YU ISSN (9295) LETNIK XXVIII. ST. 6. — FEBRUAR 1988 CENA DINARJEV ZELENA NEVARNOST KAZALO: Intervju: Јапеж Janša stran 4/5 Beograjska priloga: V pričakovanju potresa stran 7 —10 Študentski bojkot: Maribor 1988 stran 11 Maribor: Evropa provinca stran 13 Zdaj lovski klobuk ni za vsako glavo! Л fekalen člani zveze komuniZJe^bratovšcme« v naši MШ Lovci so. V uniforma ■ ■ J ко) {ovci Ve/irfar kdo “tSS lojerzrok. da sedem,ndvajselle,ni znanec noče v zvezo komunistov in ne med lovce. Ko: Škrlatne zarje bodočnosti, ki so nam jih obljubljali včasih, vse bolj temnijo in spreminjajo barvo. Naša prihodnost postaja z novimi možmi v uniformah, ki stopajo v predsedstva, ter z novimi ustavnimi amandmaji, ki so usmerjeni k večji centralizaciji, vse bolj zelenkasto mračna. Postavljeni smo pred alternative, ki to pravzaprav niso. Postavljeni smo pred dejstva. Slovenski delegati v zvezni skupščini so že spoznali, kako poteka odločanje v skupščini, in postavljajo svoje cilje radikalno in više, da bi dosegli vsaj nekaj. Žal so jih spregledali tudi na drugi strani in postavljajo tarčo niže. Rezultat je končno takšen, kakršno je razmerje sil. In to razmerje sil določa politični sistem, ki ne dovoljuje prevlade demokratičnih in naprednih tendenc. Vprašanje tako danes niti ni več toliko v tem, ali bodo naši delegati v zvezni skupščini vzdržali pritisk ali pa bodo pristali na »časten« kompromis. Da bodo pristali na kompromis, če bodo odločali sami in brez tistih, ki so dejanski nosilci suverenosti, postaja vsak dan bolj očitno. In tudi če bi pritisk vzdržali — ali je vizija naše nacionalne kompartije resnično tako drugačna od tistih, ki nam ponujajo centralizem? Kjer odločajo ljudje, ki so med seboj složni v temeljnih programskih smernicah, tam tudi velikih razlik ne more biti. Kaj nam torej preostane? Sedanjo situacijo je verjetno mogoče razrešiti le s korenitim rezom, tega pa tudi naši sedanji nacionalni predstavniki ne želijo izvršiti. Za kaj takega nimajo niti poguma, niti želje. Edina poštena rešitev sedanjega kritičnega položaja pred spremembami ustave bi bila, če bi o tako pomembnem vprašanju, kot je sprememba ustave, odločal nosilec suverenosti sam — slovenski narod in to z referendumom. To je tista poteza, ki bi lahko politične veljake razbremenila mučnega položaja, ki ga ne morejo in ne želijo razrešiti sami, in hkrati je to prvi korak, ki lahko bistveno opredeli našo prihodnost. Ali bodo tisti, ki odločajo o tem, tudi dejansko storili kaj takega, je seveda vprašanje. Na nas ie, da jih opozorimo na težo odločitve in na odgovornost, ki jo nosijo, če tega ne bodo storili. In ne slepimo se — tisti, ki nam obljubljajo polne krožnike svetle bodočnosti, skrivajo med gubami svojih površnikov še kaj drugega kot zgolj obljube ... Igor Mekina ž£2**©f TV HIMNA V času podivjanosti medijev je treba biti pozoren tudi na stvari, ki naivnemu in tradicionalno zamejenemu pogledu zaradi privzgojene preostre dihotomije med »vsebino« in »obliko« nujno uidejo. Past je kajpada zopet v formi sami, ta pove preveč in tako vnaprej razkriva smer apriornega filtriranja vsebine. Konkretizirajmo: TV Ljubljana je v novem letu preoblekla tudi TV dnevnik, svojo najbolj gledano oddajo, osrednja poročila osrednje medijske institucije takore-koč. In kaj vidimo — dovolj kratek, dovolj sodoben, vizualno dovolj atraktiven, a ne vsiljiv »TV spot«. Če se ob tem spomnimo, da je podobno preoblačenje zadnja leta kar pogosto, se zde očitki, da si zaradi monopola privošči vsakršno ignoranco, togost in reakcionarnost, neupravičeni. A ko navedeni novosti prištejemo še nekaj dobrih reklam (kar samo dokazuje pomembne premike v domači obrti vizualne medijske komunikacije), lahko razočarani končamo. Ta marginalna mašila seveda ne morejo nadomestiti osnovnega primanjkljaja — popolne odsotnosti koncepta, programa. In še nekaj: hrbtna stran opevane vizualne modernizacije bi razkrila zanimive in simptomatične lu- knje. Hrbtna stran slike pa je zvok. Kaj torej slišimo v novi »špici« dnevnika? Da, nenavadno znane zvoke. Variacijo na Zdravljico, ne boste me prepričali, da vam je to ušlo! Zdravljica pa seveda ni zgolj pesem, je materializacija slovenske travme, ki še danes funkcionira kot reprezentativni znak svobodoljublja in pokončnosti. Pogosto tudi kot krinka, kot cinično ogrinjalo tistih, ki zlahka navlečejo nase vsako besedo. Nič čudnega ni, da si je liberalni del »staroslovencev« prav Zdravljico izbral za nekakšno alterantivno himno. Gotovo je res, da si lahko Jenkovo Naprej zastava slave (uradna slovenska himna), z vso njeno afirmativno junaškostjo in arhaičnim »blagorjem očetnjave«, danes požvižgavamo samo z rahlo ironijo. Toda — zahteva po adekvatni, sodobni in avtentični himni, katere besedilo bi vsebovalo elemente za racionalno identifP kacijo vseh (!) Slovencev, ki bi odražala »nacionalni duh«, je neskončno zastarela in simptomatično naivna. Eno- stavno — primerne pesmi pač ni, katera koli stopi na mesto himne, dobi sčasoma potrebne emocionalne atribute, saj v tem primeru funkcionira mesto samo, status himne, ne pa konkretna pesem, ki se na tem mestu znajde. To je tudi argument proti forsira-nju Zdravljice, proti degradiranju Mojstra, za staro dobro odtujeno himno. So stvari, ki so lahko samo ali odtujene ali pa jih sploh ni. Himna je povrh vsega ženskega spola. V naši agresivni moški civilizaciji pa se pome- ni ženskega definirajo s projekcijo in reduciranjem na moške ekvivalente. V primeru himne je to seveda kaj drugega kot himen. Ta pa je v naših letih vendarle stvar preteklosti. Vsako sklicevanje nanj je hinavsko pretvarjanje ali pa histerija. Dojemanje simbolnih znakov v njihovi dobesednosti, oziroma izenačevanje stvari in znaka pa dokaz, da psihoanalitikom zlepa ne bo zmanjkalo užitkov. P. S. Mar ne bi bilo nekoliko neprijetno vstajati pred vsakim dnevnikom? Boris Svetel Spoštovani naročniki Pred nami je znova veliko ponovoletno »čiščenje«. Uredili smo težave, ki so natale z priklopom novega računalnika, sedaj pa se bliža čas, ko naša blagajna nujno potrebuje nekaj cekinov od naročnin iz vašega žepa. Na domove vseh naših naročnikov smo že poslali položnice in vsem, ki bodo plačali, bomo Katedro še naprej pošiljali na stare naslove. Če bi bil kdo po pomoti izbrisan iz naših kartotek, pa želi še naprej ostati naročnik Katedre, naj to sporoči na uredništvo, kjer bomo napako popravili... Če Katedre ni, a ste plačali naročnino, je lahko vmes tudi intervencija občega družbenega interesa ... O tej pa se boste lahko informirali preko dnevnega časopisja. Ostanite še naprej z nami... Uredništvo Ko ne bi bili Slovenci taki podpetniki jugoslovanstvu, bi bilo vse Gotovo je to, da OF boljše. ni več med nami. Ti- Srečko Kosovel ste ni več, ki je ne- Med nami je Tito ustvaril geslo o bratstvu in enotnosti. Kaj koč bila, kajti velika lahko rečemo na to? Da ni ne enotnosti, ne bratstva. To si večina njenega član- upam trditi kjerkoli. stva živi v prepriča- Josip Vidmar nju, da smo Slovenci osvobojeni, kar pa Nobeno ljudstvo ne mara oboroženih misionarjev. seveda ni res. Robespierre Josip Vidmar Najboljši čas je bil tedaj, ko še ni bilo narodov in so bili vsi samo podložniki. pripravil: Franz Ir. avstrijski cesar K. E. MED SCILO ODVISNOSTI IN KARIBDO AVTONOMIJE JUNAKI NAŠEGA ČASA »Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo se odreka postopkom, ki so leta 1974 privedli do izključitve iz pedagoškega procesa oziroma s fakultete dr. Vladimirja Arzenška, dr. Tineta Hribarja, dr. Janeza Jerov-ška in dr. Veljka Rusa. Ne soglaša s prakso kadrovanja na osnovi političnih kriterijev, ki je bila vzpostavljena v sedemdesetih letih in se kaže še danes v delu kadrovskih in habilitacijskih komisij, sankcionirana pa je z Zakonom o usmerjenem izobraževanju in z Družbenim dogovorom o kadrovski politiki.« Tako se glasi začetek Memoranduma sociološke katedre na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. V nadaljevanju ne zahteva samo spremembe habilitacijskih in kadrovskih postopkov, ampak tudi poudarek na strokovnem pedagoškem in raziskovalnem delu, kar bi omogočilo vključevanje fakultete v reformo Univerze. Tekst, ki je objavljen v »Dr(ugačnih) Razmerjih«, časopisu študentov FSPN, so obravnavale ostale katedre na fakulteti: novinarska, politološka in obramboslovna. V vseh je prevladalo mnenje, drugačno od pobude, ki jo je dala katedra za sociologijo: o prvem delu Memoranduma, dogodkih iz leta 1974 naj bi razpravljala PZZ in 00 ZK, ni pa potrebe, da bi se opredelila fakulteta. Ni vzroka, da bi se ozirali v preteklost. Ni pa sporno, da se mora fakulteta truditi za afirmacijo intelektualnega potenciala na fakulteti in v njenem okolju. Nobeno razpravljanje o dogodkih v sedemdesetih letih ne more mimo ustanovitelja fakultete, je mimogrede navrgel eden od raz-pravljalcev. Ustanovitelj FSPN je CK ZKS, ki ima še vedno patronat nad fakulteto. Problem niso delno ali nehabilitirani profesorji. Problem je fakulteta sama v iskanju lastne avtonomnosti. Naj zveni še tako nemogoče, vendar je res, da je Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo ena od točk, na kateri je mogoče čutiti vse tendence v družbi: od najbolj demokratičnih in liberalistično obarvanih zahtev do pragmatično represivnih, ideološko obarvanih načinov delovanja. Zdi se, da fakulteta vedno pluje med Scilo odvisnosti in Karibdo avtonomije, enkrat bolj, drugič manj spretno. Toda zadnji dogodki s stališči kateder, ki ne sprejemajo pobude katedre za sociologijo, lepijo fakulteto na Scilo odvisnosti, od katere bi se sicer želela odlepiti. Prav te in podobne odločitve določajo njen položaj ter ugled na Univerzi in v družbi z vsemi njenimi posledicami: neenotnimi in med seboj sprtimi katedrami, »slabimi« študenti in z etiketo »rdečega faksa« v javnosti. Simona Fajfar študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23, Marmor, tel (062) 22-004 številka žiro računa: 51800-678-81846 Ustanovitelj in izdajatelj: UK ZSMS Maribor Uredništvo: Igor Mekina (odgovorni urednik), Dejan Pušenjak (glavni urednik) Samo Resnik, Peter Tomaž Dobrila, Silvo Zapečnik, Andreja Čurin Tehnični urednik: Marjan Hani Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Danilo Vezjak Urednik priloge: Svetlana Vasovič Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Tisk: ČGP VEČER, Tržaška 14, 62000 Maribor, naklada 9000 izvodov Naročnina za celo leto: 4500 din, 8000 din za pravne osebe, 100 ASch, 10 US $. 15 DM, 10 kLit za tujino Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št 421-1/70, z dne 11. 1 19 Uradne ure: vsak petek popoldan »Maribor, kot že dalj časa zainteresiran za to funkcijo, evidentira RAFAELA RAZPETA (ki, informiran o tem, s tem soglaša) za predsednika (prof. funkcija) SIS za ceste Slovenije.« Tako stoji v zapisu s 4. seje Koordinacijskega odbora za kadrovska vprašanja pri P MK SZDL, ki je bila 21. 1. 1988. Obravnavali so tudi kandidaturo tov. NACHBARJA za ravnatelja dijaškega doma »J. Hribar« v Mariboru, za katerega je Mestni komite za družbene dejavnosti oblikoval odklonilno mnenje predvsem iz razloga, »ker že dvanajst let ni delal v tej stroki«. Če sodimo samo po cestah, potem o bogatih izkušnjah dipl. inž. metalurgije R. Razpeti*na področju izgradnje in vzdrževanja slovenskih cest res ne kaže dvomiti. KATEDRA PRESS fOTO Mariborska tržnica in študentska menza v času bojkota. Posnetka: Bogo Čerin ШМШ 2 LOTMERŠKE ZDRAHE Skupina Ljutomerčanov, kandidatov za predsedstvo Občinske konference ZSMS, je sredi decembra pripravila javni shod, na katerem so se predstavili s programom. Program dela so zahtevali tudi od svojih protikandidatov, ki pa ga niso želeli predstaviti. Devet dni kasneje je bila volilna konferenca. Nihče ni dobil potrebne večine za izvolitev, razrešili so le staro vodstvo z Borisom Pavšnerjem na čelu, človekom, ki je porabil precej časa, da je prepričeval volivce, koga naj volijo. 29. januarja se je vse skupaj ponovilo, rezultati so enaki: volilna agonija se nadaljuje. Mlade Ljutomerčane sedaj »vodi« delovno predsedstvo konference. To so dejstva. V večini slovenskih občin, razen v večjih in »pomembnejših«, imajo zaposlenega po enega mladinskega funkcionarja, običajno sekretarja. Običajno ima ta prostore poleg . prostorov ostalih struktur. Zelo običajno je tudi, da »skupaj« mislijo. Vsak zase in vsi skupaj so na poziciji. Čim enotnejši so, bolj se jim zdi tista zastarela, da so oni vox populi, prava. Prav tako je, oziroma je vsaj bilo v Ljutomeru. Čeprav ima slovenska mladinska organizacija že marsikje zapisano, da se zavzema za neposredne volitve z odprtimi listami, v Ljutomeru ni bilo poziciji nič kaj všeč, da sta se pojavili dve skupini (pa čeprav z zaprtimi listami). Prava, na liniji in druga, ducat svobodno mislečih mladih intelektualcev. Označili so jih za alternativce. Ne gre za enakovredni zamenjavi, gre za pozicijo in opozicijo. Da ta trditev drži, se je videlo ob štrajku v Tehnostroju. Prav v času, ko Ravnik in njegovi dajejo legitimno pravico štrajku kot obliki političnega dela, uveljavljajo načelo, da nekoga zaradi tega, ker je štrajkal, ne smejo vreči iz službe, je štrajkajoče nadirala predsednica občinskega sindikata, 20-letnega delavca pa so suspendirali, češ da je bil vodja štrajka. Pozicija je molčala, opozicija pa stopila v konkretno akcijo, se zavzela za delavce, opozarjala javnost in pristojne na višjih inštancah, da ni vse v redu. Močni občinski možje poskušajo vse, da bi predstavniki mladih Ljutomerčanov izvolili zase vodstvo, ki bi bilo na liniji. Gredo celo tako daleč, da zahtevajo (Franjo Stelih, šef borcev) od mladih, da jim programi (ki jih pišejo zase, ne za borce!) zagotovijo socialno varnost. Pa čeprav so sami na položajih in se s takšnim zagotavljanjem ukvarjajo domala vse svoje življenje. Izid volitev pa je bil že drugič neodločen. Tudi močni možje nimajo več toliko sape kot nekoč. Ljutomer z okolico je kraj, kjer so se začenjale ali nastajale pomembne reči. V prejšnjem stoletju je bil tam prvi slovenski tabor (ideja Zedinjene Slovenije!), v začetku tega stoletja so tam posneli prvi jugoslovanski film. Prvi, v stari Jugoslaviji tudi edini slovenski prime minister, dr. Anton »Korošec je bil Prlek. Pa Edvard Kocbek, bratje Kreft. Tudi tokrat se v Ljutomeru nekaj pomembnega dogaja. Ne gre za to, kdo bo izvoljen, prej za to, kako se voli, koga in kam. Do- kler ni nihče oponiral politiki lokalnih veljakov, je bil sistem kot tak in njegov segment — volilni sistem zanje idealen konstrukt, visoko demokratičen, odločanje se je nonstop vidno podružbljalo. V trenutku, ko pa se pojavi struja, z drugačnimi pogledi in načeli, s tendenco preraščanja v gibanje, nastane konflikt. V konkretnem okolju, na mikro ravni takorekoč boj. Pa tudi farsa. Zbirokratizirani možje iz forumov očitajo mladim, zagnanim ljudem nevsebinsko ravnanje. Sami, s sebi podobnimi tovariši z višjih forumov so stvari tako zakomplicirali, da jih ne znajo niti tolmačiti več. Kaj šele, da bi se lahko po njih ravnali. Ko gre za drugačne poglede na vrsto zadev, duh obstoječe prakse, ne funkcionira več. Po 40 letih visoke stopnje »demokracije« se je v zadnjih letih smelo povedati tudi drugačna mnenja. Poskusi, da se te drugačne ideje vpnejo v obstoječ sistem, so skoraj Sizifovo delo. Če gre tako boleče, komplicirano in dolgotrajno na tako nizkem nivoju, kot je občina, se mi dozdeva, da na nivoju države sploh ne more iti. Če se ne bodo (bomo) na hitro dogovorili, kako se takšne stvari res delajo, kako se dejansko nekoga nekam voli, kadar je za to mesto več kandidatov z različnimi mnenji, bo že samo v zvezi z vor litvami nastal tak kaos, kot ga nikjer ne pomnijo. V Sloveniji je nekaj čez 60 občin, vsaka ima svoje DPO, pa še cel kup ostalih forumov, kamor se ljudi voli. Predstavljajte si, da pride povsod do takšnih zapletov kot v Ljutomeru. Kaj pa bomo potem še sploh delali, če se bomo šli volitve? Sašo Dravinec EJIRASABOLK Če se v kakšnem zasteklenem prostoru ozrete okoli sebe in preberete poljuben napis, recimo ZNU, in če hkrati veste, da se nahajate v stavbi Uprave za notranje zadeve, potem ste lahko prepričani vsaj o dvojem. Prvič, da ja eporočllo namenjeno tistim na drugi strani šipe, in drugič, da ste prav gotovo na napačni strani. Dialektika šipe je nenavadno pomembna zadeva, ki ne odloča samo o sporočilni vrednosti in razumljivosti informacij, pač pa pogosto tudi o našem položaju. Da je vprašanje šipe resnično pomembno vprašanje, smo se lahko prepričali pred manj kot mesecem dni, ko je bila na sporedu ljubljanske televizije oddaja Aktualno. Glavni igralec te monodrame je bil tovariš Soršak, član CK ZKS, in tema, o kateri se je pogovarjal s posnetimi in cenzuriranimi sogovorniki, je bila nadvse poučna — demokratizacija Partije. Oddaja je bila po svoje tudi skrivnostna, saj so tisti, ki jih je intervjuvala televizija, lahko opazili vsaj dvoje — prvič, da je na vprašanja po enomesečnem premoru od takrat, ko je bila posneta (tudi po tako dolgem premisleku?!), in drugič, da so iz programa »izginile« nekatere bolj neprijetne izjave predstavnikov mladinske in novinarske »alternative«. Zakaj se tov. KiScan ne more pojaviti na programu ljubljanske televizije, seveda ni jasno, bolj razumljiva je le že klasična cenzura s pomočjo rezanja in montiranja izjav. Pa tudi ta je bila zelo neprofesionalno izvedena in tako je bil končni efekt oddaje vzpostavitev šipe, znotraj katere so ostale le prazne šablone in partijsko klobasanje, ki ga je odgovorov žejni publiki umetelno in ob vsakem vprašanju znova serviral tovariš Soršak. Problem, ki se sedaj odpira pred nami in ki terja korenit in poglobljen odgo- vor, pa seveda ni v tem, da odgovorimo na vprašanje, zakaj je tovariš Soršak klobasal. To vemo vsi. Vprašanje je, zakaj se njemu samemu to, kar je govoril, ni zdelo klobasanje. Odgovor je seveda jasen. Zato, ker je bil tovariš Soršak na pravi strani šipe, medtem ko smo bili ostali na napačni. Prav zato so se vsem, ki so bili na pravi strani, zdeli izmikajoči se odgovori, ki so zmerom nihali med DA in NE, in dialektično začinjene fraze o tem, kako se Zveza komunistov »mora demokratizirati«, popolnoma razumljive. Besedičenje o »demokratizaciji partije« je za tiste na pravi strani ekrana očitno imelo svojo podlago v sami volji partije, da se demokratizira. Z druge strani šipe pa je pogled na to monodramo z namišljenimi nasprotniki nekoliko manj razumljiv. Kje so vendar realni pogoji za takšno demokratizacijo? Kaj sploh pomeni izraz demokratizacija? Ali je mogoče demokratizirati partijo, ne da bi se demokratizirala tudi družba? Odgovori na vsa ta vprašanja pa niso ležali tam, kjer jih je našel tov Soršak (»v potrebi«, v »procesih«), pač pa vsaj osemdeset let nazaj, v kritiki zgrešene boljševi-ške prakse, ki je ukinila politični pluralizem in s tem, ne da bi se sploh zavedala, ukinila tudi lastno svobodo. Vse dokler so boljševiki dopuščali svobodne razprave in konkurenco v političnem življenju, je bilo tudi notranje življenje pod njihovim vplivom. Ko so uničevali večpartijski sistem, se boljševiki niso niti zavedali, kakšne posledice lahko ima to za njih same. Isac Deutcher je v »Razoroženem preroku« lepo opisal takratno situacijo. O boljševikih piše, da so »smatrali kot samo po sebi razumljivo, da se bo kolektivni duh partije še dalje oblikoval s svobodno izmenjavo mišljenj ter z medsebojnim spoštovanjem v teoretični in politični razpravi. Niso razumeli, da ne morejo ukiniti vsake razlike v mišljenju in razpravi zunaj svojih vrst, hkrati pa jo obdržati v svojih vrstah: niso mogli ukiniti demokratičnih pravic družbe v celoti, a obdržati te pravice samo zase.« Ali kot zapiše De-utscher nekoliko dalje: »Nobena država ne more biti v devetih desetinah nema in eno desetino glasna. Potem ko je Leninova partija vsilila molk ne-boljševiški Rusiji, je morala pristati tudi na lasten molk.« Odgovor na vprašanje o demokratizaciji partije je bil tako že v začetku izgubljen. Partijo je mogoče demokratizirati samo tako, da dopustimo partijski pluralizem, da torej demokratiziramo družbo. Tovariš Soršak se je več kot eno uro uspeval zaletavati v odprta vrata, namesto da bi pozornost usmeril na vprašanje zaprtosti in nedemokratičnosti jugoslovanske in slovenske družbe. Če bi razen njegove organizacije v političnem življenju obstajala še kakšna, z vsaj približno enakim statusom in možnostjo legalnega obstoja, z možnostjo zbiranja članarin in članstva, z možnostjo izdajanja časopisov in nastopanja na televiziji, potem vprašanje demokratizacije prav gotovo ne bi bila posvečena tema partijskih teoretikov, pač pa vsakodnevna zahteva političnega dela in preživetja. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, če bi takšen položaj ustrezal tistim članom predsedstva, ki se najraje pogovarjajo s filmanimi in premontiranimi sogovorniki ... Tako se lahko znova vrnemo na pričetek in na priliko s šipo. Priznati je namreč treba, da klobasanje pred partijskimi isto-mišljeniki, ki imajo v posesti televizijo, nikakor ne more biti to, kar se zdi gledalcem. In če se je gledalcem vse skupaj zdelo kot latovščina izmikanj in nerazumljivosti, je to vse samo zaradi tega, ker smo — na napačni strani... Da bi se torej dobro razumeli s tovarišem Soršakom in podobnimi, je potemtakem mogoče napraviti predvsem tri stvari. Lahko čakamo, da nam tov. Soršak pride naproti in se nam pridruži v naših razmišljanjih, toda to je tako malo verjetno, kot tista za lase potegnjena ideja o demokratizaciji partije. Lahko se seveda tudi sami pridružimo kolegom na drugi strani, toda to je v deželi, kjer tisti del šipe, ki ga imajo v posesti partijski posestniki televizije in ki postaja vsak dan bolj podoben akvariju zaradi tonečega gospodarskega in političnega sistema, sila tvegano početje ... Lahko pa ne nazadnje, v času, ki nam je še preostal do trenutka, ko bomo na televiziji gledali prave sogovornike in žive debate namesto filmanih, kolegom na drugi strani povemo, kaj si mislimo o njihovih idejah. Ker pa tov, Soršak in kolegi prav gotovo ne bodo razumeli naših besed (saj jih nikoli niso), bomo naslov članka na šipo njihovega političnega akvarija napisali — obratno ... Igor Mekina KDO JE JUG0SL0 -VANSKI MURDOCK? Po »prisilni upravi«, ki so jo politični mogotci vzpostavili v skoraj vseh oficijelnih srbskih časopisih, se proces destabilizacije širi tudi na nekatera jugoslovanska sredstva informiranja. Ni še dolgo od tega, ko je propadel poskus spodkopavanja vse bolj uglednega zveznega dnevnika, »Borbe«. Moči »pete kolone« v tem listu, ki so jim strukture zunaj redakcije veliko obljubljale, so ostale kratkih rokavov v svojih zlih namerah, da ogrozijo uredniško perestrojko v antidogmatski smeri. Vendar pa je tukaj vsaka antidogmatska orientacija signal za hajko in lov na novinarske »čarovnice«, kot »ljubkovalno« imenujejo nenaklonjene urednike. Od zveznih časopisov je trenutno na udaru »Mladost«, ki je bila izbrana za časopis leta, predvsem zaradi svojega odprtega in brezkompromisnega pisanja. Napad je prišel, kot se je tudi lahko pričakovalo, iz struktur srbske partije: mladinci, ki so člani Konference ali Predsedstva ZSMJ iz Srbije, Mi so se postavili kot odvetniki svoje stranke. Torej so z uporabo raznih prevar, z lastnimi psihološkimi projekcijami in z zamenjavami tez, kjer sta prednjačila Goran Mili-novič (istočasno zaposlen v CK ZK Srbije) in Zoran Andjelko-vič-Baki (sekretar predsedstva ZSMJ in član predsedstva CK ZK Srbije!), z naklonjenostjo predsednika Organa, Milana Janjiča, ki ima zaradi svoje oškodovane nečimrnosti na straneh »Mladosti« konstantno diskriminirajoče stališče do sedanjega v.d. glavnega urednika Vlastimirja Mijoviča, uspevajo mladinci iz Srbije zveznemu forumu vsiljevati vprašanje »statutarnosti« in »zakonitosti« kot realno in bistveno. Namesto, da bi ta vprašanja rešili v svoji republiki in njeni avantgardi (zaradi dogodkov, ki jih jugoslovanska javnost že dovolj dobro pozna), so ti mladinci na pomoč poklicali Republiški komite za informacije Srbije. Mogoče zato, ker je sedež ZSMJ na teritoriju te republike, mogoče pa tudi zato, ker lahko edino srbski komite »željeno« interpretira zakon (kot že mnogokrat prej); toda obšli so Zvezni komite!? Že omenjeni srbski komite za informacije je dal svoj čas obrazložitev, kako bi morali formirati izdajateljski svet časopisa »Študent«. Danes imajo svet, napravljen na edinstven način, v Jugoslaviji — tretjino članov predstavljajo obvezno člani redakcije! In tako so sedaj domnevali, da so poklicani ukvarjati se tudi z vprašanji zveznega pomena, s čimer so prekršili veljavne zakone in se vmešali v notranje zadeve ne samo federacije, temveč tudi drugih republik in pokrajin. Ko se je začela operacija nad časopisom ZSMJ, so nepristranski komentatorji in dopisniki časopisov, ki izhajajo zunaj Beograda, v teh karakterističnih potezah videli prste šefa srbske partije. Novinarka »Teleksa« je postavila celo paradigmo za spremljanje tega primera: na primeru »Mladosti« se bo videlo, do kod sega roka Slobodana Miloševiča! Razvoj dogodkov je dal polno profesionalno zadoščenje kolegici iz »Teleksa«. Zdaj je jasno, da ne gre več za roko S. Miloševiča, temveč za njegovo veliko ljubezen in nenaravno skrb za tisk. Februarja lani je Miloševič kritiziral nekatere časopise in poudaril, »da smo v »Dugo« pripeljali človeka«, »ampak zdaj iščemo urednika za »NIN«!« V marcu je Miloševič vprašal »kdo pa bo urednik »Študenta«?!