Branje, mišljenje, fikcija: na poti k nevrokognitivni opredelitvi fikcijskega branja Igor Žunkovič Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana https://orcid.org/0000-0003-0385-1946 igor.zunkovic@ff.uni-lj.si V članku najprej predstavim tri temeljne literarnoteoretične opredelitve literarne fikcije – semantično, sintaktično in pragmatično –, zveze med njimi ter njihove glavne pomanjkljivosti. Nato se posvetim obravnavi najnovejše, nevrokognitivne opredelitve fikcije, različnim nevrokognitivnim pristopom, posebej pojmovanju literarne fikcije kot simulacije, in pomenu, ki ga ima princip utelešenosti za nevrokognitivno razumevanje fikcijskosti. Koncept utelešene simulacije izpostavim kot enega od možnih determinirajočih faktorjev fikcijskosti literarnega besedila, pri čemer utelešena simulacija deluje skozi tvorjenje zvez z resničnim svetom na eni ter domišljijo in simulacijo na drugi strani. Kot bistveno prednost nevrokogntivnega pristopa k razumevanju fikcijskosti izpostavim možnost raziskovanja in razumevanja kognitivnih in čustvenih temeljev najpomembnejših učinkov branja literarne fikcije: potopitve, identifikacije, estetskega užitka in potujitvenega učinka. Prav dolgoročno raziskovanje kognitivnih učinkov branja literarne fikcije, in sicer še posebej pripovedne fikcije, razumem kot najpomembnejšo perspektivo raziskovanja znotraj kognitivne literarne vede. Ključne besede: kognitivna literarna veda / nevroznanost / literarna fikcija / branje / teorija simulacije / estetski učinek / identifikacija / potujitev 1 Primerjalna književnost (Ljubljana) 44.3 (2021) Aristotel in semantična definicija fikcije Branje je pomembna dejavnost človeškega uma, kar je mogoče ute- meljiti s pedagoškega, socialnega, psihološkega in celo medicinskega vidika.1 Literarna veda od Aristotelove Poetike naprej trdi, da obstajajo 1 Pedagoško kot učni pripomoček, socialno kot kohezivno sredstvo, psihološko kot način doseganja osebnostne rasti in samorefleksije, medicinsko kot terapevtsko sredstvo itd. 2 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 razlike med literarnimi in neliterarnimi besedili. Nikogar, ki je kdaj pre- bral kakšno literarnoteoretično knjigo, pa ne bo presenetila ugotovitev, da se raziskovalci o tem, kako se literarna in neliterarna besedila dejan- sko razlikujejo, niso enotni. Aristotelova definicija je znana: literarna besedila govorijo o splošnem in nujnem, medtem ko zgodovinopisje govori o posameznem in dejanskem. Za literarna besedila torej ni dolo- čujoča neka značilnost njene zunanje forme,2 ampak prej njena vsebina ali vsaj posebni načini oblikovanja vsebine.3 Po drugi strani pa Aristotel jasno začrta tudi pomen učinka, ki ga imajo literarna besedila. Medtem ko se literarna besedila od neliterarnih razlikujejo glede na svojo vse- bino, se literarna besedila med seboj razlikujejo glede na učinek, ki ga imajo. Bistven vidik definicije tragedije kot literarne vrste je torej, da vzbuja eleos-sočutje in phobos-strah ter skoznju katharsis-katarzo. Gerard Genette razmerja med tremi vidiki pripovedovanja – avtor, pripovedovalec, literarna oseba – opiše kot tri vrste razumevanja fikcij- skosti: 1) semantično (razmerje avtor–literarna oseba), 2) sintaktično (razmerje pripovedovalec–literarna oseba) in 3) pragmatično (razmerje avtor–pripovedovalec), pri čemer »le zadnje vsebuje razlikovanje med fikcijsko in faktično pripovedjo; ne bi pa rekel, da je to indeks fikcij- skosti ali nefikcijskosti«, in sicer zato, ker to razmerje ni zmeraj povsem jasno določljivo (Genette 764, 770). Aristotelovo opredelitev bistva literature v primerjavi z neliterarnimi besedili lahko uvrstimo med semantične definicije literarnosti. Jedro tovrstnih opredelitev je predpostavka, da se neliterarna besedila nave- zujejo na reči (predmete, razmerja itd.) iz resničnega sveta (kar se je dejansko zgodilo), medtem ko se literarna ne (kar bi se po zakonih ver- jetnosti in nujnosti lahko zgodilo). Na prvi pogled se takšna opredelitev zdi jasna, dejansko pa kmalu naletimo na težave. Aristotel na primer meni, da literarna besedila govorijo o občem in smotrnem, kar seveda ni nujno res. Še pogosteje se s problematičnostjo te definicije soočimo, ko premišljujemo njeno drugo plat, to je vprašanje »resničnega« – pri 2 Pojem zunanja forma je v slovenski literarni teoriji uveljavil Janko Kos v Lite- rarni teoriji. Zunanjo formo tvorijo naslednje sestavine: zunanja zgradba, zunanji stil in zunanji ritem (Kos 127). Aristotelu je seveda ključno opozoriti na to, da verz ni odločujoči kriterij za razlikovanje literarnih besedil od neliterarnih, za kar navaja tudi primer Empedoklove filozofije/fizike v primerjavi s Homerjevimi epi. To znano ugoto- vitev navajam, ker najvplivnejše teoretične in poetološke šole prve polovice dvajsetega stoletja, na katerih deloma temelji tudi nevrokognitivna literarna veda, pridejo do nasprotnih stališč. 3 Po Kosu je to notranja forma, in sicer notranja zgradba, notranji stil in notranji ritem (Kos 87). Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 3 Aristotelu »posameznega« in »dejanskega« –, o čemer govori zgodo- vinopisje. Tradicionalno filozofsko kritiko te pozicije poda Friedrich Nietzsche, ki meni, da je vsaka trditev o svetu pravzaprav interpretacija, saj ne obstaja metafizična utemeljitev stvarnosti. Na to se sredi dvaj- setega stoletja naveže Michel Foucault, ki Nietzscheja po nesrečnem povezovanju z nacistično rasno ideologijo (nadčlovek) filozofsko reha- bilitira. Čeprav imata Nietzsche in Foucault bistveno različne predstave o tem, kaj je vednost (epistemologija), izhajata iz enotne predpostavke, da je tisto, kar imamo za resnično (ali kar tradicionalno velja za resnico) in kar kot resnico podajajo besedila (še posebej knjige), rezultat pri- povedi, ki že po definiciji ni čista objektivnost: da daje tak videz, je kvečjemu izraz moči in/ali ideologije. Za literaturo to po eni strani pomeni, da je vsakršno jezikovno sporočilo fikcijsko, saj vsebuje moment subjektivnosti. Po drugi strani pa se pojavi težava prav na obratni strani daljice fikcijskost-faktičnost, in sicer pri vprašanju, kakšen status imajo trditve, ki so znotraj lite- rarnih besedil resnične, na primer navedba dejanskih imen zgodovin- skih oseb, datumov, dogodkov itd. v literarnih besedilih, na primer v zgodovinskih romanih. Še večjo zagato povzroči pojav t. i. avtofikcije. Zdi se, da prepričanje, da