Dolgovratka« pri statvah (foto Borut Korun)



U Bein – most iz tikovine (foto Borut Korun)



Pagoda Sule v središču Jangona (foto Borut Korun)



Taung Kalat – veličastno domovanje burmanskih demonov (foto Borut Korun)



Bagan – dva tisoč pagod, spomini na tisočletno slavo (foto Borut Korun)



Pranje perila v mostiščarskem naselju (foto Borut Korun)



Pagoda Mahazedi v Bagu (foto Borut Korun)



Kyaiktio – Zlata skala (foto Borut Korun)



Piton v samostanu med »meditacijo« (foto Borut Korun)



Promet po burmansko (foto Borut Korun)





Taung Kalat – veličastno domovanje burmanskih demonov (foto Borut Korun)

Ko sva dobre tri tedne potovala po Mjanmaru, kot se Burma sedaj imenuje, sva imela s seboj Orwellov roman Burmanski dnevi. Najprej ga je dokončala Majda, potem sem ga – v čakalnicah, po večerih in v drugih »brezdelnih urah«, ki so tudi na potovanjih pogoste, prebiral in prebral še jaz. Orwell je tako »potoval« z nama, »pomagal« nama je vsaj nekoliko razumeti to – nam tako malo poznano in tako zelo drugačno – deželo. »Pomagal« mi je celo pri iskanju naslova za ta potopisni sestavek. Ker pa je bilo to tritedensko potovanje vendarle moje (oziroma najino), je naslov tak, kot je: Moji burmanski dnevi. Bili so namreč povsem drugačni od dnevov, opisanih v romanu.

Moji burmanski dnevi so se pričeli na mednarodnem letališču v Jangonu, ki se je prej imenoval Rangun. Pred poslopjem letališča naju je, prihajajoča iz klimatiziranih letaliških prostorov, sprejela toplota zgodnjega jangonskega jutra, pa tudi skupina taksistov, ki so vneto ponujali svoje usluge. Letališče je namreč kar precej kilometrov iz mestnega središča, avtobusnega prevoza pa ni.

Moj kovček so mi, potem ko smo se dogovorili za ceno, taksisti vzeli iz rok in že je prešel v neke druge roke, katerih lastnik je pohitel proti svojemu vozilu v ozadju in skoraj izginil v temni burmanski noči, da sem mu, nenaspan in utrujen od dolgih letalskih voženj, komaj sledil.

Šofer-taksist, ki sva ga dohitela, ko je v prtljažnik dajal najina kovčka, je bil, če izvzamem uradnike ob vstopu v državo, prvi Burmanec, s katerim sva prišla v stik. Obraz je imel mongolsko ploščat, oči seveda postrani, goste črne lase pa mu je pokrival klobuk – precej nenavadno pokrivalo za tamkajšnje moške in čas zgodnjega jutra. Bil je prijazen možakar, a to ni kaj prida pomagalo pri vzpostavljanju stikov, kajti njegova angleščina se je omejevala na yes in no, na how much in na številke, ki so pri govoru o ceni prevoza prišle v poštev. Vozil je zanesljivo in previdno, kar je, kot sva pozneje mnogokrat ugotovila, hvalevredna lastnost večine motoriziranih prebivalcev te države. Avtomobili v Burmi imajo volan večinoma na desni strani, gotovo zato, ker je bila ta do konca druge svetovne vojne in še nekaj let po tistem britanska kolonija. Kolonialna dediščina torej. Toda hkrati, ko imajo volane vozila na desni, tudi vozijo po desni strani. Ta kombinacija napravi vožnjo za voznika seveda zahtevno, zlasti v trenutkih prehitevanja. Avtomobili so pogosto opremljeni z dodatnimi vzvratnimi ogledali.

Odločila sva se, da bova prenočila v Garden Guest House v samem središču kolonialnega dela mesta, voznik pa ni vedel, kje je to, zato smo se sredi mesta ustavili, midva pa sva izvlekla zemljevid mesta, da bi ugotovili, kam je treba peljati. Cilj smo kljub temu zgrešili. Ulica, v katero smo zavozili, je bila ozka, hiše ob njej visoke, da sva se počutila kot na dnu ozke soteske. Na obeh straneh so bili na gosto parkirani avtomobili, prostora med njimi in našim avtom je bilo na obeh straneh le po nekaj centimetrov. Ko je voznik ugotovil, da smo v napačni ulici, je zadenjsko peljal spet ven. Kljub samo tistim centimetrom in kljub temu da je med vožnjo s pomočjo vzvratnega ogledala še telefoniral, se je iskanje pravega hotela končalo brez prask in vdrte pločevine.

Zadnje nočne ure sva izkoristila, da sva nadoknadila nekaj spanja. Ko sva se sredi dopoldneva zbudila, pa mi je pozornost zbudil glas, ki je prihajal od zunaj, enakomeren moški glas, ki je neprestano ponavljal in ponavljal kratko in preprosto besedilo. Pravzaprav je besedilo prepeval. Napev je bil enostaven in se je, tako kot besedilo, neprestano ponavljal. Bilo je najino prvo srečanje z budizmom, »prepevanje« je prihajalo iz pagode, ki je stala prav poleg najinega hotela.

Seveda sva si pagodo Sule, ki je stala tako rekoč »pred pragom«, že tisti dan ogledala. Pri ogledu budističnih verskih pa tudi drugih spomenikov velja velika svoboda: lahko fotografiraš, snemaš, si ogleduješ, posedaš ali v kakem kotičku celo zadremlješ, toda – vedno se moraš sezuti. Pred božanstvo oziroma pred njegove simbole lahko stopiš s čepico ali klobukom na glavi, toda vedno bos. Napisi pri vhodu opozarjajo, da je prepovedano tudi biti oblečen samo v majice brez rokavov in kratke hlače ali ženska krila nad kolenom.

Stari del Jangona so zgradili Britanci v kolonialnem slogu z veliko balkoni in okni. Ta del mesta je Down Town in je očitno sedaj že zelo »down«. Fasade z balkoni so zanemarjene, omet ponekod odpada, barve so obledele. Novi Jangon se nadaljuje v notranjost dežele, proti severu: tam se velike, moderne stavbe izmenjujejo z zelenjem pa tudi s skromnimi barakarskimi naselji, povsod pa vrvi živahno življenje.

Sprehod po jangonskih ulicah nama je nudil bogato etnološko-antropološko premikajočo in gibajočo se »razstavo«. Ženske in mnogo moških nosijo longi – do gležnjev segajoče krilo. Okrog dela telesa si ovijejo kos blaga, ki si ga moški zavežejo spredaj, ženske pa ob strani. Ker tako krilo nima žepov, nosijo denarnico ali mobitel zataknjen(o) med krilo in telo, kar kaže na to, da denarnice in telefoni v Burmi še niso v veliki nevarnosti. Burma je še sorazmerno varna dežela, kar pa popotnika ne sme zapeljati v nepazljivost, ne sme se predati občutju, da se mu ne more nič pripetiti, kajti izjeme so povsod. O tem sva se kmalu prepričala.

Obrazi mimoidočih so izkazovali pisano paleto tipov: široki, grobi mongolski obrazi, svetlejši obrazi Kitajcev, temni obrazi indijskih Tamilov z njihovimi ostrimi potezami in svetlečimi se belimi zobmi, glave bengalskih muslimanov: moških z bradami in značilnimi čepicami, žensk z rutami, ki skrivajo lase in vrat. Včasih sva zagledala tudi kakšno Indijko v živobarvnem sariju.

Uživala sva v tem zanimivem kalejdoskopu, zabavala sva se s tem, da sva ugotavljala domnevno pripadnost ljudi, ki sva jih srečevala. V tej množici so, kljub temu da so manjšina, Kitajci številka ena. To so nama zaupali domačini. In ker so številka ena, kar pomeni najbolj uspešni in zato najbogatejši ter najvplivnejši, jih nihče ne mara. Glede tega smo si ljudje na vseh celinah podobni.

Ena prvih ugotovitev po sprehodih in seznanjanju z mestom je bila, da so njegovi prebivalci prijazni ljudje. Ko se slučajno spogledaš z Burmancem, se jih večina nasmehne. Na mentaliteto ljudi gotovo vpliva tudi religija, v primeru Burmancev budizem, ki dela ljudi miroljubne in sprejemljive. To seveda velja tako dolgo, dokler so taka civilizacijska pravila v veljavi. Tudi budizem je samo tanka civilizacijska prevleka, ki se jo da hitro odvreči, v vojni recimo.

Naj se povrnem k Orwellu. Junaki v njegovem romanu so bodisi dolgočasni angleški kolonialni uradniki in policisti bodisi Burmanci. Nikomur med njimi ni pisatelj naklonil posebno pozitivne vloge. Največji negativec v zgodbi je bil neki Burmanec, poosebitev spletkarja in hudobneža, ki pa se je, zahvaljujoč obrekovanju in uničevanju tekmecev, spretno dvigal na hierarhični družbeni lestvici. Cilj takih prizadevanj je bil postati enak britanskim dolgočasnežem, ki so spadali v vladajoči razred. Burmančevo prizadevanje, ki je povzročilo veliko žalosti in nesreče, je bilo očitno tudi pisateljevo orodje, s katerim je obsodil kolonialni sistem, kjer so bili Angleži privilegirani. Če se jim je hotel kdo na družbeni hierarhični lestvici približati, je moral uporabljati vsa sredstva.

Naslednjega dne sva se namenila v največjo znamenitost Jangona, v pagodo Švedagong. Pagoda leži na višjem mestu, tako da je vidna daleč naokoli. Na marmorno ploščad vodijo štiri pokrita stopnišča, vsako zase je pravo razkošje oblik in barv. Midva sva se vzpenjala po stopnišču, katerega notranjost je bila oblečena v rezbarije iz tikovine, zlasti dragocen je bil lesen strop.

Ko sva se prebila mimo vseh trgovinic s spominki, sva obstala na široki, z marmorjem prekriti ploščadi. Pred nama se je v svojem zlatem sijaju zableščal osrednji in najsvetejši del pagode, skoraj sto metrov visoka zgradba zvonaste oblike, obdana z množico nekakih kapelic in drugačnih svetih mest, napolnjenih z razmišljajočimi Budovimi kipi. Zgornji del najsvetejšega, zvonastega dela je v resnici pozlačen, na njem je nekaj ton zlata.

Budistična religiozna umetnost ljubi sijaj in bogastvo. Zato je povsod toliko zlate barve. Vendar je še nekaj drugega: filozof zgodovine Oswald Spengler je pisal, da je zlata barva idealna za prikaz nečesa metafizičnega, saj zlate barve v vsakdanjem svetu skorajda ni. Zlato je nekaj posebnega, tako po svojih lastnostih kakor po svoji barvi.

Na ploščadi so tudi štirje večji templji, v vsakem je Budov kip. Vse pagode so urejene po tem osnovnem načrtu, štirje Bude so začetniki budizma in njegovi mitični predhodniki. Budovi kipi, ki jih je v Burmi na tisoče – velikih, majhnih in velikanskih – so vsi enaki; njihova mirnost, zasanjanost, nekakšno metafizično zadovoljstvo je pač izraz stanja razsvetlitve in odrešitve, ki jo je dosegel ustanovitelj budizma.

Že nekoliko utrujena sva se usedla na rob majhnega templja na zunanjem delu ploščadi. Vsak svoj nahrbtnik sva, da bi imela prostor za sedenje, potisnila nekoliko vstran. Ko sem se predan pogledu na zlato veličastno zvonasto stavbo pred seboj prepustil počitku, sem s strani, kjer bi morala sedeti Majda, zaslišal njene glasove: »Hej, hej! Kaj je to!? Daj sem!«

Majde v naslednjem trenutku ni bilo več, izginila je za tempelj, nekaj sekund zatem pa se je prikazala z nahrbtnikom v rokah.

»Hotel mi ga je ukrasti,« je razložila.

»Ukrasti? Kdo? Kdaj?«

Majda se je vidno vznemirjena usedla nazaj. »Videla sem, kako se je nahrbtnik začel premikati. Potem je izginil. Pognala sem se za njim.«

»In ti je kar vrnil nahrbtnik?«

»Ko je spoznal, da ga bom dohitela, je spustil nahrbtnik. No, pravzaprav ga je lepo položil na tla in se mi ob tem celo nasmejal.«

»Dobro si se odrezala,« sem ji priznal. »Ne vem, če bi sam reagiral tako hitro.«

Kraja po burmansko, sem pomislil. Še ko kradejo, so pravzaprav vljudni. Zmikavt s kompleksa pagode ne bi tako zlahka ušel. Ljudje bi postali pozorni na Majdino vpitje in bi ga prijeli. Zato se je hitro odločil, da bo nahrbtnik »vrnil«.

Dogodek naju je iz navdušenja nad Burmanci postavil na trdna tla. Če bi zmikavtu njegov podvig uspel, bi bil zanj to zadetek v črno, nama pa bi popolnoma pokvaril potovanje. Majda je imela v nahrbtniku ves svoj denar in vse dokumente. Za ljudi, ki zaslužijo nekaj dolarjev na dan, bi bil to fantastičen »ulov«. Od tistega dogodka naprej sva postala previdnejša s svojimi stvarmi, o Burmancih pa dobrega mnenja vseeno nisva spremenila.

Pagodo sva si ogledovala vse popoldne. Najlepša je postala, ko se je začenjal mrak in so jo osvetlili. Njena podoba je žarela v soju luči in njena zlata barva je bila najsijajnejše nasprotje vse bolj temni, globoki modrini neba.

Ko po svetu potuješ na svojo pest, si nenehno v fizičnem in duševnem pogonu. Iščeš prenočišča, raziskuješ prometne povezave. V Mjanmaru moraš biti tudi jezikovno nadarjen, biti moraš vsaj nekoliko tudi jezikoslovec. Burmance, ki znajo vsaj malo angleško, lahko – po Diogenovem zgledu – iščeš podnevi z lučjo, tako redki so. In povrhu tega je njihova angleščina komaj razumljiva, kar je seveda posledica velike jezikovne različnosti med burmanščino in evropskimi jeziki.

Velike razlike so seveda tudi v vsakdanjem življenju: da se moški oblačijo v krila, recimo. Da si ljudje barvajo lica rumeno in so videti kot Indijanci na bojnem pohodu. Različna je seveda tudi hrana.

Prve dni bivanja v Jangonu še nisva vedela, kje in kaj jesti. Vedela sva le, da je v tistih delih Azije najbolje jesti kar na ulici. Ne samo zaradi cene, ampak zaradi gotovosti, da ne bo posledic. Kadar ti hrano pripravijo pred očmi, je nemogoče, da bi se s čim okužil. Dobra restavracija in visoke cene namreč niso nobena garancija za preprečevanje težav. Kmalu sva našla najbližji del mesta, kjer so bile kuhinje in jedilnice na prostem pod milim nebom ali preprosto platneno streho. Jedi, ki sva jih odkrila, zlasti še »surovine«, iz katerih so jih pripravljali, pa so nama vzele veselje do prehranjevanja: veliko je bilo drobovine, videti je bilo razrezana prašičja ušesa, kurje vratove, kokošje kremplje in podobno. Potem sva odkrila rešitev. Reklo se ji je »fried rice with vegetables« (riž z zelenjavo). Te rešitve sva se oprijela vedno na koncu najinega izbiranja hrane. To je bil zasilni izhod v na videz brezizhodnih prehranjevalnih situacijah. Da pa ne bi jedla vedno enake hrane, sva včasih naročila »fried nudles with vegetables« (rezanci z zelenjavo). Če pa sva se odločila za beljakovinsko obogaten obrok, sva naročila prvo ali drugo različico z mesom (piščancem ali svinjino, kajti govedine tudi v Burmi ne uživajo). Dobila sva riž in zelenjavo ter nekaj drobnih koščkov mesa.

»Kemiki bi rekli, da je mesa v sledovih,« je ugotovila Majda.

Medtem ko so nama pripravljali jed, sva ugotovila, da so bili stoli v resnici stolčki, miniaturna sedala iz plastike, ki je kazala, da ne bo zdržala moje teže. Pripravljen sem bil, da bo upogibajoča se plastika popustila in se bom, v zabavo sosedom, znašel na tleh. No, stol je zdržal, jaz pa v tistem mučilnem položaju tudi.

Burmancem po drugi strani očitno ne ustrezajo stoli evropskih mer, mnogokrat sem jih na takih stolih videl sedeti »po turško«. Tako sedijo praviloma tudi v templjih. Tam sedijo na tleh, saj v burmanskih templjih ni klopi. Eno od pravil lepega vedenja v Burmi zapoveduje, da svojih nog ne moliš proti ljudem. Sedenje na »evropski« način na tleh v templju bi bilo skrajno nevljudno, moleti noge proti Budi pa že kar velik civilizacijski prekršek. Ostane torej sedenje s podvitimi nogami. Tako ne žališ nikogar.

Tretjega dne sva se v središču mesta počutila že kar domače. Opoldne sva poiskala stransko ulico, kjer so bile na pločniku improvizirane kuhinje z lesenimi mizami in klopmi. Naročila sva seveda riž in zelenjavo. Na sosednji klopi je sedela domačinka urejenega in inteligentnega videza. Zapletli smo se v pogovor.

»Kam sta namenjena?« naju je vprašala čez čas.

»Z nočnim avtobusom v Mandalaj.«

»Moji nečaki imajo tam povsem nov Guest House,« je rekla. »Lahko se oglasita tam. Napisala vama bom naslov. Imenuje se Down Town Mandalay.«

Zvečer sva se s taksijem zapeljala na avtobusno postajo, ki je precej kilometrov zunaj mestnega središča. V množici avtobusov, ki so prihajali, odhajali ali bili parkirani, se je zdelo, da nikoli ne bova našla pravega. Na srečo naju taksist ni pustil na cedilu, pomagal nama je do konca.

Bila je še tema zgodnjega jutra, ko smo prispeli v Mandalaj, nekdanjo prestolnico dežele. Tokrat nama ni bilo treba razmišljati, kje prenočevati. Ko sva pristala pred hotelom Down Town Mandalay, so nečaki najine bežne znanke iz Jangona vedeli, da prihajava in so naju nadvse prijazno sprejeli.

Mandalaj se nama je zdel manj velemesten kot Jangon, mirnejši z več kulturnimi znamenitostmi. Med njimi žal ni več originalnega »kraljevega mesta« iz 19. stoletja, ki je obsegal precejšen del Mandalaja in je bil obdan z obzidjem ter s širokim, z vodo napolnjenim obrambnim jarkom, kot kakšno srednjeveško mesto. V sredini tega kraljevega mesta je bila kraljeva Steklena palača, ki jo je dal leta 1857 zgraditi burmanski kralj Mindon. Steklena palača seveda ni bila iz stekla, njeno notranjost je krasila množica ogledal. Mindonov sin Thebaw je doživel padec burmanske kraljevine in države, zlom njegove vojske, ki ni bila kos prodirajočim Britancem. Britanci so zavzeli še severni del Burme, kralja pa internirali v Indijo.

Med drugo svetovno vojno so Japonci pregnali Britance in zasedli ves Indokitajski polotok. Med spopadi so zavezniška letala bombardirala tudi Mandalaj in povsem uničila Stekleno palačo ter ostali del kraljevega mesta. Kar vidimo danes, je uspešna replika.

Del izvirnega kraljevega mesta, ki se je ohranil, pa je palača Shwenandaw Kyaung. To je bilo bivališče predzadnjega burmanskega kralja Mindona. V tej palači je kralj tudi umrl, zato je novi kralj palačo ukazal prestaviti zunaj obzidanega mesta in jo napraviti za budistični samostan. Na ta način se je palača izognila uničenju med drugo svetovno vojno. Palača je vsa iz potemnelega tikovega lesa, njene stene in strehe so izrezljane v nešteto podob iz budističnih mitoloških pripovedi. Notranjost je obarvana zlato, kar podeli temnim prostorom posebno magično atmosfero.

Večina podeželskih stavb v Burmi je še danes iz lesa – največkrat iz bambusa – in postavljena na lesene podstavke. Te hiše seveda nimajo pritličnih delov, kaj šele kleti. Tak način gradnje gre verjetno na rovaš poplav v deževnem obdobju, ko dežuje od junija do novembra in velike reke, ki prečkajo Burmo po dolgem, lahko prestopijo bregove. Tak način gradnje tudi preprečuje, da bi v stanovanje prihajale žuželke in kače. To je postal slog gradnje jugovzhodne tropske Azije. Hiše na koleh sva videla tudi na Filipinih. Prav tako je zgrajena »Zlata palača« kralja Mindona: vsa ogromna stavba sloni na neštetih tikovih stebrih, oblikovanih v zmaje.

V Burmi je najboljši in še vedno najcenejši način za ogled znamenitosti večjih mest in njihove okolice, če si najameš taksista. Tako sva prvič storila drugi dan najinega bivanja v Mandalaju. Voznik naju je zapeljal na vsa zanimiva mesta in naju tam počakal; peljal naju je celo v restavracijo in se medtem, ko sva si privoščila kosilo, odpeljal domov ter naju pozneje prišel iskat. Takega ugodja si doma v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi seveda ne bi mogla privoščiti.

Prva velika znamenitost, ki nama jo je pokazal, je bil skoraj štiri metre visok Budov kip v templju Mahamuni Paya. Kip tehta šest ton, tej teži pa je treba dodati še dve toni zlata, ki so ga na kip pričvrstili verniki. V templju lahko kupiš mehke zlate lističe, ki jih pritisneš na spodnji del Budovega telesa, da se tisti delček zlata združi z vedno obilnejšim Budovim telesom. Prav zaradi verske zavzetosti se Budov kip spreminja v nekako ogromno sedečo človeško pošast, katere spodnji del je veliko preobilen.

Po obisku Bude, bilo je dopoldne ob enajstih, smo obiskali moški samostan v mirnem delu Mandalaja. Zanimivo je, da je tudi budizem, prav tako kot krščanstvo, vpeljal način življenja, ki je od vsakdana navadnega človeka zelo oddaljen. V nekaterih religijah – tokrat pišem pač o budizmu oz. natančneje o burmanskem budizmu, ki je zelo zvest originalnim Budovim učenjem – so spoznali, da vsakdanje življenje nikoli ne more zadovoljiti vseh strogih pravil vere. Navadni vernik, ki mora delati, se truditi za preživetje, boriti s sovražniki, si poiskati partnerja, imeti otroke idr., pač ne more zadovoljiti zahtev po popolnem življenju. Vera, tako krščanstvo kot budizem, je napravila nekakšen kompromis; zadovoljila se je, da samo nekateri verniki, samo delček krščanske oziroma budistične skupnosti živi tako ali skoraj tako, kot bi pravzaprav morali živeti vsi: nenasilno, brez spolnosti, v molitvi, meditaciji, z dobrodelnostjo. Tako so nastali samostani.

Budistični menihi se morajo preizkusiti tudi v skromnosti. Ker si sami ne pridelujejo hrane, si jo morajo izprositi. Zato lahko v budističnih deželah vsako jutro vidiš množico mladih mož in deklet, a deklet veliko manj, hoditi po cestah s posodo v rokah. Ljudje pridejo na ulice in polagajo hrano v te posode, kajti če je bogu všečno, da menihi živijo skromno, je bogu všečno tudi, da jih navadni ljudje obdarijo s hrano. Tako imajo eni in drugi nekaj od tega.

Prišli smo v park pred samostanom in počakali na menihe. Prišli so, točno ob določenem času, bila jih je cela množica, večinoma mladi in po glavi obriti, bosi in v tunike zaviti fantje, nekaj je bilo že odraslih in celo že priletnih, nekateri pa so bili še dečki. Ljudje, ki so čakali, med njimi nas je bilo nekaj tujcev, so jim polagali zavitke hrane v posode. Midva sva jim darovala nekaj denarja. Navsezadnje potrebujejo ti ljudje tudi denar, kajti zelo težko se je povsem iztrgati iz življenja. Potrebuješ recimo telefon. Veliko menihov sem videl s pametnim telefonom v rokah. Burmanski menihi so – pa naj je to Budi všeč ali ne – tudi politično aktivni. Sodelovali so v demonstracijah proti vojaškemu režimu in bili tudi žrtve streljanja vojakov na demonstrante. Stotine menihov je padlo pod streli. Iz tega bi se dalo sklepati, da ti menihi svojega časa, ki je sicer namenjen meditiranju, ne posvečajo samo transcendenci, ampak jih še kako zanima tudi življenje tukaj in sedaj.

Mnogi Burmanci postanejo menihi le »za nekaj časa«. To se zdi še posebej koristno za razvoj mladostnika. Tudi če prihajaš iz premožne družine ali pa imaš doma vse na razpolago, si nekaj časa vržen v kruto realnost nekakšnega posvečenega berača. Po taki preizkušnji zagotovo gledaš drugače na soljudi, ki so vse življenje obsojeni na revščino.

Ves drugi dan v Mandalaju je minil med vožnjo in ogledi. Zadnja znamenitost tistega dne je bil U Bein, most iz tikovega lesa, nekaj kilometrov iz Mandalaja. Gre za največji tak most na svetu, nosi ga tisoč tikovih debel, ki so zabita v jezersko dno.

Tikov les je eno od burmanskih naravnih bogastev, zaradi katerega se je začela zadnja vojna med Britanci in kraljem Thebawom. Izvoz tikovega lesa so imela v Zgornji Burmi v rokah britanske družbe. Ko se je kraljevini zazdelo, da bi Britanci morali za les plačati kaj več kot le simbolično ceno, je bil to povod za vojno. To je bila tretja in zadnja vojna med Britanci in Burmanci. Vsa Burma je postala britanska, britanski pa je postal tudi ves burmanski tikov les.

Most si obiskovalci najraje pogledajo proti večeru. Tudi za naju je pomenil zaključek tistega napornega dne. Sedela sva na bregu, pred nama je bila vedno bolj temna silhueta sestavljenih dolgih debel in za njo nebo, ki je dobivalo oranžno barvo. Po mostu so se premikale črne postave, nekatere so se peljale na kolesu, nekatere so se srečevale in se pogovarjale, nekatere pa so sedele, da so jim noge bingljale v globino. In ko je sonce postalo velika žareča krogla, je velikan iz tikovine pred nami postal črno, temno ogrodje, temen okvir s premikajočimi se, prav tako črnimi človeškimi postavami pred ugašajočim, oranžnim nebom. Bilo je kot nekako ogromno lutkovno gledališče z oddaljenimi, komaj slišnimi glasovi. Potem je oranžna krogla utonila za rob obzorja, most pa je zagrinjal prihajajoči večer. Tako sva se tistega dne poslovila od sonca, pogleda na most in stare prestolnice Mandalaja.

Naslednje jutro sva odpotovala naprej – proti Baganu – davni burmanski prestolnici iz nekega še starejšega obdobja. Vozila sva se po ravni burmanski osrednji pokrajini, pokriti s polji, močvirji in redkimi gozdovi. Pokrajino omejuje dvoje veletokov, velikih počasnih rek, ki prinašata vodo iz Tibeta, iz dežele, od koder so prišli nekoč tudi predniki Burmancev.

Nekaj posebnega so nekatera posamično rastoča drevesa. Taka velika, samotna drevesa so eden izmed okrasov burmanske pokrajine. To so osamljeni velikani, od daleč vidni s svojimi kroglastimi krošnjami in dolgimi vejami. Če stojijo ob cesti, lahko veje segajo čez vso cesto. Zdi se kot drevo življenja, kot povezava med nebom in zemljo. Nič čudnega, da je tudi Buda meditiral v senci takega drevesa.

Buda – Razsvetljeni – je bil princ iz bogate vladarske družine iz današnjega Nepala, ki je razočaran nad tegobami in nesmiselnostjo življenja dolga leta iskal rešitev začaranega kroga večnih ponavljanj življenja, večnih inkarnacij. Našel je sistem – navodila za pravilno življenje – in tako je nastala nova religija – budizem. V budizmu ni bogov, ni mitologije, je samo filozofija pravilnega življenja, ki naj temu podeli smisel in rešitev. No, tako je razmišljal Buda. Ljudje, ki so sprejeli njegovo religijo brez bogov, pa so najprej njega samega napravili za božanstvo; umislili so si tudi bogato mitologijo in celo vrsto ceremonialov; gradili so in gradijo templje ter Budi postavljajo na tisoče kipov. V budističnem okviru so našli svoje mesto tudi razni duhovi in demoni.

Če je budistični nauk nekaka pot v pravilno življenjsko filozofijo in če je ta po smrti nagrajena, mora obstajati tudi nasprotje te nagrade. Verjetno obstaja poleg nirvane v budističnih nebesih tudi prostor za hudobneže – pekel. To sem razbral iz Orwellovega pripovedovanja; iz usode, ki se jo je zavedal njegov negativec. Zavedal se je svojih zavrženih dejanj in vedel je, da bo moral za to plačati. Za grehe pa se lahko odkupiš že pred smrtjo. Če grešni človek postane bogat, lahko zgradi manjšo ali večjo pagodo, postavi Budov kip ali kaj podobnega. Množica pagod v Burmi priča tudi o tem, da je bilo v tej deželi veliko mogočnežev, ki so, ko so prišli v leta, podvomili o pravilnosti svojih preteklih, preživelih let. Tiste najlepše, najmogočnejše pagode so seveda zgradili kralji. Ti so imeli največ denarja, zagotovo pa tudi največ grehov.

Kjer je v prvih stoletjih preteklega tisočletja stal Bagan – prva prava burmanska prestolnica – so v bližini tri manjša mesta: Stari Bagan, ki je tam, kjer je nekoč stala prestolnica; južneje od njega Novi Bagan; šest kilometrov proti severu pa simpatično mestece Nyaung U. Vsa tri mesta ležijo ob mogočni reki Iravadi. Med temi kraji in po vsej široki, napol džungelski planoti proti vzhodu je pokrajina posejana s pagodami in templji. Na stotine jih je, na tisoče! (Bilo jih je deset tisoč, ohranjenih je preko dva tisoč.) So nekak pravljični dokaz nekdanjega sijaja, bogastva in znanja. Ko jih, segajoče iz velikih krošenj, gledaš v poševni rdečkasti luči poznega popoldneva, ko njihova opečnata barva postane črna, se zdijo kot ogromne postave iz davne preteklosti. Pagode, templji in drevesa so na tisti ravnini kot majevske piramide v Tikalu, kot palače v Angkor Watu. Tak je Bagan, ta burmanski biser, azijski arheološki superlativ.

Ko je avtobus na meji arheološkega področja ustavil, sva plačala turistično takso, s katero je bilo mogoče obiskati vse znamenitosti Bagana in je veljala pet dni. Ko sva opravila formalnosti, so naju posadili v že čakajoči kombi in naju zapeljali pred vrata najinega prenočišča. Vse je šlo nekako samo od sebe in ne da bi se nama bilo treba kaj posebno truditi.

Naslednja dva dneva sva si v hotelu izposojala kolo in se tako opremljena lotila ogleda pokrajine ter njenih znamenitosti. Ogledat sva si šla seveda samo nekaj največjih, najmogočnejših verskih stavb, medtem ko naju je množica manjših, raztresenih po gozdnato-stepski pokrajini, ves čas spremljala. Množica manjših in nekaj najmogočnejših verskih stavb daje tisti nenavadni pokrajini čar nečesa izjemnega, enkratnega.

Pagode, ki so jih gradili pred tisočletjem, so bile povsem drugačne, kot so sedanje. Osnovni tip take zgradbe je nekaka stopničasta piramidna zgradba. Med pomembnimi stavbami so tudi templji. Pagoda je pravzaprav izvorno stavba, kjer so hranili pomembno budistično relikvijo, tempelj pa je prostor in kraj molitve. V svetiščih so marsikje še ohranjene stare freske, vsako svetišče pa ima seveda Budov kip, več velikih Budovih kipov v stoječem, sedečem ali ležečem položaju.

Po strmih stopnicah sva se povzpela na nekaj največjih pagod in uživala ob fantastičnem razgledu. In vendar so bili vse to tudi spomeniki slabe vesti nekdanjih mogočnikov, kamnite priprošnje, zasilni izhod za bližnjico v budistična nebesa.

Spet sem pomislil na Georga Orwella, tega pisatelja in vizionarja, ki je s knjigo Burmanski dnevi postal znan svojim angleškim sonarodnjakom, z romanom 1984 pa je postal slaven po vsem svetu. Postal je vest človeštva. Sedaj, ko je ta letnica že zdavnaj za nami, ostaja Orwellova antiutopija opozorilo, da je vsako leto, ki bo še prišlo, lahko leto 1984; da človeštvo nikakor ni imuno na razne poskuse, kako uresničiti neuresničljivo in kako se poskus, ustvariti utopijo, izrodi v antiutopijo.

Napisal sem, kako je Orwell ustvaril negativnega junaka Burmanca. Ta Orwellov junak se je proti koncu življenja hotel odkupiti za svoje grehe. Toda usoda se je poigrala z njim, hudobnež je umrl, preden je bil njegov načrt »odkupa grehov« dokončan in namen izvršen.

Dva dni sva po asfaltni cesti, ki povezuje tri mesteca, in po prašnih poljskih stezah kolesarila med mrkimi spomeniki preteklosti, vroči burmanski pokrajini, gledala Budove kipe in se vzpenjala po strmih stopnicah proti vrhovom stavb. Zgoraj se je ponujal vedno podoben, čeprav nikoli povsem enak razgled – vsepovsod templji in pagode, dvigajoči se visoko nad drevesa, obdani z množico tistih, ki so segali samo nekoliko nad drevesne krošnje.

Razen enkrat! Pravzaprav je bil razgled tudi tokrat nekako navdihujoč, toda ta navdih ni bil rožnato, ampak mračno obarvan.

Bilo je na veliki pagodi Shwesandaw. Ko sem jo celo obhodil, sem na jugovzhodni strani nekaj sto metrov proč zagledal drugo mogočno zgradbo. Največji tempelj, kar sem jih videl v Burmi! Napol skrit v meglici, ki je zabrisala ozadje, je med nizkimi redkimi drevesi silil v nebo. Ni bil višji od največje pagode, ki jih je bilo videti, bil pa je silnejši: bil je kot čokat, grozeč orjak med vitkimi mladenkami, nekaj, kar je zbujalo nelagodje, nekaj, čemur med stotinami pagod v Baganu ne bi niti po velikosti, še manj po obliki mogel najti para.

Nemi, temačni, nelagodje zbujajoči velikan mi ni dal miru. Če so torej pagode nekaki kraljevski »odpustki«, sem razmišljal, le za kakšne grehe je potem šlo, da so gradili ta tempelj?

Moral sem priti stvari do dna. Vzel sem zemljevid in ugotovi, da je tisti grozeči, čokati velikan tempelj Dhamma yan gyi Pahto. Potem sem iz nahrbtnika vzel svoj Lonely Planet in iskal to ime. Res se nisem zmotil.

Tempelj je zgradil kralj Narathu, ki je vladal med letoma 1167 in 1171. Njegovo življenje je bilo temačno, kot je bila temačna podoba templja, ki sem ga gledal. Ubil je ali dal ubiti svojega očeta, brata in ženo, ki jo je v navalu besa zadavil z lastnimi rokami. Verjetno pa je bil to samo vrh ledene gore: če je dal ubiti svoje najbližje, je gotovo »pospravil« še množico navadnih »državljanov«. Zganjal pa je tudi drugačne grdobije. Med gradnjo templja je zahteval skrajno natančnost. Zidaki so morali biti zloženi tako natančno, da niti igle ni bilo mogoče poriniti med njih. Delavcem, ki so na to pozabili ali niso bili sposobni ustreči vladarjevim muham, so odsekali roko. Kamen, na katerem so nesrečnike pohabljali, je še vedno v notranjosti templja.

Kralj je hotel, zavedajoč se svojih hudobnih dejanj, za odpustek postaviti to največjo versko zgradbo v Baganu. Toda vladal je le nekaj let. Še preden je bila stavba povsem dokončana, so tudi Narathuja ubili. Morilce je poslal oče Narathujeve umorjene žene, ki je bil kralj neke druge burmanske pokrajine. Ker mogočna stavba ob njegovi smrti ni bila dokončana, je torej tudi Narathu v budističnem peklu.

Budistični bog, kot rečeno, ni obstajal. Pokazalo pa se je, da ljudske množice zahtevajo prav to. Filozofija jim ne zadošča. To je spoznal že burmanski kralj Anavrata (1014–1078), ki je v Burmo vpeljal teravadsko različico budizma. Pred tem so domačini oboževali množico bogov in manjših duhov. Anavrata je vedel, da bo Burmance težko odvrnil od čaščenja teh božanstev in je te lokalne bogove – »nate« vključil v burmanski budizem.

Domovanje poganskih božanstev je ugasli ognjenik Mount Popa, dve uri vožnje od Bagana. Na pobočjih ognjenika je »natom« posvečenih nekaj templjev. Najsijajnejši med njimi je Taung Kalat, ki je bil najin cilj.

Vožnja iz Bagana do mesteca pod skalo je trajala dobro uro in med vožnjo sva doživljala in spoznavala podeželsko Burmo – težke vozove z volovsko vprego, hiše iz bambusa, pokrite s palmovimi vejami, pa vedno znova zlato obarvane stupe, ki so se svetile z gozdnih pobočij.

Pogled na Taung Kalat je kakor kak fantastičen pokrajinski prizor iz filmov o »Gospodarju prstanov«. Nad vasjo se navpično dviguje navpični skalni blok s kopico zlatih templjev na vrhu. Najprej sem se hotel zadovoljiti samo s tem pogledom. Nisem se nameraval spopasti s točno 777 stopnicami, ki v pokritem stopnišču, ovijajočim se okrog skalnega pobočja, vodijo do templjev na vrhu. Nekoliko nedžentelmensko sem velikodušno prepustil Majdi priložnost, da se brez mene povzpne na vrh in se v »hladni vojni med spoloma« že vnaprej proglasil za poraženca. Pravzaprav sem se videl sedeti v eni ob mnogih lokalov pod skalo, videl sem se v opoldanski vročini srkati hladno pivo. Saj budizem vendarle ne zahteva kaj drugega kot stremljenje po dosegu nirvane. In uživati tam spodaj bi bila majhna in skromna nirvana. Vendar je nisem dosegel, saj me je Majda pripravila do tega, da sem pristal na to, da bom nirvansko uteho poiskal zgoraj, ob razgledu, ki se je obetal.

Vdal sem se in krenila sva po stopnicah navzgor. Medtem ko sva pustila množico trgovinic ob vznožju skale in se vzpenjala naprej, se je razgled na pokrajino širil in širil. Na skalo se je vzpenjala in se z nje spuščala množica obiskovalcev – v veliki večini so bili to domačini. Srečala pa sva – po vsej Burmi samo tu, na poti na Taung Kalat – slovenski popotniški par. Zanimivo je, kako v množici drugačnih glasov in besed zaslišiš slovenščino. V zmešnjavi tujih zvokov, pa naj gre za angleščino ali burmanščino, v kakofoniji glasov, ki ti malo ali nič ne pomenijo, se naenkrat izluščijo zvočni signali, ki sprožijo alarm v glavi. »To poznam!« ti plane v zavest. Zbudijo se tudi občutki, nekaj prijetnega, domačega.

Nekako tako se je moralo dogajati v nasproti in navzdol prihajajoči dvojici, ki naju je, ko sva se pogovarjala, zaslišala in prva prepoznala. Da smo »ta pravi«, je bilo takoj jasno. Izmenjali smo si nekaj stavkov, nekaj ocen, nekaj izkušenj. Da ne bi postali ovira na tistih strmih stopnicah, smo se morali kmalu posloviti, a usoda je hotela, da smo se v Baganu ponovno srečali. Popotniki v eksotičnih deželah se navadno pogosto srečujemo, ker se gibljemo po istih poteh in obiskujemo mesta, ki so najbolj zanimiva. Tako pride do nekakih zaključenih seznamov, kaj je v kateri deželi treba videti. Obiskati kraje, kjer »ni turistov«, in najti neodkrite turistične bisere, skoraj ni več mogoče. To srečevanje pa ima veliko dobrih strani; na teh najbolj obiskovanih poteh lahko srečaš veliko popotnikov, ljudi s podobnimi pogledi; ljudi, ki so zanimivi in od katerih lahko dobiš dragocene podatke.

Seveda se je potrdilo moje predvidevanje, da je Taung Kalat (pravijo mu tudi Mount Popa) fantastičen od spodaj, medtem ko je sama pokrajina, ko jo gledaš z vrha, manj fantastična. Izjema je vulkanski stožec Mount Popa, ki zakriva precejšen del obzorja. Toda na vrhu sem se strinjal, da se je splačalo povzpeti.

Eden izmed krajev v Burmi, ki so na seznamu obveznih obiskovanih mest, je jezero Inle. To 116 kvadratnih kilometrov veliko jezero (za primerjavo: Bohinjsko jezero ima površino 3,3 km2) je skrito v naročju tropskih hribovij v vzhodnem delu Burme, »skrito« pa je tudi v smislu, da so področja vzhodno od jezera za turiste nedostopna. Takih predelov je v Burmi za približno tretjino države. To so kraji, kjer potekajo boji z domačimi gverilci. Burma je država z mnogimi etničnimi skupinami. Pravi Burmanci, po katerih se država imenuje, naseljujejo osrednja področja in jih je za dve tretjini prebivalstva. Na vzhodu, vzhodno od jezera Inle, živi ljudstvo Šan, ki je sorodno Tajcem; na severu Kačin, na vzhodu Čin, na jugu že ljudstvo Mon, ki se je v velikem delu asimiliralo v Burmance, poleg teh pa še množica manjših »plemen«. Da bi poudarili večetično naravo Burme, je vojaška vlada državo preimenovala v Mjanmar, vendar kaj več kot priznanje, da obstajajo, manjšinska ljudstva niso dobila. Ostal jim je oborožen odpor, zaradi njega pa so deli države za obiskovalce zaprti. Krog vzrokov in posledic je tako zaključen.

Pot proti jezeru Inle je vodila mimo Taung Kalata in naprej proti vzhodu, prečkala je ravnino ob velikih burmanskih rekah. Cesto so na mnogih delih širili in dodatno asfaltirali. Asfaltirana je bila namreč samo osrednja tretjina ceste. Delavci, med katerimi je bilo veliko žensk, so nosili košare s kamenjem in ga zlagali, tlakovali so obe zunanji tretjini cestne površine. Tako lepo zloženo, tlakovano razširitev so potem zalivali z asfaltom. Pokrajina je bila večinoma pokrita z grmovjem, nizkimi drevesi in zaplatami obdelovalne zemlje, brez posebnega reda. Spoznavala sva nasade tikovih dreves, veliko je bilo tudi evkaliptov. Tikovi gozdovi pa so povsem prevladali, ko se je cesta zagrizla v gorovje.

Izstopila sva visoko v hribih, v mestu Kalav, ki nima posebnih znamenitosti, je pa izhodišče za izlete: pot lahko enostavno nadaljuješ proti jezeru Inle z avtobusom, lahko se tja pelješ z vlakom ali greš peš, lahko pa jo mahneš v drugo smer v mestece Pindaja z znamenito votlino s tisočero pozlačenih Budovih kipov.

Prenočišče sva našla v leseni, enonadstropni hiši z veliko leseno verando in mnogimi praznimi sobami, kar je obetalo miren večer in spokojno noč. S tiste verande sva imela – med uživanjem popoldanske kave in kovanjem načrtov za naprej – lep razgled na mesto.

Ker v sobi ni bilo mila, sem stopil k lastnici, drobni Indijki z lepim, zelo temnim obrazom.

»There is no soap in the room,« sem rekel. (V sobi ni mila.)

»We do not have soap,« mi je odvrnila, »we do not use it.« (Ne uporabljamo ga.)

Nekaj trenutkov sem ostal brez besed. Ne uporabljajo mila! Priznanje me je razorožilo. Kaj naj bi rekel? Bi ji moral napraviti predavanje o pomembnosti higiene rok? Pomislil sem, da nama bodo naslednje jutro pripravljali zajtrk. Z umazanimi rokami? Skomignil sem z rameni in se vrnil v sobo. No, midva sva imela milo s seboj. Za vsak slučaj!

Rešena prtljage in skrbi, kako bova prenočevala, sva odšla v mesto, da bi si poiskala kaj za pod zob in se pozanimala, kje in kako bova preživela naslednji dan.

Odločitev ni bila težka, vedela sva, da bova obiskala tisto zanimivo jamo z Budovimi kipi. Našla sva tudi taksista, ki naju je bil pripravljen odpeljati v Pindajo.

Vhod v znamenito jamo Pindaja je sredi gozdnatega pobočja visoko nad istoimenskim jezerom. Najin šofer naju je pustil pred stopnicami, kjer je parkiralo že veliko avtomobilov in je bilo, kot povsod na takih krajih, nekaj kavarnic in veliko trgovin s spominki. Pred vhodom je kip živo pobarvanega lokostrelca v naravni velikosti napenjal lok in meril v velikega pajka, ki se mu je z odprtim žrelom grozeče približeval. Verjetno je bil to prizor iz neke mitološke zgodbe, ki se je morda dogajala prav tam, pred tisto znamenito votlino. (Pošast, ki je živela v votlini in strahovala prebivalce, dokler je junak z lokom ni ubil?)

Jama Pindaja je prava kraška jama s kapniki in mnogimi prostori ter ozkimi prehodi. Povsod stojijo večji in manjši Budovi kipi; pravijo, da jih je preko devet tisoč. Večino so jih darovali posamezniki, ki so svoje ime in domovanje pod kipom tudi zapisali. Kipi izvirajo z vsega sveta, tudi iz Evrope, Avstralije in Amerike.