« Sicer pa Slobodan Miloševič ni niti član Izdajateljskega sveta »NIN-a« niti »Študenta«, donedavno pa ni bil niti lastnik teh časopisov! Agresijo na »Mladost«, so kot je znano, režirali nekateri militantni mladinci iz Srbije na Komisiji za informiranje ZK te republike. Tako se je nižji organ ponovno ukvarjal z višjim! Ko gre za partijo, je nestatutarno, vsaj za tiste, ki se še držijo Statuta, da se nižji organ ukvarja z delovanjem višjega. V želji, da se znebijo nepodkupljivega in brezkompromisnega Vlasta Mijoviča, so srbski novinarski šefi iz »Politike« tudi širše nekolikokrat demantirali sami sebe tako, da so poskušali nekako izpolniti pogoje konkurza v »Mladosti« in delegirati svojega človeka, ki ima kot uredniško izkušnjo samo pripravniško delo v nočni redakciji! Ne glede na rezultat tega najnovejšega ZSMJ-evskega nepričakovanega napada na redakcijo »Mladosti« in na njenega urednika, ostaja poduk, da se da s sinhronizirano akcijo in somočjo ideoloških »blade runnerjev« tudi v samoupravnem socializmu okupirati časopise in redakcije, ne glede na njihov položaj v politični hierarhiji, z namenom, da bi služili neki skupini. Drugi mladinski časopis v Beogradu, »NON«, doživlja svoje žalostne in težke dneve. Njihovi redakciji pretijo s Čičkom (o njem bomo še slišali), tri urednike pa so odslovili. Brez zaposlitve so ostali Milan Bečejič (oče štirih malih otrok), Slaviša Lekič in Gradimir Aleksič. O usodi Miroslava Kosa se za sedaj še nič ne ve. Ti posamezniki so obtoženi (in obsojeni po kratkem postopku), da so pripravili eno (antologijsko!) številko, v kateri se iskreno in objektivno govori o moralni podobi kontrolorjev srbskega tiska: Vojislavu Mičovi-ču, Savi Kržavcu (oba iz SZDL Srbije), Živoradu Minoviču in Dušanu Miteviču (iz MK ZK Beograd) (takoimenovana skupina MI-TE-VIDIMO). V isti številki se objektivno govori tudi o političnih metodah beograjske Elene in o njenih šifriranih sporočilih (z direktivami), koga je potrebno odstraniti iz političnega življenja (in zakaj). V tej številki se govori tudi o drugih pripadnikih elitnih enot srbske komunistične pravoverne elite. Zaradi tega ljudje iz »NON-A« letijo z dela. Le življenje so jim ohranili, zato naj bodo hvaležni. To jim bo velika šola, da bodo, ko nekega dne postanejo uredniki »Politike« ali njeni direktorji, šefa partije imenovali »gazda«! Podobna situacija je tudi s teoretičnimi časopisi. Vsi bolj ugledni so dobili takoimenovane delovne skupine, ki jim bodo dokazale »krivdo«. V »Vidikih« so ponovno (po »Študentu«) demonstrirali/ trivanizacijo (os UK ZSM - UK ZK + CK ZK Srbije), da bi postavili urednika! Željko Simič, o čigar strokovnih kvalitetah lahko izrazimo samo komplimente in ki je že bil urednik »Vidikov«, poleg te funkcije piše še govore S. Miloševiču in dela stalno v CK ZK Srbije, hkrati pa je urednik v redakciji časopisa »Marksistična misel« . . . Tudi za sposobnega — malo preveč: človek je še sekretar Komisije za informiranje CK ZK Srbije. V Srbiji sicer vlada trend pomlajevanja vodstva in dekumulacije funkcij .. Hkrati je razgnana ugledna redakcija »Marksistične misli«. Za njenega glavnega urednika so postavili nekega sociologa, Vlaj-ka Petkoviča. Ko bi poznavalec razmer delal rang listo 500-tih jugoslovanskih sociologov, njega gotovo ne bi bilo na njej. Mogoče tudi zaradi tega ne, ker mu njegovi študenti v zadnjem času masovno vračajo že vzete teme za diplomska dela. Redakciji »Marksistične misli pošiljajo odpovedi za naročila. Vendar to ni pomembno. Za razliko od svojega avstralskega kolega, Rupertha Mur-docka, največji jugoslovanski novinarski magnat nima cilja, da bi ustvaril dobiček: on osvaja časopise samo zato, da o njem ne bi pisali — resnice! Miroslav Višič Pripis Uredništva: V tem času so na zadovoljstvo in neizmerno srečo jugoslovanskega Murdocka že odstavili v.d. glavnega urednika »MLADOSTI«, Vlastimirja Mijoviča, za čigar usodo se še sprašuje in (očitno neuspešno) bori Miroslav Višič. Slava mu! ШЗШ Janeza Janšo skorajda ni potrebno predstavljati. Trenutno je zaposlen kot vodja organizacije in prodaje na Mikro Adi, v preteklosti pa je zablestel s svojimi kritično usmerjenimi razmišljanji. Zaradi svojih idej o konceptu splošne ljudske obrambe je na Republiški konferenci ZSMS, kjer se je ukvarjal s to problematiko, doživel tudi marsikaj neprijetnega. Kot komentatorja, ki se v sedanjem času oglaša predvsem s strani Mladine, pa smo ga povprašali še o marsičem, kar pozna in kar mi vsi še premalo poznamo... možna in to zato, ker že obstaja zgodovinska izkušnja in do napake prav gotovo ne bo več prišlo ... KATEDRA: Napake!? Janša: Da, mislim da je bila Dolomitska izjava napaka, napaka tistih, ki so jo takrat pod pritiskom partije podpisali. Seveda pa je danes težko ocenjevati takratne okoliščine, razmerje sil in pritiske. V politiki je pač tako, da se vse to na koncu formulira v take ali drugačne resolucije ali izjave. O priljubljenosti slovenskih politikov pa bi bilo seveda treba reči, da ima ta priljubljenost tudi neko preprosto zato, ker je ta mogoč že v vsaki republiki, občini, krajevni skupnosti in tovarni in posebej ker cel sistem bazira na tem. Mogoč je seveda tudi v pokrajinah, na Kosovu recimo in lahko nastopi v primernem trenutku in za obdobje, ki je potrebno, da se oblast utrdi. Vsi pravni akti za to so praktično že tukaj, vse to je že predvideno in ni potrebno, da bi se zjutraj zbudil, slišal koračnice in govor ter ugotovil, da se je pripetil državni udar. KATEDRA: Janez, v zadnjem času smo bili priča nekaterim precej žalostnim dogodkom, tako tivni. Imamo federacijo, ki ji vlada ena stranka, vsaj formalno. Če bi imeli konfederacijo, potem bi bile republike samostojne tudi v političnih rešitvah in prav gotovo ne bi imeli te farse ob koncu leta, kot smo jo lahko opazovali v zvezni skupščini. Konfederacija bi omogočila, da bi vsaka republika sama urejala svoje notranje odnose. Tako bi lahko v eni republiki imeli večpartijski sistem, v drugi pa ne, odvisno od okoliščin. To seveda velja samo načeloma in teoretično. Praktično pa seveda velikih razlik v političnem sistemu ne bi moglo biti, v tem primeru bi sicer nekoliko zaostrili, še vedno pa ostajajo številke v višini 10 % nabornikov, kar prav gotovo ne ogroža nacionalne varnosti ZRN. Obenem pa drži dejstvo, da je tudi sedaj pri nas iz različnih razlogov oproščeno vojaške službe veliko več nabornikov in po mojem mnenju vsaj polovica čisto neupravičeno, na osnovi zvez in raznih poznanstev in nihče zaradi tega ne govori o ogrožanju nacionalne varnosti. Pa tudi v večini drugih držav, kjer CS obstaja, se število oporečnikov giblje v višini enega do dveh procentov, kar je zanemarljivo. Država pa si zme- JANEZ JANŠA INTERVJU 1. Janez, ti si bil včasih učitelj SLO-ja in kakor sem lahko razbral iz izjav tvojih nekdanjih kolegov tudi precej strog. Očitno si takrat še verjel v koncept SLO-ja in tudi v določene partijske dogme. Kako in kdaj se je potem v tebi izvršil ta nenavadni preobrat, ki te je umestil med ostre kritike tega koncepta in političnega sistema v celoti? Janša: Res sem bil učitelj obrambe in zaščite, to je bilo v zadnjem letniku študija, ne bi pa rekel, da sem bil strog. Če bi po- jan, pač pa da je tudi v teoretičnih predpostavkah zgrešen? JANŠA: Misliš na celoten koncept? KATEDRA: Da. JANŠA: Temu konceptu bi kot prvo lahko očitali predvsem to, da v bistvu ni celovit, da obstajajo samo fragmenti koncepta. V ta koncept se je že od začetka metalo vse, kar je pač obstajalo na področju obrambe, govorilo pa se je v glavnem o »podružbljanju obrambe«, oziroma o podružbljanju splošne ljudske obrambe in konkretno osnovo. Sedanji politični vrh v nekaterih točkah prav gotovo zastopa interese slovenskega naroda veliko bolj, kot pa katerikoli vrh v preteklosti. Razlogov za to pa je več. Eden izmed njih je ta, da.sedaj ni več Kardelja. KATEDRA: Lahko to utemeljiš? JANŠA: Seveda. Kardelj je bil vsaj od konca vojne dalje, pa tudi ■že prej, razen nekje okoli leta 1962, ko je bil v nemilosti pri Titu, kreator vse naše politike. On pa gledal v svojo redovalnico iz tistega obdobja, bi verjetno prej lahko trdil obratno. Vsekakor pa sem takrat še verjel v določene stvari. Nikoli pa nisem imel ambicije, da bi postal profesor na tem področ- družbene samozaščite, kar je navadna tavtologija. Kako namreč podružbljati nekaj, kar je že splošno? KATEDRA: Kako pa ocenjuješ predmet SLO in DS na Univerzi? 1. Do zasuka, če lahko temu tako rečemo, je prišlo šele po študiju na fakulteti. Prej o teh vprašanjih nisem ravno veliko razmišljal. Mislim, da tudi študij obramboslovja oziroma študij na FSPN v celoti ni ravno veliko vreden. Vsaj v mojem času ni bil. Morda bo kdo to vzel za žalitev, toda dejstva so takšna. ju, to delo sem sprejel veliko bolj zaradi materialnih razlogov . . . KATEDRA: In kako je potem prišlo do zasuka? Janez: Do »zasuka«, če lahko temu tako rečemo, je prišlo šele po študiju na fakulteti. Prej o teh vprašanjih nisem veliko razmišljal. Mislim, da tudi študij obramboslovja oziroma študij na FSPN v celoti ni ravno veliko vreden, vsaj v mojem času ni bil. Morda bo kdo to vzel za žalitev, toda dejstva so takšna. V okviru študija si dobil zgolj izhodišča in če si razmišljal dalje z lastno glavo, si potem lahko ugotovil, koliko stvari je, o katerih nič ne veš. S pravimi problemi na področju obrambe sem se srečal šele takrat, ko sem bil izvoljen v predsedstvo RK ZSMS in ko sem videl, da so stvari v praksi precej drugačne od zapisanih. Takrat sem poskušal še precej idealistično spreminjati nekatere reči, toda takoj sem zadel ob ovire ... KATEDRA: Takrat tudi nisi dobil soglasja koordinacije in si izgubil funkcijo... JANŠA: No, to je bilo že čisto na koncu, še preden pa sem postal »ime« v negativnem smislu. Najprej pa smo poskušali s takšnimi zadevami, ki se danes zdijo skorajda smešne. Prizadevali smo si npr., da se javno objavijo procenti o slovenskih oficirjih v JLA. Hoteli smo spregovoriti tudi o odnosih v vojski, napravili smo anketo s tistimi, ki so služili vojni rok, pa je bilo vse to v trenutku ustavljeno, čeprav so bili rezultati objektivni, niti ne preveč kritični. KATEDRA: Ali bi se lahko strinjal z oceno, da je naš koncept SJ.0 v bistvu ne samo slabo izva- Še »aktivno« predsedstvo Univerzitetne konference je oblikovalo svoja stališča o tem predmetu in zahtevalo njegovo ukinitev. Ali se ti takšno stališče morda zdi preveč radikalno? KATEDRA: Tudi Republiška konferenca je takrat imela o tem določeno mnenje, prav tako pa tudi drugi organi, vendar so bila ta stališča veliko bolj oblikovana na osnovi političnih pritiskov kakor pa na osnovi argumentov, kakor pa je to primer s predsedstvom Univerzitetne konference. Moje mnenje je, da je ta predmet na Univerzi nepotreben. Znanja, ki se danes poučujejo v okviru tega predmeta, si je prav tako mogoče pridobiti že prej, v okviru srednje šole in vojske. Nekatera splošna znanja s tega področja so gotovo potrebna, saj se tudi za mir težko zavzameš, če ne poznaš problema, vendar je koncentriranje teh znanj v okviru enega predmeta popolnoma nepotrebno. Do te koncentracije pri nas prihaja iz popolnoma drugačnih razlogov, predvsem pa zato, ker je cilj tega predmeta predvsem ideološka indokrinacija, ki je v spregi z vojaškimi znanji najbolj učinkovita in to že od Rimskega imperija naprej... KATEDRA: Janez, v enem izmed svojih kolumnov si zavzel tudi precej ostro stališče do partije, ko si zapisal, da »Dolomitska izjava danes več ni mogoča«. Ker slovenski politiki v zadnjem času med ljudstvom prav gotovo nabirajo točke in ponujajo roko tudi drugim, »alternativnejšim silam« bi te prosil, da to tudi utemeljiš. JANŠA: Danes takšna »Dolomitska izjava« prav gotovo ni več je vse te svoje reformne in antire-formne poskuse začenjal prav tukaj, v Sloveniji, tako je tudi skrbel za to, da so bili politiki v Sloveniji zmerom poslušni. Edina izjema je bil Kavčič, ki pa so ga odstavili, prezgodaj, da bi postal resnično nosilec preobrata. Tako je Kardelj tudi skrbel, da je imel zmerom na svoji strani večino politične elite. Za to »elito« je Kavčič rekel, da ni znala niti razmišljati, niti se prepirati, znala je samo ubogati in izvajati. Ko je Kardelj nato odšel in Kardelj je bil vsekakor človek, ki je imel sposobnost razvijanja konceptov, je vsa ta struktura nekaj časa ostala precej bosa ... Nekaj podobnega se je zgodilo tudi na Hrvaškem, potem ko je iz zmagovite funkcije odšel Bakarič. KATEDRA: Če že govorimo o »podpori ljudstva« potem je očitno, da se posamezni partijski vrhovi v »nacionalnih državicah« borijo za to podporo in jo tudi dosegajo — tako Miloševič v Srbiji, • kot Kučan v Sloveniji. Bati pa se je, da tudi takšna podpora ne rešuje situacije. Kje vidiš rešitev ti? JANŠA: Težko je sicer v enopartijskem sistemu govoriti o podpori ljudstva, jasno pa je, da sta trenutno v Jugoslaviji samo dva vodnjaka iz katerih je mogoče vleči močno politično podporo. To sta nacija in vojska. Drugih trenutno ni. Nekateri vlečejo podporo samo iz enega, nekateri pa kar iz obeh. KATEDRA: Ali se ti zdi mogoče, da bi bila naša prihodnost tudi sivo-zeleno obarvana? JANŠA: Res je generalov v naših organih čedalje več, sedaj je zasedel pomembno mesto tudi nekdanji načelnik GS JLA Grača-nin, vendar pa mislim, da je pričakovanje, ki ga nekateri gojijo in se ga drugi bojijo, češ da bo v Jugoslaviji prišlo do vojaškega udara preko noči, nestvarno. In to v mladinski organizaciji nasploh kot tudi v Univerzitetni konferenci še posebej. Ali se ti ne zdi, da se je »pohod skozi institucije«, kakršne so sedaj, že izčrpal? JANŠA: Že dolgo časa sem prepričan, da potrebujemo nove institucije, to pa bi lahko argumentiral z naslednjim: cel naš politični sistem, vso samoupravljanje, kakor je zapisano v amandmajih iz leta 1971 in kasneje v Ustavi iz leta 1974, temelji na Kardeljevi viziji brezkonfliktne in brezrazredne družbe, oziroma toliko razredne, kolikor je to še pač potrebno in kjer še obstaja neko nasprotje med posamičnim in splošnim interesom. Vendar pa je to razmerje statično in nikakršne možnosti ni, da bi ta posamični interes, pa če ima še tako močno podporo za seboj, nekoč postal splošni. Saj je že v ustavi zapisano, kaj je to splošni interes, oziroma kdo je tisti subjekt, ki opredeljuje ta splošni interes. To je pri nas partija. Preko nje se torej ne more. Za normalen sistem pa velja, da ima v njem vsak, pa naj bo še tako obroben interes možnost, da se oblikuje in če dobi podporo, izkaže kot splošen interes. To pa pomeni, da se lahko oblikuje tudi kot politični interes kot ustrezna institucija, torej gre za priznavanje političnega pluralizma. Ali bo ta politični pluralizem temeljil na večstrankarskem sistemu, je seveda še vprašanje', vendar pa izkušnje kažejo, da v svetu še ni demokratičnega sistema, ki bi šel dalje od tega in ki ne bi temeljil na strankah. Ali bo to kdaj preseženo, je odprto vprašanje, trenutno pa seveda lahko samo opazujemo tiste, ki imajo to srečo, da politične probleme lahko rešujejo v demokratičnem sporazumevanju ali konfliktu. KATEDRA: Določena mnenja o tem, da bi tak sistem že danes ustrezal Sloveniji, so bila že podana. Ali pa se ti tak, večstrankarski sistem zdel primeren za celotno Jugoslavijo? JANŠA: Prav gotovo, vendar pa je pogoj, da bi bila ta Jugoslavija drugače organizirana, kajti večstrankarskega sistema prav gotovo v sedanji federalni strukturi ni mogoče vpeljati... KATEDRA: Morda zaradi nacionalne strukture in bojazni, da bi se stranke cepile po nacionalnem ključu. Vemo, kako je bilo v stari Jugoslaviji. JANŠA: Prav gotovo, čeprav si sedaj to malo čudno formuliral. Ne vem, kaj naj bi pomenilo to, da vemo »kako je bilo v stari Jugoslaviji«. O tem tudi jaz prav malo vem, ker pravzaprav ni dovolj dostopnih virov in ni možnosti, da bi to proučevali, o tem nas tudi v šolah niso veliko naučili. Vse, kar vemo, je to, da je bila stara Jugoslavija gnila in slaba in da je zato tudi propadla. To vemo vsi. Kaj več od tega pa vedo samo še tisti, ki so vse to tudi doživeli in ki so imeli srečo, da so o tem tudi kaj več prebrali. KATEDRA: Kot protiargument uvedbi večpartijskega sistema se navaja prav to, da bi se namreč partije delile po nacionalnem ključu. Ali se tudi »naša partija« ne deli po ključu? JANŠA: Seveda in to je zanjo slabo, za nas pa dobro. KATEDRA: Rešitev je torej konfederacija? JANŠA: Točno. KATEDRA: Toda ali nimamo to že sedaj? JANŠA: Ne, te prav gotovo nimamo. Današnji sistem je federa- 2. Nekatera splošna znanja s tega področja so gotovo potrebna, saj se tudi za mir težko zavzemaš, če ne poznaš problema, vendar je koncentriranje teh znanj v okviru enega predmeta nepotrebno. Do te koncentracije prihaja pri nas iz popolnoma drugačnih razlogov, predvsem pa zato, ker je cilj tega predmeta predvsem ideološka indoktrinacija, ki je v spregi z vojaškimi znanji najbolj učinkovita in to že od Rimskega imperija naprej ... 3. Kardelj je bil vsaj od konca vojne dalje, pa tudi že prej, razen okoli leta 1962, ko je bil v nemilosti pri Titu, kreator vse naše politike. On pa je vse te reformne in antireformne poskuse začenjal prav tukaj, v Sloveniji. Tako je tudi skrbel za to, da so bili politiki v Sloveniji zmerom poslušni. Edina izjema je bil Kavčič, ki pa so ga odstavili, prezgodaj, da bi postal resnično nosilec preobrata. se ta sistem v naših razmerah prehitro sesul. Vendar pa menim, da je dopuščanje tudi sistemskih razlik edina rešitev in da če do konfederacije v kratkem času ne glede na tveganje ne bo prišlo, bo šla Jugoslavija narazen. KATEDRA: Ali se ti ne zdi, da ob vsem zavzemanju za svobodo besede in prepričanja še zmerom ostajamo preveč na površini? Ali se ni potrebno prav tako zavzemati za svobodo politične akcije — ali bi ti morda bil predsednik take nove politične organizacije? JANŠA: Morda bi bil, če bi ta delovala po programu, ki bi bil tudi moj program. Vendar pa sam pri sebi še nisem razčistil, če se bom še aktivno ali pa kolikor toliko profesionalno ukvarjal s politiko. KATEDRA: Si razočaran? JANŠA: Razočaran sem, prav gotovo, in to nad možnostmi, ki jih ir^š v tem sistemu. Ko si mlajši in ko se še učiš o določenih vsebinah in vrednotah, takrat še verjameš v nekatere stvari, potem pa spoznaš, da ni tako in da so stvari drugačne. Mislim da nisem edini, ki je v takšni poziciji, ker drugače ne bi bili v situaciji, rom pušča možnost vpliva na to vprašanje, neko zapornico, ki jo lahko po svoji volji mirno dviga ali spušča ter tako skrbi za reden dotok novih kadrov v armado. Dovolj je že nekaj mesecev daljše civilno služenje vojaškega roka, pa takoj upade zanimanje za takšno služenje med tistimi, ki se za civilno služenje ne odločajo popolnoma iskreno ter na osnovi svojega lastnega prepričanja. Mislim, da je med tistimi, ki se odločajo za civilno služenje vojaškega roka, veliko njanj špekulacij, kakor pa med tistimi, ki se temu služenju že sedaj izognejo na druge načine. KATEDRA: V časopisih smo pravkar lahko brali izredno zanimive povzetke s sojenja domnevnim pomočnikom Kelmendija, Albanca, ki je v Paračinu streljal na kolege-vojake. Kaj meniš o tem sojenju? JANŠA: Mislim, da iz te tragedije nekdo poskuša potegniti politični kapital. Pravi vzroki prav zaradi tega na procesu ne bodo pojasnjeni. Težko je trenutno reči karkoli, ne da bi bil obtožen za to, da prejudiciraš sodbo oziroma da izvajaš pritisk na sodišče. Prav O i kot smo danes, da namreč ni nikjer več motivacije za to, da bi se karkoli spremenilo. KATEDRA: To že, ampak malo prej si sam omenil, da si postal ime — ali ne čutiš odgovornosti do tistih, ki verjamejo v tvoje delo? Kdaj imaš pravico reči NE politiki? JANŠA: Mislim, da je to stvar osebne odločitve, ker tudi sam na koncu koncev nosiš odgovornost za to svojo odločitev. Vsekakor pa je težko reči, kaj je ta ne, oziroma, kaj pravzaprav pomeni. Nikoli nisem rekel, da se bom nehal ukvarjati s politiko v celoti in tudi to, kar delam sedaj, to da pišem, je na nek način politika. Vendar pa to ni moja eksistenca, le-to si zagotavljam drugače. Ko sem bil brezposeln, sem se moral naučiti še drugih koristnih reči. Profesionalna politika pa me ne privlači več. KATEDRA: Če se povrneva nekoliko nazaj, na tisto famozno civilno služenje vojnega roka. — Ali se ti ne zdi, da bi legalizacija te zahteve privedla do tega, da nihče več ne bi hotel v vojsko? JANŠA: Vprašanje je, koliko je takšno razmišljanje realno. Mislim, da do tega ne bi prišlo, ker se kaj podobnega tudi drugje v svetu ni zgodilo. Največji procent tistih, ki so se odločili za civilno služenje vojnega roka je trenutno, vsaj po zadnjih podatkih, v Nemčiji, ta procent pa ni nikoli presegal več kot 12 % kontigen-ta. Tudi v času, ko je bila CS najbolj liberalna. Potem so kriterije gotovo pa je mogoče ocenjevati same postopke in način, kako se proces vrši. In moram reči, da me vse skupaj zelo spominja na tiste politične procese po vojni, ko so obtoženci prav tako preklicevali svoje lastne izjave, ■ obtoževali drug drugega ter sami sebe, vse to pa zato, ker so te izjave dali pod pritiskom. Mislim da se bomo morda čez nekaj let, če ne prej, prav tako spraševali, kako so take napake bile sploh rrfožne. KATEDRA: Ali je morda v tej luči edina dobra rešitev slabih mednacionalnih odnosov morda v tem, da vzpostavimo nacionalne vojske? JANŠA: Vemo, da smo Slovenci imeli v narodnoosvobodilni vojni vsaj nekaj časa pravzaprav svojo vojsko, vojsko z lastnim poveljstvom, z lastnimi kadri in vojsko, ki so ji poveljevali v slovenskem jeziku, pa ni zaradi tega prav nič trpela bojna pripravljenost partizanskih enot. Prej obratno. Takšno nacionalno vojsko je bila pravzaprav pridobitev, ki jo je potrdil tudi Tito, vendar so bile po vojni nacionalno homogene enote razformirane. Streljanje v Paračinu prav gotovo meče senco na odnose v vojski. Če bo sedaj prišlo še do drastičnih obsodb ali celo do smrtnih kazni, potem se je bati, da lahko vse skupaj kar kmalu preraste v mednacionalni konflikt s streljanjem. Mi bomo temu verjetno rekli kontrarevolucija, tisti, ki 4 4.... jasno pa je, da sta trenutno v Jugoslaviji samo dva vodnjaka, iz katerih je mogoče vleči močno politično podporo. To sta nacija in vojska. Drugih trenutno ni. Nekateri vlečejo podporo samo iz enega, nekateri pa kar iz obeh. pa so zunaj (Evropa), pa osvobodilni boj in ga bodo podpirali, tako kot mi podpiramo druge osvobodilne boje po svetu. In tega se bojim. KATEDRA: Kako pravzaprav ocenjuješ situacijo na Kosovu oziroma odnose med Albanci in Srbi na tem področju. Kje vidiš ti trajno rešitev? JANŠA: Trajna rešitev v sedanji situaciji ni mogoča. Do trajne rešitve bi morda lahko prišlo, če bi obe strani, predvsem pa Srbi, nekoliko bolj umirjeno pogledali na situacijo, kakršna je sedaj, konec dvajsetega stoletja. Je pa seveda tudi res, da je sedanje ravnanje srbskih političnih krogov, ki nima samo podpore med politiki, pač pa prav tako deloma tudi med ljudstvom, na nek način treba razumeti. Treba je vedeti, da so se meje Srbije sprejemale tako, da ni imel noben predstavnik Srbije vpliva na, to, morda lahko izvzamemo le Rankoviča. Te meje so po vojni pravzaprav določili štirje ljudje in meje so se enostavno potegnile po zemljevidu. Srbija je bila s tem dejansko oškodovana, saj ni tega potrdil noben njen legitimen organ, vse pav duhu tistega gesla »Slaba Srbija-močna Jugoslavija«. Po vojni je bil prisoten duh unitarizma, kraljeve dinastije in velikosrbstva, zato so stare krivice želeli popra- da so nekateri njegovi produkti vseeno vredni tolerance? JANŠA: Prav gotovo ga ni mogoče samo obtoževati. Če pa bi sestavili test z vprašanjem, kdo je bil v največji meri kreator našega političnega sistema, potem pa bi odgovor bil prav gotovo — Kardelj. Od ocene političnega sistema pa je odvisna tudi ocena njegovega kreatorja. Dejstvo, da je bil prav on avtor vseh teh temelj-' nih konceptov, gotovo kaže na to, da je bil brez dvoma sposoben človek, ki je ne samo razvijal neke koncepte in jih izvajal v praksi (treba pa je vedeti, da je to v enopartijskem sistemu seveda veliko laže kakor kjerkoli drugje), pač pa je bil človek, ki je bil sposoben delati tudi korekcije. Generalna ocena tistih ljudi, ki so Kardelja zelo dobro poznali, je, da bi Kardelj že davno napravil korekcije sedanjega političnega sistema, če ne prej pa takrat, ko bi videl gospodarske bilance, ki so postale javne kmalu po njegovi smrti. Kratkoročno gledano bi bilo mogoče dobro, če bi bil Kardelj še prisoten, saj je bil avtoriteta, sposobna napraviti spremembe. Vprašanje pa seveda je, kam bi te korekcije pripeljale dolgoročno. Zelo verjetno v še večjo krizo. Tako Kardelj kot Tito nista nikoli šla čez temeljno postavko sistema. Bilo se je sicer mogoče viti na način, ki se še nikoli v zgodovini ni posrečil — z novimi krivicami. S tem pa so samo še vsaj zapiotii probleme. Srbija je bila oškodovana ozemeljsko in sedanja situacija ni tako preprosta in racionalna. Ta kompleks pa se danes sprošča v odnosu do Kosova. Rešitev prav gotovo ni hitra in enostavna. Edino srbsko vodstvo, ki je imelo zmerna stališča ob tem vprašanju je bilo odstranjeno leta 1972. To so bili Nike-zič, Latinka Perovič itd. Takratni vrh je do Kosova vodil neko realno politiko, precej umirjeno, z njihovim odhodom pa je znova prevladala voluntaristična struja, ki je v sebi skrivala vse te frustracije, o katerih sem prej govoril. KATEDRA: Pri tej čistki naj bi sodelovalo tudi slovensko vodstvo? JANŠA: Ne slovensko vodstvo, pač pa Kardelj. V srbskem vodstvu ni bilo prave opozicije proti takratni strukturi in tako se je šlo v akcijo z vrha. Glavno besedo pri vsej stvari pa je imel seveda Tito. Nabrali so tudi ljudi z obrobja, iz katerih so kasneje formirali novo vodstvo. To so bili Markovič, Mi-nič, Stambolič ... Tito je stvari praktično izpeljal, Kardelj pa jih je nekoliko »teoretično« utemeljil. Slovenska politika s tem ni imela neposredne zveze, razen če vza- 5. Današnji sistem še federativen ni. Imamo federacijo, ki ji vlada ena stranka, vsaj formalno. 6e bi imeli konfederacijo, potem bi bile republike samostojne tudi v političnih rešitvah in prav gotovo ne bi imeli te farse ob koncu leta, kot smo jo lahko opazovali v zvezni skupščini. Konfederacija bi omogočila, da bi vsaka republika sama urejala svoje notranje odnose ... memo, da je bil Kardelj najpomembnejši mož slovenske politike v tem času. V Sloveniji je bila takrat situacija deloma podobna in napredna slovenska politika se je bala takšnega razpleta v Srbiji, saj so vedeli, da bodo odleteli tudi oni, če bo padlo srbsko vodstvo. Nikezič je namreč takrat bil močnejši od naše liberalne slovenske strukture s Kavčičem na čelu. In samo mesec dni po tem, ko je padel Nikezič, se je isto zgodilo tudi v Sloveniji. KATEDRA: O Kardelju si že večkrat govoril z neprikritim zadoščenjem, pa tudi z zelo negativnim prizvokom. Ali se ti zdi, da ga ni mogoče zgolj obtoževati in dohodka in lestvice zadolževanja, pa se lepo vidi, od kod smo črpali to stabilnost. Ko je bil zadušen poskus reforme iz leta 65, je bil to tudi konec pozitivnih zametkov tržnega gospodarstva in tisto, kar je prišlo za tem, torej združeno delo, enostavno ni bilo več sposobno vztrajati in uspevati na nekakšnih ekonomskih osnovah in v modernih pogojih. To združeno delo ni bilo sposobno zadostiti pogojem svetovnega trga in kakor hitro so usahnile finančne injekcije, je pokazalo svojo pravo barvo. Vsa naša politika temelji na vzdrževanju tega stanja, pravzaprav je ključna točka naše sedanje vlade prav to vprašanje — vprašanje reprogramiranja dolgov. vojih političnega organiziranja. Stvar pa je pri nas obrnjena popolnoma na glavo. Ni nujno, da imajo v neki osnovni organizaciji več kandidatov, veliko bolj nujno pa je to na nekem republiškem nivoju. KATEDRA: Ali se ni morda bati, da bi neuspehe na tem področju uporabili kot argument proti listam in programom na-SDloh? JANŠA: Seveda, saj to poskušajo in to nikakor ni slučajno. To se s pridom izkorišča. Dejstvo je, da brez političnih svoboščin ne more biti prave svobode in brez neposrednih volitev, kjer lahko sam voliš programe in ljudi, ki jih zastopajo, tudi ne more biti demokracije. In tako. dolgo, dokler 7. V srbskem vodstvu ni bilo prave opozicije proti takratni strukturi in tako se je šlo v akcijo z vrha. Glavno besedo pri vsej stvari pa je imel seveda Tito. Nabrali so tudi ljudi z obrobja, iz katerih so kasneje formirali novo vodstvo. To so bili Markovič, Minič, Stambolič ... 