo 4 pole. 2. lega 6 □ * 7 □ * 8 □ * 9 □ * Opomba: vsi štirje listi imajo svoj »par« lista odrezan (torej so v originalu tvorili pole). Ugotovitev: 4 LISTI IZREZANI 3. lega 10 □ 11 12 --- 4. lega 13 --- 5. lega * □ * * □ * * □ * * □ * * □ * Opomba: ostanki veznikov petih pol Ugotovitev: IZREZANIH 5 POL OZ. 10 LISTOV 6. lega * □ * * □ * Opomba: ostanki veznikov dveh pol Ugotovitev: IZREZANI 2 POLl OZ. 4 LISTl 7. lega 14 □ *15 □ * Ugotovitev: 2 LISTA IZREZANA Legenda: številke predstavljajo zaporedje posameznega lista v knjižnem bloku simbol □ pove, da gre za polo oz. dva povezana lista simbol * pove, da je v originalu na tem mestu bil list, vendar je izrezan simbol → pove, da gre za zavihek oz. podaljšek enojnega lista 274 Nataša Petelin: Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837), str. 269–281 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections seva skozi papir na drugo stran. Testi z indikatorjem11 za določevanje železovih ionov so naše domneve potrdili (podrobneje bomo o tem spregovorili v poglav- ju Opravljena testiranja in analize). PLATNICE Format platnic12 je nekoliko večji od knjižnega bloka, kar je običajno, saj so s tem robovi listov zaščiteni pred mehanskimi poškodbami. Platnice sestavlja opora iz lepenke, prevlečena z rjavim marmoriranim kozjim usnjem.13 Usnje je togo, izsušeno, mestoma obrabljeno, ob robovih popokano. Na vogalih in v (spo- dnjem ter zgornjem) delu hrbta zaradi obrabe usnjene prevleke (v manjših di- menzijah) praktično ni več. Prav tako so poškodovani (obrabljeni) vogali opore iz lepenke. Opravljena testiranja in analize Preiskovalne metode, s katerimi določamo lastnosti papirja, se na podro- čju konserviranja-restavriranja papirja uporabljajo predvsem za ugotavljanje primernosti in učinkovitosti konservatorsko-restavratorskih postopkov. Kon- servatorsko-restavratorska stroka poudarja, da je nabor sprejemljivih preisko- valnih metod za analizo dokumentov, ki so kulturna dediščina, omejen le na neporušne14 (nedestruktivne) ali mikro porušne (mikro destruktivne) preisko- valne metode, pri katerih se vzorec papirja ne uniči, poškoduje ali kako drugače spremeni svoje lastnosti. Pri obravnavanem gradivu smo uporabili dve neporu- šni metodi (ugotavljanje, ali je rokopis zapisan z železotaninskim črnilom, mer- jenje pH površine papirja) in eno mikro porušno metodo (mikroskopska analiza vlakninske sestave papirja). TESTIRANJE PRISOTNOSTI ŽELEZOVIH IONOV V ČRNILU Prisotnost železa v črnilu smo preverili s hitrim testom, ki so ga razvili v Nizozemskem inštitutu za kulturno dediščino ICN (The Netherlands Institute for Cultural Heritage). Test smo opravili na treh različnih mestih (glej: pregle- dnica 2): Na izbrani del besedila oz. na izbrano črko15 smo položili 5 x 10 mm velike, z destilirano vodo navlažene indikatorske lističe, in sicer tako, da je del indikatorja pokrival črnilo, del pa je bil položen na mesto, kjer teksta ni (da smo lahko opazovali razliko). Če je železo v črnilu prisotno, se indikator obarva iz bele v roza. V našem primeru so rezultati na vseh treh mestih testiranj potrdili vsebnost železovih ionov, kar pomeni, da je bilo za rokopis uporabljeno železo- taninsko črnilo. 11 Indikator za določevanje železovih ionov: Non-bleeding iron (II) test (Preservation Equipment Ltd; Netherland). 12 Platnice merijo 24 x 37,5 cm. 13 Kozje usnje prepoznamo po značilni strukturi, in sicer vzorec sestavljajo enakomerno poraz- deljene gruče velikih in malih lasnih foliklov. Zaradi te močne notranje strukture kozje usnje v knjigoveštvu velja za trajno živalsko kožo. Prim.: Vidler: How to read bookbinding leather: A practical guide by book conservator, str. 3. 14 Neporušne metode ne zahtevajo vzorca originala, mikro porušne ga zahtevajo izjemno malo. Neporušne se delijo na invazivne, pri katerih prihaja do posega v material, vendar se pri tem njegove lastnosti ne spremenijo, se pa lahko spremeni estetski izgled (npr. merjenje pH povr- šine, saj z omočenjem papirja lahko pride do nastanka vodnega madeža na mestih merjenja). V tem primeru metode ne uporabimo. Pod invazivne spadajo tudi mikro porušne metode, pri katerih potrebujemo izjemno majhen vzorec, npr. mikroskopska analiza vlakninske sestave papirja. Prim.: Trobec-Vodopivec: Grafične preiskovalne metode, str. 201–202. 15 Najprimernejši so tisti deli besedila, ki so zapisani močno. 275 Letnik 41 (2018), št. 1 MERJENJE VREDNOSTI pH POVRŠINE PAPIRJA Eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na trajnost papirja, je nje- gova pH-vrednost – ta je idealna v nevtralnem območju (pH 7). V papirju z niz- kim pH namreč poteka reakcija razgradnje celuloze s kislinsko hidrolizo,16 pri alkalnih pH-vrednostih pa se poveča obseg avtooksidativnih reakcij. Oba proce- sa sta za papir destruktivna in vodita do postopnega krajšanja celuloznih verig in posledično do slabših mehanskih lastnosti papirja. pH-vrednosti površine papirja so bile izmerjene z ravno ploščato elek- trodo SEN TIX SUR in pH-metrom INOLAB pH 720. Meritve smo opravili na treh izbranih listih, in sicer smo na vsakem listu merili na treh mestih: sredina zgoraj – sredina – sredina spodaj (preglednica 3), saj je pri merjenju pH povr- šine papirja treba upoštevati dejstvo, da pH-vrednost na različnih delih papir- ja lahko variira. Izmerjene vrednosti so se gibale v zadovoljivem območju, od 5,90 do 6,55. ANALIZA VLAKNINSKE SESTAVE PAPIRJA Vlakninsko sestavo papirja določamo s pomočjo različnih barvil, najpo- gosteje s pomočjo barvila Graff C, s katerim identificiramo skoraj vsa običaj- na vlakna, ki se uporabljajo pri proizvodnji papirja. Postopek določanja temelji na razlikah v barvnih odtenkih posameznih surovin (barvilo selektivno obarva različne vrste vlaken) in na določevanju tipičnih strukturnih elementov, značil- nih za posamezne vrste vlaken (smolni kanali, traheje, kolena idr.), za analizo pa je treba s površine papirja odvzeti le nekaj vlaken. Tudi v našem primeru smo vlakninsko sestavo papirja določili s pomočjo barvila Graff C. V ta namen smo izbrali tri liste (vzorce). Z vsakega izbranega vzorca smo s konico skalpela postrgali nekaj vlaken in jih obarvali s kapljico barvila. Tako pripravljene vzor- ce smo namestili pod optični mikroskop Zeiss Axioskop 40 in jih pregledali pri 16 Znano je, da se hitrost kislinske hidrolize papirja močno poveča pri pH-vrednosti pod 5,5. Preglednica 2: Testiranje prisotnosti železovih ionov v črnilu List št.: Mesto testiranja (izbrana beseda/črka) Železovi ioni v črnilu DA/NE List 3 (verso stran); sredina levega roba Številka »0« v zapisu N° = 40 DA List 5 (recto stran); zgoraj Številka »9« (2. odstavek) DA List 8 (verso stran); spodaj Velik madež od črnila DA Preglednica 3: pH-vrednosti površine papirja List št: Mesto merjenja pH-vrednost List 3 (verso stran) – Sredina zgoraj – Sredina – Sredina spodaj 6,10 6,55 6,15 List 8 (verso stran) – Sredina zgoraj – Sredina – Sredina spodaj 6,10 6,50 6,20 List 12 (verso stran) – Sredina zgoraj – Sredina – Sredina spodaj 5,90 6,55 6,10 276 Nataša Petelin: Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837), str. 269–281 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections 100-kratni povečavi. Mikroskopska analiza vlaken je pokazala, da pisno podla- go tvorijo kvalitetna lanena oz. konopljina vlakna17 (glej: preglednica 4). Opis konservatorsko-restavratorskih del po posameznih fazah Pred samim konservatorsko-restavratorskim posegom je bilo treba naj- prej razrešiti vprašanje pravilne umestitve iztrganih listov. Kot smo že uvodoma zapisali, je bilo od vseh 18 listov, kolikor jih je vseboval knjižni blok, 5 listov iztrganih in prosto vloženih na začetek knjige. Treba je bilo ugotoviti, kam ti listi dejansko spadajo in jih ustrezno umestiti v knjižni blok (najti ustrezno za- poredje listov). Za razrešitev tega vprašanja smo se obrnili na pristojno arhi- vistko Mojco Horvat18 (skrbnico knjige). Napotila nas je k arhivistu dr. Juretu Volčjaku,19 ki je glede na vsebino, vpisane letnice in vrsto oz. stil pisave določil ustrezno zaporedje. LOČITEV KNJIŽNEGA BLOKA OD PLATNIC Knjižni blok je s platnicami povezovalo 5 povezovalnih oz. spojnih listov,20 torej listov, ki so prilepljeni na sprednjo oz. zadnjo platnico (v našem primeru so to bili 3 predlisti21 in 2 zalista22). Če smo hoteli knjižni blok ločiti od platnic, smo s slednjih morali najprej odstraniti (odlepiti) spojne liste. To smo storili tako, da smo omočeno bombažno krpo položili na notranjo stran platnice (najprej spre- dnje), na katero so bili prilepljeni spojni listi, in pustili delovati toliko časa, da je lepilo popustilo. Nato smo predliste počasi, enega po enega s spatulo odlepili s platnice. Ves čas postopka smo skrbno pazili, da se ni omočil tudi knjižni blok, zato smo ga previdno, a dovolj tesno ovili v gospodinjsko folijo in s tem prepre- čili neželeno migracijo vode in nečistoč na knjižni blok. Če bi namreč voda (in z njo nečistoče) migrirala na liste knjižnega bloka, bi to na listih pustilo trajne vodne madeže (cekine). Predliste smo nato posušili in poravnali v »sendviču« iz poliestrske net- kane tkanine (Holitex®) in lepenke ter vse skupaj obtežili z leseno desko. Celoten postopek smo nato opravili še na zadnji platnici in tako knjižni blok ločili od platnic. SUHO ČIŠČENJE LISTOV Pomembno je, da objekt temeljito suho očistimo, saj se drugače pri vseh 17 Lanena vlakna so zelo podobna konopljinim, zato jih z mikroskopsko analizo ne moremo raz- likovati med seboj. Za ločevanje posameznih vlaken med lanom in konopljo se v tekstilstvu uporablja poseben poskus (Drnovšek: Priročnik za mikroskopijo papirniških vlaken, str. 48– 50). 18 Pokrajinski arhiv Maribor, Mojca Horvat – arhivska svetovalka. 19 Arhiv Republike Slovenije, dr. Jure Volčjak. 20 Spojni list je strukturni element, ki ima povezovalno vlogo in služi kot pomoč vezicam pri povezavi knjižnega bloka s platnicami. Vodopivec: Vezave srednjeveških rokopisov, str. 55. 21 Spojni list, prilepljen na sprednjo platnico. 22 Spojni list, prilepljen na zadnjo platnico. Preglednica 4: Vlakninska sestava papirja List št.: Mesto vzorčenja Vrsta vlaken List 3 (verso stran) Desni spodnji kot Lan/konoplja List 8 (verso stran) Desni spodnji kot Lan/konoplja List 12 (verso stran) Desni spodnji kot Lan/konoplja 277 Letnik 41 (2018), št. 1 nadaljnjih postopkih (npr. mokro čiščenje, utrjevanje, lepljenje) neodstranjen prah ali druge nečistoče trajno fiksirajo na površino papirja.23 Vse liste smo torej previdno suho očistili z restavratorsko radirko (gobi- co Wishap) in mehko radirko (Milan oval 1012). Z mehkim čopičem smo sproti odstranjevali ostanke radirke z nečistočami. Tako smo s površine papirja me- hansko odstranili prah, delce umazanije in druge površinske nečistoče ter s tem preprečili njihov prodor med papirna vlakna pri nadaljnjih postopkih. Posebna pazljivost je bila potrebna na mestih, kjer so bile poškodbe najhujše (v prepogi- bih pol), da ne bi med čiščenjem povzročili dodatnih poškodb na papirju. Fazi suhega čiščenja je sledilo ročno restavriranje. ROČNO RESTAVRIRANJE LISTOV Konservatorsko-restavratorski poseg na listih knjižnega bloka smo izve- dli s klasičnim postopkom ročnega dopolnjevanja manjkajočih delov in lepljenja raztrganin. Za dopolnjevanje manjkajočih delov smo uporabili dve vrsti t. i. japonske- ga papirja24 ustrezne debeline in barve: debelejši papir Japico25 in tanek papir Paper NAO.26 Za raztrganine smo uporabili tanjši japonski papir Paper NAO. Lepili smo z reverzibilnim lepilom,27 in sicer z mešanico pšeničnega škro- ba in metil celuloze MC v razmerju 1 : 1. Restavrirane liste smo zaščitili s poliestrsko netkano tkanino (Holitex®), jih vložili med lesene deske in zmerno obtežili28 ter pustili čez noč, da se posu- šijo. Liste smo nato obrezali na ustrezen format, jih zložili v pole oz. lege po ustreznem zaporedju in tako ponovno sestavili knjižni blok. Sledil je postopek restavriranja platnic. RESTAVRIRANJE PLATNIC Kot smo že uvodoma poudarili, smo se pri restavriranju platnic omejili na minimalne posege, saj smo želeli ohraniti avtentičnost originalnih materialov (opora iz lepenke, prevlečena z usnjem). Z ustreznimi materiali smo dopolnili oporo iz lepenke kot tudi manjkajoče dele usnjene prevleke, pri čemer je po- membno, da prevleke med posegom nismo sneli z opore. S tem smo se izognili tveganju, da se usnjena prevleka (ki bi jo za čas posega odstranili z opore) ne bi več prilegala opori iz lepenke29 – zelo verjetno bi se skrčila. Dopolnjevanje vogalov opore iz lepenke Da smo se lahko sploh lotili dopolnjevanja manjkajočih delov opore, smo morali najprej mestoma (na vogalih in ob robovih) privzdigniti usnjeno pre- vleko, vendar le toliko, da smo si naredili »dostop« do poškodovanih vogalov opore. Te smo nato na mestu poškodbe mehansko razcepili (približno 1 cm v 23 Vodopivec: Papir, str. 6. 24 Japonski papirji (različnih debelin in odtenkov), ki jih uporabljamo v restavratorstvu, so iz- delani iz kvalitetnih, močnih in dolgih celuloznih vlaken, brez lignina, optičnih belil in drugih škodljivih primesi, ki bi lahko škodile originalu. 25 Japico Kozo® 632-670; 40 g/m². 26 Paper NAO RK 0; 5 g/m². 27 Pripravljeno po recepturi. 28 Z zmerno obtežitvijo (4-kg uteži) smo med sušenjem preprečili gubanje, obenem pa smo ohranili izvorno strukturo površine papirja. 29 Papir in usnje sta organska materiala, ki se na zraku različno raztezata in krčita. Z ozirom na (prenizko) stopnjo relativne vlage v naših delovnih prostorih (usnju namreč ustreza relativna vlaga nad 40 %) upravičeno sklepamo, da bi skoraj zagotovo prišlo do krčenja usnja. 278 Nataša Petelin: Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837), str. 269–281 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections globino), v ta razcepljen prostor pa na novo dodali in prilepili30 kos (vogal) iz trajno obstojne lepenke31 debeline 1 mm. Nanj smo z obeh strani enakomerno, plast za plastjo nanašali oz. lepili kosme bombažnih vlaken (dokler nismo dobili ustrezne debeline), ki smo jih nato prelepili še z japonskim papirjem32 in jih s tem »fiksirali ob podlago«. Dopolnjene vogale smo nato prekrili s Holitexom® in jih lokalno obtežene posušili pod lepenkami in utežmi. Ko so se vogali posu- šili, smo jih obrezali in nato še na fino obrusili (s smirkovim papirjem), da smo dobili ustrezen kot. Restavriranje usnjene prevleke platnic Z usnjene prevleke smo najprej z vato odstranili površinske nečistoče, nato smo jo očistili z milom za usnje.33 Po čiščenju smo jo premazali z balzamom za nego usnja,34 s čimer smo usnju, ki je bilo v izredno slabem stanju (bilo je izsušeno, togo in mestoma popokano) povrnili elastičnost in sijaj. Ker pa je bila na sprednji platnici nalepljena naslovna etiketa35 (iz papirja), smo morali paziti, da smo se slednji pri nanašanju mila in balzama v celoti izognili. Za dopolnitev manjkajočih delov usnjene prevleke je bilo treba original- no usnje (na mestih poškodbe) privzdigniti – ločiti od opore, vendar le tam in toliko, da smo na novo dodane dele usnja lahko nalepili na manjkajoča mesta. Dodano usnje smo lepili na originalno usnjeno prevleko, in sicer »od spodaj« – torej na hrbtni del originala pribl. 0,5 cm globoko. Kot smo že omenili, je originalna prevleka platnice iz rjavega marmorira- nega kozjega usnja, zato smo tudi manjkajoče dele usnjene prevleke dopolnili s kozjim usnjem,36 ki smo ga s tekstilnimi barvami obarvali v ustrezen odtenek. Rekonstrukcija vezave Vezavo smo rekonstruirali na osnovi natančnega popisa prvotne vezave in knjigo zvezali na pet enojnih vezic. Delno zaobljen hrbtni del smo polepili s škrobnim lepilom iz pšenične moke.37 Glavni povezovalni elementi med knji- žnim blokom in platnicami so vezice (nalepljene na notranjo stran platnic – na- tančneje – na oporo iz lepenke) in spojni listi (3 predlisti in 2 zalista), ki smo jih nalepili nazaj na platnice. Zaščita gradiva po posegu Za knjigo smo po posegu izdelali zaščitni ovoj iz debelejšega trajno ob- stojnega papirja,38 ki knjigo ščiti pred vdorom prahu in svetlobe ter preprečuje nastanek novih mehanskih poškodb (predvsem na najbolj izpostavljenih delih knjige – hrbtu in platnicah). 30 Pri tem smo uporabili enako lepilo kot pri restavriranju listov knjižnega bloka. 31 Museumboard, natural white, 1 mm. Hahneműhle (Nemčija). 32 Paper NAO RK 0; 5 g/m². 33 Meltonian, Saddle Soap. Dictum (Nemčija). 34 Lederfett, Gabi Kleindorfer (Nemčija). 35 Naslovno etiketo (bila je praktično nepoškodovana) smo le suho očistili. 36 Eno izmed temeljnih načel restavratorstva je načelo združljivosti materialov, ki pravi, da mo- rajo biti dodani deli iz kakovostnih in izvirniku podobnih materialov. 37 Canadian flour, London. 38 Muzeumkarton, Natural weise ivory, 1,3 mm, Hahneműhle (Nemčija). 279 Letnik 41 (2018), št. 1 Priporočila za hrambo in uporabo Priporočila oz. navodila za nadaljnjo hrambo in uporabo so v CKR Arhiva RS sestavni del dokumentacije, saj morajo biti lastniki/skrbniki seznanjeni z ustreznim načinom shranjevanja in ustrezno mikroklimo (temperatura in rela- tivna vlaga, svetloba), pa tudi z ustreznim načinom uporabe gradiva. Priporočila za hrambo in uporabo smo pripravili skladno z načeli za materialno varovanje pisne dediščine, ki so zbrana v priročniku IFLA – Načela za hrambo knjižničnega gradiva in ravnanje z njim. Knjigo je treba hraniti pri konstantnih pogojih, čim nižji temperaturi (do 20 °C) in relativni zračni vlagi (RV) med 40 in 55 %.39 Izogibati se je treba izvo- rom svetlobe.40 Po opravljenem konservatorsko-restavratorskem posegu smo uredili vso potrebno dokumentacijo in knjigo skupaj z navodili za nadaljnjo hrambo preda- li pristojnemu skrbniku. Zaključek Obravnavana knjiga s svojo vsebino in podatki o vajencih mariborskega kirurškega ceha v obdobju 1776–1837 velja za pomembno kulturno dediščino. Leta neprimernega hranjenja, predvsem pa neprimerna uporaba (morda celo namerna škoda) so pripomogla k dejstvu, da s knjigo ni bilo več mogoče varno rokovati. Uporaba tako poškodovanega gradiva namreč vodi do povzročitve no- vih poškodb, kar prispeva h krajšanju življenjske dobe gradiva. Knjigo smo prejeli v CKR Arhiva RS z namenom, da jo konserviramo in restavriramo ter ustrezno zaščitimo. S konservatorsko-restavratorskim pose- gom smo izboljšali materialno stanje gradiva, mu podaljšali življenjsko dobo in vsebino le-tega zopet naredili dostopno. Vendar je treba poudariti, da noben konservatorsko-restavratorski poseg 39 Bolj kot neustrezne vrednosti pa gradivu škodujejo močna nihanja temperature in RV. Dopu- stna dnevna nihanja za temperaturo so +/– 1 °C, RV pa naj ne niha za več kot +/– 5 %. 40 Povzeto po: IFLA – Načela za hrambo: str. 44–46. Vajeniška knjiga mariborskih kirurgov (1776–1837) po konservatorsko-restavratorskem posegu (foto: L. Planinc). 280 Nataša Petelin: Konserviranje–restavriranje vajeniške knjige mariborskih kirurgov (1776-1837), str. 269–281 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections ne ščiti gradiva pred nadaljnjimi poškodbami. Le optimalne razmere varovanja (in rokovanja) lahko zagotovijo primerno življenjsko dobo oz. trajnost gradiva. Konservatorsko-restavratorski poseg smo izvedli ob upoštevanju temelj- nega načela minimalnih posegov. Dejstvo je, da z vsakim posegom dokument izgubi del svoje vrednosti. Zato pri reševanju kulturne dediščine upoštevamo načelo minimalne intervencije, kar pa je največkrat (tako kot v danem primeru) časovno zelo zahtevno. ARHIVSKI VIRI PAM – Pokrajinski arhiv Maribor • SI PAM/1877, Kirurški gremij za mariborsko okrožje (1776–1837),Vajeniška knjiga mariborskih kirurgov (1776–1837). LITERATURA Drnovšek, Tjaša: Priročnik za mikroskopijo papirniških vlaken. Ljubljana: Društvo inženirjev in tehnikov papirništva Slovenije, 2009. IFLA načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim (ur. Jedert Vo- dopivec in Jože Urbanija.). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Šulek, Nina: Vodni znaki zgodnjega 15. stoletja v testamentih, hranjenih v Pokra- jinskem arhivu Koper – Enota Piran. V: Arhivi:26 (2003), št. 1, str. 37−46. Trobec, Ališa in Vodopivec, Jedert: Grafične preiskovalne metode pri analizi arhi- vskega gradiva. V: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja: zbornik referatov dopolnilnega izobraževanja s področij arhivistike, dokumentalistike in informatike. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2002, str. 199−208. Vidler, Karen: How to Read Bookbinding Leather: A practical guide by book con- servator. V: Skin deep: 39 (2015), str. 2−13. Dostopno na: http://www.hewit.com/down- load/sd39.pdf. Vodopivec, Jedert: Vezave srednjeveških rokopisov. Ljubljana: Arhiv Republike Slo- venije, 2000. Vodopivec, Jedert: Papir. V: Priročnik 1: muzejska konservatorska in restavrator- ska dejavnost. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije, 2001, brez str. Žižek, Aleksander: Skrivno življenje cehov: cehi Celja, Maribora in Ptuja med le- toma 1732 in 1859. Celje : Zgodovinski arhiv Celje, 2012. INTERNETNI VIRI Definicija stroke in kodeks etike. Društvo restavratorjev Slovenije: http://testna- 2stran.splet.arnes.si/definicija-stroke-in-kodeks-etike/. Pridobljeno, 9. 1. 2018. VIRI IN LITERATURA 281 Letnik 41 (2018), št. 1 CONSERVATION AND RESTORATION OF APPRENTICE BOOK OF MARIBOR SURGEONS (1776-1837) The article presents conservation-restoration procedure on the book ex- ecuted at the Book and Paper Conservation Centre at the Archives of the Repub- lic of Slovenia in the beginning of 2017. It is an apprentice book of surgeons in Maribor which, with its unique content and data on apprentices of the Mari- bor surgeon guild between 1776 and 1837, is considered as important cultural heritage. Because of negligent use in the past, the book was so damaged that it was no longer possible to handle it safely. Binding was damaged, while text block was severely impaired. It had 18 leaves, even though the thickness of the spine on the cover clearly suggested that there should be more leaves. Upon thorough inspection of text block, we found that a significant number of leaves was cut out of the block. Consequently, the thickness of the spine did not op- timally fit the thickness of text block, since the latter »danced around« upon each handling (because of the extra space at the back) which caused further mechanical damage. The book was untied and the leaves of the text block manu- ally restored. The existing fragments - remains of the cut-out sheets were com- pleted with Japanese paper in size of the whole leaf and restored to the previous thickness of text block. When restoring covers, we limited ourselves to minimal procedures and thus preserved authenticity of original materials (cover made of cardboard and leather cover). The binding of text block was reconstructed on the basis of precise inventory of the original binding. After conservation- restoration procedure, we made protective enclosure from permanent/dura- ble paper. With the procedure, we improved material condition of the book, extended its lifetime and made the content available. Because every conserva- tion-restoration procedure changes the original to some extent (thus document loses some of its value), we followed the basic principle of restoration profes- sion during restoration procedure - the principle of minimal intervention - and attempted to preserve as much information as possible by minimising the intervention. SUMMARY 283 Letnik 41 (2018), št. 1 Ključne besede: poplave, arhivsko gradivo, preprečevanje nesreč, reševanje, konserviranje- restavriranje Key-words: Flood, archival records, accident prevention, salvaging, saving, conservation- restoration 1.4 Strokovni članek UDK 7.025:676.2 Prejeto: 31. 1. 2018 Strategija reševanja poplavljenega gradiva: preprečevanje, reševanje in odpravljanje posledic nesreče TATJANA RAHOVSKY ŠULIGOJ konservatorka-restavratorka svetovalka Arhiv Republike Slovenije, Center za konserviranje in restavriranje Zvezdarska 1, SI-1102 Ljubljana e-pošta: tatjana.rahovsky@gov.si Izvleček Namen prispevka je predstaviti strategije reševanja poplavljenega arhivske- ga gradiva. Pri tem daje velik pomen preventivi, kajti če na poplavo nismo ustrezno pripravljeni, je vsaka še tako majhna poplava lahko katastrofa. Predstavljeno je kako lahko s primernimi in pravočasnimi ukrepi omilimo posledice. Reševanje poplavljenega gradiva zahteva veliko časa in stroškov in kljub trudu se ob poplavi del gradiva trajno poškoduje in uniči. Predstavljen je konkreten primer reševanja poplavljenega gradiva v arhivu Zavoda Repu- blike Slovenije za transfuzijsko medicino. Abstract STRATEGY FOR SAVING FLOODED MATERIAL: PREVENTION, SALVAGING AND ELIMINATION OF THE CONSEQUENCES OF THE ACCIDENT A flood can occur as a consequence of a natural disaster or from accidents that were caused by humans in a deliberate or non-deliberate manner. Even the slightest flood can become a disaster if we are not properly prepared for it. This is why prevention and readiness for accidents with a preventive plan for prevention and elimination of the consequences of the accident is of crucial importance. Floods require fast and efficient responding. We must quickly decide what to exclude, what to freeze, and what to dry. Fast biologi- cal and chemical disintegration are the biggest enemies for flooded material from organic substances. The process of salvaging wet and contaminated material is very demanding as it requires extreme caution in order to avoid any additional damage. 