Zapeljali smo se tudi v mestece pod jamo ob istoimenskem jezeru. Ogledala sva si izdelovalnico posebne vrste papirja, iz katerega, potem ko ga okrasijo s češnjevimi cvetovi, izdelujejo senčnike za luči, sončnike, zvezke ter predmete, ki so spominjali na Kitajsko (izdelki iz lesa), nekje naprej pa so bili po slogu indijski (značilne vitke indijske plesalke z okroglimi prsmi in dolgimi lasmi ter z lutnji podobnim glasbenim instrumentom v rokah).

Naslednjega dne sva se odločila pot nadaljevati z vlakom. Indijka v recepciji, verjetno lastnica tistega malega »hostla«, nama je povedala, da vlak proti Taunggyiju, mestu, ki leži blizu jezera, odpelje dopoldne. Šla sva peš, kajti, tako je zatrdila Indijka, do postaje ni bilo daleč. Izkazalo pa se je, da sva hodila skoraj pol ure in da vlak odpelje tri ure pozneje, kot nama je povedala. Kaj storiti? Čakati na peronu in brati vsak svojo knjigo ali pa se vrniti v mesto?

Na srečo je obstajala še tretja možnost. V »državi Šanov« je pet večjih mest. Ker je vsak dan v katerem od teh mest sejem, pride vsako od petih mest vsakih pet dni enkrat na vrsto. Ko je sejem, pridejo podeželani od blizu in daleč ter ponujajo svoje pridelke. Tisti dan je bil, kot bi bilo naročeno, na vrsti Kalav.

Prtljago sva pustila na postaji in se vrnila v mesto, saj se je obetal zanimiv sprehod skozi množico prodajalcev in kupcev. Različne noše žensk, različne barve rut, ki so si jih zavezale okrog čela, zanimivi, od sonca razorani obrazi hribovskih podeželanov, obilica ponudenega blaga, kupi pridelkov, vse od paradižnika (bilo je v drugi polovici januarja) do graha, krompirja in seveda živih in zaklanih kokoši ter celo malih, na ražnju pečenih kač, vse to naju je dodobra zaposlilo.

Pri fotografiranju se spodobi objekt slikanja vprašati za dovoljenje; če imaš dober teleobjektiv, lahko tudi pogoljufaš, moraš pa biti hiter in spreten. Ženske večinoma niso imele nič proti fotografiranju, nasprotno, zdelo se jim je imenitno, bile pa so tudi take, ki so zahtevale denar. Tako je to z deželami in ljudstvi, ki jih turisti šele odkrivajo: najprej so domačini počaščeni, ker se zanje zanimaš, ker si prišel prav v njihovo deželo, nato se tujcev navadijo in kmalu potem se spomnijo, da bi toliko radovednežev lahko prinašalo dobiček.

Ko sva se vrnila na postajo, je na klopeh na peronu že čakalo nekaj popotnikov. Stopil sem v pisarno in hotel kupiti vozovnici.

»At one o’clock/Ob enih,« mi je pojasnil uradnik v železničarski uniformi.

Verjetno sem ga pogledal nekoliko presenečen, zato je ponovil.

»Ob enih!«

Nekaj pred eno smo se turisti ubogljivo postavili v dolgo vrsto, vsak s svojim potnim listom v roki. Zaskrbelo me je, ali nam bodo vsem pravočasno prodali karte, saj nas je bilo kar veliko. To je očitno skrbelo tudi druge, toda uradniki so bili neomajni. Začelo se je ob enih in niti minute prej!

Ko sem prišel na vrsto, mi je uradnik na vozovnico prepisal podatke iz potnega lista. Ko je bila ura ena in petnajst, procedura prodajanja kart še ni bila končana, toda na srečo tudi vlaka še ni bilo. Prihajal je iz Jangona, od koder je krenil ob 11. uri. Seveda ob enajstih prejšnjega dne. Na tej razdalji je imel samo slabe pol ure zamude in to je bil za tisti vlak pravzaprav odličen dosežek. Pokazalo se je, da smo vsi dobili karte in ko smo izza ovinka zaslišali lokomotivo in njeno sopihanje, smo se, radovedni in polni pričakovanja, postavili vzdolž perona.

Ko je vlak, škripaje s kolesi in obotavljajoče se obstal, je izstopilo precej domačinov, veliko pa jih je ostalo v vagonih. Videti je bilo, da bova ostala brez sedeža, kajti le nekaj jih je bilo še prostih. Prav blizu vhoda v vagon, na katerem je pisalo »Upper class« (prvi razred), je po vsej dolžini ležal menih v tuniki in smrčal. Ko sem se odločil, da njegovo svetost zbudim in ga spravim v sedeči položaj, se je v vagonu prikazal mlad moški v železničarski uniformi in začel delati red. Po njegovi zaslugi smo vsi prišli do svojega sedeža.

Železnico so zgradili Britanci menda leta 1912. Vlak svoje častitljive starosti tudi ni skrival. Prisegel bi, da ga, odkar so ga postavili na tirnice, niso niti prebarvali. Okna se niso dala zapirati, kar v tistih tropskih krajih sicer ni bila pomanjkljivost, le drdranje koles je motilo in oteževalo pogovor. Izvirne barve zunanjosti in notranjosti vagonov ni bilo več mogoče določiti, vse je bilo nekako umazano sivo.

Eden mojih spominov na mladostna gimnazijska leta je bila naloga iz fizikalnega priročnika, ki se je začela takole: Vlak drvi s hitrostjo 37 kilometrov na uro … Da, pisalo je, da vlak »drvi« s hitrostjo 37 kilometrov na uro! Zakaj sem se ob tej priliki spomnil na to nalogo? Zato, ker je naš burmanski vlak »drvel« še počasneje. Za razdaljo okrog 50 kilometrov med Kalavom in Taunggyijem je potreboval dobre tri ure.

Seveda se bo bralec vprašal, zakaj se toliko turistov pelje prav s tem in takim vlakom in zakaj se ne usedejo na moderen avtobus in prispejo na cilj v eni uri. No, odgovor je bržkone v tem, da imamo ljudje radi posebnosti. Kdo pa se dandanes še lahko vozi z vlakom, ki »drvi« s hitrostjo med 20 in 30 kilometri na uro?!

Najina soseda na vlaku sta bila, kot se je pokazalo malo pozneje, iz Izraela. Gospa, krhka šestdesetletnica bledega obraza, ni imela sreče s svojim sosedom, to se pravi z menoj: ko sem vstal, da bi dal nahrbtnik na polico nad oknom, je iz stranskega, odprtega žepa za steklenice odfrčala skoraj polna plastenka vode in Izraelko zadela v glavo. Bilo mi je strašansko nerodno in nisem se nehal opravičevati. Ampak nesrečen dogodek je prispeval k temu, da smo se zapletli v pogovor. Izraelca sta bila intelektualca, ona specialistka za antično steklovino. Ker smo veliko govorili tudi o zgodovini, je kmalu razodela, da deluje na univerzi, kjer predava tudi Yuval Noah Harari, avtor ne še dolgo tega v slovenščino prevedene zgodovinske uspešnice Sapiens Kratka zgodovina človeštva.

Svet je majhen tudi v Burmi.

Cilj tistega dne je bilo mesto Nyaung Shwe ob jezeru Inle. Tudi to mesto in okolico sva si nameravala ogledovati na kolesih, jezero pa seveda v čolnu. Povedali so nama, od kod krenejo čolni na enodnevni izlet po jezeru, toda ko sva se na biciklih pripeljala v pristanišče, ni bilo nikogar več. Sedela sva ob kakšnih trideset metrov širokem kanalu z umazano rjavo vodo, ki mesto povezuje z jezerom, in razmišljala, kaj bi storila. Takrat se je od nekod pojavil mlajši moški in naju ogovoril. Očitno je v nama prepoznal bodoča kandidata za izlet po jezeru, midva pa sva v njem takoj prepoznala voznika čolna, no, sam se je predstavil za takega. Dogovorili smo se za izlet naslednjega dne. Povedal nama je tudi ceno in čas, ko bomo krenili. Potem je zahteval še predujem.

Seveda, hotel je imeti zagotovilo, da bova res šla na izlet z njim. Če bi naju čakal, midva pa ne bi prišla, bi tisti dan ostal praznih rok, brez zaslužka. Po tej plati sem ga povsem razumel. Toda! Denar bi dal popolnemu neznancu. Zgodilo bi se lahko, da ga ne bi nikoli več videla. Ne njega in ne denarja. Kaj storiti? Lahko bi se zanesel na občutek za ljudi in ocenil, ali gre za goljufijo ali ne. Toda ali se lahko zaneseš na svoje občutke? Na potovanjih sem nekajkrat zašel v zelo prefrigane pasti in priznati moram, da se jim nisem vedno uspešno izognil. Intuicija, ki jo uporabljaš pri ocenjevanju ljudi, je neke vrste izkušnja, seštevek vsega znanja in pameti, ki si jo pridobiš z leti, toda uspešni nepridipravi so inteligentni tiči in vedo, kako se obnaša, gleda in govori poštenjak.

Kljub tveganju sem sklenil, da se bom zanesel na intuicijo. Dal sem mu denar in se ob tem čudno počutil: dobil nisem nobenega potrdila, nobenega podpisa. Sploh nisem vedel, s kom sem imel opravka, dobil sem samo ustno zagotovilo, da se vidimo naslednje jutro.

Naslednje jutro sva bila ob osmih na dogovorjenem mestu. Fanta se veda ni bilo. »Počakajva malo,« je rekla Majda, »morda bo pa le prišel.«

Usedla sva se na klop in čakala. Minute čakanja so se vlekle, slab ob-čutek se je večal. Ljudje so prihajali, se pogovarjali, odhajali, velika večina med njimi mladih moških, za naju se nihče ni zmenil. Začel sem razmišljati, kako je fant sploh izgledal. Vraga, saj si ga sploh nisem več predstavljal! Mladi moški na bregu so se mi zdeli vsi enaki, vsi enako »burmanski«. Postajal sem jezen na samega sebe, ker je moja intuicija očitno spet odpovedala! In ko sem si že začel očitati, da sem nasedel, se obnašal naivno in neodgovorno, je najin voznik čolna stal pred nama.

Zlezla sva v dolg ozek čoln in fant je vžgal motor. Pridružili smo se drugim čolnom, ki so nenehno hiteli v obe smeri, tako da je bila rjavo umazana voda v kanalu ves čas valovita in razgibana.

Še pred desetletji je bila voda v tem jezeru baje tako čista, da si jo lahko pil. Tako pravijo, res pa je, da so jo pili verjetno samo domačini, vajeni na tisto »čistočo« vode in navajeni na razne povzročitelje prebavnih težav.

Burmanci vstopajo v vrtoglavi tehnološki in civilizacijski razvoj, vsekakor prehitro, da bi se lahko temu v celoti prilagodili. Zlasti pri higieni mora popotnik v Burmi zatisniti eno oko in se učiti tolerantnosti do »drugačnosti«, hkrati pa biti na preži, da se mu ne pripeti kakšna prebavna »revolucija«. Nama se na srečo ni zgodilo nič takega.

Ko smo hiteli po tistem nekaj kilometrov dolgem kanalu proti jezeru seveda nisem razmišljal o higienskih razmerah in njihovih posledicah. Hitela sva novim zanimivostim naproti; spoznala bova zanimive oblike vsakdanjega življenja, odigravajočega se v obrežnih vaseh; mogoče bova celo doživela kaj posebno zanimivega. Tako sva čutila in tem pričakovanjem so bile namenjene najine misli.

Na nekaj kilometrov dolgem prehodu iz pristanišča v jezero je bilo živahno. Nekateri čolni so se že vračali, veliko jih je z nami drvelo ven. Vozniki so med seboj seveda tekmovali. Včasih nas je kdo prehitel, potem smo spet mi koga dohiteli ali ga celo pustili za nami.

Ko smo se zapeljali v jezero, se je pokrajina silovito razširila – pred nami se je pojavila širna bledo modrikasta jezerska gladina, ki se je spajala z modrino neba. Obrežja so bila nizka, jezero je povsod prehajalo v obširna močvirja, pogosto prekrita s trstičjem ali visoko trstično travo, vse pa se je izgubljalo v sivo modri meglici daljave. Drveli smo po gladini, da je premec kar štrlel v zrak, za nami pa je ostajal oblaček vodnih kapljic. Drugi čolni so se oddaljevali od nas, vsak z belim oblačkom zadaj, vsak kot na reaktivni pogon, in kmalu smo bili vsi nekake premikajoče se točke na sivkasti modri gladini, na kateri so se ogledovali puhasti oblaki. Tudi ribiči, ki smo jih videli, so bili samo črne postavice, ki smo se jim včasih približali, potem pa sva občudovala tiste zanimive akrobate, ki so stali na robu čolna in hkrati vlekli mrežo, dvigovali vrše in obenem veslali z nogo. Da, veslali so z nogo!

V majhnih čolnih mečejo mreže ali spuščajo in dvigajo velike vrše. Kot je to navadno – in ker je bil v vsakem čolnu pogosto samo en ribič – je za delo »vedno premalo rok«. Treba je premikati čoln in se ukvarjati s pripomočki za ribolov. Pomanjkanje rok so ribiči na jezeru Inle spretno in – kolikor mi je znano – samo tam nadomestili z nogo. Medtem ko delajo z mrežo ali vršo, premikajo čoln tako, da veslajo z nogo: zgornji del vesla jim tiči pod pazduho, spodnjega pa držijo s kolenom. Namesto dveh rok sta oprijemališči vesla pazduha in koleno pod njo. V čolnu stojijo na eni nogi, z drugo pa se »upirajo« na vodo. Zaradi nenavadne in enkratne drže telesa in udov ter zaradi prav akrobatskih gibov in drže so ti ljudje nadvse hvaležen objekt za fotografiranje. Brez kakovostnega in močnega teleobjektiva seveda ne gre.

Kadar smo se približali močvirnatemu obrežju, so nama užitek ob prodiranju v ta novi, tako drugačen jezerski svet sicer pokvarili kupi plastike, ki so jo tokovi zanesli do brega, kjer je nasedla v rastlinju ali obtičala v blatu. Razsežnost tega dogajanja je bila zastrašujoča, prav tako zastrašujoče pa je bilo očitno pomanjkanje zavedanja pri domačinih, da je to težava in bi bilo treba kaj storiti. A verjetno bo minilo še kar nekaj časa, preden se bodo Burmanci zavedeli, kaj pomeni varstvo njihovega okolja.

Jezero Inle je jezero ribičev – mostiščarjev. Med vožnjo po jezeru smo se ustavljali v ribiških vaseh, ki bi lahko spominjale na davna mostiščarska naselja na Ljubljanskem barju. V tistih vaseh se je dogajalo marsikaj zanimivega, tudi kaj takega, o čemer prej nisem vedel prav nič. Recimo izdelovanje blaga iz lokvanjevih stebel. Sledila sva celotnemu postopku pridobivanja: vse od tega, ko stebla na mizi razrežejo, zmehčajo in pridobijo iz njih dolga trdna vlakna, ta pa posušijo in jih navijejo na nekak »kolovrat« in potem tkejo blago, ki je seveda primerno drago.

Mostiščarji na jezeru Inle imajo tudi vrtove in tudi ti vrtovi plavajo na vodi. Ti vrtovi dobesedno res plavajo. Za osnovo rabijo plavajoče otočke jezerskega rastlinja, na katerega nasujejo zemljo in gredica je pripravljena. Da pa greda ne bi odplavala proč, jo prepičijo z visokim kolom, ki se zapiči tudi v plitvo dno jezera. Nekatere grede so imele, tako kot v naših urejenih vrtovih, celo lesene ograje. Taka greda je navadno dostopna samo v čolnu, ima pa veliko prednost, da rastlinja na njej ni treba zalivati, saj se korenine namakajo v vodi. Plitvost jezera, v povprečju je globoko poldrugi meter, in nedostopnost obširnih močvirnih predelov, katerih površina je vsaj tolikšna, kot je površina samega jezera, botrujeta prav posebnemu načinu življenja, ki so ga ljudje oblikovali v preteklih stoletjih.

Čisto nekaj drugega je bila kovaška delavnica, kjer so trije mladeniči, drobni kot so pač drobni azijati, vihteli težka kladiva in izdelovali različna poljedelska orodja od nožev do lopat. Ko sem potežkal kladivo, sem ugotovil, da kovač ne bom.

Nekje so nama pokazali, kako izdelujejo cigare. Gledal sem spretne ženske prste zvijajoče tobak in jim komaj sledil. Preden sem preštel do deset, je bila cigara gotova. Nekoč so bile cigare zelo priljubljene pri Burmancih tako moškega kot ženskega spola, na najini poti pa nisva videla nikogar s cigaro v ustih.

Spet drugje so bile tkalnice in prodajalne pisanih šalov in ogrinjal, izdelanih kakor nalašč za darila.

Videli smo, kako izdelujejo dolge lesene čolne, take kot je bil naš. Deblo obtešejo v tram, ki ga je treba po dolgem razrezati, da dobijo deske. Po vsem svetu debla po dolgem razžagajo na žagah. Te so bile nekoč na vodni, sedaj pač na električni ali dizelski pogon. No, v Burmi žagajo debla tudi še na »ročni pogon«. Deblo je položeno dobra dva metra visoko na nekakem odru. Poleg njega stoji zgornji »žagalec«, pod njim pa stoji spodnji delavec. Žago držita navpično in žagata deblo po dolgem. Tako je, prosto po Jeanu Jacquesu Rousseauju, videti geslo »nazaj k naravi«. Tak način dela bi zahodnjakom priporočil za hujšanje. Odkar sem gledal vse te kmetovalce, ribiče, kovače in tesarje, mi je postalo jasno, zakaj v Burmi nisem videl debelih ljudi.

Posebnost tega dela Mjanmara, pa tudi sosednjih delov Tajske, so ženske plemena Kadaung iz ljudstva Karenov. Lepotni ideal Kadaungov je namreč ženska z dolgim vratom. Podaljšani vrat dobijo tako, da že deklicam dajo okrog vratu spiralast obroč iz bakra, pri bogatih družinah pa iz zlata. Po nekaj letih dodajo še en obroč in tako naprej vse do njihove polnoletnosti. Ženske z dolgimi vratovi so danes zanimiva turistična posebnost. To pa ima tudi senčne strani. Ker smo popotniki nad tako posebnostjo navdušeni, ohranjamo take vrste pohabljanja.

Dolgovratke sva srečala v enem od mostiščarskih naselij. Sedele so za preprostimi statvami in tkale. Niso bile videti prav nič nesrečne, niso se čutile prav nič pohabljene. Okusi in navade so pač različni. Različna pa so tudi pojmovanja, kaj je prav in kaj ne; kaj lahko počnemo s svojim telesom oziroma telesom svojega otroka. Tudi Evropejci in še zlasti Evropejke si prebadamo ušesa, nadevamo ogrlice in zapestnice; prebadamo si nosnice in jezik; nosimo visoke pete in steznik; moški si brijejo lase, še preden postanejo plešasti po »naravni poti«, ženske pa si včasih pobarvajo lase v zeleno in modro ali živordeče. Za povrhu se posamezniki obeh spolov tudi tetovirajo in nekateri so videti kot tetovirani ljudožerski Polinezijci, preden so jih odkrili prvi evropski pomorščaki. Tudi Evropejci postajamo nekaki eksotični »domorodci«.

Zadnji dan najinega bivanja v »Njaug Šveju« sva si delček pokrajine okrog jezera ogledala tudi na kolesih, tokrat brez vodiča in brez pravega cilja. Vozila sva se po nizki pokrajini z velikanskimi drevesnimi individualisti; srečevala sva volovske vprege, otovorjene s kupi posekanih sladkornih trsov; ogledala sva si, kako iz njih pridelujejo sladkor; spila sva kavo v »kavarni« mostiščarjev in na koncu sva se – kljub opoldanski vročini in klancu – zapeljala še v nekak burmanski vinski hram med vinogradi, kjer so se januarske trte na pobočjih nad jezerom radovedno nastavljale tropskim sončnim žarkom. Razgled je bil lep, vino pa seveda samo »užitno«. Tropski kraji pač niso pravo mesto za gojenje vinske trte.

Prišel je čas odhoda in zopet je bil to nočni avtobus, s katerim sva se vso noč vozila proti Jangonu. Ker pa še nisva bila namenjena zapustiti Burme, sva izstopila že nekoliko prej, preden bi se po nadaljnjih 80 kilometrih vrnila v burmansko prestolnico. Tokrat je bil najin cilj mesto Bago, nekoč prestolnica te dežele.

Posebnost Bagoja so velikanski Budovi kipi. Največji je ležeči Buda, dolg skoraj 60 metrov, ki je bil sveže pobarvan in si je podpiral glavo kot klasični Rimljani med obedom. Nekje drugje so štirje preko trideset metrov visoki kipi obrnjeni s hrbti drug proti drugemu, vsak v trenutku, ko je dosegel razsvetljenje.

Višek mojega ogledovanja Bagoja je bil samostan Mwei Paya. Turisti in domači taksisti ga poznajo pod imenom »Snake monastery« (Kačji samostan). V hinduizmu in budizmu je žival nekaj več kot samo zaloga mesa. Čudež življenja na tem planetu navsezadnje nismo samo mi, ljudje, čudež so tudi živali. V Indiji sem videl tempelj, kjer so oboževali podgane, nekje drugje opice, v Bagoju pa torej kače. No, šlo je za eno samo, veliko kačo, 120 let staro samico burmanskega pitona.

Srečanje s kačo velikanko v templju je bil nevsakdanji dogodek. Pet metrov dolg piton, ki leži na nekaki polici ob oknu, le z nizko ograjico ločen od obiskovalcev, je bil povsem miren. Še na misel mu ne pride, da bi zlezel kam drugam, recimo med obiskovalce samostana, saj ne dela drugega, kot je in počiva. Zakaj bi se torej sploh premikal? Menihi v samostanu trdijo, da se je v pitona reinkarnirala duša nekega znanega meniha. Reinkarnacija v žival, če pravilno razumem budizem, ni ravno pohvala za tistega meniha. Z zglednim meniškim življenjem bi moral vendar doseči nirvano. Je bila naselitev v kačje telo kazen ali nagrada?

Če prav pomislim, bi to lahko bila tudi nagrada, kajti živeti kot tisti piton ne more biti kazen: kača samo počiva, od časa do časa dobi piščanca, ves vmesni čas pa meditira. In tako že 120 let! Še več: obiskovalci polagajo nanjo bankovce, za stanje v nirvani je celo plačana!

Stara pripovedka pravi, da je kralju v Tatonu, prestolnici ljudstva Mon, puščavnik povedal, da mu je Buda podaril šop svojih las. Rekel mu je, da mu to dragoceno relikvijo podari pod pogojem, če bodo Budovi lasje za večno shranjeni pod skalo, ki bi imela obliko puščavnikove glave. Kralj je sprejel darilo in zaukazal podložnikom, naj iščejo tako skalo. Ljudje so iskali skalo v obliki glave po vsem kraljestvu, vendar zaman. Po dolgem iskanju pa so tako skalo našli na dnu morja. Skalo so dvignili iz morja in jo zanesli na vrh gore. Od takrat stoji skala na granitnem skalnem podstavku na enem od vrhov gorovja Yoma nad mestecem Kinpun. Priti na goro in videti skalo, pod katero počiva šop Budovih las, je želja mnogih vernih Burmancev pa tudi mnogih obiskovalcev te dežele. Seveda sva se tudi midva odločila, da obiščeva ta najbolj nenavaden kraj v Burmi.

Iz Bagoja sva se vozila preko široko naplavljene ravnine, prekrite z živo zelenimi, skoraj smaragdnimi mladimi riževimi polji ter vasmi, kjer so bile vse hiše na koleh. Opazovala sva domačine, kako so vstopali in izstopali v te hiše.

Okrog poldneva sva prispela v Kinpun, mestece ob vznožju gorovja. Avtobus je obstal v središču naselbine pod mogočnimi drevesnimi krošnjami. Najina prva misel je bila, da si priskrbiva prenočišče in potem pohitiva na goro. Pokazali so nama hotel, nekaj sto metrov stran, ki je bil, tako so rekli, v kitajski lasti. Medtem ko sva se pogajala z receptorjem in se borila s posledicami njegovega pomanjkljivega znanja angleščine ter vmes špekulirala, ali bi bilo ugodneje plačati v dolarjih ali burmanski valuti, je pred vhodom v hotel nastal oglušujoč hrup, zmešnjava bobnanja in piskanja ter človeških glasov. Pred vhodom se je od nekod pojavila skupina mladeničev, ki so ob oglušujoči glasbi tekali po dvorišču in po zraku nad svojimi glavami vlačili velikega zelenega papirnatega zmaja. Očitno so izvajali nekak obred, ki je bil, tako sva domnevala, v zvezi s kitajskim novim letom.

Ko je bilo obreda konec, sva izbrala sobo. Nekaj malega sva pojedla iz najinih zalog in pohitela nazaj proti središču vasi, da bi ujela še kak prevoz na goro. Na vrh lahko greš tudi peš, toda tak način obiska skale sva prepustila domačim romarjem. No, videti je bilo, da si je tudi večina burmanskih obiskovalcev izbrala motoriziran prevoz. Ko sva prišla na pravo mesto, je bilo tam že nekaj tovornjakov s klopmi. Potekalo je lepo po vrsti: ko je bil tovornjak poln, je odpeljal in ljudje so se strpali v naslednjega, poln pa je bil tovornjak takrat, ko smo bili na lesenih klopeh stlačeni kot sardine v škatli. Vozovnica je menda vključevala tudi zavarovanje za primer nesreče. To dejstvo nama je bilo v opomin za delček priprave na vožnjo in možnost, da se lahko zgodi tudi kaj hudega. Če bi vozilo z nami vred zgrmelo v prepad, bi od zavarovalnine verjetno nihče ne imel koristi, morda pa bi zadostovala vsaj za dostojen pogreb.

Najprej je šlo navzgor skozi tropski gozd. Dvigovali smo se po strmih klancih in zavojih; motor je nenehno hrumel v visokih obratih. Kako visoko smo in v kaj smo se podali, se je videlo na sosednjih pobočjih, prav tako poraščenih s pragozdom. Včasih smo na kakem ovinku in za nekaj trenutkov ujeli pogled na ravnino spodaj in ugotavljali, kako hitro smo se dvigovali. Nekajkrat me je spreletel pomislek, da sva pravzaprav v državi tretjega sveta, kjer stvari ne delujejo vedno, kot bi bilo treba. Kaj če bi odpovedal motor? Ima tovornjak brezhibne zavore? Toda v moji naravi ni, da bi se dolgo ukvarjal s takimi pomisleki. Bo, kar bo. Užival sem, ko nama je veter hladil razgreto glavo, se veselil vedno sijajnejšega razgleda in razmišljal, kako bo na vrhu.

Nekje na sredi poti je bilo mesto, kjer so nas čakali tovornjaki, ki so se vračali. Ko smo se peljali naprej, smo cesto za nami za nekaj časa prepustili njim. Srečevanje med potjo bi bilo povsem nemogoče. No, vse je potekalo, kot je treba. Na vrhu smo zlezli iz tiste »sardinske konzerve«, stopili na cestni asfalt in se sproščeno razgledali naokrog.

Bili smo med hišami, ki so čepele na vrhu, nekakem grebenu, ki se je vlekel še naprej proti zahodu. Odpravila sva se v tisto smer in ko sva prišla do širokih stopnic, sva se morala sezuti. Bližala sva se svetemu kraju. Od tam dalje sva hodila bosa.

Vrh gore, ki je v obliki grebena nad strmimi, sedaj že golimi pobočji, je naseljen. Ljudje tam gori živijo zaradi svetosti kraja oziroma od nje. Ker v najsvetejši del gore ne sme in ne more nobeno vozilo, je to priložnost za zaslužek mali četici mišičastih nosačev, ki nosijo hrano, pijačo in druge potrebščine vse do tja, kjer je konec grebena, pot pa se konča na široki, z gladkimi kamnitimi kvadri pokriti ploščadi, obdani s templji. Tam so v senci košatega drevesa počivali romarji, verjetno so na goro prišli peš. Množice ljudi so prihajale in odhajale, življenje vrh gore se je odvijalo živahno in v duhu ter slogu pobožnega romarstva.

Potem sva zagledala skalo! Štiri ali pet metrov visoka skala, gladke površine. S strani, od koder sva prihajala, je imela kapljasto obliko. Čepela je na robu strmega pobočja na nekakem – seveda naravnem – skalnem »podstavku«. Videti je bila v stanju »labilne stabilnosti«; zdelo se je, da bi jo že nežen sunek lahko nagnil in pognal v globino.

To je bila Zlata skala, Golden Rock, »Kyaiktiyo« v monskem jeziku. Vsa skalna gmota je prekrita z zlatom in to prevleko nenehno debelijo. Verniki lepijo nanjo zlate lističe. Zlata skala se je bleščala nad vsemi pobočji, visoko na gori, spodaj na ravninah okrog velike reke Thanlyin pa so polja izginjala v popoldanski sopari. Ko je spodaj že mrak, se ta zlati velikan verjetno še vedno sveti na vrhu gore kot zvezda večernica, kot svetilnik vernikom na plodnih ravninah.

Razlago, zakaj tiči skala tam na vrhu, bi zelo rad slišal od kakega geologa. Verjetno je njeno stanje rezultat erozije, ki je prav ta skalni blok pustila na tistem mestu, odnesla pa veliko drugega kamnitega materiala. Res pa je pravi čudež, da skala tam vztraja. Burma je namreč dežela potresov. Potresi so znatno poškodovali marsikatero od burmanskih pagod, Zlata skala pa, ki se zdi, da bi jo že majhen sunek spravil iz ravnotežja, vztraja na tistem mestu že milijone let.

Zlati skali in čudežu njenega obstanka sva posvetila precej časa. Nato sva posedela v senci, saj se je bilo težko ločiti od tistega tako posebnega in nenavadnega kraja. Tudi naju sta prevzeli svetost in nenavadnost tega kraja (razlika med nenavadnostjo in svetostjo je mogoče samo v tem, kako razumemo in dojemamo čudeže našega sveta).

Sledila je vrtoglava vožnja v dolino, ki jo je že zagrinjal mrak. V restavraciji pod veliko krošnjo sredi vasi sva povečerjala in kupila avtobusne vozne karte za naslednji dan.

Lastnik restavracije je zjutraj prišel po naju v hotel. Vožnje do prvega večjega mesta z lokalnim tovornjakom – taksijem – nama ni bilo treba plačati. Sprevodnik, ki je med vožnjo nekako visel zadaj, na odbijaču tovornjaka, naju za vozovnico sploh ni vprašal. Vse je bilo »vračunano v ceno« in vse je potekalo kot po maslu.

Izstopila sva v mestu Hpa An, pri avtobusnem postajališču, kjer je mlada ženska prodajala karte. To seveda samo po sebi še ne bi bilo vredno omembe, če ne bi za njenim hrbtom v viseči mreži spal njen dojenček. Prodajalka vozovnic je imela mrežo privezano na nogo in jo, med tem ko je prodajala karte, premikala sem ter tja in tako visečo mrežo spremenila v zibelko.

Majhen »tovornjaček« – lokalni taksist – naju je od tam zapeljal do brega velike reke Thanlyin, ki se je počasi valila proti morju. Tam je bilo pristanišče, če lahko tako imenujem del blatne obale, kjer je nekaj dolgih čolnov čakalo na potnike. Vkrcala sva se po ozki deski, ki je z brega segala na rob ladjice. Čoln je bil opremljen s plastičnimi, ne preveč zaupanja vrednimi sedeži, na srečo pa je imel tudi streho, saj je sonce sredi dneva silovito pripekalo.

Že kar takoj potem, ko smo krenili s tokom, se nam je razkrila čarobna obrežna pokrajina, kot jo lahko vidiš na kitajskih slikarijah. Iz ravnine, po kateri se vali ta velika blatna reka, štrlijo kot nekakšne nenaravne kulise goli apnenčasti skalni osamelci. Nekje se je taka strma skalna gmota približala reki in takrat sem videl v njenem objemu vhod v votlino, pred njo pa majhno zlato pagodo in seveda Budove kipe. Zdelo se je, da se je tudi na vrhovih oddaljenih skalnih gričev kdaj pa kdaj rumeno zableščalo.

Ljudi na tam delu bregov skoraj ni bilo videti, le občasno sem na bregu zagledal sliko, ki bi lahko sodila tudi v potovanje po kakem pritoku Amazonke: hiša na kolih, pokrita s palmovimi listi; nasad banan v bližini; otroci, pomanjkljivo oblečeni, ki so nam vneto mahali; ob bregu pa nekaj privezanih deblakov in borno pasje ščene, ki je lajalo v našo smer.

Reka je vijugala po širni ravnini, pluli smo mimo otočkov in ob širokih sipinah – bilo je mesece po začetku sušnega obdobja. V času monsunskih deževij bi bila reka še veliko bolj mogočna, hitrejša in tudi nevarnejša.

Srečevali smo podobne čolne, kot je bil naš, ki so pluli proti toku. Zanimivejše so bile velike čokate ladje, zasidrane blizu brega in skoraj do roba pogreznjene v vodo. Preko velikih cevi so črpale blatno vodo iz reke in jo na drugi strani spet spuščale nazaj v reko. Takih ladij je bilo več, ko smo se bližali obali. Nikogar ni bilo v bližini, da bi ga lahko vprašal, kaj počnejo na teh ladjah. Očitno so nekaj izpirali iz peska na dnu reke. Je bilo to zlato?

Pokrajina je po nekaj urah vožnje postajala bolj obljudena, naselja bambusovih koč na bregovih pogostejša. Srečevali smo ribiče, ki so poskušali srečo z mrežami. Reka je postajala še širša, tako da sploh nismo ugotovili, kdaj smo zapluli v morski zaliv. Voda je bila ves čas enako blatna in kot sva ugotovila pozneje, ostaja takšna še velik del jugovzhodnega dela burmanske obale Andamanskega morja. Zaradi velikih blatnih rek ta del burmanske obale ne bo postal prizorišče masovnega turizma, kot je to primer na drugi strani polotoka – na Tajskem.

Ladje, ki smo jih srečevali, so bile že velike, nekatere z zelo dvignjenimi premci, da so kos oceanskim valovom. Večinoma so čakale, zasidrane in po vsem videzu prazne, morda tudi zapuščene.

Po nekaj urah smo pristali na prav tako zanikrnem blatnem obrežju, kakor je bilo tisto, od koder smo krenili. Na drugi strani širokega preliva, ki je bil še reka ali pa že prav tako blatno morje, ki ga je naprej potiskala prihajajoča voda, je bilo videti kopno – otok Bilu.

Bilo je že proti koncu dneva in nebo na tisti zahodni strani neba je postajalo oranžnordeče. Povzpela sva se po poraščenem rečnem bregu navzgor, se zgoraj obrnila in počakala na sončni zahod. Zasidrana tovorna ladja v prelivu je bila kot ogromna črna senca sredi rdečkasto iskrečega se morskega preliva. Za njo, na obali otoka, so se risale drobne črne krošnje velikih dreves. Ko je sončna krogla potonila za nizko otoško obalo, sva pohitela naprej. Po nekaj korakih sva se spet ustavila. Znašla sva se na obalni promenadi mesta. To je bil Mulmei, mesto, ki je bilo zadnji cilj najinega potovanja.

Vtis tistega večera je vzbudil zanimiva pričakovanja. Na visokem reč-nem bregu je najprej drevored, potem cesta in zatem stare fasade že precej ostarelega mesta v kolonialnem angleškem slogu. Tam, prav blizu ob obalni promenadi, sva si kar kmalu našla prenočišče, eno najboljših v najinih »burmanskih dnevih«.

V literaturi je ime tega mesta zapisano na različne načine: poleg imena Mulmein tudi Mawlamyne ali Mawlamyaing. Sorodne zmešnjave pri pisanju imen v latinici je v Burmi še veliko.

Nekoč, med letoma 1827 in 1852, je bil Mulmein glavno mesto britanske »Spodnje Burme«, sedaj pa je zaradi pomembnejših središč in pristanišč pomaknjen na stran in nekoliko pozabljen. Obdaja ga patina kolonialne dekadence; mesto je kot postarana lepotica, ki se niti liči ne več. Fasade ob obrežni promenadi so večinoma zanemarjene, ulice zadaj pa še bolj. Svojo »živo dušo« – ljudi, ki so bili nosilci kolonialne oblasti, oziroma njihove potomce – je mesto dokončno izgubilo leta 1962, ko je burmanski voditelj, general Ne Win, izgnal iz mesta vse Angleže, angloburmance in Indijce (no, prav teh sem sicer nekaj videl na ulicah). Naslednjega dne pa se je na nekem drugem delu promenade zasvetil žarek upanja: delavci so pleskali, popravljali, čistili. Mestne oblasti so se tam vendarle lotile načrta, kako mesto obnoviti v starem sijaju.

Mulmein je Burma v malem, njena kolonialna preteklost, negotova prihodnost. Mesto ob veliki blatni reki, ki je mogoče že blatni morski preliv, mesto z zlatimi pagodami na hribu v ozadju. Za naju je bil izhodišče za izlet na nasproti ležeči otok. Priključila sva se izletniški skupini, ki so jo organizirali v najinem Guest Housu. Na otoku so vasi s tekstilnimi tovarnami – koče, kjer so ropotale statve. V drugi taki »tovarni« pod slamnato streho pa smo izletniki spremljali izdelavo gumic, tistih raznobarvnih gumic, ki jih v gospodinjstvu uporabljamo vsak dan. No, delajo jih tudi v Burmi – na otoku pred Mulmeinom jih izdelujejo v odprtih prostorih v vasi in na dvorišču pod palmami. Izdelujejo jih iz kavčuka, ki ga tudi pridelujejo v Burmi. V tistih drobnih tankih gumicah tiči veliko dela, veliko časa, mi v Evropi pa jih kupujemo za drobiž.

Obiskali smo tempelj sredi majhnega jezerca in za oddih nekak bazen za kopanje z ne ravno kristalno čisto vodo, v katerem sva se od vseh izletnikov Evropejcev drznila kopati samo midva. Nekje so nam na koncu pokazali še videofilm, ki je prikazoval, kako nekje na otoku globoko pod zemljo lomijo črni skrilavec, ga v težkih košarah nosijo na površje in potem iz njega delajo šolske tablice za pisanje. Vsakemu od nas so tablico, na katere so nekoč pisali naši stari starši, tudi podarili.

Tako sva zapuščala otok in v naslednjih dneh Burmo, vsak z dvema človeškima izumoma za pisanje, sporočanje, sporazumevanje: s kamnito šolsko tablico in z drugo »tablico«, ki sva jo prinesla že s seboj in ki »zna« vse to in še veliko več. Dva koraka, dva mejnika v vrtoglavem človeškem razvoju, za katerega nihče ne ve, kam nas bo pripeljal. Čas tudi v Burmi prehiteva samega sebe, ljudje istočasno pišejo na kamnite tablice, gledajo televizijo in videofilme ter telefonirajo s pametnimi telefoni.

Na poti razvoja v neznano prihodnost je Burma sicer nekoliko zaostala. Je »nerazvita« in po naših merilih revna dežela. Otroci v podeželskih šolah pišejo na tablice in živijo v lesenih hišah na koleh, pokritih s slamo, taksiji so večinoma majhni tovornjaki, avtomobilov je malo celo v Jangonu. Toda če kje, potem to velja za Burmo, da nerazvitost in revnost neke dežele nikakor ne pomenita, da so njeni prebivalci tudi nesrečni. Upati je, da bo tako tudi ostalo in bodo Burmanci kljub spremembam, ki jih čakajo, ostali taki, kot so, vedno pripravljeni na nasmeh.





Cape Reinga, spiritualna točka Maorov (foto Sara Vučkovič)



Osamljen Taranaki ali Mount Egmont (foto Sara Vučkovič)



Jesensko obarvani vinogradi v okolici Blenheima (foto Sara Vučkovič)



Zimska idila ob jezeru Tekapo (foto Sara Vučkovič)



Pogled na Auckland z druge obale (foto Sara Vučkovič)





Cape Reinga, spiritualna točka Maorov (foto Sara Vučkovič)

Na steni v spalnici visi ogromna fotografija svetilnika. Pogled nanjo me odpelje nazaj v leto, ki sem ga preživela tam daleč, na Novi Zelandiji. Skoraj štiri leta so že minila, a spomini ostajajo. Živijo in me opominjajo na pot, kjer sem spoznala ljudi, ki so mi pomagali spoznati sebe, prebuditi spečo bojevnico.

Kako sem pravzaprav dobila idejo, da odpotujem tako daleč? Vse se je začelo na enem od zadnjih arheoloških izkopavanj, kjer sem spoznala Grega. Na Novi Zelandiji je živel štiri, pet mesecev, konec leta 2012, ko sem ga spoznala, pa se je nameraval tja vrniti. Njegovo doživeto pripovedovanje je prebudilo popotniški duh v meni. Sem pravi popotniški odvisnež in ni se kaj dosti namučil, že me je spravil v skušnjavo.

Naslednjih nekaj mesecev sem brskala po internetu, gledala dokumentarne filme, brala popotniške bloge … Hitro me je navdušila dežela, o kateri, priznam, nisem vedela skoraj ničesar. Odločitev je padla. Aprila poskusim dobiti vizo. Poletje preživim doma. Septembra spakiram in grem. Takšen je bil načrt. A kaj, ko vsako leto dobi working holiday vizo le sto Slovencev!

Peti april. Ves večer sem sedela pred računalnikom. Strmela v uro. Pol deset. Pot me je zalival po stranskem delu telesa. Deset do desetih. Večkrat sem osvežila stran, kjer naj bi se vsak čas pojavil formular z vprašanji, na katera je treba odgovoriti v najkrajšem času. Pet do desetih. Utapljala sem se v lastnem potu. »In kaj, če je ne dobim?« sem se potihoma spraševala. Globok vdih. Ko sem naslednjič osvežila stran, se je boj začel. Še dobro, da mi je Grega dal svoj stari formular, da sem se že vnaprej pripravila. Podatke sem le prepisovala. Dvajset minut je minilo. Še malo in končam.

Konec. Vse je utihnilo. Še dihati sem pozabila. Usoda je bila v njihovih rokah.

Štiri dni kasneje. Dobila sem elektronsko pošto. Working Holiday Scheme Approval: Sara Vuckovic 11877591. Zakričala sem, kot bi zadela na lotu! Torej, čas je, da speljem načrt do konca. Ker nisem bila ravno prepričana, koliko časa nameravam ostati tam spodaj, sem se odločila za nakup enosmerne karte. Kljub strahu, kako se bom znašla v tujem svetu, sem bila navdušena, da grem. Konec dolgočasnega vsakdana, borbe za službo, »jamranja«.

Še danes se spomnim tistega zgodnjega septembrskega jutra, ko sem ogromen kovček komaj spravila do avta. Mami me je peljala do Arje vasi, kjer me je čakala prijateljica Monika, s katero sva pot nadaljevali do letališča. Vožnja do Arje vasi še nikoli ni bila lepša. Odhajala sem, zdaj gre zares. Z mami sva sedeli v tišini. Obe s cmokom v grlu. Kaj naj ji rečem? Najbrž se je sama spraševala isto. Ko me je objela, sem opazila solze v očeh, skritih za temnimi stekli očal. »Javi se,« mi je še uspela zakričati, preden je zaloputnila z vrati avtomobila.

Monikino gofljanje me je hitro spravilo v dobro voljo. A zavedanje, da zapuščam tudi njo, je postajalo močnejše. Prepotovala sem že kar nekaj dežel, kontinentov, a rodne grude še nisem zapustila za več kot leto dni. Strah v meni se je oglašal. Kaj pa, če mi ne uspe najti dela in prihranki ne bodo dovolj?

Ko sva prispeli, me je pospremila do vrat, kjer sem se še zadnjič obrnila proti Karavankam, ki so se bleščale v pozni popoldanski svetlobi. Čakal me je najdaljši let, kar sem jih kadarkoli doživela.

Najprej Pariz, nato Kuala Lumpur. Čutila sem posledice spremembe časovnega pasu in grozne dehidracije. Spala bi, a nisem uspela umiriti uma. Tisoč in ena misel, vse združene v eno. Kaj me čaka? Dolgi leti, kjer ure in ure presediš stisnjen med letalskimi sedeži, naslonjen na ramo potnika na sosednjem sedežu, z gorečo željo po svežem zraku, so le podaljševali občutek agonije. Hmm, kaj pa če vseeno poskusim malce zatisniti oči?


6. september, Auckland

Bilo je okoli druge ure zjutraj, ko je letalo pristalo na aucklandskem letališču. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se prizemljila, zajela zrak in globoko izdihnila. Sekunda je postala večnost. Tišina, čas se je ustavil. Pripravljena sem bila na nov začetek. Prešinila me je ideja, da sem prav tukaj, kjer se bom naučila sprejemanja vseh nivojev svoje osebnosti, kjer bom postala samozavestnejša in neustrašna.


Nau mai, haere mai ki Aotearoa

Dobrodošel, je bilo zapisano na eni izmed montažnih sten aucklandskega letališča. Smešen jezik tale maorščina, sem si mislila. A še bolj smešna je bila naslednja situacija, ko mi je pri rutinskem pregledu prtljage uslužbenec očistil podplate čevljev in vprašal, če imam morda v kovčku še kak par čevljev s profilom, varianta pohodni čevlji. Am, ne, sem mu začudeno odgovorila. V napol spečem stanju se mi niti sanjalo ni, zakaj ga zanima, kakšno obutev imam s seboj. Pustila sem ga opraviti svoje delo in nadaljevala postopek prijave ter pregleda vseh dokumentov. Z letališča sem se z avtobusom odpeljala do središča mesta, kjer sem predhodno rezervirala posteljo v enem izmed hostlov. Od utrujenosti nisem zmogla slediti vožnji, prisluškovati, kako zveni kivi angleščina, kaj šele razmišljati o vsem novem. Pred mojimi očmi se je prikazovala le ravna površina, na katero bom spustila vse svoje okončine in zaspala.

