GEOGRAFSKI OBZORNIK ARBORETUM VOLČJI POTOK Drago Perko UDK 911.5 (497.12 Volčji potok) ARBORETUM VOLČJI POTOK Drago Perko, dr., Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka 13, 61000 Ljub- ljana, Slovenija Arboretum Volčji potok poznamo predvsem kot botanični vrt, zanimiv pa je tudi z geo- grafskega pogleda, saj se je na zelo majhni površini oblikovalo več tipov pokrajine. Arboretum Volčji potok najdemo med naseljema Hudo In Volčji Potok vzhodno od ceste Radomlje - Šmarca, ki je vzpo- redna glavni cesti med Domžalami in Kamnikom. Območje arboretuma leži slab kilometer vzhodno od Kamniške Bistrice vzdolž potokov Volčji potok in Hujski po- tok, kjer se stikajo Bistriška ravan in prvi grički, ki se proti vzhodu dvigajo v Posavsko hribovje. Arboretum poznamo predvsem kot botanični vrt , vendar pa je območje za- nimivo tudi za geofrafe, saj so sestavine pokrajine (relief, kamnine, vode, prst, rastje itd.) oblikovale več tipov pokrajine, pa čeprav območje arboretuma (po novem osnutku odloka o arboretumu) meri le slab km 2 , natančneje 8252 arov. POKRAJINICE Območje arboretum lahko razdelimo na več enot, ki j ih imenujemo pokrajini- ce ali mikroregije arboretuma. Osrednji in najbolj markantni del arboretuma predstavlja vzpetina Volčji hrib z 398 m nadmorske višine in okoli 50 m višinske razlike glede na vznožje. Severovzhodno leži uravnana vzpetina, ki smo jo poi- menovali Kopasti hrib. Ima 399 m nad- morske višine in jo z Volčjim hribom povezuje položno sedlo. Zahodno od obeh vzpetin leži dolinica z jezerci Veliko jeze- ro in Jezero bele magnolije. Dolinico smo poimenovali Dolina jezer. Proti severo- vzhodu se dolinica nadaljuje v Dolino rododendronov. Za območje severozahodno od Doline jezer je na zemljevidu 1 : 5 000 označeno ledinsko ime Hribari- ca, za območje severozahodno in severno UDC 911.5 (497.12 Volčji potok) ARBORETUM OF VOLČJI POTOK Drago Perko, Dr., Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka 13, 61000 Ljub- ljana, Slovenia Arboretum of Volčji potok is specially well known as a botanic garden. It is also in- teresting from geographical point of view besause of several landscape types situated in such a small piece of territory. od Doline rododendronov pa ledinsko ime Rusula. Na vzhodni strani Kopastega hriba je Jelova draga, ki se proti jugo- vzhodu dvigne v gričevnato območje z ledinskim imenom Jamce, to pa v še nekoliko bolj razgibano in višje območje z ledinskim imenom V hribih, ki se proti jugu spusti v bolj uravnane Dobrave. Zadnje tri enote so na samem robu ozi- roma že izven meje novega osnutka odlo- ka o arboretumu. Jugozahodno od Jelove drage in južno od Volčjega hriba je širok periglacialni vršaj, ki smo ga poimenovali Volčji vršaj, z jezercema Otočec in Jeze- ro rdečega javorja. Jugovzhodno od tod je območje z ledinskim imenom Graščin- sko, ki se proti jugu nadaljuje proti območju z ledinskim imenom Zalše, proti zahodu pa proti območjema z ledinskim imenom Spodnje polje in Srednje polje. Tudi te zadnje tri enote so na samem robu oziroma že izven meje novega osnut- ka odloka o arboretumu (slika 1). RELIEF Arboretum ima najmanjšo nadmorsko višino 335 m na najjužnejši točki arbore- tuma, najvišjo pa 399 m na vrhu Kopas- tega hriba. Pregled petmetrskih višinskih pasov