MW Revija za sodobno književnost april 2019 KAZALO POEZIJA 5 Tinkara V. Kastelic 6 Marec 6 Nejc Klemene 7 Haikuji 7 Mateja Pezdirc 8 *** 8 *** 9 *** 10 Aljaž Primožič 11 element 11 čisto potiho 12 moje stanovanje 13 zgodnja jutra 14 Dejan Štiglic 15 škandal in šok v garderobi H&M-a 15 Sonja Grmovšek 16 sebstvo 16 Dušan Marolt 17 Igrajmo se 17 Gorenje 19 Rene Vremec 21 Si le Trenutek 21 PROZA 22 Bojan Ekselenski 23 Krogla 23 Samanta Hadžic Žavski 26 Pesnik 26 HIBRIDI 30 Patrik Kolar 31 Aforizmi 31 Tinkara V. Kastelic Marec Tako dolgo sem te čakala In tako dolgo te ni bilo Od nikoder - Skoraj sem že obrnila glavo (Skoraj je bila tišina Večja od vsote tvojega in mojega glasu) Skoraj sem že pozabila Tvoj obraz Vonj ki kaplja name S stropa moje sobe Ko se najin čas izteče V votlino mojega trebuha Ki od prvega dotika tvoje dlani Diši po mehkem in novem Po čaju in po toplem mleku Po mali špranji med zavesami Enosobnega stanovanja Tega ali nekega drugega Glavnega mesta - Če razmakneš prste ugotoviš Da je časa še vedno dovolj Da pripešačiva skupaj spet Do vrat tega popoldneva Se usedeva skupaj na stopnico Hladno in mokro Vsak svojo In pustiva da tvoja dlan spet najde mojo In moj trebuh spet dobi ime. 6 Nejc Klemene Haikuji *** Zunaj je zima. Objeta sva na kavču. Med nama tudi. *** Na istem mestu obujava spomine. Prižgem ti svečo. *** Modra svetloba. Guglam "neboleča smrt". Link vijoličen. 7 Mateja Pezdirc Obsedeti v megli in ne ločiti vode od horizonta in biti tiho kot poslednja gverila. To je obstoj v somraku. Zadnjih dni dih v kalni vodi. Skrivaj med mangrovami brodim in se spotikam ob korenike. Do popka v vodi in brez glave hodim za glasovi iz nevihte. Krik in zamolk in tišina. Kratkih sap in trudnih nog cepetljam za soncem. Odprtih oči in nemih rok spim v krošnjah zimzelenih. 8 V tem mojem mestu ulice nimajo sijaja. Aleje so prazne, mrke, sive. Vse mostove so podrli in zgradili stolpove v nebo. V reki krvi so oprali svoja oblačila, v temo so skrili svoje grehe in se umili z zahodno svetlobo. Dež bo rosil nanje, da izmije prekletstvo z njihovih dlani. Zaradi njih umira mesto, v katerem so se rojevali rodovi davnine. Zaradi njih je pusto in prazno. Ulice, ki so nekdaj nosile sence pravičnih, so sedaj temne in zapuščene. Njihove roke so še vedno umazane od krvi bratov, ki so padali pod njihovimi meči. Vladarji mojega mesta niso tisti na oblasti, vladarji mojega mesta so duhovi bratov davnine, pradavni rodovi, ki so se zbujali s soncem. Vsakič, ko polarni veter zaveje po alejah in ko se trgi napolnijo s snegom, se spomnim nanje. Se spomnim rodov, ki jih nisem poznala in pomislim, kako so nekdaj biseri bivali na ulicah tega mojega mesta. 9 Stati bos v mlačnih lužah poletja. Plesati v ogledalu. Spati s sencami poldneva. Videti oranžno toplino zaprtih oči. Živeti v strasti. Loviti mlade cvetne popke. 10 Aljaž Primožič clement fuck you and your blue sky si napisal, zmečkal papir ter ga zalučal pod mizo. tukaj izgubljaš. vse upe. vsako francosko sopomenko. amour. zajočeš in si ajda, ki počasi prodira nazaj skozi kamen. obute ima zguljene škornje in s hrapavim, skoraj neprepoznavnim glasom šepeta, da bo enkrat vsega konec. potem si pogledal skozi okno. 11 čisto potiho nekomu navijati lase okrog kazalca in mu ob tem na uho šepetati bowiejeve single iz začetka osemdesetih, s palcem in sredincem drhteti po laseh ustvarjati trenje razmrežena in čisto potiho potovati dalje do glave senc in roba brade, kjer zdrsneva pod potno majico. 