Okoli desete ure zjutraj so me prebudili zvoki z ulice, polne mimoidočih, cestnih delavcev in vonja nečesa znanega. Šele ko sem pogledala skozi okno, sem opazila, da je stena hostla prislonjena prav na najbolj prometno ulico Aucklanda, na Queen Street. Trgovinice, slaščičarna pa stojnice hitre hrane različnih etničnih skupin. Prometna in trgovska žila mesta. Da sem pretegnila utrujeno telo, sem se odpravila na sprehod raziskovat mestno jedro in njegovo bližnjo okolico. Reliefno razgibano mesto leži na območju 52 vulkanov. Kaj hitro lahko opaziš štrleče stožce ugaslih bruhalnikov lave, z vrha katerih je predaleč do kraterskega dna. Baje, da so zadnji ugasnili pred več kot 600 leti. Le malo je ostalo sledi, ki pričajo o izbruhih lave na območju, kjer se je kasneje razvila metropola. Robovi kraterjev so postali priljubljena izletniška točka tako domačinov kot turistov, zelenice v okolici pa igrišče zajcev in ovc. Si lahko predstavljaš prosto sprehajajoče se živali sredi mesta z dvema milijonoma prebivalcev?

Kako rada sem raziskovala skrite kotičke in spoznavala ljudi, ki so me prijazno ogovarjali. Zanimivi obrazi, različne etnične skupine, koliko naglasov! Mamljivo je bilo potepanje, a veliko dela je bilo pred menoj. Z vizo lahko legalno delaš kjerkoli, a do tega je bilo treba priti.

Najprej sem odprla bančni račun. Nato sem zaprosila za davčno številko. Ne nazadnje, ko sem imela vse potrebne številke, je manjkal samo še življenjepis. Natipkala sem ga po njihovih standardih, ga nekajkrat razmnožila in se odpravila na ulico. Od trgovine do pekarne, od kavarne do restavracije. Osebno do delodajalca.

Aha, in kako naj nekemu uslužbencu razložim, kaj sploh želim? Nič lažjega, tega so vajeni. Vsako leto s to vizo obišče Novo Zelandijo več popotnikov moje vrste. Že ob samem vstopu v banko me je sprejela prijazna gospodična, me odpeljala v separe, kjer sva uredili vse potrebno za bančni račun. Ustrežljivi uradniki, vedno pripravljeni pomagati. Bi si kdo mislil, da bodo do tujcev nestrpni, a vse prej kot to. Marsikdo razume, da si v svetu, kjer morda postopki niso enaki domačim in je težko, če ne obvladaš strokovne angleščine. Strpni so in potrpežljivi. In da ne govorim, kako hitro vse poteka. V nekaj dneh sem imela urejene vse dokumente za delo.

Začela sem navezovati stike z drugimi »sotrpini«, popotniki z različnih koncev sveta. Mislila sem, da mi bo tako lažje začeti. A zlata vredne nasvete sem dobila od domačinov. Nič ni čudnega, če na cesti ustaviš mimoidočega in ga vprašaš za nasvet, kako priti do dela. A težave so se pojavile drugje. V Auckland sem prišla na pomlad, ko na Novo Zelandijo pripotuje največ popotnikov, bodisi iz Azije bodisi iz Avstralije. Zaradi prevelikega povpraševanja po delu je bila konkurenca toliko večja. Bilo je težje, kot sem si predstavljala. Doma sem brala na forumih in blogih, da je iskanje dela najlažji del takega potovanja. Pisali so, kot da je Nova Zelandija dežela, kjer se cedita mleko in med. Ja, najbrž, in kjer te na letališču pričakajo z odprtimi rokami: »Le nate smo čakali!«

No, ni bilo ravno tako. Ali pa sem morda imela zelo veliko nesrečo z izbiro mesta. Sledilo je veliko razočaranje, iluzije o izjemnih in velikodušnih Kivijih so se razblinile. Priznam, takrat sem prvič obžalovala, da sem zapustila dom. Mar bi šla še na eno potovanje, kot sem bila vajena to početi doslej.

Na srečo sta bila Grega in Rok, ki je pripotoval v Auckland istočasno kot jaz, veliko bolj optimistična. Dogovorili smo se, da se srečamo nekje na podeželju, kjer bomo delo lažje našli. Z Rokom sva se odpravila proti vzhodni obali, kamor je z južnega otoka pripotoval Grega. Odločili smo se, da poiščemo kmetijo, kjer ti v zameno za pomoč nudijo streho nad glavo in par obrokov na dan (t. i. WWOOF).

Slabih 10 kilometrov stran od mesteca Hastings živi par srednjih let, gospod in gospa Monk, ki se preživljata z vzgajanjem špargljev. Potrebovala sta pomoč, sezona pobiranja in spravljanja je bila pred vrati. Gospod Monk je izredno podjeten možakar, ki je sklenil sodelovanje z največjimi supermarketi v okolici in jih začel zalagati s šparglji. Pomoči je bil izredno vesel. Dopoldneve smo preživljali na velikih obdelovalnih površinah, dela je bilo ogromno. Opazila sem, da so veleposestniki navajeni, da na začetku vsake sezone poiščejo sezonsko delovno silo, a ne le popotnikov, pač pa tudi delavce z bližnjih otokov. Tonga, Samoa, Fidji. Ogromnim postavam je bilo težko konkurirati, saj so dela navajene. Prvi stik z otočani, ki niso bili potomci Angležev ali Ircev. Temna polt, močna konstitucija, svetle in prodorne oči, v katerih sem opazila iskrenost in veselje. Marsikoga sem želela objeti, a nisem znala pristopiti.

Pomlad je prinesla s seboj tudi nekaj dežja, zato smo dneve, ko ni bilo dela zunaj, preživeli v hiši, od kaminu. Želela sta spoznati naše navade, a prav tako sem bila tudi sama željna istega. Prvič sem opazila, da imam kar nekaj težav z dialekti. A z vsakim dnem ju je bilo lažje razumeti. Pa njihove navade. Glavni obrok večine Novozelandcev predstavlja topla večerja, kar bi doma imeli za kosilo. Veliko jih je v službi do pete ali šeste popoldne, v službo si odnesejo lunch box, zvečer pa se družina zbere in skupaj pripravi obrok. Tako smo počeli tudi mi. A najbolj zanimivo je bilo v nedeljo, ko smo za kosilo namesto sendvičev dobili pravo pojedino. Navadno predstavlja nedeljsko kosilo sunday roast, pečen krompir z zelenjavo in meso, ki je ostalo od prejšnjega dne. Veliko jim pomeni druženje in nedeljo navadno izkoristijo za družinska srečanja, dostikrat pa naredijo žar na verandi ali pa kar v parku. Pomembno je le to, da so skupaj. In prijetno sem se počutila ob misli, da vseeno nisem sama, da sem del neke družine.

Hastings smo navadno obiskali le, kadar smo peljali gajbice polne špargljev v supermarket na odkup. Ravno zato smo se neko popoldne odločili, da gremo sami raziskat še predele mesta, ki so našim očem ostali skriti. Štopali smo do centra mesta, ki ni kaj dosti večje od Velenja, je pa največje v širši okolici. Razdalje med urbanimi središči so ogromne; avtobusna vožnja iz centra Aucklanda do avtobusne postaje v Hastingsu je trajala kar osem ur (ok. 450 km)! Hastings, naselje z enoetažnimi stavbami in družinskimi hišicami kolonialnega stila. Bolj fascinantna pa je okolica, prepredena z mnogimi kolesarskimi potmi, vinogradi in sadovnjaki. Presenetilo me je dejstvo, da velik odstotek prebivalstva predstavljajo mladostniki, večina med njimi pa so že starši. In to večina Maorcev. Baje, da so leni in si raje umislijo družino ter živijo s socialno podporo. Hmm? Kako le? Začudenje na mojem obrazu je kmalu izginilo, ko sem slišala, da znaša tedenska socialna pomoč mladoletnim mamicam skoraj toliko kot povprečna tedenska plača – 400 dolarjev. Vseeno, leni ali ne, to so bile sodbe belcev.

Kljub izredno prijetnima gostiteljema sem kmalu začutila željo po odhodu. Pripravljena sem bila nadaljevati, pa čeprav sama, a sta se fanta odločila, da gresta z mano.

Ko se je jutro že skoraj prevesilo v dan, nas je gospod Monk odložil na avtobusni postaji in nam pomahal v slovo. Odpravili smo se proti Wellingtonu, glavnemu mestu, tja daleč na južno obrobje severnega otoka. Neskončne pokrajine, brez odtisa človekove noge, »zahodnemu« umu skorajda nerazumljiv pojav praznine. A hkrati je bilo mogoče začutiti prisotnost, prisotnost narave. Nad nami je svetila polna luna, ki nas je spremljala vse do Wellingtona. Mesto ob morju me je navdalo z notranjo srečo. Morda sem si želela le premika?

V naslednjih dneh sem spoznala, zakaj. To je bila oaza umetniškega ustvarjanja. Ulični ustvarjalci, jazz klubi, male pivnice. Windy Welly. Prijetno mestece, kjer nisem imela občutka, da sem tujec. Hitro bi se lahko asimilirala, sem razmišljala.

Ko sem se nekega deževnega popoldneva sprehajala po ozkih uličicah, me je pot zanesla na bližnji grič, s katerega se je v daljavi risal rob južnega otoka. Hmm, le zakaj čutim nemir v sebi? Zakaj si želim naprej, dalje? Saj smo šele prišli. Ko sem bila namenjena nazaj v mestni vrvež, nisem niti opazila, kod hodim. Skoraj me je povozil avtobus mestnega prometa z veliko reklamo na zadnjem delu. Pisalo je nekaj v smislu Univerza v Aucklandu, tvoj naslednji postanek. Ha, zanimivo. Da bi se vrnila tja? In že naslednji dan sem dobila elektronsko pošto na razgovor za delo. V Aucklandu namreč.

»Hja, fanta, dobro je slediti sebi in svojim željam, svoji intuiciji. Odločila sem se, da grem nazaj. Brez zamer, vse dobro vama želim. Ko bo čas spet pravi, se bomo zopet srečali.«

Razočarana ali ne, to v tem trenutku ni bila stvar mojega razmišljanja, pač pa dejstvo, da se vračam tja, kjer se je moja pot začela. Spakirala sem svoj prevelik kovček in se odpravila nazaj, naprej, na pot, ki ni bila začrtana na mojem zemljevidu.


21. september, Auckland

Še danes, ko pripovedujem o velikih selitvah preko celotnega otoka, marsikdo tega sploh ne dojame. Da pripotuješ iz Wellingtona do Aucklanda, lahko traja tudi pol dneva. Še sama včasih ne dojamem, česa sem bila sposobna. Težko je dojeti, da zapustiš domači kraj in se odpelješ kar tako, recimo do Soluna, iskat delo. Odpotovati nekam, kjer ne poznaš nikogar, jezik ti je neznan, neznane so ti navade. Težko je zapustiti cono udobja. In večkrat sem se spomnila na dom, Velenje.

September se je bližal h koncu, ko sem zopet stopila pred ogromno stavbo na koncu ulice Queen Street. Tam je glavna postaja vseh trajektov, ki povezujejo obe obali Aucklanda. Manjša vodna prevozna sredstva omogočajo hitrejši prevoz preko zaliva, saj je most v urah, ko se ljudje odpravljajo na delo in vračajo domov, prepoln pločevine. Sprva nisem niti razmišljala o tem, da ostanem v tej betonski džungli, a na Novi Zelandiji se načrti, če jih seveda imaš, spreminjajo hitreje kot vremenska napoved. Na marsikatero odločitev pa vpliva tudi človeški faktor. No, pa sem se odločila, da se prepustim.

Razgovor sem imela pri prodajalcu falaflov, otroku jordanskih priseljencev. Iskala sem stojnico, ko sem zaslišala znani jezik, srbohrvaščino.

»Odakle ste vas dvojica?« sem vprašala.

Četvero oči se je zaiskrilo! Hrvat in Makedonec. Povabila sta me na kavo. Med klepetom sta mi izdala majhne skrivnosti navezovanja stikov in iskanja dela po »vezah«. Kaj pa drugega! Napotila sta me do Dalmatie, dalmatinske restavracije na drugi strani Aucklanda. Naročila sta mi, naj poiščem Dašo z Bleda. Smešno, še pred prvim razgovorom sem imela v rokavu novega asa.

Neurje je divjalo po mestu, voda se je nabirala ob cestnih robnikih, jaz pa v japonkah na poti do Daše. Avtobus je ustavil skoraj pred vrati restavracije. Nasmejanega natakarja za pultom sem povpraševala o Daši, ki je bila že na poti na delo.

Močno deževje je razburilo morje, bilo je, kot bi bil sodni dan. Mraz je pregnal topel čaj, ki mi ga je ponudil mladenič. »Ta je na račun hiše,« se je nasmehnil. Prisrčen tajski fante, sem si mislila. Kaj ko bi bili doma vsi tako odprti!

Ni minilo dolgo, ko sem jo le dočakala. Dašo. »Ojla,« sem jo pozdravila.

Ona pa v jok. Presrečna je bila, ko je zaslišala slovenski glas. Njeno leto se je počasi že iztekalo, a se je trudila s podaljševanjem vize. Dobiti delovno vizo, vsaj v Aucklandu, je precej težko. No, kakorkoli, še isti večer me je povabila k sebi.

V stanovanju nad mestom je živela skupaj s Simonom in povabila sta me, naj se preselim k njima. Pa čeprav za kratek čas.

Pomagala sta mi premagati marsikatero krizo in me prenašala v izbruhih obupa, ko sem se vračala z razgovorov. Brez dela. A čeprav nisem dobila dela ne kot prodajalka falaflov in ne kot natakarica pri Stipetu v Dalmaciji, nisem odnehala. Verjela sem vase in svoje sposobnosti. In trud je obrodil sadove.

V stavbi ob pristanišču trajektov sem odkrila manjšo kavarno, kjer so izdelovali celo domač hišni sladoled. Novozelandci delujejo po principu, če želiš delo, pridi in se pogovori. Na elektronske pošte redko odgovarjajo. Pa saj jih razumem, če pa jih čaka mnogo dela željnih turistov kar pred vrati. Prišla sem pripravljena. Z življenjepisom in ostalimi dokumenti. Paul in Jan, lastnika lokala. Sprejela sta me v provizorični pisarni nad kavarno, do katere so vodile polkrožne stopnice. Nasmejani par kot iz 80-ih let me je že pričakoval. Če se prav spomnim, mi nista postavljala najbolj tipičnih vprašanj. Pogovarjali smo se o podobnosti in razlikah med Slovenijo in Rusijo. Kot sem kasneje zvedela, je njun sin poročen z Rusinjo. Ko sem dobila besedo, sem jima takoj na začetku jasno dala vedeti, da nimam izkušenj z gostinstvom. Nikoli prej nisem delala za točilnim pultom, tudi stregla nisem. Po izobrazbi sem arheologinja. Najbolj pa sta se nasmejala, ko sem v smehu izjavila, da sem bolj suverena z lopato v roki kot skodelico kave na pladnju. Paul je rekel, da česa bolj bizarnega še ni slišal in če za kaj drugega ne bom dobra, bom pa znala vsaj ljudi spravljati v smeh.

No, ja, začela sem res za blagajno, kjer sem sprejemala naročila. V kavarnah in barih je nekako v navadi, da gost preda naročilo kar za pultom, kjer dobi oznako s številko naročila, da ga lahko osebje poišče. Vse mi je bilo novo. Teren, ki ga še nisem nikoli prekopala. A vse to mi je bilo v izziv. Še večji izziv pa je bila psihologija strank. Najbolj sem se veselila dela za blagajno, kjer sem vsako minuto čakanja izkoristila za kratek pogovor. Najboljši način prenašanja informacij in navezovanja stikov. Predvsem pa učenje potrpežljivosti in sprejemanja. Vsakodnevni izzivi. Kot recimo, kako naj se brzdam in ne strmim v lepo urejenega poslovneža s potetoviranim obrazom, ki je prišel vsak dan po »kavo za s seboj«.

Počasi se mi je začelo dozdevati, da se življenje postavlja na svoje tire. Dobila sem občutek stabilnosti. Težko je bilo začeti, a splačalo se je. Ni minil dan, da bi se počutila osamljeno, zdolgočaseno. Prav dobro se spomnim prostega dne, ko je sijalo močno, že skoraj poletno sonce, ko sem odšla proti obali. Ocean se je razlival tik pred nogami, morski zrak mi je polnil pljuča. Nasmeh na obraz mi je narisal napis nad vrati lokala, Lavazza. Usedla sem se pod drevo na verandi, na mizo položila zvezek in začela zapisovati misli, ki jih nisem beležila le takrat, ko sem bila na smrt prestrašena ali obupana …

Odločena, da se malo osamim, poiščem prijeten prostor, sedem v senco. Spominjam se dne, ko sem prišla nazaj v mesto. Anne, ki sem jo spoznala, še preden sem odšla na vzhodno obalo, se me je razveselila. Nanjo sem se navezala kot na mlajšo sestro. Skupaj sva odkrivali mesto in njegovo okolico, celo službo mi je pomagala iskati. Ko sem začela z delom v Valentino’s Gelato na koncu Queen Streeta, me je večkrat obiskala. A tudi odšla je kmalu; mislim, da potuje na jug. Takrat sem začutila, da vsako osebo srečamo vsaj dvakrat v življenju. Tudi njo bom. A to je življenje popotnikov. Eni pridejo, drugi gredo. Ob vsakem trenutku, ko je nekdo odšel, je bolelo, občutila sem neko praznino. A prišel je čas, ko sem spoznala novo osebo, ki mi je kasneje prav tako prirasla k srcu.

Počutila sem se svobodno. Počnem prav to, kar sem si želela. Spominjam se večera, ko smo se z domačimi pogovarjali preko Skypa. Omenila sem, da bi ostala tam, če bi lahko dobila delovno vizo. Grega je imel prav, življenje na Novi Zelandiji mi je res pisano na kožo! Z lahkoto bi se integrirala v to družbo. Ljudje so tako odprti, dostopni, nezapleteni. Hitro te sprejmejo v svoj krog. Ni se ti treba dosti namučiti, da bi dobil družbo; v tako velikem mestu ljudi res ni težko spoznati. Odlično sem se počutila tam, kjer nisem imela občutka, da sem tujec, ampak enaka med enakimi.


2. december, Auckland, še vedno ...

December brez snega, stopinje pa so samo naraščale. Daša in Simon sta odpotovala, zato sem se preselila nazaj v hostel, ki mi je bil domač. Ko sem že mislila, da sem izgubila edino slovensko družbo, sem spoznala novo. Baje naj bi društvo Slovencev v Aucklandu štelo kar 100 ljudi. In čeprav mi gre navadno pošteno na živce, ko na dopustu naletim na tiste prave »slovenceljne«, mi je tu naša mentaliteta kar ugajala. Nejc in Katarina živita v Aucklandu že več let, zato sta bila odličen vir informacij.

Dnevi so bili dolgi, ljudje so se zbirali na prostem. Music in the park, movies in the park. Manjši festivali kubanske glasbe in koncerti lokalnih skupin. Zanimivi so bili večerni obiski stojnic z različno ponudbo hrane, vse od Bližnjega vzhoda do tradicionalnih jedi otočja med Avstralijo in Novo Zelandijo. In še vedno smo sredi oceana, ko daleč okoli ni nikogar.

Čeprav sem srčno rada opravljala svoje delo, sem bila vesela vsakega prostega vikenda. To so bili trenutki, ko sem se razvajala. Ustvarila sem ritual. Poležala sem v jutro, jutranji tuš pa me je osvežil in pripravil na dan. Zajtrkovala sem zunaj, kot Kiviji. Granola z vanilijinim jogurtom, rabarbarinim kompotom in čajem z mlekom in masalo. Sliši se ne kaj preveč novozelandsko, mar ne? Fuzija različnih etnij, ki so našle skupen jezik nekje daleč stran od preostalega sveta. Okrepčana sem lahko zavila na tržnico. Večkrat tja pripeljejo tudi sadje in zelenjavo z otočij, kot so Samoa, Tonga, Cookovi otoki. Kokos, avokado, sveže ribe, mladi sir. In tisto jutro me je presenetil prodajalec, pri katerem sem po navadi kupovala zelenjavo. Ker sem bila to jutro bila njegova prva stranka, mi je podaril cvet.

Nova Zelandija zame ni le pot, ki sem jo prepotovala. Kar me je spremenilo, so bili ljudje. Njihovi pogledi na svet, odprta srca. Spomnim se petletne deklice, ki je pristopila s kosom papirja, na katerega je zapisala »you are best friend«. Si lahko misliš, da voznik avtobusa pozdravi prav vsakogar, ki vstopi? Še bolj zanimivo pa je, da se potniki pri izstopu vozniku zahvalijo za vožnjo. Česa takega nisem pričakovala v metropoli, kot je Auckland. Hiter način življenja ni bil nič kaj drugačen kot drugod po velemestih, ki sem jih že obiskala. Večkrat me je kdo vprašal, kako sploh lahko zdržim v tej zmedi, v kaosu. Zame je bilo to nekaj novega. Znova in znova sem bila presenečena nad reakcijami lokalcev. Nekega jutra sem naletela na smetarja, ki je čistil uličico predmestja. Vzel si je nekaj minut časa, da je spregovoril z mano. To me je osrečilo. To, da se tudi v mestu ljudje še pogovarjajo, so si pripravljeni pomagati in deliti svoje veselje z drugimi. Spoznala sem, da vse, kar potrebujem, ni lastnina, pač pa občutek pripadnosti. Tam sem ga dobila. In ugotovila sem, da sem dom sama, da dom nosim s seboj.

Aucklanda nisem sprejemala kot džunglo asfalta in betona, pač pa kot luštno majhno mestece, simpatično na svoj način. Odkrila sem najbolj skrite kotičke, poiskala njegovo dušo. In k temu so pripomogli ljudje – popotniki in domačini. Obiskovala sem joga center, večkrat zavila v restavracijo z zdravo hrano, kjer sem zbirala ideje za recepte. Oboževala sem parke, ki razbijajo arhitekturne konstrukte. Pa sprehajalne poti, ki vodijo skozi mesto in povezujejo eno stran oceana z drugo. Polna sem bila življenja, čutila sem, da živim. Kadar sem se odpravila raziskovat okolico, sem s seboj vzela majhen, z nitjo zvezan notes, v katerega sem skrbno zapisovala misli, ideje, elektronske pošte in lepila reklamne lističe s stebrov ulične razsvetljave in straniščnih vrat. Prisotna sem bila v vsakem trenutku.


3. januar, Auckland

Božič sem praznovala v službi. Z zvitim gležnjem, ki sem si ga poškodovala pri surfanju, sem z največjim veseljem postregla prav vsakega gosta. Pa nikar ne mislite, da jih ni bilo veliko! Družine so prihajale in zapuščale kavarno, kot da bi delili hrano zastonj! Tako prosti čas kot praznike imajo navado preživljati skupaj, in prav uživala sem ob pogledu na polne mize in zadovoljne obraze. December je bil poln radosti. Tudi novo leto je minilo v prazničnem duhu, pa čeprav ni bilo snega. Namesto bunde sem oblekla kopalke in zaplavala v ocean. Pa Božiček v kopalkah! Res je bilo zabavno te praznike preživeti med poletjem. Čakala sem na pošto, ki so mi je poslali domači. A je ni bilo od nikoder. Hm, morda se je pa izgubila nekje med potjo, sem si mislila in pozabila nanjo. Prihajali so dnevi …

... ko sem imela občutek, da me življenje preizkuša. Mnogo bolj intenzivno kot kadarkoli prej. Sem sem pripotovala z namenom, da spoznam sebe, nato tudi druge. Nosim nešteto občutkov, ki jih ne znam razložiti. Kot da bi se bala. A kljub temu se počutim veliko bolj samozavestno kot kadarkoli doslej. Hvaležna sem za vsak trenutek, ker sem tu, kjer sem si želela biti, in ker me ljudje sprejemajo takšno, kot sem.

Želela sem si pravo družbo. Odnos, ki ne bo le površinski. In našla sem jo. To je bila Lea. Moja sestrica. Že od vsega začetka sva delali skupaj, a čez poletje je postalo najino prijateljstvo vse močnejše in globlje. Da imava veliko skupnega, sva dojeli zelo hitro. Ko sva prvič govorili, sem jo vprašala, kje je možno kupiti kruh, ki ni pakiran v plastiko in ne vsebuje toliko sladkorja kot te bele ameriške toast štruce iz supermarketa. Nasmehnila se je, saj je kruh pekla sama, doma, zato se je ponudila, da tudi meni speče kdaj kak hlebec. Ravno v tistem času je ostala brez sostanovalca, zato me je povabila živeti k sebi. Prvič po dolgem času sem imela sobo samo zase. Pa ogromno posteljo mi je odstopila. Kakšno udobje! Stanovanje sva imeli le zase. Uživala sem v njeni družbi. Sorodni duši. Kaj vse sva počeli skupaj in koliko sem se naučila. Skupaj sva začeli raziskovati mestno življenje. Študentka arhitekture je bila več kot odličen vodnik po okolici. A vsega lepega je enkrat konec. Bližal se je marec in zaključevala sem delo v kavarni. Prišel je čas, ko sem zapuščala »cono udobja«. Odločila sem se, da odpotujem.


7. marec, Paihia

Marca se narava doma počasi prebuja. Razveseljuje me z rojstvom, ki ga vidim kot nov cikel, nov začetek. V meni prebuja najnežnejše občutke in ljubezen. In prav tako je bilo tudi na drugi strani poloble, le z majceno razliko – počasi se je bližala jesen. Kovček sem zamenjala za velik nahrbtnik, zapustila Auckland in začela svojo odisejado, dvoinpolmesečno potovanje po severnem in južnem otoku. Podala sem se na pot, kjer sem od blizu spoznala maorsko kulturo, še več sebi podobnih, sorodnih duš, dobila inspiracijo za načrte svoje prihodnosti, predvsem pa spregledala, kaj pomeni podpora okolice, ki te razume in iskreno ljubi.

Paihia, majceno letovišče na vzhodni obali, moja prva postojanka. Pozdravila me je s svojo skromnostjo in preprostostjo. Prvič po dolgem času sem začutila, da sem tu vendarle le popotnik. Zanimivo je bilo opazovati, kako te ljudje vidijo in sprejemajo kot turista. Nisem bila več nasmejana Slovenka za pultom, ki je sprejemala naročila drugih turistov, pripravljala kavo in svetovala pri izbiri okusa sladoleda. Zdaj sem bila sama turist. Odločila sem se raziskati skrajne robove severnega otoka in medtem sem se večkrat vprašala, kaj sploh počnem tu, tako daleč stran od družine in prijateljev. Pa sem se kmalu spomnila, zakaj sem Slovenijo sploh zapustila. Naveličala sem se pritoževanja. Tukaj so bile navade malce drugačne od naših. Ljudje se nasploh manj pritožujejo in obremenjujejo; čutiti je vedrost in radost nad življenjem. Pestrost kulture, jezikov in ras ustvarja okolje bolj odprto. Tu znajo živeti, sem si mislila. Delo sicer jemljejo zelo resno, a tudi uživati znajo. Parki in zelenice ob obali so ob koncu tedna prepredeni z obrazi, ki ti sporočajo: »Daj, ustavi se in zadihaj, nič te ne omejuje, omejitve si postavljaš sam!« Kar sem opazila, je bila neverjetna povezava ljudi z naravo, svojimi predniki in prostorom.

Naslednje jutro sem se odločila, da skočim na avtobus in se odpeljem na skrajni rob severnega otoka. Mimo nas je bežala prečudovita pokrajina, prekrita s subtropskim rastjem, ki me ni navdušila tako, kot me je šofer avtobusa. Chris, možakar srednjih let, maorskih potez in prijetnega glasu. Bil je naš voznik in vodnik. Pripeljal nas je vse do rta Cape Reinga, kjer se Tasmansko morje zlije v Pacifik. Ob pogledu na zelenomodro vodo, ki se je prelivala kot barva na slikarskem platnu, je z največjim spoštovanjem zapel svojim prednikom. Skupina turistov je obnemela. V očeh so se zbirale solze. Nismo razumeli niti besedice, a slišati je bilo kot havajsko petje. Takrat sem se spomnila na svojo družino, po kateri se mi je večkrat stožilo. Začutila sem klic, klic po vrnitvi k svojim koreninam. O tem sem razmišljala še naslednji dan, ko sem se sprehajala po travniku, kjer so se Angleži prvič izkrcali, ko so dosegli obale nove zemlje. Kot bi me objel duh preteklosti. Vsak čoln, hiša, spomenik, leseni ostanki, ki so še danes priča naše preteklosti.

Želela sem si srečanja z Maori. Pogleda v njihove oči. In ko sem čakala na avtobusni postaji, me je nekdo od zadaj zgrabil za ramena. Bil je Chris, naš šofer. Še danes slišim njegove besede, ki mi jih je zaupal: »Čisto dušo imaš, otrok, pazi jo in hrani.« Poslovila sva se z dotikom čela in nosu, skupaj vdihnila in izdihnila. Pozdravil me je po maorsko. Kot je prišel, tako je tudi odšel. Z globokim dihom sem ozavestila sporočilo, sedla na avtobus in se odpeljala naprej. Obraz so mi zalile solze.

Potovala sem mimo velikih nasadov avokada in oljk, ki so jih Dalmatinci po vojni prinesli na Novo Zelandijo, v valu selitev in upu na boljše življenje. Zanimivo je bilo videti to zlitje mojih korenin in maorske prisotnosti. Večji del populacije severa predstavljajo maorske družine. Še vedno živijo zelo tradicionalno, del skupnosti je povezan tudi v tolpe, kjer nasilja ni za izključiti. Spomnim se Leinega pripovedovanja o starejši gospe, ki je sedela na svoji verandi in vodila neko manjšo skupnost. Bila je kot poglavar. Nič ji ni ušlo. Tudi ne mlado dekle, ki je na poti v šolo in nazaj vsak dan hodilo mimo. Lea pravi, da ji je njen pogled nagnal strah v kosti. Jo kar vidim!

Kmalu sem zagledala konec obale, imenovane »90 Mile Beach«. Tam leži majhno zaspano mestece, Ahipara, raj za surferje. Mirno okolje, kraj kontemplacije, meditacije in samorefleksije. Hlad v zraku in jesensko vzdušje nista pregnala najbolj vztrajnih lovcev na valove, ki sem jih opazila že od daleč. Tam sem ostala nekaj dni. Potrebovala sem počitek. V manjšem družinskem prenočišču sem spoznala skupino Švicarjev, ki so me skušali prepričati, naj ostanem. A kljub trmastemu prepričevanju sem vedela, da moram dalje, nisem se hotela predolgo ustavljati.

Jutranje meglice so se dvigale, ko sem zapuščala to ljubko obmorsko vasico. Misli so mi uhajale k večernim pogovorom z brati in sestrami popotniki. Vsi enaki, sami in z vso lastnino, skrito v nahrbtniku. Da bi kaj dosegli, nam dostikrat ni treba ravno z glavo skozi zid. Včasih je prav, da prisluhneš nasvetu znanca ali mimoidočega na ulici, ki ti lahko pokaže, da vedno obstaja tudi druga stran. Franziska, mlada popotnica iz Švice, mi je svetovala: »Potuj sama. A razlikuj med samoto in osamljenostjo. Nauči se imeti rada najprej sebe, uživaj v svoji družbi. Le tako boš znala ljubiti druge in svojo srečo deliti z njimi.«

V Whangareiju, ki je bila moja naslednja postojanka, sva se poslovili. Med čakanjem na Anito, Leino mamo, sem razmišljala o njenih besedah. Spominjala pa sem se tudi dni pred odhodom, ko sem se leže na domači postelji spraševala, kdaj bom imela priložnost nekam odpotovati. In zdaj sem tu, kjer sem si želela biti.

Anita mi je prišla naproti kakor mati, ki sem jo v tistem trenutku najbolj potrebovala. Potrebovala sem objem, materinsko ljubezen. S svojo iskrenostjo, milo naravo in velikim, odprtim srcem je pristopila ter mi pokazala, kaj pomeni sočutje, razumevanje, sprejemanje v taki meri, kot ga še nisem bila deležna. Težko je hoditi po svetu, če se ne čutiš sprejetega. A najprej moraš znati sprejeti samega sebe. Lekcije so se kar ponavljale. Zaupala mi je svojo zgodbo, ko je kot mlado dekle skupaj z možem zapustila Švico, domače okolje in družino ter se odselila na drugo stran sveta. Ona ve, kaj pomeni narediti tako velik korak. Počasi sem začutila mir v sebi.

Dnevi z Leino družino so minevali hitreje, kot sem pričakovala. Kar ni mi bilo do odhoda. Idilično okolje v zalivu Pairua so na moje počutje vplivali več kot blagodejno. Anita me je naučila marsičesa. Zgodaj zjutraj sva se v njenem poltovornjaku odpeljali do bližnje kmetije po surovo mleko, iz katerega sva delali maslo. Skupaj z drugimi ženskami smo na njeni posesti organizirale obiranje oliv. Sposodile smo si prešo (stiskalnico) in ročno stisnile olje. Z mačeto me je naučila sekati bananovce. Rada sem ji pomagala pri vseh hišnih opravilih. Ob večerih sva se sprehajali ob morju in nabirali školjke, peresa, kamenčke, s katerimi sem sestavljala mozaik spominov. Nekaj peres je še danes prilepljenih v mojem dnevniku.

Tako kot se je pred menoj odpiral nov svet, tako sem se odpirala tudi sama. Vse bolj enostavno je bilo sprejeti, kar mi je življenje dajalo. Zbujala sem se z globokim zavedanjem, kaj vse imam, za kaj vse sem lahko hvaležna in kaj lahko cenim.

Na vrhu hriba, tik nad oceanom, sem sedela pred vrtom, ki so ga obdajale palme. Anita mi je pokazala, da sem lahko svobodna kot ptica; če želim leteti, moram le razpreti krila in se dvigniti v višave. Ja, nisem odletela, odpeljala sem se nazaj do Aucklanda, kjer sem stopila na trajekt in mesto še enkrat zapustila.

Prepotovala sem polotok Coromandel, za marsikoga biser Nove Zelandije, kjer rajskim plažam ni videti konca. Del poti sem preštopala s surferjem, ki je bil ravno na poti do obale, saj so bili tistega jutra neverjetno visoki valovi. Pot sva si kratkočasila s pogovorom. Hitro sem dojela, da sem mu všeč. Ko sva prispela do točke, kjer sem se želela posloviti, mi je predlagal, naj ostanem še nekaj časa z njim. Priznam, laskalo mi je, vendar ni bil dovolj velik razlog, da bi ostala.

Premikala sem se proti Taurangi, kjer sem po dolgem času srečala Anne. Med kosilom v libanonski restavraciji sva skovali načrt skupnega potovanja. Pravijo, da destinacijo izbereš hitreje kot denar in čas. A midve sva imeli oboje. Njen volkswagen karavan je bil najin dom za naslednjih nekaj tednov. Odpravili sva se na pot, ki jo večina popotnikov izključuje iz itinerarja (opisa poti).

Vozili sva se z vzhodne obale na zahod. Bilo je pozno popoldne, ko sva prispeli v Raglan, surferski raj mednarodnih tekmovanj. Med vožnjo sem razmišljala o besedah Tolleja, ki mi ga je Anita podarila za rojstni dan: »Ne razmišljaj, ne pusti, da te občutki spravijo do analiziranja; ne obsojaj, pač pa sprejmi sedanjost in opazuj, kaj se dogaja v tebi.« Spomnila sem se na šestletno deklico v otroški sobi. Klečala je nad atlasom sveta in prerisovala zastavice. »Kaj delaš, dete?« jo je vprašal oče. »Sestavljam seznam dežel, ki bi jih rada obiskala. Ko bom velika, bom prepotovala svet.« Ta deklica sem bila jaz.

Dneve sva preživljali kot otroka, ki z igrivostjo in srčnostjo opazujeta vse okoli sebe, mrzle noči pa stisnjeni v zadnjem delu karavana, kamor je vdirala vlaga. Poznam ljudi, ki bi jim tak dopust šel že pošteno na živce, zame pa je bila prav to magičnost trenutka. Zajtrk v jutranji rosi, na travi, tik pred oceanom, ki te nežno popelje v svet sanj ob polni luni. Veter, ki nosi medene arome trav in cvetja ter ti polni pljuča s svežino. Mimo pokrajine, nič kaj jesensko obarvane. Ravno nasprotno, trava je bila še zelo živo zelene barve. Slapovi, hribi in doline mitske krajine. Pot ob oceanu in obali, pokriti s črnim vulkanskim peskom. A nikjer žive duše. V daljavi se je dvigoval vrh vulkana Taranaki. Stožčasto se je dvigal nad obdelovalnimi površinami v najinem horizontu. Razgled z vrha je bil fantastičen. Imeli sva srečo: stožec navadno obdajajo kepe oblakov in megle, tistega popoldneva pa jih ni bilo.

Nekaj dni sva ostali v bližini, pri starejšemu paru, ki ga je Anne spoznala na trajektu iz Pictona v Wellington. Kako dobra gostitelja sta bila! Kaj boljšega si ne bi upala niti želeti. Si lahko zamisliš, da potuješ po deželi, kjer ne poznaš nikogar, ko ti kar na vsem lepem tujec ponudi streho nad glavo? Kakšno streho, vsaka je dobila svojo sobo in kopalnico z banjo, celo kuhala sta nama kakor svojima otrokoma. In še na ribolov na odprto morje sta naju vzela s seboj. Tam sem se naučila, kako pripraviti dimljeno modroplavuto tuno.

In ko se ravno navadim na udobje, sva odrinili dalje. Naslednja pustolovščina je bila vožnja po skrivnostni cesti v notranjosti severnega otoka, imenovani Forgotten World Highway. Še lokalcem dokaj nezanimiva pot. Na zadnji bencinski črpalki sva doživeli sceno kot v grozljivki. V okolici ni bilo žive duše, le Kitajec, ki se je skrival za policami prigrizkov. Večerilo se je. Ko sva mu povedali, kam sva namenjeni, je obnemel. Svetoval nama je, naj bova previdni in pazljivi, saj tod naokoli ni nikogar, če bi morda potrebovali pomoč. Spogledali sva se, češ kaj pa bi lahko šlo narobe, in se odpeljali. In prav je imel. Nikjer nikogar. Na trenutke srhljivo.

V poznih večernih urah sva prispeli do vasi, nedaleč od točke, kjer se začne pohodniška pot na vulkansko območje Tongarira. Lačni in žejni sva stopili v krčmo, ki je delovala kot gorska koča v Kanadi. Par vztrajnih pivcev je še sedelo za pultom. Nisem jih razumela niti besedice. Pa ne, da je bila stvar v mojem razumevanju, seveda. Napili sva se brusničnega soka in poiskali kamp. Čeprav je bila to najcenejša možnost prenočitve (kampi brez elektrike, vode, stranišča ali kuhinje), sva jo popihali še pred sončnim vzhodom in brez plačila.

Pozno ponoči, ko sva parkirali, se mi je dozdevalo, da sva nekje na samem. Zjutraj pa sem ugotovila, da sva le dve izmed mnogih pohodnikov, ki so tukaj začeli svoj (po)dvig na vulkansko aktivno območje.

Svež zrak me je zdramil kot skodelica kave. Še pred sončnim vzhodom sva se vzpenjali proti vrhu. Pred nama je bilo šest in pol ure hoda. Vedno znova se zalotim, kako ob dvigovanju nog in premagovanju višinskih razlik razmišljam, ali mi je tega res treba? A ko sem tik pod vrhom zagledala prve sončne žarke in Taranaki nekje v ozadju, sem se zavedala te lepote in vzpona, vrednega vsake kaplje znoja. Sonce mi je grelo lica, nos polnil vonj po žveplu. Pred nama se je odpiral prečudovit, skorajda nezemeljski pogled na vulkanska jezera smaragdnomodre, azurne, turkizne vode, vmes pa razpoke v skalah, živo-oranžne in rdeče barve, iz katerih so uhajali plini.

Spust je bil le še pika na i. Do avtomobila sva morali štopati, a s tem ni bilo težav. Na zadnjem delu poltovornjaka sva v prijetni družbi prispeli na začetno točko, od tam pa naprej proti Taupu in Rotorui.

Termalni turizem. Vonj po gnilih jajcih. Iz razpok uhajajo žvepleni plini, ki pa so baje prav koristni za telo. Hmm, mogoče, a me niso prepričali. Odločili sva se, da nadaljujeva pot do obale, kjer lahko uloviva še zadnje valove in sončne dni preživiva na pesku, preden se dokaj močno jesensko sonce poslovi. Zanko sva zaključili, vrnili sva se tja, kjer sva pot začeli. Prihrankov skoraj ni bilo več, zato sva si poiskali delo. A tokrat z lahkoto. Ob lokalni cesti, ki Taurango povezuje z manjšo vasico, zakladnico nasadov kivija, sva opazili leseno tablo z oglasom za delo. Obiranje kivijev. Neko ime in telefonska številka. Poklicali sva in se že naslednji dan pridružili skupini obiralcev, večinoma iz Vzhodne Evrope. Spali smo v svojih avtomobilih na posestvu delodajalca. V stari garaži je bila na hitro urejena kuhinja, ki je zadostovala našim potrebam. Tam smo preživljali deževne dni, si pripravljali tiramisu in kartali, sončne zahode pa opazovali na bližnji plaži, kjer smo lovili ribe in školjke, se nastavljali še zadnjim, nič kaj močnim aprilskim žarkom ter se veselili življenja.


25. april, Te Puke

Ko se je Anne v zadnjih dneh aprila odločila, da gre nazaj proti Aucklandu, sem se ji pridružila. Čisto po naključju sva odkrili hostel Brown Kiwi, kjer sem spoznala Lučko. Na veliko presenečenje obeh sva takoj našli skupen jezik. Imela sem občutek, kot da bi se poznali že od nekdaj. A kaj, ko tam nisem nameravala ostati. Nekaj me je vleklo na jug. Obljubila sem ji, da se vrnem v Auckland in Brown Kiwi, če se mi na poti kaj zalomi.

»Kam pa greš, Slovenija?« me je naslednje jutro vprašal njen fant, ko sem bila z eno nogo že na pragu hostla.

»Hja, je treba videti še lepote juga, vsaj tako pravijo. Na avtobus pa do Wellingtona, potem pa praznovat rojstni dan in doživet zimsko pravljico v Wanaki.«


* * *

Med vožnjo s trajektom na južni otok sem začutila svobodo. Ne spomnim se, kaj (razen razgleda) je bilo tako imenitnega, a občutek sem imela, kot da (za)puščam vse daleč za seboj. Jasno nebo, krasen pogled na nemirno morje, mir v srcu. Pred mano se je odpiral pogled na fjorde. Nič več palm. Košate smreke so se v temno zeleni barvi dvigovale nad skalnato obalo. Vožnja je trajala dobre štiri ure.

V poznem popoldnevu smo dosegli kopno. Dobrodošli na južnem otoku! Iz Pictona sem se z avtobusom odpeljala proti Blenheimu, kjer je prebival Grega. Nazadnje sva se videla v Wellingtonu, ko sem se poslavljala.

Grega je okolico poznal kot lasten žep; tukaj je bil že ob prvem obisku Nove Zelandije. Pravi, da ga okolica spominja na domači Arclin s Pohorjem v ozadju. Pokrajina je bila izrazito drugačna od tiste, ki sem je bila vajena. Neurejeni džungli podobno naravo so zamenjali urejeni vinogradi, vinske trte v oranžno rjavih jesenskih barvah. V daljavi so se dvigali zasneženi vrhovi.

Grega je delal v eni izmed vinskih kleti, kamor me je odpeljal na pokušino vina. Klet je pred slabima dvema mesecema obiskal angleški kraljevi par. In nič manj gosposko se nisem počutila tudi sama. Imela sem osebnega vodnika in prijatelja ob sebi.

Nekaj dni sem ostala pri Gregu, nato sem se odpravila nazaj v Picton, na obisk k Lei. Nasproti pristanišča sem sedla na klop in jo nestrpno čakala. Obiskat je prišla fanta. Povabili so me, naj ostanem z njimi nekaj dni, preden se podam globoko v srce juga.

Pa sem si mislila, no prav, vsaj za rojstni dan ne bom sama. Dan smo preživeli v hiši Leinega fanta in njegovega prijatelja, zvečer pa so me odpeljali raziskovat gostilniško dogajanje, nedaleč od pristanišča. Jasno, fantje ribiči, kam drugam me bodo peljali. Nepričakovanih preobratov sem bila do sedaj že vajena, a česa podobnega si ne bi nikoli zamislila. Pot nas je zanesla v Irish Pub, kjer so že na vhodu vsi vedeli, da praznujem. Kako, ne vem. Tri, štiri in že sem imela kozarec v roki. Vedno več je bilo teh kozarcev in z vsakim naslednjim sem imela občutek, da samo še momljam.

Jutranje zvonjenje v glavi je napovedalo naporen dan. Veselo »zmačkana« družba me je pomirila, še preden sem dobro odprla oči. Ti samo uživaj, so mi govorili. Relax. Lea je namesto torte spekla bananin kruh, ga okrasila s smetano in svečkami. Lačni in z veliko željo po sladkorju smo planili nanj, še preden ga je postavila na mizo. Ne vem, kako se je začel pogovor o Maorih in tolpah na jugu Aucklanda. Radovedna sem, priznam. Pa so dobili idejo. Once were warriors. Film iz zgodnjih 90-ih let prikazuje ravno te teme, ki so me najbolj zanimale. Priporočam ogled. Naslovna pesem iz filma me še danes spomni na ta dan, na moje najdaljše praznovanje.