6. Mislim, da je med tistimi, ki se odločajo za civilno služenje vojaškega roka veliko manj špekulacij, kakor pa med tistimi, ki se temu služenju že sedaj izognejo na druge načine. KATEDRA: Vrniva se za trenutek nekoliko nazaj, na področje obrambe. Pred leti se je govorilo o nekakšni aferi z orožjem za naše teritorijalce. Ali veš kaj več o tem, oziroma, ali lahko pojasniš ozadje takratnih dogodkov? JANŠA: To je seveda dolga zgodba, mogoče bi jo bilo povezati s tistim, o čemer sva že govorila, z vprašanjem nacionalnih vojsk. Ne samo to, da je bila slovenska nacionalna vojska v času vojne slovenskemu političnemu vodstvu zagotovljena, ta vojska je takrat tudi realno obstajala s svojim lastnim operativnim vojaškim kadrom, ki je bil skorajda neodvisen od centralnih komandnih organov. Zaradi unitarističnega koncepta razvoja je bila taka vojska po vojni ukinjena in morda so se prav zaradi tega v armadi pojavili številni mednacionalni problemi, ki jih lahko spremljamo še danes. Kakor koli že, v povojnem obdobju je prišlo do centralizacije, ki tudi na področju SLO in DS ni pustila velike svobode. Vojaški vrh je takoj pokril vsa ta področja in ko je bila ustanovljena druga komponenta oboroženih sil v sklopu teritorialne obrambe, je armadni vrh prevzel vso kontrolo tudi nad tem področjem. Armada je kontrolirala vso preskrbo, tehniko, zveze in bilo je nekaj neza- partija ne bo dopustila takšnih sprememb, bodo izjave o demokratizacije dejansko ostajale samo fraze. V trenutku, ko bi dejansko šli v neposredne volitve in bi dopustili predvolilno kampanjo, sem tudi jaz pripravljen podpisati izjavo, da se je ta dežela resnično demokratizirala. Če si resničen demokrat, potem se moraš tudi sprijazniti z dejstvom, da si zamenljiv in dopustiti, da te zamenjajo, pa čeprav se ti bo to osebno zdelo morda krivično. In da seveda ne zamenjaš svojega mesta z enim izmed tistih petih ljudi, s katerimi si se dogovoril, da bo on sekretar, ti pa boš predsednik... VPR. Prav gotovo je v naši družbi prišlo do nekakšne demokratizacije. Izraz tega je tudi večja svoboda govora in tiska, tipičen primer pa časopis Mladina. Toda zdi se, da vse to ostaja na nivoju, kjer časopis postaja oficielni kritik režima. Kako ocenjuješ situacijo, ko je časopis ali nekaj časopisov skoraj edina opozicija vladajoči stranki? ODG. Rekel bi, da ne gre za demokratizacijo, temveč kvečjemu za liberalizacijo, ki je v Sloveniji vsekakor dejstvo. Med njima pa je bistvena razlika. Ravno za- ki izide. O demokratizaciji pa bomo lahko govorili, ko se bo začela v pozitivnem smislu spreminjati tudi zakonodaja od ustave navzdol, ko bo dopuščena svoboda posameznika vključno s svobodo političnega organiziranja. Kljub vsemu pa je v javnih medijih koncentrirana velika količina družbene moči in potencialnih iniciativ za sproščanje politične energije, dlje trajajo ti (recimo liberalistični) procesi, težje jih je zatreti. Pa tudi če jih zatrejo, beseda na papirju ostane. Zato je tudi liberalizacija izredno pomembna. Ni nujno, da se obdobje liberalizacije v socializmu konča s protiuda-rom dogmatskih sil in rezanjem vsega, kar štrli nad povprečjem. Upam vsaj, da je možna tudi rešitev, ko liberalizacija brez prelivanja krvi in na miren način omogoči prehod v demokratičen sistem. VPR. Kaj meniš o uvajanju srbohrvaške »priloge« (Katedra). Ali se ti tako povezovanje demokratičnih sil zdi smiselno? ODG. Vsekakor. Vprašanje pa je, kaj je za to Jugoslavijo demo- čun vojske od znotraj, iz lastnega aparata, kakorkoli je to za vsak organizem, ki se hoče razvijati, objektivna nujnost. Seveda pa me je računalništvo tudi privlačilo in sicer predvsem zaradi možnosti kreacije, ki so v tej panogi mnogo večje kot pa v tradicionalnih industrijah. Spreminjanje sveta je bila nekoč res moja življenjska filozofija, če ni to prevelika beseda. Danes si prizadevam svet predvsem poznati in razumeti. Vendar je sprememba delovnega mesta prej posledica spremenjene življenjske filozofije kot pa obratno. Res pa je, da tudi sedaj nisem nikoli popolnoma zadovoljen niti s sabo niti s svojim okoljem. Takšen odnos do življenja prinaša več- vsega drugega kot pa sreče, vendar vsaj dolgočasno ni nikoli. Se pa sedaj v gospodarstvu oziroma Mikro Adi, ki je sicer majhen, a propulziven tržni subjekt, počutim bolj koristnega zase in za druge kot pa npr. pred petimi leti, ko sem delal kot profesionalni politik. Poleg tega je človek lahko subjekt v politiki tudi, če mu le-ta 8. Veliko bolj bi bilo smiselno, 6e bi te programe in liste uvedli na najvišjih, ne pa na najnižjih nivojih političnega organiziranja. Stvar pa je pri nas obrnjena popolnoma na glavo. kratična platforma. Bojim se, da je najmanjši skupni imenovalec interesov v Jugoslaviji danes tako nebogljeno majhen, da so nacionalna nasprotja tako izražena in od nacionalnih političnih elit tako potencirana, da to ne ogroža samo sedanje ureditve, ampak tudi možno skupno demokratičo platformo. To pa ne pomeni, da ni vredno poskusiti, čeprav je oblast ravno na take kontakte najbolj alergična, akterji v njih pa niso pripravljeni ravno veliko tvegati. Izkušnje s Fondom solidarnosti so prav poučne. ni služba. Kot odgovor na zadnji del tvojega vprašanja pa bi rekel, da se odpovedujem velikim besedam in ostajam pri majhnih dejanjih. Največ težav v življenju sem imel ravno zaradi tega, ker sem velike besede skušal povezovati v smiselno celoto z dejanji. VPR. Kot verjetno veš, bo tvoje besede prvi prebral javni tožilec. Zmeraj je tudi mogoče, da je to naš prvi in zadnji bralec. Kaj bi v tem primeru zaželel našim bralcem ob koncu? pogovarjati z njima o čemerkoli, vendar pa sta ostajala neomajna pri bistvenih stvareh, predvsem pa pri vodilni vlogi partije. Tito je kasneje veliko govoril o napakah, ki so bile storjene na šestem kongresu KPJ,kjer naj bi se govorilo o zmanjševanju te vloge. Kasneje je bila teza o »odmiranju partije« popravljena in v začetku 70-ih let je Kardelj to tudi teoretično utemeljil ter ugotovil, da bo ta partija pač še dolgo potrebna, tako danes kakor v prihodnosti, to pa je bilo nato zapisano v Ustavi. S tem pa so stvari seveda blokirane in ob takih stališčih, ki zagotavljajo vodilno vlogo partije v nedogled, se vse zalomi. Dokler trdiš, da si samo ti tisti, ki lahko odloča in ki je vodilen, tako dolgo tudi ne dopuščaš konkurence, in čeprav popustiš na drugih obrobnih točkah, si v bistvu še zmerom avtokrat... KATEDRA: Vsekakor pa smo-lahko slišali tudi drugačna mnenja. Nekateri so prepričani, da je naš sistem sicer v marsičem slab, da pa je globalno gledano, če ga primerjamo s tistimi na zahodu, boljši, ker omogoča življenje z manj stresi, ker nudi neko stabilnost. Nekaj podobnega je dejal kandidat za rektorja s Pravne fakultete, tovariš Zupančič. Ali bi se strinjal s tako oceno? T'.; SnSRft* * «JS% S ? i l \ 5 JANŠA: Ne, ne bi se strinjal, ker te stabilnosti ne vidim, nasprotno, mislim, da je je čedalje manj. Strinjal bi se z oceno, da je v preteklosti, pred mogoče petnajstimi leti bilo takšno stabilno obdobje, ki je omogočalo tudi življenje na precej visokem nivoju, danes pa je situacija seveda popolnoma drugačna. Pa tudi tistega življenja in standarda nam ni omogočil ta sitem, pač pa krediti, zaradi katerih se bomo tistih časov še dolgo spominjali kot »dobrih starih časov«, sedanjih pa po tem, da bomo za tisto lagodno življenje morali vračati vse te kredite. Zato ni potrebno iskati veliko dokazov, dovolj je le, če pogledaš lestvice bruto nacionalnega slišanega, če se je kdorkoli hotel mimo centralnih organov sam oskrbeti s tehniko ali orožjem. No, tu je prišlo do nesporazuma in naša teritorialna obramba si je baje želela nabaviti tuje orožje brez vednosti oziroma dovoljenja iz Beograda. Šlo je menda za avtomatske pištole , tipa Ingram in ko je prišlo vse to na dan, sta morala odstopiti komandant in komisar štaba za SLO. KATEDRA: Če se nekoliko vrneva na področje politike — kandidacijske liste z več kandidati očitno vse bolj postajajo moda, hkrati pa so vse številnejše kritike, da v bistvu sploh ne gre za velike razlike med listami. Ali se ti te liste zdijo smiselne na nivoju osnovnih organizacij? JANŠA: Pri teh listah velja nek preprost in logičen princip — čim višji je nivo, tem bolj so liste z več kandidati in več programi smiselne, saj višji nivo nenazadnje zajame tudi širši sklop interesov. Veliko bolj bi bilo smiselno, če bi te programe in liste uvedli na najvišjih, ne pa na najnižjih ni- to, ker ne gre za demokratizacijo, vse skupaj ostaja na tem nivoju, ki si ga opredelil. Vsaj formalno so vsi omembe vredni časopisi pod kontrolo režima. Zakon o javnem obveščanju jih pač ne dopušča drugačnih. Politična garnitura, ki trenutno vlada, lahko svobodno ocenjuje, koliko »opozicije« ji trenutno ustreza. V skladu s to oceno je bolj ali manj liberalna, nikakor pa ni demokratična, saj niti slučajno ni odvisna od mnenja večine. Ko ali če oceni, da je šla stvar čez rob, ima v rokah vsa politična, administrativna in represivna orodja, s katerimi gre lahko v ofenzivo in sanira situacijo. Taktika je že stokrat preizkušena. Zamenjave urednikov, sodni postopki proti ključnim sodelavcem, ukinjanje dotacij, lahko celo »štrajk« v tiskarni, ko se razredno zavedni delavci »samoiniciativno« uprejo in nočejo tiskati »protirežimskega« časopisa. Samo liberalizacija ne nudi nobene garancije, da bo stvar trajala. Zato se je treba veseliti vsake številke Mladine (takšne, kot je sedaj), 9. Kot odgovor na zadnji del tvojega vprašanja pa bi rekel, da se odpovedujem velikim besedam in ostajam pri majhnih dejanjih. Največ težav v življenju sem imel zaradi tega, ker sem velike besede skušal povezovati v smiselno celoto z dejanji. VPR. Trenutno si zaposlen na MIKRO ADI kot vodja organizacije in razvoja. Kaj je tisto, kar te pri tem delu privlači? Ali bi spremembo svojega delovnega mesta lahko opredelil kot spremembo svoje življenjske filozofije, se torej odpoveduješ spreminjanju sveta in ostajaš raje pri besedah? ODG. Če sem iskren, potem moram reči, da si sedanjega poklica oziroma dela nisem izbral povsem prostovoljno, vsaj na začetku ne. Mojo poklicno preusmeritev je bolj kot interes narekovala eksistenčna nuja, kajti delodajalec za poklice mojega osnovnega profila je država neposredno, ki pa zaenkrat še ne prenese kritike na ra- ODG. Če bi bil prvi in mogoče tudi zadnji bralec teh besed res javni tožilec, potem bi si upal zatrditi, da živimo v pravni državi. Vendar na žalost ne verjamem, da pri nas o zaplembah oz. cenzuri odloča javni tožilec samostojno, niti da je on prvi uradnik, ki bo to prebral. O tem odloča Partija. Če bo vaš list zaplenjen, potem je vsako sporočilo brezpredmetno. Ker pa verjamem, da ne bo, bi ob koncu zaželel vašim bralcem, da bi vsi skupaj čimprej dočakali čas, ko bomo v Katedri lahko brali bolj vesele stvari. FOTO: DREVENŠEK GORAZD INTERVJU:IGOR MEKINA ШМШ jonček dolarjev v kartonastih škatlah. Presenečeni smo se vrnili samo od Oonija — bivši rektor nas ni presenetil samo z nenavadno življenjsko filozofijo o tem, kako se je bolje voziti v fickih kot pa čakati na mercedesa in hoditi peš, pač pa tudi s svojo skorajda popolno amnezijo. Očitno je milijon dolarjev tako majhna zadeva, da se bivši rektor in raziskovalec na tehnični fakulteti ne more spomniti niti tega, koliko kosov opreme so takrat kupili, kaj šele, da bi mu bil vsaj približno jasen ekonomski učinek nakupa. Ob vsem tem pa trdi, da je oprema popolnoma v redu ter da se uporablja popolnoma VSA! Tovariša Donlagiča smo povprašali več stvari. Vendar pa ne objavljamo tistega dela pogovora, ki se je dotikal problemov odnosa med znanostjo in družbo, pač pa tisti del pogovora, ki govori o nesrečni vzhodnonemški opremi. Pa ne zato, ker prvi del pogovora ne bi bil zanimiv, pač pa bolj zaradi tega, ker se bo šele skozi razjasnitev travmatične točke, ki jo prikrivajo odgovori, dalo govoriti o vsem drugem. Ob koncu pogo- toplega 26. januarja. Na moja začetna vprašanja je odgovarjal zbrano in brez zadrege in imel sem občutek, da tudi precej gostobesedno. Po uvodnih, maskirnih vprašanjih sva se približala najini temi in odgovori so postajali vse krajši... KATEDRA: Tov. Donlagič, pred leti ste bili tudi rektor Univerze? Donlagič: Da, na žalost... (smeh) KATEDRA: Ali so bile v času, ko ste bili rektor vi, kakšne večje investicije v tehnični fakulteti? Donlagič: Da, bile so, vsekakor. S tem sem se tudi nekoliko ukvarjal, v času, ko sem bil rektor sicer nisem bil član investicijske komisije, zato pa sem zdaj in že več kot triindvajset let zasledujem to področje ... KATEDRA: Katere so bile te investicije? Donlagič: Zgradili smo ta objekt, v katerem sedaj sediva, to je financirala Republiška izobraževalna skupnost Slovenije, zgradili smo tudi objekt A, nato smo šli še v akcijo ter s sredstvi združenega dela in objekt E2 smo zgradili tako s sredstvi PIS-a kakor s mamo od družbe na tem področju. KATEDRA: Ko ste opremo kupili, je bila situacija verjetno drugačna? So takrat plačevali več? Donlagič: Da, takrat so plačevali sto procentov, sedaj pa mogoče dvajset. KATEDRA: In to se verjetno pozna tudi pri dohodku fakultete? Donlagič: Seveda, ostalo moramo kriti sami, če želimo stopro-centno amortizacijo. Trudimo se doseči tako raven, da bi kasneje lahko kupili novo opremo. Pri nas je pač tako, da zmeraj pije dobro vino tisti, ki ima dobre kozarce. Če pa kozarcev nimaš, pa tudi vina ne moreš piti... (smeh) KATEDRA: Pa se to, ta nenadna sprememba amortizacije ni poznala tudi na dohodku delavcev, saj ste morali plačevati večji del... Donlagič: Ne, ni se poznalo ... KATEDRA: No, to je potem v redu, če se res ni... Donlagič: Veste, mi smo s to opremo samo pridobili. Če te opreme ne bi imeli, ne bi mogli realizirati vzgojnoizobraževalnih Donlagič: To ne, lahko jih uporabljamo za meritve, lahko izdamo dokument o opravljenih meritvah. To je razlika. A-test je predpisan z zakonom ... KATEDRA: No, dobro ... Pogovor sva zaključila s problemom stažistov-raziskovalcev. Tovariš Donlagič mi je na koncu tudi razložil, kako je do nakupa pravzaprav prišlo. Če si pred leti najel kredit, je amortizacijo plačevala družba na osnovi tvoje kupljene opreme. Ta je bila dovolj velika, da si mirno lahko poravnal obresti za najete kredite. Ko se je situacija spremenila, je seveda vse padlo na pleča tistih, ki so kredite najeli... Da se je bolje voziti v fiču, kot pa se sploh ne voziti, je kmalu postalo nevarno geslo, sploh če nisi imel denarja niti za fiča, ali pa si za fiča dal toliko kot za mercedes in se na koncu z njim nisi mogel niti voziti. Morda se v tej točki kaže vprašlji-vost tistega financiranja, ki se ne sprašuje po finančnih uspehih, kaže pa se prav gotovo tudi ob vseh špekulacijah s krediti, ki jih je družba dopuščala, vprašljivost investicij, za katere ni jasno, kaj VOZIJO PEŠ SKRIVNOST IZ VZHODNE NEMČIJE STRAŠI PO TEHNIČNI FAKULTETI V MARIBORU Skrivnost straši po tehnični fakulteti, skrivnost vzhodnonemške laboratorijske opreme. Vsa zgodba, ki se na tehnični fakulteti med študenti že vsaj štiri leta prenaša iz roda v rod, se je pričela junija leta 1984. Takrat je tehnična fakulteta najela kredit ter potem s sredstvi enega (!) milijona dolarjev kupila vzhodnonemško laboratorijsko opremo. Ta oprema naj bi se uporabljala za raziskovalno delo, namenjena pa je bila tudi študentom. Da je bila odločitev za nakup te opreme zgrešena in ne zgolj ekonomski, pač pa tudi profesionalni strel v prazno, tega danes seveda noče nihče priznati. Tudi Dali Donla- Za ogromno denarja je pesnik Oskar Davičo nekoč napisal odo Službi državne varnosti. »Ozna sve dozna« je verz in v bistvu hkrati tudi najboljša ilustracija sposobnosti naših agentov. Od osvoboditve pa do danes je naša tajna policija dosegla pomembne rezultate. Na Golem otoku je končalo svoje življenje stotine ljudi, ki so na ta otok strahu in groze prišli niti krivi niti dolžni; veliko nedolžnih je tolklo kamen po več let, zaradi svojih domnevnih grehov, ki so jih morali obžalovati. Jugoslovanska tajna policija je v zadnjih dveh desetletjih dosegla pomembne rezultate tudi pri likvidaciji svojih nasprotnikov, oziroma sovražnikov Nove Jugoslavije, k delujejo v tujini. Malo katera tajna služba se lahko pohvali s takšno učinkovitostjo, kot jo ima naša tajna policija. Mnogo članov organizacij, ki v tujini delajo z namenom rušenja ustavne ureditve SFRJ, je dobilo metek od naših agentov. Delovanje jugoslovanske tajne policije se v svetu različno tolmači, včasih pa se Jugoslaviji očita surovost do političnih sovražnikov. Vse tajne službe na svetu želijo ohraniti tajnost svojih operacij iz popolnoma praktičnih razlogov, ampak naša tajna služba pogosto ne vzdržuje niti tega osnovnega kriterija. Mogoče tudi zaradi tega, ker ni odgovorna javnemu mnenju, saj javno mnenje ne more niti sankcionirati niti kontrolirati njenega delovanja, za svoje delo pa je odgovorna izključno vladajočim strukturam. gi£ ne, nekdanji rektor Univerze v Mariboru, ki še danes trdi, da je vzhodnonemška oprema popolnoma v redu. Da tako mislijo tudi njegovi študentje bi le težko zatrdili. Pritožujejo se, da je oprema bila zastarela že takrat, ko so jo kupili, da je neuporabna in preplačana. In nenazadnje — da se celotna sploh ne uporablja, ampak lepo zapakirana leži v kleti, kjer se počasi a gotovo na njej nabira le — prah. Da bi vse to preverili, smo se napotili na tehnično fakulteto ter odšli hkrati navzgor in navzdol. Navzgor, vse do pisarne Dalija Donlagiča (njegovi študentje ga ljubkovalno kličejo kar Doni) in v klet, kjer leži mili- Nekatera javna sojenja so pokazala, da se tudi naša tajna služba, poleg velike stopnje učinkovitosti, zateka h kriminalnim postopkom. Znani Bata Todorovič ali jugoslovanski Ostap Bender je bil nekoč obsojen na 20 let zapora, ker je kot lastnik firme v tujini, ki je poslovala z našimi proizvajalci, domnevno oškodoval naše gospodarstvo za desetine milijonov dinarjev. Bata Todoroviča so pred kazenski senat beograjskega Okrožnega sodišča privedli iz Rima. Todorovič je bil po 15. letih zapora izpuščen, da umre na svobodi. Istega dne, ko je bila objavljena odločba Predsedstva SFRJ o Todoro-vičevi pomilostitvi, je bilo tudi objavljeno, da je Todorovič umrl. Svojemu advokatu Savu Andelkoviču je Todorovič razložil, da je bil nekega dne sredi Rima ugrabljen, da je prišel k zavesti šele čez nekaj mesecev, ko je dojel, da je v beograjskem Okrožnem zaporu. V Ljubljani je Todoroviča tri mesece zasliševala tajna služba, nato pa so ga »ek-speditirali« v Beograd, kjer so ga odstopili preiskovalnemu sodniku. Italijanske oblasti iz popolnoma razumljivih razlogov niso protestirale: Todorovič je Jugoslovan in zato je bil primer zanje irelevanten. Vlado Dapčevič, brat narodnega heroja Peka Dapče-viča, je že petnajst let v zaporu v Zabeli. Kazenski senat beograjskega Okrožnega sodišča ga je najprej obsodil na smrt, nakar so mu kazen zamenjali za dvajset let zapora, Predsedstvo SFRJ pa mu jo je zmanjšalo za pet let. Dapčevič je sicer državljan Belgi- vora, ko nam je tovariš Donlagič orisal poti nadaljnjega razvoja fakultete, nam je namreč zatrdil, da je položaj znanstvenoraziskovalnega dela še dokaj ugoden in da je tendenca zadnjih nekaj let, vsaj kar se financiranja tiče, precej pozitivna. Prav mogoče je, da tako mislijo tisti, ki so nabavili zastarelo opremo in jim za ta spodrsljaj nikoli ni bilo treba položiti računov. Bati pa se je, da bodo take »pozitivne tendence« v skrajnem primeru pripeljale do bankrota ne samo tehnično fakulteto, pač pa tudi vse uporabnike njihovega znanja ... Z Dalijem Donlagičem sva se srečala v njegovi pisarni tistega je, kjer je kot stari INFORM-BIROJEVEC poskušal ustanoviti Novo komunistično partijo Jugoslavije. Naša tajna policija ga je ugrabila v Romuniji in odvedla v Beograd. Ob tem je umrl tudi Dorde Stojanovič, naše gore list, to je človek, ki je bil blizu Dap-čevičevim prepričanjem, drugače pa je bil član Komunistične partije Francije. Vlado Dapčevič je na sojenju natanko razložil, da je bil ugrabljen v Romuniji, totia sodniški senat je zamolčal to žalostno dejstvo. Dolg bi bil spisek ljudi, ki so končali pod streli naše tajne službe. Svoje politične nasprotnike, ki so nevarni za državo, »umirijo« mnoge tajne službe. Kljub vsemu pa tako brutalno ubijanje in ugrabljanje naših političnih sovražnikov na tujem ozemlju meče sum na demokratsko osnovo našega političnega sistema in nas negativno legitimira v očeh javnega mnenja drugih držav. Če tako brutalno deluje na ozemlju tujih držav, potem je tajna policija lahko bolj »sproščena« do svojih državljanov v Jugoslaviji, kjer lahko končajo življenje »pod neobičajnimi okoliščinami«, ki jih nobeden ne razkrije. Svoj čas je tovariš Tito odločno insistiral, da se kontrolira delo tajne službe, ki nažalost, namesto da bi ščitila državo pred ljudmi, ki so jo legalno oropali in družbeni denar odnesli iz države, likvidira osamljene skrunitelje naše demokratske družbe, »najbolj demokratične na svetu«. Ce ima tajna služba že namen, da nas likvidira, naj to dela nežno. Prosim, kot žrtev. MILOVAN BRKIČ sredstvi mariborskega združenega dela. Gradnjo na Koroški cesti pa smo žal morali prekiniti. KATEDRA: Kdo pa je financiral tisto opremo, ki je bila kupljena v Vzhodni Nemčiji? Donlagič: Mi sami smo to financirali. Najeli smo kredit v višini enega milijona dolarjev .. . KATEDRA: En milijon dolarjev?! Donlagič: Da, toda ni bilo vse to za nas. Mi smo takrat lahko dobili zelo ugoden kredit, če smo imeli milijon dolarjev. Tako smo sami kupili opremo za visokonapetostni laboratorij, ostalo pa je šlo za Elektrokovino in še za nekoga . . . KATEDRA: Kdo je dal soglasje za ta nakup? Donlagič: Strojni in elektro oddelek. KATEDRA: Odločitev je potrdil tudi svet? Donlagič: Da, svet. KATEDRA: In kaj je sedaj s to opremo. Ali se uporablja? Donlagič: Se, uporablja se . .. KATEDRA: Vsa oprema se uporablja? Donlagič: Vsa... Probleme imamo samo s TSN-om, oni so kupili razširitev svojega laboratorija. In tisto oni.. . ne vem če veste, oni imajo velike probleme. KATEDRA: Od vaših študentov sem slišal, da se ta oprema v glavnem ne uporablja ter da leži v skladiščih in da se na njej nabira prah, da sploh ni uporabna za raziskovalno dejavnost? Kako bi vi ocenili to opremo, ali se vam zdi v redu? Donlagič: Čujte, en del je čisto v redu. Imamo dve hladilni komori, ki jih uporabljamo, dinamo tehtnice, strojni oddelek ima v glavnem rezkalni stroj. Veste kaj, res pa je, da vse te opreme ni mogoče uporabiti za znanstvenoraziskovalno dejavnost. Ampak mi smo takrat izhajali iz ene filozofije, da se je bolje voziti v fiču kot pa se sploh ne voziti. Za študentsko delo, zato, da se študentje naučijo delati, pa tudi ni treba imeti najboljše opreme. Te je celo škoda. Ker precizna oprema stane desetkrat več kot navadna . . KATEDRA: Če vseeno ostaneva pri tej vzhodnonemški opremi — po podatkih, ki jih imam gre za približno petsto kosov opreme? Donlagič: Veste kaj, to je težko reči, kaj štejete kot instrument — ali je to en ali pa sestavljen iz dvajsetih kosov. Teqa ne vem . . . KATEDRA: Bile so tudi kritike, da je bila ta oprema zastarela že takrat, ko je bila kupljena? Donlagič: Ne, to ni res. Mislim da je bila v redu in da je celo še danes v redu. KATEDRA: In uporablja se vsa oprema? Donlagič: Vsa .. . kot v vsakem drugem laboratoriju. KATEDRA: Kdo pa plačuje amortizacijo na tem področju? Donlagič: Plačuje se kot vsa amortizacija. KATEDRA: Ali so bile tudi na tem področju spremembe? Donlagič: So velike KATEDRA: Kakšne pa? Donlagič: Znižan, zelo znižan je delež amortizacije, ki ga preje- načrtov. Saj sem že rekel, kakšna je bila naša filozofija — bolje se v fiču voziti, kakor pa peš hoditi. KATEDRA: Ali se ne dajo napraviti izračuni uspešnosti te opreme? Če bi recimo primerjali delež amortizacije z deležem profita, ki se ustvarja z opremo? Donlagič: Veste, to bi bilo predrago. Razen tega pri naši laboratorijski opremi tudi ne gre za enostaven izračun, opremo uporabljamo zato, da študentom pokažemo, kako se dela na njej. KATEDRA: Kaj pa testne komore, zakaj ne uporabljate teh? Donlagič: Uporabljamo jih, če je dela. KATEDRA: Prosim?! Donlagič: Uporabljamo jih, če je dela. KATEDRA: Ah da. Toda za A-teste jih ne morete uporabljati? Donlagič: Ne, ker nismo pooblaščeni in se niti ne želimo pooblastiti. KATEDRA: Torej so komore neuporabne? sploh prinašajo. Kdo je nenazadnje tisti, ki bo ocenil kvaliteto velikanskih kosov robustno napravljene vzhodnonemške opreme, ki vsaj po ocenah študentov ni ravno cvet elektronike? Če bi bila univerza samostojen subjekt, potem bi bila izbira opreme prav gotovo pazljivejša, ekonomski učinek pa jasen. Tako pa je mogoče mirno investirati, ne da bi te bolela glava in ne da bi razmišljal o učinkih ... Le kako razumeti dejstvo, da nekdanjemu rektorju Univerze ni jasno niti to, koliko opreme je bilo kupljeno, kaj šele, da bi bil jasen finančni učinek ... Pri tem ne gre niti toliko za zgrešene osebne odločitve, ampak za zgrešene osebne odločitve, ki so sistemsko programirane. In dokler Univerza ne bo samostojen subjekt, tako dolgo se bomo vsi skupaj v fičkih — vozili peš. Igor Mekina GLOBOKAR TOP SECRET V torek, 26. 