284 Tatjana Rahovsky Šuligoj: Strategija reševanja poplavljenega gradiva preprečevanje, reševanje ..., str. 283–292 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Vzroki poplav1 Poplava je kompleksen dogodek z veliko med seboj povezanimi dejavniki, ki največkrat nastane zaradi izjemno močnih padavin, naglega taljenja snega ali medsebojnega skupnega delovanja. Do poplavljanja lahko pride tudi zaradi delovanja hudournikov, zaradi dviga gladine podtalnice in drugih posegov v prostor. Na Slovenskem poplave ogrožajo več kot 300.000 hektarjev površin. Naj- večji del poplavnega sveta 237.000 hektarjev je v ozkih dolinah vzdolž hudour- niških grap. Ogroženost zaradi poplav ni odvisna le od višine vodnega vala, temveč tudi od njegovega trajanja. Dolgotrajna visoka voda razmoči nasipe, ki lahko popustijo ali se celo porušijo, vodi pa se s tem odpre prosta pot do rodovitnih polj in naselij. Poplave se razlikujejo: • po tipu vodotoka (gorski, dolinski, ravninski); • glede na relief zemljišča (ježa, depresije); • po obsegu; • glede na jakost in razprostranjenost padavin; • glede na letni čas (jesenske, spomladanske); • po tipu visokovodnega vala; • po trajanju; • po pogostosti (npr. 20-letne poplave); • glede na vrsto zemljišča in na poplavljen objekt. V Sloveniji imamo pet vodnih območij: • vodno območje Mure; • vodno območje Drave; • vodno območje Save; • vodno območje Soče; • vodno območje obalnega morja s pritoki. Rečni režim Rečni režim pomeni nihanje vodnega stanja med letom, ki je predvsem posledica časovne razporeditve padavin, izhlapevanja in zadrževanja podze- mnih voda. Višek vodnega stanja se zato ne ravna povsod in popolnoma po vi- šku padavin. V Sloveniji so štirje osnovni tipi rečnih režimov: • snežni (nivalni) režim – reki Mura in Drava – vode nadpovprečno visoke pozno pomladi; • snežno-dežni (nivo-pluvialni) režim – značilen za vodotoke visokogor- skega sveta in predgorja Slovenije (Julijske Alpe, Karavanke – značilni dve nadpovprečno visoki vodi, pozno pomladi in novembra); • dežno-snežni (pluvio-nivalni) režim – značilen, da je primarni višek apri- la (lahko marca ali maja), sekundarni pa vedno novembra, nato še decem- bra); • dežni (pluvialni) režim – značilen za vodotoke v Primorju (Dragonja, Ri- žana, Pivka itd.), vode visoke novembra. 1 Internetni vir: Poplave, http://www.sos112.si/slo/page.php?src=og12.htm. Pridobljeno 10. 1. 2018. 285 Letnik 41 (2018), št. 1 Odtočnost rek Za posamezna območja Slovenije so značilne zelo velike razlike v količi- nah padavin. Letne vrednosti se od zahoda proti vzhodu zelo znižujejo, spre- minja pa se tudi čas maksimalnih padavin. V zahodni Sloveniji so poleg izjem- no velikih vrednosti letnih količin rekordne tudi količine dnevnih padavin. (Po- sočje) Na prostorsko in časovno porazdelitev padavin močno vpliva zemljepi- sna lega Slovenije in njena velika reliefna razgibanost. Največ padavin pade ob prodorih vlažnega in sorazmerno toplega zraka iz Sredozemlja. Ob gorskih pre- gradah se zrak dviguje in ohlaja, tedaj pa se iz njega izloča vsa odvečna vlaga. To je vzrok, da je največ letnih padavin v zahodnih predelih Julijcev in v krajih, ki ležijo na dinarsko-alpski pregradi. Poplavne linije Poplave se na posameznih vodotokih pojavljajo v določenih časovnih pre- sledkih. Glede na povratno dobo visokih voda ločimo naslednje poplavne linije: • poplavne linije s povratno dobo pojavljanja visokih vod v obdobju do 5 let (pogoste poplave); • poplavne linije s povratnimi dobami 10 do 20 let (10- do 20-letne popla- ve); • poplavne linije s povratno dobo 50 let in več (katastrofalne poplave). Skupni vzroki katastrofalnih poplav so: • padavine so razporejene v pasu, ki gravitira neposredno v naseljena ob- močja; • pred pojavom ekstremnih padavin so poplavna območja že zelo namoče- na; • geološka sestava tal je slabo prepustna ali pa so tla zamrznjena; • regulacije in predvideni sistemi za zadrževanje vode še niso opravljeni; • poraščenost vodotokov je majhna; • zamašeni jezovi in mostovi. Nevarnostni potencial poplavnih dogodkov se bo v prihodnje verjetno povečeval, tako zaradi spreminjanja podnebnih razmer kot tudi neustreznega upravljanja porečij in spreminjanja pokrovnosti tal. V prihodnosti se lahko pri- čakuje povečanje obsega ogroženih območij in stopnje tveganja na njih. Razlogi so v povečevanju območij pozidave, večji ranljivosti objektov (neobstoj protipo- plavnih gradbenih standardov) in njihove izpostavljenosti (nezadostno opozar- janje, ozaveščenost in pripravljenost na dogodke) ter vnosa vrednih premičnin v objekte.2 Poplav ne moremo preprečiti, lahko pa s primernimi in pravočasnimi ukrepi omilimo njihove posledice. Načrt preprečevanja in reševanja nesreč3 Za vsako ustanovo, kjer hranijo arhivsko in dokumentarno gradivo, ne glede na njeno velikost, je izjemnega pomena preprečevanje katere koli kata- strofe z izdelanim podrobnim in razmeram prilagojenim preventivnim načrtom preprečevanja in odpravljanja posledic nesreč. Pripravljenost na nesreče in načrt reševanja vsebuje pet osnovnih faz:4 2 Internetni vir: Ocena ogroženosti Republike Slovenije zaradi poplav, Verzija 2.0, http://www. sos 112.si/tdocs/ocena_poplave.pdf. Pridobljeno, 10. 1. 2018. 3 Vodopivec: Reševanje poplavljenega arhivskega in knjižničnega gradiva, str. 83–98. 4 IFLA Načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim. 286 Tatjana Rahovsky Šuligoj: Strategija reševanja poplavljenega gradiva preprečevanje, reševanje ..., str. 283–292 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections • ocena nevarnosti – opredelitev nevarnosti, ki lahko pretijo zgradbi in gra- divu; • preventivni ukrepi – izvajanje ukrepov, ki bodo nevarnost preprečevali; izdelan klasifikacijski in valorizacijski načrt hranjenega gradiva; • pripravljenost – priprava na odziv in načrt za odpravo posledic v pisni obliki; • odziv – postopki, ki se jih je treba držati ob nesreči; • odpravljanje posledic – kraj nesreče in poškodovano gradivo vrniti v pr- votno ali vsaj uporabno stanje. Naloga vodstva je, da sprejema, koordinira in izvaja varnostno politiko varovanja dokumentarnega gradiva znotraj ustanove. Za vsako ustanovo, ne glede na njeno velikost, je zelo pomembno prepre- čevanje katere koli nesreče. Enako pomembni so tudi ukrepi za odpravljanje posledic nesreč. Fazni načrt reševanja ob poplavah Odziv na nesrečo Navodila za odziv so strnjena v naslednje ukrepe: • ravnanje po predpisanih postopkih za sprožitev alarma evakuacije osebja iz kraja nesreče; • obvesti se vodjo skupine, določene za ukrepanje v urgentnem stanju, da bo lahko takoj začela delati; • ko je na kraj nesreče spet dovoljeno stopiti, se oceni škodo in naredi se- znam potrebne opreme in služb (po prej pripravljenem naboru), ki bodo pomagale pri odpravljanju posledic nesreče; • fotografira se poškodovano gradivo in prostore za priznanje povzročene škode pri zavarovalnici; • selekcionira se gradivo glede na pomembnost (roki trajanja), stopnjo po- škodovanosti (premočeno, mokro, polsuho, suho), zvrst gradiva (neveza- no, knjige, fotografije, filmi, mikrofilmi …); • določi se prostor za popis in pakiranje gradiva, ki bo šlo v zamrzovanje, ter prostor za sušenje na zraku za tisto gradivo, ki ni premočeno ali zahte- va le manjše posege; • premočeno gradivo se označi in čim prej prepelje do najbližjega zamrzo- valnika. Odpravljanje posledic nesreče Cilj odpravljanja posledic je vrniti kraj nesreče in poškodovano gradivo v prvotno ali novo uporabno stanje, če je to le mogoče. Najpomembneje je ukrepati hitro, načrtovano in učinkovito. Le tako lahko vsaj malo omilimo nastalo škodo na gradivu. Če pustimo mokro ali vlažno gradivo 10 dni na 10 ºC, se sprožijo biološki in kemični procesi – plesnenje, zlepljenje, strukturne spremembe v materialih in trajne deformacije (pri višjih temperaturah pa se biološki in kemični procesi sprožijo že v 36 urah). Dalj ko je gradivo v mokrem ali vlažnem stanju, bolj izrazite, hujše in traj- nejše so poškodbe. Tako poškodovanega gradiva tudi s konservatorsko-resta- vratorskimi posegi ni mogoče rešiti. Že ob manjših poplavah, posebno pa ob večjih katastrofah so količine po- škodovanega gradiva fizično neobvladljive za hitro takojšnje sušenje, ki je nujno za vsaj minimalno ohranitev le-tega. Zato mokro gradivo zamrznemo in sproti odtajamo le količino, ki jo lahko posušimo v nekaj dneh. 287 Letnik 41 (2018), št. 1 Prenos gradiva iz kraja nesreče Pri nesrečah, ko je velika količina gradiva mokrega in umazanega, ga je izjemno težko reševati. Zelo hitro se je treba odločiti, kako reševati mokro gra- divo ob situaciji, ki je nastala, kako sušiti, kaj izločiti, kaj zamrzniti. Previdno je treba prenesti vlažno ali mokro gradivo iz poplavljenih ali namočenih prostorov do urejenega varnega mesta, kjer bo mogoče gradivo razvrščati in sušiti. Treba je kar se le da natančno, ob dani situaciji reševanja in premikanja gradiva, bele- žiti stanje in premike gradiva. Zaradi nadaljnjih posegov in popravil razvrščamo gradivo kot »suho«, »vlažno« in »mokro«, sočasno pa je treba v prvem planu urgentno reševati najpomembnejše gradivo. Priprava na zamrznitev Zamrznitev je ob nepregledni količini mokrega gradiva najprimernejša rešitev, saj upočasni kemične in mikrobiološke procese v gradivu. Potekati mora pri vsaj –10 ºC. Pri manjših količinah mokrega gradiva se lahko uporabi gospo- dinjske zamrzovalnike. Ob večjih poplavah pa je treba uporabiti večje profesio- nalne hladilnice. Gradivo pripravimo za zamrznitev podobno kot živila v gospodinjstvu. Zaradi preglednosti in lažjega rokovanja vsako enoto mokrega gradiva skupaj z obvezno oznako vložimo v plastično vrečko. Oznako napišemo z vodoodpornim pisalom, na bel papir, ki ga vložimo v vrečko skupaj z mokrim gradivom. Mo- krega gradiva ne smemo na silo razdruževati po enotah, da se ne poškoduje. V takem primeru se zamrzne več enot skupaj. Sušenje Proces sušenja je pomembna, občutljiva in zelo zamudna faza v postopku reševanja poplavljenega gradiva. Mokro ali vlažno gradivo je treba v najkrajšem času posušiti, sicer se na njem v kratkem času (lahko že v 36 urah, odvisno od zunanje temperature) po- javijo vidni znaki kemijskih in bioloških procesov. Ker večje količine gradiva naenkrat po navadi fizično ni mogoče hitro posušiti, ga zamrznemo in sproti odtajamo le količino, ki jo lahko posušimo v enem ali dveh dneh. Ob raznovrstnih poplavah se je glede na vrsto in količino mokrega gradi- va, razvilo več načinov sušenja le tega: • sušenje na zraku; • vakuumsko sušenje zamrznjenega gradiva (freeze drying); • vakuumsko sušenje (vacuum drying); • sušenje z zamrzovanjem; • sušenje z razvlaževanjem; • sušenje s toploto. Način sušenja se izbere glede na vrsto mokrega gradiva in materiale, ki ga sestavljajo. Sušenje na zraku Gradivo sušimo pri sobni temperaturi, potrebno je nenehno prezračeva- nje, sicer zračna vlaga naraste in upočasni sušenje, s tem pa nastanejo idealni pogoji za razvoj plesni. Za ta postopek sušenja potrebujemo zračne prostore z veliko odlagalnimi površinami, primernimi za sušenje, in usposobljene ljudi, ki daljši čas opravljajo in nadzorujejo postopek. Glede na količino poplavljenega gradiva lahko traja sušenje gradiva »list po list« več mesecev ali let. Princip je tak, da se dnevno odmrzne toliko gradiva, kolikor ga je možno v enem dnevu posušiti na zraku. Najlažje sušimo papirno nevezano gradivo, ki ga list po list označimo po vrstnem redu, razporedimo po primerni ravni površini v suhem in zračnem prostoru. Suhe liste zravnamo in po označenem vrstnem redu zložimo nazaj. 288 Tatjana Rahovsky Šuligoj: Strategija reševanja poplavljenega gradiva preprečevanje, reševanje ..., str. 283–292 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections Večje težave predstavlja ta način sušenja za vezano gradivo in knjige, zato je tu potreben konservatorski nadzor. Vakuumsko sušenje zamrznjenega gradiva (freeze drying) Zamrznjeno gradivo sušimo v vakuumski komori pri temperaturah pod 0 ºC. Voda preide iz zamrznjenega stanja direktno v plinasto (sublimira). Pred- nosti takega sušenja so, da ni treba zagotoviti velikih zračnih prostorov s pri- mernimi površinami in večjega števila delovne sile. Ni potrebna predhodna selekcija gradiva, ohrani pa se tudi prvotna razvrstitev gradiva (ohrani se origi- nalni vrstni red) in naenkrat se lahko posuši večja količina gradiva (odvisno od kapacitete komore). Vendar je to drag postopek, ki zahteva posebno tehnično opremo. Vakuumsko sušenje (vacuum drying) Zamrznjeno ali odtajano gradivo sušimo v vakuumski komori pri tempe- raturah nad 0 ºC tako, da v komori ustvarimo podtlak in uvajamo topel zrak, ki odvzema vlago iz gradiva. Ta način je primeren za gradivo, ki ni občutljivo za toploto. Ta postopek sušenja je učinkovit pri velikih količinah poplavljenega gradiva. Prednosti in slabosti so podobne kot pri vakuumskem sušenju z zamr- zovanjem. Vendar je potrebna večja previdnost pri gradivu, ki je občutljivo za toploto, in ni vedno primeren za sušenje gradiva, ki je namenjeno trajni hrambi. Sušenje z zamrzovanjem Zamrznjeno gradivo, ki je vloženo v prepustno embalažo, se po daljšem času (več mesecev) samo od sebe posuši (sublimira). Ta postopek je počasen in primeren za hladne prostore ali za manjše količine vlažnega ali delno mokrega gradiva. Postopek ni primeren za sušenje gradiva, ki je namenjeno trajni hrambi. Sušenje z razvlaževanjem Gradivo se suši na mestu samem z močnimi razvlaževalci. Postopek ni primeren za sušenje gradiva, ki je namenjeno trajni hrambi. Pri sušenju pride do neenakomernega sušenja in zvijanja gradiva, večja je nevarnost plesnenja in korozije kovinskih delov. Sušenje s toploto Tak način sušenja ni primeren za sušenje gradiva, ki je namenjeno trajni hrambi. Vendar je treba biti previden tudi pri sušenju gradiva zunaj te kategori- je, saj ni primeren za sušenje toplotno občutljivih materialov (prosojni papirji, plastificirani papirji,plastični ovoji …) Razkuževanje Pogosto se zgodi, da je gradivo poplavljeno s kanalizacijskimi in drugimi potencialno okuženimi vodami. Tako gradivo čim prej ločimo od neokuženega gradiva in ga označimo kot okuženo. Gradivo posušimo in nato razkužimo. Raz- kuževanje izvajajo posebne strokovno usposobljene službe. Pri razkuževanju in uporabi razkuženega gradiva se je treba zavedati, da so snovi, ki so učinkovite pri razkuževanju, škodljive za ljudi, ki tako gradivo uporabljajo. Tako gradivo mora imeti oznako, da je razkuženo. Priložena morajo biti navodila za uporabo takega gradiva, podatki o razkužilu, postopku in ustanovi, ki je izvedla postopek. Reševanje poplavljenega gradiva v arhivu Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino V septembrskih poplavah leta 2010 je bilo poplavljeno gradivo shranje- no v skladiščni stavbi Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino na Viču. Kljub zgledno urejenemu skladišču, police dvignjene od tal in odmaknje- 289 Letnik 41 (2018), št. 1 ne od sten, popisano gradivo zloženo v škatle in klasificirano, je ob poplavi voda zalila prvo vrsto škatel z gradivom. Za nasvet in morebitno pomoč so se takoj obrnili na Marijo Grabnar (višja svetovalka arhi- vistka, zaposlena v Arhivu Republike Slovenije), ki se je za nadaljnjo strokovno pomoč obrnila na Center za restavriranje in konserviranje v Arhivu Republike Slovenije. Med drugim se je po informacijah Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino poškodovala arhivirana dokumentacija, ki se na- naša na opravljene preizkuse tkivne skladnosti pred presaditvami organov umrlih darovalcev od samega začetka te dejavnosti do leta 2000 (7 fasciklov). Gre za dokumente, ki pričajo o pote- ku in razvoju testiranja tkivne skladnosti v okvi- ru nacionalnega programa presajanja ledvice. Iz dokumentov je razviden način izbire, testira- nje prejemnikov organov umrlih darovalcev in obravnava samih bolnikov. Omenjeno gradivo je zgodovinskega pomena za Republiko Slovenijo s stališča razvoja medicine. Po navodilih, podanih iz Arhiva Republike Slovenije, so se takoj po poplavi odzvali in začeli odpravljati posledice. Po skupni oceni je večina poplavljenega gradiva na papirju (formata A4), voda ki je zali- la skladišče, pa je samo blatna in umazana in ni okužena s fekalijami. Vendar je previdnost vsee- no potrebna. Najprej so odstranili spodnje mokre kar- tonske škatle z najnižjih polic, da se vlaga ne širi naprej na zgoraj položene škatle. Dvignili so poli- ce in nanje namestili drugo vrsto škatel. Odstranjene mokre škatle so klasificirali in valorizirali vsebino. Poškodovano mokro gradivo, ki ni bilo va- lorizirano kot trajno ali arhivsko, je bilo uničeno, kot zahtevajo predpisi. Pregledali so, kaj se je od poplavljenega valoriziranega kot arhivskega gradiva ohranilo v berljivem (uporabnem) stanju in le-tega v naj- krajšem času pripravili za zamrzovanje. Pred zamrzovanjem so mokro gradivo vze- li iz poplavljenih škatel, plastične prosojne mape z gradivom so prerezali z nožkom (pri tem so pa- zili, da dokumentov niso poškodovali) in mokro vsebino postavili med dva prazna suha bela lista formata A4. V vsaki plastični mapi se je nahajal papirni »dosje«, v katerega so bili zloženi listi te- stiranj (največkrat 5–6 listov formata A4). Vsak dosje je na zunanji strani poimenovan s številko donorja (številko oz. kodo je dobil vsak donor ob vstopu v sistem). Vsaka koda je neponovljiva, saj je sestavljena iz letnice in zaporedne številke do- Sklop zamrznjenega gradiva. Foto: Lucija Planinc. 290 Tatjana Rahovsky Šuligoj: Strategija reševanja poplavljenega gradiva preprečevanje, reševanje ..., str. 283–292 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections norja. Da ne bi prišlo do prenosa omenjene kode (koda je bila napisana s kemičnim svinčnikom, včasih tudi s flomastrom) na drugi dosje, so med njiju vstavili suh bel list papirja (A4). Vsebino vsakega fascikla so dali v posebno plastično vreč- ko in na vrečko napisali ime fascikla (praviloma letnica in črkovne kode vsebine). Plastične vreč- ke so postavili v plastično škatlo, skupaj 3 škatle (dim. 30 x 20 x 100 cm). Zaprte škatle so globoko zamrznili pri –30 ºC v lastni ledenici, na Šlajmer- jevi ulici 6 v Ljubljani. Zahtevna, zamudna in občutljiva stopnja v reševanju mokrega in zamrznjenega gradiva je sušenje. To zahteva veliko primernega prostora in ljudi. Glede na to, da je bilo odbrano in zamr- znjeno gradivo trajne vrednosti in obvladljive količine, smo po dogovoru med ustanovama v Centru za konserviranje in restavriranje Arhiva RS prevzeli nalogo sušenja zamrznjenega gradi- va. Gradivo smo sušili po principu sušenja na zra- ku. Za ta postopek potrebujemo zračne prostore z veliko odlagalnimi površinami, primernimi za sušenje, in usposobljene ljudi, ki daljši čas opra- vljajo in nadzorujejo postopek. Postopek je tak, da se dnevno odmrzne to- liko gradiva, kolikor ga je možno v enem dnevu posušiti na zraku. Zato so nam uslužbenci Zavo- da za transfuzijsko medicino iz svoje ledenice dnevno dostavljali sklop po sklop zamrznjenega gradiva. Zamrznjen sklop smo čez noč pustili pri sobni temperaturi, da se je odtalil. Nato smo po- samezne odmrznjene liste v sklopu zaporedno oštevilčili s svinčnikom. Oštevilčene mokre liste smo v vodoravni legi prosto posušili na zraku in suhe zravnali v preši. Suhe in zravnane liste smo nato po zapore- dnih številkah zložili nazaj v sklope, kot smo jih prevzeli zamrznjene. Prevzeti zamrznjeni sklopi niso imeli kronološkega reda. Ob sušenju poškodovanega mokrega gra- diva so se izpostavili problemi in priporočila za varovanje osušenega gradiva. Poškodovano mokro gradivo je bilo prepo- zno zamrznjeno, zato je že prišlo do sprožanja bioloških in kemičnih procesov (plesnenje, zle- pljanje), ki povzroča deformacije. V Centru za konserviranje in restavriranje nimamo sistema (komore) za razkuževanje in uničevanje plesni. Listi so samo dobro osušeni in plesen samo »miruje«. Zato je zelo pomembno, da se osušeno gradivo hrani v suhih in zračnih prostorih. Ob povečani vlagi je namreč možnost razvijanja plesni zelo velika. Nastal je problem luščenja želatinaste pla- Zaporedno številčenje odmrznjenih listov. Foto: Lucija Planinc. Prosto sušenje listov na vodoravni površini. Foto: Lucija Planinc. Suhi in zravnani listi, po zaporednih številkah zloženi nazaj v sklop. Foto: Lucija Planinc. 291 Letnik 41 (2018), št. 1 sti na liste prilepljenih polaroidnih fotografij. Pri luščenju želatinaste plasti smo poskušali problem rešiti s konservatorsko-restavratorskimi postopki (reverzi- bilni postopki), vendar so se izkazali za neučinkovite. Zato smo se za ohranitev – pritrditev želatinaste plasti poslužili nereverzibilnega postopka. Uporabili smo nereverzibilno lepilo, vendar trajnost pritrditve tudi v tem primeru ni zagoto- vljena. Za primerjavo med različnimi načini sušenja zamrznjenega gradiva nam je ponudil pomoč Gorazd Kambič (Kambič laboratorijska oprema, d. o. o.), ki je po dogovoru z Zavodom za transfuzijsko medicino v svojem »demo« liofilizacij- skem stroju (stroj ni v redni proizvodnji podjetja Kambič laboratorijska opre- ma, d. o. o) posušil en sklop zamrznjenega gradiva. Prednosti takega sušenja so, da ni potrebnih velikih zračnih prostorov s primernimi ravnimi površinami in večjega števila usposobljene delovne sile. Ohrani pa se tudi prvotna razvrstitev gradiva (originalni vrstni red) in naenkrat se lahko posuši večja količina gradi- va, kar je odvisno od kapacitete komore. Vendar je to drag postopek, ki zahteva posebno tehnično opremo, ki ni vedno dosegljiva. V Centru za konserviranje in restavriranje Arhiva RS smo pod ev. št. 2/11 osušili in uredili 4660 listov poškodovanega gradiva. Za delo je šest konserva- tork-restavratork potrebovalo 97 delovnih ur in veliko primernega prostora. G. Kambič je v svojem »demo« liofilizacijskem stroju osušil 621 listov, za kar je potreboval 120 ur. LITERATURA Durovič, Michal: Floods 2002 in archives and libraries of the Czech Republic - Present status and a proposal for further procedure to rescue the document affected. V: Proceeding from the 12th Conference of Conservators and Historians, 7th-10th October. Prague, 2003. IFLA Načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim. (ur. Jedert Vo- dopivec, Jože Urbanija). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo: Ar- hiv Republike Slovenije, 2000. Restaurator: international journal for the preservation of library and archival ma- terial. Vol. 31, no. 3/4, 2010. (ed. G. Banik, I Brückle). Berlin: De Gruyter – Saur, 2010. Seibert, Ann: Izkušnje ob pripravah na morebitne nesreče – ali koga naj pokli- čemo? V: Konserviranje knjig in papirja (ur. Jedert Vodopivec, Nataša Golob). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1997, str. 95–118. Vodopivec, Jedert: Reševanje poplavljenega arhivskega in knjižničnega gradiva. V: Mesto v objemu voda: poplave v Celju v 20. stoletju. Celje: Zgodovinski arhiv, 2005, str. 83–98. Waldhausen, Clara C. von: Recovery of water-soaked photographic collection in the Netherlands. V: IFLA Conference, 2003. Walsh, Betty: Salvage at a Glance. V: West Association for art Conservation, Newsletter, vol. 19, no. 2, 1997. http://palimpest.standford.edu/waac/wn19-2/htm. INTERNETNI VIRI Ocena ogroženosti Republike Slovenije zaradi poplav, Verzija 2.0: http://www. sos112.si/tdocs/ocena_poplave.pdf. Pridobljeno 10. 1. 2018. Poplave: http://www.sos112.si/slo/page.php?src=og12.htm. Pridobljeno 10. 1. 2018. VIRI IN LITERATURA 292 Tatjana Rahovsky Šuligoj: Strategija reševanja poplavljenega gradiva preprečevanje, reševanje ..., str. 283–292 Iz arhivskih fondov in zbirk || From the Archival Files and Collections STRATEGY FOR SAVING FLOODED MATERIAL: PREVENTION, SALVAGING AND ELIMINATION OF THE CONSEQUENCES OF THE ACCIDENT We cannot prevent floods, but we can mitigate their consequences by acting in an appropriate and fast manner. Experience and analyses after large floods show that the most efficient and the only measure to protect from flood- resulting damage is an efficient and preventive system. Each flood requires a lot of time and expenses to salvage material. Fast and efficient reactions are required and sufficient space and people must be available when the material is dried and reorganized. We must still be aware that, despite all the effort and promptness, each flood will permanently damage destroy a part of material. The awareness about catastrophic consequences of floods must be constantly present in order to assure efficient prevention. SUMMARY 293 Letnik 41 (2018), št. 1 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES 11. jesenska arhivska šola Trst Trst (Italija), 18.–21. oktober 2017 Udeleženci jesenske arhivske šole smo 16. in 17. 10. 2017 poslušali predavanja na mednarodnem arhivskem dnevu, 18. 10. 2017 pa je potekala slovesna otvoritev 11. jesenske arhivske šole v hotelu NH Hotels v Trstu. V imenu Mednarodnega inštituta za arhivsko znanost – IIAS je prisotne nago- voril direktor inštituta dr. Peter Pavel KIasinc. Slušateljem je predstavil inšti- tut, ki je bil ustanovljen leta 1986 v Mariboru pri pokrajinskem arhivu, leta 1991 se je selil na Univerzo v Mariboru in nato leta 2006 v Trst. Predstavil je tudi člane izvršnega sveta inštituta in strokovno revijo Atlanti ter najavil pripravo mednarodnega terminološkega slovarja kot eno izmed dejavnosti na jesenski arhivski šoli. V imenu mednarodne arhivske šole je navzoče pozdravila dr. Grazia Tato. Leta 2017 se je arhivske šole udeležilo 32 udeležencev iz osmih držav.1 Dr. Grazia Tato je predstavila program šole s predavanji, delavnicami in obi- skom državnega arhiva v Trstu ter dveh tržaških muzejev. Pozdravom se je pridružila dr. Giulia Barrera, članica generalnega direktorata arhivov v sesta- vi italijanskega ministrstva za kulturo in turizem, ki je pristojno za arhive. Antonio Monteduro je pripravil prerez dejavnosti v desetih letih jesen- ske arhivske šole. Prva šola se je začela 16. 10. 2007. Širjenje znanja, predavanja in de- lavnice so omogočile študentom vstop v arhivsko prakso. Šola je vseskozi izvajala praktične dejavnosti z obiski arhivskih in sorodnih ustanov. Študenti so sodelovali tudi pri pripravi večjezičnega slovarja arhivske terminologije. Uvodnim nagovorom je sledila predstavitev udeležencev šole. Dr. Bruna La Sorda (ANAI) je s predavanjem Klasifikacija in indeksiza- cija; pomikanje meja v digitalnem arhiviranju opozorila na velike izzive, ki se odvijajo v današnjem času. Arhiv ni več samo zbirka dokumentov. Preobra- zil se je v kompleksni sistem medsebojno povezanih dokumentov. Postal je kompleksni sistem, ki vključuje celotno organizacijo – dokumentarni sistem, ki vključuje menedžment urejanja dokumentov, kar pomeni, da mora biti ar- hivski sistem povezan s celotno organizacijo, predvsem pa mora biti upra- vljanje dokumentov razumljivo vsem zaposlenim. Dr. La Sorda je razložila vlogo klasifikacijskega načrta in indeksizacije: Klasifikacijski načrt je orodje, ki se uporablja v sistemu upravljanja dokumentov, za aranžiranje in agre- gacijo dokumentov od posameznih enot do vključevanja v skupine za opra- vljanje administrativnih procesov, indeksizacija pa nam pokaže, kje se posa- mezni dokumenti nahajajo; je lista ključnih besed, povezana z dokumenti, ki se uporablja za iskanje dokumentov. Pojavlja se vprašanje, kako integri- rati indeksizacijo in klasifikacijo. S povezavo v strukturo in z arhivsko enoto klasifikacijski načrt povezuje potrebe ustvarjalcev, uporabnikov in procesa dela. Kombiniran je torej z načrtom hrambe gradiva in delovnimi procesi. 