JUNIJ'95 ■ letnik 25 ■ 280 sit Druga godba ’95 Rock me, baby -blues modernih Krzysztof Penderecki Heavy Les Wanted The European Forum of Worldwide Musič Festivals (EFWMF) is an associ-ation of independent festivals represented by their artistic directors and taking plače year-round throuahout Europe. It is a non-profit organisation founded in 1991 and legally structured in november 1993. It is a network of twenty-six maior European festivals in the area of vvorid, ethnic, traditional and roots mušic in fif-teen European countries. It presents the cultural diversity of musical life in Europe and provides a platform for musicians worldwide to present them-selves in Europe. The EFVVMF believes in the importance of increasing the interest in and knowledge of worldwide mušic. WOMAD IN CACERES 5 - 7 May - Caceres / Spain - Thomas Brooman Tel +44 225 743 188 • Fax +44 225 743 481 AFRIKA FESTIVAL 26 - 28 May - Wiirzburg / Germany Stefan Oschmann - Tel • Fax + 49 931 880 100 MUSIOUES METISSES 28 May -5 lune - Angouleme / France ChristianMousset Tel +33 45 954 342 • Fax +33 45 956 387 DRUGA GODBA 10-17 lune - Ljubljana / Slovenia Bogdan Benigar Tel +386 61 13 17 039 • Fax +386 61 322 570 DUNYA FESTIVAL 11 lune - Rotterdam / Holland - Martin Van Ginkel Tel +31 10 233 09 10 • Fax +31 10 433 24 63 WORLD ROOTS FESTIVAL 21 - 25 lune - Amsterdam / Holland Frans Goossens Tel +31 20 624 84 92 • Fax +31 20 620 12 09 WORLD MUSIČ FESTIVAL |uly - Roma / ltaly - Pietro Carfi Tel +39 2 224 73 432 • Fax +39 2 244 04 88 KALAKA FOLK FESTIVAL 7 - 9 |uly - Miskolc / Hungary - Csaba Lčkčs Tel +36 1 269 11 77 • Fax +36 1 117 92 28 TANZ & FOLKFEST RUDOLSTADT 7 - 9 |uly - Rudolstadt / Germany - Bernhard Hanneken Tel +49 3672 860 • Fax +49 3672 220 70 ENCONTROS MUSICAIS DA TRADIQAO EUROPEIA 1-12 |uly - Coimbra, fivora, Guimaraes, Oeiras / Portugal - Mario Alves Tel +351 58 721 218 • Fax +351 58 922 590 EUROPEAN FORUM of WORLDWIDE MUSIČ FESTIVALS HEIMATKLANGE 5 |uly - 27 Aug - Berlin / Germany - Borkowsky Akbar Tel +49 30 3134081 • Fax +49 30 3131499 Email: piranha@ipn-b.comlink.apc.org FORDE FOLK MUSIČ FESTIVAL 6 - 9 |uly - Forde / Norway - Hilde Bjorkum Tel +47 57 820 300 • Fax +47 57 820 304 FALUIM FOLK MUSIČ FESTIVAL 12-15 |uly - Falun / Sweden - Magnus Backstrom Tel +46 23 190 42 • Fax +46 23 633 99 Email: magnus.b@falunfolkfest.se RENCONTRE DES MAiTRES SONNEURS 12-16 |uly - St. Chartier en Valiče Noire / France Comitž George Sand Tel +33 54 06 09 96 • Fax +33 54 48 21 29 KAUSTINEN FOLK MUSIČ FESTIVAL 15-23 luly - Kaustinen / Finland |yrki Heiskanen Tel +358 68 861 12 52 • Fax +358 68 861 19 77 PIRINEOS SUR 15 |uly - 15 Aug. - Huesca / Spain - Luis Calvo Tel +34 74 22 69 40 • Fax +34 74 24 31 12 WOMAD FESTIVAL 1995 21-23 luly - Rivermead-Reading/ UK Thomas Brooman (see Womad in Caceres) SFINKS FESTIVAL 27 - 30 |uly - Boechout/ Belgium - Patrick De Groote Tel +32 3 455 69 44 • Fax +32 3 454 11 62 Email; pdegroote@sfinks.be POTSDAMMER ABKOMMEN 3 - 5 Aug - Potsdam / Germany Borkowsky Akbar (see Heimatidange) INTERNATIONAL FESTIVAL OF FOLK ARTS 4-11 Aug. - Sidmouth / UK - Steve Heap Tel +44 296 39 44 11 • Fax +44 296 39 23 00 It issues a yearly CD-compilation providing aural as well as textual information about the Creative and interesting artists currently touring or with strong potential. The EFVVMF is responsible for the World Musič Expo (WOMEX): the first confe-rence / tradefair / shovvcase event dedi-cated to ali aspects of vvorid mušic. This takes plače in a different European host city annually. We continue to widen our horizons in our respective countries, celebrating a world agreed upon its cultural richness, inspired by its Creative diversity, and committed to a belief that mušic is a unifying force in defi-ance of racism and resurgent nationalism. For further information, please contact the EFVVMF office. ORESTIADI Dl GIBELLINA 30 Aug. - 3 Sept. - Gibellina / ltaly Pompeo Benincasa Tel +39 95 387 692 • Fax +39 95 722 11 48 KULTODROM ) 1-3 Sept. - Mistelbach / Austria - Otmar Biringer | Tel +43 2572 2292 • Fax +43 2572 229 24 WORLDWIDE MUSIČ EXPO - WOMEX • 19-22 October Brussels / Belgium !!EFWMF TRADE FAIR, CONFERENCE & SHOWCASES!l Organisation Office: EFWMF Tel +32 3 455 69 44 • Fax +32 3 454 11 62 | Email: pdegroote@sfinks.be Register now or have your poor cold nose pressed to the window gazing in! ETNOSOI! | 26 - 29 okt. - Helsinki / Finland - Anu Laakkonen Tel +358 0 752 33 77 • Fax +358 0 752 33 76 Email gmc@global,pp.Fi I lth MUSIČ MEETING 3-5 Nov. - Nijmegen / Holland Wim Westerveld Tel+31 80 22 65 00 • Fax+31 80 22 26 58 AFRICOLOR 22 - 24 Dec | Saint-Denis near Pariš / France - Philippe Conrath Tel +331 47 97 69 99 • Fax +33 I 47 97 65 44 Update 3/04/95 - Subjecl to chaitge. Ring jor latest infol Artistic directors of festivals who share the vision of the EFVVMF and would like to join the Forum with their festivals for the 1996 season should apply to the network office before May lst '95. Decisions will be made before WOMEX, Oct. '95 -the trade fair for the worldwide mušic professional. carmina profana 2-3 od tod in tam 2-5 rockenroll priročnik 4-5 osterčev čas 6 biti/ne biti v krogu pogovor 7 krzysztof penderecki v zagovor sakshornu 8-9 druga godba 1995 9-11 carmediteranskegavokala; rožana koštial o šavrinskih pupah en ragaconih; pred drugogodbeno poroko s klezmatics; toto la momposina - nizke postave, a velikega srca tema 16 - 20 rock me, baby - blues modernih dr. peter vvicke po padcu železne zavese 21 elektronska glasba 22 etno skandinavska folk scena devetdesetih 23 cd manija 24 - - 28 knjižne izdaje 29 the rough auide to vvorid mušic the life and legacy of franco & OK jazz gm novice 30 praznično ob obletnici tema v ugankah 31 oglasna deska 32 portret 33 heavy les wanted Uredništvo: Srečko Meh (odgovorni urednik), Kaja Šivic (glavna urednica), Bogdan Benigar, Branka Novak, Miha Hvastija (lektor). Opravičujemo se Mihi Hvastiji, ker smo ga pomotoma navedli kot lektorja v jubilejni številki GM. Oblikovanje in tehnično urejanje: Igor Resnik. Priprava: Jabolko Tisk: Tiskarna Ljudske pravice. Izdajatelj in zložnik: Glasbena mladina Slovenije. Naslov uredništva: Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon: 061/1317-039, fax: 061/322-570 Naročnina: za drugo polletje (štiri številke) 1.000 SIT. Odpovedi sprejemamo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Številka žiro računa: SDK Ljubljana, 50101-678-49381. Revijo sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Po mnenju Ministrstva za kulturo številka 415-171/92 mb sodi revija Glasbena mladina med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Fotografija na naslovnici: Toto La Momposina, gostja Druge godbe Foto: Josh Pulman |vropska glasbena prestolnica "I 1; l j V i Ste že slišali za katero mesto v Evropi ali širše, ki bi mu v enem mesecu uspelo organizi-M rati štiri, pet glasbenih festivalov z najrazli-čnejšimi muzikami in z izvajalci od vsepov-soci? Prepričan sem, da ne. Ljubljani je to uspelo. Ali smo Slovenci res glasbeni manijaki, z najbolj odprtimi ušesi na svetu? Odgovor mora biti pritrdilen, kajti drugače na ljubljanske odre v juniju ne bi bilo povabljenih več kot štirideset glasbenih skupin in izvajalcev. To bo res pravi preskus za mesec kulture v Ljubljani leta 1997. Druga godba je ohranila obsežnejši program, s katerim se je poslovila od prvega desetletja delovanja in s katerim lahko ponosno vstopa v novo, skupaj z evropskimi sestrami in brati. No, letos je ob njej vzniknil bratranec- Veliki Ilavalari, ki bo povezal’ Drugo godbo in Jazz festival. Vmes se bo kot ponavadi prerival ŠKUC Ropot, vse skupaj pa bo otvoril Rock Fest ŠOU. Ali so junijski ‘svetovni glasbeni dnevi’ v Ljubljani res potrebni? Menim, da ne. Najbolj kratko bosta gotovo potegnili tradicionalni prireditvi, ki se morata zelo truditi za vsakega poslušalca. Še posebej to velja za Drugo godbo, ki ponuja nekomercialno oblikovan program, ki bi bil lahko po svoji pestrosti in svežini pravi glasbeni balzam za vsako mesto. Vsak promoter ima seveda pravico do organizacije ‘svojih ’ koncertov, a ignoriranje dela drugih, predvsem pa žvljenjskega standarda slovenskih koncertnih obiskovalcev, je vsaj čudno, če že ne nesramno. Tako bomo skupaj še naprej gojili svoje vrtičke, na katerih seveda ne bo nepredvidenih gostov. Presenečenja so vedno preveč razburljiva. Zakaj bi si jih torej želeli? Načrtovanje dela je menda res slabost slovenskih državljank in državljanov, delujočih v kulturi. Še tisto, kar je videti preprosto, se rado zaplete. Upam, da to ne velja za branje 25. letnika revije GM. Velika večina vas je ostala z nami, kljub korenitim spremembam v podobi revije, ki postopoma pridobiva značilnosti modernega svetovnega glasbenega mesečnika, usmerjenega k univerzalnemu bralcu. Revija takšnega kova je slovenskemu bralstvu nedvomno potrebna. Treba pa bo počakati do jeseni. Šele takrat bomo vedeli, ali je uredništvo 25. letnika na svoji poti posejalo dovolj plodnih semen. Bogdan Benigar letnik 25/št. 8/juniJ 1995 cena v prosti prodaji 280 SIT od tod in tam NOTNKOVI Piše Jani Kovačič, riše Boris Benko S0P€R7SP€T fio y£S£UCA.?IS’t(R£M/ ZA ocrr, . ■■-aas^M€. MOR£M/ J l tet&K mal,če. KA3 PRV0€MC Č£Z V\K£ND. ¥ /D€DI,T« 3€ ©IN.PR.WI PRNK6R O ORUaNJTO B'' Se. e.DiN upu svce^TfiT OD US£H KOS/ o OB LETNICAH HENRY 300 jih je minilo od rojstva Angleža Henryja Purcella. In umni rojaki so ga počastili s koncertom dvanajstih novitet najodličnejših skladateljev. Med imeni, kot so Elena Firsova, Barry Guy, John Woolrich, Simon Bain-bridge, Benedict Mason, Peter Sculthorpe in Tan Dun, gre iskati avtorje, ki jih najverjetneje nikoli ne bomo slišali v živo na katerem od slovenskih koncertnih prizorišč. Če pa se Fretvvork, kakor se podpisuje ansambel viol, le odloči posneti katero od novitet staremu mojstru v spomin, bomo to pisno potrdili. SLAVKO Kaj tako velikopoteznonaročniškega si prireditelji slovesnosti ob stoti obletnici Osterčevega rojstva niso izmislili. Kako tudi bi, saj so vedeli, koliko denarcev izgube bodo pridelali tudi brez naročniške akcije. Sicer pa: komu sploh naročiti skladbo, če je poklicanih tako malo? sir Michael Tippett s FLAVTO/ MAT’36 DČPRA/HČ- KUt\lC£RToV/ UC ?L6SOV Po qiMNlAZIOAH/P^ KAM HA3 Steady, The RoolsofR&B, v: Nothlng llul The Ulues, sir. 314, Abbeville Press, New York 1993. Peter Wicke, Rock Musič (Cullure, aesibeties and sociolog)/), str. 17, Cambridge Uni-versity Press 1990. Keilovo tezo o prevzemanju idej in predelavi estetike afro-ameriškega bluesa Wicke pravzaprav potrjuje. Če prva 'predelava’ bluesa v estetski okvir belega bluesmana v dvajsetih lelih sovpada z vzpostavljanjem stila in blues norme, prevzemanje estetskih idej v petdesetih, ki so v bluesu zavračanje progreslvizma in restavracija stila dvajsetih, sovpada z 'revoltom' v sivini življenja ameriškega teenagerja. Jon Michael Spencer, Blues and livtl, str. 126, The University of Tennessee Press, Knoxville 1993. Tako Spencer kot Keil (slednji že leta 1966 v Urban Blues) utemeljujeta paradigmo cotmlry-clly-urban blues proti folkloristični folk-l>ol)iilar. Keilova utemeljitev urbanega v bluesu dvajsetih in peldesetih let izhaja iz njegove opredelitve bluesa kot medijsko posredovanega stila, upoštevajoč hegemonska razmerja v družbi in strategije etničnih skupnosti (subkultur) pri ustvarjanju lastnega stila, kar bistveno zamaje temeljne folkloristovo domnevo o primarnem (zgolj) ustnem izročilu pri oblikovanju nekega stila. 7 Povzemamo po: Jim 0’Neal, / Once Was Losi, Bul Now Tm Pound, v: Nolhtnft Bul The Blues, Abbeville Press, New York 1993 8 Števen Feld, Notes on 'World Ueal’, v: Charles Keil & Števen Feld, Musič Clrooves, str. 238, University of Chicago Press 1994, 9 Še bolj notorična je usoda bluesov Arthurja Big Boy Crudupa in priredb Ulvisa Presleyja. Crudup zaradi parazitskega sistema (ne)zaščite avtorskih pravic, bluesman je bil v štiridesetih standardno plačan po komadu in ga je s tem založbi prepustil v last, od Presleyjevih uspešnic nikdar ni dobil niti beliča.Taisto avtorsko pravo danes večini specializiranih založb omogoča izdajo starih, predvojnih, a tudi že povojnih posnetkov bluesa, saj je večina med njimi glede na razlike v nacionalnih zakonodajah že v kategoriji tradllional. Kakšna so bila razmerja ob koncu šestdesetih, lepo pokaže pogodba Johnnyja Win-terja s Columbia Records za 300.000 $, medlem ko je Willie Dixon od avtorskih pravic pri založbi Chess tedensko dobil 150$. 10 l!dttor's Solo (Andrew M.ltobble) v: Blues Revue, Št. 15,1994. 