1. je bila na Brniku tiskovna konferenca ob prihodu slovenskega modernističnega skladatelja in pozavnista VINKA GLOBOKARJA, ki živi in dela v Parizu. Po njegovih besedah gre za delovni in prijateljski obisk. Skladatelj in vesoljsko gibalno (beri kozmokinetično) gledališče RDEČI PILOT pripravljajo postavitev Globokarjeve opere MIGRANTI (LES EMIGRES), široko zastavljen in predvsem skrivnosten (!) projekt. Vinko Globokar je danes ena od vodilnih osebnosti evropske in svetovne avantgarde, nekonformističen glasbeni ustvarjalec, čigar glasba je vedno na nek način angažirana, v povezavi z družbenim okoljem, torej nikdar larpurlartistična. »Iščem nekaj, kar je pomembnejše od glasbe«. Privlačijo ga improvizacija, nove glasbene poti in sredstva, pri tem pa razširja izvajalske sposobnosti instrumentov do neslutenih možnosti. S svojim delom in nastopi v javnosti je Globokar precej samosvoja, brezkompromisna glasbena osebnost, ki vedno išče nove izzive (Rdeči pilot). Leta ’79 je izstopil iz oddelka za glasbeno zvočna raziskovanja IRCAM pri kulturnem centru Georges Pompidou, ker se ni strinjal s konceptom njihovega delovanja. Na konferenci smo izvedeli veliko in nič. Veliko o tem, da se bo dogajalo, in nič, kaj se bo dogajalo. Zelo skrivnostno torej in vse skupaj retrogardistično. Diši in spominja na Krst pod Triglavom ali vsaj na zakulisna dogajanja okrog Krsta—vsaj zaenkrat. »Doživel sem že skrivnostne tiskovne konference, ampak ta je najbolj hecna« je bil edini Globokarjev komentar. Govori se (predvsem se okrog predstave veliko govori in malo ve), da naj bi se dete rodilo 1. aprila, po današnji tiskovni konferenci zveni ta datum zelo simbolično. Simbolika in skrivnostnost... pa saj gre vendar za gledališče in občutek imam, da se je predstava že začela. Erika Repovž INOVACIJE TAJNE SLUŽBE UGRABI ME NEŽNO IB 6 BEOGRAJSKA PRILOGA Promenada U Srbiji je godišnjica Šestojanuarske diktature obeležena svečano i radno! ★ Nezvanično saznajemo da če Njegova svetost patrijarh German biti razrešen funkcije patrijarha Srpske pravoslavne cr-kve. Patrijarh German je čestitao Božič večem broju vernika okupljenih u Sabornoj crkvi u Beogradu, ali pri tom nije pomenuo Osmu sednicu CK SK Srbije. Ovakvo ponašanje je nespojivo sa praksom i odnosima. Za novog patrijarha biče predložen drug Dušan Čkrebič, jer je to jedina funkcija u SR Srbiji, umornoj od lidera, koju Čkrebič do sada nije obavljao! t Slobodan Miloševič trenutno Srbima pravi društvo. To mu je za sada najznačajniji projekat. ★ Na listi popularnosti koju je objavila »Osmica« Slobodan Miloševič zauzima visoko drugo mesto. Odmah iza Lepe Bre-ne, a ispred Vesne Zmijenac. Njegov uspon je bio veličan-stven. Svi su izgledi da če i pad biti na istom nivou. t Deviza druga Slobodana Miloševiča glasi: Naš čovek u svako doba može da se osloni na moje ljude!« Kao što se iz priloženog da videti, u Srbiji je postignuto ne-vidieno iedinstvo. ★ Nedavno su čak i dve automobilske gume zauzele jedinstven stav. Pukle su istovremeno i to je odjeknulo u štampi. Kao ustani-čka puška. t Ovoga puta nečemo pominjati glogov kolač, iz obzira prema Dušanu Miteviču, članu počasne straže. Glogov kolač je na jednom uznemirio duhove tamo gde duha nema. ★ Jedan pesnik je nedavno zapretio da če sa dva—tri lirska zapisa srušiti sve postoječe. Iz poverljivih izvora saznajemo da je u GK SK Beograda vanredno stanje! t »A šta se tek sve može pročitati u Mladini i Katedri! Za ta dva lista je Srbija »dežurna terna«. Iz njih se iz broja u broj širi uvrede, uz obilatu saradnju jednomišljenika iz Beograda.« (»Politika«, 14. januar o. g.) Zahvaljujuči angažmanu bivšeg »Ježevca« B. Jovanoviča, Politika je postala naš najtiražniji humoristički list. t Gnev B. Jovanoviča je opravdan. Oni koji kritikuju S. Miloševiča ne pokazuju dovoljno oduševljenja! ★ Srpski šaljivi list Politika izlazi svakodnevno, a 19. broj jugo-slovenskog humorističko-satiričnog lista Berekin nikako da ugleda svetlost dana. Jedan od razloga je i taj što je večina tek-stova pisana ekavicom!!! Izgleda da su i tu prste umešali »nedobronamerni ljudi iz Beograda«. t U državi dva generala parola glasi: »Živelo Titovo, dole Uži- ce!« ★ Sve je prolazno, samo su zabrane trajne. t Naši su nas uzeli pod svoje! Slobodarskom narodu je zbog grupašenja izrečena vaspitna mera pojačanog nadzora. ★ Iz beskrajno neoficijelnih izvora mrskih vladi saznajemo da u nekoliko opštinskih komiteta SK najuže Srbije, što znači oko Po-žarevca, znamenite spiskove več neko vreme nazivaju spiskovima za streljanje. Iz istih izvora saznajemo da se izvor samo šalio. t Žali nam se jedan savremeni pisac: »Kad god sam pisao o Staljinu, zamerali su mi što vredjam šefa države.« ★ Da bi se videlo kakav je to neprijatelj, dovoljno je citirati deo njegovog aforizma. Ako bude trebalo, citirače Dara Janekovič lično! t Milutinu Stanisavcu, ljubitelju aforizama: »Prvo si čovek u senci, zatim si čovek sa senkom, najzad si senka od čoveka.« ★ Poštene i pametne ne možemo da pustimo napred. Ko zna odakle dolaze! t (Joči referenduma jedan naš visoki funkcionar je postavio su-štinsko pitanje: »Kako stojimo s masama?« ★ Rektor Beogradskog univerziteta, izvesni Slobodan Unko-vič, s vremena na vreme drži Katedru. I, verovali ili ne, čita! t Glavni i odgovorni urednik Študenta, Šimo Čičkovič, oti-šao je korak dalje: postao je dopisni član mariborske Katedre. Šteta, samo što je Cičkoviča zaista težko razumeti jer piše kao što govori. promenada ZA SREČU SU POTREBNE - MASE Narod traži! Narod zahteva jedinstvo! Narod je protiv! On je energično ZA, samo ako se suprotno ne dokaže! Narod je ogorčen situacijom, narod imperativno hoče! Narod mora da odlučuje, a ne privilegovani pojedinci! Narod je naše največe bogastvo! Ne pamtim da se ikad, kao poslednjih meseci, narod toliko tetoši i mazi. Narodu se uvlači ko stigne: mali, veliki, sitni, krupni, glupi i još gluplji funkcioneri, uvereni da su potekli iz naroda i da s njim dele kori-cu bajatog hleba i njegov bes. Sve što čine — čine u ime naroda, ili bar tako kažu. Sve što govore — govore kao predstavnici naroda, obeča-vaju mu kule i gradove, svetlu budučnost i prekid s dosadašnjom praksom. U novoj praksi, taj izmučeni narod hrani se parolama, velikim i Iju-tim rečima, narodu se stalno daje za pravo jer »mi ne smemo da zanemarimo zahteve širokih masa« koje zahtevaju, traže, prete, opominju. U uzbuni zbog promene republičkog Ustava narod se pali na referendum, diže se buka zbog prava naroda da se sam izjasni, jasno se govori da mi nečemo da priznamo veto, on nije nikakva prepreka ko-munistima koji vode narod pod crvenom zastavom naše velike partije. Oni drugi, narodni predstavnici, koji govore u ime drugog naroda i na- rodnosti, tvrde, pak, da njihova baza neče referendum, jer je zakonski sve to začrtano, zna se šta se može i kako se može. Život u ovoj samoupravnoj pat-poziciji nije bez šarma. Narod je ubedjen da je največi, najbolji, najangažovaniji, on misli da sve može i da to hoče sad, preko noči, jer »mi nemarno prava da stvari odla-žemo.« Sečam se. Sve smo mi učinili preko noči. Brzo. Efikasno. Preko kolena. Sjebali smo inflaciju, rešili Kosovo, promenili Ustav, pustili »Vojka i Savla« na slobodu, isključili, diferencirali se... Zato je narod neizmerno srečan. On u novinama piše pisma prote-stujuči protiv tudjih pisarna, on se bori, žilavo, seljački, napumpan ide-jom da je samo on u pravu i da samo on odlučuje, izbacuje i prima. Narod veruje u bolje sutra, jer mu je več danas bolje nego pre-kosutra. Narod voli svoje predstavnike jer oni unapred znaju šta narod misli. U stvari, narod i ne mora da misli. Ima ih koji su pla-čeni da misle u ime naroda. Zato je naš narod najbolji i najstrpljiviji. Nema takvog naroda nigde u SR Srbiji. S takvim narodom — i narodnostima je laknulo. Narod plače, narod se smeje, narod pije. Smrt fašizmu — sloboda narodu! RATKO RODIČ, s. r. PUT PUTUJEM .. . KAMIONOM, UZ TV KAMERE, U MOJU MATIČNU SRBI JU! Sasvim nezapaženo u srpskoj'javnosti (izvode je prenela samo »Borba«, 4. 12. 87.) prošla je izjava Miroslava Šoleviča, jednog od inicijatora okupljanja Srba i Crnogoraca na Kosovu, a povodom predloga da se on Boško Budimirovič i Bogdan Kecman isključe iz SK zbog »destruktivnog delovanja sa pozicija srpskog nacionalizma«. — Upozoravam sve članove SK — pripretio je šolevič — da če se Srbi i Črnogorci iz ove i drugih kosovskih sredina pono-vo okupiti ukoliko mene, Boška Budimiroviča ili Bogdana Kecmana, isključe iz članstva SK. Narod če se okupiti pred našim kučama, a mi čemo sa svojim porodicama u kamione, pračeni TV kamerama, krenuti prema Srbiji. Ovo upozorenje se mora shvatiti krajnje ozbiljno, jer takva svest vlada u narodu! Od Šoleviča se ovako nešto moglo i očekivati, jer čovek več godi-nama strogo profesionalno radi na organizovanju protestnih skupova, zborova, mitinga i demonstracija srpskog življa, sve po principima mo-dernog marketinga: »Parola u svaki srpski dom!« Njegovo delovanje, poslednjih meseci, hrabri i »energičniji zahtev za reševanje problema na Kosovu«, pa se — u tom kontekstu — i može shvatiti zašto Šo-levičev ispad nijedan od izvikanih političkih dnevnika u užoj Srbiji nije ni zabeležio. Ovo svesno prečutkivanje nacionalističkih ekscesa Šo- leviča & družine — isti politički dnevnici nadoknadili su histeričnom pomamom o tobožnjoj odgovornosti onih rukovodilaca koji su, navod-no, kočili »energičnije zahteve naroda za rešavanje problema o Kosovu«. Tako se dogodilo da je zahtev za isključenje Kecmana, Budimiroviča i Šoleviča praktično odbijen, uz pretnje da je to još jedan atak »albanskih nacionalista« i »iredente« kojima smetaju pravi borci za slobodu! Ublažavanje opasnosti od Šoleviča i njemu sličnih, uz prenaglaša-vanje opasnosti od Albanaca — koji su, čitajuči neke dnevne novine, krivi za sve: od inflacije do širenja narkomanije — nikako ne vodi sredi-vanju prilika na Kosovu. Ali, mnogima se čini da je to baš pravo reše-nje. Takvima, koji za »ljutu ranu« imaju lek u obliku još »ljuče trave«, ili antibiotike traže u odbrani »kučnog praga«, oružjem, naravno — Šolevič je istureni pešak u igri u kojoj nema ni remija, ni pata. Njegov ostanak u redovima SK Srbije, toj organizaciji ne čini na čast. Ili je, možda, reč o nekakvim višim ciljevima, koji su nedostupni običnim smrtnicima?! Svejedno je: M. Šolevič je još u SK, narod ne mora da se tovari u kamione, a ni televizija ne mora da snima. Još. Dok Miroslav ne naredi! PETAR LUKOVIČ »ŠTUDENT« POSLE »ŠTUDENTA« SI(M)0 MU GA LUKA Stari slogan »sa ŠTUDENTOM se nikad ne zna« od skora, izgleda, prestaje da važi. Na sastanku izdavačkog saveta održanom 5. januara ove godine, Šime Čičkovič, dosadašnji v. d. GLODUR, novinar-amater i profesionalni aktivista definitivno je izabran za glavnog i odgovornog urednika lista beogradskih studenata. Sada se, dakle, sve zna, pa nema sumnje da če red, rad i disciplina kičme zameniti ne-izvesnost u vremenu koje je pred nama, te da če »ŠTUDENT« još du-go ostati vErno glasilo svog izdavača — predsedništva UKSSO, čiji bivši predsednik, Goran Trivan, upravo uživa plodove svog majskog »pravednog gneva« na turneji po severnoameričkom kontinentu. Istini za volju, mnogo neizvesnosti oko izbora novog glodura nije ni bilo. Čičkovičevi protivkandidati bili su Zoran Čičak, čovek poznat po torne što se javno odrekao sopstvene majke novinarke Ranke Čičak, kada se ona našla u političkoj nemilosti, i izvesni Nenad Keba-ra koji se, po svemu sudeči, slučajno našao u konkurenciji. U takvoj situaciji, Čičkoviču nije bilo teško da stekne podršku čak i onih ljudi kojima nije nimalo prirastao za srce, a koji su, suočeni sa alternativom, bili prinudjeni da ga prihvate kao manje (nužno) zlo. Interesantno je da je Šimo, od trenutka kada je stupio na dužnost, septembra prošle godine, pa sve do praktično pre neki dan, neprestano insistirao na torne da on uopšte nema nikakvih novinarskih ambicija. Poslat od Strane sivih i črnih eminencija poznatih redovnim čitaocima »KATEDRE«, da raščisti situaciju i obračuna se sa »napadačima na Lik i Delo,« poznatog druga, on je sve vreme pokušavao da održi imidž čoveka koji je spreman da se povuče čim se za to steknu uslovi, to jest, čim obavi povereni mu (neprijatni) partijski zadatak. Očigledno je da se pomenuti uslovi još dugo neče steči a na njih je, možda, uticala i plata glavnog urednika (minimum 320.000 din) koju Šime redovno prima. Čudno je kako novinarske ambicije za kratko vreme mogu da se stvore, a uz to ne bi bilo loše podsetiti da je kao jedan od glavnih argumenata u majskom obračunu sa bivšom redakcijom bilo navodjeno da se Višič & co. »suviše čvrsto drže udobnih fotelja i visokih uredničkih plata«. U ono vreme, pomenute plate bile su zaista bedne, pa je jedna od prvih Čičkovičevih mera bila da ih znatno poveča, sebi i ostalima. Prostorije redakcije su posle mnogo, mnogo cjodina najzad reno-virane (do sada nikako »nije bilo para«) a poluraspadnute stolice zame-njene su pravim foteljama. Sada je, dakle, mnogo jasnije za šta se ko borio. Uzgred, cela nova redakcija nagradjena je za svoju poslušnost nedavnim kolektivnim odlaskom na Zlatibor na zimski raspust, a po ceni od svega dva stara miliona, računajuči i put! Da tokom odmora urednici ne bi bili usamljeni oporavak je pod istim uslovima ponudjen sarad-nicima i naročito — saradnicama! Svima treba poželeti miran san na či-stom planinskom vazduhu, i da nam se vrate preplanuli. Redakcijska podrška Čičkoviču za promociju iz v. d. stanja u »čisto« stanje ipak nije bila sasvim jednoglasna. Jedini koji je bio protiv jeste Luka Mičeta, sadašnji v. d. zamenik glavnog i odgovornog urednika. Radi se o čoveku čiji je glas več jednom ranije bio usam-Ijen: Mičeta je zajedno sa svojom devojkom Tanjom Garotič Alek- sandrom bio jedini član bivše redakcije »ŠTUDENTA« koji je u vreme velikog spremanja podržao Gorana Trivana u njegovom obračunu sa »antititoistima«. Verovatno je pri torne računao da če postati kalif ume-sto kalifa, to jest da če zauzeti Višičevo mesto, ali ga je Čičkovičev dolazak omeo. Tamo je Mičeta u čaršiji umesto kao iznogud ostao poznat kao juda.. Ipak, da ne bi ostao bez zasluženog priznanja, funkcija zamenika koja ranije nije postojala, izmišljena je od Strane predsedništva UKSSO isključivo za njega, sa platom samo nešto ispod Čičkovi-čeve! Osim toga, glavnom uredniku je, s obzirom da je bio apsolutno nedonošče u novinarstvu, bila potrebna profesionalna pomoč — i kompromis je stvoren. Izgleda da se Luka time ipak nije zadovoljio pa je na Čičkoviču pokušao da primeni sličan manevar kao i na Višiču: na prvom sastanku izdavačkog saveta iznenada ga je napao zbog nesposobnosti i »političkih promašaja«! Kad to nije uspelo, otišao je za manipulaciju dalje — uoči samog izbora pokušao je da preko svoje, ovog puta bivše devojke Snežane Aleksič, izvršnog sekretara za kulturu i informisanje u Gradskom komitetu SK Beograda, isprovocira novi »Slučaj ŠTUDENT«; okrivljena je (inače idejno bleda a politički sasvim bezazlena) naslovna strana no-vogodišnjeg broja. Medutim, ni taj manevar u sinhronoj akciji dve Lukine devojke nije uspeo, ne samo zato što je Čičkovič svakako imao bolje političke veze, več i zato što takva repriza više nikome ne bi odgo-varala. To bi, uostalom, bio prvi put da »kvisling« zbaci »okupatora« njegovim sopstvenim oružjem. Najzad, uvodenjem uslova konkursa da buduči glavni urednik »Študenta« mora biti redovan študent Beogradskog univerziteta Luka je potučen, jer več desetak godina ne uspeva ni da vanredno završi prvu godinu Ekonomskog fakulteta. Na poslednjem sastanku Izdavačkog saveta Tanja Garotič Aleksandra je ponovila (ipak) napad na pomenutu naslovnu stranu, ali je na kraju pak dala i svoj glas Čičkoviču. Ona če na taj način možda uspeti da još malo pro-duži svoj boravak u redakciji, ali če Luka svakako uskoro morati da ode! Sve što je več rečeno ne bi biio ništa više od običnog re-dakcijskog trača kada sudbina Luke Mičete ne bi bila tako poučna za svakog ko želi da se bavi političkim (čitaj — inštruiranim) novinarstvom. U jednom trenutku svoje karijere Mičeta se našao pred dilemom koja se tako često pojavljuje u njegovom pozivu: okrenuti leda prijateljima, ili se sa njima nači na ulici. Ubrzo je shva-tio da niko ne voli kvislinge, pa ni oni kojima on služi. Dilema se iskazala kao lažna, jer, kada se sve sabere i oduzme, osim nešto vremena nije dobio više ništa. Da stvar bude još gora po njega, oni članovi bivše redakcije »Študenta« koji su zaista imali novinarskih kvaliteta brzo su našli ukljebljenje u drugim redakcijama. Sa reputacijom koju sada ima, Mičeta se neče lako zaposliti ni u jednim novinama, bile one »režimske« ili »disidentske«. Teza da svako ima sudbinu kakvu zaslužuje u mnogim slučajevima se može dovesti u pitanje, ali se ovog puta bez sumnje pokazala tačnom. U meduvremenu »Študent« i dalje izlazi. Šime Čičkovič se polako ali uporno vežba u pisanju — uvodnika! Teško mu je, jer se nijedan za-nat, pogotovu novinarski, ne može naučiti od kraja. U najnovijem broju, u kome se obračunava sa listom »Mladost«, koji več mesečima svojom glasnošču smeta političkom rukovodstvu Srbije, Čičkovič u istom tekstu citira Mešu Selimoviča, Getea, Cicerona, Sokrata i narodnog pesnika, ali pri torne pokazuje da ima izvesne teškoče sa gramatikom (»uzeti za argument«) te poznavanje stranih reči i izraza (»u ekstazi besa«). Ipak, čovek je mlad, i očigledno voljan da uči, pa mu se mora dati vremena i hartije. A sem toga, možda če jednog dana i njemu niči neki vampirski zubi. Ko zna? Radna grupa za »ŠTUDENT« BEOGRAJSKA PRILOGA 7 CEKAJU STRANI DOPISNICI O GLASNOSTI ČUTANJA U JUGOSLAVIJI Kako su Britanci videli pad gospodina Pavloviča, bivšeg predsednika Gradskog komiteta SK Beograda, odnosno — šta su to >hot heads< a šta >cool heads ?! U kom kontekstu se na pres-konferencijama za strane novinare sme pomenuti ime predsednika Tita? Sta je to srpski novi staljinizam sa dogmatizmom ili — zašto go-spodin Trifunovič (predsednik Soc. saveza Srbije) govori isto kao go-spodin Miloševič (predsednik srpskog CK SK)? Dopisnici AFP-a, ADP-a, »Tajmsa« i TASS-a govore i o sumnji u ju-goslovensku štampu, hajkama u novinarstvu, mediokretizaciji jugoslo-venskih političara, manama jednopartijskog sistema ... Svi jednogla-sno kažu da nikada nisu imali nikakvih problema, niti doživeli pritiske tokom svog rada u Jugoslaviji... Zameraju nam što nemarno neku vr-stu jugoslovenskog Galupa, koji bi zaista odražavao mišljenje doma-čeg javnog mnenja ... Najzad, dobiti intervju od stranog dopisnika nije nikakav problem, izuzev kada su u pitanju ROJTER i Asošijeted pres kojima je davanje izjava — za branjeno!? CLAUDE JUVENAL je šef Agencije Frans Pres sa sedi-štem u Beogradu. Novinarstvom se bavi več 18 godina, a profesionalna slika svih tih godina vrlo je interesantna i burna — dve godine u Južnoj Africi, tri u Pakistanu i Avganistanu, dve i po godine u Sektoru za političke informacije u Parizu za vreme ministra Rejmonda Bara, dve i po godine u Obali Slonovače i, ko-načno, nešto više od četiri godine u Jugoslaviji... Na osnovu iskustva tvrdi da nikada nije mo-gao da dobije pravu informaciju o Jugoslaviji, mada nam odaje dvosmislen kompliment da je — Jugoslavija izuzetno područje za pračenje! JUVENAL: »Mi nismo ovde da bismo pisali šta ide dobro nego uglavnom šta ne ide dobro, kao i da damo kritički sud o svemu torne. Zbog takve orijentacije do sada uglavnom nismo imali problema od Strane jugoslovenskih vlasti. Izuzev ... kada "smo pisali o stopama inflacije uvek bismo prvo naznačili zvanične informacije, pa bismo rekli — ali to nije tačno, prave Stope su ove — i nikad se zbog toga niko nije žalio što ne koristimo samo zvanične cifre. Ali, kada smo izveštavali o brojci od 930 hiljada nezaposlenih Jugoslovena, zvali su me da mi kažu »kako ja nišam ni-šta razumeo«, te sam povodom toga pozvan i na sastanak sa nekim podsekreta-rom za socijalne sfere, koji na kraju, posve svega, uopšte nije demantovao naš poda-takl? KATEDRA: Da li je to jedini problem koji ste kao strani dopisnik pretrpeli u ovoj zemlji? JUVENAL: Največi problem je nemo-gučnost slobodnog, direktnog kontakta sa političkim ličnostima. Verujem da je to iz dva razloga — političari nisu spremni da se suočavaju sa štampom ali, postoji i ogromna birokratija Sekretarijata za infor-misanje preko koje je jako teško prodreti do bilo koje ličnosti... Osim toga, politi-čka klasa u Jugoslaviji teško pristaje na komunikaciju sa stranom štampom verovatno zato što je se — plaši. Možda je to više strah od zamera-nja, kao i to što nema nijednog političara koji je pravi gazda u kuči — svaki mora da polaže račune ostalima, pa se plaši da ne kaže više nego što bi neko pomislio da bi trebalo. U Francuskoj nisu novinari ti koji traže da se susretnu sa političarima, nego političari traže novinara. Na primer, kada je Branko Mikulič doneo ne-znam-koliko-hi-Ijaditi program stabilizacije, da je u Francuskoj, susreo bih se sa ministrom i pitao: »To nije loše što hočete da uradite, ali — biče otpora, problema, možete li da kažete kakvi su ti otpori, od koga ih očekujete, da se vidi onaj skriveni deo odlučivanja?« Medutim, ovde se obično vidi tek završni, zaključni deo nečega, alf ne i kako se sti-glo do nekakvog dogovora, ko je s kim ra-zgovarao, itd. Zato ovde politika liči na ezoteriju. KATEDRA: Ako je ovde politika čista ezoterija, kako se snalazite kao strani izveštač? JUVENAL: Ono što je začudujuče za S stranog posmatrača jeste da se na teoret-skom planu vidi da situacija ide loše, sve gore, ali kada se vide ljudi na ulicama — ništa ne izgleda toliko loše ... Tako s jedne Strane postoji zvanični sistem koji tone sve dublje, a s druge — paralelni sistem življenja: mali kapitalizmi, snalažljivost ljudi koja omoguguje da ipak sve ne ide tako loše kako bi moglo. Ako sutra ljudi masovno izadu na ulice ja mogu da objašnjavam zbog čega, ali isto tako ako kroz deset godina sistem bude i dalje živeo kao danas — i to mogu da objasnim, isto tako je logično kao i ono prvo. I čak ako u tom periodu od deset godina nema nekih velikih demonstracija, to još ne znači da če svi problemi biti rešeni ili da jesu rešeni pošto če ovde još dugo postojati problem države koja se sve više dezintegriše. Da upotre-bim vaš termin — ovde je opšti džum-bus! I ne vidim kako bi se on mogao rešiti. KATEDRA: Pretpostavljam da je za vas jedan od važnijih političkih doga-daja u poslednje vreme u Jugoslaviji bilo zbivanje u Srbiji posle 8. sedni-ce? JUVENAL: Ne može se govoriti o toj sednici a da se prenebregne problem Kosova. Problem Kosova je u tome što je ono več izgubljeno za Srbiju pošto večinu (oko 80 odsto) stanovništva čine Albanci... ali ono zbog toga ne mora biti izgubljeno i za Jugoslaviju. Ovaj diskurs sa Kosovom liči mi na diskurs u Francuskoj — mi imamo onog mišičavog desničara, Le Pena, joji takode sprevodi populistički diskurs ... A taj narodnjački diskurs se sastoji u tome da se kaže ljudima na Kosovu: »Budite mirni, mi čemo doči, mi čemo učiniti!« To je za mene stil ekstremne desnice, čak i populistički neofašizam, koji ne odgovara stvarnosti. Medutim, ako se sagledaju problemi u okviru Jugoslavije, trebalo bi reči, da se ona sada suočava sa mnogo težim proble-mima nego što je Kosovo. Na primer, kada se govori sa ljudima u Sloveniji o tzv. Ko-sovskom pitanju, oni več kažu: »Dobro, ako sutra treba dati republiku Kosovo, zašto da ne, pa oni več sada u stvari imaju iste nadležnosti«. Iz toga bi se moglo pomisliti da Slovence baš briga za Kosovo. A oni samo celovitije sagledavaju problem. Što se tiče Srbije posle Osme sed-nice — postoji ta demagoška manji-na koja je sada na vlasti. Smatram da je verovatno manjina u pitanju pošto oni sada imaju prevlast, ali prevlast u malim komitetima. Možda ih ima samo 25 a medu njima ko zna kakve su još razlike. Ali, kada bi se, na primer, putem referenduma srpski narod upitao o problemu Kosova (ali sa poštenom elektorskom kampanjom, gde bi se zaista sa svih strana uočio problem) baš se pitam kako bi ljudi odluči-li??! Uostalom, ima ljudi u Federaciji kojima nije strana politika ŠTO GORE — TO BOLJE, i koji možda baš očekuju i priželjkuju da stvari idu još gore. Onda ta tendencija srpskog novog staljinizma sa dogmatizmom — možda neki čak i takvo iskustvo priželjkuju kako bi se dokazalo da sve ovo više ne vodi nikud. KATEDRA: Šta je okosnica izvesta-vanja Agencije Frans press? JUVENAL: Mi smo jako zadovoljni ka- da imamo neku jako lepu jugoslavensku priču — a to je obično neka apsurdna priča. Na primer, Agrokomerc je bio baš jed-na lepa priča. Štos u toj priči nije bio toliko sam Agrokomerc več to što cela jugosla-venska privreda funkcioniše na tom principu — sva preduzeča prave menice bez pokriča... Potom — priča o Štafeti. To jeste kompletna idiotija, ali za naše čitaoce takode jedna smešna priča ... Da bismo mi dobi-jali takve priče pomaže nam i veliki jaz koji postoji izmedu ekonomskih i društvenih problema u Jugoslaviji i ozbiljnosti kojom se jugoslovenska politička struktura bavi apsolutno nebitnim, neozbiljnim temama... Na primer, reforma vašeg Ustava uopšte ne zanima naše čitaoce. Uglavnom, kod vas svi kažu: »Menjajmo Ustav«, a u stvari misle: »Svoj nečemo menjati«. Zato, ako se analizira evolucija te reforme Ustava SFRJ, uočava se da »tresla se gora, radio se miš!