fVinko Vauda. Umrl je mož! — Ne, ni umrl! Oei le easne je zaprl, da se po trudu in po boji oddahne v blaženem pokoji. Še duh njegoT živi ned nami, na delo nas budi in drami. Brez pardona poseza neizprosna smrt v naše vrste: ali doeim se mnogim napove že dlje časa naprej ter jih zaloti doma na postelji, je dohitela našega ljubega tovariša Vaudo nepričakovano v Muri — pri kopanju. Bilo je dne 23. junija t. 1. Popoldne ob 1. je zbral sedaj pokojni Vinko Vauda, nadučitelj v Veržeju, šolsko mladino ter jo v neznosni vrožini povedel k bistri Muri v kopališče. Videvši, s kakim veseljem so brodili po vodi učenci, se je zahotelo hladilne kopeli tudi njemu. Ko so pa neki ogrski dečaki lučali na veržejske učenee kamenje, je hotel on kot njih varuh preplavati reko ter zlobneže zapoditi. A sredi struge so mu opešale moči in bistro valovje ga je zgrabilo ter siloma gnalo k neki z vejami proti vodi v strugi le- žeči vrbi, kjer se je z nogami tako nesrečno zapletel in zadel, da se vzlic velikemu naporu ni mogel rešiti. Od časa do časa je pomolil glavo iznad vode ter obupno klieal pomoči. Šele čez tri četrt ure mu je ta došla, ker ni bilo v bližini ljudi, a bilo je, žal, že prepozno. Z veliko težavo so ga izvlekli še malce živega iz pogubnib rogovil, a čim so ga položili v čoln, je izdibnil mož svojo dušo vpričo plakajoeih učencev, poslovivši se še :poprej glasno od njib in svoje lastne dece. Bili so to pretresljivi trenutki! Vsi poizkusi, da bi ga obudili morda samo zamrtega (ker je trpel tudi na srčnem krču) zopet v življenje, so bili zaman. Izredni napor, strah, hladna voda, zlasti pa razni dušni pretresi zadnjih tednov so mu uničili fiziške moči, da se ni mogel rešiti iz klešč opasne Scile ia Karibde. Vest o njegovi Denadni tragični smrti se je razširila bliskoma ne le po ljutomerskem, ampak tudi po sosednih okrajih ter zbudila v vsakomur najglobokejše sočutje tembolj, ker je pokojnik ostavil vdovo z 9 nepreskrbljenimi otroki. Nepopisna žalost je zavladala, ko so pripeljali dobrega ateja, ki je odšel od doma popolnoma zdrav in vesel, čez dobro uro nazaj mrtvega! Skoraj vedno mu je bila usoda v življeDju nemila, le redko mu je zasijalo solnce sreče, in kako hude skrbi so ga morile za eksistenco svoje mnogoglave družine, o tem vemo povedati tovariši, ki se nam je često potožil o svojem bednem gmotnem položaju. Pokojni naš tovariš je bil učitelj z dušo in s telesom, vseskozi kolegialen, nadarjen in duhovit, poleg tega pa tudi delaven in vztrajen na vseb poljib, ki jib odpira dandanes praktično življenje marljivemu Ijudskemu učitelju. Od svojih duševnih zakladov je rad podajal tudi tovarišem v svojih dobro utemeljenih društvenih predavanjih, za katera je bil vsak čas na razpolago. Ker je bil glava originalaib misli, bilo je z njim kaj zanimivo debatovati, zlasti o priliki uradnih skupščin. V naše učiteljsko društvo je umel prinašati oživljajočega duha; zaraditega smo izgubili z njirn mnogo. Ne samo doma, ampak daleč okolo je slovel kot izboren govornik. V družbi in na raznih shodih je govoril marsikatero pametno in upoštevanja vredno besedo. Ker je bil trden značaj se o nobeni priliki ni bal povedati res- niee vsakomur v brk, dasi je časih dotičuika tudi zbodla, govorniku pa prinesla zamero. Vse svoje sile — dušne in telesne — je posvetil delu v šoli in na šolskem vrtu, a tudi v delovanju pri raznih društvib v Veržeju si je pridobil venec nevenljivih zaslug. Da se je ta trg zadnja leta nekako povzdignil ter se je razvilo v njem narodno življenje, da so se prirejale razne imenitne veseliee s krasnim petjem in gledališkimi igrami, to so bili plodovi Vinkovega dela. Deloval je bolj na tihem, a intenzivno in — izdatno. Mnogokrat ga je vzhajajoče solnce dobilo pri pisanju sekiric — za pevce; prečul je pri tem vso noč. Bil je tudi sam skladatelj — samouk; njegove skladbe so često pobvalili veščaki; med zapuščino se jih nabaja prav lepo število. Za dobre uspehe pri pouku, na šolskem vrtu ter za vrlo izdelana konferenčna vprašanja je prejel od šolskib oblasti marsikatero pohvalo. Žal, da s tem ni mogel odpomoSi duha morečemu svojemu slabemu gmotnemu stanju. 