pokaže, da je najpogostejši razred od 340 do 344 m, saj pokriva kar 2 1 % vseh površin arboretuma, pri višjih raz- redih pa se delež površin z večanjem nadmorske višine enakomerno zmanjšuje. Najbolj pogosta nadmorska višina je 340 m (5,3 % vseh površin), povprečna višina pa 352 m (slika 3). Višinska razl ika v arboretumu znaša 64 m. Razgibana območja (Volčji in Kopas- 19 GEOGRAFSKI OBZORNIK ti hrib, Jamce, V hribih) imajo med vzno- žjem (dolino) in vrhom okrog 50 m višin- ske razlike, zato jih lahko opredelimo kot gričevje, preostali del arboretuma pa je ravnina. Najmanjši naklon arboretuma je 0 ° in največji naklon 46°. Le na območju skalnjaka, nekdanjega peskokopa, se poja- vijo na neznatni površini tudi višji naklo- ni in celo previsne stenice. Naklonska razl ika znaša tako v grobem 45°, če pa upoštevamo še skalnjak, pa celo 90°. Najbolj pogost naklon je 1°, ki pokriva (35,5 %) vseh površin. Pregled naklonskih razredov pokaže, da prevladujejo nakloni med 0 in 2°, kar pomeni raven svet. Takega sveta je v arboretumu 49 %. Pri višjih razredih se delež površin z veča- njem naklona zmanjšuje. Povprečni na- klon arboretuma znaša 5,0° (slika 4). Najbolj pogosta ekspozicija je jugo- zahodna in je značilna kar za 34 % površin arboretuma. Sledi južna ekspozi- cija s 23 % površin. Najmanj pogosti sta severna in severovzhodna ekspozicija, ki zavzemata komaj dobra 2 % površin arbo- retuma. Izrazito južne ekspozicije imajo južna pobočja Volčjega hriba in Kopaste- ga hriba. Na ekspozicijo se veže pojav oson- čenosti oziroma osenčenosti, ki določa količino prejete sončne energije, kar v veliki meri vpl iva na splošne ekološke pogoje. Najbolj senčne lege imajo severo- zahodna pobočja Volčjega hriba, pred- vsem v bližini skalnjaka, najbolj sončne lege pa so na južnih in jugozahodnih pobočjih Volčjega hriba in Kopastega hri- ba, pa tudi na južnem delu arboretuma, kjer pa zaradi uravnanosti površja ekspo- zicija ne pride toliko do izraza (večina južnega dela arboretuma je povsem rav- na, ali pa nakloni ne presegajo 2°). Glede na predstavljene višinske in naklonske razmere lahko v grobem določi- mo pet reliefnih enot: gričevje Volčjega in Kopastega hriba s slemenoma v sme- ri severovzhod - jugozahod, dolinica Volč- jega potoka v podobni smeri na severo- zahodni strani gričevja, dolinica Hujske- ga potoka v podobni smeri na jugovzhod- ni strani gričevja, vršaj na južni strani gričevja in ravnina južno in jugozahod- no od vršaja. KAMNINE Območje arboretuma pokrivajo različ- ni ledenodobni (plcistocenski) in poledeno- dobni (holocenski) nanosi in le na delu zahodnega pobočja Volčjega hriba pogle- dajo na površje tudi starejše kamnine. Sestava in starost nanosov sta v tesni povezanosti z višinskimi razme- rami. Najnižja območja so pokrita z naj- mlajšimi, holocenskimi nanosi, ki so proti Kamniški Bistrici bolj prodnata in pešče- na, z večjim deležem karbonatov, ob Volč- jem potoku, Hujskem potoku in drugih manjših potokih pa bolj i lovnata, z več- j im deležem silikatov. Nad holocenskimi nanosi, terasami, se običajno dvigajo te- rase iz zadnje, vvurmske poledenitve, vendar se, v nasprotju z bližnjim sosed- stvom, v arboretumu skoraj nikjer niso ohranile. Še više se dvigajo sterejše tera- se in vršaji , kjer se je prod