« pošto se ne radi o onim bitnim reformama koje ljudi očekuju —. recimo, da se izabere jedan predsednik Republike .,. Konačno, več sada je uočljivo da če ta reforma biti jedna — reformeta. Istina, bilo je momenata kada je malo talilo da se francusko javno mnenje zainte-resuje za Jugoslaviju — u vreme početka onog velikog talasa štrajkova. Onda su ljudi mislili: eto, nova Poljska! Onda smo objasnili da to nije nova Poljska i — izgubili čitaoce. Najzad, nemojte imati puno iluzija oko francuskog javnog mnenja — ono je orijentisano na šport, vreme, nešto malo na izbornu kampanju koja je u toku. Ono čime bi Jugoslavija možda jako privukla pažnju francuske javnosti jeste kad bi se ovde desio jedan dobar zemljo-tres — bilo politički, bilo pravi. KATEDRA: Kakav je odnos francuske javnosti prema Jugoslaviji? JUVENAL: Francusko javno mnenje se uopšte ne zanima za Jugoslaviju — mnogi čak ne znaju ni gde je, niti kako funkcioniše .. . Sve što znaju jeste: Jugoslavija jed-nako Tito i možda još dve—tri ideje, ali za večinu Francuza Jugoslavija je samo jedna od Istočnih zemalja — premda to nije baš tačno. Osim toga, ugled Jugoslavije se sve više gubi na medunarodnoj sceni: više nema države a ni spoljne politike. Rani-je je postojala Titova ličnost sa vanblokov-skom politikom, dok sada nema ni jedne takve ličnosti, ne zauzimaju se stavovi na medunarodnom planu ili čak i kada se sa-opšti nešto, to učini nekakav treči podsekretar za koga niko ne zan, niti za koga je iko čuo . . Ono što je paradoksalno jeste da je jedini Jugosloven koji je poznat u inostranstvu — Djilas! Uz to, možda tek svaki sto hiljaditi Fran-cuz može da citira ime nekog političara iz Jugoslavije. Eto, i ja sam ovde več četiri i po godine a več sam sasvim zaboravio ko je bio predsednik Predsedništva pre tri godine ... KATEDRA: Več drugi put pominje-te JEDNOG predsednika Republike namesto kolektivnog predsedničkog tela. Mislite da je konačno biranje jednog Predsednika, što je nedavno bila i slovenačka inicijativa, nužnost za Jugoslaviju? JUVENAL: Postoje dve solucije — ili če Jugoslavija konačno prihvatiti da bude Jugoslavija i onda če onih šest republika i dve pokrajine prihvatiti da smanje svoje nadležnosti u korist jedne federalne države, ili če se Jugoslavija potpuno dezinte-grisati, svako če otiči na svoju stranu i onda neka svako ponovo otkriva svoj identitet. Jugoslavija danas liči na konglomerat ljudi koji su osudeni da žive zajedno a kojima se to baš in ne svi-da i nisu najsrečniji u tome ... KATEDRA: Kako vi vidite slobodu štampe u Jugoslaviji? JUVENAL: To što je vaša štampa danas slobodnija nego ikad samo je izraz procesa dezintegracije države. Pri tom, nisu rukovodioci bili ti koji su odlučili da da-ju slobodu štampi, nego je štampa uzela slobodu! Mislim da, kada bi vaši rukovodioci mogli ponovo da zatvore usta štampi — oni bi to vrlo rado uradili. Posle bi baš sve svoje »poslove« redili u tajnosti i ne bi bilo ni Agroko-merca, niti ičeg sličnog. Njima bi to svakako odgovaralo. Ali, desilo se da se štampa u Jugoslaviji menjala i zato što su vlasti morale da popuste. Indikator da nema prave slobode jeste da nema opozicije. Sad, kad se štampa malo oslobodila moglo se očekivati da se iskristališu nekakve ličnosti opozicije, da izlaze javno sa svojim programima... Ali, ne! Izgleda da je opozicija ovde — štampa! U nekim novinama ima jako liberalnih i zanimljivlh članaka, a onda se desi da u istim novinama posle 15 dana možete nači naužasniji staljinistički članak! Tu je još jedan fenomen — ima novinara koji posedu-ju press-karticu a ne bi smeli jer se uistinu bave propagandom ... KATEDRA: Jeste li zadovoljni slo-bodom štampe u Francuskoj? JUVENAL: Ne bi trebalo imati iluzije, da je Francuska zemlja svih sloboda, ali u njoj ipak ima više slobode nego u nekim drugim zemljama. Možemo da pišemo' šta god hočemo a da ne idemo u zat- vor i da ne budemo zabranjeni. Teoretski, štampa može biti optužena za uvre-du šefa države, ali to je nešto što se sve manje praktikuje. Uglavnom su šefovi država dovoljno pametni da se ne bave time i ne Žale svaki put kad ih neko naziva »bezveznjacima«. Medutim, ako pišem uvredljivo o gospodinu ministru tom i tom on može lično, privatno, da me tuži zbog klevete ... KATEDRA: Za kraj, hočete li da prokomentarišete situaciju u Jugoslaviji, onako kako to činite kada iz-veštavate za svoju Agenciju? JUVENAL: Šta je Jugoslavija sada? Postoji sloj od dve do deset hiljada malih birokrata koji imaju malo vlasti, tu-i-tamo, i ne žele da se to ikako dovodi u pitanje. S druge strane, ogromna je masa ljudi kojima to stanje kada niko nema više vlasti, autoriteta, odgovara jer mogu da rade sve što hoče. Najzad, tu je i jako siromašan sloj koji obuhvata ne samo penzionere ne‘-go i onaj pravi proletarijat. Jugoslavija kao balkanska zemlja ima naročito izražen problem jedinstvenosti — možda postoji jedinstvo unutar Slovenije ili unutar Hrvatske ili Srbije — ali tek treba praviti jednu jedinstvenu Jugoslaviju. Velika drama Jugoslavije je da je ona tek sada u traganju za pravljenjem jedinstva u vreme kada se svuda razvija državno jedinstvo u smislu pravljenja još večih asambleja ... Svojevremeno je Žak Delor, ministar fi-nansija, prilikom jednog svog boravka u Jugoslaviji rekao da je ona izmedu Istoka i Zapada i Severa i Juga. Ja ipak mislim da Jugoslavija pripada (nerazvijenom) Jugu. Možda ču vas šokirati — četiri godine sam živeo u Južnoj Africi, u Obali Slonovače i mislim da vrlo lako mogu da povučem paralelu izmedu situacije u Africi i ove u Jugoslaviji. Prva zajednička tačka je nerazvijenost. Potom, ni tamo ne postoji nešto što bi se zvalo slonovačkom oacijom, kao što ovde ne postoji jugoslovenska. Njihovi tribalizmi su jugoslovenski nacionalizmi. Kad se po-smatra problem nezaposlenosti — i tu je ista stvar — nema sistema osiguravanja nezaposlenih kao što postoji u razvijenim zemljama, pa tu ulogu preuzima klan, fami-lija, porodica ... Isto je u Africi. Možda je jedina razlika u tome što u Africi dok jedan čovek radi deset ga gleda, a ovde možda jedan radi a pet ga gleda. Najzad, hteti biti i Jugosloven i nesvr-stan, toliko to potencirati — na kraju ne-čete biti nigde! Na primer, Grčka koja mnogo liči na Jugoslaviju, čak se i ona uključuje u nešto veče što se zove Evropa, a to je ono što preostaje i Jugoslaviji — njeno prirodno mesto je u Evropi! A ne u Africi! DESA TREVISAN je dopisnica londonskog »Tajmsa« i prva dama inoštranog žurnalističkog kora u Beogradu. Za svoje novi-ne je radila u Londonu, Beču, i večini zemalja Istočne Evrope. Kad god je bio neki izuzetan do-gadjaj, ona je bila na licu mesta od ’68. u Čehoslovačkoj do Poljskih previranja ... Poznaje poli-tičku transferzalu od Albanije do Moskve. Promenila je dosta vlasnika i glavnih urednika u »Tajmsu«, ali je uvek ostala verna svojoj novini. Glavni aksiom u životu joj je da se bez slobod-ne štampe, bez te vrste kontrole — svaka vlast vrlo brzo pokvari. Bez toga ni jedno društvo ne može iči napred. Istina, jugoslo-venskim novinarima koji slede pomenuti aksiom nije lako. Ali, novinarstvo je profesija i to je sve. Nema novinarske hrabrosti. Postoji samo istina. TREVISAN: Nama, stranim novinarima, ovde nije ni bolje ni gore nego u drugim zemljama. Mi uvek teško dolazimo do isti- ne-> i činjenica, pogotovo onih neprijetnih ... Sigurno je da ni jedna vlada neče doči k nama i pričati ružno o sebi. Svuda je teško doči do prave informacije — ne postoji zemlja, ma koliko bila ot-vorena, da to nije slučaj. Svuda nailazimo na razne blokade, opstrukciju — bilo da se radi o najslobodnijoj zemlji, što se informacija tiče, kao što je Amerika, bilo da su u pitanju najzatvorenije zemlje, komu-nističke, gde se aprioristički zauzi-ma stav da je novinar nekakav nepri-jatelj, pogotovo — strani, i da je njegov jedini interes da piše negativno ili da ruši tu zemlju. To je razlog zašto sam postala vrlo alergična i na to da novinar intervjuiše novinara . .. Pogotovo sam alergična na to što se u poslednje vreme ovde interiziviraju napadi na strane novinare. To je načuveno. Kon-sternirana sam bila kada sam videla da je čitava strana u »Politici« utrošena za napad na jednog mog kolegu, dr Viktora Majera, zbog njegovog teksta u »Frankfurter algemajne cajtungu« o političkim prilikama u Srbiji. .. Autor tog napisa u »Politici«, gospodin Aleksandar Prija optužio je svog kolegu, dr Majera za nacizam u Nemačkoj, malte ne ko da je on kriv da Nemačka 50 godina vodi nekakvu neprijateljsku politiku prema Srbiji... Pri tom taj isti gospodin Prija nije proverio svoje činjenice. Da jeste, došao bi do zaključka da dr Majer ne mora da ima nika-kve komplekse oko nemačke okupacije Jugoslavije, ili nemačkog stava firema Jugoslaviji ili Hitlerovog stava prema Jugoslaviji — jer je dr Majer Švajcarac! I sad, kako ja da verujem tim jugosloven-skim novinarima koji pišu u velikim listovima, kako da verujem njihovim činjenicama?! Uz to, »Frankfurter algemajne cajtung« je optužen da vodi antisrpsku kampanju a istovremeno proslovenačku?! Sve to zajedno je nešto najsramnije što, sam do sada videla, mada imam vrlo mnogo iskustva sa Istočnom Evropom i komunističkim si-stemima u raznim periodima, raznim situacijama, ali ovako nešto ružno i odvratno — nišam nigde pročitala! To je bio jedan nasilnički pokušaj diskreditovanja nas novinara u očima jugoslovenske javnosti. Jer, kada tako nešto izadje u jednom takvom listu kao što je »Politika«, koji se dosta čita, onda to neminovno ima za reakciju jednu masovnu sum-nju, podozrenje ljudi prema nama novinarima ... Od tada me je mnogo običnih, jednostavnih ljudi pitalo: »Šta je to da strani novinari vode antisrpsku kampanju?« I kako vi njima da objasnite da se tu ne radi ni o kakvoj anti-srpskoj politici i da je sve to jedno-stavno jedna odvratna propaganda, koja momentalno služi interesima unutraš-nje politike u Srbiji. KATEDRA: Po jugoslovenskoj definiciji лоујпаг je društveno-politički radnik ... TREVISAN: Ne znam šta je to društvo-enpolitički radnik! Sam taj termin je ga-dan kao što je to uopšte i čitava politička terminologija ... Novinar je profesija. U njoj više ili manje neki služe: političkim sistemima, političarima ili nekim filmskim ili estradnim zvezdama ... Vrlo je teško ostati svoj, ostati pošten. Na primer — ako ja danas odem u Slo-veniju i vidim da se tamo pokušava doči do pravne države i pokušava uvesti pluralizem interesa (o čemu se strahovito dugo GOVORI u Jugoslaviji) sigurno je da ja na to gledam sa interesom, odnosno — to mi je interesantno i istovremeno u tome vidim nadu nekakvog izlaska iz krize jer se ne može totalnom monopolizacijom Partije izači iz krize . .. A onda nas novinare optužuju kako želimo Sloveniju da priključimo Srednjoj Evropi ili Evropskoj zajednici — što je opet ap-surd. Tada shvatim da je ovde zaista čitava srpska štampa stavljena u položaj služenja toj sadašnjoj politici — novinar je prestao biti samostalan i služi jednom momentu. Najodvratnije su te užasne hajke (u tom kontekstu vidim i hajku na gospodina Majera), hajke na ostale novinare, hajke na ljude, to je užasno, tako nešto se ne dešava više nigde, čak ni u Rumuniji. KATEDRA: Kako onda objašnjava-te da takve pojave sada vaskrsavaju na ovom podneblju? TREVISAN: To je potreba jednog poli-tičkog trenutka, ne verujem da je to deo nekog političkog programa. Verujem da je to momentalna potreba da bi se novo srpsko rukovodstvo učvrstilo na vlasti. Ipak, ostavljam to pitanje otvo-renim, vreme če več pokazati svoje — znači, ako je sve ovo što se u Srbiji deša-valo bilo potrebno da bi se situacija rašči-stila i otvorile nekakve mogučnosti za de-mokratizaciju — što zaista zvuči ap-surdno (smeh) — ali, možda ipak jeste (?) ostavljam vremenu da pokaže ... KATEDRA: Da li su vam jugoslovenski izvori informisanja dovoljno dostupni i dovoljno otvoreni? TREVISAN: Ne mogu da kažem da je to toliko zatvoreno kao što je nekad bilo ... Večinu informacija crpem, naravno, iz jugoslovenske štampe. Mada — to je interesantno — ne mogu reči da, ako čitam samo beogradsku, konkretno — srpsku 8 ČIZEMLJOTRES... Dr THOMAS BREY je več četiri godine dopisnik ADP (Novinska agencija SR Nemačke) iz Beograda. Jugoslavija je višestruko opredelila njegov život — tokom pripreme magisterijuma na temu unutrašnje politike Jugoslavije 50-tih godina, a onda i tokom pripreme doktorata na temu: unutrašnja politika Jugoslavije 70-tih godina. BREY: Mi, strani novinari več duže vreme tražimo da dobijemo pristup na sve pres-konferencije koje se održavaju za ju-goslovenske kolege, jer je za nas jako lose što se to uvek obavlja odvojeno. Tako mi obično dobijamo informaciju tek iz dru-gog ili trečeg izvora. Za nas je najkorisnije kada izmedu jugoslovenskih medija ili novina postoje neki sukobi, jer je to način da dobijemo bitne detalje nekog problema ... Na primer, su-kob izmedu »Duge« i »Danasa« — posma-traču onda nije teško da razluči istinu. Ja kao strani dopisnik osnovne informacije dobijam čitajuči vašu štampu, ali nije do- štampu, da sam pravo, dobro informisana, naprotiv. Zato sada morate da citate i »Borbu«, koja bar za sada ne pripada nika-kvim nacionalnim klanovima te daje informaciju bez »dodatnih« interpretacija, što je vrlo bitno, jer — informaciju možete uvek, bez obzira što je bazirana na činjeni-cama, različito predstavljati . .. Strani novinari su ovde možda u prednosti u odnosu na jugoslovenske novinare jer — možerho da uporedimo zvaničnu verziju sa tzv. drugom stranom, baš zato što su nam, osim oficijelnih izvora, do-stupni i kontakti sa drugom stranom — naročito kada se radi o nekim spoljno-po-litičkim, spoljno-ekonomskim problemima i dogadjajima. Konkretno, kada se radi o pregovorima sa MMF-om ili Zapadnim vladama oko reprogramiranja jugosloven-skog duga, mi dobijemo jugoslovensku stranu a onda je, naravno, proverimo na drugoj strani, da čujemo koji je stav zau-zela. Jer, u svakoj istini postoje dve Strane .. . Uz to, jako mi smeta jezik u saopštenji-ma i zaključcima kojima nas bombarduju. To je užasno, nepodnošljivo. Danas jezik mora biti čist i jasan. Ja zaista ne razumem te nemušte jezike, iako dosta znam 0 tom žargonu koji je rasprostranjen u svetu — tamo gde vladaju komunističke partije, ali je jugoslovenski politički žargon najapsurdniji. To više ne može ni da se čita ni da se sluša i pitam se šta onda tek misli taj narod, ako mi koji smo manje-više več navikli na taj rečnik, jedno-stavno ništa ne razumemo . . . Produkuju se saopštenja koja ne znače ništa, ništa ne govore. A najgore u svemu je što se sve to perpetuira. Baš sam se po-nadala da če doči neki novi stil govora, ali se političari valjda od toga veoma teško odvikavaju, ili bi trebalo da promene svoje pisce tekstova i govora! KATEDRA: Prokomentarišite situa-ciju u zemlji.. . TREVISAN: Ekonomska situacija je vrlo teška, to je vidljivo. Največi problem je u torne što je Jugoslavija verovatno ušla u Političku blokadu razmišljanja — gde dalje??! Tu stoji u mestu, prosto zastrašena bilo kakvom promenom. To je ono — znate šta bi trebalo uraditi ali nemate pojma kakav če biti efekat toga.1 stoji se u mestu 1 čeka se valjda da bude toliko strašno da če nešto morati da se učini. .. Največi problem Jugoslavije je, [Pek — politički, kako izači iz tog koncepta jednopartijiskog sistema, koji je pocepan na nekakve nacionalne (možda čak i — državne) frakcije? Danas ne možete zadrževati sistem u kojem Partija ima apsolutnu ''last, gde se i dalje vrše personalne selekcije unutar nekakvih uskih kru-9ova koji su i sami mediokritetni, i 9de se naravno traže poslušni ljudi, a ne ljudi ideja. Stvari logično idu ka Pluralizmu ideja, ali, da li če se to i desiti, veliko je pitanje . . . Naravno, svaki reformatorski zahvat nosi sa sobom i odredje-Pb opasnost — na koji način ga kontroli-sati? Jer, kada se otvori proces reformi, čvek se pitamo da li je to otvorena Pandora kutija? Reforme nekad mogu dovesti i sta ako čitam, na primer, samo »Politiku«. To bi bilo katastrofalno. Da bi sve saznao, moram da čitam još »Vjesnik«, »Delo« . . . KATEDRA: Da li je to jedini problem na koji ste, kao strani izveštač, nailazili u Jugoslaviji? BREY: Najviše mi smetaju članici u ju-goslovenskoj štampi koji protestvuju da »izvesni Zapadni novinari lažu o zbivanjima u Jugoslaviji«. Na primer, pre nekoliko nedelja »Vjesnik« je pisao da ja objavljujem priče iz čaršije što se tiče političke situacije u Srbiji. . . /fonda se, na kraju krajeva, sve to što sam tada pisao, u meduvreme-nu pokazalo istinitim. S druge strane — jugoslovenski političari se boje da se pojave pred stranim novinarima. Mi ovde imamo Udruženje stranih novinara koje se dosta cesto žalilo što se u Meduna-rodnom press-centru u Beogradu najčešče organizuju promocije knjiga — što nikoga ne interesuje! Retko kada se desi da pres-konferencija bude sazvana zato da bi se tu pojavio neko od čelnih ljudi jugoslovenske politike. Zbog toga je naše Udruženje organizovalo tzv. Medunarodnu tribinu sa namerom da mi pozovemo jugoslovenske političare (pošto je nama zabranjeno da sami organizujemo pres-konferenciju) pa da oni održe neku vrstu predavanja o onome što nas zanima — a da mi ne pitamo NIŠTA, da samo kažemo: interesuje nas to i to, pa vi pričajte šta mislite o tim problemima. Ali . . . Na primer, pozvali smo Kiru Gligorova. pošto je on bio koautor Dugoro-čnog programa ekonomske stabilizacije i iskusan je političar, prava osoba za temu »ekonomska situacija u Jugoslaviji«.. . Lično sam bio kod njega sa još dvojicom kolega. Gligorov je prihvatio naš poziv, samo — »Da dogovorimo termin«. Verujte mi, ja sam ga od tada zvao sigurno več 40 ili 50 puta i — nikako da uklopimo taj termin?! Sličan problem imamo i sa Jože Smo- do previranja, konfliktnih situacija za koje se zna na koji se način zaustavljaju. Što se tiče situacije u zemlji.. . interesantno je, na primer, ono što je jedan političar izjavio (ako je to tačno) da jugoslovenski Centralni komitet i rukovodstvo ni-su imali informacija o ovim zbivanjima u CK SK Srbije, čak dosta dugo posle Osme sednice . . . Onda se pitam kako se takvi sukobi danas uopšte mogu rešavati u kontekstu Jugoslavije. Nekad se znalo — kad postoji neki veliki problem takve vrste, kada se neka partija suviše osamostali, onda je taj Gordijev čvor sekao predsednik Tito na najbrži način . . . Postavlja se pitanje da li sada svaka partija može da ide svojim putem i koliko je Komunistička partija Jugoslavije još uvek nekakva »kohe-ziona snaga«. Sigurno da se pomenuti politički lom dogadja u doba jedne duboke nacionalne frustracije. Takve frustracije su uvek vrlo opasne. Za mene je interesantno u svemu torne da te partije postaju nacionalne, sve nezavisnije, razlike medju njima su sve veče i po svoj prilici to je nekakva budučnost Jugoslavije. E sad, kako če oni da zadrže tu centralnu ili federalnu partiju — Savez komunista Jugoslavije, to če se videti. Konkretno — danas je takva situacija u Srbiji da se sve vezuje za partijsko rukovodstvo: tu neku ulogu nema ni Soci-jalistički savez, ni. . . Eto, gospodin Trifunovič (predsednik srpskog Soc. saveza — prim. S. V.) govori isto kao gospodin Miloševič. Dok slovenačka partija sve više liči na neke koncepcije ideja i nada Evro-komunizma, u Srbiji se ide ka monoiitizmu, koji mnogo liči na onu klasičnu komunističku partiju koja uzima sve pod KONTRO-LU! KATEDRA: Šta je za vas i vaše či-taoce dogadjaj u Jugoslaviji? TREVISAN: Štrajkovi, nepogode i politički zemljotresi kakva su bila politička obračunavanja u Srbiji, iako je to napravljeno na takav način da je bilo vrlo teško uopšte pisati mnogo o torne — jer, izvini-čete, za moj list da ja napišem da je predsednik Gradskog komiteta Beograda, gospodin Dragiša Pavlovič, bio optužen i smenjen zato što je imao hladnu glavu a svi su tražili vru-če glave ... Moji čitaoci bi se pitali — »Šta je ovo ’hot heads’ — ’cool he-ads’?!« Razumete?! Pa onda ispada sprdnja od svega toga. Izgleda mi da bih vrlo često mogla da pišem prosto nekakve beketovske. apsurdne članke o ovoj zemlji — šta se dešava. A da pišem o pozadini toga?! Onda jednostavno kažete: borba za vlast — i dalje čekate kakva če biti koncepcija i kakvu če politiku nekakvi novi ljudi doneti. .. Dogadjaj je i kada se gospodin Mikulič razboli. Onda kažete: predsednik vlade se razboleo usred debate oko Rezolucije koja nije prošla. Potom možete spekulisati na temelju tog dogadjaja — da li je on stvarno bolestan ili je to nekakav politički manevar. Mi onda pokušavamo da dobijemo informaciju o tome. Dobiti posle informaciju od čega on boluje, šta je u pitanju leom, koga smo pozvali da priča o alternativnim pokretima u Jugoslaviji. Smole je isto prihvatio »u principu«, čak smo kontaktirali Socijalistički savez u Beogradu i tamo je čovek, zadužen za informacije, obečao da če sve biti u redu. Medu-tim .. . Smole nikako nema vremena, zau-zet je, »ako i dode u Beograd, dode uju-tro, ode uveče ...«, itd. Culi smo da je u meduvremenu imao susret (uveče — ma-da to nije bitno, jer je nama svejedno doba dana) u Studentskom kulturnom centru, što znači da su sve to samo izgovori da ne dode do susreta. Ja to ne razumem — oba političara nisu rekla da neče prihvatiti naš poziv, naprotiv, »pristali su, sa zadovoljstvom« — ali, bez izgleda da se načelno obečanje i realizuje! Političari u drugim zemljama znaju kako se svira na klaviru inostranih medija. Jugoslovenski političari ne znaju da iskoriste tu priliku. Tu je još jedan primer: pre dva-tri meseca pokušavao sam da dobijem sago-vornika na temu »Inostrane investicije u Jugoslaviji«, povodom Zakona o inostra-nim ulaganjima koji je sada u modifikaciji.. . Sekretarijat za informacije nije bio u stanju da nabavi takvog sagovornika!? A to je bila izvanredna mogučnost za Jugo-slaviju da propagira što planira. Na kraju krajeva, nije važno hoče li to biti realizova-no ili ne — ali, ako več postoje odredene lepe želje i ciljevi, a ja sam raspolažen da pišem o njima, nije mi jasno zar ovde ne postoji interes da se to iskoristi? A onda, na drugoj strani, zvanični ljudi iz politike imaju često običaj da kažu: »To je sramota što strani novinari pišu o Jugoslaviji!«. Sečam se jednog neformalnog susreta u Spveznom sekretarijatu za inostrane poslove, gde je trebalo da razmenimo mišljenja.. . Pitali su nas što mi tražimo od njih, itd. itd. I sve bi bilo dobro izuzev što su oni tu dobru priliku iskoristili da nas opet optuže — »zašto strani novinari pišu samo loše o Jugoslaviji?« (Smeh . . .) — to je najteže. Vrlo je interesantno kod jugoslovenskih političara da nikada sa njima ne možete da razgovarate o njihovim privatnim životima, čime se bave, ko su im deca ... A tek onda ne možete doznati od čega boluju. Obično to saznate tek kada — umru. KATEDRA: Rekli ste da vam je naj-veča teškoča u Jugoslaviji, u oba-vljanju vašeg posla — prisustvova-nje pres-konferencijama . . .? TREVISAN: Dosta davno sam odlučila da tamo više ne postavljam pitanja, jednostavno zato što su ti odgovori toliko uop-šteni. . . Novinar postavlja direktno pitanje na koje traži direkten odgovor. S obzirom da uvek uoči tih konferencija mi dobijemo introduction koji traje nekad i po sat vremena — (u koje ja zevam), i u kojem nam govore sve one stvari koje mi več vrlo dobro znamo ... to je toliko kontra-produktivno. Jugoslovenski političari nisu uopšte naučili, za toliko dugo vremena, na koji način bi trebalo da vode jednu pres-konferenciju sa novinarima, bilo svojim (misli se na domače — prim. S. V.) bilo sa nama (misli se na strane — prim. S.V.). Oni tada nama drže lekcije, govore kao da su na nekom simpozijumu. E, onda sam rekla sebi »ovo je besmisleno — pa mi ne možemo isterati nekad čak ni naj-jednostavniji odgovor na najjednostavnije pitanje koje je direktno postavljeno«. A pri tom se jugoslovenski novinari uvek Žale: kao da jugoslovenski funkcioneri uvek više kažu stranim novinarima nego što kažu njima ... E onda (smeh) mora da jako malo kažu jugoslovenskim novinarima kada nama ne kažu ništa! Sečam se jedne od poslednjih pres-konferencija kojoj sam prisustvovala — to je bilo posle zadnjeg Plenuma CK SKJ — a koju su vodili gospodin Dušan Čkre-bič i gospodin Ivan Brigič (obojica članovi predsedništva CK SKJ). Jednog momenta se večina nas osetila isprovocira-nim jer je naš kolega iz Rojtera dva puta postavljao isto pitanje: »Da li se gospodin Fadilj Hodža pozivao na predsednika Tita i ostale uglednike u svojoj nekoj odbrani na Plenumu?« Kada mu nije odgovoreno pa je po-novio isto pitanje, više nišam mogla da izdržim i tada sam reagovala posta vljajuči pitanje: »Da li je nemogu-če izustiti ime predsednika Tita i šta to ima da znači da se mi toliko mučimo kada treba da dodjemo do naj-jednostavnijeg odgovora — da ili ne?! Tada sam se jako naljutila ali se i gospodin Čkrebič isto naljutio na mene jer sam tako reagovala. Na kraju, na pres-konferencijama svaki če vam političar reči ono što želi da vam kaže, ne postoji tu razlika izmedju jednog američkog ili jugoslovenskog ili britanskog funkcionera ... Na nama je da nastojimo da dobijemo prave odgovore. Ipak, meni kod jugoslovenskih političara najviše smeta što oni toliko puno pričaju, a da ništa ne kažu. Kad bi bilo malo više racionalnosti, možda bi i jugo-slovenska ekonomija bila bolja. KONSTANTIN VOROBJOV je dopisnik Agencije TASS u SFRJ, Beograd. U našoj zemlji je od 1973. godine, ali primečuje da je Jugoslavija danas naročito interesantna za strane novinare jer se »svaki dan nešto dešava«. VOROBJOV: Danas su jugoslovenska štampa i izvori informisanja mnogo otvore-niji nego ikad . . . Kako to objasniti?! Tako što vreme trči (smeh) dalje i menja se način rada sredstava informisanja koja ne mogu da zaostanu za opštim tokom razvoja u svetu i u svojoj zemlji... Eto, kod nas je sada GLASNOST — tako i kod vas ima sada i toga, buduči da i vaši listovi i agencije takode sada razmišljaju da budu bliži svojim čitaocima. Tako doživljavam GLASNOST ovde .. . Uostalom, to je več postao medunarodni izraz i svako danas želi da napreduje u tom smislu. KATEDRA: Kako izgledaju perestrojka i glasnost u Sovjetskem modelu masovnog informisanja? (Nadam se da vam ne smeta to pitanje?) VOROBJOV: (Ni u kom slučaju.) Kod nas je u tom smislu veliki napredak! KATEDRA: Možete li da napravite paralelu (u tom smislu) SSSR — Jugoslavija? VOROBJOV: . . . hm . .. Znate šta bih zamerio jugoslovenskoj štampi? Malo piše o radnim uspesima. Malo! KATEDRA: Mislite da ih ima?! VOROBJOV: Naravno — a kako Jugoslavija onda živi? Kad ne bi bilo radnih uspeha, kako biste opstali?! Zato vaše no-vine mnogo preteruju kada kažu da je ovde »goli krizis«, totalna kriza. To je preteri-vanje — radnička klasa radi, proizvodi, imate i izvoz i sve, sve . .. Istina, možda to nije u obimu kako bi trebalo, ali, pošto radnička klasa radi — trebalo bi u tom smislu u novinama i na TV (i svuda) pisati i govoriti o tome. KATEDRA: Mislite da je prevelika doza pesimizma (u vezi sa domačom ekonomskem i političkom situaci-jom) koja se plasira putem medija? VOROBJOV: Ima preterivanja. Ja, naravno, ne mogu da kažem da je ovde sve u redu — i mi, strani novinari, vidimo da ima odredenih, ne baš lakih problema, ali to ne daje za pravo novinaru da zanemari rad radnika, trudbenika . . . KATEDRA: Nedostaje »udarničke propagande«? OROBJOV: To bi sigurno bila dobra moralna motivacija, ako več nema materi-jalne. Uz to, trebalo bi više pisati o onima koji su dobili nagrade kao što su Oktobar-ska, Četvrtojulska, Novembarska . . . Jer, i to je nekakva motivacija. Najzad, svuda ima sličnih problema — ni perestrojka nije počela od nule .. . Zato bi vaša štampa morala da smanji pritisak na čitaoce. Kriza, kriza, kriza — bolje bi bilo da u novinama ima i nekih pozitivnih informacija. Čoveka sigurno ne interesuje da čita samo o krizi interesantnije bi mu bilo da može da pročita kako u ovim poteškočama, na primer, radi neki dobar kolektiv, u čemu je njegovo iskustvo, itd. KATEDRA: Koje jugoslovenske no-vine najradije čitate? VOROBJOV: Mislite kao novinar ili obi-čan čitalac? KATEDRA: Običan čitalac .. . VOROBJOV: Kao običan čitalac ja mogu da verujem samo sportskim novinama. (Smeh) Toliko što se tiče jugoslovanske štampe. Inače, ono što mi u vašim novinama najčešče zasmeta su — psovke. One nisu za čitaoce. Psovke su samo za — autore! razgovore vodila: SVETLANA VASOVIČ fotografije: Radovan Vujnovič ŠTAMPA POD PRITISKOM TROJANSKI KONJ SE JAŠE IZNUTRA Osnovni problem štampe u savremenom ju-goslovenskom društvu odslikava dublju dilemu koja važi za države realnog socijalizma: kako da se relativno autonomni delovi društvenog sistema (u ovom slučaju — štampa, odnosno ideološki aparati industrije svesti) »unesu« i »uklope« u boljševički modei partijske države, koja po definiciji pretpostavlja monopol nad svim javnim po-slovima? Danas se ovaj problem rešava u dubo-koj političkoj krizi, ali i kao posledica te krize. U situaciji, kada je regulativna sposobnost vladaju-če elite reduktovana na minimum i kada je njena homogenost (n^ saveznom nivou) samo programska fikcija i ideološka parola, došlo je do »jačanja« ostalih podsistema u odnosu na politički podsistem. »Našim su naciokratijama i politokratijama javna glasila nerijetko probni balon, trojanski konj i dalekometna artiljerija čije su nišanske sprave podešene tako da gadaju ,one tamo’,« kaže dr Jovan Miric. Drugačije i nije moguče jer novinari su po novogovoru »društveno-politički radnici« koji učestvuju u društvenom dogovoru o tome šta je istina i informacija. A istina je ono šlo se dogovorimo da je istina. Još jednom je potvr-dena teza da svako koriščenje medija pretpostavlja manipulaciju. (Ova teza je verovatno u osnovi platforme današnje redakcije »Mladine« koja svakoga hoče da pretvori u manipulatora, jer pitanje nije da li ili ne postoji manipulacija več je pitanje ko je manipulator.) Za mnoge je današnji položaj štampe posledica »demokratizacije« političkog sistema. Medu-tim, problem i jeste u tome što nije reč o »demokratizaciji« več o liberalizaciji, a ova je posledica raspada koalicije političkih elita i njihove regionalizacije. To znači da ne postoje stabilne i čvrste, zakonski garantovane pretpostavke za samostalno novinarstvo več da je sloboda štampe odredena odnosom snaga unutar političke elite i zavisna od političke (sa-mo)-volje vodečih garniture. Ukoliko štampa odgovara interesima močnika utoliko je slobodna, i samo dotle dok služi njihovim interesima. Zar o tome ne govori, dovoljno slikovito, priprema slovenačkih struktura za mogučnost da doseže izdavački potez — novine na srpskohrvatskom jeziku, kako bi se probila jezička blokada i jugoslovenska javnost upoznala sa stavovima pomenute sredine!? Implicitna pret-postavka ove ideje jeste da u dosadašnjem in-formativnom sistemu nema istinite informacije o drugim sredinama. U tom kontekstu mogu se posmatrati i »novinski ratovi« koji se vode izmedu novina iz pojedinih republika (Srbija nasuprot Hrvatskoj i Sloveniji, odnosno »Politika« protiv »Danasa« i »Mladine«), Još pre deset godina jedan strani teoretičar je zapisao da se disciplinovanje jugoslovenske štampe ostvaruje preko dva kanala: jedan je jačanje kontrolne funkcije soc. saveza radnog naroda nad štampom. a drugi je: partijska kontrola nad kadrovskem politikom. U sistemima realnog socijalizma industrija svesti se razvija brže nego bilo koja druga oblast, istovremeno, kako je to primetio En-cenzberger. ta industrija se mora i sve inten-zivnije obuzdavati! U tu svrhu u ideološkim apa-ratima stvara se razgranata mreža uloga koja se materijalizuje u »ideokratiji«. Ideokratija je socijalni sloj, čvrsto srastao uz politokratiju.