je nazadnje vse fikcija, zgolj prestavi pro- blem razlikovanja med besedili in trditvami, ki so povsem izmišljeni, ter tistimi, ki se vendarle navezujejo na dejanske dogodke zgodovin- skega/resničnega sveta. Sintaksa kot merilo fikcijskosti Drugi način razlikovanja med fikcijskimi in faktičnimi besedili se opre- deljuje do različnih sintaktičnih struktur v obeh vrstah besedil. Težave semantičnih (vsebinskih) opredelitev razlike med fikcijo in faktično literaturo bi bilo mogoče preprosto rešiti, če bi našli za fikcijska (ali fak- tična) besedila značilne sintaktične strukture (forma). Käte Hamburger v Die Logik der Dichtung nakaže smer razmišljanja o možnih sintaktič- nih specifikah fikcije, ki se v različnih oblikah ohranja do danes, vsaj deloma pa reflektira tudi temeljni problem semantičnih definicij: to je vprašanje pripovedovalca. Hamburger sicer razlikuje pravo fikcijo od pretvarjanja, ki ga opredeli kot simuliranje resničnih trditev in se na sintaktični ravni izraža skozi prvoosebne pripovedi. Prava fikcija je zanjo simuliranje izmišljenih svetov, za katero je značilna tretjeosebna pripovedna tehnika (vsevednost). V jedru njenega razlikovanja je pre- pričanje, da status resničnosti faktičnih pripovedi zagotavlja intenca 4 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 pripovedovalca/avtorja (»skočil sem čez potok«), medtem ko fikcijske pripovedi nimajo pripovedovalca (»skočil je čez potok«). Naratologija, katere izhodišče je, da ima vsaka pripoved tudi pri- povedovalca, ki je njen strukturni sestavni del, ne pa resnični avtor, seveda nasprotuje izhodiščem, ki jih postavi Hamburger, ne razreši pa vprašanja, ali je mogoče na sintaktični ravni razlikovati med fikcijskimi in faktičnimi besedili.4 Na drugačen način to storijo teorije možnih svetov, ki pa ne pristajajo na morebitne sintaktične specifike fikcije.5 Za Hamburger je vprašanje pripovedovalca ključno, saj izraža izhodi- šče, ki ga naratologija upošteva šele v svojem drugem, postklasičnem valu (Monika Fludernik, Norman Holland): da je struktura pripovedi (pripovedovanje) povezana s tem, kako ljudje komunicirajo6 v realnem svetu (Wege 52). Caroline Domenghino v svojem orisu pomena teo- rije Käte Hamburger ugotavlja, da ji »[l]ogične in gramatične deter- 4 Zanimiv primer problematičnosti razlikovanja fikcijskih in faktičnih vidikov pripovedi so avtobiografije, s katerimi se posebej ukvarja Alenka Koron. V kontekstu besedilnih značilnosti, ki se bolj povezujejo s fikcijskimi kot s faktičnimi elementi avto- biografij, je posebej zanimiva njena obravnava notranje fokalizacije kot vidika grad- nje intenzivnosti pripovedi, opozarja pa še na pomen pripovednosti pri prepričljivi gradnji spominov. Za izris celovite podobe nevrokognitivnega pogleda na fikcijo pa je pomembna njena analiza recepcije lažnih avtobiografij, ki po njenem mnenju kaže razliko med recepcijo fikcijskih in nefikcijskih besedil (Koron, »Avtobiografija« 18). 5 Marko Juvan za izhodišče svojega razmisleka o zgodovini in teoriji razlikova- nja med fikcijo in resničnostjo vzame znani sodni postopek »primer Pikalo«. Kot prelom no omenja teorijo možnih svetov njenega najvidnejšega teoretika v literarni vedi Lubomira Doležela, ki »vztraja pri delitvi med besedili, ki reprezentirajo dejanski svet […] in besedili, ki svet sama ustvarjajo in ga oblikujejo« (Juvan 8). Juvan proni- cljivo ugotavlja, da metafizična dvojica fakt/fikcija v postmodernem svetu več ne drži, za kar navaja troje razlogov: 1) nesamostojnost fikcijskih svetov, 2) neenotnost resnič- nega sveta in 3) spremenjene kriterije resničnosti. Takole povzema Doleželove misli: »[U]niverzum razmisleka diskurza se ne omejuje na t. i. dejanski svet, pač pa se širi na neštete mogoče svetove, v katerih se modalno opredeljena stanja niso aktualizirala.« (10) Bistvo je najbrž v prepletenosti fikcije in resničnosti ter težavnosti začasnega in nezmožnosti dokončnega razlikovanja med obojim. Kljub temu pa Juvan ugotavlja – in v tem je nazadnje poanta njegovega članka in obravnave primera Pikalo –, da »ne glede na fikcijonalnost pa 'verzije' resničnih oseb na dejanske 'izvirnike' vendarle referirajo« (12). Juvan dalje raziskuje vprašanje resničnosti fikcijskih izjav o resnič- nih osebah, kar je seveda osrednji problem njegovega »primera«, po drugi strani pa je posledica polireferencialnosti literarne fikcije lahko uzrta tudi z nevrokognitivnega vidika skozi vprašanje, kako bralci doživljamo različne vrste referenc. Slednje vodi k temeljni točki mojega razmisleka, da med fikcijskim in faktičnim modusom branja obstaja bistvena razlika. 6 Pojem komunikacija tukaj uporabljam v najširšem kulturološkem smislu interak- tivnega združevanja. Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 5 minacije fikcije […] dovoljujejo namigovanje na podobnost življenju« (Domenghino 26). Če lahko ugotovimo, da ima branje literarne fik- cije učinke, ki jih nima nobena druga človeška dejavnost, potem bi lahko veljalo, da ima tudi posebne sintaktične (strukturne, formalne, gramatične) posebnosti, ki jih v drugih besedilih in predvsem v vsak- danji govorici ne najdemo. In bistveno določilo učinka v kontekstu njenega razmisleka o dveh vrstah fikcije (prava fikcija in pretvarjanje) je pripovedovalec kot entiteta,7 ki trdi nekaj resničnega o svetu (avtobio- grafskost!), medtem ko besedila brez pripovedovalca (pripovedne funk- cije) nimajo tovrstne transcendentne nanašalne točke in zato delujejo kot izmišljena (Hamburger 19, 72). Fikcijske pripovedi v skladu s to teorijo ne pripovedujejo o nečem, temveč pripovedujejo nekaj – ne pripovedujejo o svetu, ampak ta svoj svet sproti ustvarjajo. »Doživetja fikcijskosti ne določa stvar sama, temveč doživljajoči subjekt« (72), kar pomeni, da »fikcijskost [romanesknega sveta] […] ne pomeni, da ne obstaja neodvisno od pripovedovanja, ampak da je zgolj skozi pripove- dovanje« (74). Bistveno je torej, da fikcijska besedila vzpostavijo fikcijski okvir, da prepričajo bralca v svoj fikcijski karakter, kar po Hamburger storijo skozi specifične gramatične strukture – pripovedna funkcija –, znotraj tega pa so potem možna tudi (sintaktična) odstopanja. Problem takšnega definiranja razlike med fikcijskimi in faktičnimi besedili – za Hamburger je fikcijska literatura eden izmed literarnih žanrov –, ni le, da fikcijo močno omeji na tretjeosebno pripovedno fikcijo, ampak predvsem dejstvo, da imamo za fikcijska tudi mnoga besedila, ki njeni definiciji ne ustrezajo. Težava tiči v uporabnosti njene definicije, ki postane sama sebi namen, če onstran njenih formalnih (logičnih) kriterijev obstajajo še drugi, ki so prepričljivejši in uporab- nejši. Po eni strani zato ni res, da vsa fikcijska besedila vsebujejo dolo- čeno slovnično strukturo, po drugi strani pa je vsaj teoretično povsem mogoče katero koli slovnično strukturo uporabiti tudi na faktični način. Težavam navkljub pa fenomenološki pristop Käte Hamburger raz- krije tekstualne strategije opomenjanja, ki jih šele pol stoletja kasneje opiše postklasična naratologija,8 to je predvsem pomen/učinek 7 Dodati je treba, da pripovedovalec tukaj ni mišljen kot oseba, ampak kot funk- cija: t. i. pripovedna funkcija. O tem, kako Hamburger opredeli pripovedno funkcijo in kako se navezuje na kasnejše postklasične naratološke pristope, glej Koron, Sodobne 76, 181–182. 