zaradi sta- rosti že sprijel v konglomerat. Na območ- ju arboretuma so konglomeratne terase in vršaji domnevno riške starosti, torej iz predzadnje poledenitve. Splošna zakonitost je, da se z večanjem nadmorske višine veča tudi starost nanosov. VODE Na območju arboretuma ni večjega vodotoka. Reka Kamniška Bistrica je od zahodnega roba arboretuma oddaljena od približno 300 do 500 m. Mreža potokov pa je sorazmerno gosta. Največja potoka sta Volčji potok (tudi Stanjšek), ki v arboretum priteče s severa in teče v Doli- ni rododendronov in skozi Jezero bele magnolije, Veliko jezero in Jezero rdečega javorja proti potoku Mlinščica (tudi Mlin- ski jarek), ki se izliva v Kamniško Bistri- co, in Hujski potok, ki priteče v arbore- tum s severovzhoda, vzame vodo odtoka iz jezera Mostec, zavije na jug in se že izven arboretuma izlije v potok Rovščica, ta v potok Radomlja, ta pa v Kamniško Bistrico. Potoki so precej nestalni: ob obi- lici padavin prestopijo bregove in poplav- ljajo (zato so se v ozkem pasu vzdolž potokov razvi le prave majhne poplavne pokrajine), ob suši pa presahnejo. Ker so potoki majhni in imajo majhen strmec, lahko prenašajo le drobno gradivo, tako da so poplavne ravnice vzdolž struge 20 GEOGRAFSKI OBZORNIK Preglednica 1: Naklonski in višinski razredi arboretuma. Naklonski razredi v st. 0.0 2.0 6.0 12.0 20.0 30.0 45.0 Skupaj Skupaj Višinski pasovi v m 1.9 5.9 11.9 19.9 29.9 44.9 89.9 v arih v % 335.0 - 339.9 1227 6 0 0 0 0 0 1233 14.9 340.0 - 344.9 1306 398 21 0 0 0 0 1725 20.9 345.0 - 349.9 523 703 90 3 0 0 0 1319 15.9 350.0 - 354.9 559 583 211 17 9 3 0 1382 16.8 355.0 - 359.9 375 441 201 99 21 10 0 1 147 13.9 360.0 - 364.9 21 70 31 134 49 9 0 314 3.8 365.0 - 369.9 0 0 0 101 63 11 0 175 2.1 370.0 - 374.9 0 0 5 118 45 13 0 181 2.2 375.0 - 379.9 0 0 9 137 27 9 1 183 2.2 380.0 - 384.9 1 10 53 95 33 7 2 201 2.4 385.0 - 389.9 0 1 44 80 21 6 0 152 1.9 390.0 - 394.9 2 12 74 54 10 1 0 153 1.9 395.0 - 399.9 14 51 21 1 0 0 0 87 1.1 Skupaj v arih 4028 2275 760 839 278 69 3 8252 Delež v % 48.8 27.6 9.2 10.2 3.4 0.8 0.0 100.0 Preglednica 2: Naklonski in ekspozicijski razredi arboretuma. Naklonski razredi v st. 0.0 2.0 6.0 12.0 20.0 30.0 45.0 Skupaj Skupaj Ekspozicija 1.9 5.9 1 1.9 19.9 29.9 44.9 89.9 v arih v % Sever 19 40 44 70 14 0 0 187 2.3 Severovzhod 21 25 49 45 45 0 0 185 2.3 Severozahod 61 286 124 208 70 42 2 793 9.6 Vzhod 87 92 63 129 16 0 0 387 4.7 Zahod 311 258 90 26 10 16 1 712 8.6 Jugovzhod 364 554 198 177 20 1 0 1314 15.9 Jugozahod 2233 454 64 25 20 6 0 2802 34.0 Jug 920 566 128 159 83 4 0 1860 22.5 Popolnoma ravno 12 0 0 0 0 0 0 12 0.1 Skupaj v arih 4028 2275 760 839 278 69 3 8252 Delež v % 48.8 27.6 9.2 10.2 3.4 0.8 0.0 100.0 zgrajene predvsem iz slabo prepustne gline in ilovice in ponekod (predvsem v spodnjem delu Jelove drage in ob Huj- skem potoku med Kopastim hribom in območjem Jamce in V hribih) precej zamočvir jene. Iz istih razlogov je erozij- ska moč potokov šibka. V večjem delu prevladuje nasipanje, močnejšo erozijo lahko opzimo v zgornjem delu Jelove drage. Ker pa gre za zelo majhne potoke, ki poleg tega v sušnejših obdobjih (pred- vsem na bolj prepustnih nanosih) pogosto presahnejo, so vsi ti procesi sorazmerno šibki (slika 5). PRSTI Prsti so močno navezane na kamnin- sko osnovo, ki