rast
Pripravlja uredniški odbor mladih. Številko sta uredila Andrej Černič in Ambrož Peterlin. Oblikoval Matej Susič. Pri tej številki so sodelovali: Andrej Černič, Erik Stadler, Tanja Zorzut, Patrizia Jurincic in Jernej Šček.
Foto: Bumbaca, KROMA in Matej Susič.
1 - uvodnik •	2/3 - pozor, pozor! •	4/5 - prebrano in premleto •	6/7 - šepetaje naglas •	8 - literatura
Blek pantersi
na Prešernovo!
Andrej Černič
Fl	| \ februarja se vsi počutimo
w	:	malo bolj kulturni. Gre za
f	svojevrsten obred, ki se v
prvem tednu v februarju stopnjuje in počasi prehaja do svojega viška, ki na dan Prešernove smrti spremeni vsakega izmed nas v nadčloveško entiteto... v kulturno bitje! Ni kaj, naš ljubi Prešeren ima to posebno moč, da nas izpod ruše enkrat letno skupinsko spreminja v kulturnike. V vsakem Slovencu je nekaj kulturnika, pa čeprav je kulturniški delček še tako dobro skrit in sramežljivo neviden. Morda se res vseskozi skriva nekje v nedostopnih globinah posameznika. 8. februarja pa skriti kulturnik privre na dan v vsakem Slovencu... kot bi kak neviden kultur-magnet lebdel nad vsemi nami.
(foto Erik Stadler)
In takrat bi kar vsi radi recitirali, saj veste:
“O Vrba, srečna draga vas domača...” pa še čim elitnejše Prešernove proslave). In to je na-“Valjhun, sin Kajtimara...” in seveda “Žive naj porno...
vsi narodi”. Saj smo 8. februarja vendar kultur- Kultura in coo/tura... pred nekaj tedni je go-niki, vsi po vrsti. In počutimo se duhovno pove- riški Kulturni dom gostil svojevrsten kulturni zani s Prešernom, našim največjim pesnikom in koncert. Doberdobska skupina Blek panters je z največjim zastopnikom naše kulture. In vsi smo animiranim koncertom predstavila novo zgo-neverjetni zagovorniki mistične pomembnosti, ščenko in CD-ju priložen DVD. In bilo je zelo ki jo v sebi nosi Dan kulture! 8. februar je dan,	coolturno. Dvorana je pokala po šivih. In med
ki ima svojo specifično težo. Tako, ki si jo	poslušalci ni bilo samo ene starostne kategori-
Slovenci radi naložimo, da se 8. februarja po-	je. Ne, tam smo lahko opazili otroke, mlade, pa
čutimo primerno kulturno obteženi. In potem je	tudi nekoliko starejše poslušalce, ki so prisluhih februar... saj, Prešernov duh je zanimiv in	nili vsebinsko in oblikovno zelo kakovostnemu
mističen, a moramo se začeti pripravljati na	špektaklu, zelo coo/turnemu špektaklu. Dober-
pust. Težko je hkrati naprej živeti mističen Pre- dobska skupina namreč deluje že dobro deset-šernov duh in pripravljati se na pust. Preveč	letje in že dobro desetletje združuje ritme mla-
stvari na kupu. In kaj ostane od 8. februarja?	dostniške rock-pop glasbe z domačim, dober-
Pražnja oblačila, Prešernova proslava in pono- dobskim narečjem (gre za doberdobsko narečje sen občutek, da smo bili, pa čeprav samo za en in ne za spakedranko italijanske slovenščine ali
dan, kulturni.	slovenske italijanščine). Vse pesmi so napisane
Kultura oz. coo/tura, o kateri je spregovoril v domačem narečju (v kulturnem jeziku se temu prof. Miran Košuta na laskih predavanjih Draga pravi vrednotenje krajevnih jezikovnih poseb-2006. Cool, sliši se zelo ljubljansko. In kaj imajo	nosti. In to je zelo kulturno). Kulturno domače
pri vsem tem “Žabarji”? Ničesar. Cool-tura je	narečje so Blek pantersi uglasbili v poskočno
enostavno zelo domiselen pojem, ki združuje in privlačno coolturno pop-rock glasbo, kulturo in vse to, kar je cool. Seveda, ko 8. fe-	Zakaj ne bi torej povabili Blek pantersov na
bruarja mislimo na kulturo, nam coo/tura ne Prešernovo proslavo? pade na kraj pameti. Trudimo se le, da bi bili
čimbolj “kulturno” obteženi (pražnja oblačila,	Andrej Černič
MATEVŽ, 16, Družboslovni licej S. Gregorčič
Šola, ki sem jo izbral, je dobra. Verjetno je ne bi ponovno Izbral še enkrat, ker je v določenih pogledih malo "dolgočasna". Družboslovje je zelo zanimivo; uči nas o družbi In vzgoji.
