cMctut       Angclicfe        ium.i
|                                 Alojzij Košmerlj:
1   Otrok moj, vedi, da te Jezus ljubi.
Cloveško srce je ustvarjeno za ljubezen. Ljubiti ho-čemo, pa si tudi ljubezni želimo. Težko je življenje človeka, ki na svetu ne najde Ijubezui. Kakor po-potnik je, ki sam in zapuščen roina po nevarnih potih. Če pade in se ponesreči, niina nikogar, ki bi mu po-magal; ako zaide med temne prepade, ni prijatelja, da bi mu pokazal pravo pot. Srce, ki ga ne ogrevajo topli žarki ljubezni, je kakor roža, ki sameva v temi. Roža brez tople solnčne luči uvene in umrje, srce brez lju-bezni v žalosti izhira. Če je že vsakemu človeku brez Ijubezni težko, je pa še posebnega pomilovanja vre-den ubog in pozabljen otrok.
Tak rcvoek, ki v življenju nobene ljubezui ni užiJ, je bil lnali lonček. Oče in mati sta mu umrla, bratov in sester ni inicl. Sirotek je živel pri tujih ljudeh, ki so tnu rezali kruh s trdo roko in so mu le redko dali prijazno besedo. Videl je druge otroke, ki so imeh dobre, ljubpče starše. Pri njih je bil smeh doma, ua njih obrazih. je žarelo veselje. Če jim je kdaj* žalost skalila oči, jo je kmalu odgnala topla materina beseda.
17
Sirotek Tonček vsega tega ni imel. Oh, kako si je tucli on želel inilili materinih oči, kako je v samotnili urah hrepenel po matemni in očetni bližini. Tako rad bi se malo zgovoril, tako rad bi prelil malo svoje žalosti v njihovo srce. Pa ni bilo nikogar, ki bi se zanj z lju-beznijo zavzel. Zato je bil ves bled njegov obraz, v očeh je hila skrita globoka žalost. Sirotek Tonček ni vedel, kaj je smeh in dobra volja. Njegovo mlado srce je umiralo od zapuščenosti.
Tonček je hodil v šolo. Tih. in otožeii je sedel med drugimi otroki. Pri veselih otroških igrah v odmorih se ni razvnel. V njegovi duši je vedno odmevalo: sam, sarn, sam... Nekega dne po šoli ga pokliče gospod katehet. Dobremu duhovniku se je sirotek sniilil, rad bi se malo z njim pogovoril. »Tonček, vedno si žalo-sten.« — »Gospod katehet, tako sem zapuščen. Očeta nimam, ne matere; nimam domačega človeka. Pri tujih ljudeb. sem, ki me nimajo radi. Nihče me ne ljubi. Vi ne veste, kako mi je hudo.« — Ubožčku so se ulile solze. Tudi duhovnik se jih ni mogel zdržati. Dobri gospod je imel Tončka rad. Ko bi ga le mogel vsaj malo potolažiti in razvedriti. Posvetilo se mu je v duši. »Tonček, misliš, da te res nihče ne ljubi? Z menoj pojdi, pokažem ti prijatelja, ki te ljubi z vsem srcem.« — Šla sta v cerkev. Prav pred oltar sta stopila. Du-hovnik je pokazal Tončku na tabernakelj: »Glej, Ton-ček, za temi vratci prebiva tvoj uajboljši prijatelj. Nimaš človeka, ki bi te ljubil. Vedi, otrok moj, da te Jezus ljubi. Misliš, da si sam in od vseh zapuščen, >ia ni tako. Jezus je s teboj. njegovo sveto Srce vedno zate bije. Misli pogosto na Jezusa in Iaglje ti bo v življenju. Rad pridi pred tabernakelj in žalost tvo-jega srca bo prešla. Jezus te bo tolažil.«
Kakor da se je Tončku nov svet odprl, tako mu je bilo pxi teh besedah, izgovorjenih pred svetim tabernakljem. O, da ni že prej na to misli]! Jezus ga ljubi! In so mu šle misli skozi dušo: Glej, dobri Jezus je prišel iz nebes na svet in je legel v mrzle, revne jaslice. Zakaj? Ali ne iz ljubezni? In je šel na križ v krvavo smrt — le zakaj? Ali ne zato, ker nas ljubi? In je "Sveto Rešnje Telo postavil in biva sredi med nami vse dni — zakaj, le zakaj? Samo zato, ker nas
18
ljubi. O, dobri Jezus ljubi vse, ljubi zlasti še tiste, ki so žalostni in zapuščeni. Zdaj pa vem: Jezus ljubi tudi mene. Nič več ne bom tako žalosten, saj iinajii Jezusa. O dobri Jezus, verujem in zaupam: Ti me Ijubiš, ljubiš kakor oče in mati, še bolj, še bolj! Pre-sveto Srce Jezusovo, zaupam v Te.
Tako je mislil ubogi Tonček pred tabernakljeru, tako je molil. Pri srcu pa mu je bilo naenkrat tako toplo, kot da je solnce posijalo vanj. Saj je res sohice posijalo na ubogega dečka, soluce neizmerne Jezusove ljubezni. —
Otročiči! V svetem pismu je zapisano: «Če bi tudi mati pozabila svojega otroka, jaz te ne bom pozabil.« Taka je Jezusova Ijubezen do nas. Večja od očetove, večja celo od maierine ljubezni. Nikar tega nikoli ne pozabimo. Morda nam bo v življenju še zelo hudo, morda bomo tudi rni pri ljudeh le malo Ijubezni našli. Dobri Jezus nas ljubi z neizinerno, nesebično, večno ljubeznijo.
Otrok   moj,   vedi,   da   te   Jezus   Ijubi.