11 LellersToThe Edilor, v: Blues Revue, ši, 14, 1994. ^^VVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVV1 < 2D Buddy Guy in Johnny VVinter pred zagretim novim blues občinstvom. v mestnem okolju na podoben način kot v dvajsetih letih. S premestitvijo, prehodom iz ritualnega/stil na performance/izvajanje, z “redukcijo ‘močne prisotnosti zla’ na razložljivo nesrečo v ljubezni in seksu” (Spencer) je blues, vse bolj izpostavljen medijskim vplivom, lahko zagrabil ‘ne vrag, ampak beli mejak iz soseske’. Ičo Vidmar fotografije: NothingBut The Blues, Abbeville Press 1993 IZBRANA DISKOGRAFIJA: Izpopolnjevanje blues zbirke s tistim, kar pač danes imenujemo urbani blues, je povsem nemogoča in salamensko draga stvar. V pričujočem izbom bomo storili krivico mnogim glasbenikom, belim in črnim; v bistvu prvim večjo, saj nas že petdeseta leta in začetek šestdesetih soočila z razkošjem muzike, ki se giblje od mestnega k urbanemu. Johnny Winter, John Hammond, Charlie Musselivhite, Stevie Ray Vaughan, Bob Margolin, celo Eric Clapton in Stonesi in še mnogi med belimi blues rockerji ali revivalisti bodo dali prednost tistim, od katerih so se učili in pobirali trike. T-BONE WALKER, The Complete Imperial Recordings, 1950-54, EMI E4-96739 2CD Lekcija za moderne. Če je šel po zabavljaških poteh Louisa Jordana, je s svojim orkestrom in fenomenalno, fluidno in razigrano električno kitaro uročil B.B.Kinga, Chucka Berryja in vse naslednje epigone. Igrivost, lahkotnost: prvi pravi performer urbanega bluesa! T-Bone zastopa teksaške bluesmane, med njimi sta se mu približala Clarence Gatemouth Brown in Lowell Fulson. Klasika! B.B.KING, Singin ’ The Blues/The Blues, Ace CDCHD 320 B.B.K1NG, Live at the Regal, MCA 27006 Mulec iz Mississippija, ki je šel po poteh T-Bona. Med prvimi v bluesu, ki je vanj zanesel ekstatični gospel zvok, fenomenalen kitarist, razpoznavnega zvoka, zvenečega, rezkega tona in čarovnik za naslednje generacije. Med blues ortodoksi ni čaščen, zato pa oboževan med črnsko in kasneje svetovno publiko kot ‘kralj’ bluesa. Sprožil ‘king mrzlico' z glavnima nadaljevalcema Albertom in Freddyjem Kingom. Prvi izbor prinaša prva dva njegova albuma z njegovim podpisom na ponarodelih, med njimi je SiveetLitle Angel. Drugi je legendaren in stoji ob boku live at the Apollo Jamesa Browna. JIMMY REED, The Best ofJimmy Reed, Vee-Jay 1039 CD Konkurent Chessovemu bluesu in Watersu s plesnim bluesom, vročimi pesmicami, ki so šle v uho, preprosto, a učinkovito spremljavo benda, poudarjenimi visokimi registri na orglicah. Sredina petdesetih je bila njegova, leta '56 je imel pet uspešnic zapored in je prekosil Walterja in Muddyja skupaj. Klasika - BrighlLights, Big City. HOWLIN WOLF, We Chess Box, MCA/Chess 9332 3CD Mogočni Volk iz Delte v Memphisu in Chicagu. Najbolj nor in razpoznaven blues glas. Raskav, neobrušen, nabrit. Silovit performer s komadi, ki so preobrnili občinstvo. Ob njem so bili Stonesi kot pionirčki. Petdeseta v Memphisu so divja z boogie komadi, chikaška leta prinašajo hite, ki so obsedli bele rockerje. Houi Many More Years in Moaning atMidnight. Nepozaben! SONNY BOY WlLLIAMSON, The Essential, MCA/Chess CHD2-9343 2CD Zvočna pesmarica ‘drugega Sonnyja Boyja’ - Rica Millerja - bastarda, prefriganca, imenitnega improvizatorja, ki se mu je kar samo rimalo, orgličarja, ki je iz malega inštrumenta izcejal melodije in polek psoval, da so vsi bežali. Chikaška leta z močnimi I bendi, z Robertom Jr.Lockwoodom in obveznim, nepogrešljivim Williejm Dixonom. You \ Killin’MeOnMyFeetl. UTTLE WALTER, The Essential, MCA/Chess CHD2-9432 2CD Walter Jacobs je med orgličarje vnesel ogromno nemira in postavil nove standarde z I Watersovim bendom. Med prvimi, ki je zaigral z električnim ojačevalcem, virtuozno ] brzel skozi hitre komade in se že leta '51 z Juke prebil na prvo mesto R&B lestvice. Sledili so mu orgličarji Junior Wells, Walter Hornlon, James Cotton. OTIS RUSH, The Classic Recordings, Charly 217 CD Prijel se jih je naziv west side soul-blues. Kot Muddyjevi dediči, a potopljeni v zvok B.B.Kinga, so Otis Rush, Magic Sam, Buddy Guy, Luther Allison in Son Seals sledili aktualnim trendom v črnski popularni glasbi. Posnetki Otisa Rusha za založbo Cobra v drugi polovici petdesetih so emocionalni višek. Ostra kitara, molovsko ubrane pesmi, ekspresivni vokal in zadete pripovedi ostajajo nedosegljive v tem žanru. Vrhunec: Dou-ble Trouble. BIG MAMA THORNTON, Peacock Recordings, MCA/Peacock 10668 CD Med pevkami bi lahko izbrali tudi Koko Taylor ali Etto James. Toda prva verzija Hound Dog iz leta '53 je vsaj za trenutek lansirala močan, provokativen, a hkrati krhek glas pevke iz Alabame, ki je kasneje v času revivala 60-ih ponovno zablestela. PROFESSOR LONGHAIR, Nav Orleans Piano, Atlantic 7255-2 CD Brez Louisiane ne gre. Močvirski blues, ki ga je lansirala založba Hxcello, je naplavil kitarista Slima Harpa in Lightnin’ Slima. Toda klavirski trickster iz New Orleansa je zgodba zase. Posnetki s konca štiridesetih let so duhovit, odštekan, sinkretičen newor-leanski blues, boogie, kalipso, ragtime, rock’n'roll pred ‘uradnim’ začetkom in veselica brez konca. Popoln žur, ki ga je ubrisani profesor uprizarjal nekaj let pred Little Richardom in ga potegnil v sedemdeseta. Divje in bizarno! BUDDY GUY, Damn RightTveGot The Blues, Silvertone CD S tem albumom je leta 1992 osvojil piedestal med bluesmani, ki ga dopušča rigorozni rock svet. Po letih vzponov in padcev je Guy eksplodiral in danes trosi svoj virtuozni blues, nabit z energijo, radoživostjo in pokloni starim mojstrom. Draga mladost Buddyja Guyja in odpiranje vrat mlajšim! IZBRANA BIBLIOGRAFIJA: Od Chartersovega Country Blues (1959) in Oliverjevega Blues Fell This Morning (1960), upoštevajoč gradivo folkloristov od začetka stoletja, je danes število knjig, razprav, monografij in revij naraslo na zavidljivo številko. Blues preganja ‘bltiesologe’, samo-formirane blues šolnike, je vseskozi prisoten v polju southm studies, vse bolj pa v sodobni etnomuzikologiji, začenši s slovito knjigo Charlesa Keila Urban Blues (1966) in v polju študij o popularni glasbi. Naš spisek je okrnjen, a izboren v raznolikosti pristopov in predvsem zajema vsa zgoraj omenjena področja. Vsakomur za začetek vsekakor priporočamo knjigo, zbornik člankov nekaterih vodilnih piscev o bluesu z imenitnim slikovnim gradivom (pri njej smo si ga v glavnem tudi sposojali) - Nothing But The Blues (urednik laivrence Cohn), Abbeville Press, Netv York 1993■ Potem pa nekaj knjig, ki smo jih v naših člankih tudi uporabljali kot glavne reference: ni PAUL OLIVER, Songsters & Saints (Vocal Tradilions On Race Records), Cambridge Uni-versity Press 1984. ALAN LOMAX, IheLand Where The Blues Began, Pantheon Books, New York 1993 DAVID EVANS, Big Road Blues (Tradition & Creativity in the Folk Blues), Da Capo Press, New York 1987 (prvič izšla 1982). BRUCE BASTIN, Cryingforthe Carolines, Studio Vista, London 1971. TONYRUSSELL, Black, Whites And Blues, Studio Vista, London 1970. DAPHNE DUVAL HARRISON, Black Pearls (Blues Qtieens of the 1920's), Rutgers Uni-versity Press, New Branswick/London 1990. JON MICHAEL SPENCER, Blues And Evil, The University of Tennessee Press, Knoxville 1993. ROBERT PALMER, Deep Blues (A Musical And Cultural History of The Mississippi Delta), Penguin Books, Middlesex/New York 1982. MIKE ROWE, Chicago Blues (The Cily & The Musič), Da Capo Press, New York 1975 (prvič izšla 1973 pod naslovom Chicago Breakdown). CHARLES KEIL, Urban Blues, University of Chicago Press 1991 (prvič izšla 1966). STEPHEN CALT & GAYLE DEAN WARDLOW, King of the Delta Blues (The Ufe nad Musič of Charlie Patton), Rock Chapel Press, Newton, NJ 1988. STEPHEN CALT, Td Rather Be the Devil (Skip James and the Blues), Da Capo Press, New York 1994. PETER GURALN1CK, Searching For Robert Johnson, Secker & Warburg, London 1989. PETER GURALNICK, Stveet Soul Musič (Rhythm and Blues and the Southern Dream of Freedom), Penguin Books. PETER SILVESTER, A Lefl Hand Like God (The Story of Boogie-Woogie), Omnibus Pess, London 1988 CHARLES KEIL & ŠTEVEN FELD, Musič Grooves, The University of Chicago Press, Chicago and London 1994. Otis Rush - njegov soul blues se je v intenzivnosti kosal z bluesom velikih vzornikov. > > O °dj° Centra za raziskovanje popularne glasbe Humboldtove univerze v Berlinu dr. Petra Wickeja sem konec lanskega leta dolgo iskal. Končno sva se srečala v prostorih Forschunszentrum Populcirer Musik ali FMP. Deluje v okviru Filozofske fakultete, ob reki Spree nasproti znanega muzeja Pergamon. O etra Wickeja sem prvič spoznal sredi osemdesetih, ko sem v vzhodnonemškem Kulturnem centru v Pragi kupil njegov besednjak poptdamo-glas-benih terminov, odlično knjigo, zelo koristno za vse, ki se ukvarjajo s popularno glasbo. Z njegovimi besedili pa sem se srečeval v strokovnih publikacijah, ki so bile takrat dostopne v deželah realnega socializma. Končno je po padcu berlinskega zidu postalo njegovo ime zaželeno v vseh pomembnejših publikacijah, namenjenih preučevanju popularne glasbe, še posebej v časopisu Popular Musič, njegove knjige pa so prevedene tudi v angleščino. Raziskovalni center za popularno glasbo Humboldtove univerze je postal ena ključnih točk, s katerih je opazno, kaj se na tem področju sploh dogaja, oziroma do kod je veda, ki se ukvarja z aspekti popularne glasbe, sploh prišla. 0 r. Wicke je dosegel, da se podstrešje stare zgradbe obnovi in opremi z vso potrebno tehnično in dokumentacijsko opremo, z računalniki, arhivi, fonoteko, dokumentacijo in periodično publicistiko. Delovni pogoji so danes odlični. Pozabljene so realsocialistične pobude po padcu berlinskega zidu, da se inštitut ukine. Qdr. Wickejem se je pred dvema letoma že pogovarjal Marjan Ogrinc in v Razgledih objavil obsežen intervju, zato ga tokrat predstavljamo na hitro. Rojen leta 1951, študiral klasično muzikologijo, nadaljeval z delom na oddelku za muzikologijo Humboldtovega inštituta. Vzporedno pa se je začel ukvarjati z zgodovino, teorijo in estetiko popularne glasbe, predvsem rocka. Leta 1980je magistriral in šest let pozneje doktoriral z nalogo o rock glasbi, ki je bila leto pozneje objavljena še v knjigi Rock Musik Zur Aestetik und Sociolo-gie eines Massenmediums. Med leti 1987-91 je bil generalni sekretar Mednarodne zveze za študij popularne glasbe. Hišo, kije izdajala njegove knjige, so privatizirali, zato so le-te izginile iz trgovin. Pripravljajo se na nove izdaje. Vodi katedro za teorijo in zgodovino popularne glasbe na muzikološkem oddelku in predava po vsem svetu. tyjegov center združuje veliko berlinskih priznanih strokovnjakov najrazličnejših profilov. Na eni strani deluje znanstvena ekipa, ki sodeluje tudi s sorodnimi inštitucijami po vsem svetu, hkrati pa je odprt tudi za študente muzikologije, ki se ukvarjajo z znanstvenim delom na področju popularne glasbe. Raziskovalni obseg se giblje v širokem krogu tem: a) pop glasba kot mladinska kultura, b) pop glasba kol industrija, c) pop glasba kot medij zvoka, d) različne aktivnosti, e) publikacije, f) zgodovina popularne glasbe, g) pop glasbe v socialni uporabi, i) pop glasba kot teoretski subjekt. Orečanje z dr. Wickejemje bil zanimiv z več strani. Ne zgolj zato, ker je eden vodilnih znanstvenikov na področju rock glasbe, temveč tudi zaradi podobnosti njegovega centra s slovenskimi razvojnimi fazami. In razlik med obema. V bivši Vzhodni Nemčiji dr. \Vicke poudarja proskribiranost in kontrolo rock glasbe. Za razliko od Slovenije (rock glasbo v Sloveniji pozna samo površno, vendar pa mu je stanje v glavnem znano), se je v Nemčiji rock glasba začela resneje razvijati šele v začetku osemdesetih let, ko je takratni režim ne samo dovolil, ampak tudi podprl razvoj rocka brez ideoloških in političnih pomislekov. Težko je bilo /niti do posnetkov, razen do posnetkov nastopov levo orientiranih glasbenikov, kot je Billy Bragg, predstavnikov afro-beata. Zato dr. Wicke poudarja pomen kar najhitrejšega raziskovanja in katalogizacije vseh zgodovinskih dejstev popularne glasbe, še posebej rocka v Vzhodni Nemčiji, ki lahko ponudijo odgovore o različnih kulturnih procesih v socializmu. Ko sem obiskal njegov center, so že imeli zbrana skoraj vsa pomembnejša dejstva o zgodovini vzhodnonemškega rocka, znanstveni sodelavci pa so se trudili vse podatke prenesti na diskete in DAT-e. Študenti pa se ukvarjajo s popularno glasbo tega trenutka, ob poudarjeni interdisciplinarnosti. Muzikologi, filozofi, sociologi, politologi in pravniki zbirajo vse aspekte techno glasbe in rave kulture, ki se je pojavila tudi po številnih diskotekah in mladinskih klubih. Q)jihovo delo se kaže v tematsko obdelanem materialu in