Posveča pa
se mu morda	Goriški
preveč ur na teden, kar je po svoje seveda
razumljivo, ker je glavni predmet. Zelo mi je všeč pravo, ker nam pomaga razumeti italijansko državo. Kar me malce moti je pomanjkanje znanstvenih predmetov: biologijo Imamo le v bieniju, v trienlju pa nam ostane le nekaj ur matematike.
IVANA, 17, Klasični licej P. Trubar
Klasični licej je šola, ki ti da možnost, da si ustvariš kar široko splošno kulturo. Kar se tiče grščine in latinščine, se zavedam, da resnično razvijata logično razmišljanje In to, da se ju učimo, Ima svoj smisel. Vsaj na slovenskem klasičnem liceju se ml zdi izredno pozitivno tudi to, da smo maloštevilni in smo zato vsi zelo povezani med sabo.
LUKA, 16, Klasični licej P. Trubar
Po mojem mnenju je klasični licej krasna šola. Res sem zadovoljen s svojo izbiro In je ne bi spremenil. Učno osebje je odlično. Seveda zahteva šo-
la trud in dosledno učenje, ker brez njiju ni rezultatov. To seveda jemljem kot nekaj pozitivnega, saj ti le na tak način lahko višja šola nudi nekaj več.
nih odločitvah. Včasih bi si želeli večjo vlogo pri tem.
dijaki
DANA, 17, Zavod I. Cankar -turistična smer
Šola, ki sem jo izbrala, ima kar nekaj pozitivnih lastnosti: po tretjem letniku lahko že iščeš zaposlitev, lahko pa tudi nadaljuješ študij. Dana ti je možnost delovne prakse med poletnimi počitnicami, ki je nedvomno zelo koristna. Vsako leto gremo na izlet in profesorji so zelo v redu. Negativno je to, da imamo enkrat tedensko popoldanski pouk ter med sošolci čutim včasih premalo podpore In komunikacije.
ALJAŽ, 17, Zavod J. Vega Profesorski kader je res dober, žal je standard dijakov malo nižji, ocene so večkrat nizke in včasih pri dijakih manjka resnosti in doslednosti. Letos pa se je stanje bistveno Izboljšalo; z novim ravnateljem je šola pridobila na elastičnosti in dinamičnosti.
DANIJEL, 18, Zavod J. Vega Po mojem mnenju bi bilo treba na naši šoli študij v bieniju nekoliko spremeniti. Nekateri predmeti ne spadajo v kontekst tistega, kar je predvi-
ŠOLA
MATEJA, 17, Zavod I. Can kar - turistična smer Z Izbiro svoje šole sem res zadovoljna.
Usmerja nas dejansko v poklic, ki ga bomo v bodočnosti opravljali, saj imamo kar nekaj praktičnega pouka.
Moti me razširjeno splošno mnenje, da je naša
šola nekako "manj vredna" od ostalih, s čemer se nikakor ne strinjam.
t
Letošnje šolsko leto je šex polnem teku. Naši dijaki v teh drfevih verjteno m nestrpno (eni bolj, drugi manj) pričakujejo ocenjevalne seje in ocene prvega polletja. Vseeno pa marsikdo že razmišlja tudi na prihodnje šolsko leto. Višje srednje šole si namreč prizadevajo prepričati čim več letošnjih malih maturantov, da bi za naslednjo “petletko” izbrali
VALENTINA, 17, Družboslovni licej S. Gregorčič
S svojo izbiro šole sem kar zadovoljna zaradi številnih možnosti, ki nam jih ponuja. Pred sabo imamo kar nekaj projektov in načrtov, tako šolskih kot izvenšolskih. To mi je zelo všeč, ker me bogati in mi odpira marsikatero pot. Moti me le to, da imamo včasih dijaki premalo besede pri raz-
deno na trieniju. Trienij pa je bistveno zanimivejši, tudi profesorji so zelo v redu, predvsem za tehnične predmete. To je prava šola za tiste, ki Imajo radi tehnično področje. Če aktivno sodeluješ in se trudiš, ti lahko šola nudi marsikaj.