Za rojstni dan sem si podarila vožnjo z vlakom. Pa ne s katerim koli! Turisti potujejo največkrat z najetimi avtodomi, vožnja z vlakom ni med priljubljenimi. Tudi cene so višje, kot bi pričakoval. A se je splačalo. Čudovita izkušnja, vredna svoje cene. Vlak, ki pelje od Pictona do Christchurcha, je zanimiva konstrukcija, ki poleg klasičnega potniškega dela obsega tudi odprt del, ki deluje kot tovorni del vlaka. Namenjen je tako potnikom kot njihovi prtljagi, kolesom itd. In še eno posebnost ima. Vozi tik ob oceanu! V skoraj poldnevni vožnji sem opazovala, kako hitro in izrazito se spreminja pokrajina. Vinogradi, manjši hribčki na eni strani, voda na drugi. Kolonije tjulnjev, ki so se nastavljali soncu. Hribi, ki so se dvigali proti nebu. Pa sneg. Nekje na pol poti, kjer se začne visokogorje, Južne Alpe, so vinograde zamenjali travniki in pašniki, ovce in krave so postale najpogostejši prizor tega pejsaža. V poznih večernih urah sem prispela do Christchurcha, kjer me je gostil Lučkin prijatelj. Matic živi tam že nekaj let in z veseljem se je odzval moji prošnji po prenočišču in lokalnem vodenju. Še danes ne vem, a sem morda res imela takšno srečo, da so me povsod tako lepo sprejeli. Tudi neznanci. In to z odprtimi rokami.

Christchurch. Nisem ravno ljubitelj turističnih ogledov mest. Tudi to ni bilo izjema. Grozno, porušeno mesto me ni niti najmanj navdušilo. Več potresov je terjalo svoj davek. Med potepanjem sem razmišljala o nesrečah. Zanimivo je bilo videti, kako se človek ne ustraši naravne katastrofe in posledice spremeni sebi v prid ter izkoristi dano situacijo za ustvarjanje. In tako je nastalo »kontejnersko mesto«. Ladijski zabojniki, postavljeni en na drugega, so dobili novo podobo, gostinci in prodajalci pa so jim vpihnili še dušo. No, ja, na koncu koncev niti ni bilo tako grozno.


5. maj, Wanaka

Naslednja postaja. Želja se mi je izpolnila. Wanaka, naselje ob jezeru, z gorami obdano mestece. Predstavljala sem si, kako lepo bi bilo preživeti zimo tu nekje, v okolici. V majhni hiški, s kaminom in skodelico kakava v roki. Odločila sem se, da si poiščem nov dom in delo. A sem bila malce prehitra, zimska sezona se še ni začela, za delo na smučišču pa prepozna. Domačini so mi svetovali, naj grem iskat delo v sosednji Queenstown, smučarsko letovišče. Pa sem šla, slabih 70 kilometrov stran. V hostlu sem spoznala skupino Francozov, ki so prav tako kot jaz iskali delo. Neuspešno. Imela sem občutek, da so ljudje na jugu vseeno bolj zadržani, ne gostoljubni, celo rasistični. Maorov na jugu ni toliko kot na severu. Tudi Evropejci smo bili v manjšini. Doživela sem neprijetno situacijo, ko mi je dekle na recepciji drugega hostla prav žaljivo odgovorilo, ko sem iskala delo, da žal sprejemajo le Angleže ali Irce. No, Brazilce še, to pa je to. Več kot teden dni sem vztrajala pri iskanju. Medtem sem se spraševala, kaj so moje želje, kaj pričakujem od svojega življenja in same sebe …

Zbudila sem se z zelo čudnim občutkom; moj um je poskakoval z ene strani na drugo kot jojo. Odločitve sprejemam zelo težko, še posebej, kadar potujem. Preveč je možnosti. Ker sem hotela zbistriti misli, sem se odločila, da skočim na vrh hriba nad Queenstownom. Obkrožena z gorami, svežim zrakom in najlepšim pogledom na jezero pod mano še vedno nisem čutila, da sem lahko srečna. In zakaj je temu tako? Tudi če imam vse, to ni zadosti, želim si več. In čeprav sem na najlepšem kraju pod soncem, to ni dovolj, saj bi raje bila drugje. Prepustila sem se igri uma. Kmalu sem ugotovila, da sem lahko srečna, ker potujem in obiskujem kraje, o katerih sem sanjala še pred kratkim. In zdaj ko imam to možnost biti tu, sploh nisem prisotna, nisem v sedanjosti. Spoznala sem, da moram začutiti mir v sebi, postati poštena do sebe in svojih občutkov ter se premikati po poti, ki sem si jo izbrala, neglede na to, kakšna je – če bom prisluhnila notranjemu glasu, ne bom zgrešila. In medtem sem osvojila vrh. Bila sem sama, a ne osamljena, narava je bila več kot odlična družba. Še preden sem se začela vzpenjati navzgor, sem se spraševala, kaj naj naredim. In toliko je smeri in poti v življenju. In vsakdo se vsaj enkrat v življenju vpraša, kam zdaj, ali sem se prav odločil? Nihče ne ve. A vsi vemo, da se v danem trenutku lahko odločimo le pravilno. Zato se ne boj odločiti in sprejemati odločitev, živi se enkrat. In če ne boš nečesa storil zdaj, ne boš tega storil nikoli.

Pot kontemplacije do vrha bližnjega hriba mi je pomagala, da sem se že v naslednjem trenutku odločila, da zapustim jug in se odpravim v bolj prijetno zimsko okolje severnega otoka. Pogrešala sem pesek s plaže, morje, sonce. Pa nasmejane obraze, ki sem jih tako vzljubila. Nepredvidljivost, moja stara znanka. Medtem ko sem razmišljala, kako naj pridem nazaj do Pictona po najbolj ugodni in udobni poti, se pred mano nariše obraz mladega Nemca. Skupaj z dvema Brazilcema je potoval proti Aucklandu. Super! Naveličala sem se presedanja z avtobusa na avtobus. Zadnji pogledi na visokogorje, ledenike in jezera z bleščečimi odsevi. Zapuščali smo daljni jug.

Večerilo se je, ko smo prispeli v Picton. Odložili so me streljaj od vrat Benove hiše, kjer sem taborila za rojstni dan. Potrkala sem na vrata, za njimi pa Lea. Spet na obisku. Prepričala me je, da ostanem. Tudi v Pictonu sem iskala delo. A nekaj globoko v meni mi je dejalo, naj grem nazaj. Začutila sem, da si želim biti v Aucklandu. Tam, kjer me poznajo. Sklenila sem, da zapustim južni otok, a prišel bo dan, ko se bom vrnila. To bo enkrat med poletjem, ko ne bom potrebovala bunde.


20. maj, Auckland

Auckland, city of sails. Po dveh mesecih in pol sem se na presenečenje marsikoga vrnila. Severni in južni otok sta mi pokazala svoje skrivnosti. Čeprav sem sprva razmišljala, da kljub zimi ostanem na južnem otoku in tam preživim zadnji del svoje odisejade, so mi misli prepogosto uhajale nazaj k spominom. Vrnila sem se v Brown Kiwi, kot sem obljubila. Ta je postal moj novi dom in zadnje postajališče pred odhodom. V majhni, butični hiški sem spoznala drugo popotniško družino. Zima na severnem otoku ni kaj zimi podobna; mila klima, veter, nepredvidljive padavine. Angleško vreme.

Po pravici povedano, bila sem prelena, da bi si poiskala novo delo, pa sem poklicala Jan, če se lahko vrnem na svoje staro delovno mesto. Naslednji dan sem že začela. Turistov je bilo manj, delo je potekalo veliko počasneje kakor poleti. Zato pa sem začela pripravljati čedalje boljši ekspreso. Paul in Jan sta me naučila, kako pripraviti sladoled, gelato in kako sorbet. Še vedno sem dosti časa preživela z Leo in njeno družino, ki mi je vse do odhoda stala ob strani.

A misel na odhod je postajala čedalje večji pritisk, ki me je spravljala v dvome. Ostati ali odpotovati nazaj? Paul in Jan sta me kar nekaj časa nagovarjala, naj ostanem, da bosta uredila vse potrebno, da dobim delovno vizo in dovoljenje za bivanje. Na drugi strani pa pogovori z domačimi, naj se vrnem domov, kjer mi bo lažje, saj mi (lahko) ves čas stojijo ob strani. Bila sem razdvojena med sledenjem sebi in svojim željam ter med tem, ali naj poslušam druge?

Tik pred odhodom se mi je uresničila dolgoletna želja. Vipassana. Tehnika meditacije, ki jo izvajajo v centru, kjer ostaneš vsaj deset dni. V samoti in tišini, kjer se popolnoma predaš sebi. Par let sem čakala na to priložnost. Zdaj vem, nisem še bila pripravljena. A kot pravijo modri, vse se zgodi, ko si pripravljen. In z razlogom. Torej, razlog, da sem prišla nazaj, je bil več kot očiten. Lea me je odpeljala daleč stran od mestnega vrveža, nazaj k naravi. V Kaukapakapo, do centra, kjer me je pustila na milost in nemilost mojih misli, mojega ega. In to za celih deset dni. Bom zmogla?

Sedenje v tišini in brez stika s sočlovekom je na trenutke delovalo kot osebni masaker, a sem se le naučila, kako krotiti podivjani um – in spregledala, da se moram vrniti. Domov. Sem nisem prišla z razlogom, da tu ostanem, pač pa da se nekaj naučim in znanje prinesem domov. Tam ga bom lahko delila z drugimi.

Tiha, strmeča v pokrajino, ki je bežala mimo mene, sem prispela nazaj na začetek. Tja, kjer se je moja zgodba začela. V zadnjih dneh sem s pomočjo prijatelja, ki sem ga spoznala na vipassani, dojela, kako lepo je biti v trenutku, biti tukaj in zdaj. Zdaj vem, zakaj sem se nenehno vračala. V zadnjih dneh pred odhodom sem se z muko spravljala na delo. Vsi so vedeli, da odhajam. Neko jutro, ko sem kot običajno prišla do kavarne več kot prezgodaj, da pripravim vse potrebno, je na steklena vrata potrkal pristaniški čistilec. Swip smo ga klicali. Možakar majhne rasti, a močne postave. Ne spomnim se, ali je bil s Tonge ali pa Samoe. V roki je nosil šopek rumenih rož. Ko sem ga zagledala, sem skočila do kavnega avtomata in mu pripravila dvojno belo kavo za s seboj. Kakršno je vedno pil. Šele ko je stopil bližje, sem opazila solze v njegovih očeh. Vprašala sem ga, zakaj je žalosten, pa mi je odgovoril: »Ker odhajaš. Sprejeli smo te za svojo, težko nam je, ker nas zapuščaš. Bila si kot sonce, ki sveti za pultom in razveseljuje vsakogar, ki ima pet minut, da se ustavi in te ogovori.« Zjokala sem se. In tisti dan me je obiskalo še nekaj stalnih strank, z majhnimi darilci ... Krema za roke, čokoladice, objemi in lepe želje kot popotnica pred odhodom. Paul in Jan sta skupaj z ostalimi sodelavci pripravila poslovilno večerjo. Vsi so se s solzami v očeh poslavljali, ko sem še zadnjič stopila iz kavarne. Menda sem v njihova življenja prinesla nov veter in svežino. »In ne pozabi, vedno boš dobrodošla,« so priznali.

»Pogrešala vas bom,« je bilo vse, kar sem uspela reči. Takrat se mi je okoli vratu obesila Darrien, mlado maorsko dekle, in mi v slovo podarila žadast obesek. Roi mata. Zame ga je dala posvetiti maorskemu svečeniku v svoji vasi. »Jočem, ker ti želim le dobro,« je zakričala za menoj, ko sem odhajala.

Komaj sem zadrževala krik v sebi. Bilo mi je hudo. Zapuščam jih.


4. september, Manukau

Stala sem pred vrati letališča. Bila sem tik pred vrnitvijo domov. Odprla sem svoj notes in brala misli preteklih mesecev ...

… karto za Pariz sem kupila. Težko mi je, ker vem, da odhajam. A veselim se dne, ko bom spet prišla nazaj. Tja, kjer sem prepoznala bojevnico v sebi.

Osebje na letališču je opazilo žalost, ki je nisem uspela skriti. »Se vidimo kmalu, ne?« mi je rekel možakar, medtem ko je sprejel vseh 40 kilogramov prtljage. Komaj sem se zadržala, da se nisem zjokala, medtem ko sem prejemala potni list in boarding pass. Čakanje me je ubijalo. Skušala sem se zamotiti z branjem, a misli so bile preglasne. Kam se vračam, kaj me čaka? Spila sem še zadnji požirek čaja English breakfast, ko je gospodična z nežnim glasom poklicala vse potnike, naj se zberejo pred vrati za vkrcanje. Gospod, ki je prejel vso kramo, ki sem jo nesla nazaj domov, nas je pričakal pred vrati. Še zadnjič mi je zaželel srečno pot. Thank you, sir.

Pot na Kitajsko je bila dolga, a večji del sem prespala. Utrujena od žalosti. V Parizu sem ostala teden dni na obisku pri prijatelju, ki sem ga spoznala na Novi Zelandiji. Zadnji let iz Pariza do brniškega letališča me je še ločil do doma. Pozno ponoči smo se spuščali nad pokrajino, ki je bila videti skoraj manj poseljena kot podeželje Nove Zelandije. Pri izhodu sta me čakala sestra in njen fant. V joku smo se objeli. In ni bilo lepšega, kot topel sprejem domačih.


* * *

Že tisti dan sem vedela, da me je pot spremenila. Spremenili so me ljudje. Veliko sem potovala, a česa takega še nisem doživela. Premagala sem strah, večkrat tudi sebe. Postala sem samozavestnejša in močnejša. Ko si prepuščen samemu sebi, se moraš spopasti tako s svetlobo kot s sencami lastnega jaza. Hkrati pa spoznaš svoje vrline, kvalitete, zmožnosti, katerih meja ni konca. Biti sam, vendar ne osamljen. Biti zadovoljen sam s seboj in se v svoji družbi počutiti srečno in izpopolnjeno. Naučila sem se biti jaz, se takšno sprejeti in biti zadovoljna sama s seboj. A tega mi ne bi uspelo doseči brez lokalnega voznika avtobusa, prodajalca zelenjave na tržnici, smetarja sredi ulice, velikodušne »matere« in iskrenih prijateljev, ki so mi nastavili ogledalo. Naučili so me živeti in dihati s polnimi pljuči. Pokazali so mi, da bojevniki še obstajajo.

Še danes se spomnim dni, ko sem poskakovala po ulici in kričala od sreče, ker sem to, kar sem, in imam priložnost, da to spoznam, tako kot spoznavam oddaljene, tuje kraje ter ljudi.

Hvala, Aotearoa! In povem ti, še se bova srečali. Morda celo prav kmalu ...





Ena izmed najtežjih gorskih kolesarskih tras na svetu – Colorado Trail, Kolorado, ZDA (foto Przemek Duszynski)



Trasa Great Divide, Wyoming, ZDA (foto Przemek Duszynski)



Lockhart Basin Rd, Utah, ZDA (foto Przemek Duszynski)



Večerja na vrhu kanjonov (foto Aleksandra B. Duszynska)



Kolorado, ZDA (foto Aleksandra B. Duszynska)



Počitek na plaži, San Diego, Kalifornija (foto Aleksandra B. Duszynska)





Trasa Great Divide, Wyoming, ZDA (foto Przemek Duszynski)

Močno sonce, suho ozračje in melodija pojočih čričkov naju je spremljala, ko sva za seboj z lepimi spomini zapustila Kanado in vstopila v Združene države Amerike. Bolj ko sva se bližala mejnemu prehodu, bolj so naju spremljali nekakšni posebni občutki sreče, saj sva se oba prvič znašla na meji te velike dežele, ki sva jo prečkala z najinima kolesoma, s katerima sva doslej nabrala že nekaj tisoč gorskih kilometrov. Na mejnem prehodu Rooseville nama je vzelo kakšnih 30 minut, da sva opravila vse potrebne formalnosti, potem pa sva se za nekaj časa poslovila od velikega Skalnega gorovja tam zadaj, na katerega se bova med to najino potjo kmalu znova povzpela, saj se razteza skozi mnoge zvezne države vse do Nove Mehike. Z mejo se je prav tako drastično spremenilo okolje. Nič več zelenja, ki sva ga bila deležna v Kanadi, saj sva vstopila v sušna in pusta zlato rumena polja zvezne države Montane, ki jim ni bilo videti konca, po njihovi sredini pa so vodile nič kaj široke lokalne ceste.

Dnevi na kolesu so kar dolgi in naporni, a dovolj lepi, da pozabiš na vse morebitne obremenjujoče stvari in se prepustiš razvajanju obdajajočih te lepot matere narave. Na poti vedno skrbiva za zadostno količino tekočine in hrane, kar nama daje zagon in novo energijo za preostanek dneva. Ponavadi si, pol ure preden zaide sonce, poiščeva primeren kraj, kjer bova postavila šotor in se prepuščala razvajanju tihega večera. Po naporni vožnji je to vsekakor moj najljubši del dneva. Medtem ko Przemek nabira drva za večerjo, nama jaz pripravljam šotor. Razdelitev vlog pri delu si po potrebi zamenjava, a je vse odvisno od najinega počutja. Ko je vse pripravljeno, se prepustiva gretju ognja, obenem pa si privoščiva sveže pripravljen obrok. Brez debate ob tisti, meni ljubi, posebni tišini, kakšni buteljki dobrega vina in prasketanju ognja enostavno ne gre, zato je to na poti postala rutina, ki sem ji prepustila vso pravico, da zapolni prosti čas v mojem življenju.

Pogosto se zgodi, da med potjo ne srečava nikogar. Včasih pa le koga, ki naju debelo pogleda, sprva začudeno, nato pa navdušeno, kako se z natovorjenima bicikloma bližava hribu, ki se strmo dviguje pred nama. Takrat se od morebitnih mimoidočih najde kdo, ki bi z nama spregovoril besedo ali dve. Takrat skuhava tudi kavo, če je le možno.

Med kolesarjenjem večkrat potujeva mimo krajev in vasic, kjer naju ljudje prijazno vabijo v svoje domove. Prijetne so te družine, ki nama skuhajo kavo iz zadnje vrečke, ki jo premorejo, zraven pa naju še nahranijo in nama spakirajo dobrote za na pot.

Dnevi na kolesu so vedno super za razmišljanje, ki pa ga nikoli ne zmanjka. Naučiš se biti sam s seboj in svojim partnerjem, se povezati z naravo in njeno divjino ter občudovati vse edinstvene podrobnosti, kar pa je danes v tem pozabljenem svetu več kot dobrodošlo.

Prvi dan po vstopu v Združene države Amerike, v Montano, sva se kljub devetdesetim prepotenim kilometrom odločila, da ta dan nadaljujeva še dvajset kilometrov do mesta Eureka, kjer sva si postavila šotor, zjutraj pa nadaljevala naprej po gramozni poti proti prelazu Whitefish Divide. Domačini so naju prijazno opozorili, da je v mestu na voljo majhen park, skozi katerega teče reka Tobacco, kjer naj bi bilo dovoljeno brezplačno kampiranje. V mestni hiši kar poleg parka pa je bil vse ure dneva odklenjen poseben prostor, v katerem si se lahko stuširal. To je bilo prvo zastonj urejeno območje, kjer je bilo možno kampirati, ne da bi za to odštel vsaj 20 evrov, kot na primer na Škotskem, Islandiji ali v nacionalnih parkih Kanade, kjer vsaj 80 % kampov nima tušev. Razveselila sva se tudi najcenejšega piva do zdaj in zanj v nekaj sto metrov oddaljeni majhni lokalni bencinski črpalki odštela le 90 centov. Zastonj kamp in skoraj zastonj pivo. Odličen finančni uvod v najino pustolovščino po Ameriki. Prav tako sta se teh nizkih cen razveselili tudi najini denarnici, ki sta pri vsakem nakupu na Škotskem in Islandiji pošteno zajokali.

Tisti prvi dan po vstopu v veliko deželo sva, tik preden bi zaspala, zaslišala znane glasove in šla pogledat, kdo bi to lahko bil. Kot se mi je dozdevalo, sta bila Magda in Jos, nizozemski par, ki sva ga pred nekaj dnevi spoznala v kanadskem mestu Sparwood, kjer smo skupaj kampirali v kampu, oddaljenem le kilometer od parkiranega največjega tovornjaka na svetu, imenovanega Terex Titan. Od samega začetka smo se dobro ujeli. Magda, zelo utrujena in prepotena, razlaga, kako ponosna je nase, saj naj bi tisti dan prevozila sto napornih kilometrov, ter opiše njuno prvo srečanje s pumo (ang. cougar). Jos nama kaže fotografije te velike mačke, ki jih je kljub velikem številu v kanadskih in ameriških višavjih sicer težko srečati. Spomnim se opozoril tistih nekaj ljudi, ki sva jih srečala na samem začetku najinega potovanja, ko sva odkrivala prelest Škotske. Tam sva srečala dosti pohodnikov iz Kanade in Amerike in tako izkoristila priložnost, da malo povprašava o najinem prvem morebitnem srečanju z medvedi in drugimi tamkajšnjimi živalmi.

»Zagotovo bosta videla kakšnega medveda in veliko druge divjadi,« so nama dejali. Nekateri so naju opozorili, da znajo biti pume precej nevarne in da jih je kar nekaj na območju, kamor se odpravljava, zato naj bova pozorna.

»Seveda,« sem si mislila, obenem pa si nekako nisem znala predstavljati, da bi me pri postavljanju šotora z drevesa opazovala puma in načrtovala, kako naj me napade.

Takrat sem pomislila na vse možne scenarije, a so bile le črne misli, ki so me kasneje ob vstopu v Kanado in Ameriko občasno napadle in so bile zagotovo bolj nevarne kot na primer ta velika mačka, ki ima v svojem življenju najverjetneje pomembnejše posle kot »pojesti« dva smrdeča kolesarja. Vsekakor bova previdna. Puma, ki sta jo srečala najina prijatelja, je ležala sredi gramozne poti kakšnih deset metrov stran od njiju, dolga vsaj toliko kot širina same poti. Pravita, da nista vedela, kako bi odreagirala, zato sta samo stala tam in tako dolgo glasno govorila, dokler ni odšla. Imela sta srečo, saj ju je puma po nekaj minutah brez napada zapustila in odšla svojo pot. Magda in Jos sta se tisti dan odločila, da si bosta vzela dan počitka v mestu, zato smo se zjutraj po zajtrku poslovili v upanju, da se znova srečamo nekje na poti.

Medtem ko nama Przemek tisto jutro pripravlja zajtrk, se jaz preoblečem v svoja kolesarska oblačila, zložim šotor in spalki ter vse spravim v za to namenjene kompresijske vreče, ki jih po jutranjem obroku skupaj namontirava na kolo. Lepo, počasi, eno za drugo. Ko opraviva ves jutranji ritual, sedeva na kolo in se odpeljeva z umirjenim tempom dnevu naproti. Kolesariva cel dan, vmes se seveda ustaviva, pripraviva kosilo, si privoščiva še kakšno na gorilniku skuhano kavo in greva dalje. Kadar ob poti najdeva kakšno trgovino, se ustaviva in si priskrbiva zaloge hrane za dan, ki je pred nama. Ali pa dva, tri. Odvisno, kje se nahajava in kakšni so plani. Do sedaj sva s seboj na kolesu skozi puščavske predele Amerike poleg vse opreme tovorila še hrano za pet dni plus 21 litrov vode. Tam, kjer je bilo dosti vode (na primer v Koloradu), sva to sproti natakala iz naključnih izvirov. S seboj sva imela tudi mini filter, ki sva ga koristila le v primeru, ko nama je zmanjkalo vode in sva to našla le še v kakšnem jezeru ali reki, kjer pa sva pazila, da ni preveč umazana ali motna, saj se lahko po nekajkratni uporabi filter zaradi sedimentov uniči in tako kasneje postane neuporaben. Tudi vodo iz jezer sva že pila, seveda prefiltrirano, in nisva imela nikakršnih problemov s prebavo ali zastrupitvijo. Super reč.

Že pri planiranju najinega osemmesečnega kolesarskega potovanja sva vedela, da želiva prevoziti določene trase. Ena izmed njih je bila GDMBR (ang. kratica za Great Divide Mountain Biking Route), s 4.000 kilometri najdaljša gorskokolesarska trasa na svetu, ki se vije iz kanadskega Banffa vse do Nove Mehike in je med tistimi, ki iščejo stranske gorskokolesarske poti, izredno priljubljena. Najbolj obiskana je od maja do septembra in v tem času je mogoče na poti srečati dosti kolesarjev, ki počno isto kot ti, pa tudi na sami poti kasneje jih je mogoče večkrat srečati. Adventure Cycling Association (Avanturistično združenje kolesarjev) omenja, da je pot sestavljena iz 80 % gramoznih poti, 10 % asfaltnih poti in 10 % singlc. Na pot se je dobro odpraviti nekje v zgoraj omenjenih mesecih, ko je vreme še dokaj stabilno, in sicer s severa proti jugu in ne obratno ravno zaradi slabih vremenskih pogojev. Celotna trasa je čudovita, saj jo povezujejo majhna zgodovinska kanadska in ameriška mesta. Posebno pa jo naredi še to, da se nahaja v habitatu medvedov, volkov, pum, losov, kojotov in še marsikaterih drugih živalskih vrst, ki se po navadi, ko te slišijo, odmaknejo kar same. Na poti sva zato vedno glasno govorila, prepevala ali počela karkoli, kar bi jim dalo vedeti, da se nahajava nekje med njimi. Ves čas najine poti sva vsakodnevno srečevala vse te živali (razen pume), ki pa jih nikakor nisva želela presenetiti, saj bi bila tako možnost napada veliko večja. S seboj sva imela sprej proti medvedom in zvonček, ki je bil pripet na krmilu kolesa. Zelo previdna sva bila še posebej pri spustih z gora v gozdove, ker te lahko za kakšnim ovinkom pričaka medved. Paziti je treba seveda tudi pri pakiranju hrane in obešanju le-te na drevo. V šotoru sva imela zaradi varnosti vedno le spalno vrečo in spalno podlogo. Vse ostalo – razen umazanih in smrdečih nogavic, ki bi jih morebiti odganjale – je šlo visoko na drevo.

Noči na poti so vedno posebne, saj je to čas, ko se vedno znova z največjim veseljem prepuščava zvokom divjine, ki naju popeljejo v popoln spanec, kateremu se sama prepuščam vse do takrat, ko me s svojim prihodom ne predrami kakšna žival ali Przemek, ki me iz spalke najlažje spravi z besedami, da me zunaj čaka skuhana kava. Kljub temu da bi še malo pole-žavala, takoj vstanem, saj res nočem zamuditi tiste prve, najslajše jutranje vroče kave, ki me bo poganjala prvo polovico dneva. Takrat vem, da je čas, da zapustim šotor, si umijem zobe in se pripravim na nov dan. Kakšen, ne veva. Zagotovo pa poseben in edinstven.

Gorskokolesarski trasi Great Divide sva sledila vse do zvezne države Kolorado, kjer sva se odločila, da zaideva s poti in se pridruživa aljaškima prijateljema Nicholasu in Lael, ki sta se ravno odpravljala na eno izmed najtežjih gorskokolesarskih tras na svetu – Colorado Trail (v nadaljevanju CT). Nicholas in Lael imata dolgo zgodovino pri takšnih potovanjih, ki jih prakticirava tudi sama. S sedeža svojih koles sta videla že skoraj ves svet, medtem ko se Lael poleg vseh svojih kolesarskih potovanj uvršča v svetovni vrh uspešnih kolesarjev, saj ji je z zmago naklonjena skoraj vsaka kolesarska preizkušnja oz. tekma. Je ženska rekorderka mnogih svetovno znanih težko prevoznih tras in ravno z njo se odpravljava na traso po Koloradu, ki iz Denverja vodi 567 milj čez najvišje vrhove Kolorada vse do mesta Durango, kjer se konča.

V vseh teh mesecih potovanja sva imela za seboj že kar nekaj prevoženih kilometrov, zato sem verjela, da mi sama trasa fizično naj ne bi povzročala preveč težav, saj sem bila v vedno boljši kondiciji, poleg tega pa sem izgubila dosti tistih kilogramov, ki so mi na samem začetku povzročali kar nekaj nevšečnosti. Za nama so bile gorske poti Škotske, Islandije, Kanade, zveznih držav Amerike – Montane, Idaha, Wyominga in Kolorada, kjer sva se odločila, da fizično preizkusiva lastne meje.

Ko sva prispela v Silverthorne, majhno turistično mestece Kolorada, sva izkoristila priložnost in kontaktirala Heleno, ki sva jo spoznala na Islandiji, ko je skupaj s svojim partnerjem s kolesom potovala okoli po otoku. Helena, ki je ravno doktorirala, naju je odpeljala do ranča malo izven mesta Boulder, kjer biva. Pri njej sva ostala 3 dni in tako izkoristila čas za počitek in pranje oblačil. Helena, Kanadčanka, ki že pet let živi in dela v Koloradu, je sprejela delo na ranču, ki sta ga kupila producenta znanih ameriških resničnostnih šovov. Sprejela je izziv, da skrbi za ranč. Znanja o upravljanju dela takrat še ni imela, saj je upala, da jo bosta vpeljala lastnika zemljišča, ki pa znanja prav tako nista imela. Imela sta le vizijo, da želita ranč z živalmi in nekoga, ki bi skrbel zanje. Helena je delo sprejela pet let nazaj in se vsega naučila z branjem knjig in s pomočjo spletnega kanala YouTube. Odlično ji gre in želja, da bi nekoč imela svoj ranč, postaja vse večja.

Od same trase po Koloradu nisem kaj preveč pričakovala, prav tako nisem vedela, kaj vse me čaka. Przemek mi je večkrat z velikim navdušenjem razlagal o poti, kako posebna in čudovita je ter kako zelo jo želi prekolesariti. Kako zelo težka je, mi ni niti omenil. Pot je poleg vrhov, ki jih je treba premagati, in višinske razlike tehnično precej zahtevna. Z natovorjenim kolesom še toliko bolj. Nekaj je takih, ki so celotno pot prekolesarili, veliko več pa takih, ki so pot pretekli ali prehodili.

Helena nama je ponudila prevoz do Waterton Canyona, kjer se začne trasa in kjer naju čakata najina prijatelja.

Prvih nekaj dni našega kolesarjenja je bilo precej zahtevnih. Zaradi strmin, ogromnih kamnin in vlažnih korenin, ki so vse skupaj le še otežile, je bilo kolesarjenje nemogoče, zato je bilo treba potiskati kolo, kar kljub minimalno spakiranem kolesu ni bila ravno lahka naloga. Že prvi dan, ko smo prevozili le 38 kilometrov, sem se počutila neverjetno utrujeno. Vsi prelazi, s katerimi smo se srečevali, so otežili najino dihanje, saj sva se s takšno vi-šino na poti oba srečala prvič. Nick in Lael, ki sta imela kolesi bistveno lažje spakirani, sta bila hitrejša od naju, zato sta naju na vrhu vsakega hriba, kjer smo si skupaj privoščili malo počitka, počakala s kakšnim prigrizkom, da bi si oddahnili in se z novo zaužito energijo odpravili dalje. Hrana, ki sva jo s Przemekom prve dni CT-ja tovorila s seboj, ni bila ravno primerna, saj ni vsebovala toliko kalorij, kot bi jih potrebovala, zato sva kmalu začela kupovati bolj kalorično hrano, da bi imela več energije za premagovanje vseh tistih težkih dolgih in neskončnih milj, ki so bile pred nama. Vreme na poti nam je ustrezalo. Večino časa je svetilo sonce, a se je pojavilo tudi tistih nekaj kratkih neviht, ki so za območje, kjer smo se nahajali, dokaj pogoste. Prva dva dneva sem se dobro počutila. Čutila sem le utrujenost v nogah, verjetno zaradi tistega strmega potiskanja dokaj težkega kolesa. V Baileyu, majhni vasici, kjer smo si kupili hrano za nekaj naslednjih dni, sva se s Przemekom odločila, da nekaj nepotrebne opreme na tej poti le odpošljeva na naslov Nickovega prijatelja v mesto Durango, kjer se pot konča. Nabrala sva za 4 kilograme opreme, ki je pripomogla k lažjemu kolesu.

Na trasi je nekaj območij, ki so zaradi zaščite divjadi dovoljena le pohodnikom, zato so za kolesarje omogočili alternativno različico, ki vodi nekaj kilometrov okoli zaščitenega območja vse do tam, kjer se pot znova združi s traso. Tretji dan, ko je bil pred nama prelaz Kenosha, se je vreme ohladilo. Bilo je hladno in vetrovno, a za premagovanje prelaza ravno prijetno. Ta dan smo prevozili 84 kilometrov in naredili 2.400 metrov višinske razlike. Konec dneva me je zeblo, poleg tega pa sem se počutila nekoliko omotično, zato sem se najprej preoblekla. Medtem ko sta Nicholas in Przemek nabirala drva za večerni ogenj, sem jaz postavljala šotor. Ta dan sem se še posebej veselila spanja, kljub temu da me je pred tem čakala zmrznjena pica in tistih nekaj piv, ki smo jih kupili nekaj milj pred prelazom. Večer v družbi najinih prijateljev je bil prijeten. Izmenjavali smo zgodbe, obujali spomine izpred dveh let, ko smo skupaj kolesarili po Črni gori, Albaniji in Kosovu, in poslušali Lael, ki je imela veliko povedati o svoji zmagi na Trans Am Bike Race.

S težkimi nogami sem se zbudila in tisto jutro nisem bila povsem prepričana, ali sem pripravljena na dan, ki je pred nami. Počutila sem se omotično in oslabelo, a sem mislila, da je to najverjetneje zaradi piva in tekile, ki jo je Nick vsakodnevno veselo ponujal, ali pa morebiti zaradi visoke nadmorske višine, na kateri smo spali. Z bolečo glavo sem se lotila dneva in kot vedno upala na najbolje, a mi misel na to, da me vsak dan čaka nekaj težjega in še višjega, ni kaj dosti pomagala. Pomagal mi je Przemek, ki me je nekje sredi dneva s skuhano kavo bodril, da zmorem in da bo bolje. Občutek sem imela, da vsak dan le potiskam svoje kolo in da mi že nekaj dni primanjkuje energije, za katero ne vem, kako jo napolniti.

Vse bližje smo bili prelazu Georgia, ki se nahaja na 3.535 metrih nadmorske višine. S Przemekom sva se premikala počasi in se vsakih sto prehojenih metrov ustavila, da bi zajela več zraka. Nick in Lael sta bila najverjetneje krepko pred nama, zato sva se poskušala, da naju ne bi predolgo čakala, premikati malo hitreje, a zaman. Veselila me je misel na to, da me po prelazu čaka spust, kljub temu da bo ta tehnično zelo zahteven, saj pri njem sodeluje vsak delček telesa. Spusta, pri katerem zaradi počutja nisem bila povsem skoncentrirana, sem se lotila počasneje, kot bi se ga, kadar sem spočita.

Pot je ves čas čudovita in ponuja res osupljive razglede na okoliške štiritisočake, a tudi pošteno utrudi. Celoten CT, razen tistih nekaj alternativnih obhodov, katerih se veseli marsikateri gorski kolesar in jih obdeluje z največjim veseljem, je »single trail«. Po prelazu Georgia sva se spustila kakšnih 600 metrov, nato pa naju je znova čakal strm deževen vzpon. Pohodnika, ki sva ga tisti dan srečala na poti, sva povprašala, ali je morebiti srečal dva kolesarja. Odvrnil nama je, da kakšnih deset minut nazaj. Vedela sva, da sta Nick in Lael odšla naprej. Ker nisem imela moči, da bi znova nadaljevala z nekaj sto metri vzpona, sem predlagala, da kampirava, saj sem bila res potrebna počitka. Zjutraj po zajtrku in močni, na ognju skuhani kavi sva se odpravila dalje proti mestecu Breckenridge, ki se je nahajalo kakšnih deset kilometrov od označene trase. V mestu sva opravila nakup, poiskala vodnik za omenjeno traso, da bi lahko lažje načrtovala pot in dneve pred nama, in se odpravila na kosilo v eno izmed majhnih restavracij, ki naj bi bila znana po svojih dobrih juhah. Dan ni bil težak, a mi je počitek v mestu dobro del. Med jedjo v restavraciji naju je ogovorila prijetna gospa srednjih let, ena izmed zaposlenih, ki se je veselo pohvalila, da sta z možem navdušena kolesarja in da sta tudi sama nekaj mesecev potovala po Evropi, ki jima je tako zelo všeč. Sonce nas je močno grelo, ura je bila 4 popoldne, tako da sva imela še tistih nekaj ur, ki bi jih lahko izkoristila za to, da se približava prelazu Cooper (3.753 n. m.), kjer bi si postavila šotor, a naju je Shella prepričevala, naj noč preživiva v njenem tri kilometre oddaljenem domu, kjer bi se lahko stuširala, oprala oblačila, najedla dobre hrane in seveda odpočila. Ker bi verjetno malokdo rekel ne takšni ponudbi, sva z največjim veseljem privolila. Preden se je odpravila proti domu, naju je še povprašala, kaj si želiva za večerjo in kakšno pivo rada pijeva. Ob kakšnih šestih zvečer sva se znašla v njenem domu in tista izbrana večerja naju je vsa vroča čakala na krožnikih. Kako prijazna je bila ta ponudba Shelle in kako zelo je prijal tisti počitek.

S svežimi in dišečimi oblačili sva se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravila dnevu naproti. Seveda po obilnem zajtrku, ki nama ga je postregla, a nama je tik pred odhodom ponudila še velik kos zamrznjene divjačine, ki sva si ga še isti večer pripravila na ognju. Meso, ki sva ga pred peko zavila v alu folijo in dala skupaj z zelenjavo v žar, je bilo neverjetno okusno.

Tisti dan je bilo pred nama 16 kilometrov strmega vzpona, kjer je bilo treba ponekod nesti kolo. Ker sem kmalu začutila kaplje dežja, sva se želela čim prej spraviti čez prelaz, ki mu po mojem mnenju takrat ni bilo konca. Ker so nevihte na poti zelo pogoste, se je na pot dobro odpraviti zgodaj zjutraj. Utrujena od hoje in potiskanja tisti dan, sem se neizmerno veselila prihoda v mestece na drugi strani prelaza, kljub temu da sva bila deležna neverjetnih pogledov. Pri spustu sem bila izredno previdna, saj so bile skale in korenine dobro namočene od deževja pred kratkim. Vroča kava v mestu je dobro dela, a sva se kaj kmalu odpravila nazaj na traso, kjer sva si poiskala primeren prostor za postavitev šotora. Na CT-ju je ogromno prelepih mest za postavitev kampa, kjer so ponekod že postavljena ognjišča, ki so jih pripravili pohodniki ali pa prostovoljci sami, tako da z iskanjem primernih mest nisva imela kaj preveč težav. Šotor sva si postavila ravno pred strmim in visokim prelazom. Noč je bila deževna, prav tako tudi jutro, zato sva se na pot odpravila okrog 10. zjutraj, ko je dež prenehal. Pri premagovanju prelaza Searl sem se kljub strmini in vsemu potiskanju dobro počutila, Przemek pa še bolje. V dolgem spustu sva takrat resnično uživala.

Vse bližje sva bila mestu Leadville, kjer sva preživela noč, opravila potrebne nakupe in se odpravila nazaj na traso v smeri proti mestu Buena Vista, ki so ga zaradi idealnega geografskega območja leta 1864 začeli naseljevati prvi ljudje. Na poti sva srečala dosti pohodnikov, saj je bil vikend in zadnji topli mesec september, čas, ko se gozdovi obarvajo v svoje jesenske barve ter tik preden sneg zasneži vrhove. Kolorado velja za zdravju najbolj ozaveščeno zvezno državo, kjer je aktivnost življenjski stil skoraj vsakega posameznika in je za razliko od ostalih zveznih držav res težko srečati kakšnega debelega človeka.

V državi so leta 2014 legalizirali marihuano, zato je bilo mogoče videti dosti prodajaln, kjer jo prodajajo. Da seveda vidiva, kako to zgleda, sva se odpravila v eno izmed njih in presenetilo me je dejstvo, da je bila trgovina ves čas najinega obiska polna ljudi, ki so veselo nakupovali.

Do Buena Viste naju je kakšnih 30 kilometrov vodila čudovita gramozna pot ob reki Arkansas, ki je izredno priljubljena za kajakaše in raftarje. Iz mesteca sva se znova priključila na traso, ki naju je pripeljala do mesta Salida, kjer sva srečala Nicholasa in Lael, ki bosta tu preživela nekaj dni, saj želita svoj prosti čas nameniti dokončanju projekta Baja Divide (v nadaljevanju BD). BD je njuna novo zasnovana trasa, ki vodi iz San Diega po Kalifornijskem polotoku 2.700 kilometrov vse do mehiškega mesta La Paz. BD je bila najin končni cilj in še zadnja prevožena trasa, preden končava najino osemmesečno potovanje. Ob reki v samem središču mesta smo se podružili ob kozarcu dobrega vina, kjer sva spoznala Scotta, doktorja znanosti, ki je Nicholasu pomagal pri nastanku GPS-poti za BD, in njegovo partnerko Eszter, ki je imela pred Lael ženski rekord na Tour Divide in je trenutna ženska rekorderka celotnega CT-ja, ki ga je prekolesarila v petih dneh. 900 kilometrov res težke trase v petih dneh! Neverjetno! Skupaj smo se odpravili na večerjo, kjer sta se nam pridružila Jimmy in Janie, par, pri katerem bosta naslednjih nekaj dni bivala Nick in Lael. V svoj dom sta povabila tudi naju. Jimmy in Janie sta v času najinega potovanja prav tako tekmovala na Trans Am Bike Raceu. Janie je končala na desetem mestu, njen partner Jimmy pa na 18. Na tej težki kolesarski preizkušnji pa je bil udeležen tudi edini Slovenec Andrej, ki je dosegel izvrstno 13. mesto.

CT nas je vse pošteno utrudil in zanimivo je bilo, ko sem Przemeku dejala, kako zelo bi prijal kakšen ogrevani bazen, da si najini telesi malo odpočijeta. Ob kakšnih desetih zvečer, ko smo prispeli v šest kilometrov oddaljeni dom Janie in Jimmyja, kjer smo se razpakirali in si privoščili pivo, sem na mizi opazila velike brisače, na vrhu katerih je bil rumen listek z napisom: »Zunaj je masažna kad. Voda je vroča.« Kaj mislite, kje smo pili pivo? Tri dni počitka sva si vzela v Salidi in urejala potrebne stvari. V mestu se nahaja delavnica Oveja Negra, kjer proizvajajo »bikepacking« torbe za kolo, zato sva se tja odpravila z najinima torbama, tistima, ki sta pripeti na sedež kolesa, da bi ju malo obdelali in zašili. Przemeku so popravili nekaj malenkosti in dodali nove zaponke, meni pa našili dva traka na vrh torbe, da lahko nanjo lažje pripnem svojo podlogo za spanje.

Zadnji dan smo se tik pred prelazom Marshall skupaj z Nicholasom in Lael odločili, da prenehamo s kolesarjenjem po trasi CT in odidemo nazaj proti severozahodu v smeri mesta Grand Junction, od koder sta se Nick in Lael odpravila proti Las Vegasu na Interbike Show, midva pa naprej v smeri Utaha, kjer se bova priključila na Kokopelli Trail, ki vodi do mesta Moab; pravijo, da svetovno znani »Meki« za gorske kolesarje.

Plani, ki sva jih imela na poti, so se ves čas spreminjali, kar nama je bilo pravzaprav všeč. Eden izmed planov, ki sva ga imela, je bil tudi ta, da se iz Kolorada odpraviva dalje proti Arizoni, do najinih prijateljev, kjer bi preživela nekaj dni, da si pred vstopom v Mehiko konkretno odpočijeva. Ker sem si želela videti Utah, mi je bilo ob ideji, da ga preskočiva, kar precej žal, a smo se na srečo v Salidi odločili za spremembo, saj je Nicholas predlagal, da skupaj odidemo v smeri severozahodnega Kolorada proti mestu Grand Junction, od koder bi se lahko priključila na traso, imenovano Kokopelli Trail, ki naj bi bila res čudovita in vodi iz mesta Fruita – Kolorado čez kanjone do mesta Moab v Utahu. Tako sva tudi storila in se takrat veselila dejstva, da bova s kolesoma nekje med tistimi velikimi oranžnimi kanjoni, ki so vredni prav vsakega občudovanja.

V mestu Crested Butte v Koloradu so se naše poti z Nicholasom in Lael končale, saj sta bila na poti v Aspen, midva pa na poti do mesta Grand Junction. Ker se je trimesečni ameriški vizi kmalu bližal konec, sva se odločila, da nekaj časa prihraniva in do mesta Grand Junction štopava. Pripravila sva si karton z napisom in že sva stala ob cesti v upanju, da nama ustavi kakšna dobra duša in naju skupaj s kolesoma odpelje dalje. Kakšnih deset minut sva stala in dobila sva prevoz z gospodom, ki uči smučanje po tamkajšnjih okoliških gorah. Štopanje v Ameriki je res enostavno, saj imajo vsi tiste velike avtomobile in tovornjake, tako da lahko kolesi z najmanjšim problemom natovorijo na avtomobil. Prijazni gospod naju je odložil kakšnih 250 kilometrov pred najinim ciljem, tako da sva se znova postavila na cesto in štopala, a spet ne več kot 15 minut. Tokrat nama je ustavil mlad fant s finskimi koreninami, ki je bil na poslovni poti in se je vračal domov v Kalifornijo, kakšnih 15 ur stran. Po treh urah, ko naju je odložil, sva si v mestu Grand Junction privoščila večerjo in na spletni strani warmshowers.com poiskala nekoga, pri komur bi lahko preživela noč. Warm showers deluje podobno kot Couchsurfing, le da so tukaj ponudniki prenočišč potujoči kolesarji, zato imamo že v prvi vrsti veliko skupnega. Greg, najin gostitelj, ki naju je prijazno povabil v svoj dom, je bil v času najinega prihoda odsoten, a je za naju pustil svojo hišo odklenjeno. Prijeten dom, v katerega sta se skupaj z ženo, ki je nisva spoznala, saj je bila zdoma, zaradi službe preselila dve leti nazaj, je bil še nekoliko v izgradnji. Greg je že 25 let vegan in dela kot znanstvenik na univerzi, kjer preučujejo agrokulturo. Živi skupaj s svojim stresnim psom, ki sta ga z ženo posvojila 5 let nazaj. Blondie, pes, ki je na naju agresivno lajal prve pol ure po prihodu, naju je po vseh danih piškotih in božanju hitro vzljubil.