1 Jesenske arhivske šole so se udeležili: Adnan Tinjić, Marijana Todorović Bilić (Bosna in Hercegovina), Ljerka Vuk (Hrvaška), Eurosia Zuccolo (Italija), Ivan Martinović, Vukota Vu- kotić (Črna gora), Husam Hamed Sulaiman Al Hadrami, Majid Khalfan Khamis Al Hussaini, Badar Al-Ghafri, Isahq Yaqoop Al-Suqri (sultanat Oman), Roman Černov, Elena Romano- va, Regina Shamsutidinova in Nina Zvereva (Rusija), Matjaž Aškerc, Jožica Huber, Rudi Jamnik, Uroš Koštric, Aleksander Lavrenčič, Urška Rok (Slovenija), Thi Hoa Doan in Thi Loan Tran (Vietnam). 294 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences Vse to postavlja nove meje v digitalnem arhiviranju. Delo v digitalnem okolju zagotavlja: hitrejši dostop do dokumentov, razliko v rokovanju z dokumenti in kakovost in učinkovitost pri upravljanju dokumentov. Pravilna klasifikacija v digitalnem okolju ponuja nove možnosti za integracijo in pripravo dokumen- tarnega sistema kot uspešnega orodja za upravljanje (InterPARES model). Vodič European guidelines Moreq 2010 (Model zahtev za elektronsko upravljanje do- kumentov) predlaga klasifikacijski model, inspiriran z avstralskim modelom, ki je poznan kot »poslovni funkcionalni sistem«. Pomembno je, da klasifikacijska shema temelji na načelih delovanja organizacije, vendar se v praksi pojavlja- jo razlike med hierarhično organizirano organizacijo klasifikacijske sheme in abecedno razvrstitvijo tezavra, zato morajo biti indeksi oziroma ključne besede pregledane s slovarji in enciklopedijo. To še posebej velja pri velikih arhivskih sistemih in vključevanju v arhiviranje v oblaku. Za pravilno rešitev si moramo ogledati problem z različnih zornih kotov. Dr. La Sorda priporoča pripravo cen- tralnega seznama Data & Analitics Framework v oblaku za arhiviranje velikih količin podatkov (»treatments of big data«). Organizacija mora imeti potrebno informacijsko-dokumentarno podporo za učinkovito vodenje aktivnosti in ad- ministrativno-sistematični nadzor nad vodenjem dokumentov. Vsa nova inde- ksna orodja so podprta z informacijsko tehnologijo. Digitalni delovni proces upravljanja digitalnih dokumentov, klasifikacijo in indeksizacijo ter delovnimi orodji za digitalno arhiviranje je s primerom, iz- vedenim na univerzi IUAV v Benetkah, predstavila dr. Monica Martignon (IUAV). Na italijanskih univerzah imenujejo omenjeni proces »dematerializacija doku- mentov«. Reševanja problema so se lotili korak za korakom in ga izvedli po na- slednjem postopku: protokolna registracija, kreacija in menedžment serij doku- mentov, klasifikacija in izpolnjevanje, izdelava procedur, izdelava priročnikov za uporabnike. Zahteve italijanskega zakona o elektronskem poslovanju namreč od upraviteljev digitalnih dokumentov zahtevajo, da vodijo uporabnikom prija- zen sistem. Uporabniki morajo razumeti, kaj upravitelji dokumentacijskih siste- mov delajo. Dr. Martignon je predstavila način dela in postopke pri upravljanju dokumentov elektronske pošte za interno uporabo »mailbox for internal use«, elektronske pošte za zunanje upravne zadeve, delovni proces upravljanja elek- tronske pošte in indeksiranje dokumentov glede na tip dokumenta in vrsto po- stopka. Na univerzi so pred implementacijo sistema uvedli poskusno uvajanje z nekajmesečnim testiranjem v predprodukcijskem okolju, pripravo priročnikov za delo, elaboracijo vzorčnih dokumentov in izobraževanjem osebja. Dr. Giulia Barrera (DG Archives) nas je v predavanju prepričala, da je tudi pravica do pozabe (»the right to be forgotten – pravica biti pozabljen«) ena iz- med človekovih pravic. Uredba Evropske unije o zaščiti podatkov (EU general data protection regulation), ki bo stopila v veljavo 28. 5. 2018, že vključuje pra- vico do pozabe (»right to oblivion, right to erasure, right to obscurity, right to delinking«). Evropska unija je sprejela splošno uredbo o zaščiti podatkov zaradi boljše zaščite osebnih podatkov in zaščite pred vsiljivimi trgovci na medmrežju. 17. člen uredbe se sicer ne nanaša na arhivske namene in za javni interes, znan- stvene in zgodovinske raziskave, statistične namene. Obstaja vprašanje, kako bodo sodišča interpretirala 17. člen. Ali je ta zahteva v nasprotju s pravico do dostopa do informacij? Gre za pravico do informacije ali pravico do opravljanja? Ponudniki medmrežnih storitev bodo morali upoštevati zahteve za izbris oseb- nih podatkov, ko so ti neadekvatni, irelevantni, ne več relevantni … Cilj arhivov pa je zagotoviti integriteto dokumentov. Ta navidezna dvojnost interpretacije se dodatno okrepi ob tehnološki rešitvi, kjer bo deindeksizacija v iskalnikih vpli- vala samo na iskanje po imenu, izvirna informacija pa bo še vedno dostopna z uporabo drugih iskalnih pojmov. Dr. Barrera je težavo ponazorila s primerom novice v lokalnem spletnem časopisu o prestopku dvajsetletne osebe. Ob vpra- šanju problema pravice do pozabljenja lahko razločimo razliko med arhivom, internetom in »internetnim arhivom«. Internet se razlikuje od arhiva, ker na 295 Letnik 41 (2018), št. 1 internetu informacije niso organizirane in strukturirane, so brez evaluacije in kontekstualizacije, pojavljajo se na enem nivoju in nimajo relativne teže. Časo- pisni članek je integralni del časopisnega arhiva, je legitimen, ker pomaga pri zagotavljanju svobode informacij. To legitimnost moramo tudi ohraniti, torej gre pri teoriji samo za onemogočanje iskanja po indeksizaciji z določenimi is- kalnimi pojmi. Predavanju o pravici do pozabe in novi uredbi Evropske unije o zaščiti osebnih podatkov je sledila delavnica s praktičnim delom pri pripravi slovarja arhivske terminologije IIAS . Delavnico je vodil mag. Antonio Monteduro, ukvar- jali pa smo se s prevodom 17. člena Uredbe o varstvu podatkov o zaščiti osebnih podatkov in pravicah posameznikov do pozabljenja. Dr. Bogdan Popovici je v predavanju z naslovom Archival appraisal – an ISO standard najprej vprašal vse navzoče, če vedo, kaj je »appraisal« oziroma ovrednotenje.2 Sledila so vprašanja: V katerem trenutku se izvaja?,3 Katere so druge besede v posameznih jezikih, s katerimi izrazimo »apprasial«?,4 Kaj je na- men selekcije »evaluation, review, selection or selective retention«?.5 Po standardu ISO je »appraisal« proces ovrednotenja poslovnih aktivno- sti, ki ga izvajamo zato, da določimo, kateri dokumenti bodo ustvarjeni in zajeti in koliko časa se bodo hranili. Ne ovrednotimo dokumenta samega, ampak pro- ces, zato je nujno potrebno razumevanje poslovnega procesa, izvesti moramo analizo poslovnih aktivnosti, identifikacijo dokumentov in tveganj. Slušatelji arhivske šole smo morali pripraviti funkcionalno analizo in hierarhično shemo matičnega podjetja in ga predstaviti v angleščini. Funkcionalni analizi je sledila sekvenčna analiza z analizo delovnega procesa in človeških resursov v upravlja- nju, identificiranje tehnoloških postopkov, analizo postopkov upravljanja doku- mentov in identifikacijo tveganj ter vzpostavljanja varnostne zaščite in analizo poslovnih potreb po dostopu do dokumentov, pravnih zahtev in družbenih pri- čakovanj. Dr. Zdenka Semlič Rajh nas je soočila z izzivi digitalizacije. Smo na digita- lizacijo pripravljeni? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, se moramo najprej srečati s posameznimi vprašanji: terminologijo, digitalnimi izzivi in posebnost- mi v digitalizaciji arhivov. Za začetek pa moramo znati odgovoriti na vprašanje, kakšna je razlika med angleškima terminoma »digitisation« in »digitalisation«. Prvi pojem označuje pretvorbo v digitalni format – enice in ničle, s katero prido- bimo iz analognih digitalne datoteke. Druga oznaka pa pomeni avtomatizacijo poslovnih procesov in procesov upravljanja, ki ga omogoča pretvorba v digital- no obliko oziroma uporaba digitalne tehnologije. Pri izzivih, s katerimi se soo- čamo na področju digitalizacije, je najprej omenila pravne omejitve s pravicami intelektualne lastnine in zasebnega lastništva ter varovanja osebnih podatkov. Pred digitalizacijo moramo razčistiti vprašanje, ali imamo pravico do objave di- gitaliziranega dokumenta na medmrežju, saj je eden od vzrokov, zaradi katerih digitaliziramo gradivo, tudi namen objave na medmrežju in s tem zagotavlja- nje lažje dostopnosti do dokumenta. Za zagotavljanje dostopa moramo v po- pisu posredovati podatke, ki omogočajo iskanje gradiva na medmrežju, hkrati pa moramo ohraniti tudi gradivo, ki je že nastalo digitalno, je pa bilo kasneje umaknjeno s spleta, zato se proces digitalizacije dotakne tudi vprašanja, kako digitalizirati gradivo, ki je digitalno nastalo. Kje bomo to gradivo skladiščili in 2 Ovrednotenje dokumentov, na podlagi katerega se odločamo, katere bomo ohranili in katere bomo škartirali – odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega. 3 Izvaja se s pisnim navodilom ob samem nastanku dokumenta in potem ob predaji gradiva v pristojni arhiv. 4 Valorizacija, vrednotenje, navodila za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega, selek- cija. 5 Je proces določanja vrednosti na temelju funkcije in pomena ustvarjalca, uporablja se hierar- hična metoda, selekcija je osredotočena na dokumente (ISO 15489 Records Management). 296 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences v kakšni obliki. Kopije papirja naj bi hranili v nizki razločljivosti. Pred izved- bo digitalizacije se moramo tudi vprašati, ali smo sposobni popisati vse svoje zbirke in kako popisati dokument, da ne bi ustvarili »digitalnega odlagališča«. Vprašanje, ki se postavlja, je, na katerem nivoju naj popišemo dokument. Veli- ka večina arhivov ima popisane dokumente na nivoju fondov in zbirk, včasih serij in združenih dokumentov. Digitalizirane dokumente pa bi morali zaradi omogočanja dostopa uporabnikom popisati na nivoju posameznih dokumentov. Tudi pri odbiranju dokumentov za digitalizacijo naj bi bile glavno vodilo po- trebe uporabnikov in ne arhivistov (razen v primerih zavarovanja ogroženega gradiva ali uporabe gradiva za druge namene, za katere je bila predhodno že izvršena digitalizacija – npr. razstave ali objave). Predvsem naj bi digitalizacija omogočila uporabnikom preprost dostop do gradiva. Zato se moramo še enkrat vprašati, kakšne so posebnosti digitalizacije v arhivih. Dr. Semlič Rajh je izpo- stavila fotografije, načrte in dokumente z avtorskimi in drugimi pravicami, za katere moramo pravice objave šele pridobiti. Odločiti se moramo, ali bomo digi- talizirali celotno zbirko oziroma določiti prednosti pri digitalizaciji. Pregled nad celotnim gradivom nam pomaga tudi pri določanju stroškov. Glede na dimenzije dokumentov se moramo odločiti, ali bomo nabavili posebne skenerje, s katerimi si lahko ustvarimo večje stroške. Seveda moramo pri nabavi opreme paziti, da zagotovimo ustrezno kakovost kopij, varnost gradiva pred poškodbami pri ko- piranju. Dolgoročno moramo razmišljati o spremembah, ki bi naše delo spravile v slepo ulico. Vsa tehnologija se hitro spreminja, nosilci digitalnega zapisa hitro zastarijo, zato moramo pred začetkom postopka razmišljati tudi, kako spravi- ti digitalne dokumente na nove nosilce. Med postopkom digitalizacije moramo voditi tudi ustrezne evidence. Končno nam preostane še popis, ki ga moramo opraviti v kontekstu s preostalimi dokumenti. Dr. Semlič Rajh je poudarila, da je vsebina izjemno pomembna stvar, META-podatki pa niso samo »podatki o podatkih« (»Metadata is just data about data«), kot se običajno navede v posa- meznih slovarjih. Napačna uporaba lahko uporabnike zavede. Izpostavljen je bil problem popisa izvirne slike in digitalizata. Kdaj je bil dokument ustvarjen in kdo ga je ustvaril? Izvirna fotografija je bila na primer posneta leta 1859, ni pa bil takrat ustvarjen tudi digitalizat. Tudi avtor fotografije ni enak kot pri avtorju digitalizata. Pri problemu izvora moramo upoštevati, da je bil digitalizat proi- zveden v arhivu (ali pri izvajalcu storitev). Digitalizate uvrstimo v novo zbirko in jih ne vodimo kot priponke k že obstoječim fondom. Pri popisovanju digitali- zatov moramo napraviti popis izvirnika in digitalne kopije. Dr. Mihail V. Larin (Zgodovinski in arhivski inštitut ruske državne univer- ze za humanistiko) je predstavil digitalne arhive in usposabljanje arhivistov v Rusiji s primerjavo teorije in prakse elektronske hrambe dokumentov. Veliko razlik se nahaja v terminologiji, kjer ni skupnega dogovora med znanstveniki, kaj je elektronski dokument, kar pomeni, da ni teoretične opore za prakso (teh- nična definicija elektronskega dokumenta – digitalna forma, ki omogoča ogled besedila, slike ali poslušanje zvočnega zapisa). V teoriji in praksi poznajo štiri skupine elektronskih dokumentov: digitalno rojeni dokumenti, digitalizati, baze podatkov in dokumenti, pridobljeni z interneta. Pravila za delo z elektronskimi dokumenti odražajo moderno pojmovanje elektronskih dokumentov in zahtev za hrambo, sprejem, nadzor in uporabo. Pri formatih za hrambo upoštevajo »kontejnersko metodo«, kar pomeni, da v skladu s pravili »kontejner« (poskusi- mo s prevodom »vsebnik«) vsebuje sam digitalni dokument v izvirnem forma- tu, kopijo v formatu PDF/A in META-podatke, skupaj z digitalnimi signaturami, ki jih je dokument pridobil v življenjskem ciklu. Vse to pomeni, da vsebnik ne predstavlja fizičnega, ampak virtualni objekt. Pojavlja se tudi ideja o arhiviranju v oblaku. Ministrstvo za komunikacije planira za organizacijo hrambe elektron- skih dokumentov državno skladišče za hrambo velikih količin podatkov. Poleg kontejnerske je omenil muzejsko metodo in migracijsko metodo z emulacijsko strategijo. To pomeni, da bodo dokumenti dostopni z računalniško opremo 297 Letnik 41 (2018), št. 1 (softverjem), ki bo sledila prejšnji. Prvi del predavanja je zaključil z ugotovitvi- jo, da bo samo kvalificiran razvoj metod dela z elektronskimi arhivskimi doku- menti, skupaj s potrebnim znanjem in izkušnjami omogočil ruskim arhivistom soočenje z digitalno prihodnostjo. Zato je drugi del predavanja posvetil razvoju usposabljanja ruskih arhivistov od časa carske Rusije v 19. stoletju, do ustano- vitve Inštituta za arhivsko znanost v Moskvi leta 1930 in povojni Sovjetski zvezi do sprememb v osemdesetih letih, ko je perestrojka omogočila sodelovanje z zahodnimi univerzami. Po razpadu Sovjetske zveze je bila ustanovljena Ruska univerza za humanistiko s petimi oddelki pri IAI, sledil je prehod na dvosto- penjski model izobraževanja in prehod na bolonjski študij. Preobrazba je bila končana v letu 2010/11, v Rusiji diplomski, podiplomski in doktorski študij. Dr. Tatjana Hajtnik (Arhiv Republike Slovenije) je opisala projekt sloven- skega javnega digitalnega arhiva e-ARH.si in razvojno strategijo slovenskih arhi- vov. Do leta 2006 je na področju digitalnega upravljanja dokumentov veljal samo zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu. Tega leta je bil spre- jet Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva – ZVDAGA. ZVDA- GA je zahteval implementacijo standardov z enotnimi tehnološkimi zahtevami v treh delih in standardi ISO 14489, ISO 14721, ISO 9001, ISO 27001/27002, Moreq2010. Enotne tehnološke zahteve zahtevajo notranja pravila za organi- zacijo digitalne hrambe, zajem in e-arhiviranje ter spremljevalne storitve in in- formacijsko varnost. Predpisujejo opremo in infrastrukturo ter splošne zahteve za ponudnike opreme in storitev. Zato so notranja pravila najpomembnejši or- ganizacijski dokument, ki ga sprejme organizacija za elektronsko arhiviranje. Pri pregledu razvoja slovenskega e-arhiva do 2015 je opozorila na naslednje ključne mejnike: prvi sprejem digitalnega gradiva v ARS leta 2007 gradivo Sove (CAE – SDV), drugi prevzem (leta 2008) gradiva Gospodarske zbornice, zače- tek sistematičnega e-arhiviranja (2008), postavitev strategije in izvedbenega načrta (2010) s prvimi pomembnimi dosežki, kot so e-arh repozitorij, siranet, scope arhiv in pripravo strategije in plana dela do 2020, ki predvideva razvoj kompetenčnih centrov, omogočanje dostopa do gradiva za invalide, virtualne čitalnice, avtomatsko prepoznavanje in anonimizacijo osebnih podatkov, zašči- tenih z zakonom. Dr. Giorgetta Bonfiglio Dosio (Univerza v Padovi) je predstavila več arhi- vskih priročnikov, ki so v zadnjem času izšli v Italiji. Prvi je bil priročnik, ki ga je napisalo več avtorjev, uredila sta ga Maria Guercio in Linda Giuva. Priročnik upošteva spremembe po letu 1990 v državni strukturi, nove tehnologije, med- narodne popisne standarde in bolonjsko reformo. Doba razvoja računalništva in medmrežja je prinesla velike spremembe, saj je internet spremenil popisno prakso in dodal tudi razlike med tiskanim in digitalnim priročnikom na inter- netu. Druge spremembe je prinesla bolonjska reforma, saj je bilo treba pripra- viti učbenike za prvo in drugo stopnjo študija. Izšla sta priročnika dr. Giorgette Bonfiglio Dosio Primi passi nel mondo degli archivi (Prvi koraki v svetu arhivov) za prvo stopnjo, zadnja izdaja je iz leta 2010 in Sistemi di gestione documenta- le (Sistemi upravljanja dokumentov) ter Arhivistica speziale (Specialna arhivi- stika) za pouk na drugi stopnji, ki ga je napisalo več strokovnjakov za različna področja. Pripravljajo še navodila za usposabljanje arhivistov za omogočanje dostopa do gradiva na internetu. Tretji dan šole smo v dopoldanskem času obiskali muzej v hiši družine Morpurgo, kjer je na ogled postavljena oprema meščanskega stanovanja nekda- nje judovske družine, ki je po rodu izhajala iz Maribora. Nato je sledil še ogled gledališkega muzeja Carla Schmidla. V popoldanskem času pa smo nadaljevali s predavanji v hotelu NH. Mag. Aida Škoro Babič (Arhiv Republike Slovenije) je v predavanju o osnovnih znanjih in poklicnih veščinah, ki so potrebni za sodobno arhiviranje, postavila v osrednjo točko arhivistovega dela – dokument. Arhivisti morajo slediti mednarodnim standardom, tako pri valorizaciji, kot pri popisu in znati pojasniti, zakaj nekaterih dokumentov ni v zbirki (kakšni so kriteriji 298 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences za hrambo – kriteriji za selekcijo, selekcijski proces in kriteriji za materialno zaščito). Poznati morajo zakonodajo in biti pripravljeni na to, da se včasih zako- nodaje križajo (npr. pravica do informacije in zaščita osebnih podatkov). Samo dokumenti, postavljeni v kontekst, so tudi dokumenti z vrednostjo (s pravno veljavo). Dokumenti izven konteksta nimajo vrednosti (razen vizualne). Arhivi- sti morajo poznati spremembe skozi zgodovino in vedeti, kateri materiali so se uporabljali v določenem času in prostoru, katere pisave, črnila, jeziki in kakšni so bili etnična sestava, meje in politični sistemi. Poznati morajo nekatere poseb- nosti v zgodovini (spremembe imen, ver), ključne figure časa in zakonsko pod- lago za ustanovitev institucij. Znanja omogočajo oblikovanje kriterijev za hram- bo gradiva, ki morajo biti v skladu s temeljnimi principi zaščite dokumentov, ki so predpisani z arhivskim zakonom v državi. Pri tem je zelo pomembno plasira- ti dokument v kontekst, kolikor je to le mogoče. Uporabljati moramo pozitivni pristop k valorizaciji – ohraniti, kar je določeno. Dokument postane arhivski dokument po uradni valorizaciji, zato je pomembno, katero znanje je pomemb- no za učinkovito valorizacijo. Kot primer je navedla Schelenbergovo teorijo o primarni vrednosti in sekundarni vrednosti (T. R. Schelenberg: Moderni arhivi: Primary value, secondary value) ter leto 1991 – leto slovenske neodvisnosti. Vse dokumente, ki obstajajo iz tega leta, bi morali v Sloveniji ohraniti. Spremembe so se dogodile tudi s političnimi spremembami in novimi definicijami arhivske- ga gradiva, ki zagotavlja pravno varnost uporabnikov in uresničevanje njihov človekovih pravic. Kot primer je navedla zbiranje gradiva na Inštitutu za novejšo zgodovino. Zbirali so se samo dokumenti, namenjeni študiju zgodovine NOB in delavskega gibanja, ne pa tudi dokumenti o navadnih ljudeh. Gradivo, ki je bilo prej namenjeno bolj ali manj znanstvenim raziskavam, je z denacionalizacijo in poravnavo krivic pridobilo nov pomen. Zato morajo arhivisti znati prepozna- ti, katero gradivo je pomembno. Hkrati morajo prepoznati ilegalno pridoblje- ne dokumente, ki niso bili registrirani v sistemu za upravljanje dokumentov, ki sploh ne bi smeli obstajati. To predstavlja izziv za delo v digitalnem okolju. Vedeti moramo tudi, da se veliko informacij podvaja. Enake informacije lahko najdemo v različnih dokumentih, različnih arhivih, različnih državah in če ho- čemo najti prave informacije, moramo poznati proces upravljanja dokumentov. Na ta način lahko ločimo avtentične dokumente, ki vzdržijo preizkuse. Posta- vlja se tudi vprašanje ohranitve ponarejenih dokumentov, saj imajo tudi ti svojo zgodovinsko vrednost, če smo usposobljeni zato, da lahko izvemo, zakaj so bili ponaredki napravljeni. Popoldanski del je zaključila delavnica dr. Zdenke Semlič Rajh o popisu digitalnih dokumentov. Udeleženci smo preizkusili teoretično znanje, ki smo ga pridobili na dopoldanskem predavanju. Ogledali smo si primere popisov na ni- voju dokumenta in popise na nivoju zbirke ter se seznanili z nekaterimi primeri napačnih popisov digitalizatov (npr. popis gradiva, ki so ga zbrali mormoni). Udeleženci smo dobili tudi nalogo analize posameznih popisov in ugotavljanja pravilnosti in napak v popisih. Zadnji dan šole smo obiskali Državni arhiv v Trstu. V prostorih arhiva smo izpolnili še vprašalnike o arhivski šoli. Analiza pridobivanja znanj na jesenski arhivski šoli je bila razdeljena na dva dela: dr. Zdenka Semlič Rajh je pripravila povzetek o digitalnem arhiviranju, mag. Aida Škoro Babić pa o izobraževanju za delo arhivov v 21. stoletju. Dr. Semlič Rajh je poudarila, da večina novih infor- macij izhaja iz digitalnega okolja, zato predstavljajo nove izzive za hrambo, ki jih poskušamo rešiti z uporabo različnih metodologij. Spremenile so se tudi navade uporabnikov; nekateri uporabniki so pre- pričani, da tisto, česar ne najdejo na internetu, ne obstaja. Tudi v digitalnem okolju moramo arhivisti spoštovati princip provenience, ki zagotavlja avtentič- nost dokumentov in kontekst, ki je izjemno pomemben. Informacija je ključna stvar, ki jo podajamo arhivisti. Mag. Aida Škoro Babić je povzela ključna vpra- šanja, ki so povezana z arhivskim gradivom, položajem arhivista in spreminja- 299 Letnik 41 (2018), št. 1 njem položaja arhivista. Arhivisti bi morali biti tako usposobljeni, da ne bi smelo prihajati do izgube dokumentov. Dokumentacijo ali dele dokumentacije lahko uničimo le pod nadzorom in z beleženimi postopki. Pred zaključkom smo udeleženci pod vodstvom Antonia Montedura pre- vedli še nekaj izrazov za mednarodni slovar arhivske terminologije. 11. medna- rodno arhivsko šolo smo zaključili s kratko zaključno slovesnostjo in podelitvijo certifikatov ter ogledom prostorov Državnega arhiva v Trstu in dela v arhivu ter ogledom razstave dokumentov o razvoju jadralnega in veslaškega športa v Trstu. Aleksander Lavrenčič Poročilo z Mednarodne arhivske šole v Parizu (Stage Technique International D’archives) Pariz (Francija), 26. marec – 26. april 2018 Mednarodna arhivska šola v organizaciji francoskega ministrstva za kul- turo poteka neprekinjeno že od leta 1951 in je gotovo ena najstarejših in naju- glednejših arhivskih šol na svetu. Program šole je splošne narave in zajema vse bistvene vidike arhivske teorije in prakse. Obsega vsa področja dela z arhivskim gradivom, ki jih Francozi silno radi povzemajo s pomočjo štirih C-jev (collecter – prevzemanje; classer – urejanje; conserver – hranjenje; communiquer – po- sredovanje). Šola je zamišljena kot nekakšen temelj mednarodne frankofonske arhivske skupnosti, zato je nujni pogoj za udeležbo dobro znanje francoščine. Komunikacija med poukom in tudi v prostem času med udeleženci namreč po- teka izključno v francoščini. Prvega dne smo se vsi »stažisti« zbrali v prostorih ministrstva za kulturo v samem centru Pariza, kjer nam je dolgoletni direktor izobraževanja Jean-Pi- erre Defrance podrobneje predstavil program. Vsebina šole je bila razdeljena v pet tedenskih modulov: osnove arhivistike; prevzemanje arhivskega gradiva in upravljanje dokumentarnega in arhivskega gradiva; posredovanje in valorizaci- ja; urejanje in popisovanje; konservacija-restavracija in digitalizacija. Letošnje šole se je udeležilo 34 udeležencev s 4 celin (Amerika, Afrika, Azija in Evropa) in iz 20 različnih držav, pri čemer so prevladovale bivše francoske kolonije. Bil sem seveda edini udeleženec iz Slovenije. Direktor Defrance mi je takoj ob prvem srečanju omenil, da je vesel, da imajo po dolgih letih zopet udeleženca iz naše države in da ga čudi, da za to šolo pri nas ni več zanimanja. Odvrnil sem mu, da je verjetno glavna ovira za to francoščina in da je vsekakor škoda, da slovenski arhivisti ne izkoriščajo te enkratne priložnosti. Arhivska šola je bila zastavljena izrazito interaktivno z modernimi peda- goškimi prijemi. Prevladovala je kultura stalnega dialoga med predavatelji in udeleženci. Vsi predavatelji so nas namreč nenehno spodbujali, da brez zadrž- kov postavljamo vprašanja. Približno tretjina celotnega časa je bila namenjene- ga praktičnemu delu – delavnicam, pisanju nalog in dnevnika, različnim pred- stavitvam, referatom, igri vlog ipd. Šola je potekala med delovniki od devete ure zjutraj do petih popoldne z vmesnim odmorom za kosilo. Pouk smo imeli sko- rajda vsak dan na drugi lokaciji, kar je bilo nedvomno precej naporno, vendar je tudi izjemno popestrilo program. Naslov modula prvega tedna je bil Osnove arhivistike. Uvodoma nam je bil predstavljen mednarodni frankofonski portal arhivistike (PIAF).6 Portal je vse- binsko izredno bogat, na njem med drugim najdemo privlačne izobraževalne 6 Internetni vir: http://www.piaf-archives.org/. Pridobljeno, 3. 