simpozijih, kot sta bila “Ženske v rocku”, “Star in star-kult". leta 1991 pa je bil center gostitelj šestega kongresa Mednarodne zveze za študij popularne glasbe. Center je izdal tri publikacije, v katerih so objavljena pomembnejša dela njihovih sodelavcev ali raziskovalcev z vsega sveta, ki kakorkoli sodelujejo s centrom in raziskujejo podobne teme. Zanimivo pa je, da večina raziskovalcev popularne glasbe v deželah bivšega socialističnega pedigreja svoje delo opravlja po različnih muzikoloških in umetniških katedrah alt pa pod okriljem nacionalnih akademij, s čimer so se izognili ideološkim konfliktom, ki jih doživljajo vsi iz “neposredne proizvodnje” naravnanih ekonomij. Pa naj gre za izvajalce, novinarje, urednike ali koncertne organizatorje. Q ri nas pa je stanje sledeče. Rastko Močnik je uvedel kolokvij o popularni glasbi na sociološkem oddelku Sociologija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, obstaja pa tudi muzikološka katedra na isti fakulteti. Vendar je opazno, da ni centra, ki bi zbral kar najširši krog raziskovalcev in začel z arhiviranjem vseh dejstev o popularni glasbi na Slovenskem. Tem bolj, ker prenekateri arhivi izginjajo (npr. arhiv pionirja jazza Miljutina Negodeta) in ker so mnogi ostali zunaj meja Slovenije, ker je bila slovenska popularna glasba del širšega jugoslovanskega prostora. Nimamo več celotnih fonotek, posnetkov, press clipingov, periodike, video zapisov itd. In če bodo dokončno izginili, bo težko začeti z resnejšo raziskovalno akcijo. Izkušnje Centra za raziskovanje popularne glasbe Humboldtove univerze, ki jo že deset let vodi dr. Peter Wicke, bi lahko bile uporabne in zanimive tudi za nas. Navsezadnje je sam dr. Wicke izrazil željo, da bi prišel v Ljubljano in predaval na kateri od ustreznih kateder. In popolnoma slučajno sem opazil, da se na muzikoloških simpozijih v okviru Slovenskih glasbenih dne-vov pojavlja tudi dr. Jiri Fukač z Inštituta za muzikologijo v Brnu, tesen Wickejev sodelavec in eden “velikih" iz kroga raziskovalcev popularne glasbe. Ali res ne bi bilo mogoče izkoristiti njegovih obiskov v Ljubljani tudi za predavanje o popularni glasbi na kateri od kateder? Ognjen Tvrtkovič %c(am Elektronski inštrumenti so korenito spremenili način produkcije in zaznavanje zvoka, pa najsi gre z elektronske inštrumente kot opona-šalce tradicionalnih inštrumentov (cerkvene elektronske orgle), kot samostojna zvočna telesa v glasbeni povezavi s tradicionalnimi glasbili (Koncert za travtonij in orkester Heralda Genzme-rja), kot solistični inštrument (slušno ozadje odrskih del, filmov) ali kot povezavo več elektronskih inštrumentov v ansambel (Fefes des belles eaux za šest Martenotovih valov Oliviera Messiaena). Techno, ambient, industrial, hiphop je le nekaj togih, pogosto brezosebnih in zavajajočih oznak, s katerimi danes označujemo glasbo z bogato preteklostjo in tradicijo. Začetki elektronske glasbe segajo v dvajseta leta tega stoletja, ko skladateljem za uresničitev glasbenih predstav niso več zadoščala le tradicionalna zvočna sredstva. Možnosti, ki jih ponuja tehnika, so med prvimi spoznali nemški izumitelj Jorg Mager (sferofon), ruski fizik in glasbenik Leon Theremin (eterofon), francoski izumitelj Maurice Martenot (valovi) in Nemca Oskar Sala'in Friedrich Trautvvein (travtonij). Prva dela elektronske glasbe so nastajala vzporedno z glasbo francoskega inženirja in skladatelja Pierra Schaefferja; svoje skladbe t.i. konkretne glasbe (musique concrete, 1948) je ustvarjal s posnetki naravnih zvokov in šumov, ki jih je s pomočjo elektroakustičnih aparatur oblikoval v samosvoje kompozicije. Tri leta pozneje je Američan John Cage posnel prve skladbe na magnetofonski trak (mušic (or tape, 1951); za osnovo so služili naravni zvoki in šumi ter zvoki tradicionalnih inštrumentov. Prvo elektronsko skladbo, pri kateri je celoten zvočni material nastal s pomočjo elektroakustičnih aparatur - generatorjev sinusnih tonov, impulzov in belega šuma - sta v Darmstadtu leta 1951 prvič predstavila Robert Beyer in Herbert Eimert. Slednji je v tem času v okviru zahod-nonemškega radia WDR v Kolnu ustanovil prvi elektronski studio; dobrih deset let pozneje ga je vodil Karlheinz Stock-hausen. Tudi v vseh pomembnejših glasbenih središčih so nastale podobne institucije. Med odmevnejše elektronske študije, ki so odločilno vplivali na razvoj glasbe, sodi tudi ameriški Experimental Musič Studio iz Illinoisa, kjer sta Lerajen Hiller in Leonard Isaacson z uporabo elektronskih računalniških strojev razvila novo smer v elektronski glasbi (Computer mušic, 1956). Uporaba semplerjev, sintetizatorjev in računalnikov v glasbi je danes ne kaj povsem običajnega. Elektronski zvok je postal sinonim za komercialno glasbo, zato v poplavi cenenih izdelkov toliko bolj izstopajo dela, ki temeljijo na spoznanjih starih mojstov. Eden naj-kreativnejših skladateljev elektronske Ligettijeva notacija glasbe devetdesetih let je Nemec Peter Namlook, ki se zadnjih osem let ukvarja z raziskovanjem zvoka v tesnem sodelovanju z enim od pio- / /> Peter Namlook nirjev nemške elektronske glasbe Oskarjem Salo: "Začetke nemške elektronske glasbe povezujem z deli Hin-demitha, Trautvveina in Sale. Ti so zame tradicija, iz katere črpam. Vsi ostali skladatelji so bili preveč pod vplivom studia WDR." Ko je bil Namlook star deset let, je dobil svojo prvo ploščo: "To je bila plošča skupine Emerson, Lake & Palmer; njihov zvok sintetizatorjev me je povsem prevzel. Sledile so plošče Kraftvverkov, VValterja Carlosa (Switched On Bach), Pink Floydov (Meddle), skupine Can (Tago Mago). To so bili moji prvi stiki s tovrstno glasbo. Zelo všeč sta mi bili tudi plošči Rubycon in Phaedra skupine Tangerine Dream. Mogoče zveni nenavadno, vendar sem glasbi Briana Ena prvič prisluhnil šele predlani. Veliko močneje so name vplivali jazzovski glasbeniki, predvsem Eberhard VVeber in Jan Garbarek. Kljub znanju, ki sem ga pridobil na znameniti univerzi Goethe v Frankfurtu, sem sprevidel, da moram odgovor na zadnje vprašanje o zvoku in glasbi poiskati v naravi. Intelektualni pristop ubija svobodo čutne in instinktivne glasbene ustvarjalnosti. In čeprav je v t.i. ambiental-ni glasbi veliko nenaravnih, industrijskih zvokov, je njihov izvor v naravnem okolju. Nekaj podobnega se je zgodilo že ob koncu prejšnjega stoletja, ko so skladatelji, kot sta Debussy in Ravel, z impresionističnimi zvoki prelomili stroge glasbene zakonitosti. Na žalost pa je prevladal razum. Tudi danes ni drugače. Če želite, da vas kritiki sprejmejo, jim morate ponuditi nekaj zanimivih teorij. Vse, kar potrebujete, je dobra razlaga ali pravilen marketinški pristop in svoj izdelek lahko prodajate kot umetniško stvaritev. Čeprav danes veliko producentov nima teoretičnih izkušenj, je to lahko tudi prednost. Glasbo ustvarjajo instinktivno. Tako lahko lepota preživi v svoji najčistejši obliki. Moj pristop je sicer podoben, vendar prihajam iz drugačnega okolja. Pri ustvarjanju sledim besedam Charlieja Parkerja: "Svoj inštrument podrobno razišči, nato nanj pozabi in zaigraj." Lili Jantol Literatura: David Toop, Matter of Fax, Wire, September 1994. Paul Griffiths, A Guide To Electronic Musič, Thames & Hudson 1979. kkarit KAUSTINEN RHAPSODV s VJ 5*5 5^ .O 1JPP TROKA FOLKKARIT vAsen VARTTINA <3 5*5 S Skandinavci imajo za seboj že dolgo tradicijo skrbi za ohranjanje kulturne dediščine (Skansen je postal sinonim za muzej na prostem), tudi glasbene. Čeprav se skandinavska ljudska glasba do konca tega stoletja praviloma ni ohranila v funkcijskem smislu, so - posebej na Norveškem - uspeli ustanoviti prve evropske plesne hiše, v katerih so se lahko mladi ob tradicionalni godbi učili plesati stare plese. V tem smislu so jim v sedemdesetih letih sledili - ali pa razvili povsem svojo sceno -Madžari. Danes, ob večji dostopnosti madžarske prenovljene ljudske godbe na nosilcih zvoka lahko zaznamo nekaj očitnih vplivov madžarskih mestnih “tradicionalnih" godcev na dogajanje na skandinavski sceni, čeprav med vplivi še zmeraj prevladuje delovanje irskih fidlerjev. Najpomembnejše na folk revival sceni na Finskem se dogajajo v povezavi s festivalom Folk Fest v Kaustinenu. Ta festival je preskusni kamen za vse finske folk zasedbe. Tam se zbere tudi nekaj tisoč izvajalcev ljudske in folk glasbe iz Finske in tudi z drugih koncev sveta. Glasba tam odmeva devet dni in noči dobesedno z vseh vogalov in prostorov. Posebej dejavni so v zadnjih letih mlajši finski godci, ki se naslanjajo na plesne tradicije tega dela Evrope (in tudi širše) in jih predelujejo po svoje. Tradicionalne vzorce praviloma uporabljajo le kot izhodišče za svojo lastno (pogosto izrazito fidlersko) glasbeno uživaško dejavnost. Razširjena družinska fidlerska zasedba (7 gosli, harmonij in kontrabas, če ne štejemo gostujočih goslačev!) bratov Jarvela, JPP (J&rvelan pienemmat palimannit), ki deluje že okrog 12 let, vzame za izhodišče svoje dejavnosti stare finske plese, na tej osnovi pa člani zasedbe pripravljajo lastne skladbe v folk maniri ali pa si celo izposojajo gradivo od drugod (recimo z madžarskim melosom navdahnjene plese ter tango in celo temo Texas Blues, občasno pa celo zazvenijo malodane kot komorna zasedba). JPP nas sicer ne fascinira s kakšnim mojstrskim soliranjem na goslih, kot bi bilo mogoče pričakovati. Je pa gradivo, ki so ga izdali lani na plošči Kaustislainen rapsodia dovolj ilustrativno in privlačno, da si tu in tam ob - preredkih - temperamentnih izpadih predstavljamo, da bi nas v plesnem klubu zares zasrbele pete. Odmik od imaginativne tradicije in razkazovanje fidlerskih spretnosti vendarle ne navduši. Tirno Alakotila, ki igra harmonij pri JPP, sodeluje tudi v manjši in zelo mladi zasedbi Troka. Ta skupina izvaja podobno glasbo, ki je manj violinska, a prav tako dovolj fidlerska. Predvsem zaradi mladostne živahnosti je kvartet Troka za odtenek bolj prepričljiv in tudi njihov repertoar je bolj starinsko plesen. Izhodišče jim je sicer finska (in skandinavska) glasbena dediščina, se pa ne branijo niti balkanskih ritmov. Po letu skupnega igranja - nastali so po spontanem improviziranem igranju na festivalu v Kaustinenu leta 1993 - so že lani izdali prvo ploščo, na kateri se predstavljajo ne le kot obetavna, ampak tudi kot prav presenetljivo rutinirana in mladostno igriva folk zasedba. Nosilno glasbilo te zasedbe je harmonika, ki jo - odlično! - igra zelo mlada glasbenica Minna Luoma. V tej zasedbi igrata še dva mlajša glasbenika, basist Tirno Myllykangas in fidler Ville Ojanen. ki sicer igrata v zasedbi Folkkarit. Folkkarlt je zelo dinamičen in privlačen kvintet, ki sicer izvaja večinoma tradicionalne finske komade, vendar pa se ne brani - predvsem pri aranžmajih s kontrabasom in akustično kitaro ter mandolinami - vpliva irskega fol-ka in nekaterih uspešnih rock zasedb z etničnimi komponentami (Les Negresses Vertes, Pogues...). Za razliko od fidlerjev pri JPP in zasedbe Troka, daje ta zasedba veliko poudarka tudi vokalu. Živahnost in prav mojstrsko muziciranje krasita to mlado zasedbo, katere plošča Pako pohjanmaalta je - ob podpori Fondacije za promocijo finske glasbe! - izšla lani. Vodja zasedbe Ville Ojanen je gotovo med najbolj talentiranimi mlajšimi glasbeniki na Finskem. Zato bo načrtovano srečanje s Folkkarit na letošnjem Okarina etno festivalu še posebej razburljivo. Na poletnem Okarina etno festivalu pa se bomo srečali s še eno skandinavsko zasedbo, Vasen. To je trio, ki izvaja švedsko folk glasbo na kitari, goslih (violi) in na glasbilu “nyckelharpa”, ki na prvi pogled morda spominja na violo da gamba, vendar ima to godalo zelo poseben kovinsko rezek, a po svoje tudi mehak zvok, soroden zvenu lajne. Zvočno je ta zasedba prav zaradi “nyckelharpe” posebej zanimiva; je sicer nekoliko manj plesna, zato pa zna prav mojstrsko izkoristiti svojo spretnost v aranžmajskem in izvedbenem smislu. To je inštrumentalna godčevska zasedba, ki obenem zveni starinsko - korenini namreč v ljudskoglasbeni dediščini Upplanda - in - zaradi kitare - moderno. Na trenutke je zelo dinamična, na trenutke zveni že skoraj komorno, včasih zveni renesančno, včasih jazzy ali folkersko. Na plošči z naslovom Vilda Vasen iz leta 1992 se predstavljajo kot muzikalično povsem zrela, repertoarsko pestra in zelo pristna ter odprta folk revival skupina. Njeni člani konec koncev niso začetniki. Najbolj znana skandinavska zasedba, ki jo predstavljamo v tem paketu, je Varttina s ploščo Aitara, ki je izšla lani pri založbi Xenophile Records v ZDA. Že to pove, da gre za izjemno odmevno zasedbo, ki predvsem z izjemno ostrimi in predirljivimi vokali navdušuje svetovno poslušalstvo, ki