1204 KRONIKA RAZSTAVA NEMŠKE EKSPRESIONISTIČNE GRAFIKE Likovna Ko je Bernard S. Myers 1957. objavil umetnost študijsko knjigo Die Malerei des Expres-sionismus, je izpričal nanovo prebujeno strokovno zanimanje, ki je šele najavljalo intenzivno vračanje in nanovo odkrivanje celotne ekspresionistične umetnosti, kot je sledilo v naslednjih desetletjih. Ob tem se je v Nemčiji - pa tudi drugod - nanizala vrsta antologijskih razstav o ekspresionizmu, posebej še o upodabljajočem. Mnoge razstave so potovale iz mesta v mesto. Kot da so želeli s svežino posebnega predočiti zgodovinski pojav, ki se je porodil iz kriznih časov in krika, torej tudi za sedanji čas v aktualni zgovornosti in ne brez vplivnih stičišč ne le s postmodernizmom. Kakor koli že, pred nekaj leti je pri nas Moderna galerija prikazala slovenski ekspresionizem (1986), pred tem pa je Oddelek za slovanske jezike in književnosti na 29. mednarodnem seminarju za slovenski jezik, književnost in kulturo hkrati z univerzo priredil simpozij Obdobja ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (1984). Verjetno ni treba poudarjati, da je,raziskovalni in receptivni pojav ekspresionizma v sodobnem času odsev precej širše preučevalne potrebe sirom po evropskem prostoru. Tako nas razstava v Cankarjevem domu po osnovni naravnanosti ne preseneča, po celotni zamisli in izpeljavi pa nudi ugodno doživetje razstave z originali in z lepim izborom grafičnih primerkov. . Razstavni prostor Cankarjevega doma se je izkazal kot primeren za tovrstne prireditve, razstava grafike nemškega ekspresionizma pa nudi, kar smo dobili z gradiščanskega gradu Halbturn in s prijaznostjo Sergeja Saharskega. Če postavimo vnemar prepire okoli začetkov ekspresionizma, potem se lahko ilustrativno zadovoljimo s spoznanjem, da je prav ekspresionizem s svežino nanovo prebudil nove grafične izrazne možnosti. Serge Sabarskv je verjetno poseben in redek, ki misli, da je prav grafika ekspresionizma tista, ki je v upodabljajoči umetnosti dosegla najvišji domet. Favoriziranje grafike privede do minorance slikarskih in kiparskih dosežkov, to pa je nesmisel. Zagotovo je grafika - kot že poprej - segla najširše med publiko, pač že zaradi narave grafičnih možnosti in razširjenosti. Izbor grafik v Cankarjevem domu nudi dela, ki so nastala med leti 1905 in 1927, tj. v novi stvarnosti. Peter Selz pravi: »Ekspresionizem je manj kot slog in mnogo več kot gibanje.« Ne da bi želeli polemično poseči v take in drugačne trditve, pa je Selz s tem pričel razvijati misel o določenih skupnih izhodiščih eks-presionistov, kjer stilna kategorija ni normativno zavezujoča, ampak sprošču-joča, toda zunaj lepotno delujočega, mimo povrhnjice videza, dodajmo, mimo determinističnih konstant. Že predhodnik in vzornik ekspresionistov, Edvard Munch, je 1889. zapisal v svojem dnevniku, da je treba upodabljati žive ljudi z občutki, bolestjo in ljubeznijo. Ekspre-sionistični izbruh, ki je nastal iz krika, občutja kaotičnosti in z odporom zoper meščanstvo in tradicijo, je našel odmeve v grafiki vse od intime do socialne vsebine, ne nazadnje kot protest zoper vojno in nasilje. Ekspresionistični izbruh, ki se je razvil iz občutja razsula tradicije, in krika po novem, odrešujočem, in ne brez iracionalne spontanosti ali tudi transcen-dence, se je izoblikoval tudi iz odpora do lepotnega in izumetničenega. Ekspresi-onisti znova odkrivajo človeško bit, v protislovjih pojavnosti se jim razkriva razklani svet, po drugi strani pa zemlja in vesolje kot prostorsko povezujoča dimenzija, z možnostjo metafizičnega, ker 1205 Razstava nemške ekspresionistične grafike je znotraj človeške pojavnosti polna wig Kirchner je ustvaril okoli 2000 leso- dram. rezov, litografij in radirank, medtem ko Začetke nemškega ekspresionizma je (odsotni) August Mačke naredil, me- lahko zaznamujemo s štirimi mladimi taforično rečeno, zanemarljivo število amaterskimi slikarji: z Ernstom Ludwi- grafičnih listov. Kolikšnega pomena je gom Kirchnerjem, Erichom Hecklom, lesorez za ekspresioniste, je opozorila Karlom Schmidtom - Rottlufom in Fri- Cornelia Stabenovv v širšem prikazu gra- tzem Bleylom, njihov študij arhitekture fične zgodovine. Ustavila se je ob dej- - ob drugem - ni brez povezave z obliko- stvu, da sta že simbolizem in secesija vanjem. K skupini Most, ta je v največji v upodabljajoči umetnosti v marsičem meri zastopana, spadajo še Emil Nolde, najavljala grafične možnosti, to pa je eks- Otto Mueler in Max Pechstein. Lvonel presionizem eksplozivno razmahnil in Feininger pripada k skupini Modri jez- razvejal v novih izraznih možnostih. Pri- dec, medtem ko Otto Dix in Max Beck- marna črno-bela tehnika je prevladala, mann stojita zunaj obeh skupin. Razstav- motivno pa je skupina ekspresionistov na odsotnost vidnih predstavnikov Mo- sledila zlasti (vele)mestnemu življenju drega jezdeca, npr. zgodnjega Kandin- v različnih možnostih, od ambientalnih, skega, Campendonka, Kubina ali koga zabaviščnih, pa do cirkuških, pa portre- drugega, npr. g. Grosza, se da pojasniti tov, aktov in vojnih prizorov idr. Nara- s tem, kar je zbrano na Halbturnu in kar ven prehod do nove stvarnosti se da raz- je kot zbirka lahko ponudila obiskoval- ložiti predvsem po vsebinskem sporočilu cem Cankarjevega doma. Lesorez in lito- s socialno kritično ostrino, grafija sta med grafičnimi deli ekspresi- Razstava v Cankarjevem domu je onistov tehniki, ki prednjačita. Prevladu- omogočila strniti prerez dobršnega dela joča črno-bela tehnika grafičnih listov je nemških ekspresionističnih grafikov kot razumljiva, znotraj ekspresivnih izraznih estetsko doživetje, ki ma živo stičišče možnosti so pri posameznikih zajeti kri- z enim najplodnejšim obdobjem njihove tični pogledi na posameznika in skup- umetnosti. Posredno nam kliče v spomin nost, na videz in trdo resnico, človek je delež naših ekspresionistov v grafiki in ujet v iracionalno, privržen novodobnim ilustraciji, toliko drugačni in le s samo- ritualom in protislovjem, iz grafik veje svojim profilom, morda premalo pozna- volja za globjo spoznavno resnico in po- ni. Zagotovo pa je razstava ena tistih, ki duhovljenost. Seveda je velika razlika se zasidra v spomin kot bogato doživetje, med posamezniki, ko gre za vprašanje grafične ustvarjalnosti, npr. Ernst Lud- Igor Gedrih