3. 2018. 300 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences vsebine, ki pokrivajo celotne arhivsko stroko, prostor za komunikacijo, obvešča- nje ipd. Vsekakor primer arhivskega foruma, kakršnega bi slovenska arhivistika nujno potrebovala. V prvem tednu smo obiskali znamenito Ecole nationale des Chartes, kjer so nam predstavili to ustanovo z bogato tradicijo. Tam smo imeli okroglo mizo z naslovom Izzivi arhivske stroke dandanes, pri čemer smo se seznanili s trendi sodobne arhivistike v Franciji. Te bi lahko na kratko strnili v tri sklope: vplivi digitalne revolucije, iskanje ravnovesja med dostopnostjo in zaščito podatkov in novi izzivi makrovalorizacije. V tem tednu smo obiskali tudi nacionalni arhiv na lokaciji Pierrefitte-sur-Seine, ki je novogradnja iz leta 2013.7 Tam smo imeli okroglo mizo na temo francoske arhivske mreže in organizacije arhivskega iz- obraževanja v Franciji. Naj omenim, da je v Franciji možno študirati arhivistiko na dvajsetih univerzah. V državnem arhivu smo se udeležili tudi javne debate v organizaciji društva francoskih arhivistov na temo aktualnih problemov sodob- ne arhivistike. Zadnji dan v prvem tednu je bil namenjen obisku diplomatske- ga arhiva v predmestju Pariza (Courneuve), ki je prav tako novogradnja iz leta 2009. Tam smo v okviru okrogle mize debatirali o mednarodnem sodelovanju pod okriljem Mednarodnega arhivskega sveta, predstavljen pa nam je bil tudi Modri ščit Haaške konvencije. V diplomatskem arhivu smo si za zaključek tedna ogledali še čudovite arhivske prostore (skladišča s 120 tekočimi km arhivskega gradiva, čitalnico, prostor za pregledovanje arhivskih pripomočkov). Modul drugega tedna je nosil naslov Prevzemanje arhivskega gradiva in upravljanje z dokumentarnim in arhivskim gradivom. Šola je tri dni potekala v prostorih Ministrstva za finance in ekonomijo Republike Francije, ki ima med francoskimi javnimi arhivi poseben status, saj samo hrani svoje arhivsko gra- divo, velja pa tudi za najbolj ozaveščenega ustvarjalca arhivskega gradiva na področju varstva arhivskega gradiva. V tem modulu smo se podrobno seznanili 7 Konstrukcija te enajstnadstropne stavbe, v kateri hranijo 300 tekočih km AG, je narejena iz samega betona in stekla. Francozi pravijo, da bi se danes raje odločili za gradnjo z več izolacije oz. večjo akumulacijo toplote, saj so stroški vzdrževanja visoki. Delo v skupinah – izdelava programa arhivske novogradnje. 301 Letnik 41 (2018), št. 1 z osnovnimi principi in postopki prevzemanja arhivskega gradiva in izločanja dokumentarnega gradiva, postopki pisarniškega poslovanja pri ustvarjalcih ar- hivskega gradiva in spoznali vsebino konkretnih pripomočkov pri teh procesih (klasifikacijski načrt z roki hrambe, prevzemni popis ipd.). Udeleženci šole smo morali sami preučiti nekaj problemov, ki se pogosto pojavljajo v fazi prevzema- nja arhivskega gradiva od ustvarjalca in jih v obliki igre vlog predstaviti drugim udeležencem. En dan smo posvetili prevzemanju elektronskega gradiva, kjer smo se seznanili s programom za prevzemanje Arcade in izkušnjami ter izzivi prevzemanja različnih oblik elektronskega arhivskega gradiva (baze podatkov, elektronska pošta, nestrukturirani dokumenti ...). Elektronsko arhivsko gradivo v skladu s standardom OAIS prevzemajo od leta 2013, doslej pa so izvedli okoli 120 prevzemov. Zadnji dan drugega tedna smo imeli program v gradu Vincennes na ob- robju Pariza, kjer ima sedež arhiv francoskega ministrstva za obrambo. Tudi ta ima poseben status, saj lahko hrani lastno arhivsko gradivo. Trenutno hranijo kar 450 tekočih km arhivskega gradiva na več lokacijah v Franciji. Tako kot v nacionalnem in diplomatskem arhivu tudi v vojnem arhivu za elektronsko ar- hiviranje uporabljajo program VITAM. Na gradu Vincennes je bila organizirana okrogla miza na temo prevzemanja javnega in zasebnega arhivskega gradiva, prav tako pa smo imeli dve zanimivi predavanji o problematiki prevzemanja arhivskega gradiva, pri čemer smo se seznanili z najnovejšimi trendi valoriza- cije gradiva pri ustvarjalcih (archives essentielles) in revalorizacije arhivskega gradiva v arhivih. Nasploh lahko zatrdim, da je v Franciji tako kot v številnih drugih arhivih zahodnega sveta valorizacija arhivskega gradiva trenutno nedvo- mno najaktualnejša tema. Ker se arhivi soočajo z ogromno produkcijo doku- mentarnega gradiva, gre trend v smeri omejevanja količin prevzetega gradiva na podlagi (makro)valorizacije s pomočjo analize funkcij ustvarjalcev arhivske- ga gradiva.8 Tretji teden smo začeli z obravnavo postopkov digitalizacije gradiva. Po uvodnem teoretičnem predavanju in predstavitvi tehničnih postopkov digitali- zacije smo obiskali podjetje Arkhenum v predmestju Pariza, kjer smo se sezna- nili z vsemi bistvenimi procesi in izzivi digitalizacije različnih vrst arhivskega gradiva. Razdelili smo se v manjše skupine in si ogledali postopke digitalizacije arhivskega gradiva, postopke obdelave, kontrole in valorizacije ter nazadnje še postopke digitalizacije v okviru pisarniškega poslovanja. V okviru okrogle mize smo si nato izmenjali različna mnenja in poglede na to dejavnost. V torek dopol- dne smo si ogledali stalno razstavo arhivskega muzeja in depoje nacionalnega arhiva v centru mesta (Hôtel de Soubise). Po obisku gradu Compiegne severno od Pariza smo še istega dne prispeli v mesto Beauvais, kjer smo preživeli nasle- dnje tri študijske dni v tamkajšnjem regionalnem arhivu departmaja Oise. Regionalni arhiv v mestu Beauvais je bil zgrajen leta 2002 in ima kako- vostne depojske in javne prostore ter zelo bogato tehnično opremo (skenerje za večje formate, fotografski atelje ipd.) V arhivu je zaposlenih 42 uslužbencev, hranijo 35 tekočih km AG in skrbijo za dva tisoč ustvarjalcev arhivskega gradi- va. V arhivu smo si ogledali tudi najdragocenejše primerke arhivskega gradiva. Trije dnevi v tem regionalnem arhivu so bili vsebinsko posvečeni komunikaciji arhiva z javnostjo. Predstavljena nam je bila politika posredovanja arhivskega gradiva javnosti (pedagoška služba, razstave, predavanja, izdajanje publikacij, spletna stran in čitalniška služba). Za nas so pripravili kaligrafsko delavnico, 8 Samo leta 2015 so npr. francoski javni arhivi prevzeli 83 tekočih km AG, torej toliko gradi- va, kot ga hranijo vsi slovenski javni arhivi skupaj. Več o konceptu archives essentielles gl. poročilo Christine Nougaret: Une stratégie nationale pour la collecte et l’accès aux archives publiques à l'ère numériqe (https://francearchives.fr/file/b0d6555950508ab637adb10e- ce33d381644d6d37/2017_03_24_RAPPORT_DEFINITIF_NOUGARET.compressed.pdf). 302 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences kjer smo se kot udeleženci sami preizkusili v lepopisju. Imeli smo vodena ogle- da razstave o kartografiji iz 18. stoletja in znamenite mestne katedrale. Teden smo zaključili s predavanji udeležencev šole. Četrti teden smo začeli v arhivu departmaja Seine Saint-Denis (Bobigny), nato pa nadaljevali v nacionalnem arhivu v Parizu (Hôtel de Soubise). Obdelo- vali smo temo modula z naslovom Urejanje in popisovanje arhivskega gradiva. Spoznali smo osnovne pojme teorije in prakse arhivskega urejanja in popisova- nja s poudarkom na mednarodnih standardih popisovanja arhivskega gradiva. Nato smo v nacionalnem arhivu v Parizu imeli delavnice na temo arhivskega popisovanja z odprtokodno aplikacijo ICA-AtoM. Modul zadnjega tedna je imel naslov Konservacija-restavracija in digitali- zacija. Teden smo preživeli večinoma v nacionalnem arhivu na lokaciji Pierre- fitte-sur-Seine. Najprej smo si ogledali restavratorske delavnice in fotografski atelje, nato še prostore službe za uporabo arhivskega gradiva ter čitalnico. Po- poldne smo imeli okroglo mizo na temo arhivskih stavb (novogradnje in adap- tacije arhivskih stavb). V torek smo modul nadaljevali s predavanjem na temo materialov, ki se uporabljajo za tehnično opremo. Spoznali smo vse primerne, manj primerne in neprimerne materiale, ki se uporabljajo v arhivih za tehnič- no opremo ali oporo arhivskemu gradivu. Nato smo imeli predavanje o različ- nih nevarnostih, ki lahko ogrožajo arhivsko gradivo (insekti, glodavci, plesni), in spoznali metode boja proti tem nevarnostim. Dan smo zaključili s praktično delavnico, pri čemer je moral vsak udeleženec praktično izvesti zaščito poško- dovanih knjig z zavijanjem v trdne papirne ovoje. Sredo smo preživeli v muzeju Petit palais v centru Pariza, kjer smo se teoretično in praktično ukvarjali z izde- lavo načrta varovanja in reševanja ogroženega arhivskega gradiva. Zadnji dan tečaja je bil v četrtek, 26. aprila. Dopoldne smo posvetili spoznavanju hrambe avdio-vizualnega gradiva in izzivom elektronskega arhiviranja. Sledilo je zani- mivo predavanje na temo reševanja ogroženega arhivskega gradiva, ki je bilo okuženo s plesnijo na lokaciji Fontainebleau v Parizu. Leta 2015 je namreč del arhivskih depojev na omenjeni lokaciji zalila voda in povzročila, da je plesen Udeleženci arhivske šole na zaključni prireditvi in podelitvi spričeval. 303 Letnik 41 (2018), št. 1 okužila 11 tekočih kilometrov arhivskega gradiva.9 Dekontaminacija omenjene- ga gradiva z žarki gama, razpraševanje, nova tehnična oprema, posebni prevozi in začasno skladiščenje je državo stalo kar 1,65 milijona €. Popoldne zadnjega dne je moral vsak udeleženec šole na skupnem se- stanku podati ustno oceno programa in predlagati izboljšave. Že pred tem smo morali vsi izpolniti obsežno spletno anketo o poteku arhivske šole. Zvečer smo imeli v prostorih ministrstva za kulturo zaključno slovesnost s podelitvijo spri- čeval. Slovesnosti se je udeležilo tudi nekaj predstavnikov ambasad držav ude- ležencev šole, žal nihče iz Slovenije. Mednarodna frankofonska arhivska šola STIA 2018 je upravičila moja pri- čakovanja, saj je bila zelo dobro organizirana, poučna, aktualna in nadvse raz- gibana. Zelo dobro je bilo zamišljeno in izvedeno ravnovesje med teoretičnim delom (predavanja, okrogle mize) in praktičnim poukom (delavnice, izdelava različnih izdelkov, referati, igre vlog). Med predavanji in okroglimi mizami smo udeleženci vedno izkoriščali pripravljenost predavateljev na dialog in postavlja- li veliko vprašanj. Šolo je pomagalo izpeljati okoli 70 različnih predavateljev. Kot oblika teoretičnega uvoda je bil letos prvič organiziran spletni tečaj arhivistike (SPOC) v organizaciji Univerze Pariz 8. Obsežen tečaj, sestavljen iz sedmih modulov, ki je potekal dva meseca pred prihodom v Pariz, mi je omogo- čil spoznavanje francoske arhivske terminologije in poglobitev znanja arhivisti- ke. Uspešen zaključek spletnega tečaja pred začetkom šole je bil tudi obvezen pogoj za udeležbo na arhivski šoli. V okviru šole smo prejeli ogromno koristne literature in spletnih povezav, ki omogočajo nadaljnji študij. Nedvomno pa je bila izjemna vrednost tega izo- braževanja veliko novih poznanstev s kolegi z vsega sveta. Lahko zaključim, da je bila arhivska šola precej naporna in zahtevna, vendar vredna vloženega časa in truda. Mag. Mitja Sadek 9 Stavba je bila zaradi slabe statike že od marca 2014 hermetično zaprta, zato so šele nekaj mesecev po nesreči odkrili, da je depoje zalila voda. 305 Letnik 41 (2018), št. 1 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH REVIEWS AND REPORTS ON THE PUBLICATION AND EXHIBITIONS Publikacije || Publications Atlanti: Mednarodna revija za sodobno arhivsko teorijo in prakso, vol. 27, št. 1 in 2, Trst. Uredil: Peter Pavel Klasinc. Maribor: Mednarodni inštitut za arhivsko znanost in Državni arhiv v Trstu, 540 strani. Mednarodni inštitut arhivskih znanosti in Državni arhiv Trst sta pod pokroviteljstvom Univerze v Mariboru, univerze Alme Mater Europeana – Evropski center v Mariboru, Slovenske raziskovalne agencije – Javne agen- cije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Srednjeevropskega in- štituta pripravila v hotelu NH Hotels mednarodno znanstveno konferenco Mednarodni arhivski dan. Dvodnevna mednarodna konferenca je obravnava- la dve temi: strokovno obdelavo izvirnega elektronskega arhivskega gradiva in sodobno izobraževanje arhivistov in delavcev v arhivu. Arhivsko »barkolano« – prišli so predstavniki arhivistike in arhivov z vsega sveta1 – so z uvodnimi pozdravi pospremili direktor Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Trst-Maribor dr. Peter Pavel Klasinc, predse- dnica Mednarodne arhivske šole dr. Grazia Tato, direktor Arhiva Republike Slovenije dr. Bojan Cvelfar, evropski poslanec Franc Bogovič, rektor univerze Alma Mater Europeana – Evropski center Maribor dr. Ludvik Toplak, pred- sednica skupščine članov Mednarodnega arhivskega inštituta dr. Giulia Bar- rera, direktorica Državnega arhiva Trst Liliana Bagala, predsednik skupine Mednarodnega arhivskega sveta za arhivske zgradbe in okolje dr. Jonathan Rhys-Lewis, odposlanka župana občine Trst S. Antonela in konzul Republike Slovenije v Trstu Vojko Vovk. Konzul Vovk je opozoril na shranjevanje digital- ne dediščine in na neverodostojnost zgodovine s pogovorom med opatom in menihom v pesmi »Anno Domino« Janeza Menarta: »Marsikaj zapiše in marsikaj pove, opat pove mu sproti, toda tega ne in tega ne.« Uvodni del smo sklenili z verzi Janeza Menarta, ki nam povedo, kako je nastala nepisana zgodovina, ki ni ostala v arhivih, vendar se je kljub temu zgodila. Da se to ne bi ponovno pripetilo, so bili prvi dan konference obrav- navani problemi s področja upravljanja digitalnega in arhivskega gradiva. Vsi referati s konference so objavljeni v mednarodni reviji za sodobno arhivsko teorijo in prakso Atlanti. Prispevki so objavljeni v angleškem, itali- janskem in slovenskem jeziku. Zbornik je izšel v dveh delih, prvi del obsega prvi dan konference oziroma strokovno obdelavo izvirnega elektronskega ar- hivskega gradiva, drugi del pa sodobno izobraževanje arhivistov in delavcev v 1 Konference so se udeležili predstavniki iz Slovenije, Italije, Velike Britanije, Črne gore, Mehike, Vietnama, Rusije, Nemčije, Hrvaške, Romunije, Belorusije, Avstrije, Bosne in Her- cegovine, Južne Afrike, Švice, Španije, Srbije, Omana, Poljske, Burkine Faso, Ukrajine, Ma- džarske in Češke. Zaradi izbruhov nasilja po volitvah in trenutnih zelo napetih razmer v Keniji smo na konferenci pogrešali dr. Cleophasa Ambiro. 306 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions arhivu oziroma referate, ki so bili predstavljeni drugi dan konference. V zborniku so na začetku objavljena poročila dr. Petra Pavla Klasinca o delu Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Trst-Maribor od oktobra 2016 do 2017, poročilo dr. Charlesa Kecskemetija o prispevkih na konferenci leta 2016, ki so bili objavljeni v reviji Atlanti leta 2016, in poročilo Antonia Montedura o desetih letih jesen- ske arhivske šole MIAZ, ki predvsem mladim delavcem v arhivih omogoča pogla- bljanje teoretičnega in praktičnega znanja s področja arhivistike, hkrati pa služi tudi kot orodje za razvoj medosebnih odnosov, ki lahko vodijo do vzpostavitve mednarodne arhivske mreže. V uvodnem razmišljanju Kompatibilnost med po- slovanjem z arhivskim gradivom, nastalim v izvirni elektronski obliki, in šolanjem arhivistov v 21. stoletju je dr. Peter Pavel Klasinc, direktor MIAZ T/M in dekan štu- dijskega programa Arhivistika in dokumentologija na AMEU ECM, povzel splo- šne misli, ki so jih avtorji prispevkov poslali na sedež inštituta, in jih povezal na skupni imenovalec s povezavo med poslovanjem z arhivskim gradivom in delav- ci, ki skrbijo za arhivsko gradivo: moderno arhivsko teorijo in prakso lahko razvi- jamo le z izvajanjem skupnih znanstvenoraziskovalnih projektov in raziskavami, ki morajo sloneti na kompatibilnih izmenjavah in upoštevanju znanj in izkušenj s področja arhivistike in informatike. Študij arhivistike kot nove znanosti ponuja nova znanja in nove poti do določenih ciljev. Ni namenjen samo znanju o arhi- vskem gradivu, ampak mora obravnavati vsa področja arhivske teorije in prakse. Ena izmed nalog, ki čaka arhiviste v prihodnosti, je tudi rešitev vprašanja, kako zainteresirano in strokovno javnost prepričati v to, da se bo arhivska znanost razvijala in uveljavila le, če bomo imeli usposobljene in pravilno izobražene arhi- viste – diplomirane arhiviste, magistre arhivistike in doktorje arhivske znanosti (k temu bi sam dodal tudi arhivarje, manipulante in druge delavce v arhivu). Raz- mišljanje je zaključil z dvema latinskima izrekoma: »Teorija brez prakse je kot voz brez kolesa« in »Karkoli počneš, počni premišljeno in misli na konec.« Snežana Pejović in Joško Katelan iz Državnega arhiva Črne gore v Koto- ru sta v prispevku obravnavala posebnosti pri delu z zgodovinskim arhivskim gradivom ob uporabi informacijske tehnologije in ustvarjanju novih, digitalnih zapisov v procesu urejanja arhivskega gradiva, obdelave, zaščite in predstavi- tve. Dr. Stefano Allegrezza iz videmske univerze Universita degli Studi di Udine je prikazal študijo o dematerializaciji administrativnih procesov in ustreznih dokumentov ter opozoril na to, da digitalizacijo prevečkrat zamenjamo z dema- terializacijo, kar ne drži. Digitalizacija ni hkrati tudi dematerializacija. Večkrat je to celo postopek, ki ne poenostavi rešitev, ampak jih zakomplicira, kar smo videli že v primeru digitalnega podpisa. Na univerzi v Vidmu se zavedajo po- membnosti arhiviranja dokumentov, ki bodo predstavljali dolgoročni spomin univerze. Komisar mehiškega nacionalnega inštituta za transparentnost, dostop do podatkov in zaščito osebnih podatkov dr. Francisco Javier Acuna Llamas (na konferenci je referat predstavil Alonso Rojas) je obravnaval obdelavo elektron- skih dokumentov v agenciji INAI (samostojna agencija, ki zagotavlja pravico do dostopa informacij vladnih organov in služb, odgovorna za zagotavljanje var- stva podatkov, agencija zagotavlja državljanom njihove pravice) z vprašanjem ohranjanja e-poštnih sporočil in informacij s spletnih strani ter informacij, objavljenih na različnih družbenih omrežjih. V Mehiki zakonodaja in predpisi o transparentnosti zahtevajo, da so informacije, ki jih hranijo javne ustanove, dostopne javnosti. Med te informacije sodijo tudi elektronska sporočila, zato se e-pošta hrani na posebnih platformah, sama hramba pa mora zagotoviti tudi dostop do informacij. Družbena omrežja pa so navadno v lasti zasebnih družb, informacije so shranjene v oblakih, ki se lahko izgubijo. V interesu družbe je, da se tudi te informacije ohranijo. V zaključku prispevka je dr. Acuna Llamas označil arhive za temeljne stebre transparentnosti in odgovornosti ter bistvene elemente, ki omogočajo uveljavitev načel transparentne in demokratične drža- ve. Profesorica iz Hanoija, dr. Thi Hoa Doan, je predstavila aktualne pravne do- ločbe vietnamskega zakona o elektronskem arhivskem gradivu in elektronskem 307 Letnik 41 (2018), št. 1 arhivu ter predpise v zvezi z izvajanjem poklica arhivista. Podobno kot pri vi- demski univerzi se tudi poročilo dr. Monice Martignon z beneške univerze IUAV (Inštitut za urbanizacijo in arhitekturo, ustanova, namenjena urbanističnemu načrtovanju v širšem pomenu) nanaša na »dematerializacijo dokumentov« ozi- roma proces uvajanja upravljanja izvirnega arhivskega gradiva, saj to zahteva nova italijanska zakonodaja. Veliko energije so vložili v ustrezno upravljanje e- -sporočil in certificiranih mailov. S standardizacijo postopka so se zavarovali pred »ustvarjalnostjo« – samovoljnimi postopki javnih uslužbencev, ki prinaša- jo zmedo in nepotrebne zamudne postopke. Prispevek dr. Mihaila Larina Teorija in praksa hrambe elektronskih zapisov prinaša analizo razvoja in nalog, ki jih moramo rešiti na področju elektronskega arhiviranja in so prvi pogoj za učinko- vito upravljanje elektronskega gradiva. Arhivisti Ruske federacije se ne strinjajo s pojmovanjem nekaterih terminoloških izrazov v ruski zakonodaji. Digitalno gradivo razvrščajo v štiri kategorije: digitalno rojeno gradivo, digitalizate, baze podatkov in izdelke spletnih strani. Dr. Christian Kruse iz bavarskega državnega arhiva je v prispevku prikazal sodelovanje na zvezni ravni na področju digital- nega arhiviranja, skupne napore in rezultate sodelovanja. Dr. Vlatka Lemić iz hr- vaškega državnega arhiva (odsotna s konference) je v prispevku podala pregled stanja v hrvaških arhivih in smeri razvoja arhivske službe z vzpostavljanjem e-arhiva. Pred popoldanskim nadaljevanjem je potekala razprava, ki je obrav- navala vprašanja različnih nivojev univerzitetnih arhivov, ohranjanja oblik or- ganiziranosti arhivov, nacionalnih standardih in o pomenu digitalizacije. Izpo- stavljeno je bilo vprašanje, kako pomembno je mednarodno sodelovanje med arhivi na področju digitalizacije. Popoldanski del je s predavanjem o vzpostavitvi nacionalnega e-arhiva odprla dr. Tatjana Hajtnik. Klasični nosilci (papir in črnilo) se sčasoma poško- dujejo. Prav tako so izpostavljeni tveganjem tudi novi digitalni nosilci. Tveganja izhajajo iz okolja (požari, potresi, poplave in druge nevarnosti), dodatna tvega- nja pa iz odvisnosti od programske opreme in različnih formatov nosilcev zapi- sov. Zato morajo ustvarjalci gradiva upoštevati več rešitev v postopkih digital- nega arhiviranja, da lahko zagotovijo hrambo v digitalnih arhivih, ki mora biti zanesljiva z vseh vidikov varnosti. Dr. Hajtnik je opozorila na dolžnost javnih arhivov, ki morajo poiskati rešitve za tveganja in vzpostaviti zaupanja vredne nacionalne e-arhive, ter predlagala nekaj ključnih ukrepov. Dr. Lingh Nguyen in dr. Thuy Tran sta v referatu poudarili trenutno situacijo za shranjevanje digital- nih dokumentov v Vietnamu. V prvem delu sta predstavili zakonodajo v zvezi z ravnanjem z digitalnim gradivom, v drugem težave, ki se pojavljajo v procesu dela, in v tretjem nakazane rešitve za rešitev obstoječih težav. Med težavami sta našteli preveč splošne definicije, nezadostne pravne podlage, ki ne dajejo ustreznih navodil za obdelavo in upravljanje podatkov, nezadostno izobrazbo in slabo opremljenost uslužbencev, pomanjkanje znanj na področju upravljanja di- gitalnih dokumentov in nepripravljenost na prilagajanje novostim. V zaključku sta zapisali sklep o sprejemu skupnih standardov za boljše upravljanje digital- nega gradiva. Dr. Bogdan-Florin Popovici iz državnega arhiva Romunije je z bral- ci podelil izkušnje z arhiviranjem gradiva popisa prebivalstva. Podatkovna baza je bila prevzeta v arhiv brez predhodnih izkušenj in standardiziranih predpisov. Dr. Andrei Rybakou je članek posvetil prepoznavanju in možnim rešitvam težav, povezanih s prenosom izvirnega digitalnega arhivskega gradiva v arhive, ki za- gotavljajo njihovo dolgoročno hrambo, celovitost in pravni pomen za nadaljnjo uporabo. Digitalno nastali dokumenti morajo biti poslani v arhive, ki zagota- vljajo dolgoročno hrambo informacij. Še posebej je to pomembno v sistemih, ki uporabljajo storitve v oblakih, kjer morajo ponudniki storitev zagotoviti trajno in varno hrambo do predaje dokumentov v pristojni arhiv. Prispevek dr. Zdenke Semlič Rajh (Pokrajinski arhiv Maribor) obravnava probleme, ki nastanejo pri popisovanju digitalnega in digitaliziranega arhivskega gradiva. Različni projekti digitalizacije gradiva v arhivih, knjižnicah, muzejih in drugih ustanovah so pri- 308 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions peljali tudi do vprašanja obravnave gradiva v kontekstu, pri digitalizaciji pa je bilo zanemarjeno načelo provenience. Preglednost naj bi ustvaril pojem »sekun- darnega ustvarjalca«, to je ustanove, ki je digitalizirala gradivo. Naloga arhivov za prihodnost je prevzemanje aktivnejše vloge pri procesih digitalizacije vsebin in uveljaviti temeljne arhivske principe. Pri digitalizaciji se preveč poudarja teh- nična plat storitve, zanemarja ali pa celo omalovažuje pa se arhivska znanost in temeljni principi, ki bistveno vplivajo na popisovanje arhivskega gradiva in na zagotavljanje javne vere gradiva. Dr. Patricia Engel (Evropski center za konser- vacijo in restavriranje) je v prispevku »Sistemsko razmišljanje v konzervacijski teoriji« opisala teoretična ozadja za boljše razumevanje postopkov za ohranja- nje arhivskega gradiva. Ddr. Azem Kožar iz Tuzle (na konferenci ni bil prisoten) je razložil težave arhivov na prostoru Balkanskega polotoka v času tranzicije. Arhivska mreža se je po spremembah pokazala necelovita, arhivska zakonodaja nezadostna in nesinhronizirana, materialna in kadrovska zasnova neprimerna ter informacijskotehnološka tranzicija nezadostna. Aleksander Lavrenčič je opi- sal strokovno obdelavo digitalno rojenega arhivskega gradiva v Arhivu Televizi- je Slovenija. Mag. Aida Škoro Babić je poskušala z analizo študijskega programa na Slovenskem in vsebinsko razčlenitvijo potreb poslovanja z zapisi in informa- cijami ugotoviti, kako zadovoljiv je pristop pedagoških procesov v luči elektron- skega arhiviranja. Prvi del revije Atlanti zaključuje zelo zanimiv prispevek Loan Thi Tran in dr. Mai Thi Ngoc Nguyen o lesenih pagodah v Vietnamu, ki razširja prispevke arhivske znanosti in konservacije ter restavriranja materialov na po- dročja muzeologije, umetnostne zgodovine, religije in gradbeništva. Predmet raziskave in procesa digitalizacije so v tem primeru postali leseni bloki pagod. Prvi dan konference sta bila na sporedu še dva referata na temo izobraževanja arhivskih delavcev, ki sta bila predstavljena v drugem delu zbornika. Drugi del Atlantov odpira vprašanje predsednice mednarodne arhivske šole in pomočnice direktorja Mednarodnega inštituta arhivskih znanosti Trst- -Maribor dr. Grazie Tato, kakšen naj bi bil priročnik za arhiviste, usmerjen v 21. stoletje. Primerjala je štiri nedavno izdane priročnike in ponudila možnost izbi- re najboljšega. Petria De Vaal-Senekal je opisala formalno usposabljanje arhivi- stov v Južni Afriki in neformalno oziroma praktično usposabljanje v obliki de- lavnic, ki zapolnjuje vrzeli v formalnem izobraževanju. Avtorica opisuje lastne izkušnje, ki so nastale tudi na podlagi poučevanja arhivskih delavcev, ki izhajajo iz različnih družbenih in kulturnih okolij, dodatno