^šija utemeljenost počiva na »pravu na vlasništvo ideja levice«. Ovaj sloj čine: egze-gete — tumači svetih tekstova; zatim. normali-zatori situacija, koji ne veruju u ono što govore i pišu, ali zahtevaju od drugih da im veruju; najrašireniji pod-sloj ideokratije su mentalni hi-gijeničari, koji deluju na svim sektorima i pri-premaju ljude na poželjen način mišljenja; sledeči su dijaci, prepisivači partijskih i političkih tekstova, čiji je zadatak uzvikivanje parola, ritualizi-ranje pa čak i laganje — u ime odredene ideologije. Najniži sloj ideokratije čine ideologijske ukoljice (vidi prethodni broj »Katedre« — tekst Bog ubiva aždahu) ubice u ime odredene ideologije, čija je funkcija odstreljivanje .onih koji nisu na Uniji’. Njihova moč nije mala, naročito u društvima u kojima je ograničena ideološka raznovrsnost«. (S. INDJIČ) Kontrola štampe odnosno medija ostvaruje se preko »odozgo« postavljenih glavnih i ostalih urednika (mentalni higijeničari). za šta su najbo-Ija ilustracija dogadaji u Srbiji (posle Osme sednice) od »Študenta« preko NIN-a do beogradske televizije (skračeno — od Čičkoviča do Minovi-ča). Zbog toga je zagovaranje ideje o zakon-skom potkrepljivanju prakse da se pri izboru glavnih i odgovornih urednika mora voditi računa o mišljenju redakcije, danas osnovni oblik borbe za autonomiju novinarske profesije. Da je ovo zahtev koji odgovara potrebama vremena govori o to što se pri svakom izboru no-vog i odgovornog urednika otvara »slučaj«. A dok se vodi borba za prevlast nad novinama — stradaju novine! DRAGOSLAV GRUJIČ 9 L ШМШ пштиин KOHECnr NIKOLA UUBIČIČ, OSNIVAČ SLOBODAN MILOŠEVIČ, DIREKTOR ŽIVORAD MINOVIČ, DIREKTOR 1ШРАН150 PIPA DOSTAVE PRIMAMO SVAKOG DANA — PRIJAVE SE NE VRAČAJU — PRETPLATA ZA JEDAN MESEC — ZA NAŠU ZEMLJU 8.078, ZA STRANE ZEMLJE 16.156 DINARA БЕ0ГРА& СРЕДА 6. ЈАНУАР 1988. Г0ДИНЕ Број 26670 — Година LXXXV Централа: 323-301, 325-761, 324-191. Дежурни уреднии: 321-784, 322-614, Београдсна хронина: 322-493. Огласно: 325-007. Претллата: 328-776. Продајно: 322-655, 321-409. Теленси: 11-416,11-419 ПРИМЕРАК 300 ДИНАРА Л ттт jo icbiu ua se maio oa- ли онашег Вундеркинд са Звездаое naest minuta, po povratku iz kupatila. re- + ■ ИГ1 Тамо где расту крила veze, Predsednik je rešio da se malo od- n c . naest minuta, po povratku iz kupatila, re- o -5‘ Januara . kao jednom prijatelju koji se tu našao: »Ja pošto je ispunio svoje državničke oba- sam sada pljunuo. Непоновљив историјски догађај Grad, 6. januara žao krači govor u kome se osvrnuo na ne- ke aktuelne zadatke tekuče ekonomske Predsednik kučnog saveta zgrade iz politike. Penzioneri su Druga Čedu upo-bloka 88, Drug Ceda, proveo je jučerašnje znali sa mestom i ulogom sportske pro-posjepodne u šetnji Kalemegdanom. U to- gnoze i ostalih igara na sreču u rešavanju ku šetnje Drug^Ceda je, izmedu ostalog, brojnih teškoča, pri čemu je izraženo uve-posetio i Zoološki vrt u kome je s vidnim renje da če ovaj razgovor dati značajan interesovanjem pasmatrao životinje u ka- doprinos daljem unapredenju odnosa dve-vezima. Potom je pred nekolicinom pen- ju strana. zionera, koji su ga srdačno pozdravili, odr- Kasno sinoč Drug Čeda se vratio kuči. Ванредно стање због појаве беснила Grad, 6. januara ključak da je moral kočnica našeg progre- Juče je obavljen Idejni plenum na kome sa. Taj zaključak da je moral kočnica naje doneseno više značajnih zaključaka. šeg progresa učiniče da se i ostali zaključ-Medu ostalim zaključcima donesen je i za- ci više poštuju. Хулигани, силеџије и остали Grad, 6. januara doživeli su zalaganja poznatih stvaralaca i Pojedinci idu čak dotle da izjednačava- njima sličnih. Ocganizovane snage morajo nju nas sa nama samima, što je najobičniji se još energičnije suprotstavljati drugim apsurd. Sve analize ukupnog razvoja zbi- organizovanim snagama, kako iste ne bi vanja pokazuju da se radi u prvom redu o remetile javni red i mir. Protiv nosilaca ne-političkoj pozadini takvog ponašanja. Sa gativnih pojava se preduzimati najstrože posebnim ogorčenjem radni ljudi i gradani idejno-političke i zakonske mere. Наговештај смене на врху Grad, 6. januara organizaciji nema mesta sporim, maloduš- nim i svima onima koji nisu za promene. Kod svih lovaca, gradani i radnih ljudi Ono što se danas radi u tovačkom društvu Osamdeset osma sednica lovačke organi- pije hajka niti dogmatsko razračunavanje, zacije »Sumska manipulacija« smatra se več proces idejno-političke diferencijacije. prekretnicom u delovanju društva i kao .Neaktivni, pasivni i oni koji su izgubili po-putokaz u borbi protiv oportunizma, kole- verenje i ne pokazuju spremnost da se bljivosti, nepotrebnog jstrčavanja i beža- menjaju u pozitivnom smislu, moraju biti nja. Rasprava je pokazala da u lovačkoj odstreljeni i zamenjeni novim kadrovima. ОБАВЕШТЕЊЕ БОРЦИМА Могпи бисмо гајити и тридесет милиона оваца Obaveštenje borcima: klom periodu pokušavala da dode glave Grad, 6. januara kurjaku, za koga organizator lova zdušno I pored velike želje lovaca, oštrog oka i tvrdi da stvarno postoji, nudeči korpus de-sigurne ruke, kao i činjenice da ovde več Hkti - desetine zaklanih ovaca. četiri meseca veje sneg — što stvara mo- Čast lovaca spasao je Drug Rumenko. gučnost da zverka pokaže svoj trag — či- On je odstrelio zeca teškog brat-bratu 80 tava armija lovaca bezuspešno je u prote- kilograma. CDMf%UM ГПРГlUlHU predsednik Kučnog saveta zgrade iz Po- l»r rKJrTr! Vrl ir4*i» i** žarevačke ulice uputio je u ime predsedni- štva i u svoje lično ime srdačne čestitke i Povodom izbora Druga Rumenka za najbolje želje za uspešno obavljanje ove najpopularniju ličnost u protekloj godini, odgovorne dužnosti. Објашњење Танјуга Povodom nacionalnog praznika i godiš- dačne čestitke sa najboljim željama za da-njice pobede Revolucije predsednik ku- Iji prosperitet prijateljskog komšije. A ne čnog saveta Prve zgrade Drug Sivonja kako je ranije javljeno, uputio je svom komšiji Drugu Rudonji sr- ВИКЕНД HA ПОЖАРЕВАЧКИ НАЧИН Новогодишње шенлучење Grad, 1. januara menjena su mišljenja od obostranog inte- Član Kučnog saveza zgrade iz Trulog resa, kao i ona u vezi sa mogučnostima bloka, Drug Dragoslav primio je juče dva proširenja saradnje. Drug Živorad je u to-pisma od novoimenovanog i opunomoče- ku srdačnog razgovora izručio najtoplije nog kurira, Druga Živorada. Posle toga, pozdrave svoje supruge upučene supruzi Drug Dragoslav je zadržao kurira Druga Druga Dragoslava. Drug Dragoslav je u Živorada u prijateljskorn razgovora Raz- ime svoje supruge i u svoje lično ime za- m______________________________________ msm BELI ANDEO NA HR/STOVOM GROBU, MILEŠEVA, sl. I hvalio na pozdravima, ističuči značaj žena za dalji, nesmetani razvoj raznovrsnih oblika saradnje. Na kraju iscrpnog dijaloga Drug Dragoslav je pozvao Druga Živorada na flašu piva. Poziv je sa zadovoljstvom prihvačen. ЗБЛИЖАВАТИ ПОГРА-НИЧНА ПОДРУЧЈА Grad, 6. januara Povodom nacionalnog praznika Sr Crne Gore, predsednik Kučnog saveta zgrade iz Južnog bloka, Drug Veselin uputio je svom tastu pismo sa srdačnim čestitkama i najboljim željama za prosperitet njegove familije. U pismu je takode naglašena spremnost da se, u skladu sa obostranim interesima, ulažu dalji napori za unaprede-nje njihove saradnje. Ocena je da bi odgo-varajuča orijentacija u tom pravcu, uklju-čujuči i intenzivnije komunikacije, doprine-la stabilnosti i uspešnosti ukupne saradnje. I najzad, Drug Veselin je posebno raz-motrio sve aspekte prijateljskih odnosa i ukazao na glavne pravce njihovog daljeg unapredenja. Drug Veselin je na kraju pisma pozvao svog tasta da ga poseti, izra-žavajuči nadu da če poziv sa zadovoljstvom biti prihvačen. РАЗГОВОР O ТЕШЊОЈ САРАДЊИ Поједена џиновска мортадела Grad, 6. januara Juče je u poslepodnevnu, zvaničnu i pri-jateljsku posetu Drugu Janezu stigao izvršni sekretar Kučnog saveta zgrade iz Olimpijskog bloka, Drug Fikret. U toku dvočasnog, vrlo srdačnog razgovora, dve komšije su razmotrile aktuelnu situaciju u vezi sa cenama mesa i mleka. Posebno je izražena zabrinutost zbog nagomilanih teškoča u domenu snabdevanja stanovni-štva vitalnim proizvodima. Takode, u ra-zgovorima je ocenjeno da su ovim susre-tom otvorene nove mogučnosti daljeg razvoja saradnje i bilateralnih odnosa Druga Janeza i Druga Fikreta. Posle uspešno završenog razgovora, Drug Janez je zadržao Druga Fikreta na in-timnoj večeri. MAJIH Ш0ЕШШМ У HOBOM БРОЈУ ДОНОСИ: tl novom brofu donosi? — Juče janičari, danas pioniri — Kako je Jaša Grobarov video Tita — Kako su Ivica i Marica lovili veštice — Svest embriona nije na zadovoljavaju-čem nivou — Marksizam u zabavištu — Ideološki rad oslobada — »Mali obaveštajac« raspisuje konkurs za »Kratku prijavu«. — Da li je Crvenkapa prva otišla u šumu? — Feljton: Kako smo se borili i dva sve-doka Najnoviji broj »Malog obaveštajca« več su- tra U PRODAJI ŠTUDENTJE! DIJAKI! Režimo problem naše prehrane. Univerzitetna konferenca ZSMS Maribora in Univerza Maribor ie dalj časa zahtevata sistemsko ureditev študentskega prehranjevanja. LO VENSKI IZVRŠNI SVET IN IZOBRAŽEVALNA SKUPNOST NOČETA SLIŠATI NA^IH ZAHTEV; 1. Zihtevimo regrosirioje fttu<3ent«ke prehrane » višini 50 odalolkov od ekonomske cene od 1.1.1988 dalje 2. Zahtevamo in pooblaščamo IZVRŠNI SVBT SR SLOVBN1JB, da ugotovi •redatva aa regresiranje študentske prehrane. 3 Financiranje študentske prehrane ne sme bremeniti štipendijskih sredstev 4 Zahtevamo isračun študentske košarice po veljavnih cenah. Na podlagi tega naj se ugotovi ekonomski polokaj študentov. 5. Dolgoročno se mora ekonomski polotaj študentov rešiti s štipendijo, ki mora omogočiti bogato socialno identiteto študenta. BOJKOT ? O bojkotu se bomo odločali na SKUPŠČINI ŠTUDENTOV, ki bo 5.januarja 1988 ob 16. uri v dvorani ŠTUK-a, Gosposvetska 83 Vsi na skupščino študentov! Hodite pred časom, bodite z nami UK ZSMS Maribor KAJ JE SISTEMSKA REŠITEV KRONOLOGIJA REGRESIRANJA ŠTUDENTSKE PREHRANE 1983/84 — Uvedba bonov za prehrano, ki se financirajo iz štipendijskega sklada. Zaradi neredne revalorizacije štipendij bi naj tako ostajala sredstva v Štipendijskem skladu. Po dveletni uporabi bonov se izvrši prehod na nov način regresiranja — direktno preko izvajalcev. Razlogi za to naj bi bili nenamenska uporaba bonov (pijača, cigarete....), visoki stroški tiskanja bonov, nesmotrno razdeljena sredstva (bone dobi tisti, ki jih potrebuje in tisti, »ki jih ne«), vrednost bonov je bila tako nizka, da ni predstavljala rešitve za prehrano posameznega študenta. Koordinacijski odbor za vprašanja standarda dijakov in študentov (ustanovljen leta 1985) je določil višino regresa za obrok: 30 % od ekonomske cene malice in 35 % od ekonomske cene kosila. Sprejel je tudi »pobudo«, da se hkrati z višanjem štipendij povišuje tudi regres na dijaka oziroma študenta. 1986 — Štipendijski sklad opozarja, da zaradi rednega povišanja štipendij ne more nositi še bremena regresiranja. Kljub »vztrajnim« naporom Koordinacijskega odbora, da bi v dveh letih iznašli kakšen uspešnejši sistem, ni bilo storjeno takorekoč nič. junij 1987 — Koordinacijski odbor da nalogo Študentskim domovom v Ljubljani in Mariboru, da pripravita možno rešitev po vzoru na domski sektor (pokrivanje fiksnih stroškov — amortizacija, OD,...). To so Študentski domovi sicer pripravili, vendar jih je KO na svoji seji v začetku tega šolskega leta pod vodstvom novega predsednika Topovška (bivši član P UK ZSMS Ljubljana) brez razprave zavrnil. Ker se je regres na posameznega študenta zadnjič povišal marca 1987 na 55 din za vsakega in to za 25 dni v mesecu (za mariborsko Univerzo znaša to 7.455 250.— din) in ob upoštevanju izračuna, da se hrani v študentskih menzah približno 24 % od 5500 mariborskih študentov, je jasno, da je denarja zmanjkalo. Cene kosil so neprestano rasle, procent regresa pa ne. Ekonomska cena kosil znaša 2200 din (povišana 15. 12. 1987), regresirana 1430, ob predložitvi študentske izkaznice. Je lahko vsak, ki želi, oziroma vsak, ki potrebuje topli obrok. 1987/88 — Že na prvih sejah KO smo opozarjali, da bo prišlo do pomanjkanja denarja v Mariboru in hkrati zahtevali, da se nekaj ukrene. Z enako ignoranco so preslišali tudi opozorila, da lahko v Kranju pride do zavrnitve bonov, v Mariboru pa do bojkota. V decembru 1987 je ožji sestav KO oblikoval pobudo, da se vprašanje prehrane obravnava na skupščini Izobraževalne skupnosti. Sprožili bi ga naj pod zadnjo, 13. točko (vprašanja in pobude delegatov), pa do nje sploh niso prišli. 8. 12. 1987 — Skupni kolegij prodekanov in predstavnikov OO ZSMS ter UK ZSMS sprejme 5 zahtev za rešitev problema prehrane. Ti sklepi so bili posredovani KO, Izvršnemu svetu (D. Šinigoju), izobraževalni skupnosti Slovenije, štipendijskemu skladu, Univerzi v Ljubljani in Mariboru, UK ZSMS Ljubljana,. . . Odgovorila je le mariborska Univerza, ki je te sklepe podprla na seji sveta Univerze v decembru. Pred njo je isto storil tudi rektorat mariborske Univerze in v svojem dopisu o tem obvestil republiški Izvršni svet. UK ZSMS je sprejela program s sklicom študentske skupščine in tridnevno akcijo zbiranja hrane, kosila s politiki in bojkot. Na dan »kosila s politiki« je bil na IS Slovenije razgovor z Borisom Frlecem. Na podlagi tega sestanka je koordinacija obeh Univerz sklenila, da se prelivajo sredstva iz Ljubljane v Maribor po novi razdelitvi: 10 milijonov Mariboru (prej 7) in 22 milijonov Ljubljani (prej 25). Po sklepu študentske skupščine morajo cene kosil ostati nespremenjene do konca šolskega leta. Mariborski študenti, ki so po mnogih letih zatišja s ponovo-letnimi protestnimi akcijami demokratično javnost opozorili bolj na svoj obstoj kot na družbeni razkroj, so s svojo bežno pojavnostjo na politični sceni vsekakor bili pozornosti vredno trikratno presenečenje. Najprej in predvsem zaradi tega, ker so iz mrke, zmeraj se pripovedujoče (mariborske) pripovedke o lastni nemoči sploh sestopili z jasno zavestjo, da bodo protestirali proti svoji nemoči pri odločanju o lastnem življenju in lastni prihodnosti, čeprav so potem protestirali samo proti predragi hrani v študentskih menzah. S tem so presenetili drugič. Tretjič pa so vsaj mene presenetili zaradi vsega tistega, proti čemur bi morali protestirati, pa niso. Njihova akcija je vsekakor imela kristalno jasno središče: sistemska rešitev financiranja študentske in srednješolske prehrane, čeprav niso imeli toliko pojma o našem sistemu, da bi lahko sistemsko rešitev tudi definirali. Zato so od oblasti zahtevali še več tistega (bonov namreč), zaradi česar je danes tretjina slovenskih študentov občasno lačnih. Vprašanje o tem, kaj vse bi ta famozna sistemska rešitev študentskega standarda lahko bila, je samo na prvi pogled enostavno, ne glede na dejstvo, da to zahtevo, ki prav zaradi svojega stalnega ponavljanja tvori bit študentskega protestnega obredja, ponavljajo zrevoltirani študenti že od leta 1954 naprej. To pa z drugimi besedami pomeni, da sistem, takšen kot je, že dobrih 30 let ni sposoben spro-ducirati nobene sistemske rešitve za nobeno deprivilegirano družbeno skupino, ker bi sicer nujno dregnil v privilegije tiste, ki je na oblasti. Kaj bi torej sistemska rešitev sploh lahko bila v razmerah, ko sistem zaradi svoje vnovične stabilizacije neusmiljeno pritiska na množice vse botjTbubožanih ljudi, ki štejejo v državnem planu le še kot delovne živali? In kje bi sistemska rešitev lahko nastala? Na izobraževalni skupnosti? Franci Pivec je že pred dobrima dvema letoma bojkotirajočim ljubljanskim študentom, ki so zahtevali sistemsko rešitev študentskega standarda, povedal, da mi nismo Švedska. Na slovenskem izvršnem svetu? Boris Frlec je taistim študentom povedal, da bodo stanarine v študentskih domovih plačali tudi, če nimajo denarja niti za hrano; pri tem je seveda priznal, da so stanarine za študentski žep morebiti zares visoke, ampak vse je drago od elektrike in kurjave naprej. Samo študenti so tako poceni. Na SZDL? Jože Smole je zbrani študentski množici v ljubljanskem študentskem naselju istega leta grozil z besedami: »poslušte, ne se igrat!«, nato pa je s še zmeraj žugajočim prstom tamkajšnjemu študentskemu parlamentu dal vedeti, da je družba za študente storila veliko in da morajo študenti ta plemenita družbena prizadevanja ceniti. Opombo, da gre za cenena družbena prizadevanja, so tedaj vpisali v moralni kodeks pod rubriko žalitev/komaj po dveh letih pa so ji podarili status nespornih socialnih dejstev. Ampak to dejanskosti v ničemer ne spremeni: sistemske rešitve so v okviru obstoječega sistema le lepe iluzije. Navkljub močnim mezdnim gibanjem, v katera so se sredi 80. let vključili tudi tipični predstavniki srednjega sloja (učitelji, profesorji, zdravniki, bančniki) in navkljub troštevilčni inflaciji, si vladajoča vojaško-poli-tična skupina svojo vodilno vlogo kar naprej zagotavlja z radikalnim zviševanjem proračuna in hkratnim radikalnim zniževanjem sredstev za skupno in osebno porabo. Kaj pa je naposled drugega neprestano klešče-nje programov skupne porabe kot podanašnjena načrtna oblika komunističnega boja proti intelektualcem, ki so bili komunističnim oblastem in lum-penproletarcem zmeraj sumljivi, ker so navkljub hudim odporom ohranili vsaj tu in tam nekatere akademske vzorce vrlin, ki kombinirajo modrost, pravičnost in pogum. Tako se ta čas pod pretvezo vsesplošne racionalizacije odvija veliki blef: ko se dvignejo učitelji, jim povišajo plače na račun učencev (pri čemer ni nepomemben podatek, da so celo učitelji po posameznih šolah razvili metode prilaščanja učenčevega denarja) in ko se dvignejo učenci, dobijo denar za bone na račun svojih štipendij; ko grozijo drugi, vzamejo pr- I L '■im m Direktor študentskih domov Alojz Marinič (desno spodaj) KAKO SO LETA 1985 SISTEMSKO UNIČEVALI ŠTUDENTE Boris Frlec, zdajšnji podpred sednik slovenskega izvršnega sveta, je 20. marca 1985 na seji delegatske konference študentov stanovalcev ljubljanskega študentskega centra tedanjo študentsko zahtevo po sistemski rešitvi ekonomskega položaja študentov in profesorjev zavrnil z argumentom, da »širša družbena skupnost nima denarja« in vztrajal pri tem. da mora biti rast stanarin v študentskih domovih za pet odstotkov višja od rasti štipendij, (glej informativni bilten FSPN, april 1985). 24. aprila pa je na razširjeni seji Sveta za vzgojo in izobraževanje pri RK ZSMS povedal, da je Odbor za usmerjeno izobraževanje sklenil, da »je potrebno za študentske probleme najti sistemsko rešitev in jo vgraditi v naslednje srednjeročno obdobje«. Vendar 23. maja oblasti na zbor študentov v Rožni dolini niso prinesle nobene vesti o sistemski rešitvi. Študente so raje zmerjale. Po treh letih z neko posebno upravičenostjo sprašujemo dr. Borisa Frleca kakšno sistemsko rešitev študentskih problemov je »vgradil v srednjeročno obdobje«? Sprašujemo tudi Jožeta Smoleta, zdajšnjega predsednika RK SZDL, ki je 23. maja 1985 na zboru ljubljanskih študentov katego- rično povedal, da so »stvari, o katerih danes govorimo (govorili pa so o študentski bedi), vendarle razrešene« In kako je Jože te »stvari« razrešil? Tako, da je 28. maja 1985 v intervjuju za zagrebški tednik Danas študente, ki so zahtevali sistemsko rešitev ekonomskega položaja študentov, označil za »podaljšano roko nekoga drugega«. V tem intervjuju je bil zelo kategoričen tudi glede (ne)plačevanja stanarin: kdor ne bo plačal, je sporočil hr-vatski in ne slovenski javnosti, bo letel iz doma. »Tu ni popuščanja,« je še dodal, »kajti če popustimo na tej točki, potem bodo lahko rekli jutri tudi delavci: zaradi previsoke inflacije ne moremo več plačati stanarin, vode, elektrike . ..«. In do današnjega dne zares niso popustili, (glej Katedra, št. 3/4, maj 1986) Sprašujemo tudi Dušana Šinigoja, takratnega in zdajšnjega predsednika slovenskega izvršnega sveta, ki je 2. decembra 1985 na skupnem sestanku z delegacijo ljubljanskih študentov rekel, da ni res, da je bilo za izboljšanje študentskega standarda storjeno zelo malo. Dušan Šinigoj je na tem sestanku obsodil tudi bojkot kot metodo političnega boja in izgubil živce, ko mu je član študentske delegacije Milan Kalin odgovoril na vprašanje, kje naj vzame izvršni svet denar za izboljšanje razmer v šolstvu. Miran je rekel, naj vzame vojski. Šinigoj je na tem sestanku študentom dal tudi na znanje, da ne morejo biti partner izvršnemu svetu in da mu ne morejo postavljati zahtev, (glej Katedra, 10. decembra 1985, str. 2 in Katedra 3/4, maj 1986, str. 3) Marinki Jerman, zdajšnji direktorici mariborske študentske komune pa predlagamo, da v najkrajšem možnem času neha skrbeti za študentski blagor. Marinka Jerman je namreč kot študentka prorektorica na Univerzi v Mariboru 2. decembra 1985 na sestanku študentov z Dušanom Šinigojem takratni bojkot ljubljanskih študentov obsodila z argumentom, da to »ni način« in da stanarine niso tako visoke, da jih študenti ne bi mogli#plačati. Po besedah članice ljubljanske študentske delegacije je Marinka Jerman na tem sestanku »študente zaklala«. Rekla je, da v Mariboru vsi študenti stanarine plačujejo, da so vsi študenti proti bojkotu in da bi bilo vse drugače, če bi ljubljanski študenti delovali v samoupravnih organih Maja Polak: »Pol, ko pa je ona tko rekla, pa bi bil Šinigoj res ..., če bi nas podprl«, (glej Katedra, 10. decembra 1985, str. 3) med uporniškimi, večkrat celo rivalskimi skupinami vojaško-partij-ski sistem imun na demokratične spremembe. Prav zaradi te imunosti danes štrajkov ne zatirajo več, le ignorirajo jih. Štrajki preprosto niso več ravno pravšnja metoda za zvišanje plač, kajti gibanja za izboljšanje ekonomskega statusa postopoma spreminjajo v gibanja za dušo in ta najnovejša oblika državnega nadzora je potem, ko so sociologi že pričeli množično zagovarjati tezo, da imamo opravka z revitalizacijo civilne družbe, v socialnem izkustvu vladanih družbenih skupin spretno poustvarila občutek nemoči. Tako so se tudi mariborski študenti ušteli, ko so mislili, da bodo z bojkotom hrane v študentskih menzah naposled sistemsko reši- ... Vodil nas je ves čas dragi Tito. V nove dni gremo vsi z njim naprej, (partizanska) vim, stvari in odnosi pa ostajajo navkljub navideznemu nenehnemu spreminjanju nespremenjeni, ker ostaja zaradi nizke stopnje kooperacije li uganko študentskega preživetja. Bojkot hrane je sicer simpatična, novejša protestna študentska praksa (mariborsko je prenašala celo TV), a prav tako neučinkovita kot študentsko posedanje po političnih uradih, saj prizadene kvečjemu pet kuharjev, njihovega šefa in še kakega filantropa, oblasti pa zagotovo ne. Ker so cilji bojkota povsem pragmatični (v čim krajšem času izsiliti čim cenejšo hrano za čim več študentov) bi bilo bolj razumljivo, če bi študenti po novem letu študentske menze zasedli in v njih použili vse, kar je užitnega, šele na to pa_ povabili na desetkrat dražje kosilo slovensko izvršno oblast, da študentski center ne' bi imel prevelikih izgub. S stališča roparske ekonomije — in po granku Horvatu je naš ekonomski sistem najbliže roparskim ekonomijam — take akcije niso nelogične, čeprav so sitim ljudem neprijetne predvsem zaradi tega, ker ne gre za hajduštva visokega stila, kot je bilo nedavno državno prisvajanje pokojnin. Tako sistemsko rešitev je naposled predlagal mariborskim študentskim zastopnikom na izvršnem svetu njegov podpredsednik Boris Frlec, ko jim je prijateljsko svetoval, naj »vzamejo študentski center v svoje roke«. Ker pa so študenti vsaj po definiciji najmanj skorumpiran del inteligence, takega podjetja seveda ne bi mogli obvladovati na dolgi rok. Izčrpani bi se slej ko prej vrnili h knjigam z bolj ali manj jasno zavestjo, da jih je Boris Frlec z napotkom, da naj iščejo sistemske rešitve študentskega vprašanja v študentski menzi, pošteno naplahtal Tam sistemskih rešitev namreč ni. S tem, ko so mariborski študenti v jedro svoje akcije postavili samo otoke revščine znotraj svojih lastnih vrst, ne pa tudi sistema, ki lahko revščino v nedogled producira, so se vnaprej odpovedali sistemski rešitvi svojega vprašanja in pristali na najslabšo možno gasilsko varianto: na to, da bo država vsem študentom denar za hrano vzela za to, da ga bo dala nekaterim, najbolj lačnim. Kaj in koga so s tem rešiti, vsaj meni ni jasno. Doslej je bone namreč pojedlo 20 odstotkov študentske populacije (tisti, ki se hranijo v menzi), po ugotovitvah ljubljanskega Centra za razvoj Univerze pa živi v pomanjkanju ne petina, ampak tretjina slovenskih študentov. Če bi Mariborčani v izhodišče svoje akcije postavili razredno naravo Univerze v socialistični družbi, jih niti Franci Pivec niti Boris Frlec ne bi mogla tako prijazno prepričati, da za študente država še zmeraj nima denarja. Toda: s tem argumentom bosta veliko težje odpravila študente Filozofske fakultete v Ljubljani, ki so v istem času, ko so Mariborčani zahtevali sistemsko rešitev študentske prehrane, zahtevali racionalizacijo mračnjaškega študijskega režima na fakulteti. Če je izobraževalna skupnost v resnici tako obubožala, da nima več denarja za spodobne učiteljske plače, študentsko in srednješolsko prehrano, menda pa namerava zapreti celo nekaj šol, potem najbrž ne bo resnih ugovorov proti ukinitvi desetih brezvernih predmetov na Univerzi, s pomočjo katerih čudni eksperti študentom kradejo čas, energijo in uničujejo um. Zahteva po zlomu pošastne šolske doktrine, zaradi katere je Univerza postala preddverje partije, je naposled študentsko vprašanje postavila tja, kamor spada: na Univerzo in ne v študentsko menzo. Problem Univerze namreč ni samo v tem, da so zaradi družbene neenakosti njena vrata zaprta revežem. Je predvsem v tem, kaj počnejo pod pretvezo izvajanja študijskih programov profesorji s svojimi študenti, ki gredo zjutraj raje na študentski servis iskat kako dobro plačano težaško delo, kot pa na fakulteto poslušat predavanja o konceptu in doktrini SLO in DS. Dragica Korade HRANA IN ŠTUDIJ IN GLASBA Sedanjega kolektivnega reprezentanta mariborske študentske druščine, predsedstva UK ZSMS, se bomo, kot vse kaže, po medijskem nastopanju spomnili še nekaj časa. To potrjujejo tudi zadnje akcije okoli »izboljšanja družbeno ekonomskega položaja študentov« oziroma zahtev po odločnejšem regresiranju študentske prehrane. Bati se je le, da se ne bo v medijih zgodilo več kot sicer (če je res, da se vsak medijsko obravnavan dogodek zgodi dvakrat — drugič v medijih). Zahteve UK ZSMS potekajo nekako na dveh nivojih , na dolgoročnem in kratkoročnem. Dolgoročno zahteva UK reševanje problema študentskega standarda s štipendijsko politiko. Na javni skupni seji mariborskega in ljubljanskega predsedstva je bilo tudi pojasnjeno, kakšen približno naj bi ta standard bil — da seveda na gre le za eksistenčni minimum. Kratkoročni nivo pa obsega (tudi) reševanje problema prehrane študentov z istimi mehanizmi (ali pa vsaj podobnimi), kot so bili v veljavi doslej, le z izdatnejšo dozo. Gre torej za subvencioniranje stroškov študentske in srednješolske prehrane v obliki regresa, ki naj bi pokrival 50 % ekonomske cene obroka (ali po drugem predlogu za kritje fiksnih stroškov študentskih menz). Če ta dva nivoja primerjamo, se je treba vprašati, ali sta dolgoročna in kratkoročna rešitev med sabo kompatibilni, oziroma ali kratkoročna rešitev vodi v smeri dolgoročne. Urejanje ekonomskih odnosov s subvencijami (ki imajo v tem primeru celo fiksen delež) je stvar, ki zahteva veliko previdnosti in čimbolj skopo uporabo. Subvencije so v svojem bistvu netržna rešitev, saj postavljajo prejemnika v ugodnejši položaj glede na konkurenco (da ne bo pomote: prejemnik je v tem primeru menza, ne študent!) in ne spodbujajo varčnosti. Če bo študentska menza namreč dobila pokrite 50% takoimenovane ekonomske cene obroka, potem bo zanjo najracionalneje, če bo prikazala »ekonomsko ceno obroka« na čim višjem nivoju — če bo cena, ki jo bodo plačali študenti, pol nižja od te, »ekonomske«, bo namreč pred konkurenco še vedno imela dovolj prednosti, da se ji ni treba bati za povpraševanje. V vsakem primeru torej drži, da regresiranje ščiti predvsem študentske menze in ne študente. Temu se da — vendar samo deloma — izogniti tako, da se razpiše natečaj, na katerem se izbere na osnovi najugodnejše ponudbe tistega, ki bo pripravljal obroke za študente in ki torej pridobi pravico do omenjene bonitete (to je tudi ena izmed zahtev skupne seje predsedstev). 