jo v našem primeru pred- stavljajo različno grobi in stari nanosi. Ker so nanosi v ravninskem delu v pre- vladujoči meri sil ikatnega izvora, so prsti kisle. Ker so drobci, ki gradijo nanose, drobni, je prepustnost prsti slaba. Ker so nanosi mladi, so prsti tanke. Zaradi tal- ne vode in zaostajanja padavinske vode lahko opazimo procese oglejevanja in psevdooglejevanja. Na konglomeratnih te- rasah so prsti bistveno starejše in zato bolj debele. Prod v konglomeratu je sicer 21 GEOGRAFSKI OBZORNIK Stika 1: Pokrajinice na digitalnem modelu reliefa (pogled z jugozahoda. 45° nad obzorjem). SlgglSŠ I Jelova tdragaJ Kopasti fflhrib^ gSjg Dolina iŠS® rododcndronov msmmsma i p i v r š a j ; Dobrave: ISpodnjc polje! SEVER VZHOD Jamce svinj i ® W S 8 m V hribin » « p ZRHOD v glavnem karbonaten, torej nekisel, ven- dar je del konglomerata že preperel, tako da so v prst prišli glinasti delci, ki so povečali neprepustnost in kislost prsti. Tako so v grobem vse prsti v arboretu- mu kisle in slabo prepustne, le da so na konglomeratnih terasah debele in stare, na mlajših, predvsem holocenskih terasah pa mlade in tanke. RASTJE Naravno rastje je v ravninskem pre- delu arboretuma praktično v celoti odstra- njeno in spremenjeno, na konglomeratnih terasah pa so na skrajnem severovzhodu še skoraj nespremenjeni gozdovi rdečega bora, na osojnih straneh Volčjega hriba in Kopastega hriba so še ostanki buko- vega gozda in na prisojnih gabra in hrasta. PREBIVALSTVO Pomembna sestavina vsake pokrajine je tudi prebivalstvo, ki je s svojimi dejav- nostmi pomemben preoblikovalec pokraji- ne. Vendar v okviru arboretuma ni nase- lij in prebivalstva, zato si oglejmo samo osnovne prebivalstvene značilnosti obeh najbližjih naselij. Južno od arboretuma leži naselje Hudo, ki pripada domžalski občini, zahodno od arboretuma pa leži naselje Volčji Potok, ki spada v kamniš- ko občino. Število prebivalcev naselja Hudo je v tridesetletnem obdobju med letoma 1870 in 1900 le rahlo naraščalo, v začetku 20. stoletja rahlo upadalo, v obdobju sta- re Jugoslavije hitro naraščalo, v povojni Jugoslaviji pa se je rast upočasnila. V šestdesetletnem obdobju med letoma 1869 in 1931 je indeks rasti števila prebival- cev znašal 163, v naslednjem šestdeset- letnem obdobju med letoma 1931 in ' 1991 pa 151. V povojnem obdobju se je prebi- valstvo najhitreje povečalo med popisoma v letih 1971 in 1981. Med letoma 1981 in 1991 se je število prebivalcev povečalo le za enega. Končni podatki popisa iz 22 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Digitalni model reliefa, kjer so nadmorske višine zamenjane z nakloni, in prikazuje naklonsko razgibanost reliefa (pogled z jugozahoda). leta 1991 povedo, da je ob popisu v na- selju Hudo živelo 212 ljudi. Število prebivalcev naselja Volčji Po- tok je v tridesetletnem obdobju med le- toma 1870 in 1900 rahlo upadalo, v začetku 20. stoletja se je upadanje nada- ljevalo, nato pa do leta 1961 hitro pove- čevalo, tako da je tega leta imelo naselje 363 prebivalce, kar je največ od vseh popisov. Do leta 1981 je število prebival- cev padlo na 277, v osemdesetih letih pa se je začela rast števila prebivalcev. V šestdesetletnem obdobju med letoma 1869 in 1931 je indeks rasti števila prebival- cev znašal 112, v naslednjem