popestritev pri izobraževa- nju pa je dodala še raznolika jezikovna razgibanost v Južni Afriki. Razprava, ki je zaključila prvi dan konference, je potrdila, da arhivistika potrebuje redne fa- kultetne in postfakultetne študije, zaposleni pa pridobijo dodatna znanja za delo v arhivih s samoizobraževanjem in udeležbo na posvetih in konferencah. Bolonjski sistem je omogočil študij mnogih novih predmetov. Perspektiva arhi- vistike je v dobro usposobljenih in izobraženih arhivistih. Dr. Cristina Bianchi je opisala švicarski model kompetenc za arhiviste 21. stoletja – navodila za izo- braževanje in oblikovanje bodočih arhivistov. Francoski model o oblikovali po vzoru švicarskega modela. Arhivisti morajo izhajati iz svojih talentov in jih kombinirati z izobraževanjem in medsebojnim sodelovanjem. Dokument, ki je dostopen na spletni strani švicarskih arhivov, služi vsem arhivistom za posre- dovanje specifičnih znanj in spodbuja družbeno vlogo arhivistov. Posredovanje znanj izboljšuje naloge arhivistov: upravljanje gradiva, prevzem dokumentov, hrambo gradiva, upravljanje arhivskih skladišč in izboljšuje komunikacijske ve- ščine in družbene kompetence arhivistov, med katere prištevamo lobiranje in mreženje. Dr. Flavio Carbone (Zgodovinski urad poveljstva karabinjerjev) in dr. Francesca Nemore (Univerza La Sapienza) se v prispevku sprašujeta, kje se izo- blikujejo arhivisti: ob pergamentu ali digitalnih bitih? Na to vprašanje je mogo- če odgovoriti s pomočjo evolucije metod poučevanja arhivistike in študij dveh primerov pouka. Arhivistika je veda, ki mora biti usmerjena v prihodnost in ta usmeritev mora vplivati tudi na izbiro predmetov za poučevanje v tretjem ti- 309 Letnik 41 (2018), št. 1 sočletju. Dr. Elisabeth Schöggl-Ernst se ukvarja z vprašanjem neakademskega izobraževanja arhivistov v Avstriji. Dolgo časa je bil edina možnost za izobraže- vanje podiplomski študij za arhiviste, ki ga je izvajal Inštitut za avstrijsko zgo- dovinsko raziskovanje na Dunaju, zdaj pa že deset let uspešno izvaja certifici- ran tečaj za arhiviste Avstrijsko arhivsko društvo. Dr. Yolanda Cagigas Ocejo je analizirala deleže vsebin magistrskih študijev. V Španiji je več neuradnih študi- jev in en uradni študij arhivistike (Coruna). Dr. Ana-Felicia Diaconu s Fakultete za arhivistiko v Bukarešti obravnava v prispevku izvajanje usposabljanja arhi- vistov v Romuniji. Zakon o nacionalnih arhivih iz leta 1996 določa pravni okvir, da Romunski državni arhiv določi odgovornosti za zaposlene v arhivih in pred- piše znanja za delovno mesto, ureja poklicno priznanje, usposabljanje in dolo- ča, kdo je arhivist. Predpise dopolnjujejo navodila za delo arhivistov, ki jih spre- jemajo nacionalni arhivi. Tako so povezani izobraževanje, delo in delovni trg. Mag. Željka Dmitrius iz Državnega arhiva v Zagrebu je v prispevku predstavila program študija na vseučilišču v Zagrebu. Na Filozofski fakulteti izvajajo eno- predmetni in dvopredmetni dodiplomski, podiplomski študij in podeljujejo doktorske nazive. Doktorski študij z nazivom Študij komunikacijskih in informa- cijskih znanosti izvaja fakulteta od leta 1990. Diplomanti ne dobijo dela samo v tradicionalnih javnih arhivih, vse več diplomantov dobi delo v ustanovah, ki se ukvarjajo z zaščito kulturne dediščine in v drugih ustanovah ter podjetjih, kjer skrbijo za upravljanje digitalnega gradiva. Dr. Marija Grabnar iz Arhiva Republi- ke Slovenije in vodja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije dr. Jedert Vodopivec Tomažič sta pripravili prispevek o izobraževanju na področju materialnega varovanja, konserviranja in restavriranja arhivske dediščine v Sloveniji. Center za konserviranje in restavriranje je bil ustanovljen leta 1980 in deluje v okviru Arhiva Republike Slovenije kot posebna organiza- cijska enota. Center je pripravil več izobraževanj s področja preventive in kura- tive arhivskega gradiva, avtorici sta opozorili na tista izobraževanja, ki so bi- stveno vplivala na današnji strokovni profil konservatorjev-restavratorjev in arhivistov. V Sloveniji izobraževanje za strokovno področje pridobivanja teore- tičnih znanj in praktičnih veščin konservatorjev-restavratorjev pisne kulturne še vedno ni formalizirano. Dr. Cleophas Ambira iz Kenije je v prispevku svojem prispevku predstavil vzgajanje arhivistov za odgovorna dela in prevzem poklic- ne vloge v dokumentacijski in arhivski stroki. Dr. Elena Romanova je predstavi- la vlogo Vseruskega znanstvenega in raziskovalnega inštituta za dokumentacijo in arhive (VNIIDAD) pri strokovnem usposabljanju in izpopolnjevanju arhivi- stov in delavcev, ki delajo z dokumentarnim gradivom v Rusiji. Izobraževanje in usposabljanje delavcev v arhivih je ena od dejavnosti inštituta VNIIDAD. Izo- braževanje poteka v obliki seminarjev in tečajev na lokalni in širši ravni. Za delo usposabljajo arhiviste, ki že imajo specifična znanja. Center zagotavlja zelo ka- kovostne izobraževalne seminarje, udeleženci seminarjev pridobijo visoke kompetence za izvajanje poklica. Vsi ruski arhivisti morajo izpopolniti svoja znanja z udeležbo na seminarjih, na katerih pridobijo dodatna znanja za prido- bivanje praktičnih in teoretičnih znanj ter dobijo ustrezna potrdila. Dr. Mateja Jeraj in dr. Jelka Melik razložita razliko med profesijo in poklicem in pojasnita, da je pot arhivistov od poklica do profesije še dolga – arhivski poklic je profesi- ja v nastajanju. Dr. Branka Doknić iz Arhiva Jugoslavije v prispevku Arhivisti in 21. stoletje: v kolikšni meri so arhivisti pripravljeni na dosežke 21. stoletja opozo- ri na to, da sodobni arhivi potrebujejo izobražene arhiviste z najvišjo stopnjo izobrazbe in dodatnim izobraževanjem v obliki delavnic, tečajev in mednaro- dnih zborovanj. V prispevku kratko opiše tudi status Arhiva Jugoslavije. Abdul- mohsin Said Al Hinai je predstavil usposabljanje, ki ga za arhiviste izvaja Nacio- nalni arhiv v Omanu. Arhivisti morajo doseči univerzitetno diplomo, vendar velja za izobraževanje, da je vseživljenjski proces na podlagi izkušenj in potreb. Pomembno je, da vemo, kako informacije krožijo; spremembe, ki se dogajajo v življenju, morajo delavci prepoznati, zato morajo vodstveni delavci zagotavljati 310 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions izobraževanje v arhivu. Tako so arhivisti bolj zadovoljni s svojim poklicem in poklicno bolj ozaveščeni. Vsi arhivisti se morajo vsaj enkrat letno udeležiti izo- braževanja na svojem področju. Abdulmohsin Said Al Hinai je v zaključku zapi- sal, da potrebujemo izobraževanje zato, da izboljšamo svoje znanje, delimo zna- nje z drugimi in zato, da sledimo novostim. Dr. Magdalena Marosz iz Krakova predvideva spremembe, ki jih je možno pričakovati pri strokovnih kompeten- cah arhivista. Te spremembe so povezane z načinom dela, tehnologijo in izobra- ževanjem. Izobraževanje lahko razdelimo v dva vidika: kako izpolniti obstoječe stanje in kako odgovoriti na vprašanja ustanov, v katerih so delavci zaposleni. Izobraževanje mora biti prilagojeno potrebam arhivistov in mora slediti novo- stim, pri čemer mora upoštevati tehnološke spremembe, ki vplivajo na upra- vljanje dokumentov. Skupina slovaških znanstvenikov je poročala o raziskoval- nem projektu »Ohranjanje in stabilizacija objektov dediščine iz naravnih spojin z nizkotemperaturno plazmo« in njegovih ciljih. Dr. Izet Šabotić s tuzelske filo- zofske fakultete je opozoril na različne oblike izobraževanja, ena izmed njih je opravljanje strokovnega izpita. V prispevku je poudaril pozitivne izkušnje, ki so jih pridobili v tuzelskem kantonu. Mag. Alizata Kouda je predstavila usposablja- nje za upravljavce podatkov. Vlada v Ouagadougouju (Wagi) se je odločila za modernizacijo administrativnih procesov in spodbujanje poslovanja IT v Burki- na Fasu. Od leta 2010 deluje šola za arhivsko znanost, študenti pridobivajo zna- nja na univerzi, Inštitutu za informativno znanost in tehnologijo in na nacional- ni šoli za administracijo. Vse ustanove morajo svoje dejavnosti prilagajati tehnološkemu napredku. Dr. Maryna Paliienko je pripravila zgodovinski pre- gled študija in analizo novih trendov v arhivskem izobraževanju v Ukrajini. Dr. Svetlana Perović Ivović iz Arhiva Jugoslavije je opisala zahteve sodobnega arhi- va v Srbiji in izobraževanje ter izpopolnjevanje strokovnjakov na področju za- ščite in prezentacije kulturne dediščine v Srbiji. Prispevek dr. Tiborja Csabe Reisza iz Državnega arhiva Madžarske prinaša pregled izobraževanja arhivistov na Madžarskem v preteklosti in povzetek današnjega stanja. Predstavnik Med- narodnega arhivskega sveta Jonathan Rhys-Lewis je predstavil razvoj poučeva- nja materialnega varstva arhivskega gradiva za študente magistrskega študija na University College London. Magistrski študij se izvaja v okviru oddelka za informacijske vede. Program se je v zadnjih letih zelo spremenil in posodobil. Študij vsebuje pet modulov v okviru magistrskega študija, izbirne module in glavni modul, posvečen hrambi in konserviranju dokumentov, in razvija profil sodobnega arhivista, ki mora biti: diplomat, pogajalec, zbiralec virov, finančnik, učitelj, socialni delavec in advokat. Mag. Omer Zulić je v prispevku prikazal iz- kušnje Arhiva Tuzelskega kantona in pomen usposabljanja strokovnih kadrov za doseganje kakovostnih in boljših rezultatov na vseh področjih delovanja ar- hiva, od strokovnoarhivskega do znanstvenoraziskovalnega, publicističnega, kulturnega in izobraževalnega delovanja. Dr. Marie Ryantova z univerzev Če- ških Budjejovicah je podala razmišljanja o usposabljanju arhivistov v 21. stole- tju. Do nastopa interneta je bil način dela v arhivih precej klasičen, digitalna revolucija z medmrežjem in hitrimi komunikacijami pa je to spremenila. Pojavi- lo se je veliko vprašanje, kako ravnati z digitalnim gradivom, ki nastopa v virtu- alni obliki. Če je tradicionalno izobraževanje arhivistov temeljilo na usposablja- nju iz pomožnih zgodovinskih ved, sloni danes pri usposabljanju poudarek na spoznavanju novih tehnologij. Arhivisti morajo torej pridobiti vsaj osnovna znanja s področja računalništva in tudi zgodovinske informatike (oziroma in- formacijske arheologije), digitalne humanistike in računalniške varnosti. Zna- nje, ki so ga arhivisti pridobili v rednem študiju, zadošča samo za začetek kari- ere, kasneje pa morajo ta znanja nadgrajevati z nadaljnjim izobraževanjem, posebnimi usposabljanji in širjenjem strokovnih kompetenc na različnih po- dročjih. Pravnik dr. Jovan Popović, nekdanji direktor Arhiva Jugoslavije in eden izmed največjih arhivskih strokovnjakov s področja JV Evrope, je v prispevku opozoril na sprejemanje zakonodaje, ki je nujno za spremembe na področju iz- 311 Letnik 41 (2018), št. 1 obraževanja arhivskih delavcev.2 Predlagal je, da bi tudi v Srbiji v okviru redne- ga študija ustanovili katedre za arhivistiko, kot je to uspešno urejeno na Alma Mater Europaea. Trenutno se arhivistika poučuje samo kot predmet na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Beogradu in na Oddelku za bibliotekarstvo in informatiko na Filološki fakulteti v Beogradu. Tečaj arhivistike na doktor- skem študiju traja petnajst tednov. Dr. Ljudmila Varlamova z ruske državne fa- kultete za humanistične vede je predlagala izboljšanje programa usposabljanja arhivistov v skladu z novimi potrebami, ki jih je prinesel tehnološki razvoj. Ob tem je opozorila na težave, v katerih so se znašle univerze z omejenimi urami v kurikulumu, številom osebja, višino sredstev, tehnično opremo in zahtevami trga. Težave, ki so navedene v prispevku dr. Varlamove, pa ne bi smele biti ovira k sklepu ob zaključku konference, da se moramo skupaj odločiti in proglasiti arhivistiko za akademsko znanost. Oba zbornika zaključujejo biografije avtor- jev prispevkov. Omeniti moramo še predstavitev sponzorjev Prodoc in Mikro- grafije, podjetja za izvajanje celovitih storitev pri upravljanju dokumentacije oziroma gradiva. Konferenco, izdajo Atlantov in mednarodno arhivsko šolo so finančno podprli še Univerza v Mariboru, Javna agencija za raziskovalno dejav- nost Republike Slovenije, Srednjeevropska iniciativa, Alma Mater Europeana – Evropski center Maribor, Scope, hotelska veriga NH Hotels, genealoško razisko- valna organizacija Familysearch, banka BCC Staranazno e Villesse, založba Iuglio editore in Nacionalna sekcija italijanskih arhivistov – Sekcija za Furlanijo - Julijsko krajino. V obeh delih zbornika je bilo skupaj z uvodnimi poročili objavljenih 47 prispevkov, sodelovalo je 57 avtorjev. Največ prispevkov (8) je iz Slovenije, sle- dijo Italija (5), Vietnam, Srbija in Bosna in Hercegovina (3), Hrvaška, Rusija, Av- strija, Romunija (2), Češka republika, Velika Britanija, Madžarska, Francija, Črna gora, Mehika, Nemčija, Belorusija, Južna Afrika, Švica, Španija, Kenija, sultanat Oman, Poljska, Slovaška, Burkina Faso in Ukrajina (1). Prispevki (brez uvodnih poročil) imajo 431 strani, povprečna dolžina posameznega prispevka (skupaj s fotografijami in grafičnimi predstavitvami) znaša malenkost več kot deset strani (10,02). Vsi prispevki vsebujejo izvlečke in ključne besede v angleškem, italijanskem in slovenskem jeziku ter izvlečke v maternem jeziku avtorjev in povzetke v angleškem jeziku. Uvodna poročila in uvod v konferenco so objavljena v treh jezikih: angleškem, italijanskem in slovenskem. Kot zaključek poročila pa smo med prispevki, ki so bili objavljeni v re- viji Atlanti in predstavljeni na konferenci, izbrali prispevek, ki se nam je zdel na celotni konferenci najnenavadnejši. Bralcem Atlantov posebej priporočamo branje referata Loan Thi Tran in dr. Mai Thi Ngoc Nguyen »Postopek ravnanja z materiali pred digitalizacijo dediščine lesenih blokov pagode Vinh Ngiem«, ki prinaša informacije o zaščiti in pripravi na digitalizacijo zapisov na lesenih deskah in deščicah v Vietnamu. Posebno častno mesto in omembo si je refe- rat zaslužil tako po tematiki, geografski oddaljenosti, načinu hrambe in skrbi za materialno varstvo, eksotičnosti materialov kot tudi po posebni predstavitvi. Spoznali smo drugačen način varovanja predmetov kulturne dediščine, drugo kulturo, druge materiale iz rastlin in živali, ki so nam neznane. Referat je razde- ljen na tri dele. V prvem delu avtorici predstavita predmete proučevanja, v dru- gem opišeta tradicionalno hrambo, kot so jo stoletja izvajali budistični menihi, in v tretjem delu oceno postopkov rokovanja z lesenimi materiali in postopke priprav na digitalizacijo ter nas seznanita s priporočili, ki jih je pripravila skupi- na arhivskih strokovnjakov. Več kot 700 let stari leseni bloki oziroma deščice z napisi so tretji vpis iz 2 V času od oddaje prispevka v tisk do konference so v Srbiji sprejeli dva sistemska zakona, ki bosta izboljšala položaj na tem področju. 312 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions vietnamske materialne kulturne dediščine na seznam Unescove svetovne mate- rialne dediščine. Bloki prikazujejo nastanek, razvoj in ideologijo budizma truc lam zen in so hkrati pomemben vir za razvoj administracije, prikazujejo razvoj sistema pisanja imen skozi obdobja, so odlično umetniško delo z edinstvenimi izvirnimi značilnostmi, ki prinaša informacije o religiji, razvoju jezika in vie- tnamskih pismenk, literaturi, tradicionalni in ljudski medicini in umetnosti ter so predvsem izjemno kaligrafsko delo. Bloki so gravirani na obeh straneh z zrcalno vrezanimi kitajskimi in vie- tnamskimi nom znaki. Globina gravure znaša od enega do enega milimetra in pol. Zapise, natisnjene s pomočjo teh matric, lahko obravnavamo kot dokumen- te, saj so vsi tiskani v standardni, dogovorjeni ali predpisani obliki z mejo na obrobju, naslovom na sredini in praznimi koti. Prva in zadnja stran knjig, nati- snjenih z lesenimi bloki, vsebuje »lac khoan«, ki prikazuje datum, ime obrtnika, ki je vrezal pismenke in slikovne gravure, in kraj izvora bloka. Nekatere izmed blokov hrani državni arhiv. Glavni tempelj pagode Vinh Nghiem hrani 80 knjig, ki jih sestavlja okrog 3000 lesenih blokov, vsak je graviran na dveh plateh, vsaka plat ima vgravirani dve knjižni strani v negativu. Material za izdelavo blokov je bilo drevo »decandrous persimmon«, posebno drevo, ki raste v vrtovih pagod. Les drevesa ima idealne lastnosti za obdelavo in trajno arhiviranje: mehek za vrezovanje, prikladen za oblikovanje, se ne upogiba in se težko lomi. Velikost blokov se razlikuje od enega metra do blokov velikosti 40–50 cm in najmanjših, ki merijo 15 x 20 cm. Površina lesa je zaradi tiskanja prevlečena s črno barvo in tiskarskim oljem, ki ščiti les pred vlago, termiti in plesnijo. Bloke so izdelali mojstri obrtniki v okoliških vaseh, kjer so se specializirali za izdelavo blokov. Takoj prepoznamo osnovno razliko med vietnamskimi bloki in evropskimi knji- gami pred Guttenbergom in po njem. Evropi je bil pred Guttenbergom tisk tuj, po izumu tiska pa so po končanem tiskanju razdrli matrice in črke ponovno premešali za nov tisk. V Vietnamu so matrice obdržali, kar bi lahko poimenovali preddigitalizacijski postopek za načelo: »make once, use many times«. Pred letom 1997 so za vse bloke skrbeli izključno menihi na tradicionalen način. Bloke so hranili na sedmih policah, ki so bile izrezljane kot male pagode, vsaka polica je imela stolp, streho in ležišče za blok in vratca, ki so jih zaklenili in zavarovali dostop do blokov. S posebnim rastlinskim oljem so odgnali požre- šne termite in tako zaščitili les. Bloke iz zbirke molitev so postavili še v posebne pečnice ali kahlice, ki so vzdrževale primerno temperaturo za hrambo. Zaščito pred črvi je omogočal neprijeten vonj lepila iz bivolje kože, ki so ga uporabljali kot vezivo v črnilu. Vseeno so se pri rokovanju z bloki in pri tiskanju pojavile poškodbe, zato je bilo treba izdelati načrt digitalizacije, ki bi omogočala dostop do vsebine širši javnosti, hkrati pa bi preprečila nastajanje novih poškodb, ki nastajajo pri transportu, čiščenju in tiskanju. Bloke so popisali, napravili inven- tarje, očistili, uredili v serije, modelirali z rhamnoneuronovim papirjem, foto- grafirali in videodokumentirali. Pri pripravah na digitalizacijo so spoznali, da za takšne materiale standardi še niso pripravljeni. Zato so pripravili priporočila za rokovanje z materiali pred digitalizacijo, ki naj bi preprečila poškodbe pri rokovanju (zlom materiala, poškodbe zaradi neustreznih kemičnih sredstev za zaščito lesa). Pri tem so se oprli na izkušnje, ki so jih pridobili restavratorji-kon- servatorji iz Južne Koreje. V Saigonu stoji sodobna kopija pagode Vinh Nghiem. Obiščejo jo nešteti turisti, posebej ob polni luni in ob mlaju pa Vietnamci, ki v pagodi prižigajo sve- če. Kupujejo tudi ptičke, ki jih nato osvobodijo iz kletk. Tako simbolično rešijo eno dušo. Zaključimo torej tudi mi s poročilom in poletimo na prostost kot ptič- ki. Acta es fabula! Aleksander Lavrenčič 313 Letnik 41 (2018), št. 1 Bojan Cvelfar, Srbska pravoslavna cerkev na Slovenskem med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, zbirka Razpoznavanja = Recognitiones 31, Ljubljana 2017, 554 strani. Knjiga Bojana Cvelfarja, ki je izšla konec leta 2017, poglablja poznavanje pravoslavja na Slovenskem in zapolnjuje vrzel v strokovnih tekstih na to temo. Neraziskanost in pomanjkanje relevantne literature o neki temi lahko vzamemo kot resno pomanjkljivost in oviro pri raziskovanju, lahko pa v tem – kot avtor – uzremo priložnost in izziv za zahtevno, a tudi hvaležno in zadovoljujoče oranje ledine. Po Cvelfarjevih besedah ga je v izbor teme njegovega raziskovanja pre- pričalo več dejavnikov – eden izmed odločilnih je bila odmevna razstava Zgodo- vinskega arhiva Celje o porušenih celjskih cerkvah (V hiši mojega očeta je mnogo bivališč, 2003), ki je razkrila dotlej še neznane vire za zgodovino pravoslavne cerkvene občine v Celju, z njihovim izdajanjem in interpretacijo pa je nadaljeval s kritično izdajo Kronike Srbske pravoslavne parohije v Celju, napisane leta 1937 (2010). Pričujoče delo je seveda veliko obsežnejša in zahtevnejša sinteza, ki teme- lji na večletnem raziskovalnem popotovanju med knjižnicami in arhivi v Slove- niji, Srbiji in na Hrvaškem, ki hranijo arhivsko zapuščino in periodiko o delova- nju treh pravoslavnih cerkvenih občin v Sloveniji (Ljubljana, Maribor in Celje), ki jim je posvečena monografija. Umestitvi v čas in prostor ter seznanitvi z glavnimi poudarki zgodovine vzhodne (zlasti srbske) cerkve je posvečeno uvodno pregledno poglavje, ki tudi popolnemu laiku odstre pogled v strukturo (hierarhija, terminologija), zgodo- vino in delovanje (premoženje, financiranje) pravoslavne cerkve. Zasnova uvo- dnega poglavja je izčrpna, a ravno dovolj obsežna, da bralca, ki ga prvenstveno zanima osnovna tema monografije, na prehod k bistvu ne pusti čakati predolgo. Časovni okvir glavnega dela tega zgodovinskega pregleda je namreč ome- jen z letnicama 1918 in 1941, ko je z velikim zedinjenjem in življenjem v Kraljevi- ni SHS (Jugoslaviji) delovanje srbske pravoslavne cerkve (SPC) opazneje poseglo tudi v slovenski prostor, ki ga je dotlej brez konkurence obvladovala RKC. Tako SPC kot RKC sta se po velikem zedinjenju znašli v vlogah, ki ju nista bili vajeni – vsaka zase sta bili dotlej namreč monopolni instituciji (RKC na področjih bivše Avstro-Ogrske, SPC v Srbiji), po letu 1918 pa sta se morali sprijazniti z dejstvom, da bosta morali svoj vpliv deliti. Zedinjenje se je z nekaj pretresi zgodilo tudi v samem pravoslavju – SPC so se kasneje priključile tudi bosanska, črnogorska, vojvodinska in makedonska pravoslavna cerkev ter se oblikovale kot »državna« Avtokefalna združena pravoslavna cerkev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Sloven- cev. Nov državni okvir s pravoslavno dinastijo, državnim aparatom in vojaškim vrhom, ki so moralno in materialno podpirali pravoslavje (čeprav sta bili tako v vidovdanski kot v oktroirani ustavi država in cerkev ločeni), je omogočil, da nekaj tega zmagovitega duha zanese tudi v Slovenijo, kjer so (razen posameznih vasi v Beli krajini) bili pravoslavni verniki dotlej precej redko posejani. Vse tri obravnavane pravoslavne občine imajo kar nekaj skupnih potez – v vseh so (še pred njihovo formalno ustanovitvijo) opravljali dušnopastirsko službo vojaški duhovniki, prostor za bogoslužje so našli v vojaških kapelah – in pogosteje ka- kor v katoliških najemali prostor za svojo liturgijo v evangeličanskih cerkvah. Pa še nekaj je zanimivo: Vse omenjene cerkvene občine je v 30. letih preteklega sto- letja zaznamovalo slovensko »razkolništvo«, ko so si posamezni laiki, združeni v Bratstvo pravoslavnih Slovencev (sicer neuspešno), prizadevali »slovenizirati« pravoslavje v Sloveniji (s slovenskimi duhovniki vred). Kljub ločitvi cerkve od države in nerazrešenemu položaju posameznih cerkva znotraj kraljevine (na- mesto medverskega zakona so konec 20. in v začetku tridesetih let 20. stoletja 314 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions sprejeli parcialne ustave za posamezne veroizpovedi, konkordat z RKC pa je na- sedel v parlamentu), je v vladi med letoma 1918 in 1929 sedel tudi minister ver, liturgije najpomembnejših veroizpovedi pa so bile vključene v življenje države, šole in vojske. Prav teh manifestacij se avtor dotakne pri obravnavi vseh treh cerkvenih občin. Pri številčnosti, odmevnosti in blišču posameznih pravoslav- nih manifestacij je seveda prednjačila Ljubljana kot središče oblasti in kasneje banovine, čeprav je tudi Celje – še posebej po dograditvi cerkve sv. Save – gostilo kar nekaj pomembnih verskih dogodkov (1933. dva sabora pravoslavnih du- hovnikov in leta 1935 1. kongres pravoslavnih Slovencev). Pravoslavna cerkev je z naklonjenostjo gledala na zanimanje Slovencev za pravoslavje (sodelovanje pri obredih in na prireditvah) in tudi prestope katoličanov, čeprav se je zaveda- la, da gre pri večini »prestopnikov« za oportunizem in karierizem sicer versko mlačnih ljudi. Svojim vernikom se je želela približati vsepovsod – skrbela je za versko dejavnost v bolnišnicah, sanatorijih in zdraviliščih (Rogaška Slatina, Gol- nik, Vurberk), duhovno oskrbo pa je nudila tudi v zaporih (Begunje, Maribor). Vseprisotnost pravoslavja v javni sferi je bila zaslužna za dejstvo, da se je število vernikov med vojnama najbolj povečalo prav v pravoslavni cerkvi, kar je seve- da motilo prej monopolno RKC, ki je (pogosto privoščljivo) spremljala razmere med pravoslavnimi verniki in duhovniki, še zlasti tedaj, ko so v javnost prišle za vero in cerkveno organizacijo neprijetne informacije. Kljub nekakšnemu »državnemu« statusu pravoslavja pa so imeli v obrav- navanih mestih pri formiranju cerkvenih občin in zlasti gradnji cerkva nemajh- ne težave, ponekod povezane s prostorsko umestitvijo, povsod pa z zbiranjem potrebnih sredstev – še najlažje je šlo v Celju, ki je svojo pravoslavno cerkev dočakalo leta 1932, vendar so jo Nemci, tako kot mariborsko – še nedokončano, porušili ob začetku vojne. Arhitekt vseh treh cerkva je bil Momir Korunović. Z drugo svetovno vojno, ki je zarezala v pravoslavje na Slovenskem globoke rane, Cvelfar tudi zaključi svojo monografijo, ki tako po tematiki kakor zasnovi pri- naša v slovensko historiografijo pomembno obogatitev in osvetlitev (pre)dolgo spregledane teme, ki je v številnih elementih precej več, kakor »zgolj« zgodovi- na vere. Aleksander Žižek Dekade: sedemdeseta 1970–1979, Celje. Avtorji prispevkov: Bojana Aristovnik, Borut Batagelj, Bojan Himmelreich, Sonja Jazbec, Jože Kranjec, Anja Prša, Vesna Sirk, Hedvika Zdovc, Aleksander Žižek; urednika: Borut Batagelj, Vesna Sirk, Zgodovinski arhiv Celje, 2017, 120 strani. V letu 2017 je Zgodovinski arhiv Celje (ZAC) med drugim izdal tudi kata- log k razstavi Dekade: sedemdeseta 1970–1979. Celje. Razstava je bila na ogled v razstavišču Zgodovinskega arhiva Celje od decembra 2017 do konca maja 2018. »Z obravnavo sedemdesetih let 20. stoletja v luči arhivskega gradiva Celja in okolice prihajamo na polovico serije Dekade«, pravi idejni avtor projekta Bo- rut Batagelj. Serijo je ZAC začel že leta 2015, in sicer z obravnavo devetdesetih. Projekt se bo zaključil s petdesetimi – dekado, ko je bil Zgodovinski arhiv Celje ustanovljen. Katalog je razdeljen na več poglavij, ki obsegajo vsa