11 ШЗШ Spomniti pa je treba, kakšen je osnovni smoter subvencij nasploh — družba z njimi nudi pomoč tistim segmentom, ki so ji nujno potrebni, pri tem pa se niso sposobni sami preživljati. Za študente tu in zdaj sicer res drži, da se niso sposobni sami preživljati, vendar pa je ta položaj mogoče reševati na dva načina: s subvencijami, regresi in drugimi oblikami organizirane miloščine (podarjanjem hrane na tržnici?), ali pa z definiranjem takšne vloge študentov, v kakršni so se le-ti sposobni sami preživljati, brez posebnih regresov. Z njimi rešuje družba študente v položaju, v katerega jih je sama potisnila. Če namreč univerza vrši produkcijo in reprodukcijo znanja in če je znanje produkcijski faktor, potem je vsekakor študij res delo. Da je delo treba plačati, pa je menda jasno vsakomur. Jasno pa je tudi, da še ni vsako ždenje na univerzi študij in torej tudi delo. Eden izmed možnih modelov reševanja te problematike je torej lahko tudi takšen, kjer štipendija izgubi značaj subvencije in pridobi značaj cene — cene, ki jo je nek družbeni subjekt (podjetje, ustanova ali pa tudi posameznik) pripravljen plačati, da bo na ta način čez nekaj let pridobil novega strokovnjaka, oboroženega z določenim znanjem. Štipendije se v takem modelu v večinskem delu oblikujejo po tržnih principih, gre za nekakšen »future market«, za investicijo v znanje, ki ga pridobimo čez določeno število let — takšna investicija pa seveda vsebuje tudi stopnjo tveganja, ker ne moremo natančno vedeti, kakšno znanje se nam bo čez nekaj let najbolj obrestovalo. Višina štipendij se pri tem giblje v kakršnemkoli razponu, samo da se ne določa administrativno, na osnovi nekakšnih hipotetičnih, oskublje- nih študentskih košaric in družbenih dogovorov. Na takem trgu intervenira tudi družba, ki razpiše štipendije za smeri, za katere sicer ni tržnega interesa, je pa mogoče domnevati, da bodo ustrezni strokovnjaki potrebni z nacionalnega vidika. Ena izmed oblik take intervencije je lahko tudi predlagani Kraigherjev sklad. Stvar UK ZSMS, študentskega sindikata ali koga tretjega v takem modelu pa je, da bodo tudi najnižje štipendije dovolj visoke za najosnovnejši študentski standard. Res je sicer, da istočasno velik del plač ne zadošča za najosnovnejši standard, vendar to stvari v ničemer ne spremeni. Če se vrnemo nazaj, na vprašanje kompatibilnosti dolgoročne in kratkoročne zahteve UK ZSMS, potem se mi zdi, da sta ti dve rešitvi usklajeni le, če pristanemo na subvencijski značaj štipendije — če pa hočemo uveljaviti štipendijo kot ceno, potem kratko- ročna in dolgoročna rešitev izhajata iz dveh različnih konceptov. Težava prej opisanega koncepta je seveda ta, da ne vemo natanko, če je znanje v obstoječem ekonomskem sistemu sploh potrebno, če ga ta sistem priznava za ekonomski dejavnik. Odprta so torej temeljna družbena vprašanja, saj, kot pravi I. Illich, bi bil vsak poskus izvajanja reforme univerze, ki ne bi upošteval sistema, čigar del je ta univerza, podoben poskusu urbanistične obnove New York Cityja od dvanajstega nadstropja navzgor. Kateri koncept bo prevladal, bomo seveda še videli — in prav v tem je čar bojkota: razpršene interese je artikuliral, polariziral, nasprotja se razgaljajo in ustvarjajo se plodna tla za iskanje rešitev. Najlažje dosegljive so žal najslabše. O glasbi pa kdaj drugič. Aleš Razpet Z OBISKA PREDSTAVNIKOV MARIBORSKIH ŠTUDENTOV IN UNIVERZE PRI SLOVENSKEM IZVRŠNEM SVETU 0 MOHAMEDU IN 0 GORI Tovariš dr. Boris Frlec, podpredsednik slovenskega izvršnega sveta nas je preko uvoda, v katerem je predstavil probleme, ki naj bi javnost pripeljali do evforije, zaradi slabe objektivnosti novinarjev, ki so poročali o študentskih »nemirih« v Mariboru, katerih krona je bil napovedan bojkot študentskih prehranjevalnic. Nikjer niso navajali argumentov v obliki zakonov, stavniki na drugi strani pogajalske mize pripravili le na »študentski udar« in bi vsako improviziranje lahko bilo nevarno. To pomeni, kot se da videti tudi iz sklepov v zapisniku, da srednješolcev nihče ni upošteval in se bodo morali še kako drugače boriti za željene spremembe. Dr. Frlec nam je končno le uspel »prizna-ti«, da je lzyršni svet pravi naslov za te zahteve. Potrebno pa Študentje in dijaki srno na svoji skupščini napovedati naslednja oblike protesta c 1. Nedelja, IO.I. 88 od 9 do IZ. ure na marSkorsUl tržnico ZBIRANJE HRANE ZA ŠTUDENTE 2. Ponedeljek, 11.1.38 ob 13.url v Študentski menzi ,ia7yr&evi ulicii KOSILO S SLOVENSKIMI POLITIKI 3. Пзгак, 12.1. 88 - ENODNEVNI BOJKOT Študentskih prehranjevalnic. Нгвпа. zbrana v nedeljo, se bo delila v menzi na IyrSevi In bifeju na Gosposvetski ul. j »ШТ1 1ИК.Ж1ЕР « JtSlTlS Z. HAMI ■ PEC Ж.®М® MAM101 ________________I zakonskih določil (sporazumov, dogovorov), planskih aktov, kjer so natanko navedene sistemske rešitve (v okviru sistema). Prav tako se je začudil, zakaj so študentje prišli ravno na Izvršni svet? Predsednik UK ZSMS Maribor Božidar Novak mu je razložil, da so zahteve poslali na Izvršni svet in na Izobraževalno skupnost. Bili so gluhi (kot vedno do sedaj, ko so enostavno eskivirali študentsko problematiko na svojih sestankih), zato naj sedaj Izvršni svet reši njihove zahteve, to pomeni 5 zahtev, ki so jih natiskali na plakate, kjer bi se naj preko kratkoročne (začasne) rešitve prebili do dolgoročnih — položaj študentov je potrebno rešiti s štipendijo. ki bi zagotovila bogato socialno identiteto študentov. Nadaljevala je prorektorica študentka mariborskih študentov Karin Jurše, ki je pojasnila, da je prihod na Izvršni svet kot klic v sili, ker iz štipendijskega sklada ne smemo pobirati denarja za regres, saj gre to na škodo štipendij. Med Mariborom in Ljubljano je razlika, kar je pojasnila s tem, da se v Mariboru v študentskih jedilnicah hrani 25 % študentov, v Ljubljani pa le 12 %, zaradi česar je v Mariboru denar za regres že pošel. K težavnosti in zapletenosti celotnega problema pa pristavljata svoj piskrček še Kranj in Celje, kjer ima mariborska univerza svoji dislocirani enoti. Denarja je (bilo) 55 din na glavo študenta,kar se nato »zbere« na tistih, ki se hranijo v menzah — okoli 700 din regresa po kosilu in 500 din po malici, k čemur »solidarno« prispevajo študenti, ki ne jedo v teh menzah, saj je le tako lahko ta regres tako velik (okoli 35 % po kosilu in 30% po malici). Dr. Frlec je označil način jemanja regresa iz štipendijskih sredstev kot napačnega, ker gre denar za regres na škodo štipendij. Marija Pehan, predsednica MK ZSMS Maribor je zahtevala, da se na sestanku obravnava tudi problematiko srednjih šol Kljub temu, da je to vprašanje poskušala sprožiti večkrat, je naletela zgolj na ignoranco, v kateri se je dalo zaslutiti, da so se pred- IS je opredeliti izhodišča, ki so v dokumentih (Zakon o usmerjenem izobraževanju: 121. člen, 71. člen, ki govori, da stroške izobraževanja plačujejo starši, institucije so jim le v pomoč, in 110. člen, ki pravi, da mora biti vsem zagotovljen topli obrok.) Krivdo je zvrnil tudi na kuhinje, ki imajo slabo hrano, slab sistem in še kaj. Prorektorica mariborske univerze Miroslava Geč-Ko-rošec je povzela kronologijo dogodkov na Univerzi, kjer so o problematiki že razpravljali in kjer so dekani in svet Univerze podprli zahteve prorektorjev študentov in UK ZSMS Maribor. Ne sme pa se siromašiti štipendijskega sklada z regresi, kot je bilo do sedaj. Razlike med Mariborom in Ljubljano so tudi v sami socialni strukturi študentov — v Mariboru študirajo študenti s slabšim socialnim statusom. Dr. Frlec je poskušal okriviti svet Univerze, ki problem »odriva«, k čemur je pritegnil tudi Franci Pivec, slovenski minister za izobraževanje, ki je mahal s sistemskimi osnovami, katere bi naj pokrivali določeni člani. Dr. Frlec je poudaril, da se 5. zahteva mariborskih študentov o štipendiranju vsakega študenta ujema z njegovimi osebnimi pogledi I To bi pomenilo, da ima vsak študent enake možnosti za študij, regres pa se ne sme povečevati, zaradi združenega dela, kateremu bi zvišanje prispevne stopnje (?), pomenilo dodatno obremenitev! študent bi z ustrezno štipendijo sam pokrival svoje ekonomske potrebe. Podal je še podatek, da ima v Sloveniji 57 % študentov štipendije, najvišja med njimi pa lahko znese tudi do 300.000 din (?), če upoštevamo maksimalne variante (?!). 1500 štipendij pa ni bilo porazdeljenih in sredstva se lahko prerazdelijo za 'npr. deficitarne stroške. Vsak delavec daje 0,5 % svojega dohodka, kar je odvisno tudi od posamezne občine. Fiksne stroške naj bi pokrivala izobraževalna skupnost in občine Saša Dravinec, podpredsednik UK ZSMS Maribor mu je odgovoril s sklepi obeh UK ZSMS, v katerem študenti ne govorijo o zviševanju prispevne stopnje. ampak o prerazporeditvi bruto nacionalnega dohodka. Kot možno rešitev, oziroma zahtevo, pa je podal zmanjšanje deleža za vojsko. Vojska dobi 12 krat več od bruto nacionalnega dohodka kot šolstvo, kar je edinstven primer v Evropi. Takšno razmerje se pojavlja le v posameznih arabskih državah, za katere tako ali tako vemo, da so več ali manj neprestano na bojišču! Moramo se odločiti, ali bomo postali vojaška država ali bomo dali več za razvoj (tudi Frlec se je strinjal s to ugotovitvijo, čeprav se mu same spremembe zdijo zelo subtilna zadeva), ki nam bo zagotavljal pobeg iz krize. Predlagal je, da bi študenti prevzeli študentske domove v svoje roke. kar bi pomenilo veliko ohranjenega denarja, katerega bi si lahko študenti preko štipendij delili. V Sloveniji naj bi bilo po podatkih zavoda za zaposlovanje in štipendiranje »samo« 12% študentov ogroženih, to je 3300 ljudi, je povedal Sever, ki je kot edini pomembni in upoštevanja vredni vir navedel določene dokumente, s tem pa izrazil skepso nad vsemi anketami in podobnimi izračuni študentskih košaric. Regres obstaja od leta 1983, kar je poudarila Maša Grgurevič, članica UK ZSMS Maribor, po sklepih obeh UK ZSMS in RK ZSMS. Ivan Brumen, član mariborskega izvršnega sveta je podal stališče svoje organizacije, ki podpira mariborske študente v njihovih zahtevah in obenem poudaril, da je to slovenski in ne le mariborski problem! Mariborski izvršni svet podpira sistemsko rešitev, ki se glasi, naj ima vsak študent štipendijo! Obenem pa moramo iskati kratkoročne rešitve, saj je problem ta, kot je načela že Karin Jurše, da na že večkratne zahteve ni bilo odzivov in očitno je pri nas vedno potrebno odločno, če že ne kar škandalozno nastopiti, da se te forumi usmilijo in te resno obravnavajo, saj ta problem ni nastal čez noč. Frlec je pred- lagal možne sklepe: 1.) kratkoročno se naj iz Ljubljane del sredstev prelije v Maribor, tako se rešita obe univerzi (to se je že uresničilo). 2.) počaka naj se na trajnejše rešitve, kar pomeni, da Izobraževalna skupnost pokrije fiksne stroške; ostane torej le še strošek hrane. Za to bi se naj uporabil denar iz štipendijskega sklada. Potrebno pa bi bilo spremeniti dogovore izobraževalne skupnosti. Tako bi lahko prišli.do povečanja deleža iz bruto nacionalnega dohodka 3.) dolgoročna rešitev: študenti prevzamejo upravo domov v svoje roke in tako pride do optimalnega delovanja, ki se razteza od porabe denarja (racionalizacija stroškov) za delavce pa do odgovornosti vsakega posameznika za svoj bivalni prostor. Karin Jurše je odvrnila, da koordinacijski'odbor že dve leti ni ničesar storil za odpravo tega problema Frlec je poudaril, da se mora sporazum izobraževalne skupnosti spremeniti, dolgoročna rešitev (!) pa bi naj našla plodna tla do konca leta 1988 Najlepšo cvetko pa je za konec utrgal Roman Lavtar, član RK ZSMS. ki je po dveh urah molčanja sesul celotno govorjenje v prah s stališčem, ki se je razlikovalo od zahtev mariborskih študentov. Njegov predlog je bil dober, ni pa bil na mestu in je dal »drugi« strani v roke argument, da naj se mladina najprej dogovori med sabo, kot že tolikokrat do sedaj in šele nato, po pripravi celotnega načrta, se naj prikažejo na kakšnem drugem forumu. S tem je Lavtar na nepravi način in ob nepravem času, prikazal svojo politično napako, RK ZSMS je že nekaj časa vedela za mariborske zahteve in ni ničesar ukrenila za uravnoteženje vseh mladinskih pobud in stališč ter se je na tem sestanku ponovno pokazala kot odtujen forum, ki dela pet minut čez dvanajsto. PEC Foto: Bogo Čerin KRONOLOGIJA POSKUSOV ODSTRANJEVANJA UMETNIŠKEGA VODJE VILIJA RAVNJAKA IZ SNG MARIBOR Marec 1987 — Začetek »proti-ravnjakovske« gonje — DPO SNG (sekretariat OO ZK in IO OOS) ugotavljata, da gledališče tone v finančno in organizacijsko-tehnično katastrofo. Glavni krivec za to stanje naj bi bil Metasta-bilni graal, najambicioznejša in verjetno najpomembnejša uprizoritev mariborske Drame zadnjih nekaj let. 24. 3. 1987 — sekretariat OO ZK (sekretar Voja Soldatovič) in IO OOS (predsednik Martin Benko) izrečeta vodilnim delavcem SNG nezaupnico. Formirana je posebna sindikalno-partijska »raziskovalna« komisija (dva od štirih članov te komisije sta Soldatovič in Benko) in 21. 4. 1987 taisti Soldatovič in taisti Benko na skupnem sestanku svojih »baz« (OO ZK in IO OOS) potrdita ugotovitve komisije in pravilnost izrečene nezaupnice. 14. 5. 1987 — Samoupravni delavski nadzor sprejme sklep o disciplinskem postopku zoper VILIJA RAVNJAKA, ravnatelja Drame, DANILA VRANCA, ravnatelja tehnike in MARJANA BAČKA, upravnika SNG. Postopka zoper Ravnjaka in Vranca sta danes že končana, medtem ko se proti Bačku (najbrž iz »posebnih« razlogov) postopek še sploh ni začel, čeprav se Bačko sam (v funkciji upravnika) vztrajno prijavlja na disciplinsko komisijo. Z njegovimi besedami: Včeraj (18. 6. 1987) sem dal za Marjana Bačka. Vilija Ravnjaka, Staneta Jurgeca in Danila Vranca prijavo na disciplinsko komisijo, kar bi moral napraviti že 14. oziroma 15. maja.« (intervju v lanski 12. številki Katedre). 16. 8. 1987 — Na seji Gledališkega sveta je izrečen sklep o začasnem suspenzu Vilija Ravnjaka in Danila Vranca z delovnih mest ravnateljev enot. Oboje je bilo pogoj za sprejetje sanacijskega načrta, kakršnega si je zamislil upravnik Bačko. Od junija do septembra 1987 — Razmere v gledališču dobijo značaj kulturno-političnega škandala jugoslovanskih razsežnosti. Vrstijo se protestni telegrami in peticije zoper »protiravnja-kovsko« gonjo, vendar nanje Gledališki svet SNG ne reagira. Tudi nobena od DPO SNG ne reagira na pritiske javnosti, upravnik Mar- jan Bačko na predlog mariborske kulturne javnosti ne odstopi. 18. 9. 1987 — Skupina 11 članov Drame podpiše dopis Mestnemu komiteju za družbene dejavnosti Maribora, v katerem daje vso podporo »sprejetemu suspenzu« ter Ravnjaku izreka »absolutno nezaupnico«. Ta dopis posredujejo tajno in ga prvič predstavijo šele na sestanku Drame 18. 11. 1987. 19. 10. 1987 — Sodišče združenega dela v Mariboru razveljavi sklep Gledališkega sveta o suspenzu Vilija Ravnjaka in Danila Vranca kot nezakonit in protiustaven. 2. 11. 1987 — Disciplinska komisija SNG Maribor konča disciplinski postopek: obtožbe so brez osnove, zanje ni resničnih dokazov, Vili Ravnjak ni kriv. 4. 11. 1987 — Ravnjak se vrne na delovno mesto ravnatelja Drame. 18. 11. 1987 - 10 OOS skliče sestanek Drame, kjer se »sprti« strani srečata in se dogovorita za »spravo«, vendar na naslednji sestanek, (skliče ga V. Ranjak), kjer naj bi se dogovorili o nadaljni umetniški podobi Drame, večine članov »protiravnjakovskega« tabora ni, zato do razgovora ne pride. 21. 1. 1988 — IO OOS skliče sestanek z namenom, da dokončno razčisti stanje v Drami. »Pro-tiravnjakovska« stran s tajnim glasovanjem podpre sklep, ki ga »samoiniciativno« formulirajo Anica Sivec, Majda Herman in Peter Šprajc, in sicer, da Gledališki svet SNG takoj razreši umetniškega vodjo in ravnatelja Drame Vilija Ravnjaka. 23. 1. 1988 — V dnevniku »Večer« izide Izjava IO OOS Drame, v kateri se zahteva takojšnja razrešitev Vilija Ravnjaka, skupaj z intervjujem ene glavnih protagonist »protiravnjakovskega« procesa in podpredsednico sindikata, Majdo Herman. Njene besede dokončno jasno in glasno razkrijejo pravo ozadje enoletne »protiravnjakov-ske« gonje. 13 članov Drame se odkrito zavzema za »provincialni« tip teatra nasproti dosedanjemu, »evropsko« usmerjenemu umetniškemu konceptu in s tem tudi za zahtevo po takojšnji odstranitvi Vilija Ravnjaka iz SNG Maribor. PETER ŠPRAJC Ati se podpisuješ tudi pod izjavo Majde Hermanove, podpredsednice sindikata, ki je bila objavljena v - Večeru«? Ne v celoti, ne pod tisti del, ko govori o provincialnem teatru. Sicer pa ona pravi, da tega ni rekla novinarki. Ali mi lahko poveš, koliko članov šteje kolektiv Drame? Ja, devetnajst. Jaz imam spisek, na katerem so tudi dramaturg, lektor, inspicienti,... Ali so tudi oni člani kolektiva? Ja, kolektiv smo vsi. Ampak to je potem 28 ljudi?! 13 torej ni večina, kot ste zapisali v Izjavi? Ja, potem nas je pač 28. V vaši Izjavi so omenjeni »gostje s forumov«. Kdo je to? Kje to piše? V vaši Izjavi. . . Ali gre za Tomaža Kšelo. partijskega sekretarja občine Rotovž? Ja. Jaz sem danes govoril z njim. On pravi, da ste mu poslali vabilo. Torej je bil poleg. Zakaj vabite partijskega sekretarja na seje sindikata, kaj ste pričakovali od njega ? Ne vem, jaz tega vabila nisem poslal. Podatki iz časopisa govorijo o 13 članih kolektiva, ki so proti Ravnjaku. pet jih je za njega, dva sta se vzdržala. AH je bilo res tako? Treba se je bilo izjasnit, kdo je ZA in kdo je PROTI in koliko je tistih, ki so proti. Po zelo burni razpravi so pristaši Vilija Ravnjaka vstali in odšli. 12 VLADO NOVAK •tir ' -ft * &Hl' Bil PROVINCA ALI EVROPA? ► vr POTEK SEJE DRAME SNG MARIBOR, 21. 1. 1988 Seja je bila sklicana z namenom, da se podpre predlog za razrešitev umetniškega vodje in ravnatelja Drame Vilija Ravnjaka, ki so ga »samoiniciativno« predlagali najožji člani dramskega sindikata: Anica Sivec kot predsednica, Majda Herman kot podpredsednica in Peter Šprajc, pomočnik predsednice. Le-ti so smatrali za svojo dolžnost, da skrivaj nadzorujejo delovanje Vilija Ravnjaka po prestanem samoupravljalskem izgonu, to je od 4. 11. 1987 dalje. Sklicateljica sestanka Anica Sivec je posebej izpostavila, da gre zgolj za realizacijo sugestije Tomaža Kšeie, prvega moža komunistov Rotovža, da se stvari pripeljejo »na čisto«. Podkrepljeni z žegnom višjega političnega foruma so se razpravljalci zapletli v burno triurno razpravo, ko je skupina Ravnjaku naklonjenih članov Drame sejo zapustila, ker se je bližal trenutek »tajnega« glasovanja ZA ali PROTI Ravnjaku: igralca Vlado Novak in Irena Mihelič ter Alenka Cilenšek (šepetal-ka), Emica Antončič (lektor), Vili Ravnjak (ravnatelj). Nekaj minut za tem sta sejo zapustila tudi Mojca Kreft (dramaturg) in Franci Rajh (inspici-ent), tajnica Drame Jožica Vuk pa ni hotela sodelovati v glasovanju. Na seji je ostala trinajsterica istomislečih, ki je v skladu s splošnim nivojem seje izvedla tajno glasovanje: igralci Zvonko Funda, Peter Šprajc, Janez Klasinc, Rado Pa valeč, Ivo Leskovec, Franci Gabrovšek, Nataša Sirk, Majda Herman, Breda Pugelj, Anica Sivec, Milena Muhič in inspicient Peter Maček. Režiser Voja Soldatovič je pripravil in jim razdelil »volilne« lističe in kasneje, v splošno radost in zadovoljstvo, naštel 13 identičnih opredelitev. Seje se iz različnih vzrokov niso udeležili Sonja Blaž, Minu Kjuder, Ana Veble, Irena Varga, Borut Veselko, Peter Ternovšek in Lidija Simonič. MAJDA HERMAN, igralka in podpredsednica sindikata Drame: »Ravnjak pravi, da nas pelje v evropski prostor, toda mi lahko imamo eksperimente, a le občasno, sicer pa moramo vedeti, da smo provinca, da imamo takšno in takšno (upokojensko in še katero) publiko.« (»Večer«, 23. 1. 1988) Ko so se pred slabim letom vsi mariborski (in tudi slovenski) misleči ljudje potegovali za to, da Vili Ravnjak ostane na funkciji ravnatelja in umetniškega vodje, je takratni boj zahteval mnogo več energije in manj diplomatske modrosti kot to terja situacija danes — takrat se je igralo na popolnoma iracionalno noto, ki jo lahko sfabricirajo otročji politikanti, na denar. Nizkotnost napadov je bila najbolj očitna tam, kjer se je Ravnjak in t. i, »proravnja-kovska« struja skušala vključevati v Proces z argumentirano in tehtno debato take, da je ob očitku, da je finančno zgrešena predstava Metastabilni graal odžrla plače najprej snažilkam, nato biljeterjem in potem še dramskemu ansamblu, Ravnjak sam izdelal natančen pregled vseh stroškov, da bi jih sploh bilo mogoče finančno preveriti. Nasprotna stran jih namreč ni imela; bili so prepričani, da jih ne potrebujejo. Upravnik Marjan Bačko, ki je razrešitev Ravnjaka postavil za temelj svojega sanacijskega programa, je v intervjuju (v zaplenjeni, 12. številki Katedre) namesto s podatki očetovsko stregel z nadvse umnimi primerami češ, v teatru se je vse začelo zato, ker se je delalo »kot v družini. Nekaj kupiš in računaš na prvega ali na petnajstega, ko boš nastalo luknjo spet lahko zapolnil. Stvar/ so se tako začele zapletat«. Razpletele so se šele na Sodišču združenega dela, ki je Ravnjaka vrnilo na mesto ravnatelja, kar je bil najverjetnejš glavni vzrok za to, da Marjan Bačko ni mogel uresničiti svojega sanacijskega načrta in je teater spet pristal tam, kjer se je pred dobrega pol leta vse začelo. Ali so bili vsi skonstruirani finančno-poslovni očitki le slaba finta, ker je bil koncept umetniškega vodenja napoti vsem inkvizicijsko vzgojenim aktivistom tako znotraj kot zunaj teatra? Bačko je junija to zanikal: vpr.: AH je bil kadarkoli kakšen očitek umetniški usmerjenosti oziroma izvedbeni kvaliteti predstav?« Bačko: »Ne, kolikor jaz vem, ne. Bili so očitki, da se preveč denarja porabi.« Danes isti ljudje govorijo: »Ne strinjamo se s koncepti umetniškega vodje Vilija Ravnjaka.« (Izjava 10 00S Drame, »Večer«, 23. 1. 