1159 Pesmi Mila Kačič BEDENJE Ce bi me dobra vila vprašala, kaj naj mi vrne iz moje mladosti, rekla bi: Vrni mi glas! Nekdaj sem mogla vse svoje muke izpeti, zdaj jih moram izjokati. Mesečev krajček je poškrebljal po šipi, jo prevrtal, šinil pod strop, potegnil vse polno temnih črt in upehan obstal. Kdo pa je pritrdil baročnega angelčka z zlato verigo pod strop? Kako lepo plava! Ali pa je prometnik. Z desnico kaže v eno smer pa v drugo, če se zavrti. Z levico vihti kadilnico. Sveti, če pritisneš na pravi gumb. Prisluhni... Slišiš harfo? Ob vratih se stiskata stari omari, skrušeni vase. Črv ju gloda. Crv vesti? Začel je pri nogah, kar je čudno. Na steni torzo Križanega, težko drži za vratom obešeni rožni venec. Bo še kdo molil nanj? Ura z bližnjega zvonika bije četrt na pol pa tri četrt pa celo uro pa spet četrt pa pol in kar naprej... Kukavica v kuhinji jo komaj dohaja. Sedim v postelji, ne prižgem luči, saj je tema vsa žametna in nič me ni strah. Jasno vidim krog sebe predmete, ki jih imam rada. Putto na rdeči pentlji se je obrnil stran. Le kaj se mu je zamerilo? Ali pa gleda na barometer. Če bo še taka ujma, bo zmeraj na varnem. Na omarici star svetnik ravnodušno zre predse. Nikoli se ne pogleda v zrcalo zraven sebe. 1160 Mila Kačič 1161 Pesmi Preveč je pikasto in kaže vse zvižano, da ti gre na smeh. Si ti sveti Jožef? Kje pa imaš levo roko in Jezuščka na njej? Ti dobri krušni ata! Tudi jaz sem ga imela, ker me je rodni pozabil. Morda si pa Peter, nebeški ključar, ki ti je nekdo sunil ključe? V črnem okviru zlata lunica, v lunici slonokoščena mlada gospa. Kako jo je moral ljubiti ta, ki je izrezljal to miniaturo in jo naredil tako lepo! Nad zglavjem božja martra, nobenega žeblja več, pa se še kar drži na križu. Marija in Janez, solze so ju čisto izglodale, brez oči strmita nekam gor . . . Še zmeraj sedim, kar naprej sedim v temi. Takole me bodo nekoč našli. Za okni zastrtimi zdim, v šumenje dežja prisluškujem. Morda le korak tvoj začujem. Zaman vroča misel te išče. Še čaka samotno ležišče med gubami belih zaves, ko v roke ledene ujeto. Nekoč pa bilo je razgreto od najinih vročih teles. * 1162 Mila Kačič Ogenj v možganih v srcu led v želodcu kamen trni v očeh pa gledaš kako se to kar je tvoje kar ljubiš pod težo bremena krivi opoteka strah vleče ga vase globoko in globlje z dušo razklano dozidati skuša svoj grad iz oblakov Brez imena brez obraza nevarnost preži čaka da vzame kar že od nekdaj znamenje nosi ti pa še zmeraj vročično pestuješ noro upanje noro upanje Ne stopaj po uvelem listju To so mrtvi Zeleni so izpolnili svojo dolžnost Darovali so ti dih Spoštuj njihovo smrt Vračajo se v nedra zemlje kakor vse ko se dopolni čas ko je konec poti Spoštuj njihovo smrt Zanje ne bo več pomladi. Morebiti je ne bo več tudi zame zate ali za nekoga ki ga ne boš mogel pozabiti Ne stopaj po uvelem listju Diši po jeseni Diši po mnogih smrtih * Posodi Zemlja svoje mi naročje za ljubega ki je nemiren mir iskal Objemi ga mehko mehkeje pa ga zazibaj da mu bo lepo kot bi pri meni spal Na tla me je stresla mati v svoji bridki uri Moj prvi jok ni bil aleluja le krik vsiljivca izrinjenega iz zavetja maternice v prežeči hlad Pozdravile so me Sramota Strah Skrb S pogledi mrkimi pribile so me v tla 1163 Pesmi 1164 Mila Kačič Pričela boš pri dnu O Bog s kakšno muko sem se pobrala s kakšno muko sem se vzravnala