JOAHIM, 18, Znanstveno -tehnološki licej S. Gregorčič Šola je zelo znanstveno usmerjena, ima veliko znanstvenih predmetov in je zato lahko zelo dobra podlaga za naprej, seveda za tiste, ki jim ti pred-
ESTER, 16, Trgovski zavod Ž. Zois
Ko bi morala ponovno izbirati, bi se nedvomno spet vpisala na to šolo. Zato svetujem sovrstnikom, naj se tudi sami vpišejo na trgovski zavod Žiga Zois, saj ti nudi odlično splošno izobrazbo (tu se namreč učimo tudi veliko jezikov), poleg tega pa si ob zaključku šole dovolj pripravljen, da greš v službo, če si se naveličal študirati.
ERIK, 17, Trgovski zavod Ž. Zois
Upam, da se bo veliko srednješolcev vpisalo na trgovski zavod Žiga Zois, saj je izredno
s katero nisi še pripravljen, da bi se spustil v svet službe.
AŠIRA, 16, Družboslovni licej A. M. Slomšek
Svojim bodočim sošolcem toplo svetujem družboslovni licej, mislim pa, da je tudi jezikovna smer znanstvenega liceja F. Prešeren zelo dobra Izbira.
BORIS, 17, Licej F. Prešeren B-sekcija
Če bi moral še enkrat izbirati, na katero šolo naj se vpišem, bi se prav gotovo spet odločil za B-sekcijo znanstvenega liceja F. Prešeren, predvsem zato, ker so profesorji zelo sposobni.
odločila za italijansko šolo Nordio.
ALENKA, 17, Licej F. Prešeren, B-sekcija Svetujem B-sekcf jo znanstvenega liceja, kljub temu, da je po mojem mnenju preveč ur latinščine in premalo slovenščine.
Tržaški dijaki
Višješolci liceja F. Prešeren (foto KROMA)
ŠALA!
KARIN, 16, Družboslovni licej A. M. Slomšek
Prepričana
fjihov tip znanja. Mali maturanti se istočasno morajo odločiti, kje bodo ¡nadaljevali •vojo šolsko pot in se zato (skupaj s Staši) zanimajo za prednosti in programe, ki ih nudi vsaka šola.
Odločili smo se zato, da izvedemo kraj-io anketo med goriškimi in tržaškimi dija-
sem, da se bo veliko ljudi vpisalo na družboslovni licej, saj je edina šola, na kateri imajo profesorji in dijaki tako dober odnos.
IRINA, 16, Licej F. Prešeren, C-sekcija
Svetujem jezikovni licej, saj ti med vsemi tržaškimi šolami nudi najboljšo ponudbo in možnost dobre izobrazbe.
VERONIKA, 16, Družboslovni licej A. M. Slomšek
Svetujem družboslovni licej, ker se tu učimo veliko zanimivih predmetov z izredno sposobnimi profesorji.
'I Kako so se slovenske šole odrezale v em ocenjevanju? Preberite...
dobra šola, ki ti nudi odlične profesorje in odlično pripravo za bodoči poklic.
JAKOB, 16, Družboslovni licej A. M. Slomšek
Svetujem družboslovni licej: boljše izbire ni!
Karin, 16, Licej F. Prešeren, C-sekcija Če imajo dijaki radi jezike, je jezikovna smer najboljša izbira, saj nudi zanimiv program (tu se namreč učimo kar 5 jezikov, če izključimo latinščino...) in sposobne profesorje. Hkrati svetujem tudi smer A, ki ima letos to novost, da se ukvarja tudi s fotografijo in mediji nasploh.
VANJA, 17, Licej F.