V času najinega počitka v mestu sva si oprala oblačila, Przemek si je postrigel lase, zase pa sem kupila nove čevlje, saj so bile tiste stare, kupljene pred najinim odhodom, že pošteno zdelane, smrdeče, pretople in pretesne. Poleg novih čevljev sem si kupila še nove nogavice, da bo vse lepo sveže, in tako sem najverjetneje obvarovala svoje nohte na nogi, ki bi ob vztrajnem nošenja starih čevljev zagotovo odpadli.

Hladen in deževen dan je bil, ko sva se odpravila v kakšnih dvajset kilometrov oddaljeno mesto Fruita – Kolorado, kjer se začne Kokopelli Trail, ki že po štiridesetih kilometrih prečka linijo z zvezno državo Utah. Traso Kokopelli so poimenovali po Kokopelliju, ki se je kot petroglif velikokrat pojavljal na zahodnih poteh Amerike. Indijancem naj bi predstavljal duha glasbe, imenovali pa so ga tudi Bog prevarant. Bil naj bi simbol plodnosti in kmetijstva. Kokopelli Trail je 223 kilometrov dolga trasa, ki velja za eno izmed popularnejših gorskokolesarskih tras v Ameriki. Je zanimiva preizkušnja za še tako zahtevnega gorskega kolesarja. Strmi in kamniti vzponi, čudovite, a ponekod zaraščene »singlce« (ozke poti), nošenje kolesa na nekaterih sekcijah in pa tehnično zahtevni spusti, ki se jih moraš lotiti po pameti, saj veš, da ob morebitni nesreči ne bo nikogar, ki bi ti lahko pomagal, saj si stotine kilometrov stran od vsega. Ker na celotni trasi ni vode, je potrebno premišljeno načrtovanje. Pot poteka po čudovitih velikih oranžnih kanjonih, ob katerih teče reka Colorado. Na nekaterih predelih se trasa zaradi vsega kamenja malo izgubi, a jo s pomočjo garmina in dobre volje hitro najdeš. Možnost, da bi se na poti izgubil, je res majhna. Pot se je iz dneva v dan spreminjala in okolica je bila vedno bolj drugačna, vedno bolj oranžna.

V mestu Moab, na koncu trase Kokopelli Trail, sva preživela nekaj dolgih ur, kjer sva nakupila hrano in nove kratke hlače, napolnila vodo in ob sladoledu čakala, da je minila vročina. Odpravila sva se dalje na traso Lockhart Basin, ki naju je po stotih kilometrih, kjer sva poleg hrane tovorila še 21 litrov vode, pripeljala nazaj na asfalt, od koder sva štopala naprej proti Arizoni po najin obljubljeni počitek, ki pa ga je bilo hitro konec, saj je bilo treba kmalu spet sesti na udoben sedež najinih koles, ki naju je odpeljal proti Kaliforniji in dalje v sončno Mehiko. Tako sva rekla zbogom ameriški zimi in pozdravila sončno Mehiko, ki naju je s svojimi lepotami razvajala še dobra dva meseca.





Poživljajoč izvir tople mineralne vode, ki se je zlivala v močvirje in rastlinje obdajala s kristali (foto Tina Felicijan)



Dolina nizkih pisanih voda – pašnika za flaminge in druge ptice – v naravnem rezervatu Eduardo Avaroa (foto Tina Felicijan)



V šibkem zavetrju med čakanjem na popravilo počene gume (foto Tina Felicijan)



Miguel na okrepčilu v pribežališču kopačev žlahtne rude (foto Tina Felicijan)



Pogled na Bogato goro iz rudarskega naselja (foto Tina Felicijan)



Ko je fotografiranje rudniških rovov še bilo zanimivo (foto Tina Felicijan)





V šibkem zavetrju med čakanjem na popravilo počene gume (foto Tina Felicijan)


(september–november 2013)

V restavraciji v središču La Paza, kjer sva z Raymundom sedela na zadnji večerji, je bilo malo svetlobe. Morda zaradi nizkega stropa v zgornjem nadstropju za restavracijo precej neprimerne hiše, do katerega sva se povzpela po ozkih in strmih lesenih stopnicah in se sklanjala pod podboji. Morda zaradi temnega lesa, s katerim je bila soba obložena. Mize so bile nizke in stoli nekoliko višji, da sem stegna komaj stlačila pod rob, z Rayem, ki je bil še za dobro glavo višji od mene, pa sva celo večerjo trkala s koleni. Morda pa so bili krivi »obavtni« nizki lestenci s šibko lučjo, ki ni segla v vse kotičke natrpanega prostora. Sedela sva tam v polmraku, ki ga je vedrila topla svetloba, se pogovarjala in jedla zrezke lame.

V živo se spominjam le tistega dela pogovora, ki je nanesel na zatekanje k duhovnim voditeljem, trenerjem za življenje, mentorjem pri iskanju samega sebe – kakorkoli sva že imenovala ljudi, ki so tudi njemu pomagali do resničnih odgovorov na vprašanje o samem sebi, zakaj se je po dveh letih zakona z žensko, s katero je preživel polovico svojega življenja in spočel sina, ločil. Menil je, da bi vsakdo moral skozi podrobno samoanalizo, kar se je meni takrat zdelo povsem nepotrebno. Takrat sem imela zadovoljive odgovore na vprašanja o sebi in z lahkoto sem si v vsakem trenutku pritrdila, da počnem točno to, kar si res želim, da sem si všeč, kakršna sem, da sem srečna. Danes ga bolje razumem.

Nervozno sem pogledovala na uro, saj sem v žepu že imela karto za nočni avtobus v Potosí. Prekinila sva večerjo, ki sva ji odmerila premalo časa, čeprav bi lahko ostala. Navadno sem izbirala najcenejše prevoznike, saj mi udobje ni prav dosti pomenilo. A stroški potovanja niso bili moj edini razlog za hiter tempo, s katerim sem se pomikala od mesta do mesta. Bolj sta me gnala radovednost in ugibanje, ali me bo neslo proti zahodu in naposled v São Paulo, kjer živi dragi prijatelj Roger, s katerim sva bila med študijem v Limi nerazdružljiva. Ko sem pripravljala prtljago za družinski oddih v počitniškem naselju ob pacifiški obali nekaj sto kilometrov južneje od Lime, sem za vsak slučaj, če bi me pot zanesla naprej, vzela še nekaj dodatnih oblačil zase ter nogavice in jopico iz alpakine volne, ki jih je Roger pozabil v mojem nahrbtniku na najinem zadnjem skupnem potovanju, preden se je vrnil v Brazilijo. Ampak če sem čisto iskrena, sem že takrat vedela, da si želim prečkati celino in namočiti noge v Atlantik, samo nisem še vedela, ali mi bo uspelo.

Odhitela sva v moj hostel v osrčju Mercada de las Brujas (Tržnice magov), kjer so bile stojnice obložene s talismani, kadili, zelišči, posušenimi pticami in mladiči lam, ki jih uporabljajo pri tradicionalnih obrednih darovanjih Pachamami (Materi Zemlji), boginji andskih ljudstev, ki jo častijo še danes, oziroma gojijo ljubezen, spoštovanje in hvaležnost do Narave. Bolivija je leta 2012 kot prva država na svetu sprejela zakon, po katerem je narava pravni subjekt, izenačen s človekom. Ley Marco de la Madre Tierra y Desarrollo Integral para Vivir Bien (Zakon o Materi Zemlji in celostnem razvoju za kakovostno življenje) je uvedel staroselski koncept narave kot živega bitja, vsaj na papirju zaščitenega pred novoveškim zlorabljanjem.

Pograbila sem svoje reči, se poslovila v tesnem objemu, ki me je vabil, naj ostanem, in sedla v taksi, ki se je zagnal v prometno špico. Taksist je iskal bližnjice, prepričan, da ne bom pravočasno prispela na avtobusno postajo.

Zadnjo minuto sem se opotekala mimo terminalov, težek nahrbtnik pa me je vlekel k tlom, da sem se komaj kaj odrivala od tal, ko sem tekla proti svojem okencu za oddajo prtljage. Šofer je že prižgal motor flote (tako imenujejo avtobus s posadko, sanitarijami in postrežbo). Pri okencu ob izhodu proti mestu za vkrcanje sem oddala nahrbtnik ter skočila na avtobus. Še preden sem dosegla svoj sedež v drugem nadstropju, je avtobus odrinil. Zleknila sem se v razkošen fotelj in se kar nisem mogla načuditi, na kako udoben avtobus sem naletela za res ugodno ceno. Namestila sem se v polo-žaj za polsedeče spanje med vožnjo, ki sem ga že obvladala. Podstavila sem si malo blazino, ki sem jo nosila zataknjeno za hrbtišče nahrbtnika, se pokrila z odejico iz flisa, ki prav tako ni zavzela veliko prostora, roke sem zavila v široke rokave mehiškega puloverja, ki mi ga je zapustil ljubi prijatelj Santiago, in jih prekrižala na trebuhu, kjer sem imela torbico z dokumenti in dolarji, medtem ko sem bančne kartice in valuto, ki sem jo trenutno uporabljala, nosila (načeloma) varno spravljene za športnim životcem.


Srebro

Spala sem do zgodnjega jutra, ko smo prvi prispeli v Potosí – mesto v južnem delu Bolivije, ki je s 4.090 metri nadmorske višine med najvišje ležečimi večjimi mesti na planetu. V 16. stoletju je bilo mesto z okolico znano kot največji industrijski kompleks, saj so bila v osrčju gore Cerro de Potosí ali Cerro Rico (Bogata gora) bogata nahajališča srebrove rude – glavni vir srebra za španski imperij.

Da je bil Potosí eno najbogatejših in najbolj razvitih mest na svetu, še danes priča kolonialna arhitektura. Danes tam rudari na tisoče otrok, mož in starcev, ki samostojno, v neodvisnih skupinah ali pod patronom, ki zbere nakopano rudo in jo proda talilnici ob vznožju, na prvobiten način brska po drobovju 4.800 metrov visoke in stožčaste vzpetine, ki se na soncu peščenordečkasto blešči. Več kot 460 let, odkar iščejo bogate žile rude različnih mineralov, v goro vse povprek brez pravega načrtovanja in sanacije kopljejo ozke rove in jaške, ki nimajo elektrike ali prezračevanja. Rudnik se ni nikoli povsem privatiziral, zato rudarji prosto vstopajo brez posebne varnostne opreme. Nekateri imajo čelado, dihalno masko in visoko obutev, sicer pa so obvezna oprema svetilka, samokolnica, lopata, kramp, kladivo, pijača, koka in špirit. Kopljejo, dokler zmorejo. Nekateri več dni ne pridejo na svetlobo, medtem ko kolegi po ozkih rovih rinejo polne samokolnice iz gore. Veliko jih ne pride nikoli.

Cerro Rico že od začetkov rudarjenja imenujejo »gora, ki žre ljudi«. Sodobne raziskave inženirjev pa kažejo, da gora postaja vse manj stabilna in bi potrebovala na tisoče ton cementa, ki bi zalil zapuščene jaške in zmanjšal možnost katastrofalnega in neizogibnega kolapsa prerešetane kamnite gmote nad glavnim mestom z okrog 250 tisoč prebivalci.

Stopila sem z avtobusa in čakala, da sprevodnik iz prtljažnika potegne moj nahrbtnik. A izkazalo se je, da ta ni potoval z nami, ampak s sosednjo floto, ki še ni prispela. Očitno sem v naglici prejšnjega večera oddala nahrbtnik pri napačnem okencu. K sreči je bila tudi tista flota namenjena v Potosí, a nisem vedela, kdaj pride.

Sprehodila sem se po presenetljivo moderni centralni avtobusni postaji, kjer je bilo okence prevoznika, katerega kupon za prevzem prtljage sem imela, še zaprto. Sedla sem na robnik parkirišča in čakala avtobus. Bila sem dokaj prepričana, da bo nahrbtnik res prispel z naslednjo floto, a sem vseeno razmišljala o izgubljenih rečeh in delala načrt, kaj bom morala kupiti, če bom želela potovati naprej. Če bi se začela vračati, bi bila poražena in kdo ve, kako dolgo bi se še dolgočasila v Limi, kjer me je po koncu semestra, ko so se prijatelji že vrnili domov, prevzemalo malodušje. Ego mi ni dovolil, da bi sprejela poraz.

Pripeljal se je taksist in mi ponudil prevoz v mesto. Povedala sem mu, da čakam nahrbtnik, a mi je zatrjeval, da on ve, kje je moj nahrbtnik, saj vso izgubljeno prtljago zbirajo na posebni lokaciji. Dopovedovala sem mu, da flota z mojim nahrbtnikom še ni prispela, on pa meni, da se motim. Odpeljal se je, ker nisem hotela z njim, a se je kmalu vrnil z mojim nahrbtnikom na sprednjem sedežu. Ali je flota pripeljala na kako drugo postajališče, kjer ga je prestregel, ali je res bil na kakem zbirnem mestu, ne vem. Ne vem niti, kako je vedel, da je moj, ali zakaj so mu ga izročili brez kupona. Zaklical mi je in prisedla sem ter mu ponudila nekaj bankovcev v zahvalo, kar se mu je zdelo samoumevno in najbrž ne dovolj radodarno.

V značilno pravokotnem parku v centru mesta, z vseh strani obdanem s hišami z lesenimi balkoni in barvno obrobljenimi okni, ni bilo še nikogar. Začela sem preiskovati prtljago, da bi ugotovila, ali kaj pogrešam.

Približal se mi je mlad moški, ki mu nisem nameravala nameniti veliko pozornosti, ker nisem bila razpoložena za odgovarjanje na niz vprašanj o tem, kaj počnem tam, kam potujem, zakaj sama … Na ta vprašanja sem iz varnostnih razlogov redko odgovarjala iskreno. Številna opozorila, naj bom previdna in nikar ne razglašam, da sem sama tisoče kilometrov stran od doma nekje v Evropi, saj sem tako bolj ranljiva, so se me dotaknila, čeprav se nikoli nisem počutila zares ogroženo. Moški me je kljub mojemu trudu, da bi dajala vtis nezainteresiranosti, začel ogovarjati, prisedel in mi zrecitiral program ogleda rudnika z edino turistično agencijo v mestu, ki so jo ustanovili nekdanji rudarji – vsaj tako mi je zatrjeval. Premerila sem ga in sklenila, da nima smisla čakati na začetek delovnega dne, da bi lahko preverila še druge ponudbe. Če uspem v rudnik dovolj zgodaj, lahko še isti dan odpotujem v Uyuni – izhodiščno točko za izlet na znamenito polpuščavsko vulkansko območje z največjo površino debele skorje soli na svetu in številnimi drugimi naravnimi znamenitostmi –, sem razmišljala. Poleg tega mi je ponudil, da me pospremi do stranišča, saj me je že zelo tiščalo, lokali pa so bili še zaprti, in mi priskrbi zajtrk. Dogovorjeno.

Malo pisarno so štirje soustanovitelji agencije šele odprli. Kramljali smo in iz lončene sklede jedli fižol s koruzo – zajtrk rudarjev, so me podučili. Čeprav zdaj na goro hodijo z drugimi nameni kot nekdaj, jim je ostal v navadi. Vsi so se po temnih in zadušljivih rovih klatili že kot otroci. A bistroumnost z vztrajnostjo in srečo jih je privedla nazaj na luč, da so izkoristili vladni program za razvoj turizma, se za silo naučili angleški jezik in namesto z rudami začeli trgovati z izkušnjami.

Ko se je v pisarni nabralo dovolj turistov, sta nas Miguel in kamerad pobasala v predelan kombi, kakršne po celi Latinski Ameriki (verjetno tudi kje drugje) uporabljajo za nizkocenovne mestne in medkrajevne prevoze. Odpeljali smo se na izhodišče – Miguelov dom v rudarskem naselju na pobočju bogate gore. S ceste smo vstopili v odprti atrij skromne hiše, v kateri je tudi brezplačno gostil turiste, ki so želeli spoznati še intimno plat rudarskega življenja. A ob pogledu na prašno dvorišče, ki ni bilo tlakovano ali zasajeno, kot smo vajeni pri nas, na otroke, ki so kukali iz prostorov z loputami namesto vrat, in na zunanji tuš, za katerega nisem bila prepričana, da ni edini v hiši, sem sklenila, da povabilu navkljub ne bom ostala, čeprav me je mikalo gostoljubje v tem preprostem domu. Poleg tega sem skušala noči izkoriščati za transport ter si s tem zagotoviti prenočišče, pa čeprav na avtobusu, in hkrati prihraniti čas.

Za zbitimi deskami, s katerimi je ogradil garderobo, smo si nadeli zaščitne hlače in jakne. Prevzeli smo čelade in se naučili uporabljati naglavne svetilke. Nato pa smo se s kombijem odpravili proti talilnici, kjer smo začeli svoj ogled, in se mimogrede ustavili v eni izmed obcestnih trgovin. Tam so se tisti, ki koke še niso imeli, opremili z vrečico še nekoliko vlažnih lističev, ki po obliki spominjajo na lovorjev list, le da so tanjši. Vsak od nas je po Miguelovih navodilih kupil kak priboljšek za rudarje, ki smo jih kasneje srečali v rovih. Koka in špirit sta bila najbolj dobrodošla, pa tudi kaka gaseosa (sladka pijača z mehurčki, ki jih v Latinski Ameriki pijejo v enormnih količinah), zavitek piškotov, cigarete ali kaj podobnega.

V talilnici smo si ogledali ogromne kotle gošče, iz katere so nato izločili različne kovine in minerale. Nato pa smo skozi odprtino nepravilne oblike, kakršno sem do tedaj videla le v kakem vesternu, vstopili v goro. Že po nekaj korakih se je zrak zgostil – bil je topel, poln prahu, nekako lepljiv in imel je okus. Zavijali smo iz enega rova v drugega in se privajali na vidno polje, ki se je zožalo na snop svetlobe iz naglavne svetilke. Tla so bila razrita in le tu pa tam je bila položena kaka deska, da so bile karjole, polne rude, nekoliko lažje vodljive. Miguel nas je spodbujal, naj ves čas zalagamo koko, ki deluje poživilno in zatre lakoto, žejo, bolečino, utrujenost, pomaga pa tudi pri oksigenaciji in pretoku krvi, zato jo domačini tujcem še posebno priporočajo na visokih nadmorskih višinah. Ali pa globoko pod zemljo, kjer je bilo vse bolj tesnobno, prašno in zadušljivo.

Mislim, da nihče v naši skupini radovednih Zahodnjakov, željnih pristnih izkušenj, ni vedel, v kaj se spušča, ko je zjutraj sedel v kombi. Jaz najbrž še najmanj, saj se o ogledu rudnika pravzaprav nisem posebej pozanimala. Sploh ne bi prišla v Potosí, če v Arequipi v Peruju ne bi spoznala brazilskega popotnika Guilherma, ki je mesto obiskal in mi priporočil »naporen, a vznemirljiv« ogled rudnika. Podcenjevala sem sprehod po drobovju gore in moji sopotniki tudi. Čutili smo strah drug drugega in željo, da ogled čim prej mine. Vse po vrsti so delovne razmere v rudniku pretresle, saj niso prav dosti drugačne od tistih, ki so prikazane v Muzeju premogovništva Slovenije. Rudarji, ki smo jih srečevali, jim dajali okrepčila in jih povprašali, kako gre delo, so bili na las podobni muzejskim lutkam. Najbrž smo si predstavljali, da ne bomo šli po nevarnih poteh, pač pa po tistih uhojenih za nerodne turiste, da se nam ja ne bi kaj zgodilo. A smo se sklanjali, stiskali, plazili in plezali. Razmišljala sem samo o tem, da moram ostati mirna, čeprav nisem bila prepričana, da lahko računam na to, da naš vodič že ve, kaj dela. Morda je to počel že prevečkrat, ne da bi pomislil, da lahko gre kaj narobe. A navpično vzpenjanje po lestvi v jašku, ne prav dosti širšem od ramen kakega kmečkega »pubeca«, brez kakršnegakoli varovala, le z opozorilom, naj nam ne zdrsne, se je zdelo noro. Karakter mojega zodiaka je na hitro pretehtal variante in možne izide in se odločil, da nazaj ne gre, naprej pa lahko gre samo tako, da ne zažene panike. Gledala sem samo predse, čvrsto preprijemala prečke in izklopila um. Če bi si dala čas, da ozavestim situacijo, bi me prevzel strah in me ohromil. Zato sem se osredotočila samo na gibe in vzdrževanje mirne krvi.

Ko smo bili vsi v rovu nekaj nivojev višje, smo izvedeli, da jašek vodi še veliko višje in tudi precej, precej nižje. Kazalo je, da smo vsi ubrali isto strategijo hlinjenja sproščene navdušenosti, a v naših očeh je bilo začudenje, pomešano z grozo.

Prešli smo v širši rov in zavili v izklesano nišo za čaščenje jamskega škrata. Posedli smo se pred sedeči kip parkeljca s kurentovimi trakovi v grivi, ki je imel v eni roki prazno plastenko špirita, z drugo pa je oklepal koren svojega štrlečega uda. Povsod okrog so bili posuti kokini listi, ki jih rudarji puščajo kot dar na zavetnikovem oltarju, in polno smeti. Miguel je imel pod ličnico že veliko bulo prežvečene koke, ki jo je močil s špiritom. Pripovedoval nam je o življenju rudarjev, boleznih, ki jih težijo v starosti, in denarju ki ga lahko zaslužijo, če imajo srečo in najdejo kvalitetno rudo. Baje lahko dobro živijo – poznal naj bi rudarja, ki je imel vedno šope denarja in šestnajst avtomobilov –, a cena za to je visoka.

Teren se je rahlo spuščal in preostanek poti nam je najbolj oteževal prašen in osiromašen zrak, ki se ni spremenil, dokler nismo prišli na svetlobo na drugi strani te v marsikaterem pogledu fenomenalne gore. Pred osamljenim vhodom v rov je stala baraka in nedaleč od nje se je igralo nekaj otrok. Oče je bil najbrž v jami, mama pa kje v mestu. Peš smo se spustili in se naposled hvaležni za to intenzivno izkušnjo in olajšani, da je za nami, s kombijem odpeljali s pobočja.

Popoldne sem se še potikala po mestu, nato pa sem vrnila na avtobusno postajališče in poiskala prevoz v vas Uyuni.

Tokrat je bil avtobus bolj podoben našim starim kripam, s katerimi so nas včasih prevažali v šolo in na delo. Vseeno je bil opremljen z malo televizijo, ki je manjkala le na redkih avtobusih. Tako sem med potovanji po Latinski Ameriki obujala spomine na otroštvo s filmi, kot sta Gola pištola ali Umri pokončno, ter spoznavala bollywoodske zvezde in najnovejše ameriške filme, ob katerih sem poskušala čim prej zaspati.


Sol

V Uyuni, ki leži 200 kilometrov jugovzhodneje in 400 metrov nižje od Potosija, smo prispeli pozno zvečer, čemur sem se navadno skušala izogniti. Noč pač ima svojo moč in raziskovanje tujega mesta in iskanje prenočišča po temi me je vedno navdajalo z neprijetnimi občutki. Intuitivno sem izbrala smer, v kateri sem šla od enega hotela oziroma penziona do drugega. Veliko jih je, saj je turizem poglavitna gospodarska panoga v vasi, odkar sta se rudarska industrija in trgovina zaradi prekomernega izčrpavanja zalog mineralov na tem območju v 40 letih prejšnjega stoletja sesuli. A tisto noč so me vsi po vrsti zavračali, ker so namestili veliko število šolarjev, ki so prišli na ekskurzijo. Mraz je namreč popustil, led se je odtalil in turistična sezona se je začela. Skoraj bi že prenočila v pisarni turistične agentke, ki mi je z uslužnostjo vred skušala prodati še tridnevni ogled Salar de Uyuni in naravnega rezervata Eduardo Avaroa. Tokrat sem si želela pustiti odprte možnosti in zjutraj v miru primerjati ponudbe agencij, zato sem naposled pregovorila lastnika restavracije z nočnim barom in nekaj prenočišči, naj mi odda zakonsko sobo – edino, ki mu je še ostala. Najbrž bi jo v isti noči lahko večkrat oddal (zahajanje s plesišča v posteljo je ustaljena nočna praksa, ki sem jo opazila v marsikaterem malem naselju ali velemestu), a se je zadovoljil s 120 boliviani, kar je bilo bistveno več, kot sem bila sicer pripravljena odšteti za prenočišče. Tiha soba s čisto posteljo in kopalnico s toplo vodo – ta na mojih poteh bodisi po hladni sierri (celinsko, navadno gorsko območje) bodisi po sparčni selvi (deževni gozd) ni bila samoumevna – me je stala slabih 15 evrov. Z užitkom sem se temeljito umila, ker nisem vedela, kdaj in kje se bom spet lahko.

Zjutraj sem izbrala najcenejšo ponudbo agencije, saj se aranžmaji na prvi pogled niso razlikovali drugače kot po ceni. Najbrž pa so se po udobju. Naša posadka je s šoferjem vred štela sedem ljudi. Naložili smo se v terenski avto z dodatno klopjo v prtljažniku, kamor sem se komaj stisnila, in se odpeljali proti prvi točki na zemljevidu naše krožne poti odkrivanja te negostoljubne, a silno lepe pokrajine.

Ogledali smo si pokopališče vlakov, kjer je večina obiskovalcev pozirala za nove profilne fotografije, ki bi v ljudeh na drugi strani virtualne niti vzbujale občudovanje ali zavist. Lokacija je res fotogenična – propadle parne lokomotive, ki jih je oster veter že marsikje preluknjal, ugreznjene v pesek, okrog pa raztreseno njihovo drobovje.

Uyuni je bil nekdaj pomembno transportno in trgovsko križišče kompozicij, ki so v zadnjih desetletjih 19. in v prvi polovici 20. stoletja proti pacifiški obali vozile na milijone ton mineralne rude. Prizor je nekako nadrealističen – mogočna okostja muzejskih primerkov, ki jih je nekdo kar prepustil propadu, narava pa potrpežljivo postavlja vsak njihov drobec nazaj na svoje mesto. In tam sem zagledala Raymunda, ki je potoval z drugo agencijo. Očitno je bilo, da noben od naju ni pričakoval, da se bova še kdaj videla, a oba sva bila vesela znanega obraza in dotika. Srečala sva se še na eni postojanki zadnji dan izleta, za tem pa nikoli več.

Iz ure v uro so se vrstili presunljivi razgledi in neprijetnosti, zanimiva dejstva in nenavadnosti. Bela ravnica brez konca na obzorju, visoki kaktusi, eno opečnato rdeče jezero in drugo nebesno modro, kadeči se vulkani in vrelci vode iz blata, rožnati flamingi, skalne formacije, ki čudežno kljubujejo gravitaciji, močen veter, ki bi nam zlahka speskal meso s kosti, bazen s toplo mineralno vodo in razgledom na pisano močvirje, počena guma in prijetna energija med sopotniki so moje asociacije na te tri dni.

Prvo noč smo prespali v eni izmed peščice hiš, ki so stale sredi peščene doline. Oskrbnici hiše sta nam prinesli lavorje s toplo vodo, da smo si umili roke in obraze, saj je iz tušev tekla ledena voda. V gašperčku sredi sobe smo se trudili zakuriti dovolj močen ogenj, da bi nas segrel. Sopotnik Juan, poklicni fotograf, ki je zbiral fotografije za neko agencijo, ju je nagovoril, naj še enkrat prineseta lavorje, da smo lahko namočili še noge. Kim in Kelly iz Seattla sta na naše veliko presenečenje našli trgovino, v kateri sta brez slabe vesti odšteli nekaj sto bolivianov za žganje in pivo, ki sta ju velikodušno delili z nami. Dovršenost trenutka, ko sem sedela na leseni gajbici, namakala prezeble noge v toplo vodo in pila pivo, me je ganila. V naselju je bila še ena skupina turistov, s katero smo preživeli večer ob ognju, ki je bil tako šibek, da je Kim, ki ji je žganje prijalo, odločno žrtvovala svoj angleško-španski slovar in iz njega trgala liste, da je z njimi podkurila, kar je zaleglo le za kratek čas, zato smo šli zgodaj v mrzle postelje. Moja se ni segrela do jutra.

Zaradi mraza prečute noči so edino, čemur bi se z veseljem izognila, če bi lahko izbirala med (neprijetnimi) izkušnjami na potovanju. Iz vseh ostalih sem se marsikaj naučila. Iz trepetanja pod debelimi odejami v volnenih nogavicah in jopi pa samo to, da se moje telo nikakor ne segreje, če imam prezebla stopala. Zato sem se še toliko bolj razveselila jutra, ki je prineslo tudi obilen zajtrk.

Po celem dnevu vožnje od ene postojanke do druge smo se ustavili v lepo urejenem hotelu, v celoti zgrajenem iz soli. Za mizami iz solnih plošč so namesto stolov stali solni bloki. Posteljni okvirji so bili iz solnih zidakov, pod preprogami na tleh pa je bila na debelo nasuta groba sol, da je imel človek občutek, da hodi po pesku. Juan je z napitnino in prijazno besedo poskrbel za vroč tuš, ki je bil pravo olajšanje. Ko je sonce zahajalo, se je s fotoaparatom odpravil ven, da bi ujel vrtinčenje peska v vetru in spreminjanje barv na nebu, ki je nad dolino hitro postajalo temno in zvezdnato, na obzorju pa ožarjeno z zlato obrobo. Skušala sem mu slediti, a sem vetru in mrazu kmalu priznala poraz, se spravila v posteljo in preživela nekoliko lažjo noč.


Kamen

Ko smo se naslednji dan vrnili v Uyuni, smo s Kim in Kelly kupile karte za nočni avtobus v glavno mesto Bolivije, Sucre, čeprav nas je skupina belgijskih deklet na terminalu opozorila, da promet po edini cesti na tej relaciji že dva dneva ovirajo okoliški kmetje.

Po štirih urah vožnje iz Uyunija nazaj v Potosí nas je šofer obvestil, da bloqueadores (protestniki, ki postavljajo blokade na ceste) še vztrajajo in je prva zapora že nekaj kilometrov iz mesta. Šlo je za zaostritev spora o meji med dvema občinama in s tem o upravnih pristojnostih in pravicah prebivalcev do izkoriščanja zemlje in vode, zaradi katerega so najbolj nastradali kmetje na mejnem območju. Da bi izsilili pogajanja za razrešitev spora (po možnosti sebi v prid), so zaprli prometno žilo in ohromili pretok blaga z juga v prestolnico in obratno, kar je še posebno vznemirilo rudarje, ki so bili po štirih dneh zapore pripravljeni na to, da sami očistijo cesto, kar bi utegnilo izzvati spopade. Blokada prometa je civilna manifestacija, v katero ne glede na gospodarske in ekonomske posledice države, lokalnih skupnosti ali posameznikov, ki zaradi oviranega pretoka blaga utrpijo škodo, ne gre posegati. Vse to sem izvedela šele kasneje.

Potniki smo se zanašali na to, da se bloqueadores navadno ne ubadajo s transportom ljudi, ki gredo po svojih opravkih, pač pa s prevozniki surovin in izdelkov. Bolj ali manj demokratično smo se odločili, da se odpeljemo do blokade, čeprav nas je šofer opozoril, da tam ni niti ene hiše, kaj šele stranišča, trgovine ali telefonskega signala. Navlekla sem nase edina puloverja, volnene nogavice in izstopila, da bi z mladeničem zamenjala njegovo škatlico z nekaj cigaretami za svojo najljubšo perujsko čokolado, ki sem jo hranila za hude čase. Nihče ni bil videti preveč zaskrbljen ali nejevoljen. Šofer je jedel salchipapa (ocvrt krompirček s kolobarji hrenovke), dokler potniki niso začeli sitnariti, da hočejo nadaljevati pot. Ob dveh ponoči smo se ustavili za kolono tovornjakov in nekaj osebnih avtomobilov in v ledenem polsnu čakali do jutra.

Ropot tovornjaka, ki je pripeljal mimo, je vznemiril mladeniča, s katerim sva si naposled razdelila cigarete in čokolado, saj je mislil, da je blokada dvignjena. V resnici pa je tovornjakar obupal, nekje uspel obrniti in šel po drugi, bistveno daljši poti. Šofer se je vrnil z izvidnice in nam predstavil nekaj enako bednih možnosti. Smiselna se mi je zdela samo tista, ki je vključevala malo truda, a najhitrejše in najcenejše napredovanje.

Kim in Kelly sem pojasnila, da bomo slabe pol ure pešačile preko barikade, nato najele taksi, ki nas bo odpeljal do naslednje vasi, tam pa poiskale prevoz v prestolnico. Tiščalo me je na stranišče, a za jutranji ritual ni bilo ne časa ne prostora, zato sem le na hitro zdrgnila zobe in poskušala prihraniti čim več vode, kar se je izkazalo za še kako pametno potezo.

Oblekle smo se, kot bi šle v hribe. Še dobro, da smo vse potovale z nahrbtniki, v katerih smo imele le najnujnejše potrebščine. Šofer mi je pred odhodom dal svojo škatlico cigaret in vžigalice, češ da on itak ne kadi. Hodile smo mimo dolge kolone vozil in sonce je bilo še nizko na nebu. Kmalu smo dosegle prvo rižo nasutega kamenja, ki ga ni nihče stražil, zato mi ni bilo jasno, zakaj ga šoferji niso umaknili in nadaljevali vožnjo. A dlje ko smo hodile, vse bolj gosto nasuto je bilo kamenje v velikosti melone in ob cesti so posedali bloqueadores. Tri belke smo bile dobrodošla popestritev dolgočasne straže. In očitno prijetna družba za mlado mamico, ki je v materinem spremstvu nesla še nehodečega sina v Sucre k zdravniku. Hodile smo skupaj, vsaka s svojim tovorom, kramljale in špekulirale, kaj bo za naslednjim ovinkom.

Zaradi drgnjenja volnene nogavice v prevelikih gojzarjih se mi je na podplatu začel delati žulj. Cesta se je zajedala v skalovje in se vzpenjala. Mimo nas so brzeli mopedisti – domačini iz okoliških vasi, ki so zaporo izkoristili za hiter zaslužek s prevažanjem pešcev na nenadzorovanih območjih. Bloqueadores nikakor niso odobravali postranskega dobička drugih ljudi, medtem ko so se sami odpovedali delu, da lahko izkoristijo svojo državljansko pravico. Pa tudi potniki so morali na lastni koži občutiti in prestati nadloge, ki so jim jih naložili protestniki. Cilj oviranja prometa je držati v šahu čim več deležnikov v sporu in vplivati tudi na tiste, ki s sporom načeloma nimajo ničesar. Na vrhu prelaza je bilo polno ljudi – kmetov, rudarjev, prevoznikov, potnikov, ki so posedali ob cesti, v klancu nad njo ali se prestopali v manjših skupinah. Pozdravljala sem na obe strani in se ustavljala pri prodajalkah sadja in oreščkov, da sem si sestavila zajtrk. V kotlih so se že kuhale obare oziroma enolončnice (imenujejo jih caldo) in vse je kazalo, da bloqueadores še lep čas ne bodo premaknili niti enega kamna. Dosegle smo konec zapore: hlode, založene s kamenjem.

Ustavile smo se na drugi strani in se raztovorile. Babica je razvezala pisan kos blaga, s katerim je imela na hrbet privezanega vnuka, in siknila enemu izmed protestnikov, ki je negibno sedel za cesto in bolščal predse: »Vam se nikamor ne mudi, kajne?!«

Kazalo je, da nam ne preostane drugega kot čakanje. Zato sem si vzela čas, da sem se sezula, splaknila zdaj pregreta stopala in poiskala primeren kotiček, da se razbremenim še lastnih odpadnih voda in drugega materiala. Po dveh urah vznemirljive hoje je moj prebavni sistem delal bolje kot običajno. Na pobočju hriba na spodnji strani ceste je stala velika skala, ki je zakrivala pogled s ceste. Počepnila sem za njo, kot nisem že od otroštva, in uživala v olajšanju z razgledom na osončene travnate hribe na drugi strani grape, dokler nisem zagledala najprej glave in takoj za tem celega trupa nekega moškega, ki je sekal pot čez pobočje in se vzpenjal proti prelazu. Uvidevno se je obrnil stran, medtem ko sem med rastjem iskala liste, s katerimi bi se lahko obrisala. Za silo sem zakrila, kar sem odložila za skalo, in se vrnila med sotrpine.

Kim in Kelly sta se ukvarjali z dojenčkom in prvič sem pomislila, da si morda želita otrok. Za tem, ko je Kim osvojila Kelly, ki je imela vse svoje življenje razmerja le z moškimi, sta doživeli in prestali že veliko, da sta ostali skupaj. Ali sta še danes, ne vem. Mali Jorge se je napil iz mamine dojke, me pa smo dale na kup plastenke z vodo, ki nam je še ostala. Predvsem zaradi Jorgeja, ki je moral k zdravniku, pa tudi zaradi naše nepripravljenosti na bivakiranje na barikadah smo se odločile, da poskusimo prepričati kakega voznika, ki je obtičal na poti v Potosí, naj se obrne in nas vzame s sabo v Sucre.

Babica mi je svetovala, koliko denarja naj ponudim za vožnjo, in začela sem se spuščati mimo kolone vozil, med katerimi je bil tovornjak s sparjenimi pomarančami, pa tovornjak z živino, ki se ji ni dobro pisalo, če se ne bo napojila. Pod budnim očesom bloqueadores, ki so se znašali nad saboterji njihove blokade, se nihče ni hotel obrniti in vrniti v Sucre. Naposled sem našla naveličanega mladeniča z dovolj velikim avtomobilom, da bi nas lahko peljal v mesto.

Naš šofer nas je s prtljago vred nekako zložil v avto in začel krmariti med kamni, ki so še tu in tam ležali na cesti, a ga ja ustavil glasen pok kamna, ki je nenadno priletel na streho avtomobila. Za nami so se zagnali bloqueadores, jezni, ker se skušamo izogniti pokori, ki so jo naložili vsem na tej cesti – tudi nam. Babica je začela kričati skozi okno: »Ne predrite mu gum, nehajte.« Nenadna panika me je zmedla. Šofer se je zagnal iz avta in jih hitel prepričevati, da bi se rad samo vrnil domov, da vozi tri turistke in ženski z otrokom, ki mora v bolnišnico. Za njim je šla babica in hitela nasproti bloqueadores, ki so metali kamenje v avto, krilila je z rokami in jih dobesedno rotila, naj mladeniču ne poškodujejo avta. Otrok je zajokal in dekle tudi, me pa smo skrivale svoje denarne rezerve in pripravljale male bankovce (večkrat mi je kdo svetoval, naj imam pri roki le denar, ki mi ga lahko ukradejo, vse ostalo pa zvito skrito) ter zbegano ocenjevale situacijo, ki še zdaleč ni bila tako nevarna, kakor je bila dramatična.

Šofer se je začel zaganjati v bloqueadores, ki so bili napeti, kot bi samo čakali, kdaj se bo pretep začel zares. Babica ga je vlekla proč in se postavljala vmes, kot bi se počutila odgovorno za napad na njegov avto. Tudi dekle je izstopilo, si razgalilo dojko in nanjo pritisnilo jokajočega otroka, ki je hlastal za njo. »Glej, glej!« je kričala bloqueadores, ki niso bili ravnodušni, niso pa popustili. V vsej zmedi sem se končno obrnila h Kim, ki me je suvala v ramo in kazala na dečka, ki se je kdo ve od kod pojavil pred avtomobilom in nam s prstom kazal na cesto. »Bus je spodaj,« sem uspela ujeti njegove besede med vsemi kriki. Čeprav nisem bila prepričana, ali naj se zanesem na to, sem Kim in Kelly naročila, naj iz avta pobereta vso prtljago in začneta mirno hoditi v smeri avtobusa. Medtem so bloqueadores že predrli zadnje gume na avtu in ženski sta zajokali, kot bi se zgodila nepopravljiva tragedija. Nekako mi ju je uspelo zvleči stran in napotiti na avtobus, našemu nesojenemu šoferju pa sem dala bankovce, ki smo jih s Kim in Kelly zbrale, da bi se znebile bloqueadores, a tu ni bilo več kaj storiti, zato sem jih pustila za povračilo stroškov na avtu. Bloqueadores so nam začeli slediti, zato sta začeli babica in dekle teči proti avtobusu, kar je pognalo v tek tudi Kim in Kelly pred nami, jaz pa sem jim nagonsko sledila in upala, da bežanje peš ni sabotaža, ki bi jo bloqueadores kaznovali enako kot beg z avtomobilom.

Za ovinkom, do katerega so nam sledili bloqueadores, je res čakal avtobus, ki je bil že prižgan, zato tek niti ni bil tako slaba ideja. Za nami se je čez nekaj minut vsula še skupina mladih mormonov na romanju, ki je s svojimi potovalnimi kovčki na kolesih naredila tak hrup, da so se potniki zmedeno ozirali skozi okna, ker niso mogli določiti vira nenavadnega in grozečega zvoka. Ko so se tudi ti namestili, je avtobus speljal in drama se je končala. Kim in Kelly sta se držali za roke in gledali skozi okno, jaz pa sem sedela mlahavega telesa in se zaprtih oči trudila, da se ne bi razjokala.


Kokos

Kim in Kelly sta imeli v Sucru rezervirano prenočišče, zato sem šla z njima na njun naslov in nato pozvonila pri vratih sosednjega hostla. Že po ulici in dovršeni fasadi sodeč mi je bilo jasno, da bom spet presegla svoj maksimalni vložek v minimalni standard. Ko mi je odprla aristokratska dama, bi se skoraj opravičila in se obrnila, a me je tako začudeno in hkrati prijazno nagovorila, da sem jo takoj prosila za poceni prenočišče. Povabila me je naprej in povedala sem ji, kako sem pripotovala v Sucre. Zgražala se je, mi pokazala poročilo v jutranjem časopisu in mi pojasnila, kaj se pravzaprav dogaja. Potolažila me je, da se bom zdaj lahko spočila, naj nič ne skrbim, in me po hladnih in zračnih hodnikih, ki so blažili dnevno pripeko, pospremila do okusno urejene svetle sobe s samostoječo svetilko, mizico in dekorativnim pregrinjalom na visoki postelji. Luksuz. Dolgo sem se tuširala z občutkom, da sem doma.

V celoti sveže preoblečena, kar sem si privoščila največ enkrat na teden, sem šla h Kim in Kelly, ki sta se namestili v lepem apartmaju s spalnico na galeriji. Takoj sem zaznala sladek vonj po kokosu, ki ga je sproščala maslena krema, s katero se je mazala Kelly. Ta je med izletom večkrat omenila, da komaj čaka pošten tuš in vtiranje bogate kreme v izsušeno kožo. Sama sem ves čas bivanja v Peruju uporabljala le osnovno kozmetiko: zobno pasto in trdo milo, s katerim sem se navadila umivati tudi lase. Zato me je mehkoba, ki jo je dišeča krema dala koži, še toliko bolj navdušila in od glave do pet sem se obilno namazala. Nato pa sta me Kim in Kelly povabili na razvajanje: večerjo v atriju male restavracije, kjer se nismo ustavile le pri eni buteljki gostega rdečega vina in smo klepetale ob prigrizkih, ki jih je Kim sproti izbirala na blef (španščino se je učila le Kelly, ki se ji je preveč zatikalo, da bi jo natakarica razumela, mene pa sta poslali »na dopust«, ker sem ves čas našega druženja skrbela, da sta bili dobro obveščeni).

Še en dan smo se družile v Sucru, ki se ga spominjam po sprehodih, tržnicah in pogostih počitkih ob pivu in praženem grahu. Nato sem sama nadaljevala pot v Cochabambo, »mesto neskončnega nasada vijoličnih cvetk,« kot sem zapisala v svojo potovalno beležko. Tam so se začele naslednje epizode potovanja po celini, ki sem jo tako vzljubila.

Po dolgi vožnji v Paragvaj sem šla naravnost v São Paulo in tam v družbi Rogerjevih prijateljev praznovala svoj 24. rojstni dan.

Po nekaj tednih v Braziliji pa sem se čez severno Argentino in Čile vrnila v Peru, kjer sem si najprej privoščila mastno omleto in ledeno hladno Inca Colo (priljubljena perujska gaseosa fluorescentno rumene barve z okusom po širokem spektru umetnih sladil). Takrat nisem verjela, da me bodo izkušnje, ki sem jih nabrala, bistveno spremenile, kakor mi je v Limi napovedal Lucho – tast Velenjčanke Inke, s katero sva se družili med mojim bivanjem v mestu kraljev, kakor so leta 1535 španski kolonizatorji poimenovali mesto, zgrajeno na staroselskih naselbinah.

Veliko kasneje pa sem opazila, da je srebro zame izgubilo sijaj, sol ni več le začimba, fraza »kamen se mi je odvalil od srca« je dobila novo konotacijo in vonj po kokosu me ne spominja več na poležavanje na plaži.





