SEBI ZA SPOMIN Edvard Kocbek BLAZNEŽ Pričakam ga vselej, ko pride na križišče Cankarjeve in Zupančičeve. Vsakokrat se ustavi in ugotovi, da je zašel. Ulici se pomenljivo križata in se nenehoma razhajata na vse štiri strani sveta. Opolnoči je silak bister in vendar nevarno razdražen. vsakikrat se naglo obrne, da bi se rešil iz zasede. vsakikrat izgovori obrazec neusmiljene strategije, s silnim tilnikom stopi v temo. prekorači desetletja in začne staro bojno igro. Vsakikrat odidem za njim na novo omamljen, silak je vedno edenteristi. breme mu je enako težko in naloga nespremenjena, jaz pa sem iz noči v noč vedno bolj zasopel in nemiren, vedno teže se rešujem s križišča dveh ulic. Cankarjeva je razpeta med Trubarjem in Prešernom. Župančičeva pa med Crintovcem in babilonskimi stolpi. Opotekam se za silakom. naenkrat sva si enaka. ne veva več iz pragozda. sama sva ostala od blazne brigade. 1081 SEMAFOR Obstali smo vkopani. omotični od pregonske sle. Z bolečino v trebušni preponi smo se komaj ustavili nad šunino reko z divjimi splavi. nad njo je rdeči sij, zastrmeli smo se vanj. tam so se ustavili drugi lovci. zadihani od istega pregona, zagledali smo se drug v drugega, na obeh bregovih je zadrhtel bes. takšna je postava tega revirja. gre za io, kdo bo koga. Že je zavladal brezmejni suni. nora gostija desetih trenutkov, tihotapsko si segamo v žepe. ocenjujemo si želodee in boke. kakor so nas naučili, tedaj pa se zdrznem in obneniorein. sramotno izpadeni iz igre, sin človekov je nenadoma močnejši, naenkrat se je naselil v njih. neobčutljivi so za nasilje in premoč, prihajajo iz pošastno krotkega sveta, podobni angelom iz C rngrobn. obdarjeni z iznajdbami ljubezni. V hipu me je zapustil spomin. ue vem več. kakšen je sanskrt in kakšna je organizacija loterije, kam vozijo divji splavi in kje je Rim, kdo je poročen s hčerkami inkov in čemu imamo ure na rokah, gordijski vozel mi visi okoli vratu. spodrsnil boni na kačji slini. in nemirno iščem šefa protokola. kako bom prišel na drugi breg. Nič se ne boj. še peče angel. nedolžni so nahranili krivdo. ljubezen je prižgala baklo. Tedaj se je zasvetil zeleni kres. odprla se je nova človeška doba. in že smo zdrveli na drugi breg. nihče nas ne more več zaustaviti, vsakdo mora do konca svoje poti, 1082 tudi tisti, ki nosi skrito rakev. in tisti, ki ga vozijo v rdeči cizi. tisti, ki si zatira potne noge. in tisti, ki razpada mesto države. tisti, ki je razširil sekto alfabetov. in tisti, ki odpravlja otroke, tisti, ki ima zobe iz škofovskega prstana. in tisti, ki bo moral mrtev umreti. VEČERNO POROČILO Vsake tri ure že izmenjam konje. ko potujem okoli sveta. Bil sem v zraku, potem na vodi. zdaj sem na starodavni cesti. Zjutraj sem slonel na ograji oblaka in božal gore, topole in vodomete, opoldne sem krmaril po kitajskih prekopih in počivaj v svetiščih s plesalkami. zdaj. ko je nastal večer, ležim v ciganskem vozu in strmim v temno poslikan strop, vozilo škriplje in se počasi maje. kajti neznansko se mi mudi. Vsake tri ure že izmenjam konje in vsakikrat dobim spremstvo, jesenske ptiče v visoki svetlobi. Vsake tri ure že izmenjam konje. kajti tako neznansko se mi mudi. da se vozim vedno počasneje. Računi govorijo, hitrost je večja. minljivost pa vedno manjša. toda računi ne poznajo resnice. Hitrost je nasprotno vedno manjša. minljivost vedno urnejša in zemeljskost vedno bolj gosta. Vsake tri ure že izmenjam konje. pokrajina pa je vedno bolj ista, krtine, romarski griči in zaobljube. zdi se mi, da se že vračam. Prostor je tako brezčasen. da ne pozna zapeljivosti, od vseh strani prihaja radodarnost. To je upodobljeno tudi na temnem stropu, večer brez človeka je večer, večer s človekom pa je slovesnost. 