prisega na world mušic. Varttina izvaja etno pop s štirimi pevkami in šestčlansko zasedbo, v kateri uporabljajo tudi kitare, bobne in ham-mond orgle. Čeprav je mogoče to zasedbo sprejemati z določeno mero distance, še posebej če se ne navdušujemo pretirano nad eksploatacijo ljudskoglasbenega gradiva v komercialne namene, ni mogoče spregledati popolnoma muzikalične privlačnosti zasedbe, ki nikoli ne prestopi meje k trivialnemu etno popu. Rajko Muršič ETNO CD 2227: No Brains No Tumors (Stripcore, 1995) Preveč dobrega pač ni več dobro. Prvenec 2227 sem sprejel z navdušenjem, ne le s simpatijami. Ob takrat začetnih poskusih uvajanja violine v zvočno buldožeriranje ostre rock zasedbe se je vprašanje nadaljnjega razvoja skupine izkristaliziralo v vprašanje, kam bo zasedba zavila ob spremenjeni “kadrovski” zasedbi. Bobnar Robert Vrtovšek je šel k mikrofonu, novi bobnar Igor Brvar je prinesel nov - za moj okus premalo robusten - izraz, violina Vuka Krakoviča pa je večinoma prevzela kolo. In če je kaj, kar na novi plošči zares izstopa v dobrem, je to violina. Ta nemogoča violina, zaradi katere benda 2227 ni mogoče postaviti na stranski tir! Toda bend je vse prevečkrat postal le spremljajoča tiktak-ura. Četudi v neparnih preskokih. Raztegnjene strukture, ki so jih fantje na prejšnji plošči le nakazali, so sedaj razvili do konca in čez in si dali duška, a prevečkrat zavili na tir dolgočasnega žrmljenja ritmične podlage za ekshibicioniranje violine. Vokal, ki je bil prej bolj spremljava kot vodilr:; ’i g tok izraza benda, je posta! kar neka’!'; violinast. Prevelik prepad je mc/.' ospredjem in osredjem zvočne slike, da ne bi bilo mogoče te stalne neznosnosti zaznati pri predelavi Waitsove Innocent When You Dream, v kateri bend edino zares deluje kol bend, KI igra komad z repom in glavo. Ker je bilo gradiva očitno premalo, sc dodali še hommage staremu 2227, ki dokazuje, da je ostalo le ime, razvoj v rocku pa je v zadnjem desetletju pač še! svc;o pot. Tu in tam plodno, tu in tam zabiodno. A ni vse slabo in črno. ,Je nekaj bravuroznih prebliskov skipe, ki vsaj v posameznih trenutkih še zmeraj ve, kaj hoče (The Silicon One, A Tourist in Zion). Če ne kaj drugega, so 2227 z No Brains No Tumors še enkrat pokazali, da je bistvo dobrega rocka v zvočnem dinamitu, ki ga rock prenaša s kolektivno nabitim izrazom. Majhne pasje bombice so le neslana šala. Rajko Muršič John Adams: Chamber Symphony/ Grand Pianola Musič (Elektra Nonesuch, 1994) Philip Glass: Hydrogen Jukebox (Elektra Nonesuch, 1993) John Adams je eden najuspešnejših ameriških opernih skladateljev. Poznavalci njegov prvenec Nixon In China iz leta 1987 po priljubljenosti primerjajo celo z Gershvvinovo Porgy And Bess. Obsežna operna in simfonična dela s prevladujočimi repetitivnimi minimalističnimi obrazci so bila donedavno osnova Adamsovemu repertoarju, s približevanjem orkestralnim delom pozne romantike pa so skladatelja zamikale tudi komornoglasbene oblike. Izvedbo zahtevne skladbe je zaupal odličnim inštrumentalistom londonske Sinfoniette, ki so ob tej priložnosti posneli tudi novo različico skladbe Grand Pianola Musič (1982), prefinjen kolaž raznolikih glasbenih klišejev, med katerimi izstopajo natančni, drhteči poltoni dveh pianistov in nevsiljive brez-besedne harmonije treh ženskih vokalov. Adams v svojih novejših delih sicer še vedno sledi teoriji svojega učitelja in vzornika Leona Kirchnerja - lepota repetitivnosti je v njeni preprostosti -vendar je himničnih minimalističnih pretiravanj manj, bolj poudarjena pa je dramatičnost inštrumentalnega zvoka. Philip Glass ostaja, za razliko od Johna Adamsa, blizu slogu, ki ga je razvil v zgodnjih sedemdesetih letih; med njegove najodmevnejše skladbe pa še vedno sodijo glasbenogledališka dela. Med novejšimi tovrstnimi projekti je bila največ pozornosti deležna glasbena melodrama Hydrogen Jukebox. Jezik Glassovih oper je bil vedno nekaj posebnega - sanskrit v Satyagrahi, starodavni egipčanski jezik v Akhnatenu, latinščina v Civil Wars, nenavadni zlogi v Einstein On The Beach, jezik plemena Guarani v skladbi Itaipu. Tokrat pa se je skladatelj odločil poleg zvočnih možnosti jezika upoštevati tudi pomen besed. Libreto je zaupal beatniškemu pesniku Allenu Ginsbergu, čigar socialno osveščena in osebnoizpovedna poezija je bila kot nalašč za zgodbo o vzrokih in tragičnih posledicah tehnološko prerazvite družbe. In prav zaradi Ginsbergovega libreta in občutenih recitacij njegovih večnih pesmi - Ginsberg prebere nekaj odlomkov tudi iz svoje ključne pesnitve jjhilip Glass HydrogenJukebox AllcnGinsbcrg Howl (1956) -je Hydrogen Jukebox, kljub predvidljivosti Glassovih ponavljajočih ritmičnih obrazcev in statične harmonije, eno boljših sodobnih opernih del s humanistično vsebino. Lili Jantol Chamber Symphony (1992) je prva Adamsova komorna simfonija. Skladatelj - kot pravi sam, nevešč pisanja komorne glasbe - si je za vzorec izbral Schoenbergovo Komorno simfonijo v E-duru, op. 9 (1906) za petnajst solističnih instrumentalistov. Adams je mirne, čiste linije in drveče ritme, značilne za njegova najbolj znana dela, nadomestil z agresivnim, odsekanim tempom in poudarjeno kromatiko. Sylle posneti prvi mednarodno izdani album nigerske glasbe, kompilacijsko ploščo Niamey Twice. Moussa Poussy črpa inspiracijo iz ekstatične glasbe ljudstva Djerma s severa Nigra, ki je v sorodu s songajskim ter peulskim ljudstvom iz Malija in Senegala. Od tod podobnost njegove glasbe z glasbo nekaterih sodobnih malijskih jazzpop orkestrov. Sicer pa je Poussy obiskal Mali že kot mladoletnik. V Timbuktuju in Moptiju je nekaj let igral z malijskimi plesnimi skupinami. Bil je dobrodošel, saj je izvrstno poznal plemensko glasbo, sam pa je pri njih nabiral 'pop' izkušnje. Tudi Saadou Bori igra ‘roots’ glasbo v zahodnjaški inštrumentaliz-aciji, le da izhaja iz houske glasbene kulture. Še preden je s svojim ansamblom Carnaval zaslovel na nigerskem radiu in televiziji je veljal za odličnega 'dango' (nigerski vvoudou) instrumentalista in hipnotičnega plesalca. Tako glasba Saadouja Borija kot Moussa Poussyja je sproščena ter dovzetna za novosti. Skratka, sveža in vredna svojega sahelskega porekla. Prav zaradi tega dejstva se nobeden od ustvarjalcev ne bo mogel izogniti primerjavam z malijsko sodobno glasbo. Sonja Porle Saadou Bori & Moussa Poussy: NiameyTwice (Štern’s Africa, 1994) V Nigru igrajo dobro sodobno glasbo, vendar nimajo glasbene industrije. Zato sta morala v svoji domovini slavna Moussa Poussy in Saadou Bori odpotovati v Abidjan in tam s pomočjo producentov Boncona Maiga in Ibrahima Data Direct: La Dolce Vita (Discordia/FV, 1995) Elliott Sharp po naše? Deterministični kaos je vendar univerzalen! A še zmeraj razpoznavno “po naše”. Borut Kržišnik in nova različica predlanskih gostov Druge godbe Data Processed Corrupted. Tokrat z Mariom Maroltom in Vukom Krakovičem ter gosti Gio-vannijem Maierjem, Primožem Simončičem, Hugom Šekoranjo, Romanom Dečmanom in Sandro Rekar. Smetana domačega avant rocka in žilavega obrobnega jazza ter odsevi sodobne komornosti. Zmes kaosa. Po svoje učinkovita in privlačna, po svoje tako neznosno “znana”. Maroltov kričeči saks in saksov ustnik ter Simončičeva lirično osebna linija. Kitara tu in tam v ospredju, tu in tam pa v temelju zvočne strukture. Izrazit ritem, občasno basovsko pulziranje. Ali vrtinčast ples. Lebdeča, malodane zunajčasna violina. In zvočna gmota, ki se vali... Data Direct je zrelo delo. V več pogledih. Je globoko premišljeno in preštu- SAADOU BORI dirano, a tudi skrajno impulzivno. Je individualno mojstrsko artikulirano, a tudi uživaško vpeto v kolektivni izraz. Tu in tam tavajoče, potem pa determinirano do konca. V pravem razmerju med pričakovanim (ugodje in domačnost) in presenetljivim (zvedavost in šok). Na informativnem vrhu Gaussovega zvončka. Po več kot obetavni Kržišnikovi solistični plošči Currents of Time in že zrelo artikuliranem projektu Data Processed Corrupted si skorajda ne t ^ »w.. ŠM J n E bi mogli predstavljati še koraka naprej. Ko Data Direct le ne bi tolikokrat spomnil na Sharpa in Carbon! Če bi lahko odmislil nekajkrat očitno “Kje pa sem to že slišal?", bi zapisal: fenomenalna ploščal Kajti prav v muziciranju, ki s Sharpom (in New Yorkom) nima nobene zveze več, se nakazujejo smeri avtentičnega kreativnega izraza (Hey, La dolce vita) Data Direct, ki domači avantgardni (?) sceni prinaša tako prepotrebno samozavest. Komaj čakam na nadaljevanje! Rajko Muršič Cesaria Evora: Cesaria (Lusafrica, 1995) Cesaria Evora je morda celo najpomembnejše glasbeno odkritje devetdesetih. Zakaj je do tega prišlo tako pozno, je težko reči. Cesaria Evora je namreč na glasbeni sceni že tri desetletja, skoraj dvajset let pa je potrebovala, da je zapustila svoj rojstni kraj Mindelo, ki leži na otoku Sao Vicente, ki je del Kapverdskega otočja. (Le-to je 600 km oddaljeno od Dakarja, glavnega mesta Senegala.) Cesaria je začela peti morno, nacionalno kapverdsko pesemsko obliko, ko je bila še tinejdžerka, pri dvajsetih pa je že postala ljubljenka lokalne radijske postaje. Šele petnajst let kasneje je prvič zapustila otok in odšla v Pariz. Tam je posnela svoj prvi evropski album Dis-tino di Belita, ki je požel veliko zanimanja. Svet je začel odkrivati glasbo Kapverdskih otokov. Kasneje je Cesaria izdala še tri albume in zadnji pred albumom Cesaria, Miss Perfu-mado, je postal velik hit, še posebej v Franciji. Lani je Cesaria nastopila na berlinskem WOMEXu, kjer je fascinirala vse prisotne s svojim preprostim in privlačnim imidžom in z magično energijo, ki se je valovila po vsej dvorani in ni bilo opaziti, da bi se ji kdorkoli hotel upreti. Po nastopu je bilo očitno, da bo Cesaria Evora postala koncertna atrakcija velikih svetovnih glasbenih odrov v tem letu. Festivalske napovedi in izredno obširna francoska turneja, ki poteka prav v teh dneh to samo potrjujejo. Morna, ki jo poje Cesaria Evora, je ena številnih glasbenih oblik na otočju. Druge so še bolj afriška coladeira in batuco, funana in finacon, ki so bližje otoškim koreninam. Vsi našteti stili so hitrejši od morne in so bolj namenjeni plesu. Morna je počasna in se poje v jeziku kriolu, ki ga govori večina in je mešanica stare portugalščine in zahodno-afriških jezikov. Mornin ritem je podoben kubanski habaneri. Najbolj pomembna so besedila. Izvor morne je sporen. Nekateri pravijo, da se je oblikovala pod vplivom balad, ki so jih peli angleški mornarji, ko so prišli kopat premog v Mindelo. Drugi pravijo, da so jo uvozili iz Brazilije v 19. stoletju in sta njen izvor brazilska modihna in portugalski fado. Morna in fado naj bi imela iste korenine v ritmu lundum, ki prihaja s plantaž sužnjev na otokih Sao Tome in Principe v gvinejskem zalivu. Kakorkoli že, morna nedvomno izraža kapverdski občutek sodade, ki je krioluška različica portugalskega soudade, ki pomeni hrepenenje, domotožje. Cesaria Evora je zaenkrat naš edini stik s Kapverdskim otočjem in težko bi si predstavljali bolj prijetnega. Nedvomno je preboj njenega glasu na aktualno svetovno glasbeno dogajanje nekaj najlepšega, kar se je lahko zgodilo v glasbi, in Cesaria ima prav, ko obžaluje, da je bila njena pot do uspeha tako dolga. Bogdan Benigar Pipe Dreams (Black Saint, 1994) Projektna stvar Figure 8 je rezultat logičnega razvijanja ustvarjalnih principov, ki jih člani saksofonskega kvarteta Rova prakticirajo že kar obsežno obdobje. Pipe Dreams predstavlja nadgradnjo njihovih dosedanjih projektov v razširjenih zasedbah, torej z dodatnimi izvajalci, le da so v prejšnjih primerih ob lastni izvajali tudi glasbo, ki jo je prispeval gost. Tokrat pa je zamisel in avtorski prispevek v celoti delo Larryja Ochsa, ki je Figure 8 najprej predstavljal kot soočenje štirih saksofonistov s štirimi bobnarji. Čeprav je pozneje odstopil od takšne zamisli, pa se reminiscence nanjo razkrivajo v posebni ritmični strukturi za to priložnost pripravljenih Ochsovih kompozicij. Figure 8 je na koncu postal saksofonski oktet; štirim stalnim članom Rove so se pridružili še štirje cenjeni gosti, vsi po svojem dosedanjem delu, pa tudi generacijski pripadnosti z zelo sorodnimi ustvarjalnimi nagnjenji. Dave Barrett prihaja iz istega okolja kot člani Rove in je član manj znanega Splatter tria, Glenn Spearmann sodeluje z Ochsom v njunem Double Triu; Vinnyja Golio poznamo kot dolgoletnega sooblikovalca sodobne jazzovske ponudbe na istem prizorišču, na katerem delujejo tudi Rova; tam pa je pred desetletjem in pol pričel tudi Tim Berne, ki je sicer svojo uspešno kariero nadaljeval na Vzhodni obali ZDA, vendar je svoje stike s kalifornijsko sceno seveda ohranil. Vsi