1988). In vmes je (samo) sedem mesecev! Konec lanskega aprila sta Martin Benko kot predsednik IO OOS in Voja Soldatovič kot sekretar 00 ZK ugotavljala, da nepravilno finančno in programsko vodenje SNG ogroža socialno varnost, danes pa samozvani avantgardist povsem v skladu z metodami slovečih predhodnikov na seji sindikata Drame trga in deli lističe z ZA ali PROTI Ravnjaku med 13 navzočih in vseh 13 mu obkroži isto. Kakšna neizmerna naslada ob izvrševanju končno pravih akcij ob hkratnem zaklinjanju svetlim tradicijam, potem ko je moral svoje kompenzirati le z režijami Borovih Raztr-gancev in z gostovanji Gledališča ljudske vstaje po primestnih osnovnih šolah! Sprašujem zato, ker je pet članov zapustilo sejo pred glasovanjem, torej bi težko rekli, da so »za«. Glasovalo je samo trinajst članov in vseh trinajst je bilo »proti«. Ne drži, da jih je bilo pet »za«, ampak se jih pet, oziroma še precej več, sploh ni udeležilo t.i. voljenja. Pet se jih sicer res ni udeležilo, toda mi smo smatrali, da so proti. Ta odhod je bil demonstrativen. Vsi se obešajo samo na neke izjave, na besede, in iščejo slabosti v nasprotnem taboru. To ni prav. Bili so poskusi sprave sprtih strani. Zakaj do nje ni prišlo? Gledališki list »Matička« je zopet vzburil duhove. V njem je pisalo, da je za neke napake kriv bivši v. d., se pravi Rado Pavalec. Tako so se spet začela razčiščevanja ... V »Matičku« sta bila dva gosta, v »Vojakih zgodovine« jih je sedem. To povzroča nelagodje v ansamblu. Kako si ti predstavljaš rešitev nastalega konflikta? Ati po tvojem še obstaja možnost ponovne združitve ansambla ? Veš, teater je zelo občutljiv organizem. Jaz ne vidim tu izhoda. Razen tega, da se Ravnjaka razreši? Ne ... Tendenca je ta, da bi se Ravnjaka razrešilo. Dali smo mu tudi nezaupnico. Programa ni sprovedel. . . Česa konkretno? Direktor mora poleg umetniškega vodenja skrbeti tudi za organizacijo, za izdelavo časovnih planov, pravočasno morajo biti tukaj režiserji, gostje, scenografi, . . . toda ne v takem številu. Mladi sicer morajo prihajati, toda ne kot gosti, ampak kot tukaj zaposleni. Za to pa jim moramo nuditi stanovanje ... Pravijo, da teater ima dva stanovanja. To sem tudi jaz slišal. To so kadrovska stanovanja, ki so namenjena novim, mladim igralcem. In so prazna. Jaz ne vem, kdo je za to kriv. Spraševal: D. P. Za Maribor tako značilen fenomen trmoglave upornosti vztrajanja, ki ni nič drugega kot nemoč sprejeti in priznati drugačnega od^ sebe, je najbolj izrazit prav tam, kjer bi to najmanj pričakovali — na najvišjih nivojih političnih struktur je najmanj poštenosti in spoštovanja, na visokih profesorskih mestih je najmanj strokovno izobraženih, v kulturnih institucijah je najmanj kulturnih ljudi. Ne preseneča, da se že ves čas iz Ravnjaka dela prevaranta in zlikovca samo zato, ker »nas pelje v evropski prostor«, ampak to, da se ga kljub temu Maribor hoče odkrižati. Pred kom se Majda Herman legitimira in koga prepričuje, da »moramo vedeti, da smo provinca« z upokojensko publiko, ko pa »mi« že vse to vemo in bi se (»mi«) prav radi znebili nje in njej podobno mislečih (in z njimi provincialnosti) ter našli še čimveč Ravnjakov! In kaj medtem počnejo »oni«? Pred nekaj meseci, ko je startala prva ofenziva na karizmatične posameznike in organizacije (od maja do julija 1987), je tedanji predsednik MK SZDL Črt Mesarič na vprašanje, kako se bodo »oni« vključili v gledališki prepir, dvigoval ramena: »Kaj pa naj jaz storim? To se že morajo sami zmenit.« K sreči so kulturni ljudje (predvsem Maribora, pa tudi ostale Jugoslavije) preprečili, da bi se v gledališču takrat »oni sami« zmenili. Tudi na javni tribuni, ki jo je organizirala SZDL v Viteški dvorani Umetnostne galerije kulturni sivini, se ni moglo govoriti o težavah v SNG-ju, čeprav je Zdenko Kodrič, zaradi pomembnosti, ki jo ima gledališče za neko mesto, to predlagal. Tudi javni apel, objavljen v »Delu« in »Večeru«, namenjen mariborskim forumom, »ki se rokujejo ob mnogo neznatnejših in manj bistvenih stvareh, da nehajo hliniti nevednost ali nezainteresiranost«, ni kaj prida pomagal — dalje od »treba je« niso prišli. Kako se k stvari pristopi strokovno brezhibno in zakonito, je pokazal predsednik Sodišča združenega dela Albin Šifrer, ko je brez odvečnega flancanja rešil vso zadevo v slabi uri. Za vse omenjene se te dni tragedija ponavlja. Plehkost tokratnih napadov na uspešnega ravnatelja daje varljiv videz, da bo rešitev lažja. Že res, da se igra na mnogo bolj odprte karte — toda to zahteva tudi radikalno razrešitev, ki ni stvar odločitve enega ali dveh strokovnjakov na podlagi izračunljivih dejstev. Odloča se ali za evropski ali za provincialni teater, odloča se med povprečneži (ali podpovpre-čneži) in med vrhunskimi ustvarjalci, med kulturnim in skrajno vo-luntarističnim delovanjem, . . . hkrati s politično si Maribor gradi tudi kulturno identiteto. Je pač tako, da, po besedah Majde Hermanove, »tisti, ki so zanj, edini nekaj veljajo, nasprotni nič«. To, kakšna je vrednost »nasprotnih«, je izmerila nekaj stavkov za citiranim — vredni so provincialnega teatra ter upokojenske (in še katere) publike. METKA POKORN 4 Nlkoi Mcrciaoi.fd NJEGOVA PRAVIC SLABI RAČUNI MED DOBRIMI PRIJATELJI »V Izjavi se omenja trinajst, pet in dva človeka. Če sindikat skliče sejo, skliče 28 ljudi. Če pa želi javnost izvedeti, kaj misli umetniški ansambel, potem mora Franci Gabrovšek kot predsednik mariborskega ZDUS-a (Združenja dramskih umetnikov Slovenije) sklicat sestanek, kjer se bodo člani ZDUS-a, se pravi, člani ansambla, izjasnili o tem, kakšno mnenje imajo o Viliju Ravnjaku. Ko pa nekdo operira z imenom sindikata, mora operirati s številom 28-tih ljudi. Trinajst ljudi ni niti polovica, kaj šele večina.« »Če nekdo v sredstvih javnega obveščanja trdi, da je velikanska napaka zasedanje gostujočih igralcev, se mi zdi to, zelo milo rečeno, negostoljubno. Nek organizem se zdravo razvija le ob konkurenci, to vejo vsi kandidati za športnike republiškega formata, tudi pionirji in mladinci; nekateri akademsko izobraženi ljudje pa ne. Kakor hitro pa se igra konfekcijsko, dobimo takšne predstave, kakršne bi si nekateri, zaradi ljubega miru in zaplotništva, želeli. Jaz želim konkurenco, želim produktiven konflikt; ne znam si predstavljati, kako bi bilo, če bi bil leta in leta vezan na 17 gledaliških partnerjev. To bi bila zame absolutna katastrofa. To je konec ustvarjalnosti.« »Če nekdo trdi, da se mariborska publika razlikuje od ljubljanske, je to z eno besedo netočno.. Večkrat sem bil v ljubljanski Drami — tamkajšnja publika se ne razlikuje od mariborske. Vsa publika je poštena. Pride v gledališče, ker hoče biti presenečena, ker hoče biti obogatena, noče vnaprej določenega konca. Karkoli drugega je samo agitka; poznaš njen konec, ker si prebral dispozicijo. Teater je vse kaj drugega.« V TEATRU NI MINULEGA DELA »Ko sem pred devetimi leti prišel v Maribor, se v nekaterih krogih ni bilo dobro pogovarjati o strokovnih zadevah. Zdaj vsi govorijo o profesionalizmu. Nekateri igralci izjavljajo, da jih Ravnjak zapostavlja, da pa so ostali privilegirani. Zase moram reči, da sem pod vodstvom Staneta Potiska igral več glavnih vlog': Mislim, da je to le dobro, da jih ne igram več toliko; ena zdrava razmejitev je v gledališču nujno potrebna. Vsak igralec, tudi tisti s konca plačilne liste, mora (največja razlika v plači je petnajst odstotkov) dobiti glavno vlogo. Tudi tisti, ki nima gledališke izobrazbe, jo naj dobi. In če te priložnosti ne bo izkoristil, naj dobi tudi drugo. Ampak Židje posojajo denar samo dvakrat, če ga ne dobijo nazaj, ga tretjič ne posodijo več. In to je dobro. Številni igralci, ki se zdaj pritožujejo, so imeli dosti možnosti. Mislim, da je stvar vsakega igralca življenjska, permanentna regeneracija. Nihče nima pravice, da bi jedel rento na minulo delo. Teater je neprestano izpraševanje vesti in svojih sposobnosti.« PROVINCIALIZEM V GLAVAH »V izjavi IO sindikata je polno netočnosti — dva meseca nismo mogli igrati Treh sester, ker je naš, domači igralec zbolel, in ne zaradi gostov, ne zaradi tega, ker bi bili tuji igralci nedosegljivi. Besedo »tuji« uporabljam le pogojno — te ljudi označujemo kot prosto stoječe objekte, to so vendar slovenski gledališki igralci, in to dobri igralci; takšni, ki bogatijo mariborsko gledališko publiko. Dajmo si jasno povedati v obraz, da so gostje conditio sine qua non, če hoče ta hiša nudit temu mestu, visoko kvaliteto. Zanima me, kaj je rekel igralec kova Poldeta Bibiča, ko je v časopisu prebral, da so največja napaka tega teatra gostujoči igralci. Poide Bibič je na veselje vseh, ki smo v projektu »Tri sestre« sodelovali, igral vlogo Čebutikina. Prav tako Peter Boštjančič, Zvone Hribar, Jonas Žnidaršič, ... Nobena teh potez ni bila napaka. Za to obstajajo kritike. Zanimivo bi bilo napraviti raziskavo med publiko — kaj mislijo, ali je to za njih koristno, da vidijo tukaj igrati Poldeta Bibiča, da v perspektivi vidijo Borisa Cavazzo v kakšni prekrasni vlogi, da bi vi- deli Mileno Zupančič ali Radka Poliča . . . »»Provincializem je samo v glavah. Srbi imajo krasen rek: »Budalu ne treba tražiti. Ono se samo javlja.« In če nekdo samega sebe ožigosa za provincialca, potem dejansko je provincialec. Čudim se mariborski publiki, da ni javno protestirala proti takšni klasifikaciji, kot je razvidno iz Večera.« KATERE SO STALINISTIČNE METODE »Na sestankih je bilo marsikaj izrečenega, tudi s forumskih strani. Kšela je na seji sindikata izvajal nekako takole, »da se moramo mi znotraj teatra zmeniti, ali bomo zaupali Ravnjaku ali ne; da pa bi bilo resnici zadoščeno, bi bilo dobro, če bi glasovali tajno. Ker, ne boste verjeli, ko so mene izvolili na funkcijo sekretarja, sem, po tajnem glasovanju, izvedel, da je 30 ali 40 ljudi proti meni in jaz do takrat tega nisem vedel, ker so se mi ljudje kazali drugače itd« Ena naših igralk, je izjemno pohvalila to, kar je tov. Kšela rekel in je tudi na tem zadnjem sestanku trikrat opozorila na njegove besede o tajnem glasovanju češ, da se moramo tudi mi enkrat izjasnit. Mene je zanimalo, ali mnenje partijskega sekretarja tudi nas obligira, da delamo tako. Vsi so to sicer zanikali, a v moji glavi je še zdaj vprašaj, zakaj so se toliko ozirali na njegove besede (na novembrskem je bila tudi Magda Erbežnik — z mestnega sindikata —) in ko je takoj po Kšelini repliki predsednica sindikata drame začela pripravljati listke z ZA ali PROTI Ravnjaku, je Magda Erbežnik rekla, da česa takšnega nikakor ne odobrava in da je škoda štiriurnega sestanka, na katerem so se ljudje končno spet dogovorili, da bodo skušali skupaj delat, da bodo skušali popraviti napake in da se ji zdi popolnoma neodgovorno, da bi zdai tajno qlasovali. Pri tem je ostalo. Pa ni dolgo trajalo. Na sestanku dva meseca kasneje so prebrali izjavo oziroma poročilo tričlanske sindikalne skupine, ki je bdela nad delom Vilija Ravnjaka (zanimivo: vsi spadajo v skupino 11 podpisnikov peticije, poslane v DPO). Zdi se mi nekorektno, da ljudje, ki so že apriori proti Viliju Ravnjaku, kontrolirajo in presojajo njegovo delo. Te ljudi smo volili v IO sindikata za kaj drugega, ne pa da bi kontrolirali delo umetniškega vodje. Poznamo pa dve vrsti kontrole: da subjekt ve, da je kontroliran ali pa, da je kon-spirativno kontroliran. To zadnje pa so Dugašvilijevske metode. Upam si trditi, da Vili Ravnjak sploh ni glavni kamen spotike — glavni kamen spotike sta dve mišljenjski struji v samem igralskem ansamblu. Mislim, da je za to Dramo samo ena možnost — da se na nivoju mesta ustvarijo vsi pogoji, da se v to gledališče pridobi šest, sedem ali osem igralcev. Na podlagi priliva se naj formira nova fiziognomija tega teatra. Tak status quo je nemogoče obdržat in mislim, da zdaj teater avtomatično postaja problem ustanovitelja, se pravi skupščine mesta Maribora, ki mora narediti široko akcijo. Mislim, da je do zdaj Maribor za to napravil premalo. Pripravil: D. P. 13 ШМШ NE UKVARJAMO SE Z BOLEZNIJO, TEMVEČ Z ŽIVLJENJEM Prizadevanja za novo psihiatrijo so v šestdesetih letih prvič dobila politični in družbeni značaj. Pobude za spremembe so prihajale tako iz samih psihiatričnih institucij kot tudi iz družbenih gibanj, sindikatov, od občanov. V začetku sedemdesetih se je v Italiji že na veliko širilo gibanje Demokratične psihiatrije, v Franciji izkušnje področne psihiatrije, v Angliji kritično gibanje antipsihiatrije, ki je že vplivalo na zavest klasičnih psihiatrov. Srečanje predstavnikov teh gibanj je bilo dovolj, da se ob izmenjavi izkušenj med njimi (David Cooper, Franco Baza-glia, Felix Guattari) izkristalizira potreba po pove- NOVA PSIHIATRIJA zovanju med vsemi, ki se borijo proti psihiatrijski represiji, in tako je leta 1975 v Bruslju nastala mednarodna MREŽA ALTERNATIV PSIHIATRIJI. Leta 1975 so se torej pričeli razvijati solidarnostni odnosi Mreže in že naslednje leto je bilo prirejeno srečanje v Parizu, leta 1977 pa v Trstu, kjer se je v organizaciji Franca Bazaglie in Demokratične psihiatrije odvijalo v (prav ta mesec) uradno ukinjeni psihiatrični bolnišnici. V šotoru, .postavljenem na dvorišču bivše norišnice, se je zbralo tri tisoč ljudi iz dvanajstih dižav: psihiatri, psihologi, socialni delavci, laiki, bivši pacienti, umetniki, politične skupine. Skupaj so mobilizirali vse mesto in ob vsakodnevnih razgovorih so se odvijale manifestacije na mestnih trgih in ulicah, zabave za sodelujoče in meščane. Moč velikih sprememb psihiatričnih institucij, ki so tedaj že zajele italijansko psihiatrijo, je potegnila za seboj mnoge prisotne. Po tem srečanju je prišlo do številnih pobud tudi v drugih državah. Že leta 1978 je bila v glavnem mestu Mehike osnovana Latinsko-ameriška Mreža alternativ psihiatriji. V istem mestu je bilo leta 1980 organizirano drugo srečanje te Mreže, tretje pa leta 1987 v Buenos Airesu. Štiri leta po srečanju v Trstu se je v Mrežo vključila Nizozemska in prvič je bilo organizirano petdnevno srečanje vseh nizozemskih alternativnih skupin, in sicer skupaj s predstavniki Mreže iz drugih evropskih držav. Mreži se je leta 1983 z beograjskim srečanjem PSIHIATRIJA IN DRUŽBA priključila tudi Jugoslavija. Ob prisotnosti desetih vodilnih aktivistov mreže so sena tem srečanju prvič v Jugoslaviji odprto in javno analizirale družbene in politične razsežnosti psihiatrije, mehanizmi njene prisile, njen patriarhalni značaj in možne rešitve. To je bila prva javna manifestacija, na kateri so se oglasili tudi pacienti in ob precejšnji vznemirjenosti pripovedovali svoje zgodbe. Pet dni so veliko dvorano Študentskega kulturnega centra z nemirom polnile razprave, komentarji, smeh, aplavzi, žvižgi, negodovanja. Nekaj se je zgodilo: morda še vedno nepomembno za centre moči naše psihiatrične politike, zagotovo pa pomembno za tiste, ki šele vstopajo v psihiatrijo, in tiste, ki iz dosedanjih izkušenj z njo nosijo v sebi bolečino in so na tem srečanju lahko videli, da njihova bolečina ni samo njihova stvar. Še več: vznemirjenost prisotnih je jasno govorila, da se psihiatrija tiče vseh nas in da jugoslovanska psihiatrija, kakršna je danes, ni več nujnost, temveč lahko ustvarimo drugačno psihiatrijo, ki jo bodo oblikovale potrebe in želje uporabnikov in celotne družbe. Iz perspektive Mreže je srečanje v Beogradu pokazalo, da je struktura psihiatrične institucije neodvisna od oblik državne ureditve, stopnje ekonomskega razvoja in zgodovine neke dežele. Toda možnosti sprememb te strukture so odvisne od tega, koliko je neka družba sposobna dopustiti, da se uvidi represivni značaj klasične psihiatrije, in od sposobnosti te družbe, da preobrazi ta značaj, da dopusti, da se moč nezadovoljstva izrazi v politični praksi sprememb družbenih pogojev življenja. Kajti deinstitucionalizacija psihiatrije zahteva predvsem zavest o političnosti psihiatrične ideologije. Zavest, da norost vsebuje družbena protislovja in da depsihiatrizacija mentalnih bolezni pomeni soočanje s temi protislovji. Zavest, da si zdravljenja ni mogoče zamisliti, če se v procesu zdravljenja človeku ne omogoči pridobivanje določene družbene moči, kar pomeni, da bi se psihiatri morali odreči svoji neomejeni pristojnosti nad pacienti. »Potreben je pogum, da bi potrdili, da so danes znanstveno nedopustne vse institucije, ki človeka sekljajo na kosce.« (Franco Rottelli). Z drugimi besedami bi to pomenilo, da bi bilo treba misliti o spremembah v jugoslovanski psihiatriji predvsem v terminih prerazporeditve institucionalne moči in sprememb odnosa med pacientom in zdravnikom, in ne — kot doslej — predvsem v terminih modernizacije medikamentozne terapije in gradnji novih bolnišnic. Toda v državi imamo že 18 velikih psihiatričnih bolnišnic, od katerih imajo štiri že več kot 1000 pacientov. In kar se tiče socialnega statusa, je v 22000 posteljah v psihiatričnih oddelkih 21 % gospodinj, 19% upokojencev in 40% nezaposlenih. Prav to dejstvo, da 80% psihiatričnih uporabnikov nima nikakršne družbene moči in da psihiatrija njihov položaj nemoči še poglablja, pa kaže na družbeni in politični, in ne medicinski značaj psihiatrije. Po beograjskem je bilo leta 1984 v Rimu organizirano srečanje Mreže z naslovom: NIKOGARŠNJE OZEMLJE — Družbena kontrola med zapiranjem in zapuščanjem. To pot osrednja tema razprav ni norišnica. Novi italijanski Zakon 180 iz leta 1978 je že reguliral njihovo praznjenje in oblikovanje novih centrov za mentalno zdravje. Toda odprto je ostalo vprašanje organiziranja pogojev življenja za vse uporabnike institucij, ki naj bi jih zaprli v procesu deinstitucionalizacije (sirotišnice, delikventski domovi, norišnice, bolnišnice za otroke itd.). Naslednje leto se je Mreža sestala v BREMMNU na temo: DRUŽBA BREZ NORIŠNICE: Kritika medicinskega in psihološkega modela v psihiatriji. Pobudniki srečanj so Brem-men izbrali za mesto sestanka, da bi podprli mesto administracijo v odpiranju bolnišnice Blanken-burg. V sodelovanju z Ministrstvom za zdravstvo so v primerne hiše v mestu premestili skoraj polovico od 800 pacientov. Večji del osebja bolnišnice je sedaj delal v novoodprtem centru za mentalno zdravje, v njenih terenskih službah, ki so vsak dan obiskovale ljudi v teh hišah. Zadnjega dne bremmenskega srečanja je bil sprejet sklepni dokument, ki mu daje ton zahteva za depsihiatrizacijo vseh psihiatričnih struktur in modelov. Ta skupni dokument se pričenja z besedami: PRED DESETIMI LETI JE BILA ZAPRTA PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA V TRSTU. PRED ŠESTIMI LETI SO V ITALIJI Z ZAKONOM PREPOVEDALI PSIHIATRIČNE BOLNIŠNICE. TI ZGODOVINSKI DOGODKI KAŽEJO NA TO, DA JE DRUŽBA BREZ NORIŠNICE MOGOČA. NUJNO JE TOREJ, DA SE VSI, KI DELAJO NA PODROČJU PSIHIATRIJE, ZAVEJO TEŽE TEH DEJSTEV. Na ta poziv so se odzvali španski psihiatri in že naslednje leto organizirali srečanje Mreže. Treba je pripomniti, da se je v Španiji pričelo oblikovati protiinstitucionalno gibanje v psihiatriji še pod Francovo diktaturo. Tako so na primer delavci psihiatrične bolnišnice v Malagi leta 1976 organizirali petdnevne demonstracije. Tega leta je bila namreč dograjena nova zgradba bolnišnice, in sicer 15 km iz mesta in preselitev je bila pred vrati. Sindikat je takrat zavrnil preselitev s pojasnilom, da je njihov strokovni smoter v izpraznjenju bolnišnice in uvajanju pacientov v vsakdanjik skupnosti, ne pa v še večji izolaciji na obrobju mesta. Sindikat je uspel: nova zgradba ni nikoli postala psihiatrična bolnišnica, stara pa je skoraj že izpraznjena. Vodstvo bolnišnice je izjavilo, da bo njihova ustanova do konca leta uradno ukinjena. Nedvomno so premiki v španski psihiatriji pod vplivom italijanskih izkušenj negacije institucije, s katero je pričel Franco Bazaglia. Pri teh premikih se je angažirala tudi Komunistična partija Španije. Tako je bil že štiri leta po sprejemu italijanskega Zakona 180 v Španiji sprejet zakon o reformi zdravstva. Ta zakon v prvi vrsti ukinja pojem družbene nevarnosti mentalnih obolenj, zatem govori o vzpostavljanju novih terenskih psihiatrij- skih ekip pri vseh lokalnih zdravstvenih centrih in ukinja možnost prisilnega zapiranja psihiatričnih pacientov. Izvajanje tega zakona je zelo neenakomerno in neposredno odvisno od moči levičarskih sil v določenem kraju. Dosedaj je reforma najdosledneje izvajana v tradicionalno najradikalnejši pokrajini Andaluziji. Tako je Andaluzijski inštitut za mentalno zdravje v začetku leta 1986 objavil svoje izsledke: med letoma 1975 in 1985 je bilo število uporabljenih ležišč v psihiatričnih bolnišnicah zmanjšano s 4700 na 2800. Od predvidenih 62 terenskih ekip, ki naj bi delovale v pokrajini s sedmimi milijoni stanovalcev, jih je oblikovanih že 32, za konec leta 1987 pa je najavljeno uradno zaprtje prvih dveh psihiatričnih bolnišnic v deželi. Pod vtisom teh sprememb in italijanskega entu-ziazma, ki je že v Bremmnu predstavljal gonilno silo razprav, so španski psihiatri maja 1986 organizirali sestanek Mreže pod naslovom: Funkcije in modeli v psihiatriji in psihologiji danes. Na tem srečanju je bilo jasno, da se aktivisti Mreže delijo na dve različni liniji prakse. Na eni strani so italijanski in španski, ki delajo iz institucij v smeri deinstitucionalizacije deminantne psihiatrije. Na drugi strani pa so alternativne skupine, ki prakso deinstitucionalizacije izvajajo zunaj psihiatrične bolnišnice — na primer zelo močna belgijska mreža Drago mesto, ki združuje družine, pripravljene za določen čas sprejeti ljudi v krizi. Ali pa nizozemska mreža Hiša za pobegle iz norišnice, ki v vseh večjih mestih sprejema bivše paciente, ne da bi pri tem uporabljala kakršnekoli tehnike nasilja, zdravila in psihoterapijo. Toda ne glede na njihovo različno prakso se je večina prisotnih strinjala, da so tradicionalni medicinski in psihološki modeli neuporabni za novo psihiatrično prakso. Objekt psihiatrije ne more biti več mentalna bolezen niti družbena nevarnost. Odnos do človeka nasploh in še posebej v psihiatriji ne sme biti zasnovan na racionalistični paradigmi, na deterministični hipotezi vzrok-posledi-ca, ki razvršča človeško trpljenje v verigo kavzalnosti simptom-diagnoza-prognoza-terapija. Tako je srečanje Mreže v Sevilli druga obratna točka v psihiatriji, ko pobudniki nove psihiatrije ne poskušajo zasnovati njene nove prakse na mentalni bolezni, ko postane objekt psihiatrije človekova eksistenca in trpljenje in njegov odnos do družbenih dogajanj. Psihiatrija se torej ne ukvarja več z boleznijo, temveč z življenjem; človeška zgodba se v psihiatrovih očeh in ušesih ne spreminja več v patologijo, ampak ostaja biografija. Nova znanost izhaja iz nove prakse spreminjanja psihiatrije in vsakdanje stvarnosti v procesu, v katerem sodelujejo psihiatrični delavci, uporabniki in občani. Zdravljenje ni več izoliranje v bolnišnico, to je sedaj proces spreminjanja pogojev življenja v naši okolici in družbi. Kajti nova psihiatrija gradi na javnosti svoje prakse, kar pomeni, da je njena dejavnost dostopna vsem, odprta za vse. Alternativne izkušnje italijanskih in španskih psihiatrov iz zadnjih desetih let niso več lokalni eksperimenti. Gre za preobrazbo dominatne psihiatrije, njene kulture, znanstvenosti in politike. Gre za to. da alternative, o katerih je beseda, spremi- njajo lastno definicijo alternativnosti in postajajo prevladujoča psihiatrija, ne da bi pri tem prevzele značaj dosedanje psihiatrije. Gre za odprt proces deinstitucionalizacije, v katerem se vsak naslednji korak preiskuje s stališča protislovij, ki jih lahko proizvede. Gre za nov jezik, ki je »nov« ne zaradi tega, ker vsebuje nov besednjak, temveč ker upošteva nek drugačen vrednostni sistem. »To so novi odnosi z drugačnimi vrednostmi, dejstvi, smislom, odnosi, ki so kontaminirani z življenjem in izmenjavami,« pravi Franco Rottelli, direktor psihiatrične službe v Trstu, ki je v Sevilli odprl veliko razpravo o novi znanosti. Ob radikalnem prelomu s staro psihiatrično znanostjo, je zbor v Sevilli pomemben še zaradi oblikovanja nove delovne skupine psihiatrov sredozemskih držav. Opogumljeni z najnovejšimi premiki — v psihiatrični bolnišnici v Solunu se je leta 1986 pričel proces einstitu-cioanlizacije oddelka za rehabilitacijo — so italijanski. španski in grški psihiatri priredili svoje prvo delovno srečanje v marcu 1987, spet v Sevilli. Na tem sestanku so bili portugalski zdravniki gost-je-opazovalci, Jugoslovanov pa ni bilo. Delovna skupina ima jasen cilj: izvajanje prakse deinstitucionalizacije, tj. decentralizacije psihiatrične moči na vse sodelujoče, na subjekte in objekte psihiatrije. To vključuje: 1. umikanje »družbene nevarnosti« iz psihiatrijske politike, 2. ukinjanje tehnik nasilja (zapiranje in izolacija kot osnova psihiatrične prakse), 3. omogočanje uporabnikom, da dobijo večjo družbeno moč, 4. delo v skupnosti, 5. obravnavanje vseh socialnih problemov uporabnikov. Ob vseh teh spoznanjih o spremembah v psihiatriji se poraja vprašanje, kdaj bodo naši psihiatri pričeli svoje nezadovoljstvo s svojo profesionalno vlogo usmerjati v drugačno psihiatrično prakso, ki bi spremenila tako njihova življenja kot življenja porabnikov. Do sedaj se je to nezadovoljstvo neprestano blokiralo s pasivistično pozicijo sp^je-manja in opravičevanja trenutne psihiatrične organizacije. Tako je bil na primer dialog okoli psihiatrične bolnišnice na Guberevcu v Beogradu skoncentriran samo na preselitev v novo zgradbo, in to ob istem času, ko je že sedem evropskih držav (Španija. Italija, Nizozemska. Švedska, Irska, Belgija in Danska), sprejelo zakone o negradnji novih psihiatričnih bolnišnic. V tej razpravi o Guberevcu sploh ni bilo omenjeno, da je treba spremeniti odnos oblasti, da je treba v osnovah spremeniti koncept zdravljenja, da ne bi psihiatrija še naprej izvajala trpinčenja najšibkejših. Še vedno nismo sprejeli aktivnega odnosa do stvarnosti, vere. da vse. kar je do sedaj obstajalo v psihiatriji, lahko spremenimo. Prav različne prakse nove psihiatrije vsak dan potrjujejo, da podedovane psihiatrijske intervencije niso nujne niti nespremenljive. temveč da za vsako situacijo, ki se v psihiatriji razrešuje na tradicionalni način, obstaja več drugačnih praks, ki lahko aktivirajo posameznika in ga tako vključijo v skupnost: to so prakse, ki iščejo nove oblike poti v življenje. LEPA MLADJENOVIČ JASNA BOROVNJAK Prevod: Bojan Žmavc 1492« 14127 K« Ш m E 14 V dvojni decembrski številki Katedre je Črtomir Mesarič, bivši šef mariborske SZDL, s prispevkom uredništvu lista Katedre, reagiral na moje misli izražene v dveh prispevkih iz tretje številke Katedre. V svojem tekstu »v interesu resnice« opozarja na nekatere pomanjkljivosti in neresnice. Očitno imava s tovarišem Mesaričem vsaj skupno željo po resnici, ki pa jo vidiva iz dveh povsem različnih zornih kotov. V svojih prispevkih sem jaz oseba, ki izraža mnenje o dogajanjih v Mariboru, v njegovem tekstu je ODGOVOR- NOST PRED JAVNOSTJO pa on tisti, ki ve — pozna resnico. Sprašuje me, kakšna je moja odgovornost pred javnostjo, njim in njegovo družino — čeprav to ve; jaz sem o tej tematiki napisal več prispevkov, ker ne vem, kakšna je njegova odgovornost pred javnostjo in kakšna je odgovornost javnosti pred njim. Oba sva torej ujeta v nekak začarani krog vednosti in nevednosti. Za bralca se torej postavlja vprašanje: Komu verjeti? Osebi ki ve, ali pa kljub vsemu tistemu, ki nasproti RESNICI postavlja mnenje oziroma nevednost. 0 hvoi()niž*hv [Jpofi žetim, Ja batno v prihodnosti ekihoh bojsi Zrak, p i ti crstcjso vodo, joe/h bolj zdravo hrano, Ja bi obranih' nase okolje ms tem o mocjeČiti možnost življenja tudi se 20-narm Upadi jpehm. Ja k* Ijvd/e živali m - '—e qozJov, oec ne obolevali ter uon raft 20. posledicami kahsnepa fehnoUskeqa razvoja, jei pr zabija ha posledice, da bi zoziVeh 2 naravo in h£ le dajo izkoriščamo, izčrpavam) ter uničujemo-M podi ve hm , da dobrotnim e rno. kritika ne ki lit la tolmačena kot napad nc1 osebnosti, kt phscdt družbeni položaj l tudi. ko ne roVnaju v skladu z njimj^ter, da bi mladi ne ukah samopozabe v omama b, ko ne na/dejo Jialoc/a j storejsim kateri bi zanje naj imeti 1rec razu me vonja m da. strahova nje ne bi bi l