8 Alenka Koron v svojih člankih in knjigi Sodobne teorije pripovedi obravnava šte- vilne vidike postklasične naratologije, na primer naratologijo drame, etiko in naratolo- gijo, naratologijo družbenih spolov itd. V kontekstu postklasične naratologije in nje- nem razmerju do klasične naratologije si vprašanja, povezana s fikcijskostjo in teorijo 6 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 tretjeosebne pripovedi o prvoosebni izkušnji. Takšna pripovedna strate- gija, ki je značilna za pripovedno literarno fikcijo, četudi je ne moremo imeti za literarno univerzalijo, v nasprotju s predvidevanji Franza Karla Stanzla o recepcijskih učinkih različnih tipov pripovedovalcev, ustvarja najboljše pogoje za literarno potopitev in identifikacijo.9 Obenem pa je razmiš ljanje Käte Hamburger lahko izhodišče za sodobne naratološke analize zmož nosti literarnih fikcijskih pripovedi, ki se bistveno razli- kujejo od t. i. naravnih načinov pripovedovanja. Henrik Skov Nielsen meni, da »lahko poudarek na informacijah o resničnem svetu in pred- postavljanje, da so vse zgodbe umeščene v komunikacijski kontekst, primerljiv s vsakdanjimi pripovednimi situacijami, vodi k zanemar- janju posebnih možnosti nekaterih literarnih in fikcijskih pripovedi« (Skov Nielsen 71). Nielsen sicer nasprotuje trditvam Käte Hamburger o inherentno faktični naravi prvoosebnih pripovedi, obenem pa zagovarja možnost obstoja specifičnih pripovednih zmožnosti, ki jih imajo fikcijske pri- povedi v primerjavi s faktičnimi. Navaja odlomek iz Apulejevega Zlatega osla, in sicer nadaljevanje Lucijeve zgodbe po zaključku vlo- žene Pravljice o Amorju in Psihi. Tole so Lucijeve besede: »Tako je ugrabljeni deklici pripovedovala prismojena in okajena starka, meni pa, ki sem stal zraven, je bilo od srca žal, da nimam pri sebi ne tablice ne pisala in ne morem zapisati tako očarljive pravljice.« (Apulej 178) Kot bralci Zlatega osla smo na tej točki pripovedi soočeni s proti- slovjem: Lucij, prvoosebni pripovedovalec, je pravkar pripovedoval obširno vloženo zgodbo, po njenem koncu pa zatrdi, da žal ni imel pri sebi peresa in zvezka, da bi jo zapisal, s čimer namiguje, da je pozabljena. Klasična naratologija bi tak položaj reševala skozi pojem nezanesljivega pripovedovalca, Nielsen pa meni, da je tisto, »kar pre- beremo, neosebni glas pripovedi, ki pripoveduje zgodbo, ki se je osel ne bo mogel spomniti,. […] Bralec je naprošen, naj verjame oboje, da je starka povezala zgodbo točno tako, kot je prebral na zadnjih tride- setih straneh, in da se je osel ne more spom niti. To je nenaravno, saj možnih svetov postavlja še Alojzija Zupan Sosič v knjigi Teorija pripovedi. Z njunimi prispevki, pa tudi prispevki Marka Juvana, Toma Virka idr. je slovenska literarna veda razmerja med postklasično naratologijo, fikcijskostjo, učinki literarnega branja ter etiko branja že zelo dobro raziskala. 9 O razmerju med posameznimi tekstualnimi značilnostmi in recepcijskimi učinki podrobneje razmišljam v nadaljevanju, tukaj je pomembno opozoriti le na to, da je Hamburger razkrila specifičen učinek posamezne sintaktične strukture, ki morda ni differentia specifica fikcije, je pa najučinkovitejše sredstvo vzbujanja učinka potopitve ali imerzije, ki je ena od pomembnih kvalitet literarnega doživljaja. Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 7 oboje ne more biti res v nobenem naravnem pripovednem kontekstu« (Skov Nielsen 74). Nielsenova rešitev, da postulira obstoj neosebnega pripovedovalca, značilnega za fikcijske pripovedi, ki nimajo (nujno) vnaprej določenega pošiljatelja in prejemnika, je lahko problematična. Problem takšnega razumevanja razmerja med pripovedovalcem in pripovedovanim je, da je potem vsaka pripoved posredovana skozi to instanco, ki na različne načine privzema idiosinkratske značilnosti literarnih oseb, situacij in morda celo pripovedi kot take. V navedenem primeru je dejstvo, da se Lucij ne spomni zgodbe, ki jo je bralec pravkar prebral in ilustrira njegovo življenjsko popotovanje v oslovski koži, del njegove karakte- rizacije, njegove osebnosti, ki jo dojemamo kot nepremišljeno, zale- tavo, naivno. Vendar Nielsen izpostavlja, da situacija v tem primeru ni prav nič drugačna kot pri običajnih tretjeosebnih pripovedih, kjer je ta instanca zgolj bolj eksplicitno izražena. Po eni strani torej pokaže na problematičnost trditev Käte Hamburger, po drugi strani pa posa- mezne bistvene vidike njene analize – sintaktične posebnosti literarne fikcije – premesti na raven definicije pripovedi. Nielsenova rešitev se mi zdi zanimiva predvsem v luči Arbibovega opisa značilnosti jaza kot mestoma dejavne mestoma opazujoče instance, ki sicer venomer spremlja dogajanje na odru zavesti, ven- dar vanj posega le v določenih primerih. V tem smislu bi bilo mogoče povleči analogijo med opazujočim jazom in prvoosebnim pripovedoval- cem ter delujočim jazom in tretjeosebnim pripovedovalcem. Predvsem pa je zanimiva Arbibova hipoteza o pomenu kulturne evolucije oz. evo- lucijskem učinku pojava gestikularne komunikacije za razvoj človeške zavesti. Po njegovem mnenju »se je človeška zavest bistveno razvila še po tem, ko so telo in možgani dosegli sedanjo obliko« (Arbib 211). Če analogiji sledimo do konca, se izkaže, da bi lahko razvoj novih načinov upovedovanja sveta pomenil razvoj novih načinov predstavljanja in s tem novih načinov mišljenja. In Skov Nielsen dejansko svoje pojmova- nje nenaravne naratologije razume prav v takšnem evolucijskem