Etno hamburger (foto Vlado Vrbič)



Esmeralda iz São Paula (foto Vlado Vrbič)



Mrtvi tek (foto Vlado Vrbič)



Potrpljenje je božja mast (foto Vlado Vrbič)



Kupite, kupite! (foto Vlado Vrbič)



Viski z ledom, prosim! (foto Vlado Vrbič)





Le zakaj se počutim kot pes? (foto Vlado Vrbič)

oktober 2015

nekje nad Atlantikom



V letalu je bilo mirno, potniki so se najedli, napili, blago porignili nekam predse, za vsak slučaj še postali v toaleti in se udobno namestili v sedežih. Pot bo še dolga, Buenos Aires je oddaljen še devet tisoč kilometrov, kakšnih deset ur vožnje. Celo Leon in Robert, ki v naši skupini najteže prenašata letalo, sta bila nekako spokojna, Leon verjetno zaradi viskija ali dveh po večerji, Robert pa se je prilepil na mobitel. Ostali so bodisi dremali bodisi buljili v tv-zaslončke na sprednjih sedežih. Meni se, kot običajno, ni gledalo filmov, za spanje je bilo prezgodaj, torej sem v roke vzel revijo in prelistal nekaj zanimivih člankov, ustavil pa sem se na dvojni strani z ze mljevidom, kjer so bile zarisane letalske povezave našega prevoznika. Rdeče puščice so divje skakale iz Evrope v Ameriko, Azijo, Avstralijo, pa nazaj iz Nove Zelandije do Frankfurta, iz New Yorka do Londona, iz Kenije v Kanado … Nebo in morje sta bila na gosto presekana zaradi ene same letalske firme, kakšna gneča mora biti šele, ko so v zraku letala vseh prevoznikov! Pa sem začel iz dolgočasja v glavi vleči svoje puščice, rdeče puščice iz mojega mesteca v svet. Nekaj časa je šlo še kar tako, na pamet, potem sem vzel svinčnik in začel pisati lepo po vrsti, po letih, kje vse sem že bil. Ne samo z letalom. Film se je začel vrteti pri letu 1972, prvem zaresnem štopu v Anglijo, nadaljeval z dišečim spominom na amsterdamske džointe, indijskim zrelostnim izpitom, pomarančevci v Španiji, kokosovimi palmami v Venezueli in na Karibih, črnimi podganami v Indoneziji, vinogradi pri San Franciscu, puhtečo vročino avstralske pušče, mojitom v Havani … Inventura je na koncu pokazala dobrih dvajset evropskih – če ne štejem kneževin, ki so nastale, in Jugoslavije – in kakšnih dvajset neevropskih držav v polnih štirih desetletjih.

Bržčas bi se nabralo kar za nekaj debelih zvezkov spominov, če bi jih pisal – pa nisem. Potovanja so bila vedno intimno doživetje, kljub nagovarjanju nikoli nisem nikjer napravil potopisnega predavanja. Pravzaprav lažem, s poti po takrat zelo eksotični Kubi daljnega leta 1981 sem napisal »reportažo«, ki sem jo hotel prodati priznani hrvaški reviji Start. Vljudno so mi vrnili gradivo, češ, da trenutno nimajo prostora. Razumel sem jih, delali so z najboljšimi fotografi in pisci, jaz pa sem jim poslal srednješolski spis z amaterskimi fotkami. Krajši zapis je nastal tudi s poti v Amsterdam, ampak je ostal v krogu treh, štirih prijateljev. In morda najdragocenejše – dnevnik s poti v Indijo pred dobrimi štirimi desetletji. Majhen blok, formata A5, kakšnih sto petdeset na drobno popisanih strani. Še nikoli po povratku ga nisem prebral, ampak vedel sem, da tiči nekje med stokrat preseljenimi papirji. Seveda pa ne gre za potopis, temveč bolj za zabeležke dogodkov, predvsem pa počutij na skoraj dvomesečni poti.

25. 11. 1976 (četrtek)

nekje pri Nišu



Takoj, ko sem sedel v tovornjak, me je stisnilo pri srcu in še nekaj kilometrov od Zagreba naprej sem s težkim srcem gledal kažipote za Ljubljano in Zagreb. Še bolj kot v Velenju sem dojemal, kaj me čaka. Bilo je težko. Spal sem v redu, dopoldne je bilo čudovito (ravnokar smo speljali s parking placa, nadaljeval bom kasneje).

Trenutno tankamo, pa sem zlezel v spalno vrečo, ker je mrzlo (zunaj je hud snežni metež in strašen veter).

Zdaj pa tja, kjer sem ostal na parking placu. Namreč popoldne se je vreme sprevrglo in polotil se me je strašen pesimizem, skoraj že obup. Naenkrat sem začel pogrešati Velenje (kljub temu da je bilo dolgčas). Sploh prej na park placu sem bil obupne volje, dokler nisem začel pisati. Malo prej sem bral Klančnikove pesmi, ki so še stopnjevale mojo slabo voljo. Namesto da bi mislil na to, kako bo v Indiji, sem že mislil na povratek, kako bom zadnje kilometre težko čakal, da pridem spet domov … Po odhodu s park placa pa je bilo tega stanja konec. Zdaj vem, da bom zdržal. Moram si dokazati, da imam dosti močno voljo. Pri tem mi bo dosti pomagalo tudi pisanje. Glede na to, da imam dovolj časa za razmišljanje, bom verjetno spravil skupaj tudi kakšno pesem, pa ne sentimentalno – s tem sem že davno opravil. Upam, da bom lahko z meje domov pisal razglednico, da bodo vedeli, da je začetek poti v redu.

Še bodo trenutki depresije, dobro vem, toda premagal jih bom!

oktober 2015

še vedno nekje nad Atlantikom



Spanje v udobnem sedežu je šlo k vragu in začel sem razmišljati o svoji prvi in zadnji dolgi poti. Zakaj sem šel na pot v Indijo in kaj me zdaj vleče v Južno Ameriko? Leta 1976 so se po naši podalpski deželici še vlekle zadnje meglice tiste romantične dobe hipijevstva, ki je vsem ljudem prinašalo cvetje in mir, množice mladih ljudi so se selile od mesta do mesta, od države do države, prenašale prijateljstvo, ljubezen (ja, tudi seks, seveda) poslušale rock, se zakajale in uživale preprosto življenje. Največji friki so se namenili v Indijo, v Goo na jugu, ki je bila obljubljena dežela hipijev. V Sloveniji pravih hipijev ni bilo več kaj dosti, sploh pa ne v mojem mestecu. V to druščino nisem spadal, sem pa bil naklonjen njenim osnovnim načelom. To je bil razlog, da sem se odločil ravno za Indijo. Razlog za odhod pa je bil, da sem enostavno imel dovolj študija, okolice, znancev, prijateljev in neskončnih brezplodnih debat. Skratka potreboval sem pavzo v življenju, vzel sem majhno torbo z najnujnejšim, obul Bata škornje in dvignil palec.

Minila so štiri desetletja, hipijev ni več, prst je zamenjalo letalo. Pot v Južno Ameriko se je zgodila po naključju, ko mi je prijatelj Rajko, doživljenjski šef dolgoletnega benda Ave, ponudil, da jih spremljam na turneji po Južni Ameriki (no, pravzaprav sem se malo ponudil prvi). Pot, hrano in spanje naj bi odslužil s fotografiranjem in pisanjem tekstov za medije. Tako rekoč profesionalno potovanje, na katerem naj bi bil nekakšen dvonogi hibrid fotografskega objektiva in računalniške tipkovnice. V takšni vlogi se še nisem znašel. Bil sem skoraj hipi, popotnik, celo turist – novinar pa še ne. Zavedal sem se, da na ta način štiritedenska turneja ne bo izlet, celo da predvsem ne bo izlet, ampak delo. Pa vendar, zavohal sem tisti vonj bencina, ki me je prepojil in zasvojil na italijanski avtocesti ob prvem potovanju. In pri rosnih šestdesetih sem zagrabil priložnost.

20. 12. 76 (ponedeljek)

Kandahar



Zdaj se lahko končno lotim kronologije – začenši z včerajšnjim večerom. Upam, da sem si vsaj večino stvari zapomnil.

Z Bernhardom sva se resnično pol ure pogovarjala. Mislim, da o tem, da se ne želi vrniti v Evropo (včeraj je napisal prvo pismo staršem po enem letu in pol). Preden je odšel iz Evrope, je imel probleme s starši. Pravi, da jih pri petdesetih ne more spremeniti in da je raje šel od doma. Zdaj bom napisal še nekatere stvari, o katerih sva se menila – ne vem točno ali v restavraciji ali malo kasneje med sprehodom po mestu (občutek imam, da so moji stavki polni oklepajev in pomišljajev ter da so predolgi – hočem namreč povedati vse naenkrat, ker se sproti spomnim kaj novega in se bojim, da bi pozabil). Nebo je bilo enkratno, toliko zvezd naenkrat še nisem videl; v isti trgovini kot dopoldan sva kupila nekaj slaščic, dobila za bakšiš vsak pol velikega keksa, povrh tega pa naju je prijazen lastnik povabil še na čaj; tako sva jedla in pila čaj, poslušala glasbo ter se malo pogovarjala z lastnikom. Skratka, menila sva se pač. Predvsem je šlo za to, da jaz na primer v Afganistanu, kljub temu da mi je zelo všeč, ne bi mogel ostati dlje časa (1 leto), Bernhardu pa to ni problem. Jaz imam doma študij, ki ga moram končati, starše, s katerimi se dobro razumem, kolege – in to potrebujem. Bernhard pa ima poklic, s starši se ne razume, kolege pa je videval vsak trenutek – skratka nič ga ne veže na dom. Pravi, da se bo vrnil, če bo našel pravi razlog. Tukaj mu nič ne manjka – svoboden je in z ljudmi se dobro razume – je zelo prilagodljiva osebnost. Jaz pa recimo potrebujem le ventil za nekaj časa in se potem moram vrniti domov. Pogovarjala sva se o modernem svetu, vsakdanjem norenju za denarjem, hišo, avtom – brez sreče. Tako človek ne more biti resnično svoboden, ne more se prosto gibati in zapustiti okolja, ko ga ima vrh glave. Kako se počuti v starosti, ko pomisli nazaj? Kakšno je bilo njegovo življenje? Kaj ima od njega? Bernhard bi lahko bil srečen na ta način, vendar noče, ker ve, da bi potreboval spremembo, ki pa bi bila takrat nemogoča, ker če bi v tem trenutku zapustil ženo, otroke bi bil svinja (pig – tako pravi on). Ne vem, vse skupaj je precej zmedeno napisano, resnično se ne da napisati tako, kot je bilo v resnici.

oktober 2015

Južna Amerika



Bili smo kaj pisana druščina: kitarist in pevec Rajko (Djordjevič), večni mladenič; bas kitarist Mišo (Melanšek) z neskončno energijo in očali za na blizu ter bobnar Leon (Ferme), doktor zapletov – v skupni starosti preko 180 let so predstavljali staro jedro ansambla, večnega zimzelenega benda Ave –; le nekaj mlajši klaviaturist Matej Kovše in njegov nekolikanj razvajeni sin, sijajen pevec in kitarist Alen, pa sta že predstavnika mobi generacije. Gostje na turneji so bili: legendarni švabski zlatolasi upokojenec Vinko Šimek s soprogo Sonjo in ogromnim lila kovčkom, svetovni prvak v igranju na harmoniko in facebook Robert Goter ter prijazna mlada pevka Tea Leskovšek, ki je v zadnjem trenutku zamenjala divo slovenske glasbe, ki se pusti fotografirati le z desnega profila. Spremljevalci smo bili trije: Franci za vse, Bojan za kamero in avtor tega zapisa s fotoaparatom … Nismo razbijali, nismo se stepli (smo jih pa enkrat krepko dobili, ne vsi – za nas se je izpostavil Rajko), res smo kdaj pa kdaj dvignili glasove, a smo preživeli in (p)ostali prijatelji. To pa v tako pisani druščini, v štirih tednih, na enajstih letalih in osmih koncertih ni ravno mačji kašelj.

Na pot smo odšli, da med naše izseljence ponesemo slovensko besedo in glasbo. Prišli smo med ljudi, ki nosijo Slovenijo v srcih, čeprav se je njihova kri medtem morda že oplemenitila z drugo in je slovenskih besed začelo zmanjkovati. Prvi Slovenci so se v Južno Ameriko izselili že konec 19. stoletja, drugi val jih je odnesel v veliki gospodarski krizi med vojnama, tretji veliki val je šel od doma z živino in polnimi vozovi. Poslušali smo njihove zgodbe, zgodbe potomcev treh valov priseljencev. Govorijo o usodah prednikov, velika večina brez grenkobe, bolj o hrepenenju in težkih začetkih novega življenja. Tudi otroci političnih izgnancev po drugi vojni se pogovarjajo o domovini, skoraj nihče o politiki, skoraj nihče o krivdi. Zaradi olike do gostov, ali pa morda zato, ker to ni več pomembno. Važni sta doma-ča beseda in pesem, četudi je to Avsenikova Tam, kjer murke cveto (… v to dolino zeleno, s krvjo prepojeno …). In ni samo eden takratnih izseljenskih otrok povedal, da so maja 1945. leta zavezali cule, vpregli vozove, privezali krave in »odšli v Avstrijo, le za en mesec ali dva, ker potem bodo Američani in Angleži itak uničili Titovo vojsko in se bomo vrnili«. Mnogo je bilo različnih zgodb, trpkih usod, pa potem tudi zgodb o uspehu. Slovence v Argentini cenijo – kot gradbince, sodarje, vinarje, usnjarje …

Mi smo se z rojaki družili predvsem v slovenskih domovih, kjer smo imeli večino koncertov in druženj, in tam smo spoznavali njihove usode in življenje. Svoje slovenstvo so v daljni Južni Ameriki ohranjali prav različno. Tisti, ki so se zaradi preživetja priselili še pred drugo svetovno vojno, so že v dobršni meri prenehali govoriti slovensko, svojo izvorno kulturo vzdržujejo predvsem skozi glasbo. In seveda so Ave znali ubrati prave strune – navzven rokerji, globoko v sebi pa skoraj turbo narodnjaki so zaigrali in zapeli nežno narodno, z Robertovo in Tejino pomočjo pa zarolali še pošteno polko.

Zgodba zase so politični izseljenci v Argentini, predvsem v Buenos Airesu, ki so se priselili po drugi vojni. Kjerkoli so že bili, so bili izredno povezani med sabo, pomagali so si in se izobraževali. Pri tem pa je imela izjemno vlogo cerkev, ki je bila glavni povezovalni in izobraževalni spodbujevalec; v Argentini se je izšolalo kar petdeset duhovnikov slovenske narodnosti. Danes ima slovenska skupnost svoje dopolnilno osnovno- in srednješolsko izobraževanje. O, ko bi le moji rojaki v Republiki Sloveniji govorili tako lepo slovensko, kot to počnejo potomci povojnih izseljencev! Pa ne samo jezik, tudi glasbo in druge pritikline slovenske kulture so prinesli s sabo, jih negovali ter prenašali na mlajše rodove. Pa še tehnološki razvoj jim je šel na roke: najprej telefon, pa TV, letala in na koncu še internet z vsem svojim razkošjem. V bistvu so zdaj le še lučaj od svojega pravega doma …

11. 1. 77 (torek)

turško-iranska meja



Cesta je bila še kar nekako in na meji smo bili ob 12h, tam pa smo na iranski strani čakali dve ali tri ure, nakar še na turški strani. S Tatjano sva sedela v restavraciji skupaj z Nemci, s katerimi smo se precej spoprijateljili. Jedel sem prima jogurt in po dolgem času spil pivo.

Ko je en Turek videl, da sem Jugoslovan, me je peljal v pisarno (bil je šef interšpedicije) in mi predstavil Jugoslovana – šoferja. Z njim sem se pogovarjal (tudi Tatjana) in povedal je, da je imel nesrečo in da čaka na zavarovalnino. Ko mi je povedal, da imajo v pisarni Titovo sliko, je dejal sliko »tovariša Tita«. Na poti je šele tri tedne, pa je rekel, da bo, ko pride domov, poljubil domači prag … To je tipična, vroča mentaliteta našega juga. V tem trenutku sem bil kar ginjen. V Istanbulu bomo mogoče jutri ponoči, če ne bo večjih problemov na cesti!

Zdaj je ura že 18.15, pa še kar stojimo na meji, v avtobusu na toplem – ne vem, zakaj. Vzdušje je zelo prijetno. Nemci so že pijani – pili smo vodko in viski, poleg tega pa tudi Turki na veliko pijejo, ker so prišli »domov«.

oktober 2015

Južna Amerika



Priznam, tudi sam sem pričakoval, da bo Južna Amerika v mesecu oktobru vsaj topla, če že ne vroča, saj so vročina in potna čokoladna telesa že nekakšen zaščitni znak te celine. Pa sem se zmotil, svojo zmoto prikrival in se potihem (no, ja, kdaj tudi na glas) posmehoval članom odprave, ki so s sabo na pot vzeli kopalke, kratke hlače (svoje sem porinil globoko na dno kovčka) in majice s kratkimi rokavi. Prileteli smo v Buenos Aires, ki nas je pričakal z osemnajstimi stopinjami in sramežljivo odpirajočimi listi ter cvetovi v mestnih parkih. Z dežja pod kap … Za spoznanje topleje je bilo čez nekaj dni v urugvajskem Montevideu, kjer smo ostali le dva dni, dan za tem pa nas je pozdravil gromozanski São Paulo s petnajst milijoni prebivalci in skoraj štiridesetimi stopinjami Celzija. Na premraženih slovenskih telescih so se v hipu znašle kratke hlače in majice, ki pa so se v potovalke vrnile že naslednji dan, ko smo se vrnili v prepišen in hladen Buenos Aires. Menda je prav to leto pomlad v Argentini krepko zamujala. Čez par dni smo šli v notranjost, tja proti jugu. Še je bilo hladno, na izletu v Ande se je na nas usula toča, na gorskem prelazu smo nekaj minut kasneje doživeli pravi snežni vihar. V Barilochah, kjer je kar velika slovenska kolonija, sta podnebje in pokrajina precej podobna slovenskemu, zato so se »naši« tam tudi naselili ter bili pobudniki hribolazenja in razvoja smučarije. V Peru in Čile se zaradi zasneženih prelazov nismo uspeli prebiti. Za presenečenje pa je poskrbel sloviti ledenik Perito Moreno, ki nas je sprejel v soncu, brez vetra, s skoraj dvajsetimi stopinjami, kar je menda božji blagoslov. In še mali čudež v najjužnejšem mestu na svetu Ushuai – sonce in spodobnih petnajst, šestnajst stopinj … Od tam smo proti severu leteli nekaj ur, se še pol dneva vozili z avtobusom in prispeli v argentinsko zvezno državo Parana ob reki Parana. In za dva dni so nam spet prišle prav majice s kratkimi rokavi – prijetno, čez trideset stopinj in končno predkoncertna sproščujoča večerna kava in cigareta s Francijem v kavarnici v središču mesta. V Buenos Airesu je bilo ob našem povratku iz Parane že dobrih dvajset stopinj.

Pokrajino smo si v glavnem ogledovali iz avtobusa ali kar iz ptičje perspektive, običajno smo leteli v jasnem vremenu. Veličasten je nočni in dnevni pogled na Buenos Aires, ki ima s svojimi predmestji premer kar od štiristo do tisoč kilometrov; ko s trajekta gledaš prek dvesto kilometrske blatne delte reke Parane, ne veš, ali si morda sredi morja; dva kilometra dolg in dvesto metrov visok ledenik Perito Moreno je fascinanten; veriga Andov z neznanskimi zalogami ledeniške vode je vredna vsega spoštovanja; množice turistov tisoč kilometrov severno od Parane v tropskem pragozdu navdušuje veriga velikanskih slapov; v neskončni, pusti Patagoniji je tisočglava čreda krav čisto običajen pojav… Majhna mesta so takšna kot povsod – z glavno ulico, ki so jo zasedle številne trgovine, trgovinice, lokali in lokalčki. Spomini in spominki vsepovsod. Tipična inkovska kapa, v vsaki trgovini jo dobiš. Poceni. Veri čip. Aha, mejd in čajna …

Velika mesta so še večja od večine tistih, ki ji poznamo, arhitekturo so prinesli Evropejci, tudi tu seveda ne gre brez neskončnih ulic, namenjenih plenjenju turistov. Cel svet je ena velika trgovina, prepredena s sledmi letal in nevidnimi nitmi informacijskih poti.

Velika mesta imajo predmestja. V predmestjih je revščina. Velika.

4. 12. 76 (sobota)

proti Erzorumu



Če bo po sreči, bomo že jutri zvečer v Iranu, saj so ceste vsaj zaenkrat povsem v redu, malce mokre, snega pa ni. Dobro bi bilo, če bi bilo tako še naprej.

Danes je bil čudovit sončni vzhod. Nekaj oblakov je bilo čisto temnih, nekaj belih, nekaj pa zlatih – obsijanih od sonca, ki ga še ni bilo na spregled. Turčija, kolikor sem jo videl do sedaj, je povsod enaka. Griči, griči in vmes kotline – brez drevja. Ko se spustiš z enega griča, že zagledaš drugega – tako uro za uro. Hiš ni – edino v mestih in redkih vaseh. Vsako uro srečaš en avtomobil. Zemlja je rdečkasta in polna kamenja. Mesta so povsem blatna, asfaltna je le cesta, ki jih prečka. Ne vem, od česa živijo ljudje. Vse skupaj je ena velika revščina.

Včeraj zvečer sem spet kadil hašiš. Na prazen želodec – v celem dnevu sem pojedel le en kos kruha. Spil sem tudi malo piva. Tako ni čudno, da sem doživel prvi trip v življenju. Z avtobusom sem plaval nad oblaki. Do Indije, pa v Velenje. Vsake toliko časa mi je prišlo, da sem se potrudil in ugotovil, kje sem v resnici, vendar sem se vedno raje vrnil na potovanje. Avtomobili, ki so vozili mimo, so osvetljevali vodne kapljice na šipi avtobusa in iz teh kapelj so se oblikovali zdaj mesto, zdaj posamezni ljudje. Kljub temu da je bilo hladno, me ni zeblo. Gledal sem skozi šipo, poslušal indijsko glasbo (z magnetofona) in potoval, potoval. Dobro je bilo. Vendar pa s tem ne bom nadaljeval. Mogoče še kdaj kakšen dim, ker takšnih potovanj ne rabim. Raje bom zdajle pojedel tri trdo kuhana jajca, ki sem jih pravkar skuhal. Dober tek.

Mislim, da tu ne bom toliko pisal, saj se samo vozimo. Vožnja rahlo utruja in povzroča apatijo. Ampak je vseeno fino opazovati deželo, čeprav je bolj kot ne enaka. Na vsakem kilometru lahko najdem kaj zanimivega.

Prehitro sem upal. Že 6 ur bolj kot ne stojimo. Bili so veliki zameti in zdaj je kolona. Morali smo uporabiti verige. Če se bomo danes prebili skozi, bo v redu. Zunaj je tak veter, da moram, ko grem ven lulat, držati pimpeka z obema rokama, da mi ga ne odnese. Pred kakšno uro sem spil še preostanek vinjaka in sladko zadremal na sedežu v spalni vreči. Ne vem, ali sem se čakanja naveličal ali pa navadil. Včasih se mi zdi frajersko, da takole sedim in čakam nevedoč, kaj bo čez eno uro. Vsekakor doživetje več.

oktober 2015

Južna Amerika



Ko se odpravljaš na potovanje, v sebi seveda nosiš pričakovanja, ki se ti potem eno za drugim bolj ali manj uresničijo ali pa razblinijo kot milni mehurčki. Priznam, danes to ni niti najmanj moderno, ampak rad jem meso in eno od mojih pričakovanj je bilo prav meseno. Gremo v Argentino, ki je raj za goveje zrezke. To pišejo in kažejo vsepovsod in ni vrag, da ne bi bilo res. Glede na naš način potovanja sem resnici na ljubo vsekakor obvezan poudariti, da nismo dajali poudarka kulinariki, da nismo obiskovali dragih in razvpitih restavracij, da smo bili ves čas v časovni stiski in posledično nestrpni ob pričakovanju naslednjega obroka. Naš način prehranjevanja je bil torej prilagojen razmeram. Ko nismo bili povabljeni kot gostje, se je Rajko vedno potrudil, da je našel za takratne razmere primerno restavracijo. Moje poročilo je zatorej le moj osebni, zelo strnjeni vtis in nikakor resnica o južnoameriški kulinariki.

Če smo imeli zajtrk v hotelu, smo se seveda pošteno nakrmili, saj navadno nismo vedeli, kdaj bo naslednji obrok. Običajen zajtrk je pač bil običajen zajtrk – čisto spodobna šunka, salame, sir, kuhana ali pečena jajčka, kornfleks, sadje, pecivo, kava … Nekateri med nami so si potem, ko so bili siti, vtaknili v žep še kakšno reč za kasneje – tako rekoč »malico to go«.

Že prva večerja v Argentini nam je napovedala približno smer prehranjevanja na turneji. Ura je bila kakšnih deset zvečer, ko smo stopili v veliko, skoraj polno picerijo. Pice so bile gromozanske, sočne, bogato obložene z debelimi plastmi sira ali šunke ali čebule ali jajčk ali … In zraven dobro domače pivo v dvolitrskih vrčih. Ko smo zapeli Kolkor kapljic, tolko let, je zaploskala vsa restavracija. Res pošteno smo se najedli in napili … Nihče ni štel kalorij, ki so v poznem večeru presegle vse meje razumnega. In tako je bilo potem še dostikrat – ko smo bili pozni, ko smo bili zelo lačni, je bila najbolj preverjena in priročna pica.

Manj pogosto, pa tudi bolj za mimogrede, smo jedli empanadose, tipično južnoameriško jed, ocvrto testo z različnimi nadevi, običajno z mletim mesom ali zelenjavo – dokaj poceni in okusno, še posebej, če se zraven peni krigeljček hladnega piva.

Jed številka ena pa je, vsaj v Argentini, seveda meso. V obalnih krajih morda riba, svinjina je, ampak ni pogosta, tudi piščanci so lepo pečeni na žaru. Kraljica mesa pa je brez konkurence govedina. Asado je beseda, s katero se v Argentini bržčas meri samo še beseda nogomet, ki ji sledi tango. Asado pomeni žar, pomeni pravzaprav druženje ob peki na žaru. Če ima družina vsaj malček prostora, ima ob hiši žar, ob katerem predvsem konec tedna preživi ure in ure. Peka je absolutna domena moških, o tem ni prav nobenega dvoma. Zaradi varnosti nas seveda niso peljali v revna predmestja velemest, ampak skoraj bi dal roko v ogenj za trditev, da tam žarov ni … Nas so gostili v slovenskih domovih, ki imajo poleg ostalih pritiklin skoraj vsi tudi asado. Manjši ali večji. V San Justu, predelu Buenos Airesa, na primer takšnega, kjer lahko naenkrat spečejo šeststo kilogramov govedine. Na velikih poševnih mrežah nad ogljem cmarijo velikanske kose mesa nekaj ur, potem ga malo razrežejo in na manjših ražnjih navadno še opečejo. Mastnih delov živali pred peko ne odstranijo, vse se cedi na oglje in z oglja se maščoba v pari vrača na meso. Meso ti dajejo na krožnik sproti, ko poješ kos, dobiš novega. Daleč od pričakovanega … Z mesa sem s kirurško natančnostjo obrezoval maščobo in ko sem kos končno pojedel, so mi v ohlajeno govejo maščobo na krožniku gostoljubno položili nov komad. Lakota je sicer naredila svoje, ampak marsikdaj sem vljudno stiskal zobe, ko se je košček mesa počasi prebijal skozi goltanec proti želodcu. Razumljivo, da sem večerjo pogosto prekinjal s kozarcem čisto solidnega argentinskega vina. Po izkušnji ali dveh pa sem se, s fotoaparatom v roki, že pred večerjo vrtel pred žarom in prijazno navezal stike z mojstri ter si tako hinavsko vnaprej zagotovil redke koščke svinjine in piščanca. Najbolj prijetno pa sem bil presenečen nad krvavicami, do turneje naivno misleč, da so slovenski izum. V Argentino so jih med drugim prinesli tudi iz Španije. Majhna krvavica s suho češpljo, neverjetno, ampak zelo okusno.

Skoraj vse argentinske restavracije imajo vsaj manjši asado, ponudba z žara je dokaj bogata in če si dovolj hiter in sebičen, lahko s pladnjev na mizi pobereš prav okusne grižljaje … Ravno časovno nepredvidljivi obroki, mnogokrat v poznih večernih urah, bogati zajtrki, številne sočne pice, masten asado, steklenice vina in potoki piva so bili neposredni vzrok, da je bila skupna teža karavane ob povratku kljub naporni poti mnogo višja kot ob odhodu z Jožeta Pučnika.

Pa še nekaj je bilo, vsaj zame, novega. V izseljenskih domovih, tam kjer smo bili gostje, je pred skupnim kosilom ali večerjo običajna molitev. Prav zabavno je bilo gledati udeležence naše karavane; nekateri so v zadregi nekaj nerazločno žebrali in se nespretno pokrižali – po možnosti ravno takrat, ko to ni bilo potrebno –, večina pa je modro strmela v vabljivo pečenko na mizi. Le s snemalcem Bojanom se s svojim ateizmom nisva znašla v zadregi, saj sva v rokah držala kamero in fotoaparat. Ampak vere nam ni vsiljeval nihče. Kdor hoče, hoče, kdor noče, noče …

14. 12. 76 (torek)

Mashhad



V hotelu je kopalnica in zdajle si ravno sušim lase po kopeli. Po devetnajstih dneh se je prileglo kopanje. Res fantastično. Škoda le, da sem zamenjal le perilo, ostale stvari so bolj kot ne umazane. V Kandaharju bom vse opral.

Zdajle je Klaus prinesel kilo pomaranč, kilo banan, biskvit in dve kokakoli in bova imela pojedino, zato moram nehati pisati. V Afganistan gremo jutri opoldan. By.

Tako noro sem se nažrl, da komaj ležim. Najprej tortico, potem košček biskvita, dva krhlja pomaranče, kos banane, požirek kokakole in potem od začetka … Druga vrsta peciva, pomaranča, banana, kokakola … nisva mogla pojesti vsega. Malce se pogovarjava o filozofiji, od kod nemški nacionalizem, Nietzsche, Schopenhauer, Hegel, Kant … Moram priznati, da sem se na faksu nekaj naučil. Klaus zdajle bere Nietzscheja, jaz pa pišem. Pa ne bom več dolgo, ker nimam kaj. No, ja, imam še požirek kole. Res, bila sva kot otroka, ki po desetih leti prvič stopita v slaščičarno. Imela sva večje oči kot usta. Sicer pa sadje tu ni poceni. Banane stanejo 1.250 din in pomaranče 1.000 din. V Afganistanu (še bolj pa v Indiji) bo veliko ceneje.

17. 12. 76 (petek)

Herat



Danes bom začel pri koncu. Še zdaj (kljub temu da sem pol ure čepel na stranišču) me boli trebuh. Z Akramijem, Šahom in Habibulo smo bili pri lastniku hotela na domu. Jedilnica je bila povsem orientalska s preprogami in blazinami na tleh. Potem pa so na preproge položili prt in nanj nanosili: predjed (marmelado in še nekaj), juho, riž z rozinami, ovčjo glavo (jedel sem možgane in želodec), veliko skledo melon, dve skledi lubenic in dve skledi pomergarta (podobno sadje brusnicam, samo večje, nepravilne oblike in okusnejše). Totalno sem se nažrl.

Ko smo že pri hrani – za kosilo so bili jogurt, juha, meso, krompir; za zajtrk pa marmelada in dve pečeni jajci. Tu moram še pripomniti, da sta Akrami in lastnik hotela zelo dobra prijatelja in da smo njegovi (lastnikovi) gostje – se pravi brez plačila! Sicer pa sem po zajtrku hotel popraviti fotoaparat, pa bom raje počakal na Kandahar. Ves dan sem sedel na soncu, se pogovarjal z lastnikom in Nadio ter Russelom, igral ping pong z lastnikom in enim njegovih uslužbencev (bil sem boljši, jasno), kadil (le dva ali tri dime hašiša – čeprav ga tukaj vlečejo kot jaz cigarete). Že včerajšnje cigarete so vsebovale 95 % hašiša. Kar precej hašiša sem pokadil včeraj zvečer in spil več kot šest čajev, tako da se potem nisem najbolje počutil, tudi potovanja na srečo ni bilo. Lastnik je od nekod privlekel za dve palačinki veliko ploščo hašiša (500 $ v Evropi), ki ga ima doma za sproti.

26. 12. 76 (nedelja)

še zadnjič Kandahar



Potem smo šli na lov za hrano, jaz sem bil krepko lačen, saj zadnje dni skoraj nisem jedel. Apetit imam, zgleda, da sem zdrav. Tu je možno dobiti le meso, Francoza pa ga ne jesta in sta kupila sadje in zelenjavo, jaz sem šel v «restavracijo«. Že res, da je bilo meso malce mastno, ampak mi je kljub temu teknilo, s svežim kruhom. Fino sem se najedel in se v trenutku počutil zelo dobro. Z užitkom sem prižgal cigareto in pil čaj. Nakar sem si kupil še kilo mandarin in šel v sobo.

20. 9. 2535 nedelja 12. 12. 76

(prej) Gorgan



Ta noč je bila najboljša do sedaj. Spal sem kot dojenček in sem se zbudil šele po 100 km vožnje.

Zjutraj sem jedel pečeno ribo in ob Kaspijskem morju smo se slikali. Vreme je že ves dan čudovito, pokrajina tudi. Mesta so zelena, v njih je mnogo pomarančevcev (s pomarančami). Nabral sem nekaj majhnih školjk (verjetno za Marjetko).

Kasneje sem si kupil pirožke, v avtobusu imam fin dvopek, pomaranče in banane …

Pisava je grda (bolj kot navadno), ker sem v vaservagi – uživam na sončku, ki ogreva moje nožice, moja glavica pa počiva na blazini. Čudovit dan. Danes je doma nedelja. Povsem sem se navadil, da sem daleč stran, sam. Domov me po 18-ih dneh še nič ne vleče. Edino predvčerajšnjim zvečer sem si strašno zaželel Movhovih tortic – verjetno bi takrat šel 10 km daleč, da bi jih dobil.

Dan je bil preveč lep, da bi lahko bil resničen. V tem trenutku sem izvedel, da je en avtobus kaput, kar verjetno pomeni, da bomo spet stali in čakali.

oktober 2016

Buenos Aires



S Tejo, Bojanom in Francijem smo sedeli pred restavracijo na blagem pomladanskem soncu v srcu mesta. Nekdo je igral na saksofon, bilo je prav lenobno vzdušje. Skoraj bi že začutili tisto pravo Južno Ameriko iz filmov. A ko je najlepše, se dostikrat zgodi nekaj, kar pokvari idilo. Bili so trije otročički, najstarejša je bila deklica kakšnih desetih, enajstih let, z dolgimi štrenastimi, bogve kdaj nazadnje opranimi lasmi, v svetlomodri zamazani jopici. Kljub rosnim letom po obnašanju že skorajda odrasla ženska. Kodrolasi deček, morda celo deklica, kakšnih petih let, ves smrkav pod nosom, s predolgimi rokavi, je zvedavo gledal fotoaparat. V zaprašene deke zakomotano detece je ležalo ob zidu na pločniku. Niso prosili. Le tam so bili. Le trije od številnih otrok, ki so prepuščeni cesti in dobrim ljudem. In ti sediš na vrtu restavracije, piješ kavo in klepetaš … Vedno ista pesem – v Indiji, na Karibih, v Indoneziji, v Južni Ameriki …. Eni imamo, drugi nimajo. Imamo celo toliko, da lahko potujemo … Saj tu in tam podariš, a slej ko prej se zaveš, da ne moreš rešiti vseh … In potem tudi kava ne gre več tako v slast, glasba postane odveč. Kaj so moje stiske proti stiskam otrok, bitij, ki so najmanj na svetu kriva za svojo bedno usodo ….

24. 12. 76 (petek)

še vedno Kandahar



Moja soba se mi zdi vedno bolj podobna kletki, z majhno odprtino na stropu. Začenjam jo sovražiti. Zunaj je zelo lepo vreme (včeraj je malce deževalo), pa si ne upam ven. Bolje, da preživim preostanek dneva (ura je nekaj čez 12) v postelji. In mogoče tudi jutrišnji dan, da bom lahko končno v nedeljo ali ponedeljek odšel iz Kandaharja, sicer prijetnega mesta, vendar ne v tem stanju, ko sem ga sposoben v trenutku zasovražiti.

Zdaj je ura štiri proč in sem na tem, da znorim. Prej sem pojedel aspirin, ker imam spet vročino, in se zakopal v spalno vrečo in pod odejo. Strašne ure. Kot v ječi. Spalna vreča je zaprta okrog in okrog, nanjo pritiska debela odeja, vročina, majhna in mračna sobica. Za znoret. Misliti? Na kaj? Na nič pametnega nisem sposoben misliti, edino na to, da sem utesnjen in da ne morem storiti ničesar. Pred mano pa še ure in ure podobnega stanja. Ta ječa je ubila še domotožje v meni. Edina želja je, da čimprej ozdravim in se začnem svobodno gibati – zunaj te sobice. Začenjam se čutiti sposobnega, da se lotim Klančnika, mogoče mi bo vsaj malo odleglo.

Sicer pa je danes en mesec tripa. Res čudovit jubilej – na pol pokonci v postelji 7.000 kilometrov od 24. novembra.

november 2016

Frankfurt



Postavali in posedali smo po letališki čakalnici. Pred nami je bilo še zadnje dejanje, še nekaj kavic, nekaj pirov in nekaj ušivih kilometrov do doma. Ni bilo tako kot ob odhodu, ko so bili obrazi polni nasmehov in pričakovanj. Skoraj štiri tedne je trajala naša pot. In zdaj smo bili naveličani in utrujeni. Pa je lepše, da kronist zapiše (pravzaprav delodajalec od njega to tudi pričakuje): »Vrnili so se utrujeni, a zadovoljni in sijočih obrazov.« Po zraku in kopnem smo prevozili 43.000 kilometrov, obkrožili bi lahko Zemljo. Enajstkrat smo se vkrcavali na letalo, enajstkrat izkrcali, pa še v avtobuse, kombije in taksije smo se tlačili – vedno s prtljago, običajno še z glasbeno opremo. Pa prenašanja v hotel, iz hotela, v dvorane, iz dvoran. Čakanje na letališčih, avtobusnih postajah, hotelih, osem nastopov, nekaj neformalnih glasbenih druženj, številni prijazni in veseli ljudje, približno devetdeset ur posnetega filmskega gradiva, več kot šest tisoč uradnih fotografskih posnetkov, neugotovljivo število popitih sodčkov piva, kakšni tri kilogrami pridobljene teže na osebo …

Je sploh še ostalo kaj časa za spoznavanje narave, znamenitosti? Bolj malo, tudi volje ob vseh naporih ni bilo vedno dovolj. Le površno smo se dotikali ljudi, zgradb in pokrajin.

Osnovni cilj turneje – dati rojakom v Južni Ameriki kanček domovine –, pa je bil vendarle dosežen, stoodstotno. In to šteje. (Zadnja dva stavka bosta všeč Djordjeviču.)

12. 1. 77 (sreda)

Jozgat



... Pet dni v avtobusu je precejšen napor. Ne moreš več niti sedeti niti ležati, nič. Vsi smo zbiti. Do Istanbula je še kakih 700 km, tja pridemo danes zvečer ali jutri zjutraj. Cesta je bolj kot ne v redu – to je še sreča. Tako, ne da se mi več pisati. Trenutno. Mogoče se mi pa tudi naslednje dni ne bo dalo več, tako da je tole morda poslednje pisanje. Dvomim, da se bo zgodilo še kaj posebno zanimivega do petka, ko bom, vsaj mislim, zvečer ali pa ponoči že doma. Kot tudi drugje, pa sem tudi na tem področju presegel plan – 164 strani niso mačje solze, vsaj glede na prejšnje izkušnje. Moram priznati, da mi je bilo pisanje dostikrat v uteho, ko sem se počutil slabo – bodisi fizično bodisi psihično. Tole res že zgleda kot labodji spev, zato še nekaj: kakor ob koncu prejšnjih tripov, tudi zdaj res ne morem drugače končati, kot da je povsod lepo, doma pa je najlepše.

Če pa bo še kaj zanimivega, bom pripisal.





Vasica Nyemtempo, kjer se je čas ustavil (foto Urška Zupančič)



Tradicionalni leseni čolni v pristanišču v Banjulu (foto Urška Zupančič)



Učenje na zabaven način – prepoznavanje barv s pomočjo zamaškov in slamic (foto Urška Zupančič)



Deklica Joy se uči abecedo (foto Urška Zupančič)



Tipična vaška ulica, na kateri čez dan poteka večina vsakdanjega dogajanja (foto Urška Zupančič)



Pastirska pot, ki vodi tudi čez plažo (foto Urška Zupančič)





Deklica Joy se uči abecedo (foto Urška Zupančič)

»Kaj počnem tukaj?« je bila moja prva misel, ko so nas na letališču pričakali z belimi rokavicami in kirurškimi maskami na obrazu in nas sumničavo gledali. Ura je bila čez polnoč in niti upokojene britanske izseljenke, ki so mi delale družbo že na letališču v Barceloni, niso vedele, kaj se dogaja. Izmerili so nam temperaturo in nas prisilili, da smo si razkužili roke. Bilo je v Gambiji, v Zahodni Afriki, avgusta leta 2014, na vrhuncu epidemije ebole, ki je bila najbližje v 676 km (po zračni liniji) oddaljeni Sierri Leone. Podobe ljudi v zaščitnih oblekah in trpečih bolnikov ter senzacionalistično poročanje medijev o številu obolelih in novih izbruhih so postali del našega vsakdana.

Panika se je seveda začela že v Sloveniji. Vsak, ki je izvedel za mojo bližajočo se prostovoljsko dogodivščino v poletnem kampu za otroke v Gambiji, me je naprej vprašal glede ebole, potem pa, če koga poznam tam in zakaj grem kar sama. Omenjena je bila tudi možnost terorizma, vendar to takrat še ne bilo tako aktualno vprašanje.

Na prej omenjeni letališki stezi sem se znašla po golem naključju. Ranjen ego in popolna izgubljenost po dokončani diplomi sta vodila do odločitve o potovanju v oddaljene kraje, kjer bi našla samo sebe in pri tem pomagala drugim. Prva destinacija naj bi bila sirotišnica v Gani, a sem od znanca izvedela, da je bila njegova prijateljica v Gambiji na neki šoli in odločitev je padla. Prej sem vedno govorila, da me na afriško celino ne vleče, a nisem niti razmišljala o tem, kaj me čaka. Mislila sem, da se bom lahko pripravila na kulturni šok.

A je zadel tudi mene, vendar pa je tisto noč vame najprej udaril vroč val vlage, ki je napolnil pljuča in ni pustil do sape. Tako gost, da bi ga lahko rezal z nožem. Gneča, utrujenost, zmedenost, izpolnjevanje nesmiselnih formularjev ob prihodu, nerazumljiv jezik …

Zapletlo se je že pri prtljagi. Vsi prostovoljci smo že doma zbirali šolske potrebščine in ustvarjalne materiale za delavnice v vrtcu, seveda pa si je vsak nesel tudi nekaj hrane in kavo, zato so naši kovčki pokali po šivih. Cariniku, ki me je poklical v pisarno – medtem ko sem se skušala izogniti moškim, ki so z lačnimi pogledi ponujali, da mi odnesejo kovček – ni bilo jasno, kaj mi bo vse to.

»Prosim, odpri kovček.«

»Ampak notri so le šolske potrebščine,« sem se v zadregi skušala izmakniti. Ker še nisem menjala denarja, ga nisem mogla niti podkupiti.

»Veš, da ne smeš nositi hrane v državo?« je strogo rekel ob pogledu na piškote, barcaffe in cedevito.

»Gospod, prostovoljka sem, ki je prišla pomagat gambijskim otrokom in vse to je namenjeno njim.«

»Aha … Če je res tako, potem pa naj bo. Hvala za to, kar počneš.«

Zunaj sta me že čakali slovenska koordinatorka prostovoljcev ter ena od prostovoljk in skupaj smo se odpravile proti 15 kilometrov oddaljeni Serekundi – mojemu domu za naslednjih 5 tednov.

Bila sem preveč utrujena po celodnevnem potovanju in kalejdoskopu vtisov, da bi lahko opazila, da se po glavnem mestu države vozimo v razpadajočem kombiju po luknjasti cesti, ob kateri se pasejo koze, krave in kokoši.


* * *

»Salaam aleekum!«

»Na nga def!«

Široki pristni nasmehi na obrazih domačinov in pozdravljanje v wolofu so nam izrekali dobrodošlico, medtem ko smo se po blatni ulici, ki jo je nedavno razdejalo deževje, počasi prebijali do Mo-Beta Nursery and Primary School v soseski Dippa Kunda. Obrobljena je bila z barvitimi hišami iz opeke, pločevine in drugih materialov, v katerih skupaj biva več generacij in so praviloma ograjene z zidovi.