pomembnejša podro- čja človekovega življenja in delovanja. Avtorji kataloga in razstave so arhivisti ZAC, ki so pripravili prispevke s področij, s katerimi se tudi poklicno ukvarjajo. Hedvika Zdovc v katalogu popisuje področje uprave, v njenem prispevku pa izvemo, da je Skupščina občine Celje leta 1971 sprejela nov statut, ustanovila kar 20 samoupravnih interesnih skupnosti, t. i. SIS-ov na vseh pomembnejših 315 Letnik 41 (2018), št. 1 področjih (npr. za zdravstveno varstvo, telesno kulturo, vzgojo in izobraževa- nje, socialno varstvo, komunalo itd.), leta 1975 pa je za nadzor nad izvrševa- njem občinskih predpisov ustanovila občinsko stražo. Uspešno je izvedla tudi oba razpisana referenduma za uvedbo samoprispevkov, s katerima so zgradili nekaj šol in vrtcev, skušali pa so dvigniti tudi družbeni standard. Sonja Jazbec in Anja Prša sta preučevali področje pravosodja in pišeta, da se je v sedemdesetih povečalo število kaznivih dejanj zoper splošno varnost ljudi in premoženja, kar je bila predvsem posledica povečane socialne diferenciacije med ljudmi, poja- vila se je tudi problematika neustreznega varovanja družbenega premoženja in pa kadrovanja na nekaterih odgovornejših delovnih mestih, kjer so zaposlovali tudi za težja kazniva dejanja in prestopke pravnomočno obsojene osebe. Zara- di naraščajočega števila prometnih nesreč so začeli izvajati razne preventivne akcije, del preventive pa je bila zaostritev kaznovalne politike. Pogosti vzroki prometnih nesreč so bile slabe ceste, alkoholiziranost prometnih udeležencev in neprilagojena hitrost. Za pravosodje je bila pomembna tudi reorganizacija sodišč leta 1978, ko so uvedli temeljna sodišča. Ta so delovala vse do ponov- ne reorganizacije leta 1994. Področje družbenopolitičnih organizacij (DPO) je opisal Bojan Himmelreich. Njihova glavna naloga je bila širiti politični ideali- zem na vsa področja človekovega delovanja. Kako? S propagando, organizira- njem proslav ob občinskih in državnih praznikih, s političnimi manifestacijami, ustanavljanjem političnih šol in tečajev za člane DPO brez formalne izobrazbe itd. Skrb je bila namenjena tudi idejnopolitičnemu usposabljanju novinarjev. Leta 1979 so v Celju organizirali znamenito akcijo Nič nas ne sme presenetiti (NNP), s katero so želeli predstaviti pripravljenost države ob napadu. Kot al- ternativo cerkvenemu je oblast na pobudo Zveze komunistov (ZK) ponudila t. i. socialistični krst, kjer je bilo mogoče novorojencu svečano dodeliti ime pri ma- tičarju. Področje gospodarstva in potrošništva je opisal Jože Kranjec. Nekatere pomembnejše gospodarske delovne organizacije (DO) v tej dekadi na Celjskem so bile: Cinkarna, Emo, Zlatarna, Metka, Železarna Štore, Mesnine in Mlekarna, na področju gradbeništva pa: celjska enota Gradisa, Ingrad in Remont. Vodilni na področju potniškega prometa je bil Izletnik Celje, na področju turizma pa Kompas Jugoslavije. V sedemdesetih je prišlo do velikega zadolževanja države, energetske krize, inflacije … V takšnih gospodarskih razmerah so imela številna celjska podjetja težave, nekatera tudi s prekinitvami del (stavkami). Ne glede na krizo je država vseeno vlagala v gospodarstvo. Med večje investicije šteje- mo podpis pogodbe Železarne Štore s Fiatom o proizvodnji traktorjev, tovarni Libela in Toper sta dobili novi proizvodni hali, Emo novo tovarno radiatorjev in kontejnerjev, Izletnik Celje pa novo avtobusno postajo. Pri gospodarstvu seveda ne moremo pozabiti na ekologijo. Celje se je v sedemdesetih dušilo v žveplovem dioksidu in posledice so bile vidne v večjem številu dihalnih obolenj, uničenih gozdovih ipd. Del gospodarstva je tudi potrošništvo, ki se je v tej dekadi precej razmahnilo. Kupna moč in zaposlenost ljudi sta bili večji, zaradi poceni posojil in inflacije pa je bilo lažje odplačati kakšen kredit. Pomembnejše DO s področja trgovine na Celjskem so bile: Merx, Trgovsko podjetje Center, Tkanina, Moda, Tehno-mercator, Slovenija Merkur, Kovinotehna, Avtomotor Celje in Avto Celje. Merx je v tem obdobju spadal med največja slovenska podjetja, Tehno-merca- tor je leta 1971 odprl znamenito sodobno opremljeno (tekoče stopnice, klima) veleblagovnico T na Gubčevi ulici, kjer se je dalo poleg pohištva in avtomobilov kupiti vse. Tkanina se je v svoji veleblagovnici (nekdaj Stermecki) ponašala s prvimi tekočimi stopnicami v Celju, leta 1976 pa je dogradila poslovno stavbo ob Voglajni, kjer se danes nahaja Zgodovinski arhiv Celje. Področje vzgoje in izobraževanja je opisala sourednica kataloga Vesna Sirk. Najprej omeni, da se je v sedemdesetih število prebivalstva in zaposlenih mater v Celju povečalo, kar so kot prostorsko stisko čutili predvsem otroci v vrtcih in šolah. Prostorsko stisko so vrtci med drugim reševali z uvajanjem vzgojno-varstvenih družin in organi- ziranjem potujočega vrtca, nekaj šol in vrtcev pa je s pomočjo samoprispevkov 316 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions občanov zgradila občina. Politična ideologija je močno vplivala na šole, tako so se nekatere celo preimenovale po narodnih herojih, npr. II. osnovna šola Celje v Osnovno šolo Slavka Šlandra, na srednjih šolah so uvedli nov predmet, in sicer samoupravljanje s temelji marksizma, na Pedagoškem šolskem centru pa so za- čeli usmerjeno izobraževanje. Na veliko veselje otrok se je v tej dekadi delovni teden v šolah skrajšal s šestih dni na pet dni. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je na področju celjskega osnovnega šolstva nastala nova tvorba: Zdru- ženje osnovnih šol (ZOŠ), ki je delovalo vse do razpustitve leta 1991. Sledi po- dročje zdravstva, ki ga je opisala Bojana Aristovnik. V svojem prispevku piše, da je zdravstvo v sedemdesetih močno zaznamovalo združevanje zdravstvenih organizacij. Bolnišnica Celje je v tem obdobju predvsem vlagala v lastne objekte in bolnišnično opremo. Leta 1976 je sprejela idejni projekt izgradnje novega dela bolnišnice, ki je bil realiziran v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi na področju kulture je prihajalo do združevanja ustanov, piše Bojan Himmelrei- ch. Med drugim sta se združili Mestna ljudska in Študijska knjižnica v Osrednjo knjižnico, ki se je leta 1979 preimenovala v Knjižnico Edvarda Kardelja. Velik uspeh je v tem obdobju doživljal Teden domačega filma (TDF), ki je poskrbel, da je Celje enkrat letno postalo središče jugoslovanske kinematografije. Leta 1970 se je vokalni skupini New Swing Quartet – Black Stars pridružil znameniti Celjan Oto Pestner, v tem času pa se je v Celju uspešno uveljavljal tudi mladi pevec Franjo Bobinac. Sedemdeseta so bila leta disco glasbe in v Celju so jo med drugim vrteli v Mladinskem klubu, ljudje pa so se lahko naplesali tudi v hotelu Celeia in mestnem parku. Največji atletski športni dogodek v Celju, piše Borut Batagelj, se je zgodil leta 1976 na Stadionu Borisa Kidriča, in sicer Balkanske atletske igre. Pravi hit dekade pa so bile Trim akcije, ki so pod različnimi gesli, kot npr. »Vsi na kolo za zdravo telo«, pritegnile množice ljudi. Zadnje poglavje je namenjeno Zgodovinskemu arhivu Celje. Aleksander Žižek piše, da je bila ta de- kada zanj precej brezperspektivna. Arhiv je takrat vodil ravnatelj Tone Kolšek, ki je leta 1971 nasledil znamenitega celjskega zgodovinarja prof. Janka Orožna. V sedemdesetih se je ZAC nahajal v Prothasijevem dvorcu, ki je nudil slabe ma- terialne pogoje tako za bivanje kot za hrambo gradiva. Prostorska stiska je bila tako velika, da je arhiv pospešeno iskal nove lokacije. Ena izmed možnosti je bil stari Joštov mlin v Medlogu, ki so ga hoteli prenoviti in dograditi, a se je zata- knilo pri denarju. Poleg prostorske se je arhiv ubadal tudi s kadrovsko stisko. Zaradi slabih pogojev dela in plač za delo v arhivu ni bilo nobenega zanimanja. Katalog Dekade: sedemdeseta 1970–1979. Celje je izšel v 300 izvodih v za- ložbi ZAC. Urednika Vesna Sirk in idejni avtor projekta Borut Batagelj sta osnov- no idejo Dekad, s katerimi se želi poudariti gradivo kot primarni vir raziskova- nja zgodovine, ohranila. Eden od ciljev tega projekta je tudi tesnejša povezava arhiva z lokalno skupnostjo in javnostjo, ki je pri razstavi in posledično katalogu lahko sodelovala tako, da je posodila ali podarila gradivo. Ljudje pa so se lahko prostovoljno z gradivom »mrežili« tudi na družabnih omrežjih tako, da so upo- rabili enotni ključnik #dekade70. Vesna Sirk 317 Letnik 41 (2018), št. 1 Vodnik po arhivskem gradivu 1. svetovne vojne. Uredil Jure Volčjak. Izdali: Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Nadškofijski arhiv Ljubljana; Koper: Pokrajinski arhiv Koper, Škofijski arhiv Koper; Nova Gorica: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici; Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, Nadškofijski arhiv Maribor; Celje: Zgodovinski arhiv Celje; Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju. 623 strani. S predstavitvijo tematskega vodnika z naslovom Vodnik po arhivskem gra- divu 1. svetovne vojne tudi navzven zaključujemo drugi skupni projekt sloven- skih javnih in cerkvenih arhivov po letu 2014. Ponovno smo dokazali, da z do- bro voljo in vztrajnostjo zmoremo premagati ovire, ki se hote ali nehote pojavijo na strmi poti do cilja. Vojna sama po sebi je nekaj strašnega, svetovna pa sploh. 1. svetovna voj- na je trajala dolga štiri leta, njene posledice so bile strahotne. Občutili je niso samo fantje in možje, ki so se borili za cesarja na različnih frontah široko po Evropi, temveč tudi njihovi domači, njihovi starši, žene in otroci. Slednji so mo- rali skrbeti za dom in gospodarstvo, trpeli pomanjkanje in po svojih močeh pri- spevali za ublažitev vedno slabših razmer v državi. Veliko ljudi je fronta prisilila v odhod z doma. Odšli so na pot begunstva. Vojna, za katero so zmotno mislili, da bo zmagovita in kratkotrajna, je terjala visok davek. Mnogi so žal veliko pre- zgodaj tragično končali svoja življenja in za seboj pustili žene in nepreskrbljene otroke. V Sloveniji je veliko družin, ki se še vedno spominjajo 1. svetovne vojne; že zaradi tega, ker je eden od njihovih prednikov padel kot žrtev ali pa se je boril na eni izmed uničujočih front. Slovencem se je zagotovo najbolj vtisnila v spomin »domača« soška fronta, na kateri se je boril marsikateri Slovenec v avstro-ogrski armadi in tam pustil svoje življenje. Med njimi tudi moj praded. Knjiga, ki jo predstavljamo, izhaja pod okriljem Nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne (2014–2018),3 v katerem so zastopa- ni tudi slovenski javni in cerkveni arhivi: Arhiv Republike Slovenije oziroma slo- venski nacionalni arhiv (ARS), šest regionalnih oziroma zgodovinskih arhivov (Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Pokrajinski arhiv Koper (PAK) in Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG), Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) in Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP)) ter trije arhivi katoliške cer- kve (Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) in Škofijski arhiv Koper (ŠAK)). S pričujočo knjigo se slovenski arhivi tako pridružujemo spominjanju 100. obletnice konca soške fronte. Priprava vodnika je bila zaupana Koordinacijskemu odboru (KO), ki je bil sestavljen iz 10 članov; vsak arhiv je imel po enega predstavnika. Člani so bili: moja malenkost (Jure Volčjak) (ARS, vodja), Jure Maček (PAM), Teja Krašo- vec (PAK), Lilijana Vidrih Lavrenčič (PANG), Barbara Žabota (ZAL), Bojan Him- melreich (ZAC), Aleš Jambrek (ZAP), Blaž Otrin (NŠAL), Lilijana Urlep (NŠAM) in Luka Tul (ŠAK). Naloga koordinacijskega odbora je bila spremljanje dela v arhivih, usklajevanje in končno priprava tematskega vodnika po arhivskem gradivu 1. svetovne vojne, ki se hrani v desetih slovenskih javnih in cerkvenih arhivih, ter tako raziskovalcem in preostali zainteresirani javnosti omogočiti lažji pregled in raziskovanje zanimivega in tudi dolgo po krivici prezrtega ob- dobja naše zgodovine. Odločeno je bilo, da se vodnik dokonča do praznovanja 100. obletnice preboja soške fronte, kar nam je tudi uspelo, in da vodnik izide tako v tiskani kot tudi elektronski verziji, ki se bo lahko kasneje dopolnjevala. Popisi fondov in zbirk tako odražajo stanje popisanega gradiva po posameznih 3 Internetni vir: http://www.100letprve.si. Pridobljeno 26. 1. 2018. 318 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions arhivih, delno pa se razlikujejo tudi od pristopa, volje in zagnanosti vsakega popisovalca posebej. Vodnik je razdeljen na deset sklopov, pri čemer je vsakemu arhivu na- menjeno samostojno poglavje. Posamezen fond oziroma zbirka je (p)opisana s svojo signaturo in imenom ter tudi časovno opredeljena, in sicer na dva načina. Časovno obdobje v oklepaju, ki stoji na začetku, zamejuje čas nastanka gradiva v celotnem fondu oziroma zbirki oziroma čas delovanja posameznega organa, drugi del pa definira čas nastanka gradiva, ki se strogo nanaša samo na gradivo 1. svetovne vojne. Podobno je opisan tudi obseg gradiva. V oklepaju so navedeni podatki za celoten fond oziroma zbirko, izven oklepaja pa samo za obdobje 1. svetovne vojne. Popisni obrazec vsebuje tudi polje za vpis naziva ustvarjalca gradiva. Ta je naveden v slovenski obliki, če pa obstaja tudi tujejezično ime, je navedeno tudi to. Nekaj stavkov je namenjenih tudi posameznemu ustvarjalcu gradiva in zgodovini fonda oziroma zbirke. Kratka historiata je bilo treba se- staviti samo za tiste fonde in zbirke, ki so nastali v obdobju 1. svetovne vojne oziroma v primeru osebnih fondov. V drugih primerih historiate izpuščamo, saj uporabniki do najnovejše verzije historiatov lahko dostopajo na spletu, najdejo pa jih tudi v drugih vodnikih in drugod. Na ta način smo se poskušali izogniti podvajanju podatkov, vodnik pa narediti čim bolj pregleden in prijazen uporab- nikom. Najpomembnejše polje popisnega obrazca je zagotovo opis vsebine fon- da oziroma zbirke. Vsebina je opisana s kratkimi in jasnimi ključnimi besedami. Če trenutni popisi to omogočajo, je tudi časovno in količinsko definirana. Popi- sni obrazec vsebuje še štiri popisne elemente, in sicer jezik gradiva, pripomočke za uporabo, bibliografijo in opombe. Arhivsko gradivo o 1. svetovni vojni, ki ga hranijo slovenski arhivi, je pisano v različnih jezikih, v slovenščini, nemščini, ita- lijanščini, madžarščini ipd. Če že obstaja kak starejši pripomoček (npr. arhivski inventar, arhivski popis, objavljeni inventar ipd.), smo v obrazec vpisali njegov naslov in letnico izdelave le-tega. Če je bil pripomoček tudi objavljen, smo dopi- sali še ime in priimek avtorja. Zadnja elementa sta bibliografija in opombe. Po- lje bibliografija smo namenili seznamu literature o fondu oziroma zbirki, ki se nanaša na obdobje 1. svetovne vojne. V zadnjem polju, opombe, pa je največkrat mogoče najti opozorila o stanju ohranjenosti gradiva. Na konec vodnika smo uvrstili še celoten seznam literature, ki jo najdemo pri posameznih popisih fondov oziroma zbirk, za lažje iskanje pa je na voljo tudi krajevno in imensko kazalo. Zaradi specifične narave arhivskega gradiva, obdobja in posledic 1. sve- tovne vojne vodnik časovno ni strogo omejen z letnicama 1914 in 1918, torej z začetkom in koncem 1. svetovne vojne, temveč smo vanj vključili tudi obdobje pred vojno in po njej. Tako v njem najdemo npr. gradivo o sarajevskem atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, gradivo o vojaških operacijah, pri čemer je v našem, slovenskem, primeru zagotovo poudarek na soški fronti in njenih posledicah, gradivo, ki govori o ujetnikih, vojaških bolni- cah, gradivo, ki zadeva civilno prebivalstvo (npr. prehrano, preskrbo, cenzuro, kazenske zadeve, zapuščinske razprave itd.), gradivo, ki zadeva vojaštvo (kot spomine vojakov, vojne spise, spomenike, pokopališča, kostnice, prekope voja- kov itd.). Oglejmo si še nekaj značilnih fondov in zbirk za obdobje 1. svetovne vojne. Arhiv Republike Slovenije kot slovenski nacionalni arhiv hrani gradi- vo centralnih uradov na Dunaju, npr. raznih ministrstev, ki je bilo prevzeto po razpadu avstro-Ogrske monarhije leta 1918 in se nanaša na ozemlje novona- stale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev; dalje gradivo osrednjih deželnih organov iz časa habsburške monarhije, Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije, gradivo okrajev, sodišč (tako rednih na višjih stopnjah kot tudi okrajnih in posebnih so- dišč), vojaške fonde, gospodarske fonde, šolstva, znanosti in zdravstva, številni pa so tudi osebni fondi in razne zbirke, med katerimi ne smemo pozabiti na 319 Letnik 41 (2018), št. 1 Slovenski filmski arhiv, ki hrani zanimivo filmsko gradivo o 1. svetovni vojni; primer enega filma smo lahko videli ob začetku današnje predstavitve. Regionalni oziroma zgodovinski arhivi hranijo gradivo, ki je nastalo pri poslovanju uradov na lokalnem nivoju. V primeru regionalnih oziroma zgodo- vinskih arhivov so izjemno pomembni fondi posameznih občin, okrožnih in okrajnih sodišč, šol, gospodarstva (npr. hranilnic in posojilnic ter raznih stano- vskih združenj), rodbinski in osebni fondi ter posamezne manjše zbirke, npr. zemljevidov, slik, fotografij ipd. Regionalni oziroma zgodovinski arhivi hranijo izjemno gradivo, ki daje vpogled v življenje in delo posameznika na različnih koncih države v specifičnem lokalnem okolju. Izjemne vrednosti je tudi arhivsko gradivo, ki ga hranijo trije cerkveni arhivi. Poudariti velja npr. gradivo o oddaji cerkvenih zvonov, vizitacije posa- meznih župnij, dnevnike duhovnikov, službene tabele duhovnikov, poročila župnijskih uradov o bolnih in umrlih vojakih, pogrešanih vojakih ipd. Posebno vrednost predstavljajo matične knjige, župnijske kronike in oznanilne knjige ter, podobno kot v javnih arhivih, gradivo raznih manjših, a izjemno pomemb- nih zbirk. Pričujoči vodnik po 899 fondih in zbirkah je rezultat skupnega dela 72 arhivistov, ki je nastal ob zglednem sodelovanju vseh omenjenih desetih sloven- skih javnih in cerkvenih arhivov. Lahko rečem, da bo prišel prav marsikatere- mu raziskovalcu. Lansko leto sem ga imel priložnost predstaviti na mednarodni konferenci RK v Moskvi in lahko povem, da je bil vodnik sprejet z veliko naklo- njenostjo in odobravanjem. Zahvaljujem se vsem sodelujočim arhivistom za potrpljenje v času popi- sovanja, direktorjem vseh desetih javnih in cerkvenih arhivov za podporo, obli- kovalcema Danetu Petku in Primožu Karbi pa za vztrajnost pri oblikovanju in ličen končni izdelek. Posebno zahvalo namenjam članom koordinacijskega od- bora, ki so morali prenašati moje prošnje in zahteve, da je knjiga ob koncu taka, kot je. Verjemite, da delo s tako velikim številom sodelujočih ni enostavno. Ve- dno se namreč najde kdo, ki poskuša ovirati delo in tudi v našem primeru je žal bilo tako. Zahvala gre tudi kolegici Petri Svoljšak za sodelovanje pri predstavitvi in Andreju Naredu, ki je leta 2014 kot član Nacionalnega odbora dal pobudo za pripravo vodnika in potem projekt ves čas z naklonjenostjo spremljal. Vrhniški razgledi, zbornik Muzejskega društva Vrhnika. Letnik 1–7, 1996–2017, zvezki 1–17 Vrhniški razgledi so strokovna domoznanska publikacija, ki jo izdaja Mu- zejsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja. Prva številka zbornika je izšla leta 1996. V dveh desetletjih so bili v zborniku objavljeni po- ljudni in strokovni prispevki, ki so doprinesli marsikaj novega k spoznavanju kraja. Leta 1991 se je na pobudo župana Franceta Kvaternika zbrala na Močilni- ku skupina Vrhničanov z namenom, da bi razmislili o prihodnjem razvoju Vrh- nike in njene okolice. Izkazalo se je, da Vrhničani in okoličani vedo bore malo o zgodovini, načinu življenja prejšnjih rodov, naravnih in kulturnih znamenitostih svojega kraja. Zlasti mlajše generacije naj bi bile prikrajšane za splošno izobraz- bo te vrste. Tej začetni pobudi je februarja 1992 sledil sestanek iniciativnega odbora in nato še občni zbor vrhniškega muzejskega društva. Temeljne dejav- nosti društva naj bi bile zbiranje, popisovanje in hramba gradiva o zgodovini Vrhnike. Med najvidnejše projekte društva prav gotovo sodijo Vrhniški razgledi s kopico različnih zanimivih člankov, vezanih na Vrhniko in bližnjo okolico, nje- no preteklost in sedanjost. Uredniški odbor skrbi za recenzije, vabi k sodelova- nju, spodbuja k raziskovanju, proučevanju različnih tem. 320 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions Vrhniške razglede je začelo izdajati Muzejsko društvo Vrhnika, kasneje se je izdajanju pridružil še Zavod Ivana Cankarja, ki je bil pripravljen izdajo zbor- nika finančno podpreti. V dobrih dvajsetih letih je bilo izdanih 17 zvezkov, sode- lovalo je 146 avtorjev s 330 prispevki, poljudnimi in strokovnimi, poleg izvirnih tekstov so objavljeni tudi povzetki znanstvenih člankov. Zbornik je z vsebino sledil usmeritvam, ki so bile dane ob ustanovitvi muzejskega društva in obja- vljene v prvi številki zbornika. Prve tri številke Vrhniških razgledov obravnavamo v prispevku ločeno od drugih, ker je te prve izdalo Muzejsko društvo Vrhnika, ko je vodil uredniški odbor prof. dr. Branko Stanovnik, predsednik društva pa je bil prezgodaj premi- nuli prof. dr. Peter Habič (1934–1998). Prva številka Vrhniških razgledov je izšla ob 120-letnici rojstva Ivana Can- karja. Zbornik je imel 231 strani z 31 prispevki. Uvod, ki ga je Vrhniškim razgle- dom na pot napisal Branko Stanovnik, je hkrati predstavitev objavljenih člankov. O Ivanu Cankarju je pisal France Bernik, o geološkem in paleontološkem pregle- du vrhniške okolice Anton Ramovš, o Blagayevem volčinu Tone Wraber, pesem Blagajana Julka Fortuna, o izvirih Ljubljanice in ogroženosti in varstvu voda v vrhniški občini je pisal Peter Habič, o rimskem Nauportusu in novejših arheo- loških izkopavanjih Janja Horvat. Cvetka Glumac je pripravila dva prispevka, in sicer o arhitekturi cerkve Sv. Trojice in sestavek o usnjarstvu. France Smrekar je pripravil prispevek o šolstvu na Vrhniki, o Vrhniki in njenem gospodarskem položaju sta pisala Peter Habič in Anton Gantar. Poleg izvirnih prispevkov je v tej številki objavljenih nekaj ponatisov Rafaela Ogrina. Ti so opisovali vrhniško preteklost, cesto med Vrhniko in Planino, vrhniške mitničarje, podložnike sa- mostana Bistra in njihove dajatve. V zborniku so še članki o družini Prešeren na Vrhniki, o cerkvenem slikarju Simonu Ogrinu ter slikarju Jožefu Petkovšku in njegovi Beneški kuhinji. Med ponatisi je še članek Jožeta Jenka o vrhniški kra- jevni železnici. Kot posebno zanimivost omenimo prispevek Jožeta Mlinariča o bistriški kartuziji. Zaključni članki so namenjeni ustanovitvi vrhniškega muzej- skega društva in njegovemu delovanju. Zborniku so dodana Pravila Muzejskega društva Vrhnika. V drugi številki zbornika, ki je izšel leta 1999, je bila objavljena povest Rdeče nebo Ivana Malavašiča. Povest se dogaja v 19. stoletju in obravnava pro- blematiko rokovnjaštva. Avtor iz Podlipe je vsestranski ljubiteljski ustvarjalec – pesnik, slikar in pisatelj. V Kmečkem glasu, Ognjišču in Družini objavlja romane, povesti in podlistke. Leta 2000 je izšla tretja številka Vrhniških razgledov, kjer so bili objavljeni referati s Posveta o sožitju na zahodnem delu Barja. Peter Habič je s pomočjo ob- čine Vrhnika, zveze kulturnih organizacij in Muzejskega društva Vrhnika 26. 11. 