12 moje stanovanje bog živi v mojem stanovanju in je gluhonem. kadar potrkaš na vrata. ne sliši. kadar se potem skoraj potiho dotakneš mojih ustnic. ne sliši. ne sliši ritma razmajane postelje, brbota jutranje kave. ne sliši niti gumbov na srajci, ki se nama režijo od sramu preden se posloviva. kadar potem odideš, mi v znakovni govorici skoraj nemo pove, da je vse videl. in da tega ni znal preprečiti. 13 zgodnja jutra zgodnja jutra pretepenih ljubljanskih megel. pod posteljo raztrgani srajci in omet poceni študentskih stanovanj, ki pada na njiju. pošten sem, vedel si. pa kaj to sploh še šteje? oranžna luč utripa na semaforju. utripa. utripava. skozi okno v tvoji garsonjeri bi lahko videl vse. pravzaprav so okna smešna. ti vidiš vse, vse vidi tebe. in starka, ki je pogledala proti nama. soseda, rečeš, ni vajena. pomahaš. ne vem, zakaj pomaham za tabo. priznam, všeč mi je, da na nočni omarici hraniš mamo in očima. videl sem te, kako si sinoči, preden sva zaspala, s palcem pogladil mamine svetle kodre na sliki. takrat sem se zastrmel v napis nad posteljo cupid is a bitch in te hrapavo pobožal po laseh. 14 Dejan Štiglic škandal in šok v garderobi H&M-a če počistiš svoj umor Jupiter ne bo opazil pitaj ljubezni kisik ob vsaki priliki dokler ni situacija mokra kapljaj tista šikana hihitanja dol do svojih gležnjev zavedajoč se mesene muke vsaka zadnja cigareta je trapasta če je v paru z jalovim vrhuncem vzpenjaj se ojačaj se stopnjuj v spretno seks mojstrstvo izštekana genetična sprijenka 15 Sonja Grmovšek sebstvo izsredinila se bom v položaj najbolj srečnega otroka ki se počasi izliva vase se bom izpila iz tvojega naročja nazaj vase 16 Dušan Marolt Igrajmo se brazgotine v napuhu spregovorijo skozi igro rjuha v času se odziva drugače kot ostrina žerjavice koža v preplahu jutra spregovori zelo na široko še širši množici tišina opeke drži skupaj reklamne ulice pobegov mesto v prostoru je luska nasedlih koral bližnjica razkosa isti vhod kot začetek vdora v sanje strgana meja se obrne stran ko kontekst sovpada s strukturo naše mame niso bile kurbe dežniki so se razprli iz usmiljenja do nagačenih korakov zlatniki dot so vohali maternice jagodičevje mačic je izvrglo vonj filmskih fraz če bi resnično želeli zdraviti pomaranče na recept bi cepili oranžno barvo in darovali vodene barvice Aero zbudiš se v sredo in prespiš popek noči v vijoličnem bljuvaš freudovske komplekse obrambni mehanizmi ti utripajo kot potopljene hlačnice ki jih TV oglasi promovirajo kot benigno hiperplazijo prostate iz čistega veselja do polovice svojega dosedanjega življenja 17 razgrneš trebuh in hrepeniš po igri Domino pike na ploščicah se povezujejo kot zašite besede v podpičju lepijo hrapav prhljaj v vulkanu se ukrivlja prisila po stalaktitih močnih prijemov prši vrtinec bele golazni nedrja odtočnih cevi bežijo v privid šumečih tablet prehodiš rezino zemlje kot Krpan v pljunku je anarhistična sol gledaš zreš čakaš nato te zadane vrtni palček sečoveljskih kvadratov prešine te uvid da ljudje pobijajo ljudi kot v partiji biljarda brez metod empiričnega zgoščanja le z belimi rokavicami ki brezsramno vpijajo Bepanthen in puščajo tetovirane brazgotine pogledati drugam v ovinku je razsvetljenje toda mrak in prazna vsebina smsov lahko v ljudeh izvotlita le infarkt inteligenčnega kvocienta ki se ga ni treba dotakniti kajti nova igra prinaša zlagano vnemo novih aplikacij ki so kot gruleči kamni v nevednem produ 18 Gorenje tako mnogo prevzetih glasov vsi odhajajo brez sledi za seboj