šestdeset- letnem obdobju med letoma 1931 in 1991 pa 155. V povojnem obdobju se je prebi- valstvo najhitreje povečalo med popisoma v letih 1953 in 1961. Med letoma 1981 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za 29 ali dobro desetino. Končni podatki popisa iz leta 1991 povedo, da je ob popi- su v naselju Volčji Potok živelo 306 ljudi. Naselje Hudo je tako največji razvoj glede na število prebivalcev doseglo v sedemdesetih letih, naselje Volčji Potok pa v osemdesetih. Starostna struktura obeh naselij ni kritična, je pa razmeroma slaba, saj je delež najmlajših (kategorija starosti med 0 in 19 let) v naselju Volčji Potok komaj enak srednji generaciji (kategorija starosti med 20 in 39 let), pri naselju Hudo pa je celo za odstotek nižji. Pri spolni strukturi je zanimivo, da je v naselju Hudo delež moških večji kot delež žensk, kar ni običajno. Stanovanjske hiše obeh naselij stojijo izven območja meje novega osnutka odlo- ka o arboretumu, zajetih pa je nekaj kmetijskih zemljišč, predvsem na območju Spodnjega polja in Graščinskega. Funkcija arboretuma pa je taka, da v večji meri ne more vplivati na slabša- nje prebivalstvene strukture, lahko pa bi jo izboljšala, če bi se ob parku naselile še nekatere obrtne in storitvene dejavnos- ti. Po drugi strani pa bi prebivalstvo teh dveh naselij z neprimernimi dejavnos- 23 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Višinski pasovi z mejo arboretuma. Preglednica 3: Število prebivalcev naselij Hudo in Volčji Potok. Leto popisa Hudo Volčji Potok 1869 86 176 1900 97 164 1931 140 197 1961 186 363 1971 187 290 1981 21 1 277 1991 212 306 Preglednica 4: Indeks rasti števila prebi- valcev naselij Hudo in Volčji Potok. Obdobje Hudo Volčji Potok 1869-1900 113 93 1900-1931 144 120 1931-1961 133 184 1961-1991 1 14 84 1869-1931 163 1 12 1931-1991 151 155 1971-1981 1 13 96 1981-1991 100 110 tmi lahko negativno vplivalo na arbore- tum. Vprašljivo je strojno in sploh vsako kmetijsko obdelovanje travnikov znotraj arboretuma, kakor ga še danes opravljajo kmetje na delu površin arboretuma, pred- vsem na skrajnem zahodnem, ravnin- skem delu. GEOEKOLOŠKE ENOTE Ker so pokrajinske sestavine, torej kamnine, vode, prsti, rastje, relief močno povezane in celo soodvisne, so se ob nji- hovem medsebojnem delovanju oblikovale različne geoekološke enote, za katere so značilne homogene, a svojstvene, tipične kombinacije med reliefom, kamninami , vodami, prstjo in rastjem. Drobnozrnate holocenske terase so geoekološka enota neposredno vzdolž po- tokov, ki so jo zgradili z nanosom naj- manjših delcev (gl ina) in nekoliko večjih delcev (ilovice). Ker so nanosi mladi in s poplavljanjem potokov nastajajo še danes, je tudi prst mlada in tanka. Ker med nanosi prevladujejo silikatni delci, ki j ih potoki prinašajo z gričevnatega obrobja, 24 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 4: Naklonski razredi z mrežo vodotokov. NAKLONI V STOPINJRH 1 1 0 .0 - 1 .9 • 2 .0 - 5 .9 H 6 .0 - 11.9 • 12.0 - 19.9 a 20.0 - 29 .9 • 30 .0 - 44 .9 mu 45.0 - 99 .9 je prst kisla in tako slabo rodovitna. Na samem dnu dolinic teh potokov prevla- dujejo nakloni med 0 in 6°, ki pa se proti robu dolinic hitro povečajo. Največje površine te geoekološke enote so vzdolž Volčjega in Hujskega potoka. Debelozrnate