1998 organiziral posvet na Vrhniki. V zborniku je bilo objavljenih 23 člankov, ki so obravnavali prostorsko in razvojno problematiko, kmetijstvo in ekonomski položaj, vzdrževanje vodnih in poljskih poti, gozdarstvo, lovstvo in druge dejav- nosti, ki so bistvenega pomena za življenje, delo in razvoj Vrhnike ter okoliških krajev: Lovstvo na Ljubljanskem barju, Voda na Ljubljanskem barju, Ljudje na Ljubljanskem barju, Travišča in druga negozdna vegetacija zahodnega dela Lju- bljanskega barja, Sožitje med gozdom in drugimi rabami prostora na zahodnem obrobju Ljubljanskega barja, Vzdrževanje vodotokov in zložba zemljišč na Barju, Socioekonomski položaj kmetijstva na Barju … Nekaj člankov je posvečenih pa- šni rabi travišč, govedoreji in reji drugih domačih živali. Udeleženci posveta so premišljevali tudi o ohranitvi naravnega bogastva, sonaravnem gospodarjenju s prostorom, pridelovanju ameriških borovnic in pozidavi na območju Barja. Pripravili in objavili so Memorandum za Ljubljansko barje. Več avtoric pa je pri- pravilo program organiziranega turističnega vodenja po Barju. Dodatek k zbor- niku je posvečen prezgodaj preminulemu pobudniku ustanovitve Muzejskega društva Vrhnika, duhovnemu vodji in dolgoletnemu predsedniku prof. dr. Petru Habiču. Njegov dolgoletni sodelavec Andrej Kranjc je pripravil obsežen prispe- 321 Letnik 41 (2018), št. 1 vek, posvetil ga je vodilnemu slovenskemu geografu, krasoslovcu in speleologu Petru Habiču. Članku je dodal še znanstvenikov življenjepis. Špela Habič je zbra- la in objavila njegovo bibliografijo. Zbornik prva leta ni redno izhajal zaradi finančnih težav, društvo je težave pri izdaji reševalo s prostovoljnim delom in donacijami. Ko je leta 2001 odstopil prvi urednik Vrhniških razgledov Branko Stanovnik, je prevzela uredništvo Ma- rija Oblak Čarni. Finančne težave so se v času od leta 2001 do 2003 razrešile. Uredniški odbor je našel način sofinanciranja, ki se je izkazal za uspešnega, so- deč po obsegu posameznih zvezkov in njihovem številu. Cankarjev dom – kasne- je novoustanovljeni Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika je bil pripravljen finančno podpreti izdajanje zbornika. Od leta 2003 zbornik redno izhaja. Urednica Vrhniških razgledov Marija Oblak Čarni je ob izidu vsake številke pripravila uvodno in zaključno besedilo. V uvodu je seznanila bralca z vsebi- no prispevkov in njihovimi avtorji. Zaključek tvorita vsakoletno poročilo o delu muzejskega društva in vrhniška kronika. Poročilo je pripravljala do letošnjega leta Marija Oblak Čarni, vrhniško kroniko je za zbornik začel pisati Gašper To- minc šele leta 2006. Osrednji del zbornika tvorijo članki s področja domoznan- stva, šolstva, industrije, umetnosti … Veliko prostora je namenjenega vidnejšim osebam, ki so tako ali drugače vplivale na vrhniško življenje, med njimi so župa- ni, učitelji, duhovniki, slikarji, pisatelji, inženirji ... O slovenskem pisatelju, dramatiku in pesniku – največjemu mojstru slo- venske besede Ivanu Cankarju (1876–1918) je v Vrhniških razgledih objavlje- nih veliko zanimivih prispevkov. Ob pisateljevi obletnici rojstva je leta 2006 izšla sedma številka razgle- dov, ki je v večjem delu posvečena Ivanu Cankarju. Tu so objavljeni referati s posvetovanja o Cankarju, ki so ga organizirali na Dunaju maja 2001 v gostišču Pri deseti Mariji. Slavnostni govornik je bil France Bernik z referatom Slogovni pluralizem pri Cankarju. Koreferate so prispevali Michael Guttenbrunner Ivan Cankar – dosmrtno, Erwin Koestler Po tolikih letih, Lev Detela Literarne remi- niscence na Cankarjev Ottakring. Objavljenim referatom so v zborniku dodali še druge članke o Cankarju. Alenka Auersperger je prispevala članek o bivanju Cankarja v Sarajevu Ivan pri bratu Karlu v Sarajevu: pred sto leti v Bosni cen- zurirana Cankarjeva črtica Krivica. Avtorica je za članek poiskala vire v Sara- jevu in Zagrebu. Temu članku sledi časovni trak pisateljevega življenja in dela Ivan Cankar (1876–1918) življenje in delo Darje Gabrovšek Homšak. O Cankarju so pripravile sestavek z naslovom Se še spomnimo Cankarja tri avtorice Marija Iskrenović, Katja Oblak in Dora Šemrov, sicer vodičke v Cankarjevi spominski hiši. Učitelja Jerneja Černeta, ki je Cankarja učil v drugem razredu, je predstavila Tatjana Hojan. Ob stoletnici rojstva Franca Dobrovoljca, avtorja Cankarjevega albuma, je predstavil v osmi številki Igor Bratož v sestavku France Dobrovoljc. V članku Idealist na klancu: težave s Cankarjem in filmom je Igor Koršič ob dveh filmih Na Klancu in Idealist razmišljal o možnosti filmske adaptacije njegovih del pri nas. Ob stoti obletnici izida Cankarjevih Hlapcev leta 2010 je uredniški od- bor Vrhniških razgledov znova povabil k sodelovanju Alenko Auersperger. Za ta zbornik je pripravila dva članka. Prvega o drami Hlapci Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!: Ob 100. obletnici Cankarjeve drame Hlapci. Dramo je napisal v Sarajevu, ko je bil na obisku pri bratu Karlu. Članek je zani- miv, ker je avtorica poleg samega obiska Cankarja opisala sočasno dogajanje v Bosni. Drugi članek o cenzuri zgoraj omenjene Cankarjeve drame je pripravila v sodelovanju z Marijo Oblak Čarni. Alenka Auersperger je tudi v petnajsti številki Vrhniških razgledov obja- vila dva prispevka, ki obravnavata pisateljevo bivanje na Dunaju. Prvi tekst je namenjen nesrečni usodi Cankarjeve sestre Karoline, ki odstre medsebojne od- nose sestre, brata Karla in Ivana. To je bil tudi čas, ko je Cankar postal volilni 322 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions kandidat na listi socialdemokratov. V naslednjem prispevku Na ženitovanje je avtorica še podrobneje opisala desetletje pisateljevega življenja v predmestju Dunaja, ki je povezano z družino Loeffler; kot piše, je Cankar pri njih našel svoj drugi dom in se zbližal s hčerko Steffi. K člankom o Cankarju dodajamo še v dvanajsti številki objavljen prispe- vek z naslovom Etnološka interpretacija itinerarija po poteh Cankarjeve matere. Pripravili so ga študentje etnologije pod vodstvom prof. Vita Hazlerja in Bože Gratenauer Bratuž. V članku opisujejo objekte ob poti od Klanca na Vrhniki sko- zi Staro Vrhniko, Žažar in Horjul do Vrzdenca, rojstnega kraja Neže Pivk, Can- karjeve matere. V obsežnem prispevku z naslovom Enajsta šola, Bog s teboj!: od stare kranjske zbadljivke do sinonima za šolo življenja Borisa Golca, ki je objavljen v deveti številki Vrhniških razgledov, je opisan izvor stare kranjske zbadljivke, ki se v Cankarjevem literarnem delu prelevi v sinonim za šolo življenja. V uvodu nam avtor predstavi Cankarja in njegovo enajsto šolo, a nas v nadaljevanju pre- seneti z dejstvom, da je ta pojem obstajal že davno pred Cankarjem – torej gre za enajsto šolo v predcankarjevski dobi. Izraz se je prvič pojavil že leta 1774, zapisal ga je višnjegorski mestni sodnik Johann Reichard. V dvanajsti številki je bila objavljena reportaža Vesne Marinčič Ivan kot Vrhničan: le najstarejši še pomnijo Cankarja. Prispevek je napisala za časopisno hišo Delo leta 1976, ob Cankarjevi 100-letnici rojstva. Prispevek je nastal v po- govoru z Ivanom Tischlerjem. V trinajsti številki Vrhniških razgledov sta objavljena dva članka o Cankar- jevem spomeniku na Vrhniki. Prvega je pripravil Damir Globočnik o pripravah in gradnji spomenika, drugega Marjeta Adamič o spominski knjigi ob odkritju spomenika 10. 8. 1930 na Vrhniki. Cvetka Koderman je v štirinajsti številki pisala o Cankarjih iz Velike Ligoj- ne. Pri raziskavi je odkrila, da je bila Mrlakova kajža (Velika Ligojna 31) nekoč dom pisateljevih prednikov. Od 17. stoletja je sledila družini, njihovim porokam in selitvam, pri tem je našla zapis o pisateljevem pradedu Antonu Cankarju, roj. l. 1737, ki je živel v omenjeni kajži. Prihodnje leto 2018 bomo praznovali 100-letnico Cankarjeve smrti. Za predpriprave na to obletnico je Tatjana Oblak Milčinski pripravila prispevek za sedemnajsto številko z naslovom Cankarjevo leto 1976. Pregledala je arhive, prelistala časopise in literaturo. Na podlagi raziskave je zbrala zanimivo paleto vseh prireditev, ki so jih pripravili v tem letu ob 100-letnici rojstva, in sicer na koncertih, razstavah, gledališčih, šolah, društvih … V zborniku je objavljenih nekaj prispevkov o vrhniških slikarjih. Andrej Smrekar je pripravil članek o Mateju Sternenu (1870–1949). V deveti številki razgledov je Janez Kos s pomočjo podatkov, ki jih je našel v Franciscejskem ka- tastru iz leta 1824, opisal posest slikarjevega deda Tomaža Sternena. V četrti številki je uredniški odbor objavil spominski zapis Marjana Marolta o slikarju Jožefu Petkovšku (1861–1898). V Maroltovem zapisu, ki ga hranijo v Arhivu Re- publike Slovenije, je avtor zapisal spomine Janeza Mikelča na slikarja Petkovška Mikelčevi spomini na Petkovška. Ob razstavi del Milogoja Dominka v Cankarje- vem domu leta 2012 je Pavel Mrak predstavil slikarjevo delo in njegov kratek življenjepis. Za osmo številko pa je Mrak pripravil prispevek o akademskem sli- karju Božidarju Grabnarju (1946–2004). Akademski slikar Floris Oblak (1924– 2006) je leta 2004 podaril občini Vrhnika 50 svojih umetniških slik. Seznam teh slik je objavljen v Vrhniških razgledih številka 16. Objavljen je tudi poslovilni go- vor Milčka Komelja in Anke Grom Im memoriam Florisu Oblaku, ki sta ga imela na Žalah ob pogrebni slovesnosti 22. 9. 2006. Milček Komelj je ob 150. obletni- ci rojstva Jožefa Petkovška pripravil za dvanajsto številko zbornika dva članka: Skrivnosti slikarja Jožefa Petkovška: pogled na recepcijo njegove ustvarjalnosti. in Bolečina slikarjevega brezdomstva. V zadnji številki Vrhniških razgledov je pri- spevek Damijane Bergant o slikarju slovaško-nemškega porekla, ki je bil rojen 323 Letnik 41 (2018), št. 1 v Budimpešti kot Czimber Joszef Pal. Slikar je kasneje prevzel psevdonim Pavol Tesár (1953–2015). Od leta 1980 se je posvečal slikanju in študijskim potova- njem, leta 1992 se je ustalil v Sloveniji, sprva v Brežicah, nato v Piranu in končno v Ljubljani. V Sloveniji je deloval kot svobodni umetnik. Slovenski javnosti se je predstavil na desetih razstavah. Prispevek je nastal ob njegovi spominski raz- stavi na Vrhniki Argonavti na Vrhniki. Poleg pisatelja Ivana Cankarja je bila na Vrhniki rojena še vrsta pomemb- nih mož. O pisatelju, novinarju, učitelju Karlu Grabeljšku - Gabru (1906–1985) je ob 100-letnici rojstva napisala krajši tekst Suzana Potočnik Obletnica rojstva Karla Grabeljška - Gabra. Tereza Kores je bralcu v sedmi številki revije pred- stavila Marjana Marolta (1902–1972), znanega slovenskega pravnika in ume- tnostnega zgodovinarja, ki je domovino zapustil v povojnih letih. O njem piše že v četrti številki zbornika tudi Darinka Koderman Patačko. Andrej Kranjc je prispeval članek o speleologu in krasoslovcu Francetu Habetu. Ob odkritju spo- menika trem vrhniškim krasoslovcem Ivanu Michlerju (1891–1982), Francu Habetu (1901–1999) in Petru Habiču (1934–1998) je bil v Vrhniških razgledih objavljen govor Branka Stanovnika. Veterinarskemu polkovniku Ivanu Gromu (1878–1957) sta v deseti številki zbornika posvečena dva prispevka. Prvega je spisal Radoslav Tomaž Grom, drugega Jože Jurca. V enajsti številki so predsta- vljeni geolog Janez Petkovšek (1852–1941), karikaturist in ilustrator Marjan Bregar (1928–2009), univ. dipl. inž. gradbeništva Jože Coren (1933–2010). Ži- vljenje živinozdravnika dr. Iva Ogorelca (1903–1966) je opisal Jože Jurca. V član- ku se dotakne njegovega študija veterine v Zagrebu in ustanovitve Veterinarske fakultete v Ljubljani. Rafaela Ogrina (1885–1966), ljubitelja in raziskovalca vrh- niške zgodovine, opiše Anja Frković. Ivana Ogrina (1875–1951), veleposestni- ka, trgovca in politika, predstavi Iztok Petrič. Sledi njegovi zanimivi življenjski poti od Vrhnike do Brazilije, kjer je kot uspešen in ugleden poslovnež postal celo avstrijski častni konzul. Po vrnitvi v domovino se je naselil na Lavrici, kjer je pustil neizbrisen pečat svojega delovanja. O stolnem kanoniku in pesniku dr. Mihaelu Opeki (1871–1938) je pripravil prispevek Janez Tomšič. Olga Pivk je v enajsti številki orisala delo duhovnika Hicingerja (1812–1867), zgodovinarja, pesnika in pisatelja, v prispevku z naslovom: Podlipa in Žažar v zapisih Petra Hicingerja in njegovih naslednikov. Sledita članka o bratih Jager. O duhovniku in čebelarju Francisu Jagru (1869–1941) je pisal Franci Dovč, o bratu Franci- sa Jagra, arhitektu Ivanu Jagru (1871–1959), pa Pavel Mrak. Muzejsko društvo Vrhnika jima je odkrilo spominsko ploščo. O dogodku je poročala Nataša Oblak Japelj. Inženirju elektrotehnike dr. Matiji Seligerju (1925–2012) sta namenjena dva članka, ki sta ju prispevala Zdenek Mohar in Smiljan Ogorelec. Življenjsko pot vrhniškega sodnika dr. Franca Moharja (1893–1960) je v štirinajsti številki opisal Zdenek Mohar. O vrhniškem županu Gabrijelu Jelovšku (1858–1927), ki je vodil vrhniško občino od 1889 do1908, je zbrala podatke in opisala njegovo življenjsko pot Marija Oblak Čarni. Marjana Kos je pripravila prispevek o Jo- žetu Sikyti (1910– 1971), glasbeniku, pevcu, igralcu, ki je bil tudi projektant vrhniškega kulturnega doma – Cankarjev dom. V njem je Sikyti kasneje aktiv- no deloval: režiral predstave, skrbel za scenaristiko in nastopal kot igralec. V sedemnajsti številki Jože Kurinčič predstavi Franca Kunstlja (1914–1945), du- hovnika, pisatelja, pesnika, dramatika in urednika, ki je v kratkih zgodbah orisal življenje preprostih, dobrih ljudi vrhniškega okolja. Zanimivi so Kunstljevi opisi starih običajev in ljudskih pobožnosti. Kot študent je bil aktiven na kulturnem področju tudi na Vrhniki, bil je med ustanovitelji študentskega društva Vrhnika in urednik društvene revije Močilnik. O poljudnoznanstvenem listu Močilnik, ki ga je leta 1940 izdajal Dijaški krožek Vrhnika, je v enajsti številki pisala Tatjana Oblak Milčinski. Tatjana Hojan že vrsto let pripravlja za Vrhniške razglede obsežne življe- njepise o učiteljih, ki so učili na tamkajšnji osnovni šoli. Doslej je pripravila za zbornik dvaintrideset prispevkov o življenjskih usodah učiteljev in učiteljic, za- 324 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions služnih za razvoj šole in izobrazbo ter vzgojo vrhniških otrok. Avtorica je poleg že omenjenih člankov o učiteljih za peto številko zbornika napisala prispevek o vrhniških učiteljih in njihovem aktivnem delovanju v strokovnih organizacijah. Za deveto številko je pripravila za objavo spomine pradeda Toneta Hojana. V Vrhniških razgledih so bili objavljeni na podlagi raziskav tudi članki o vrhniški osnovni šoli. O šoli je pisal Janez Kos Iz kronike ljudske šole na Vrhniki 1900- 1920. V petih nadaljevanjih je izšel prispevek Vrhniška šola skozi čas, pripravila ga je Aleksandra Serše. Arhivsko gradivo o šoli, ki je bilo vir za prispevek, je obsežno in bogato s podatki o šoli, učiteljih in učencih. Mnogo izvemo tudi o dogodkih izven šole, saj so bili učni kader in učenci zelo povezani s krajem. V prispevku sledimo razvoju šole od prvih začetkov v letu 1796 do leta 1960. Se- znanimo se s prvimi maloštevilnimi učenci in posameznimi učitelji, šolskim po- slopjem, ki ni ustrezalo potrebam šole, povečanju števila razredov, otrok in uči- teljev in gradnji novega šolskega poslopja v začetku 20. stoletja, obdobju obeh vojn, organizaciji šolstva v Avstro-Ogrski, v državi SHS, Kraljevini Jugoslaviji in SFRJ. Olga Pivk je pisala o šoli v Podlipi. Avtorica je sledila razvoju šole od prvih začetkov poučevanja v času ustanovitve duhovnije l. 1790 do enorazrednice, ki je bila ustanovljena l. 1909/10. Šolsko poslopje so dobili v Podlipi šele leta 1919. Francka Zalaznik pa v zapisu Moji spomini na šolo pripoveduje o spominih na vrhniško šolo, ki jo je obiskovala med letoma 1927–1936. Vrhnika je zanimiva za raziskovalce tudi z gospodarskega stališča in tako se je z raziskovanjem arhivskega gradiva odstrla marsikatera zanimiva zgodba o tamkajšnjih podjetjih, tovarnah in njihovih lastnikih. Med članki naj omeni- mo prispevek Olge Pivk Od obrtnih delavnic do industrije usnja Vrhnika. Marje- ta Adamič je pripravila prispevek o stavki usnjarskih delavcev v tovarni Carla Pollaka. O nastanku usnjarne Kalin v Mokronogu in njeni selitvi na Vrhniko je pisal Franc Okrajšek. V obseženem in zanimivem prispevku Veliki ljudje v ma- lem kraju: zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lavrenčičevega posestva v Verdu je Nataša Oblak predstavila zgodovino družine Kotnik - Lenarčič od začetkov do zatona. Članek dopolni naše predstave o uspešnih podjetnikih prve polovice 20. stoletja in njihovih povojnih usodah. Olga Pivk nam predstavi tovarno za lesne izdelke in harmonije Josip Lenarčič. O harmonijih in Josipu Lenarčiču sta pisala Tatjana Oblak Milčinski in Peter Caserman. Vrhniško muzejsko društvo je našlo leta 2007 enega Lavrenčičevih harmonijev in ga odkupilo. Več kot sto let star harmonij danes krasi preddverje Cankarjevega doma na Vrhniki. Na podlagi raz- iskave, ki jo je opravila Marija Lukanc leta 1986 za diplomsko nalogo na oddel- ku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je nastal članek o kovaštvu na Vrhniki v 20. stoletju. Katja Istenič je pripravila dva prispevka o Industriji usnja Vrhnika. V štirinajsti številki Vrhniških razgledov je objavila intervju z Đorđem Nikolčićem, ki je iz rodne Bosne po drugi svetovni vojni kot sirota našel svoj novi dom v Sloveniji, na Vrhniki. V naslednji številki je objavila zapis pogovora z dolgoletnim strojarjem Miho Markičem, v prispevku z naslovom Zgodovino In- dustrije usnja Vrhnika so zaznamovali tudi optanti. V sedemnajsti številki Vrhni- ških razgledov je objavljen še pogovor Nataše Oblak Japelj z usnjarjem Tinetom Bradeškom (1923–2015). Avtorici je opisal svojo življenjsko pot od usnjarskega vajenca pred vojno do usnjarja, ki je med vojno delal na osvobojenem ozemlju, po vojni pa v vrhniški tovarni IUV kot cenjen usnjarski mojster. Prispevek nam poleg usnjarske tehnologije razkriva še čas in razmere, v katerih je živel in delal. V sedemnajsti številki so kar štirje prispevki namenjeni posredno ali neposredno obrti. Avtorji so Olga Pivk, Janez Kos, Nataša Oblak Japelj in Ema Goričan skupaj z Marijo Oblak Čarni. Nepričakovano odkrito arhivsko gradivo Gospodarskega zapisnika Društvenega doma 1913–1927 in blagajniške knjige 1930–1941 je bilo povod za objavo članka Rokodelski dom na Vrhniki. Bralca bo gotovo pritegnil seznam tujih rokodelcev, ki so v letih 1930–1936 bivali v domu na Vrhniki in se seznanjali z načinom dela v vrhniških obrtnih delavnicah. O Knjigi čevljarske bratovščine na Vrhniki, ki je ohranjena za obdobje 1804–1940, 325 Letnik 41 (2018), št. 1 piše Janez Kos. Ema Goričan in Marija Oblak Čarni sta prispevali članek o enem redkih Slovencev Francu Potrebuješu (1928–1997), ki je še v 20. stoletju izde- loval stilno pohištvo. Olga Pivk je za dvanajsto številko pripravila prispevek o opekarnah – nekdaj cvetoči vrhniški industriji. Posebno pozornost je posvetila dvema največjima, Kotnikovi in Jelovškovi. Zdenek Mohar je pisal o težkem delu v ope- karnah in ostankih vrhniških glinokopov – bajerjih. Stevo Dozet piše o geologiji Podlipske doline. V šesti številki je objavljen članek Katarine Oblak o Kuclerjevem kamnolomu pri Lesnem Brdu, ki je bil leta 1991 zaradi svoje bogate fosilne narave in geoloških posebnosti zaščiten kot naravna dediščina. Ljubljansko barje je posebna krajina, ki ji zadnje čase posvečamo precej pozornosti, saj nas skrbi narava in njena zaščita. Barje je zaščiten habitat, a žal še kljub temu z njim ne ravnamo, kot bi si to območje zaslužilo. Mnogi prispevki v zborniku nas opozarjajo na občutljivost tega področja, marsikomu od odgo- vornih je še vedno pomembnejši zaslužek kot zaščita okolja in prebivalcev. O društvu za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja je za petnajsto šte- vilko zbornika pripravil članek Janko Verbič. O izboljšavi kmetijskih zemljišč na Barju in zadružni dejavnosti kmetov v preteklosti je v peti številki pisal Franci Dovč. Janez Drašler in Tomaž Cunder sta pisala o kmetijstvu na Vrhniki. Špela Habič spremlja Ljubljanico, skrivnostno reko sedmerih imen, v celotnem nje- nem toku in z vsemi njenimi pojavnimi oblikami. Olga Pivk piše o Ljubljanici kot vodni poti, ki je že v davnini povezovala jug in sever, v prispevku Čolnarjenje po Ljubljanici. Barju je bila posvečena že tretja številka Vrhniških razgledov, ki je izšla leta 2000. O prebivalstvu občine Vrhnika je na podlagi arhivskega gradiva nastalo nekaj člankov Sonje Anžič, Janeza Kosa, Janeza Žitka in Katje Istenič. Sonja Anžič je pripravila štiri članke na podlagi popisov prebivalstva, ki jih je objavila v Vrh- niških razgledih v štirih zaporednih zvezkih, in sicer v petem, šestem, sedmem in osmem. V prvem je napisala uvodni članek o popisih prebivalstva. Opisala je prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja in v dodatku popisa- la prebivalce krajev Mirke, Verd, Bistra, Podlipa in Zaplana. V naslednji številki zbornika je obdelala Bevke, Blatno Brezovico, Drenov Grič, Lesno Brdo, Malo Ligojno, Sinjo Gorico in Žažar. Nadaljevala je z objavo v naslednjih dveh zbor- nikih, in sicer je v sedmemsledil popis prebivalstva Vrhnike (brez Hriba) 1890 – kjer je opisana tudi vsa Cankarjeva družina. V osmem je objavila popis prebi- valstva Stare Vrhnike, Velike Ligojne in kraja Hrib. Tudi Janez Kos je pripravil več prispevkov o prebivalstvu sredi 19. stoletja na podlagi župnijskih popisov duš v Verdu, na Mirkah, v Bistri in kraju Hrib. Za enajsto številko zbornika je pripravil zanimiv prispevek z naslovom Prebivalci Stare Vrhnike po popisu duš od leta 1834-1847. Status animarum – popis duš je vodila cerkev, da bi spremlja- la versko življenje posameznikov, a so vanje vpisovali tudi druge podatke, tako velikost hišnih posesti, poklice in migracije prebivalcev. Kot zanimivost je avtor dodal še stara hišna imena, ki jih je že leta 2010 zbral domačin Andrej Erzno- žnik. V čas 17. stoletja je posegel v članku o gospostvu Bistra, kjer je opisal pod- ložnike po urbarju iz leta 1659 samostanskega zemljiškega gospostva v Verdu, na Mirkah, v Podlipi in še nekaterih drugih krajih. Janez Žitko je v deseti številki zbornika objavil seznam priimkov, zbranih na osnovi krstnih matičnih knjig za obdobje 1633–1745. O priseljevanju na Vrhniko v 20. stoletju govori prispevek Katje Istenič. Prvi bolj množičen val je povzročila prva svetovna vojna in doga- janje na soški fronti. Po Rapalski pogodbi se je tam naselilo več primorskih op- tantov. Po drugi vojni pa je bilo priseljevanje še bolj množično, zaradi vrhniške industrije in vojaške enote, ki je bila nameščena na Vrhniki. Tatjana Oblak Milčinski v prispevku Vrata v Verdu. Oblikovani in simbol- ni pomen hišnih vhodov obravnava obdobje 19. in 20. stoletja. Za razumevanje omenjenega obdobja pa seže tudi v preteklost. Piše o odkritem več kot pet ti- 326 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions soč let starem lesenem kolesu, ki je bilo najdeno na robu današnjega Verda in spregovori o prvi naselitvi tega območja. Po daljšem uvodu sledi osrednji del prispevka o vratih na Verdu, ki so eden izmed najpomembnejših delov hiše tako s funkcionalnega kot likovnega in vsebinskega vidika – so meja med javnostjo in zasebnostjo. Članek je obsežen, saj nam avtorica poleg vrat predstavi tudi stavbe, ki so bile zgrajene pred letom 1945, in sicer predstavi 39 hiš od Bistre do Verda in po Janezovi vasi nazaj do Vrhnike. V deveti številki avtorica opiše še kulturno življenje Verda v 20. stoletju. Janez Kos v osmi številki zbornika piše o gradbenih parcelah in hišah posestnikov v katastrski občini Vrhnika v letu 1824. Polona Zalokar je pripravila za objavo tri prispevke z naslovom Hiše se spreminjajo, sle- dovi ostajajo. Prvi članek je izšel v deveti številki, bralca popelje po vrhniški Stari cesti, seznani ga z zgodovino najstarejše vrhniške ulice in hišami ob njej. Vsebino prispevka pa je popestrila še z objavo načrtov in fotografij teh hiš, tekstu je do- dala še zanimive zgodbe o prebivalcih. V drugem prispevku Hiše se spreminjajo …, ki je bil objavljen v deseti številki, je opisala vrhniško Gradišče skozi stoletja. V tej številki sta objavljena še teksta nekdanjih stanovalcev Gradišča: Marija Habič pripoveduje o brezskrbni mladosti in dobrih ljudeh v Gradišču Spomini na našo mladost v Gradišču: gradiški otroci smo imeli vse, kar imajo veliki. Marjan Sedej pa obuja spomine na Gradišče v prispevku Gradišče 9 – prečudoviti dom. V enajsti številki Polona Zalokar nadaljuje z objavo Hiše se spreminjajo …, tokrat je nani- zala zgodbe hiš in ljudi na Voljčevi cesti in Klisu, odkriva mnoge znamenitosti in poslopja, med njimi tudi staro vrhniško šolo. Z opisom Klisa pa bralca spomni, da so bile tu pred vojno njive, kjer so sejali žito in sadili krompir. Ob 100-letnici postavitve zanimive, nenavadne vrhniške stavbe – Kun- stljeve vile je bil objavljen članek Nives Klobčar. Marjana Kos pa je po ustnih virih pripravila prispevek iz zgodovine Cankarjevega doma na Vrhniki, in sicer o nastanku, gradnji in delovanju kulturnega doma na Vrhniki. Četrta številka Vrhniških razgledov prinaša članke na temo zgodovine, umetnosti, etnologije in dediščine. Konservatorke Ljubljanskega regionalne- ga zavoda za kulturno dediščino Mojca Arh Kos, Damijana Pediček Terseglav in Petra Jernejc Babič so objavile svoja predavanja, ki so jih imele v Cankarjevem domu na Vrhniki. V njih opozarjajo na umetnostnozgodovinsko, etnološko, kul- turno-krajinsko in naselbinsko dediščino na Vrhniškem. Dragica Skubic in Ma- rija Lukanc sta za trinajsto številko objavili prispevka o etnološki podobi Velike in Male Ligojne ter Bevk. Obe sta objavili raziskavi, ki sta ju opravili ob pisanju diplomske naloge na oddelku za etnologijo na FF v Ljubljani leta 1984. V zbor- niku sta objavljena tudi dva članka o ostankih rimskega zidu med Verdom in Zaplano. Občina in Muzejsko društvo Vrhnika sta izdala o zidu zgibanko, tekst zanjo je pripravil Marko Frelih. V četrti številki zbornika je objavljen prispevek o deloma ohranjenem zidu, ki doslej še ni bil ustrezno raziskan, in kot pravi av- tor članka Janez Kos: »čaka kot Trnuljčica«. V drugem prispevku Pozabljeni zid sta v osmi številki Jure Kusetič in Tine Kernc o zidu objavila rezultate raziskave, ki sta jo opravila v okviru diplomske naloge na oddelku za arheologijo. Ivanka Kurinčič je pripravila prispevek ob stoletnici pomembnih arheoloških odkritjih na Vrhniki. Med zanimivejšimi arheološkimi članki, objavljenimi v zborniku, je prav gotovo Lesena sulična ost iz Ljubljanskega barja avtorja Boštjana Odarja. O nedavno najdenem lesenem kolesu pa je pisala Tatjana Oblak Milčinski v uvo- du že omenjenega prispevka Vrata v Verdu. Oblikovani in simbolni pomen hišnih vhodov. Prispevek Andreja Gasparija in Dimitrija Mlekuža v štirinajsti številki pa seže v prazgodovino. V njem izvemo o naključno odkriti prazgodovinski utrjeni naselbini na hribu Tičnica, ki je datirana okvirno med 1600 in 700 pr. n. š. Fran- ci Dovč je v šesti številki Vrhniških razgledov poročal o raziskovanju leta 2005 na Kočevarjevem vrtu, kjer so odkrili ostanke rimskih stavb, najpomembnejša najdba pa je ploščica z napisom Nauportus. Opis arheološke delavnice o Barju, ki jo je pripravil Mestni muzej in galerije mesta Ljubljana, je pripravila za zbor- nik Ivanka Kurinčič. 