so poleg tega tudi bolj ali manj prodorni samostojni ustvarjalci, zato se nam zdi povsem logično, da so jih Larry Ochs, Bruce Ackley, Steve Adams in Jon Raskin povabili projektu. Na Pipe Dreams je pet kompozicij, pri katerih je Ochsov avtorski prispevek seveda samo načrt struk- Kante Manfila: z r=sc Dreams turiranja improvizacije ter skozenj vzpostavljena podlaga za izjemno orkestracijo, ki je tisto, kar nas pri ponudbi tega albuma posebej navdušuje. Dve krajši skladbi uvedeta dva kompleksnejša razdelka albuma in resnici na ljubo je treba povedati, da je osnova druge tradicionalna hrvaška pesem, ki jo je priredil Steve Adams. Vse ostale pa so posvečene po dvema znanima glasbenima ustvarjalcema, pri čemer se izbor giblje med Petom Tovvshendom in Albertom Aylerjem ter lannisom Xenakisom in Rayem Charlesom. Seveda posvetila ne ostajajo samo na literarni ravni, ampak se z njimi identificiran ustvarjalni duh prebija tudi skozi samo zvočno gmoto treh nosilnih, dolgih in kompleksno zastavljenih skladb. Z njihovo izvedbo so Rova ob pomoči gostov dokazali, da so še vedno eden najbolj intrigantnih ustvarjalnih agregatov, kar jih Amerika ta trenutek premore. Zoran Pistotnik N’na Niwale - Kankan blues chapter II (Popular Afričan Musič, 1994) /prodaja Kazina/ Ni nujno poznati opoj mandinške glasbe. Vseeno je, če veš nekaj ali nič o Kanteju Manfili in gvinejski glasbi, in še manj potrebno je biti glasbeni kritik, da ugotoviš, kako izjemno lep je 'kankan blues', saj nosi glasba v sebi univerzalni čustveni naboj, ki preseže kulturno prepreko. Z natančnostjo glasbenega čarovnika te Kante Manfila zbode prav v tisto stran srca, kjer sta žalost in sreča v popolnem ravnotežju in harmoniji. Morda med poslušanjem potočiš solzo, vendar to storiš iz samega veselja do življenja. Gre za sodobno zahodnoafriško glasbo, ki naravno raste iz klasične mandinške glasbene tradicije. Preoblikovana in spremenjena je zato, ker se spreminjajo časi, in ne zato, ker bi Kante Manfila pozabil na izročilo, s katerim je rasel in zrasel v enega najboljših in najbolj liričnih zahodnoafriških umetnikov. “N'na Niwale” (Hvala materam) je plošča, ki pripoveduje - ima svojo vsebino. Tudi če ne bi bilo mogoče prebirati besedil posameznih pesmi na okusno oblikovanem ovitku, bi človek uganil, da Manfila govori o ljubezni in spoštovanju. Spoštovanju in ljubezni do mater, ljubic, starajočih se žena, starejših ljudi in celo do poštenih in radodarnih poslovnežev. Tudi glasbeno je plošča spoštljiva - do tradicije prav toliko kot do potrebe po ustvarjanju nečesa popolnoma novega. Plošča N’na Niwale je nadaljevanje albuma Kankan blues in je bila za razliko od prvega, ki resnično prihaja iz Kankana, posneta v pariškem studiu. Na poti iz Gvineje do Francije niso ustvarjalci ničesar izgubili. Odsotnih je nekaj odličnih inštrumentalistov, kot je balaonist Balla Kalla, ki so se priključili skoraj družinskemu improviziranju ter snemanju prvega Kankan bluesa v za snemanje ne najprimernejši privatni hiši. Glasba na prvi plošči je zato bolj meditativna, N’na Nivvale pa se lahko postavi z več živahnimi inovacijami, odličnimi premišljenimi aranžmaji in, nenazadnje, z vsaj tremi 'hit' skladbami, ki se jih ne bi branil noben producent kompilacijskega albuma 'desetih najlepših afriških melodij’. Takšne so prav gotovo skladbe Farna Allah, Samadi in naslovna N'na Nawa-le. Spremljevalni zborček, ki ga sestavljajo imenitne Fanta, Oumou in Sona Diabate, pa glasbi dodaja starostni, ženstveni in nezmotljivo gvinejski priokus. Kante Manfila ni virtuoz, vendar igra kitaro tako kot nihče drug na tem svetu. Še manj je zvezdnik, čeprav tako kritiki kot drugi glasbeniki menijo, da bi si več slave med vsemi afriškimi ustvarjalci morda najbolj zaslužil. Ne, Kante Manfila ni zvezdnik, toda ko se njegove roke dotaknejo kitarskih strun, se krešejo iskre in utrinjajo zvezdice. Plošča mi je tako zelo všeč, da jo bom kupila vsakomur izmed vas, če zadenem milijon funtov na britanski loteriji. Mislim, da je dotlej bolje, če jo poiščete in si jo kupite sami. Sonja Porle Steve Martland: Patrol (BMGMusic, 1994) Drowned Out; Momentom; Kai; Three Screaming Popes (EMI Classics, 1994) poslušaš, pa ti povem, kdo si? Steve Martland je Andriessenov študent. Pomenljivo in zgovorno. Ima svoj bend in je hudičevo resen in strog profesor v delavnicah, ki jih sam vodi. Ima in je vse, kar potrebuje samostojen glasbenik, ki hoče biti soustvarjalec globalnega glasbenega kozmosa. Mark-Anthony Turnage je produkt tradicije angleškega meščanstva. Dobiva štipendije, naročila velikih inštitucij in oper, nima svojega ansambla in na ovitkih daje videz večnega študenta, za razliko od Martlan-dovega machoidnega poziranja. Za radikalca Martlandovega kova se sama glasba sliši precej prepoznavno v svojih strukturnih in tonovskih načinih. Sicer tehnično zahtevna muzika, je vendarle dovolj plesna, predvsem pa manj kompleksna kot Turnageva ali Andriessenova. Vse skladbe s Patrola, so narejene za plesno gledališče, so nesramno zahtevne za glasbenike in poslušalce. Ozvočene, potentne in ritmično razuzdane: jim zato rečejo britanski Novi val? Zgodbo o porednem naj konča vzorni Turnage. Umirjen eklektik, z veliko znanja o orkestriranju, harmoniji in formalni strukturi. Melodični vzorci Milesa Davisa in moderna dvanajst-tonska emancipacija. In kljub vsemu svoj štiriperesni skladateljski potencial izkriči s plošče. Še ena Novega angleškega vala? Srečko Meh Kako pritirane podobnosti in razlike med deli dveh skladateljevi Oba glasna in brutalna, leto dni starejši Martland (rojen 1959) še zmeraj vztraja pri priporočilu: This recording should be played at HIGH VOLUMEI Tudi pianissimo je gost kot žolca...Razlik pač ni mogoče spregledati. Kakor se je delila glasbena umetnost, tako se z vsako globalno spremembo cepila tudi vsaka struja. In zaradi popularizacije v medijih se proces pri večini glasbenikov še stopnjuje. Izjeme so res samo največji veleumi, sposobni združiti nekoč zdavnaj združeno in pozabljeno umetnost. Alfred Schnittke, na primer. Dovolj je pogledati v skladateljevo biografijo. Imena njegovih profesorjev ti povedo, kakšno glasbo lahko pričakuješ. In v veliki meri prepoznaš tudi njegov odnos do družbe. Povej, kaj Morphine: Yes (Rykodisc, 1995) Malo je skupin, ki bi bile originalne in poslušljive obenem. Bostonski trio Morphine to zagotovo je. Zasedba dvostrunskega basa, baritonskega saksofona in bobnov nas najprej napelje na misel, da imamo opraviti z avant jazz čudesom. Vendar so Mark Sandman in njegova pomočnika iz popolnoma drugačnega testa. Njihove v osnovi pop melodije so prepojene z duhom rhytm'n’bluesa, svvinga in boo-gieja, običajno vlogo kitare je prevzel saksofon. Po novem pa Dana Colley igra kar dva saksofona hkrati a la Roland Kirk. Tudi Sandman je svoj bas uglasil nekoliko višje, kot je običajno, tako da je zvočni spekter povsem zadovoljivo zapolnjen. M ARK* ANTHONV Prvi album Good, predvsem pa drugi Cure For Pain sta v mnogočem izčrpala glasbene ideje te zvočno omejene zasedbe. Ostanejo pesmi kot take ter razširitev izraznih možnosti. In prav to ponuja plošča Yes. Na eni strani tipične, prijetne in povsem razpoznavne pesmi, ki bi z lahkoto pristale na predhodnih dveh ploščah, ter na drugi strani drobni stilski eksperimenti. Ti so v veliki želji po novotarijah mnogokrat izvedeni na silo. Pesmi izgubljajo nit (Sharks), se spuščajo v govorjeno besedo (Jury) ali saksofonske improvizacije (Free Love, Scratch). Ostaja občutek, da se Morphine v trenutkih odmikov ne znajdejo najbolje. Da preprosto to niso oni. Da so želeli preveč. V določenem smislu je Mark Sandman celo prekinil s prakso predhodnih plošč. Nobena pesem na novi plošči namreč v naslovu ne nosi ženskega imena. Da le ni Sandman končno naletel na pravo?! Janez Golič i u, Ferus Mustafov: King Ferus (Globe Style, 1995) Kar dolgo smo čakali, da bo romski mojster Ferus Mustafov posnel in izdal ploščo na zahodu - po več kot dvajsetih ploščah doma! - in se priključil pisanemu vlaku nemogoče naveze "vvorld mušic”. In sedaj, ko je King Ferus tu, je povsem jasno, da je to naslednja velika stvar na tej sceni. Mojstrovine temperamentnih orientalskih zvočnih eksplozij ni mogoče primerjati z ničemer, kar je bilo doslej mogoče najti na trgu. No ja, tu in tam je že bilo kaj, toda šele Mustafov je s svojimi muzikanti posegel v tiste najgloblje uživaškogodbeniške sfere, do katerih se upa spustiti le malokdo. Spustiti zato, ker je 'uporabna' plesna glasba iz neposrednega življenjskega okolja v Evropi že stoletja zasmehovana kot zvočna plaža. A občinstvo vseeno spravlja v delirij. Bistvo glasbe je pač v ritmu, samo v ritmu in še enkrat v ritmu! Na plošči King Ferus najdemo zelo pester in temperamentno dinamičen (kaj temperamenten - peklensko vroč!) program, v katerem Mustafov povzema izbrane porcije makedonskih neparnih taktnic, ki jih spretno zapaki- ra v Evropejcem bolj dostopne plesne ritme, odigrane s kompletom bobnov, električnim basom in občasnimi klaviaturami ter kitaro. Med večinoma instrumentalne plese je umestil še dva vokalna komada v makedonski varianti romskega jezika, s katerima poseže tako v orientalno kot slovansko dediščino južnega dela Balkanskega polotoka kot v manj opredeljivo in oprijemljivo glasbeno in kulturno dediščino balkanskih Romov. Tiste, ki jih doslej navedene razsežnosti muziciranja Ferusa Mustafova in njegovih vedno bolj samozavestnih ter izpiljenih mojstrovih godbeniških sopotnikov morda še ne spravijo v plesno ekstazo, pa dotolčeta harmonika in Ferusov saksofon. Velikani saksofona so iz (mlajšega) jazza malodane izhlapeli, toda nič ne de. Tukaj je Ferus Mustafov, ki v soliranju nikoli ne virtuozi v prazno. Igra! Tudi tiste, ki ne prebavljajo balkanskega zvoka (še posebej zaradi značilne harmonike), Ferusov saksofon slej ko prej nezadržno potegne v vrtince orov in čočkov. Če pa se lahko brez zavor zvrtinčimo v ta balkansko-romski tornado, na koncu ne moremo izdahniti nič več kot: Ne morem več, a bi še! Rajko Muršič Zeena Parkins: Isabelle (Avant, 1995) Nightmare Alley (Table ofthe Elements, 1994) Elliott Sharp / Zeena Parkins: Psycho-Acoustic (Victo, 1994) Zeeno Parkins že desetletje poznamo CD MANIJ, Egypte Aicha Rodouanc Radio Fronto kot odlično glasbenico in improvizator-ko na akustični harfi, v zadnjih letih pa se bolj uveljavlja tudi kot avtorica in skladateljica. Isabelle je njen prvi resnejši skladateljski poskus, ki je v vseh pogledih uspešen sodoben avtorski projekt, kjer se prepletata evropska klasična in severnoafriška religiozna in folk tradicija. Osnova glasbe je zgodba o življenju Isabelle Ebelhardt, o raziskovalki, pisateljici in popotnici, ki se je rodila leta 1877 v Ženevi in po kratkem, a pogumnem in ustvarjalnem življenju umrla leta 1904 v Alžiriji, ko je prevzela islam, se vključila v Sufi sekto, se poročila z alžirskim vojakom in nekajkrat preživela napade malarije. Isabelle je Zenna Parkins napisala za sampler, električno harfo, klavir, violončelo in violino. Delo je sestavljeno iz desetih delov. Vsak s historičnega in psihološkega gledišča odraža del življenja Isabelle Eberhardt. Isabelle poleg Zeene igrata še njeni sestri Margaret na čelu in Sara na violini ter Lisa Crowder na klavirju. Okrepljene s tolkalcem Jimom Pugliesejem, bodo to odlično delo, ki je bilo napisano poleti 1993 in posneto septembra istega leta, predstavile tudi na koncertih. Drugi del cedeja Isabelle zapolnjuje petdelna improvizacija z naslovom Hupi, ki stajo leta 1992 napisali in posneli Parkinsova in Ikue Mori. Tudi Ikue Mori je pred kratkim za Avant izdala svoje delo, skupaj z Zeeno nam v skladbi Hup! razkrije delček svojega bogastva pri igranju na električna tolkala. Nightmare Alley je album, ki odkriva neizmerno lepoto harfe v vsem njenem zvočnem razkošju, ki ga ne dosega noben strunski inštrument. Improvizacije Parkinsove so razburljive in raztrgane, nežne in preproste ter s svojo zvočno raznolikostjo vedno izzivalne, zato ne dopuščajo pasivnosti pri poslušanju. Zeena Parkins kot improvizatorka trenutno nima konkurence, Nightmare Alley pa je še en glasbeni zaklad, iz katerega lahko z vsakim poslušanjem odkriješ nov biser. Žal tega ni moč reči za album Psycho-Acoustic, kjer Parkinsova improvizira skupaj z dolgoletnim sodelavcev Elliottom Sharpom. To je izdelek, ki zahteva ogromno slušnega napora, da se prebiješ do konca. Čeprav je na tej poti nekaj odličnih momentov, je končni vtis, da sta hotela glasbenika pokazati preveč v iskanju in odkrivanju neštetih zvokov, ki silovito in brez popustljivosti do poslušalca butajo na površje iz ducata inštrumentov in električnih