smislu: »V tem smislu bi lahko rekli, da je iznajdba novih tehnik in zatorej 'nemogočih' načinov pripovedovanja glavna sila pripovedne zgodo- vine« (Skov Nielsen 86). Gre torej za sam razvoj načinov pripovedova- nja, ki se sprva zdijo nenaravni, nato pa postanejo povsem razumljivi in sprejemljivi. Novi načini pripovedovanja, pravi Nielsen, »razširjajo naš kognitivni repertoar tega, o čemer je sploh mogoče govoriti in pri- povedovati« (86). Za sintaktične definicije fikcije bi to nazadnje pomenilo, da ne morejo biti nikoli zares nadčasovne, saj se tudi sintaksa spreminja, zlasti 8 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 pa se spreminjajo možnosti naravnega pripovedovanja – od tod pojem nenaravna naratologija, ki pomeni raziskovanje načinov, na katere spreminjanje pripovednih postopkov spreminja t. i. naravne značilno- sti pripovedovanja. Če obstajajo načini pripovedovanja, ki so značilni za fikcijske pripovedi, ne pa tudi za faktične pripovedi, so te zmeraj kon tekstualno pogojene. V skladu z naratologijo Davida Hermana je eden od ključnih elementov protonaracije prav umeščenost pripovedi v določen kontekst oz. situacijo pripovedovanja. Ta umeščenost apriori pomeni, da za posamezno fikcijsko pripoved ne obstaja le pripoved- nost – to je morfološke značilnosti pripovedi –, ampak tudi fikcijskost obstaja v tej zgodovinsko-časovni odvisnosti. Naratološka in pragmatična definicija fikcije Opredelitev fikcijskosti se v skladu z nenaravno-naratološkimi analizami postopoma premešča na polje naratoloških definicij fikcije. Genette razlikuje tri vrste razumevanja fikcijskosti, in sicer glede na razmerja med avtorjem, literarno osebo in pripovedovalcem (Genette 764, 770). V kolikor je razmerje med avtorjem in pripovedovalcem jasno dolo- čljivo, je v tem smislu faktična pripoved tista, v kateri sta pripovedova- lec in avtor ista oseba, medtem ko je obratno fikcijska pripoved tista, v kateri se pripovedovalec in avtor razlikujeta. Jean Marie Schaeffer ugo- tavlja, da je naratološka definicija fikcije neločljiva od pragmatične – nenazad nje razmerje med avtorjem in pripovedovalcem tudi Genette imenuje »pragmatično«. Gre za dejstvo, da mora razlikovanje med avtorjem in pripovedovalcem nekdo opraviti. Razlika med naratološko in pragmatično opredelitvijo fikcije leži v predpostavljanju tega, kdo in kdaj opravi to delitev/razlikovanje. Naratološka opredelitev bi torej predpostavljala, da je razlikovanje strukturno in del tekstualnih znakov, medtem ko pragmatična moč odločanje postavi v avtorja oz. njegovo namero – je pa treba dodati, da tudi Genette ugotavlja, da »'indeksi' fikcijskosti niso vsi naratološki, saj niso vsi tekstualni« (Genette 770).10 Oboje je neločljivo zvezano, saj je v skladu s pragmatično teorijo fikcije vsako fikcijsko besedilo oblikovano na poseben način, da vzbuja »igrivo pretvarjanje« (Schaeffer). Kljub temu, opozarja Schaeffer, je pomembno razlikovati med strukturno intencionalnostjo in sporočanjem te inten- cionalnosti. To razlikovanje izpostavlja Waltonova kritika pragmatične 10 Genette sicer kot pripovedne vidike besedil, ki lahko pomenijo (vplivajo na?) znake fikcijskosti/faktičnosti, omenja zaporedje dogodkov, hitrost pripovedovanja, fre- kvenco dogodkov, stil pripovedovanja in pripovedni glas (Genette 757). Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 9 opredelitve fikcije Johna Searla, ki pravi, da namera ne more biti odlo- čilna lastnost fikcije, saj fikcija deluje (kot fikcija) neodvisno od avtor- jeve namere.11 Zanimiva je Schaefferjeva obramba Searlove definicije, ko pravi, da »Searle očitno cilja prvenstveno na kanonični, javni status pripovedne fikcije« (Schaeffer). Jedro te trditve je pojem javni status, ki pomeni točno določen postopek pripisovanja fikcijskosti, ki ne sloni niti na avtorju niti na zgradbi besedila, ampak določujoči (kolektivni) moči javnosti, to je bralcev. Za pragmatično definicijo fikcije ni ključno, kot je za semantično in deloma sintaktično, »da je prva [fikcija] referencialno prazna in druga [faktičnost] polna« (Schaeffer), temveč dejstvo, da je za fikcijo refe- rencialnost (nanašanje na kakršen koli dejanski zgodovinski, ideološki itd. kontekst) ontološko gledano nepomembna oz. nerelevantna. To pomeni, da fikcijskost ni odvisna niti od sintaktičnih niti od seman- tičnih značilnosti besedila, temveč od načina »procesiranja in rabe besedila« (Schaeffer). Torej je logično mogoča situacija, v kateri neko besedilo deluje fikcijsko, četudi je (semantično gledano) faktično – konkretni bralec lahko ima konkretno faktično besedilo (recimo dnev- nik) za fikcijsko in slednje zato deluje kot fikcija (dnevniški roman). Pragmatični vidik te dileme je v strukturni intenci, ki omogoča uokvir- jenje vseh možnih referencialnih trditev, ki bi jih potencialno lahko našli v prebranem besedilu. Vendar ima dilema še drugo, z mojega vidika pomembnejšo plat, to je problem obstoja razlike med delova- njem fikcijskega in faktičnega besedila zgolj na podlagi bralčeve zavesti o fikcijski ali faktični naravi besedila. Genettova kritika Searlove prag- matične definicije fikcije, ki pravi, da Searle definira, kaj fikcija ni, ne pa tega, kaj je, se v luči dvojnosti med logičnim in funkcionalnim vidi- kom pragmatične definicije fikcije izkaže za upravičeno. Logična plat pragmatične definicije fikcije pomeni sklep o formalni naravi komu- nikacije, v kateri ne gre zares (pretvarjanje), medtem ko funkcionalna plat pragmatične definicije fikcije cilja na učinek (simulacija). S tem se odpre možnost raziskovanja pogojev možnosti specifičnega učinka fikcije – če ta seveda obstaja – in zato nevrokognitivnega pristopa k razumevanju fikcije in fikcijskosti. Razmišljanje o razliki med literarnim in neliterarnim običajno impli- cira razliko med branjem literarnih in neliterarnih besedil, vendar takšna delitev z nevrokognitivnega vidika ne zadošča. Ključno ni, kaj beremo, 11 Schaeffer na primer opozarja na očitno dejstvo, da številna besedila (in njihovi deli) v nekem trenutku lahko veljajo za fikcijska, čeprav so v katerem drugem veljala za faktična. Dober primer je Biblija, še boljši pa so primeri ready made umetnosti, ki imajo v literaturi svoje ustreznike v posameznih modernističnih literarnih postopkih. 