1083 MOJE ŽIVLJENJE Najprej sem znal moliti in kvartati, šele zatem sem pisal in črkoval, takrat se me je lotila vrtoglavica, zagugal sem se med preteklim časom in med njegovo predpreteklo obliko, prevelik klobuk mi je padal na oči, v travi je ležal zabodeni fant. Nebo je pokazalo svoje štiri strani, iskal sem Atilo in sanjal o Mlinarjevi hčeri, iz nočnega zvonika sem ugotavljal požar, v nori družbi so me postavljali na mizo, moral sem jim prodnašati Povodnega moža, v grmovju sem zagledal ljubezen, čudna igra teles me je presunila. Takrat me je zapustila domača zemlja, leseni kovček sem postavil v tujo kuhinjo, vsak dan sem si konico šestila zasajal v srce. krogi so postajali vedno bolj kruti, snoval sem pobege, zarote in brezgrešnost. prva pesem mi je postala trapez. skočil sem v svet kot bolha iz kožuha sfinge. Zaprl sem logaritme in odprl sanjske atlase, odkril zelene menihe in poti na zemljo, zajadral sem v zaliv, skakal z vlaka na vlak in v pariški temi zagledal steklarja, začela se je doba biričev z zlatimi zobmi, pri Figoveu so se razšli penatje. smrt je gola zaplesala med noži. Tedaj so me poslali v zgodovino. kakor pošljejo otroka po ptičje mleko, zagrabili so me in me vrgli na čistino, tam me je osramotilo naključje, ostal sem živ in se spremenil v pošast, privlekel sem se pred obzidje mesta, ki je pokleknilo pred mandarinsko pohoto. Veseljakom pa še ni bilo dovolj, postavili so me med tekače na dolgo progo, nihče ni vedel, kdo nosi tajno sporočilo, in ko smo različni in nestrpni oddrveli po neskončni areni in začeli množiti kroge, sem nekega hipa tako zaostal za silaki, cla sem se naenkrat znašel pred njimi. 1084 ZAGONETNA KAZEN Vedno sem bil tak. kakršni so bili drugi. Imel sem dvoje oči, imel sem dvoje ušes in zgovorna usta. Počasi pa so mi oči spoznale varljivo svetlobo, ušesa so se naveličala godbe. sama od sebe so se zaprla moja edina usta. Zgodilo se mi je kakor zavrženemu pravičniku. Vedno sem trdil, tako je. kakor kaže oko. in nikoli nisem rekel. stvar je takšna, kakršna je. Zdaj vidim in ne govorim. Vedno sem površno hvalil, slišim vse, kar se dogaja. in nikoli nisem bil skromen. da bi slišal, kar boli. Zdaj slišim in ne govorim. Z besedami sem uničeval ljudi, zdaj jib nosim v sebi in ne morem več govoriti. Vedno sem bil tak. kakršni so bili drugi. zdaj pa sem tak. kakor ni nihče, in vendar sem tak. kakor so vsi. BREZDOMEC Na hribu se maje koča. postavljena iz lesa in slame. V dolini stoji hiša. zgrajena iz kamna in železa. V mestu se vzdiguje palača iz betona in stekla. Pri sosedu raste razkošni dom iz želja in računov. 1085 Nekje i>a blodi in me išče hišica, ki sem se v njo j rodil. Sovražniki so jo sezidali. prijatelji so jo podrli. I o noč bom znova spal v njej in jih osramotil. LITANIJE Gosta tema dogorelih sveč, p o 11 ž i t i 11 bakel in ugaslih požarov, usmili se nas. Stara tema razširjenih zenic, suhih ustnic in tipajočih rok, usmili se nas. Dobra tema nerojenih oči, blaznih srečnežev in slovesnih strahov, usmili se nas. Strašna tema noči brez vrat, krvi brez. srca. muke brez smrti. usmili se nas. Sveta tema brezdanje enkrat nos t i, brezumne večnosti, konca brez konca, usmili se nas. 1086