pa vlečejo kresničke midva samo leživa štejeva letnice na posteljnem okvirju igrava za kar sva odrasla doraslost je navdušenje zbistri protislovni propad sprejemava zvoke zvitih cigaret tlijo s svojimi notami zanetijo ogromen svet tiho je zelo tiho skoraj prestrašen prostor se spravlja z razlikami ogrožajo majajoče osebnosti zdelane mladosti se motijo v geometriji poleg naju steklena skleda nekoč so v njej plavali mandlji stavki govorjenih plamenov sama sva ni niti mrčesa 19 da bi preko delil smeh malo prej je bil potres še bolj sva se naslonila drug na drugega zmagala na lestvici mladih glasov midva sva v redu okoli naju še bolje nitno prepreden obstoj dima v kozarcu sipa nebo sipajo lestenci pitje svetlobe udarjanje po ljubezni malo tega malo onega minevava z rokami pometava drobce kalupov trezna potujeva po filozofiji vsako minuto zapihava v zrak se spomniva večine kapelj hecno se dotikava z zaprtim ploskom ujameva svojo kresničko ne hitiva kar počaka nikoli ne odide 20 Rene Vremec Si le Trenutek Dotik rok neznancev na podzemni Stik oči Menjaj besed Obarvana jesen ki pade na tla In zmrzne Bežen trzljaj spečega Obraz med obrazi Medmet v dialogu Kaplja v oceanu Morda te že jutri pogoltne kak deček, ki se je ravno naučil plavati. 21 Bojan Ekselenski Krogla Antilopa je oprezala ... Krogla se je pojavila sredi križišča in v hipu naredila prometni zamašek. Avtomobili so se nagnetli in čez čas so nestrpni vozniki začeli hupati. Krogla je vztrajala sredi križišča in na semaforju so se prižgale rdeče luči. Kolona hupajočih je postajala vse daljša. Pešci so se pri poskusu prečkanja ceste ujeli v nevidno opno in v njej ponavljali zadnji korak. Lebdeča krogla se nikakor ni hotela premakniti. Nekateri so se naveličali čakanja in so poskusili obrniti avto. Ni šlo. Ponavljali so zadnje kretnje, ostali so nekako zamrznjeni tam, kjer jih je doletelo. Do križišča se je s sireno prebila policija. Pred kroglo je oprezno stopil mrki policist. Kot se za represivni organ spodobi, je odločno dejal: »Kar koli ste, če se takoj ne umaknete, vas bomo oglobili zaradi oviranja prometa. S svojim dejanjem kršite ...« Krogla se ni zmenila za grožnjo. Policist se je hotel vrniti v avto. Ni mu uspelo. Znova je, a tokrat ne po svoji volji, ponovil: »Kar koli ste, ...« in to je ponavljal in ponavljal. Drugi policist v avtomobilu nekaj časa ni vedel, kaj naj stori. Kolega je tam stal in kot navit ponavljal svojo mantro o globi zaradi oviranja prometa. Odločil se je posredovati. Izstopil je in potegnil gumijevko. Med enim in drugim korakom je zastal in ponavljal zadnji gib. 23 Zbirala so se zijala in kroglo fotografirala, prostora za selfije je hitro zmanjkalo, saj so se vsi ujeli sredi svojega početja. Travniki, pločniki in parkirišča okoli križišča s kroglo so se napolnili s hecno trepetajočimi ljudmi, ujetimi v svoja zadnja dejanja. Nabirali so se avtomobili različnih medijskih hiš. Kakor hitro so reporterji začeli s poročanjem, so se zaciklali po nekaj prvih stavkih. Mimo se je prebil avto ministra za zunanje zadeve. Očitno je oblast mislila, da gre za diplomatski incident. Minister se je skobacal iz velike limuzine in stopil poleg policista, ki je ponavljal svojo grožnjo o globi: »Kar koli ste, v imenu vlade vas pozivam, da sporočite svoje namene. S svojim pojavom ste kršili ...