10 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 temveč to, kako beremo, saj ni le besedilo tisto, ki prek intratekstualnih namigov določa način svoje recepcije, ampak so ekstratekstualni namigi v prevladujoči meri tisti, ki usmerjajo bralce k določenemu načinu bra- nja. To pomeni, da ni pomembno le, ali besedilo je fikcijsko ali ne,12 ampak je enako pomembno, kaj bralec ve o besedilu – torej ali meni, da je fikcijsko ali pa, da je faktično. Nevrokognitivni pristop k fikciji Razmerje med občo sposobnostjo branja in posameznimi vrstami bra- nja ni enoznačno. Prepletenost aktivacij področij prek celotnih mož- ganov med branjem katerihkoli besedil in posamezne individualne posebnosti aktivacij pri konkretnih bralcih zaenkrat še onemogočajo zaris povsem natančnega zemljevida aktivacij nevronskih sklopov med različnimi načini (intencami) branja. Izhajajoč iz teorije evolucije in evolucijske psihologije, Brian Boyd postavi tezo, ki je sorodna Searlovi, da literarna fikcija pomeni ustvarjanje izmišljenih zgodb, katerih smi- sel je, da pritegnejo pozornost drugega, ga vpletejo v svoj predstavni svet in mu vzbujajo igro čustev, občutkov ter misli, kakršne faktična besedila ne omogočajo.13 Po Boydovem mnenju je pripovedovanje izmišljenih zgodb evolucijsko sorodno otroški igri, nereferencialnemu vedenju, katerega učinek ima v razvojnem, socialnem in nazadnje evo- lucijskem kontekstu določen smisel. Za Boyda, ki o zvezi med otro- ško igro in literarno fikcijo razmišlja v okvirih literarnega darvinizma, je seveda evolucijska funkcija literature tisto, kar ga najbolj zanima. Literarna fikcija je zato najprej vadbeni poligon za človeškega duha in človeške možgane, ki v zavetju neresnosti fikcije preizkuša različne scenarije možnih ravnanj, njihove sprejemljivosti, socialnih situacij, odzivov drugih itd. Na družbeni ravni, o čemer v zvezi s teorijo evolucije posebej natančno razpravlja Ellen Dissanayake, ima literarna fikcija potemtakem družbenopovezovalno funkcijo. Če omogoča vadbo socialnih veščin in če je to njen bistven kognitivni učinek, potem na ravni medčloveških interakcij to pomeni prispevek k višji stopnji povezanosti skupnosti, v katerih se posamezniki fikcijsko angažirajo – ne velja pa to izključno 12 Semantična, sintaktična in deloma pragmatična definicija fikcijskosti. 13 Literarni darvinizem Briana Boyda in Ellen Dissanayake povzemam zgolj v naj- splošnejših obrisih in izpostavljam le njuni glavni hipotezi. Podrobneje sem njuni teo- riji in literarni darvinizem analiziral v knjigi Evolucija in literatura, pa tudi v članku »Evokritištvo: biologija, kultura in literatura«. Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 11 za pripovedno literarno fikcijo, temveč tudi za druge vrste fikcije.14 Če je problem Boydovega literarnega darvinizma prehitra in neupravičena transpozicija evolucijskih pravil na raven produkcije estetskih besedil – evolucijski cilj pisanja fikcije je nazadnje družbeni uspeh, ki zvišuje možnosti reprodukcije –, je problem razumevanja družbene poveza- nosti kot smisla literarne fikcije dejstvo, da vsa literarna besedila niti v vsebinskem niti učinkovnem smislu niso povezovalna. Nasprotno, prav lahko si zamislimo številna možna in dejanska besedila, ki vzpodbujajo in vzbujajo destruktivna, asocialna, sovražna in druga čustva. Po drugi strani pa ni nobenega zagotovila, da besedila, ki sicer običajno vzbujajo empatijo, tudi vselej delujejo na tak način. Glede na raznolikost inter- pretacij15 kanoničnih tekstov katerekoli literarne zgodovine lahko celo sklepamo, da je bolj verjetna obratna možnost, da torej literarna fikcija deluje razdiralno enako verjetno kot povezovalno. Problem literarnodarivnističnih pogledov na literarno fikcijo, ki v njej vidijo evolucijsko sredstvo za doseganje določenega evolucijskega učinka, ni ugotovitev, da je tudi fikcija v najširšem smislu pomembna človeška dejavnost, ki vpliva na človekovo duševnost in človeškega duha, temveč univerzalizacija (teleologija) evolucijsko teoretskih pravil iz biološke na kognitivno in celo družbeno raven. Ugotovitvi, da je literarna fikcija na nevrokognitivni ravni povezana z otroško igro in tudi igro pri višjih primatih ter da imamo ljudje prirojene kognitivne mehanizme, ki prek empatije omogočajo tesne interpersonalne stike (prosocialnost), pa sta najbrž ustrezna opisa posebnosti učinkov fikcije, ki ju je pri nevrokognitivni analizi treba upoštevati. Če privzamemo Boydovo misel o kognitivnem pomenu branja fik- cije in se znebimo imanentne teleološkosti njegovega literarnega darvi- nizma, ki kognitivni igri, v katero nas vpleta fikcija, podeljuje višji (evo- lucijski) smisel, se približamo razumevanju delovanja literarne fikcije, kot ga razvija Keith Oatley s sodelavci (Raymond Mar, Maja Djikic, Jordan Peterson idr.). Branje, še posebej pa branje fikcije v Oatleyevi 14 Pripovednost in literarnost imata v tem kontekstu pomembni vlogi, ki ju ne spregledam, a na tem mestu, ko me zanima učinek fikcijskosti, bi njun obširnejši opis pomenil preveliko zastranitev. Prav tako se na tem mestu odpira vprašanje razmerja med literaturo in etiko, ki prav tako ostaja nenaslovljeno, a ne neopaženo. 15 Zavedam se, da obstaja pomembna razlika med interpretacijo in doživljanjem oz. neposrednim učinkom besedila na kognitivni ravni. Argument ne bi bil veljaven le, če bi lahko pokazali, da celota raznolikosti interpretacij sledi naporu interpretacije od doživetja dalje, da pa so doživetja besedil zmeraj enaka. Ker tega ni mogoče dokazati in če pustimo ob strani dejstvo, da je to docela neverjetno, se zdi argument z raznolikimi interpretacijami prepričljiv. 