holocenske terase so geoekološka enota, podobna prejšnji, le da so tu nanosi zgrajeni iz večjih delcev: peska ali celo proda. Delež sil ikatnih delcev je manjši, delež karbonatnih pa večji. Prsti so še vedno mlade in tanke, vendar zaradi večjega deleža karbonatnih delcev manj kisle in zaradi večjih delcev bolj prepustne in zato tudi bolj rodovitne. Prevladujejo nakloni med 0 in 2°. Naj- večje površine te geoekološke enote so na Spodnjem polju. Fluvioperiglacialni vršaj je geo- kološka enota, ki je zgrajena iz podobnih nanosov kot drobnozrnate holocenske te- rase, vendar so nanosi v nekoliko višjih legah, starejši in bolj nagnjeni, saj pre- vladujejo nakloni med 2 in 6°. Največje površine te geoekološke enote so južno od Volčjega hriba. Konglomeratne terase so najbolj markantna geoekološka enota, saj se opazno dvigajo iznad ostalih geoekoloških enot. Konglomerat je zgrajen predvsem iz karbonatnega proda. Ker pa so to naj- starejši nanosi, je tudi prst že stara, debela in zakisana. Čeprav je zaradi antropogenih posegov rastje že precej spremenjeno, pa vendarle lahko v grobem ločimo tri različna območja (tipe) te geo- ekološke enote: na najbolj debelih in za- kisanih prsteh so tipično rastje rdeči bori, ki se pojavljajo predvsem na severo- vzhodni meji arboretuma, na bolj sončnih južnih pobočjih je več hrasta, deloma gabra, na bolj senčnih, predvsem severo- zahodnih pobočjih, kjer ponekod pride na dan starejša matična kamninska osnova, pa prevladuje bukev. Na robovih prevla- dujejo nakloni nad 12°, na uravnanem ovršju pa nakloni pod 6°. Sem spadata Volčji hrib in Kopasti hrib znotraj arbo- retuma, deloma pa tudi njuno nadalje- vanje proti severovzhodu in jugovzhodu (Jamce, V hribih, Dobrave). To kaže, da je arboretum kljub svoji majhnosti v geockološkem smislu zelo pestro območje. Čeprav meje med posa- meznimi geoekološkimi enotami niso tako jasne kot ponekod drugod v Ljubljanski 25 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Mreža vodotokov z imeni. fJezero 'bele magnolije fVel iko I jezero >u >in c 10 J£ >in m Jezero rdečega £ javorja HREŽH VODOTOKOV kotlini in čeprav manjkajo nekatere geo- ekološke enote teras iz starejših poledeni- tev, pa bi bilo kljub temu smiselno, da bi v arboretumu, poleg predstavitve tujih drevesnih, grmovnih in drugih rastlin- skih vrst, uredili tudi tipičen geoekološki prerez od holocenskih do najstarejših plei- stocenskih nanosov s tipično prstjo in tipičnim rastjem za različne nanose. Tako bi lahko obiskovalci, predvsem pa šolarji na konkreten način spoznali geo- ekološke razlike v slovenskih in alpskih kotlinah, ki se najbolj odražajo prav v rastju: različne rastlinske združbe ali vrste so namreč indikator, pokazatelj različnih geoekoloških razmer. 1. Geološka karta 1:100 000, list Ljublja- na. 2. Ogorevc, M. 1979: Arboretum Volčji potok. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Ljubljana. 48 strani. 3. Šifrer, M. 1961: Porečje Kamniške Bis- trice v pleistocenu. Dela SAZU 12. Ljub- ljana, 208 strani. 4. Temeljna topografska karta 1 : 5 000, lista Kamnik - 47 in Kamnik - 48. 5. Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine 1991: In- ventar najpomembnejše naravne dedišči- ne Slovenije. Drugi del: osrednja Sloveni- ja. Ljubljana, 606 strani. 26