« Nekaj je ministru prekinilo misel in ponavljal je svoj stavek enake dolžine kot policistova grožnja z globo. Kmalu je prišel predsednik Migrantske stranke: »Zagotovo ste ekonomski migrant. V imenu stranke vam zagotavljam, da vam uredimo azil ... « Tudi kuštravi mož deških potez se ni mogel več odlepiti od svojega dejanja. Svoj nagovor je ponavljal v zboru z ministrom in policistom. Za spremljavo so reporterji ponavljali svoje uvodne stavke. Privihral je zaripel okrogloličen mož Domovinske stranke: »Kako vam je uspelo mimo žice? Ne potrebujemo lačnih ...« in tudi on je, v družbi do migrantov prijaznega političnega kolega, ostal ujet v neskončnem ponavljanju. Krogla je lebdela in kmalu se je nad njo ujel policijski helikopter, sledila sta mu dva vojaška. Tudi nekaj dronov je obstalo na svojih mestih. Čeprav jim je kmalu zmanjkalo energije v akumulatorjih, so vztrajali. Lebdeli so na mestu, kjer jih je ujelo. Mimo vse te množice ponavljajočih se gibov in glasov je krevsal brezdomec s plastično vrečko. V žepu znošenega suknjiča je z roko težkal napaberkovan drobiž. Zvedavo je opazoval vso to hecno zmešnjavo. Imel je en sam cilj, trgovino, kjer bo 24 drobiž zamenjal s cenenim vinom. Radovedno se je približal križišču in krogli. Ni ga vodila radovednost, temveč žeja. Nekako se je zrinil mimo cepetajočih ljudi, ujetih med dvema korakoma prečkanja ceste. Nanje ni polagal pozornosti, kajti njegova motivacija je bila na drugi strani križišča. Kljub vsemu trudu mu ni uspelo mimo vseh teh ljudi. Množica je bila pregosta in nihče ni hotel odstopiti niti za pol koraka. Ugotovil je, da edina pot do trgovine z radostno odrešitvijo prečka križišče s kroglo. Tam čez je bila, čeprav mu je pogled zastirala šmentana okrogla pojava. Nekaj metrov pred kroglo obstane, oprezno potežka drobiž. Nekaj časa razmišlja, kaj naj stori. Žeja je vse močneje pritiskala na njegovo izmučeno dušo. Ni več zdržal. Nekaj trenutkov je čakal pred kroglo. Okleval je, končno se je opogumil: »Lahko grem mimo? Prosim?« Krogla je v hipu izginila, brezdomec se je znašel sredi križišča z nestrpnimi vozniki. 25 Samanta Hadžic Žavski Pesnik Svojega moža sem prvič videla 21. junija 2000 v Portorožu na festivalu, ki se dogaja vsako leto, Pesniški večeri. To je bil drugi dan tridnevnega festivala. Sploh mi ni bilo do tega, da grem, a je Tinka vztrajala, da obstaja možnost, da tam spoznam koga zanimivega, ravno dva meseca po tem, ko sem se razšla z nekim idiotom, po imenu Matej. Vedela sem, da ni najboljša ideja, sploh v mojem tedanjem stanju, ki sem ga takrat sama imenovala Dvomesečno pitje po tem, ko mi je Matej strl srce. Tinka je poleg tega, da me je prepričala v obisk festivala, vztrajala, da naj preberem kakšno pesem. Rekla sem ji, da absolutno ne, saj so moje pesmi naravnost odurne, sploh pa zdaj, ko vse objokujejo Matejevo varanje in njegov odhod. Prvi dan je bil naravnost katastrofalen. Kar koli se je dogajalo, me je spomnilo nanj. Vsaka beseda, ki so jo prebrale pesnice in pesniki, se mi je zarezala naravnost v dušo. Zvečer sem se seveda napila, jokala in bruhala, naslednji dan vstala ob enih, šla s potrpežljivo Tinko na plažo, tam spila dva slaba koktejla, nato pa sva se, takrat nevede, odpravili zame usodnemu večeru naproti. Na odru je stal ravno, ko sva prišli na prizorišče. Imel je malo daljše, skodrane črne lase, globoko zelene oči in prijeten glas. Čutila sem vsako njegovo besedo posebej. Dvakrat med branjem, se mi je zazdelo, da je pogledal naravnost vame in se mi nasmehnil. Spomnim se tudi prvega večera, ko sva se ljubila. Datum se sicer ujema s tistim, ko sem ga spoznala, ampak da me ne bi kdo slučajno označil za radodajko, ker to