Kljub temu da je bila ura že več kot osem dopoldne, se je življenje tu šele zdaj počasi prebujalo. Moja prva izkušnja s t. i. afriškim časom. Ljudje so sproščeno sedeli na pragu svojih bivališč, klepetali in jedli zajtrk – kruh s fižolovim namazom ali kaj podobnega, medtem ko so moški pili attayo (mešanico zelenega čaja in mete), ki predstavlja pomemben del družabnega življenja. Ženske vseh starosti in v barvitih tradicionalnih oblačilih so z občudovanja vredno vzravnano držo na glavi nosile hrano, vodo, prtljago ali tovor, na hrbtu pa so imele nekatere z ruto privezane dojenčke, ki so mirno spali ali pa se radovedno razgledovali. Bili smo prava atrakcija v predelu mesta, kamor turisti redko zaidejo, zato so se otroci preganjali naokoli, nas gledali in vzklikali: »Toubab, toubab!« (toubab = belec) Pogumnejši so nas prijeli kar za roko in nas spremljali del poti.

Najprej sem na črni tabli v preddverju šole zagledala napis dobrodošlice v slovenščini: »Dobrodošla, Urška!« Preden sem se zavedala, kaj se dogaja, so se od vsepovsod zgrnili majhni škratki v belo-zelenih in belomodrih šolskih uniformah, ki so želeli objem in so me držali za roko ter vpili moje ime. Mislim, da je v nekem trenutku z mene viselo kakšnih trideset otrok.

Razkazali so mi šolo, ki je bila skupek učilnic, porisanih s črkami in številkami, zgrajenih okoli notranjega dvorišča, skritega v prijetni senci starega in košatega drevesa.

Vsak razred je predstavil svojo točko (petje, ples ali skeč), potem pa so me dodelili najstarejšim (osem- in devetletnikom) ter me predstavili njihovemu učitelju Abdulrahmanu, mlademu moškemu iz Sierre Leone. Bil je zelo odprt za moje predloge in skupaj sva sestavila učni načrt za tisti teden. Delo je potekalo v angleščini, ki je še vedno njihov uradni jezik, kljub temu da se je Gambija od Velike Britanije osamosvojila že pred več kot petimi desetletji.

Vendar pa me prostovoljsko delo v vrtcu in na osnovni šoli v Sloveniji ni pripravilo na delo v majhni in vroči učilnici, prekriti s pločevinasto streho, ki ima namesto pravih oken odprtine z rešetkami ter prstena tla; v stavbi, ki nima elektrike in tekoče vode. Nič čudnega, da so bili trenutki, ko se nihče od nas ni mogel zbrati, saj je od nas teklo v potokih in nam je bilo popolnoma vseeno, ali je na kartici na tabli narisan mango ali banana.

Pouk je bil razdeljen na več sklopov in vsak teden je imel svojo tematiko: sadje, zelenjava, barve, deli telesa … V teoriji si navdušeno pripraviš kartice, delovne liste, pesmice, zgodbice ipd., ker pozabiš, da tam ni kopirnih strojev, zato moraš spremeniti načrt ali pa tridesetkrat ročno napisati iste stvari. Improvizacija je bila pomemben del vseh učnih ur. Predvsem pa sprejemanje drugačnosti.

Ko rečeš otrokom, naj rišejo, kar želijo, vsi kopirajo, kar vidijo okoli sebe, ker v domovih, kjer so večinoma nepismeni starši in ni denarja niti za svinčnike, nimajo knjig in niso nikoli imeli možnosti razviti domišljije. A kljub temu so se njihove majhne rjave oči iskrile ob vsakem novem podatku in požirale znanje kot goba. To se je še posebej pokazalo pri igranju vislic na tabli, ko so otroci postali izjemno tekmovalni in so se burno veselili vsake zmage. Tisti dan so igrico nadaljevali med odmorom kar s pisanjem po tleh.

Opazila sem tudi volčjo lahkoto po kakršnikoli pozornosti. Otroci so vztrajno plezali po nas, nas cukali za rokave in se začudeno dotikali naših las, zato se je hitro zgodilo, da so na naši glavi majhni prstki začeli spletati kitke. Gambijske ženske, ki imajo v povprečju šest otrok, nimajo niti časa niti energije, da bi se posvečale vsakemu posebej. Otroci so neke vrste samorastniki, a izjemno samostojni za svojo starost. Tako ni nič čudnega, če na ulici vidiš skupino otrok različne starosti, ki se čez dan potepajo naokoli in skrbijo drug za drugega.

Tisti otroci, ki jih družine ne morejo vključiti v šolanje, že v otroštvu pomagajo svojim staršem ali celo sami služijo denar. Zaklenjena vrata šole so imela zame simboličen pomen in bolelo me je, ko sem gledala druge otroke, kako so z žalostnimi pogledi sloneli na ograji in gledali svoje vrstnike na drugi strani. Sama šola je bila odličen primer sožitja in sprejemanja, ki sem ga v tej mali državi (s približno enakim številom prebivalcev kot jih ima Slovenija) srečevala povsod.

Predstavljajte si zaspano ponedeljkovo jutro na šolskem dvorišču. Razigrani otroci so postrojeni po razredih, v vrsti stojijo drug za drugim in zatem sledi molitev. Najprej muslimanska, ker to predstavlja 90 % prebivalstva, zatem še krščanska – manjšinska. Učitelji, ki sproščeno igrajo na bobne in pojejo, naznanijo drugi del šolskega zbora – petje pesmi in plese, ki so se jih otroci naučili pri pouku, nato pa se vsi razpršijo po učilnicah v pripravljenosti na nov dan.


* * *

Ob besedi Gambija ali »nasmejana obala Afrike«, kot jo tudi imenujejo, zato vedno najprej pomislim na učiteljico Hannah ali Anno. Izrezana ameriška igralka Whoopi Goldberg, energična, nasmejana in optimistična, ki živi po načelu: »Vesele misli privlačijo vesele stvari in obratno«. Tista, ki bo vedno za ples in petje. Moja gambijska mama in mati petih otrok, ki je nesebično prevzela skrb še za enega. Živijo v Latrikundi, predelu Serekunde. Dom predstavlja ena najeta soba v hiši, zato si posteljo deli s hčerko, medtem ko drugi spijo na tleh, odrasel sin se je moral žal preseliti k prijatelju v bližino, saj zanj ni ostalo dovolj prostora. Njen mož je, kot mnogi gambijski moški, odšel v sosednji Senegal v iskanju boljše službe, zato je ostala sama za vse. Kot učiteljica zasluži komaj za vrečo riža na mesec, ki mora zadostovati za vso družino.

»Včasih se zjutraj zbudim in so omare prazne,« mi je pripovedovala nekega sončnega jutra na šolskem dvorišču, medtem ko so se otroci brezskrbno igrali.

»In kaj potem storiš?« sem jo pretresena vprašala.

»Odpravim se od doma in grem od enega soseda do drugega. Vedno se kdo najde. Včasih nekdo pomaga tebi in ti da zadnje kovance, ki jih ima, drugič ti njemu. Tako pač je, na koncu se vse reši, samo zaupati je treba.«

»Ali si srečna?« si nisem mogla pomagati, da ne bi vprašala, medtem ko sem v glavi še vedno premlevala njene besede.

»Seveda,« me je začudeno pogledala. »Vsi člani moje družine so živi in zdravi. Imamo drug drugega. Kaj več bi si lahko še želela?«

»Gotovo imaš kakšno željo?«

»Prav imaš,« je rekla v redkem trenutku resnosti, z obrazom, preplavljenim s sencami skrbi. »Rada bi se preselila v večje bivališče, da bi lahko moj sin prišel živet nazaj domov in bi bili zopet vsi skupaj.« Z nasmehom na obrazu, ki je pregnal temne oblake, je dodala: »In rada bi se naučila igrati kitaro.«

Eden najbolj pretresljivih, a hkrati najbolj poučnih trenutkov mojega bivanja je povezan z Laminom, našim taksistom. Visokim in zelo suhim moškim, ki je imel večne težave s svojim avtomobilom, saj je zahteval neskončno vrsto popravil. Častitljivo staro vozilo v predpisani rumeni barvi z zeleno črto, brez klime, varnostnih pasov in verjetno še brez kakšnega drugega dela predpisane opreme. Pomemben del številnih dogodivščin na luknjastih in včasih neprehodnih cestah.

Za nas je bil le še en vroč in soparen dan po obilnem nočnem deževju, ki je rdeče ceste ponekod spremenilo v reke. Čakali smo na parkirišču pred supermarketom, kjer smo naročili rojstnodnevno torto za enega od otrok, ki jo je nekdo šel iskat. Veliko in zelo zelo redko razkošje. Na voznikovem odprtem oknu se je pojavila iztegnjena suhljata in zgubana dlan starejše gospe. Lamin je brez besed segel v predal ob svojem sedežu in naštel tistih borih nekaj kovancev, ki jih je zaslužil tisti dan. Oče treh majhnih otrok, z ženo gospodinjo. Ugotovila sem, da jočem. Začelo se je prebujanje iz dolgoletnega spanca.

A kmalu se je izkazalo, da je življenje v mestu, čeprav je to v deželi v razvoju, lažje kot na podeželju. Prvi utrinek je bilo prečkanje zaliva s trajektom iz Banjula do vasi Barra, ki je pomembna kot tranzitna točka na trgovski poti proti bližnjemu Senegalu. Ob vsej obali, nad katero so kraljevale mogočne kokosove palme, sem videla barvite lesene čolne in živahen vrvež ljudi ter živega in neživega tovora. Ker ni nikjer pomola, iznajdljivi lokalni fantje zabredejo v vodo in na ramenih odnesejo potnike in prtljago do čolna. Ti se niso zdeli najbolj zanesljivi in varni, saj nalaganju tovora in vkrcavanju potnikov kar ni bilo konca, zato smo se raje odločili za trajekt. Vozni red je abstrakten pojem, saj počakajo, da se na krov brez kakršnegakoli reda spravi čim več potnikov in tovora, šele nato sledi odhod. Menda občasno kakšen zaradi teže in dotrajanosti celo nasede.

Gambijo približno na polovico deli istoimenska reka in bolj v notranjost kot greš, višje so temperature in večja je vlaga. Zidane stavbe počasi izginjajo. Pred seboj vidiš le neskončno rdečo cesto, visoke palme, bujno zelenje, tu in tam kakšno ogrado s kozami ali kravami ter poplavljena riževa polja, na katerih počasi pod neusmiljenim dopoldanskim soncem delajo ženske s pisanimi rutami na glavah. Za našim džipom so tekli otroci umazanih obrazov in z razcapanimi oblačili iz okoliških vasi, ki so za nami vpili »Toubab!« in neutrudno prosili za sladkarije – »Mintys!«

Naš cilj – James Island, med 15. in 19. stoletjem pomembna točka za transatlantsko trgovino s sužnji, je uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine. Leta 2011 so ga preimenovali v Kunta Kinteh Island po glavnem junaku romana Korenine Alexa Haleya, ki je svetovno slavo doživel s televizijsko uprizoritvijo leta 1977.

Že med vožnjo s čolnom, ki je tiho sekal valove, sem opazovala bližajoče se zlovešče ruševine, skrite za gostimi krošnjami dreves, in razmišljala, kako so se ob zadnjem pogledu na domovino počutili vklenjeni potniki. Kljub temu, da otok ni daleč od celine, nikomur ni uspelo zbežati. Pravijo, da lahko še zdaj slišite krike umrlih sužnjev, saj niso njihove duše nikoli odšle. Otok izgublja boj z erozijo, na njem so le še ostanki kamnitih celic in votlin, ki so bile tako majhne, da je bilo težko verjeti, da se je v njih včasih drenjalo tudi po 30 ljudi. Za najmočnejše so imeli posebno celico, v katero so skozi posebno okence dajali hrano, da bi se jetniki zanjo stepli do smrti. Na nekdanjo kolonialno slavo zdaj spominjajo le še zarjaveli topovi, usmerjeni proti nevidnim sovražnikom na morju.

Po takšni izkušnji je bila vrnitev v obmorsko vas Barra pravo olajšanje, kljub temu da nas je na džipu brez ponjave sredi poti ujel dež. Zavetje smo poiskali pod streho stavbe ob cesti sredi ničesar. Ženske z bližnjih riževih polj, ki so potrpežljivo čakale na konec naliva, so si nas radovedno ogledovale. Vendar ni šlo drugače, po nas je prišel drug džip, tokrat s ponjavo, in premočeni ter lačni smo prispeli na cilj. Povabljeni smo bili na kosilo k družini Faal, kjer smo sedeli na tleh njihove zahodnjaške dnevne sobe in iz skupne posode jedli odlično domodo (piščanec v omaki iz arašidov in buč) z rižem. Bolj avanturistični med nami so jedli kar z rokami, kot je drugače v navadi. Kmalu se je na dvorišču nabrala radovedna gruča otrok, ki je želela na lastne oči videti toubabe. Kukali so skozi okna in vrata, se smejali in vznemirjeno pogovarjali.

Sprehod po vasi v družbi enega od članov družine je bil vesolje zase. Na prašne neasfaltirane ulice in barake smo se že navadili, potem pa smo na robu vasi prišli do smetišča, kjer sem ga zagledala. Stal je nekaj metrov stran od mene, me gledal in v roki stiskal prazno plastenko, ki jo je malo prej izbrskal s kupa plastike, stekla in kdo ve kakšnih drugih odpadkov. Bos in golih rok. Dvomim, da je bil star več kot deset let. Pogled nekje med radovednostjo in kljubovanjem, med otroštvom in odraslostjo. Kakšna je bila njegova zgodba? Kje so bili njegovi starši? Kljub svoji ljubezni do fotografije, ki sem jo med tem potovanjem ponovno odkrila, nisem bila sposobna spremljati videnega skozi iskalo fotoaparata, niti razmišljati o motivih in kompoziciji. Težave, kot so domotožje, krhko ravnovesje skupnega življenja in dela z neznanimi ljudmi, komarji, lokalne navade, ki jih ne razumeš in te včasih spravljajo ob pamet, dvomi o smiselnosti našega početja itd., so v primerjavi s tem kar zbledele. Če lahko to reši vsaj enega otroka takšne usode, potem ima smisel. Živ primer dolgoročnega pomena pomoči je bil naš stalni spremljevalec Musa, ki se je rodil v Barri. Tudi on je bil nekoč majhen fant, ki se je rad podil za žogo po ulicah in z veliko družino živel v eni sami sobi. Nekega dne sta nanj naletela zakonca iz Velike Britanije, ki sta bila na dopustu v Gambiji. Deček jima je tako zlezel pod kožo, da sta se odločila za pomoč pri plačevanju njegove šolnine in drugih stroškov. Omogočila sta mu, da je končal osnovno in srednjo šolo in se osamosvojil. Zdaj je on tisti, ki z ženo Slovenko s pomočjo njune dobrodelne organizacije pomaga drugim otrokom. Nikoli ne bom pozabila pogovora nekega večera v naši kuhinji, ko so dežne kaplje udarjale po steklu in nismo mogli nikamor.

»Kaj je zate najbolj pomembna stvar v življenju?« sem ga vprašala, ker sem skušala čim več trenutkov izkoristiti za pogovore z domačini. Zamislil se je in naposled preudarno odgovoril: »Ko bom star in bom hodil po ulici, si želim, da bi otroci o meni rekli ‘To je Musa Faal. On je dober človek. Pomagal je veliko ljudem’.«

Protiutež otožnemu prizoru na smetišču v Barri je bil obisk preproste vaške pekarne. Majhna, temna sobica v hiši s krušno pečjo, v kateri so se ravno pekle tapalape (podobno francoski štruci). Zahvalili smo se za ogled in počasi odšli nazaj proti domu naših gostiteljev. Za nami je pritekel pek in spogledali smo se, ker smo mislili, da smo nevede kaj naredili narobe. A gospod je bil tako vesel našega obiska, da nam je poklonil nekaj čisto svežih, še toplih tapalap, zavitih v časopisni papir.

Nasploh je bilo nemogoče ostati neopažen na ulici, kjerkoli. Tudi preprosta jutranja pot do prodajalne kruha v neposredni bližini se je lahko zavlekla, saj se ti je vsak mimoidoči nasmehnil, te pozdravil, vprašal od kod si, kaj delaš tam itd. Večinoma so bili to čisto prijetni pogovori porojeni iz naravne radovednosti, vendar pa so bili vmes posamezniki, ki so imeli drugačne namene. Spomnim se, kako smo še z dvema prostovoljkama nek popoldan odšle do 2 km oddaljenega supermarketa ob glavni cesti, ker smo želele jesti sladoled. Klepetale smo in se pogovarjale o dogodivščinah na šoli, ko sta se nam kar naenkrat pridružila dva postavna mladeniča z dreadlocksi oblečena v rastafarijanske barve t. i. bumsterja.

»Pozdravljene, dame, kako ste, ste prvič v Gambiji?«

»Da, prvič.«

»Od kod ste? Izgledate kot Švedinje?«

Spogledale smo se in se zasmejale. »Ne, iz Slovenije.«

»Zelo lepo, zelo lepo.«

Nato pa je pogovor zavil v bolj nenavadno smer. Začela sta ogovarjati vsako od nas posebej in se neprijetno približala.

»Lepa si.«

»Hm, hvala?«

»Bi se poročila z mano?«

»Saj te sploh ne poznam.«

»Ampak jaz te ljubim.«

»Poročena sem,« sem se skušala znajti, ker sem upala, da me bo potem pustil pri miru.

»In kje je tvoj mož?«

»V hotelu. Počiva.«

»Kje imaš pa prstan?« je sumničavo gledal mojo levo roko.

»Izgubila sem ga v morju.«

Tako nekako smo se vrteli v krogu do parkirišča supermarketa, kamor smo skorajda stekle in olajšano mislile, da smo se ju zdaj končno znebile. Veselile smo se le hladnega sladoleda, ko smo ju ponovno zagledale. Še vedno sta stala pred vrati in nas čakala. Morale smo oditi domov, zato nam ni preostalo nič drugega, kot da gremo ven, ko sta se takoj spet prilepila na nas in nam sledila vse do našega domovanja. Tisto je bil eden od trenutkov stiske, ko sem bila na robu z živci in bi naredila vse, da me ljudje pustijo pri miru in bi lahko šla po ulici, ne da bi me vsak ogovoril in bi se morala kar naprej ustavljati, še posebej pa ne oportunistični lokalni moški, ki so prežali na bele turistke. Drugače s tem nismo imele težav, ker nas je vedno spremljal kateri od naših gambijskih kolegov.


***

Pravim ji »deklica v modri obleki«, ker nisem ujela njenega imena. Eni od udeleženk zadnjih dveh tednov poletnega kampa na šoli, ko se je število otrok zmanjšalo in smo dali prednost tistim, ki so bili nepismeni ali pa so imeli velike težave s pisanjem. Mislila sem, da je bilo poučevanje 30 otrok v razredu težko in da bo delo v manjših skupinah veliko lažje. Tokrat v tandemu z drugim učiteljem Michaelom. Med njimi je bil tudi vražiček, ki je selektivno slišal na ime Doudou. Fantiček z neomejeno količino energije, ki je rad nagajal pri pouku, zato sem njegovo ime čez dan najpogosteje izgovorila. Med odmorom pa je vedno prišel k meni in me stisnil v objem ali prijel za roko ter milo gledal s svojimi velikimi rjavimi očmi. Nikoli nisem dolgo ostala jezna nanj.

Kako starejšega otroka naučiti brati in pisati? Eni so bili naravni talenti. Moja »modra deklica« je v teh kratkih dveh tednih osvojila celotno abecedo in celo številke do 10. Ni veliko govorila, mislim, da ni znala angle-ško, a je kljub temu vedno pozorno poslušala in vzorno vadila črke, ki mi jih je ponosno pokazala. Bila je ena od »zunanjih« otrok in zadnji dan sem izvedela, da še nikoli v življenju ni hodila v šolo, čeprav je bila stara okoli 10 let, saj si njena družina tega preprosto ni mogla privoščiti. Ko sem jo gledala, kako odhaja, sem razmišljala o njeni usodi. Se bo že čez nekaj let poročila in postala mati? Kdo jo bo spodbujal, da bere in piše? Najraje bi stekla za njo in jo potegnila iz njenega življenja. Mogoče bi lahko postala zdravnica, odvetnica, učiteljica, znanstvenica?

Občutek popolne nemoči je bil ena od težjih stvari, s katerimi smo se vsakodnevno srečevali. Toliko zgodb in če bi lahko, bi pomagali vsakemu. A pride čas, ko moraš narediti zid okoli sebe in si priznati, da ne moreš pomagati vsem. Vseeno pa smo nizali majhne zmage ob uspehih otrok in obiskih varovancev slovenskih botrov. Privilegij je bil stopiti v njihova domovanja, vsaj za trenutek postati del skupnosti in neposredno videti, kako veliko razliko naredi že majhna pomoč, če to pomeni, da bo nekdo lahko nadaljeval šolanje na dobri šoli. Državne osnovne šole so sicer zastonj, vendar en razred pomeni tudi do 100 otrok, ki jih uči en sam učitelj in lahko se zgodi, da kdo ostane nepismen.

Delček te zgodbe je postala tudi moja družina. Preden sem odšla, se je moj brat odločil za botrstvo 4-letni Fatimi, s čimer je pokril njeno letno šolnino, šolsko malico, uniformo, potrebščine idr. Vso pot v taksiju sem razmišljala, kaj naj rečem, kakšno bo srečanje, kaj če ne znajo angleško … Ustavila sem se pri vhodu na dvorišču stavbe, v kateri so živeli, in pri ograji pred vrati videla majhno deklico v rožnati majici s čopki, ki se je sramežljivo umaknila. Že čez nekaj trenutkov sem sedela na starem, a udobnem kavču v njihovi nebeško modri dnevni sobi z njeno mamo in babico.

»Fatima že celo jutro govori, da mora biti lepa, ker danes pride njen toubab,« je z nasmehom pojasnila njena 21-letna mama in jo končno uspela prepričati, da je prišla do mene. Zanjo sem kupila pisane elastike za lase, ki so ji bile zelo všeč in jih ni spustila iz rok, eno si je celo takoj dala v lase.

»Jeseni gre v vrtec,« se je oglasila njena mladostna babica. »Prej je vsako jutro gledala otroke iz naselja s šolskimi torbami in spraševala ‘Mami, zakaj jaz ne morem iti z njimi v šolo?’ Komaj čaka,« je ganjeno rekla. Nisem vedela, kje bi začela. Zanimalo me je vse o tej družini.

»Samo midve sva in Fatima,« je v dobri angleščini pojasnila babica. »Prej sem urejala papirje za podjetje, ki je delovalo v notranjosti države. Globoko gor ob reki. Plača je bila dobra, a sta bili vročina in vlaga preveč zame. Zbolela sem in se vrnila nazaj. Zdaj zame skrbi hčerka.«

Tisti dan je nastala posebna vez, ki še vedno povezuje Gambijo in Slovenijo. Tri leta kasneje je ne več tako majhna Fatima najboljša učenka v svojem razredu, njena mama obiskuje izobraževanje za delo v turizmu, da si bo lahko zagotovila boljšo službo. Poseben občutek je, ko gledaš to malo bitje na fotografijah in vidiš, kako raste in se razvija ter ima možnost za bolj svetlo prihodnost.


***

»Joče, ker ste prvi belci, ki jih je kadarkoli videl in se je ustrašil,« je raztolmačila mati prikupnega dojenčka nekje na podeželju, ko smo bili na poti do safari parka Kanilai. Največje presenečenje je bila cesta, ki je bila vso pot asfaltirana, saj je v bližini parka palača gambijskega predsednika Jahja Džameha. V luksuznem hotelu, kjer smo se ustavili za malico in osvežilen wonjo sok, so imeli celo wifi in plazma televizijo. Naleteli smo tudi na veliko vojaških kontrol, kjer ni šlo brez »daril« za vojake.

Kontrast temu je bila vseprisotna revščina v okoliških vaseh. Tam, kjer smo prestrašili ubogega dojenčka, smo videli tudi otroka, ki si je igračo izdelal iz odsluženega stikala za luč, privezanega na vrvico, in jo vlačil za seboj. Priljubljene so bile avtomobilske pnevmatike, ki so jih otroci navdušeno kotalili naokoli. Na splošno se ni ničesar zavrglo in je vse našlo ponovno uporabo.

Safari je bil zame nova izkušnja, kljub temu da tisti dan živali niso bile pri volji za obiskovalce in nekaterih preprosto nismo našli. Zaljubila sem se v mladička hijene, ki je bil zaprt v kletki in je spuščal skoraj mačje zvoke. Odrasle hijene so bile edine živali v parku, ki so bile zaprte v ogradi, saj naj bi bile preveč nevarne. Skušnjava, da bi jih pobožala, je bila vseeno velika.

Bolj kot safari me je zanimal obisk vasice Nyemtempo, kjer ljudje še vedno živijo v bivališčih iz blata, kritih s slamo. Pred tem smo morali za dovoljenje za vstop prositi vaškega poglavarja (alkali), ki nas je pričakal na dvorišču s svojimi tremi ženami in dovolj otroki za več kot eno nogometno moštvo. Njegova največja želja je bila, da bi v vasi zgradil šolo in tako otrokom ne bi bilo treba vsak dan prehoditi več kilometrov. Na prvi pogled se je zdelo, da je vas prazna, potem pa se je od nekod v trenutku prikazala truma otrok. Odrasli so nam razkazali vas, ki je obsegala nekaj skromno opremljenih bivališč z ležišči iz slame. Kuhinja je bila zunaj in na ognju se je v velikem črnem loncu že kuhal riž. Vsi ljudje okoli nas so bili nasmejani in vedri. Elektrike ni bilo, vodo so hodili iskat k vodnjaku. Vaščane smo izzvali k bitki talentov in obisk zaključili s petjem in plesom, ki so se mu pridružili vsi, od najmlajših do najstarejših.

Zvečer, ko sem ležala na postelji v svoji sobi in brala knjigo, sem skozi okno opazovala nočno nebo, prepredeno z zvezdami, in razmišljala o sreči teh ljudi. Prej sem, kot že večkrat te dni, gledala cene povratnih kart po še enem napornem delu na šoli, ko sem se spraševala, če ima moje potovanje sploh kakšen smisel. Kako lahko torej nekdo, ki ima tako malo, hodi po svetu s takšnim nasmehom na obrazu, poln optimizma?


***

Šest plišastih stolov iz masivnega lesa na rdečem dvorišču, okoli pa velika množica ljudi v svojih najboljših tradicionalnih oblačilih vseh barv in krojev. Ženske so nadele svoje najboljše lasulje, se močno naličile in nosile velike količine nakita. Bolj okretne so po neravnih tleh hodile v 10-centimetrskih petkah. Nerodno mi je bilo, ko so nas usmerili proti tistim kraljevskim stolom, kjer smo bili vsem na ogled. Nato so vsakega od nas vprašali, kaj bi pil in nekoga poslali v trgovino za vogalom, da nam je postregel še hladno pijačo. Za druge goste je bil na voljo ingverjev čaj s klinčki. Zopet eden od trenutkov, ko sem se še preveč zavedala svoje barve kože in mi je bilo zaradi privilegijev neprijetno. A to je bila zelo posebna priložnost – obred obrezovanja dveh dečkov iz naše šole, na katerega so nas ponosno povabili njuni starši. To je eden od zelo pomembnih trenutkov v življenju moškega (ponekod tudi ženske), ki poteka pred puberteto. Dečka sta bila z drugimi moškimi v eni od stavb, nato so ju privedli pred nas. Oblečena sta bila v beli halji s kapucama, njuna obraza sta bila premazana z ogljem. Ob zvoku bobnov in petja ju je spremljal kankurang. Velja prepričanje, da so fantje takoj po obrezovanju bolj dojemljivi za bolezen zaradi vpliva zlih duhov in čarovnic. Naloga kankuranga je, da jih odganja. Naš je bil oblečen v majico in hlače, sešite iz raznobarvnih trakov, in je glasno pokal z bičem. Fantka so posedli na pregrinjalo na tleh, nato so pred njima eden za drugim plesali gostje. Njun strah je izginil, ko sta na mizi zagledala torto. S posodo na glavi je zaplesal tudi kankurang. Fantka sta vsa prestrašena hodila v krogu pred gosti, ki so jima z bucikami natikali bankovce. Eden od njiju je začel jokati in pokazali so mi njegovo mamo, ki so jo komaj zadržali, da ga ni šla tolažit.

Ples in petje sta trajala še dolgo v noč in če ne bi nad nami svetila tista ena sama samcata žarnica, bi si zlahka predstavljala, da sem v nekem drugem času. Kljub temu da na zabavi niso stregli alkohola, so bili vsi sproščeni, nasmejani in pripravljeni na ples – od starih babic do malčkov, ki so komaj shodili. V veliko zabavo gostov smo zaplesali tudi mi, čeprav še zdaleč nismo mogli dohajati njihovih spretnosti.

Vendar je bil to šele uvod v moje poslavljanje od dežele, ki mi je spremenila življenje. Krona so bile krave na plaži in palačinke z Nutello oz. čokoladnim namazom. Pol ure vožnje od našega bivališča je bila prekrasna plaža, na kateri je nekdo zgradil bungalove. Ker smo poznali lastnika, smo šli tja, dnevno sobo privlekli pred bungalov na pesek pod palme in v kuhinji spekli palačinke. Tako sem v Gambiji zunaj sedela na kavču iz bambusovih vej, jedla palačinke in uživala v igranju bobnov fantov, ki so živeli v eni od hišk na plaži. Kar naenkrat smo zaslišali mukanje. Najprej tega nihče ni vzel resno. In potem spet. Nekdo se je zadrl: »Glej, krave na plaži!« Vsi smo se zagnali po pesku proti morju s fotoaparati v rokah, naši prijatelji pa so nas samo začudeno gledali: »Pastir je. Vsak dan jih pelje tukaj mimo.« Potovanje sem končala s fotografiranjem črede krav ob sončnem zahodu na najlepši plaži v mojem življenju in ta fotografija zdaj krasi stene mojega stanovanja.





Slovenska zastava v oblakih – na strehi Velenjskega gradu (foto Milo Jukić)



Velenje, srečno! (foto Milo Jukić)



Počezna Šaleška cesta (foto Milo Jukić)



Pogled z balkona rezidenčnega stanovanja v Koželjskega ulici (foto Milo Jukić)



Tovariš Tito in jaz: Ni živl’e’ja brez Vele’ja (foto Milo Jukić)



Pogled na mesto z Velenjskega gradu (foto Milo Jukić)



V velenjski muzejski Hiši mineralov (foto arhiv UVKF)



Notranjost cerkve sv. Marije v Starem Velenju (foto Milo Jukić)

Velenjčani potujejo, književniki gostujejo v Velenju

Ljudje smo neznansko radovedna bitja! Radovednost in želja po odkrivanju meja sveta ter samega sebe tu in tam koga premamita, da se dvigne z zapečka in odpravi izven »varnega« zavetja domačega kraja – v našem primeru Velenja oz. Mestne občine Velenje.

Mnogi po vrnitvi domov z velikim navdušenjem pripovedujejo ob fotografijah s potovanja o svojih doživetjih. Bistveno več dela pa mora vložiti, kdor želi in zna svoje vtise s te ali one poti zapisati! Med njimi so tudi takšni, ki potopis razumejo in ustvarjajo povsem literarno, ga niti ne opremljajo s fotografijami in zaradi umetniškosti besedila ne želijo predstavljati na potopisnih predavanjih ipd. pripovedovanjih.

Z novo žepno knjižno zbirko kratkih potopisov Velenjčani potujejo želimo pri Velenjski knjižni fundaciji omogočiti velenjskim popotnikom, da ubesedijo in dokumentirajo svoje pustolovščine s popotovanj, s čimer lahko izrazijo svoje ustvarjalno pisanje in širijo poznavanje potopisa kot literarnega žanra.

Potopisi so naše okno v svet tudi in predvsem takrat, kadar sami zaradi različnih razlogov ne moremo kar na hitro pripraviti kovčkov in se odpraviti na drug konec sveta. Lahko pa skupaj z avtorji kolesarimo po širnih planjavah, se prebijamo skozi puščave in džungle, plujemo po morjih, zadržujemo dih ob vznemirljivih prigodah in nevarnih pustolovščinah, utrnemo tudi kakšno solzo ganjenosti in spoznavamo, da ljudje v državah, ki jih mogoče ne bomo nikoli obiskali, niso kaj dosti drugačni od nas.

Ob vsem tem pa je dobrodošel tudi »pogled tretjega« na naš košček sveta – Velenje, ki ga domačini jemljemo kot samoumevnega in niti ne znamo ceniti njegovih posebnosti in lepot. Zato smo se odločili, da v to in prihodnje izdaje zbirke (predvidoma vsako leto z izbranimi šestimi kratkimi potopisi velenjskih popotnikov) vključimo tudi rezidenčni zapis enega izmed književnih ustvarjalcev, ki so oz. bodo gostovali na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci v Velenju (vzpostavljeni od leta 2007 v organizaciji Velenjske knjižne fundacije).

Pred vami je torej prva knjiga nove žepne knjižne zbirke Velenjčani potujejo, književniki gostujejo v Velenju in v njej izbrani kratki potopisi velenjskih popotnikov – Boruta Koruna, Sare Vučkovič, Aleksandre Bellian Duszynske, Tine Felicijan, Vlada Vrbiča, Urške Zupančič – ter rezidenčni zapis pred štirimi leti v Velenju gostujočega bosanskega književnika Mila Jukića.

Mogoče bodo njihove potopisne zgodbe komu v navdih za potovanje na Novo Zelandijo, v Burmo, ZDA, Bolivijo, čile, Peru, Argentino, Indijo, Gambijo … ali pa izziv za potopis. Naslednje leto je lahko med knjižno izbranimi kratkimi potopisi tudi vaš! – Rezidenčni zapis tujega književnika morda koga privabi na obisk Velenja!

In ne nazadnje na tem mestu vsaj informativno: v Velenju od leta 2017 v organizaciji Velenjske knjižne fundacije in partnerske Èitalnice Pri pesniški duši podeljujemo književno nagrado »krilata želva« za najboljši slovenski knjižni potopis preteklega leta.

Ivo Stropnik in Urška Zupančič, urednika žepne knjižne zbirke

Velenjčani potujejo, književniki gostujejo v Velenju





Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju

Mednarodna književniško-prevajalska rezidenca v Velenju (MKPRV), vzpostavljena leta 2007 v organizaciji Ustanove Velenjska knjižna fundacija (od 2008 z rezidenčnim kabinetom v programu Mednarodnega Lirikonfesta Velenje), je večletni kulturni program mednarodnega književnega sodelovanja v slovenskem prostoru, namenjen(a) ustvarjalnemu bivanju tujih in slovenskih književnikov, prevajalcev in mednarodnih posrednikov novejše umetniške literature; prednostno književnim prevajalcem slovenske literature XXI. st. v druge evropske jezike; tistim, ki ustvarjajo, prevajajo, spoznavajo, interpretirajo, posredujejo, popularizirajo in promovirajo novejšo umetniško literaturo ter s slovenskim prostorom vzpostavljajo in širijo trajnejše mednarodne književniške povezave, organizirajo mednarodne izmenjave in gostovanja z udeležbo slovenskih avtorjev ipd. – Z ustvarjalnimi/rezidenčnimi bivanji v Velenju (idr. ustvarjalnih točkah v Šaleški in Savinjski dolini idr.) so nagrajeni izbrani tuji ali slovenski književni prevajalci, ustvarjalci in mednarodni posredniki. – Merili za ustvarjalno bivanje tujih književnih prevajalcev sta ocena izbora prevajalčevih prevodnih del ter kakovost/reference prevajalcev/njihovih prevodov; merilo za tuje in slovenske književne ustvarjalce je vrhunska kakovost njihovih literarnih del; merilo za gostovanje mednarodnih posrednikov slovenske literature so izkazane reference njihovega večletnega (so)delovanja na tem področju.

Na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci Velenjske knjižne fundacije so med 2007 in 2017 gostovali: Marko Kravos (SI), Andrej Medved (SI), Milan Vincetič (SI), Tone Peršak (SI), Milan Dekleva (SI), Meta Kušar (SI), Mateja Bizjak Petit (SI/FR), Draga Rinkema (SI/NL), Lenka Daňhelová (CZ), Peter Kuhar (SI/CZ), Matjaž Kmecl (SI), Admiral Mahić (BA), Kristina Potočňáková (SK), Marlena Gruda (PL), Tanja Petrič (SI), Laima Masytė (LT), Feliciano Sánchez Chan (MX), Petr Mainuš (CZ), Žarko Milenić (BA), Milo Jukić (BA), Goran Gluvić (SI) …

Program Mednarodne književniško-prevajalske rezidence v Velenju v organizaciji Velenjske knjižne fundacije omogoča Mestna občina Velenje.





Velenje, srečno! (foto Milo Jukić)

Velenjčani, ostali Slovenci pa še posebej, verjetno niti ne vedo, da obstaja (najmanj) dvoje Velenj. Ne gre za veliko in malo, zgornje in spodnje ali staro in novo, za toponime, s katerimi se pogosto srečujemo, in še manj za aluzijo na tisto nekdanje, Titovo.

To sem dojel že letos poleti (2013), v tistih štirih dneh Lirikonfesta, ko ob množici kolegov pesnikov in zgoščenem programu manifestacije prostega časa, in s tem tudi časa za spoznavanje mesta, niti ni bilo ravno dosti. Ko pa sem prišel v Velenje naslednjič, na 21-dnevno mednarodno književniško rezidenco, so stvari postale kristalno jasne.

Prvo Velenje, tisto, ki ga imam rajši, je stari del mesta, točneje, dva taka dela. Eden se nahaja ob vznožju srednjeveškega Velenjskega gradu, drugi pa ob srednjeveškem Šaleku oz. Šaleškem gradu. Med tema dvema deloma je umeščeno drugo Velenje, izgrajeno povečini v nekaj desetletjih socialistične Jugoslavije.

Po »prvem« Velenju se lahko celo pesnik sprehaja sproščeno; vozniki so previdni in pešci obzirni, če bi me odneslo in ne bi gledal, kje hodim. V tistem »drugem« Velenju morajo pesniki, vsaj dokler ne dosežejo starega dela mesta, začasno prenehati biti to, kar so.

V moji glavi obstaja tudi tretje Velenje. Umeščeno nekje med starim in novim, vsaj časovno, ker datira iz leta 1981, ko sem bil star 15 let. Tega leta sem končal osmi razred, »Barit«, v tistih časih zelo uspešno kreševsko rudarsko podjetje, pa je odličnim učencem dajal štipendije za Rudarsko tehnično šolo v Velenju. Življenje je bilo težko in takšna možnost bi bila za starše zadetek v polno, ne samo glede finančnega stanja, temveč tudi glede mojega bodočega poklica: v tistih časih ni bila majhna stvar končati takšno šolo, ker pa z učenjem in ocenami nisem imel problemov, so lahko z optimizmom gledali tudi na nadaljevanje mojega šolanja. Si predstavljate, rudarski inženir, to bi bilo pa res nekaj velikega!

Tako je bilo to v njihovih očeh, kar se z mojimi pogledi ni ravno najbolje ujemalo. Skratka, še dva moja kolega in jaz takrat nismo bili ravno navdušeni nad Velenjem in smo na zdravniškem pregledu – kar je bilo najbolj enostavno – zlahka odigrali, da slabo vidimo in slišimo. Z vlakom smo se vrnili nazaj, domov, ne da bi sploh pomislili, da bi se pred tem javili staršem, ker bi nam zagotovo rekli, naj se ne ganemo nikamor od tam in da bodo oni reševali problem. Na koncu se je z dvema tovarišema zgodilo ravno to: vrnili so ju nazaj v Velenje, kjer eden živi še danes. Jaz pa sem trmasto vztrajal in se nisem uklonil starševskim željam, ko pa sta videla, da imam rezerv trmoglavosti dosti več, kot bi lahko prenesel kratki rok za vpis v srednjo šolo, sta odnehala.

Spomini na to »tretje« Velenje so precej bledi in se slabo ujemajo s podobami, ki so se me prijele leta 2013: dijaški dom in množica otrok iz raznih krajev Jugoslavije (spomnim se nekega Janeza, ki je jokal za materjo, čeprav je bil verjetno doma neprimerljivo bližje kot jaz), obisk celjskega muzeja, slovenščina, slovenščina, slovenščina … Nihče izmed tistih, ki so nas peljali zdaj sem zdaj tja, ni izrekel niti ene neslovenske besede! In vse to je trajalo nekaj dni, po vrnitvi domov pa sem bil prepričan, da se midva z Velenjem ne bova nikoli več srečala. Toda …

»Tretje« Velenje bom prepustil spominom in raje zapisal nekaj besed o tistem, v katerem ego sum, qui sum, torej o starih delih Velenja. Do neke mere, kot sem že povedal, sem ju, vsaj delček, spoznal že poleti 2013, to pa je starovelenjska stran, ki se pravzaprav ujema s potjo od hotela Razgoršek do Vile Bianca; kar je bilo več kot dovolj za prvi vtis. V času Lirikonfesta smo bili namreč nameščeni pri »Razgoršku«, večji del programa pa se je odvijal v »Bianci« in smo v štirih dneh trajanja manifestacije precejkrat prehodili omenjeno pot.

Stare hiše v Starem Velenju so videti v dobrem stanju, kljub temu pa sem slišal zgodbo, da šele sledi obnavljanje tega dela mesta in njegovo usklajevanje z nekdanjim videzom; enako urejeno deluje tudi tistih nekaj novih poslopij, umeščenih med njih. – Ob cesti je razpelo, kakršnih je bilo nekoč veliko po vsej Bosni, zdaj pa je ohranjenih le nekaj. Nad vhodnimi vrati hiš, in celo na portalih bifejev, so s kredo narejeni napisi G + M + B, kar je znak, da je duhovnik opravil božični blagoslov, na nekaterih strehah pa so petelini, izdelani iz mavca ali kakega drugega trdega materiala. Nad hišami je stara cerkev, posvečena sv. Mariji; cerkev je tukaj, seveda precej drugačna kot danes, stala že v 13. stoletju, očitno kot sestavni del tistega, kar se je razumelo kot Velenjski grad. K tej cerkvi se bom še vrnil, in to s posebnim razlogom, zdaj pa bom nekaj besed namenil drugima dvema prostoroma, tako, iz lastnega kota, kot sem ju sam doživel in videl.

Prvi se nahaja približno na sredi že omenjene poti med »Razgorškom« in »Bianco«, gre pa za Hišo mineralov. Sem že povedal, da je malo manjkalo in bi postal dijak na Rudarski šoli v Velenju, ampak to, da nisem, še ne pomeni, da me je obšlo ukvarjanje z rudninami; prav nasprotno, nekaj let sem delal v že omenjenem podjetju »Barit«, v katerem sem bil zaposlen na različnih delovnih mestih, od nekvalificiranega delavca, jamskega kopača, do poslovodje mlina in separacije barita. Ampak rudarstva, jam in kristalov nisem vzljubil v tistih nekaj letih, ta ljubezen se je porodila že dosti prej. Če nekdo odrašča v mestu, kjer večina prebivalcev dela v rudniku, ni nič čudnega, če ga prej ali slej premami klic podzemlja, če se zaljubi v ta temni svet, poln skrivnosti, številnih vprašanj in malo odgovorov. Ko pa mu pogled očara kak lep kristal, viden pri sosedu ali sorodniku, no, takrat zaljubljenost v hipu preraste v ljubezen!

Ne vem, kako velike oči bi moral imeti, da bi se lahko vsi ali pa vsaj tisti najlepši kristali iz Hiše mineralov spravili vanje. Hranijo 4.000 različnih kristalov, ne samo iz Slovenije, temveč z vsega sveta. Nagledati se jih, brez ozira, kolikokrat vstopim in koliko časa ostanem v »Hiši«, je za nekoga takega kot sem jaz enostavno nemogoče. Je pa seveda zgodba zase, da je »Hišo« ustanovil moj stari znanec Jože Rihtar. Kakor pravijo, in drži, je svet zelo zelo majhen! V mojem Kreševu se namreč že deset let odvija sejem mineralov, skal, fosilov, poldragih in dragih kamnov, edini takšen v BiH, Jože pa je vsako leto na tem sejmu in se precej dobro poznava. Ne vem, če je ravno sejem razlog, ampak v »Hiši« sem videl tudi večje število kristalov s kreševskega območja, tako da mi je ob prvem obisku kar vztrepetalo srce – poglej jih, moji kreševski citrini!!!

Citrin je sicer znan kot »kristal dobrega razpoloženja«, zato, ko drugim govorim o njem, tistim, ki jim je manj znan svet mineralov, zmeraj dodam: »No, to je razlog, zakaj smo tisti, ki živimo v Kreševu, zmeraj dobro razpoloženi!« V svetovnem merilu je citrin redek kristal, v mojem kraju pa ga je možno najti na nekaj mestih, zato na sejem, kot tudi na geokamp, ki se prav tako odvija že nekaj let, marsikdo pride samo zato, da bi kupil ali v času geokampa sam izkopal kakšen lep citrin.

Jože zdaj poredkoma preživlja izmeno v Hiši mineralov, dela v rudniku, kar niti ni velika ovira – zmeraj je tu, kadar je treba pokazati, pojasniti, povedati nešteto zanimivih podatkov o posameznih kristalih. Srce pa mi je vztrepetalo tudi, ko mi je Ivo Stropnik, pesnik in moj gostitelj, vodja Velenjske knjižne fundacije, povedal, da bom imel enega izmed svojih dveh nastopov ravno v Hiši mineralov. In tako se je tudi zgodilo, moje pesmi so potrpežljivo poslušali dijaki, pravzaprav povečini dijakinje celjske gimnazije, nastop pa sem začel s tem, da sem jim pokazal citrine iz Kreševa in nato prebral naslednjo pesem:

AVTSAJDERSKI

V Naošićih, kakšnih šest kilometrov iz Kreševa,

kopam, rinem z glavo v zemljino notrino,

tako rekoč v danko njeno,

lase stapljam z nevidno, znojno samolepilno

obvezo, s skalo, z vlago skalno,

z repom zaspale miši, ki je, kot jaz,

v trenutkih tavanja po brezpotjih blodenj,

mislila, da ji bo na pol metra pod površjem

življenje minilo v blaženosti in miru. Po amiško.