Prešeren, B-sekcija Nad svojo Izbiro imam nekaj pomislekov. Potem ko zaključiš šolanje moraš namreč nujno naprej študirati: licejska diploma nudi le splošno izobrazbo,
IRINA, 16, Trgovski zavod Ž, Zois
Na trgovski zavod bi se ne vpisala več, saj je preveč tehničnih predmetov in premalo ‘umetnosti’. Verjetno bi se
JASNA, 18, Licej F. Prešeren, C-sekcija
Nad svojo izbiro nisem preveč navdušena. Treba bi bilo po mojem mnenju izboljšati odnose profesor - dijak. Poleg tega bi morala šola dvigniti ni-
meti ugajajo. Osebno bi si morda želel kaj več humanističnih in literarnih predmetov, sicer pa je v redu. Tudi vzdušje na šoli je prijetno in profesorji so dobri. Pogrešam kaj več sodelovanja tudi z drugimi šolami.
JANA, 18, DTTZŽ. Zois Obiskujem DTTZ Žiga Zois. To šolo priporočam, ker nudi dijaku dobro pripravo za tržno usmerjene poklice. Profesorji so v redu, žal pa nimajo stalnega mesta.
To, da se profesorji vseskozi menjujejo, je dokaj neprijetno, posebej še v petem razredu pred maturo. Šola je zahtevna, tako da se moraš pri študiju potruditi. Ne smeš ga jemati preveč na lahko, predvsem v trieniju. S tehničnega vidika bi bilo potrebno šolo nekoliko modernizirati, mislim predvsem na tehnološke pripomočke (novejši računalniki ipd.)
vo študija posameznih jezikov.
GABRIELE, 16, Trgovski zavod Ž. Zois Tehnični zavod je precej dobra šola. Če dijaka zanimajo tehnični predmeti, je to prava izbira!
VALENTINA, 16, Licej F. Prešeren, klasična smer Svetujem klasični licej, saj je izredno dobra šola, ki tl nudi dovolj dobro splošno Izobrazbo, da se na univerzi lahko vpišeš na katerokoli smer.
MARTIN, 16, Družboslovni licej A. M. Slomšek
Na družboslovnem liceju se učimo veliko zanimivih stvari, zato svetujem bodočim dijakom to šolo!
Tanja Zorzut
Patrizia Jurincic
Anita Nair
ŽENSKI KUPE
prevedla Marija Zlatnar Moe, založba Didakta, 2005
Tudi izpitno obdobje je hvala bogu mimo, tako da se lahko spet udobno namestim v svoj najljubši kotiček za branje in se posvetim zanimivi knjigi. Tokrat sem že med izpitnim obdobjem šla v knjižnico, da bi si izposodila izpitno literaturo. Na polici knjižnih novosti pa me je mikala knjiga ... ki sem si jo tudi izposodila ... in me je do zadnjega izpita nestrpno čakala na nočni omarici. Naposled je le napočil čas, da sem se je lotila.
Knjiga me je takoj prevzela. Že platnica je naredila name vtis. Slika štirih indijskih žensk z rdečim znamenjem na čelu, nekaj centimetrov nad začetkom nosa. Zavite v rute, ali kot jim one rečejo, sarije. Z bleščečimi uhani, verižicami in diamantnim obročkom v nosu. V živopisa-nih oblekah in z nasmehom na ustnicah. Naslov Ženski kupe, napisan s posebnimi črkami. Lepo
se sliši. No, pa se lotimo tudi vsebine.
Že z opombo avtorice se lahko bolje vživimo v nam neznano ali vsaj manj znano indijsko okolje. Avtorica piše, da so vse do začetka 1998. leta na bangalorski železniški postaji imeli posebne blagajne za ženske, starejše osebe in invalide. Tudi večina nočnih vlakov z rezervacijo kupeja drugega razreda je imela ženske kupeje. Pozneje so ukinili tako ženske vrste kot ženske kupeje, tako da jih v novih vagonih ni več. ►►
« Zgodba pripoveduje o Akhili, 45-letnl Indijki, stari devici, državni uslužbenki oz. davčni uradnici in zgodovlnar-
Ženske v Indiji (foto Matej Susič).
Desno: platnica knjige v angleški izdaji in nad njo avtorica.
ki, ki je vedno predstavljala steber svoje zahtevne družine. Nekega dne pa si kupi enosmerno vozovnico v obmorsko mesto. Skupaj z drugimi petimi potnicami se znajde v ženskem kupeju, ki se v trenutku napolni z življenjskimi zgodbami posameznih žensk. Pripovedi o ljubezni, žalosti, življenju, bolečini in zmagoslavju. Akhila pa hoče iz izkušenj sopotnic najti odgovor na vprašanje, ki jo že dalj časa preganja. Je njeno življenje popolno tudi brez moškega?
