tetrako (Xanthomixis apperti), a je na vožnji proti narodnemu parku Zombitse-Vohibasia voznik mi- nibusa, v katerem je potovala, izgubil nadzor nad vozilom, ki se je zatem prevrnilo. Nesreče edina od potnikov ni preživela. Takšen konec svojega živ- ljenja je omenjala že v pismih svojim domačim in prijateljem, in zdel se ji je povsem sprejemljiv. NA SEZNAMU KAR 8398 VRST PTIC Phoebe Snetsinger je v svojem življenju videla 8398 vrst ptic, kar je bilo skoraj 85 % vseh do takrat znanih vrst ptic na svetu. To je bilo več, kot jih je videl kdorkoli pred tem. Ta številka je bila v ka- snejših letih še nekajkrat presežena. Verjetno se marsikdo od vas strinja z njeno izjavo: »Opazovanje ptic je najboljša in najbolj razburljiva dejavnost na svetu, ki se nikoli ne konča,« ter z modrostmi, ki jih je predala svojim otrokom: »Naj vas ne bo strah, raziskujte, živite polno življenje in na polno uživaj- te v posebnih trenutkih – kajti ti pridejo le enkrat v življenju.« Zadnja ptica, ki jo je dodala na svoj seznam opaženih vrst, je bila ZAKRINKANA VANGA (Calicalicus rufocarpalis). foto: Wikipedia IZ ZBIRK PRIRODOSLOVNEGA MUZEJA SLOVENIJE Rdečeperuti škorčevec / / Al Vrezec Čeprav so v ornitološki zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije večinoma primerki iz domače avifavne, se je v teku stoletij v zbirki nabralo tudi nekaj primerkov z drugih celin. Med njimi tudi pet iz Severne Amerike. Tako v zbirki hranimo primerek samca rdečeperutega škorčevca (Agelaius phoeniceus) iz Združenih držav Amerike z inventarno številko PMSL - 5585, ki ga je leta 1897 zbral dr. Holub. Čeprav o zbiralcu nimamo veliko podatkov, pa je konec 19. stoletja dr. Holub v ornitološko zbirko prispeval več preparatov severnoameriških in afriških ptic. Rdečeperuti škorčevec sodi v značilno ameriško družino škorčevcev (Icteridae), ki v Evropi nima domorodnih predstavnikov. Vrsta pa je zanimiva tudi zaradi tega, ker se pri njej pojavljajo tako monogamne kot poligamne paritvene zveze. Močnejši samci namreč prvi priletijo v gnezditvene prerije, kjer zasedejo teritorije, ki jih potem srdito branijo pred tekmeci. Viri okolja so namreč v preriji točkovno razporejeni, zato je gnezditveni uspeh samca odvisen predvsem od tega, kako bogat teritorij ima. Samice pa samce izbirajo po njihovem teritorialnem bogastvu. Samci s teritoriji, izjemno bogatimi s hrano, lahko na svoje območje privabijo po več samic, s katerimi se parijo in ustvarijo gnezda, medtem ko samcem na revnih teritorijih lahko ne uspe privabiti niti ene samice. Najuspešnejši samci imajo tako lahko tudi do 15 samic. Temu načinu paritvene strategije, pri čemer je poliginičnost ali mnogoženstvenost samca odvisna od virov okolja, strokovno pravimo »pražni model poliginije«. foto: Ciril Mlinar Cic Svet ptic 02, junij 2020 28