12 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 psihološki perspektivi, deluje kot simulacija. Med branjem naši mož- gani simulirajo delovanje, kot da bi zares videli, počeli in čutili stvari, o katerih beremo. Vendar ne gre za nekakšno psihološko različico kon- cepta mimesis. V jedru simulacijske teorije je prepričanje, da je branje fikcije v pretežni meri nevrobiološko in kognitivno identično običaj- nim človeškim duševnim procesom. Oatley in Djikic menita, da fikcijske pripovedi niso opisi, kot menijo »Platon, Radford in Currie« temveč »simulacije. Zgodbe so morda bile prve simulacije, ki so jih ljudje iznašli mnogo pred računalniki« (Oatley in Djikic 1). Računalniške simulacije potrebujemo, da mode- liramo visoko kompleksne napovedi in dogodke, na primer vreme. Kompleksnost, v katero je človek kot bitje umeščen, pa je družba. Ljudje smo socialna bitja in naše doživljanje je bistveno socialno,16 zato so simulacije, ki jih sproža pripovedna literarna fikcija, v skladu z Oatleyevo teorijo pravzaprav simulacije socialnega sveta, razmerij med ljudmi, hierarhij, vrednotnih sistemov, sprejemljivih in nesprejemlji- vih vedenj itd. Resnica, ki jo posreduje fikcija, torej ni povezana niti z morebitnimi semantično podanimi dejstvi (da Ahil ni zares obsta- jal), niti z abstraktnimi idejami, ki bi bile skoznjo posredovane (recimo zakonitost), niti z nevronskimi aktivacijami, ki se dogajajo v možga- nih bralcev med branjem (recimo aktivacije v amigdali za dojemanje Ahilove jeze zaradi krivice, ki se mu je zgodila). Povezana je s simula- cijo socialnih razmerij in odnosov (Oatley in Djikic 2; Mar in Oatley 174–175). Frank Hakemulder zato fikcijo imenuje moralni laboratorij. Oatleyevo pojmovanje fikcije kot simulacije je podprto s številnimi podatki nevroznanstvenih eksperimentov. Toda pojmovanje simula- cije na kognitivni ravni je treba razumeti nekoliko drugače, ne zgolj prek analogije z računalniškimi simulacijami vremenske napovedi. Med simulacijo napovedi, da bo jutri deževalo, in dejstvom, da jutri dežuje, je namreč bistvena razlika – simulacije se dogajajo v računal- niku na podlagi vnesenih podatkov, medtem ko je vreme od računal- 16 Ena najusodnejših zmot filozofije je prepričanje, da smo ljudje monade, samo- stojne entitete, ki obstajajo neodvisno druga od druge in med seboj zgolj komunici- rajo. Posledice te predpostavke so lahko izredno usodne in negativne ne le na abstrakt- no-filozofski, marveč tudi na praktično-politični ravni. Posebej krut primer tega je zgodovina kaznovanja z osamitvijo. Na prepričanju, da je človek kot individuum neodvisen od drugega, temelji politika kaznovanja in rehabilitacije prestopnikov, ki so zagrešili nekaj družbeno nedopustnega, na način, da se jih osami in s tem da priložnost za razmislek o sebi ter nazadnje za osebnostno spremembo. Namen osamitve je (bil) izvorno (teoretično) humanističen, dejansko pa se je izkazalo, da se z ljudmi v samici zgodi vse kaj drugega in danes je tovrstno kaznovanje prepoznano kot oblika mučenja. Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 13 nika in njegove napovedi neodvisna stvar. Obratno je res za delovanje človeških možganov med branjem doživljanjem fikcije v primerjavi z doživljanjem faktičnih besedil. Simulacije medosebnih odnosov se torej dogajajo v istih možganskih področjih, celo istih nevronih kot dejansko doživljanje posameznega občutja, misli ali čustva. Simulacije, o katerih govori Oatley, so torej simulacije zgolj v razmerju do tega, kaj se z bitjem dogaja (kontekst), medtem ko med doživljanjem jeze v resnič- nem življenju in med branjem fikcijskega besedila na nevrobiološki ni bistvene razlike – oboje je povsem utelešeno. Razlika se pojavi zaradi inhibicije ali zaviranja doživljanja (recimo jeze) na podlagi procesiranja ekstratekstualnih informacij – recimo motoričnih, senzoričnih, olfak- tornih, vidnih in drugih, ki kažejo, da bralec ni grški bojevnik, ki za seboj vleče razmrcvarjeno Hektorjevo truplo, temveč nekdo, ki bere knjigo, medtem ko je udobno nameščen v svojem zelenem fotelju. Zato Vittorio Gallese in Fausto Caruana za opis tovrstnih kognitivnih proce- sov uporabljata pojem »utelešena simulacija« (Gallese in Caruana 398). Šele če branje literarne fikcije razumemo skozi koncept utelešene simulacije, je mogoče razložiti njene učinke, na primer potopitev, identifikacijo, estetski užitek in potujitveni učinek, predvsem pa obču- tek, da je branje literarne fikcije drugačno od branja neliterarnih in nefikcijskih besedil. Da ima fikcija posebne učinke, morda niti ni tako sporna trditev, kot bi se zdelo po branju literarnoteoretičnih besedil na to temo. Bistveno bolj zanimivo se zdi vprašanje, zaradi česa pride do različnih učinkov branja fikcijskih in faktičnih besedil. Ker je učinek, ki se zgodi ali ne, posledica značilnosti bralčeve kognicije, četudi morda zgolj v smislu, da različne vrste besedil pač drugače procesiramo, se je smiselno vprašati, ali se učinki fikcijskih in faktičnih besedil razliku- jejo zaradi različnih dispozicij (pričakovanj, pozornosti), s katerimi kot bralci pristopamo k besedilu. Anticipacija in učinek literarnega branja Pozornost nevrokognitivnega pristopa k branju fikcije in razumeva- nju fikcijskosti je namenjena predvsem bralcu in vprašanju, ali zavest o fikcijskosti besedila že sama na sebi vpliva na različno procesiranje/ doživljanje tega besedila. Oatley in Olson zagovarjata hipotezo, da imata branje fikcijskih in faktičnih besedil različne kognitivne predpo- stavke, da zahtevata vključenost različnih kognitivnih mehanizmov, in sicer tvorjenje zvez z resničnim svetom na eni strani ter domišljijo in simulacijo na drugi strani (Oatley in Olson 56). To izhodišče privzame 14 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 Altman: »Branje fikcije lahko spremeni osebnostne lastnosti bral- cev […] in povezujemo ga z boljšim rezultatom na preizkusih empatič- nosti in socialnosti […]. A kaj povzroči te razlike?« (Altman 22). Nevrofunkcionalne in nevroanatomske raziskave, temelječe na ana- lizi odzivov na filmske like,17 so pokazale, da med ocenjevanjem resnič- nih oseb v primerjavi s fikcijskimi liki obstajajo »selektivne aktivacije v srednjem prefrontalnem kortekstu in retrosplenialnem kortekstu«, kar naj bi pomenilo, »vzbujanje več avtobiografskega spomina« (Altman 23). Zato je Ulrike Altman s kolegi zasnovala študijo, v kateri so razi- skovali učinek zavesti o fikcijskosti na način nevrokogntivnega procesi- ranja med branjem. Bralci so brali kratke zgodbe z negativno čustveno označeno vsebino ali nevtralno čustveno označeno vsebino. Eni skupini bralcev so dejali, da berejo poročilo o resničnem dogodku, drugi, da gre za izmišljen opis tragične nesreče. Merjenje možganske aktivnosti so opravili s metodo fMRI (funkcionalna magnetna resonanca). Za obe vrsti branja so ugotovili aktivacije v inferiornem frontal- nem girusu v obeh hemisferah (BA 9, 45, 47), srednjem prefrontalnem korteksu (BA 8, 9), temporalnih polih (BA 38), amigdali, talamusu, vidnem korteksu (BA 17, 18, 19), fusiformnem girusu in tudi srednjem temporalnem girusu, superiornem temporalnem girusu ter posterior- nem superiornem temporalnem girusu (BA 21, 22, 39) leve hemisfere. Višjo stopnjo aktivacije med branjem resničnih zgodb so opazili v retrosplenialnem korteksu (BA 