Ko obračamo stran za stranjo, se znajdemo v tujem svetu, v katerem se Hindujci vsakodnevno pogovarjajo v tamilščini. Vsaka kasta ima določene norme, ki se jih je nemogoče otresti. Vsaka ženska ve, kaj si drugi pričakujejo od nje in mora to izvršiti. Biti mora dobra žena, paziti na otroke, predvsem pa biti odlična gospodinja in ustreči vsaki moževi želji. Če zakon propade, je to ženina krivda, ker ni znala ugoditi moževim željam in potrebam. Življenje Hindujcev se deli namreč na štiri obdobja: prva četrtina življenja je posvečena študiju pod vodstvom učitelja, druga delu in ustvarjanju doma, tretja pokoju in prepuščanju zemeljskih zadev naslednikom, četrta
pa osamljeni meditaciji. Že v šoli učijo deklice takole: “Prava žena je tista, katere vrline so enake urejenemu domu”. Vse mora biti torej v najlepšem redu.
V kupeju sedi šest žensk: 45-letna državna uslužbenka in glavna junakinja knjige, Ak-hilandesvvari oziroma Akhila, 40-letna Prabha Devi, starejša ženska Janaki, učiteljica kemije Margaret, mlado dekle Sheela in pa 31-letna Mariko-lanthu. Vsaka ima različno življenjsko izkušnjo, vsaka je nekaj pretrpela in je to pripravljena deliti s sopotnicami.
Roman nas s posebnim vzdušjem in toplino odpelje v življenje žensk v sodobni Indiji in nam prikazuje vprašanja in dvome, s katerimi se srečujejo v odnosih s svojimi možmi, prijatelji, materami in otroki. Vsaka različno pojmuje ljubezen. Za Margaret je “brezbarvna
hlapljiva tekočina. Vžge se in gori. Ne pušča nobenih ostankov - ne dima ne pepela. Ljubezen je strup, ki se pretvarja, da je destilat vina”. Margaret je namreč predstojnica oddelka za kemijo in razmišlja preko poezije elementov. Akhila pa se stalno sprašuje, katera je prava pot zanjo. Ko je bila stara devet let, je izgubila očeta in kot najstarejša izmed sester postala glava družine. Bila je edina zaposlena in vzdrževala svojo družino. Za sestro je nabirala doto in ko je tudi mati umrla, je morala skrbeti za svoji dve mlajši sestri in brata. Sestre in bratje so si ustvarili vsak svojo družino, le zanjo ni skrbel nihče. Nanjo so
gledali kot na staro devico in čudno žensko.
Med potjo se v kupeju stkejo posebne vezi med vsemi šestimi ženskami. Se bo Akhila znala odločiti, kaj naj naredi iz svojega življenja?
Kot piše na ovojnici, je knjiga izšla že v triindvajsetih državah po svetu in predstavlja kulturni fenomen, skrit v zabavno in prijetno branje.
Pisateljica Anita Nair se je rodila v Kerall v Indiji. Odrasla je v delavskem naselju tovarne z orožjem v madraškem predmestju Avadi. Na univerzi NSS Ottapalam je diplomirala iz angleškega jezika in književnosti. Leta 1997 je izšla zbirka novel Satyr of the Subway & Eleven other stories. Leta 2000 je na knjižne police prišla knjiga The better man, ki sta jo istočasno sprejeli založba Penguin in ameriški Picador. Bila je prva knjiga indijskega avtorja, ki je izšla pri tej založbi. Leta 2001 pa je v Indiji izšla Ladies coupe.
Vsem želim prijetno in kulturno branje!
