KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO JOSIP MRAVLJAK (7. III. 1892 - 1. XI. 1953) Podravje je zemlja kulturnih samorastnikov. Tod je bilo doma, je pisalo, pelo in budilo naj- več naših bukovnikov od Andreja Drabosnjaka nad Vrbskim jezerom do Dominika Golnika v severnih Slovenskih goricah. Vse pa je zakril na- stop samorastniškega velikana izpod Uršlje gore, Prežihovega Voranca, ki je udarno oznanil Slo- vencem, kje in kako živi ter kaj hoče njegov rod. Pri krepkem odmevu hotuljskega zvonarja ni bilo slišati majhnih in manjših samorastnikov iz preteklosti ter sedanjosti: pesnika in muzi- kanta Jurija Vodovnika, tkalca s Skomra; Filipa in zlasti njegovega brata Petra Miklavca - Po- dravskega, revnega kočarja z visokega Hudega kota, ki je prvi med Slovenci prevajal H. Sien- kiewicza ter znal vse slovanske jezike; narod- nega buditelja Davorina Grizolda, kmeta s Smol- nika, ali še živega rezbarja s Tolstega vrha, vo- larja filozofa iz Vuhreda ter klasičnega filologa s Kumna. V vrsto podravskih samorastnikov spada tudi Josip Mravljak. Mariborsko gimnazijo je končal (prim. SBL I.) 1912, služil vojsko, prebil prvo svetovno vojno in koroške boje, dovršil abiturientski trgovski tečaj na Dunaju ter se vrnil domov v Vuzenico. Od mladosti je sledil izročilom svoje rodbine ter stražil severne mejnike slovenstva in varoval v javnosti poštenost slovenske besede. Živel je na majhnem posestvu ter bil cirilmetodar, sokol, gasilec, planinec, posojilničar, občinski tajnik, župan in zgodovinar. V društvenem delu je zdru- ževal nesebično rodoljubje obmejnega severnega slovenstva z modernim aktiviziranjem množic. V svojem kmetskem okolišu je gledal prven- stveno nalogo Slovencev, da zajamejo z društveno organizacijo vse panoge gospodarstva in kulture, ki je bila pred 1918 še zelo pomanjkljiva, ter da s prevzemom starejših organizacij končajo dozdevno narodnostno nevtralnost, ki je pod zu- nanjimi, zlasti gospodarskimi gesli zavirala slo- vensko narodnostno opredelitev ter ohranjevala s štajerskim regionalizmom podrejenost sloven- stva nemštvu. S trdno voljo, doslednostjo, vztraj- nostjo in požrtvovalnostjo se je pripravljal za vodilno vlogo v življenju domačega kraja in njegove okolice in v zvezi s tem tudi začel štu- dirati krajevno zgodovino. Zgodovinsko šolo je našel v domačem nadžup- nijskem arhivu, kjer ga je zlasti težko čitljiva rokopisna zapuščina A. M. Slomška dobro pri- pravila za poznejše črpanje srednjeveških pisa- nih virov v arhivih Gradca, Št. Pavla in Celovca. Pri zgodovinskem dehr se je naslonil naravnost na najstarejše arhivske vire, jih zbiral ter vse- binsko obnavljal v krajevnih monografijah za daljše ali krajše dobe o Vuzenici, Dravogradu, Radljah, Muti, Ravnah in Slovenjem Gradcu. Iz- hajajoč iz obnove arhivskih virov je ugotavljal predvsem, kdo je vladal in deloval pri nas, kdo in kje je imel zemljo ter oblast, in manj iz pro- blematike časa. Tako je nadaljeval delo kra- jevnih kronistov, ki jih pozitivno predstavlja Ig. Orožen, ter za srednji vek postavil trdno izhodišče za vsako prihodnje zgodovinsko delo o navedenih krajih. Mravljakovo zgodovinsko delo pa moremo pravilno ceniti šele, če vemo, da je kljub skromnim dohodkom potoval trajno na lastne stroške študirat v Celovec, Št. Pavel in Gradec ter da je nekaj krajevnih monografij založil sam. Te krajevne monografije predstav- ljajo pomemben doprinos k naši krajevnozgodo- vinski literaturi. Najdba žičkega rokopisa češke velikonočne pesmi v graškem arhivu ga je povezala z Zgo- dovinskim društvom v Mariboru in s Časopisom za zgodovino in narodopisje ter je to tovariško povezanost končala šele Hitlerjeva invazija v Jugoslavijo 1941 in njej sledeče pregnanstvo Mravljaka in njegovih v Srbijo. Po lastni inicia- tivi je osebno prepisal za ZDM fevdne knjige celjskih grofov (1436—45), opozarjal na nove knjige in revije, ki jih je spoznal na študijskih potovanjih in jih pogosto tudi daroval; zbiral ali vsaj sodeloval je pri zbiranju gradiva na po- dročju Vuzenice za Pokrajinski muzej v Mari- boru; poročal o svojih opažanjih v avstrijskih arhivih in daroval prepise biv. Banovinskeniu arhivu v Mariboru. Ta trajna povezava je raz- širila njegove poglede od krajevnih kronik na posamezna pokrajinska vprašanja iz zgodovine kmetijstva Dravske doline, ki jih je tudi samo- stojno nadaljeval v preglednih zgodovinskih sli- kah kmetskega stanu, kmetskih uporov in gasil- stva na Slovenskem. Z živo iniciativnostjo ter z 204 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA zanimanjem za vse, kar bi moglo kakor koli osvetliti preteklost Dravske doline, je postal Mravljak pomemben krajevni zgodovinar svoje dobe ter vsestranski zastopnik interesov zgodo- vinske vede in zgodovinske organizacije v svojem kraju ter njegovi okolici. Po vrnitvi iz pregnanstva je v svobodni domo- vini posvetil svoje sile novi gimnaziji na Ravnah | Josip Mravljak in nato v Vuzenici, zraven tega pa tudi novemu glasilu jugoslovanske Koroške, Koroškemu Fu- žinarju. Zaokroženi zgodovini Mute in Slovenjega Gradca kažeta Mravljaka v zreli podobi, ko združuje vsebino arhivalij s širšimi dognanji o (posameznem vprašanju v zgodovinskem slov- stvu ter s toplino ljubitelja, ki poskuša to, kar ceni sam, bralcu tudi približati. Obenem z me- todičnim vzponom podajanja pa je prodiral v podrobnosti domače kulturne zgodovine in pred smrtjo napisal kot ljubitelj glasbe oris življenja Slovenjgradčana, glasbenika Huga "VVolfa. Zgodovina je bila za Mravljaka uvod v so- dobno krajevno problematiko. Osebno resen, stvaren, vztrajen in skromen je izvršil zgodovin- sko delo, ko je — brez poprejšnjih del, daleč od znanstvenih zavodov in sam — obravnaval pie- telslost domačih krajev in jih po 1918 obenem s svojim organizacijskim delovanjem po svojih monografijah vključeval v slovensko kulturno skupnost. Prav v tem je tudi Josip Mravljak podravski samorastnik. B. O Mravljakovem literarnem delu prim. Koroški Fužinar 1954, str. 27. 205