pomagal, ki jih uporabljata Sharp in Parkinsova. Bogdan Benigar Prima Materia: Peace On Earth (mušic of John Coltrane) (Knitting Factory Works, 1995) Skupina Prima Materia na newyorški glasbeni sceni pomeni prijetno osvežitev s kar nekaj elementi presenečenja. Razen generalnega, ki ga gre iskati v nostalgičnem duhu časa, tendenci vračanja in raziskovanja že po- 'picitc of. zabijenega, ne vidim posebej izstopajočega razloga, zakaj bi se mladi, bolj ali manj neznani glasbeniki odločili svoj projekt posvetiti tako ekskluzivni stvari, kot je pozni John Coltrane. Predpostavljam, da je bil katalizator te ideje recepcija izkušnje bobnarja Rashieda Alija, srečanje z njim in priložnost, da tudi sam zaigra. Samo Rashied Ali je tista historična referenca, ki napotuje prav na obdobje v Coltranovem ustvarjalnem življenju, ki je zaobjeto v predstavljenem projektu Prima Materie Peace On Earth, kot je naslov njegovega albuma in kar je seveda naslov Coltranove skladbe iz tistega obdobja. Gre za obdobje neposredno pred mojstrovo smrtjo, pred slabimi 30 leti; gre za čas, ko je kot njegov regularni bobnar sodeloval z njim Rashied Ali, s katerim sta med drugim sama, v duetu, posnela tudi kultni album Interstellar Space. Gre torej za del Coltranovega repertoarja, ki ni širše znan, ki je relativno zahteven in za prav tisti del, v katerem je legendarni glasbenik konsekventno izpeljal svojo transitivno vlogo pove- zovalca bopovske tradicije 50. s črno avantgardo konca 60. ter s svojo neponovljivo avtorsko poetiko, podloženo s specifično duhovnostjo, brezkompromisno prestopil v domeno te zadnje. Za album skrbno izbran repertoar obsega pet skladb, ki so vse Coltranove, vendar od skupine predelan z vsem globokim poznavanjem in dolžnim spoštovanjem izvirnika, nato pa prepričljivo izveden po združbi prekaljenih mačkov in novincev. Odlično inštrumentalno znanje; svež pristop, dobra kontrolirana medigra z veliko prostora za izkazovanje posameznikov. Glasbeni vtis, ki umešča ta projekt v kontekst polnokrvnih sodobnih jazzovskih avantur, v zadnjem času primerljiv s kakšnim Charlesom Gayleom ali Glennom Spearmannom. Zoran Pistotnik Aicha Redouane in ansambel “Al-Adwar”: Vokalna in instrumentalna umetnost Egipta 19. stoletja (Ocora) Salamat meet Les Musiciens Du Nil: Salam Delta (Piranha, 1995) Eh... Egipt s stotimi obrazi. Malce hecna mešanica referenc in odsevov na dveh naključno skupaj vrženih in ocenjevanih zvočnih nosilcih. Na eni strani odzvanjanje preteklosti in kartezijansko držanje vseh pravil igre egipčanske glasbe 19. stoletja, da ne rečemo kar rekonstrukcija neke napol odmrle ali vsaj močno evoluirane muzike, ki jo za povrh igrajo še skorajda sami neegipčani: pevka Ajša Reduan je Maročanka, ki je od ranega otroštva živela v Franciji in se je morala hudo potruditi, da je perfekcionirala svoje znanje klasične in dialektalne arabščine, najprej na pariški univerzi, nato na izpopolnjevanju na kairski univerzi in v koranski šoli, sicer pa je poleg glasbenice tudi arhitektka; v njenem takhtu (po vseh pravilih sestavljenem egipčanskem komornem orkestru) igrajo še kanunist, sicer Egipčan, a živeč skorajda vse življen- je v Parizu, lutnjist, rojen v Casablanci, tudi živeč že desetletja v Parizu, violinist iz delte Nila, živeč v Franciji, ter libanonski etnomuzikolog in tolkalec, tudi živeč v Franciji. Na drugi strani session polnokrvnih egipčanskih muzikantov, ki živijo, rastejo, utripajo in se spreminjajo skupaj z egipčanskim izročilom ter sodobnostjo. In sicer kairskih muzikantov, ki nadaljujejo Ajši k srcu priraslo tradicijo Um Kalsum, Saliha Abd el Haja, Jusufa el Manjalavija, Salama Higazija in drugih mojstrov arabske klasične glasbe egipčanske šole, hkrati pa vanjo vnašajo sodobni utrip živega Kaira in živega Egipta. Nenavsezadnje je srečanje Kairčanov in Kairčank z žurerji druge, popularnejše (beri: bolj ljudske oz. manj urbane) tradicije Gornjega Egipta, našimi drugogodbaškimi znanci Les Musiciens Du Nil, zanimivo glasbeno srečanje dveh godb iste dežele, dveh godb, ki obe koreninita v isti davni godbi, ki pa sta ju čas in drugačen družbeni konteks precej razločila. In da se ne zapletem v razprave, ki bi potrebovale mnogo več prostora, kot ga je na voljo: srečanje Salamata z Muzikanti z Nila je splet skladb, v katerih zdaj vladajo ciganski gornje egipčanski zveni Muzikantov z Nila (feat. Metqal), zdaj nubijski odtenki (feat. Salma), zdaj kairska cita-dinska klasična (a silno popularna) tradicija (feat. Fathi Ahmed), zelo poseben gost (kot pravi plošča) Ferus Mustafov pa je poglavje zase: s tako pretanjenim občutkom se vklopi v obe MANIJ skladbi, eno citadinsko kairsko in eno nubijsko, da ga skoraj spregledamo! In kljub temu, da v takhtu ni ne klarineta ne saksofona, bi po moje lahko zaigral tudi v pravoverni, izbrani in odlični tradicionalni godbi Ajše Reduan... Tatjana Capuder Mansour Seck: N’der Fouta Tooro Vol. 1 (Stern's Africa, 1994) Prijateljstvo med Baaba Maalom in Mansourjem Seckom je lepa in topla zgodba s še lepšimi zaključki. Prav nič pretirano ni trditi, da je njuna plošča Djaam Leeli biser afriške glasbe, Seck in Maal se poznata še iz otroštva. Skupaj sta odraščala v družbi peulske glasbe v mestu Podoran, v pokrajini N'der Fouta Tooro na severu Senegala. Mansour se je rodil leta 1955 v griotski družini. Njegov oče je pogosto igral na afriško kitaro ‘houdou’ na domu premožnejše Baaba Maalove družine. Peulski grioti so instrumentalisti in recitatorji, njihove žene pa pevke. Vendar je bilo Secku petje tako zelo pri srcu, da si je drznil upreti se plemenski prepovedi in se začel učiti petja. Pri dvanajstih se je navdušil nad najboljšim pandor- skim kitaristom Pape Djaanom in prijel v roke še kitaro. Minilo je mnogo let, preden si je upal javno nastopati. Medtem se je Baaba Maal šolal v Dakarju. Leta 1974 sta se prijatelja odpravila na pogumno študijsko potepanje po Zahodni Afriki. Obiskala sta griotske družine, z njimi igrala in nabirala nove izkušnje. Mansour Seck je z lastnim znanjem in mrežo griotskih poznanstev pomagal Baaba Maalu globlje in neposredno spoznati glasbeno tradicijo, Baaba Maalove oči pa so od takrat dalje gledale tudi za prijatelja, ki je oslepel. Maal je odpotoval v Pariz in ko je prihranil dovolj denarja, je tja povabil tudi Secka. Najprej sta igrala predvsem senegalskim imigrantom, s ploščama Djam Leeli in Baayo pa sta se prikupila širšemu krogu poslušalcev. V evropskem glasbenem ozračju sta z orkestrom Dande Lenol pričela postopoma spreminjati in posodabljati svojo glasbo. Baaba Maal je zaradi svojega veličastno nenavadnega in hipnotičnega glasu zrasel v mednarodno zvezdo. Seck pa je ostal v Maalovi senci, vendar mu, kot piše v spremni besedi Lois Darlington, tako tudi-ustreza, saj ima več prostora za razvijanje lastnega glasbenega jezika. In na plošči N’der Fouta Touro imamo prvič priložnost slišati njegov samostojni in samosvoj 'glas'. Plošča v občutenju prav gotovo spominja na Seckovo in Maalovo zgodnjo glasbo, čeprav se od nje močno razlikuje. Seckove skladbe so mnogo bolj etnične ter povezane s peulsko tradicijo. Vendar je to tudi njihova prednost, z vsakim novim poslušanjem so namreč lepše in še bolj razumljive. Ploščo je Seck posnel z Dande Lenol orkestrom avgusta 1994 v Dakarju. Producent ni bil nihče drug kot znameniti Ibrahim Sylla. Baaba Maal poje ganljivo pesem Tabakaly, posvečeno pokojni Seckovi ženi. Močan pečat plošči daje pevec in kitarist Ousmane Hamady Diop. Diopov glas se po nenavadnosti prav gotovo ne more primerjati s Seckovim in še manj z Maalovim vokalom, je pa zato bolj blag, možat in hkrati nežen. Prav zaradi Diopove preproste interpretacije je najlepša izmed vseh skladb na plošči spevna Soukabe Lydom. Samo zadovoljni smo lahko, da na plošči piše Vol. 1, saj se nam bo Mansour Seck kmalu oglasil še z drugo ploščo. Decembra pa je v Dakarju posnel še tretjo. Poslušajte prvo in slišali boste, zakaj nisem edina, ki se veseli novih plošč žametnega Mansourja Secka. Sonja Porle Tindersticks: Second Album (This Way Up, 1995) Tindersticks so z drugim albumom stopili še korak naprej v razgrajevanju pop forme. Ne v smislu premišljenega oz. artističnega preseganja enostavnih obrazcev, ampak vsled njihovih avtentičnih namenov. In ti nameni so tako presneto primarni. Glasba naj bo le zvočna ilustracija naših želja oz. občutij in tukaj delitev na podzvrsti odpade. Če je glasba na prvi plošči še slonela na klasičnih rock temeljih, resda prepojenih s patosom zvočne razpuščenosti, nova plošča pomeni dokončen prelom z rockovskimi vzgibi. Nepogrešljivi Terry Edwards je poskrbel za orkestracijo, kar skupaj s širokim izborom ostalih inštrumentov tvori bogato zvočno sliko. V to so potopljeni momljajoči stihi izgubljenih ljubezni, ki jih prispeva skesani dandy Stuart Staples. Glasba nas ponese še dlje nazaj v čase napol boemskih umetniških krogov evropskih prestolnic, in Tindersticks tudi s svojo pojavo nostalgično hlastajo za vedno izgubljenimi ideali. Njihova melanholija ni bolestna, niti osvobajajoča, je le odraz stanja duha, ki se mu ne želijo upreti. Pravzaprav so Tindersticks slišati zadovoljni s svetom, ki ga vse verneje ozvočujejo. Evropski duh, ki veje iz njihove glasbe, jim daje prizvok monumentalne lepote, ki z leti ne zastara. Ni sledi želja po skakanju na vagončke zadnjih modnih trendov, ne v glasbenem ne produkcijskem smislu. Njihova glasba je pravi ekvivalent staremu evropskemu filmu noir, ki ne podlega zobu časa, ampak s svojim statičnim ozračjem pomirja v trenutkih, ko se nam vse ostalo povzpne že daleč čez glavo. Janez Golič Mohammed Wardi: Live in Adis Abeba -1994 (Rags Musič, 1994) Life in Adis Abeba so menda dostojni posnetki ansambla legendarnega sudanskega pevca Mohammeda VVardija. Niso samo dostojni, ampak za posnetke v živo preprosto odlični. Morda je srečna, skoraj arabska VVardijeva glasbe tista, ki ji tako pristaja, da je posneta v živo. V štirih desetletjih komponiranja in nastopanja je VVardi ustvaril razpoznavni slog -čudovito prepletanje tradicionalnega in sodobnega, arabskega in afriškega, meditativnega in plesnega. Še najbolj nenavadno in prisrčno pa se njegova glasba sliši zaradi pridiha melodij z Daljnega Vzhoda. Tudi reg-gae in calypso ne manjkata. Z izzivalnimi jazz in klasičnimi aranžmaji se vsi inštrumenti, celo violina, trobenta, saksofon in harmonika slišijo, kot da so bili ustvarjalni prav za arabsko oz. sudansko glasbo. Vezivo glasbe pa je Wardijev visoki in fantovski glas. Tako mladosten je, da je težko verjeti, da je sam star že več kot šestdeset let. Mohammed VVardi na albumu ne igra nubijskega tamburja, inštrumenta, ki MOHAMMtD ,.|-.v ga virtuozno obvladuje in katerega igranje ga je skupaj z njegovo poezijo povzdignilo v vzor in inspiracijo več generacijam mlajših sudanskih glasbenikov in pesnikov. VVardi uporablja glasbene vire različnih sudanskih kulturnih izročil, poje pa v rodnem, nubijskem jeziku. Njegova besedila so polna mehkih besed in sanjavih prispodob, čeprav so akultna. Težko bi jih imenovali politična, saj avtor govori o vrednosti medčloveške tolerance in razumevanja ter poudarja, da se je pametneje usmerjati v tiste stvari, ki so nam vsem skupne, kot pa poudarjati razlike. To pa je v Sudanu že politika in Mohammed VVardi mora kljub svoji priljubljenosti pri sudanskih poslušalcih od leta 1991 živeti v izgnanstvu, najprej v Kairu in zatem v Londonu. Usodni 'greh' je storil leta 1990, ko je v begunskem taborišču Itang v Etiopiji igral več kot dvajsetti-soč beguncem iz južnega Sudana. Večinoma zelo mladi in zvečine pohabljeni pogani in kristjani so plesali na glasbo muslimanskega ansambla. Obstajajo posnetki tega ganljivega koncerta - glasba je prav tako lepa in vesela kot tista, ki jo je moč slišati na Life in Adis Abeba - 1994. Med poslušanjem ne vzljubiš samo Mohammeda VVardija, ampak tudi njegovo domovino Sudan. Sonja Porle NAGRADNA IGRA Na vprašanja iz 7. številke so pravilno odgovorili m bili izžrebam Milan Žitnik, Martin Šnajder, Jani Kramar in Nataša Hrastnik . in dobijo cedeje skupin Pearl Jam, Demolition Group Nikosa Papazoglouja in Granmuna Leleja I iu\Lifec *RANCO USIC Salsa to Soukous, Cajun to Calypso...the complete h The Rough Guide To World Musič Congo Colossus: The Life And Legacy Of Franco & OK Jazz tivno, hkrati pa ima prav osebno obarvano pisanje zaslugo, da The Rough Guide to VVorld Musič ni običajen vodnik, temveč privlačna, berljiva knjiga. Vodnik je razdeljen v trinajst poglavij, ki naj bi predstavljala širša in temeljna glasbeno-geografska področja. Znotraj le-teh posamezni pisci razčlenjajo glasbeno ustvarjanje v posameznih