definitivno nisem. Z Matejem, ki je bil moj prvi fant, sem bila štiri leta. Drugi, s katerim sem skočila med rjuhe, je moj zdajšnji mož. Ko sva prepotena zaključila, sem ga prosila, če bi mi še enkrat prebral pesem, ki jo je bral na odru. Šla je takole: Ko ob tebi ležim, mi zastaja dih 26 bojim se, da se ne prebudiš tudi ti, mila, v tem primeru bi nehal trajati najin trenutek, ko mi oči počivajo na beli srajci, katere gumbe sem odprl včerajšnji večer. Odložil je list, ki mu je narekoval prebrane besede, nato pa še eno uro navdušeno razlagal, da črpa navdih v naravi in v ljudeh, ki ga obkrožajo. Preden sem zaspala, mi je povedal še vsaj tri četrt svoje življenjske zgodbe. Zdelo se mi je simpatično, da tako rad deli svoje skrivnosti z mano. Vse dokler nisem nekaj let nazaj ugotovila, da te skrivnosti deli s čisto vsakim, ki si vzame pol ure časa, da ga posluša. Tudi njegove pesmi so se mi prvih nekaj let zdele izredno erotične in globoke. Tudi te se mi zadnja leta zdijo le še globoko sranje. Človek, s katerim imam dva otroka, se mi zdi neumen. Včasih celo zaostal. Najhuje od vsega pa je to, da je poln samega sebe. Najhuje je, ko pridejo k nama prijatelji. Prav vidim jih, kako se spogledujejo in zavijajo z očmi, vsakič, ko začne izvajati svoje recitale. Potem me pogleda in reče, da je za vse to kriva njegova muza, njegova Laura. Potem nekaj časa še naklada o Petrarki in kako lahko brez težav katero koli njegovo pesem primerjamo z njim. Velikokrat razmišljam, da bi ga preprosto zapustila. Bog ve, kaj bi storil v tem primeru. Strah me je, da bi se ubil. Ne, da se tako cenim, ampak človek je resnično moten. Ne morem biti odgovorna za to in s tem živeti celo življenje. Namesto tega si raje na tihem želim, da bi se to uredilo samo od sebe. Vsakič, ko gre na letalo, si predstavljam, da bi lahko šlo kaj narobe. Vsakič, ko se pelje v Zagreb na svoje tako 27 imenovane sestanke z nekim zagrebškim kolegom, pesnikom njegovega kalibra, na skrivaj poslušam radio, če se je morda na avtocesti iz Ljubljane zgodila kakšna prometna nesreča. Vsakič, kadar gre na sprehod, se nasmiham ob misli, da bi ga vsaj oropali in pretepli, vendar mi nasmešek venomer, ko pride nazaj, hitro zbledi z obraza. Ne morem verjeti, kako slabo ocenim moške. Prav tako mi ni jasno, kako so si lahko vse moje kolegice, vključno s Tinko, našle normalne partnerje. Gledam svoja sinova. Starejši me vedno bolj spominja nanj. Glede vsega. Tako kot da jaz nisem imela nič opraviti z njegovo vzgojo. Mlajši je bolj normalen, po meni. Ne postavlja se tako kot njegova oče in starejši brat. Starejši je zadnjič za šolsko nalogo napisal pesem in se že štirinajst dni petelini z dobljeno petko, kot ga je naučil njegov oče. Dragan pa seveda prekipeva od ponosa. Zadnjič je malega celo prepričal, kar sicer niti ni bilo težko, da na neki večerji z najinimi znanci, pesem na glas prebere in stopi na mesto svojega očeta, petelina. Naslednji dan, ko smo sedeli pri mizi, se pogovarjata o pesnjenju in o tem, koliko duše moraš vložit v to, da neka pesem resnično povzame to, kar želiš povedati. Šlo mi je na bruhanje. Malo zaradi Draganove težko začinjene omake za špagete, malo zaradi njunega pogovora. Pred očmi se mi je odvrtelo celotno otroštvo najinih sinov. Pri starejšem je Dragan dajal vse od sebe. Vpisal ga je na kar koli si je želel, ga učil košarke, plavanja, kolesarjenja, vsega, kar naj bi te starši naučil. Ko se je rodil mlajši, je Dragan dajal vtis, kot da mu je odveč. Še vedno je skakal samo okrog svojega Gorana in izgledalo je, kot da mlajšega Tilna vzame z njima na ribolov samo zato, ker mora. Včasih mi je celo rekel, naj se jaz ukvarjam s Tilnom, da bosta on in Goran lahko trenirala. Gorana je tudi vedno bahavo hvalil pred mlajšim bratom in Tilnu celo svetoval, naj se malo zgleduje po bratu. Ko sva se tisti večer odpravljala spat, se je Dragan obrnil k meni in rekel: »Kaj ti je? Ali nisi ponosna na najinega sina?