List 21.
Bčele se dajo v zemlji ohraniti čez zimo.
Ko so uni dan „Novice" povedale, da je neki bčelar na Štajerskem o veliki noči le merilce uzel iz zemlje, so naši bčelarji (ni jih sicer veliko) precej rekli: „Ta jih je pa predolgo pustil v zemlji."
Povem naj tedaj, da je eden naših bčelarjev, Matija Železni k po imenu, ko je slišal iz „Novicu besedo o prezimovanji bčel, precej rekel: „Jez jo bom pa poskusil/ Poskusil jo je tedaj pridni mož prejšno zimo, leta 1856 na 1857, s panjevi; djal jih, je ne zamašene, o vseh Svetih v nalaš izkopano suho jamo, in jih je pokril s perstjo 3 čevlje na debelo. Spomladi, o sv. Jožefu, jih je odgernil, in vun-kaj vzel, in glej! vsi so bili živi; in čez leto so se mu bolje obnašali, so bolje rojili in nabirali, kakor drugi panjevi, ki jih je drugač hranil. Navada je namreč tukaj, bčele čez zimo pod streho, na izbo, na pol primašene, hranjevati, in na spomlad zopet predevati v ulnjak.
Letošnjo zimo, leta 1857 na 1858, je ravno ta bčelar hranil po enakem načinu 17 panjev v zemljo, in o sv. Jožefu jih je vzel vunkaj zopet zdrave in žive, in po teži nič drugačne kakor poprej; in tudi zdaj so se boljše kazali, kakor pa drugač hranjeni panjevi. Slišal sem tudi, da je drug bčelar na Doleh proti Idrii to zimo 70 panjev shranil v zemljo, in da so mu tudi vsi zdravi in živi ostali.
Na čem je tedaj, da bčele tukaj se ohranijo v zemlji, drugod pa pomerjejo? Razun druzega je na času, kdaj se bčele denejo v zemljo, in kdaj se vzamejo vunkaj. Bčele namreč, kakor mnoge druge živali, čez zimo nekakošno zaspijo, če so na temnem, pripravnem kraji; pomladi pa se zopet izbudijo, in sicer prav ob času, ko se po zvezdoznansko pomlad začenja, krog 21. marca, ali kakor naši kmetje raji štejejo, o sv. Jožefu. Takrat se morajo tedaj bčele vzeti iz zemlje; drugač se sicer prebudijo, pa ker jim ni odperto do zraka, se lahko podušijo.                                                 Hicinger.
Pod Lipo 15. maja.