državah ali določeno glasbeno zvrst. Vsakemu podpoglavju je dodana še diskografija. Avtorji izbirajo in priporočajo plošče po lastnem okusu. Prav pri diskografiji je opaziti, kako zelo so se ustvarjalci vodnika potrudili, da bi knjiga ne zastarala še preden bo prišla v roke bralcev. Veliko navedenih plošč sploh še ni izšlo v času izdaje vodnika. Ozko muzikološki prispevki so redki; večina avtorjev je opisala še socialno-zgodovinsko ozadje 'glasbene pokrajine' in prispevke popestrila z intervjuji, življenjepisi velikih ter prevodi pesmi. Nekateri avtorji so napisali skoraj politične članke, ker ‘politike’ preprosto niso mogli zaobiti. Takšen je prispevek Petra Varneya o sudanski glasbi ali članek Kima Burtona o glasbi in vojni na ozemlju bivše Jugoslavije. Avtorjev je več kot sedemdeset. Najlepše izmed vseh piše Lucy Duran, zato tudi glasbo mandinskih Ja-lijev najbolj približa, čeprav je pozabila omeniti nekatera imena in podatke. Nasploh so imeli pisci prispevkov o glasbi iz tretjega sveta lažje delo, saj so preprosto opisali, kaj se je in se še igra v njihovi izbrani deželi. Pisci prispevkov o evropski in severnoameriški glasbi pa so se (morali) omejiti na etnično, poustvarjalno folklorno in narodno zabavno glasbo. Če bi bila Slovenija afriška država, ne bi bili omenjeni samo Avseniki in nekaj drugih zasedb, ampak prav vse od Tomaža Pengova, jazzistov, do Laibacha in policijskih pihalnih godb. V knjigi ni ničesar o korziški glasbi in tudi na Italijo so pozabili. Sicer pa imaš med prebiranjem knjige občutek, da je bilo delo korektno opravljeno in napake najdeš samo pri tistih glasbenih področjih, o katerih si sam dovolj dobro poučen. Oblikovanje in kazala so, kot smo pri ‘Rough guides’ že vajeni, brezhibni. Knjiga je pregledna in berljiva. Kaj več še lahko zahtevamo od informativnega vodnika? The Rough Guide to VVorld Musič je O.K. Sonja Porle Graeme Ewens (BUKU Press, 1994) Naravnost neverjetno je, kako borna pisna refleksija stoji za 35-letno življenjsko potjo enega najpomembnejših ustvarjalcev množične godbe druge polovice 20. stoletja -zairskega glasbenika L’Okan-ga La Ndjuja Penea Luamba Makiadija; če že, potem seveda poznanega predvsem kot Granco Luambo Makiadi - za Evropo seveda samo kot Franco, za Afriko, ki ga je vse do smrti in po njej povzdigovala v nebo, pa kot Grand Maitre. Če odmislimo nekako 30 člankov, ki so o Francu in OK Jazz izšli nekje med leti 1976 in 1993 v svetovnem tisku ter če pustimo v njihovi arbitrarnosti ob strani dokaj številne recenzije njegovih plošč, potem zna njegova dosedaj najbolj kompletna in zagotovo tudi najbolj kompetentna analitična biografija navesti samo pet (5!) biografskih enot, ki poskušajo tako ali drugače prikazati njegovo življenjsko in ustvarjalno pot ter seveda predvsem genezo njegovega večplatnega glasbenega dela. Že sam ta podatek priča, kako potreben je bil celovit prikaz njegovega življenja in dela. Za to se je potrudil angleški poznavalec afriške glasbe in z njo povezanih razmer Graeme Ewans, ki se je že sredi 80. ukvarjal s to problematiko, da bi nato lani izdal hvalevredno delo na 320 straneh. Opremljeno z bogatim dodatnim aparatom, ki knjigo naredi šele zares uporabno (prevodi in komentarji besedil najpomembnejših Francovih pesmi, zagotovo najkompletnejša diskografija do sedaj, seznam članov OK Jazz od leta 1956 do 1989, posebna kronologija dogajanja, povezanega s Francovim žitjem in ustvarjanjem od leta 1938 do 1989, seznam imen in pojmov ter seveda bogata bibliografija vsega, kar je povezano z njegovim delom). Seveda pa je osrednja dragocenost omenjene knjige sam opis življenjske poti Velikega mojstra, ki je hkrati opis geneze zairske popularne glasbe nekje od 2. svetovne vojne pa do danes. Evvensa Francova smrt ne zaustavi; tako, kot napove že podnaslov knjige, ga zanima tudi, kako je z dediščino, ki jo je po 35 letih glasbenega ustvarjanja in igranja evidentno osrednje vloge na zairskem glasbenem prizorišču zapustil za seboj. Prav na ta način knjiga v vsej svoji obilnosti dejansko predstavlja historični prikaz geneze zairske popularne glasbe kot takšne, le da je osišče prikaza Francova biografija. Ta njena večplastnost, pa tudi njena literarno spretno izpeljana zgradba samo še dodajata k atraktivnosti tega ključnega analitičnega dela iz zgodovinopisja afriške kulture druge polovice tega stoletja. Congo colossus vam bo sicer pripovedoval o afriškem glasbenem velikanu; a vam bo ob tem povedal vse pomembno o politični, ekonomski in kulturni, včasih pa tudi socialni genezi Zaira in (po analogiji) večine prej kolonializiranega afriškega kontinenta v tem stoletju. Knjiga, ki se bere kot roman. Zoran Pistotnik Uredniki vodnika po svetu ‘svetovne glasbe' so opravili zahtevno delo in to mnogo bolje, kot smo od njih pričakovali. Napisati pregledno, zanesljivo in dosledno knjigo o glasbi, za katero nihče ne zna natančno povedati, kaj sploh je in kaj ni, niso mačje solze. Termin world mušic je nastal zaradi zahodnjaške glasbene industrije. Glasbeniki so se mu vedno pomalem upirali in se še zmeraj ne počutijo povsem udobno, če se njihovo delo označi s tem imenom. Nekam nenavadno se moraš počutiti, če po dvajsetih letih igranja kon-goleške rumbe izveš, da nisi igral zairske glasbe, temveč vvorld mušic. Tvoje delo je nekdo v Londonu vrgel v isti koš z gruzijskimi Zdravljicami in argentinskim tangom. Veliko nas je, ki menimo, da je izraz tako širok in nejasen, da sploh nima več pomena, vsi pa hkrati priznavamo, da nam pomaga pri orientaciji po svetu glasbe in da je bil vodnik nujno potreben. Kljub nepri-jubljenosti in obtožbam, da je izraz vvorld mušic getoističen in rasističen, je videti, da bo kar ostal z nami. Nihče se ni spomnil ničesar boljšega, poslušalcev in kupcev ‘glasbe z vseh štirih koncev sveta’ pa tudi ni dovolj, da bi se lahko ponujala pod ustreznejšimi in bolj specifičnimi imeni. Avtorji besedil in uredniki pravijo v uvodu, da so na začetku svojega dela pred štirimi leti nameravali izdati knjigo, ki bi imela tristo strani, a so kaj kmalu ugotovili, da so si zadali nemogoč cilj. Knjiga se je do izida oktobra lani “zredila” na sedemsto strani in je še vedno pretanka - glede na to, kaj vse bi še lahko in moralo v njej pisati. Večjim spodrsljajem so se izognili s subjektivnim pristopom in pisanjem. K tako širokemu in nedefiniranemu glasbenemu področju tako ali tako ni mogoče pristopiti drugače kot subjek- uredniki: S. Broughton, M. Ellingham, D.Mud-dyman, R.Trillo in K. Burton (The Rough Guides, 1994) /prodaja Kazina/ IPi—lIH PRAZNIČNO OB 25. LETNICI Glasbena mladina Slovenije je svojo petindvajseto sezono delovanja obeležila s posebno delovnim praznovanjem. Med 13. in 24. majem se je po Sloveniji zvrstilo kar osem prireditev, ki so jih obletnici v čast pripravile skupaj z Glasbeno mladino Slovenije najaktivnejša področna društva - Glasbena mladina ljubljanska ter Glasbene mladine Nove Gorice, Maribora, Celja, Velenja, Bele krajine in Zasavja. Začela je novogoriška Glasbena mladina, ki je 13. maja obletnici posvetila koncertni večer izbranih učencev primorskih glasbenih šol v prelepi dvoranici gradu Dobrovo. Dva dni pozneje je Glasbena mladina Maribora za svoje mlado občinstvo povabila v goste belokranjske glasbenike - Tambu-raški orkester Glasbene šole Črnomelj in Duo kontrabasov. 16. maja je Glasbena mladina Celja praznovala s koncertom svojih mladih glasbenikov - učencev celjske Glasbene šole, naslednji večer pa je prav posebej svečano svojo trideseto obletnico obeležila Glasbena mladina ljubljanska. /Glasbeno-mladinsko gibanje je, kot vemo, naletelo na plodna tla najprej v Ljubljani in v Mariboru, šele pet let pozneje pa je prišlo do uradne ustanovitve republiške Glasbene mladine, ki je lahko zagotavljala kontinuiteto delovanja in izdajanje časopisa./ Glasbena mladina ljubljanska je svoj svečani koncert pripravila nadvse skrbno: v Veliki dvorani Slovenske filharmonije so pred polnoštevilnim občinstvom najprej zazvenele fantare s skladbo, ki jo je posebej za to priložnost napisal mladi skladatelj Igor Krivokapič, nato pa je z večerom izbranih pesmi nastopil mešani mladinski pevski zbor Veter. Ta zbor ljubljanskih srednješolcev, ki ga zadnji dve leti vodi Urša Lah, je pred šestimi leti nastal prav na pobudo in ob izdatni pomoči Glasbene mladine ljubljanske. Prijetno zaokrožen večer je vodil mladi igralec Jernej Kuntner. 18. maja se je praznovanju pridružila Glasbena mladina Velenja, ki je v dvorani svoje Glasbene šole pripravila koncert mešanega mladinskega pevskega zbora Centra velenjskih srednjih šol pod vodstvom Danice Pirečnik. Naslednji dan je slavila Glasbena mladina Bele krajine, že petindvajset let eno najaktivnejših društev v Sloveniji. Poleg mladih solistov, ansamblov in tamburaškega orkestra svoje Glasbene šole ter dua kontrabasov je na svoj slavnostni koncert povabila tudi mladi godalni kvartet bratov Feguš iz Maribora. Jubilejne glasbenomladinske prireditve so dosegle vrhunec v soboto, 20. maja v Ljubljani. Po dopoldanski otvoritvi razstave tiskovin, nosilcev zvoka in totografij v Koncertnem ateljeju Društva slovenskih skladateljev, je v Veliki dvorani Slovenske filharmonije zaživel Popoldanski maraton mladih glasbenih skupin z vseh koncev Slovenije, ki sta ga vodila Mateja Koležnik in Vlado Kreslin. Pisana paleta sestavov od kvarteta pa do šestde-setčlanskega pihalnega orkestra je prikazala pestro glasbeno dejavnost naših mladih glasbenikov širom po Sloveniji. S četrturnimi sporedi so nastopili mešani mladinski pevski zbor Veter z zborovodkinjo Uršo Lah, Kvartet harf Glasbene šole Koper, Godalni kvartet bratov Feguš iz Maribora, Tamburaški orkester Glasbene šole Črnomelj pod vodstvom Silvestra Mihelčiča najmlajšega, Camerata Carniola Glasbene šole Kranj, Marko banda iz Prekmurja, Mednarodni otroški godalni orkester YEM iz prostora Alpe Jadran z dirigentom Igorjem Kuretom, Pihalni orkester Glasbene šole Celje z dirigentom Juretom Krajncem in solistom Matevžem Zaveršnikom na ksilofonu, nazadnje pa še Mladinski pihalni orkester in vokalna skupina Glasbene šole Zagorje z dirigentom Dragom Peterlinom in solistom na trobenti Urošem Pečnikom. Triurni koncert je s pestro paleto zvrsti in z živahno, svežo izvedbo razgibal ozračje v Slovenski filharmoniji, kjer so se takoj po sklenjenem maratonu na svečani seji zbrali mnogi povabljenci. Ob prisrčnih pogovorih in obujanju spominov na lastno udejstvovanje v glasbenomladinskih vrstah so "stari glasbeni mladinci" z vseh koncev Slovenije poslušali nekaj nagovorov članov sedanjega predsedstva Glasbene mladine Slovenije, kot se ob takšni obletnici spodobi pa je predsednik Nenad Firšt šestintridesetim najzaslužnejšim izročil priznanja za njihov prispevek k razvoju glasbenomladinskega gibanja na Slovenskem. Sledil je slavnostni večerni koncert, ki je na odru Velike dvorane Slovenske filharmonije zbral nekaj tistih renomira-nih slovenskih koncertantov, ki so začeli in tudi ostali v glasbenomladinskih vrstah. Program je s kratim nagovorom uvedel častni predsednik Glasbene mladine Slovenije, gospod Miloš Poljanšek, z zanimivimi skladbami različnih stilnih obdobij pa so nastopili Trobilni kvartet Gallus, kitarist Jerko Novak, flavtist Cveto Kobal, multiin-strumentalist Lado Jakša, Trio Lorenz z mezzosopranistko Evo Novšak Houška in Pihalni trio Slovvind. Vezno besedo je oblikovala Bogdana Herman. Ta dan sta se praznovanja udeležila tudi dva tuja gosta, generalni sekretar Glasbene mladine frankofonske Belgije, gospod Claude Mich-eroux, ki je obenem predsednik Zveze evropskih Glasbenih mladin, in generalni sekretar Mednarodne zveze Glasbenih mladin, gospod Dag Franzen. V poštnem predalu Glasbene mladine se je nabral kupček prisrčnih voščil prijateljev, ki se praznovanja niso mogli udeležiti. Praznovanje jubileja je 24. maja sklenila Glasbe- Vajt ^ na mladina Zasavja s koncertom svojih pihalnih skupin v Delavskem domu v Zagorju. Da bi zgodovina slovenske Glasbene mladine prehitro ne utonila v pozabo, je Glasbena mladina Slovenije izdala tudi posebno jubilejno številko revije, v kateri je v obliki kronike zabeležila najpomembnejše dogodke in aktivnosti preteklih tridesetih let. Morda bo ta zapis olajšal delo prihodnjim generacijam, ko bodo ob kakšni visoki okrogli obletnici v arhivih iskale podatke o glasbenomladinskem dogajanju. Kaja Šivic i e m a v u a n k a h m MOJSTRI KLASIČNE GLASBE V UGANKAH Tema ugank v zadnji letošnji številki revije GM je zadnji zvezek prve serije Mojstri klasične glasbe, ki izhaja pri založbi Mladinska knjiga. Obravnava znamenitega ruskega skladatelja, ki je na sliki v križanki. Sestavlja