« »Misliš, sinova?« »Ne sinova. Na Gorana, ki postaja tako dober pesnik kot jaz.« »Če je napisal eno dobro pesem, še ne pomeni, da je dober pesnik.« 28 »Ne, da je. Da bo. Zelo dober občutek imam glede njega.« »Tudi če imaš napisanih dvesto pesmi, še ne pomeni, da si dober pesnik.« »Kaj ti je no? Od kod zdaj vsa ta zajedljivost in kaj hočeš s tem povedati?« »Da nisi dober pesnik, Dragan! Tako, pa sem rekla.« »Prosim?« Prisegla bi lahko, da je zajecljal. »Očitno si tečna zaradi drugih stvari in si posledično žaljiva. Zato tega sploh ne bom vzel osebno, ti pa premisli o svojih besedah in se mi opraviči, ko boš pripravljena.« »Tvoje pesmi so za en drek!« Čutila sem svojo neizprosnost. »Tvoja prepotentnost je zgrajena na kupu dreka!« »Kaj ti je? Se ti je čisto odpeljalo? Zakaj pa tega nisi mogla prej povedati? Sploh veš, kako me prizadene, da cel čas trobim okoli, da si moja muza, tebi pa se zdijo moje pesmi sranje? Kaj pa je narobe z njimi?« »Kot sem rekla, drek so. Tako kot tvoj karakter in tako kot bo drek tudi karakter najinega starejšega sina.« Izdavil je še: »Nisi normalna,« in odšel. Po dolgem času sem zvečer legla v posteljo in takoj, brez nekih filozofskih razglabljanj, zaspala. Domov se je vrnil naslednji dan. Nekaj časa nisva govorila, nato pa sva se morala dogovoriti o tem, kdaj pridejo zvečer najini prijatelji. Ko smo zvečer sedeli s kozarci penine v rokah, je Grega pogledal mojega moža in se nasmehnil: »Kaj je, Dragan? Danes ne boš nič prebral.« »Ne.« Nato je nekaj svojega novega materiala prebrala Tinca in me na koncu vprašala, če še kaj pišem. Rekla sem ji, da čakam na izdajo zbirke kratkih zgodb in vsi so presenečeno strmeli vame, najbolj moj mož. »Lahko vam preberem katero. Vam bom kar prvo. Naslov je Pesnik.« 29 Patrik Kolar Aforizmi Zgodovina se ponavlja le tistim, ki dovolj dolgo živijo. Po dolgem iskanju sorodne duše je na koncu izgubil sebe. Najti otroka v sebi je najlažja pot do enostarševske družine. Stari časi so vedno boljši od sedanjih. Zlasti zato, ker se jih nihče več ne spominja. Tudi vodnjaki modrosti lahko presahnejo. Pametni telefon je postal moj najpametnejši prijatelj. Starejši kot so politiki, tem raje kujejo dolgoročne strategije. Demokracija je kot igra, v kateri statisti prevzamejo vse glavne vloge. Le zaljubljenost vase lahko neomejeno traja. Dalj kot je študiral na univerzi, manj je bil univerzalen. Kdor ničesar ne razume se tudi nikoli ne moti. 31 Zaradi podnebnih sprememb se bodo štirje letni časi kmalu ohranili le še na jedilnih listih italijanskih restavracij. Če bi modri vedno popustili, bi svetu kmalu vladali le bedaki. Najbolj zaskrbljujoča so vprašanja, na katera ni moč napisati aforizma. 32 NOVI ZVON Glavna in odgovorna urednica: Nina Kremžar Uredništvo za poezijo: Anja Grmovšek Veronika Šoster Uredništvo za prozo: Alex Kama Deveta k Aljoša Toplak Strokovna sodelavka - lektorica: Jana Šter Oblikovanje, prelom in naslovnica: Alex Kama Deveta k Nina Kremžar Letnik VIII, številka 2 (april 2019) ISSN: 2385-9687 Revija deluje pod licenco creative commons.