Metka Šinigoj
11W 40 LET
PUSTNEGA VESELJAČENJA
na Krasu
Ikona zamejske komike, neprecenljivi organizator in govornik, marljiv delavec in ljubitelj glasbe, skromen in potrpežijv, a s kristalno jasnimi mislimi. Kdo je Igor Malalan nedvomno veste, vprašanje pa je, v kateri vlogi ste ga že kdaj spremljali. V naši zamejski realnosti se namreč pojavlja v vrsti vlog, ki oživljajo naše kulturno in socialno življenje. Po dolgih letih sem lahko z njim spet pokramljal o njem samem in letošnji jubilejni ediciji Kraškega pusta v majhni in skrbno urejeni kajžici na Opčinah. Ni me presenetil, prej nasprotno: popolnoma je potrdil moja pričakovanja. Igor Malalan je v redu mož...
>■ Vse zamejstvo letos praznuje 40. obletnico Izvedbe legendarnega sprevoda alegoričnih vozov Kraškega pusta. Preden bi govorila o tem, pa bi rad izvedel kako anekdoto iz vaše mladosti...
Veliko je spominov in misli o moji preteklosti, anekdot pa še in še. Opisal bi dogodek iz mojih ranih let, ko sem še aktivno sodeloval na alegoričnih vozovih. Nastopal sem kot glavni Igralec v zgodbi neke knjige o zgodovini Opčin, ko nas je naenkrat, zaradi mraza In veselja, prijelo lulat. Trpljenje je bilo tolikšno, da smo se morali skupinsko izprazniti kar na Ilcu mesta, na Iz lesa izdelan voz. Za sabo smo seveda ponosno pustili veliko lužo, množica pa je vozniku prestrašeno vpila, da traktor izgublja hladilno te-
kočino. Nam je bilo jasno, da tekočina “ni bil antifrlz, ampak nekaj drugega!”
>- Slovite po vašem govorniškem daru! Bi nam lahko osvežili spomin na zlata leta Tv Popra, ki smo ga vsi radi spremljali?
Poudariti moram, da je ta oddaja, ki se je kasneje razširila v pravo vzhičeno modo, nastala na pobudo nas, zamejcev. To nekateri radi pozabljajo! Z avtorjema Borisom Devetakom in Miranom Košuto sva sodelovala Marko Feri In moja malenkost, vsi ostali so nastopili kasneje. Res sem počaščen in veseli me, da nas še vedno mimoidoči ljudje prepoznavajo In poudarjajo, da je bila dobesedno “najboljša oddaja, ki jo je kdajkoli predvajala TV Slovenija”.
> Menim, da imajo na slovenski TV izjemne informativne in dokumentarne oddaje, a glede humorja in prijetnosti...
NI kaj, s Tv Poprom smo v slovensko realnost vdahnili nekaj mediteranskosti, ki je nekoliko začinila dolgočasno podalpskost. Publika je to seveda pozitivno sprejela, saj ni
bila vajena pristnosti in preprostosti humorja.
>- Bi mi lahko prosim razkrili, s čim se danes ukvarjate?
Zaposlen sem v redni službi kot voznik kamionov, to sem brez sramu povedal tudi Miši Molk na neki televizijski oddaji. Sem predsednik odbora Kraškega pusta, na Tv Kopru vodim oddajo Športel. Kot Tv Poper nam je vodstvo želelo ukiniti tudi to oddajo, a sem se zanjo krvavo boril! Poleg tega pojem pri “Happy Days-lh”, ki letos praznujejo 20. obletnico nepretrganega delovanja. Naj mi kdo pove, kdo je pri nas po ansamblu Lojzeta Furlana toliko časa aktiven. Žal nas je zapustil Boris Devetak, a vztrajamo! Ne smem pozabiti še na letošnjo ►►
« 25. obletnico skupine “Karst Brothers”, s katerimi smo pravzaprav začeli izkušnjo Tv Popra.
>	Če se spet naveževa na pustno vzdušje, nam lahko postrežete še s kako zanimivostjo?
Spominjam se časov, ko so vozove še vlekli konji, redko pa voli. Zdi se mi, da je bilo ob 29. obletnici, ko je pred samim začetkom sprevoda konj kar na licu mesta crknil. Ja, ni preostalo drugega kot to, da sta dva silaka, prava tlačana, prijela za vrv in voz vlekla do cilja. Menia ju bi imenoval “Ščava”, v resnici pa prava junaka!
>	Zanimivo se mi zdi, da so vprežne živali vlekle vozove še pred nekaj leti...