0 priliki lanske izredne revizije krajnib razredov se je potegoval in upal, da pomaknejo njegovo šolo iz III. v II. krajni razred ; a varal se je! Dasi so bile vse šole v okraj. glavarstvu ljutomerskem — razen še ene — kjer istotako službuje z otroki oblagodarjen oče-nadučitelj — deležne te sreče, je bila njegova iz bogvedikaterega vzroka prezrta. Ia to mu je vsekalo v srce globoko, nezacelno rano, peklo in skelelo ga je vdno duše ter mu grenilo naslednje dni. Razne take in enake duševne bolesti so vplivale škodljivo na njegovo telo ter ga slabile fiziško. Pogreb se je vršil v četrtek, dne 25. junija ob 4. popoldne. Bil je naravnost velikanski in veličasten. 58 učiteljev je prihitelo iz ljutomerskega, gornjeradgonskega in ormoškega okraja v Veržej, dalje c. kr. orožniki križevski, doraači ognjegasei, množica kmetiškega ljudstva in vsa šolska mladina veržejske šole — vsi, da izkažejo dragemu pokojniku zadDJo čast, da se za vedno poslovijo od njega. Tudi g. e. kr. šol. nadzornik Dreflak je prispel iz daljnega Ptuja k svojemu sošolcu ter izrazil Tdovi sožalje. Ta dan je bil menda najžalostnejši, kar smo jih kdaj doživeli. Ob spominu na odkritosrčnega, značajnega in kolegialnega Vinka, na njegovo skrbipolno življenje in končno grozno smrt, zlasti pa ob pogledu na vdovo in 9 zapuščenih sirot je zaplakalo slehrno čuteče srce, in solze sočutja so vrele v obilici iz oči tovarišem in drugim. Zlasti je plakala šolska mladina. V družbi 6 duhovnikov je vodil izprevod g. dekan Jurkovič iz Ljutomera, ob grobu pa je govoril pokojniku sočutno in jedrnato tov. Janko Tomažič. Naglašal je, kaj je izgubilo s pokojnikom učiteljsko društvo, kaj trg Veržej, šola, družba in zlasti njegova rodovina, ki ji je kot ljubeč oče želel in hotel vselej najboljše, a je, žal, v svojo grenko žalost mogel le malo izpolniti, ker mu je, kakor učiteljem-trpinom vobče, nedostajalo za to potrebnih sredstev. Tovariši-pevci so mu zapeli pri šoli žalostinko BOj, spavaj sladko, srce drago!-1, ob grobu pa »Blagor mu!" In kaj naj še zapišem h koncu? Posnemajmo ga v tem, da gremo kakor on na polju šolstva z duhom časa naprej, ne boječ se nikakih ovir! S tem mu postavimo najboljši pomnik! Vinko Vauda se je porodil 25. decembra 1863 v Žabjeku pri Ptuju, kjer je obiskoval po izstopu iz ljudske šole nižje razrede realnega gimnazija. Potem je vstopil na mari- borsko učiteljišče ter dostal tam zrelostni izpit 1. 1883., izpit učne usposobljenosti pa 1. 1885. v Gradcu. Služboval je potem kot začasni učitelj in podučitelj pri Sv. Benediktu, na okol. šoli v Ptuju in pri Kapeli; tu je postal stalen podučitelj. V tej lastnosti je prišel potem v Ormož, kjer si je iz znane učiteljske Freuensfeldove rodovine izbral družieo za žifljenje, od tam pa 1. 1889. za nadučitelja v Svetinje. Tukaj je služboval do 1. 1895., tedaj pa je bil imenovan za nadučitelja v Veržej. Še mlad — s 44 Vi leti — je moral v grob. Dragi Vinko! Dasi smo Tvojo Bilnato ječo" položili v naročje zeralje, vendar Tvoj oživljajoči duh plava nad nami in bo živel vedno med natni. Po poti, ki si jo hodil pred nami in z nami Ti, atremiti hočemo vsi tovariši Benega duha in enega srca" do naših skupnih vzvišenih smotrov! Spomin na Te pa hočemo imeti vedno v časti ter po močeh skrbeti za Tvoje drage. Bila jim usoda milejša nego Tebi! Spavaj sladko in labka Ti zemljica! G v e t k o.