327 Letnik 41 (2018), št. 1 Glasbena dejavnost je bila že v preteklosti na Vrhniki zelo razvita. K temu so prispevali nekateri vrhniški učitelji in duhovniki, ki so bili glasbeno izobraženi in so svoje znanje prenašali na učence. Zato nas ne preseneča, da je v Vrhniških razgledih objavljenih nekaj člankov na to temo. Mateja Glušič in Elica Brelih sta v prispevku Razvoj glasbenih dejavnosti na Vrhniki prikazali bo- gato glasbeno udejstvovanje Vrhničanov. Raziskali sta delovanje prvih cerkve- nih pevskih zborov in opisali glasbeno delovanje vse do današnjih dni. Članku dajeta še posebno vrednost objavljena pogovora z danes že preminulima vrh- niškima glasbenikoma Stanetom Habetom in Tonetom Jurjevčičem. Pesmi, ki so jih nekoč poznali na Vrhniki in okolici, je poiskala Tatjana Oblak Milčinski v objavljenih zbirkah dr. Karla Štreklja, Cankarjeve založbe in Slovenske ma- tice. Prispevek so obogatile doslej še neobjavljene Smrekarjeve razglednice iz tistega časa s tematiko slovenskih narodnih pesmi. V osmem zvezku zbornika je Kristina Smrke objavila svojo diplomsko nalogo z naslovom Glasbena dela na besedila Ivana Cankarja, v kateri je podala seznam uglasbenih Cankarjevih del, ki obsegajo zborovske skladbe, opere, samospeve, vokalno-instrumentalna in instrumentalna dela. Kot zanimivost še omenimo, da je bila Cankarjeva Lepa Vida uglasbena in še v času njegovega življenja predstavljena. Predstavljamo tudi vrhniško privatno glasbeno šolo, ki je delovala že od leta 1949 pod okri- ljem Kulturno-umetniškega društva Staneta Dobovičnika. Podatke smo našli v arhivskem gradivu osnovne šole Ivan Cankar, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Lju- bljana. V sedemnajsti številki Marjeta Kržič piše o pihalnem orkestru Vrhnika. Začetek današnjega orkestra sega v leto 1925, ko je Jože Grom okoli sebe zbral navdušene glasbenike. Po njegovi zaslugi še danes po 90 letih na Vrhniki odzva- njajo zvoki pihalnega orkestra. V deseti številki Vrhniških razgledov sta bila objavljena dva prispevka o športu na vrhniškem koncu. Milena Živec je v članku Sokolsko gibanje na Vrhni- ki opisala delovanje sokolskega društva v obdobju med obema vojnama, ko se je to gibanje zelo razširilo. Avtorica je napisala obširen članek, kljub temu da je bilo arhivsko gradivo vrhniškega Sokola ob okupaciji uničeno. Gradivo za pri- spevek je našla v arhivskem gradivu drugih ustvarjalcev, najdene informacije pa je dopolnila s svojimi spomini. Zdenek Mohar je pripravil prispevek O športu na Vrhniki po vojni. Članek sloni na avtorjevih spominih in opisuje predvsem udej- stvovanje moške populacije na športnem področju. Dragica Pelan je v naslednji številki posvetila pozornost ženskemu športu v članku O športu na Vrhniki po 2. svetovni vojni. V dvanajsti številki beremo o Vrhniški šoli letenja z jadralnimi letali avtorja Antona Feferja in v trinajsti številki o uspehih vrhniške košarke v letih 1969 in 1973 Simona Seljaka. Prva svetovna vojna je aktualna tema, tako se ji ni izognilo niti vrhni- ško muzejsko društvo. V ta namen je zbralo gradivo in prispevke o poteku prve vojne in zbrane podatke predalo Inštitutu za novejšo zgodovino za objavo na SIstory. Zbrani podatki so bili hkrati tudi osnova za prispevke, ki so objavljeni v Vrhniških razgledih. V sedmi številki je Olga Pivk objavila prispevek Topovi so začeli pokati in silno grmenje se je slišalo do Vrhnike: Vrhnika v prvi svetovni vojni. Avtorica je prispevala še članek o koncu prve svetovne vojne in italijanski zasedbi Vrhnike leta 1918. Janez Žitko je zbral podatke o padlih Vrhničanih med letoma 1914 in 1918 in jih objavil v deveti številki zbornika. Zbiranje podatkov je bilo zelo dolgotrajno, ker so podatki raztreseni po raznih arhivih. Na prvo vojno spominja tudi prispevek Igorja Berginca, ki obravnava Ivana Cankarja in njegovo delo pred prvo svetovno vojno in med njo. Matevž Grošelj je avtor članka Rupnikova linija v občini Vrhnika, objekt je danes ruševina. Pred drugo svetovno vojno jih je gradila država za obrambo jugoslovansko-italijanske meje pred morebitnim nenadnim napadom Italije. O nemirnem obdobju, ki so ga Vrhničani doživljali v začetku 19. stole- tja, sta objavljena dva članka. Olga Pivk in Janez Žitko sta pripravila za objavo seznam francoskih nabornikov z naslovom Naborniki iz kantona Vrhnika v Na- 328 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions poleonovi vojski. V članku Ruski mornarji na Vrhniki pred 200 leti je Marija Oblak Čarni objavila zapis ruskega častnika Bronevskega o srečanju z Vrhničani, ko je skozi Vrhniko leta 1810 potoval peš s skupino mornarjev iz Trsta v St. Peter- burg. O drugi svetovni vojni piše v osmi številki tudi Alenka Auersperger, in si- cer o zavezniških padalcih na območju Vrhnike z naslovom Vojna leta in zavezni- ški padalci na vrhniškem območju. Prispevek je nastal na podlagi dokumentar- nega filma Ko je gorelo nebo. Poročilo V štirinajsti številki zbornika je objavljeno poročilo Janeza Stanovnika, ki ga je napisal leta 1943, ko ga je Izvršni odbor Osvobodilne fronte poslal na teren. Poročal je o političnih razmerah na Vrhniki avgusta 1943. Članek z naslovom Nekaj datumov iz hudih vojnih let 1941-1945 na Vrhniki in okoliških krajih je pripravila Marija Oblak Čarni ob šestdeseti oble- tnici konca druge svetovne vojne. Avtorica je obudila spomine na povojna leta v prispevku o preskrbi z racionirano hrano v trgovini Jerneja Kranjca na Vrhniki leta 1948 15 dekagramov sladkorja na odrezek 410. V preteklosti je bila Vrhnika nekakšen gospodarski podaljšek Ljubljane. Že od najstarejših obdobij zgodovine je imela Vrhnika večji ekonomski poten- cial kot drugi kraji v okolici Ljubljane. To je bil čas, ko je skozi Vrhniko vodila ena najpomembnejših gospodarskih povezav med južno alpskim prostorom in severnim Jadranom. Gospodarski vidik je zelo obširno obdelal Stane Granda v prispevku Akumulacija kapitala na Vrhniki. Naravne danosti Vrhnike z reko Lju- bljanico in dokaj dostopnim prehodom med notranjostjo in Primorsko so dale možnost transporta in Vrhničanom vir zaslužka. Ukvarjali so se s čolnarjenjem, pretovarjanjem, skladiščenjem in tovorjenjem. Ob modernizaciji, izgradnji cest in železnice pa so se prilagodili novim razmeram, tj. prevozništvu. Avtor ome- nja, da Vrhničani nikoli niso popolnoma opustili kmetijstva, kljub vključenosti v neagrarno gospodarstvo. Avtor je tekst popestril še z obsežnim seznamom poklicev – podjetnikov (obrtnikov) in popisom obsega posesti posameznikov tik pred prvo vojno, posegel v družinske povezave, opisal zanimanje krajanov za področja izven gospodarstva. Gospodarski razcvet Vrhnike je prekinila prva vojna in predvsem po njej podpisana Rapalska pogodba, ki je prekinila nadaljnji gospodarski razcvet Vrhnike. Vrhnika kot trg, občina in njena upravno-teritorialna umestitev je nav- dihnila tri avtorje. Boris Golec prikaže v prispevku Vrhnika prečuden trg razvoj Vrhnike, ki je že od davnine gospodarsko razvita. Vse dejavnosti so bile na Vrh- niki vezane predvsem na rečno pristanišče in potrebe tranzita. Vrhnika je bila zaradi gospodarske živahnosti in velikosti kraja trg, ne glede na to, da njeno go- spodarstvo ni bilo vezano na trgovino in da ni imela ne sejmov ne trške samou- prave. Anka Vidovič - Miklavčič je sestavila mozaik preteklosti občine na podlagi časopisnega gradiva za obdobje med letoma 1929 in 1941 v času županovanja Janka Marolta, Stanka Hočevarja in Ignacija Hrena. Opisala je gospodarsko in kulturno življenje na Vrhniki. To je bil čas, ko so postavili Cankarjev spomenik, ko je na Barju vodil arheološka izkopavanja Schmid, ko je Marolt uredil maj- hen muzej na Vrhniki. Kot vemo, je bilo področje Barja in je še zanimivo zaradi arheoloških najdb. Na Vrhniki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja obstajala muzejska zbirka, ki je nastala na osnovi izkopavanj Walterja Schmida. Prav ta zbirka je botrovala ustanovitvi Muzejskega društva v tistih letih in ideji o usta- novitvi krajevnega muzeja, a žal je te obetavne začetke prekinila vojna. Obdobje na Vrhniki od 1945 do 1994 je obravnaval Janez Kopač z opisom takratnih šte- vilnih teritorialnih sprememb. Podatke za prispevek je črpal iz uradnih listov. V Vrhniških razgledih najdemo še kopico različnih člankov, ki so veza- ni na Vrhniko, njeno preteklost in sedanjost, zato bomo za zaključek nanizali še nekaj izstopajočih člankov. Karol Rustija je pisal o lokalni železnici. Zgodbo o Borovniškem mostu Borovniški most: pravljica borovniškega Barja, ki je bila objavljena v Slovencu kot podlistek avtorja Leopolda Lenarda leta 1915, je s komentarjem objavil Janez Kos v deseti številki Vrhniških razgledov. O hranilni- 329 Letnik 41 (2018), št. 1 cah in posojilnicah na Vrhniki in o mlinih ter žagah na Vrhniškem nas seznani Olga Pivk. Olga Pivk je z Janezom Žitkom pripravila prispevek O vodnih pogonih na Podlipščici in njenih pritokih. Avtoričin je tudi članek o skladišču idrijskega rudnika na Vrhniki. Nastal je na osnovi raziskave o nastanku stavbe, ki še danes stoji ob Ljubljanski cesti na Vrhniki. Stavbo je zgradila avstrijska država leta 1764 za potrebe idrijskega rudnika, in sicer za skladišče žita in drugega blaga, ki so ga prevažali iz Banata proti Trstu. Z objavami je avtorica nadaljevala v pet- najsti številki, kjer je pisala o agrarni operaciji, tj. razdelitvi mejnih senožeti cer- kvenih podružnic sv. Lenarta in sv. Nikolaja na Stari Vrhniki. Cerkvenice omenja kot notranjsko posebnost. Ob 350. obletnici zapisa o sončnem mrku je Katarina Oblak Brown objavila članek z naslovom Sončev mrk. Mrk so opazili menihi leta 1664 blizu Vrhnike, ko so potovali s Štajerskega na Goriško. O videnju so napisa- li poročilo, ki je ohranjeno na dveh letakih. O olepševalnem vrhniškem društvu je pisal Igor Berginc v članku z naslovom 120 let olepševalnega društva Vrhnika – sedanjega turističnega društva Blagajana. O prostovoljnem gasilskem društvu Stara Vrhnika je pisal Roman Pust. Olga Pivk in Janez Žitko sta pripravila čla- nek Elektrika na Notranjskem. Janez Žitko je prispeval še članek Elektrifikacija Notranjske II. Po pripovedovanju Marije Hladnik o šoti in konoplji na Barju je Marija Oblak Čarni pripravila članek za objavo. Na temo šote je za trinajsto šte- vilko zbornika pisal tudi Stevo Dozet. O čebelarstvu so pisali Olga Pivk, Francka Zalaznik in Franci Dovč. Stoletnico čebelarstva na Vrhniki je obeležila avtorica Pivk. Čebelarske spomine sta objavila druga dva avtorja z naslovom 24 panjev za doto. V članku Toneta Simončiča Vrhnika v Filateliji 1827-2011 je objavljen tudi najstarejši poštni žig z napisom Vrhnika (Oberlaibach) iz leta 1827. Janez Žitko je v trinajsti številki predstavil vrhniške značke iz zasebnih zbirk, najstarejša je iz 19. stoletja. Marija Oblak Čarni predstavi v prispevek z naslovom Kje so arhivi vrhniške občine. Bralec izve, kakšni arhivi so se ohranili in kje jih danes hranijo. V Vrhniških razgledih je objavljen tudi članek Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, s posebnim ozirom na Vrhniko in njeno okolico in članek Cesta Pod- lipa Smrečje avtorice Aleksandre Serše. Marta Samotorčan piše o tradicionalnih živih jaslicah Ligojni, kjer je predstavila naravno, kulturno in etnološko dedišči- no vasi. Janez Kos je pisal o lovskem društvu Lovsko društvo: društvena pravila 1878 in 1909 in oris delovanja do leta 1978. Spomine Ele Brenčič sta za objavo pripravila Smiljan Ogorelec in Tatjana Oblak Milčinski. Ob petnajstletnici de- lovanja javnega sklada za kulturne dejavnosti – območne izpostave Vrhnika je Nataša Bergant Možina pripravila članek za Vrhniške razglede. Nika Čelesnik je napisala dva teksta o muzejski dejavnosti na Vrhniki, prvega je posvetila obdo- bju pred vojno, ko so na Vrhniki že imeli arheološko zbirko Muzejska dejavnost na Vrhniki v 30. letih 20. stoletja in o delovanju sedanjega vrhniškega društva 20 let Muzejskega društva Vrhnika. O vizijah društva sta v imenu društva pripra- vila in objavila projektno nalogo Marija Oblak Čarni in Janez Kos z naslovom Muzej Vrhnika: v okviru strategije razvoja kulture, turizma in športa na Vrhniki. V sedemnajsti številki zbornika, ki je izšla 2017, je objavljen članek Več ljudi več ve Janeza Tomšiča o plaketi, ki so jo našli v Verdu pred več kot štiridesetimi leti. Plaketo je opisal že v petnajsti številki Janez Kos. Vsak od avtorjev ima svo- je videnje, mnenje o plaketi. Natančnejše poizvedovanje je opravil avtor zgoraj omenjenega članka. Dokončnega odgovora o plaketi še ni. Povodni mož z Grme- za, Meta z Iga in Štembalov Andrej z Vrhnike je pripovedka Valentina Zarnika Povodni mož, ki jo je za objavo v sedemnajsti številki priredil Janez Kos. Valentin Zarnik (1837–1888) je leta 1855 objavil v dijaškem rokopisnem časniku Vaje dvajset strani dolgo povest o Povodnem možu … K zapisu povedke ga je gotovo spodbudila Prešernova pesem Povodni mož, ki jo je objavil 1830 v Kranjski čbe- lici, l. 1847 v Poezijah. Med zahtevnejšimi projekti društva so tudi razstave, ki jih je društvo v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja in Cankarjevo knjižnico Vrhnika in dru- gimi društvi pripravilo že štiriintrideset. Mnoge razstave, ki so jih pripravili na 330 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions Vrhniki, so gostovale po raznih krajih Slovenije. Katarina Oblak Brown je pri- pravila članek ob razstavi 60 let Zveze kulturnih društev Vrhnika, Borovnica, Log- -Dragomer. K razstavi akademskega kiparja Toneta Lapajneta (1933–2011), ki je bila 22. 10. 2013 na Vrhniki, je bil objavljen njegov življenjepis in del govora, ki ga je imela ob otvoritvi Tatjana Oblak Milčinski. Objavljene so tudi fotografije njegovih razstavljenih skulptur. Ob spominski razstavi 20. Argonavtski dnevi – mogočni preliv časov in prostorov je Katarina Oblak Brown opisala legendo o Jazonu in podala pregled vrhniških praznovanj pri obujanju spominov na legen- do. Ob stoletnici vrhniškega vodovoda je Muzejsko društvo Vrhnika pripravilo razstavo in ob tej priložnosti sta bila objavljena dva članka: Ob stoletnici vrhni- škega vodovoda in Kakšno vodo pijemo na Vrhniki danes. Marija Oblak Čarni je ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja pripravila zanimiv članek k razstavi z naslovom Ljubi Slovenci – ob petstoti obletnici rojstva Primoža Trubarja, ki jo je pripravilo Muzejsko društvo Vrhnika v sodelovanju s Cankarjevo knjižnico in Zavodom Ivana Cankarja. Muzejsko društvo je pripravilo ali pa sodelovalo še pri celi vrsti drugih razstav, ki jih tu nismo omenili. Med njimi so Razvoj usnjarstva na Vrhniki, Vrhnika v prvi svetovni vojni, Vrhnika na pomembni evropski poti, Ko je bila Vrhnika še pristanišče, o vidnejših Vrhničanih, npr. Brata Jager, in razstave o najstarejših vrhniških ulicah ter okoliških krajih. V uvodu smo omenili, da Vrhniški razgledi izhajajo redno že vrsto let kot krajevni periodični zbornik, ki obravnava problematiko širšega geografskega območja in je vsebinsko pester. Ima tudi pomembno vlogo pri raziskovanju kra- jevne zgodovine. Vrhniški razgledi so čtivo za vse, ki jih zanima pretekli in se- danji utrip Vrhnike in okolice, saj so članki napisani poljudno in tako dostopni širšemu krogu bralcev. Mojca Okorn in Zdenka Obal sta pripravili bibliografijo, ki zajema vse objavljene članke, dodali sta še avtorsko in naslovno kazalo za laž- je iskanje želenega članka. Bibliografija je objavljena v prilogi petnajste številke Vrhniških razgledov in v samostojni publikaciji. Digitalizirani članki so na spletu, na portalih SIstory in dLib.si. Aleksandra Serše 331 Letnik 41 (2018), št. 1 Razstave || Exhibitions Potujoča razstava »V zaledju soške fronte« Od julija 2015 do jeseni 2017 Malo po stoti obletnici odprtja soške fronte je bila 16. 7. 2015 v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori odprta razstava V zaledju soške fronte. Razstava je delo petih javnih zavodov s področja kulture: treh arhivov (poleg koordinatorja sta sodelovala še Pokrajinski arhiv Koper in Pokrajinski arhiv Nova Gorica) in dveh muzejev (Zgornjesavski muzej Jesenice in Tolminski muzej). Koordinacijo vseh sodelujočih je prevzel Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki pokriva območje bivše Kranjske in ima v svojih fondih tudi veliko gradiva o prvi svetovni vojno in iz nje. V njegovem imenu je projekt vodila in koordinirala arhivska svetnica Judita Šega. Glede na to, da so pri ustvarjanju razstave prevladovali arhivi, je razu- mljivo, da je bil koncept pretežno zasnovan na arhivskih virih, tako pisnih kot slikovnih. Marsikateri dokument je prvič zagledal luč sveta prav zaradi razstave, ki se ukvarja z vsemi glavnimi poudarki zalednega življenja v času vojne. Raz- stava obsega 21 razstavnih panojev in je razdeljena na naslednja poglavja: Od- prtje soške fronte, Italijanska zasedba slovenskega ozemlja, Življenje za avstrijsko obrambno črto (vse Lilijana Vidrih Lavrenčič), Vojaške železnice (Mira Hodnik), Gradnja cest in poti (Marko Mugerli), Vojaške tovorne žičnice (Marija Kos), Zao- strene gospodarske razmere na Kranjskem (Hodnik), Industrija za potrebe vojske (Mugerli), »Krvava justica«, Bombardiranje civilnih objektov (oboje Barbara Pe- šak Mikec), Bela smrt (Mugerli), Vojna pregnala množice ljudi (Teja Krašovec), Vojni ujetniki (Barbara Žabota), Iz ognjenega pekla v zavetje bolnišnic (Judita Šega), Za sprostitev in zabavo (Elizabeta Eržen Podlipnik) in Zaključni boji na soški fronti (Vidrih Lavrenčič). 332 Ocene in poročila o publikacijah in razstavah || Reviews and Reports on the Publication and Exhibitions V frontno zaledje je od maja 1915, ko je v vojno na strani antante vstopila kraljevina Italija, spadala skoraj cela Kranjska. Za 90-kilometrsko frontno črto med Bovško kotlino in Jadranskim morjem se je začelo povsem drugačno življe- nje. Že dan po uradnem vstopu v vojno so Italijani prodirali v slovenske kraje ob Soči, zasedli Kobarid, Kolovrat, Brda in se ustavili pred Gorico in obronki Krasa. V nekaj urah so prebivalci teh krajev postali begunci, saj je bilo treba vasi zaradi bližajočih se bojev izprazniti. Tisti na avstrijski strani so se preselili v zbirne centre v notranjost Avstro-Ogrske, tisti, ki so ostali na zasedenem ozemlju, so odšli v taborišča v notranjost Italije. Meja med neposrednim zaledjem in širšim zaledjem je tekla od Jesenic skozi Bohinjsko Belo, Bohinjsko Bistrico do Cer- knega in Idrije, naprej do Ajdovščine in po Vipavski dolini do Razdrtega, mimo Prema in Ilirske Bistrice do Jelšan. Življenje za to črto je bilo podvrženo vojaški oblasti in strogim varnostnim ukrepom. Civilne oblasti so se umaknile v zaledje. Do frontne črte je bilo treba potegniti ali na novo zgraditi cestne in železniške povezave, zaradi goratega terena tudi žičnice – vse v službi preskrbe vojakov z opremo in hrano. Dotlej zakotni kraji in doline so postali vez med fronto in svetom v zaledju, npr. Baška grapa, Selška dolina, Poljanska dolina … Dotedanje kolovoze so utrjevali in širili v moderne ceste, ki so zmogle prevoze težke vo- jaške mehanizacije in orožja ter brezštevilnih vojaških enot na fronto in z nje. Najbolj znana vojaška tovorna žičnica je tekla iz Bohinja do Bogatinskega sedla, pozneje še naprej do Krna in Mrzlega vrha z nekaj odseki proti drugim delom srednjega odseka soške fronte. Skupaj je bilo na soški fronti zgrajeno preko 240 kilometrov žičnic. V zaledju pa so za potrebe vojske delali prebivalci in tudi industrija. Na- stajale so kolarske, mizarske, sodarske in druge vrste delavnic. Vojaki so morali biti oskrbljeni tudi s perilom in obleko, čevlji in osebno opremo. Industrija se je usmerila v izdelavo orožja in potrebne opreme, od bodeče žice, delov za žičnice, gradbenega materiala za ceste, do bajonetov, nabojnikov in tulcev za granate. V življenju v zaledju so postale nepogrešljive ženske, ki so prevzele dotedanja moška opravila in tako delno pripomogle k lastni emancipaciji. Spremenila se je pokrajina, poleg novih cest so zrasle tudi nove stavbe, tovarne, letališča, bolni- šnice, nastajala so vojaška pokopališča. V mestih so se parki spreminjali v njive, na podeželju so njive postajale vojaški tabori. Ljudje so se srečali s tujci, nezna- nimi jeziki, drugačnimi navadami. Vojno stanje je prineslo vojaško organizacijo preskrbe (aprovizacijo), vojaški način kaznovanja prekrškov (hitra sodišča), v Ljubljani so na Suhem bajerju pod Golovcem ustrelili vsaj 23 obsojencev, civili- stov, vojaških dezerterjev in vojakov. Leta 1917 so zaledje večkrat napadla ita- lijanska vojaška letala. Njihovi cilji so bili vojaški in industrijski objekti pa tudi civilna naselja, npr. Koroška Bela, Idrija, Ljubljana … Poleg že opisanih tegob so se v zaledju spopadali predvsem s pomanjka- njem hrane in drugih potrebščin, s poplavo vojaščine in beguncev ter prisilnimi ukrepi države, kot npr. oddajo živine in pridelkov, konfiskacijo cerkvenih zvo- nov, vojnimi posojili, zbiralnimi akcijami ipd. Že kmalu so v zaledje začeli pri- hajati tudi vojni ujetniki, ki so jih občine najemale kot pomožno delovno silo za pomoč civilistom ali za lastne potrebe. Na ljubljanskem gradu je bila karanten- ska postaja za italijanske vojne ujetnike, številni ruski ujetniki so predstavljali ceneno delovno silo. Posledica takšne »preobljudenosti« območij za frontno črto je tudi šir- jenje nalezljivih bolezni, predvsem kolere in tifusa. Stalna prisotnost vojakov in odsotnost domačih moških je botrovala porastu števila nezakonskih otrok, vedno večje pomanjkanje pa tudi razcvetu prostitucije. Dogajalo se je, da so se sklepale tudi trdnejše in daljnosežnejše zveze, a so bile bistveno manj številčne kot bežne in kratkotrajne. Velik problem je bilo tudi pijančevanje, zato so ga omejevali z odredbami civilnih in vojaških oblasti, kar pa ni veliko pomagalo. Ob koncu poletja 1917 so prispele v zaledje še nemške vojaške enote. Ob- našanje teh vojakov je bilo še bolj brezobzirno in ošabno, tako da so pustili pri 333 Letnik 41 (2018), št. 1 domačinih zelo slab vtis. S prebojem soške fronte pri Kobaridu 24. 10. 1917 se je končalo dve in polletno obdobje življenja v zaledju bojev, poslušanja topo- vskih izstrelkov, trepetanja pred letalskimi napadi in neprestanega strahu pred vdorom sovražnika čez bojno linijo. Začela pa so se »romanja« civilnega prebi- valstva na opuščeno fronto, ki so trajala še leta po vojni. Številni so si od tam prinesli obleko, orodje in tudi orožje, pri čemer je bilo kakšno tudi smrtonosno za najditelja. Oris obdobja, s katerim se ukvarja razstava V zaledju soške fronte, je na- tančneje predstavljen na 59 straneh kataloga k razstavi. Besedila, ki si sledijo v prej naštetih poglavjih, so primerno kratka in jedrnata, da jih tudi manj poučeni v tej temi preberejo z zanimanjem do konca. Na notranji strani kataloga je do- dan zemljevid soške fronte z označenimi tovornimi potmi, žičnicami in železni- cami, s potekom fronte v posameznih obdobjih in prisotnimi vojaškimi enotami. Tisto, kar ostane povprečnemu bralcu oz. obiskovalcu razstave, so gotovo drobne zanimivosti in za večino nova dejstva, ki jih je v poglavjih vse polno. Vse- kakor pa nas vedno znova preseneti neverjetna učinkovitost tedanjega vojaške- ga stroja glede infrastrukturnih gradenj v visokogorju, ki so jih uspeli zgraditi v tolikšnem obsegu v tako kratkem času. Uspeh razstave se meri tudi po obisku in zanimanju zanjo. Po dosedanjih ugotovitvah, ko je razstava – kot celota ali pa v skrajšani verziji – obšla že 15 krajev, lahko rečemo, da ljudi to obdobje zelo zanima. Tudi lokalni mediji so ji namenili precejšnjo pozornost. Doslej je bila prva svetovna vojna v sloven- skem zgodovinopisju zapostavljena, ob stoletnici pa kljub poplavi dogodkov na to temo zlahka prepoznamo dobre projekte. In »V zaledju soške fronte« to prav gotovo je. Zato je prav, da sta bila razstava in katalog približana tudi tujim obi- skovalcem, ki so jim bili namenjeni povzetki v katalogu in brošure k razstavnim panojem v angleščini, nemščini, italijanščini in ruščini. Za promocijo so bili na- tisnjeni plakati, tudi velikega formata (jumbo), in zgibanke, prav tako v petih jezikih. Ne nazadnje pa je treba omeniti, da k ogledu prispeva tudi kakovostno in všečno oblikovanje razstave ter kataloga, kar je zasluga Studia Aleja iz Radovljice. Razstava je svoje potovanje po Sloveniji končala jeseni 2017 s postavitvijo v Zgodovinskem arhivu Celje. Gostovanje je časovno sovpadalo s počastitvijo spomina na dogodke pred 100 leti, ko se je po preboju pri Kobaridu fronta pre- maknila globoko v Padsko nižino in so ljudje ob Soči končno dočakali težko pri- čakovani mir. Pred tem so si obiskovalci razstavo lahko ogledali v 13 slovenskih krajih, skrajšano različico pa tudi v vhodni avli Zgodovinskega arhiva Ljubljana na Mestnem trgu v Ljubljani. Nataša Budna Kodrič ARHIVSKO DRUŠTVO SLOVENIJE POKRAJINSKI ARHIV KOPER Enota Piran 1000 Ljubljana, Zvezdarska ulica 1 telefon: (01) 241 42 00 e-pošta: domača stran: www.arhivsko-drustvo.si 6000 Koper, Kapodistriasov trg 1 telefon: (05) 627 18 24 telefaks: (05) 627 24 41 e-pošta: domača stran: www.arhiv-koper.si 6330 Piran, Savudrijska 5 telefon: (05) 673 28 40 arhivskodrustvoslovenije@gmail.com 1102 gp.irskm@gov.si Slomškov trg 20 nadskofija-maribor.si ARHIV REPUBLIKE SLOVENIJE Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo INŠPEKTORAT RS ZA KULTURO IN MEDIJE NADŠKOFIJSKI ARHIV LJUBLJANA NADŠKOFIJSKI ARHIV MARIBOR POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR Enota za Koroško Enota za Prekmurje 1102 Ljubljana, Zvezdarska ulica 1, p.p. 523 telefon: (01) 241 42 00 telefaks: (01) 241 42 76 e-pošta: ars@gov.si domača stran: www.arhiv.gov.si Ljubljana, Kongresni trg 1 telefon: (01) 241 42 87 1000 Ljubljana, Metelkova 4 telefon: (01) 478 79 01 e-pošta: 1000 Ljubljana, Krekov trg 1 telefon: (01) 234 75 70 telefaks: (01) 234 75 80 e-pošta: arhiv.lj@rkc.si domača stran: www.nadskofija-ljubljana.si/nadskofija/ 2000 Maribor, telefon: (05) 90 80 120 telefaks: (02) 252 30 92 e-pošta: skofijski.arhiv@ domača stran: www.nadskofija-maribor.si/nadskofija/ index.php/skofijska-kurija 2000 Maribor, Glavni trg 7 telefon: (02) 228 50 00 telefaks: (02) 252 25 64 e-pošta: info@pokarh-mb.si domača stran: www.pokarh-mb.si 2390 Ravne na Koroškem, Čečovje 12a telefon: (05) 994 29 43 e-pošta: vloge@pokarh-mb.si 9000 Murska Sobota, Cvetkova ulica 1 telefon: (02) 228 50 00 e-pošta: vloge@pokarh-mb.si tajnistvo@arhiv-koper.si POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI ŠKOFIJSKI ARHIV KOPER ZGODOVINSKI ARHIV CELJE ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA Enota za Gorenjsko Enota za Dolenjsko in Belo krajino Enota v Škofji Loki Enota v Idriji 5000 Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 3 telefon: (05) 335 87 60 telefaks: (05) 302 77 38 e-pošta: pa-ng@pa-ng.si domača stran: www.pa-ng.si 3000 Celje, Teharska cesta 1 telefon: (03) 428 76 40 telefaks: (03) 428 76 60 e-pošta: zg.arhiv-celje@guest.arnes.si domača stran: www.zac.si 1001 Ljubljana, Mestni trg 27, p. p. 1614 telefon: (01) 306 13 17, 306 13 03 telefaks: (01) 426 43 03 e-pošta: zal@zal-lj.si domača stran: www.zal-lj.si 4000 Kranj, Savska cesta 8 telefon: (04) 280 59 00 telefaks: (04) 202 44 48 e-pošta: zal.kra@guest.arnes.si 8000 Novo mesto, Skalickega ulica 1 telefon: (07) 394 22 40 telefaks: (07) 394 22 48 e-pošta: zal.nme@guest.arnes.si 4220 Škofja Loka, Partizanska c. 1c telefon: (04) 506 07 00 telefaks: (04) 506 07 08 e-pošta: zal.skl@guest.arnes.si 5280 Idrija, Prelovčeva ulica 2 telefon: (05) 372 22 70 telefaks: (05) 372 22 71 e-pošta: zal.idr@guest.arnes.si Trg Brolo 11, p. p. 114, 6001 Koper telefon: (05) 611 72 04 e-pošta: arhiv.kp@rkc.si doma a stran: http://kp.rkc.si/arhivč ZGODOVINSKI ARHIV IN MUZEJ UNIVERZE V LJUBLJANI ZGODOVINSKI ARHIV NA PTUJU 1000 Ljubljana, Kongresni trg 12 telefon: (01) 241 85 80 telefaks: (01) 241 86 60 domača stran: www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/ univerzitetni_arhiv.aspx 2250 Ptuj, Vičava 5 telefon: (02) 787 97 30 telefaks: (02) 787 97 40 e-pošta: zgod.arhiv-ptuj@guest.arnes.si domača stran: www.arhiv-ptuj.si