Res je, še hujše pa je dejstvo, da imamo danes resne težave pri dobavi pičlih dveh konjev za vprego elegantnega voza kralja in kraljice Kraškega pusta!! Za letošnji visokosti iz Repna, ki je lani zmagal na tekmovanju vozov, smo se morali kar potruditi. Časi se naglo spreminjajo!
>- Nič čudnega! Ali nam lahko razkrijete začetke same manifestacije?
Povorka Kraškega pusta je edina manifestacija v zamejstvu, ki že 40 let zaporedoma deluje. Naj me kdo, prosim, opozori, če ni tako! Doktor Križnič, živinozdravnik po poklicu, je pred tolikimi leti hodil med kraške kmete po meritve krvnega tlaka živine. Prav njemu se je takrat porodila zamisel, da bi vse Kraševce končno zbrali ob priložnosti Pusta. Zato so bili prvi vozovi seveda izključno kmečke narave in domačih vsebin, danes je drugače.
>- Kaj nas čaka v letošnji povorki?
Letošnjo jubilejno, 40-letno obletnico smo obeležili s posebno publikacijo, v kateri Sara Perini mojstrsko obnavlja pretekla leta. V tednu pred sobotno povorko, ki se bo odvijala 17. februarja na Opčinah, bodo potekale številne spremljevalne pobude. V prosvetnem domu Tabor na Opčinah bo od torka prikazana razstava osnovnošolcev Franceta Bevka z Opčin, letošnja novost pa bo zaključek samega sprevoda, saj bo potekal na t.i. “pustnem borjaču” pred Prosvetnim domom Tabor na Opčinah. Teater Komigo predstavlja še kabaretno enodejanko z naslovom ‘In sedmi dan je Bog rekel: “Še to spijemo pa gremo’”.
>- Nam lahko razkrijete kako informacijo o le-tej?
Boris Devetak je priredil knjigo G. Covatte ‘Dio li fa e poi li accoppa’ ter s Sergejem Verčem in Marjanom Kemperletom ustvaril zgodbo za vse zamejce. Najbolje pa je, da si 8. in 9. februarja od 17. do 20. ure rezervirate omejena
mesta za ogled predstave v domu Tabor na Opčinah. Odvijala se bo prav tam 13. 14. in 15. februarja.
> Krasno, prepričan sem, da ne bom manjkal! Bi lahko še spregovorila o čem?
>- Ja, politika manjka... Mislim, da moramo zamejci najprej razčistiti probleme med nami in na naših tleh.
Tarnanje nad neprimernimi sosedi ni umestno.
Gorica je pri tem jasen dokaz, da je sodelovanje možno in potrebno. V zamejski civilni družbi je vse preveč nezdravih psevdopolitičnih organizacij, manjkajo pa poštene, demokratične volitve, s katerimi bi lahko izbrali vodilne ljudi iz civilne družbe. Smo čisti “mazohisti”, o tem ni dvoma. Zdi se mi, da smo “Ščavi za Menio in hlapci sami sebe”.
Na slikah: Igor Malalan, predsednik odbora Kraškega pusta, in utrinki z lanske pustne povorke (foto KROMA).
> Kaj pa odnos s prestolnico?
Absurd je, da se moram za svoje pravice boriti v Ljubljani, ne pa na tržaški občini! Zamejci se, smešno, veliko bolj zavedamo naše slovenskosti kot Notranjci, saj se moramo zanjo vsakodnevno boriti. Prepričan sem, da bi mi brez skrbi rešili probleme s Hrvaško, če bi bili na vladi v Republiki Sloveniji.
Imel sem srečo, da sem Igorja komaj ulovil, potem ko je zaključil delovni dan in pred sestankom za Kraški pust. Prenosni telefon je med pogovorom velikokrat zabrnel, Igor pa se je vsakokrat prijazno opravičil, kot da bi bilo prvič. Neverjetno, kako lahko nekateri ljudje brezhibno kontrolirajo toliko aktivnosti in obvladajo tovrstne obveznosti, pri tem pa vsako malenkost skrbno predvidijo in izpeljejo. Igor Malalan je neutrudni delavec v zamejski realnosti s prekrasnim, izbranim jezikom!
Hvala mu za veliko smeha in zabave, voščimo mu še obilo sreče! Upajmo, da se bo letošnja pustna povorka iztekla brez snežnega meteža, viharjev ali neurij...
Jernej Sček
Patrizia Jurincic
Kdo sj?