Igor Longyka Razpis__________________________________________________________ Rešitve Skandinavke pošljite do 20. junija 1995 na naslov Revija GM, Kersnikova 4, 61001 Ljubljana. SUMEČA PIJAČA FttSTIRSKA PESEM IDILA IZBOR IM OZNAČBA DREVES ZA POSEK LESKA OBLIKA MOŠKEGA IMENA FORMOZA LOV NA POLHf- MUSLIf VERSKI POGLAVAR PERZIJA HČERIN HOŽ PRIKAZI, PREDSTA- VITVE OPRIJEM DOMAČINKA SREDNJI MALH- DAVŠČINA V STARI AVSTRIJI PREDLOG FOTOGRAF ŽNIDARŠIČ MONGOLSKI VLADAR REDKA KOVINA VKLJUČITEV u r.M ANGLEŠKI SLCMTA GORA V ŠVICI 3970 m) VISOK GORSKI VRH FLAMSKI SKLADATELJ. MOJSTER 1 NIZOZEMSKE ŠOLE (JOSOUIN DE NARAŠČA NJE PREBIVALKA IRSKE IN TAKO DALJE SNJujATB (ANATOL) GLASBENIK (IME IN GUwEi PPIIMEK) KAJNOV BRAT SCRIPTUM TRACNICA ROMAN JUŽNO AMERIŠKO GORSTVO REDKOSTI RUSKEGA PISATELJ PISATELJA lALOIS) NAB ir' mA OBLIKA POMOŽNEGA GLAGOLA RUSKI SKLADATELJ LJADOV OGIBANJE SKUPINA BOJNIH LETAL PREBIVALKA GRČIJE MEHURČKI SOCIALNI POLOŽAJ FRAVOSLANA SVETA PODOBA MEDyEDEK VREČAR tlSENHOWER JEV VZDEVEK POGORJE V JUŽNI BELGIJI ZORANA ZEMLJA UBOZICA TUJE ZEN m. IKANA ANTON INGOLIČ DEJANJE ILOVICA REAKTIVNO LETALO ALfK SANDER (KRAJŠE) PRISOJNO POBOČJE (STARIN SKO ) 20. IN 8 ČRKA GLAVNI ŠTEVNI K ZNIZANA NOTA TRAK PRI OOLIKO/ANJU ZGODBA ALUHNIJ AMERIŠKI PEVEC ZABA VME GLASBE IFRANKIE) POGANJA LEC RIMSKI POZDRAV AVSTRIJA NOVO SREBRO NEOMEJENO TRAJANJE Rešitve iz 7. številke_________________________________________________ 1. Nagradna anagramna izpolnjevanka: RAVEL, 2. Plesne izpolnje-vanke: 1/ BOLERO, 2/ LA VALSE, 3/PAVANA, 4/VALČEK, 5/FANDANGO. Nagrajenci:____________________________________________________________ 22. zvezek s cedejem zbirke Mojstri klasične glasbe prejmejo Marjana Kreže iz Limbuša, Luka Gabršček iz Ljubljane in Sabina Grahek iz Novega mesta. MOM3 KLASIČNE GLASBE IN NJIHOVA DELA K mladinska knjiga založba.d d Ljubljana, Slovenska 29 Serijo lahko naročite tudi po telefonu 061/140 24 07, ki vam je na voljo 24 ur na dan! novičke I Zadnje dni letošnjega marca je potekalo tradicionalno Mednarodno ‘e^ov“n o za mlade glasbenike v italijanski Stresi. Tokrat I se ga je udeležilo okoli tri tisoč tekmovalcev iz različnih evropskih držav. Edina predstavni Republike Slovenije, 17-letna pianistka Aleksandra Pavlovič iz Postoine se je predstavila v kategoriji F s še 44 mladimi pianisti in I s 95 osvojenimi točkami prejela prvo nagrado. Mlada glasbenica, ki obiskuje postojnsko gimnazijo, je trenutno učenka ekspenmenta,-nega oddelka profesorja Sijavuša Ga^ 'e l v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Em Komel v Gorici. | Mladi slovenski violinisti so aprilai na 113. tekmovanju Glasba brez me)a v itali|anski Gorici dosegli izjemen uspeh. Med vsemi udeleženci so pobrali največ nagrad. | v kategoriji do 11 let so si prisvoj . obpw obe druai nagradi, (prvi sta prejeli Barbara Danko in Kristina Šuklar), v naslednji kategoriji ie s pn/o nagrado izstopal 13-letni Ziga Brank, pa tudi v najvišji kategoriji so po drugi in peti nagradi posegi! tekmovalci iz Slovenije, ki so v | celoti pobrali kar trinajst nagrad. Romi svoj največji shod na evropskih tieh i pripravljajo v francoskem mestecu Sts. Maries de la Mare, kjer praznujejo dan svoje zaščitnice, svete Sare. Tako kot lans o e ie tudi tokrat shoda udeležila skupina Sukar, ki se je tam mudila od 19. do 27. maja. Otroški godalni orkester VEM, ki ga | sestavljajo mladi glasbeniki, stari od osem d Detnaist et se te dni pod vodstvom svojega fflK* Kureta udeležuje 4. glasbe".-* ga festivala evropske mladine v Budimpešti. Mladi ansambel, ki je 20. maja nastopil v Slovenski filharmoniji v Ljubljani na popoldanskem maratonu ob 25. obletnici 1 Glasbene mladine Slovenije, je nastal na 1 nobudo Združenja mladih evropskih glas-' benikov (VEM). Umetniški vcdj^trzašk^vio i-nist in pedagog Igor Kuret je v 54-članski se stav letos povabil mlade talente 'z Pad°ve, Mester, Benetk, Vidma, Gorice, Tržiča, Trst , i Nove Gorice, Kopra in Reke. mednarodni festivali in seminarji 11. Mednarodni kulturni festival Idriart Bled bo potekal od 29. julija do 3. avgusta. Festival bo tako kot doslej preplet zanimivih predavanj in delavnic, izletov in koncertov. Nastopili bodo Slovenski madrigalisti, violinist Miha Po?ačnik’ čembalist J. Sonnleitner, pianistka Manja Namičeva, Ansambel Terlep, Gledališče Tone Čufar z Jesenic in Linhartov oder iz Radovljice, Orkester Akademije Hamburg, harfistka Mojca Zlobko, violončelist Miloš Mlejnik, pianist Janko Šetinc, pianist Pi-Hsien-Chen, AP France Prešeren iz Kranja, člani simfonikov RTV Slovenija ter dirigent Elmar Lampson. Izredno bogat program udeležence seminarjev in poslušalce koncertov vab. ne le na različna blejska prizorišča, ampak tudi nagrad Bori, v Slovensko filharmonijo v Ljubljani ter v različne slovenske cerkve. iz Londona) , . . ... program: Purcell (ob 300. obletnici smrti) in glasba sodobnikov torek, 15v.avgusta ob 20.30 Coricerto Italiano (vokalna zasedba iz Torina in Pescare) dirigent Rinaldo Alessandrini program: Monteverdi - madrigali na besedila Torquata Tassa (ob 400. obletnici smrti) četrtek,17.— Margareth iping (sopran), Marijke Miessen (kljunasta flavta), Wouter Moeller (baročni violončelo), Glen Wilson (čembalo) program: Monteverdi, Telemann, Handel, Corelli sobota, 1 ?:. avgusta ob ij®.!3p„ Hortus Musicus (Tallin): 16-članski vokalno-instrumentalni ansambel pod vodstvom Andresa Mustonena program: glasba italijanske in francoske renesanse (Gastoldi, Praetorius, de Las-sus, Phale se, Attaignant, Bendusi) XIII. Festival Radovljica 1995 Avgusta se v Radovljici obeta kar sedem vrhunskih koncertov stare glasbe z otvoritvenim spektaklom, ki bo festival uvedel prvi večer ob sončnem zahodu. sobota, 5. aVRusta ob 21.15............ Šarrband (Bremen) & Mladinski zbor Osnabrueck program: Rdeča knjiga samostana Monserrat (konec 14. stoletja) torek, 8. avgusta ob 29.30............. Člemencic Čonsort (Dunaj) program: visoko in poznobaročna solosonata in triosonata (Corelli, Handel, Marcello, Caldara, Barriere m stare pastirske pesmi) četrtek, 10..avgusta ob 20.30 Šhaiev Ad-EI (čembalo), Andreas Kroeper (prečna flavta), Richard Boothby (viola da gamba) program: Rameau sobota,12.aygustaob2^,30 Fretwork (kvartet viol da gamba Informacije:.................... Koncerta agencija Klemen Ramovš Management, Ljubljana, Slovenska cesta 1, tel: 061/125-33-66. 1. Mednarodni seminar flavtistke Irene Grafenauer in harfistke Marie Graf bo potekal od 24. do 30. septembra 1995 v portoroškem Bernardinu. Sodelovali bosta harfistka Mojca Zlobko kot asisentka in pianistka Vlasta Dolezal Rus kot korepetitorica flavtistov. Na predvečer seminarja, 23. septembra ob 21.00, bosta Irena Grafenauer m Maria Graf koncertirali v portoroškem Avditoriju. Informacije in pr^ave- ............... Kuituma agencija Lane d.0.0.. Log, Cesta dolomitskega odreda 35, Brezovica, tel/fax: 061/653-838. Rešitve pošljite s tem kuponom na naslov Glasbena mladina Slovenije, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana do 20. junija 1995 Ime in priimek: 1 m s, S Naslov: Naročam XXV. letnik revije Glasbena mladina v izvodih Datum: Podpis: Če se odločite, pošljite na naslov: Revija Glasbena mladina, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel: (061) 1317-039 fax: (061) 322-570 Prvi petek velikega travna, popoldne. Dogajanje na mali terasi (skorajda) sredi Ljubljane. Tri nadstropja niže vajnica predstavljancev. Zvočno ozadje pogovora: njihove poslednje stvaritve. Z njimi so do neke mere že zadovoljni. Čeprav jih kanijo v mešalnici ljubljanskega Kif Kifa še dodelati. Kot zasedba sama je tudi njeno ime nadnaro-dno. Izza Heavy Les VVanted tiči več pisav, prevodov in razlag. Temeljna pa je še vedno tista, ki jo je imel v mislih prejšnji frontman (u. p. (urbani poet) A. O.): IŠČE SE TEŽEK LES. Prvo priložnost, da ga najdete, ponuja njihova sveža zgoščenka, drugo pa nastop ob boku The Roots na dodatnem koncertu letošnje Druge godbe. predzgodovi na Nekje v zgodnjih devetdesetih je v prestolnici bivala mladiška zasedba RC RAPPERS, ki je bila podvržena hitrim menjavam igralcev, njihov kapetan pa je ostal in postal edini vezni člen med predpreteklostjo (RCR) in sedanjostjo (HLW). Mogoče jih je kdo celo uzrl na odmevnem koncertu v podzemlju Kluba K4. Zavoljo nravi njihove godbe in števila njenih potrošnikov pri nas pa bi Heavy Les Wanted lahko še danes istovetili s pojmom under-ground. Njihov prvi javni nastop pod zaščitno znamko HLW sega v davno triindevetdeseto leto, ko so v družbi ostalih (Fancy Lazy, Coptic Rain in Demolition Group) špaidlali zbranemu občestvu na Študentskih kulturnih dnevih v preddverju Križank. Neurodancer, cyber gledališki projekt Iztoka Lovriča in njegove grenikave združbe, jih je prvič položil na nosilec zvoka. Frontman Call Ya o sound-tracku Neurodancer meni, da je bil “sicer ne ravno uspel projekt, pa vendarle z za tisti čas dovolj zrelimi komadi”. Kar sploh ni čudno, glede na to, da so za projekt združili moči Iztok “Grejpfrut” Lovrič, Peter “Coptic” Penko in Gregor “Capone" Strniša. In odsihmal je glas o HLW segel dlje kot v deveto vas. Zgodovina Lanskoletna razvpita zgodnjepoletna zabava pred ploščarno na Krakovskem nasipu je porodila naslednje; a) niti ne pretrgano igranje skoraj polovice ducata ljubljanskih bendov (med njimi seveda HLW), ki ga je neposredno prenesla tudi študijsko urbana radijska frekvenca; nanaša I nice b) gnečo na eni izmed ljubljanskih ulic, ki ji je ob 22.00 sledila intervencija v modrem; c) Žare Pak - Legenda sliši HLW v živo in si reče: "Ne poznam človeka, ki si v svoj studio ne bi želel povabiti tako dobre vokalno instrumentalne zasedbe. Fantje, na stežgj vam odpiram vrata mojega Kif Kifa!' Po mesecu jesenskega snemanja v studiu HLW sporazumno sklenejo; Ali gre En solo, Call Ya s specifičnim ragga vokalom pa naj bo novi človek na čelu odra. Na violinskem tečaju v Avstriji par trenutkov pred tem JAMirko V.I.P. (vezni člen iz drugega odstavka, bobnar in spiritus movens HLW) spozna Italijana Simoneja D' Eusania, ki HLW oplemeniti z ambientalnim zvokom klaviatur in trans-nacionalnostjo. D' Eusanio ni edini hevilesvontovec z neslovenskim potnim listom. K sodelovanju z bendom namreč Simone pritegne še Michelangela Marinellija (alt & sopran saks), Andrea Fontana (bobni, tolkala) in tolkalca Pietra Spontoneja. Če prištejemo še Boštjana Boneta (trobenta) in Sandija Ceja (pozavna), ki sicer sodita v kulturno umetniško tolpo CAS, se število stalnih in dopisnih članov HLW močno približa slabemu ducatu, ki ga pokažejo dvakrat: na koncertu v Novi Gorici in na novoletni zabavi v klubu Nexus. obdobju pravijo obdobje forme.” Plošči poleg starejših komadov (v Booty Burn prenaslovlje-na Helena, Ragga Attack) dajeta poseben žmoht tudi komada, ki so ju posneli na jam sessionu s švicarskimi poliglotskimi hip hoper-ji Silent Majority, da o kompoziciji s črno vokalistko Asyo Makavvi sploh ne trošimo prostora. Za novo Grejpfrutovo predstavo bodo posneli celo Elvisovo priredbo, ki bo skupaj s priredbami eminenc zaljšala na zgoščenki izdano zvočno sled predstave. S produkcijo cedeja Heavy Les VVanted je pa takole; “Mi, pa Mirko, pa Žare.” Druga godba bo to- rej letos predstavila tudi za 'Slovenze' ne najbolj navadno glasbeno prakso, ki ji je z levo sceno širok kanal izkopal Ali En. Težko lesar- Davno tega kitarist Simon JA-Mirkotu prezentira Zornov projekt Naked City, ki da HLW končni povod za zlepljanje različnih zvočnih vzorcev v eno, čeprav Zorn ne goji ravno plesnih vibracij, ki pa se jim HLW nekako ne morejo odreči. Call Ya reče: “Referenca je vse, od jazza do ambien-ta. Poslušam različne glasbe. Skoraj vse, razen tega, kar raste na senčni strani debla. Tukaj mislim predvsem na angleško indie sceno in ameriški grandž. Edino, kar je zdaj dobrega v rocku, recimo bendi kot Blues Explosion, pa je tako ali tako revival Rhythm & Bluesa.” Mirko: "Referenca je fonk, pogojno bi lahko našemu početju rekli plesna jazz godba, acid jazz, čeprav to še zdaleč ni vse. V bistvu razvijamo Heavy Les stil, kjer gre za mešanje mainstream stilov: funka, jazza, hip hopa, reaggeja...” Basist Sandi pri-doda: “Naš cd reflektira to, kar se dogaja: gre za stilsko fuzijo vsega, kar je glasbena scena proizvedla v zadnjem času. Nekateri temu sko jedro na odru Križank bodo: JAMirko V.I.P. (bobni), Call Ya (vokal), Simon (kitara), Sandi (bas), Simone (klaviature) in Rok (tenor saksofon). Ne glede na odmevnost njihovega nastopa, pa njihova pojavnost na desnem bregu slovenske scene ni vredna samo pozornosti, ampak tudi trepljanja po ramenih: "Fejst fantje ste!" Pa leseno in težko poletje... Napo & Vrečko