30), desnem temporalnem polu (BA 38), levem premotoričnem korteksu (BA 6) in lateralnem cerebellumu bilateralno. Vzorec aktivacij se je ob tem pogoju raztezal še v ventralni striatum, levi posteriorni srednji temporalni girus (BA 39/19) in levi superiorni in srednji temporalni girus (BA 22, 21). Altman te funk- cionalne aktivacije poveže s prej odkritimi kognitivnimi funkcijami/ procesi, ki so povezani s temi posameznimi področji in seveda vzorci njihovih medsebojnih interakcij. Ugotavljajo, da so aktivacije premo- toričnega korteksa in cerebelluma, ki so močnejše ob branju resničnih 17 Barbara Zorman (2014) v uvodniku v tematsko številko Primerjalne književ- nosti opiše temeljne razlike med literarno in filmsko recepcijo, ki napovedujejo rezul- tate nevrokognitivnih raziskav. Izhajajoč iz fenomenološke razlike med gledanjem in poslušanjem ter teorijo »praznih mest« ali »shematiziranih aspektov« – navaja Romana Ingardna in Wolfganga Iserja – opiše vzroke za pričakovanje različnih učinkov gleda- nja filma in branja romana, obenem pa z opominjanjem na kognitivne raziskave, ki kažejo povezanost verbalizacije in vizualizacije na ravni kognitivnih procesov sega tudi onstran recepcijske estetike v smer nevrokognitivne literarne vede (Zorman 2). Čeprav ga ne imenuje, govori o principu utelešenosti, ki ima v nevrokognitivni literarni vedi osrednje mesto, saj pomeni temeljno točko preloma med kognitivno literarno vedo prve in druge generacije. Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 15 zgodb, »verjetno del sistema zrcalnih nevronov« (Altman 25). Obenem ugotavljajo, da te aktivacije nakazujejo, da bralec med branjem zbira informacije, dopolnjuje svoje znanje in da so močneje vključeni pro- cesi spominjanja in pomnjenja, še posebej avtobiografski spomin – pri prepoznavanju resničnosti in samonanašalnosti ter priklicu spominov sodeluje predvsem levi retrosplenialni korteks. Po drugi strani pa tudi ventralni striatum, ki ga povezujejo s procesiranjem delovanj in dejanj, kaže višjo stopnjo aktivacije v faktičnem modusu branja, kar je skladno s prepričanjem, da je branje, ko menimo, da beremo faktično besedilo, usmerjeno najprej v iskanje podatkov, pomnjenje, preverjanje resnič- nosti podatkov in relevantnosti teh podatkov za nas. Temeljna značil- nost modusa faktičnega branja je zato »simuliranje procesov, bistveno povezanih z dejanji in njihovimi rezultati« (27). Ob obratnem pogoju, to je ob prepričanju bralcev, da berejo fik- cijsko zgodbo, so zaznali višjo stopnjo aktivacije v desnem prefron- talnem korteksu (BA 10/9), srednjem in posteriornem cingulatnem korteksu bilateralno (BA 24, 31), desnem dorsalnem posteriornem cingulat nem korteksu (BA 31) in supramarginalnem girusu (BA 40). Dodatna področja aktivacij so prepoznali v srednjem desnem fronto- polarnem korteksu (BA 10/46), levem dorsalnem anteriornem cingu- latnem korteksu (BA 24, 32), levem prekuneusu (BA 7) in desnem prefrontalnem korteksu (BA 8), pa tudi inferiornem parietalnem lobulu. Tak modus branja v skladu z ugotovitvami pomeni sproščeno branje. Velik del navedenih področij je del t. i. normalnega omrežja (default network), anteriorni cingulatni korteks povezujejo z delovnim spominom, pozornostjo in nadzorovanjem zaznave bolečine, »obe- nem pa je občutljiv na čustveno valenco ter igra vlogo med ocenje- vanjem in reprezentiranjem vrednosti prihodnjih ravnanj« (Altman 26). Obenem Altman delovanje anteriornega cingulatnega korteksa v povezavi z levim lateralnim prefrontalnim korteksom povezuje z regulacijo čustev, še posebej nadzorom negativnih čustev. Po drugi strani pa aktivacije v desnem lateralnem prefrontalnem korteksu povezuje predvsem z od dražljaja nepovezanimi mislimi (mind wan- dering, sanjarjenje), medtem ko aktivacije v lateralnem frotopolarnem področ ju povezuje s simulacijo preteklih dogodkov ter zamišljanjem preteklosti in prihodnosti. Zato sklepa, da je zveza obeh področij prav- zaprav odgovorna za »konstruktivno simulacijo vsebine, ki se dogaja med branjem fikcijskih zgodb« (26). »Branje besedila z zavestjo o nje- govi fikcijskosti presega zgolj zbiranje informacij […] bralci zazna- vajo dogodke v fikcijski zgodbi kot možnosti, kako bi nekaj lahko bilo, kar vodi k aktivni simulaciji […] Med literarnim branjem bralec 16 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 običajno privzema, da vsaka beseda šteje in lahko nosi pomen, ki se lahko kasneje izkaže za relevantnega.« (26–27) Altman je torej identificirala področja, ki so bolj aktivna, če bralci menijo, da berejo fikcijski tekst, ni pa mogla pokazati na vse funkcio- nalne zveze med temi področji. Franziska Hartung in Roel Willems v nedavni študiji s pomočjo vprašalnikov (ART – author recognition test) in fMRI-ja nadaljujeta raziskovanje učinka branja prav v nave- deni smeri iskanja kortikalnih funkcionalnih zvez. Ugotavljata more- bitne korelacije med količino branja literarne fikcije in višjo stopnjo aktivacij v področjih, odgovornih za procesiranje jezika in socialne kognicije. S svojo eksperimentalno raziskavo preverjata utrjeno pre- pričanje znotraj literarne vede, da branje književnosti izboljšuje soci- alno kognicijo (Hartung in Willems 46). Zasnova njune študije, kjer udeleženci poslušajo kratko zgodbo, med tem pa s pomočjo fMRI-ja merita njihovo možgansko aktivnost, v kombinaciji z uporabljenimi vprašalniki (ART) omogoča zaris v procesiranje vključenih področij (visoka prostorska resolucija fMRI). A po drugi strani ni jasno, ali gre za posledice fikcijskosti besedil, narativnosti, literarnosti ali specifične (kakšne?) kombinacije vsega trojega. Rezultati študije potrdijo hipo- tezo, saj pokažejo, da med količino literarnih besedil, ki jih udeleženci preberejo, in povezanostjo preiskovanih področij obstaja premosoraz- merna korelacija. Čeprav se ne ukvarjata s fikcijo in učinkom fikcij- skega modusa branja, so področja (in vzorci aktivacij), ki jih Altman identificira kot konduktorje fikcijskega branja, praktično enaka podro- čjem, ki jih identificirata Hartung in Willems: levi in desni inferiorni forntalni girus, levi lingualni girus, medialni frontalni reženj, kuneus in prekuneus, posteriorni supramarginalni girus in angularni girus. Ta področja imajo med branjem različne naloge, od sanjarjenja (od dra- žljaja neodvisne misli, mentaliziranje) do vzpostavljanja koherentnosti, razumevanja diskurza, konceptualne integracije in spominjanj. Posebej zanimiva je ugotovitev, da ima področje, odgovorno za procesiranje konceptualne integracije in spominjanje konceptov (angularni girus/ posteriorni supramarginalni girus), zvezo s tempo-parietalnim spojem, ki je odgovoren za procesiranje ToM. »Ta prostorska zveza bi lahko podpirala sklepanje na funkcionalno zvezo med kognitivnim siste- mom za integracijo semantičnih in socialnih informacij.