Svinčnik se sprehaja po brezmadežnem	tako preprosto in zahtevno, celo kontradiktor-
listu, ki je pomečkan v levem kotu, na	no. Nikoli ne veš, če je živo ali mrtvo, če ljudje
drugi strani pa, kjer je list še nebeško čist	živijo skupaj ali narazen, če so si prijatelji ali
kot poletno krmežljavo jutro, lahko začrtam vanj	sovražniki... Neprestano se mednje vsiljuje zgo-
svoje poteze.	dovina, ki ljudi med seboj oddaljuje, ne pa dru-
Rada bi pisala, da bi se papir napil mojih	ži. Sprehajaš se po njenih čarobnih ulicah, ko te
misli, še rajši bi pisala z gosjim peresom in	povsem nepripravljenega preseneti dvom.
črnilom, da bi papirju moje misli ne ubežale. Dvom, vselej prisoten tu pri nas. Nikoli zagoto-Toda... Spreleti me dvom. Kako naj pišem?	vo ne veš, kaj si. Včasih si zamejec, včasih
Da, kako. Povprašala sem za nasvet, odgovor	Slovenec, včasih Italijan, včasih te zmerjajo s
pa je bil vselej enak. Drug za drugim so mi	psovko, da zasovražiš vse skupaj, pride pa tudi
predlagali, naj pišem v jeziku, ki mi je najbližji.	dan, ko se med različnimi počutiš enakega, ko
Kako pa naj ugotovim kateri mi je bližji?	Nekoč	sonce	vzhaja in zahaja v pravo smer. Dvom...
se me je nekdo usmilil in me rešil muke.	Le:	Oh,	moj predragi, nostalgični Trst. S svojimi
kdo si?, me je vprašal.	sivimi	stavbami in pisanimi nemirnimi ljudmi, ki
se gibljejo kot bi se kljub minulim tragičnim
Enostavno.	dogodkom bali, da bi jim Trst nataknil zanko, da
bi se spotaknili in padli v fojbo ali pa prišli v
Iščem odgovor v svoji zavesti in preteklosti.	roke fašistov in bili preganjani. Trst. Le zakaj si
Spomin mi sicer ne ponuja veliko, toda dovolj,	tako naporen, le zakaj je v tvojem objemu tako
da se zavedam, da sem čisto od vedno del	težko živeti?
sveta, ki ne vsebu-	___
ne vijejo različne	‘lj|^
kulture, različne
j • w	^
sporazumevanja.
To je že od nekdaj moj dom, popoln le, če vse kulture zavestno in v sožitju žive skupaj.
Že od malih nog
sem svojo žogo 1 .............
delila z otroki, ki
niso bili slovenskega porekla. Vse svoje malo- tu pokukala v svet. Vem. številne dni na svetu sem se trudila, da bi bila
sosedu, ki je bil drugačen od mene, všeč. Vsi	Tržačanka sem. Tržačanka z veliko tiskano
so bili v moji mali čebulici enaki, vsi ljudje, vsi mastno začetnico, so bili moji prijatelji.
Prišel pa je dan, ko sem začutila svojo	In nisem sama.
različnost, ko sem opazila, da mi sosed ne priš- Oči odmaknem in jih prilepim na mimoidoče, teva enakosti, da me ne sprejema. Pa tudi nihče	Veliko jih je, različnih ras, klepečejo v različnih
ni hotel z mano več deliti žoge.	tonih glasu, vsak jezik zveni drugače, nekaj jih
je, ki jih sploh ne poznam...
Kdo si? sili vame to presneto vprašanje in
zahteva, da svojo identiteto v tako kratkem ča- Trst ni moj, ni naš, ni “njihov”. Trst je last su opredelim. Moje srce pripada Trstu, mestu,	vsakogar, ki se tu iskreno počuti doma, je brlog
ki je do roba polno različnih nians barv in misli,	pisanosti, in tako je prav, tako naj tudi ostane.
Kdo sem torej sama?
Sem morda ujetnik tega mesta, italijanskega na papirju, slovenskega v srcu, tujega in sovražnega v zgodovinski zavesti? Sem otrok, morda, ki je bil dvema pripadnostma darovan in prisiljen, da se odloči le za eno? Ne, prosim, reci da ne,