Išče se citrin. SiO2, če to komu kaj pomeni.

Meni nič, ampak citrin je kristal

dobrega razpoloženja. Pravijo. Ko bi le našel enega,

morda bi bila izbrisana vsa upanja, vse želje, vse sanje.

Razen teh seveda, da najdem citrin.

Saj se ne bojim bolečine in smrti, te ljubim.

Zmag se bojim.

Zmaga je smrt za vse avtsajderje.

Kakšen sem namreč tudi sam. Tak.

Prav tak.

Seveda nisem vedel, koliko so me razumeli, jezik je vendarle predstavljal oviro, posebej pri mlajših poslušalcih, po reakcijah pa se je dalo sklepati, da vse ni izzvenelo v prazno.

Skratka, o Hiši mineralov bi se dalo govoriti, govoriti, govoriti … Naj povem samo to, da se mi je vsak prihod zdel skoraj kot prvi, čeprav sem vsakokrat šel od vitrine do vitrine, po vrsti, a tudi vzhičeno preskakoval, in da sem bil vsakokrat znova navdušen nad videnim. No, tudi to bom omenil: po nastopu je k meni pristopila ena izmed gimnazijk in rekla, da tudi sama piše, in da bi zelo rada imela en citrin. Obljubil sem ji, da ji bom poslal citrinček in svoj elektronski naslov, da mi lahko pošlje pesmi, ampak – nesrečnik – ji ga nisem poslal. Upam, da še ni prepozno, in zares obljubljam, da bo citrin prispel v Celje! In samo še besedica o Hiši mineralov: če bo bog dal, bo tudi v mojem Kreševu kmalu urejena ena taka »hiša« – kuća mine rala! Naravni podaljšek omenjenega sejma, geokampa in ostalih aktivnosti Domoznanskega združenja »Kreševski citrin«, ki vse to organizira.

V tem starem delu Velenja pa je vse blizu, kar je še posebej dobra stvar. Mene, kot nekoga, ki bi rad nekoč postal pravi pesnik, so posebej navdušili panoji s pesmimi gostov Lirikonfesta, nameščeni na stene starih zgradb – avtorji: Zoran Pevec, Vinko Möderndorfer, Milan Dekleva, Johann Wolfgang Lampl, Ivo Stropnik in mnogi drugi, celo moj sarajevski prijatelj Admiral Mahić, večkratni gost Velenjčanov in drugih Slovencev. Maske pred Vilo Bianca, obešene na zidu, prekritim z bršljanom, vsak dan vabijo, enkrat pa sem se tu znašel ob renoviranju prostora in sem nekatere izmed njih lahko vzel v roke, jih potipal in si jih nadel na obraz, točneje, si jih podržal pred obrazom, ker so dosti večje od moje ne ravno majhne glave. Ne vem, kako so se znašle tukaj, verjetno gre za dela z neke likovno-kiparske kolonije, enako kot figure ljudi, »razmetane« po notranjosti vile, vem pa, da so mi zvabile neštete domišljijske fantazije. Hkrati pa me to vrača k lastni, nikoli realizirani želji po ukvarjanju z rezbarjenjem lesa in oblikovanjem gline. Maske in figure ljudi in živali, in seveda še dosti drugega – vse to bi rad delal, ampak nikakor ne pride na vrsto. Morda me bo Velenje »prisililo« v akcijo!

Ampak v Velenju obstajajo tudi druge maske; zadostuje pet minut hoje po stopnicah, ki vodijo navzgor od Vile Bianca, in že sem v srednjeveškem Velenjskem gradu. Med potjo sem se »srečal« s smučarsko skakalnico – ko ni zima, deluje kot kakšna napaka ljudi in narave, niti malo pa ne dvomim, da je pozimi videti popolnoma nasprotno. Posebej neresnično je delovala scena, ko so delavci polagali nov »pod« na skakalnico: ljudje so se zdeli kot mravlje, tako po velikosti kot po tem, kako prizadevno so delali. Na eni izmed kamnitih stopnic, ki vodijo h gradu, sta upodobljeni prekrižani kladivi, simbol rudarjev, postavljen verjetno kot vez med starim in novim.

Sam grad deluje veličastno, viden iz skoraj vsakega dela mesta, in čeprav ne bi imel priložnosti, da bi vstopil, bi doživljaj sprožil poseben odmev v meni: urejeni drevoredi in steze, drevesa, ki pomnijo stoletja zgodovine, do glavnega vhoda se pride prek mosta, ki »visi« v zraku, strehe gospodarskih poslopij so pokrite z jelovimi skodlami, na gradu so leseni okenski okvirji, pravi starinski … Lep pogled na Velenje! In slovenska državna zastava, ki plapola visoko pod oblaki. Z druge strani gradu je čudovit pogled na neko vas. Ob enem izmed prihodov na grad sem nadaljeval pot do zgornje točke skakalnice. Na vse strani so napisi, da se je nanjo prepovedano vzpenjati, pa tako sem si želel. Naokrog so posejane male kmetije in počitniške hišice, vse je urejeno, kot verjetno tudi mora biti v Sloveniji.

Na Velenjski grad sem prvič »pobegnil« že v času Lirikonfesta; nekaj takega v programu ni bilo predvideno, ampak nisem se mogel upreti in sem »izginil« med eno izmed okroglih miz ali nekaj podobnega in se znašel zgoraj. – Tudi med rezidenčnim bivanjem ni bilo nič manj zanimivo obiskati tega gradu, se sprehoditi do tja, sprostiti in si »odpočiti glavo« … K svoji majhni zbirki stare keramike sem dodal tudi nekaj kosov, ki sem jih našel pod gradom; nahajajo se povsod okrog, razsuti po okoliškem gozdu in ob stezici, ki je z desne strani gradu, od cerkve, speljana navzgor. Nor sem na arheologijo in doma imam nekaj sto kilogramov keramike iz raznih zgodovinskih obdobij, odkar keramika sploh obstaja, z najmanj sto različnih lokacij. Po obisku Velenja torej nekaj gramov več, ampak ne samo s kraja, ki sem ga omenil.

V sklopu Velenjskega gradu se nahaja tudi muzej z enajstimi stalnimi zbirkami. Niti za eno se ne bi moglo reči, da ni zanimiva, vsaj nekomu kot sem jaz, ki mu vse, kar se imenuje muzej, pa čeprav gre za majhno lokalno zbirko, predstavlja zadovoljstvo. Nekaj zbirk pa me vendarle zanima bolj kot ostale. Na prvem mestu zame je »Afriška zbirka« češkega kiparja Františka Foita; lepi so mnogi uporabni predmeti, glinene posode, kipi in glasbila neznanih imen, izjemno domiselne rezbarije, za opis mask in lutk iz lesa pa bi potreboval dosti več prostora, kot ga imam na razpolago tukaj. Skratka, z eno besedo – čudovito! Dve postavitvi, ki prav tako govorita o novejših časih, sta zelo zanimivi: gre za trgovino z mešanim blagom iz začetka dvajsetega stoletja in gostilno iz istega obdobja. Dele takega pohištva se da videti v kakšnem starejšem filmu, še pogosteje pa v knjigah, ampak tako, v živo, ima človek vtis, da bo vsak hip za pultom zagledal prodajalko ali točajko! Na steni gostilne je opozorilo, da se ne sme pljuvati po tleh, in obvestilo, da lahko na up pijejo samo starejši od 80 let v spremstvu staršev. Odlična je tudi zbirka baročne umetnosti iz cerkve sv. Jurija, posebej za tiste, ki se malce bolj spoznajo na take stvari, prav tako zbirka sodobne slovenske umetnosti ter zbirka slik Lojzeta Perka, čeravno za užitek ob njih, kot tudi ob delih kiparja Cirila Cesarja, ni ravno nujno potrebno strokovno znanje. Zbirka, ki se imenuje »Kako je Velenje postajalo mesto«, oziroma nekaj fotografij v njej me narahlo prestavlja v nejasne obrise »tretjega« Velenja – gradnja zgradb, cest, javna dela … In ena povsem drugačna podoba od tiste, ki si jo je mogoče zamisliti: tam, kjer se zdaj razprostira mesto, Mercator, avtobusna postaja, stanovanjski bloki, občinska zgradba itd., je nepregleden travnik s komaj nekaj hišami. Zbirka, ki govori o Šaleški dolini v času NOB-ja, rahlo spominja na socrealistične filme in knjige, zato pa so pravo presenečenje figura mastodonta in resnični ostanki slonovskega prednika, najdeni, če sem si prav zapomnil, pred približno petdesetimi leti nekje na velenjskem območju, morda v bližini Velenjskega jezera, ob katerem se nahaja tudi – tega se spomnim iz svojih letošnjih poletnih potepanj po teh krajih – figura mastodonta v naravni velikosti. Tu je tudi razstava fotografij, ne vem čigavih, ampak vem, da so živali na njih videti zelo žive: tiste bolj nevarne in tiste razigrane izgledajo, kot da se bodo prav ta hip pognale in priskakljale pred noge opazovalca, ptice pa, kot da bodo ta trenutek zaprhutale s stene.

Posebna zgodba je, vsaj zame, razstava »Šaleška dolina med 10. in 17. stoletjem«. Glinene posode, najdene pri arheoloških izkopavanjih na Šaleku in Kacenštajnu, lepo vkomponirane v steno za steklom, hiša z ognjiščem, orodje, sponke, pribor … Vse je tu, meni pa se je zmeraj težko posloviti od eksponatov; lahko bi ostal ves dan, lahko bi tudi prenočil v hiši z ognjiščem, pred katerim so zložena polena, in bi zjutraj vse ponovil od začetka, od vitrine do vitrine …

Še veliko tega bi lahko napisal o starem delu mesta, ampak obstaja tudi tisti drugi del na nasprotni strani. Glede na to, da sem med tritedenskim bivanjem stanoval v stanovanju na Gorici, tako rekoč izven mesta, izven vseh »Velenj«, ki sem jih naštel, do srednjeveškega Šaleka nisem mogel iti po mestnih avenijah, po tistih, na katerih pesnikom ni priporočljivo biti to, kar so. Ali vsaj ne po tisti glavni, ki poteka povprek čez »novo« Velenje, od enega do drugega starega gradu. – Proti Šaleku sem se odpravil po cesti, ki pelje z Gorice, potem pa pri Rdeči dvorani in avtobusni postaji čez preč-no cesto. Pred tem sem se moral ustaviti pri cerkvi sv. Andreja; v tem delu sveta so redke cerkve, ki so poslikane od zunaj, to je bilo prvo, kar mi je pritegnilo pogled. Noter se ni dalo priti, bila je zaklenjena, pa sem si res želel …

Sama utrdba Šalek (nemško Schallegg) je iz mesta videti impozantna, podoben občutek preveva tudi ob podzidju, ko pa se pride do nje, po stopnicah, narejenih iz nečesa, kar je zelo podobno hrastovim tramovom, ki se uporabljajo za izdelavo železniških pragov, obiskovalca pričakajo – zaklenjena vrata! Zdaj pa, kakšen Bosanec pa bi bil, če ne bi našel luknje, pa ne v zakonu, čeprav je tudi obešanka svojevrsten zakon, ki pravi, da je vstop prepovedan, temveč v kovinski ograji okrog utrdbe! Splazil sem se torej noter in vstopil v notranjost utrdbe. Številni podpisi in hipijevske parole po stenah so pričali, da nisem bil edini, ki je našel omenjeno luknjo. V utrdbi ni nič posebnega za videti, toda že sam podatek, da se grad omenja vse od leta 1278, torej osem let po Velenjskem gradu, prikliče številne asociacije: na teh prostorih tako rekoč ni bilo niti enega gradu, v katerem bi lahko mir vladal vsaj nekaj desetletij, tisti, ki so gradove gradili, pa se pogosto niso imeli priložnosti naužiti njihove lepote.

S Šaleka se odpira pogled na novi del Velenja, pa tudi na Velenjski grad. Ne poznam zgodovinskih podatkov, moral bi preveriti v dveh debelih zelenih knjigah o Velenju, ki mi jih je podaril Ivo Stropnik, ampak imam vtis, da sta bila oba gradova načrtno grajena ob približno istem času in da ta »parna« gradnja na dveh gričih ni bila naključna.

Vrnil sem se v predmestje. Enako kot v tistem prvem starem delu Velenja je tudi tukaj ohranjenih nekaj starih zgradb, večinoma stanovanjskih hiš, pa tudi gospodarskih objektov z zanimivo arhitekturo, med katerimi posebej izstopa nekaj gostiln. Medtem ko v mojem Kreševu, čeprav obstajajo tudi taki, ki veliko dajo na to, stare hiše izginjajo tako rekoč čez noč, Slovenci restavrirajo tudi hleve, jih okrašujejo in utrjujejo, čeprav že dolgo ne služijo svojemu namenu.

Prav je bilo, da sem se končno odpravil tudi po »medgrajski transverzali« od Šaleka do Velenjskega gradu. To pot sem pozneje večkrat prehodil, ampak kaj bi tu lahko posebnega omenil? Sodobne zgradbe, reklamni panoji, deset vozil v sekundi … Mogoče bi poudari le dejstvo, da so bili snovalci mesta daljnovidni, ko je šlo za širino ulic in zelene površine, ki so jih na vse strani pustili veliko, dovolj celo za najbolj izgubljenega pesnika.

Peš sem pa vseeno raje hodil vzporedno s to ulico, po mestnem obrobju, ob rečici Paki. Tu se že lahko svobodno dvigne glavo kvišku, klasična mestna arhitektura pa ponudi tudi kakšen zanimiv detajl. Kar niso naredili arhitekti, so tisti, ki so prišli za njimi. Race v Paki, na primer, črno-bela žoga, ki se poigrava v rečnem vrtincu, vodomer, ki kaže neverjetno višino Pake za časa poplave leta 1973, grafit »Kosovo je Srbija« na Vodnikovi cesti, spomenik z imeni 668-tih žrtev fašističnega terorja med drugo svetovno vojno in – seveda ne nazadnje – spomenik Josipu Brozu Titu, največji »na svetu«, kakor tukaj rečejo, čeprav nisem prepričan, da bi imel maršal kakšen spomenik tudi izven prostora bivše Jugoslavije. Morda v Mandžuriji, Kambodži ali Sibiriji, kdo ve, nič ni (bilo) nemogoče. Kakorkoli že, velenjski tovariš Tito, malce odsoten in zamišljen, kot da bi mu ravnokar sporočili, da je padla Užička republika, je še vedno tu. Nič čudnega, če se ve za podatek, da se je mesto kakšnih deset let imenovalo Titovo Velenje.

V Velenju sem, razen zgradb, spoznal tudi dosti zanimivih ljudi. Začeti moram z Ivom Stropnikom. To je človek, ki mi med mojim tritedenskim bivanjem v Velenje skorajda ni pustil plačati pijače, kateremu sem moral samo omeniti, kaj me zanima, kam bi rad šel, kaj potrebujem … in je v najkrajšem možnem času uredil stvari. Da, in med drugim je oooooodličen pesnik! S formo mojih pesmi so zmeraj križi in težave, ko pa sem prebral nekaj njegovih, mi je kar sapo vzelo, s kakšno lahkoto in kako efektno re-šuje vprašanje forme in bistva. V 21-tih dneh Ivo ni spregovoril z mano niti enega neslovenskega stavka, ampak njegove namere so bile vsekakor več kot pozitivne; tako me je namreč »prisilil«, da sem se učil govoriti slovensko, kar mi je v določeni meri tudi uspelo, z razumevanjem slovenščine pa nisem imel večjih problemov. In, ja, če bi šel na rudarsko tehnično šolo, bi bila z Ivom sošolca! Ivo je namreč končal to šolo, le da se je pozneje, ko se je bilo treba vpisati na fakulteto, »spreobrnil« in se vpisal na študij književnosti! In brez dvoma zadel!

Nekje ob Ivu je po navadi tudi njegova asistentka Tatjana Petelinšek. Tiha in neopazna, ko pa je treba, operativno rešuje vse, česar Ivo ne utegne. Sicer prijazna in očitno široke duše, zmeraj pripravljena najti rešitev za vsak problem. Tudi njo sem spoznal že na Lirikonfestu, prav tako nekaj njenih prijateljic in sodelavk: Mia Miljković in Alma Orlić sta npr. dve, ki sem si ju zapomnil.

Mateja Voglarja in Saško Bellian sem spoznal na Pustem gradu (nem ško Schonstein), utrdbi nad Šoštanjem. Prišla sta s kolesoma in sta bila že dostikrat tukaj, jima pa je, kot sta rekla, zmeraj zanimivo priti. Srčni, odprti ljudje, s katerimi sem hitro našel skupen jezik. Saškina mati je iz Bosne, iz Kraljeve Sutjeske, kar je odprlo za celo morje tem, ker je Kraljeva Sutjeska zame zmeraj predstavljala poseben, skoraj mitski kraj. Obljubil sem jima, da bom vsekakor prišel na pivo v mladinski klub »eMCe plac«, v katerem Andrej dela in tudi sicer preživi veliko časa, vsaj tako sem dojel. In bom, kakor hitro bom spet prišel v Velenje! Matej in Saška sta se znašla v eni izmed mojih pesmi; skupaj smo jo napisali, formalno sem sicer jaz tipkal po tipkovnici, a ko ti nekdo »sede« tako, da v tebi vzbudi pesem, potem bi avtorstvo moralo biti skupno.

Naposled, v Velenju sem ponovno »spoznal« tudi svojega bratranca Perota, enega izmed tistih dveh, s katerima sem bil poslan v rudarsko tehnično šolo. Čeprav rudnik na koncu ni bil njegova usoda, je Pero ostal v Velenju, se poročil in dobil dva krasna otroka. Zakaj pa sem rekel, da sem ga spoznal? V Velenje je odšel pri petnajstih letih in je potem, razen služenja JLA in nekaj mesecev obotavljanja, ves čas preživel v tem mestu. Od njegovega odhoda je minilo več kot 30 let, in čeprav sva skupaj rasla, ista generacija, oba rojena v razmiku približno dvajsetih dni, v hiši zraven hiše, tako rekoč ožje sorodstvo, so bila tri desetletja kot prepad med nama, ki pa sva ga vendarle zlahka premostila, ko sva se vrnila k starim časom in skupnim spominom.

Pero še zmeraj čuti domotožje za svojim krajem, čeprav ga obišče vsako leto. Vendar je življenje nekaj povsem drugega: v Velenju je pognal korenine in tu bo, kljub hrepenenju po rodnem kraju, ostal za zmeraj. Že zdavnaj se je naučil jezika, celo lokalnih dialektov, v njem pa sem našel tudi človeka, ki mi je pojasnil dvojino, posebnost slovenskega jezika, ki v hrvaščini, in nasploh v tistem, ki ga najraje imenujem »naš jezik«, ne obstaja. O dvojini sem se učil na fakulteti, obstajala je v splošnoslovanski slovnici. No, Slovenci so jo obdržali, mi pa ne. Perotov sin Andrej je vratar mladinske rokometne ekipe velenjskega kluba, v šoli pa je tudi uspešen. Hči Anđelina študira v Mariboru in, kar me posebej veseli, ima rada stvari, ki so tudi meni pri srcu: zgodovino, arheologijo, etnologijo …

V Velenju sem srečal tudi nekaj starih znancev: na moj literarni večer v mestni knjižnici so iz Maribora in Celja prišli Željko Perović in njegova prijateljica Branka, Zoran Pevec in Breda Slavinec. Vsi po vrsti dragi ljudje, s katerimi, pa tudi z nekaterimi drugimi zanimivimi osebami, sem po nastopu preživel lep večer. Če smo že pri pesnikih – predzadnji dan mojega bivanja v Velenju je iz Ljubljane prišel na obisk še en take sorte, Jure Drljepan. Čeprav je rojen v Komletincih v Slavoniji, je Juretu znano, da njegovi predniki izvirajo iz okolice Kreševa, iz vasi Crnići. Jure je bil večkrat v Kreševu, enkrat je imel tam celo literarni večer, ampak jaz sem bil takrat nekje drugje in sva se tako spoznala šele v Velenju.

Med Lirikonfestom (poleti 2013) sem v Velenju spoznal tudi druge ljudi, za katere upam, da jih bom srečeval vse življenje: Darka Turkovića, z njim sem največ prepeval; dragega tovariša Miodraga Jakšića, čeprav sem se z njim srečal že nekoč prej v njegovem Beogradu; Snežano Čkojić, tudi z njo se da odlično peti, ker je ne le odlična pesnica, temveč tudi operna pevka; prevajalko Laimo Masytė iz Litve in njenega rojaka, izjemnega fotografa, Benediktasa Januševičiusa; črnogorskega Albanca Nikollëja Berishaja, prevajalca; potem Vlada Žabota, Petro Koršič, Zdravka Odorčića, Bredo Slavinec, Klemna Piska, Laro Mihovilović in še veliko veliko drugih gostov mednarodnega Lirikonfesta.

»Navadni« ljudje me med rezidenčnim bivanjem v Velenju skorajda niso opazili, saj niti niso imeli razloga, ampak jaz njih sem. Bil sem volk samotar, »obsojen« na tri tedne samevanja, in kaj drugega mi je preostalo kot preučevati ljudi? To sem počel na mestnih ulicah, gozdnih poteh in Gorici, z balkona stanovanja, v katerem sem bil nameščen. Bilo je videti malo opazne sproščenosti, večina gostiln in trgovin, razen v velikih nakupovalnih centrih, je bila zaprta razmeroma zgodaj, toda sproščenosti v jutranjih urah ni manjkalo in precej sem se čudil, ko sem videl, da že ob 10. uri dopoldan marsikdo pije pivo – »Union« ali »Laško«, večni dvom, čeprav prihajata iz iste firme.

Z balkona na Gorici sem videl veliko, čeprav je bilo vidno polje široko komaj kakšnih trideset metrov. Nasproti stanovanjski bloki, spodaj otroško igrišče. Že po nekaj dneh sem si zapomnil razpored kadilcev na oknih in balkonih sosednjih zgradb, a niti tretja opcija ni bila redkost: glava, ki kuka skozi odprtino, malce večjo od nje. Ampak, da ne bom drobnjakarski, verjetno je to tudi nekakšna vrsta okna. Otroci v parku so bili neutrudni, neredko pa sem slišal tudi klicanje neslovenskih imen, toda zanimivo je to, da so tudi otroci s takšnimi imeni govorili izključno slovensko. Očitno je Sloveniji uspelo tisto, kar ni uspelo dosti večjim in močnejšim evropskim državam.

Nekega dne sem z goriškega balkona videl tudi slovenske svate. Nikoli nisem bil na svatbi, če ne računam ene pri Romih v Makedoniji in ene pri Karaševcih (Karaševo, karaševski Hrvati, op. p.) v Romuniji, in težko bi mogel delati kakršnekoli primerjave. Je pa bilo vsekakor veselo, kot verjetno na vseh porokah po svetu: naprej je šel pihalni ansambel, ob njem seveda še drugi muzikantje, ampak vse zmerno, ne preglasno in ne brez reda; red je v Sloveniji zaznati na vsakem koraku, izjeme so sila redke. Svatom se še sanjalo ni, da so »pozirali« tudi meni, nekemu pesniku iz Bosne, a čeprav je kdo opazil bliskanje fotoaparata v tretjem nadstropju, se ni zmenil zanj.

Sicer je velenjsko naselje Gorica mirno; tisti, ki pa si želi še več miru, ga bo našel, če se odpravi po cesti nad naseljem in se povzpne na istoimenski hrib. Stoletne smreke, majhna telovadišča v divjini in prečudoviti kadri mesta med vejami in stebli iglavcev, ki se sami ponujajo kot okvir slike. Edino človeško bitje, ki sem ga srečal, je bila deklica, ki se je s torbo na hrbtu vračala iz šole. Ali je bila doma v nekem zaselku v gozdu ali je bila pač kam namenjena, nisem vedel, me je pa ta podoba takoj spomnila na moja otro-ška leta, ko je bilo veliko učencev, ki so od daleč pešačili v šolo.

No, tisti, ki si želi popolnega miru, bo zavil s poti in se poslovil od mestnih kadrov; bolj ko bo nadaljeval naprej, tem bolj se bo gozd zgoščal in steze ožile, dokler ne bodo povsem izginile. Iz tega sveta divjine, komaj dober kilometer oddaljenega od prvih mestnih hiš, se da tudi skozi gozd priti nazaj v naselje Gorica, po stezah in mimo njih, prav tako do prodajnih centrov na vhodu v mesto ali do avtobusne postaje. Ampak jaz sem ostal in se vrnil nazaj šele po nekaj urah svojevrstne meditacije, pogovora s pticami in smrekami, po poslušanju zvokov, omejenih na ptičje petje, brenčanje os ter nejasne in oddaljene zvočne obrise mestnega življenja.

Čudno se mi je zdelo, da na vrhu Gorice ni nobenih ostalin kakšnega gradu, utrdbe. Sicer je Velenje prava meka za tiste, ki imajo radi stare gradove in zgodovino. Tako sem se nekega dne odločil, da bom poiskal Ekenštajn ali Ognjeni grad. Ivo Stropnik mi je pojasnil, kje se nahaja, a tudi previdno dodal, da je minimalna možnost, da bom sam našel do ruševin. Zahvalil sem se mu za informacije, ampak nisem mogel čakati do naslednjega dne, ko bi lahko nekdo šel z mano, ker sta me dan in neznani grad tako glasno vabila. Odpravil sem se v del mesta nasproti Gorice in se po vijugasti cesti vzpenjal proti hribu. Med potjo sem nekaj mimoidočih in tam stanujočih spraševal za grad, ampak skoraj nihče mi ni znal povedati, kam bi moral iti. Skoraj vsi so rekli, da so slišali za Ekenštajn, ampak večina, kar me je presenetilo, ni bila še nikoli tam. Pomislil sem, da je verjetno nekje daleč in visoko, če ljudje ne hodijo tja, pa se je izkazalo, da gre za povsem drugačne razloge. No, po nekaj stavkih, ki sem jih izmenjal z dekletom, ki je bilo na sprehodu s psom, ter po kratkem opazovanju konfiguracije terena, sem razmeroma zlahka našel stezico, ki me je, bil sem prepričan, morala pripeljati do Ekenštajna. Če se namreč bolj pazljivo razgledaš po terenu, po tem delu velenjske okolice, ugotoviš, da je bilo smiselno sezidati srednjeveški grad samo na enem mestu, izpostavljenem koničastem griču, na katerem se je, kot je bilo opaziti, skrivala tudi podolgovata ozka ravnina.

Pot je zares vodila do Ekenštajna, ko pa sem zagledal razvaline gradu, sem ves vztrepetal, malo od vzhičenja, ki me prevzame zmeraj, ko prvič pridem na nek grad, tokrat, kljub prepričanju, da sem bil na pravi poti, tudi rahlo nepričakovano, malo pa od ponosa, da mi je uspelo najti grad brez vodiča. O Ekenštajnu sem slišal in prebral kar nekaj legend, vsekakor pa je najbolj zanimiva tista o skritem zakladu in vratih, ki jih je treba najti, da lahko prideš do njega. Jaz sem našel zlata vrata, moj zaklad je bil pogled na ostanke gradu! Glavni stolp predstavlja fin motiv za fotografiranje, ker se je sredi stene naredila kar precejšnja luknja, skozi katero je vidno zelenenje gozda, medtem ko ob sončnih žarkih celotna podoba dobi nekakšen otožen pridih. Na nasprotni strani pa se v isti sliki znajdejo ruševine Ekenštajna in vrhovi zgradb Velenja. Sam grad se razprostira nekaj deset metrov na obe strani, po malem pa sem bil začuden nad neurejenostjo in zapuščenostjo celotne lokacije, to mi nekako ni šlo skupaj s Slovenijo in njeno splošno znano skrbnostjo. Se razume, da sem z Ekenštajna odnesel nekaj koščkov keramike, razmetane naokoli, največ po delu od glavnega stolpa proti Velenju, sredi nekega nizkega širokega zidu in pod njim.

Seveda bi se najlažje vrnil po isti poti, ampak tega si nikakor nisem želel. Bilo mi je jasno, na kateri strani leži Velenje, logično pa je bilo tudi, da sta Ekenštajn in Šalek nekako povezana. In res, mahajoč v pozdrav ostankom Ekenštajna sem opazil gozdno stezico, ki jo je deloma zaraščalo grmovje. Kakršnakoli je že bila, je vodila navzdol, jaz pa sem bil namenjen na isto stran. Po približno desetih minutah hoje skozi prelep gozd, ki so ga bogovi velikodušno in nesebično okrasili z bršljanom in ciklamami, sem prišel naravnost pred Šalek! No, to je ta povezava, nič ni naključno!

V drugi polovici mojega bivanja v Velenju se je rahlo shladilo in mi ni uspelo obiskati še enega starega gradu – Turna – ter Škal.

Vsi velenjski gradovi so obeleženi s tablami. Nekdo je dobil odlično idejo: vsak, ki dokaže, da je obiskal vse gradove, dobi simbolično nagrado. Na tablah je tudi navodilo, kako to doseči – dovolj je, če samo podrgnemo žig na tabli. Ob tem me je malce začudilo, da nihče v BiH in drugod ni »prepisal« tega slovenskega recepta za obisk zgodovinskih znamenitosti.

Kot sem že povedal, sem bil tudi na Pustem gradu nad Šoštanjem, s čimer sem tako deloma nadomestil to, da nisem obiskal Škal in Turna. Ampak k temu popisu moram dodati vsaj še grad Kacenštajn, ki se ravno tako nahaja blizu Šoštanja.

Pusti grad je odlično ohranjen stolp, ki ga niti ni lahko najti. Toda ko pridemo do njega, ni samo stolp tisto, kar nas prevzame: s platoja pod njim se namreč odpira odličen pogled na tri jezera v velenjski in šoštanjski okolici. Vtis v določeni meri kazi železna lestev, podobna požarni ali reševalni, pritrjena na notranjo stran stolpa; očitno je, da ničemur ne služi, ker bi človek moral leteti, da bi dosegel prvo prečko. Verjetno je nekoč segala do tal stolpa, a je spodnji del izginil. Pot do Pustega gradu vodi mimo Muzeja usnjarstva, ampak to bom moral pustiti za kdaj drugič, in mimo Termoelektrarne Šoštanj. No, tisti prednik slona, ki sem ga že omenil, je bil osnova za pridevnik »mastodontski«, ki se ga pač lahko uporabi za elektrarniške bloke; vendar »mastodontski« ni dovolj močen in nazoren izraz, da bi orisal pravo stanje stvari. Sicer pa je Pusti grad omenjen prej kot Velenjski grad, Šalek in Ekenštajn, in sicer že leta 1193. Škale in Turn pa – saj sem komaj začel zahajati v Velenje – bosta že prišla na vrsto!

V Velenju se mi je zgodil tudi en mali čudež: nekega povsem navadnega popoldneva, iz čistega miru in z ničemer izzvan sem nehal kaditi! Jaz, že skoraj tri desetletja hudi kadilec! Cigarete in tobak so ležali na mizi, jaz pa sem jih gledal in naenkrat nisem imel želje, da bi si kakšnega prižgal! Čudeži, tudi tisti majhni, se dogajajo tistim, ki verjamejo vanje, tako sem to tudi sprejel. Ni mi bilo žal, nasprotno! Ampak … Želja po hrani se ni le podvojila, zdelo se mi je, da se je podeseterila! Kaj storiti?! No, za vse obstaja rešitev! Prelepa potka za sprehode in tek poteka vzporedno z že omenjeno »prečno« cesto, čisto ob gozdu, da sta v užitek tako sprehod kot tek. Kar sem tudi počel v naslednjih dneh, vsakodnevno, presenečen, da sem vendarle v dobri kondiciji; potko sem pretekel tudi do sedemkrat – s premori, med katerimi sem hodil. Odlično za telo in duha, kot sem pozneje ugotovil: tisto, zaradi česar sem prišel v Velenje – pisanje – kot da bi »buknilo« šele v teh dneh. Zato me bo na Velenje spominjalo tudi kakšnih deset pesmi, ki sem jih napisal prav v drugi polovici rezidenčnega gostovanja.

Sicer pa sem v Velenju začel tudi en zanimiv prozni tekst. Ne vem, kdaj in ali ga bom sploh dokončal, ampak tu se je začelo, v stanovanju na ulici Koželjskega. Nekaj malega sem delal na urejanju že davno začete pesniške zbirke, v kateri so mesto našle tudi pesmi, napisane v Velenju, nekaj pa tudi na rokopisu o izviru katoliških redov v mojem kraju, kar sem začel pisati daljnega leta 1997 in za ta rokopis že nekaj let sebi in drugim pravim, da je pri koncu, in se res zdi, da je, ampak vedno se najde še kakšna knjiga na popisu literature, ki jo je treba prečesati, kakšen nov podatek ali vprašaj na terenu, kakšen nov arhivski dokument …

Drugi mali čudež se mi je zgodil v že omenjeni cerkvi sv. Marije v Starem Velenju. Nisem praktični vernik, ampak nisem niti nevernik. Redko zahajam v cerkev, po navadi nekje daleč od svojega doma. Tako sem se tudi v Velenju nekega torka, spet brez posebnega povoda, odpravil proti cerkvi: lep sprehod od Gorice do starega dela mesta, obenem pa me cerkve, stare seveda, od zmeraj zanimajo.

Cerkev je res prelepa, starinska, kakršnih je najti po vseh krajih nekdanje Avstro-Ogrske, čeprav je bila v današnji verziji urejena oziroma dograjena v postavstro-ogrskih časih. Trdni, beli marmorni stebri, ploščice in klopi, podobne tistim v drugih starinskih cerkvah, bogato okrašen glavni oltar in stranski oltarji, po stenah nekaj kipov svetnikov, latinski napis na slavoloku nad oltarjem … Maša je bila v slovenščini, tako se je namerilo, rekli so mi, da se ob nekaterih dnevih mašuje tudi v hrvaščini. Zame nepomembno, tako je bilo morda še bolje, slovensko samo deloma razumem, ne ravno vsega.

V nekem trenutku nisem vedel, kaj se je zgodilo, nobenega opaznega vzroka ni bilo. Morda, verjetno, en stavek, ki sem ga prebral pred odhodom z Gorice, o katerem na tem mestu ne bi pisal. Kakorkoli že, nekje sredi maše so se mi solze same od sebe ulile iz oči. Pri maši je bilo kvečjemu kakšnih petnajst ljudi, večinoma srednjih let in nekaj otrok. Solze so mi tekle in tekle, kar so nekateri opazili in se občasno ozirali proti meni, to pa je bilo tudi vse. Konec maše sem pričakal v solzah, ki se niso ustavile niti, ko sem odšel iz cerkve.

Redko se mi zgodi, da zajočem, minilo je kar nekaj let, odkar se je to zgodilo. Če pa se je že, so mi verjetno šli skozi glavo, zavestno ali podzavestno, vsi možni razlogi, zaradi katerih bi morda moral potočiti kakšno solzo. Ne bežim od solz, nasprotno, vse dokler lahko zajočem, vem, da sem še vedno človek. Tako je bilo tudi zdaj: hodil sem po velenjskem tlaku in jokal, redki mimoidoči pa so, takoj ko so opazili, umikali poglede; zdaj jih bo tu – so morda pomislili – nek neznanec zasul s svojimi problemi, vsak pa ima dovolj svojih! Vseeno mi je bilo rahlo nerodno in sem zavil proti Velenjskemu gradu. Tu nekje, med neslišnimi stavki, ki sem jih izmenjal s starimi kostanji in češnjami, so solze nehale teči, jaz pa sem začutil, da se je zgodila katarza. Nisem vedel, kako globoka in močna, ampak čutil sem, da sem lahek in čist kot otrok! –

Nekdo mi je, ne spomnim se več kdo, podaril črno majico z napisom »Ni živl’e’ja brez Vele’ja«. No, ni ravno tako, da ni življenja brez Velenja, ampak karkoli drugega bi rekel, razen da sem v Velenju preživel lepe dneve in upam, da se bo spet zgodilo nekaj podobnega, bi se zlagal. –


***

Kmalu po mojem tritedenskem bivanju v Velenju sem bil spet tu – tokrat samo na enodnevnem obisku – skupaj s kreševskim občinskim načelnikom Radojem Vidovićem in trojico vodilnih iz Domoznanskega združenja »Kreševski citrin« smo si prišli ogledat Muzej premogovništva Slovenije, ostali pa tudi Hišo mineralov. Medtem ko so bili kolegi prijetno presenečeni nad sprejemom in nad vsem, kar so lahko videli, sem jaz jadral po spominih. Vendarle sem to poletje in jesen pokukal v skoraj vsak kotiček tega kraja in skorajda ni bilo prostora, ki bi se ga dotaknil s pogledom in me ne bi spominjal na prijetne dneve, preživete v tem mestu.

Nasvidenje, Velenje, do naslednjič!





(Velenje, 2013 / Kreševo, 2014)





POTOPISNA PRIPOVEDOVANJA VELENJSKIH POPOTNIKOV



Vabilo k objavi kratkih potopisov velenjskih popotnikov, ki bodo izborno objavljeni v 2. knjigi žepne knjižne zbirke Velenjčani potujejo (UVKF 2018)

Razpis je odprt do 23. aprila 2018.

Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši vabita velenjske avtorje – popotnike k objavi kratkih potopisov, ki bodo z izborom šestih najboljših v letu 2018 objavljeni v fundacijski žepni knjižni zbirki Velenjčani potujejo. H knjižni objavi kratkih potopisov, ki se vsebinsko navezuje na osebno potovanje v zadnjih petih letih (med 2013 in 2018) vabljeni velenjski popotniki (Velenjčani/Velenjčanke, tj. s stalnim bivališčem v MO Velenje); avtorji so lahko tudi Nevelenjčani, če je potopis oz. potovanje povezan(o) z velenjskimi (so)popotniki.

Vabilo je odprto do 23. aprila 2018.

Uredništvo zbirke bo med prejetimi potopisi izbralo šest najboljših kratkih potopisov, ki bodo v letu 2018 objavljeni v žepni knjižni zbirki Velenjčani potujejo. Knjižno izbrani potopisi bodo nagrajeni s knjižnimi ali/in praktičnimi nagradami pokroviteljev.

Pogoji za sodelovanje:

- okvirni obseg potopisnega besedila naj bo najmanj 2/3 avtorske pole (10,5 strani oz. ok. 20.000 znakov s presledki) do največ ene avtorske pole (16 strani oz. 30.000 znakov s presledki);

- besedilu je lahko ilustrativno dodanih največ 5 fotografij (črno-belih ali barvnih, z resolucijo najmanj 1600 x 1200 px; fotografije naj bodo opremljene z navedbo avtorja in kratkim/enovrstičnim opisom);

- besedilo mora biti napisano v slovenskem jeziku;

- avtor jamči, da je poslano besedilo njegovo avtorsko delo in knjižno, revijalno, časopisno, spletno, radijsko ali kako drugače še ni bilo in do konca leta 2018 ne bo objavljeno (morebitne predstavitve na priložnostnih potopisnih predavanjih ipd. ne štejejo; enako velja za fotografije);

- sodelujejo lahko avtorji – popotniki, ki živijo v MO Velenje;

- od potopisnega potovanja ni minilo več kot pet let (od 2013 dalje);

- avtorji poslanih potopisnih besedil in fotografij se strinjajo, da lahko UVKF objavi njihova besedila knjižno (v žepni zbirki Velenjčani potujejo) in z odlomki za promocijske namene zbirke;

- poslano besedilo mora izborno ustrezati splošni definiciji in merilom potopisa (gl. prilogo);*

- besedila, prejeta po razpisnem roku (23. april 2018), ne bodo upoštevana;

- k poslanemu besedilu je treba priložiti podatke o avtorju (ime in priimek, letnica rojstva, naslov stalnega bivališča, elektronski naslov, št. telefona).

Potopisna besedila in fotografije pošljite na e-naslov: kabinet@uvkf.si ali lirikonfest@gmail.com.

Partnerska organizatorja potopisnoknjižnega programa Velenjčani potujejo sta Ustanova Velenjska knjižna fundacija in Čitalnica Pri pesniški duši.

Založniški program Velenjske knjižne fundacije omogoča Mestna občina Velenje.

Organizatorja vabita k sopokroviteljstvu 2. knjige žepne knjižne zbirke Velenjčani potujejo (2018) ugledno velenjsko organizacijo, ustanovo oz. podjetje ali kulturnega mecena.

* V besedilu vabila uporabljeni izrazi, napisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Čitalnica Pri pesniški duši

Urška Zupančič, koordinatorica potopisnega programa Velenjčani potujejo

Ustanova Velenjska knjižna fundacija (UVKF)

Ivo Stropnik, glavni in odgovorni urednik

V Velenju, novembra 2017



Ustanova Velenjska knjižna fundacija / Stari trg 26 / 3323 Velenje

kabinet@uvkf.si / Tel.: 03 5870 920 / www.uvkf.si





DEFINICIJA

* Potopis je poročilo o potovanju, ki opisuje pokrajine in njihove prebivalce, predstavlja kulturno sliko kraja ter ljudske običaje in dogodke. Vsebovati mora nekaj stvarnih podatkov, a ne preveč, saj mora biti poučen, a hkrati zabaven in zanimiv. Avtor dobrega potopisa v bralcu vzbuja občutek, kakor da sam potuje po predstavljenih deželah. Za boljšo predstavo o potovanju je knjiga lahko opremljena z zemljevidi in fotografijami. Trajanje in način potovanja pri tem nista pomembna (peš, s kolesom, avtomobilom, motorjem, ladjo idr.). Pri potopisu je bistvenega pomena, da se je njegov avtor prostovoljno odločil za pot, zato sem ne štejemo npr. novinarskih napotitev na neko območje, zgodb izgnancev, beguncev ipd. V besedilu mora prevladovati pogled na zunanji svet, saj gre v nasprotnem primeru za avtobiografske ali dnevniške zapiske. Med potopise prav tako ne spadajo turistični vodiči in znanstvene monografije.



Potopis je hibridna literarna zvrst na meji leposlovja in novinarsko-dokumentarnega pisanja. V njem avtor subjektivno prikazuje objektivno pot, na katero se je popotnik odpravil po lastni volji. Dobro je, da vsebuje nekaj stvarnih podatkov, vendar pa je njegovo bistvo prikaz soočanja popotnika in poti. Avtor mora biti hkrati potopisec in popotnik. Pomembno pa je, da je njegova pozornost v večji meri osredotočena na zunanji svet, saj se besedilo drugače lahko hitro spremeni v dnevnik ali avtobiografijo, pot pa pristane na stranskem tiru. (A. Lah)



Potopis je lahko tudi poročilo o notranji dogodivščini v tujem svetu. (E. Kocbek)



Gre torej za poročilo o potovanju, ki opisuje pokrajine in njihove prebivalce, predstavlja kulturno sliko obiskanega kraja ali krajev ter njegove ljudske običaje in dogodke. Dobro napisani potopisi v bralcih vzbujajo občutek, kakor da sami potujejo po teh deželah. Pri tem mora biti besedilo poučno, hkrati pa zabavno in zanimivo. (S. Trdina)



Zaradi hibridnosti je potopis težko natančno umestiti, saj obstaja več vrst in oblik potopisa. Knjižne potopise pogosto delijo na potopis in literarni potopis. Za prvega je značilna predvsem dokumentarističnost, saj temelji na verodostojnosti opisov poti in podajanju številnih informacij. Literarni potopis nasprotno v ospredje postavlja literarnost. Njegove ključne lastnosti so fiktivnost, osvobojenost od pragmatičnosti, informativnosti in didaktičnosti. (A. Zupan Sosič)



V njem se lahko prepletajo reportažni in esejistični predeli, saj se avtor ne omeji le na opisovanje poti, ampak temu dodaja uprizarjanje prizorov med ljudmi, ki jih srečuje, sporoča njihove navade, njihovo zgodovino in vmes pofilozofira in pomoralizira. (M. Kmecl)





Žepna knjižna zbirka

VELENJČANI POTUJEJO,

književniki gostujejo v Velenju

(na mednarodni književniško-prevajalski rezidenci) Odgovorni urednik zbirke Ivo Stropnik

1. knjiga v zbirki (2017)

ŠEST KRATKIH POTOPISOV VELENJSKIH POPOTNIKOV in rezidenčni zapis v Velenju gostujočega književnika

Avtorji potopisnih besedil in fotografij

Borut Korun, Sara Vučkovič, Aleksandra Bellian Duszynska in Przemek Duszynski, Tina Felicijan, Vlado Vrbič, Urška Zupančič, Milo Jukić

Prevod potopisnega besedila Mila Jukića (iz hrvaščine) Željko Perović

Zasnova zbirke, knjižna redakcija in uredniška spremna beseda

Ivo Stropnik (Velenika)

Urška Zupančič (Čitalnica Pri pesniški duši)

Pomoč pri jezikovnem pregledu in korekturah

Tina Blatnik

Oblikovalska in tehnična ureditev

Nuša Fužir

Fotografija na naslovnici

Urška Zupančič





Izdajatelj in založnik

Ustanova Velenjska knjižna fundacija

Zanjo Uprava ustanove: Biljana Škarja (predsednica),

Karmen Grabant in Terezija Jaklič

Predsednik Strokovnega sveta: Drago Martinšek

Glavni in odgovorni urednik: Ivo Stropnik

Založniški program ustanove financira Mestna občina Velenje, zanjo župan Bojan Kontič

Vse pravice pridržane © avtorji

© za to izdajo Ustanova Velenjska knjižna fundacija Velenje, 2017

www.uvkf.si / kabinet@uvkf.si

Prva elektronska izdaja





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=292625408

ISBN 978-961-6427-22-7 (epub)