« (Hartung in Willems 50) Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 17 Sklep Skleniti je mogoče, da ima fikcija z nevrokognitivnega vidika učinke, specifične prav zanjo, ki podpirajo učinke narativnosti in literarnosti, lahko pa jim tudi nasprotujejo. Ti učinki so povezani z empatijo, vživ- ljanjem in socialno kognicijo nasploh, razložiti in razumeti pa jih je mogoče skozi princip utelešenosti doživljanja in razsrediščeno delo- vanje možganov. Branje v fikcijskem modusu ne pomeni zgolj odziva bralca na določene specifike besedila – literarnost, narativnost –, ampak perspektivo, skozi katero je branje bralcu razpoložljivo. Ta razpoložlji- vost je vidik naravnanosti bitja v svet, katere temeljna značilnost je, da ne gre zares. Na nevrokognitivni ravni je fikcijo mogoče povezati z vidiki intersubjektivnosti, družbenosti, ki ni le rezultat mentalnega ali celo intelektualnega nadzora in urejanja, temveč nam je tako kot individualnost temeljno prirojena. Od tod mnoga trenja in nasprotja, ki so del človekove duševnosti in jih Paul Buck Armstrong opiše kot stabilno nestabilnost človeške kognicije med sinhronijo in disonanco (Armstrong 99). Prav to bi lahko bil povod za trditev, da je »potrebnih več longitudi- nalnih študij, ki bi raziskale, ali branje fikcije res dolgoročno vpliva na spremembe povezanosti nevronskih vzorcev« (Hartung in Willems 53). Ne gre le za vprašanje, kakšne posledice pušča branje fikcije, temveč kakšne posledice pušča branje narativne literarne fikcije: kompleksnost vprašanj ne obsega le kvantitete (koliko nekdo bere), ampak predvsem kvaliteto (način branja, stopnja razumevanja, čustvovanja itd.) in raz- lične dimenzije (literarnost, fikcijskost, narativnost) učinkovanja. LITERATURA Apulej. Metamorfoze ali Zlati osel. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981. Altman, Ulrike. »Fact vs Fiction: How Paratextual Information Shapes our Reading Processes«. SCAN 9.1 (2014): 22–29. Arbib, Michael. »Co-Evolution of Human Consciousness and Language«. Annals New York Academy of Science 929.1 (2001): 195–220. Domenghino, Caroline. »Käte Hamburger's Logic der Dichtung in Contemporary Narrative Theory«. Monatshefte 100.1 (2008): 25–32. Gallese, Vittorio in Fausto Caruana. »Embodied Simulation: Beyond the Expression- Experience Dualism of Emotions«. Trends in Cognitivne Sciences 20.6 (2016): 397–398. Genette, Gerard. »Fictional Narrative, Factual Narrative«. Poetics Today 11.4 (1990): 755–774. Hamburger, Käte. Die Logik der Dichtung. Stuttgart: Ernst Klett Verlag, 1957. 18 PKn, letnik 44, št. 3, Ljubljana, november 2021 Hartung, Franziska, in Willems, Roel. »Amount of Fiction Reading Correlates with Higher Connectivity Between Cortical Areas for Language and Mentalizing«. Splet. 24. 12. 2020. Juvan, Marko. »Fikcija in zakoni«. Primerjalna književnost 26.1 (2003): 1–20. Kos, Janko. Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001. Koron, Alenka. »Avtobiografija in naratologija«. Jezik in slovstvo 53.3–4 (2008): 7–21. Koron, Alenka. Sodobne teorije pripovedi. Ljubljana: ZRC SAZU, 2014. Mar, Raymond, in Oatley, Keith. »The Function of Fiction is the Abstraction and Simulation of Social Experience«. Perspectives on Psychological Science 3.3 (2008): 173–192. Oatley, Keith, in Maja Djikic. »Psychology of Narrative Art«. Review of General Psychology 22.2 (2018): 1–8. Oatley, Keith, in David Olson. »Cues to the Imagination in Memoir, Science, and Fiction«. Review of General Psychology 14.1 (2010): 56–64. Schaeffer, Jean-Marie. »Fictional vs. Factual Narration«. The Living Handbook of Narratology. Ur. Hühn, Peter idr. Hamburg: Hamburg University. Splet. 24. 12. 2020. Skov-Nielsen, Henrik. »Unnatural Narratolgy, Impersonal Voices, Real Authors, and Non-Communicative Narration«. Unnatural Narratives – Unnatural Narratology. Ur. Jan Alber in Rüdiger Heinze. Freiburg: FRIAS; De Gruyes, 2011. 71–88. Wege, Sophia. Wahrnehmung Wiederhohlung Vertikalität: Zur Theorie und Praxis der Kognitiven Literaturwissenschaft. Bielefeld: Aisthesis Verlag, 2013. Zorman, Barbara. »Gibljive slike in njihove teoretične refleksije (predgovor)«. Pri- merjalna književnost 37.2 (2014): 1–8. Žunković, Igor. Evolucija in literatura: literarni darvinizem v precepu literarne vede. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. Žunković, Igor. »Evokritištvo: biologija, kultura in literatura«. Primerjalna književnost 39.3 (2017): 1–20. Reading, Cognition, and Fiction: Towards a Neurocognitive Definition of Reading Fiction Keywords: cognitive literary criticism / neuroscience / literary fiction / reading / simulation theory / aesthetic effect / identification / defamiliarization This article presents the main three traditional theoretical definitions of fic- tion: the semantic, the syntactic, and the pragmatic. Furthermore, the rela- tions between them and their main drawbacks are explored. In addition to that, the newest neurocognitive approach to fiction is analyzed in light of neurocognitive notions of fictional simulation and the embodied effects of fictional reading. The neurocognitive concept of embodied simulation is con- sidered as a promising tool for distinguishing fictional and factual literary Igor Žunkovič : Branje, mišljenje, fikcija 19 texts—it works through establishing links between bodily sensations of the real-world on one side and cognitive creativity and simulation on the other. Finally, the opportunity of researching and understanding the cognitive and emotional basis of the effects of literary reading (such as immersion, identifi- cation, defamiliarization and aesthetic appreciation) is considered as the main advantage of the neurocognitive perspective on literary fiction. Longitudinal studies of cognitive effects of literary reading are recognized as the most potent research subject in the field of cognitive literary studies. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 82.0:1 DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v44.i3.01